* 14. junij 1782, Idrija, † 7. februar 1859, Ljubljana

"Ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf je nedvomno ena tistih veli­kih osebnosti slovenske cerkvene, verske in kulturne zgodovine, ki stoji po krivici v senci svojega velikega sodobnika in prijate­lja, lavantinskega škofa Antona Martina Slomška," meni zgodovinar France Dolinar. Kot škof je omogočil izdajo novega prevoda Svetega pisma ter Nemško-slovenskega in Slovensko-nemškega slovarja, Za revnejše dijake je ustanovil zavod Alojzijevišče. Tega zapostav­ljenega dobrotnika se spominjamo ob obletnici rojstva.

Skoraj pol življenja škof

Doma je bil iz "živosrebrne" Idrije, kjer se je 14. junija 1782 rodil očetu Gašperju, rudarskemu nadzorniku, in materi Katarini Kahl kot tretji izmed desetih otrok. Prvo šolsko učenost je nabi­ral na idrijski trirazredni glavni šoli in na tamkajšnji triraz­redni privatni gimnaziji. Potem je šolanje nadaljeval na gimnaziji v Ljubljani. Leta 1799 je končal tečaj modroslovja in 1803 študij bogoslovja. Za prejem mašniškega posvečenja je bil po predpisih premlad, zato ga je nadškof Brigido posvetil v diakona in mu dal službo kateheta ljubljanskih rokodelskih vajencev in delo v pisar­ni nadškofijskega tajnika. Ob koncu leta 1804 je bil posvečen v duhovnika. Zaradi slabega zdravja je bil poslan za beneficiata in kaplana v rodno Idrijo. Novi ljubljanski škof Anton Kavčič, idrij­ski rojak, ga je imenoval za ravnatelja škofijske pisarne. Pouče­val je tudi modroslovje v ljubljanskem bogoslovju. Kot referent za šole se je leta 1816 preselil v Trst. Tam ga je 27. februarja 1824 doletelo cesarsko imenovanje za ljubljanskega škofa. Ko je Rim imenovanje potrdil, je bil Anton Alojzij Wolf 3. oktobra po­svečen za škofa. Ko je prijel za krmilo škofije, mu je bilo 42 let in na tem odgovornem mestu je ostal 35 let - skoraj polovico svojega življenja. Župnije svoje škofij je šestkrat obhodil na kano­ničnih vizitacijah. V stikih z ljudmi je znal biti zelo prisrčen, v škofijskem dvorcu v Ljubljani pa je nastopal kot knez in škof. Umrl je 7. februarja 1859 in vstajenja čaka v kripti stranske ka­pele v ljubljanski stolnici.

Njegov dijaški zavod Alojzijevišče

"Eno od Wolfovih najznačilnejših in najbolj daljnosežnih dejavno­sti so bila njegova prizadevanja na šolskem področju, predvsem napori za uvajanje slovenskega učnega jezika in skrb za šolanje revnih, nadarjenih dijakov. Slednje se je uresničilo zlasti v za­vodu Alojzijevišče, ustanovi, ki jo je škof Anton Alojzij namenil pomoči pri šolanju takih dijakov" (Andrej Vovko). K temu ga je gnala skrb, da bi škofija imela dovolj dobro vzgojenega in izobra­ženega duhovniškega naraščaja. Leta 1845 je odkupil hišo z vrtom na današnji Poljanski cesti, jo na svoje stroške obnovil in dozi­dal. Jeseni 1846 je hiša sprejela prvih 22 gojencev. Škof Wolf jih je izročil v varstvo sv. Alojzija, zavetnika mladine, in po njem je zavod dobil ime Alojzijevišče (latinski napis Collegium Aloysianum vidimo tam še danes). Škof je v oporoki imenoval Aloj­zijevišče za svojega glavnega dediča, kateremu pa je zapustil tudi obveznost, da oskrbi natis Slovensko-nemškega slovarja. V letih od 1845 do 1896 je bilo v Alojzijevišče sprejetih 667 gojen­cev, od katerih jih je postalo duhovnikov 256 (38%). Med gojenci Alojzijevišča najdemo mnogo uglednih imen slovenskega kulturnega in javnega življenja, kot so: Fran Levstik, Josip Stritar, Josip Jurčič, Ivan Prijatelj, Franc Saleški Finžgar... Svojo nalogo je zavod opravljal do leta 1910 - še pet let zatem, ko je ljubljanski škof Jeglič ustanovil Zavod sv. Stanislava v Šentvidu. Poslopje in vrt Alojzijevišča sta vzela v najem najprej ljubljansko bogoslovje, zatem pa Teološka fakulteta. V letih 1970-1972 je ob sta­rem Alojzijevišču zrastel "prizidek" Teološke fakultete.

Wolfovo Sveto pismo in dva slovarja

V slovensko cerkveno in kulturno zgodovino se je škof Wolf zapi­sal kot velikodušen mecen. S to besedo označujemo človeka, ki prostovoljno gmotno podpira umetnike, znanstvenike ali umetnost,znanost. Škof Wolf si je ta naslov zaslužil z ustanovitvijo Aloj­zijevišča, z denarno podporo za novi slovenski prevod in izdajo Svetega pisma (1856-1863) in obeh slovarjev - nemško-slovenskega, ki je izšel leta 1860, in slovensko-nemškega, ki je bil natisnjen leta 1895. "Slovenska izdaja celotnega Svetega pisma sredi 19. sto­letja, ki jo upravičeno imenujemo po ljubljanskem škofu Wolfu, je pomemben mejnik ne le na področju prevajanja in izdajanja Svetega pisma v slovenskem jeziku, temveč ima tudi splošen kulturni pomen za naš narod. Da je to besedilo izšlo kot prevod latinske Vulgate z opombami in uvodi, prevedenimi iz nemščine, so vplivale tedanje razmere v Cerkvi" (Marijan Peklaj). Vodstvo zahtevnega načrta za nov slovenski prevod celotnega Svetega pisma je škof Wolf zaupal Juriju Volcu, semeniškemu spiritualu v Ljubljani, ki je pridobil 14 zelo dobrih sodelavcev. Prevod, ki se odlikuje po lepi sloven­ščini, blizu sodobni knjižni, je izšel v šestih zvezkih. Kot veljavno slovensko katoliško Sveto pismo je bil v rabi nekako sto let. Poleg Svetega pisma je bil škofu Wolfu zelo pri srcu nemško­slovenski in slovensko-nemški slovar. Izid obeh je finančno pod­prl. Izdelavo prvega je prevzel Matej Cigale in izšel je leta 1860. Škof Wolf je videl natisnjeno le prvo polo, ki so mu jo poklonili za zlato mašo. Drugi slovar pa je pripravil Maks Ple­teršnik in izšel je v letih 1894-1895.

(obletnica meseca 06_2002)

* 15. junij 1903, Zagorje ob Savi, † 18. oktober 1966, Ljubljana

Na tiho goro ozka cesta vodi. / Ob njej zaznamovane so postaje; / na vsaki se blesti mogočen križ. / Popotnik, ki po cesti tod hitiš, / namenjen v bližnje ali daljne kraje, / postoj ob njih, dejanja svoja sodi! // O romar, zopet stopaš čez poljane, / ves si prevzet od silne bolečine. / Po njej zdaj nosiš v sebi tihi mir, / saj si okusil neusahljivi vir / in pil ljubezen, ki nič več ne mine. / O, daj jo vsem, tolaži ljudske rane! (Vida Taufer, Križev pot - uvod in sklep).

"Spominjam se sivolase, malo naprej upognjene žene, sloke postave, prijaznega obraza in vedno sijočih svetlih oči; prihajala je v Slovansko knjižnico blizu ljubljanskih Križank. To je bilo v tistih letih, ko sem tja tudi sam pogosto zahajal in jo skoraj redno videval. Nisem vedel, da jo videvam v zadnjih letih pred njeno dosti prezgodnjo smrtjo. Bila je ena dokaj redkih slovenskih žena starejše generacije besednih umetnikov, ki se je z vsem srcem in dušo posvetila poeziji in v njej tudi uspevala kljub nesrečam, ki so jo v življenju zadevale." Ta žena, ki se je tako vtisnila v spomin Bogu Jakopiču, je bila pesnica Vida Taufer, kateri posvečamo ta zapis ob obletnici njenega rojstva.

Obubožana oskrbnica osirotele družine

Zibelka ji je tekla v premožni podjetniški družini v Toplicah pri Zagorju ob Savi, katero je osrečila kot prvorojenka 15. junija 1903, za njo pa so prišli na svet še štirje otroci. Oče Ivan je bil najprej rudniški paznik, pozneje pa lastnik kamnoloma in apnenice ter hišni posestnik v Zagorju in v Litiji. Vida je prvo šolsko znanje nabirala v ljudski šoli v Zagorju, od koder je odšla na ženski licej v Ljubljano. Tam je leta 1919 zbolela za hudo gripo, katere posledice so jo po mnenju zdravnikov razjedale vse do smrti. Ker ni prenašala ljubljanskega zraka, je odšla v Maribor na učiteljišče, ki ga je uspešno dokončala leta 1923. Takrat so jo poleg študijskih trle še druge, veliko večje skrbi. Ob skoraj istočasni smrti očeta in matere leta 1921 ji je kot najstarejši od petero živečih otrok padla na rame skrb in odgovornost za vzgojo sester in bratov in za nemajhno premoženje, ki pa je po krivdi nesposobnega varuha v kratkem propadlo. Osemnajstletna Vida, ki je dala zanj jamstvo, je morala odplačevati dolg iz svoje borne učiteljske plače vse do leta 1942. Učiteljsko poslanstvo je opravljala več kot dve desetletji: najprej v domačem Zagorju ob Savi, zatem nekaj časa prav v rodnih Toplicah, najdlje (1928-1944) pa v Stični. Avgusta 1944 je peklenski stroj uničil pol hiše v Stični, kjer je stanovala, in z njenim stanovanjem prav vse, kar je imela in hranila. Brez vsega se je zatekla v najemniško sobo svoje brezposelne sestre Nike v Ljubljani. Leta 1945 jo je sprejela v svoje stanovanje pesnica Lili Novy, njena sorodna duša. Po vojni je še leto dni poučevala, nato pa je bila zaposlena na ministrstvu za prosveto do upokojitve leta 1950.

