Naš župnik večkrat naroča, naj poskrbimo, da bolniki ne bi umirali neprevideni. Kaj hoče s tem povedati? (Angela)

Povedati hoče, naj bolniki ne bi umirali brez zakramentov, se pravi, brez spovedi, bolniškega maziljenja in svete popotnice. Prevideti pomeni 'oskrbeti' bolnika z milostjo in močjo teh zakramentov. Nekdaj je bil na koncu litanij vseh svetnikov vzklik: »Nagle in neprevidene smrti, reši nas, o Gospod!« Obred previdevanja vključuje podelitev oz. prejem zgoraj naštetih zakramentov. Najpomembnejša je sveta popotnica: Kristusovo Rešnje telo, ki je za bolnika jamstvo vstajenja, po Jezusovi obljubi: »Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan« (Jn 6,54). Pokoncilski obrednik 'Previdevanje bolnikov' naroča: Sveto popotnico je dolžan prejeti vsak, ki je krščen in sme prejemati obhajilo. Vsakegavernika v smrtni nevarnosti, naj ta izvira iz kakršnega koli vzroka. veže zapoved prejeti sveto obhajilo, dušni pastirji pa morajo skrbeti, da tega zakramenta ne bodo odlašali, ampak z njim poživljali vernike, dokler so še pr zavesti.« (sč)

Matic je bil zagrizen športnik. Treniral je nogomet, obiskoval fitnes, kolesaril in tekel. Pretekel je že Ljubljanski maraton. 21 kilometrov! Bil je med prvimi 15 tekači. Uf, je bil ponosen. Seveda ni verjel zdravnici, ki mu je povedala, da ima zametke cerebralne paralize. »Ne! To bo pomota!« Minilo je nekaj mesecev in Matic se je še naprej pretvarjal, da je vse O.K. A ni bilo. Danes, komaj leto dni po maratonu, se vse težje premika. Vsak fizični napor mu predstavlja ogromno breme. Matic je priklenjen na voziček.

ZDRAVJE KOT VREDNOTA?
Ob prehodu v novo leto smo si med seboj voščili srečno in zdravja polno leto. Pa smo to rekli kar tako, iz navade, ali smo mislili resno? Ali zdravje še cenimo kot vrednoto?
Ob vsesplošnem hitenju, v katerega smo danes ujeti, se zdravje ne zdi več vrednota. Mudi se nam v šolo. Učiti se moramo matematiko, ki jo pišemo v sredo. Naslednji dan moramo oddati seminarsko nalogo. Spet moramo paziti mlajšo sestrico. Na sprehod moramo peljati psa. In spet imamo toliko opravkov, da nam niti tabla z listki Naredi! ne pomaga več. Kje je šele kino ob koncu tedna, odhod na tekmo ter rojstni dan pri prijateljici. Ne, na bolezen pa res nimamo časa misliti.
Nato kar naenkrat, kdo ve od kod, pride bolezen. Nihče je ni povabil. Najavila se je sama. Nenapovedano. Prisilila nas je, da smo vsaj za nekaj dni odložili vsakdanje stvari in se osredotočili na naše zdravje. V postelji, pokriti z odejami, z vročino in bolečim grlom se kar naenkrat zavemo: zdravje ni samoumevno! Kaj če bi zboleli še za kakšno hujšo boleznijo, pomislimo.
Pogosto se zgodi, da se pomena določene stvari zavemo šele, ko le-te nimamo več. Žalostno, a resnično. Tudi zdravje pri tem ni izjema. Začnemo ga ceniti šele, ko zbolimo. Zanimivo je, da je leta 2012 kar 93 % Slovencev na prvo mesto med vrednotami postavilo zdravje. Pa način življenja, delo, prehranjevanje, ravnanje in tudi razvade res odražajo to?

MLADI IN BOLEZEN – KAKO SE SOOČAMO Z NJO?
Tilen počasi stopa po zasneženem pločniku. Temni se. Ustavi se na prehodu za pešce. Na poledeneli cesti komaj ujame ravnotežje. Njegov najboljši prijatelj Lan s tem ne bi imel težav. V drsanju je nepremagljiv. Spomni se, kako sta prejšnjo zimo igrala hokej na poledenelem ribniku … Tilen se ustavi pred onkološkim inštitutom. Drsna vrata se odprejo in že stopa po belem hodniku. Soba 2C. Vrata so bila odprta. V grlu ga stisne, ko zagleda bledega prijatelja. Naenkrat ne najde več pravih besed. Zdaj ga je tudi Lan zagledal. Tilen se nerodno nasmehne in stopi k bolniški postelji. »Saj bo, saj bo,« mu zamrmra in svoj pogled usmeri v tla. »Neumno! Seveda ne bo vse O.K., raka ima,« mu odmeva v mislih.
Kaj bi bolnemu prijatelju rekel ti?
V današnjem času smo obkroženi z novicami o mladih. Lepih. Uspešnih. Nihče ni bolan. Osamljen. Pozabljen. Mladih, ki so zboleli za hudo boleznijo, ne vidimo. Ali pa jih nočemo videti. A tudi oni so bili najstniki, s svojimi sanjami in iskricami v očeh. Bolezen jih je spremenila. Spremenile so se njihove vrednote. Nas to plaši? Se jih zato začnemo izogibati? Se raje pretvarjamo, da je vse v redu? V kulturi večne mladosti je pogovor o bolezni, staranju in minljivosti težko načeti. Veliko lažje je to temo odmisliti. Iz nje narediti tabu.
Kaj bi ob diagnozi rak naredil ti?

