Bila sem prepričana, da imam prijatelje, ki mi želijo samo dobro, in da je moja prisotnost v njihovi družbi tudi zanje pomembna, toda zmotila sem se. Prijatelji in prijateljice, v glavnem sošolci in sošolke, s katerim sem se družila zadnje leto, ne odgovarjajo več na moje klice, ne berejo mojih SMS, se ne oglašajo po družbenih omrežjih ... Za punce, s katerimi smo v razredu kar naprej tičale glave skupaj, zdaj kar naenkrat ne obstajam več. Morda sem naredila kakšno napako, sem koga užalila, so mi kaj zamerile ... morda se tega niti ne zavedam. Rada se družim z vrstniki, rada se zabavam, zato se sprašujem, kaj naj zdaj naredim, da bi me sprejeli v svojo družbo, naj poiščem drugo? Bila bi vesela in zadovoljna, če bi lahko imela kakšnega prijatelja, prijateljico, kateremu bi lahko zaupala, rada bi našla nekoga, na katerega se lahko zanesem, ko sem v težavah, bojim pa se, da bom spet razočarana, da bom naletela na koga, ki hoče biti z menoj prijatelj zato, ker ima od tega koristi ali se hoče zabavati na moj račun. (Nika '96)

 Zelo si želim, da bi bil član kakšne skupine, klape: rad bi se družil s fanti in dekleti, s tistimi, ki jih že poznam, rad pa bi spoznaval tudi druge, sklepal nova prijateljstva. Predvsem dekleta si želim bolje spoznati. Svet fantov in svet deklet ... to sta dve tako različni vesolji, ki se večkrat ne ujameta najbolje, se med seboj ne razumeta. ... Še eno željo imam: da bi lahko šel zvečer ven, se dobil s prijatelji in bi se v družbi pogovarjali tudi o kakšnih resnih življenjskih vprašanjih: o vlogi mladih v družbi, o življenjskih problemih, o mojem notranjem svetu, o veri ... Naveličan sem praznega klepetanja in nepomembnih pogovorov. Okrog sebe bi si želel ljudi, ki znajo pripovedovati o svojem notranjem doživljanju in s tem drugega bogatijo, take, ki znajo poslušalcu posredovati svoja čustva, in ne take, ki le ponavljajo fraze, ki so jih slišali na TV, na ulici ... Končno si želim tudi to, da bi lahko začel zares živeti, tisto pravo življenje, ki je vredno, da bi imel določene cilje, za katere se je vredno potruditi. Da ne bi živel samo za zabavo, ampak resno in odgovorno, da bi imel od preživljanja svojih dni tudi nekaj koristi ... Mislim, da sem dovolj pogumen, da zmorem odkrivati tisto, kar čutim, biti vesel in dobre volje, rad bi se vedno bolj trudil, da bi bil jaz drugim prijatelj, in prepričan sem, da bomo lahko kot skupina veliko pripomogli k temu. Ali pričakujem preveč? (Frenk '92)

 Povej mi s kom hodiš in povem ti, kdo si

Prijatelji smo v šoli, doma, pri igri, pri mladinskih srečanjih; prijatelji smo zvečer, ko gremo skupaj ven in se družimo, prijatelji smo zato, ker nas združujejo podobne dejavnosti, hobiji, delo in zabava ... Dogaja se, da se prijateljstva sklepajo tudi iz preračunljivosti, so tudi taki, ki pravijo da so prijatelji, potem pa govorijo o drugih samo slabo; prijatelji, ki si jim zaupal, pa te izdajo ... ti so prijatelji samo v besedah.

Bistvo prijateljstva je v tem, da smo najprej mi sami resnični. Le kdor ima sebe rad, lahko postane in ostane prijatelj drugemu, brez predsodkov, preračunljivosti in zahtev, s svobodnim srcem in razumom ...

Prijateljstvo pomeni sprejeti resnico o sebi in o drugih, ne da bi jo morali skrivati ali tajiti; pravi prijatelji znajo včasih molčati in si drugič upati spregovoriti: znajo presoditi, kdaj se je bolje umakniti in kdaj je treba prijatelju stati ob strani.

Prijateljstvo pomeni ne jemati preveč resno slabosti drugih, da bi znali sprejemati svoje; pomagati drugemu, da si utira svojo pot, medtem ko mi ubiramo svojo, vendar smo vedno pripravljeni, da se naše poti združijo, križajo.

Prijateljstvo pomeni obogatiti in izpolniti vsak dan življenja s srčnostjo, da bi mogli dati drugemu še več, da bi tako uresničevali Božji načrt in še bolje razumeli, da On pošilja tebe (prijatelja) na moj naslov, in mene na tvojega, da bi obema pomagal.

 Lastnosti prave skupine:

PRIJAZNOST: je osnova vsega in se kaže v spoštovanju, obzirnosti in pozornosti

ENOTNOST: skupina je enotna, ko imajo vsi skupen cilj in soglašajo z načinom, kako ga bodo dosegli.

GOSTOLJUBNOST: če je skupna odprta za vse, ki želijo sodelovati, ne bo omagala

ODGOVORNOST: pomeni sposobnost odgovoriti, sposobnost nositi težo enega in drugega

SO-ČUTJE (zmožnost zaznati in razumeti občutja in razmišljanja drugega): se razvije, ko se ustvari globoka skladnost in soglasje med člani skupine

Čar skupine, ki se zbira prostovoljno

Skupina ima zelo važno vlogo v razvoju in rasti mladostnika, primerjamo jo lahko celo z družino. Življenje v skupini je zelo koristna in potrebna izkušnja, ki jo je treba sprejeti in izkusiti, tudi če tega nočeš, ali temu nasprotujejo tvoji domači. Ima tudi zelo pomembno vlogo pri osamosvajanju iz 'družinskega gnezda'. Skupina ima vedno svoj prostor, kjer se zbira: lahko je to nizek zid, na katerem posedajo, ulični vogal, trg, igrišče ... Zbira se in se ne sprašuje, zakaj. Najvažnejše je biti skupaj, se družiti ... odločilno je spoznanje, da boš tukaj (tam) vedno našel nekoga. To seveda ne pomeni, da je taka skupina, ki se zbira prostovoljno in člane nabere naključno, vedno tudi srečna izkušnja, da se tu ne more zgoditi nič slabega, da ni nikoli nič narobe, da je se vedno vse izteče brez neprijetnih posledic. Skupina ima, denimo, tako moč, da lahko spremeni in celo poponoma izniči tvoje načrte, odločitve, sklepe in cilje. Pozoren moraš biti, da te skupina ne podredi (da ne misliš več s svojo glavo), prav tako pazi tudi na to, da sam ne boš skušal nasilno vplivati na druge in jim kratiti pravico do svobodnega odločanja. Obstajajo različne skupine, toda ti potrebuješ skupnost, v kateri drugega sprejemaš kot sebi podobnega in s tem zgledom, ki ti ga daje bližnji, lahko premagaš določene strahove, ki bi ti, če bi bil sam, povzročali hude probleme ...

Verujem vate

Verujem vate, moj prijatelj.
Verujem v tvoj nasmeh, odprta okna tvojega srca.
Verujem v tvoj obraz, ogledalo tvoje iskrenosti.
Verujem v tvoje solze, znamenje tvojega sočutja, ki ga deliš.
Verujem v tvojo roko, ki zna dajati in prejemati.
Verujem v tvoj objem, iskren izraz tvoje bližine.
Verujem v tvojo besedo, glasnico ljubezni in upanja.
Verujem vate, prijatelj, to, da si, mi brez besed vse pove.

Vse je relativno

Modrec je pripovedoval, kako je nekega dne hodil po puščavi in srečal človeka, oblečenega v zakrpano obleko, v rokah pa je imel palico in skodelico. Vprašal ga je: »Odkod prihajaš?« - »Iz Andaluzije,« je odvrnil. »In kam greš?« - »Na Kitajsko!« - »Čemu pa si se namenil tja?« - »Da obiščem prijatelja.« - »Tako daleč si se odpravil na obisk?« - Za tistega, ki je opešal v ljubezni je to morda res daleč, za tistega, ki ima nekoga resnično rad, pa je zelo blizu!« (zgodba iz sufijske mistike)

O PRIJATELJSTVU SO POVEDALI:

Vsi znajo lepo sočustvovati s trpljenjem prijatelja, zares plemenite duše pa se znajo veseliti uspehov svojega prijatelja. (Oscar Wilde)Prijatelj je vsak, ki posluša melodijo tvojega srca, in ti jo zapoje, če se slučajno zgodi, da jo pozabiš (Kahlil Gibran).

Prijatelj je človek, pred katerim lahko na glas razmišljaš (Ralph Waldo Emerson).

Nobena cesta ni dolga s prijateljem ob strani (Rainer Maria Rilke).

Prijateljstvo ... sprejme v objem in pravi: Ničesar ne zahtevam, ničesar ne presojam, tukaj je moje srce: nasloni se nanj in se spočij! (Malvidia von Meysenburg)

več misli o prijateljstvu:

Naloga

X Ali imaš kakšen 'nasvet', kako ohraniti in okrepiti prijateljstvo?

X Katerih napak ne bi ponovil v odnosih s prijatelji in prijateljicami?

X Ali verjameš, da je Jezus pravi in zvesti prijatelj, celo največji in zato se ga ne da nadomestiti?

