Ambon se je v cerkvah začel pojavljati po drugem vatikanskem koncilu. Beseda ni sodobna, zato sklepam, da je ambon obstajal že pred prižnico. Napišite nekaj o zgodovini ambona, predvsem pa o pomenu, ki ga ima danes v cerkvi. (Piroška)
V cerkvah, ki so jih gradili, ko je krščanstvo v rimski državi dobilo svobodo, je bil ob ograji, ki je ločeval prezbiterij (prostor za duhovnike) od ladje (prostora za vernike), vzvišen prostor, imenovan ambon, s katerega so brali evangelij in oznanjevali božjo besedo. Škofje so v starih časih (pogosto tudi danes) pridigali s svojega sedeža v prezbiteriju, evangelij pa je prebral ali zapel diakon pri ambonu, ki je bil v starih bazilikah (npr. v Ogleju) umetniško bogato okrašen. Kasneje, vsaj v 13. stoletju, so govorniško mesto od ambona z ograje prezbiterija prenesli v ladjo in tam na vzvišeno mesto postavili prižnice. O pomenu in vlogi ambona govori navodilo o splošni ureditvi Rimskega misala: »Dostojanstvo Božje besede terja, da je v cerkvi poseben prostor, kjer se oznanja in h kateremu se med besednim bogoslužjem sama od sebe obrača pozornost vernikov.« (sč)

Ognjišče (2016) 3, str. 47

Že več let odlašam s pisanjem, a sem se vendar odločila, da vam napišem nekaj stvari, ki me begajo.
Mati Marija je zelo trpela, ko je izgubila edinega Sina. Mislim pa, da tudi danes trpi zelo veliko mater, ko pokopavajo svoje otroke, muči jih pijan mož, imajo prizadete otroke. Mislim, da je veliko mater že na tem svetu svetnic.
Kako velik je greh, če ne greš v nedeljo k maši? Jaz si včasih mislim, da si marsikateri starši želijo, da bi jih otroci kakšno nedeljo obiskali. Pa jih zaradi takih ali drugačnih razlogov ne, pa starši vseeno ne zamerijo otrokom, ker razumejo, da ni vedno časa.
V zadnjem času poznam kar nekaj ljudi, ki so prenehali obiskovati nedeljsko mašo, čeprav so hodili štirideset ali več let, ker pravijo, da jim gre v cerkvi politika na živce. Ali bi se dalo politiko izločiti iz pridig?
Pa še nekaj. Vem, da nimajo vsi duhovniki daru govora ali smisla za pridiganje. Zanima me, če se ne bi dalo, da bi vsaj osnutke pridig nekdo napisal, in bi se razposlale po župnijah. Vedite, da je danes zelo malo duhovnikov, ki še znajo narediti kratko in jedrnato pridigo. Bistvo oz. misel dobre pridige te mora spremljati še ves teden. Posebno v današnjem času, ko se ljudje bolj izobraženi, bolj zahtevni in bolj kritični. Dolga pridiga brez prave vsebine odbija ljudi.
Težko mi je, ker se s takimi vprašanji obračam na vas. Morda ima še kdo podobne težave in pomisleke in bo z veseljem prebral vaše odgovore. Alenka

