LETA 470 PR. KR. ROJEN SOKRAT

GRŠKI FILOZOF († 399 PR. KR.)

Velja za eno najpomembnejših oseb filozofije zahodnega sveta. Bil je Platonov učitelj. Poučeval je z metodičnim spraševanjem in velja za začetnika majevtike. Obravnaval je predvsem vprašanja naravnega delovanja. Že v mladosti se je izkazal za odločnega, vztrajnega in hrabrega človeka. Že zgodaj pa je opustil svoj poklic kiparja in se odločil za življenje v revščini in poučevanje. Poleg tega je postal v Atenah znan kot velik mojster dialoga, ki mu praktično ni bilo para. Mimoidočim je postavljal vprašanja in jih preko njih hotel pripeljati do spoznanja neke resnice. Izhajal je iz reka "Vem, da nič ne vem Sokrat ni zapustil svetu nobenega pisnega dela. Vsi njegovi dialogi so povzeti po zapiskih njegovih učencev in preučevalcev njegovega življenja, predvsem Platona, Ksenofona in Aristotela (učenec Platona).

njegove misli:

• Le poroči se. Če dobiš dobro ženo, boš srečen, če pa dobiš slabo, boš filozof.
  
• Kakšnega človeka veseli, da čim bolje obdeluje svojo zemljo, drugega, da ima čim lepše konje. Moje največje zadovoljstvo je v tem, da opažam, kako sem sam iz dneva v dan boljši.
  
• Vse naše življenje mora biti premišljevanje o smrti in vaja za srečanje z njo.

o njem:

• Če lahko iz Sokratovega življenja in smrti prepoznamo modrijana, potem iz Jezusovega življenja in smrti prepoznamo Boga. (J. J. Rousseau)

LETA 1907 ROJEN MARJAN KOZINA

SKLADATELJ († 1966)

Skladatelj Marjan Kozina, ki se je rodil v Novem mestu in je tam, star komaj 59 let, umrl, je znan po svoji operi Ekvinokcij (1943) na besedilo hrvaškega pesnika Iva Vojnovića. Pri svojem glasbenem ustvarjanju si je prizadeval približati slovenski narodni melodiki, kar je občutno prispevalo k priljubljenosti njegovih del.

več:
S. Čuk, Marjan Kozina: Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2017), 52-53.

LETA 1910 ROJEN ANTON DERMOTA

OPERNI IN KONCERTNI PEVEC, PEDAGOG († 1989)

Rojen je bil v Kropi, služil je kot hlapec pri župniku na Bledu, kjer so opazili njegovo nadarjenost in ga dali v orglarsko šolo v Ljubljano k skladatelju Stanku Premrlu. Študiral je na konservatoriju in postal član opernega zbora v Ljubljani. Leta 1934 je dobil štipendijo za nadaljevanje študija na Dunaju in leta 1936 je dobil službo v Dunajski državni operi, in prvič nastopil v Mozartovi Čarobni piščali. Sledilo je več odmevnih nastopov s slavnimi pevci in dirigenti (Toscanini, Krauss, Kleiber, von Karajan ...). Na Dunaju je pel do konca svoje pevske poti (45 let), tu je ostal tudi med vojno in po njej nastopal na začasnem odru v gledališču v Mozartovih operah Don Giovanni, Così fan tutte in številnih operah iz slovanskega repertoarja, bil je gost najuglednejših opernih gledališč in festivalov doma in po svetu. Največje uspehe je doživel z vlogami Don Ottavia, Ferranda ... Florestana, Lenskega ... najbolj pa je bil cenjen kot izvrsten interpret Mozartove glasbe. Nastopal je tudi v oratorijih in samospevih, na Dunaju so ga razglasili za komornega pevca in dobil je tudi številne nagrade ... Svoje življenje je opisal v knjigi Tisoč in en večer, ki je bila uvrščena v redno zbirko Mohorjeve družbe za leto 1986. To ni »Tisoč in ena noč« pravljic, to je Tisoč in en večer resničnih zgodb umetnika, glasbenika, ki se je iz rodne Krope povzpel v širni svet. Očetu uredniku je takrat v pogovoru odkrival najvažnejše poteze svoje mladosti: kako lahko človek, ki se je prebijal skozi revne razmere, skozi trpka leta študija, polna revščine, doseže marsikaj, osvoji svet z veliko volje in seveda tudi s talentom ...

več:
F. Bole, prof. Anton Dermota."Preizkušnja je zato, da človek v njej zori": Gost meseca, v: Ognjišče 12 (1985), 6-10.
S. Čuk, Anton Dermota (1910-1989): Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2019), 44-45.

njegova misel:

• Vsaka preskušnja, ki pride na pot človeka, pride zato, da človek ob njej zori in izhaja iz nje močnejši, še bolj delaven in tudi srečnejši kot kdaj prej.

LETA 1923 ROJEN dr. VEKOSLAV GRMIČ

MARIBORSKI NASLOVNI ŠKOF († 2005)

Rojen v Dragotincih v župniji Sv. Jurij ob Ščavnici. Teologijo je študiral na Teološki fakulteti v Ljubljani in bil 29. junija 1950 posvečen v duhovnika. Po posvečenju je deloval v Vranskem, najprej kot kaplan, nato pa kot župnik (do leta 1968). V tem času se je tudi posvečal študiju in leta 1961 doktoriral na Teološki fakulteti. Predaval je dogmatično teologijo. Leta 1968 je bil imenovan za mariborskega pomožnega škofa. Prav tega leta je začelo v Mariboru delovati bogoslovje in oddelek ljubljanske Teološke fakultete in dr. Vekoslav je postal ravnatelj bogoslovnega semenišča, predaval pa je na Teološki. Do leta 1973 je opravljal službo škofovega vikarja in potem pet let generalni vikar. Po smrti škofa Držečnika (1978) je ko škofijski upravitelj prevzel vodstvo škofije, nekaj dni pred imenovanjem dr. Franca Krambergerja za mariborskega škofa se je leta 1980 odpovedal službi mariborskega pomožnega škofa ter izjavil, da se želi posvetiti predvsem profesorski službi, ki jo je na Teološki fakulteti opravljal do leta 1993.

več:
S. Čuk, Vekoslav Grmič (1923-2005), Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2023), 36-37.

njegova misel:

• Upanje je vera v mogočost nemogočega. Poklicani smo torej, da nemogoče naredimo mogoče. Božja moč se običajno kaže v navidezni nemoči.

o njem:

• Bil je mož dialoga z vsemi: z mladimi in odraslimi, s preprostimi in izobraženci, z vernimi in drugače mislečimi in celo neverujočimi. Vedno je iskal stične točke s sodobnimi miselnimi tokovi. (dr. Franc Kramberger pri maši zadušnici)
  
• Šlo mu je za človeka. Bil je globoko prepričan, da ima Jezusovo evangeljsko sporočilo odrešujočo in osvobajajočo moč tudi za sodobnega človeka. V iskanju dialoga je včasih zastopal drugačno mnenje, kot je prevladovalo v katoliški Cerkvi, vendar se od njenih temeljnih resnic in vrednot ni nikoli oddaljil. (dr. Anton Stres)

LETA 1949 UMRL MAURICE BLONDEL

DIALEKTIČNI FILOZOF (* 1861)

Blondel, je avtor filozofije akcije, v kateri je klasično neoplatonsko misel in sodobni pragmatizem združil v kontekstu krščanske verske filozofije (rojen 1861). Razvijal je krščansko filozofijo življenja; njena osrednja zahteva je delovanje v smislu verskega dejanja, s katerim se človek odpre Bogu.

njegovo razmišljanje:

• Kaj je življenje, ki ga (starši) pomagamo posredovati svojim otrokom, v primeri z božjim življenjem, ki ga (pri krstu) sprejemajo! Vzgajajmo ga, to božje dete ...
  
• Resnična vera je tista, ki v vsakem dogodku zna videti, slaviti in blagoslavljati predobro Previdnost, ne pa tista, ki v službi človeških želja terja od Boga, da jo uboga.

LETA 1976 UMRL ARNOLD TOVORNIK

GLEDALIŠKI IN FILMSKI IGRALEC, PRVAK MARIBORSKE DRAME (* 1916)

Arnold Tovornik, doma iz Selnice ob Dravi, je bil pred vojno častnik, med vojno v nemškem ujetništvu, po vojni pa je nastopil igralsko pot v Drami SNG Maribor. Začel je z manjšimi, večinoma komičnimi vlogami, nato pa je oblikoval vedno zahtevnejše like; postal prvak mariborskega gledališča in eden najodličnejših slovenskih igralcev. Bil je zastaven silak, priljuden in poln humorja. Igral je tudi nežne, krhke in tragične osebnosti.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1703 ROJEN PRIMOŽ LAVRENČIČ

DUHOVNIK, PRIDIGAR, MISIJONAR, PISATELJ († 1788)

Iz rojstnega Vrhpolja pri Vipavi ga je pot vodila v Ljubljano, kjer je končal gimnazijo, nato pa je v Gradcu študiral bogoslovje ter bil leta 1732 posvečen v duhovnika. Tri leta zatem je postal jezuit in opravljal je službo slovenskega pridigarja in ljudskega misijonarja po raznih mestih, nazadnje v Mariboru. Do pisanja v slovenskem jeziku ga je privedla potreba po zbirki slovenskih pesmi za uresničevanje svojega poslanstva. Pripravil je dve pesmarici, vseh njegovih pesmi je v obeh pesmaricah skupaj 41.

