Med ženskimi imeni v Sloveniji je ime Vesna na 27. mestu. Dne 1. 1. 2012 je bilo z imenom Vesna poimenovanih 7677 (1971: 2884; 1980: 5524; 1994: 7379) prebivalk Slovenije. Podatki o vseh zdaj živih Vesnah po obdobjih od obdobja do leta 1930 (od takrat so bile konec leta 2011 žive samo 4) naprej kažejo, da je bilo to ime zelo redko. Nagel porast je to ime doživelo v 60-ih letih (1022 Vesen), ki se je v naslednjih treh obdobjih do leta 1990 še stopnjeval (1822 + 2390 + 1664), potem pa je v naslednjih dveh obdobjih do leta 2012 sledil precejšen upad (422 + 173). Veliko popularnost imena Vesna v 70-ih in 80-ih letih 20. stoletja potrjujeta tudi uvrstitvi med prvih 15 imen po letu rojstva (CRP 31. 12. 1994): leta 1970 – 14. mesto in leta 1980 – 12. mesto. Tako nagel dvig popularnosti imena Vesna v 60-ih letih je brez dvoma povzročil slovenski črnobeli film Vesna v režiji Františka Čapa in s scenaristom Matejem Borom konec leta 1953 in je tako eden od najbolj tipičnih primerov, kako lahko priljubljen filmski lik v nekem okolju vpliva na dajanje imen. Film Vesna (glavno junakinjo Vesno s pravim imenom Janja je igrala Metka Gabrijelčič) je po Wikipediji ena prvih slovenskih komedij, ki med svojimi sodobniki, večinoma vojnimi filmi, izstopa po lahkotni tematiki. Njegovo nadaljevanje je film Ne čakaj na maj iz leta 1957.

God:

• 17. julij

Ime Vesna je po izvoru slovansko ter izhaja iz občne besede vesna v pomenu 'pomlad'. V tem pomenu je vesna znana v starocerkvenoslovanskem, češkem, poljskem, ukrajinskem in ruskem jeziku. V slovenskem jeziku je vesna pesniški izraz za 'pomlad', po M. Pleteršniku (Slovensko-nemški slovar II, 1895, str. 763) novoknjižna beseda, sprejeta iz drugih slovanskih jezikov. Češki imenoslovec F. Kopečny (Průvodce našimi jmény, str. 132) razlaga ime Vesna kot novejše ime, zlasti srbsko. Ime Vesna je precej v rabi tudi na Hrvaškem in v Makedoniji.

V slovanski mitologiji je Vesna ime boginje pomladi, mladosti, pomladanske radosti in bujnosti, ki preganja zimo. Slovensko vesna pomeni po Pleteršniku (prav tam) tudi 'bajeslovno žensko bitje', ki je v primeri hreščiš kakor vesna 'o človeku, ki ima hud kašelj'. Sem spada tudi štajersko vesnik 'o Jurjevem zeleno opleten mladenič' in morda tudi Vesina 'Kresnikova nevesta po bajki iz Vurberga' (gl. F. Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika IV, str. 303).

Vesna se je imenovalo umetniško društvo, ki so ga leta 1903 na Dunaju ustanovili slovenski slikarji, grafiki in ilustratorji. Člani društva so se imenovali vesnjani, med njimi pa so bili pomembnejši Maksim Gaspari, Saša Šantel, Gvidon Birolla, Hinko Smrekar, Ivan Vavpotič.

Vesna je v koledarju uvrščena k imenu Vestina (tudi Vestija) (17. julija). Tako se je imenovala afriška mučenka, ki je umrla leta 180. Občno poimenovanje vesna označuje tudi sorto krompirja.

* 23. marca 1912, Wyrzysk, Poljska, † 16. junija 1977, Aleksandrija, ZDA

Triinpetdesetletni Wernher von Braun, po rodu Nemec, je že od leta 1963 ameriški državljan. V ZDA je prišel kot strokovnjak za rakete že leta 1945 in od tedaj je zaposlen v ameriškem ob­rambnem ministrstvu kot nadzor­nik in eksperimentator. Od leta 1960 je ravnatelj George-S.-Marshall vesoljskega centra za ame­riško orožje in urada za vesolj­ske polete. Napisal je več knjig o problemih vesoljskih poletov in raziskovanj.

Von Braun misli tako:

Znanost in vera sta prevladujoči sili našega stoletja. Glavna oznaka znanosti je vedoželjnost. Ljudje so si vedno prizadevali, da bi zvedeli, kaj se skriva pod skalami, za gorami in onkraj morja. Ljudje hočejo vedeti, kaj je tisto, kar spravi atom v gibanje, kako se poraja in razvija življenje, ali kaj je na drugi strani meseca.
Toda nobeno veliko dejanje v zgodovini človeštva ni bilo izvedljivo brez vere. Kdor­koli hoče kaj narediti, mora imeti najprej vero vase. In če prevzame nalogo, ki presega njegove moči, potem potrebuje vero v Boga.
Moderna znanost je poleg čudovitih zdravil, dirigiranih satelitov itd. dala tudi atomsko bombo. Vendar znanost ne daje nobenega praktičnega nasveta, kako je treba ravnati z atomsko bombo. Zato se znanosti in znanstvenikom pripisuje obupna zadrega, v kateri resnično tičimo.

Znanost sama na sebi ni niti moralna niti nemoralna. Zdravilo, ki v majhni dozi zdravi, more v večji meri umoriti. Jedrska energija more povzročiti primeren električni tok, če jo kontrolira kakšen stroj, more pa tudi ubiti, če se sprosti v bombi. Zato nima smisla vprašati znanstvenika, če je njegovo zdravilo ali njegova jedrska energija »dob­ra« ali »slaba« za človeštvo.

Odtod spoznanje, da znanost ne more ničesar storiti proti vsem mogočim zlorabam sil, ki jih daje. Zato v svetu na stotine ljudi zopet sprejema vero. Tudi v atomski dobi razočaran človek občuti potrebo po moralni kontroli sil, ki jih je sam proizvedel.

Znanost in vera nista nasprotnici, ampak sestri. Medtem ko si znanost prizadeva čimveč vedeti o stvarstvu, si vera prizadeva Stvarnika bolje spoznati in razumeti. Medtem ko se človek s po­močjo znanosti trudi, zadrževati okrog sebe sile, se trudi s pomočjo vere, krotiti v sebi sile narave.

Čeprav znanost ne more biti niti moralna niti nemoralna, sem vendar prepričan, da je pri raziskovanju novih pogledov v ustvar­jeno naravo odkrila nove etične vrednote posebne vrste. Pri tem delu ji je brezdvomno pomagala ljubezen do resnice. Razpoznavno znamenje vsake prave znanosti je v tem, da so njeni izsledki nepristranski, da veljajo za vse čase in vse ljudi in da zahtevajo brezpogojni sprejem. Prava znanost postane splošno priznana tak­rat, ko je dokazana njena pravilnost, če se je človek kdaj približal odgovoru na vprašanje Poncija Pilata »Kaj je resnica?«, potem mu je znanost pri tem pomagala. Verujem v zmago resnice, čim več bomo vedeli o naravi, tem hitreje bomo prišli do splošno

sprejetih znanstvenih izsledkov, pa tudi do splošno znanih zakonov in pravil medsebojnih človeških odnosov.

Materialisti devetnajstega stoletja in njihovi dediči marksisti dvajsetega stoletja so nas hoteli prepričati, da mi lahko poglabljamo svoje znanje o naravi s pomočjo znanosti, da zato lahko živimo brez vere, ker nam vera v Stvarnika ni več potrebna. Ven­dar smo si doslej z vsakim še tako točnim odgovorom postavili vedno novo vprašanje. Kolikor bolj namreč spoznavamo najgloblje bistvo atomske strukture, bistvo in naravno življenje ali čudovite zakonitosti zvezdnega sveta, tem večji je naš razlog, da strmimo in se čudimo boljšemu stvarstvu.

(Ti, ki iščeš ... ti, ki dvomiš 11_1966)

Von Braun je obrnil konico rakete proti Luni

Bil je star 13 let, ko je naredil prvi poskus z raketnim pogonom. Cele dneve je delal v svojem »la­boratoriju«, da je izgotovil svoj avto na raketni pogon. Tisti dan se je v Berlinu mnogo ljudi spre­hajalo po ulicah, da bi se nauži­li sonca. Mali Wernher je posta­vil na pločnik svoj avtomobil, iz­delan iz vezane plošče. Sam pripo­veduje: »S 'strokovnim' pogledom sem še enkrat ocenil svoj motor, ki je bil sestavljen iz desetih ra­ket, postavljenih na rep. Podrgnil sem z vžigalico po cementu in prižgal zažigalno vrvico.