Prijateljstvo je ...

Nekoč je prišel k puščavniku Antonu mladenič, ki se mu je že na obrazu bralo, da je zelo žalosten. Razočarano je rekel: »Oče, hočem živeti in biti srečen. Toda kako naj bom srečen, če nikomur nič ne pomenim? Življenje brez prijateljev ni nobeno življenje. Rad bi imel prijatelje.« Puščavnik Anton je dolgo razmišljal, potem pa je stopil v svoje skromno bivališče in prinesel posodico z grenko tekočino. Rekel mu je: »Glej, to ni navadna voda, to so solze. V evangelijih beremo, da se je Gospod zjokal, ko je izvedel, da je njegov prijatelj Lazar umrl. Pravijo, da so tiste solze postale izvir v vsakem človeškem srcu. Ti morda v prijateljstvu iščeš tolažbo: prijateljstvo pa je lahko tudi šola požrtvovalnosti. Ne govori: rad bi imel prijatelje. Raje reci: drugim hočem biti prijatelj. Prijateljstvo ni lastnina, ampak to, da velikodušno odpreš svoje srce drugim.« Mladenič si je omočil ustnice z grenko tekočino in se vrnil domov s to nenavadno modrostjo starega puščavnika. Zdaj ne išče več prijateljev, ampak išče priložnost, da bi drugim nudil svoje prijateljstvo.

Vrste skupin (najdi svojo)

ZAVETIŠČE: izbereš jo, da pobegneš iz družine, ki je ne prenašaš, pred problemi, pred osamljenostjo.

PODSTAVEK: izbereš jo, da imaš med drugimi občutek, da si nekdo

OGLEDALO: vsi imajo enake ideje, poslušajo podobno glasbo, imajo enak look

CIRKUS: za tistega, ki se hoče samo zabavati: zmaga, kdor ima boljši nastop in napravi boljši žur

OMAMA: da lahko živiš s svojimi navadami in pregrehami

FILTER LJUBEZNI: da najdeš pravega prijatelja ali prijateljico

BUNKER: nekaj posebnega, kdor se preveč približa, je neusmiljeno obstreljen

BRODOLOM: prijatelji ki so kot otok na velikem oceanu sveta - Cilj: preživeti tako, da preženeš dolgčas

Naj bom topel žarek za mrzli svet ...

Gospod, ne zmorem še dvigniti pogleda k tebi,
premočna je tvoja svetloba, prevelika tvoja Ljubezen.
Lepo pa mi je, ko me boža tvoja toplina,
me objema in greje tvoja ljubezen.
Žarek tvojega živega ognja je v meni,
utripa v mojem srcu, ki vzdrhti ob spoznanju,
da sem ljubljen in to me navdaja z veseljem.
Okrog mene je tema, ljudje še niso prižgali svetilk.
Ni sonca in vse je tako hladno,
toda pozabljam, da je v meni toplina.
Naj se zavem, da je svetloba v meni zato
da z njo preženem temo iz src ljudi,
da bi se svet, ki te še ni sprejel,
ob tvoji ljubezni razsvetlil in ogrel.
Naj bom topel žarek za mrzli svet ...

SVETO PISMO O PRIJATELJSTVU

Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. (...) To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno. To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta (Jn 15,4.11-15).

Kdor izda skrivnost, izgubi zaupanje in ne najde več prijatelja po svojem srcu. Ljubi prijatelja in mu ostani zvest! Če pa izdaš njegove skrivnosti, ne tekaj več za njim! (Sirahova knjiga).

Preljubi, ljubimo se med seboj, saj je ljubezen iz Boga in vsak, ki ljubi, je rojen iz Boga in Boga pozna (Prvo Janezovo pismo 4,7).

Prijateljevi udarci so pošteni (Pregovori 27,6a).

Če eden pade, ga njegov tovariš vzdigne (Pridigar 4,10a).

pripravlja Marko Čuk

 * 6. junij 1886, Trst, † 9. januar 1911, Beograd

Iz sodarske delavnice pod nebo

Rojstno mesto Edvarda Rusjana je Trst. Oče Franc, Slovenec, je bil po poklicu sodar, mati Gracija Garbas, furlanskega rodu, je tudi bila obrtnica in sicer izdelovalka copat. Z delom svojih pridnih rok sta "spravila h kruhu" osem otrok: šti­ri hčere in štiri sinove, med katerimi je bil Edvard drugi. Rodil se je 6. junija 1886. V družini so govorili šti.ri jezike: sloven­skega, furlanskega, italijanskega in nemškega. Do leta 1890 so ži­veli v Trstu, potem pa odšli v očetov rojstni kraj Renče, leta 1898 pa so se preselili v svoj novi dom v Gorico, kjer je oče na­daljeval s sodarsko obrtjo, mati pa s copatarsko. Po osnovni šoli je Edvard v Gorici končal meščansko srednjo šolo in še večerni trgovski tečaj. Z dve leti starejšim bratom Jožetom sta se pri očetu izučila tudi sodarske obrti, Edvard je prevzel še knjigovodstvo. Že v šolskih letih je bil dejaven v kulturnem in športnem življenju goriških Slovencev. Izkazal se je zlasti kot odličen ko­lesar. Od leta 1905 je zmagoval na dirkah s kolesom, ki ga je sam naredil. Očitno je bil tehnično zelo nadarjen. Od kolesarstva ga je pot vodila v motorizem, iz motorizma je "skočil" v avtomobili­zem in od tam v letalstvo.

Brata Rusjan kot brata Wright

Ameriška letalska pionirja brata Wilbur in Orville Wright sta z motornim letalom lastne izdelave 17. decembra 1903 prvič poletela. V zraku sta ostala 59 sekund in med tem preletela razdaljo 260 met­rov. Svoje letalo sta vedno bolj izpopolnjevala. Podobno sta dela­la pri nas - vendar v neprimerno bolj skromnih razmerah - brata Jože in Edvard Rusjan. Za letalstvo sta se začela zanimati leta 1897, ko sta bila še otroka. Delala sta poskuse in leta 1900 izde­lala dobro leteč model letala s pogonom na urino vzmet. Uspeh bra­tov Wright leta 1903 ju je privedel na misel, da bi z modelarskimi izkušnjami prešla k izdelavi pravega letala. Oče Franc, ki je "sa­njarijam" svojih dveh sinov dolgo časa nasprotoval, je leta 1908 sklenil njune načrte finančno podpreti. Po Edvardovem ogledu le­talskega mitinga v mestu Brescia septembra 1909, kjer se je sezna­nil z najnovejšo letalsko in pilotsko tehniko, sta brata v mesecu dni (oktobra 1909) izdelala svoje prvo motorno letalo. Ko sta ga še nekoliko popravila, je z njim Edvard 25. novembra 1909 izvedel več krajših poletov - najdaljšega 60 metrov daleč v človeški vi­šini.

Tako se je začelo motorno letenje na Slovenskem in v vzhod­nem delu Evrope. Brata Rusjan sta svoja letala imenovala z Edvar­dovim domačim imenom Eda in zaporedno številko. V manj kot letu dni sta izdelala 7 letal; z njimi je Edvard letel večinoma do razbitja in vsakikrat sta začenjala znova. Z Edo V je Edvard Rus­jan 28. marca 1910 priredil letalski miting na travnikih med Gorico in Mirnom. Na njem se je zbralo nad 10.000 ljudi, vendar mu polet ni uspel. Gledalce je znova razočaral s svojo Edo VI., z Edo VII pa je od avgusta do konca leta 1910 nekajkrat uspešno letel.

"Tovarna letal Rusjan" in "Ikarov let"

Brata Rusjan sta sanjala o lastnem industrijskem podjetju, v kate­rem bi za prodajo izdelovali letala, ki sta jih izpopolnila na pod­lagi lastnih izkušenj. O teh "sanjah" priča tudi na pol šaljivi napis (v francoščini) na notranji steni sodarske delavnice "Tovar­na letal Rusjan". Za uresničitev teh sanj je bil potreben velik kapital, ki ga sama nista premogla. Edvard se je kot kolesar sezna­nil z zagrebškim podjetnikom Mihajlom Merčepom, ki je imel v Zagre­bu donosno fotografsko delavnico, ogreval pa se je tudi za letalst­vo. Sredi leta 1910 sta se brata Rusjan povezala z njim. Merčep je prevzel vodstvo in finansiranje celotnega načrta, Rusjana pa svoje konstruktorske in pilotske sposobnosti in izkušnje. V Merčepovi delavnici sta zasnovala lahko enokrilno in enosedežno letalo z raz­petino kril 14 metrov. Zaradi močnejšega motorja je letalo pokaza­lo prav dobre letalne sposobnosti. Lahko se je dvignilo v zrak že po 28 metrih zaleta, kar je bil najboljši tedanji dosežek te vrste na svetu.

Z njim je Edvard opravil nad 20 poletov, najznamenitej­šega na mitingu 26. decembra 1910, ko je na višini 100 metrov šest­krat obkrožil zagrebško letališče. Merčep je računal na naročilo letal iz svoje delavnice. Prva postaja "reklamne turneje" je bil Beograd. Pri sklepanju kupčij bi bilo odločilnega pomena uspešno letenje, zato je Edvard Rusjan 9. januarja 1911 sklenil poleteti kljub neugodnemu vremenu. Vzletel je z ravnice pod kalemegdansko trdnjavo, blizu sotočja Save in Donave. Ko se je začel spuščati za pristanek, mu je sunek vetra zlomil krilo. Letalo je strmogla­vilo na železniški nasip, pilot je umrl na kraju nesreče - kot legendarni Ikar. Z vsemi častmi so ga pokopali v Beogradu.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2001) 1, str. 22.

