* 940 (?), kraj rojstva neznan; † 994, Freising, Avstrija

Škof Abraham je čutil potrebo, da svoje slovenske vernike, ko jih obišče, nagovori v njihovem jeziku. Sicer so pa to velevale tudi določbe cesarja Karla Velikega. Tako je dal v svoj popotni priročnik zapisati troje besedil v slovenskem jeziku. Ta rokopisna knjiga, ki so jo leta 1803 prenesli iz Freisinga v državno knjižnico v München, obsega 169 pergamentnih listov različne kakovosti, vezana je v lesene platnice, prevlečene z belim usnjem. Ima šest delov in vanjo je 26 različnih rok zapisalo besedila bogoslužno-pridigarske vsebine, povečini v latinščini. Med njimi so leta 1807 odkrili tri krajše zapise v slovenščini, znane pod imenom Brižinski spomeniki.

Pridevnik brižinski je prvi uporabil Anton Janežič v svoji slovnici (1854): ime Freising je prevedel v Brižinje ter tako dobil pridevnik brižinski. Kljub odporom nekaterih se je ta uveljavil. Škof Abraham je svojo življenjsko pot končal 26. maja 994. Ob tisočletnici njegove smrti je SAZU v Ljubljani pripravila Mednarodni simpozij o Brižinskih spomenikih, že leta 1992 pa je pripravila njihovo znanstveno-kritično izdajo.

Dve izpovedi in ena pridiga

V omenjenem priročniku je 73 različnih besedil (pridig, obrednih molitev itd.); Brižinski spomeniki so vanj vpisani kot 32., 70. in 71. enota. Obsegajo dva obrazca splošne izpovedi (1. in 3.), ki se je po rimskem spokornem obredu molila pri maši katehumenov po evangeliju, preden so spokorniki šli iz cerkve. Ob slovesnih prilikah (ob obisku škofa) je izpovedi sledila skupna odveza, vselej v latinščini. Prvi spomenik, ki se začenja z besedami GLAGOLITE PO NAZ REDKA ZLOUEZA (Govorite za nami teh malo besed), je bil po vsej verjetnosti zapisan okrog leta 975, ko je škof Abraham več let bival na Koroškem. Ta obrazec splošne izpovedi naj bi bil v rabi v Karantaniji. Drugi obrazec splošne izpovedi, zapisan v tretjem brižinskem spomeniku (JAZ SE ZAGLAGOLO - Jaz se odpovem), pa naj bi bil v rabi v Slovenski Panoniji okrog Blatnega jezera. Isti pisec je zapisal tudi drugi brižinski spomenik - pridigo o grehu in pokori, katere prva vrstica se glasi ECCE BI DED NAŠ NE ZEGREŠIL (^e bi ded naš ne grešil) - ker sta v zborniku takoj eden za drugim. Pisava Brižinskih spomenikov je bistveno enaka pisavi latinskih besedil v priročniku: to je pisava, ki je bila v veljavi v srednji in zahodni Evropi v stoletjih po Karlu Velikem in se po njem imenuje karolinška minuskula.

Brižinski spomeniki so prepisi veliko bolj zgodnjih predlog, ki pa se niso ohranile. Obrazci, ki so zapisani v Brižinskih spomenikih, sodijo jezikoslovci, niso dosti mlajši od prvih časov pokristjanjenja Slovencev, torej segajo v prvo polovico 9. stoletja. Jezik Brižinskih spomenikov razodeva že 'izrazite črte današnje slovenščine", čeprav je njeno jedro še vedno bolj ali manj občeslovansko. Deloma se kaže tudi vpliv starocerkvenoslovanščine (predvsem v 2.). "Raziskave so pokazale," piše slavist Jože Pogačnik, "da sta 1. in 3. spomenik zanimiva predvsem jezikovno, medtem ko ima 2. tudi slovstvane kvalitete." Literarni zgodovinar Anton Slodnjak (Slovensko slovstvo, Ljubljana 1968, str. 12) občuduje mojstrstvo pisca 3. spomenika, ki govori o izvirnem grehu in o odrešenju.

"Jedrnato sintezo krščanske vere je naš avtor izrazil v monumentalnih, slikovitih in vendar preprostih stavkih. V bogatem in čistem jeziku, z redkimi izposojankami in tujimi stavčnimi zvezami je lepo in umljivo izrazil najbolj zapletena načela krščanskega idealizma. Ta uspeh je bil pač najmočnejši dokaz zoper trditev, da jezik alpskih Slovanov ni sposoben za slovstveno uporabo. Toda škof Abraham ni imel naslednika, ki bi zbiral slovenske verske tekste."

(obletnica meseca 05_1994

LETA 994 (993?) UMRL ABRAHAM

GROF, ŠKOF V FREISINGU (* OKOLI 940)

V obredni knjigi, ki je bila last škofa Abrahama iz Freisinga, so odkrili Brižinske spomenike, najstarejše zapiske v slovenskem jeziku in najstarejše ohranjeno slovansko besedilo. Bavarska škofija v Freisingu na Bavarskem, predhodnica škofije München (uradni naslov je München-Freising), je bila ustanovljena leta 724. Tedaj je bil tja poslan samostanski škof s. Korbinijan, po rodu Frank (+ 730). Eden najbolj slavnih škofov na freisinškem sedežu je bil Abraham, ki je škofijo vodil kar 37 let (957-994). Letnica njegovega rojstva ni znana (verjetno 29. maj 940), prav tako ne rojstni kraj. Po mnenju jezikoslovca Jerneja Kopitarja, ki je bil eden prvih raziskovalcev Brižinskih spomenikov, naj bi bil doma iz Koroške ali Kranjske. Tega ni mogoče dokazati, res pa se je škof Abraham zanimal za slovenske kraje. V svoji škofiji je namreč imel precej vernikov slovenskega rodu. Prav v njegovem času - leta 973 - je cesar Oton II. freisinški škofiji podaril obsežno zemljiško posest okrog Škofje Loke (zajemalo je vso Poljansko in Selško dolino). Že prej pa je ta škofija imela posesti na Koroškem ...

... več o njem v obletnici meseca 05_1994

misel

"Brižinski spomeniki so za Slovence že dolgo pričevanje o začetkih jezikovnega in duhovnega osamosvajanja, ki je v nadaljnem poteku pripeljalo do kulturne in končne državne samostojnosti" (dr. Janko Kos)

LETA 1719 ROJEN JANEZ KAREL HERBERSTEIN

GROF, LJUBLJANSKI ŠKOF († 1787)

Med leti 1769 -1772 je bil pomožni, med 1772 - 1787 pa redni ljubljanski škof. Bil je privrženec reformiranega katolicizma s primesmi janzenizma in jožefinizma. Leta 1773 je Japlju naložil prevod Svetega pisma (1784 - 1802) in bogoslužnih knjig. Prizadeval si je za obnovo duhovščine in dušnega pastirstva ter je svoje reformne poglede izpovedoval v pastirskih pismih duhovnikom, v vsakoletnih navodilih bogoslužnega koledarja in dekretih škofovskih sinod. Leta 1782 je v pastirskem pismu priznal vladarju pravico posega v notranje zadeve cerkve in zagovarjal versko toleranco, kar ga je leta 1785 stalo imenovanja za ljubljanskega nadškofa, ki ga ni hotela potrditi rimska kurija, dokler ne bi preklical svojih zmot. Spor, ki je zaradi tega nastal med Dunajem in Rimom, se je končal šele z njegovo smrtjo.

LETA 1848 ROJEN PAUL GAUGUIN

FRANCOSKI SLIKAR († 1903).

