* 19. junij 1623, Clermont-Ferrand, Puy-de-Dôme, Auvergne, Francija, † 19. avgust 1662, Pariz, Francija

V vsaki enciklopediji, to je knjižnem delu, ki hoče biti nekakšen slovar človeškega znanja, najdete tudi imena umetnikov, mislecev, znanstvenikov, raziskovalcev, vseh, ki so s sadovi svojega duha obogatili človeštvo. Precej prostora je v njih odmerjenega francoskemu matematiku, fiziku in filozofu Blaisu Pascalu. Zasnoval je veliko knjigo v obrambo krščanstva — takim spisom pravimo apologija — vendar svojega dela ni utegnil dokončati. Prehitela ga je smrt. Liste z njegovimi zapiski so po njegovi smrti izdali v knjigi z naslovom 'Pensees' (Misli), ki je bila prevedena v vse svetovne jezike in je slavna približno tako, kot 'Izpovedi' svetega Avguština, katerega učenec je bil, ko je dokazoval potrebo človeškega srca po Bogu. Njegova starejša sestra, ki je skrbela zanj v njegovi bolezni, je napisala njegov življenjepis, iz katerega spoznamo veličino njegovega genija. Kot otrok se je za oddih poglabljal v matematične probleme, s kakršnimi si belijo glave univerzitetni profesorji; prvi del svojega življenja je svoje sposobnosti daroval matematičnim in fizikalnim znanostim, drugi del pa 'znanosti vseh znanosti' - spoznanju o Bogu.

Vse življenje je bil globoko veren in že rodil se je v družini, v kateri je vladalo versko ozračje. Rojen je bil 19. junija 1623 v Clermontu (danes Clermont Ferrand). Njegov oče Etienne, priznan matematik, je bil visok uslužbenec v kraljevi davčni upravi. Ko je bilo Blaisu tri leta, je izgubil mater, zato ga je naprej vzgajal oče. Za sina, na katerega je bil po pravici ponosen, saj je že kot otrok vse presenečal s svojo nadarjenostjo, je bil on edini vzgojitelj in učitelj. Ni ga dal v noben zavod, ampak je na dečkove neprestane 'zakaj' odgovarjal sam. Čeprav je bil zelo razgledan človek, ga je Blaise večkrat spravil v zadrego, ko je povpraševal po vzrokih raznih stvari in pojavov. Ko je bilo fantu osem let, se je družina zaradi očetovih službenih dolžnosti preselila v Pariz. Tu so se odprle nove možnosti za Blaisovo vzgojo. Oče ga je najprej učil jezikov; imel je čisto svoj način: sinu je jezik prikazal kot nekaj živega, celovitega, tako da se je Blaise slovničnih pravil naučil z veseljem in z lahkoto. Učil se je latinščine in grščine. Že takrat je hotel vsaki stvari priti do dna. Njegova sestra pripoveduje, kako je nekega dne pri mizi nekdo z nožem zadel ob porcelanasti krožnik in nastal je zven, ki pa je zamrl, brž ko je krožnik pokril z roko. Blaise je hotel vedeti, zakaj je tako. Potem je sam delal poskuse, nato pa je svoja spoznanja zabeležil. Bilo mu je tedaj enajst let. V dvanajstem letu je že pokazal svojo strast do matematike in geometrije. Oče mu je rekel, da ga bo učil matematike potem, če se bo dobro naučil jezikov, za nagrado (lepa nagrada!). Ker se je bal, da bi se fant ne lotil matematike sam in bi potem zanemaril učenje jezikov, je vse matematične knjige zaklenil. Vse to ni nič pomagalo. Ob prostih urah je Blaise v sosednji sobi z ogljem risal razne like in jim dajal svoja imena:

krogu je rekel okroglina, premici greda in tako naprej. V te svoje like se je tako poglobil, da je sam prišel do tistega, kar je v geometriji znano kot dvaintrideseti stavek prve Evklidove knjige - to je sloviti izrek: »Vsota vseh kotov trikotnika je enaka dvem pravim kotom.« Ko je to razglabljal, je v sobo stopil oče, a ga Blaise sploh ni opazil. Očeta bi od začudenja kmalu zadela kap. Jokajoč od veselja, je svojim učenim prijateljem, povedal, kakšnega sina ima.

Čeprav je bil dejansko še otrok, so ga povabili k razgovorom ali konferencam, ki jih je prirejal p. Mersenne, in h katerim so se zbirali največji tedanji misleci, kot Descartes, Galilei, Torricelli. Te častitljive glave so kar zijale ob modrosti golobradega Pascala, ki mu je oče izročil vse matematične knjige. Ko je bilo Blaisu šestnajst let, je napisal svoje prvo znanstveno delo, Razpravo o stožčevih presekih. S to razpravo je vzbudil pozornost tedanjih znanstvenih krogov, ki so sodili, da takega matematičnega genija človeštvo po Arhimedu ni več imelo. Nekaj kasneje je Pascal, da bi pomagal očetu, ki je postal nekaj takega kot davčni kontrolor v Rouenu, pri štetju denarja, sestavil prvi računski stroj in o njem napisal posebno razpravo. Kljub temu da je napravo kasneje še izpopolnil, je bila preveč zapletena, da bi jo izdelovali za uporabo.

Ukvarjal se je tudi z raziskovanjem brezzračnega prostora, nadaljeval je raziskave italijanskega fizika Torricellija s področja hidravlike, poglabljal se je v verjetnostni račun. Ves je gorel za znanost.

Ves čas pa se je zanimal tudi za religiozna vprašanja. Prek dveh zdravnikov, ki sta zdravila njegovega očeta, se je Blaise 1646 seznanil z janzenizmom, naukom, ki je oznanjal izredno strogo in mrko krščanstvo. Ta strogost je bila Blaisovemu srcu nekako blizu in za janzenizem (nauk se imenuje po nizozemskem teologu Jansenu) je ogrel še očeta in mlajšo sestro Jacqueline. Blaise je bil že od svojega osemnajstega leta bolehen; prehud študij je na njem pustil sledove in trpel je vse življenje.

Leta 1651 je umrl oče in naslednje leto je mlajša sestra Jacqueline odšla v samostan Porte-Royal, ki je bil trdnjava janzenizma na francoskih tleh. Zdravniki so Blaisu svetovali, naj za nekaj časa popolnoma izpreže in gre kam na deželo, da se okrepi. Čas od 1652 do 1654 imenujejo Pascalovi življenjepisci „njegovo posvetno dobo". Tudi v tem obdobju je ostal zvest svoji vesti. Edina zabava, ki si jo je privoščil, pravi njegova sestra Gilberte v svojem življenjepisu o bratu, so bili duhoviti pogovori. Govoriti pa je znal izredno dobro. Na lahek in razumljiv način je znal zadeti bistvo stvari. Vse njegove misli se odlikujejo prav po tej bistrini.

V tem svojem 'posvetnem obdobju' se je še ukvarjal z matematiko in fiziko. Jeseni 1654 je začutil naravnost gnus do vsega, zato je šel obiskat sestro v Porte-Royal. 24. novembra 1654 ponoči je doživel svoje 'drugo spreobrnjenje', kot to imenuje sam na listku, ki ga je nosil všitega v obleki in so ga našli po njegovi smrti. Večkrat se je vračal v Port-Royal, da je svojo dušo nahranil v miru in molitvi. Rad je prebiral sveto pismo, ki ga je poznal tako dobro, da je v pogovoru koga, ki je napačno navajal sveto pismo, kar popravil: "Tako je!" Večkrat je rekel, da sveto pismo ni toliko znanost razuma, ampak znanost srca; razumljivo je samo tistim, ki so pravega srca. „Srce", kakor ga pojmuje Pascal, je v resnici celotni notranji človek, ki se odpre ali zapre za resnico, ko začuti, da odgovarja ali ne odgovarja najglobljim teženjem njegove narave. Slovit je Pascalov izrek: "Srce ima svoje razloge, ki jih razum ne pozna." (V francoščini pomeni izraz 'raison' tako 'razlog' kot 'razum'.)

23. januarja 1656 je izšlo prvo Pascalovo 'Pismo iz province', ki sicer ni bilo podpisano, vendar so po bleščečem in jasnem slogu avtorja vsi brž prepoznali. V obliki pisem je potem 'do 24. marca 1657 (osemnajst pisem) razpravljal o moralnih vprašanjih. Zagovarjal je janzenistično stališče nasproti jezuitom. Bil je precej piker, zato so Pisma prišla na Indeks, v seznam prepovedanih knjig, smatrajo pa jih za najboljše francosko literarno delo 17. stoletja.

V strogosti svojega mišljenja in življenja je Pascal pretiraval, kasneje pa si je to precej omilil. Svojo bolezen, ki mu je povzročala nedopovedljivo trpljenje, je prenašal možato, češ da je to pač najlepše, saj je trpeči človek najbolj podoben svojemu Gospodu. Njegove misli so bile usmerjene v Kristusa. Nekako v tem času (1658) je nastala zamisel o veliki apologiji krščanstva, ki pa je ni mogel uresničiti. Del tega je ohranjen v 'Mislih', ki so izšle leta 1670 in so njihovo izdajo pripravili prijatelji. Razdeljene so na dva glavna dela: človek brez Boga in človek z Bogom. V prvem obravnava človekovo mesto v naravi, njegovo bedo in veličino ter potrebo, da išče Boga. V drugem pa najprej govori o filozofskem iskanju Boga, o Bogu, ki ga nam približuje sveto pismo, zlasti pa Jezus, nazadnje pa spregovori še o Cerkvi kot dokazu za obstoj Boga.

V 'Mislih' najdemo tudi slovito 'Pascalovo stavo'. Resnico je treba iskati s celo dušo, pravi Pascal. Za tako iskanje pa se bo odločil le človek, ki smo ga opozorili na usodno vprašanje smisla njegovega življenja in ga s tem zbudili iz brezbrižnosti. »Razumem, da se kdo ne poglobi v Kopernikov nauk. Toda vedeti, ali duša je nesmrtna ali ne, od tega je odvisen ves način življenja.« Da brezverci ne bi ostajali do tako važnega vprašanja brezbrižni, jim zakliče: »Ste že vkrcani, za nekaj se morate odločiti! Stavite na tisto, kar vam ob enakih pogojih prinaša več! Stavite na nesmrtnost duše in večno življenje. Če ga ni, ničesar ne izgubite, če pa je, pridobite vse!"

On je vse stavil na Kristusa. Sredi svojega življenja je zapisal: »Ljubim uboštvo, ker ga je ljubil Kristus. Ljubim dobrine tega sveta, ker z njimi lahko pomagam ubogim. Ne vračam hudega s hudim. Skušam biti pravičen, iskren, odkritosrčen in zvest do vseh ljudi. Pri vseh svojih del se zavedam navzočnosti Boga, ki jih bo sodil. To so moja čustva in vse dni hvalim Odrešenika, da mi jih je vsadil v srce in da je naredil iz človeka, ki je poln slabosti ih bede, poželjivosti i ošabnosti, človeka, ki se je teh slabosti otresel po milosti, saj sta moji le beda in zmota."

Ko je en dan pred smrtjo velikim hrepenenjem in spoštovanjem prejel zakramente za umirajoče, je po tedanji navadi na duhovnikovo vprašanje, če priznava vse resnice katoliške vere, odgovoril: „Da, gospod, verujem vse in verujem z vsem srcem!" 19. avgusta 1662 je umrl kot velik spokornik in kot velik kristjan.

