Imam tri otroke. Imam jih rada in z možem sva jih z ljubeznijo pričakovala in sprejela. Sama sem bila vzgojena v krščanski veri in bi tudi otroke rada tako vzgojila. In prav tu se začnejo težave. Otroci niso veliki, še prav v najstniških letih ne, ampak že imajo težave pri obiskovanju maše. Eden še posebej. Kaj vse mu moram obljubiti in kaj vse se moram izmisliti, da gre k maši. V družini imamo neki način točkovanja. Otroci dobijo točke, če so pridni, in te se jim zbrišejo, če ne ubogajo. Ko gredo k maši, dobijo nekaj točk ... Torej so na neki način nagrajeni. Potem pa njihovo jamranje: Zakaj tam biti pri miru? Zakaj je tako dolgo? In res! Ali ne bi mogli duhovniki krajše pridigati. Morda tako, da bi jih razumeli tudi otroci, da bi bilo zanimivo tudi zanje?
Nedelja se mi je namesto dneva veselja ob obisku maše spremenila v dan, natančneje jutro more, ko moram otroke pripraviti, da gredo k maši. Na neki način se je bojim. Mož me pri naporih podpira, čeprav je glavnina verske vzgoje na meni.
Vesela bom vaših spodbudnih besed.
Avgusta

Najprej vas moram pohvaliti, ker s tako zavzetostjo otroke vzgajate v veri in z njimi obiskujete mašo. Žal mnogi današnji starši otroke samo ‘pošljejo’ k maši, sami pa ne grejo z njimi. Odprli ste zanimivo vprašanje o obisku otrok pri maši. Posredujem nekaj priporočil, povzetih po spletnih straneh ameriške katoliške Cerkve, ki bodo v pomoč vam pa tudi drugim staršem, ki se odpravljajo z otroki k maši.

Pred mašo
Preden gremo k maši, poskrbimo, da otroci ne bodo lačni. Ker še ne hodijo k obhajilu, jim ni treba upoštevati evharističnega posta. Lakota jim zagotovo ne bo pomagala, da bodo pri maši bolj mirni. V cerkev pa ne nosimo prigrizkov, piškotov, bombonov in čokoladic. Izjema je le steklenička za majhnega otroka, ki kdaj pa kdaj pomaga, da v miru ujamemo kakšen del župnikove pridige.
Svetujemo, da začnete vzgajati že zelo majhne otroke. Oblecite jih v posebno ‘mašno’ obleko, ki naj jo otrok obleče samo za mašo in za posebne slovesnosti. Ni potrebno, da je to draga obleka, lahko je povsem preprosta, njena posebnost pa je v tem, da jo imamo samo za mašo. Obujte mu tudi mašne čeveljčke. Obleka otroku pomaga, da razlikuje med mašo in čisto vsakdanjimi opravili.
Preverite tudi svojo torbo. V njej morajo biti plenice, duda in vse potrebno za nepredvidene pripetljaje. Med ‘obvezno opremo’ spada tudi majhna igračka ali knjižica, s katero se otrok lahko igra samo ob nedeljah in samo pri maši. Med knjižicami lahko izberemo take z versko ali svetopisemsko vsebino. Pri Ognjišču takih knjig ne manjka. Igrača mora biti iz takega materiala, da ne bo ropotala in zato starši ne bodo ob vsakem padcu na tla deležni ostrih pogledov drugih vernikov. Preden geste od doma, naj gre otrok na stranišče, in če je potrebno, najmlajšemu menjajte plenico.
Čas, ko se vozite k maši – ali še bolje, če greste peš – izkoristite, da preberete božjo besedo ali otrokom obnovite evangelij, ki bo pri maši. V avtu lahko božjo besedo prebere najstarejši otrok. Tako jo boste zagotovo vsaj enkrat slišali, kajti čisto mogoče je, da boste morali z najmlajšim otrokom nujno zapustiti cerkev med branjem božje besede.
Preden greste v cerkev, otroke še enkrat spomnite, zakaj gremo k maši in kaj bomo tam delali. Povejte jim, kaj je njihova naloga pri maši: da so mirni in tiho in da pomagajo pri petju in skupnih molitvah. Njihova naloga je tudi, da ne motijo ljudi, ki so okoli njih in so prišli v cerkev, da bi zbrano molili.

V cerkvi
Ko pridete v cerkev, sedite v prve klopi. Da, prav ste prebrali, v prve klopi. Za malčke je namreč pomembno, da od blizu spremljajo dogajanje pri maši. Sčasoma se bodo otroci naučili razlikovati pomembnejše dele maše.
Mnogi starši otroke držijo v naročju, razen če so starejši od treh let. To pomaga na več načinov. Otroci imajo boljši razgled, laže jim kaj šepetaje povemo na uho in razložimo dogajanje pri maši. Imamo tudi večjo kontrolo nad njihovim obnašanjem. Če malček postane siten in se zvija, je pogosto dovolj, da zamenjamo tistega, ki ga drži in že s tem ga pomirimo. Lahko pa se gremo igrico, da mu s prstom kažemo in šepetamo: Glej, lučka; glej, oltar; glej, duhovnik; glej, križec; glej, Jezus na križu ...
Pri dveh letih otroku že pustimo, da stoji na tleh, vsaj kakšen del maše, tako ga pripravimo, da tiho in mirno sedi poleg nas v klopi, namesto v naročju. Ko pa dopolni tri leta, je zanj preizkusno dejanje in velika čast, če lahko stoji, sedi in kleči, kakor ‘veliki’ med evharistično molitvijo.
Če otrok povzroča malo hrupa, se ne vznemirjajte preveč, saj vznemirja le ljudi v neposredni bližini, drugi tega ne bodo opazili. Če pa otrok joče ali postane (pre)glasen, potem je najbolje, da mirno zapustimo klop in ga peljemo iz cerkve, dokler se ne umiri in utihne. Pri tem je pomembno, da se vrnemo na svoje mesto takoj, ko se otrok umiri, sicer bo otrok začel izkoriščati jok in nemir, da bomo šli z njim iz cerkve.
Izkušnja staršev govori, da ni toliko moteče, če gremo nekajkrat iz cerkve in se vrnemo nazaj, kakor če bi otroka pustili jokati v cerkvi in bi s tem motili druge ljudi, ki so pri maši. Vašega odhoda in prihoda morda ne bodo vsi razumeli, gotovo ga bodo razumeli tisti, ki so imeli majhne otroke.

