LETA 1902 UMRL JOSIP NOLLI

SLOVENSKI IGRALEC, PEVEC, DRAMATIK, PREVAJALEC (* 1841)

Nolli je pomemben pri ustanavljanju slovenske opere. Velja za prvega pomembnega slovenskega gledališčnika. Ljubljančan Josip Nolli je po končanem študiju prava na Dunaju v svojem rodnem mestu organiziral kulturno in gledališko dejavnost. Bil je eden od ustanoviteljev Dramatičnega društva. Nato se je posvetil pevski karieri, ki jo je začel v zagrebški operi in jo nadaljeval v Pragi, Milanu, Budimpešti. Po vrnitvi v Ljubljano leta 1890 se je z vso vnemo posvetil razvoju slovenske operne poustvarjalnosti.

LETA 1909 ROJEN FRANCE HABE

SPELEOLOG, RAZISKOVALEC NOTRANJSKEGA PODZEMLJA († 1999)

Vrhničan France Habe, geograf, zgodovinar in speleolog, spada med pionirje jamarstva pri nas. Raziskoval je zlasti podzemlje domačega, notranjskega Krasa. Ukvarjal se je z jamskim turizmom in varstvom kraških jam, posebej Škocjanskih jam. Napisal je tudi nekaj monografij (vodnik po Postojnski jami, vodnik po Škocjanskih jamah).

LETA 1917 ROJEN PAVEL BERNIK

DUHOVNIK SALEZIJANEC, SLOVENSKI MISIJONAR Z INDIJSKO DUŠO († 2000)

"O življenjski usodi dobrih in skromnih, a po srcu velikih ljudi največkrat ne vemo dosti. Niso se rodili človeštvu, da bi razmišljali o sebi. Svoje delo in poslanstvo so posvetili drugim, razširjali so med ljudmi dobroto, znanje, ljubezen in prijazno besedo. Med te izjemne ljudi štejemo tudi misijonarje. Eden od njih je Pavel Bernik, salezijanec, škofjeloški rojak, slovenski misijonar z indijsko dušo." Tako je dejal 8. novembra 1993 tedanji škofjeloški župan Peter Havlina ob podelitvi listine častnega občana občine Škofja Loka misijonarju Pavlu Berniku, ki je ob svoji zlati maši obiskal svoje rojstno mesto. O tem marljivem in tihem apostolu, ki je posvetil 66 let svojega življenja Indiji, kjer je deloval sv. Frančišek Ksaverij, zavetnik katoliških misijonov, bomo veliko zvedeli iz zbornika Pavel Bernik, misijonar z indijsko dušo, ki je izšel ob desetletnici njegove smrti v zbirki Misijonska pričevanja, katero ureja Tone Ciglar. V knjigi je opisano njegovo življenje in delo, veliko povejo njegova pisma in zlasti številna pričevanja ljudi, ki so ga osebno poznali.

več:
S. Čuk, Pavel Bernik. Slovenski misijonar z indijsko dušo: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2010), 14-15.

LETA 1928 UMRL THOMAS HARDY

ANGLEŠKI PISATELJ IN PESNIK (* 1840)

Pravo ime angleškega pisatelja in pesnika Thomasa Hardyja je bilo Max Gate. Zaradi težkih življenjskih razmer je bil deležen skromnega šolanja, zato se je veliko sam izobraževal. V mladih letih je pomagal pri restavriranju cerkva. Ko se je začel ukvarjati s poezijo, je opustil misel na duhovniški poklic. Med njegovimi številnimi deli, ki jih preveva čedalje globlji pesimizem, je najbolj znan roman Čista ženska. Njegova junakinja je nemočna žrtev brezčutnih sil.

LETA 1930 ROJENA JULKA STARIČ

GLEDALIŠKA IN FILMSKA IGRALKA († 1959)

Julija Starič (r. Dovžan), je doma v Mojstrani, po osnovni šoli je delala kot sobarica na Bledu, leta 1949 pa je bila sprejeta na avdiciji za novo Mestno gledališče ljubljansko. Igrala je v številnih vlogah: Pernette (Puget, Srečni dnevi), Miriam (Krasna, Draga Ruth), dvojna vloga (Brecht, Dobri človek iz Sečuana), prav tako tudi številne vloge v mladinskih igrah. Igrala je tudi v slovenskem filmu (Trenutki odločitve, Na valovih Mure).

LETA 1938 ROJEN DRAGO KLEMENČIČ

DUHOVNIK, ČASNIKAR, PUBLICIST, UREDNIK († 2017)

Dr. Drago Klemenčič je bil rojen leta 1938 v Štomažu na Vipavskem. Po osnovni šoli je obiskoval gimnazijo v Ajdovščini. Po končanem študiju teologije v Ljubljani, je bil leta 1962 posvečen v duhovnika. Po novi maši je bil najprej župnik v Stržišču pod Črno prstjo, v kraju, ki ga poznajo številni mladi po počitniških tednih duhovne prenove. Leta 1964 je postal prefekt v ljubljanskem bogoslovnem semenišču in kmalu zatem urednik verskega tednika Družina (leta 1965 odgovorni, 1971 pa pa glavni urednik). V letih 1969-71 je študiral v Rimu na Lateranski univerzi, kjer je doktoriral s tezo Teologija zemeljskih stvarnosti v življenju in delu škofa Antona Mahniča. Hkrati je diplomiral novinarstvo na Inštitutu za znanost in tehniko javnega mnenja (Pro Deo). Največ se je udejstvoval kot urednik Družine, poleg tega je prevajal, predaval in uredil več publikacij. Po šestindvajsetih letih uredniškega dela pri Družini je prišel na Televizijo Slovenija, kjer je vodil prve verske oddaje (Obzorja duha) in odločilno prispeval pri oblikovanju verskega programa na TV Slovenija. Prizadeval si je tudi za prisotnost verskih vsebin v drugih TV programih (umetniškem, mladinskem, zabavnem ...). Napisal je tudi besedilo za  igrani dokumentarec Sveta noč, ki so ga posneli v Stržišču in je bil na sporedu na sveti večer 1991. Bil je tudi zelo dejaven pri navezovanju mednarodnih stikov z verskimi časnikarji po svetu, predvsem v okviru Zvezi katoliških časnikarjev (UCIP) in v združenju urednikov verskih TV programov ...

več:
F. Bole, dr. Drago Klemenčič. Moja želja je pripravljati dobre verske oddaje: Gost meseca, v: Ognjišče 1 (1992), 8-12.

njegove misli:

• Že v semenišču smo se veliko ukvarjali s sredstvi družbenega obveščanja: hoteli smo ocenili vse knjige, ki so na knjižnem trgu, na črnobele diapozitive smo fotografirali mašo (diafilm). Sodeloval sem pri časopisu za mladino Veslajmo. V petih številkah je dosegel naklado 5000 izvodov, a ga je oblast zatrla. V času študija v Rimu sem sodeloval pri vatikanskem radiu. Prav tako sva s Francem Boletom sodelovala pri Komisiji za verski tisk pri škofovski konferenci.
• Moja želja je bila pripravljati dobre verske oddaje, da bi zapolnil dotedanje praznine ... Če sem uspel v to delo vpeljati skupino mladih novinarjev, mislim, da sem svoje opravil.
  
• Verski program je vstopil na TV Slovenija s prenosom polnočnice iz Betlehema o božiču leta 1989 ...

LETA 1943 UMRL IVAN VAVPOTIČ

SLIKAR, ILUSTRATOR IN SCENOGRAF (*1877)

Na današnji dan se je rodil slovenski slikar Ivan Vavpotič. Marsikdo se bo ob tem imenu spomnil prelepih ilustracij Jurčičevega Desetega brata, Meškove knjige Mladim srcem in Pravljic Frana Milčinskega. "V svojem času je bil eden najbolj popularnih umetnikov in zaradi vsestranske dejavnosti - bil je ilustrator, scenograf, avtor prvih jugoslovanskih znamk, plakatov, publicist, organizator, urednik in popularizator - tudi vplivna kulturna osebnost," je o njem zapisal umetnostni zgodovinar in likovni kritik Milček Komelj v Prešernovem koledarju 1987. Dalje pravi, da je veljal za blagega in razumevajočega človeka, ki se je tudi zaradi značaja v tveganem poklicu samostojnega umetnika naročnikom kar pretirano prilagajal. Ob očitkih, da je njegova umetnost fotografska in rokodelska, je odgovarjal, da je vsaka umetnost duhovna in navezana na naravo.

več:
S. Čuk, Ivan Vavpotič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2007), 32-33.

LETA 1964 UMRL KSAVER MEŠKO

DUHOVNIK, PISATELJ (* 1874)

Pisatelj Ksaver Meško, dolgoletni župnik na Selah pri Slovenj Gradcu (1921-1964), je bil zelo mehka duša, kar zaznamo iz njegovih spisov. Bil je zelo blizu mladim in uveljavil se je kot mladinski pisatelj. Pri Mohorjevi družbi, najstarejši slovenski založbi, je izšlo šest zvezkov njegovih mladinskih spisov z naslovom Mladim srcem. Pisatelj Franc Saleški Finžgar v svojih spominih Leta mojega popotovanja pripoveduje, da ga je leta 1900, ko je bil župnijski upravitelj v Škofji Loki, obiskal pisatelj Ksaver Meško. Šel je ponj na železniško postajo. »Ljubeznivo se mi je nasmejal, ko me je zagledal in sva si segla v roke. Vsa tista mehkoba, ki odseva iz njegovih del, mu je bila zapisana v očeh in na licu.« Ob tem pove, da ga je Ivan Cankar nekoč vprašal, če pozna Meška in mu rekel: »Povej mi, ali je resnično tako mehka duša, kakor razodeva njegov slog?« Ko je Finžgar potrdil: »Neizrečeno mehka duša in prav tako srce«, je Cankar dejal: »Potem piše pravilno. Odkritosrčen je in ne laže.« Izidor Cankar je bil leta 1910 pri Mešku, ko je bil župnik pri Mariji na Zilji na Koroškem. Po srečanju z njim je v svoji knjigi Obiski zapisal: »Meško je v življenju prav tak kot v knjigi: mehak, obziren in vljuden.« Njegovi junaki so večinoma ljudje srca. Meško zna v človeku odkriti toliko dobrote in hotenja po boljšem, da bralca nehote pritegne s svojo srčno plemenitostjo. Svoje poslanstvo glasnika dobrote je opravljal nad sedemdeset let – do 11. januarja 1964, ko je s praga svojega devetdesetega leta stopil v večnost.

več:
S. Čuk, Ksaver Meško: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (1994), 20-21.
S. Čuk, Ksaver Meško, pevec dobrote in ljubezni: Priloga, v: Ognjišče 2 (2014), 58-65.

nekaj njegovih misli:

• Bog prihaja zmerom z ljubeznijo. Zato je tudi bridkost iz roke Gospodove ljubezen.
  
• Ni življenje največ! Več je: lepo življenje in za lepim življenjem lepa smrt. Največ pa je: za lepo smrtjo še lepše življenje.
  
• Vsako življenje je lepo in veliko, ako svoj namen izpolni. Določen svoj namen ima tudi najmanjše in najtišje življenje.
  
• Najmočnejša je pri Bogu prošnja in molitev matere. Zaklenjena vrata odpre, železne duri prebije taka prošnja. Kako ne bi našla poti do srca našega Boga? Saj je vendar Oče!
  
• Vse veliko, skrivnostno in sveto se rodi v tihoti, v samoti, v tiho misleči, ponižno poslušajoči in otroško občudujoči duši ... Najgloblje so tihe, molčeče duše.
  
• Bodi voljno pero v božji roki. Naj piše Bog s teboj po svoji volji. Tako bo napisano vse dobro in najbolje.
  
• Bolje je, da molčim ves dan, ko da izgovorim eno besedo, ki me lahko pozneje bridko tepe. Če nam svetuje razum, da ne govorimo slabo o višjih, nam zapoveduje srce, naj ne govorimo slabo o nižjih, ki se braniti ne morejo.
  
• Ti si začetek, konec nas si vseh, / popotnik z nami si na vseh poteh, / sopotnik tih in hkrati naš voditelj.
  
• Oče nebeški pretehtava enega s srečo, drugega z nesrečo. In kdo more z gotovostjo reči, kaj je za človeka varnejše, kaj nevarnejše? Jaz bi trdil, da je skoraj nevarnejše – sreča.
  
• Čas mineva, dan za dnem naglo v nemo večnost gre, / svet se stara, a ne staraj nikdar naše se srce; / vedno mlado, vedno čilo v njem življenje naj kipi, / v mislih krasnih, v delih blagih vedno nov naj sad rodi.

LETA 1975 UMRL FRANCE KOBLAR

LITERARNI IN GLEDALIŠKI KRITIK, UREDNIK (* 1889)

"Od delavca pri žebljarskem nakovalu, za kar sem bil določen, sem po dobrih ljudeh prišel do boljšega kruha kot delavec v mestu - ne meščan. Tudi za svoje otroke ne želim ničesar drugega, kakor da postanejo delavci med ljudmi," je ob sklepu knjige svojih spominov, ki ji je dal naslov Moj obračun (Ljubljana 1976), zapisal France Koblar. Zibelka mu je tekla v žebljarski družini v Železnikih. Stara železarska obrt, po kateri je njegov rojstni kraj dobil ime, je bila tedaj v krizi, vendar je mali France še izkusil trpko življenje žebljarjev. Ko beremo njegov opis žebljarske tlake, vidimo, da je bila še hujša kot pri kroparskih žebljarjih, ki jo slika Župančič v svoji znani pesmi Žebljarska. "Biti kovač se je reklo: vse življenje, od otroških nog do starih onemoglih let biti priklenjen k nakovalu, in ko si onemogel, si čakal kot stari oče ali stara mati na podporo svojih otrok, ki pa so ti mogli komaj kdaj dati hlebček kruha, kadar je bila peka; bil si berač, če si to usodo prenašal lahko ali težko." Sam je imel srečo, da je žebljarski kruh le "pokusil", oče in mati pa sta iz lastne izkušnje vedela, kako je grenak. Oče je bil doma z Gorenjega konca, kjer so Koblarjevi stanovali prva leta po poroki v "kasarni", skupaj z drugimi družinami, mati pa je bila z Racovnika, kamor so se preselili čez nekaj let. Gledališče ga je privlačilo že izza otroških let, kot dijak je pripravil več iger na domačem odru. Sistematični pregled razvoja slovenskega gledališča pa je orisal v knjigi Slovenska dramatika (1972, 1973). Leta 1964 je postal redni član SAZU, od leta 1972 do smrti je bil upravnik Inštituta za slovensko narodopisje, od leta 1953 član uredniškega odbora Slovenskega biografskega leksikona, za katerega je napisal vrsto gesel o slovenskih pisateljih in pesnikih. Pomemben je Koblarjev delež v slovenski prevodni književnosti: prevajal je predvsem iz poljščine in nemščine. Zelo obsežno je njegovo uredniško delo: za Mohorjevo je pripravil kritično izdajo Izbranega dela F. S. Finžgarja in Ivana Preglja. Smrt mu je dobesedno iztrgala pero iz rok 11. januarja 1975, ko je pisal spremno besedo k mohorski izdaji Bevkovega Kaplana Martina Čedrmaca.

več:
S. Čuk, France Koblar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (1995), 26-27.

LETA 1982 UMRL PIETRO COCOLIN

GORIŠKI NADŠKOF, METROPOLIT (* 1920)

Po rodu Furlan, gimnazijo in licej je obiskoval v malem semenišču v Gorici in v bogoslovju študiral tudi teologijo. Duhovniško posvečenje je prejel 1944, bil kaplan v Krminu, nato župnik v Terzo d'Aquileia, župnik in dekan v Ogleju ... ter od 1966 častni kanonik goriškega stolnega kapitlja (od 1966). 26. junija 1967 je bil imenovan za goriškega nadškofa, metropolita. Ob umestitvi je povedal, da je njegova glavna naloga vzpostavitiu dialog in obuditi zavesti, da so živa Cerkev ljudje ... ki so dolžni sodelovati pri evangelizaciji sveta kot pričevalci Kristusovega odrešilnega dela. V teh prizadevanjih je ustanovil škofijski duhovniški svet (1969), škofijski pastoralni svet, ki so ga sestavljali tudi številni laiki, v župnijah je spodbujal nastanek krajevnih pastoralnih svetov. Za slovenske vernike v Gorici je oktobra 1972 ustanovil Slovensko pastoralno središče s svojim župnikom pri Sv. Ivanu v središču mesta. Vedno si je prizadeval za pristne odnose s Slovenci, tudi onkraj državne meje z Jugoslavijo in ohranjal prijateljske vezi s številnimi slovenskimi duhovniki, nekdanjimi sošolci v semenišču in bogoslovju v Gorici. Po odstopu tržaškega škofa Antonia Santina je bil 1975–77 tudi apostolski administrator tržaške škofije.