V osamljenosti in bolečini zazrta v svetlobo

Vida Taufer je začela pesniti zelo zgodaj. V javnost jo je pritegnil Ivan Lah s prvimi objavami v srednješolskem glasilu Preporod: vanj je sprejel nekaj pesmi iz njenih rokopisnih zvezkov Moja beseda in Tihi akordi. Takrat se je podpisovala s psevdonimom Vida Maja. V Preporodovem literarnem krožku se je srečala s Srečkom Kosovelom in njegovimi prijatelji, ki so jo povabili k reviji Lepa Vida. Oglašala se je tudi v raznih drugih revijah, med njimi v prvi ekspresionistični reviji Trije labodi. Njeno pesniško srce se je na široko odprlo šele po preselitvi v Stično, kjer je v mehki pokrajini in v prijaznih ljudeh našla odločilno oporo. V tem obdobju so nastale njene najboljše pesmi, s katerimi je napolnila svojo prvo pesniško zbirko Veje v vetru (1939). Priznani literarni zgodovinar Anton Slodnjak je njeno pesniško ustvarjanje ocenil takole: "Vsebino ji je narekovalo življenje samotne žene, ki je bila preobzirna ali preplaha, da bi odločno poskušala zadržati nekaj trenutkov naglo minevajočega življenja. Tako pa je morala prikazovati brezupno ljubezensko hrepenenje, tavanje med duhovnostjo in čutnostjo, osebne nesreče, odpovedi, kesanje in žalost za pokojniki ter obup spričo neodzivnosti kritikov in bralcev." Literarna zgodovinarka Marja Boršnikova pa je o poeziji Vide Tauferjeve zapisala, da je "v vseh zgibih tako presunljivo ženska in kljub večkratni prisotnosti smrti tako zazrta v svetlobo, da je hrepenenje v topli povezavi z naturo, s plemenitimi rožami. Njen drobni vseobsegajoči čustveni svet poživlja z milino, ki jo izrazito loči od ostalih pesnikov."

Križev pot v pesmi in v življenju

Med njenim službovanjem v Stični je nastala knjižica Križev pot (1941), v katerem od postaje do postaje z verzi-molitvami spremlja mojstrovino baročnega slikarja Fortunata Berganta. "Navdih, ki ga je v prejšnji dobi dojemala zlasti v čutnih podobah iz stiške pokrajine, je tu prepojila z duhovnim svetom upodobitev trpljenja v stiški baziliki kakor v slutnji na bližnji križev pot ljudstva in lastni, ki jo čaka do konca dni," je zapisala Marja Boršnikova. "Preprosto, a skrajno umetno izbrušeno obliko verzov je skušala pod vtisom velikonočnega koralnega petja stiških menihov spojiti s staro nabožno pesmijo ljudstva..." Po drugi svetovni vojni se je občasno posvečala mladinski poeziji, v sodelovanju z Lili Novy je nastalo dramsko delce v verzih Mojca in živali (1950), otroška igra v šestih slikah. Istega leta je objavila svojo drugo pesniško zbirko Izbrani listi, v kateri je precej pesmi iz njene prve zbirke, v zadnjem, četrtem razdelku je nekaj pesmi, ki govorijo o vojni. Po letu 1952 je Tauferjeva začela telesno upadati in hirati, dokler ni bila za stalno priklenjena na posteljo in primorana je bila poiskati zavetje v domu za ostarele na Bokalcah (1957). Duhovno pa je bila še toliko pri moči, da je kmalu po preselitvi tja začela (i)zbirati pesmi za svojo tretjo zbirko Svetli sadovi (1962). Zadnja leta je povsem umolknila. Njeno življenje, v katerem ni bilo prav veliko sončnih dni, se je izteklo 18. oktobra 1966 na Bokalcah. Vida Taufer sodi med pomembnejše slovenske pesnice. Njene pesmi so prevedene v razne tuje jezike (angleščino, češčino, italijanščino, nemščino, slovaščino).

(obletnica meseca 06_2003)

* 10. januar 1874, Kamnik, † 14. junij 1954, Ljubljana

Otrok slikarske družine

Dar in ljubezen do slikarstva je Anton Koželj podedoval po očetu Matiju, znanem cerkvenem slikarju, kateremu se je rodil 10. januarja 1874 v Kamniku kot prvi od deveterih otrok v družini, ki jo je bil mojster ustanovil z Marijo Hudobivnik. Po očetovi poti je za Antonom šel tudi devet let mlajši sin Maks. Oče Matija je bil doma iz zaselka Vesca pri Vodicah nad Ljubljano, kjer se je rodil 7. februarja 1842 (umrl pa je 26. februarja 1917 v Kamniku). V svet slikarstva ga je vpeljal tedanji vodiški kaplan Mihael Peternel, ki ga je vodil in podpiral tudi na risarski šoli v Ljubljani. Leta 1865 se je naselil v Kamniku in tega leta je naslikal (po Fuhrichu) svoj prvi križev pot - v svojem življenju jih je dovršil kakšnih dvajset. Veliko je slikal na moker omet (fresco) po številnih cerkvah ljubljanske škofije (Kamnik, Bohinjska Bistrica, Komenda, Vodice, Homec, Zapoge)

Poleg fresk je naslikal tudi mnogo oltarnih oljnatih slik. Mlajši sin Maks (30. marca 1883- 1. avgusta 1956) se je po končani šoli za umetno obrt v Ljubljani vpisal na dunajsko umetnostno akademijo, toda po petih semestrih je moral zaradi bolezni in pomanjkanja šolo zapustiti. Vrnil se je domov in je pomagal očetu pri izvrševanju številnih cerkvenih naročil. Pri njem se je naučil slikanja na svež apnen omet. Pozneje pa se je posvetil izključno slikanju krajin. Leta 1906 je obiskal Prago, zatem je eno leto kopiral po Munchenskih galerijah. Njegove krajine v olju, temperi in akvarelu, predvsem panorame Kamniško-Savinjskih Alp, so slikane realistično in v umirjenih barvah.

Skoraj petdeset let profesor risanja

Od vseh treh slikarjev iz Koželjeve družine je akademsko stopnjo dosegel edino Anton. Po ljudski šoli v rodnem Kamniku je v Ljubljani končal šest razredov gimnazije, nato pa je odšel na Dunaj, kjer je na Umetnostni akademiji dovršil osem študijskih semestrov pri profesorju Rumplerju in dva pri profesorju Griepenkerlu: posvetil se je predvsem risanju in kompoziciji.

Ko je odslužil vojaški rok, se je leta 1900 naselil v Domžalah in tam je za bližnji grad Krumperk obnovil okoli petdeset starih slik. Leta 1903 je kot pripravnik začel poučevati risanje na ljubljanski realki, po uspešno opravljenem strokovnem izpitu leta 1905 na Dunaju je postal redni profesor risanja na tej šoli. Svoj poklic je z veliko vnemo pa tudi s primerno strogostjo opravljal vse do upokojitve leta 1938 in še po upokojitvi je do leta 1948 honorarno poučeval na šesti gimnaziji v Ljubljani. Pred vojno je bil nekaj let tudi nadzornik za risanje na srednjih in meščanskih šolah.

Za svojo osemdesetletnico je snoval razgibano kompozicijo Boj pri Metulumu, ki pa je ni dokončal, kajti 14. junija 1954 "mu je smrt zagrnila barvno podobo sveta" (E. Cevc). "Koželjevo slikarstvo je dosledno realistično zasnovano," je zapisal njegov rojak, umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc. "Impresionistična svobodnost mu je tuja, krepko zajeta in barvno čista figuralna kompozicija mu je bila ideal, slikanje po naravnem modelu edino pravilo."

Dolgoletni ilustrator Mohorjevih koledarjev in knjig

Akademski slikar Anton Koželj je najbolj znan kot knjižni ilustrator. Največ je ustvarjal za Družbo sv. Mohorja, ko je imela svoj sedež še v "rojstnem" Celovcu (do leta 1919, ko se je preselila na Prevalje, leta 1927 pa od tam v Celje). Zelo dolgo je risal "obraz" (naslovno stran) koledarjev in opremljal zaglavja mesecev s prikupnimi risbami, ki ponazarjajo glavna opravila posameznih mesecev. Z njegovo roko so ilustrirani Mohorjevi koledarji od leta 1904 pa do 1911 ter spet od 1912 do 1919. Leta 1908 je z risbami okrasil izdajo Gregorčičevih Poezij, ki jih je izbral pesnik Anton Medved (ponatis iz leta 1980 je obogaten s Koželjevimi ilustracijami in vinjetami iz Medvedove izdaje). Leta 1910 je opremil in ilustriral zbirko Slovenske legende, dve leti kasneje pa Balade in romance. Omenjene tri knjige so se ljudem v nemajhni meri priljubile prav zaradi Koželjevih risb in le-te so budile domišljijo tudi otrokom, ki še niso znali brati. Ne smemo pozabiti Koželjevih ilustracij v knjigi Podobe iz narave profesorja Franca Pengova.