Po maši
Po maši pohvalite otroke, če so se pri maši lepo obnašali ali so se vsaj nekaj časa trudili. Če potrebujejo kakšen popravek, jim to na kratko povejte, da bo lahko prihodnjič še boljše. Povejte jim, da jim boste pri tem pomagali in da jih boste na to prihodnjič pred mašo tudi spomnili. Odgovorite tudi na njihova vprašanja o maši, pa tudi sami jih vprašajte, kaj so si zapomnili od maše in bodo prenesli v življenje.
S starejšimi otroki si vzemite čas, da spregovorite o božji besedi in o pridigi. Otroke je treba vzgajati in učiti, kako so pravilno pri maši, dokler s svojo navzočnostjo več ne motijo ljudi okrog sebe. Čeprav nam to včasih ne popolnoma uspe, je trud staršev na koncu poplačan.
Starši so ‘prvi duhovniki’ domače Cerkve, zato so odgovorni za vzgojo svojih otrok v veri. Kot katoličani nimajo pomembnejše naloge kot je posredovanje vere in izkušnjo molitve, obiska maše. Zato je pomembno, da pomagajo otrokom sodelovati pri bogoslužju kakor in kolikor zmorejo starosti primerno. »Včasih sva kot starša od maše odnesla le telovadbo s sitnim otrokom v naročju. Toda zavedava se, da otroci ne ostanejo dolgo majhni in da odraščajo,« sta dejala starša, ki se trudita otroke vzgajati v veri ter nadaljevala. »Dovolj bo priložnosti za poglobljeno in zbrano molitev in sodelovanje, ko bodo otroci postali najstniki in ko bodo zapustili družinsko gnezdo.«
Lepo je, če se potrudimo in gremo k nedeljski maši kot družina, toda včasih, ko so otroci majhni, je praktična rešitev, da gre eden od staršev k prvi, drugi pa k drugi maši. Otroka, ki je zelo majhen, pa varujemo doma, To je začasna rešitev. Bolje prej kot kasneje je potrebno otroka naučiti, kako se vedemo in kaj delamo pri maši.
Morda še misel glede duhovniških pridig. Kolikor vem, imajo nekatere župnije, zlasti večje, kjer je to lahko, posebne ‘družinske maše’, kjer je poudarek na sodelovanji otrok in tudi duhovnik pridiga predvsem otrokom. Spominjam se besed mame, ki je z možem pripeljala vse svoje otroke k maši: »Ko je otroška pridiga, jo slišim tudi jaz, saj jo otroci poslušajo in so takrat mirni. Pa še doma se lahko pogovarjamo o njej.« Tisti, ki imajo raje pridigo za odrasle, ne bodo šli k družinski, ampak k drugi maši. Morda se na župnijskem svetu pogovorite, kako bi tudi v vaši župniji vsaj enkrat mesečno pripravili družinsko mašo. Zanimiva je moja izkušnja iz Anglije, kjer v nekaterih župnija nimajo družinske maše, ampak starši peljejo otroke pred mašo v veroučne prostore in jim tam katehet na njim primeren način razlaga božjo besedo. Otroci narišejo kakšen prizor evangelija ali izdelajo kakšno drugo stvar, ki jo potem pri darovanju prinesejo v cerkev.
Zanimiv je začetek vašega pisma. Na vprašanje ste pravzaprav kar sami odgovorili z Jezusovimi besedami, da ne vemo ne ure ne dneva njegovega drugega prihoda. Kdo naj ve, kdo bo zadnji papež, če je čas Jezusovega drugega prihoda na svet neznan celo angelom v nebesih, kakor trdi Jezus (prim Mr 13,32)? Ljudem, ki širijo take novice in si morda celo mislijo, da so zato dobri kristjani, bi svetoval, naj bolj za to, kateri bo zadnji papež, skrbijo, kakšna bo njihova zadnja ura.
RUSTJA, Božo (Pisma). Ognjišče (2016) 09, str. 46

“Tadej je samo človek, pogumen, vztrajen, a tudi ranljiv kot vsi ostali”

Niz uspehov Tadeja Pogačarja še vedno navdušuje tako športne poznavalce kot tudi preproste kolesarske navdušence in navijače. O njegovih dosežkih in pečatu, ki ga je pustil kot športnik, se danes govori že preko meja športnih krogov, nenazadnje tudi po zadnji preizkušnji v Kanadi.
Ne vem, če za vsakim uspešnim športnikom stoji družina, a v Tadejevem primeru je tako. Ravno družina je tista, ki ga spremlja od prvih kolesarskih obratov prek mladostnih odločitev in preizkušenj pa vse do največjih zmag in tudi najtežjih trenutkov. Marjeta in Mirko Pogačar sta danes vpeta v širok krog dogajanja okoli Tadeja – od ekipe Pogi Team in Fundacije Tadeja Pogačarja do številnih projektov, ki jih narekujejo njegovi uspehi in v odgovornost, ki jo ti prinašajo. In ne, nista samo starša Tadeja Pogačarja, ampak starša štirih otrok, ki zaradi svojih izkušenj znata odkrito spregovoriti o vzgoji, šoli, veri, družbi in življenju na vasi ter tudi o tem, kako je spremljati sina na njegovi profesionalni kolesarski poti – v trenutkih največjega veselja in najtežjih športnih bojev. Naš pogovor smo začeli tam, kjer se je vse pravzaprav začelo – v domači hiši v Komendi, ob čisto vsakdanjih temah …

- Predstavljam si, da se vihar dogodkov, ki so vezani na kolesarstvo, ne umirja, ampak se še stopnjuje … Kako potekajo vajini dnevi?
Mirko: Zdaj praktično živimo s kolesarstvom. Tadej je z uspehi prišel do točke, ko želi nekaj vračati v družbo. Najprej je čutil odgovornost, da spodbudi razvoj kolesarstva, in je podprl kolesarsko ekipo Pogi Team, kjer sem tudi jaz zaposlen in aktivno sodelujem. Kasneje smo ustanovili Fundacijo Tadeja Pogačarja. Oba sva vpeta v vse to dogajanje, veliko je različnih projektov, povabil in dogodkov. Včasih dogajanje samo usklajujeva, včasih pa morava na nek način zaščititi Tadeja in njegovo ime.

- Tudi vaš vstop v mesec september, ga. Marjeta, se zdaj že drugo leto razlikuje od tipičnih vstopov v jesenske mesece, ko ste kot profesorica stopali v šolske razrede …
Marjeta: Drži, je že drugo leto, kar nimam ob začetku septembra pred očmi dijakov, razreda in šolskih obveznosti. Priznam, da sem zelo zadovoljna, da nisem več vpeta v izobraževalni proces, saj se okoli Tadeja z vsemi opisanimi aktivnostmi toliko dogaja, da ne bi več zmogla hkrati uspešno peljati vseh stvari. Dela je zdaj več kot dovolj, tudi okoli hiše, pomagati in prisluhniti je treba tudi ostalim trem otrokom in naju vse to popolnoma zaposluje.

- Ko govorimo o septembru in šolskem letu, ne moremo mimo vprašanja upravljanja časa otrok, sploh ko pride do popoldanskih aktivnosti … Kako sta kot starša štirih otrok videla razmerje med željami otrok in tem, za kar sta vidva mislila, da bi vsi časovno in tudi drugače zmogli?
Mirko: Prav je, da se otroci odločajo za različne interesne dejavnosti. Eno od pravil pri nas je bilo, da morajo z izbrano dejavnostjo vztrajati do konca šolskega leta. Nisva dovoljevala pretiranega izmišljevanja. Izbirali so veliko športnih dejavnosti, kar naju je tudi veselilo, saj so bili posledično veliko zunaj – oba fanta sta se preizkusila v nogometu, v košarki, šele nato je sledilo kolesarstvo.
Marjeta: Prav je prišlo, da je bilo v kraju kar nekaj dejavnosti; verouk, nogomet, košarka, skavti, orientacijski tek – vse to se je odvijalo v Komendi. Potrebni so bili prevozi v glasbeno šolo v Kamnik in nazaj. Vmesni čas sem včasih izkoristila za sprehod, predvsem na kamniški Stari grad, s sabo sem pogosto imela tudi šolske priprave ali teste in sem opravljala službene stvari. Mirko je bil redko vključen v te prevoze, saj je veliko dela imel v službi, redno je pomagal staršem in bratu na kmetiji pa tudi drugim sorodnikom in prijateljem. Z medsebojnim dogovarjanjem pa sva uspešno krmarila iz tedna v teden.

