* 9. januar 1856, Globoko pri Rimskih Toplicah, † 10. junij 1912, Ljubljana

Izbral je poklic, za katerega ni imel veselja

Luč sveta je zagledal 9. januarja 1856 v revni koči v Globokem pri Rimskih Toplicah kot prvorojenec kmeta, ki je s slabim gospodarjenjem posestvo zapravil. Ko je bil star tri leta, se je skupaj s starši preselil v Senožeti k teti Agati (Ajtki), očetovi sestri, ki je bila kot kopališka strežnica v Rimskih Toplicah premožna žena in je s svojimi prihranki odkupila tudi njegov rodni dom. Po končani ljudski šoli ga je poslala v celjske šole, kjer je končal gimnazijo. Po maturi leta 1877 je stopil v mariborsko bogoslovje, čeprav do duhovniškega poklica ni imel pravega veselja. Iz hvaležnosti do tete je pridno študiral in bil že po tretjem letniku 22. julija 1880 posvečen za mašnika. Po dokončanih bogoslovnih študijah je julija 1881 postal kaplan v Podsredi in tam ostal dve leti. Zatem je bil šest let (1883–1889) kaplan v Šmarju pri Jelšah. V svoji bojeviti narodni zavednosti se je tam zapletel v spore z nemškim uradništvom in nezavednimi tržani, ki so mu narekovali politično budnico Mi vstajamo. Notranje je bil vedno bolj razdvojen in naslednja leta se je vedno pogosteje selil: iz Šmarja pri Jelšah k Sv. Lovrencu v Slovenskih goricah, od tam v Vitanje, eno leto je bil upravitelj svoje rojstne župnije Sveta Marjeta pri Rimskih Toplicah, od tam je bil poslan za kaplana v Mozirje.

Kot kaplan v Škalah pri Velenju, zadnji postaji svoje duhovniške službe, je leta 1898 stopil v pokoj. Nekaj mesecev kasneje je nastopil službo mestnega arhivarja v Ljubljani, ki jo je vestno opravljal vse do svoje smrti. Zaradi svojega duhovnega nemira in kritik na račun svojega pesniškega ustvarjanja je postajal vedno bolj vase zaprt in razdražljiv. Za posledicami kapi je 10. junija 1912 v Ljubljani umrl in pokopali so ga v grobnici Pisateljskega društva na Navju.

Čaša tvoja je življenje tvoje

Anton Aškerc je premagoval strah pred smrtjo in notranjo praznoto z vero v nadčasovno vrednost svojega literarnega dela, kakor že mnogi pesniki pred njim. To je jasno izpovedal v svoji znani pesmi Čaša nesmrtnosti. Svojo prvo pesem, domoljubno romanco Trije popotniki je objavil kot bogoslovec (s psevdonimom Gorazd) v Ljubljanskem zvonu.

Kot kaplan v Podsredi se je resneje posvetil poeziji. Ko je Zvonu poslal svojo romanco Madonna (poznejšo Slikarjevo sliko), je urednik Fran Levec takoj spoznal njegov odlični epski dar in mu svetoval, naj se posveti predvsem pripovednemu pesništvu. Od decembra 1882 so se v Zvonu vrstile dovršene balade, romance in prilike. Motive zanje je zajemal najrajši iz burnih časov slovenske preteklosti (Brodnik, Stari grad, Slovenska legenda), posebej velja omeniti venec devetih balad Stara pravda o tragediji slovensko-hrvaškega kmečkega punta leta 1515. Navdihovala ga je tudi zgodovina slovanskih narodov (Svetopolkova oporoka, Mutec osojski).

Bogat vir mu je bilo narodno izročilo (Mejnik, Godčeva balada, Botra). Aškerčeva posebnost so njegove parabole, v katerih je izpovedoval svojo življenjsko filozofijo (Čaša nesmrtnosti, Prva mučenica, Dvorski norec, Kristus in Peter). Leta 1889 je Anton Mahnič ostro grajal mnoge Aškerčeve pesmi. Aškerc je odgovoril tako, da je o veliki noči 1890 izdal izbor svojih najboljših pesmi v knjigi Balade in romance in sicer s pravim imenom. Ta nam kaže Aškerčevo poezijo na višku. Z leti je njegova pesniška moč pešala. Zelo rad je potoval po slovanskih deželah in Bližnjem vzhodu. Tuji kraji so mu vračali veselje do literarnega dela. Pisal je hitreje in tudi več, izdal je še nekaj svojih zbirk in del, ki pa niso bila na višini pesmi v prvi zbirki. Spričo odklonilnih kritik je bil vedno bolj zagrenjen.

Ostal mu je neizbrisni duhovniški pečat

»Srečen, miren in sproščen Aškerc ni bil nikoli v svojem življenju,« je zapisal literarni zgodovinar Janez Logar. »Od mladih nog je bil v neprestanem naponu, da bi zadovoljivo opravljal svoje dolžnosti. Najprej je bil tu duhovniški poklic, ki si ga je naprtil po volji drugih, in nato pesniški poklic, ki se mu je zapisal sam. Dolga leta je bil prepričan, da bo mogel oba opravljati častno in v prid svojemu narodu, in se je trudil z vsemi silami, da kljub šibkemu zdravju izpolni svoje dolžnosti do kraja.«

Pisatelj Franc Saleški Finžgar v svojih spominih (Leta mojega popotovanja) pripoveduje: »V Ljubljani sem se mnogo družil tudi z Aškercem. Shajala sva se večkrat zvečer v kolodvorski restavraciji ... Tedaj (1900–1902) je bil kljub civilni službi še vendar ves kaplanski. Kolikokrat sva se pogovarjala o dogodivščinah po raznih kaplanskih službah, o obhajilih ponoči, v snegu, dežju. Bil pa je po svoje nervozen, kar siten ... Zelo ga je bolelo, ko so ga mladi začeli kritizirati. "Poglejte, te ljudi sem jaz vzgajal, sedaj me pa psujejo!" se je ves nesrečen pritoževal. Aškerc ni bil srečen. Nekaj ga je grizlo. Zvedel sem, da je rekel sestri, ko je vsako leto za brata odbiral nekoliko ponošeno obleko in vzel iz omare tudi talar. Gledal ga je in obesil nazaj v omaro: "Morda ga bom še rabil." Gospa Tavčarjeva pa mi je rekla pri Čadu, ko smo slučajno prišli skupaj ob kavi: "Kaj menite o Aškercu? Vse duhovsko je odložil. Zdi se mi, da so to le tako veliki in skrivnostni blagoslovi, da se jih nihče ne more popolnoma otresti." Tako je sodila žena, ki je prav gotovo bila zelo svobodoumna, a vendar ... Menda je bil Aškerc prav zato nazadnje tako bojevit.«

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2012) 6, str. 50.

LETA 1538 ROJEN SEBASTIJAN KRELJ

JEZIKOSLOVEC, TEOLOG, PROTESTANTSKI PRIDIGAR, PREVAJALEC IN PISATELJ († 1567)

Med slovenskimi protestantskimi pisci so poleg Primoža Trubarja (1508-1586), očeta slovenske tiskane besede, najbolj zaslužni in znani še trije: Jurij Dalmatin (1547-1589), ki je opravil velikansko delo s prevodom celotnega Svetega pisma v slovenščino (1584); Adam Bohorič (1520-1598) je spisal prvo slovensko slovnico Zimske urice (1584); Sebastijan Krelj (1538-1567) pa si je prizadeval za izboljšanje slovenskega jezika in pisave. Literarni zgodovinar Mirko Rupel, dober poznavalec naše protestantske književnosti, je zapisal: "Sebastijan Krelj je bil človek s širšimi pogledi kakor Trubar, ostrejši mislec, manj zgovoren, a bolj rezek v polemiki. Bil je bolj učen teolog kakor praktičen dušni pastir. Njegova največja zasluga je izpopolnitev pisave in knjižnega jezika. Ker je moral (zaradi prezgodnje smrti) odložiti pero, ko je komaj nakazal nove smernice, je upravičeno trditi, da bi krepkeje uveljavil svoje jezikovne reforme, ko bi mu bilo dano daljše življenje."

... več o njem v rubriki obletnica meseca 12_2007

LETA 1580 UMRL LUIS VAZ DE CAMOES

NAJVEČJI PORTUGALSKI PESNIK (* 1525(4?)

Največji slovenski pesnik France Prešeren v svoji 'Glosi' omenja Luzijado. Tako je naslov zgodovinskega epa (Os Lusiadas), s katerim je zaslovel največji portugalski pesnik Camões. Napisan je na podlagi dnevnikov, potopisov in ustnega izročila. Srce epa, ki nosi letnico 1572, je pripoved o potovanju znamenitega pomorščaka Vasca de Gama v Indijo, vložene so zgodbe o prejšnjih junakih in krajih. Izbor tega epa smo v slovenskem prevodu dobili leta 1976. Poleg epa je pisal drame in lirske pesmi, s katerimi se uvršča med vodilne renesančne lirike. Pripada krogu petrarkizma, vendar z močno osebno in strastno izpovedno vsebino. Je mojster soneta (ljubezenskega in osebno izpovednega), ki izraža predvsem pesnikovo nesrečno usodo.

misli in verzi

Slaboten kralj oslabi najmočnejše ljudstvo.

Vedno držim meč v eni roki in pero v drugi.