Popolnoma se strinjam z vami, da številne matere tudi danes zelo trpijo. Stiskam, ki ste jih omenili: izguba ali bolezen otroka, pijača v družini, bi lahko dodali še številne druge. Danes morda prav to, da nekaterim materam krvavi srce, ko nemočne gledajo, kako njihovi otroci ubirajo kriva pota, ko zaidejo v slabo družbo, začenjajo uživati mamila, pustijo šolo in, kar je zelo boleče, zapustijo Boga in Cerkev. Menim, da Mati Marija prav zato, ker je sama trpela, še laže uslišuje prošnje trpečih. Ona razume našo bolečino, vidi naše solze in je sočutna z našim trpljenjem.
Nedeljska maša je važna stvar v kristjanovem življenju. Prav lepo jo primerjate obisku otrok pri starših. Seveda starši razumejo, da otroci ne morejo vedno k njim na obisk, če so zaposleni, če imajo bolne otroke ... Toda kaj bi rekli starši, ko bi videli, da imajo otroci ob nedeljah čas za vse, za nogometno tekmo, za izlet v gore, kopanje na morju, smučanje, obisk koncerta in diska, za spanje do poldneva, druženje s prijatelji .. samo zanje ne? Upravičeno bi rekli, da jih nimajo radi, ker najdejo čas za vse, le zanje ne. Za tistega, ki ga ljubimo, pa najdemo čas, mar ne? Podobno je z mašo. Če nam je vrednota, bomo našli čas zanjo. Zato je nedeljska maša merilo naše ljubezni do Boga.
Zdi se mi, da na mašo gledamo preveč kot na obveznost. Moraš k maši! Pred časom sem slišal o imenitnem italijanskem spreobrnjencu, ki je dejal: »Maša? Kakšna dolžnost! Privilegij je, da smemo iti k maši!« Sveta daritev je predvsem naša pravica, naše veselje, da smemo k maši, kjer Kristus na otipljiv način, pod podobo kruha in vina, pokaže, kako nas ljubi, da vedno znova prihaja k nam. Z vsako mašo nam pride povedat, kako smo mu dragoceni in nekako to potrdi tudi na 'materialen' način. Zdi se mi, da se kristjani premalo zavedamo tega. Papež Frančišek je na svojem tvitu zapisal: »Kakšen življenjski polet dobimo, ko dovolimo, da nas napolni Božja ljubezen!« Lahko bi nadaljevali, kakšen polet izgubimo, če se ne srečujemo z Božjo ljubeznijo pri maši!
Zato pri mašni daritvi, kjer okušamo Božjo ljubezen in dobroto, dobivamo moč za življenje in za vztrajanje v veri in krščanskemu življenju. Z rednim obiskovanjem maše nabiramo 'duhovno kondicijo'. S to pa je podobno kot s telesno. Saj je lepo in koristno, če gremo dvakrat na leto teč ali v hribe. Škodi nam ne, a zaradi tega ne bomo imeli dobre kondicije. To bomo dosegli z redno vadbo. Tudi takrat, ko ne bomo razpoloženi, a bomo šli npr. teč, bomo postajali telesno odpornejši. Podobno velja za obisk maše. Pridobivamo si 'duhovno kondicijo', tudi takrat, ko se nam ne da iti.
Z govorom o evharistiji smo se dotaknili tudi vašega naslednjega vprašanja – pridig pri maši. Seveda politika ne spada v pridigo. Pridiga, oziroma homilija, je razlaga božje besede, večnega Božjega sporočila človeku, in soočanje te besede z našim življenjem. Politična dogajanja ne sodijo vanjo. Že pred leti sem napisal članek Pridigarjeve skušnjave. Med skušnjave sem uvrstil tudi vmešavanje dnevne politike v pridigo.
Nikakor pa ni to ne sme biti razlog, da bi opustili nedeljsko mašo. Niti če je v pridigah kaj politike, niti če pridige niso kvalitetne. Razumem ugovore, saj imam tudi sam rad pridige, na katere se duhovnik pripravi in v kateri mi ponudi 'duhovno hrano' za življenje. Dobro se spominjam žene, ki mi je še kot študentu dejala: »Poglej, vi duhovniki imate vsakdanje molitve in premišljevanje, brevir in duhovno branje, vsakdanjo mašo, duhovne obnove in vaje, mi pa imamo samo vašo pridigo. Od te moramo duhovno preživeti cel teden!« Nekvalitetna homilija ni razlog, da bi opustili obisk maše, saj homilija ni bistvo maše. Maša je tudi daritev, je pa tudi poslušanje božje besede (beril, psalma, evangelija), so prošnje vernikov, petje .... V vsem tem lahko najdemo veliko spodbud za življenje po veri.
Vsekakor je velika odgovornost za pridigarja, da se potrudi dati vsaj eno misel in spodbudo za življenje. Je pa to spodbuda tudi za poslušalce. Sveti Janez Zlatousti – ta vzdevek je dobil prav zaradi dejstva, da je imel 'zlata usta' za pridiganje – v svojih govorih naroča vernikom, naj bodo odprti za pridigarjevo sporočilo. Naj prosijo Svetega Duha, naj jim odpre srce, da bodo sprejeli razlago božje besede. Veliko ostrejši je papež Frančišek: »Kristjani, ki so alergični na pridigarje, vedno najdejo kaj, kar lahko kritizirajo. Toda v resnici se bojijo odpreti vrata Svetemu Duhu in postajajo žalostni,« je sredi lanskega decembra (13. 12.) rekel med pridigo pri jutranji maši v Domu sv. Marte, ko je razlagal odziv ljudi na pridiganje Janeza Krstnika in Jezusa. Pri prvem jim ni bilo všeč, ker ni jedel in pil, zavrnili pa so tudi Jezusa, za katerega so rekli, da je "požrešnež, pijanec, prijatelj cestninarjev in grešnikov". Vedno so imeli razlog, da so pridigarja kritizirali. Ne postanimo podobni tem ljudem, ampak dobronamerno poslušajmo pridige in skušajmo iz njih izvleči kaj koristnega tudi za svoje življenje.

