Z invalidskega vozička se zdi svet drugačen, kot če ga vidiš, premikajoč se po njem na dveh nogah. Vsakogar, razen otroka, gledaš od spodaj navzgor in to te, hočeš nočeš, postavi v podrejen položaj. Drugi gledajo nate z višine, zdi se ti, da zviška. Vsi, ki lahko hodijo, so v tvojih očeh srečna bitja. Če imaš, denimo, samo eno nogo, ali, Bog ne daj, še te ne, se ti zdijo srečni vsi ljudje z dvema nogama. Kot da je tvoja sreča odvisna od obstoja ali števila nog, vse drugo pa sploh nič ne pomeni. In sreča je tudi, če imaš nekoga, ki te, čeprav samo z vozičkom, popelje na sprehod.
To mi je znano skoraj iz prve roke: imela sem mamo, ki je zadnja leta svojega življenja preživela na vozičku. Živela je sama in znala je poskrbeti zase – kapo dol pred njo! V letih, ko postanejo okoreli še ljudje, ki nimajo telesne hibe, se je na vozičku spretno premikala po stanovanju in potrudila se je, da je opravila sama vse, kar se je dalo.
Bila je družabna in silno si je želela družbe. Pri njej je bil vsak gost dobrodošel. Da je le mogla malo poklepetati, o čemer koli, najraje pa o časih, ko je bila usoda do nje še bolj milostna in je lahko merila svet z dvema zdravima nogama. Razkošje, ki se ga, dokler ga je bila deležna, ni zavedala. V tem ji je marsikdo podoben, kajne?
Življenje si je znala urediti tako, da je vsej prizadetosti navkljub ostalo znosno. Nekaj pa je močno pogrešala: prijaznega človeka, ki bi jo kdaj pa kdaj zapeljal po vaških poteh ali, kar bi bilo še bolje, v bližnje mesto na katero od prireditev. To bi bila dobrodošla popestritev njenega življenja med štirimi stenami.
Ni ji ostalo drugega, kot da se je kar sama odpravila na cesto in z rokama neutrudno vrtela velika kolesa vozička. Vedno težje je premagovala ta napor, kajti moči so jo počasi, a vztrajno zapuščale. Upala je, da bo naletela na dobro dušo, ki bo poprijela za voziček in bi to, kar je njej predstavljalo težaško delo, z lahko to opravila in še poklepetali bi. Včasih bi ji bilo zadosti že, če bi ji kdo namenil nekaj besed, ji mogoče povedal kaj zabavnega, kakšen vic ali anekdoto, tega se ni nikdar naveličala poslušati.
Pozdravljali so jo, že iz vljudnosti ni šel nihče mimo nje brez pozdrava. Na vasi se pač vsi poznamo. Našli so se tudi taki, ki so z njo spregovorili nekaj besed, tudi to je na vasi še vedno v navadi, in končno ljudje niso taki, da bi invalida kar prezrli, to že ne. Še tujcem ki so se slučajno znašli tam, se je zasmilila. Toda enim se je vedno mudilo, drugi so že po naravi manj zgovorni, tretji so povsem brezbrižni in pravega klepeta, takega, ki si ga je želela, tam zunaj ni bilo. Domov se je vračala z občutkom zapuščenosti, odrinjenosti. Se ji je kdaj utrnila tudi kakšna solza?
Nikogar ni bilo, ki bi jo kdaj pa kdaj z vozičkom zapeljal po številnih okoliških poteh, čeprav bi, če bi bili vsaj malo pozorni, lahko zaznali, kako rada zapusti domače zidove. Videvali so naju vsak teden, ko sem prišla k njej in jo peljala naokoli, a me ni nihče posnemal. Niti žene njene generacije, ki so se včasih same ali v družbi odpravile na sprehod, niso pomislile, da bi ji naredila vsaj malo veselja. Ne zamerim jim, kajti ponavadi spoznamo stisko ljudi, ko jo tudi sami doživimo. Žal.
Umrla je, preden se ji je bilo treba odločiti, ali naj pristane v amputacijo tudi druge noge. Njena od življenja utrujena duša si zasluži miren počitek. Pogreb je bil, če ga sodim po številu pogrebcev, veličasten. Sama sem napisala govor, ker se mi je zdelo, da imam marsikaj sporočiti. Kratek in jedrnat je bil in v sebi je nosil poanto, strnjeno v sklepnem stavku: »Naj bo današnje slovo poklon tvoji hrabrosti in priložnost za vse nas, da pogledamo vase in se zamislimo, kaj lahko naredimo za drugega.« Napisan je bil z namenom, da bi se koga to dotaknilo.
Seveda je prav, da najprej jaz pogledam vase in naredim kaj za drugega, sploh pa sedaj, ko mi čas to dopušča. To bi bil najbolj plemenit način negovanja spomina na mamo.
Povezala sem se z domom upokojencev v mojem kraju in prišla v stik z gospo, ki je, tako kot moja mama, brez ene noge in zato priklenjena na voziček. Enkrat na teden jo za urico ali dve odpeljem na sprehod po mestu. To je praznik zanjo in zame. Gospa namreč nima bližnjih sorodnikov, ki bi jo redno obiskovali, zato ji je dobrodošlo vse, kar razbije monotonost njenega vsakdana. Rada ima rože in izbirati moram poti, ki vodijo mimo cvetličarn. Pred njimi se ustavi, včasih kaj kupi, drugič si samo ogleduje cvetje. Verjetno se ob tem v spominu vrača na dom, ozaljšan z bujnim cvetjem, kot sem lahko videla na fotografijah. Za razliko od moje mame ni zgovorna, je bolj opazovalka kot pripovedovalka. Kar pa mi je pri njej najbolj všeč, je njena pokončna drža. To, da se ne smili sama sebi, jo v njenem položaju dela junaško.
Zame so ti sprehodi nadaljevanje nečesa, kar se je prezgodaj končalo. So pa tudi spomin na nekaj, kar se ne bi smelo dogajati tako, kot se je. Ko tako lepšam dneve osamljeni gospe, je kot da bi podaljšala življenje moji mami. Tja daleč v višave, kjer je, upam, našla svoj mir, ji sporočam, da njeno trpljenje ni bilo zaman.
Rafaela. Ognjišče (2014) 02, str. 24