Nekdo, ne vem kakšen, ki se je pojavil ne vem odkod, je prišel ne vem kako in dela hudo, ne vem zakaj.

Ljubezen ogenj je, ki skrito tli, / neznana rana, ki ne da miru ti, / ugodje, ki svoj bližnji konec sluti, / gorje, ki ponevedoma greni. (Soneti ljubezni)

LETA 1821 UMRL JANEZ DEBEVEC

DUHOVNIK IN NABOŽNI PISATELJ (* 1758)

Debevec je bil leta 1782 posvečen v duhovnika, služboval je v Ljubljani. Sodeloval je z Jurijem Japeljem, Vodnikom in Kopitarjem. Leta 1795 je v ljubljanskem semenišču prvi predaval slovensko slovnico. Priredil je tudi več teoloških besedil, za staro zavezo Japčljevega prevoda Svetega pisma (Svetu pismu stariga testamenta, 1791) je sestavil predgovor (Govorjenje od branja S. pisma). Sam pa je na novo prevedel 2. del Nove zaveze (1804) in bil od leta 1799 član komisije za pregled prevoda Svetega pisma. Debevec je pisal tudi šolske učbenike: leta 1891 je sestavil abecednik Krajnski plateltof, leta 1809 je izšel prevod prvošolske čitanke Majhine perpovedvanja (org. Kleine Erzählungen, 1809).

LETA 1836 UMRL ANDRE AMPERE

FRANCOSKI FIZIK IN MATEMATIK (* 1775)

Ampere je bil profesor na politehnični šoli v Parizu. Odkril je, da se tuljava, po kateri teče električni tok, obnaša podobno kot paličast magnet, da med dvema vodnikoma, po katerih teče električni tok, deluje magnetna sila ... in tako velja za začetnika elektrodinamike Po njem imenovani amperov zakon pravi, da se vzporedni in enako usmerjeni električni tokovi privlačijo, vzporedni in nasprotno usmerjeni pa se odbijajo – z njim lahko m s pomočjo katerega lahko izračunamo jakost magnetnega polja v okolici vodnika, po katerem teče električni tok. Po njem se imenuje osnovna enota električnega toka – amper.

LETA 1884 ZAČNE IZHAJATI NOVI BRENCELJ

SLOVENSKI HUMORISTIČNO-SATIRIČNI ČASOPIS

Časopis Brencelj je začel izhajati leta 1869 (5. januarja), na današnji dan pa je spremenil ime v Novi Brencelj v zbadljivi in šaljivi obleki. Do 10. decembra 1986 je prvi slovenski satirični časopis izdajal pisatelj Jakob Alešovec. Kot nadležna muha, po kateri se je imenoval, je Brencelj neusmiljeno pikal nemškutarje in nemški liberalizem. Zlasti je imel na piki Dragotina Dežmana, privoščil pa si je tudi marsikaterega drugega političnega veljaka, ki se mu je zameril. Nazadnje se je ime Brencelj prijelo Alešovca same­ga, največ zaradi tega, ker je bil na prvi strani naslikan leteč brencelj z njegovim obrazom. Zaradi njegove kritičnosti so neka­teri (tudi Josip Jurčič) Alešovcu očitali grobost in robatost, vendar le-ta svojega načina pisanja ni spremenil ter je še naprej "vetril" politično ozračje na Slovenskem.

več o uredniku Jakobu Alešovcu v obletnici meseca Ognjišče 10_2001

LETA 1903 ROJEN SILVESTER ŠKERL

PREVAJALEC, ZALOŽNIK, IGRALEC, PESNIK († 1974)

Tržačan Silvester Škerl je bil sprva igralec v raznih slovenskih gledališčih (Trst, Ljubljana, Maribor). Poskusil se je tudi kot režiser in veliko je o gledališču pisal. Pesmi, ki jih je objavljal v raznih literarnih revijah in so izšle v zbirki Stopnice v stolpu (1924), razodevajo vpliv Antona Podbevška. Najbolj pa je pomembno njegovo prevajalsko delo. Slovenskim bralcem je posredoval svoje odlične prevode iz nemške, italijanske in francoske proze.

LETA 1912 UMRL ANTON AŠKERC

DUHOVNIK, PESNIK (* 1856)

Slovenski pesnik balad in romanc, epskih pesnitev: prve so po vsebini, občutju in obliki sorodne severnjaški poeziji, romance bolj južnjaški. Bil je sodobnik Simona Gregorčiča in imata veliko skupnega: (Gregorčič je bil sicer dvanajst let starejši od Aškerca), izbrala sta duhovniški poklic, v katerem je Gregorčič kljub preizkušnjam vztrajal do smrti, Aškerc pa je zaradi svoje upornosti in zagrenjenosti omagal. Bila sta različna po značaju in to se pozna tudi v njunih pesmih. Gregorčičeve so žuboreče kot bistra Soča, Aškerčeva muza pa je bojevita "in s tirani se bojuje". »Srečen, miren in sproščen Aškerc ni bil nikoli v svojem življenju,« je zapisal literarni zgodovinar Janez Logar. »Od mladih nog je bil v neprestanem naponu, da bi zadovoljivo opravljal svoje dolžnosti. Najprej je bil tu duhovniški poklic, ki si ga je naprtil po volji drugih, in nato pesniški poklic, ki se mu je zapisal sam. Dolga leta je bil prepričan, da bo mogel oba opravljati častno in v prid svojemu narodu, in se je trudil z vsemi silami, da kljub šibkemu zdravju izpolni svoje dolžnosti do kraja.«

... več o njem preberite v obletnici meseca 06_2012

... v rubriki mojstri besede 10_2009

nekaj njegovim verzov, razmišljanj

- Leka rad bi, ki nesmrtnost daje, / pil zdravilo, ki to večnost daje? / Sam imaš jo, čašo čarodejno, / sam naredi pitje si nesmrtno! / Čaša tvoja je - življenje tvoje, / sam napolni z večnosti jo lekom!

- Ne želi nad človeka si, / saj više priti bi ne mogel! / Da pod človeka mi ne padeš / - le tega se mi vedno boj!

- "Večno?!..." Slišite, kako se smeje / jek med razvalinami na glas? / "Večno?!... O, ljudje, jaz stavim meje / delom vašim, jaz, mogočni čas!"

- Težko se živi življenje, / če se ne deli trpljenje; / a slajša radost je srca, / če isto si delita dva.

- Ta svet je pisan sejem, kjer vse trguje, / kjer vse se vprek prodaja in kupuje.

- To življenje naše pestro - / kaj je drugo ko trpljenje? / Opazuj ga, kjer le hočeš!

- Kaj pomeni, če imaš sovrage? / To pomeni, da si jim napoti! / In če si napoti jim, si nekaj!

- Ostati človek - to tvoj vzor / in smoter bodi tvoj najvišji! / Ljub bodi ti obraz človeški / in sveta ti človeška čast!

LETA 1915 ROJEN SAUL BELLOW

AMERIŠKI PISATELJ JUDOVSKEGA RODU, NOBELOVEC († 2005)

Zaslovel je z romani, kot sta Herzog in Humboldtova oporoka, in bil eden najbolj priljubljenih severnoameriških literatov. Njegov kolega Philip Roth ga je skupaj z Williamom Faulknerjem označil za "hrbtenico ameriške književnosti 20. stoletja. V svojih delih se je pogosto podajal na pot iskanja bistva človekovega bivanja. Veliko vlogo v njegovih delih je imela tudi izkušnja priseljevanja v Ameriko, še posebej judov. Kritiki so Bellowa cenili tudi kot enega izmed najbolj pomembnih kronistov življenja ameriških intelektualcev judovskega rodu.

LETA 1949 UMRLA SIGRID UNDSET

NORVEŠKA PISATELJICA (* 1882)

Norveška pisateljica Sigrid Undset je po izidu svojega drugega velikega romana v dveh delih in štirih knjigah Olaf Audunov sin (1925, 1927) leta 1928 prejela Nobelovo nagrado za književnost "zlasti za močne opise srednjeveškega življenja severnjakov". Za to visoko priznanje je bila predlagana že leta 1922, ko je izšla njena mogočna trilogija Kristina Lavransova hči (Venček, Žena, Križ). Nagrado (denarno) je v celoti prepustila socialnim in dobrodelnim ustanovam. Še pred odhodom iz Stockholma, kjer ji je bila nagrada izročena, je s polovico vsote ustanovila sklad za podporo staršev z duševno ali telesno prizadetimi otroki, da bi jih lahko obdržali v svojih družinah in se jim ne bi bilo treba ločiti od njih. Zase ni obdržala ničesar. Lovorov venec, simbol zmage, ki ga je z nagrado prejela, je položila na Marijin oltar v cerkvi sv. Dominika v Oslu. Leta 1924 je prestopila iz protestantske v katoliško Cerkev. K temu koraku jo je nagibalo tudi to, da katoliška Cerkev visoko ceni materinstvo in poudarja pomembnost zakonske zveze. V Devici Mariji je Sigrid videla povišano usodo žene. Nasprotno miselnosti tedanjih feministk - bork za ženske pravice, ki so slavile samostojno, neporočeno žensko, je Sigrid videla poslanstvo žene v družini. "V človeški družbi žena ne more postati nič večjega, kakor da postane dobra mati, in nič slabšega, kakor da postane slaba mati," je zapisala na podlagi svojih osebnih izkušenj. To prepričanje diha iz številnih njenih del.

