Spoštovani France!
Kljub temu, da tvoj spomenik krasi središče našega prestolnega mesta, si lahko prepričan, da je ob gornjem stavku v pričakovanju vztrepetalo srce vsaj polovici slovenskih pesnikov. Kajti skromnost res ni lastnost, ki bi krasila sodobnega slovenskega umetnika, kaj šele, da bi jo imeli za čednost. In ko smo že pri skromnosti in čednosti ... Tudi ti nisi bil ne eno ne drugo. Torej: ne skromen, ne čednosten. In če za skromnost res nisi imel posebnega razloga, mi ni znano, še manj pa jasno, kaj je šlo narobe s čednostjo. Res je, da vse, kar vem o tebi, vem iz druge roke, kot se reče, in da ti morda s svojim nepoznavanjem delam krivico. A res je tudi, da čeprav v tvojih časih niste poznali »rumenega časopisja« in paparazzov, stvari niso šle mimo neopažene in nezabeležene, saj so vaške, še bolj pa mestne opravljivke vestno opravljale svoje sveto poslanstvo. V naši ljubi samostojni deželici, o kateri si ti samo sanjal, mi pa pod njeno zastavo zdaj že dvajset let ob vseh praznikih in zmagah naših športnikov vzneseno prepevamo tvojo napitnico, se tako otroci že od malih nog učijo ne le o (ne)srečni Vrbi, ampak tudi, če ne predvsem, o tvoji (ne)srečni ljubezni, nekaj malega se jim pove o Nezakonski materi, še več pa o tvojih nezakonskih otrocih, nasmehnejo se ob Povodnem možu, a se še bolj režijo, ko se jim pove, da si bil ti menda večkrat »fajhten«!
Pa ne bi rad sitnaril ali ti karkoli očital, nenazadnje sem to o največjem slovenskem pesniku resno mislil, a bojim se, da si dal slab zgled. Že nekaj let opazujem in vedno bolj se mi dozdeva, da je res, da se tistim, ki se napotijo po stezici, ki vodi do Parnasa, zdi, da bodo prišli hitreje in prej do vrha, če bodo razuzdani in opiti kot ti. In pri taki misli jih podpira tudi kulturno ministrstvo in stroka, saj se danes za pesmi, ki si jih ti za kako gostilniško mizo morda pijan stresal iz rokava in se jih trezen verjetno celo sramoval, dobi državna nagrada, ki, kako ironično, nosi tvoje ime! In tako kot s pesniki, je pravzaprav z vsemi umetniki in ob njihovem obnašanju bi zardela še celo tvoja »freigeistovska« duša. In ko smo že pri duši ... Meni zelo ljuba pesem je Tvoja vera:
»Kar je beži, al beg ni Bog, ki vodi vekomaj v ne-bo, kar je, kar b'lo je in kar bo!«
ki jo eni hočejo razložiti tako, drugi spet drugače, ene potegne v levo, druge na desno, ene navzgor, druge spet kam drugam ... Ne vem sicer, kaj si položil na Božjo tehtnico ob svoji smrtni uri, še manj mi je znano, kaj je On kot (proti)utež položil na drugo stran, a Njegovo ime si v tej svoji pesmi, v Prešernovi veri, zapisal z veliko začetnico! In to je tisto, kar te v mojih očeh razlikuje od tvojih pesniških sodobnikov. Oni v svoji umetniški samozaverovanosti ne vidijo, še manj pa priznavajo karkoli nad sabo, zate pa je bil Bog Nekdo!
Oprosti, ker sem te tikal, a navsezadnje sem ti skoraj sosed. Ne tako bližnji, kot ti je bil sveti Marka, a sosed vendarle. Ne vrag! In če ti je kaj v tolažbo: Današnja mladina te morda res pozna le kot »avtorja slovenske himne«, in po »tračih«, ki sem jih naštel v sestavku, vendarle pa je tvoj, že omenjeni, spomenik znamenita »randi točka«, in prepričan sem, da se je prenekateri par prvič poljubil prav na Prešercu, tik pred tvojim pesniškim nosom.
Naj ti bo lahka preljuba in mila slovenska zemlja. In prijetno večnost ti želim!

