Pred leti so mi z operacijo zamenjali obe koleni v bolnišnici, potem sem bil obakrat v Termah Zreče na terapiji. Letos sem bil operiran zaradi zamenjave kolka in zopet na terapiji v istem zdravilišču. Tako kot pred leti sem tudi tokrat obiskoval mašo v zreški cerkvi. Pri maši sem videl župnika, ki je somaševal in ga takoj prepoznal, saj je tudi on na terapijah. Pozneje sva se srečala pri večerji v jedilnici in večkrat skupaj sedela ter se zahvalila Bogu za prejete dobrote. Redno pa sva se srečevala v cerkvi pri maši, tudi med tednom.
Ko sem nekega popoldneva šel k maši, me je dohitela ženska, ki sem jo vprašal po servisu blizu Zreč, pa mi je odgovorila, da ni domačinka in da gre samo na sprehod do cerkve in nazaj. Odgovorila mi je napol v hrvaškem jeziku in odhitela naprej. Ko sem stopil v cerkev, sem jo opazil v klopi. Molila je rožni venec, kakor je tam navada pred mašo.
Poznam ljudi, tudi iz naše župnije, ki so veseli, če jim kdo podari kakšno revijo ali časopis četudi je ta star nekaj mesecev, da ga preberejo. Saj si ga sami ne morejo kupiti. Tukaj v cerkvi pa sem videl nekaj posebej zanimivega. Ko greš iz cerkve je pri vratih na desni strani kar dolga miza, na kateri je na voljo verski tisk, tudi Ognjišče ter seveda tiskana župnijska oznanila. Na levi strani vrat je prav tako velika miza, polna verskih časopisov in revij. Tudi stare številke, ki jih ljudje niso kupili ali odnesli. Ob njih pa je napis: Vzemi in beri – to je brezplačno. Kako lepo je poskrbljeno tudi za nemočne in revne, da si krajšajo dneve.
V župnijskem listu sem na zadnji strani prebral zanimive vrstice. Na kratko jih bom povzel: Vsak naj bi molil na dan toliko minut, kolikor je star. Ko sem prišel domov, sem oznanila dal mojemu sosedu, ki tudi hodi v cerkev, čez nekaj dni pa sem ga vprašal, če moli toliko, kolikor piše na listu. Odgovoril mi je, da je to veliko za vsak dan, saj ima že več kot osemdeset let. Nasmejala sva se njegovemu odgovoru. Kljub koroni sem opravil vse terapije v termah. Hvala za cerkev, kamor sem lahko hodil k maši. Hvala Bogu za zdravstveno osebje in za vse, kar nam je podarjeno.
Narte

V januarju, mesecu verskega tiska, je vaše pismo kot naročeno, saj potrjuje to, kar sem v letih študija prebral o pomenu (verskega) tiska v strokovni literaturi. V stiski, trpljenju in preizkušnji človek išče odgovore na temeljna življenjska vprašanja. Mnogi jih že prej, a v času preizkušnje jih skoraj vsi začnejo iskati. In v takem trenutku jim lahko knjiga ali časopis duhovne vsebine odpre nova obzorja in odgovori na njihova vprašanja, predvsem pa jim da spodbudo za vztrajanje in moč v težkih trenutkih. Tudi bivanje v zdravilišču po težji operaciji je običajno obdobje, ko se ljudje znajdejo sami, velikokrat negotovi, kako bo z njimi, in iščejo odgovore za svoje življenje. Zato gre vsa pohvala župniku, ki je v kraju, kjer je zdravilišče, dal na razpolago verski tisk ljudem, tudi stare številke in to celo zastonj za tiste, ki si ne morejo privoščiti, da bi jih kupili. Pred dobrim letom sem tudi sam po poškodbi nekaj časa preživel v bolnišnici Valdoltra. Imel sem precej časa za branje knjig. Podobna je izkušnja našega urednika Silvestra Čuka, ki je po prometni nesreči pred mnogo leti celo leto ležal v bolnišnici. V tem času je prebral nad sto knjig. Dejal je, da je najbolj nesrečen nepismen človek ob deževnem vremenu. Povedati je želel, da mu je v času, ko je bil priklenjen na posteljo, branje krajšalo čas. Seveda pa ni šlo samo za krajšanje časa, ampak tudi za duhovno obogatitev. Gotovo je danes drugače, saj ljudje lahko tudi v bolnišnici ali zdravilišču brskajo po internetu (tudi s pomočjo mobilnika), a tudi takrat iščejo odgovore v preizkušnji. Poleg tega jih bo to morda pripeljalo, da bodo našli knjigo, primerno zanje.
Prav zato sem, tudi na podlagi osebnih preizkušenj, v času epidemije pripravil knjigo V preizkušnji mi bodi blizu, Gospod v upanju, da bo prižgala drobno luč upanja ljudem, ki so se znašli v kakršnikoli preizkušnji. Več o knjigi si lahko preberete na str. 97. To knjigo ponujamo po ugodnejši ceni skupaj s knjigo Obrisal bo solze z njihovih oči – Zgodbe o upanju ob izgubi najdražjih. Tudi izguba najbližjih je preizkušnja, ki ljudem ‘zamaje’ temelje življenja.
Pa še en spomin na Valdoltro. V bolnišnici sem srečal uslužbenko, ki mi je povedala, da svoj izvod revije Ognjišče, potem ko ga je prebrala, odnese v kapelo bolnišnice in si ga tam lahko zastonj vzame bolnik, ki je na rehabilitaciji. Tudi nekateri drugi bralci mi povedo, da svoj izvod Ognjišča, potem ko so ga prebrali, komu podarijo.
Prepričan sem, da so tudi v času epidemije, ki je za nas vse polna najrazličnejših preizkušenj, verski tisk in verska knjiga, pa tudi knjiga s pozitivno ali spodbudno vsebino, dobrodošla. Ljubezen najde pot tudi tam, kjer je težko. Podobno navdušenje najde nove poti. Naj omenim župnika moje rojstne župnije. V prvem valu epidemije, ko v cerkvah niso delili niti obhajila, je naročnikom Ognjišča sam nesel izvode revije na dom. Potrkal je, pomahal od daleč in s tem ljudem pokazal, da jim je vseeno blizu in misli nanje. Odveč je napisati, da so bili župljani hvaležni za ta ‘koronski’ obisk. Pa še razgibal se je med tem raznašanjem verskega tiska.
Vaše pismo je zato spodbuda, da v januarju, mesecu verskega tiska, pomislimo, kako bi tudi mi komu s pomočjo verskega tiska približali Boga in vero ter mu tako pomagali osmisliti življenje, morda prav v trenutku, ko mu je težko. Zato smo tudi tej številki pridali naročilnico, s katero lahko našo revijo naročite komu v dar in jo bo potem prejemal. Vaše darilo ga bo razveselilo kar dvanajstkrat v letu. Pomislite, komu bi lahko naročili Ognjišče. Morda komu, ki je stiski (duhovni ali materialni), morda mladi družini, osamljenemu človeku, nekomu, ki si ga ne more sam plačati. Ljubezen bo našla pot. Obenem pa najlepša hvala vsem, ki že sedaj naredite veliko za širjenje verskega tiska.

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 1, str 30-31.

Modro in pravilno je začeti novo leto z molitvijo. Če se potem izkaže, da je bilo tisto leto boljše kot prejšnje, ne bi smeli pozabiti, da bi se ob koncu leta Bogu zahvalili, da je našo molitev uslišal.
Ne smemo biti takšni, kot tisti mož, ki se je izgubil v gozdu. Kasneje je prijateljem pripovedoval, kako je bil v skrbeh in je celo na kolenih prosil Boga za pomoč. »Pa te je Bog uslišal?« so ga vprašali. »Kaj še,« je dejal, »še preden je imel priložnost, da bi me uslišal, je prišel neki domačin in mi pokazal pot!«

ČUK, Silvester. (Iskrica). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 1, str. 67..

