LETA 1881 ROJEN ANTON JEHART

DUHOVNIK, TEOLOG, SVETOPISEMSKI POPOTNIK († 1948)

Iz rojstnega Lovrenca na Pohorju je odšel v Maribor, kjer je po klasični maturi študiral bogoslovje in bil leta 1904 posvečen v mašnika. Študij je nadaljeval na Dunaju in ga končal z doktoratom iz teologije. Marca 1920 je postal profesor Svetega pisma Stare zaveze na mariborskem bogoslovju in ostal do upokojitve. Leta 1924 se je podal na študijsko potovanje po Egiptu, Palestini, Siriji in Mezopotamiji in ga popisal v knjigi Iz Kaire v Bagdad (dva dela, 1928 in 1929). Znal je več orientalskih jezikov in pisav.

LETA 1905 ROJEN BORIS KALIN

KIPAR († 1975)

Izobraževal se je na tehnični srednji šoli v Ljubljani, študij pa nadaljeval v Zagrebu in ga končal pri Ivanu Meštroviću. Od leta 1945 je bil profesor za kiparstvo na ljubljanski akademiji, redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti pa je postal leta 1953. Umrl je 22. maja 1975 v Ljubljani. Med njegovimi deli so najvažnejša: Splavar na Bledu in v Celju, nepostavljeni spomenik kralju Aleksandru I v Mariboru (...) , Deček s piščalko, sicer simbol RTV Slovenija.

LETA 1908 ROJEN DANIJEL HALAS

DUHOVNIK IN MUČENEC, BOŽJI SLUŽABNIK (* 1945)

Zelo zavzeto teče postopek za beatifikacijo prekmurskega duhovnika in mučenca Danijela Halasa. 29. maja 2002 se je začel postopek ugotovitve njegovega mučeništva. V tem času se je zelo pomnožilo romanje na njegov grob v Veliki Polani. Verniki se zbirajo k molitvi redno vsak mesec, mladi se v postu zbirajo na Hotizi k molitvi križevega pota. "Vse dogajanje govori o prepričanju vernikov, da je Danijel Halas živel sveto in umrl kot mučenec," je zapisal Lojze Kozar ml. Danijel Halas se je rodil 24. junija 1908 v Črensovcih . Po gimnaziji v Murski Soboti in Ljubljani je v Mariboru študiral bogoslovje in bil 9. julija 1933 posvečen v duhovnika. Kot kaplan je deloval v Ljutomer in Lendavi, 1. januarja 1939 pa je postal prvi župnik novoustanovljene župnije Velika Polana. Bil je goreč dušni pastir, posebej je bil spoštovan kot katehet, spodbujevalec češčenja Srca Jezusovega in izreden častilec Matere Božje. Ko so med vojno Madžari zasedli Prekmurje, je bil konec oktobra 1941 aretiran pod obtožbo, da je sodeloval s slovenskimi komunisti, iz budimpeštanskih zaporov je bil pogojno izpuščen 19. julija 1942. Ko se je 16. marca 1945 vračal s kolesom iz Lendave, kjer je bil redno spovednik tamkajšnjih redovnic, so ga v bližini Hotize zajeli neznanci; med surovim pretepanjem so ga odvlekli do Mure, ga tam na bregu ustrelili v glavo in truplo vrgli v reko.

več o Božjem služabniku:
S. Čuk, Danijel Halas: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2005), 22-23.
B. Rustja; M. Erjavec, Danijel Halas: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 3 (2023), 99.
G. Čušin, Pozdravljen, Danijel!: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 3 (2023), 98.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Kako globoko je v človekovo naravo vsajeno teženje po družinskem življenju. Blagoslovljena družina je vir neizmerne zemeljske sreče.
  
• Trpljenje pravičnih vedno več velja kakor trpljenje grešnikov. Ko gre za kakšne večje stvari, takrat Bog navadno izbere pravične za žrtev, da s svojim trpljenjem zaslužijo tiste velike stvari.
  
• Mi moramo ponesti svetu blagovest. Ne samo z besedo: dejanja, življenje mora biti kakor kvas, ki bo prekvasilo svet.
  
• Mladost in smrt - nekaj nezdružljivega. Velik je prepad med mladostjo, ko srce bije najbolj vroče, in med smrtjo, ko neha biti.
  
• Pot, ki vodi v večno življenje, ni lahka, temveč spolzka. Po njej ljudje padajo in mnogi obležijo - za večno. Veliko je odvisno od tega, kakšne čevlje si obujemo. Ti čevlji so naši poklici.
  
• Kakor vsaka rastlina najbolje uspeva v tisti zemlji, ki ji nudi pogoje, potrebne za njeno rast, tako tudi človek ne napreduje v vsakem poklicu, temveč ima samo en poklic, ki mu ga je Bog določil.
  
• Otroška pamet je kakor vosek, na katerem ostane vsak najmanjši vtis. Vse, kar sliši, si zapomni in to v njem ostane.
  več:

LETA 1908 ROJEN SLAVKO PENGOV

SLIKAR († 1966)

Notranjost palače slovenskega parlamenta krasijo monumentalne slike s prizori iz slovenske zgodovine, katerih avtor je slikar Slavko Pengov. Njegova dela so bila vseskozi realistična, s pretehtanimi kompozicijami in plastično modelacijo predmetov in figur. Zgodnja dela, večinoma tihožitja in portrete je Pengov ustvaril v olju, ukvarjal se je z ilustracijo, poznan pa je predvsem kot slikar z najobsežnejšim opusom monumentalnega stenskega slikarstva 20. stoletja na Slovenskem, v tehnikah freska, mozaik in sgraffito je poslikal številne cerkve in profana poslopja. Med njegova najpomembnejša dela sodijo tudi freske v župnijski cerkvi na Bledu. 1951 je prejel Levstikovo, 1959 pa za poslikavo Skupščine še Prešernovo nagrado.

