Izvirni greh na področju vzgoje in izobraževanja je v razvrednotenju in degradaciji pomena starševske ljubezni in razmejitvi ljubezni v odnosu do vzgoje. Permisivno usmerjeni ‘strokovnjaki’ so v minulih dveh desetletjih uspeli razgraditi pravilno razumevanje starševske ljubezni in vzgojnega ravnanja. Tako stroka kot tudi starši so danes zmedeni in ne vedo več točno, kaj pomeni ljubezen do otroka in kaj pomeni vzgajati. Kaj je torej ljubezen in kaj je vzgoja?
Na šolah za starše obravnavamo različne tematike in nemalokrat se zgodi, da imamo s starši jasno določen program srečanja, ki gre v smeri razvojnih značilnosti predšolskih otrok, razvijanja določenih osebnostnih lastnosti, napredovanja na področju samostojnosti in avtonomije glede na starost ipd., a se večino časa ukvarjamo s tem, kdaj treba otroka nehati dojiti, od kdaj naprej mora otrok spati v svoji postelji, kdaj je treba prekiniti z dudo in flaško ter od kdaj naprej bi moral otrok znati sam opraviti zadeve na stranišču. Iz tega, kar je bilo nekoč obrobnega pomena in je teklo samo od sebe kot nekaj naravnega, življenjskega in spontanega, danes delamo velike zgodbe, razprave, simpozije in konference. Ob vsej poplavi vzgojne literature, množici strokovnjakov, ki ponujajo čarobne formule za vse vzgojne tegobe, vseh starševskih forumih in neskončnem številu raznih člankov je končni rezultat ta, da so starši vedno bolj zmedeni in negotovi vase ter v svoja vzgojna ravnanja. Staršem vedno skušam razložiti, da se otroka do enega leta starosti kliče dojenček, od enega leta naprej pa malček, kar pomeni da je starost enega leta zadnja meja, ko je treba otroka nehati dojiti. Otroka ne smemo gledati samo z medicinskimi oz. biološkimi očmi, kot da je samo fiziološko bitje, temveč celostno – otrok je med drugim tudi kognitivno, čustveno, duševno in odnosno bitje in mora napredovati ter zoreti tudi v smeri razvoja lastne identitete, diferenciacije od mame, avtonomije in samostojnosti, saj na ta način tudi razvija zdravo samozavest in samopodobo. Mnogi bi želeli posteljo v spalnici očeta in mame preimenovati v družinsko posteljo, čeprav se je stoletja imenovala zakonska. Za to obstaja zelo preprost razlog – ta postelja je namenjena (izključno) zakoncema, in ne sinu, ki se zvečer zavleče na sredino med mamo in očeta.
S tovrstnimi ravnanji otroka umetno zadržujemo na nižji razvojni stopnji, kot bi jo bil glede na starost in razvojne značilnosti sposoben doseči. Otrok na nezavedni ravni ‘ve’, da je še vedno dojen (zaradi tega je še vedno ‘dojenčkast’), da še vedno ne zmore zaspati brez mamice, kar pomeni, da je čustveno prisesan na svojo mamo, ki mu ne dovoli zoreti, rasti, odrasti in se osamosvojiti – in končno, iti od doma. Namesto da bi ga vzgajali v smeri čim večje samostojnosti in odgovornosti, ga na ta način vzgajamo za odvisnost od mame/očeta in nesamostojnost oziroma odvisnost.
Ljubiti otroka ne pomeni, da mu vse damo, vse nudimo, kupimo, izpolnimo vse želje in vse dovolimo. Tudi to, da sin spi zraven mame, ni izraz pristne ljubezni. Prav tako ne, da se ga doji do drugega ali tretjega leta. S tem mu pravzaprav sporočamo, da ne verjamemo vanj, da ne verjamemo, da on to zmore, da mu ne zaupamo. Posledično ga navežemo in prisesamo nase – npr. sin postane odvisen od svoje mame in nezdravo čustveno navezan nanjo. Iz tega razloga se je tovrstne posesivne ljubezni prijelo ime “opičja ljubezen”. V tem je tudi glavni vzrok, zakaj se sinovi ne zmorejo odseliti od doma, zakaj so pri 25-ih, 30-ih in tudi 40-ih mnogi še vedno doma, v ‘varnem zavetju’ matere.
Pristna ljubezen do otroka se kaže v zadovoljitvi njegovih temeljnih potreb, ki jih lahko združimo v tri področja: 1., da se ga brezpogojno sprejema. Pomeni, da ga starši sprejemajo takšnega, kot je, in ne takšnega, kot naj bi bil. Pomeni tudi to, da starši ne izpolnjujejo svojih osebnih želja in ciljev, ki jih oni sami niso dosegli, preko otroka. 2., da se otroku nudi absolutna varnost, da se ob svojih starših čuti varnega, ljubljenega in sprejetega. Obenem to tudi pomeni, da imata starša urejen, ljubeč in spoštljiv odnos. Samo v okviru takšnega odnosa se otrok lahko počuti varnega. 3., da otrok čuti in doživlja starševsko skrb – da se zanj skrbi. Pomeni, da mora starš videti in čutiti otroka. Ta skrb se kaže tudi v dosledni vzgoji. Če je ljubezen brezpogojna, pa je vzgoja po drugi strani pogojevanje. Ljubezen ima različne izraze in različne jezike. En izmed njih je tudi “ne smeš”, “ne dovolim”, “počakaj” itn. Pravzaprav se pristna ljubezen do otroka v največji meri kaže v pravilni vzgoji. Edina pravilna vzgoja pa je tista, ki otroka pripravlja na samostojno življenje.

