ZGODBA

NAREDIM, KAR MOREM

Vrabček je ležal na hrbtu sredi ceste s svojimi drobnimi nožicami, obrnjenimi proti nebu. Mimo se je pripeljal kočijaž, se ustavil, stopil do ptička in ga vprašal: »Zakaj ležiš na tleh z nogami, obrnjenimi proti nebu?«
»Slišal sem, da bo danes nebo padlo na zemljo,« je rekel vrabček.
»In ti misliš, da boš s temi drobnimi nožicami zadržal nebo, da ne bo padlo?« je vzkliknil kočijaž.
»Vsakdo naredi, kar more,« je odgovoril vrabček. »In jaz zdaj delam, kar pač morem.«

MISEL

Ob tej prisrčni zgodbici se bo vsakdo nasmehnil. Kaj naj si mislimo o vrabčku, ki tako junaško želi narediti tisto malo, kar zmore, da prepreči katastrofo, ki grozi zemlji? Ni se spraševal, kaj lahko svet naredi zanj, ampak kaj lahko on naredi za svet. To nam da misliti!

Na zelo različne načine lahko tudi mi naredimo dobro, ki ga moremo, ne za svojo korist, ampak za blagor drugih, posebej tistih, ki so v težavah ali potrebujejo pomoč. Česar ne moremo narediti, pač ne moremo. Kar moremo, tudi moramo storiti in sicer na najboljši način. Lahko smo mirni: ko bomo mi naredili, kar je v naši moči, bo Bog naredil vse drugo.

Naloga vsakogar je, da naredi tisto, česar drugi ne morejo. Storimo to na najboljši način.

MOLITEV

Gospod Bog,
vemo, ko naredimo, kar moremo,
boš ti naredil, česar mi ne zmoremo.
Blagoslovi naše napore in podpiraj nas,
da se ne bomo utrudili delati dobro.
Prosimo te,
bodi z nami pri vsem našem delu,
varuj nas pred nesrečami.
Zavedamo se, da je malo ljudi rojenih za to,
da bodo v življenju delali velike stvari,
vsak od nas pa lahko naredi
tisto, kar je videti majhno.
Ko kažemo svojo zvestobo v malem,
gradimo okoli sebe svet,
ki odseva tvojo skrb za nas.
Gospod, od nas ne pričakuješ nič takega,
česar ne moremo narediti.
Pričakuješ pa, da naredimo, kar moremo
in sicer po svojih najboljših močeh.
Navdihuj nas, da izkoristimo vsako priložnost,
ki se nam ponudi, da storimo kaj dobrega
in se varujemo, da ne storimo kaj slabega.

ISKRA

Ni važno, kaj delamo, niti koliko delamo, temveč s kolikšno ljubeznijo opravljamo delo, ki nam je zaupano.
(sv. Terezija iz Kalkute)

 Ob smrti nas bo napolnilo z radostjo samo tisto, kar smo storili dobrega, vse drugo pa nas bo stiskalo in dušilo.
(sv. Janez Bosko)

 Gospod, podpiraj delo naših rok,
da, delo naših rok podpiraj.
(Ps 90,17)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2014), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 128.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Iz svojih otroških let se živo spominjam, da je bila tri dni pred praznikom Gospodovega vnebohoda pred mašo zjutraj procesija med polji, ki se je pričela pred glavnim oltarjem v cerkvi s petjem litanij vseh svetnikov. Ko se je procesija vrnila v cerkev, je bila posebna maša ‘prošnjih dni’. Kdaj so te procesije nastale? (Izidor)
Za pobudnika teh ‘prošnjih procesij’ velja sv. Mamert, ki je bil v letih 461–477 nadškof mesta Vienne v vzhodni Franciji. Ljudje so hudo trpeli zaradi naravnih nesreč. Ko je na veliko noč izbruhnil v stolnici požar, je ostal v cerkvi sam in vso noč molil in proti jutru se je ogenj polegel. Zaobljubil se je, da bo z verniki imel spokorne procesije in sicer tri dni pred Vnebohodom. Iz Francije so se razširile drugod po Evropi in papež Leon III. je te obhode okoli leta 800 ukazal za vso Cerkev. Zaradi procesij, ki so se vile za križem, so se dnevi pred praznikom Gospodovega vnebohoda imenovali ‘križev teden’. Take procesije so bile tudi na praznik sv. Marka (25. aprila). Po prenovljenem koledarju so bile Markove procesije odpravljene, na tri prošnje dneve pa ostajajo, kjer so dobro obiskane, lahko se nadomestijo z drugimi oblikami prošnje molitve. Molimo ne samo za blagoslov na polju, ampak tudi za blagoslov drugega človekovega dela in za odvrnitev naravnih nesreč.

