»Po Kristusu se je svet spremenil, a ne zato, ker smo postali boljši, ampak zato, ker smo več razumeli.«

Rodil se je 24. julija 1931 v Bergamu, v mestni četrti Malpensata ('slabo mišljena'). »Upam, da je moja mama mislila drugače, ko sem prišel na svet, da so jo obhajale lepe misli, ko me je rodila!« se je pošalil Ermanno. Oče je bil železničar, mati pa delavka, oba globoko verna človeka. Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v Treviglio pri Milanu, kjer je Ermanno končal osnovno in srednjo šolo. Ostali so brez očeta, ki je bil ubit ob nekem bombnem napadu. Po vojni je odšel v Milan in se vpisal na igralsko akademijo. Preživljati se je moral sam, zato se je zaposlil v tovarni električne opreme.

Zaupali so mu nalogo, da poskrbi za razvedrilo zaposlenih, predvsem s tem, da s filmsko kamero snema delo in življenje v tovarni. Bil je popoln samouk, vendar je kmalu obvladal glavne prvine te mlade umetnosti. V letih od 1953 do 1961 je posnel na desetine dokumentarnih filmov. V vseh je posvečal posebno pozornost 'malim' ljudem, kar je značilno tudi za večino njegovih kasnejših umetniških filmov. Prvi je bil Čas se je ustavil (1959), v katerem Olmi prikazuje zgodbo o prijateljstvu med študentom in čuvajem jezu v samotnem gorskem svetu. Leta 1965 je na filmska platna prišel že omenjeni film In prišel je človek o papežu Janezu XXIII., Olmijevem bergamaškem rojaku. V filmu ne vidimo vsem tako ljubega obraza Janeza Dobrega, njegovo 'vlogo' igra človek v civilni obleki – posrednik med papežem in gledalci. Zgodba, kot rečeno, temelji na Dnevniku duše tega papeža. Papeževa slika se pojavi samo v nekaterih odlomkih, ki so bili posneti za časa njegovega življenja in so torej najbolj pristni. Prvi si je ta film ogledal papež Pavel VI.

Čestital je ražiserju in se mu zahvalil: »Potrebujemo filmske delavce, ki pomagajo ljudem najti pot dobrote.« Leto za letom so prihajali iz njegove 'delavnice' novi filmi. V mnogih je bil Olmi ne samo režiser, ampak tudi scenarist, direktor fotografije, producent, poskrbel je za montažo. Mojstrovina Drevo za cokle (1978), v kateri slika kmečki svet, bergamaško okolje, v katerem je odraščal in s katerim je ostalo vedno povezan, mu je prinesla Zlato palmo na filmskem festivalu v Cannesu. Zaradi bolezni je nekaj časa počival, potem pa se uspešno vrnil. Leta 1987 je prejel za film Naj živi gospa! prejel srebrnega leva na filmskem festivalu v Benetkah; leto kasneje se je na istem festivalu okitil z zlatim levom za film Legenda o svetem pivcu, posnetem po romanu avstrijskega pisatelja Josepha Rotha. Dolg je seznam njegovih priznanj in odlikovanj, ki mu pa niso stopila v glavo. Vse sprejema s hudomušnim nasmeškom. »Če sem zapustil lepe spomine pri ljudeh, ki sem jih imel rad, mi bodo vsi ti želeli dobro in tako bom dal svojemu življenju smisel.«

Leta 1963 se je poročil z Loredano Detto in v srečnem zakonu so se jima rodili trije otroci: Fabio, ki je po očetovih stopinjah zakorakal v svet filma, Elisabetta in Andrea. O starih ljudeh pravi: »Moramo se naučiti molčati in počakati, da nas kaj vprašajo. Koristno je to, da damo poštene odgovore, vendar samo če nas vprašajo. Zelo lepe spomine ima na svojo staro mamo: »Moja nona, ki je nosila ročno spletene črne volnene nogavice, je bila zame učiteljica življenje, materinsko naročje, z njim me povezuje vonj česna, s katerim je začinila vse. V ušesih mi zveni njen glas, ki je imel dve različni, toda podobni barvi: ko je pela nabožne pesmi in molila rožni venec. Bolj kot besede se mi je vtisnila v spomin in me vse življenje spremljala nežna glasba njenega glasu.«

(pričevanje 09_2011)

LETA 1652 ROJEN JAKOB SCHELL PLEMENITI SCHELENBURG

LJUBLJANSKI TRGOVEC IN MECEN († 1732)

Rojen v Sterzingu pri Innsbrucku, na Kranjsko je prišel zaradi trgovanja med Trstom in avstrijskimi deželami in to njegovo delovanje je zelo vplivalo na živahnost v gospodarstvu. Njegovo bivanje pri nas pa je pomembno tudi zaradi njegove dobrodelnosti, saj je daroval veliko denarja cerkvam in samostanskim skupnostim: obnova cerkve v Kamniku, zvonovi pri sv. Jakobu, oltar v ljubljanski frančiškanski cerkvi, najpomembnejša pa je bila njegova pomoč pri gradnji uršulinske cerkve in samostana ter pri ustanovitvi dekliške šole. Zaradi tega so mu tudi podelili plemiški naslov von Schellenburg. Njegove pomoči so bili še po njegovi smrti deležni številni siromašnejši študentje, ki so se s pomočjo denarja iz njegovih skladov lahko šolali ...

 LETA 1667 ROJEN JANEZ BERTOLD HOFFERN

GLASBENIK, SKLADATELJ, OPEROZ († 1718)

V Ljubljani je delal kot pravnik, v prostem času pa je kot član akademije operozov zbiral ljubitelje glasbe, da so muzicirali in imeli vaje v njegovi hiši na Bregu. Prvo predstavo so imeli 1. marca 1700, čez dve leti (8. januarja) je štirinajst glasbenih navdušencev ustanovilo društvo z imenom »Academia Philo-Harmonicorum, musices cultorum« in glasba je tako postala sestavni del domovinskih in cerkvenih slovesnosti. Janez Bertold Höffern je bil dober glasbenik, ki je obvladal več instrumentov, in tudi uspešen skladatelj. Njegov oratorij »Magdalena se spreobrne« so izvajali 1715 v tedanji uršulinski cerkvi vpričo knežjih oseb in višjega plemstva. Napisal je še oratorija »Potrpežljivi Job« in »Smrt in življenje« Po njegovi smrti je glasba v Ljubljani zopet za nekaj časa zadremala.

LETA 1783 ROJEN SIMON BOLIVAR

JUŽNOAMERIŠKI REVOLUCIONAR IN NARODNI BUDITELJ († 1830)

Ko je v času Napoleonove največje moči (1804) prišel v Evropo, se je odločil, da mora narediti vse, da bi osvobodil svojo deželo izpod kolonialnega španskega jarma. Leta 1805 je prisegel, da bodo Venezuela, Kolumbija (ki je takrat vključevala tudi Panamo), Ekvador, Peru in Bolivija spet samostojne. Prvi poskusi niso bili uspešni, španska vojska je bila premočna, moral je bežati, toda leta 1816 pa se je z vojsko (kakih 500 mož) vrnil in v naslednjih letih je uspelo republikancem po krvavih bojih razglasili republiko Veliko Kolumbijo, prevzeli so nadzor nad Venezuelo in postopoma osvobodili izpod španske oblasti Venezuelo, Edvador, Peru in Bolivijo, ki si je po Bolivarju nadela ime. Njegove velike sanje o združenih deželah nekdanjih španskih kolonij so se razblinile v nemirih, državnih udarih in vojnah že proti koncu njegovega življenja.

LETA 1802 ROJEN ALEXANDRE DUMAS OČE

FRANCOSKI PISATELJ († 1870)

Že kot otrok se je navduševal nad herojskimi in vojaškimi zgodbami svojega očeta, ki mu jih je pripovedovala mati. Preselil se je v Pariz, kjer je začel pisati razne članke za časopise in gledališke igre, v katerih je tudi sam nastopal. Po uspešnih gledaliških igrah pa je začel pisati romane, predvsem zgodovinske in herojske, večinoma so to svobodne predelave dogodkov iz francoske zgodovine. Njegovih spisov je več kot 25 zvezkov, med najbolj znanimi pa so romani Grof Monte Christo, Trije mušketirji, Dvajset let pozneje.

LETA 1833 UMRL JANEZ ANTON ZUPANČIČ (SUPPANTSCHITSCH)

PESNIK, DRAMATIK, ZGODOVINAR, POTOPISEC (* 1785)

Gimnazijo in filozofijo končal v Ljubljani in na Dunaju, bil gimnazijski profesor v Celju, MB in Kopru. Z leposlovjem se je začel ukvarjati že zgodaj, nanj sta vplivala Kopitar in Vodnik, ukvarjal se je z ljudskim pesništvom, po Vodnikovem rokopisu Pegama in Lambergerja je objavil nemški prevod (v ljudski stopici). Pisal je v nemščini v privzdignjenem jeziku, treba je priznati, da je bil mojster verza in kitice (najbolj so mu uspele prigodnice z motivi iz kranjske zgodovine). Znan je po tem, da so bili njegovi učenci Anton Martin Slomšek, Fran Miklošič, Jovan Vesel Koseski. Da bi na stara leta zaslužil nekaj denarja je prepisoval Bohoričevo slovnico. Malo je objavljal v slovenščini, a so bili mnogi njegovi nemški spisi prežeti s prerodno miselnostjo ...