Pred leti so v televizijsko oddajo povabili osemletnega dečka, ki je rešil življenje dveh vrstnikov. Iz pogovora se je videlo, da je deček veren. Novinar ga je vprašal, če hodi k verouku. Deček je pritrdil. Dalje ga je voditelj vprašal, kaj se tam učijo. »Zadnjič smo se pogovarjali o tem, kako je Jezus na svatbi v Kani spremenil vodo v vino.« Gostje v studiu so se začeli smejati, voditelj pa je ostal miren in je malega gosta vprašal: »In kaj si se naučil iz te zgodbe?« Deček se je začel presedati na stolu in kazalo je, da je bilo to vprašanje pretežko zanj in da ne zna odgovoriti. Potem pa je dvignil obraz in dejal: »Če se nameravaš poročiti, potem poskrbi, da boš na poroko povabil tudi Jezusa!«

Ta preprosti dečkov odgovor, ki je izzvenel duhovito in so se mu navzoči v studiu nasmejali, skriva v sebi pomembno sporočilo za naše življenje: Povabiti Jezusa v naše življenje, kakor sta ga povabila novoporočenca v Kani Galilejski. Kristus, ki rešuje stisko na svatbi, rešuje tudi stisko v našem življenju, ko ga vanj povabimo.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2023), 85.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

ZGODBA

NIKOLI NISTA POPUSTILA PRI CENI

Upokojenca, ki sta imela dovolj sredstev za mirno starost, sta za hobi redila kokoši in piščance ter gojila zelenjavo.
Ko so hodili sosedje, prijatelji, znanci kupovat svežo zelenjavo, meso in jajca, sta vsem zaračunala polno ceno, Nihče ni dobil niti centa popusta, zato so ju imeli za skopa in stiskaška človeka.
Nekega dne pa je prišlo na dan, da upokojenca prihodke od prodaje jajc, mesa in zelenjave namenjata revnim družinam v okolici.

MISEL

Radi sodimo ljudi, čeprav ne poznamo vseh okoliščin, da bi lahko pravilno presojali. Napačno je soditi druge, še posebej negativno, samo na podlagi svojih lastnih predstav.
Pogosto ocenjujemo ljudi po videzu, ki največkrat vara. Zato preti nevarnost, da so naše sodbe krivične.
Vprašajmo se: spadamo med tiste, ki presojajo po videzu in govorijo o napakah ljudi, ki jih vidimo samo mi?
Če smo takšni, smo hinavci. Ko druge sodimo strogo, sebe pa blago, si zapiramo vrata pred Božjim usmiljenjem. Ne sodimo drugih po sebi. Zato si zapomnimo: edini pravični sodnik je Bog.

MOLITEV

Gospod Bog, ko sodimo druge,
si prisvajamo tvojo pravico,
kajti samo ti pravično sodiš,
ker veš, kakšni smo v resnici.
Pogosto naše sodbe temeljijo
samo na predsodkih in videzu.
Ko ravnamo tako, pozabljamo tvoje besede:
»Ne sodite, da ne boste sojeni.«
Pomagaj nam,
da se bomo vzdržali takih sodb,
saj je vsak človek po tebi naš brat.
Nauči nas v tvoji luči presojati sebe,
da ob srečanju s teboj ne bomo obsojeni.

