Zanima me, zakaj ima potek sv. maše v eni dekaniji v sosednjih župnijah različen obred. V naši župniji smo bili pred dobrim letom z listki po klopeh obveščeni, kdaj vstati, sedeti, poklekniti, češ da bo enotno po vseh cerkvah. Vendar ko grem k maši v sosednje župnije, se ni prav nič spremenilo, še vedno je enako, kot je bilo to prej pri nas. Mislim, da so to zahtevali od župnika nekateri verski fanatiki. Zavedati bi se morali, da sv. mašo obiskuje največ starejših, ki jim ni prav prijetno kar naprej vstajati, poklekati itd. Po mojem pa to tudi precej moti zbranost pri molitvi, saj nekateri kar tekmujejo, da prvi skočijo na noge ali prvi padejo na kolena. Imam občutek, da imajo na skrbi samo to in se ne zavedajo, da so pri sv. maši. Ali se ne da uvesti enotnega obreda bogoslužja v naši lepi Sloveniji in se tega tudi držati?
Stanislava

Na vaše zadnje vprašanje: »Ali se ne da uvesti enotnega obreda bogoslužja v naši lepo Sloveniji in se tega tudi držati?«, ki ste ga vi celo podčrtali, se da pritrdilno odgovoriti. Še več! Ne samo v naši lepi Sloveniji, ampak po vsem svetu je Cerkev določila, kakšne so drže pri maši. Te drže so določene že v mašni knjigi ali misalu. Imate pa prav, da se v nekaterih župnijah teh pravil ne držijo. Tudi zato so slovenski škofje že pred skoraj 14 leti (februarja 2003) napisali izredno pastirsko pismo, v katerem so duhovnike in vernike spomnili na pravilne drže pri bogoslužju. Najbrž so tudi zato nekateri dušni pastirji po klopeh razdelili listke, na katerih so napisali, “kdaj vstati, sedeti, poklekniti, češ, da bo enotno po vseh cerkvah”. Če se tega ne držijo v sosednjih župnijah, ni kriv župnik, ki je razdelil listke, ampak tisti, ki se pravil ne držijo.
Glede vaše skrbi, da starejšim “ni prav prijetno kar naprej vstajati, poklekati itd.” naj povem, da so predpisane drže pri maši obvezujoče za tiste, ki so zdravi in lahko to naredijo. Kdor zaradi bolezni ne zmore poklekniti, pač tega ne bo naredil. Bog, ki vidi na skrivnem in vidi v srce, bo razumel. Razumljivo je, da bo invalid, ki pride k maši na vozičku, celo mašo sedel, pa najbrž zaradi tega ne bo nič manj zbrano pri maši kot zdrav človek, ki lahko poklekne ali vstane. Spomnimo se svetega Janeza Pavla II., ko zadnje obdobje svojega življenja ni mogel niti hoditi in je celo sede maševal. Pa sem prepričan, da je Bog velikodušno sprejel njegovo daritev srca, ko mu je daroval tudi svojo bolezen in nemoč.

Gospod naj te blagoslovi z varnostjo.
Naj ti nakloni takšen dom –
majhno stanovanje ali veliko hišo –
kraj, kjer si dobrodošel,
kraj, kjer si sprejet.
Naj ti bo dano srečati ljudi,
ki ti bodo pomagali in ti dajali poguma.
Nauči se živeti s svojimi omejenostmi
ne da bi se čutil manjvrednega.
Darovi, ki so ti bili dani,
naj v nikomer ne vzbujajo zavisti.

Gospod naj te blagoslavlja
na tvoji življenjski poti.
Če bo pot, po kateri te bo vodil,
kamnita, naj ti da pravo obutev,
Podari naj ti odprte oči
za vse čudovite stvari ob robu poti.
Naj usmerja tvoj pogled v sinje nebo
in naj te varuje pred tem,
da bi te skrbelo edino to,
kako dolga bo tvoja pot.
Ne oziraj se na prehojeno pot,
usmerjaj svoj pogled proti cilju.

