Kadar je pogovor nanesel na smrt, si vedno dejal: »Ko bom umrl, naj bo pogreb čisto preprost. Nobenih govorov! Kakšno lepo pesem naj mi zapojejo, pa molite zame.«
Takrat sem ti ponavadi rekla, da ti bom govor spisala jaz in ti ga prebrala še za časa življenja. V mislih sem ga kar nekajkrat pisala, zlasti v teh zadnjih mesecih, ko si bil bolan in sem se bolj kot poprej zavedala, da je življenje na tem svetu minljivo in da prej ali slej mora priti tudi slovo. Seveda ti ga prebrati nisem več utegnila!
Sva pa skupaj mnogokrat obujala spomine. Tiste, h katerim se človek rad vrača, ker ga razvedrijo in mu dajo novo moč in upanje, ko se v življenju kaj ustavi in ne gre, kot bi človek rad. In spomini živijo ter ohranjajo vezi med nami za vedno.
Kot prvorojenka sem pravzaprav imela privilegij, da si bil navzoč ob mojem rojstvu, ker sem bila rojena doma. Ne spominjam se, da bi se kdaj posebej ukvarjal z nami otroki. Si pa znal delo spremeniti v igro in igro v delo. Kjer se je le dalo, si nas otroke vključeval v delo in nam na nevsiljiv način privzgajal veselje in zadovoljstvo ob dobro opravljenem delu.
Dve ali tri letna sem capljala za teboj po hlevu in ko si vse postoril, si se usedel na stolček k zidu, jaz pa sem od nasprotnega zidu tekala k tebi v naročje. Med tvoje razprte roke sem se podajala tako dolgo, da sem se utrudila in zadihana obstala v tvojem objemu.
Menda si mi večkrat rekel, da bi bila prav »fejst« punčka, če ne bi toliko klepetala. Pa vem, da ti je bilo všeč, ker sem te ves čas ogovarjala, saj sem te imela priložnost opazovati, kako potrpežljivo in s kakšnim veseljem si se kasneje pogovarjal z vnuki, ko so bili taki, kot jaz takrat. Sem si pa tvojo pripombo pozneje večkrat priklicala v zavest, saj sem spoznala, da je res bolje, če človek manj govori, predvsem pa, da dobro premisli, preden kaj reče.
Znal si presenečati z drobnimi radostmi. Še majhno si me vzel s seboj v Hrib, kamor sva šla pogledat, če je kostanj že dozorel. Ker nisva imela s seboj košare, kostanja pa je bilo na tleh vse polno, sva ga nabrala kar v tvojo kapo. Kako se mi je zdelo to imenitno!
Tisto zimo, preden sem šla v šolo, si mi obljubil Prvo berilo. Kako težko sem čakala, kdaj mi ga boš prinesel. Še danes živo vidim zavitek na prtljažniku motorja, v katerem je bilo spravljeno. Tisti dan je snežilo in s peči sem opazovala, kako si z njim na motorju zavil za hišo. To je bila moja prva knjiga in preden sem šla v šolo, sem jo znala vso na pamet.
Ko danes predlagam kakšno delo svoji hčerki in se pogovarjava o tem, zakaj ga je treba opraviti in zakaj ravno zdaj, ne morem verjeti, kako si nas znal ti navdušiti za delo. Ob pobiranju krompirja smo tekmovali, kdo ga bo več nabral, kdo bo našel najdebelejšega, kdo najbolj zanimivega s čimveč različnimi izrastki. Tako smo vztrajali pri tem delu dva dni ali še več.
Ko sva s sestro nosili seno iz tiste močvirne Lipalce, je bilo kljub napornemu delu zabavno. Tu pa tam sva kaj stresli na nepravem mestu, ker je katera od naju stopila v pregloboko močvirje, pa smo se vsi smejali. In ko smo obračali ali grabili seno na senožeti nad vasjo, si nas po opravljenem delu povabil v senco pod divjo češnjo. Z grabljami si nam nasmukal temnih plodov, da smo se posladkali. Spominjam se, kako si me pohvalil, ko sem potlačila prvi voz sena.
V najstniških letih si pred nas otroke postavljal večje zahteve. Bil si dosleden in včasih kar preveč strog do opravljenega dela. Ne bom pozabila, kolikokrat sem morala pomesti po hlevu, da si bil zadovoljen. Ali pa dvorišče ob sobotah. Bila sem prepričana, da bolje sploh ne bi mogla opraviti, pa si že našel kaj v kakšnem kotu da sem morala popravljati. V šali si rad dejal: »Otroci morajo delati - četudi škodo!«
Nepozabni pa so bili dolgi jesenski in zimski večeri, ko smo kartali ali igrali šah. Užival si z nami otroki in zato smo se tako radi igrali s teboj,
Ko smo si ustvarili družine in smo odšli vsak po svoje, si nam vsem stal ob strani in nam pomagal, kolikor si mogel. Z nami si delil radosti in bridkosti, ki nam jih je prinašalo življenje. Vedno smo se lahko vračali pod domačo streho, v tvoje in mamino zavetje. Tudi z vnuki in pravnuki si se veselil življenja in jim podaril mnoge dragocene življenjske modrosti.
Ko se danes oziram nazaj, sem hvaležna. Hvaležna Bogu zate, da sem te imela polnih petdeset let. Sestri in brat nekaj manj, ker so mlajši. Hvaležna tebi, ata, ker si mi v življenju toliko dal. Naučil si me delavnosti, skromnosti, poštenja, vztrajnosti in potrpežljivosti. Ne tako, da bi mi o tem govoril, pač pa s tem, ker si tako živel. Nikoli se nisi pehal za denarjem, delo samo ti je prinašalo zadovoljstvo. Kako neizmerno rad si imel zemljo in kmetijo. In to ljubezen si prenašal tudi na nas otroke. Z njo si nam posredoval tudi zahvalo Bogu, ki nam naklanja vse te darove.
Največ, kar si nam otrokom dal, je bila tvoja ljubezen do naše mame. Greli smo se in rasli ob vajini ljubezni, ki sta jo živela brez velikih besed. Ko si bil že bolan in potreben pomoči, nikoli nisi pozabil vprašati, kako je z mamo, in nam naročal, naj skrbimo zanjo.
Vse to je dota, ki mi je nihče ne more vzeti. Ves čas bolezni sem želela, da ob uri slovesa ne bi bil sam. Bogu hvala tudi za to uslišano prošnjo! In zdaj, ko si sklenil svoje zemeljsko delo, trdno verujem, da si naš priprošnjik pri Bogu, da nam pripraviš prostor za ponovno in trajno snidenje.
SAMOTORČAN, Marta. (zgodbe). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 3, str. 28-29.