Francoski slikar, grafik in kipar (umrl 1903) je eden vodilnih slikarjev postimpresionističnega obdobja, ki je odločilno vplival na umetnost 20. stoletja. Bil je samouk, ki je v slikarstvu iskal pristnost in prvinskost, kar je razvidno v njegovi tematiki – kmečki motivi iz Bretanije in pejsaži s tihomorskih otok. Uporabljal je močne konture in tehniko nepretrganih ploskev. Kombinacije barv, v katerih prevladujeta rdeča in rumena, ustvarjajo vtis domišljijskih sanjskih pokrajin in postav,... V želji po idiličnem življenju v neokrnjeni naravi se je leta 1891 preselil na Tahiti in vse do smrti bival na otoku Hiva Oa. Njegova pomembna dela: Bretonske delavke, Bretonska vas v snegu, Sadna drevesa v Vauguirardu in Opoldanski počitek.

LETA 1859 ROJEN STANKO PIRNAT

PRAVNIK IN  SKLADATELJ, POSPEŠEVALEC ZBOROVSKEGA PETJA († 1899)

Po ljudski šoli v rodnih Štorah je obiskoval gimnazijo v Celju in v Ljubljani, nato pa je na Dunaju študiral pravo. Kot notarski kandidat je služboval v več slovenskih krajih, nazadnje je bil samostojni notar v Stični in Mokronogu. Pirnat je že kot gimnazijec pod Foersterjevim vodstvom pel na ljubljanskem stolnem koru, na Dunaju pa je vodil slovenski pevski zbor. Na Ptuju je ustanovil slovensko pevsko društvo in mu bil zborovodja. Bil je tudi skladatelj; nekaj njegovih skladb, zloženih v slovenskem duhu, je izdala Glasbena matica v Ljubljani.

LETA 1863 UMRL FRANZ GRUBER

avstrijski učitelj, organist in skladatelj, ki je uglasbil Sveto noč (* 1787)

Rodil se je v družini tkalca platna. Učitelj je odkril njegovo glasbeno nadarjenost in mu je omogočil šolanje pri stolnem organistu v Burghausnu. Po končanem učiteljišču je bil najprej pomožni učitelj v Arnsdorfu, nato pa je dobil službo v Oberndorfu nedaleč od Salzburga. Na željo tamkajšnjega duhovnega pomočnika Josepha Mohra je uglasbil njegovo božično pesem Sveta noč, ki je zaslovela po vsem svetu. 24. decembra 1818 jo je Mohr zaigral na kitaro, kasneje je Gruber napisal orgelsko spremljavo.

več:
ČUK, Silvester. Sveta noč 200 let. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 1, str 50-57.
Bob Hartman, Zgodbe za božič. 126 strani, 22 x 28,5 cm, barvne ilustracije, trda vezava, redna cena: 14,90 €, s kartico zvestobe: 13,41 €

LETA 1879 ROJEN KNUD RASMUSSEN

DANSKI POLARNI RAZISKOVALEC, ETNOLOG († 1933)

Danski polarni raziskovalec in etnolog Knud Rasmussen (umrl 1933) se je posvetil raziskovanju Grenlandije in leta 1930 ustanovil polarno postajo Thule, odkoder je v letih 1912 do 1932 organiziral sedem odprav v notranjost Grenlandije in v kanadsko Arktiko. Potoval je s pasjo vprego od Hudsonovega zaliva do Beringovega preliva. Proučeval je tudi življenje Eskimov.

LETA 1900 ROJEN ALOJZIJ MLAKAR

REDOVNIK LAZARIST, MISIJIONAR, JEZIKOSLOVEC († 1994)

Živeti je začel 7. januarja 1900 v Divači, tri leta za bratom Ernestom, ki je padel na soški fronti; uredništvo Bogoljuba je leta 1921 o njem izdalo knjižico Rožica s Krasa. Alojzij je leta 1912 stopil v Misijonsko družbo (k lazaristom). Po mašniškem posvečenju leta 1926 je kot misijonar odšel na Kitajsko, od koder se je zaradi bolezni po dveh letih vrnil. Nastanil se je na Mirenskem Gradu. Leta 1934 so ga fašisti zaprli, ker so hoteli uničiti zadnji slovenski samostan v Italiji. Po drugi svetovni se je s sobrati trudil za obnovitev samostana in svetišča na Mirenskem Gradu.

LETA 1969 UMRL JOSIP RIBIČIČ

učitelj, pisatelj, dramatik in urednik (* 1886)

Rodil se je v Baški na otoku Krku; oče je bil Dalmatinec, mati pa Slovenka. V družini so govorili slovensko. Sedemletnega Josipa so poslali k sorodnikom na Goriško. Po šolanju na učiteljišču v Kopru je poučeval v raznih krajih na Primorskem, po letu 1925 pa v matični domovini. Pisati je začel že kot mlad učitelj. Pisal je predvsem za otroke in mladino. Večina njegovih del za otroke se dogaja v živalskem svetu, v katerem vladajo podobni odnosi kot med ljudmi. Priljubljena je njegova pravljična povest Miškolin.

LETA 1972 UMRL ANDREJ BUDAL

PESNIK, PISATELJ, PUBLICIST, POSREDNIK MED KULTURAMA (* 1889)

Po rodu iz Štandreža pri Gorici, je po študiju romanistike služboval kot srednješolski profesor v različnih krajih. Pisal je povesti (Križev pot Petra Kupljenika, Župan Žagar, Čigava si?) in pesmi, članke, kritike in eseje. Prevajal je tudi italijanščine; pomembna je njegova posredniška vloga med slovensko in italijansko kulturo.

LETA 1975 UMRL  RUDOLF KOLARIČ

jezikoslovec, član skupine ‘čitankarjev’ (* 1898)

Po študiju slavistike in primerjalnega jezikoslovja v Ljubljani je bil najprej asistent na tamkajšnji slavistični stolici, zatem dolga leta gimnazijski profesor, nazadnje redni profesor na univerzi v Novem Sadu. Bil je član skupine ‘čitankarjev’, ki so v letih 1931–1945 pripravljali učbenike slovenščine za šolo, nato slovnice za širšo uporabo ter nazadnje Slovenski pravopis (1950, 1962). Izdal je komentirana ponatisa Kopitarjeve slovnice (1971) in Pleteršnikovega Slovensko-nemškega slovarja (1974).

Pripravlja Marko Čuk

Bila sem prepričana, da imam prijatelje, ki mi želijo samo dobro, in da je moja prisotnost v njihovi družbi tudi zanje pomembna, toda zmotila sem se. Prijatelji in prijateljice, v glavnem sošolci in sošolke, s katerim sem se družila zadnje leto, ne odgovarjajo več na moje klice, ne berejo mojih SMS, se ne oglašajo po družbenih omrežjih ... Za punce, s katerimi smo v razredu kar naprej tičale glave skupaj, zdaj kar naenkrat ne obstajam več. Morda sem naredila kakšno napako, sem koga užalila, so mi kaj zamerile ... morda se tega niti ne zavedam. Rada se družim z vrstniki, rada se zabavam, zato se sprašujem, kaj naj zdaj naredim, da bi me sprejeli v svojo družbo, naj poiščem drugo? Bila bi vesela in zadovoljna, če bi lahko imela kakšnega prijatelja, prijateljico, kateremu bi lahko zaupala, rada bi našla nekoga, na katerega se lahko zanesem, ko sem v težavah, bojim pa se, da bom spet razočarana, da bom naletela na koga, ki hoče biti z menoj prijatelj zato, ker ima od tega koristi ali se hoče zabavati na moj račun. (Nika '96)