Dolžina pridige ni merilo njene kakovosti. Tudi v kratki pridigi se da veliko povedati. Osnutki za pridigarje že obstajajo, prav tako lahko pridigar najde več knjig, kjer so že izdelane homilije. Seveda je najbolje, da pridigar sam pripravi homilijo in tako govori iz srca, da srce govori srcu, ali kakor pravi papež Frančišek v apostolski spodbudi Veselje evangelija, ko govori o pridiganju, da je "Cerkev mati in pridiga ljudem kakor mati, ki govori svojemu otroku v zavesti, da ji otrok zaupa, da je vse, kar ga uči v njegovo korist, ker se čuti ljubljenega". Dodaja pa tudi, da dobra mati "posluša njegove (otrokove) skrbi in se uči od njega" (139). Papeževe besede so zato izziv za pridigarje in poslušalce!

RUSTJA, Božo (Pisma). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 3, str 72-74

Sveta dežela (iz romarjevega dnevnika)

Zapuščamo Judejo in na poti proti Galileji se kar nekaj časa vozimo ob Jordanu. Občudujemo, kako dobro je ta svet izkoriščen za rodovitna polja, za ograjami in mrežami so izraelski kibuci, velike vasi, (500 –1000 ljudi), ki so jih Judje uvajali ob naselitvi, da bi se lažje znašli v arabskem svetu in si v njih uredili skupno gospodinjstvo, finance, obrambo, varnost … Poznamo pa še drugačno vrsto združevanja, nekakšne zadruge (mošavim), v katerih se povezujejo sorodne gospodarske panoge. – Na levi strani so nad nami slavne gore Gilboe, ki imajo v izraelski zgodovini pomembno mesto, saj so bile prizorišče velike bitke in izraelskega poraza v boju s Filistejci, v kateri je izgubil življenje tudi prvi Izraelski kralj Savel in njegovi trije sinovi. Naj ne pade na vas ne rosa ne dež … Naša pot zavija levo (proti SZ) na ravnino, ki se imenuje Ezrael (Gospod seje), ki se širi od Jordana proti Z. Počasi se vračamo iz depresije, pred nami je na desni že gora Tabor (588 m), ki se mogočno dviga nad pokrajino. Na tej izjemno rodovitni ravnini pa je vse usmerjeno v kmetijstvo: velike njive, hlevi in krave … izjemno rodovitna ravnina, ki pa kljub namakanju željno čaka na dež.

 GORA TABOR

Z avtobusom se pripeljemo do sredine pobočja gore, na vrh pa nas po zelo zaviti cesti prepeljejo taksiji. Pričakoval sem, da bom lahko šel ta del poti peš, pa zaradi dogovorjene ure za mašo to ni bilo mogoče … Stojimo na vrhu gore, ki je “videla slavo edinega Boga, učlovečenega božjega Sina”, pred mogočno baziliko, ki jo je arhitekt Barluzzi zasnoval v romansko-sirskem slogu, s tremi stolpi, čisto v smislu tiste Petrove: Gospod, naredimo tukaj tri šotore … Ta cerkev je že tretja na tem kraju, poleg je tudi samostan in hiša za romarje, ki jo vodi skupnost Mondo –X, v kateri se zdravijo nekdanji odvisniki. Vstopimo v mogočno svetišče: tri ladje, stopnišče, kripta in nad njo osrednja apsida, z velikim mozaikom, ki prikazuje božansko skrivnost gore Tabor; okrog mozaiki, ki upodabljajo spremenitve božjega Sina: rojstvo, evharistija, trpljenje in vstajenje …. Pri daritvi v kripti, pri kateri je trajno navzoče Jezusovo spremenjenje pod podobama kruha in vina, prosimo, naj Gospod odpre oči naše vere v to skrivnost na tem kraju … To je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte! … Na nas se zliva nebeška lepota tega kraja, tu smo deležni delčka nebes (pav) … Obiščemo še oba ‘manjša šotora’, Elijevo in Mojzesovo kapelo in na kratko obnovimo še zgodbi obeh mož, ki v Stari zavezi utelešata postavo in preroke. .. Gospod, dobro je, da smo tukaj! … Ali moram res že oditi, se sprašujem tudi sam … Povabilo, ki ga vsakdo prejme na tem kraju je: da poslušamo ljubljenega, ker nam je razodel Očetovo obličje in nas vabi, da se z gore spustimo v naše običajno življenje ter izpolnjujemo njegovo voljo – pa čeprav je to še tako težko.

piše in fotografira: Marko Čuk

Mlad fant je doživel hudo prometno nesrečo. Prej je bil še poln življenja in mladostne moči, sanjal je o lepi prihodnosti, sedaj pa se je moral soočati s smrtjo.
K njemu so poklicali duhovnika. Ko je fant prišel k zavesti, je s slabotnim glasom dejal: »Nisem si mislil, da bom tako zgodaj moral umreti. Vem, da obstaja večno življenje, in vem, kako moramo živeti, da ga dosežemo, a mislil sem si: mlad sem še, za to bo še čas!«
Zelo mu je bilo hudo, da se mu bliža konec, ko je komaj začel živeti. Duhovnik mu je podelil zakramente za umirajoče. Kmalu je izgubil zavest in se preselil v večnost. »Nikoli ne bom pozabil žalosti na njegovem obrazu, ker ni vedno izkoristil milosti, ki mu jih je Gospod podarjal v življenju!« je dejal duhovnik.