Že omenjeni umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc je lepo zapisal: "Če je Koželj pripomogel do priljubljenosti mohorskim knjigam , so te po drugi strani svojega ilustratorja po vsej domovini udomačile, tako da ga moramo poleg Ivana Vavpotiča, Maksima Gasparija, Gvida Birolla in Hinka Smrekarja šteti med klasike in začetnike slovenske knjižne ilustracije."

(obletnica meseca 06_2004)

† 15. junij 1876, Ljubljana, † 21. februar 1942, Ljubljana

"Duhovnik sem. Svet mi torej ne sme šteti v zlo, da nosijo celo moje pesmi nekako neizbrisno znamenje svečeništva na sebi, kakor jaz sam. Mislim pa, da en bi pel drugače, čeprav ne bi bil postal duhovnik, samo da bi ostal zvest svojemu ljudstvu. Naše ljudstvo je v svojem jedru globokoverno. Verski momenti so vplivali z veliko silo tudi na mojo dušo," je v pogovoru z Izidorjem Cankarjem (Obiski, 1991) povedal Alojzij Merhar, javnosti bolj znan s pesniškim imenom Silvin Sardenko. Kot pesnik je bil sopotnik slovenske moderne (Cankar, Kette, Murn, Župančič), glavni pesnik revije Dom in svet. "Vem, da religiozni pesnik v našem modernem svetu nima prave in popolne veljave. A to je subjektivna sodba sveta, Objektivno pa vsaka umetnost zataji svoj božji izvor, svojega Stvarnika, če noče nositi na sebi nobenega verskega znaka." Nežni in mehki poet lepot narave in religioznih občutij se je rodil pred 130 leti.

Murnov sošolec in Kettejev prijatelj

Bil je otrok ljubljanskega Posavja. Rodil se je 15. junija 1876 - tistega leta je bil ta dan praznik Svetega Rešnjega telesa - kmečkim staršem v Stožicah pri Ježici. Ob pomoči nekaterih dobrotnikov je po končani osnovni šoli šel na gimnazijo v Ljubljano, kjer je bil gojenec dijaškega zavoda Marijanišče. Že na začetku gimnazije se je seznanil s Kettejem in Murnom, z Murnom je bil sošolec, s Kettejem prijatelj: v višji gimnaziji je bil član Zadruge (moderne). Že takrat je začel objavljati mladinsko poezijo v otroških listih Angelček in Vrtec. "A to ni tako važno," je zaupal Izidorju Cankarju. "Bolj važno je to, da sem bil prvi, ki je izvedel za Ketteja kot pesnika. Spoznala sva se kot dijaka: on drugošolec, jaz prvošolec... V tistih dijaških letih je prišel k meni na stanovanje in mi pokazal album, kjer je hranil svoj zaklad - prve pesmi." Skupaj sta jih šla brat med grmovje na Rožniku. "Čez tri leta me je poklical po gospodinji k svoji smrtni postelji." Sardenko je bil takrat že bogoslovec. Kette je izrazil željo, da pride k njemu duhovnik in ga pripravi na odhod v večnost. Ko je Sardenko odhajal od umirajočega prijatelja, mu je ta dejal: "Kar sem napačnega napisal, je bolj napisano iz šegavosti moje narave, kakor lahkomiselnosti ali zlobnosti; sicer pa sem nekatere take reči tako uničil." Umrlemu prijatelju v spomin je Sardenko napisal tri pesmi, ki so bile objavljene v Domu in svetu, in so imele prvikrat podpisan psevdonim Silvin Sardenko: priimek je vzel iz ukrajinskih dum in pomeni pomanjševalnico "srčece", ime pa je izbral po svetniku tistega dne na koledarju. Od Murna in Ketteja je dobival dragocene pesniške spodbude. Leta 1902 je dosegel svoj življenjski cilj: bil je posvečen v duhovnika.

Njegova trojna literarna šola

Po novi maši je nastopil službo kaplana v Šmartnu pri Litiji, zatem v Planini pri Rakeku, nakar je šel študirat rimsko in cerkveno pravo v Rim, od koder se je vrnil kot doktor. Potem je kaplanoval še v Dobu pri Domžalah v Sostrem. Od leta 1908 do 1924 je bil profesor verouka na ljubljanski gimnaziji in učiteljišču, leta 1924 pa je postal stolni kanonik v Ljubljani in zaupana mu je bila skrb dekliške in deške Marijine družbe. Takrat je bil že uveljavljen kot pesnik. V začetku leta 1942 se je v hudem mrazu prehladil, ko je čakal na sodišču pri italijanskih oblasteh kot zagovornik nekega stoženskega rojaka, ki so ga Italijani obdolžili sodelovanja z OF. Umrl je za pljučnico 21. februarja. Pokopali so ga poleg matere na pokopališču v Dravljah. V imenu književnikov se je od njega poslovil France Koblar, ki je dejal, da je Sardenko "s svojo pesmijo prinesel v slovensko poezijo svoj svet s cerkvicami in oltarji, romarskimi potmi in mladimi jutri, s Posavjem, z zvonjenji in molitvijo, predvsem pa z Marijo... Tako je postal pesnik večnega v nas, kar naj nas spominja na Boga in vodi k njemu." - Ob svojem obisku leta 1911 ga je Izidor Cankar vprašal: "V kakšno literarno šolo si hodil?" Silvin Sardenko mu je odgovoril: "Moja literarna šola je trojna. Prva je narodna pesem." Rad je poslušal petje slovenskih narodnih pesmi, prebiral je narodne pesmi drugih narodov. "Druga šola pa je bilo in je še Sveto pismo. Ono me je naučilo brati, pisati, čutiti, misliti in delati... Tretja šola so bili drugi pisatelji in pesniki... Izmed modernih pisateljev in pesnikov se nisem vedoma učil pri nikomer, razen pri Ivanu Cankarju. A tudi pri Cankarju bolj iz osebnih pogovorov in njegovih literarnih kritik, kakor pa iz njegovih spisov."

"Skladovnica" 37 pesniških zbirk

Pisatelj Fran Saleški Finžgar, Sardenkov poklicni tovariš, je v avtobiografiji Leta mojega popotovanja zapisal, da se je v Ljubljani srečal z njim. "Še danes sem mnenja, da je bil talent in da je s temi pesmicami mnogo, mnogo obetal. Ocenil sem jih v Slovenčevem podlistku. Tam sem omenil, da je edini, ki se bliža Župančiču. To mojo sodbo je neki kritik kot hudo zmotno obsodil." Kritika je Sardenku očitala, da kot pesnik premalo zajema iz lastne notranjost in preveč meditira ob zunanjih predmetih in dogodkih. "Namesto da bi nam dal samo knjigo intimnih in kvalitetnih pesmi, kolikor jih je zmogla njegova pesniška nadarjenost, je zložil skladovnico 37 zbirk, ki pomenijo sicer obsežno bibliografijo, nimajo pa na splošno nikake estetske cene," je zapisal literarni zgodovinar Joža Mahnič. Tudi ljudski pisatelj Pavel Perko, Sardenkov sošolec v gimnaziji in bogoslovju ter iskren prijatelj, ni bil prav navdušen nad njegovimi pesmimi. "Ljudje iz ljudstva pa so zelo radi brali njegove pesmi. Je pač iz njih govorila neka nežnost, skoraj bi rekel otroška nedolžnost." Sardenkova prva pesniška zbirka je bila V mladem jutru (1903) in v njej je zarisal tematski krog svojega pesnjenja: zanosno religiozno čustovanje, skladne podobe iz narave, obujanje spominov na otroštvo, vzgojni zgledi. Boljša od prve zbirke je Roma (1906), sad pesnikovih doživetij med študijskimi leti v Rimu. Sredi prve svetovne vojne (1916) je izšla drobna zbirka Nebo žari, pesnikov odziv na strahote prve svetovne vojne; ta problematika zajema podobe vojne na vasi, v družinah, na fronti (krajši "venec" iz te zbirke je uglasben). V Dekliških pesmih (1922) se Sardenko vtaplja v ljubezensko čustvovanje kmečkega in mestnega dekleta. Zbirka Trojno klasje (1938) pa je posvečena "materi, domu in polju". Vse življenje je Sardenko opeval Božjo Mater Marijo - bil je med Slovenci prvi izrazit marijanski pesnik.

(obletnica meseca 06_2006)

LETA 1782 ROJEN ANTON ALOJZIJ WOLF

LJUBLJANSKI ŠKOF, PODPORNIK ŠOLSTVA, KULTURE, VELIKODUŠEN MECEN († 1859)

"Ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf je nedvomno ena tistih velikih osebnosti slovenske cerkvene, verske in kulturne zgodovine, ki stoji po krivici v senci svojega velikega sodobnika in prijatelja, lavantinskega škofa Antona Martina Slomška," meni zgodovinar France Dolinar. Kot škof je omogočil izdajo novega prevoda Svetega pisma ter Nemško-slovenskega in Slovensko-nemškega slovarja, za revnejše dijake je ustanovil zavod Alojzijevišče. "Slovenska izdaja celotnega Svetega pisma sredi 19. stoletja, ki jo upravičeno imenujemo po ljubljanskem škofu Wolfu, je pomemben mejnik ne le na področju prevajanja in izdajanja Svetega pisma v slovenskem jeziku, temveč ima tudi splošen kulturni pomen za naš narod. Da je to besedilo izšlo kot prevod latinske Vulgate z opombami in uvodi, prevedenimi iz nemščine, so vplivale tedanje razmere v Cerkvi" (Marijan Peklaj).

več:
S. Čuk, Anton Alojzij Wolf. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (2002), 16-17.