... več o njej preberite v pričevanju 07_2009

nekaj njenih razmišljanj:

Če življenje tako neusmiljeno kaznuje vsak pregrešek zoper svetost ljubezni – je v tem zame dokaz, da je ljubezen najsvetejša v življenju in da bo življenje tistega, ki ostane zvest svojemu hrepenenju po ljubezni, poplačalo z najčistejšo in naj lepšo blaženostjo.

Ni ga človeka, ki Boga ne bi ljubil in se ga bal; vsa naša nesreča v življenju in smrti izvira od tod ker je naše srce razdeljeno med ljubeznijo do Boga, bojaznijo pred hudičem in ljubeznijo do sveta in mesa... v svojem usmiljenju je Bog spoznal, kako so naša srca razdvojena, in stopil je na zemljo in prebival med nami... Tako nam je pokazal pot in nam razodel svojo ljubezen.

V človeški družbi žena ne more postati nič boljšega, kakor da postane dobra mati, in nič slabšega, kakor da postane slaba mati.

Marsikaj sem že storila, o čemer sem včasih mislila, da bi si ne upala storiti, ker je greh. Toda takrat nisem vedela, da je posledica greha to, da moramo druge pogaziti.

Hotela sem živeti tako, da bi se mi nikoli ne bilo treba sramovati, ne kot človeku ne kot umetnici ... Hotela sem biti poštena in zvesta in dobra in da nikoli ne bi imela na vesti bolečine nobenega človeka.

Mati nikoli ne dvomi o tem, ali naj ljubi svojega otroka, ali naj mu želi najboljše in ali naj ravna v njegov prid, pa tudi ne o tem, ali ji otrok ljubezen vrača.

Vse dobro, ki ga dolgujemo domu, lahko pregledamo in hvaležno ocenimo šele, ko odidemo od doma.

Tudi če se nakopičijo izkušnje in se poveča znanje, se človeški razum in nravne lastnosti ne izboljšajo, pa čeprav bi se morala vsaj za reševanje moralnih vprašanj ... Ne verjamem v pacifizem, ker vem, koliko ljudi občuduje osvajalce in nasilneže.

LETA 1962 UMRL MIRKO FILEJ

DUHOVNIK, GLASBENIK IN PROSVETNI DELAVEC JE S PESMIJO POVEZOVAL LJUDI (* 1912)

Duhovnik Mirko Filej, rojen v Medani, je bil goreč duhovnik, glasbenik in prosvetni delavec. Ob svojem duhovniškem delu se je glasbeno izobraževal in povsod ljudi povezoval s petjem. V Gorici, kjer je deloval od leta 1950 do svoje prezgodnje smrti leta 1962 (bilo mu je komaj petdeset let!), je razgibal kulturno življenje in postal duša vsega dogajanja na glasbenem, društvenem in organizacijskem področju.

LETA 1985 UMRL ANTON BAJEC

JEZIKOSLOVEC IN SLOVNIČAR ( * 1897)

Prvi predavatelj slovenskega knjižnega jezika kot posebnega predmeta na ljubljanski univerzi je bil v letih 1947-1962 jezikoslovec Anton Bajec, ki se je ukvarjal predvsem z vprašanji besedoslovja in besedotvorja. Pred drugo svetovno vojno je bil soavtor čitank in slovnic za nižje razrede srednjih šol. Sodeloval je pri Slovenskem pravopisu (1962) in Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991).

LETA 1992 UMRL BERT SOTLAR

GLEDALIŠKI IN FILMSKI IGRALEC (*1921)

Rodil se je kot četrti od devetih otrok rudarske družine v Kočevju. Njegova mati je bila po rodu kočevska Nemka. Osnovno šolo je obiskoval v rojstnem mestu, po vojni vihri je študiral na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani. Po diplomi je nekaj časa deloval pri dramskem gledališču v Beogradu, od leta 1950 pa je bil igralec ljubljanske Drame. Nastopal je tudi v številnih jugoslovanskih in slovenskih filmih, med katerimi so najbolj znani Kekec (nova verzija), Tistega lepega dne in Ne joči, Peter.

LETA 1997 UMRLO PET GORSKIH REŠEVALCEV

Pri usposabljanju v severni steni Turske gore v Savinjskih Alpah se je smrtno ponesrečilo pet gorskih reševalcev - inštruktorjev - Mitja Brajnik, Luka Karničar, Rado Markič, Janko Kokalj in Boris Mlekuž.

LETA 2004 UMRL RAY CHARLES

AMERIŠKI PEVEC SOULA (* 1930)

Ko je njegov štiriletni brat nesrečno umrl, ga je to tako prizadelo, da je prosti čas preživljal v pivnici in poslušal igranje klavirja. Tudi sam je poskusil in tako je začel igrati. Že majhen je imel težave z vidom, pri sedmih letih pa je oslepel, zatekel se je h klavirju, po radiu poslušal jazz in blues in poskušal to tudi zaigrati ... Po mamini smrti (1945) je pustil šolo in za preživetje igral klavir v gledališču , kasneje si je v Orlandu omislil band in začel nositi očala (kasneje zaščitni znak). Želel si je ustvarjati, zato se je preselil v Seattle, kjer je začel snemati skladbe, ki so kmalu postale uspešnice: I Got A Woman, I Love Her So, Yes Resl, Genius Sings The Blues.... Vrhunec slave je dosegel med 1960 in 1980 z uspešnicami, kot sta Georgia On My Mind, Hit The Road Jack in drugimi. V času svoje slave je posegal tudi po drogah, vendar se je zasvojenosti uspel rešiti in v zadnjem obdobju svojega življenja je veliko nastopal.

Pripravlja Marko Čuk

Med moškimi imeni v Sloveniji je ime Gojko na 427. mestu. Dne 1. 1. 2012 je bilo s tem imenom poimenovanih 215 (1971: 172; 1994: 212; 2008: 223) prebivalcev Slovenije. Različice imena Gojko so: Gojmir (1971: 50; 1994: 45; 2012: 28), Gojan, Gojc, Gojčo, Gojimir, Gojislav. Ženske oblike: Goja (2012: 25), Gojislava, Gojka (8), Gojmira.

God:

• 10. julij
• 24. septembra

Ime Gojko je tvorjenka na ‑ko iz podstave goj- glagola gojiti ali iz imenske podstave Goj- ki je nastala po krajšanju zloženih imen Gojmir, Gojislav. Iz imenske podstave Goj- so s priponskimi obrazili ‑an, ‑c, ‑čo tvorjena imena Gojan, Gojc, Gojčo. Ime Gojmir z različico Gojimir je ime slovanskega izvora. Zloženo je iz občnih besed goj 'mir; vzgoja' (prim. gojiti, vzgojiti, vzgoja, gojenec) in mir. Pri imenu Gojimir bi lahko za prvo sestavino domnevali tudi velelnik goji glagola gojiti. Enako bi lahko domnevali tudi pri imenu Gojislav. V vsakem primeru naj bi bil nosilec imen Gojmir, Gojimir prvotno zelo miroljuben, medtem ko naj bi bil nosilec imena Gojislav slaven po gojenju ali se bolj zanimal za slavo. Imena iz imenske podstave goj' 'mir' so po O. Kronsteinerju (Die alpenslawischen Personennamen, str. 49 d.) predvsem južnoslovanska in so v virih zapisana od začetka 11. stoletja.

V koledarju se ime Gojko z različicami uvršča k imenu Pacifik: 14. septembra Pacifik, italijanski redovnik († leta 1721), 10. julija Pacifik Asiški, italijanski redovnik († leta1234).

* 8./9. junij 1508, Rašica, † 28. junij 1586, Derendingen, danes del Tübingena v Nemčiji

Na srečanje s papežem Janezom Pavlom II. v mariborski škofiji so bili povabljeni tudi slovenski evangeličani - verniki protestantske cerkve, ki jih je največ v Prekmurju. Drugod po naši domovini je protestantizem kmalu po svojem nastanku in razcvetu v 16. stol. zamrl. Zgodovinska zasluga slovenskih protestantov je, da so nam dali prvo tiskano knjigo: Primož Trubar je leta 1551 izdal Katekizem in Abecednik. Ta najplodovitejši slovenski protestantski pisec je umrl pred 410 leti.

Mlinarjev sin, begunec in župnik na Nemškem

Primož Trubar se je rodil leta 1508 na Raščici pri Turjaku, najbrž ob godu sv. Primoža in Felicijana (9. junija). Njegov oče Miha je bil mlinar in tesar ter ključar vaške cerkve sv. Jerneja. Materi je bilo ime Jera. Starši so bili pobožni in oče je poslal dvanajstletnega Primoža na Reko, da bi se izšolal za duhovnika. Po enem letu je šel v Salzburg, od tam pa v Trst, kjer je živel na dvoru škofa Petra Bonoma.