LETA 1911 ROJEN JUAN MANUEL FANGIO

ARGENTINSKI DIRKAČ FORMULE 1 († 1995)

Fangio, z vzdevkom El Maestro, je zmagoval v prvem desetletju Formule 1. Osvojil je pet naslovov svetovnega prvaka s štirimi popolnoma različnimi moštvi - Alfa Romeo, Maserati, Mercedes in Ferrari, kar za zdaj ni uspelo nobenemu drugemu dirkaču, štiri zaporedne naslove prvaka in štiriindvajset prvenstvenih zmag, na vsega dvainpetdesetih prvenstvenih dirkah Formule 1. Ti dosežki ga uvrščajo med najboljše dirkače v zgodovini Formule 1. - S petimi naslovi prvaka je bil dolgo rekorder po število naslovov prvaka, njegov dosežek je izboljšal Michael Schumacher v sezoni 2003 s svojim šestim naslovom prvaka.

LETA 1922 ROJEN JANEZ OVSEC

PESNIK, ESEJIST, PUBLICIST († 1989)

Celo življenje je imel težave s pljuči. Zdravil se je na Golniku in bil upokojen zaradi bolezni. Končal je klasično gimnazijo v rodni Ljubljani, potem je bil nekaj časa zaposlen pri Triglav filmu, kjer je pisal scenarije za kratke filme, in uredništvu Mladine, od leta 1961 pa je bil knjižničar v NUK. Kot pesnik spada v generacijo Franceta Balantiča. Od leta 1958 do 1985 je izdal šest pesniških zbirk. v katerih “predstavi lirski svet, ki je docela odmaknjen dosegom stvarne resničnosti” (Boris Paternu).

LETA 1925 POSVEČENA BREZJANSKA CERKEV

"Do nastanka brezjanske božje poti (1863) so bile osrednja slovenska božja pot Svete Višarje" (Niko Kuret). V svoji dolgi zgodovini so Višarje veliko pretrpele; med prvo svetovno vojno je bila cerkev uničena, 24. junija 1925 pa je bila obnovljena cerkev posvečena.

LETA 1982 UMRLA DUŠA POČKAJ

FILMSKA IN GLEDALIŠKA IGRALKA (* 1924)

Rodila se je v Gornji Lendavi, v šolo je začela hoditi v Nišu, po maturi se je najprej vpisala na arhitekturo, nato na Akademijo za igralsko umetnost. Že kot študentka je postala članica ljubljanske Drame in to ostala do smrti. Veljala je za eno naših največjih igralk modernega obdobja. Vrhunec kariere je dosegla z nastopom v predstavi Kdo se boji Virginije Woolf? Markantne so bile tudi njene vloge v slovenskih filmih (Tistega lepega dne, Cvetje v jeseni, Ples v dežju). Med predstavo Gozd v ljubljanski Drami je 24. junija 1982 doživela srčni infarkt.

LETA 1987 UMRL MIHA MALEŠ

SLIKAR (* 1903)

»Zanj postane motiv motor, ob katerem se mu sprožijo vsi registri njegove v tem trenutku tako pesniške kot slikarske duše. On ne prične iskati in primerjati sence in luči, perspektivnih razmerij v prostoru, marveč je ves predan trenutku, veseli se tega krasnega dneva, te gozdne samote ter poje in poje, enkrat tiho zase, nežno zasanjano, drugič vam vriska kot prešeren fant na vasi, kakor mu je pač v duši ... Skratka, Maleš poje in muzicira in snuje pravljico, ko slika. Prav tako je pesnik kot slikar. Morda še bolj pesnik ali muzikant, ki so mu besede in zvoki barve in zopet in zopet samo le barve,« je o svojem bližnjem rojaku in poklicnem tovarišu Mihu Malešu leta 1943 zapisal slikar in ilustrator Ivan Vavpotič. Vsestranskega umetnika Miha Maleša, ki ob Božidarju Jakcu velja za utemeljitelja slovenske grafike, je zaradi sproščenosti in radoživosti njegove umetniške govorice zelo posrečeno imenoval 'slikajoči pesnik'. Bil je eden najbolj plodovitih (nad 1200 slik in čez 3500 risb in grafik) in najvidnejših slovenskih likovnih ustvarjalcev 20. stoletja.

... več o njem v obletnici meseca 01_2013

LETA 1989 UMRL BORIS MERHAR

LITERARNI ZGODOVINAR, ETNOLOG, AKADEMIK (* 1907)

V letih 1951-1959 je izšlo devet zajetnih knjig, ki so bralcem predstavile Izbrano delo največjega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja. Urejal jih je literarni zgodovinar in etnolog Boris Merhar. Veliko je raziskoval slovensko pesništvo, zlasti ljudsko, o katerem je napisal temeljito obravnavo Slovenske ljudske pesmi (1961).

LETA 1998 UMRL STANKO KOCIPER

PISATELJ DRAMATIK, UREDNIK, PUBLICIST (* 1917)

Beseda goričanec pomeni vinogradnika, prebivalca vinskih goric, kot je poljanec poljski ali ravninski kmetovalec. Roman Goričanec je osrednje pripovedno delo, ki ga je Stanko Kociper napisal pri 24 letih kot študent prava na ljubljanski univerzi. V njem je upodobil Prlekijo, njene ljudi in njihovo navezanost na zemljo. V Mariboru rojeni Kociper je mladost preživel pri Sv. Miklavžu v Prlekiji. Po vojni se je umaknil v Italijo, od koder je leta 1948 odšel v Argentino.

