* 11. december 1918, Kislovodsk, Stavropolski kraj, Rusija, † 3. avgust 2008, Moskva, Rusiji

Ob Solženicinovi smrti je ruski patriarh Aleksej dejal: "V življenju je prehodil zelo težko in naporno pot. Vse, kar ga je v življenju doletelo in se mu pripetilo, je prenašal pogumno, umirjeno in s krščanskim dostojanstvom. Prenašal je vso krivico vojne, od krivičnih sodišč do gulagov... Veliko časa je preživel v prisilnem izgnanstvu in bil priča kalvarije, ki jo je prestajala Rusija dvajsetega stoletja." O tej "kalvariji" pričajo njegova dela, med katerimi so najbolj znana: En dan Ivana Denisoviča (1962), Prvi krog (1968), Rakov oddelek (1968), Avgust 1914 (1971), Arhipelag Gulag (174-1975), niz Rdeče kolo (1983). Pri pisanju ga je vodilo načelo: "Literatura mora izražati trpljenje posameznika v družbi, drugače ne zasluži tega imena." Že po izidu njegove prve knjige En dan Ivana Denisoviča, v kateri je opisal en dan v nečloveških stalinskih zaporih in so jo ljudje dobesedno razgrabili, so kritiki zapisali: "Od zdaj naprej ne moremo več pisati kakor doslej."

O svojem življenju naj spregovori sam. "Rodil sem se 11. decembra 1918 v Kislovodsku. Moj oče, študent filološkega oddelka moskovske univerze, ni končal študija, ker je leta 1914 kot prostovoljec odšel na vojno. Postal je topniški častnik, ostal ves čas na vojni in umrl poleti 1918, pol leta pred mojim rojstvom. Vzgajala me je mati Taisja Ščerbakova, strojepiska in stenografinja v Rostovu ob Donu, kjer so mi tekla tudi otroška in deška leta. Tam sem 1936 končal srednjo šolo." Aleksander, ki ga je mati klicala Sanja, se je v srednji šoli zanimal predvsem za naravoslovje. Zelo rad je bral. "Že od mladih nog sem čutil v sebi željo po pisateljevanju, ki je ni v meni nihče posebej zbujal, pisal veliko navadnih mladostnih neumnosti in že v tridesetih letih poskušal kje kaj objaviti, vendar moji rokopisi niso bili nikjer sprejeti." Želel je študirati književnost v Moskvi, zaradi skromnih finančnih možnosti se je vpisal na matematični oddelek rostovske univerze. "Matematika je odigrala blagodejno vlogo v mojem življenju. Vsaj dvakrat mi je rešila življenje; bržkone bi ne bil preživel osem let taborišč, če me ne bi bili kot matematika vzeli v tako imenovano 'šaraško'." Od leta 1939 do 1941 je vzporedno s fiziko in matematiko študiral tudi na dopisnem oddelku moskovskega inštituta za zgodovino, filozofijo in književnost. Ko je po uspešno končanem študiju matematika dobil štipendijo, se je leta 1940 skrivaj poročil z Nataljo Aleksandrovno Rešetovsko, ki mu je rodila dva sina. Kmalu po izbruhu druge svetovne vojne je bil vpoklican v Rdečo armado, kjer je bil po zaslugi matematike prestavljen na topniško šolo, ki jo je po skrajšanem postopku končal novembra 1942.

Postal je komandir izvidniške topniške baterije in v mnogih bojih se je tako izkazal, da je bil dvakrat odlikovan. Februarja 1945 pa je bil v Vzhodni Prusiji aretiran zaradi "nespoštljivih izrazov o Stalinu" v dopisovanju s prijateljem. Obsojen je bil na osem let taborišč. Kazen je prestajal v različnih taboriščih. Marsikaj tega, kar je doživel v teh ustanovah, je Solženicin popisal v romanu Prvi krog. V taborišču v Kazahstanu je zbolel za rakom, od katerega je čudežno ozdravel (Rakov oddelek). Ko je "odsedel" svojih osem let taborišč, je od službe državne varnosti dobil odločbo, da ne sme biti izpuščen na prostost, temveč mora biti poslan v "večno izgnanstvo". Ko je po Stalinovi smrti (1953) postal prvi sekretar sovjetske partije Nikita Hruščov, ki sprožil boj za destalinizacijo, je bil Solženicin uradno rehabilitiran. Leta 1962 je izšel njegov roman En dan Ivana Denisoviča. Odjuga ni trajala dolgo - leta 1964 je Hruščova zamenjal Brežnjev, ki je Solženicina označil tudi za fizično nenormalnega človeka in shizofrenika. Snov njegovih del, ki so naperjena proti Sovjetski zvezi, so "njegova fiksna ideja". V Sovjetski zvezi niso smeli objaviti nobenega Solženicinovega dela. Njegovo spisi so se širili "pod roko" v tako imenovanih samizdatnih prepisi in nekateri so prišli tudi v tujino. Leta 1969 so ga izključili iz zveze sovjetskih pisateljev, kmalu zatem pa je prejel Nobelovo nagrado za književnost za leto 1970, vendar ni šel v Stockholm iz upravičene bojazni, da mu bodo preprečili vrnitev v domovino. Februarja 1974 so ga nasilno izgnali: najprej ga je sprejel nemški nobelovec Heinrich Holl, potem je bil nekaj časa v Švici, od tam pa se je z družino preseli v ZDA. Brž ko je bilo mogoče, se je vrnil domov. To je bilo leta 1994. In iz domovine je odšel v večnost.

(pričevanje 09_2008)

LETA 1882 ROJEN ALOJZ GRADNIK

 PESNIK, SODNIK IN PREVAJALEC († 1967)

Spominjamo se rojstva pesnika Alojza Gradnika, čigar lirika je razmišljujoča. "Čustvene in duhovne stalnice Gradnikovih pesmi so: ljubezen, smrt, življenje, zemlja, narava, domovina, mati, Bog" (F. Zadravec). Literarni zgodovinar Anton Slodnjak je o njem zapisal: "Že v mladih letih je zaslutil, da se človek začne odkrivati v svojem bistvu šele spričo ljubezni in smrti. In prikazovanju tega poglavitnega trenutka v svojem in vsakterem človeškem bivanju je po prilično dolgih učnih letih posvečal poglavitno ustvarjalno pozornost."

... več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 08_2002

nekaj njegovih verzov, misli:

• O Bog, ko padem, naj odpadem zrel, / naj me tvoj dih pred žetvijo ne sname, / naj ne bom gnil in trpek in ko slame / in listja osušen pepel.
  
• Samo smrt svobode zor je: / v nji spet najdeš, kar si ljubil, / večnosti ti vrne morje / kar si ljubil in izgubil.
  
• Bila pomlad je in bilo je poletje, / zoreli so in dozoreli klasi, / siveli so in osiveli lasi, / poišči zdaj pred zimo si zavetje!! // Odloži jo, če je že prazna kupa! /Če vina ni, boš moral jo v osami / polniti samo s svojimi solzami. / O blažen, blažen tisti, ki še upa!
  
• Samo en gost je, ki še mora priti. / Ne bo povedal, ob kateri uri, / ne bo zahteval jesti in ne piti / in samo tiho bo zaklenil duri.
  
• »Kolikokrat sem rekel mu: „Razum, / povej, razreši mi: odkod in kam? " / In čakal sem zaman in bil sem sam / in vedno bolj mi venel je pogum. / Zdaj ne sprašujem več in le srca / utrip poslušam, sok njegov in tok, / ko vzburjen trka: „Zunaj je tvoj Bog, / odpri mu vrata ...
  več:
  

LETA 1898 UMRL JANEZ ČEBULJ

DUHOVNIK, MISIJONAR (* 1832)

Bogoslovje je študiral v Ljubljani in bil nekaj časa kaplan v Kranju, od koder je na povabilo škofa Ireneja Barage odšel v ZDA. Tam je deloval med ameriškimi staroselci in priseljenci; vmes je bil krajši čas v Evropi in Egiptu. Njegove misijonske postaje so bile na območjih Michigana, Wisconsina in Minnesote. Govoril je več jezikov in nekaj indijanskih narečij.