Ta je mladim pripravnikom na duhovniški poklic razlagal nazore humanistov, ki so bili zelo blizu mislim nemških reformatorjev, med katerimi velja poudariti eno: da je treba Sveto pismo prevesti v žive jezike. Bonomo je bil Trubarju zelo naklonjen. Leta 1527 mu je, čeprav še ni bil duhovnik, podelil župnijo Loka pri Zidanem mostu. Dohodki te župnije so mu omogočili študij na Dunaju. Leta 1530 je bil posvečen v duhovnika in Bonomo ga je poslal za vikarja v Laško, kjer je s svojimi pridigami zoper zidavo novih cerkva vzbujal jezo vernikov. Leta 1533 je prišel v Ljubljano, kjer je bilo nekaj kanonikov ogretih za protestantske nazore. Trubar je bil ognjevit stolni pridigar, vendar izrazito protikatoliških naukov še ni oznanjal. Grmel je proti romarjem in zidavi novih cerkva, zlasti božjepotne cerkve na Sveti Gori pri Gorici. To je bil tudi neposredni povod, da je bil pregnan iz Ljubljane. Zatekel se je k škofu Bonomu v Trst, kjer je postal njegov dvorni kaplan in slovenski pridigar. Novi ljubljanski škof Franc Kacijanar (1536-1543), ki je bil napol luteran, je Trubarja imenoval za stolnega kanonika v Ljubljani. Njegov naslednik Urban Tekstor-Tkalčič (1543-1558) pa je pri deželnem knezu dosegel, naj se duhovniški vodje krivovercev zapro.

Trubar se je umaknil v Šentjernej na Dolenjskem, od koder je v začetku leta 1548 zbežal na Nemško, v Nürnberg. Kmalu je dobil službo drugega pridigarja v Rothenburgu ob Tauberi, kjer je dokončno pretrgal vezi z rimsko Cerkvijo in postal pravi protestant. Oženil se je z Barbaro Sitar iz Kranja, ki mu je rodila štiri otroke (Primoža, Magdaleno, Kristjana in Felicijana). Zatem je postal župnik v Kemptenu ob tirolski meji. Tam je prejel povabilo kranjskih deželnih stanov, naj pride domov in izpelje organizacijo nove Cerkve. Službo superintendenta (predstojnika) protestantske Cerkve na Slovenskem je (občasno) opravljal v letih 1561-1565, ko je zaradi izida Cerkovne ordninge moral dokončno v pregnanstvo. Najprej je dobil župnijo v Lauffenu ob Neckarju, proti koncu leta 1566 pa se je naselil v Derendingenu pri Tübingenu. Tam si je sezidal hišo in zasadil vinograd in kot župnik deloval 19 let, do konca svojih dni. Iztekli so se mu 28. junija 1586.

Oče prve knjige za "lube Slovence"

Po sodbi literarnega zgodovinarja Mirka Rupla, raziskovalca slovenske reformacije, je Trubarja "njegovo slovstveno delo preživelo, je ostalo in rodilo obilo sadu. Kar pa je napravil kot reformator in kot voditelj nove slovenske Cerkve, to je na mah odnesla protireformacijska burja ob koncu stoletja." V nasprotju s stališči rimske Cerkve so reformatorji zagovarjali zdravo načelo (ki ga je z zamudo "posvojil" drugi vatikanski koncil), da naj bo bogoslužni jezik vsakomur razumljiv in da naj vsak vernik sam bere Sveto pismo. Iz teh dveh zahtev se je rodila tudi slovenska književnost, katere oče je Primož Trubar. Na vprašanje, kaj je napravilo Trubarja za prvega slovenskega pisatelja, Mirko Rupel odgovarja: "Samo izobrazba in verska gorečnost gotovo ne. V njem je morala biti še druga sila, ki mu je potisnila pero v roke, namreč povezanost z ubogim, zapuščenim ljudstvom, sočutje z njim, ljubezen do domovine."

To se kaže tudi v njegovih prisrčnih nagovorih "lubi Slovenci", "moji lubi Slovenci", "moji lubi bratje in Slovenci". Čutil je dolžnost, da se loti slovenskega pisanja, ker je želel dokazati, da se tudi njegov jezik lahko piše in bere kot jeziki drugih ljudstev. Pred begom v Nemčijo (1548) ni še nič napisal. Ko je začel pisati, je uporabljal jezik svoje rojstne vasi, osrednje slovensko narečje, kar je bila "nadvse srečna odločitev" (M. Rupel). Za osnovo je vzel preprost domač jezik in slog. Za pisavo pa je izbral gotico. Njegovi knjigi Katekizem in Abecednik - prvi slovenski knjigi - sta šli v tisk proti koncu leta 1550, izšli pa v začetku leta 1551 brez avtorjevega imena. Katekizem je vseboval razlago najvažnejših naukov, v dodatku pa je bilo med drugim sedem pesmi z notami. Abecednik pa je bil "čitanka" za razpoznavanje prvih črk. Trubar je napisal, prevedel, oziroma priredil 26 knjig. Zadnja knjiga, ki je izšla za njegovega življenja je bil Ta celi novi testament (1582), s katerim se je Trubar poslovil od Slovencev: "Le-te bukve z le-to preguvorjo vom, mojim lubim Slovenom, jest, kir sem 74 lejt star, 52 pridigar, h ti moji odhudni iz tiga sveta za sabo pustim." Mirko Rupel sodi: "Trubar pisatelj nam je gotovo bolj pri srcu kakot Trubar voditelj novoverskega gibanja pri Slovencih. Organizacija, ki jo je zidal mimo prizadevanj slovenskega ljudstva, je razpadla, ostalo pa je njegovo delo za slovensko knjigo."

(obletnica meseca 06_1996)

LETA 1508 ROJEN (NAJVERJETNEJE) PRIMOŽ TRUBAR

PROTESTANTSKI DUHOVNIK, REFORMATOR IN PRVI SLOVENSKI PISATELJ († 1586)

Primož Trubar (umrl 1586) velja za začetnika slovenske književnosti. Prevedel ali priredil je 26 knjig. Mirko Rupel, odličen poznavalec slovenske reformacije, sodi: "Trubar pisatelj nam je gotovo bolj pri srcu kakor Trubar voditelj novoverskega gibanja pri Slovencih. Organizacija, ki jo je zidal mimo prizadevanj slovenskega ljudstva, je razpadla, ostalo pa je njegovo delo za slovensko knjigo." Škof blaženi Anton Martin Slomšek, ki je zelo ljubil slovenski jezik, je v Drobtinicah leta 1862 pohvalno zapisal: "Trubar, Dalmatin, Bohorič in tiste dobe vrstniki so našo slovenščino obudili, ako so ravno nesrečno od prave vere zavili. Bog je njihove greške narodu našemu v dobro obrnil po neskončno modri svoji previdnosti, ki dostikrat hudo prostim ljudem dopusti, pa hudo k našemu pridu obrne."

8. junija (na prvi domnevni datum Trubarjevega rojstva) praznujemo dan Primoža Trubarja, od leta 2010 državni praznik, ki pa ni dela prost dan. Za spominski dan avtorja prve knjige v slovenskem jeziku in pobudnika oblikovanja zavesti o enotnosti slovenskega kulturnega, jezikovnega in političnega prostora je bil torej izbran včerajšnji dan. Vseeno pa Trubarja omenimo tudi danes, če nima prav danes rojstnega dne, pa ima zagotovo god (sv. Primož in Felicijan)

... več o njem: priloga, v: Ognjišče (2010) 8 - ... obletnica meseca, v: Ognjišče (1996) 6

LETA 1781 ROJEN GEORGE STEPHENSON

BRITANSKI INŽENIR IN IZUMITELJ LOKOMOTIVE († 1848)

Izdelal je prvo uporabno lokomotivo in zgradil prvo železniško progo v Angliji. Do svojega tridesetega leta se je naučil izdelovati stroje. Za rudarsko varnostno svetilko je zaslužil tisoč funtov. Izdelati je želel parni stroj, ki bi bil dovolj močen, da bi premikal sam sebe in še tovor. Njegov izum se je obnesel in postal je donosen. Leta 1821 se je lotil gradnje železnice od Stocktona do Darlingtona, po njej pa je vozil njegov parni stroj Aktiv. Leta 1823 je zasnoval lastno tovarno lokomotiv, ki jo je kasneje vodil njegov sin Robert Stephenson, ki je med drugim zgradil Viktorijin most čez Reko Svetega Lovrenca.

LETA 1865 ROJEN CARL AUGUST NIELSEN

DANSKI VIOLINIST, DIRIGENT, SKLADATELJ († 1931)

Carl August velja za največjega danskega skladatelja, slaven in občudovan pa je bil predvsem zaradi svojih simfonij (6), ustvaril pa je tudi dve operi, najbolj mu je uspela Maškarada. Glasbeno nadarjen fant je že s 14. leti igral v vojaškem orkestru (rog in pozavno). Meceni so mu omogočili študij na kraljevem konservatoriju v Københavnu, igral je violino v orkestru, ni pa dobil priložnosti, da bi lahko skladal. Med letoma 1908 in 1914 je bil kapelnik kraljevega gledališča, potem pa dvanajst let dirigent v københavnski glasbeni družbi. Od leta 1915 je tudi poučeval glasbo v kraljevem gledališču ... Poleg oper in simfonij je napisal tudi tri koncerte za razne instrumente, vrsto komornih, klavirskih in zborovskih skladb.