Ognjišče 01_1974 (str. 14)

* 21. april 1909, Stari trg pri Ložu, † 19. junij 1980, Ljubljana

Zdi se mi, kot da bi bilo to včeraj, ko je slikar Lojze Perko prihajal na naše uredništvo v Koper, ker je z veseljem ugodim naši prošnji, da bi opremil in ilustriral katero naših knjig. Najprej je s svojimi risbami poživil drobno mladinsko povest Luč z gora (1969), ilustriral je podlistek Danijela (1971) ter opremil knjigo Berač iz Granade (1971), življenjepisni roman o sv. Janezu od Boga. Njegovo "največje delo" za našo založbo pa je bila čudovita oprema knjige Materina ruta pisatelja Lojzeta Kozarja, ki jo je obogatil s številnimi ilustracijami (1973). Ko je prišel k nam, je prinesel s sabo svojo krpanovsko šegavost in prijateljsko srce, ki se je nekaj dni po prometni nesreči za vedno ustavilo 19. junija 1980, ko je dopolnil komaj 71 let in je bil sredi ustvarjalnega poleta. Njegove slike so tople in ljudem ljube. Lojze Perko, ki se je rodil pred sto leti, je kot slikar "v bistvu poet nekega za vedno se poslavljajočega sveta" (Stane Mikuž).

"Zanimivo: rodil sem se kot deseti brat!"

Ob izidu knjige Materina ruta smo Lojzeta Perka obiskali v Dolenji vasi pri Cerknici, kjer si je leta 1968 v nekdanji mežnariji ob podružnični cerkvi sv. Lovrenca uredil bivališče in atelje. Odprl je svoje srce in se razgovoril o svojem nelahkem otroštvu, mladosti in težavni poti do umetniškega poklica, ki ga je čutil v sebi. Ta pogovor smo objavili v aprilski (velikonočni) številki Ognjišča leta 1973, ko je bil "gost meseca". Lojze je govoril tako prisrčno, da se mi zdi najbolje, da se predstavi sam. Rodil se je 21. aprila 1909 v Starem trgu pri Ložu. Oče Dragotin je bil brivec, mati Terezija roj. Telešman pa gospodinja in predvsem pogumna mati. "Mati je bila svetnica, naravna svetnica. Posebna dobrota ji je iz oči sijala; zdaj se mi zdi, da je bila kot Mati Božja. Polna žrtve, darovanja." Družina se je iz leta v leto množila. "Rojenih je bilo šestnajst otrok, a so umirali majhni. Ostali smo le trije fantje pa še ena sestra; druga sestra, ki je bila pri meni, pa je umrla lani.. Od bratov sem bil jaz deseti, se pravi, deseti brat, interesantno! Mladost pa je bila lepa, joj, kako je bila lepa! Bili smo siromaki, ampak radi smo se imeli. Starši so nas čudovito učili." Potem je povedal, kako zapletena je bila pot in kako dolga so bila leta, da so se uresničile sanje o poklicu umetnika. "Po osnovni šoli sem bil nekaj časa pleskarski vajenec, potem fotograf, poskusil sem priti na neko šolo na Dunaj, pa ni bilo sredstev. Ko sem bil star sedemindvajset let, so me sprejeli v Ljubljano na srednjo tehnično šolo, na kateri je bil oddelek za oblikovanje, nekakšna šola za umetno obrt. Njen predstojnik je bil slikar in kipar France Kralj. Bil je čudovit človek; tako plemenitega umetnika po srcu še nisem srečal: bila ga je sama dobrota."

"Moj Bog, kakšne želje, kakšne sanje so v meni!"

Po končanem šolanju v Ljubljani (1939) je hotel nadaljevati študij na umetnostni akademiji v Zagrebu. Tja je poslal svoja dela, ki so jih ugodno ocenili, vendar so ga odklonili, češ, da je prestar. Lojze je šel na akademijo v Sofijo, toda vmes je prišla vojna in vrnil se je v domovino. Po letih ne več mladi študent je pridno delal. Leta 1940 so nastale njegove znamenite ilustracije Levstikovega Martina Krpana. Po svoje je hotel "povedati" zgodbo o tem notranjskem silaku, narodnem junaku. Jeseni 1945 se je vpisal na beograjsko akademijo, kjer je leta 1949 diplomiral. Novembra 1945 se je poročil z učiteljico Jožefo Gabrovec. V zakonu so se jima rodili štirje otroci: Veronika (1946), Tomaž (1947), Tine (1950) in Andrej (1953). Prvorojenka Veronika, ki je postala učiteljica izraznega plesa, je bila "otrok njegovega srca"; Tomaž je šel po očetovi poti kot akademski slikar ("zdaj (1972), ko je končal, je mlajši kot jaz takrat, ko sem začel šole"); Tine se je izšolal za filmskega snemalca, Andrej pa je izbral poklic psihologa. Svoje otroke je tudi upodobil. Iz Beograda se je svojim oglašal s pismi, ves čas pa je tudi pisal dnevnik, iz katerega razberemo, kako je komaj čakal, da se vrne v domače kraje in začne ustvarjati. "Zavedal sem se: poslanstvo imam v sebi in moram doseči cilj, ki sem si ga zastavil, moram dati vse od sebe, to je moja dolžnost, da ne bom zastonj rojen." Leta 1973 je v pogovoru za Ognjišče vzkliknil: "Kakšne želje, kakšne sanje so v meni! Če bom v zgodovini slovenske umetnosti pomenil samo majhen kamenček, bom sila srečen. Umetniško poslanstvo je poslanstvo, ki ga moraš vršiti kot svečenik... V sebi le čutim neki razvoj, čeprav mi očitajo, da se ponavljam."

"Čutim s temi ljudmi, zraščen sem z njimi."

"Sem notranjski domačin," je dejal o sebi Lojze Perko. "V tej zemlji sem pognal korenine in ne morem biti drugačen kot sem." Kot slikar bi bil rad "pesnik notranjske zemlje in njenih ljudi", zato se je leta 1968 za stalno naselil pri cerkvici sv. Lovrenca v Dolenji vasi. Bil je doma. "Čutim s temi ljudmi," je dejal, "zraščen sem z njimi." Pri srcu mu je bila rodna pokrajina. "Danes sem skiciral v Dolenji vasi. Nebo, polje - vse je ena sama pesem... Ko sem se pred leti vračal iz Egipta, kjer sem bil na študijskem potovanju, sem opazil, da mi nobena piramida ni pomenila toliko kot en naš zelen hrib." Prijatelj kipar Marjan Keršič-Belač je ob slovesu od Lojzeta Perka dejal o njem, da je "na platnice knjige svojega življenja in ustvarjanja" z veliki črkami zapisal človeka in naravo. "Kadar je za svoj motiv iskal človeka, je najraje izbiral tiste, ki se upognjenih hrbtov sklanjajo k svoji zemlji, koščeni, zgarani in trdih potez, z vilami, srpi, grabljami in drvarskimi cepini v žuljavih rokah." Njegove krajinske slike, za katere so se ljudje kar tepli in jih čuvajo kot dragocene svetinje doma in po svetu, so "pričevanja o tem, kakšna je bila še pred koncem dvajsetega stoletja slovenska pokrajina. Vse življenje je slikal predvsem s srcem, nikoli zgolj z razumom, in ob vsakem motivu je čustvoval, kot bi s svojo krvjo mešal barve za vse tiste jesenske motive okrog čistih voda Cerkniškega jezera." Slikar Lojze Perko se je ljudem priljubil zato, ker je njegov čopič "pel" tiste naše pesmi, ki vedno bolj tonejo v pozabo. "Veliko sem hodil po svetu in vedno sem bil srečen, kadar sem se vračal na domača tla. Čutil sem, da je slovenska zemlja lepa kot molitev."

(obletnica meseca 04_2009)

* 11. februar 1902, Libuče pri Pliberku, † 19. junij 1997, Libuče

V družini so muzicirali in peli

»Naša družina je bila zelo narodno zavedna in tudi zelo verna,« je ob svoji osemdesetletnici (1982) bralcem Ognjišča povedala koroška pesnica Milka Hartman, ki se je rodila 11. februarja 1902 v Libučah pri Pliberku v kmečki družini. Mati je bila Terezija Kušej, oče pa Matej Schick, ki je leta 1918 zaprosil za spremembo priimka Schick v hišno ime Hartman. Milka je imela tri brate in dve sestri; sestra Micka je umrla stara tri leta. Na otroška leta je imela lepe spomine. Vsi so bili nadarjeni za glasbo. V družini se je veliko muziciralo. Oče je bil glasbeni samouk: igral je citre. Milka in brat Foltej sta igrala kitaro in najmlajši brat Tevžej violino. Mnogo so tudi prepevali. »Ko je bila družina popolna, je bila že zbor: Moji bratje so bili basisti, oče je pel tenor, sestra Trezka alt in jaz sopran,« se tistih lepih časov spominja Milka. Šest let (1908-1914) je obiskovala dvojezično šolo, potem pa je izbruhnila prva svetovna vojna, ko je morala dvanajstletna zapustiti šolsko pot. Oče in kasneje še brat Anzej sta bila vpoklicana k vojakom, zato je morala doma na kmetiji prijeti za vsako delo.

Slabi dve leti po koncu prve svetovne vojne je bil 10. oktobra 1920 nesrečni plebiscit. Leta 1900 je od 377 prebivalcev Libuč 353 navedlo slovenščino kot materni jezik, po plebiscitu pa so nekateri sosedje zavedne Hartmanove sovražno prezirali in zaničevali, toda družina se ni dala prestrašiti. Milka bi se rada izšolala za učiteljico ali vzgojiteljico, a ni bilo možnosti. S podporo slovenskih krščanskih organizacij iz Celovca se je leta 1924 udeležila devetmesečnega gospodinjskega tečaja pri šolskih sestrah v Marijanišču v Ljubljani, nato pa se je urila kot voditeljica gospodinjskih tečajev po nekaterih slovenskih krajih.

Učiteljica gospodinjstva in ljubezni do slovenstva

Njene mladostne sanje so se vsaj deloma uresničile: ni sicer postala 'prava' učiteljica šolskih otrok, ampak učiteljica gospodinjstva za dekleta. Leta 1927 je prepričala vodstvo Slovenske krščansko socialne zveze v Celovcu, da bi bilo koristno gospodinjske tečaje organizirati tudi na Koroškem. Ko je bilo pridobljeno uradno dovoljenje, je Milka Hartman v letih 1927-1939 vodila okoli sto gospodinjskih tečajev po številnih krajih južne Koroške. Tečaji so trajali od šest do osem tednov in sicer samo v jesenskih in zimskih mesecih, kajti udeleženke so bila kmečka dekleta, ki so morala spomladi in poleti pomagati na kmetiji. Največkrat so tečaji potekali po župniščih, včasih v gostilni ali tudi v zasebni hiši. Dekleta, skoraj vedno jih je bilo več kot deset, so prihajala zjutraj na tečaj, Dopoldne so bila na sporedu praktična dela (kuhanje, šivanje), popoldne pa predavanja o gospodinjstvu, vrtnarstvu in kmetijstvu. Milka je ponavadi pridobila zdravnika, da je dekletom predaval o zdravstvu, in duhovnika, da jim je spregovoril o veri.

