Gospod Ludvik je bil nekakšen zaščitni znak podjetja. Nihče ni mogel mimo vratarnice ne da bi ga pozdravil vedno nasmejani in elegantno oblečeni vratar. Morda so ga tudi zato uslužbenci naslavljali gospod Ludvik. Ob prihodu je, če je le utegnil, izmenjal z njimi nekaj besed, neznane obiskovalce pa je vljudno ogovoril in povprašal, kako jim lahko pomaga. Bil je prvi, s katerim so se zjutraj uslužbenci srečali, in zadnji ki jim je ob odhodu zaželel lep preostanek dneva. Čez dan je bil za uslužbence pogosto kar nepogrešljiv. Če je kdo v veliki hiši koga neuspešno iskal, je samo poklical gospoda Ludvika in ta ga je gotovo našel, ali če je kateri od zaposlenih pričakoval uraden obisk, pa se je nepričakovano kje zadržal, je samo poklical gospoda Ludvika in vse je bilo urejeno, kot se spodobi. Po telefonu je celo poizvedoval za izgubljenimi predmeti, ki so jih uslužbenci pozabljali na svojih službenih poteh, in gospod Ludvik jih je zagotovo našel.
Tudi Ludvik je bil navezan na podjetje. Že kmalu po zaposlitvi, ko so ga bolje spoznali, so mu dovolili, da je recepcijo – tako je imenoval svojo vratarnico – uredil po svoje. Preprosto, vendar z izbranim okusom. Za dolga leta je postala njegov drugi dom. Pred leti, ko mu je umrla žena, otroka pa sta se osamosvojila, se je še bolj navezal na službo in na recepcijo. Bila je njegovo zatočišče. Ko je izpolnil pogoje za upokojitev,nikomur od vodilnih še na misel ni prišlo, da bi mu odpovedali službo. In zakon jim je to nekaj časa tudi dovoljeval. Ampak zakoni so muhasti in se spreminjajo. Po novih zakonih bi ga morali upokojiti. V podjetju so se naredili nevedne. Čez kak mesec pa so dobili uradno obvestilo, da imajo zaposlenega delavca, ki izpolnjuje pogoje za upokojitev in da morajo ukrepati.
»Stopi h gospodu Ludviku,« je direktor naročil pomočniku Gregorju, »in mu razloži, kakšni so novi predpisi.«
»Se bi pa že spodobilo, da se vidva pomenita,« se je branil Gregor.
»Vidva sta se vedno dobro razumela. Od tebe bo lažje sprejel,« se je izmotaval direktor.
»Ja, ja,« je zagodel pomočnik in se napotil v recepcijo.
Kar nekaj časa sta se pogovarjala o vsakdanjih rečeh. »Veste,« je nato previdno začel Gregor, »predpisi glede upokojevanja so vedno ostrejši, nadzor pa vedno strožji …«
»Saj vem,« ga je prekinil Ludvik, »že nekaj časa pričakujem, da se boste oglasili pri meni.«
Gregorju je odleglo. »Saj veste, upokojencev ne smemo več zaposlovati.«
»Seveda vem in ne bi vam rad povzročal težav. Saj razumem.«
»Vedno smo dobro sodelovali,« je zadovoljno hitel Gregor.
»Seveda,« je Ludvik zbral pogum, »nekaj pa vas bi rad prosil.«
»Le recite.«
»Ali bi lahko delal samo enkrat na mesec?«
»Enkrat na mesec?« se je začudil Gregor.
»Lahko tudi zastonj.«
»Tega pa ne razumem,« je dejal.
»Vem, da težko razumete. Veliko vsega sem pustil tukaj, doma pa … Če bom lahko delal enkrat na mesec, bom vse dni čakal na tisti dan. Če ne bom ničesar več pričakoval, me bo pobralo.«
Gregor je kar nekaj časa zbiral misli. »Razumem, razumem … Bom govoril s šefom.«
»Tako je rekel?« se je začudil direktor, vendar manj, kot je Gregor pričakoval. »Naj prihaja, naj dela. Pa če ga bom moral plačati iz lastnega žepa.«
Lahkih korakov se je Gregor vrnil v vratarnico. Ko je sporočil direktorjevo odločitev, se je čez cel Ludvikov obraz razlezel neki poseben nasmeh. Gregor je poznal vsako potezo vratarjevega obraza, saj se je z njim srečeval že mnogo let vsaj dvakrat na dan. Vedel je, kdaj je poklicno prijazen, kdaj za svojim nasmeškom skriva jezo in kdaj se nasmeje iz srca. Ampak tako veselega, tako srečnega še ni videl.
Kot da se je Ludvik spomnil, da je na delovnem mestu, si je nadel resen obraz. »Recite gospodu direktorju najlepša hvala … Za podarjeno zaupanje,« je čez čas dostavil.
Gregor je bil ponovno presenečen. In moral si je priznati, da vsega vendarle čisto dobro ne razume.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 80.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Za vas imam eno vprašanje, ki se bo morda zdelo malce smešno, ampak mislim, da nisem edina, kateri se porajajo vprašanja glede tega. Zanima me, kaj se zgodi z živalmi, ko umrejo? Kam gre njihova duša? Se bomo po smrti srečali? Ali so nebesa tudi za živali? Ali pa, kot trdijo nekateri, živali nimajo duše in kadar umrejo jih preprosto več ni.
Sem velik ljubitelj živali, imela pa sem psičko, s katero sem dobesedno zrasla, imela sem jo od malega in, ko sem jaz prišla v najlepša leta, je na žalost prišel njen čas in je poginila. Tedaj se mi je pojavilo to vprašanje in še zdaj nisem našla popolnega odgovora na to.
Ne strinjam pa se z teorijo drugih, da nam je Bog dal dušo zato, da se razlikujemo od živali in da njih enostavno po smrti več ni. Kajti če obstaja pravica za ljudi, mora obstajati tudi za živali, ki so najbolj čista, zvesta in najmanj škodoželjna bitja. Kajti, če katera žival trpi celo življenje, si po smrti, vsaj po mojem mnenju, zasluži neko pravico oz. neko blaženost.
Vem, da je vprašanje mogoče nenavadno, vendar bi vam bila hvaležna za odgovor. Že vnaprej hvala
Tita