LETA 1870 ROJEN ANTON ČADEŽ

DUHOVNIK, KATEHET, PISEC NABOŽNIH BESEDIL († 1960)

Z rodnih Hotavelj je šel v šolo na Trato, v Škofjo Loko in Ljubljano. Štiri leta po novi maši je postal katehet na uršulinskih dekliških šolah v Škofji Loki, od leta 1904 do upokojitve (1932) je bil katehet na mestnih ljudskih šolah v Ljubljani. Bil je dolgoletni tajnik leta 1907 ustanovljenega Društva slovenskih katehetov. Veliko je tudi pisal. Skupaj z Gregorijem Pečjakom je leta 1919 pripravil učbenik za prvi šolski leti Krščanski nauk za prvence: kratke zgodbe Svetega pisma in priročnik zanj, ki je doživel več izdaj.

LETA 1870 UMRL CHARLES DICKENS

ANGLEŠKI PISATELJ (* 1812)

V svojih delih je slikal angleško meščansko in malomeščansko življenje v prvi polovici 19. stoletja. Njihove odnose v družbi je opisoval stvarno, na trenutke humorno in včasih groteskno. Izrazito je izpostavljal socialne probleme tistega časa, kot so bile sirotišnice, šolstvo, uradništvo, ipd. Upravičeno ga štejemo med utemeljitelje socialno-kritičnega romana. Z velikim zagonom in strastjo je namreč slikal prizor najnižjega londonskega sloja, ki je živel v bedi, revščini in kriminalu. Bil je izredno plodovit pisatelj, njegovo najslavnejše delo Oliver Twist, ki je že v tistih časih doživelo več izdaj. Izredno priljubljeno delo je bilo Božična pesem, ki jo je ruski skladatelj Peter Iljič Čajkovski uporabil za podlago svojemu baletu Hrestač.

nekaj njegovih misli:

Edina človeška lastnost, ki nam vliva upanje in daje tolažbo, je vztrajnost ... Po prizadevnem delu vztrajnost vedno rodi svoje sadove. Kakor rastlina, ki uspeva v najrevnejši zemlji, lahko tudi v nas zraste žilavost, ki nazadnje rodi cvet in sad.

Delaj dobro, čim več moreš, in govori o tem, kar si storil, čim manj moreš.

LETA 1875 UMRL VALENTIN PLEMEL

DUHOVNIK IN BOTANIK (* 1820)

Rodil se je na Bledu in se zanimal za rastline in jih nabiral v bližini krajev, kjer je študiral in služboval: na Gorenjskem, v okolici Ljubljane in Ilirske Bistrice, na Kočevskem in Dolenjskem. Herbarij je opremil z bolj ali manj popolnimi etiketami, na katerih so vsi važnejši podatki. (hrani ga Prirodoslovni muzej Slovenije (54 map), manjši del pa je shranjen v zbirki ljubljanske Univerze na Oddelku za biologijo). Z alfabetskim seznamom kranjskih rastlin, ki je izšel pod naslovom 'Beiträge zur Flora Krains' (1862) se je uvekovečil v botanični literaturi. Njegova razprava je tretje tiskano delo o flori ožjega slov. ozemlja (prej sta pisala Scopoli in Fleischmann). Pomen tega dela je v njegovi izvirnosti, v zanesljivosti in točnosti podatkov ter v nenavadno zgodni usmerjenosti k modernim strujam rastlinoslovja, h geobotaniki in rastlinski sociologiji.

LETA 1875 ROJEN ANTON BRECELJ

ZDRAVNIK, PUBLICIST IN POLITIK († 1943)

Rojen v Žapužah (Šturje) pri Ajdovščini. V Gradcu je študiral medicino, po letu 1903 je živel in delal v Gorici. Že kot študent je sodeloval v katoliškem gibanju, pisal v Zoro in Katoliški obzornik. Kasneje je bil predsednik goriške Krščansko-socialne zveze. Ko se je leta 1920 preselil v Ljubljano je tam delal kot zasebni zdravnik za otroške bolezni. Veliko je pisal o tuberkulozi in zdravstvu v Sloveniji. Vseskozi pa je bil tudi politično dejaven v nekdanji SLS in ni odobraval takratne politike dr. Antona Korošca ...

LETA 1879 ROJEN IVAN PENGOV

KIPAR in PODOBAR († 1932)

Ivan Pengov je po uspešno končanem študiju na kiparskem oddelku obrtno strokovne šole v Ljubljani prevzel podobarsko delavnico tamkajšnjega mojstra Rovška. Leta 1909 izdelal veliki oltar za župnijsko cerkev v Ihanu, kjer je bil krščen, kasneje še krstilnik in več stranskih oltarjev. Za ljubljansko stolnico je iz domačega peščenjaka izdelal štiri velike kipe: sv. Tomaža Akvinskega in sv. Bonaventure, ki stojita v nišah zahodne fasade (ob glavnih vratih) ter kipa škofov Tomaža Hrena in Sigismunda Lamberga v nišah severne fasade.

LETA 1907 UMRL BOŽIDAR FLEGERIČ

KNJIŽEVNIK, DESETI BRAT SLOVENSKIH GORIC (* 1841)

Pesnik in pripovednik Božidar Flegerič, rojen v Vodrancih pri Središču ob Dravi, je obiskoval gimnazijo v Mariboru in Varaždinu, po maturi pa je študiral klasično in slovansko jezikoslovje na univerzi v Gradcu. Nekaj časa je bil profesor na gimnaziji v Osijeku, zatem pa je živel kot boem v svojem rojstnem kraju, zato ga je pisatelj Božidar Borko imenoval “deseti brat Slovenskih goric”. Pisal je epigonsko liriko pod raznimi vplivi (Prešeren, Jenko, Stritar, Gregorčič, Vraz).

LETA 1973 UMRL ALIJA (Alojz) KOŠIR

ZDRAVNIK, OČE MEDICINSKE TERMINOLOGIJE (* 1891)

Rodil se je v Tržiču (Monfalcone), na Dunaju je študiral medicino, leta 1920 je prevzel predavanja in vaje iz histologije in embriologije na nepopolni medicinski fakulteti novoustanovljene Univerze v Ljubljani. Že na začetku svoje akademske poti se je začel zanimati za medicinsko terminologijo. Po drugi svetovni vojni je vztrajno zbiral in urejal slovensko zdravstveno izrazje. Njegovo največje delo je knjiga Nomina anatomica po naše (1966). Večina slovenskih izrazov, ki jih je sprejel iz latinskih, se bo trajno obdržala.

LETA 2016 UMRL RADKO RUDEŽ

JEZUIT, MISIJONAR v ZAMBIJI (* 1922)

Rodil se je v hrvaški Istri blizu Pazina, rodbina Rudeževih pa je izhajala s Krasa (Kobjeglava). Oče je delal pri železnici, zato so se pogosto  selili. Po očetovi smrti se je z materjo vrnil v njeno domačo vas Koče pri Slavini, potem pa se kmalu preselili v Gorico, kjer je Radko kmalu vstopil v  goriško semenišče, končal osemletno gimnazijo in štiri leta bogoslovja. V duhovnika je bil posvečen leta 1946, bil najprej kaplan v Cerknem, potem pa je vstopil v Družbo Jezusovo. Noviciat je končal v Zagrebu, bil nekaj časa v Italiji, Avstriji in  leta 1958 je odšle kot misijonar v Zambijo (takrat S Rodezija). Bil je prvi slovenski misijonar v tej državi, kasneje so mu pridružile sestre (Zora Škerl, Kristina Mlakar) in tudi sobratje (Kokalj, Tomažin, Rozman, Mujdrica ...) Leta 1967 sta s p. Jožetom Kokaljem začela voditi župnijo Matera v glavnem mestu Lusaka. P. Rudež je organiziral mala krščanska občestva, spodbujal vernike, da so zgradili cerkev, dobro je govoril njihov jezik, bil je glasbeno nadarjen, kar mu je veliko pomagalo pri njegovem neutrudnem misijonskem delu. Gospod ga je poklical k sebi v 94. letu življenja (70 let duhovnik), pokopan je v Lusaki.

več:
F. Bole, Slovenske melodije v srcu Afrike. Razgovor s p. Rudežem, v Ognjišče 11 (1971), 7-9.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 8. junij 1891, Predmeja, † 25. junij 1945, Ljubljana

Po slovenskem spravnem v dnevu v Kočevskem Rogu 8. julija 1990 je bilo po­dobno spravno slavje 14. oktobra 1990 na Teharjah, 'štajerski Kalvariji'. V imenu preživelih tabo­riščnikov je pretreseno množico na­govoril dr. Tine Velikonja, sin pi­satelja Narteja Velikonje. Prav tiste dni, ko je mladoletni Tine prestajal teharski pekel, je bil oče v Ljubljani obsojen na smrt, ker je 'kot odločen idejni nasprotnik in sovražnik na­rodnoosvobodilnega gibanja vršil proti temu gibanju ustno agitacijo in pismeno propagando'. 25. junija 1945 je bil neznano kje ustreljen. Tatjana Možina Božič je v svoji di­plomski nalogi Literarno delo Nar­teja Velikonje (Ljubljana 1990) pri­šla do ugotovitve, da je bila Veli­konjeva smrt zrežirana groteska in da 'ostaja dejstvo, da je izvršena smrtna obsodba zaradi nasprotnega idejnega delovanja nad invalidnim človekom dvojna kršitev medna­rodnega prava'. Tedanje časopisje je pisalo, da se je Velikonja obsodil sam: v brošuri Malikovanje zločina (1944), ki prinaša njegove štiri ra­dijske govore proti OF, je namreč zapisal:

»Zame bi bilo najhujše, če bi moral na svoje oči gledati, da so na oblasti tisti,... ki so priklicali na naš narod takšno nesrečo, ki je ne bodo mogla popraviti tri pokolenja. Zaradi tega si sami obrazložite, od­kod meni ta fanatičnost. Ne maram doživeti tega komunističnega raja ... Med menoj in njimi je samo smrt.« S smrtno obsodbo je bila združena tudi trajna izguba državljanskih pra­vic in zaplemba imovine. V pozabo naj utoni 'za večne čase'! Petinšti­rideset let po njegovi smrti, 28. juni­ja 1990, je Alenka Puhar v Knji­ževnih listih dnevnika Delo objavila članek Narte Velikonja. V njem je zapisala, da je bil pisatelj s to ob­sodbo 'izbrisan iz slovenskega ob­čestva in spomina. Njegove knjige so bile izločene iz knjižnic, ime je bilo prepovedano omenjati, ponati­sa ni bilo nobenega.'

