Med moškimi imeni v Sloveniji je ime Gojko na 427. mestu. Dne 1. 1. 2012 je bilo s tem imenom poimenovanih 215 (1971: 172; 1994: 212; 2008: 223) prebivalcev Slovenije. Različice imena Gojko so: Gojmir (1971: 50; 1994: 45; 2012: 28), Gojan, Gojc, Gojčo, Gojimir, Gojislav. Ženske oblike: Goja (2012: 25), Gojislava, Gojka (8), Gojmira.

God:

• 10. julij
• 24. septembra

Ime Gojko je tvorjenka na ‑ko iz podstave goj- glagola gojiti ali iz imenske podstave Goj- ki je nastala po krajšanju zloženih imen Gojmir, Gojislav. Iz imenske podstave Goj- so s priponskimi obrazili ‑an, ‑c, ‑čo tvorjena imena Gojan, Gojc, Gojčo. Ime Gojmir z različico Gojimir je ime slovanskega izvora. Zloženo je iz občnih besed goj 'mir; vzgoja' (prim. gojiti, vzgojiti, vzgoja, gojenec) in mir. Pri imenu Gojimir bi lahko za prvo sestavino domnevali tudi velelnik goji glagola gojiti. Enako bi lahko domnevali tudi pri imenu Gojislav. V vsakem primeru naj bi bil nosilec imen Gojmir, Gojimir prvotno zelo miroljuben, medtem ko naj bi bil nosilec imena Gojislav slaven po gojenju ali se bolj zanimal za slavo. Imena iz imenske podstave goj' 'mir' so po O. Kronsteinerju (Die alpenslawischen Personennamen, str. 49 d.) predvsem južnoslovanska in so v virih zapisana od začetka 11. stoletja.

V koledarju se ime Gojko z različicami uvršča k imenu Pacifik: 14. septembra Pacifik, italijanski redovnik († leta 1721), 10. julija Pacifik Asiški, italijanski redovnik († leta1234).

* 8./9. junij 1508, Rašica, † 28. junij 1586, Derendingen, danes del Tübingena v Nemčiji

Na srečanje s papežem Janezom Pavlom II. v mariborski škofiji so bili povabljeni tudi slovenski evangeličani - verniki protestantske cerkve, ki jih je največ v Prekmurju. Drugod po naši domovini je protestantizem kmalu po svojem nastanku in razcvetu v 16. stol. zamrl. Zgodovinska zasluga slovenskih protestantov je, da so nam dali prvo tiskano knjigo: Primož Trubar je leta 1551 izdal Katekizem in Abecednik. Ta najplodovitejši slovenski protestantski pisec je umrl pred 410 leti.

Mlinarjev sin, begunec in župnik na Nemškem

Primož Trubar se je rodil leta 1508 na Raščici pri Turjaku, najbrž ob godu sv. Primoža in Felicijana (9. junija). Njegov oče Miha je bil mlinar in tesar ter ključar vaške cerkve sv. Jerneja. Materi je bilo ime Jera. Starši so bili pobožni in oče je poslal dvanajstletnega Primoža na Reko, da bi se izšolal za duhovnika. Po enem letu je šel v Salzburg, od tam pa v Trst, kjer je živel na dvoru škofa Petra Bonoma.

Ta je mladim pripravnikom na duhovniški poklic razlagal nazore humanistov, ki so bili zelo blizu mislim nemških reformatorjev, med katerimi velja poudariti eno: da je treba Sveto pismo prevesti v žive jezike. Bonomo je bil Trubarju zelo naklonjen. Leta 1527 mu je, čeprav še ni bil duhovnik, podelil župnijo Loka pri Zidanem mostu. Dohodki te župnije so mu omogočili študij na Dunaju. Leta 1530 je bil posvečen v duhovnika in Bonomo ga je poslal za vikarja v Laško, kjer je s svojimi pridigami zoper zidavo novih cerkva vzbujal jezo vernikov. Leta 1533 je prišel v Ljubljano, kjer je bilo nekaj kanonikov ogretih za protestantske nazore. Trubar je bil ognjevit stolni pridigar, vendar izrazito protikatoliških naukov še ni oznanjal. Grmel je proti romarjem in zidavi novih cerkva, zlasti božjepotne cerkve na Sveti Gori pri Gorici. To je bil tudi neposredni povod, da je bil pregnan iz Ljubljane. Zatekel se je k škofu Bonomu v Trst, kjer je postal njegov dvorni kaplan in slovenski pridigar. Novi ljubljanski škof Franc Kacijanar (1536-1543), ki je bil napol luteran, je Trubarja imenoval za stolnega kanonika v Ljubljani. Njegov naslednik Urban Tekstor-Tkalčič (1543-1558) pa je pri deželnem knezu dosegel, naj se duhovniški vodje krivovercev zapro.

Trubar se je umaknil v Šentjernej na Dolenjskem, od koder je v začetku leta 1548 zbežal na Nemško, v Nürnberg. Kmalu je dobil službo drugega pridigarja v Rothenburgu ob Tauberi, kjer je dokončno pretrgal vezi z rimsko Cerkvijo in postal pravi protestant. Oženil se je z Barbaro Sitar iz Kranja, ki mu je rodila štiri otroke (Primoža, Magdaleno, Kristjana in Felicijana). Zatem je postal župnik v Kemptenu ob tirolski meji. Tam je prejel povabilo kranjskih deželnih stanov, naj pride domov in izpelje organizacijo nove Cerkve. Službo superintendenta (predstojnika) protestantske Cerkve na Slovenskem je (občasno) opravljal v letih 1561-1565, ko je zaradi izida Cerkovne ordninge moral dokončno v pregnanstvo. Najprej je dobil župnijo v Lauffenu ob Neckarju, proti koncu leta 1566 pa se je naselil v Derendingenu pri Tübingenu. Tam si je sezidal hišo in zasadil vinograd in kot župnik deloval 19 let, do konca svojih dni. Iztekli so se mu 28. junija 1586.

Oče prve knjige za "lube Slovence"

Po sodbi literarnega zgodovinarja Mirka Rupla, raziskovalca slovenske reformacije, je Trubarja "njegovo slovstveno delo preživelo, je ostalo in rodilo obilo sadu. Kar pa je napravil kot reformator in kot voditelj nove slovenske Cerkve, to je na mah odnesla protireformacijska burja ob koncu stoletja." V nasprotju s stališči rimske Cerkve so reformatorji zagovarjali zdravo načelo (ki ga je z zamudo "posvojil" drugi vatikanski koncil), da naj bo bogoslužni jezik vsakomur razumljiv in da naj vsak vernik sam bere Sveto pismo. Iz teh dveh zahtev se je rodila tudi slovenska književnost, katere oče je Primož Trubar. Na vprašanje, kaj je napravilo Trubarja za prvega slovenskega pisatelja, Mirko Rupel odgovarja: "Samo izobrazba in verska gorečnost gotovo ne. V njem je morala biti še druga sila, ki mu je potisnila pero v roke, namreč povezanost z ubogim, zapuščenim ljudstvom, sočutje z njim, ljubezen do domovine."

To se kaže tudi v njegovih prisrčnih nagovorih "lubi Slovenci", "moji lubi Slovenci", "moji lubi bratje in Slovenci". Čutil je dolžnost, da se loti slovenskega pisanja, ker je želel dokazati, da se tudi njegov jezik lahko piše in bere kot jeziki drugih ljudstev. Pred begom v Nemčijo (1548) ni še nič napisal. Ko je začel pisati, je uporabljal jezik svoje rojstne vasi, osrednje slovensko narečje, kar je bila "nadvse srečna odločitev" (M. Rupel). Za osnovo je vzel preprost domač jezik in slog. Za pisavo pa je izbral gotico. Njegovi knjigi Katekizem in Abecednik - prvi slovenski knjigi - sta šli v tisk proti koncu leta 1550, izšli pa v začetku leta 1551 brez avtorjevega imena. Katekizem je vseboval razlago najvažnejših naukov, v dodatku pa je bilo med drugim sedem pesmi z notami. Abecednik pa je bil "čitanka" za razpoznavanje prvih črk. Trubar je napisal, prevedel, oziroma priredil 26 knjig. Zadnja knjiga, ki je izšla za njegovega življenja je bil Ta celi novi testament (1582), s katerim se je Trubar poslovil od Slovencev: "Le-te bukve z le-to preguvorjo vom, mojim lubim Slovenom, jest, kir sem 74 lejt star, 52 pridigar, h ti moji odhudni iz tiga sveta za sabo pustim." Mirko Rupel sodi: "Trubar pisatelj nam je gotovo bolj pri srcu kakot Trubar voditelj novoverskega gibanja pri Slovencih. Organizacija, ki jo je zidal mimo prizadevanj slovenskega ljudstva, je razpadla, ostalo pa je njegovo delo za slovensko knjigo."