Izkoristiti moramo čas, ki nam je darovan za odrešenje. To je čas milosti. Nespametno je odlagati misel na odrešenje na kasneje. Postni čas je poseben čas milosti zate in zame. Za vse!

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2018), 81.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Zgodba

Ali me boš kaznoval?

Neka deklica je gledala svojega strica, ko je iz predala vzel dragocen biser, ga malo podržal proti svetlobi in položil nazaj v predal.
Ko je stric šel od doma v službo, je deklica iz radovednosti odprla predal, da bi videla biser. Ko si ga je ogledovala, jo je obšel občutek krivde, da dela nekaj, česar ne bi smela. Dala ga je nazaj, zaprla predal in začela neutolažljivo jokati in čakati na stričevo vrnitev.
Ko je zvečer prišel, je deklica stekla k njemu in mu s solzami v očeh povedala, kaj je storila in kako krivo se počuti. »Stric,« ga je vprašala, »ali me boš kaznoval?«
»Da, da,« je odgovoril, »kaznoval te bom in sicer tako.« Objel jo je in poljubil.

Misel

Božje odpuščanje lahko dosežemo. Ključ, ki Božjemu odpuščanju na široko odpre vrata, je preprost: da ga prosimo s ponižnim in skesanim srcem. Ljubi nas in zato nam je vedno pripravljen odpuščati.
Brez odpuščanja nismo resnično svobodni. Potrebujemo Božje odpuščanje, pa tudi odpuščanje tistega, ki smo ga s svojim ravnanjem prizadeli.
Tisti trenutek, ko se iskreno kesamo in spovemo svojih grehov, nam Bog, ki je usmiljen, zvest in pravičen, odpusti vse naše krivičnosti.

Molitev

Gospod Bog,
prepričani smo,
da tvojega odpuščanja ne prejmejo edinole tisti,
ki te zanj ne prosijo.
Saj velikodušno odpuščaš vsem,
ki te iskreno prosijo.
Nočeš smrti grešnika,
marveč hočeš, da se spreobrne in živi.
Verujemo, da je odpuščanje
ena od tvojih temeljnih lastnosti.
Prosimo te, utrdi našo vero v tvoje odpuščanje.
Daj nam moč,
da bomo zmogli tudi mi odpuščati tem, ki nas prizadenejo.
Ko molimo »odpusti nam naše dolge«,
s tem izpovemo svojo željo in potrebo,
da nam očistiš srce sovraštva in zamere.
Obenem pa izkažemo pripravljenost,
iz srca odpustiti vsem,
ki so se pregrešili proti nam.

Iskra

Blagor tistemu, ki so mu pregrehe odpuščene,
ki so mu grehi oproščeni.
Blagor človeku, ki mu Gospod ne prišteva krivde
in v njegovem duhu ni prevare. (Ps 32,1-2)