ČUŠIN, Gregor. Pismo največjemu slovenskemu pesniku. (Na začetku). Ognjišče, 2011, leto 47, št.2, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Iz kuhinje je prijetno dišalo. Po slastni klobasi. Že nekaj dni jima je mama pripovedovala, da bodo imeli v nedeljo za kosilo nekaj zelo dobrega. Pečenico. V tistih časih je ta zelo redko prihajala na mizo. Prav zaradi nje se tisto dopoldne Vid in Edi nista podila z otroki po ulici kot običajno, ampak sta z najrazličnejšimi izgovori kar nekajkrat prišla v kuhinjo in nestrpno čakala, da je mama zaklicala: »Kosilo!« Oče je iz kleti, kjer je prebiral jabolka, glasno odgovoril: »Že grem!«, onadva sta pa tako že čisto slučajno bila v kuhinji.
Sedli so za mizo. Vsak na svoje stalno mesto. Pokrižali so se ter zmolili očenaš in zdravamarijo, za tako dobro kosilo se pa sploh spodobi zahvaliti Bogu, je menila mama. Niso še dobro pojedli juhe, ko je zazvonil zvonec, oče je šel odpret vrata. »O, Ivan!« je bilo slišati očetov veseli in presenečeni glas. K sreči se je oče s svojim bratom in njegovo ženo Julko pri vhodu malo zaklepetal, da je mama lahko na hitro pospravila stvari z mize. Stric Ivan je bil pri njih bolj redek obiskovalec, je bil pa toliko bolj zaželen, saj mu besed, začinjenih s humorjem, ni nikoli zmanjkalo. Posedla sta se za mizo. Ivan je gostobesedil, smejala sta se mu predvsem fanta, za katera so bile vse stričeve šale nove, Julka pa je samo poslušala in sem pa tja pripomnila, da je vse, kar mož pripoveduje, res. Mama je postala nemirna. »Nič kaj posebnega nimam, da bi vama postregla,« je rekla, »edino klobaso imamo danes …« je neodločno začela.
»Saj ni nič treba,« je hitela Julka, »sva že doma nekaj malega pojedla. Ravno mimo sva šla.«
»Nič si ne delaj skrbi,« je stric Ivan hitro prekinil eno svojih šal, »saj se nama bo klobasa kar prilegla.«
Mama je prinesla na mizo obe polovici pečenice in ju postavila pred njiju. Ivan je hitro povedal šalo do konca, nato pa se takoj lotil klobase. »Tako dobre pa že dolgo nisem jedel,« je dejal s polnimi usti in kar pozabil na svoje dovtipe. Fanta sta žalostno opazovala, kako se je klobasa vedno bolj manjšala, še malo, pa je bil krožnik prazen. Julka se je ni dotaknila.
»Vsaj polovička nama bo ostala,« sta upala vsak zase.
Ivan si je zadovoljno obrisal usta in povedal še dve ali tri anekdote iz njihove mladosti, teta Julka pa je vztrajno molčala.
»Sedaj pa greva naprej,« je čez nekaj časa dejal Ivan in vstal od mize. Tudi Julka je vstala. »Klobaso mi pa kar v papirček zavij,« je dejala mami in odprla cekar. Mama je poiskala papir in klobasa jima je izginila izpred oči.
Ko sta odšla, so brez besed sedeli za mizo. Mama je prinesla krompir in solato. Ves čas ni nihče spregovoril. Vidov razočarani pogled se je srečal z očetovim. Presenetil ga je. Neko bolečino je zaznal v njem. Kot da se pred vsemi čuti krivega zaradi tiste klobase, ki se jim je tako nesrečno izmuznila. Ko so pojedli, se je oče glasno pokrižal in začel moliti. Vse tri je presenetil, saj je le redko molil naprej. Vid še nikoli ni slišal očeta tako doživeto pa tako zaupno moliti. Zven očetovih izrečenih besed se je zapisal v njegov spomin za dolgo vrsto let.
***
Tisti tetin stavek “kar v papirček zavij” je bil nato pri njih ob različnih prilikah večkrat uporabljen. Posebno takrat, kadar so jim gostitelji po končanem obisku hoteli dati s seboj kakšen priboljšek, in sta se starša vljudno branila. Takrat sta Vid in Edi pohitela: »Kar v papirček zavijte!« Gostitelji so najprej malo začudeno pogledali, ko pa so jim na kratko razložili zgodovino tega stavka, je bilo na veselje fantov starševskih vljudnih izgovorov hitro konec, ponujene dobrote pa so šle po navadi z njimi.
***
Ko si je Vid ustvaril svojo družino, sta z ženo otrokom zvečer pred spanjem pripovedovala pravljice, vmes pa vpletala še drobne zgodbe iz svoje mladosti, in otroci so jih poslušali skoraj rajši kot pravljice.
»Oči, povej, kako je bilo s tisto klobaso v papirčku,« je nekega večera prosila najmlajša.
»To sem vam že velikokrat povedal,« se je branil Vid, hkrati pa že začel pripovedovati, otroci so napeto poslušali, čeprav so, vsaj starejša dva, dogodek že nekajkrat slišali. Na koncu je oče, preden je nadaljeval, malo počakal. »Morda se vam bo zdelo čudno, ampak vedno bolj sem hvaležen, da se nam je tista pečenica tako nesrečno izmuznila,« je presenetil otroke, ki so še bolj prisluhnili. »Takrat seveda očetovega ravnanja nisem prav dobro razumel. Le slutil sem, da je bil oče zaradi ravnanja svojega brata, predvsem pa tete Julke, prizadet in neki način v stiski, saj smo ostali brez tako redkega in težko pričakovanega priboljška. Ko je oče začel moliti, sem čutil, da je v kratko molitev prelival vse svoje občutje. To njegovo zaupanje v molitev mi je dalo misliti in mi tudi pomagalo pri iskanju poti do Boga.«
»Vse to si začutil v tisti molitvi?« se je začudila naj starejša.
»Včasih drobna molitev pove več kot dolge razlage in razprave.«
Tudi njih se je dotaknilo neko posebno razpoloženje. Kar nekaj časa so molčali, preden so se pokrižali in zmolili svojo večerno molitev.
In Gospod, ki jih je poslušal, jih je bil vesel.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 30-31.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Ljudje smo od nekdaj govorili v narečjih, z razvojem mest in večje mobilnosti pa še v različnih mestnih, primestnih in drugih govorih. Tako govorimo že od plenic naprej še danes – in kadar govorimo tako, se nihče ne sprašuje, kaj je narobe in kaj prav.

Enostavno vemo, kako se “pri nas govori” ali “pri nas reče”. Zato nas jezikoslovce nihče ne vpraša: kako moram pa doma, v hlevu ali pri skupnem kosilu povedati to ali ono.

S pojavom knjig, najprej rokopisnih, nato tiskanih, smo številni narodi, ki govorimo isti jezik (tudi če je razčlenjen v številna narečja in govore), začutili potrebo, da bi ustvarili jezik, ki ga bomo razumeli vsi, hkrati pa bo imel neka enotna pravila in bogat besedni zaklad s popolnoma predvidljivimi pomeni.
Če popravljamo električni aparat in rabimo izvijač, je doma pač dovolj, da rečemo: “Prnes mi tistga,” na obisku stran od doma pa je že dobro, če tako mi kot naši gostitelji vemo, kako se ‘tistemu’ reče.

Tako je nastal knjižni jezik, v našem primeru slovenski knjižni jezik; Slovenci smo ga dobili v 16. stoletju. Knjižni jezik je nekakšen dogovor. Naučimo se ga šele v šoli ali ko začnemo brati knjige, gledati televizijo ter tapkati po tablici. Redko kdo se knjižnega jezika nauči doma od staršev. Ker je knjižni jezik dogovor, se moramo naučiti pravil njegove slovnice, pravopisa in seveda pomena in izgovora njegovih posameznih besed. Šele potem začne knjižni jezik živeti z nami.

Ja, živeti. Knjižni jezik je namreč nekakšen začaran stvor: vseskozi se ga nove in nove generacije učijo in v njem pišejo, jezikoslovci pa vse, kar je v takšnem jeziku napisanega, nato analizirajo in na podlagi analiz sestavljajo nove slovnice, pravopise in slovarje. Z učeno besedo rečemo, da je jezik prožno stabilen. Kaj to pomeni? To pomeni, da moramo v nekem trenutku vedeti, kaj je v določenih okoliščinah prav in kaj je narobe (to je stabilnost); da pa se hkrati takšna pravila in opisi že v nekaj desetletjih lahko spremenijo (to je prožnost).

Poglejmo dva primera:
1. Prihodnost v slovenščini danes opišemo s pomočjo glagola biti, npr. bom bral. Še v prejšnjem stoletju, je bilo povsem prav, če smo rekli bodem bral, v 16. in 17. stoletju pa so rekli skoraj izključno imam brati. Kar je danes ‘prav’, je bilo včasih ‘narobe’ – in obratno.
2. Davku od dohodkov danes rečemo dohodnina. Če bi živeli v 19. stoletju, bi mu lahko rekli dohodarina ali dohodnina. Danes bi nas, če bi rabili besedo dohodarina, na davčni upravi verjetno malo čudno gledali. Te besede namreč nihče več ne rabi, čeprav sta denimo jezikoslovca Matija Cigale in Fran Levstik menila, da je ustreznejša od besede dohodnina.