* 29. avgust 1894, Pazin (Hrvaška), † 6. junij 1981, Ljubljana

Življenje povezano z železnico

Začetna postaja življenja Angela Cerkvenika je bil Pazin, mesto v hrvaški Istri (po drugi svetovni je bilo tam semenišče, kjer so se kot srednješolci pripravljali na svoj poklic številni slovenski duhovniki, ker na Slovenskem takega zavoda dolgo ni bilo). Luč sveta je zagledal 29. avgusta 1894. Oče Franc je bil dacar, kasneje gostilničar, mati Katarina pa je bila Hrvatica iz vasi Šujeviči v okolici Pazina. Družina se je preselila v Ilirsko Bistrico, še preden je Angelo začel hoditi v šolo, tako da so v družini govorili slovensko. Prva dva razreda ljudske šole je obiskoval v Trnovem pri Ilirski Bistrici, naslednja dva v Trstu ter še dve leti nemške pripravnice za gimnazijo. Hrvaško državno gimnazijo (1907-1914) je končal s predčasno vojno maturo, ker je bil vpoklican k vojakom. Kot častnik je služboval v različnih krajih, med vojno bil dvakrat ranjen. "Pisateljevo življenje je bilo tesno povezano z železnico," je zapisala Berta Golob v knjižici Znani obrazi (Ljubljana 1980). "Zanjo se je odločil takoj po prvi svetovni vojni, ko je bilo treba najti zaposlitev. V raznih upravnih službah je bil pri železnici vse do leta 1950.

Zaposlitev v zvezi z vlaki in železno cesto mu je omogočala tudi poceni potovanja in prav to je bilo tisto, zaradi česar se je Cerkvenik s službo hitro sprijaznil. Zelo si je želel spoznati čimveč sveta. Potovanje mu je postalo kar usoda." Pogosto se je selil, potem se je za dalj časa ustalil v Ljubljani, kjer je opravljal razne službe. Leta 1939 je bil premeščen v Beograd h generalni direkciji državnih železnic. Tam je dočakal upokojitev (1951), potem pa se je vrnil v Ljubljano.

Slovenske pesmi in hrvaška proza

S pisanjem se je Angelo Cerkvenik začel načrtno ukvarjati po prvi svetovni vojni, ko je dobil službo pri Južni železnici. Svoje prve slovenske pesmi in hrvaško prozo je objavljal v literarnem glasilu Naprijed. Kasneje je sodeloval pri mnogih slovenskih in hrvaških listih, predvsem levičarskih, tako: Maska, Kres, Naprijed, Rdeči pilot, Delavec, Ljubljanski zvon, Delavska politika, Mladina, Ujedinjeni železničar, po vojni: Obzornik, Pionir, Ciciban, Slovenski poročevalec, Primorski dnevnik.

Omeniti velja Cerkvenikove drame iz delavskega življenja, od katerih je bila večina tudi uprizorjena. Naj nekatere naštejem: V kaverni (1924), ki je prva slovenska kolektivistična drama, dramska trilogija V vrtincu (1925), Greh (1926) in Očiščenje (1927). "Tudi prozna dela se gibljejo skoraj vsa v svetu delavstva in bojev za delavske pravice, v njih pa je opaziti tudi močno satirično tendenco; posebno ko gre za malomeščansko okolje" (Marijan Brecelj). V knjižni izdaji je izšla njegova najobsežnejša povest Orači (1932), še prej pa Daj-nam danes naš vsakdanji kruh (1929). V svojih proznih spisih je pogosto posegal tudi v prikazovanje ob prvi svetovni vojni, ki jo prestajal na različnih frontah: najprej na Tirolskem, zatem na soški fronti, kjer je bil pri Doberdobu ranjen, pa na ruski fronti, kjer je bil drugič ranjen. Bil je tudi zavzet sindikalni delavec: pred vojno je aktivno sodeloval v Zvezi delavskih prosvetnih društev Svobod in pri Cankarjevi družbi.

Mladinske povesti z živalskimi junaki

Vsi dobro vemo, kakšna prijateljstva znajo sklepati otroci z živalmi, zato ni čudno, da otroci pa tudi že malo bolj odrasli radi vzamejo v roke katero od mladinskih povesti izpod peresa Angela Cerkvenika. Ena najlepših je nedvomno Ovčar Runo, zato jo vedno znova tiskajo. V njej je Cerkvenik spletel'čudovito zgodbo o psu in starem pastirju, ki se med seboj "pogovarjata" kot dva-človeka. Hudobneži psa ugrabijo, vendar bo Runo znal najti pot k svojemu žalostnemu gospodarju. Kakšno veselo snidenje bo to! Po vojni je Cerkvenik napiše povest Sivi o ovčarskem psu, ki pomaga partizanom v boju proti Nemcem (1947), zatem sta izšli še povesti Medvedek s Kočne (1953), Medvedek s Križeve gorice (1956). Nazadnje (1961) pa še mladinska povest Markov beg; postavljena v dobo fašistične okupacije Primorske. Nekatera Cerkvenikova dela so prevedena tudi v tuje jezike, pa tudi Cerkvenik je nekaj prevajal iz tujih jezikov, zlasti hrvaščine.

Včasih se je kaj polemično oglasil, pisal je tudi ocene knjig nekaterih slovenskih pisateljev prva leta po prvi svetovni vojni. Kot železniški uslužbenec je prekrižaril številne evropske države (Nemčija, Češka, Danska, Švedska, Nizozemska, Francija, Italija, Anglija), nekatere je obiskal tudi večkrat. Zadnja postaja njegovega življenjskega popotovanja je bila Ljubljana, kjer je umrl 6. junija 1981 v častitljivi starosti 87 let.

(obletnica meseca 08_2004)

LETA 1606 ROJEN PIERRE CORNEILLE

FRANCOSKI DRAMSKI, PESNIK († 1684)

Pred več kot štiristo leti se je v mestu Rouen rodil Pierre Corneille, utemeljitelj francoske klasicistične drame. Študiral je pravo in bil nekaj časa odvetnik v svojem rojstnem mestu, v drugi polovici življenja pa se je posvetil gledališču. Med njegova najbolj znana dela spada tragikomedija (ali tragedija) Cid.

LETA 1711 ROJEN BERNARD MARIBORSKI (Anton Apostol)

KAPUCIN, LEKSIKOGRAF († 1784)

Ivan Anton Apostel (Bernard Mariborski je redovno ime) se je rodil v ugledni mariborski družini. Po končanem šolanju je stopil v kapucinski red, leta 1736 je prejel mašniško posvečenje. Kot pridigar je deloval v več samostanih. Izviral je iz nemško govorečega okolja, a se je naučil slovenščine in jo sprejel za svoj jezik. Bil je eden glavnih slovaropiscev v obdobju baroka in v svoj nemško-slovenski slovar (1760) je prvi zajel tudi štajersko besedje. Pri pisanju se je opiral na več starejših slovarjev in slovnic.

LETA 1799 ROJEN ALEKSANDER S. PUŠKIN

RUSKI PESNIK, PISATELJ IN DRAMATIK († 1837)

Plemiškega rodu, svobodomislec, eden največjih ruskih pesnikov, utemeljitelj modernega ruskega jezika in predstavnik romantike. Zapustil je bogato literarno dediščino. V svojem literarnem ustvarjanju je združeval francoske in angleške vplive, rusko folkloro, orientalske motive ... Njegovo najbolj znano delo je roman v verzih Jevgenij Onjegin, ki pomeni enega vrhov evropskega romantičnega pesništva, hkrati pa velja tudi za začetek ruskega družbeno psihološkega romana. Še nekaj najbolj znanih naslovov njegovih del: drama Boris Godunov, novela Pikova dama, roman Stotnikova hči ... Umrl je kot žrtev nesmiselnega plemiškega obračuna, star manj kot 38 let.

njegovo razmišljanje:

• Denar je vselej starosti vsaki dobrodošla stvar. Mladenič naglega v njem išče sluga, starec pa zvestega v njem išče druga.
  
• Le v bodočnosti živimo, / a sedanjost nas mori; / vse premine, vse zbeži; / drago nam je, ko je mimo.

LETA 1853 ROJEN ANDREJ KOMAC

GORSKI VODNIK († 1908) (POKOPAN V TRENTI)

Več kot 20 let je bil osebni vodnik J. Kugyja, z njim prehodil in preplezal večkrat vse vrhove Julijskih Alp, prvi našel pot na Suhi plaz (Škrlatico) od obeh strani, odkril 'Kugyjevo' pot na Triglav ter z njim prehodil Dolomite, Koroško in vse našim krajem sosedno gorovje. Bil je dolgo vrsto let vodnik Alpenvereina, pa se svojemu rodu ni odtujil. 10. dec. 1908 je na Hudi ravni blizu Vršiča ob poti v Kranjsko goro umrl nenadne smrti, skoraj gotovo za srčno kapjo.