 Zelo si želim, da bi bil član kakšne skupine, klape: rad bi se družil s fanti in dekleti, s tistimi, ki jih že poznam, rad pa bi spoznaval tudi druge, sklepal nova prijateljstva. Predvsem dekleta si želim bolje spoznati. Svet fantov in svet deklet ... to sta dve tako različni vesolji, ki se večkrat ne ujameta najbolje, se med seboj ne razumeta. ... Še eno željo imam: da bi lahko šel zvečer ven, se dobil s prijatelji in bi se v družbi pogovarjali tudi o kakšnih resnih življenjskih vprašanjih: o vlogi mladih v družbi, o življenjskih problemih, o mojem notranjem svetu, o veri ... Naveličan sem praznega klepetanja in nepomembnih pogovorov. Okrog sebe bi si želel ljudi, ki znajo pripovedovati o svojem notranjem doživljanju in s tem drugega bogatijo, take, ki znajo poslušalcu posredovati svoja čustva, in ne take, ki le ponavljajo fraze, ki so jih slišali na TV, na ulici ... Končno si želim tudi to, da bi lahko začel zares živeti, tisto pravo življenje, ki je vredno, da bi imel določene cilje, za katere se je vredno potruditi. Da ne bi živel samo za zabavo, ampak resno in odgovorno, da bi imel od preživljanja svojih dni tudi nekaj koristi ... Mislim, da sem dovolj pogumen, da zmorem odkrivati tisto, kar čutim, biti vesel in dobre volje, rad bi se vedno bolj trudil, da bi bil jaz drugim prijatelj, in prepričan sem, da bomo lahko kot skupina veliko pripomogli k temu. Ali pričakujem preveč? (Frenk '92)

 Povej mi s kom hodiš in povem ti, kdo si

Prijatelji smo v šoli, doma, pri igri, pri mladinskih srečanjih; prijatelji smo zvečer, ko gremo skupaj ven in se družimo, prijatelji smo zato, ker nas združujejo podobne dejavnosti, hobiji, delo in zabava ... Dogaja se, da se prijateljstva sklepajo tudi iz preračunljivosti, so tudi taki, ki pravijo da so prijatelji, potem pa govorijo o drugih samo slabo; prijatelji, ki si jim zaupal, pa te izdajo ... ti so prijatelji samo v besedah.

Bistvo prijateljstva je v tem, da smo najprej mi sami resnični. Le kdor ima sebe rad, lahko postane in ostane prijatelj drugemu, brez predsodkov, preračunljivosti in zahtev, s svobodnim srcem in razumom ...

Prijateljstvo pomeni sprejeti resnico o sebi in o drugih, ne da bi jo morali skrivati ali tajiti; pravi prijatelji znajo včasih molčati in si drugič upati spregovoriti: znajo presoditi, kdaj se je bolje umakniti in kdaj je treba prijatelju stati ob strani.

Prijateljstvo pomeni ne jemati preveč resno slabosti drugih, da bi znali sprejemati svoje; pomagati drugemu, da si utira svojo pot, medtem ko mi ubiramo svojo, vendar smo vedno pripravljeni, da se naše poti združijo, križajo.

Prijateljstvo pomeni obogatiti in izpolniti vsak dan življenja s srčnostjo, da bi mogli dati drugemu še več, da bi tako uresničevali Božji načrt in še bolje razumeli, da On pošilja tebe (prijatelja) na moj naslov, in mene na tvojega, da bi obema pomagal.

 Lastnosti prave skupine:

PRIJAZNOST: je osnova vsega in se kaže v spoštovanju, obzirnosti in pozornosti

ENOTNOST: skupina je enotna, ko imajo vsi skupen cilj in soglašajo z načinom, kako ga bodo dosegli.

GOSTOLJUBNOST: če je skupna odprta za vse, ki želijo sodelovati, ne bo omagala

ODGOVORNOST: pomeni sposobnost odgovoriti, sposobnost nositi težo enega in drugega

SO-ČUTJE (zmožnost zaznati in razumeti občutja in razmišljanja drugega): se razvije, ko se ustvari globoka skladnost in soglasje med člani skupine

Čar skupine, ki se zbira prostovoljno

Skupina ima zelo važno vlogo v razvoju in rasti mladostnika, primerjamo jo lahko celo z družino. Življenje v skupini je zelo koristna in potrebna izkušnja, ki jo je treba sprejeti in izkusiti, tudi če tega nočeš, ali temu nasprotujejo tvoji domači. Ima tudi zelo pomembno vlogo pri osamosvajanju iz 'družinskega gnezda'. Skupina ima vedno svoj prostor, kjer se zbira: lahko je to nizek zid, na katerem posedajo, ulični vogal, trg, igrišče ... Zbira se in se ne sprašuje, zakaj. Najvažnejše je biti skupaj, se družiti ... odločilno je spoznanje, da boš tukaj (tam) vedno našel nekoga. To seveda ne pomeni, da je taka skupina, ki se zbira prostovoljno in člane nabere naključno, vedno tudi srečna izkušnja, da se tu ne more zgoditi nič slabega, da ni nikoli nič narobe, da je se vedno vse izteče brez neprijetnih posledic. Skupina ima, denimo, tako moč, da lahko spremeni in celo poponoma izniči tvoje načrte, odločitve, sklepe in cilje. Pozoren moraš biti, da te skupina ne podredi (da ne misliš več s svojo glavo), prav tako pazi tudi na to, da sam ne boš skušal nasilno vplivati na druge in jim kratiti pravico do svobodnega odločanja. Obstajajo različne skupine, toda ti potrebuješ skupnost, v kateri drugega sprejemaš kot sebi podobnega in s tem zgledom, ki ti ga daje bližnji, lahko premagaš določene strahove, ki bi ti, če bi bil sam, povzročali hude probleme ...

Verujem vate

Verujem vate, moj prijatelj.
Verujem v tvoj nasmeh, odprta okna tvojega srca.
Verujem v tvoj obraz, ogledalo tvoje iskrenosti.
Verujem v tvoje solze, znamenje tvojega sočutja, ki ga deliš.
Verujem v tvojo roko, ki zna dajati in prejemati.
Verujem v tvoj objem, iskren izraz tvoje bližine.
Verujem v tvojo besedo, glasnico ljubezni in upanja.
Verujem vate, prijatelj, to, da si, mi brez besed vse pove.

Vse je relativno

Modrec je pripovedoval, kako je nekega dne hodil po puščavi in srečal človeka, oblečenega v zakrpano obleko, v rokah pa je imel palico in skodelico. Vprašal ga je: »Odkod prihajaš?« - »Iz Andaluzije,« je odvrnil. »In kam greš?« - »Na Kitajsko!« - »Čemu pa si se namenil tja?« - »Da obiščem prijatelja.« - »Tako daleč si se odpravil na obisk?« - Za tistega, ki je opešal v ljubezni je to morda res daleč, za tistega, ki ima nekoga resnično rad, pa je zelo blizu!« (zgodba iz sufijske mistike)

O PRIJATELJSTVU SO POVEDALI:

Vsi znajo lepo sočustvovati s trpljenjem prijatelja, zares plemenite duše pa se znajo veseliti uspehov svojega prijatelja. (Oscar Wilde)Prijatelj je vsak, ki posluša melodijo tvojega srca, in ti jo zapoje, če se slučajno zgodi, da jo pozabiš (Kahlil Gibran).

Prijatelj je človek, pred katerim lahko na glas razmišljaš (Ralph Waldo Emerson).

Nobena cesta ni dolga s prijateljem ob strani (Rainer Maria Rilke).

Prijateljstvo ... sprejme v objem in pravi: Ničesar ne zahtevam, ničesar ne presojam, tukaj je moje srce: nasloni se nanj in se spočij! (Malvidia von Meysenburg)

več misli o prijateljstvu:

Naloga

X Ali imaš kakšen 'nasvet', kako ohraniti in okrepiti prijateljstvo?

X Katerih napak ne bi ponovil v odnosih s prijatelji in prijateljicami?

X Ali verjameš, da je Jezus pravi in zvesti prijatelj, celo največji in zato se ga ne da nadomestiti?

Prijateljstvo je ...

