Mrzlo in mokro vreme mi je vzelo veselje do tega, da bi po opravkih švigala s kolesom in tako sem se po dolgem času spet enkrat odpravila na avtobus. Bil je skoraj poln in, ne da bi se sploh ozirala za sedežem, sem se postavila na stojišče ob oknu in se zatopila v svoje misli. Na eni od naslednjih postaj se je nekaj sedežev izpraznilo. Vstopilo je pet srednješolcev in pet starih ljudi, tri gospe in dva gospoda. Srednješolci so vstopili prej in se posedli po izpraznjenih sedežih, gospe in gospodje pa so stali. Nekaj časa sem opazovala ta prizor, potem pa nisem več mogla molčati.
»Fantje, a ne bi vstali, da se lahko starejši usedejo?« sem zinila. Tako je mene moja mami vzgojila in zdelo se mi je prav, da se tudi današnja mladina tega nauči.
Srednješolci so se v zadregi spogledali in drug za drugim vstali. Bilo jim je nerodno. Videlo se je, da niso sedeli iz objestnosti, ampak preprosto sploh niso pomislili …
In potem se je zgodilo nekaj skrajno neumnega!!
Tri gospe in dva gospoda, ki so doslej stali, se niso niti premaknili. Nihče od njih se ni usedel na sedeže, ki so jim jih odstopili srednješolci. Stali so in se z rokami oklepali ročajev praznih sedežev, dokler niso na naslednji postaji vstopili drugi ljudje in sedeže spet zasedli.
Priznam, da sem se počutila zelo bedasto. Hotela sem mlade opomniti, kakšno je pravilno vedenje in starim polepšati dan ali vsaj tistih nekaj minut vožnje na avtobusu. Dosegla sem, da so me mladi čudno gledali, stari pa so bili najverjetneje užaljeni. Šolarji so se iz tega, kar se je zgodilo, lahko naučili, da dejansko ni treba starejšim odstopiti prostora na avtobusu, ker se tako ali tako nihče ne bo usedel.
Kasneje sem razmišljala, zakaj se na poskakujočem in nihajočem mestnem avtobusu nihče ni želel usesti. Edina logična razlaga je: ker nihče ni želel izpasti ‘star’. Naša družba je postala obsedena s sterilnimi izrazi, ki ne bodo nikogar užalili. Ne sme se reči, da je nekdo star, ampak je ‘starejši’. In ne sme se reči, da je nekdo debel, ampak je ‘močnejši’. Otroku, ki moti pouk in se grdo obnaša, se ne sme reči, da je nevzgojen ali celo predrzen, ampak je to ‘problematičen’ otrok. Toda bojim se, da prav ta sterilnost, ki se je poslužujemo, da ne bi nikogar prizadeli, dolgoročno najbolj prizadeva našo družbo in s tem nas same. Če stvari ali stanja ne imenuješ s pravim imenom, jih ne moreš pravilno prepoznati in učinkovito ukrepati. Tako ‘problematičnega’ otroka nihče ne bo vzgojil, ‘močnejšemu’ nihče ne bo pomagal shujšati in ‘starejšemu’ nihče ne bo odstopil sedeža na avtobusu.

SLIVKA, Eva. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str. 28.