LETA 1901 ROJEN STEFAN WYSZYNSKI

POLJSKI ŠKOF, PRIMAS IN KARDINAL, OČE PAPEŽA POLJAKA († 1981)

Takoj po vojni je bil imenovan za škofa v Lublinu, kasneje je postal varšavski nadškof in primas Poljske (1948). Kardinal pa je postal 12. januarja 1953, vendar ga je komunistični režim za nekaj časa celo interniral v samostan, kljub temu pa se vseskozi zavzemal za spravo med državo in Cerkvijo. "Častiti in ljubljeni kardinal primas, dovoli, da ti čisto preprosto povem, kar čutim: na Petrovem sedežu bi ne bilo tega papeža Poljaka, če bi ne bilo tvoje vere, ki se ni ustrašila ne ječe ne trpljenja; če bi ne bilo tvojega junaškega upanja, tvojega brezmejnega zaupanja v Mater Cerkve; če ne bi bilo Jasne Gore in naše narodne zgodovine," je dejal papež Janez Pavel II., ko je 23. oktobra 1978, dan po nastopu najvišje službe v Cerkvi sprejel svoje rojake. Kardinal Wyszynski mu je ob izvolitvi, 16. oktobra, "prerokoval", da bo Kristusovo Cerkev povedel čez prag 3. tisočletja.

več o njem preberite v pričevanju 10_2001

nekaj njegovih misli:

• Pravim ti: služil boš samo svojemu Bogu, kajti človek je preveč plemenit, da bi služil komur koli, razen Bogu.
  
• Vse ima svoj smisel v križu. Zato ni brez križa nobena cerkev; nobene daritve, nobenega posvečenja in nobene službe ni brez križa. Ni mogoče vzdržati in zmagovati brez križa. Vsak, kdor zmaga, zmaga v križu.
  
• Če so tla prekrita s travo, jih celo najmočnejši vihar zlepa ne more odnesti, četudi bi bila peščena. Če pa tla postanejo puščava, so silno lahko ranljiva.
  
• Kristjani nimamo sovražnikov. Imamo samo brate, ki zaenkrat še nočejo vedeti za vezi, ki nas združujejo.
  
• Od evharistije se naučimo, da se nikoli ne zgodi nič takega, da ljubezen ne bi mogla še kaj povedati. Toda na ljubezen moramo gledati kot na nekaj, kar ne izhaja iz nas, temveč iz Boga, ki je Ljubezen in nenehno seje semena svoje ljubezni ter jih obilno trosi v srca ljudi.
  
• Utrudljivo delo skušati prepričati druge, da Boga ni, najpogosteje dejansko ni nič drugega, kot nenehen spomin na Boga. Bog ostaja uganka in nerešljiv problem, ki se na koncu razreši ali v prekipevajočo ljubezen ali v strastno sovraštvo.
  
• Pozabil sem vse hudo, ki so mi ga storili. Mi kristjani si ne smemo dovoliti najmanjšega čustva zagrenjenosti do kogar koli.
  
• Drznost ni najvišja krepost. Največji kreposti sta ljubezen in modrost. Danes potrebujemo predvsem modrosti.

LETA 1905 ROJEN FRANZ KONIG

AVSTRIJSKI ŠKOF IN KARDINAL († 2004)

Kardinal Franz König, dolgoletni dunajski nadškof (1956-1985), spada med velike osebnosti Cerkve dvajsetega stoletja. Vidno vlogo je odigral na drugem vatikanskem koncilu, po koncilu pa je nad petnajst let vodil Tajništvo za neverujoče. Po "stažu" je bil najstarejši kardinal, saj ga je v kardinalski zbor poklical še papež Janez XXIII.

... več o njem si preberite v pričevanju 09_2000

... nekaj njegovih razmišljanj:

• Zakon pomeni najvišjo obliko ljubezni, ki jo lahko doživimo na svetu, ko oba sogovornika spoznata, da je ljubljeno bitje vredno več kot lastni jaz... Fant in dekle sta zrela za zakon, kadar se njuna ljubezen spremeni v predanost.
  
• Ljubezen je čudež popolne povezanosti. Pomeni, da je človek povezan z Bogom kakor mladika z vinsko trto, pomeni, da tisto, kar nas povezuje z ljudmi, črpamo v Bogu. Pomeni, da jih ljubimo, razumemo in spoznavamo v božjem imenu.
  
• Če ljubimo, doživljamo čudež - nekdo drug nam pomeni več kot mi sami. Njegovo življenje nam velja več kot naše, ki ga bomo z veseljem žrtvovali zanj. Do tistih, ki jih ljubimo, čutimo spoštovanje in odgovornost.
  
• Ljubezen do bližnjega pomeni človeško dobroto, prijaznost, dobro besedo; marsikaj slabega se je zgodilo zaradi slabih odnosov, ker ljudje živijo drug ob drugem, ne da bi pokazali vsaj nekoliko medsebojnega razumevanja.
  
• Če bo odraščajoči otrok spoznal, da starši tudi sami ravnajo tako, kot učijo njega, jim bo še naprej verjel, spoštoval njihova načela, jim zaupal probleme, s katerimi se bo srečeval, in tudi želel njihov nasvet.
  
• V vrednotah človeka spoznamo vrednote večnosti, ki so nam potrebne, da se ne ločimo od Boga.
  
• Vera nam omogoča; da vztrajamo na pragu Skrivnosti, obenem pa nam dovoli, da spoznamo tudi božjo moč, ki oplodi in preoblikuje vsako življenje.
  
• Predvsem potrebujemo zaupanje. Kajti prihodnost religij je prihodnost človeka. Morda se ne zavedamo vedno dovolj, da je Bog ustvaril človeka za prihodnost.
  
• Trpljenje je človekova usoda. Od svojega prvega do zadnjega dne trpi tisočere bolečine - skrb, strah, tesnobo, bolezen, starost, smrt... Tako kot si sledita dan in noč, tudi mi doživljamo svetle in mračne trenutke.

LETA 1920 ROJEN LADKO KOROŠEC

OPERNI IN KONCERTNI PEVEC († 1995)

V Zagorju ob Savi rojeni Ladko Korošec je bil eden najvidnejših slovenskih opernih pevcev in odličen igralec v 20. stoletju. Petje je študiral na Glasbeni akademiji v Ljubljani, hkrati pa je obiskoval tudi dramsko šolo. Poslušalcem se je najbolj vtisnil v spomin po mojstrskih interpretacijah komičnih (bufo) vlog (Kecal v Prodani nevesti, don Bartolo v Seviljskem brivcu itd.). Nastopal je tudi kot koncertni pevec. Bil je trikratni dobitnik Prešernove nagrade, o svojih gostovanjih je napisal knjigo Na tista lepa pota (1973).

LETA 1929 UMRL KAROL GROSMAN

PRAVNIK IN PIONIR SLOVENSKEGA FILMA (* 1864)

Doma iz Drakovcev blizu Male Nedelje. Po poklicu je bil odvetnik, od leta 1901 pa je služboval v Ljutomeru in leta 1905 je posnel svoja prva dva kratka filma Odhod od maše v Ljutomeru in Sejem v Ljutomeru, leto pozneje pa še tretji film Na domačem vrtu.

LETA 1932 UMRL OSKAR DEV

PRAVNIK, SKLADATELJ IN ZBOROVODJA (* 1868)

Doma s Planine pri Rakeku, študiral je pravo in vzporedno tudi glasbo, za katero se je navdušil že na novomeški gimnaziji (Hugolin Sattner). Obiskoval je šolo Glasbene Matice v Ljubljani in cerkveno glasbeno šolo na Dunaju, kjer je tudi diplomiral iz prava. V času študija na Dunaju je bil tam zborovodja društva Slovenija in Slovenskega pevskega društva. Služboval je kot sodnik v Škofji Loki, Kranju in Mariboru, kjer je 1919 ustanovil Glasbeno matico Maribor, kateri je bil vrsto let predsednik in zborovodja, ter vrsto zborov in glasbeno šolo. Zložil je več skladb za moške in mešane zbore in samospevov s spremljavo klavirja (v izdajah Glasbene Matice in v Novih Akordih). Nabiral in harmoniziral je narodne pesmi, med temi okrog 400 koroških.

LETA 1949 UMRL SLAVKO GRUM

DRAMATIK IN PISATELJ (* 1901)

"Posebno mesto v našem slovstvu gre zaradi izvirnih lirskih črtic in dramskih poskusov Slavku Grumu," je zapisal Anton Slodnjak v svojem Slovenskem slovstvu (MK, Ljubljana 1968). "Kot medicinec dunajske šole je poznal in v pisateljevanju tudi uporabljal nauke in izsledke psihoanalitika Sigismunda Freuda, sicer pa kot avtor ni bil pristaš nobene znanstvene ali slovstvene doktrine. V nasprotju s Cankarjevo umetnostjo, iz katere je sicer izhajal, je iskal samo novega izraza za globoko sočutje, ki ga je občutil spričo najrazličnejših oblik človeškega trpljenja, ter se je kot pisatelj znašel nekako tam, kjer so bili francoski nadrealisti." Njegovo najpomembnejše delo je igra v dveh dejanjih Dogodek v mestu Gogi (1927). "Goga je groteskno simbolična podoba vase zaprtega, v zaprašeni negibnosti dušečega se majhnega mesta, v katerem ljudje, ujeti v svoja prebivališča in zaznamovani s preteklostjo, napeto čakajo na velik, usoden dogodek, ki naj bi osvobajajoče sprostil njihovo življenje" (Andrej Inkret). Po Slavku Grumu, ki se ga spominjamo ob obletnici rojstva, nosi ime najvišje priznanje za slovenskega dramatika – Grumova nagrada.