Zakaj tako dolg uvod? Zato, ker nas jezikoslovce ljudje pogosto sprašujejo, kaj je prav in kaj narobe. Pri vprašanjih s področja slovnice in pravopisa je odgovor večinoma enostaven: slovnične strukture se v jeziku spreminjajo zelo počasi, pravopis pa običajno določi skupina ljudi, ki se ji reče ‘pravopisna komisija’ in drugi jo ubogamo, ker je tako pač najbolj praktično. Tu torej lahko precej enostavno povemo, kaj je prav in kaj ni glede na trenutna pravila, ki jim pravimo norma. Pri vprašanjih s področja besedja (in skladnje) pa je odgovor običajno bolj zapleten. V slovenščini imamo namreč malo besed, ki vsaj v kakih okoliščinah ne bi bile ‘pravilne’ ali ki v določnih okoliščinah ne bi bile tudi napačne. Pri izbiri takšnih besed nam trenutno najbolj pomagajo oznake v pravkar izdanem Sinonimnem slovarju slovenskega jezika, seveda pa tudi oznake (kvalifikatorji) v Slovarju slovenskega knjižnega jezika in Slovenskem pravopisu.

Je prav za vsak slučaj ali za vsak primer? Prav je oboje, samo raba nam kaže, da zvezo za vsak slučaj rabimo v bolj sproščenih besedilih, največkrat v novinarskih prispevkih, raba zveze za vsak primer pa je popolnoma nezaznamovana. Ko to vemo, se lažje odločimo.

Kako torej vedeti, kaj je res prav in kaj res narobe? Kako doseči, da bomo v svojem jeziku znali samozavestno sami presoditi, kako ravnati, kadar smo v dvomu? Tudi v jeziku velja, da je znanje moč. Če bomo vedeli, v katere priročnike lahko pogledamo, če smo v dvomu, nam ne bo treba slepo verjeti vsakemu, ki komentira naš (knjižni) jezik. Na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU imamo v ta namen na voljo spletni portal www.fran.si, kjer lahko dobimo vse potrebne podatke, ki jih rabimo, kadar smo v jezikovnem dvomu. Glede težjih primerov in dilem pa lahko na tem portalu za mnenje povprašamo tudi strokovnjake, jezikoslovce v Jezikovni svetovalnici.
Za jezik je zelo pomembno, da imamo ljudje, ki ga rabimo, občutek, da ga znamo; da je res ‘naš’. Da se v knjižnem jeziku počutimo enako doma kot v narečju ali govoru, v katerega se rodimo. Zato vprašanje v naslovu ni pravo. Bolje se je spraševati: Kdaj je nekaj v jeziku narobe in kdaj prav. O tem pa v eni od naslednjih številk.

AHAČIČ, Kozma. (Sproščena slovenščina). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 1, str. 109.

Oni dan sem končno imel dovolj časa, da sem spet pospravil polico s knjigami, toliko jih je pač že v moji sobi, da sem moral nekatere na policah postaviti v dve vrsti. Pospravljanja sicer ne maram, knjige pa vseeno rad pospravim, saj ob tem vsakič še malce polistam po njih, kot bi pil čaj z dobro prijateljico mi je tedaj, lepo in nerodno hkrati. Lepo, ker jo spet vidiš, nerodno, ker bi jo moral večkrat. In rad imam, da mi je nerodno pred njimi, da mi je še enkrat žal, da jih še nisem prebral. In takih je veliko na mojih policah. Pa ne gre za to, da bi bil odvisnik od kupovanja knjig, kot so nekateri pač odvisni od kupovanja čevljev ali nepotrebnih gospodinjskih pripomočkov, ne, veliko knjig imam zato, ker se ob njih dobro počutim, predvsem pa zato, da ne pozabim brati. Ker se to zlahka zgodi.
Ko se namreč zvečer privlečem v sobo, tako kot večina ljudi, ukleščenih v delavni vsakdan, utrujen od dneva, ki sem ga živel med pisarno, kuhinjo, učilnico in cerkvijo, se tako zlahka predam skušnjavi, da bi se na kavču samo nastavil modri svetlobi. Čeprav vedno znova ugotovim, da spet ni ničesar, kar bi mi bilo toliko všeč, da bi si to z veseljem ali vsaj zanimanjem pogledal, čeprav vedno znova ugotovim, da me mnoge stvari na svetleči škatli tudi potrejo in vznemirijo, da me prestrašijo in zadušijo trezne misli, ne zaprem hrumečega ekrana, ne, nastavljam se mu, kot bi šlo za poletno sonce, da me družba opazi kot prijetno zagorelega, beri: da bom na tekočem s tem, kar misli in kar živi svet okoli mene. In tako tudi živim življenje sveta, prestrašeni človek, ki se odziva in obnaša po pričakovanjih tistih, ki upravljajo z njim.
In če menite, da sami zagotovo ne spadate med prestrašene izpolnjevalce ukazov, ste takšni verjetno tudi vi. Družbeno mišljenje je globoko vtisnjeno v nas, tako zelo, da nam je postalo domače, da se nam zdi, da je naše. Pa ni. In do tega spoznanja je zelo težko priti. Prav zato imam veliko omaro knjig, prav zato tako veliko vzbujevalcev slabe vesti, da ne bi pozabil brati: da bi vedel, kam po zatočišče in pomoč, kadar je glava prepolna, kadar je srce preplašeno, kadar je korak zmeden, kadar je misel izgubljena. Kajti ko berem, spet začnem razmišljati, jaz začnem razmišljati in nihče drug namesto mene, kot se to dogaja sicer. In sem potem spet začrtati smer, in ponavadi je to proti toku, proti točno tistemu, kar si mislim, da je moje, pa je nekoga drugega.
In tule pridemo pred zaskrbljujoč podatek. Raziskava iz leta 2019 pove, da vsak dan knjige bere le 9 odstotkov Slovenk in Slovencev, kar 49 odstotkov pa je takšnih, ki v letu niso prebrali niti ene same knjige. Niti ene. Ki se niso niti enkrat začeli spraševati, ki sploh niso začeli razmišljati, ki so se samo prepustili toku, naj jih pelje, kamorkoli hoče, ne meneč se za cilj. Kajti o tem govorimo, ko govorimo o knjigah – o tem, kdo smo in kam gremo. In to res nista nepomembni vprašanji, ne za nas ne za ljudi, s katerimi živimo, ne za družbo, ki jo oblikujemo. Morda jo bo ena sama prebrana knjiga rešila. »Če ne bomo brali, nas bo pobralo.« (T. Pavček).

RIJAVEC, Marko. (Na začetku). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 3.

Središče nekdanjih slovenskih kmečkih domov je bila ‘hiša’, večja soba s krušno pečjo, kjer se je številna družina mudila zlasti pozimi. V njej so opravljali najrazličnejša dela: od pletenja do mizarjenja. Ta ‘hiša’ je bila tudi neke vrste domača cerkev, njeno srce je bil ‘bogkov kot’ nad veliko družinsko mizo. V kotu je bilo razpelo (Križani se je v božičnem času umaknil jaslicam), na njegovi desni in levi pa so visele svete podobe. Bile so barvit okras notranjščine kmečkega doma, ki so ga varovale svetniške osebe, nemalokrat z upodobljenim zavetnikom hišnega gospodarja ali gospodinje ter podobe zavetnikov v sili. Običajno so bile naslikane na steklo. Slike na steklo so se v slovenskih kmečkih domovih pojavile v prvi polovici 19. stoletja in se tam ohranile do začetka 20. stoletja. Slikanje na steklo je počasi zamiralo, veliko slik so zlasti revnejši kmetje zaradi gospodarske stiske za majhen denar prodali raznim ljubiteljem in prekupčevalcem. Po kmečkih domovih danes slik na steklo skoraj ni več, okoli 1700 primerkov hranijo v muzejskih etnografskih zbirkah in v raznih zasebnih zbirkah.

