* 12. junija 1909, Dolenji Lazi, župnija Ribnica na Dolenjskem; † 24. oktobra 1943 v gozdu pri Grčaricah

»Podajam ti križ, kajti po križu in trpljenju prideš v nebeško kraljestvo.«

Že sedemdeset let bralec-menih v kapiteljski dvorani stiškega samostana dne 24. oktobra oznanja samostanski skupnosti: »Leta 1943 je umrl pater Placid Grebenc, ekonom, ki so ga zaradi odločnega nasprotovanja brezbožnemu komunizmu po kapitulaciji Italije komunisti zaprli in ga v ječi hudo mučili mesec dni, potem pa v nekem gozdu blizu Grčaric zločinsko ubili. Bil je star 34 let, redovnik 18, duhovnik 12 let. Njegovo telo so 12. avgusta 1944 izkopali, slovesno prenesli in naslednjega nedeljskega dne pokopali na pokopališču njegove rojstne fare Ribnica, kjer pričakuje slavno vstajenje z mnogimi drugimi pričevalci za vero in domovino, ki so bili obenem z njim ubiti.« Tako je v knjigi Popolna posvetitev Bogu, ki je izšla ob šestdesetletnici mučeniške smrti p. Placida Grebenca zapisal p. dr. Anton Nadrah, dolgoletni opat (1979–2007) starodavnega samostana 'belih menihov' v Stični, ki je bil dolga stoletja steber kulture in omike, zdaj pa je pomembno duhovno žarišče za Cerkev na Slovenskem. To je tudi sad mučeniške krvi p. Placida in številnih drugih duhovnikov in vernikov, ki so darovali svoje življenje v zvestobi Kristusu.

Pater Placid Grebenc se je rodil 12. junija 1909 v globoko verni kmečki družini kot tretji od desetih otrok v vasi Dolenji Lazi, župnija Ribnica na Dolenjskem in bil še isti dan krščen na ime Alojz. Mati je bila Marija roj. Knavs, oče pa Franc Grebenc, ki je kot fant srčno želel postati duhovnik, pa je moral prekiniti študij in prevzeti domače posestvo. Bog je njegovo mladostno željo obilno nagradil, saj so si kar štirje otroci izbrali duhovni poklic: poleg Alojza (p. Placida) je postal cistercijan v Stični mlajši brat Jože (p. Maver), sestri Miljana (1915) in Gizela pa sta postali redovnici usmiljenki. Alojz je leta 1919 prišel v stiški samostan in bil gojenec privatne gimnazije za dečke. Leta 1924 je začel z noviciatom, naslednje leto je izpovedal prve, leta 1930 pa večne zaobljube. Po maturi na klasični gimnaziji v Ljubljani. Sledila so tri leta bogoslovnega študija na Teološki fakulteti ljubljanske univerze. Po rokah ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana je 19. decembra 1931 prejel mašniško posvečenje.

Novo mašo je imel pri božični polnočnici, v rojstni župniji Ribnica pa je pel novo mašo 27. decembra 1931. Po lepi slovenski navadi mu je sestra Miljana izročila križ z besedami: »Podajam ti križ, kajti po križu in trpljenju prideš v nebeško kraljestvo.« Kot da so bile preroška napoved njegove Kalvarije! »Bil je ves srečen in kljub ostri zimi je kar žarel,« se je spominjala sestra. »Nikoli ga nisem videla žalostnega ali zaskrbljenega. Vedno je izžarevala iz njega duhovna sreča.« Po končanem študiju teologije je bil na samostanski župniji Stična nekaj časa kaplan, leta 1935 pa ga je tedanji opat Avguštin Kostelec imenoval za ekonoma takrat zelo razvejane in razvite samostanske ekonomije. Dve leti za p. Placidom je kot cistercijan v Stični pel novo mašo brat Jožef, pater Maver (leta 1945 je odšel v samostan na Tirolsko).

V začetku aprila 1941 so Slovenijo zasedli Nemci, Italijani in Madžari. Komunistična partija Slovenije je okupacijo izrabila za to, da je pod okriljem OF organizirala ne samo narodno osvobodilni boj, temveč tudi revolucijo z namenom, da po vojni pride na oblast.

Načrtno je hotela zatreti vero v slovenskem narodu, zato so bili na posebnem udaru duhovniki. Od leta 1942 so pobijali tudi verne ljudi, ki zaradi svojega prepričanja niso hoteli sodelovati z njimi. V tem času so v okolici Stične umorili 17 nedolžnih ljudi, ki so se najbolj odlikovali po doslednem življenju po vedi, podobno je bilo tudi drugod po Sloveniji, zato so v obrambo življenj začeli ustanavljati 'vaške straže', ki so jih v glavnem sestavljali kmečki ljudje in so v njih videli edino rešitev.

Ustanovljena je bila tudi v Stični in opat Avguštin Kostelec je za njeno duhovno oskrbo določil p. Placida, ki je v stiskah tistega časa duhovno in materialno pomagal vsem. Po razpadu Italije 8. septembra 1943 so področje Stične zasedli partizani in p. Placida zaprli ter ga obtožili, da je bil med ustanovitelji vaške straže. On je to odločno zanikal in poudaril, da ni nikomur škodoval, pač pa je veliko ljudi rešil iz rok Italijanov, vaških stražarjev in pred internacijo. Na sodišču v Trebnjem je bil oproščen, toda po treh dneh so ga znova prijeli in ga odvedli v kočevske zapore. Domači aktivisti so že podpisali njegovo smrtno obsodbo. »Na jasnem smo si vsi, kaj nas čaka,« je dejal svojim sotrpinom. »Edino, kar me moti, je, da bom padel pod kroglo Slovenca.«

Po več kot enomesečnem zaporu in mučenju so ga 24. oktobra 1943 v gozdu pri Grčaricah skupaj z 22 drugimi jetniki po grozovitem mučenju usmrtili in vseh 23 skupaj pokopali. Na poti v smrt je p. Placid, ko je videl, da jih skozi okno gleda duhovnik Ivan Lavrih, zaklical: »Absolutio!« (spovedna odveza) in Lavrih jim je skrivaj skozi okno podelil skupno zakramentalno odvezo. Duhovnik Ivan Lavrih, ki mu je uspelo iz partizanskega ujetništva pobegniti, je pričeval: »Vse Placidovo življenje in ravnanje kaže, da je smrt sprejel z globoko ljubeznijo do Kristusa in Cerkve. Zlasti dokazuje njegov zadnji dan, da je šel mučeništvu svobodno in zavestno naproti.«

(pričevanje 12_2013)

* 23. januar 1878, Vinica, Bela krajina, † 11. junij 1949, Ljubljana.

"O rodni dom, o hiše očetove streha ti"

Zibelka mu je tekla v Vinici v Beli Krajini, kjer se je rodil 23. januarja 1878 kot drugorojeni od treh otrok v družini Franca Zupančiča (Oton je leta 1908 spremenil priimek v Župančič) in Ane Malič. Oče je kupil na Vinici nekaj zemlje in hišo ter v njej odprl trgovino. Ko je bilo Otonu dve leti, je oče prodal posest na Vinici in se z družino preselil v bližnji Dragatuš, kjer je kupil hišo ter odprl gostilno in trgovino. Tam je Oton obiskoval prva dva razreda osnovne šole. Bolj kot učenje v šoli so ga privlačile lepote narave, ki mu jih je odkrival tudi oče, za kar se mu je kasneje zahvaljeval v svoji veliki pesnitvi "Dumi". Tretji in četrti razred osnovne šole je Oton obiskoval v Novem mestu, da bi se temeljito pripravil na gimnazijo, v katero je vstopil z desetimi leti jeseni 1888. Tam je dovršil tri razrede, četrtega in vse višje razrede pa je obiskoval v Ljubljani, kamor se je jeseni 1891 preselila družina. Sprva je pripadal krožku katoliških dijakov, ki so se zbirali okrog Janeza Ev. Kreka. Svoje prve pesmi je objavil v katoliških listih (Zgodnja danica, Vrtec, Angelček, Dom in svet).