»Zavist je greh, ki gloda in razjeda, v njem ni strasti, ni užitka, ni zabave, je zgolj trpljenje in duhovna beda,« pravi pesnik Leon Oblak. Kako dobro razumem te besede! Vsak dan jih izkusim! Moj duh gnije in hkrati ječi. Moje življenje je boj, … ne boj, mesarsko klanje! Notranji boj med egoizmom in sočutjem, med žalostjo in veseljem, med nevoščljivostjo in dobrotljivostjo. Vse je krvavo. A te krvave bitke ni moč zaznati, za ta boj vemo le Bog, hudič, jaz in morda prijatelj, ki za mojim nasmeškom opazi resnico.
Kot prvorojenca so me ves čas ujčkali; deležen sem bil neverjetne pozornosti. Že od zgodnjega otroštva sem želel biti pomemben, biti središče, ki se mu daje veliko pozornosti. Moj oče je mojo ‘vzvišenost’ opazil in mi zato dajal manj pozornosti in spodbudnih besed, kar je pustilo na mojem ‘egu’ neizbrisljiv pečat. Očetje se premalo zavedajo, kako pomembno je, da sinu izkazujejo pozornost in mu dajo kakšno spodbudno besedo ter se z njim družijo. Vsak oče je kipar, ki lahko izkleše pravega Davida. Nekje sem prebral misel: Kdor je ljubljen, bo ljubil, kdor je ranjen, bo ranil. Moj oče je iskreno ljubezen in pozornost posvečal raje moji sestri, zato se je v meni oglasil moj ‘ego’, ki ga kot otrok takrat nisem znal obvladovati. Bil sem ji nevoščljiv za to, kar je ‘svetega’ prejela, jaz pa ne. Večkrat sem ji nagajal, oče pa je bil nato jezen name, kar me je še bolj ranilo. Vzgajal me je po vojaško, navadil me je delati, jezen pa je bil, če nisem ubogal. Vesel sem bil, ko sva skupaj gradila hišo, pokrivala streho in vmes debatirala, a iskrenega pogleda, iskrene pohvale ni bilo. Celo Jezus je dobil potrditev Očeta: »Ta je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje!« Tako se še danes ob iskreni pohvali zamislim in si rečem “Vau, morda pa sem res edinstven!” Materialno sem bil odlično preskrbljen, za kar sem staršem hvaležen, a nekaj mi je prebodlo srce – pomanjkanje očetovske ljubezni. In to rano nosim s seboj vsak dan. Je kot kamenček v pohodnem čevlju, ki ti na vsakem koraku povzroča neizmerno bolečino. Pot pa je dolga, do Aljaževega stolpa je strma in nevarna pot, ob premajhni pozornosti lahko v hipu zgrmim v prepad. V sebi čutim močno hrepenenje: Kako rad bi si sezul čevelj in iz njega stresel oster košček kremena in nadaljeval svobodno, brez silne bolečine in užival v vsakem koraku, vsakem vdihu in vsakem pogledu. A kaj, ko ne vem, kako bi odvezal trdno zavozlane vezalke …
Obupno si želim, da bi se znal iskreno veseliti sreče bližnjega, pa se ne morem. In čeprav se ne morem, se potrudim, da ne bi prizadel bližnjega in razodel svoje pokvarjenosti. Strašno sem nezadovoljen, ko se lažnivo nasmehnem. V tistem trenutku sem razčlovečen, prijetna melodija se sprevrže v disharmonijo. V hipu sem prikrajšan za dva nebeška darova: da se lahko svobodno odločam in da ljubim. Od sprva še kar prijetnega nasmeha, ki ga ni enostavno razbrati za lažnega, ostane le še napet obraz – jaz vlečem navzgor, moje ustnice in lica pa navzdol. Žalosti me tudi, da se znam posmehovati, ko so drugi v težavah in so nesrečni. Trudim se obvladovati svoj značaj, a če delam v nasprotju s svojim značajem, se mi zdi, kot da delam proti samemu sebi. Boli me, če sem nevoščljiv in boli me, če ravnam v nasprotju s svojim značajem. Prosim, da me priporočate Bogu v molitvi. Zavedam se, da je veselje temelj, na katerem se gradi odnos, zato ga bom vedno znova in znova iskal in zanj prosil.
Sam nekako prvo pomoč iščem v fitnesu, hoji v hribe in branju knjig, ki me zamotijo; in v samoti. Problem nastane, ko sem v družbi, kjer prevladujeta veselje in zadovoljstvo, iz moje notranjosti pa prihaja nagnusna jedka nevoščljivost, ki mi preprečuje, da bi počel to, za kar sem bil ustvarjen – iskreno ljubil. »Ne delam namreč tega, kar hočem, temveč počenjam to, kar sovražim,« je dejal sv. Pavel. Točno to se dogaja meni. A globoko v meni se skriva nekaj velikega, močno hrepenenje po ljubezni. Zaljubil sem se v sošolko, ki pa mi ljubezni ne vrača. Res je, da ji nisem povedal, da jo ljubim, sem se ji pa trudil približati, biti z njo. A ona tega ni začutila, ni mi vračala pozornosti, raje se je družila z drugimi. Ker sem bil ‘zavrnjen’, sta se v meni naselila strah in žalost. Ta dva pa mi preprečujeta biti iskren do nje; iz moje prvotne zagretosti nastajata načrtno ohlajanje strasti in počasno prebolevanje. Ne morem si namreč privoščiti še ene srčne rane, še enega kamna v pohodnih čevljih. Načela me je tudi depresija in zagrenjenost, proti katerima se borim na vse kriplje. Ja, življenje pač ni potica, je boj, največkrat kar s samim seboj, z lastnim egom in ponosom.
Ta nesrečna ljubezenska zgodba je stanje na mojem notranjem bojišču le še poslabšala. Zmagujejo sile teme. A vojne še zdaleč ni konec. Morda pa jo odloči le en samcat nežen, iskren in ljubeč poljub Lepotice. In prekletstvo Zveri bo izničeno!
Luka