Včasih na svoji poti naletim na kak majhen križ.
In če res ni prevelik, ga poberem. Včasih.
Pospravim ga v žep ali pa si ga, če sem pri volji, obesim okoli vratu. Da ga še drugi lahko vidijo. In občudujejo. Ali pa se zgražajo. Odvisno pač, ali so si s križem navzkriž ali ne.
A teh malih, drobnih križev je ob poti vse polno. Tako se moji žepi napolnijo in vrat je okinčan z njimi kot izložba prodajalne s spominki in nabožnimi predmeti ob kaki romarski cerkvi.
Teh malih, drobnih križev je ob poti toliko, da se jim začnem izogibati. Pretvarjam se, da jih ne vidim. Naučim se jih spregledati. Konec koncev se tudi navadim nanje in sčasoma jih res še opazim ne več, predvsem pa jih nimam za mar.

Včasih na svoji poti naletim na kak večji križ.
Poberem ga. Sploh, če je ravno prav velik, da ga lahko uporabim kot pohodno palico in mi je v pomoč. Še lažje in bolj varno lahko stopam. Z njim lažje dosežem, kaj kar mi je previsoko ali predaleč … Približam si, potegnem k sebi ali pa potisnem od sebe stran.
Tak križ lahko uporabim tudi kot orožje: obranim se ali pa odpodim od sebe, če se kaj zapodi vame in me oblaja. Pa tudi sam lahko zagrozim ali celo udarim. O, križ je močno orožje …
Tudi teh večjih križev je ob poti kar nekaj, a več kot enega težko prenašam s sabo. V napoto mi je in v spotiko. Dobro no, morda si vzamem še enega, največ dva … za rezervo, če se kaj polomi … Več pa res ne!

A včasih na svoji poti naletim na res velik križ.
Pravi križ. Križ, vreden svojega imena. In vreden človeka.
Zbojim se ga. Prestrašim se ga. Premlad sem. Prestar. Preveč bolan. Prezaposlen. Preveč srečen. Poročen. Sam in osamljen. Nepripravljen. Neveren. Prepobožen. Preponosen. Žejen. Lačen. Utrujen. Zadnje, kar v tem trenutku potrebujem, je ta ogromna prekrižana gmota.
In zato grem mimo. Zaobidem tudi drugega. Še pri tretjem se morda lahko pretvarjam, da ga ne vidim. Četrti pa leži povprek na moji poti in hočeš nočeš se ga moram dotakniti. Če že zaradi drugega ne, že zato, da ga umaknem. Da grem lahko naprej.

Približam se mu torej … Premerim ga z očmi in ga, takole v mislih najprej, potežkam.
Težek je … Že na pogled je težek …
Sklonim se … Se ga dotaknem …
Primem ga … Ga objamem …
Dvignem ga … in si ga naložim na rame …
Kot da je ustvarjen prav zame …
Najprej me pritisne k tlom. Preseka me in mi vzame sapo. Globoko vdihnem in zberem vse svoje moči. Premaknem se, naredim prvi korak. Pa še enega. In še enega. Saj gre …
Pazim na ravnotežje. Pazim, da mi križ ne zdrsne z ramen … iz rok …
Grem. Počasneje kot prej. S preudarkom in premislekom. Izbiram samo prave poti.
Težko je in naporno. Samotno. Redko srečam kakega Simona ali Veroniko.
Sploh vzponi so zahtevni. A grem. Zmorem tudi zadnji klanec, ko na gori – vsem na očem – odložim križ. Domišljal sem si, da bom brez bremena kar poletel … pa se le zgrudim. In ležem na križ.
In nisem več sam svoj.
Noge mi povlečejo navzdol, v globino … k zemlji, iz katere sem izšel. Nad mojo glavo je napis, ki se norčuje iz mene. Priča o tem, kako me vidi svet. In je resničen le na pol.
Roke mi potegnejo levo in desno. Do skrajnih mej. Da začutim svoje telo, sebe samega, razpetega med zlo in svetost.
Na sredi pa je moje ubogo srce. Prav tam, kjer se stranici križa prekrižata … kjer se srečata.

In kakor sem v začetku objel križ … in ga nosil... čutim, kako me zdaj križ objame. In me drži.
Gregor Čušin

