Poletni prilogi Ognjišča 2022 smo posvetili Jožetu Plečniku in njegovim sakralnim delom. V prvi smo arhitektu sledili po Sloveniji, druga je bila posvečena sakralni dediščini v njegovi dragi Ljubljani. Upamo, da med velikimi in malimi biseri najdete namig za izlet, morda greste k maši v kakšno Plečnikovo cerkev ali pa raziščete sledi velikega arhitekta v krajih, ki so vam blizu.

VELIKAN IN NJEGOVA VERA
Pri Plečnikovih delih je nesmiselno ločevati arhitekturno od duhovnega. Zanj to nista bila dva svetova, ampak ena celota. Bil je ponižen vernik, ki pa se je zavedal veličine svojega talenta. Ko je snoval cerkve in cerkveno opremo, je bil v mislih s svojo mamo, preprosto ženo, ki je svoje hrepenenje po lepem nahranila v cerkvi. Vsako jutro pred delom je šla k maši in malega Jožeta peljala s seboj. Ta njena predanost Bogu in hrepenenje po lepem sta mojstrovo delo prežemala vse dni. Cerkev je bila njegovi mami salon, kjer se je naužila lepote, še več, prostor, kjer jo je lepota vodila k Bogu, in to je Plečnik želel vsakemu človeku. Cerkve je želel približati preprostim ljudem – lepota je tudi zanje! Hotel je, da se vsak počuti enak in vreden. Zato se je potrudil razumeti ljudi in običaje krajev, kjer je gradil in ustvarjal. Trdil je, da za Boga ni nič dovolj dobro. S predano pobožnostjo in zvestobo Bogu je prepojena vsa njegova umetnost.

V Plečnikovem letu si vzemimo čas, da nas svetniški kandidat navduši in nagovori tudi duhovno: Če načrtujete dopust v Posočje, zavijte še na Šentviško planoto, če greste kolesarit po Prekmurju, obiščite cerkev v Bogojini. Kamnik ima izdelano turistično ponudbo, katere del je posvečen tudi Plečniku.

LJUBLJANSKA ŠKOFIJA

1 KRVAVEC, PASTIRSKA KAPELA MARIJE SNEŽNE
Ko je Plečnik snoval manjše sakralne stavbe, so v njegovih delih našle prostor arhitekturne misli, ki jih na velikih stavbah ni mogel izraziti. Navdih za pastirsko kapelico na Krvavcu je našel v francoski srednjeveški arhitekturi. Narejena je iz grobo klesanega kamna, nosilna zidova sta podaljšana naprej v vhodne lope, na sredi je še kamnit opornik za zvon, ki skupaj s podaljšanima nosilnima zidovoma kaže »trojnost«, ki jo je Plečnik rad uporabljal – tako je v velikih in malih delih izkazoval čast Sveti Trojici.
V cerkvi sv. Ambroža pod Krvavcem je po Plečnikovi zamisli urejen lesen kasetni strop. Plečnik se ni nikoli branil tudi malenkostnih del v odročnih krajih.

2 CERKLJE NA GORENJSKEM
Vhodne lope župnijske cerkve Marijinega Vnebovzetja v Cerkljah na Gorenjskem so izdelane tako prepričljivo, da povprečen ljubitelj arhitekture in sakralnega ne opazi, da niso nastale že v 18. stoletju, ko je bila cerkev zgrajena, ampak so delo mojstra Plečnika. Njegov je tudi križ na tabernaklju.
Plečnik je leta 1938 v Cerkljah zasnoval tudi pokopališče. Vežico si je zamislil v svetlih belo-oranžnih barvah; tako kot na vseh drugih pokopališčih je tudi tu želel sporočiti, da smrti sledi novo življenje v svetlobi in veselju.

3 ŠKOFJA LOKA
Plečnik je povezoval preproste ljudi, jih vključeval v svoje delo. Povezoval je posvetno in sakralno, v arhitekturi pa je bil mojster povezovanja dela naših prednikov s sodobnimi koncepti. Tako je v cerkvi sv. Jakoba v Škofiji Loki gotsko zasnovo cerkve prepletel s svojim sodobnim arhitekturnim slogom in dodal pridih antičnega, zgodnjekrščanskega. Cerkev je tako vsa njegova: spovednica, krstilnica, križev pot, serija luči, med katerimi so oblike keliha, papeške tiare, pa tudi motivi iz narave. Pečat dodajo srednjeveški koronski lestenci.

Poseben odstavek gre nameniti škofjeloški krstilnici, ki simbolično povezuje rojstvo človeka in rojstvo za večnost. Plečnik je izdelal ciborijski oltar in mu dodal motiv Božjega groba. Škofjeloško krstilnico uokviri kamnito stebrišče iz rdečega hotaveljskega kamna, arhitekt je povezal gotsko in antično.

4 KRANJ
Z ureditvijo okolice cerkve Matere Božje Rožnovenske je Plečnik Kranju podaril mogočen mestni vhod na vrhu Mohorjevega klanca. Kamnito stopnišče, vodnjak in slikovite arkade usmerijo pogled k cerkvi. Če iščete dobro točko za fotografiranje, jo boste tu gotovo našli.

5 BREZJE
Plečnikovi načrti za obliko trga in parka pred brezjansko baziliko so nastajali v poznih tridesetih letih.

6 BREZNICA
V župnijski cerkvi Žalostne Matere Božje v Breznici je Plečnikova krstilnica. Na sredi prostora stoji star krstni kamen (ki je bil pred tem v ljubljanski stolnici), zanj je mojster oblikoval pokrov. Ob kamnu stojita medeninasta svetilnika, medeninasta je tudi stropna svetilka. Na desni strani stoji križ, najverjetneje delo Plečnikovega učenca Antona Bitenca. V kotih krstilnice štirje stoli z naslonjali posnemajo kamnite portale.

7 DOMŽALE
V Domžalah v župnijski cerkvi Marije Vnebovzete je Plečnik s svojim učencem Antonom Bitencem na prošnjo župnika Matije Tomca obnovil in povečal kor. Zamislil si ga je monumentalno (v enem kosu), podaljšal ga je do oken. Tudi tu je Plečnik delo dal domačima mojstroma: Maksu Kovaču in Marjanu Smolnikarju, po Smolnikarjevih besedah je »bil kor v celoti izdelan iz tri leta starega hrasta. Celotna konstrukcija kora je lesena in so jo sestavili v Vrečarjevi delavnici. Moški so kor v enem kosu ročno odnesli v cerkev na Goričici. Predhodno ni bilo za kor opravljenih nobenih statičnih izračunov, zato so njegovo vzdržljivost preverili tako, da so po postavitvi nanj poslali sto domačinov. Konstrukcija kora je vzdržala in tehnični pregled je bil tako opravljen« (TIC Domžale).

8 DOB PRI DOMŽALAH
Na mestu, kjer je stal oltar sv. Mihaela, si je Plečnik zamislil krstilnico s prižnico, ki se opira na devet stebrov iz podpeškega kamna, pod njo je krstni kamen, razpelo in omarica za liturgični pribor. Načrte zanjo je risala Erna Tomšič, Plečnikova učenka, ki je dela v krstilnici po mojstrovi smrti tudi zaključila.

9 KOMENDA
V župnijski cerkvi sv. Petra je Plečnik postavil slikovit in simbolno bogat tabernakelj: sveta posoda z dvignjenim pokrovom, je eno od Plečnikovih zadnjih del. Tabernakelj je bil zasnovan po vzoru baročnega Glavarjevega vodnjaka pred komendskim gradom, danes ga lahko vidite umeščenega v dozidano Marijino kapelo.
Plečnik je v Komendi uredil tudi trg pred cerkvijo.

10 KAMNIK
Krstilnica za župnijsko cerkvijo je eno zadnjih Plečnikovih del, po smrti jo je zaključila njegova učenka Majda Nerima. Plečnik je rad uporabil podpeški kamen, tudi stene kamniške krstilnice so obložene z njim tako, da je vstavljen v hrastove okvire. Dokler so prostor še uporabljali za krščevanje, je bil na sredini prostora krstilnik iz belega marmorja z medeninastim pokrovom, nad katerim je visel križ iz marmorjev, vdelanih v medeninaste okvirje, ki je danes v prvi kapeli na desni strani cerkve.
Zanimiva je tudi zgodba kopije brezjanske Marije na levi strani ladje kamniške župnijske cerkve. Okvir zanjo, ki ga je izrezbaril Maks Bergant, je Plečnika navdušil. Pod sliko je zato Plečnik oblikoval podstavek, ki sliko povzdigne »na oltar«.
Večina Plečnikovih del na Kamniškem je nastala po drugi svetovni vojni. Med njegova največja dela sodi kapela Božjega groba v frančiškanskem samostanu, ki je nastala iz manjše veže na prehodu iz samostana v cerkev. Kapela je asimetrična, prezbiterij je postavljen v ožjem delu, kjer je bil prej hodnik. Širši del pa je spremenjen v oratorij, usmerjen k velikemu oltarju samostanske cerkve. Stene Božjega groba je opremil z lučkami.
Plečnik je rad uporabljal napise, tu je nad kapelo dodal napis iz Svetega pisma: Dopolnjeno. Na lesenem delu pa: Ljudstvo moje, povej, kaj sem ti storil.