LETA 1842 ROJEN JAKOB ALEŠOVEC

PISATELJ, DRAMATIK, SATIRIK IN NOVINAR, PISEC PRVE SLOVENSKE KRIMINALKE († 1901)

Najbolj znano in tudi najbolj zrelo delo Jakoba Alešovca je satirična avtobiografija Kako sem se jaz likal (1884), v kateri smeši nemškutarstvo. Postal bi bil čevljar, kot je bil njegov oče, če mu učitelj in župnik ne bi omogočila študija, ki ga pa ni končal. Alešovec je sprva pisal v nemščini, po letu 1866 v slovenščini. Napisal je tudi prvo slovensko kriminalko Iz sodniškega življenja (1875).

... več o njem preberite v obletnici meseca, Ognjišče 10_2001

LETA 1863 UMRL GREGOR RIHAR

SKLADATELJ IN ORGANIST, OBNOvitelj slovenske cerkvene glasbe (* 1796)

Postnemu času bi nekaj manjkalo brez pesmi O pridite, stvari, ki jo pojemo pri pobožnosti križevega pota; pesem Zveličar naš je vstal iz groba je nepogrešljivi del slovenskega vstajenja in velikonočne procesije. Obe pesmi sta zelo stari, saj ju je zložil skladatelj Gregor Rihar. Čeprav je bil glasbeni samouk, si je s svojim delom prislužil naslov obnovitelja slovenske cerkvene glasbe. Številne njegove pesmi so "ponarodele", ker je s svojimi napevi zadel pravo struno ljudskega čutenja.

... več o njem preberite v obletnici meseca 03_1996

LETA 1931 ROJEN ERMANNO OLMI

ITALIJANSKI FILMSKI REŽISER, SCENARIST

»Moja obsedenost je Kristus-človek, tisti, ki ga vidim na obrazu mojega bližnjega. Vse človeštvo, ki umira zaradi trpljenja, vse je izenačeno s trpljenjem Kristusa, od bičanja do smrti. On je v tistih, ki jih pretepamo, zasmehujemo, jih porivamo na rob družbe. Oklepam se tega Kristusa, ki je trpel kot človek; ko pravi: »Oče, zakaj si me zapustil?«, je kot da bi rekel: »Resnica, življenje, zakaj sta me zapustila?« To je moja svetla zvezda vodnica v vesolju. Po Kristusu se je svet spremenil, a ne zato, ker smo postali boljši, ampak zato, ker smo več razumeli. Postati boljši je svobodna odločitev slehernega od nas, ko pa smo več razumeli, je naša odgovornost večja.« Tako je razmišljal v pogovoru za italijanski verski tednik Famiglia cristiana (Krščanska družina) znani italijanski filmski režiser Ermanno Olmi ob svoji osemdesetletnici. Dolg seznam filmov, ki jih je posnel, se začenja z dokumentarci; med prvimi celovečernimi filmi je bil film In prišel je človek (1965), ki pripoveduje zgodbo papeža Janeza XXIII po njegovih zapiskih v 'Dnevniku duše'.

... več o njem preberite v pričevanju 09_2011

LETA 1932 ROJEN VINKO RODE

pesnik, pisatelj, filozof in pedagog

Vinko Rode, brat kardinala Franca Rodeta, je leta 1960 diplomiral iz filozofije in pedagogike na jezuitski univerzi El Salvador v Buenos Airesu. Sprva je poučeval filozofijo na srednji šoli, nato pa na državni univerzi v General Picu, od leta 1979 do 1991 je bil ravnatelj srednje šole v Slovenski vasi v Lanuse. Skupaj s Tinetom Debeljakom je leta 1965 izdal pesniško zbirko Pesmi iz pampe, leta 1987 samostojno zbirko Nekje je stvarnost prozorna, 1993 pa v samozaložbi zbirko Soles y soledades. Leta 2005 je pri celjski Mohorjevi izšla zbirka izbranih pesmi in prozni zapisi z naslovom Temno zelenje. Poleg pesmi piše tudi eseje, kritike, potopise in črtice.

nekaj njegovih verzov:

• Prvine zvoka in barve / v tej opojni luči / pričarajo utrip / čudežne biti (Neznane glasbe zvoki)
  
• Medtem ko misli vzletavajo/ na otok dneva, / v daljavi gledam čudo: / zmaj trepeta v jesenskem vetru, / v višavah krili vztrajno / kot drzna misel. (Še globlje, globlje)
  
• Življenje je raztegnjeno na dva bregova; / netvarni breg / je komaj dojemljiv. / Most je sanja, (V globoki noči)
  
• O čar življenja / nad breznom ne-biti! / Odkod ta dar / neprecenljivi? (O kako si želim)
  
• Pomladno sonce žarko greje jutro, / vonjave sape romajo / čez plan prostrano. / Prostor je poln brstenja, / nabrekel novega življenja. / Deviška delta vsa drhti / v pričakovanju / stvarjenja. (V ustju reke Paraná)
  
• Ogenj v sipinah, / pesek - ognjene puščice; / plaža privid, ki pleše / migotaje na oceanski obali. // Zublji v očeh, / v blesku morje prostrano; / telo je nabito s požari: / v nočeh bakrena bitja / rajajo v mitični sopari. (Atlantske plaže)
  
• Ponoči tlé nevidne peči / v zidovjih, na podstrešjih. / Na krilih puščavskega vsevetrja / ni blagodejne rose. / Apokaliptični jezdeci preplavljajo deželo. (Tropsko poletje)
  
• Na drugem koncu sveta, / med travniki, polji in hribi / je grobeljski božji hram / središče / varnega kmečkega ljudstva: / ob angelovem češčenju / oči odtrga od zemlje, / preseže obzorje.
  
• Zahvalim te, drago oče / za prvine sonca in vetra / v lesketajočih se bukovih vejah / v gmajnah trzinskih. / Hvala za travnike, jelše, potoke, / za visoki voz dišečega sena. /
• Hvala za zlatoplave kačje pastirje / v veselem poletu ob Pšati, / v našem poletnem Dobu. // Hvala za pohlevno živino, / za težki vonj hleva pozimi, / za streho v poletni nevihti / in simfonijo bisernih kapelj / pod kapom poslopja. / Hvala, oče, za vozove: / za težke parizarje z blagom, / za zapravljivčka in svobodo: / za Ihan, za Mangeš, za Bišče, / za visoke trenutke snidenja / sončnih nedelj. (Očetu in materi)
  
• O večnost, / o bit neizpodbitna, /kje je tvoj pristan, / da zasidram čustva na varnem? / O, praznik polne prisotnosti - v prosojni svetlobi vsebiti - / si res ugasnil v črno brezno vsemirja? (Sivo obzorje preplavlja)
  
• O, hvala za posodo prosojno, / za mikrokozmos iz ila, / hvala za čut prostora in časa, / hvala za zmes snovi / v čudovitem povzetku. (Medtem ko darujem)
  
• Hvalna pesem vre iz duše: / Dobro in lepo je stvarstvo, Gospod! / Za blagoslov in slovo od dneva še kaplje svežega dežja pošiljaš, / prah spereš, poti umiješ, / na nebu zarišeš čudovit lok / mavričnega pramena. / Vse stvari so na svojem mestu, / vse priča, Natiho, o Tvoji slavi. (Laudes)

LETA 1991 UMRL ISAAC BASHEVIS SINGER

AMERIŠKI PISATELJ JUDOVSKEGA RODU, NOBELOVEC 1978 (* 1902 ALI 1904)