Tečaji so se končali z nekakšno »akademijo«: odrsko igrico, ki jo je napisala Milka, in z recitacijo njenih pesmi ter z razstavo in prodajo kuharskih izdelkov, predvsem peciva. Med drugo svetovno vojno, ko so bili Hartmanovi zaprti v nemških delovnih taboriščih, je Milka gospodinjila župniku Tomažu Holmarju v nemškem Št. Jakobu nad Krko. Po drugi svetovni vojni je bila v letih 1947-1956 spet potujoče učiteljica po vsem južnem Koroškem, kjer je imela okoli 40 gospodinjskih tečajev, vendar vzdušje na njih ni bilo več tako kot pred vojno, kajti "čutilo se je, da je mladež čisto drugačna". Kot učiteljica koroških deklet je hkrati s kulturo urejenega gospodinjstva posredovala kulturo materine besede, ljubezni do slovenske kulture.

Pesniško se je šolala pri učiteljici naravi

Govorila je o sebi, ko je slovenskim dijakom dejala: »Mladi umetniki, ki niso imeli sreče, da bi se izšolali, so se vedno zatekali k učiteljici naravi. Zato so take pesmi – v besedi kakor melodiji – čustvene in preproste, brez moderne prevleke. Zato pa jih preprosto ljudstvo tudi bolje razume.« Milka Hartman je začela pesnikovati že med prvo svetovno vojno. Leta 1919 je svoje pesmi pokazala dr. Gregoriju Rožmanu, profesorju v Celovcu in kasnejšemu ljubljanskemu škofu, ki je bil tedaj izgnan v Pliberk. Prebral jih je in ji razložil, kako se pesem gradi. »Pohvalil jih je in mi tako vlil poguma.« Prva zbirka pesmi Milke Hartman z naslovom Dekliške pesmi je izšla v samozaložbi leta 1934. Naslednje leto se je oglasila z zbirko Med cvetjem in v soncu. Sledila je zbirka Moje grede (1952), ki vsebuje 80 pesmi. V središč njenega pesniškega ustvarjanja je kmečki svet, narava, letni časi, običaji, prazniki in vera. Zbirka Lipov cvet je izšla ob njeni sedemdesetletnici (1972). Župnik Lovro Kaselj, s katerim jo je vezalo iskreno prijateljstvo, je v kratkem uvodu zapisal:« Ljubezen v vseh plemenitih zvrsteh in odtenkih diha iz sleherne pesmi.« Leta 1977 je izšla njena narečna zbirka Pesmi z libuškega puəla. Ob njeni osemdesetletnici je izšel izbor njenih pesmi v nemščini Gedichte aus Kärnten, ob devetdesetletnici pa angleško-slovenska zbirka Midsummer Night/Kresna noč. Zbirka Zimske rože (1998) je zagledala beli dan že po srečanju pesnice z božjo deklo smrtjo 19. junija 1997. V pričakovanju tega srečanja je zapisala: »Hvaljen Bog! – ne bode / prazen jerbas moj: / v njem so zbrane vse kreposti, / dobra dela. trud in boj.«

(obletnica 02_2012)

LETA 1623 ROJEN BLAISE PASCAL

FRANCOSKI MATEMATIK, FILOZOF IN FIZIK († 1662)

Blaise Pascal je znan po svoji teoriji verjetnosti, odkril pa je pravilo o deljivosti števil in sestavil po njem imenovan Pascalov trikotnik. Nesrečni dogodek v novembru leta 1654, ko se je Pascal s konjsko vprego prevrnil in komaj ostal živ, pa je močno spremenil nadaljnji potek njegovega življenja. V njem je namreč zaznal skrivnostno opozorilo, da so njegove matematične dejavnosti vse prej kot po Božji volji. Odločil se je, da se poslej posveti izključno premišljevanju o veri in Bogu. Kmalu zatem se je pridružil skupini zavzetih kristjanov, ki se je zbirala okrog samostana Port Royal, in ji ostal zvest do smrti. Lotil se je pisanja zagovora krščanstva, a je njegovo delo ostalo nedokončano. Prijatelji so po smrti zbrali gradivo na lističih in ga izdali pod naslovom Misli.

več:
S. Čuk, Blaise Pascal in njegova stava. (zapis), v: Ognjišče 1 (1974), 14-15.

nekaj njegovih misli:

• Vera dobro pove to, česar čuti ne povedo, s to ni nasprotno tistemu, kar ti vidijo. Je le nad njimi, ne pa proti njim.
• Človek je očitno ustvarjen za to, da misli. V tem je vse njegovo dostojanstvo in vsa njegova vrednost. Tudi njegova dolžnost je vsa v tem, da misli, kakor je treba. Vrstni red misli pa je ta: da začneš pri sebi, pri svojem počelu in svojem cilju.
• Samo milost more iz človeka napraviti svetnika. Kdor o tem dvomi, ne ve, kaj je svetnik, ne kaj je človek.
• Hudobneži so ljudje, ki poznajo resnico, a se je drže le toliko, kolikor jim je v prid; kolikor jim ni, se ne zmenijo zanjo.
• Tisto, kar smo modri ljudje spoznali na višku učenosti, je naša vera naučila otroke.
• Ničesar ni na zemlji, kar bi ne kazalo na človekovo bedo ali pa na božje usmiljenje; na človekovo nemočnost brez Boga ali na moč človeka z Bogom.
• Ker ljudje niso mogli iznajti zdravila zoper smrt, bedo in nevednost, so se domislili, da bodo srečnejši, če na vse to ne bodo mislili.
• Srce ima svoj red, pamet ima svojega, ki se drži načel in dokazovanja. Srce ima drugačnega. Človek ne dokazuje, da mora biti ljubljen, s tem da suhoparno razlaga vzroke za ljubezen: to bi bilo smešno.
• Moč kreposti nekega človeka se ne sme meriti po tem, kakšni so njegovi izjemni napori, ampak po tem, kakšen je njegov vsakdan.
• Človek ni ne angel ne žival. Nesreča pa hoče, da tisti, ki bi rad iz sebe napravil angela, napravi žival.

... več Pascalovih misli:

LETA 1688 UMRL MATIJA KASTELEC

DUHOVNIK, KANONIK, LEKSIKOGRAF, PREVAJALEC IN NABOŽNI PISATELJ (* 1620)

"Matija Kastelec je znamenit iz dveh razlogov: program dotedanjih katoliških pisateljev, ki so pisali samo za cerkev in duhovščino, je razširil tudi na ljudstvo in v slovensko književnost je vpe­ljal barok," piše literarni zgodovinar Martin Jevnikar. Kot duhovnik je prizadevno oznanjal evangelij tudi s pisano besedo. Po mnenju poznavalcev je bil po dolgih letih prvi pisec, ki se je načrtno lo­til obsežnega dela in v marsikaterem pogledu navezal svoje delo tudi na slovstvo slovenskih protestantov, na njih pisavo in jezik.

več:
S. Čuk, Matija Kastelic. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 1 (2000), 20-21.

LETA 1890 UMRL JERNEJ KRIŽAJ

DUHOVNIK, PISATELJ, PREVAJALEC Manzonijevih Zaročencev (* 1838)

Rojen v Orehku pri Postojni se je šolal v Trstu, kjer se je dobro seznanil z italijanskim jezikom. Po mašniškem posvečenju leta 1866 je služboval po raznih župnijah v hrvaški in slovenski Istri, nazadnje pri Sv. Antonu nad Koprom. Svoje pesniške prvence, ki se jim pozna Prešernov vpliv, je objavil v Slovenskem glasniku. Bolj se je uveljavil kot prevajalec iz ruščine, predvsem pa iz italijanščine: Silvia Pellica in Leopardija. Prevajal je tudi znameniti Manzonijev roman Zaročenca.

LETA 1899 PAPEŽ LEON XIII.

GORIŠKEGA NADŠKOFA JAKOBA MÍSSIO

IMENOVAL ZA KARDINALA

Jakob Missia, rojen na Štajerskem (krščen v Križevcih pri Ljutomeru), je bil trinajst let ljubljanski škof, nekaj manj kot štiri leta pa goriški nadškof. Kot duhovnega voditelja škofov habsburške Avstrije ga je papež Leon XIII. na današnji dan leta 1899 imenoval za kardinala. Ob njegovi smrti so časniki pisali, da so avstrijski škofje "izgubili svojega glavarja". V oporoki je izrazil željo, naj ga pokopljejo v baziliki na Sveti gori.

več:
S. Čuk, Kardinal Jakob Missia. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (1998), 20-21.

LETA 1902 ROJEN br. FRANCE DROBNIČ

JEZUITSKI BRAT, MISIJONAR († 1963)

»Misijonar mora biti vsem vse. Silno ga teži skrajno uboštvo, s katerim se uboštvo v naših krajih ne da primerjati ... V takih razmerah je težko govoriti o Kristusu in veri. Kako naj jih to zanima, ko so komaj napol živi! Vendar skušamo tudi v teh siromakih vzbuditi zaupanje v Boga. Silno težko nam je, ker so darovi iz domovine tako presahnili. Od ust si pritrgujemo, da se tudi tem sirotam vreča malo napolni, saj prazna ne more stati. Ne boste mi verjeli, če vam povem, da se mora misijonar revežu dostikrat izogniti, ker mu nima kaj dati, čeprav bi mu od srca rad dal.« Tako je iz Bengalije, indijske pokrajine, kjer je deloval kot misijonar, pisal v domovino jezuitski brat France Drobnič. O njem je p. Miha Žužek, njegov sorodnik, napisal knjižico Misijonar pod Himalajo (Mala knjižnica Ognjišča, Koper 1985). »Pri pisanju tega delca me je vodila osebna hvaležnost,« pove na začetku. »Ko sem kot droben fantič gledal korenjaškega brata Drobniča, ki se je v beli misijonarski obleki – široko nasmejan, sijoč od sreče – poslavljal od domovine in znancev (leta 1929), se je v mojem majhnem srcu zasidrala neka velika misel. Od takrat mi je bilo vedno jasno, kam bo vodila pot mojega življenja.«

več:
S. Čuk, Misijonar br. France Drobnič (1902-1963). (Obletnica meseca), v: Ognjišče 10 (2013), 48-49.

LETA 1902 ROJEN ALOJZIJ ODAR

DUHOVNIK, PREDAVATELJ CERKVENEGA PRAVA IN PUBLICIST († 1953)

Doma iz Jereke, v šolo je hodil v Bohinjsko Bistrico, nekaj časa tudi v Gorico. Gimnazijo je obiskoval v Zavodu svetega Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani, odšel v bogoslovje in bil 1926 posvečen v duhovnika. Na ljubljanski univerzi je čez dve leti doktoriral iz teologije. Leto zatem (kurat v ženski kaznilnici v Begunjah) so ga poslali na študij cerkvenega prava v Rim in leta 1931 je postal docent na teološki fakulteti v Ljubljani. Leta 1945 je odšel najprej v Italijo (Praglia), nato pa v Argentino (Adrogue) Njegova zasluga je, da so Slovenci med prvimi na svetu dobili prevod Zakonika cerkvenega prava (1944)

LETA 1905 ROJEN LOJZE ILIJA

PISATELJ, PRAVNIK, UREDNIK († 1982)

Iz kmečkega doma na Spodnjem Brniku je šel v šolo v Cerklje, v Kamnik in Ljubljano. Iz bogoslovja se je preselil na študij prava, kruh pa si je služil kot časnikar, kasneje s priložnostnimi deli. Leta 1947 je odšel v Venezuelo. Pisati je začel že v dijaških letih, večino objavljenih del je napisal v Venezueli. Leta 1958 so izšle Domače zgodbe, zbirka 20 črtic, v povesti Huda pravda (1971) je želel osvetliti nastanek slovenskega domobranstva. Zadnje delo, povest Zadnja velesovska nuna, je izšla po njegovi smrti (2006).