Odpústi nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom. (Mt 6,12)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2013), 28-29.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 83-85.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Sem vaša redna bralka. Že nekaj časa se sprašujem, kaj pomeni če narediš vse potrebno za popolni odpustek, za nekoga, ki je pogubljen? Ali ima lahko pogubljena duša bližnjega še poseben vpliv nate. V smislu: če je šel moj prijatelj v pekel, se bo on še posebej potrudil, da se še jaz pogubim?
Kaj pomeni z vidika vic in pekla za nekoga, ki je naredil samomor. Pred tem pa napisal v poslovilnem pismu, da pri pogrebu ne želi imeti nič, kar je povezano s Cerkvijo. Obtožil je punco, da je ona v veliki meri kriva za njegovo odločitev. Pred tem je izgubil službo, se začel vdajati pijači, z očetom se nista razumela, starša sta bila ločena. Bil je zelo vase zaprt, nikoli ni nikomur zaupal osebnih stvari. Imel je minimalno versko vzgojo. Pri pogrebu je bil kljub vsemu prisoten duhovnik.
Že vnaprej se vam lepo zahvaljujem za odgovor.
Božena
Poskušal bom na kratko odgovoriti na vaša vprašanja, ki nikakor niso preprosta. Še posebej je nemogoče kaj zelo jasnega reči glede konkretnih oseb, ker ne poznamo njihove resnične situacije v trenutku smrti.
Kako je torej s popolnim odpustkom, pridobljenim za pogubljenega človeka? Najprej naj poudarim, da za nobenega konkretnega človeka ne moremo z gotovostjo reči, da je pogubljen. Cerkev razglaša le svetnike, glede pogubljenosti ne daje svojih sodb. To pomeni, da je trenutek smrti zelo oseben in skrivnosten dogodek, ki ga poznata samo Bog in umrli. Kaj se v dogodku prehoda iz tega življenja v večno življenje zgodi, lahko mi, ki še živimo to zemeljsko življenje, le ugibamo. Ker pa je Bog usmiljeni Oče, kot smo v izteklem izrednem letu usmiljenja ponovno globlje dojeli, si moremo predstavljati, da stori prav vse, da bi v tem končnem dogajanju na tem svetu še osvojil tega svojega otroka in mu omogočil odrešenje. Če vzamemo teoretično, da je človek pogubljen, zanj seveda popolni odpustek nima prav nobenega učinka več. Vendar pa prizadevanje in zadoščevanje tistega, ki je odpustek pridobil, nikakor ne gre v nič, ampak postane del duhovnega zaklada Cerkve, iz katerega odpustki zajemajo odrešujočo moč.
Glede vpliva rajnih na nas ne vemo veliko. Z gotovostjo lahko pričakujemo, da tisti, ki so po smrti združeni z Bogom, svetniki torej, delujejo pozitivno za naše odrešenje. To je tudi splošno učenje Cerkve. Vendar pa tudi ta vpliv ni neomejen. Bog je vsekakor med nami in rajnimi postavil ločnico, ki je sami od sebe ne moremo prestopiti. Glede pogubljenih nikakor nimamo enakega poznavanja ali razodetja kot glede odrešenih. Ker hudobni duhovi lahko negativno delujejo na nas, kljub svoji pogubljenosti, lahko sklepamo, da bi neki določen vpliv lahko imeli tudi pogubljeni ljudje. Nikakor pa ta vpliv ne more biti tako močan, da se ga s svojo svobodo in duhovnim življenjem, torej s svojo povezanostjo z Bogom, ljudje ne bi mogli osvoboditi. V nobenem primeru pa to ne more biti kakšen direkten vpliv, marveč le posredno, največkrat je povezan s spomini na tega človeka ali z notranjimi ranami, negativnimi življenjskimi vzorci, ki jih je kdo ob tem človeku dobil in jih v svoji psihični strukturi nosi naprej in ga zato lahko tudi ovirajo na poti odrešenja.
Vaše vprašanje glede samomorilcev je za nas Slovence precej aktualno, saj smo na žalost še vedno narod, ki je glede samomorilnosti v svetovnem vrhu. S pomočjo psiholoških in psihiatričnih znanj smo prišli do spoznanja, da je samomorilec skoraj dosledno v zelo nesvobodnem stanju. V sebi nosi vrsto skrivnosti, bolečin, ran, ali ima zaradi drugih izkušenj zamegljen stvaren pogled na resnično situacijo. In vse to v veliki meri vpliva na njegovo odločitev. Če vzamemo vse to v obzir, potem lahko sklepamo, da sama odločitev za samomor ne vključuje vseh elementov, ki so potrebni za tako velik greh, ki bi popolnoma prekinil človekov odnos z Bogom – kar bi seveda pomenilo pekel. Če pa so ‘olajševalne’ okoliščine botrovale temu, da je to dejanje subjektivno le bolj ali manj težki greh, potem pa seveda takšnega človeka čaka očiščevanje v vicah, ki pa se vedno ‘dobro konča’.
Ko sprašujete v konkretnem primeru glede zapisanega v poslovilnem pismu določenega rajnega človeka, lahko rečem le to, da je načelno potrebno spoštovati zadnjo željo rajnega. Tudi če ni želel imeti nič cerkvenega na pogrebu, to še nič ne določuje, kako sta se z Bogom ‘pogovorila’ v resničnem dogodku prehoda. Tega ni mogel on ne vedeti ne določiti vnaprej. Že sam vaš opis tega fanta izraža, da je bil precej zaprta osebnost z veliko ranjenosti v svoji duši; kar nam daje še več možnosti za razmišljanje, da se je v trenutku prehoda, ko mu je Bog omogočil bolj jasen in resničen pogled nase in na svoje življenje, lahko odločil bolj pozitivno.
Dogajanje ob slovesu in pogrebu umrlih pa ni namenjeno samo umrlim, ampak v veliki meri tudi tistim, ki za njim še ostanejo v tem zemeljskem življenju. Zato je prav, da odločitve glede konkretnosti ob pogrebu vključujejo tudi potrebe in želje svojcev. Če so glede prisotnosti duhovnika na pogrebu želje pokojnika in svojcev različne, je v prvi vrsti treba upoštevati pokojnikovo željo; vendar pa se kdaj iz upravičenih razlogov, ki morajo biti jasno razpoznavni, lahko upošteva tudi želja svojcev, duhovnik pa lahko svojo prisotnost na pogrebu tudi kaj prilagodi razmeram.
TURNŠEK, Marjan. (pisma) Ognjišče (2017) 2, str. 46