Pohvale vredna sta tvoje globoko razmišljanje in prizadevanje, da skušaš sam iskati rešitev svojih težav. Prav tako dobro vidiš svoje težave, a ob njih ne jočeš in tarnaš, ampak si prizadevaš, da bi jih odpravil. Tudi pri svojih starših in drugih ljudeh ne gledaš samo na slabe stvari, ampak moreš videti tudi dobre.
Praviš, da si imel lepo otroštvo, za katerega si staršem hvaležen. Celo preveč pozornosti so ti izkazovali. Ko pa je oče to ugotovil, je začel ravnati drugače. Morda tiči v tem razlog ‘trdega’ ravnanja tvojega očeta. Najbrž ti je želel s tem pomagati, kajti videl je, da si deležen ‘neverjetne pozornosti’. Zbal se je in začel ti je naklanjati manj pozornosti. Želel ti je pomagati, ti pa si njegovo ravnanje zelo težko razumel. Ob tem si se ti čutil ranjenega in še danes trpiš. Oče je v začetku najbrž želel samo dobro, a je pozneje njegovo ravnanje prešlo v drugo skrajnost: ni ti samo nehal naklanjati veliko pozornosti, ampak te ni nikoli pohvalil, ti namenil spodbudne besede, skratka, pokazal, da si mu dragocen in da te ima rad. Pa te je najbrž v srcu imel rad, čeprav ti tega ni pokazal.
Sam si napisal, kdor je ranjen, bo ranil. To drži in ti to občutiš in iz tvojega pisma tudi odseva strah, da boš tudi ti začel raniti druge. Prav je, da se zavedaš te nevarnosti, a bi bilo prav, da bi se vprašal, če mogoče tudi tvoj oče ni bil ranjen in zato rani. Saj vemo, da radi ponovimo ‘vzorec’ svojih staršev. Veljalo bi se pogovoriti z očetom, morda bi ti povedal kaj o svojem otroštvu in mladosti. In ti bi ga bolje razumel.
Ostaja pa vprašanje, kako izstopiti iz tega začaranega kroga in iz tega, da ponavljamo vzorec svojih staršev? Delno že sam odgovarjaš, ko pišeš, da je celo Jezus dobil Očetovo potrditev, ko mu je ob krstu dejal: Ta je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje! Toda tudi tebi je nebeški Oče dejal pri krstu enake besede. Tudi ti si pri krstu postal ljubljeni božji otrok, ki te je nebeško Oče vesel. Zavedaj se tega! Zavest, da te Bog ljubi, naj ti bo večja kot nesprejemanje nekaterih ljudi. Tu se pokaže odrešenjska moč krščanskega sporočila, da smo ljubljeni božji otroci in da v moči te ljubezni ljubimo, saj si sam zapisal: Kdor je ljubljen, bo ljubil. Ne pozabi, da si ljubljen in da zato moreš ljubiti. Jezus je v moči Očetove ljubezni izpolnil svoje odrešenjsko poslanstvo. Tudi ti lahko v moči božje ljubezni izpolniš svoje poslanstvo.
Pišeš, da je tvoja težava zavist in navajaš besede Leona Oblaka o tej napaki. Da, zavist je poseben greh. Od njega nimamo nobene koristi. Če imamo od kraje to, kar ukrademo, od laži, da prikrijemo kakšno napako itd, od zavisti nimamo nič, razen skritega trpljenja. Ti ga pretresljivo opisuješ. Zavist mnogokrat izvira iz tega, da se primerjamo z drugimi in pri tem opazimo, kaj drugi imajo in česa mi nimamo. Zato se ne primerjaj z drugimi. Tvoje življenje bo veliko lažje in lepše, če se ne boš primerjal z drugimi. Tako primerjanje nima smisla. Spravlja nas v slabo voljo in rojeva zagrenjenost in zavist. Poleg tega pri primerjanju vidimo to, kar drugi imajo, mi pa ne, ne vidimo pa tega, kar imamo mi, drugi pa ne. Močna zavist nam velikokrat prepreči, da bi slednje videli. Zato se zavedaj svoje enkratnosti in svojih darov. Tebe je Bog ustvaril enkratnega in ti dal posebne darove. Ne da bi se z njimi bahal, ampak da bi z njimi razveseljeval druge. Tebi je Bog dal posebno nalogo v življenju. Ne oziraj se na druge in ne primerjaj se z njimi, da se iz tega ne bi rojevala ali povečevala zavist, ampak se veseli darov in sposobnosti, ki ti jih je dal Bog.
Zato ko boš v družbi, ne glej na to, kaj imajo drugi, ker to v tebi rojeva zavist, ampak se veseli tega, kar ti je Bog dal. Bodi hvaležen za darove, ki jih imaš. Zavedaj se, da si Bogu dragocen, da si njegov otrok in to naj v tebi rojeva veselje. Zavest, da te Bog ljubi, se krepi z obiskom maše in prejemanjem obhajila. Z vsako mašo nam namreč Bog govori, da prihaja k nam, ker smo mu dragoceni in nas ljubi. Na poseben način nam to pokaže, ko ga prejmemo v obhajilu. Vsaka molitev naj te spomni, da se pogovarjaš z Bogom, ki te neizmerno ljubi.
Na koncu pisma omenjaš še dekle, v katero si zaljubljen, nisi pa ji izpovedal ljubezni. Ker ona ni pokazala zanimanja zate, si razočaran. Bojiš se nadaljnjih korakov v življenju, ker se bojiš nadaljnjih razočaranj. Toda kako veš, da dekletu ni zate, če se ji nisi približal in ji nisi povedal, da jo ljubiš? Razumem, da te dosedanja razočaranja ovirajo, a če jih ne boš skušal premagovati, se jih ne boš nikoli osvobodil. Najbrž dekle ne zna brati tvojih misli, zato ji jih moraš ti razodeti. Nikar ne stalno misli na prejšnje življenjsko razočaranje, ker te bo to blokiralo. Ne bližaj se ji v prepričanju, da te bo zavrnila – to namreč izhaja iz tvojega pisma – in ne obupaj, če ti ne bo v prvem trenutku odgovorila z enako navdušenostjo. Morda bo potrebovala čas, da bo spoznala tvoje dobre lastnosti.
V zadnjem stavku pisma pokažeš svoje neskončno hrepenenje po ljubezni. Mimogrede – ti nisi zver. Toda ti si že ljubljen, neskončno ljubljen, ker te Bog neizmerno ljubi in prav v moči te ljubezni lahko premagaš opisane življenjske težave ter lahko narediš izredno veliko iz svojega življenja.
RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str 62.