Pripadam tistemu rodu, ko je bilo samoumevno, da so starši poskrbeli za krst svojih otrok, ki so jih potem tudi krščansko vzgajali. Danes je takih družin vedno manj. Razveseljivo pa je dejstvo, da se mnogi v odrasli dobi odločijo za krst. Kako poteka priprava nanj? (Vinko)

Na žalost je vedno manj družin, ki bi bile posredovalke vere otrokom, ne samo pri nas, ampak tudi po vseh ‘krščanskih’ deželah. Zato se je Cerkev po drugem vatikanskem koncilu odločila ponovno uvesti pripravo na sprejem krščanstva, katehumenat za odrasle, ki že več desetletij obstaja tudi pri nas. Obrednik Uvajanje odraslih v krščanstvo navaja stopnje te priprave. Prva stopnja: ko se človek odloči za začetno spreobrnitev, hoče postati kristjan in ga Cerkev sprejme za katehumena. Druga stopnja: ko je že napredoval v veri, že skoraj dovršil katehumenat in začne bližnjo pripravo na prejem zakramentov. Tretja stopnja: ko na koncu duhovne priprave prejme zakramente, s katerimi postane kristjan. Odraslim navadno podeljuje zakramente (krst, birmo) škof med slavjem velikonočne vigilije. (sč)

Ognjišče (2016) 1, str. 50

Jezusov rojstni dan praznujemo 25. decembra. Kmalu po novem letu pa Jezusov krst v reki Jordan, ko ga je krstil Janez Krstnik. Zanima me, zakaj je Jezus na slikah upodobljen kot odrasel, in ne kot otrok, ter zakaj o Jezusovem otroštvu in mladosti ne vemo skoraj nič, razen tega, da je kot dvanajstletni deček ostal v templju, zatopljen v Božjo besedo.
Stanka

O tem, da je Janez Krstnik krstil Jezusa, poročajo vsi trije sinoptični evangeliji (Marko, Matej, Luka). Vsi postavljajo ta krst na začetek Jezusovega javnega delovanja, ki se je pričelo okoli Jezusovega tridesetega leta. Poleg tega iz evangelijev vemo, da sta Janez in Jezus po rojstvu ista letnika, torej je že s tem izključeno, da bi Janez lahko krstil Jezusa kot dojenčka. Iz vsega skupaj jasno sledi, da se je Jezus dal krstiti Janezu kot odrasel. Je pa prav, da posebej poudarim, da to ni bil sedanji krščanski krst (kajti ta je nastal šele po Jezusovi veliki noči – saj je njegova vsebina potopitev v Kristusovo smrt in vstajenje z njim), ampak judovsko obredno dejanje, ki je imelo spokorni značaj. Raznovrstna umivanja z vodo kot obredno očiščevanje imajo mnoga verstva, ne samo judovstvo. Jezus, ker je bil učlovečeni Bog, sicer ni potreboval takšnega očiščevanja, saj je bil brez greha; je pa hotel iz solidarnosti do grešnikov stopiti v vrsto grešnikov, ki so prihajali k Janezu Krstniku in mu priznavali grehe (Janez jih seveda ni mogel odpustiti). Tako je Jezus že vnaprej pokazal, da želi vzeti nase vse grehe človeštva, torej greh sveta (kot se je izrazil Janez Krstnik), kar se bo dokončno uresničilo skozi njegovo trpljenje in smrt na križu; v vstajenju pa bodo naši grehi dokončno premagani in krivda izmita. V ta namen se je Jezus vse svoje javno delovanje družil z grešniki, da bi jim bil blizu in bi jih lahko pritegnil v svoj odrešenjski proces. Tudi v trenutku smrti na križu je bil med razbojniki, da bi jih rešil. To je izrazil z eno izmed svojih zadnjih besed na križu: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« (Lk 23,34). S tem je povedal, da gre do konca, do vsakega dna, z vsakim človekom, vsakim grešnikom in mu do zadnjega trenutka zemeljskega življenja ponuja možnost odrešenja.
Ker v enem cerkvenem letu podoživimo vsa leta Jezusova življenja, torej nekaj več kot trideset, so si dnevni datumi lahko zelo blizu, a je seveda med dogodki lahko razlika več let. Tako je tudi v primeru praznika Jezusovega rojstva in njegovega krsta v Jordanu datumsko le dobrih štirinajst dni razlike, a realno je med dogodkoma razlike več desetletij. Podobno kot če imata dva rojstni dan na isti dan ali datumsko zelo blizu, to še ne pomeni, da sta tudi enako stara; njuna razlika v starosti je lahko več let. Torej upodobitve Jezusovega krsta v Jordanu z odraslima Janezom in Jezusom povsem odgovarjajo dejanskemu stanju njune starosti ob dogodku.
Pravilna je ugotovitev, da o Jezusovem otroštvu in mladosti iz evangeljskih zapisov izvemo zelo malo. Poznamo nekaj osnovnih okoliščin njegovega spočetja v Nazaretu, nekaj več glede njegovega rojstva v Betlehemu; golo ugotovitev o begu v Egipt in nekajletnem bivanju tam ter nato o vrnitvi. Temu sledi le še poročilo o obisku templja ob Jezusovem dvanajstem letu, kjer imamo nato o njegovih naslednjih skoraj dvajsetih letih le skopo ugotovitev, da se je razvijal v modrosti, rasti in milosti pred Bogom in pred ljudmi (Lk 2,41-52). Zakaj je tako? Najosnovnejši odgovor je, da če bi bilo za našo vero in naše odrešenje potrebno kaj več, bi nam Sveto pismo to gotovo posredovalo. V veri torej sprejemamo, da nam je Bog dovolj razodel glede otroštva in mladosti našega Odrešenika. Poleg tega je treba poudariti, da svetopisemski spisi niso zgodovinski zapisi, marveč verski. Zato v njih tudi ne smemo iskati najprej točnih zgodovinskih podatkov, ampak verski namen, ki so ga imeli sveti pisatelji, ko so pod vodstvom Svetega Duha zapisoval besede Svetega pisma Stare in Nove zaveze. Zato nas tudi kakšna neujemanja pri opisu istih dogodkov v posameznih evangelijih ne smejo motiti, ampak naj nas spodbudijo da še natančneje poskušamo odkriti sporočilo vere.
Da pa je bila želja in potreba tudi že prvih generacij kristjanov vedeti kaj več o tem obdobju Jezusovega življenja, pričajo tako imenovani apokrifni evangeliji in podobni zapisi prvih krščanskih skupnosti, ki natančneje opisujejo dogodke in odnose v sveti družini in tudi širše iz tega obdobja. Ker ti spisi niso uvrščeni v Sveto pismo, nimajo takšne gotovosti in enake vrednosti ter veljave kot Sveto pismo; vsekakor pa vsaj delno zapolnijo življenjepisne sive cone v evangelijih in še dodatno osvetlijo marsikakšno podrobnost iz takratnega načina življenja, ki nam pomaga bolje in globlje razumeti tudi svetopisemska sporočila. Ne moremo pa vsega, kar je v njih zapisano, vzeti kot suho zlato, torej kot pravo resnico o dogodkih. Takšen evangelij je na primer Evangelij otroštva po Tomažu, ki pričuje prav o tem, da so si podobna vprašanja kot naša bralka postavljali že zdavnaj pred nami.
Apokrifnim zapisom iz prve krščanske dobe so podobni zapisi nekaterih zasebnih razodetij iz kasnejših obdobij, ki naj bi jih vidcem pripovedoval Jezus sam in prav tako podrobno opisujejo obdobje njegovega otroštva in mladosti. Tudi tem zapisom ne moremo pripisovati objektivne zgodovinske vrednosti, so pa marsikomu v veliko pomoč pri razvijanju osebnega odnosa do Gospoda. Med takšne spise spadajo med drugim zapisi Marije Valtorte.
Po eni strani je zelo prav, da bi radi vedeli kar največ iz življenja našega Gospoda Jezusa Kristusa in tako ponotranjili njegovo življenjsko držo. A po drugi strani nas ta radovednost ne sme ovirati, da se ne bi zadovoljili s tem, kar imamo o njem razodetega v Svetem pismu. To nam mora zadoščati, ker verujemo, da bi nam Bog povedal in razodel še več, če bi bilo to potrebno za našo vero in našo pot odrešenja. Zato berimo z vero odlomke Svetega pisma, jih premišljujmo, in če bo treba, nam bo Bog sam preko premišljevanja ali kontemplacije razodel o svojem življenju še kaj več, če bo menil, da nam bi to koristilo za posvečevanje našega življenja in služenje bližnjim iz ljubezni.