Rojen v Leonicinu na Poljskem, študiral je v Varšavi, leta 1935 pa se je preselil v ZDA. Prve literarne prispevke je objavljal v judovskem časopisu, kasneje je delal kot samostojni pisatelj. Je predstavnik mističnega realizma, opisuje usode Judov v Evropi, njihove selitve in probleme, včasih je vmes tudi avtobiografski. Izvrsten je v novelah, kratkih zgodbah in esejih. Zelo doživeto, čustveno pripoveduje zgodbe o usodah Judov v Poljski in ZDA. V njegovih kratkih zgodbah je veliko vznesenosti, ironije, dogodivščin, v stalnem precepu med smehom in jokom, kot človek, ki obvlada spekter človeškega doživljanja. Pripovedovanje je živahno, slikovito, čustveno in obenem izzivalno, poln življenjskih podrobnosti, a tudi pripovedne magije ... Razmišlja o večnih vprašanjih in to je jedro njegovega pisanja: obstoj Boga in njegova krutost, grešnost človeka, strasti, etika in morala, ravnanje posameznika v primežu težkih zgodovinskih okoliščin. Njegovi junaki vedno nosijo breme svoje kulture, borijo se za preživetje, hrepenijo po svobodi, ne ravnajo vedno pravilno, zmagujejo tudi s pomočjo naivnosti ... Njegova misel je, da lahko ljudje dobrega srca vedno uspejo, ne glede na okolje in njihove zunanje značilnosti ... Pisal je v jidišu, in velja za enega največjih judovskih pisateljev. Leta 1978 je prejel Nobelovo nagrado. Nekaj njegovih del: Satan v Goraju, Rodovina Muškat, Sovražnice, zgodba o ljubezni, Čarovnik iz Lublina ... Pernati venec in druge zgodbe, Izgubljen v Ameriki ... avtobiografija Ljubezen in izgnanstvo

njegove misli:

• Verujem v Boga. Ne morem si misliti, da je svet fizikalen ali kemičen pojav, sicer bi si že jutri pognal kroglo v glavo. Zato molim. Molim, kadar sem v težavah. In ker se mi zdi, da sem zmeraj v težavah, zmeraj molim.
  
• Za človeka mora biti kakšna možnost, da doseže vse slasti, ki so mogoče, vso moč in znanje, ki mu ju more nakloniti narava, in še zmeraj služi Bogu, ki govori v dejanjih, ne v besedah, in čigar besednjak je kozmos.
  
• Če me bralci sprašujejo, kakšno je sporočilo mojega pisanja, jim odgovarjam, da je deset zapovedi najtehtnejše sporočilo, kar smo jih kdaj dobili. Zapovedi so kratke, točne, jasne.
  
• Oče pestuje otroka, a vendar želi, da se nauči hoditi. Bog je naš Oče, mi smo njegovi otroci in Bog nas ljubi. Blagoslavlja nas s svojo milostjo in če kdaj pa kdaj dopusti, da se spotaknemo in pademo, nas tako le navaja samostojne hoje.
  
• Ljudje vzcveto in uvenejo kot rastline. Nebo piše zgodovino in samo nebo pozna resnico. In naposled vsak človek sam odgovarja za svoja dejanja.

Iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 23. julij 1894, Borovnica; † 7. februarja 1987, Bangkok

»Ljubi Bog, samo v samostan ne!«

Ob smrti svoje dolgoletne misijonske sodelavke s. Rafaele Vurnik leta 1983 je svojim sosestram pisala: »Da ne boste v zadregi ob moji smrti, vam kar sama povem, kako je bil Bog dober z menoj celih 90 let.« In z njej lastnim humorjem je zapisala zgodbo svojega življenja do odhoda v misijone. »Rodila sem se 23. julija 1894 v prijazni vasici Borovnici pri Ljubljani (pri krstu je dobila ime Ana) ... Bila sem najstarejša od štirih deklic. Mladost je bila ena sama vesela pesem. Zlata mamica nam je znala narediti rodno gnezdece, pravi raj.« Ko ji je bilo dvanajst let, je odšla v šolo k uršulinkam v Škofjo Loko. »Že od mladega sem imela redovniški poklic, pa sem se ga zelo branila,« je povedala v pogovoru za Ognjišče ob prvem obisku domovine leta 1969. Rekla je: »Ljubi Bog, samo tega ne! Samo tega ne, pusti me v svetu! Tako bom pridna, v samostan pa ne morem. Svet je tako lep: glasba, umetnost, druge lepe stvari ... Samo v samostan ne!« Bila je radoživo dekle: ljubila je gledališče, hodila je na koncerte in plesne vaje, se učila klavirja in obiskovala zasebno slikarsko šolo Riharda Jakopiča.

Po diplomi na učiteljišču je učila v zavodu Lichtenturm v Ljubljani, jeseni 1915 pa je odšla kot učiteljica v Gradac v Beli Krajini. Že julija 1914, ko je izbruhnila prva svetovna vojna, je klonila: »Ljubi Bog, predam se ti, popolnoma in za vselej!« O veliki noči 1916 je o svoji nameri povedala mami. »Ni mogla verjeti in me je z obilnimi solzami prosila, naj se ne prenaglim.« Toda Anina odločitev je bila dokončna: 1. septembra 1916 je v uršulinskem samostanu Škofji Loki začela pripravo na redovno življenje. Redovno obleko je prejela aprila 1917; za redovno ime si je izbrala ime sv. Frančiška Ksaverija, velikega misijonarja Daljnega vzhoda, kar je že dalo slutiti, kam jo bo vodila pot.

"Učenke smo kregale kar po slovensko"

Mlado redovnico je vezalo iskreno prijateljstvo s s. Rafaelo Vurnik in obe sta želeli iti v misijone in sicer na Aljasko, na željo tajskega škofa, da bi uršulinke v Bangkoku odprle šolo za dekleta, pa sta avgusta 1924 odpotovali najprej na priprave v Belgijo, od tam pa skupaj z dvema sestrama, Belgijko in Francozinjo, z ladjo proti Tajski.

V Bangkok so pripele 25. novembra. Tam so redovnice kmalu odprle šolo. Jezika niso znale. »Če so bile učenke poredne, smo jih kar po slovensko kregale – in so vse razumele!« Sestra Ksaverija je že maja 1925 odšla v Swatow na Kitajskem in tam ostala osem let in je že mislila: "To je moje življenjsko delo." Pa se je vrnila v Bangkok in ko je opravila potrebne izpite, je postala ravnateljica šole, s. Rafaela Vurnik pa predstojnica vseh uršulinskih misijonov na Tajskem in Kitajskem. Na šoli, ki je dobila pravico javnosti, potem ko je sprejela državni učni načrt, je s. Ksaverija delovala 25 let. Učila je matematiko, fiziko, risanje, glasbo in angleščino. Šola in zavod Mater Dei sta uživala velik ugled.

Uršulinke so imele otroški vrtec, osnovne šole, srednjo šolo in dve leti pred-univerze. Na njihovi šoli so pridobivali znanje mnogi poznejši tajski kulturniki in politiki. S. Ksaverija je leta 1958 sprejela vodstvo nove šole za dekleta na severu Tajske. Ob koncu šestdesetih let se je vrnila v Bangkok, kjer je ostala do smrti. »Uršulinke na Tajskem imajo sedaj tudi po zaslugi slovenskih sester v Bangkoku tri ugledne šole, eno pa v Chiang Maiu; vsaka ima okrog tisoč otrok,« je v svojem zapisu o s. Ksaveriji Pirc v knjigi Pozabljena polovica (Založba Tuma, Ljubljana, 2007) navaja s. Marija Jasna Kogoj.

»Življenjski krogi se krčijo«

»Življenjski krogi se krčijo in se bližajo osrednji svetli točki – Bogu. Gledala ga bom, kakršen je. O, neskončna blaženost! Ne more biti več daleč ... Veselite se z menoj!« Tako je v pismu Katoliškim misijonom leta 1982 zapisala tedaj 88-letna misijonska veteranka. Zadnja leta, ko ni več učila na šoli, je še naprej s pridom uporabljala svoje umetniške darove. Poučevala je petje in klavir, uglasbila je celo vrsto tajskih cerkvenih pesmi in bila skoraj do konca življenjska tudi organistka. Njena soba je bila slikarski atelje: izdelala je veliko oljnatih slik na platno in les, ki krasijo cerkve in uršulinske šole. Opremila je pesniški zbirki slovenskih uršulink m. Elizabete Kremžar in s. Aleksandre Hreščak. Leta 1969 je pripravila pregled misijonskega dela na Tajskem v sliki in besedi, ki je izšel v Buenos Airesu v knjigi Skoraj 50 let v misijonih.

Istega leta je prvič obiskala domovino in tudi izseljenstvo. Bila je v nenehnih stikih s Katoliškimi misijoni. »Njena pisma so bila vedno pisana z vso skrbnostjo in urejenostjo in v perfektni slovenščini ter v čudovitem lepopisu, pa kot izraz vedno povsem enako svežega duha« (Lado Lenček). 18. januarja 1987, ko so imele sestre proslavo v šoli, je šla s. Ksaverija zvečer sama k maši. Na pločniku je zijala luknja, sestra je padla in si zlomila nogo v levem kolku. Operacija je uspela, kmalu pa so se pokazale posledice operacije pri tako visoki starosti: izgubila je tek, srce ji je oslabelo, trudna pljuča so odpovedala. Na prvo soboto, 7. februarja 1987 je odšla v večnost. Na pot jo je pospremila slovenska molitev njene mlajše sodelavke s. Frančiške Novak.