Turist je hotel preživeti dopust v planinah, zato se je nastanil na neki gorski kmetiji. Pri gospodinji se je pozanimal, ali je v bližini kakšna cerkev, da bi lahko bil ob nedeljah pri maši. Dobil je pritrdilen odgovor. Kmalu sta se spustila v pogovor. Gosta je zanimalo, kdo so ljudje na fotografijah, ki so bile na stenah.

Kmetica je začela razlagati: »To je moj mož. Ponesrečil se je pri podiranju drevja v gozdu. To sta moja sinova, ki sta padla v vojni. To pa je hčerka, ki je umrla za rakom.«

Gost jo je začuden poslušal. Ni vedel, kaj naj reče, zato je molčal, kmetica pa je čez nekaj časa nadaljevala: »Veste, tu ne pomaga nobena človeška tolažba. Potrebna je tolažba od zgoraj. Ob moževi smrti sem še lahko žalovala, potem pa sem kar otopela. Sprva sem Bogu zelo zamerila, da mi je vzel vso družino. Prepirala sem se z njim kot svetopisemski Job, toda tudi to ni pomagalo. Nehala sem hoditi v cerkev. Nisem mogla. Nekega poletja pa je prišel rezbar, ki mi je podaril tale križ, ki ga vidite na steni. V zimskih mesecih, ko ni bilo gostov in sem imela čas, sem pogosto sedela pred Križanim in razmišljala. Spoznavala sem, da je Kristus pretrpel neizmerno več kot jaz. Kaj je moje trpljenje v primerjavi z njegovim? Spet sem našla moč za življenje, pa ne samo za življenje, ampak tudi za daritev. Bogu sem darovala, kar mi je vzel.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2016), 31.
knjiga: V preizkušnji mi bodi blizu, (Zgodbe za dušo. Nova serija 4), Ognjišče, Koper, 2020, 56.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Zanima me, zakaj se škofova cerkev imenuje stolnica? (Pavel)
Škofovi cerkvi pravimo stolnica zato, ker ima krajevni škof kot prvi učitelj vere v njej svojo ‘stolico’ ali ‘katedro’ (gr.). To je nekakšen prestol, okrašen z grbom, pogosto tudi z baldahinom iz dragocenega materiala in z umetniškim okrasom. Po njem se škofova cerkev imenuje katedrala. Zakonik cerkvenega prava določa: »Škofje, ki so po božji ureditvi nasledniki apostolov, postanejo po Svetem Duhu, ki jim je dan, pastirji v Cerkvi, da bi bili tudi oni učitelji nauka, duhovniki svetega bogočastja in služabniki v vodstvu« (kan. 375). To ponazoruje obredno dejanje pri škofovskem posvečenju: novoposvečenega krajevnega škofa (ordinarija) škof posvečevalec ‘ustoliči’ na škofovski sedež. (sč)