(obletnica meseca 06_1996)

LETA 1508 ROJEN (NAJVERJETNEJE) PRIMOŽ TRUBAR

PROTESTANTSKI DUHOVNIK, REFORMATOR IN PRVI SLOVENSKI PISATELJ († 1586)

Primož Trubar (umrl 1586) velja za začetnika slovenske književnosti. Prevedel ali priredil je 26 knjig. Mirko Rupel, odličen poznavalec slovenske reformacije, sodi: "Trubar pisatelj nam je gotovo bolj pri srcu kakor Trubar voditelj novoverskega gibanja pri Slovencih. Organizacija, ki jo je zidal mimo prizadevanj slovenskega ljudstva, je razpadla, ostalo pa je njegovo delo za slovensko knjigo." Škof blaženi Anton Martin Slomšek, ki je zelo ljubil slovenski jezik, je v Drobtinicah leta 1862 pohvalno zapisal: "Trubar, Dalmatin, Bohorič in tiste dobe vrstniki so našo slovenščino obudili, ako so ravno nesrečno od prave vere zavili. Bog je njihove greške narodu našemu v dobro obrnil po neskončno modri svoji previdnosti, ki dostikrat hudo prostim ljudem dopusti, pa hudo k našemu pridu obrne."

8. junija (na prvi domnevni datum Trubarjevega rojstva) praznujemo dan Primoža Trubarja, od leta 2010 državni praznik, ki pa ni dela prost dan. Za spominski dan avtorja prve knjige v slovenskem jeziku in pobudnika oblikovanja zavesti o enotnosti slovenskega kulturnega, jezikovnega in političnega prostora je bil torej izbran včerajšnji dan. Vseeno pa Trubarja omenimo tudi danes, če nima prav danes rojstnega dne, pa ima zagotovo god (sv. Primož in Felicijan)

... več o njem: priloga, v: Ognjišče (2010) 8 - ... obletnica meseca, v: Ognjišče (1996) 6

LETA 1781 ROJEN GEORGE STEPHENSON

BRITANSKI INŽENIR IN IZUMITELJ LOKOMOTIVE († 1848)

Izdelal je prvo uporabno lokomotivo in zgradil prvo železniško progo v Angliji. Do svojega tridesetega leta se je naučil izdelovati stroje. Za rudarsko varnostno svetilko je zaslužil tisoč funtov. Izdelati je želel parni stroj, ki bi bil dovolj močen, da bi premikal sam sebe in še tovor. Njegov izum se je obnesel in postal je donosen. Leta 1821 se je lotil gradnje železnice od Stocktona do Darlingtona, po njej pa je vozil njegov parni stroj Aktiv. Leta 1823 je zasnoval lastno tovarno lokomotiv, ki jo je kasneje vodil njegov sin Robert Stephenson, ki je med drugim zgradil Viktorijin most čez Reko Svetega Lovrenca.

LETA 1865 ROJEN CARL AUGUST NIELSEN

DANSKI VIOLINIST, DIRIGENT, SKLADATELJ († 1931)

Carl August velja za največjega danskega skladatelja, slaven in občudovan pa je bil predvsem zaradi svojih simfonij (6), ustvaril pa je tudi dve operi, najbolj mu je uspela Maškarada. Glasbeno nadarjen fant je že s 14. leti igral v vojaškem orkestru (rog in pozavno). Meceni so mu omogočili študij na kraljevem konservatoriju v Københavnu, igral je violino v orkestru, ni pa dobil priložnosti, da bi lahko skladal. Med letoma 1908 in 1914 je bil kapelnik kraljevega gledališča, potem pa dvanajst let dirigent v københavnski glasbeni družbi. Od leta 1915 je tudi poučeval glasbo v kraljevem gledališču ... Poleg oper in simfonij je napisal tudi tri koncerte za razne instrumente, vrsto komornih, klavirskih in zborovskih skladb.

LETA 1870 ROJEN ANTON ČADEŽ

DUHOVNIK, KATEHET, PISEC NABOŽNIH BESEDIL († 1960)

Z rodnih Hotavelj je šel v šolo na Trato, v Škofjo Loko in Ljubljano. Štiri leta po novi maši je postal katehet na uršulinskih dekliških šolah v Škofji Loki, od leta 1904 do upokojitve (1932) je bil katehet na mestnih ljudskih šolah v Ljubljani. Bil je dolgoletni tajnik leta 1907 ustanovljenega Društva slovenskih katehetov. Veliko je tudi pisal. Skupaj z Gregorijem Pečjakom je leta 1919 pripravil učbenik za prvi šolski leti Krščanski nauk za prvence: kratke zgodbe Svetega pisma in priročnik zanj, ki je doživel več izdaj.

LETA 1870 UMRL CHARLES DICKENS

ANGLEŠKI PISATELJ (* 1812)

V svojih delih je slikal angleško meščansko in malomeščansko življenje v prvi polovici 19. stoletja. Njihove odnose v družbi je opisoval stvarno, na trenutke humorno in včasih groteskno. Izrazito je izpostavljal socialne probleme tistega časa, kot so bile sirotišnice, šolstvo, uradništvo, ipd. Upravičeno ga štejemo med utemeljitelje socialno-kritičnega romana. Z velikim zagonom in strastjo je namreč slikal prizor najnižjega londonskega sloja, ki je živel v bedi, revščini in kriminalu. Bil je izredno plodovit pisatelj, njegovo najslavnejše delo Oliver Twist, ki je že v tistih časih doživelo več izdaj. Izredno priljubljeno delo je bilo Božična pesem, ki jo je ruski skladatelj Peter Iljič Čajkovski uporabil za podlago svojemu baletu Hrestač.

nekaj njegovih misli:

Edina človeška lastnost, ki nam vliva upanje in daje tolažbo, je vztrajnost ... Po prizadevnem delu vztrajnost vedno rodi svoje sadove. Kakor rastlina, ki uspeva v najrevnejši zemlji, lahko tudi v nas zraste žilavost, ki nazadnje rodi cvet in sad.

Delaj dobro, čim več moreš, in govori o tem, kar si storil, čim manj moreš.

LETA 1875 UMRL VALENTIN PLEMEL

DUHOVNIK IN BOTANIK (* 1820)

Rodil se je na Bledu in se zanimal za rastline in jih nabiral v bližini krajev, kjer je študiral in služboval: na Gorenjskem, v okolici Ljubljane in Ilirske Bistrice, na Kočevskem in Dolenjskem. Herbarij je opremil z bolj ali manj popolnimi etiketami, na katerih so vsi važnejši podatki. (hrani ga Prirodoslovni muzej Slovenije (54 map), manjši del pa je shranjen v zbirki ljubljanske Univerze na Oddelku za biologijo). Z alfabetskim seznamom kranjskih rastlin, ki je izšel pod naslovom 'Beiträge zur Flora Krains' (1862) se je uvekovečil v botanični literaturi. Njegova razprava je tretje tiskano delo o flori ožjega slov. ozemlja (prej sta pisala Scopoli in Fleischmann). Pomen tega dela je v njegovi izvirnosti, v zanesljivosti in točnosti podatkov ter v nenavadno zgodni usmerjenosti k modernim strujam rastlinoslovja, h geobotaniki in rastlinski sociologiji.