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 4, str. 11.

Kategorija: Za začetek

Ko sem bila majhen otrok, sta me mama in oče, kadar sta morala kam na pot, večkrat pustila doma v varstvu starejših bratov in sester. Kamor koli sta šla, povsod je bilo treba veliko hoditi peš, saj ni bilo avtomobilov, kot jih imamo danes. Včasih pa sta me le vzela s seboj. Posebno rada sem šla z njima v očetovo rojstno vas. Skozi gozd nekaj časa v hrib, nato nekaj poti po vrhu hriba, zatem spust v dolino.
Od nekdaj sem imela rada gozd, čeprav mi je vedno deloval skrivnostno in sama ne bi šla skozi gozd za nobeno ceno. Morda sem preveč poslušala in pozneje brala strašljive pravljice, kdo ve? Če pa nas je bilo več, sem vedno uživala v hoji po listju, ki je tako prijetno šelestelo pod nogami.
Tisti dan je bilo po dežju, zemlja je izparevala. Zrak je bil težek z vonjem po preperelem lesu, listju in mahu, skratka – vonj po gozdu. Bili smo že globoko v gozdu, nekje na pol poti. Tam listje ni bilo mokro in je prijetno šumelo pod nogami. Tekala sem in brcala v kupe listja. Brezskrbno sem uživala v hoji v družbi mame in očeta.
Z gozdne steze smo stopili na kolovozno pot, ki nam jo je kmalu zaprla velika luža. Oče je rekel: »Ta luža je vedno tukaj, tudi ko je suša. Živali hodijo sem pit.« Obšli smo jo in se na drugi strani vrnili na pot. Na poti pa – čisto sveže, še mokre stopinje!
»Medved! Pravkar je bil tu. Morda se je prav nam umaknil, ko nas je slišal in zavohal,« je rekel oče in preletel s pogledom gozd okoli nas.
Nič več nisem tekala okrog. Stisnila sem se k očetu in ga močno držala za roko. V drugi roki je imel oče močno palico, z njo bi nas branil. Ob njem sem se počutila varno. Ni me skrbelo, če pride medved nazaj. Moj oče bo vse uredil tako, da bo prav. Imela sem res neomajno zaupanje v svojega očeta.
»Tudi če bi hodil v temni dolini,
ne bom se bal hudega, ker si ti z menoj;
tvoja gorjača in tvoja palica sta mi v tolažbo.«
Kako si želim, da bi vedno imela tako otroško srce, ki bi neomajno, brez vsakih vprašanj, dvomov in omahovanja zaupalo v nebeškega Očeta. Pa je srce včasih tako nemirno in negotovo. Podleže skušnjavcu, postane mlačno in začne v stiski dvomiti. Kako me je takrat strah življenja!
»Gospod je moj pastir, koga bi se bal?
Gospod je varuh mojega življenja,
pred kom bi trepetal?«
Nebeškemu Očetu izročim svoje prestrašeno srce, ga prosim za pomoč in varstvo. Ljubeče mi poda roko in mi pomaga, da grem pogumno naprej, kot sem šla pogumno z roko v roki z mojim zemeljskim očetom.
Moj nebeški Oče bo vse uredil tako, da bo prav.