11 ZGORNJE STRANJE
Veliko delo je Plečnik opravil tudi v Zgornjih Stranjah, kjer je prenovil v vojni močno poškodovano župnijsko cerkev sv. Benedikta. Po vojni ni bilo denarja za surovine, zato se je Plečnik poslužil preprostih materialov: betona, lesa in rečnih kamnov. Mojster je enako spoštoval preprost material in z njim ravnal, kot bi bil drag. Prav tako je v novo cerkev z veseljem vgradil elemente, ki so jih domačini iz stare cerkve uspeli rešiti: marmorno obhajilno mizo, kipec Dobrega Pastirja ... Kar so ljudje pred njim dobro naredili, je mojster nerad zavrgel.
Posebna je tudi krstilnica – Plečnik je v povojnem času oblikoval številne krstilnice, s posebnim čutom za presežno. Oprema krstilnic in izjemno tenkočutno oblikovane podrobnosti govorijo o Plečnikovi posebni naklonjenosti prostoru, kjer se začenja pot večnosti. V Stranjah krstni kamen (alabastrna posoda) visi s stropa, na stropu pa so izrezljani tramovi, luč v prostor prinaša osem dekorativno oblikovanih kovanih svetilk. Kot je zapisal Franc Stele: »Cerkev v Stranjah in njena krstilnica sta resnični muzej Plečnikove umetne obrti.«

12 NEVLJE
Na mestu nekdanje Marijine kapele je Plečnik zasnoval krstilnico, iz prejšnje kapele je vzel oltarni kip in podstavek, za Marijo je dodal žarke. Krstni kamen, ki stoji v desnem delu kapele, je sestavljen iz vaze in podstavka, vsak element je iz drugačnega marmorja. Okenska zavesa so železne čipke, stene krstilnice pa so tudi tu obložene s hrastovimi ploščami. Tako je arhitekt v krstilnicah dosegel toplino.

13 MENGEŠ
Mengeška krstilnica je mogočna in vsa okrašena. Rdečkast hotaveljski kamen povzdigne prostor, ki ga v eno celoto zaključi stop, kjer so rdeče črte na beli podlagi (tehnika sgrafitto). Velik križ visi z ogradja nad krstnim kamnom, vanj so vdelani okrogli kosi kamna različnih barv. Križ pritegne pogled tudi zato, ker ga je Plečnik nagnil naprej nad krstni kamen – tako kot se Jezus nagiba k novokrščencu.

14 HORJUL
V Horjulu je Plečnik uredil pokopališče, v župnijski cerkvi sv. Marjete je bil po njegovem načrtu postavljen nov krstni kamen in podaljšan kor.
Zanimiva je tudi zgodba nastanka kapelice sv. Antona. Tedanji horjulski župnik Franc Nastran je mojstra Plečnika prosil za načrt kapelice. Plečnik je predlagal, da načrt rišejo študentje prvega letnika, vaščani pa naj izberejo, kar jim bo najbolj všeč. Plečnik je sodeloval pri vseh rešitvah, najbolj zadovoljen je bil z rešitvijo Dušana Grabrijana. Vaščani pa so izbrali načrt Janka Omahna, ki je pobarval in spremenil vrhnji del kapelice. Omahen je gradnjo nadzoroval in sam narisal freske, zato se kapelice drži ime Omahnova kapelica.

15 PRESKA PRI MEDVODAH
Zasnovo gorske cerkvice s Krvavca je Plečnik ponovil tudi pri Marijini kapelici v Preski pri Medvodah, ki stoji na samem sredi njiv. Le da ta nima podaljšanih nosilnih zidov, trojnost je Plečnik dosegel s sredinskim opornikom, ki se razprostre v razpelo. Zvonik je samostojen, del arhitekturne celote je tudi zasajeno drevje. V kapeli je kopija slike brezjanske Marije, notranje stene so poslikane, v krogih sta votivna napisa. Kapelico je postavil trgovec Lovro Hafner po smrti edinega sina, za katerega si je želel, da postane duhovnik. Opremo (angele, Kristusa nad vrati in zvon) so po njegovi smrti prenesli v kapelico v Veliki Nedelji.

16 DOLNJI LOGATEC In ZAPLANA
Kapela padlim v prvi svetovni vojni v Dolnjem Logatcu je bila sprva skromna, a so ji leta 1928 dozidali arkadno stebrišče. Načrt za spomenik je pod vodstvom arhitekta Jožefa Plečnika izdelal njegov učenec Ciril Oblak.
V župnijski cerkvi sv. Urha in sv. Martina na Zaplani svete maše darujejo na Plečnikovem kamnitem oltarju. Plečnik je za župnijo Zaplana izdelal tudi moštranco.

17 RAKEK
Plečnik je bil mojster prezidav starih cerkva. Na Rakeku je v jedru ohranil staro cerkev, ki se je s spremembo smeri znašla v sredini nove cerkve. Ohranil je prezbiterij in zvonik ter med obema načrtoval vhod v cerkev. Podstrešje stare cerkve je preuredil v kor z orglami, dodal je je še obok, ki nosi streho. Cerkev je pod Plečnikovim nadzorstvom projektiral arhitekt Janez Valenčič.
Če se po Plečnikovih sledeh odpravljate na Notranjsko, v Rakeku zavijte še na pokopališče in si oglejte Žagarjevo grobnico kot monumentalni primer Plečnikove pokopališke arhitekture.

18 MARTINJAK
Plečnik je tik pred začetkom druge svetovne vojne načrtoval zvonik k cerkvi sv. Vida v Martinjaku. Čudovita cerkev, ki slovi po kasetnem stropu iz leta 1621, je bila leta 2015 temeljito prenovljena in si tudi zaradi Plečnikovega zvonika zasluži mesto na seznamu vaših poletnih ogledov.

19 STIČNA
V stiški baziliki je Plečnik oblikoval kamnit tabernakelj z dvojnimi vrati: ene za ljudstvo druge za meniški kor. Arhitekt je v Stični oblikoval tudi nadstrešek nad Križanim na meniškem pokopališču nasproti glavnega vhoda v stiško baziliko.
Če boste raziskovali Plečnika, obiščite tudi osrednjo razstavo Muzeja krščanstva na Slovenskem v Stični, kjer si lahko ogledate dva Plečnikova keliha (tretji – Dolinarjev kelih pa je del razstave Zlata sled v Narodnem muzeju Slovenije). V muzeju imajo tudi križ, razpelo, krizmarij in klečalnik, ki jih pripisujemo Plečniku.

20 RIBNICA
Zvonika na ribniški župnijski cerkvi sta po vojni dolgo čakala, da pride primeren čas za prenovo. Mojster Plečnik dela dolgo ni želel sprejeti, saj je bil že zelo star. A po vztrajnem prepričevanju je vendarle poprijel in izrisal čudovita zvonika ter se tako z velikim delom še enkrat podpisal na dolenjski del zemljevida Slovenije. Plačila za delo ni želel sprejeti. »Jaz imam svojo plačo, ki mi zadostuje za življenje. Čutim se dolžnega, da delam, kar in kolikor morem,« je odgovarjal vedno znova. S svojim neizmernim talentom je tako svetniško vračal Bogu vse prejeto.
Plečnikov podpis pa najdemo tudi pri bližnjem Sv. Gregorju, rojstnem kraju Janeza Evangelista Kreka, kjer je Plečnik uredil streho zvonika.

ŠE DRUGA PLEČNIKOVA SAKRALNA DELA V LJUBLJANSKI ŠKOFIJI

• Hotedršica je vas Plečnikovih dedov – kraj, kamor se je Plečnik rad vračal. Leta 1935 so po njegovih načrtih uredili prostor okoli cerkve in župnišča. Vhod na pokopališče pa je ostal nerealiziran.
• Dobrova: Lestenca v veži samostana Marijinih sester na Dobrovi in štirje lestenci v župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja
• A Ena najslikovitejših Plečnikovih kapelic je bila samostanska kapela na begunjskem gradu, a jo lahko občudujemo le še na fotografijah. Redovnicam sv. Vincencija Pavelskega je uredil tudi dva paviljona.
• B V Šentjakobu ob Savi je v cerkvi sv. Jakoba uporabljena oprema iz nekdanje kapelice v Begunjah.
• Pri sv. Lenartu nad Selško dolino so po arhitektovi smrti uporabili enega od načrtov za prenovo ribniških zvonikov. Na mestu današnje cerkve pri Sv. Lenartu je pred vojno stala barokizirana gotska cerkev.
  Prenovljena cerkev in župnišče sta delo Plečnikovega asistenta Janeza Valentinčiča, za zvonik pa so uporabili Plečnikovo neizvedeno različico zvonikov v Ribnici.
• V Železnikih je Plečnik obnovil ostrešje župnijske cerkve sv. Antona Puščavnika, a tudi tega njegovega dela ni več možno videti.
• Droben podpis je Plečnik pustil v Zagorju ob Savi, kjer je poskrbel za luči, postavljene v obliki križa, opremil je tudi zakristijo.
• C Po Plečnikovih načrtih so izdelana oboja stranska vrata v cerkvi sv. Ane v Tunjicah.
• Tudi v Kostanju v Tuhinjski dolini ni šlo vse po načrtih. Streho za cerkev sv. Doroteje je po Plečnikovi zamisli risal A. Bitenc, a žal dela niso tekla po načrtih in so streho odstranili.
• D V Dražgošah je Plečnik uredil oltar v Marijini kapeli, ki pa je sedaj odstranjen oz. krasi družabne prostore v župnišču.