LETA 1875 ROJEN ANTON BRECELJ

ZDRAVNIK, PUBLICIST IN POLITIK († 1943)

Rojen v Žapužah (Šturje) pri Ajdovščini. V Gradcu je študiral medicino, po letu 1903 je živel in delal v Gorici. Že kot študent je sodeloval v katoliškem gibanju, pisal v Zoro in Katoliški obzornik. Kasneje je bil predsednik goriške Krščansko-socialne zveze. Ko se je leta 1920 preselil v Ljubljano je tam delal kot zasebni zdravnik za otroške bolezni. Veliko je pisal o tuberkulozi in zdravstvu v Sloveniji. Vseskozi pa je bil tudi politično dejaven v nekdanji SLS in ni odobraval takratne politike dr. Antona Korošca ...

LETA 1879 ROJEN IVAN PENGOV

KIPAR in PODOBAR († 1932)

Ivan Pengov je po uspešno končanem študiju na kiparskem oddelku obrtno strokovne šole v Ljubljani prevzel podobarsko delavnico tamkajšnjega mojstra Rovška. Leta 1909 izdelal veliki oltar za župnijsko cerkev v Ihanu, kjer je bil krščen, kasneje še krstilnik in več stranskih oltarjev. Za ljubljansko stolnico je iz domačega peščenjaka izdelal štiri velike kipe: sv. Tomaža Akvinskega in sv. Bonaventure, ki stojita v nišah zahodne fasade (ob glavnih vratih) ter kipa škofov Tomaža Hrena in Sigismunda Lamberga v nišah severne fasade.

LETA 1907 UMRL BOŽIDAR FLEGERIČ

KNJIŽEVNIK, DESETI BRAT SLOVENSKIH GORIC (* 1841)

Pesnik in pripovednik Božidar Flegerič, rojen v Vodrancih pri Središču ob Dravi, je obiskoval gimnazijo v Mariboru in Varaždinu, po maturi pa je študiral klasično in slovansko jezikoslovje na univerzi v Gradcu. Nekaj časa je bil profesor na gimnaziji v Osijeku, zatem pa je živel kot boem v svojem rojstnem kraju, zato ga je pisatelj Božidar Borko imenoval “deseti brat Slovenskih goric”. Pisal je epigonsko liriko pod raznimi vplivi (Prešeren, Jenko, Stritar, Gregorčič, Vraz).

LETA 1973 UMRL ALIJA (Alojz) KOŠIR

ZDRAVNIK, OČE MEDICINSKE TERMINOLOGIJE (* 1891)

Rodil se je v Tržiču (Monfalcone), na Dunaju je študiral medicino, leta 1920 je prevzel predavanja in vaje iz histologije in embriologije na nepopolni medicinski fakulteti novoustanovljene Univerze v Ljubljani. Že na začetku svoje akademske poti se je začel zanimati za medicinsko terminologijo. Po drugi svetovni vojni je vztrajno zbiral in urejal slovensko zdravstveno izrazje. Njegovo največje delo je knjiga Nomina anatomica po naše (1966). Večina slovenskih izrazov, ki jih je sprejel iz latinskih, se bo trajno obdržala.

LETA 2016 UMRL RADKO RUDEŽ

JEZUIT, MISIJONAR v ZAMBIJI (* 1922)

Rodil se je v hrvaški Istri blizu Pazina, rodbina Rudeževih pa je izhajala s Krasa (Kobjeglava). Oče je delal pri železnici, zato so se pogosto  selili. Po očetovi smrti se je z materjo vrnil v njeno domačo vas Koče pri Slavini, potem pa se kmalu preselili v Gorico, kjer je Radko kmalu vstopil v  goriško semenišče, končal osemletno gimnazijo in štiri leta bogoslovja. V duhovnika je bil posvečen leta 1946, bil najprej kaplan v Cerknem, potem pa je vstopil v Družbo Jezusovo. Noviciat je končal v Zagrebu, bil nekaj časa v Italiji, Avstriji in  leta 1958 je odšle kot misijonar v Zambijo (takrat S Rodezija). Bil je prvi slovenski misijonar v tej državi, kasneje so mu pridružile sestre (Zora Škerl, Kristina Mlakar) in tudi sobratje (Kokalj, Tomažin, Rozman, Mujdrica ...) Leta 1967 sta s p. Jožetom Kokaljem začela voditi župnijo Matera v glavnem mestu Lusaka. P. Rudež je organiziral mala krščanska občestva, spodbujal vernike, da so zgradili cerkev, dobro je govoril njihov jezik, bil je glasbeno nadarjen, kar mu je veliko pomagalo pri njegovem neutrudnem misijonskem delu. Gospod ga je poklical k sebi v 94. letu življenja (70 let duhovnik), pokopan je v Lusaki.

več:
F. Bole, Slovenske melodije v srcu Afrike. Razgovor s p. Rudežem, v Ognjišče 11 (1971), 7-9.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 8. junij 1891, Predmeja, † 25. junij 1945, Ljubljana

Po slovenskem spravnem v dnevu v Kočevskem Rogu 8. julija 1990 je bilo po­dobno spravno slavje 14. oktobra 1990 na Teharjah, 'štajerski Kalvariji'. V imenu preživelih tabo­riščnikov je pretreseno množico na­govoril dr. Tine Velikonja, sin pi­satelja Narteja Velikonje. Prav tiste dni, ko je mladoletni Tine prestajal teharski pekel, je bil oče v Ljubljani obsojen na smrt, ker je 'kot odločen idejni nasprotnik in sovražnik na­rodnoosvobodilnega gibanja vršil proti temu gibanju ustno agitacijo in pismeno propagando'. 25. junija 1945 je bil neznano kje ustreljen. Tatjana Možina Božič je v svoji di­plomski nalogi Literarno delo Nar­teja Velikonje (Ljubljana 1990) pri­šla do ugotovitve, da je bila Veli­konjeva smrt zrežirana groteska in da 'ostaja dejstvo, da je izvršena smrtna obsodba zaradi nasprotnega idejnega delovanja nad invalidnim človekom dvojna kršitev medna­rodnega prava'. Tedanje časopisje je pisalo, da se je Velikonja obsodil sam: v brošuri Malikovanje zločina (1944), ki prinaša njegove štiri ra­dijske govore proti OF, je namreč zapisal:

»Zame bi bilo najhujše, če bi moral na svoje oči gledati, da so na oblasti tisti,... ki so priklicali na naš narod takšno nesrečo, ki je ne bodo mogla popraviti tri pokolenja. Zaradi tega si sami obrazložite, od­kod meni ta fanatičnost. Ne maram doživeti tega komunističnega raja ... Med menoj in njimi je samo smrt.« S smrtno obsodbo je bila združena tudi trajna izguba državljanskih pra­vic in zaplemba imovine. V pozabo naj utoni 'za večne čase'! Petinšti­rideset let po njegovi smrti, 28. juni­ja 1990, je Alenka Puhar v Knji­ževnih listih dnevnika Delo objavila članek Narte Velikonja. V njem je zapisala, da je bil pisatelj s to ob­sodbo 'izbrisan iz slovenskega ob­čestva in spomina. Njegove knjige so bile izločene iz knjižnic, ime je bilo prepovedano omenjati, ponati­sa ni bilo nobenega.'

Obudimo spomin na tega, po krivici 'pokopanega' moža. Og­lejmo si njegovo življenjsko in pi­sateljsko pot. Rodil se je na današnji dan leta 1891 pri Bevkovih v Dolu pri Otlici nad Ajdovščino kot prvi od številnih otrok očetu Igna­ciju, gozdnemu čuvaju, in materi Mariji Bevk. Ta 'vedra, preprosta Bevkova Micka, ki ni klonila niti v najhujši uri preskušnje in stiske', mu je 'za življenjsko pot pustila vrečo humorja', kot je zapisal v eni svojih zadnjih knjig 888/3 ANEKDOT. V tej knjigi tudi pripoveduje, kako se je oče razjezil nanj, ko je prejel svoj prvi avtorski honorar. Pisateljica Zofka Kvedrova, urednica lista Do­mači prijatelj, mu je, tretješolcu, po­slala honorar za pesmico o Hanci.

