Med moškimi imeni v Sloveniji je ime Igor na 27. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo 1. 1. 2012 z imenom Igor poimenovanih 8451 (1971: 5059; 1980: 7455; 1994: 8493) prebivalcev Slovenije. Ti so bili po regijah razporejeni takole: v osrednjeslovenski 2464, v podravski 1243, v gorenjski 868, v savinjski 776, v obalno-kraški 664, v jugovzhodni Sloveniji 625, v goriški 547, v pomurski 316, v spodnjeposavski 258, v notranjsko-kraški 211, v zasavski 163. Podatki o vseh zdaj živih Igorjih (tj. na dan 1. 1. 2012) po obdobjih od obdobja do 1930 (od takrat jih je bilo še 14) pa kažejo, da jih je večina iz štirih obdobij od 1951 do 1990, tj. skupaj 7795.Veliko popularnost imena Igor v omenjenih obdobjih potrjuje tudi njegova uvrstitev med prvih 15 moških imen po letu rojstva (gl. CRP 31. 12. 1994): leta 1970 – 10. mesto pred imeni Marjan, Franc, Bojan, Boštjan, Anton. Različice imena Igor so zelo redke: Igo (2012: 5), Igorij, Igorijan, Igor Ingvar, Ingemar, Ingmar, Ingo (2012: 12), Ingor, Ingvi.

God:

• 5. junij

Ime Igor izhaja iz ruskega imena Igorь. To je znano že v staroruskem jeziku, npr. v Povesti vremennyh let v 11. stoletju. Staroruska oblika je tudi In(ъ)gvarr, v grščini Íggōr. Staroruski obliki Igorь in In(ъ)gvarr izhajata iz staroskandinavskega imena Ingvarr. To je zloženo iz imena germanskega plemenskega boga Ingwio in starovisokonemškega wāra 'obramba, varstvo'. Švedi imajo ime Ingvar, skrajšano Ivar. Ime Ingwio kot prvo sestavino vsebujejo nemška imena Ingfried, Ingmar, Ingo, Ingobert, Ingolf, Ingomar, Ingram in švedsko Ingemar. Ime Ingwar razlagajo tudi iz starovisokonemškega poimenovanja germanskega plemenskega boga Ingi, Ingwio in sestavine heri 'vojska'. Sestavino Ingi, Ingwio ima v svoji sestavi tudi nemško žensko ime Ingrid, ki ji je dodano starovisokonemško fridr 'lep' ali rid 'jahačka'. Ime Ingrid – tako se je 1. 1. 2012 imenovalo 799 prebivalk Slovenije – je bilo iz nemščine sprejeto v slovenščino. Ukrajinske oblike imena Igor so Igorok, Igoročok, Igor'ok, Igor'očok, skrajšane Gorik, Gorja, Garik. Imenoslovec Mate Šimundić (Rječnik osobnih imena, 146) za ime Igor omenja skrajšane oblike Iga, Igo, Igač, Igas in tudi ženske oblike tega imena Igora, Igorica, Igorka, Iga, Igana, Igica. Ime Igo je lahko tudi skrajšana oblika imena Ignac.

Igor je bilo ime več kijevskih knezov. V koledarju je 5. junija Igor, kijevski knez, pranečak sv. Vladimirja, prvega krščanskega vladarja v Kijevu († 1147). Znan je tudi Igor Svjatoslavič, novgorodsko-severski knez (1151–1202). Njegovemu pohodu na Polovce (tj. azijsko ljudstvo, ki ga pri nas imenujemo Kumani) leta 1185 je posvečena herojska pesnitev Slovo o polku Igoreve. Njen avtor ni poznan, domnevajo pa, da je bil to nekdo iz knežjega spremstva kijevskega kneza Svjatoslava. Osrednja vsebina pesnitve so Svjatoslavove sanje, iz katerih je razvidno tudi osnovno sporočilo tega dela: nujnost enotnosti knezov pod vodstvom Kijeva. Motivi Slova o polku Igoreve so bili osnova za opero Knez Igor skladatelja Aleksandra Porfireviča Borodina.

V agronomiji je igor poimenovanje za 'krompir domače sorte z belkastim mesom, odporen zlasti proti krompirjevi plesni'.

Med pri nas najbolj znanimi starejšimi Igorji je bil Igor Torkar, ki je psevdonim pesnika, pisatelja in oporečnika Borisa Fakina (*13. oktobra 1913 – †1. janaurja 2004). Njegovo najbolj znano pripovedno delo je Umiranje na obroke, ki je tudi zgodba njegovega življenja. Med mnogimi ruskimi nosilci imena Igor je tudi Igor Fjodorovič Stravinski (*1882 – †1971), ruski skladatelj.

Pogovor s pevcem dunajske opere ob izidu njegove knjige

»Preizkušnja je zato, da človek v njej zori«

Najprej bi rad povedal, da je v naslovu moje knjige veliko simbolov. Tu so zaobseženi vsi nastopi na svetovnih odrih, radijski in televizijski nastopi, ki jih je nešteto. Knjiga bi upravičeno nosila naslov Tisoč in več večerov. Prepričan sem, da se je v več kot petdesetih letih mojega odrskega udejstvovanja in koncertnega delovanja tega nabralo še veliko več. V knjigo je dokaj izčrpno vtkano moje otroštvo. Takrat je pri nas doma vladala popolna revščina. Vendar pa revščina ni bila za tisti čas nič izrednega. Rojen sem bil leta,1910, svetovna vojna se je bližala, na obzorju so bili še hujši časi. Trpeli so predvsem naši starši z dvanajstimi otroki, kolikor nas je bilo v družini. Sam se večkrat sprašujem, kako sov nas starši uspeli obdržati pri življenju. Nekaj jih je umrlo kmalu po rojstvu.

- Kateri ste bili vi po vrsti?

Bil sem tretji, sem pa najstarejši živeči član naše družine, saj sta starejša dva brata umrla kmalu po rojstvu, za menoj je bila sestra, ki je umrla pred tremi leti, potem še en brat, ki je umrl pri sedemnajstih letih, imel je tetanus in temu tedaj ni bilo pomoči. Jaz sem živel z vsemi brati in sestrami za menoj, borno, skromno. Niti se nismo preveč pritoževali, človek se svojega položaja niti ne zaveda, hudega ne občuti tako močno, važna mu je le skorjica kruha za preživetje. Po njivah smo paberkovali, če je kaj ostalo. Stradanje je bila glavna rdeča nit moje mladosti. S šestimi leti sem šel v ljudsko šolo, prav takrat pa je umrl avstroogrski cesar Franc Jožef. Živo se spominjam, kako smo se tedaj otroci igrali ob vodi in slišali zvonjenje sredi popoldneva. Kmalu zatem je prišel veliki preobrat (leta 1918), konec vojne, peli so pesmi (dobro se spomnim pesmi Lepa naša domovina), hodili po Kropi z rdeče-plavo- belimi zastavami. V šoli so zamenjali slike nad tablo in odslej je visela slika kralja Petra Karadžordževiča. Otroci smo skušali razumeti, da so nastopili novi časi, spet smo peli novo himno, katere začetka se ne spominjam več dobro. Spominjam pa se, kako rad sem pel v cerkvi, pravzaprav je vse moje življenje odkar se spominjam, nekako povezano s petjem.

- Ste osnovno šolo končali v domačem kraju?

Takrat je bila osnovna (ljudska) šola trirazredna, s pododdelki. Tako je bilo praktično šest razredov. Kdor je izdelal, je šel naslednje šolsko leto v pododdelek itd., kdor pa ni izdelal, pa je seveda ostal v istem. Ko sem končal šest razredov, sem bil pred odločitvijo, kam naj grem. Nadaljnjega šolanja ni bilo in domači so me dali na Bled k župniku za hlapčka. Tam sem bil dobro leto dni. Župnik na Bledu je bil brat kroparskega. Tako je naš župnik mojemu očetu nasvetoval, naj me da v župnišče na Bledu, da bodo tako pri hiši ena usta manj. To je očetu ugajalo in postal sem hlapec. Opraviti sem imel s kravami, spal sem v hlevu na stari vojaški postelji s koruzno slamnjačo. Marsikdo mi tega ne verjame, vendar tako je bilo.

- Starši so delali v žebljarni?

Da, v vigenjcih, kjer je potekalo skoraj vse življenje Kroparjev. Potok je poganjal kolesa, ki so polnila mehove, s pomočjo katerih so razpihovali ogenj za obdelavo železa, ki so ga razžarjali sproti. Pozneje so uvedli tudi stroje. Spominjam se, da je bil moj oče eden prvih, ki je delal že ob stroju. Ko sem bil star štirinajst let in sem se moral odločiti, kako si bom uredil življenje, se ni nasmihalo nič dobrega, saj si kot hlapec na Bledu res nisem mogel obetati ne vem kaj. Čeprav sem ljudsko šolo rad obiskoval in nosil domov odlična spričevala, bil zapisan v zlato knjigo, dobil medaljo za odličen uspeh, pa o gimnaziji nisem smel niti sanjati. Poleg opravil s kravami v hlevu, sem na Bledu tudi ministriral, zvonil. Vse to sem delal za hrano, ki sem jo dobil v župnijski kuhinji. Nekega dne pa se je kroparskemu župniku v pogovoru z mojim očetom porodila misel, da bi me dali v orglarsko šolo. Vedeli so, da sem glasbeno nadarjen, da imam, kot so tedaj imeli navado reči, »dobro uho«, tudi glas je bil že dobro izoblikovan. To se je tudi uresničilo. Prišel sem v Ljubljano na orglarsko šolo k orglarskemu mojstru Stanku Premrlu.