ZDRAVJE KOT POTROŠNIŠKA DOBRINA?
Oglasi nas prepričujejo, da bo s pomočjo najnovejše kreme iz čisto posebnih učinkovin naša koža postala gladka in sijoča. Tako bomo ostali lepi in mladi. Tako bomo očarale tistega simpatičnega fanta. Tako bomo osvojili tisto punco. Ja, to nam pripovedujejo oglasi. Da je treba biti vedno mlad, vesel, vihrav, poln energije.
Le kako odkriti formulo za večno mladost? So to posebne kreme, mogoče različna eterična olja in maske za obraz? Kaj pa (pretirana) skrb za vsako kalorijo, ki jo zaužijemo? Obsedenost s fitnesom in zdravo prehrano? Vse le zato, da ohranimo tako želeni mladostni videz. Zdi se, da se zelo bojimo staranja in bolezni – le zakaj?

ZAKAJ NAS JE STRAH BOLEČINE IN TRPLJENJA?
Že tisočletja nazaj so se v človeku izoblikovali obrambni mehanizmi, ki so mu omogočali, da si je zapomnil stvari ali dejanja, ki so mu povzročili bolečino. To mu je omogočilo, da se jim je ob naslednjem srečanju izognil oz. je naredil vse, da se bolečina ne bi ponovila. To mu je omogočilo preživetje v divjini. Kaj pa danes?
Ljudi je strah neznanega. In bolezen je nekaj, česar ne poznamo. Ne vemo, kako bo prizadela naše telo. Ne vemo, s kakšno bolečino se bomo morali spopasti. Še manj pa vemo, koliko smo sami močni, da bi se z njo soočili, jo sprejeli, premagali. Hkrati nas je strah, da se bomo morali soočiti s sabo, s svojo notranjostjo, s svojim življenjem, stvarmi, ki smo jih počeli in jih počnemo. Strah nas je obračuna s samim seboj. Strah nas je, kaj bodo drugi rekli, kako nas bodo gledali, sprejeli.

FAZE SOOČANJA Z BOLEZNIJO:
Da bi lahko pomagali bolnemu svojcu ali prijatelju, si pobližje oglejmo, kako so soočenje s težko in neozdravljivo boleznijo opisali psihologi. Oblikovali so pet faz.

Faza zanikanja
V prvi fazi soočenja z boleznijo je bolnik šokiran. Noče verjeti, to se njemu res ne more zgoditi! Ne verjame zdravnikom. Zagotovo so se zmotili. Na vse načine skuša najti drugačno razlago za bolezenske simptome.

Faza agresije
Začetnemu šoku sledi jeza. Zakaj ravno jaz? Bolnik jezo stresa nad zdravniki, pogosto se zaradi malenkosti spre z družinskimi člani. Jezen je na ves svet. Jezen je na Boga. Zakaj je dopustil, da zboli?!

Faza pogajanja
V tej kratki fazi se bolnik zave resnosti svoje bolezni in si poskuša na vse načine podaljšati življenje. Sprejme različna zdravljenja, ki jih je pred tem zavrnil. Postavlja si kratkoročne cilje, na primer: samo še do mature zdržim. Ko je ta mimo, si postavi nov cilj.

Faza depresije
Ko bolezen postaja močnejša, bolnik vedno več časa preživi v bolnišnici. Bolečina, pojemanje telesnih moči in vedno večja izčrpanost pri njem sprožijo občutek nemoči. Žalosten je in obupan, saj čuti, da mu življenje polzi iz rok. Njegove vrednote se spremenijo. Zdaj ve, kaj je v njegovem življenju resnično pomembno.

Faza sprejetja
V zadnji fazi se bolnik sprijazni z diagnozo. Ni ga več strah. Umiri se. Odhaja. Medtem ko je bolnik že popolnoma umirjen, so pogosto bolj prestrašeni njegovi svojci.

Tem petim fazam kristjani lahko dodamo duhovno dimenzijo. Pogledamo lahko na Jezusa, ki je prav tako šel skozi hude preizkušnje. Vzamemo ga lahko za zgled v njegovi drži. Sprejel je to, kar ga je čakalo, čeprav ni bilo lahko. Preizkušnjam lahko damo smisel, bolečino in trpljenje lahko objamemo in vzamemo za svoja ravno zaradi dejstva, da verjamemo v Boga, ki je v nas in nas je ustvaril.