ISKRA

Če želiš najti notranji mir, se v prihodnosti vedno vprašaj: »Kdo sem jaz?« In ne sodi drugih.

Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno. (Lk 6,37)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2014), 32-33. (riše: Peter Škerl)
knjiga: Zgodba zate (zbral Božo Rustja), Ognjišče, Koper, 2022 (ponatis)
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Že kar nekaj časa sem odlašala s pisanjem. Sem kmečka žena, ki se približuje sedemdesetim letom. V moji mladosti smo hodili redno ob nedeljah in praznikih k maši ter k verouku. Tudi še sedaj se mi zdi, da ni nedelje brez svete maše. Župniki so nas takrat učili, da če eno nedeljo ne gremo k maši, naslednjo ne moremo brez svete spovedi k svetemu obhajilu.
Sedaj pa se mi zdi, da se je vse obrnilo na glavo. Opazujem ljudi, ki ne pridejo po več nedelj k sveti maši, a ko pridejo, gredo brez slabe vesti k svetemu obhajilu. Vedno več je fantov in deklet, ki živijo skupaj, a gredo vedno pri sveti maši tudi k obhajilu.
Tudi veliko neporočenih parov je, ki gredo k obhajilu. Vse to me zelo moti, ker mi smo bili zelo strogo vzgojeni in že najmanjši greh nam je ‘odsvetoval’ obhajilo.
Tudi ne morem razumeti, kako gredo ljudje k obhajilu, po sveti maši pa k spovedi. Zakaj k spovedi, če si bil pri obhajilu in si brez greha?
Vse to me zelo bega in ne vem več, kaj je prav in kaj ne. Včasih se počutim kot največja grešnica v vasi, ker se mi zdi, da nisem vredna prejeti sveto obhajilo.
Težko mi je, ker se s takimi vprašanji obračam na vas. Mogoče pa še katerega drugega moti vse to in bo z veseljem prebral vaše odgovore.
Stanka

Podobna vprašanja si gotovo marsikdo postavlja. Je pa tudi težko odgovoriti nanje, saj predpostavljajo globlje razumevanje določenih konkretnih in osebnih situacij, ki pa na osnovi zgolj vprašanja ni možno. Življenje ni samo ‘črno-belo’, zato tudi odgovori niso vedno samo ‘da – ne’. Pripadate generaciji, ki je odraščala in živela v še zelo krščanskem okolju, kjer je bilo samo po sebi umevno, da se je vsak dan redno molilo in ob nedeljah hodilo k maši, pogosto k sveti spovedi in k rednemu obhajilu. In ta verska praksa je v vas pustila notranjo držo, ki vam še danes pomaga, da ni nedelje brez svete maše ... V takem okolju so lahko duhovniki polagali vernikom na srce: če v nedeljo ne gredo k sveti maši (razen zaradi bolezni ali drugih neprilik), morajo prej k spovedi preden spet prejmejo sveto obhajilo. Zakaj tako? Ker so predpostavljali, da ‘ne iti k sveti maši’ pomeni lastno krivdo, saj so vse okoliščine omogočale, da so bili vsi verniki bili redno pri nedeljski sveti maši. Seveda pa to ne velja enako vedno in povsod. Vzemimo primere misijonskih področij, kjer zaradi oddaljenosti duhovnika lahko darujejo sveto mašo samo nekajkrat na leto in ni mogoče iti k maš drugam, kjer se obhaja sveta daritev. Tam verjetno duhovniki ne učijo tako. S tem vas želim spomniti, da so lahko okoliščine zelo različne in da vplivajo na obveznost nedeljske svete maše, ki sicer ni božja zapoved, pač pa cerkvena. Določene okoliščine lahko torej spremenijo tudi človekovo krivdo ali odgovornost. In danes živimo tudi v Sloveniji bolj v ‘misijonskih’ razmerah kot ne. Kjer po mestnih predelih kristjani niso več v večini; javno mnenje je že povsem nekrščansko ... in otroci odraščajo v takem okolju, odrasli živijo pod vplivom tega okolja, ki jih nikakor več ne spodbuja k rednemu krščanskemu življenju. Nasprotno, vse jih od njega odvrača. Res, da še ni takšnega pomanjkanja duhovnikov, da ne bi bilo vsaj v bližini nedeljske svete maše, a ‘oddaljenosti’ so tudi psihične in duhovne narave. Lahko si zamislimo situacijo, v kateri za nekoga navzočnost pri maši eno nedeljo na mesec pomeni morda več kot za drugega vsako nedeljo. Poznam primer, ko je otrok odraščal v krščansko povsem odtujeni družini in sorodstvu. Ni bil niti krščen, niti malo vzgajan v krščanstvu. A s sošolci je tudi sam pričel hoditi k verouku. Starši mu sicer niso prepovedali, a niso pokazali nobene volje, da bi sodelovali. Pomislite sedaj, kaj pomeni za tega otroka, da pride enkrat na mesec k nedeljski sveti maši. In ker je nato bil tudi krščen in pri prvem svetem obhajilu, vse brez sodelovanja staršev, je zanj njegov prihod k sveti maši ali izostanek od nje moralno povsem drugače ovrednoten, kakor tistega, ki ima verne starše in verno okolje, pa se prične upirati obiskovanju svete maše. Sicer je res, da je opuščanje obiska nedeljske svete maše velik znak majhne ljubezni do Boga in Cerkve, a je odgovornost in krivda v obeh primerih različna.

