Naše življenjske poti so zelo različne: nekdo hodi počasi kot želva in dela majhne korake, drugi teče hitro kot zajec ... Ne bodite tako nespametni, da bi se na pot odpravljali sami, da bi morda mislili, da ste sami dovolj in ne potrebujete nikogar. Bolje je delati majne korake in iti naprej skupaj z drugimi, kot pa narediti kilometre sam! Zato se potrudite, in začnite ‘graditi skupnost’...

Preberi iz Svetega pisma: 2 Mz 4,10-16

Mojzes pa je rekel Gospodu: »O Gospod, nikoli nisem bil spreten v besedah, ne včeraj, ne predvčerajšnjim, pa tudi zdaj ne, odkar govoriš s svojim služabnikom; kajti moja usta so okorna in moj jezik okoren.« Gospod mu je tedaj rekel: »Kdo je dal človeku usta? Kdo naredi človeka, da je nem ali gluh, da vidi ali da je slep? Mar nisem to jaz, Gospod? Zdaj pa pojdi; s tvojimi usti bom in te bom učil, kaj moraš govoriti.«
In je rekel: »O Gospod, prosim, pošlji koga drugega!« Tedaj se je Gospod razjezil na Mojzesa in rekel: »Ali ni tvoj brat levit Aron? Vem, da je spreten v govorjenju. Prav zdaj ti prihaja naproti in razveselil se bo v svojem srcu, ko te bo ugledal. Govôri z njim in mu položi besede v usta! Jaz pa bom s tvojimi in z njegovimi usti. In učil vaju bom, kaj morata storiti. Govoril bo ljudstvu namesto tebe. On bo namesto tvojih ust in ti boš njemu kakor bog.

Čudežna palica
Izraelsko ljudstvo je po izhodu iz egiptovske sužnosti in po dolgih letih blodenj po puščavi prispelo na goro Nebo, od koder so lahko od daleč videli obljubljeno deželo. Mojzes je ves zamaknjen občudoval zeleno ravan v daljavi, ko je nenadoma zaslišal glas, ki je prihajal iz palice, ki jo je imel vedno pri sebi. »Koliko dogodivščin sva doživela skupaj, kajne, stari moj,« mu je dejala. »Pomagala sem ti, ko si bežal pred faraonom in ko si postal pastir, si z mano štel ovce ... Se še spomniš, kdaj te je Gospod poklical? Kakšne izgovore si si izmislil! Jaz pa sem se spremenila v kačo, in ti si se tudi zaradi te čarovnije počutil veliko bolj varnega. Tako si se, namesto da bi živel v strahu, zaupno oklenil Boga ... in izpolnjeval zahteve svojega ljudstva. Od tistega trenutka dalje te nisem več zapustila, in ti nisi več zapustil svojega ljudstva. Šla sem s teboj k faraonu in udarec z menoj je delal čudeže: Nil in pritoki so postali kakor kri, zemeljski prah se je spremenil v komarje ... vode Rdečega morja so se razdelile na dvoje in tako ste lahko ušli egiptovski roki. Dragi moj Mojzes,« je nadaljevala palica, »jaz sem te rešila pred kamnanjem, ko sem ti pomagala da je iz skale privrela voda in si je ljudstvo potešilo žejo. S teboj sem bila tudi na gori, ko si bil sam z Jahvejem (Jhwh), z mojo pomočjo si prinesel table Postave z gore in kaznoval tiste, ki so naredili zlato tele. Kako trmasto ljudstvo si moral voditi, ubogi Mojzes. Zato ti gre vse priznanje! V obljubljeno deželo zdaj to ljudstvo vstopa veliko bolj zrelo, prečiščeno, srčno: s postavo, sodniki, z vojsko ... Skrivnost uspeha se skriva v eni sami besedi ... SKUPAJ. Ti z menoj, jaz s teboj, ti za ljudstvo ... in »Jaz sem, ki sem« vedno blizu nas. SKUPAJ, prava ‘zavarovalna polica’ za uspešno življenje!«
Mojzes je naenkrat začutil veliko utrujenost. Palica mu je padla iz rok in zgrudil se je na tla. Težko je dihal. V naslednjem trenutku se je pred njim odvrtelo vse življenje in lahko je videl, kako ga je Gospod spremljal in varoval. Jhwh je bil njegov stalni spremljevalec, njegova moč, njegov vodnik: »Jaz sem s teboj« ... »Jaz sem ti blizu ...«, ali ni bilo to njegovo ime? Zdaj je razumel, da je bil za Gospoda to, kar je bila palica zanj: orodje. »Pridi, Gospod,« je zamrmral Mojzes. »Če sem naredil kaj narobe, potem sem se pregrešil v tem, da sem imel moje ljudstvo rajši kot tebe.« Gospod se mu je približal, ga poljubil in postavil poleg sebe.
Mojzesovega mrtvega telesa niso nikoli našli. Ni se še rodil prerok, ki bi bil večji od njega!

ZAPOVEDI DO BLIŽNJEGA

4. Spoštuj očeta in mater.
5. Ne ubijaj.
6. Ne nečistuj.
7. Ne kradi.
8. Ne pričaj po krivem.
9. Ne želi svojega bližnjega žene.
10. Ne želi svojega bližnjega blaga.