BOLEZEN JE NOVA PRILOŽNOST …
… da spoznamo sebe in utrdimo svojo vero. Bolezen nam velikokrat postavi ogledalo. Želimo biti zdravi, vendar nismo za to pripravljeni ničesar narediti, dokler ni skoraj prepozno. Bolezen spremeni tok našega življenja. Je kot reka, ki poplavi in izbriše stare napake. Omogoči nam, da začnemo znova. Da spet postanemo nepopisan list. To doživijo predvsem tisti, ki so preboleli res hude bolezni in šli skozi težke preizkušnje. Občutek imajo, kot bi se ponovno rodili. Zato so na svoje življenje pripravljeni gledati drugače. Z osveženimi vrednotami in pogledom, usmerjenim v bistvene stvari. Tudi tisti, ki se morajo sprijazniti s kroničnimi boleznimi, ki jih bolezen spremlja od dneva diagnoze do konca življenja, se morajo soočiti z novo samopodobo in vplivom bolezni na njihovo socialno življenje. Veliko stvari se spremeni. Veliko vrednot se na novo vzpostavi.

KAJ JE V MOJEM ŽIVLJENJU ZARES POMEMBNO?
Tvoj čas je dragocen. Z njim ravnaj preudarno. Ne zapravljaj ga za stvari, ki ti povzročajo jezo in slabo voljo. Imej rad samega sebe, ne glede na to, da imaš nekaj kilogramov preveč ali se ti je na nosu pojavil nov mozolj. Edinstven si in neponovljiv. Smej se. Kot pravi latinski pregovor: »Če nimaš zdravnika, naj bodo tvoji zdravniki vedra duša, počitek in zmerno življenje.«
Svojega časa ne zapravljaj za ljudi, ki ti želijo slabo. Druži se s prijatelji, ki ti bodo ob težkih trenutkih stali ob strani. Delaj stvari, ki te osrečujejo. Težave naj ti predstavljajo izziv, ne breme. Vsako jutro začni z nasmehom.
Bodi hvaležen za vsak (zdrav) dan! Vsak konec je srečen. Če ni srečen, potem (še) ni konec.

ŠOLN, Katarina. ERJAVEC, Matej  (Glavna tema) Mladinska priloga. Ognjišče (2016) 2, str. 72-76.

Leta 1854 je papež bl. Pij IX. razglasil versko resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju: “da je bila Marija v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeže izvirnega greha”. Štiri leta zatem je to potrdila Marija sama. To je storila v neznatnem francoskem mestecu Lurd pod Pireneji, za glasnico svojega sporočila pa je izbrala štirinajstletno Bernardko Soubirous, preprosto deklico iz revne družine. Leta 1858 se ji je osemnajstkrat prikazala. Prvič se je to zgodilo 11. februarja in na ta datum obhajamo god Lurške Matere Božje. Med šestnajstim prikazanjem, 25. marca 1858, je Marija na Bernardkino vprašanje, kako ji je ime, odgovorila: »Brezmadežno spočetje sem.« Bernardki je naročila: »Pojdi in povej duhovnikom, naj sezidajo na tem kraju kapelo.« Duhovniki in svetni oblastniki so imeli Bernardko za lažnivko, počasi pa so spoznali, da je njeno pripovedovanje resnično. Leta 1862 so začeli graditi prvo cerkev in Lurd je kmalu postal najbolj obiskana božja pot v Evropi, kamor se vsako leto zgrinja okoli tri milijone romarjev z vsega sveta.
Med romarji je veliko število bolnikov. Med desetim prikazanjem je pred lurško votlino začel izvirati studenec lurške vode, ki jo po kemični sestavi enaka vodi drugih studencev v okolici, vendar povzroča čudežna ozdravljenja. Papež sv. Janez Pavel II. je leta 1992 god Lurške Matere Božje razglasil za Svetovni dan bolnikov. V Lurd, ki ga je imenoval “svetišče človeškega trpljenja”, je romal dvakrat: leta 1983 je bolnike, “najodličnejše lurške romarje”, prisrčno nagovoril, 15. avgusta 2004 pa jim je, kot eden izmed njih, vlival moč in zaupanje s svojo navzočnostjo, s svojim zgledom, kako prenašati križ bolezni in trpljenja, “kakor in dokler hoče Bog”. (sč)