Ognjišče (2017) 03, str. 3

S polnim nakupovalnim vozičkom v prodajalni velikega trgovskega centra sem se skoraj zaletela. Poln voziček, ki je kar sam silil naprej med police, sem komaj zadržala, da se ni zaletel v drugega, prav tako že do vrha napolnjenega. V hipu se mi je obraz raztegnil v širok nasmeh, saj je bila lastnica drugega vozička moja bivša sodelavka. Razveselili sva se druga druge, saj se že nekaj let nisva videli.
Obe že pri koncu nakupovanja sva se v nekaj trenutkih uskladili – vzelo si bova čas, in ko bo blago zloženo v prtljažnik, se bova dobili na kavi nadstropje višje.
Z Nado se nisva videli že toliko časa, da sva si imeli res veliko povedati in povprašati druga drugo. Ves čas, ko sva delali skupaj, sva se res dobro razumeli in si zaupali še kaj več kot to, kaj bo katera skuhala za kosilo.
»Vsega mi je že zmanjkalo in morala sem na malo večji nakup. Prihodnji teden sem čisto zasedena, prazniki pa so tik pred vrati. Pred kratkim sem se vpisala na tečaj tujega jezika, dvakrat na teden pa sem si dobila dodatno delo, da tako izboljšam svoj mesečni dohodek. Najstarejši že študira v Ljubljani, mlajša pa obiskuje zadnji razred osnovne šole in je že zelo samostojna. V veliko pomoč mi je tudi v gospodinjstvu. Zdaj me ne rabijo več toliko doma, bolj rabijo denar, da dobijo vse, kar potrebujejo in si želijo.«
»Kot vidiš, je bil tudi moj voziček čisto poln. Prihodnji teden bodo prazniki, pa ne maram delati gneče v trgovini. Saj lahko kupim tudi na zalogo, kot včasih. Pred prazniki imam rada mir in zbrano pripravljanje na praznike.«
»Nič se nisi spremenila,« se mi je nasmehnila.
»Upam, da sem se spremenila na boljše!«
Najin klepet je zmotil glas deklice, ki je pritekla do mamice pri sosednji mizi. Že med pogovorom sva opazovali dečka in deklico, ki sta bila v igralnem kotičku in se lepo igrala. Nenadoma pa se je deček skril za hišico in ni več hotel na mali tobogan. Deklica se je še nekajkrat spustila, potem pa je pritekla k mamici, saj igra brez bratca ni bila več zanimiva – tako sva predvidevali medve.
Mamica je odšla v igralni kotiček in nežno klicala svojega sinka, ki pa se ni hotel oglasiti. Le žalostno je pogledal skozi okno hišice in se spet skril. Nekaj časa sta dečka pustili pri miru, kmalu pa ga je mami vzela v naročje in mu nekaj nežno prigovarjala.
»Ja, če obljubiš, da pridemo potem nazaj,« je deček glasno zajokal.
Mami mu je obljubila in skupaj s hčerko ob sebi in sinom v naročju odšla po stopnicah.
Kmalu so se vrnili. Deček, vesel in razigran kot na začetku, se je s svojo sestrico spet spuščal po toboganu.
»Ste pa čarodejka, kako hitro in ljubeče znate potolažiti otroka,« je mamici pri sosednji mizi izrekla priznanje Nada.
»Saj ni bilo nič težkega. Le plenice sva zamenjala, pa je že ves nov. Hčerka je brez plenic že več kot pol leta, njen bratec dvojček pa še kar ne more brez njih. In ko ima polne, se skrije. Sram ga je, pa gre kam v kot ali pod mizo. Ampak jaz ga imam ravno tako rada kot hčerko, saj me ne moti, da ga moram očistiti in umiti. Saj zato pa smo mamice, da poskrbimo tudi za te stvari.«