Vprašanja o živalski duši in kako je z živalmi po njihovi smrti, so vprašanja, ki se pogosto in vedno znova postavljajo. Odgovor o živalski in človeški duši je seveda odvisen od tega, kaj pojmujemo pod dušo – in to ni vedno enoumno pojmovanje. Če npr. pogledamo razmišljanje Aristotela, lahko opazimo, da je njemu duša ‘življenjski princip’ in jo zato pripisuje vsem živim bitjem: zato loči ‘rastlinsko’, ‘živalsko’ in ‘človeško’ dušo. Seveda se le-te med seboj razlikujejo, glede na stopnjo življenja v določenem bitju. V tem pomenu (lahko pa bi še našteli mnogo sodobnih pojmovanj glede tega) imajo seveda živali dušo, saj so živa bitja in celo z višjo stopnjo življenja kot rastline. Seveda pa takšno pojmovanje duše nima veliko skupnega s svetopisemsko razodetim krščanskim pojmovanjem duše. V krščanskem pomenu z dušo (ali pa tudi z ‘duhom’ – včasih nastopata ta dva izraza kot sopomenki, včasih pa označujeta različne razsežnosti človeka; kot npr. v Pavlovih pismih, kjer omenja, da je človek telo, duša in duh) izražamo tisto posebnost človeka, ki ga po stvarjenju loči od drugih živih bitij (kakor vidimo neko razliko v kvaliteti življenja tudi med rastlinami in živalmi). Najbolj izvorno je ta resničnost povezana z vsebino, ki jo pri zapisu o stvarjenju človeka v Svetem pismu označuje značilnost, da je Bog ustvaril človeka “po svoji podobi in podobnosti” (1 Mz 1,26-27). To posebej izpostavi človeka kot osebo, ki je sposobna odnosov kot nam jih Bog razodeva, da se dogajajo v njem, v Sveti Trojici, ki je absolutni odnos ljubezni med tremi Božjimi osebami. V starejšem zapisu stvarjenja človeka pa beremo, da je Bog osebno “izoblikoval človeka, v njegove nosnice je dahnil življenjski dih in tako je človek postal živa duša” (1 Mz 2,7). Vse druge stvari pa je ustvaril tako, da je rekel in so bile. S tem je jasno pokazana razlika med vsemi drugimi ustvarjenimi stvarmi in človekom. To ne omalovažuje drugih bitij, saj je vse stvarstvo ‘dobro’, je Božje delo in izhaja iz Boga, je vrednota, a človek je ‘zelo dober’. Prav po svoji osebni razsežnosti, ki mu omogoča oseben odnos z Bogom in soljudmi, je bistveno drugačen od drugih bitij. Zato tudi Sveto pismo razodeva, še posebej v Novi zavezi, da se je Bog posebej zavzel za odrešenje človeka, ker želi vso večnost živeti z njim osebni odnos, kakršnega ne more živeti z drugimi živimi bitji (razen z angeli, ki pa so duhovna bitja), ker niso osebna bitja. Glede človeka je torej jasno razodeto, da Bog želi vstajenje in poveličanje vsakega in vseh. Vstajenje seveda ne pomeni vrnitev v zemeljski način življenja, kot je Jezus storil z Lazarjem in dečkom iz Naina, ampak vstop v ‘novi’, Božji način življenja, kjer ni več trpljenja in smrti. Ta vstajenjska resničnost zadeva seveda celoto človeka, torej telo in dušo, kajti človek je vedno celota in se tega dvojega ne da ločiti, ne na zemlji, ne v nebesih.
Kar se pa drugega stvarstva tiče, torej drugih neživih in živih bitij, pa nimamo tako neposrednega ali bolj podrobnega razodetja. Imamo pa jasno sporočilo v Knjigi Razodetja, da Bog dela “vse novo”, da pripravlja “novo nebo” in “novo zemljo” (Raz 21,1.5). V verskem pomenu moramo to razumeti ne kot ‘drugo’ nebo in zemljo, ampak kot isto stvarstvo, ki pa bo ‘novo’ glede na nov način bivanja, torej preustvarjeno, kot smo ljudje pri krstu “prerojeni” (torej ostanemo isti – iste osebe, a z novim Božjim življenjem v sebi). “Nebo” in “zemlja” v svetopisemski simbolni govorici pomeni vse stvarstvo (kot začetek in konec ali alfa in omega). V tem duhu lahko razumemo, da nam Bog sporoča, da bo odrešenja deležno vse stvarstvo, a na kakšen način in v kakšnih “podrobnostih”, tega pa ne moremo z večjo jasnostjo razbrati. Je pa prav, da Bogu popolnoma zaupamo, da nam v poveličanem stanju ne bo prav nič ‘manjkalo’, kar bi omejevalo našo popolno srečo v Bogu. Verjetno pa bomo v tem novem načinu življenja tudi vse doživljali na precej izpopolnjen način. Naj sklenem z mislijo papeža Frančiška v okrožnici Hvaljen, moj Gospod, ki se nanaša in ujema tudi s našim premislekom: »Na koncu se bomo srečali iz oči v oči z neskončno Božjo lepoto (prim. 1 Kor 13,12) in bomo lahko z radostnim občudovanjem prebirali skrivnost vesolja, ki bo skupaj z nami deležno polnosti brez konca. Da, potujemo proti večni soboti, proti novemu Jeruzalemu, proti skupni hiši, ki je naš skupni dom v nebesih. Jezus nam pravi: “Glej, vse delam novo!” (Raz 21,5). Večno življenje bo nedeljeno čudenje, kjer bo vsaka stvar, sijajno spremenjena, zasedla svoj prostor in imela kaj ponuditi ubogim, dokončno osvobojenim.« (243)
Morda res nisem odgovoril, kako bo s konkretno psičko, o kateri sprašujete, a kljub temu lahko iz vsega sklepamo, da Bog ne bo zavrgel prav nič lepega, dobrega, osrečujočega, pristnega, kar smo doživljali ali delali v zemeljskem življenju; kako pa bomo z vsem tem povezani pa pustimo kot ‘presenečenje’, ki nam ga pripravlja dobri in usmiljeni Oče v nebesih. Prav nobene bojazni nam ni treba imeti, da bi tam manjkalo česa, kar je potrebno za našo popolno srečo. In tudi če bo to za koga psička, Bog, ki je stvarnik vsega, gotovo ne bo v zadregi.