HELI. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 43.

Kategorija: zgodbe

»Bernardka nas ni varala« – Zgodovinska raziskava resnice o Lurdu.

»Temelj naše vere so prikazovanja Vstalega apostolom, kakor nam jih posredujejo dobri poročevalci, ki jim pravimo evangelisti. Druga prikazovanja so pomoč, zastonjski dar. Lahko jih sprejmemo ali ne. Marija opravlja svoj poklic mame. Na križu je bil Jezus jasen: "Sin, glej, tvoja mati, mati, glej, tvoj sin." Izročil nas je njej in ona nas ne zapusti.« Tako pravi znani italijanski mislec Vittorio Messori v svoji novi knjigi Bernardka nas ni varala, ki je sad dolgoletnega študija o Lurdu, najbolj obiskani božji poti katoliškega sveta. »Od 11. februarja do 16. julija 1858 se je Marija osemnajstkrat prikazala štirinajstletni deklici, ki je duhovnikom posredovala njeno naročilo, naj tam zidajo kapelo. Zaradi tega je prestala veliko hudega: imeli so jo za noro, lažnivko, jo strogo nadzorovali. Ona pa se ni dala zbegati, z mirnim srcem je prisegala, da je govorila resnico, samo resnico.« Škof Bertrand Laurence, pastir škofije Tarbes, v katero spada Lurd, je 18. januarja 1862 v uradnem odloku zapisal: »Sodimo, da se je Brezmadežna Devica Marija 11. februarja 1858 resnično prikazala Bernardki Soubirous in potem še sedemnajstkrat v votlini blizu Lurda. Po strogi in natančni preiskavi, ki jo je v skoraj štirih letih opravila komisija, ki smo jo ustanovili, izjavljamo, da imajo ta prikazanja vse značilnosti resnice in verniki imajo utemeljene razloge, da jih sprejmejo kot zanesljive.«

Vittorio Messori je zaslovel po vsem svetu s svojima dvema knjigama Poročilo o verskem stanju (1984) in Prestopiti prag upanja (1994). Prva prinaša njegove pogovore s kardinalom Josephom Ratzingerjem, sedanjim papežem Benediktom XVI., ki je bil takrat prefekt Kongregacije za verski nauk, v drugi pa so njegovi pogovori s papežem bl. Janezom Pavlom II. ob petnajsti obletnici njegove papeške službe. Prvotno je bilo mišljeno, da bi se Messori pogovarjal s papežem pred televizijskimi kamerami in Messori je papežu poslal 35 vprašanj. Televizijskega snemanja ni bilo, papež pa je Messoriju sporočil, da bi bilo škoda, če na njegova tehtna vprašanja ne bi odgovoril in nekega dne se je v njegovem domu ob Gardskem jezeru oglasil Joaquin Navarro-Walls, direktor tiskovnega urada pri Svetem sedežu. »Iz aktovke je vzel veliko belo ovojnico. V njej je bilo napovedano besedilo, ki ga je papež sam napisal.« Po odposlancu mu je sporočil: »Naredite, kot se vam zdi prav.« Tako je nastala knjiga, ki je bila brž prevedena v vse svetovne jezike, tudi v slovenščino (v slovenskem prevodu imamo tudi pogovore s kardinalom Ratzingerjem).

Vittorio Messori je bil 'povabljen' na te strani Ognjišča novembra 2006, zato ga bomo tukaj predstavili čisto na kratko. Rodil se je 16. aprila 1941 v mestecu Sassuolo pri Modeni v proticerkveni družini. Vse šole, od osnovne do univerze, ki jo je končal leta 1965 z doktoratom, je opravil v Torinu, kamor se je družina preselila po drugi svetovni vojni. Med študijem za doktorat je ob branju Pascalovih Misli doživel 'razvidnost srca'. Francoski mislec mu je 'potisnil v roke evangelij'. Postal je goreč katoličan in svojo vero izpoveduje z življenjem in s peresom kot sodelavec raznih katoliških revij in avtor knjig, ki so po pravilu uspešnice. Sad poglobljenega branja Svetega pisma je bila njegova prva knjiga Kdo je Jezus (1976).