ČUK, Silvester., Ognjišče (2017) 5, str. 47

Vsi vi, ki ste svoje življenje končali kot Abel, pokončani od bratove roke!
Pripadam generaciji, ki je svoje otroške in mladostniške dni preživela še v prejšnji državi. Resda je bil tedaj »zmaj komunizma« že kar precej iztrošen, upehan, celo ranjen, pa vendar je – morda prav zaradi tega, ker je čutil, da se približuje koncu – še opletal z repom, tako da si lahko vsakdo mojih let, če si le – iz kakršnihkoli razlogov že – ne laže, predstavlja, kako je potekalo življenje takrat, ko je bil ta zmaj pri polnih močeh in je bruhal svoj ogenj in žveplo na vse strani.
Pripadam generaciji, ki se je preko šolskega sistema vzgoje in izobraževanja napajala iz ideološkega potoka visoko zvenečih in pritlehno nizko ciljajočih idej bratstva in enotnosti, samoupravljanja s temelji marksizma (kar je bil celo samostojen predmet v srednji šoli, tako imenovani STM, z oceno enakovreden vsem ostalim »normalnim« predmetom), nadvlade delavskega ljudstva – skratka: socializma in komunizma.
Pripadam generaciji, ki je v šoli niso poučili, da zgodovino – še bolj natančno in prav pa bi bilo reči, da zgodovinske učbenike – pišejo zmagovalci. Pripadam generaciji, ki se je polpretekle zgodovine, kot se obdobju tik pred in med drugo svetovno vojno zdaj popularno reče, »naučila« iz filmov in TV nadaljevank, ki so bili posneti tik po drugi svetovni vojni. In kljub temu da pripadam generaciji, ki je že doživela barvno televizijo, je bilo to, kar smo na televiziji gledali, zelo črno-belo. Oziroma rdeče-črno in rdeče-belo. Če me razumete. In zato še danes mnogi moje generacije gledajo s »ta belimi«, ko pride do govora o »belih«, in se jim stemni pred očmi, ko govorimo o »črnih«. In so od jeze in repenčenja kar rdeči. Rdeči.
Žalostno in smešno hkrati je, da se mnogi, ki so prej omenjenega zmaja mirno jahali, danes hvalijo, da so prav oni pripomogli k njegovemu koncu. To, da so ga jahali, namreč nikakor ne pomeni njihovega junaštva ali celo herojstva, saj je bil dotični zmaj njihov »hišni ljubimec«, domača žival, ki jim je krotko jedla iz roke. So ga pa ščuvali na vse in vsakogar zunaj njihovega dvorišča. Čeprav je treba povedati tudi, da je ta zmaj kdaj pa kdaj opekel in odgriznil tudi kako roko, ki ga je hranila, saj jih je bilo veliko, ki so ga krmili in so med seboj tudi tekmovali, koga bo imel raje in mu bo bolj privržen. (Toliko o revoluciji, ki žre lastne otroke!)
Morda pa je tem »jahačem« vseeno treba pripisati kako zaslugo. Saj se jim je, kljub telovadbi ob obračanju plašča po vetru, v sistemu, ki je obljubljal raj na zemlji, uspelo zrediti do te mere, da jih je še zmaj težko prenašal. Pa tudi ostroge, ki so si jih nadeli, da bi njihov ljubljenček letel še više in dlje ter bruhal še bolj goreče, so mu morda celo res zadale usodne rane. A to nikakor ni bil njihov namen.
Opravičujem se vam, dragi moji mučenci in žrtve komunističnega totalitarizma, da vas vpletam v tale svoja kvazi duhovna in kvazi humorna razmišljanja. Niti naštel vas nisem. In vas tudi ne bom. Preveč vas je. Preveč preštetih in imenovanih, še več pa nepreštetih in neimenovanih, ki ste zavestno, pa vendar nehote spisali scenarije za vse, kar so nam potem, ko so vas prebarvali v črne in bele, v barvah, pa vendar v »črno-beli tehniki«, servirali kot sveto resnico! Opravičujem se vam v imenu vse svoje generacije, ker smo kot otroci tem »filmom« kdaj pa kdaj celo verjeli! Opravičujem se vam za vso svojo generacijo, predvsem pa za tiste, ki še do današnjega dne niso odrasli in še vedno kot otroci bolj verjamejo pravljicam kot resnici.
Kadar kdo umre nasilne smrti, radi rečemo, da je izgubil svoje življenje. Tudi vi ste, dragi moji mučenci, izgubili svoja življenja. A izgubili ste jih za resnico. Za Resnico. Za Kristusa. Ki je rekel: »Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel« (Mt 10,39). Na drugem mestu pa še bolj odločno in določno: »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel« (Mt 16,25).
Ta stavek ste vi vzeli zares in ga okronali s krvjo. A ta stavek bi pravzaprav moral biti vodilo in gonilo slehernega kristjana. »Niste se še namreč do krvi uprli v boju zoper greh!« (Heb 12,4). Pisec teh besed ni čisto dognan. Nekdaj so Pismo Hebrejcem pripisovali Pavlu.