R. Heil, Molitev, v: Ognjišče 1 (2013), 3.

(da bo leto bogato)
Pridejo dnevi, ko je težko iti naprej. Toda naša izročitev je brez vztrajnosti golo zapravljanje časa. Bolj pomembno je ostati zvest v času suše kot v trenutkih, ko nas vera sama od sebe vodi v molitev. Takrat imejmo v mislih trenutke, ko smo bili napolnjeni z Njegovo navzočnostjo.
Edino zdravilo za formalizem in rutino je v zvestobi odločitve, ki smo jo naredili. Na ta načina bosta gorečnost in češčenje spet prišla na dan.
Da bi dobili nazaj življenjsko energijo, moramo ob vsaki zarji izkoristiti nov dan. Bog v vsakem izmed nas pripravlja nekaj čisto novega.
Živeti božji danes. To je najbolj pomembno. In jutri bo še en ‘božji danes’.
Izpolnitev je treba iskati v sedanjem trenutku. Kdor gleda na jutri, bo današnji dan izgubil.
Potrebno je navdušenje, čisto veselje – ne pa evforija, občutek zanesene blaženosti. To je samo močan plamen, ki takoj ugasne.
»Ti, ki daješ hrano pticam neba, ti, ki oblačiš lilije na polju, daj nam, da se bomo veselili stvari, s katerimi nas napolnjuješ, in naj nam to zadošča.«

brat Roger iz Taizéja. Ognjišče (2014) 01, str. 51

Krst omogoči Kristusu, da živi v nas, nam pa, da živimo združeni z Njim za sodelovanje v Cerkvi, vsakdo po svojih zmožnostih za prenovitev sveta. Krstna kopel, ki jo prejmemo samo enkrat, razsvetljuje vse naše življenje in vodi naše korake proti nebeškemu Jeruzalemu. Imamo stanje pred krstom in po krstu. Zakrament predpostavlja pot vere, ki ji pravimo katehumenat, seveda takrat, ko za prejem krsta prosi odrasla oseba. Že od prvih časov krščanstva pa so krščevali tudi otroke v veri staršev. In glede tega bi vam rad nekaj povedal. Nekateri mislijo: čemu krstiti otroka, ki ne razume? Upamo, da bo zrasel, da bo razumel in bo sam zaprosil za krst. Toda to pomeni, da nimamo zaupanja v Svetega Duha, kajti ko otroka krstimo, v tega otroka vstopi Sveti Duh in Sveti Duh spodbuja v tem otroku, na njemu primeren način, rast krščanskih kreposti, ki se bodo kasneje razcvetele. Vedno je treba dati vsem, vsem otrokom, to možnost, da imajo v sebi Svetega Duha, ki jih bo vodil v življenju. Ne pozabite krstiti otrok! Krsta nihče ne zasluži, saj je vedno zastonjski dar za vse, odrasle in novorojene. Kakor se dogaja s semenom, ki je polno življenja, ta dar vzklije in obrodi sad v okolju, ki ga napaja vera. Krstne obljube, ki jih vsako leto obnovimo na velikonočno vigilijo, je treba poživiti vsak dan, da nas krst naredi podobne Kristusu, nas spremeni v Kristusa in da res postanemo drugi Kristus.

Pri obredu krščevanja otrok krščevalec in otrokovi starši naredijo na čelo otroka znamenje križa. Tukaj bi se malo ustavil in vas vprašal: Ali vaši otroci znajo lepo napraviti znamenje križa? Neštetokrat sem srečal otroke, ki se ne znajo pokrižati. Vi, očetje, matere, dedki, babice, botri, botre morate otroke naučiti lepo narediti znamenje križa, ki je ponovitev tistega znamenja križa, ki so ga prejeli pri krstu. Ste me dobro razumeli? Naučite otroke, da lepo naredijo znamenje križa. Če se bodo naučili kot otroci, ga bodo naredili dobro tudi kasneje, kot odrasli.

Kateheza papeža Frančiška o krstu pri splošni avdienci na Trgu sv. Petra 11. aprila 2018.

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 41.

Če je bil Jezus Mesija in Božji Sin, zakaj je potem šel k Jordanu, da bi ga Janez krstil, kot poročajo trije evangelisti. Ali je morda imel tudi on grehe, če je trideset let živel kot človek in je imel tudi možnost grešiti. Je morda zato moral pristopiti in biti krščen, da so mu bili grehi odpuščeni?
Pa še ena stvar. Ali je bil Jezus svoboden ali ne? Pri pridigi je namreč duhovnik rekel, da je Jezus s tem, ko je vzel nase človeško naravo in njeno ranljivost, lahko tudi grešil. Kako naj to razumemo? Ali je to sploh možno, saj je bil hkrati tudi Bog.
Teo