ZgodbE

Ni moja dolžnost …
V neki vasi so pripravljali praznovanje. Vsi vaščani so bili povabljeni, da sodelujejo s tem, da prinesejo večjo steklenico vina, in ga zlijejo v sod. Ko se je začelo praznovanje so odprli pipo in iz soda je pritekla navadna voda. Vsak si je mislil: »Če zlijem steklenico vode v sod vina, se ne bo veliko poznalo,« toda niso računali, da bodo vsi naredili prav to.

Dovolj je malenkost!
Nekega dne je starogrški filozof Diogen sedel na cestnem vogalu in se “smejal kot utrgan”. Njegov prijatelj Aristip ga je vprašal: »Kaj se je vendar zgodilo, da se tako smeješ?« - »Vidiš tisti kamen na sredi ceste? Odkar sedim tu, se je obenj spotaknilo že vsaj deset ljudi! Vsi so se pošteno brcnili in hudo ranili, toda nihče se ni spomnil, da bi to oviro odstranil, da se ne bi spotaknili še drugi.«

Vsi koristni
Mizarsko orodje se je nekega dne zbralo na ‘občnem zboru’. Takoj so začeli s pritožbami. Prvo orodje je dejalo: »Naša sestra žaga grize, škrta z zobmi, škripa ... ne bomo je več prenašati v naši skupnosti.« Drugi je dejal: »Naš brat oblič je preveč oster in izravna vse, česar se dotakne. Tudi njega moramo odstraniti!« - »Kaj mislite, ali ne bi bilo treba izključiti tudi kladivo?« je pripomnil naslednji govorec? »Težko je, razbija in nas stalno vznemirja.« - »Kaj pa žeblji? Ni varno sobivati z nekom, ki je tako oster? - Potem je tu še smirkov papir, kar naprej nekaj praska, z njim se res ne da živeti, nič ni dovolj gladko. - Tudi meter ni prav nedolžen? Njegovo življenje je preveč lagodno:: meri druge po svojih pravilih, kot bi bil on popoln. - Tako so razpravljali in ugotovili, da imajo vsi preveč napak in zato ne morejo več bivati skupaj. Ko se je mizar vrnil, so nenadoma vsi utihnili. Krepak možakar je prijel desko in jo prežagal z nabrušeno žago, pooblal jo je z ostrim obličem. Potem je vzel v roke dleto in z njim zasekal nekaj utorov ... s smirkovim papirjem je zgladil vse grbine. Poiskal je ostre žeblje in jih s kladivom zabil v les … Pri delu je uporabljal prav vse tisto orodje, ki je prej ugotovilo, da ne more več bivati skupaj, ker imajo vsi po vrsti preveč napak ... in z njim je naredil zibelko. Da bi sprejela otroka, ki se bo kmalu rodil. Da bi sprejela življenje. Ko je mizar odšel in končal delo, se je pogovor med orodji nadaljeval. Do besede je naprej prišlo kladivo in reklo: »Zdaj se je lepo videlo, da imamo morda res vsi napake. Toda mizar je pri delu uporabil naše dobre lastnosti in to je tisto, kar nas dela učinkovite.« Vsi so se strinjali, da je kladivo močno, da žeblji spajajo, da smirkov papir zgladi grobosti … da je meter natančen in se nanj lahko zanesejo. Zdaj so spoznali, da so skupaj sposobni narediti čudovite reči. In bili so ponosni, vsak na svojo moč in na to, kar zmorejo vsi skupaj.

SKUPNOST

Jaz naredim ‘tik’, ti narediš ‘tak’. Oba skupaj sva budilka. Samo skupaj lahko narediva nekaj koristnega. (Pino Pelegrino)

Človek, ki je sam, je vedno v slabi družbi (Paul Valery)

Strop enega človeka so tla drugega.(Robin Williams)

Zakaj ne bi mogel prenašati drugih, če Bog prenaša tebe? (Sveti Avguštin)

Kako hitro in učinkovito razbiti skupnost?

1. Delaj kot polž: skušaj priti na srečanja vedno z zamudo in rahlo zadihan. Sodeluj samo ko ‘se počutiš’, ali ko nimaš početi nič drugega.
2. Obnašaj se kot mula: ko enkrat prideš do določene točke, se ne premakni, tudi če te tolčejo, in nikar ne pomisli, da se morda ti motiš.
3. Ko se domisliš kakšne rešitve, ki se ti zdi zelo dobra, se obnašaj kot kokoš, ki je pravkar znesla jajce: to razglaša vsemu svetu! S sto besedami poskušaj povedati nekaj, kar se da povedati v dveh stavkih.
4. Obnašaj se kot žirafa: na življenjska vprašanja in težave glej zviška. Če kdo kaj predlaga, odločno povej, da se tega problema ne da lotiti, če prej ne rešite vseh drugih.
5. Za zgled si vzemi krta: deluj pod zemljo, pregrizi korenine vsem predlogom, ki so jih dali prijatelji ali vzgojitelj.
6. Posnemaj raka: pred napori, ki vas še čakajo, vedno naredi korak nazaj.
7. Poišči grešnega kozla in vedno zvračaj nanj krivdo za vse tisto, kar ni v redu.