... več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 08_2011

LETA 2008 UMRL ALEKSANDER ISAJEVIČ SOLŽENICIN

RUSKI PISATELJ, DOBITNIK NOBELOVE NAGRADE ZA KNJIŽEVNOST (* 1918)

"Ne pozabimo, da nasilje ne živi samo in ne more živeti samo od sebe: prav gotovo je prepleteno z lažjo. Med njima je najbolj sorodna, najbolj naravna globoka povezanost: nasilje se more skrivati samo za laž, laž pa more obstati samo z nasiljem. Kdor razglasi nasilje za svojo metodo, si mora neizprosno izbrati laž za načelo... Preprost korak preprostega možatega človeka je, da ne sodeluje pri laži, ne podpira zlaganih dejanj. Tudi če to pride na svet in celo zavlada na njem - naj se to ne zgodi po meni. Pisatelji in umetniki pa imajo na voljo še več: zmago nad lažjo." Tako je v svojem predavanju, ki bi ga prebral pri podelitvi Nobelove nagrade za književnost v Stockholmu 10. decembra 1970 zapisal Aleksander Isajevič Solženicin, največji ruski pisatelj 20. stoletja. Nagrado je lahko prejel šele štiri leta kasneje kot izgnanec iz domovine (1974). Po dvajsetih letih se je vrnil v Rusijo, saj si ni mogel misliti, da bi živel kje drugje kakor v svoji lastni domovini. V svojem stanovanju v Moskvi je 3. avgusta 2008 umrl, zadet od možganske kapi, v 89. letu življenja.

--- več o njem v rubriki pričevanje 09_2008

nekaj njegovih misli:

• Zame je vera temelj in opora za življenje človeka.
  
• Čutim, da je smrt zadnji, nikakor pa ne končni mejnik človekovega bivanja.
  
• Nikakršno taborišče ne sme zlomiti duševne lepote človeka.
  
• Kljub vsemu ne smemo pozabiti, da je prvo, čemur pripadamo, človeštvo. Človeštvo pa se je ločilo od živalskega sveta z mislijo in govorom. In naravno je, da morata biti svobodna. Če pa ju vklenemo, se vračamo v živali.
  
• Dušo si kuje sleherni sam zase, iz leta v leto. Treba si je prizadevati, da bi si skoval, da bi si zbrusil takšno dušo, da bi postal ČLOVEK.
  
• O, daj mi, Gospod, da se ne bom prelomil ob udarcih! Da ti ne bom padel iz roke.
  
• Ne motimo se zato, ker bi bilo težko videti, kaj je prav; motimo se zato, ker je to udobnejše.
  
• Ne ženem se, da bi vse zajel: pametnega na svetu je veliko, malo je dobrega.

LETA 2017 UMRL VILKO OVSENIK

GLASBENIK, SKLADATELJ, ARANŽER (* 1928)

Doma v Begunjah, kjer je gostilna pri Jožovcu delovala že od leta 1844. Župnik je očetu predlagal, da se prepišejo na nekdanji družinski priimek Ovsenik (Slavko se je kasneje prepisal nazaj na Avsenik in tako sta imela brata različne priimke). Oče je bil velik ljubitelj glasbe, in Vilko je prvo izobrazbo dobil pri organistu, igral je harmonij in klavirsko harmoniko, zanimala ga je ljudska pesem, kasneje pa se je navdušil za diatonično harmoniko. Kot gimnazijec se je ves čas ukvarjal z glasbo, seznanil se je s klarinetom, saksofonoim. Z bratom Slavkom sta začela igrati leta 1946, igral je klarinet, brat pa harmoniko, pridružil se je še prijatelj z basom. Ker izvirnih viž takrat ni bilo, sta jih z bratom sproti skladala. Takrat še ni mislil, da bi glasbenik, študiral je pravo obenem pa še klarinet in saksofon na Akademiji za glasbo (diplomiral 1961). Kasneje je bil sprejet v Plesni orkester Radia Ljubljana (vodil ga je Bojan Adamič, kasneje Jože Privšek), kjer je igral do leta 1963. Ko je v Ljubljano prišel brat Slavko, so na Radiu Ljubljana iskali nove talente in Slavko je tako prišel na Radio, najprej nastopal sam, potem s triom, potem pa je Vilko prišel do nove formule: dodal klarinet in trobento in nastal je ansambel, ki je najprej nastopal kot Gorenjski kvintet, kasneje pa sta ga preimenovala v ansambel bratov Avsenik. Pri zvenu ansambla je imel Vilko odločilno vlogo, ves čas je tudi skrbel, da so bila besedila domača, izvirna, slovenska... Deset let je bil zaposlen tudi na Radiu LJ kot glasbeni urednik, kasneje je bil med ustanovitelji Helidona, kjer je bil do upokojitve glasbeni urednik in producent. Vilko je bil soavtor večine skladb v repertoarju slavnega ansamla Avsenik (več kot 800 skladb).

nekaj njegovih misli:

• Glasba mi je v mladosti pomenila neke vrste dopolnilo v življenju, seveda pa tudi dopolnilo pri študiju. Tedaj niti pomislil nisem, da bi se kdaj resno ukvarjal z glasbo.
  
• V Ljubljani sem igral v prvem orkestru Radia Ljubljana (v Adamičevem Plesnem orkestru), resno sem delal tudi po deset ur s klarinetom, zraven pa sem študiral pravo.
  
• Ugotovil sem, da na narodnozabavnem področju deluje malo ljudi, da ne nastopajo veliko, igrajo pa s srcem. To mi je povedalo, da je pri glasbi prvi in glavni občutek, šele potem pa tehnična brezhibnost.
  
• Slovenija je v svetovnem merilu res majhna dežela (...) toda v glasbi je bila izredno smela. Veliko si je upala, ponudila je svetu vzorec, ki je izviral iz ljudske glasbe.
  
• Vsaka skladba je bila narejena z ljubeznijo in lepo mislijo, vse je bilo plod načrtnega ustvarjanja.
• Besedilo je sestavni del glasbe in pisec besedila mora čutiti, kaj je želela povedati glasba. Pri besedilih je premalo samo dobra misel in lepa rima, pisec mora predvsem globoko začutiti glasbo.
• Kot radijski urednik sem želel vzbuditi v ljudeh moč, da se bodo začeli glasbeno izražati in tako smo radijski program z domačo glasbo precej razširili, z avtorji in ansambli ..
• Moje življenjsko geslo je bilo vedno: delaj, ustvarjaj, spoštuj konkurenco. Živi v sodelovanju, odprtosti, poštenosti ... to je bilo glavno.
  Glasba je zame največje hrepenenje duše, največja ljubezen.
  