Ivan Cankar, s katerim se je seznanil pri Kreku, ga je pritegnil v svobodomiselno Zadrugo, kjer se je seznanil s Kettejem in Murnom. Julija 1898 je maturiral in jeseni odšel na Dunaj študirat zgodovino in zemljepis; študij je absolviral, diplomiral pa ni. Ko se je leta 1901 vrnil v Ljubljano, je bil nekaj časa pomožni profesor, zatem več let domači učitelj v tujini. Po ponovni vrnitvi domov leta 1910 je bil najprej gledališki dramaturg in nato mestni arhivar. Leta 1913 se poročil z Ano Kessler in v zakonu imel tri otroke, ki so navdihovali njegove čudovite pesmi, namenjene otrokom.

"Slišal sem pesem in čul sem glas pojoč"

"Pojem, kar čutim, in ker sem izšel iz naroda, čutim z njim in zanj," je povedal Župančič v pogovoru z Izidorjem Cankarjem. "Prva šola so mi bile narodne pesmi." To čutenje mu je bilo nekako prirojeno. Ko se je kot dijak in študent vračal na počitnice v svoje domače kraje, je znal "prisluhniti čisti, bogati in zvonki belokranjski govorici, oceniti lepoto tamkajšnjih ljudskih obredij in običajev ter opazovati značaje in usode svojih preprostih rojakov" (Joža Mahnič).

V njegovi prvi pesniški zbirki Čaša opojnosti (1899) je opazen vpliv ljudskega pesništva, nove romantike in dekadenčnih tokov. "Čaša opojnosti je knjiga, ki je ne cenim," je priznal v pogovoru z Izidorjem Cankarjem. "Če bi pometal iz nje, kar mi ni všeč, bi morda ostalo kakih deset pesmi." V zbirki Čez plan (1904) prevladuje volja do življenja in pojavijo se domovinski motivi. Umetniški vrh je Župančič dosegel s svojo zbirko Samogovori (1908), v kateri je na veličasten način izpovedal svojo ljubezen do domovine v pesmih Prebujenje, Z vlakom, predvsem pa z veličastno pesnitvijo Duma. "V Dumi sem hotel pogledati domov z jasnim očesom in s čutečim srcem: zato sem vpeljal dva glasova. Trezno sem hotel pregledati vse, kar je našega, mizerijo in veličino, nato pa preko romantike (ženski glas) in kozmopolitizma (moški glas) delati dalje." Leta 1920 sta izšli njegovi pesniški zbirki Mlada pota in V zarje Vidove. Potem je kot pesnik dalj časa molčal, ker se je ukvarjal z gledališčem in s prevajanjem.

"Ciciban teče v zeleni dan"

Oton Župančič velja za našega najboljšega pesnika za otroke, v katerih kaže čudovit posluh za otroško dojemanje sveta. Spodbude za svoje najboljše otroške pesmi je dobil v domačem družinskem krogu. Navdih se mu je sprožil ob mladi ženi in prvorojencu Marku, ki je postal vse do danes priljubljeni Ciciban. Za njim sta prišla še sin Andrej in hčerka Jasna. Župančič je izdal štiri pesniške zbirke za otroke: Pisanice (1900), Lahkih nog naokrog (1912), Sto ugank (1915), Ciciban in še kaj (1915). O otrocih kot bralcih je Župančič zapisal: "Otrok je najbolj razumen bralec. To mislim tako, da gre s svojim prirojenim čutom vsaki knjigi, ki jo dobi v roke, naravnost do njenega jedra, kakor gre čebela vsaki cvetici naravnost do medu."

Njegove pesmi v Pisanicah so polne sonca in pomladi, sproščenosti in veselja, šaljivosti in hudomušnosti. Župančičevi najboljši knjigi za otroke sta Sto ugank in Ciciban; Župančičev junak Ciciban je najbolj priljubljen še danes. V teh pesniških biserih se je Župančič čudovito približal otroškemu mišljenju in čustvovanju ter načinu izražanja. To mu je omogočilo, da je otrokom neprisiljeno in prepričljivo spregovoril o nekaterih temeljnih vrednotah, kot so dobrota, resnicoljubnost, ljubezen do matere, do domače besede in domovine.

Ljubezni do domovine je posvečena tudi njegova zadnja pesniška zbirka Zimzelen pod snegom (1945), v kateri se domovinska tematika prepleta s socialno. "Veš, poet, svoj dolg," je znano vprašanje iz te zbirke. Na to vprašanje je moral pred Gospodarjem življenja dati odgovor naš pesnik, ki je svojo življenjsko pot končal 11. junija 1949.

(obletnica meseca 01_2008)

* 12. junij 1828, Ljubljana, † 31. marec 1898, Ljubljana

" Prvorojenka Prešernovega šefa

V začetku julija 1844 je France Prešeren v nemškem listu Carniolia objavil sonet An eine junge Dichterin (Mladi pesnici), posvečen šestnajstletni Luizi Crobath, hčerki njegovega šefa, ker je vedel za njene pesniške poskuse. Ko so izšle njegove Poezije (1846), ji je podaril en izvod z osebnim posvetilom. Prešeren je bil dvanajst let (1834-1846) odvetniški pripravnik pri Blažu Crobathu, ker zaradi svobodomiselnosti kljub ponovnim prošnjam ni mogel dobiti samostojnega mesta. S "šefom" sta se kar dobro razumela, saj je Prešeren v podarjenem primerku Krsta zapisal posvetilo: "Mecenu in bratu / dohtarju Hrovatu." Crobathova žena je bila Poljakinja. Njun prvi otrok je bila hčerka Luiza (Alojzija), rojena 12. junija 1828. Kot deklica se ni mogla redno šolati; omogočili so ji, da si je pridobivala znanje v zasebnem Frölichovem zavodu za dekleta, veliko pa se je naučila tudi od brata, ki je obiskoval gimnazijo. Bila je ljubljenka očetovega sodelavca Prešerna, ki jo je poučeval zgodovino in razne evropske jezike, spremljal pa je tudi njene pesniške poskuse.

Leta 1847 je v nemščino prevedla njegovo pesem Izgubljena vera. Za tedanje razmere je bila zelo izobražena: govorila in pisala je več tujih jezikov, slovenščino pa je znala samo za silo. Po očetovi smrti leta 1848 se je poročila z bogatim ljubljanskim trgovskim podjetnikom Simonom Pesjakom ter se sprva vsa posvetila družini in vzgoji petih hčerk. Po letu 1860 se je priključila slovenskemu narodnemu gibanju. Za hčere je najela profesorja Antona Lesarja, da jih je učil slovenščine, ob njih pa se je tudi sama pridno učila. Kmalu je začela pisati slovenske pesmi in različne sestavke, ki jih je objavljala v Novicah in Slovenskem glasniku.

Domoljubna slovenska pesnica in pisateljica

V Bleiweisovih Novicah je leta 1864 izšla njena prva slovenska pesem Kar ljubim, ki jo je sklenila: "Ljubim Slovenijo, ji roko podam, / Bog jo potrdi in živi jo nam!" Odslej je postala najvidnejša sotrudnica Novic in Slovenskega glasnika (Celovec), v katerih je objavljala domoljubne in spodbudne misli v verzih in pesmi z romantičnim občutjem. Izrazito romantični sta tudi domoljubni povestici Očetova ljubezen (Novice 1864) in Dragotin (Slovenski glasnik 1864).

Leto 1864 je bilo zelo rodovitno, saj je poleg vsega omenjenega priredila za ljubljansko čitalnico nemško veseloigro Strup, kmalu pa še Svitoslava Zajčka. Za čitalniške prireditve, katerih namen je bil buditi in poživljati narodno zavest, je zlagala spremna besedila, katerih vodilne misli so bile: ljubezen do matere domovine, sloga, pobratimstvo in človečanstvo. Domovinsko osnovo ima tudi dramatična slika Noč na Koprivniku (Novice 1872), v katerih je prikazala Žiga Zoisa in Valentina Vodnika. Njeni prozni začetki so vzporedni Jurčičevim. V "začetno dobo" slovenske proze spadajo njena že kar dolga povest Rahela (1870), Moja zvezdica (1871), Popotni spomini (1884) in avtobiografski zapis Iz mojega detinstva (1886). "Izvirna novelica Rahela je izšla štiri leta za romanom Goldelse Eugenie Marlitt, s katerim Nemci datirajo začetek ženskega romana" (Miran Hladnik). Ves čas je Luiza Pesjakova pisala tudi v nemščini. Še preden je Stritarjev Zvon utihnil (1880), se je Luiza Pesjakova preselila k celovškemu Besedniku in mariborski Zori, potem pa je šla k Ljubljanskemu zvonu, ki ga je urejal Fran Levec. Po sodbi (moške) literarne kritike se je Pesjakova še najbolj uveljavila v mladinski pesmi. Njene najboljše pesmi so izšle v knjigi Vijolice (1889).

