Pred časom smo se z znanci pogovarjali o molitvi rožnega venca. Nekateri so mnenja, da bi se ljudje morali obračati zgolj na Boga in ne na Marijo in svetnike, ker da pri Bogu ne potrebujemo nobenih posrednikov in priprošnjikov. Pravijo, da je to tako, kot bi bil Bog neko težko dostopno in trdosrčno bitje, da ga morajo še svetniki prositi za nas, da bi nas vendarle uslišal. Tako pa je Bog ljubezen in ne potrebujemo nikakršnih posrednikov. Kaj vi mislite o tem?
In da tudi ni res, da bi Jezus svojo mater izročil nam (kot mater) ampak apostolu, kar je bilo takrat v navadi, da so svojci poskrbeli za pokojnikovo mater.
Tako so nekateri tudi mnenja, da so dogajanja v Lurdu, Fatimi itd, delo hudega duha. Menda bi se morali zanašati zgolj na to, kar piše v Svetem pismu. Kaj je res?
Neja
Že to, da ste se v družbi pogovarjali o rožnem vencu, je pohvale vredno. Redki se danes pogovarjajo o njem. Res pravimo, da je to marijanska molitev, a je prav toliko in še bolj kristocentrična, saj ob duhovni Marijini navzočnosti premišljujemo skrivnosti Jezusovega življenja, ne njenega. V središču torej ni Marija, ampak Jezus. In Marijina navzočnost, ki je ‘v živo’ doživljala te dogodke, nam s svojo duhovno bližino lahko še posebej pomaga prodirati v te skrivnosti. Poleg tega pa sta glavni molitvi pri rožnem vencu očenaš in zdravamarija, ki pa sta pravzaprav svetopisemsko besedilo; tako da pri tej molitvi ponavljamo praktično Božjo besedo in razmišljamo o Jezusovem življenju.
V vseh od Cerkve priznanih Marijinih prikazovanjih lahko prepoznamo tisto Marijino vlogo, ki jo v duhu zremo, ko beremo: »Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati« (Apd 1,14). Med vsemi ženami je Marija posebej omenjena, zato lahko sklepamo, da je imela v tistem času tudi posebno vlogo. Prvo Cerkev je uvajala v molitev; bila je animatorka prve skupnosti Cerkve v pričakovanju Svetega Duha, saj ga je sama že tako bila ‘polna’, zato to vlogo ohranja tudi še kasneje in na neki način tudi danes. Katoliška Cerkev ni nikoli Marije in še manj svetnikov enačila z Jezusovo vlogo. Odrešenik je samo Kristus. Res pa je, da si je On sam izbral Marijo, da je kot človek prišel k nam. In na neki način to ‘pot’ uporablja še danes. Marija je zanesljiva pot k Jezusu Kristusu in v njem k Očetu. Tako nas Marija na primer z redno molitvijo rožnega venca uvaja v duhovno življenje in v poglabljanje duhovnega življenja. Marija nam pomaga, da smo v njeni družbi vedno bolj pozorni na njenega Sina in njegovo življenje – tako kot je v zemeljskem življenju bila Ona. Zato nas pri tem podpira, vodi, usmerja in pomaga.
Morda še besedo glede mnenja, ki ste ga zapisali, “da pri Bogu ne potrebujemo nobenih posrednikov in priprošnjikov”. V tem duhu bi lahko nadaljevali enako (ne)upravičeno, da je nepotrebno tudi to, da mi sami kaj prosimo Boga, saj On vendar bolje ve, kaj mi potrebujemo, in mu ni treba tega šele povedati. In če bi to logiko razmišljanja nadaljevali, bi prišli do absurda, da je najbolje, da smo v odnosu z Bogom kar tiho, saj On vse bolje pozna in ve kot mi. In vendar nas Jezus ni tako učil. Sam je molil in učence je učil moliti, da bi nato tudi oni učili druge. Molitev, tudi če je prosilna, ni najprej neko moledovanje za nekaj, ampak je prošnja le izraz našega stanja, ki je prav, da ga mi začutimo in izrazimo ter tudi na ta način pridemo v osebni stik z Bogom. In to je pravzaprav cilj molitve. Živi in osebni stik z Bogom na človeški način. Ker Bog spoštuje svoje stvari, ki jih je ustvaril, in človeka še posebej, se mu je celo sam približal na človeški način, tako da je postal človek. Ker pa je tipično človeški način tudi bivanje v skupnosti, je tudi Jezus hotel osnovati skupnost, ki jo imenujemo Cerkev. In bratje in sestre, ki se ljubijo med seboj, je normalno, da se tudi skupaj obračajo na Boga, ki je naš skupni Oče, in na Kristusa, ki je naš Brat. A se ne dogaja tako tudi med ljudmi? Nekatere stvari se pogovorimo na štiri oči, druge pa je veliko bolje in tudi bolj osrečujoče, če se jih pogovarjamo v krogu družine, prijateljev ... In enako je tudi v odnosu z Bogom. Nekatere stvari ‘uredimo’ z njim na samem; druge pa skupaj z drugimi. In to občestvo, ker verujemo v življenje po smrti, velja tudi za tiste, ki so že umrli. Tudi z njimi še vedno tvorimo tako imenovano ‘občestvo svetnikov’. Tako pri prošnji molitvi ne gre torej za to, da bi mi morali Boga na kaj spomniti ali od njega kaj ‘izsiliti’, ker nam sicer ne bi hotel dati. Marveč je molitev in tudi prošnja molitev, skupaj z drugimi pomoč predvsem prošnjiku, da se lažje prav odpre Bogu, da mu ta sploh lahko podeli potrebno pomoč; seveda pa na način, kot On ve, da je za prosilca najbolj prav. Mi živeči na zemlji večkrat ne vemo, kako prav moliti in kaj prav prositi. Svetniki in Marija, ki pa živijo že poveličano življenje, pa tudi naše potrebe bolj realno in prav spoznavajo, tudi v luči onstranskega spoznanja, ter nam lahko pomagajo se pravilno naravnati na Božje darove, da jih ne bi ‘zgrešili’ ali Bogu onemogočili, da nam jih podari.
Glede izročitve Marije Janezu in po njem celotni cerkveni skupnosti imamo jasno tradicijo, ki seže že v apostolsko dobo, da so ta odlomek Janezovega evangelija tako razumeli od vsega začetka. V Apostolskih delih sem že omenil, da je jasno izražena Marijina posebna vloga. In tako jo je Cerkev razumela v vseh obdobjih, kar lahko prepoznavamo tako po zapisih cerkvenih očetov ali pa po njeni vlogi v bogoslužju od prvih stoletij naprej. Tudi Janezov zapis sam v evangeliju je zelo zgovoren. Zanimivo, da Janez, ko opisuje ta dogodek, ne zapiše imena Janez, ampak ga imenuje “učenec, katerega je ljubil”. Uporabi izraz ‘učenec’ in “učenec, katerega je ljubil”. S tem dobi ta oseba splošen, univerzalen značaj. Kajti dejansko je res, da je vsak vernik “učenec, katerega Jezus ljubi”. Janez in Jezus sta se dobro poznala in si bila blizu, zato je težko razumljivo, da bi ga v tako kočljivem trenutku Jezus ne poklical po imenu. In svojo mater imenuje ‘žena’, kar zopet potrjuje to široko perspektivo dogodka. In končno sta o tem pričevala Janez in Marija sama prvi skupnosti, saj sta nedvoumno tako doživela te Jezusove besede in jih nato v tem občestvenem smislu tudi živela.
Ne vem, na osnovi česa bi kdo sklepal, da so dogajanja v Lurdu ali Fatimi in še marsikje drugje delo hudega duha. O vseh od Cerkve priznanih Marijinih prikazovanjih lahko jasno in brez zamegljenosti uvidimo, da so sadovi dolgoročno dobri. Tako ne deluje hudobni duh; njegovi učinki so lahko v prvem hipu tudi na videz dobri, a dolgoročno se vedno pokaže njegov hudobni značaj. Seveda lahko posameznik vse obrne tudi v slabo in zlorabi. A kot celota so ta prikazovanja pozitivna za posameznike in tudi za Cerkev kot celoto.
Glede zanašanja zgolj na Sveto pismo, lahko odgovorimo s samo Knjigo knjig, v kateri je zapisal Janez, da je Jezus poleg tega, kar je zapisno v Svetem pismu, rekel in storil toliko, da vse knjige sveta tega ne bi mogle zajeti. Od teh stvari, ki niso zapisane, pa so se nekatere ohranile preko žive tradicije, tako da ima Cerkev kot svoj vir za življenje poleg Svetega pisma tudi tradicijo življenja celotne Cerkve. Marija v prikazovanjih prav nič ne dodaja Kristusovemu razodetju, ampak kvečjemu poudarja kakšen vidik, ki je za določeno dobo pomemben. Sicer pa predvsem spodbuja k večji ljubezni do Boga in bolj zvesti hoji za Kristusom in pri tem svetuje tudi potrebna in primerna sredstva kot npr. več molitve, odpoved, post, več dobrih del in podobno. Torej nič, kar bi bilo proti Svetemu pismu. Marijina prikazovanja res niso nujno potrebna, so pa zelo koristna in, če jih Bog omogoča, tudi za nas potrebna. Seveda jih pa nismo dolžni z enako vero sprejemati, kot sprejemamo Jezusa in njegovo odrešenjsko delovanje za nas in za ves svet.
TURNŠEK, Marjan. Ognjišče (2015) 01, str. 46