• Morda Slavkova moč res ne bi prišla tako do izraza brez najinega tesnega sodelovanja. Vsak motiv je treba znati obdelati in ga ustrezno dopolniti.

brat Slavko o njem:

• Največje priznanje moram vseeno dati svojemu bratu Vilku Avseniku. Bil je strokovna in pedagoška roka in brez njega Avsenikov ne bi nikoli bilo.

 več o Avsenikih:

M. Turk, Slavko Avsenik: Moj pogled, v: Ognjišče 1 (2009), 24-26.
U. Jeglič, Ansambel Saša Avsenika: Mladinska priloga - Glasba, v: Ognjišče 6 (2022), 68-70.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 3. avgust 1882, Medana v Goriških brdih, † 14. julij 1967, Ljubljana

Čevljar in šivilja z desetimi otroki

Alojz Gradnik je sin Goriških Brd, na katera je bil srčno navezan, dasi sta bila otroštvo in mladost, ki ju je tam preživel, zelo trda. Osemnajstleten je na vprašanje, kaj so mu dala Brda, odgo­voril: "Dala so mi nauk, da je bogastvo jalovo in da je plodna samo revščina, združena s trpljenjem." Njegov oče Jožef je bil nezakonski sin tolminskega dekleta, služkinje v Trstu. Od tam je prišel v Brda, kjer je bil rejenec in pastirček, dokler ga ni čevljar v Medani vzel za vajenca, po smrti pa mu je zapustil orodje. Tako je postal samostojen obrtnik in ponosen samorastnik. Poročil se je s šiviljo Lucijo Godeas, hčerko furlanskih kolonov. V zakonu se jima je rodilo deset otrok, pet deklic in pet dečkov, Alojz, ki so mu pravili Gigi, je bil tretji po vrsti. Tedaj je oče že prišel do skromnega koščka zemlje, da je lahko preživljal naraš­čajočo družino. Gigi je prve tri razrede ljudske šole končal v Medani, potem pa je odšel v Gorico, kjer je bil do končanega 6. razreda gimnazije gojenec Alojzijevišča. Tedaj je izstopil in se preživljal z instrukcijami. Po maturi (1901) je na Dunaju študiral pravo. Ko je študij končal, je služboval v Krminu, Gorici, Rovi­nju, Pulju, Tržiču, Gradiški; med prvo svetovno vojno je deloval kot sodnik v Tolminu in Cerknem. Po vojni je bil do leta 1920 spet v Gorici, tedaj pa se je preselil v Jugoslavijo, kjer je opravljal različne službe v Beogradu, Ljubljani in Zagrebu. Leta pokoja je "gospod Gigi" najraje preživljal v rodni Medani. Tam si je po srečanju s sestro Smrtjo 14. julija 1967 izvolil zadnje po­čivališče.

Dvajset knjig pesmi o ljubezni in smrti

Čeprav je svojo prvo pesniško zbirko (Padajoče zvezde) izdal dokaj pozno, ko je imel že štiriintrideset let, se je do konca življenja nabralo dvajset knjig njegovih pesmi. Enajst je izvirnih pesniških zbirk, med njimi je ena namenjena otrokom (Narobe svet, 1953), v devetih knjigah pa najdemo izbor njegove poezije, zlasti ob raz­nih pesnikovih življenjskih obletnicah. Za velik del Gradnikove lirike je značilno razmišljanje o ljubezni in smrti. Anton Slod­njak to lepo osvetli, ko piše, kako je Gradnik "odkrival, da je ljubezen isto kot največja požrtovalnost in da se zato ne more končati s smrtjo tistega, ki je res ljubil, temveč deluje iz groba še z večjo močjo kakor prej. Zato je tudi v smrti ljubečega člove­ka tista etična čistost oziroma življenjska moč, ki ne jemlje samo telesnemu koncu značaja vsake groze in nesmiselnosti, temveč vzdi­guje pokojnika v večno bivanje" (Slovensko slovstvo, 347). Spreho­dimo se ob naslovih in letnicah Gradnikovih pesniških zbirk.

Za Padajočimi zvezdami (1916, naslov so navdihnile vojne strahote) je izšla zbirka Pot bolesti (1922), v katero je Gradnik vložil razbolelost svojega primorstva in slovenstva; zbirka Pisma (1924) opeva silno ljubezensko hrepenenje; v zbirki De profundis (1926) najdemo vrsto sonetov, posvečenih domačim ljudem in domači zemlji; zbirka Večni studenci (1938) je posvečena spominu pravkar umrle pesnikove matere. Tematsko nadaljevanje Večnih studencev je šesta zbirka Zlate lestve (1940). Ob smrti slikarja Riharda Ja­kopiča je Gradnik v posebni knjižici izdal pesnitev Bog in umet­nik (1943). Leta 1944 sta izšli njegovi zbirki Pesmi o Maji ter Pojoča kri. Po Gradnikovi smrti je izšla njegova zadnja pesniška zbirka Lucipeter (1973).

Veliko je tudi prevajal in bil prevajan

Ob izvirnem pesniškem ustvarjanju se je Gradnik veliko posvečal tudi prevajanju iz tujih književnosti. Njegovi prevodi, ki so iz­šli v knjižnih izdajah, obsegajo nad petdeset naslovov. Med naj­pomembnejše Gradnikove prevode spadajo prevodi pesnikov. Med prvi­mi ga je pritegnil znameniti bengalski pesnik in mislec Rabindranath Tagore, nobelovec za književnost 1913, in v slovenščino je prevedel vrsto njegovih del. Zelo je zaslovel s svojimi prevodi starih kitajskih pesnikov; leta 1928 so izšli v knjigi Kitajska lirika, ki je doživela številne ponatise.

V knjižni obliki so iz­šli tudi njegovi prevodi srbskih narodnih pesmi, italijanske li­rike; od njegovega prevoda Dantejeve Božanske komedije so v knji­gi izšle samo Vice (1965). Prevedel je sonete genialnega umetnika Michelangela Buonarrotija, sonete in kancone italijanskega pesni­ka Francesca Petrarca. V slovenski jezik je prelil Prešernove nem­ške sonete (146) in Prešernove nemške pesnitve (1947). "Gradnikovo pesniško delo je našlo v svetu lep odmev," piše Marijan Brecelj, ki je sestavljal bibliografijo o Gradniku. Navaja, da so posamezne njegove pesmi prevedene v angleščino, bolgarščino, češčino, fran­coščino, gruzinščino, italijanščino, latinščino, madžarščino, ma­kedonščino, nemščino, novogrščino, poljščino, ruščino in slovaščino. V knjigi je izšel angleški prevod Selected Poems (1964). Mnoge Gradnikove pesmi so uglasbene. Gradnikovo poezijo sta opremljala predvsem dva umetnika: Božidar Jakac in Riko Debenjak.

(obletnica meseca 08_2002)

LETA 1814 ROJEN LOVRO PINTAR

DUHOVNIK, SADJAR, POLITIK IN NABOŽNI PISATELJ († 1875)

Leta 1814 se je pri Sv. Tomažu nad Praprotnim (Škofja Loka) rodil Lovro Pintar. Po študiju bogoslovja v Ljubljani je kot duhovnik služboval v različnih krajih na Gorenjskem. Deloval je tudi na kulturnem in gospodarskem področju, največ se je ukvarjal s sadjarstvom. Vzgojil je nad sto sadnih sort. Pisatelj Finžgar gaje kot bogoslovec upodobil v svojem spisu Gospod Lovro, ker je tudi njegovega očeta kot župnik na Breznici naučil umnega sadjarstva.

LETA 1876 ROJEN FRANC PENGOV

DUHOVNIK, PROFESOR, NARAVOSLOVEC († 1954)

Ko je ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič gradil Zavod sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano, v katerem je septembra 1905 zaživela prva popolna slovenska gimnazija, je pravočasno poskrbel tudi za profesorje. Med nadarjenimi duhovniki, ki jih je poslal študirat na bližnje univerze, da se pripravijo na profesorsko službo, je bil tudi Franc Pengov, ki je bil po študiju na univerzi v Gradcu profesor naravoslovja na škofijski gimnaziji (1907–1941). Bil je tudi pisatelj: njegovo najbolj znano delo je knjiga Podobe iz narave (1916).

LETA 1901 ROJEN SLAVKO GRUM

DRAMATIK IN PISATELJ († 1949)

"Posebno mesto v našem slovstvu gre zaradi izvirnih lirskih črtic in dramskih poskusov Slavku Grumu," je zapisal Anton Slodnjak v svojem Slovenskem slovstvu (MK, Ljubljana 1968). "Kot medicinec dunajske šole je poznal in v pisateljevanju tudi uporabljal nauke in izsledke psihoanalitika Sigismunda Freuda, sicer pa kot avtor ni bil pristaš nobene znanstvene ali slovstvene doktrine. V nasprotju s Cankarjevo umetnostjo, iz katere je sicer izhajal, je iskal samo novega izraza za globoko sočutje, ki ga je občutil spričo najrazličnejših oblik človeškega trpljenja, ter se je kot pisatelj znašel nekako tam, kjer so bili francoski nadrealisti." Njegovo najpomembnejše delo je igra v dveh dejanjih Dogodek v mestu Gogi (1927). "Goga je groteskno simbolična podoba vase zaprtega, v zaprašeni negibnosti dušečega se majhnega mesta, v katerem ljudje, ujeti v svoja prebivališča in zaznamovani s preteklostjo, napeto čakajo na velik, usoden dogodek, ki naj bi osvobajajoče sprostil njihovo življenje" (Andrej Inkret). Po Slavku Grumu nosi ime najvišje priznanje za slovenskega dramatika – Grumova nagrada.