Pred nedavnim sem se udeležila pogreba z mašo, pri kateri pa ni bilo obhajila. Duhovnik je obhajal najprej sebe, nato ministranta, potem pa vse skupaj pospravil. Kolikor vem, se ni nihče prej domenil, da obhajilo drugim ni potrebno, morda bi se ga kdo od nas tudi udeležil. Zanima me vzrok za to odločitev in če je to stalna praksa tudi v drugih župnijah?
Najlepša hvala za odgovor
Tadeja

Vprašujete se o vzroku, zakaj duhovnik ni obhajal vernikov laikov pri pogrebni maši? Odgovoril bi vam lahko le duhovnik, ki vernikov ni obhajal, sam bom skušal poiskati zgolj domnevne razloge za to dejanje. Zanimivo, da je Jezus v štirih dneh dvakrat ‘razlomil kruh’, prvič pri zadnji večerji (Lk 22,19) in drugič, ko se je na veliko noč kot Vstali pridružil učencema na poti v Emavs, ki sta ga prepoznala prav po “lomljenju kruha” (Lk 24,30), kar je eden izmed izrazov evharistije (maše), ki vključuje tudi obhajilo.
Današnji nauk Cerkve glede obhajila med mašo je zelo jasen. Vsaka maša, tudi pogrebna, ima dva dela, bogoslužje božje besede in evharistično bogoslužje. V zgodnji Cerkvi so katehumeni, pripravniki na krst, ostali samo pri besednem bogoslužju in se nato umaknili iz bogoslužnega prostora, saj je evharistično bogoslužje bilo namenjeno samo tistim, ki so bili po daljši pripravi že uvedeni v zakramentalno skrivnost s sprejemom zakramentov uvajanja (krst, birma, evharistija). Priprava na prejem zakramentov uvajanja odraslih v krščanstvo (katehumenat) je bila ena izmed najpomembnejših dejavnosti zgodnje Cerkve, kar bo najbrž tudi v prihodnosti. Bila je sestavljena iz prvega oznanila (kerigme) in sistematičnega poučevanja (katehez). O tem uvajanju v skrivnost svetih skrivnosti, predvsem evharistije, imamo iz 3., 4. in 5. stoletja krščanstva številne odlične mistagoške kateheze.
Vsi odrasli krščenci, ki so se v zgodnji Cerkvi udeleževali tedenske evharistije, izjemoma javni veliki grešniki (umor, prešuštvo, odpad od vere), so pri maši tudi prejemali obhajilo. Ohranjeno je poročilo o mučencih iz Abitinije v Severni Afriki iz leta 304, ki so jih vojaki presenetili pri obhajanju nedeljske maše (evharistije), ki je bila v rimskem cesarstvu prepovedana. Gospodarju so zasliševalci očitali, da je v svoji hiši dovolil obhajanje “svetih skrivnosti”. »Ker so moji bratje, jim nisem mogel braniti!« je odgovoril. »Pa bi jim moral!« so bili strogi zasliševalci. »Nisem mogel, ker brez Gospodovih skrivnosti ne moremo biti!« je odgovoril gospodar hiše, pri katerem so se kristjani zbirali k maši. Mučenci iz Abitinije so raje umrli, kakor da bi opuščali nedeljsko mašo, ki je vključevala seveda tudi sv. obhajilo. Tako nam prav mučenci sporočajo, da brez obhajila ne bi kot kristjani mogli preživeti.