Ognjišče (2016) 2, str. 48

Oglašam se v zvezi s postnimi spodbudami, ki jih je v zadnjih letih precej več, kot jih je bilo pred desetletji ali še prej. Čeprav je post v krščanstvu že dolgo znan, lahko ob postnih spodbudah slišimo različne pripombe – izrekajo jih mladi, pa tudi osebe, ki so že precej v letih. Na primer:
Komu pomaga, če se postim?
Komu pomaga, če se 40 dni vzdržim od alkohola?
Kaj pomaga, če se postim 40 dni, nato pa vse ‘prinesem noter’ (nekateri po količini, drugi po zahtevnosti glede kvalitete in okusnosti jedi)?
Bolj kot post, je potrebna zmernost na vseh področjih.
Ko sem pred leti na začetku posta omenila, da bom v postu kuhala bolj enostavne jedi, se je eden od družinskih članov nasmejal: “Aha, postni čas bo zate praznik, ne post, ker ne maraš kuhati zahtevnih jedi.” Res je namreč, da nisem navdušena kuharica. Torej za ene post, za druge praznik.
Morda so vprašanja v zvezi s postom primerna za obravnavo v vaši reviji.
Meri

Pa začnimo kar s prvim vprašanjem: komu pomaga, če se postim. Najprej meni. To je najkrajši odgovor. Kajti post je osebna odločitev za tovrstno duhovno vajo. ‘Duhovna vaja’ pa pomeni, da post ni ‘shujševalna kura’, čeprav lahko ob njem tudi shujšam, ampak je neka neobičajna dejavnost, ki jo izberem iz verskega razloga. Verski razlog pa je v zadnjem koraku vedno usmerjen v osebni odnos z osebnim Bogom. Torej gre za negovanje odnosa z Njim in ne zgolj za neko vajo ali izpolnitev kakšnega principa. Post v verskem pomenu je simbolni izraz tega odnosa, s katerim želim Bogu nekaj ‘povedati’. Kakor z vsakim simbolnim dejanjem ali darilom, ki je namenjeno človeku, želim tej osebi nekaj sporočiti, tako človek tudi Bogu sporoča povsem konkretno in ne zgolj v mislih oziroma platonsko.
Post pa ima lahko več pomenov. Lahko je preprosto ‘pozornost’, ki jo želim izraziti Bogu, in to takšno pozornost, ki me nekaj stane. Občutek lakote, ki post spremlja, pa mi je nenehen ‘opomnik’ na Božjo navzočnost. Tako post pomaga bolj živo zaživeti v zavedanju stalne navzočnosti Boga. Post lahko ima značaj spokornosti, kadar želim z njim pokazati svojo skesanost nad lastno grešnostjo in z njim nekoliko zadostiti za žalitve, ki so posledice greha. Razpoloženje, ki ga post povzroči, je lahko tudi koristen ‘pripomoček’ pri premišljevanju Jezusovega trpljenja ali človeške grešnosti, saj je o teh resničnostih lažje premišljevati s praznim kot s polnim želodcem. Kot asketična vaja pa post pomeni ‘trening’ na področju prehrane, da si utrdim voljo za duhovni boj na drugih področjih bojevanja proti zlu. Že beseda ‘askeza’ namreč pomeni vaja, trening, ki je iz svetne rabe prešla v cerkveno uporabo (v antiki je pomenila npr. urjenje vojaka na poligonu, da bo dovolj pripravljen za resnični boj). Za duhovni boj je namreč potreben dobro ‘pripravljen’ človek. Pavel je Efežanom namreč pisal: »Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih« (6,12). In post gotovo pomaga v tej pripravi, saj ima pozitiven učinek tako na telo kot na dušo in duha – če je seveda v pravšnji meri in s pravim namenom.