LETA 1987 UMRL VIKTOR TOMAŽ KURENT

CISTERCIJANSKI REDOVNIK, PREVAJALEC MISALA (* 1987)

Starodavni stiški samostan je bil v času med prvo in drugo svetovno vojno žarišče liturgičnega gibanja, prizadevanja, da bi bogoslužne obrede, ki so se obhajali v latinščini, približali ljudem s tem, da njihova besedila prevedejo v domači jezik vernikov. Duša tega gibanja med stiškimi belimi menihi je bil p. Metod Turnšek, ki je po novi maši leta 1934 začel izdajati liturgični list Božji vrelci ter ustanovil liturgično knjižnico Živimo s Cerkvijo. K delu je pritegnil svojega vrstnika p. Tomaža Kurenta. Skupaj sta se lotila prevajanja zajetnega Rimskega misala, glavne bogoslužne knjige katoliške Cerkve. S tem delom sta za več kot dvajset let prehitela drugi vatikanski koncil, ki je uzakonil bogoslužje v ljudstvu razumljivem jeziku. Za ta prevod, ki je doživel tri izdaje (1943, 1960, 1964) in je bil lepa priprava na prenovo evharističnega bogoslužja po drugem vatikanskem koncilu, je p. Tomaž Kurent priredil odlomke svetopisemskih beril ter prevedel mašne prošnje. Kot vztrajen molivec je bil velik pričevalec Jezusove evharistične navzočnosti pod podobama kruha in vina. Njegovo življenje je ob stoletnici rojstva opisal p. Anton Nadrah, bivši stiški opat, v glasilu Bernardove družine V Marijini šoli. Ob tej obletnici so v stiškem Muzeju krščanstva na Slovenskem odprli razstavo o tem malo znanem redovniku (odprta bo do 2. maja). Pater Nadrah piše, da p. Tomaž Kurent "spada med najbolj nadarjene in vsestransko izobražene stiške patre v času po obnovitvi stiške cisterce 1898, morda pa sploh v vsem njenem obstoju od davnega leta 1135 naprej. Bil je mož izredne kulturne širine in znanja na raznih teoloških in duhovnih področjih ... Čeprav je zelo veliko vedel, ni prav veliko napisal."

več:
S. Čuk, Tomaž Kurent. Prevajalec misala, glavne bogoslužne knjige katoiliške Cerkve: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2010), 14-15.

LETA 1991 UMRLA SILVA TRDINA

LIT. ZGODOVINARKA, PISATELJICA, PEDAGOGINJA, PREVAJALKA, UREDNICA (* 1905)

Nečakinja Janeza Trdine, literarna zgodovinarka, znanstvenica, pisateljica, pedagoginja, prevajalka, urednica ... Poučevala italijanščino na poljanski gimnaziji, potem na učiteljišču oz. na pedagoški gimnaziji do upokojitve leta 1968. Prevajala je iz češčine in italijanščine. Tudi po upokojitvi je ostala zelo aktivna in še naprej poučevala italijanščino na Teološki fakulteti in na poljanski gimnaziji. Že med vojno je napisala tri učbenike italijanskega jezika Libro italiano in pred upokojitvijo še Parliamo italiano (1965). Manjše skupine mladih je tudi kot upokojenka poučevala italijanščino kar na domu. Najbolj je poznana po učbeniku in antologiji - književni teoriji Besedna umetnost.

njena misel:

• Pametno molčanje zahteva več pameti kot pametno govorjenje. Kdor hoče dobro govoriti, se mora naučiti dobro molčati.

LETA 2003 UMRL JOŽE PUČNIK

POLITIK, SOCIOLOG, OSREDNJA OSEBNOST SLOVENSKEGA OSAMOSVAJANJA (* 1932)

Rodil se je v vasi Črešnjevec pri Slovenski Bistrici v kmečki družini. V gimnaziji so mu šolske oblasti prepovedale opravljati zaključni izpit zaradi kritike tedanjega režima. Leta 1958 je diplomiral iz filozofije in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je bil pomožni asistent. Bil je v skupini mladih intelektualcev in objavljal oporečniške članke o gospodarski politiki  komunističnega režima. Leta 1958  je bil obsojen na devet let zapora zaradi »spodkopavanja socialistične ureditve«. Po petih letih so ga izpustili, toda kmalu je bil spet v zaporu (do 1964).  Ker ni dobil službe, je odšel v Nemčijo, se sprva preživljal kot fizični delavec, se vpisal na filozofijo in jo leta 1971 končal z diplomo. Predaval je na univerzi v Hamburgu in začel sodelovati z nemškimi socialno-demokratskimi političnimi krogi, objavljal pa je tudi v Perspektivah in v Novi reviji. Leta 1989 so ga povabili domov v Slovenijo da bi pomagal pri ustanavljanju novih političnih zvez in strank. Bil je izvoljen za predsednika Socialdemokratske zveze Slovenije ter leta 1990 za predsednika Sveta koalicije Demos – Demokratične opozicije Slovenije. Na volitvah za predsednika Predsedstva RS je Jožeta Pučnika kot kandidata Demosa v drugem krogu premagal bivši komunist Milan Kučan. Že jeseni leta 1991 se je koalicija Demos razpustila, po predčasnih volitvah spomladi leta 1992 Pučnik zaradi slabega izida odstopil, ostal do leta 1996 poslanec  državnega zbora, ko se je umaknil iz politike in se vrnil v Nemčijo. Jože Pučnik je bil eden najbolj načelnih, vztrajnih in doslednih kritikov režima kot oporečnik, kritični javni intelektualec ter politični upornik. Bil je osrednja osebnost zgodovinskega časa osamosvojitve, osvoboditve in ustanovitve Slovenije kot neodvisne, suverene in mednarodno priznane ustavne in demokratične republike.

LETA 2008 UMRL EDMUND PERCIVAL HILLARY

RAZISKOVALEC, ALPINIST, ČLOVEKOLJUB (+ 1919)

Najbolj je poznan po tem, da sta skupaj s Šerpo Tenzingom Norgayem kot prva 29. maja 1953 stopila na vrh Everesta. V naslednjih himalajskih odpravah v letih 1956, 1960-1961 in 1963-1965 je stopil še na vrhove 10 gora. Kot član Transantarktične odprave britanske zveze držav je 4. januarja 1958 stopil tudi na južni tečaj, leta 1985 je z Neilom Armstrongom z letalom pristal še na severnem tečaju in postal prvi človek, ki je stal na obeh polih in na Everestu.

Ustanovil je Himalajski sklad (Himalayan Trust), ki je v revnih predelih Himalaje gradil šole in bolnišnice, sodeloval je tudi pri drugih humanitarnih in okoljevarstvenih projektih.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1628 ROJEN CHARLES PERRAULT

FRANCOSKI PISATELJ, PRAVLJIČAR (+ 1703)

Rojen je bil v Parizu, kjer je študiral pravo. Najprej se je ukvarjal z rimami, pisal je liriko, leta 1671 je postal član francoske akademije, in izzval hud spor med pisatelji s trditvijo, da so sodobni literati pomembnejši od nekdanjih (v pesnitvi Stoletje (XIV.) Ludvika Velikega). Bil je zagovornik drugačnega, svobodnejšega literarnega ustvarjanja. Po letu 1680 se je mu je popolnoma posvetil. Najbolj znan je po zbirki otroških pravljic (Zgodbe ali pripovedke preteklega časa, 1697), ki jih je izdal pod imenom svojega sina. Med njimi so tudi tiste, ki jih naši otroci najbolj poznajo: Rdeča, kapica, Pepelka, Trnuljčica, Sinjebradec ... tako je spodbudil zanimanje za ljudsko pripovedništvo, nastale so številne priredbe, vplival je tudi na brata Grimm.

LETA 1827 OBJAVLJENA PRVA PREŠERNOVA PESEM

DEKLETOM V ČASOPISU ILIRSKI LIST

Padala nebeška mana / Izraelcam je v pušavi; / zginila je, ak pobrana / ni bila ob uri pravi. // Kak lepó se rosa bliska, / dókler jutra hlad ne mine! / Komej sonce bolj pritiska, / bo pregnana od vročine. // Rožice cvetó vesele / le ob času letne mlade; / leto pošlje piš in strele, / lépo cvetje jim odpade. // Roža, rosa ino mana / naša je mladost, dekleta! / Svétjem, naj ne bo zaspana, / ki cvetó ji zlate leta. // Fante zbiraš si prevzetna, / se šopiriš, ker si zala; / varji, varji, de priletna / samka se ne boš jokala!

LETA 1864 ROJEN ANTON HRIBAR-KORINJSKI

DUHOVNIK, PESNIK, LJUDSKI PEVEC († 1864)

"Ko je dr. Frančišek Lampe začel leta 1888 izdajati Dom in svet, družinski list, ki naj bi vzbujal ljubezen do prave omike in domovinske ljubezni, smo ga radi prebirali," piše Fran Saleški Finžgar v svojih spominih z naslovom Leta mojega popotovanja (1957). "Najboljše pesmi v Domu in svetu so bile Antona Hribarja. Ta je mnogo pesmaril in tudi risal v Domače vaje (dijaški list gojencev zavoda Alojzijevišče v Ljubljani). Še danes sem prepričan, da je bil Hribar odličen epski talent." Med njegove najboljše pesmi spada Kumski romar (spodaj so prve tri od 15 kitic). Ta "ljudski pevec" je umrl na današnji dan v Zalem Logu pri Železnikih, kjer je bil celih štirideset let župnik.

več:
S. Čuk, Anton Hribar Korinjski: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2003), 42-43.

njegova poezija:

Na božjo pot na sveti Kum / prihaja od karpatskih šum / že mnoga leta romar mlad, / ko vzbuja vigred cvet livad, / obljubil se je bil v nezgodi / in redno k sveti Neži hodi. // A ni od štajerske strani / na kranjsko stran mostu, brvi: / zato ga ribič s štirskih tal / prevaža sem čez savski val. / Bogati romar od Karpatov / vsakrat našteje pet mu zlatov. // Čez Savo ribič spet vesla, / na Kranjsko romarja pelja; / pohlep pograbi mu srce, / po zlatih želje se vzbude. / Pobije tujcu z veslom glavo, / oropa ga in vrže v Savo. (Anton Hribar Korinjski, Kumski romar)

LETA 1876 ROJEN JACK LONDON

AMERIŠKI PISATELJ IN ISKALEC ZLATA († 1916)

Ameriški pisatelj Jack London je imel zelo težko in razburkano življenje. Svoje življenjske izkušnje je prelil v svoja knjižna dela (vseh je okoli 50), ki jih še danes po vsem svetu prevajajo in ponatiskujejo. Tudi v slovenščini jih imamo kar precej in bralci radi segajo po njih.

več o njegovem zanimivem življenju: ljudje in dogodki naših dni, v: Ognjišče (1976) 8

 njegove misli:

• Nisi živel zastonj, če si znal vsaj enemu človeku prižgati luč v temi, enemu obupancu pokazati sončno stran življenja in mu pomagati, da je posta! boljši in srečnejši.
  Ljubezen počiva na gorskih vrhovih, nad dolino razuma. To je vzvišeno stanje bivanja, najvišji vrh življenja.
  Pretiravamo lahko tudi s tistim, kar je dobro.
  Ni važno tisto, kar bi človek moral ali ne bi smel delati, važno je tisto, kar počne.

LETA 1887 UMRL FRAN ERJAVEC

NARAVOSLOVEC IN PISATELJ (* 1834)

Ob smrti Frana Erjavca, prirodoslovca, potopisca in pripovednika, je njegov pobratim Simon Gregorčič napisal pesem Lovorika na grob možu, ki se končuje z verzi: "Njega, slavitelja prirode, / opeva roj krilatih ptic, / slave ga prebivalci vode, / kar zemlja hrani jih in zrak, / njegov spomin obuja vsak - / da, kamen slednji, slednja travca / proslavlja naj ime Erjavca." Gregorčič ni pretiraval: Erjavec je bil že kot otrok (rodil se je v Ljubljani) zaverovan v čudesa narave. Odločil se je za študij prirodopisja in kemije. Kot profesor je dolgo časa deloval v Gorici, ves čas pa je s popotno torbo hodil okoli in z otroškim srcem naravo opazoval in jo znal čudovito opisovati v svojih zgodbah. Literarni zgodovinar Anton Slodnjak je ob odkritju Erjavčevega spomenika na Erjavčevi cesti v Novi Gorici (15. oktobra 1972) dejal: "Erjavec je eden najizobraženejših, najpridnejših in najplemenitejših mož našega slovstva v devetnajstem stoletju ... Bil je tak, kakršen je bil njegov slog: odkrit, domač, lep." Lahko rečemo, da je vse življenje ohranil otroško srce, ker se je znal čuditi ob vsem, kar je odkrivalo njegovo oko in je potem njegovo pero zapisalo. Kdor kaj bere, mora poznati Erjavčevo Žabo, Mravljo ter številna druga zanimiva bitja, opisana v mohorskih knjigah Domače in tuje živali v podobah ter Naše škodljive živali v podobi in besedi. Med pripovednimi besedili ima skoraj 'katekizemsko' veljavo njegova poučna povest Ni vse zlato, kar se sveti.

več:
S. Čuk, Fran Erjavec: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (1994), 20-21.

LETA 1900 ROJEN P. ROMAN TOMINEC

FRANČIŠKAN, TEOLOG, UMETNOSTNI ZGODOVINAR IN PEDAGOG ( † 1991)

p. Roman je bil znan predvsem kot frančiškanski duhovnik širokih obzorij. Imel je posluh za človeka in se kot katehet posvečal vzgoji mladine in skrbel za duhovno oblikovanje zapornikov. Skupaj z bratom Angelikom si je prizadeval za socialno pravičnost v duhu evangeljskih načel pravičnosti in solidarnosti. Med vojno sta zagovarjala nevmešavanje Cerkve v politične zadeve in bila proti kakršni koli obliki sodelovanja z okupatorji. Po vojni je bil do leta 1951, ko je bil verouk še v šolah, učitelj verouka na učiteljišču in bežigrajski gimnaziji. Po ukinitvi verouka v šolah je pri Marijinem oznanjenju v Ljubljani takoj začel z župnijskim veroukom za osnovnošolce, dijake in študente. Znana so bila torkova predavanja za izobražence, na katera so prihajali tudi predavatelji in ugledni profesorji. Leta 1952 je postal predavatelj za krščansko umetnost na Teološki fakulteti v Ljubljani (do leta 1985). Napisal je številne znanstvene študije (upodobitve Brezmadežne), pa tudi veliko poljudnih člankov, s katerimi je seznanjal in navduševal za sakralno likovno umetnost, v času, ki ji ni bil najbolj naklonjen ... Od leta 1959 je bil župnik pri sv. Cirilu in Metodu za Bežigradom (do leta 1980), svoja razmišljanja je objavljal v revijah in časopisih ter knjigah ...

več:
S. Čuk, prof. dr. Roman Tominec. Življenje v službi Lepote, Dobrote in Resnice: Gost meseca, v: Ognjišče 4 (1982), 6-10.
S. Čuk, p. Roman Tominec (1900-1991): Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2021), 38-39.

o njem in bratu Angeliku:
S. Čuk, Angelik Tominec: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2012), 50-51.

 njegove misli:

• Vedno se mi je zdelo pomembno, da se duhovnik zaveda, da je "verum, pulchrum, bonum" (resnica, lepota, dobrota) metafizična trojica. Nekateri so za to stvar zelo dovzetni, tankočutni, neverjetno močno čutijo to lepoto in pa sladkost urejenosti, drugi manj, nekateri pa so docela brez tega daru.
  