LETA 1723 ROJEN GIOVANNI ANTONIO SCOPOLI

ITALIJANSKI ZDRAVNIK IN NARAVOSLOVEC († 1788)

Rojen v Italiji (Cavalese) leta 1754 je postal rudniški zdravnik v Idriji (tedanja Avstrija), kjer je tudi poučeval na metalurško-kemijski šoli. Na svojih potovanjih po Kranjski je preučeval rastlinstvo in živalstvo in leta 1760 izdal knjigo Flora carniolica, prvo znanstveno delo o naravi v Sloveniji. V njej je opisal več kot tisoč rastlinskih vrst s področja SZ Slovenije in tako postavil je temelje sodobnemu znanstvenemu naravoslovnemu raziskovanju na Kranjskem ...

LETA 1875 UMRL GEORGES BIZET

FRANCOSKI SKLADATELJ (* 1838)

Alexandre-Cesar-Leopold (imenovan Georges) Bizet se je v glasbeno zgodovino zapisal s svojo mojstrovino - opero Carmen, ki je ob prvi uprizoritvi v Parizu (1873) doživela zmeren uspeh, za vedno pa je osvojila glasbeni svet po skladateljevi smrti. Literarna predloga za to opero je bila novela pisatelja Prosperja Merimeeja.

LETA 1878 UMRL ANTON HAJDRIH

SKLADATELJ IN VODJA KVARTETA (* 1842)

Ljubljančan Anton Hajdrih je študiral glasbo na konservatoriju v Pragi; deloval je v Trstu in kot učitelj v Rodiku pri Kozini, zatem pa v Dramskem društvu v Ljubljani. Nastopal je kot solist, ustanovil je tudi lasten kvartet. Dočakal je samo 36 let, zato ni mogel razviti svoje glasbene nadarjenosti. Njegove zborovske skladbe se odlikujejo po zvokovnem bogastvu in melodiki z ljudskim prizvokom. Najbolj znane so: Jadransko morje, Hercegovska, Pod oknom, ki jih je objavil v zbirki Jadranski glasovi.

LETA 1883 ROJEN in 1924 UMRL FRANZ KAFKA

AVSTRIJSKI PISATELJ, OPISOVALEC STISKE SODOBNEGA ČLOVEKA

Avstrijski pisatelj judovskega rodu velja za enega najpomembnejših predstavnikov sodobne književnosti. Izoblikoval je samosvojo prozo, oprto na dogodke in simbole iz sanj in podzavesti. Njegovi spisi izražajo brezizhodni položaj sodobnega človeka ob razpadu moralnih in religioznih norm. Njegova glavna dela so fragmentarni romani Proces, Grad in Amerika, ki so izšli po njegovi smrti in so bili prevedeni tudi v slovenščino.

nekaj njegovih misli:

• Živimo v popačenem času: to se vidi že iz dejstva, da nobene stvari ne imenujemo več s pravim imenom.
• Obstajata dva glavna greha, iz katerih izhajajo vsi drugi: nestrpnost in brezbrižnost. Zaradi nestrpnosti so pregnani iz raja zaradi brezbrižnosti se ne vrnejo nazaj.

LETA 1890 ROJEN MIRKO POLIČ

SKLADATELJ IN DIRIGENT († 1951)

Tržačan Mirko Polič je najprej eno leto študiral pravo v Pragi, nato pa je obiskoval konservatorij Verdi v Trstu. Kot kapelnik tamkajšnjega Narodnega gledališča je leta 1913 uvedel prve redne operne predstave. Kot operni dirigent je deloval v Osijeku, Zagrebu, Beogradu in Ljubljani. Leta 1925 je bil imenovan za ravnatelja ljubljanske opere, ki jo je s 14-letnim napornim delom dvignil do pomembne višine. Gojil je poleg klasičnih tudi moderna, zlasti slovanska operna dela. Kot skladatelj je napisal operi Mati Jugovićev in Deseti brat.

LETA 1899 UMRL JOHANN STRAUSS MLAJŠI

AVSTRIJSKI SKLADATELJ (* 1825)

Oče, ki je bil skladatelj in mu je tudi bilo ime Johann, mu je prepovedal študirati glasbo, zato se je učil violino skrivaj, kasneje pa se je neovirano posvetil glasbi. Najbolj je zaslovel s svojimi valčki, polnimi nadvse posrečenih melodij in nalezljivega veselja. Med najbolj znane spadajo: Ob lepi, modri Donavi, Zgodbe iz Dunajskega gozda, Pomladni glasovi.

LETA 1933 UMRL ANDREJ KALAN

DUHOVNIK, PREVAJALEC IN POLITIK (* 1858)

Duhovnik Andrej Kalan, rojen v Pevnem pri Škofji Loki, je bil 25 let (1903–1928) predsednik Katoliškega tiskovnega društva, ki je v Ljubljani delovalo od leta 1887. Leta 1908 je na Poljanskem nasipu zgradilo moderno Katoliško tiskarno (po vojni nacionalizirana je postala tiskarna Ljudske pravice). Andrej Kalan je več let urejal tednik Domoljub, nekaj časa je bil urednik dnevnika Slovenec. Kot eden vodilnih katoliških politikov je vplival na škofa Jegliča, da je leta 1917 podprl Majniško deklaracijo.

LETA 1963 UMRL sv. JANEZ XXIII.

papež, svetnik (* 1881)

»Na papeža Janeza XXIII. gledamo kot na papeža dobrote, koncila ..., Cerkve, ki hoče objeti svet,« je dejal o svojem predhodniku Janez Pavel II., ko ga je 3. septembra 2000 razglasil za blaženega. 27. aprila 2014 pa je bil skupaj z njim prištet med svetnike. Za naslednika apostola Petra je bil izvoljen 28. oktobra 1958 kot »prehodni« papež, saj je bil star 77 let. Toda bil je 'prenovitveni' papež: sklical je drugi vatikanski koncil, ki je prinesel v katoliško Cerkev 'dih pomladi'.

več o svetniku v člankih
S. Čuk, bl. Janez XXIII. (1881-1963): Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 10 (2008), 36-37.
S. Čuk, Papež Janez XXIII.: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (1999), 58-59.
S. Čuk, Papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II. svetnika: Priloga, v: Ognjišče 5 (2014), 58-65.
knjiga: M. Sgarbosa, Modrost srca. Blaženi papež Janez XXIII. Žepna knjižnica Ognjišča 39. Ognjišče. Koper, 2002. (RAZPRODANO)

nekaj njegovih misli:

• Več velja dobrota srca in prijaznost kot pa delati čudeže in obujati mrtve.
  
• Misel na sedanjost me tolaži, ker je še čas za usmilje­nje. Misel na prihodnost mi vliva pogum ob upanju, da izgubljeni čas lahko še rešim. Koliko bo še prihodnosti? Naj je bo malo ali ve­liko, tvoja bo, moj Gospod.
  
• Delati hočem zavzeto, a brez zaskrbljenosti, kako bo uspelo. Potrudil se bom, kakor da je vse odvisno od mene, obenem pa tako, kakor da moje delo ni nič važno.
  
• Rad prepuščam drugim zvijače in tako imeno­vane diplomatske spretnosti, sam pa se bom zadovoljil z dobro­voljnostjo ter preprostostjo v besedah in ravnanju. Končni us­peh je zagotovljen tistemu, ki bo ostal zvest nauku in zgledu na­šega Gospoda.
  
• V nebesa vodi dvoje vrat: vrata nedolžnosti in vra­ta pokore... Jezus je šel v nebesa s križem na rami, v spravo na­ših grehov, in nas vabi, da mu sledimo. Slediti mu, pa se pravi, delati pokoro.
  
• Molimo, da bi znali poslušati resnico, kajti za to je potrebna velika čistost srca. Molimo, da bi znali resnico razumeti, kajti za to je potrebna zaupna ponižnost razuma. Moli­mo, da bi znali resnico braniti, kajti za to je potrebna velika moč in ta moč je poslušnost.
  
• V luči Jezusovega vstajenja nam oživi spo­min na naše umrle. Ko mislimo nanje in jih priporočamo Bogu ob žrtvi križanega in od mrtvih vstalega Gospoda, so povezani z na­mi v najboljšem, kar imamo v življenju: v molitvi in v Bogu v nas.
  več:

LETA 1980 UMRL VASJA PIRC

PRVI SLOVENSKI POKLICNI ŠAHIST (* 1907)

Šah je iz družabne igre prerastel v šport in je za mnoge postal poklicna dejavnost. Šahisti se po znanju v tej igri delijo na več kategorij - najvišja je naslov velemojstra. To je postal Vasja Pirc po uspešnem nastopu na šahovskem turnirju v nizozemskem Nordwijku leta 1938. Zmagoval je na številnih šahovskih turnirjih in napisal je več knjig o šahovski igri.

LETA 1985 UMRL TINE OREL

PROFESOR, PUBLICIST, UREDNIK in ORGANIZATOR (* 1913)

Po maturi na Škofijski klasični gimnaziji je na ljubljanski univerzi diplomiral iz slavistike. Od leta 1938 je bil profesor na gimnaziji v Celju, v letih 1948-1963 pa njen ravnatelj. Njegovi dijaki so se ga spominjali kot vzgojitelja z izrednim pedagoškim žarom, ki jih je s svojo pokončno osebnostjo zaznamoval za vse življenje. Ob svojem poklicnem delu in strokovnem pisanju se je uveljavil tudi kot avtor planinske literature, predvsem pa je zaslužen kot urednik Planinskega vestnika (1949-1979).