TURNŠEK, Marjan (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 4, str 41-42.

Prva božja zapoved se v skrajšani obliki glasi: »Veruj v enega Boga«, v Svetem pismu pa je daljše besedilo. Med drugim je zapisano: »Ne delaj si rezane podobe tudi ne kakršnekoli podobe tega, kar je zgoraj na nebu, ali kar je spodaj na zemlji ali kar je v vodah pod zemljo« (2 Mz 20,4). Zakaj Cerkev tega ne upošteva in so njena svetišča polna slik in kipov? (Katarina)

Omenjena prepoved se nanaša na češčenje malikov, kot se jasno vidi iz nadaljevanja: »Ne delajte srebrnih bogov, da bi bili poleg mene, in ne delajte si zlatih bogov« (2 Mz 20,23). Vse se je spremenilo z učlovečenjem Jezusa Kristusa, ki je, kot piše apostol Pavel, “podoba živega Boga” (Kol 1,15). Kdor zavrača upodobitve Kristusa, zanika resnico o njegovem učlovečenju. »Boga, ki nima ne telesa ne oblike, nekdaj sploh ni bilo mogoče predstavljati s podobo. Toda sedaj, ko je postal viden v telesu in je živel z ljudmi, lahko upodobim, kar sem videl božjega« (sv. Janez Damaščan). Katoliški nauk o češčenju svetih podob je razglasil sedmi vesoljni cerkveni zbor v Niceji leta 787. V odlokih tridentinskega koncila (1545-1563) beremo, da “je treba Kristusove podobe ter podobe deviške Matere božje in drugih svetnikov imeti in obdržati zlasti v cerkvah”. Ko te podobe (slike, kipe) častimo, tedaj molimo Kristusa in častimo svetnike, ki jih podobe predstavljajo.