Nekoč je prišel k puščavniku Antonu mladenič, ki se mu je že na obrazu bralo, da je zelo žalosten. Razočarano je rekel: »Oče, hočem živeti in biti srečen. Toda kako naj bom srečen, če nikomur nič ne pomenim? Življenje brez prijateljev ni nobeno življenje. Rad bi imel prijatelje.« Puščavnik Anton je dolgo razmišljal, potem pa je stopil v svoje skromno bivališče in prinesel posodico z grenko tekočino. Rekel mu je: »Glej, to ni navadna voda, to so solze. V evangelijih beremo, da se je Gospod zjokal, ko je izvedel, da je njegov prijatelj Lazar umrl. Pravijo, da so tiste solze postale izvir v vsakem človeškem srcu. Ti morda v prijateljstvu iščeš tolažbo: prijateljstvo pa je lahko tudi šola požrtvovalnosti. Ne govori: rad bi imel prijatelje. Raje reci: drugim hočem biti prijatelj. Prijateljstvo ni lastnina, ampak to, da velikodušno odpreš svoje srce drugim.« Mladenič si je omočil ustnice z grenko tekočino in se vrnil domov s to nenavadno modrostjo starega puščavnika. Zdaj ne išče več prijateljev, ampak išče priložnost, da bi drugim nudil svoje prijateljstvo.

Vrste skupin (najdi svojo)

ZAVETIŠČE: izbereš jo, da pobegneš iz družine, ki je ne prenašaš, pred problemi, pred osamljenostjo.

PODSTAVEK: izbereš jo, da imaš med drugimi občutek, da si nekdo

OGLEDALO: vsi imajo enake ideje, poslušajo podobno glasbo, imajo enak look

CIRKUS: za tistega, ki se hoče samo zabavati: zmaga, kdor ima boljši nastop in napravi boljši žur

OMAMA: da lahko živiš s svojimi navadami in pregrehami

FILTER LJUBEZNI: da najdeš pravega prijatelja ali prijateljico

BUNKER: nekaj posebnega, kdor se preveč približa, je neusmiljeno obstreljen

BRODOLOM: prijatelji ki so kot otok na velikem oceanu sveta - Cilj: preživeti tako, da preženeš dolgčas

Naj bom topel žarek za mrzli svet ...

Gospod, ne zmorem še dvigniti pogleda k tebi,
premočna je tvoja svetloba, prevelika tvoja Ljubezen.
Lepo pa mi je, ko me boža tvoja toplina,
me objema in greje tvoja ljubezen.
Žarek tvojega živega ognja je v meni,
utripa v mojem srcu, ki vzdrhti ob spoznanju,
da sem ljubljen in to me navdaja z veseljem.
Okrog mene je tema, ljudje še niso prižgali svetilk.
Ni sonca in vse je tako hladno,
toda pozabljam, da je v meni toplina.
Naj se zavem, da je svetloba v meni zato
da z njo preženem temo iz src ljudi,
da bi se svet, ki te še ni sprejel,
ob tvoji ljubezni razsvetlil in ogrel.
Naj bom topel žarek za mrzli svet ...

SVETO PISMO O PRIJATELJSTVU

Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. (...) To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno. To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta (Jn 15,4.11-15).

Kdor izda skrivnost, izgubi zaupanje in ne najde več prijatelja po svojem srcu. Ljubi prijatelja in mu ostani zvest! Če pa izdaš njegove skrivnosti, ne tekaj več za njim! (Sirahova knjiga).

Preljubi, ljubimo se med seboj, saj je ljubezen iz Boga in vsak, ki ljubi, je rojen iz Boga in Boga pozna (Prvo Janezovo pismo 4,7).

Prijateljevi udarci so pošteni (Pregovori 27,6a).

Če eden pade, ga njegov tovariš vzdigne (Pridigar 4,10a).

pripravlja Marko Čuk

 * 6. junij 1886, Trst, † 9. januar 1911, Beograd

Iz sodarske delavnice pod nebo

Rojstno mesto Edvarda Rusjana je Trst. Oče Franc, Slovenec, je bil po poklicu sodar, mati Gracija Garbas, furlanskega rodu, je tudi bila obrtnica in sicer izdelovalka copat. Z delom svojih pridnih rok sta "spravila h kruhu" osem otrok: šti­ri hčere in štiri sinove, med katerimi je bil Edvard drugi. Rodil se je 6. junija 1886. V družini so govorili šti.ri jezike: sloven­skega, furlanskega, italijanskega in nemškega. Do leta 1890 so ži­veli v Trstu, potem pa odšli v očetov rojstni kraj Renče, leta 1898 pa so se preselili v svoj novi dom v Gorico, kjer je oče na­daljeval s sodarsko obrtjo, mati pa s copatarsko. Po osnovni šoli je Edvard v Gorici končal meščansko srednjo šolo in še večerni trgovski tečaj. Z dve leti starejšim bratom Jožetom sta se pri očetu izučila tudi sodarske obrti, Edvard je prevzel še knjigovodstvo. Že v šolskih letih je bil dejaven v kulturnem in športnem življenju goriških Slovencev. Izkazal se je zlasti kot odličen ko­lesar. Od leta 1905 je zmagoval na dirkah s kolesom, ki ga je sam naredil. Očitno je bil tehnično zelo nadarjen. Od kolesarstva ga je pot vodila v motorizem, iz motorizma je "skočil" v avtomobili­zem in od tam v letalstvo.

Brata Rusjan kot brata Wright

Ameriška letalska pionirja brata Wilbur in Orville Wright sta z motornim letalom lastne izdelave 17. decembra 1903 prvič poletela. V zraku sta ostala 59 sekund in med tem preletela razdaljo 260 met­rov. Svoje letalo sta vedno bolj izpopolnjevala. Podobno sta dela­la pri nas - vendar v neprimerno bolj skromnih razmerah - brata Jože in Edvard Rusjan. Za letalstvo sta se začela zanimati leta 1897, ko sta bila še otroka. Delala sta poskuse in leta 1900 izde­lala dobro leteč model letala s pogonom na urino vzmet. Uspeh bra­tov Wright leta 1903 ju je privedel na misel, da bi z modelarskimi izkušnjami prešla k izdelavi pravega letala. Oče Franc, ki je "sa­njarijam" svojih dveh sinov dolgo časa nasprotoval, je leta 1908 sklenil njune načrte finančno podpreti. Po Edvardovem ogledu le­talskega mitinga v mestu Brescia septembra 1909, kjer se je sezna­nil z najnovejšo letalsko in pilotsko tehniko, sta brata v mesecu dni (oktobra 1909) izdelala svoje prvo motorno letalo. Ko sta ga še nekoliko popravila, je z njim Edvard 25. novembra 1909 izvedel več krajših poletov - najdaljšega 60 metrov daleč v človeški vi­šini.

Tako se je začelo motorno letenje na Slovenskem in v vzhod­nem delu Evrope. Brata Rusjan sta svoja letala imenovala z Edvar­dovim domačim imenom Eda in zaporedno številko. V manj kot letu dni sta izdelala 7 letal; z njimi je Edvard letel večinoma do razbitja in vsakikrat sta začenjala znova. Z Edo V je Edvard Rus­jan 28. marca 1910 priredil letalski miting na travnikih med Gorico in Mirnom. Na njem se je zbralo nad 10.000 ljudi, vendar mu polet ni uspel. Gledalce je znova razočaral s svojo Edo VI., z Edo VII pa je od avgusta do konca leta 1910 nekajkrat uspešno letel.