Medjugorje v Hercegovini, kjer se je Marija 24. junija 1981 prvič prikazala šestim otrokom, ki se jim je predstavila kot Kraljica miru, in jim še vedno pošilja svoja 'sporočila', mnogi primerjajo Lurdu in Fatimi: tja se že nad trideset let zgrinjajo množice romarjev z vsega sveta, vendar Cerkev Medjugorja še ni uradno priznala. Zanima me, po kolikem času je bila priznana resničnost prikazovanj v Lurdu. (Angela)

Marija se je svoji izbranki, revni deklici Bernardki Soubirous, v Lurdu od 11. februarja do 16. julija 1858 prikazala osemnajstkrat. Med prikazanjem 25. marca je na Bernardkino vprašanje, kako ji je ime, povedala: »Brezmadežno spočetje sem!« in s tem potrdila versko resnico, ki jo je leta 1854 slovesno razglasil papež bl. Pij IX. Cerkveni krogi so bili do teh dogajanj zelo zadržani. 17. decembra 1860 je morala Bernardka odgovarjati škofijski komisiji, katere naloga je bila ugotoviti resničnost prikazovanj. Bernardka je odgovarjala mirno in 18. januarja 1862 je tarbski škof, pod katerega je spadal Lurd, izdal pastirsko pismo, v katerem je zapisal: »Sodimo, da se je brezmadežna Božja Mati resnično prikazala Bernardki.« Češčenje Matere Božje v Lurdu je bilo s tem uradno potrjeno. (sč)

Od 11. februarja do 16. julija 1858, se je nebeška Mati Marija v Lurdu (Lourdes) pod Pireneji v Franciji osemnajstkrat prikazala 14-letni Bernardki Soubirous (god 16. aprila). Ko je Cerkev leta 1862 priznala nadnaravni značaj teh prikazovanj, je nad votlino ob reki Gavi po Marijinem naročilu začelo rasti svetišče, ki je kmalu postalo cilj množice romarjev z vsega sveta. Privabljal jih je tudi studenec, ki je privrel na dan med desetim Marijinim prikazanjem: njegova voda je po kemični sestavi enaka vodi drugih studencev v okolici, vendar povzroča čudežna ozdravljenja. Čudežni dogodki v Lurdu so imeli velik odmev tudi med Slovenci. Podoba (kip) Brezmadežne iz Lurda je postala najpogostejša Marijina upodobitev po slovenskih domovih. Mnogi so romali tja.(Na sliki zgoraj so romarji s prvega narodnega slovenskega romanja v Lurd, leta 1908, ob zlatem jubileju Marijinih prikazovanj - med romarji je bil tudi rajhenburški župnik Jožef Cerjak) »Za vse, ki niso mogli na romanje v pravi Lurd, pa so bila mala romanja obiski svetišč in kapel, ki so jih častilci Lurške Matere Božje postavili po širni slovenski zemlji« (Franci Petrič). Predstavljamo jih v tej prilogi. (fotografije Matej Erjavec)