... več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 08_2011

LETA 1902 ROJEN RADO BEDNARIK

ČASNIKAR, PREVAJALEC, UČITELJ, KNJIGOVEZ († 1975)

V Gorici rojeni časnikar, publicist in šolnik Rado Bednarik je po končani gimnaziji v rojstnem mestu študiral zgodovino in zemljepis na univerzi v Ljubljani. Dolgo časa je deloval kot urednik, časnikar in javni delavec. Preživljal pa se z delom v lastni knjigoveznici, ki jo je podedoval po očetu. Jeseni leta 1944 je začel poučevati na novi slovenski gimnaziji v Gorici, od leta 1946 do upokojitve pa je bil profesor na učiteljišču in klasičnem liceju v Gorici. Za pouk na liceju je napisal več učbenikov (skript).

LETA 1904 ROJENA MICA (MARIJA) LOGAR

VODJA DRUŽINSKE HIŠE, DOMA REDOVNIC († 1989)

Sloves rodbine Logar, po kateri je dobila ime čudovita dolina, so nadaljevale sestre Elizabeta, Neža, Ljudmila in Magdalena z Mico, najstarejšo, na čelu. Po očetovi smrti (1936) so na začetku doline postavile sodoben hotel, ki je poleti 1938 sprejel prve goste. Leta 1942 so ga Nemci požgali, sestre pa odpeljali v Auschwitz, kjer je Magdalena umrla. Preživele sestre Logar so po vojni hotel obnovile. Leta 1984 je prešel v last reda Družina Kristusa Odrešenika, ki mu pripada dr. Štefka Logar, nečakinja sester. Velika hiša je tudi dom duhovnih vaj.

LETA 1905 UMRL GREGOR KREK

SLOVENSKI JEZIKOSLOVEC IN PESNIK (* 1840)

Na univerzi v Gradcu, glavnem mestu zvezne dežele Štajerske v sosednji Avstriji, ustanovljeni v 16. stoletju, so nekdaj študirali številni slovenski izobraženci. Na tej univerzi je bila tudi stolica za slovenski jezik, za katero je dal pobudo Janez Nepomuk Primic (1785-1823). Bil je tudi prvi profesor slovenščine tam. Ob predavanjih je začel pisati in objavljati šolska dela: Abeceda za Slovence, kateri se hočejo slovensko brati naučiti, Nemško-slovenske branja, Novi nemško-slovenski bukvar ali ABC. Kakšnega pol stoletja kasneje je njegovo delo na tej znanstveni ustanovi nadaljeval slavist dr. Gregor Krek, ki si je prizadeval, da se v Gradcu ustanovi stolica za slovansko filologijo, kar se je uresničilo leta 1870, in prav ta mož, ki je umrl na današnji dan, je bil prvi profesor te stroke.

... več o njem si preberite v rubriki obletnica meseca 09_2005

LETA 1920 ROJEN PIETRO COCOLIN

GORIŠKI NADŠKOF, METROPOLIT († 1982)

Po rodu Furlan, gimnazijo in licej je obiskoval v malem semenišču v Gorici in v bogoslovju študiral tudi teologijo. Duhovniško posvečenje je prejel 1944, bil kaplan v Krminu, nato župnik v Terzo d'Aquileia, župnik in dekan v Ogleju ... ter od 1966 častni kanonik goriškega stolnega kapitlja (od 1966). 26. junija 1967 je bil imenovan za goriškega nadškofa, metropolita. Ob umestitvi je povedal, da je njegova glavna naloga vzpostavitiu dialog in obuditi zavesti, da so živa Cerkev ljudje ... ki so dolžni sodelovati pri evangelizaciji sveta kot pričevalci Kristusovega odrešilnega dela. V teh prizadevanjih je ustanovil škofijski duhovniški svet (1969), škofijski pastoralni svet, ki so ga sestavljali tudi številni laiki, v župnijah je spodbujal nastanek krajevnih pastoralnih svetov. Za slovenske vernike v Gorici je oktobra 1972 ustanovil Slovensko pastoralno središče s svojim župnikom pri Sv. Ivanu v središču mesta. Vedno si je prizadeval za pristne odnose s Slovenci, tudi onkraj državne meje z Jugoslavijo in ohranjal prijateljske vezi s številnimi slovenskimi duhovniki, nekdanjimi sošolci v semenišču in bogoslovju v Gorici. Po odstopu tržaškega škofa Antonia Santina je bil 1975–77 tudi apostolski administrator tržaške škofije.

LETA 1921 UMRL ENRICO CARUSO

ITALIJANSKI OPERNI PEVEC in TENORIST (* 1873)

Strokovnjaki pravijo, da je največji tenorist vseh časov, znan po toplem baritonu in odlični interpretaciji vlog. Pel je v vseh največjih operah (stalni član Metropolitanske opere) in bil v začetku 20. stol velika pevska zvezda, ki so ga oboževalci množično spremljali povsod. Njegovi največji vlogi sta bili Canio v Leoncavallovi operi Glumači (I pagliacci) in Radames v Verdijevi Aidi. Pel je tudi ljudske pesmi (O sole mio) , o njegovem življenju je posnet tudi film Veliki Caruso z Mariom Lanzo v glavni vlogi.

LETA 1922 UMRL ALEKSANDER GRAHAM BELL

ŠKOTSKO-AMERIŠKI IZUMITELJ PRVEGA UPORABNEGA TELEFONA (* 1847)

Za prenos zvokov človeškega glasu se je začel zanimati, ko je vadil z učitelji za slušno prizadete in je raziskoval mehaniko govora. Za prenos zvoka človeškega glasu je bilo potrebno izumiti še mikrofon in sprejemnik. Prvi telefon mu je uspelo sestaviti leta 1876.

LETA 1923 ROJEN JANEZ A. ARNEŽ

EKONOMIST, BIBLIOTEKAR IN PUBLICIST († 2021)

Dr. Janez Arnež je rojen Ljubljančan in v največjem slovenskem mestu je prejel tudi prvo izobrazbo (pravo in filozofija). Val revolucije ga je vrgel iz domovine. Zaradi tega ni bil zagrenjen, ampak to sprejel kot izziv ter je nabiral znanje na različnih evropskih univerzah (Bologna v Italiji in Louvain v Belgiji). Dokler ni pristal v ZDA, kjer je naredil magisterij iz ekonomije, v Kanadi pa doktorat. Zaposlen je bil v več finančnih podjetjih v New Yorku, v Kongresni knjižnici v Washingtonu in na katoliškem kolegiju sv. Jožefa v New Yorku, kjer je več kot trideset let poučeval ekonomijo. Poleg strokovnega dela je imel za življenjsko nalogo, da angleško govorno področje seznanja s slovensko problematiko ter zbira gradivo Slovencev po svetu. Zato je ustanovil Studia Slovenica in zbral bogat arhiv, in po osamosvojitvi Slovenije (1991) v Ljubljano pripeljal obsežno zbirko izseljenskega gradiva, knjižnega in arhivskega. V Zavodu sv. Stanislava, je tako zbranih nad 60.000 knjig, okoli 700 naslovov periodičnega tiska in kar 1.500 škatel arhivskega gradiva. Tam je tudi zbirka umetniških del izseljenskih umetnikov (300 umetniških del).

več:
B. Rustja, dr. Janez Arnež, Za moralno dolžnost sem imel, da pomagam Sloveniji: Gost meseca, v: Ognjišče 4 (2012), 10-15.
S. Čuk, Janez Arnež (1923-2021): Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2023), 36-37.

njegova misel:

• Po svetu sem šel s posebnim namenom. Vedel sem, da vera brez dobrih del ni nič. Zame je bila moralna dolžnost, da pomagam Sloveniji, ki je bila v težavah. Nisem bil ekonomski izseljenec, ampak ideološki. Začel sem premišljevati, kaj lahko na intelektualnem polju naredim za Slovenijo v tujini.

LETA 1958 UMRL IVAN REJEC

DUHOVNIK, VZGOJITELJ, NARODNI DELAVEC, PREVAJALEC (* 1878)

V Šebreljah pri Cerknem rojeni Ivan Rejec je bil ena najbolj vplivnih osebnosti med slovenskimi duhovniki med prvo in drugo svetovno vojno. Nanj so se obračali po nasvet v vsakovrstnih zapletenih vprašanjih in modri svetniški mož je vedno znal dati pravi odgovor. Na svoji številnih duhovniških postajah je bil najdlje župnik v Svetem Križu pri Ajdovščini (1914–1931), kjer je ustanovil Marijino družbo za fante in dekleta ter za matere. Prav njegovo vzgojno delo v okviru Marijinih družb je bilo razlog za fašistično preganjanje.