Njegova nova knjiga Bernardka nas ni varala (2012) je, kot rečeno, posvečena 'skrivnost' Lurda. V pogovoru za italijanski katoliški tednik Famiglia cristiana je dejal: »Ni, ali ni samo knjiga o Mariji. Je knjiga o veri v evangelij. V Lurdu nam je bil dan velik dar: dal nam je na razpolago previdnostno oporo, trden ročaj, na katerega se opremo, ko je vera v krizi. Marija ni nekaj 'na izbiro', nekaj za pobožne ženice. Vodi k Sinu. Od tam, kjer Božjo Mater pozabljajo ali se iz nje norčujejo, Jezus odide.« Na vprašanje, čemu danes raziskovati lurška dejstva, je odvrnil: »Zato, ker so v tem zgodovinskem trenutku mnoge naše cerkve skoraj prazne, se ob tisti votlini vrsti, moli, joka in se spreobrača pet do šest milijonov romarjev letno. So mar vsi žrtve strašne prevare?« Po tridesetletnem skrbnem raziskovanju je prišel do zaključka, da je to, kar se je dogajalo v Lurdu od 11. februarja do 16. julija 1858, resnično. »Ni slučajno, da se prikazovanja, ki jih je Cerkev potrdila, dogajajo v določenih zgodovinskih trenutkih, ko preti nevarnost veri in Cerkvi. Lurd 1858 je prišel po širjenju teorij Charlesa Darwina, Karla Marxa, Renana; Fatima 1917 pred oktobrsko revolucijo in nastopom komunizma, Banneux 1933, ko je prišel na oblast Adolf Hitler ... Obstaja neke vrste marijanski koledar, ki spremlja zgodovino. In vodi h Kristusu.«

Po Messoriju nič ni bolj 'katoliško' kot je Lurd: ko se Gospa prikazuje Bernardki, ima v rokah rožni venec, ki je 'ikona' katoliške pobožnosti; potrdi dogmo o brezmadežnem spočetju, ki jo je štiri leta poprej slovesno razglasil papež Pij IX. Datum prvega Marijinega prikazanja, 11. februar, je prišel v bogoslužni koledar vesoljne Cerkve kot Lurška Mati Božja. Lurd je pri srcu vsem papežem: papež Janez Pavel II. ga je izbral za cilj svojega zadnjega apostolskega potovanja v tujino 15. avgusta 2004, ko je molil pred lurško votlino kot bolnik med bolniki; papež Benedikt XVI. pa se je ustavil tam kot romar od 13. do 15. septembra 2008, ob 150-letnici Marijinih prikazovanj. Čudežna telesna ozdravljenja so 'pečat' za resničnost. Vsem se v Lurdu ponuja možnost ozdravljenja duha – odkritje ali ponovno odkritje vere.

(pričevanje 02_2013

Kategorija: Pričevanje

ZA ZIMO PRIDE POMLAD
Moja mama je v starosti vedno težko čakala pomlad. Pozimi je pogosto dejala: “Samo, da že enkrat mine ta zima!”
Zima prinaša dolge noči, mraz, pomanjkanje svetlobe, ljudi zapira v domove. V duše mnogih bolnih in ostarelih ljudi legajo hladne sence otožnosti, osamljenosti in slutnje minevanja. Vsa narava počiva in čaka, da pomladno sonce znova prikliče življenje iz mrzle zemlje.
Pomladni čas povezujemo z začetkom nečesa novega, svežega, z rojevanjem in rastjo, z mladostjo, pa tudi s toploto pri srcu, z romantično ljubeznijo, z lepimi spomini na mlada leta.
Mama je vedno pozorno in z veseljem spremljala že opazno daljšanje dneva v januarju: “Glej, dan se že daljša!” Razveselila se je sonca, ki je topil sneg: “Ja, sonce že kaže svojo moč. Ne bo več hudega mraza …”
Vsaki zimi zanesljivo sledi pomlad. Pomlad ogreje zemljo, ogreje naše premrle in otrple ude, naša srca. Več svetlobe in sonca prihaja v naše domove. Sonce in toplota privabita vse več ljudi na plan.
Veliki ameriški pisatelj Ernest Hemingway, znan tudi po teminah svoje duše, je bil prepričan, da pomlad vedno prinese občutek sreče, človek pa ima takrat edini problem, kje biti najsrečnejši.