LETA 1811 ROJENA HARRIET BEECHER-STOWE

AMERIŠKA PISATELJICA († 1896)

Napisala je več literarnih del, ki pa so zvečine že pozabljena, še vedno pa 'živi' njen roman Koča strica Toma (1854), pretresljivo pričevanje o trpljenju črnskih sužnjev v Ameriki. V izvirniku ima knjiga nad 700 strani, prevodi v neštete jezike so prirejeni. V slovenščini je izšla že pred 160 leti.

LETA 1837 UMRL GIACOMO LEOPARDI

ITALIJANSKI PESNIK (* 1798)

Rojen v plemiški družini, vendar starši niso imeli razumevanja zanj, bil je zelo občutljive narave in slabega zdravja. Je drugi največji italijanski lirik (za Francescom Petrarko), romantik in pesnik bolesti in pesimizma, ki je opisoval osamljenost, hrepenenje po neuresničeni ljubezni (njegova muza je bila Silvija) in končno po smrti. Pisal je tudi domovinske pesmi. Njegove Pesmi in pisma so izšle tudi v slovenščini, leta 2000 pri Mladiki, nazadnje pa leta 2012 pri založbi Sanje v prevodu Marte Filli.

njegove misli:

• Kariera vsakega genija raste iz obupa, zaradi česar se ne bojim za svoj uspeh.
• Kolikor koristneje znamo porabiti čas, toliko bolj nam je žal, ker ga nimamo dovolj; kolikor bolj nespametno ga zapravljamo, toliko bolj se nam zdi, da ga imamo na pretek.
• Na tem svetu ni nič bolj redko kot človek, ki ga lahko vedno prenašamo.

LETA 1884 ROJEN VASILIJ MIRK

SKLADATELJ PRAVOSLAVNE LITURGIJE († 1962)

Skladatelj, zborovodja in glasbeni pedagog, po stroki profesor zgodovine in zemljepisa, je najprej deloval v rojstnem Trstu. V letih 1925–1928 je vodil zbor srbske pravoslavne Cerkve in zanj napisal Liturgijo sv. Jovana Zlatoustoga. Ko so fašisti ukinili slovenske šole v Trstu, je leta 1928 odšel v Maribor, od tam pa se je leta 1941 pred Nemci umaknil v Ljubljano. Bil je vrhunski mojster slovenske zborovske glasbe.

LETA 1936 UMRL GILBERT KEITH CHESTERTON

ANGLEŠKI PISATELJ, PESNIK, FILOZOF, PUBLICIST, KRŠČANSKI MISLEC (* 1874)

Eden najizvirnejših pisateljev angleške in svetovne literature. Najprej se je uveljavil kot ilustrator, potem pa je začel pisati (romane, drame, pesmi, literarne kritike, eseje ...), predaval je, pričeval ... Njegov um je bil izjemno bister, iskriv, humoren, predvsem pa je bil globok iskalec resnice. Čeprav je sam o sebi dejal, da je bil pri dvanajstih letih pogan in pri šestnajstih agnostik, ga je poroka s Frances Blogg pripeljala do tega, da se je oklenil anglikanstva, leta 1922 pa je prestopil v katoliško vero. V svojem delu Pravovernost (leta 2001 je izšlo pri Mohorjevi) je razgrnil zgodovino svojega zorenja v veri. Zanimiva knjiga, polna prebliskov, utemeljuje verovanje v vsepresežnega Boga, ugotavlja svobodnost stvarjenja in enkratnost krščanskega odrešenja. Konec leta 2013 je škof iz Northamptona s prošnjo začel postopek za njegovo beatifikacijo. Znano je, da je angleški esejist tudi eden od najljubših avtorjev papeža Frančiška. Ko je bil še buenosaireški nadškof se je Mario Jorge Bergoglio udeležil simpozija o Chestertonu.

nekaj njegovih misli:

• Lahko je biti težak, težko je biti lahek. Angeli lahko letijo, ker se jemljejo na lahko. Hudič je padel zato, ker je bil pretežek.
  
• Najslabši in najnevarnejši svetohlinec ni tisti, ki hlini nepriljubljeno krepost, temveč tisti, ki hlini priljubljeno napako.
  
• Odkar ljudje ne verujejo več v Boga, nikakor ne verujejo v nič; verujejo v vse!
• Težko bi bilo najti resnico, ki bi bila čistejša od vsakdanjega reka, da ima kdo "srce na pravem mestu".
• Življenje je sijajno kot diamant, toda krhko kot okensko steklo.
• Z najglobljimi skrivnostmi vere je podobno kot s soncem: ne moremo gledati vanj, toda v njegovi luči vidimo vse drugače.
• Optimist je človek, ki gleda v oči, pesimist pa gleda vaše noge.
• Ne morete si misliti, kako dobro bi se lahko počutili na tem našem planetu z malo potrpežljivosti, z malo razumevanja, z malo veselja in z malo ponižnosti.
• Ko ljudje nehajo verovati v Boga, s tem ne prenehajo verovati, temveč začenjajo verovati v kar koli.

o njem:

• "Chesterton se je rad družil z ljudmi, ker so predstavljali resničnost, in ta resničnost ga je spominjala na Boga. To pa je v njem vzbujalo močan občutek hvaležnosti. Od tega se moramo tudi mi nekaj naučiti, saj je bilo vse njegovo življenje en sam način zahvaljevanja. Mislim, da ne obstaja boljši način življenja kot ta, da izrekamo 'hvala'.« (Marco Semarini)

LETA 1954 UMRL ANTON KOŽELJ

slikar in ilustrator (* 1874)

Ilustracija pomeni "osvetlitev", ponazoritev besedila v knjigah z risbami, ki pripoved naredijo bolj privlačno. Knjižna ilustracija se je pojavila okoli leta 1470, nekaj desetletij po Gutenbergovem izumu tiska. Razcvet je doživela sredi 16. stoletja v Nemčiji (Cranach, Durer, Holbein). Na Slovenskem zasledimo prve pomembne ilustracije v protestantskih knjigah, posebej v Dalmatinovi Bibliji, nato pri Valvasorju in njegovem krogu. Med novejše mojstre knjižne ilustracije pri nas spada Anton Koželj, ki je opremil številne koledarje Mohorjeve družbe, najstarejše slovenske knjižne založbe, in mnoge njene knjige. Spominjamo se dne, ko mu je »smrt zagrnila barvno podobo sveta".

več:
S. Čuk, Anton Koželj. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (2004), 70-71.

o njem:

• Pri Koledarju je največja nevarnost, da zaradi neke stalnosti čisto koledarskega dela, torej pri ilustraciji zaglavij za posamezne mesece, kjer je ilustrator omejen na majhen prostor, zaidemo v neko obliko, katere se bralci počasi naveličajo. Koledar bero in gledajo otroci, zreli možje in žene ter starčki, kmetje, delavci in izobraženci - koliko različnih gledanj, okusov, dojemanj in seveda tudi kritik! ... Umetniku lahko predlagamo, naj opravi svoje delo tako, da ga bo mogel doumeti in razumeti vsak povprečen bralec mohorskih knjig, ne moremo ga pa prisiliti, da bi napravil nekaj, česar ne more oblikovati s svojo likovno govorico (Jože Dolenc, Ilustracije mohorskih knjig).

LETA 1977 UMRL ANTON BITENC

arhitekt, naslednik Jožeta Plečnika (* 1920)

Arhitekturo je študiral na Oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete ljubljanske univerze v seminarju Jožeta Plečnika. Leta 1949 je postal Plečnikov asistent, po njegovi smrti (1957) pa v določenih vidikih njegov naslednik. Varovanje njegove dediščine je razumel kot svoje življenjsko poslanstvo. Ob spomeniškem delu na svetnem področju se je veliko posvečal cerkveni arhitekturi: po koncilu je preurejal številne cerkve in zasnoval nove v Dražgošah, Poljanah nad Škofjo Loko, Idriji ter v Šentvidu v Podjuni na Koroškem.

LETA 1988 UMRL VENČESLAV MARIJA VRTOVEC

VOJ. PILOT, JEZUITSKI DUHOVNIK, NABOŽNI PISATELJ (* 1894)

Zibelka mu je tekla v kmečki družini v Velikih Žabljah pri Ajdovščini. Po osnovni šoli je šolanje nadaljeval na gimnaziji v Gorici. Med prvo svetovno vojno je bil mobiliziran, konec leta 1916 je v Novem mestu končal šolo za letalske opazovalce. Do maja 1917, ko je bil ranjen, je na območju soške fronte opravil več kot 80 izvidniških poletov. Po vojni je vstopil v jezuitski red in bil po študiju v raznih krajih leta 1920 posvečen. V Ljubljani je prevzel skrb za Marijine družbe, predvsem dijaške. Zanje je pisal članke v glasilu Naša zvezda.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1231 UMRL SV. ANTON PADOVANSKI

PORTUGALSKI FRANČIŠKANSKI REDOVNIK, TEOLOG, CERKVENI UČITELJ IN SVETNIK (* 1195)

Umrl je frančiškanski menih sveti Anton Padovanski, eden najbolj priljubljenih krščanskih svetnikov in zaščitnik revnih. Ali ima danes smisel pisati o življenju sv. Antona Padovanskega, svetnika, ki se je rodil in je živel pred več kot 800 leti, torej svetnika, ki je živel v zelo oddaljenem obdobju, v popolnoma drugačnih razmerah, poleg tega pa še čisto kratek čas - samo 36 let (1195-1231)? Ali nam lahko pomaga bolje razumeti sebe in svet okoli nas, da živimo bolje, smo bolj človeški in bolj krščanski, da se s svojim življenjem in delom zavzemamo za boljši svet?