 

KOPRSKA ŠKOFIJA

21 PONIKVE NA TOLMINSKEM
Cerkev obiskanja Device Marije – Na Šentviški gori na Tolminskem stoji v vasi Ponikve še ena Plečnikova podeželska cerkev. Med vojno je bila prejšnja skoraj v celoti uničena, Plečnik je vhod izpod večjega zvonika premaknil na mesto nekdanjega prezbiterija, spremenil je tudi lego slemena, v svojem slogu je notranjost naredil razgibano, kot je razgibana pokrajina, v katero je cerkev umeščena (pogled na doline Soče, Idrijce in Bače). Ponikve se splača obiskati že zaradi njihove lege, Plečnikov biser pa naj bo pika na i. Tolminski muzej je ob 50-letnici smrti arhitekta Plečnika v prostoru nad nekdanjo zakristijo uredil manjšo razstavo o zgodovini in obnovi cerkve. »Na starih fotografijah je lepo vidna nekdanja baročno zasnovana cerkev, razstavljeni so tudi različni dokumenti, ki pričajo o naporni poti, ki jo je moral župnik Janez Lapanja opraviti, preden je lahko začel z obnovo.

Razstavljene so še kopije izvedenih in neizvedenih načrtov, ki so jih za obnovo cerkve in notranjo opremo izdelali arhitekt Plečnik in njegovi asistenti.« (Tolminski muzej).

 

NOVOMEŠKA ŠKOFIJA

22 MOKRONOG
V novomeški škofiji najdemo sledi Plečnika v Mokronogu, kjer je pri cerkvi sv. Egidija Plečnik povišal in utrdil zvonik.

23 PRELOKA
V Preloki so v župnijski cerkvi sv. Trojice Plečnikovi lestenci.

24 DOBRNIČ
V Dobrniču pa sta v cerkvi sv. Jurija zanimivi spovednici ter krstilnik.

 

MARIBORSKA ŠKOFIJA

25 PLEČNIKOVA DELA V MARIBORSKI ŠKOFIJI

• Plečnik je prijateljeval z jezuiti. Uredil jim je samostansko kapelo, v katero vodi kratko pokrito stopnišče z arkadno odprtima stranskima stenama. Na levi je pokrit vhod v samostansko stavbo in značilen  Plečnikov steber. Jezuitom je Plečnik uredil tudi grob Družbe Jezusove na magdalenskem delu pokopališča na Pobrežju.
• V Mariboru je Plečnikova tudi ovalno privzdignjena ploščad na Slomškovem trgu pred cerkvijo, s stebrički in piramidnimi hrasti. Celoten trg je kasneje po njegovih načrtih uredil arhitekt Branko Kocmut.
• V Rogaški Slatini pa je leta 1926 Plečnik preuredil zdraviliško kapelo sv. Ane.

 

CELJSKA ŠKOFIJA

26 ZGORNJA REČICA PRI LAŠKEM
Cerkev sv. Antona Puščavnika – Načrte za cerkev je izrisal Plečnikov asistent Janez Valentinčič, a je Plečnikov pečat nemogoče spregledati. Tudi samo gradbišče naj bi obiskal vsaj trikrat. Tako je notranjost »po Plečnikovo nesimetrična«, lesen strop pa podprt s stebrički na konzolah, Plečnikovega vpliva ne more skriti niti oltar. Zanimiva je zasnova balkonov na zvoniku, katerih nadstreški zvonjenje usmerjajo po dolini.
Že sam pogled na cerkev pove, da je »sestrična« cerkva na Barju in Rakovniku – vse tri so nastajale v podobnem času.

DRUGA DELA V CELJSKI ŠKOFIJI

• A Če se boste ob velikem šmarnu podali na kakšno Marijino božjo pot, lahko poromate na Svete gore nad Sotlo. Romarsko cerkev Božje Matere krasi Plečnikova svetilka. Plečnik je pripravil tudi načrt, kako bi bilo možno vseh pet romarskih cerkva na Svetih gorah med seboj povezati.
• B Marija v Dobovi pa je umeščena na Plečnikov podstavek.

27 TABOR V SAVINSKI DOLINI
V župnijski cerkvi sv. Jurija je Plečnik uredil krstilnico, postavljena je ob levem stranskem vhodu v cerkev. Križ, tlak in svečniki oblikujejo prostor za krstilnik, križ je okrašen s kamni, pogled pa zbeži k napisu: Prerojeni iz vode in Svetega Duha.

 

ŠKOFIJA MURSKA SOBOTA

28 BOGOJINA
Cerkev Gospodovega vnebohoda – Plečnik je vzljubil Prekmurje in Prekmurce, ko je obiskoval in nadziral dela v Bogojini. Preprostim in delovnim ljudem, ki so se vajeni sklanjati k svoji rodovitni zemlji, je želel podariti prostor, kjer se bodo lahko zazrli v Boga. Nikoli ni maral podirati, kar so ljudje pred njim dobro naredili, zato je tudi v Bogojini v svoje delo vključil staro cerkev in jo »oblekel« v svojo mojstrovino. Dela v Bogojini so potekala v letih od 1924 do 1927. Arhitekt je želel pripraviti prostor miru, spokojnosti, zbranosti – ko je gradil cerkve, je vedno hotel ljudem pomagati, da bi lažje molili. Želel je, da prostor iz človeka kar sam izvabi češčenje.
V cerkev vstopimo skozi star glavni vhod z zvonikom, kjer ni mogoče spregledati Plečnikovih sledi: značilnih likovnih oblik ter pročelja nad vhodom z velikim stebrom s Kristusovim kipom. Notranjost cerkve pa je mojster zaznamoval s stebri in lesenim stropom, ki je okrašen s številnimi lončeninastimi izdelki domačih lončarjev. Na pobočju Bogojinskih goric je tako nastalo najznamenitejše prekmursko svetišče.

29 GRAD NA GORIČKEM
Plečnik je v Bogojini dobro spoznal Prekmurje in vzljubil Prekmurce. »Eno zadnjih mojstrovih del je bila cerkev v Gradu na Goričkem, ki je nikoli ni videl, a je zavzeto spremljal njeno obnovo,« piše Damjan Prelovšek v knjigi Plečnikova sakralna umetnost, Ognjišče 1999. V cerkvi so zgradili nov obok z notranjimi šilastimi opornimi bloki. Strop se tako lepo ujema z gotskim prezbiterijem. Po stenah pa je dal namestiti lončene lučke. Uspela mu je slikovita prenova – kljub starosti in delu na daljavo.

30 MARTJANCI
V župnijski cerkvi sta Plečnikovo delo krstni kamen, angel na oltarju in oltarni kip sv. Martina iz belega marmorja v človeški velikosti. Pa tudi nagrobnik župnika Jožeta Horvata na martjanskem pokopališču.

31 SV. JURIJ OB ŠČAVNICI
V stari župnijski cerkvi sv. Jurija ob Ščavnici je Plečnikova obhajilna miza in misijonski križ, ki ga sedaj lahko vidimo pred cerkvijo.

M. Pezdir Kofol, Priloga, v: Ognjišče 7 (2022), 40-49.

Kategorija: Priloga

Irski pisatelj Frank O’Connor v svojem življenjepisu pripoveduje, da je za božič dobil v dar igračo - lokomotivo. Na božič popoldne sta šla z mamo na obisk v bližnji samostan. Lokomotiva je bila lepo darilo, zato jo je vzel s seboj, da jo pokaže sestram. Ko sta z mamo prišla v samostan, ga je ena od sester peljala pogledat jaslice v kapelo. Ko je gledal jaslice, ga je nekaj vznemirilo. Jezus je ležal v jaslicah brez enega samega darila. Zelo dobro je vedel, kako se tak otrok počuti: žalosten je, ker se ga ni nihče spomnil in mu ni nihče nič podaril. Obrnil se je k sestri in jo vprašal, zakaj dete v jaslicah ni dobilo nobenega darila. Rekla mu je: »Njegova mama je tako revna, da mu ga ni mogla kupiti!«
Deček je pomislil, da je tudi njegova mama revna, a mu je za božič vedno nekaj kupila, čeprav samo barvice. Otrok je ganjen stopil k jaslicam in položil lokomotivo med razširjene Detetove roke. Pokazal mu je tudi, kako naj se igra z njo. Menil je, da tako majhen otrok najbrž sam tega ne bo znal.