- Danes pogosto pridejo otroci, komaj najstniki, po raznih treningih domov in se že počutijo kot šampioni, ki niso pripravljeni niti izprazniti pomivalnega stroja ali odnesti smeti, kaj šele, da bi šli na travnik obračat seno ali plet na vrt …
Mirko: Midva sva pri tem kar vztrajala; kljub treningom in drugim obveznostim so morali opraviti svoj del domačih opravil, s sabo sva jih vzela tudi, ko je bilo treba iti pomagat na kmetijo. Učila sva jih, kako razporediti čas, da bodo lahko opravili še vse ostale obveznosti.
Marjeta: Desetletje ali dve nazaj je bilo področje interesnih dejavnosti in treningov drugačno od tega, kar se dogaja danes, ko je že na osnovni rekreativni ravni zelo veliko pritiska. Nam se takrat ni niti sanjalo o kakšnih maserjih, fizioterapevtih, pa o športni prehrani in dodatnih treningih. Šport je bil res prostočasna aktivnost, kjer so bili otroci veseli treningov pa tudi druženja. Ko gledam nazaj, vidim, da so se med fanti res stkale prijateljske vezi, mnoge trajajo še danes.
Ko sta fanta začela s kolesarstvom, smo bili presenečeni in veseli, ko sta v klubu dobila vso potrebno opremo: drese, čelado, čevlje in kolo. Sami tega stroška v tistem času ne bi zmogli.
Takrat niti pomislili nismo na kakšno šampionsko obnašanje ali na dodatno strokovno pomoč v trenažnem procesu, saj te razsežnosti, ki smo ji lahko priča danes, sploh nismo poznali.
Zaupala sva trenerjem. Popolnoma.

- Kako pa je s pogledom na šolo? Kakšni nadobudni športno navdušeni petnajstletniki, ki si predstavljajo, da so novi Šeški, Dončiči ali Pogačarji, bi jo kar pustili ob strani …
Marjeta: Pri nas je bil vedno prvi cilj, da naredijo šolo. Tudi Tadej, ki je v srednji šoli že hodil po mednarodnih dirkah, je vedel, da je šola prva. Ko je opravljal maturo, je tekmoval na Dirki po Sloveniji. Tadej se je moral v šoli dogovoriti, da so termine ustnih izpitov prilagodili, da je pravočasno prišel na dirko. Spomnim se tudi, da je bil precej nesrečen, ko se ni mogel udeležiti dirke na Irskem, ker je imel v istem času obveznosti v šoli. Cilj nama je bil, da končajo šolanje in imajo osnovo za prihodnost.

- Hvala za to misel, saj se danes brez resne osnove in veliko prezgodaj pri mnogih šolo povsem opusti in vse upe položi v dosego uspeha na športnem področju.
Mirko: Tudi v času, ko je Tadej odraščal, smo lahko videli kar nekaj primerov talentiranih in perspektivnih mladih športnikov, ki so jih prezgodaj in v preveliki meri obremenili, v želji, da bi postali novi šampioni. Vse so stavili samo na športni uspeh in odstranili iz življenja mladostnikov šolo, ostalo delo, druženja, ostal je samo trening in šport. To se po najinih opažanjih navadno ni dobro končalo.

- Beremo lahko o spremenjeni kulturi staršev, ki se čedalje bolj čutijo kompetentne, trenirajo svoje otroke, potem dajejo nasvete trenerjem ali celo kričijo nanje, kaj in kako bi morali delati z njihovim otrokom. Kako gledate na to?
Mirko: Vsakršno vmešavanje staršev v strokovno delo trenerjev je neprimerno. Enako lahko vidimo tudi na področju šolstva. Midva sva na športni poti najinih otrok zaupala trenerjem. In teh je bilo kar precej. Vsi trenerji gotovo niso bili najboljši, ampak sva tudi z vzgojo želela pokazati, da se trenerja spoštuje.
Marjeta: Ob tem naj dodam še šolski vidik: iz šol prihajajo različni pozivi staršem, da naj pustijo učiteljem izvajati njihovo delo, sami pa naj se kot starši angažirajo na področju vzgoje, spremljanja in podpiranja svojega otroka.
Enako je tudi v športu. V naši družbi se je razvila določena težnja po tem, da bi vsi imeli vse pod nadzorom, prepričanje, da vsi vse vedo. Različni impulzi z različnih strani zmedejo otroka, ne ve, komu naj zaupa: staršem, šoli, trenerjem? Sprašuje se, zakaj ga vozijo nekam na treninge, če ne zaupajo trenerjem, jih kritizirajo in govorijo, da ne delajo dobro.

Mirko: Težava staršev je, da vidijo samo svojega otroka, ne pa tudi širše slike.
Marjeta: Zdi se mi, da mnogo staršev preko svojega otroka želi priti do uspeha, ki ga sami niso dosegli. Otrok je tako v funkciji uresničevanja neizživetih ciljev staršev in hkrati izdelek, s katerim se starši potem kažejo in hvalijo, češ – poglejte, kaj nam je uspelo. Otroci niso zato, da se bomo starši z njimi bahali in drugim dokazovali, kaj smo dosegli.

»Tadej ne more vedno zmagati in prav je, da ne zmaga vedno, saj to ni dobro ne za njegovo samopodobo ne za navijače ne za šport, ker navsezadnje ni padel z Lune, ampak je samo človek, ranljiv kot vsi ostali.« (Mirko Pogačar)

- Leto 2018 ni tako daleč. Kaj vam je rojilo po glavi takrat, ko je Tadej prišel z novico, da bo podpisal svojo prvo pogodbo za profesionalno moštvo? Je bilo več strahu ali več ponosa?
Marjeta: Najina prva reakcija je bila, da je to prezgodaj in naj še malce počaka. Tadej nama je seveda razložil, da je to predpogodba, ki prinaša zagotovilo, da lahko do določenega leta vstopi v ekipo UAE.
Mirko: Predpogodba je dopuščala čas dveh ali treh let, ko je lahko še normalno treniral in živel doma. Tadej je bil takrat v Kolesarskem klubu Rog v ekipi U23, med mlajšimi člani. Po enem letu od podpisa je ugotovil, da je v slovenskem okolju dosegel vrh, zato se je odločil, da naredi korak naprej.

- Vas je pri Tadeju kdaj posebej skrbelo, ste videli, da se načrt A mogoče ne bo izšel in da je treba več energije in razmisleka vložiti v načrt B?
Marjeta: Takrat že ne več. Že v času, ko je imel na mizi to predpogodbo, smo vedeli, da je pred njim profesionalna športna pot; takrat sva ga želela zadržati še kakšno leto doma, da ne bi šel od doma že pri dvajsetih letih. Sčasoma pa sva videla, da se bo treba z njegovim odhodom sprijazniti in ga pustiti, da gre svojim ciljem naproti.
Mirko: In če danes gledava nazaj, sem prepričan, da je odšel v profesionalne vode ravno pravi čas.

- Kolesarstvo je bilo veliko let na slabem glasu. Vas je skrbelo, da bi lahko na Tadeja vplivali in ga prepričevali, da se da do uspeha priti po kakšni bližnjici?
Marjeta: Ta dvom, skrb in negotovost so seveda obstajali. So pa v Kolesarskem klubu Rog že pri mlajših kategorijah začeli izvajati podpis antidopinške prisege in so otroke vzgajali v tem duhu. To naju je precej pomirilo.
O tem smo se pogovarjali tudi s trenerji in ugotovila sva, da se je v kolesarstvu res marsikaj spremenilo. Ne skrbi naju, da bi ga v klubu spodbudili ali celo prisilili k temu. Bolj se bojim, da bi mu škodoval kdo izven njegovega kroga, hote ali nehote.
Mirko: Jaz sem Tadeju velikokrat rekel, da zmaga, ki jo pridobiš z goljufijo, ni vredna nič. To vrednoto pravičnosti in poštenosti sva poskušala predati otrokom, pa tudi skrb za lastno zdravje. Uporaba nedovoljenih poživil škodi telesu. Veliko šteje, da si po koncu kariere zdrav in pomirjen sam s sabo.