"Tovarna letal Rusjan" in "Ikarov let"

Brata Rusjan sta sanjala o lastnem industrijskem podjetju, v kate­rem bi za prodajo izdelovali letala, ki sta jih izpopolnila na pod­lagi lastnih izkušenj. O teh "sanjah" priča tudi na pol šaljivi napis (v francoščini) na notranji steni sodarske delavnice "Tovar­na letal Rusjan". Za uresničitev teh sanj je bil potreben velik kapital, ki ga sama nista premogla. Edvard se je kot kolesar sezna­nil z zagrebškim podjetnikom Mihajlom Merčepom, ki je imel v Zagre­bu donosno fotografsko delavnico, ogreval pa se je tudi za letalst­vo. Sredi leta 1910 sta se brata Rusjan povezala z njim. Merčep je prevzel vodstvo in finansiranje celotnega načrta, Rusjana pa svoje konstruktorske in pilotske sposobnosti in izkušnje. V Merčepovi delavnici sta zasnovala lahko enokrilno in enosedežno letalo z raz­petino kril 14 metrov. Zaradi močnejšega motorja je letalo pokaza­lo prav dobre letalne sposobnosti. Lahko se je dvignilo v zrak že po 28 metrih zaleta, kar je bil najboljši tedanji dosežek te vrste na svetu.

Z njim je Edvard opravil nad 20 poletov, najznamenitej­šega na mitingu 26. decembra 1910, ko je na višini 100 metrov šest­krat obkrožil zagrebško letališče. Merčep je računal na naročilo letal iz svoje delavnice. Prva postaja "reklamne turneje" je bil Beograd. Pri sklepanju kupčij bi bilo odločilnega pomena uspešno letenje, zato je Edvard Rusjan 9. januarja 1911 sklenil poleteti kljub neugodnemu vremenu. Vzletel je z ravnice pod kalemegdansko trdnjavo, blizu sotočja Save in Donave. Ko se je začel spuščati za pristanek, mu je sunek vetra zlomil krilo. Letalo je strmogla­vilo na železniški nasip, pilot je umrl na kraju nesreče - kot legendarni Ikar. Z vsemi častmi so ga pokopali v Beogradu.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2001) 1, str. 22.

* 29. avgust 1894, Pazin (Hrvaška), † 6. junij 1981, Ljubljana

Življenje povezano z železnico

Začetna postaja življenja Angela Cerkvenika je bil Pazin, mesto v hrvaški Istri (po drugi svetovni je bilo tam semenišče, kjer so se kot srednješolci pripravljali na svoj poklic številni slovenski duhovniki, ker na Slovenskem takega zavoda dolgo ni bilo). Luč sveta je zagledal 29. avgusta 1894. Oče Franc je bil dacar, kasneje gostilničar, mati Katarina pa je bila Hrvatica iz vasi Šujeviči v okolici Pazina. Družina se je preselila v Ilirsko Bistrico, še preden je Angelo začel hoditi v šolo, tako da so v družini govorili slovensko. Prva dva razreda ljudske šole je obiskoval v Trnovem pri Ilirski Bistrici, naslednja dva v Trstu ter še dve leti nemške pripravnice za gimnazijo. Hrvaško državno gimnazijo (1907-1914) je končal s predčasno vojno maturo, ker je bil vpoklican k vojakom. Kot častnik je služboval v različnih krajih, med vojno bil dvakrat ranjen. "Pisateljevo življenje je bilo tesno povezano z železnico," je zapisala Berta Golob v knjižici Znani obrazi (Ljubljana 1980). "Zanjo se je odločil takoj po prvi svetovni vojni, ko je bilo treba najti zaposlitev. V raznih upravnih službah je bil pri železnici vse do leta 1950.

Zaposlitev v zvezi z vlaki in železno cesto mu je omogočala tudi poceni potovanja in prav to je bilo tisto, zaradi česar se je Cerkvenik s službo hitro sprijaznil. Zelo si je želel spoznati čimveč sveta. Potovanje mu je postalo kar usoda." Pogosto se je selil, potem se je za dalj časa ustalil v Ljubljani, kjer je opravljal razne službe. Leta 1939 je bil premeščen v Beograd h generalni direkciji državnih železnic. Tam je dočakal upokojitev (1951), potem pa se je vrnil v Ljubljano.

Slovenske pesmi in hrvaška proza

S pisanjem se je Angelo Cerkvenik začel načrtno ukvarjati po prvi svetovni vojni, ko je dobil službo pri Južni železnici. Svoje prve slovenske pesmi in hrvaško prozo je objavljal v literarnem glasilu Naprijed. Kasneje je sodeloval pri mnogih slovenskih in hrvaških listih, predvsem levičarskih, tako: Maska, Kres, Naprijed, Rdeči pilot, Delavec, Ljubljanski zvon, Delavska politika, Mladina, Ujedinjeni železničar, po vojni: Obzornik, Pionir, Ciciban, Slovenski poročevalec, Primorski dnevnik.

Omeniti velja Cerkvenikove drame iz delavskega življenja, od katerih je bila večina tudi uprizorjena. Naj nekatere naštejem: V kaverni (1924), ki je prva slovenska kolektivistična drama, dramska trilogija V vrtincu (1925), Greh (1926) in Očiščenje (1927). "Tudi prozna dela se gibljejo skoraj vsa v svetu delavstva in bojev za delavske pravice, v njih pa je opaziti tudi močno satirično tendenco; posebno ko gre za malomeščansko okolje" (Marijan Brecelj). V knjižni izdaji je izšla njegova najobsežnejša povest Orači (1932), še prej pa Daj-nam danes naš vsakdanji kruh (1929). V svojih proznih spisih je pogosto posegal tudi v prikazovanje ob prvi svetovni vojni, ki jo prestajal na različnih frontah: najprej na Tirolskem, zatem na soški fronti, kjer je bil pri Doberdobu ranjen, pa na ruski fronti, kjer je bil drugič ranjen. Bil je tudi zavzet sindikalni delavec: pred vojno je aktivno sodeloval v Zvezi delavskih prosvetnih društev Svobod in pri Cankarjevi družbi.

Mladinske povesti z živalskimi junaki

Vsi dobro vemo, kakšna prijateljstva znajo sklepati otroci z živalmi, zato ni čudno, da otroci pa tudi že malo bolj odrasli radi vzamejo v roke katero od mladinskih povesti izpod peresa Angela Cerkvenika. Ena najlepših je nedvomno Ovčar Runo, zato jo vedno znova tiskajo. V njej je Cerkvenik spletel'čudovito zgodbo o psu in starem pastirju, ki se med seboj "pogovarjata" kot dva-človeka. Hudobneži psa ugrabijo, vendar bo Runo znal najti pot k svojemu žalostnemu gospodarju. Kakšno veselo snidenje bo to! Po vojni je Cerkvenik napiše povest Sivi o ovčarskem psu, ki pomaga partizanom v boju proti Nemcem (1947), zatem sta izšli še povesti Medvedek s Kočne (1953), Medvedek s Križeve gorice (1956). Nazadnje (1961) pa še mladinska povest Markov beg; postavljena v dobo fašistične okupacije Primorske. Nekatera Cerkvenikova dela so prevedena tudi v tuje jezike, pa tudi Cerkvenik je nekaj prevajal iz tujih jezikov, zlasti hrvaščine.

Včasih se je kaj polemično oglasil, pisal je tudi ocene knjig nekaterih slovenskih pisateljev prva leta po prvi svetovni vojni. Kot železniški uslužbenec je prekrižaril številne evropske države (Nemčija, Češka, Danska, Švedska, Nizozemska, Francija, Italija, Anglija), nekatere je obiskal tudi večkrat. Zadnja postaja njegovega življenjskega popotovanja je bila Ljubljana, kjer je umrl 6. junija 1981 v častitljivi starosti 87 let.

(obletnica meseca 08_2004)

LETA 1606 ROJEN PIERRE CORNEILLE

FRANCOSKI DRAMSKI, PESNIK († 1684)

Pred več kot štiristo leti se je v mestu Rouen rodil Pierre Corneille, utemeljitelj francoske klasicistične drame. Študiral je pravo in bil nekaj časa odvetnik v svojem rojstnem mestu, v drugi polovici življenja pa se je posvetil gledališču. Med njegova najbolj znana dela spada tragikomedija (ali tragedija) Cid.