Obe sva se strinjali z njo in bili mnenja, da je to res najlepši čas v življenju mame.
»Majhni otroci – majhne skrbi, veliki otroci – velike skrbi,« je z vzdihom izrekla znani pregovor Nada in nadaljevala: »Moji mami, ki je bila zaradi bolezni tako nebogljena, da smo ji morali dajati jesti in jo imeti v plenicah, je bilo najtežje sprejeti dejstvo, da ne more sama na stranišče. da jo moramo negovati in umivati. Včasih se je kar jokala, ker ni mogla zadržati v sebi, da bi mi ne imeli dela. Če bi mi kdo kdaj prej povedal, kako je to obdobje lahko tudi lepo, bi mu to težko verjela. Na začetku je bilo za obe težko, ko pa mi je mama lahko zaupala, so bili to posebno lepi trenutki. Trenutki, ki so naju povezali in zbližali. Z ljubeznijo sem jo uredila vsaki in neizmerna hvaležnost, ki mi jo je pokazala mama, je bilo zame največje plačilo.«
Sledilo je nekaj trenutkov tišine …
Poznala sem Nadine male skrivnosti, zato je takrat kar prišlo iz mene: »Si bila v tem času, ko se nisva videli, kdaj pri spovedi?«
»Ne, nisem mogla iti. Vedno sem prišla le do temnega kota v ozadju cerkve.«
»Škoda. Tako lepo je takrat, ko ti Bog po duhovniku reče odvežem te tvojih grehov …Ko po iskreni, dobri spovedi začutiš, kako te ima zdaj, si predenj položil vso svojo umazanijo in jo je nežno očistil. tvoj nebeški Oče še rajši, si še bolj njegov …«
Nada je žalostno zavzdihnila: »Zavedam se, da Bog pozna vse moje grehe, zato tako težko prihajam predenj. V cerkvi se najraje skrijem v kakšen kot nekam zadaj.«
»Toda Bog nam je dal milost kesanja, da bi nam dal možnost, da se mu znova približamo in ozdravimo. Takrat smo na novo rojeni.«
»To je zame tako težko. Že sedaj vem, da bom spet grešila …«
»Glej, Nada, tudi tvoja mama je vedela, da jo boš morala naslednji dan zopet umiti, in tisti deček tudi – pa sta bila oba zadovoljna, saj je bilo potem spet vse lepo, čisto in prijetno. Tako se boš počutila tudi ti, če iskreno priznaš svoje napake in slabosti, se jih kesaš in nebeškega Očeta prosiš odpuščanja. Tvoje srce bo očiščeno in bo veselo zaživelo.«
Nada se je zamislila in čez nekaj časa rekla: »Ti boš pred prazniki gotovo šla k spovedi … jaz pa se ne morem odločiti …«
»Najinega Očeta bom prosila, da tudi tebi nakloni milost, ki te bo pripeljala k zakramentu sprave. Želim ti, da se imaš lepo in da si srečna, zato bom molila zate, da bi se ti za letošnje praznike odprla nebesa!«
»Za tebe je vse tako enostavno …«
»Tudi zate bo, boš videla. Zaupaj Očetu, ki te ima rad, zaupaj mu kot zaupa svoji mami tisti deček, ki sva ga opazovali. Si videla, kako je bil potem vesel. Tudi ti boš, sem prepričana.«
»Bom poskusila. Šla bom v cerkev. Za velike praznike grem vedno, letos pa se ne bom skrivala v kakšnem kotu … Mogoče se bom tudi postavila v vrsto pred spovednico …«
»Le postavi se, Nada. Ko boš odprla vrata v spovednico, ti bo Bog odprl vrata v nebesa, tista, ki so skrita v našem čistem srcu.«
Hvaležni za to nepričakovano srečanje in za odkrit pogovor sva se v slovo prisrčno objeli.