LETA 1962 UMRL MARTIN ŽELEZNIK

CERKVENI GLASBENIK IN SKLADATELJ (* 1891)

Doma iz Brusnic na Dolenjskem se je glasbe učil v župniji Št-Peter Otočec, potem pri Ignaciju Hladniku v Novem mestu ... Leta 1910 je končal ljubljansko orgelsko šolo, deloval kot organist v Tržiču, naredil je izpit na učiteljišču in poučeval na OŠ v Sorici, od leta 1947 glasbo na osnovni šoli v Kranju, kjer je bil mestni organist do smrti. Železnik sodi med pomembnejše ustvarjalce slovenske cerkvene glasbe 20. stoletja. Skupaj z A. Jobstom je najvidnejši predstavnik t. i. Premrlove šole, ki je vnesla v našo cerkveno glasbo impresionistične elemente. Njegove skladbe odlikujejo barvita sozvočja in smisel za slikanje razpoloženj. V orgelskih skladbah je najbolj plodovit slovenski skladatelj svojega časa. Njegov so najbolj znane njegove cerkve skladbe: Med oljkami, Pojdi na Golgoto, Poslan z nebes je angel, Oznanil je angel, Vi oblaki ga rosite, Zvonovi so zapeli ...

LETA 1986 UMRL FRANCE GORŠE

kipar (* 1897)

"Vse, kar ustvarjam, globoko doživljam in to mi je v največjo tolažbo in dopolnilo. Za versko občutje sem bil vzgojen že v domači družini in vera me še zdaj osrečuje. Prosim Boga, da bi mu mogel do zadnjega diha služiti s svojo umetnostjo, kajti to je področje mojega pričevanja, izžarevanja." Tako je povedal v pogovoru za Ognjišče leta 1974 akademski kipar France Gorše, ki je malo pred tem dokončal križev pot za ljubljansko stolnico, svojo štirinajsto umetnino te vrste. V slovensko umetnost se je najbolj zapisal kot kipar in z največjim veseljem je ustvarjal za cerkve. Bil pa je tudi odličen grafik in ilustrator. Ta veliki umetnik, ki je živel iz globoke vere, je umrl na današnji dan.

... več o njem preberite v obletnici meseca 09_1997

njegova misel:

• V mojem življenju je vera vedno igrala pomembno vlogo. Vera mi je kot semafor, ki mi kaže pravo pot, je resnična luč, da je moja pot bolj varna.

Iskalec in zbiralec Marko Čuk

Avgust je poletni in predvsem dopustniški mesec, a smo v uredništvu avgustovsko številko pripravljali še v popolnoma delovnem in predvsem prazničnem vzdušju. Praznovanja, ki sem jih omenil v prejšnji številki, so v večinoma že za nami. Veseli smo, da je Slovenska škofovska konferenca odlikovala našega dolgoletnega urednika Silvestra Čuka in s tem dala priznanje njegovemu delu za naš mesečnik in verski tisk. Več o tem si lahko preberete na str. 77.

Pri Ognjišču želimo spremljati aktualna dogajanja, čeprav kot mesečnik delamo to teže kot drugi mediji. Po končanem svetovnem nogometnem prvenstvu smo zbrali nekaj 'krščanskih' pričevanj nogometašev in tako osvetlili to dogajanje z drugačne plati (str. 122). Prav tako želimo osvetliti zapletena dogajanja v Ukrajini, kjer na vzhodu države divja vojna. O svojem delu v tej nemirni državi nam je kot gost meseca spregovorila s. Barbara Peterlin (str. 10).

Kljub poletju smo iz tiskarne dobili kar dve novi knjigi. Prvo smo že napovedali. Gre za knjigo Bogdana Žorža Nauk gora. Bralci Žorževe rubrike Pot do Boga preko gora v Ognjišču njeno vsebino že poznate, saj so v knjigi natisnjeni prispevki prav iz te rubrike. Več o njej si lahko preberete na str. 41.

Druga knjiga Izgubiti otroka je izšla v zbirki Življenjske smernice. Že naslov pove, da knjiga govori o trenutkih, ko v veselo pričakovanje ali družinsko idilo zareže nepričakovana izguba otroka. Govori, kako premagati občutke velike bolečine, travme in praznine ob izgubi.

V tem času prihaja k nam tudi več knjig, ki jih ladje "iz daljne dežele čez širno morje" pripeljejo v koprsko pristanišče. Preprosto o Svetem pismu je naslov prve knjige, ki na res preprost način predstavi Sveto pismo. Pisana in oblikovana je sicer bolj na kožo mlajši generaciji, a je to njena prednost, saj posamezne svetopisemske knjige predstavi na kratek, privlačen in preprost način. Drugi dve knjigi, ki sta še na poti, sta namenjeni otrokom (Božična odštevanka – adventni koledar, Pobarvaj božič – pobarvanka o božiču) in predstavljata lep del naše ponudbe za božično in Miklavževo obdarovanje. A o tem več v prihodnjih številkah.

Pred odhodom v tiskarno je tudi knjiga Gregorja Čušina Na tretji strani. Znani in priljubljeni igralec, zlasti monokomedij, je nekaj let na tretji strani Ognjišča pisal uvodnike. Čeprav govorijo o težkih stvareh, niso 'zateženi'. Iskrivi in igrivi, smešni, a obenem resni pred nas razgrinjajo sedanji trenutek slovenskega krščanstva in utrip naše utrujene kulture. Zabavno in obenem koristno branje.

Tudi v tej številki predstavljamo posebno poletno ponudbo naših knjig. Akcij je več: od tiste, ki predstavlja knjige v zbirki Zgodbe za dušo; akcijo, kjer dobite tri knjige za ceno dveh; pa košarico s širokim izborom knjig, ki jih dobite po ugodnih cenah, če izberete knjige v vrednosti najmanj 10 €, ter ponudbo naših knjig iz zbirke Žepna knjiga Ognjišča. Pobrskajte po reviji in si izberite knjige po ugodnih cenah – pa tudi nagrade, ki vas čakajo, če boste pohiteli z naročilom.

Naj vam počitniške dni polepšajo tudi poceni knjige Ognjišča.

 * 26. september 1897, Zamostec, † 2. avgust 1986, Golnik

Šola lepega vedenja v Grdem Dolu

Grdi Dol je ozka, prijazna dolinica nad Zamostecom pri Sodražici. Tam je stala hiša, kjer sta živela oče Martin Gorše, po poklicu knjigovez, in mati Marija roj. Brinšek s svojimi dvanajstimi otroki. Kot sedmi je njun dom razveselil sin France 26. septembra 1897. Goršetovi so bili revni, saj so živeli samo od dela očeta "bukvovezarja" in matere dninarice, vendar so njuni otroci prejeli bogastvo iskrene molitve in nesebičnega življenja. Po končani ljudski šoli v Sodražici sta šla sinova Martin in France v ljubljanske šole: Martin bo duhovnik, France pa umetnik-kipar. Osnove te umetelnosti je dobil pri kiparju Alojziju Repiču na obrtni šoli v Ljubljani, po vojni (bil je na soški fronti) pa se je vpisal na likovno akademijo v Zagrebu, ki jo je z odličnim uspehom in z nagrado končal pri slavnem kiparju Ivanu Meštroviču. Po diplomi je nekaj časa potoval po Italiji, potem se je ustavil pri bratu Martinu, župniku v Vremah. Zatem je nekaj let ustvarjal v Trstu in Gorici. Leta 1930 se je preselil v Ljubljano in tam odprl lastno kiparsko šolo. Po vojni je šel nazaj v Trst, kjer je poučeval umetnost na raznih slovenskih šolah ter sodeloval tudi na radiu. Leta 1952 je odšel v ZDA in tam plodovito ustvarjal skoraj dvajset let. Leta 1972 je kupil Vrbnikovo domačijo v Svečah na Koroškem, kjer se je naselil maja 1973, naslednje leto pa je tam odprl atelje in galerijo svojih del. Njegovo življenje se je izteklo v 89. letu starosti 3. avgusta 1986 v bolnišnici na Golniku.