LETA 1711 ROJEN BERNARD MARIBORSKI (Anton Apostol)

KAPUCIN, LEKSIKOGRAF († 1784)

Ivan Anton Apostel (Bernard Mariborski je redovno ime) se je rodil v ugledni mariborski družini. Po končanem šolanju je stopil v kapucinski red, leta 1736 je prejel mašniško posvečenje. Kot pridigar je deloval v več samostanih. Izviral je iz nemško govorečega okolja, a se je naučil slovenščine in jo sprejel za svoj jezik. Bil je eden glavnih slovaropiscev v obdobju baroka in v svoj nemško-slovenski slovar (1760) je prvi zajel tudi štajersko besedje. Pri pisanju se je opiral na več starejših slovarjev in slovnic.

LETA 1799 ROJEN ALEKSANDER S. PUŠKIN

RUSKI PESNIK, PISATELJ IN DRAMATIK († 1837)

Plemiškega rodu, svobodomislec, eden največjih ruskih pesnikov, utemeljitelj modernega ruskega jezika in predstavnik romantike. Zapustil je bogato literarno dediščino. V svojem literarnem ustvarjanju je združeval francoske in angleške vplive, rusko folkloro, orientalske motive ... Njegovo najbolj znano delo je roman v verzih Jevgenij Onjegin, ki pomeni enega vrhov evropskega romantičnega pesništva, hkrati pa velja tudi za začetek ruskega družbeno psihološkega romana. Še nekaj najbolj znanih naslovov njegovih del: drama Boris Godunov, novela Pikova dama, roman Stotnikova hči ... Umrl je kot žrtev nesmiselnega plemiškega obračuna, star manj kot 38 let.

njegovo razmišljanje:

• Denar je vselej starosti vsaki dobrodošla stvar. Mladenič naglega v njem išče sluga, starec pa zvestega v njem išče druga.
  
• Le v bodočnosti živimo, / a sedanjost nas mori; / vse premine, vse zbeži; / drago nam je, ko je mimo.

LETA 1853 ROJEN ANDREJ KOMAC

GORSKI VODNIK († 1908) (POKOPAN V TRENTI)

Več kot 20 let je bil osebni vodnik J. Kugyja, z njim prehodil in preplezal večkrat vse vrhove Julijskih Alp, prvi našel pot na Suhi plaz (Škrlatico) od obeh strani, odkril 'Kugyjevo' pot na Triglav ter z njim prehodil Dolomite, Koroško in vse našim krajem sosedno gorovje. Bil je dolgo vrsto let vodnik Alpenvereina, pa se svojemu rodu ni odtujil. 10. dec. 1908 je na Hudi ravni blizu Vršiča ob poti v Kranjsko goro umrl nenadne smrti, skoraj gotovo za srčno kapjo.

LETA 1875 ROJEN THOMAS MANN

NEMŠKI PISATELJ, DRUŽBENI KRITIK, NOBELOVEC († 1955)

Leta 1929 je Nobelovo nagrado za književnost prejel nemški pisatelj Thomas Mann, "predvsem za veliki roman Buddenbrookovi, ki je čedalje bolj priznan kot klasično delo sodobne književnosti". Ob prevzemu nagrade je dejal, da sicer ni katoličan, ima pa svojega svetnika: to je sv. Boštjan, mučenec, preboden s puščicami, ki simbolizira "ljubkost v mukah".

LETA 1886 ROJEN EDVARD RUSJAN

LETALSKI KONSTRUKTOR, PILOT IN PIONIR LETALSTVA († 1911)

Letalskega pionirja Edvarda Rusjana pogosto imenujejo "slo­venski Ikar". V grški mitologiji je bil Ikar(os) sin arhitekta De­dala, ki je zase in za sina naredil krila iz perja in voska, da bi se rešila iz labirinta, kamor ju je bil zaprl kretski kralj Minos. Kljub očetovim svarilom se je Ikar med poletom preveč pri­bližal soncu, zato se mu je vosek na krilih stopil in je padel v morje. Pripoved o Ikaru je izraz človekove prastare želje, da bi letal po zraku s krili kot ptica. Življenje in delo začetnika motornega letalstva na področju kon­struktorstva, podjetništva in pilotiranja pri nas je najtemelji­teje raziskoval Sandi Sitar in po njem povzemamo glavne podatke v članku ...

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2001) 1

LETA 1944 SE JE ZGODIL DAN D

Velika zavezniška invazija (ameriških in britanskih čet) v Normandijo, ki se je pričela 6. junija 1944 - ta datum je šel v zgodovino kot "dan D" - je pomenila odprtje nove, zahodne fronte poleg vzhodne, ruske. Nacistična Nemčija je bila v kleščah; čeprav je Hitler še poskušal spremeniti njeno usodo, je 9. maja 1945 kapitulirala.

LETA 1946 UMRL GERHART J. R. HAUPTMANN

NEMŠKI DRAMATIK

Ded nemškega dramatika Gerharta Hauptmanna je bil šlezijski tkalec, oče pa se je povzpel do hotelirja. Gerhart je po neuspešnem šolanju bil najprej kipar, potem pa se je posvetil pisanju. Uveljavil se je kot eden največjih dramatikov nemškega in evropskega naturalizma. Njegova drama Tkalci (1892) je kolektivna odrska kronika upora šlezijskih tkalcev. Velik uspeh je doživela njegova drama Potopljeni zvon (1897). Za svoje ustvarjanje na področju dramske umetnosti je dobil leta 1912 Nobelovo nagrado za književnost.

LETA 1948 UMRL LOUIS LUMIERE

OČE FILMSKE UMETNOSTI (* 1864)

Brata Lumière – Louis (1864-1948) in Auguste (1862-1954) sta začetnika kinematografije. Na prvo filmsko predstavo sta povabila Parižane 28. decembra 1895. Ta datum velja za rojstni dan filmske umetnosti. Louis je v prvem letu posnel okoli 40 filmov, ki pa so trajali le nekaj minut. Svojo napravo za prikazovanje 'gibljivih slik' sta predstavila že 22. marca 1895, v javnosti pa sta z njo nastopila na zgoraj omenjeni dan. Film je odigral nadvse pomembno vlogo v kulturni zgodovini.

LETA 1962 UMRL VASILIJ MIRK

skladatelj, pedagog in zborovodja (* 1884)

Skladatelj, zborovodja in glasbeni pedagog, po stroki profesor zgodovine in zemljepisa, je najprej deloval v rojstnem Trstu. V letih 1925–1928 je vodil zbor srbske pravoslavne Cerkve in zanj napisal Liturgijo sv. Jovana Zlatoustoga. Ko so fašisti ukinili slovenske šole v Trstu, je leta 1928 odšel v Maribor, od tam pa se je leta 1941 pred Nemci umaknil v Ljubljano. Bil je vrhunski mojster slovenske zborovske glasbe.

LETA 1981 UMRL ANGELO CERKVENIK

dramatik, pripovednik, (* 1894)

Pisatelja Angela Cerkvenika slovenska literarna zgodovina ne ceni prav visoko. Najbrž tudi zato, ker je večina tega, kar je napisal - in pisal je zelo pridno - raztreseno po revijah in koledarjih delavske knjižne Cankarjeve družbe in izdajah slovenskih izseljencev v Ameriki. Eno prvih Cerkvenikovih del, ki je izšlo v knjigi, je priljubljena mladinska povest Ovčar Runo (1937, kasneje še več izdaj in ponatisov). V knjigi lepo opisuje zvesto prijateljstvo med "pametnim ovčarskim psom in starim pastirjem. Po drugi svetovni vojni je napisal še nekaj mladinskih del.

