* 9. november 1827, Podbrezje, † 25. junij 1895, Ljubljana

68-letna šola življenja

"Učitelj naj tudi učencem vtisne v glavo zlato vodilo, ki pravi, da se človek nikoli ne izuči, in da vse naše življenje ni nič drugega kot vedna šola in preskušnja," je zapisal Andrej Praprotnik v stanovskem glasilu Učiteljski Tovariš. Njegova življenjska šola je trajala oseminšestdeset let. Začela se je 9. novembra 1827 v Podbrezjah na Gorenjskem. V skrivnost abecede ga je uvajal tamkajšnji župnik Franc Pirc, preden je šel v Ameriko pomagat Baragu kot misijonar med Indijanci. Osnovno šolo je obiskoval v Šenčurju, kjer je živel pri stricu Jakobu (1835-1838), potem pa je šolanje nadaljeval na glavni šoli v Kranju, kjer je bil učni jezik nemški. "Slovensko govoriti nam je bilo ojstro prepovedano." Leta 1841 je odšel v Ljubljano in se na dveletni pripravnici usposobil za učitelja. Njegovo prvo službeno mesto so bile rodne Podbrezje, kjer je poučeval dve leti. Po opravljenem učiteljskem izpitu je v revolucionarnem letu 1848 odšel poučevat v Kamno Gorico. Leta 1851 ga najdemo že na glavni šoli v [kofji Loki. Opravil je izpit iz slovenščine in leta 1853 odšel na novoustanovljeno šolo na Dobrovi pri Ljubljani. Od tam je leta 1858 prišel na šentjakobsko deško šolo v Ljubljani, kjer je ostal do upokojitve (1890). Na vseh naštetih postajah je ob svojem poklicnem delu deloval kot organizator učiteljstva in strokovni pisec, kot sestavljalec učbenikov ter pesnik in pisatelj. Zadnjo življenjsko "učno uro mu je odzvonilo" 25. junija 1895 v Ljubljani.

Učiteljsko društvo in učiteljski tovariš

Andrej Praprotnik je poučeval 45 let (1845-1890) in v tem času so se razmere na področju osnovnega šolstva korenito spremenile. Ko je službo nastopil, je bil v veljavi avstrijski šolski zakon iz leta 1805, po katerem je prejšnji državni nadzor nad šolami nadomestil cerkveni. Župniki so bili krajevni šolski nadzorniki: nadzirali so vsebino in metodo pouka, vedenje učencev in učiteljev ter odnos staršev do šole. Nad njimi so bili dekanijski šolski nadzorniki, najvišja šolska oblast pa so bili škofijski šolski nadzorniki. Ko so nemški liberalci dobili večino v dunajskem parlamentu, so poskrbeli, da je leta 1869 izšel osnovnošolski zakon, ki je odpravil cerkveni ter spet uvedel državni nadzor nad šolami. Uzakonil je boljšo pedagoško izobrazbo učiteljev, je pa razdelil duhove in večino učiteljstva sčasoma pripeljal v liberalni tabor.

Te spremembe so narekovale potrebo, da se učitelji povežejo in tako je bilo leta 1868 ustanovljeno Učiteljsko društvo za Kranjsko, medtem ko so učitelji na Štajerskem in Koroškem imeli svoja društva. V njih so si prizadevali za izboljšanje svojega gmotnega položaja, za boljšo izobrazbo in skupaj so preučevali politična dogajanja, povezana s šolo. "V teh letih so se morali učitelji odločati o dveh stvareh: za slovensko ali raznarodovalno šolo ter za liberalno osnovnošolsko zakonodajo ali proti njej" (Tatjana Hojan). Bili so za narodno šolo in proti liberalni zakonodaji. Jeseni 1872 je bil v Ljubljani občni zbor vseh slovenskih učiteljev, vendar enotno učiteljsko društvo, katerega predsednik je bil Andrej Praprotnik, ni prav zaživelo.

Še prej kot po društvu so učitelji čutili potrebo po učiteljskem listu. Prvi slovenski pedagoški časnik [olski prijatelj je izhajal v letih 1852-1858, nato je postal cerkveni list. Proti koncu leta 1870 je zagledal beli dan nov šolski časnik - Učiteljski Tovariš, ki ga je urejal Andrej Praprotnik ter bil njegov solastnik. Program lista je bil: zastopati verska načela in se boriti za slovenski jezik ter za pravice in koristi učiteljev. Mnogo prispevkov je napisal Praprotnik sam, pridobil pa je tudi dopisnike iz mnogih slovenskih krajev. Praprotnik je sestavil tudi več učbenikov: Spisje za slovensko mladino, Zgledi za prvence, Abecednik.

Pesnik in pisatelj

Danes si (kljub nekakšni demokraciji) težko predstavljamo, da bi učitelj pisal nabožne pesmi. Iz vernega srca Andreja Praprotnika, "prvaka slovenskih učiteljev", so privrele številne cerkvene pesmi, ki so skoraj ponarodele in jih pojemo še danes. V pesmarici Slavimo Gospoda iz leta 1992 najdemo naslednje: Glej, zvezdice božje, Večerja zadnja, Zapoj veselo, Skalovje groba, S skupno pesmijo, Ko v jasnem pasu, Ko zarja zjutraj, Marija, mati ljubljena, O Devica, pomočnica, Častimo te. Poleg nabožnih pesmi je pisal tudi priložnostne za razne slovesnosti, porodila pa se mu je tudi kakšna razpoloženjska, od katerih je še danes znana "V dolinici prijetni je ljubi moj dom". Pesmi je objavljal v Vedežu, Drobtinicah, Slovenski Bčeli, Šolskem prijatelju, Zgodnji Danici, Novicah in Učiteljskem Tovarišu. Izšle so tudi v teh zbirkah: Pesmi, cerkvene in druge (1856), Svete pesmi za šolsko mladost (1864), Marija, naša pomočnica (1866).

Povesti, ki jih je napisal, so bile predvsem poučne. Za mladino je začel izdajati knjižno zbirko, v kateri so izšli trije zborniki z naslovom Darek pridni mladosti (1861, 1863, 1864). Uredil je tudi več koledarjev. Za Mohorjevo družbo je sestavil Slovenski spisovnik z navodili o sestavi listin, pisem in o uradnem dopisovanju. Njegovo življenjsko vodilo je bilo: "Prva skrb mi je mladina, ravno tako domovina."