M. Turnšek, Pisma, v: Ognjišče 1 (2023), 36.

Spoštovani, rad bi vas nekaj vprašal glede krsta. Z ženo sva se namreč odločila, da bova otroka krstila, ko bo malo starejši in bo znal sam izpovedati vero in priznati svoje grehe, zaenkrat pa še ne zna govoriti. Rada bi, da bi se spominjal dneva, ko je obljubil Jezusu, da ga sprejme v svoje srce. Ker je krst zaveza z Bogom, tako kot je to storil Jezus, njegov Sin, ko se je zavestno odločil, ko je bil že odrasel. Nekje sem prebral, da so krst dojenčkov uvedli v katoliški Cerkvi, ko je začelo primanjkovati članov Cerkve, z ustrahovanjem ljudi, češ da imajo dojenčki izvirni greh itd. To se mi ne zdi logično, saj je Jezus umrl za nas in opral s svojo krvjo vse naše grehe. Slišal pa sem, da obstaja v določenih verskih skupnostih nekoliko drugačen krst, ko majhnega otroka prinesejo pred Gospoda, starša pa obljubita, da se bosta trudila in ga vzgajala po Jezusovem nauku.
Mate

Spoštovani g. Mate, hvala za nadvse aktualno vprašanje! Najprej na kratko nekaj direktnih odgovorov na direktna vprašanja. Prav je, da poudarim, da imate glede odločitve o krstu svojih otrok starši vso svobodo in pravico. Seveda pa imate tudi dolžnost, da se kot katoličani poučite o duhovni resničnosti zakramenta svetega krsta. Glede Jezusovega krsta v Jordanu in našega krsta naj samo poudarim, da ne gre za isto stvar. Samo zunanja oblika je podobna, vsebina pa je povsem drugačna. Novozavezni zakrament krsta je namreč skrivnostna 'potopitev' v smrt in vstajenje Jezusa Kristusa, kar pomeni zakramentalno znamenje, da je otrok (ali odrasel) osebno deležen Jezusovega odrešenja, ki je sad njegove ljubezni do vsakega človeka. Ker smo ljudje telesno-duhovna bitja, potrebujemo tudi takšna telesno-duhovna znamenja. Napačna je tudi trditev, da je Cerkev uvedla krst otrok šele mnogo kasneje, saj najdemo že v Apostolskih delih izjave, da se je dal krstiti gospodar in vsa njegova hiša. V takratnih časih pa je to prav gotovo pomenilo tudi otroke. Nauk o izvirnem grehu, ki ga omenjate, pa ni izum Cerkve, saj o njegovi resničnosti beremo v Svetem pismu že od tretjega poglavja Prve Mojzesove knjige. Glede vloge staršev in obljube, da bodo otroka vzgajali v krščanski veri in ga uvajali v aktivno življenje cerkvene skupnosti, pa velja tudi pri našem krstu, da je to starševska pravica in dolžnost, ki jo mora upoštevati tudi vsaka družba. Dovolite, g. Mate, da skupaj z vami na kratko obnovim duhovno resničnost svetega krsta.

Duhovni prehod preko Rdečega morja in puščave

To sta dve starozavezni podobi, ki razodevata tudi skrivnost tega zakramenta. Zakrament krsta postavlja povsem nov temelj človekovega življenja. In zakaj sploh potrebujemo novi temelj? Ali ni že povsem dovolj naravno življenje samo, ki smo ga prejeli po starših? V krščanskem razodetju je jasno prikazano stanje človeka, ki se ob spočetju znajde v izvirnem grehu (v svetu greha) in ne v rajskem stanju, kot si je zamislil Bog. Vsa stara zaveza predstavlja eno samo potrebo po 'izhodu' iz suženjstva v svobodo obljubljene dežele. Vse to skupaj se imenuje pasha, Božji mimohod, ki rešuje pred 'angelom smrti'. Vsa zgodovina človeštva z vsem zlom in trpljenjem pričuje, da je ujetost v izvirni greh tolikšna, da je človek sam ne more premagati. S tem je usojen na večno ločenost od Boga, kar pomeni večno pogubljenje. To pa je prava katastrofa za človeka, ki je ustvarjen, da bi bil vedno z Bogom. Iz tega stanja duhovne smrti more rešiti le Bog. In prav to je storil, ko je iz ljubezni do padlega človeka večni Božji Sin postal človek, se povsem približal človeku, zanj umrl in bil po Očetu kot človek obujen iz telesne smrti v večno življenje. To je resnična pasha, resnična velikonočna skrivnost ljubezni. S tem je postavljen novi temelj človekovega ponovnega duhovnega rojstva v Bogu. V obhajanju krsta pa se ta velikonočna skrivnost zgodi za vsakega posameznega vernika, kar pomeni novo stanje za njegov vsestranski razvoj.

Pustiti otroka ali bližnjega v duhovnem 'blatu' ali ne: to je tu vprašanje

Starši, ki omogočijo krst svojemu otroku, mu torej odprejo nove, neslutene perspektive telesnega, duševnega in duhovnega razvoja, ki bi se sicer dogajal pod direktnim vplivom zla; tako izvirnega kot osebnega pri odraslem. V prispodobi povedano, mu omogočijo rešitev iz duhovne 'nesnage' (pomislimo na telesno nehigieno, kaj vse povzroča; kaj šele duhovna), ki je izvor nenehnih duhovnih okužb in bolezni. Kako naj starši, ki se zavedajo te duhovne razsežnosti, pustijo svojega otroka brez krsta, češ da se bo sam odločil, ko bo odrasel? Na telesni ravni nam je takoj jasno, da starši tega ne smejo storiti; ne pa na področju duha.

Smrt in novo rojstvo

Osnovni element obreda krsta je oblivanje z vodo ali, še bolje, potapljanje v vodo. Oblivanje ima bolj pomen očiščenja, osvežitve in poživitve, potapljanje pa bolj jasno pomeni, da nas krst zakramentalno vključi v Kristusovo smrt in v njegovo vstajenje. Saj krst pomeni najprej smrt starega človeka (odpuščeni so vsi grehi: izvirni in osebni pri odraslem krščencu). S svojo smrtjo na križu je Kristus vzel nase vse naše grehe in jih izničil. Ko se krščeni z njim 'potopi' v njegovo smrt (ki je zadnja posledica greha), postane deležen tega odvzetja grehov in večnih kazni, zato pride iz krstne vode kot duhovno na novo rojen, nov človek, prerojen iz vode in Svetega Duha. Človek je pred krstom duhovno mrtev, med krstom postane udeležen pri Kristusovi odrešilni smrti in vstajenju, kar pomeni, da na nov način zaživi v neločljivi povezanosti s Kristusom, ki je Življenje.