Prva slovenska opera in ženski roman

Na razpis Kranjskega deželnega zbora leta 1870 za izvirno tragedijo in opereto je Luiza Pesjakova napisala Gorenjskega slavčka, ki je postal libreto za prvo slovensko opero. Na besedilo je "zložil" glasbo Anton Foerster, slovenski skladatelj češkega rodu. Opero so prvič izvajali 24. aprila 1872. Besedilo je izšlo v Novicah in v Slovenski Taliji in je prineslo Pesjakovi največ slave, saj Gorenjskega slavčka še danes uprizarjajo. Napisala je tudi tragedijo v petih dejanjih z naslovom Prešeren, ki pa je ostala v rokopisu (zadnje dejanje je izgubljeno).

Najpomembnejše delo Luize Pesjakove je roman Beatin dnevnik (1887), ki bi bil prvi slovenski ženski roman, če bi izšel takrat, ko je bil napisan. "Pa ga je doletela nesrečna usoda, da ga je urednik Jakob Sket leta 1882, ko mu ga je ponudila, zavrnil," pojasnjuje Miran Hladnik. "Ko je po petih letih čakanja nazadnje le izšel (...), se je priključil seriji besedil istega žanra, s katerimi je slovensko publiko zasula Pavlina Pajk... Beatin dnevnik po dolžini prekaša vse, kar so slovenski pripovedni klasiki napisali do tedaj, in se že zato zasluženo ponaša s podnaslovom roman." Roman je zgrajen kot tedanje sentimentalne družinske povest iz višjih slojev, poln zapletov in presenečenj. Svoj zapis o Luizi Pesjakovi v knjigi Pozabljena polovica Miran Hladnik zaključuje: "Ironija usode je, da so se hčerke Luize Pesjak, kako je bila že sama navdušena za vse slovensko in slovansko, preselile v tujino in se ponemčile. Helena je postala znana operna pevka. Po zlomu moževega prevozništva in trgovine je avtorica živela skromno in umrla 31. marca 1898 precej zapuščena."

(obletnica meseca 06_2008)

Oton Župančič, katerega pesmi poznajo mnogi otroci zelo zgodaj, se je znal vživeti v otroško dušo kot le malokdo. Tako se je v svojih zapisih spraševal, če mestni otroci sploh vedo, kakšno je pristno razoglavo in bosopeto otroštvo, kot se ga je spominjal on sam. A zanj je trajalo le kratek čas, saj je moral z osmimi leti iz rodne vasi v Novo mesto. Tja se je podal z veselim otroškim pričakovanjem, ko pa je spoznal, da bo moral sam ostati pri tuji gospodinji, se je obesil na domači voz in so ga morali s silo odtrgati stran. V šoli pa je iz prej slabega učenca postal odličnjak.

Eden najpomembnejših slovenskih pesnikov (bil je tudi prevajalec, urednik in dramatik), sicer pa eden od štirih predstavnikov slovenske moderne, se je rodil 23. januarja 1878 v Beli krajini, umrl pa je 11. junija 1949 v Ljubljani. Otroštvo je preživel v relativno premožni družini v Dragatušu, študiral je na Dunaju. Je eden redkih umetnikov, ki ga je narod prepoznal še za časa njegovega življenja in ga znal ceniti; od oblasti je dobil naziv ljudski umetnik, pa tudi častni doktorat mu je bil podeljen.

Za časa njegovega dunajskega študija je nastala prva pesniška zbirka Čaša opojnosti (1899), prvo zbirko pesmi za otroke pa je poimenoval Pisanice (1900) po belokranjskih pisanicah; tretja pesniška zbirka, Čez plan, je izšla leta 1904.

Župančič je bil svetovljan, ki se je počutil domačega tako na Dunaju kot v Parizu ali Ljubljani, kjer je preživel gimnazijska leta.

V Ljubljani se je poročil z Ano Keslerjevo in imel z njo tri otroke; ko je sinček Marko dopolnil prvo leto, je izšla knjiga Sto ugank in še kaj, kmalu za njo pa še zbirka pesmic za najmlajše Ciciban. Slednja je še danes najbolj priljubljena zbirka za otroke, kar jih je kdajkoli izšlo na Slovenskem.

Ko so otroci zrasli, pa se je spet posvetil pesnjenju za odrasle in svoj plodoviti opus sklenil z zbirko V zarje Vidove (1920).

Njegov izjemen talent se je pokazal že v nižji gimnaziji v Novem mestu, saj je pesem Zima, zima bela (kasneje preimenovano v Pesem Nagajivka) spisal kot otrok. Njegov najpomembnejši navdih je bilo zgodnje otroštvo v Vinici oziroma Dragatušu v rodni Beli krajini, ki ga je duhovno hranila vse življenje, čeprav je veliko živel na tujem.

Zbirka Lahkih nog naokrog (1913) je nastala ob prevajanju nemške otroške knjižice, pri kateri je pesnik sredi dela nalogo opustil, saj mu izvirne pesmice preprosto niso bile všeč, pa je k ilustracijam napisal svoje. Med pesmicami iz te zbirke so najbolj prisrčne Možiček-kopitljaček, Kolá se kolač, Hi hop, Sonce, zemlja, mesec. Pravo možgansko telovadbo pa za najmlajše še danes predstavlja Sto ugank.

V rodni Vinici stoji spominska hiša Otona Župančiča, ki smo jo obiskali in v njej posneli pričujoče fotografije. V njej je pesnik preživel le dve leti.

Njegov zadnji dom na ljubljanskih Žalah je povezan s posebno zgodbo: sin Marko, ki ga je oče za prvi rojstni dan razveselil s pesniško zbirko, se je očetu po svoje oddolžil in mu izpolnil veliko željo, da bi mu ob grobu vedno peli ptički. Sin je namreč na spomeniku naredil jamico, kamor se ob dežju steka voda. Tja hodijo pit in se prhat ptički, ki ob tem veselo žvrgolijo. (Karolina Vrtačnik)

(mojstri besede 11_2009)

LETA 1844 UMRL URBAN JARNIK

DUHOVNIK, PISATELJ, ZGODOVINAR, ETNOGRAF, PESNIK IN JEZIKOSLOVEC (* 1784)

Koroški duhovnik Urban Jarnik je v mladih letih pesnil in je bil poleg Vodnika najspretnejši slovenski pesnik tistega časa: imel je lep jezik, spreten verz in slog. Pred dvesto leti – leta 1814 – je objavil zber lepih ukov za slovensko mladino s pesmimi, pregovori, basnimi; knjiga je pomembna za razvoj slovenske mladinske književnosti. V poznejših letih se je ukvarjal predvsem z jezikoslovjem, med drugim je napisal prvo slovensko razpravo o narečjih. Objavljal je tudi nabožna dela.

njegova misel:

• Lubi rojak, treba je, mislim, de se kratko pogovarjava, prej ko tote bukvice bereš. V njih ne boš našel le samo novih in za žejo svoje duše veliko dobriga perdobivnih naukov, temoč tudi en nov pravopis (ortografijo), s katerim si se more biti že malo seznanil, dokler nimaš vsak dan priložnosti, nove v Slovenjim jeziku na svetlobo dane bukvi dobiti ino brati, de bi zvedel, kako se sedaj pravopis Sloven­ski na bolši stran obračova. Nova v Lublani v letu 1808. od Gosp. Kopitarja na svetlobo dana Gramatika je nam v našim jeziku en nov pot pokazala, kako bi mogli čisto Slovenščino pisati, govoriti ino tako po malim se drugim Slovencam približevati. (Urban Jarnik, predgovor knjige Zber lepih ukov za slovensko mladino, 1814)

o njem:

• "Sveti se v kolu koroških Slovencev Jarnika Urbana lepo ime. Bistre glave mož, pa tudi vrle postave, je blagi Ziljčan slovensko cvetje saditi začel v tisti mrzli dobi, v koji se nihče za slovenščino zme­nil ni; po njegovih skušnjah je na Koroškem slovenščina spet ozelenela. Čitaj Jarnikovo Zvezdje, beri poslovenjenega Fridolina na potu v fužine, in čudil se boš, kako visoko se je njegov duh povzdigal, kako gladko mu je že pred polovico stoletja slovenščina tekla." (bl. Anton Martin Slomšek)

več:
S. Čuk, Urban Jarnik. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 5 (2004), 70-71.