Obudimo spomin na tega, po krivici 'pokopanega' moža. Og­lejmo si njegovo življenjsko in pi­sateljsko pot. Rodil se je na današnji dan leta 1891 pri Bevkovih v Dolu pri Otlici nad Ajdovščino kot prvi od številnih otrok očetu Igna­ciju, gozdnemu čuvaju, in materi Mariji Bevk. Ta 'vedra, preprosta Bevkova Micka, ki ni klonila niti v najhujši uri preskušnje in stiske', mu je 'za življenjsko pot pustila vrečo humorja', kot je zapisal v eni svojih zadnjih knjig 888/3 ANEKDOT. V tej knjigi tudi pripoveduje, kako se je oče razjezil nanj, ko je prejel svoj prvi avtorski honorar. Pisateljica Zofka Kvedrova, urednica lista Do­mači prijatelj, mu je, tretješolcu, po­slala honorar za pesmico o Hanci.

Denar je pismonoša izročil očetu po nedeljski maši. Ko je oče prišel domov, je Narteja prijel: »Katera punca ti pošilja denar?« Ko mu je sin razložil, za kaj gre, ga je oče poslal po vino, glede honorarjev pa je dejal: »Če bi jaz ukazoval, bi morali (pisatelji) plačati za svoje ne­umnosti!« Bistri Narte (Lenart) je po končani ljudski šoli v domačem kra­ju šel v Gorico, kjer je leta 1912 maturiral. Tam se je spoznal s pri­morskimi pisatelji in pesniki: An­drejem Budalom, Jo­žem Lovrenčičem, Igom Grudnom, Fran­cetom Bevkom. Po ma­turi je na Dunaju štu­diral pravo ter se v času študija družil s sloven­skimi akademiki in po­litiki (Korošcem, Kre­kom). Po vojni je bil pravni izvedenec pri raznih državnih ura­dih. Leta 1920seje po­ročil z Ivanko Jeglič, nečakinjo ljubljanskega škofa Jegliča. V zakonu se jima je rodilo trinajst otrok. Narte je bil ob svojih poklicnih opravkih ves čas zelo delaven v raznih ka­toliških organizacijah in društvih, veliko pa je tudi pisal za skoraj vsa katoliško Usmerjena glasila.

V leposlovju je gojil predvsem prozo. Zelo dognane so nje­gove pripovedi iz življenja otrok in mladostnikov, ki so izšle v knjigi Otroci (1931). Zaradi preobreme­njenosti ga je leta 1933 zadela kap, ki mu je pustila ohromelost desne strani telesa. S trmo 'gorjana' je bo­lezen toliko obvladal, da je ostal v službi in tudi pisateljevanja ni opu­stil. »Prej sem pisal z desnico, zdaj moram z levico, zato se marsikaj zdi ljudem narobe.« Pripadal je ka­toliškemu krogu pisateljev; gojil je prijateljske stike s Finžgarjem, z Jo­žetom Pogačnikom, kasnejšim ljub­ljanskim nadškofom, s Francetom Koblarjem. Pri celjski Mohorjevi je 1928 izšla njegova ljudska povest Višarska polena, pri Goriški Mo­horjevi pa 1937 povest Besede, kronika njegovega rojstnega kraja.

Bil je tudi zbiralec anekdot, ki jih je izdal v več knjigah. Prav zaradi svojega zdravstvenega stanja se po vojni ni umaknil iz Ljubljane. 10. maja 1945 je obhajal srebrno po­roko, naslednji dan pa je bil aretiran in čez poldrugi mesec ubit. Njegov spomin se je ohranil samo v daljni Argentini, Kjer sta prijatelj dr. Tine Debeljak in sin Jože Velikonja (geo­grafski strokovnjak mednarodnega ugleda) izdala dve knjigi njegove izbrane proze (Ljudje, Zanke).

(obletnica meseca 06_1991)

* 31. julija 1874 v Ilirski Bistrici; † 8. junij Gorica

Velik del Primorske je po prvi svetovni vojni prišel pod Italijo, ki je že pred nastopom fašizma (1922) tam začela izvajati raznarodovalno politiko, vendar je še pustila slovenske šole in slovensko tiskano besedo. Fašistični oblastniki pa so si zadali nalogo, da "osvobojene" kraje popolnoma poitalijančijo, zato so napovedali smrtni boj slovenski besedi, ki se ni več smela slišati v javnosti. Ohranjali so jo duhovniki, pa ne samo pri bogoslužju v cerkvah, kjer se je molilo in pelo v materinem jeziku. Poskrbeli so tudi za to, da slovenskim ljudem pride v roke pisana beseda. Zato so jeseni leta 1923 ustanovili Goriško Mohorjevo družbo, hčerko Slomškove Mohorjeve iz leta 1851, prve slovenske knjižne založbe. Pri tem je pomembno vlogo odigral Josip Ličan, ki se ga spominjamo ob osemdesetletnici njegove smrti. Bil je predsednik pripravljalnega odbora in mlado knjižno ustanovo, ki je primorskim ljudem prinašala vero v življenje in upanje na boljše dni, je varno vodil mimo vseh čeri štiri leta.

Mahničev učenec in Krekov prijatelj

Najbrž je le malo Slovencev, ki so kdaj slišali za Josipa Ličana. Celo Primorci, katerim je posvetil svoje darove in moči, ga slabo poznajo. "Bil je tih, skromen mož, ki pa je vedno neumorno delal, priden kakor čebelica," beremo v spominskem zapisu po njegovi smrti. Po rodu je bil Notranjec, vse njegovo življenje in delovanje pa je bilo povezano z goriškimi Slovenci. Rodil se je 31. julija 1874 v Ilirski Bistrici. Po osnovni šoli v rojstnem kraju je odšel v Gorico, kjer je z odliko končal gimnazijo. Po maturi je vstopil v bogoslovno semenišče in študij z odličnim uspehom končal leta 1897, ko je prejel mašniško posvečenje. Mladi duhovnik je bil dve leti kaplan v Šempetru pri Gorici, nato pa eno leto na Placuti v Gorici. Tedanji goriški nadškof Jakob Missia, prvi slovenski kardinal, si ga je izbral za svojega tajnika. To službo je opravljal še pri njegovih naslednikih do leta 1911. V letih, ko je bil kaplan in tajnik, je pridno študiral in leta 1908 svoj študij kronal z doktoratom bogoslovja. Že naslednje leto je postal redni profesor v goriškem bogoslovnem semenišču.

Bil je zvest Mahničev učenec in prijatelj socialnega delavca Janeza Evangelista Kreka. Razvil se je v odličnega znanstvenika, bistroumnega politika in vsestranskega kulturnega delavca. Kot močna in izrazita osebnost je v obdobju 1909-1929 odločilno vplival na goriško javno življenje. Bil je med voditelji "mlade struje", ki je hotela med goriškimi Slovenci uresničiti krščansko demokracijo in je sprožila živahno prosvetno, socialno in zadružno gibanje. V letih pred prvo svetovno vojno je bil med ustanovitelji Slovenske krščanske socialne zveze, po vojni pa je sodeloval pri Prosvetni zvezi. Obe sta si postavili nalogo, da med ljudstvom širita na krščanskih načelih slonečo prosveto.

Prvi krmar Goriške Mohorjeve družbe

Josip Ličan si je veliko prizadeval za katoliški tisk. Leta 1908 je bil z Josipom Srebrničem, poznejšim škofom na Krku, in župnikom Ivanom Rejcem soustanovitelj Katoliškega tiskovnega društva v Gorici, ki je začelo izdajati ljudski tednik Novi čas, po prvi svetovni vojni pa list Goriška straža (1918-1928). Bil je med glavnimi ustanovitelji Goriške Mohorjeve družbe, katere zamisel se je porodila na občnem zboru Katoliškega tiskovnega društva aprila 1921. Treba je bilo razčistiti odnose z matično Celovško Mohorjevo družbo, ki je bila po prvi svetovni vojni pregnana na Prevalje (pred vojno je imela na Goriškem in Tržaškem skoraj 15.000 članov!). Josip Ličan je na tem občnem zboru poročal, da se je "Prevaljska" Mohorjeva odločila, da bo med ljudstvom podpirala državno vzgojo v jugoslovanskem duhu, takih knjig pa italijanske oblasti ne bodo pustile uvažati.