V teh treh letih šolanja je bilo moje prvo zatočišče frančiškanski samostan, kjer so študentje dobivali hrano pri linici. Stanko Premrl je tedaj stanoval nad pekarno nasproti stolnice. Vedno je rad pomagal, če je le mogel. Napisal je priporočilo, s katerim si lahko dobil v pekarni hlebček kruha. Iz dneva v dan sem izkoristil to ugodnost in priporočilo profesorja Premrla, s katerim sva se izvrstno razumela. Tako velikega zaupanja, ki mi ga je izkazal prof. Premrl, nisem nikdar več doživel, čeprav sem bil tudi pozneje deležen velikega zaupanja z mnogih strani. Dovolil mi je, da sem lahko v stolnici spremljal na orglah maše v adventu in tudi majniške. Dobro se spominjam - takrat sem imel sedemnajst let, kako sem komaj s težavo dosegel pedale na orglah. To sem si izredno zapomnil, marsikaj sem doživel v življenju, tudi glede zaupanja dirigenta, direktorja opere, vendar pa se mi še vedno zdi višek vsega tisti trenutek, ko mi je dal ključe od kora in orgel, da sem lahko pri birmi na binkošti, pri slovesnem vhodu in odhodu škofa, preludiral na orglah.

- Skladatelj Premrl je bil res velik vzgojitelj.

Prav gotovo je bil izreden človek. Dal mi je vse možnosti in njemu sem neizmerno hvaležen. Naj ne zveni neskromno, če dodam, da sem bil z ozirom na znanje in sposobnosti tega zaupanja tudi vreden.

- Kam se je potem obrnila vaša pot?

Izšolal sem se za organista, vrnil sem se na Bled, tokrat ne več kot kravji pastir, ampak kot organist in cerkovnik. Dobil sem službo, prejemal skromno plačo in v tem trenutku sem začel poklic glasbenika. To je bilo leta 1927. Aktiven sem bil vse do leta 1982, ko sem zadnjič poklicno pel - torej 55 let. Takrat so me upokojili, moja glasbena pot pa se s tem ni končala, še naprej sem prepeval, zadnji koncert pa sem imel natanko pred štirinajstimi dnevi (na Dunaju) in občutek imam, da bom še pel. Delal sem na Bledu, potem pa sem se vrnil v Kropo. To so bila leta hude gospodarske krize. Dobil sem zaposlitev v zadrugi po zaslugi tedanjega zadružnega direktorja Jožeta Gašperšiča. Njemu sem dolžan veliko zahvale, saj je imel razumevanje za glasbeno ustvarjanje. Tudi sam je bil velik glasbenik, vodil je zbor, zbral je tudi orkester in bil velik organist. Toliko vsega je delal, da je nujno potreboval pomoč. Priskočil sem mu na pomoč in prevzel vodstvo kroparskega zbora. Ker kot zborovodja podeželske župnije nisem imel plače, me je vzel v podjetje za uradnika.

Dve leti sem bil tam, v tem času pa se je gospodarsko stanje še poslabšalo, tako sem se moral posloviti. Rekel mi je: »Ti si šolan in si boš lahko sam našel novo delovno mesto, zato bi raje odpustil tebe kot pa kakšnega drugega delavca, ki bi bil zaradi tega dokončno onemogočen.« Zvedel sem, da v Tržiču iščejo organista. Dobro se spominjam, kako sem šel v nedeljo v Tržič, seveda peš, kar znese kakih 15 kilometrov. Našel sem tamkajšnjega župnika Antona Vovka (poznejšega ljubljanskega škofa) bolnega v postelji. Z veseljem me je kljub temu sprejel in povedal, kaj bom delal. V Tržiču so imeli tedaj tudi slavno godbo, ki naj bi jo tudi jaz vodil. Dogovorila sva se in vrnil sem se nazaj v Kropo. Oče je imel naročenega Slovenca, ki sem ga vzel v roke in ga prelistal. Bilo mi je prav namenjeno, da sem na predzadnji strani med oglasi, ki jih prej nisem nikoli pogledal, zasledil ponudbo, da ljubljanski zbor v operi išče tenorista. Na mah mi je bilo jasno: se greš predstavit. Drugi dan sem se nemudoma odpeljal v Ljubljano. Tam me je znanec, s katerim sva se poznala iz let orglarskega študija, vprašal, če mislim resno. On je bil ugleden tenorist v opernem zboru in v stolnici, priporočil me je direktorju in to je zaleglo. Bil sem sprejet. Zborovsko petje mi ni bilo cilj, pač pa le sredstvo za napredovanje. Štiri leta sem zdržal v zborovskem petju v operi, hkrati sem študiral na konservatoriju, prevzel pa sem tudi prvi razred orglarske šole za klavirski pouk. Ostal sem tudi član stolnega zbora. Delovni dan je bil tako natrpan, da se danes večkrat vprašam, kako sem lahko sploh vzdržal, ko pa nisem imel časa misliti na ljubo zdravje, še manj na redno prehrano. Prav zato sem vas najprej vprašal o vaši mladosti, da bi našim bralcem povedati, kako se človek prebija skozi življenje tudi v najtežjih trenutkih in kako veliko doseže. Tega ne bi nikomur privoščil, gotovo ne obžalujem, da sem v takih okoliščinah preživel svojo mladost. To mi je dalo poguma za naprej. Leta 1934, takrat sem bil star 24 let, sem končal šolanje na konservatoriju in odločil sem se, da se bom izpopolnjeval še naprej.

Vsi profesorji so me podprli, dobil sem nekaj štipendije, nekaj je prispevalo celo Dramatično in Filharmonično društvo.

S sredstvi, ki smo jih zbrali, sem lahko šel na Dunaj in nadaljeval študije. Tam sem leto dni študiral solopetje in se potem javil na avdicijo dunajske opere. Prvi poskus mi ni prinesel uspeha. Po enem letu pa sem se spet prijavil in takrat mi je uspelo, da sem dobil mesto pevca v državni operi. Najprej sem pel kot začetnik, svojo kariero pa sem si moral sam zgraditi z znanjem in delom, na podlagi uspehov, ki, hvala Bogu, niso izostali. Tako sem prišel v dunajsko opero, ki je postala več ali manj moj dom vse do danes.

- Se spominjate svojega prvega nastopa, vloge, ki vam je največ pomenila za nadaljevanje vaše kariere?

Začel sem z malimi, poskusnimi vlogami, kar mi je zelo prav prišlo. Vsakomur bi priporočil, naj se ne loti takoj prehudih nalog, saj to nikakor ne jamči takojšnjega uspeha. Tako sem tudi jaz v začetku prepeval manjše vloge. Prvo večjo vlogo pa sem imel v Verdijevi Traviati, potem pa se je vse nadaljevalo od opere Petra Čajkovskega Jevgenij Onjegin do vloge Don Ottavia v Mozartovem Don Juanu. Prav omenjena Mozartova opera je pomenila zame usodni prodor v svet. Z Mozartovimi vlogami sem osvojil svet in ga preromal križem kražem in počez. Oprijel se me je naziv »Mozartov pevec«, ki mi je ostal do današnjih dni. Poleg tega sem prepel vso svetovno literaturo, ki je namenjena liričnemu tenorju in to v italijanskem, francoskem in slovanskem repertoarju. Lahko bi naštel kakšnih sedemdeset vlog. Mislim, da v Evropi ni odra, na katerem ne bi bil nastopal.

- Se spominjate svojega prvega gostovanja v Ljubljani?

Da, zelo dobro. To je bilo kakšno leto po tistem, ko so me sprejeli na Dunaju (1936). Kot član dunajske državne opere sem gostoval v Ljubljani in pel v Madame Butterfly in La Boheme. Če bi danes slišal posnetek tega nastopa, prav gotovo ne bi bil zadovoljen sam s seboj. Jaz sem bil vedno do sebe zelo kritičen. Uspeh je bil lep. Rojak, ki je prišel z Dunaja, je nekaj pomenil.

- Ste pozneje velikokrat nastopali v Ljubljani?

Velikokrat na koncertih, v operi, na radiu, tudi v stolnici. Če so me želeli, sem bil vedno na razpolago.

- Veliko ste potovali, tudi »čez lužo«, bili ste v Argentini. Kakšni so vaši vtisi s teh potovanj, ki so tudi del življenja umetnika?

Res sem bil veliko okrog. Ko sem prišel na Dunaj, sem leta 1935 spoznal svojo sedanjo ženo, ki je tudi študirala na dunajskem konservatoriju in se je v mojo korist odrekla svoji lastni karieri. Leta 1939 sva se v frančiškanski cerkvi v Ljubljani poročila. Poročil naju je pater Roman Tominec. Moja žena je bila moja spremljevalka na vseh poteh. Skupaj sva doživela veliko uspehov, hkrati pa je bilo tudi veliko obveznosti, še preveč. Prejel sem tudi povabilo največjega gledališča v Južni Ameriki, v Buenos Airesu, kjer sem odpel vse svoje lirične vloge. To je bilo kmalu po vojni, mislim, da sem prvič gostoval v Južni Ameriki leta 1948. Prav tako pomembno je bilo tudi povabilo na veliko avstralsko turnejo po vseh večjih mestih (Sydney, Brisbane, Perth ...). Kot Slovenec sem pel tudi za slovenske izseljence. Spominjam se, kako ni hotelo ponehati navdušenje, rdeči nageljni, ploskanje... Takrat Avstralija še ni imela operne hiše, zato sem nastopal po koncertnih dvoranah. V Argentini sem gostoval deset let zapored (vsako leto meseca aprila) in na njihovih odrih sem v program vključeval tudi slovenske narodne pesmi. Lahko si mislite, kakšnega navdušenja sem bil deležen š strani naših izseljencev. To so moji vtisi, ki sem jih prinesel od zunaj.