Vaša vzgoja pa je imela poleg pozitivnih tudi negativne vidike. Na primer držo, da že ob majhnem grehu ne smete k obhajilu brez zakramenta sprave. Tega cerkveno učenje ni nikoli odobravalo, saj iskreno kesanje na začetku maše odpusti male grehe. Je pa bila to zmota, ki se je praktično v obliki janzenizma (zelo rigoristično moralno gledanje) močno razširila tudi po naših krajih. Pa tudi občutek, da ste največja grešnica v vasi, (kar gotovo ni res), ni nekaj pozitivnega. Poznavalci duhovnega življenja navajajo tudi primere, ko je podobne občutke vzbujal tudi hudobni duh, da bi preprečil pobožnim ljudem zedinjenje z Jezusom v obhajilu.

Še mnogo težje pa je vprašanje obhajila ljudi, ki živijo v zunajzakonskih skupnostih. O pastoralni skrbi za take ljudi se veliko pogovarjamo v Cerkvi prav času od lanske izredne sinode škofov v Rimu do letošnje redne v oktobru. Tema obeh in sedanjih razprav je sicer družina in zakrament zakona, a ker je praktično sorazmerno veliko kristjanov postalo glede zakramenta zakona in skupnega življenja zelo popustljivih in so sprejeli povsem posvetno logiko razmišljanja, je tudi prav, da o tem vprašanju razmišljamo. Dosedanje razprave so pokazale, da je treba biti pazljiv in ne obsojati ljudi kar povprek. Vsak primer je treba posebej presojati. Kot je delal Jezus in nam dal zgled. K vsakem človeku, tudi največjega grešnika, je osebno nagovoril in videl, kaj se da narediti. Celo s soobsojencem na križu je stopil v osebni dialog in ga očistil krivde ter ga še tisti dan sprejel v nebesa. Seveda pa še vedno ostaja v veljavi, da kdor živi v velikem grehu, ne more vredno prejeti svetega obhajila. V primeru, ko smo prepričani, da nekdo tako ravna, smo mu dolžni spoštljivo to povedati, mu razložiti stališče Cerkve, a dokončno moralno presojo in odločitev moramo prepustiti odraslemu človeku samemu. Končno se bo o svojih dejanjih moral sam pogovoriti z Bogom, če ne prej, ko se bo znašel pred njim ob koncu življenja. Tudi duhovnik ali drugi delivec obhajila nima pravice takšnega človeka, če pride k obhajilu, pred vsem občestvom odsloviti brez obhajila. Iz dveh razlogov: ne sme ga pred vsemi osramotiti; pa tudi ne vidi v njegovo dušo, da bi lahko presojal njegovo notranje stanje prav v tistem trenutku. Teoretično bi bilo možno, da se je v vmesnem času skesal, se spreobrnil, ali vsaj obudil popolno kesanje in sklenil spremembo življenja. Seveda nas pa trenutna izjemno težka situacija na tem področju naravnost spodbuja k bolj jasnemu in pozornemu poučevanju in oznanjevanju o teh vprašanjih in dilemah; pa seveda tudi k poglobljenemu študiju takšnih situacij.