NALOGA

Povej mi, s kom hodiš, in povedal ti bom, kdo si. Ali si romar z zelo natančnimi napotki (točno določeni cilji, izkušen vodnik ...), si morda nomad, ki gre s tistim, na katerega slučajno naleti, ali pa si volk samotar?
Ne prosjači in ne moleduj pri drugih, češ naj ti oni pomagajo in naredijo kaj zate, raje se sam potrudi in prispevaj nekaj koristnega pri načrtovanju skupne poti (P.S,: sprejmemo tudi vsak najmanjši prispevek)

MOLITEV

Življenje je kot tekma

Gospod, življenje je kot nogometna tekma.
Če te sprejmemo kot trenerja,
bo vsakdo našel svoje mesto,
in ko bo izvršil dobro svojo nalogo
ter se dal na razpolago ekipi,
je zmaga zagotovljena!
Pomagaj mi,
da se izognem vsakemu izživljanju,
posameznim ‘junaštvom’,
želji po razkazovanju
ali da bi stal bolj miren na rezervni klopi.
Pomagaj mi,
da se ne prepustim malodušju
zaradi napačnih korakov, nedovoljenih položajev
in žvižgov navijačev,
prav tako pa naj ne bom preveč ‘pijan’
ob ploskanju in zmagah.
Tvoja želja je,
da bi ljudje kot eno moštvo
odigrali dobro tekmo!
Pomagaj nam,
da nam bo to uspelo uresničiti,
brez prevelikih obrambnih nalog.
Bodi ti naš prijatelj in navijač,
trener in sodnik na tekmi. (prim. Ps 133)

SMS

»Nič in nihče nas ne ovira, da bi bili drugačni in kljub temu med seboj povezani v dobri harmoniji.« »Nihče naj ne bo verz brez rime. Bodimo vsi skupaj del iste božanske pesnitve. (Janez Pavel II.)

PREMISLI

Jaz sem s teboj, kaj pa ti, ali si tudi ti z drugimi? Po svoji podobi sem naredil ljudi, ki so drug od drugega odvisni kot vezne posode. Iz vseh ljudi želim narediti veliko, enotno družino. Zato odpuščaj svojim prijateljem, bodi prizanesljiv do svojih nasprotnikov, poslušaj svoje vzgojitelje, bodi vrstnikom dober zgled, vsem, najprej pa sebi izkazuj spoštovanje. Zapomni si, da ti bom ob sodnem dnevu postavil samo eno vprašanje: »Kaj pa drugi? ...« Upam, da mi ne boš dejal, da si prišel sam pred moje obličje!
podpis: BOG

pripravlja: ČUK Marko

Sovraštvo, ki ga nosimo v srcu, škoduje najprej nam samim, ne pa tistemu, ki ga sovražimo. Sovraštvo nas razžira in teži. Kdor uspe premagati sovraštvo in zna odpuščati, postane bolj svoboden. Kristjan naj odpušča, ker se zaveda, da njemu Bog vedno znova odpušča.

Nekaterim to zelo dobro uspeva, kar potrjuje naslednja pripoved:
Neka žena iz plemena Maorov na Novi Zelandiji je bila znana po svojem težkem značaju. Oklenila se je krščanstva in kot vernica je spregovorila skupini rojakov. Ko je govorila, je neki mož vrgel vanjo krompir.
Mirno ga je pobrala in odšla domov. Tisti krompir je prerezala na pol in ga posadila. Ko je naslednjič obiskala tisto maorsko vas, je spet srečala moža, ki je bil vanjo vrgel krompir, in mu izročila krompirje, ki so zrasli iz tistega krompirja, ki je priletel vanjo.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2017), 33.
v knjigi: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 51.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