Če je res avtor on, potem je skusil obe strani: preganjalsko in preganjano, ter je potemtakem dobro vedel, o čem govori.
Dragi moji, prosite za nas. Da bo vaša prelita kri zares postala seme novih kristjanov!

G. Čušin, S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 5 (2023), 99.

Nečak je skrbel za svojega strica, ki je imel hudo obliko raka. Ljudje iz stričeve župnije so molili, da bi ozdravel. Tudi bolnikove prijatelje so prosili, naj molijo v ta namen. Toda meseci so tekli in minilo je leto, stricu pa se je stanje še poslabšalo.
Nečak ni več obiskoval svojega strica, ko je videl, da mu vsak še tako majhen gib povzroča velike bolečine. Končno se je odločil, da ga še enkrat obišče in se tako poslovi od njega.
Leto in pol po tem obisku pa je bil stric popolnoma zdrav. Res je, da so na njegovem obrazu brazgotine in da je njegovo gibanje omejeno ter ne more povsod, kamor bi rad, a zdravniki pravijo, da je čudežno ozdravel.

Kaj bi se zgodilo, če bi ljudje opustili molitev, ko po njihovi prvi prošnji ni ozdravel? Pa tudi deseti ali petdeseti?

Bog, ki mu služim v svojem duhu, v evangeliju njegovega Sina, mi je priča, kako se vas nenehoma spominjam v vseh svojih molitvah. Prosim, da bi se mi nekako posrečilo priti kdaj do vas, če je to Božja volja. (Rim 1,9-11).

Prav tako Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi. In on, ki preiskuje srca, ve, kaj je mišljenje Duha, saj Duh posreduje za svete, v skladu z Božjo voljo. (Rim 8,26-28).

Zato tudi mi … ne nehamo moliti in prositi za vas, da bi se izpopolnil po globokem spoznanju njegove volje, v vsej modrosti in duhovni razumnosti, da bi živeli, kakor je vredno Gospoda, in bili njemu v vsem všeč, da bi obrodili sad v vsakršnem dobrem delu  in rastli v spoznanju Boga.  (Kol 1,9-10).

Slišal sem o vaši veri v Gospoda Jezusa in ljubezni do vseh svetih. Zaradi tega se ne neham zahvaljevati za vas in se vas spominjati v svojih molitvah. (Ef 1,15-16).

Vztrajajte v molitvi, bedite v njej in se zahvaljujte. Obenem molite tudi za nas, da bi nam Bog odprl vrata besede in da bi oznanjali Kristusovo skrivnost. (Kol 4,2-3).

Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi.(Rim 12,12)

Ob vsaki priložnosti molite v Duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami. V ta namen bedite z vso vztrajnostjo in molite za vse svete. Molite tudi zame, da mi bo dan govor, ko bom odpiral usta, tako da bom neustrašeno
oznanil skrivnost evangelija. (Ef 6,18-19)

Zmeraj se zahvaljujemo Bogu za vas vse, ko se vas spominjamo v svojih molitvah. (Tes 1,2)

Zmeraj se veselite. Neprenehoma molite. V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas. (Tes 5,16-18)

Tudi jaz vam pravim: Prosite in se vam bo dalo! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; kdor trka, se mu bo odprlo. Ali je med vami oče, ki bo dal svojemu sinu kačo, če ga bo prosil za ribo? … Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo. (Lk 11,9-13).

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 8 (2006), 58-59.
knjiga: Zgodbe za pogum. Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 45-46.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

ali zapis Božjega tasta na dan prvega svetega obhajila

Vsak dan je lahko velik. In vsak dan se lahko počutim velikega in pomembnega.
A svet okoli mene me vedno znova spominja in opominja, kako majhen in nepomemben sem:
Prah ...
Številka ...
Eden od mnogih ...
Stopnička v piramidi ...
Le člen v prehranjevalni verigi ...
Mala riba ...
Kanonfutr ...
A danes je velik dan. In danes se lahko upravičeno počutim velikega in pomembnega. Moj otrok, moja mala deklica, je oblečena v belo ... Kot nevesta, ozaljšana za svojega ženina. (glej Raz 21,2)
Danes, na dan njenega prvega svetega obhajila, je upravičena do te bele obleke ...
Na skrivnosten način se vrši poroka: Bog se druži in združuje s človekom ...
In moj otrok, moja mala deklica, je božja nevesta ...
Zato sem tudi jaz velik in pomemben, saj sem postal božji tast ... In moja žena je Bogu tašča!
Kar pomeni, žena, da se te danes še Bog malo boji, ne le jaz!

Ta teden sem pri maši opazoval naše otroke, naše prvoobhajance. Ne dolgo nazaj sem bral v debeli in učeni knjigi, da je Evharistija veselje svetnikov ...
In sem pri otrocih opazil veliko veselja – do klepetanja!
V knjigi sem bral, da je Evharistija hrepenenje svetnikov ...
Tudi naši otroci so hrepeneli – po koncu maše!
V knjigi sem bral, da je Evharistija življenje svetnikov ...
In tudi naši otroci so bili med mašo precej živahni!
Mar med temi otroki ... mar v naši cerkvi ... ni več svetnikov?

V knjigi sem bral, da je Evharistija ljubezen svetnikov ...
In sem pri otrocih videl veliko ljubezni .... Morda ne ravno ljubezni do Boga, a veliko božje ljubezni!
Pa saj bistvo ljubezni ni v tem, da smo mi vzljubili Boga, temveč, da nas On ljubi! (glej 1 Jan 4, 10)

In ne nazadnje: Kaj pa takle otrok ve ...?
Mi odrasli ... veliki in pomembni ... pristopamo k obhajilu iz dneva v dan, iz tedna v teden ali pa vsaj enkrat na leto ... pa se ne ustavimo ... ne pomislimo ... ne zavedamo se ... kaj se godi:
Bog sam prihaja na mojo dlan ... na moj jezik ... v moje srce ... v moje telo ... v mojo dušo ...
Bog sam se združuje z mano ... se druži z mano ... drži z mano ... me drži ...
Kako majhen si, ti veliki Bog!
Postal si majhen, da bi bil jaz velik ... in pomemben ...

Kako majhen sem ... In kako si Ti velik ... Bog:
Veselje moje.
Hrepenenje moje.
Življenje moje. Življenje sveta. Življenje življenja.
Ljubezen moja.
Nebeški kruh.

Skrivnostni in Sveti, Večni in Močni, Mogočni in Nežni Bog ... skrit v tem malem drobnem belem koščku kruha ...
Danes je velik dan!