- Kje ste največ nastopali?

Po celi Evropi. Lahko rečem, da od Helsinkov do Neaplja ni večjega mesta, kjer nisem nastopal. Dobro se spominjam tudi svojega prvega srečanja z Vatikanom. Takrat smo bili gostje papeža Janeza XXIII. V veliki dvorani smo imeli nastop zbor, orkester in solisti. Povabljeni so bili tuji diplomati in druge pomembne osebnosti. Izvajali smo Mozartov Requiem. Za spomin smo dobili papeževo medaljo. Srečal sem se tudi s Pavlom VI., ko smo člani dunajske opere ; gostovali v Rimu z opero Čarobna piščal. Imeli smo posebno avdienco pri papežu. Vsakega pevca so papežu posebej predstavili in povedali, kaj poje. Pri meni so povedali, da pojem tenor in papež je bil navdušen. Rekel je: »II tenore!« Tako sem si razlagal, da je tenor v Vatikanu takoj za papežem!

- Kaj pa vajina družina? Imate kaj otrok?

Tri otroke imava. Zelo so naju pogrešali, ko sva z ženo I hodila po svetu. Največ časa / skupaj sva bila odsotna tri mesece na avstralski turneji. Otroci so odraščali, bili so dobro oskrbljeni.

- Je kdo od njih podedoval vaš glasbeni talent?

Najstarejša hčerka je študirala gledališko umetnost, gostovala je na odrih po Nemčiji i in Švici. Pozneje se je posvetila petju. Danes poje sopran predvsem na koncertih. Druga hčerka je študirala violino in je iz glasbe tudi maturirala. Najmlajši, sin, pa je bil tudi v glasbenem življenju, čeprav nekoliko drugače. S prijatelji je ustanovil in vodil jazz-band, kjer je igral tolkala in pel. Potem pa je prišel k pameti in se posvetil študiju na dunajski univerzi ter . postal inženir.

- Kaj pa vaši bratje, so bili tudi glasbeniki?

Dva moja brata sta bila tenorista, oba operna pevca. Mlajši Gašper, je pel v ljubljanski operi lirični tenor, njegovo uspešno začrtano pot pa je prekinila prometna nesreča, v kateri se je smrtno ponesrečil s svojim edinim sinom. Drugi brat pa je prav tako študiral petje na Dunaju in pel na raznih odrih v Nemčiji, pevsko se je udejstvoval tudi v Švici. Ta poklic je po mojem mnenju prezgodaj opustil, prišel v Kropo, kjer še zdaj dela kot direktor krajevnega muzeja.

- V svoji bogati karieri ste prejeli veliko nagrad, odlikovanj...

Veste, temu se je skoraj nemogoče izogniti. Najprej bi omenil papeško odlikovanje reda sv. Gregorja Velikega, potem je tu še avstrijsko državno odlikovanje s srebrnim križem za zasluge, maršal Tito pa me je odlikoval z redom zaslug za narod z lovorjevim vencem. Imam poln predal škatlic. Če povem po pravici, niti sam ne vem, koliko jih je.

- Se spominjate še kakšnega pomembnega dogodka, ki vam veliko pomeni?

Zelo pomemben datum v mojem poklicnem življenju pevca in glasbenika je bila ponovna otvoritev v zadnji vojni porušene dunajske državne opere. Takrat sem imel odlično nalogo, da sem na otvoritveni predstavi pel glavno vlogo Flore- stana v Beethovnovi operi Fidelio. To je bilo zame morda največje umetniško doživetje. Tak pomemben dogodek pa je bila tudi proslava 500-letnice ljubljanske škofije, ko sem bil povabljen in sem tudi pel. Na zakuski se mi je nadškof sam zahvalil in dejal, da se midva že poznava. »Potem niste prišli v Tržič,« mi je dejal nadškof Vovk. »Čisto prav, da niste prišli, saj bi bili vse življenje navaden šuštar.«

- Pred sedmimi leti (1978) je izšla vaša knjiga Tisoč in en večer v nemškem jeziku.

V teh letih od prvega natisa je bila že ponatisnjena. V Nemčiji je izšla žepna izdaja (naklada 50.000) in je zelo razširjena med ljudmi. To dokazujejo pisma, ki mi jih pišejo ljudje in mi čestitajo. Nekoliko skrajšana bo knjiga izšla v slovenščini pri Mohorjevi družbi. Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil prevajalcu prof. Lipovšku in prof. Smoliku, s katerim sva na Dunaju opravila redakcijsko delo.

- Knjiga bo izšla tudi pri nas v zelo veliki nakladi (40.000 izvodov).

Zares veličastna številka. Upam, da bodo ljudje zadovoljni, da bodo šli z menoj po poti mojega življenja, morda tudi svojih spominov na nekdanje čase.

- Kako ste pisali svojo knjigo, po zapiskih ali po pripovedovanju spominov?

V uvodu je povedano, da nisem uporabljal nobenih zapiskov. Knjige nisem napisal ne kronološko, ne na podlagi kakšnih zapisov o nastopih. Vse sem črpal iz spomina s pomočjo svoje žene, ki se marsičesa veliko bolje spomni. Ob izrednih dogodkih iz življenja sva prišla tudi do pomembnih - dejstev. Poleg tega pa so nama bile v oporo tudi časopisne kritike. Časopisne izrezke sva leta spravljala (doma jih imava dva, tri kovčke). To osvetli spomin in tako se prikaže svetla točka, takrat je bilo tako in tako. Pripoved je tako zelo pestra, ne zaradi domišljije, pač pa zaradi resničnih doživetij.

- Koliko časa ste jo pisali?

Težko bi vam natančno odgovoril, lahko pa rečem, da ne več kot poldrugo leto. Moram reči, da sem pisal z velikim zanimanjem, od točke do točke se mi je odstirala zavesa, in dogodke, ki so se vrstili, je bilo treba vreči takoj na papir, sicer bi jih spet pozabil. Členi v verigi mojega življenja so me neustavljivo vlekli naprej.

- Vsi si želimo, da bi bila knjiga lepo sprejeta tudi pri naših bralcih.

V knjigi iskreno spregovorim o vsem, kar sem doživel v življenju. Tudi križna obdobja, ki sem jih tudi vključil, so v človekovem življenju zato, da človek ob tem raste, da krizo premaga in gre prečiščen skozi ogenj. Kot nekakšen »post scriptum« najinemu pogovoru bi rad povedal nekaj iz svojih izkušenj. Mislim, da sem dovolj star (75 let), da gledam upravičeno nazaj. Rekel bi, da vsaka preizkušnja, ki se postavi na pot človeka, pride zato, da človek ob njej zori in izhaja iz nje močnejši, še bolj delaven in tudi srečnejši kot kdaj prej. To je tudi nauk mojega življenja današnji mladini na srce.

Zares smo vam hvaležni za te lepe besede, prepričan sem, da bodo osvojile naše bralce. Bog vas živi!

Pogovarjal se je Franc Bole

(gost meseca 12_1985)

LETA 470 PR. KR. ROJEN SOKRAT

GRŠKI FILOZOF († 399 PR. KR.)

Velja za eno najpomembnejših oseb filozofije zahodnega sveta. Bil je Platonov učitelj. Poučeval je z metodičnim spraševanjem in velja za začetnika majevtike. Obravnaval je predvsem vprašanja naravnega delovanja. Že v mladosti se je izkazal za odločnega, vztrajnega in hrabrega človeka. Že zgodaj pa je opustil svoj poklic kiparja in se odločil za življenje v revščini in poučevanje. Poleg tega je postal v Atenah znan kot velik mojster dialoga, ki mu praktično ni bilo para. Mimoidočim je postavljal vprašanja in jih preko njih hotel pripeljati do spoznanja neke resnice. Izhajal je iz reka "Vem, da nič ne vem Sokrat ni zapustil svetu nobenega pisnega dela. Vsi njegovi dialogi so povzeti po zapiskih njegovih učencev in preučevalcev njegovega življenja, predvsem Platona, Ksenofona in Aristotela (učenec Platona).

njegove misli:

• Le poroči se. Če dobiš dobro ženo, boš srečen, če pa dobiš slabo, boš filozof.
  
• Kakšnega človeka veseli, da čim bolje obdeluje svojo zemljo, drugega, da ima čim lepše konje. Moje največje zadovoljstvo je v tem, da opažam, kako sem sam iz dneva v dan boljši.
  
• Vse naše življenje mora biti premišljevanje o smrti in vaja za srečanje z njo.

o njem:

• Če lahko iz Sokratovega življenja in smrti prepoznamo modrijana, potem iz Jezusovega življenja in smrti prepoznamo Boga. (J. J. Rousseau)

LETA 1907 ROJEN MARJAN KOZINA

SKLADATELJ († 1966)

Skladatelj Marjan Kozina, ki se je rodil v Novem mestu in je tam, star komaj 59 let, umrl, je znan po svoji operi Ekvinokcij (1943) na besedilo hrvaškega pesnika Iva Vojnovića. Pri svojem glasbenem ustvarjanju si je prizadeval približati slovenski narodni melodiki, kar je občutno prispevalo k priljubljenosti njegovih del.

več:
S. Čuk, Marjan Kozina: Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2017), 52-53.