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2004) 8

odlomek iz Ovčarja Runa:

• "Dve uri hoda od tod, visoko zgoraj na planini, pase ovce dveleten ovčarski pes, Runo po imenu. Takšnega psa niste še videli... Pes je čudovito lep in prikupen. Oči ima kakor človek. Kako bi ga le mogel prodati? Prodati najboljšega prijatelja? Pastir Miško je star in bolehen. Daleč naokoli nima nobene družbe. Edinole Runo mu zvesto sedi ob nogah, se vzdigne in na mig poišče izgubljeno ovco. Pač, Miško ima še tri pse, ki pa so že stari. Zvestejšega prijatelja in pametnejšega varuha od Runa nisem še videl. Kakor kralj je med drugimi psi in čredami ovac. Če bi se mu kaj nevšečnega primerilo, bi utegnil Miško od bridkosti umreti."
  

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Velikokrat gremo v tuji svet in občudujemo umetnine, lepih preprostih stvari, ki jih imamo vsak dan pred očmi, pa ne opazimo. Med te spadajo tudi naše domače rože, zelenje in drevje. Pomislite na prve zvončke, ki pokukajo iz tal spomladi, na travnik v cvetju, gozd ... Na prostoru tako majhne dežele, kot je naša (samo 20.273 km2), se zvrsti do 3500 rastlinskih vrt. Več, kot jih ima prostorna Poljska, prav malo manj kot velika Nemčija, trikrat več kot Anglija ali Belgija. Prav je, da bogastvo, ki nam ga je dala narava spoštujemo in zanj skrbimo. Nekaj tega bogastva je zbranega v Botaničnem vrtu v Ljubljani.

Botanika je veda o rastlinah, botanični vrt je kraj, kjer so zbrane rastline; ne samo tiste, ki rastejo na naših tleh tudi iz različnih koncev sveta. Malokdo ve, da so bili botanični vrtovi sprva namenjeni predvsem študentom medicine, da so se učili prepoznavati rastline, ki so jih uporabljali za zdravljenje. Ljubljanski botanični vrt je zasadil Franc Hladnik teolog, ki je bil prvi profesor botanike na takratnem Liceju. Pravzaprav je v vrt presadil iz Licejskega vrta (danes je tam Vodnikov trg, stavbe z vrtom ni več) na novo zemljišče ob Karlovški cesti ob Gruberjevemu kanalu. To se je zgodilo leta 1810, v času Ilirskih provinc, ko so Francozi naše visoke šole povzdignili na univerzitetno raven, ki so v svoji sestavi morale imeti tudi botanični vrt. Vrt je v zgodovini odigral pomembno izobraževalno in raziskovalno vlogo, pa tudi narodnostno in kulturno, saj je v tistem času veljal za Vrt domovinske flore in so tam zbirali in proučevali domače rastline. V ljubljanskem botaničnem vrtu so zbirali rastline tedanje dežele Kranjske. Letos mineva dvesto let od kar je bil napisan prvi seznam rastlin v botaničnem vrtu v Ljubljani, in ga še danes hranijo v arhivu Republike Slovenije.

Ta seznam je že takrat obsegal 766 rastlinskih vrst, ki so rasle v vrtu. Število je bilo za tisti čas že izredno veliko. Ljubljanski vrt spada med srednje stare vrtove v Evropi; v tistem času je bilo zasajenih precej vrtov po evropskih mestih, vendar ta v Ljubljani deluje neprekinjeno na istem prostoru in to mu med poznavalci zelo dviga ceno. V letu 2007 je bil tako predstavljen v knjigi, ki je izšla v Londonu med le 178 svetovno pomembnimi zgodovinskimi botaničnimi vrtovi od preko 2800 vrtov po celem svetu. Leta 2008 je bil Botanični vrt v Ljubljani razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. Deluje pod okriljem Oddelka za biologijo, Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Vsak vrt je prostorsko omejen vendar nudi celovit pogled na rastlinstvo. V ljubljanskem botaničnem vrtu raste med 4500 in 5000 različnih rastlinskih vrst, kar ga v tem pogledu uvršča med bogatejše tovrstne vrtove, čeprav se razprostira na samo dveh hektarjih površine. To so posebnosti starih Botaničnih vrtov, velikosti do osem hektarjev. Vrtove so običajno zasajali na obrobju mest, kjer je bilo zemljišče cenejše, sčasoma pa jih je mesto nekako 'vsrkalo' vase in se zato kasneje niso mogli več širiti.

Delo v vrtu nikoli ne počiva v nobenem letnem času. Tudi za obiskovalce ni prekinitve sezone, saj si lahko vedno (zlasti pozimi je to zanimivo) ogledajo precej velik tropski rastlinjak z mnogimi eksotičnimi rastlinami. Prava zelena in topla oaza sredi zime. V zimskem času sicer predvsem čistijo semena. Med letom namreč tako v samem vrtu kot v naravi zbirajo semena rastlin. Potem jih očistijo in popišejo ter naredijo seznam, ki natisnjen izhaja že vse od leta 1889. Seznam je uradna publikacija, ki služi za izmenjavo z drugimi vrtovi. Na začetku so ga pošiljali tridesetim vrtovom, sedaj ga pošiljajo več kot tristotim; povezani pa so z nad 2800 botaničnimi vrtovi po vsem svetu.

Vrtovi si izmenjujejo sezname na njih osnovi pa potem semena in rastline. To je izmenjava, ki služi za raziskovalne in izobraževalne namene. Ta navada izhaja iz časov, ko so si botaniki po prijateljski oziroma znanstveni 'liniji' izmenjevali semena, danes pa poteka to po uradnih seznamih in publikacijah. Ukvarjajo se npr. z raziskavami zvončkov, ciklam, žafranov in z njihovo raznolikostjo, oziroma raznolikostjo slovenske flore na sploh, ki so jo že uspešno predstavili v svetu in predvsem z zvončki in ciklamami dosegli izredno zanimanje in to v Angliji, kjer je hortikultura na višku. Te naše velike raznolikosti se velikokrat veliko bolj zavedajo tujci kot mi sami, zato se v vrtu posebej trudijo skrbeti za domovinsko floro.

Namen botaničnih vrtov ni, gojenje in prodaja rastlin, to delajo vrtnarije. Njihov namen je vzgoja, izobraževanje in proučevanje, varstvo narave in ozaveščanje ljudi. Na voljo je tudi nekaj rastlin, tako domačih kot tropskih, ki se jih lahko kupi. Rastlin, ki jih dobijo z izmenjavami, ne smejo prodajati, saj jih k temu zavezujejo konvencije, in te rastline imajo izključno za izobraževalne namene. Čeprav so obiskovalci včasih razočarani, se tega strogo držijo.

Zunanjih del je seveda največ spomladi, vendar pa je vrt vedno nikoli dokončano delo, in je treba neprestano skrbeti zanj. Začeti je treba vsako pomlad znova, zasaditi enoletne ali dvoletne rastline. Vsako leto posejejo približno tristo različnih enoletnic. V vrtu so zaposleni štirje vrtnarji in vodja vrta, začasno pa pomaga še nekaj ljudi. V tujini imajo taki vrtovi s toliko dejavnosti okrog petindvajset ljudi. Posebnost ljubljanskega vrta je, da nudi precej vodenih ogledov, marsikateri vrtovi po Evropi tega nimajo. Lani so zabeležili 15.000 obiskovalcev, 8.500 vodenih ogledov, drugo pa so ljudje, ki se udeležujejo raznih prireditev in delavnic, ki jih pripravljajo. Ogled vrta je prost, le za tropski rastlinjak je vstopnina. Vseh obiskovalcev, ki vrt obiščejo letno pa je gotovo preko 50.000. V lepih, sončnih dneh je ljudi, ki si pridejo ogledat vrt, res veliko.