(obletnica meseca 07_2014)

LETA 1893 ROJEN OSIP (JOSIP) ŠEST

IGRALEC, REŽISER, SCENOGRAF, PREVAJALEC, PUBLICIST, PROFESOR († 1962)

Po končani realki v Ljubljani je opravil enoletni gledališki tečaj pri Milanu Skrbinšku, leta 1913 pa je končal tudi Ottovo gledališko šolo na Dunaju. V prvi vojni je bil v ruskem ujetništvu, po njej pa je postal vodilni igralec in režiser v Narodnem gledališču v Ljubljani, po letu 1925 se je posvetil samo režiji. Veliko je tudi prevajal in na naše odre postavil veliko sodobnih evropskih avtorjev. Režiral je tudi operne predstave, ki so jih takrat uprizarjali v poletnem gledališču v Tivoliju (Sen kresne noči). V gledališču je pripravil tudi krstne uprizoritve slovenskih avtorjev, od tujih pa so pomembne uprizoritve Shakespeara (od leta 1920-38 je režiral trinajst njegovih tragedij in komedij. Tudi v operi so prišla na vrsto tudi slovenska dela (Gorenjski slavček, Veronika Deseniška). Po drugi vojni je bil predavatelj na Konservatoriju GM in Akademiji za glasbo. Veliko je pisal, objavljal dramaturške analize, komentiral ... Zanimivi so njegovi s humorjem začinjeni zapisi iz gledališkega življenja.

LETA 1894 ROJENA KSAVERIJA PIRC

REDOVNICA URŠULINKA, MISIJONARKA († 1987)

Verne Slovence je o delovanju naših misijonarjev po izvenevropskih celinah zvesto obveščal mesečnik Katoliški misijoni, ki je izhajal od leta 1921 do 1944 v domovini, po vojni je moral, skupaj s številnimi Slovenci, »oditi v begunstvo« v Argentino. List je prinašal poročila o misijonih in pisma naših misijonarjev in misijonark. Zelo poučna in zanimiva so bila pisma uršulinke s. Ksaverije Pirc, ki je bila od leta 1924 misijonarka na Tajskem. Ob 60-letnici Katoliških misijonov (1981) se je oglasila s pismom: »Stopili so v moje življenje okrog božiča 1924 v Bangkoku na Tajskem. Od tedaj so bili svetla točka, ki je prinesla utrip domovine in vesoljne Cerkve redno vsak mesec ... Bili so stik in povezava vseh slovenskih misijonarjev in misijonark v okrilju Misijonske družbe sv. Vincencija. In potem – katastrofa. Vojna in povojna. – Ali bodo Katoliški misijoni utihnili za vedno? Ne! Lepega dne so se spet pojavili z argentinsko znamko. Od tedaj prinašajo duhovno in gmotno pomoč vsem misijonarjem slovenskega rodu na vseh celinah.« Te izredne žene, ki je misijonom darovala 63 let svojega plodnega življenja in jo lahko postavimo ob največje slovenske misijonarje, se spominjamo ob obletnici rojstva.

... več o njej preberite v obletnici meseca 07_2014

 LETA 1896 ROJEN HERMAN HUS

ARHITEKT († 1960)

Bil je Plečnikov učenec, študij pa je končal pri profesorju Ivanu Vurniku. Že kot študent je poučeval na Tehniški srednji šoli, po uspešno opravljenem strokovnem izpitu v Beogradu je odprl samostojni atelje. Zgodnja dela nosijo pečat ekspresionizma ( zlasti hotela Stara pošta v Kranju in Park na Bledu). Po vojni je izdelal regulacijski načrt za Novo mesto in preuredil tamkajšnji grad Grm za potrebe kmetijske šole.

LETA 1904 ROJEN P. FRANCE AČKO

REDOVNIK, FRANČIŠKAN, ORGANIST IN SKLADATELJ S POSLUHOM ZA OTROKE († 1974)

Frančiškan p. dr. France Ačko se je vse življenje glasbeno izpopolnjeval in hkrati ustvarjal. Število njegovih skladb sicer ni veliko, toda vse, kar jih je napisal, so lepe in tehtne. Med najlepšimi so tiste, ki jih je ustvaril za otroke. Med temi imajo posebno mesto ljubke božične pesmi, ki so izšle v zbirki Najlepše božične za otroke (1931). Znane so: Počivaj, milo Detece, Tam stoji pa hlevček, Na kamelah jezdijo idr.

LETA 1919 USTANOVLJENA SLOVENSKA UNIVERZA V LJUBLJANI

Po dolgem boju, ki se je razvnel zlasti v času narodnih taborov v drugi polovici 19. stoletja, smo dobili prvo slovensko univerzo. Odlok o njeni ustanovitvi, ki ga je podpisal kralj Aleksander, je stopil v veljavo 23. julija 1960. Nova univerza je imela pet fakultet: teološko, pravno, filozofsko, tehniško in medicinsko. Njen prvi rektor je bil dr. Josip Plemelj, profesor matematike na filozofski fakulteti.

LETA 1930 ROJENA VLASTA HEGEDUŠIĆ

KOSTUMOGRAFKA IN SCENOGRAFKA († 2002)

Leta 1955 so jo iz Zagreba, kjer je živela in delala, povabili v Slovensko narodno gledališče Maribor, kjer je potem ostala do konca življenja. V drami, operi in baletu (tudi v filmih in na televiziji) je ustvarila številne (več kot 500) imenitne kostumske in scenske kreacije (Volpone, Mariana Pineda, Lepa Vida, Dogodek v Gogi ...). Najraje je ustvarjala kostume, kjer je prišla do izraza domišljijska razigranost in barvna sproščenost. Ukvarjala se je tudi z modo in slikarstvom.

LETA 1932 ROJEN LOJZE SLAK

HARMONIKAR, LJUDSKI GODEC, VODJA ANSAMBLA in AMBASADOR CVIČKA († 2011)

Doma v vasi Jordankal blizu Mirne Peči na Dolenjskem, v družini z desetimi otroki. Mladost je zaradi mamine bolezni preživljel pri stari mami na Malem Kalu, in stric Ludvik, vaški godec na diatonični harmoniki, ga je spodbujal, da se je Lojze, še preden je odšel v šolo, naučil igrati številne pesmi. Ko je bil star petnajst let, je že igral na porokah in po njegovih besedah je bila to najboljša glasbena šola. Z nastopom na javni radijski oddaji Pokaži, kaj znaš (1957) je kot samostojni godec prepričal strokovno javnost in laike. Leta 1959 je s še tremi svojimi brati ustanovil Ansambel bratov Slak, ki je deloval do leta 1961. Lojze se je zaposlil v Ljubljani, kjer je spoznal svojo ženo Ivanko, in v zakonu sta se jima rodila dva sinova.Leta 1964 je z Nikom Zlobkom in Cirilom Babnikom (kasneje ga nadomesti Franc Sever) ustanovil instrumentalni trio Lojzeta Slaka. Isto leto so posneli tudi prvo ploščo, za pravi začetek ansambla Lojzeta Slaka pa velja začetek sodelovanja z vokalnim kvintetom Fantje s Praprotna iz Selške doline – rojena je bila skupina, ki je zapisala novo poglavje v izročilo slovenske narodno zabavne glasbe. V letih1965-70 so pri Jugotonu prodali osem albumov (čez milijon izvodov),  Leta 1970 so bili na prvi turneji med slovenskimi izseljenci v ZDA in Kanadi (ki so jih ponavljali vsakih pet let). Leta 1972 so se odpravili na dvomesečno turnejo po Avstraliji, gostovali so še v Franciji, Belgiji, na Nizozemskem, v Zahodni Nemčiji in Švici. (...) V devetdesetih so začeli pripravljati oddajo Boš videl, kaj dela Dolenc 1994 so praznovali 30-letnico ansambla z dvakrat razprodanim koncertom v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma (podobno  čez deset let ob 40-letnici). ...  Lojze Slak je svoj zadnji koncert odigral 16. decembra 2010, v Cankarjevem domu v spomin na preminulega prijatelja in kitarista v ansamblu, Milana Ferleža. 

več:
F. Bole, Ansambel Lojzeta Slaka: Glasba, v: Ognjišče 9 (1973), 42-45.
M. Erjavec, Muzej Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka: Na obisku, v: Ognjišče 9 (2021), 76-78.

LETA 1977 UMRL ALOJZIJ MAV

DUHOVNIK, SKLADATELJ IN DIRIGENT (* 1898)

Rojen v Grobljah pri Domžalah. Posebej se je uveljavil kot cerkveni skladatelj. Njegove nabožne pesmi nedeljo za nedeljo prepevajo na skoraj vseh slovenskih korih. Najbolj razširjene so njegove Marijine pesmi. Mav je imel nesporno izoblikovan čut za tekočo melodijo, ki je imela, tako lahko trdimo, svoje korenine v slovenski melodiki. Melodije so mu kar privrele iz srca, zato bi lahko rekli, da je kombiniral bolj s srcem kot z glavo. Te vrste njegovih skladb so imele in imajo največ odmeva pri ljudeh. Mavove pesmi bodo še dolgo živele med slovenskim narodom.