- Ni skrivnost, da ste verna družina. Mnogi starši se srečajo z navzkrižji urnikov tudi pri razporedu verouka – se je pri vas to dogajalo?
Marjeta: Vedno smo se potrudili, da smo našli veroučno skupino, h kateri so lahko hodili. Tadej in Tilen sta tudi ministrirala in sta morala poleti načrtovati, kako bosta enotedensko dežurstvo v cerkvi uskladila z drugimi dejavnostmi. Resnejši kot so postajali treningi, težje je bilo vse uskladiti, vendar je tudi tukaj veljalo pravilo: če sta se za to odločila, potem je treba to odgovorno speljati.
Mirko: Midva sva bila vzgojena v krščanskem duhu, tudi doma, od koder izhajam, smo živeli skoraj ob cerkvi in je bil moj oče zelo dejaven v župniji, zato sva želela otroke vzgajati v krščanskem duhu, da spoznajo krščansko vero in jo tudi prevzamejo. Zavedala sva se, da jim za to morava dati osnovne temelje poleg verouka, se pa zavedava, da se nato vsak otrok odloča po svoje.

- Mnogi starši so ob nedeljah na tekmah izven svojega kraja. Kako ob tem živeti svojo vero? Ste tudi kje v tujini poiskali cerkev, sveto mašo?
Mirko: Nam je prišlo prav, da je sobotna večerna maša že štela za nedeljsko in smo pogosto s fanti zaradi nedeljskih tekem bili pri maši v soboto zvečer.
Marjeta: Večkrat smo potem šli k maši tudi med tednom … Ob vsem trudu za versko vzgojo, kako usklajevati vse interese in slišati otroke, je to bil resen izziv. Ko gledam nazaj, se zavedam, da občasno nismo naleteli na posluh z druge strani v Komendi in so otroci kdaj dobili tudi slabo izkušnjo … Na žalost se je to dogajalo ravno v prelomnih najstniško-mladostnih letih.
Mirko: V cerkev greš, da najdeš mir, ne z željo, da te drug napada, kaj vse narobe delaš.
Marjeta: Nastopijo seveda težave, časovne stiske, ko komaj dohajaš vse skupaj in pričakuješ, da bi te iz teh krogov razumeli in pomagali reševati težave. Želeli bi si, da bi nam v naši situaciji kdo povedal kaj lepega, spodbudnega, pa tega v 20 letih ni bilo. In to ni situacija, ki se je dotikala samo naše družine; mnogi so zato odšli in se ne bodo vrnili … Žal nama je, da se Cerkev in še posebej ljudje v njej v tistem času niso znali približati na primeren način. V današnji instant kulturi in hitrem tempu je še toliko težje vzgajati otroke v krščanskem duhu, če nimaš prave podpore tudi z druge strani.
Mirko: Midva greva na dirkah, še posebej v Franciji, v različnih krajih velikokrat v cerkev. Najprej te preseneti in razžalosti, da so v cerkvah danes trgovine, gostilne … Ali pa prideš pred cerkev in zaslediš, da bo maša tam šele čez tri tedne.
Marjeta: In tega, da obiskuješ cerkve, kjer je maša enkrat na mesec, je v tujini zelo veliko. Ob pomanjkanju duhovnih poklicev to prihaja tudi k nam. Cerkev bo za ohranitev svoje vloge morala res dobro premisliti, kako izpeljati naslednje korake, kako biti blizu ljudem … Nikakor ne misliva midva učiti, kaj Cerkev mora, hodiš pa po svetu in vidiš marsikaj ter lahko sklepaš, kaj se bo v naslednjem desetletju ali več dogajalo tudi na domačem pragu.

»Kot starša te nikoli ne neha skrbeti in prav zanimivo, kako sva recimo doživljala njegovo trpljenje na klancu Col de la Loze leta 2023. Vedela sva, da je bolan, mučil se je, da je sploh prilezel do cilja, in to je bilo nekaj najbolj mučnega, kar sva spremljala. Še zdaj dobim solzne oči, ko se spomnim na tiste trenutke. Pa ne zato, ker bi naju skrbelo za rezultat, ampak ker je res trpel.« (Marjeta Pogačar)

- Sta ob družinski dinamiki znala najti čas tudi zase?
Marjeta: Zelo, zelo redko sva si vzela čas zase. Družinska dinamika, obiski mojih in njegovih staršev, redne obveznosti …
Mirko: Večinoma sva najine dejavnosti usklajevala tako, da je eden vedno ostal doma in nisva potrebovala varstva.
Marjeta: Ker se je Vita rodila precej kasneje, ko bi ostale že lahko pustila same, sva morala nadaljevati to prakso. Zelo redko sva iskala varstvo za otroke. Občasno sva šla sama v gledališče ali na sobotni jutranji pohod na Šenturško goro. Sva pa zdaj toliko bolj hvaležna za čas, ki ga lahko preživiva skupaj.

- Se trenutno znate veseliti vsega tega ali ste zaradi življenjske modrosti tudi previdni in v strahu, ker se zavedate, kako deluje profesionalni šport?
Mirko: Uspehov se zagotovo znamo veseliti, sploh ko to doživljamo v krogu družine. Sicer pa lahko rečem, da je to kar naporno.
Marjeta: Bi pa poudarila, da pri nas ni strahu, da bo šlo kaj narobe. Vsaka slaba stvar je za nekaj tudi dobra. Po najinih izkušnjah se je izkazalo, da to res drži.

- Vas je strah, da bi mediji in navijači, ki Tadeja danes poveličujejo, nanj tudi hitro pozabili, kritizirali?
Mirko: Nekaj tega sva že doživela. Mislim predvsem na Tadejevo prvo zmago na Dirki po Franciji. Takrat se je Slovenija tudi po zaslugi medijev razdelila na dva dela. Ob tisti zmagi smo res imeli mešane občutke in se nisva mogla veseliti, kot bi se lahko.
Marjeta: Tisti dnevi so bili zelo težki in veliko sovražnih komentarjev se je pojavilo na različnih spletnih straneh. To je zelo bolelo.
Mirko: Športnik trenira in tekmuje, da bi dosegel čim boljši rezultat. Ali bi se moral športnik pred vsako tekmo ali dirko spraševati, kako naj tekmuje, da ne bo prizadel koga od kavč selektorjev? Žalosti naju, da je prišlo do neke borbe med navijači v kolesarstvu, namesto da bi se vsi veselili uspehov, saj ti ne bodo trajali večno.