Ob prazniku Lurške Matere Božje smo poiskali cerkve in kapele, ki so pri nas posvečene ‘lurški Gospe’ Njenih cerkva pri nas je osem, dve sta župnijski, šest podružničnih, poleg teh je še (vsaj) 23 večjih kapel, nekaj naravnih votlin in številne kapelice. – V LJ nadškofiji je Lurški Materi Božji posvečena ž. c. na Polšniku, (1) omenimo pa še osem večjih lurških kapel: ob ž. c. v Šmartinu/Kranju,(8) v Godiču (Mekinje),(9) Kamniški Bistrici (Stranje),(10) Zagradu (Svibno) (11) in v Podgori (Zlato Polje);(12) manjše kapele so na Rakovniku (LJ - Rakovnik), v Dol. Lazih in v Sušju (Ribnica), na Jančah … – V KP škofiji sta p. c. Lurške Matere v Logu pod Mangartom (pok.) (2) in v Mali Pristavi (Šmihel),(3) lurška kapela je v Podgrajah,(13) naravne ‘lurške’ votline pa v Kanalu ob Soči, (24) Lipici (Lokev),(26) Plačah (Vip. Križ),(27) ob poti na Mirenski Grad (Miren) … – V NM škofiji je Lurški Materi Božji posvečena ‘južna’ cerkev v Rosalnicah - Tri Fare (Metlika) (4); med kapelami je najbolj znana v “dolenjskem Lurdu” – na Rakovniku (Šentjernej);(18) večje so še v Jelševniku (Črnomelj),(14) na Kamenici (Metlika),(15) v M. Mraševem (Sv. Križ - Podbočje),(17) med cerkvijo in samostanom pri Sv. Lenartu v Novem mestu (16)… manjše pa v Tuševem Dolu (Črnomelj), v Ivanjšah (Kostanjevica na Krki). - V MB nadškofiji sta dve ‘lurški’kapeli: v Vel. Brebrovniku (Sv. Miklavž/Ormožu) (19) in manjša v Zg. Jablanah (Cirkovce) … – Največ cerkva Lurške Matere Božje je v CE škofiji. Največja je župnijska in božjepotna v Brestanici, še tri so podružnične: Migojnice - Gradišče (Griže),(5) nad Ogečami (Sv. Marjeta/Rimskih Toplicah) (6) in Podlog pod Bohorjem (Sv. Vid na Planini). (7) Večje kapele so v Zvodnem (CE - Sv. Jožef) (20), v Koprivnici (21)  in na Svetih Gorah (Sv. Peter pod Sv. Gorami) (23); na ozemlju škofije je tudi Lurška jama (Zagorje/Lesičnem).(25) – V MS škofiji sta Lurški Materi posvečeni dve kapeli v Beltincih (Rousova (22) in Sršova). – Kapele Lurške M. Božje so tudi v novomeški in brežiški bolnišnici in v Domu Janka Škrabana v Beltincih. (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 2, str. 98-100.
 

Večina ljudi zelo rada boža in ljubkuje otroke, malo pa je takih, ki bi znali izkazati kakšno nežnost starim ljudem. Pa prav stari ljudje zelo potrebujejo toplega telesnega stika. Ko jim opešata vid in sluh, ko že težko govorijo in jim tudi jasnost razuma bledi, še vedno ostaja čut za tip.
Ko je prišel zdravnik k naši materi, ki je ugašala, ni kazala nobenega znaka življenja. Prijel je njeno uvelo roko, jo položil v svojo dlan in jo tiho poklical po imenu. »Če ste me spoznali, stisnite mojo roko,« ji je dejal. Začudena sem opazila, kako so njeni trepetajoči prsti odgovorili na to željo.
Če ima telesni stik tak pomen, zakaj večkrat ne pobožamo starih ljudi? Še vedno slišim neko staro ženo, ki je bila skupaj z našo mamo v domu upokojencev: »Tako sama sem, primite me za roko!« Morda ne želijo nobene reči tako zelo kot ljubečo roko, ki se jih dotakne

ČUK, Silvester. (Iskrica). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 46.

Robert Maoussi, petnajstletni deček iz Kameruna, je bil gobav. Komaj si lahko predstavljamo, kaj to pomeni. Imel je hude bolečine, toda trdna vera v Jezusa mu je dajala moč, da je zdržal. Pripravljen je bil trpeti, kakor je trpel Jezus. Njemu je daroval svoje bolečine. Rekel je:
»Vse to želim prenesti za dečke in deklice, mlade kot sem jaz. Hočem biti kakor kapetan nogometnega moštva. Ko prenašam svoje bolečine, jim s tem kažem pot k Bogu.«
Nekega večera so bile njegove bolečine nevzdržne. Prosil je sestro, naj mu prinese tableto proti bolečinam nekoliko prej kot ponavadi. Ko se je sestra čez uro vrnila, je bila tableta še vedno na mizi. Sestra se je začudila, deček pa ji je pojasnil:
»Veste, sestra, premislil sem si. Bog potrebuje moje bolečine za rešitev ljudi še bolj kot jaz tablete za olajšanje bolečin.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2015), 26.
knjiga: V preizkušnji mi bodi blizu, (Zgodbe za dušo. Nova serija 4), Ognjišče, Koper, 2020, 35.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Mediji, družbena omrežja, podkasti, intervjuji … so polni nasvetov in praks, kako postati uspešen. Ko na šolah za starše vprašam starše, kaj si najbolj želijo za svoje otroke, pogosto odgovorijo: da bi bili uspešni.