Kaj lahko pove in da takšen svetnik nam, ki živimo in delamo z "astronomsko" hitrostjo, imamo ogromno obveznosti in težav? Skoraj vedno hitimo, nikoli nimamo časa zase, še manj za druge. In vendar živimo v razvitem času in prostoru, vse nam je na dosegu roke: radio, televizija, telefon, internet, avtomobili, vlaki, ladje, narodni in mednarodni poleti...

Zakaj sv. Antona vsi in povsod tako poznajo, častijo in ljubijo? Kaj je naredil Fernando Bulione, poznejši sv. Anton Padovanski, da je tako velik, da si zasluži celo naziv "svetnik vsega sveta"? Mnogi, predvsem v Italiji, mu pravijo kar "Svetnik" (II Santo), tudi "Svetnik za prvo pomoč". "Svetnik čudežev", "Svetnih vseh časov", "Svetnik vsega sveta", "Svetnik vseh".

Sv. Anton je za Marijo morda svetnik vseh in za vse. Razloge za to lahko odkrivate tudi v knjižici, ki jo je izdalo Ognjišče Sveti Anton - svetnik vsega sveta

več:
S. Čuk, Sv. Anton Padovanski (1190/95-1231). (Pričevalec evangelija), v: Ognjišče 6 (2013), 27.

nekaj njegovih misli:

• Živa je govorica, kadar govorijo dela. Umolknejo naj, prosim, besede, govorijo naj dela. Polni smo besed, smo pa brez del, zato nas zadene Gospodovo prekletstvo: preklel je namreč smokvino drevo, na katerem ni našel sadu, ampak le listje.
• Nebeški Kralj ne plačuje svojih služabnikov po imenitnosti službe, ki jo opravljajo, temveč po ljubezni in ponižnosti, s katero jo opravljajo.
• Življenje dobrega kristjana se obarva z različnimi krepostmi, ki se nežno zlivajo, a nad vsemi izstopata rdeči plamen Božje ljubezni in modra mehkobe bratske ljubezni.
• Molitev je izkušnja ljubezni človeka do Boga... Kdor ljubi, vedno moli.
• Ni dovolj, da znamo dobro govoriti o Jezusu, moramo ga ljubiti in pričevati zanj s svojim življenjem, to pomeni, da po nas živi in govori današnjemu svetu.
• "Kdor ne pozna Svetega pisma, je neuk... Sveto pismo je ogledalo življenja... Kdor oznanja resnico, pričuje za Kristusa. Kdor zamolči resnico, zataji Kristusa.
• "Pravični je vedno pripravljen vrniti se v Očetovo hišo, 'vrniti ' svojo dušo Stvarniku tedaj, kadar je njegova volja. Kdor živi in dela z Božjim mirom v srcu, bo gotovo umrl v Gospodovem miru. . . Kakor otrok jokajoč steče v materino naročje in mu mama obriše solze, tako sveti ljudje hitijo, da ubežijo pred zemeljskimi solzami in objamejo Boga, ki bo obrisal vsako solzo z naših oči. . .

o njem:

"Sveti Anton je namreč na odličen način učil, kako naj Kristus in njegov evangelij postaneta neprestano vodilo v vsakdanjem življenju, pri moralni izbirah zasebne in javne narave ter vsem kazal, naj pri tem viru hranijo svoj pogum za dosledno in privlačno oznanjevanje odrešenja" (Janez Pavel II. 13. junija 1994).

"Potrebno je, da vsi, pastirji in verniki, z iskreno pobožnostjo znova odkrijejo osebnost svetega Antona, preučujejo njegovo pot, znajo razumeti njegove kreposti, učljivo prisluhnejo sporočilu, ki izhaja iz njegovega življenja. . . Tudi danes kot takrat, je nujno potrebna nova kateheza, sloneča na božji besedi, posebej na evangelijih, da bi krščanskemu svetu znova dali razumet. vrednost razodete vere (Janez Pavel II. ob 800-letnici rojstva svetega Antona Padovanskega)

LETA 1831 ROJEN JAMES CLERK MAXWELL

ŠKOTSKI FIZIK, MATEMATIK († 1879)

Rojen v znani škotski družini je že kmalu kazal nadarjenost za matematiko. Že s petnajstimi leti je reševal probleme ovalnih krivulj, diplomiral je na Cambridgu in 1871 začel tam predavati eksperimentalno fiziko (brez posebnih uspehov), ukvarjal pa se je s teorijo treh barv in s kinetiko plinov. Znan je predvsem po tem, da je odkril zakone elektrodinamike in jih zapisal v Maxwellovih enačbah. Dokazal je, da je svetloba elektromagnetno valovanje in po njem se imenuje merska enota za magnetni pretok (Maxwell – M)

LETA 1852 ROJEN ANTON LEVEC

PRAVNIK in PUBLICIST († 1936)

Zibelka mu je tekla v Radomljah, šolsko modrost je zajemal v Ljubljani, zatem pa je študiral pravo na Dunaju. Kot sodnik je služboval najprej v Ljubljani, potem v Sevnici, Novem mestu in drugih krajih, nazadnje v Cerknici. Povsod je ustanavljal in vodil ljubiteljska gledališča. Izdal je zbirko iger za ljubiteljske odre, kjer je objavil samo eno svoje besedilo (Lokavi snubač). Zavzemal se je slovenski jezik na državnih uradih in sestavil je Zbirko obrazcev za slovensko uradovanje pri sodiščih (1889).

LETA 1865 ROJEN WILLIAM BUTLER YEATS

IRSKI PESNIK IN DRAMATIK, EDEN NAJPOMEMBNEJŠIH LITERATOV 20. STOLETJA († 1939)

Največji irski pesnik, družil se je z imenitnimi literati tistega časa, tudi z Oscarjem Wildom. Je predstavnik magičnega simbolizma. Zanimala ga je tudi drama, zato je leta 1899 ustanovil gledališče Abbey Theatre in velja za obnovitelja poetične drame. Med pesniškimi zbirkami so najbolj znane Oisinova potovanja, Veter v trsju, V sedmih gozdovih ... Izbor njegove lirike je izšel tudi pri nas (1993), v prevodu Vena Tauferja.

njegovi verzi:

• Ko v vse širših krogih se obrača / sokol, več ne sliši sokolarja; / vse razpada; središče več ne drži; / svet preplavlja popolna anarhija, / krvavo kalna plima preplavlja in povsod / obred nedolžnosti se utaplja. (pesem Drugi prihod /The second coming/, prevod: Veno Taufer)

LETA 1889 ROJEN ANTON TROST

PIANIST IN GLASBENI PEDAGOG († 1973)

Doma v Vodicah pri Ljubljani, študiral je klavir (Ljubljana, Dunaj) in poučeval na ljubljanski Glasbeni matici in na Dunaju. Leta 1940 je postal prvi rektor Akademije za glasbo v Ljubljani. Veliko je nastopal tudi v tujini in prejel številna priznanja, leta 1949 je tudi Prešernovo nagrado.

LETA 1898 ROJEN ANTON PODBEVŠEK

PESNIK IN ESEJIST († 1981)

Novomeščan Anton Podbevšek po sodbi literarnih zgodovinarjev kot pesnik spada med najradikalnejše avantgardiste, ki so v slovenski poeziji uveljavili poetiko futurizma. Glavne teme njegovih likovno oblikovanih pesmi so: vojna, razklanost povojnega človeka, grožnja nečloveške tehnike. Leta 1925 je izšla njegova pesniška zbirka Človek z bombami.

LETA 1899 ROJEN ANTON SLODNJAK

LITERARNI ZGODOVINAR, KRITIK, PISATELJ IN PREŠERNOSLOVEC († 1983)

Danes, na dan svojega krstnega zavetnika sv. Antona Padovanskega, bi praznoval svoj rojstni dan in god Anton Slodnjak, eden največjih slovenskih slovstvenih zgodovinarjev. Kot srednješolski in univerzitetni profesor je svoje učence bogatil ne le s svojim izrednim znanjem, ampak tudi s svojo plemenito osebnostjo. "Od zemlje in kmetov je prejel krepko zdravje, zravnano držo in odločen korak, naturnost v značaju in izražanju, nepodkupljivo poštenje in žilavno delavnost," ga je kleno označil Joža Mahnič. Slodnjakovo življenjsko delo zavzema številna področja: uveljavil se je kot odličen pedagog in učitelj, urednik in pisatelj monografij, kot kritik in ocenjevalec, kot leksikograf in jezikoslovec. Glavno področje bilo raziskovanje zgodovine slovenskega slovstva od Brižinskih spomenikov do sodobnosti s težiščem na 19. in prvi polovici 20. stol. Njegov učenec Jože Pogačnik, ugleden slavist, je o svojem učitelju zapisal: "Slodnjakova zunanja podoba razodeva lastnosti njegove duševnosti... Za vnanjo podobo je videti odtis človeške dobrote in topline. Kakor mu je v literarni zgodovini jedro in smisel vsega človek, tako mu je človek merilo v življenju. To pa potrjuje, da med njegovim življenjem in vrednotami, ki jih ugotavlja v književnosti, ni prepada.«

več:
S. Čuk, Anton Slodnjak. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (1999), 20-21.

nekaj njegovih misli:

• Kaj izločajo človeške duše, da se kopiči med nami sovraštvo, zavist in želja po trpljenju sočloveka kakor neprodoren dim, ki nam zastira pogled na krvaveča srca?
• Ali ni lepota sorodna ali celo istovetna s tisto močjo, ki vabi človeka najsilneje k Bogu?