S strašnim ropotom se je mali zmaj začel premikati in vsak tre­nutek večal hitrost. Tu pa tam je zadel kakega presenečenega pešca na svoji cikcakasti poti. Navdaja­la so me čustva strahu in ponosa, ko sem videl, kako se je moj avto končno ustavil v oblaku dima. Na­to je prišel miličnik in me je do­besedno odnesel na postajo milice. Zasliševanje je bilo dolgo. Na sre­čo ni bilo ranjencev, čez nekaj ur so me izročili očetu.«

Šest let pred tem dogodkom je Wernher bil pri prvem obha­jilu. Za darilo je prejel mali kro­miran teleskop. Ta svetla igrača ga je začarala. Od tistega trenut­ka dalje mu ni rojilo po glavi nič drugega kot zvezde in medplane­tarni poleti.

Slučajno mu je prišla v roke knjiga z očarljivo naslovno stra­njo. Raketa potuje po zvezdnatem nebu proti luni. V knjigi je bilo vse polno enačb in računov, ki jih ni razumel. Napisal jo je Nemec Oberth, ki pa stanuje v Romuni­ji. Wernher se ni ustrašil. Nakupil si je matematične priročnike in noč in dan slonel nad knjigami, dokler ni razumel vsega, kar je bilo napisano v knjigi. V Berlinu so pričakovali boksarsko srečanje med Schmelingom in Američanom Sharkeyem. Wemherja to ni zani­malo. Pričakoval je prihod svoje­ga »prvaka« Obertha. Uspelo mu je srečati ga že na postaji. Plahi osemnajstletni fant stopi pred Obertha in ga prosi, naj ga vzame za sodelavca. Oberth zna dobro ocenjevati ljudi in ga takoj sprej­me. Cez leto dni je von Braun eden od treh njegovih asistentov. Trije mušketirji z učiteljem na če­lu delajo poskuse. Pošiljajo v zrak rakete. Od tridesetih se jih dvaj­set izneveri svojemu poslanstvu in se razletijo že na zemlji ali nekaj metrov više. Toda to so majhne rakete, ki ne naredijo nikomur nič hudega in oblast pusti »stro­kovnjake« pri miru. Kmalu pa ra­kete s precejšnjo gotovostjo potu­jejo proti nebu in potrdijo Oberthovo mnenje, da je za rakete te­koče gorivo boljše od goriva v prahu.
Poskusi pa kmalu izčrpajo vse Oberthove prihranke in prisiljen je odpustiti svoje sodelavce. To­da novi položaj jih ne spravi v obup. še naprej bodo delali po­skuse. Denar si bodo pridobili s tem, da bodo pobirali od rado­vednežev vstopnino za svoje »pred­stave«, ko bodo spuščali rakete v nebo.

Nekega dne je bil med radoved­neži, ki so plačali vstopnino, tudi kapetan nemške vojske Domberger. Postavil se je v prvo vrsto in žvečil debelo cigaro. Pazljivo je opazoval, kako so vzletale ali sabotirale male rakete. Ena je pred njegovimi očmi dosegla vi­šino 1000 metrov. V tistem tre­nutku se je Dornberger nečesa spomnil. Po končani »predstavi« je povabil te čudne znanstvenike, da bi prišli delat poskuse na vo­jaško vežbališče. Pristali so.

Nemčija je bila po porazu v prvi svetovni vojni postavljena pod kontrolo. Ni smela na primer izdelovati topov težkega kalibra. Dornberger je tisti dan zaslutil, da bi rakete lahko bile še bolj učinkovite od težkega topništva.

Naslednji dan je deževalo. Na vežbališču so trije mušketirji von Braun, Nebel in Riedel priprav­ljali raketo za poskus. Slabo vre­me ni oviralo visokih vojaških osebnosti, da bi prisostvovale po­skusu. Von Braun je vzel škatli­co vžigalic, prižgal krpo, namoče­no v bencinu, odprl ventil rakete, potisnil gorečo krpo k ventilu in se v skoku odmaknil. Vsi so bili na varnem za bližnjimi drevesi, ko je raketa z močno eksplozijo odletela v zrak. Kmalu se je za­čela obračati okrog svoje osi, nato je spremenila smer, letela nad gla­vami opazovalcev in se zapičila v zemljo nedaleč od kraja, kjer je vzletela. Eden od oficirjev se je približal von Braunu in mu re­kel: »Kot kaže, poskus ni uspel.« »Mislim, da je popustil ventil tan­ka za gorivo,« je rekel von Braun.

Kapetan, ki je bil presene­čen nad navdušenjem, s katerim je delal mladi Wernher, ga je po­klical na samo in mu rekel: »Zate so rakete, še igračke. Ti se niti toliko ne potrudiš, da bi si zapi­soval svoja izkustva. Če hočeš res­no delati, so ti potrebni instru­menti in predvsem moraš imeti nekaj pod palcem (pri tem je po­drgnil palec ob kazalec). Predla­gam, da prideš delat k nam v voj­sko.« Fant se je ves. srečen na­smehnil in prikimal.

Po petih letih ni mogoče na­daljevati poskusov v Kummendorfu, ker tam poskušajo nove mitraljeze Mauzer. Začenja se druga svetovna vojna. Von Braun pozna samoten otok, o katerem mu je mati govorila, da je njen stari oče hodil tja na lov. Ogledat si ga gre in ga prehodi in prevo­zi po dolgem in počez ter sanja o svojih načrtih. Dne 3. oktobra 1942 poleti z otoka prva »V2« in pred­met, ki ga je napravil človek, do­seže hitrost zvoka. Wernher je nor od sreče. Zdaj je prepričan, da mu bo uspelo priti na luno.

Toda to leto je že tretje leto vojne in v Berlinu mislijo na vse kaj drugega kot na luno ... Oseb­no Hitlerjevo letalo pristane na otoku Peenemunde. Fuhrer pokli­če von Brauna in ga obsipava z vprašanji. - Koliko eksploziva lahko nosi vaša raketa? Na kakš­no razdaljo lahko zadene? Koliko takih raket bi bilo potrebno, da se uniči London? - Von Braun odgovarja hladnokrvno: »Moja ra­keta ni čudežno orožje. Ko smo za­čeli z delom, nismo mislili na to, da bi ga uporabljali kot sredstvo uničevanja ...« . Hitler vpije: »Vi ne, gotovo, vi niste mogli misliti na to, toda jaz, jaz moram misliti na ta!« Obrne se h generalu Keitlu in mu pravi: »Odslej mora biti baza Peenemunde prva na pred­nostnem spisku v programu obo­rožitve.«

Dne 8. novembra 1944, ko se Nemci umikajo na vseh frontah, odleti prva »V2«, polna eksplozi­va, in eksplodira nad Londonom. Kljub velikemu uničevalnemu učinku »V2« vojna gre proti koncu. Slišijo se že streli sovjetskega top­ništva. Von Braun zbere svoje so­delavce in jim reče: »Hitler je zgubil, mi pa smo največja znan­stvena ekipa na svetu. Odločiti se moramo. Jaz sem že sklenil, da se bom predal Amerikancem.« V ma­ju se je 120 strokovnjakov s von Braunom na čelu predalo Ameri­kancem. Bili so sprejeti s toplim stiskom roke, ponudili so jim poln krožnik kuhanih jajc in coca colo.

Nekaj mesecev zatem so že de­lali na oporišču Cape Canaveral. Von Braun je bil bolj kot kadar­koli odločen, da uresniči sanje, ki jih je sanjal ob kromiranem tele­skopu, ko je imel 7 let.

Leta1965 je von Braun, ravna­telj vesoljskih poletov, poslal v krožnico »Saturn«, ki je nesel s seboj 26 ton. 28. januarja 1967 ob 18.21 se je zgodila velika tragedija. Trije astronavti Grisson, Withe in Chaffee najdejo smrt v po­žaru, ki je nastal v kabini Apollo; To je velika žalost za von Brauna, vendar ne popusti. Zdaj se v njegovih očeh iskri še trdnejša volja: »Moramo uspeti, tudi zaradi njihove žrtve.«

Von Braun je poročen in sre­čen družinski oče. V lanski 11. šte­vilki (1966_11) smo pisali, kaj ta oče ve­soljskih poletov misli o veri: »Zna­nost in vera sta prevladujoči sili našega stoletja,« beremo v njego­vi knjigi. »Nobeno veliko dejanje v človeški zgodovini ni bilo izve­deno brez vere.« »Znanost in vera nista nasprotnici temveč sestri.«

»Materialisti 20. stoletja so nas hoteli prepričati, da lahko poglab­ljamo svoje znanje o naravi s po­močjo znanosti, da zato lahko ži­vimo brez vere, ker nam vera v Stvarnika ni več potrebna. Vendar smo doslej z vsakim še tako toč­nim odgovorom postavili vedno no­vo vprašanje. Kolikor bolj namreč spoznavamo najgloblje bistvo atomske strukture, naravo življe­nja ali čudovite zakonitosti zvezd­nega sveta, tem večji je naš raz­log, da strmimo in se čudimo bož­jemu stvarstvu.«

(Ti, ki iščeš ... ti, ki dvomiš 03_1967)

* 16. junij 1914, Trst, † 4. februar 1944, Cerkno.