(obletnica meseca 06_1995)

* 24. januar 1620, Kilovče, † 19. junij 1688, Novo mesto

Iz notranjske na Dolenjsko

Doma je bil iz Notranjske. Pod to "zgodovinsko" slovensko po­krajino zemljepisno spada njegova rojstna vas Kilovče pod Premom pri Ilirski Bistrici, kjer je zagledal luč sveta 24. januarja 1620. Nobenih podatkov ni o tem, kje je hodil v šolo in kje je študiral. Ko mu je bilo komaj 22 let, ga najdemo kot župnika v Dolenjskih Toplicah, kjer je ostal trinajst let. Leta 1655 je prevzel vodstvo velike župnije Šentjernej, a že po dveh letih se je preselil v dolenjsko prestolnico Novo mesto ter postal ka­nonik kolegiatnega kapitlja. Sredi sedemnajstega stoletja so za poživitev in poglobitev verskega življenja med vernim ljudstvom ustanavljali razne bratovščine. Tako je kanonik Matija Kastelec v Novem mestu ustanovil bratovščino sv. rožnega venca, katere vo­ditelj je bil on sam. Za njene člane je leta 1678 izdal svoje naj­bolj znano delo - Bratovske bukvice svetega roženkranca, ki je doživelo ponatis leta 1682. V knjižici je razložil petnajst skri­vnosti rožnega venca, dal nasvete za spoved bolnika in ji dodal pesmi, opremljene z notami. To je prva slovenska katoliška cerk­vena pesmarica. Knjižico je posvetil predstojnici samostana do­minikank v Velesovem, ker je bil po starem krščanskem izročilu začetnik rožnega venca sv. Dominik, njihov redovni ustanovitelj. Z dohodki svoje kanoniške službe je podpiral "kloštrsko" (fran­čiškansko) cerkev v Novem mestu - dal jo je obokati in ji posta­viti stolp - zato so ga po smrti, s katero se je srečal 19. ju­nija 1688, v njej pokopali.

Plodovit pisatelj

Poznavalci zgodovine slovenske književnosti pravijo, da je bil Matija Kastelec po dolgih letih prvi pisec, ki se je načrtno lo­til obsežnega dela. Njegovo prvo in najbolj znano delo so bile Bratovske bukvice sv. roženkranca, ki so bile prevedene iz nem­ščine, latinščine in italijanščine. Knjižica je bila namenjena članom rožnovenske bratovščine, katero je Kastelec vodil. Ljud­stvu (vprašanje je, koliko je bilo takrat sploh pismenih) je na­menil svojo drugo knjigo Nebeški sij (1684). To je "teh svetih očakov zvejstu premišlovanje, v katerih se zapopade viža teh čed­nosti lubiti inu pred hudim djanjem bežati". Jedro knjige pred­stavljajo razna premišljevanja, sledi 80 strani dolg Mesec božje ljubezni, premišljevanja za vsak dan v mesecu, slovenske in la­tinske molitve ter navodila za branje in pisanje. "Čutiti je, kako se je pisatelj trudil za bogat in živahen način izražanja, s čemer je vpeljal barok in dosegel višek v nabožnem slovstvu" (Martin Jevnikar). Tretja Kastelčeva knjiga je Navuk kristjanski (1688) v obliki pogovorov med očetom in sinom, preveden iz nem­ščine. Obsega razlago temeljnih krščanskih resnic, pouk za prvo sveto obhajilo, premišljevanja, zglede in molitve za vse dni v tednu. Nenavadno je, da je v to knjigo vključil tudi pogovor med "enim katoliš in lutriš" človekom, ko tedaj protestantov na Slo­venskem skoraj ni več bilo. Valvasor navaja še vrsto drugih Ka­stelčevih del, ki so ostala v rokopisu. Med njimi sta najpomemb­nejši celotni prevod Svetega pisma, zlasti pa obsežni latinsko­slovenski slovar, ki se je ohranil v nekaterih prepisih.

Upošteval je protestante

"Kastelec je v marsikaterem pogledu navezal svoje delo na slovstvo slovenskih protestantov. Predvsem se je naslonil na njih pisavo in jezik" (Mirko Rupel). Od dvajsetih pesmi, ki so natis­njene v njegovi prvi knjigi Bratovske bukvice, jih je 11 spreje­tih iz zadnje izdaje protestantske pesmarice (7 Dalmatinovih, 2 Kreljevi, po ena Trubarjeva in Kumprehtova). Kastelec pa pesmi ni kar prepisal, temveč jih je priredil po svojem okusu; nekatera besedila je prevzel v celoti, pri drugih pa je izpuščal verze ali cele kitice, jim spreminjal odpeve, včasih je kaj dodajal. Njegove pesmi so zložene po pravilih protestantskih pesnikov, vendar je treba reči, da kakšne posebne pesniške žilice ni imel. Iz Dalmatinovega molitvenika Lepe krščanske molitve (1595) je Kastelec prevzel 13 besedil molitev, ki jih je po svoje priredil. Tudi njegov prevod celotnega Svetega pisma (ohranila sta se samo dva zvezka rokopisa: eden obsega nekatere knjige Stare zaveze, drugi pa celotno Novo zavezo) je narejen na podlagi Dalmatinove Biblije. Jezik njegovih spisov je knjižna dolenjščina z rahlo primesjo notranjščine. Tudi tukaj se je naslanjal na protestant­ske pisce. Za svoj odlični latinsko-slovenski slovar (Dictionari­um latino-carniolicum), ki se je ohranil v rokopisu, je zbiral gradivo iz nekaterih že obstoječih slovarjev (Megiser), ves os­tali besedni zaklad pa je nabral iz notranjskega, dolenjskega, vzhodnoštajerskega in prekmurskega narečja pa tudi iz del naših protestantskih piscev.

(obletnica meseca 01_2000)

* 25. junij 1874, Železniki; † 11. avgust 1953, Ljubljana

"Ta zemlja ni bila zanj samo 'dežela smehljaja', tudi bridke strani so se mu odpirale v knjigi življenja, a vedno tako, da ga je Bog razveseljeval, zato je z Bogom v srcu umel z nastopom in pisano besedo razveseliti vsakega, ki ga je srečal. Zato je ostal med mladino, ki jo je poučeval, vedno mlad in je znal vzgajati za Boga in za narod," je ob odprtem grobu profesorja Janka Mlakarja, ka­teheta in planinskega pisatelja, ob veliki množici hvaležnih po­grebcev dejal škof Anton Vovk. To je bilo 13. avgusta 1953, dva dni po Mlakarjevi smrti.

"Moje življenje je podobno potoku"

"Moje življenje je do sedaj podobno potoku, ki ga takoj pri izviru zajamejo in mu odkažejo strugo, po kateri teče mirno in naravnost, brez ovinkov, tolmunov, vrtincev in brzic," beremo v zapisu Moje življenje, ki ga je v svojem hudomušnem slogu napisal Janko Mlakar po naročilu Slovenskega planinskega društva kot nekakšen uvod v nje­gove izbrane planinske spise (1938). Datum njegovega "izvira" je 25. junij 1874, kraj pa Železniki v Selški dolini. Ze naslednjo pomlad se je družina, v kateri so bili štirje otroci (brat in dve sestri, vsi starejši od Janka), preselila v Ljubljano na sv. Petra (zdaj Trubarjevo) cesto. Oče je nad vrata najetega stanovanja obesil tablo "Anton Mlakar, krojač".

Janko meni, da bi moralo na tabli pisati "pisatelj in krojač", kajti filozofsko navdahnjeni oče je hotel svetu nakazati pot iz materializma in svoje misli je po­sredoval v knjižicah z naslovom Pot, pa sta izšla le dva zvezka, ker mu je cerkvena gosposka pisanje prepovedala. "Morebiti sem od očeta podedoval nekoliko pisateljske žilice, žal, da ne za nabožno stroko!" Ko je Janko dopolnil šest let, je šel v šolo na Graben, kjer so se takrat zbirale ljubljanske "barabice". Prvi razred je končal z od­liko, potem pa nobenega več. "Mati nas je skrbno vzgajala v skrom­nosti in ponižnosti ter nas večkrat opominjala: ,Otroci, držite se tal, potem ne morete globoko pasti!' Jaz sem si njen nauk vzel k srcu in se pridno vadil v teh čednostih. Zato sem bil, zlasti v ljudski šoli, že zadovoljen, da sem zlezel." Po končani ljudski šoli je šel na gimnazijo: dogodivščine iz teh let slikovito opisuje v svojih Spominih. Po maturi leta 1893 je vstopil v ljubljansko bogoslovje. Leta 1897 je pel novo mašo na Breznici na Gorenjskem.