Uspeh in sreča
Živimo v obdobju »new age« duhovnosti, kar nekateri imenujejo »religiozni koktajli«, živimo v poplavi različnih duhovnih mojstrov, razsvetljenih posameznikov, katerih poslanstvo je, da razsvetljujejo druge in jim pomagajo do uspehov ter notranjega miru. Tako imenovana pop-psihologija je izredno privlačna in moderna – v vsaki knjigarni zavzema zajeten del polic. Sreči in uspehu se ekranizirani posameznik težko upira. Recepti so izredno preprosti, vložek pa minimalen. Če niso dovolj recepti in priročniki, pa so tukaj različni »life coachi«, ki so v vlogi nekakšnih življenjskih trenerjev. Le-ti posamezniku zagotavljajo prenos teorije v prakso. Zagotavljajo srečo in uspeh. Glavno in edino merilo kakovosti vzgojno-izobraževalnega sistema je prav tako uspeh – točke, zlati maturantje, odlični uspehi. Tudi v mnogih družinah je na prvem mestu takšen ali drugačen uspeh.

Uspeh neuspeha
Pritisk uspeha na mlade je izjemno velik – tako v družbi kot v družini. Pričakovanja vedno ustvarjajo pritisk, s čimer načeloma ni nič narobe. Težava je v tem, da je ta pritisk prevelik in enostranski. Pričakovanja družbe in staršev so velikokrat prevelika. V dodatno stisko mlade spravlja občutek, da je vrednost njih kot osebe povezana z uspehom. Torej, če bom uspešen, bom vreden in me bodo imeli radi, če ne bom uspešen, me ne bodo imeli radi. A ljubezen bi vendarle morala biti brezpogojna.
Pop-psihologija je na podlagi kvaziznanosti in kvazistroke (za pop-psihologijo je med drugim značilna generalizacija, pretirano poenostavljanje, enostransko interpretiranje določenih psiholoških procesov, absolutiziranje znanstvenih dognanj, kar posamezniku ali neki organizaciji daje navidezno kredibilnost in kompetentnost – posledično moč prepričevanja in zaupanja) uspela prepričati ljudi in družbo v to, da točno ve, kaj jim za srečno in uspešno življenje manjka. Na ta način se je »uspešno« spromovirala nova religija – kult srečnosti in uspešnosti. Pritisk na posameznika se je še dodatno intenziviral – šteje samo to, da si uspešen in srečen. To je seveda več kot idealni pogoj za razvoj duševnih stisk, psihosomatskih bolezni in sindroma izgorelosti. Izgorevajo v glavnem ljudje, ki svojo vrednost pretirano enačijo s svojo delovno vnemo in dokazovanjem. Dela ne opravljajo toliko iz notranje, osebne motivacije, ampak zaradi zunanje motivacije, ki je praviloma vedno pogojena s pričakovanji – šefa, sodelavcev … ali pa lastnimi pričakovanji. Pogosto se zgodi paradoks, da bolj ko si prizadevajo biti srečni in uspešni, bolj se jim prav ta sreča in uspeh, kot zakleto, vedno znova izmikata. Še več, v tem preganjanju sreče in uspeha si neredko nakopljejo razbolele odnose, zdravstvene težave, izgubo radosti in veselja. Poraz je dvojni – niso uspeli biti uspešni in obenem so osebno neuspeli. Da se krog zaključi, ima pop-psihologija tudi za to rešitve in priročnike. Sreča in uspeh sta tako postala eden večjih potrošniških produktov. Najprej se prebuja želja po srečnosti in uspešnosti, v naslednjem koraku se trži pot in način do srečnosti ter uspešnosti, v zadnjem koraku pa se nudi pomoč tistemu, ki je zgorel na poti do te sreče in uspeha.

Zabloda uspeha
Kako težko je živeti v družini, kjer starši otroke gledajo in vrednotijo skozi očala uspehov. Breme je velikokrat preveliko. Kako krivično je do mladih, če so v vzgojno-izobraževalnem sistemu ovrednoteni in kot ljudje priznani zgolj prek točk, učnih uspehov in matur. Sistem na ta način sporoča: Nisi nam pomemben ti kot oseba, ne zanimaš nas ti kot človek, ampak so pomembni zgolj tvoji dosežki. Dosežki pa, kot dobro vemo, so vedno nadomestljivi. Že veliki Kant nas je naučil, da je človek vedno cilj in nikoli sredstvo.
Kako težko mora biti življenje, če ne smeš biti ranljiv, če ne smeš biti slaboten, če potrebuješ pomoč, če te je morda strah, če kdaj dvomiš vase, če si morda žalosten, če si kdaj osamljen, če doživiš neuspeh, če moraš biti vedno popoln … Ali ni človeška moč ravno v tem, da si kdaj upamo biti tudi nemočni? Ali ni prav to večja resnica o človeku, da je v resnici veliko bolj nemočen, krhek in šibek, kot bi si želel? Ali ni človekova notranja svoboda ravno v priznanju tega? Ali ni večja pristnost življenja in odnosov to, da svojo nemoč upaš tudi kdaj deliti z drugimi, kot pa biti skrit za vlogo vedno srečnega, uspešnega in neustrašnega Johna Waynea?