BRESTANICA – ‘SLOVENSKI LURD’
Župnijska in božjepotna cerkev
‘Slovenski Lurd’ je jubilejni dar Brezmadežni za zlato obletnico njenih prikazovanj v Lurdu v Franciji. Temeljni kamen za to mogočno cerkev je blagoslovil mariborski škof Mihael Napotnik 16. julija 1908, ob 50. obletnici zadnjega Marijinega prikazanja Bernardki. Gradnjo nove cerkve je narekovala nujna potreba, kajti stara župnijska cerkev sv. Petra in Pavla je bila premajhna za naraščajočo župnijo Rajhenburg (tako se je kraj imenoval do konca druge svetovne vojne). Sklenili so, naj stara cerkev ostane na svojem mestu, nova pa naj dobi drugo ime. Takrat je bil Lurd že svetovno znana božja pot, veliko se je govorilo in pisalo, zato je župnik Jožef Cerjak odločil: »V Rajhenburgu bomo pozidali slovenski Lurd!« Od leta 1881 so bili v tamkajšnjem gradu francoski trapisti, ki so obljubili znatno pomoč.
Cerkev je bila zgrajena z darovi vernikov iz vse Slovenije, ki so se kot člani ‘stavbnega društva’ zavezali, da bodo letno prispevali po 1,20 kron. Stavbno zemljišče na gričku nad trgom je podarila domačinka Ana Korban. Načrte za cerkev v novo romanskem slogu je zasnoval arhitekt Hans Pascher iz Gradca. Stavba je zelo velika: dolga je 51, široka 22 in visoka (glavna ladja) 16 metrov. Na zahodnem pročelju stojita kot dva mogočna stražarja dva enaka zvonika, ki svoja pozlačena križa dvigata 56 metrov visoko. Zidarska dela so bila končana leta 1910, ko so cerkev tudi ometali in vzidali barvna okna. Leta 1911 je bila notranjščina poslikana: z okrasnimi slikarijami, ki spremljajo glavne stavbarske člene, jo je obogatil mojster Osvald Bierti iz Humina v Furlaniji, zelo žive slike pa so delo slikarja Petra Markoviča iz Šentjakoba v Rožu na Koroškem. Na širokem polju med arkadami in okni glavne ladje je naslikanih petnajst skrivnosti rožnega venca. Na slavoloku prezbiterija je velika slika Marijinega kronanja. Poseben okras cerkve so barvna okna, izdelana v Innsbrucku. V glavnem oknu prezbiterija je prizor Lurške Marije z Bernardko. V naslednjih dveh letih je cerkev dobila tlak, oltarje in drugo potrebno opremo ter bila pripravljena za posvetitev. To slovesno dejanje je izvršil mariborski škof Mihael Napotnik 2. julija 1914.
Ob zlatem jubileju Marijinih prikazovanj v Lurdu so Slovenci leta 1908 priredili narodno romanje. Temu romanju se je pridružil tudi župnik Cerjak in sicer z namenom, da izbere Marijin kip za slovenski Lurd. Odločil se je za tistega v glavni baziliki. Kip iz belega marmorja so izdelali v Parizu, 26. septembra 1910 ga je škof Napotnik pred kipom Lurške Marije v masabielski dolini blagoslovil, ko je bilo svetišče v Rajhenburgu dokončano, so ga slovesno pripeljali in postavili na glavni oltar. 8. junija 1929 je bila rajhenburška/brestaniška cerkev odlikovana z naslovom ‘bazilika’, jeseni tistega leta je dobila mogočne orgle. Leta 1958 so v Brestanici obhajali dvojni jubilej: 100-letnico francoskega Lurda in 50-letnico slovenskega Lurda.

RAKOVNIK PRI ŠENTJERNEJU – ‘Dolenjski Lurd’
kapela Lurške Matere Božje
Za 50-letnico Marijinih prikazovanj v Lurdu leta 1908 je ljubljanski škof Jeglič izdal pastirsko pismo z naročilom, naj ima v tem letu vsaka župnija proslavo v čast Brezmadežni. V župniji Šentjernej na Dolenjskem je bil takrat kaplan Leopold Kolbezen. Prav na praznik Marijinih prikazovanj v Lurdu, 11. februarja 1908, je bil poklican k bolniku v vas Rakovnik pod Gorjanci. Pred vasjo ga je pot vodila mimo skalne votline, izpod katere je žuborel studenček. Prostor se mu je zdel podoben tistemu v Lurdu. Vprašal se je: “Kaj, ko bi za lurški jubilej tukaj postavili kip Brezmadežne?” To misel je razodel patru Brunu iz bližnjega kartuzijanskega samostana Pleterje in pater je za tisti Mariji posvečeni kraj podaril kip Lurške Matere Božje, ki so ga s sabo prinesli kartuzijani leta 1902, ko so bili pregani iz Francije. Ko so uredili prostor okoli tiste votline, so kip v slovesnem sprevodu 29. junija 1908 prenesli tja in ga ‘ustoličili’. Slavje je privabilo okrog 7000 vernih ljudi. Po tej veličastni slovesnosti so se pričela romanja. Leta 1912 so svet tam okoli poravnali in postavili kapelo, ki je bila isto leto blagoslovljena. Na prošnjo šentjernejskih mož je 25. avgusta 1918 škof Jeglič pri kapeli daroval slovesno mašo in od takrat se v Novem Lurdu pogosto daruje sveta maša v čast Lurški Mariji. Ljudje želijo, da bi tam postavili cerkev, Marijino svetišče.

POLŠNIK
župnijska cerkev Lurške Matere Božje
Zasavska župnija Polšnik, ki se razteza med Litijo in Zagorjem, ima župnijsko cerkev posvečeno Lurški Materi Božji. Naselbina je zelo stara in samostojno duhovnijo (kuracijo) je imela že leta 1286, še prej pa prvo cerkev. Dolga leta je na Polšniku stala cerkev Marijinega rojstva, ki pa je bila vlažna in premajhna. Za časa župnika Janeza Globelnika so leta 1904, za 50. obletnico razglasitve verske resnice Marijinega brezmadežnega spočetja, staro cerkev do tal podrli in začeli zidati sedanjo cerkev Lurške Matere Božje, ki jo je 15. avgusta 1905 posvetil ljubljanski škof Jeglič. Cerkev je 21,5 metra dolga, 17,5 metra široka in 11 metrov visoka. Od leta 1958 je romarska cerkev; glavni romarski shod je 11. februarja, na god Lurške Matere Božje.

GRADIŠČE pri GRIŽAH (CE)
podr. cerkev Lurške Matere Božje – župnije Griže
Cerkev je spomin na 30-letnico Marijinih prikazovanj v Lurdu. Za njeno gradnjo je griški župnik Matija Arzenšek svoje vernike prepričal tako, da je naročil sliko z župnijsko cerkvijo, na Gradišču pa je dal naslikati cerkev, ki jo je želel postaviti. Z gradnjo so pričeli spomladi 1890, 3. julija 1894 pa je škof Mihael Napotnik cerkev posvetil. Cerkev je (s stolpom) dolga 32 in široka 11 metrov. Notranjost krasijo freske mojstra Jakoba Brolla in sina. Oltar je lesen, prav tako tabernakelj z baldahinom. Nad njim je lurška votlina s kipoma Matere Božje in Bernardke. ‘Savinjski Lurd’ na Gradišču pri Grižah je od Petrovč, glavne božje poti Celjske škofije, oddaljena slabo uro, ljudje radi romajo tja. Veliko romanje je bilo 27. aprila 1946 v zahvalo za rešitev iz smrtne nevarnosti med drugo svetovno vojno.

OGEČE pri RIMSKIH TOPLICAH (CE)
podr. cerkev Lurške Matere Božje – župnija Sv. Marjeta
Prvo svetišče na slovenskih tleh, posvečeno Lurški Materi Božji, je bila podružnična cerkev nad Ogečami, znana kot Lurd nad Rimskimi Toplicami – mariborski škof Jakob Stepišnik jo je 10. oktobra 1886 blagoslovil. Župnik Edvard Janžek je bil goreč častilec Lurške Matere Božje in na njegovo pobudo so farani na vrhu Korešnika nad Ogečami po načrtih arhitekta Valentina Scagnettija zgradili cerkev Lurške Matere Božje, ki je kmalu postala priljubljena božja pot ljudi ob Savinji in okoliških krajev. Od vsega začetka so radi prihajali ljudje iz zdravilišča v Toplicah. Mladi pari se radi tukaj poročajo. Cerkev je poslikal Jakob Brollo. Na glavnem oltarju je prizor Marijinega prikazovanja Bernardki, ob straneh pa stojita sveta brata Ciril in Metod.

PODLOG POD BOHORJEM (CE)
podr. cerkev – župnija Sv. Vid na Planini
Manjša cerkev je neogotska stavba iz leta 1896 (1866?) s kvadratnim strešnim stolpičem in oporniki. Ima neogotski portal in oltar ter obokano notranjost.