POGLED V ZGODOVINO
Slike na steklo so izdelki ljudske likovne umetnosti, izdelane po posebnem postopku. Slikarska podlaga in obenem zaščita barvne plasti je šipa (ravno steklo). Vrstni red slikanja je obrnjen kot pri navadnem slikanju. Dejansko gre za slikanje na hrbtno stran šip. Ta slikarska tehnika je bila znana že v antiki (Egipt). Do najvišje stopnje se je slikanje na steklo dvignilo v zgodnji renesansi v Benetkah, kjer so slikali v velikih množinah male, nabožne in relikvijske podobice iz stekla, kot v svojem zapisu O ljudskih slikah na steklo (Etnolog 12/1939) navaja slikar Maksim Gaspari. Ti izdelki so bili namenjeni srednjemu in višjemu sloju tedanjega prebivalstva. V drugi polovici 18. stoletja pa so se izoblikovala evropska središča, kjer so izdelovali slike na steklo za kmečko prebivalstvo. Najbolj znane delavnice slik na steklo so bile na Bavarskem, v Češkem lesu (kraj Pohoří) in v nekaj kilometrov oddaljenem kraja Sandl v Zgornji Avstriji, ki so dosegle vrh v prvi tretjini 19. stoletja. ‘Slike iz Sandla’ so ponesle sloves te vasi po vsej habsburški monarhiji. Izdelovali so jih v velikih količinah ter jih izvažali v tuje dežele, tudi v Slovenijo. Slike na steklu so k nam z Bavarskega, Avstrijskega in Moravskega prinašali krošnjarji, tedanji potujoči trgovci, Korošci in ‘Kranjci’. Kmetje so jih od njih kupovali na romanjih (kot spominke) in na žegnanjih. »Mogoče je, da so se krošnjarji pri mojstru, pri katerem so kupovali slike, naučili slikati in da so potem slikali tudi doma,« domneva Gorazd Makarovič, strokovnjak za to področje, v svoji študiji Slikanje ljudskih slik na steklo na Slovenskem (Slovenski etnograf 15/1962).

POKRAJINSKI MUZEJ PTUJ
V Pokrajinskem muzeju na Ptuju hranijo 72 slik na steklu. Nekaj slik izvira iz Haloz in Slovenskih goric, večinoma pa so iz zapuščine Franza Ferka (1844–1925). Po študiju germanistike in zgodovine je eno leto poučeval na ptujski gimnaziji. V svojem rojstnem kraju v Avstriji je ustanovil muzej in knjižnico; ker pa so ju zanemarjali, je vse eksponate daroval mestu Ptuj, kjer je imel bližnje sorodnike. Do leta 1963 je Muzej na Ptuju po njem nosil ime Ferkov muzej. Na etnološkem oddelku so slike na steklu, ki jih je Ferk v zadnji četrtini 19. stol. zbiral po kmečkih domovih na širšem območju Lipnice. Skoraj vse slike izvirajo slikarskih delavnic v Pohoříju na Češkem in Sandlu na Zgornjem Avstrijskem. Motivika slik je nabožna. Glede na tehniko izdelave prevladujejo samo z barvami naslikane slike ter slike, naslikane z barvo in pozlato. Velikost slik je večinoma 25 x 35 cm.

KAKO LOČITI TUJE SLIKE OD DOMAČIH
V tuji strokovni literaturi je omenjeno slikanje na steklo tudi pri nas. Italijanski etnograf Ranieri M. Cossar piše, da so v tribuško čepovanskih steklarnah (glažutah) izdelovali tudi slike na steklo, ki so jih potem raznašali krošnjarji. V teh krajih so poslikavali tudi kozarce in steklenice. Poznavalci sodijo, da so okoli 12 odstotkov vseh ohranjenih slik na steklo pri nas izdelali domači mojstri oziroma delavnice. Skupno število doslej znanih in ugotovljenih del slovenskih slikarjev obsega le okoli 200 primerkov. Po kakšnih merilih so to določili, razlaga Gorazd Makarovič v že omenjeni študiji iz leta 1962. Najprej so iz muzejskih zbirk izločili slike, ki po slogu in značaju pripadajo ugotovljenim tujim izvorom in delavnicam, med preostalimi pa so za domače izdelke označili tiste, ki kažejo isto izdelovalčevo roko kot nekatere panjske končnice in votivne (zaobljubljene) slike, ki imajo slovenske napise ali se kako drugače nanašajo na naše kraje. Drugi problem je določiti, kdaj so slike nastale. Pri tem so se oprli na ugotovitev (datiranje) stekla, na katerem so slike naslikane. Podlaga za najstarejše slike je bilo pihano in valjano steklo, ki je bilo polno mehurjev, brazgotin in črt. Poleg starosti stekla so si pri iskanju, kdaj so slike nastale, pomagali tudi z datiranjem slikarij istih rok na les. Tretji problem je bil lokalizacija delavnic oziroma slikarjev, se pravi, kraj ali področje, kjer so te slike na steklo nastajale. »Delavnice oziroma slikarje smo poizkusili lokalizirati v širšem smislu po zastopanosti domačih izdelkov v zbirkah lokalnih muzejev, ki so nabirali gradivo predvsem na svojem področju.« Zadnji razpoznavi znak je bila motivika, vsebina slike. Okvirno so skušali ugotoviti motive, ki so bili slikani v domačih delavnicah, in stopnjo njihove izvirnosti oziroma odvisnosti od slik, izdelanih na tujem. Po tej poti so ugotovili dela dveh domačih slikarjev in ene slikarske delavnice in jih skušali postaviti v časovni in krajevni okvir. Slikar Maksim Gaspari na vprašanje, če je pri slikah na steklo mogoča ločitev med pristnim slovenskim delom in uvoženim iz tujine, odgovarja: »Mislim, da je to mogoče, ker imajo naše podobe v obeležju nekaj intimnejšega kot tuje, so v tehničnem pogledu enostavnejše in skromnejše, ter imajo kot vidni znak često slovenske napise.«