Bal se je verouka in postal je - katehet

Po novi maši ga je tedanji ljubljansko škof Jakob Missia poslal za kaplana v Postojno, kjer je ostal "tri leta, tri mesece in tri dni". Najbolj se je bal poučevanja verouka, saj so bili mnogi otroci tako "divji", pripoveduje v svojih Spominih, da niti palica, takrat zelo rabljeno vzgojno sredstvo, ni pomagala. Toda namenjeno mu je

bilo, da bo poslej leta in leta prav verouk poučeval! Postal je katehet v Ljubljani. "Prvo desetletje tega stoletja sem poučeval na šentjakobski šoli, kjer sem se jako dobro počutil." Tam je imel pred seboj dokaj mirne osnovnošolske otroke. "Med dobrinami, ki sem jih tam užival, so bile tudi počitnice, katere sem pridno porabil za planinsko udejstvovanje." Leta 1910 je napravil izpit za profe­sorja verouka na srednjih šolah in od tedaj pa do leta 1926 je po­učeval "cvet ljubljanskih deklet" na liceju in ženski realni gim­naziji. "Ko mi je pa začel ta 'cvet' čez glavo rasti, sem ga pre­pustil mlajšim in boljšim močem ter stopil v pokoj." Odmerjenih mu je bilo še sedemindvajset let življenja, ki jih je koristno upora­bil za potovanja, ture, pisanje, predavanja. Pisatelj Franc Saleški Finžgar, njegov prijatelj, je zapisal o Mlakarju: "Profesor Janko je živel silno skromno, varčno, a ni bil nikoli skop za podpore pot­rebnim. Za večerjo je imel desetletja samo belo kavo z domačim kru­hom in jabolkom... Njegova zabava in sreča je bila lesena koča, 'ki si jo je postavil ob Bohinjskem jezeru. Ta je prebil vsa poletja, tam pisal in od tam zahajal na naše gore, od tam potoval v tuje kraje in na tuje snežnike."

"Zakaj nihče ne piše tako kot Mlakar?"

"Gorniku Janku je bila gora božjih zapovedi prvo - posebej zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega. Zato je v luči ljubezni tako lju­bil svoj narod, zato je bil vesel v družbi, šaljiv v predavanjih in spisih zgolj iz ljubezni do bližnjega," je dejal škof Vovk ob nje­govem pogrebu. Ljudje so radi brali njegove spise, v katerih je na svoj izvirni način "prosvetljeval, opominjal in vedril slovensko planinsko in širšo javnost" (Tine Orel). Ko je Planinski Vestnik med svojimi bralci nekajkrat naredil anketo, kaj in kako naj pla­ninsko glasilo piše, so številni odgovarjali: "Zakaj nihče ne piše tako kot Mlakar? Mlakar, ta je znal!" V Planinskem Vestniku se je oglasil kot bogoslovec leta 1893, v prvem letu njegovega izhajanja. "Na skrivnem, da nihče ni slutil, sem popisal turo čez Luknjo v Bovec in poslal članek takratnemu uredniku Antonu Mikušu, ki ga je takoj priobčil. Občutkov, ki so me navdajali, ko sem bral prvikrat svojo besedo tiskano, ne bom popisoval." Sprva se je podpisoval le z začetnima črkama J. M., leta 1902 pa je prišel na dan s polnim imenom. V letih 1938-1940 je Slovensko planinsko društvo izdalo Mlakarjeve planinske potopise v štirih knjigah. Izbor le-teh pa je izšel po drugi svetovni vojni v knjigi Iz mojega nahrbtnika, ki je doživela dve izdaji (1958, 1972). Gore so Janka Mlakarja učile skromnosti in žive povezanosti z dihanjem narave. Ko je hodil po tujih gorah, je dostojno predstavljal našo domovino, naše planince, Zadnja leta svojega življenja je veliko trpel, ker mu je, ljubitelju naravnih lepot, močno opešal vid. Delal pa je do zadnjega. Na Goro Gospodovo je odšel 11. avgusta 1953.

(obletnica meseca 08_2003)

* 30. oktober, 1891, Črnomelj, † 25. junij, 1940, Škofja Loka

"Ceste, pota, steze, ki peljete v Črnomelj! ... Tam moli moja mati vsak dan zame, ki sem po svetu. Moli, da bi bil dober in čist, kakor sem bil tedaj, ko me je pokropila z blagoslovljeno vodo, me pokrižala in spremila k sprejemnemu izpitu v gimnazijo. Moli, da bi nikdar nikomur ničesar zlega ne napravil, da bi bil dober z vsemi ljudmi in vsi ljudje z mano. Moli, da bi mislil vsak dan na življenje na onem svetu. Kdor misli nanj in se pripravlja nanj, se ga ne boji, tako pravi moja mati, pri kateri je dobro biti." Te misli je v črtici Črnomelj, objavljeni leta 1928 v reviji Dom in svet, zapisal pozabljeni in zamolčani belokranjski pisatelj Matija Malešič, ki je bil vse življenje močno navezan na svojo mater. Veliko je objavljal v raznih revijah, nekaj njegovih povesti je izšlo pri Mohorjevi družbi, zato se njegov rojak Vinko Beličič, pesnik in pisatelj upravičeno čudi, da ni predstavljen v obnovljeni izdaji leksikona Slovenska književnost (1996), v katerega so avtorji "sprejeli celo vrsto imen, ki so se pojavila po letu 1945, četudi z eno samo pesniško ali prozno zbirko". Predstavljamo ga ob sedemdeseti obletnici smrti.

Visok državni uradnik, ki se je pogosto selil

Matija Malešič je bil kmečki sin, rojen 30. oktobra 1891 v Črnomlju. Dokler je bila mati, preprosta in globoko verna ženica, živa, je rad prihajal domov, kjer je bil brat z družino. Ljudsko šolo je obiskoval v Črnomlju in doma pomagal pri kmečkem delu. Leta 1904 je z materinim blagoslovom odšel na novomeško gimnazijo, kjer je končal štiri nižje razrede, štiri višje pa v Ljubljani, kjer je bil gojenec dijaškega zavoda Marijanišče. Stolni prošt Andrej Kalan, vodja zavoda, na katerega je imelo veliko gojencev Marijanišča lepe spomine, je bil ljubitelj in poznavalec književnosti in je tudi dijake uvajal vanjo. Malešič je pisal črtice in jih pod psevdonimom objavljal v Mentorju, Dolenjskih novicah, Zori, Mladosti. Po maturi je odšel na služenje vojaškega roka, ki naj bi se iztekel julija 1914, toda prav tedaj je po sarajevskem atentatu izbruhnila prva svetovna vojna.