LETA 2018 UMRLA ŠTEFKA DROLC

IGRALKA IN PEDAGOGINJA (* 1923)

Zibelka ji je tekla na Ponikvi pri Grobelnem, otroška leta je preživela v Šentjurju pri Celju in na Ravnah na Koroškem. Njeno šolanje na klasični gimnaziji v Mariboru je prekinila druga svetovna vojna. Na odrih je nastopala že v dijaških letih. Po vojni je postala članica mariborskega gledališča, nekaj let je bila v Trstu. Od leta 1960 do 1990 je bila zaposlena v ljubljanski Drami. Leta 1982 je sprejela poučevanje umetniške besede na AGRFT. Odigrala je vodilne vloge v klasičnih in sodobnih gledaliških delih ter vidne vloge v filmih.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 23. junija 1872, Pontecurone; 12. marec 1940, Sanremo

"Naša pridiga je dejavna ljubezen"

"Don Luigi Orione vstaja pred našimi očmi kot čudovit in neverjeten izraz krščanske ljubezni. Nemogoče je v nekaj stavkih povzeti razburkano in včasih dramatično življenje moža, ki je samega sebe ponižno, a tudi posrečeno imenoval ,božji fakin'. Lahko pa rečemo, da je prav gotovo bil ena najodličnejših osebnosti tega stoletja zaradi svoje krščanske vere, ki jo je izpovedoval s svojo herojsko ljubeznijo. Bil je Kristusov duhovnik z vsem srcem in z veseljem. Prepotoval je Italijo in Latinsko Ameriko in posvetil svoje življenje tistim, ki najbolj trpijo zaradi nesreč, revščine, človeške hudobije," je dejal papež Janez Pavel II., ko je 26. oktobra 1980 razglasil za blaženega Don Orioneja. 16. maja 2004 ga je prištel med svetnike. "Med milostmi, ki mi jih je podelil Gospod, je bila tudi ta, da sem se rodil ubog. Moji so vedno trdo delali, da smo imeli kaj jesti. Nikoli nam ni manjkalo kruha, enkrat na dan pa smo jedli polento," je zapisal Luigi Orione, ki se je rodil 23. junija 1872 v kraju Pontecurone pri Tortoni na severu Italije kot četrti otrok v družini Vittoria Orioneja in Caroline Feltri.

Oče je bil svobodomiselnega duha, mati pa vzorna krščanska žena in modra vzgojiteljica svojih otrok. Luigija je podpirala, ko je začel skrbeti za zapuščene otroke. Dala mu je celo nekaj denarja, ki ga je privarčevala s tem, da je svojim mlajšim otrokom predelala oblekce starejših. Mladost je preživel pri delu na polju, nekaj v šoli, nekaj v cerkvi in pri pobožnosti doma. Ko mu je bilo trinajst let, je začutil redovniški poklic in potrkal je na vrata manjših bratov (frančiškanov) v Vogheri, pri katerih pa je ostal manj kot eno leto, ker je zbolel za jetiko. Vrnil se je domov. Ko se mu je zdravje okrepilo, je nekaj časa pomagal očetu pri tlakovanju cest. Ta izkušnja mu je dala razumeti trpljenje in miselnost delavstva. S priporočilom domačega župnika je bil septembra 1886 sprejet v oratorij v Turinu, ki ga je vodil sam Janez Bosco, ustanovitelj salezijancev. Tam je ostal dobra tri leta. Kmalu po smrti tega odličnega vzgojitelja mladih je odšel v škofijsko semenišče v Tortoni. V don Boscovi šoli je prejel dragocena spoznanja za svoje življenjsko delo, posvečeno zapuščeni mladini in drugim ubogim. Kot bogoslovec je bil nekakšen oskrbnik stolne cerkve v Tortoni.

Že v prvem letu te službe mu je Gospod razodel njegov poklic: skrbeti za krščansko vzgojo dečkov. Prvega dečka je sprejel v svoje stanovanje, ko pa se jih je nabralo več, mu je škof dal na razpolago svoj vrt, kjer je Orione 3. julija 1892 odprl svoj prvi oratorij sv. Alojzija. Naslednje leto je odprl novega, v katerem se je zbiralo nad sto dečkov. 13. aprila 1895 je bil posvečen v duhovnika in novo mašo je imel med svojimi fanti. Tega dne jih je bilo šest sprejetih med klerike, pripravnike na duhovniški poklic. Kot mlad duhovnik je razvil vsestransko apostolsko dejavnost. Ko je decembra 1908 Sicilijo prizadel katastrofalen potres, v katerem je bilo do tal porušeno mesto Messina in je življenje izgubilo 80.000 ljudi, je brž pohitel tja dol, da bi pomagal najbolj potrebnim. Iz tega časa je dragoceno pričevanje italijanskega pisatelja Ignazia Siloneja, ki je bil tedaj še otrok, pa se v svojem delu Zasilni izhod spominja, kako je neki "umazan in čudno oblečen majhen duhovnik" iskal kako prometno sredstvo, da bi skupino dečkov, ki so v potresu ostali brez družine, prepeljal v Rim. "Izposodil" si je avtomobil iz spremstva kralja, ki je prišel pogledat potresno področje.