LETA 1864 ROJEN RICHARD STRAUSS

NEMŠKI SKLADATELJ IN DIRIGENT († 1949)

Nemški skladatelj Richard Staruss je zaslovel s svojimi operami Salome (1905), Elektra (1908) in Kavalir z rožo (1910), ki so stalni del glasbenega repertoarja. Njegove mojstrovine so sad njegove mladosti, najslabša dela pa je napisal v zrelih letih in v starosti. Glasbeni zgodovinarji pravijo o njem: »Ustvarjalno je umrl veliko let pred telesno smrtjo ... Z leti ni rastel, se razvijal in dozoreval kot večina drugih skladateljev.

LETA 1867 ROJEN CHARLES FABRY

FRANCOSKI FIZIK († 1945)

Francoski fizik je odkril ozonsko plast, ki deluje kot zaslon, ki življenje na površju Zemlje varuje pred škodljivimi učinki ultravijoličnih žarkov (umrl 1945).

LETA 1881 ROJEN FRAN TRATNIK

slikar († 1957)

Slovenski slikar in risar Fran Tratnik je v slovensko slikarstvo vnesel ekspresionizem. Ukvarjal se je s socialno tematiko v risbi in karikaturi. Slikal je portrete in akte. Rihard Jakopič je ob Tratnikovi 50-letnici napisal: »Boj in trpljenje okoli njega, boj in trpljenje v njem samem, sta mu postala pravo življenje, iz katerega črpa snovi za svojo umetnost. Tako nam je danes Tratnik najizrazitejši oblikovalec sodobne človeške mizerije, umetnik še hrepenenja in strasti, kakor nekdaj, ko je začel svojo trnjevo pot.«

LETA 1871 ROJEN ANTON DOKLER

KLASIČNI FILOLOG, PROFESOR, PREVAJALEC († 1943)

Rodil se je v Višnji vasi pri Vojniku, gimnazijo je obiskoval v Celju, kjer so ga zaradi snovanja slovenskega dijaškega društva iz šole izključili, zato je šolanje nadaljeval na gimnaziji v Novem mestu. Po maturi je na Dunaju študiral klasično filologijo. Kot profesor grščine in latinščine je poučeval na gimnaziji v Kranju ter v Ljubljani na gimnaziji in učiteljišču. Vrhunec njegovega učiteljskega dela predstavlja obsežen in zanesljiv Grško-slovenski slovar, ki ga je v sodelovanju z Antonom Breznikom in Frančiškom Jeretom izdal leta 1925.

 LETA 1894 UMRL FRANC KOSAR

DUHOVNIK, TEOLOG IN FILOZOF, PRVI SLOMŠKOV ŽIVLJENJEPISEC (* 1823)

Med bogoslovci, ki jih je škof Anton Martin Slomšek leta 1846, v prvem letu svoje škofovske službe, posvetil v duhovnike, je bil Braslovčan Franc Kosar. Po prenosu škofijskega sedeža v Maribor leta 1859, ga je Slomšek poklical na škofijo, kjer mu je kot zanesljivemu sodelavcu zaupal razne naloge. Bil je navzoč ob Slomškovi smrti. Svetniškemu škofu je posvetil dva življenjepisa: krajšega v slovenščini in daljšega v nemščini.

LETA 1910 ROJEN ZORAN DIDEK

SLIKAR IN LIKOVNI PEDAGOG († 1975)

Slikar Zoran Didek se je najbolj uveljavil kot slikar karikiranih avtoportretov, portretov in tihožitij. Navdih za svoja dela je črpal v kmečkem podeželju na Dolenjskem, odkoder je bila njegova mati. Po študiju na zagrebški likovni akademiji je bil likovni pedagog na srednjih in višjih šolah na otoku Krku, v Zagrebu in Sarajevu. Po vojni je deloval v Sloveniji. Od 1967 do 1974 je bil redni profesor na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Kot pedagog je posvetil veliko pozornost razvoju otroške risbe.

LETA 1910 ROJEN JACQUES COUSTEAU

FRANCOSKI RAZISKOVALEC, OCEANOGRAF, INOVATOR, REŽISER († 1997)

Že leta 1942/43 je skupaj z Émilom Gagnanom skonstruiral potapljaško opremo (vodna pljuča), s katerimi je postavil temelje sodobnega potapljanja. Življenje je posvetil raziskovanju življenja v oceanih. Življenje je posvetil raziskovanju življenja v oceanih. Podvodna raziskovanja je kot kapitan ladje Calypso posnel tudi na filmski trak in nastali so številni dokumentarni filmi in serije (Podvodni svet Jacquesa Cousteauja). S tem smo lahko vsi navdušenci pobliže spoznali morski svet in njegove skrivnosti. Za filma Svet tišine (Le monde du silence, 1956) in Svet brez sonca (Le monde sans soleil, 1964) je prejel Oskarja za najboljši dokumentarec. Novembra 1988 je postal član Académie française, dolgo časa je bil tudi vodja oceanografskega muzeja v Monaku.

LETA 1915 ROJEN ALOJZIJ GERŽINIČ

SKLADATELJ IN PROFESOR († 2008)

Številni ugledni Slovenci, ki so zaradi svoje zvestobe vere in krščanskim načelom morali po zavladi komunizma morali zapustiti domovino, je bil tudi skladatelj, slavist in pisec znanstvenih del Alojzij Geržinič. Bil je vsestranski delavec med Slovenci v Argentini kot profesor in pisec šolskih ter drugih knjig. V matični domovini je nepoznan, ker je spadal med 'zamolčane'. Kot odličen skladatelj je napisal oratorij Irenej Friderik Baraga na besedilo pesnika Vladimira Kosa.

več:
S. Čuk, Od Save do Srebrne reke. (Priporočamo, berite), v: Ognjišče 6 (2016), 120.

LETA 1921 ROJEN JANEZ REMIC

PESNIK, KRITIK, ŽRTEV POVOJNIH POBOJEV († 1945)

Njegovo kratko življenje se je začelo v Bohinjski Bistrici. Kot dijak škofijske klasične gimnazije v Šentvidu je sodeloval v glasilu Domače vaje. Sprva je pisal pesmi, zatem pa se je posvetil kritiki in delu v literarnem krožku. Po maturi 1940 je pričel na ljubljanski univerzi študirati klasično jezikoslovje. Po okupaciji je študij nadaljeval na Dunaju. Posvečal se je Platonu in se pripravljal na doktorat. Maja 1944 je bil vpoklican v nemško vojsko, stopil marca 1945 med gorenjske domobrance in bil junija 1945 ubit med množičnimi poboji.

LETA 1949 UMRL OTON ŽUPANČIČ

PESNIK, DRAMATIK, PREVAJALEC IN UREDNIK REVIJE LJUBLJANSKI ZVON (* 1878)

Oton Župančič, pesnik slovenske moderne, ki ga po izrazni moči njegove poezije upravičeno postavljamo ob bok Francetu Prešernu, "kralju" slovenskih pesnikov. "Prešeren stoji na zemlji, Župančič plava nad njo," je zapisal Josip Vidmar. Od »pevcev iste pomladi", je Oton Župančič res "poletel" najviše. Bil pa je edini med njimi, ki jo dočakal "normalno" število let - enainsedemdeset. Ivan Cankar (1876-1918) je umrl v 43. letu življenja, Dragotin Kette (1876-1899) je legel v grob pri 23. letih, Josip Murn Aleksandrov (1879-1901) pa je ugasnil v svoji triindvajseti pomladi. "Meni je poezija izliv neke napetosti v človeku. Ta izliv je tem bolj krepak, tem bolj v zvezi z življenjem, tem več globin in širin obseva, s čim večjo intenzivnostjo je poet gledal svet in čim intenzivneje je živel z umom, voljo in strastmi. Poezija je neka pot do samega sebe in do človeka, neko živo gibanje proti stvarem in središču vsega, približevanje centru. V stvarjenju se človek bliža Bogu... Svet je takrat kot velikanska klaviatura... Čim večji je umetnik, tem obsežnejša je klaviatura, in če bi bil popoln, bi mu pel ves svet." Tako je v pogovoru z Izidorjem Cankarjem (Obiski, 1911) svoj pogled na pesniško ustvarjanje izpovedal.