• Nikoli ni človek tako dostojanstven kot tedaj, ko ponižno prosi odpuščanja, ko se spusti pred neskončnim Bogom na kolena in prizna svoj greh in svojo krivdo.
• Obraz človeka, ki je ves dan delal, je truden in oči so ugasle. In vendar je na takem obrazu, ki ga je utrudilo pošteno delo, neka posebna ponosna zavest: nisem izgubil dneva.
• Vemo, da so naše luči dobrega zgleda majhne, slabotne, trepetajoče. Toda mnogo majhnih lučic razsvetli največjo temo.
• Koliko milosti smo bili deležni, toliko sadov pričakuje večnost od nas.
• Usmiljenje je prepričljiva govorica, ki ne potrebuje dokazov, ampak preprosto je.

 o Ognjišču (ko smo začeli izdajati Ognjišče, nam je poslal ljubeznivo pisemce, s katerim nas je spodbujal, naj nadaljujemo začeto pot)

• Bil sem zelo vesel tega in takoj sem spoznal, da bo to nekaj lepega in prijetnega, pa ne preveč pobožnega, hočem reči nekaj sodobnega. In nisem se zmotil! Res je nekaj izrednega, da mlad človek v današnji potrošniški družbi, ko je prenasičen z vsem, komaj čaka, da izide Ognjišče. Tudi bolniki, ki jih obiščem, mi pravijo: „To je pa tako ,luštna reč', saj komaj še berem, ampak se pomujam." To je zame dokaz, kako je Ognjišče priljubljeno.

LETA 1910 ROJENA BARA REMEC

SLIKARKA IN ILUSTRATORKA ( † 1991)

Diplomirala je na likovni akademiji v Zagrebu, prvo razstavo oljnih slik in grafik je imela v Jakopičevem paviljonu maja 1939. Kot ilustratorka je sprva sledila smeri, ki jo je razvijal Miha Maleš, sodelovala je pri Domu in svetu ter ilustrirala nekaj prevodov Tineta Debeljaka. 5. maja 1945 se je najprej znašla na Vetrinjskem polju, obiskovala begunska taborišča (Lienz in Peggez), nato pa odšla v Italijo, živela v Trstu , rodnem mestu svojega očeta, kjer je nekaj časa poučevala risanje na slovenski gimnaziji. Usoda begunstva, tragika taboriščnega življenja in Kalvarija za tisoče domobrancev in drugih žrtev je zaznamovala njeno ustvarjanje tega časa. Kot  kronist je "zapisovala" prizore iz taboriščnega življenja... Iz Rima je leta  1948 odšla v Argentino. Kljub široki odprtosti za novi svet je ostala zvesta slovenski koloniji, ki je v kratkem oblikovala vse najpomembnejše ustanove, potrebne za preživetje naroda, vendar se ni predala umetnosti, ki bi živela v nostalgičnih spominih. Najprej je nadaljevala z upodobitvijo Črne maše Tineta Debeljaka, ki je začela nastajati že v taboriščih v Avstriji in Italiji. Ilustrirala je vrsto izdaj Slovenske kulturne akcije, prvo celotno izdajo Balantičevih del ... Gore okrog Bariloč so jo prevzele in postale prvi navdih za njeno ustvarjanje. Temu je sledilo še odkrivanje sledov starih indijanskih kultur. Ta kraj je postal njen dom, v katerem je najlažje ustvarjala in v katerega se je vselej rada vračala z dolgih poti po argentinskih prostranstvih.

LETA 1927 UMRL OTOKAR RYBAR

SLOVENSKI POLITIK IN DIPLOMAT ČEŠKEGA RODU (* 1865)

Rojen v družini češkega inženirja in Slovenke v Postojni, kasneje so se preselili na Dunaj, kjer je Otokar obiskoval gimnazijo in študiral pravo. Bil je član Slovanskega pevskega društva in češkega Sokola, poročil se je s Slovenko in po doktoratu iz prava, je bil odvetnik v Trstu, kjer je deloval v političnem društvu Edinost in bil soustanovitelj Narodne delavske organizacije. Zelo dejaven in slovensko zaveden je bil tudi kot poslanec deželnega zbora v Trstu in poslanec državnega zbora na Dunaju. Leta 1911 je dosegel ponovitev ljudskega štetja za Trst in Gorico (glede jezika - našteli so 24.971 Slovencev več). Sodeloval je pri sestavi Majniške deklaracije, veliko govoril na zborovanjih, deloval pri Tržaški posojilnici in hranilnici, ...) Narodnem domu ter Sokolu. Po prvi svetovni vojni je bil delegat Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev na mirovni konferenci v Parizu ter pisec različnih mednarodnih sporazumov oziroma konvencij.

LETA 1954 UMRLA MARIJA VERA

GLEDALIŠKA IGRALKA IN REŽISERKA (* 1889)

Kot Frančiška Epich se je rodila v Kamniku, pri trinajstih ostala brez staršev, kar jo je zaznamovalo za vse življenje. Živela je pri stricu, duhovniku, na Krasu, od tam pa odšla študirat na Dunaj. Igralsko pot je pričela v Zürichu (1907) in jo po poroki z baronom von Osten Sackenom nadaljevala v Berlinu in drugih nemških odrih. Leta 1919 se je odzvala povabilu iz Sarajeva, nato je igrala v Beogradu ... in nazadnje je leta 1923 začela nastopati v ljubljanski Drami, kjer je tudi režirala. Dala si je zgraditi zelo posebno vilo na robu tivolskega parka, kamor se je umaknila in živela bolj na robu družbe, že v tistem času pa je imela telefon in avtomobil... Znana je po svojih izvrstnih upodobitvah klasičnih gledaliških vlog, po letu 1945 je poučevala dramsko igro in umetniško besedo na novoustanovljeni Akademiji za igralsko umetnost in med njenimi učenci so bili tudi Ivanka Mežan, Polde Bibič ...

LETA 1964 UMRL FRANC KIMOVEC

DUHOVNIK, GLASBENIK, SKLADATELJ (* 1878)

V slovensko cerkveno glasbo se je zapisal predvsem kot skladatelj, ki je znal svoje cerkvene in liturgične skladbe približati slovenskemu ljudskemu občutju (v novi pesmarici Slavimo Gospoda je 21 njegovih pesmi, ki so "nepogrešljive", denimo: Duša, le pojdi z mano, Je angel Gospodov, Oljsko goro, Še gori ljubezen...), zato so se njegove pesmi hitro "prijele" v srcih ljudi. Te pesmi, ki so "postale del zaklada slovenskega ljudskega petja, ki ga je tako pospeševal".

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (1998) 9

LETA 1972 UMRL FRANTIŠEK ČAP

ČEŠKO-SLOVENSKI FILMSKI REŽISER (* 1913)

Rodil se je v Čachovicah blizu Prage, kjer je zaključil študij agronomije, vendar se je že zgodaj začel ukvarjati s filmom. Med drugo svetovno vojno je na Češkem snemal lahkotne romantične filme. Po vojni so ga povabili v Slovenijo, da bi pomagal pri razvoju naše filmske industrije. Že s svojim prvim celovečercem Vesna (1953) je dosegel izreden uspeh; ta film je dolgo ohranjal rekord najbolj gledanega slovenskega filma. V svojem slovenskem obdobju je Čap posnel enajst filmov.

LETA 1974 UMRL JOŽE GRDINA

PISATELJ IN JAVNI DELAVEC (* 1892)

Rojen v Prevaljah pri Preserju, leta 1912 je odšel v Ameriko. Po dveh letih se je vrnil, začela se je prva svetovna vojna in moral je k vojakom - na vzhodno fronto. Štiri leta je bil v ruskem ujetništvu (to je popisal tudi v knjigi), se vrnil in leta 1920 spet odšel preko luže. Najprej je delal v tovarni, potem pa v Clevelandu odprl knjigarno. Bil je član več katoliških ustanov, ustanovil je Slov. kat. podporno društvo presv. Srca Jezusovega, vodil je tudi podporno društvo Valentin Vodnik. Omogočil je številne gledališke prireditve, bil tudi sam igralec in režiser. Leta 1934 je postal tajnik jug kulturnega vrta v Clevelandu.

LETA 1976 UMRLA AGATHA CHRISTIE

ANGLEŠKA PISATELJICA (* 1890)

Rodila se je kot Agatha Mary Clarissa Miller, ameriškemu borznemu posredniku in hčeri britanskega vojaškega kapitana, ki jo je spodbujala k pisanju. Pred prvo sv. vojno se je poročila, delala v bolnišnici, po vojni v farmaciji ... Njen prvi zakon je propadel, leta 1930 se je drugič poročila z arheologom Mallowanom, s katerim je veliko potovala in to ji je bil navdih za številne romane, ki so se dogajali na Bližnjem vzhodu ... V njenih kriminalnih romanih primere rešujeta tudi Hercule Poirot (nastopa v 33 romanih) in Miss Marple. V svojem življenju je Agatha Christie napisala 80 kriminalk, njene knjige pa so prevedene v več jezikov kot dela njenega slavnega rojaka Williama Shakespeara. Poleg romanov je napisala tudi več kot 150 kratkih zgodb, ki so bile deloma objavljene v revijah, pozneje tudi v knjigah ...

V Ognjišču je bilo v rubriki Priporočamo, berite v petdesetih letih objavljeno tudi šest (6) ocen njenih knjig. Prvi je bil v julijski številki 1975 predstavljen njen roman Mož v rjavi obleki. Takole piše o pisateljici urednik rubrike Silvester Čuk, ki knjige v Ognjišču predstavlja že od januarja 1967: Detektivske zgodbe angleške pisateljice Agathe Christie, ki je dočakala častitljivo starost, imajo poseben čar. Bralce pritegne njen način pripovedovanja, ki je kramljajoč in poln duhovitih domislic (na ta način stara Agatha pove prenekatero življenjsko modrost), osvoji pa ga tudi napeto dogajanje. Na lov za raznimi kriminalnimi tipi ona navadno ne pošilja kakšnih policijskih inšpektorjev in podobnih profesionalcev, ampak preproste ljudi, pogosto ženske, ki so na videz krhka in manj sposobna bitja, dejansko pa so odločne in brez strahu, podjetne in bistre ... S priznanjem ženski bistrosti in žilavosti je Agatha Christie veliko naredila tudi za emancipacijo svojih vrstnic.

nekaj njenih misli

• Vsi grehi mečejo dolge sence.
  
• Mladi mislijo, da so stari ljudje neumni, a stari vedo, da so neumni pravzaprav mladi.
  
• Skrivnost uspeha je v tem, da se premakneš.
  
• Nikoli ne delaj stvari, ki jih drugi lahko naredijo namesto tebe.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1834 ROJEN ALOJZIJ MATIJA ZORN

POREŠKI ŠKOF in GORIŠKI NADŠKOF († 1897)

Po ljudski šoli in gimnaziji v Gorici je 1852 vstopil v semenišče in bil 1857 posvečen v duhovnika. Doktoriral je na Dunaju, se vrnil v Gorico in postal nadškofov tajnik, v semenišču podravnatelj, ekonom in 1874 ravnatelj. Od 1864 je tu predaval dogmatiko in osnovno bogoslovje. Leta 1882 je bil imenovan za poreško-puljskega škofa, škofovsko posvečenje je prejel januarja 1883. Že junija 1883 pa je prišlo imenovanje za goriškega nadškofa. Umeščen je bil oktobra 1883 kot naslednik Andreja Gollmayerja in predhodnik Jakoba Missie.več:

več:
S. Čuk, Alojzij Matija Zorn (1834-1897): Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2017), 52-53.

LETA 1882 UMRL JURAJ DOBRILA

POREŠKO-PULJSKI IN TRŽAŠKO-KOPRSKI ŠKOF (* 1812)

»Škof Juraj Dobrila je stal visoko vzravnan nasproti visokemu uradniku ... Škof ta trenutek ni prav nič sličil preprostemu sinu istrskega seljaka iz Ježenja. Bil je ves plemiški in dostojanstven od nog do krasno izrazitega slovanskega obličja z visokim čelom in mogočnimi obrvmi, ki so se mu vojaško sršile nad mirno pametnimi in odkritosrčnimi očmi.« Tako je pisatelj Ivan Pregelj, ki je kot profesor eno leto služboval v Istri, naslikal podobo škofa Juraja Dobrile v svoji povesti Božji mejniki (1925). Druga izdaja (1926) nosi naslov Oče, budi volja tvoja! po znamenitem Dobrilovem molitveniku. Juraj Dobrila je bil istrski Hrvat, ki je bil povezan s Slovenci: v Gorici je obiskoval zadnja dva razreda gimnazije, tam je študiral bogoslovje, kot duhovnik je v Trstu skrbel tudi za slovenske vernike; zadnjih sedem let pa je bil kot tržaško-koprski škof in kot tak dobri pastir Italijanov in Slovencev. Tega moža, sina takrat revne Istre, ki si je vse življenje prizadeval, da bi svoje rojake dvignil iz telesne in duhovne bede, se spominjamo danes.

več:
S. Čuk, Juraj Dobrila: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2012), 50-51.

LETA 1887 ROJEN ANTON TANC

(PSEVD. ČULKOVSKI) PISATELJ, PESNIK IN PREVAJALEC († 1947)

Doma iz Modriča pri Laškem. Med prvo svetovno vojno je bil kot avstrijski vojak zajet v Galiciji in kot ruski ujetnik delal v rudniku Čulkovsk v Ukrajini (odtod psevdonim). Po vojni se je zaposlil v Mariboru kot uslužbenec bolniška blagajne. Svoje prve ekspresionistične pesmi je napisal že pred vojno, objavljene pa so bile po vojni v socialističnih glasilih (Kres, Proletarska mladina ...). Njegova zbirka Glasovi iz teme je bila leta 1929 zaplenjena. Iz svojih doživetij in spominov je pisal tudi prozo in se pri tem zgledoval pri slovenski ljudski povesti in pisateljih 19. stol., (Cankarju, Gorkem, ki mu je bil vzornik tudi zaradi sorodne usode. Edina zbirka proze, ki je izšla v knjigi je Ženin iz Amerike (1938), prav tako avtobiografsko je tudi delo iz življenja rudarjev (Slučaj Kumberger), ki je nastajalo pod vplivom Emilla Zolaja. Kljub nedokončanosti je to najpodrobnejša upodobitev rudarskega življenja v slov. književnosti in snovna novost v njej. Napisal je tudi nekaj otroških iger v verzih. Tanc je tudi prevajal pesmi in prozo, predvsem iz ruščine, nemščine, in objavljal ocene domačih in tujih del.

LETA 1888 ROJEN VLADIMIR KNAFLIČ

SLOVENSKI PRAVNIK IN PUBLICIST († 1946)

Rojen učitelju v Šmarjah pri Jelšah, gimnazijo je obiskoval v Celju, pravo je študiral v Gradcu in Pragi (doktoriral 1915). Kot pripravnik je služboval pri okrožnem sodišču v Gorici, kot odvetniški pripravnik pa pri Henriku Tumi. Prvo službo je dobil v Radečah pri Zidanem mostu, leta 1923 je v Ljubljani odprl odvetniško pisarno. Med drugo svetovno vojno je bil v internaciji v Italiji. Datum njegove smrti je 16. maj 1946 (ni pa znano, kje je umrl). Že med študijem je bil urednik pri Slovenskem narodu in Jutru. Objavljal je v glasilih Soča, Edinost, Slovenski narod, Ljubljanski zvon, v Gorici je izšla njegova obširna knjiga Socializem oris teorije (1911).

LETA 1890 ROJEN PRIMO MAZZOLARI

DUHOVNIK IN PISATELJ († 1959)

Don Primo Mazzolari je veljal za "motečega" duhovnika in s svojimi mislimi in pobudami je nemalokrat prišel navzkriž s cerkvenimi predstojniki in s civilnimi (fašističnimi) oblastmi. Danes pa se ga vsi spominjajo z velikim spoštovanjem. Vedno znova tiskajo njegove knjige, ki so jih nekdaj imeli za "krivoverske". Ta duhovnik, ki je "prehiteval koncil", je umrl na današnji dan. Papež Pavel VI. je o njem dejal: "Delal je dolge korake in težko smo ga dohajali. Tako je trpel on in trpeli smo tudi mi. Takšna je usoda prerokov." Govoril in pisal je o "Cerkvi ubogih", o Cerkvi, ki po zgledu svojega Ustanovitelja pri svojem oznanjevanju in delovanju razodeva posebno ljubezen do ubogih. Don Primo je živel uboštvo oznanjal tudi s svojim življenjem.

več:
S. Čuk, Primo Mazzolari. "Delal je dolge korake in težko so ga dohajali": Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2009), 18-19.

njegove misli ...

• Človek, ki se ne zavzame za človeka, je krivičnik; kristjan, ki se ne zavzame za kristjana, je brezbožnik. kajti kjerkoli je kakšen človek, tam je oltar Božje ljubezni.
  