DVA PREPOZNAVNA MOJSTRA
Po značilnih potezah njunih izdelkov so enemu dali zasilno ime Mojster okorne risbe, drugemu pa Mojster malih figur. Na slikah prvega so konture (orisi) rdečerjave barve, nohti na prstih so običajno slikani tako, da je slikar preko koncev prstov potegnil vodoravno črto. Ozadja so umazano bele barve ali oker, okrasne cvetlice so tulpastih oblik ali polovičnega četverolista, kartuša (okrasna obroba) je ovalne ali pravokotne oblike. Slike so uokvirjene v črne, plitvo žlebljene okvire. Dela, ki jih po slogovnih merilih združujemo v eno skupino, so vedno izdelek ene same roke. Po tem je mogoče sklepati, da gre za enega samega slikarja, ne delavnico. Dokaz, da so te slike na steklo, nastale pri nas, je, da je isti mojster slikal tudi panjske končnice, ki so vezane skoraj izključno na naša tla. Delovanje tega mojstra postavljamo v drugo in tretjo četrtino 19. stoletja. Naslikane so že na prešanem steklu, ki je v tistem času začelo zamenjavati valjano steklo. Njegova dela hranita v glavnem škofjeloški in kranjski muzej, po čemer sklepamo, da je deloval na Gorenjskem.
Kakšno desetletje poprej je prav tako na Gorenjskem deloval slikar na steklo, ki ga po značilnosti njegovih slik zasilno imenujemo Mojster malih figur. Tudi na njegovih slikah so konture rdečerjave barve, v primerjavi z običajno velikostjo figur na slikah na steklu so figure našega mojstra nenavadno majhne, toda velikost figure ni odvisna od formata slike, ampak je neka stalnica. Kartuša je stebrasta, stebri so ravni, ozadja na slikah so modra. Vsi napisi na njegovih slikah so slovenski. Slogovna analiza je pokazala, da je vsa dela slikal en sam slikar. Slike tega mojstra hranijo le muzeji, ki so nabirali gradivo na Gorenjskem, kar potrjuje, da je slikar deloval nekje na Gorenjskem.

SLIKARSKA DELAVNICA V SELCIH
Dobrih petdeset let (od 1840 do 1890) so slike na steklo prihajale tudi iz slikarske delavnice v Selcih, središču Selške doline. Nekateri razpoznavni znaki te delavnice: obrisi so slikani z rdečo barvo, značilni so obrazi, kartuša je sestavljena iz dveh svedrastih stebrov, ki nosita preklado, na kateri stoji zlata košarica s cvetjem. Pod kartušo je vedno slovenski napis z veliki črkami s črno barvo na belem ozadju. Slogovna analiza pove, da sta z istimi šablonami (predlogami) in barvami slikali vsaj dve roki, kar pomeni, da so slike izšle iz slikarske delavnice. ‘Gospodarica’ te delavnice je bila Marija Pavlič, po domače Blaževčeva Micka. V Slovenskem etnografu jo je leta 1939 predstavil Janez Dolenc. Rojena je bila leta 1821, bila je majhne, drobne postave, nekoliko je šepala. Živela je samo za svoj poklic – slikanje. Slikala je panjske končnice in podobe na steklo, delala je tudi bridke martre (križe) in zrcala. Na mizi in na klopeh je imela vse: tam je bilo nastavljenih mnogo lončkov za barve, čopiči itn., da ni bilo kam sesti. Na klopi je bila skladovnica neposlikanih in že poslikanih končnic. Kljub navideznemu neredu je bila vsaka stvar na svojem določenem mestu. Za mizo v kotu je bila plošča in kamen za ribanje in mletje barv. Delala je pri mizi.

POSTOPEK SLIKANJA NA STEKLO
Slikar Maksim Gaspari (1883–1980) je zapisal: »Ni tako enostavno postati čez noč umetnik slikanja na steklo, to vem z lastne prakse, ker sem izdelal več takih podob in pri tem naletel na različne težave tehničnega značaja, predvsem zaradi krhkosti stekla, zaradi negativnih obrisov ter postopnega sušenja barvnih plasti, pri katerih je treba točno vedeti vrstni red pastoznih (gostih) in lazurnih (redkejših modrih) barv.« Na podlagi lastnih izkušenj je opisal postopek slikanja na steklo. Ljudski slikar je na omito, suho steklo narisal konture za delno modelacijo predmeta negativno po podložni predlogi ali šabloni. To je risal in slikal s čopičem iz dlak vidre ali kune, tempera barvo pa tudi z gosjim peresom. Ti obrisi so bili za podlago slike ter nadaljnje delo najvažnejši. Pri tem se je slikar držal glavnega pravila: svetle konture za svetlejše, temne konture za temnejše barvne plasti, npr. za obrise obrazov, telesa, rok, rož, za dekoracije je rabil svetlordeče, rjave ali opečnate konture, za temne obleke, lase, drevje in podobno pa je risal konture v črni, temnorjavi in modri barvi. Pri oblikovanju cvetja in svetlobe se je izjemoma poslužil tudi belih kontur. Na podlagi teh pravilnih obrisov in kontur, ki so se dobro posušile, je bilo nadaljnje slikanje lažje. Da se šipa pri slikanju ni zamazala in kontura ne zabrisala, je imel ljudski umetnik pod roko leseno podporo, imenovano most. Nadaljnje barvne plasti na suho tempera risbo je slikal navadno z oljnatimi, prstenimi barvami, ki jih je sam naribal na kamnu ter jih mešal najprej z vodo, potem pa z oljem. To je bil predpogoj za dobro in trpežno delo. Polaganje barvnih plasti je bilo treba dobro pretehtati, večkrat obrniti steklo in nastajajočo sliko pogledati od sprednje, prave strani. Ko so se posušile te manjše barvne skupine, je končno poslikal ozadje in prazne ploskve z belo, modro ali rumeno barvo. Tehnika slikanja na steklo ima precejšnjo sorodnost z načinom slikanja v keramiki.

MOTIVIKA SLIK NA STEKLO
Vsebina (motivika) slik na steklo v slovenskih zbirkah je skoraj izključno nabožna in skupno šteje nad 100 različnih motivov, a le malo je takih, ki bi bili zelo številčni. Najpogosteje so upodabljali Kristusa in Marijo v raznih ikonografskih različicah. Gorazd Makarovič ima na koncu svoje študije o ljudskih slikah na steklo na Slovenskem seznam motivov slik na steklu v slovenskih muzejskih zbirkah in ob vsakem motivu navaja število slik z enakim motivom. Na prvem mestu je Sveta Trojica (49), sledijo: Srce Jezusovo (33), Božji grob (28), Marija z Jezusom (27), sv. Barbara (24), Jezusovo rojstvo (23), Srce Marijino (23), Sveta Družina (22), Zadnja večerja (21), sv. Lenart (20), sv. Florijan (19), Prizor iz legende o sv. Genovefi (19), Jezus (17), sv. Jožef (16), Križani (15), sv. Janez Nepomuk (15), sv. Janez Krstnik (14), sv. Jurij (14), Marija Zell (13), Sv. Anton Puščavnik (13), Žalostna Mati Božja (12), Jezus pod križem (11). Od svetnic in svetnikov so ‘močneje’ zastopani še: sv. Ana z Marijo, sv. Katarina, sv. Magdalena, Marijino oznanjenje, Marijino kronanje, sv. Marjeta, sv. Trije kralji.