Katarina (zgodbe) Ognjišče (2017) 04, str. 56

Vzklik Tolažnica žalostnih je uvrščen v Lavretanske litanije Matere Božje in je smiselno povezan s češčenjem Žalostne Matere Božje.
Do leta 1960 je bil njen spomin tudi na cvetni petek, ki je največkrat v mesecu marcu. (letos - 31. marca)

Na Slovenskem je Marija Tolažnica zavetnica osmih cerkva; dveh župnijskih, dveh božjepotnih in štirih podružničnih.

• v LJ nadškofiji je p. c. Marije Tolažnice v Čušperku (5) (Kopanj).
  
• v KP škofiji stoji ž. c. Device Marije Tolažnice žalostnih v Kromberku (pri GO) (1), še bolj znana je božjepotna v Logu pri Vipavi (3) , podružnična cerkvica Marije Tolažnice pa je v Piranu. (6)
  
• tri cerkve Marije Tolažnice so tudi v NM škofiji: župnijska stoji v Stopičah,(2) podružnični pa sta na Malih Vodenicah (7) (Kostanjevica na Krki) in na Drganjih selih (8) (Vavta vas).
  
• v MB škofiji je Marija Tolažnica zavetnica božjepotne cerkve v Brezju pri Žetalah (4) (Čermožišče).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 3, str. 98-100.
 