Don Orione je v Messini ostal tri leta. Papež Pij X. ga je imenoval za generalnega vikarja te škofije. Po vrnitvi v Tortono je nadaljeval svoje delo. Kakor se je pri vzgoji mladih zgledoval po sv. Janezu Boscu, tako je bil njegov vzornik pri delih dejavne ljubezni do vseh potrebnih sv: Jože Cottolengo, ustanovitelj Hišice božje previdnosti v Turinu. Ustanavljal je "male Cottolenge" po raznih mestih. Za pomoč pri svojem delu je ustanovil več redovnih družin: najprej Sinove božje previdnosti in Male misijonarke ljubezni (oboji so razširjeni po vsem svetu - prvih je 1.035, drugih pa 900). Te njegove pomočnike in pomočnice naj bi podpirali eremiti božje previdnosti in sestre zakramentinke, ki se posvečajo predvsem molitvi in v svoje vrste sprejemajo tudi slepe. Svoje ustanove je don Orione "zasadil" tudi izven Italije. Dvakrat (1921 in 1934) je potoval v Latinsko Ameriko ter v Argentini in Braziliji ustanovil šole, kmetijske kolonije, župnije, hiše dobrodelnosti. Vse življenje si je prizadeval biti "duhovnik ne v zakristiji, temveč duhovnik tistih, ki ne hodijo v cerkev". To je dokazoval s svojim neutrudnim služenjem. Njegovo velikodušno srce je prenehalo biti 12. marca 1940. Postopek za njegovo beatifikacijo je stekel leta 1963, 26. oktobra 1980 je bil razglašen za blaženega, 16. maja 2004 pa je bilo slovesno potrjeno njegovo evangeljsko junaštvo - svetništvo.

(pričevanje 06_2004

* 14. november 1920, Grmada nad Trebnjem, † 29. junij 2007, Ljubljana

"Moje geslo 'Božjo voljo izpolnjevati' sem skušal vedno uresničevati"

Njegova rodovitna življenjska pot se je iztekla v 87. letu. "Nisem pričakoval, da bom doživel tako visoko starost," je dejal pred šestimi leti. "Večkrat sem doživel hude bolezni ali nesreče. Pa je Božja previdnost čudovito skrbela zame." Rodil se je 14. novembra 1920 kot prvorojenec očeta Alojzija Šuštarja in matere Marije roj. Kukenberger v zaselku Grmada, ki sedaj spada pod župnijo Trebnje, takrat pa še pod župnijo Dobrnič, zato je bil mali Alojzij krščen pri istem krstnem kamnu kot naš svetniški kandidat misijonski škof Friderik Baraga. Za njim sta zakonca Šuštarjeva posredovala življenje še devetim otrokom. Od teh so še žive tri sestre, ki so brata nadškofa spremljale na zadnji poti. Na svoje otroštvo je imel najlepše spomine. "Nikdar ne bom Bogu dovolj hvaležen, da sem bil rojen v zelo verni družini. Posebno živo mi je v spominu moja mama, ki je doživela visoko starost. Tik pred smrtjo sem bil na obisku pri njej. Spominjam se zelo prisrčnega nasmeha, preden je umrla." V večnost je odšla 29. julija 1983; dobra tri leta prej je bila navzoča pri njegovem škofovskem posvečenju v ljubljanski stolnici. Ko ji je šel povedat, da je imenovan za škofa, mu ni hotela verjeti! Oče je umrl razmeroma mlad leta 1957.

Po končani ljudski šoli v Trebnjem je nadarjeni Lojze po posredovanju dekana Tomažiča prišel v Zavod sv. Stanislava v Šentvidu, kjer je osem let obiskoval gimnazijo. Njegov tedanji prefekt (vzgojitelj) Janez Jenko, poznejši koprski škof, je o njem kot sedmošolcu (1939) zapisal: "To je fant blagega značaja, pri katerem so dokaj harmonično razvite vse duhovne sile: um, srce in volja. Smatram, da je najboljši fant v srednji šoli. Je zelo delaven, pozoren za stiske in potrebe tovarišev in skuša jim pomagati... Je res dober in mnogo obeta." Lahko rečemo: preroške besede! Po odlično opravljeni maturi se je jeseni leta 1940 vpisal v ljubljansko bogoslovje, že naslednje leto pa ga je škof Rožman poslal na papeško univerzo Gregoriano v Rim, kjer je leta 1949 končal študij z doktoratom iz teologije. Tri leta prej, 27. oktobra 1946 pa je bil posvečen v duhovnika in na praznik Vseh svetih, 1. novembra, je pel novo mašo v Rimu, ker domov ni smel (mimogrede: prav ta dan je bil v Krakovu posvečen v duhovnika Karol Wojtyla, poznejši papež Janez Pavel II.).

Med študijem v Rimu je resno zbolel na pljučih in odšel se je zdravit v Švico, kjer je opravljal razne službe, vedno bolj odgovorne. Najprej je bil kaplan v St. Moritzu, potem je postal profesor filozofije na liceju v Schwyzu, obenem je študiral, veliko pisal in predaval po Švici in po Evropi. Zatem je bil profesor moralne teologije v bogoslovnem semenišču v Churu, rektor novoustanovljene Visoke bogoslovne šole v tem mestu, tamkajšnji škof Johannes Vonderach ga je imenoval za svojega vikarja. V tej službi je s sodelavci pripravil zelo uspelo škofijsko sinodo. Leta 1971 je postal tajnik tisto leto ustanovljenega Sveta evropskih škofovskih konferenc (CCEE), ki združuje vse katoliške dežele Evrope. Navezal je stike z mnogimi pomembnimi cerkvenimi in civilnimi osebnostmi, ki so bili zelo dobrodošli v času osamosvajanja Slovenije, za katero je imel nadškof Šuštar velike zasluge.