MALA PRISTAVA (KP)
podr. cerkev – župnija Šmihel pri Pivki
Prvo kapelico so na tem kraju postavili vaščani leta 1890, posvečena je bila Sv. Družini, kipi so bili domače izdelave, kapelica je hitro začela propadati skupaj z opremo. Načrt za novo kapelo je naredil Janez Urbančič iz Stare Sušice, ki je tudi vodil delo. Neimenovani dobrotnik je podaril nov kip Lurške Matere Božje, ki ga je izdelal F. Riefeser na Tirolskem. 15. avgusta 1910 je bil blagoslov prenovljene kapele.

LOG POD MANGRTOM (KP)
podr. cerkev – župnija Log pod Mangrtom
Manjša pokopališka cerkev pravokotnega tlorisa, krita z eternitnimi špičniki. Nad vhodnim pročeljem se dviguje manjša zvončnica. nad portalom letnica 1890. Cerkev stoji na pokopališču, ki je med Spodnjim in Gorenjim Logom.

ROSALNICE (NM)
podr. cerkev – župnija Metlika (v reviji Ognjišče je napačno navedena župnija Črnomelj)
Zunaj vasi Rosalnice pri Metliki stojijo za nizkim zidom tri cerkve, sezidane v 14. in 15. stoletju, ki veljajo za znamenito belokranjsko božjo pot. Največja in najbolj obiskana je zgornja cerkev, posvečena Žalostni Materi Božji. Srednja, ki ima zvonik, je posvečena Trpečemu Kristusu. Spodnja (ali južna) cerkev pa je zdaj posvečena Lurški Materi Božji. Cerkev ima romansko ladjo in gotski prezbiterij, večkrat je bila predelana. Novogotski oltar je izdelek J. Jereba s konca 19. stoletja.

STRAŽIŠČE (LJ)
kapela – župnija Kranj-Šmartin
Zidana kapela Lurške Matere Božje je bila zgrajena leta 1897 v historicističnem slogu. Kvadraten tloris, križnorebrasti obok, piramidasta streha z nadstrešnim stolpičem, spredaj arkadna lopa. Oprema historicizem. Oltar in barvno okno sv. Joahim in sv. Ana z Marijo. Kapela stoji ob Škofjeloški cesti JZ od župnijske cerkve sv. Martina.

LJUBLJANA RAKOVNIK (LJ)
Lurška kapela – župnija Ljubljana-Rakovnik
Nedaleč od cerkve Marije Pomočnice na Rakovniku je v zavetju Golovca lurška kapela. Postavljena je bila 22. oktobra 1905 kot prošnja za srečno gradnjo cerkve Marije Pomočnice. Pri tej kapeli se začenjajo slavja vseh večjih Marijinih praznikov. Višek slavij je na predvečer praznika Marije Pomočnice (24. maja), ko se po maši razvije lurška procesija z lučkami v cerkev. Leta 1991 je bila okolica kapele prenovljena.

GODIČ (LJ)
Lurška kapela – župnija Mekinje
Kapela zidana v klasicističnem slogu leta 1899 je enoladijska z majhnim zvonikom v slemenu strehe. Blagoslovljena je bila 1. oktobra 1899. Pobudo za postavitev kapelice je dal Jurij Jan, župnik v Dolini pri Trstu, ki je želel v njej obhajati zlato mašo, a ga je malo pred tem prehitela smrt. Teden dni pred blagoslovitvijo so pripeljali kip Lurške Matere Božje in ga postavili v votlino, izdelano iz konglomerata iz Kamniške Bistrice. Kapela je bila večkrat obnovljena, temeljito ob stoletnici postavitve, leta 1999 po načrtih arh. Primoža Krta.

DOLENJI LAZI ((LJ)
Lurška kapela – župnija Ribnica
Dolenji Lazi so gručasto naselje ob cesti Kočevje – Ljubljana v župniji Ribnica na Dolenjskem. Vas se hitro širi. Leta 1988 je bila tam zgrajena kapela Lurške Matere Božje in sicer na mestu nekdanje kapele, porušene v drugi svetovni vojni.

SUŠJE (LJ)
Lurška kapela – župnija Ribnica
Severozahodno od Ribnice je obcestno naselje Sušje, sredi katerega je bila leta 1908 sezidana kapela Lurške Matere Božje v neogotskem slogu. V njej je Marijin kip. Na stenah visijo podobe Srca Marijinega, Svete družine ter Matere Božje z Jezusom. Kapela je bila leta 1995 temeljito obnovljena.

KAMNIŠKA BISTRICA (LJ)
Lurška kapela – župnija Stranje
Kapela Lurške Matere Božje v Kamniški Bistrici je bila postavljena leta 1897, da bi duhovniki, ki so prišli v Kamniške planine, lahko tukaj maševali. Ko so leta 1928 postavili večji planinski dom v Kamniški Bistrici, je bila v kapeli maša pogosteje. Občasno so v kapeli opravljali tudi pogrebne obrede za ponesrečene planince. Po vojni je kapela prišla pod upravo Planinske zveze Slovenije. Leta 1951 je bila oskrunjena in nekaj časa je služila za skladišče. Stranjski župnik France Gačnik je dosegel, da je bila vrnjena župniji in po temeljiti obnovi je bila 15.maja 1967 blagoslovljena. Po 40 letih je spet klicala k obnovi in po obnovitvi jo je 12. avgusta 2006 nadškof Uran blagoslovil.

ZAGRAD/STUDENCE (LJ)
Lurška kapela – župnija Svibno
Leta 1957 so Klanškovi v Zagradu (Studencah) v zahvalo za srečno vrnitev iz izgnanstva postavili kapelo Lurške Matere Božje, ki jo je leta 1958, ob stoletnici Marijinih prikazovanj v Lurdu, blagoslovil škof Anton Vovk in takrat je bila tam tudi prva maša. Kapela ima v stranskih stenah okna, na prednjih vogalih sta stolpiča (zvonika), streha je dvokapna. V kapeli je nad pokritim studenčkom oltarna miza in pred njo lesen pod, tla so tlakovana. Kip Lurške Matere Božje in kip Bernardke stojita v niši, obloženi s kamnom lehnjakom. Leta 2005 je bila kapela v celoti obnovljena.

PODGORA (LJ)
Lurška kapela – župnija Zlato Polje
Med drugo svetovno vojno (2. avgusta 1942) so Nemci požgali cerkev, župnišče in kapelo Lurške Matere Božje, ki jo je zgradil leta 1908 tamkajšnji župnik Leopold Lotrič, da bi v njej maševal po upokojitvi. Njegov naslednik Jože Kranjec je vanjo postavil kip Lurške Matere Božje. Po drugi svetovni vojni do leta 1950 oblast v kraju ni dovolila bogoslužja, takrat je bilo izdano dovoljenje za bogoslužje v kapeli Lurške Matere Božje.