LETA 1910 ROJEN ANTON DERMOTA

OPERNI IN KONCERTNI PEVEC, PEDAGOG († 1989)

Rojen je bil v Kropi, služil je kot hlapec pri župniku na Bledu, kjer so opazili njegovo nadarjenost in ga dali v orglarsko šolo v Ljubljano k skladatelju Stanku Premrlu. Študiral je na konservatoriju in postal član opernega zbora v Ljubljani. Leta 1934 je dobil štipendijo za nadaljevanje študija na Dunaju in leta 1936 je dobil službo v Dunajski državni operi, in prvič nastopil v Mozartovi Čarobni piščali. Sledilo je več odmevnih nastopov s slavnimi pevci in dirigenti (Toscanini, Krauss, Kleiber, von Karajan ...). Na Dunaju je pel do konca svoje pevske poti (45 let), tu je ostal tudi med vojno in po njej nastopal na začasnem odru v gledališču v Mozartovih operah Don Giovanni, Così fan tutte in številnih operah iz slovanskega repertoarja, bil je gost najuglednejših opernih gledališč in festivalov doma in po svetu. Največje uspehe je doživel z vlogami Don Ottavia, Ferranda ... Florestana, Lenskega ... najbolj pa je bil cenjen kot izvrsten interpret Mozartove glasbe. Nastopal je tudi v oratorijih in samospevih, na Dunaju so ga razglasili za komornega pevca in dobil je tudi številne nagrade ... Svoje življenje je opisal v knjigi Tisoč in en večer, ki je bila uvrščena v redno zbirko Mohorjeve družbe za leto 1986. To ni »Tisoč in ena noč« pravljic, to je Tisoč in en večer resničnih zgodb umetnika, glasbenika, ki se je iz rodne Krope povzpel v širni svet. Očetu uredniku je takrat v pogovoru odkrival najvažnejše poteze svoje mladosti: kako lahko človek, ki se je prebijal skozi revne razmere, skozi trpka leta študija, polna revščine, doseže marsikaj, osvoji svet z veliko volje in seveda tudi s talentom ...

več:
F. Bole, prof. Anton Dermota."Preizkušnja je zato, da človek v njej zori": Gost meseca, v: Ognjišče 12 (1985), 6-10.
S. Čuk, Anton Dermota (1910-1989): Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2019), 44-45.

njegova misel:

• Vsaka preskušnja, ki pride na pot človeka, pride zato, da človek ob njej zori in izhaja iz nje močnejši, še bolj delaven in tudi srečnejši kot kdaj prej.

LETA 1923 ROJEN dr. VEKOSLAV GRMIČ

MARIBORSKI NASLOVNI ŠKOF († 2005)

Rojen v Dragotincih v župniji Sv. Jurij ob Ščavnici. Teologijo je študiral na Teološki fakulteti v Ljubljani in bil 29. junija 1950 posvečen v duhovnika. Po posvečenju je deloval v Vranskem, najprej kot kaplan, nato pa kot župnik (do leta 1968). V tem času se je tudi posvečal študiju in leta 1961 doktoriral na Teološki fakulteti. Predaval je dogmatično teologijo. Leta 1968 je bil imenovan za mariborskega pomožnega škofa. Prav tega leta je začelo v Mariboru delovati bogoslovje in oddelek ljubljanske Teološke fakultete in dr. Vekoslav je postal ravnatelj bogoslovnega semenišča, predaval pa je na Teološki. Do leta 1973 je opravljal službo škofovega vikarja in potem pet let generalni vikar. Po smrti škofa Držečnika (1978) je ko škofijski upravitelj prevzel vodstvo škofije, nekaj dni pred imenovanjem dr. Franca Krambergerja za mariborskega škofa se je leta 1980 odpovedal službi mariborskega pomožnega škofa ter izjavil, da se želi posvetiti predvsem profesorski službi, ki jo je na Teološki fakulteti opravljal do leta 1993.

več:
S. Čuk, Vekoslav Grmič (1923-2005), Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2023), 36-37.

njegova misel:

• Upanje je vera v mogočost nemogočega. Poklicani smo torej, da nemogoče naredimo mogoče. Božja moč se običajno kaže v navidezni nemoči.

o njem:

• Bil je mož dialoga z vsemi: z mladimi in odraslimi, s preprostimi in izobraženci, z vernimi in drugače mislečimi in celo neverujočimi. Vedno je iskal stične točke s sodobnimi miselnimi tokovi. (dr. Franc Kramberger pri maši zadušnici)
  
• Šlo mu je za človeka. Bil je globoko prepričan, da ima Jezusovo evangeljsko sporočilo odrešujočo in osvobajajočo moč tudi za sodobnega človeka. V iskanju dialoga je včasih zastopal drugačno mnenje, kot je prevladovalo v katoliški Cerkvi, vendar se od njenih temeljnih resnic in vrednot ni nikoli oddaljil. (dr. Anton Stres)

LETA 1949 UMRL MAURICE BLONDEL

DIALEKTIČNI FILOZOF (* 1861)

Blondel, je avtor filozofije akcije, v kateri je klasično neoplatonsko misel in sodobni pragmatizem združil v kontekstu krščanske verske filozofije (rojen 1861). Razvijal je krščansko filozofijo življenja; njena osrednja zahteva je delovanje v smislu verskega dejanja, s katerim se človek odpre Bogu.

njegovo razmišljanje:

• Kaj je življenje, ki ga (starši) pomagamo posredovati svojim otrokom, v primeri z božjim življenjem, ki ga (pri krstu) sprejemajo! Vzgajajmo ga, to božje dete ...
  
• Resnična vera je tista, ki v vsakem dogodku zna videti, slaviti in blagoslavljati predobro Previdnost, ne pa tista, ki v službi človeških želja terja od Boga, da jo uboga.

LETA 1976 UMRL ARNOLD TOVORNIK

GLEDALIŠKI IN FILMSKI IGRALEC, PRVAK MARIBORSKE DRAME (* 1916)

Arnold Tovornik, doma iz Selnice ob Dravi, je bil pred vojno častnik, med vojno v nemškem ujetništvu, po vojni pa je nastopil igralsko pot v Drami SNG Maribor. Začel je z manjšimi, večinoma komičnimi vlogami, nato pa je oblikoval vedno zahtevnejše like; postal prvak mariborskega gledališča in eden najodličnejših slovenskih igralcev. Bil je zastaven silak, priljuden in poln humorja. Igral je tudi nežne, krhke in tragične osebnosti.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1703 ROJEN PRIMOŽ LAVRENČIČ

DUHOVNIK, PRIDIGAR, MISIJONAR, PISATELJ († 1788)

Iz rojstnega Vrhpolja pri Vipavi ga je pot vodila v Ljubljano, kjer je končal gimnazijo, nato pa je v Gradcu študiral bogoslovje ter bil leta 1732 posvečen v duhovnika. Tri leta zatem je postal jezuit in opravljal je službo slovenskega pridigarja in ljudskega misijonarja po raznih mestih, nazadnje v Mariboru. Do pisanja v slovenskem jeziku ga je privedla potreba po zbirki slovenskih pesmi za uresničevanje svojega poslanstva. Pripravil je dve pesmarici, vseh njegovih pesmi je v obeh pesmaricah skupaj 41.

LETA 1723 ROJEN GIOVANNI ANTONIO SCOPOLI

ITALIJANSKI ZDRAVNIK IN NARAVOSLOVEC († 1788)

Rojen v Italiji (Cavalese) leta 1754 je postal rudniški zdravnik v Idriji (tedanja Avstrija), kjer je tudi poučeval na metalurško-kemijski šoli. Na svojih potovanjih po Kranjski je preučeval rastlinstvo in živalstvo in leta 1760 izdal knjigo Flora carniolica, prvo znanstveno delo o naravi v Sloveniji. V njej je opisal več kot tisoč rastlinskih vrst s področja SZ Slovenije in tako postavil je temelje sodobnemu znanstvenemu naravoslovnemu raziskovanju na Kranjskem ...

LETA 1875 UMRL GEORGES BIZET

FRANCOSKI SKLADATELJ (* 1838)

Alexandre-Cesar-Leopold (imenovan Georges) Bizet se je v glasbeno zgodovino zapisal s svojo mojstrovino - opero Carmen, ki je ob prvi uprizoritvi v Parizu (1873) doživela zmeren uspeh, za vedno pa je osvojila glasbeni svet po skladateljevi smrti. Literarna predloga za to opero je bila novela pisatelja Prosperja Merimeeja.

LETA 1878 UMRL ANTON HAJDRIH

SKLADATELJ IN VODJA KVARTETA (* 1842)

Ljubljančan Anton Hajdrih je študiral glasbo na konservatoriju v Pragi; deloval je v Trstu in kot učitelj v Rodiku pri Kozini, zatem pa v Dramskem društvu v Ljubljani. Nastopal je kot solist, ustanovil je tudi lasten kvartet. Dočakal je samo 36 let, zato ni mogel razviti svoje glasbene nadarjenosti. Njegove zborovske skladbe se odlikujejo po zvokovnem bogastvu in melodiki z ljudskim prizvokom. Najbolj znane so: Jadransko morje, Hercegovska, Pod oknom, ki jih je objavil v zbirki Jadranski glasovi.