LETA 1875 ROJEN THOMAS MANN

NEMŠKI PISATELJ, DRUŽBENI KRITIK, NOBELOVEC († 1955)

Leta 1929 je Nobelovo nagrado za književnost prejel nemški pisatelj Thomas Mann, "predvsem za veliki roman Buddenbrookovi, ki je čedalje bolj priznan kot klasično delo sodobne književnosti". Ob prevzemu nagrade je dejal, da sicer ni katoličan, ima pa svojega svetnika: to je sv. Boštjan, mučenec, preboden s puščicami, ki simbolizira "ljubkost v mukah".

LETA 1886 ROJEN EDVARD RUSJAN

LETALSKI KONSTRUKTOR, PILOT IN PIONIR LETALSTVA († 1911)

Letalskega pionirja Edvarda Rusjana pogosto imenujejo "slo­venski Ikar". V grški mitologiji je bil Ikar(os) sin arhitekta De­dala, ki je zase in za sina naredil krila iz perja in voska, da bi se rešila iz labirinta, kamor ju je bil zaprl kretski kralj Minos. Kljub očetovim svarilom se je Ikar med poletom preveč pri­bližal soncu, zato se mu je vosek na krilih stopil in je padel v morje. Pripoved o Ikaru je izraz človekove prastare želje, da bi letal po zraku s krili kot ptica. Življenje in delo začetnika motornega letalstva na področju kon­struktorstva, podjetništva in pilotiranja pri nas je najtemelji­teje raziskoval Sandi Sitar in po njem povzemamo glavne podatke v članku ...

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2001) 1

LETA 1944 SE JE ZGODIL DAN D

Velika zavezniška invazija (ameriških in britanskih čet) v Normandijo, ki se je pričela 6. junija 1944 - ta datum je šel v zgodovino kot "dan D" - je pomenila odprtje nove, zahodne fronte poleg vzhodne, ruske. Nacistična Nemčija je bila v kleščah; čeprav je Hitler še poskušal spremeniti njeno usodo, je 9. maja 1945 kapitulirala.

LETA 1946 UMRL GERHART J. R. HAUPTMANN

NEMŠKI DRAMATIK

Ded nemškega dramatika Gerharta Hauptmanna je bil šlezijski tkalec, oče pa se je povzpel do hotelirja. Gerhart je po neuspešnem šolanju bil najprej kipar, potem pa se je posvetil pisanju. Uveljavil se je kot eden največjih dramatikov nemškega in evropskega naturalizma. Njegova drama Tkalci (1892) je kolektivna odrska kronika upora šlezijskih tkalcev. Velik uspeh je doživela njegova drama Potopljeni zvon (1897). Za svoje ustvarjanje na področju dramske umetnosti je dobil leta 1912 Nobelovo nagrado za književnost.

LETA 1948 UMRL LOUIS LUMIERE

OČE FILMSKE UMETNOSTI (* 1864)

Brata Lumière – Louis (1864-1948) in Auguste (1862-1954) sta začetnika kinematografije. Na prvo filmsko predstavo sta povabila Parižane 28. decembra 1895. Ta datum velja za rojstni dan filmske umetnosti. Louis je v prvem letu posnel okoli 40 filmov, ki pa so trajali le nekaj minut. Svojo napravo za prikazovanje 'gibljivih slik' sta predstavila že 22. marca 1895, v javnosti pa sta z njo nastopila na zgoraj omenjeni dan. Film je odigral nadvse pomembno vlogo v kulturni zgodovini.

LETA 1962 UMRL VASILIJ MIRK

skladatelj, pedagog in zborovodja (* 1884)

Skladatelj, zborovodja in glasbeni pedagog, po stroki profesor zgodovine in zemljepisa, je najprej deloval v rojstnem Trstu. V letih 1925–1928 je vodil zbor srbske pravoslavne Cerkve in zanj napisal Liturgijo sv. Jovana Zlatoustoga. Ko so fašisti ukinili slovenske šole v Trstu, je leta 1928 odšel v Maribor, od tam pa se je leta 1941 pred Nemci umaknil v Ljubljano. Bil je vrhunski mojster slovenske zborovske glasbe.

LETA 1981 UMRL ANGELO CERKVENIK

dramatik, pripovednik, (* 1894)

Pisatelja Angela Cerkvenika slovenska literarna zgodovina ne ceni prav visoko. Najbrž tudi zato, ker je večina tega, kar je napisal - in pisal je zelo pridno - raztreseno po revijah in koledarjih delavske knjižne Cankarjeve družbe in izdajah slovenskih izseljencev v Ameriki. Eno prvih Cerkvenikovih del, ki je izšlo v knjigi, je priljubljena mladinska povest Ovčar Runo (1937, kasneje še več izdaj in ponatisov). V knjigi lepo opisuje zvesto prijateljstvo med "pametnim ovčarskim psom in starim pastirjem. Po drugi svetovni vojni je napisal še nekaj mladinskih del.

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2004) 8

odlomek iz Ovčarja Runa:

• "Dve uri hoda od tod, visoko zgoraj na planini, pase ovce dveleten ovčarski pes, Runo po imenu. Takšnega psa niste še videli... Pes je čudovito lep in prikupen. Oči ima kakor človek. Kako bi ga le mogel prodati? Prodati najboljšega prijatelja? Pastir Miško je star in bolehen. Daleč naokoli nima nobene družbe. Edinole Runo mu zvesto sedi ob nogah, se vzdigne in na mig poišče izgubljeno ovco. Pač, Miško ima še tri pse, ki pa so že stari. Zvestejšega prijatelja in pametnejšega varuha od Runa nisem še videl. Kakor kralj je med drugimi psi in čredami ovac. Če bi se mu kaj nevšečnega primerilo, bi utegnil Miško od bridkosti umreti."
  

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Velikokrat gremo v tuji svet in občudujemo umetnine, lepih preprostih stvari, ki jih imamo vsak dan pred očmi, pa ne opazimo. Med te spadajo tudi naše domače rože, zelenje in drevje. Pomislite na prve zvončke, ki pokukajo iz tal spomladi, na travnik v cvetju, gozd ... Na prostoru tako majhne dežele, kot je naša (samo 20.273 km2), se zvrsti do 3500 rastlinskih vrt. Več, kot jih ima prostorna Poljska, prav malo manj kot velika Nemčija, trikrat več kot Anglija ali Belgija. Prav je, da bogastvo, ki nam ga je dala narava spoštujemo in zanj skrbimo. Nekaj tega bogastva je zbranega v Botaničnem vrtu v Ljubljani.

Botanika je veda o rastlinah, botanični vrt je kraj, kjer so zbrane rastline; ne samo tiste, ki rastejo na naših tleh tudi iz različnih koncev sveta. Malokdo ve, da so bili botanični vrtovi sprva namenjeni predvsem študentom medicine, da so se učili prepoznavati rastline, ki so jih uporabljali za zdravljenje. Ljubljanski botanični vrt je zasadil Franc Hladnik teolog, ki je bil prvi profesor botanike na takratnem Liceju. Pravzaprav je v vrt presadil iz Licejskega vrta (danes je tam Vodnikov trg, stavbe z vrtom ni več) na novo zemljišče ob Karlovški cesti ob Gruberjevemu kanalu. To se je zgodilo leta 1810, v času Ilirskih provinc, ko so Francozi naše visoke šole povzdignili na univerzitetno raven, ki so v svoji sestavi morale imeti tudi botanični vrt. Vrt je v zgodovini odigral pomembno izobraževalno in raziskovalno vlogo, pa tudi narodnostno in kulturno, saj je v tistem času veljal za Vrt domovinske flore in so tam zbirali in proučevali domače rastline. V ljubljanskem botaničnem vrtu so zbirali rastline tedanje dežele Kranjske. Letos mineva dvesto let od kar je bil napisan prvi seznam rastlin v botaničnem vrtu v Ljubljani, in ga še danes hranijo v arhivu Republike Slovenije.

Ta seznam je že takrat obsegal 766 rastlinskih vrst, ki so rasle v vrtu. Število je bilo za tisti čas že izredno veliko. Ljubljanski vrt spada med srednje stare vrtove v Evropi; v tistem času je bilo zasajenih precej vrtov po evropskih mestih, vendar ta v Ljubljani deluje neprekinjeno na istem prostoru in to mu med poznavalci zelo dviga ceno. V letu 2007 je bil tako predstavljen v knjigi, ki je izšla v Londonu med le 178 svetovno pomembnimi zgodovinskimi botaničnimi vrtovi od preko 2800 vrtov po celem svetu. Leta 2008 je bil Botanični vrt v Ljubljani razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. Deluje pod okriljem Oddelka za biologijo, Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Vsak vrt je prostorsko omejen vendar nudi celovit pogled na rastlinstvo. V ljubljanskem botaničnem vrtu raste med 4500 in 5000 različnih rastlinskih vrst, kar ga v tem pogledu uvršča med bogatejše tovrstne vrtove, čeprav se razprostira na samo dveh hektarjih površine. To so posebnosti starih Botaničnih vrtov, velikosti do osem hektarjev. Vrtove so običajno zasajali na obrobju mest, kjer je bilo zemljišče cenejše, sčasoma pa jih je mesto nekako 'vsrkalo' vase in se zato kasneje niso mogli več širiti.