Denar je pismonoša izročil očetu po nedeljski maši. Ko je oče prišel domov, je Narteja prijel: »Katera punca ti pošilja denar?« Ko mu je sin razložil, za kaj gre, ga je oče poslal po vino, glede honorarjev pa je dejal: »Če bi jaz ukazoval, bi morali (pisatelji) plačati za svoje ne­umnosti!« Bistri Narte (Lenart) je po končani ljudski šoli v domačem kra­ju šel v Gorico, kjer je leta 1912 maturiral. Tam se je spoznal s pri­morskimi pisatelji in pesniki: An­drejem Budalom, Jo­žem Lovrenčičem, Igom Grudnom, Fran­cetom Bevkom. Po ma­turi je na Dunaju štu­diral pravo ter se v času študija družil s sloven­skimi akademiki in po­litiki (Korošcem, Kre­kom). Po vojni je bil pravni izvedenec pri raznih državnih ura­dih. Leta 1920seje po­ročil z Ivanko Jeglič, nečakinjo ljubljanskega škofa Jegliča. V zakonu se jima je rodilo trinajst otrok. Narte je bil ob svojih poklicnih opravkih ves čas zelo delaven v raznih ka­toliških organizacijah in društvih, veliko pa je tudi pisal za skoraj vsa katoliško Usmerjena glasila.

V leposlovju je gojil predvsem prozo. Zelo dognane so nje­gove pripovedi iz življenja otrok in mladostnikov, ki so izšle v knjigi Otroci (1931). Zaradi preobreme­njenosti ga je leta 1933 zadela kap, ki mu je pustila ohromelost desne strani telesa. S trmo 'gorjana' je bo­lezen toliko obvladal, da je ostal v službi in tudi pisateljevanja ni opu­stil. »Prej sem pisal z desnico, zdaj moram z levico, zato se marsikaj zdi ljudem narobe.« Pripadal je ka­toliškemu krogu pisateljev; gojil je prijateljske stike s Finžgarjem, z Jo­žetom Pogačnikom, kasnejšim ljub­ljanskim nadškofom, s Francetom Koblarjem. Pri celjski Mohorjevi je 1928 izšla njegova ljudska povest Višarska polena, pri Goriški Mo­horjevi pa 1937 povest Besede, kronika njegovega rojstnega kraja.

Bil je tudi zbiralec anekdot, ki jih je izdal v več knjigah. Prav zaradi svojega zdravstvenega stanja se po vojni ni umaknil iz Ljubljane. 10. maja 1945 je obhajal srebrno po­roko, naslednji dan pa je bil aretiran in čez poldrugi mesec ubit. Njegov spomin se je ohranil samo v daljni Argentini, Kjer sta prijatelj dr. Tine Debeljak in sin Jože Velikonja (geo­grafski strokovnjak mednarodnega ugleda) izdala dve knjigi njegove izbrane proze (Ljudje, Zanke).

(obletnica meseca 06_1991)

* 31. julija 1874 v Ilirski Bistrici; † 8. junij Gorica

Velik del Primorske je po prvi svetovni vojni prišel pod Italijo, ki je že pred nastopom fašizma (1922) tam začela izvajati raznarodovalno politiko, vendar je še pustila slovenske šole in slovensko tiskano besedo. Fašistični oblastniki pa so si zadali nalogo, da "osvobojene" kraje popolnoma poitalijančijo, zato so napovedali smrtni boj slovenski besedi, ki se ni več smela slišati v javnosti. Ohranjali so jo duhovniki, pa ne samo pri bogoslužju v cerkvah, kjer se je molilo in pelo v materinem jeziku. Poskrbeli so tudi za to, da slovenskim ljudem pride v roke pisana beseda. Zato so jeseni leta 1923 ustanovili Goriško Mohorjevo družbo, hčerko Slomškove Mohorjeve iz leta 1851, prve slovenske knjižne založbe. Pri tem je pomembno vlogo odigral Josip Ličan, ki se ga spominjamo ob osemdesetletnici njegove smrti. Bil je predsednik pripravljalnega odbora in mlado knjižno ustanovo, ki je primorskim ljudem prinašala vero v življenje in upanje na boljše dni, je varno vodil mimo vseh čeri štiri leta.

Mahničev učenec in Krekov prijatelj

Najbrž je le malo Slovencev, ki so kdaj slišali za Josipa Ličana. Celo Primorci, katerim je posvetil svoje darove in moči, ga slabo poznajo. "Bil je tih, skromen mož, ki pa je vedno neumorno delal, priden kakor čebelica," beremo v spominskem zapisu po njegovi smrti. Po rodu je bil Notranjec, vse njegovo življenje in delovanje pa je bilo povezano z goriškimi Slovenci. Rodil se je 31. julija 1874 v Ilirski Bistrici. Po osnovni šoli v rojstnem kraju je odšel v Gorico, kjer je z odliko končal gimnazijo. Po maturi je vstopil v bogoslovno semenišče in študij z odličnim uspehom končal leta 1897, ko je prejel mašniško posvečenje. Mladi duhovnik je bil dve leti kaplan v Šempetru pri Gorici, nato pa eno leto na Placuti v Gorici. Tedanji goriški nadškof Jakob Missia, prvi slovenski kardinal, si ga je izbral za svojega tajnika. To službo je opravljal še pri njegovih naslednikih do leta 1911. V letih, ko je bil kaplan in tajnik, je pridno študiral in leta 1908 svoj študij kronal z doktoratom bogoslovja. Že naslednje leto je postal redni profesor v goriškem bogoslovnem semenišču.

Bil je zvest Mahničev učenec in prijatelj socialnega delavca Janeza Evangelista Kreka. Razvil se je v odličnega znanstvenika, bistroumnega politika in vsestranskega kulturnega delavca. Kot močna in izrazita osebnost je v obdobju 1909-1929 odločilno vplival na goriško javno življenje. Bil je med voditelji "mlade struje", ki je hotela med goriškimi Slovenci uresničiti krščansko demokracijo in je sprožila živahno prosvetno, socialno in zadružno gibanje. V letih pred prvo svetovno vojno je bil med ustanovitelji Slovenske krščanske socialne zveze, po vojni pa je sodeloval pri Prosvetni zvezi. Obe sta si postavili nalogo, da med ljudstvom širita na krščanskih načelih slonečo prosveto.

Prvi krmar Goriške Mohorjeve družbe

Josip Ličan si je veliko prizadeval za katoliški tisk. Leta 1908 je bil z Josipom Srebrničem, poznejšim škofom na Krku, in župnikom Ivanom Rejcem soustanovitelj Katoliškega tiskovnega društva v Gorici, ki je začelo izdajati ljudski tednik Novi čas, po prvi svetovni vojni pa list Goriška straža (1918-1928). Bil je med glavnimi ustanovitelji Goriške Mohorjeve družbe, katere zamisel se je porodila na občnem zboru Katoliškega tiskovnega društva aprila 1921. Treba je bilo razčistiti odnose z matično Celovško Mohorjevo družbo, ki je bila po prvi svetovni vojni pregnana na Prevalje (pred vojno je imela na Goriškem in Tržaškem skoraj 15.000 članov!). Josip Ličan je na tem občnem zboru poročal, da se je "Prevaljska" Mohorjeva odločila, da bo med ljudstvom podpirala državno vzgojo v jugoslovanskem duhu, takih knjig pa italijanske oblasti ne bodo pustile uvažati.

Tedaj se je oglasil Virgil Šček in sprožil misel, naj se Primorci osamosvojijo in si ustanovijo lastno Mohorjevo družbo. Predlog je padel na rodovitna tla in leta 1923 je bil imenovan pripravljalni odbor, katerega predsednik je bil Josip Ličan. On je sestavil pravilnik, tako da je nadškof Frančišek Sedej lahko 17. novembra 1923 podpisal ustanovno listino, s katero je nova družba uradno zaživela in sicer kot cerkvena bratovščina, da je bila zavarovana pred fašističnim preganjanjem. Ličan je štiri leta varno vodil njen "čolnič" mimo vseh čeri. Prvi knjižni dar - Koledar in tri knjige - so mohorjani dobili leta 1925, ki jih je bilo 13.000 (kasneje se je njih število dvignilo na 20.000). Goriška Mohorjeva družba je zamejske Slovence povezala v veliko družino in jih hranila z zdravim verskim in narodnim duhom.