Spoštovani gospod Teo,
kar nekaj zanimivih vprašanj ste nanizali. In priznati moram, da nič kaj lahkih. Upam, da pri odgovarjanju zato ne bom pretežak. Začniva z Jezusovim krstom pri Janezu Krstniku v Jordanu. Najprej morava ugotoviti, da Janezov krst ni bil isto kot naš današnji zakrament krsta. Bil je neki spokorni obred, obredno umivanje so poznali Judje kot tudi druga verstva, ki seveda tudi drugim ni odpuščal grehe, ampak so z njim priznali svojo grešnost in nujnost Božje pomoči pri odpuščanju grehov. A Judje so odločilni Jahvejev poseg šele pričakovali. Naš zakrament krsta pa pomeni zakramentalno (to je skrivnostno) potopitev skupaj s Kristusom v njegovo smrt in v njem biti deležen njegovega vstajenja – torej dokončne zmage nad smrtjo, ki je zadnja posledica greha. To Kristusovo dejanje pa na zgodovinski ravni pomeni za nas možnost odpuščanja grehov, če mu jih priznamo in izročimo ter imamo resen namen truditi se za spreobrnjenje. To pomeni, da tudi če bi Jezus imel grehe, mu jih Janezov krst ne bi izbrisal, kot se to zgodi pri krstu ali zakramentu sprave. A trajna vera je in tudi razumski premislek nas potrjuje v tem, da Jezus Kristus kot učlovečeni Bog ni nikoli grešil. V svoji človeški naravi je sicer bil normalno človeško omejen kot vsi ljudje, a kot druga Božja oseba, kot Božji Sin, seveda ni mogel grešiti. To je podobno, kot če bi se vprašali, ali je lahko svetloba kot svetloba tema; saj potem ni več svetloba. Kot je tema nezdružljiva s svetlobo, tako je tudi Bog, v vseh treh osebah, nezdružljiv z zlom, grehom, saj bi sicer ne bil Bog.
In zakaj se je potem Jezus sploh dal Janezu krstiti? Tudi Janezu se je zdelo čudno in se je sprva upiral. A Jezus mu je pojasnil, da morata izpolniti Očetovo voljo. Le-ta pa je odrešenje ljudi iz greha in njegove končne posledice smrti. Torej moramo dogodek Jezusovega krsta razložiti v tej perspektivi. Da bi izpolnil Očetovo voljo, je Jezus prišel k grešnikom, stopil je v njihovo vrsto. Pri Jordanu je tudi na zunaj to pokazal, ko se je postavil v vrsto tistih, ki so z Janezovim krstom priznavali svojo grešnost. Kristus je želel postati z grešniki v vsem enak, razen v grehu. Pri Jordanu je torej pokazal svojo solidarnost z grešniki. A postaviti se v isto vrsto z grešniki še ni bilo dovolj. Čeprav sam brez greha, je moral vzeti nase tudi grehe vseh ljudi s posledicami vred, da bi jih odrešil. Moral je torej, ne le stopiti v isto vrsto z njimi, ampak celo na njihovo mesto. In to zelo očitno prepoznamo pred Poncijem Pilatom, ko Jezus pravzaprav stopi na mesto Barabe, ki je bil resnični zločinec - grešnik. On, svoboden, odide, Jezus, povsem nedolžen, pa prevzame njegovo usodo in pravzaprav namesto Barabe pristane v smrti na križu. Še nekaj je zanimivo. Bar-aba pomeni Sin-očetov. In pravi Očetov Sin je Jezus Kristus, mi pa toliko, kolikor smo eno z njim po veri in ljubezni. In ta dogodek z Barabo je simbolni dogodek za vsakega izmed nas grešnikov. Pri dokončni kazni za naše grehe, nas Jezus vedno zamenja, da nas reši večnega pogubljenja.
O drugem delu vašega vprašanja težje kaj rečem. Saj ne vem, kaj je vaš duhovnik dobesedno rekel in v kakšnem kontekstu ter kako ste ga vi razumeli. To dvoje namreč ni vedno identično. O tem, ali bi Jezus lahko grešil ali ne, sem že zgoraj nekaj povedal. Dodam naj le to, da sta po učlovečenju bili v Kristusovi Božji osebi združeni božja in človeška narava, a nepomešano, tako da je vsaka delovala avtonomno ob drugi, in da Jezus ni bil nekako na pol Bog in na pol človek (Grki so namreč poznali demiurge). Seveda je bila njegova človeška narava nepopolna, slabotna kot vsaka človeška narava, a ker jo je ‘vodila’ Božja oseba, ni mogla služiti zlu, ampak le ljubezni. Tudi vprašanje Jezusove svobode, ki ga izpostavljate, ni lahko rešljivo. Ko govorimo o Kristusovi svobodi, seveda govorimo o božji svobodi, ki je nekaj drugega kot človeška svoboda; in ju ni mogoče med seboj primerjati. Mi pa imamo seveda izkušnjo samo človeške svobode, zato je nevarnost, da si tudi božjo preveč po človeško predstavljamo. Svobodo pripisujemo osebi, ne telesu ali drugim sestavnim delom nekega bitja. Pri Bogu pa sploh ni sestavnih delov, ker je enovito Bitje. Kolikor pa je bila v Jezusovi človeški naravi prisotna tudi človeška volja, je bila v vsakem trenutku povsem usklajena z Božjo, saj ni bilo nobene ovire greha, ki bi ta odnos omejevala ali celo onemogočala.
V upanju, da sem vsaj malo osvetlil dileme, ki jih v vprašanju postavljate, in je prav, da si jih kot ljudje postavljamo, vas prisrčno pozdravljam in vam ter vsem bralcem in snovalcem revije Ognjišče voščim duhovno bogato leto, ki je pred nami!
TURNŠEK, Marjan (Pisma) Ognjišče (2012) 1, str. 54