V začetku leta 1977 se je vrnil v Slovenijo. Po treh letih spoznavanja razmer v domovini, povsem drugačnih od tistih v Švici, je bil 23. februarja 1980 imenovan za ljubljanskega nadškofa in metropolita, 13. aprila pa je v ljubljanski stolnici prejel škofovsko posvečenje. Kot škof je ohranil svoje novomašno geslo "Božjo voljo spolnjevati". Po svojih najboljših močeh in talentih jo je skušal uresničevati v sedemnajstih letih svoje škofovske službe, pa tudi v desetih letih "pokoja", ko je vedno močneje pritiskalo nanj breme bolezni in starosti.

(pričevanje 08_2007)

* 23. junij 1912, Martinje; † 19. februar 2008, Martinje

23. junija 2012, je bila ob njegovi hiši v Martinju, ki jo je zapustil škofiji in jo bo spremenila v spominski muzej Ivana Camplina in pisatelja Lojzeta Kozarja ter zdaj nosi ime Srebrna hiša, lepa škofijska slovesnost. Ob verzih odranskega župnika Lojzeta Kozarja so predstavili vse Camplinove življenjske postaje, o katerih pripoveduje v svoji knjigi. Bomo dali besedo kar njemu. O začetkih svojega življenja vem povedati to, kar so mi drugi pripovedovali, predvsem mama. Rodila me je 23. junija 1912. Tistega dne je obračala seno na travniku blizu Ivanec. »Veš, tako si že brcal, da sem morala kar zbežati domov in kmalu si prišel na svet. Ime si si prinesel s seboj. Naslednjega dne je bil god svetega Ivana Krstitela, zato sem ti izbrala ime Ivan.« V družini nisem bil edini otrok. Kmalu sem dobil brata.

Leta 1914 se je rodil Tonček. Leta 1919 se je rodil tretji otrok, ki so mu dali ime Štefan. Tudi četrti otrok je bil fant. Dobil je ime Jožef. Na svet je privekal leta 1921. Leta 1922 sem dobil še četrtega brata, Ferija. Končno je bila leta 1923 rojena še moja sestra Cilika. Oče in mama sta nas otroke že od malega krščansko vzgajali. Otroška leta v domači Bogojini so bila lepa in srečna. Čeprav nismo živeli v izobilju, smo bili v družini srečni. Oče in mama sta obdelovala zemljo, kar pa ni bilo dovolj za preživljanje družine. Zato se je oče ukvarjal tudi z lončarstvom. Pripoved nadaljujemo v tretji osebi, da bo krajša. V šolo je vstopil leta 1918, prvo leto je bil pouk v madžarščini, potem pa v slovenščini.

Po zaslugi župnika Ivana Baše, ki ga je duhovno vodil in gmotno podpiral, je šel v gimnazijo v Soboti in stanoval v Martinišču, salezijanskem dijaškem zavodu. Po maturi se je dokončno odločil za duhovniški poklic; k temu je veliko pripomogel zgled dobrega dušnega pastirja Ivana Baše. Jeseni leta 1930 je vstopil v mariborsko bogoslovje in bil 7. julija 1935 posvečen v duhovnika, novo mašo je imel 14. julija v Bogojini. Načrt za novomašno podobico in napis v obliki križa je naredil arhitekt Jože Plečnik. (Tisto leto je bilo v Prekmurju osem novih maš!) Njegovo prvo kaplansko mesto je bilo pri Sv. Juriju na Goričkem, zatem je bil stolni kaplan v Mariboru. Od februarja 1938 do jeseni 1939 je bil izseljenski duhovnik v Franciji, kamor je v letih 1929-1937 odšlo okoli 18.000 delavcev iz Prekmurja. Po vrnitvi v domovino je bil kaplan v Lendavi in urednik verskega tednika Novine. »Jeseni leta 1941 me je obiskal gimnazijski sošolec Štefan Kovač, komunist. Ker ga nisem prijavil, so me madžarski orožniki aretirali in na vojaškem sodišču v Vacu obsodili na pet let najtežje ječe, češ da sem sodeloval s slovenskimi komunisti.

Moje sodelovanje je bilo le v tem, da nisem hotel biti ovaduh. V zaporu v Budimpešti sem bil skupaj z dvema duhovnikoma, Mihaelom Jeričem in Danijelom Halasom, ki sta bila zaprta iz istega razloga.« Po dveh letih je bil izpuščen iz zapora. Nekaj časa je deloval na madžarski fari. Po končani vojni je bil do leta 1977 župnik v Dobrovniku. »To so bila težka leta za Cerkev in vero. Pod hudim pritiskom so bili tudi otroci v šoli.« Leta 1981 je kupil staro hišo v Martinju na Srebrnem bregu in sprejel skrb za župnijo Gornji Petrovci, ki jo je odložil leta 2001. Vmes je bil od leta 1993 do 2001 neuradni kaplan za Slovence na Gorenjem Seniku v Porabju. Veliko je tudi pisal: pesmi, razne zgodbe, potopise in priložnostne zapise – naslovov je čez 250.

Ko je pri 89 letih stopil v pokoj, so ga mnogi spraševali, kaj sedaj dela. »Med drugim veliko molim. Ko sem zvedel, da je papež Janez XXIII. vsak dan zmolil vse tri dele rožnega venca, sem si dejal: "Dragi Ivan, če je papež našel čas za vse tri dele rožnega venca, potem sram te bodi, če ti tega časa ne najdeš!" Od takrat naprej vsak delavnik, če res ni kaj izrednega, še preden se dobro zdani, zmolim vse tri dele rožnega venca. Čez dan pa še brevir. V molitev vpletam vse ljudi, ob katerih živim, vse farane in druge. Molim za potrebe Cerkve in vem, da molitev ni zaman.« Na koncu svoje knjige sprašuje Boga, kje so naši slovenski svetniki. Bog mu je v mislih odgovoril: »Vsi so pri meni.« Camplin zaključi, da bo med uradno priznanimi svetniki "gotovo tudi moj sotrpin iz budimpeštanske ječe, Božji služabnik Danijel Halas". Med "svetimi, ki so pri Bogu", pa je od 19. februarja 2008 tudi on.