Takšen namen tudi izključi ‘zlorabe’ posta, kot so omenjene v vprašanju. Če se štirideset dni postimo, nato pa vse ‘noter prinesemo’ in smo s tem računali že od začetka, potem v bistvu nismo imeli pravega namena in tudi post ni bil duhovno dogajanje. Sicer nas pa pravi post utrdi, tako da smo tudi po končanju posta zmožni lažje obvladati svoja hotenja in nagnjenja, ne pa obratno. Enako velja za omenjen primer kuhanja ‘bolj enostavnih jedi’. Če je razlog odločitve za to lenoba pri kuhanju, potem to res ni pravi post. Lahko pa je to prava izbira, če s takšnim kuhanjem kaj prihranimo in to namenimo za kakšne dobrodelne namene. Tisto glede lažjega kuhanja pa je samo stranski učinek pravilne odločitve, ne pa vzrok. Prav dejstvo, da smo ljudje različni, da imamo različne okuse, nas usmerja v različne vrste posta in zato tudi različne postne spodbude, ki nas vabijo, da se v postu povežemo in bi učinki bili še močnejši. Post v širšem pomenu besede se ne nanaša samo na hrano, ampak lahko zajema tudi druga področja. Morda komu odpoved v hrani sploh ni težka, zato je lahko zanj bolj primeren ‘post oči’, ko se odloči za manj gledanja televizije ali manj uporabe interneta ali kaj podobnega. Vsak sam najlažje odkrije, katero področje je v določenem trenutku zanj najprimernejše.
In s tem smo tudi že zaslutili, da lahko post koristi tudi drugim. Prvi vidik je prav v tem, da lahko s postom kaj prihranimo in to darujemo bolj potrebnim. Tako imajo le-ti materialno korist od našega posta. Ker pa je pravi post pravzaprav duhovno dogajanje, ima učinek tudi na življenje drugih ljudi. Če ga namenimo za konkretno osebo, ji naše duhovno prizadevanje lahko pomaga v njenem stanju; podobno kot če zanjo molimo. Če se ta oseba morda bori s kakšno skušnjavo, ji je naše darovanje zanjo lahko v veliko pomoč; podobno smo lahko drugim v pomoč tudi pri boju s posledicami greha, ki še ostanejo tudi po spovedi. Z zgledom posta pa tudi lahko vplivamo na druge, da se tudi sami lažje odločijo zanj. Primer je lahko v vprašanju omenjena akcija ‘40 dni brez alkohola’, ki lahko ima tudi takšen vzgledni učinek; ali pa lahko premagovanje teh 40 dni darujemo kot duhovno pomoč konkretnemu človeku, ki se še ne more uspešno zoperstaviti skušnjavi prekomernega pitja.
Strinjam se, da je še pomembnejša od posta, ki traja le nekaj časa, trajna zmernost v vsem. In zanjo si je treba vedno prizadevati. Je pa obdobje posta lahko primerni začetek iskanja ravnovesja na določenem področju, ki nam pomaga ohranjati pravilno zmernost tudi po tem obdobju.
Postni čas nam z različnimi možnostmi posta, predvsem pa s pomnoženim premišljevanjem Kristusovega trpljenja za nas in za naše odrešenje, daje odlično priložnost za poglobitev osebnega in družinskega duhovnega življenja. In sadovi tega bodo ostali tudi po postnem času in nam pomagali še naprej ohranjati in poglabljati pristen in živ odnos do Jezusa Kristusa, ki ga letos še posebej zremo kot Obličje Očetovega usmiljenja.
TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče (2016) 02, str. 46

Stara mama mi je zapustila knjigo z naslovom Krščanske resnice. V njej je v obliki vprašanj in odgovorov na kratko podano vse, kar moramo kristjani verovati. Pogosto jo vzamem v roke. Zdaj, pred postom, sem se ustavil ob pomenu kreposti zmernosti, o kateri je tam povedanega zelo malo. Povejte mi kaj več. (Viktor)
Katekizem navaja štiri glavne (človeške) kreposti: modrost, srčnost, zmernost in pravičnost. Krepost zmernosti goji človek z obvladovanjem poželjivosti na vseh področjih. Na začetku postnega časa, ko imamo pred očmi telesni post, pritrgovanje v jedi in pijači, se bomo ustavili pri zmernosti pri jedeh. Pri tem moramo upoštevati tri temeljne resnice: 1. pravilnost dejanja presojamo najprej po namenu, ki ga hočemo doseči; 2. smoter hranjenja je telesno zdravje; 3. telo mora biti v takšnem stanju, da služi duši, smoter duše pa je nadnaraven. Tomaš Špidlik modro svetuje: »Narava sama nas uči, kako naj se ponašamo. Rastline in živali iščejo in jemljejo toliko hrane, kolikor jo potrebujejo, nič več in nič manj. Človek kot razumno bitje bi se tega naravnega zakona, ki se sam po sebi uresničuje v nerazumni naravi, moral držati zavestno in svobodno, z namenom, da bi dosegel cilj, kakršnega hoče z njim doseči Bog.«
ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 3, str. 109.