LETA 1897 ROJEN PAAVO NURMI

FINSKI ATLET († 1973)

Paavo Nurmi je v svoji bogati športni karieri na poletnih olimpijskih igrah leta 1920, 1924 in 1928 osvojil 9 zlatih in 3 srebrne kolajne. Postavil je kar 18 svetovnih rekordov.

LETA 1902 ROJEN ALOJZIJ ODAR

DUHOVNIK, KANONIST, PUBLICIST PREVAJALEC CERKVENEGA ZAKONIKA († 1953)

Po ljudski šoli v Bohinjski Bistrici je drsal gimnazijske klopi v Škofovih zavodih v Šentvidu. Študij teologije na univerzi v Ljubljani je zaključil z doktoratom, nato pa je v Rimu študiral cerkveno (kanonsko) pravo. Med leti 1931–1945 je bil docent za kanonsko pravo na Teološki fakulteti v Ljubljani. V maju 1945 je odšel v izgnanstvo najprej v Italijo, nato v Argentino kot dekan Teološke fakultete v izgnanstvu. Po njegovi zaslugi smo Slovenci med prvimi dobili prevod Zakonika cerkvenega prava (1944).

LETA 1913 ROJEN LOJZE OPEKA

OČE MISIJONARJA PEDRA († 2006)

Slovenski misijonar Pedro Opeka, ki je zaslovel po vsem svetu s svojim "malgaškim čudežem" - z vzornimi naselji, katera je gradil skupaj z najrevnejšimi domačini, v svoji avtobiografiji Bojevnik upanja, pripoveduje tudi o svojih starših. Bila sta med tistimi številnimi vernimi Slovenci, ki so morali po vojni zapustiti domovino, da so ostali pri življenju, po katerem so jim stregli krvoločni "rdeči" zmagovalci. Opekovi so našli zavetje v Argentini. Peter/Pedro je drugi od osmih otrok (rojen 29. junija 1948). Kot deček je pomagal očetu Lojzetu zidati. To delo mu je bilo všeč in nekega dne je pred očetom izgovoril "preroške" besede: "Tudi jaz bom nekoč gradil hiše." Kako se je ta napoved uresničila, smo v Ognjišču že večkrat pisali. Tokrat se spominjamo njegovega očeta, ki se je rodil na današnji dan.

več:
S. Čuk, Pedro Opeka. Tudi jaz bom nekoč gradil hiše. (Pričevanje), v: Ognjišče 8 (2006), 22-23.

nekaj misli njegovega sina, misijonarja Pedra...

• Globoko v sebi čutim, da je dobro, če se znaš čuditi tistemu, kar prihaja, se navdušiti nad lepoto, ki se ti ponuja. Če hočeš bolje razumeti skrivnost življenja, moraš iskati nepričakovano, pognati se moraš v neznano.
• Otroke učimo matematiko, tuje jezike in računalništvo. Ne sprašujemo jih, ali to želijo: to znanje je nujno. Isto velja za moralne smernice, zlasti za družinske vrednote.
• To, kar verujem, mi pomeni vse: Bog je Ljubezen. In živel bom za to sporočilo, za to, da ga bom prenašal vsem, ki jih bom srečeval.
• Bog nam je dal razum. Noben ateistični učenjak ne more dokazati, da Boga ni, in noben duhovnik ne more dokazati, da Bog je, razen s svojim življenjem in z brezmejno ljubeznijo.
• Biti moraš sredi resničnega življenja, da lahko začutiš pravo srečo ob nasmehu, zadovoljstvo ob zasledovanju prave smeri, v imenu cilja, ki je vreden tega imena.
• Če hočeš biti verodostojen in pravičen, moraš biti najprej skromen. Priznati moraš, da ne veš nič. In deliti življenje z ljudmi ter zaupati v tisto, kar se bo porodilo iz stkanih vezi ljubezni.
• Bog nam je dal razum in svobodo. Mi sami pa moramo misliti in izbirati. Svet je nepopoln prav zato, ker nekateri svobodo izkoriščajo v slab namen.
• Trdno verujem, da Božji duh, ki je ljubezen in usmiljenje, veje v srcu slehernega človeka.
• Zmeraj sem verjel, da je človek v svoji notranjosti dober. Ali ni vsakemu odraslemu človeku neznosen pogled na obraz otroka, katerega dostojanstvo je bilo izigrano in poteptano?

LETA 1965 UMRL MARTIN BUBER

JUDOVSKI FILOZOF RELIGIJE (* 1878)

Rojen na Dunaju razvijal je filozofijo antropologije (vpliv Kierkegaarda in Feuerbacha). Preroški lik, modrec, soustvarjalcj duhovnega življenja 20. stoletja kot filozof, vzgojitelj, avtor, prevajalec hebrejskega Svetega pisma, izdajatelj hasidskih pripovedi, kot prenovitelj zahodnega judovstva in pomemben sogovornik v krščansko-judovskem dialogu. Bil je človek, ki je znal dati težo besedam, celo tistim najkrajšim kakor sta jaz in ti, in pri tem predvsem besedici "in". Dialoška ni bila zgolj njegova filozofija, dialoško je bilo tudi njegovo življenje. Vedno govori kot človek, ki si upa pričevati za resničnost, ki se upira temu, da bi jo na hitro izrazili z govorico. Martin Buber si je skušal »prislužiti kompetentno besedo«. Če beremo njegove misli in skušamo prodreti vanje, potem začenjamo slutiti, kaj je "resnično življenje"«.

nekaj njegovih misli:

• Brez "ti" je "jaz" nemogoč. Jaz sem jaz, ko rečem "ti".
• Z Bogom lahko govorimo le tedaj, če s svojimi rokami objamemo svet, kolikor bolje moremo; to pomeni, če v vse vnašamo božjo resnico in pravičnost.
• Obstaja neka stvar, ki jo lahko najdemo samo na enem kraju na svetu. To je velik zaklad, ki bi ga lahko imenovali izpolnitev bivanja. Kraj, kjer je ta zaklad mogoče najti, je prav tisti, v katerem živimo.
• Resnično novo nikoli ni sprememba; novo je večno, ki se razodene.
• V vsakem človeku je nekaj dragocenega, česar ni v nikomer drugem.
• Če pride k tebi nekdo in te prosi pomoči, tedaj mu ne smeš s pobožnim jezikom odvrniti: »Zaupaj in prepusti svojo skrb Bogu!« Takrat moraš ukrepati, kot da Boga ne bi bilo, temveč je na vsem svetu en sam, ki more temu človeku pomagati – prav ti.
• Vsakdo je poklican, da kakšno stvar na tem svetu izpopolni in dovrši.
• Največja krivda človeka niso grehi, ki jih stori – skušnjava je močna, on je pa slaboten. Največja krivda človeka je, da bi se sleherni trenutek lahko spreobrnil, pa tega ne stori.
• Kolikor starejši je človek, toliko bolj raste v njem potreba po hvaležnosti. Predvsem do Boga. - - Življenje doživiš v starosti, bolj kot kdaj prej, kot nepoplačljivi dar in celo vsako uro sprejmeš z obema rokama kot presenetljivi dar.
• Bog prebiva tam, kamor ga pustimo. Pustimo pa ga lahko samo tja, kjer resnično smo, tja, kjer živimo, kjer živimo resnično življenje.
• Z vsakim človekom prihaja na svet nekaj novega, česar še nikoli ni bilo, nekaj prvega in edinstvenega.
• Ljubezen je v tem, da se čutimo odgovorni drug za drugega.
• Čim starejši je človek, tem bolj se nagiba k hvaležnosti.

LETA 1967 UMRL JANEZ FABIJAN

duhovnik, teolog, voditelj visokošolske mladine (*1889)

Doma iz Besnice pri Kranju, po gimnaziji v Ljubljani je študiral filozofijo in teologijo v Rimu in Innsbrucku. Od leta 1920 do 1964 je na Teološki fakulteti novoustanovljene Univerze v Ljubljani predaval dogmatiko (temelje verskega nauka). Veliko je deloval med študentsko mladino in bil med svetovnima vojnama duhovni vodja katoliškega akademskega društva Zarja. Bil je urednik osrednje katoliške revije Čas ter v njej in v Bogoslovnem vestniku objavljal svoje znanstvene razprave.

LETA 1984 UMRL PAVEL BLAZNIK

ZGODOVINAR (* 1903)

Zgodovino in zemljepis je študiral na ljubljanski univerzi, kjer je doktoriral (1928) z disertacijo Kolonizacija Selške doline. Že pred vojno in po njej je bil profesor zgodovine na gimnaziji v Celju, pozneje pa je bil znanstveni sodelavec SAZU. Njegovo raziskovalno delo je bilo od vsega začetka usmerjeno v gospodarsko, predvsem agrarno zgodovino srednjega in novega veka in sistem podložništva na Slovenskem. Veliko se je ukvarjal predvsem z zgodovino Škofje Loke. Najpomembnejša dela: Srednjeveški urbarji za Slovenijo freisinške škofije, Škofja Loka in loško gospostvo (973-1803). Leta 1937 je ustanovil Muzejsko društvo Škofja Loka in ga dolgo vodil.