KANAL (KP)
Lurška votlina – župnija Kanal
Leta 1934 je g. Ravnikova (družina je v Kanalu imela trgovino) romala v Lurd. Ob vrnitvi je dekanu msgr. Beletu priporočila, da v Kanalu, na poti v Bodrež obstaja zelo podobna votlina in bi v njej lahko postavili kapelo v čast lurški Materi Božji. Kupili so kip in izdelali kamnit oltar. Kapelo (votlino) so blagoslovili 15. 8. 1934. V Kanalu temu kraju danes pravijo ‘v Lurdu’, ali ‘Lurd’

PODGRAJE (KP)
Lurška kapela – župnija Podgraje
Lurška kapela v Podgrajah pri Ilirski Bistrici stoji na pol poti od župnišča k farni cerkvi. Zgradil jo je leta 1935 takratni župnik Franc Rožič, da bi služila kot zimska kapela. Med vojno je bila po požigu vasi izropana. Po vojni je bila v kapeli doma izdelana oltarna miza, na njej kip Marije Pomočnice. Obnovljena je bila leta 2001. Oltar in kip Lurške Matere Božje je izdelal Leopold Strnad iz Sežane. Kovinska ograja pred oltarjem je delo domačina Antona Boštjančiča.

JELŠEVNIK (NM)
Lurška kapela – župnija Črnomelj
Kapelico Lurške Matere Božje je dal v letu 1874 zgraditi Janez Turk v zahvalo za rešitev ob brodolomu na Atlantiku, ko je potoval v Ameriko. Leta 2012 je bila obnovljena. Od leta 2016 jo krasi mozaik patra Marka I. Rupnika: prikazuje apostola Petra, ki se v viharnem morju z obema rokama oklepa Jezusove roke.

TUŠEV DOL (NM)
Lurška kapela – župnija Črnomelj
Kapela je bila sezidana leta 1975.

IVANJŠE (NM)
Lurška kapela – žup. Kostanjevica na Krki
Kapelica Lurške Matere Božje odprtega tipa je bila sezidana leta 1901, kip je bil prinesen iz Češke.

KAMENICA (NM)
Lurška kapela – župnija Metlika
Kapela zidana leta 1996, blagoslovljena 8. septembra 1996.

NOVO MESTO - SV. LENART
Lurška kapela, pozidana med samostanom in župnijsko cerkvijo leta 1911. Tam so se zbirali novomeški gimnazijci, člani dijaške Marijine družbe. Vsako leto je v njej slovesna devetdnevnica pred godom Lurške Matere Božje. Kapela služi tudi kot krstilnica.

MALO MRAŠEVO (NM)
Lurška kapela – župnija Sv Križ - Podbočje
Kapela sezidana leta 1907.

ZVODNO (CE)
Lurška kapela – župnija Celje - Sv. Jožef

KOPRIVNICA (CE)
Lurška kapela – župnija Koprivnica
Sredi vasi, tik pod župnijsko cerkvijo Marijinega vnebovzetja, je kapela Lurške Matere Božje, ki jo je dal leta 1885 postaviti domačin Blaž Sikošek v zahvalo za srečno vrnitev iz bitke pri Novari. Leta 1974 jo je povsem obnovila njegova vnukinja Margareta Hess.

SVETE GORE (CE)
Lurška kapela – župnija Sv. Peter pod Svetimi gorami
Na vrhu grebena je zadnja kapela, ki je od leta 1893 posvečena Lurški Materi Božji, prej sv. Bolfenku. Takrat so tudi odstranili star oltar in postavili novega v gotskem slogu. Kipa Lurške Marije in Bernardke so naročili v Grodnu na Tirolskem. Novo streho je kapela dobila leta 1986.

BREBROVNIK ((MB)
Lurška kapela – župnija Sv. Miklavž pri Ormožu
Kapela, zgrajena leta 1908, ima zvonik in dvokapno streho.

BELTINCI (MS)
Rousova kapela, ki je dobila ime po posestniku Marku Rousu, je bila postavljena leta 1908, ob petdesetletnici Marijinih prikazovanj. Na čelni strani ima zvonik, v katerem je 120 kg težek zvon. V kapeli je tudi pevski kor s harmonijem.

BELTINCI
Sršova kapela – je bila blagoslovljena 20. septembra 1999. V njej stoji kip, ki sta ga prinesla zakonca Srša iz Lurda.

PLAČE (KP)
Lurška kapela – župnija Vipavski Križ
V vasici Plače so leta 1946 v spomin na vojne žrtve postavili kapelo Lurške Matere Božje. V umetno izdelani votlini je oltar, ob vhodu pa je Marijin kip. Blagoslovljena je bila 11. maja 1947.

LIPICA (KP)
Lurška kapela – župnija Lokev
Kapelo, vklesano v skalno steno, je okoli leta 1875 dal postaviti Karel Grünn, vodja cesarske kobilarne. Vanjo je postavil kip Lurške Matere Božje. Dolino je uredil s potmi in dal posaditi cvetje. Leta 1993 je bila kapela obnovljena in ob njej je občasno maša.

MIRENSKI GRAD (KP)
Park z votlino Lurške Matere Božje in velikim borom. Na levi strani poti, ki vodi na Grad, je Lurška votlina. Izklesana je bila leta 2007. Pod hišo sester usmiljenk stoji velik alepski bor, ki nudi prijetno zavetje skupinam, ki se zbirajo na duhovnih vajah.

JANČE (LJ)
Kapela Lurške Matere Božje na Jančah je bila postavljena leta 1897 v spomin na epicenter velikega ljubljanskega potresa, ki je v noči od 14. na 15. aprila 1895 hudo prizadel Ljubljano in okolico.

ZAGORJE PRI LESIČNEM (CE)
Lurška jama je ob vznožju skalnega previsa, okoli 250 metrov od Marijine cerkve. Pod podmolom je oltar iz peščenjaka, v steni niša s kipom Lurške Matere Božje. Ob oltarju je vodni izvir, katerega voda naj bi bila zdravilna za oči. Leta 2011 je bila jama v celoti obnovljena, urejena je krožna pot okoli nje, obnovljen oltar, nad katerim sta kipa Matere Božje in sv. Bernardke.

Kapela Lurške Matere Božje v novomeški bolnišnici
Za ureditev nove kapele je poskrbel arhitekt Matija Marinko, pri oltarju je sodeloval še akademski kipar Marjan Drev, sliko Lurške Matere Božje, ki je bila že v prejšnji kapeli, je naslikal akad. slikar Tomaž Perko. Kapela je bila blagoslovljena leta 2017.

Lurška Mati Božja
v Domu Janka Škrbana v Beltincih

ČUK, Silvester. Lurd na Slovenskem. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str 54-61.