(pričevanje 08_2012)

Med ženskimi imeni v Sloveniji je ime Ema na 82. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo konec leta 2007 z imenom Ema poimenovanih 3233 (1971: 2869; 1994: 2410) prebivalk Slovenije. Podrobnejši statistični podatki tudi kažejo, da se je zanimanje za ime Ema po večdesetletnem upadanju v zadnjih dveh desetletjih močno povečalo. Precej manj pogoste ali zelo redke so različice imena Ema: Emi (2007: 13), Emica (127), Emma (54), Hema (77), Emelina, Emka (obe zelo redki).

God:

• 27. junij

Ime Ema izhaja iz nemškega imena Emma. To je nastalo po krajšanju iz zloženih nemških imen, ki se začenjajo z Irm-, Erm-, Arm-, npr. Irmgard, Irmhild, Irmtraud, Ermengard, Armgard. Sestavina Irm- ali Erm- izhaja iz Irmin, Ermin. Tako se je imenoval germanski plemenski bog, ki se povezuje z grškim ármenos v pomenu 'dodan, prilegajoč se', z imeni Armenci, Arijci itd. Nemška izpeljanka iz imena Emma je Emmeline, ki je kot Emelina tudi pri nas, a zelo redka.

Ime Ema je pri nas kot Hema izpričano že v 10. stoletju: plemenita Hema, grofinja v Brežah in Trušnjah, ter Hema, utemeljiteljica cerkve in ženskega samostana na Krki na Koroškem, ki je umrla okrog leta 1045. Ta Hema je bila kor Ema, vdova, proglašena za svetnico (v koledarju 27. junija). V Sloveniji sta dve cerkvi sv. Eme. Po župnijski baročni cerkvi sv. Eme na Vinarski gori, zgrajeni v letih 1463–1466 se imenuje kraj Sv. Ema v občini Šmarje pri Jelšah.

»Jaz in moja družina včasih molimo doma, včasih gremo v cerkev in tam molimo. Za ljudi, ki se borijo, za bolne ljudi. Zanje molimo najpogosteje,« tako je Bono Vox - s pravim imenom Paul Hewson – član znanega irskega rock ansambla U2 opisal svoje molitveno življenje v intervjuju za irsko televizijo. Ko ga je voditelj oddaje začel spraševati o veri in Bogu, je od znanega pevca zahteval jasne odgovore.

»Ali govorimo o Bogu?« ga je vprašal voditelj. Pevec mu je odgovoril: »Da. Oseba Jezusa Kristusa je zame način, na katerega prepoznavam Boga.« »H komu potem molite?« je nadaljeval voditelj. »Molim h Kristusu,« je odgovoril Bono in dodal, kako on in žena (imata štiri otroke) berejo Sveto pismo in molijo za "Božjo voljo v svojem življenju, ker je to najboljši način, da se te molitve izpolnijo".

»Ali je Jezus za vas Bog?« je dalje vprašal voditelj. »Mislim, da vas ta odgovor opredeljuje, ali ste kristjan ali niste. Menim, da se tu ne morete izvleči z zgodbami v slogu – bil je veliki filozof ali podobno. Sam Jezus je rekel, da je Odrešenik. Zato so ga križali, ker je rekel, da je Božji Sin. Kot jaz razumem, to pomeni ali je bil Mesila ali – nor človek. Vendar ne morem verjeti, da se je dotaknil življenja milijonov in milijonov ljudi v več kot 2000 letih in jih spremenil neki človek, ki je bil 'primer za psihologe'. Ne verujem tega,« je sklenil Bono. Na voditeljevo vprašanje, ali veruje, da je res Bog, je izrecno pritrdilno odgovoril.

Dalje ga je voditelj vprašal: »Ali verujete, da je vstal od mrtvih?« – »Da. Nimam nikakršnih težav s čudeži. Veliko sem jih doživel v življenju.«

»Molite k Vstalemu in verujete, da se bodo njegove obljube izpolnile?« – »Da, verujem,« je sklenil pevec v svoji najverjetneje najbolj očitni izpovedi vere, ki jo je doslej podal v javnosti.

* 2. februar 1875, Štanjel, † 22. junij 1938, Ljubljana

Novomašni pridigar pobratim Krek

Jože Abram je izšel iz trdne kraške rodovine, ki je dala več šolanih in pridnih ljudi. Rodil se je v Štanjelu na svečnico, 2. februarja 1875. Po končani ljudski šoli v domačem kraju je nižjo gimnazijo obiskoval v Gorici, višjo pa v Ljubljani. V Gorici je spoznal bogoslovnega profesorja dr. Antona Mahniča, rojaka iz bližnjega Kobdilja, v Ljubljani pa dr. Janeza Evangelista Kreka - "slovenskega Mojzesa". Ob Kreku, Cirilu Vugi in Antonu Breclju, s katerimi ga je vezalo "kazaško pobratimstvo" (Abram-Bajda, Brecelj-Bogdan, Krek-Ostap, Vuga-Salop), se je Abram ogreval za vse, kar je bilo slovansko, posebej še ukrajinsko. Že v gimnazijskih letih je začutil dar in veselje do literarnega in narodnega dela. Leta 1895 je v reviji Dom in svet izšel njegov prvenec - pesem z značilnim naslovom Ukrajinec. Kasneje je svoje spise pošiljal Angelčku, Vrtcu in visokošolski Zori (v njej je objavil vrsto tehtnih razprav o takrat aktualnih vprašanjih).