• Ničesar nimam. Po imetju nikoli nisem imel poželenja in nikoli mi ni gospodovalo. Nimam prihrankov, razen nekaj malega, kar bo morda zadostovalo za stroške mojega pogreba. Želim, da bi bil kar se da preprost, po mojem okusu in po običajih moje hiše in moje Cerkve. (iz oporoke)

LETA 1896 ROJEN JOŽKO BRATUŽ

NARODNO KULTURNI DELAVEC, VZGOJITELJ, GLASBENIK († 1944)

Po osnovni in srednji šoli v Gorici, svojem rojstnem mestu, je vstopil v tamkajšnje bogoslovje, zaradi bolezni izstopil, po vojni ponovno vstopil. Po četrtem letniku se zaradi tankovestnosti ni dal posvetiti v duhovnika. Postal je vodja slovenskega dijaškega zavoda Alojzijevišče in mu pridobil velik ugled. Lepe uspehe je žel tudi kot profesor. Kot odličen pevec (tenorist) je nastopal na številnih cerkvenih slovesnostih. Veliko zaslug je pridobil kot urednik štirih cerkvenih pesmaric, ki jih je izdala GMD, pri katerih je sodeloval njegov brat skladatelj Lojze.

LETA 1904 ROJEN BOGOMIR MAGAJNA

PISATELJ, ZDRAVNIK IN UREDNIK († 1963)

Pisatelj Bogomir Magajna, doma iz Vrem pri Divači, po poklicu zdravnik za duševne bolezni, je napisal in zapisal več prisrčnih legend o Mariji. Prva je posvečena Vremski Mariji, zavetnici njegove domače cerkve. V knjigi Marija v slovenskih legendah (Ognjišče 1987) je sedem njegovih legend. Zelo ljubka je tista, ki govori o Mariji, ki je v svoji materinski ljubezni podojila človeško dete, ki je neutolažljivo jokalo.

več:
S. Čuk, Bogomir Magajna: Obletnica, v: Ognjišče 1 (2004), 42-43.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Če človek odpre le enemu človeku vrata, ki vodijo v kraj velikega veselja, ni njegovo življenje nepomembno, kajti oni drugi človek bo poklical druge ljudi za seboj.
  
• Otrokova duša je kakor zvon: kakor boste peli vanjo, tako bo odpevala.
  
• Človek, ki hoče narediti nekaj velikega, se mora odreči vsemu, kar bi bilo le njemu samemu v korist.
  
• Dete neutolažljivo joče in joče. Angelci se čudijo in vprašujoče p­ogledujejo Marijo. Marija pa se smehlja. Na klopi poleg zibelke sedi in reče:"Samo mati lahko potolaži človeško dete, kadar se joče, zakaj iz matere je dete rojeno in iz matere hoče živeti in se umiriti. Vi, angelci, pa ste bili brez mater rojeni, zato tega ne morete vedeti. Prinesite mi dete v naročje!" Drug za drugih pohite angelci k zibeli, ga vzdignejo in lahko nesejo Mariji, ki ga vzame v svoje naročje. Z levico objema nebeška mati Marija človeško dete, z desnico si odpenja belo srajco, si razgalja prsi, ki so polne življenja, jih ponudi otroku v ustece. (Bogomir Magajna, Legenda o Mariji dojilji).
  
• Metulj dneva išče sonce, metulj mračnjak beži za temo... So ljudje, ki so se odločili za dan, in ljudje, ki jim je draga noč. Strašno pa je tistim, ki so ustvarjeni za luč, pa morajo tipati v megle.
  
• Razum ne more priznati večnosti - človek pa ne bo zadovoljen, dokler ne podaljša svojega življenja v večnost. Človek ne more biti srečen, dokler ne zmaga smrti, preko katere ne more razum.
  
• Ni svobode za enega človeka ..., dokler ni svobodna zemlja, na kateri se je rodil, dokler niso svobodni tisti, ob katerih je rasel. Samo en človek ne more biti svoboden. Svobodni morajo biti vsi.

LETA 1941 JE UMRL JAMES JOYCE

IRSKI ROMANOPISEC IN PESNIK (* 1882)

Rodil se je 2. februarja 1882, šolal se je v jezuitskem kolegiju in na katoliški univerzi v Dublinu, potem pa je odšel v Pariz, kjer se je ukvarjal z simbolizmom in realizmom. Leta 1904 je dokončno zapustil Irsko in se v Trstu, Pulju, Parizu in Zürichu preživljal kot časnikar in učitelj jezikov. Je eden največjih in najizvirnejših piscev 20. stoletja, njegova dela zapis notranjega monologa in toka zavesti. Uporabljal je tudi različne jezike in narečja, uporabljal enciklopedično zna nje, simbolizem, psihoanalizo ... V zgodovino se je zapisal predvsem z modernim romanom Ulikses, ki je izšel leta 1922. Skupaj z Marcelom Proustom in Virginio Wolf velja za začetnika moderne književnosti. Njegova dela so Ljudje iz Dublina (1914), Umetnikov mladostni portret (1916) in Finneganovo prebujenje (1939).

nekaj njegovih misli:

• Človekova dejanja so najboljši razlagalci njegovih misli.
  
• Genij nikoli ne dela napak. Njegove napake so zavestne in hotene in zato vrata velikih odkritij.
  
• Če hočemo živeti z namenom, moramo poiskati tisto, kar najbolj goreče ljubimo, dati vse, kar imamo, nato pa to predati naprej kot štafeto tistim, ki nam sledijo."
  
• Dokler nekaj imamo, nam to lahko vzamejo ... Toda ko to damo, nam tega noben tat ne more več vzeti. Za vedno postane naše."
  
• Bojim se velikih reči, ki nas delajo nesrečne.
  
• Življenje posnema umetnost.
  
• Moja usta so polna gnilih zob in moja duša nagnitih ambicij.
  
• Misliš da bežiš, toda v resnici vedno naletiš le nase. Najdaljša pot naokrog je dejansko najkrajša pot domov.
  
• Moške vodijo črte razuma, ženske pa krivulje čustev.
  
• Pustil sem toliko ugank in nejasnosti, da se bodo učenjaki stoletja prepirali o tem, kaj sem v resnici mislil. To je edini način, da si zagotoviš nesmrtnost.

LETA 1945 UMRL BORIS ZARNIK

BIOLOG (* 1883)

Boris Zarnik, sin pisatelja Valentina Zarnika (1837-1888) iz kroga Vajevcev, je po študiju na nemških univerzah postal mednarodno priznan biolog in embriolog. Od leta 1918 je predaval na zagrebški univerzi. Bil je navdušen darvinist. Zagovarjal je misel, da se vse živo poraja iz neživega, Bog ni potreben. V svoji nedokončani knjigi Moj pogled na svet pa je izpovedal: »Študij razvoja živih bitij me je privedel nazaj k veri v Boga.«

LETA 1970 ROJEN MARCO PANTANI

ITALIJANSKI KOLESAR (+ 2004)

Leta 1998 je v eni sezoni osvojil obe najpomembnejši dirki, Giro in Tour in postal prvi italijanski kolesar z zmago na dirki Tour de France po Feliceju Gimondiju leta 1965. Med profesionalce je prišel leta 1992, na največjih dirkah pa dosegel 36 etapnih zmag. Pirat, kot so ga imenovali zaradi pokrivala, pobrite glave in uhana, je bil znan predvsem po svoji vožnji na klanec (leta 1997 je vzpon na Alpe d'Huez opravil v 37 minutah in 35 sekundah, kar je še vedno rekord). Proti koncu kariere je imel težave z dopingom (1999 so ga na Giru diskvalificirali). Njegova zadnja velika zmaga je iz leta 2000 na eni od etap Toura. Zaradi prevelikega odmerka kokaina je umrl 14. februarja 2004 v Riminiju.

LETA 1992

SVETI SEDEŽ PRIZNA REPUBLIKO SLOVENIJO

 Vatikan je s svojim priznanjem slovenske (in hrvaške) države prehitel ES in številne druge evropske države. Ta neobičajno hitra odločitev ni bila proti Jugoslaviji, čeprav je vlada v Beogradu še isti dan sporočila, da se s tem ne strinja. Da je bila Slovenija priznana se je treba zahvaliti v precejšnji meri tudi papežu Janezu Pavlu II. in prizadevanjem vatikanskih diplomatov. Vatikanski "minister za zunanje zadeve" nadškof Jean Louis Tauran se je pogovarjal z veleposlaniki evropskih držav, pošiljal note drugim državam, še posebej tesno je bilo diplomatsko sodelovanje z nemškim zveznim kanclerjem Kohlom, ko je Nemčija napovedala priznanje obeh držav. Zato je prišel na obisk k papežu tudi nemški zunanji minister Genscher. Apostolski sedež se je postavil na stran Slovenije tudi zato, ker je odločno odklanjala vojno, nasilje in opozarja na pravico narodov, da si sami in na demokratičen način odločijo o svoji politični poti. Rim je tudi odklanjal mnenje, da gre za versko vojno med katoličani in pravoslavnimi, podarjali so, da je ta vojna dediščina komunističnega režima v Jugi.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1235 UMRL SV. SAVA

USTANOVITELJ SRBSKE PRAVOSLAVNE CERKVE (* okrog 1170)

Kot sin Štefana Nemanja, prvega srbskega kralja, se je rodil okoli leta 1170. Leta 1192 je šel med menihe na goro Atos. Leta 1208 se je vrnil v Srbijo, da bi naredil mir v vladarski družini. Leta 1219 je dosegel samoupravo Srbov v cerkvenem pogledu. Tako je nastala samostojna srbska pravoslavna Cerkev, ki se po njem imenuje tudi svetosavska.

LETA 1824 ROJEN ANTON LESAR

DUHOVNIK, PREVAJALEC († 1873)

Iz Sušja pri Ribnici, šolal se je v Ljubljani (gimnazija in bogoslovje), posvečen je bil leta 1847. Nekaj časa je bil kaplan v Idriji, od leta 1850 je bil kaplan škofa Wolfa, potem pa je poučeval verouk in slovenščino na ljubljanski realki. Izdal je več veroučnih knjig, sodeloval pri izdaji Wolfovega svetega pisma in pripravljal razne priročnike za pouk slovenščine (Glasoslovje slov. jezika, Slov. slovnica v spregledih ... ). Veliko je pisal v razne časopise in revije, znani so njegovi nabožni (Hvaljen bodi Jezus Kristus, ...), krajepisni in zgodovinski spisi (Ljubljanske škofije ustanovitev ...), priredil je novo izdajo Slomškovega Ponovila najpotrebnejših naukov za nedeljske šole in poslovenil in popravil jezik v različnih izdajah - tudi v Slovenski kuharici (1868), ki jo je narekovala Magdalena Pleiweisova in napisala Lesarjeva sestra Neža.

LETA 1875 ROJEN ALBERT SCHWEITZER

NEMŠKI EV. TEOLOG, GLASBENIK, POPOTNIK, ZDRAVNIK, PISATELJ IN NOBELOVEC († 1965)

Nobelovo nagrado za mir leta 1952 je prejel doktor Albert Schweitzer, mož, ki se je odpovedal uspešni karieri glasbenika in bogoslovnega pisatelja ter je skoraj dve tretjini svojega devetdeset let dolgega življenja daroval zapuščenim in bolnim ljudem v afriški državi Gabon. Tam je na robu pragozda zgradil bolnišnico, kjer je bil vsak dan na razpolago množici bolnikov. Iz lastne izkušnje je zapisal: "Edino resnično srečni med nami so tisti, ki so iskali in našli pot, da bi služili drugim." Po dveh doktoratih (iz filozofije in teologije) se je odločil za študij medicine, ker je hotel postati zdravnik-misijonar v Afriki.

več:
S. Čuk, Albert Schweitzer. "Dejavna ljubezen nas združuje z Bogom": Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2005), 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Vedno se moramo zavedati te neizprosne zakonitosti: na svet lahko prinesemo le toliko božjega kraljestva, kolikor ga nosimo v sebi.
  
• Ni si mogoče zamišljati nobenega drugega načina prenovitve tega našega sveta, kakor je ta, da v starih razmerah najprej mi sami postanemo novi ljudje.
  
• Znanost, pravilno razumljena, ozdravi človeka njegove oholosti: pokaže mu namreč njegove meje.
  
• Svoboda obstaja predvsem v tem, da delamo to, kar smo po vesti dolžni storiti.
  
• Optimist je človek, ki vidi povsod zeleno luč, medtem ko pesimist vidi samo rdečo luč, ki ustavlja. Zares moder človek je barvno slep.
  
• Ko pridobivamo več znanja, nam stvari ne postajajo bolj razumljive, temveč bolj skrivnostne.
  
• Če imamo spoštovanje do življenja, vzpostavimo duhovni odnos do sveta. Če spoštujemo življenje, postajamo dobri, poglobljeni in zares živi.
  več:

LETA 1898 ROJEN FRAN ROŠ

PISATELJ, PESNIK IN DRAMATIK († 1976)

Kranjčan, ki se je že majhen s starši preselil v Celje. Izšolal se je za učitelja, čeprav je študiral tudi pravo, vendar je bila ljubezen do mladih močnejša. Služboval v Preboldu, zelo predano je izvrševal svoje poslanstvo, kot zaveden Slovenec je bil med drugo vojno izgnan v Srbijo, po vojni pa se je vrnil nazaj v Celje. Bil je šolski nadzornik, ko se je upokojil pa se je razcvetelo njegovo pesništvo, še vedno pa je rad obiskoval učence po šolah. Napisal je precej pripovednih del, v katerih se razodeva dobrota, plemenitost in narodna zavednost povezana s pravičnostjo, novele je objavljal v številnih časnikih. O času izgnanstva je napisal je tudi dragoceno knjigo Slovenski izseljenci v Srbiji 1941-45, prav tako so tedaj nastale Pesmi iz ječe in pregnanstva. V letih učiteljevanja je pisal pesmi in črtice za otroke (Medvedek Rjavček, Juretovo potovanje ...) pa tudi dve igri za otroke (Desetnica Alenčica in Ušesa carja Kozmijana) ter komedijo Mokrodolkci za odrasle.

LETA 1913 ROJEN DR. JANEZ JANEŽ

MISIJONAR, ZDRAVNIK IN KIRURG, († 1990)

"Med našimi misijonarji ima prav posebno mesto misijonski zdravnik dr. Janez Janež. Njegova zgodba je močan dokaz, kako Bog v svoji previdnosti vodi pota človeškega življenja, kako si izbira orodja za življenjska pričevanja svoje dobrote, kako jim daje moči, da morejo biti do konca zvesti svojemu poslanstvu," piše nadškof Alojzij Šuštar v uvodu knjižice Dr. Janez Janež - utrinek božje dobrote, ki jo je leta 1993 napisal salezijanec Tone Ciglar. Najbrž bo kmalu stekel proces za beatifikacijo tega izrednega moža." Lepo prosim in rotim - nobenega procesa za kanonizacijo po smrti ... za to so potrebni čudeži, a jih ne bo," je dr. Janez Janež avgusta 1970 v šali pisal misijonskemu dobrotniku Ladislavu Lenčku. Pa verjetno čudeži bodo, kot je en sam čudež bilo že njegovo življenje.

več:
S. Čuk, dr. Janez Janež. "Prišel sem dajati, ne jemati!": Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2000), 58-59.

nekaj njegovih misli:

• Včasih grem na obrežje po mir in sveži zrak. Tam poiščem v pesku zrnce, našo Zemljo, in si mislim, da sem na tem zrncu jaz, da smo mi, vsi ljudje. Menda je človek na zemlji edino bitje, ki zre v nebo in vidi zvezde, pri tem pa tudi misli in se včasih kaj vpraša...
  
• Kolikokrat v življenju sem občutil, da je Bog vsa­ko dobro odločitev stoterno poplačal. Ne z denarjem, ampak s srečo in zadovoljstvom, da sem lahko pomagal, zdravje vrnil, druge osre­čeval.
  