Delo v vrtu nikoli ne počiva v nobenem letnem času. Tudi za obiskovalce ni prekinitve sezone, saj si lahko vedno (zlasti pozimi je to zanimivo) ogledajo precej velik tropski rastlinjak z mnogimi eksotičnimi rastlinami. Prava zelena in topla oaza sredi zime. V zimskem času sicer predvsem čistijo semena. Med letom namreč tako v samem vrtu kot v naravi zbirajo semena rastlin. Potem jih očistijo in popišejo ter naredijo seznam, ki natisnjen izhaja že vse od leta 1889. Seznam je uradna publikacija, ki služi za izmenjavo z drugimi vrtovi. Na začetku so ga pošiljali tridesetim vrtovom, sedaj ga pošiljajo več kot tristotim; povezani pa so z nad 2800 botaničnimi vrtovi po vsem svetu.

Vrtovi si izmenjujejo sezname na njih osnovi pa potem semena in rastline. To je izmenjava, ki služi za raziskovalne in izobraževalne namene. Ta navada izhaja iz časov, ko so si botaniki po prijateljski oziroma znanstveni 'liniji' izmenjevali semena, danes pa poteka to po uradnih seznamih in publikacijah. Ukvarjajo se npr. z raziskavami zvončkov, ciklam, žafranov in z njihovo raznolikostjo, oziroma raznolikostjo slovenske flore na sploh, ki so jo že uspešno predstavili v svetu in predvsem z zvončki in ciklamami dosegli izredno zanimanje in to v Angliji, kjer je hortikultura na višku. Te naše velike raznolikosti se velikokrat veliko bolj zavedajo tujci kot mi sami, zato se v vrtu posebej trudijo skrbeti za domovinsko floro.

Namen botaničnih vrtov ni, gojenje in prodaja rastlin, to delajo vrtnarije. Njihov namen je vzgoja, izobraževanje in proučevanje, varstvo narave in ozaveščanje ljudi. Na voljo je tudi nekaj rastlin, tako domačih kot tropskih, ki se jih lahko kupi. Rastlin, ki jih dobijo z izmenjavami, ne smejo prodajati, saj jih k temu zavezujejo konvencije, in te rastline imajo izključno za izobraževalne namene. Čeprav so obiskovalci včasih razočarani, se tega strogo držijo.

Zunanjih del je seveda največ spomladi, vendar pa je vrt vedno nikoli dokončano delo, in je treba neprestano skrbeti zanj. Začeti je treba vsako pomlad znova, zasaditi enoletne ali dvoletne rastline. Vsako leto posejejo približno tristo različnih enoletnic. V vrtu so zaposleni štirje vrtnarji in vodja vrta, začasno pa pomaga še nekaj ljudi. V tujini imajo taki vrtovi s toliko dejavnosti okrog petindvajset ljudi. Posebnost ljubljanskega vrta je, da nudi precej vodenih ogledov, marsikateri vrtovi po Evropi tega nimajo. Lani so zabeležili 15.000 obiskovalcev, 8.500 vodenih ogledov, drugo pa so ljudje, ki se udeležujejo raznih prireditev in delavnic, ki jih pripravljajo. Ogled vrta je prost, le za tropski rastlinjak je vstopnina. Vseh obiskovalcev, ki vrt obiščejo letno pa je gotovo preko 50.000. V lepih, sončnih dneh je ljudi, ki si pridejo ogledat vrt, res veliko.

V Botanični vrtu v Ljubljani lahko vidite rastlino, ki je ne boste našli nikjer drugje. To je Flajšmanov rebrinec (Plastinaca sativa var. fleischmannii). Nekoč je rastel na grajskem hribu v Ljubljani, ko je bil manj zaraščen kot je sedaj. Navadni rebrinec je kar pogost, pri tej rastlini gre za dedno spremembo in vidite jo lahko samo v Botaničnem vrtu ter po novem na ljubljanskem gradu, kamor so jo presadili, in bo letos cvetela ob grajski trti, 'hčerki' najstarejše trte iz Maribora.

(na obisku 05_2012)

LETA 1867 UMRL ANDREJ FLEISCHMANN

BOTANIK (* 1804)

Leta 1819 ga je Franc Hladnik, ki je v Ljubljani ustanovil Botanični vrt, sprejel v službo kot vrtnarja. Kasneje je vrt oskrboval sam in tudi nadaljeval že od Hladnika začeta poljudna botanična predavanja na ljubljanski gimnaziji. Samostojno in v skupaj z Hladnikom je raziskoval kranjsko floro, prispeval rastline za herbarijsko zbirko. Po njem se imenujeta Fleischmannov rebrinec in Fleischmannovo grabljičje.

... vtise z obiska v Botaničnem vrtu lahko preberete v rubriki na obisku 05_2012

LETA 1880 UMRL RADOSLAV RAZLAG – JAKOB

PISATELJ, PESNIK IN POLITIK, DEŽELNI GLAVAR KRANJSKE (* 1826)

Doma v Radoslavcih, študiral v Gradcu, kjer je nekaj časa delal kot pravnik, kasneje je živel v Brežicah in Ljubljani. Bil je prvi Slovenec, ki je bil izvoljen v štajerski deželni zbor, kjer je zastopal narodne pravice štajerskih Slovencev. O tem je govoril tudi na prvem taboru v Ljutomeru (1868). Nekaj časa je bil tudi prvi slovenski deželni glavar Kranjske (1871).

LETA 1898 ROJEN FEDERICO GARCIA LORCA

ŠPANSKI PESNIK IN DRAMATIK, SLIKAR, PIANIST IN SKLADATELJ († 1936)

Na enega največjih španskih pesnikov (umrl 1936) je imela velik vpliv pokrajina (Andaluzija, predvsem s svojo starodavnostjo, s skrivnostnim hrepenenjem in z globoko žalostjo. Lorca je v Andaluziji iskal tisto najgloblje in je to doživljal bolj čutno kot nagonsko, zato je njegov pesniški svet pogosto skrivnosten, nestvaren in poln človeške nesreče. Lorca velja za izredno karizmatičnega pesnika, je nadrealist in ekspresionist. Spada v mlajši val španske pesniške generacije, ki se je opirala predvsem na ljudsko poezijo (viteški, ciganski, ljubezenski motivi in teme). Dala pa je modern pečat na pomenski in oblikovni plati (nelogične asociativne povezave, miselni preskoki, razbiti stavki, tok zavesti!). V njegovih pesmih gre za izjemno metaforiko; metafore so večinoma izvzete iz narave in so težko razumljive, vendar je simbolika presenetljiva (barva smrti = zelena!). Lorca velja tudi za sodobnika Kosovela.

nekaj njegovih misli:

• Pesem hoče biti luč.
  
• Otroka nimaš kot šopek vrtnic.
  
• Poezija je stvar, ki koraka po cesti.
  
• Vse stvari imajo svojo skrivnost, poezija pa je skrivnost vseh stvari.

LETA 1926 ROJEN BORIS PATERNU

LITERARNI ZGODOVINAR IN TEORETIK

Iz slavistike je diplomiral in doktoriral v Ljubljani, kjer je tudi poučeval zgodovino slovenske književnosti na FF. Preučeval je Prešernovo literarno delo, starejše pripovedništvo in sodobno liriko. Veliko je tudi predaval, bil član uredniškega odbora Enciklopedije Slovenije, član uredniškega odbora nove izdaje Brižinskih spomenikov ...

LETA 1927 ROJENA ANČKA GOŠNIK GODEC

ILUSTRATORKA

Ena naših najbolj znanih in prepoznavnih ilustratork, ki jo morda res najbolj poznajo otroci (Muca copatarica, LIsičke ...), njeno ilustratorsko delo pa je zelo široko: od pravljic do vsakdanjega življenja, od domišljije do barvne raznolikosti vsakdanjosti. Riše in ustvarja že več kot petdeset let, ilustrirala je okoli 120 knjig, delala je za otroške revije ... Doma in v tujini je imela številne razstave in prejela številne nagrade (Smrekarjevo, Levstikovo, Zlato pero ...)

LETA 1972 JE UMRL FEDOR GRADIŠNIK

DRAMATIK, IGRALEC, REŽISER IN ORGANIZATOR (* 1890)

Rodil se je leta 1890 v Hrastniku, kjer je bil oče lekarnar, leta 1897 se je družina preselila v Celje in tam je obiskoval osnovno in srednjo šolo, nato pa se je odločil za študij farmacije v Pragi ter imel lastno lekarno, najprej na Jesenicah, zatem v Celju. Njegova velika ljubezen je bilo gledališče. Na Jesenicah in nato v Celju je režiral predstave in v njih odigral vrsto ključnih vlog. Leta 1949 je postal upravnik poklicnega gledališča v Celju. Napisal je več dramskih del in dramatizacij.