Tudi knjižni jezik kdaj doživi svoj božič, čas, ko se kar naenkrat bistveno spremeni, predrugači. Knjižni jezik je namreč dogovor med ljudmi – in kakor ljudje potrebujemo na neki točki našega življenja notranjo prenovo, tako pride prej ali slej tudi jezik do obdobja, ko se prenovi.

Za slovenski knjižni jezik je tak božični čas nastopil sredi 19. stoletja. To je bilo obdobje, ko se je povsod po Evropi prebujala narodna zavest. Tudi na slovenskem prostoru se je leta 1848 pojavil politični program Zedinjene Slovenije, v katerem so namesto razdrobljenosti na dežele Kranjsko, Štajersko, Primorje in Koroško zahtevali skupno kraljevino Slovenijo v okviru Avstrijskega cesarstva, enakopravnost slovenskega jezika v javnosti ter nasprotovali načrtovani vključitvi takratne Habsburške monarhije v združeno Nemčijo. S takimi zahtevami pa je navzkriž hodila jezikovna stvarnost. Avtorji, slovničarji in slovaropisci iz različnih delov Slovenije namreč še vedno niso imel povsem enotnega jezika. Če se je hotela ‘zediniti’ Slovenija, pa se je moral tudi slovenski jezik. Najti je bilo treba nove oblike, ki bi ustrezale vsem Slovencem in ki bi upoštevale dejstvo, da so si slovenska narečja v marsikateri potezi različna.
Nekaj slovenskih intelektualcev je zato v tem času oblikovalo predlog tako imenovanih ‘novih oblik’ slovenskega jezika. To je bila drzna poteza, ena najbolj drznih v zgodovini slovenskega jezika. Toda čas je bil pravi. Oblike, ki so bile sprejete v zelo ozkem krogu ljudi, so se uveljavile v šolskih in uradnih besedilih ter zelo hitro tudi v praksi. V naslednjih desetletjih so doživele še majhne popravke, a ne tako velike, da ne bi mogli reči, da je slovenščina leta 1851, ko je vlada te oblike predpisala za šolske knjige in jih s tem dobesedno uzakonila, doživela svoj božič. Te oblike so bile samo na videz ‘nove’. V resnici so predstavljale vrnitev k nekaterim starejšim oblikam, ki so še vedno živele, a le v nekaterih neosrednjih slovenskih narečjih.
Kako močno je ta rez zaznamoval sodobno slovenščino lahko vidimo, če primerjamo kitico iz izdaje Prešernovih Poezij pred uveljavitvijo novih oblik in po uveljavitvi:
Če je prej France Prešeren pisal takole:
Dolgóst življênja nášiga
je krátka.
Kaj znáncov je zasúla
že lopáta!
Odpèrte nóč in dán
so grôba vráta;
Al dnéva ne pové
nobêna prát’ka.

so zatem isto besedilo napisali takole:

Dolgost življenja našega
je kratka.
Kaj znancev je zasula
že lopata!
Odprta noč in dan
so groba vrata;
Al’ dneva ne pové
nobena prat’ka.