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2008) 1 - in rubriki mojstri besede 11_2009

nekaj njegovih verzov

• Če sonca ni, od kod to hrepenenje, / ki v srcih burno nam kipi in vre? / Od kod v očeh mladini to žarenje, / ki sivi dvom pred njim se v nič razspe? / O, sonce je! Je, ker ga slutimo, / ker ga v globini duše čutimo.
• Je: kdor je šel do konca s smerjo, / kdor smeri ostal je do kraja zvest / in ves se pognal je v samo rast: / tak, kadar nazadnje razpne roke / kot mož, ki se pretegne v dan, / mereč tkanino večnih sanj, / pokaže nam svojo podobo: križ.
• Sonce je zašlo za goro, / mesec je odšel za soncem, / ogenj v hiši je ugasnil, / sam ostal si brez besede; / odgovori, Ciciban: / kaj je naša zadnja luč? /
• Naša zadnja luč je duh: / vse je mračno, duh nam seva, / k Bogu pota razodeva.
• Usode nisi sam gospod: / pospravi vse, / pripravi se, / ne veš, kdaj treba bo na pot.
• Najskrivnostnejša med vsemi / je ljubezen; in resnica / je med vsemi najsvetlejša, / a povsod na dnu – grenčica.
• Ne, tam ni vsega konec, / na dnu gomile: / tak poln pričakovanja / je sen mrličev. // Blesteča večnost / posipala je z žarki / globine temne.
• Kuj me, življenje, kuj! / Če sem kremen, se zaiskrim, / če jeklo, bom pel, / če steklo - naj se zdrobim.
  In pred vsakim obrazom stoji / kruto zrcalo: / nič ti ne bo pomagalo, / daj račun za svoje dni!
• Poezija je neka pot do samega sebe in do človeka, neko živo gibanje proti stvarem in središču vsega... V ustvarjanju se človek bliža Bogu.
• Otresite zaduhlih se sanj! / Po bliskovo gre vseh živih dan, / kdor ga je zamudil - ves klic zaman - / doživi ga le, kdor je pripravljen nanj!
• Meni je pesem izliv vse notranjosti, zdravja in moči, tako da mora sama zapeti; sicer je lažniva in zato slaba.
• Odpuščam vam, ki mi prelili kri ste! / Kdo je tebe v težki uri tešil? / "Hvalimo te, častimo te, o Kriste, / ki si z ljubeznijo ves svet odrešil."
• Glej, in ceste se križajo / vsepovsod, vsepovsod - / voli - svobodna je pot - / zvezde nebeške se bližajo, / čuvajo potnika zmot ...
  več:

LETA 1998 UMRL JOŽE PRIVŠEK

SKLADATELJ, DIRIGENT IN JAZZOVSKI PIANIST (*1937)

Glasbeno pot je začel kot vibrafonist in pianist, kasneje pa največje glasbene uspehe doživljal kot vodja Big Band-a RTV Slovenija, ki ga je vodil več kot trideset let. V tem času so nastale številne zimzelene slovenske popevke, ki jih (tudi mlajši) pevci še danes izvajajo: Nad mestom se dani, Vozi me vlak v daljave, Silvestrski poljub, Mati bodiva prijatelja ...

LETA 2008 UMRL TARAS KERMAUNER

LIT. ZGODOVINAR, ESEJIST, KRITIK, FILOZOF (* 1930)

Po maturi se je vpisal na Filozofsko fakulteto, smer filozofija, po diplomi bil tam nekaj let asistent, večino časa pa je deloval kot svobodni književnik. Bil je eden vodilnih piscev t. i. kritične generacije. Zavzemal se je za novejše smeri v miselnosti in književnosti. Sodeloval je v skoraj vseh slovenskih in mnogih jugoslovanskih revijah. Njegova vodilna ideja je bila analiza sveta in človeka skozi slovensko literaturo, zlasti dramatiko, o čemer je napisal nad sto knjig; vseh njegovih knjig pa je okoli 150.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 9. januar 1856, Globoko pri Rimskih Toplicah, † 10. junij 1912, Ljubljana

O Antonu Aškercu, velikemu slovenskemu pesniku, mojstru balad in romanc, ki spada med realiste, je treba pisati z ljubeznijo in spoštovanjem obenem. Ni veliko, sinov slovenskega naroda, ki bi tako goreče zagovarjali slovenstvo in se trudili za blagor naroda!

Rodil se je v kmečki družini in otroška leta preživljal v Senožetih pri Rimskih Toplicah, kjer stoji tudi Aškerčeva spominska hiša. (Za obiskovalce jo prijazno odprejo potomci oziroma sorodniki, ki sprejmejo obiskovalca ne glede na uro in dan, če so le doma na kmetiji.) Aškerc je obiskoval I. gimnazijo v Celju, študiral bogoslovje v mariborskem semenišču in leta 1880 prejel mašniško posvečenje.

Profesorica Marja Boršnik, ki je o njegovem delu zbrala obilo podatkov, je objavila, da je bilo Aškerčevo prvo objavljeno delo nepodpisano: leta 1877 je v Zgodnji Danici objavil pesnitev Sv. Ciril in Metod, čeprav večina virov navaja kot njegovo prvo objavo pesem Trije popotniki, ki je tri leta pozneje izšla v Ljubljanskem Zvonu. Pisal je lirske in epske pesmi, temelj njegovih balad in romanc so bile slovenske oziroma slovanske zgodovinske zgodbe, pa tudi ljudsko izročilo in Sveto pismo. Njegova zadnja objavljena pesnitev za časa življenja je bila Grobni vrček, ki je prišla med bralce v letu pesnikove smrti.

Poet, rojen v Globokem pri Rimskih Toplicah leta 1856 (umrl je 1912. v Ljubljani zaradi kapi), je bojeval bitke s seboj in z drugače mislečimi. Ker je odklonil krst v nemškem jeziku, je izgubil že dogovorjeno premestitev v Cirkovce, pa tudi sicer je po mnogih slovenskih župnijah služboval tudi zato, ker so ga nekajkrat kazensko premestili. Sprva se je podpisoval kot Gorazd oziroma Nenad, saj se mu je zdelo, da služba božja in umetnost skupaj ne bosta naletela na razumevanje.

Tudi strog je bil do sebe: čeprav se je pesnitev hitro nabralo za knjigo, je bil prepričan, da mora pesnik najprej celo desetletje zoreti. Ko pa je eden od kritikov zapisal, da naj mu nikar ne pade na pamet, da bi jih zbral in objavil v knjigi, je kot odgovor na prikrite grožnje storil točno to in leta 1890 so ugledale luč sveta Balade in romance, ki jih je pogumno podpisal kar s pravim imenom. Tako nam je zapustil v dediščino pesniški zbirki Balade in romance ter Staro pravdo, njegove znamenite pesmi, ki jih najdemo tudi v šolskih berilih, pa so: Ponočna potnica, Brodnik, Čaša nesmrtnosti, Mejnik, Godčeva balada, Anka, Poslednje pismo, Kronanje v Zagrebu ...

Slednja je tudi najljubša pesem njegovega pranečaka Avgusta Aškerca, s katerim smo se pogovarjali. Po njegovih besedah je veliki pesnik prehiteval čas, saj si je že mnogo pred drugimi prizadeval za sožitje med katoličani in evangeličani. Dragocen spomin mu predstavlja podatek, ki ga je našel v celjskem arhivu: Aškerc je imel drugo duhovniško službo v Šmarjah pri Jelšah.

Navada je bila, da so k novemu duhovniku prišli vsi k spovedi. Tako je prišla tudi neka redovnica, Slovenka, ki pa je govorila nemško, a z naglasom, saj je bil nemški jezik tedaj uradni tudi v samostanih. Aškerc jo je vprašal po izvoru in ji kot Slovenki predlagal spoved v maternem jeziku. Kasneje je redovnica še večkrat pripovedovala, da je bila to zanjo nepozabna spoved, saj je smela kesanje, očenaš in zdravamarijo zmoliti v svojem jeziku.