LETA 1994 JE ZAČEL 

IZ KOPRSKEGA STUDIA ODDAJATI RADIO OGNJIŠČE

Dan kasneje (6. junija 1994) pa je tedanji koprski škof Metod Pirih tudi blagoslovil novi studio Radia Ognjišče v kletnih prostorih cerkve sv. Marka (Markovec) v Kopru. Škof Metod je v nagovoru med blagoslovitvijo poudaril, da gre za prvi cerkveni radio v Sloveniji. Zato smo lahko veseli tega dogodka, saj pomeni samostojni cerkveni radio nekakšno popravo krivice Cerkvi za skoraj polstoletno zapostavljanje na področjih sredstev družbenega obveščanja. Obenem se spodobi, da ima Cerkev, ki je skozi stoletja kulturno delovala in zlasti moralno oblikovala slovenski narod, končno možnost, da postavi svoj radio. Zahvalil se je vsem, zlasti msgr. Francetu Boletu za ves trud, ki je bil potreben za vzpostavitev lastne radijske postaje. Obenem je vse uslužbence in sodelavce spodbujal, naj se pri delu ne ustrašijo naporov ali nasprotovanj. Predvsem jim je priporočal tesno povezavo s Kristusom, ki je obljubil oznanjevalcem evangelija, da bo z njimi vse dni do dovršitve sveta.

iz škofovega nagovora:

• Demokracija ni v tem, da te drugi prepričujejo, da si enakopraven član družbe, v kateri živiš, ampak je demokracija v tem, da sam lahko to poveš.
  
• Z delovanjem cerkvene radijske postaje izpolnjujemo priporočila Cerkve, zlasti papeža, ki vedno poudarja, naj krajevne Cerkve, poleg tega, da sodelujejo na državnih in privatnih postajah, vzpostavljajo tudi lastne.
  
• Blagoslovitev radijskega studia je šele začetek. Trdo delo se nadaljuje. Morda bo še trše, saj bo velikokrat tako malo vidno. Velikokrat ne bo deležno priznanj in pohval.
   ...Vi, dragi radijski delavci, se trudite, da boste vedno povezani s Kristusom in njegovo Cerkvijo. To pomeni, da se boste vedno trudili, da boste dali od sebe vse, kar boste zmogli.
  

več:
Franc Bole, ustanovitelj Radia Ognjišče

iz knjige:
Franc Bole, uresničevalec evangelija

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Med moškimi imeni v Sloveniji je ime Igor na 27. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo 1. 1. 2012 z imenom Igor poimenovanih 8451 (1971: 5059; 1980: 7455; 1994: 8493) prebivalcev Slovenije. Ti so bili po regijah razporejeni takole: v osrednjeslovenski 2464, v podravski 1243, v gorenjski 868, v savinjski 776, v obalno-kraški 664, v jugovzhodni Sloveniji 625, v goriški 547, v pomurski 316, v spodnjeposavski 258, v notranjsko-kraški 211, v zasavski 163. Podatki o vseh zdaj živih Igorjih (tj. na dan 1. 1. 2012) po obdobjih od obdobja do 1930 (od takrat jih je bilo še 14) pa kažejo, da jih je večina iz štirih obdobij od 1951 do 1990, tj. skupaj 7795.Veliko popularnost imena Igor v omenjenih obdobjih potrjuje tudi njegova uvrstitev med prvih 15 moških imen po letu rojstva (gl. CRP 31. 12. 1994): leta 1970 – 10. mesto pred imeni Marjan, Franc, Bojan, Boštjan, Anton. Različice imena Igor so zelo redke: Igo (2012: 5), Igorij, Igorijan, Igor Ingvar, Ingemar, Ingmar, Ingo (2012: 12), Ingor, Ingvi.

God:

• 5. junij

Ime Igor izhaja iz ruskega imena Igorь. To je znano že v staroruskem jeziku, npr. v Povesti vremennyh let v 11. stoletju. Staroruska oblika je tudi In(ъ)gvarr, v grščini Íggōr. Staroruski obliki Igorь in In(ъ)gvarr izhajata iz staroskandinavskega imena Ingvarr. To je zloženo iz imena germanskega plemenskega boga Ingwio in starovisokonemškega wāra 'obramba, varstvo'. Švedi imajo ime Ingvar, skrajšano Ivar. Ime Ingwio kot prvo sestavino vsebujejo nemška imena Ingfried, Ingmar, Ingo, Ingobert, Ingolf, Ingomar, Ingram in švedsko Ingemar. Ime Ingwar razlagajo tudi iz starovisokonemškega poimenovanja germanskega plemenskega boga Ingi, Ingwio in sestavine heri 'vojska'. Sestavino Ingi, Ingwio ima v svoji sestavi tudi nemško žensko ime Ingrid, ki ji je dodano starovisokonemško fridr 'lep' ali rid 'jahačka'. Ime Ingrid – tako se je 1. 1. 2012 imenovalo 799 prebivalk Slovenije – je bilo iz nemščine sprejeto v slovenščino. Ukrajinske oblike imena Igor so Igorok, Igoročok, Igor'ok, Igor'očok, skrajšane Gorik, Gorja, Garik. Imenoslovec Mate Šimundić (Rječnik osobnih imena, 146) za ime Igor omenja skrajšane oblike Iga, Igo, Igač, Igas in tudi ženske oblike tega imena Igora, Igorica, Igorka, Iga, Igana, Igica. Ime Igo je lahko tudi skrajšana oblika imena Ignac.

Igor je bilo ime več kijevskih knezov. V koledarju je 5. junija Igor, kijevski knez, pranečak sv. Vladimirja, prvega krščanskega vladarja v Kijevu († 1147). Znan je tudi Igor Svjatoslavič, novgorodsko-severski knez (1151–1202). Njegovemu pohodu na Polovce (tj. azijsko ljudstvo, ki ga pri nas imenujemo Kumani) leta 1185 je posvečena herojska pesnitev Slovo o polku Igoreve. Njen avtor ni poznan, domnevajo pa, da je bil to nekdo iz knežjega spremstva kijevskega kneza Svjatoslava. Osrednja vsebina pesnitve so Svjatoslavove sanje, iz katerih je razvidno tudi osnovno sporočilo tega dela: nujnost enotnosti knezov pod vodstvom Kijeva. Motivi Slova o polku Igoreve so bili osnova za opero Knez Igor skladatelja Aleksandra Porfireviča Borodina.

V agronomiji je igor poimenovanje za 'krompir domače sorte z belkastim mesom, odporen zlasti proti krompirjevi plesni'.

Med pri nas najbolj znanimi starejšimi Igorji je bil Igor Torkar, ki je psevdonim pesnika, pisatelja in oporečnika Borisa Fakina (*13. oktobra 1913 – †1. janaurja 2004). Njegovo najbolj znano pripovedno delo je Umiranje na obroke, ki je tudi zgodba njegovega življenja. Med mnogimi ruskimi nosilci imena Igor je tudi Igor Fjodorovič Stravinski (*1882 – †1971), ruski skladatelj.

Pogovor s pevcem dunajske opere ob izidu njegove knjige

»Preizkušnja je zato, da človek v njej zori«

Najprej bi rad povedal, da je v naslovu moje knjige veliko simbolov. Tu so zaobseženi vsi nastopi na svetovnih odrih, radijski in televizijski nastopi, ki jih je nešteto. Knjiga bi upravičeno nosila naslov Tisoč in več večerov. Prepričan sem, da se je v več kot petdesetih letih mojega odrskega udejstvovanja in koncertnega delovanja tega nabralo še veliko več. V knjigo je dokaj izčrpno vtkano moje otroštvo. Takrat je pri nas doma vladala popolna revščina. Vendar pa revščina ni bila za tisti čas nič izrednega. Rojen sem bil leta,1910, svetovna vojna se je bližala, na obzorju so bili še hujši časi. Trpeli so predvsem naši starši z dvanajstimi otroki, kolikor nas je bilo v družini. Sam se večkrat sprašujem, kako sov nas starši uspeli obdržati pri življenju. Nekaj jih je umrlo kmalu po rojstvu.

- Kateri ste bili vi po vrsti?

Bil sem tretji, sem pa najstarejši živeči član naše družine, saj sta starejša dva brata umrla kmalu po rojstvu, za menoj je bila sestra, ki je umrla pred tremi leti, potem še en brat, ki je umrl pri sedemnajstih letih, imel je tetanus in temu tedaj ni bilo pomoči. Jaz sem živel z vsemi brati in sestrami za menoj, borno, skromno. Niti se nismo preveč pritoževali, človek se svojega položaja niti ne zaveda, hudega ne občuti tako močno, važna mu je le skorjica kruha za preživetje. Po njivah smo paberkovali, če je kaj ostalo. Stradanje je bila glavna rdeča nit moje mladosti. S šestimi leti sem šel v ljudsko šolo, prav takrat pa je umrl avstroogrski cesar Franc Jožef. Živo se spominjam, kako smo se tedaj otroci igrali ob vodi in slišali zvonjenje sredi popoldneva. Kmalu zatem je prišel veliki preobrat (leta 1918), konec vojne, peli so pesmi (dobro se spomnim pesmi Lepa naša domovina), hodili po Kropi z rdeče-plavo- belimi zastavami. V šoli so zamenjali slike nad tablo in odslej je visela slika kralja Petra Karadžordževiča. Otroci smo skušali razumeti, da so nastopili novi časi, spet smo peli novo himno, katere začetka se ne spominjam več dobro. Spominjam pa se, kako rad sem pel v cerkvi, pravzaprav je vse moje življenje odkar se spominjam, nekako povezano s petjem.

- Ste osnovno šolo končali v domačem kraju?