... več o njem preberite v obletnici meseca 07_2007

LETA 2006 UMRLA NADA GABOROVIČ

(ROJENA KROPEJ), PISATELJICA (* 1924)

Rodila se je v Mariboru, od koder je bila med 2. svetovno vojno izgnana v Srbijo, kjer je diplomirala iz slavistike. Po vrnitvi v domovino je od leta 1960 izdajala kratko prozo, bila je profesorica na mariborski gimnaziji, kot literarna kritičarka pa je bila tudi redna sodelavka revij Dialogi in Sodobnost. Močno je zaznamovala kulturno življenje v Mariboru, njena realistična dela postavljajo ogledalo družbi, v kateri je živela. Romani pripovedujejo o življenju v izgnanstvu, mladinskih delovnih brigadah in sodobni potrošniški družbi. Nekaj njenih del: Jesen brez poletja, Kali prihodnosti, Kariatide, Kukavičji sneg, in avtobiografski romani Malahorna, Podoba na televizorju ...

Pripravlja Marko Čuk

V samostanskem vrtu je odkril velike zakone življenja

Gregor Mendel: * 20. julij 1822, Heinzendorf bei Odrau, Avstrijsko cesarstvo (sam je rojstni dan praznoval dva dni kasneje -. 22. julija, zato različni podatki), † 6. januar 1884, Brno, Avstro-Ogrska

Rodil se je 20. julija 1822 v kraju Heinzendorf v Šleziji, sam pa je (iz neznanega razloga) rojstni dan praznoval dva dni kasneje - 22. julija. Starši so ga krstili na ime Johannes. Ko mu je bilo 21 let, je vstopil v avguštinski samostan v Brnu na Češkem, ki je bila takrat v sklopu velike avstro-ogrske monarhije. Ko je poštar redovnik, je dobil ime Gregor. Bil je posvečen za duhovnika. Ko je prior, predstojnik samostana, opazil, da je mladi redovnik zelo nadarjen, je sklenil, da mu omogoči študij na univerzi. Velel mu je, naj se vpiše na dunajsko univerzo. Po treh letih marljivega študija je pater Gregor Mendel dosegel diplomo profesorja fizike in matematike.

Ko se je vrnil v Brno, so ga imenovali za profesorja naravoslovnih znanosti na tamkajšnji gimnaziji.

To je bila doba, ko so znanstveniki po vseh evropskih deželah delali razne poskuse in raziskave, da bi odkrili zakone življenja. Njihovo odkritje bi bilo ogromnega pomena za razvoj gospodarstva, saj bi z njihovo pomočjo mogli privzgojiti nove, visoko kvalitetne rastlinske in živalske vrste. Cela desetletja so se tu in tam ločeno trudili, da bi jim to uspelo, vendar se jim je le malo posrečilo. Odkritje teh zakonov bi bilo tudi neprecenljivega pomena za nadaljnji razvoj znanosti.

Tudi naš mladi profesor pater Gregor je bil otrok svoje dobe. Kolikor mu je šola puščala prostega časa, ga je prebil v miru samostanskega vrta. Tam je delal številne poskuse z rastlinami. Njegov „laboratorij" je bil v nekem kotu, ki si ga je izgovoril zase. Tu je zasadil dve lehi graha: na eni rastline, ki rastejo visoko, na drugi pa bolj nizke, eden je imel gladka in okrogla rumena semena, drugi pa nagubana rumena semena. Izbral je „čist rod" visokih rastlin, ki so vedno potem imele visoke potomce, in „čist rod" nizkih grahovih rastlin, katerih potomci so bili vedno nizki. Nato je visoke rastline križal z nizkimi. Križanci ali hebridi, ki jih je dobil, so bili vsi visoki. Potem je med sabo križal dva hibrida. Iz semena, ki ga je dobil je vzgojil nove rastline, od katerih pa so bile tri visoke, ena pa nizka. Vedno je bilo razmerje 3:1. Štel je tudi semena, ki jih je dobil. Vseh skupaj je bilo 8023; od teh je bilo 6022 rumenih, 2001 zrno pa je bilo zeleno. Ta poskus je ponavljal večkrat. Opazoval je nove rodove rastlin in svoje poizkuse prenesel tudi na druge rastline in na čebele. Po osmih letih vztrajnega in natančnega dela je bil že tako daleč, da je lahko izluščil nekatere zakonitosti glede dedovanja lastnosti. Bilo je leta 1865. Še danes so znani trije. Mendlovi zakoni: 1. Kadar križamo med seboj dva osebka čiste rase, so vsi potomci med seboj enaki, 2. Ce križamo med seboj hibride, se v naslednji generaciji dedni znaki cepijo, 3. Dedne lastnosti se dedujejo neodvisno ena od druge. Zadnji zakon so kasneje drugi biologi dopolnili.

Istočasno so podobne poskuse delali drugi biologi. Vsakdo od njih je želel prvi odkriti zakone življenja. V Nemčiji se je s tem ukvarjal C. W. Nageli, v Angliji W. Bateson, na Nizozemskem Hugo de Vries, na Danskem W. L. Johannsen, drugod pa manj znani biologi.

Naslednje leto, 1866, se je pater Gregor Mendel odločil, da bo svoje odkritje posredoval drugim znanstvenikom. V drobni knjižici, ki je štela le 46 strani, ter jo je založil sam, je opisal vse svoje poskuse in rezultate, ki jih je dosegel. Po eno knjižico je potem poslal vsem znanstvenikom in znanstvenim zavodom po Evropi, ki so se ukvarjali z naravoslovnimi vprašanji. Z nekaterimi od njih sije že dalj časa dopisoval. Nihče mu ni odgovoril. Preteklo je nekaj časa, mesec, leto, nekaj let, nič. Svet znanosti je popolnoma prezrl delo patra Mendla. Nikomur se ni zdelo vredno, da bi skušal preveriti vrednost njegovih odkritij.

Vsi ti biologi so bili tako zatreskani v svoje delo v laboratorijih, da se niso imeli časa ukvarjati z branjem takele brošurice. Ni se jim zdela vredna pozornosti. Morda zato, ker jo je napisal srednješolski profesor, ki je bil povrh še redovnik? Mogoče zato, ker je prišla iz majhnega mesteca na Češkem, iz province? Pravega razloga ne bo vedel nihče. 35 let je drobna knjižica patra Gregorja ostala v temi.

Pater Mendel si tega ni preveč gnal k srcu. V svoji skromnosti je menil, da njegovo delo pač ne more pomeniti prav veliko, ko se pa nihče od velikih in priznanih znanstvenikov zanj ne zmeni. Zato je na vse skupaj pozabil.

Čez dve leti so ga izvolili za priorja, predstojnika samostana. Vsi so ga spoštovali in ljubili zaradi njegove razgledanosti, njegovega bistrega duha, zaradi njegovih velikih pedagoških zmožnosti, pa tudi zaradi njegove skromnosti, blagosti in trdnosti. Nekaj let kasneje se je moral prav močno postaviti za usodo svojega samostana. Liberalna stranka, ki je takrat prišla na oblast, je izdala odlok, da je treba zapleniti vse cerkveno premoženje. Odločni pater Mendel je svoj samostan rešil. Leta 1884 je umrl v 62. letu starosti.

Na velike zakone življenja, ki jih je bil odkril v svojem mirnem kotičku samostanskega vrta, zadnja leta sploh ni več mislil, ker je imel preveč drugih skrbi. Umrl je kot katerikoli drugi pater. Cenili so ga le tisti, ki so ga poznali, med učenjaki svoje dobe pa ni našel priznanja. Še sanjalo se mu ni, da bodo čez nekaj desetletij v njem, skromnem redovniku, gledali enega velikih dobrotnikov človeštva in enega velikih duhov, saj zakoni dednosti, ki jih je utemeljil, veljajo za vsa živa bitja, tudi za človeka. Poznanje teh zakonov lahko ogromno pomaga tudi medicinski znanosti zlasti glede tako imenovanih dednih bolezni.

Leta 1900 je neki nemški biolog, Carl Corens, brskal po knjižnici za deli, ki govore o prenašanju dednih lastnosti od staršev na potomce. Pri tem je naletel tudi na knjižico patra Gregorja Mendla. Bilo je, ko da je počila bomba. Ves znanstveni svet je bil pokonci. Veliki zakoni življenja so bili odkriti že pred 35 leti, pa nihče se zanje ni zmenil! Kako je moglo priti do tega!