POMLAJEVANJE

Pomlad pomeni pomlajevanje. Pomlajevanje narave, stvarstva, no­vo rast. A ljudje z nastopom sleherne pomladi štejemo eno pomlad več (“Štela je sedemnajst pomladi,” smo nekoč bolj pesniško označevali leta), s tem pa z leti nismo vedno zadovoljni.
Kako pa je s pomlajevanjem pri ljudeh? Včasih za koga rečemo: “Ta se je pa povsem pomladil!” Običajno to opazimo, kadar nekdo doživi prijetno spremembo, ki v njegovo življenje vnese takšno zadovoljstvo in svežino, da se to odrazi v njegovem videzu in delovanju. Takšna sprememba je lahko za nekoga upokojitev, za drugega rojstvo vnukov, spet za nekoga kakšen nov življenjski izziv, novo poslanstvo ali za koga tudi zmaga v boju z boleznijo. Takšne pomladitve je vsakdo vesel.
Dandanes mnogi ljudje v razvitem (in presitem) svetu hrepenijo po ohranjanju in obnavljanju mladostnega in privlačnega videza tudi v starosti. Industrija in tržišče, a tudi medicina, hvaležno strežejo njihovim željam ter ponujajo najrazličnejše preparate, pripomočke in postopke za ‘pomlajevanje’. A v boju med pomlajevanjem in staranjem po naravni zakonitosti življenja vselej zmaga starost. Ta pa je lahko lepa, predvsem zaradi naravnosti in pristnosti. Koliko lepote lahko opazimo na obrazu, v katerega je dolgo življenje vtisnilo svoje zrele sledi, koliko lepega v očeh, ki razodevajo modrost, iskrivost in notranji mir poznih let! Spominjam se simpatične starejše gospe, ki je nekoč v razpravi po mojem predavanju o psihologiji staranja hudomušno, a z malo grenkobe, pripomnila, da bi morale revije in televizija kdaj delati tudi reklamo za zgubane obraze in osivele lase.

PREBUJENJE
Ni treba, da pomlad povezujemo s pomlajevanjem ali razcvetanjem pri ljudeh. Pri slehernem človeku, tudi starejšem, pa odhod zime lahko pomeni spodbudo za prebujenje, oživljanje, odpiranje in delovanje.Pri ljudeh v poznih letih življenja pogosto opazimo, da se veselijo tega, da so dočakali “še eno pomlad”. Težko bi se spomnil, ali sem kdaj koga slišal reči, da je srečen, ker je dočakal še eno jesen ali še eno zimo …
Dočakati novo pomlad! Pomlad, kot čas, ki pobuja upanje, ki je odprt v življenje, v pričakovanje nečesa novega. Morda (ali pa zagotovo) tudi kot čas, ki je s praznikom Velike noči odprt in zazrt v večno lepoto …
Mamo je tudi v starosti pomlad vedno zvabila na vrt, ki ga je pridno obdelovala, dokler so ji to dopuščale moči. Spomladi je kar oživela. Vrtovi, njive, travniki, polja in gozdovi leto za letom čakajo pomladno prebujenje v zemlji in prebujenje pridnih rok, ki poskrbijo za novo rast.
Človek, vse življenje vajen dela, tudi v pozni starosti težko opušča opravila, ki jih je imel od nekdaj rad in jih je štel za svoje naloge. Spominjam se znanke, ki je svojo osemdesetletno mater nekaj zaporednih pomladi poskušala prepričati, naj ji prepusti v obdelavo svoj del vrta ob skupnem domu, češ da je to zanjo preveč, da je v življenju dovolj garala in zdaj lahko varčuje s svojimi močmi. Ostarela mati pa se je temu upirala, saj ji je delo na vrtu veliko pomenilo. Opravljala ga je z ljubeznijo, in hvaležna je bila, da je še zmogla skrbeti za nekaj svojih gredic. Sam sem bil močno na njeni strani.