V Botanični vrtu v Ljubljani lahko vidite rastlino, ki je ne boste našli nikjer drugje. To je Flajšmanov rebrinec (Plastinaca sativa var. fleischmannii). Nekoč je rastel na grajskem hribu v Ljubljani, ko je bil manj zaraščen kot je sedaj. Navadni rebrinec je kar pogost, pri tej rastlini gre za dedno spremembo in vidite jo lahko samo v Botaničnem vrtu ter po novem na ljubljanskem gradu, kamor so jo presadili, in bo letos cvetela ob grajski trti, 'hčerki' najstarejše trte iz Maribora.

(na obisku 05_2012)

LETA 1867 UMRL ANDREJ FLEISCHMANN

BOTANIK (* 1804)

Leta 1819 ga je Franc Hladnik, ki je v Ljubljani ustanovil Botanični vrt, sprejel v službo kot vrtnarja. Kasneje je vrt oskrboval sam in tudi nadaljeval že od Hladnika začeta poljudna botanična predavanja na ljubljanski gimnaziji. Samostojno in v skupaj z Hladnikom je raziskoval kranjsko floro, prispeval rastline za herbarijsko zbirko. Po njem se imenujeta Fleischmannov rebrinec in Fleischmannovo grabljičje.

... vtise z obiska v Botaničnem vrtu lahko preberete v rubriki na obisku 05_2012

LETA 1880 UMRL RADOSLAV RAZLAG – JAKOB

PISATELJ, PESNIK IN POLITIK, DEŽELNI GLAVAR KRANJSKE (* 1826)

Doma v Radoslavcih, študiral v Gradcu, kjer je nekaj časa delal kot pravnik, kasneje je živel v Brežicah in Ljubljani. Bil je prvi Slovenec, ki je bil izvoljen v štajerski deželni zbor, kjer je zastopal narodne pravice štajerskih Slovencev. O tem je govoril tudi na prvem taboru v Ljutomeru (1868). Nekaj časa je bil tudi prvi slovenski deželni glavar Kranjske (1871).

LETA 1898 ROJEN FEDERICO GARCIA LORCA

ŠPANSKI PESNIK IN DRAMATIK, SLIKAR, PIANIST IN SKLADATELJ († 1936)

Na enega največjih španskih pesnikov (umrl 1936) je imela velik vpliv pokrajina (Andaluzija, predvsem s svojo starodavnostjo, s skrivnostnim hrepenenjem in z globoko žalostjo. Lorca je v Andaluziji iskal tisto najgloblje in je to doživljal bolj čutno kot nagonsko, zato je njegov pesniški svet pogosto skrivnosten, nestvaren in poln človeške nesreče. Lorca velja za izredno karizmatičnega pesnika, je nadrealist in ekspresionist. Spada v mlajši val španske pesniške generacije, ki se je opirala predvsem na ljudsko poezijo (viteški, ciganski, ljubezenski motivi in teme). Dala pa je modern pečat na pomenski in oblikovni plati (nelogične asociativne povezave, miselni preskoki, razbiti stavki, tok zavesti!). V njegovih pesmih gre za izjemno metaforiko; metafore so večinoma izvzete iz narave in so težko razumljive, vendar je simbolika presenetljiva (barva smrti = zelena!). Lorca velja tudi za sodobnika Kosovela.

nekaj njegovih misli:

• Pesem hoče biti luč.
  
• Otroka nimaš kot šopek vrtnic.
  
• Poezija je stvar, ki koraka po cesti.
  
• Vse stvari imajo svojo skrivnost, poezija pa je skrivnost vseh stvari.

LETA 1926 ROJEN BORIS PATERNU

LITERARNI ZGODOVINAR IN TEORETIK

Iz slavistike je diplomiral in doktoriral v Ljubljani, kjer je tudi poučeval zgodovino slovenske književnosti na FF. Preučeval je Prešernovo literarno delo, starejše pripovedništvo in sodobno liriko. Veliko je tudi predaval, bil član uredniškega odbora Enciklopedije Slovenije, član uredniškega odbora nove izdaje Brižinskih spomenikov ...

LETA 1927 ROJENA ANČKA GOŠNIK GODEC

ILUSTRATORKA

Ena naših najbolj znanih in prepoznavnih ilustratork, ki jo morda res najbolj poznajo otroci (Muca copatarica, LIsičke ...), njeno ilustratorsko delo pa je zelo široko: od pravljic do vsakdanjega življenja, od domišljije do barvne raznolikosti vsakdanjosti. Riše in ustvarja že več kot petdeset let, ilustrirala je okoli 120 knjig, delala je za otroške revije ... Doma in v tujini je imela številne razstave in prejela številne nagrade (Smrekarjevo, Levstikovo, Zlato pero ...)

LETA 1972 JE UMRL FEDOR GRADIŠNIK

DRAMATIK, IGRALEC, REŽISER IN ORGANIZATOR (* 1890)

Rodil se je leta 1890 v Hrastniku, kjer je bil oče lekarnar, leta 1897 se je družina preselila v Celje in tam je obiskoval osnovno in srednjo šolo, nato pa se je odločil za študij farmacije v Pragi ter imel lastno lekarno, najprej na Jesenicah, zatem v Celju. Njegova velika ljubezen je bilo gledališče. Na Jesenicah in nato v Celju je režiral predstave in v njih odigral vrsto ključnih vlog. Leta 1949 je postal upravnik poklicnega gledališča v Celju. Napisal je več dramskih del in dramatizacij.

LETA 1994 JE ZAČEL 

IZ KOPRSKEGA STUDIA ODDAJATI RADIO OGNJIŠČE

Dan kasneje (6. junija 1994) pa je tedanji koprski škof Metod Pirih tudi blagoslovil novi studio Radia Ognjišče v kletnih prostorih cerkve sv. Marka (Markovec) v Kopru. Škof Metod je v nagovoru med blagoslovitvijo poudaril, da gre za prvi cerkveni radio v Sloveniji. Zato smo lahko veseli tega dogodka, saj pomeni samostojni cerkveni radio nekakšno popravo krivice Cerkvi za skoraj polstoletno zapostavljanje na področjih sredstev družbenega obveščanja. Obenem se spodobi, da ima Cerkev, ki je skozi stoletja kulturno delovala in zlasti moralno oblikovala slovenski narod, končno možnost, da postavi svoj radio. Zahvalil se je vsem, zlasti msgr. Francetu Boletu za ves trud, ki je bil potreben za vzpostavitev lastne radijske postaje. Obenem je vse uslužbence in sodelavce spodbujal, naj se pri delu ne ustrašijo naporov ali nasprotovanj. Predvsem jim je priporočal tesno povezavo s Kristusom, ki je obljubil oznanjevalcem evangelija, da bo z njimi vse dni do dovršitve sveta.

iz škofovega nagovora:

• Demokracija ni v tem, da te drugi prepričujejo, da si enakopraven član družbe, v kateri živiš, ampak je demokracija v tem, da sam lahko to poveš.
  
• Z delovanjem cerkvene radijske postaje izpolnjujemo priporočila Cerkve, zlasti papeža, ki vedno poudarja, naj krajevne Cerkve, poleg tega, da sodelujejo na državnih in privatnih postajah, vzpostavljajo tudi lastne.
  
• Blagoslovitev radijskega studia je šele začetek. Trdo delo se nadaljuje. Morda bo še trše, saj bo velikokrat tako malo vidno. Velikokrat ne bo deležno priznanj in pohval.
   ...Vi, dragi radijski delavci, se trudite, da boste vedno povezani s Kristusom in njegovo Cerkvijo. To pomeni, da se boste vedno trudili, da boste dali od sebe vse, kar boste zmogli.
  

več:
Franc Bole, ustanovitelj Radia Ognjišče

iz knjige:
Franc Bole, uresničevalec evangelija

iskalec in zbiralec Marko Čuk