Tedaj se je oglasil Virgil Šček in sprožil misel, naj se Primorci osamosvojijo in si ustanovijo lastno Mohorjevo družbo. Predlog je padel na rodovitna tla in leta 1923 je bil imenovan pripravljalni odbor, katerega predsednik je bil Josip Ličan. On je sestavil pravilnik, tako da je nadškof Frančišek Sedej lahko 17. novembra 1923 podpisal ustanovno listino, s katero je nova družba uradno zaživela in sicer kot cerkvena bratovščina, da je bila zavarovana pred fašističnim preganjanjem. Ličan je štiri leta varno vodil njen "čolnič" mimo vseh čeri. Prvi knjižni dar - Koledar in tri knjige - so mohorjani dobili leta 1925, ki jih je bilo 13.000 (kasneje se je njih število dvignilo na 20.000). Goriška Mohorjeva družba je zamejske Slovence povezala v veliko družino in jih hranila z zdravim verskim in narodnim duhom.

Vzgojitelj mladega rodu v Alojzijevišču

Po zgledu svojih učiteljev Mahniča in Kreka se je Josip Ličan trudil, da kot duhovnik gre med ljudstvo, iz katerega je izšel, da dela zanj in usmerja njegovo miselnost in dejavnost po krščanskih načelih. Za to si je prizadeval zlasti kot vzgojitelj mladega rodu v Dijaškem zavodu Alojzijevišče v Gorici, ki je bil ustanovljen leta 1891 po zaslugi Antona Mahniča. Vanj so sprejemali nadarjene dečke, tudi iz revnih družin, ki so obiskovali goriško vadnico, da so mogli potem uspešno opraviti sprejemni izpit za gimnazijo, ki je bila takrat v nemškem jeziku. Zgodovino tega zavoda je razgrnil v Koledarju Goriške Mohorjeve družbe za leto 1925. Tam zvemo, da mu je Mahnič leta 1893 kot sedmošolcu ponudil mesto prefekta v Alojzijevišču. "Določen dan sem nastopil službo. Prvi, ki me je v zavodu pozdravil svetolucijski župnik Fabjan. Pripeljal je prav čvrstega fantiča v zavod, Ivana Preglja, sedanjega profesorja in pisatelja. Poleg dr. Mahniča mi je dajal navodila blagopokojni dr. Josip Pavlica. Z njim sem nadzoroval dijake, ponavljal, hodil na sprehod in k sveti maši v cerkev sv. Antona." Med gojenci zavoda je bilo veliko primorskih izobražencev pa tudi precej narodno zavednih in delavnih duhovnikov. Prva svetovna vojna je zavodu zadala hude rane. Po vojni je vodstvo Alojzijevišča prevzel Josip Ličan in ga modro vodil do leta 1926, ko je zaradi bolezni to mesto prepustil Jožku Bratužu. Božja dekla smrt, ki ga je obiskala 8. junija 1929, ga je obvarovala, da ni dočakal žalostnega konca zavoda, ki so ga fašistične oblasti 28. oktobra 1930 nasilno poitalijančile in praktično zatrle. Gojencem so prepovedali pri bogoslužju peti ali moliti po slovensko. V zavod so sprejemali pretežno italijanske dečke, dokler ni leta 1938 nehal delovati.

(obletnica meseca 06_2009)

LETA 632 UMRL MOHAMED

USTANOVITELJ ISLAMA, PREROK (*OK. 570)

Ime Mohamed v arabščini pomeni poveličevani (častitljivi, vreden slave). Mati Amina je bila namreč prepričana, da je bog izbral njenega otroka za nekaj velikega. Po materini smrti je bil pastir pri stricu, nastopal je kot mož z najvišjimi nravstvenimi načeli, ko je bil star 25 let, se je zaposlil pri bogati trgovski vdovi Hadidži, s katero se je poročil. Pogosto je molil, leta 610 v mesecu ramadanu v votlini na gori Hira, kjer ga je obiskal angel in dobil je sporočilo neposredno od Alaha (zvitek svile z vžganimi črkami – zdaj začetek 96. sure v Koranu). Moral je brati, čeprav je bil nepismen. V nekaj letih je Mohamed slišal še več Alahovih sporočil in okrog sebe je zbral številne somišljenike. Leta 622 se je umaknil v Medino, kjer je dodelal in utrdil islamske nauke in obrede. Večal se je tudi njegov politični vpliv in leta 630 je napadel Meko, jo osvojil in odstranil kipe bogov. Muslimani ga častijo kot preroka in vsak dan ponavljajo izrek, s katerim izpričujejo, da razen Alaha ni drugega Boga in da je Mohamed njegov Poslanec. Islam se je razvil v svetovno verstvo, drugo največje na svetu. Pet muslimanskih dolžnosti ali petero stebrov razločno razodeva pomen nauka, da je Alah edini bog (šehada – izpoved vere; salat – molitve; zekat – darovi revnim; saum – post in hadž – romanje)

LETA 1508 ROJEN (NAJVERJETNEJE) PRIMOŽ TRUBAR

PROTESTANTSKI DUHOVNIK, REFORMATOR IN PRVI SLOVENSKI PISATELJ († 1586)

Primož Trubar (umrl 1586) velja za začetnika slovenske književnosti. Prevedel ali priredil je 26 knjig. Mirko Rupel, odličen poznavalec slovenske reformacije, sodi: "Trubar pisatelj nam je gotovo bolj pri srcu kakor Trubar voditelj novoverskega gibanja pri Slovencih. Organizacija, ki jo je zidal mimo prizadevanj slovenskega ljudstva, je razpadla, ostalo pa je njegovo delo za slovensko knjigo." Škof blaženi Anton Martin Slomšek, ki je zelo ljubil slovenski jezik, je v Drobtinicah leta 1862 pohvalno zapisal: "Trubar, Dalmatin, Bohorič in tiste dobe vrstniki so našo slovenščino obudili, ako so ravno nesrečno od prave vere zavili. Bog je njihove greške narodu našemu v dobro obrnil po neskončno modri svoji previdnosti, ki dostikrat hudo prostim ljudem dopusti, pa hudo k našemu pridu obrne."

Na današnji domnevni datum Trubarjevega rojstva praznujemo dan Primoža Trubarja, od leta 2010 državni praznik, ki pa ni dela prost dan. Za spominski dan avtorja prve knjige v slovenskem jeziku in pobudnika oblikovanja zavesti o enotnosti slovenskega kulturnega, jezikovnega in političnega prostora je bil torej izbran današnji dan. Vseeno pa bomo Trubarja omenili tudi jutri, ko ima god (sv. Primož in Felicijan)...

več o njem
ČUK, Silvester. Primož Trubar, oče slovenske književnosti. (Priloga). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 7, str. 40-47
ČUK, Silvester. Primož Trubar. (Obletnica meseca). Ognjišče, 1996, leto 32, št. 6, str. 24

LETA 1794 UMRL GOTTFRIED AUGUST BURGER

PESNIK PRVIH NEMŠKIH BALAD (* 1747)

V Prešernovih Poezijah je med baladami in romancami tudi balada Lenora, ki obsega 32 kitic. Pod naslovom je v oklepaju pojasnilo »iz nemškega«. Zamisel zanjo mu je dal nemški Gottfried August Bürger, ki je ustvaril prve nemške umetne balade v ljudskem tonu, večidel z grozljivimi motivi. Najbolj znana je Lenora. Prešeren njegove balade ni prevedel, temveč je njen motiv po svoje oblikoval. Burger je znan tudi po tem, da je priredil zgodbo o baronu Münchhausnu (Lažnivem Kljukcu).

LETA 1809 ROJEN ANTON MURKO

DUHOVNIK, SLOVNIČAR IN LEKSIKOGRAF († 1871)

Štajerski duhovnik, ki je najprej na Dunaju študiral medicino, potem pa v Gradcu bogoslovje, je leta 1832 tam izdal slovnico Theoretisch-praktische Slowenische Sprachlehre. Jezikoslovci jo smatrajo za eno najboljših po Kopitarjevi (1808). Zavrnila je dajnčico in narečni regionalizem ter utrdila enotnost slovenskega jezika. Leta 1833 je izšel še slovar Slovensko-nemški in Nemško-slovenski besednik.

LETA 1810 ROJEN ROBERT SCHUMANN

NEMŠKI SKLADATELJ IN PIANIST († 1856)

Glasbeni zgodovinar David Ewen je o tem nemškem skladatelju zapisal, da po pravici zasluži vzdevek glasbeni pesnik. "Karkoli je napisal, je bilo globoko pesniško, polno domišljije, čustvenosti in nežnosti." Sprva je pisal klavirske skladbe, po letu 1840 pa je začel skladati solo pesmi, ki se mu je zdela najprimernejša oblika, v kateri lahko izrazi globoka in iskrena čustva do ljubljene žene Clare.

LETA 1859 ROJEN ALOJZIJ GANGL

KIPAR († 1935)

Kipar Alojzij Gangl, rojen v Metliki, je do svojega poklica prišel po dolgi poti: od delavnic domačih rezbarjev prek obrtne šole v Gradcu do likovne akademije na Dunaju. Po končanem študiju na Dunaju je v letih 1887-89 izdelal spomenik Valentina Vodnika v Ljubljani (na tržnici). prvi slovenski nacionalni spomenik. Njegovo delo je tudi Valvasorjev spomenik pred Narodnim muzejem v Ljubljani.