V zelenih daljavah božje bodočnosti

Kaplan Lado Piščanc, žrtev cerkljanske tragedije, se je rodil 16. junija 1914 v Barkovljah pri Trstu kot četrti od petih otrok (ob sestrah Anici, Marti, Zori in Miri). Oče Rafael, poštni uradnik, je bil Rojančan, rahločutna primorska duša, mati Ivana Pipan, po rodu Škofjeločanka, pa je bila trezna in odločna žena. Družina je bila v dvojnem duhovniškem sorodstvu: oče je bil brat Gabrijela Piščanca, dekana v Dolini in potem župnika v Klancu in Avberju, mati pa je bila sestra Valentina Pipana, župnika v Renčah, ki so postale Ladova domača vas. Leta 1926, ko je Lado vstopil v goriško malo semenišče, je bil oče iz Trsta uradno premeščen v Pizo, kamor se je leto zatem preselila tudi družina. Lado se tam ni mogel udomačiti. V malem semenišču sta na njegovo oblikovanje vplivala zlasti spiritual Leopold Cigoj in podravnatelj Ivo Juvančič. Slednji je iz Innsbrucka prinašal zanos nemškega mladinskega gibanja. Lado se je znašel v skupini sošolcev, ki jih je dr. Juvančič narodnostno in kulturno dvigal. Med njimi so bili poznejši psiholog Alfonz Čuk, pesnik Alojz Kocjančič, zgodovinar Rudolf Klinec in publicist Kazimir Humar. Lado je bil čuteča pesniška in umetniška duša; imel je tudi prijeten tenor, zato ga je privabljala glasba, zlasti operna.

V dnevniku, ki ga je pisal od konca avgusta 1930 do 24. novembra 1943 in je pod naslovom V zelenih daljavah božje bodočnosti izhajal v tržaški reviji Mladika (od januarja 1978 do junija 1980), odkrivamo njegov duhovni razvoj. 17. marca 1932 je vanj zapisal: "Moja prva želja je, da bi se vzdignil bliže k Bogu. Vendar pa v tem svojem zaletu hočem ostati trdno na tej zemlji, tako da se bom lahko, če bo božja volja, z velikimi sadovi sklanjal nad duše svojih bratov-trpinov. Druga želja pa je moja poezija. V srcu čutim silno hrepenenje po tem živem studencu." Prvo pesem je napisal v Pizi leta 1930, s pesnikovanjem je nadaljeval kot srednješolec in bogoslovec. Nekaj mu jih je v Mladiki objavil tedanji urednik F. S. Finžgar. Svoje pesmi je leta 1942 pripravil za zbirko pod naslovom Pesmi zelene pomladi, ki pa zaradi vojne ni mogla iziti. Po njegovi smrti je zamisel uresničila sestra Zora, o kateri Lado v svojem dnevniku večkrat pravi, da je od vseh njegovih sester 'najgloblja' (uveljavila se je kot pisateljica: našim bralcem se je priljubila s svojim podlistkom in knjigo Na obalah morja in s povestjo Pastirica Urška). Ko razmišlja o svojem pevskem in igralskem poklicu, Lado v svoj dnevnik (22. januarja 1937) zapiše molitev: "O Bog, delivec duhovnih bogastev, daj, da bom postal dober pevec in dober igralec v posvečenih vežah tvoje svete Cerkve. Daj, da bom pel veliko pesem tvoje ljubezni in da bom do konca odigral tisto vlogo, ki si mi jo določil." Mašniško posvečenje je prejel 11. junija 1938. Kot duhovnik je služboval pri sv. Ignaciju na Travniku v Gorici (1938-1940), zatem nekaj mesecev v Šentvidu pri Vipavi, od 1941 do mučeniške smrti pa v Cerknem. Lahko bi rekli, da je bila uslišana njegova prošnja, ki jo je izrekel nekaj mesecev pred svojo novo mašo (4. marca 1938): "O Bog, če veš, da bom pal in ne bom več vstal, če veš, da bom v večno nesrečo sebi in mogoče celo drugim, daj mi to poslednjo milost, da mi je umreti sedaj mlademu, ko upam, da še stojim..."

(obletnica meseca 02_1994)

LETA 1313 ROJEN GIOVANNI BOCCACCIO

ITALIJANSKI PESNIK, PISATELJ, HUMANIST († 1375)

Otroštvo je preživel v Firencah, študiral v Neaplju in po letu 1340 delal kot notar in sodnik v domačem kraju. Spoprijateljil se je tudi s Petrarco in začel pisati Dekameron, ciklus stotih zgodb, ki jih je v 10 dneh pripovedovalo deset mladih, ki so se pred kugo umaknili v vilo blizu Firenc. To je freska tedanjega časa, ki brez moraliziranja in s humorjem spregovori o temnih in svetlih straneh človeškega življenja. Boccaccio je izvrsten pripovedovalec, velja za utemeljitelja novele, ki je v renesansi postala zelo priljubljena. Sprva ga je zanimalo predvsem posvetno življenje, človeka povzdiguje v usmerjevalca svoje usode, poveličuje človečnost, naravnost, čutno ljubezen in svobodo. Po srečanju s kartuzijanom Cianijem, ga začne zanimati tudi duhovna plat življenja, obrne se k veri, in razlaga Dantejevo Božansko komedijo ...

LETA 1890 ROJEN STAN LAUREL

ANGLEŠKI KOMIK, REŽISER, PRVA POLOVICA KOMIČNEGA PARA STAN IN OLIO († 1965)

Arthur Stanley Jefferson se je mojstrovin komedije učil od nekaterih največjih angleških komikov tistega časa. Počasi je napredoval v stranskih vlogah, dokler se mu ni odprla pot in je celo nastopil kot zamenjava za Charlieja Chaplina. Leta 1912 se je preselil v Ameriko in spremenil ime (Stan Laurel). Uresničil je svojo mladostno željo in posnel skoraj 190 filmov. Z Oliverjem Hardyjem sta bila kor Stan in Olio hudomušni par črno-belega filma. Slavna sta postala v zgodnji polovici dvajsetega stoletja (1927) in veljata za enega najbolj uspešnih in najboljših parov v zgodovini filma (skupaj sta snemala 30 let).

LETA 1896 UMRL ANTON NEDVED

ČEŠKI SKLADATELJ in glas. učitelj, PISEC PRVE SLO. PEVSKE VADNICE (* 1829)

Češki glasbeni učitelj in skladatelj Anton Nedved je leta 1856 postal glasbeni ravnatelj filharmoničnega društva v Ljubljani in to službo opravljal do upokojitve (1890). Poučeval je petje na ljubljanski gimnaziji, v Alojzijevišču in v bogoslovnem semenišču. Za razvoj slovenske glasbe je pomemben zlasti kot učitelj. Napisal je prvo slovensko pevsko vadnico Kratek nauk o glasbi (1863), namenjeno bodočim učiteljem. Bil je tudi ploden skladatelj cerkvenih in svetnih pesmi in samospevov.

LETA 1914 ROJEN LADO PIŠČANC

DUHOVNIK IN PESNIK, ŽRTEV CERKLJANSKE TRAGEDIJE († 1944)

Ura v cerkvenem zvoniku je odbila sedem. Turobno so odmevali udarci v sivi mrak. Tedaj so visoko v hribu zaregljale strojnice. Vsi v kuhinji so se molče spogledali in onemeli v grozi. Misel je zaglodala v srčiko razbolele rane. "Ni jih več!" je končno spregovorila Marija, sestra kaplana Ludvika (Zora Piščanc, Pesnik zelene pomladi).