Svoboda za dobro

V središču krstnega dogajanja je torej Jezusova smrt in vstajenje, v katerega je krščenec skrivnostno, a resnično vključen. Novi človek, ki izide iz krsta, je osvobojen za novo življenje, ki se je v njem začelo. Nikakor ni vanj prisiljen, ampak se lahko s svojo svobodo spet odloča za življenje 'po mesu', ki pomeni 'ne' Kristusovemu delu v njem. A hkrati je tudi sposoben odločati se za dobro, za ljubezen, za trajen odnos s Kristusom. Tako postane krst vse življenje trajajoč prehod od starega k novemu človeku in ni zgolj neki enkraten dogodek, ki bi se z obredom pri krstnem kamnu končal. Ne znam si predstavljati ne staršev, ne sorodnikov ali prijateljev, ki vsem, ki jih imajo radi, ne bi hoteli omogočiti te svobode.

Novo rojstvo iz vere je vključitev v Kristusovo skrivnostno telo

Čeprav je krst v jedru Božje dejanje, se vanj vključuje tudi človek. Predvsem z vero. Nova upodobljenost po Kristusu nas na nov način tudi poveže z Njim in nas celo včleni Vanj. To pa dobesedno pomeni novi odnos z Jezusom Kristusom, v katerem smo dobesedno deležni najmočnejše 'energije' na tem svetu, to je tiste moči, ki je Jezusa Kristusa obudila iz smrti v življenje. S tem nam krst odpre tudi dostop do Cerkve, ki je občestvo vseh, ki so življenjsko povezani s Kristusom; podobno kot so udje telesa povezani z glavo. Ta skupnost, ki jo pri krstnem obredu zastopajo krstitelj, starši, botri in drugi člani župnijskega občestva, je zato tudi soodgovorna za novokrščenca, za njegovo postopno zorenje in postopno vedno bolj zavezujoče vstopanje in delovanje v občestvu Cerkve. Verni starši zato poskrbijo, da tudi njihovi otroci postanejo udje istega Kristusovega telesa kot so sami, saj so sicer v bistveni stvari ločeni med seboj.

Potrebnost krsta nam razodeva, da je sprva samoljubje v človeku zakoreninjeno v samem središču njegovega bitja in da od tam obvladuje vse. Da bi ga izkoreninili, mu moramo zoperstaviti prav tako konkretno in resnično ljubezen, ki je sposobna še bolj globinsko prežeti človeka in iz njegovega osebnostnega jedra obvladovati vse njegove deje; saj je edina sila, ki preživi smrt in grob. In v krstu smo 'prepojeni' s takšno ljubeznijo Boga samega. Sveti Duh, Ljubezen med Očetom in Sinom, je izvir Luči in nesmrtna reka žive Vode, v katero smo s krstom potopljeni in z njo prepojeni, da zažarimo kot žarek Sonca. Zares si ne znam predstavljati staršev, ki bi za to vedeli, in vsega tega duhovnega bogastva ne omogočili svojim otrokom čim prej. V tem duhu razumem, da so včasih starši poskrbeli za krst otrok celo isti dan, kot so bili rojeni; npr. blaženi Anton Martin Slomšek.

Kljub povedanemu, dragi g. Mate, ostajata z ženo kot starša edina, ki se morata svobodno odločiti za krst svojega otroka ali pa ga preložiti na kasneje. Sicer pa obstajajo v življenju mnoge pomembne stvari, ki jih otrok ni mogel izbrati sam. Niti to ga niste mogli vprašati, ali sploh želi biti spočet, ali želi biti Slovenec in kot materni jezik govoriti slovensko ... pa tudi v šolo bo moral, četudi morda kdaj ne bo hotel, ker bosta vidva presodila, da je to zanj boljše.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 4, str. 74-76.

Ime mi je Niko in sem pravoslavne vere. Želel bi otroka krstiti v obeh Cerkvah, tako pravoslavni kot katoliški. Sam sem pravoslavne vere in jo spoštujem. Moje dekle je iz katoliške družine, kar tudi zelo spoštujem. Ker je tudi pred nama poroka, bi želel, da otrok odrašča tako v pravoslavni kot tudi v katoliški veri. Želim spoštovati obe veri in nobene ne razdirati. Zato se obračam na vas. Ali je možno in kaj bi morala storiti?
Niko