ČUK, Silvester. Ognjišče (2012) 06, str. 56-57

več sorodne tematike:

TURNŠEK, Marjan. Malikovanje ali češčenje podob, (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str 62-63

Druga skrivnost veselega dela rožnega venca se glasi: ki si ga, Devica, v obiskovanju Elizabete nosila. Evangelist Luka slika prizor srečanja dveh žena, blagoslovljenih z materinstvom – Marije in Elizabete. Prva je mlado dekle, druga pa je osivela starka. Ko je Božji poslanec nadangel Gabriel naznanil Mariji, da je izbrana za mater učlovečenega Božjega Sina, je njene pomisleke pregnal z novico, da tudi njena sorodnica Elizabeta kljub svoji starosti pričakuje otroka – potrdilo, da pri Bogu ni nič nemogoče. Ko je Marija to zvedela, je pohitela na njen dom, “v mesto na Judovem” – današnji Ain-Karem blizu Jeruzalema. Od Nazareta do tja je okoli 150 kilometrov! Ob srečanju je Elizabeta blagrovala Marijino vero in počastila Otroka pod njenim srcem, iz Marijinega srca pa je privrela hvalnica Moja duša poveličuje Gospoda. – Praznik Marijinega obiskanja je nastal na Zahodu proti koncu 14. stoletja; vzhodna Cerkev pa je imela že v prvih stoletjih spomin Marijinega obiskanja kot del adventnega bogoslužja. (sč)

Na sliki: Jurij Šubic, Marijino obiskanje (ok. 1887–88), olje na platno, Ljubljana, Rožnik, p. c. Obiskanja Device Marije. (V oltarju je zdaj kopija iz leta 1944, original pa hranijo v frančiškanskem samostanu v Ljubljani).

Milostni kip petrovške Marije na glavnem oltarju je delo neznanega umetnika in predstavlja v skoraj naravni velikosti smehljajočo se, kronano Marijo z detetom Jezusom v levici in žezlom v desnici. Kip je izredno lep, topel in mil. Stara petrovška romarska pesem o njem poje: “Vsa je gnadleva, glih ko bi živa bla, njena podoba na smeh se derži”. Umetnik je hotel s tem kipom izraziti dobroto in ljubezen Božje Matere.

Na slovenskih tleh je Marijinemu obiskanju posvečenih 11 cerkva (šest je župnijskih, pet podružničnih) in dve kapeli. – V LJ nadškofiji imajo župnijsko cerkev Marijinega obiskanja v Dragi (1) (JV od Loškega potoka), podružnična pa je cerkev na Rožniku (6) (Ljubljana - Marijino oznanjenje). – V KP škofiji je Marijinemu obiskanju posvečena Plečnikova cerkev na Ponikvah (2) (Šentviška planota), podružnična pa je v Gornji Košani (7) (Košana). – Tudi NM škofija ima eno p. c.: v Zloganju (8) (župnija Škocjan pri Novem mestu). – MB škofija ima največ cerkva (štiri), ki so posvečene dogodku v Ain-Karemu: župnijski sta na Polenšaku (3) (J del Slovenskih goric) in v Špitaliču (4) (pri Slovenskih Konjicah), podružnični pa v Mariji ob Bistrici (Muta) in v Rožengruntu (9) (Sv. Ana v Slovenskih Goricah). – CE škofija ima Marijinemu obiskanju posvečeno baziliko Matere Božje v Petrovčah (spodaj), ki je tudi osrednje romarsko svetišče celjske škofije. – V MS škofiji je župnijska cerkev Marijinega obiskanja v Markovcih (5), imajo pa še dve kapeli: v Radmožancih (Dobrovnik) in vasi Lipa (Turnišče). (mč)

Petrovče

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 5, str. 115.

Ladja je zaradi oseke nasedla na plitvini. Vlačilci so jo neuspešno skušali spraviti v globljo vodo. Kapetan ladje je vlačilce poslal nazaj v pristanišče. Posadki je dejal: »Mi bomo potrpežljivo čakali.« Počakali so do plime, ko se je voda dvignila in ladja je bila rešena. Česar ni zmogla storiti človeška moč, je storila moč plime v oceanu.

Nekaj podobnega se je zgodilo v prvi Cerkvi na binkošti. Ko se je Jezus pred odhodom k Očetu poslavljal od svojih apostolov, jim je rekel: »Jaz pošiljam na vas obljubo svojega Očeta; vi pa ostanite v mestu, dokler ne boste odeti v moč z višave« (Lk 24,44). »Apostoli so enodušno vztrajali v molitvi ... (prim Apd 1,14).

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2022), 97.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Tromboza (izhaja iz starogrške besede in pomeni “strjevanje”) je tvorba krvnega strdka znotraj krvne žile, ki posledično ovira pretok krvi skozi krvožilni sistem. Ko je krvna žila (vena ali arterija) poškodovana, telo uporabi trombocite (posebne krvne celice) in fibrin (beljakovina ključna pri strjevanju krvi), da tvorijo krvni čep in s tem preprečijo izgubo krvi iz poškodovane žile. Tudi kadar krvna žila ni poškodovana, lahko v telesu pod določenimi pogoji nastanejo krvni strdki. Strdek ali del strdka se lahko sprosti in začne potovati po telesu. Imenujemo ga tudi trombus. Pojavi se lahko v venah (venska tromboza) ali v arterijah (arterijska tromboza).
Krvni strdki, oziroma tromboza, so vodilni vzrok srčno-žilnih zapletov, med katerimi so najnevarnejši srčni infarkt, možganska kap in venska tromboembolija. Lahko so usodni, lahko vodijo v invalidnost in v hipu spremenijo življenje. Svetovne raziskave kažejo, da je razumevanje predvsem globoke venske tromboze in pljučne embolije v javnosti precej slabše od poznavanja drugih bolezni, npr. srčnega infarkta, raka, demence …