Preplezati Mount Everest ali biti dober mož?
Lahko bi napisali knjigo o tem, kaj pomeni biti srečen in uspešen. Vsekakor pa je zanimivo, da se praktično nikjer ne govori npr., kaj so uspešni odnosi, kaj je uspeh družine, kaj je uspeh moža v družini ali pa v odnosu do svoje žene, kako izgledajo uspešno vzgojeni otroci. Na predavanju včasih vprašam može in žene, ali je moškemu lažje preplezati Mount Everest ali biti dober mož. Kaj je večji uspeh? Odgovor poznamo vsi.
Rezultati znanstvene raziskave so pokazali, da si mladi danes najbolj od vsega želijo, da bi bili slavni in bogati. Zelo zaskrbljujoče. Kdo jih bo naučil lepote in smiselnosti življenja? Kdo jih bo tega naučil s svojim življenjem, ne zgolj z besedami in priročniki? Kdo bo njihov zgled? Kdo jih bo naučil, da ni srečen tisti, ki je uspešen, ampak je uspešen tisti, ki je srečen?

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 2 (2024), 12-13.

10. februarja goduje sv. Sholastika (480-542). V odprtosti Bogu je našla zdravilo zoper duhovno osteoporozo

V življenju doživljam ob vsem radostnem tudi težo. Ne le tisto, ki se meri v kilogramih (tudi teh imam preveč), pač pa težo, ki me obremeni navznoter. Toliko je dogodkov in doživetij, ki se »usedejo« v našo občutljivost in nas težijo. Res je, da se lahko nekaterih razbremenimo, nekatera pa moramo preprosto sprejeti in nositi. Pravimo: »To je moj križ.« In v času, ko so preredka dragocenost tisti, s katerimi lahko iskreno delimo pristnost svojih doživljanj, je teža – je naš križ še težji. Notranja osama pritiska k tlom. Ni sočutne opore. Kje so Simoni iz Cirene? Moči popuščajo … in se zrušimo.
Sam sem bil že nekajkrat notranje zlomljen. Prvič je bilo na Ptuju. Župnija polna blokov in v njih strpane zgodbe življenja. Za mojo zaznavno dušo je bilo preveč na kup spravljenih radosti in predvsem bolečin. Nisem jih zmogel. Toliki so se »obesili« name, so me pili in izpili. Postajal sem krhkost in … zrušil sem se. V hotenju, da preživim, sem se takrat zaprl v sobo, zagrnil okna in bil v temi, ki je bila bolj silna navznoter kot navzven. Skril sem se od bližin, ker jih nisem več pre-nesel: nisem jih zmogel več nositi preko njihovih brezen obupa k močem življenja. Danes vem: preveč sem nosil in premalo sem bil nošen.
Bogu se zahvaljujem, da je takrat bival z mano v skupnosti p. Miha. Vstopil je v mojo zatemnjeno sobo in življenje. Z blagostjo, ki je potrebna bolniku, mi je pojasnil, da mi bo le Svetloba povrnila moči. In potem me je z odločnostjo, ki te izruje iz pogreznjenosti v temine, napotil k Njemu, ki je Življenje. Svetloba okrepi – tema jemlje moči.