• Kitajce imam zelo rad in se srečnega po­čutim med njimi, kar jim tudi pokažem in povem. To je edina pot, da imajo tudi oni človeka radi.
  več:
  

LETA 1915 ROJEN ANDRE FROSSARD

FRANCOSKI ČASNIKAR, AVTOR KNJIGE "Bog biva, srečal sem ga!" († 1995)

Leta 1983 je vzbudila veliko zanimanje knjiga z naslovom "Ne bojte se!", ki prinaša pogovore francoskega časnikarja Andreja Frossarda s papežem Janezom Pavlom II. Papež je Frossardu povedal, da je prebral njegov knjigo "Bog biva, srečal sem ga", v kateri je leta 1969 opisal svoje silno doživetje srečanja z Bogom leta 1935, ko mu je bilo dvajset let in je bil versko popolnoma brezbrižen (slovenski prevod je izšel leta 1973). "Naslov vaše knjige pove, da ste v trenutku svojega spreobrnjenja v sebi izkusili delovanje Boga, ki vam je dal začutiti notranji dotik svoje luči in svoje moči," mu je dejal papež. "In pomembno je to: spreobrnjenje vam ni odvzelo vaše osebnosti, nasprotno! To je upoštevanja vreden izkustveni dokaz zoper izmišljeno trditev, da vera človeka 'odtujuje' samemu sebi." Tisto nepričakovano srečanje z Bogom je za vedno utrdilo njegovo vero. "Od tedaj je Bog zame razvidnost," je dejal pri petinsedemdesetih letih.

več:
S. Čuk, Andre Frossard. "Bog biva, srečal sem ga!": Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2006), 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Dvomim o sebi, o svojem odgovoru Bogu, e pa o njegovem bivanju. Bilo mi je dano v hipu razumeti, da je Bog vse, jaz kot stvar pa sem nič. Toda zaznal sem tudi, da je ta nič neskončno bogat samo kolikor je neskončno ljubljen od Boga.
  
• Mistik najde Kristusa povsod, zato je zgrešeno postavljati mistika nasproti človeku, vpletenemu v zemeljske skrbi.
  
• Mladi imajo rajši pričevalce, tudi zato, ker nimajo več učiteljev.
  
• Bog je postal človek, da se zaroči z njegovo usodo, da bi nam postal bolj domač, bolj prisrčno navzoč.
  
• Sebičnost je navsezadnje najhujši sovražnik človekove sreče.
  
• Zgodovina sveta je zgodovina nenehnega prepiranja človeka z Bogom ali z zamislijo o Bogu, ki si jo je ustvaril.
  
• Otrok je zelo malo v deželah, kjer bi imeli možnost biti srečni, prihajajo pa v sklenjeni verigi v tistih deželah, kjer umirajo od lakote.
  
• Ogromna večina ljudi na svetu živi v materialni bedi; preostanek vse prepogosto živi v duhovni bedi.
  
• Najbolj strmim nad evharistijo. Preseneča me to, da je Božja ljubezen našla ta način, da se približa ljudem, da je za podobo evharistije izbrala kruh, ki je hrana ubogih in priljubljena jed otrok.
  
• V resnici pozabljamo, da kristjan ni lastnik Božjega razodetja in mora dajati svojemu bližnjemu obračun za milost, ki jo prejme.

LETA 1938 UMRL ALFRED ŠERKO ST.

ZDRAVNIK, NEVROPSIHIATER (* 1879)

Rojen v Cerknici, študiral na Dunaju, promoviral iz filozofije, pod vplivom nemškega nevropsihiatra Richarda von Kraffta-Ebinga in avstrijskega nevrologa in ustanovitelja psihoanalitilčne šole psihologije Sigmunda Freuda je nadaljeval študij na medicinski fakulteti. Zanimale so ga osnove psihiatrije ... Nekaj časa je delal na dunajski kliniki za živčne bolezni, pozneje v Gradcu, po prvi vojni pa je postal redni profesor anatomije in fiziologije na medicinski fakulteti v Ljubljani, eden izmed 18 prvih rednih profesorjev Univerze v Ljubljani, kasneje tudi njen rektor. Raziskoval je anatomijo in fiziologijo živčevja ter o tem napisal slovenska učbenika. Sin Alfred je po končanem študiju medicine (1934) diplomiral še iz geografije (1940) in se po drugi svetovni vojni ukvarjal z raziskovanjem krasa in bil prvi upravnik Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni.

LETA 1950 UMRLA ALMA KARLIN

POPOTNICA, PISATELJICA, PESNICA IN ZBIRATELJICA (* 1889)

"Skozi življenje gre sam in zapuščen, kdor vedno misli samo nase; kdor pa se zna ljubeče prilagajati in vse stvari srečno zasukati, kdor vedno ve, kje je treba priskočiti na pomoč in se razdajati drugim, temu je življenje cvetoča livada in še po smrti ostanejo za njimi sledovi njegovih del." Tako je v svoji knjigi Pod košatim očesom (1938) zapisala Alma Maksimilijana Karlin, slovenska popotnica, pisateljica in pesnica (pisala je v nemščini) ter zbirateljica, ki se je spominjamo ob obletnici njenega rojstva. Njeno življenje je bilo vse prej kot "cvetoča livada", saj je prišla na svet napol hroma, morala je skozi hude ortopedske operacije, toda v tem krhkem telesu je bil silno močan duh, ki ji ni pustil mirovati. V dobrih osmih letih, od konca novembra 1919 do januarja 1928, je obredla ves svet in potem svoja doživetja prelila v knjige. Ko je padla v kremplje ljudožercev, si je rekla: "Mar nisem vedno marljivo delala, kar lahko končno Stvarniku položim k nogam?"

več:
S. Čuk, Alma Karlin: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2009), 76-77.

nekaj njenih misli:

• Najdi svojo pot; drzni si jo živeti.
  
• Skozi življenje gre sam in zapuščen, kdor vedno misli samo nase; kdor pa se zna ljubeče prilagajati in vse stvari srečno zasukati, kdor vedno ve, kje je treba priskočiti na pomoč, in se razdaja drugim, temu je življenje cvetoča livada in še po smrti ostanejo za njim sledovi njegovih del.
  
• Kaj pomaga tisoč templjev, če lastno srce ni svetišče?
  
• Oblike Enega smo, zrcalne slike njegovih misli, sanje, ki jih sanja On. Iskre plamena smo in njegova večna luč je tudi naša resničnost.
  
• S toplim razumevanjem podaj blodečemu bratu roko! Pomagaj najprej tistemu, kateremu se zdi življenje težko. Pokaži nove poti tistemu, ki mu usiha upanje!

LETA 1950 UMRL JANKO BENIGAR

SLOVENSKI JEZIKOSLOVEC IN ETNOLOG (* 1883)

Rojen slovenskim staršem v Zagrebu, študiral v Pragi in Gradcu, zanimalo ga je predvsem jezikoslovje. Leta 1908 odšel v Argentino in živel med Indijanci ljudstva Mapuči. Raziskoval je njihov jezik in kulturo, vir proučevanja »zgodovine človekovega mišljenja«, in o tem izdal dve knjigi (Problem ameriškega človeka in Patagonija misli). Veljal je za enega zelo priznanih svetovnih etnologov in antropologov, vendar je pri nas skoraj popolnoma neznan.

LETA 1963 UMRL JULIJ BETETTO

OPERNI PEVEC, PEDAGOG (* 1885)

Glasbeno se je izobraževal v šoli Ljubljanske glasbene matice, v zboru Mateja Hubada in pri pevskem pedagogu Franzu Gerbiču. V operi je prvič nastopil z osemnajstimi leti (vloga Miha v Smetaninovi Prodani nevesti). Kmalu je začel peti tudi po drugih opernih odrih, uspešno opravil avdicijo na Dunaju, prejel avstrijsko štipendijo in s priporočili skladatelja Gustava Mahlerja tudi zaposlitev v Dunajski dvorni operi. Leta 1923 se je vrnil v Ljubljano in bil ravnatelj ljubljanske Opere, kasneje konservatorija Ljubljanske glasbene matice, ki se je nato preimenoval v Akademijo za glasbo in postal je njen rektor. Prejel je Prešernovo nagrado, že vrsto let pa Društvo glasbenih umetnikov Slovenije vsako leto podeli po njem imenovane Betettove nagrade in priznanja za umetniške dosežke v glasbi.

LETA 1992 UMRL FRANCE PLANINA

GEOGRAF, BIOLOG, PISEC GEOGRAFSKIH UČBENIKOV (* 1901)

Po diplomi na Univerzi v Ljubljani (1925) je nekaj časa poučeval na Hrvaškem, nato pa v Kranju in Ljubljani. Med vojno je bil poslan v taborišče Gonars, po vojni se je vrnil k šolskemu delu. Leta 1953 je bil imenovan za ravnatelja Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani, pa je znova učil v šoli. Poleg redne zaposlitve je objavljal poljudne članke s področja biologije in geografije. Napisal in priredil je več geografskih učbenikov, vodnikov in kartografskih prikazov Slovenije in Jugoslavije.

LETA 2009 UMRL IVO ZORMAN

ČASNIKAR, UČITELJ, PISATELJ IN UREDNIK (* 1926)

Doma iz Gore pri Komendi, kmalu so se preselili v Kamnik, ki je mesto njegovega otroštva in iz številne teh dogodivščin je uporabil v svojih delih. Po vojni je bil nekaj časa novinar, nato urednik, pisati je začel pozno, od vojnega in povojnega realizma se je razvijal k zmernejši modernistični prozi. Med romani je najvažnejši Draga moja Izza (tudi film Vojka Duletiča), napisal je tudi družinsko kroniko (9 romanov o družini Bauman). Omenjamo pa ga predvsem zaradi njegovih mladinskih del o otroštvu in odraščanju (Gnezdo sršenov in povest V sedemnajstem) Pisal je tudi radijske igre.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1622 ROJEN JEAN-BAPTISTE POQUELIN – MOLIERE

FRANCOSKI DRAMATIK († 1673)

Rojen v Parizu kot sin dvornega izdelovalca tapiserij se je šolal na College de Clermont in leta 1643 ustanovil gledališko skupino L'Illustre Théâtre, vendar ni doživel kakšnega posebnega uspeha. Zato se je 1645 pridružil potujoči gledališki skupini, s katero je dolga leta gostoval po vsej Franciji. Preživljal se je kot potujoči glumač, pisec veseloiger in vodja gledališke skupine. Po vrnitvi v Pariz si je leta 1658 pridobil kraljevo naklonjenost in bil do svoje smrti ugleden igralec, gledališki vodja in komediograf. Velja za enega največjih komediografov in najpomembnejšega predstavnika francoske klasicistične komedije. V 32 ohranjenih igrah se je izkazal kot mojster situacijske komike ter bister in duhovit opazovalec družbe in človeških napak. Nekaj njegovih najpomembnejših del: Don Juan ali kamniti gost, Ljudomrznik, Skopuh, Scapinove zvijače, Učene ženske, Namišljeni bolnik in Tartuffe.

njegovi misli:

• Pravi kristjan se ne baha s svojo vero in svoje pobožnosti ne obeša na veliki zvon.
  
• Odgovorni smo ne samo za to, kar storimo, ampak tudi za tisto, česar ne storimo.

LETA 1732 ROJEN o. JANEZ DAMASCEN DEV

PESNIK, PREVAJALEC IN UREDNIK († 1786)

Pobudnik slovenskega posvetnega pesništva je bil menih - bosonogi avguštinec o. Marko Pohlin (1735-1801), ki je svoji Krajnski gramatiki (1768), slovnici slovenskega jezika, dodal poglavje o metriki in poetiki. Svoje redovne sobrate je tudi ustno vnemal, da so se vadili v slovenskih verzih. Njegov najzvestejši učenec je bil o. Janez Damascen Dev, ki je leta 1779 pripravil prvi slovenski pesniški almanah z naslovom Skupspravlanje krajnskih pisanic od lepeh umetnost. Urednik in pesnik teh Pisanic je umrl v Ljubljani na današnji dan.

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (1996) 11

LETA 1884 ROJEN JOSIP VANDOT

SLOVENSKI MLADINSKI PISATELJ (†  1944)

Pred kakšni desetletjem je bil najbolj priljubljen knjižni junak slovenskih četrtošolcev Kekec, čigar 'oče' je pisatelj Josip Vandot, ki je njegovo zgodbo razgrnil v več knjigah. Kekec je junak treh njegovih "planinskih pripovedk", ki ima za desetletnika privlačne in posnemanja vredne lastnosti: je dobrosrčen, tovariški, norčavo razigran, neustrašen in prebrisan ... S svojim pisateljski peresom ga je pred "davnimi časi" - na začetku 20. stoletja Vandot poklical v življenje. Za njegovega življenja je izšla samo Kekec z naših gora (1936), vse druge so izšle po letu 1951, ko je začel svojo zmagoslavno pot prvi film o Kekcu, ki ga je posnel Jože Gale. To je bil prvi slovenski mladinski celovečerni film. Leta 1963 pa je nastal film Srečno, Kekec, prvi slovenski barvni film.

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2004) 7

njegova misel:

• Predzgodovinsko človeštvo je imelo še popolnoma otroško fantazijo. Tem ljudem je bil svet in življenje v njem ena sama uganka, velika pravljica, narava pa polna bajnih bitij, poleg dobrih bogov in zlih besov. Ti vsi žive svoje posebno življenje in snujejo iz večnosti v večnost.

iz knjige:

Kekec se je zagledal v zeleno, s sončnimi žarki vso posuto dolinico, od koder je prihajalo ubrano zvonjenje zagorskih zvonov. Srce se mu je širilo vedno bolj, da ga je kar prevzelo. Oči so mu postale nehote rosne in v duši je začutil silno hrepenenje, ki ga je vleklo v dolino, kjer stoji njegov dom, a doma počivajo v ozki skrinjici njegove zapuščene citre. O, da bi imel vsaj citre pri sebi, da bi si zaigral veselo pesem, krasno pesem, ki bi se razlegala po tem divjem gorskem svetu! Lepše bi se razlegala tista pesem med mrtvim skalovjem kot ubrano zvonjenje zagorskih zvonov. In bilo bi lepo in prijetno vseokrog... (Josip Vandot, Kekec nad samotnim breznom)

LETA 1929 ROJEN MARTIN LUTHER KING

AMERIŠKI BAPTISTIČNI DUHOVNIK IN BOREC ZA DRŽAVLJANSKE PRAVICE († 1968)

Nobelovo nagrado za mir je leta 1964 prejel ameriški črnski pastor Martin Luther King, borec za enakopravnost svojih črnskih rojakov v ZDA. Učil jih je, da bodo to dosegli edino z nenasiljem, zato se ga je prijelo ime 'črni Gandhi' – po velikem indijskem apostolu nenasilja. Padel je pod streli belega nasilneža v mestu Memphis.

več:
S. Čuk, Martin Luther King - črni Gandhi, Pričevanje, v: Ognjišče 5 (1998), 62-63

nekaj njegovih misli:

• Metoda nenasilja zatiralčevega srca ne spremeni naenkrat. Najprej spremeni srca in duše tistih, ki ji sledijo. Da jim nov občutek samospoštovanja. Na dan prikliče novo moč in nov pogum, za katerega niti sami niso vedeli, da ga imajo. Naposled doseže še zatiralca. Njegovo vest zdrami tako silovito, da s tem doseže spravo.
• Kot vsi ljudje, si tudi jaz želim dolgega življenja. Toda to me sedaj ne skrbi. Izpolniti želim le Božjo voljo. On mi je dovolil, da se povzpnem na goro. Pogledal sem okoli in zagledal obljubljeno deželo. Morda ne bom mogel tja z vami. Želim pa, da se danes zavedate tega, da bomo kot narod prišli v obljubljeno deželo. In zato sem sedaj srečen. Nič me ne skrbi. Nikogar se ne bojim, kajti moje oči so videle Gospodov veličastni prihod.
• Zadovoljen sem, da Jezus ni rekel:"Imejte simpatijo do svojih sovražnikov." Ne morem čutiti simpatije do tistega, ki mi grozi, da me bo lepega dne ubil. Toda Jezus me spominja, da je ljubezen več kot simpatija. Ljubezen je dobra volja, prepolna razumevanja, ustvarjalnosti, odreševanja v odnosu do vseh ljudi. Vidite, kje smo kot ljudje v našem boju za rasno pravičnost. In prišel bo dan, ko bomo dosegli svobodo. Zmagali bomo ne le za nas, premagali bomo tudi vas, osvojili bomo vaša srca in vaše vesti in naša zmaga bo dvojna.
• Luč je prišla na svet. Vsak se mora odtočiti, ali bo živel v svetlobi ljubezni do bližnjega ali v temi sebičnosti. Po tem bomo sojeni. Najpomembnejše in najbolj pereče vprašanje se torej glasi: Kaj si storil za druge?
• Smrt ni končno zlo; končno zlo je, če te ne doseže Božja ljubezen. Ni se mu treba pehati in boriti za naše zadnje zavetišče v zemlji, kajti naše večno zavetišče je Bog.
• Teme ni mogoče pregnati s temo, temveč samo z lučjo. Sovraštva ni mogoče premagati s sovraštvom, marveč samo z ljubeznijo.
• Naj pride, kar hoče, Bog je močan ... Bog pozna izhode iz položajev, ki se nam zdijo brezizhodni. On more temni včeraj spremeniti v svetli jutri ter nazadnje v sijajno jutro večnosti.
• Niti ena težava ne bo rešena, dokler križem rok pričakujemo, da samo Bog poskrbi za to.
  več:

LETA 1963 UMRL JERNEJ PAVLIN

DUHOVNIK, STENOGRAF, NABOŽNI PISATELJ (* 1881)

V rojstnem Naklem je obiskoval osnovno šolo, v Kranju gimnazijo, po študiju bogoslovja v Ljubljani je bil leta 1906 posvečen za duhovnika. Sedem let je bil kaplan v Cerknici, nato prefekt v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu, od leta 1918 profesor verouka na tamkajšnji gimnaziji. Leta 1919 je v Zagrebu naredil izpit za poučevanje slovenske stenografije. Uveljavil se je tudi kot zavzet delavec za misijone in nabožni pisatelj; med drugim je napisal več življenjepisov za življenje svetnikov.