RAZLIČNI TIPI SLIK NA STEKLO
Na Slovenskem so bili razširjeni razni tipi slik na steklo. Glede na tehniko izdelave ločimo samo z barvami izdelane slike, slike z barvo in pozlato, slike z brušenimi in pozlačenimi nadrobnostmi ter črnim ozadjem in slike z zrcalom za ozadje. Glede na obliko slike ločimo slike brez oblikovnih dodatkov, slike z belim napisnim poljem ter slike s kartušami (okviru podobnimi okrasi). Večina ohranjenih slik pri nas so samo z barvo naslikane slike. Redke so slike z delno pozlato, več je slik s kartušami in slik z napisi. Ugotovljeni slovenski slikarji so največkrat ustvarjali samo z barvami naslikane slike. Slovenske slike imajo dostikrat kartušo in napis. Selška delavnica je uporabljala tudi pozlato in zrcalno ozadje.
V slikarstvu na steklo se je najbolj uveljavila mešana slikarska tehnika. Obrisi (konture) so navadno slikani z vodno barvo (akvarelom), vezano z arabskim gumijem, naslednje plasti tvori tempera, končna barvna plast pa je iz oljnih barv. Slike na steklo so bile navadno slikane na majhnih, tenkih šipah iz pihanega stekla. To je bilo ceneno blago, izdelano pri nizki temperaturi. Ploskev teh stekel je bila nesimetrična in vegasta. Toda prav zaradi tega so najstarejše slike dajale nepričakovane učinke, posebno v pozlačenih in zrcalnih plasteh, gledane od strani proti luči. Take podobe so zato najlepše in imajo večjo zbirateljsko vrednost kot novejše, ki so slikane na gladko, čisto steklo tovarniškega izvora. Kakovost šip iz pihanega stekla je zelo krhka, zato je omogočala le razmeroma majhne formate, največkrat v razponu 19–39 cm, kvečjemu 19–45 cm. Večji formati slik na steklo so na Slovenskem redki. Črni užlebljeni leseni okvirji so še bolj poudarjali žive barve na slikah.
V večjih delavnicah na tujem so slike na steklo izdelovali serijsko. Delo je bilo deljeno: mojster je slikal obrise in važnejše podrobnosti, pomočniki so nanašali lazurne in zgornje neprosojne barvne plasti. Slike raznih delavnic se med seboj razlikujejo in hkrati dopolnjujejo.
Slikarstvo na steklo je na začetku 20. stoletja vedno bolj izumiralo. Spreminjala se je miselnost ljudi, ki jim duhovno bogastvo prejšnjih rodov ni veliko pomenilo, zato tudi slik na steklo niso cenili in so izginjale iz kmečkih domov. Za majhne denarje so jih kupili zbiratelji, ki jih cenijo kot dragocene zgodovinske redkosti. Maksim Gaspari, slikar slovenske kmečke duše, je leta 1939 zapisal: »Ko je naš meščanski človek pred kakimi osemdesetimi leti hodil po idrijskih hribih in Poljanski dolini, je pri vstopu v kmečki dom zagledal živopisnemu vencu podobno borduro okoli stropa – borduro znamenitih ljudskih slik na steklo. Ta meščanski človek, ki je imel še nepokvarjen in uravnovešen čut za estetsko umetnostno formo, jo sprejemal in doumeval z zdravim razumom in srečnim užitkom tudi lepote naše folklore. Sodobnemu, od dinamike, strojev, otopelemu človeku je tako uravnovešenje čuta skoraj neznano in tuje ... Kdor se bo vrnil iz razbrzdanih vrtincev sodobne civilizacije v duhovno polje moralnih vrednot, iz oglušujočih velemest v samoto gorskih selišč, bo še deležen blagoslova nekdanjega srečnejšega življenja. V luči tega blagoslova bo bolje videl in lepše občutil tudi izdelke našega ljudstva, ter bo spoznal globoke duševne vrednote etnografije, ki korenini v tradicijah poštene umetnosti in obrti.«

ČUK, Silvester. Slike na steklo. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str 50-57.

Pesnik dr. France Prešeren se v svojih nesmrtnih pesnitvah nikoli ni sramoval zapisati besede Bog. Naš prešernoslovec dr. France Kidrič je zapisal, da je Prešeren zelo pogosto v svojih pesmih uporabljal besedo Bog (več kot 70-krat!). Pogosto je omenjal Jezusa, Svetega Duha, Sveto Trojico, milost, Marijo, svetnike, molitev, sv. mašo, duhovnika, dušo …
Prešernova sestra Lenka je rada pripovedovala: »Boga je imel moj brat vedno pred očmi, v besedi in vsem vedenju!« Tudi Prešernova hči Ernestina je zapisala: »Moj oče je bil dober kristjan … Bil je pesnik, čigar srce je od Boga. Boga ni nikoli hudo žalil … Ljudi je učil imeti vero vase, upati v prihodnost in ljubiti.« Njeni materi Ani Jelovšek je rekel: »Kadar boš zaslišala navček, moli z otrokoma zame.«
Prešerna je pred smrtjo spovedal kranjski dekan Dagarin, naslednje jutro pa ga je obhajal in mazilil kaplan Košir. In ko so pesniku hoteli ponuditi vodo, ker je imel suhe in ožgane ustnice, je rekel: »Ne, tudi Kristus na križu je bil žejen in ni pil vode!«
V trpljenju in neizmerni bolečini ob izgubi najboljšega prijatelja Matije Čopa, ki je pri 38 letih utonil v Savi pri Tomačevem, je Prešeren spesnil Krst pri Savici. V tej izjemni pesniški umetnini so omenjene vse glavne verske resnice, ki jih vsebuje katoliški katekizem. Da je Bog stvarnik vesolja, zemlje in tudi našega življenja, da je po Adamu in Evi prišel na svet greh, da se je Božji Sin učlovečil, da bi vse narode odrešil. Prešeren je dobro poznal Janezov evangelij, kjer je ljubljeni Jezusov učenec najbolj jedrnato sporočil človeštvu, da je Bog Ljubezen, ki ljubi vse ljudi brez izjeme.
Pesnik, ki je pisal pesmi iz trpljenja in bolečine, je v Krstu priznal, da je zemlja solzna dolina, kjer divjajo jezni viharji in kjer so trpljenje, bolezen in veselje dar Božje roke. Bog, ki je Ljubezen sama, na skrivnosten način vodi k sebi ljube otroke in ne želi nobenega pogube (iz Krsta pri Savici).
Z žalostjo se spominjam zelo pristranske in docela materialistično-marksistične razlage Prešernovih poezij, ki smo je bili deležni v osnovni in srednji šoli. Zelo subjektivno, krivično in lažnivo so nam nekateri učitelji in profesorji prikazovali Prešernov svetovni in življenjski nazor. Prepričevali so nas, da je bil Prešeren do vseh verskih vprašanj zelo skeptičen, nagnjen k ateizmu in materializmu. Hvala Bogu, da sem že kot mlad kaplan kupil preroško navdahnjeno knjigo jezuitskega patra dr. Vladimirja Truhlarja Doživljanje Absolutnega v slovenskem leposlovju. Ob soočenju s Prešernovimi pesmimi je na str. 18 v tej knjigi zapisal: »Tu stojimo pred samo skrivnostjo Prešernove veličine. Stojimo pred bolečino, ki reže do zadnjega, ki razpira pesnikovo najgloblje dno. Stojimo pred bolečino, ki pesnika prav s tem rezanjem, prav s tem žgočim vdorom pogreza hkrati v razsežnost absolutnega … Pred bolečino, ki nam je dala pesnika Prešerna.«
Prešeren, ki je bil pesniški velikan z viharjem človeškega srca, nas še vedno uči, da se Slovenci ne smemo kregati med seboj, ampak moramo z dobroto, ljubeznijo in usmiljenjem graditi mostove drug do drugega. Tudi v našem izjemno težkem času prepevajmo s Prešernom: »Šele ko bo ves prepir iz sveta (iz Slovenije) pregnan, bomo doživeli svojega soseda ne kot vraga – hudiča, ampak kot prijatelja.«
Upam, da bomo kmalu doživeli, da bodo v Cankarjevem domu za Prešernov dan zapeli originalni sklep Zdravljice: »Dokaj dni naj živi Bog (ne vsak!), kar nas dobrih je ljudi!«