Zdravnica, ki deluje v puščavskem delu Afrike, mi je pripovedovala, da domačini osteoporoze (bolezen krhkih kosti) praktično ne poznajo, čeprav je njihova hrana zelo pičla. Na vprašanje: »Zakaj?«, mi je razlagala o moči gibanja na Soncu, ki se s svojimi močmi v naši koži preobrazi v vitamin D in ta je odločujoč, da kalcij utrjuje moč kosti.
Vedno znova sem se sesedel zaradi duhovne osteoporoze, najprej navznoter, potem pa še navzven. Tudi naša notranja struktura (srčna in duhovna) potrebuje Sonce. In tu je lahko sv. Sholastika naša učiteljica – njeno ime pomeni v prevodu »tista, ki poučuje«. In kaj nas poučuje? Da je potreben red! In če želimo, da bo vse v-redu, je ob vseh obveznostih nujen tudi čas, v katerem se notranje sončimo. Ne samo (in ne najprej) ob ljudeh. Človek je človeku prešibka svetloba – ne prodre do srčike naše duhovne strukture. Zato je postavil Jezus v glavni zakon ljubezni zaporedje: najprej sončenje v odnosu z Bogom in nato naš odnos do bližjih. Samo notranje odrešeni lahko živimo od-rešene medsebojne odnose. Človek ne more biti človeku Bog. Če mu postane bogec, se običajno pletejo odnosi po vzorcu: idealiziranje – razočaranje – prizadetost. In potem neredko sledi iskanje novega »bogca«, ki mu postavljaš oltarčke pozornosti (ki so pogosti znak odvisnosti) in potem sledi zopet razočaranje – podiranje oltarčkov. Ujetost v takšne medosebne odnose je resnično peklenska gugalnica, kot pravi Sanja Rozman.
V tistih dneh notranjih temin sem odšel po obuditev v Vipavski Križ – na sončno Primorsko. V samostanski kapeli je dišalo po starem lesu in molitvah, s katerimi kapucini že stoletja posvečujejo in svetlijo ta prostor. Pokleknil sem na star klečalnik, se zazrl tja k Najsvetejšemu in se izpostavil. Dal sem mu svojo temo, da bi mi On podaril svojo Svetlobo. Vedel sem, da moram prebiti zid tesnobnih okovov, ki so me priklenili v mračna brezna, in sem ječal: »Gospod Jezus Kristus, usmili se me … objemi me … prebudi me v sebi …« Kako odrešujoče je klicati Boga z Njegovim imenom – v tem imenu so silne moči. Ni je teme, ki bi ne bila v Njem premagana. To ni teorija, to je vedno znova izkustvo!
Na dnu skrajne teme se je začela prebujati blagost (kot blagoslov) in milina (kot milost) v Svetlobi. Naši osebni božiči se vedno znova dogodijo v sredici noči. Kako pomenljivo so že prvi kristjani upodabljali Kristusa kot vzhajajoče sonce. Tam nekje globoko v meni se je prebudilo in me zajelo, objelo. In sem spoznal, da ni bil On daleč od mene, le jaz sem se oddaljil od sebe in Njega … Po-moč in opora se povrne v prebujeni Bližini.
Ko boš od zapuščenosti in razočaranj notranje strt, naj postana Njegova Bližina tvoje notranje izkustvo. Dovolj je poromati na svet prostor (kako priročne so naše cerkve!), se pred Njim izpostaviti in se buditi v Svetlobo – klicati Boga z Njegovim imenom. Ne le zase – toliki so, ki jih takrat v svojem srcu postavimo predenj. O tem pa več v prihodnji številki Ognjišča ob simpatični svetnici prvega pomladnega meseca. v
GRŽAN, Karel. (Zapisi izvirov), Ognjišče (2) 2011, str. 37