»Nikamor ne hodi nocoj, Majda,« je stopila pred njo mati in v očeh so se ji nabirale solze, ko je druščina njenih prijateljic nestrpno čakala pred vrati, da gredo skupaj v dolino na pustovanje.
»Ja kdaj pa naj, če ne zdaj!« se ji je uprla hči, ki je pred kratkim dopolnila osemnajst let. Res je bila pridna v šoli in je le malo zahajala v družbo; odkar pa sta pred pol leta izgubili moža in očeta, se je še bolj držala doma. Nocoj pa, kot da jo je nekaj obsedlo, je hotela ven in pika.
»Glej, noči se že, sneg pada, ti pa z avtom. Tam je alkohol, ceste so nevarne, pa, veš, opolnoči se prične post, v družbi čas hitro mine, pozabila boš na uro. Pa še drugo je: Noč ima svojo moč,« jo je mati rotila in se žalostna sesedla za mizo, ko se je družba razigranih mladih odpeljala.
Bučna glasba, razgreta telesa, ki so se pozibavala v njenih ritmih, so potegnila medse tudi Majdo. In prve kaplje alkohola, ki je nevajenemu dekletu hitro stopil v glavo. Janja, njena najboljša prijateljica, ni mogla verjeti svojim očem, ko je praznila že tretji kozarec ob šanku. Obe sta bili bolj mirne narave, Majda še bolj kot ona, le da je ona večkrat kam šla in vedela iz pogovorov sošolk za marsikatero past take družbe in je bila vedno previdna. Majda pa ni imela nobenih izkušenj in poštena, kot je bila, je bila prepričana, da je ves svet pošten in nepokvarjen. »Moram ji vzeti ključe od avta,« je prešinilo Janjo in takoj je pobrskala po njeni torbici in jih dala v svojo.
»Moj Bog, saj je že pijana!« je zgroženo opazovala, ko se je vse bolj stiskala k fantu, s katerim je plesala. »Tega trezna ne bi nikoli storila,« je pomislila.
Res, Majda se je po prvem kozarcu počutila, kot da so izginili vsi predsodki, izginil je strah pred jutrišnjo kontrolno nalogo, na katero ni bila – prvič, odkar je hodila v šolo – čisto nič pripravljena. Njene misli so bile že nekaj dni na nocojšnjem plesu, kjer je bil tudi Igor, v katerega je bila prvič resno zaljubljena. Slepa in gluha za Janjine besede, da Igor menja dekleta kot majice, da lovi dekleta, za katera ve, da so še nedolžna, potem jih pa še pogleda ne več. In Majda je še bila, zato se je nocoj vrtel le okoli nje. Vsa blažena mu je naslanjala glavo na ramo in vpijala vase sladke besede, ki jih ji je šepetal na uho. Zanjo v tem trenutku ni obstajal nihče: ne mati, ki jo je čakala doma, ne Janja, ki jo je zaskrbljena opazovala od mize, ne šola, nič in nihče – bil je le Igor, postaven črnolasec iz razbite družine, polne alkohola in denarja, brez vere in brez vzgoje.
Prijel jo je za roko in jo vodil ven. Kot omamljena mu je sledila, ne da bi pomislila, kam jo pelje. Odprl je vrata svojega avtomobila in jo posadil na zadnji sedež. Šele ko ji je pričel odpenjati gumbe na bluzi, se je zavedla, kaj namerava.
»Ne, Igor, ne!« je zavpila.
»Pa saj to hočeš, mar ne,« se je zasmejal.
»Moj Bog, tega nočem! Pusti me!« Z nadčloveško močjo ga je udarila v obraz in planila iz avta. Pričela je teči po poti, ki je vodila iz vasi. Nekaj časa je tekel za njo, potem pa je zamahnil z roko in se vrnil v družbo. Ona pa je tekla, tekla, ni si upala ozreti, samo bežala je. V sami jopici, saj plašča ni oblekla, brez kape, v nizkih čevljih, vendar ni čutila ne mraza, ne snega, ki je padal, ne premočenih čevljev. Bolj ko se je vzpenjala v hrib, več snega je bilo. Bilo je temno in čeprav je dobro poznala pot, je večkrat skoraj zgrešila cesto. »Moj Bog, kaj sem storila, kaj sem storila,« je šepetala. Solze so ji močile obraz in počutila se je umazano in ponižano. Ni več čutila popitega alkohola, streznila se je v trenutku, ko je spoznala, kako pokvarjen je lahko človek.
Vsa omagana je končno le zagledala domačo hišo. V dnevni sobi je še gorela luč. Stopila je k oknu in skozi napol odgrnjeno zaveso je zagledala mamo, ki je sedela za mizo in skozi prste so ji drsele jagode rožnega venca. Molila je zanjo, za hčerko edinko in edino, za katero je, odkar je umrl mož, še živela. Polna sramu je potrkala in ko ji je mati odprla, se ji je ihte vrgla v naročje. Jokala je in šepetala: »Moj Bog, mati, kaj sem storila.« Kot dete jo je stisnila v naročje in pustila, da izjoče vso bolečino, ki se je nakopičila v njeni mladi duši. Božala je njen lepi, skoraj otroški obraz, srce pa ji je trgala bolečina, kaj se je zgodilo nocoj njeni deklici, in šele ko ji je povedala vso zgodbo, si je oddahnila.
»Veš, Majda, nocoj te je vodil sam angel varuh, da nisi podlegla, ko te je preizkušal sam satan. Ni vsak tak, kot si ti, svet je tudi pokvarjen, kar si nocoj izkusila sama. Vsaka stvar pa se zgodi z nekim določenim namenom. To je zate velika šola. Ko si odhajala, nisi videla moje bolečine, čutiš je tudi sedaj ne. To boš občutila šele takrat, ko bo čez leta tudi k tebi pritekla hčerka, če ti jo bo Bog dal. Šele takrat, ko boš sama mati, me boš razumela, tako kot jaz svojo mater razumem šele sedaj. Tudi njo je večkrat skrbelo zame in vedno me je sprejela in potolažila. Pri njej sem vedno našla toplo zavetje, dom, ki je bil poln topline in vere. Tudi ona je, kot jaz nocoj, molila zame, da me je angel varuh vodil skozi vse nevarne čeri življenja.«
Majda je molče stisnila materino žuljavo dlan in je naslonila glavo na njene prsi, vsa sreča da jo ima. In še nikoli ni občutila tolike hvaležnosti do nje kot nocojšnjo tako preizkušano noč.
KUMER, Ana, (zgodbe). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 3, str 24.