Vaše vprašanje je zelo dobrohotno, saj upošteva obe Cerkvi, pravoslavno in katoliško, vašo in dekletovo, kar je na psihološki in na ravni medsebojnega sprejemanja vredno vsega spoštovanja. Zakrament veljavnega oziroma stvarnega krsta po cerkvenem nauku, katoliškem in pravoslavnem, je neponovljiv, kar pomeni, da kdor je enkrat pravilno, stvarno in veljavno krščen, je krščen za vedno. Krst nas združi z Jezusom Kristusom in priključi njegovi Cerkvi.
V zgodnji Cerkvi so krščevali s trikratnim potapljanjem v vodo, kar pomeni, da je trikratno potapljanje krščenca v vodo klasična oblika podeljevanje krsta, ki izraža močno simboliko očiščevanja in pridružitve ali vključitve v cerkveno občestvo. Pozneje so razen potapljanja v vodo, krščevali tudi z oblivanjem ali kropljenjem, kar je ostalo do danes. Krst po starodavnem izročilu Cerkve ni bil ločen od evharističnega bogoslužja, saj so novokrščenci pri istem bogoslužju bili krščeni, birmani in obhajani, kar je v vzhodnih Cerkvah ostalo do danes. Krst in evharistija sta namreč medsebojno soodvisna. Krščansko življenje, ki ga simbolizira krst, izvira iz evharistije in je nekaj nadnaravnega. Cerkev, ki obhaja evharistijo, živi z evharističnim načinom in je – kot radi pravijo na Vzhodu – ikona (podoba) nebeškega kraljestva na zemlji.
Že v prvih stoletjih krščanstva so teologi razvili nauk o neponovljivosti krsta, teologija je tudi razvila izraz neizbrisno zakramentalno znamenje, ki duhovno (v Svetem Duhu) zaznamuje kristjana prav po prejemu Svetega Duha pri krstu in birmi. Grški cerkveni očetje so to ‘neizbrisnost’ ali ‘trajnost’ imenovali ‘pečat’, latinski očetje pa ‘znamenje’ (signaculum) ali ‘odtis’ (character). Izraza vključujeta tudi neponovljivost teh dveh zakramentov.
Od vseh Cerkva in cerkvenih skupnosti sta si prav pravoslavna in katoliška najbližji, saj imata ob istem Svetem pismu tudi sedem zakramentov in ob skupnem tudi službeno duhovništvo. Danes Katoliška cerkev pravoslavni krst vedno priznava, saj obe uporabljata pravo oz. isto snov (vodo) in pravilno besedilo, ki vključuje Sveto Trojico (krst v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha) in ima isti učinek – vključitev novokrščenca v cerkveno občestvo. “Nihče ne more biti krščen izven vesoljne Cerkve …” je nauk 6. vesoljnega cerkvenega zbora, ki je skupen katoliški in pravoslavni cerkvi. Zato tudi Katoliška cerkev krsta, ki je bil podeljen v Pravoslavni cerkvi, ne ponavlja, ker bi s tem zanikala realnost in veljavnost pravoslavnega krsta.
Naj mimogrede omenim anabaptiste (prekrščevalce) iz 16. stoletja in tudi tiste današnje krščanske skupnosti, ki ne priznavajo veljavnosti (stvarnosti) krsta otrok in zato tiste, ki so bili kot otroci krščeni v katoliški, pravoslavni ali evangeličanski Cerkvi, ponovno krščujejo. Toda to ni vaše vprašanje. Vas predvsem zanima možnost krsta vajinega otroka v katoliški in pravoslavni Cerkvi, ker ste vi član pravoslavne in dekle katoliške Cerkve. Na kratko bi lahko odgovoril s kratkim ‘ne-jem’, toda skušal bom razložiti, zakaj ta ‘ne’.
Obe Cerkvi, pravoslavna in katoliška, imata sedem istih zakramentov: tri zakramente uvajanja (krst, birma, evharistija), dva zakramenta ozdravljanja (spoved-sprava in bolniško maziljenje) in dva zakramenta občestva in poslanstva (zakon ter sveti red). Ob tem temeljnem in teološkem razlaganju pa imata vsaka, pravoslavna in katoliška, tudi lastno pravno (kanonsko) zakonodajo. Katoliška Cerkev je po Drugem vatikanskem cerkvenem zboru svojo versko prakso do sedmih zakramentov v pravoslavni Cerkvi tudi pravno (kanonsko) prilagodila svoji teologiji. Zato tudi dovoljuje katoliškim vernikom, da tam, kjer ni katoliških maš ali bi se je težko udeležili, lahko pristopajo k obhajilu med pravoslavnim evharističnim bogoslužjem (Ekumenski pravilnik, 122-128).
V letih 1974–1990 je bilo na področju nekdanje Jugoslavije devet medfakultetnih (Ljubljana, Zagreb in Beograd) ekumenskih simpozijev in zanimivo, da je šele zadnji simpozij leta 1990, ko je Jugoslavija že pokala po šivih, obravnaval zakrament krsta. Zdi se mi, da lahko kratka predstavitev odličnega pravoslavnega teologa in škofa Irineja Bulovića, ki izhaja iz pravoslavne tradicije, pomaga, da zaslutite pravoslavno prakso. Pri pravoslavnih teologih se ponekod pojavljajo kanonski (cerkvenopravni) problemi glede veljavnosti ali realnosti krsta izven pravoslavne Cerkve, zaradi krivoverskih (heretičnih) ali razkolniških (shizmatičnih) cerkvenih skupnosti oziroma Cerkva. Dejstvo je, da so se v luči kanonskih (pravnih) določil v pravoslavni Cerkvi uveljavili v glavnem trije načini za posameznike ali skupine, ki so bili krščeni v nepravoslavni Cerkvi ali cerkveni skupnosti in želijo vstopiti v pravoslavno Cerkev. Ti trije načini sprejemanja za že krščene v pravoslavno Cerkev so: 1. prekrščevanje (ponovni krst) (pri čemer se spreobrnjence sprejema kot Grke, tj. kot brezbožce), 2. maziljenje s sv. krizmo, birma brez krsta (srbski: miropomazanje) in 3. odpoved vsaki hereziji in izpoved prave vere, brez krsta in birme. S to trojno različno prakso že krščenih v drugi Cerkvi ali cerkveni skupnosti se ukvarja še danes pravoslavna teologija o zakramentu krsta (prim. Ekumenski zbornik 1991, 127).
Spoštovani gospod Niko. Upam, da razumete razloge, zakaj dvojni krst po katoliškem učenju ni mogoč, ker že en krst ‘pravoslavni’ ali ‘katoliški’ krščenca vključi v Kristusovo vesoljno Cerkev oz. mu vtisne neizbrisno znamenje stalne pripadnosti Kristusu. Pozdravljam vašo željo, da bi vajin otrok spoznal obe Cerkvi in da bi ju tudi spoštoval ter cenil. Tega se bo naučil iz vajinega medsebojnega spoštovanja obeh Cerkva, kot tudi obojih sorodnikov, katoliških in pravoslavnih, predvsem če bo zaslutil, da odkrivata drug pri drugem, kot tudi pri obojnih sorodnikih in v obeh Cerkvah, tisto najlepše in najboljše. To velja tudi za spoštovanje in praznovanje obojih praznikov. Oba z dekletom sta v moči krsta kristjana, čeprav pripadata različnim Cerkvam, tisti, – po mojem mišljenju – ki mu je Kristus bolj “pot, resnica in življenje” (Jn 14,6), to je tisti, ki zavzeto pripada konkretnemu cerkvenemu občestvu, katoliškemu ali pravoslavnemu, je boljši kristjan. Udeleževanje tedenske evharistije, maše oz. liturgije, je poroštvo, da bosta sama ostala dejavna kristjana in da bosta veliko lažje vzgojila že pričakovanega in morda še katerega od prihodnjih otrok za kristjana v današnjem sekulariziranem svetu. Novi preizkus vajine pripadnosti Kristusu bo tudi vajina cerkvena poroka, žal tukaj ni prostora, da bi o tem kaj več pisal.
Želim vama, da bi molila, prebirala Sveto pismo, verske časopise in knjige, se o prebranem pogovarjala sama, z vernimi prijatelji in tudi s katoliškim ter pravoslavnim duhovnikom. Predvsem pa želim, da bi ostala odprta za vetje Svetega Duha sedaj v vajinem predzakonskem in pozneje v vajinem zakonskem in družinskem življenju.

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str 64-65.

V naši župniji imamo krst otrok ponavadi med nedeljsko mašo. Zadnje čase me moti, da mladi starši dajejo svojim otrokom imena, ki niso ne slovenska in ne krščanska. Ali obstajajo kakšne cerkvene določbe glede krstnih imen? (Kristina)

Izbira imena otroku, ki ga pričakujejo in se rodi, je seveda pravica staršev, ki so božji sodelavci pri posredovanju življenja. Krščanski starši ponavadi za svojega otroka izberejo ime svetnika ali svetnice, ki je na cerkvenem koledarju blizu datumu njegovega rojstva. Ime naj bi povedalo, kaj kdo je, ali bi nakazalo, kaj naj kdo postane. Ime, ki ga dobimo pri krstu, je ime za večnost. Zakonik cerkvenega prava naroča: »Starši, botri in župnik naj skrbijo, da krščenec ne bo imel imena, ki bi bilo tuje krščanskemu čutu« (kan. 855). Katekizem katoliške Cerkve pa uči: »Zakrament krsta je podeljen "v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha". Pri krstu Gospodovo ime posveti človeka in kristjan dobi svoje ime v Cerkvi. Lahko je to ime svetnika (svetnice), se pravi učenca, ki je živel v zgledni zvestobi svojemu Gospodu. Zavetništvo svetnika (svetnice) daje na voljo vzor ljubezni in zagotavlja priprošnjo svetnika (svetnice). Krstno ime more tudi izražati to ali ono krščansko skrivnost ali krščansko krepost.« (sč)

SPRAŠEVATI SE MORAMO O SEBI IN SVOJI DOMOVINI
(ob obletnici Jožeta Pučnika) Ljudje, ki so se rodili takrat kot slovenska država, stopajo v zrela leta. Ne spominjajo se njenega porajanja in številni imajo občutek, da je lastna državnost nekaj samoumevnega, kar nam pripada. Slednje je sicer res, da pa je to spoznanje prevladalo v nas samih, je bilo potrebnih veliko stoletij in še več človeških žrtev. Nekateri dobronamerni sicer pravijo, da so se nam s samostojno in mednarodno priznano slovensko državo uresničile večstoletne sanje. Če bi samo sanjali, ne bi nikoli prišli do nje. Nastanek samostojne države je običajno pogojen z nekimi mednarodnimi dogodki, tudi vojnami, uskladiti pa se morajo notranje želje in zunanji pogoji. Povedano drugače, prave ljudi je potrebno imeti ob pravem času na pravem mestu. Država je last vseh, nimajo pa vsi enakih zaslug zanjo. Za to so nekateri ljudje zgodovinske osebnosti, drugi pa smo navadni državljani.
Za Slovence velja, da slabo poznajo svojo zgodovino, za slovenski šolski sistem, da ji namenja najmanj časa pri izobraževanju v Evropi. To so posledice našega večstoletnega življenja brez lastne države in samozaničevanja, ki so nam ga privzgojili. Očitno je bilo najboljše sredstvo, da ne bi kdaj pomislili na lastno državo. Kot stranka oziroma strankarska koalicija je samostojno slovensko državo v svoj program prvi uvrstil DEMOS 1990. leta.