Po razpadu Italije 8. septembra 1943 je Cerkno veljalo za 'osvobojeno ozemlje' in v njem so se naselile razne partizanske komande. Januarja 1944 je tja prišla tudi partijska šola, ki je 'oblikovala' mlade 'revolucionarje'. V jutru 27. januarja 1944 se je oddelek nemških vojakov prebil skozi obroč partizanskih brigad v Cerkno. Ob nenadnem napadu je obležalo 47 učencev partijske šole. Pokol je zahteval zadoščenje: pod obtožbo izdajstva so na svečnico, 2. februarja 1944, partizani aretirali ter naslednjega dne pod noč na Lajšah nad Cerknim ustrelili petnajst Cerkljanov na čelu s kaplanoma Ladom Piščancem in Ludvikom Slugo. Njihova trupla so vrgli v brezno. Zločin je odjeknil po vsej Primorski. Noben pameten človek ni mogel verjeti, da bi pobiti mogli zagrešiti to izdajstvo. Leta 1958 je v ljubljanskem časniku Tedenska tribuna izšlo pričevanje Andreja Kranjca, nekdanjega častnika VOS (varnostno obveščevalne službe), ki je razkril, da je Nemce o partijski šoli v Cerknem obvestil partizanski major Jernej Hrastnik, gestapovski agent v štabu 31. divizije, ki so ga kmalu nato odkrili in likvidirali. Kljub temu pa uradna 'zgodovina' še vedno ponavlja trditev, da so bili 'izdajalci' tisti obtoženi in ustreljeni Cerkljani. Šele po koncu 'komunistične ere' na Slovenskem je bilo mogoče javno povedati resnico: izrečena je bila 19. maja 1991, ko je bila na kraju, kjer so samozvanci 'v imenu ljudstva' izrekali smrtne obsodbe, maša zadušnica za nedolžne žrtve, ki je bila hkrati tudi daritev sprave.

več:
S. Čuk, Lado Piščanc. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 2 (1994), 20-21.

nekaj njegovih verzov:

• V svetu tulijo viharji, / v temni vihri begajo ljudje, / hrepene po lepi zarji. // Jaslice, skrivnosti polne, / posvetite v noč, v vihar sveta, / luč vrzite v duše bolne.
  
• Vsaka pomlad je vetrovna in viharna, drugače sploh pomlad ni. V nemiru brsti in cvete... Le kleni cvetovi ostanejo in se razrastejo v žlahtne sadove.
  
• Naše življenje je božja igra; Bog sam jo je napisal in odkazal slehernemu čisto določeno vlogo; in vsak, kdor jo sprejme, se igra s samim Bogom.
  
• Dete, Dete, / mir z nebes nam rôdi, / betlehemski mir / nam v srca trosi; / Dete, Dete, / to te milo prosi / ves človeški rod.
  
  
• Iz črne noči / voda šumi / mimo dvomov, / mimo grobov. // Vse molči, / človeka ni, / da dal bi glas / med nas. (zadnja pesem, ki jo je napisal Lado Piščanc)

LETA 1977 UMRL WERNHER VON BRAUN

nemško-ameriški raketni inženir, pionir in vizionar astronavtike (* 1912)

Wernher von Braun, je v Nemčiji sodeloval pri izdelavi avtomatsko vodenih raket na tekoče gorivo V-2, po vojni pa je v ZDA sodeloval pri projektu Apollo. Njegov največji uspeh in izpolnitev njegovih dolgoletnih sanj je bil pristanek na Luni s človeško posadko leta 1969. Med letoma 1970 in 1972 je Wernher von Braun deloval kot namestnik direktorja NASE ter se zavzemal za nadaljevanje projektov, med njimi tudi za misijo na Mars s človeško posadko. Raziskovanje vesolja, kjer je celo naše ozvezdje le skromen delec ga je navdihovalo s skromnostjo: »V vesolju je več sonc kot je peščenih zrnc v vseh sedmih velikih morjih sveta. To nas mora privesti k meditaciji, ponižnosti in skromnosti ... Na nagrobniku je njegovo ime, leto rojstva in smrti, prav tako pa tudi vrstica iz psalma: »Nebesa pripovedujejo o Božji slavi, nebesni svod sporoča o delu njegovih rok« (Ps 19,1).

več:
S. Čuk, Von Braun je obrnil konico rakete proti Luni (Ti, ki iščeš ... ti, ki dvomiš), v: Ognjišče 3 (1967), 7-10.

njegove misli:

• Življenje je božji dar, ki nam je izročen, da iz njega napravimo nekaj koristnega. Življenje je poklic, nekaj, za kar smo odgovorni. Ko bomo ob koncu svojih dni poklicani pred posebno sodbo, kot pravi sveto pismo, nas bo Bog sodil po tem, kaj smo s tem darom storili.
  
• Znanost ne pozna popolnega razpada ali uničenja; pozna samo spreminjanje. Tisto torej, česar me uči znanost – in nikoli me ne neha učiti – me potrjuje v veri v nadaljevanje našega bivanja po smrti. Kajti nič ne izgine, ne da bi pustilo za seboj kakšno sled, in minevanje je samo spreminjanje.
  
• Prvi požirek iz kozarca naravoslovne znanosti te napravi ateističnega, toda na dnu kozarca čaka Bog.
  
• Kdorkoli hoče kaj narediti, mora imeti najprej vero vase. In če prevzame nalogo, ki presega njegove moči, potem potrebuje vero v Boga.
  
• Vera v Boga in nesmrtnost nam daje moč in moralno vodilo, ki je potrebno za vsako dejanje v našem vsakdanjem življenju.
  
• Vera in znanost sta dve dominantni sili našega časa. Skušati moramo razumeti njuno naravo, če hočemo razumeti nekatere najbolj pereče probleme stoletja, v katerem živimo.

LETA 1912 USTANOVLJENA GORSKA REŠEVALNA SLUŽBA

Planinca in zdravnika Josip Tičar in Jernej Demšar sta v Kranjski Gori ustanovila »reševalno postajo«, prvo postajo Gorske reševalne službe v Sloveniji. Nastala je v času Tičarjevega zdravniškega dela in županovanja v Kranjski Gori. Bila je del Tujskega prometnega društva v Kranjski Gori, ki ga je prav tako ustanovil Josip Tičar. Po njem so leta 1946 poimenovali dom na Vršiču, saj je bil zaslužen za njegovo gradnjo. Odprt je bil leta 1912, predstavljal pa je protiutež nemški Vossovi planinski koči na Vršiču.

LETA 1995 UMRL BORIS KRALJ

GLEDALIŠKI IN FILMSKI IGRALEC (* 1929)

Cerkničan Boris Kralj je kot študent na Akademiji za igralsko umetnost delal pri Radiu Ljubljana in se izuril v odličnega recitatorja. Leta 1952 je debitiral v ljubljanski Drami, kjer je igral do leta 1982. Sprva je igral mladostne junake, kasneje pa je doživeto podal vloge iz klasičnega in sodobnega repertoarja. Za svoje ustvarjanje v gledališču je prejel več nagrad in najvišje priznanje – Borštnikov prstan (1990). Kot filmski igralec je nastopal v Dolini miru (1956) in v prvem slovenskem barvnem filmu Amandus (1966).

Pripravlja Marko Čuk

LETA 1723 UMRL JANEZ KRSTNIK MESAR

JEZUITSKI DUHOVNIK IN MISIJONAR (* 1673)

Misijonska dejavnost izvira iz bistva Cerkve; razlog zanjo je volja Boga, "ki hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice" (1 Tim 2,4), in Jezusovo naročilo apostolom pred vnebohodom: "Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu" (Mr 16,15). To nalogo je Cerkev izvrševala od začetka skozi vso zgodovino in ji bo ostala zvesta do konca časov. Gledanje na misijonsko dejavnost (evangelizacijo) se je skozi zgodovino spreminjalo, ker so se korenito spremenili življenjski pogoji in razmere. Danes si misijonskega dela ne predstavljamo več 'romantično' kot nekdanje čase.

Cerkev na Slovenskem je misijonsko kar 'prebujena', saj trenutno Misijonsko središče Slovenije združuje več kot sedemdeset misijonarjev, ki delujejo po vsem svetu. Njihovo delo je različno, saj zaobjema tako pastoralno delo, kakor socialno pomoč ljudem. Misijonarji in misijonarke gradijo cerkve, šole, dispanzerje, ceste ... ob tem pa se tudi aktivno ukvarjajo z ozaveščanjem ljudi v šolah, zdravstvenih centrih ... Slovenski kristjani so bili misijonsko zelo delavni v času med obema vojnama; iz bolj daljne preteklosti pa poznamo like misijonskih 'junakov', med katerimi izstopa naš svetniški kandidat škof Friderik Baraga, ki je sredi prejšnjega stoletja misijonaril med ameriškimi Indijanci.