"Izključno se izražam v religiozno smer"

V svojem nagovoru ob Goršetovem pogrebu v Svečah je škof Stanislav Lenič povedal, da je pokojni umetnik mnoge svoje križeve pote sklenil s petnajsto postajo: reliefno podobo praznega groba z vstalim Kristusom. "Taka je kiparjeva življenjska izpoved vere v vstajenje in posmrtno življenje. V tej veri je koreninila njegova ustvarjalna moč in življenjski optimizem." Že kot mlad umetnik (1928) je napravil nekaj del za cerkve na Goriškem: Križanje za [empeter, Brezmadežno za Opatje selo, Angela miru za Devin. Zelo veliko cerkvenih in nabožnih naročil je imel v svojih ameriških letih. Religiozna in svetopisemska tematika sta bili Goršetu zelo blizu. Pogoste teme njegove kiparske ustvarjalnosti so: poduhovljenost duš, meditativnost svetopisemskih oseb, zlasti prerokov, križevi poti in kipi svetnikov. Po vrnitvi v Evropo je bil zasut z naročili za opremo cerkva in kapel: za novo cerkev sv. Cirila in Metoda na Teznem pri Mariboru, za kapelo pri šolskih sestrah v [t. Jakobu v Rožu in za kapelo v domu duhovnih vaj v Tinjah na Koroškem, za kapelo pri jezuitih v Dravljah in pri salezijancih v Želimljah. "Izključno se izražam v religiozno smer. To je nekaj povsem naravnega in zavestnega. Vsa moja dela so prevzeta s tem duhom, ki se oplaja v skrivnostni zakonitosti, vsajeni v človeka od Stvarnika. To živi v človeku, ko pa ta umrje, v delih še naprej živi." To vero izraža tudi napis nad vhodom v njegov atelje v Svečah: "Ars longa, vita brevis" (Umetnost ostane, življenje mine).

Doma povsod - le v domovini ne

Prvi likovni pouk je France Gorše v otroških letih zajemal iz knjig, posebno ilustriranih. Kot zrel umetnik se je za to šolo oddolžil tako, da je s svojimi značilnimi risbami opremil lepo število knjig (med prve spada trilogija Bobri Janeza Jalena). Ob religioznih motivih, ki so mu bili posebno pri srcu, je kot kipar rad upodabljal preproste ljudi: delavce, kmete in kmetice, matere z otroki, otroke pri igri... Poskusil se je v najrazličnejših kiparskih tehnikah, ki jih je dovršeno obvladal. V začetku je najraje uporabljal trde materiale (kamen, marmor), zelo sta mu bila pri srcu bron in žgana glina ter slovenskim "podobarjem" tako ljubi les. V ameriškem obdobju je (okoli leta 1960) iznašel novo tehniko orešec, ki je odgovarjala tudi stilnemu premiku v njegovi umetnosti: poudarjene so bile poduhovljene oblike. Po vrnitvi v Evropo se je vračal k vzorom, ki so se mu vtisnili v spomin ob domači obrti in ljudski umetnosti v ribniškem kotu. France Gorše je nedvomno eden najbolj priljubljenih slovenskih kiparjev. Za svoja dela je prejel številna priznanja povsod po svetu - le doma ne. Najljubše mu je bilo odlikovanje, ki mu ga je leta 1969 za življenjsko delo podelil papež Pavel VI. Nehvaležna domovina mu je storila pekočo krivico, ko so leta 1972 tedanji "razsvetljeni" oblastniki na predvečer odprtja brez utemeljitve prepovedali njegovo retrospektivno razstavo, ki so jo pripravili ljubitelji njegove umetnosti v Kostanjevici na Krki. France Gorše je bil doma sprejet šele po smrti.

(obletnica meseca 09_1997)

* 2. avgust 1901, Šmartno pri Litiji, † 3. avgust 1949, Zagorje ob Savi

Priljubljen zdravnik, sam pa bolnik

Slavko Grum je v svojem razmeroma kratkem življenju močno doživljal krizo razklanosti med duhom in telesom, kar se odraža v njegovih delih. Rodil se je 2. avgusta 1901 v Šmartnu pri Litiji, kjer je bil njegov oče usnjar in trgovec. Družina se je kmalu preselila v Novo mesto in se potem še večkrat selila, Slavko pa je ostal v Novem mestu, kjer je končal tako osnovno šolo kot tudi gimnazijo. Njegovi prijatelji so bili takrat Anton Podbevšek, Miran Jarc, Marij Kogoj in Božidar Jakac. Po maturi leta 1919 se je odločil za študij medicine na Dunaju. Vestno je študiral, obiskoval je gledališče in tudi pisal svoje dramske poskuse (Pierrot in Pierrette, Trudni zastri). Med počitnicami je režiral igre, med njimi tudi Cankarjevo Lepo Vido, v kateri je glavno vlogo igrala Joža Debelak, hči šmarskega nadučitelja, študentka elektrotehnike. Med njima se je spletla ljubezenska zveza, ki pa ni bila trdna in je po sedmih letih umrla. Tudi kasneje Slavko Grum, ki je leta 1926 postal doktor medicine, zaradi svoje zapletene osebnosti in zaradi svoje močne navezanosti na mater, ni našel nobene ženske, s katero bi osnoval družino. Po doktoratu je nekaj časa služil pri vojakih, potem je bil na stažu v bolnišnici v Ljubljani. Pritegovala sta ga zlasti oddelek za duševne bolnike na Studencu in porodnišnica.

Plačanega mesta pa v Ljubljani ni mogel dobiti, zato je leta 1929 prevzel službo splošnega zdravnika v Zagorju ob Savi, kjer je ostal vse do svoje smrti. Veljal je za res dobrega zdravnika in bil je zelo priljubljen. V sebi pa je bil načet: vdajal se je pijači in morfiju. Posledica tega je bil rak na jetrih, ki je 3. avgusta 1949 prestrigel nitko njegovega življenja.

Kratka proza se mu je sama silila

Slavko Grum je prijel za pero že kot gimnazijec v Novem mestu, o čemer priča kratka zgodba Dobro mleko, z grotesknim humorjem narisana podoba ljudi, ki vidijo samo sebe, ki je bila objavljena v Dolenjskih novicah leta 1917. Pisal je razmeroma malo časa: med študijem medicine na Dunaju in tista leta, ko je kot zdravnik deloval v Ljubljani. Za razliko od večine slovenskih ekspresionistov (Anton in France Vodnik, Srečko Kosovel, Miran Jarc), ki so se ukvarjali predvsem s poezijo, se je Slavko Grum posvetil proti in dramatiki. Ustvaril je najboljša dela slovenske ekspresionistične proze s črticami in novelami, ki se dogajajo v bolniškem, napol patološkem svetu, tudi med blazneži. V pogovoru z Božidarjem Borkom leta 1931 je povedal, da se mu je kratka proza sama silila, ker ga je prevzelo doživetje, ki ga je moral izpisati, medtem ko je dramo hotel napisati, lotil pa se je iz ljubezni do gledališča. Vendar glede snovi med obema zvrstema ni trdne ločnice. Pri svojem pisanju se je opiral na medicinska dejstva o telesnem in psihičnem stanju junakov, se ukvarjal in razlagal njihova dejanja s podzavestnimi motivi. Sklicevaje se na Freuda je Grum razlagal, da je temeljni motiv umetnosti beg iz trpljenja, iz katerega se drugi zatekajo v podzavest, sanje ali smrt. Njegovi pripovedni spisi so ostali raztreseni po revijah in časopisih (v glavnem v Ljubljanskem zvonu in Jutru) in bili skoraj pozabljeni. Njegovo umetniško veljavo je naša literarna kritika zaznala šele veliko let po njegovi smrti. Leta 1957 je prišlo do prve predstavitve v knjigi Goga, proza in drame – izbor črtic, novel in dram, ki ga je pripravil Herbert Grun, leta 1976 pa je Lado Kralj uredil Grumovo Zbrano delo, ki je izšlo v dveh knjigah.

"Dogodek v mestu Gogi", vrh Grumovih dram

Zgodovinar slovenskega gledališča France Koblar je zapisal, da stoji v središču in na vrhu slovenskega ekspresionizma dramsko delo Slavka Gruma. "V času svojega medicinskega študija na Dunaju 1920 do leta 1927, ko je bil že zdravnik, je dovršil štiri po vsebini in slogu samosvoje drame in z njimi segel v skrajnosti tedanjega slovstvenega ustvarjanja. Iz vseh štirih del odseva poleg trpke poetičnosti duh brezizhodnega družbenega stanja, sled pisateljevega časa ter nakaže tragiko mračnih zapletov sedanjosti. Freudova psihoanaliza mu nakazuje odgovor na nedoumljive pojave življenja." Njegova prva drama je tridejanka Pierrot in Pierrette (napisana 1921, tiskana 1957), sledita štiridejanka Trudni zastori (1924, uprizorjena 1963) ter enodejanka (1927, uprizorjena na AGRFTV 1963).