LETA 1999 UMRL KAREL CEGLAR

SALEZIJANSKI DUHOVNIK, BIBLIOGRAF (*1912)

Zibelka mu je tekla v Stični. Bil je najstarejši od treh sinov, ki vsi postali duhovniki (Stanko – 1915, Ludovik – 1917). Po končani osnovni šoli se je na Radni pri Sevnici pripravljal na vstop v salezijansko družbo. Po duhovniškem posvečenju leta 1939 je opravljal različne službe v salezijanskih ustanovah. Po vojni je odšel v ZDA, od tam v Kanado, kjer se je posvetil zbiranju gradiva o škofu Baragi, ustanovil je založbo Baraga Publishing s sedežem v Hamiltonu in začel izdajati zbirko Baragiana.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 12. junij 1929, Frankfurt na Majni, Nemčija, † 12. marec 1945, Bergen-Belsen, Nemčija

Njen dnevnik - zaupna prijateljica

"Nimam prijateljice. To je seveda treba razložiti, saj si ne more nihče misliti, da je trinajstletna deklica sama na svetu. In to tudi ni res. Imam ljubeznive starše in šestnajstletno sestro in, če vse seštejem, vsaj trideset takih znank, ki jim ponavadi pravi­mo prijateljice, vendar nisem nikoli bolj zaupna z njimi. Da bi ta srčno zaželena prijateljica postala v moji domišljiji še bolj resnična, ne bom kot vsi drugi pisala v dnevnik le dogodkov. Ta dnevnik naj postane moja prijateljica in ime ji je Kitty." Tako beremo na prvih straneh svetovno znane knjige Dnevnik Ane Frank.

Za svoj trinajsti rojstni dan, 12. junija 1942, je Ana Frank med drugimi darili dobila tudi debelejši zvezek s trdimi platnicami in sklenila je, da bo to njen dnevnik. Še isti večer je vanj zapi­sala: "Upam, da ti bom lahko zaupala, kot nisem mogla do zdaj še nikomur, in upam, da mi boš v veliko oporo." Že mesec dni zatem je morala živahna Ana skupaj s starši in sestro ter s še štirimi drugimi judovskimi prijatelji v skrivališče, narejeno v "zadnjem delu hiše", kjer so bili spredaj poslovni prostori očetovega pod­jetja za predelovanje sadja. Tam so se ti dobri ljudje, preganjani samo zato, ker so bili Judje, skrivali 25 mesecev. Nenehno so mo­rali paziti, da ne govorijo glasno, da ne kašljajo, da se ne izda­jo. Zdaj je bil Ani njen dnevnik še bolj zaupna prijateljica in 28. septembra 1942 je na prvo stran pripisala: "Oh, kako sem vese­la, da sem te vzela s seboj!"

Ni pa mogla v svojih zapisih, sestavljenih v obliki pisem pri­jateljici Kitty, poročati veliko veselih stvari. Vendar je treba reči, da je vse preizkušnje kar junaško prestajala. Poleg težkih časov in utesnjenih razmer je trpela zaradi nerazumevanja z mamo, kot se dekletom v obdobju pubertete pogosto dogaja. Njen zaveznik pa je oče, kot potrjuje tudi v zapisu "svoje življenjske zgodbe" v dnevniku 20. junija 1942. "Moj oče Otto Frank, največji srček med vsemi očeti, kar sem jih kdaj videla, se je poročil z mamo, ko mu je bilo 36 let, njej pa 25. Moja sestra Margot se je rodila leta 1926 v Frankfurtu na Maini v Nemčiji. Dvanajstega junija leta 1929 sem prišla jaz. Do mojega četrtega leta smo živeli v Frank­furtu. Ker smo Judje, je oče leta 1933 (tedaj je v Nemčiji prišel na oblast Hitler, smrtni sovražnik Judov) odšel na Nizozemsko.Po­stal je direktor Opecte, nizozemske družbe za izdelavo marmelade. Moja mama Edith Frank-Hollander se je septembra tudi odpeljala na Holandsko, midve z Margot pa sva odšli v Aachen, kjer je živela naša babica."

Margot je šla k staršem na Nizozemsko decembra leta 1933, Ana pa februarja naslednje leto. Tam sta deklici hodili v šolo. Ana je bila silno živa in velika klepetulja. Okoli sebe je vedno imela veliko deklic in kasneje roj oboževalcev. "Maja leta 1941 je bilo konec dobrih časov: najprej vojna, potem kapitulaci­ja in vdor Nemcev na Nizozemsko. S tem se je za nas Jude pričela nesreča." V skrivališču niso lenarili, temveč so se pridno učili, upajoč, da jim bo dano dočakati svobodo in uresničiti življenjske sanje. "Če me bo Bog pustil pri življenju," je zaupala Ana svojemu dnevniku 11. aprila 1944, "bom dosegla več, kot je moja mama kdaj­koli dosegla. Ne bom ostala nepomembna, delala bom za svet in za ljudi."

Manj kot štiri mesece kasneje, 4. avgusta 1944, so v njihovo skrivališče, ki ga je nekdo (izdajalca niso odkrili) izdal, vdrli štirje gestapovci in osem bledih Judov je z dvignjenimi rokami stalo pred pištolami. Med njimi je bila tudi petnajstletna Ana Frank. Gestapovci so jim pobrali vse dragocenosti, na tleh pa je ostal Anin dnevnik. Miep Gies, dolgoletna tajnica Aninega očeta, ga je zaklenila v svojo pisalno mizo, da bi ga po koncu vojne vr­nila Ani. Toda Ana se ni vrnila: kmalu za sestro Margot je v za­četku marca 1945 umrla za tifusom v taborišču Bergen-Belsen. Že v začetku leta 1945 pa je v Auschwitzu umrla njuna mati Edith. Iz taborišča se je vrnil le oče Otto in njemu je Miep izročila Anin dnevnik. Na prigovarjanje prijateljev ga je (v skrajšani obliki) objavil v knjigi, ki je izšla leta 1947. Izpovedi plemenite judov­ske deklice so ljudje brali s solzami v očeh. Začela se je zmago­slavna pot po vsem svetu: knjiga je prevedena v 55 jezikov. Po smrti Otta Franka (1980) je Dnevnik Ane Frank izšel v neokrnjeni celoti (slovenski prevod 1994). Hiša, kjer je ta Dnevnik nastajal, je spremenjena v muzej in v sedež Ustanove Ana Fran, katere namen je vzgajati otroke in mlade ljudi za svet brez sovraštva in raz­likovanj.

(pričevanje 07_2002)

LETA 1828 ROJENA LUIZA PESJAKOVA

PISATELJICA IN PREVAJALKA († 1898)

"Brez uvoda! Zvonu je potreba ženske pomoči! In to mu morete dati Vi! Morete, zato tudi morate! Ker menim, da Vas poznam, upam, da ne bodete krivo umeli mojih besed... Ženska roka, srečna roka! Ako ima že Pavlina (Pajkova) svojo moč, kaj šele - Lujiza! Torej, gospa! Brez poklonov! Posvetite novemu listu svojo blago pomoč, bodite mu zvesta sodelavka." Tako je leta 1870, ko je na Dunaju začel izdajati svoj literarni časopis Zvon, pisal v Ljubljano pisateljici in pesnici Luizi Pesjakovi, ki je tedaj s svojimi spisi polnila razne slovenske liste in zbornike, čeprav je njeno pero "pisalo" slovensko šele komaj kakšnih šest let. Sodelovanje v Stritarjevem Zvonu in osebni stiki z Josipom Stritarjem, ki je bil tiste čase prva avtoriteta slovenske književnosti, pomenijo nov korak v njenem pesniškem razvoju. V Zvonu je objavila nekatere svoje najboljše pesmi.

več:
S. Čuk, Luiza Pesjakova. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (2008), 30-31.

LETA 1838 ROJEN ANTON UMEK-OKIŠKI

PESNIK († 1871)

Celovški gimnazijski profesor Anton Umek, ki si je po rojstnem zaselku Okič pri Boštanju privzel vzdevek Okiški, je zgodaj začel pisati pesmi. Izdal je tudi tri knjige: zajetno pesnitev Slovanska blagovestnika Ciril in Metod (1863), ep Abuna Soliman (1863) o Ignaciju Knobleharju, slovenskem misijonarju v Sudanu, in zbirko lirike Pesmi (1865).

LETA 1881 ROJEN GVIDON BIROLLA

SLIKAR, ILUSTRATOR († 1963)

Zelo dolg je seznam knjig, pretežno mladinskih, ki jih je s svojimi ilustracijami obogatil slikar Gvidon Birolla. Njegovih 19 ilustracij (15 jih je ustvaril Maksim Gaspari) v knjigi Pravljice Frana Milčinskega (1911) sodi med vrhunce slovenske mladinske ilustracije. Njegov slog je čisto svojevrsten. V bistvu je realist, ki pa z nekim 'domotožjem po starem' upodablja slovensko zemljo in človeka, njegove slike preveva domačnostno in pravljično razpoloženje.