Takrat je bila osnovna (ljudska) šola trirazredna, s pododdelki. Tako je bilo praktično šest razredov. Kdor je izdelal, je šel naslednje šolsko leto v pododdelek itd., kdor pa ni izdelal, pa je seveda ostal v istem. Ko sem končal šest razredov, sem bil pred odločitvijo, kam naj grem. Nadaljnjega šolanja ni bilo in domači so me dali na Bled k župniku za hlapčka. Tam sem bil dobro leto dni. Župnik na Bledu je bil brat kroparskega. Tako je naš župnik mojemu očetu nasvetoval, naj me da v župnišče na Bledu, da bodo tako pri hiši ena usta manj. To je očetu ugajalo in postal sem hlapec. Opraviti sem imel s kravami, spal sem v hlevu na stari vojaški postelji s koruzno slamnjačo. Marsikdo mi tega ne verjame, vendar tako je bilo.

- Starši so delali v žebljarni?

Da, v vigenjcih, kjer je potekalo skoraj vse življenje Kroparjev. Potok je poganjal kolesa, ki so polnila mehove, s pomočjo katerih so razpihovali ogenj za obdelavo železa, ki so ga razžarjali sproti. Pozneje so uvedli tudi stroje. Spominjam se, da je bil moj oče eden prvih, ki je delal že ob stroju. Ko sem bil star štirinajst let in sem se moral odločiti, kako si bom uredil življenje, se ni nasmihalo nič dobrega, saj si kot hlapec na Bledu res nisem mogel obetati ne vem kaj. Čeprav sem ljudsko šolo rad obiskoval in nosil domov odlična spričevala, bil zapisan v zlato knjigo, dobil medaljo za odličen uspeh, pa o gimnaziji nisem smel niti sanjati. Poleg opravil s kravami v hlevu, sem na Bledu tudi ministriral, zvonil. Vse to sem delal za hrano, ki sem jo dobil v župnijski kuhinji. Nekega dne pa se je kroparskemu župniku v pogovoru z mojim očetom porodila misel, da bi me dali v orglarsko šolo. Vedeli so, da sem glasbeno nadarjen, da imam, kot so tedaj imeli navado reči, »dobro uho«, tudi glas je bil že dobro izoblikovan. To se je tudi uresničilo. Prišel sem v Ljubljano na orglarsko šolo k orglarskemu mojstru Stanku Premrlu.

V teh treh letih šolanja je bilo moje prvo zatočišče frančiškanski samostan, kjer so študentje dobivali hrano pri linici. Stanko Premrl je tedaj stanoval nad pekarno nasproti stolnice. Vedno je rad pomagal, če je le mogel. Napisal je priporočilo, s katerim si lahko dobil v pekarni hlebček kruha. Iz dneva v dan sem izkoristil to ugodnost in priporočilo profesorja Premrla, s katerim sva se izvrstno razumela. Tako velikega zaupanja, ki mi ga je izkazal prof. Premrl, nisem nikdar več doživel, čeprav sem bil tudi pozneje deležen velikega zaupanja z mnogih strani. Dovolil mi je, da sem lahko v stolnici spremljal na orglah maše v adventu in tudi majniške. Dobro se spominjam - takrat sem imel sedemnajst let, kako sem komaj s težavo dosegel pedale na orglah. To sem si izredno zapomnil, marsikaj sem doživel v življenju, tudi glede zaupanja dirigenta, direktorja opere, vendar pa se mi še vedno zdi višek vsega tisti trenutek, ko mi je dal ključe od kora in orgel, da sem lahko pri birmi na binkošti, pri slovesnem vhodu in odhodu škofa, preludiral na orglah.

- Skladatelj Premrl je bil res velik vzgojitelj.

Prav gotovo je bil izreden človek. Dal mi je vse možnosti in njemu sem neizmerno hvaležen. Naj ne zveni neskromno, če dodam, da sem bil z ozirom na znanje in sposobnosti tega zaupanja tudi vreden.

- Kam se je potem obrnila vaša pot?

Izšolal sem se za organista, vrnil sem se na Bled, tokrat ne več kot kravji pastir, ampak kot organist in cerkovnik. Dobil sem službo, prejemal skromno plačo in v tem trenutku sem začel poklic glasbenika. To je bilo leta 1927. Aktiven sem bil vse do leta 1982, ko sem zadnjič poklicno pel - torej 55 let. Takrat so me upokojili, moja glasbena pot pa se s tem ni končala, še naprej sem prepeval, zadnji koncert pa sem imel natanko pred štirinajstimi dnevi (na Dunaju) in občutek imam, da bom še pel. Delal sem na Bledu, potem pa sem se vrnil v Kropo. To so bila leta hude gospodarske krize. Dobil sem zaposlitev v zadrugi po zaslugi tedanjega zadružnega direktorja Jožeta Gašperšiča. Njemu sem dolžan veliko zahvale, saj je imel razumevanje za glasbeno ustvarjanje. Tudi sam je bil velik glasbenik, vodil je zbor, zbral je tudi orkester in bil velik organist. Toliko vsega je delal, da je nujno potreboval pomoč. Priskočil sem mu na pomoč in prevzel vodstvo kroparskega zbora. Ker kot zborovodja podeželske župnije nisem imel plače, me je vzel v podjetje za uradnika.

Dve leti sem bil tam, v tem času pa se je gospodarsko stanje še poslabšalo, tako sem se moral posloviti. Rekel mi je: »Ti si šolan in si boš lahko sam našel novo delovno mesto, zato bi raje odpustil tebe kot pa kakšnega drugega delavca, ki bi bil zaradi tega dokončno onemogočen.« Zvedel sem, da v Tržiču iščejo organista. Dobro se spominjam, kako sem šel v nedeljo v Tržič, seveda peš, kar znese kakih 15 kilometrov. Našel sem tamkajšnjega župnika Antona Vovka (poznejšega ljubljanskega škofa) bolnega v postelji. Z veseljem me je kljub temu sprejel in povedal, kaj bom delal. V Tržiču so imeli tedaj tudi slavno godbo, ki naj bi jo tudi jaz vodil. Dogovorila sva se in vrnil sem se nazaj v Kropo. Oče je imel naročenega Slovenca, ki sem ga vzel v roke in ga prelistal. Bilo mi je prav namenjeno, da sem na predzadnji strani med oglasi, ki jih prej nisem nikoli pogledal, zasledil ponudbo, da ljubljanski zbor v operi išče tenorista. Na mah mi je bilo jasno: se greš predstavit. Drugi dan sem se nemudoma odpeljal v Ljubljano. Tam me je znanec, s katerim sva se poznala iz let orglarskega študija, vprašal, če mislim resno. On je bil ugleden tenorist v opernem zboru in v stolnici, priporočil me je direktorju in to je zaleglo. Bil sem sprejet. Zborovsko petje mi ni bilo cilj, pač pa le sredstvo za napredovanje. Štiri leta sem zdržal v zborovskem petju v operi, hkrati sem študiral na konservatoriju, prevzel pa sem tudi prvi razred orglarske šole za klavirski pouk. Ostal sem tudi član stolnega zbora. Delovni dan je bil tako natrpan, da se danes večkrat vprašam, kako sem lahko sploh vzdržal, ko pa nisem imel časa misliti na ljubo zdravje, še manj na redno prehrano. Prav zato sem vas najprej vprašal o vaši mladosti, da bi našim bralcem povedati, kako se človek prebija skozi življenje tudi v najtežjih trenutkih in kako veliko doseže. Tega ne bi nikomur privoščil, gotovo ne obžalujem, da sem v takih okoliščinah preživel svojo mladost. To mi je dalo poguma za naprej. Leta 1934, takrat sem bil star 24 let, sem končal šolanje na konservatoriju in odločil sem se, da se bom izpopolnjeval še naprej.

Vsi profesorji so me podprli, dobil sem nekaj štipendije, nekaj je prispevalo celo Dramatično in Filharmonično društvo.

S sredstvi, ki smo jih zbrali, sem lahko šel na Dunaj in nadaljeval študije. Tam sem leto dni študiral solopetje in se potem javil na avdicijo dunajske opere. Prvi poskus mi ni prinesel uspeha. Po enem letu pa sem se spet prijavil in takrat mi je uspelo, da sem dobil mesto pevca v državni operi. Najprej sem pel kot začetnik, svojo kariero pa sem si moral sam zgraditi z znanjem in delom, na podlagi uspehov, ki, hvala Bogu, niso izostali. Tako sem prišel v dunajsko opero, ki je postala več ali manj moj dom vse do danes.

- Se spominjate svojega prvega nastopa, vloge, ki vam je največ pomenila za nadaljevanje vaše kariere?

Začel sem z malimi, poskusnimi vlogami, kar mi je zelo prav prišlo. Vsakomur bi priporočil, naj se ne loti takoj prehudih nalog, saj to nikakor ne jamči takojšnjega uspeha. Tako sem tudi jaz v začetku prepeval manjše vloge. Prvo večjo vlogo pa sem imel v Verdijevi Traviati, potem pa se je vse nadaljevalo od opere Petra Čajkovskega Jevgenij Onjegin do vloge Don Ottavia v Mozartovem Don Juanu. Prav omenjena Mozartova opera je pomenila zame usodni prodor v svet. Z Mozartovimi vlogami sem osvojil svet in ga preromal križem kražem in počez. Oprijel se me je naziv »Mozartov pevec«, ki mi je ostal do današnjih dni. Poleg tega sem prepel vso svetovno literaturo, ki je namenjena liričnemu tenorju in to v italijanskem, francoskem in slovanskem repertoarju. Lahko bi naštel kakšnih sedemdeset vlog. Mislim, da v Evropi ni odra, na katerem ne bi bil nastopal.