»Plapolaj, plapolaj/ večna luč pred Marijo!/ Ah, v srcu je tak tesno,/ plapolaj luč pred Marijo!// Mene obdaja tema/ blodnje in zmote globoke/ in k tebi iztezam roke,/ kraljica moja!// Ah, ti moja mladost/ z grehi ponižana,/ ah, ti večna krepost,/ tolikrat križana,/ nazaj te želim!// Tu v samoti, v smrtni tihoti/ pred tabo klečim.«
Tako je najčudovitejši roži človeškega rodu, Jezusovi in naši nebeški Materi, zapel veliko prezgodaj umrli pesnik Josip Murn Aleksandrov.
V mesecu oktobru, ko ob molitvi rožnega venca premišljujemo skrivnosti iz Jezusovega in Marijinega življenja, imamo priložnost, da se zazremo v svoje življenje. Ali ni tudi v našem srcu večkrat tesno in z zaskrbljenostjo gledamo v prihodnost? Ko nas zagrnejo problemi, težave in skušnjave, nas nenadoma obda tema in blodimo v zmotah, ki nas oddaljujejo od Boga. Ali v trenutku neizogibnega trpljenja iztezamo roke k zgodnji Danici našega življenja? Ali smo pogumni mornarji in ne bomo vrgli vesla iz rok, ampak se oklenili Marije, zvezde neba. Ona nas bo obvarovala in popeljala prek razburkanega morja življenja (prim. Franc Kimovec, Zgodnja Danica).
V trpljenju in ponižanju preizkušena mladost našega najčistejšega lirika se je zatekla k Mariji, kjer je našel skrivnostni mir za svojo razbolelo dušo, ki je bila z grehi ponižana. V samoti gozdov in žitnih polj Gorenjske pod Krvavcem je zažuborelo njegovo pesniško srce, ki je bilo naveličano mestnega življenja in se je spočilo v vznožju Kamniških Alp med preprostimi kmečkimi ljudmi. Večna luč pred Marijo je osvetlila njegovo grenko in ponižano mladost.
Rodil se je 4. marca 1879 v Ljubljani kot nezakonski sin služkinje. Po svoji nesrečni materi Mariji je bil potomec stare lahovške Murnove družine (v župniji Cerklje na Gorenjskem). Kmalu po rojstvu je moral v rejo, ker ga mati služkinja ni mogla imeti pri sebi in se je nato zaposlila v Trstu. Komaj štiriletnega ga je materina znanka Polona Kalan iz Cerkelj vzela k sebi in v njenem gospodinjstvu je z manjšimi prekinitvami ostal do smrti. Z Dunaja se je kot študent moral kmalu vrniti domov. Bil je popolnoma izčrpan in onemogel. Zatekel se je v prijazno vas Zalog (kjer sem tudi sam preživel mladost). Kmečko življenje na vasi ga je osrečilo in mu pomagalo, da je ohranil zaupanje v Boga in Marijo Pomočnico. Zaradi jetike pa je že pri 22 letih umrl v Ljubljani.
Ko je Murn občudoval lepoto gozdov in polj pod Krvavcem, je zložil pesem, ki opeva svetega Ambroža, zavetnika podružnične cerkve, kamor so romali Cerkljani ob hudi suši in prosili za dež:
»Visoko v gorah, sv. Ambrož,
svet varuješ nam suše,
oh, žeje večne, sv. Ambrož,
še varuj naše duše!«
(prim. Janez Močnik,
Podobe nekdanjih časov, str. 200–202).
Pesnik Murn je iz lastnega izkustva dobro vedel, da je duševna suša in žeja veliko hujša od telesne.
Duhovnik in pesnik dr. Vladimir Truhlar je v Murnovih pesmih našel veliko duhovnih misli, ki so se navdihovale v krščanski veri. V knjigi Doživljanje absolutnega v slovenskem leposlovju je zapisal: »Pesnik Murn je tudi sredi svoje krhkosti Kristusa visoko cenil in vanj veroval. 10. julija 1899 je pisal Ivu Šorliju: Kristus je največji etik in filozof – reformator, ki je imel v sebi najčistejše božanstvo in najjasnejše cilje; človek, ki je svoj lastni materialistični jaz (in kako težko je to!) popolnoma namestil z vsem človeštvom … Moderna doba ne prepozna več tega neizmernega altruizma (nesebične ljubezni do bližnjega), rekoč, da je čakanje na Božjo pomoč škodljivo naši energiji in strah pred večno kaznijo nesmisel. Ali pa nismo mi sami po svojem boljšem delu božanski? Ali ni človek ustvarjen zato, da dobro in plemenito dela?« (prim. dr. Vladimir Truhlar, n. d., str. 66).
Pred smrtjo je pesnik svojo teto prosil: »Molit, molit!« V ljubezni do Boga in Božje Matere Marije je zaspal, spravljen z Bogom in ljudmi.
Gotovo vsakega izmed nas podobno kot pesnika Murna obdaja tema in greh, ki ponižuje naše Božje otroštvo. V mesecu oktobru najdimo čas za molitev k Mariji, kraljici rožnega venca in kraljici miru. Marija je kot pribežališče za nas grešnike velika molivka pred Bogom. Pojdimo v njeno šolo molitve in našli bomo mir za svojo dušo!

M. Ipavec, (kolumna). v: Ognjišče 10 (2023), 84.

Robert, pozdravljen!
Sem bil malce v zadregi, kako naj ti sploh pišem, pa sem našel tvoj elektronski naslov kar na netu. Izpostavil bi rad svoje doživljanje. Imam kar nekaj prijateljev in lahko rečem, da se odlično razumemo. Kar me moti, je to, da večina od njih precej pogosto preklinja. Pravzaprav se tega sploh ne zavedajo, ker prileti kletvica iz njihovih ust kot nekakšen medmet. Vsi mogoči ‚izustki‘ za moške in ženske spolne organe. Ne gre za to, da bi se sam delal nekega svetnika, ampak mi res ni okusno, da oseba preklinja. Nekajkrat sem jih skušal tudi opozoriti, če lahko malo manj preklinjajo, ker mi gre na živce, pa sem na koncu izpadel samo kot tisti, ki teži. Preklinjanje se mi zdi že kot neke vrste kultura mladostniškega govorjenja. Marsikdo je prekopiral govorico od doma, ker se niti mnogi odrasli ne zadržijo, da ne bi preklinjali. Potem si rečeš: »OK, tip je jezen in zato preklinja …«, ampak mislim, da to ni to. Med prijatelji imam tudi takšne, za katere vem, da hodijo k maši, pa jim je prav malo mar, kaj prileti iz njihovih ust. Kakšne izkušnje imajo drugi mladi in kako se s tem soočajo? Hvala, Robert, za odgovor.
Klemen, 17 let