Skupaj z Jezusom sta bila križana dva razbojnika, eden na njegovi desnici, eden na njegovi levici. Hudobni razbojnik, križan na levici, je Jezusa sramotil in mu govoril, naj reši sebe in njiju. Drugi ga je grajal in se obrnil k Jezusu ter ga prosil: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo« (Lk 23,43). Jezus mu je obljubil, da bo še isti dan z njim v raju.
Ljudi je vedno zanimalo, kdo je bil ta razbojnik, ki se je tik pred smrtjo spreobrnil in dosegel Božje usmiljenje. Tako se je okoli leta 600 pojavila apokrifna knjiga Arabski evangelij Jezusovega otroštva.
Knjiga govori o begu Jožefa in Marije z Jezusom v Egipt. Ko sta Marija in Jožef potovala skozi egiptovsko deželo in iskala kraj za začasni dom, so ju domačini opozorili na nevarnost roparjev v puščavi. V upanju, da bosta ta nevarni del poti prehodila neopazno, sta se odločila, da bosta potovala ponoči. Toda naenkrat sta jima zaprla pot dva roparja. Po omenjenem apokrifnem evangeliju je bilo enemu ime Dizma, drugemu pa Gestas.
Gestas je hotel begunsko sveto družino oropati, Dizma pa ga je ustavil: »Pusti, naj gredo naprej, tako ju najini tovariši, ki spijo v bližini, ne bodo niti opazili.« Ta nenavadna prošnja zakrknjenega razbojnika Gestasu ni ugajala in ni maral odnehati. Zato je Dizma šel še naprej. Rekel je Gestasu: »Dam ti štirideset drahem, če jih pustiš pri miru.« Vrgel mu je tudi svoj dragoceni pas. Drahme in pas sta bila lep dar, ki ga Gestas ni mogel zavrniti, zato je pustil sveti družini, da je šla mirno naprej.
Preden so nadaljevali pot, je Marija napovedala Dizmu: »Obljubljam ti, da si bo to tvojo velikodušnost Gospod Bog zapomnil in ti podelil odpuščanje grehov.« Mali Jezus pa je rekel: »Čez trideset let, o mati, bosta ta dva razbojnika križana skupaj z mano. Dizma na moji desnici, Gestas pa na moji levici. In še tisti dan bo Dizma šel z menoj v raj.«
Zgodba je postala privlačna, ker vsebuje zrno resnice in poudarja božje usmiljenje in odpuščanje.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2015), 39.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Nekoč sem že povedala, da k meni, že starki, še vedno radi prihajajo mali otroci, tudi že predšolčki. Olepšajo mi mojo starost. Tako si predstavljam, da sem jaz zima, oni pa pomlad.
Prinašajo mi prve pomladanske rožice: zvončke, trobentice, marjetice ... Najljubše jim je, če se z njimi pogovarjam, seveda silno resno, kakor da bi bili že odrasli. Kadar se dobro počutim, jim pripovedujem najlepše pravljice. Ne takšne, ki jim jih starši kupijo in potem nimajo časa, da bi jih jim prebirali. Moje pravljice niso bile še nikjer napisane. Šle so od ust do ust, iz roda v rod. Ko jim kakšno pripovedujem, nastane v moji kuhinji popolna tišina in njihove očke postajajo vedno širše, včasih so odprta tudi usteca. Tudi oni mi prinašajo novice, ker vedo, da sem dobra poslušalka.
Tako mi je minuli teden Lucija, ki je stara osem let in hodi že v drugi razred, povedala: »A veste, teta, da bomo mi zdaj kar na kupu praznovali? Še teden dni je do tega, ko bom šla k prvemu obhajilu. Veliko se moram še naučiti, tudi pesmice. Takoj zatem imam rojstni dan. Zdaj bom stara osem let.« Nato utihne in nekaj časa premišljuje, potem pa nadaljuje: »Ja, pa še nekaj, teta, vam moram povedati.« »Zdaj sem pa res radovedna,« ji rečem. Lucija zdaj položi prst na usta in bolj šepetaje govori (kakor da bi bila to skrivnost): »Ata in mama se bosta ženila,« kar po domače pove. »Zdaj, ko je moj bratec že velik in hodi v četrti razred, se pa že spodobi.« Pomislim, od kod otroku vse te besede in razmišljanja.
Zdaj spet premor, potem pa vpraša: »Teta Ana, ali bi vas jaz lahko povabila?« »Lepo od tebe, Lucija, da hočeš tudi mene povabiti, a jaz sem stara in bolehna in ne morem več niti v cerkev.« Pogleda me od nog do glave, če je res tako. Tiho se smejim.
Moja stalna obiskovalka je tudi Vesna. Ta ima najbližje do mene, kar od vrat do vrat. Vedno mi prinaša bombone. Jaz vse dobro shranim, in ko ji zmanjka bombonov, ji jih po malem dajem nazaj, pa še drugim otrokom.
In tu je še Barbara. Tudi ona hodi v drugi razred in stanuje preko ceste. Tudi ona rada prileti, a malo manjkrat kakor drugi, ker se pridno uči. Barbara pa me je pred nedavnim najbolj presenetila. V bolnišnici ji je umrla babica. Ko so jo pripeljali domov, ni mogla verjeti, da je mrtva. Njena mamica mi je povedala, da je babico vso pretipala, najbolj po licih. Ko je bila soba polna ljudi, ki so prinašali rože in sveče, sem bila tudi jaz tam. In kaj sem doživela?
Barbara sedi sredi sobe na stolu ter glasno in razločno moli rožni venec. Vsi so se čudili tej vnukinji, da je znala tako lepo moliti. Ko je ob koncu vsake desetke molila: »Bog daj naši babici večni mir in pokoj,« nobeno oko ni ostalo suho, tako nedolžno in prisrčno je izgovorila te besede. Vsi so jo pohvalili, kasneje tudi jaz.