Gospod Avgust Aškerc je še povedal, da stoji ob pesnikovi spominski hiši cvetoč spomin nanj. Ko je ta potoval po Sveti deželi, mu je armenska katoliška Cerkev podarila sadiko vrtnice, ki še vedno cveti. Skromen grmiček obilno cveti, kot bi bil ponosen, da je živ spomin, ki ga je zapustil narodni buditelj.

Karolina, V., Mojstri besede, v: Ognjišče (2009) 10, str. 78.

* 9. januar 1856, Globoko pri Rimskih Toplicah, † 10. junij 1912, Ljubljana

Izbral je poklic, za katerega ni imel veselja

Luč sveta je zagledal 9. januarja 1856 v revni koči v Globokem pri Rimskih Toplicah kot prvorojenec kmeta, ki je s slabim gospodarjenjem posestvo zapravil. Ko je bil star tri leta, se je skupaj s starši preselil v Senožeti k teti Agati (Ajtki), očetovi sestri, ki je bila kot kopališka strežnica v Rimskih Toplicah premožna žena in je s svojimi prihranki odkupila tudi njegov rodni dom. Po končani ljudski šoli ga je poslala v celjske šole, kjer je končal gimnazijo. Po maturi leta 1877 je stopil v mariborsko bogoslovje, čeprav do duhovniškega poklica ni imel pravega veselja. Iz hvaležnosti do tete je pridno študiral in bil že po tretjem letniku 22. julija 1880 posvečen za mašnika. Po dokončanih bogoslovnih študijah je julija 1881 postal kaplan v Podsredi in tam ostal dve leti. Zatem je bil šest let (1883–1889) kaplan v Šmarju pri Jelšah. V svoji bojeviti narodni zavednosti se je tam zapletel v spore z nemškim uradništvom in nezavednimi tržani, ki so mu narekovali politično budnico Mi vstajamo. Notranje je bil vedno bolj razdvojen in naslednja leta se je vedno pogosteje selil: iz Šmarja pri Jelšah k Sv. Lovrencu v Slovenskih goricah, od tam v Vitanje, eno leto je bil upravitelj svoje rojstne župnije Sveta Marjeta pri Rimskih Toplicah, od tam je bil poslan za kaplana v Mozirje.

Kot kaplan v Škalah pri Velenju, zadnji postaji svoje duhovniške službe, je leta 1898 stopil v pokoj. Nekaj mesecev kasneje je nastopil službo mestnega arhivarja v Ljubljani, ki jo je vestno opravljal vse do svoje smrti. Zaradi svojega duhovnega nemira in kritik na račun svojega pesniškega ustvarjanja je postajal vedno bolj vase zaprt in razdražljiv. Za posledicami kapi je 10. junija 1912 v Ljubljani umrl in pokopali so ga v grobnici Pisateljskega društva na Navju.

Čaša tvoja je življenje tvoje

Anton Aškerc je premagoval strah pred smrtjo in notranjo praznoto z vero v nadčasovno vrednost svojega literarnega dela, kakor že mnogi pesniki pred njim. To je jasno izpovedal v svoji znani pesmi Čaša nesmrtnosti. Svojo prvo pesem, domoljubno romanco Trije popotniki je objavil kot bogoslovec (s psevdonimom Gorazd) v Ljubljanskem zvonu.

Kot kaplan v Podsredi se je resneje posvetil poeziji. Ko je Zvonu poslal svojo romanco Madonna (poznejšo Slikarjevo sliko), je urednik Fran Levec takoj spoznal njegov odlični epski dar in mu svetoval, naj se posveti predvsem pripovednemu pesništvu. Od decembra 1882 so se v Zvonu vrstile dovršene balade, romance in prilike. Motive zanje je zajemal najrajši iz burnih časov slovenske preteklosti (Brodnik, Stari grad, Slovenska legenda), posebej velja omeniti venec devetih balad Stara pravda o tragediji slovensko-hrvaškega kmečkega punta leta 1515. Navdihovala ga je tudi zgodovina slovanskih narodov (Svetopolkova oporoka, Mutec osojski).

Bogat vir mu je bilo narodno izročilo (Mejnik, Godčeva balada, Botra). Aškerčeva posebnost so njegove parabole, v katerih je izpovedoval svojo življenjsko filozofijo (Čaša nesmrtnosti, Prva mučenica, Dvorski norec, Kristus in Peter). Leta 1889 je Anton Mahnič ostro grajal mnoge Aškerčeve pesmi. Aškerc je odgovoril tako, da je o veliki noči 1890 izdal izbor svojih najboljših pesmi v knjigi Balade in romance in sicer s pravim imenom. Ta nam kaže Aškerčevo poezijo na višku. Z leti je njegova pesniška moč pešala. Zelo rad je potoval po slovanskih deželah in Bližnjem vzhodu. Tuji kraji so mu vračali veselje do literarnega dela. Pisal je hitreje in tudi več, izdal je še nekaj svojih zbirk in del, ki pa niso bila na višini pesmi v prvi zbirki. Spričo odklonilnih kritik je bil vedno bolj zagrenjen.

Ostal mu je neizbrisni duhovniški pečat

»Srečen, miren in sproščen Aškerc ni bil nikoli v svojem življenju,« je zapisal literarni zgodovinar Janez Logar. »Od mladih nog je bil v neprestanem naponu, da bi zadovoljivo opravljal svoje dolžnosti. Najprej je bil tu duhovniški poklic, ki si ga je naprtil po volji drugih, in nato pesniški poklic, ki se mu je zapisal sam. Dolga leta je bil prepričan, da bo mogel oba opravljati častno in v prid svojemu narodu, in se je trudil z vsemi silami, da kljub šibkemu zdravju izpolni svoje dolžnosti do kraja.«

Pisatelj Franc Saleški Finžgar v svojih spominih (Leta mojega popotovanja) pripoveduje: »V Ljubljani sem se mnogo družil tudi z Aškercem. Shajala sva se večkrat zvečer v kolodvorski restavraciji ... Tedaj (1900–1902) je bil kljub civilni službi še vendar ves kaplanski. Kolikokrat sva se pogovarjala o dogodivščinah po raznih kaplanskih službah, o obhajilih ponoči, v snegu, dežju. Bil pa je po svoje nervozen, kar siten ... Zelo ga je bolelo, ko so ga mladi začeli kritizirati. "Poglejte, te ljudi sem jaz vzgajal, sedaj me pa psujejo!" se je ves nesrečen pritoževal. Aškerc ni bil srečen. Nekaj ga je grizlo. Zvedel sem, da je rekel sestri, ko je vsako leto za brata odbiral nekoliko ponošeno obleko in vzel iz omare tudi talar. Gledal ga je in obesil nazaj v omaro: "Morda ga bom še rabil." Gospa Tavčarjeva pa mi je rekla pri Čadu, ko smo slučajno prišli skupaj ob kavi: "Kaj menite o Aškercu? Vse duhovsko je odložil. Zdi se mi, da so to le tako veliki in skrivnostni blagoslovi, da se jih nihče ne more popolnoma otresti." Tako je sodila žena, ki je prav gotovo bila zelo svobodoumna, a vendar ... Menda je bil Aškerc prav zato nazadnje tako bojevit.«

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2012) 6, str. 50.

LETA 1538 ROJEN SEBASTIJAN KRELJ

JEZIKOSLOVEC, TEOLOG, PROTESTANTSKI PRIDIGAR, PREVAJALEC IN PISATELJ († 1567)

Med slovenskimi protestantskimi pisci so poleg Primoža Trubarja (1508-1586), očeta slovenske tiskane besede, najbolj zaslužni in znani še trije: Jurij Dalmatin (1547-1589), ki je opravil velikansko delo s prevodom celotnega Svetega pisma v slovenščino (1584); Adam Bohorič (1520-1598) je spisal prvo slovensko slovnico Zimske urice (1584); Sebastijan Krelj (1538-1567) pa si je prizadeval za izboljšanje slovenskega jezika in pisave. Literarni zgodovinar Mirko Rupel, dober poznavalec naše protestantske književnosti, je zapisal: "Sebastijan Krelj je bil človek s širšimi pogledi kakor Trubar, ostrejši mislec, manj zgovoren, a bolj rezek v polemiki. Bil je bolj učen teolog kakor praktičen dušni pastir. Njegova največja zasluga je izpopolnitev pisave in knjižnega jezika. Ker je moral (zaradi prezgodnje smrti) odložiti pero, ko je komaj nakazal nove smernice, je upravičeno trditi, da bi krepkeje uveljavil svoje jezikovne reforme, ko bi mu bilo dano daljše življenje."