DELO, A NE SAMO DELO
Spomladi je čas za številna zunanja opravila, ki morajo po navadi počakati, da mineta zima in mraz. Marsikdo od starejših ljudi se jih veseli in komaj čaka, da bo lahko spet poprijel za žago, škarje, kladivo, čopič, lopato, grablje. Ob delu bo čutil svojo še ohranjeno vitalnost in moč. Veselil se bo stvaritev svojih rok.
A mnogi starejši ljudje, žal, zahteve in dolžnosti, ki jih čakajo spomladi, pričakujejo z zaskrbljenostjo, strahom in črnogledostjo. Morda se je njihovo življenje zaradi bolezni, izgube v družini, oslabelosti ali drugih vzrokov tako spremenilo, da bremen sami ne bodo zmogli. Takšni ljudje bodo potrebovali razbremenitev, pomoč in oporo svojih bližnjih ali drugih ljudi. Zanje pa bo koristno, če bodo sprejeli toliko nalog in opravil, kot jih bodo še zmogli opraviti. Tako bodo ohranili zadovoljstvo in občutek lastne vrednosti.
Nekatere, sicer še dovolj zdrave in krepke ljudi, lahko pomladno prebujanje, pisanost življenja, vrvež in pospešena aktivnost, ki jih opažajo v svoji okolici, zavrejo v njihovi dejavnosti in nagnejo k otožnosti. Kot da bi se v globini njihove duše oglašala negotovost in dvom, ali bodo lahko sledili tempu pomladnega dogajanja ter, ali se bodo lahko veselili vsega lepega in cvetočega skupaj z drugimi ljudmi. Takšno doživljanje nekoliko spominja na temačno razpoloženje in tesnobnost nekaterih ljudi pred Božičnimi in novoletnimi prazniki, ko doživljajo, kot da sta sreča in radost “predpisana, zapovedana” in hkrati dosegljiva vsem, le njim ne.
Človeku, ki ga turobni občutki omajejo v njegovi volji in pripravljenosti za delovanje, lahko pomaga, če neprijetno počutje vdano sprejme, se ne opazuje in ne razglablja preveč, ter se po malem in po vrsti loteva tega, kar je zanj pomembno in kar ima rad. Ob tem, ko bo svojo pozornost usmerjal na to, kar zmore (tudi, če je to, vzemimo, “samo”prehojena razdalja na sprehodu), se bo postopoma vračalo tudi njegovo zadovoljstvo. S svojim nelagodjem in stisko pa se bo gotovo laže spoprijemal, če bo imel ob sebi osebo, ki se ji bo lahko zaupal in ki ga bo razumela.
Pomlad vabi tudi k druženju in povezovanju med ljudmi. Posebej v času pandemije virusne bolezni Covid 19 običajno nastopi, hvala Bogu, koncem zime obdobje, ko se lahko spet več srečujemo s sorodniki, prijatelji in znanci, ter se varno zbiramo na prostem. Bližina, občutje pripadnosti in povezanosti, prijaznost med ljudmi, pogovori, razvedrilo in smeh, vse to so lahko pridobitve pomladnega prebujenja in, tako upamo, tudi popuščanja epidemije.
Naj velja, da lahko vsakdo od nas, zase in za druge, to pomlad uporabi “poživitven odmerek” dobre volje, potrpežljivosti, vedrine in optimizma!