NAJPOGOSTEJŠA TVEGANJA ZA NASTANEK TROMBOZE
Tromboza najpogosteje nastopi zaradi nepravilnosti v sestavi krvi, kakovosti krvnih žil in narave krvnega obtoka. Pomembne so tudi epizode tromboz v preteklosti, dednost, počasen ali turbulenten pretok krvi, sedeči življenjski slog, mavec, dehidracija, aritmije, debelost, nosečnost in poporodno obdobje, krčne žile, operacija, poškodbe, peroralna kontracepcija, nadomestno hormonsko zdravljenje, zdravljenje jajčnikov pri neplodnosti, pritisk vene ali arterije zaradi tumorja ali hematoma, venska popuščanja, dolgotrajno ležanje, rak in nekatere druge bolezni, venski katetri, hiperhomocisteinemija (posledica genske mutacije), pomanjkanje nekaterih proteinov, okvare proteinov ali povišani faktorji za strjevanje krvi, trombofilije, nadomestno hormonsko zdravljenje po menopavzi itd. Vir: Therapeutic advances in thrombosis. Chichester, West Sussex: Wiley-Blackwell. ISBN 9781405196253).

ARTERIJSKA IN VENSKA TROMBOZA
Če krvni strdek delno ali povsem zapre dotok krvi v naših arterijah ali venah, je lahko ogroženo naše življenje. Pravzaprav so krvni strdki skupni imenovalec za kar tri najpogostejše srčno-žilne vzroke za smrt: srčni infarkt, možganska kap in venska trombembolija (VTE); pri zadnji je strdek najpogosteje v nogi ali na pljučih.
Krvni strdek lahko nastane v kateri koli arteriji v telesu. Dve najpogostejši lokaciji strdka sta v arterijah, ki prehranjujejo srce, kar privede do srčnega infarkta in v možganskih arterijah, ko pride do možganske kapi. Lahko pa se arterijska tromboza zgodi tudi v drugih delih telesa. Pogosta je v arterijah nog in lahko privede do gangrene noge, posledično lahko tudi do izgube noge. Pri arterijski trombozi je pomemben dejavnik tveganja kajenje in bolezni današnjega časa, kot so sladkorna bolezen, visok krvni tlak, debelost, visok holesterol.
Venska tromboza pa najpogosteje nastane v venah nog, druga najpogostejša lokacija pa so vene rok. Ostale lokacije so zelo redke. Akutni zaplet venske tromboze pa imenujemo pljučna embolija. Nastane, ko se del venskega tromba odtrga in po krvi pripotuje v pljuča, kjer se v pljučnem krvnem obtoku tudi zagozdi. Zelo obsežna pljučna embolija lahko povzroči nenaden zastoj srca. Na pojav venske tromboze precej vpliva dednost, pri ženskah so dodatni dejavniki tveganja tudi kontracepcijske tablete, nosečnost in porod. Kajenje cigaret dodatno prispeva k škodljivim učinkom hormonskih kontracepcijskih tablet v procesu strjevanja krvi. Pomembni dejavniki tveganja so tudi poškodbe, operativni posegi, nepomičnost ali zdravljenje v bolnišnici, nekatere bolezni (npr. rak), debelost in starost.

ZDRAVLJENJE
Tako arterijsko, kot vensko trombozo se zdravi z zdravili za redčenje krvi. Pri venski trombozi se uporablja antikoagulacijska zdravila (preprečujejo nastajanje strdkov). Koagulacija je proces strjevanja krvi, v okviru katerega se oblikuje končni krvni strdek, sestavljen iz fibrinske mreže in v njej ujetih krvnih celic. Pri arterijski trombozi pa zdravila, ki delujejo bolj na krvne ploščice, imenujemo jih antiagregacijska zdravila (agregacija je proces zlepljenja med trombociti, ki v trombocitni fazi strjevanja krvi naredijo primarni krvni strdek).

COVID-19 IN STRDKI
V znanstvenih revijah so že v lanskem letu objavili podatke o povečani pojavnosti krvnih strdkov v arterijah in venah pri obolelih s koronavirusom. Približno 7,8 % bolnikov s Covid-19 je dobilo pljučno embolijo, medtem ko so vensko trombozo zaznali pri 11,2 % okuženih. Približno 23 % covidnih bolnikov na intenzivnem zdravljenje je imelo vsaj eno od oblik krvnega strdka.