ČUŠIN, Gregor. Ognjišče (2016) 06, str. 3
Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Ljubi moj sveti Urban!
Tvoje ime zveni tako ubrano … tako urbano, mestno in meščansko … da je po svoje prav hecno, da si ‘kmečki’ zavetnik: zavetnik vinogradnikov. Da držiš svojo roko čez trte, brajde, sode in tudi čez to, kar je v sodih, in kar iz sodov pride, oziroma kar iz njih priteče.
Tvoje ime, ljubi sveti Urban, zveni tako slovensko … tako znano … morda zaradi “Rejbenčana Urbana, ki je po cejlem sveti znan” … da je res zelo nenavadno, da o tebi in tvojem življenju ni prav veliko znanega. Skorajda nič. Še to ni čisto jasno, če si sploh pravi! Ker naj bi bila dva!
In se mi počasi svita, zakaj so te – meščana/urbana – postavili za zavetnika vinskih reči!
»Sladko vince piti, to me veseli …« je pel Slomšek. Kdor pa ima več veselja s pitjem, kot petjem, hitro lahko vidi dvojno!
Prva zgodba pravi, da si bil papež v tretjem stoletju, v času, ko so kristjani končno lahko prilezli iz kleti, v katerih so se morali skrivati pred poganskimi preganjalci, in so posledično kleti spet začele služiti svojemu namenu. Tudi vinske kleti, seveda!
Dalje piše, da si v svojem papeškem mandatu posvetil devetnajst duhovnikov, sedem diakonov in osem škofov. In si, ne le zaradi vinskih kleti, ampak tudi po tej cerkveni statistiki precej ‘slovenski’. Število posvetitev duhovnikov in diakonov, kar lepo sovpade s povprečnim številom posvetitev, ki jih v svojem povprečnem mandatu opravi en povprečen slovenski škof. No, saj drugačnih kot povprečnih nimamo. Le še upokojene. Ti pa ne vem, če štejejo. Saj so se menda, nekateri med njimi ušteli.
Dalje piše, da si si bil znan s sveto Cecilijo, ki je, kot vemo, zavetnica cerkvenega petja in pevcev. In kjer se poje, so usta hitro suha … vince pa blizu. So že vedeli, kaj delajo, ko so ti podelili mandat čez vinograde!
In piše tudi, da si umrl naravne smrti. Kot da bi bila smrt lahko nenaravna ali celo nadnaravna. Verjetno so hoteli zapisati, da nisi umrl nasilne, oziroma mučeniške smrti, kot tvoj soimenjak iz druge zgodbe, ki se prepleta s tvojo. Ali pa sta obe tvoji? Ali pa nobena? Kdo bi to vedel po drugem kozarcu.
No, ta drugi ti, je bil zgolj škof, a je molil tako pobožno in goreče, da se je prevrnil kip poganskega malika in pod seboj pokopal dvaindvajset poganskih duhovnikov. In so te za kazen posekali z mečem. In je ta smrt, čeprav čisto naravna, mučeniške sorte.
Lahko pa, da si se po obisku kake kleti, le “malo naslonil” na kip … da je padel.
Kakorkoli …

Na tistih koncih naše preljube deželice, kjer na vsako malo večji krtini že zasadijo trte, si “obrajtan in češčen”, in na vsaki malo večji krtini stoji tudi tebi posvečena cerkvica ali pa vsaj kapelica. In ti, ko je čas, da iz sodov pod tvojim patronatom, priteče, kar spada pod patronat svetega Martina, skupaj s sveto Ceciljo in blaženim Slomškom, na ves glas prepevajo: »Sladko vince piti, to me veseli …« In ne vidijo dvojno le tebe, ljubi moj sveti Urban, pač pa vidijo dvojno vse okoli sebe. »… svoje žive dni, brez vseh skrbi, to me srčno veseli!«
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni – dvojnega – in razlij na nas!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str. 114.