UŽIVANJE LEPOT NARAVE
Narava ne vabi samo k delu, vabi tudi k opazovanju, uživanju in občudovanju vsega, kar lepega ponuja našim čutom. Srečen je človek, ki si zna vzeti čas za oddih v naravi, in ki uspe krmariti med delom in počitkom.
Pomlad je posebej čas, ki naj bi ga starejši ljudje izkoristili za gibanje v naravi, za sprehode, za nabiranje novih moči, pa tudi za posedanje v parku, na klopeh, ogretih od sonca. Pomladi se narava vsepovsod odeva v zeleno svežino in se krasi z barvitimi cvetovi. Prebuja, krepi, napolnjuje in nahrani vse človekove čute, odprte za lepoto.
Prijatelj, še čil in krepak pri sedemdesetih in več letih, ki živi v bloku in ga ne čakajo spomladanska opravila na vrtu, rad izkoristi pomlad za planinske pohode. Že sedaj se dogovarja z vnukoma za skupne izlete v gore in se tega veseli. Dečka sta že toliko odrasla, da bosta lahko šla z njim. Dedek je velik ljubitelj narave in bo ljubezen do planin poskušal prenesti tudi na vnuka. Učil ju bo opazovati lepote, ki jih ponuja stvarstvo.
Ljubezen do lepote in narave ostane tudi, ko poidejo moči. Čislan gospod je do pozne starosti za sprostitev in razvedrilo zelo rad delal na svojem vrtu in v sadovnjaku. V svoji počitniški hišici je imel na vidnem mestu, na lepo obdelani leseni plošči napisano misel, iskrico iz nekega časopisa: “Zabavo išče, kdor ne pozna resničnega veselja”. Takšno je bilo njegovo življenjsko vodilo. Veselje je našel v ustvarjalnem delu, v stikih z dobrimi ljudmi in v povezanosti z naravo.
Ko se je neko jesen zaradi bolezni in opešanja pripravljal na odhod v dom in se je poslavljal od svojega posestva, je svojim otrokom naročal: “Obljubite mi, da me boste spomladi pripeljali sem, da bom sedel na vrtu in opazoval cvetoče češnje!” V pozni jeseni življenja ga je bodrila misel na cvetočo pomlad. Hotel je uzreti vsaj še delček njene nove rasti in dehteče lepote.

TACOL, Drago. Pomlad, pomlajevanje in prebujenje tudi v starosti. (Odnos do staranja in starosti). Ognjišče (2022) 3, str. 26-28.

Kategorija: Odnos do staranja in starosti

Očaran sem bil ob poslušanju maše, ki so jo peli cistercijanski menihi. Na zgoščenki piše, da je to gregorijanski koral. Zanima me, kaj to pomeni? (Klemen)

Koral (lat. cantus coralis iz gr. choros–zbor) je enoglasno liturgično petje katoliške Cerkve; nastalo je v času zgodnjega krščanstva ter se širilo in bogatilo vse do poznega srednjega veka. Najbolj je uveljavljen gregorijanski koral; imenuje se po papežu sv. Gregorju Velikem (590–604), ki je preuredil dotlej obstoječo liturgično glasbo. V milanski Cerkvi pa poznajo ambrozijanski koral, ki nosi ime po škofu sv. Ambroziju (+ 397). Koral je vokalna in enoglasna glasba, poudarek je na besedilu, ki je svetopisemsko ali liturgično (Slava, Vera, Jagnje Božje). Koral ima čisto notno pisavo: notno črtovje obsega le štiri črte, note pa so štirioglate (kvadratki in rombi). Zlata doba korala je bil srednji vek, ko so ga gojili posebno po samostanih. Gotske katedrale in koralno petje je dvigalo duha k Bogu. Tudi danes je veliko povpraševaje po ploščah s koralnimi napevi. (sč)

Kategorija: Kratki odgovori

iz knjige ZGODBE ZA SKLADEN ZAKON IN DRUŽINO (zbirka Zgodbe za dušo 12), zbral in uredil: Božo Rustja, 184 strani, 11,5 x 20,5 cm, trda vezava, barvne fotografije
Prelistajte: * * * Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 8,90 €, s kartico zvestobe: 8,01 €