Vsa štiri vojna leta je bil na fronti: najprej v Bosni in Srbiji, leta 1916 pa je prišel na soško fronto, kjer je bil ranjen v levo nogo. Med zdravljenjem se je vpisal na pravno fakulteto dunajske univerze, študij prava pa je potem nadaljeval kot redni študent na zagrebški univerzi. Študij je končal z odliko leta 1920 in že maja tega leta je nastopil službo na okrajnem glavarstvu v Slovenj Gradcu. Služboval je še na glavarstvih v Murski Soboti, Mariboru, Črnomlju, kjer se je leta 1931 poročil in z ženo Elizabeto sta imela pet otrok: prvorojenka je umrla kmalu po rojstvu, za njo pa so družino pomnožili še štirje otroci, dva dečka in dve deklici. Leta 1933, v črnem letu preganjanja, je bil prestavljen v Banjaluko, leta 1935 je prišel za okrajnega glavarja v Konjice, dve leti zatem v Logatec, jeseni 1939 pa je bil prestavljen v Škofjo Loko, kjer je 25. junija 1940 umrl za svojo pisalno mizo, zadet od srčne kapi.

"Težko mi gredo besede na papir in misli iz srca"

Matija Malešič se je s prvimi črticami oglasil že kot dijak, življenjsko zrelost pa so mi prinesla doživetja v prvi svetovni vojni, ki jih je nazorno popisoval. Od leta 1919 pa vse do smrti je bil zvest sodelavec Doma in sveta, v njem je priobčil celo vrsto črtic: Gospa v kočiji (1919), Kresnica, Na saneh, Adela, Na marofu, Gospa z rdečim nagerlinom, Tam za goro, Črnomelj, Roman brez konca, Skleda leče, Škrlatno nebo na vzhodu in zahodu (1941). To zadnje besedilo je najdaljše in je osnutek vojnega romana, ki naj bi imel tri dele: Boji na Drini, Ob Soči in V zaledju (v knjižni obliki je povest izšla pri goriški Mohorjevi družbi leta 1960). Za njegovo najboljše delo velja povest Kruh (1927), s katero je v slovensko književnost uvedel dotlej neznano Prekmurje. Po sodbi Vinka Beličiča je "Malešič imel vse lastnosti dobrega pripovednika: oči, ušesa, besedo in domišljijo, ko je pisal Kruh. Dal pa se je zanesti ob prikazovanju močnih čustev in epskih prizorov, kjer se je predolgo zamujal, mogoče prepričan, da bojo ljudje ob branju enako uživali kot on ob pisanju."

Ko je leta 1938 uredništvo Dom in sveta prevzel Tine Debeljak, je bil Malešič vesel njegovega povabila k sodelovanju ("Vaše povabilo je prišlo ko klic škrjančka v pusto jesensko meglo"). Ko je leta 1940 za Dom in svet pisal povest Škrlatno nebo na vzhodu in zahodu, se je s pisanjem zelo mučil. Uredniku je večkrat potožil: "Nihče ne more verjeti, kako težko in z muko mi gredo besede na papir in misli iz srca." Zaradi službenih dolžnosti je lahko pisal le ob nedeljah in ponoči. "Nihče ne ve in ne sluti, kaj se pravi pisati poleg tolikšnega uradnega dela in še z mojim zdravjem povrh ... Pri meni je pač tako, da s silo ne gre in ne gre."

Mehka belokranjska duša, navezan na mamo

Neznani pisec spominskega članka v spomin na Matija Malešiča v Koledarju 1941 celjske Mohorjeve družbe je zapisal: "Iskren človek brez sleherne zahrbtne misli in dobrega, sočutnega srca je bil rajni glavar. Otroško preprost je bil že kot dijak, mehka belokranjska duša, in tak je ostal vse življenje ... Latinski pregovor pravi: 'Honores mutant mores' (Časti menjajo nravi), to bi se reklo: čim bolj kdo napreduje, bolj je vzvišen. Prav tega pa pri njem nisi našel niti trohice. Njegov značaj je bil preprost, odkrit, otroško dober in sočuten. Zato so ga tudi povsod hitro vzljubili. Radi so ga imeli šolski tovariši, ljubili so ga uradniki, z zaupanjem so se mu bližali ljudje kot glavarju, bil je sonce svoji ljubljeni družini. Ker je bil Bogu zvest vse dni svojega življenja in je svojo vero vanj možato izpovedoval brez strahu pred ljudmi, zato je bil tudi zvest svojemu narodu in izvrsten uradnik svoji domovini."

Vinko Beličič je zaprosil križnika p. Pavlina Bitnarja, po rodu Čeha, dolgoletnega dekana in župnika v Črnomlju, ki je Matija Malešiča dobro poznal, naj mu napiše nekaj o njem kot človeku. V pismu z dne 29. marca 1960 je opisal predvsem njegovo veliko ljubezen do matere in navezanost nanjo. Ko je dvakrat služboval v Črnomlju zaradi svojega položaja ni iskal prijateljskih stikov. "Edina oseba v Črnomlju , ki jo je zares spoštoval in ljubil, je bila njegova mati, preprosta, kmečka, globoko verna in ne več mlada ženica ... Njegova ljuba mati pa je umrla. Gospod Matija se je udeležil pogrebnega sprevoda, bil v cerkvi pri liberi, šel z nami do groba. Tam se je obrnil in šel stran." Ko ga je župnik vprašal, kaj se je zgodilo, mu je odgovoril: "Tega jaz ne bi mogel prenesti, da bi gledal, kako mojo mamo v grob položijo in z zemljo zasujejo."

(obletnica meseca 06_2010)

* 29. junij 1900, Lyon, Francija, † 31. julij 1944, v bližini otoka Île de Riou pri Marseilleu

Izginil je kot Mali princ

Zadnji dan julija bo minilo 56 let, odkar je med izvidniškim po­letom nad južno Francijo skrivnostno izginil "pilot-pesnik" An­toine da Saint-Exupery. Ni se vrnil v bazo na Korziki. Domnevajo, da so njegovo letalo sestrelili Nemci, vendar doslej razbitin ni­so našli nikjer. Njegova mama Marija je bila prepričana, da je Antoine preprosto izginil in se umaknil v kakšen samostan... Ob vsem tem zvenijo kot nekakšna preroška napoved besede Malega princa, glavne osebe njegove najbolj znamenite knjige: ko se od pisatelja sredi saharske puščave poslavlja, pravi: "Zdelo se bo, da sem mrtev, toda to bo samo videz..."

Antoine de Saint-Exupery dejansko ni mrtev. Ob stoletnici roj­stva ga Francija časti bolj kot junaškega bojnega pilota, po vsem svetu pa je znan predvsem kot "oče" Malega princa. Ta knjižica, ki je prvič izšla leta 1943 in jo je pisatelj sam ilustriral z okornimi, toda nadvse prisrčnimi risbami, je bila doslej prevede­na v 110 jezikov in je najbolj prodana francoska knjiga na svetu. Mali princ je razveseljeval že številne rodove otrok, vendar to ni "pravljica" - besedilo govori o odnosu med pisateljem in njegovo ženo. Ona je tista vrtnica, za katero se Mali princ čuti odgovor­nega. Osrednje sporočilo te knjižice najdemo v pogovoru med Malim princem in lisico. Kako priti do sreče, po kateri hrepenimo? "Po­slušaj mojo skrivnost," pravi lisica. "Zelo preprosta je: kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno..."