LETA 2001 UMRL KAZIMIR HUMAR

DUHOVNIK , ORGANIZATOR, PUBLICIST, NEUTRUDEN DELAVEC NA BOŽJI NJIVI (*1915)

Duhovnik dr. Kazimir Humar, doma iz Vrtojbe, je bil vsestranski delavec slovenskega vernega občestva na Goriškem. Bil je pobudnik za ustanovitev slovenske skavtske organizacije, na goriških slovenskih srednjih šolah je poučeval različne predmete in bil katehet. Pripravil je tudi nekaj učbenikov. Bil je med ustanovitelji mladinske revije Pastirček, sodeloval je pri tedniku Slovenski Primorec, ki se je leta 1949 preimenoval v Katoliški glas. Dajal mu je jasen in odločen 'glas' s svojim uredniškim delom in s svojimi zapisi.

več:
F. Bole, Zlatomašnik dr. Kazimir Humar - petdeset let pobudnik duhovnega in kulturnega življenja med goriškimi Slovenci: Gost meseca, v: Ognjišče 7-8 (1990), 6-10.

njegove misli:

• V petdesetih letih je bilo v domovini hudo: duhovnike so zapirali, cerkve so spreminjali v muzeje, skladišča, ... tega si ni upal nihče zapisati. Mi smo pa lahko o tem poročali in se marsikomu zamerili. Imeli pa smo o srečo, da smo bili finančno neodvisni, naš časopis je živel le od darov za naročnino in od prostovoljnega dela sodelavcev. In tako smo si lahjko privoščili povedati vso resnico.
  
• Vse moje zadolžitve in dejavnosti so prišle čisto slučajno: Katoliški glas, Pastirček, Goriška Mohorjeva, tisk, Katoliški dom, skavti, telovadnica, poučevanje na raznih šolah, misijoni ... vedno sem bil na razpolago in kjer sem videl potrebo, tam sem pomagal ...
• Ne smemo pozabiti, da je svoboda lahko tudi nevarna, saj je svoboda za dobro in svoboda za zlo, tudi tisto zlo, ki ga prinaša potrošniška miselnost.

LETA 2003 UMRL MARJAN KERŠIČ BELAČ

KIPAR in ALPINIST (* 1920)

Do svojega 52. leta je pozimi in poleti preplezal 340 plezalnih smeri, na planinskih pohodih ‘Sto žensk na Triglavu’ je pripeljal 14 navez po deset udeleženk teh pohodov. Bil je član naše prve alpinistične odprave v Himalajo (1960). Kiparstva se je učil pri Borisu Kalinu v kamnoseških delavnici na Žalah. Pri 19 letih je dokončal Kalinova kipa Marije in Jezusa, ki stojita na vrhu slavoloka na Plečnikovih Žalah. Njegov je kip kralja Matjaža v nadnaravni velikosti v votlini blizu planinskega doma na Peci.

LETA 2010 UMRL LUIGI PADOVESE

ŠKOF, APOSTOLSKI VIKAR ANATOLIJE (* 1947)

"Čutim kot veliko čast biti kristjan z vami in za vas v tej pokrajini Turčije, kjer so ohranjeni spomini na zgodnje krščanstvo," je ob svojem škofovskem posvečenju v pristaniškem mestu Iskenderun na jugovzhodu Turčije 7. novembra 2004 nagovoril svojo "malo čredo" Luigi Padovese, ki ga je papež Janez Pavel II. 11. oktobra 2004 imenoval za apostolskega vikarja Anatolije (to je prvotno grško ime za Malo Azijo). Za svoje škofovsko geslo si je izbral besede sv. Janeza Krizostoma (+407), ki je bil rojen v maloazijski Antiohiji in bil škof/patriarh v Carigradu: "Resnica v ljubezni". "To so besede, ki nakazujejo moje prizadevanje iskati resnico v spoštovanju in vzajemni dobrohotnosti. Če drži, da se tisti, ki bolj ljubi, bolj približa Bogu, je tudi res, da se po tej poti približujemo smislu našega bivanja, ki je v tem, da živimo za druge. To prepričanje je tudi temelj moje iskrene volje za dialog s pravoslavnimi brati in pripadniki drugih ver." Ta mož miru in iskrenega dialoga, je postal žrtev verske nestrpnosti islamskega skrajneža.

... več o njem si preberite v pričevanju 08_2000

iskalec in zbiralec Marko Čuk

"Hočem biti dober, vedno dober, dober z vsemi."

"Občutek majhnosti, ki me vedno spremlja in mi pomaga, da se ne prevzamem, je velika milost božja. Ohranjuje me preprostega in me varuje, da se ne osmešim." Tako je v svojem Dnevniku duše 15. junija 1956 zapisal kardinal Angelo Giuseppe Roncalli, bene­ški patriarh, ki je leta 1958 postal papež Janez XXIII. Ta zname­niti dnevnik, ki ga je dovolil objaviti šele po svoji smrti, je začel pisati kot petnajstletni dijak. "Bil sem dober in nedol­žen, le nekoliko boječ dečko. Želel sem Boga ljubiti za vsako ce­no in sem mislil samo na to, da bom postal duhovnik in služil pre­prostim dušam, takim, ki potrebujejo mnogo potrpežljive skrbi." Izšel je iz skromnih razmer. Rodil se je 25. novembra 1881 kot tretji od trinajstih otrok kmečke družine v kraju Sotto il Monte pri Bergamu in bil še isti dan krščen na ime Angelo Giuseppe. V domači vasi se je naučil pisati in brati, potem so duhovniki bis­tremu fantiču omogočili, da je šel v "pravo" šolo in v semenišče, kjer so ga predstojniki "potisnili" še više: poslali so ga študi­rat bogoslovje v Rim, kjer je dosegel doktorski naslov. Najsreč­nejši dan njegovega življenja je bil 10. avgust 1904, ko je bil posvečen v duhovnika.

"Samo zato si želim biti duhovnik," je za­pisal v svoj Dnevnik duše, "da bi kakorkoli lahko delal dobro." To bi rad delal kot župnik v kakšni gorski fari, toda njegov škof je imel z njim drugačne načrte: najprej ga je poslal v Rim študirat cerkveno pravo, potem pa ga je izbral za svojega tajnika. Ko je Italija leta 1915 napovedala vojno Avstriji, je bil vpoklican k vojakom in do konca vojne je bil vojaški kaplan. Po vojni je bil nekaj časa spiritual v bogoslovnem semenišču v Bergamu, od leta 1921 pa je deloval v Rimu. Leta 1925 je bil posvečen v škofa in imenovan za apostolskega vizitatorja v Bolgariji, zatem pa v Tur­čiji in Grčiji. Leta 1944 mu je bila naložena kočljiva naloga apostolskega nuncija v laični Franciji, kjer je s svojo prisrčnostjo znal raztopiti še tako ledene predsodke. Januarja 1953 je prejel kardinalski klobuk, marca tega leta pa je že nastopil kot patri­arh v Benetkah. "Vaši naklonjenosti priporočam moža, ki hoče biti vaš brat: ljubezniv, dostopen, razumevajoč," se je Benečanom pred­stavil v baziliki sv. Marka, kjer je želel biti pokopan, trdno prepričan, da je to njegova zadnja postaja.

"Gremo v Rim naredit novega papeža," je dejal patriarh, ko je po smrti Pija XII. zapuščal Benetke. Govorilo se je, da bo novi papež "prehodni": izvolili bodo kakšnega starejšega kardinala in večkrat se je omenjalo tudi Roncallija, ki pa se za te govorice ni zmenil. "Skupna molitev mora doseči, da bo novi papež človek umnega in krotkega vladanja, da bo svetnik in posvečevalec hkra­ti," je pisal bergamskemu škofu, ne da bi se zavedal, da piše ­o sebi. Pri enajstem glasovanju v konklavu je bil izvoljen in iz­bral si je ime Janez: ker je bilo tako ime njegovemu očetu pa Je­zusovemu predhodniku Krstniku in Gospodovemu najljubšemu učen­cu Evangelistu. To je bilo 28. oktobra 1958. Pokazal je, da hoče biti tudi kot papež ljubeči oče vseh katoličanov in prijatelj vseh ljudi dobre volje. Ves svet, celo samega sebe, kot je dejal, je presenetil, ko je 25. januarja 1959 napovedal vesoljni cerkve­ni zbor - drugi vatikanski koncil. V katoliško Cerkev je ta pri­nesel "nekaj svežega zraka" (kar močan prepih!) in jo pripravil na poslanstvo v novem tisočletju.

Po treh letih priprave je Ja­nez XXIII. vodil prvo zasedanje, ki se pričelo 11. oktobra 1962, preostala tri zasedanja pa so potekala pod vodstvom njegovega naslednika Pavla VI.; koncil se je končal 8. decembra 1965. Pa­pež Janez Dobri, ki je katoličanom in vsem ljudem dobre volje na­menil sedem okrožnih (najpomembnejši sta Mati in učiteljica ter Mir na zemlji), je dokončal svoje življenjsko poslanstvo 3. ju­nija 1963. "Skušal sem ljubiti vse, hotel sem dobro vsem," je de­jal malo pred smrtjo.

ČUK, Silvester. Papež Janez XXIII.. (Pričevanje). Ognjišče, 1999, leto 35, št. 12, str 58-59.

Med ženskimi imeni v Sloveniji je ime Klotilda na 1072. mestu. Dne 1. 1. 2012 je bilo s tem imenom poimenovanih 37 (1971: 75; 1994: 62) prebivalk Slovenije. Njegove možne različice so: Ilka (2012: 17), Tilčka (10), Tilika, Tilka (115, 568. mesto).