Pripoved nam govori o moči božiča. Bog nas vabi, da pokažemo, če smo sposobni kaj darovati. Sam je dal zgled: podaril nam je najdragocenejše, svojega sina.
Božji Sin bi lahko prišel med nas v moči in bogastvu. Če bi prišel z močjo, bi se ga prestrašili. Počutili bi se majhne in šibke. Če bi prišel v bogastvu, bi se ob njem počutili revne.
Toda on ni prišel ne močan ne bogat, prišel je nemočen in reven. Kot nemočen nas je opozoril, kje je naša moč. S svojim uboštvom pa nam je pokazal na pravo bogastvo. Njegovo uboštvo in nemoč vzbujata sočutje.
Uboštvo Božjega Deteta je dečka pred jaslicami spodbudilo k velikodušnosti. Njegovo uboštvo je izziv tudi za nas: trka na naše srce, da darove zanj izročamo ljudem v potrebi in stiski.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2016), 36.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kategorija: Povejmo z zgodbo

Naš priznani narodopisec dr. Niko Kuret v svoji knjigi Praznično leto Slovencev lepo predstavi trikraljevske kolednike, ki so nastopali po vseh slovenskih pokrajinah. Darove, ki so jih nabrali, so ohranili zase. Zadnja leta se je koledovanje pri nas zelo poživilo: koledniki nabirajo darove za misijone. Zakaj prav v ta namen? (Lucija)
Modri z Vzhoda, ki so po poročilu evangelista Mateja (Mt 2,1-12) prišli počastit novorojenega Kralja – Jezusa, so zastopniki poganskih narodov. Pobožno izročilo je iz njih naredilo »tri kralje«, ki jih zdaj predstavljajo koledniki. Na avstrijskem Koroškem so na pobudo Cerkve trikraljevski koledniki začeli zbirati denar za misijone in to se je uveljavilo tudi pri nas v samostojni Sloveniji. Trikraljevsko akcijo vodi in spodbuja Misijonsko središče Slovenije. Vedno več je župnij, ki sodelujejo v tej akciji. Sredi januarja, po končani akciji, imajo mladi koledniki srečanja v vseh slovenskih škofijah. V sporočilu Misijonskega središča Slovenije je rečeno: »Trikraljevska akcija je izrecno namenjena povezovanju župnije in uresničevanju projektov naših misijonarjev. Namen zbiranja ne more biti drugačen (za kakšno župnijsko zadevo ali za 'našega' misijonarja), saj smo z misijonarji dogovorjeni, komu bomo tokrat pomagali. (sč)

 Silvester Čuk, Ognjišče (2012) 1, str. 56-57

Kategorija: Kratki odgovori

 

Zgodba

Napovedovalec požre muho
Televizijski napovedovalec je bral novice v živo, ko mu je v usta priletela muha. Nagonsko jo je želel izpljuniti, a se je zavedel, da bi se to večini gledalcev zdelo grdo. Tega ni maral storiti tudi zato, ker je vedel, da je veliko gledalcev pri večerji…
Dušil se je pri govorjenju, vendar muhe ni smel izpljuniti. Moral se je obnašati »profesionalno« in preostala mu je samo ena možnost: muho pogoltniti. In prav to je storil.

 

Misel

Včasih moramo premagati sebe in biti dovolj pogumni ter pogoltniti – ne muhe, ampak besedo. Na primer takrat, ko smo na tem, da bi izrekli neprijazno besedo. Zlasti med »vročimi debatami«, ko postanemo jezni, ko nas kdo užali in bi mu radi vrnili z ostro besedo. Blagor nam, če se namesto prenagle besede, ugriznemo v jezik in je ne izrečemo.
Zavedati se moramo, da neprijazna beseda lahko boli še bolj kot kakšne druge neprijaznosti. Zato premislimo svoje besede, preden spregovorimo.
Ko je beseda v naših ustih, je samo naša, nikogar ne prizadene in nikogar ne boli, ko pa jo izrečemo, lahko naredi veliko škode. Kakor ena sama iskra lahko zažge velik gozd, podobno lahko tudi ena sama beseda naredi ogromno škode.

 

Molitev

Gospod Bog,
pomagaj nam razumeti,
da bomo dajali odgovor za vsako besedo,
ki bo izšla iz naših ust.
Nikoli naj se ne pregrešimo,
da bi izrekli besede,
ki ranijo, žalijo, škodijo, zasmehujejo,
ali na kakšen drug način povzročajo bolečino.
Pomagaj nam,
da bomo s svojimi besedami
ustvarjali ozračje sožitja in zaupanja
ter bomo z njimi »zdravili« ljudi okrog sebe,
še posebej tiste, ki potrebujejo našo prijazno in ozdravljajočo besedo.
Obžalujemo neprijazne besede, ki smo jih izrekli v preteklosti
in želimo si, da jih v prihodnosti ne bi več ponovili.

 

Iskrici

Udari me, a prizanesi mi z ostro besedo. (malteški pregovor)
Za vsako prazno besedo, ki jo ljudje izgovorijo,
bodo dajali odgovor na sodni dan.
(Mt 12,36)

 

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2007), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 5.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kategorija: Povejmo z zgodbo

»Koledovanje je obredni obhod, ko obhodniki-koledniki v glavnem okoli božiča, novega leta in praznika svetih treh kraljev obiskujejo hišo za hišo v vasi ali soseski in domačinom s pesmijo-kolednico voščijo srečo in zdravje. (…) O koledovanju govorimo navadno samo takrat, ko imamo v mislih obhod za božič, novo leto, za svete tri kralje« (Niko Kuret). Za koledniške obhode je značilno, da koledniki obiščejo vse hiše v kraju, po pozdravu in sprejemu zapojejo ali izrečejo koledniško besedilo z voščilom, sprejmejo zanj dar, se za dar zahvalijo in se poslovijo. Koledovanje je povezano s krščanskim praznovanjem božiča; koledniške pesmi govorijo o Jezusovem rojstvu in o obisku Modrih. Koledniki prinašajo v domove voščilo miru, veselja in blagoslov. Danes pri svojih obhodih zbirajo darove za misijone. Pred drugo svetovno vojno je bilo koledništvo živo po vsej Sloveniji, po vojni je bilo prepovedano, v samostojni državi pa se oživlja in vedno bolj krepi.

IME IN ZAČETEK
Beseda koleda je latinskega izvora: stari Rimljani so prvi dan meseca imenovali kalende. Posebno slovesne so bile januarske kalende, ki so jih praznovali z obhodi. Naši slovanski predniki so se s tem običajem seznanili že v stari domovini. Izraz kalenda so spremenili v ženski samostalnik koleda, ki je sprva pomenil novoletni dan, pozneje pa tudi božični praznik. Slovar slovenskega knjižnega jezika (1973) je sprejel: koleda (koledovanje in voščilna pesem), kolednica (voščilna pesem, ženska, ki koleduje), koledniški (nanašajoč se ne kolednike in koledovanje), koledovati (hoditi od hiše do hiše med 26. decembrom in 6. januarjem, s petjem nabirati darove, vasovati).
Božično in novoletno koledovanje ima svoj izvor v prakrščanskih obhodih za konec leta, trikraljevsko koledovanje pa je nastalo brez kakega krščanskega izročila. Rodilo se je v Srednji Evropi v prvi polovici 16. stoletja na mestnih šolah. Učenci in tudi njihovi učitelji (šolniki) so bili materialno bolj slabo preskrbljeni, zato so dodatne vire za preživljanje iskali drugje. Čas okoli novega leta je bil idealna priložnost, da so z voščilnimi obiski pri dobrotnikih in veljakih nabrali nekaj darov. Sprva so hodili okoli v ‘vsakdanji’ obleki, šele po letu 1550 so se dijaški obhodniki prelevili v tri kralje in se tudi oblekli po noši modrih kraljev z Vzhoda. Ponekod so jim celo iz zakristij posojali cerkvena oblačila. To je bil privilegij dijakov mestnih šol, dijakom redovniških šol pravice koledovanja po mestih niso priznavali. Sčasoma se je to koledovanje razširilo tudi na podeželje. Znano je, da so npr. v Šentjernej na Dolenjskem hodili koledovat šolarji in šolniki iz Novega mesta, Laškega, Ljubljane, Celja. Koledniki so hodili križem po vsem slovenskem ozemlju. To koledovanje je povsod ohranilo svojo začetno značilnost: koledniki pričakujejo (in terjajo) darove.