Več tisoč glave množice se iz leta v leto zgrinjajo v Lurd, jaz pa sem bil tam enkrat samkrat, tako mimogrede: za en večer, eno noč in eno dopoldne. Bil sem še mulc. Spominjam se križevega pota v pozlati, stojnic s spominki in drugega nič. Ne cerkve ne votline. Edino pitja vina iz kozarca za umivanje zob v mali samostanski sobici. Nekaj kozarcev. In kozarec preveč. Puberteta, kaj češ!
Z ženo sva se napotila v Lurd, v obdobju, ko sva imela dovolj denarja da sva si to lahko privoščila, a premalo časa, da bi si to privoščila … in tako sva prišla le do Pariza. Spominjam se Louvra, Cerkve Srca Jezusovega, podzemne železnice in hotelske sobice. Lepo. In tudi požegnano. Saj sva se iz ‘mesta luči’ vrnila z našo Lučko. Pozna puberteta, kaj češ. Se pa Lučka – oziroma Lucija Barbara – zdaj bliža vrhuncu pubertete!
Ko sem odrasel in so me romanja in potovanja začela zanimati, pa je vedno zmanjkalo ali časa ali denarja, le izgovorov ne, zdaj pa počasi že drsim v leta, ko se bom v Lurd morda napotil iz nuje … s prošnjo za zdravje.
Ne rečem, da me ne vleče v Lurd. Se pa hkrati tudi sprašujem, zakaj bi se podal na več kot 1500 kilometrov dolgo pot, če pa stanujem dobrih 20 kilometrov stran od Brezij?
A ljudje smo romarji. Pripravljeni smo … sposobni smo … in ne nazadnje: moramo … premagati tisoče kilometrov – takih in drugačnih, ne zgolj prehojenih … predvsem premišljenih … premoljenih … da pridemo do … svojega bistva.
Bog je blizu. Ni pa je daljše poti, kot je pot do samega sebe!
A Bog človeka poišče tam, kjer je in svoje angelske poslance pošilja izbrancem na delovna mesta: Mojzesa je zmotil na paši, Zaharija pa v templju, da se dotaknem tako laikov kot posvečenih.
***
Tako kot Bog ali kot angeli, tako tudi Marija izbrane duše poišče, kjer pač so: lurško Bernardko med nabiranjem dračja, med delom torej, fatimske pastirčke med igro, Međugorske vidce pa med lumparijo – če gre verjeti podatku, da sta prvi vidkinji šli na Crnico skrivaj kadit!
In se sprašujem, kje, Marija, iščeš in čakaš mene, pa te ne vidim: na odru, za štedilnikom, na kavču … ali morda pobožno klasično v cerkvi?
Je to Božja previdnost ali Božja duhovitost, ljuba Lurška Marija, da ti ob tvojem godu, ki je tudi svetovni dan bolnikov, pišem bolan. Nič hudega, sicer. Nič, kar ne bi prešlo. Ni virus. Malo hujši sezonski prehlad, ki me pripravi do tega, da se v prvi fazi zasmilim samemu sebi … v drugi in tretji fazi me nauči sprejetja in potrpežljivosti, četrta faza pa me pospremi pred tvojo podobo … katerokoli že … na kateremkoli kontinentu in v kateremkoli obdobju si se že pojavila … da se pridružim množici romarjev ali turistov, zdravih ali bolnih, goreče vernih ali vernih zgolj iz navade … in vsi v rokah držimo nalomljene trse in tleče stenje … in kličemo: Prosi za nas!
***
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga res izprosi in razlij na nas!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 2, str. 98.

Ura v zvoniku je začela biti polno uro in župnik Matija se je skupaj z ministrantoma priklonil križu na steni, ko je v zakristijo z vso naglico vstopil Marko.
»Gospod župnik, pohitite, oče je slab!« je butnilo iz njega.
»Ravnokar bom začel s sveto mašo.«
»Konca maše oče verjetno ne bo dočakal!« je bil odločen Marko.
»Že grem,« je dejal župnik, stopil pred oltar in povedal navzočim, da mora takoj oditi k bolniku, ki umira, oni pa naj začno moliti rožni venec. Vzel je Najsvetejše iz tabernaklja, se preoblekel in pohitel za Markom, ki je že sedel v avtu.
»Že zadnjič sem videl, da oče hitro peša,« je pretrgal molk župnik.
»Včeraj zvečer je nehal govoriti in se pogreznil sam vase, sedaj pa daje iz trenutka v trenutek vedno manj znakov življenja. Komaj da še diha.«
»Boste videli, počakal naju bo,« je bil prepričan župnik.
Marko je vozil hitro, kolikor je mogel, župnik Matija pa se je zamislil. Vsak prvi petek obiskuje bolnike. Večina jih cel mesec težko čaka, da jim bo s svojo vedrino prinesel nekaj sonca, jih potolažil s preprosto besedo in jim prinesel pomoč in upanje v podobi sotrpina Jezusa. Nekatere je moral poiskati sam, k drugim so ga povabili domači, včasih so ga na oslabele opozorili sosedje. Marko ga je poklical nekaj dni zatem, ko so očeta pripeljali iz bolnišnice.
»Oče bi se rad pogovoril z vami,« so mu dejali domači, ko je prišel prvič na obisk. »Veste, naš Štefan ima raka, toda tega ne sme izvedeti, da se ne bi prestrašil in bi se mu stanje poslabšalo. Prosimo vas, da mu tudi vi ne poveste.«
Samo nekaj vsakdanjih besed je bilo treba in kanček dobre volje, ki jo župnik Matija vedno nosi s seboj, pa sta se z očetom kmalu pogovarjala kot stara znanca. Štefan ga je povabil, naj še pride, župnik pa mu je povedal, da bo prihajal vsak prvi petek.
Župnik je že hotel oditi, ko ga je poklical nazaj: »Veste, raka imam, ampak tega ne povejte mojim, da ne bodo preveč v skrbeh.« Bo že tako uredil, da bo vse prav, ga je pomiril župnik Matija in se poslovil.
ppp
Pripeljala sta se pred hišo. Domači so ju nestrpno čakali. Oče se še vedno ne zaveda, so jima povedali, da komaj kaže znake življenja in da so poklicali tudi zdravnika.
Župnik je stopil k postelji, Štefan je negibno ležal.
»No, oče, spet sem vas prišel malo obiskat,« je glasno dejal župnik Matija in ga prijel za roko. Štefan je odprl oči, ga pogledal in se pokrižal: »Pa začniva: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha ...«
Vsi so ostrmeli.
Župnik Matija je začel počasi,s poudarjenim glasom moliti.
»Se bova tudi spovedala?« ga je vprašal.
Samo za spoznanje je premaknil glavo, kot da hoče prikimati, in domači so stopili iz sobe.
Ko sta končala, so se prav po prstih vrnili. Oče je spet mirno ležal pred njimi in se, ves v belem, pogreznil v svoj svet.
»Sedaj je vse v božjih rokah. V dobrih rokah!« je rekel župnik in se poslovil. Z Markom sta celo pot nazaj mlela vsak svoje misli.
ppp
Ko je skozi glavna vrata vstopil v cerkev, so ravno začeli moliti desetko ki se naj usmili duš v vicah.
Tako doživete, tako spokojne in zbrane maše že dolgo ni odmaševal.
Po maši se mu ni nikamor mudilo. Pospravljal je po zakristiji in prestavljal stvari, ki so bile pravzaprav na svojem mestu.
Ko je stopil iz cerkve, je vključil telefon. Naredil je komaj nekaj korakov, ko je zazvonilo.
»Oče je zaspal. Mislim, da ste takrat ravno odmaševali,« je povedal Marko. »Hvala vam.«
»Hvala, da ste me prišli iskat. Hvala očetu in hvala Bogu,« je dejal župnik in malo počakal. »Veste, da mi moji bolniki dajo več, kot dajem njim jaz.«
Še sam ni vedel, kako je prišel do župnišča, kako je odklenil vrata in vstopil. Tam pred križem sredi hodnika se je ustavil. Z Jezusom sta se samo spogledala. Nič ni rekel. V sebi je čutil samo neskončen mir in veselje, da mu je bil dan duhovniški poklic.
Janko Jarc-Smiljan