God:

• 3. junij

Klotílda

God: 3. junija

Ime Klotilda izhaja iz nemškega imena Klothilde, to pa iz germanskega Chlodhildis, ki je zloženka iz starovisokonemških občnih besed hlut 'slaven' in hiltja 'boj'. Prvo sestavino hlut imajo še imena Chlodbald, Chlodebert, Lotfrid, Lothger, Hlodmar, Chlodulf idr. Druga sestavina hiltja 'boj' ali hild(e) je zelo pogosta v nemških ženskih imenih, npr. Adelhilde, Brunhilde, Friedhilde, Irmhilde, Krimhilde, Mathilde, Sieghilde. Imena Ilka, Tilčka, Tilika, Tilka so lahko tudi tvorjenke iz imen Ilj in Tilen, Tilda pa iz imena Matilda.

V koledarju je 3. junija Klotilda, žena frankovskega kralja Klodvika I. in mati Klotara I. (u. 3. junija 544). Imela je tri sinove in hčer Klotildo. Poganskega moža je spreobrnila v krščansko vero s pomočjo svoje prijateljice sv. Genovefe. Za njim se je po zmagi nad Alemani leta 496 spreobrnil ves narod. Po smrti moža je postala dobrodelnica in je ustanavljala cerkve in samostane.

Ime Kevin je med moškimi imeni v Sloveniji na 222. mestu. Dne 1. 1. 2012 sta bila s tem imenom poimenovana 602 (1994: 92; 2007: 493) prebivalca Slovenije. Statistika je ime Kevin pri nas registrirala šele v desetletjih 1971–1980 (4) in 1981–1990 (10), večina pa jih je iz obdobij od leta 1991 do 2012 (tj. 285 + 303).

God:

• 3. junij

Ime Kevin je po izvoru irsko, in to poangležena oblika staroirskega Caoimhghin, moderno Caoimhin, s pomenom 'rojen lep, postaven, plemenitega rodu'. Angleški ljubkovalni obliki imena Kevin sta Kev in Kevvie. Ime Kevin spada med imena, ki so skupaj s filmi in drugimi vplivi prišla v slovenski jezikovni prostor iz anglo-ameriškega jezikovne ga področja.

Imetniki imena Kevin godujejo 3. junija, ko je v koledarju sv. Kevin (*498 – †3. 6. 618), ustanovitelj in opat samostana Glendalough južno od Dublina. Tam je cerkev sv. Kevina, na področju samostana pa je bilo kasneje sedem cerkva. Kevin, ki naj bi po legendi doživel 120 let, je eden od zavetnikov Dublina, glavnega mesta Irske, Glendalough pa je priljubljen romarski kraj. Za svetnika so ga proglasili leta 1903. Njegov atribut je kos, ker naj bi po legendi pri molitvi med 40-dnevnim postom na njegovi dlani pristala kosovka, znesla jajca in izvalila mladiče.

LETA 1835 ROJEN SV. PIJ X.

PAPEŽ, KI MU JE VOJNA STRLA SRCE († 1914)

Sv. Pij X. – Giuseppe (Jožef) Sarto, ki je vodil Cerkev v letih 1903-1914, je šel v zgodovino kot "evharistični papež" zaradi svojih dveh pomembnih odlokov: o pogostnem prejemanju obhajila in o zgodnjem prvem obhajilu otrok. Rodil se je v majhni vasi Riese v pokrajini Veneto na S Italije, v revni družini poštnega sla Giombata Sarta, ki se mu je rodilo še osem otrok. Bistrega Bepija je kaplan sam učil, da bi lahko nekoč šel v šole, čutil je, da ima duhovniški poklic. Mama Marjeta ga je pogosto jemala s seboj v bližnje Marijino svetišče Cendrole. Domači župnik ga je naučil nekaj latinščine in Bepi je uspešno opravil izpite za gimnazijo v Castelfrancu. Po maturi je šel v semenišče v Padovo in 18. septembra 1858 je prejel mašniško posvečenje in v domači župniji pel novo mašo. Najprej je bil kaplan v kraju Tombolo sredi padovska ravnine. V župniji, ki ni bilka na dobrem glasu, se je vrgel na delo in ko je po devetih letih odhajal, so si ljudje zapomnili tri stvari: vse, kar je imel, je delil z revnimi, veliko je bral in študiral in njegove dobre pridige, ki jih je skrbno pripravljal in najprej prebral svojemu župniku. Ko mu je bilo dvaintrideset let, mu je bila zaupana župnija Salzano pri Mestrah. Kot župnik se je zelo izkazal med kolero, ki je tod razsajala leta 1873. Obiskoval je bolnike, jim stregel, podeljeval zakramente. Zelo važno mesto je imel verski pouk, sam je sestavil katekizem, da bi ljudem na jasen način približal glavne verske resnice ... Škof je tako odličnega duhovnika hotel imeti pri sebi in ga je poklical za kanonika v Treviso. Tam je bil spiritual, skrbel je za duhovno oblikovanje bogoslovcev. Kot škofijski kancler je bil v službi treh škofov. Leta 1884 ga je papež Leon XIII imenoval za škofa v Mantovi, izgovarjal se je, da ni sposoben, toda nič ni pomagalo. Svojim duhovnikom je toplo priporočal verski pouk za otroke in odrasle, ki ga je poučeval tudi sam. Njegova prva skrb je bilo bogoslovno semenišče. Po desetih letih je prišla novica, da je imenovan za beneškega patriarha in hkrati povišan v kardinala.. V Benetkah si je prizadeval za lepo bogoslužje in cerkveno glasbo, ki spodbuja k pobožnosti. Zelo je spodbujal evharistično življenje, leta 1997 je pripravil v Benetkah velik evharistični kongres. Bil pa je ljudski patriarh, na svojih sprehodih po mestu je rad služil preprostim in se z njimi pogovarjal. Ko je 20. julija 1903 umrl Leon XIII., ki je vodil Cerkev 25 let, je Sarto odhajal v Rim na volitve in dajal: »Vrnil se bom, živ sli mrtev." Ko se je v konklavu glasovanje obrnilo tako, da je začel dobivati lepo število glasov, je kardinale rotil: Sem nezmožen in nevreden, pozabite me. Pri sedmem glasovanju je bilo vseeno izvoljen. Izbral si je ime Pij X in prizadeval si je za notranjo prenovo življenja v Cerkvi. Zaradi njegove zavzetosti so mu dali vzdevek živi ogenj. Posodobil je rimsko kurijo, veliko je storil zas prenovo bogoslužja in cerkvenega petja, odločil, da se svetna oblast ne sme vmešavati v papeške volitve in izdal omenjena dekreta, po katerih se je imenoval evharistični papež. Dotlej so smeli otroci k prvemu svetemu obhajilu šele pri dvanajstih, trinajstih, zdaj pa je odločil, da se to lahko zgodi že pri sedmih letih, ko znajo ločiti evharistični kruh od navadnega. Silno ga je prizadel začetek prve svetovne vojne julija 1914. Vojna mu je dobesedno strla srce. Papež Pij XII. ga je 1951 razglasil za blaženega, tri leta kasneje pa je bil prištet med svetnike.

več:
S. Čuk, Sv. Pij X. - evharistični poapež. Ob 150-letnici rojstva: Priloga, v: Ognjišče 9 (1985), 29-36.

nekaj njegovih misli:

• Vse prenoviti v Kristusu. (papeško geslo)
  
• Kristus je s posebno ljubeznijo ljubil otroke.
  
• Cerkev mora svoj nauk prilagoditi zahtevam časa in je treba prestrogo evangeljsko moralo omiliti.
  
• Trpim za tiste, ki umirajo na bojiščih ... Rad bi žrtvoval svoje življenje, da bi preprečil bolečine tolikim ljudem.

LETA 1840 ROJEN THOMAS HARDY

ANGLEŠKI PISATELJ IN PESNIK († 1928)

Pravo ime angleškega pisatelja in pesnika Thomasa Hardyja je bilo Max Gate. Zaradi težkih življenjskih razmer je bil deležen skromnega šolanja, zato se je veliko sam izobraževal. V mladih letih je pomagal pri restavriranju cerkva. Ko se je začel ukvarjati s poezijo, je opustil misel na duhovniški poklic. Med njegovimi številnimi deli, ki jih preveva čedalje globlji pesimizem, je najbolj znan roman Čista ženska. Njegova junakinja je nemočna žrtev brezčutnih sil.

LETA 1846 ROJEN ANTON KRŽIČ

DUHOVNIK, KATEHET, PISATELJ, UREDNIK († 1920)

Rojen v Rakitni je gimnazijo in teologijo študiral v Ljubljani, bil leta 1871 posvečen v duhovnika, kaplab v Preddvoru, katehet na uršulinskih šolah in od 1891-1913 profesor verouka na učiteljišču v Ljubljani. Bil je zelo aktiven tudi na drugih področjih, na socialnem in karitativnem (Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov .,..) kasneje častni kanonik ljubljanskega stolnega kapitlja. Kot mladinski in ljudski pisatelj je ustanovil list za otroke Angelček (od leta 1885 je izhajal kot priloga mladinskem listu Vrtcu, ki ga je od leta 1894 tudi sam urejal). Zelo se je zanimal za razvoj novejše pedagogike in metodike ter skušal pridobitve uporabljati za verouk, vodil je tudi Društvo slov. katehetov (ustanovljeno 1907), sestavljal je SP zgodbe za otroke in svetopisemska kateheza, napisal je tudi kratko katehetiko ...

več:
S. Čuk, Anton Kržič (1846-1920): Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2016), 52-53.