A. Uršej, (zgodbe), v: Ognjišče 3 (2023), 85.

Druga cerkvena zapoved vernikom naroča: »Spovej se svojih grehov vsaj enkrat na leto.« Mnogi moji znanci pravijo, da ne hodijo k spovedi, ker nimajo grehov. Mar to ne pomeni, da niso iskrene njihove besede na začetku maše: »Priznam, da sem grešil v mislih, besedah in dejanju, mnogo dobrega opustil in slabega storil«? (Viljem)
Katekizem katoliške Cerkve (Kom­pen­dij) pojasnjuje: »Vsak vernik, ki je prišel v leta razločevanja, se je dolžan spovedati svojih velikih grehov vsaj enkrat v letu, in prav gotovo pred prejemom svetega obhajila.« Greh je ‘velik’, kadar gre za veliko stvar, za popolno spoznanje in za premišljeno odločitev. Moralisti opravičujejo grehe, storjene iz nevednosti, vendar dodajajo, da more biti nevednost tudi zadolžena, če jo povzroči pomanjkanje zanimanja in nemarnost. Takšna nevednost grešnika ne opravičuje. Žal so danes mnogi (kristjani), ki ne poznajo niti osnovnih resnic naše vere. Glede grehov opuščanja pa tole: mnogi pravijo, da se nimajo ničesar spovedati, ker ne delajo slabega. In vendar je to, kar opustimo, pogosto težje od prekršitve kakšnega moralnega zakona.

ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 3, str. 56.