Sreda je bila zanjo poseben dan. Lepše se je oblekla, dala molitvenik v torbico in se odpravila na molitveno srečanje žena v župnijsko cerkev. Pred tem je morala pospraviti, skuhati večerjo, oprati perilo in ga zlikati, saj je bila zaposlena v predilnici. Vsakokrat, ko se je vrnila s sredinega srečanja, sem naslednje jutro dobil za zajtrk kos odličnega peciva. Dejala mi je, da je ostajalo in ga je zato vzela.
Neke srede, ko je bila mama zopet na srečanju žena, sem šel v župnijsko dvorano, ki je bila v kleti. Oče ni imel nič proti temu, samo da je lahko v miru igral karte s svojimi prijatelji. Skril sem se in opazoval žene v dvorani. Mamo sem zagledal v kotu. Prepevale so in prepoznal sem mamin glas. Po duhovnikovem nagovoru pa so se žene zbrale v zadnjem delu dvorane, kjer je bilo na voljo pecivo, čaj in kava. Prepričan sem bil, da bo kakšen kos tega peciva ostal tudi zame.
Mama je pila samo čaj. Potem sem videl, kako je stopila do pladnja s pecivom, vzela kos, ga pazljivo zavila v papir in ga spustila v torbico. Mislim, da druge žene tega niso opazile.
Počutil sem se krivega, ko sem to videl. Dobil sem toliko koščkov peciva, pa ne zato, ker so ostajali, ampak zato, ker se jim je mama odrekla, da bi jih prinesla meni.
Hitel sem domov. Vedel sem, da ne bom več mogel z užitkom jesti tistega peciva. Kaj ji bom rekel jutri, ko bo položila kos peciva na moj krožnik? Toda ne smem je razočarati, saj me želi samo osrečiti. Zato sem pojedel pecivo, a nikoli več ni imelo tako dobrega okusa.
Taka je bila moja mama.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2015), 26.
v knjigi: Zgodbe za skladen zakon in družino, Ognjišče, Koper, 2022, 51.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Zgodbe … sejejo upanje, kažejo novo pot, vlivajo pogum. In zdaj, zbrane v novi zbirki, vzbujajo veselje do življenja! Ne ne, ne gre za puhlo vzhičenost ali kratkotrajno pretirano očaranost. Božo Rustja je pod tem naslovom iz svoje bogate zbirke odbral zgodbe, ki nas opomnijo, da so za pristno veselje potrebni služenje, odkrivanje notranje sreče, molitev in ljubezen v družini, prav tako odpuščanje, usmiljenje in trdna odločenost, da živimo za nekoga. Tudi te zgodbe nam pomagajo, da ob njih osebno rastemo, predvsem pa nas želijo voditi do resničnega navdušenja nad življenjem, ki nam je dano. Že štirinajstič povedano in zapisano tako, da pritegne in pusti v človeku sled," je na platnicah knjige zapisal Božo Rustja, ki je zgodbe prevedel, zbral in uredil.

izbira in pripravlja Marko Čuk

Kategorija: Povejmo z zgodbo

Dobrodelnost uresničujemo s telesnimi in duhovnimi deli usmiljenja. Prosim, če jih naštejete vse po vrsti. (Kristina)

Dela usmiljenja pomenijo izkazovanje dejavne ljubezni ljudem okoli sebe, zlasti najbolj potrebnim. Po tem, ali smo jih izvrševali ali ne, bomo sojeni, ko ob koncu življenja pridemo pred Jezusa, ki je v svojem govoru o sodbi ob koncu časov dejal: »Kar koli ste storili /ali niste storili/ enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste/niste meni storili« (Mt 25,40). Tako telesnih kot duhovnih del usmiljenja je po sedem in utemeljena so z zgledi iz Svetega pisma. Telesna dela usmiljenja so: lačne nasičevati, žejne napajati, popotnike sprejemati, nage oblačiti, bolnike obiskovati, jetnike reševati, mrliče pokopavati. Duhovna dela usmiljenja pa so: grešnike svariti, nevedne učiti, dvomljivcem prav svetovati, žalostne tolažiti, krivice voljno trpeti, žaljivcem iz srca odpustiti, za žive in mrtve Boga prositi. To je prav lep ‘program’ za krščansko življenje v dejanju in resnici. (sč)

ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 4, str. 106.

Kategorija: Kratki odgovori

Neki deček je padel z visokega pomola v morje. Mož, ki je bil na pomolu in je to videl, se je pognal v morje, da reši dečka, čeprav je pri tem tvegal svoje življenje.
Deček se je rešitelju zahvalil: »Hvala, ker ste mi rešili življenje.« Mož se mu je zazrl v oči in dejal: »Vedi, da je tvoje življenje tako dragoceno, da sem ga moral rešiti.«

Vsako življenje je neizmerna vrednota, ker je vsakega človeka Jezus odkupil s svojo žrtvijo na križu.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2022), 87.

naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kategorija: Povejmo z zgodbo