LETA 1882 ROJEN IVAN MOLEK

PESNIK, PISATELJ, PREVAJALEC, UREDNIK († 1962)

Pri osemnajstih letih je iz rodne Metlike odpotoval v Ameriko. Delal je v jeklarnah in rudnikih. Postal je urednik tednika Glasnik in drugih socialističnih listov. Pri slovenskih ameriških socialističnih glasilih je sodeloval s pesmimi, povestmi in dramatičnimi prizori ter s poljudnoznanstvenimi razpravami. Izdal je tudi več knjig, med njimi povest Dva svetova (Ljubljana, 1933). Njegovi spisi so zavestno tendenčni: »Pisal sem ne zaradi literature, temveč za socialistično propagando.«

LETA 1883 ROJEN P. ANTON PREŠEREN

JEZUITSKI DUHOVNIK, AMBASADOR CERKVE NA SLOVENSKEM († 1965)

Najpomembnejša slovenska cerkvena osebnost v Rimu pred drugo svetovno vojno in po njej (1931–1965) je bil jezuit p. Anton Prešeren. Bil je nečak škofa Jegliča; rodil se je v Zabreznici (župnija Breznica). V jezuitski red je vstopil leta 1910 in v njem kmalu dobil važne naloge. Leta 1931 ga je tedanji jezuitski vrhovni predstojnik poklical v Rim za svojega asistenta za slovanske province in v tej službi je ostal do smrti (1965). Po službi in položaju je imel dostop do visokih cerkvenih dostojanstvenikov, tudi do papeža.

... več o njem si preberite v pričevanju - Ognjišče 08_2008 in v obletnici meseca – Ognjišče 03_2015

LETA 1891 ROJEN NARTE VELIKONJA

PISATELJ IN KULTURNI DELAVEC († 1945)

Slovenski pisatelj z Dola pri Otlici, na planoti nad Vipavsko dolino je bil po vojni obtožen kolaboracije in bil pred sodiščem obsojen na smrt in ustreljen. Njegovo književno delo je bilo v javnosti prepovedano; o njem so pisali in njegove knjige tiskali v zdomstvu. Snov je zajemal predvsem iz rodnega okolja, z jasnimi potezami je slikal kmeta, bajtarja in delavca v boju za preživetje težavnih gospodarskih in političnih razmer, zajemal prvinskost kmečkega življenja in se osredotočal na psihološko doživljanje posameznika. Bralci so najbolje sprejeli povest Višarska polena; prav tako povest Besede; v knjigi Naš pes je zbral vesele zgodbe iz svojega otroštva. Humoristične zgodbice je zbral v knjigah Pod drobnogledom in Zbiralna leča.

... več o njem preberite v obletnici meseca Ognjišče 06_1991

nekaj njegovih misli:

Smrt ne potrka, da bi pogledal pri ključavnici in ji rekel: "Zunaj ostani!" O, ne! Ta bi bila lepa! Kajne, bi rekel: "Zunaj ostani!" Smrt pride neslišno in položi roko na tvoje srce kakor na nihalo, pa se ustavi. Ura se ustavi. Kaj pa duša?

LETA 1896 ROJEN DANILO BUČAR

SKLADATELJ, GLEDALIŠČNIK IN ZBIRALEC LJUDSKIH PESMI († 1971)

Doma je v Beli Krajini. Znan je kot zborovski skladatelj, njegova najbolj znana skladba pa je Nocoj, pa oh nocoj, ki jo je v svet ponesel Slovenski oktet. Manj znana je njegova simfonična glasba, ki dosega visoko kakovostno raven (Belokranjske pisanice). Napisal je tudi štiri operete (1932-39). Kot gledališčnik je deloval v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani.

LETA 1907 ROJEN SVETOZAR ILEŠIČ

GEOGRAF († 1985)

Univerzitetni profesor in akademik Svetozar Ilešič je izdal številna dela in razprave s področja regionalne in gospodarske geografije. Napisal je več učbenikov geografije za srednje šole. Njegovi najpomembnejši deli sta Sistemi poljske razdelitve na Slovenskem in Gospodarska in politična geografija sveta.

LETA 1911 ROJEN TONE ŠIFRER

PESNIK, PISATELJ IN ESEJIST († 1942)

Kot študent slavistike in kasneje kot gimnazijski profesor se je oglasil najprej s pesmimi, bolj pa se je posvečal prozi, v kateri je zaživela njegova domača pokrajina – gorenjsko podeželje (rodil se je v Žabnici pri Kranju). To velja zlasti za njegovo avtobiografsko povest Mladost na vasi (1939) in lirsko delo sožitju kmeta z naravo Kmet in stvari, (1947), ki je izšlo po njegovi smrti v taborišču Mauthausen.

LETA 1918 ROJEN NACE SIMONČIČ

LUTKAR, IGRALEC, REŽISER († 2002)

Po vojni je bil najprej član ljubljanske Drame, potem Mestnega lutkovnega gledališča (vloga kužka Postružka v Zvezdici Zaspanki in več kot tisoč ponovitev), od leta 1963 do upokojitve pa je bil vodja lutkovnega oddelka na Televiziji Slovenija. Ljubiteljem lutk bo ostal v spominu predvsem po vlogah v Žogici Marogici, Pavlihi, z nanizanko Kljukčeve dogodivščine (50 nadaljevanj) in z Radovednim Tačkom, kateremu je dal posebno podobo in se priljubil številnim generacijam otrok. Za svoje delo je prejel nagrado Prešernovega sklada in Župančičevo nagrado.

LETA 1929 UMRL JOSIP LIČAN

DUHOVNIK, NARODNI BUDITELJ, PRVI KRMAR GORIŠKE MOHORJEVE (* 1874)

Za časa fašizma, ki je napovedal smrtni boj slovenski besedi, so zavedni primorski duhovniki jeseni leta 1923 ustanovili Goriško Mohorjevo družbo, ki je ljudem dajala v roke pisano besedo. Med glavnimi pobudniki je bil bogoslovni profesor Josip Ličan, doma iz Ilirske Bistrice. Mohorjevo družbo, katere ustanovno listino je podpisal nadškof Sedej, je modro vodil štiri leta. Bil je vsestranski kulturni delavec in odličen vzgojitelj mladega rodu v Dijaškem zavodu Alojzijevišče v Gorici.

več:
ČUK, Silvester. Josip Ličan. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 6, str. 76-77.

LETA 1950 UMRL IVAN KNIFIC

DUHOVNIK, PROF. MATEMATIKE, POTOPISEC (* 1875)

Po novi maši je bil eno let kaplan Cerknici, potem pa je študiral na Dunaju za profesorja matematike in fizike (1899–1904), ki ju je potem nazorno poučeval 40 let ne škofijski gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano. Po smrti ravnatelja Antona Breznika je prevzel tudi vodstvo gimnazije. Učenci in kolegi so ga spoštovali kot odličnega profesorja. Med počitnicami je veliko potoval po bližnjem in daljnem svetu in širši javnosti je bil znan po svojih živahnih potopisih, ki jih je objavljal v Domu in svetu (1902–1913).

LETA 1966 UMRL ANTON MELIK

GEOGRAF, PROFESOR (* 1890)

Študiral je na Dunaju, kjer je leta 1916 diplomiral iz geografije in zgodovine. Najprej je bil gimnazijski profesor, leta 1926 pa je postal docent in 1938 redni profesor na ljubljanski univerzi. Po vojni je postal redni član SAZU, bil je pobudnik ustanovitve zemljepisnega muzeja Slovenije (1946 – danes del Geografskega inštituta) in urednik Geografskega zbornika, vestnika in predsednik Slovenske matice. Napisal je več kot trideset knjig, ukvarjal se je alpskimi in kraškimi pokrajinami, njegovo najpomembnejše delo je splošna monografija Slovenije (1935-36) in prva regionalna monografija Slovenije (v štirih knjigah). Za svoje delo je prejel Prešernovo nagrado (1947, 1949 in 1951), njegov sin Vasilij je bil priznani zgodovinar.

njegova misel:

• Mi Slovenci imamo obmejne spore kar na tri strani, z Italijani, Nemci in Madžari. Ker ne razpolagamo sami s sredstvi, s katerimi se razrešujejo zlasti najtežji, najbolj komplicirani spori, smo stopili pred zmagovito zapadnoevropsko demokracijo, da razsodi ter nam prideli "kar nam gre po naravnih pravicah".

LETA 1987 UMRL IVAN NEPOMUK ZORE

JEZUITSKI DUHOVNIK, TEOLOG (* 1893)

Rojen v Valburgi pri Smledniku, v gimnazijo je hodil v Ljubljano in Kranj, ljubljansko bogoslovje je končal leta 1916, ko je bil posvečen. Po kaplanski službi v Šentvidu pri Stični je vstopil k jezuitom (Šentandraž v Labotski dolini), študiral filozofijo in teologijo in leta 1930 doktoriral v Ljubljani, iz filozofije pa leto kasneje na Gregoriani v Rimu. Že prej je bil nekaj časa v Beogradu, kjer je urejal Glasnik Srca Jezusovega, po doktoratu pa je postal profesor dogmatike na nadškofijskem bogoslovju v Sarajevu, kjer je bil tudi rektor. Dogmatiko je predaval tudi na Poljskem (Lublin), potem pa je bil skoraj dvajset let svetovalec za študijske zadeve pri generalni kuriji jezuitov v Rimu. Po upokojitvi (1971) je živel v Mariboru.

Pripravlja Marko Čuk