Marjan Turnšek

Ko sta se spoznala, nista bila več prav rosno mlada, saj sta jih oba imela že čez petindvajset, a bila je ljubezen na prvi pogled. Ona je vedno trdila, da se njej to že ne bo zgodilo – pa se ji je!
Ko je stopil v ambulanto ves popraskan po obrazu, je kot plah fantič stal pri vratih in mečkal v roki zdravstveno kartico. Ko mu je čistila rane, katere je prej pregledala zdravnica, so se vanjo zazrle najbolj prijazne in tople oči.
Že nekaj let, pravzaprav od konca šole, je tu delala kot medicinska sestra in srečevala veliko ljudi, a tako je ni prevzel še nihče. Sama sebi se je zdela otročja, ko je vsakič, ko je hodil po nove obliže, zardela kot najstnica. In tako se je začelo; čas, ki sta ga preživljala, je bil najlepši v njenem življenju. Takoj ko mu je povedala, da je globoko verna, ji je priznal, da je odraščal v družini brez vere. Starši so sicer imeli zakramente, a njega niso dali niti krstiti.
»Tako te imam rad, da bom naredil vse: sprejel bom vero, se pripravil na krst, šel k obhajilu in birmi, da se poročiva v cerkvi,« ji je rekel.
»Tega ne smeš narediti samo zaradi mene,« mu je odvrnila, »to napravi predvsem zaradi sebe.«
Tako je začel hoditi v cerkev, prejel je vse zakramente. Koliko lepih trenutkov je preživela, ko ga je učila. Zelo hitro je vse dojemal, ona pa je v tem uživala. Da je to delal res samo zaradi nje, je spoznala šele mnogo kasneje, V srcu je bila vera zanj še vedno nekaj tujega, nekaj, brez česar je živel do takrat, ko je spoznal njo, nekaj, “brez česar lahko živiš”, kot je izjavil potem, ko mu je nekoč poočitala, da zanemarja molitev. Saj nekaj časa je z njo hodil k maši, če le ni bil od doma, ker je kot gradbeni inženir delal okrog po gradbiščih. Potem pa je tudi to bilo vedno bolj poredko, le še ob večjih praznikih. Tudi potem, ko sta se jima druga za drugim rodila otroka, Lovro in Sara, ni bilo drugače.
Kot se je on hladil v veri, za katero ni bil nikoli res ogret, se je ohlajal tudi njun zakon. Čeprav na ločitev nobeden od njiju ni pomislil, sta si imela vedno manj povedati. Ob nedeljah in ob večerih je hodil s prijatelji igrat šah ali kegljat ali je sedel za računalnikom. Res pa mu ni smela očitati, da se ne ukvarja z otrokoma. Veliko je bil z njima in ji v vsem pomagal, le ko je beseda nanesla na molitev in vero, je zamahnil z roko in ni hotel reči nič.
Tako sta pač hodila vsak po svoji poti, oba prepričana vsak v svoj prav.
»Ali bova še kdaj našla skupno pot?« jo je nekoč vprašal žalosten in potrt. »Tako lepo je bilo nama na začetku, toliko sva si imela povedati.«
Prijela ga je za roko, pogledala v njegove tople oči in rekla: »Spet bova hodila po isti poti takrat, ko boš ti našel pot nazaj k Bogu. Tako dober človek si, toliko lepega je v tebi, le dušo imaš prazno, brez vere si kot suho drevo.«
Takrat ni slutila, koliko hudih trenutkov bosta prestala oba, da bo res našel pot nazaj.
Bilo je pozimi – šli so na smučanje vsi – tudi ona je uživala na snegu kot že dolgo ne, ko se je zgodilo. Oba sta bila premalo pazljiva in Lovro se je preveč približal nihalki – z vso močjo ga je odbila. Obležal je na tleh brez zavesti.
Sedela sta ob njem dan za dnem, teden dni, da bi se prebudil iz kome. Čeprav so jima zdravniki dajali upanje, da bo preživel, sta s strtim srcem čakala, kaj bo. Ona je tiho molila, on pa je le zrl predse. Ni hotela drezati vanj, ni jokala, le šepetala je: »Naj se zgodi tvoja volja!« Zaupala je tako močno, da ga Bog ne bo še poklical k sebi.
Nekega dne je vstal in brez besed zapustil bolniško sobo. Nič ga ni vprašala, kam gre, vedno ji je prej vse povedal – molče je odšel, čeprav je slutila, je počasi vendarle odšla za njim.
Tiho je odprla cerkvena vrata in obstala: klečal je pred oltarjem, ramena pa so se mu tresla v tihem joku. Stopila je k njemu in ga prijela za roko. »Vse bo še dobro, boš videl,« mu je rekla tiho. »Gospod je neskončno usmiljen , zaupajva vanj. Lovro bo preživel in vse bo še dobro.«
Hvaležno je pogledal skozi solze in se olajšano skupaj z njo potopil v molitev.
Ko so se čez leto po tem dogodku peš odpravili na Svete Višarje v zahvalo za vrnjeno zdravje, ji je na vrhu pred cerkvijo zašepetal: »Pa sva le spet našla skupno pot, jaz pa sem našel tudi pot nazaj k Bogu. Sva morala res oba prestati toliko hudega, da se je to zgodilo?« je povesil glavo.
»Nič se ne zgodi brez razloga, vsaka stvar nas nekaj nauči. Trpljenje je pot v očiščenje in novo življenje,« ga je prijela za roko, da sta družno stopila v božji hram v zahvalo za njegovo usmiljeno ljubezen.