CEPLJENJE
V zadnjem času veliko prahu dviguje pojavnost krvnih strdkov pri uporabi cepiva proti Covid-19. Ta pojavnost je zelo redka; 1 strdek na 250.000/300.000 cepljenih (AstraZeneca – adenovirusno vektorsko ce­pivo šimpanza), kar je manj od pojavnosti v splošni populaciji. V ugledni znanstveni reviji Lancet navajajo, da je pojavnost krvnega strdka v povezavi z oralno kontracepcijo 1 strdek na 2000 žensk.
S cepivom AstraZenece so do sedaj precepili čez 33 milijonov ljudi. Strdki se kot redek stranski učinek pojavljajo tudi po cepljenju z drugimi cepivi, kot so Pfeizer/Biontech in Moderna (mRNK). Evropska agencija za zdravila (EMA) preučuje tudi nekaj primerov pojava krvnih strdkov pri uporabi cepiva Johnson & Johnson (adenovirusno vektorsko cepivo).
Imunski odziv po cepljenju po­vzro­či nastanek protiteles, slednja pa lahko pri nekaterih posameznikih reagirajo s površinskimi belja­kovinami na krvnih ploščicah – trombocitih, kar sproži sistem strjevanja krvi.
Trenutno so raziskave še v teku, več znanega bo v prihodnjih tednih. V kolikor se pojavijo znaki hudih glavobolov, dvojnega vida, omotice, padca krvnega tlaka, bolečine v prsih, madeži po telesu, otekanje nog takoj in nekaj dni po cepljenju je potrebno poiskati zdravniško pomoč.
Zavedati se moramo, da je tveganje za nastanek krvnih strdkov in drugih komplikacij pri Covid-19 veliko večje v primerjavi s cepivi. Cepiva pa niso povezana s celokupnim povečanim tveganjem za strdke, torej gre za redkost, kar je razvidno iz gornje tabele.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2021) 5, str. 92-93.

Upam, da v nebeških višavah, kjer se svetniki in angeli pretegujete na puhastih oblačkih, vladata mir in spokojnost, ter da vam večne blaženosti ne zmoti nobena posvetna zamera. Niti družinska ne, ki je, kar se zamer tiče, najhujša in najbolj trdovratna.
Če pa temu ni tako, potem se bojim, da se oblaček, ki si ga deliš s svojima sorojencema, dvojčkoma Kancijem in Kancijanilo, precej trese, kajti na naših koledarjih si običajno zapisan sam, le včasih so pripisani še “ostali oglejski mučenci”, s prižnice nam običajno oznanijo, da “godujejo Sveti Kancijan in tovariši”, zelo redko pa kdo našteje prav vse godovnike, torej tebe, ljubi moj sveti Kancijan, poleg tebe pa še tvojega brata Kancija, sestro Kancijanilo in Prota, ki je bil po smrti staršev vaš vzgojitelj in učitelj, na koledarjih pa – jasno – ni prostora za tako obširen seznam.
Vsi skupaj ste utrpeli mučeniško smrt za časa Dioklecijanovega preganjanja kristjanov pri Gradežu blizu Ogleja. Ta kraj se danes – spet le po tebi – imenuje Škocjan ob Soči, in zdaj so dvignili obrvi in zastrigli z ušesi mnogi bralci, ker se jim je utrnilo, da pravzaprav nisi nek mimobežni neznanec, saj po naši mili in ljubi deželici kar mrgoli krajev s tvojim imenom.
Oprosti, ker kopičim razloge za tresenje vašega družinskega nebeškega oblaka, ampak: dejstva so dejstva!
Vem, da se nisi sam rinil v ospredje. Sklepam da si bil pač starejši od brata in sestre in so te zapisovalci dogodkov in zgodovinarji zaradi tega postavili na prvo mesto, kako usodne posledice pa imata novinarska in zgodovinska površnost in brezbrižnost, pa vsaj krščeni Slovenci še predobro vemo. In se zaradi te ‘strokovne’ površnosti pri nas ne tresejo oblački, pač pa prav nasprotno: tisti, ki bi se jim ob navedbah točnih in nepotvorjenih dejstvih morala tresti tla pod nogami še naprej varno prebivajo v svojih gradovih v oblakih, ki so jih zgradili s pomočjo trdih laži. A ker je “Bog pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje”, ni prav zelo verjetno, da bodo ti graščaki ali njihovi strokovnjaki kdaj začutili prepih nebeških hodnikov, oblaki gor ali dol.
Lahko pa ti povem, ljubi moj sveti Kancijan, da si s teboj delim podobno usodo. Ne sicer kar se tiče svetništva in mučeništva, vsaj zaenkrat še ne in vsaj še ne v polni meri, pač pa kar se tiče družinske prve vrste, v katero sem zaradi narave svojega zdaj že bivšega poklica in zaradi pisanja podobnih vrstic kot so tele, potisnjen. Prihajam iz družine, kjer nam, vsem petim otrokom, talentov nikoli ni primanjkovalo, pa vendar so se moje sestre in brat že naposlušali: “A ste kaj v sorodu z …?” in verjamem, da jim že preseda. Še mama mi je zadnjič potožila, da ji pogosto postavijo enako vprašanje. Pa sem jo vprašal, če me je že kdaj zatajila, in je rekla, da ne. In sem bil vesel, kako bi ne bil?!
In je in je bil brez dvoma vesel tudi Kristus, ljubi moj sveti Kancijan, da ga nisi tajil, ko so te spraševali o Njem, prav tako ga nista zatajila niti tvoj brat in sestra, sveta dvojčka Kancij in Kancijanila niti vaš skrbnik in vzgojitelj sveti Prot.Lahko se nam zdi smešno in zabavno, da so površni zapisovalci in zgodovinarji, ki jih – kot rečeno – današnji krščeni Slovenci poznamo bolj kot ‘tovariše’, prav v ‘tovariše’ zamaskirali najbližjo žlahto, a če sámo besedo ‘tovariš’ očistimo površne zgodovinske nesnage, vidimo, da imajo čisto prav, čeprav sami verjetno tako ne razmišljajo.
Ljubi moj sveti Kancijan! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 106.