Znanstveniki so si takoj zastavili vprašanje: Ali zakoni, ki jih je odkril pater Mendel, veljajo samo za rastline, ali tudi za živalski svet? Delali so poskuse na piščetih in miših in prišli do zaključka, da Mendlovi zakoni držijo tudi zanje. Po nekaj letih raziskav in poskusov je bilo jasno, da veljajo za ves živi svet, ki se razmnožuje z združitvijo moške in ženske spolne celice. Zacvetela je nova, zelo pomembna znanost — genetika.

Morda ni zgolj naključje, da je velike zakone življenja, življenja, ki prihaja od Boga, odkrila bistrost, pridnost in vztrajnost skromnega znanstvenika, ki je bil duhovnik in redovnik.

(Ognjišče 08_1972, str. 7)

LETA 1815 ROJEN JAKOB MAKSIMILIJAN STEPIŠNIK

DUHOVNIK, TEOLOG, FILOZOF IN ŠKOF († 1889)

Škof bl. Anton Martin Slomšek je bil nemškim nacionalistom trn v peti, zato si je po njegovi smrti avstrijska vlada prizadevala, da je prišel za škofa v Maribor mož nemške miselnosti. To je bil Jakob Maksimilijan Stepišnik, sin slovenskih staršev, ki pa se je ponemčil. Rojen je bil v Celju in po končanih študijih na Dunaju je postal bogoslovni profesor. Že pri Št. Andražu je predaval pravo, cerkveno zgodovino, prav tako tudi po preselitvi v Maribor (1859-1862). Leta 1862 je bil imenovan za škofa Lavantinske škofije. Vernike, ki so bili v veliki večini Slovenci, je nagovarjal v slovenskem jeziku. Njegovo 26 letno škofovanje je za škofijo zelo važno, saj je bilo treba še veliko urediti po preselitvi v Maribor, saj Slomšek v treh letih ni uspel storiti vsega, nemški liberalizem pa se je hotel uveljaviti tudi v cerkvenih rečeh. Udeležil se je tudi prvega vatikanskega koncila (1869), ki ga je sklical papež Pij IX., ustanavljal je nove samostane in dijaško semenišče. V tem času je bilo v škofiji zgrajenih precej novih cerkva, v škofijo je poklical številne redovnike.

LETA 1921 ROJEN BRANKO ŽUŽEK

PESNIK IN MLADINSKI PISATELJ, PREVAJALEC ( † 2001)

Že v mladosti je pisal pesmi (osebno poznal pesnika Jožeta Šmita in Franceta Balantiča), leta 1956 so izšle v zbirki Padajo rožnati listi, deset let kasneje pa je izšla še zbirka Moja pokrajine, kjer spregovori o sobivanju med človekom in naravo, v zbirki Steklena krogla, pa je problematiko ob soočenju s problemi modernega sveta še poglobil. Pisal je tudi črtice in prozo za mladino. Njegovo najpomembnejše delo je avtobiografska zbirka črtic Kruh moje matere (1973). Veliko je tudi prevajal (Goetheja, Nazorja, Baumanna...)

 LETA 1914 ROJEN MIHAEL GREŠAK

DUHOVNIK, MUČENEC 20. STOLETJA († 1942)

Med slovenskimi svetniškimi kandidati je tudi Mihael Grešak, mlad duhovnik (sedanje) celjske škofije, ki so ga nacisti po hudem mučenju v celjskih zaporih 22. julija 1942 ustrelili kot talca. Eno uro pred ustrelitvijo je v poslovilnem pismu očetu zapisal: »Z Bogom in nasvidenje nad zvezdami. Blagoslavljam zadnjikrat vas in vse svoje farane in vse meni izročene.« Rodil se je v Grižah pri Celju, od koder se je družina preselila k Sv. Jedrti nad Laškim. Junija 1939 je bil posvečen v duhovnika in poslan za kaplana v Laporje. Septembra 1941 so ga Nemci aretirali.

LETA 1968 UMRL GIOVANNI GUARESCHI

ITALIJANSKI ČASNIKAR IN PISATELJ, HUMORIST (* 1908)

Italijanski pisatelj Giovanni(no) Guareschi je v svojih humorističnih povestih in romanih slikal italijansko družbo, njene politične strasti in to najbolj otipljivo prikazal v romanih, v katerih nastopata odločni podeželski župnik Don Camillo in njegov nasprotnik-prijatelj komunistični župan Peppone. Na filmskem platnu sta ta dva njegova lika upodobila Fernandel (Don Camillo) in Gino Cervi (Peppone).

nekaj njegovih misli:

• Pravilo vzgojiteljev mladine ne sme biti ‘bodi človek’, temveč ‘bodi otrok’. ‘Človekov’ imamo še preveč!
  
• O, ko bi bil vsakdo tako razumevajoč za napake svojih bližnjih, kot je razumevajoč za svoje lastne napake! Potem bi bilo življenje nekaj sladkega.
  
• Bolje je biti tiho in tvegati, da te imajo za bedaka, kakor pa govoriti in dokazati, da si bedak.

LETA 1974 UMRL ALOJZIJ KOŠMERLJ

teološki profesor in duhovnik (* 1899)

Doma iz Sodražic, po kaplanovanju v Šentrupertu in Trebelnem je postal po odhodu dr. Mihaela Opeke stolni pridigar. Leta 1936 je postal župnik pri Sv. Petru v Ljubljani in po načrtih arhitekta Vurnika obnovil pročelje cerkve. Nekaj let je poučeval homiletiko na teološki fakulteti, 1945 pa odšel v Argentino, kjer je tudi poučeval liturgiko, bil pa je tudi semeniški spiritual. Pisal je članke duhovne vsebine, veliko je spovedoval, slovel pa je kot izvrsten govornik.

LETA 1974 UMRL ALOJZIJ ZUPANC

DUHOVNIK, PISEC DRAGOCENIH ŽUPNIJSKIH KRONIK (* 1893)

Luč sveta je zagledal 16. julija 1893 v Znojilah pri Krki. Leta 1913 je bil med prvimi maturanti Škofovih zavodov v Šentvidu, leta 1917 je bil posvečen v duhovnika. Še isto leto je postal kaplan v Dolenjskih Toplicah, po dveh letih je odšel v Žužemberk, nato pa je postal župnik v Šmihelu pri Žužemberku in tam ostal 51 let, vse do smrti. Župniji je vtisnil globok pečat. Bil je izvrsten poznavalec preteklosti Suhe krajine, napisal je kronike skoraj vsem župnijam v svoji dekaniji. V svojih zajetnih rokopisih je zapustil pravi zaklad.

LETA 1987 UMRL VIKTOR KOS

DUHOVNIK (* 1899)

"Nikoli se ne morem dovolj zahvaliti Bogu za milost, da je tudi naju duhovnika pripeljal v lager. Prej tam ni bilo duhovnikov. Domači, nemški, niso smeli stopiti v lager. Midva pa sva bila v lagerju kakor domačina, ki imata neke pravice. Kako ničevo je bilo v primerjavi s to milostjo vse, kar sem doma zgubil in bi za nič na svetu ne hotel imeti tega nazaj, če bi mi bila za to vzeta možnost bivati v lagerju s temi 'najmanjšimi' prijatelji božjimi." To zahvalo Bogu je Viktor Kos, dekan v Komnu na Krasu, zapisal v svoji Kroniki, v kateri opisuje trpljenje svojih vernikov med internacijo v Nemčiji od februarja 1944 do julija 1945. Partizani so 2. februarja 1944 napadli nemško kolono v Dovčah med Komnom in Rihemberkom (Branikom) ter ubili 82 Nemcev in fašistov. Nemci so se maščevali: 15. februarja so obkolili ta dva kraja in okoliške vasi ter jih požgali, prebivalce (1100 oseb, največ žensk in otrok) pa odpeljali v internacijo v Nemčijo. Tem nesrečnim izgnancem se je prostovoljno pridružil komenski dekan Viktor Kos s kaplanom Mirkom Renerjem. Z njimi sta delila njihovo bridko usodo do konca. "Vse to je bila ena velika milost božja," je zapisal.

... več o njem v rubriki pričevanje 08_2009

LETA 2004 UMRLA NADA MATIČIČ

PISATELJICA (* 1922)

Po diplomi na ljubljanski filozofski fakulteti je poučevala na ljubljanskih srednjih šolah. Njen prvenec (Gozd onkraj hriba) je izšel, ko je bila stara štirideset let. Kritično je popisovala zlasti srednješolsko življenje v svojem času. Leta 1987 je izdala avtobiografsko delo Moja hoja z očetom o očetu pisatelju Ivanu Matičiču, veliko avtobiografskih potez ima tudi roman Njeno dolgo potovanje.