LETA 1883 ROJEN in 1924 UMRL FRANZ KAFKA

AVSTRIJSKI PISATELJ, OPISOVALEC STISKE SODOBNEGA ČLOVEKA

Avstrijski pisatelj judovskega rodu velja za enega najpomembnejših predstavnikov sodobne književnosti. Izoblikoval je samosvojo prozo, oprto na dogodke in simbole iz sanj in podzavesti. Njegovi spisi izražajo brezizhodni položaj sodobnega človeka ob razpadu moralnih in religioznih norm. Njegova glavna dela so fragmentarni romani Proces, Grad in Amerika, ki so izšli po njegovi smrti in so bili prevedeni tudi v slovenščino.

nekaj njegovih misli:

• Živimo v popačenem času: to se vidi že iz dejstva, da nobene stvari ne imenujemo več s pravim imenom.
• Obstajata dva glavna greha, iz katerih izhajajo vsi drugi: nestrpnost in brezbrižnost. Zaradi nestrpnosti so pregnani iz raja zaradi brezbrižnosti se ne vrnejo nazaj.

LETA 1890 ROJEN MIRKO POLIČ

SKLADATELJ IN DIRIGENT († 1951)

Tržačan Mirko Polič je najprej eno leto študiral pravo v Pragi, nato pa je obiskoval konservatorij Verdi v Trstu. Kot kapelnik tamkajšnjega Narodnega gledališča je leta 1913 uvedel prve redne operne predstave. Kot operni dirigent je deloval v Osijeku, Zagrebu, Beogradu in Ljubljani. Leta 1925 je bil imenovan za ravnatelja ljubljanske opere, ki jo je s 14-letnim napornim delom dvignil do pomembne višine. Gojil je poleg klasičnih tudi moderna, zlasti slovanska operna dela. Kot skladatelj je napisal operi Mati Jugovićev in Deseti brat.

LETA 1899 UMRL JOHANN STRAUSS MLAJŠI

AVSTRIJSKI SKLADATELJ (* 1825)

Oče, ki je bil skladatelj in mu je tudi bilo ime Johann, mu je prepovedal študirati glasbo, zato se je učil violino skrivaj, kasneje pa se je neovirano posvetil glasbi. Najbolj je zaslovel s svojimi valčki, polnimi nadvse posrečenih melodij in nalezljivega veselja. Med najbolj znane spadajo: Ob lepi, modri Donavi, Zgodbe iz Dunajskega gozda, Pomladni glasovi.

LETA 1933 UMRL ANDREJ KALAN

DUHOVNIK, PREVAJALEC IN POLITIK (* 1858)

Duhovnik Andrej Kalan, rojen v Pevnem pri Škofji Loki, je bil 25 let (1903–1928) predsednik Katoliškega tiskovnega društva, ki je v Ljubljani delovalo od leta 1887. Leta 1908 je na Poljanskem nasipu zgradilo moderno Katoliško tiskarno (po vojni nacionalizirana je postala tiskarna Ljudske pravice). Andrej Kalan je več let urejal tednik Domoljub, nekaj časa je bil urednik dnevnika Slovenec. Kot eden vodilnih katoliških politikov je vplival na škofa Jegliča, da je leta 1917 podprl Majniško deklaracijo.

LETA 1963 UMRL sv. JANEZ XXIII.

papež, svetnik (* 1881)

»Na papeža Janeza XXIII. gledamo kot na papeža dobrote, koncila ..., Cerkve, ki hoče objeti svet,« je dejal o svojem predhodniku Janez Pavel II., ko ga je 3. septembra 2000 razglasil za blaženega. 27. aprila 2014 pa je bil skupaj z njim prištet med svetnike. Za naslednika apostola Petra je bil izvoljen 28. oktobra 1958 kot »prehodni« papež, saj je bil star 77 let. Toda bil je 'prenovitveni' papež: sklical je drugi vatikanski koncil, ki je prinesel v katoliško Cerkev 'dih pomladi'.

več o svetniku v člankih
S. Čuk, bl. Janez XXIII. (1881-1963): Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 10 (2008), 36-37.
S. Čuk, Papež Janez XXIII.: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (1999), 58-59.
S. Čuk, Papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II. svetnika: Priloga, v: Ognjišče 5 (2014), 58-65.
knjiga: M. Sgarbosa, Modrost srca. Blaženi papež Janez XXIII. Žepna knjižnica Ognjišča 39. Ognjišče. Koper, 2002. (RAZPRODANO)

nekaj njegovih misli:

• Več velja dobrota srca in prijaznost kot pa delati čudeže in obujati mrtve.
  
• Misel na sedanjost me tolaži, ker je še čas za usmilje­nje. Misel na prihodnost mi vliva pogum ob upanju, da izgubljeni čas lahko še rešim. Koliko bo še prihodnosti? Naj je bo malo ali ve­liko, tvoja bo, moj Gospod.
  
• Delati hočem zavzeto, a brez zaskrbljenosti, kako bo uspelo. Potrudil se bom, kakor da je vse odvisno od mene, obenem pa tako, kakor da moje delo ni nič važno.
  
• Rad prepuščam drugim zvijače in tako imeno­vane diplomatske spretnosti, sam pa se bom zadovoljil z dobro­voljnostjo ter preprostostjo v besedah in ravnanju. Končni us­peh je zagotovljen tistemu, ki bo ostal zvest nauku in zgledu na­šega Gospoda.
  
• V nebesa vodi dvoje vrat: vrata nedolžnosti in vra­ta pokore... Jezus je šel v nebesa s križem na rami, v spravo na­ših grehov, in nas vabi, da mu sledimo. Slediti mu, pa se pravi, delati pokoro.
  
• Molimo, da bi znali poslušati resnico, kajti za to je potrebna velika čistost srca. Molimo, da bi znali resnico razumeti, kajti za to je potrebna zaupna ponižnost razuma. Moli­mo, da bi znali resnico braniti, kajti za to je potrebna velika moč in ta moč je poslušnost.
  
• V luči Jezusovega vstajenja nam oživi spo­min na naše umrle. Ko mislimo nanje in jih priporočamo Bogu ob žrtvi križanega in od mrtvih vstalega Gospoda, so povezani z na­mi v najboljšem, kar imamo v življenju: v molitvi in v Bogu v nas.
  več:

LETA 1980 UMRL VASJA PIRC

PRVI SLOVENSKI POKLICNI ŠAHIST (* 1907)

Šah je iz družabne igre prerastel v šport in je za mnoge postal poklicna dejavnost. Šahisti se po znanju v tej igri delijo na več kategorij - najvišja je naslov velemojstra. To je postal Vasja Pirc po uspešnem nastopu na šahovskem turnirju v nizozemskem Nordwijku leta 1938. Zmagoval je na številnih šahovskih turnirjih in napisal je več knjig o šahovski igri.

LETA 1985 UMRL TINE OREL

PROFESOR, PUBLICIST, UREDNIK in ORGANIZATOR (* 1913)

Po maturi na Škofijski klasični gimnaziji je na ljubljanski univerzi diplomiral iz slavistike. Od leta 1938 je bil profesor na gimnaziji v Celju, v letih 1948-1963 pa njen ravnatelj. Njegovi dijaki so se ga spominjali kot vzgojitelja z izrednim pedagoškim žarom, ki jih je s svojo pokončno osebnostjo zaznamoval za vse življenje. Ob svojem poklicnem delu in strokovnem pisanju se je uveljavil tudi kot avtor planinske literature, predvsem pa je zaslužen kot urednik Planinskega vestnika (1949-1979).

LETA 2001 UMRL KAZIMIR HUMAR

DUHOVNIK , ORGANIZATOR, PUBLICIST, NEUTRUDEN DELAVEC NA BOŽJI NJIVI (*1915)

Duhovnik dr. Kazimir Humar, doma iz Vrtojbe, je bil vsestranski delavec slovenskega vernega občestva na Goriškem. Bil je pobudnik za ustanovitev slovenske skavtske organizacije, na goriških slovenskih srednjih šolah je poučeval različne predmete in bil katehet. Pripravil je tudi nekaj učbenikov. Bil je med ustanovitelji mladinske revije Pastirček, sodeloval je pri tedniku Slovenski Primorec, ki se je leta 1949 preimenoval v Katoliški glas. Dajal mu je jasen in odločen 'glas' s svojim uredniškim delom in s svojimi zapisi.

več:
F. Bole, Zlatomašnik dr. Kazimir Humar - petdeset let pobudnik duhovnega in kulturnega življenja med goriškimi Slovenci: Gost meseca, v: Ognjišče 7-8 (1990), 6-10.

njegove misli:

• V petdesetih letih je bilo v domovini hudo: duhovnike so zapirali, cerkve so spreminjali v muzeje, skladišča, ... tega si ni upal nihče zapisati. Mi smo pa lahko o tem poročali in se marsikomu zamerili. Imeli pa smo o srečo, da smo bili finančno neodvisni, naš časopis je živel le od darov za naročnino in od prostovoljnega dela sodelavcev. In tako smo si lahjko privoščili povedati vso resnico.
  
• Vse moje zadolžitve in dejavnosti so prišle čisto slučajno: Katoliški glas, Pastirček, Goriška Mohorjeva, tisk, Katoliški dom, skavti, telovadnica, poučevanje na raznih šolah, misijoni ... vedno sem bil na razpolago in kjer sem videl potrebo, tam sem pomagal ...
• Ne smemo pozabiti, da je svoboda lahko tudi nevarna, saj je svoboda za dobro in svoboda za zlo, tudi tisto zlo, ki ga prinaša potrošniška miselnost.