LETA 1991 USTANOVLJEN MUZEJ KRŠČANSTVA NA SLOVENSKEM

V OKVIRU DRUŠTVA PRIJATELJEV SLOVENSKEGA VERSKEGA MUZEJA (DPSVM)

Muzejska dejavnost se je v Stični začela na pobudo tedanjega stiškega opata p. dr. Antona Nadraha po letu 1980, ko sta se iz dela samostanskih stavb izselili osnovna šola in gimnazija. V prvem desetletju je muzej deloval na ljubiteljski osnovi zbiranja in razstavljanja. Ob podpori samostana in pod nadzorom spomeniškega varstva ter ob pomoči različnih donatorjev iz Slovenije in tujine so se uredili razstavni prostori. Na današnji dan je s podpisom ustanovne listine  Društva prijateljev Slovenskega verskega muzeja (DPSVM), v njegovem okviru začel delovati muzej, ki je s pomočjo Ministrstva za kulturo zaposlilo prvega kustosa. Z leti je muzej pridobil še druge uslužbence, ki strokovno opravljajo svoje delo. Leta 2003 je bil ustanovljen Slovenski verski muzej. Leta 2006 je bil ustanovljen javni zavod Muzej krščanstva na Slovenskem.

direktorica mag. Nataša Polajnar Frelih je v spletni predstavitvi zapisala:

• Muzej krščanstva na Slovenskem je državni muzej in osrednja slovenska muzejska ustanova na področju zbiranja, preučevanja in razstavljanja premične sakralne kulturne dediščine. Muzej sledi prek 1700 let staro versko izročilo na območju Slovenije. Krščanstvo je skozi stoletja ustvarilo izjemno materialno in duhovno zapuščino, ki znotraj muzejskih aktivnosti dobiva nove dimenzije. Na eni strani muzej predstavlja različne zbirke premične sakralne kulturne dediščine, na drugi strani pa prinaša historični pregled družbenih tokov, v katerih je imelo krščanstvo pomembno vlogo. Muzej z razstavami, publikacijami in različnimi prireditvami komunicira z javnostjo, ker se zaveda, da krščanstvo ni samo del historičnega konteksta, ampak ima svoje mesto tudi v sodobni družbi. Posebno pozornost namenja izobraževanju mladih, saj je aktualni medkulturni dialog tudi dialog med različnimi verstvi. To je dialog, ki je v današnjem svetu vse bolj prisoten in bo imel v prihodnosti človeštva odločilno vlogo.

LETA 2017 UMRL MARIJAN SMOLIK

DUHOVNIK, TEOLOG, LITURGIST IN KNJIŽNIČAR (* 1928)

Dr. Marijan Smolik je bil rojen v Dobu pri Domžalah. Ko mu je bilo eno leto, sta bila oče in mama, oba učitelja, prestavljena na Koroško Belo. Nemci so družino pustili, da se je med vojno zatekla na tetino kmetijo v Dobu. Tako je v času vojne kmetoval, čeprav je že prej končal dva letnika Šentviške gimnazije. Po vojni je v Ljubljani končal, tudi s »preskakovanjem« letnikov, klasično gimnazijo in po končani Teološki fakulteti je bil leta 1957 posvečen v duhovnika. Leta 1963 je doktoriral z odmevno tezo. Po doktoratu je šel v Pariz na specialistični študij liturgike, leta 1965 začel predavati na Teološki fakulteti. V bogoslovnem semenišču (v isti sobi!) je stanoval od leta 1957, saj je v tej hiši najprej opravljal službo prefekta, pozneje pa knjižničarja. Že iz pogovora smo videli, da je dejaven na številnih področjih. Nanj so se obračali za informacije tudi raziskovalci iz necerkvenih krogov. Naj omenimo, da je tudi pet debelih knjig nove izdaje Leta svetnikov njegovo delo.

več:
B. Rustja, dr. Marjan Smolik liturgik in knjižničar. Še v predavalnico sem nosil kup knjig: Gost meseca, v: Ognjišče 11 (2008), 8-12.
S. Čuk, Marijan Smolik (1928-2017): Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2017), 42-43.

nekaj njegovih misli

• Pri sodelovanju pri raznih simpozijih, pri delu za Enciklopedijo Slovenije ali pri Slovenskem biografskem leksikonu sem bil povsod dejaven, ker so uredniki vedeli, da morajo drugi iskati po svetu tisto, za kar jaz samo stopim do druge sobe in najdem. Se je pa nabralo precej »drobižastega gradiva« o raznih ljudeh, ki so v preteklosti veliko naredili, pa je bilo njihovo delo po krivici pozabljeno. Tako so več let izhajali v Družini zapisi o teh ljudeh v rubriki Vredni spomina.
  
• Glede reda pa tako. Že od doma se nisem navadil »pohajkovanja«. Nikoli nisem hodil v kakšne družbe, zato me nekateri imajo mogoče za pustega človeka. Mi pa zato ostane veliko časa. Tudi iz časopisa, ki ga vsako jutro prelistam, kaj preberem, nikakor pa ne preberem vsega! Profesor Trstenjak je dejal, da ko dobiš novo knjigo, jo moraš takoj pogledati, kajti čez nekaj časa »ponikne«. Takrat pa jo moraš pogledati, vsaj toliko, da veš, kaj je v njej. No, mene pa včasih kakšne stvari, zlasti zgodovinske, »zanesejo«, da jih začnem kar brati.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1868 ROJEN CIRIL METODEJ HRAZDIRA

ČEŠKI SKLADATELJ IN DIRIGENT († 1926)

Rojen na Moravskem (Rájec nad Svitavou), na orglarsko šolo je hodil v Brnu, nekaj časa je bil zborovodja in učitelj glasbe v Moravski Ostravi, kapelnik v Sevastopolu in dirigent opere v Brnu. Za nas je zanimiv, ker je bil nekaj časa (1912-13) dirigent (prvi kapelnik) Slovenske filharmonije. Slovenske operne predstave so bile tedaj na skrbi deželnega gledališča, ki mu takrat ni šlo najbolje. Kljub temu mu je uspelo pripraviti nekaj zanimivih predstav (Verdijevo Traviato, Gorenjskega slavčka, pantomimo Možiček, Josipa Ipavca ...), vendar je odbor še pred koncem sezone 1912-13 orkester za nekaj mesecev razpustil, v celoti pa ga nikoli več ni obnovil. Delo je Hrazdira nadaljeval v Zagrebu. Znan je tudi po tem, da je veliko skladal in to najrazličnejšo glasbo (opere, operete, kantate, popevke, cerkvene skladbe - Češka maša).

LETA 1878 ROJEN VINKO VODOPIVEC

DUHOVNIK IN SKLADATELJ († 1952)

V času fašističnega raznarodovanja na Primorskem so izšle štiri dragocene pesmarice: Božji spevi, Gospodov dan, Svete pesmi in Zdrava Marija. Pripravil jih je in pretežno svojimi skladbami napolnil Vinko Vodopivec. Te so bile nepogrešljive na vseh cerkvenih korih. Pesem je ohranjala in poživljala narodno zavest med ljudmi. Kot skladatelj se je vživljal v čutenje ljudi. Številne njegove cerkvene pesmi pojemo še danes. Obogatil je tudi slovensko posvetno glasbo. Nadvse imenitna je njegova Žabja svatba. Od leta 1936 dalje je sproti beležil, kdaj je napisal kakšno skladbo in za koga. Pod "inventar" svojih del je 2. februarja 1939 zapisal, da je bilo "do konca leta 1938 okoli 1000 skladb ali pa še čez".

več:
S. ČUK, Vinko Vodopivec : Obletnica meseca, v: Ognjišče, 1, 1998, 20-21.
knjiga: J. Kragelj, Vinko Vodopivec: Graditelji slovenskega doma, Ognjišče, Koper, 1999.

nekaj njegovih misli:

• Za lepo petje ni dovolj, da samo note pravilno zadenemo, ampak moramo uporabiti tudi vsa sredstva pevske umetnosti tako, da na­ša pesem zaživi in najde neposredno pot do srca poslušalcev.
  
• Najslajša umetnost je pevska umetnost! Komur je ljubi Bog dal neprecenljivi dar dobrega posluha in lepega glasu, naj takega talenta nikakor ne zakoplje, ampak naj pristopi k domačemu pevskemu zboru Bogu v čast, sebi v veselje in tolažbo, in vernemu občestvu v ko­rist.
  
• Pojmo radi, pojmo v veselju in žalosti, ne samo v cerkvi, ampak pojmo povsod, v domači hiči, na polju, po travnikih. Vsa vas naj bo polna petja, povsod naj doni naša pesem, ki v lepoti nima enake po celem svetu. Saj je zrno resnice v besedi našega vodnika Antona Martina Slomška, ki pravi: "Ptiča spoznaš po petju, pa človeka tudi; ako lepo poje, ima tudi lepo srce."

o njem:

• Bil je duhovnik in v veliki meri se je ukvarjal s cerkveno glasbo. Ali prav toliko s posvetno. Pri tem je razvil neki svoj stil, ki je bil enak tu in tam. In ni bil niti čisto cerkven, niti skrajno posveten. Težko ga je opredeliti, zlasti ker ima izrazite poteze samouka in dovolj neke prikupne naivnosti. Vodopivec je bil muzikant in pel je, kot mu je dala narava. Pisal je največ zborov­ske pesmi, ki jih je izdajal v zbirkah ('Poljske rože', 'Mešani zbori', '8 izbranih pesmi' itd.) ... Njegove pesmi so polne občutja in tudi muzikalne poezije. Tako 'Na poljani', 'O večerni uri', 'Pobratimija', 'Jaz bi rad rudečih rož'; o 'Žabji svatbi' raje ne govorim, ker je že skoraj ponarodela. Pri vsem je karakteristično, da so besedila vseh pesmi kratka in da so skladbe kot utrinki. ... (Vilko Ukmar)
  
• Vodopivec je plodovit, preprost in priljubljen skladatelj, ki zadene vedno tisto, kar ljudstvu najprijetneje zveni, ker se naslanja na ljudsko občutje in ljudsko dušo. (Stanko Trobina).
  

LETA 1888 UMRL ANDREJ EINSPIELER

SLOVENSKI DUHOVNIK, POLITIK IN PUBLICIST, 'OČE KOROŠKIH SLOVENCEV' (* 1813)

Vas Sveče v Rožu na Koroškem se ponaša z galerijo kiparja Franceta Goršeta, ki je nastala tam po letu 1973, še bolj pa s šestimi zavednimi slovenskimi duhovniki iz rodbine Einspielerjev, ki jim je zibelka tekla tod. Najimenitnejši med njimi je bil Andrej Einspieler, soustanovitelj Mohorjeve družbe, najstarejše knjižne založbe, in narodni voditelj. Po sodbi dr. Valentina Inzka, njegovega daljnega sorodnika ter odličnega poznavalca njegovega življenja in dela, je "Andrej Einspieler v slovenski zgodovini nedvomno ena najpomembnejših političnih osebnosti" (Zgodovina Slovencev, 125 sl.). Luč sveta je zagledal pred 180 leti pri Mežnarju v Svečah, njegov oče pa se je rodil pri Pregleju. Tam je bil rojen tudi oče Lamberta Einspielerja (1840-1906), stolnega prošta v Celovcu in pomembnega kulturnega delavca, ter stari oče Gregorja Einspielerja (1853-1927), prošta v Tinjah in slovenskega politika. V rodnem domu Einspielerjevih, pri Pregleju, pa so zagledali luč sveta: frančiškanski pater Oton Einspieler (1859-1901), župnik Andrej Einspieler (1849-1913) ter župnik Janez Einspieler (1820-1872). V okviru slavij ob stoletnici smrti Andreja Einspielerja so 12. junija 1988 pri Pregleju odkrili spominsko ploščo na hiši, ki je 'spomenik' tega zdravega in bistrega rodu.

več:
S. Čuk, Andrej Einspieler: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (1993), 44-45.

LETA 1893 ROJEN TONE GASPARI

PESNIK IN PISATELJ († 1985)

Mladinski pesnik Tone (Anton) Gaspari je bil mlajši brat priljubljenega slikarja Maksima, rojen v Selščku pri Cerknici. Kot učitelj je deloval v raznih krajih, nekaj časa tudi na Koroškem. Leta 1923 je s Pavletom Koširjem izdal zbirko koroških pesmi Sijaj, sijaj, sončece in pravljic, zbranih na Koroškem, z naslovom Gor čez izaro. Leta 1924 je izšel njegov didaktični priročnik Pratika za deco z ilustracijami brata Maksima.

LETA 1933 ROJEN BERT PRIBAC

SLO-AVST. PESNIK IN BIBLIOTEKAR († 2020)

V rodnih Srgaših pri Kopru je obiskoval italijansko ljudsko šolo, po vojni v Kopru gimnazijo, v Ljubljani pa je absolviral primerjalno književnost. Leta 1960 se je preselil v Avstralijo in tam opravil magisterij iz medicinskega knjižničarstva. V prostem času je pisal pesmi v slovenščini in angleščini. Njegova prva pesniška zbirka Bronasti tolkač (1962) je tudi prva slovenska knjiga, izdana v Avstraliji. Pomembno je tudi njegovo prevajalsko in antologijsko delo. Leta 2000 se je vrnil v Srgaše.

LETA 1957 UMRL ARTURO TOSCANINI

ITALIJANSKI DIRIGENT (* 1867)

Za enega največjih dirigentov v glasbeni zgodovini velja italijanski mojster Arturo Toscanini, ki je presenečal z izvrstnim spominom: skladbe, ki jih je dirigiral, je "imel v glavi", in z umirjenimi gibi. Dolga leta je deloval v Italiji, kot nasprotnik fašizma pa se je leta 1937 izselil v ZDA. Za dirigentskim pultom je stal do svojega 87. leta.

LETA 1962 UMRL IVAN MEŠTROVIĆ

HRVAŠKI KIPAR IN ARHITEKT (* 1883)

"Moja umetnost se izraža v trdem lesu in kamnu, toda to, kar je vsebina umetnosti, ni ne iz lesa ne iz kamna; zunaj prostora in časa je. Umetnost je pesem in molitev hkrati," je zapisal veliki hrvaški kipar Ivan Meštrović. Bog ga je obdaril z neverjetno ust­varjalno močjo, da so ga - še mladega - primerjali z Michelange­lom. On pa je odvrnil: "Michelangela tako visoko cenim, da si ko­maj drznem pisati o njem." Za svoje številne umetnine je dobil navdih v Svetem pismu, ki ga je odkrival že v otroških letih, ko se je kot pastirček sam učil brati in pisati. Dobrotniki so mu omogočili šolanje. Že med študijem je vzbudil pozornost s svojimi umetninami. Med prvo svetovno vojno je ustvarjal skoraj samo religiozne motive, v glavnem iz Jezusovega življenja. Njegovo vodilo je bilo: »Umetnost je pesem in molitev.«

več:
ČUK, Silvester. Ivan Meštrović. (Pričevanje). Ognjišče, 2002, leto 38, št. 1, str. 81-82.

nekaj njegovih misli:

• Spoznaj skrivnost ljubezni, pa boš razkril skrivnost smrti in veroval, da je življenje večno.
  