Rodil se je 29. junija 1900 v Lyonu kot tretji od petih otrok obubožane plemiške družine (od nekdanjega bogastva in slave je ostal edinole naslov "de"). Ko mu je bilo štiri leta, je umrl oče in Antoine je našel zavetje v gradu svoje babice po materini stra­ni. Bil je nenavaden otrok: bolj kot igrače ga je privlačila teh­nika. Ko mu je bilo devet let, se je družina preselila v Le Mans in Antoine je začel hoditi v šolo v tamkajšnji jezuitski gimnazi­ji. Na skrivaj je zahajal na bližnji travnik, kjer so bila letala, in pri dvanajstih letih je nekega pilota preprosil, da ga je vzel v letalo. Deček je bil očaran in "zasvojen": pred seboj je videl edino možno pot - postal bom pilot! Šolanje je nadaljeval pri re­dovnikih maristih v švicarskem Fribourgu. Po maturi se je na ma­terino željo vpisal na pomorsko šolo v Parizu. Toda bil je zelo nereden študent in presedlal je na arhitekturo, s srcem pa je bil pri letalstvu. Opravil je zasebni letalski tečaj in leta 1921 op­ravil izpit za civilnega pilota. Rad bi postal vojaški pilot, to­da temu se je uprla družina dekleta, s katero je Antoine hodil (samo nekaj mesecev!). Spomladi 1927 so se njegove želje vsaj de­loma uresničile: dobil je službo civilnega pilota. Najprej je pre­važal pošto na progah Toulouse-Casablanca in Dakar-Casablanca, nato pa postal ravnatelj poštnega letališča Cap Juby sredi maro­ške puščave. V tem času je že pisal: leta 1926 je izšla njegova prva novela Letalec, dve leti kasneje pa novela Južni kurir. Ko je opravil izpit za letalca na dolgih progah, je leta 1929 dobil službo pri letalski družbi v Argentini. Vzburljiva doživetja v tej službi je popisal v knjigi Nočni polet (1930). Leta 1930 se je poročil s Consuelo Suncin, vdovo po argentinskem častniku. Ta živahna ženska je bila njegova "vrtnica", kateri je posvetil svo­jega Malega princa, ki ga je napisal v New Yorku leta 1942 na podlagi doživetij v saharski puščavi. Ko je bila leta 1933 usta­novljena letalska družba Air-France, so Saint-Exuperyja povabili za vodjo propagandnega oddelka in kot tak je veliko potoval po svetu. Leta 1938 je strmoglavilo njegovo letalo nad Guatemalo in Antoine je čudežno ostal živ. Ko se je zdravil, je uredil svoje zapiske in jih izdal v knjigi Veter, pesek in zvezde (1939). Ko so maja 1940 Francijo zasedli Nemci, se je Saint-Exupery za nekaj časa umaknil v ZDA in od tam po radijskih valovih svoje rojake pozval k skupnemu boju zoper nacizem. Vrnil se je v domovino, da ji služi kot bojni pilot. Leta 1943 je izšel njegov Mali princ, 31. julija 1944 pa je njegov "oče" opravil svoj zadnji polet.

(pričevanje 08_2000)

* 6. januar 1903, Jeranovo pri Kamniku, † 24. junij 1987, Kamnik.

Dar svetih Treh kraljev

Družini kmeta in mlinarja na Jeranovem pri Kamniku so ga 'darovali' sveti Trije kralji: rodil se je na njihov praznik, 6. januarja 1903, in ime je dobil po drugem od treh modrih, ki so se prišli poklonit Jezusu. Rojstni kraj ga je s svojo slikovito okolico zaznamoval za vse življenje in ostal mu je zvest do zadnjih dni. Svet podob, v katere se je zagledal kot otrok, je nosil vedno s seboj in ga je navdihoval pri njegovem ustvarjanju. Prve korake v svet likovne umetnosti je naredil v Kamniku, šolanje je nadaljeval v Ljubljani, nato v Zagrebu, nekaj časa na Dunaju in nazadnje na grafični specialki v Pragi. Praga je pomenila zanj več kot zaključek študija in potrditev njegove usposobljenosti za slikarja in grafika. Praga je v njem prebudila in izoblikovala vse talente, ki so brsteli v mladem kmečkem fantu. Po diplomi je prišel v Ljubljano, kjer je odprl Umetniški salon Miha Maleš, nekaj časa je poučeval na gimnaziji, nato pa živel in delal kot svobodni umetnik.

Delal je veliko in z veseljem. Leta 1928 je ustanovil skupino Četrta generacija. Mladi umetniki Miha Maleš, Mira Pregelj, Olaf Globočnik, France Pavlovec, Janez Mežan in Nikolaj Pirnat so ustvarjali brez skupnega programa, edina vez med njimi je bila mladost in skupen študij. Med vsemi člani skupine je bil Maleš najbolj vsestranski: bil je odličen grafik in ilustrator, deloval pa je tudi kot založnik, pisec, ustanovitelj in urednik edine tedanje likovne revije Umetnost. Ustanovil je svojo Bibliofilsko založbo v Ljubljani in pri njej je izdal več grafičnih map in knjig, opremljenih s svojimi deli in z deli drugih umetnikov. Najbolj odmevna je bila Rdeče lučke ali risbe o ljubezni leta 1929. Prešernov Sonetni venec je ilustriral s tridesetimi zgovornimi linorezi (1937, 1959).

Umetniški navdih iz ljudske ustvarjalnosti

»Maleš se je posvetil umetnosti pod vtisom ljudske ustvarjalnosti in vesnanov,« je zapisal umetnostni zgodovinar Milček Komelj.

Vesnani so bili slovenski slikarji, grafiki in ilustratorji, ki so leta 1903 na Dunaju ustanovili umetniški klub Vesna in se programsko zavzeli za ohranjevanje preprostim ljudem dostopne umetnosti. Maleš in umetniki njegove Četrte generacije so odklonili avantgardistično umetnost in se vračali k realnejšim podobam in h kmečkim motivom, ki so bili simbol slovenstva. Maleš je to nosil v srcu vse od svojega otroštva.

To je izpovedoval v svojih grafičnih delih, ki kažejo njegovo sorodnost s francoskim umetnikom Henrijem Matissom. Njegove priljubljene tehnike so bile lesorez, linorez, litografija in monotipija. Prvo njegovo večje grafično delo so bili portreti zaslužnih Slovencev od 15. stoletja dalje, ki so izšli v knjigi Slavni Slovenci (1938) in kot razglednice. Študij in poglabljanje v religiozno umetnost pa tudi ne prav lahko gmotno stanje sta ga spodbudila, da je leta 1931 sprejel naročilo za poslikavo cerkve v Cirkvenici na Hrvaškem, naslednje leto pa še v Vočinu. V obeh primerih je šlo za poslikavo starejših cerkva, tudi spominsko pomembnih. Oba cerkvena prostora sta z Maleševimi freskami postala svečano vesela. Leta 1931 začne nastajati Maleševa znamenita serija Tivolijev, ki so "prepesnjena narava, ujeta v razpoloženje vseh letnih časov, različnih dnevnih časov" (Marko Lesar). Naslikal je tudi veliko avtoportretov. Veliko je potoval po Evropi ter bil je seznanjen z vsemi novostmi na področju grafike in slikarstva. Spremljal je delo svojih sošolcev, prijateljev in znancev in kot zbiratelj je ohranil veliko del svoje generacije.