Skozi zgodovino se je prejemanje obhajila zelo spreminjalo, predvsem po milanskem ediktu leta 313. Postopno je Evropa postala zakramentalizirana, kar pomeni, da so prebivalci bili večinoma krščeni, žal pogosto vse do danes premalo ‘evangelizirani’, premalo poučeni o evangeliju in krščanskih skrivnosti, kar je pozneje prispevalo k vse redkejšemu prejemanju obhajila celo po samostanih. Velika svetnica sv. Klara Asiška je v svojem Vodilu za sestre klarise, ki ga je potrdil papež Inocenc IV. leta 1253, zapisala: »Sestre naj prejmejo obhajilo sedemkrat na leto, to je na božič, na veliki četrtek, na veliko noč, na binkošti, na Marijino vnebovzetje, na praznik sv. Frančiška in na praznik vseh svetnikov.« Ta zapis za redovnice klarise je odsev takratnega časa. Zaradi pomanjkljivega pojmovanja sv. maše (evharistije) in posledično opuščanja obhajila je Cerkev določila, kar po Zakoniku cerkvenega prava še danes velja, da je vsak vernik dolžan “vsaj enkrat na leto”, v velikonočnem času, prejeti obhajilo (ZCP kan. 920). V času janzenizma so po številu spovedancev večkrat celo določali število obhajancev, saj so ponekod po spovedi pristopali samo enkrat k obhajilu.
Že pred dvesto leti (nekateri že prej) so svetniki in teologi začeli ponovno poudarjati obhajilo kot del evharistije (maše). Pred dobrimi sto leti pa je papež sv. Pij X. uradno, v duhu zgodnje Cerkve, priporočal pogostno sv. obhajilo. Po papežu Piju X. je k rednemu obhajilu pri sveti maši veliko prispevalo predvsem liturgično gibanje. Prav liturgično gibanje in odkrivanje spisov cerkvenih očetov je močno poseglo na dogajanje na 2. vatikanskem koncilu, ki je izdal kot prvi koncilski dokument prav liturgično konstitucijo o sv. bogoslužju in v njej na najvišji ravni poudaril, da obhajilo spada k evharistiji.
Duhovnik, ki pri pogrebni maši ni obhajal vernikov laikov to dobro ve, najbrž pa je lahko občutil stisko zaradi pomanjkljivega sodelovanja pogrebcev med sv. mašo, kjer so bili navzoči lahko zelo oddaljeni kristjani, morda pa celo nekrščeni pokojnikovi znanci in prijatelji. Najbrž se je zavedal, da pripada “sveto svetim”, kot reče duhovnik pred obhajilom v vzhodnem mašnem bogoslužju, kar pomeni, da je obhajilo (sveto) za tiste, ki živijo s Cerkvijo in jih apostol Pavel imenuje “sveti”. Najbrž pa ni našel pravega izraza, da bi to jasno, na kratko, razumljivo, spoštljivo in ne žaljivo povedal. Zaradi tega problema, predvsem pri pogrebnih mašah v mestih, so duhovniki, predvsem če niso poznali ne umrlega in ne poznajo njegovih sorodnikov ter drugih pogrebcev, pogosto v stiski, kako naj na najprimernejši način izrečejo sporočilo “sveto svetim”, oz. “obhajilo tistim, ki so nanj pripravljeni”, krščenim, uvedenim v skrivnosti vere, tistim, ki se trudijo živeti po evangeliju. V podobnem primeru nekateri duhovniki rečejo: »K obhajilu vabim tiste, ki tudi sicer obiskujete nedeljsko mašo in prejemate obhajilo, drugi pa lahko med obhajanjem v tihoti pomislite na pokojnega, se mu za njegovo dobroto zahvaljujete, zanj molite in ga izročate božjemu usmiljenju in odpuščajoči božji ljubezni. Lahko mu tudi zaželite, da bi stopil v dan, ki ne pozna noči in da bi mu svetila luč, ki nikoli ne ugasne ter mu zaželite večni ‘pokoj’, kar pomeni večni ‘mir’.«
Spoštovana gospa Tadeja, vaše vprašanje je potrdilo, da današnja Cerkev potrebuje novo evangelizacijo, ki bo pomagala k poglobljenemu krščanstvu in tudi poglobljen odnos do prejemanja zakramentov, tudi evharistije.