"Zgodovina slovenskega misijonarstva je v celoti še slabo raziskana," piše etnolog dr. Zmago Šmitek, profesor na ljubljanski univerzi (v zborniku Slovenska Cerkev in misijoni, Ljubljana 1991). "Temu je vzrok zlasti pomanjkanje primarnih virov, ki v dobršni meri še niso objavljeni, so pa razpršeni po raznih tujih arhivih, muzejih in knjižnicah in zato težko dostopni. Od natisnjenih virov je za nas posebno pomembnih štirideset zvezkov zbornika jezuitskih misijonskih pisem s skupnim naslovom Der Neue Welt-Bott." V prvem zvezku tega dela je objavljeno tudi pismo, ki ga je poslal v Evropo jezuitski misijonar Janez Krstnik Mesar (Joannes Baptista Messari), za katerega je mogoče s precejšnjo gotovostjo trditi, da je bil slovenskega rodu (Z. Šmitek, Klic daljnih svetov, 99) in je umrl mučeniške smrti na današnji dan.

več:
S. Čuk, Janez Evangelist Mesar. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (1993), 44-45.

Mesarjevo pričevanje v pismu jezuitu Mihaelu Faitu z dne 19. junija 1715

Preteklega 8. dne decembra (1714), na praznik Marijinega spočetja, sem v cerkvi Matere božje našega kolegija v Macau s štirimi slovesnimi zaobljubami začel svoje javno delovanje... Moj urad v Macau pod imenom Očeta vseh kristjanov je bil tako daljnoviden, da sem se zaradi njega moral družiti z vsakovrstnimi ljudmi in se vmešavati v skoraj vse posle; med drugim sem moral tudi krščevati novoverce. Ob koncu aprila sem se iz Macaa napotil v Tunkin (kjer naj bi skrbel za deset do dvanajst tisoč duš), in to kljub ožuljenim nogam, katerih močna otečenost, me pri hoji ni ovirala, temveč le slabila in utrujala.

LETA 1843 ROJEN EDVARD GRIEG

NORVEŠKI SKLADATELJ, "CHOPIN SEVERA" († 1907)

Edvard Grieg si je zaradi svoje glasbe, ki je po sodbi poznavalcev iskrena, prepričljiva, nedojemljiva, zaslužil vzdevek "Chopin severa". Svoje številne skladbe je izoblikoval v slogu norveške ljudske glasbe. Znana je njegova scenska glasba za dramo Peer Gynt norveškega dramatika Henrika Ibsena, njegovega sonarodnjaka, napisal je tudi 66 liričnih skladb.

LETA 1867 ROJEN IVAN GROHAR

SLIKAR († 1911)

"Neroden in plečat, zelo visok človek je bil, upognil je široki tilnik, ko je stopil čez prag. Obleko je imel hudo obnošeno, vso preozko in prekratko; iz rokavov so mu daleč štrlele močne, lopataste roke ... Oči je imel v izglodane jame udrte, nekam motne, vodene, nedoločeno sinje; ali malo je takih oči na svetu, kakor so bile njegove. Kdor bi se površno srečal z njimi, bi se mu zdelo, da je videl oči otroka ter vso njih toplo veselo nedolžnost." Tako je v svoji črtici Jutranji gost (1916) pisatelj Ivan Cankar "naslikal" svojega prijatelja Ivana Groharja, ki se je vse svoje žive dni boril z revščino. Rodil se je v pravljično lepem svetu Sorice, ki mu je pel hvalo s svojim umetniškim čopičem.

več:
S. Čuk, Ivan Grohar. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (1997), 28-29.

LETA 1876 ROJEN SILVIN SARDENKO

S PRAVIM IMENOM: ALOJZIJ MERHAR, DUHOVNIK, PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK IN UREDNIK († 1942)

"Duhovnik sem. Svet mi torej ne sme šteti v zlo, da nosijo celo moje pesmi nekako neizbrisno znamenje svečeništva na sebi, kakor jaz sam. Mislim pa, da en bi pel drugače, čeprav ne bi bil postal duhovnik, samo da bi ostal zvest svojemu ljudstvu. Naše ljudstvo je v svojem jedru globokoverno. Verski momenti so vplivali z veliko silo tudi na mojo dušo," je v pogovoru z Izidorjem Cankarjem (Obiski, 1991) povedal Alojzij Merhar, javnosti bolj znan s pesniškim imenom Silvin Sardenko. Kot pesnik je bil sopotnik slovenske moderne (Cankar, Kette, Murn, Župančič), glavni pesnik revije Dom in svet. "Vem, da religiozni pesnik v našem modernem svetu nima prave in popolne veljave. A to je subjektivna sodba sveta, Objektivno pa vsaka umetnost zataji svoj božji izvor, svojega Stvarnika, če noče nositi na sebi nobenega verskega znaka." Nežni in mehki poet lepot narave in religioznih občutij se je rodil na današnji dan.

več:
S. Čuk, Silvin Sardenko. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (2006), 38-39.

nekaj njegovih verzov:

 Ali se tudi tebi godi / v dolgih nočeh kakor meni: / vse nabrekle zapro se oči / komaj ob eni? // Ali nemirno tebe srce / zgodaj prebuja kot mene, / ali samotne daljne gore / z doma te žene? // Ali ne misliš sredi prevar / da bi ne bila si toli / - ako se ne bi poznala nikdar - / tuja nikoli? (Prelest)

Zvoni. / A hiše božje / nikjer ne vidijo oči. // Dehti / po rožni sreči. / A sreče od nikoder ni. // Šumi / pod starim mlinom. / A mlin stoji že leto dni. (Pesem)

Lepa naša domovina, / oj junaška zemlja mila, / stare slave dedovina, / da bi vedno častna bila! / Mila, kakor si nam slavna, / mila si nam ti edina, / mila, koder si nam ravna, / mila, koder si planina. / (...) / Blagoslov se naj razliva / v tvojih poljih in lesovih / Bog ljubezni naj prebiva / v tvojih selih in domovih! / V božjem dihu, v božjem varstvu / tvoja ladja mirno plava. / Mir s teboj po vsem vladarstvu! / Tvojim sinom večna slava! (Lepa naša domovina)

Noč je stala na planini / in lase si je česala, / razmotane, mehke, črne, / kakor prst na novem grobu. // in lasje so padali / kakor dolge, tenke sence / po planini, po dolini. / In zapletali so se vanje / žarki – pa so ugasnili, / ptice – pa so umolknile, / rože – pa so se zaprle, / in ljudje – pa so pospali ... // Noč je zrla, kak ji vdano / med lasmi je vse zaspalo; / ginjena je pokleknila / pod planino in se lahno / naslonila na planino / in molila s toplim dihom. // Kar je črna noč prosila, / stvarnica je vse razkrila: / Ko so zjutraj se zbudili / žarki – pa so se smejali, / rože – pa so žarko pile, / ptice – pa so rožam pele / in ljudje so se ljubili / lepše, dražje kakor pred. ( Tiha noč pred Njim poklekuje)

LETA 1885 ROJEN FRAN BRADAČ

PROFESOR, PREVAJALEC IZ GRŠČINE IN LATINŠČINE († 1976)

Fran Bradač, rojen na Jami pri Žužemberku, je študiral klasično filologijo na Dunaju, izpopolnjeval se je še na Univerzah v Pragi in Berlinu. Najprej je bil gimnazijski profesor v Ljubljani, zatem pa je predaval grški jezik in književnost na ljubljanski univerzi. Raziskoval je zgodovino grške dramatike in gledališča, prevedel je veliko grških in latinskih klasikov, pa tudi iz češčine in nemščine. Sestavljal je grške in latinske učbenike in slovarje.

LETA 1886 ROJEN IVAN VOUK

PISATELJ, PREVAJALEC, GLEDALIŠČNIK († 1951)

Šolnik, pisatelj in prevajalec Ivan Vouk je v rojstnem Kopru obiskoval osnovno šolo in učiteljišče. V letih 1907–1911 je poučeval na vadnici v Kopru. Ustanovil je dramsko društvo Istra, ki je z zložljivim odrom gostovalo po istrskih krajih. Kasneje je v Trstu sodeloval pri obnovi kulturnega življenja: Ljudski oder, Slovensko gledališče, ki mu je bil zadnji intendant pred fašističnim požigom Narodnega doma (13. julija 1920). Ivan Vouk je tudi veliko prevajal, predvsem iz ruščine.