Klemen, pozdravljen!
Kletvice nas, predvsem mlade, že nekaj časa spremljajo na vsakem koraku, saj jih uporabljamo iz različnih razlogov: iz jeze, ko želimo kaj poudariti ali koga užaliti, ali pa preprosto kot mašilo, če ne najdemo druge besede. Ne moremo pa zanikati dejstva, da so glavni medij za širjenje vulgarnih izrazov ljudje, s katerimi se družimo, predvsem osebe, s katerimi smo si blizu. Ko smo namreč v družbi prijateljev, smo pod neposrednim vplivom njihovega izražanja, navad in tudi načina mišljenja.
Prvotno naj bi bilo preklinjanje način, kako si dati duška ob izrednem stresu ali čustvu in s tem vzbuditi pozornost, saj je očitno, da s temi besedami nekaj ni v redu in zato oseba po njihovi uporabi občuti nekakšno zadoščenje, četudi ga spremlja slaba vest. Če pa se človek prepogosto poslužuje uporabe kletvic, se izniči prvoten namen preklinjanja in vse skupaj postane nesmiselno. Grde besede tako postajajo vedno pogostejše v izražanju in za doseganje prvotnega učinka preklinjanja ga je treba vedno pogosteje uporabljati. Na ta način lahko postanemo otopeli in popolnoma imuni na preklinjanje, kar bo v ljudeh, s katerimi se družimo, vzbudilo odpor in nelagodje. Ljudje preklinjanje pogosto asociirajo s slabimi in nemarnimi osebami, zaradi česar se jim potem raje izognejo.
Po mojem mnenju ni preklinjanje nič drugega kot slabo in nepotrebno, saj se mu je mogoče tudi v stresnih situacijah ogniti in ga nadomestiti s čim učinkovitejšim. Uporaba kletvic ni seveda glavna lastnost, ki definira človeka, vseeno pa nam je včasih žal, da slišimo te besede leteti iz ust dobrih prijateljev in ljudi, za katere nam je mar. Glede tega sicer ne moremo ukreniti veliko, saj je način izražanja izbira vsakega posameznika, lahko pa poskusimo biti dober zgled in prijateljem na pomenljive in umirjene načine damo vedeti, da se ne strinjamo z njimi, ter jim skušamo vzbuditi slabo vest.
Manca, župnija Kanal

Klemen! Z besedilom se lahko poistovetim.
Tudi sama sem v družbi, v kateri prijatelji ne govorijo lepo in preklinjajo, moram pa priznati, da tudi meni iz ust sem ter tja prileti kakšna grda beseda, čeprav se temu poskušam kar se le da izogniti. Po mojem mnenju je grdo govorjenje posledica družbe, v kateri se gibljemo, veliko pa se tudi naučimo od staršev. Opažam, da je preklinjanje postalo navada in vsakdanja stvar v življenju tako mladostnikov kot tudi starejših, zrelejših ljudi. Tudi meni gre tovrstno govorjenje na živce, zato prijatelje oziroma bližnje opozarjam, ko grdo govorijo. Želim, da bi to počeli tudi ostali ter bi se na ta način poskušali odvaditi govorjenja grdih besed. Lep pozdrav!
Nika, župnija Ljubljana-Rudnik

Klemen, oba opažava enako težavo kot ti.
Dejstvo je, da so v današnjem času kletvice postale zelo razširjene, žal tudi med najmlajšimi. Tudi če jih otroci in mladostniki ne prevzamemo od staršev, smo z njimi obkroženi na družbenih omrežjih, televiziji, žal pa tudi v šoli. Večina staršev doma takega govorjenja s strani otrok ne tolerira in otroke kaznuje, žal pa to ni dovolj, če se tem besedam tudi sami ne uprejo in so slab zgled. Kletvice so prepogosto stvar odraslih, prav zato pa so tako privlačne za mlajše, ki se z uporabo le-teh počutijo 'kul'. Med fanti je prav ta (lažen) občutek moškosti razlog za uporabo grdih besed. Med dekleti so kletvice kot neke vrste moda, saj z njihovo uporabo sledijo trenutnim trendom in s tem pokažejo, da si upajo tudi same izražati nekoliko vulgarno. Velikokrat je pri obeh spolih močan razlog pritisk družbe. Mladostniki se brez uporabe kletvic počutijo izobčene, saj jih družba označi za tiste, ki si ne upajo.
Meniva, da imajo veliko več poguma tisti najstniki, ki se kletvicam znajo upreti. Lahko bi rekli: malo je potrebno, da slediš čredi, le izjeme so tiste, ki si upajo izstopati in stati za svojimi načeli. Klemen, tebi in tudi vsem ostalim mladim svetujeva, da si v družbi upajte izstopati s pravo vero, z odrekanjem kletvicam ter opozarjanjem ostalih, da niso na pravi poti. Le tako bomo lahko kot družba zmanjšali uporabo teh besed ter se odrekli zlu. Vsi vemo, da nas prijaznost nič ne stane, zato: mladi, upajte si izstopati in ne pozabite, da ste ravno vi tisti, ki ustvarjate boljši svet.
Urška in Matevž, župnija Rodik