LETA 2003 UMRL MARJAN KERŠIČ BELAČ

KIPAR in ALPINIST (* 1920)

Do svojega 52. leta je pozimi in poleti preplezal 340 plezalnih smeri, na planinskih pohodih ‘Sto žensk na Triglavu’ je pripeljal 14 navez po deset udeleženk teh pohodov. Bil je član naše prve alpinistične odprave v Himalajo (1960). Kiparstva se je učil pri Borisu Kalinu v kamnoseških delavnici na Žalah. Pri 19 letih je dokončal Kalinova kipa Marije in Jezusa, ki stojita na vrhu slavoloka na Plečnikovih Žalah. Njegov je kip kralja Matjaža v nadnaravni velikosti v votlini blizu planinskega doma na Peci.

LETA 2010 UMRL LUIGI PADOVESE

ŠKOF, APOSTOLSKI VIKAR ANATOLIJE (* 1947)

"Čutim kot veliko čast biti kristjan z vami in za vas v tej pokrajini Turčije, kjer so ohranjeni spomini na zgodnje krščanstvo," je ob svojem škofovskem posvečenju v pristaniškem mestu Iskenderun na jugovzhodu Turčije 7. novembra 2004 nagovoril svojo "malo čredo" Luigi Padovese, ki ga je papež Janez Pavel II. 11. oktobra 2004 imenoval za apostolskega vikarja Anatolije (to je prvotno grško ime za Malo Azijo). Za svoje škofovsko geslo si je izbral besede sv. Janeza Krizostoma (+407), ki je bil rojen v maloazijski Antiohiji in bil škof/patriarh v Carigradu: "Resnica v ljubezni". "To so besede, ki nakazujejo moje prizadevanje iskati resnico v spoštovanju in vzajemni dobrohotnosti. Če drži, da se tisti, ki bolj ljubi, bolj približa Bogu, je tudi res, da se po tej poti približujemo smislu našega bivanja, ki je v tem, da živimo za druge. To prepričanje je tudi temelj moje iskrene volje za dialog s pravoslavnimi brati in pripadniki drugih ver." Ta mož miru in iskrenega dialoga, je postal žrtev verske nestrpnosti islamskega skrajneža.

... več o njem si preberite v pričevanju 08_2000

iskalec in zbiralec Marko Čuk

"Hočem biti dober, vedno dober, dober z vsemi."

"Občutek majhnosti, ki me vedno spremlja in mi pomaga, da se ne prevzamem, je velika milost božja. Ohranjuje me preprostega in me varuje, da se ne osmešim." Tako je v svojem Dnevniku duše 15. junija 1956 zapisal kardinal Angelo Giuseppe Roncalli, bene­ški patriarh, ki je leta 1958 postal papež Janez XXIII. Ta zname­niti dnevnik, ki ga je dovolil objaviti šele po svoji smrti, je začel pisati kot petnajstletni dijak. "Bil sem dober in nedol­žen, le nekoliko boječ dečko. Želel sem Boga ljubiti za vsako ce­no in sem mislil samo na to, da bom postal duhovnik in služil pre­prostim dušam, takim, ki potrebujejo mnogo potrpežljive skrbi." Izšel je iz skromnih razmer. Rodil se je 25. novembra 1881 kot tretji od trinajstih otrok kmečke družine v kraju Sotto il Monte pri Bergamu in bil še isti dan krščen na ime Angelo Giuseppe. V domači vasi se je naučil pisati in brati, potem so duhovniki bis­tremu fantiču omogočili, da je šel v "pravo" šolo in v semenišče, kjer so ga predstojniki "potisnili" še više: poslali so ga študi­rat bogoslovje v Rim, kjer je dosegel doktorski naslov. Najsreč­nejši dan njegovega življenja je bil 10. avgust 1904, ko je bil posvečen v duhovnika.

"Samo zato si želim biti duhovnik," je za­pisal v svoj Dnevnik duše, "da bi kakorkoli lahko delal dobro." To bi rad delal kot župnik v kakšni gorski fari, toda njegov škof je imel z njim drugačne načrte: najprej ga je poslal v Rim študirat cerkveno pravo, potem pa ga je izbral za svojega tajnika. Ko je Italija leta 1915 napovedala vojno Avstriji, je bil vpoklican k vojakom in do konca vojne je bil vojaški kaplan. Po vojni je bil nekaj časa spiritual v bogoslovnem semenišču v Bergamu, od leta 1921 pa je deloval v Rimu. Leta 1925 je bil posvečen v škofa in imenovan za apostolskega vizitatorja v Bolgariji, zatem pa v Tur­čiji in Grčiji. Leta 1944 mu je bila naložena kočljiva naloga apostolskega nuncija v laični Franciji, kjer je s svojo prisrčnostjo znal raztopiti še tako ledene predsodke. Januarja 1953 je prejel kardinalski klobuk, marca tega leta pa je že nastopil kot patri­arh v Benetkah. "Vaši naklonjenosti priporočam moža, ki hoče biti vaš brat: ljubezniv, dostopen, razumevajoč," se je Benečanom pred­stavil v baziliki sv. Marka, kjer je želel biti pokopan, trdno prepričan, da je to njegova zadnja postaja.

"Gremo v Rim naredit novega papeža," je dejal patriarh, ko je po smrti Pija XII. zapuščal Benetke. Govorilo se je, da bo novi papež "prehodni": izvolili bodo kakšnega starejšega kardinala in večkrat se je omenjalo tudi Roncallija, ki pa se za te govorice ni zmenil. "Skupna molitev mora doseči, da bo novi papež človek umnega in krotkega vladanja, da bo svetnik in posvečevalec hkra­ti," je pisal bergamskemu škofu, ne da bi se zavedal, da piše ­o sebi. Pri enajstem glasovanju v konklavu je bil izvoljen in iz­bral si je ime Janez: ker je bilo tako ime njegovemu očetu pa Je­zusovemu predhodniku Krstniku in Gospodovemu najljubšemu učen­cu Evangelistu. To je bilo 28. oktobra 1958. Pokazal je, da hoče biti tudi kot papež ljubeči oče vseh katoličanov in prijatelj vseh ljudi dobre volje. Ves svet, celo samega sebe, kot je dejal, je presenetil, ko je 25. januarja 1959 napovedal vesoljni cerkve­ni zbor - drugi vatikanski koncil. V katoliško Cerkev je ta pri­nesel "nekaj svežega zraka" (kar močan prepih!) in jo pripravil na poslanstvo v novem tisočletju.

Po treh letih priprave je Ja­nez XXIII. vodil prvo zasedanje, ki se pričelo 11. oktobra 1962, preostala tri zasedanja pa so potekala pod vodstvom njegovega naslednika Pavla VI.; koncil se je končal 8. decembra 1965. Pa­pež Janez Dobri, ki je katoličanom in vsem ljudem dobre volje na­menil sedem okrožnih (najpomembnejši sta Mati in učiteljica ter Mir na zemlji), je dokončal svoje življenjsko poslanstvo 3. ju­nija 1963. "Skušal sem ljubiti vse, hotel sem dobro vsem," je de­jal malo pred smrtjo.

ČUK, Silvester. Papež Janez XXIII.. (Pričevanje). Ognjišče, 1999, leto 35, št. 12, str 58-59.

Med ženskimi imeni v Sloveniji je ime Klotilda na 1072. mestu. Dne 1. 1. 2012 je bilo s tem imenom poimenovanih 37 (1971: 75; 1994: 62) prebivalk Slovenije. Njegove možne različice so: Ilka (2012: 17), Tilčka (10), Tilika, Tilka (115, 568. mesto).

God:

• 3. junij

Klotílda

God: 3. junija

Ime Klotilda izhaja iz nemškega imena Klothilde, to pa iz germanskega Chlodhildis, ki je zloženka iz starovisokonemških občnih besed hlut 'slaven' in hiltja 'boj'. Prvo sestavino hlut imajo še imena Chlodbald, Chlodebert, Lotfrid, Lothger, Hlodmar, Chlodulf idr. Druga sestavina hiltja 'boj' ali hild(e) je zelo pogosta v nemških ženskih imenih, npr. Adelhilde, Brunhilde, Friedhilde, Irmhilde, Krimhilde, Mathilde, Sieghilde. Imena Ilka, Tilčka, Tilika, Tilka so lahko tudi tvorjenke iz imen Ilj in Tilen, Tilda pa iz imena Matilda.

V koledarju je 3. junija Klotilda, žena frankovskega kralja Klodvika I. in mati Klotara I. (u. 3. junija 544). Imela je tri sinove in hčer Klotildo. Poganskega moža je spreobrnila v krščansko vero s pomočjo svoje prijateljice sv. Genovefe. Za njim se je po zmagi nad Alemani leta 496 spreobrnil ves narod. Po smrti moža je postala dobrodelnica in je ustanavljala cerkve in samostane.

Ime Kevin je med moškimi imeni v Sloveniji na 222. mestu. Dne 1. 1. 2012 sta bila s tem imenom poimenovana 602 (1994: 92; 2007: 493) prebivalca Slovenije. Statistika je ime Kevin pri nas registrirala šele v desetletjih 1971–1980 (4) in 1981–1990 (10), večina pa jih je iz obdobij od leta 1991 do 2012 (tj. 285 + 303).

God:

• 3. junij

Ime Kevin je po izvoru irsko, in to poangležena oblika staroirskega Caoimhghin, moderno Caoimhin, s pomenom 'rojen lep, postaven, plemenitega rodu'. Angleški ljubkovalni obliki imena Kevin sta Kev in Kevvie. Ime Kevin spada med imena, ki so skupaj s filmi in drugimi vplivi prišla v slovenski jezikovni prostor iz anglo-ameriškega jezikovne ga področja.