LETA 1891 ROJENA ILKA VAŠTE

(ROJENA BURGER) PISATELJICA ROMANA O PREŠERNU († 1967)

Novomeščanka Ilka Vašte, ki je kot učiteljica službovala v več slovenskih krajih, se je v svojem pisateljevanju posvetila predvsem povesti in romanu v Jurčičevem slogu. Njeno najboljše delo je Roman o Prešernu (1937 in več izdaj). Manj znan je roman Izobčenec (o Janezu Trdini). Napisala je tudi zbirko pravljic za mladino.

LETA 1924 ROJEN VLADMIR KOS

DUHOVNIK, JEZUITSKI MISIJONAR, PESNIK, FILOZOF († 2022)

Rojen v Murski Soboti, gimnazijo hodil v Mariboru in v Ljubljani, med vojno je bil v internaciji v Gonasu, vstopil v bogoslovje in se kot mlad domobranec umaknil v Avstrijo ter preko begunskih taborišč prišel v Italijo... Najprej je študiral filozofijo in v Rimu doktoriral iz teologije, leta 1950 je bil posvečen v duhovnika, kasneje je vstopil k jezuitom in leta 1956 odšel kot misijonar na Japonsko. Misijonaril je v eni od revnih tokijskih četrti, kasneje na jezuitski univerzi v Tokiu predaval filozofijo, angleščino ..., ko se je upokojil je razlagal Sveto pismo, katekizem... Pesmi je začel pisati že v gimnaziji, prvi dve zbirki pa izdal v begunskem taborišču (Marija z nami je odšla na tuje in Deževni dnevi), leta 1961 pa je izšla zbirka Dober večer (prva slovenska knjiga, izdana na Japonskem) . Od leta 1998 dalje pa so njegove pesniške zbirke izhajale v matični domovini, najprej pri založbi Obzorja, prekmurski založbi Stopinje, pri Celjski Mohorjevi družbi, Goriški MD, Družini, od leta 2008 pa je izšlo dvanajst zbirk pri Župnijskem zavodu Dravlje, ki združuje jezuitsko založniško dejavnost (nazadnje Ko se gruden nasmehne). P. Vladimir Kos je leta 1971 prejel zamejsko in zdomsko literarno nagrado Vstajenje, bil je odlikovan z Zlatim redom za zasluge Republike Slovenije, 7. februarja 2014 pa je prejel nagrado Prešernovega sklada.za zbirki Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo tresoči se tokijski harfi.

več:
F. Bole. Vladimir Kos. Misijonar, profesor, socialni delavec in pesnik: Gost meseca, v: Ognjišče 11 (1995) 6-10.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Vera je zmeraj tako osebna stvar, da je je zmožen le človek kot oseba. Vera se začne z željo po osebnem stiku s človeku podobnim Božjim bitjem.
  
• Če se ni mogoče izogniti zahtevi "Delaj dobro, ne delaj zlega!", se tudi ni mogoče izogniti občutku krivde, ko se tej zahtevi izneverimo. Krivda predpostavlja odgovornost kot razsežnost v za-vesti utemeljene človekove svobode.
  
• Posebne vrste dobrina je ljubezen, npr. med materjo in otrokom, med zakoncema, med resničnimi prijatelji. To je neke vrste osrečujoče enačenje z drugo osebo.
  
• Kakor je človek zmožen odpustiti resnemu skesancu (čim boljši je človek, tem lažje odpušča), tako smo lahko gotovi, da nam bo odpustil neskončno dobri Duh, če ga kakorkoli prosimo odpuščanja in se resno odvrnemo od zla.
  
• Nekoč sem čul v sebi glas, ki ga ni mogoče pozabiti, ker je drugačen od naravnega glasu in ga čuješ nekje globoko v sebi; po naše bi ga takole prevedel: "Hočeš poskusiti z Menoj?"
  
• Človeku se doslej bi posrečilo izbrisati iz zavesti zahteve: "Delaj dobro, opusti zlo!" Že večkrat pa se mu je posrečil nasilni prevrat določenih vrednot; človek namreč čisto brez vrednot ne more živeti.
  
• Bistvo sreče, za katero se poganjamo takorekoč od rojstva, čutimo vsaj kot misleča in hoteča bitja - je šele v zaželeni nesmrtni posesti vsega, kar nas že zdaj do neke mere zadovoljuje.
  
• Kar nas je ljudi, smo rojeni s teženjem k čim bolj trajni sreči. V ta namen hočemo zadovoljiti želje človeške narave. To, kar ta mnogovrstna teženja zadovoljuje, je nekaj dobrega - dobrina. S tega vidika je tudi resnica - dobrina. Posebno tista, ki je zmožna osvetliti druge resnice.
  
• Če se mi posreči, da "ustvarim" pesem, ki me zadovolji, ne mislim na kakšno zbirko; ne zdi se mi važna, dokler me celo stvarstvo vabi, da mu kaj zapojem.
  
• K smislu življenja spada zavest, da se življenje ne konča s fizično smrtjo. Življenjska dinamika je usmerjena onkraj smrti.

LETA 1925 ROJEN TONČEK PANGERC

ALPINIST, USTANOVNI ČLAN IN ORGANIZATOR PLANINSTVA MED SLOVENCI V ARGENTINI († 1954)

Rojen je bil na Bledu med drugo svetovno vojno se je pridružil domobrancem in se po vojni umaknil v Avstrijo. Ko so ga Angleži s preostalimi vrnili partizanski vojski, je bil zaprt, leta 1947 pa je odšel v Italijo in leto kasneje v Argentino. Navdušen gornik je bil že doma, v Argentini je bil eden ustanoviteljev Slovenskega planinskega društva v Bariločah. Preplezal je številne prvenstvene smeri, bil je član dveh večjih patagonskih odprav: na Cerro Valentin (najvišji vrh Celinskega ledu – z Dinkom Bertoncljem) in v pogorje Paine Oeste, kjer je leta 1954 umrl pod plazom. Po njem se imenujeta jezero (Laguna Tonček) v pogorju Osrednja katedrala in gora ob Lautaru (Cerro Pangerc).

več o delu Slovencev v Bariločah v pogovoru z Dinkom Bertoncljem v rubriki gost meseca - Ognjišče 09_1987

LETA 1962 UMRL FRAN SALEŠKI FINŽGAR

DUHOVNIK, PISATELJ, DRAMATIK IN PREVAJALEC (* 1871)

Med slovenskimi duhovniki, ki so se uveljavili kot pesniki in pisatelji, je najbolj znan in priljubljen Franc Saleški Finžgar. Ob devetdesetletnici svojega življenja je zapisal: »Rodil sem se leta 1871, 9. februarja ob treh zjutraj. Nobenega življenja nisem pokazal... Tudi moja šibka mamica je bila nezavestna... Žene so obupane zmajevale z glavo in prerokovale: 'Kar sklenila bosta. Oba hkrati'... Prerokbe žena so bile v zmoti. Šibka moja mati je učakala sedeminosemdeset let, za mano se zapirajo vrata devetdesete zime. Tak je bil sklep Previdnosti od vekomaj.« Zbranim je v svoji hiši na Mirju, kjer je preživljal zadnja leta »nepokojnega pokoja«, povedal, da sta mu najljubši knjigi Sveto pismo in Gruden-Malova Zgodovina slovenskega naroda. »Prva zato, ker v njej Bog odkriva obrise svojega božjega reda v zgodovini človeštva, druga pa zato, ker se mi v njej odkrivajo očetov naših imenitna dela.« Svojo bogato in razgibano življenjsko pot je popisal v nadvse zanimivi knjigi, ki ji je dal naslov Leta mojega popotovanja. Sprva je nameraval napisati svoj življenjepis kot roman, potem pa se je odločil drugače. »Roman je vendarle roman. Dokument ne more biti,« je zapisal v predgovoru. »Ker sem preživel nad pol stoletja sredi najbolj razgibane dobe slovenskega naroda in prišel v stik z vrhovi našega kulturnega in političnega dela, utegne biti res koristno, če svoje življenje kar odkritosrčno napišem ... Eno spoznanje pa mi je rodilo popotovanje skozi dolgo dobo življenja, to namreč: Človekovo življenje in življenje človeštva sploh je tako skrivnostno zapleteno in skrotovičeno, da ga nobena učenost ne bo razvozlala.« Ko je dopolnil 81 let je napisal zadnjo stran »popotovanj«. Izšla je leta 1962 pri Mohorjevi družbi kot sedma, zadnja knjiga njegovih izbranih del. Izida knjige, ki jo je težko pričakoval, ni dočakal, ker je malo prej, na današnji dan 1962, umrl v častitljivi starosti 91 let.

več:
S. Čuk, Franc Saleški Finžgar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (1991), 67.
S. Čuk, Franc Saleški Finžgar in postaje njegovega popotovanja: Priloga, v: Ognjišče 2 (2012), 68-75.
S. Čuk, Finžgarjeva hiša: Domače Ognjišče, v: Ognjišče 2 (2016), 131.
K. Vrtačnik, Fran Saleški Finžgar: Mojstri besede, v: Ognjišče 6 (2009),78-79.

nekaj njegovih misli:

• Bog nas vabi k sebi po dobrih starših, po evangeliju, po šibah, ki si jih tolikokrat sami spletamo, po dobrih in slabih zgledih, po veselju in križih, po notranjih nagibih in ganotjih, na vse načine nas vabi, toda vse je le očetovsko vabilo, ni pa nasilje ni suženjstvo, je sveta svoboda.
  
• Poglejmo v družino! Vez družine je edinole ljubezen. Vse drugo je slepilo. Zakaj je danes toliko razbitih družin? Toliko ločitev zakonov? Spet trdim: ker ni duha posta, duha odpovedi, premagovanja.
• Sveti Pavel je z enim stavkom, z enim poveljem rešil vse to: "Drug drugega bremena nosite." To je vsa modrost skupnega življenja.
  