M. Ipavec, (kolumna). v: Ognjišče 2 (2023), 80.

 Kopanjski »otok«

8. februarja, na obletnico smrti pesnika Franceta Prešerna, praznujemo kulturni praznik. Tudi v Ognjišču smo že večkrat pisali o velikem pesniku. Tokrat se bomo osredotočili na njegov odnos do vere v Boga. Gradivo bomo jemali iz knjige Kako Lenka Prešernova svojega brata, pesnika, opisuje Toma Zupana. Knjiga je izšla med obema vojnama in je že davno pošla. Ponatis knjige spominov Prešernove sestre Lenke bo izšel pri Ognjišču. Za tisk je knjigo pripravil kopanjski župnik Janez Kebe, ki je do sedaj izdal že več knjig. Največ jih opisuje krajevno zgodovino. V zadnji knjigi Sejalec seje pa nam ponuja zanimiva razmišljanja za določene nedelje in praznike. Pri naši založbi je izdal tudi obširno knjigo o Cerkniškem jezeru, saj je doma v njegovi bližini. Kmalu zatem, ko je postal župnik na Kopanju pri Grosupljem, je napisal knjigo o tej župniji.1 Na Kopanju je Prešern preživel nekaj let kot otrok. Ko je prišel k starem stricu je dejal: »Čudno, otok je, jezera pa ni!«  2 Cerkev na Kopanju. 3  Lenka Prešern – pesnikova sestra je bila vir za knjigo Kako Lenka Prešernova svojega brata, pesnika popisuje.

ZAKAJ KOPANJ?
In prav na Kopanju je dobil spodbudo za izpopolnjeno izdajo knjige, ki jo je po pripovedi Prešernove sestre Lenke napisal duhovnik Tomo Zupan. Kebe je tako opisal razloge za izdajo knjige: »Župnija Kopanj je močno povezana z največjim slovenskim pesnikom dr. Francetom Prešernom. Tu je kot otrok tri leta živel pri starem stricu Jožefu Prešernu, ki je bil lokalni kaplan 20 let. Njega se je pesnik spominjal kot največjega dobrotnika na zemlji. Na Kopanju je 1. avgusta 1807 umrl sorodnik devetletni Janez Nepomuk Prešeren in na njegovo mesto je tega leta prišel Ribčev Frence. Upravičeno si predstavljamo, da je pasel živino na kopanjskem griču in stricu ministriral pri sv. maši. Na Kopanju je kaplan učil svojega pranečaka, da je v ribniški šoli takoj zablestel kot najboljši učenec. Izročilo pravi, da ga je poučeval za staro kamnito mizo, ki še stoji.«

FRANCE KSAVER PREŠEREN
Že iz uvodnih besed Janeza Kebeta vidimo, da je pesnik Prešeren v sorodu s kopanjskim kaplanom. Tudi mamini trije strici so bili duhovniki. Po očetovi strani sta bila duhovnika dva pesnikova strica. Prešernov brat Jurij je bil duhovnik in blaženi škof Slomšek je bil njegov duhovni voditelj (spiritual). Preše­ren je v rojstni hiši v Vrbi prejel prist­no krščansko vzgojo. Mati Mina je bila globoko verna žena, cerkvena pevka in je zelo rada brala Sveto pismo.
O pesnikovem rojstvu piše sestra Lenka: »Brat Frence je bil pri Ribiču v Vrbi 3. decembra 1800 ob treh popoldan rojen. Krščen je bil na Rodinah na ime sv. Frančiška Ksaverija, ki ga praznujemo ta dan.« (V navedkih ohranjamo izvirni jezik, čeprav mestoma zveni starinsko.) Sam pa se je podpisoval Franc Ksaver Prešeren.

V ŠTEVILNIH STIKIH Z DUHOVNIKI, A SE NI ODLOČIL ZA TA POKLIC
Velik del otroštva je pesnik preživel na Kopanju pri »gospodu stricu«, h kateremu se je preselil star sedem let. »Na Kopánju ni bilo šole … Zato so stari stric Jožef Frenceta kmalu v ribniško šolo poslali. Tam je bil njihov prijatelj za dekana. Ta je bil tudi prvi njegov katehet,« razlaga Lenka. Prav ta ribniški dekan je opazil Prešernovo nadarjenost.
Lenka se pozneje ustavi še pri pesnikovem odnosu do stricev duhovnikov. Poudari, da je sicer rad prišel domov na počitnice, »ko je preteklo nekaj tednov, je pa rekel: 'Sedaj moram še k stricem.' Strice je strašno spoštoval in imel rad. Zato so ga strici tako radi imeli.« 1 Prešernoslovec in duhovnik Tomo Zupan, ki je objavil spomine Prešernove sestre Lenke. 2  Kopanjski župnik Janez Kebe ob pesnikovem reliefu, ki je pritrjen na Prešernovo kaščo. 5 Plošča v spomin na Prešernovo bivanje na Kopanju. 3  Nagrobnik pesnikovega brata duhovnika Jurija Prešerna, ki je pokopan v Ovčji vasi (Kanalska dolina).