KOLEDNIKI PRI NAS
O božičnih kolednikih pri nas prvi poroča Primož Trubar, ki je v svojem Katekizmu z dvema izlagama (1575) zapisal: “… inu koledniki o božiči pojo: mi smo prišli pred vrata, da bi bila božja zlata!” Omenja jih tudi Valvasor v svoji Slavi (1689), ko piše o nabiranju voščenk za cerkveno osvetljavo. Trubarjev zapis potrjuje, da se je pri nas koledovalo ob božiču vsaj v drugi polovici 16. stoletja, najbrž že dosti prej. Zgodovinar Ivan Vrhovnik, župnik v ljubljanskem Trnovem, piše, da so v Ljubljani hodili trikraljevski koledniki že pred letom 1653 in torej Ljubljana ni nič zaostajala za Srednjo Evropo. Koledovali so čolnarji in mesarji, tega leta pa jim je mestni magistrat to prepovedal in od takrat so smeli koledovati samo mestni čuvaji in stražniki. Od njih so ta običaj prevzeli možje iz mestne četrti Krakovo, leta 1809 jim je to prepovedala policija, leta 1849 pa je koledovanje ‘vstalo od mrtvih’ in je živelo vse do začetka prve svetovne vojne. Sredi 19. stoletja je trikraljevsko koledovanje obstajalo že po vseh slovenskih pokrajinah. V Bovcu so z godbo spremljali kolednico Z angelci zapojem. Po vsej goriški okolici so hodili briški mladeniči, peli temu času primerne pesmi in pobirali milodare. Prav tako v teh letih so v Beli krajini “hodili popevat svete tri kralje” kraljitarji, katerim so na kmetih darovali predivo in drugo blago, ki so si ga koledniki med seboj razdelili. Tej šegi so ostali zvesti do druge svetovne vojne. »Po drugi svetovni vojni je izvajanje koledniških šeg začelo usihati. Upoštevati je treba povojno politično stanje v državi, predvsem po letu 1950, ko se je zaostril odklonilni odnos do vere in z njo povezanih vsebin in dejavnosti, tudi do koledništva. Kjer se je koledništvo še izvajalo, je bilo to neredno in prikrito, saj je politična prepoved med ljudmi ustvarjala strah pred ovadbami. Kolednice so hkrati z ukinitvijo praznovanj (božič je bil delovni dan!) utihnile, ohranile so se v spominu ljudi« (Urša Šivic). Vladala pa je revščina, na kmetih tudi zaradi obveznih oddaj.

KOLEDNIKI SE VRAČAJO
Že kakšno leto pred slovensko osamosvojitvijo so se začeli pojavljati prvi trikraljevski koledniki, kar so pospeševale ‘pomladne’ stranke, ki so povezovale koledovanje s slovensko narodno identiteto, poudarjale pomen dediščine ter spodbujale naslonitev na izročilo, predvsem na njegovo ljudsko podobo (Urša Šivic).
Leta 1995 je na pobudo Misijonskega središča Slovenije (MSS) pod vodstvom misijonskega asistenta Branka Likarja ponovno oživel koledniški običaj na Slovenskem. Tako se je Slovenija že drugič priključila deželam Srednje Evrope, kjer je trikraljevska akcija že potekala. Poleg osnovnega oznanjevanja Jezusovega rojstva dobiva običaj nov pomen: denar, ki ga otroci naberejo s koledovanjem, je namenjen misijonom. V Nemčiji je od leta 1964 trikraljevska akcija eno najpomembnejših sredstev za pomoč otrokom tretjega sveta, zato jo podpira tudi država. Kancler Helmut Kohl je leta 1996 v Bonnu že trinajstič sprejel koledniške skupine iz vseh nemških škofij in iz drugih evropskih držav, kjer ta akcija poteka. Sprejema se je udeležila koledniška skupina iz Ajdovščine.
Že pred ‘uradnim startom’ trikraljevske akcije pri nas (1994/1995) so se v tedniku Družina leta 1990 oglasili koledniki ljubljanske mestne župnije Rakovnik, ki so obiskali 320 družin; leta 1991 je bil tam objavljen zapis o trikraljevski pevski turneji v župniji Cerklje ob Krki. Leta 1992 iz poročila iz Gorenjega Logatca zvemo, da je že leta 1987 takratni župnik Janez Kompare “obnovil star koledovanjski običaj”. Leta 2008 je Mateja Novak, koordinatorka trikraljevske akcije pri MSS povedala, da se za koledovanje odloča vedno več župnij. Prvo leto (1995) je sodelovalo 50 župnij, potem pa iz leta v leto več – leta 2008 že okoli 200 župnij! Z naraščajočim številom župnij narašča tudi vsota darov, ki se ob koledovanju zberejo za naše misijonarje. Prvo leto je bilo zbranih nekaj več kot 4 milijone tolarjev, leta 2007 pa 172.259 evrov (okoli 41 milijonov tolarjev). Danes je trikraljevska akcija razširjena v 378 slovenskih župnijah, kjer je med božičem in svetimi tremi kralji (2018/2019) približno 6000 kolednikov, organiziranih v 1861 skupinah obiskalo kakih 90.000 domov.

KOLEDNIŠKE SKUPINE
Koledovanje v trikraljevski akciji, ki poteka pod geslom Naše veselje za srečo drugih, se začne na praznik sv. Štefana (26. decembra) in se zaključi na praznik svetih Treh kraljev. Misijonsko središče Slovenije (MSS) priskrbi potrebno gradivo za kolednike, med drugim tudi posebno izkaznico, na kateri sta žig župnije in podpis župnika, ki s tem jamči, da se bodo zbrana sredstva oddala v MSS. Na začetku akcije župnik blagoslovi koledniške skupine, ki se odpravijo koledovat po domovih župljanov. Gre za prostovoljno in dobrodelno akcijo. V skupini je najmanj pet otrok, ki predstavljajo tri kralje, zvezdo in angela. Ljudje kolednike povabijo v hišo, prisluhnejo koledniški pesmi in dajo prostovoljni dar. Nabrane darove koledniki prinesejo župniku, ki jih posreduje Misijonskemu središču. To pa jih nameni našim misijonarjem za humanitarne, razvojne in pastoralne projekte. Eno od koledniških skupin vsako leto doleti čast, da voščilo miru ponesejo cerkvenim in državnim dostojanstvenikom: ljubljanskemu nad­škofu, papeškemu nunciju, predsedniku države, predsedniku vlade, predsedniku parlamenta. Med prvimi, leta 1998, je to nalogo opravila koledniška skupina iz Črnega Vrha nad Idrijo. Pred vrati velike dvorane parlamenta (poslanci levih strank so jo zapustili) so zapeli novo koledniško pesem Berte Golob, ki jo je uglasbil Jože Trošt. Leta 2015 se je predsednik Republike Borut Pahor kolednikom iz Sostrega zahvalil, da ohranjajo tradicijo koledovanja, ki “ne le plemeniti solidarnost, povezanost in pomoč šibkejšim, temveč nam tudi za prihodnost sporoča, da ohranjanje teh vrednot družbo bogati in jo krepi”. Ob zaključku Trikraljevske akcije (sredi januarja) so srečanja kolednikov po posameznih škofijah, ki se jih udeleži okoli 100 otrok, ki so koledovali, in njihovih spremljevalcev. Navadno je med njimi kak misijonar, ki je takrat na obisku v domovini. Koledniki posameznih župnij se na teh srečanjih predstavijo in si izmenjajo izkušnje.

NAŠE KOLEDNICE
Kolednica je pesem, ki jo koledniki zapojejo osebi ali več osebam, ki jih hočejo počastiti in jim voščiti srečno novo leto. Od njih pričakujejo dar. Kolednice se začnejo s pozdravom, sledi mu voščilo, ki se mu lahko doda prazniku primerno besedilo, nato je prošnja za dar, zahvala zanj in poslovitev. Kolednice so lahko govorjene, če so v obliki voščila, praviloma pa koledniki pojejo, ponavadi večglasno, ker prihajajo v skupini. Besedila kolednic so ohranjena v izvirni govorici. Kolednico zapojejo sami ali pa jo zapoje skupina (cerkvenih) pevcev, medtem ko ‘trije kralji’ sami molčijo in mirujejo (figurirajo), kvečjemu besedilo pesmi spremljajo s posebno hojo ali koraki. Naslednja stopnja je dramska akcija: trije kralji ‘agirajo’ z govorjenimi vlogami. To imenujemo koleda. Razširjena koleda (z nastopom pastirjev in z drugimi motivi) je že igra.
Naša najstarejša znana kolednica je tista, ki jo je zapisal devinski servit italijanskega rodu Gregorio Alasia da Sommaripa in jo objavil v svojem italijansko-slovenskem slovarčku leta 1607. Obrazec se začne »Ta svetla zvezda, ta je vzešla«. Alasia jo je zapisal ali je zapis dobil v Devinu, kjer je bival v letih 1601–1607 in se naučil slovenščine. Pozni zapis iz Žabnic v Kanalski dolini nam jo pokaže preoblečeno v tipično kolednico z začetnim pozdravom, rahlo spremenjenim jedrom in s sklepnim slovesom. Močno okrajšano so jo peli na Bistrici v Ziljski dolini na Koroškem. Znana je bila na Štajerskem in tudi v Prekmurju. Čeprav iz drugih pokrajin ni zapisov, je Kuret prepričan, da je bila ta kolednica razširjena po vsej Sloveniji. Druga trikraljevska kolednica »Ena zvezda gori gre« je bila znana na Kranjskem, posebej v Kropi, in na Notranjskem. Priljubljena je bila na Koroškem. Za oba obrazca je bila značilna pobožna naravnanost in bi ju prisodili koledovanju resnih mož. Ko so nekdanje čase ljudje srečali kolednike na cesti, so se moški spoštljivo odkrili, ko so vstopili v hišo, so domači skoraj povsod pokleknili. Tretji obrazec »Mi smo kraljitarji« je belokranjski in se po značaju povsem razlikuje od prvih dveh. »Kolednico so peli fantiči. Njihovi starosti je spokojna obrednost tuja,« je zapisal Niko Kuret.
Etnomuzikologinja Zmaga Kumer je pripravila knjižno izdajo naših kolednic z naslovom Mi smo prišli nócoj k vam (1995). Leta 2003 pa je pripravila izbor kolednic za božično-novoletni čas po ljudskih besedilih in napevih z naslovom Koledniki prihajajo. »Zdi se, da je prav,« je zapisala, »če v našem potrošniškem času poskušamo s preprosto ljudsko kolednico, zapeto na znano melodijo, drug drugemu zaželeti srečo ob novem letu.«