Vzgojitelj mladega rodu v Alojzijevišču

Po zgledu svojih učiteljev Mahniča in Kreka se je Josip Ličan trudil, da kot duhovnik gre med ljudstvo, iz katerega je izšel, da dela zanj in usmerja njegovo miselnost in dejavnost po krščanskih načelih. Za to si je prizadeval zlasti kot vzgojitelj mladega rodu v Dijaškem zavodu Alojzijevišče v Gorici, ki je bil ustanovljen leta 1891 po zaslugi Antona Mahniča. Vanj so sprejemali nadarjene dečke, tudi iz revnih družin, ki so obiskovali goriško vadnico, da so mogli potem uspešno opraviti sprejemni izpit za gimnazijo, ki je bila takrat v nemškem jeziku. Zgodovino tega zavoda je razgrnil v Koledarju Goriške Mohorjeve družbe za leto 1925. Tam zvemo, da mu je Mahnič leta 1893 kot sedmošolcu ponudil mesto prefekta v Alojzijevišču. "Določen dan sem nastopil službo. Prvi, ki me je v zavodu pozdravil svetolucijski župnik Fabjan. Pripeljal je prav čvrstega fantiča v zavod, Ivana Preglja, sedanjega profesorja in pisatelja. Poleg dr. Mahniča mi je dajal navodila blagopokojni dr. Josip Pavlica. Z njim sem nadzoroval dijake, ponavljal, hodil na sprehod in k sveti maši v cerkev sv. Antona." Med gojenci zavoda je bilo veliko primorskih izobražencev pa tudi precej narodno zavednih in delavnih duhovnikov. Prva svetovna vojna je zavodu zadala hude rane. Po vojni je vodstvo Alojzijevišča prevzel Josip Ličan in ga modro vodil do leta 1926, ko je zaradi bolezni to mesto prepustil Jožku Bratužu. Božja dekla smrt, ki ga je obiskala 8. junija 1929, ga je obvarovala, da ni dočakal žalostnega konca zavoda, ki so ga fašistične oblasti 28. oktobra 1930 nasilno poitalijančile in praktično zatrle. Gojencem so prepovedali pri bogoslužju peti ali moliti po slovensko. V zavod so sprejemali pretežno italijanske dečke, dokler ni leta 1938 nehal delovati.

(obletnica meseca 06_2009)

LETA 632 UMRL MOHAMED

USTANOVITELJ ISLAMA, PREROK (*OK. 570)

Ime Mohamed v arabščini pomeni poveličevani (častitljivi, vreden slave). Mati Amina je bila namreč prepričana, da je bog izbral njenega otroka za nekaj velikega. Po materini smrti je bil pastir pri stricu, nastopal je kot mož z najvišjimi nravstvenimi načeli, ko je bil star 25 let, se je zaposlil pri bogati trgovski vdovi Hadidži, s katero se je poročil. Pogosto je molil, leta 610 v mesecu ramadanu v votlini na gori Hira, kjer ga je obiskal angel in dobil je sporočilo neposredno od Alaha (zvitek svile z vžganimi črkami – zdaj začetek 96. sure v Koranu). Moral je brati, čeprav je bil nepismen. V nekaj letih je Mohamed slišal še več Alahovih sporočil in okrog sebe je zbral številne somišljenike. Leta 622 se je umaknil v Medino, kjer je dodelal in utrdil islamske nauke in obrede. Večal se je tudi njegov politični vpliv in leta 630 je napadel Meko, jo osvojil in odstranil kipe bogov. Muslimani ga častijo kot preroka in vsak dan ponavljajo izrek, s katerim izpričujejo, da razen Alaha ni drugega Boga in da je Mohamed njegov Poslanec. Islam se je razvil v svetovno verstvo, drugo največje na svetu. Pet muslimanskih dolžnosti ali petero stebrov razločno razodeva pomen nauka, da je Alah edini bog (šehada – izpoved vere; salat – molitve; zekat – darovi revnim; saum – post in hadž – romanje)

LETA 1508 ROJEN (NAJVERJETNEJE) PRIMOŽ TRUBAR

PROTESTANTSKI DUHOVNIK, REFORMATOR IN PRVI SLOVENSKI PISATELJ († 1586)

Primož Trubar (umrl 1586) velja za začetnika slovenske književnosti. Prevedel ali priredil je 26 knjig. Mirko Rupel, odličen poznavalec slovenske reformacije, sodi: "Trubar pisatelj nam je gotovo bolj pri srcu kakor Trubar voditelj novoverskega gibanja pri Slovencih. Organizacija, ki jo je zidal mimo prizadevanj slovenskega ljudstva, je razpadla, ostalo pa je njegovo delo za slovensko knjigo." Škof blaženi Anton Martin Slomšek, ki je zelo ljubil slovenski jezik, je v Drobtinicah leta 1862 pohvalno zapisal: "Trubar, Dalmatin, Bohorič in tiste dobe vrstniki so našo slovenščino obudili, ako so ravno nesrečno od prave vere zavili. Bog je njihove greške narodu našemu v dobro obrnil po neskončno modri svoji previdnosti, ki dostikrat hudo prostim ljudem dopusti, pa hudo k našemu pridu obrne."

Na današnji domnevni datum Trubarjevega rojstva praznujemo dan Primoža Trubarja, od leta 2010 državni praznik, ki pa ni dela prost dan. Za spominski dan avtorja prve knjige v slovenskem jeziku in pobudnika oblikovanja zavesti o enotnosti slovenskega kulturnega, jezikovnega in političnega prostora je bil torej izbran današnji dan. Vseeno pa bomo Trubarja omenili tudi jutri, ko ima god (sv. Primož in Felicijan)...

več o njem
ČUK, Silvester. Primož Trubar, oče slovenske književnosti. (Priloga). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 7, str. 40-47
ČUK, Silvester. Primož Trubar. (Obletnica meseca). Ognjišče, 1996, leto 32, št. 6, str. 24

LETA 1794 UMRL GOTTFRIED AUGUST BURGER

PESNIK PRVIH NEMŠKIH BALAD (* 1747)

V Prešernovih Poezijah je med baladami in romancami tudi balada Lenora, ki obsega 32 kitic. Pod naslovom je v oklepaju pojasnilo »iz nemškega«. Zamisel zanjo mu je dal nemški Gottfried August Bürger, ki je ustvaril prve nemške umetne balade v ljudskem tonu, večidel z grozljivimi motivi. Najbolj znana je Lenora. Prešeren njegove balade ni prevedel, temveč je njen motiv po svoje oblikoval. Burger je znan tudi po tem, da je priredil zgodbo o baronu Münchhausnu (Lažnivem Kljukcu).

LETA 1809 ROJEN ANTON MURKO

DUHOVNIK, SLOVNIČAR IN LEKSIKOGRAF († 1871)

Štajerski duhovnik, ki je najprej na Dunaju študiral medicino, potem pa v Gradcu bogoslovje, je leta 1832 tam izdal slovnico Theoretisch-praktische Slowenische Sprachlehre. Jezikoslovci jo smatrajo za eno najboljših po Kopitarjevi (1808). Zavrnila je dajnčico in narečni regionalizem ter utrdila enotnost slovenskega jezika. Leta 1833 je izšel še slovar Slovensko-nemški in Nemško-slovenski besednik.

LETA 1810 ROJEN ROBERT SCHUMANN

NEMŠKI SKLADATELJ IN PIANIST († 1856)

Glasbeni zgodovinar David Ewen je o tem nemškem skladatelju zapisal, da po pravici zasluži vzdevek glasbeni pesnik. "Karkoli je napisal, je bilo globoko pesniško, polno domišljije, čustvenosti in nežnosti." Sprva je pisal klavirske skladbe, po letu 1840 pa je začel skladati solo pesmi, ki se mu je zdela najprimernejša oblika, v kateri lahko izrazi globoka in iskrena čustva do ljubljene žene Clare.