Klemen, pozdravljen!
Tudi sama sem večkrat opazila, da nekateri ljudje razne kletvice in vulgarne besede uporabljajo kot mašila. Ko so v zadregi, kaj reči, ali potrebujejo trenutek, da strnejo svoje misli, uporabijo eno izmed besed, ki ima v kulturi več različnih pomenov in zato lahko njihovi sogovorniki sami interpretirajo njen pomen. Če dobro pomisliš, imaš verjetno tudi ti kako besedo ali frazo, ki jo uporabljaš na tak način. Predlagam ti, da dobro premisliš, zakaj te to moti, in se o tem pogovoriš s prijatelji. Najbolje, kadar si s kom od njih sam, ne pred celo skupino. Pojasni jim svoje razloge, hkrati pa bodi odprt in naj ti glavni cilj ne bo prepričati, temveč pojasniti.
Lepo se imej!
Nežka, župnija Črna na Koroškem

Kot nalašč lahko v tokratni rubriki povežemo par niti. Februar je mesec kulture – vsega, kar ustvarja človek in kar gradi. 21. februar so Združeni narodi izbrali za mednarodni dan maternega jezika, v spomin na ubite študente, ki so 21. februarja 1952 v Bangladešu protestno zahtevali uradno rabo njihovega maternega jezika, bengalščine.
Kaj vse prihaja iz mojih ust in koliko se res potrudim, da gojim pisano in izrečeno besedo? Jezus pravi: »Človeka ne omadežuje to, kar gre v usta, ampak kar prihaja iz ust, to omadežuje človeka« (Mt 15,11). Ni opravičila za preklinjanje, ni izgovora, češ da sem jezen, imam dovolj, ne gre drugače …, niti preklinjanje ni stvar odraslih. Dejstvo je, da je preklinjanje nasprotje blagoslova. Preklinjanje je vsaka grda beseda. Na čigavo stran želim s svojim govorjenjem stopiti? Čeprav pravijo, da naj bi bilo preklinjanje zgolj odpiranje ventilov, da nas ne raznese, je pravzaprav preklinjanje pljuvanje v lastno skledo. Kletev prizadene gorje človeku, ki jo izreče.
Klavrno je poslušati kletvice, ki jih ljudje izrekajo ter se slišijo kot medmet, vrinjen med »dober« in »dan«. Ni nam treba dokazovati drugim, da smo jim enakovredni, tako da preklinjamo kakor oni. Osebno slišim marsikakšno kletvico v zaporu, vendar sam med zaprtimi ljudmi ne preklinjam in to opazijo tudi oni.
Svoje govorjenje je smiselno ozavestiti. Spodbudimo nekoga, ki mu za­upa­mo, da nas opomni, če nas sliši preklinjati. Svojo nemoč, prekrižane načrte, jezo in nestrinjanje se učimo spraviti na plano na drug način: tako, da se učimo o tem spregovoriti, opisati svoja čustva brez kletvic; s sprehodom ali športom; širimo svoj besedni zaklad s prebiranjem knjig in treningom novih besed. Naj moje besede gradijo svet in ga ne rušijo!

FRIŠKOVEC, Robert, (Kaj pa vi pravite ... z Robertom). Ognjišče 2019, leto 57, št. 2, str. 60-61.

Zgodba

Žena in njena vera

Raziskovalec verskega prepričanja je prišel k ženi, ki je pripadala posebni verski skupnosti in je že vrsto let zvesto sledila njihovemu verskemu nauku. Vprašal jo je, kaj ona veruje.
Žena je mirno odgovorila: »Verujem vse, kar uči moja vera.«
»Kaj pa uči vaša vera?« jo je še vprašal.
Hitro je odgovorila: »Moja vera uči to, kar jaz verujem.«
Obiskovalec pa ni odnehal: »Kar vi verujete, uči tudi vaša vera in ker vaša vera uči isto, kar vi verujete, kaj pa vi in vaša vera pravzaprav verujete?«
Odgovorila je: »Skoraj gotovo obe verujeva isto.«

Misel

Ali smo se že kdaj vprašali, zakaj delamo določene stvari? Najbrž smo zadovoljni s svojim načinom življenja ali smo se vsaj sprijaznili z njim. Navadili smo se na svoje politično prepričanje, na vzgojo, na jedi, ki jih uživamo ... Morda smo se 'navadili' tudi na vero in na to, kako jo živimo, oz. izpovedujemo.
Najbrž na našo vero v Boga vpliva družba, v kateri živimo, vzgoja, ki smo je bili deležni, zlasti v družini.
Vera v Boga pa ne more biti samo 'posledica' vpliva okolja in vzgoje. Prepričani moramo biti o obstoju Boga in to prepričanje mora izvirati iz našega srca.

Molitev

Gospod Bog,
priznavamo, da naša vera ni ne velika ne trdna,
a verujemo, da si ti velik in trden.
Prosimo te za trdno in globoko vero,
ki bo naše življenje tako navdihovala,
da bomo prinašali upanje in veselje drugim.
Prosimo te tudi,
da bi trdno zaupali v tvojo čudovito previdnost,
neskončno ljubezen in neizčrpno milost.
Naj nas ta vera krepi zlasti v težkih trenutkih.
Prosimo te, podari tako vero vsem,
s katerimi živimo in s katerimi se srečujemo.