KOLEDNIŠKI UTRINKI
Slovenski katoliški tednik Družina v rubriki Iz naših župnij objavlja tudi kratka poročila o trikraljevskih kolednikih. Prvi so se že leta 1990 oglasili že omenjeni koledniki iz župnije Rakovnik, po letu 2000 pa je teh poročil vedno več, kar priča, da je seme te plemenite pobude padlo v dobro zemljo. Posredujemo nekaj utrinkov trikraljevskih koledovanj, ki so dočakala srebrni jubilej.
KOLEDOVANJE 2007: Vsako leto več družin zaprosi, da jih obiščejo koledniki. Zbrani darovi kažejo, da so ljudje akcijo sprejeli za svojo in da imajo živo misijonsko zavest (Prevalje). V naši župniji smo letos prvič organizirali koledovanje. Koledniki smo v mrazu in snegu neutrudljivo opravljali svojo nalogo: ponesti veselo oznanilo svete noči, zaželeti mir in dobro vsem pri hiši (Šentjurij - Podkum). Zvezda nas je vodila tudi v Dom starejših občanov v Šmihelu. Želeli smo jih razveseliti, saj ostareli veliko darujejo s svojimi žrtvami in trpljenjem (Novo mesto – stolna župnija).
KOLEDOVANJE 2008: Koledniki so bili povsod lepo sprejeti. V veliko hišah so jih ljudje pozdravili z besedami: »Kako lepo! Smo vas že čakali!« Ob takšnih odzivih ni težko pozabiti na boleče noge (Trnje pri Pivki).
KOLEDOVANJE 2009: Tudi letos smo v naši župniji izvedli trikraljevsko akcijo. Sodelovalo je 27 otrok v osmih skupinah. V vsaki so bili trije kralji, nosilec zvezde in nosilec skrinjice. Skupine so spremljali birmanci in odrasli iz posameznih sosesk (Ajdovščina). Ravenski koledniki so člani kulturnega društva Svitanje in mešanega cerkvenega pevskega zbora, kjer so se kot pevci tudi spoznali. Skupino kolednikov je pred 50 leti ustanovil Ivan Jeromel, ki je še danes vodja skupine (Ravne). Vokalna skupina Cantate Domino je po petdesetih letih obudila običaj koledovanja. Zbrani denar je namenila misijonarjem in domači cerkvi (Kočevje). Na štefanovo popoldne so nas obiskali koledniki Kranjski furmani, ki delujejo pri folklorni skupini Ozara s Primskovega. Že osemnajsto leto hodijo v božičnem in novoletnem času od vrat do vrat, prinašajo veselje in voščijo srečo. Koledniške pesmi spremlja izvirni hudičev boben, ki ga je na begu pred Dunajem pustil turški janičar (Cerklje na Gorenjskem).
KOLEDOVANJE 2011: Koledniki smo pri nekaterih hišah videli, da ohranjajo že skoraj pozabljen običaj, ko za božične praznike naredijo križec iz vejic cvetne butare in ga nabijejo na vrata hiše, hleva, skednja. Po številu križcev se lahko ugotovi, kako dolgo je nekdo gospodar na tej domačiji (Razbor pod Uršljo goro).
KOLEDOVANJE 2012: Ljudje so nas bili veseli in so nas lepo sprejeli ter radi darovali za revne otroke v misijonih. Čeprav smo ves dan hodili naokrog in bili proti večeru že zelo utrujeni, smo bili veseli v zavesti, da opravljamo dobro delo (Šentjošt). Kamnogoriški koledniki so tudi letos uspešno opravili božično koledvo. Mešani pevski zbor Lipnica je pripravil koncert starih koledniških pesmi, ki izvirajo iz stare žebljarske Kamne Gorice (Kamna Gorica).
KOLEDOVANJE 2013: Koledniki moškega zbora Kropa že pol stoletja med božičem in novim letom ohranjajo tradicijo starodavnega koledniškega izročila v našem kraju (Kropa). V naši župniji mladi koledujejo šele drugo leto. Skupaj s patrom Andražem Arkom so prinesli veselje mnogim družinam. Obiskali so tudi Oblakovo mamo, ki bo kmalu dopolnila 100 let (Ljubljana - Vič). Koledniki so pripovedovali, kako je njihov obisk do solz ganil nekatere starejše, ki se še spominjajo koledovanja po drugi svetovni vojni, potlej pa je vse zamrlo zaradi politične prepovedi (Homec).
KOLEDOVANJE 2015: Mladi Begunjci so se trikraljevske akcije udeležili prvič. Spodbujala jih je zavest, da izhajajo iz župnije, v kateri je bil rojen slikar Maksim Gaspari. Nepozabne so njegove razglednice z božičnimi motivi, na katerih so upodobljeni tudi koledniki (Begunje pri Cerknici). »Ooo, koledniki!!! Kakšno veselje … To smo čakali … Le pridite, le pridite!« V naši župniji smo obudili star običaj da so bili prazniki lepši za vse … Dve skupini zagnanih kolednikov, sedem ur koledovanja po vsej župniji, umazani čevlji, mrzli prsti in neizmerno zadovoljstvo (Čemšenik).
KOLEDOVANJE 2016: Letošnje koledovanje, 19. zaporedoma, je letos opravilo 20 kolednikov. Običajno se večina kolednikov po nekaj letih ‘kraljevanja’ upokoji, nekateri pri nas pa koledujejo skupaj že od svojega otroštva. Tako sedaj potrkajo na vrata geodet, študenta, gimnazijka in osnovnošolka (Črneče). »Mir tej hiši!« so voščili otroci, ko smo jim odprli vrata. Kakšno veselje je gledati te otroke, ki tako radi sodelujejo v takšni akciji (Dolič).
KOLEDOVANJE 2017: Na novo leto in še naslednji dan so po struški dolini krenili koledniki Jan, Martina, Matic, Danijel, Anže in Andraž. Pogumno in odločno so trkali na vrata hiš in nosili blagoslov, ljudje pa so odpirali vrata in srca ter darovali za misijone. Na podbojih hišnih vrat se je izpisala nova letnica. Naj nad vsakim domom ostaja izpisano znamenje, da bi Bog blagoslavljal radodarne družine vse leto (Struge).
KOLEDOVANJE 2018: Koledniki, razdeljeni v osem skupin, so krenili na pot 2. januarja. V vaseh so obiskali vse. v mestnem središču le nekatere. Zbrali so nekaj nad 3.000 evrov. Kako lepo je ob obiskih birmancev in drugih na njihovih domovih videti nalepko ali napis z blagoslovom 20+G+M+B 20 (Zreče). Odrasli koledniki smo se odpravili na pot po številnih vaseh naše župnije ter pesmijo in besedo od hiše do hiše oznanjali rojstvo Odrešenika. Vsepovsod smo bili deležni pričakovanja in veselih obrazov. Ob koncu nas je čakalo prijetno presenečenje: s koledniško pesmijo smo pozdravili upokojenega nadškofa Alojza Urana (Cerknica).
KOLEDOVANJE 2019: Trikraljev­ska akcija v Sloveniji praznuje 25 let delovanja. Trikraljevska akcija je pri nas zaživela o božiču leta 1994. Po desetletjih teme so ljudje na vratih svojih domov spet zagledali mlade kolednike, ki so jim od rojstvu Odrešenika prinašali voščilo miru in Božjega blagoslova. Priljubljeni božični običaj iz otroštva je oživel in sicer obogaten z novo vsebino: darovi, ki jih naberejo koledniki, so namenjeni slovenskim misijonarjem. Trikraljevska akcija se je širila kot plamen: zajela je 378 slovenskih župnij. Naša slovenska vas na severu domovine je obdana z madžarskim prebivalstvom Lepi običaj trikraljevskega koledovanja smo obhajali že petnajsto leto zapored. Čeprav smo ena najmanjših občin v Sloveniji, smo po višini darov, ki jih zberejo koledniki, med prvimi (Kobilje). Naši koledniki že devet let obiskujejo domove, kjer so dobrodošli, in teh je vedno več. Letos so prvič zapeli in zaželeli srečo vsem v Zavetišču za brezdomce in jim prinesli skromne darove (Maribor - Košaki). V naši župniji je trikraljevska akcija potekala že 24. leto. Za kolednike se je v adventnem času prijavilo nad 40 otrok od 4. do 8. razreda. Člani misijonske skupine so jih na treh srečanjih pripravili na koledniško poslanstvo (Žiri). V župniji Kančevci, ki je na ekumenskem območju, naši koledniki obiščejo tudi brate evangeličane, ki jih osebno povabijo, ali pa gre za mešane družine.
V trikraljevsko akcijo se je takoj na začetku vključila Vida Slakan, ki je v župniji Sv. Jurij ob Taboru katehistinja, precej let je bila tudi županja tamkajšnje občine. S svojimi koledniki je bila na sprejemu pri nemškem kanclerju Kohlu. Trikraljevsko akcijo je ocenila: »V verskem pogledu je sporočilnost v oznanjevanju Jezusovega rojstva. To je čudovito sporočilo, ki ga morda včasih kar preslišimo. Koledniki, še posebej otroci, zmorejo to sporočilo posebno lepo povedati. Ob tem voščijo še mir in prinašajo blagoslov hiši. V dobrodelnem pogledu je sporočilnost v spoznanju, da nam je tu, kjer živimo, zelo lepo in da mnogi niti približno ne živijo tako kot mi. Zato pomoči potrebnim pomagamo. To velja tako za otroke kot za tiste, ki so deležni obiska kolednikov. Otroci se pri koledovanju družijo, spoznavajo svojo župnijo in pomagajo vrstnikom v misijonskih deželah, gojijo čut za pomoč drugim.«k