... več o njem v rubriki obletnica meseca 12_2007

LETA 1580 UMRL LUIS VAZ DE CAMOES

NAJVEČJI PORTUGALSKI PESNIK (* 1525(4?)

Največji slovenski pesnik France Prešeren v svoji 'Glosi' omenja Luzijado. Tako je naslov zgodovinskega epa (Os Lusiadas), s katerim je zaslovel največji portugalski pesnik Camões. Napisan je na podlagi dnevnikov, potopisov in ustnega izročila. Srce epa, ki nosi letnico 1572, je pripoved o potovanju znamenitega pomorščaka Vasca de Gama v Indijo, vložene so zgodbe o prejšnjih junakih in krajih. Izbor tega epa smo v slovenskem prevodu dobili leta 1976. Poleg epa je pisal drame in lirske pesmi, s katerimi se uvršča med vodilne renesančne lirike. Pripada krogu petrarkizma, vendar z močno osebno in strastno izpovedno vsebino. Je mojster soneta (ljubezenskega in osebno izpovednega), ki izraža predvsem pesnikovo nesrečno usodo.

misli in verzi

Slaboten kralj oslabi najmočnejše ljudstvo.

Vedno držim meč v eni roki in pero v drugi.

Nekdo, ne vem kakšen, ki se je pojavil ne vem odkod, je prišel ne vem kako in dela hudo, ne vem zakaj.

Ljubezen ogenj je, ki skrito tli, / neznana rana, ki ne da miru ti, / ugodje, ki svoj bližnji konec sluti, / gorje, ki ponevedoma greni. (Soneti ljubezni)

LETA 1821 UMRL JANEZ DEBEVEC

DUHOVNIK IN NABOŽNI PISATELJ (* 1758)

Debevec je bil leta 1782 posvečen v duhovnika, služboval je v Ljubljani. Sodeloval je z Jurijem Japeljem, Vodnikom in Kopitarjem. Leta 1795 je v ljubljanskem semenišču prvi predaval slovensko slovnico. Priredil je tudi več teoloških besedil, za staro zavezo Japčljevega prevoda Svetega pisma (Svetu pismu stariga testamenta, 1791) je sestavil predgovor (Govorjenje od branja S. pisma). Sam pa je na novo prevedel 2. del Nove zaveze (1804) in bil od leta 1799 član komisije za pregled prevoda Svetega pisma. Debevec je pisal tudi šolske učbenike: leta 1891 je sestavil abecednik Krajnski plateltof, leta 1809 je izšel prevod prvošolske čitanke Majhine perpovedvanja (org. Kleine Erzählungen, 1809).

LETA 1836 UMRL ANDRE AMPERE

FRANCOSKI FIZIK IN MATEMATIK (* 1775)

Ampere je bil profesor na politehnični šoli v Parizu. Odkril je, da se tuljava, po kateri teče električni tok, obnaša podobno kot paličast magnet, da med dvema vodnikoma, po katerih teče električni tok, deluje magnetna sila ... in tako velja za začetnika elektrodinamike Po njem imenovani amperov zakon pravi, da se vzporedni in enako usmerjeni električni tokovi privlačijo, vzporedni in nasprotno usmerjeni pa se odbijajo – z njim lahko m s pomočjo katerega lahko izračunamo jakost magnetnega polja v okolici vodnika, po katerem teče električni tok. Po njem se imenuje osnovna enota električnega toka – amper.

LETA 1884 ZAČNE IZHAJATI NOVI BRENCELJ

SLOVENSKI HUMORISTIČNO-SATIRIČNI ČASOPIS

Časopis Brencelj je začel izhajati leta 1869 (5. januarja), na današnji dan pa je spremenil ime v Novi Brencelj v zbadljivi in šaljivi obleki. Do 10. decembra 1986 je prvi slovenski satirični časopis izdajal pisatelj Jakob Alešovec. Kot nadležna muha, po kateri se je imenoval, je Brencelj neusmiljeno pikal nemškutarje in nemški liberalizem. Zlasti je imel na piki Dragotina Dežmana, privoščil pa si je tudi marsikaterega drugega političnega veljaka, ki se mu je zameril. Nazadnje se je ime Brencelj prijelo Alešovca same­ga, največ zaradi tega, ker je bil na prvi strani naslikan leteč brencelj z njegovim obrazom. Zaradi njegove kritičnosti so neka­teri (tudi Josip Jurčič) Alešovcu očitali grobost in robatost, vendar le-ta svojega načina pisanja ni spremenil ter je še naprej "vetril" politično ozračje na Slovenskem.

več o uredniku Jakobu Alešovcu v obletnici meseca Ognjišče 10_2001

LETA 1903 ROJEN SILVESTER ŠKERL

PREVAJALEC, ZALOŽNIK, IGRALEC, PESNIK († 1974)

Tržačan Silvester Škerl je bil sprva igralec v raznih slovenskih gledališčih (Trst, Ljubljana, Maribor). Poskusil se je tudi kot režiser in veliko je o gledališču pisal. Pesmi, ki jih je objavljal v raznih literarnih revijah in so izšle v zbirki Stopnice v stolpu (1924), razodevajo vpliv Antona Podbevška. Najbolj pa je pomembno njegovo prevajalsko delo. Slovenskim bralcem je posredoval svoje odlične prevode iz nemške, italijanske in francoske proze.

LETA 1912 UMRL ANTON AŠKERC

DUHOVNIK, PESNIK (* 1856)

Slovenski pesnik balad in romanc, epskih pesnitev: prve so po vsebini, občutju in obliki sorodne severnjaški poeziji, romance bolj južnjaški. Bil je sodobnik Simona Gregorčiča in imata veliko skupnega: (Gregorčič je bil sicer dvanajst let starejši od Aškerca), izbrala sta duhovniški poklic, v katerem je Gregorčič kljub preizkušnjam vztrajal do smrti, Aškerc pa je zaradi svoje upornosti in zagrenjenosti omagal. Bila sta različna po značaju in to se pozna tudi v njunih pesmih. Gregorčičeve so žuboreče kot bistra Soča, Aškerčeva muza pa je bojevita "in s tirani se bojuje". »Srečen, miren in sproščen Aškerc ni bil nikoli v svojem življenju,« je zapisal literarni zgodovinar Janez Logar. »Od mladih nog je bil v neprestanem naponu, da bi zadovoljivo opravljal svoje dolžnosti. Najprej je bil tu duhovniški poklic, ki si ga je naprtil po volji drugih, in nato pesniški poklic, ki se mu je zapisal sam. Dolga leta je bil prepričan, da bo mogel oba opravljati častno in v prid svojemu narodu, in se je trudil z vsemi silami, da kljub šibkemu zdravju izpolni svoje dolžnosti do kraja.«

... več o njem preberite v obletnici meseca 06_2012

... v rubriki mojstri besede 10_2009

nekaj njegovim verzov, razmišljanj

- Leka rad bi, ki nesmrtnost daje, / pil zdravilo, ki to večnost daje? / Sam imaš jo, čašo čarodejno, / sam naredi pitje si nesmrtno! / Čaša tvoja je - življenje tvoje, / sam napolni z večnosti jo lekom!

- Ne želi nad človeka si, / saj više priti bi ne mogel! / Da pod človeka mi ne padeš / - le tega se mi vedno boj!

- "Večno?!..." Slišite, kako se smeje / jek med razvalinami na glas? / "Večno?!... O, ljudje, jaz stavim meje / delom vašim, jaz, mogočni čas!"

- Težko se živi življenje, / če se ne deli trpljenje; / a slajša radost je srca, / če isto si delita dva.

- Ta svet je pisan sejem, kjer vse trguje, / kjer vse se vprek prodaja in kupuje.

- To življenje naše pestro - / kaj je drugo ko trpljenje? / Opazuj ga, kjer le hočeš!

- Kaj pomeni, če imaš sovrage? / To pomeni, da si jim napoti! / In če si napoti jim, si nekaj!