Nedeljsko popoldne. Sonce prijetno vabi. »Kam greva?« sva se vprašala. »Ne bi šla daleč,« meni žena. Z avtom se zapeljeva nekaj kilometrov, nato čez most in že sva na parkirišču na desnem bregu Save. Ponavadi greva s tokom navzdol, danes pa izbereva nasprotno smer. Kaj bi hodila vedno po isti poti! Čeprav je vse tako drugače, kot je bilo v tistih mojih najlepših letih, se mi ob vsakem kraku utrne droban spomin. Sem, kjer je zdaj hipodrom, smo otroci prignali koze – skoraj pri vsaki hiši so jih imeli, kajti mleko je bilo takrat dragoceno. Pasle so se po travi med grmičevjem, mi pa smo se igrali, podili in lovili, pekli krompir in se pogovarjali. Včasih smo odšli do Save. Bila je mrzla, deroča in nevarna. Kopalk takrat še nismo poznali, pa jih tudi potrebovali nismo, saj nihče ni znal plavati. Cele ure smo metali kamne na nasprotni breg. Ko smo postali žejni, smo se odžejali kar v reki. Da, takrat smo Savo lahko še pili!
Skoraj mimo domače hiše naju pelje sprehajalna pot. Če bi zalučal kamen, kot sem ga znal nekdaj, bi priletel na dvorišče hiše, kjer sem preživljal otroška in najstniška leta. Hiš je sedaj veliko več in skrivajo našo ulico, po kateri smo se otroci podili in igrali. Cele dneve smo tičali skupaj zlasti med počitnicami, saj se takrat še ni hodilo na morje.
Kadar se je zgodilo kaj posebno zanimivega, sem si dejal: “To bom nekoč zapisal.” To svojo ‘zaobljubo’ sem uresničil pred petdesetimi leti. Ko sem se nekega dne s svojim fičkom pripeljal že skoraj do doma, sem na mostu dohitel starejšo gospo, ki je, opirajoč se na palico, s težavo naredila vsak korak. Ustavil sem in jo povabil v avto. Kratek klepet me je tako me je tako nagovoril, da sem ga zapisal in poslal na uredništvo Ognjišča. Zgodba je bila objavljena marca 1969 (Mamca, se peljeva skupaj?) Tedaj si še nisem predstavljal, da jih bo sledilo veliko. Dogajanja okoli mene in tista, zapisana v spominu, so se vedno pogosteje spreminjala v zgodbe. Čutil sem, da nekaterih stvari ne morem zadržati zase. Prelivale so se na papir takšne, kot so se zgodile.
Ali je komu koristilo vse to moje premlevanje, pisanje in piljenje? Včasih v pozno noč. Kdo ve? Čutil sem potrebo, da sem svoja spoznanja delil z drugimi, čeprav nepoznanimi ljudmi. Pisal pa sem tudi zaradi sebe. V meni so obležali nekateri dogodki, ki so me tiščali in sem se jih nerad spominjal. Ko sem jih zapisal, pa so se začeli postavljati na pravo mesto in odleglo mi je. “Pisanje je pospravljanje in pometanje po svoji notranjosti!” me je prešinilo.
Samo o sebi je pisal, bo dejal kdo. Nikakor ne. Ampak vse, kar je bilo napisano, sem moral vzeti za svoje. Pred leti mi je prijatelj župnik Janč pripovedoval, kako je ob koncu vojne nekje v Prekmurju doživljal božični večer grobar Irga. Vedel sem, da mi to pripoveduje zato, da bom to napisal. Ampak nisem mogel. Pisati ‘po naročilu’ ni lahko niti dobro. Ko sva se po božiču srečala, mi je očital: »O Irgi pa nisi pisal!« »Nisem, ker nisem mogel.« »Če ne moreš, pa ne piši,« mi je dejal. Odleglo mi je. Irgino doživetje pa je postalo del mene, spomnil sem se vseh grobarjev, ki sem jih poznal iz očetovega pripovedovanja, in zgodba je bila čez nekaj dni napisana in naslednji božič objavljena.
Večino svojih službenih let sem preživel med mladimi. Vsako šolsko leto so prihajali novi dijaki, stari pa odhajali. “Ali delam z njimi prav in dobro?” sem se pogosto spraševal. Dolgo si nisem znal odgovoriti. Šele nekdanji dijaki, ki so se radi vračali v dijaški dom, so mi potrjevali, da sem na prav poti. Iz spominov, ki so jih obujali, sem pobiral drobce in jih spreminjal v odgovore na vprašanja, ki sem si jih zastavljal …
Na sprehodih nisva ravno gostobesedna. Žena je že navajena, da se rad zavijam v molk in pletem svoje misli, v mislih pišem in ji v odsotnosti na kratko odgovarjam. Včasih mi potoži, da bi se raje pogovarjala. Vem, da ima prav. Pa se tolažim z vzdihom neke žene, ko sem romarjem na avtobusu predstavljal svojo knjigo Samo še pet minut. Povedal sem, da se žena pritožuje, da nič ne govorim, ko v mislih nekaj pisarim. Pa je tista žena (mož je sedel ob njej) glasno zavzdihnila: »Naš pa nič ne piše, pa tudi nič ne govori!« Moja žena je prva bralka mojih zapisov. Pove mi, kaj se ji zdi dobro in kaj ne. Ne vem, kako bi mogel pisati, če mi ne bi stala ob strani.
V spominih se pogosto vračam v leta svoje mladosti. Ta leta nas zaznamujejo bolj kot si mislimo. Pogled mora segati naprej. V neznano prihodnost. Pa saj niti ni tako neznana! Tisti, ki so svojo življenjsko pot hodili pred nami in tudi skupaj z nami, nas učijo. Pred leti je neki prijatelj pripravil rodovnik naše rodbine in zajel kar devet rodov nazaj. Dlje ko sem listal po tistih papirjih, bolj sem postajal del svojih prednikov. Pero je kar začelo zapisovati občutke. Ko sem morda petič prišel do zadnjega imena, sem lahko zapisal: “Odkar iščem samega sebe v tem rodovniku, se srečujem z mislijo, da sem del dolge vrste, ki se počasi, a vztrajno pomika naprej.” In presenečen sem, da me to vedno manj vznemirja. Pomembno je napolniti sedanji trenutek. Tako se pogovarjam sam s seboj.
»Dovolj bo za danes,« sva si dejala in se po isti poti vrnila na izhodišče. Med potjo so se mi začele plesti po glavi neke misli in celi stavki. Spet nimam pri sebi ničesar, da bi si jih zapisal. Hitro moram domov.