PRAZNIK REFORMACIJE
31. oktober kot praznik reformacije smo mnogi sprejeli z prizadetostjo. Ne toliko zaradi vsakoletnega obrednega zmerjanja slovenskih katoličanov, ampak dejstva, da so bojeviti ateisti slovenske protestante izrabili za argument žalitve večinskih vernikov. Kot obračunavanje z vero v istega Boga naščuvajo njegove častilce. Skrajno zavrženo dejanje! Razmeroma hitro je bilo moč dojeti, da je praznik reformacije največji praznik zmagoslavja slovenskih katoličanov. Primož Trubar in njegovi sodelavci si niso izmislili slovenskega naroda in še manj njegovega jezika. Neverjetno delo slovenskih protestantov na jezikovnem področju, vzpostavitvi slovenskega knjižnega jezika, je namreč zgolj in samo nadgradnja dotedanje slovenske jezikovne rasti. Ta se je začela očitno takoj po ustalitvi na našem prvotnem naselitvenem področju, ko se naši predniki v nasprotju z mnogimi večjimi, številnejšimi in bolje organiziranimi narodi nismo potujčili. Spojili smo se s staroselci, od njih veliko prevzeli, mnogi tudi krščanstvo, vsilili pa smo jim slovenski jezik in slovensko identiteto. Oboje je bilo dokončano najkasneje do Brižinskih spomenikov, ki so prvi pismeni nedvoumni dokaz slovenstva. V časih, ko se je očitno mislilo in molilo po slovensko, zapisovalo pa latinsko in nemško, podobno smo do nedavnega doživljali pri zdravnikih, ki so z nami govorili slovensko, diagnozo in zdravilo pa zapisovali v nam nerazumljivem jeziku, so zapisovali tudi ozemlje našega bitja in žitja in njegove prebivalce. Že okoli leta 1000 najdemo zapise Slovenije in Slovencev v latinskem, kasneje nemškem jeziku. Vindi, Wendi v osnovi ni žaljivo, je samo nemško poimenovanje za nas. Tudi naši predniki so Nemce poimenovali kot neme, ljudi z katerimi se ne da pogovarjati, ker ne govorijo enako. Pa niso nemi.
Imamo ohranjene številne slovenske jezikovne drobce, ki povedo, da je celo najvišje plemstvo v srednjem veku uporabljalo našo materinščino. Med najbolj razvpitimi primeri je najslavnejši koroški vojvoda Bernard Spanheimski iz 12/13. stoletja, ki je viteza in pesnika Ulrika Liechtenstainskega 1227. leta pri Vratih v Ziljski dolini sprejel z pozdravom Buge vas primi gralva Venus. Ziljani se še danes pozdravljajo s prvimi tremi besedami. Poznamo še srednjeveške rokopise kot so na primer Rateški ali Celovški, Stiški ali Ljubljanski ter Starogorski. Prva slovenska tiskana beseda je iz 1515. Imamo slovenska imena krajev kot Gorica, Gradec, kjer so kmalu prevladali Nemci, zato je za razliko od njega nastal Slovenj Gradec, ki se kot tak prvič imenuje 1174. leta. Ne smemo pozabiti, da je ustoličevanje slovenskih vojvod do leta 1414 obstajalo v slovenskem jeziku. Zlasti na Koroškem je zelo živo prepričanje, da je cesar Maksimiljan (1459–1519) znal slovensko. K verjetnosti tega pripomore dejstvo, da je njegovo otroštvo potekalo v slovenskem okolju pod Karavankami v gradu Bekštajn (Finkenstein), da je imel v svojem ožjem spremstvu kar nekaj Slovencev. Med njimi je najbolj znan Jurij Slatkonja (1456–1522), dunajski škof in verjetni ustanovitelj še danes slavnega pevskega zbora Dunajski pojoči dečki. Mož je zanimiv tudi zato, ker njegov grb zlat konj na modrem polju, ‘govori’ slovensko.

SPOŠTUJMO DELO, ŽRTVE IN PRIZNAJMO ZASLUGE
Za češčenje dela slovenskih protestantov, niso se borili proti veri, kot številni mislijo, ampak so hoteli vero poglobiti, ni nikoli dovolj hvaležnosti. Že Anton Martin Slomšek je pomen njihovega dela zelo povzdigoval. Prva slovenska knjiga in prvi prevod celotnega Sv. pisma sta dejstvi, ki nas uvrščata med vodilne kulturne narode. Nenazadnje so bili tudi vzpodbuda za prvo katoliško slovensko knjigo Kratki katekizem za mladino cistercijanskega meniha Lenarta Pacherneckerja z Vetrinja na Koroškem, ki je izšla 1574 leta. Žal že nekaj desetletij ne vemo za noben ohranjen izvod.
Čas reformacije in protireformacije ni samo versko vprašanje, še bolj je v ozadju izraba vere za dosego političnih oziroma oblastnih ciljev. Zlasti plemstva, ki je hotelo omejiti moč in vlogo osrednje oblasti. Zato po neuspehu ni več toliko vlagalo v kulturo. Za nas je pomembno poleg Trubarjevega sporočila, da je služboval v eni deželi, vemo pa, da je deloval od Trsta preko Gorice, Laškega in Ljubljane, torej je smatral slovenski prostor za enoten; da je plemstvo Štajerske, Koroške in Kranjske sofinanciralo natis Dalmatinove Biblije, da so bili za njih Slovenci ne glede na dežele en narod, da je jezik slovenskih protestantov nadregionalen, presega deželne razlike, da težijo k vseslovenski razumljivosti. V literaturi je mogoče zaslediti trditev, da so, ker niso bili pripravljeni zapustiti nove vere, najboljši odšli iz slovenskih krajev, da smo mi potomci tistih, ki so se pripravljeni z vsem sprijazniti in na vse pristati. Ne trdimo, da ni mnogo Slovencev takih, toda to ni posledica takratnih časov. Tudi ni res, da smo zaradi povratka v katolicizem Slovenci v naslednjih stoletjih kulturno zaostajali. Primerjava s Finsko, ki je ostala protestantska, dokazuje, da vztrajanje v novi veri ni predpogoj napredka. Še manj je res, da se kapitalizem v katoliških deželah ni mogel razvijati. Domovina kapitalizma so italijanska mesta in tudi ena najbogatejših, gospodarsko najbolj prodornih evropskih rodbin tistega časa, augsburški Fuggerji, so ostali katoličani.
Svojevrstni kulturni spomenik obdobja po protireformaciji do začetka slovenskega narodnega preporoda sredi 18. stoletja je monumentalno Valvazorjevo delo. Slava vojvodine Kranjske, kjer je veliko pričevanj o jeziku naših prednikov. Je samo najznamenitejši del njegovega opusa. Avtorjeva usoda, obubožal je, je sporočilo, kako zahtevno in drago je bilo osebno kulturno delovanje. Naša zemljiška gospostva zaradi prevlade gozdne posesti v resnici niso bila donosna, kot si mnogi predstavljajo in so bili dolgovi zemljiških gospodov ena njihovih trajnih ekonomskih značilnosti.