Po maturi je stopil v goriško bogoslovje in bil po štirih letih študija posvečen v duhovnika. Novo mašo je pel 23. julija 1899 v Štanjelu. Slavnostni pridigar je bil njegov pobratim Janez Evangelist Krek. Kot mlad duhovnik je Abram deloval v duhu tega svojega pobratima in prijatelja: povsod se je ljudem vtisnil v spomin kot vzoren duhovnik pa tudi kot gospodarski in kulturno-prosvetni organizator. Ustanavljal in pospeševal je knjižnice, podporna društva, vodil je posojilnice, med vojno skrbel za prehrano ljudi.

Trentar v visoki šoli gora

Novomašnika Jožeta je tedanji goriški nadškof kardinal Jakob Missia poslal za kaplana v Bovec, kjer je skrbel ne le za duše, ampak tudi za "zunanje zadeve" - s tem namenom je ustanovil Katoliško politično društvo. Leta 1901 je šel iz Bovca za vikarja v Trento. Tam je preživel tri nepozabna leta. Vzljubil je gorski svet, postal je Trentar med Trentarji in poslej je bil "Trentar" njegov psevdonim, s katerim se je najraje podpisoval. Pogosto je zahajal v planine, se ob njih učil in svoja spoznanja posredoval drugim v planinskih spisih (nekaj jih je zbral Jožko Kragelj v knjigi Moja Trenta, ki jo je izdala Goriška Mohorjeva družba leta 1972)."Mnogo sem se naučil po božjih sončnih planotah in vrheh. Spoznal sem lepoto narave, veličastnost božjega stvarstva. Naravo preprosto, nepopačeno, neponarejeno, kot jo je Bog ustvaril ... V tej naravni zaupni slogi se tudi človek z nepokvarjenim bratskim srcem bliža človeku... In osebe, ki so kdaj uživale veličastnost planin, veže tudi še nadalje, tudi v dolinah, neka posebna prisrčnost in zaupnost - pravo prijateljstvo!

Čutijo se sorodne po duhu, čutijo, da so res bratje in sestre, otroci enega in istega Očeta, ki kraljuje nad nebom in planino" (V planinskem kraljestvu in bratstvu).Ko beremo to, pač razumemo, zakaj je svetovno znani planinec dr. Julius Kugy, pesnik naših Julijcev, ki je bil v Trenti kakor doma, ob smrti Jožeta Abrama-Trentarja zapisal: "Bil je eden najplemenitejših ljudi, kar sem jih poznal, in eden mojih najboljših prijateljev. Imel je odprto oko in široko odprto srce za naravne lepote; bil je poln toplega, dobrohotnega humorja in iskrenega duha, pri tem pa preprost in skromen, vedno dobre volje in vedno pripravljen pomagati vsem, ki so potrebovali njegove pomoči. Predvsem in nad vsem je pa bil resnično izbran služabnik božji, res globoko veren: vero, ljubezen in mir razsipajoči duhovnik."

Postavljen med koncilske očete

Težko se je ločil od Trente, ko je leta 1904 odšel v Novake in tam ostal tri leta. V tem času je vrgel na papir svoj Opis Trente, prebiral in prevajal je ukrajinskega pesnika Tarasa Ševčenka ter izdal Kobzarja in Hajdamake. Iz Novakov je odšel v Bilje (1907-11), od tam v Obloke v Baški grapi, kjer je med prvo vojno skrbel za prehrano prebivalstva. Leta 1918 je postal župnijski upravitelj pri Sv. Luciji - na Mostu, kjer je odprl bogato župnijsko knjižnico, ki je "v letih fašističnega zatiranja natihona vzgajala in postala tajna šola slovenskega jezika," pričuje Jožko Kragelj, njegov faran. Leta 1929 ga je nadškof Sedej poklical v Pevmo (pri Gorici), kjer je v najtežjih časih raznarodovanja postal pravi duhovni oče svojemu ljudstvu."

Pri vsem svojem duhovniškem delu ni pozabil svojih ljubljenih gora in tudi peresa ni odložil. S spominskimi članki in s planinskimi zapisi je sodeloval v goriški Mladiki, v ljubljanskem dijaškem glasilu Mentor, bogatil je koledarje Goriške Mohorjeve družbe. Poskušal se je tudi kot dramatik: napisal je tri ljudske igre, med katerimi je najbolj dognan Zlatorog, igra v petih dejanjih, ki je izšla v založbi ljubljanske Drame.

Ko je junija 1938 odšel na obisk k starim znancem v Ljubljano, je prijatelju pesniku Joži Lovrenčiču zaupal, da ima zbrano že vse gradivo, da ga predela v posebno knjigo o Trenti - tem svojem najljubšem kraju. Toda njegove načrte je prekrižala nenadna smrt 22. junija 1938 na domu pobratima dr. Antona Breclja v Ljubljani, kjer so ga tudi pokopali. Svojevrsten, toda zaslužen "spomenik" mu je postavil slikar Tone Kralj: naslikal ga je v prezbiteriju župnijske cerkve sv. Silvestra v Pevmi in ga posadil med koncilske očete.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1995) 2, str. 28.

*2. februar 1876, Solkan pri Gorici, † 21. junij 1966, Krk, Hrvaška.