LETA 1859 ROJEN ALOJZIJ GANGL

KIPAR († 1935)

Kipar Alojzij Gangl, rojen v Metliki, je do svojega poklica prišel po dolgi poti: od delavnic domačih rezbarjev prek obrtne šole v Gradcu do likovne akademije na Dunaju. Po končanem študiju na Dunaju je v letih 1887-89 izdelal spomenik Valentina Vodnika v Ljubljani (na tržnici). prvi slovenski nacionalni spomenik. Njegovo delo je tudi Valvasorjev spomenik pred Narodnim muzejem v Ljubljani.

LETA 1882 ROJEN IVAN MOLEK

PESNIK, PISATELJ, PREVAJALEC, UREDNIK († 1962)

Pri osemnajstih letih je iz rodne Metlike odpotoval v Ameriko. Delal je v jeklarnah in rudnikih. Postal je urednik tednika Glasnik in drugih socialističnih listov. Pri slovenskih ameriških socialističnih glasilih je sodeloval s pesmimi, povestmi in dramatičnimi prizori ter s poljudnoznanstvenimi razpravami. Izdal je tudi več knjig, med njimi povest Dva svetova (Ljubljana, 1933). Njegovi spisi so zavestno tendenčni: »Pisal sem ne zaradi literature, temveč za socialistično propagando.«

LETA 1883 ROJEN P. ANTON PREŠEREN

JEZUITSKI DUHOVNIK, AMBASADOR CERKVE NA SLOVENSKEM († 1965)

Najpomembnejša slovenska cerkvena osebnost v Rimu pred drugo svetovno vojno in po njej (1931–1965) je bil jezuit p. Anton Prešeren. Bil je nečak škofa Jegliča; rodil se je v Zabreznici (župnija Breznica). V jezuitski red je vstopil leta 1910 in v njem kmalu dobil važne naloge. Leta 1931 ga je tedanji jezuitski vrhovni predstojnik poklical v Rim za svojega asistenta za slovanske province in v tej službi je ostal do smrti (1965). Po službi in položaju je imel dostop do visokih cerkvenih dostojanstvenikov, tudi do papeža.

... več o njem si preberite v pričevanju - Ognjišče 08_2008 in v obletnici meseca – Ognjišče 03_2015

LETA 1891 ROJEN NARTE VELIKONJA

PISATELJ IN KULTURNI DELAVEC († 1945)

Slovenski pisatelj z Dola pri Otlici, na planoti nad Vipavsko dolino je bil po vojni obtožen kolaboracije in bil pred sodiščem obsojen na smrt in ustreljen. Njegovo književno delo je bilo v javnosti prepovedano; o njem so pisali in njegove knjige tiskali v zdomstvu. Snov je zajemal predvsem iz rodnega okolja, z jasnimi potezami je slikal kmeta, bajtarja in delavca v boju za preživetje težavnih gospodarskih in političnih razmer, zajemal prvinskost kmečkega življenja in se osredotočal na psihološko doživljanje posameznika. Bralci so najbolje sprejeli povest Višarska polena; prav tako povest Besede; v knjigi Naš pes je zbral vesele zgodbe iz svojega otroštva. Humoristične zgodbice je zbral v knjigah Pod drobnogledom in Zbiralna leča.

... več o njem preberite v obletnici meseca Ognjišče 06_1991

nekaj njegovih misli:

Smrt ne potrka, da bi pogledal pri ključavnici in ji rekel: "Zunaj ostani!" O, ne! Ta bi bila lepa! Kajne, bi rekel: "Zunaj ostani!" Smrt pride neslišno in položi roko na tvoje srce kakor na nihalo, pa se ustavi. Ura se ustavi. Kaj pa duša?

LETA 1896 ROJEN DANILO BUČAR

SKLADATELJ, GLEDALIŠČNIK IN ZBIRALEC LJUDSKIH PESMI († 1971)

Doma je v Beli Krajini. Znan je kot zborovski skladatelj, njegova najbolj znana skladba pa je Nocoj, pa oh nocoj, ki jo je v svet ponesel Slovenski oktet. Manj znana je njegova simfonična glasba, ki dosega visoko kakovostno raven (Belokranjske pisanice). Napisal je tudi štiri operete (1932-39). Kot gledališčnik je deloval v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani.

LETA 1907 ROJEN SVETOZAR ILEŠIČ

GEOGRAF († 1985)

Univerzitetni profesor in akademik Svetozar Ilešič je izdal številna dela in razprave s področja regionalne in gospodarske geografije. Napisal je več učbenikov geografije za srednje šole. Njegovi najpomembnejši deli sta Sistemi poljske razdelitve na Slovenskem in Gospodarska in politična geografija sveta.

LETA 1911 ROJEN TONE ŠIFRER

PESNIK, PISATELJ IN ESEJIST († 1942)

Kot študent slavistike in kasneje kot gimnazijski profesor se je oglasil najprej s pesmimi, bolj pa se je posvečal prozi, v kateri je zaživela njegova domača pokrajina – gorenjsko podeželje (rodil se je v Žabnici pri Kranju). To velja zlasti za njegovo avtobiografsko povest Mladost na vasi (1939) in lirsko delo sožitju kmeta z naravo Kmet in stvari, (1947), ki je izšlo po njegovi smrti v taborišču Mauthausen.

LETA 1918 ROJEN NACE SIMONČIČ

LUTKAR, IGRALEC, REŽISER († 2002)

Po vojni je bil najprej član ljubljanske Drame, potem Mestnega lutkovnega gledališča (vloga kužka Postružka v Zvezdici Zaspanki in več kot tisoč ponovitev), od leta 1963 do upokojitve pa je bil vodja lutkovnega oddelka na Televiziji Slovenija. Ljubiteljem lutk bo ostal v spominu predvsem po vlogah v Žogici Marogici, Pavlihi, z nanizanko Kljukčeve dogodivščine (50 nadaljevanj) in z Radovednim Tačkom, kateremu je dal posebno podobo in se priljubil številnim generacijam otrok. Za svoje delo je prejel nagrado Prešernovega sklada in Župančičevo nagrado.

LETA 1929 UMRL JOSIP LIČAN

DUHOVNIK, NARODNI BUDITELJ, PRVI KRMAR GORIŠKE MOHORJEVE (* 1874)

Za časa fašizma, ki je napovedal smrtni boj slovenski besedi, so zavedni primorski duhovniki jeseni leta 1923 ustanovili Goriško Mohorjevo družbo, ki je ljudem dajala v roke pisano besedo. Med glavnimi pobudniki je bil bogoslovni profesor Josip Ličan, doma iz Ilirske Bistrice. Mohorjevo družbo, katere ustanovno listino je podpisal nadškof Sedej, je modro vodil štiri leta. Bil je vsestranski kulturni delavec in odličen vzgojitelj mladega rodu v Dijaškem zavodu Alojzijevišče v Gorici.

več:
ČUK, Silvester. Josip Ličan. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 6, str. 76-77.

LETA 1950 UMRL IVAN KNIFIC

DUHOVNIK, PROF. MATEMATIKE, POTOPISEC (* 1875)

Po novi maši je bil eno let kaplan Cerknici, potem pa je študiral na Dunaju za profesorja matematike in fizike (1899–1904), ki ju je potem nazorno poučeval 40 let ne škofijski gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano. Po smrti ravnatelja Antona Breznika je prevzel tudi vodstvo gimnazije. Učenci in kolegi so ga spoštovali kot odličnega profesorja. Med počitnicami je veliko potoval po bližnjem in daljnem svetu in širši javnosti je bil znan po svojih živahnih potopisih, ki jih je objavljal v Domu in svetu (1902–1913).