• Naša dela na zemlji so zgolj sledovi kril naše duše in, čeprav niso večna, so vendarle sledovi nesmrtnega bitja.
  
• Treba je biti zaljubljen v večnost, da je delo lahko vsaj njena senca. Nesmrtnost je v nas zaprta kot v ječi, spustiti jo moramo na svetlo - v harmonijo s tistim, kar je nesmrtno okrog nas in nad nami.
  
• Ljubezen do večnosti je žrtev, žrtev pa je iskanje večnosti. Zlo je minljivo, pa tudi dobro je minljivo; blaženost je večna, več­nost pa je Bog. Boriti se proti zlu je najboljša molitev k Bogu; in boriti se za lepo se pravi prepevati mu slavo.
  
• Navadili smo se že, da s pojmom junaka razumemo samo vojskovodje, po mojem pa so resnični junaki tisti, ki se borijo za najvišje ideale celotnega človeštva. Najbrž se bova strinjala, če rečem, da je sveti Pavel večji junak od Cezarja.
  
• Resnični in edini cilj umetnosti pa tudi slehernega človeškega duhovnega stremljenja je večen kot življenje in od življenja ne­deljiv. Veljava umetnosti je tolikšna in takšna, kakršna in ko­likršna je njena vez s tem ciljem.
  
• Umetnost je bila zmeraj tisto, kar je v človeku najlepšega, in je hodila vštric z njegovimi najvišjimi prizadevanji v idejnem in moralnem smislu.
  
• Verujem, da slabi ljudje ne bodo preprečili, da bi se ne rodili tudi dobri; verujem, da kemija človeštva ne bo uničila, pa tudi na pot odrešitve ga ne bo pripeljala.
  
• Če se nam vsaj za trenutke posreči ustvariti harmonijo med nami in vsem okoli nas, je to že nekaj. Nekoč bodo prišli tudi tisti, ki bodo dosegli trajno sozvočje.

LETA 1964 UMRL FRAN ŠIJANEC

UMETNOSTNI ZGODOVINAR (* 1901)

Umetnostno zgodovino je študiral na Dunaju in v Ljubljani, bil je nekaj časa kustos v Narodni galeriji, študiral umetnost novega veka v Parizu. Zvesto je spremljal sodobno domačo in tujo umetnost, še bolj pa splošno umetnostnozgod. vprašanja, ki jih je obravnaval z njemu lastno sistematiko. Najbolj se je posvečal štajerskemu baroku, proučeval je moderno slov. umetnost: in se v kritiki zavzemal za napredno, avantgardistično stremljenje v slovenske umetnosti, zlasti za razvoj lik. umetnikov v Mariboru. Napisal je številne članke, preglede tuje in domače umetnosti, po drugi svetovni vojni pa je reševal številne spomeniške probleme.

LETA 1968 UMRL FERDO DELAK

GLEDALIŠČNIK, REŽISER, ORGANIZATOR (* 1905)

Rojen v Gorici, po študiju v Ljubljani se je izpopolnjeval v tujini (na Dunaju, Berlinu, Pragi in Parizu). Diplomiral je na umetniški akademiji Mozarteum v Salzburgu (1935). Bil je eden prvih naših gledališčnikov, ki je hotel na odrih narediti nekaj avantgardnega, novega, revolucionarnega ... Zato je ustanovil Novi oder, izdajal mednarodno revijo Tank ... deloval je v skoraj vseh tedanjih jugoslovanskih gledališčih, tudi v ljubljanski Drami in Operi. Znan je po režiji drugega našega igranega filma Triglavske strmine (1932).

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1600 ROJEN PEDRO CALDERON DE LA BARCA

ŠPANSKI DRAMATIK († 1681)

Največji pisec španske baročne dramatike se je rodil se je v plemiški družini v Madridu. Študiral je umetnost, pravo in teologijo, leta 1623 pa je začel pisati igre za španski dvor. Leta 1640 je služil v konjenici in sodeloval v bojih s katalonskimi uporniki, potem pa je postal leta 1651 redovnik in bil kraljev dvorni kaplan. Ostal je samo dvorni dramatik, njegovo obsežno delo (200 dram) je razdeljeno na verska in posvetna dela. V prvih je z globoko vero v Božji red na zemlji opisoval dramatičen konflikt med strastjo in razumom, Božjo previdnost in svobodno voljo človeka; med drugimi pa so bila najbolj popularne alegorične igre (autos sacramentales - svetopisemski motivi in zgodovinske legende). Slog njegovih iger je retoričen, bogat metafor in slikovit. Glavna dela pa so: Sodnik Zalamejski (najboljše delo), Življenje je sen (alegorija premagovanja strasti z razumom), Dama škrat, Češčenje križa, Hči zraka, Zdravnik svoje časti, Veliko gledališče sveta ... Med misteriji, ki so se nekdaj predvajali na prostem pa: Baltazarjeva večerja, Gospodov vinograd, Veliki oder sveta.

LETA 1706 ROJEN BENJAMIN FRANKLIN

AMERIŠKI PISATELJ, ZNANSTVENIK, DIPLOMAT, IZUMITELJ, DRŽAVNIK IN POLITIK ( †  1790)

"Govori samo tisto, kar lahko koristi tebi samemu ali drugim; izogni se vsakemu praznemu besedičenju," je v svoj dnevnik zapisal ameriški državnik, znanstvenik in pisatelj Benjamin Franklin, izumitelj strelovoda, rojen na današnji dan.

nekaj njegovih misli:

• Moja veroizpoved je taka: Verujem v enega Boga, Stvarnika vesolja. Verujem, da ga On s svojo previdnostjo vlada. Verujem, da ga je treba moliti. Verujem, da mu najbolje služimo tako, če smo dobri do drugih njegovih otrok.
  
• Tisti, ki pravijo, da je z denarjem mogoče vse doseči, so sposobni za denar, storiti vse.
  
• Bodi trdno odločen, da izpelješ, kar je tvoja dolžnost. Brezpogojno končaj, česar si se lotil.
  
• O nikomer ne bom govoril nič slabega, o vsakomer pa bom govoril vse, kar vem o njem dobrega.
  
• Če ljubite življenje, ne zapravljajte časa, kajti življenje je narejeno iz njega.
  
• O Jezusu iz Nazareta verujem, da so njegova načela in njegova vera, ki nam jo je prinesel, najboljše, kar je svet kdajkoli poznal.
  
• Bodi vljuden do vseh, prijazen z mnogimi, zaupen le z nekaterimi, prijatelj z enim samim, sovražnik nikomur.
  
• Čas je najbolj dragocena stvar, zato je zapravljanje časa največja izguba.
  
• Nikomur se ne bo nikoli posrečilo, da bi spet našel izgubljeni čas.

LETA 1921 ROJEN VASILIJ MELIK

ZGODOVINAR IN AKADEMIK († 2009)

Diplomiral je iz zgodovine in primerjalne književnosti in leta 1959 doktoriral z disertacijo o volilnem sistemu na Slovenskem. Nekaj časa je predaval na ekonomski, potem pa do osamosvojitve Slovenije na filozofski fakulteti, kjer je postal tudi zaslužni profesor ... Prejel je tudi Gindleyjevo nagrado avstrijske raziskovalne skupnosti za knjigo Volitve na Slovenskem 1861-1918 in leta 1993 postal  dopisni član SAZU. Proučeval je predvsem slovensko zgodovino od konca 18. stoletja do leta 1918 in objavil več kot 260 naslovov. Pisal je tudi o slovenskih srednjeveških mestih, leta 1966 je izšla Slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do 1918 (skupaj s Ferdom Gestrinom).  Od leta 1972 je bil glavni urednik Zgodovinskega časopisa, sodeloval je pri številnih mednarodnih projektih, in se v Evropi  uveljavil kot strokovnjak za zgodovino 19. stoletja in zgodovino volilnih sistemov.

LETA 1925 ROJEN ANDREJ HIENG

PISATELJ, DRAMATIK, REŽISER, SCENARIST  († 2000)

Rodil se je v ljubljanski meščanski družini. Študiral je režijo na igralski akademiji in bil režiser v Kranju in Celju. V šestdesetih je delal kot svobodni umetnik in režiser po raznih gledališčih, leta 1988 je postal umetniški vodja v ljubljanski Drami. Objavljati je v Slovenski mladini, po vojni so zbudile pozornost njegove novele Študije o nenavadnih značajih v petdesetih pa se je uvrstil med vodilne pripovednike, tudi dramatike. Za njegova dela je značilna psihološka in realistična tematika, uporablja psihoanalizo ... upodablja duhovni svet in sveta podzavesti ... veliko je notranjega monologa. Najvažnejša dela so:  Usodni rob, Gozd in pečina, Čarodej, Obnebje metuljev, Čudežni Feliks, Cortesova vrnitev, ... Mark in Antonij, Krvava ptica, Nori malar. Nekaj njegovih dramskih del: Osvajalec, Lažna Ivana, Večer ženinov, Izgubljeni sin ... Pisal je tudi filmske scenarije, režiral film Kala (1958) in sodeloval pri nekaterih ... Hieng je za svoje umetniško delo prejel več nagrad: Župančičevo (1971), Prešernovo (1988), leta 1994 pa nagrado kresnik za roman Čudežni Feliks, ki je bil razpisan za esej na maturi leta 2009.

LETA 1925 ROJEN ALFREDO BATTISTI

VIDEMSKI NADŠKOF, OČE SLOVENSKIH BENEŠKIH VERNIKOV († 2012)

Po raznih odgovornih duhovniških službah v rojstni škofiji Padova ga je papež sv. Pavel VI. leta 1972 imenoval za nadškofa v Vidmu (Udine). Takoj ob nastopu je poudaril, da hoče biti oče vernikov vseh narodnostnih skupin, prisotnih v videmski Cerkvi: Furlanov, Slovencev in Nemcev. Slovenski beneški duhovniki so v nadškofu Battistiju našli razumevajočega sogovornika pri reševanju njihovih vprašanj. Leta 1976 je s posebnim odlokom priznal pravico do uporabe slovenskega jezika pri bogoslužju v krajih, kjer živijo slovenski verniki.

LETA 1977 UMRL STANKO CAJNKAR

DUHOVNIK, DRAMATIK , PISATELJ, ESEJIST IN UREDNIK (* 1900)

Ob smrti bogoslovnega profesorja in pisatelja Stanka Cajnkarja (1977), ki je s svojimi spisi krepil moč krščanske misli pri nas, je dr. France Perko, tedanji beograjski nadškof, zapisal: "Tudi njegova zasluga je, da je Cerkev na Slovenskem uspešno prebrodila prelomno obdobje po zadnji vojni." Po sodbi mnogih je bil preveč 'vprežen' v voz tedanjih oblasti. "Pravi ocenjevalec njegovega dela bo Kristus." Ko literarni zgodovinarji ocenjujejo pisateljsko delo Stanka Cajnkarja, so si edini, da mu v njegovih dramah, povestih in romanih "ne gre za razpletanje nekih življenjskih zgodb, ampak za ustvarjanje okvira, v katerem on in njegovi ljudje premišljujejo in razpravljajo. Cajnkarju ne gre za zunanja dejanja, temveč za notranji svet in notranja odločanja." – "Umetnost mu je samo ena izmed poti za umevanje življenja, v religiozni literaturi pa teži za tem, da verska vprašanja na razumljiv in aktualen način približa sodobnemu človeku," je zapisal Jože Dolenc ob Cajnkarjevi šestdesetletnici.

več:
S. Čuk, Stanko Cajnkar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2000), 20-21.

nekaj njegovih razmišljanj ...

• Brez kruha vsaj za nekaj časa prebiješ, brez ljubezni in materinskega razumevanja pa si v enem samem dnevu kakor človek, ki so mu vsi pomrli.
  
• Pred Bogom smo vsi dolžniki. Vse človeštvo je skupnost zadolženih. Brez božjega odpuščanja bi naši dolgovi vedno samo naraščali.
  
• Mnogo hujše od opravljanja je obrekovanje. Opravljivec se lahko vsaj deloma sklicuje na svetost resnice, obrekljivec pa je po svojem bistvu lažnik.
  
• Ljubezen, ki ni bila uslišana, skeli. Krivda, proti kateri se pritožuje srce, je krivda, ki sega zelo globoko.
  
• Ob božjih darovih ne smemo ostati ravnodušni. Dar božje dobrote je vedno tudi zahteva, da odpremo svoje srce.
  
• Življenje dobi ob misli na odgovornost svojo lepoto in ceno, odgovornost pa ob globini življenja svojo pravo polnost in pomembnost.
  
• Bog hoče, da smo vsi "naši". Saj je Oče nas vseh. Dokler hoče biti on Oče vseh, moramo biti mi bratje in sestre.
  
• Človek, ki pravi, da je odpustil, gleda v prihodnost in ne v sedanjost. Pred njim je že nov človek, vreden usmiljenja  in odpuščanja.
  
• Kristus je s svojo besedo hotel ustvariti novo pojmovanje odvisnosti od Boga, novo občutje varnosti in vdanosti, zaupanja in prisrčnosti.
  
• Srce je najtišji sodnik na svetu. Hrup življenja ga tako pregluši, da človek samega sebe več ne razume in ne spozna.
  več:
  

LETA 1979 UMRL IVAN MATIČIČ

PISATELJ (* 1887)

Izučil se je tiskarstva in pred prvo vojno delal v Celovcu, med vojno je bil avstrijski vojak, po njej pa je našel zaposlitev v Ljubljani. Po drugi vojni je začel poučevati tiskarstvo na grafični šoli v Ljubljani. Sestavil je Slovarček slovenskih tiskarskih izrazov za tiskarne in knjigoveznice, pisal pa tudi prozo. Doživetja v prvi svetovni vojni je popisal v reportažni knjigi Na krvavih poljanah. Po uspehu te knjige je vztrajal pri zgodovinski povesti (V robstvu, Ognjena žica, Živi izvir), znana je koroška povest Moč zemlje ... Prav v kmečki povesti je bil najbolj močan in tako velja za enega najplodovitejših predstavnikov. Nekaj naslovov: Životarci, Petrinka, Dom v samoti, Fant s Kresina, Rezinka ...

več:
S. Čuk, Ivan Matičič (1887-1979): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2019), 40-41.

LETA 2012 UMRL PHIL BOSMANS

BELGIJSKI (FLAMSKI) DUHOVNIK IN PISATELJ, KI NAM DELI VITAMINE ZA SRCE (* 1922)

"Verujem v Boga, kakršen se je razodel v Jezusu Kristusu in je v njem postal viden našim očem. Verujem v Boga, ki ljubi uboge in grešnike in ki se srdi samo na lažne svetnike in hinavce. Verujem v Boga, ki obvaruje prešuštnico pred kamenjanjem, ki izgubljeno ovco vzame na rame ter objame izgubljenega sina. Verujem v Boga, ki poljubi svojega izdajalca in razbojniku na križu obljubi raj. Verujem v Boga, ki odpušča tistim, ki ga križajo." To svojevrstno "veroizpoved" je napisal belgijski duhovnik Phil Bosmans, znan po vsem svetu po svojih številnih knjigah, v katerih so "shranjeni vitamini za srce". V njegovi domovini Belgiji vidite Bosmansove "vitamine" izpisane na avtobusih, na železniških postajah, v uradih, na javnih mestih. Naj naveden nekatere: "Čas ni hitra cesta med zibelko in grobom, ampak prostor za parkiranje na soncu. - Poskrbi za svoje srce! - Nazaj, ljudje! Nazaj k dobroti, prijateljstvu, zadovoljstvu! - Za vsakim obrazom išči človeka! - Moj bližnji je tukaj. Zakaj ga iščem tako daleč?"

več
S. Čuk, Duhovnik Phil Bosmans in njegovi "vitamini za srce": Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2003), 16-17.
S. Čuk, Duhovnik Phil Bosmans: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2012), 16-17.

še nekaj njegovih vitaminov:

• Živi danes! Smehljaj se danes! Danes bodi srečen! Osvobodi svoje srce nevidnih spon! Ne dovoli, da bi tvoje veselje do življenja in tvoja sreča bila odvisna od tisoč in ene ničeve malenkosti.
  
• So ljudje, ki sijejo svetlobo, so pa tudi taki, ki okrog sebe sejejo mrak.
  
• Usta imam, da govorim, za dobro besedo, na katero nekdo čaka. Noge imam, da se napotim k bližnjemu. Moje srce je ustvarjeno za ljubezen in toplino do tistih, ki žive v hladu osamljenosti.
  