Svoja dela je podaril domačemu mestu

Po drugi svetovni vojni je bil Miha Maleš dozorel umetnik, priznan grafik in slikar. Leta 1977 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, vendar je bil nekoliko odrinjen od nove akademije in revij. V njegovih risbah, grafikah in slikah iz tega obdobja se oglašajo tragični toni. V slikah je izginila igrivost, v grafikah veselost, postal je resen in strog. Skupaj z ženo Olgo sta ustvarila eno največjih umetniških zbirk v Sloveniji.

Leta 1979, ob 750. obletnici prve omembe kamniških meščanov v pisnih virih, je umetnik svojemu domačemu mestu Kamniku podaril 2634 likovnih del iz vseh obdobij svojega ustvarjanja. Za njihovo predstavitev je bila obnovljena stara meščanska hiša s konca 18. stoletja na Glavnem trgu v Kamniku. Tako se je rodila Galerija Mihe Maleša. Galerijski program sestavljajo stalne in občasne razstave umetnosti 20. stoletja. Te dopolnjujejo s pregledi življenja in dela Mihe Maleša, njegovih sodobnikov, sopotnikov in prijateljev. Leta 1980 je bila v obnovljenih prostorih galerije predstavljena prva razstava o življenju in delu umetnika. Galerija redno pripravlja manjše preglede njegove ustvarjalnosti in del iz njegove zbirke. Leta 1987 so pripravili razstavo Miha Maleš – slikar in izdali pregledno monografijo z enakim naslovom. Razstavo o slikarskem opusu Mihe Maleša so načrtovali skupaj z umetnikom ob njegovi 85-letnici, ki pa je ni dočakal, kajti njegovo ustvarjalno življenje se je 24. junija 1987 izteklo.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2013) 1, str. 48.

* 3. januar 1899 Nantes (FRA); 25. junij 1999 Meudon (FRA)

Njegovo življenje se je pri­čelo 3. januarja 1899 v mestu Nantes v "katoliški" francoski pokraji­ni Bretanji. Njegova mati, pripoveduje, je častila Boga in oboževala kraljevino, zaničevala pa republiko, ki jo je imenovala "surovino". Bila pa je tako odprtega duha, da je ljubila svojega moža, lesnega trgovca, ki je bil po prepričanju socialist in republikanec. Georges se je dvanajst let šolal v zavodih, ki so jih vodili duhovniki, in bil deležen stroge janzenistične vzgoje. Ko je prišel v zrela leta, se je te dediščine iz mladosti uspešno rešil. Pri tem so mu veliko pomagali stiki z dominikanci, ki so bili v Franciji že več desetletij pred koncilom znanilci "binkoštnega vetra", s katerim je hotel vesoljno katoliško Cerkev "prezračiti" papež Janez XXIII., ki je pred štiridesetimi leti, januarja 1959, napovedal drugi vatikanski koncil.

Domi­nikanci so bili prepričani, da je v današnjem svetu evangelij mogoče uspešno oznanjati s sredstvi javnega obveščanja. Takrat je bilo naj­mogočnejše sredstvo tisk. Zavzeti Georges Hourdin, ki je v ta svet vstopil leta 1927 in mu je ostal zvest vse do danes, je leta 1938 prišel v uredništvo lista Temps present (Sedanji čas), pri katerem so sodelovala slavna imena, kot pisatelj Francois Mauriac, filozofa Jac­ques Maritain in Gabriel Marcel ter dominikanska teologa Congar in Chenu. Drugo svetovno vojno je preživel kot ujetnik v Nemčiji. Že tam je sanjal o krščanski ilustrirani družinski reviji, ki bi pisala o vsem, seveda predvsem o življenju Cerkve kot oznanje­valke evangelija. Sklenil je, da se bo boril za to, da Cerkev postane bolj evangeljska, bolj odprta, bolj privlačna. Tako se je 8. julija 1945 rodil tednik La Vie catholique illustre, današnji La Vie. Usta­novitelj in urednik Georges Hourdin je k sodelovanju pritegnil domi­nikance in laike z željo, da bi ta tednik Francozom oznanjal "odprto krščanstvo". Iz zdravih korenin je tednik zrasel v mogočno drevo. Ured­nik Hourdin je bil ves srečen, ko je spremljal delo drugega vatikan­skega koncila, ki je potrjeval njegovo gledanje na vero in Cerkev v sedanjem svetu. Papeža Janeza XXIII., ki je koncil sklical, je poznal iz časov, ko je bil ta papeški nuncij v Parizu. Tudi s Pavlom VI. ga je vezalo iskreno prijateljstvo.

Ob tedniku La Vie je zrasla trdna založniška hiša, ki danes izdaja več kot dvajset časopisov in revij ter številne knjige. Georges Hour­din jih je napisal okoli štirideset, eno za svojo stoletnico. Pred dvemi leti je nerodno padel in zdaj mora biti v naslanjaču na kolesih. Kljub temu je še vedno delaven. Njegovo sporočilo prihodnjim rodovom se glasi: "Če bi bilo treba za tretje tisočletje ohraniti eno samo za­poved evangelija, bi se ta glasila: 'Ljubite se med seboj!'"

(pričevanje 02_1999)

LETA 1874 ROJEN JANKO MLAKAR

DUHOVNIK, PLANINSKI IN HUMORISTIČNI PISATELJ († 1953)

Priljubljeni planinski pisatelj Janko Mlakar, duhovnik in profesor verouka, spada med redke slovenske humoristične pisce. Sam se je imel za 'jako resnega' človeka. "Vesel sem v družbi, šaljiv v predavanjih zgolj iz ljubezni do bližnjega," je zapisal. Znamenit je njegov lik Trebušnika. Njegovo življenjsko potovanje, ki je trajalo devetinsedemdeset let, se je pričelo v Železnikih.

... več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 08_2003

nekaj njegovih misli:

• "Ker zagrešim v spisih in predavanjih tu in tam kakšno šaljivo, sem med mnogimi na glasu, da sem vesel človek, ki rad sebe in druge za­bava. Pa ni tako. Prav nasprotno je res. Jaz sem jako resen človek in se nagibljem celo k sentimentalnosti in melanholiji... Vesel sem v družbi, šaljiv v predavanjih zgolj iz ljubezni do bližnjega. Ljudje bi radi slišali kaj veselega in kratkočasnega, jaz pa jim ustrežem, ker jim ne morem odreči. Sploh pa sem navajen delati tako, kakor drugi hočejo." (Moje življenje)
  
• Vesel sem v družbi, šaljiv v predavanjih in spisih zgolj iz ljubezni do bližnjega. Ljudje bi radi slišali kaj veselega in kratkočasnega in jaz jim ustrežem, ker jim ne morem odreči.
  
• Mladina je silno občutljiva za krivice, resnične ali namišljene, ki se v njej god<130>; za krivico, ki jo sama dela drugim, ima pa zelo trdo kožo.

LETA 1889 ROJEN ALOJZIJ TOME

DUHOVNIK, KATEHET († 1970)

Ljubljančan Alojzij Tome je po gimnazijski maturi najprej študiral pravo na Dunaju, nato pa bogoslovje. Po mašniškem posvečenju je bil nekaj let kaplan, od 1920 do 1929 pa katehet pri uršulinkah v Škofji Loki. Po specializaciji v zavodu za gluho mladino v Münchnu je postal katehet na Državnem zavodu za gluhoneme v Ljubljani in občasno učil bogoslovce ravnanja z gluhimi. Pripravil je dva molitvenika za gluhoneme in Katekizem za gluhoneme (1939). Njegovi gluhi otroci so vsako leto 4. maja praznovali obhajilno slavje.