LETA 1909 ROJEN PATER PLACID GREBENC

REDOVNIK CISTERCIJAN, PRIČEVALEC ZA VERO, MUČENEC († 1943)

Rojen v družini, kjer so poleg Alojza (p. Placida) še trije (brat in sestri) izbrali duhovni poklic. Leta 1919 je prišel v stiški samostan in bil gojenec privatne gimnazije za dečke. Leta 1924 je začel z noviciatom, naslednje leto je izpovedal prve, leta 1930 pa večne zaobljube in čez leto prejel mašniško posvečenje. Za novo mašo (pri božični polnočnici) mu je sestra Miljana izročila križ z besedami: »Podajam ti križ, kajti po križu in trpljenju prideš v nebeško kraljestvo.« Kot da so bile preroška napoved njegove Kalvarije! »Bil je ves srečen in kljub ostri zimi je kar žarel,« se je spominjala sestra. »Nikoli ga nisem videla žalostnega ali zaskrbljenega. Vedno je izžarevala iz njega duhovna sreča.« Nekaj časa je bil v samostanu kaplan, potem pa postal ekonom. Okupacijo Slovenije so komunisti izrabili za to, da bi z revolucijo prišli po vojni na oblast, zato so načrtno zatirali vero v slovenskem narodu, pobijali so verne ljudi, ki niso hoteli sodelovati z njimi. To se je zgodilo tudi v okolici Stične (umorili so 17 nedolžnih ljudi), zato so v obrambo življenj začeli ustanavljati vaške straže in za duhovno oskrbo je bil določen p. Placid, ki je v stiskah tistega časa duhovno in materialno pomagal vsem. Po razpadu Italije (1943) so komunisti »patra Placida Grebenca zaradi odločnega nasprotovanja brezbožnemu komunizmu zaprli in ga v ječi hudo mučili mesec dni, potem pa v nekem gozdu blizu Grčaric zločinsko ubili. Bil je star 34 let, redovnik 18, duhovnik 12 let. Njegovo telo so 12. avgusta 1944 izkopali, slovesno prenesli in naslednjega nedeljskega dne pokopali na pokopališču njegove rojstne fare Ribnica, kjer pričakuje slavno vstajenje z mnogimi drugimi pričevalci za vero in domovino, ki so bili obenem z njim ubiti.« Tako je v knjigi Popolna posvetitev Bogu, ki je izšla ob šestdesetletnici mučeniške smrti p. Placida Grebenca zapisal p. dr. Anton Nadrah, dolgoletni opat (1979–2007) starodavnega samostana 'belih menihov' v Stični, ki je bil dolga stoletja steber kulture in omike, zdaj pa je pomembno duhovno žarišče za Cerkev na Slovenskem. To je tudi sad mučeniške krvi p. Placida in številnih drugih duhovnikov in vernikov, ki so darovali svoje življenje v zvestobi Kristusu. Postopek za cerkveno priznanje mučeništva teče skupaj z drugimi slovenskimi kandidati za mučence.

... več o njem preberite v pričevanju 12_2013

LETA 1929 ROJENA ANNE FRANK

JUDOVSKO-NEMŠKA deklica, PISATELJICA († 1945)

"Nimam prijateljice. To je seveda treba razložiti, saj si ne more nihče misliti, da je trinajstletna deklica sama na svetu. In to tudi ni res. Imam ljubeznive starše in šestnajstletno sestro in, če vse seštejem, vsaj trideset takih znank, ki jim ponavadi pravi­mo prijateljice, vendar nisem nikoli bolj zaupna z njimi. Da bi ta srčno zaželena prijateljica postala v moji domišljiji še bolj resnična, ne bom kot vsi drugi pisala v dnevnik le dogodkov. Ta dnevnik naj postane moja prijateljica in ime ji je Kitty." Tako beremo na prvih straneh svetovno znane knjige Dnevnik Ane Frank, ki ga je trinajstletna Anna začela pisati leta 1941, ko se je s svojo judovsko družino morala pred gestapom zateči v skrivališče na podstrešju neke hiše v Amsterdamu. Ko so jih 4. avgusta 1944 odkrili, so jih odpeljali v koncentracijsko taborišče, konec vojne pa je dočakal samo njen oče Otto, ki je po vojni objavil hčerkin dnevnik. Ta je preveden v več kot 60 jezikov ...

več o njej preberite v pričevanju 07_2002

nekaj njenih misli:

* Jok je lahko olajšanje, če imaš človeka, pri katerem se lahko razjočeš.

* Vsa vprašanja okoli naše vzgoje, razvajenosti, hrane in sploh vsega bi se odvijala drugače, če bi bili odkriti in prijazni in ne bi vedno gledali na vse s slabe strani.

* Če je te strah ali če si osamljen in nesrečen, je gotovo naj­boljše zdravilo, da greš v naravo, kjer si sam z njo, z nebom in Bogom. Takrat začutiš, da je vse tako, kot mora biti, in da si želi Bog srečne ljudi v preprosti, srečni naravi.

* Bogastvo, ugled, vse to lahko izgubiš, sreča v lastnem srcu pa lahko samo zbledi, ugasne pa nikoli, in osrečevala te bo, dokler boš živ... Dokler lahko brez strahu gledaš v nebo, si v sebi do­ber in to te bo vedno znova osrečevalo.

* Mislim, da se ljubezni ne da izraziti z besedami. Ljubezen je, če nekoga razumeš, ga imaš rad in deliš z njim dobro in hudo. Tudi telesna ljubezen vedno spada sem. Nekaj si podelil, nekaj dal in nekaj prejel.

* Le kdor je srečen, lahko osreči tudi druge. Kdor ima pogum in zaupanje, v nesreči ne bo propadel.

* Če opazujem nebo, oblake, mesec in zvezde, me to pomiri, napolni s pričakovanjem. Narava me naredi ponižno in mi pomaga, da bolje prenašam udarce. Narava je edina stvar, ki se ne da ponarediti.

* Eno mnogih vprašanj, ki mi ne dajo miru, je tudi: zakaj imajo ženske pri mnogih narodih toliko slabši položaj kot moški. Vsakdo mora priznati, da to ni pravično, toda zame to ni dovolj: rada bi poznala pravi vzrok za te krivice.

* Ženske so pogumnejši vojščaki, prenesejo več bolečin in se bolj borijo za obstanek človeštva. kot se širokoustijo mnogi borci za svobodo.

* Ljudje bi bili boljši in prijaznejši, če bi si vsak večer pri­klicali pred oči, kaj so čez dan počeli, in potem premislili, kaj je bilo prav in kaj narobe. Na ta način se skušaš nehote vsak da znova poboljšati in sčasoma boš že kaj dosegel.

LETA 1958 UMRL FRANC KSAVER LUKMAN

TEOLOG IN PATROLOG (* 1880)

Dr. Franc Ksaver Lukman je bil doma v Lokah pri Sv. Juriju ob Taboru na robu srednje Savinjske doline, po ljudski šoli pri Sv. Juriju je obiskoval gimnazijo v Mariboru, po maturi (1899) jer na papeški univerzi Gregoriana študiral filozofijo in teologijo in študij kronal z dvojnim doktoratom. Mašniško posvečenje je prejel leta 1905, bil kaplan v Slovenski Bistrici in hkrati pa je na graški univerzi študiral klasično jezikoslovje. V letih 1908–1919 je bil profesor moralne teologije na mariborskem bogoslovnem učilišču, urejal prvo slovensko bogoslovno revijo – Voditelja v bogoslovnih vedah, bil 1919 ri Narodni vladi v Ljubljani postal referent za verske zadeve, od 1920 do upokojitve (1952), je bil profesor na Teološki fakulteti novoustanovljene Univerze v Ljubljani Bil je profesor dogmatike, dogemske zgodovine in zgodovine starokrščanskega slovstva na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani je poleg svojega rednega dela skrbel tudi za prevajanje spisov cerkvenih očetov in urejanje Slovenskega biografskega leksikona ... V letih 1938-1944 je izšlo 8 njegovih prevodov: dela apostolskih očetov, Ciprijana, Hieronima, Janeza Krizostoma in Avguština; prav toliko jih je ostalo v tipkopisu (prevodi Avguština, Gregorija iz Nise, Janeza Krizostoma, Gregorija Velikega in Tertulijana). Bil je tudi odličen glasbenik in je avtor več zborovskih in bogoslužnih pesmi.

več:
ČUK, Silvester. Franc Ksaver Lukman (1880-1958). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 42-43

LETA 1960 UMRL ANTON ČADEŽ

DUHOVNIK, KATEHET, PISEC NABOŽNIH BESEDIL (* 1870)

Z rodnih Hotavelj je šel v šolo na Trato, v Škofjo Loko in Ljubljano. Štiri leta po novi maši je postal katehet na uršulinskih dekliških šolah v Škofji Loki, od leta 1904 do upokojitve (1932) je bil katehet na mestnih ljudskih šolah v Ljubljani. Bil je dolgoletni tajnik leta 1907 ustanovljenega Društva slovenskih katehetov. Veliko je tudi pisal. Skupaj z Gregorijem Pečjakom je leta 1919 pripravil učbenik za prvi šolski leti Krščanski nauk za prvence: kratke zgodbe Svetega pisma in priročnik zanj, ki je doživel več izdaj.

LETA 1982 UMRL ALBERT STRUNA

INŽENIR STROJNIŠTVA, PEDAGOG (* 1901)

Rodil se je v Mirni Peči pri Novem mestu, po osnovni in srednji šoli v Ljubljani se je tam vpisal na strojni oddelek tehniške fakultete, diplomiral pa je v Brnu. Tam je delal kot konstruktor za vodne turbine. Po raznih službah je postal leta 1940 honorarni predavatelj za predmete strojeslovja na univerzi v Ljubljani, leta 1946 pa redni profesor na strojni fakulteti. Napisal je ogromno strokovnih študij in knjig, med drugim Splošni tehniški slovar (1962–1964) in Avto. Čitanka o osebnem avtomobilu (1940).

LETA 1991 UMRL BRANKO HOFMAN

PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK, PRVI PISAL O GOLEM OTOKU (* 1929)

Rodil se je v Rogatcu, po končani gimnaziji v Mariboru in študiju primerjalne književnosti na univerzi v Ljubljani je deloval kot novinar in urednik na Radiu Koper ter mariborskem Večeru, dolga leta je bil urednik pri Državni založbi Slovenije. Bil je prvi slovenski pisatelj, ki se je na umetniški ravni upal pisati o Golem otoku ter grozljivem komunističnem mučenju zapornikov v romanu Noč do jutra. Roman je bil napisan in natisnjen že leta 1975, vendar so ga tik pred izidom prepovedali; izšel je leta 1981.

Pripravlja Marko Čuk