Imetniki imena Kevin godujejo 3. junija, ko je v koledarju sv. Kevin (*498 – †3. 6. 618), ustanovitelj in opat samostana Glendalough južno od Dublina. Tam je cerkev sv. Kevina, na področju samostana pa je bilo kasneje sedem cerkva. Kevin, ki naj bi po legendi doživel 120 let, je eden od zavetnikov Dublina, glavnega mesta Irske, Glendalough pa je priljubljen romarski kraj. Za svetnika so ga proglasili leta 1903. Njegov atribut je kos, ker naj bi po legendi pri molitvi med 40-dnevnim postom na njegovi dlani pristala kosovka, znesla jajca in izvalila mladiče.

LETA 1835 ROJEN SV. PIJ X.

PAPEŽ, KI MU JE VOJNA STRLA SRCE († 1914)

Sv. Pij X. – Giuseppe (Jožef) Sarto, ki je vodil Cerkev v letih 1903-1914, je šel v zgodovino kot "evharistični papež" zaradi svojih dveh pomembnih odlokov: o pogostnem prejemanju obhajila in o zgodnjem prvem obhajilu otrok. Rodil se je v majhni vasi Riese v pokrajini Veneto na S Italije, v revni družini poštnega sla Giombata Sarta, ki se mu je rodilo še osem otrok. Bistrega Bepija je kaplan sam učil, da bi lahko nekoč šel v šole, čutil je, da ima duhovniški poklic. Mama Marjeta ga je pogosto jemala s seboj v bližnje Marijino svetišče Cendrole. Domači župnik ga je naučil nekaj latinščine in Bepi je uspešno opravil izpite za gimnazijo v Castelfrancu. Po maturi je šel v semenišče v Padovo in 18. septembra 1858 je prejel mašniško posvečenje in v domači župniji pel novo mašo. Najprej je bil kaplan v kraju Tombolo sredi padovska ravnine. V župniji, ki ni bilka na dobrem glasu, se je vrgel na delo in ko je po devetih letih odhajal, so si ljudje zapomnili tri stvari: vse, kar je imel, je delil z revnimi, veliko je bral in študiral in njegove dobre pridige, ki jih je skrbno pripravljal in najprej prebral svojemu župniku. Ko mu je bilo dvaintrideset let, mu je bila zaupana župnija Salzano pri Mestrah. Kot župnik se je zelo izkazal med kolero, ki je tod razsajala leta 1873. Obiskoval je bolnike, jim stregel, podeljeval zakramente. Zelo važno mesto je imel verski pouk, sam je sestavil katekizem, da bi ljudem na jasen način približal glavne verske resnice ... Škof je tako odličnega duhovnika hotel imeti pri sebi in ga je poklical za kanonika v Treviso. Tam je bil spiritual, skrbel je za duhovno oblikovanje bogoslovcev. Kot škofijski kancler je bil v službi treh škofov. Leta 1884 ga je papež Leon XIII imenoval za škofa v Mantovi, izgovarjal se je, da ni sposoben, toda nič ni pomagalo. Svojim duhovnikom je toplo priporočal verski pouk za otroke in odrasle, ki ga je poučeval tudi sam. Njegova prva skrb je bilo bogoslovno semenišče. Po desetih letih je prišla novica, da je imenovan za beneškega patriarha in hkrati povišan v kardinala.. V Benetkah si je prizadeval za lepo bogoslužje in cerkveno glasbo, ki spodbuja k pobožnosti. Zelo je spodbujal evharistično življenje, leta 1997 je pripravil v Benetkah velik evharistični kongres. Bil pa je ljudski patriarh, na svojih sprehodih po mestu je rad služil preprostim in se z njimi pogovarjal. Ko je 20. julija 1903 umrl Leon XIII., ki je vodil Cerkev 25 let, je Sarto odhajal v Rim na volitve in dajal: »Vrnil se bom, živ sli mrtev." Ko se je v konklavu glasovanje obrnilo tako, da je začel dobivati lepo število glasov, je kardinale rotil: Sem nezmožen in nevreden, pozabite me. Pri sedmem glasovanju je bilo vseeno izvoljen. Izbral si je ime Pij X in prizadeval si je za notranjo prenovo življenja v Cerkvi. Zaradi njegove zavzetosti so mu dali vzdevek živi ogenj. Posodobil je rimsko kurijo, veliko je storil zas prenovo bogoslužja in cerkvenega petja, odločil, da se svetna oblast ne sme vmešavati v papeške volitve in izdal omenjena dekreta, po katerih se je imenoval evharistični papež. Dotlej so smeli otroci k prvemu svetemu obhajilu šele pri dvanajstih, trinajstih, zdaj pa je odločil, da se to lahko zgodi že pri sedmih letih, ko znajo ločiti evharistični kruh od navadnega. Silno ga je prizadel začetek prve svetovne vojne julija 1914. Vojna mu je dobesedno strla srce. Papež Pij XII. ga je 1951 razglasil za blaženega, tri leta kasneje pa je bil prištet med svetnike.

več:
S. Čuk, Sv. Pij X. - evharistični poapež. Ob 150-letnici rojstva: Priloga, v: Ognjišče 9 (1985), 29-36.

nekaj njegovih misli:

• Vse prenoviti v Kristusu. (papeško geslo)
  
• Kristus je s posebno ljubeznijo ljubil otroke.
  
• Cerkev mora svoj nauk prilagoditi zahtevam časa in je treba prestrogo evangeljsko moralo omiliti.
  
• Trpim za tiste, ki umirajo na bojiščih ... Rad bi žrtvoval svoje življenje, da bi preprečil bolečine tolikim ljudem.

LETA 1840 ROJEN THOMAS HARDY

ANGLEŠKI PISATELJ IN PESNIK († 1928)

Pravo ime angleškega pisatelja in pesnika Thomasa Hardyja je bilo Max Gate. Zaradi težkih življenjskih razmer je bil deležen skromnega šolanja, zato se je veliko sam izobraževal. V mladih letih je pomagal pri restavriranju cerkva. Ko se je začel ukvarjati s poezijo, je opustil misel na duhovniški poklic. Med njegovimi številnimi deli, ki jih preveva čedalje globlji pesimizem, je najbolj znan roman Čista ženska. Njegova junakinja je nemočna žrtev brezčutnih sil.

LETA 1846 ROJEN ANTON KRŽIČ

DUHOVNIK, KATEHET, PISATELJ, UREDNIK († 1920)

Rojen v Rakitni je gimnazijo in teologijo študiral v Ljubljani, bil leta 1871 posvečen v duhovnika, kaplab v Preddvoru, katehet na uršulinskih šolah in od 1891-1913 profesor verouka na učiteljišču v Ljubljani. Bil je zelo aktiven tudi na drugih področjih, na socialnem in karitativnem (Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov .,..) kasneje častni kanonik ljubljanskega stolnega kapitlja. Kot mladinski in ljudski pisatelj je ustanovil list za otroke Angelček (od leta 1885 je izhajal kot priloga mladinskem listu Vrtcu, ki ga je od leta 1894 tudi sam urejal). Zelo se je zanimal za razvoj novejše pedagogike in metodike ter skušal pridobitve uporabljati za verouk, vodil je tudi Društvo slov. katehetov (ustanovljeno 1907), sestavljal je SP zgodbe za otroke in svetopisemska kateheza, napisal je tudi kratko katehetiko ...

več:
S. Čuk, Anton Kržič (1846-1920): Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2016), 52-53.

LETA 1891 ROJENA ILKA VAŠTE

(ROJENA BURGER) PISATELJICA ROMANA O PREŠERNU († 1967)

Novomeščanka Ilka Vašte, ki je kot učiteljica službovala v več slovenskih krajih, se je v svojem pisateljevanju posvetila predvsem povesti in romanu v Jurčičevem slogu. Njeno najboljše delo je Roman o Prešernu (1937 in več izdaj). Manj znan je roman Izobčenec (o Janezu Trdini). Napisala je tudi zbirko pravljic za mladino.

LETA 1924 ROJEN VLADMIR KOS

DUHOVNIK, JEZUITSKI MISIJONAR, PESNIK, FILOZOF († 2022)

Rojen v Murski Soboti, gimnazijo hodil v Mariboru in v Ljubljani, med vojno je bil v internaciji v Gonasu, vstopil v bogoslovje in se kot mlad domobranec umaknil v Avstrijo ter preko begunskih taborišč prišel v Italijo... Najprej je študiral filozofijo in v Rimu doktoriral iz teologije, leta 1950 je bil posvečen v duhovnika, kasneje je vstopil k jezuitom in leta 1956 odšel kot misijonar na Japonsko. Misijonaril je v eni od revnih tokijskih četrti, kasneje na jezuitski univerzi v Tokiu predaval filozofijo, angleščino ..., ko se je upokojil je razlagal Sveto pismo, katekizem... Pesmi je začel pisati že v gimnaziji, prvi dve zbirki pa izdal v begunskem taborišču (Marija z nami je odšla na tuje in Deževni dnevi), leta 1961 pa je izšla zbirka Dober večer (prva slovenska knjiga, izdana na Japonskem) . Od leta 1998 dalje pa so njegove pesniške zbirke izhajale v matični domovini, najprej pri založbi Obzorja, prekmurski založbi Stopinje, pri Celjski Mohorjevi družbi, Goriški MD, Družini, od leta 2008 pa je izšlo dvanajst zbirk pri Župnijskem zavodu Dravlje, ki združuje jezuitsko založniško dejavnost (nazadnje Ko se gruden nasmehne). P. Vladimir Kos je leta 1971 prejel zamejsko in zdomsko literarno nagrado Vstajenje, bil je odlikovan z Zlatim redom za zasluge Republike Slovenije, 7. februarja 2014 pa je prejel nagrado Prešernovega sklada.za zbirki Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo tresoči se tokijski harfi.

več:
F. Bole. Vladimir Kos. Misijonar, profesor, socialni delavec in pesnik: Gost meseca, v: Ognjišče 11 (1995) 6-10.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Vera je zmeraj tako osebna stvar, da je je zmožen le človek kot oseba. Vera se začne z željo po osebnem stiku s človeku podobnim Božjim bitjem.
  