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str 63-64.

Poznano mi je valovanje morja, manj poznano pa mi je valovanje zlate pšenice na polju. Zato ker imamo na Primorskem le manjše zaplate zemlje, kjer so vrtovi in vrtički, kamor greš ‘nažet’ pomladanski mlad radič, greš po grah, špinačo in paradižnik, pozimi pa po zelje, cvetačo in janeževe gomolje … Seveda imamo tudi polja s pšenico, kako bi pa človek preživel brez vsakdanjega kruha. Jaz verjamem, da kruh ne more škodovati našemu zdravju, bolj nam škoduje tisto, kar polagamo nanj in to preveč pogosto.
Sicer pa povejte, ali bi vi zagotovo vedeli, katero živilo je za vaše telo zdravo in katero ni, izjema so seveda diete, kjer moramo dobro vedeti, kaj pojemo. Jaz sem prepričana, da imajo živila tudi svojo posebno svetlobno energijsko moč, ki nam jo znanost ne zna razkriti, saj ne more do duha hrane.
Sprašujem se, kako so na primer Eskimi in druga severna ljudstva, ki so bila dolge mesece stisnjena med led in sneg, prebila zimo. Niso se basali z velikimi skledami solate in niti niso za sabo vlekli sani, obloženimi z zalogami južnega sadja, pa so vendar dočakali pomlad. Morda so bili njih rešitelji lososi in losi. Mi pa ne moremo brez dodatnih šumečih vele vitaminov in nepogrešljivih prehranskih dopolnil … Čeprav živimo v deželi, kjer plenja vse mogoče…
Ampak danes ne bomo pekli kruha in pozabili bomo na preveliko skledo solate. Šli bomo k testeninam, živilu iz pšenice, ki je po priljubljenosti takoj za kruhom. Skuhali bomo domače rezance in nanje bomo položili lososove fileje. Zmagovita sestavljenka.
Rezanci so pri nas doma, nismo jih pobrali od tujcev. Valjali smo jih kar po slovensko. Pa da se ne bi po nepotrebnem otepali testenin zaradi hidratov, kar takoj povejmo, da vsebujejo mnogo snovi, ki nam koristijo. Morda se celo odločimo za polnozrnate rezance, potem bo v njih še več vitaminov B, A, E in vlaknin. Za testenine nasploh so najnovejše raziskave pokazale, da zmanjšujejo tveganje za srčno žilne bolezni in da celo znižujejo holesterol. Tako sem prebrala, če ni res, se pa lepo sliši.
Svojo zgodbo z rezanci ima tudi Kristina Šikca (rodbinsko poimenovanje), ki je ob nedeljah najraje valjala rezance. Po drugi svetovni vojni je šla s svojo družino iz Dekanov v Trst, kot mnogo ljudi iz naših slovenskih vasi. Trst je bil takrat pod ameriško angleško vojaško upravo in je bilo življenje tam precej lažje kot na našem komunističnem delu Primorske. Takole je to svojo politično odločitev obrazložila Kristina: »Grem rajši v Trst, ker tam igrajo Doolce Vieena in z Marjotom lepo romantično pleševa, pri nas pa bobnajo samo Tito naš, Stalin naš!!!«
Kristino so seveda na oni strani obravnavali kot vse Slovence iz Istre, kot da so Italijani, in spet so jim potujčili slovenski priimek.
Ja, zgodovino ustvarjajo v veliki meri mali ljudje in to ne malo krat v svojo škodo in škodo svojega naroda.
Kakor koli že, Kristina je v nedeljo dopoldne zamesila bolj trdo testo za rezance, jih nato zvaljala in potem narezala na tanko za v juho in na široko za “na suho”. Svojemu možu in sinu je za nedeljsko večerjo tu pa tam pripravila popestritev. Skuhala je rezance, jih zabelila s paradižnikovo omako, torej skromno, brez mesa, in ko so lepo pojedli … so ga zagledali:
na dnu krožnika jih je čakal lep goveji zrezek. Kristina ga je spretno skrila pod kopico rezancev in nikomur nič povedala … Presenečenjeee! …
Mi pa si bomo danes privoščili rezance z lososom, po receptu iz knjige Zmeraj s. Vendelina. Skoraj eskimsko in okusno kosilo.

E. Novak, Kuhajmo, v: Ognjišče 2 (2021), 84-85.

recept za danes

REZANCI S SMETANO IN LOSOSOM
4 kosi lososovega fileja
olje za pečenje
20 dag širokih rezancev, sol

Ribja smetanova omaka
4 žlice (ribje) juhe
4 žlice sladke smetane, 2 žlici vina, limonin sok, sol, poper
po želji prgišče kaper
Lososove fileje z obeh strani na hitro popečemo. Ko jih obrnemo, jih polijemo z malo oljčnega olja. Osolimo. Nič hudega, če so zrezki na sredi še malo sveži.

Rezanci
V veliki količini osoljene vode kuhamo rezance. Pazimo, da se ne razkuhajo. Odcedimo.
Vroče odcejene rezance razdelimo po krožnikih, prelijemo z ribjo omako in nanje položimo pravkar popečene lososove zrezke.

Ribja smetanova omaka
V kozico damo ribjo (ali govejo) juho, smetano, vino, limonin sok, sol in poper. Po želji dodamo tudi kapre. Pristavimo in pokuhamo do polovice.

kuharica

Kuharica s. Vendeline se je v preteklosti priljubila kuharjem in gospodinjam, saj odraža bogastvo in raznolikost slovenske kuhinje. Njena preprostost in bogastvo jo priporočata tudi danes tistim, ki že znajo kuhati in tistim, ki bi se te ‘umetnosti’ radi naučili. Knjigo smo ponatisnili pri Ognjišču ... zdaj je spet z nami ob štedilniku največja učiteljica slovenske kuhinje s priljubljeno knjigo (kuharico) ... Po tavanju in iskanju med tujimi lonci se vračamo domov k prehrani, ki izhaja z naših vrtov, naših kuharskih receptov in našega okusa. Slovenci imamo izvirno kuhinjo, ki nas ohranja čile in zdrave.

Recepte, zbrane v knjigi, spremlja jasna razlaga in slika za sliko, ki nam olajšajo pripravo jedi. Edina prava prehrana za ljudi na tem koščku vesolja. Odprimo kuharico s. Vendeline, jo postavimo na pult k ognjišču in z ljubeznijo pristavimo lonec.

pripravlja Marko Čuk