- Se spominjate svojega prvega gostovanja v Ljubljani?

Da, zelo dobro. To je bilo kakšno leto po tistem, ko so me sprejeli na Dunaju (1936). Kot član dunajske državne opere sem gostoval v Ljubljani in pel v Madame Butterfly in La Boheme. Če bi danes slišal posnetek tega nastopa, prav gotovo ne bi bil zadovoljen sam s seboj. Jaz sem bil vedno do sebe zelo kritičen. Uspeh je bil lep. Rojak, ki je prišel z Dunaja, je nekaj pomenil.

- Ste pozneje velikokrat nastopali v Ljubljani?

Velikokrat na koncertih, v operi, na radiu, tudi v stolnici. Če so me želeli, sem bil vedno na razpolago.

- Veliko ste potovali, tudi »čez lužo«, bili ste v Argentini. Kakšni so vaši vtisi s teh potovanj, ki so tudi del življenja umetnika?

Res sem bil veliko okrog. Ko sem prišel na Dunaj, sem leta 1935 spoznal svojo sedanjo ženo, ki je tudi študirala na dunajskem konservatoriju in se je v mojo korist odrekla svoji lastni karieri. Leta 1939 sva se v frančiškanski cerkvi v Ljubljani poročila. Poročil naju je pater Roman Tominec. Moja žena je bila moja spremljevalka na vseh poteh. Skupaj sva doživela veliko uspehov, hkrati pa je bilo tudi veliko obveznosti, še preveč. Prejel sem tudi povabilo največjega gledališča v Južni Ameriki, v Buenos Airesu, kjer sem odpel vse svoje lirične vloge. To je bilo kmalu po vojni, mislim, da sem prvič gostoval v Južni Ameriki leta 1948. Prav tako pomembno je bilo tudi povabilo na veliko avstralsko turnejo po vseh večjih mestih (Sydney, Brisbane, Perth ...). Kot Slovenec sem pel tudi za slovenske izseljence. Spominjam se, kako ni hotelo ponehati navdušenje, rdeči nageljni, ploskanje... Takrat Avstralija še ni imela operne hiše, zato sem nastopal po koncertnih dvoranah. V Argentini sem gostoval deset let zapored (vsako leto meseca aprila) in na njihovih odrih sem v program vključeval tudi slovenske narodne pesmi. Lahko si mislite, kakšnega navdušenja sem bil deležen š strani naših izseljencev. To so moji vtisi, ki sem jih prinesel od zunaj.

- Kje ste največ nastopali?

Po celi Evropi. Lahko rečem, da od Helsinkov do Neaplja ni večjega mesta, kjer nisem nastopal. Dobro se spominjam tudi svojega prvega srečanja z Vatikanom. Takrat smo bili gostje papeža Janeza XXIII. V veliki dvorani smo imeli nastop zbor, orkester in solisti. Povabljeni so bili tuji diplomati in druge pomembne osebnosti. Izvajali smo Mozartov Requiem. Za spomin smo dobili papeževo medaljo. Srečal sem se tudi s Pavlom VI., ko smo člani dunajske opere ; gostovali v Rimu z opero Čarobna piščal. Imeli smo posebno avdienco pri papežu. Vsakega pevca so papežu posebej predstavili in povedali, kaj poje. Pri meni so povedali, da pojem tenor in papež je bil navdušen. Rekel je: »II tenore!« Tako sem si razlagal, da je tenor v Vatikanu takoj za papežem!

- Kaj pa vajina družina? Imate kaj otrok?

Tri otroke imava. Zelo so naju pogrešali, ko sva z ženo I hodila po svetu. Največ časa / skupaj sva bila odsotna tri mesece na avstralski turneji. Otroci so odraščali, bili so dobro oskrbljeni.

- Je kdo od njih podedoval vaš glasbeni talent?

Najstarejša hčerka je študirala gledališko umetnost, gostovala je na odrih po Nemčiji i in Švici. Pozneje se je posvetila petju. Danes poje sopran predvsem na koncertih. Druga hčerka je študirala violino in je iz glasbe tudi maturirala. Najmlajši, sin, pa je bil tudi v glasbenem življenju, čeprav nekoliko drugače. S prijatelji je ustanovil in vodil jazz-band, kjer je igral tolkala in pel. Potem pa je prišel k pameti in se posvetil študiju na dunajski univerzi ter . postal inženir.

- Kaj pa vaši bratje, so bili tudi glasbeniki?

Dva moja brata sta bila tenorista, oba operna pevca. Mlajši Gašper, je pel v ljubljanski operi lirični tenor, njegovo uspešno začrtano pot pa je prekinila prometna nesreča, v kateri se je smrtno ponesrečil s svojim edinim sinom. Drugi brat pa je prav tako študiral petje na Dunaju in pel na raznih odrih v Nemčiji, pevsko se je udejstvoval tudi v Švici. Ta poklic je po mojem mnenju prezgodaj opustil, prišel v Kropo, kjer še zdaj dela kot direktor krajevnega muzeja.

- V svoji bogati karieri ste prejeli veliko nagrad, odlikovanj...

Veste, temu se je skoraj nemogoče izogniti. Najprej bi omenil papeško odlikovanje reda sv. Gregorja Velikega, potem je tu še avstrijsko državno odlikovanje s srebrnim križem za zasluge, maršal Tito pa me je odlikoval z redom zaslug za narod z lovorjevim vencem. Imam poln predal škatlic. Če povem po pravici, niti sam ne vem, koliko jih je.

- Se spominjate še kakšnega pomembnega dogodka, ki vam veliko pomeni?

Zelo pomemben datum v mojem poklicnem življenju pevca in glasbenika je bila ponovna otvoritev v zadnji vojni porušene dunajske državne opere. Takrat sem imel odlično nalogo, da sem na otvoritveni predstavi pel glavno vlogo Flore- stana v Beethovnovi operi Fidelio. To je bilo zame morda največje umetniško doživetje. Tak pomemben dogodek pa je bila tudi proslava 500-letnice ljubljanske škofije, ko sem bil povabljen in sem tudi pel. Na zakuski se mi je nadškof sam zahvalil in dejal, da se midva že poznava. »Potem niste prišli v Tržič,« mi je dejal nadškof Vovk. »Čisto prav, da niste prišli, saj bi bili vse življenje navaden šuštar.«

- Pred sedmimi leti (1978) je izšla vaša knjiga Tisoč in en večer v nemškem jeziku.

V teh letih od prvega natisa je bila že ponatisnjena. V Nemčiji je izšla žepna izdaja (naklada 50.000) in je zelo razširjena med ljudmi. To dokazujejo pisma, ki mi jih pišejo ljudje in mi čestitajo. Nekoliko skrajšana bo knjiga izšla v slovenščini pri Mohorjevi družbi. Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil prevajalcu prof. Lipovšku in prof. Smoliku, s katerim sva na Dunaju opravila redakcijsko delo.

- Knjiga bo izšla tudi pri nas v zelo veliki nakladi (40.000 izvodov).

Zares veličastna številka. Upam, da bodo ljudje zadovoljni, da bodo šli z menoj po poti mojega življenja, morda tudi svojih spominov na nekdanje čase.

- Kako ste pisali svojo knjigo, po zapiskih ali po pripovedovanju spominov?

V uvodu je povedano, da nisem uporabljal nobenih zapiskov. Knjige nisem napisal ne kronološko, ne na podlagi kakšnih zapisov o nastopih. Vse sem črpal iz spomina s pomočjo svoje žene, ki se marsičesa veliko bolje spomni. Ob izrednih dogodkih iz življenja sva prišla tudi do pomembnih - dejstev. Poleg tega pa so nama bile v oporo tudi časopisne kritike. Časopisne izrezke sva leta spravljala (doma jih imava dva, tri kovčke). To osvetli spomin in tako se prikaže svetla točka, takrat je bilo tako in tako. Pripoved je tako zelo pestra, ne zaradi domišljije, pač pa zaradi resničnih doživetij.

- Koliko časa ste jo pisali?

Težko bi vam natančno odgovoril, lahko pa rečem, da ne več kot poldrugo leto. Moram reči, da sem pisal z velikim zanimanjem, od točke do točke se mi je odstirala zavesa, in dogodke, ki so se vrstili, je bilo treba vreči takoj na papir, sicer bi jih spet pozabil. Členi v verigi mojega življenja so me neustavljivo vlekli naprej.

- Vsi si želimo, da bi bila knjiga lepo sprejeta tudi pri naših bralcih.

V knjigi iskreno spregovorim o vsem, kar sem doživel v življenju. Tudi križna obdobja, ki sem jih tudi vključil, so v človekovem življenju zato, da človek ob tem raste, da krizo premaga in gre prečiščen skozi ogenj. Kot nekakšen »post scriptum« najinemu pogovoru bi rad povedal nekaj iz svojih izkušenj. Mislim, da sem dovolj star (75 let), da gledam upravičeno nazaj. Rekel bi, da vsaka preizkušnja, ki se postavi na pot človeka, pride zato, da človek ob njej zori in izhaja iz nje močnejši, še bolj delaven in tudi srečnejši kot kdaj prej. To je tudi nauk mojega življenja današnji mladini na srce.

Zares smo vam hvaležni za te lepe besede, prepričan sem, da bodo osvojile naše bralce. Bog vas živi!

Pogovarjal se je Franc Bole

(gost meseca 12_1985)