Njegovo najboljše in najbolj znano delo je Dogodek v mestu Gogi (1927), igra v dveh dejanjih, groteska, v kateri raziskovalci vidijo že napoved evropske antidrame. Igra je na natečaju prosvetnega ministrstva v Beogradu 1929 dobila drugo nagrado. Slovenska matica pa jo je odklonila "zaradi dvoma v izvirnost, zaradi nekaterih prehudo naturalističnih scen, zaradi organskih umetniških napak, skrajno slabega jezika in zato, ker je satira na malomeščana in ima kot taka programatičen pomen". Leta 1930 je izšla v knjigi (samozaložba), leta 1931 pa je prišla na oder Narodnega gledališča v Ljubljani in bila pravi gledališki dogodek, ki je ostal v spominu kot eno najmočnejših doživetij. Mesto Goga je simbol malomeščanskega življenja v provinci; v svoji utesnjenosti čaka na dogodek, ki bi prevetril zatohlo življenje. Tega dogodka pa ni, čeprav ga vsi napeto pričakujejo.

(obletnica meseca 08_2011)

 LETA 1664 BITKA PRI MONOŠTRU

ZMAGA KRŠČANSKE VOJSKE NAD TURKI

Monošter (Szentgotthard), mesto ob sotočju Rabe in Labnice v Slovenskem Porabju, se je zapisalo v zgodovino po veliki bitki med Turki in krščansko vojsko 1. avgusta 1664. Turki so bili premagani in zaustavljeno je bilo njihovo prodiranje proti zahodu. Mesto se je razvilo na desnem bregu Rabe okrog cerkve in cistercijanskega samostana. Monošter je izobraževalno in kulturno središče porabskih Slovencev, sedež Zveze Slovencev na Madžarskem.

LETA 1723 ROJEN RUDOLF JOŽEF EDLING

NASPROTNIK CESARJA († 1803)

Drugi goriški nadškof je izšel iz goriške grofovske družine. Kot gojenec jezuitskega zavod Germanik v Rimu je doktoriral iz filozofije in teologije. Leta 1752 je postal pomožni škof goriškega nadškofa Karla Attemsa, 1774 pa njegov naslednik. Zavzel se je za pravice Cerkve, ki jih je kratil cesar Jožef II. Uprl se je cesarjevemu načrtu preureditve škofijskih mej, zato ga je ta prisilil k odstopu. Bil je svetniški mož. Dobro je govoril slovenski jezik in v njem nagovarjal slovenske vernike. To je naročal tudi duhovnikom.

LETA 1802 ROJEN MATEVŽ RAVNIKAR

DUHOVNIK, NARODOPISEC, PESNIK (S PSEVDONIMOM POŽENČAN), ZBIRALEC FOLKLORNEGA GRADIVA († 1864)

Šolal se je na ljubljanski normalki (sošolec Franceta Prešerna), posvečen v duhovnika (1825), služboval po Kranjskem, nazadnje v Predosljah, kjer je umrl. Napisal je precej pesmi z domoljubno tematiko, nanj sta vplivala Jakob Zupan in Fran Metelko, objavljal v Drobtinicah, Novicah, sestavil je tudi ilirsko pratiko. Zapisal je tudi povest o poženiški graščini (Bernekarjov grad), ki je vplivala na Levstika pri pisanju prve slovenske umetne pripovedke (Martin Krpan z Vrha). Bil je zavzet zbiralec ljudske poezije in proze, njegove pesmi so izšle tudipo smrti. Na nagrobniku je napis: "Sreče zaželjene svet ti ne da, sreča je prava le v nebesih doma."

LETA 1876 ROJEN IVAN JOŽEF TOMAŽIČ

DUHOVNIK, TEOLOG IN ŠKOF († 1949)

Škof Tomažič je krmaril čolnič mariborske škofije v letih 1933-1949, tudi v viharnih časih druge svetovne vojne. "V dneh življenja, ki mi jih je Bog še odločil na zemlji, naj bodo kratki ali dolgi, bi rad vse svoje duševne in telesne sile zastavil in se vsega žrtvoval za Cerkev in za verno ljudstvo," je dejal škof Ivan Jožef Tomažič, ko je na svoj 57. rojstni dan prevzel vodstvo mariborske (tedaj še lavantinske) škofije. "Non ego, sed Deus" (Ne jaz, ampak Bog) je bilo škofovsko geslo tega nadpastirja, ki je dejansko bilo njegovo življenjsko geslo, saj si je te besede sv. Frančiška Regisa (1597-1640) prisvojil že v dijaških letih in se je njih ravnal vse do svoje smrti.

... več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 08_2006

LETA 1897 CESAR FRANC JOŽEF I.

PODPIŠE ZDRAVILIŠKI ZAKON

Bled s cerkvijo Matere Božje na jezeru je bil že od nekdaj znan romarski kraj, turizem (termalni vrelci) pa se je začel bolj razvijati sredi 19. stoletja (z odprtjem gorenjske železnice). Veliko je pri prepoznavnosti Bleda v svetu prispeval Švicar Arnold Rikli, ki je leta 1854 odprl sončno in zračno zdravilišče. Tudi zato je imel Bled že zelo zgodaj tudi zdraviliško komisijo, ki jo je sicer na današnji dan uzakonil podpis avstrijskega cesarja. Komisija je skrbela predvsem za razvoj turizma (koncerti dunajskih glasbenikov, veslaške regate, nogometne tekme tisk prospektov ...

... več o Blejskem otoku preberite v rubriki Na obisku 08_2014

LETA 1943 UMRLA LEA FATUR

PESNICA IN PRIPOVEDNICA, ŽENSKI GLAS V ZBORU MOŠKIH (* 1865)

Doma iz Zagorja na Pivškem, se je preživljala kot šivilja in gospodinja in se ob tem sama izobraževala v književnosti, je bila edini laik in edina ženska, ki se je uvrstila v krog dominsvetovcev. Njeno najbolj znano delo je povest Vislavina odpoved.

LETA 1958 V LJUTOMERU ODPRTA PRVA SAMOPOSTREŽNA TRGOVINA

v SLOVENIJI in tretjo NA PODROČJU NEKDANJE DRŽAVE

Po koncu druge vojne se je začelo ustanavljati kmetijske zadruge, v katerih je oblast sprva (do leta 1957) dovolila prodajati le kmetijske izdelke. V Ljutomeru pa so v trgovini začeli prodajati tudi »mešano blago« in prav na današnji dan so jo preuredili v prvo samopostrežno trgovino pri nas (ob petdesetletnici so odkrili tudi ploščo).

LETA 1973 UMRL STANE KREGAR

DUHOVNIK, SLIKAR, UČITELJ IN PREŠERNOV NAGRAJENEC (* 1905)

"Gledal in opazoval sem svet, trpljenje preganjanih in trpečih. O tem pričujejo moje surrealistične risbe in slike iz leta 1936, obdobja španske državljanske vojne. Videl pa sem tudi tisto tiho, trpečo skromnost slovenskega naroda, ki se je izražala v mojih slikah Romarjev. Vedno sem želel s svojo umetnostjo tudi govoriti ljudem o vsem, kar je živega v svetu... Razne dobe v mojem slikarskem življenju izhajajo iz notranje potrebe." Tako se je leta 1971 v pogovoru za revijo Znamenje izpovedal slikar-duhovnik Stane Kregar, ki je tistega leta prejel Prešernovo nagrado za svoje življenjsko delo. Kregar velja za utemeljitelja slovenskega abstraktnega slikarstva. Neprecenljiv je njegov delež v cerkveni umetnosti: njegova barvna okna, freske, oltarne podobe in mozaiki krasijo neštete slovenske cerkve od Prekmurja do Primorske. Tega "oznanjevalca evangelija s slikarskim čopičem" se spominjamo ob obletnici njegove smrti.

več:
ČUK, Silvester. Stane Kregar. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2005, leto 41, št. 11, str 40-41.
ČUK, Silvester. Stane Kregar in cerkvena umetnost. (Priloga). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 11, str 56-63.

njegove misli:

Treba je delati. Vsak dan znova začeti borbo. Neuspeh te nikdar ne sme potreti. Spet se je treba zagnati v delo in iskati pot, ki te bo pripeljala do cilja.

Če imamo pred očmi dejstvo, da napori niso vedno kronani z uspehom, ima človek zadoščenje, če je delal tako, kot mu je narekovala vest.

 Vrednost velikih družin je prav v tem, da je v njih več prisrčnega ozračja, čeprav ni vsega udobja, več povezave, več ljubezni med brati in sestrami.

  Pripravlja Marko Čuk