KUMER, Anica. (zgodbe) Ognjišče (2014) 02, str. 38

V eni od ljubljanskih cerkva sem se usedla v zadnjo klop. Kmalu so z leve in desne prisedli novi verniki. Zatopljeni vsak v svojo molitev smo v tihoti čakali na začetek skupnega slavljenja in češčenja našega Stvarnika.
V zvoniku je ura odbila polno uro in v cerkvi se je oglasila vesela pesem. Odprtega duha za sveto, smo na ves glas prepevali. Naša telesa so se v zavetju prijetno tople cerkve počasi rešila prezeblih udov in naša srca so se še lažje odpirala v zahvalo in čast Gospodu.
Vhodna vrata so se občasno še odpirala in pod noge nam je mrzlo zapihalo, ko so vstopali novi in novi verniki, ki so želeli svoj čas posvetiti Bogu.
Nenadoma sem za sabo začutila človeka, ki se je opiral na klop. Čudne vonjave po neumitem znoju so mi udarile v nos, da sem se kar zdrznila. Podzavestno sem se obrnila in pogledala, kdo je za mano. Stal je tako blizu, da sem se skoraj dotaknila neobritega obraza. Zasmilil se mi je človek v zanemarjenih oblačilih in želela sem mu odstopiti svoj sedež.
»Le kako se bodo odzvali ljudje z leve in desne, če vstanem in v klop povabim klošarja, ki očitno težko stoji?« me je prešinilo. Opustila sem svoj namen in obsedela.
Kmalu smo zapeli novo pesem. Skupaj z močnim zadahom po alkoholu je med nas zadonel prelep tenor. Kakšen posluh, kakšen glas, s kakšnim zanosom zapeta pesem! Prelepo!
Pod obleko klošarja se je skrival bleščeč pevski talent. Hvaležna Bogu za tega človeka sem z mešanimi občutki utihnila.
Tako močna in silna želja, da bi bolje spoznala tega človeka se je prebudila v meni, da sem k Bogu usmerila vso svojo pozornost in prisotnost na drugačen način.
V srcu se mi je porajalo sto zakajev in čejev, misli so z nadsvetlobno hitrostjo pretresale moj notranji svet.
»Kdaj in zakaj je ta človek, ki ima tak posluh in tak glas, da mu lahko zavida operni pevec, pristal med klošarji? Mu ni šel študij, so ga zaničevali in zasramovali zaradi kakšne hibe, pa se je bal življenja? Je doživel kakšno razočaranje in poraz? Ga je mogoče v življenju doletela izkušnja, iz katere se ni znal ali ni zmogel rešiti? Kakšno izobrazbo ima, da ni dobil ali ni znal obdržati delovnega mesta? Kaj vse težkega ga je doletelo, da je pristal čisto na dnu? Se mogoče pod umazano obleko skriva človek z doktoratom? Je mogoče kriv samo alkohol, popit po kozarčkih, ki se ga dobi prav povsod, legalno. Zanj ne rabiš niti pretirano veliko denarja.«
V naši kulturi, ki se ne zna veseliti in proslavljati brez alkohola, se hitro ujameš v njegove pasti in si mimogrede od njega odvisen. Ven iz te ječe omame pa je težka, naporna in strma pot. Težko se rešiš zasvojenosti, če nimaš dobre podpore v družini, službi, pri prijateljih in v raznih skupinah za samopomoč, ki ti stojijo ob strani, ko ti je najtežje, ko zmoreš komaj narediti trden sklep, da ne boš pil alkohola, samo po korakih, samo dan za dnem, sklep tako za vsak dan sproti.
V meni je dozorela odločitev. Tudi jaz se bom držala postne akcije štirideset dni brez alkohola. V tem času se bom zavestno odrekla uživanju in postrežbi vsakega alkohola. Tudi jaz želim vsaj nekaj malega pripomoči, da se bomo zavedali tega nevarnega početja, ki se te lahko polasti tako zahrbtno, da se niti ne zavedaš, da si se ujel.
»Saj sem samo nazdravila za novo leto, pa za god in rojstni dan, za sebe in za vse domače, pa prijatelje in sodelavce in še kje na kakšnem slavju. Za na zdravje in aperitiv za začetek.« Ko začnem seštevati vse te kozarčke in kozarce popitega, se zgrozim. »Nič!« si rečem. »Nič alkohola!« Ne samo zaradi vseh, ki jih je alkohol omrežil, tudi zaradi vseh družin, ki trpijo ob tem, zaradi vseh prometnih nesreč s škodo, poškodbami in prehitro končanimi življenji. Zaradi vsega zla, ki ga prekomerno pitje povzroča.
Bog, nate se obračam s prošnjo in molitvijo za vse nas. Da bi vztrajali, da bi bili strpni, kadar je to potrebno, in odločni v pravem trenutku. In da ne bi obsojali. Da ne bi obsojali nikogar, ki mu je spodrsnilo in je, kljub dobrim sklepom in pomoči, padel – mogoče celo večkrat.
Vsak dan znova vzeti svoj križ na svoje rame in vztrajati na pravi poti in pomagati, kjer lahko, kjer znam in zmorem. In ne obsojati!
Hvaležna sem bila Bogu za tega klošarja, ki mi ga je danes poslal v moje življenje. Pod umazano obleko sem videla človeka, ki se je znal in zmogel veseliti z nami pred Gospodom. Hvaležna sem bila, da se ni sramoval svojega bednega stanja in da se je želel srečati z Bogom. Vse pesmi je znal na pamet in videlo se je, da mu cerkev ni tuja.
Molila bom zanj, da bi zmogel prenesti vsakodnevno težo križa in da bi se še kdaj srečala tukaj v cerkvi, pa čeprav se morda včasih pride samo pogret.
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 92-93.