VLOGA REDOVNIKOV
Do vključno Valentina Vodnika imajo za razvoj slovenske kulture, za njo je vse pomembnejši slovenski jezik, glavno zaslugo redovniki. Najprej so bili seveda benediktinci, katerih samostani so bili, z izjemo gornjegrajskega, od Štivana pri Trstu do Monoštra v Porabju na obrobju slovenskega etničnega ozemlja. Iz njih so izšli cistercijani, potem pa se moramo ustaviti pri vseh vejah frančiškanov, zlasti kapucinih. Ta izrazito pridigarski red, ki je imel svoje samostane ponavadi izven obzidja slovenskih mest in je na svoj način povezoval podeželje z mestom, je izjemno veliko prispeval h kulturnemu razvoju slovenskega jezika, zlasti njegovi standardizaciji. Vsi se spominjamo Janeza Svetokriškega (1647–1714), bili pa so še številni drugi, katerih rokopisne pridige odkrivajo v zadnjih desetletjih. Ker so bili redovniki mednarodno zelo povezani, smo se preko njih seznanjali tudi z dosežki evropske kulture. Njihovi gospodarski stiki so prispevali tudi k izboljšanju kmetijstva, živinoreje in prehrane. Še zlasti, ker je bilo zaradi njihovega načina prehrane, pogostih postov, zelo pomembno vrtnarstvo.
Mogočni meniški samostani kot so bili Stična, Kostanjevica, Bistra, Jurklošter in drugi so v naši kulturni zgodovini dejansko opravili vlogo mest v zahodni in zlasti južni Evropi. Bili so največji kulturni centri. Imeli so nastavke srednjega in višjega šolstva. Da o knjižnicah in drugem kulturnem bogastvu niti ne govorimo.
Kot začetnika slovenskega kulturnega preporoda, mogoče bi bil boljši izraz vzpon, je bosonogi avguštinec p. Marko Pohlin (1735–1801). Zavedal se je, da je temelj kulturnega napredka urejen in enoten jezik, zato se je posvetil slovnici. V tem so ga posnemali še nekateri Slovenci, ki so veliko pozornost namenjali tudi slovarskemu delu. Slovenska kultura je rasla na uveljavljanju slovenskega jezika v javnosti, zlasti vse pomembnejšemu meščanstvu. Tako on kot njegovi predhodniki, zlasti pa nasledniki na kulturnem področju, so vse to počeli iz ljubezni do naroda, ki so mu pripadali. Pri tem niso uživali nikakršnih državnih vzpodbud. Zato so toliko bolj pomembni bili meceni, ki so imeli sredstva in posluh za kulturo, manj pa talenta. Tak je bil baron Žiga Zois.

“STARA MAT’ SLOVENJA”
Slovenski narodni preporod od srede 18. stoletja dalje je sestavni del evropskega duhovnega gibanja, ki so ga sprožili prosvetljenstvo, pri nas zlasti evropska romantika z Herderjem na čelu in domači vzroki, tudi z uvedbo nemščine kot uradnega jezika. Zakaj ravno ta, ki ga dejansko govori manjšina prebivalstva, je bilo ne glede na dejstvo, da je bil jezik izobražencev, za mnoge provokativno dejstvo. Med največje dosežke tega obdobja uvrščamo prvo slovensko katoliško ‘Japljevo’ Sveto pismo (1784–1802) in Kopitarjevo znanstveno slovnico (1809/10). za nas je izjemno pomembno, da se 1810 leta pojavi tudi prvi slovenski zapis Slovenije. Mnogi za razmah slovenstva pripisujejo zasluge Ilirskim provincam (1809–1813). Tega ni mogoče zanikati, toda dejstvo je, da je bila prav zaradi njih ustanovljena prva slovenska visokošolska profesura slovenskega jezika v Gradcu, v avstrijskem cesarstvu, ne v Ljubljani, kjer se je moral Valentin Vodnik boriti proti uvedbi neslovenskega ilirskega jezika.
Pojem Slovenja, starejša oblika zapisa Slovenija je, kljub dejstvu, da se je v slovenskem tisku pojavil šele 1844 v pesmi Koseskega vzplamtel kot plamen. Pojavljal se je zlasti v zasebni korespondenci in nekaterih literarnih delih, ki so izšla kasneje. Opozorimo naj samo na pesem Valentina Vodnika Ilirija zveličana iz let 1816/17, ker Iliriji zoperstavlja ‘staro mat Slovenjo’.
Po obračunu Prešerna, Bleiweisa in Slomška z ilirizmom, ki bi slovenski jezik umaknil iz izobraženih krogov, se je vse bolj začel oblikovati slovenski narodni program. Takšni napori so bili močnejši zlasti na obrobju slovenskega etničnega ozemlja na Koroškem, Štajerskem, koroškem Tržaškem in Goriškem. Imena kot Urban Jarnik, Anton Martin Slomšek, Matija Majer-Ziljski, dr. Jožef Muršec na čelu številnih slovenskih Štajercev, so ključna. Izjemno pomembni so bili tudi slovenski študentje na univerzah na Dunaju in v Gradcu. Med njimi so se oblikovale tudi temeljne točke slovenskega političnega programa, ki je zahteval združitev vseh Slovencev v eni državni upravni enoti Sloveniji, kjer bo slovenski uradni jezik. Možnost njegove razglasitve je bila dana šele v marčni revoluciji 1848, kjer niso pričakovali samo demokratizacije, parlamentarne monarhije, ampak tudi odpravo fevdalizma in njegovih ustanov. Pod te sodijo dežele Koroška, Štajerska,. Kranjska, Goriška, Istra in Tržaško, kjer so večinoma kot manjšina, živeli naši predniki. Slovenci so to množično podprli, tudi z peticijskim gibanjem. Ker dežel revolucija ni odpravila, v Avstriji obstoje še danes, ta zahteva ni mogla biti uresničena. Fevdalizem je bil odpravljen. Slovenci so bili poslej v državi priznani kot enoten narod, imeli so vseslovenske učbenike, slovenski jezik je bil kot predmet uveden v sicer nemške gimnazije.
Slovenske narodno-politične zah­te­ve so v naslednjih letih doživele še bolj množične javne potrditve, zlasti v čitalniškem in taborskem gibanju (1868–1871). Prvi resni udarec je ta ideja dobila z priključitvijo Beneške Slovenije Italiji 1866. leta. Ker ni nič kazalo, da bi prišlo do novih domačih in mednarodnih razmer, ki bi omogočile združeno Slovenijo, so slovenski politiki začeli iskati rešitev v jugoslovanskem okviru. Zahtevali so, da po letu 1867 nastala Avstro-Ogrska dobi še tretjo državno enoto Jugoslavijo, ki bi obsegala Slovence, Hrvate in vojvodinske Srbe, tiste, ki so živeli v cesarstvu. Znotraj takšne Jugoslavije naj bi bila uresničena slovenska ozemeljska enotnost.
Prva svetovna vojna je ponudila možnosti za reševanje slovenskega narodnega vprašanja. Žal ge je že 1915 spodkopal ‘tajni’Londonski pakt, ki je Primorsko obljubil Italiji, če stopi v vojno na protiavstrijski antantni strani. Čeprav so Slovenci, v prvi vrsti Slovenke, z preko 300 000 podpisi majniške deklaracije v letih 1917 in 1918 podprli jugoslovansko obliko reševanja združene Slovenije, je konec I. svetovne vojne prinesel najbolj tragično obliko. Slovenija je bila ob primorske dežele, velik del Kranjske, Notranjske, večino Koroške, katere prebivalci niso marali Jugoslavije, skoraj po tisočletju pa so se znova povezovali z čudežnimi Prekmurci, ki so se vedno imenovali Slovence. Ker pa nesreča nikoli ne pride sama, je tudi Jugoslavija s srbsko kraljevsko rodbino Karadjordevićev na čelu pokazala malo ali nič posluha za specifične slovenske potrebe. Tako z Vidovdansko ustavo kot kraljevo diktaturo 1929. leta obstoj Slovenije ni bil dovoljen. Zlasti v zadnjem obdobju je bil uradno obstoj Slovencev zamolčan. Prešeren je bil največji pesnik Dravske banovine, ne pa Slovencev. Ne glede na vse, pa so si Slovenci 1919 izborili slovensko univerzo in potem še vrsto inštitucij na čelu z Narodno in univerzitetno knjižnico. Slovenski jezik ni bil prepovedan, imel pa je, zlasti v armadi, slabši položaj kot v nekdanji habsburški monarhiji. V njenih okvirih ni bilo možnosti za združeno Slovenijo. Kljub temu pa so imeli Slovenci na nekaterih področjih več avtonomije. Na Jugoslavijo je mnoge dodatno vezal tudi izjemno težak položaj Slovencev v Italiji, zlasti pod fašizmom in na Koroškem, ki je 1938. leta padla pod nacistični škorenj. Oba oblastnika sta hotela Slovence izničiti.