Učiteljica slovenščine je z velikimi črkami na tablo napisala naslov prostega spisa MOJA MAMA. Imeli smo celo šolsko uro časa, da napišemo nekaj o mamah.
Tiho sem obsedela in nisem vedela, kako naj začnem. Zbirala sem svoje misli, ki se nikakor niso hotele umiriti, da bi v spis zajela besede, ki ne bi zgrešile naslova. Tako tuje mi je zvenel ta naslov.
Učiteljica je zadovoljno gledala po učencih, ki so že pričeli s pisanjem in začudeno se je sklonila na moj prazni list papirja.
»Kako pa to, da še nisi začela pisati?« mi je presenečena zašepetala. »Saj tebi pisanje ne dela težav.«
»Ne vem, kaj naj napišem. Ta naslov mi je tako tuj. Bojim se, da bom zgrešila vsebino,« sem boječe šepnila nazaj.
»Ti da boš zgrešila? Sedaj te pa res ne razumem!« je bila vidno presenečena. »Saj imaš mamo in živiš z njo. Ti imaš pa res veliko napisati o svoji mami in to samo lepe reči. Le kako, da ti je ta naslov tako nenavaden?«
»A o mami naj pišem? O tej mami iz naše družine. O tej mami, ki je rodila vse nas?«
»Ja, o tej mami piši,« se je vidno oddahnila učiteljica.
»Ampak to ni moja mama, to je NAŠA mama, saj ni rodila samo mene, tudi druge sestre in brate je rodila in vsem je enako mama kot meni. To je NAŠA mama, a o tej mami naj pišem?«
»Ja, o njej piši, o vaši mami.« mi je učiteljica šepetaje pritrdila.
Svinčnik je začel svoj ples po praznem papirju in pravočasno sem končala šolski spis. Do takrat nisem nikoli razmišljala o mami kot samo moji. Mami, kot mami pač. Vem za mame, ki rojevajo in vzgajajo otroke, ki skrbijo zanje, jim kuhajo in perejo, ki pospravljajo in pregledujejo domače naloge. Mama, ki se ne imenuje moja, saj je ne morem imeti samo zase. Res da sem bila prva, najstarejša, ampak saj je vendar vse drugim sestram in bratom ravno toliko mama kot meni. Nekateri sošolci so bili res edinci in ti so svojim upravičeno rekli moja mama. Vsi, ki pa nas je bilo v družini kaj več, pa si je nismo mogli prilastiti zase – kaj bodo pa bratje in sestre brez nje?
Zakonci, ki ne morejo imeti otroka daljši čas, so potem, ko se jim otrok rodi, neizmerno hvaležni in ga doživljajo kot božji dar. Do njega se tudi temu primerno obnašajo in ni bojazni, da bi ga zadušili z materialnimi dobrinami in si ga prisvojili ter dušili s svojo nasilno posesivnostjo, ki ni ljubezen. Starši, ki jim je bil podarjen edinec, se znajo zahvaliti Bogu zanj s pravo ljubeznijo.
Čedalje več pa je otrok edincev, za katere so se starši zavestno odločili, ker si ne želijo nalagati pretežkih ‘bremen’ starševstva, da so ob tem lahko bolj svobodni in si ne zapravijo kariere. Ti otroci so pa reveži, ker jih ‘smeti’ (igrače, obleke, TV igrice) današnjega časa dušijo, ker jih umetna – hitro pripravljena hrana sili na bruhanje, prave hrane – ljubezni staršev pa ne dobijo.
Čedalje več je družin z enim otrokom ali tudi mater samohranilk, ko še očeta ni z njima. Kako bo tak otrok znal deliti kar koli , če še svoje mame ne deli z očetom in brati in sestrami? Kako bo tak otrok razumel, da mama ne more streči samo njemu, da mora tudi sam kaj narediti ali pa on postreči njej, jo kdaj razveseliti in prijetno presenetiti.
In kako bo tak edinec poklical svojega očeta, če ima seveda to srečo, da živi z njim ali ga vsaj pozna? Moj oče ali naš oče?
Kako tuje mi to zveni, kot pred mnogimi, mnogimi leti naslov spisa MOJA MAMA. Ne moj oče, naš oče mi je veliko ljubše in bolj domače.
Nobenih težav nisem imela, ko sem že v rani mladosti slišala za NAŠEGA nebeškega Očeta. Takoj mi je bilo jasno, da ima ta Oče še več otrok kot jih je pri nas, da smo vsi na svetu njegovi otroci. Včasih sem se spraševala, koliko bi nas znal poklicati po imenu. Bila sem zelo presenečena, ko sem v višjih razredih od kateheta pri verouku slišala besede iz Svetega pisma, ki govorijo o očetovski ljubezni Boga do vsakega od nas. Starozavezni psalmist se Bogu zahvaljuje: Nate sem se opiral od materinega telesa, od naročja moje matere si moj varuh, tebi velja moja hvalnica za vedno (Psalm 71,6). Podobno govori prerok Jeremija: Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal, preden si prišel iz materinega naročja, sem te posvetil (Jeremija 1,5). Jezus sam je svoje prijatelje o skrbi svojega nebeškega Očeta za vsakega njegovih otrok poučil s slikovito primero: Ali ne prodajajo pet vrabcev za dva novčiča? In vendar Bog ni pozabil na nobenega od njih. Vam pa so celo vasi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se! Vredni ste več kakor veliko vrabcev (Lukov evangelij 12,6-7).
Še mnogo navedkov iz Svetega pisma mi je poleg teh presunilo srce in pisala sem jih na lističe ter jih nosila v žepih ali jih namesto plakatov pisala na vidno mesto.
Srečna sem bila, da imam v nebesih Očeta in mater Marijo in hvaležna, da sem se rodila v veliko družino.
Sedaj, v zrelih letih, pa me boli, ko vidim, kako smo sebični in gospodovalni. Vsi bi radi vse zase, vse grabimo k sebi. Tudi verniki nismo nič boljši. Ko se v cerkvi pojavi nov obraz, že tehtamo, ali ga bomo sprejeli ali ne. Ali bi mu odstopili malo MOJEGA Očeta, ki smo si ga prilastili in ga ljubosumno čuvamo zase. Še dobro, da molimo Oče naš, ki si v nebesih, tako nas vsaj za kratek čas strezni molitev, seveda, če jo molimo zbrano, s srcem. Oče iščočega veselo sprejme z odprtimi rokami in ga stisne v svoj objem, na svoje srce. Kaj pa mi? Damo priložnost in podamo roko tistemu, ki je začel iskati Očeta v zrelih letih? Mu želimo priti naproti in mu olajšati iskanje, ali si tudi Očeta ljubosumno lastimo?