LETA 1966 UMRL ANTON MELIK

GEOGRAF, PROFESOR (* 1890)

Študiral je na Dunaju, kjer je leta 1916 diplomiral iz geografije in zgodovine. Najprej je bil gimnazijski profesor, leta 1926 pa je postal docent in 1938 redni profesor na ljubljanski univerzi. Po vojni je postal redni član SAZU, bil je pobudnik ustanovitve zemljepisnega muzeja Slovenije (1946 – danes del Geografskega inštituta) in urednik Geografskega zbornika, vestnika in predsednik Slovenske matice. Napisal je več kot trideset knjig, ukvarjal se je alpskimi in kraškimi pokrajinami, njegovo najpomembnejše delo je splošna monografija Slovenije (1935-36) in prva regionalna monografija Slovenije (v štirih knjigah). Za svoje delo je prejel Prešernovo nagrado (1947, 1949 in 1951), njegov sin Vasilij je bil priznani zgodovinar.

njegova misel:

• Mi Slovenci imamo obmejne spore kar na tri strani, z Italijani, Nemci in Madžari. Ker ne razpolagamo sami s sredstvi, s katerimi se razrešujejo zlasti najtežji, najbolj komplicirani spori, smo stopili pred zmagovito zapadnoevropsko demokracijo, da razsodi ter nam prideli "kar nam gre po naravnih pravicah".

LETA 1987 UMRL IVAN NEPOMUK ZORE

JEZUITSKI DUHOVNIK, TEOLOG (* 1893)

Rojen v Valburgi pri Smledniku, v gimnazijo je hodil v Ljubljano in Kranj, ljubljansko bogoslovje je končal leta 1916, ko je bil posvečen. Po kaplanski službi v Šentvidu pri Stični je vstopil k jezuitom (Šentandraž v Labotski dolini), študiral filozofijo in teologijo in leta 1930 doktoriral v Ljubljani, iz filozofije pa leto kasneje na Gregoriani v Rimu. Že prej je bil nekaj časa v Beogradu, kjer je urejal Glasnik Srca Jezusovega, po doktoratu pa je postal profesor dogmatike na nadškofijskem bogoslovju v Sarajevu, kjer je bil tudi rektor. Dogmatiko je predaval tudi na Poljskem (Lublin), potem pa je bil skoraj dvajset let svetovalec za študijske zadeve pri generalni kuriji jezuitov v Rimu. Po upokojitvi (1971) je živel v Mariboru.

Pripravlja Marko Čuk

* 940 (?), kraj rojstva neznan; † 994, Freising, Avstrija

Škof Abraham je čutil potrebo, da svoje slovenske vernike, ko jih obišče, nagovori v njihovem jeziku. Sicer so pa to velevale tudi določbe cesarja Karla Velikega. Tako je dal v svoj popotni priročnik zapisati troje besedil v slovenskem jeziku. Ta rokopisna knjiga, ki so jo leta 1803 prenesli iz Freisinga v državno knjižnico v München, obsega 169 pergamentnih listov različne kakovosti, vezana je v lesene platnice, prevlečene z belim usnjem. Ima šest delov in vanjo je 26 različnih rok zapisalo besedila bogoslužno-pridigarske vsebine, povečini v latinščini. Med njimi so leta 1807 odkrili tri krajše zapise v slovenščini, znane pod imenom Brižinski spomeniki.

Pridevnik brižinski je prvi uporabil Anton Janežič v svoji slovnici (1854): ime Freising je prevedel v Brižinje ter tako dobil pridevnik brižinski. Kljub odporom nekaterih se je ta uveljavil. Škof Abraham je svojo življenjsko pot končal 26. maja 994. Ob tisočletnici njegove smrti je SAZU v Ljubljani pripravila Mednarodni simpozij o Brižinskih spomenikih, že leta 1992 pa je pripravila njihovo znanstveno-kritično izdajo.

Dve izpovedi in ena pridiga

V omenjenem priročniku je 73 različnih besedil (pridig, obrednih molitev itd.); Brižinski spomeniki so vanj vpisani kot 32., 70. in 71. enota. Obsegajo dva obrazca splošne izpovedi (1. in 3.), ki se je po rimskem spokornem obredu molila pri maši katehumenov po evangeliju, preden so spokorniki šli iz cerkve. Ob slovesnih prilikah (ob obisku škofa) je izpovedi sledila skupna odveza, vselej v latinščini. Prvi spomenik, ki se začenja z besedami GLAGOLITE PO NAZ REDKA ZLOUEZA (Govorite za nami teh malo besed), je bil po vsej verjetnosti zapisan okrog leta 975, ko je škof Abraham več let bival na Koroškem. Ta obrazec splošne izpovedi naj bi bil v rabi v Karantaniji. Drugi obrazec splošne izpovedi, zapisan v tretjem brižinskem spomeniku (JAZ SE ZAGLAGOLO - Jaz se odpovem), pa naj bi bil v rabi v Slovenski Panoniji okrog Blatnega jezera. Isti pisec je zapisal tudi drugi brižinski spomenik - pridigo o grehu in pokori, katere prva vrstica se glasi ECCE BI DED NAŠ NE ZEGREŠIL (^e bi ded naš ne grešil) - ker sta v zborniku takoj eden za drugim. Pisava Brižinskih spomenikov je bistveno enaka pisavi latinskih besedil v priročniku: to je pisava, ki je bila v veljavi v srednji in zahodni Evropi v stoletjih po Karlu Velikem in se po njem imenuje karolinška minuskula.

Brižinski spomeniki so prepisi veliko bolj zgodnjih predlog, ki pa se niso ohranile. Obrazci, ki so zapisani v Brižinskih spomenikih, sodijo jezikoslovci, niso dosti mlajši od prvih časov pokristjanjenja Slovencev, torej segajo v prvo polovico 9. stoletja. Jezik Brižinskih spomenikov razodeva že 'izrazite črte današnje slovenščine", čeprav je njeno jedro še vedno bolj ali manj občeslovansko. Deloma se kaže tudi vpliv starocerkvenoslovanščine (predvsem v 2.). "Raziskave so pokazale," piše slavist Jože Pogačnik, "da sta 1. in 3. spomenik zanimiva predvsem jezikovno, medtem ko ima 2. tudi slovstvane kvalitete." Literarni zgodovinar Anton Slodnjak (Slovensko slovstvo, Ljubljana 1968, str. 12) občuduje mojstrstvo pisca 3. spomenika, ki govori o izvirnem grehu in o odrešenju.

"Jedrnato sintezo krščanske vere je naš avtor izrazil v monumentalnih, slikovitih in vendar preprostih stavkih. V bogatem in čistem jeziku, z redkimi izposojankami in tujimi stavčnimi zvezami je lepo in umljivo izrazil najbolj zapletena načela krščanskega idealizma. Ta uspeh je bil pač najmočnejši dokaz zoper trditev, da jezik alpskih Slovanov ni sposoben za slovstveno uporabo. Toda škof Abraham ni imel naslednika, ki bi zbiral slovenske verske tekste."

(obletnica meseca 05_1994

LETA 994 (993?) UMRL ABRAHAM

GROF, ŠKOF V FREISINGU (* OKOLI 940)

V obredni knjigi, ki je bila last škofa Abrahama iz Freisinga, so odkrili Brižinske spomenike, najstarejše zapiske v slovenskem jeziku in najstarejše ohranjeno slovansko besedilo. Bavarska škofija v Freisingu na Bavarskem, predhodnica škofije München (uradni naslov je München-Freising), je bila ustanovljena leta 724. Tedaj je bil tja poslan samostanski škof s. Korbinijan, po rodu Frank (+ 730). Eden najbolj slavnih škofov na freisinškem sedežu je bil Abraham, ki je škofijo vodil kar 37 let (957-994). Letnica njegovega rojstva ni znana (verjetno 29. maj 940), prav tako ne rojstni kraj. Po mnenju jezikoslovca Jerneja Kopitarja, ki je bil eden prvih raziskovalcev Brižinskih spomenikov, naj bi bil doma iz Koroške ali Kranjske. Tega ni mogoče dokazati, res pa se je škof Abraham zanimal za slovenske kraje. V svoji škofiji je namreč imel precej vernikov slovenskega rodu. Prav v njegovem času - leta 973 - je cesar Oton II. freisinški škofiji podaril obsežno zemljiško posest okrog Škofje Loke (zajemalo je vso Poljansko in Selško dolino). Že prej pa je ta škofija imela posesti na Koroškem ...