• Niti za korak se ne boš premaknil v življenju, to se pravi, ne boš dosegel ne uspeha in ne napredka razen s samoodpovedjo. Post ni mrtvičenje telesa, nima namena uničevati telesne sile, post je le pot do zmage duha nad materijo, pot do zmage nad silami gole telesnosti, ki je tako vabljiva in hkrati tako kruta.
  
• Človek ostane človek do sodnega dne. Nad človeštvom pa sije božji duh ter snuje božja misel.
  
• Pri vseh narodih so trinogi, ko so zavrgli Boga, hoteli biti sami po božje češčeni. Zgodovina dokazuje, da je vsa njihova moč in vse njih nasiljem rodilo le nesrečo in prekletstvo.
  
• Življenje je prečudna in zapletena zgodba za vsakega človeka. In kar dva si nista popolnoma enaka ne po obličju in ne po srcu.
  
• Zvon je prav gotovo posebno glasbilo. Zvon ima dušo in ima srce. Zvon čuti s človekom in človek čuti z njim.
  
• Kako težko pričakujemo zvestega prijatelja, ki mu lahko zaupamo, kar vsakemu ne moremo in nočemo. Po takem zaupanju, po taki spovedi je klic in žeja naše narave.
  
• Danes pišejo in trdijo, češ da je krščanstvo odpovedalo. Krščanstvo ni odpovedalo in nikoli ne bo, odpovedali smo mi, kristjani.
  več:

LETA 1973 UMRL LOJZE ZUPANC

PISATELJ, PESNIK, DRAMATIK IN PUBLICIST (* 1906)

Pisatelj Lojze Zupanc, ki je pred več kot sto leti zagledal luč sveta v Ljubljani, je bil po poklicu učitelj. Dalj časa je služboval v Beli krajini, kjer se je pisateljsko uveljavil s prirejanjem belokranjskih pravljic, ki so izšle v več knjigah. Med najbolj znanimi je Zaklad na Kučarju.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 9. februar 1871, Doslovče, † 2. junij 1962, Ljubljana

Bilo mi je dvanajst let, ko sem doma na podstrešju odkril dve knjigi, vezani v svetlozeleno platno z zlatim napisom 'F.S. Finžgar - POD SVOBODNIM SONCEM'. Splezal sem na peč in začel brati. Ko je na peči postalo pretemno (elektrike takrat pri nas še nismo imeli), sem se preselil za mizo, od tam pa sem šel lovit zadnjo dnevno svetlobo k oknu, tako me je branje prevzelo... Pozneje sem zvedel, daje ta 'povest davnih dedov' najbolj brana slovenska knjiga. Njen pisatelj Franc Saleški Finžgar je prišel na svet pred 120 leti v leseni Dolenčevi kajži nad Doslovičami pri Breznici na Gorenjskem kot drugi (in zadnji) otrok očeta Franceta ('utelešena življenjska modrost') in matere Reze roj. Ažman ('sama ponižna ljubezen'). Ob devetdesetletnici svojega življenja je Finžgar zapisal: »Rodil sem se leta 1871, 9. februarja ob treh zjutraj. Nobenega življenja nisem pokazal... Tudi moja šibka mamica je bila nezavestna...

Žene so obupane zmajevale z glavo in prerokovale: 'Kar sklenila bosta. Oba hkrati'... Prerokbe žena so bile v zmoti. Šibka moja mati je učakala sedeminosemdeset let, za mano se zapirajo vrata devetdesete zime. Tak je bil sklep Previdnosti od vekomaj.« Francetovega Franceta France (tudi dedu je bilo ime France), je odraščal v svobodni naravi, zato je nerad zamenjal pastirsko palico za šolsko tablico. Abecedo je spoznaval v enorazrednici na Breznici; oče, ki je hodil v šolo le štirinajst dni, pa mu je to v življenju napak hodilo, je svojega Franceta dal v ljudsko šolo v Radovljico, kjer je končal tretji in četrti razred kot odličnjak. Brezniški župnik Kramar je očeta pregovoril, naj bistrega fantiča da v ljubljanske šole. Prvo leto je France zapravil, ker se je preveč potepal po ljubljanski okolici. Potem mu je župnik priskrbel stanovanje, kjer ie imel dobre sošolce in odtlej je bil odličen dijak. Pet let je bil gojenec škofijskega dijaškega zavoda Alojzijevišče. Po maturi leta 1891 je vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil po treh letih posvečen v duhovnika. Novo mašo je pel na Breznici 5. avgusta 1894. V razmišljanju Zakaj sem postal duhovnik je leta 1940 zapisal: »Vleklo me je, da bi živel med ljudmi, jih ljubil in jim koristil kakorkoli. Za tako delovanje pa se mi je zdel duhovski poklic kakor nalašč.« Literarni zgodovinar France Koblar, Finžgarjev osebni prijatelj in urednik njegovih Izbranih del (Mohorjeva družba, Celje 1959-1962), je pričeval, da je Finžgar 'svoj duhovniški poklic jemal silno resnobno, silno odgovorno' in da je bil 'v tesnici zgleden duhovnik'.

Po novi maši je še eno leto študiral bogoslovje, potem pa je kot kaplan 'romal' po ljubljanski škofiji: Bohinjska Bistrica, Jesenice, Kočevje, Idrija, Sv. Jošt nad Kranjem, Škofja Loka. V svojih spominih Leta mojega popotovanja (Celje 1957) pripoveduje, kako se je kot škofjeloški kaplan nekoč pridružil dvema ženama. »Pravijo, da ste vi že mnogo služb imeli. Ali je res?« je dejala prva. »Kar res je. Loka je v dobrih štirih letih že moja sedma služba,« je pritrdil. »No, potem ste kakor kak zanič hlapec, ki zmeraj gospodarja menja.« Hotel ji je pojasniti, pa je druga žena sosedo zavrnila: »Kako si čudna! Gospoda imajo le tako radi, da ga hočejo povsod imeti!« Finžgar pristavlja, da je to povedal škofu Jegliču, ki se je od srca nasmejal in dodal: »Ona druga žena - zelo, zelo plemenita!« Zatem je bil skoro dve leti kurat v ljubljanski prisilni delavnici, malo manj kot šest let župnik v Želimljem, nato deset let župnik v Sori, nazadnje (od leta 1918 do upokojitve 1936) pa župnik v Trnovem v Ljubljani.

Povsod je ob svojem duhovniškem delu tudi prijel za pero, kolikor mu je čas dopuščal. Pisateljevati je začel že kot srednješolec v Alojzijevišču, njegovo književno ustvarjanje je doseglo umetniški višek v letih njegovega župni kovanja v Želimljem (tam je nastal roman Pod svobodnim soncem) in v Sori (Dekla Ančka, Prerokovana, Kronika gospoda Urbana). Kot trnovski župnik je bil urednik Mohorjeve družbe, za katero je tudi veliko pisal. Po 'nepokojnem pokoju', ki ga je preživljal v svoji hiši na Mirju, se je njegovo življenjsko popotovanje izteklo 2. junija 1962. Ko je leto poprej obhajal 90. rojstni dan, je dejal, da sta mu najljubši knjigi Sveto pismo in Gruden-Malova Zgodovina slovenskega naroda. »Prva zato, ker v njej Bog odkriva obrise svojega božjega reda v zgodovini človeštva, druga pa zato, ker se mi v njej odkrivajo očetov naših imenitna dela.«

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1991) 2, str. 67.

Misijonar, profesor, socialni delavec in pesnik

- Danes imamo na uredništvu izrednega gosta, s katerim se že veliko let poznamo, ker mu mi pošiljamo Ognjišče v daljno deželo, na Japonsko, v Tokio. Vedno je tako prijazen, da nam za praznike pošilja voščila in piše, da je vesel tega našega obiska, ki prihaja po pošti. Ta naš gost je jezuit dr. Vladimir Kos, ki je profesor na univerzi v Tokiu.

Bil sem profesor do letošnjega marca, zdaj sem že upokojen! Po japonskih zakonih ne smeš več učiti, ko dopolniš enainsedemdeset let. Učil sem na katoliški univerzi v Tokiu, ki se imenuje Sophia. Čeprav so me upokojili, moram še zmeraj nadaljevati. Privatno me prosijo za razlago Svetega pisma ali pa za konverzacijo v angleščini, tudi katekizem razlagam v japonščini.

- Si jezuit, doma pa si iz Murske Sobote?

Ne, iz Maribora, rojen sem pa res v Murski Soboti. Ko sem bil še dojenček, so bili moji starši prestavljeni v Maribor. Oče je bil po poklicu trgovski potnik, nazadnje pa šef tvrdke Singer v Mariboru.

- Koliko vas je bilo v družini?

Pet otrok. Živi smo še trije, kajti en brat in ena sestra sta že umrla. Pokojni brat je risal vzorce za preproge. Poleg brata Boža je še sestra, ki živi v Mariboru, ki je bila zaposlena pri zavarovalnici.

- Tvoj Brat Božo živi v Ljubljani in je znan karikaturist in ilustrator, dolgoletni urednik Cicibana, zdaj je že v pokoju, je pa še vedno ilustrator Cicibana in raznih knjig.

Zdaj pa izdaja še revijo Petko: sam je založnik in izdajatelj. Njegova Petka je namenjena manjšim otrokom in s križankami in ugankami jim bistri pamet, navaja pa tudi na vrednote.

- Ti si pa misijonar na Japonskem že veliko let. Koliko?

Drugo leto bo že štirideset let, kar sem na Japonskem, petindvajset let pa mineva, odkar sem prišel na univerzo. Točno 13. maja 1956 sem prišel na Japonsko.