- Ob tem se mi postavlja vprašanje, kako so ravnali pristojni ob letošnji Tadejevi zmagi v Franciji, saj smo navijači pogrešali uradni sprejem. Smo že tako navajeni uspehov, da se nam ne zdijo več nič posebnega, ali državi ni bilo mar za to?
Mirko: Najprej naj povem, da si Tadej ne želi običajnega sprejema, kot smo jih vajeni. Ob takih sprejemih se ne počuti najbolje.
Letos je ekipa Pogi Team na Tadejevo željo organizirala kriterijsko dirko v središču Komende. Dirko smo skupaj z Občino Komenda načrtovali tako, da je to bil tudi neke vrste sprejem v domačem kraju.
Marjeta: Seveda pa celotna prireditev ni bila oglaševana kot sprejem za Tadeja, čeprav se je ob progi zbralo več kot 10.000 ljudi.
Mirko: To dirko smo organizirali kot vse ostale, se obračali na sponzorje, da bi pokrili vsaj organizacijske stroške, ki jih ni malo. Zelo smo bili veseli, da so vsi profesionalni kolesarji prišli na dirko brez zahtev po honorarjih. Za nastop na kriteriju se profesionalnim kolesarjem običajno plačuje tudi do dvajset tisoč evrov honorarja. Vse, kar smo jim mi lahko ponudili, je bila dobro pripravljena dirka in enkratno vzdušje ter seveda družba Tadeja Pogačarja.
Zato že zdaj pozivam državne institucije, da se za naslednje leto odzovejo in pristopijo k organizaciji dirke. Letošnja 7. velika nagrada Tadeja Pogačarja v Komendi je bila gotovo dogodek državnega pomena.
Marjeta: Mogoče za sam dogodek nismo imeli dovolj časa, da bi s strani države dobili sogovornika in bi država ta dogodek lahko podprla.
Na žalost imamo generalno gledano z državnimi inštitucijami težave dobiti podporo za podobne prireditve. Tudi prireditev S Klanca v klan‘c, ki bi prav tako lahko bila sprejem Tadeja Pogačarja, bi morala biti aktualna za državne inštitucije in turistično organizacijo, pa glede na njihov odziv lahko rečem, da ne vidijo zadostnega potenciala dogodka. Očitno ne vidijo interesa in priložnosti, kako podpreti in izkoristiti tak dogodek za promocijo države, turizma, kolesarstva. 
Mirko: In gotovo bi si taki dogodki zaslužili tudi televizijski prenos …
Ampak če zaključiva v lepšem tonu – dogodek v Komendi je bil res zelo dobro sprejet, vzdušje je bilo zelo domače, Tadej se je dobro počutil na svojem terenu, ob množici navijačev. Tudi okolica, kraj, občina, podjetniki, krajani so priskočili na pomoč in prispevali po svojih močeh, za kar smo vsem zelo hvaležni.

- Ob zadnji zmagi smo lahko zasledili, kako so se nekateri mediji začeli spraševati, koliko je sploh naklonjen Sloveniji, saj prebiva v Monaku, začeli so preštevati njegove zaslužke, se spraševati o davkih … V kolikšni meri se vas to dotakne?
Mirko: Tadej se je v Monako odselil zato, ker v Sloveniji nima takšnih možnosti za trening – v prvi vrsti zaradi vremena, boljših letalskih povezav, konfiguracije terena, pa tudi zaradi prevelike prepoznavnosti: v Sloveniji na vsakem treningu srečuje ljudi, ki bi se z njim radi fotografirali, ustavljajo ga, da bi se z njim pogovarjali, on pa je tako rekoč v službi. Navsezadnje si želi, da bi pri stvareh, ki jih počne, imel določeno zasebnost in mir.
Marjeta: Naklonjenost navijačev lahko kdaj preide v moteč, tudi nevaren dejavnik. Ravno zadnjič je nekdo razlagal, kako je videl Tadeja in Urško na treningu na spustu. Odločil se je, da bo obrnil avto in se podal v lov za njima. S takimi in podobnimi dejanji ljudje spravljajo v nevarnost sebe, športnika in tudi druge.
Mirko: Kar se tiče vseh govoric o davkih, pa lahko samo rečeva, da Tadej vrača Sloveniji več kot večina Slovencev. Mnogo denarja, ki ga na različne načine vrača v Slovenijo, bi lahko zadržal zase, pa ga daje v razne projekte; eden prvih in najobsežnejših je ekipa Pogi Team, na prepoznavnosti čedalje bolj pridobiva tudi Fundacija Tadeja Pogačarja, preko katere pomagamo različnim ljudem v stiski.

- Od kot pa ideja za fundacijo in kako sta se tudi vidva vključila v njeno delovanje?
Marjeta: Fundacija je bila ustanovljena po poplavah pred dvema letoma. Takrat se je Tadej odločil, da bo pomagal zbirati sredstva za družine, ki so utrpele veliko škodo. Pomagali smo 17 družinam. Potem smo Junakom 3. nadstropja kupili dve kolesi za rehabilitacijo, nato smo zbirali sredstva za Matica, ki se je boril z redko gensko boleznijo, in smo v ta namen zbrali 50.000 €.
Zdaj smo izdali razpis za štipendije, ki bodo namenjene otrokom, ki so ali še prebolevajo raka; podprli bomo 10 posameznikov – učencev, dijakov in študentov, lahko tudi na podiplomskem študiju.
Mirko: Tadej je vodenje fundacije prepustil ljudem, ki jim zaupa, in to je njegova družina. Želimo, da so stvari jasne, transparentne; na žalost se je že pojavilo vprašanje, če to počnemo zaradi davkov. Preseneča me, da ljudje razmišljajo na tak način. Fundacija deluje transparentno, za pravne vidike skrbi odvetnik, ki je v upravnem odboru, in se res trudimo, da bo fundacija delovala pošteno ter v prid ljudem, potrebnim pomoči.

- Je tudi vaju presenetilo, kako je medijem orisal svoj pogled na kolesarstvo po letošnji Dirki po Franciji, ko besedo obrnil tudi že proti koncu kariere?
Mirko: Ne, niti ne, saj je že dovolj zgodaj v svoji karieri povedal, da bi v življenju rad počel še kaj drugega kot samo kolesaril.
Marjeta: Ja, to se je meni zdelo takrat zelo kratko obdobje in ga nisem najbolj razumela, kako lahko tako razmišlja. Ampak po letošnjem Touru, ki je bil psihično in fizično zelo naporen tako za ekipo kot zanj, sem rekla, da bom povsem razumela, če nikoli več ne gre na Dirko po Franciji, ali če bi rekel, da bo nehal kolesariti.
Sicer pa je samo nakazal, da se konec kariere počasi približuje, pa čeprav je do tja še kar nekaj let. Hkrati se mi zdi prav, da športniki že pred koncem kariere razmišljajo tudi o času, ko bo profesionalne športne poti konec. 