Deset božjih zapovedi poznam in trudim se, da jih spolnjujem. Problem je v šesti. Mož mi je umrl. Stara sem nekaj manj kot petdeset let. Že nekaj let prijateljujem z moškim, ki je cerkveno poročen, civilno ločen, ne po svoji želji. Prizadeval si je, da je bil zvest zakramentu zakona, v tem primeru ne ravna zoper nravno zapoved, je zapuščeni zakonec. Obstaja znatna razlika. Jasno je, da se ne more poročiti. Po vseh teh letih lahko rečem, da se najina spolnost na človeški način uresničuje tako, da je vključena v ljubezen, s katero sva zavezana drug drugemu. Toda – sva prešuštnika. To me boli. Čeprav njegova žena ni ob tem prav nič prizadeta, verjetno to boli Jezusa, čeprav jaz mislim, da je to zapoved dopolnil zato, da bi ne bili prevarani zakonci prizadeti. Mislim, da je tudi prešuštev več vrst in se ne da vse zmetati v isti koš. V Katekizmu katoliške Cerkve piše, da je izročilo Cerkve šesto božjo zapoved razumelo tako, da zaobseže celoto človeške spolnosti. Toda celota je več vrst nečistosti. Ne bi se rada prepirala z Bogom, toda mislim, da si midva s tem dejanjem le dokazujeva ljubezen, se dopolnjujeva ter občutiva nekaj, česar v mladosti nisva. Problem je pri spovedi. Ker ne živiva skupaj, mi je neki duhovnik na božji poti dejal, da grem lahko kadarkoli k spovedi in mi je dal tudi odvezo. Spoved je bila pomirjujoča. Drugi duhovniki se s tem ne strinjajo. Že nekajkrat nisva dobila odveze. Partner se je zaradi tega nekoliko oddaljil od Cerkve in, bojim se, tudi od Boga. Ko sem predlagala, da bi prenehala s spolnostjo, je to sprejel kot mojo zavrnitev njega samega. Meni, da se bova tako začela oddaljevati, ker brez nežnosti pač v ljubezni ne gre, s čemer se tudi strinjam.
Zanima me vaše stališče. Greva lahko k spovedi, ali ne? Greva mogoče samo k tistim duhovnikom, kjer bova dobila odvezo? Živiva vsak v svojem kraju, s svojimi otroki. Zaenkrat ne nameravava živeti skupaj, rada pa bi se skupaj postarala. Imava se iskreno rada. Prosim, svetujte mi karkoli. Kaj bi mi dejal Jezus? On je ena sama ljubezen, gotovo to razume.
Roža
Vaš problem in stisko ste jasno in dokaj podrobno popisali. Hvala za zaupanje. Ker že nekaj let prijateljujete s civilno razvezanim moškim, pomeni, da ste vdova že nekaj časa in da ste dokaj hitro izgubili svojega moža. Omenjate tudi, da sta ‘prešuštnika’, ker imata s prijateljem spolne odnose in se z njimi ‘dopolnjujeta’. Zdi se vam pa, da je “prešuštev več vrst in se ne da vse zmetati v isti koš”, kar gotovo do neke mere drži.
Za mlade vdove že apostol Pavel piše, naj se ponovno poročijo, da ne bi dajale nasprotnikom “nobenega povoda za obrekovanje” (1 Tim 5,14). Cerkev je vse od apostolskih časov zagovarjala poroko vdov in s tem nakazala eno izmed možnih dobrih rešitev za vdove in vdovce. Vi, gospa, imate vse pogoje za cerkveno poroko in za zakramentalno sklenitev zakonske zveze, če bi našli samskega moškega ali vdovca, ki bi želel z vami skleniti zakon. V vašem primeru ne samo, da vidva “zaenkrat ne nameravata živeti skupaj”, saj živita vsak v svojem kraju s svojimi otroki, ampak vaš ‘prijatelj’ tudi nima pogojev za cerkveno poroko, ker je bil že cerkveno poročen in “ne po svoji želji” civilno razvezan. Obenem pa tudi omenjate, da “bi se rada skupaj postarala”, kar morda vključuje, da se bosta še bolj zbližala in se morda, če bo možnost, tudi kdaj pozneje poročila.
Ker omenjate Katekizem katoliške Cerkve, vam je gotovo znano, da je ena izmed možnosti pri razvezanih zakoncih to, da poskusijo na cerkvenem sodišču, če je morda možno ugotoviti ničnostni zakon. Pozitivnih rešitev v Cerkvi na Slovenskem je glede tega kar nekaj. Postopek o ničnosti zakona se navadno začne pri domačem župniku ali pa na cerkvenem sodišču. Če bi vidva razmišljala na poznejšo cerkveno poroko, se gotovo splača v to smer potruditi, saj ste še relativno mladi in lahko še dolgo živite; razlogi za ničnost zakona so zelo različni, na katere pa v primeru prijateljevega cerkvenega zakona iz vašega pisma ni mogoče sklepati.