LETA 1895 UMRL ANDREJ PRAPROTNIK

UČITELJ, PESNIK, PISATELJ IN UREDNIK (* 1827)

"Vsaki slovenski učitelj je sejavec, kteri seje seme narodne omike in skerbi za to, da se to seme ukorenini, raste, razširja in rodi najlepšega sadu za družino, srenjo, narod, Cerkev in deržavo." Tako je dejal na prvem splošnem zboru slovenskih učiteljev v Ljubljani 24. septembra 1872 Andrej Praprotnik, šolnik, pisatelj in pesnik. Na njegovi rojstni hiši v Podbrezjah na Gorenjskem je spominska plošča, na kateri je zapisano, da je bil “prvak slovenskih učiteljev”. Bil je predsednik Slovenskega učiteljskega društva in urednik in glavni pisec šolskega časnika Učiteljski Tovarš. Njegovo poklicno geslo je bilo: “Prva skrb mi je mladina, ravno tako domovina.” Iz njegovega vernega srca so privrele številne nabožne pesmi, ki jih pojemo še danes (Glej, zvezdice božje, S skupno pesmijo prosimo, Marija, Mati ljubljena …)

več:
S. Čuk, Andrej Praprotnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (1995), 28-29.

njegovi verzi:

• Marija, o sladko ime, / v bridkosti nade žar! / Ozdravljaš žalostno srce, / razveseliš vsekdar. / Zatorej ne prenehamo / in vedno k tebi kličemo: / Marija, varuj nas!
  
• O srečne dušice, ki njega dobe, / z nebeško tolažbo jim polni srce; / le k njemu hitimo, saj rad nas ima, / zaupno odkrijmo mu rane srca!
  
• Zapoj veselo, o kristjan, / veselja tvojega je dan! / Kot Kristusovi srečni bratje / odrešeni smo božji svatje.
  
• Ni treba groba več se bati, / ne bo na veke grudil nas, / Gospod bo zopet v luči zlati / častitljivo obudil nas. / Zato raduje se srce, / zato se hvalnice glase.
  
• Češčena si, Marija ti, / naj se glasi do konca dni! / Naj vedno sliši se zvonjenje / Mariji v čast in počeščenje; / nebo in zemlja naj glasi: / Češčena si, Marija ti!
  
• Blagoslovi, Oče mili, / našega življenja dni, / naj tvoj Sin se nas usmili, / da pravično vsak živi.

LETA 1905 ROJENA SILVA TRDINA

LIT. ZGODOVINARKA, ZNANSTVENICA, PISATELJICA, PEDAGOGINJA, PREVAJALKA, UREDNICA († 1991)

Nečakinja Janeza Trdine, literarna zgodovinarka, znanstvenica, pisateljica, pedagoginja, prevajalka, urednica ... Poučevala italijanščino na poljanski gimnaziji, potem na učiteljišču oz. na pedagoški gimnaziji do upokojitve leta 1968. Prevajala je iz češčine in italijanščine. Tudi po upokojitvi je ostala zelo aktivna in še naprej poučevala italijanščino na Teološki fakulteti in na poljanski gimnaziji. Že med vojno je napisala tri učbenike italijanskega jezika Libro italiano in pred upokojitvijo še Parliamo italiano (1965). Manjše skupine mladih je tudi kot upokojenka poučevala italijanščino kar na domu. Najbolj je poznana po učbeniku in antologiji - književni teoriji Besedna umetnost.

njena misel:

• Pametno molčanje zahteva več pameti kot pametno govorjenje. Kdor hoče dobro govoriti, se mora naučiti dobro molčati.

LETA 2009 UMRLA RADOSLAVA (RADA) PREMRL PAHOR

KULTURNA DELAVKA, SESTRA J. PREMRLA- VOJKA in ŽENA B. PAHORJA (* 1921)

Rodila se je v Šembidu (Podnanosu) pri Vipavi v ugledni družini. Njen stric je bil duhovnik in glasbenik Stanko Premrl, skladatelj slovenske himne. Po vojni se je zaposlila v Trstu, kjer je spoznala pisatelja Borisa Pahorja in se z njim poročila (1951). V njegovi reviji Zaliv (1966–1972) je objavljala spomine na družino in brata Janka pod naslovom Moj brat Janko-Vojko. Umrla je leta 2009. Boris Pahor, ki je v 109. letu umrl 30. maja 2022, je njej v čast in zahvalo posvetil Knjigo o Radi (2012).

LETA 1940 UMRL MATIJA MALEŠIČ

PISATELJ IN PRAVNIK (* 1891)

"Ceste, pota, steze, ki peljete v Črnomelj! ... Tam moli moja mati vsak dan zame, ki sem po svetu. Moli, da bi bil dober in čist, kakor sem bil tedaj, ko me je pokropila z blagoslovljeno vodo, me pokrižala in spremila k sprejemnemu izpitu v gimnazijo. Moli, da bi nikdar nikomur ničesar zlega ne napravil, da bi bil dober z vsemi ljudmi in vsi ljudje z mano. Moli, da bi mislil vsak dan na življenje na onem svetu. Kdor misli nanj in se pripravlja nanj, se ga ne boji, tako pravi moja mati, pri kateri je dobro biti." Te misli je v črtici Črnomelj, objavljeni leta 1928 v reviji Dom in svet, zapisal pozabljeni in zamolčani belokranjski pisatelj Matija Malešič, ki je bil vse življenje močno navezan na svojo mater. Veliko je objavljal v raznih revijah, nekaj njegovih povesti je izšlo pri Mohorjevi družbi, zato se njegov rojak Vinko Beličič, pesnik in pisatelj upravičeno čudi, da ni predstavljen v obnovljeni izdaji leksikona Slovenska književnost (1996), v katerega so avtorji "sprejeli celo vrsto imen, ki so se pojavila po letu 1945, četudi z eno samo pesniško ali prozno zbirko".

... več o njem v rubriki obletnica meseca 06_2010

Neznani pisec spominskega članka v spomin na Matija Malešiča v Koledarju 1941 celjske Mohorjeve družbe je zapisal: "Iskren človek brez sleherne zahrbtne misli in dobrega, sočutnega srca je bil rajni glavar. Otroško preprost je bil že kot dijak, mehka belokranjska duša, in tak je ostal vse življenje ... Latinski pregovor pravi: 'Honores mutant mores' (Časti menjajo nravi), to bi se reklo: čim bolj kdo napreduje, bolj je vzvišen. Prav tega pa pri njem nisi našel niti trohice. Njegov značaj je bil preprost, odkrit, otroško dober in sočuten. Zato so ga tudi povsod hitro vzljubili. Radi so ga imeli šolski tovariši, ljubili so ga uradniki, z zaupanjem so se mu bližali ljudje kot glavarju, bil je sonce svoji ljubljeni družini. Ker je bil Bogu zvest vse dni svojega življenja in je svojo vero vanj možato izpovedoval brez strahu pred ljudmi, zato je bil tudi zvest svojemu narodu in izvrsten uradnik svoji domovini."