»Ne vem, kaj se zadnje čase dogaja z Matijem,« je po telefonu potožil profesor Novak Matijevi materi. »Pri vseh predmetih je popustil, iz odličnih ocen je padel na trojke, dvojke. Toliko, da še izdeluje. V šolo prihaja neprespan, po obrazu, po njegovih zabuhlih očeh sodim, da se je začel vdajati pijači. Tudi njegovi sošolci so mi namignili, da je večkrat opit,« je hitel razlagati. Ni mogel biti tiho, že tako je preveč dolgo molčal. Tako težko mu je bilo, saj je vedel, kako jo bo prizadelo.
Mina je bila njegova sošolka iz osnovne šole. Hodila sta v isti razred in bila večna tekmeca, kdo bo boljši – povsod sta bila vštric, le pri matematiki je bil on veliko boljši, ona pa ga je prekašala pri zemljepisu. Oba sta sanjala, kaj bosta postala, a le njemu so se sanje uresničile: postal je profesor matematike, njej pa je takoj po končani osnovni šoli umrla mati in morala je ostati doma, da je kot najstarejša pomagala skrbeti za tri mlajše brate. Ostalo ji je le še to, da se je zaposlila v tovarni kot navadna delavka.
Smilila se mu je, saj je vedel, kako po moževi smrti težko shaja. Če ji ne bi pomagali otroci, ki so že pri kruhu, Matija ne bi mogel iti študirat, sedaj pa se obnaša tako neodgovorno in zanemarja študij. »Danes ga bom vzel v roke še enkrat, ti pa ga zvečer pokliči in vprašaj, kaj misli. Pa ne jokaj, kot je tvoja navada. Naredi se trdo, ko pride domov, mogoče se bo tokrat le zamislil.«
Mina je še dolgo potem, ko sta končala pogovor, držala v roki slušalko. Kot okamenela je stala pri oknu, potem pa sedla na bližnji stol, saj je noge niso več držale. Matija, njen najmlajši od šestih otrok, ki ga je najmanj pričakovala – petinštirideset let je imela, ko je potrkal na njeno srce. Čeprav je bila že zelo v letih, niti pomislila ni, da bi splavila. Zdelo se ji je, da jo bo morda prav on najbolj osrečeval. In res je bil lučka med lučkami v družini. Vsi so ga skušali razvajati, on pa jih je vedno znova presenečal. Zelo kmalu je govoril, šel kmalu na kahlico. Zanj je imela več časa, saj so bili drugo otroci vsi večji in so se tudi oni ukvarjali z njim.
Odločno je zavrtela njegovo številko, zelo zelo razočarana, jezna in žalostna. Ni se oglasil. Poskušala je še večkrat in končno je le dvignil slušalko. »Kaj je s tabo, Matija? Profesor Novak me je klical, da si zelo popustil pri učenju,« je rekla kar se da mirno, čeprav se ji je glas tresel.
Matija je bil nekaj časa tiho, potem pa se je plaz besed kar usul iz njega: »Profesor Novak, seveda on, tvoj dragi sošolec, on me je zašpecal pri tebi, ja, kdo pa drug, če ne on? Danes mi je naredil pridigo, da mi dolgo ne bo treba k maši, kako sem nehvaležen, kako težko skrbiš zame, da me podpirajo še moji ljubi bratje in sestre, jaz pa popivam in razmetavam denar. Poln kufer imam profesorjev, šole, mojih bratov in sester in tudi tebe, mama! Pustil bomo šolo in šel delat in bom s svojim denarjem delal, kar bom hotel, pa če zapijem vse do zadnjega centa! Pustite me že enkrat pri miru, vsega mi je dovolj! Prekleto!« je končal svoj govor.
Vsa presunjena je mati mirno poslušala, vedoč, da ni trezen. »Ne samo, da si pričel piti, zdaj še preklinjaš in žališ ne samo nas, ampak tudi Boga,« ga je posvarila. »Premisli, kaj počneš, sin, jaz bom molila zate, da spet najdeš pravo pot.« Odložila je telefon, pokleknila pred Križanega in začela moliti. Upala je, da bo uslišana, On je nikoli ne bo zapustil. Vedela je, da so tukaj zaman vse besede, vse solze. Matija lahko reši edino molitev.
Matija pa se je pogreznil v moraste sanje. V njih je videl mater, kako se s trpečim obrazom sklanja nad njim in ga z žuljavo roko skuša pobožati, toda njena roka je vedno bolj daleč od njega, dokler je ne vidi več in sliši samo materin boleči jok.
Sredi teh sanj se je prebudil ves preznojen. Popolnoma se je streznil ob misli na njun pogovor. V hipu se je spomnil skoraj vseh besed, ki jih je izrekel svoji materi in jo neizmerno prizadel. Zaril je obraz v blazino in jokal kot otrok. Zjutraj ni šel na predavanja, ni imel moči – ne zaradi pijače, ampak zaradi moralnega mačka. »Domov moram, domov, da pokleknem pred njo in jo prosim odpuščanja,« je kljuvalo v njem.
Že je sedel v avto, da bi se odpeljal, a ni imel moči. Zavil je v cerkev – zadnje čase je vedno redkeje stopil v božji hram. Cerkev je bila prazna, le v drugi klopi je videl v molitev zatopljeno starejšo ženo. Pokleknil je, a moliti ni mogel. »Preklinjaš in žališ Boga, piješ in žališ svojo mater,« mu je očital notranji glas.
Na rami je začutil roko in pogledal kvišku. »Kaj te teži, prijatelj, da jokaš?« je blago spregovoril mlajši duhovnik.
»Rad bi se spovedal. Hudo sem razžalil svojo mater,« je planilo iz njega.
»Veš kaj: pojdi najprej k svoji materi in jo prosi odpuščanja, potem pa pridi k spovedi.«
»Pa mislite, da mi bo odpustila?« je rekel.
»Seveda ti bo in tudi Bog ti bo odpustil,« se je nasmehnil duhovnik. »Zberi pogum in pojdi!«
Še nikoli ni bila vožnja domov tako neprijetna kot ta dan, in nikoli korak tako težek, ko je stopil skozi vrata skromnega, a tako prijaznega doma.
Mati je sedela za mizo in luščila fižol. Osuplo ga je gledala, ko je stopal proti njej. Čeprav bi najraje planila naproti, ga objela in ga varovala vsega hudega, je ostala mirna. Zavedala se je, da mora biti močna, da bo njena moč krepila tudi njega, ko bo spoznal, da je odrasel in da je odgovoren za svoja dejanja.
»Mati, odpustite!« je dahnil in jo objel. »Obljubljam vam, da ne bom opustil študija. Kar sem obljubil pri očetovem odprtem grobu, bom izpolnil – hočem postati zdravnik, da bom pomagal ljudem, kot so zdravniki skušali pomagati našemu očetu. Vem, da je pijača poguba, zato mi ne bo več gospodovala.«
Gledala ga je vsega skrušenega, iščočega tolažbo in moč pri njej, da se ji je trgalo srce. »Odpustim ti vse, moj sin,« je rekla sočutno, »ti pa se spravi z Bogom, ker si ga žalil.« In dve debeli solzi sta kot dva bisera bolečine spolzeli po njenih nagubanih licih. V srcu je začutila, da je njegovo kesanje iskreno in da mu lahko zaupa in da je njena molitev zanj bila uslišana.

A. Kumer, zgodbe, v: Ognjišče 2 (2013), 32.