Ognjišče (2015) 02, str. 50

Ta prispevek nastaja v bolniški postelji. Nekoliko nenavadno za prispevek, ki naj bi bil namenjen izkušnji gora. Pa zame ni nenavadno. Pravzaprav – takoj, ko sem pristal v bolnišnici in sem bil seznanjen s prvimi, še zelo nejasnimi izvidi, so mi misli pohitele v gore: kdo ve, kdaj bom spet lazil gor? Včeraj sem bil premeščen iz šempeterske bolnišnice sém, na Golnik. Zelo težko sem dihal, z veliko muko sem naredil par drsajočih korakov. Cel kup novih pregledov me je še dodatno izmučil, bolečine so se povečale. Pustil sem se prepričati in sem vzel zdravilo proti bolečinam. Malo mi je odleglo. Zvečer sem se opogumil. Šel sem na hodnik, ga najprej premeril z očmi – zdel se mi je neskončno dolg. Potem sem se počasi podal na to mojo zahtevno turo …
Počasi sem napredoval lovil sapo in ravnotežje. Misli pa so mi kar naprej bežale tja gor, v skalne vrhove. Pa ni bilo neke posebne žalosti v teh mislih. Pravzaprav se že zelo dolgo pripravljam na to, da se bom moral goram, vsaj tistim zahtevnejšim, odpovedati. A pripravljam se, da bo to zaradi vida. Da bi mi pa odpovedale telesne zmogljivosti, meni, ki sem tako ponosen na svoje zdravje, na svojo kondicijo – ne, na to res nisem pomislil. In zato mi je kljub vsemu malce čudno pri srcu. Še več pa je bilo veselja, lepih spominov na planinska doživetja, veličastne razglede, prijateljska planinska srečanja… Več kot dovolj razlogov za veselje in za hvaležnost, da mi je bilo vse to dano! Da, predvsem neskončno hvaležnosti sem občutil, ko sem z muko premikal noge po hodniku, korak za korakom. Na koncu hodnika sem se obrnil. Zmogel sem. Novo veselje me je obšlo. Nazaj mi je šlo že nekako lažje.
Danes zjutraj sem se uredil v kopalnici in se podal na pot. Nekak nov izziv me je zagrabil. Če sem sinoči zmogel s pomočjo protibolečinske tablete, bom lahko tudi danes brez nje! Saj tableta pravzaprav ničesar ne zdravi, le bolečino odvzame. Če pa telo zmore pod vplivom tablete, pomeni, da zmore, tudi brez nje. Le jaz sem se zaustavil morda že veliko prezgodaj. Preden je telo prišlo do meje zmogljivosti, ustavil sem se zaradi bolečine. Pogumno sem se odpravil na pot in je šlo. Odločil sem se še za nekaj več, da grem v pritličje na kavo. Ko sem prišel do dvigala, sem samo pogledal k vratom, stisnil zobe in šel po stopnicah. Z velikim užitkom sem v miru popil kavo, malo posedel, se razgledal naokrog in se podal nazaj, po stopnicah navzgor in nato po hodniku. Ko sem se približeval sobi, me je začel prevevati neki občutek neizmernega veselja. Solze so mi prišle na oči, solze pristnega veselja. Prišel sem v sobo, legel na posteljo, vzel beležko in skiciral to razmišljanje, zapisal in oblikoval ga bom pozneje, zdaj še nimam računalnika pri sebi.
Neko pomembno spoznanje me je obšlo, v povezavi s tem veseljem. Mislil sem sicer, da vse to že dolgo vem, celo govoril in pisal sem o tem. A vedel sem bolj na neki teoretično – razumski – filozofski ravni. Sedanje spoznanje je bilo veliko več, je bilo to, ko preprosto ‘veš’ in pika, je bilo nekako ‘spoznanje duše’, kot bi temu lahko tudi rekel. Če bi bilo samo to spoznanje edina korist te moje bolezni ( pa sem prepričan, da ni, da je glavni smisel nekje drugje, da je to le nekak ‘stranski učinek’) – potem mirno lahko rečem, da se je bolezen splačala, ne glede na končni izid ob tem, ko še niti prave diagnoze ne vem in se zdravljenje niti še ni začelo.
Tudi na tej moji današnji turi so mi misli kar veliko bežale v gore. V teh mislih pa so se kar pogosto pojavljali znanci ali le priložnostni sopotniki, ki so kljub resnim boleznim, poškodbam … ohranjali gorniško veselje – seveda ob upoštevanju realnih zdravstvenih omejitev. V gorah sem srečal kar nekaj sladkornih bolnikov, ki z neko disciplino pri obvladovanju bolezni zmorejo tudi kar resne visokogorske ture. Srečal sem ljudi po infarktu, po možganski kapi, po prebolelem raku … Le dovolj trdne volje je potrebno, vztrajnosti, in pa dovolj trdne vere ob zadostni dozi milosti, ker vse vendar ni v naših človeških rokah!
In v ozadju vsega tega je spet vprašanje veselja. Vsi moji zgoraj omenjeni naključni znanci so radi govorili o tem veselju, veselju ob tem, “ko jim je še enkrat uspelo”. Vedno se rad spominjam starejšega možakarja, ki sem ga prehitel pred leti tam gori visoko že v Kalvariji. Počasi je sopihal navzgor, velika postava, sklonjena pod težo let. Pozdravil sem ga in vljudnostno povprašal, kako gre. Zaustavil se je, kot bi izkoristil priložnost za počitek, in veselo odgovoril: »Eh, bo šlo, bo šlo! Bolj počasi, kot včasih, pa je vseeno dobro. Včasih sem to kot za šalo pretekel, zdaj ne gre več. Saj noge bi šle, noge, pa sapa mi ne daje. Ampak vseeno gre, sem pa zato toliko bolj vesel, vsakega koraka sproti se veselim!«
Danes pravzaprav ogromno pišemo in govorimo o veselju. Ampak je to veselje vse preveč usmerjeno v ‘uspeh’, je veselje ob uspehu, pa naj bo kakršenkoli. Je veselje ob lepem doživetju, pa naj bo kakršnokoli. Je tudi veselje ob tem, ko naredimo nekaj dobrega. Vedno pa gre pri tem za nekak ‘uspeh’ - nekaj lepega, dobrega, koristnega, zabavnega … nam ‘je uspelo’. Tudi ljudje, ki so preboleli neko težko bolezen, govorijo o veselju ob tem, ko jim je uspelo premagati bolezen.
Meni pa so v mislih odzvanjale nekatere besede o veselju iz Svetega pisma. Najprej tiste, ki jih je evangelist Matej ob opisu Jezusovega krsta zapisal takole: »Ta je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje …«. Kak sodoben ciničen svobodomislec bi ob tem najbrž dejal »Kako sprevrženo! Svojega edinca pošlje na kratko življenjsko pot, ki se bo katastrofalno končala s sramotno smrtjo na križu, prežeto s strahotnim trpljenjem in ponižanjem – on se pa tega veseli!«. Če gledamo na veselje zgolj z vidika sodobnega prevladujočega zornega kota uspeha, potem bi imel naš cinik najbrž celo prav! No, v svojem govoru na Gori je Jezus namenil nekaj močnih sporočil tudi veselju. Tako beremo: »Veselite se in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko« (Mt 5,12). Tu Jezus očitno ne govori o tem našem veselju ob uspehih, ampak o veselju ob povezavi s trpljenjem. Saj te besede neposredno sledijo besedam “blagor žalostnim” … Jaz pa sem te misli o veselju povezal z mislimi o ljubezni. »… Jaz pa vam pravim, ljubite svoje sovražnike. Če namreč ljubite tiste, ki vas ljubijo, kakšno plačilo vas čaka? Mar tega ne delajo tudi cestninarji?« (Mt 5,46).
In to zadnje Jezusovo vprašanje prenašam tudi na misli o veselju. Če se veselimo le takrat, ko nam gre dobro, ko dosegamo uspehe, ko imamo dovolj razlogov za veselje, kakšne zasluge za to lahko pričakujemo? V čem smo kristjani sploh drugačni od drugih? Mar se tega ne veselijo vsi? Čemu je sploh potrebno pozivati k takemu veselju?
Zato me je na moji ‘turi’ proti bolniški sobi prevevalo drugačno veselje. Ni to nekak dosežek, na katerega bi bil lahko ponosen, ni to znak, da sem premagal bolezen, da bo šlo odslej le navzgor, da mi je ‘uspelo’. Je veselje nad tem, da se nisem predal žalosti, malodušju, da nisem začel opisovati, da zmorem prenašati tudi te težave.
In veselje se je mešalo s hvaležnostjo: za vse lepo in dobro, za vse milosti, ki sem jih prejel doslej v tolikšnem izobilju, pa tudi s hvaležnostjo za to bolezen. Če malce pogledam nase od strani in intimno – v resnici sem neko tako preizkušnjo res potreboval in imam zadostne razloge za hvaležnost – sploh ne glede na to, kakšen bo razplet bolezni.
Zato pa vas vabim, dragi moji bralci, veselite se življenja, v vsakem njegovem trenutku. Veselite se ko vam gre dobro, a tega mi ni potrebno posebej poudarjati, saj je to vendar zelo naravno, mar ne? Veselite se takrat, ko vam je hudo. Veselite se, ko vidite, da to zmorete, pa čeprav ste se še malo prej bali, da vi česa takega ne bi prenesli! Veselite se, ko vam gre vse narobe, ker so to za vas morda čudovite življenjske preizkušnje, iz katerih se lahko nekaj zares pomembnega in koristnega naučite, se obogatite za veliko izkušnjo življenjske modrosti. Veselite se, ko spoznate, da so vam tudi v najtemnejših trenutkih dani trenutki posebne milosti, da niste sami in zapuščeni, le odprti morate biti za to milost.