In ko smo ravno pri božiču. Kot vse praznike tudi ta praznik v slovenščini pišemo z malo. To ni kaka novotarija, ampak stara navada, za katero se je na primer že 19. stoletju zavzemal p. Stanislav Škrabec. Pretirana raba velike začetnice je bila namreč tedaj znak podleganja nemškemu pravopisu – enako kot je danes znak podleganja angleškemu. Nič ni seveda narobe, če božič zapišemo v zasebni komunikaciji kdaj z veliko in s tem poudarimo njegov pomen. To dopušča tudi naš pravopis. A zavedati se moramo, da pomena praznika ne določa njegova velika ali mala začetnica. Stvari v jeziku namreč niso vedno tako preproste. Tisti, ki se borijo proti pisavi božiča z malo, se namreč obenem radi zgražajo nad vplivom velikih jezikov, npr. angleščine, na slovenščino. Pa gre tu v današnjih okoliščinah prav za to.

AHAČIČ, Kozma. (Sproščena slovenščina). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 12, str. 115.

Vitez se je po zmagovitem križarskem pohodu v Sveto deželo zaobljubil, da bo svečo, prižgano ob svetem ognju na Kristusovem grobu, prinesel prižgano v svoje rodno mesto.
Ta zaobljuba je naredila iz njega povsem novega človeka. Prepirljivi vitez je postal miroljuben človek. Ni se branil, ko so ga na poti napadli razbojniki. Niti se ni hotel. Dejal jim je, da jim prostovoljno prepustil vse, kar zahtevajo, da mu le ne ugasnejo luči. Vzeli so njegovo opremo in konja, orožje in denar, našel je ubogo kljuse, na katerem je jahal proti domu. Po mnogih nevarnostih je končno prijezdil v rodno mesto. Jahal je obrnjen s hrbtom naprej, da bi s svojim telesom varoval plamen pred vetrom. Ko so ga zagledali otroci, so so se norčevali iz njega in mu nagajali, da bi ugasnili luč. Prav čudežno mu je uspelo ohraniti plamen in z njim je lahko prižgal sveče na oltarju domače cerkve.

Ko ga je nekoč nekdo, ki je nosil svečo, vprašal, kaj naj stori, da mu sveča ne ugasne, mu je odgovoril:
»Če hočeš ohraniti ta mali plamen, potem ne smeš misliti na nič drugega, samo nanj. Tudi ko ti ga uspe rešiti "živega" iz številnih res velikih nevarnosti, še ne moreš biti miren. Vsak trenutek moraš biti pazljiv, saj se lahko na tvoji poti zgodi nekaj, česar nisi predvidel in ... plamen ti bo ugasnil.«

knjiga: B. Rustja, Zgodbe kažejo novo pot, Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 76.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Neka žena se je oglasila pri svojem zdravniku in se pritoževala nad boleznimi, ki naj bi jo težile. Zdravnik jo je natančneje pogledal in se prepričal, da z njenim zdravjem ni nič narobe. Sumil je, da je glavni vzrok za njene težave njen negativen pogled na svet, zagrenjenost in slaba volja.
Modri zdravnik je peljal "pacientko" v sobo ob ordinaciji, kjer je imel spravljena zdravila. Pokazal ji je polico s praznimi stekleničkami. Rekel ji je: “Ali vidite te stekleničke? Ali ste opazili, da so prazne? Vsaka od njih je drugačne oblike, toda v bistvu so si podobne. Važneje je, da so prazne. Tako lahko vzamem eno in jo napolnim s strupom. Dovolj ga bo, da ubije človeka. Lahko pa jo napolnim z zdravilom, ki bo zbilo vročino, ublažilo glavobol ali pa uničilo bakterije v določenem delu telesa. Najvažnejše pa je, da je odločitev v mojih rokah. Lahko jo napolnim, s čemer hočem.”
Zdravnik jo je pogledal v oči in dejal: “Vsak dan nam je darovan kot prazna steklenička. Lahko jo napolnimo z ljubeznijo in življenju prijaznimi mislimi ter držami. Izbira je naša.”
Kaj bom pa jaz izbral? Življenju prijazne, pozitivne in zdravilne misli?
Ali pa strup jeze, zagrenjenosti in predsodkov? Izbira je v mojih rokah.

Vsak dan nam je darovan kot prazna steklenička. Lahko jo napolnimo z ljubeznijo in življenju prijaznimi mislimi ter držami.
V življenju lahko izbiram prijazne, pozitivne in zdravilne misli? Lahko pa strup, jezo, zagrenjenost in predsodke? Izbira je v mojih rokah.
   

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2005), 58-59.
knjiga: Zgodbe za pogum. Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 101
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.