Iskri

Gospod, verujem, pomagaj moji neveri. Verujem v tvojo globoko ljubezen. Verujem tudi, da razumeš človeško srce in mu v svojem usmiljenju odpuščaš.

Vsaka generacija se mora sama odločiti za Kristusa.
sv. Janez Pavel II. ob obisku Slovenije v Stožicah

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2012), 32.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 8-10.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Pri verouku sem se naučil pet cerkvenih zapovedi: 1. Bodi ob nedeljah pobožno pri sveti maši, 2. Spovej se svojih grehov vsaj enkrat v letu, 3. Prejmi sveto Rešnje telo vsaj v velikonočnem času, 4. Posvečuj zapovedane praznike, 5. Posti se zapovedane postne dni. Zdaj je ta seznam drugačen. Ali ga Cerkev sme spreminjati? (Karel)

Namen cerkvenih zapovedi je, kot uči Katekizem katoliške Cerkve, "da vernikom zagotavlja nujno potrebno najmanjšo mero v duhu molitve in v nravnem prizadevanju, v rasti ljubezni do Boga in do bližnjega". Nastale so iz pastoralnih potreb, ki jih narekuje življenje v raznih obdobjih. Cerkev, ki je te zapovedi oblikovala, jih lahko prilagodi novim razmeram. 'Stara' prva zapoved pravi: »Bodi ob nedeljah pobožno pri sveti maši«, po novem pa se glasi: »Udeležuj se svete maše v nedeljo in na zapovedane praznike in ne opravljaj nobenih del in dejavnosti, ki ogrožajo posvečevanje teh dni«. Zakone in zapovedi lahko spreminja tisti, ki jih je izdal. Cerkev lahko spreminja 'cerkvene' zapovedi, ne more pa Božjih, ker jih je postavil Bog in so zapisane v vest vseh ljudi. (sč)

Oprosti, ampak razen tvojega imena – ki bi ga človek prej kot uglajeni fini dami, svetnici, kraljici in nuni, pripisal kaki mišičasti in možačasti bojevnici – ni na tebi prav nič nenavadnega. Takole na prvi pogled, oziroma na prvo branje, v tvojem življenjepisu ni nič posebnega. Vse je potekalo po ustaljenih tirih – kar je, priznam, malo nenavaden izraz za čas, ko še niso poznali vlakov. Torej je bolje, če rečem, da je vse potekalo po utečenem kolovozu in navadah tedanjega časa: predvidljivo, zeh, zeh … dolgočasno.
Rojeno na luksemburškem grofovskem dvoru, so te v samostanu vzgojili v damo in princeso, te zaročili in poročili z bavarskim vojvodom Henrikom, ki je nato postal nemški kralj, malo zatem pa še cesar, ti pa z njim vojvodinja, kraljica in cesarica.
A tale CV (curriculum vitae) je res le na prvi pogled navaden in kraljevsko dolgočasen.
Bila sta brez otrok! Kar je seveda žalosten podatek za vsak par, ki si otrok želi. In huda preizkušnja. Ter nepredstavljiv pritisk, če pomisliš, da skupaj s tabo tega otroka čaka in pričakuje celotno cesarstvo! Družinski problemi ljudi na visokih položajih zlahka prerasejo v politično krizo in ni čudno, da si, ljuba moja Kunigunda, postala tarča političnih spletk.
Obtožili so te nezvestobe, ti pa si vse obtožbe ovrgla, ko si se podredila – za današnji čas precej skrajnemu – za tvoje čase pa čisto običajnemu postopku tako imenovane ‘Božje sodbe’, ko si se bosa sprehodila po razbeljenih lemežih in ostala nepoškodovana.
Svojega moža si spodbujala – danes bi rekli – k večji socialni pravičnosti. Spodbujala si gradnjo bolnišnic in sirotišnic, po moževi smrti si – kje ste feministke?! – samostojno vladala do izvolitve novega cesarja, nato pa odložila cesarska oblačila in odšla v samostan.
Želela si, da te po smrti pokopljejo v redovni obleki, ki te je zvezala z Nebeškim Ženinom, a da naj tvoje telo položijo k možu, “bratu in gospodu” kot si ga imenovala. Nikoli nista postala starša, sta pa skupaj postala kralj in kraljica, skupaj sta postala cesar in cesarica, in skupaj sta postala tudi svetnik in svetnica!
Dokaz, da tudi dolgočasna pota vodijo v nebeško kraljestvo.
Dokaz, da je dolgčas običajno le na videz dolgočasen.
Dokaz, da tudi naša na videz dolgočasna vsakdanjost vodi – celo mora voditi – v nebeško kraljestvo.
In zgled, da kljub temu, da sodobni zakonci ne živimo na dvorih, če drug v drugem vidimo kralja in kraljico, cesarja in cesarico, slej ko prej uzremo tudi svetnika in svetnico … in potem to lažje postanemo!
***
Ljuba moja sveta Kunigunda! Obilo žegna ob tvojem godu – in naj pripomnim, da je za par, ki je bil vse življenje tako tesno povezan, skrajno nenavadno, da ga ne slavita skupaj z možem!
Kot si že za časa zemeljskega življenja počela: razlij ta žegen v obilju, ali vsaj socialno pravično razdeljeno, čez vse.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 2, str. 114.