Katarina. (zgodbe) Ognjišče (2016) 06, str. 24

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022.

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Tvoje življenje naj bo kot vrt
z nežnimi popki, s pisanim cvetjem,
s sadovi, ki čakajo, da jih pobereš.

Tvoje življenje naj bo kot vrt,
v katerem si ptice pletejo gnezda
in se ljudje počutijo v njem
vesele in prijazno sprejete.

Tvoje življenje naj bo kot vrt,
ki pozna temo noči in sence,
vendar pa vedno veruje v sonce.

Tvoje življenje naj bo kot vrt,
ki ga po svojih močeh obdeluješ
in s tem ljudi razveseljuješ.

Tvoje življenje naj bo kot vrt,
v katerem uživaš ure sreče
in veselja ter tako zaslutiš,
kakšno bo naše večno veselje.

Tvoje življenje naj bo kot vrt,
katerega sadovi rastejo iz zemlje
in se dvigajo k nebu.

Tvoje življenje naj bo kot vrt,
ki preko vseh ograj in plotov
zaznava širino ljubezni dobrega Boga.

C. Kokol, Pogled v nebo, v: Ognjišče 5 (2011), 28.

Ob zlatem jubileju Ognjišča je nastala knjižica z izbranimi molitvami zadnjih dvajsetih let. »Prava molitev mora biti ponižna, saj je pogovor revne stvari s Stvarnikom; zaupna, ker verujemo, da je Stvarnik naš ljubeči Oče; vztrajna, ker je znamenje zvestobe; in zbrana, ker je izraz spoštovanja prosilca do Dobrotnika. Molitev je lahko prošnja, zahvala, lahko tudi češčenje, občudovanje Božje lepote, dobrote in veličine,« je zapisal knjigi na pot Silvester Čuk, ki molitve od vsega začetka izbira, prevaja in pripravlja.
Lepo pravilo za kristjanovo molitev je dal francoski zdravnik in spreobrnjenec Alexis Carrel. V svoji knjigi o molitvi je zapisal: »Da prav moliš, je odvisno od tega, kako živiš. Da prav živiš, je odvisno od tega, kako moliš.« To se zdi na prvi pogled začaran krog, vendar ni tako. Te besede hočejo povedati, da mora prava molitev izhajati iz življenja in naše življenje oblikovati. Naj tako usmerjajo naše misli in dejanja tudi molitve iz pričujoče knjige.

pripravlja: Marko Čuk