ŽORŽ, Bogdan. (Pot do Boga). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 1, str. 40-41.
Prispevek z naslovom Veselite se življenja smo objavili dva meseca pred Bogdanovo smrtjo (6. marca 2014). Njegova iskrenost je vzbudila med bralci velik odmev. Ljudje so občudovali, kako se je soočal z boleznijo in kako je bil to pripravljen deliti z drugimi. Bogdanove članke, ki jih je za Ognjišče pisal od leta 2012 do svoje smrti, smo izdali tudi v knjigi Nauk gora.

Na spominski dan Lurške Matere Božje, 11. februarja, obhajamo letos že triintridesetič svetovni dan bolnikov, ki ga je vpeljal papež sv. Janez Pavel II. leta 1992. Zakaj je izbral prav ta dan? (Terezija)
Pred prvim svetovnim dnevom bolnikov, 11. februarja 1993, je papež sv. Janez Pavel II. napisal poslanico z geslom “V obličju bolnega brata prepoznati obličje Kristusa”. V njej je tudi razložil, zakaj je za datum svetovnega dneva bolnikov izbral prav spomin Lurške Matere Božje. »Svetišče Lurške Device Marije pod vznožjem Pirenejev je postalo svetišče človeškega trpljenja. Približujemo se, kot je storila ona na Kalvariji, križem bolečine in osamljenosti tolikih bratov in sester.« V svojo okrožnici o odrešilnem trpljenju, ki jo je podpisal 11. februarja 1984, je zapisal: »Z Marijo pod križem je zaznamovano tudi trpljenje vsakega človeka.« Papež sv. Janez Pavel II. je kot romar prvič obiskal Lurd 15.avgusta 1983; tja bi moral iti že julija 1981 ob sklepu mednarodnega evharističnega kongresa, pa ga je zaustavil atentat na Trgu sv. Petra v Rimu 13. maja tistega leta. Zadnjič je romal v Lurd 15. avgusta 2004, ko se je vklučil v reko bolnikov, ki tam Marijo prosijo ne le za zdravje, ampak tudi, da bi z njeno pomočjo vdano nosili križ bolezni in trpljenja. (sč)

ČUK, Silvester. (kratki odgovori) Ognjišče (2017) 2, str. 48

Ležim v triposteljni sobi slovenjgraške bolnišnice. V postelji poleg mene leži mož srednjih let. Le redkokdaj spregovori. Očitno zelo trpi, saj dobiva veliko injekcij in zdravil. Zdravniki in zdravstveno osebje mu posvečajo veliko pozornosti. Kako lepo je opazovati njihovo ljubezen in skrb za vse bolnike brez razlike, posebej še za tiste, ki bolj trpijo.
Močno me gane prizor, ki se ob tem bolniku ponavlja vsak dan, ko prihaja k njemu na obisk njegova žena. Njena zunanja urejenost po obleki in pričeski razodeva njeno notranjo žlahtnost. Ko pride k njemu, mu pomaga sesti, ga poljubi, potem se nekaj časa molče gledata, šele nato se začne pogovor. Potem mu z neko kremo masira roke, noge in obraz, ga počeše. Nato se usede poleg njega in mu daje v usta koščke banane ali drugega sadja. Ves čas ga spremlja z ljubečim pogledom. Ko se čas obiskov izteče, se s poljubom poslovi od njega.
Iz svoje postelje opazujem ta prizor in milo se mi stori. Mislim si, da bi se morali od tega para učiti tisti zakonci, ki so zdravi in jim nič ne manjka, pa se prepirajo za vsako malenkost in se ločujejo, ker nimajo potrpežljive in spoštljive medsebojne ljubezni kot onadva.
Že dolga desetletja nisem videl bolnišnice od znotraj. Občudoval sem požrtvovalnost in prijaznost zdravnikov in drugega osebja in njihovo skrb za bolnike. Kako človeka zaboli, ko nekateri v teh ljudeh v belem iščejo najmanjše napake in jih obešajo na veliki zvon!

J. Krajnc, (zgodbe), v: Ognjišče 2 (2024), 86.