LETA 1921 ROJEN LOJZE FILIPIČ

DRAMATURG, ESEJIST, KRITIK, PUBLICIST (+ 1975)

Zibelka mu je tekla v Lahoncih v Slovenskih goricah. Po vojni je študiral na igralski akademiji v Ljubljani. V letih 1951–1955 je bil umetniški vodja in dramaturg Slovenskega ljudskega gledališča v Celju, zatem je nekaj let delal v ljubljanski Drami, od leta 1962 do smrti (1975) je bil direktor, dramaturg in umetniški vodja Mestnega gledališča ljubljanskega. Velja za utemeljitelja moderne slovenske dramaturgije. Po njem se imenuje priznanje za najvišje dosežke v dramaturgiji, ki se podeljuje od leta 1979.

LETA 1923 ROJEN IVAN HRIBOVŠEK

ZAMOLČANI PESNIK, FILOLOG (+ 1945)

Ivan je po končani osnovni šoli doma v Radovljici nadaljeval šolanje na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu, kjer je v glasilu Domače vaje je objavil prve pesmi. Leta 1936 ga je zelo prizadela smrt očeta, čutil se je odgovornega za družino, prepisal se je na klasično gimnazijo v Ljubljani. Poleti je bil na počitnicah pri družini Resman v počitniški koči na Jelovici, kjer je  dobil navdih za številne pesmi (posvetil jih je prijateljici Anici Resman). Potem ga je zajela vojna, ki jo je prebil na Gorenjskem pod nemško okupacijsko oblastjo. Maturiral je v Beljaku (1943) in odšel študirat klasično filologijo na Dunaj (do leta 1944), kjer so se mu odprli razgledi v svetovno literaturo in tam je napisal večino svojih pesmi (Pesmi Marjana Gostiša). Njegov študijski ‘vodnik’ ter literarni kritik in mentor je bil dve leti starejši rojak Janez Remic. Rokopisni izvod je izročil v varstvo Anici Resmanovi, ki ga je 1964 predala Ivanovi sestri Pavli v Argentini. Jeseni 1944 se je Hribovšek pridružil slovenski osvobodilni vojski, domobrancem. ... Med množico mladih mož in fantov, vrnjenih iz Vetrinja, in pomorjenih na Teharjah, v Kočevskem Rogu, Hudi jami in drugod, je bil tudi pesnik Ivan Hribovšek. Najbrž nikoli ne bomo izvedeli ne za datum njegove smrti ne za njegov grob.
Leta 1965 je Tine Debeljak v Argentini dal natisniti vse dosegljive Hribovškove pesniške rokopise pod naslovom Pesem naj zapojem. Pri nas pa se je nad njim “zgrnil popoln molk, ki je trajal dvajset let”. Njegovo ime se je v naših povojnih literarnih zgodovinah prvič pojavilo leta 1971. Širša predstavitev Hribovškovega življenja in dela se je začela leta 1989. Neprecenljive zasluge pri tem ima literarni zgodovinar France Pibernik, ki mu po pravici gre naslov ‘apostol zamolčanih’

več:
S. Čuk, Ivan Hribovšek. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (2015), 48-49.

njegova razmišljanja

• Odkar mi je padel brat, me obhaja čudna misel, da bo z menoj naš rod umrl … Pa kakor koli naj že bo, življenje ni absolutna dobrina, ne življenje rodu, najmanj pa življenje posameznika. Naučil sem se iskreno moliti: Fiat voluntas Tua! (Zgodi se Tvoja volja).
• Zase sem odločen kot prej: rajši častno umreti, častno pasti kot izdati samo za trenutek pošteno in pravično stvar ...
  
  
• Tvoje skrbi so precej odveč. Jaz nimam nobene skrbi, kaj bo z nami, tudi če pride do najhujšega – kar pa najbrž ne bo, vsaj upanje imam do zadnjega – me ne bo strah (in upam, da tudi mnogih drugih ne), saj se ne more zgoditi nič takega, kar bi nas uničilo popolnoma ali nas umazalo za zmeraj. Če bo že tako treba, vsaj zavest bom ohranil, da nisem bil umazan kramar in špekulant s krvjo nedolžnih, da nisem bil izdajalec, ki je po mojem najprej tisti, ki laže, da se bori za svobodo, pa mu gre le za oblast in revolucijo.« (pismo prijateljici, 10. aprila 1945)

LETA 1928 ROJEN VIKTOR BLAŽIČ

ČASNIKAR, ESEJIST, BOREC ZA DEMOKRATIČNO DRUŽBO († 2014)

Luč sveta je zagledal 19. julija 1928 v Smolenji vasi pri Novem mestu. Med vojno je zbiral novice za partizanske in zavezniške radijske postaje, po vojni je nadaljeval šolanje na učiteljišču v Ljubljani, kjer se je vključil v krog kritičnih pisateljev. Zaradi sodelovanja z Edvardom Kocbekom leta 1975 ob objavi intervjuja, v katerem je razkril povojne poboje, je bil obsojen na dve leti, nato pa petnajst mesecev zapora. Leta 1988 se je pridružil odboru za varstvo človekovih pravic in bil med ustanovitelji slovenskega krščanskega socialnega gibanja.

LETA 1934 ROJENA LOJZKA BRATUŽ

LIT. ZGODOVINARKA, ORGANISTKA IN ZBOROVODKINJA, KULTURNA DELAVKA († 2019)

Z bratom Andrejem sta po očetu Lojzetu – skladatelju in zborovodju – podedovala glasbeno nadarjenost, čut za leposlovno in strokovno ustvarjalnost pa je dobila po mami Ljubki Šorli – pesnici upora, upanja in ljubezni; po obeh pa "neomajno zvestobo in predanost slovenstvu in živetemu krščanskemu izročilu". Dve leti stara je doživela očetovo mučeniško smrt ,ki so ga fašisti zastrupili v Podgori leta 1936, otroštvo je med vojno zaznamovala mamina aretacija in mučenje v tržaških zaporih. Med vojno se je družina pred fašizmom zatekla v Tolmin, kjer je Lojzka končala osnovno šolo, leta 1952 maturirala na klasičnem liceju v Gorici in končala študij na filozofski fakulteti v Trstu. Poučevala je na različnih slovenskih šolah v Gorici in okolici, od leta 1978 do upokojitve pa slovensko književnost na fakulteti za tuje jezike in književnosti videmske univerze. Ukvarjala se tudi z leksikografijo in slovaropisjem. Izdala je sedem samostojnih knjig, sourejela je zbornike ter poskrbela je za več glasbenih publikacij.  (...) Za svoje delo je prejela več priznanj: bila je častna članica Slavističnega društva Slovenije, leta 2000 je prejela papeško odlikovanje Proecclesiaetpontifice, Republika Slovenija ji je 2004 podelila red za zasluge, tudi Republika Italija ji je podelila priznanje (2007), Društvo slovenskih izobražencev v Trstu pa ji je 2010 namenilo nagrado Vstajenje.

LETA 1949 UMRL VLADIMIR NAZOR

HRVAŠKI PESNIK, ESEJIST, ROMANOPISEC IN PREVAJALEC (* 1876)

Eden najpomembnejših hrvaških pesnikov je etične in narodnostne ideje nakazal že v prvih pesmih in ustvaril svoj osebni lirski stil že v prvi pesniški zbirki Lirika (1900). Nazor na strah in tegobe odgovarja z udarnostjo in ogorčenostjo. Ne pozna pasivnosti in resignacije. V teh pesmih so že vse zasnove pesnikove kasnejše lirike: lirsko-refleksivno doživljane sveta, vezano na naravo, iz katere jemlje simbolne podobe, poudarjanje narodne identitete, ki obsega pravico do svobode in prihodnosti, in boj med dobrim in zlim, med nasiljem in svobodo, kjer je filozofsko-etnične probleme razrešuje tako, da si človek in narodna skupnost svojo pravico ustvarjata z dejavnostjo, z optimistično vero in zanosom. Upiral se je dekadentnemu valu modernizma in ostal pesnik življenjske moči in radosti, in čeprav zelo tankočuten za osebno doživljane, pesnik moralnega zdravja svojega hrvaškega naroda.

LETA 1960 UMRL IVAN NAPOTNIK

KIPAR ( * 1888)

Svoje kiparsko šolanje je pričel v rezbarski delavnici v Celju in šoli za umetno obrt v Ljubljani; v letih 1908–1912 pa je študiral na kiparskem oddelku Akademije upodabljajočih umetnosti na Dunaju. Naučil se je predvsem tehničnih veščin dela z dletom. Njegov najljubši kiparski material je bil les. Ustvarjal je v različnih kiparskih delavnicah. Prvič je razstavljal leta 1912 v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani. Stalna kiparska zbirka Ivana Napotnika (okoli 70 del) je od leta 2010 na ogled v vili Mayer v Šoštanju.

LETA 1980 UMRL LOJZE PERKO

SLIKAR (* 1909)

Zdi se mi, kot da bi bilo to včeraj, ko je slikar Lojze Perko prihajal na naše uredništvo v Koper, ker je z veseljem ugodim naši prošnji, da bi opremil in ilustriral katero naših knjig. Najprej je s svojimi risbami poživil drobno mladinsko povest Luč z gora (1969), ilustriral je podlistek Danijela (1971) ter opremil knjigo Berač iz Granade (1971), življenjepisni roman o sv. Janezu od Boga. Njegovo 'največje delo' za našo založbo pa je bila čudovita oprema knjige Materina ruta pisatelja Lojzeta Kozarja, ki jo je obogatil s številnimi ilustracijami (1973). Ko je prišel k nam, je prinesel s sabo svojo krpanovsko šegavost in prijateljsko srce, ki se je nekaj dni po prometni nesreči za vedno ustavilo 19. junija 1980, ko je dopolnil komaj 71 let in je bil sredi ustvarjalnega poleta. Njegove slike so tople in ljudem ljube. Lojze Perko je kot slikar "v bistvu poet nekega za vedno se poslavljajočega sveta" (Stane Mikuž).

več:
S. Čuk, Lojze Perko. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 4 (2009), 76-77.

njegova misel:

• Veliko sem hodil po svetu in vedno sem bil srečen, kadar sem se vračal na domača tla. Čutil sem, da je slovenska zemlja lepa kot molitev.

LETA 1992 UMRL RADO BORDON

pesnik, prevajalec in pravnik (* 1915)

Ob nastopu fašizma se je družina iz Trsta preselila v Strnišče pri Ptuju, kjer je Rado obiskoval osnovno šolo, gimnazijo in študij prava v Ljubljani. Pred vojno je bil dalj časa v tujini, po vojni pa je deloval kot časnikar in urednik. Izdal je dve pesniški zbirki: Večne zanke (1955) in Nes/p/odobne pesmi (1966). Veliko je tudi prevajal in sicer ‘veliko’ (zahtevnejšo) literaturo iz raznih jezikov (angleščine, francoščine, nemščine, italijanščine). Iz ruščine je prevedel ter z opombami in uvodom opremil Puškinovega Evgenija Onjegina.

nekaj njegovih verzov:

• Le dvoje strun lahko se združi v zvok, / le iz ljubezni, ki je v dveh spočeta, / zvené ubrano vrisk in smeh in jok (Trio)
• Karkoli si, lepota: le utvara / željivih čutov, blodnih sanj privid, (...) četudi iščem te svoj živi dan / in  dasi te nikoli ne izmerim, / sem bil, sem še in vselej ti bom vdan. // In v zvestobi se ti izneverim, // naj bom ob tebi z žejo prikovan // in vate zroč, s slepoto kaznovan! (Lepota)
• Vse na svetu uklanja se menjavi, / in edini pričevalec - čas / se nikomur in nikjer ne ustavi. (...) Tudi človek vznikne le za hip / in izgine v bliskovitem teku; / vendar Zemlji v svojem kratkem veku / menja lice vsak človekov gib. // Čas podobo nosi po človeku. (Človek in čas)
  
• Kot pravnik se borim za čast pravice, / se ženem za poštenje, pamet, red; / kot basnopisec, sem za isto vnet, / zatorej bičam laž, pohlep in - strice.