"Zapozneli" duhovniški poklic

Rodil se je v Solkanu kot najstarejši od sedmih otrok malemu kmetu Jožefu in Tereziji Šuligoj (predniki naj bi se naselili v Solkanu kot pribežniki izpod Turkov). Ljudsko šolo je končal v Solkanu. Starši si spričo velike družine še pomisliti niso upali, da bi kateri od otrok študiral. Tedanji solkanski kaplan Josip Godnič pa jim je prigovarjal: "Dajte Pepča v šolo v Gorico!" In res je dvanajstletni deček prišel v latinske šole v Gorico, kjer je bil gojenec deškega semenišča, katerega je tedaj vodil dr. Anton Mahnič. Mladi Srebrnič je Mahniča spoštoval in občudoval, vendar je bil tako samostojen, da se ni pustil vgnesti v njegove kalupe. Mahnič je to njegovo samoniklost znal ceniti. Po maturi leta 1896 se je vpisal na dunajsko univerzo, kjer je študiral zgodovino in zemljepis. Živahno je sodeloval pri slovensko-hrvaškem akademskem društvu Danica. Bil je vseskozi zaveden kristjan in Slovenec. Ko je bil leta 1902 promoviran za doktorja filozofije, je prišel z znakom Marijine kongregacije in s trobojnico društva Danica. Po enoletnem poučevanju zgodovine, zemljepisa ter slovenščine na goriški gimnaziji se je jeseni 1902 odločil za duhovniški poklic. Tedanji goriški nadškof A. Jordan ga je poslal v Rim, kjer je kot gojenec Germanika končal bogoslovne študije na gregorijanski univerzi. Dunajskemu doktoratu je dodal še doktorat iz sholastične filozofije in teologije. V duhovnika je bil posvečen leta 1906, naslednje leto se je vrnil v Gorico in nadškof Sedej ga je nastavil za prefekta, podravnatelja in knjižničarja v centralnem bogoslovju. Opravljal je še druge odgovorne službe. Leta 1910 je postal redni profesor cerkvene zgodovine v goriškem bogoslovju. Deloval je tudi na kulturnem področju: bil je prvi predsednik Katoliškega tiskovnega društva, pobudnik lista Naš čolnič... Proti koncu leta 1915 se je zaradi bližine fronte z bogoslovjem umaknil v Stično, kjer mu je umrla mama. Ob koncu vojne je hitel na Goriško, potrebno obnove v vseh pogledih, a že leta 1919 je bil poklican v Ljubljano, da pomaga pri ustanavljanju slovenske univerze. Leta 1920 je postal redni profesor za starokrščansko književnost in zgodovino na teološki fakulteti v Ljubljani. Izvoljen je bil za predsednika Leonove družbe in sprejel je uredništvo revije Čas, glasila tega društva. V ljubljanskih letih je bilo njegovo pero, ki ga je bil zastavil že v dunajski dobi, najbolj plodovito. Svoje članke, razprave, govore, ocene je objavljal predvsem v raznih revijah (Zora, Čas, Voditelj v bogoslovnih vedah, Bogoslovni vestnik) pa tudi v zbornikih in samostojnih publikacijah.

Novi škof pogosti reveže

Sredi znanstvenega dela, ki se mu je posvetil z vsem srcem, ga je 15. septembra 1923 doletelo imenovanje za škofa na Krku, kakor je predlagal že leta 1920 umrli predhodnik Mahnič. Škofovsko posvečenje je prejel 8. decembra v ljubljanski stolnici, vodstvo škofije na Krku pa je prevzel 23. decembra. Značilno zanj je bilo, da je ob umestitvi odklonil slovesno kosilo, namesto tega pa je sam pogostil reveže in bolnike. Novo službo je izvrševal po zgledu apostola Pavla, čigar besede "Stojte močni v veri!" si je izbral za svoje škofovsko geslo. Kot škofu mu ni bilo do časti; ostal je preprost, domač, prijazen in ljubezniv z vsakim človekom. Breme škofovstva je nosil nad štirideset let: ves čas med obema vojnama in še dve desetletji po drugi svetovni vojni. Pod fašizmom se je odločno zavzemal za pravice svojih hrvaških vernikov, branil je glagoljaško bogoslužje. Po vojni pa je moral prestajati javna zasramovanja in ponižanja, razglasili so ga za "bandita in okupatorjevega hlapca".

V svojem dolgoletnem vodenju je krško škofijo vzorno uredil. Svoje vernike je redno in načrtno poučeval s pastirskimi pismi, njegova skrb za duhovne poklice je rodila daljnosežne sadove: Krk ima še danes precej poklicev. Versko življenje je postavljal na dva trdna temelja: evharistija in Marija. Po zgledu svojega prednika škofa Mahniča si je pred drugo svetovno vojno zelo prizadeval, da bi kristjani imeli čim več besede v javnem življenju, zato je pospeševal katoliške organizacije, zlasti Katoliško akcijo. S članki in knjižicami je izpovedal svoje stališče do raznih problemov. Tako je s knjižico Kam to pelje? (Kuda to vodi?) kritično ocenil nekatere šolske učbenike stare Jugoslavije in opozoril, kako spodkopavajo zdrava moralna načela. Prav kot Mahnič se je tudi škof Srebrnič odlično vživel v hrvaške razmere in Hrvati so ga sprejeli za svojega. Leta 1949 je bil imenovan za upravitelja reške škofije, ob štiridesetletnici škofovstva leta 1963 mu je papež Janez XXIII. podelil častni naslov nadškofa. Leta 1964 je breme škofije preložil na ramena pomožnega škofa Karmela Zazinovića. Svojo zvesto službo Bogu in ljudstvu je sklenil 21. junija 1966 - v 91. letu življenja in 43. letu škofovstva. "Kako lepo je, da je starec, ki je do konca ostal duhovno mlad in angelsko čist," je v pogrebnem govoru dejal istrski škof Nežić, "umrl prav na god zavetnika mladine!"

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1996) 2, str. 28.