 M. Erjavec, Gosta meseca, v: Ognjišče 10, 2025, str. 6-11.

Strehovčeva mama je pozvonila in čakala. V roki je držala pleten cekar. Odpret je prišla Leonova mama.
»Nekaj malega sem prinesla,« je rekla Strehovčeva mama, da se vsaj malo oddolžimo.« Iz cekarja je vzela zavitek. »Mož je spet začel hoditi v službo. Zdaj bo malo lažje, zato se za naprej zahvaljujemo,« je izročila zvitek Leonovi mami.
»To bo verjetno za našega fanta,« je dejala mama in poklicala Leona. Ko je prišel, je začudeno pogledal najprej Strehovčevo mamo, nato svojo.
»Res sem hvaležna,« je Strehovčeva mama nagovorila Leona. Da se ji mudi, je dejala, ko jo je mama povabila v hišo, se še enkrat zahvalila in se poslovila.
Ko so se zaprla vrata, je mama dala zavitek Leonu. »To je tebi namenjeno.«
»Ali veš?« jo je začudeno pogledal Leon.
»Že nekaj čas,« ga je ponovno presenetila.
***
Že lansko leto so na šoli obljubljali, da bodo za učence uredili šolsko prehrano, pa je ostalo le pri obljubah. Z novim šolskim letom pa so res začeli z razdeljevanjem malic v majhnem prostoru pod stopniščem v pritličju, ki so ga poimenovali razdelilnica. Med glavnim odmorom se je potem čez celo hodnik vila vrsta čakajočih in lačnih učencev. Nad vsem dogajanjem je skrbno bedel hišnik, da se učenci niso preveč prerivali in prehitevali.
Ko je Leon iz dneva v dan potrpežljivo čakal v vrsti, je nekajkrat opazil, da se Silvo pogosto zadržuje v bližini stopnišča. Bil je droban, skoraj za pol glave manjši od njega, vendar se ga je hitro opazilo zaradi njegovih zelo svetlih in košatih las. Odkar se je njegova družina preselila v napol zgrajeno hišo, sta stanovala pravzaprav zelo blizu. Ko ga je Leon mimogrede opazoval, se mu je zdelo, da je Silvu pogled pogosto uhajal k posodi z narezanim kruhom.
»Zakaj pa nisi tudi ti naročen na malico?« ga je vprašal kakšen dan kasneje, ko je Silvo spet stal tam pod stopniščem, on pa je ravno prejel svoj obrok malice.
Silvo je nekaj zamrmral, pogled pa mu je vedno znova uhajal k Leonovi roki, v kateri je držal makovko.
»Si lačen?« ga je vprašal.
»Niti ne,« je Silvo neprepričljivo odgovoril.
»Bi malo odlomil,« mu je ponudil makovko tako, da bi Silvo lahko segel po njej.
Brez besed je odlomil slabo polovico.
Po majhnih koščkih sta žulila vsak svojo polovičko in se sem pa tja pogovarjala. Poznala sta se še iz podružnične osnovne šole, ki sta jo obiskovala štiri leta, nikoli pa nista bila v istem razredu.
Ko je zabrnel zvonec, sta šla skupaj v razred.
Čez nekaj dni je bil Silvo naslonjen na zid blizu stopnišča. Leon ga je takoj opazil in ko je dobil svoj obrok, je stopil k njemu.
»Odlomi pol,« mu je ponudil pravkar dobljeni kos kruha, namazanega z margarino. Silvo je odlomil in pazil, da se ne bi preveč namastil. Ko sta končala, je presenetil Silva: »Prideš tudi jutri?«
Kar nekaj časa ni odgovoril. »Ja, pridem,« je dejal in povesil pogled. Potem je čakal vsak dan. Najprej je gledal od daleč, bolj ko se je Leon približeval razdelilnici, bližje je prihajal. Počakal je, da je Leon zapustil razdelilni pult z malico v roki in se mu pridružil. Razdelila sta si obrok in po nekaj besedah odšla vsak na svoj konec in ga v miru pojedla. Le redkokdaj sta se zdržala v pogovoru.
***
Leonova mama se je oglasila na šoli. Kako kaj gre fantu, je vprašala razrednika. »Miren je, nekaj težav ima pri angleščini, enkrat je zamudil pouk, menda zaradi avtobusa,« je našteval razrednik. »Skoraj bi pozabil,« se je domislil, »zaradi malice ste gotovo dogovorjeni?«
»Kakšne malice?« se je začudila mama.
»Ki jo deli s Silvom«
»Katerim Silvom?«
»Kaj ne veste?« se je začudil razrednik.
»Ne, nič ne vem,« je rekla mama.
»Hišnik me je opozoril, da ga Strehovčev Silvo vsak dan počaka in si razdelita malico.«
»Prvič slišim.«
»Ali poznate njihovo družino?« je vprašal razrednik.
»Seveda jo poznam. Nedaleč od nas gradijo hišo. Z veliko težavo. Ne vem, ali je oče zdaj zaposlen ali ne.«
»Ne, ni,« je vedel razrednik. »Naša delavka je skušala fantu prek občine priskrbeti kakšno socialno pomoč, pa so odgovorili, da jim ne pripada, ker so lastniki hiše.«
»Napol dograjene hiše,« ga je popravila mama, »in brez rednih dohodkov.«
»Verjamem, da jim je težko. Res smo mu želeli pomagati, pa mu ne moremo,« je zaključil razrednik.
Silvo je prihajal vsak dan in čakal,kdaj bo lahko stopil k Leonu, da sta si razdelila malico in jo skupaj ali vsak zase pojedla. Vse do tistega zimskega dne, ko je k njim prišla Silvova mama z zavitkom kolin in ko jo Leon odkril, da to ni bila samo njuna skrivnost.
Po končani osnovni šoli sta se zgubila vsak na svoj konec. Čez nekaj let je Silvo odšel v Avstralijo. Nikoli več se nista videla.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str. 28-29.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022.
Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Želim si občestvo,
v katerem ljudje
ne gledajo
pred sebe, ampak
si pogledajo v oči.

Želim si občestvo,
v katerem ljudje
ne hodijo
drug mimo drugega
brez pozdrava,
temveč si podajo roke.

Želim si občestvo,
v katerem je vprašanje
Kako ti gre?
mišljeno resno.

Želim si občestvo,
v katerem lahko
potrkam na vrata,
ne da bi prej vprašal,
če smem priti.

Želim si občestvo,
v katerem lahko
med ljudmi
raste zaupanje,
dobrohotnost in veselje.

Želim si občestvo,
v katerem
se ljudje počutijo
kot bratje in sestre
z različnimi sposobnostmi.

Želim si tako
svoje občestvo:
ki moli, se smeje,
povezano z Bogom.
In sam se
začenjam truditi,
da postanem
del tega občestva.

M. Walke, Iskrica, v: Ognjišče 9 (2014), str. 33

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

Bolezni srca in ožilja so v porastu in povzročijo pri nas kar 40 % prezgodnjih smrti. Vzrok za porast teh bolezni pa je sodobni način življenja: stres, nezdrava prehrana in preveč sedenja. Ker je naše srce posebno, saj za nas dela ves čas, vse življenje, so prave odločitve glede našega življenjskega sloga ključne za njegovo dobro delovanje. Debelost in kajenje pa sta poglavitna dejavnika bolezni srca.

MANJ SOLI, SLADKORJA IN MAŠČOB
Preveč soli zvišuje krvni tlak, tveganje za možgansko kap in povzroča hipertrofijo srčne mišice, prav tako preveč sladkorja vodi v povišan krvni tlak in je vzrok za povečano telesno težo in zamaščenost jeter. Tudi maščobe so v prevelikih količinah nevarne, predvsem ker zvišujejo slab holesterol LDL, ki vodi v razvoj bolezni srca in možganske kapi.

MEDITERANSKA PREHRANA ŠČITI SRCE
Zdravstvene koristi, povezane z mediteransko prehrano, so podprte z znanstvenimi dokazi. Z mediteransko prehrano se je ukvarjala ena največjih doslej izvedenih intervencijskih prehranskih raziskav na svetu – PREDIMED (Prevención con Dieta Mediterránea). Gre za špansko raziskavo, v katero je bilo vključenih več kot 7.000 udeležencev, starih med 55 in 80 let, ki so bili sicer zdravi, vendar s povečanimi tveganji za razvoj srčno-žilnih bolezni. Po petih letih raziskave so ugotovili statistično značilno zmanjšano pojavnost srčno-žilnih zapletov, raziskava pa je pokazala tudi vrsto drugih zaščitnih vplivov mediteranske prehrane.