LETA 1997 UMRLA MILKA HARTMAN

PESNICA, UČITELJICA, VZGOJITELJICA IN POSREDOVALKA LJUBEZNI DO SLOVENSTVA (* 1902)

»Kadar ljudstvo, narod proslavlja človeka-umetnika, velikega, svetovno znanega, ali malega, komaj poznanega, ne slavi zgolj njegove osebe, marveč predvsem njegovo delo. Delo, ki je bilo posvečeno, darovano ljudstvu. Pravim: delo, ker umetnost je sad njegovega truda. Kajti na podlagi svojega talenta se umetnik trudi in žrtvuje, da ustvari umetnino. Talent pa je dar božji. Bog – večni umetnik – je človeku dal talent zato, da ga izkoristi. Če bi človek iz lenobe ali malomarnosti svoj talent zapravil, zakopal, bi grešil proti dobroti božji, bi grešil nad seboj in nad narodom. Saj smo vsi poklicani, da vsak s svojim talentom, s svojim delom in trudom dajemo čast Bogu in služimo narodu.« Tako je koroška pesnica Milka Hartman nagovorila dijake slovenske gimnazije v Celovcu, ki so pripravili proslavo njej na čast. Njene besede je potrjevalo njeno življenje: s svojim pesniškim darom in z vzgojnim delom je v zavesti odgovornosti pred Bogom neutrudno služila slovenskemu občestvu na Koroškem. Častitljivo dolgo življenje Milke Hartman, ki se je spominjamo ob obletnici smrti, je bilo zares polno dobrih del.

več:
S. Čuk, Milka Hartman. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 2 (2012), 50-51.

nekaj njenih verzov:

• Vzel, Gospod, si zemlje mrtvo glino, / jo pomešal s svojo božjo slino / in naredil si iz nje piščal / s svojim dihom glas ji dal. // In zdaj poje ta piščal / pesmi teh domačih tal; / pela bo, dokler je ne bo strla / roka tvoja, Bog, ko bom – umrla.
  
• Zemlja / kaj utripa srce / plaho v grudih tvojih? / Veš, da vsa in z vsem / v rokah si mojih?! // Vi / mogočneži, / ki strašite z atomi - / veste li, / da roka moja / vašo silo zlomi?! (Božja beseda)
  
• Duh moj vpije, prosi: / Pridi orel lahkokrili, / dvigni me v višavo / večnega Poeta, / kjer nešteta / čuda so / v nebeški himni peta! (Nemirni duh)
  
• Oče, daj mi ognja, prave luči! / Nerazsodnosti tema me muči, / ko vrtim se v protislovni zmedi, / ko ne vidim več poti po sredi. // Srednja pot je zlata, k tebi vodi - / taka moja sodba je – a ti razsodi! / Smer mi pravo – v zmedi – razodeni / in me z mirom svojih rok odeni. (Molitev)
  
• Misel mi kot jezero je tiha; / divji ves nemir je v njej zaspal, / v težo vseh prevar spokojnost diha. / Le čolniček še spominov niha, / ki ga ziblje davnih srečanj val. (Mir na jezeru)
  
• Ah, moja kitara, / družica mi stara - / sladkost, hrepenenja mi v srcu budiš. / Vse lepe spomine, / radost in bolečine, / tegobo samote ti z mano deliš. (Moja kitara)
  
• Vdano hodi težko pot, / ki se navkreber oži; navzgor upri oči, ne toži / z veseljem stori, kar ti stan nalaga, / saj veš, da dobra volja vedno zmaga. (Nasvet)
  
• Kakor jerbas sem, ki čaka, /da nesó ga iz dneva v noč - / sleherno minuto vezan / le na tujo je pomoč. // Ali – hvaljen Bog! – ne bode / prazen stari jerbas moj: / v njem so zbrane vse kreposti, / dobra dela, trud in boj. (Starost)

Pripravlja Marko Čuk

LETA 1812 ROJEN IVAN ALEKSANDROVIČ GONČAROV

RUSKI PISATELJ († 1891)

Ruski pisatelj Ivan Aleksandrovič Gončarov je zajemal snov iz mestnega plemiškega okolja. Osrednja tema njegovih romanov (Navadna zgodba, Oblomov, Brezno), ki sestavljajo svojevrstno trilogijo, je predanost v usodo. Ime naslovne osebe njegovega romana Oblomov (1859) je postalo sinonim za apatično stanje brez sleherne volje. Pisatelj to prikaže z neskončno dolgim prizorom njegovega jutranjega vstajanja.

 LETA 1815 BITKA PRI WATERLOOJU

DOKONČNI PORAZ NAPOLEONA

Waterloo je mestece v Belgiji, blizu Bruslja. Tam je bila 18. junija 1815 bitka med francosko armado pod poveljstvom Napoleona in angleškimi, nemškimi in nizozemskimi silami, ki sta jim poveljevala angleški maršal Wellington in pruski maršal Blücher. Bitka je bila zadnji poskus Napoleona I., da bi po svojem begu z Elbe premagal zaveznike, vendar je doživel hud poraz. Po porazu je bil poslan v izgnanstvo na samotni otok Sv. Helene, kjer je leta 1821 umrl.

LETA 1880 ROJEN MARIJ OSANA

INŽENIR ELEKTROTEHNIKE († 1958)

Rojen v Trstu, je bil začetnik izobraževanja in raziskovalnega dela na področju telekomunikacij v Sloveniji. Ukvarjal se je tudi s polaganjem in meritvami podmorskih telekomunikacijskih kablov v Jadranskem morju. Uvedel in organiziral je radiotelegrafsko in radiotelefonsko omrežje po tedanji skupni državi. Vodil je ureditev visokofrekvenčnega laboratorija v elektrotehničnem inštitutu ljubljanske univerze. Leta 1932 pa je projektiral in vodil gradnjo oddajnika ljubljanske radijske postaje v Domžalah. Marij Osana velja za začetnika radijske tehnike na Slovenskem.

LETA 1901 UMRL JOSIP MURN ALEKSANDROV

PESNIK »ŠKRJANČKOV, POLJA, CVETOV« (* 1879)

»Aleksandrov je bil rojen lirik. V večini svojih pesmi se je še iskal, v svojih kmetiških se je našel. V njih je njegova pesniška fiziognomija... Polje!... Da, tu je doma njegova pesem kakor škrjančkov klic nove pomladi, ki bo prišla v naše kraje. Odmev življenja ljudi in prirode, kakor ga sliši človek z odprtim pesniškim srcem," je zapisal Ivan Prijatelj, sošolec Josipa Murna, kasneje ugleden literarni zgodovinar, ob koncu svojega človeško toplega uvoda v njegovo zbirko Pesmi in romance, ki jo na željo svojega umirajočega prijatelja on uredil in je izšla leta 1903. V njem je prikazal bridko življenje tega najmlajšega člana slovenske moderne, osvetlil pa je tudi notranje silnice njegove umetnosti. Prezgodaj umrlemu pesniku, ki so ga celo mnogi njegovi prijatelji razumeli in cenili šele po njegovi smrti, je najlepši spomenik prijateljstva postavil Oton Župančič s ciklom Manom Josipa Murna Aleksandrova.

več:
S. Čuk, Josip Murn Aleksandrov. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 3 (2009), 76-77.

nekaj njegovih verzov:

• Če tepe te usoda, skloni tilnik više! / Ne beži ko deseti brat iz rojstne hiše, / obup, brezdelica in mrak s teboj - / a sam najhujši si sovražnik svoj.
  
• Ali rojen sem si v blagor, / srečen bil spočetek moj? / Sebi, soljudem koristen /tek skončam kedaj jaz svoj?
  
• Magari bodi berač, vladaš pa lahko ko kralj, samo da se kralja v resnici tudi čutiš!
  
• Enaka sva, veter! Kot tebe, tako / življenje drvi me brez meje, / vsake dveri zaprte, nanje trkam s prošnjo, / a nikjer se srce ne ogreje.
  
• Največja umetnost je pač le umetnost življenja in ravno tukaj pokažeš lahko, kaj si in kdo da si. Velik človek je predvsem gotovo tudi velik umetnik...
  
• Pravo umetnost imenujem najvišjo in najčistejšo - nečistega umetnika si niti misliti ne morem.
  
• Glej, v srcu je mojem noč zla, / noben žarek v njem ne vztrepeta, / in jezero misli prečrnih / v njem prostora ima. // Ah, čuj me, Devica Marija, / usliši mi prošnjo to: / v tem srcu tak temnem presvetla / naj luč zopet bo.

LETA 1928 UMRL ROALD AMUNDSEN

NORVEŠKI POLARNI RAZISKOVALEC, PRVI ČLOVEK NA JUŽNEM TEČAJU (* 1872)

Norveški polarni raziskovalec Roald Amundsen (1872-1928) je bil prvi človek, ki je dosegel južni tečaj, najjužnejšo točko na Zemlji. Preletel je severni tečaj (21. maja 1923), preplul je prehod severno od Amerike na poti od Atlantskega oceana do Beringove morske ožine ter prehod severno od Evrope in Azije. Umrl je v letalski nesreči, ko je poskušal rešiti italijansko polarno odpravo.

LETA 1936 UMRL MAKSIM GORKI

RUSKI PISATELJ (* 1868)

Ruskega pisatelja kratkih zgodb,romanov in dramskih del štejejo za 'očeta sovjetske književnosti', pomagal je utrditi književno smer socialističnega realizma, ki je sovjetske pisatelje spremenila v politične propagandiste. Novela Šestindvajset mož in dekle (1899) vsebuje osrednjo misel vsega njegovega dela – da lahko močni, samozavestni posamezniki premagajo moralno in telesno bedo. Junakinja dela Mati (1906) je Gorkijevo najbridkejše utelešenje boja med junaštvom človeškega duha in ponižujočim okoljem.

njegova misel:

• Živeti moraš tako, da lahko vedno samega sebe spoštuješ.

LETA 1959 UMRL BOGUMIL VOŠNJAK

POLITIK, PRAVNIK, GLASNIK SLOVENCEV IN SLOVANOV (* 1882)

Rojen v Celju, iz bogate industrijske družine Vošnjak iz Šoštanja, že v zgodnji mladosti se je začel zanimati za politiko. Po diplomi iz prava je v Parizu študiral politične vede, kar je nato predaval na zagrebški univerzi. Njegova politična in diplomatska pot se je začela med prvo svetovno vojno v Švici. Pomembna je bila njegova vloga v Jugoslovanskem odboru, kjer je svet opozarjal na Slovence in južne Slovane. Na mirovni konferenci v Parizu (1919) je kot generalni sekretar zastopal delegacijo Kraljevine SHS.