LETA 2014 UMRL VLADIMIR KAVČIČ

PISATELJ, UREDNIK (* 1932)

Rodil se je v Podgori v Poljanski dolini, a otroštvo je preživljal pri sorodnikih v Žireh. Po osnovni in srednji šoli se je vpisal na pravno fakulteto. Ta poklic si je izbral zato, da se je lahko čim bolj posvetil pisanju, kar mu je uspelo ob raznih službah, ki jih je opravljal. Pisati je začel že v gimnaziji. Glavni tematski izvor njegove proze je druga svetovna vojna, še posebej otroško doživljanje vojnih grozot. Za Kavčičeva dela je značilno odpiranje tabuiziranih tem (domobranci, dachavski procesi).

Iskalec in zbiralec Marko Čuk

»Odličje prejme za svoje življenjsko delo v blagor Cerkve v Sloveniji, ker je sodeloval pri nastajanju župnijskega lista Farno ognjišče iz katerega je nastalo Ognjišče. Bil je njegov prvi lektor, grafični oblikovalec, pisec člankov in prevajalec.« Tako je Slovenska škofovska konferenca utemeljila Odličje sv. Cirila in Metoda našemu dolgoletnemu uredniku Silvestru Čuku. Odličje mu je koprski škof Jurij Bizjak izročil 27. junija 2014 v prostorih škofijskega ordinariata v Kopru. »Toliko desetletij, kolikor je pri Ognjišču, zahteva veliko notranjo disciplino, notranji red in spoštovanje do stvari, ki jih opravljaš,« je Čuka opisal škof Bizjak.

Msgr. Silvester Čuk je v svoji šaljivosti, ki jo rad vedno izkazuje, kakor je dejal škof Bizjak, najprej izrekel zahvalo: »Z veseljem to delam in upam, da bom lahko še naprej. Zahvaljujem se za to priznanje, ki je bilo nepričakovano in mi je bilo izročeno ob zlatomašniškem jubileju. Res, hvala Bogu za vse, kar je bilo do zdaj, in Bog nam daj zdravje še za naprej.« Njegovo pisanje odlikuje jasen in jedrnat slog ter naraven in klen jezik.

Škof Bizjak se je ob srebrnem mašniškem jubileju zahvalil tudi uredniku Božu Rustji "za 25-letno zvesto delo za rast in širjenje Božjega kraljestva med nami, v naši škofiji, v naši cerkveni pokrajini in vesoljni Cerkvi".

Silvester Čuk je v nedeljo 13. julija obhajal zlato mašo v rojstnem Črnem Vrhu. Župnijsko cerkev sv. Jošta so napolnili domačini in verniki od drugod. Pri oltarju sta bila ob njem nečaka Jože in p. Marjan Čuk, ki je bil tam tudi glavni govornik.

Neil Armstrong je kot prvi človek stopil na Luno

Tisočletja in tisočletja je človek s spoštovanjem gledal tisti skrivnostni okrogli svetli predmet, ki potuje po našem nebu. Kaj vse so babice pripovedovale svojim vnukom o Luni in njenih skrivnostih. Danes je pravljice konec. Človek je stopil na Luno.

7. oktobra 1957 je v enem uradu vojaških poslopij v Huntsvillu v Alabami (ZDA) zazvonil telefon. »Mi lahko razodenete svoje vtise?« je spraševal radovedni glas novinarja iz New Yorka. »Svoje vtise o čem?« mu je odgovoril človek z močnim nemškim naglasom. »Kako? Ne veste ničesar? Rusi so na krožno pot okrog Zemlje poslali prvi umetni satelit, kroglo, težko 83,6 « »O, strela!« je ves iz sebe vzkliknil von Braun in treščil slušalko na vilice telefona. Z dolgimi koraki se je napotil v dvorano, kjer je bilo v teku slavnostno kosilo na čast obrambnemu ministru. S temnim obrazom in nagubanim čelom je povedal novico. Obrnjen k ministru je dodal: »Minister, izgubili smo veliko časa, toda vedite, da lahko v 90 dneh od trenutka, ko nam daste prosto pot, pošljemo na tir okoli zemlje ameriški umetni satelit.«

Že štiri leta je von Braun ameriški vladi predlagal, da bi začeli pot k zvezdam. Naletel je na gluha ušesa, niso ga jemali resno. Sedaj pa so tudi Američani pri žgali zeleno luč za vesoljske polete. Čez mesec dni pošljejo Rusi že drugi Sputnik, ki tehta 500 kg s psičko Lajko na krovu. Amerika je razburjena. Predsednik Eisenhower se mora pojaviti na televiziji in pomiriti duhove ter državljanom zagotoviti, da je »Amerika večkrat že izgubila prve bitke, vedno pa je dobila zadnje.«

Julija naslednjega leta zaživi organizacija, ki bo prešla v zgodovino. Imenuje se NASA (National Aeronautisc an Space Admi nistration). Kongres odobri zanjo prvih 339 milijonov dolarjev. Vsem se zdi ta vsota strašno visoka, v primerjavi s tem, kar se bo potrošilo za vesoljske polete do dneva, ko bo človek stopil na Luno, je le drobno zrnce. Začetki so trdi. Rakete eksplodirajo na rampah, sateliti se izgubljajo v nebesni sinjini. Kongres noče novih izdatkov za vesoljska raziskava- nja. 12. aprila 1962 zaslovi ime, ki bo ostalo v zgodovini — ime Jurija Gagarina. Prvi človek leti v tirnici okoli zemlje. Američani so na robu obupa. Miladi predsednik John Kennedy izkoristi razpoloženje naroda in od Kongresa doseže odobritev vseh stroškov, ki so potrebni za vesoljske raziskave. Nekaj dni po poletu Gagarina slovesno izjavi: »Za nas je prišel čas naj lepše pustolovščine. Prepričan sem, da bo naša država lahko poslala prvega človeka na Luno in ga pripeljala živega nazaj na Zemljo, pred koncem tega desetletja.« Takrat je bilo težko predvideti, da se bo napoved uresničila. Kennedy pa se je, preden je dal to izjavo, temeljito posvetoval s strokovnjaki. Amerika ima vsa potrebna sredstva, da to tekmo dobi: ima von Brauna, naj večjega strokovnjaka za rakete, zelo razvito elektronsko tehniko, predpogoj za uspešne polete, kajti elektronski računalniki so nujno potrebni možgani za usmerjanje vesoljskih poletov.

Z naravnost astronomskimi stroški je NASA povečala svoje osebje od 8 na 75 tisoč. Toda kako povezati vse te ljudi in kako vskladiti njihovo delo? Vsak oddelek objavlja svoje dosežke na listih, ki so namenjeni vsem od* delkom. V pisarnah se kopičijo skladovnice poročil in branju ni ne konca ne kraja. V enem letu so za ta poročila porabili 300 ton papirja. Von Braun zbija grenke šale na ta račun: »če bo šlo tako naprej, nam rakete sploh ne bodo potrebne. Dovolj bo, da postavimo te liste enega na drugega in bomo prišli na Luno.«

Kennedy pokliče v Vodstvo NASE »čarovnika organizacije« Jamesa E. Webba. Mož je star 56 let in je miren kot da bi sploh ne imel živcev. V kratkem času napravi čudež. Osebja ne zmanjša, celo poveča ga od 75 tisoč na 420 tisoč, toda delo steče gladko in hitro. Tako rekoč vsa Amerika sodeluje pri osvajanju Lune. Pet milijard dolarjev, ki jih dobi od vlade, razdeli na 200 univerz in 20.000 podjetij, ki v vseh delih Amerike delajo za »Načrt Luna«. NASA postane samo center za povezavo tega dela za osvojitev Lune. Raketo Saturn gradijo v enem mestu, vesoljsko ladjo Apollo pa v drugem. Nalogo raziskave kovinskih spojin zaupa neki univerzi na severu, elektronske naprave na krovu vesoljske ladje pa izdela elektronski center na vzhodu itd.

Webba vprašajo: »Ali se vam ne zdi, da so ta ogromna sredstva slabo uporabljena?« Odgovoril je: »če bi se vojskovali z Rusijo, bi nas to stalo mnogo več, prineslo pa ne bi nič dobrega. Naša vojna je bila ,koristna vojna'. Tekmovali smo, ne v ubijanju, ampak da bi uresničili čimbolj popolno tehniko, ki bo veliko pripomogla k napredku naših narodov in človeštva, če bi v preteklosti namesto svetovnih vojn tekmovali v znanosti, bi bilo človeštvo neprimerno bolj civilizirano.« Najbrž ima celo prav.

Nixon je tako navdušen nad popolno organizacijo NASE, da ji namerava izročiti najbolj pereče probleme Amerike, kot: adaptacijo morske vode v pitno, da bi bilo mogoče utešiti vedno večjo žejo gosto naseljenih področij.

Res je NASA prvi dejavnik, ki je pripeljal človeka na Luno, ne smemo pa pozabiti tistih, ki so bili glavni junaki tega neslutenega podviga. Računajo, da je nad 500 milijonov ljudi po televiziji minuto za minuto sledilo fantastičnemu spektaklu osvajanja Lune. Vsak korak se je dogajal takorekoč pred našimi očmi. V centru za vesoljske polete v Houstonu niso vedeli mnogo več kot mi, ki smo sedeli ob ekranih, saj so gledali iste slike in slišali iste glasove.