LETA 1902 ROJEN MODEST SANCIN

GLEDALIŠKI IGRALEC, USTANOVITELJ GLEDALIŠČA V TRSTU († 1964)

Tržačan Modest Sancin se je uveljavil kot vsestranski dramski igralec, operni pevec in režiser. Veselje do igralstva je dobil že v otroških letih. Za igralski poklic se je šolal postopoma v Ljubljani, kamor je odšel zaradi fašistične strahovlade. Kmalu je postal redni član ljubljanske Drame, nekaj let tudi Opere. Po drugi svetovni vojni je bil med ustanovitelji poklicnega dramskega gledališča v Trstu. Redno je nastopal tudi na slovenskem Radiu Trst A.

LETA 1903 ROJENA VIDA TAUFER

PESNICA († 1966)

"Spominjam se sivolase, malo naprej upognjene žene, sloke postave, prijaznega obraza in vedno sijočih svetlih oči; prihajala je v Slovansko knjižnico blizu ljubljanskih Križank. To je bilo v tistih letih, ko sem tja tudi sam pogosto zahajal in jo skoraj redno videval. Nisem vedel, da jo videvam v zadnjih letih pred njeno dosti prezgodnjo smrtjo. Bila je ena dokaj redkih slovenskih žena starejše generacije besednih umetnikov, ki se je z vsem srcem in dušo posvetila poeziji in v njej tudi uspevala kljub nesrečam, ki so jo v življenju zadevale." Ta žena, ki se je tako vtisnila v spomin Bogu Jakopiču, je bila pesnica Vida Taufer, katere se spominjamo na današnji dan ob obletnici njenega rojstva.

več:
S. Čuk, Vida Taufer. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (2003), 42-43.

njeni verzi:

Na tiho goro ozka cesta vodi. / Ob njej zaznamovane so postaje; / na vsaki se blesti mogočen križ. / Popotnik, ki po cesti tod hitiš, / namenjen v bližnje ali daljne kraje, / postoj ob njih, dejanja svoja sodi! // O romar, zopet stopaš čez poljane, / ves si prevzet od silne bolečine. / Po njej zdaj nosiš v sebi tihi mir, / saj si okusil neusahljivi vir / in pil ljubezen, ki nič več ne mine. / O, daj jo vsem, tolaži ljudske rane! (Vida Taufer, Križev pot - uvod in sklep).

LETA 1907 ROJEN LOJZE SPACAL

SLIKAR IN GRAFIK († 2000)

Svetovno znan slovenski slikar in grafik, ki je ustvarjal skoraj šest desetletij (1937 – 1995). Njegova stalna ljubezen je bil Kras, kjer je polno zadihal in se ves predal odkrivanju njegovih skrivnosti. Svet pozna njegova dela v vseh tehnikah: olja, risbe s tempera barvami, monotipije, slike v mešani tehniki, kolaže, akvarele, tapiserije, skulpture v lesu in steklu, matrice, lesorezi in linorezi ter sitotiski. Hranijo jih številni muzeji in galerije po Evropi in Ameriki. Posebne vrste "galerija" je župnijska cerkev sv. Jurija v Gradnem v Goriških Brdih, katere notranjščino je Lojze Spacal poslikal s freskami leta 1942, na začetku svoje umetniške poti. Spominjamo se ga ob obletnici rojstva

več:
S. Čuk, Lojze Spacal. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (2007), 32-33.

o njem:

"Ni šlo za iskanje idile, ampak za ljubeče in potrpežljivo zbiranje in ovrednotenje vseh oblik življenja in ustvarjanja, ki so doma sredi nenaklonjene narave. Marsikdo je vzljubil Kras skozi Spacalove oči, naučil nas je ceniti še tako vsakdanje predmete, naivne okraske, dotlej prezrte podrobnosti" (Magda Jevnikar)

LETA 1936 UMRL ANTON LEVEC

PRAVNIK in PUBLICIST (* 1852)

Zibelka mu je tekla v Radomljah, šolsko modrost je zajemal v Ljubljani, zatem pa je študiral pravo na Dunaju. Kot sodnik je služboval najprej v Ljubljani, potem v Sevnici, Novem mestu in drugih krajih, nazadnje v Cerknici. Povsod je ustanavljal in vodil ljubiteljska gledališča. Izdal je zbirko iger za ljubiteljske odre, kjer je objavil samo eno svoje besedilo (Lokavi snubač). Zavzemal se je slovenski jezik na državnih uradih in sestavil je Zbirko obrazcev za slovensko uradovanje pri sodiščih (1889).

LETA 1947 SE MARIJA POMAGAJ VRNE NA BREZJE

Nemci, ki so prve dni aprila 1941 zasedli Gorenjsko, so po nekaj tednih z Brezij pregnali frančiškane. Milostna podoba Marije Pomagaj je bila v nevarnosti. Konec maja 1943 je kot "begunka" našla zavetje v ljubljanski stolnici. Tedanji ljubljanski pomožni škof božji služabnik Anton Vovk jo je spravil nazaj "domov", v njeno kapelo na Brezjah.

LETA 1982 UMRL JOŽEF KETE

ZIDARSKI in PLESKARSKI MOJSTER (* 1909)

Rojen v Dolenjah pri Ajdovščini, poklica se je učil pri mojstru Batiču v Ajdovščini, kasneje je hodil na učno obrtnško šolo in leta 1931 postal zidarski in pleskarski mojster ter prevzel samostojno obrt. Med vojno so ga Nemci odpeljali v delovno taborišče v Nemčijo ... Po vrnitvi (1945) je bil nekaj časa pri Remontu, nato pa odprl samostojno obrt. Poklic je opravljal z vestnostjo in njegovo ime je bilo znano daleč naokoli. Svoj pečat je pustil v številnih cerkvah (160 jih naštejemo) po  vsej Primorski, z gradnjo, prezidavo, restavracijskim delom in popravilom, od leta 1936 (obnova cerkve sv. Duha - žup. Podkraj) do 1981 (nedokončana obnova zvonika v Renčah). Omenimo le obnovo fresk v Logu pri Vipavi, obnovo cerkve na Sveti gori ter kapele za glavnim oltarjem, obnovo stare cerkve sv. Petra v Dobravljah s Cebejevimi freskami ...

o njem:
Z Jožefom Ketejem je legel v grob eden uglednih mojstrov stare šole, ki so svoje delo opravljali s poklicnim zanosom... Desetine slovenskih cerkva bodo še dolgo nosile sledove njegovega dela« (Drago Klemenčič)

LETA 1993 UMRL BOŠTJAN KEKEC

EDEN NAJBOLJŠIH ALPINISTOV (ROJEN 20. 3. 1959)

Član alpinističnega kluba Škofja Loka, udeleženec številnih odprav v Himalajo – od leta 1976 je doma in v tujini opravil preko 900 vzponov. Leta 1993 je bil v slovenski odpravi, ki naj bi osvojila K2 (8.611 m), drugo najvišjo goro na svetu. Poleg njega so bili v odpravi še Stipe Božič, Viki Grošelj in Zvonko Požgaj. Sto metrov pod vrhom jih je zajel snežni vihar, morali so sestopiti. Kekec je zbolel za višinsko boleznijo, soplezalci so ga poskušali spraviti v dolino, toda med sestopom je umrl.

LETA 2009 UMRL RUDOLF FRANCL

OPERNI PEVEC IN TENORIST (* 1920)

Na operni oder je šel po stopinjah starejšega, manj znanega brata Ivana, ki je bil član zagrebške opere. Glasbeno se je šolal pri Juliju Betettu v Ljubljani. Leta 1944 je debitiral kot Viljem v operi Mignon (A. Thomas) in kmalu postal eden od stebrov ljubljanske operne hiše. Tu je prepel skoraj vse opere lirskega opernega repertoarja. Kot gost je nastopal v mnogih drugih evropskih operah. Odlikovali sta ga redka lepota glasu in navdahnjena kreacija. Bil je eden od velikih tenoristov v zgodovini slovenske opere.

Pripravlja Marko Čuk

* 12. avgust 1673, Mesarji pri Braniku, † 15. junij 1723, Hanoj.