DEBELOST – BREZ DEJAVNIKOV TVEGANJA, KOT SO VISOK HOLESTEROL, NEAKTIVNOST IN SLADKORNA BOLEZEN, POVEČUJE TVEGANJE ZA BOLEZNI SRCA ZA TRETJINO
To pomeni, da je tretjina svetovne populacije (toliko, kot je danes ljudi s prekomerno telesno težo in debelostjo) na poti do razvoja bolezni srca, če ne spremenijo svojega življenjskega sloga ali ne prejmejo medicinske pomoči. Več študij je pokazalo, da je debelost sama po sebi, brez pridruženih zgoraj omenjenih dejavnikov tveganja, nevarna za bolezni srca in ožilja. Maščevje povzroča vnetje, vnetje pa deluje na ostale organske sisteme in slabi njihovo funkcijo. Svetovna zdravstvena organizacija (SZO, 2022) je objavila, da se je v zadnjih desetih letih debelost med otroki podvojila, v Evropi pa imamo čez 60 % ljudi, ki so prekomerno prehranjeni, in že skoraj 30 % ljudi z debelostjo, kar so slabi kazalci za prihodnost.

ALI JE DEBELOST NEVARNEJŠA OD KAJENJA?
Cigareta največkrat ni izdelana zgolj iz tobaka, ampak so temu primešane še druge nevarne snovi, ki se uporabljajo v industriji. Dim prižgane cigarete vsebuje več kot 4000 kemičnih snovi! Kemikalije v cigaretnem dimu povzročijo vnetje celic, ki obkrožajo krvne žile, kar lahko privede do zožitev žil in bolezni srca in ožilja.
Znanstveniki so primerjali 20 velikih študij o kadilcih in ljudeh s prekomerno telesno maso in debelostjo v ZDA, Avstraliji, Veliki Britaniji ter na Švedskem in prišli do zaključka, da je za zdravje kajenje manj škodljivo kot debelost. To ne pomeni, da je kajenje zdravo, ampak da ima debelost večji vpliv na razvoj bolezni srca. Pri tem ne pozabimo na sarkopenično debelost, ki se razvija pri osebah nad 60 let in je močno povezana s srčno-žilnimi zapleti.

LE ZAKAJ NE BI VERJELI HIPOKRATU, KI JE HOJO OZNAČIL ZA NAJBOLJŠE ČLOVEKOVO ZDRAVILO?
Vse raziskave, ki preučujejo vpliv gibanja na srce in ožilje, so si enotne v tem, da je redna telesna vadba pomemben varovalni dejavnik, ki vpliva na krvni obtok, predvsem pa vpliva na dejavnike tveganja in zmanjšuje možnost nadaljnjega razvoja aterosklerotičnih sprememb. Znižuje krvni tlak, pozitivno vpliva na presnovo maščob in sladkorja, na telesno maso in stres. Kadilcem pa oslabi oziroma zmanjša potrebo po kajenju.
Vadba je lahko raznolika, vendar mora biti redna. Za osebe, ki vadbi niso preveč naklonjene, je hoja najboljša izbira. Pri tem pa je treba upoštevati smernice telesne aktivnosti SZO (150–300 minut zmerne telesne vadbe ali 75–150 minut intenzivne vadbe na teden).

TUDI NOČ IMA SVOJO MOČ
Ne smemo pozabiti, kako nujen za ohranjanje zdravja je primerno dolg in kakovosten spanec. Pomanjkanje spanja povzroča povišanje krvnega tlaka, sladkorno bolezen tipa 2, debelost, pospešeno aterosklerozo ... Že nekajdnevna prikrajšanost glede spanja izrazito poviša stresne hormone, kar slabo vpliva na zdravje in počutje. V spanju se telo obnovi, umiri in nato tudi učinkoviteje deluje. Med spanjem se izloča hormon melatonin, ki je hormon spanja in hkrati eden močnejših antioksidantov, ki ščiti naše celice.

NADZIRAJTE STRES
Stresu se danes ne moremo izogniti, lahko pa ga nadziramo. Ob kroničnem stresu nadledvična žleza izloča večje količine stresnega hormona kortizola. Raziskave kažejo, da lahko visoka raven kortizola zaradi dolgotrajnega stresa poviša krvne maščobe – holesterol in trigliceride, krvni sladkor in krvni tlak. Gre za dejavnike tveganja za bolezni srca. Stresni hormon kortizol prav tako spodbuja debelost ter slabi imunski sistem.

ALKOHOL – SOVRAŽNIK SRCA
Vse vrste odvisnosti močno povečujejo tveganje za nastanek bolezni srca in ožilja. Pretirano pitje alkohola je pogost vzrok srčnih aritmij, še zlasti atrijske fibrilacije, posledično pa tudi možganske kapi. Raziskave so pokazale, da pri bolnikih z blagim srčnim popuščanjem tudi zmerne količine alkohola niso priporočljive.

BOLEZNI SRCA LAHKO RAZKRIVAJO SPREMEMBE NA KOŽI, LASEH, NOHTIH, UŠESIH …
Številne bolezni srca (npr. srčno popuščanje) povzročajo nabiranje tekočine v stopalih in spodnjem delu nog, kar privede do otekanja, ki mu pravimo edem. Pred očitnimi znaki edema se pogosto pri bolniku poveča telesna teža za več kilogramov. Edem je lahko lokaliziran ali generaliziran (npr. zajema obraz, trup in okončine). Lahko se kaže kot zabuhlost obraza (predvsem okrog oči) ali kot oteklina kože, ki ob pritisku s prstom ohrani vdolbino.
Drugi simptom, ki se lahko pojavi na koži ali sluznicah, je cianoza. Koža in sluznice se obarvajo modrikasto zaradi pomanjkanje kisika v majhnih krvnih žilicah. Najbolj opazna je na ustnicah in nohtih.
Pri nekaterih bolnikih z aterosklerozo se lahko razvije zgodnja androgena plešavost, pogostejša je pri osebah manjše rasti z izrazito poraščenostjo prsnega koša. Tudi diagonalno gubo na ušesnih mečicah (Frankov znak) klinično povezujejo z večjo verjetnostjo za razvoj koronarne bolezni srca. Do sedaj je bilo opravljenih nekaj znanstvenih študij, ki Frankov znak povezujejo tudi z razvojem sladkorne bolezni in možgansko kapjo.
Kožne spremembe predstavljajo opozorilni znak, ki kaže na srčnožilno motnjo. Livedo reticularis je moder ali vijoličen mrežasti vzorec na koži, ki se pri nekaterih pojavi zgolj, ko jim je hladno. Vzorec izgine, ko se koža segreje. Rumenkasti izrastki ali majhni mehurčki na koži ksantelazme/ksantomi nam lahko sporočajo, da se pod kožo kopiči holesterol. 

 Pojavijo se lahko na različnih mestih, tudi nad očesnimi vekami. Pri bakterijskem vnetju srčnih zaklopk – infekcijskem endokarditisu – so značilne Janewayjeve lezije, ki predstavljajo majhne krvavitve z vozličastim videzom, ki se običajno pojavljajo na dlaneh in podplatih

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 9 (2023), 86-87.

Preden ga je Gospod poklical, je Matej-Levi opravljal službo cestninarja ali mitničarja v Kafarnaumu. Ta poklic je bil pri Judih na slabem glasu: cestninarje so enačili s pogani in z javnimi grešniki, z roparji in razbojniki. Dejstvo, da se je Jezus ozrl nanj, ga je tako prevzelo, da je brez oklevanja pustil vse in šel za njim. Gospoda je spremljal po Palestini, vpijal njegove besede in strmel nad njegovimi deli. Po Jezusovi smrti, vstajenju in vnebohodu si je zadal nalogo, da svoje rojake prepriča, da je Jezus iz Nazareta pravi Mesija, ki so ga napovedovali preroki stare zaveze.