LETA 1977 UMRL 1885 ROJEN JOSIP PELIKAN

FOTOGRAF ČEŠKEGA RODU (* 1885)

Starša sta se iz Prage preselila v Trbiž, kjer sta odprla fotografsko obrt. Kasneje se je družina preselila v Idrijo, kjer so imeli atelje. Josip se je za fotografijo navdušil ob očetu, študiral je na Dunaju in Pragi in se preselil v Celje. Gojil je kakovostno portretno fotografijo v različnih tehnikah in ustvaril številne portrete uglednih slovenskih kulturnikov.. Pelikan je tudi začetnik industrijske in reklamne fotografije na Slovenskem. Njegovo obsežno fotografsko zapuščino hranijo večinoma v Muzeju novejše zgodovine Celje: številne pokrajinske, turistične, reportažne in arhitekturne fotografije, ki so izhajali kot razglednice ter kot reprodukcije v knjigah in revijah ... Na fotografijo je zabeležil vse pomembnejše dogodke njegovega časa; dve svetovni vojni, rojstvo in propad držav in druge dogodke, posvetil se je lepotam narave, hribom ... Svoje znanje je posredoval številnim mladim fotografom ....

Pripravlja Marko Čuk

Pogovor z redovnikom in akademskim slikarjem ob 80-letnici življenja

O Stični smo že veliko pisali. Tokrat pa sem šef tja ob posebni priložnosti: 17. junija je namreč obhajal 80-letnico življenja pater Gabrijel Humek, ki je slovenski javnosti znan po tem, da je akademski slikar. Z jubilantom se bova torej pogovarjala o umetniškem poklicu, ki spremlja njegovo duhovniško pot. Znano je, da so v zgodovini v samostanih delovali mnogi upodabljajoči umetniki, predvsem slikarji. Med najbolj slavnimi sta fra Filippo Lippi (1406-1469) iz florentinske zgodnje renesanse in fra Angelico, s pravim imenom Giovanni de Fiesole (1387-1455), ki je ustvaril čudovito nežne podobe v samostanu sv. Marka v Firencah, ter ga je papež Janez Pavel M. leta 1982 razglasil za blaženega. Tudi danes so samostani središča kulture in tako imamo priložnost prisluh-niti patru Humeku, ki ustvarja v tihoti in miru starodavnega stiškega samostana.

- Pater Gabrijel bi nam lahko povedali, kaj vas je nagnilo, da ste izbrali umetniško pot? Zakaj ste se posvetili prav slikarstvu? Ali ste že od vsega začetka hoteli biti umetnik in redovnik?

To je prišlo sčasoma in kar nekako samo od sebe. Vedno me je veselilo risanje in slikanje. Imel sem dar za to, pa tudi privlačevalo me je. Začelo se je, ko sem hodil še v nižjo gimnazijo v Ljubljani. Rodil sem se v Bohinju teta 1907, oče je bil tam učitelj. Ko sem bil star tri leta, smo se za stalno preselili v Ljubljano.

- Kdo je odkrit vaš talent?

Sam sem prosil, da bi se mogel izpopolnjevati. Obiskoval sem klasično gimnazijo in bival doma. Po končani nižji gimnaziji (to bi nekako ustrezalo štirim višjim razredom osemletke), sem se odločil, da grem v samostan v Stično. Višjo gimnazijo sem študiral privatno tu v Stični, skupaj z drugimi gojenci. Sem so prihajali profesorji na izpite. Maturo smo delali v Ljubljani. Moje samostansko življenje, ki traja še danes, se je torej začelo, ko sem bil star 15 let.

- V Stični je bila torej priprava na noviciat, imela je vlogo malega semenišča.

Da, podobno kot malo semenišče. V glavnem smo bili stalno tu, razen v počitnicah.

- Mesec julij je mesec novih maš, zato nas zanima, kaj vas je nagnilo, da ste se odločili za duhovniški poklic in posebno za cistercijanski red?

Že zgodaj sem čutil v sebi veselje za redovni poklic. V Ljubljani je bil katehet Tomc, ki je bil svoj čas duhovni pomočnik v Višnji gori. Od tam je večkrat zahajal v Stično, tudi potem, ko je služboval v Ljubljani za Bežigradom. Tam sem bil njegov ministrant. S seboj v Stično je vzel tudi mene, da sem tu spoznaval življenje cistercijanov. Takrat je bilo v samostanu precej patrov, med njimi tudi Nemci. V stiski samostan sem vstopil leta 1922, torej imam za sabo že 85 let samostanskega življenja.

- Po maturi ste nadaljevali študij na Teološki fakulteti v Ljubljani?

Da, takrat sem hodili na predavanja na fakulteto, stanovali pa smo v Slomškovem zavodu zraven Alojzijevišča. Z menoj je študiralo še nekaj drugih cistercijanov.

- Kje ste pa študirali slikarstvo?

V gimnaziji za slikanje ni bilo ne časa ne prilike za to. Ko sem leta 1933 končal bogoslovje, me je opat poslal na Poljsko. v velik cistercijanski samostan blizu Krakowa. Ta samostan je izumiral, ker ni imel naraščaja. Že pred menoj so sli tja trije patri iz Stične. Štiri leta sem bil tam za pomoč v šoli in dušnem pastirstvu. Tedaj sem se začel v prostem času ukvarjati s slikarstvom. Potem sem predstojnike prosil če bi se lahko vpisal na akademijo. Vpisal sem se na akademijo v Krakowu in ostal tam dve leti (1937-1939), do nemškega vdora na Poljsko. Nato me je opat poklical nazaj domov. Ko so Poljsko zasedli Nemci, so namreč zaprli vse visoke šole, tako da tam tudi ne bi mogel več nadaljevati študija.

- Potem ste za vselej ostali v Stični?

Da, tu sem bil kaplan, pomagal pa sem tudi okoli po župnijah. Med vojno je bilo hudo Nemci so pregnali duhovnike z Gorenjske in 33 jih je dobilo zatočišče v Stični.

- Kdaj ste nadaljevali s študijem slikarstva?

Leta 1940 sem nadaljeval eno leto študij na akademiji v Zagrebu. Leta 1945 me je opat poslal v naš zavod v Ljubljano, namesto p. Metoda Turnška, ki je odšel na Koroško. Tam nisem imel posebnega pastoralnega dela. Novo ustanovljena Akademija pa je bila prav blizu, na poljanski gimnaziji, vpisal sem se nanjo in nadaljeval študij.

- Ali ima vaš red v Zagrebu kakšno postojanko?

Ne, tam nimamo samostana. Tam sem stanoval privatno, skupaj z župnikom Markom Miheličem, ki je takrat študiral matematiko.

- V Ljubljani ste potem nadaljevali?

Na ljubljanski akademiji sem študiral v letih 1945 in 1947, kjer sem diplomiral pri profesorju Gojmirju Kosu. Med profesorji je bil tudi Božidar Jakac, ki je poučeval grafiko in bil prvi rektor akademije za likovno umetnost.

- Kakšna je vaša slikarska usmeritev?

V začetku sem se posvečal pokrajini, zanimalo me je spreminjanje narave predvsem barve in tiste oblike ki odsevajo tudi človekov obraz. V samoti in miru imam veliko možnosti za razmislek in za odkrivanje resnice o sebi, o drugih in o svetu Vse slike morajo biti izraz notranjosti, ki je včasih tudi zapletena, toda prežeta s svetlobo, upanjem.

- S kiparstvom se niste nikoli ukvarjali?

Ne. le v Krakowu smo v prvem letniku en semester obvezno modelirali.

- Ali ste imeli v samostanu svoj atelje?

Ne, posebne umetniške delavnice nisem nikdar imel, imam veliko sobo, ki mi služi tudi za atelje.

- Kakšne barve najraje uporabljate?

Največ oljnate, zdaj pa mladi slikarji veliko uporabljajo akrilne barve, ki se mešajo z vodo. Slikal sem pa večinoma na platno.

- Kateri so vaši vzorniki in kateri svetovni velikani so vam najbolj pri srcu?

Od sodobnih me je najbolj navdihoval italijanski slikar De Chirico, začetnik metafizičnega slikarstva.

- Umetniki navadno veliko potujejo. Ali ste bili tudi vi veliko po svetu?

Ne prav veliko, saj sem v prvi vrsti redovnik in šele nato slikar. Dvakrat sem bil v Italiji. Od našega društva DSLU (Društva slovenskih likovnih umetnikov) sem dobil štipendijo za študijsko potovanje po Poljski.

- Kako postane nekdo akademski slikar? S končano akademijo?

Da, to pa ne zadostuje, da postane član društva. Predložiti mora nekaj del m se izkazati s samostojno razstavo.

- Kje ste vi razstavljali?

Doma sem razstavljal v glavnem v Ljubljani, Kranju, Novem mestu, Kočevju, Mari-boru, Celju, Kostanjevici na Krki, Kamniku, v Domžalah, Tinjah na Koroškem. Poleg teh samostojnih razstav, sem imel še štiri skupinske razstave - tri v Ljubljani in eno v Slovenj Gradcu. Udeleževal sem se tudi vsakoletnih društvenih razstav.

- Vi pretežno upodabljate motive iz vašega samostana, živite v takem umetniškem okolju.

Ne slikam izključno samostan in stiško pokrajino, ker vsako okolje sčasoma izgubi svojo privlačnost. Motive za svoje slike sem iskal povsod, zlasti v Italiji in Dalmaciji.

- Pred leti je stiški samostan dobil nazaj prostore, kjer je bila po drugi svetovni vojni gimnazija. Te prostore preurejate in tako nastajata cerkveni muzej in galerija. Ati obstaja posebna soba z vašimi slikami?

Da, tam imam svojo galerijo, kar tri sobe mojih slik kot stalna zbirka.

- Kje je bila vaša zadnja razstava?

Prav zdaj razstavljam v Kostanjevici na Krki ob moji 80-letnici in 40-letnici umetni-škega dela. Nedavno tega je bila v ljubljanski galeriji Commerce razstava slik prvih treh letnikov z akademije, to pomeni slikarjev, ki so se leta 1945 vpisali v novoustanovljeno akademijo v Ljubljani. V našem letniku nas je bilo pet, vendar smo prišli z različnih akademij.

- Ali je bil med njimi kakšen zelo znan umetnik?

Najbolj znana je bila Cita Potokarjeva.

- Dočakali ste visoko starost Kakšen je vaš pogled nazaj?

Moram reči, da sem premalo ustvarjal Tako je pač, če ima človek dva poklica in mora dati enemu prednost Jaz sem se bolj posvetil dušnemu pastirstvu, zato je prišlo slikarstvo na vrsto bolj v prostem času. Za slikanje je namreč treba imeti veliko časa.

- Koliko časa porabite za eno sliko?

Zelo različno: odvisno od razpoloženja in seveda od kompozicije same. Navadno sem isti motiv delal dvakrat. Svoje slikanje bi lahko imenoval magični realizem, ki ga je v Italiji zastopal Giorgio De Chirico. On me je najbolj navdušil za to smer. V mojem stikanju je opazen razvoj od realističnega do metafizičnega slikarstva, ki združuje italijansko strogost in fantastiko. Moj slikarski svet je po motivih m vsebinsko poseben odmaknjeni svet, svet tišine, ki mu vsa arhitektura služi za izražanje globljih doživetij in stanj. Samotne ulice in trgi, hodniki in dvorišča, prazni prostori scenske kulise in osamljeni spomeniki, včasih vlak ali kakšen stroj, dolge sence - to so prvine metafizičnega slikarstva, ki je polno skrivnostnega vzdušja. Težko je to opisati, gledalec pa na slikah občuti nekaj globljega, kar ga vznemiri.