Navadno kot njegov rojstni kraj navajajo Gorico. V Primorskem slovenskem biografskem leksikonu (X, 413) pa zvemo, da se je rodil 12. avgusta 1673 v zaselku Mesarji pri Rihemberku (Braniku) kot sin kmečkih staršev Mihaela in Felicite Štubelj. V bližnji Gorici (jezuiti so tja prišli leta 1621) je obiskoval gimnazijo, nato pa logiko in filozofijo, teologijo je študiral v Gradcu, kjer je bil leta 1699 posvečen v duhovnika. Leto dni je pomagal v škofijski pisarni v Gradcu ter bil stolni kaplan. 7. decembra 1701 je stopil v jezuitski red. Po opravljenem noviciatu in probaciji (zadnji preizkušnji) na Dunaju je bil leta 1705 na lastno prošnjo poslan za misijonarja na Kitajsko. Iz pristanišča Cadiz na jugu Španije je leta 1706 odplul okoli Afrike in po trinajstih mesecih plovbe, združene s številnimi nevarnostmi (viharji, morski roparji) prispel v Macao, pristanišče v istoimenski portugalski koloniji na južnem Kitajskem (v bližini Hongkonga), kjer je bilo glavno zbirališče jezuitskih misijonarjev, namenjenih na Japonsko, Kitajsko in v Indokino. Tam je Mesar apostolsko deloval do leta 1712. Tedaj je skušal priti v Kočinčino (današnji osrednji del Vietnama), toda komaj je prestopil mejo, so ga ujeli, obsodili na smrt, zatem pa pomilostili in izgnali iz dežele. Vrnil se je v Macao, kjer je decembra 1714 napravil slovesne redovne zaobljube. Spomladi leta 1715 pa je odšel misijonarit v Tonkin (današnji severni del Vietnama). Čeprav so v Indokini že od začetka 17. stol. delovali francoski misijonarji (jezuiti, frančiškani in dominikanci), pa je bila večina domačega prebivalstva še poganske vere in občasno je prihajalo do večjih preganjanj misijonarjev in katoliških domačinov (Z. Šmitek).

Tako preganjanje je izbruhnilo tudi leta 1721. Na ukaz svojih predstojnikov sta se p. Janez Mesar in njegov sodelavec p. Franc Bucharelli skrivala pred preganjalci. "Le neki kristjan je vedel za njuno skrivališče," beremo v življenjepisu p. Mesarja, ki je izšel v Misijonskem koledarju za leto 1925 in je pisan v 'napetem' slogu. "Tega so pogani ujeli in ga tako dolgo mučili, da jim je izdal misijonarja. Glavar je takoj z vojaki obkolil gozd, da ne bi nihče ušel. Ujeli so oba misijonarja, njunega strežnika in tri katehiste, ki so ju spremljali..." Vlekli so jih pred sodišče v glavno mesto dežele. Misijonarja so vkovali v železje in ju zaprli v bambusovo kletko. Oba sta umrla mučeniške smrti: pater Mesar počasneje - 15. junija 1723 mu je izpilo življenjske moči trpljenje zaradi lakote in bolezni, njegovega sojetnika pa so štiri mesece kasneje obglavili.

Po nekaterih virih (Z. Šmitek) naj bi bil jezuitski misijonar tudi Ivan Pavel Mesar, Janezov starejši brat (rojen 18. julija 1661), ki je deloval v vzhodni Indiji in je umrl nasilne smrti.

obletnica meseca 06_1993

* 14. junij 1782, Idrija, † 7. februar 1859, Ljubljana

"Ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf je nedvomno ena tistih veli­kih osebnosti slovenske cerkvene, verske in kulturne zgodovine, ki stoji po krivici v senci svojega velikega sodobnika in prijate­lja, lavantinskega škofa Antona Martina Slomška," meni zgodovinar France Dolinar. Kot škof je omogočil izdajo novega prevoda Svetega pisma ter Nemško-slovenskega in Slovensko-nemškega slovarja, Za revnejše dijake je ustanovil zavod Alojzijevišče. Tega zapostav­ljenega dobrotnika se spominjamo ob obletnici rojstva.

Skoraj pol življenja škof

Doma je bil iz "živosrebrne" Idrije, kjer se je 14. junija 1782 rodil očetu Gašperju, rudarskemu nadzorniku, in materi Katarini Kahl kot tretji izmed desetih otrok. Prvo šolsko učenost je nabi­ral na idrijski trirazredni glavni šoli in na tamkajšnji triraz­redni privatni gimnaziji. Potem je šolanje nadaljeval na gimnaziji v Ljubljani. Leta 1799 je končal tečaj modroslovja in 1803 študij bogoslovja. Za prejem mašniškega posvečenja je bil po predpisih premlad, zato ga je nadškof Brigido posvetil v diakona in mu dal službo kateheta ljubljanskih rokodelskih vajencev in delo v pisar­ni nadškofijskega tajnika. Ob koncu leta 1804 je bil posvečen v duhovnika. Zaradi slabega zdravja je bil poslan za beneficiata in kaplana v rodno Idrijo. Novi ljubljanski škof Anton Kavčič, idrij­ski rojak, ga je imenoval za ravnatelja škofijske pisarne. Pouče­val je tudi modroslovje v ljubljanskem bogoslovju. Kot referent za šole se je leta 1816 preselil v Trst. Tam ga je 27. februarja 1824 doletelo cesarsko imenovanje za ljubljanskega škofa. Ko je Rim imenovanje potrdil, je bil Anton Alojzij Wolf 3. oktobra po­svečen za škofa. Ko je prijel za krmilo škofije, mu je bilo 42 let in na tem odgovornem mestu je ostal 35 let - skoraj polovico svojega življenja. Župnije svoje škofij je šestkrat obhodil na kano­ničnih vizitacijah. V stikih z ljudmi je znal biti zelo prisrčen, v škofijskem dvorcu v Ljubljani pa je nastopal kot knez in škof. Umrl je 7. februarja 1859 in vstajenja čaka v kripti stranske ka­pele v ljubljanski stolnici.

Njegov dijaški zavod Alojzijevišče

"Eno od Wolfovih najznačilnejših in najbolj daljnosežnih dejavno­sti so bila njegova prizadevanja na šolskem področju, predvsem napori za uvajanje slovenskega učnega jezika in skrb za šolanje revnih, nadarjenih dijakov. Slednje se je uresničilo zlasti v za­vodu Alojzijevišče, ustanovi, ki jo je škof Anton Alojzij namenil pomoči pri šolanju takih dijakov" (Andrej Vovko). K temu ga je gnala skrb, da bi škofija imela dovolj dobro vzgojenega in izobra­ženega duhovniškega naraščaja. Leta 1845 je odkupil hišo z vrtom na današnji Poljanski cesti, jo na svoje stroške obnovil in dozi­dal. Jeseni 1846 je hiša sprejela prvih 22 gojencev. Škof Wolf jih je izročil v varstvo sv. Alojzija, zavetnika mladine, in po njem je zavod dobil ime Alojzijevišče (latinski napis Collegium Aloysianum vidimo tam še danes). Škof je v oporoki imenoval Aloj­zijevišče za svojega glavnega dediča, kateremu pa je zapustil tudi obveznost, da oskrbi natis Slovensko-nemškega slovarja. V letih od 1845 do 1896 je bilo v Alojzijevišče sprejetih 667 gojen­cev, od katerih jih je postalo duhovnikov 256 (38%). Med gojenci Alojzijevišča najdemo mnogo uglednih imen slovenskega kulturnega in javnega življenja, kot so: Fran Levstik, Josip Stritar, Josip Jurčič, Ivan Prijatelj, Franc Saleški Finžgar... Svojo nalogo je zavod opravljal do leta 1910 - še pet let zatem, ko je ljubljanski škof Jeglič ustanovil Zavod sv. Stanislava v Šentvidu. Poslopje in vrt Alojzijevišča sta vzela v najem najprej ljubljansko bogoslovje, zatem pa Teološka fakulteta. V letih 1970-1972 je ob sta­rem Alojzijevišču zrastel "prizidek" Teološke fakultete.