• Če se ni mogoče izogniti zahtevi "Delaj dobro, ne delaj zlega!", se tudi ni mogoče izogniti občutku krivde, ko se tej zahtevi izneverimo. Krivda predpostavlja odgovornost kot razsežnost v za-vesti utemeljene človekove svobode.
  
• Posebne vrste dobrina je ljubezen, npr. med materjo in otrokom, med zakoncema, med resničnimi prijatelji. To je neke vrste osrečujoče enačenje z drugo osebo.
  
• Kakor je človek zmožen odpustiti resnemu skesancu (čim boljši je človek, tem lažje odpušča), tako smo lahko gotovi, da nam bo odpustil neskončno dobri Duh, če ga kakorkoli prosimo odpuščanja in se resno odvrnemo od zla.
  
• Nekoč sem čul v sebi glas, ki ga ni mogoče pozabiti, ker je drugačen od naravnega glasu in ga čuješ nekje globoko v sebi; po naše bi ga takole prevedel: "Hočeš poskusiti z Menoj?"
  
• Človeku se doslej bi posrečilo izbrisati iz zavesti zahteve: "Delaj dobro, opusti zlo!" Že večkrat pa se mu je posrečil nasilni prevrat določenih vrednot; človek namreč čisto brez vrednot ne more živeti.
  
• Bistvo sreče, za katero se poganjamo takorekoč od rojstva, čutimo vsaj kot misleča in hoteča bitja - je šele v zaželeni nesmrtni posesti vsega, kar nas že zdaj do neke mere zadovoljuje.
  
• Kar nas je ljudi, smo rojeni s teženjem k čim bolj trajni sreči. V ta namen hočemo zadovoljiti želje človeške narave. To, kar ta mnogovrstna teženja zadovoljuje, je nekaj dobrega - dobrina. S tega vidika je tudi resnica - dobrina. Posebno tista, ki je zmožna osvetliti druge resnice.
  
• Če se mi posreči, da "ustvarim" pesem, ki me zadovolji, ne mislim na kakšno zbirko; ne zdi se mi važna, dokler me celo stvarstvo vabi, da mu kaj zapojem.
  
• K smislu življenja spada zavest, da se življenje ne konča s fizično smrtjo. Življenjska dinamika je usmerjena onkraj smrti.

LETA 1925 ROJEN TONČEK PANGERC

ALPINIST, USTANOVNI ČLAN IN ORGANIZATOR PLANINSTVA MED SLOVENCI V ARGENTINI († 1954)

Rojen je bil na Bledu med drugo svetovno vojno se je pridružil domobrancem in se po vojni umaknil v Avstrijo. Ko so ga Angleži s preostalimi vrnili partizanski vojski, je bil zaprt, leta 1947 pa je odšel v Italijo in leto kasneje v Argentino. Navdušen gornik je bil že doma, v Argentini je bil eden ustanoviteljev Slovenskega planinskega društva v Bariločah. Preplezal je številne prvenstvene smeri, bil je član dveh večjih patagonskih odprav: na Cerro Valentin (najvišji vrh Celinskega ledu – z Dinkom Bertoncljem) in v pogorje Paine Oeste, kjer je leta 1954 umrl pod plazom. Po njem se imenujeta jezero (Laguna Tonček) v pogorju Osrednja katedrala in gora ob Lautaru (Cerro Pangerc).

več o delu Slovencev v Bariločah v pogovoru z Dinkom Bertoncljem v rubriki gost meseca - Ognjišče 09_1987

LETA 1962 UMRL FRAN SALEŠKI FINŽGAR

DUHOVNIK, PISATELJ, DRAMATIK IN PREVAJALEC (* 1871)

Med slovenskimi duhovniki, ki so se uveljavili kot pesniki in pisatelji, je najbolj znan in priljubljen Franc Saleški Finžgar. Ob devetdesetletnici svojega življenja je zapisal: »Rodil sem se leta 1871, 9. februarja ob treh zjutraj. Nobenega življenja nisem pokazal... Tudi moja šibka mamica je bila nezavestna... Žene so obupane zmajevale z glavo in prerokovale: 'Kar sklenila bosta. Oba hkrati'... Prerokbe žena so bile v zmoti. Šibka moja mati je učakala sedeminosemdeset let, za mano se zapirajo vrata devetdesete zime. Tak je bil sklep Previdnosti od vekomaj.« Zbranim je v svoji hiši na Mirju, kjer je preživljal zadnja leta »nepokojnega pokoja«, povedal, da sta mu najljubši knjigi Sveto pismo in Gruden-Malova Zgodovina slovenskega naroda. »Prva zato, ker v njej Bog odkriva obrise svojega božjega reda v zgodovini človeštva, druga pa zato, ker se mi v njej odkrivajo očetov naših imenitna dela.« Svojo bogato in razgibano življenjsko pot je popisal v nadvse zanimivi knjigi, ki ji je dal naslov Leta mojega popotovanja. Sprva je nameraval napisati svoj življenjepis kot roman, potem pa se je odločil drugače. »Roman je vendarle roman. Dokument ne more biti,« je zapisal v predgovoru. »Ker sem preživel nad pol stoletja sredi najbolj razgibane dobe slovenskega naroda in prišel v stik z vrhovi našega kulturnega in političnega dela, utegne biti res koristno, če svoje življenje kar odkritosrčno napišem ... Eno spoznanje pa mi je rodilo popotovanje skozi dolgo dobo življenja, to namreč: Človekovo življenje in življenje človeštva sploh je tako skrivnostno zapleteno in skrotovičeno, da ga nobena učenost ne bo razvozlala.« Ko je dopolnil 81 let je napisal zadnjo stran »popotovanj«. Izšla je leta 1962 pri Mohorjevi družbi kot sedma, zadnja knjiga njegovih izbranih del. Izida knjige, ki jo je težko pričakoval, ni dočakal, ker je malo prej, na današnji dan 1962, umrl v častitljivi starosti 91 let.

več:
S. Čuk, Franc Saleški Finžgar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (1991), 67.
S. Čuk, Franc Saleški Finžgar in postaje njegovega popotovanja: Priloga, v: Ognjišče 2 (2012), 68-75.
S. Čuk, Finžgarjeva hiša: Domače Ognjišče, v: Ognjišče 2 (2016), 131.
K. Vrtačnik, Fran Saleški Finžgar: Mojstri besede, v: Ognjišče 6 (2009),78-79.

nekaj njegovih misli:

• Bog nas vabi k sebi po dobrih starših, po evangeliju, po šibah, ki si jih tolikokrat sami spletamo, po dobrih in slabih zgledih, po veselju in križih, po notranjih nagibih in ganotjih, na vse načine nas vabi, toda vse je le očetovsko vabilo, ni pa nasilje ni suženjstvo, je sveta svoboda.
  
• Poglejmo v družino! Vez družine je edinole ljubezen. Vse drugo je slepilo. Zakaj je danes toliko razbitih družin? Toliko ločitev zakonov? Spet trdim: ker ni duha posta, duha odpovedi, premagovanja.
• Sveti Pavel je z enim stavkom, z enim poveljem rešil vse to: "Drug drugega bremena nosite." To je vsa modrost skupnega življenja.
  
• Niti za korak se ne boš premaknil v življenju, to se pravi, ne boš dosegel ne uspeha in ne napredka razen s samoodpovedjo. Post ni mrtvičenje telesa, nima namena uničevati telesne sile, post je le pot do zmage duha nad materijo, pot do zmage nad silami gole telesnosti, ki je tako vabljiva in hkrati tako kruta.
  
• Človek ostane človek do sodnega dne. Nad človeštvom pa sije božji duh ter snuje božja misel.
  
• Pri vseh narodih so trinogi, ko so zavrgli Boga, hoteli biti sami po božje češčeni. Zgodovina dokazuje, da je vsa njihova moč in vse njih nasiljem rodilo le nesrečo in prekletstvo.
  
• Življenje je prečudna in zapletena zgodba za vsakega človeka. In kar dva si nista popolnoma enaka ne po obličju in ne po srcu.
  
• Zvon je prav gotovo posebno glasbilo. Zvon ima dušo in ima srce. Zvon čuti s človekom in človek čuti z njim.
  
• Kako težko pričakujemo zvestega prijatelja, ki mu lahko zaupamo, kar vsakemu ne moremo in nočemo. Po takem zaupanju, po taki spovedi je klic in žeja naše narave.
  
• Danes pišejo in trdijo, češ da je krščanstvo odpovedalo. Krščanstvo ni odpovedalo in nikoli ne bo, odpovedali smo mi, kristjani.
  več:

LETA 1973 UMRL LOJZE ZUPANC

PISATELJ, PESNIK, DRAMATIK IN PUBLICIST (* 1906)

Pisatelj Lojze Zupanc, ki je pred več kot sto leti zagledal luč sveta v Ljubljani, je bil po poklicu učitelj. Dalj časa je služboval v Beli krajini, kjer se je pisateljsko uveljavil s prirejanjem belokranjskih pravljic, ki so izšle v več knjigah. Med najbolj znanimi je Zaklad na Kučarju.

iskalec in zbiralec Marko Čuk