- Ali ste slikali tudi za cerkve, kakšno oltarno sliko, kaj čisto klasičnega?

Ravno oltarne ne, le kakšne manjše nabožne stvari.

- Umetnost tako vodi k Absolutnemu, Neskončnemu, človek je v svojem okolju nebogljen pred veličino. Vi v svojih slikah nakazujete problem sodobnega človeka in kulture - osamljenost in samoto. Podobno kot vi je hodil pokojni slikar-duhovnik Stane Kregar. Gotovo ste ga poznali?

Da, on je bil dve leti starejši od mene, študiral je v Pragi. Bil je popolnoma umetnik, čeprav duhovnik in se je popolnoma posvetil slikarstvu. Med obema vojnama je bil pri nas edini res surrealistično usmerjeni slikar.

- Vi pa lepo usklajujete umetniško ustvarjanje in duhovniško delo. Ali še vedno slikate?

Še vedno, čeprav v manjšem obsegu, saj je to tudi duševni napor, človek ni več tako svež, pojavlja se utrujenost. Končno so tu tudi leta.

- Kako je z muzejem, bo kmalu zmanjkalo prostora?

S Kozlevčarjevo zbirko, ki jo je znani zbiralec starin odstopil škofiji in deloma nam, je naš muzej postal prvi cerkveni muzej, gotovo zanimiv in privlačen tako za tiste, ki iščejo tu poglobitve, pa tudi za turiste in romarje, ki se ustavljajo v naši romarski cerkvi.

- To so korenine kulture, tako da si lahko ljudje tudi tu širijo obzorje.

Prav zdaj odkrivajo v cerkvi v glavni ladji freske apostolov. V kupoli prezbiterija so freske odkrili že lansko leto. Niso sicer zelo stare, vendar jih Zavod za spomeniško varstvo želi obnoviti.

- Stična tako poteg oznanjevalne vloge (duhovne vaje in srečanja za mlade), združuje tudi kulturno in umetniško delovanje, kar je tesno povezano z duhovnim razvojem slovenskega naroda. Kaj bi vi povedali mladim, kakšno priporočilo bi jim dali?

Treba je pridno delati ustvarjati, kajti brez napora se nikjer nič ne doseže. Nulla dies sine linea - pravi stara latinska modrost (Noben dan ne sme biti prazen), to ne velja le v umetnosti, ampak na vseh področjih življenja.

- Rekli ste, da še vedno slikate, imate morda tudi kakšne načrte za naprej?

19. junija se je začela razstava za Bežigradom v Ljubljani, kjer razstavljamo najstarejši še živeči slikarji Jakac, Maleš, Mihelič, Štoviček, Mušič in drugi, deset po številu. Vsak prispeva po dve sliki.

- Vsem torej priporočilo, naj si ogledajo to razstavo. Kaj vi razstavljate?

Dve ekspresionistični krajini.

- Ste kdaj šteli, koliko slik ste naredili?

Ne štejem, ker se mi zdi, da je važnejša kvaliteta slike kot pa število. Udeleževal sem se tudi slikarskih kolonij: dvakrat v Bovcu, v Sičevu pri Nišu, v Sisku, v Novem mestu, Prilepu in leta 1984 tu v Stični. Na teh kolonijah umetniki nekaj dni ustvarjajo, svobodno izbirajo motive v novem okolju, se medsebojno bogatijo in tekmujejo. Za stroške oskrbe pa vsak pokloni eno delo organizatorju.

- Največ slik imate razstavljenih v Kostanjevici na Krki?

Da, tam imam razstavljanih okoli 40 slik, pregled mojega dela in ustvarjanja.

Hvala lepa za vse, kar ste ustvarili, ker je to bogastvo naroda in ne le posameznika, kot duhovnik pa dokazujete, da so bili duhovniki vedno nosilci kulture, slovenski pa še posebej, saj so orali ledino na domala vseh področjih ustvarjanja.

Pogovarjal se je oče urednik Franc Bole

(gost meseca 7/8_1987)

* 20. december 1837, Osenice pri Jičínu, Češka, † 17. junij 1926, Novo mesto

Pravnik se odloči za družinsko ljubezen

Družina Foerster iz Osenic na Češkem je bila že več rodov "prepojena" z glasbo in ta "sladki strup" se je prelil tudi v žile Antona, ki se je rodil 20. decembra 1837. Glasbe se je učil najprej pri svojem očetu, nadučitelju in cerkvenem pevovodju. Po gimnazijski maturi leta 1858 je vstopil v cistercijanski samostan, kjer pa je ostal le enajst mesecev. Potem je odšel na praško univerzo študirat pravo. Že kot študent se je družil s skladatelji, med njimi tudi z Bedrychom Smetano, ki ga poznamo zlasti po njegovi priljubljeni operi Prodana nevesta. Na njegovem zavodu je Foerster poučeval klavir. Ko je pravni študij leta 1863 dokončal, si je namesto pravniškega poklica izbral glasbo, kamor ga je vleklo srce. Na priporočilo skladatelja Smetane je Foerster leta 1865 dobil službo stolnega organista in pevovodje v Senju, kjer je preučeval staroslovansko cerkveno glasbo; ustanovil je glasbeno šolo, zbor, orkester in glasbeno društvo. Leta 1867 je prišlo iz Ljubljane vabilo, če bi postal pevovodja v čitalnici. Ponudbo je z veseljem sprejel.

Že drugo leto svojega bivanja v Ljubljani je postal glasbeni vodja (regens chori) v stolnici; to službo je opravljal polnih 41 let. Tu je postal cecilijanec: v stolnici je uvedel pravo liturgično petje ter ga dvignil do evropskih višin. Ko je bilo leta 1887 v Ljubljani ustanovljeno Cecilijansko društvo, je postal Foerster njegov glasbeni voditelj. Bil je tudi dolgoletni ravnatelj orglarske šole (1877-1908) in glasbeni urednik revije Cerkveni glasbenik. Po upokojitvi se je umaknil k sinu v Novo mesto, kjer je 17. junija 1926 umrl.

Branjevke so ga zmerjale: "lajzon, lajzon!"

Cecilijanci so se strogo držali cerkvenih predpisov glede petja pri mašah: pri tako imenovanih "petih" (slovesnih) mašah, je moralo biti petje dosledno liturgično in latinsko. Ta glasbeni "janzenizem" je bil seveda ušesom preprostih ljudi tuj in hladen, zato so Foersterja obstreljevali z vseh strani.

Duhovniki so mu govorili, da ljudje raje poslušajo stare Riharjeve pesmi, ki tako lepo izražajo slovensko versko čutenje; časopisi so se oglašali z očitki, da je "glasba v Ljubljani poverjena tujcu, nehvaležnemu izvajalcu, praktičnemu kruhoborcu, ki uničuje slovensko pesem in uvaja lutrovske in husitske pesmi". Celo branjevke na tržnici okoli stolnice so ga, ko je šel mimo, zmerjale: "Lajzon, Lajzon!" (po latinskem Kyrie eleison - Gospod, usmili se). Foerster pa je šel mirno naprej po svoji cecilijanski poti prenove in dviga slovenske cerkvene glasbe. Veliko je komponiral, predvsem na latinska bogoslužna besedila: ustvaril je 10 latinskih maš (z naših korov se še danes razlega njegova Maša v čast sv. Cecilije). Ko je skladal, je imel pred očmi tudi manjše zbore. Njegove cerkvene skladbe so "nekako visoke in neljudske" (v pesmarici Slavimo Gospoda iz leta 1992 najdemo samo štiri njegove pesmi), vendar pa "ne morejo zatajiti pristnega glasbenika: vsebinsko so bogate, umetniško dovršene in izklesane do potankosti" (Jože Trošt). Kot vodja orglarske šole je vzgojil okoli 200 organistov in s tem postavil temelje za boljši glasbeni razvoj pri nas. V slovensko glasbeno zgodovino se je zapisal kot mož, ki je temeljito prenovil cerkveno glasbo pri nas.

Foersterjev "gorenjski slavček" še vedno poje

Ko je Anton Foerster leta 1867 prišel v Ljubljano, je deloval najprej kot kapelnik Dramatičnega društva in glasbeni vodja čitalnice. Naslednje leto pa je postal glasbeni vodja v ljubljanski stolnici in zagovorrnik cecilijanstva. Glasbeni zgodovinarji sodijo, da "cecilijanstvo ni moglo v zadostni meri uveljaviti Foersterjevega talenta. Zato je Foersterjeva svetna glasba pomembnejša od njegove duhovne. S svojim delom v svetni glasbi se je Foerster uvrstil med najpomembnejše skladatelje te dobe" (Radoslav Hrovatin). V cerkvenih skladbah je Foerster strog cecilijanec, v svetnih pa lirik, kakor mu je narekovalo srce. Najbolj znano njegovo delo na tem področju je Gorenjski slavček, prva slovenska umetna opera, ki je bila prvič izvedena v Ljubljani leta 1872; tudi zdaj jo še uvrščajo na spored opernih predstav. Njegova druga opera Dom in rod, ki jo je napisal v pokoju v Novem mestu, ni bila nikoli izvedena, pač pa je Glasbena matica v Ljubljani leta 1907 izvedla njegovo kantato Turki na Slevici. Zelo so priljubljene njegove pesmi za moški zbor; eden najlepših je znani Večerni ave, veliko je pisal tudi za mešane zbore. Foerster je bil ne le plodovit skladatelj in glasbeni pedagog, temveč tudi koncertni pianist in najboljši orglarski virtuoz svoje dobe na Slovenskem. Skladatelj Stanko Premrl, njegov naslednik na koru ljubljanske stolnice, je o njem zapisal: "Našemu narodu je daroval vse svoje velike glasbene zmožnosti in moči. Naši glasbi je položil zdrav in trden temelj, ki na njem danes mlajši rod lahko gradi dalje."

obletnica meseca 12_1997

LETA 1818 ROJEN CHARLES GOUNOD

francoski skladatelj († 1893)

V zgodovino glasbe se je zapisal s svojo opero Faust (1859), ki mu je prinesla svetovno slavo. V zadnjih letih življenja je postal globoko veren in je pisal predvsem cerkveno glasbo (oratorij Odrešenje, 12 maš, številne oratorije). Priljubljena je njegova Ave Maria - uglasbitev zdravamarije.

LETA 1895 ROJEN SLAVKO OSTERC

skladatelj in glasbeni pedagog († 1941)

Od številnih del Slavka Osterca, ki je kot skladatelj spadal v hipermoderno strujo in je bil močna umetniška osebnost, je verjetno najbolj znana njegova opera Krst pri Savici (1921). Pisal je predvsem svetne skladbe, ima pa tudi nekaj religioznih, kot Oče naš, kompozicijo za mešani zbor z modernim občutjem na besedilo Rajka Nahtigala.

LETA 1897 UMRL SEBASTIAN KNEIPP

NEMŠKI DUHOVNIK, ‘APOSTOL’ NARAVNE OBLIKE ZDRAVILSTVA (* 1821)

Rodil se je leta 1821 v družini tkalca na Bavarskem in dobrotniki so mu omogočili, da je postal duhovnik. Zbolel je za pljučno tuberkulozo, ki je bila takrat smrtna. Premagal jo je s tem, da se je pozimi 1849 večkrat kopal v mrzli Donavi, kar je okrepilo njegov imunski sistem. Na podlagi lastnih izkušenj je razvil naravno obliko zdravilstva, ki vključuje zdrav način življenja, zdravljenje z vodo in zelišči. Njegov Domači zdravnik je pri nas prvič izšel leta 1892 pri Mohorjevi družbi in doživel šest ponatisov, zadnjega leta 1961 z naslovom Moje zdravljenje z vodo.