- Ostati človek - to tvoj vzor / in smoter bodi tvoj najvišji! / Ljub bodi ti obraz človeški / in sveta ti človeška čast!

LETA 1915 ROJEN SAUL BELLOW

AMERIŠKI PISATELJ JUDOVSKEGA RODU, NOBELOVEC († 2005)

Zaslovel je z romani, kot sta Herzog in Humboldtova oporoka, in bil eden najbolj priljubljenih severnoameriških literatov. Njegov kolega Philip Roth ga je skupaj z Williamom Faulknerjem označil za "hrbtenico ameriške književnosti 20. stoletja. V svojih delih se je pogosto podajal na pot iskanja bistva človekovega bivanja. Veliko vlogo v njegovih delih je imela tudi izkušnja priseljevanja v Ameriko, še posebej judov. Kritiki so Bellowa cenili tudi kot enega izmed najbolj pomembnih kronistov življenja ameriških intelektualcev judovskega rodu.

LETA 1949 UMRLA SIGRID UNDSET

NORVEŠKA PISATELJICA (* 1882)

Norveška pisateljica Sigrid Undset je po izidu svojega drugega velikega romana v dveh delih in štirih knjigah Olaf Audunov sin (1925, 1927) leta 1928 prejela Nobelovo nagrado za književnost "zlasti za močne opise srednjeveškega življenja severnjakov". Za to visoko priznanje je bila predlagana že leta 1922, ko je izšla njena mogočna trilogija Kristina Lavransova hči (Venček, Žena, Križ). Nagrado (denarno) je v celoti prepustila socialnim in dobrodelnim ustanovam. Še pred odhodom iz Stockholma, kjer ji je bila nagrada izročena, je s polovico vsote ustanovila sklad za podporo staršev z duševno ali telesno prizadetimi otroki, da bi jih lahko obdržali v svojih družinah in se jim ne bi bilo treba ločiti od njih. Zase ni obdržala ničesar. Lovorov venec, simbol zmage, ki ga je z nagrado prejela, je položila na Marijin oltar v cerkvi sv. Dominika v Oslu. Leta 1924 je prestopila iz protestantske v katoliško Cerkev. K temu koraku jo je nagibalo tudi to, da katoliška Cerkev visoko ceni materinstvo in poudarja pomembnost zakonske zveze. V Devici Mariji je Sigrid videla povišano usodo žene. Nasprotno miselnosti tedanjih feministk - bork za ženske pravice, ki so slavile samostojno, neporočeno žensko, je Sigrid videla poslanstvo žene v družini. "V človeški družbi žena ne more postati nič večjega, kakor da postane dobra mati, in nič slabšega, kakor da postane slaba mati," je zapisala na podlagi svojih osebnih izkušenj. To prepričanje diha iz številnih njenih del.

... več o njej preberite v pričevanju 07_2009

nekaj njenih razmišljanj:

Če življenje tako neusmiljeno kaznuje vsak pregrešek zoper svetost ljubezni – je v tem zame dokaz, da je ljubezen najsvetejša v življenju in da bo življenje tistega, ki ostane zvest svojemu hrepenenju po ljubezni, poplačalo z najčistejšo in naj lepšo blaženostjo.

Ni ga človeka, ki Boga ne bi ljubil in se ga bal; vsa naša nesreča v življenju in smrti izvira od tod ker je naše srce razdeljeno med ljubeznijo do Boga, bojaznijo pred hudičem in ljubeznijo do sveta in mesa... v svojem usmiljenju je Bog spoznal, kako so naša srca razdvojena, in stopil je na zemljo in prebival med nami... Tako nam je pokazal pot in nam razodel svojo ljubezen.

V človeški družbi žena ne more postati nič boljšega, kakor da postane dobra mati, in nič slabšega, kakor da postane slaba mati.

Marsikaj sem že storila, o čemer sem včasih mislila, da bi si ne upala storiti, ker je greh. Toda takrat nisem vedela, da je posledica greha to, da moramo druge pogaziti.

Hotela sem živeti tako, da bi se mi nikoli ne bilo treba sramovati, ne kot človeku ne kot umetnici ... Hotela sem biti poštena in zvesta in dobra in da nikoli ne bi imela na vesti bolečine nobenega človeka.

Mati nikoli ne dvomi o tem, ali naj ljubi svojega otroka, ali naj mu želi najboljše in ali naj ravna v njegov prid, pa tudi ne o tem, ali ji otrok ljubezen vrača.

Vse dobro, ki ga dolgujemo domu, lahko pregledamo in hvaležno ocenimo šele, ko odidemo od doma.

Tudi če se nakopičijo izkušnje in se poveča znanje, se človeški razum in nravne lastnosti ne izboljšajo, pa čeprav bi se morala vsaj za reševanje moralnih vprašanj ... Ne verjamem v pacifizem, ker vem, koliko ljudi občuduje osvajalce in nasilneže.

LETA 1962 UMRL MIRKO FILEJ

DUHOVNIK, GLASBENIK IN PROSVETNI DELAVEC JE S PESMIJO POVEZOVAL LJUDI (* 1912)

Duhovnik Mirko Filej, rojen v Medani, je bil goreč duhovnik, glasbenik in prosvetni delavec. Ob svojem duhovniškem delu se je glasbeno izobraževal in povsod ljudi povezoval s petjem. V Gorici, kjer je deloval od leta 1950 do svoje prezgodnje smrti leta 1962 (bilo mu je komaj petdeset let!), je razgibal kulturno življenje in postal duša vsega dogajanja na glasbenem, društvenem in organizacijskem področju.

LETA 1985 UMRL ANTON BAJEC

JEZIKOSLOVEC IN SLOVNIČAR ( * 1897)

Prvi predavatelj slovenskega knjižnega jezika kot posebnega predmeta na ljubljanski univerzi je bil v letih 1947-1962 jezikoslovec Anton Bajec, ki se je ukvarjal predvsem z vprašanji besedoslovja in besedotvorja. Pred drugo svetovno vojno je bil soavtor čitank in slovnic za nižje razrede srednjih šol. Sodeloval je pri Slovenskem pravopisu (1962) in Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991).

LETA 1992 UMRL BERT SOTLAR

GLEDALIŠKI IN FILMSKI IGRALEC (*1921)

Rodil se je kot četrti od devetih otrok rudarske družine v Kočevju. Njegova mati je bila po rodu kočevska Nemka. Osnovno šolo je obiskoval v rojstnem mestu, po vojni vihri je študiral na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani. Po diplomi je nekaj časa deloval pri dramskem gledališču v Beogradu, od leta 1950 pa je bil igralec ljubljanske Drame. Nastopal je tudi v številnih jugoslovanskih in slovenskih filmih, med katerimi so najbolj znani Kekec (nova verzija), Tistega lepega dne in Ne joči, Peter.

LETA 1997 UMRLO PET GORSKIH REŠEVALCEV

Pri usposabljanju v severni steni Turske gore v Savinjskih Alpah se je smrtno ponesrečilo pet gorskih reševalcev - inštruktorjev - Mitja Brajnik, Luka Karničar, Rado Markič, Janko Kokalj in Boris Mlekuž.

LETA 2004 UMRL RAY CHARLES

AMERIŠKI PEVEC SOULA (* 1930)

Ko je njegov štiriletni brat nesrečno umrl, ga je to tako prizadelo, da je prosti čas preživljal v pivnici in poslušal igranje klavirja. Tudi sam je poskusil in tako je začel igrati. Že majhen je imel težave z vidom, pri sedmih letih pa je oslepel, zatekel se je h klavirju, po radiu poslušal jazz in blues in poskušal to tudi zaigrati ... Po mamini smrti (1945) je pustil šolo in za preživetje igral klavir v gledališču , kasneje si je v Orlandu omislil band in začel nositi očala (kasneje zaščitni znak). Želel si je ustvarjati, zato se je preselil v Seattle, kjer je začel snemati skladbe, ki so kmalu postale uspešnice: I Got A Woman, I Love Her So, Yes Resl, Genius Sings The Blues.... Vrhunec slave je dosegel med 1960 in 1980 z uspešnicami, kot sta Georgia On My Mind, Hit The Road Jack in drugimi. V času svoje slave je posegal tudi po drogah, vendar se je zasvojenosti uspel rešiti in v zadnjem obdobju svojega življenja je veliko nastopal.

Pripravlja Marko Čuk