J. Jarc-Smiljan, (zgodbe), v: Ognjišče 3 (2019), 93-94.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Zgodba

Lev in gazela

Osemletna deklica je sedela pred televizorjem in gledala priljubljeno oddajo o živalih. Zelo so jo zanimale živali in njihovo življenje v naravnem okolju.
Na televizijskem ekranu je spremljala leva, ki je iskal hrano, blizu pa se je v travi pasla mlada gazela. Lev jo je zagledal, se ji tiho približal in se bliskovito pognal proti njej.
Gazela se je spustila v divji beg. Sledil je grozljiv prizor: lev je ujel gazelo, jo zagrabil in pokončal.

Misel

Lahko rečemo, da se gazela vsak dan znova zaveda, da mora biti vedno pripravljena, da bo tekla hitreje kot lev, sicer bo po njej. Prav tako pa tudi lev ve, da mora oprezati za gazelami in kakšno tudi ujeti, sicer bo ostal lačen.
Posnemati moramo gazelo in biti vedno pripravljeni. Vedeti moramo, da nas skušnjavec neprestano zasleduje. Bilo bi zelo nespametno in pogubno, če bi bili brezskrbni in mirni, saj vemo, da skušnjavec ne počiva in se na vso moč trudi, da bi nas zapeljal v zlo. Biti moramo čuječi in ne smemo čakati, da nas napade in nas zapelje v zla dejanja.

Molitev

Gospod Bog,
vedno moramo biti budni
in pozorni na napade hudobnega sovražnika
ter se mu odločno zoperstaviti.
Zavedamo se,
da smo krhki in nemočni.
Vemo pa tudi, da si ti vsemogočen
in povezani s teboj moremo zmagovati.
Zato se ti izročamo v varstvo.
Skrbi za nas. Varuj in vodi nas.
Vedno pomagaš tistim, ki sami kaj naredijo.
Ne zaspiš in ne zadremlješ.
Ko smo pripravljeni za boj proti zlu,
se zavedamo, da ravnamo najbolj modro,
če pravočasno zbežimo od njega.
Gospod, reši nas hudega. Amen.

Iskra

Če mi ne iščemo Boga, bo nas poiskal skušnjavec.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2011), 52-53.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 11-13.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let