Wolfovo Sveto pismo in dva slovarja

V slovensko cerkveno in kulturno zgodovino se je škof Wolf zapi­sal kot velikodušen mecen. S to besedo označujemo človeka, ki prostovoljno gmotno podpira umetnike, znanstvenike ali umetnost,znanost. Škof Wolf si je ta naslov zaslužil z ustanovitvijo Aloj­zijevišča, z denarno podporo za novi slovenski prevod in izdajo Svetega pisma (1856-1863) in obeh slovarjev - nemško-slovenskega, ki je izšel leta 1860, in slovensko-nemškega, ki je bil natisnjen leta 1895. "Slovenska izdaja celotnega Svetega pisma sredi 19. sto­letja, ki jo upravičeno imenujemo po ljubljanskem škofu Wolfu, je pomemben mejnik ne le na področju prevajanja in izdajanja Svetega pisma v slovenskem jeziku, temveč ima tudi splošen kulturni pomen za naš narod. Da je to besedilo izšlo kot prevod latinske Vulgate z opombami in uvodi, prevedenimi iz nemščine, so vplivale tedanje razmere v Cerkvi" (Marijan Peklaj). Vodstvo zahtevnega načrta za nov slovenski prevod celotnega Svetega pisma je škof Wolf zaupal Juriju Volcu, semeniškemu spiritualu v Ljubljani, ki je pridobil 14 zelo dobrih sodelavcev. Prevod, ki se odlikuje po lepi sloven­ščini, blizu sodobni knjižni, je izšel v šestih zvezkih. Kot veljavno slovensko katoliško Sveto pismo je bil v rabi nekako sto let. Poleg Svetega pisma je bil škofu Wolfu zelo pri srcu nemško­slovenski in slovensko-nemški slovar. Izid obeh je finančno pod­prl. Izdelavo prvega je prevzel Matej Cigale in izšel je leta 1860. Škof Wolf je videl natisnjeno le prvo polo, ki so mu jo poklonili za zlato mašo. Drugi slovar pa je pripravil Maks Ple­teršnik in izšel je v letih 1894-1895.

(obletnica meseca 06_2002)

* 15. junij 1903, Zagorje ob Savi, † 18. oktober 1966, Ljubljana

Na tiho goro ozka cesta vodi. / Ob njej zaznamovane so postaje; / na vsaki se blesti mogočen križ. / Popotnik, ki po cesti tod hitiš, / namenjen v bližnje ali daljne kraje, / postoj ob njih, dejanja svoja sodi! // O romar, zopet stopaš čez poljane, / ves si prevzet od silne bolečine. / Po njej zdaj nosiš v sebi tihi mir, / saj si okusil neusahljivi vir / in pil ljubezen, ki nič več ne mine. / O, daj jo vsem, tolaži ljudske rane! (Vida Taufer, Križev pot - uvod in sklep).

"Spominjam se sivolase, malo naprej upognjene žene, sloke postave, prijaznega obraza in vedno sijočih svetlih oči; prihajala je v Slovansko knjižnico blizu ljubljanskih Križank. To je bilo v tistih letih, ko sem tja tudi sam pogosto zahajal in jo skoraj redno videval. Nisem vedel, da jo videvam v zadnjih letih pred njeno dosti prezgodnjo smrtjo. Bila je ena dokaj redkih slovenskih žena starejše generacije besednih umetnikov, ki se je z vsem srcem in dušo posvetila poeziji in v njej tudi uspevala kljub nesrečam, ki so jo v življenju zadevale." Ta žena, ki se je tako vtisnila v spomin Bogu Jakopiču, je bila pesnica Vida Taufer, kateri posvečamo ta zapis ob obletnici njenega rojstva.

Obubožana oskrbnica osirotele družine

Zibelka ji je tekla v premožni podjetniški družini v Toplicah pri Zagorju ob Savi, katero je osrečila kot prvorojenka 15. junija 1903, za njo pa so prišli na svet še štirje otroci. Oče Ivan je bil najprej rudniški paznik, pozneje pa lastnik kamnoloma in apnenice ter hišni posestnik v Zagorju in v Litiji. Vida je prvo šolsko znanje nabirala v ljudski šoli v Zagorju, od koder je odšla na ženski licej v Ljubljano. Tam je leta 1919 zbolela za hudo gripo, katere posledice so jo po mnenju zdravnikov razjedale vse do smrti. Ker ni prenašala ljubljanskega zraka, je odšla v Maribor na učiteljišče, ki ga je uspešno dokončala leta 1923. Takrat so jo poleg študijskih trle še druge, veliko večje skrbi. Ob skoraj istočasni smrti očeta in matere leta 1921 ji je kot najstarejši od petero živečih otrok padla na rame skrb in odgovornost za vzgojo sester in bratov in za nemajhno premoženje, ki pa je po krivdi nesposobnega varuha v kratkem propadlo. Osemnajstletna Vida, ki je dala zanj jamstvo, je morala odplačevati dolg iz svoje borne učiteljske plače vse do leta 1942. Učiteljsko poslanstvo je opravljala več kot dve desetletji: najprej v domačem Zagorju ob Savi, zatem nekaj časa prav v rodnih Toplicah, najdlje (1928-1944) pa v Stični. Avgusta 1944 je peklenski stroj uničil pol hiše v Stični, kjer je stanovala, in z njenim stanovanjem prav vse, kar je imela in hranila. Brez vsega se je zatekla v najemniško sobo svoje brezposelne sestre Nike v Ljubljani. Leta 1945 jo je sprejela v svoje stanovanje pesnica Lili Novy, njena sorodna duša. Po vojni je še leto dni poučevala, nato pa je bila zaposlena na ministrstvu za prosveto do upokojitve leta 1950.

V osamljenosti in bolečini zazrta v svetlobo

Vida Taufer je začela pesniti zelo zgodaj. V javnost jo je pritegnil Ivan Lah s prvimi objavami v srednješolskem glasilu Preporod: vanj je sprejel nekaj pesmi iz njenih rokopisnih zvezkov Moja beseda in Tihi akordi. Takrat se je podpisovala s psevdonimom Vida Maja. V Preporodovem literarnem krožku se je srečala s Srečkom Kosovelom in njegovimi prijatelji, ki so jo povabili k reviji Lepa Vida. Oglašala se je tudi v raznih drugih revijah, med njimi v prvi ekspresionistični reviji Trije labodi. Njeno pesniško srce se je na široko odprlo šele po preselitvi v Stično, kjer je v mehki pokrajini in v prijaznih ljudeh našla odločilno oporo. V tem obdobju so nastale njene najboljše pesmi, s katerimi je napolnila svojo prvo pesniško zbirko Veje v vetru (1939). Priznani literarni zgodovinar Anton Slodnjak je njeno pesniško ustvarjanje ocenil takole: "Vsebino ji je narekovalo življenje samotne žene, ki je bila preobzirna ali preplaha, da bi odločno poskušala zadržati nekaj trenutkov naglo minevajočega življenja. Tako pa je morala prikazovati brezupno ljubezensko hrepenenje, tavanje med duhovnostjo in čutnostjo, osebne nesreče, odpovedi, kesanje in žalost za pokojniki ter obup spričo neodzivnosti kritikov in bralcev." Literarna zgodovinarka Marja Boršnikova pa je o poeziji Vide Tauferjeve zapisala, da je "v vseh zgibih tako presunljivo ženska in kljub večkratni prisotnosti smrti tako zazrta v svetlobo, da je hrepenenje v topli povezavi z naturo, s plemenitimi rožami. Njen drobni vseobsegajoči čustveni svet poživlja z milino, ki jo izrazito loči od ostalih pesnikov."

Križev pot v pesmi in v življenju

Med njenim službovanjem v Stični je nastala knjižica Križev pot (1941), v katerem od postaje do postaje z verzi-molitvami spremlja mojstrovino baročnega slikarja Fortunata Berganta. "Navdih, ki ga je v prejšnji dobi dojemala zlasti v čutnih podobah iz stiške pokrajine, je tu prepojila z duhovnim svetom upodobitev trpljenja v stiški baziliki kakor v slutnji na bližnji križev pot ljudstva in lastni, ki jo čaka do konca dni," je zapisala Marja Boršnikova. "Preprosto, a skrajno umetno izbrušeno obliko verzov je skušala pod vtisom velikonočnega koralnega petja stiških menihov spojiti s staro nabožno pesmijo ljudstva..." Po drugi svetovni vojni se je občasno posvečala mladinski poeziji, v sodelovanju z Lili Novy je nastalo dramsko delce v verzih Mojca in živali (1950), otroška igra v šestih slikah. Istega leta je objavila svojo drugo pesniško zbirko Izbrani listi, v kateri je precej pesmi iz njene prve zbirke, v zadnjem, četrtem razdelku je nekaj pesmi, ki govorijo o vojni. Po letu 1952 je Tauferjeva začela telesno upadati in hirati, dokler ni bila za stalno priklenjena na posteljo in primorana je bila poiskati zavetje v domu za ostarele na Bokalcah (1957). Duhovno pa je bila še toliko pri moči, da je kmalu po preselitvi tja začela (i)zbirati pesmi za svojo tretjo zbirko Svetli sadovi (1962). Zadnja leta je povsem umolknila. Njeno življenje, v katerem ni bilo prav veliko sončnih dni, se je izteklo 18. oktobra 1966 na Bokalcah. Vida Taufer sodi med pomembnejše slovenske pesnice. Njene pesmi so prevedene v razne tuje jezike (angleščino, češčino, italijanščino, nemščino, slovaščino).

(obletnica meseca 06_2003)