... več o njem v obletnici meseca 05_1994

misel

"Brižinski spomeniki so za Slovence že dolgo pričevanje o začetkih jezikovnega in duhovnega osamosvajanja, ki je v nadaljnem poteku pripeljalo do kulturne in končne državne samostojnosti" (dr. Janko Kos)

LETA 1719 ROJEN JANEZ KAREL HERBERSTEIN

GROF, LJUBLJANSKI ŠKOF († 1787)

Med leti 1769 -1772 je bil pomožni, med 1772 - 1787 pa redni ljubljanski škof. Bil je privrženec reformiranega katolicizma s primesmi janzenizma in jožefinizma. Leta 1773 je Japlju naložil prevod Svetega pisma (1784 - 1802) in bogoslužnih knjig. Prizadeval si je za obnovo duhovščine in dušnega pastirstva ter je svoje reformne poglede izpovedoval v pastirskih pismih duhovnikom, v vsakoletnih navodilih bogoslužnega koledarja in dekretih škofovskih sinod. Leta 1782 je v pastirskem pismu priznal vladarju pravico posega v notranje zadeve cerkve in zagovarjal versko toleranco, kar ga je leta 1785 stalo imenovanja za ljubljanskega nadškofa, ki ga ni hotela potrditi rimska kurija, dokler ne bi preklical svojih zmot. Spor, ki je zaradi tega nastal med Dunajem in Rimom, se je končal šele z njegovo smrtjo.

LETA 1848 ROJEN PAUL GAUGUIN

FRANCOSKI SLIKAR († 1903).

Francoski slikar, grafik in kipar (umrl 1903) je eden vodilnih slikarjev postimpresionističnega obdobja, ki je odločilno vplival na umetnost 20. stoletja. Bil je samouk, ki je v slikarstvu iskal pristnost in prvinskost, kar je razvidno v njegovi tematiki – kmečki motivi iz Bretanije in pejsaži s tihomorskih otok. Uporabljal je močne konture in tehniko nepretrganih ploskev. Kombinacije barv, v katerih prevladujeta rdeča in rumena, ustvarjajo vtis domišljijskih sanjskih pokrajin in postav,... V želji po idiličnem življenju v neokrnjeni naravi se je leta 1891 preselil na Tahiti in vse do smrti bival na otoku Hiva Oa. Njegova pomembna dela: Bretonske delavke, Bretonska vas v snegu, Sadna drevesa v Vauguirardu in Opoldanski počitek.

LETA 1859 ROJEN STANKO PIRNAT

PRAVNIK IN  SKLADATELJ, POSPEŠEVALEC ZBOROVSKEGA PETJA († 1899)

Po ljudski šoli v rodnih Štorah je obiskoval gimnazijo v Celju in v Ljubljani, nato pa je na Dunaju študiral pravo. Kot notarski kandidat je služboval v več slovenskih krajih, nazadnje je bil samostojni notar v Stični in Mokronogu. Pirnat je že kot gimnazijec pod Foersterjevim vodstvom pel na ljubljanskem stolnem koru, na Dunaju pa je vodil slovenski pevski zbor. Na Ptuju je ustanovil slovensko pevsko društvo in mu bil zborovodja. Bil je tudi skladatelj; nekaj njegovih skladb, zloženih v slovenskem duhu, je izdala Glasbena matica v Ljubljani.

LETA 1863 UMRL FRANZ GRUBER

avstrijski učitelj, organist in skladatelj, ki je uglasbil Sveto noč (* 1787)

Rodil se je v družini tkalca platna. Učitelj je odkril njegovo glasbeno nadarjenost in mu je omogočil šolanje pri stolnem organistu v Burghausnu. Po končanem učiteljišču je bil najprej pomožni učitelj v Arnsdorfu, nato pa je dobil službo v Oberndorfu nedaleč od Salzburga. Na željo tamkajšnjega duhovnega pomočnika Josepha Mohra je uglasbil njegovo božično pesem Sveta noč, ki je zaslovela po vsem svetu. 24. decembra 1818 jo je Mohr zaigral na kitaro, kasneje je Gruber napisal orgelsko spremljavo.

več:
ČUK, Silvester. Sveta noč 200 let. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 1, str 50-57.
Bob Hartman, Zgodbe za božič. 126 strani, 22 x 28,5 cm, barvne ilustracije, trda vezava, redna cena: 14,90 €, s kartico zvestobe: 13,41 €

LETA 1879 ROJEN KNUD RASMUSSEN

DANSKI POLARNI RAZISKOVALEC, ETNOLOG († 1933)

Danski polarni raziskovalec in etnolog Knud Rasmussen (umrl 1933) se je posvetil raziskovanju Grenlandije in leta 1930 ustanovil polarno postajo Thule, odkoder je v letih 1912 do 1932 organiziral sedem odprav v notranjost Grenlandije in v kanadsko Arktiko. Potoval je s pasjo vprego od Hudsonovega zaliva do Beringovega preliva. Proučeval je tudi življenje Eskimov.

LETA 1900 ROJEN ALOJZIJ MLAKAR

REDOVNIK LAZARIST, MISIJIONAR, JEZIKOSLOVEC († 1994)

Živeti je začel 7. januarja 1900 v Divači, tri leta za bratom Ernestom, ki je padel na soški fronti; uredništvo Bogoljuba je leta 1921 o njem izdalo knjižico Rožica s Krasa. Alojzij je leta 1912 stopil v Misijonsko družbo (k lazaristom). Po mašniškem posvečenju leta 1926 je kot misijonar odšel na Kitajsko, od koder se je zaradi bolezni po dveh letih vrnil. Nastanil se je na Mirenskem Gradu. Leta 1934 so ga fašisti zaprli, ker so hoteli uničiti zadnji slovenski samostan v Italiji. Po drugi svetovni se je s sobrati trudil za obnovitev samostana in svetišča na Mirenskem Gradu.

LETA 1969 UMRL JOSIP RIBIČIČ

učitelj, pisatelj, dramatik in urednik (* 1886)

Rodil se je v Baški na otoku Krku; oče je bil Dalmatinec, mati pa Slovenka. V družini so govorili slovensko. Sedemletnega Josipa so poslali k sorodnikom na Goriško. Po šolanju na učiteljišču v Kopru je poučeval v raznih krajih na Primorskem, po letu 1925 pa v matični domovini. Pisati je začel že kot mlad učitelj. Pisal je predvsem za otroke in mladino. Večina njegovih del za otroke se dogaja v živalskem svetu, v katerem vladajo podobni odnosi kot med ljudmi. Priljubljena je njegova pravljična povest Miškolin.

LETA 1972 UMRL ANDREJ BUDAL

PESNIK, PISATELJ, PUBLICIST, POSREDNIK MED KULTURAMA (* 1889)

Po rodu iz Štandreža pri Gorici, je po študiju romanistike služboval kot srednješolski profesor v različnih krajih. Pisal je povesti (Križev pot Petra Kupljenika, Župan Žagar, Čigava si?) in pesmi, članke, kritike in eseje. Prevajal je tudi italijanščine; pomembna je njegova posredniška vloga med slovensko in italijansko kulturo.

LETA 1975 UMRL  RUDOLF KOLARIČ

jezikoslovec, član skupine ‘čitankarjev’ (* 1898)

Po študiju slavistike in primerjalnega jezikoslovja v Ljubljani je bil najprej asistent na tamkajšnji slavistični stolici, zatem dolga leta gimnazijski profesor, nazadnje redni profesor na univerzi v Novem Sadu. Bil je član skupine ‘čitankarjev’, ki so v letih 1931–1945 pripravljali učbenike slovenščine za šolo, nato slovnice za širšo uporabo ter nazadnje Slovenski pravopis (1950, 1962). Izdal je komentirana ponatisa Kopitarjeve slovnice (1971) in Pleteršnikovega Slovensko-nemškega slovarja (1974).

Pripravlja Marko Čuk