Pomlad je prehajala v poletje, travniki so se bohotili v cvetju in gosti, visoki travi. Bil je pravi čas, da se kmet s koso poda na travnik. Najprej vrt, okrog hiše, da se trava ne potlači, potem naprej na njive in nazadnje v senožeti.
Doma je bila sama. Mož je štel mesece do upokojitve, otroka sta bila že v mestu – starejši v službi, mlajša v šoli.
Obetal se je prijetno sončen dan. Vzela je grablje in, kot vsako delo – začela z besedami: “Sveti križ Božji.” Nekam slabo se je počutila. Nekaj metrov tja in nazaj k hiši in že je morala sesti in zbrati moči. Po požirku vode se je spet podala obračat seno. Eno vrsto tja in nazaj, in vsakič je morala malo sesti. “Na ta način pa danes ne bom prišla do konca tega majhnega ograbka sena. Le kaj je narobe z menoj, da sem tako nemočna, boli me glava, težko diham in še težje sem na nogah?” se je spraševala.
»Mama, kaj pa je s teboj, tako si bleda in utrujena si videti?« je bila zaskrbljena hčerka, ki je prva prišla domov. »Počivaj, preveč se naprezaš z delom.«
In je počivala, pa tudi naslednje dni, dokler ni bilo tako hudo, da ni več prišla iz spalnice v kopalnico, ne da bi vmes počivala, čeprav je bilo treba narediti le nekaj korakov.
»K zdravniku moraš,« so se strinjali vsi v hiši.
Tako se je začelo njeno mučno potovanje v mesto in domov, vsakič z drugim, še močnejšim zdravilom. Nobenega izboljšanja po treh tednih take terapije. “Nimajo zdravila zame. Umrla bom, kot sta v tej starosti naši vaščanki Jelka in Terezija,” je premišljevala v bolniški postelji. »Čeprav mrliška vežica še ni blagoslovljena, me morate dati tja!« je naročala hčerki. Vedela je, kaj vse sledi, če je umrli v hiši in prihajajo ljudje kropit. Svojo hčerko, še dijakinjo, je hotela obvarovati pred tem dodatnim pretresom.
Pristala je v bolnišnici. Vsak dan je bilo slabše, nič več ni vstajala iz postelje, s težavo je spregovorila besedo. »Kdaj bo maša za zdravje?« je mukoma spraševala moža, ki ji je povedal, da je bil pri župniku. Opravila se je mašna daritev za njeno zdravje, izboljšanja pa od nikoder. Po več tednih so jo moči že čisto zapuščale, upanja na izboljšanje ni več pestovala v svojih mislih, celo moliti ni več mogla. Takrat so končno našli tisto pravo zdravilo, ki ji je skoraj čudežno pomagalo.
Dočakala je dan, ko je zapustila bolnišnico v spremstvu moža in hčerke. Vso slabotno in omotično sta jo podpirala pri mlahavi hoji. Zdelo se ji je, da je prišla iz nekega drugega sveta, da se je ponovno rodila. Napol prinesla sta jo do avtomobila, a sreča vseh je bila velika in njihovi obrazi so bili nasmejani, kot je bil tisti dan s soncem obsijan, lep in poln vedrine.
Nekaj mesecev je še imela pogoste preglede in močna zdravila, a vsak dan je bilo bolje. Vsak dan je bila bolj krepka, upanje na popolno ozdravitev se je vrnilo. Dočakala je dan, ko so ji začeli zmanjševati dozo zdravila in končno čisto ukinili. Bolezen pa je po nekaj tednih ponovno izbruhnila. Spet je pristala v bolnišnici.
“Mar mi ni dano, da bi ozdravela? Kaj, če tokrat zdravilo ne bo prijelo? Že prvič so me komaj rešili in rekli so, da če se enkrat ponovi, se rado ponavlja.” Strah se ji je naselil v srce in obup je spodrival njeno veliko veselje in željo po življenju. Dnevi so postajali brezbarvni in njen duh nekam odsoten.
Na sosednji postelji je ležala starejša gospa. »V kapelo grem k maši, greste z menoj?« jo je nagovorila. »Ne vem, če bom lahko šla, težko sem pokonci,« je glasno podvomila v svoje zmožnosti hoje.