Nesmiselno bi bilo tukaj ponavljati vse, kar se je zgodilo, saj ste vse to sami videli, slišali ali brali. Kolikorkoli dolgo bomo še živeli, vedno bomo lahko s ponosom rekli: »Takrat, ko je prvi človek stopil na Luno ...«

Napisali vam bomo le nekaj zanimivosti, za katere morda iz teh ali onih razlogov še niste slišali in ki vam bodo odprli morda novo, duhovno dimenzijo poleta in njegovih herojev.

Predvsem moramo imeti pred očmi to: čeprav je bila vloga vsakega izmed udeležencev, takorekoč vsak njegov korak, do natankosti določena, to vseeno ni bil film, kjer se odvija vse po scenariju in kjer se že vnaprej ve, kakšen bo konec, kjer se ne more zgoditi nič hudega in se vsako dejanje lahko neštetokrat ponovi. Večina televizijskih postaj po svetu (z izjemo ruske in kitajske) je oddajalo program skoraj dva dni nepretrgoma. Vse je bilo uglašeno na temo vesoljskih poletov, celo glasba in moda.

Trije astronavti, ki so bili določeni za zgodovinski podvig, so se zavedali, da kljub vsej popolnosti tehnike tvegajo življenje. Enega od odgovornih za polet so vprašali, če imajo astronavti s seboj kakšno tableto ali tekočino, ki bi jo v slučaju katastrofe zaužili in se tako izognili trpljenju, se je ta zresnil in dejal: »Vsak izmed njih zna moliti.« In nepredvidenih težkih trenutkov ni manjkalo. Ko se je pajek Orel ločil od matične ladje Kolumbije, je njegov elektronski računalnik zaradi nekega napačno postavljenega stikala skoraj ponorel. Trikrat se je prižgala alarmna luč in Armstrong je sporočil šifro za preplah. Pristajanje je postalo še težje zaradi neravnega terena in Orel se je moral zadnji trenutek premikati v vodoravni črti, da se je izognil kraterju velikosti nogometnega igrišča, vodila pa ga je Armstrongova roka. Goriva so imeli le še za 50 sekund. Ko sta Armstrong in Aldrin hotela zapustiti kabino, se je izkazalo, da se pritisk noče spustiti na ničlo. S težavo sta odprla vrata, Armstrong se je začel pripravljati za sestop, toda na njegovi astronavtski obleki se je prižgala rdeča luč, kar je pomenilo, da s hladilnim sistemom nekaj ni v redu. Treba je bilo počakati deset minut. Aldrin je tedaj sporočil na Zemljo: »Izkoriščam to priložnost, da prosim vse ljudi, ki me poslušajo, kjerkoli so in kdorkoli so, da se za trenutek zberejo in premislijo dogodke zadnjih nekaj ur in da se vsakdo po svoje zahvali Bogu.«

Naj večjo pozornost so tehniki posvetili varnosti poleta. Vse glavne vzvode so naredili v dvojniku, da bi ga takoj nadomestil drugi, če bi eden odpovedal, če bi se jim zgodilo kaj hudega, bi jim nihče ne mogel pomagati. Mnoge astronomske opazovalnice so bile na straži, da bi astronavte opozorile, naj se izognejo nevarnim sončnim izžarevanjem (kabina Orla je bila varna pred takim izžarevanjem). V krožnici okoli Zemlje je celo satelit bedel nad njimi.

Pri poletu pa niso sodelovale samo te fizične sile. še močneje so bile prisotne duhovne sile človeka. Von Braun sam je rekel: »Kadarkoli mora človek prevzeti nase nalogo, ki zahteva več moralne sile, kot jo lahko zbere s svojimi lastnimi omejenimi duševnimi in duhovnimi močmi, mora verovati v Boga.«

Collinsa, tretjega astronavta, ki je ostal v kabini Apollo 11 in je krožil okrog Lune ter čakal, da se vrneta Armstrong in Aldrin, so novinarji vprašali, katere knjige bi vzel s seboj, če bi ostal dolgo časa jetnik v tirnici okrog Lune in če bi jih lahko vzel samo pet. Med petero knjig je uvrstil tudi Sveto pismo.

»Prepričana sem,« pravi Viola Armstrong, mati astronavta, »da določitev mojega sina za to nalogo ni bila brez božje roke. Vidite, zato se ne bojim zanj. Ko sem zvedela, da bo Neil dve uri hodil po površju Lune, je bila moja prva misel, da bi ta čas preživela v cerkvi in molila. Potem pa so mi rekli, da ga bom lahko neprestano gledala na televiziji in mislim, da je bila skušnjava prevelika. Gospod mi bo odpustil, kajne?«

Tudi papež je z velikim zanimanjem spremljal polet. Nekaj časa je bil v zvezdami svoje počitniške rezidence v Castelgandolfu, potem je sedel pred televizor in z molitvijo spremljal ves potek. Astronavtom je poslal naslednje voščilo: »Iz svojega bivališča v Castelgandolfu blizu Rima vam govori papež Pavel VI. Vama, osvajalca Lune, blede luči naših noči in naših sanj, čast, pozdrav in blagoslov. Prinesita s svojo navzočnostjo Mesecu besedo duha, himno Bogu, našemu Stvarniku in Očetu. S svojimi željami in molitvami smo vama blizu. Z vso katoliško Cerkvijo vas pozdravlja papež Pavel VI.«

Astronavta sta vzela s seboj več predmetov, ki naj bi veljali kot potrdilo tega prvega obiska zemljanov na tujem planetu. Na prvem mestu je to kovinska ploščica, ki ima na vrhu odtisnjeni obe polobli Zemlje in besedilo: »Tukaj so ljudje z Zemlje prvič položili nogo na Luno. Julij 1969. leta Gospodovega. Prihajamo v miru in imenu vsega človeštva.« Podpisani so vsi trije astronavti in predsednik Nixon. Druga tablica nosi znak Pajka in sicer Orla, ki polaga na Luno oljčno vejico. S seboj so prinesli tudi sovjetsko zastavo in zastave drugih dežel, pet medalj v spomin na pet astronavtov, ki so izgubili življenje pri osvajanju vesolja in sicer Američanov Grissoma, Whiteja in Chaffeeja ter Rusov Gagarina in Komarova. Med drugimi poslanicami sta prinesla tudi poslanico papeža Pavla VI., ki je pravzaprav besedilo 8. psalma: »Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji. Povzdignil si svoje veličastvo nad nebesa... Kadar gledam tvoje nebo, delo tvojih prstov, mesec in zvezde, ki si jih naredil! Kaj je človek, da se ga spominjaš, in sin človeka, da skrbiš zanj? In vendar naredil si ga le malo nižjega od angelov, s slavo in častjo si ga ovenčal; dal si mu oblast nad deli svojih rok in vse si podvrgel njegovim nogam... O Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!« Zraven je še lastnoročno pripisal' »Naj bo v čast božjemu imenu, iz katerega ljudje črpajo toliko poguma, podvig, ki mu želimo srečen konec. Pavel P. P. VI .« Tudi razni državni predsedniki so poslali svoje poslanice, med njimi tudi naš.

Von Braun je zapisal: »Ljudje morajo iti vedno dlje, razširiti morajo svoj prostor in svoje zanimanje; taka je božja volja, če Bog ne bi hotel, da napredujemo, se spreminjamo, nam ne bi dal tega daru in zmožnosti, če ne bi hotel, nas bi ustavil. Vas to preseneča? Glejte: poznal sem veliko znanstvenikov na tem svetu, nikdar pa nisem srečal znanstvenika, vrednega tega imena, ki bi mu uspelo razložiti naravo brez Boga. Znanost skuša razumeti, kar je ustvarjeno, vera pa skuša razumeti Stvarnika. Revež je tisti znanstvenik, ki si domišlja, da mu to ni potrebno, to je znanstvenik, ki se dotika površine in ne gleda do dna. Jaz pa skušam gledati do dna in vidim zelo dobro.«

Zaključimo ta sestavek s temi njegovimi besedami v premislek tistim strokovnjakom pri naši televiziji, ki si niso upali prevajati molitve duhovnika, ki je v uniformi mornariškega oficirja pozdravil astronavte ob srečnem pristanku na Pacifiku s temi besedami: »Glej, o Gospod, naše navdušenje in blagoslovi naše veselje in naše dobre sklepe. Daj, da bodo vezi prijateljstva povezovale vse narode sveta istočasno, ko se trudimo, da bi se izboljšali pogoji za človeško življenje. Daj mir našim srcem in ohranjaj dobrohotnost do našega bližnjega. Za vse to te prosimo, Gospod, ko se ti zahvaljujemo.

(ognjišče 09_1969)