ZAVETNIK
Sv. Matej je zavetnik finančnih in davčnih uradnikov, carinikov, menjalcev in knjigovodij.

IME
Ime Matej izhaja iz latinskega Mathaeus, njegov prvotni pomen je bil ‘dan od Boga’ ali tudi ‘Božji dar’, kar je po pomenu sorodno z imeni Dorotej, Teodor, Bogdan, Božidar.

več o sv. Mateju v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 170-172.

+ Slavni apostol in evangelist sv. Matej ima na slovenskih tleh le 4 podružnične cerkve (v župnijah Šenčur (Hrastje - 1 (LJ), Gorenje Polje upr. Deskle (Kamenca - 2) - KP, Mirna Peč (Mali Vrh - 3) - NM, in Gomilsko (Šmatevž - 4). - CE. - Nekdanja cerkvica sv. Mateja na Sp. Škofijah-KP (iz leta 1674) je bila za potrebe župnije predelana v majhno dvorano.(5)

 M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče 9 (2022), 98.

Filozof Arthur Schopenhauer je zadnja leta živel v Frankfurtu. Običajno je jedel v gostilni, kamor so zahajali angleški vojaki in častniki. Preden je začel jesti, je predse na mizo postavil zlat kovanec. Ko je pojedel, je zlatnik dal nazaj v denarnico. Natakar, ki je vse to z zanimanjem opazoval, ga je nekega dne vprašal, zakaj to počne. Filozof mu je odgovoril, da je sam s seboj sklenil stavo: zlatnik bo vrgel v nabiralnik za uboge, ko bodo angleški častniki prvič govorili o čem drugem kot o konjih, psih in ženskah.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 81.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Pred kratkim se je v naš blok preselila nova družina. Njihov starejši sin bo kmalu dopolnil petnajst let. Že od vsega začetka mu predstavljam starejšo sestro in sva postala velika prijatelja.
Potem pa se je zgodilo, da je prišel k meni ravno v trenutku, ko sem odhajala na srečanje mladinske veroučne skupine v naši župniji. Povabila sem ga zraven, čeprav je popolnoma neveren in ni prejel nobenega zakramenta.
Bil je izredno navdušen in bi rad šel še kdaj, samo boji se, da bodo drugi izvedeli, da je neveren, da ne zna moliti. Prepričujem ga, da to ni nikakršna ovira, da ne bi smel hoditi, in da ga celo občudujem, ker je pri teh letih odkril Nekoga. Vendar ga je kljub temu strah.
In sedaj sem se začela zavedati, da mi je dana zelo lepa, a težka naloga. Kako naj mu razložim, kdo je Bog, kaj sploh je krščanska vera, čemu vsi obredi …, ko pa sem ravno v letih, ko tudi sama oblikujem svoj odnos do vere.
Katero knjigo naj po vaše prebere? Kakšnemu človeku se še ne upam zaupati, ker se bojim, da bo izgubil zaupanje vame. Tako na meni sami za enkrat ostaja vsa odgovornost do mojega prijatelja, Boga in nenazadnje tudi do same sebe.
Zato vas prosim za kakšno spodbudno besedo. Če me že sprašuje karkoli o veri, mu ne želim dajati polovičnih odgovorov.
Doma je sicer povedal, da je bil na nekem verskem srečanju mladih, vendar pa bi lahko rekla, da so njegovi starši zavzeli do tega izredno mlačen odnos, skorajda se niso zmenili.
Želim vam veliko uspehov pri urejanju Ognjišča, saj si brez njega skoraj ne bi mogla predstavljati moje poti v veri.
Valentina

Upamo, da se bodo septembra kljub neugodnim epidemiološkim razmeram odprle veroučne učilnice in se bodo v njih lahko srečevali otroci in mladi ter rastli v veri. Tudi ti opisuješ srečanje mladinske skupine, pravzaprav posebno srečanje, na katerega si povabila nevernega prijatelja. Takih primerov je v naši družbi vse več, saj ima najbrž vsakdo izmed nas prijatelja ali znanca, ki ni bil vzgojen v veri. Lepo, da si prijatelja povabila na to srečanje in mu s tem odprla nov svet ter mu odkrila vero, ki je doslej ni poznal. Tako si povečala njegovo svobodo, saj se bo odslej lahko odločal med več možnostmi v življenju.
Koristno bo, če bo še naprej obiskoval mladinska srečanja, saj bo tam slišal veliko koristnega o veri. Sicer pa je vera in njeno posredovanje stvar krščanske skupnosti, občestva, v katerega bo morda nekega dne vključen, če bo s krstom postal kristjan. Ne vidim nobenega razloga, da bi članom skupine prikrival, da ni veren in ne zna moliti. To ni nobena sramota, saj ni za to sam kriv, če ga starši niso vzgojili v veri. Člani skupine ga bodo tudi lažje razumeli in mu pomagali, če bodo vedeli, da ni bil deležen verske vzgoje.
Če bo hotel prejeti zakramente, potem bo moral vključiti v uvajanje odraslih v krščanstvo (katehumenat), ki se odvija po različnih krajih v Sloveniji, najbrž tudi kje v vaši bližini. Obiskovanje mladinskih srečanj in katehumenat se bosta samo dopolnjevala.
Sprašuješ, kakšne knjige naj bere. Gotovo na najbolj sistematičen način predstavlja vero Katekizem za mlade Youcat. Z vsemi svojimi izdajami od splošnega katekizma do priročnika o družbenem nauku Cerkve do molitvenika in Svetega pisma. Morda bi začel s Svetim pismom, zlasti z Evangeliji, saj bi čisto na začetku lahko bil splošni katekizem zanj pretežak. Ko bo bral Sveto pismo in sicer različico, namenjeno mladim, Youcat Biblija, se mu bodo pojavljala razna vprašanja. Tako mu bodo koristile knjige, ki govorijo o Svetem pismu in ga razlagajo. Po moje mu bodo koristili življenjepisi svetnikov in drugih osebnosti, zlasti tistih, ki so kot odrasli iskali vero in jo našli. Zlahka se bo tudi on prepoznal v življenju katerega od njih in njihovih problemih. Osebno menim, da mu bodo koristile knjige zgodb, ki jih lahko bere in razume tudi človek, ki se šele bliža veri.
Zanimiv je tvoj opis odziva staršev. Niso nasprotovali, ampak so bili do njegovih besed brezbrižni. Ali ni to ‘zrcalo’ naše družbe, ki je do vere in Boga tako pogosto brezbrižna? Ni nasprotna, je pa brezbrižna in je vera ne zanima, čeprav na drugi strani vse več ljudi išče rešitev izven materialnosti in se zato srečajo z novodobskimi duhovnostmi, ki pa največkrat ne odgovarjajo na globoka življenjska vprašanja.
Prav si napisala, da si si zadala težko nalogo – posredovanja in uvajanja v vero. Zato bi ti priporočil, da se pogovoriš z duhovnikom ali voditeljem mladinske skupine, ki ti bo lahko stal ob strani pri odgovorih na prijateljeva vprašanja. Prav tako se skušaj poglabljati v veri, da mu boš lahko odgovarjala na vprašanja in posredovala versko znanje, predvsem pa ga s svojim zgledom in navdušenostjo vodiš k Bogu. Ne pozabi moliti zanj. Prepričan sem, da boš od tega imela najprej korist ti, saj boš tako poglobila svojo vero in jo okrepila. Lepo je namreč napisal papež sv. Janez Pavel II.: »Vero krepimo s tem da jo dajemo naprej« (OP 2).

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str 34-35.