April je zmešan mesec.
Že začne se z ‘dnevom norcev’ – prvim aprilom. In potem gre samo še navzdol. Ali pa navzgor, odvisno pač katera smer se vam zdi bolj nora.
April ti požre živce. Zjutraj se zbudiš, pogledaš skozi okno … sonce. Greš na stranišče, spiješ kavo … dež. Oblečeš dežni plašč, vzameš dežnik, stopiš na cesto … sonce. Stopiš nazaj v vežo, odložiš dežnik, odpneš plašč … ploha. Obuješ škornje, greš v službo … veter. In potem vse dopoldne in ves dan: sonce – dež – sonce – dež – snežna ploha – sonce – orkanski veter – sonce – sodra …
Vreme se menjava hitreje kot razpoloženje pubertetnika. Ki ti neprestano žre živce. A ga imaš rad. Nimaš kaj, saj je tvoj! In tebi podoben! In ga imaš rad. Pa čeprav se ti meša zaradi njega. In ti žre živce!
In ko se pozno popoldne preznojen in premočen vrneš domov, sedeš na kavč pred televizor ravno, ko so na sporedu novice, in … sami norci! Ki ti žrejo živce, ker se obnašajo kot pubertetniki! In komaj razločiš, kaj so novice in kaj vremenska napoved, kaj hladna in kaj osvobodilna fronta …
April je zmešan mesec in se v njem gode zmešane reči! Ta prva spomladanska polna luna … ki še skale premika, kaj šele ljudi!
Upam, da ste se že kdaj smejali. In po vsej verjetnosti ste se tudi že komu smejali. In kako ste se počutili, ko so se smejali vam? Razen če niste poklicni humorist, ni najbolj prijeten občutek, kajne, da ne?! Običajnemu človeku je vsaj malo nerodno, če ne kar neprijetno.
Upam, da znate povedati šalo, in da se znate šaliti. In verjetno ste se že kdaj pošalili na tuj račun. Kako ste se počutili, ko ste vi plačali račun za šalo? Bodica je bodica, pa če tudi je šaljiva. Običajnega človeka zbode in zaboli, kljub temu, da zna prenesti bolečino.
Upam, da se ne norčujete iz drugih, saj še predobro veste, kako je bilo, ko so se norčevali iz vas. Ni prijetno in zaboli, in še poklicni humorist je užaljen, če se kdo iz njega norčuje.
A najhuje je, ko vas imajo za norca. In upam, da še nikoli nikogar niste imeli za norca. Tudi sebe ne! Še Kristus v evangelijih pove, da je to huda reč, in da bo nekdo, ki ima druge za norca “kriv in obsojen na peklensko dolino ognja”! (Mt 5,22)
A morda je še huje, ko vas obtožijo, da imate koga za norca ali pa da se delate norca, vi pa ste se želeli le nekoliko nasmejati in pošaliti. In se mi v komunikaciji z mojim pubertetnikom to dostikrat zgodi, in se ne čudim, saj je ja v puberteti in muhast kot aprilsko vreme. Ko te pa česa takega obtoži odrasla oseba, pa ne veš: ali je zmešan ali zgolj (še) v puberteti!
Čeprav je res, da tudi jaz težko prenašam, kadar me ima kdo za norca, pa če še tako trdi, da je zgolj šala! In potem ne vem: sem jaz (še) v puberteti ali pa je dotični zmešan kot aprilsko vreme. Ne, ne bom rekel, da je nor, ker potem bom “kriv in obsojen”!
Prvi april je prvi april, in na ta dan prenesem marsikaj. Tudi kaj, kar sicer ne bi! Kaj pa češ drugega: saj je ‘dan norcev’ in je prav, da si tudi norci enkrat na leto lahko dajo duška in imajo svoj dan. Mi gre pa na živce, če me ima kdo iz dneva v dan za norca, saj imam potem občutek, da je vsak dan prvi april in da se nikamor ne premaknem in da še dolgo ne bo poletja in počitnic!
Se je pa tudi Kristus pošteno ponorčeval iz smrti … ko ga je, trapa okostenela, zaman iskala v grobu. In temu dnevu, kljub temu, da je ‘dan’, rečemo ‘noč’! Celo ‘velika noč’! Če to ni zmešano!
Apriliti: nehote, morda celo s šalo, prizadeti nekoga, pa čeprav je morda prvi april.
Apriljenje: ko nekdo, na katerikoli drug dan, kot na ‘dan norcev’, brije norce ali ima koga za norca.
Puberteta še pubertetniku ni zabavna, kaj šele tistim, ki trdimo, da smo jo že prerasli.
Naj bo čim manj prvega aprila v aprilu in čim manj apriljenja v preostalih mesecih. Da se nam ne zmeša!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 4, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)