ČUK, Silvester. Trikraljevski koledniki. (Priloga). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 1, str 50-57.

Kategorija: Priloga

Spoštovani Gašper, dragi Miha in ljubi Boltežar!
Ne vem, kateri od vas je prvi ugledal na nebu zvezdo, ki je svetila svetleje od drugih. Niti ne vem, kateremu od vas se je prvemu posvetilo, kaj ta zvezda pomeni. Prav tako mi ni znano, kateri od vas je prvi krenil na pot. Če sem iskren, o vas vem bore malo in še tisto, kar vem, je nezanesljivo, saj tudi Sveto pismo skopari s podatki o vas. Evangelist Matej, ki vas edini omenja, nikjer izrecno ne napiše, da ste bili (samo) trije, ne navaja ne vaših imen, ne podobe. Ljudsko izročilo, ki sega v prvo polovico tretjega stoletja, pravi, da ste bili trije in da so bila vaša imena Kasper, Melhior in Baltazar. Slikarji pa so vas skozi zgodovino običajno upodabljali: Gašperja kot mladega rdečelasca, Miha kot belobradega starca in Boltežarja kot temnopoltega, kot črnca, če je ta beseda zadosti politično korektna. A res bi bilo malo smešno, da bi te, ljubi Boltežar, imenoval za afro-američana, ko pa v tvojih časih o Afriki, še manj pa o Ameriki, niste vedeli kaj dosti. Zato pa ste več vedeli o zvezdah. Vsaj vi trije, ki ste prišli z Vzhoda, kot zapiše Matej, ki vas je modro imenoval: modre (Mt 2,1). In na Vzhodu ste svojčas precej gledali v nebo. Precej več kot na Zahodu, kjer ljudje še danes bolj gledajo v ne-bo (če si malo sposodim Prešerna), oziroma veliko raje gledajo proti tlom, da bi videli, kam lahko čim hitreje in udobneje položijo svojo zadnjo plat. Še kristjani (ki stojimo), bolj kot v nebo, gledamo, da ne bi padli (1 Kor 10,12) In ker nihče več ne gleda v nebo, smo izgubili orientacijo in pravo smer. Zato ni čudno, da vse bolj lomastimo skozi življenje: kot svinja skozi koruzo. In svinjo žene naprej požrešni, nenasitni želodec. Nas pa … pravzaprav tudi!
O nadvse sveti in modri možje! Ko ste vkorakali v Jeruzalem in spraševali o novorojenem kralju, se je vznemiril Herod in »ves Jeruzalem z njim«! (Mt 2,3) In tudi danes bi brez dvoma povzročili precej vznemirjenja. Ne zaradi razkošne oprave, zaradi katere vas je ljudska domišljija naredila za kralje. Tudi ne zaradi spremstva kamel in velblodov! Vsaj v naši deželici smo teh živalic vajeni, ko menda eno od njih pase sam prvi minister! Tako kot nekdaj v Jeruzalemu ljudje niso nič vedeli o Odrešeniku, tako danes ljudje nič nočejo vedeti o Njem! Že sama misel na Boga ljudi vznemiri, kaj šele, če kdo o Njem spregovori na glas. Ampak je hecno, in vi trije, ki ste trije modri, se boste brez dvoma nasmejali, da človek, ki se deklarira … Uf, kakšna mogočna beseda, ni čudno, da je tujka! Torej … Človek, ki se deklarira za ateista ter potemtakem trdi, da Boga ni in da vanj ne verjame, trepeče ob vsaki omembi Njegovega imena, Njegove podobe pa se boji kot hudič križa, če mi dovolite še malo dobesednega humorja! Gre res le za striktno (še ena učena tujka!) upoštevanje ločitve Cerkve od države, ali pa je po sredi strah, da Ta, ki ga zanikujem, vendarle je?
In kar se tiče ločitve … Splošno znano je, da Cerkev ločitve ne pozna in je ne prizna in ko se je poročila z Državo, je bilo to za zmeraj! Tisti, ki bi se Cerkve radi znebili in ki toliko tulijo o ločitvi, bi pravzaprav morali dokazati ničnost zakona. Pa žal ne bo šlo, ker je bil zakon že »izvršen«! Na koruzništvo pa Cerkev ne bo pristala! Oh, jaz tako hudomušen, vi pa tako modri …
Upam pa, da vam v vaši modrosti in seveda pod pogojem, da bo Gulič svoje reformatorske teze spravil skozi parlament, ne bo prišlo na misel, da ustanovite svojo versko skupnost ali svetovnonazorsko združbo, ko ste ravno trije. Če pa bi do tega prišlo, mi, prosim, javite, saj od srca rad pripadam Skupnosti, ki ima toliko modrosti in ponižnosti, da poklekne pred Bogom!
Srečno pot! In oglasite se še kdaj s svojimi darovi modrosti!

ČUŠIN, Gregor, Na začetku, v: Ognjišče (2011) 01, str. 3

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Kategorija: Za začetek

V novo leto vsakič znova vstopam z Božjim detetom v naročju, kar me vsakič znova osupne in gane. Bog nam ga položi v varstvo, kot bi bili mi, slabotni ljudje, ki ne znamo niti s samim seboj, najprimernejši prostor za to. Ne vem, zakaj je tako zaupljiv, ker imam občutek, da ne vemo točno, kaj naj sploh z njim. Saj se kot njega tudi novega leta bolj ali manj bojimo, zdi se, da vsako leto bolj, četudi nam je vsako leto enako dobro postlano; morda pa ravno zato: tako kot otrok je tudi ono nekaj novega, nekaj neznanega, lahko rečemo tudi po svoje podivjanega, kar moti našo vpeljano vsakdanjost, nekaj neugnanega kakor plamen grma, ki je gorel, pa ni zgorel. Tak je pač Bog s svojimi nenavadnimi in nelogičnimi idejami, sem in tja se suče in nihče ga ne more ujeti. Samo sledimo mu lahko, dokler nas v podobi novega leta slej ko prej ujame On … razen če nas ne prej ujame strah.
Ta, bi rekel, je hujše narave od tiste Detetove neugnanosti, kot vrtinec lijaka nas na sunek lahko potegne v neko panično neprištevnost, ki nam zapravi tla pod nogami. Kar pomislite, ali bi se še kaj razdajali, če bi se bali prihajajoče revščine, pretehtajte, komu bi še zaupali, če bi se bali vojne – nikomur, prav nikomur. To je tisto, kar zasužnjuje: ko te je prihodnosti strah, postane človek njen ujetnik in zapuščeni puščavnik življenja, služabnik lastnega preživetja. Kar je – kako paradoksalno – pravzaprav prvi korak k lastnemu koncu.
Mirno in tiho bi si zato želel stopiti skozi še ena vrata svojega življenja kot novonastala mati, ki ji dajo v roke takega drobcenega otroka, brez pretirane evforije, da je nečesa končno konec, brez težke zaskrbljenosti na svojih plečih, kaj bo in kako, z utišanimi kričavimi glasovi o energetski krizi, vojnah, zarotah, boleznih. Kaj bo z njim in z menoj? Samo iti, mirno in tiho sprejeti to Dete, to nezaslišano novost, kot dar. Ker to resnično je: ne tak, kakršnega bi si želel, temveč tak, kot ga potrebujem, kot bi mi ga nekdo rad dal, kakor da je moje šibko naročje najprimernejše mesto zanj. Nečesa me bo naučilo, od mnogočesa se bom moral zaradi njega posloviti, jokal bom in trpel, hvaležnost in veselje mi bo vzbudilo in vse, kar bo nastalo zaradi njega, bo prav. Vse bo prav. Samo to bi rad vedel.
Zdi se mi, vsako leto bolj, da je to edina stvar, ki resnično osvobaja človeka in ga naredi pripravnega za mir: odpovedati se strahu, ki vedno, ampak res vedno prihaja od zunaj in ki nikoli, res nikoli, ni nekaj Božjega. »V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah« (1 Jn 4,18). On, ki mi daje to Dete, to neznanost v roke, mi pravi, kar naprej: »Ne boj se.« Namig, naj mu zaupam. Naj v tej utrujajoči norosti, ko mi strahovi od vsepovsod kričijo na uho vse sorte opozoril in svaril, ostanem miren in zbran ob eni sami misli, ki mi mora prešinjati srce: On je dober, On je dober, On je dober.
Pogumno novo leto!