»Pomagala vam bom,« se je ponudila gospa.
Počasi sta se odpravili z dvigalom v klet in kapelo. Težko je bilo, mislila je, da bo kar padla in obležala, a s pomočjo dobre žene je prišla do sedeža v kapeli. Težko je dihala, vročina jo je kuhala, občasno jo je obšla slabost, a je zdržala. Duhovnik je povabil vse v kapeli, naj pristopijo za bolniško maziljenje. “Sem tako na koncu, da ga lahko prejmem?” se je spraševala. “Ne, saj sem še sama prišla k maši,” si je rekla. Verjetno so vsi imeli take in podobne misli in so tiho obsedeli. Duhovnik pa jim je razložil, da sveto maziljenje ni za smrt, ampak za ozdravljenje.
Pred oči ji je prišla podoba žene v evangeliju, ki se je v množici dotaknila Jezusove obleke, rekoč: “Če se dotaknem le njegove obleke, bom ozdravela,” in pri priči je bila ozdravljena.
Odločno je vstala in šla po ta dotik z Jezusom po duhovnikovi roki. Živo je verovala, da ji bo Jezus dal po njem zdravje. Če ji pa to ni namenjeno, ji bo pomagal trpeti v bolezni.
V bolniško sobo se je vrnila pomirjena, vdana v usodo in v vse, kar ji je Bog namenil, hkrati pa z veliko mero upanja in volje do življenja.
Kmalu se je stanje spet izboljšalo. Zdravila se je dolgo, več let. Bili so dnevi polni smeha in obsijani s soncem, pa tudi taki, ko se je utapljala v solzah, ždela v sobi, obupovala nad svojo usodo in molila za pogum v trpljenju. Domači so trpeli z njo in potrpežljivo prenašali njeno spremenljivo obnašanje.
Ozdravela je. Bolezen pa je pustila posledice, pojavijo se znaki poslabšanja, a se ne boji. Ne misli na smrt kot na nekaj, česar bi se morala bati. Živi po besedah izkušene ljudske modrosti: “Delaj, kot da bi večno živel, in moli, kot da bi jutri umrl.” Po božji volji je vzela bolezen za svoj križ. Križ, ki ne presega njenih moči in ga bo nosila do konca z Njim, ki ji je podaril zdravje in mir srca. Ni se nehala zahvaljevat Bogu za to milost. Šele zdaj je začela uporabljati talente, ki jih ji je Bog dal in so bili predolgo zakopani. Zaživela je polno življenje v tesni povezanosti z Bogom in je srečna, kot še nikoli. Veseli se vsakega novega dne, saj se šele zdaj v polnosti zaveda, da so ji vsi dnevi podarjeni in sprejme jih kot dar iz Božjih rok.
Nikoli ne izgubi priložnosti za Jezusov dotik – za prejem bolniškega maziljenja, saj ima vanj popolno zaupanje. Po njem jo je Jezus ozdravil in nikoli mu ne bo mogla izraziti vse zahvale in svoje predanosti Njemu.
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 45.

Edvin Stanton, obrambni minister v vladi Abrahama Lincolna, je imel težave z generalom, ki ga je obrekoval, da daje prednost nekaterim ljudem. Stanton se je pritožil Lincolnu in ta mu je svetoval, naj častniku napiše ostro pismo. Namestnik je tako tudi storil in pismo pokazal predsedniku. Lincoln je pohvalil odločen slog in ostre besede. Nato pa vprašal: »Kaj nameravate s tem pismom?«
Presenečen nad tem vprašanjem, je Stanton odvrnil: »Kaj? Poslal mu ga bom!«
»Menda mu ne mislite tega pisma poslati,« mu je svetoval predsednik. »Vrzite ga v peč. Tako naredim tudi jaz, če v jezi napišem kakšno pismo. Napisali ste dobro pismo in imeli ste čas, da ga napišete. Sedaj se počutite boljše. Zažgite ga in mu napišite novo, drugačno.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2016), 31.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 71.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.