LETA 1899 UMRL LEOPOLD BELAR

ORGANIST, SKLADATELJ (* 1828)

Leopold Belar je prvo glasbeno izobrazbo dobil v rojstni Idriji. Kot učitelj je deloval v različnih krajih, nazadnje v Ljubljani, kjer je postal ravnatelj mestne deške šole. V krajih, kjer je služboval, je vodil tudi cerkveno petje. Leta 1862 je dobil službo organista pri Sv. Jakobu v Ljubljani, ki jo je opravljal 37 let, vse do svoje smrti. Belar je zložil mnogo verskih skladb, ki so po melodiki blizu ljudskemu duhu. Njegova Glej zvezdice božje spada med najlepše slovenske božične pesmi. Njegova je tudi slovenska maša Oče večni v visokosti.

LETA 1907 ROJEN P. GABRIJEL HUMEK

CISTERCIJANSKI REDOVNIK IN SLIKAR († 1993)

Če obiščete Stično, boste v tamkajšnjem Muzeju krščanstva na Slovenskem videli tudi stalno razstavo slikarja patra Gabrijela Humeka, ki je bil 'beli menih' od svojega petnajstega leta do smrti (1993). Slikarstvo je začel študirati v Krakovu na Poljskem, nato eno leto v Zagrebu, študij pa je končal na ljubljanski Akademiji leta 1947.

več:
F. Bole, Pater Gabrijel Humek. Slike morajo biti izraz notranjosti, ki je včasih tudi zapletena, toda prežeta s svetlobo, z upanjem. (Gost meseca), v: Ognjišče 7/8 (1987), 7-10.

o sebi:

• V prvi vrsti sem redovnik in šele nato slikar ... Tako je pač, če ima človek dva poklica in mora enemu dati prednost. Jaz sem se bolj posvetil dušnemu pastirstvu, zato je prišlo slikarstvo na vrsto bolj v prostem času. Za slikanje je namreč treba imeti veliko časa.
  
• Moj slikarski svet je po motivih in vsebinsko poseben, odmaknjen svet, svet tišine, ki mu vsa arhitektura služi za izražanje globljih doživetij in stanj. Samotne ulice in trgi, hodniki in dvorišča, prazni prostori, scenske kulise in osamljeni spomeniki, včasih vlak ali kakšen stroj, dolge sence ... To so prvine metafizičnega slikarstva, ki je polno skrivnostnega vzdušja. Težko je to opisati, gledalec pa na slikah občuti nekaj globljega, kar ga vznemiri.
  
• Zanimalo me je spreminjanje narave. Predvsem barve in tiste oblike, ki odsevajo tudi človekov obraz. V samoti in miru imam veliko možnosti za razmislek in za oblikovanje resnice o sebi, o drugih, o svetu. Vse slike morajo biti izraz notranjosti, ki je včasih tudi zapletena, toda prežeta s svetlobo in upanjem.
  
• Slike morajo biti izraz notranjosti, ki je včasih zapletena, toda prežeta s svetlobo, z upanjem.
  
• Treba je pridno delati ustvarjati, kajti brez napora se nikjer nič ne doseže. Nulla dies sine linea - pravi stara latinska modrost (Noben dan ne sme biti prazen), to ne velja le v umetnosti, ampak na vseh področjih življenja.

LETA 1919 ROJEN P. IVAN TOMAŽIČ

KLARETINSKI DUHOVNIK, ORGANIZATOR, MECEN, PUBLICIST IN VENETOLOG († 2014)

Rojen v Pregarjah v Brkinih v revni družini, oče mu je kmalu umrl. Z dvanajstimi leti je moral v Rim, kjer končal gimnazijo in študiral teologijo, ki jo je končal v Španiji, kamor se je zatekel pred vojno vihro. Tam je bil posvečen kot redovnik klaretinec. Po vojni se je vrnil najprej v Rim, toda leta 1954 so ga poslali na Dunaj, kjer je deloval do konca leta 2010.Tam je bil bolniški duhovnik. 55 let v bolnišnici za starejše, občasno je pomagal ali nadomeščal tudi v drugih bolnišnicah ali domovih. Poleg tega se je p Ivan na Dunaju začel ukvarjati s Slovenci, zlasti s študenti. Zgradil je dva domova prvi je bil v šestdesetih letih  Korotan, za slovenske študente z avstrijske Koroške in tudi za tiste iz domovine. Začeli so se tudi družiti, občasno so imeli tudi kakšne prireditve, predavanja, pogovore. Na Dunaju in organiziral je mašo za rojake, kar je bila prva maša za Slovence v avstrijski prestolnici in p. Ivan je tako postal prvi župnik za tamkajšnje Slovence. To delo je opravljal vse dokler ni prišel duhovnik iz domovine, ki se je posebej posvetil dušnopastirskemu delu za Slovence. P. Tomažič, je bil tudi vnet zagovornik venetske teorije o izvoru Slovencev. »Slovenci smo od vedno tu,Ni res, da smo sem prišli, tukaj smo že bili." Njegovo osnovno poslanstvo je bilo biti duhovnik. Napisal je tudi nekaj knjig, verske vsebine (Na poti, o Magdaleni Gornik). "Ta slovenska mistikinja, ki je bila toliko let pozabljena, me je navdušila s svojo popolno predanostjo Jezusu. Zelo se je žrtvovala, zlasti za grešnike in zato da bi ljudje spoznali Jezusa. Trpela je podobno kot mučenci!« V zadnjih letih skrbel za več kot 1000 ostarelih in onemoglih v domu dunajske četrti Baumgarten. Ob obletnici njegove smrti je izšla tudi knjiga Za resnico do zadnjega diha (Jasna Kontler Salamon) o Tomažičevem boju, da bi dom ohranil svoje poslanstvo ...

več:
B. Rustja, p. Ivan Tomažič. "Duhovniško delo je moje veselje, zadoščenje in tolažba". (Naši preizkušani bratje), v: Ognjišče 7 (2013), 19-21.

njegova misel:

• Božji milosti in pobožnosti moje mame se moram zahvaliti, da sem postal duhovnik. Drugače si ne morem predstavljati, da bi lahko študiral. Bili smo zelo revna družina. Mama je skrbela, da smo preživeli in poskrbela je za dobro vzgojo. Bila je čudovita žena.

LETA 1926 UMRL ANTON FOERSTER

SLOVENSKI SKLADATELJ IN DIRIGENT ČEŠKEGA RODU (* 1837)

Sredi 19. stoletja se je v Nemčiji sprožilo gibanje za korenito prenovo cerkvene glasbe in petja, ki ga poznamo pod imenom cecilijanstvo (po sv. Ceciliji, zavetnici cerkvene glasbe). Njegovi privrženci so si zadali nalogo, da iz cerkvene glasbe odstranijo vse svetne vplive (na naše kore so se vtihotapile italijanske operne arije, nemške koračnice in slovenske narodne viže). Na Slovenskem je cecilijanstvo veliko pripomoglo tudi k dvigu splošne glasbene vzgoje. Voditelj cecilijancev pri nas je bil skladatelj in pevovodja ljubljanske stolnice Anton Foerster, ki je tudi avtor prve slovenske opere Gorenjski slavček. Ta mož, ki se ga danes spominjamo ob obletnici smrti, je bil po rodu Čeh.

več:
S. Čuk, Anton Foerster. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 12 (1997), 28-29.

o njem:

• "Našemu narodu je daroval vse svoje velike glasbene zmožnosti in moči. Naši glasbi je položil zdrav in trden temelj, ki na njem danes mlajši rod lahko gradi dalje." (skladatelj Stanko Premrl, njegov naslednik na koru ljubljanske stolnice)
  
• Njegove cerkvene skladbe (Častimo te, Vredno častimo, Tebe molim, Jezusa, Počeščena mučenika ...) so nekako visoke in neljudske, vendar pa ne morejo zatajiti pristnega glasbenika; vsebinsko so bogate, umetniško dovršene in izklesane do potankosti. (Jože Trošt)
  

LETA 1945 ROJEN EDDY MERCKX

BELGIJSKI PLEMIČ IN KOLESAR

Rodil se je v belgijski pokrajini Brabant, kjer govorijo flamsko. Merckx je, po mnenju mnogih, najboljši kolesar vseh časov. V 13-letni profesionalni karieri je nastopil na 1.582 dirkah, dobil jih je kar 525, kar bo za vedno ostal rekord. Petkrat je zmagal na Touru, prav toliko krat je osvojil tudi Giro, trikrat je bil svetovni prvak v cestni vožnji, na italijanski klasiki Milano-San Remo je zmagal sedemkrat, na belgijski Gent-Wevelgem trikrat in na Liege-Bastogne-Liege petkrat. Leta 1969 je na Touru osvojil rumeno majico (skupni zmagovalec), zeleno majico (zmagovalec po točkah) in postal še nosilec pikčaste majice (kralj gora). Je športna legenda in primerja se lahko s Carlom Lewisom, Michaelom Jordanom, Peléjem, Muhammad Alijem,... Je eden štirih kolesarjev, ki so osvojili vse tri velike kolesarske dirke (Tour de France, Giro d'Italia in Vuelta).

več:
S. Čuk, Eddy Merckx. Bogu sem vedno dolžnik. (), v: Ognjišče 8 (1972), 26-29.

nekaj njegovih misli:

• Mislim, da ni nič slabega, če z javnim izpovedovanjem vere naredim nekaj reklame za Boga.
  
• Vedno sem dolžnik Bogu. Ko toliko govorijo in pišejo o meni, govorijo in pišejo o božjih darovih, ki mi jih je dal, zato sem vedno več dolžan. In ne vem, če mi bo kdaj uspelo poravnati ta dolg. Bogu bi rad dal svoj čas, a ne morem. Velikokrat bi mu rad dal vsaj tisto urico maše, a ne utegnem; v mojem poklicu mora človek velikokrat pozabiti na nedeljo. Saj se od etape do etape ponudijo ure popolnega miru, vendar pa ni tiste ure, ko bi človek tudi fizično šel k Bogu, v njegovo hišo.
  
• Poštenost je zapoved. Ne morem se pretvarjati, da bi kolesaril počasi. Očitajo mi, da ne poznam usmiljenja. Biti hočem pravičen. Vsaka vožnja zahteva od mene izreden napor. Trpim. Očitajo mi, da s svojimi zmagami uničujem ta šport, meni se pa zdi, da mu dajem ves svoj znoj.
  
• Mislim, da Boga ne poznam prav veliko, ker se mi zdi, da sem zmeraj v zamudi, da ne vozim vseh etap, ki jih želi on. Reči pa moram, da je neka vzgoja, neki pouk nujno potreben. Moja vera je naravna, toda če jo hočem pokazati, moram imeti neke instrumente. Nekdo ima lahko ogromno talentov za igranje na klavir, toda če nikdar v življenju ne sliši niti ene note, če ne vidi klavirja, ne bo nikoli postal pianist.
  
• Nespametno bi bilo misliti, da bo Bog popravil vse napake, ki jih zagrešimo. Če bi delal to, ne bi bil več Bog.

Pripravlja Marko Čuk