M. Rijavec, Na začetku, v: Ognjišče 1 (2023), 3.

Kategorija: Za začetek

Agata je počasi stopala proti njihovi hiši. Kot vedno, je tudi tokrat nosila v rokah polni vrečki, ki sta jo vlekli k tlom. Lojze se je, če se je le mogel, izognil srečanju z njo, kajti čas zanjo ni pomenil nič, njemu pa se je vedno mudilo po raznih opravkih. Ponavadi je imela pripravljeno kakšno zanimivo novico, ki jo je znala razpredati tako, da je znala od tistega, ki jo je poslušal, zvedeti še kaj novega. Danes ga je že od daleč pozdravljala in srečanju se skoraj ni mogel izogniti. Pomislil je, da mora biti prijazen, saj se bližajo božični prazniki, in zato jo je počakal.
»Vedno težje prenašam to kramo,« je začela in pokazala na vrečki.
»Saj vam Tončka pripelje, kar potrebujete,« je dejal Lojze, čeprav je že vnaprej vedel, kaj mu bo odgovorila.
»Saj je dobra ta Tončka. Toda jaz grem v trgovino zato, da se zamotim. Ne vzdržim, da bi cel dan čepela v prazni hiši.«
»In za božič je pač treba kaj kupiti,« je dodal Lojze.
»Sem si rekla: letos ne bom praznovala. Ne bom postavila ne jaslic ne smrečice, ne bom pekla potice. Zdaj ko ni več Toneta, nimam kaj praznovati. Tako sem si rekla. Pa pridejo Anžlovarjeve, sosedove tri. Ne vem, ali so dekleta prišle same od sebe, ali jih je poslala moja zlata soseda. “Gospa Agata,” mi rečejo, “ali ste postavili jaslice?” “Letos jih ne bom. Sem preveč utrujena. In sama,” sem jim rekla. “Jih bomo pa me postavile,” rečejo in že hočejo vedeti, kje jih imam spravljene. Si predstavljate? Morala sem z njimi na podstrešje. Zapodile so se vsaka v svoj konec in našle vse: jaslice, umetno smrečico in okraske. En, dva, tri so vse prinesle v dnevno sobo. Sem jih hotela malo pokomandirati, pa so rekle: “Gospa Agata, vi se lepo usedite in nas glejte. Me znamo vse.” Figo vse znajo! Pa jim nisem upala nič reči. Nazadnje pa je bilo vseeno vse narejeno. In veste, da niti ne tako slabo. Še Tone je s slike, tako se mi je zdelo, gledal nekam zadovoljno.«
Kar zadihala se je, tako je hitela pripovedovati.
»Veste, da so mi sosedove deklice prinesle mladost,« ji je nasmeh prekril obraz. »In razburkale so mi spomine.«
»Kako male je včasih potrebno, da nam je lepo,« je bil še Lojze srečen. »Božični spomini so med najlepšimi.«
»So. Res so. Ampak zadnje čase sem se zelo spremenila. Nekaj let potem, ko je hčerka odšla v svet, predvsem pa po Tonetovi smrti, sem živela samo od spominov. Potem sem si rekla: “Agata, ven moraš iti!” In sem hodila na izlete in na romanja, obiskovala božje poti doma in daleč naokoli. To so bili lepi časi. In veliko sem delala. Delo te rešuje. Zadnja leta sem se pa, saj ne vem, kako naj to povem, malo bolj umirila in gledam bolj naprej.« Počakala je malo, če bo Lojze kaj pripomnil. »Pa o tem ne bi govorila,« je končala.
Lojze je razumel, da je to verjetno preveč osebno doživljanje, zato se je hotel posloviti. A se je Agata na hitro premislila. »Saj razumete. Ko sem bila mlada, sem bila polna življenja. Vedno se je moralo nekaj dogajati. Večji ko je bil živ žav okoli mene, lepše mi je bilo. Obiski so si kar podajali kljuko. Veliko mi je bilo do tega, kaj drugi mislijo o meni in kaj se dogaja okoli mene. Veste, če za božič ni bilo snega, je šlo pol lepega mimo mene, in če za veliko noč ne bi bilo šunke in pirhov, se mi zdi, da ne bi bilo niti občutka vstajenja. In pospravljala sem po hiši, pekla, vabila prijatelje in znance. Tone me je včasih zbadal, da nikoli ne ve, koga bo našel v naši hiši, in kje vse bo srečal mene.
Pripoved jo je zapeljala v spomine, da je postal njen glas mlajši in živahnejši. Roki, ki sta spremljali njeno pripoved, nista mirovali niti trenutek. »Zadnje čase pa – saj še same sebe ne razumem prav dobro. Tako nekako bi rekla: zunanje stvari me vedno manj zanimajo. Vse se vedno bolj dogaja v meni. Advent se mi res dogaja. Pričakujem, čakam, se veselim. In zdaj komaj čakam, da se to upanje v meni izpolni. Saj razumete: v meni.«
Za trenutek je obstala. Dvignila je vrečki, ki jih je bila odložila, vendar tako neodločno, da je Lojze vedel, da bi rada nadaljevala. »Boste rekli, da sem zmešana. Ja, malo sem pa včasih res čudna. Tone mi je večkrat rekel, da me težko razume. Zdaj pa se z njim veliko pogovarjam. Saj ste ga poznali. Dober človek je bil, govoril pa je malo. Najraje je čepel v tisti presneti delavnici. Veste, to ni dobro, če ima človek obrt doma. Potem je vedno v službi. Se mi je pa dozdevalo, da je včasih izginil v delavnico samo zato, da se mu ni bilo treba pogovarjati z mano. Ah, preveč govorim!« je dejala in dvignila eno vrečko.
»Dajte no, prav lepo se je pogovarjati z vami,« je hitel Lojze in Agata jo je že naglo odložila na tla. »Veste, da mu vse povem. Ne boste verjeli, ampak zdi se mi, da me posluša. Še bolj kot včasih. Zadnjič, zadnjič … ah, pustiva to,« je zopet dvignila obe vrečki
»Kaj je bilo zadnjič?« je zanimalo Lojzeta.
»K frizerki sem šla. In me je lepo postrigla pa še trajno mi je naredila, ampak ravno prav na gosto, da sem bila res fletna. Kar trikrat sem se pogledala v ogledalo. In veste, kaj mi je prišlo na misel? Kaj pa vem, odkod je prišla ta misel. Zaželela sem si, da bi umrla. Si predstavljate? Mislila sem si: Tone bi me bil takšne res vesel.« Zopet je prijela vrečki in naredila nekaj korakov. »Morda bi mi pa Tone rekel: “Ja, kakšna pa si?” Pri njem nikoli nisi vedel, kakšne se bo znebil. Ampak meni je bilo tako prijetno. Kot da me res čaka, sem čutila, kot da sva se res srečala.«
»Seveda se bosta srečala!«
»Tudi vi tako mislite?«
»Prepričan sem, da vas čaka,« ji je pritrdil, pa ne iz vljudnosti.
Za nekaj trenutkov je na njenem obrazu zasijal poseben izraz. Kot da je bil majhen odsev tega, kar se zadnje čase dogaja v njej. In, kot da se je tega še sama prestrašila, je naglo dvignila vrečki. »Joj, kako sem se zaklepetala!« se je začudila. »Pa kaj potem! Ura ni moj gospodar.«
Zopet je naredila nekaj korakov, pa se brž vrnila. »Samo to sem hotela reči: sosedove tri so mi prinesle veliko sonca, kot ga že dolgo ni sijalo v meni in v naši hiši.« Umolknila je in kar nekaj časa se jima je zdela tišina prijetnejša od pogovora. »Te sosedove tri!« je nato zamišljeno dejala in se napotila proti domu.
Lojze je že dolgo ni videl hoditi tako mladostno. Morda zato, ker jo je prevzela lahkotnost njenega sveta, ali pa je želela čimprej stopiti v toplino, ki so ji jo prinesle sosedove tri.

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 1 (2013), 22-23.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Kategorija: zgodbe