Glede odgovora na sedanje prejemanje zakramenta spovedi in odpuščanja grehov pa tako spovedniki kot spovedanci z ene strani zaupamo v božje usmiljenje, z druge strani pa pri spovedi obljubljamo, da se bomo predvsem težkih grehov izogibali in se odločimo, da ne bomo več grešili. Vaši dosedanji spovedniki so ob upoštevanju teh dveh vidikov presojali vaš primer različno. Omenjate, da je duhovnik na božji poti dejal, da greste lahko kadarkoli k spovedi in vam tudi dal odvezo, “drugi duhovniki se s tem ne strinjajo”. Iz tega vidite, da na vaše vprašanje ni absolutnega odgovora, saj so tudi spovedniki v stiski, ko morajo upoštevati božje usmiljenje ter vajino nemoč in grešnost. Ker je zadeva zelo intimna, bo najbrž najbolje, da imate stalnega spovednika, ki vam bo pomagal, da se boste tako pred svojo vestjo kot pred Bogom lažje pravilno odločili. Stalni spovednik ali duhovni spremljevalec vam bo tudi lažje pomagal k ‘razločevanju duhov’ in k pravilni naravnanosti, saj se v spremljevalnem pogovoru in molitvi lahko zadeve celoviteje opišejo, razložijo in osvetlijo. Italijanska škofovska konferenca je izdala navodila (direktorij) za družinsko pastoralo, v katerem obravnava tudi posebne primere (ločene, razvezane, a ne ponovno poročene, razvezane in samo civilno ponovno poročene, samo civilno poročene in svobodne zveze, tj. zunajzakonske skupnosti) in za vsako od naštetih kategorij navaja pogoje glede prejemanja zakramentov (CD 73, 207–230).
Rad pa bi vdovam in vdovcem, tudi vam, napisal še nekaj. Po nauku Cerkve smo vsi kristjani, poročeni in samski, vdovci in razvezani, poklicani k svetosti; vsak pač v svojem stanu in v svojem konkretnem življenju. Zgodovina krščanskega svetništva pozna številne vdove, ki so dosegle visoko stopnjo svetosti prav kot vdove oziroma vdovci, kar je Cerkev večkrat tudi uradno priznala z razglasitvijo za svetnike (sv. Monika, sv. Ema, sv. Elizabeta itd.). Morda se bo kdo začudil, če bom zapisal, da je tudi Jezusova mati Marija bila vdova, saj je sv. Jožef, Jezusov varuh in mož Device Marije, skoraj gotovo umrl pred Marijo, in se ji zato vdove in vdovci lahko na poseben način upravičeno priporočajo.
Danes, ko je spolnost pogosto enostransko poudarjena, je tako potrebna bolj izrazita odločitev za svetništvo pred poroko. Lahko smo veseli, da je vse več mladih kristjanov, ki odkrivajo vrednost čistega življenja pred poroko predvsem s pomočjo poglobljenega razmisleka o teologiji spolnosti. Ni dolgo, ko mi je neka mati petih odraščajočih oziroma že odraslih otrok dejala, da tudi na tej ravni nastaja neka nova kultura, ki bo lahko poseben blagoslov za prihodnje zdrave generacije. Podobno velja tudi za kvalitetno vdovstvo, ki je lahko velik blagoslov otrokom, vnukom in tudi cerkvenemu občestvu ter družbeni skupnosti, če se odkrije pot vdovskega svetništva. Rad ponavljam trditev Theodorja Boveta, protestantskega zdravnika in strokovnjaka za telesnost in spolnost, da vrednost človeka ni v tem, ali je poročen ali neporočen, vdovec ali razvezan, temveč ali živi brezpogojno in zastonjsko ljubezen ali ne.
Prihodnost, še bolj pa svetništvo, pripadata pokončnim in pogumnim ljudem, ki verjamejo, da Bog, ki je ljubezen, želi po Svetem Duhu voditi vsakega človeka tako, da bi mu bil prav po ljubezni (poročen, samski, vdovec itd.) vedno bolj podoben. Gospa Roža, tudi vas Kristus usposablja in vam omogoča rast v krščanski svetosti.
Vinko Škafar

Ognjišče (2013) 05, str. 56