LETA 1945 UMRL NARTE VELIKONJA

PISATELJ IN KULTURNI DELAVEC (* 1891)

Slovenski pisatelj z Dola pri Otlici, na planoti nad Vipavsko dolino je bil po vojni obtožen kolaboracije in bil pred sodiščem obsojen na smrt in ustreljen. Njegovo književno delo je bilo v javnosti prepovedano; o njem so pisali in njegove knjige tiskali v zdomstvu. Snov je zajemal predvsem iz rodnega okolja, z jasnimi potezami je slikal kmeta, bajtarja in delavca v boju za preživetje težavnih gospodarskih in političnih razmer, zajemal prvinskost kmečkega življenja in se osredotočal na psihološko doživljanje posameznika. Bralci so najbolje sprejeli povest Višarska polena; prav tako povest Besede; v knjigi Naš pes je zbral vesele zgodbe iz svojega otroštva. Humoristične zgodbice je zbral v knjigah Pod drobnogledom in Zbiralna leča.

... več o njem preberite v obletnici meseca 06_1991

misel:

• Smrt ne potrka, da bi pogledal pri ključavnici in ji rekel: "Zunaj ostani!" O, ne! Ta bi bila lepa! Kajne, bi rekel: "Zunaj ostani!" Smrt pride neslišno in položi roko na tvoje srce kakor na nihalo, pa se ustavi. Ura se ustavi. Kaj pa duša?

LETA 1958 UMRL FRANČIŠEK JERE

DUHOVNIK, PREVAJALEC SVETEGA PISMA (* 1881)

Po študiju klasične filologije na Dunaju (1911) je postal profesor na klasični gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano, leta 1933 je bil imenovan za honorarnega predavatelja latinščine in grščine na Teološki fakulteti. Kot strokovnjak v klasičnih jezikih je (z Gregorijem Pečjakom in Andrejem Snojem) prevajal Sveto pismo nove zaveze (1925, 1939) ter grške cerkvene očete. V zbirki Življenje svetnikov, ki jo je izdajala Mohorjeva družba (1917–1940) je sodeloval z življenjepisi mnogih svetnikov.

LETA 1966 PODPISAN BEOGRAJSKI PROTOKOL

SPORAZUM MED VATIKANOM IN JUGOSLAVIJO

Načelo ‘ločitev Cerkve in države’ je Cerkvi na Slovenskem odrekalo pravico do nastopa v javnosti. Po kritičnem obdobju (1948-1953) so nastopilo leta iskanja koeksistence, sožitja (1953-1966), kar je pripravljalo pot ‘beograjskemu protokolu’, posebnemu sporazumu med Cerkvijo in državo pri nas, ki je bil podpisan 25. junija 1966. Država priznava Cerkvi ‘pravico javnosti’, za Cerkev pa je protokol na liniji koncila, ki je uzakonil dialog Cerkve s svetom, ki mu je pripravljena služiti.

LETA 1991 SPREJETA DEKLARACIJA O NEODVISNOSTI SLOVENIJE

DAN DRŽAVNOSTI

25. junija 1991 je slovenski parlament sprejel Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, ki podrobneje pojasnjuje odločitev za samostojno in neodvisno državo ter opredeljuje nadaljnje ravnanje Republike Slovenije po osamosvojitvi. Z njim je Slovenija razglasila neodvisnost in prevzela pristojnosti SFRJ na ozemlju Slovenije, priznala obstoječe meje SR Slovenije kot državne meje, zagotovila varstvo človekovih pravic vsem državljanom, pripadnikom manjšin pa tudi posebno varstvo, kot sledi iz meddržavnih pogodb. V spomin na ta dan, ko je Slovenija tudi formalno postala neodvisna praznujemo Dan državnosti.

LETA 1999 UMRL GEORGES HOURDIN

STOLETNI ČASNIKAR, UREDNIK, PISATELJ (* 1899)

Ob stoletnici rojstva, 3. januarja 1999, je Georges Hourdin, ustano­vitelj in dolgoletni urednik francoskega katoliškega tednika La Vie, izdal knjigo Stari mož in življenje. V njej "dekan" francoskih in ev­ropskih časnikarjev z neverjetno svežino opisuje svoj duhovni razvoj. "Na večer svojega življenja skušam poiskati neko povezavo med različ­nimi pogledi na svet, na različne smisle, ki jih je mogoče dati živ­ljenju," je zapisal v tej svoji knjigi.

... več o njem preberite v pričevanju 02_1999

nekaj njegovih misli:

• Sreča nikoli ni popolna. To, kar nam dviga telo in duha, to, kar traja toliko kot mi - se pravi, ne dolgo - ni sreča, temveč silo­vito zadovoljstvo nad življenjem; to je radost, da smo na svetu in da čutimo lakoto po vsem.
  
• Naša vera se utelesi na različne načine v skladu z značajem, z okoljem, z dobo. Avantura naše generacije? Od podeljene vere je pre­šla k doživeti; od podedovane k osebno sprejeti; od spoštljive k za­upni; od osebne k občestveni; od metafizičnega krščanstva h krščan­stvu, ki se uresničuje sredi sveta.
  
• Z nevernim me povezujejo vse lepote sveta, radosti ljubezni, zadovoljstvo dobro opravljenega dela, prizadevanje za pravičnost, že­lja po spremenitvi življenja. Lahko se z njim veselim in ga razumem.
  
• Knjige sem vzljubil pri sedmih letih in jih nikoli nisem za­pustil... Branje me nikdar ni razočaralo. Potolažilo me je v vseh mojih težavah in nadlogah. Nudilo mi je trdne temelje znanja. Pomiri­lo me je, ko me je obšla jeza ali so me zajeli viharji.
  
• Vera dobi svoj polni smisel, če imamo pred očmi dejstvo, da je sporočilo Svetega pisma sporočilo svobode, in predvsem da to trdno verujemo. Kristus se je svobodno odločil, da umre iz ljubezni do greš­nikov. Bog Stvarnik je sklenil ustvariti človeka, ki bo svoboden in odgovoren.
  
• Vse življenje me je bolela in vznemirjala brezbriž­nost ljudskih množic do Cerkve. Vzrok temu, da se že več stoletij to­liko ljudi oddaljuje od vere in Cerkve, je treba iskati v tem, da kristjani niso znali pravočasno razumeti in sprejeti velikih tokov misli in delovanja, ki izražajo njihove človeške upe v boljši svet.

LETA 2014 UMRL VIKTOR BLAŽIČ

ČASNIKAR, ESEJIST, BOREC ZA DEMOKRATIČNO DRUŽBO

Luč sveta je zagledal 19. julija 1928 v Smolenji vasi pri Novem mestu. Med vojno je zbiral novice za partizanske in zavezniške radijske postaje, po vojni je nadaljeval šolanje na učiteljišču v Ljubljani, kjer se je vključil v krog kritičnih pisateljev. Zaradi sodelovanja z Edvardom Kocbekom leta 1975 ob objavi intervjuja, v katerem je razkril povojne poboje, je bil obsojen na dve leti, nato pa petnajst mesecev zapora. Leta 1988 se je pridružil odboru za varstvo človekovih pravic in bil med ustanovitelji slovenskega krščanskega socialnega gibanja.

iskalec in zbiralec Marko Čuk