POT V SAMOSLOVENSTVO
Samoslovenstvo je manj znana beseda. Pomeni tako notranjo in mednarodno politiko, ki ob spoštovanju načela, da ne storiš nekomu nekaj, česar ne želiš, da drug stori tebi, zasleduješ v prvi vrsti slovenske potrebe in interese. To počnejo vsi mednarodno zreli narodi. Predstavlja slovo od časov, ko smo bili Slovenci najbolj vdani Avstrijci, neomajni Jugoslovani, na slovenstvo pa smo pozabili. Do nje se je prvi prikopal koroški Slovenec in duhovnik iz Kanalske doline dr. Lambert Ehrlich, ki je kot jugoslovanski strokovnjak in specialist za pravice Slovencev sodeloval na mirovni konferenci v Parizu po prvi svetovni vojni. Videl je, da narod brez lastne države nima v mednarodni politiki nobenega vpliva, nihče ga ne upošteva, pa čeprav so vse pravice na njegovi strani.
Do spoznanja, da brez lastne države ni narodne prihodnosti, so se po drugih poteh prikopali tudi mnogi drugi. Znan je zlasti pesnik Božo Vodušek. Zaradi preganjanja Slovencev v Italiji so mnogi Primorci poudarjali pravico do samoodločbe in odcepitve. Ta misel je v kraljevini Jugoslaviji dobila vzpodbudo zlasti po 6. januarski diktaturi 1929 in se izražala 1932. v nemirih, imenovanih Šenčurski dogodki, ko so množice vzklikale: “Hočemo samostojno državo, hočemo republiko, živela samostojna Slovenija” in podobno. Izobraženci so ta val navdušenja podprli s tiskanjem prve znanstvene geografije Slovenije Antona Melika in zgodovine Milka Kosa. Ustanovili so tudi akademijo znanosti, ki se ni smela imenovati slovenska. Nekateri posamezniki, ti so vedno začetniki množičnih gibanj, so zahtevali, da Slovenci popularizirajo slovensko osamosvojitveno misel v tujini. Zato si je še posebno prizadeval p. Kazimir Zakrajšek v ZDA. Podobno so mislili tudi nekateri na Koroškem in celo v daljni Argentini, kjer so bili takrat predvsem slovenski Primorci. V domovini je širil to idejo zlasti Ehrlich, ki je o tem celo javno govoril na višarskem srečanju 1933. leta.
Razpad Jugoslavije, zlasti nastanek NDH, je utrjeval prepričanje, da jo je za vselej konec. To je odkrito razglašal tudi Ehrlich, ki pa je za mednarodno konferenco po končani II. svetovni vojni, na takih, ne pa med njimi se vedno ‘rišejo’ nove meje, naj bi določili tako stanje, ki bo ne glede na ponujeno varianto, vzpostavilo samostojno, mednarodno priznano slovensko državo. Predvsem zato in tudi neprikritega protikomunizma ga je VOS maja 1942 v Ljubljani ubil. Revolucionarni in proti revolucionarni tabor, ključno je vodstvo ne posamezni člani, njegove ideje niso sprejeli. Eni so se borili za obnovo stare Jugoslavije, eni za novo pod komunističnim vodstvom. Izid vojne je znan. Pri tem naj posebno opozorimo, da so tudi komunisti zelo poudarjali narodno naravo vseh organov, od krajevnih odborov do narodne vlade v Ajdovščini. To izpostavljamo zato, ker njim narod pomeni ljudstvo, samo tisti del naroda, ki mu je pripravljen slediti in ga podpreti pri prevzemu oblasti. Komunistično vodstvo je vedno za ljudsko, ne narodno državo. Je internacionalistično, zato mu narodna država ni vrednota. Ne samo dejanski, že samo možni njihovi nasprotniki, so končali v več sto prikritih grobiščih med in po vojni.
Slovenska osamosvojitvena misel je desetletja po II. svetovni vojni tlela v ozkih krogih posameznikov, zlasti Ehrlichovih duhovnih dedičev. Naraščanje nezadovoljstva v Jugoslaviji zaradi težkih gospodarskih razmer, celo v lastni državi si moral boljše in redkejše blago kupovati za devize, tuj denar, zlasti pa dejstvo, da je moralo po II. svetovni vojni zaradi pomanjkanja boljše plačanih služb okoli 100.000 Slovencev na ‘začasno’ delo v tujini, je bilo najboljše gojišče samoslovenske misli. “Če bi imeli sposobnejše in odgovornejše voditelje, bi tudi mi lahko ostali v krogu svojih najbližjih.” To mišljenje so zlasti izražale mnoge ‘narodnozabavne’ pesmi, ki so bile vse kaj drugega kot to. Med njimi je bil tudi Jože Pučnik, s katerim so zaradi kritike gospodarskih in socialnih razmer pred tem surovo obračunali. Potrebna je bila samo še mednarodna in domača iskra in Jugoslavija se je začela sesuvati. Mednarodni zlom komunizma in srbsko poseganje v narodne in jezikovne pravice Slovencev so ob pravih in odgovornih ljudeh med nami, med njimi je politično aktiven edino še Janez Janša, izpeljali največji slovenski dosežek v zgodovini: samostojno državo. Dejstvo, da je tako zahtevo podprlo kar 95% udeležencev osamosvojitvenega plebiscita 23. decembra 1990, je prva čutila po moči četrta armada v Evropi, ki je v vojni za Slovenijo doživela tak poraz, da se nikoli ni od njega opomogla.
Slovenski narod je bil v zgodovini mnogokrat na robu narodne smrti. Analiza njegove preteklosti nam nedvoumno pove, da so bili tega bolj kot tujci, krivi sami naši predniki. Slovenska država ni rezultat stoletnih sanj, ampak nesebičnega dela številnih posameznikov, ki so se čutili odgovorne za slovenski jezik in slovensko kulturo ter slovenske rojake kot celoto. Na njih, ne pa državo, se je nasadila slovenska narodna zavest in iz njih je izšla slovenska država. To nam narekuje, ne samo, da svojo državo kot nosilko slovenske narodne, ne državne identitete ljubimo in spoštujemo, ampak, da jo poznamo, se zanjo žrtvujemo. Ne smemo se spraševati, kaj je ona storila za nas, ampak kaj smo storili mi. Pokojna levičar Jože Pučnik in desničar Ivan Oman, oba sta bila najprej demokrata, dokazujeta, da je tako sodelovanje možno in nujno.

GRANDA, Stane. Trideset let samoumevnosti. (Priloga) Ognjišče, 2020, leto 56, št. 10, str. 50-57.