Znano je, da se Prešeren ni odločil, da bi postal duhovnik, čeprav naj bi si njegova mama tega želela, a kot piše Lenka, ga v duhovništvo ni silila. Lenka pravi, da je »Frence bil toliko pri stricih, da je natančno poznal duhovske vesele, pa tudi težavne ure. Zato je o samem sebi sklepal, da ni za duhovski stan.« Meni pa tudi, da mu je stric Jožef pustil pri odločanju polno svobodo, saj mu je celo obljubil pomoč pri študiju, če bo spoznal, da ni za duhovnika. In dejansko so ga vsi strici duhovniki podpirali pri študiju.
Manj znano pa je, da je med študijem na Dunaju sam Prešeren pomislil, da bi stopil v bogoslovje. Lenka se tukaj opira na pripovedovanje Žirovčana Matija Golmajerja: »Kmalu bi nam bil Frence z Dunaja ušel. En čas ga ni bilo nič med nas druge na Dunaju. Mislili smo, kaj je to, da ga ni. Smo pa šli jaz in nekateri drugi v stanovanje nadenj. Res je tuhtal, da bi šel domu in v lemenat. Smo ga pa obstopili in mu ubranili domu.«

“NI SPREJEL PRAVDE, ČE JE BILA NAPAČNA”
France Prešeren je končal študij prava in postal »jezični dohtar«, odvetnik. Sestra pravi, da ni sprejel pravde, če je videl, da ne gre za pravično stvar: »Doktor ni sprejel pravde, če je bila napačna.« Prav tako pravi, da nikoli ni izgubil pravde ter da je marsikoga zastonj zastopal, če je videl, da ne more plačati stroškov. Prav tako je svoje sestre miril in ni želel, da bi se tožarile zaradi dediščine. Govoril jim je: »Pustite, nikar ne tožite: ni lepo, če se domači ljudje med seboj tožijo.« Sestra še dodaja, da je bil zelo radodaren in da je rad dajal vsakomur, zlasti še otrokom. Z denarjem pa ni znal ravnati, saj je bil preveč radodaren in je zato morala sestra skrbeti za gospodinjstvo.1 Prešernova rojstna hiša v Vrbi, v kateri je bil pozneje rojen ljubljanski nadškof Anton Vovk.  2 Dunaj, mesto, kjer je pesnik študiral pravo.  Cerkev sv. Marka v Vrbi, blizu pesnikove rojstne hiše.  3 Kranj. Tu je pesnik preživel zadnja leta življenja.

Seveda sestra Lenka ni mogla mimo neprijetnih stvari iz bratovega življenja. Njegov odnos do Ane Jelovškove, s katero je imel nezakonske otroke, omeni in skuša brata zagovarjati, saj pravi, da ga je gospodar nekako z besedami napeljeval v odnos z mlado Ano, ki je služila pri gospodarju. Namesto da bi ga »odvračal«, potoži. Če bi se pesnik »ognil kozarcu«, bi najbrž tudi do teh neljubih dogodkov ne prišlo, še meni Lenka. Gotovo ne moremo hvaliti Prešernovega odnosa do Ane, pa tudi njegove skrbi za otroka ne, saj naj bi ne pomagal pri njunem vzdrževanju. A o tem sestra ne piše.

Toda Zupan je vztrajal: »Pa pravijo, ko je bil bolan, ni imel ničesar zoper to, da je Katra kaj njegovih pesmi požgala.« Lenka: »Nič – tudi takrat ne. Doktor je bil do zadnjega brihten: za vse je vedel. Nič ni požgala.« Zupan: »A očitajo jej, da je bila po smrti pesmi požgala.« Lenka: »Katra je bila strašno nejevoljna, ko je slišala tudi to očitanje, da bi bila ona po smrti kaj požgala. Rekla mi je: 'Za pesmi so me tako bili šolarski fantje hodili prosit. Kako bi jim bila kaj dala, ko nisem nič imela. Tudi pesmi, če jih je kaj bilo, nobene reči se nisem pritaknila.'« Na koncu je Lenka na Zupanovo vprašanje, ali jo je kranjski dekan nagovoril, naj zažge pesmi, odgovorila: »Katra je bila tako modre glave ženska in tako samosvoja – še preveč samosvoja, da bi se ne bila vdala v noben tak svèt in v nobeno tako nagovarjanje nobenemu človeku, tudi tehantu Dagarinu ne na ljubo.«

POGREB S SEDMIMI DUHOVNIKI
Naj za konec dodamo še opis Prešernovega pogreba, kakor nam ga je zapustil Janez Bleiweis: »V soboto, 10. dan tega mesca je bil pogreb, kakršnega v Kranju že dolgo ni bilo. Kranjski narodni straži … gré čast in hvala, da je rajnkega z veliko slavo pokopala. Stražniki so ga nêsli; gosp. tehant (s) 7 duhovni so ga pokopali; žlahta, sila veliko Kranjcev in Krajnic, in veliko prijatlov iz Ljubljane, Radovljice, Tržiča itd. ga je spremilo na pokopališče, kjer zdaj počiva, ki nam je tako sladke pesmi pél, in katerega življenje je vendar tako grenko bilo!«

J. Kebe; B. Rustja, Priloga, v: Ognjišče 2 (2023), 44-49.

Marion je študirala angleščino na univerzi. Med študijskimi obveznostmi je bila tudi seminarska naloga o sodobnem pisatelju. Naloga je bila, milo rečeno, dolgočasna. Ni se namreč mogla vživeti v pisateljevo sporočilo in s težavo je brala njegove romane in novele. Čas za oddajo naloge se je bližal, ne da bi opravila veliko dela.
Zadovoljna je bila, da je lahko za nekaj časa pozabila na študij, ko so jo prijatelji povabili na zabavo na dom njihovega profesorja. Ob žvenketanju kozarcev in hrupni glasbi je uživala v pogovorih. Sredi večera ji je profesor predstavil prikupnega moža, starega okoli trideset let. Videlo se je, da dobro pozna književnost in z njim se je bilo zanimivo pogovarjati. Marion je čutila, da se je v trenutku zaljubila v njega.
Na svoje veliko začudenje je Marion kmalu odkrila, da je njen sogovornik tisti sodobni pisatelj, o katerem bi morala pisati nalogo. Ko je prišla domov, je začela brati njegova dela in odkrila je, da so pravzaprav vredna branja in zanimiva.

Bedak pravi v svojem srcu: »Ni Boga.«

Ravnajo pokvarjeno, počenjajo ostudna dejanja, ni ga, ki bi delal dobro.(Ps 14,1)

Resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, dokler se vse ne zgodi. (Mt 5,17)

Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo. (2 Tim 3,16-17)

Znebite se torej vsakršne hudobije in zvijačnosti, hinavščine, nevoščljivosti in vsakršnega obrekovanja. Kot pravkar rojeni otroci zakoprnite po pristnem duhovnem mleku, da boste z njegovo pomočjo rastli v odrešenje, če ste res okusili, da je Gospod dober. (1 Pt 2,1-3)

Predvsem pa vedite tole: nobena prerokba v Pismu ni stvar zasebne razlage. Nikoli namreč nobena prerokba ni prišla po človeški volji, ampak so ljudje, nošeni od Svetega duha, govorili v imenu Boga. (2 Pet 1,20-21

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2006), 58-59.
knjiga: Zgodbe za pogum. Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 56.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.