- Kako si sploh prišel do redovniškega poklica?

Med vojno sem po nemški zasedbi [tajerske s ponarejenim potnim listom prišel iz Maribora v Ljubljano. Tam sem končal šesti razred klasične gimnazije. Ko sem začel sedmi razred, so me na poti v šolo zgrabili italijanski fašisti in me odvedli v taborišče Gonars, kjer sem ostal deset mesecev. Ko sem prišel nazaj, sem moral končati gimnazijo z maturo, potem pa sem vstopil v bogoslovje. [kof Rožman je zaradi revolucije pri nas bogoslovcem dal dovoljenje, da gremo študirat v tujino. Jaz sem se pridružil domobrancem in bil pri njih do konca vojne. Maja 1945 sem se z njimi umaknil na Koroško. Od tam sem odšel v semenišče pri Padovi. Predstojniki so me poslali v Rim študirat in tam sem študij končal z doktoratom iz teologije, potem pa sem se pridružil jezuitom. Da sem to mogel storiti, sem moral dobiti dovoljenje od papeža in od ljubljanskega nadškofa Vovka, kajti v kolegiju, ki ga je ustanovil sv. Ignacij Lojolski, je takšno pravilo, da ni povoda za kakršen koli sum, da jezuiti pridobivajo zase škofijske duhovnike.

- Kje si imel novo mašo?

V Rimu leta 1950. Domov nisem niti pisal, kaj šele, da bi domov šel! Takrat sem lahko samo stari mami, ki je bila politično neopredeljena, sporočil, da imam novo mašo.

- Kaj pa te je pritegnilo, da si se navdušil za jezuite?

Njihova mednarodna ali svetovna vizija. Vsi so se začudili, ko sem prišel k njim, posebno moj profesor pater Truhlar - on je bil profesor za ascetiko in pri njem sem doktoriral iz duhovne teologije. Kot jezuit sem se izpopolnil v angleščini, ki sem je nekaj znal že iz šole. Naš stric slikar Ivan Kos je bil svetovalec pri angleškem konzulatu in od njega sem se nalezel nekaj angleščine. Jezuiti so me poslali na Irsko, kjer sem se udomačil v angleščini. Iz Irske nisem mogel na Japonsko, kajti Japonci so takrat imeli svoje poslaništvo v Londonu in ne na Irskem. Ko sem zaprosil za Japonsko, so mi odgovarjali: "Nimate državljanstva, ne morete na Japonsko!" Takrat nisem imel nobenega državljanstva. Imel sem samo policijsko pooblastilo iz Italije in potrdilo iz Irske, da nisem zločinec. Imel sem tudi Nansenovo mednarodno legitimacijo Rdečega križa. Potem je eden naših patrov, ki je bil prijatelj takratnega japonskega veleposlanika v Vatikanu, katoličana, dosegel, da sem dobil vatikanski potni list. Povedati moram, da je papež Pij XII. osebno prosil japonskega veleposlanika v Vatikanu, naj uredi vse glede mojega potnega lista. To je obenem diplomatski potni list. Dokler sem na Japonskem, lahko grem, kamor hočem, ampak zmeraj moram imeti s seboj potni list! Vsak drug tujec mora iti na policijo, da dobi posebno izkaznico kot tujec. Ko so mi pred dvema letoma končno vrnili slovensko državljanstvo, sem šel na urad za tujce pri zunanjem ministrstvu prosit za vizo, da se smem vrniti nazaj na Japonsko, če odpotujem iz nje. Diplomatski potni list mi je bil dan samo za misijonsko delovanje na Japonskem. Če bi jo zapustil, se ne bi mogel vrniti. Zdaj imam to potrdilo, ki ga moram vsako leto podaljševati. Rekli so mi, da bodo, ko se vrnem iz Slovenije, preučili moj primer. Upam, da mi bodo dali japonsko državljanstvo, saj teče že štirideseto leto mojega bivanja v tej državi.

- Pa si ves čas v Tokiu?

Ne, bil sem tudi na zahodnem delu Japonske, dokler se nisem dokopal do take japonščine, ki jo Japonci razumejo, potem pa so me poklicali v Tokio, da grem učit na univerzo. Obenem sem bil ves čas v socialnem delu.

- To je prav vaša jezuitska univerza?

Tako je, prav naša univerza je to in zdaj, po osemdesetih letih, hvala Bogu, je ena najbolj priznanih privatnih univerz na Japonskem. To čast delimo še z dvema drugima univerzama.

- Koliko študentov je na vaši univerzi?

Okoli enajst tisoč. Ima pa veliko oddelkov in vse stavbe niso v istem kraju. Internacionalni oddelek, kjer sem jaz učil in kjer je vse v angleščini je v Tokiu, ker je to za tiste ljudi, ki ne znajo japonščine, ali pa za Japonce, ki se hočejo izpopolniti v angleščini. Ministrstvo za šolstvo nas je prosilo, naj imamo predavanja v japonščini za tiste Japonce, ki so se vrnili iz tujine, kjer so živeli v angleškem okolju, zato ne znajo dovolj japonščine. Pri nas se učijo japonščine, da lahko potem nadaljujejo študije na Japonskem.

- Koliko pa je profesorjev na vaši univerzi? So v glavnem duhovniki?

Ne, ne, v glavnem so laiki! Profesorjev je kakšnih 500, od tega je jezuitov le približno 90, vsak je izvedenec za določeno stvar.

- Kaj si predaval ti?

Čisto na začetku sem učil nemščino in angleščino, potem so me prosili, da učim filozofijo, tomistično filozofijo, oblečeno v moderne pojme in tista spoznanja moderne filozofije, ki se dajo dokazati. Imel sem študente z raznih celin, Japoncev je bilo razmeroma malo, in sem videl, kako jih je ta filozofija pritegnila, zato ker je bila v modernem jeziku, je pa vse logično izpeljano.

- Koliko ur si imel na teden? Povedati je treba, da imajo univerzitetni učitelji manj ur, ker je potrebna temeljita priprava in drugo znanstveno delo.

Nazadnje sem imel po osem ur tedensko, sicer pa se je na naši univerzi vedno malce spreminjalo z ozirom na tiste predmete, ki so bili obvezni, in tiste, ki so bili neobvezni, fakultativni. Tudi število mojih slušateljev je zelo nihalo: so bila leta, ko sem imel trideset ali tudi več slušateljev, so pa bila tudi leta, ko se je njih število skrčilo na šest! Ti pa so se intenzivno posvečali temu predmetu, ki sem ga učil.

- Na univerzi je bilo najbrž bolj malo katoličanov.

Zelo malo. Celotno prebivalstvo Jeponske, ki trenutno šteje čez 120 milijonov, premore komaj za dober milijon kristjanov, katoličanov pa je nekaj manj kot pol milijona, protestantov je nekaj več kot pol milijona, potem pa je še nekaj pravoslavnih. Mnogi katoličani pa so ugledni javni delavci: pisatelji, nastopajo na radiu - številčno smo majhni, vpliv pa je večji. Cerkev na Japonskem raste, ampak silno počasi. Prvi vir rasti so krsti otrok, drugi, morda še pomembnejši, pa je stik med prijatelji, ki rodi spreobrnjenja.

- Koliko vas je jezuitov na Japonskem?

Po vsej Japonski nas je okrog 300, največ nas je na naši univerzi v Tokiu, potem pa smo raztreseni po raznih delih Japonske. V tem zavodu za otroke sem samo jaz. Naša posebna naloga na Japonskem je vzgajati na visokih šolah, na univerzi. Nimamo še dovolj poklicev, da bi lahko pošiljali ljudi ne le na vzgojna področja, ampak tudi v socialo.

- Stanuješ blizu univerze?

Ne, ampak na robu Tokia, kjer je otroško zavetišče, za katero skrbim že ves čas, odkar sem na Japonskem, in kjer zdaj gradimo dom za najbolj revne ostarele - in sicer na pobudo ministrstva za zdravstvo in socialno skrbstvo, ker je v celem velikem Tokiu, ki ima več kot dvanajst milijonov prebivalcev, samo še en takšen zavod za te najbolj uboge ostarele ljudi. Vlada nam je dala in nam še daje precej podpore, ampak vsega nam ne daje, ker hočemo ostati privatna ustanova. Kot privatna ustanova pa imamo možnost, da uvedemo v to ustanovo krščanskega duha.

- Koliko otrok imate v svojem zavodu?

Pred šestintridesetimi leti, ko smo ga odprli, smo imeli čez petdeset otrok, zdaj pa jih imamo samo petindvajset. Razlog pa je ta, ker so otroci, ki jih sprejmemo, zdravstveno ogroženi. Za naše otroke velja zakon, da mora imeti svojo vzgojiteljico pet do sedem otrok.

- Torej so pri vas otroci, ki so ne le iz revnih družin, ampak so tudi zdravstveno ogroženi?

Oboje mora biti, da otrok lahko pride k nam. Največ naših otrok je iz družin, kjer je samo mati. Oče je, recimo, zaradi alkoholizma izginil, ali je umrl, ali pa je enostavno pustil vso družino. Včasih pa se zgodi, da je družina samo z očetom, ker je mati zbežala ali pa umrla. Tudi take družine so, kjer se je zgodil zločin: oče je ubil mater, potem pa otroci ostanejo brez staršev.

- Kakšno je tvoje delo v tem domu za otroke?

Moja naloga je, da zbiram finančno pomoč, da dobrotnike obveščam o našem delu. Moram povedati, da je za Japonca zelo težko, da gre okoli "beračit". Navadno se to opravi s pismom ali po telefonu, vendar se doseže bolj malo. Največ uspeha imaš, če greš osebno k ljudem.