• Smeh in humor - najboljše zdravilo proti zastrupljanju duha in srca. Odstranjujeta ovire na poti k nesluteni življenjski radosti. Kaj je izgubljen dan? To je dan, ko se nisi smejal!
  
• Morda iščem srečo mnogo predaleč. Podobno je z očali: ne vidim jih, pa na nosu mi tičijo. Tako blizu!
  
• V govorjenju bodi ljubezniv. Besede naj bodo "luč", besede naj prinašajo spravo, naj nas zbližujejo med seboj, naj prinašajo mir. Kjer so besede "orožje", tam si stojijo nasproti sovražniki.
  
• Rad imam človeka, ki se zaveda svoje skromne veličine in svojih slabosti ter potrpežljivo prenaša samega sebe.
  
• Nenehno ljubiti drug drugega terja veliko napora. Tudi v zakonu je tako. Po prvem plazu obljub o ljubezni do smrti pride trezna ugotovitev, da vendarle nisi vsak dan pripravljen umreti za drugega.
  
• Nimam besed, da bi izrazil, kako zelo rad imam Jezusa. Živi zame. Tako rad bi, da ga spoznaš tudi ti. Ne kot prijatelja nekje v daljni preteklosti, marveč kot prijatelja, ki živi tukaj čisto ob tebi.
  
• Premalo mislimo na to, kaj smo dolžni drug drugemu, kaj mu lahko damo, kaj lahko storimo zanj.
  več:
  

največ pa v njegovih knjigah (spletna knjigarna Ognjišča in Slomškove založbe):

Sončnih žarkov polna dlan,
Vitamini za srce,
Ljubezen dan za dnem dela čudeže,
V tebi je sreča (vitamini za dušo),
Božji blagoslov vajini ljubezni,
Za srečo v dvoje,
Sončni žarki ljubezni ...
Pozdrav življenju,
Več sonca v življenje – to dobro dene,
Sončni žarki iz srca,
Bog – moja oaza,
Hvala za vse,
Besede tolažbe v dneh žalosti
Vsako srce potrebuje dom
Pomlad za dušo

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1667 ROJEN p. ROGERIJ LJUBLJANSKI

MIHAEL KRAMER, KAPUCINSKI PRIDIGAR IN NABOŽNI PISATELJ († 1728)

Odličen govornik, ki je v svoji zbirki pridig Palmarium Empyreum (Zmagovita nebesa) navaja petdelno zgradbo pridige (uvodna napoved teme, utemeljevanje, dokazovanje, sklep) in po tej shemi so tudi urejene vse njegove pridige. V pridige je vnašal zglede in zgodbe iz tujih pridigarskih priročnikov. Slog je bil seveda baročen, bogat s primerami in simboli. Omenjena zbirka pridig o svetnikih (126) je izšla po njegovi smrti.

LETA 1808 AMERIŠKI PASTOR PAUL WATSON

USPE S POBUDO ZA MOLITVENO OSMINO ZA EDINOST KRISTJANOV

Med glavne pobudnike molitve za edinost kristjanov spada ameriški episkopalni (anglikanski) pastor Paul Watson. V Graymooru (NY) je ustanovil redovno skupnost Zadoščevanje (Atonement), ki si je prizadevala za življenje po evangeliju. Ob premišljevanju Jezusovega poslovilnega govora pred odhodom v trpljenje in smrt in njegove oporoke “da bi bili vsi eno” (Jn 17,21) je leta 1907 sprožil misel na molitveno osmino za edinost kristjanov. Pripravljali naj bi jo v tednu od 18. januarja (po takratnem bogoslužnem koledarju Sedež apostola Petra) do 25. januarja (Spreobrnitev apostola Pavla). Njegova redovna družba jo je začela opravljati že leta 1908, naslednje leto jo je potrdil papež sv. Pij X. Paul Watson se je s svojo 17-člansko redovno družino vključil v katoliško Cerkev.

LETA 1866 ROJEN ANTON VEROVŠEK

IGRALEC, REŽISER IN ORGANIZATOR († 1914)

Ljubljančan Anton Verovšek, učenec Ignacija Borštnika, je bil eden prvih slovenskih poklicnih igralcev. Nastopal je v Deželnem gledališču v Ljubljani, kjer je bil tudi režiser. Bil je odličen v karakternih vlogah, predvsem v Cankarjevih dramah in komedijah: bil je župnik v Kralju na Betajnovi, Gruden v komediji Za narodov blagor, župan v farsi Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Z velikim uspehom je nastopal tudi v ljudskih igrah in dramatizacijah (Krjavelj v Desetem bratu).

LETA 1875 ROJEN WALTER (FRANC) SCHMID (ŠMID)

REDOVNIK DOMINIKANEC, ARHEOLOG, ETNOGRAF († 1951)

Do velike mature se je šolal v Škofji Loki in Kranju, po enoletnem študiju prava na Dunaju je postal benediktinec v Admontu, kjer je študiral teologijo in bil leta 1898 posvečen v duhovnika. Leta 1902 pa je zapustil samostan in se posvetil študiju geografije, zgodovine in arheologije. Leta 1905 je postal kustos deželnega muzeja v Ljubljani in pomnožil njegove zbirke s prazgodovinskimi izkopavanji na Barju in srednjeveškimi na Gorenjskem. Leta 1911 se je preselil v Gradec, kjer je deloval kot kustos v muzeju in profesor arheologije.

LETA 1914 ROJEN VITOMIL ZUPAN

PISATELJ († 1987)

Pisatelj, esejist, pesnik in scenarist se je rodil na današnji dan v Ljubljani, študiral je gradbeništvo, ki ga je končal šele leta 1958, vmes pa je veliko potoval, in se preživljal s priložnostnimi deli (mornar, boksar, pleskar ...). Leta 1942 so ga Italijani internirali v Gonars, naslednje leto je odšel v partizane, po vojni delal na Radiu, potem pa bil svobodni pisatelj. Na političnem procesu je bil obsojen na 18 let zapora (1954 je bil izpuščen). Pisati je začel že kot otrok. Štev. zrela dela so več desetletij čakala na natis, po prihodu iz zapora je nekaj časa pisal pod psevdonimom Langus. Njegovo najbolj znano delo je trilogija romanov Menuet za kitaro (na petindvajset strelov), Komedija človeškega tkiva I-II in Levitan v katerih provokativno pripoveduje o predvojnih, medvojnih in povojnih doživetjih, o avanturah in zoper totalitarni dogmatizem. Posebno odkritje so štirje romani, ki so bili natisnjeni več kot tri desetletja po nastanku: Potovanje na konec pomladi (Tajsi), Klement, Zasledovalec samega sebe (Tah) in Mrtva mlaka. Podobni so tudi drugi romani (Igra s hudičevim repom, Gora brez Prometeja, Apokalipsa vsakdanjosti). V svoje povojne drame je vključeval predvsem zlo, ljubezen in smisel ... Pisal je tudi radijske igre in scenarije za nekaj naših filmov, po njegovem Menuetu za kitaro pa je posnet film Nasvidenje v naslednji vojni (Živojin Pavlović) ...

nekaj njegovih misli:

• Sem utelešena žalost samega sebe nad sabo, nad svojo usodo, nad svojo besedo; nad svojo nesposobnostjo, da bi premaknil kamen med kamni.
  
• Največje napake se zgodijo pri prevajanju občutkov v besede, v misli.
  
• Ali živim zato, da živim, ali zato, da premišljujem, kako živim. Ne plavam, ne pustim se nositi toku, opazujem samega sebe, kako se premikam po vodi.
  
• Nikoli se ne boš umiril, nikoli ne boš zadovoljen z doseženim; do neke točke se boš dvigal, potem boš začel padati, vsi nekdanji uspehi ti bodo samo v bolečino. In v zadnji bolečini se bodo združile vse bolečine tvojega življenja.«

LETA 1915 UMRL IVAN MILAVEC

IZDELOVALEC ORGEL (* 1874)

Rojen v Logatcu (Cerovska vas), orglarske obrti se je učil v Ljubljani pri mojstru Francu Goršiču, kjer je bil nekaj časa pomočnik. Po vojaščini je delal v orglarski delavnici pri mojstru Krieglu, leta 1900 pa je imel tudi Milavec svojo delavnico, toda naročil sprva ni bilo. Šele ko je uspešno opravil prvo naročilo 1904 (orgle za Dobravo pri Škocjanu,) je dobil priporočila skladatelja Hugolina Sattnerja. V naslednjih desetih letih so tako v njegovi delavnici naredili 37 orgel ... Njegovo največje delo so orgle v ljubljanski stolnici (52 registrov in 3 manuali), med zelo pomembnimi pa so tudi orgle na Bledu, v Žireh ... Strokovnjaki pravijo, da njegove orgle dokazujejo njegovo znanje in nadarjenost kar zadeva tehniko in še bolj intonacijo, ki je mehka, sočna, izrazita, registri pa se lepo in učinkovito spajajo v najrazličnejše kombinacije.

LETA 1936 UMRL RUDYARD KIPLING

AVTOR KNJIGE O DŽUNGLI

Rojen v Indiji (Bombaj) je kasneje obiskoval vojaško šolo v Angliji in potoval po svetu kot časnikar. Od leta 1896 je živel v Angliji. Bil je mojster kratke proze, z izrazitim pripovednim slogom in lepimi opisi indijskega sveta. V svojih delih je poveličeval pogum, marljivost in disciplino. Najbolj znani sta njegovi deli za mladino Knjiga o džungli in Druga knjiga o džungli. Pisal je tudi pesmi, leta 1907 je prejel Nobelovo nagrado za književnost.

nekaj misli:

• Kaj pomaga galop, če ne gremo v pravo smer.
  
• Očitno so besede najmočnejša droga, ki jo človeštvo uporablja.
  
• Če zmoreš ostati miren, ko na tvoji poti / vsi zgubijo glavo in s prstom kažejo nate; / če ohraniš zaupanje, ko vsi ostali dvomijo, / in če jim ne zameriš, ker nimajo zaupanja; / če ti čakanje ne dela veliko težav; / / če ne lažeš, ko slišiš laži, / in če ne sovražiš, ko tebe sovražijo; / če se ne delaš preveč dobrega, / niti ne govoriš preveč modro; / če sanjariš, a ti sanje niso vse; / če misliš, a ti misli zmeraj ostanejo čiste; / če znaš sprejeti zmago in poraz, / sprejeti enako in eno in drugo; / če lahko preneseš, da tvojo resnico goljufi / izkrivljajo, da bi lažje prevarali bedake; /  če vidiš, kako v koščke razbijajo tvoj cilj / in če se pripogneš, da dvigneš in pobereš ostanke; / če lahko zbereš vsa svoja premoženja / in jih zastaviš, vsa naenkrat, / če si pripravljen, da znova začneš, kot na začetku, / brez ene same besede, hkrati, ko si izgubil vse, z nasmehom; / če pripraviš svoje srce, svoje živce in svoje mišice, / da služijo tvojim ciljem tudi, ko so čisto izčrpane, / in če vztrajaš, ko se vsi ustavijo, / razen volje, ki te vodi: "Drži se dobro!" // če sredi množice nisi ponosen, / in če se nimaš za heroja, ko se družiš s kralji; / če te niti prijatelj niti sovražnik ne moreta pokvariti; / če ti vsak človek nekaj pomeni, a niti eden preveč; / če znaš dobro izpolniti vsako minuto svojega življenja, / in v vsakem trenutku greš po pravi poti, // "Tvoja" bode Zemlja in vsa njena bogastva. (Če zmoreš ostati miren)

LETA 1999 UMRL CIRIL CVETKO

SKLADATELJ, DIRIGENT, GLASBENI PEDAGOG, PUBLICIST (* 1920)

Brat muzikologa Dragotina Cvetka, po rodu iz Vučje vasi, je študiral dirigiranje in kompozicijo v Ljubljani in se izpopolnjeval v Pragi in Parizu. Zaposlen je bil na Radiu kot vodja glasbenega oddelka in dirigent Komornega zbora Radia Ljubljana, nekaj časa tudi umetniški direktor Triglav filma. Po letu 1950 je bil najprej dirigent in direktor mariborske Opere, kasneje pa je deloval v ljubljanski Operi in bil v sedemdesetih njen direktor. Več kot trideset let je tudi predaval osnove dirigiranja na Akademiji za glasbo. Ukvarjal se je tudi s skladanjem. O glasbi je veliko pisal, med drugim knjigi Opera in njeni mojstri (1963) in Pogled v glasbeno umetnost (1964). Odlikoval se je po tehnični preciznosti in stilno zvesti interpretaciji.

LETA 2000 UMRL STANKO JANEŽ

LITERARNI ZGODOVINAR IN PREVAJALEC (* 1912)

Literarni zgodovinar in prevajalec Stanko Janež, ki mu je zibelka tekla na Rakeku, je slovenskim šolarjem, zlasti srednješolcem, znan po svojih izčrpnih pregledih zgodovine slovenske in jugoslovanskih književnosti. Postregel jim je tudi s knjigo Vsebine slovenskih literarnih del, ki je doživela več izdaj. S svojim bogatim znanjem je sodeloval pri raznih leksikalnih delih.

LETA 2005 UMRLA MARJANA DERŽAJ

PEVKA ZABAVNE GLASBE (* 1936)

Glasbena in pevska legenda slovenske zabavne glasbe in izvajalka nepozabnih zimzelenih pesmi Poletna noč, Zemlja pleše, Orion ter mnogih drugih. Rojeni v Ljubljani je ljubezen do glasbe privzgojil oče, ki je bil veliko hodil v opero. Tudi ona je hodila z njim in že v najstniških letih je začela po raznih klubih peti priredbe svetovnih uspešnic. Veliko je nastopala tudi na radiu in TV, uresničila se ji je tudi velika želja, da je lahko nastopila v opernem zboru v predstavi Carmen. S svojim petjem je predvsem zaznamovala zlato dobo slovenskega popevkarstva.

LETA 2018 UMRL ANTON DROBNIČ

PRAVNIK, PRIČEVALEC, PREDSEDNIK NOVE SLOVENSKE ZAVEZE (* 1928)

Rojen je bil v številni družini na Hudem Vrhu na Blokah. Po množičnih likvidacijah zavednih in vernih Slovencev s strani revolucionarjev, se je kot dijak z bratom pridružil domobrancem. Pred komunističnem nasiljem se je umaknil na Koroško, bil vrnjen, preživel grozote v Zavodu sv. Stanislava in v Teharjah za las ušel smrti. Po prisilnem delu je nadaljeval študij na klasični gimnaziji ter se vpisal na ljubljansko pravno fakulteto, kjer je leta 1955 diplomiral. Po pravosodnem izpitu (1969) je opravljal več pravnih služb, Poklicno pot je po letu 1975 nadaljeval kot samostojni odvetnik, oktobra 1990 pa ga je tedanja slovenska skupščina imenovala za prvega generalnega državnega tožilca. Bil je izpostavljen številnim politično motiviranim poskusom diskreditacije in odstavljanja. Kljub številnim oviram je bil zaslužen za rehabilitacijo številnih žrtev protipravnih revolucionarnih postopkov, najbolj za razveljavitev in ustavitev sodbe zoper škofa Rožmana. Neutrudno se je prizadeval za pravo in pravičnost – v postopkih poprave krivic in rehabilitacije je pravno pomagal in svetoval mnogim prizadetim. Anton Drobnič je bil tudi predsednik društva Nova Slovenska zaveza in človek, ki se je z jasno besedo opredelil do nekdanjega nedemokratičnega sistema ter medvojnih in povojnih pobojev.

njegove misli:

• Treba je vztrajno in neomajno pričati o resnici. Tudi sam se trudim spoznati in govoriti resnico, tudi kaj narediti, da bi resnico laže spoznali še drugi. Uspeha ni veliko, ga pa vendarle je vsaj toliko, da moje delo ni bilo zaman.
  
• Nekoč bo tudi Slovenija postavila komunizem ob bok nacizmu in fašizmu ter ga obsodila kot zločinsko ideologijo in zločinsko družbeno prakso. Ne dvomim, da bo obsodila tudi neštete zločine, ki jih je boljševiški komunizem v Sloveniji storil med vojno in po vojni. Resnica in pravica sta Božji dekli, zato sta lahko tudi počasni, saj sta večni in ne umrjeta. Pa vendar ne smemo samo čakati, kdaj se bo pravica sama prebila skozi goro molka, laži in prevar.

iskalec in zbiralec Marko Čuk