- Ali je ta dom za ostarele prav tam kot zavod za otroke?

Da, prav poleg njega. Po moje je to zelo dobro in bližina starih ljudi dobro vpliva na otroke, pa tudi stari so veseli, če imajo ob sebi tudi mlade obraze.

- Po kakšnem ključu pa sprejemate te ostarele?

To je odvisno od pomoči, ki nam jo daje država. Skoraj 50% te pomoči se črpa iz davkov našega okrožja, zato imajo ti davkoplačevalci prednost, da pošljejo svoje ostarele v naš dom, drugo polovico pomoči pa daje mesto Tokio izven našega okrožja.

- Pa država vse plačuje?

Plačuje, ampak v obrokih, ker plačuje z davki. Morali smo si izposoditi denar, da sploh lahko začnemo. Zdaj zidamo. Zakaj se je vlada obrnila na nas? Zato, ker je naša Družba lastnica tega ozemlja, ki smo ga kupili z darovi dobrotnikov. Tam smo doslej imeli dnevni dispanzer in stavbo za štiri sestre bolničarke, ki so nam v tem dispanzerju pomagale. Zdaj smo morali vse to podreti, ker so nam na vladi rekli: "Zemlja v Tokiu je tako strašno draga, da bo ogromna pridobitev za državo in za Tokio, če vam bomo lahko pomagali na ozemlju, ki ga imate vi in ga nam ne bo treba kupovati."

- Pa vam bodo potem dali vse, kar je treba, da bo dom vaš?

Mislim, da nam bodo dali zdravnika in bolniške strežnice. Vsaka soba mora biti tako moderno urejena in to zahteva ogromno denarja, da lahko najamemo tudi starejše osebe - to je zdaj skoraj moda na Japonskem - ki cele dneve nimajo kaj delati, pa vendar niso tako močne, da bi na primer dvignile bolnika, ki leži na postelji. Zdaj mora biti vse avtomatično: pritisneš na gumb, pa se postelja dvigne.

- In za koliko ljudi bo prostora v tem domu?

Na žalost ne bomo mogli sprejeti več kot 58 ljudi. Če bomo imeli denar, bomo morda še zidali. Zida se v terasah, tako da bo mogoče dvigovati, če se bo stvar obnesla, in prepričan sem, da se bo!

- Pa je še kakšen pater, ki to delo vodi?

Pri nas ni patrov, ki bi se ukvarjali s takimi deli. Jaz sem, bi rekel, nekakšen asistent, glavni upravnik pa je katoliški laik, ki je diplomiral na naši univerzi. Pomaga mu sin in cel štab ljudi, ki so strokovnjaki na tem področju. Ti so seveda plačani, plačuje jih država.

- Ali je med temi, ki jih imate notri, sploh kaj katoličanov?

V zavodu za otroke je od časa do časa katoličanka kakšna vzgojiteljica. Med starimi, ki so naši oskrbovanci, pa doslej ni bilo nobenega katoličana.

- To te gotovo ogromno zaposli poleg dela, ki ga opravljaš na univerzi.

Povedal bi rad to: delo pri zavodu za otroke in pri domu za ostarele, ki ga gradimo, me sili, da vsaj štirikrat na leto grem na pot po Japonski in osebno obiščem vse dobrotnike, ki so raztreseni po raznih delih Japonske.

- Ali so ti dobrotniki katoličani?

Katoličani in nekatoličani. Glavno pri tem je, da imaš priporočilno pismo: to se pravi, da te tisti, ki te že poznajo, priporočijo drugim in tako na neki način počasi prodreš. Zdaj sem pri zavetišču za otroke že 36 let. V začetku sem pomagal patru Mayerju, nemškemu jezuitu, ki je ta zavod ustanovil, na ta način, da sem mu pridobival dobrotnike. On je bil namreč bolan in ni mogel vzdrževati stikov z njimi in tako so se počasi izgubljali, kar je bilo porazno. Razširjal sem to mrežo in s temi ljudmi moram biti neprestano v zvezi in to je eden od razlogov, zakaj se moram vrniti na Japonsko.

- Kje si se začel učiti japonščine?

V naši šoli, kjer so bili profesorji, ki so znali samo japonščino in smo se z njimi sporazumevali s kretnjami. Seveda to ni idealen način učenja tujega jezika. Zdaj Japonci pišejo tudi slovnice za tujce, takrat pa jih še ni bilo. Moje učenje je trajalo leto in pol. Sprva se mi je zdelo, da ne bom prišel nikamor, ker so Japonci govorili tako strašno hitro. Ko začneš ugotavljati, kako pridejo posamezne besede v stavku, se ti odpre.

- Kaj pa pisava, ti je delala težave?

Od vsega začetka sem se omejil na pogovorni jezik. Znam sicer tudi pisati, vendar se s tem ne bi mogel ponašati. Pišem, če je treba, in berem, če moram, za težje znake pa rabim slovar. Teh znakov je nad 10.000. Japonščina ima poleg znakov tudi črke. Če primerjate japonščino in kitajščino, vidite, da za oba jezika velja okoli 80% skupnih znakov. 20% pa je novih japonskih znakov, ki se nanašajo predvsem na področje tehnike in znanosti.

- Koliko moraš znati znakov, da lahko rečeš, da si pismen?

Vsaj 2.200 znakov moraš obvladati. Toliko mora znati vsak Japonec. Če pa hočeš brati kakšno knjigo, moraš obvladati vsaj 5.000 znakov.

- Zakaj pa ne vzamejo za pisavo črk?

Dejansko se črk poslužujemo, ko pišemo na pisalni stroj - tudi japonščino, ker je to bolj enostavno kot tisti ogromni stroji z japonskimi znaki. Prav tako so zapleteni njihovi računalniki! Tako na Japonskem kot na Kitajskem pa je glede tega glavni problem dejstvo: te novotarije ljudem razbijejo vse predstave o slavni preteklosti obeh dežel. Ti znaki so del njihovega življenja.

- Japonci menda veliko berejo, nekateri dnevniki imajo po več kot deset milijonov naklade.

Res je, da Japonci veliko berejo. Na avtobusu boste videli veliko ljudi, ki berejo. Jaz se veliko vozim z vlakom in tam kar vsi beremo.

- Kaj pa televizija: ima tudi na Japonskem tako ogromen vpliv?

Čez dan gledajo televizijo tisti, ki niso zaposleni zunaj doma: gospodinje, upokojenci, otroci, zvečer pa je televizija prižgana v vsaki hiši. Televizija ljudi na neki način povezuje in jih rešuje enoličnosti, vendar pa ljudje vedno manj berejo in se med seboj ne pogovarjajo. Rekel bi, da so se skoraj odvadili lastnega mišljenja.

- Ali mašuješ tam v tistem zavodu?

Ko smo imeli še dispanzer, kamor so prihajali ljudje, ki so imeli predaleč do cerkve, sem maševal tam v kapeli, zdaj pa mašujem v svoji sobi, ker nimamo kapele. V tem novem domu so mi na prošnjo, da bi dobil kapelo, obljubili mrtvašnico! Mene to nič ne moti, sem dejal.

- Pa imaš kaj rednih vernikov?

Ja, tisti prihajajo ob sobotah zvečer. Ob nedeljah najraje počivajo, ker so zelo utrujeni od naporov delovnega tedna.

- Zdaj se vračaš nazaj k svojemu profesorskemu in karitativnemu delu.

Da, moje bivanje doma se izteka. Naj povem, da so me pri mariborski založbi Obzorja prosili, naj v teku enega leta napišem knjigo esejev o Japonski.

- Izdal si že več pesniških zbirk.

Večina je izšla pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu. Eno so tiskali na Japonskem - v japonščini.

- Tvoje življenje je res velika avantura. Ogromno si naredil in na časten način predstavljaš Slovenijo v tako znani in gospodarsko tako pomembni državi kot je Japonska. Zanima me, ali si bil kdaj v Hirošimi ali Nagasakiju?

Starejši Japonci, ki so osebno doživljali drugo svetovno vojno, zdaj razumejo, da so bili žrtve maloštevilnih militaristov. Bili so sveto prepričani, da se vojskujejo za blagor svoje domovine. Večkrat sem se že srečal z ljudmi iz Hirošime in Nagasakija in moram reči, da nimajo grenkih občutkov. Pravijo, da so Japonci sami zakrivili to atomsko katastrofo. Tudi do Američanov niso sovražno razpoloženi, nasprotno, pravijo, da je sreča zanje, da so jih okupirali Američani, ne pa Rusi, kajti amerikanski kapital jim je pomagal, da so se začeli dvigati.

- Ali so Japonci verni?

So verni, so, ampak to je bolj poganska vera. Kot pogani so silno verni, močno je poudarjena tradicija, pa razni spominski dnevi so, vero pokažejo ob kakšnih osebnih dogodkih (poroka) ali v težavnih položajih. Velika večina Japoncev se oklepa budizma, obstajajo pa številne sekte. Japonci pravijo, da je šintoistični hram za poroko, budistični pa za pogreb. Če Japonca vprašaš, kakšne vere je, največkrat slišiš: "To pa moram vprašati svoje starše!" ali: "Mi smo vsi tradicionalni šintoistični!" V formularjih je v okencu, ki sprašuje po veri, največkrat napisan odgovor "šintoizem in budizem".

- Marsikaj smo zvedeli o tebi in o tvojem življenju pa o deželi, v kateri že skoraj štiri desetletja živiš in kjer oznanjaš evangelij, kolikor je pač mogoče.

Pogovarjal se je Franc Bole

(gost meseca 11_1995)