Mirno in tiho je bilo v izbi. Slišalo se je enakomerno tiktakanje velike stenske ure ter rahel šelest, kadar je ženica častitljivih let, edina prebivalka stare kmečke hiše, obrnila list v knjigi. Sedela je v svojem naslanjaču in bila zatopljena v Jalnovega Ovčarja Marka. Šele ko ji je desetletni vnuk že drugič voščil dober večer, je dvignila pogled proti njemu in se preselila iz Jalnovih časov v sedanjost.
»O, glej ga, si že prišel!« se ga je razveselila.
»Saj je že čas, babica! Šest je ura. Zgodaj rada večerjaš, potem pa v miru bereš dolgo v noč.«
»Kaj pa naj počnem drugega v teh dolgih zimskih večerih! Za nobeno delo nisem več sposobna. Pa se zato prav nič ne pritožujem. Dobro se mi godi, kot še nikoli v življenju. Še kuhati mi ni treba, vse mi prinesete. Lahko berem, kar sem si prej vedno želela, pa ni bilo časa.«
Nejc je odložil cekar na mizo, sedel na klop k peči in se zamišljeno zazrl v tla. »Kaj je novega, Nejc?« je vprašala babica in se trudila, da bi ujela njegov pogled. Čutila je, da na mladi duši njenega vnučka leži nekaj težkega. »Novega? Nič. Doma je vse po starem.« »Pa v šoli?« ni odnehala babica. »Pred časom smo dobili novega sošolca.« »Kakšen pa je?« je bila radovedna.«Zaenkrat o Eriku, tako mu je ime, ne vem mnogo. Saj skoraj nič ne govori. V zadnji klopi sedi, čisto sam, tam je bil namreč prost sedež. Tako plah je, drobcen in skromno oblečen. Z mamo sta prišla v naš kraje od nekod daleč. Očeta nima. Nekateri sošolci ga gledajo zviška in mu pravijo 'reva'. On pa ne reče nikomur nič slabega. Vsako jutro, ko vstopi v razred, pozdravi in ko odhajamo domov, se lepo poslovi od nas. Eden od sošolcev, tisti Gaber, ki je od vseh v razredu najbolj divji, ga kar naprej izziva. Postavil sem se za Erika, pa se je začel Gaber norčevati še iz mene in mi celo groziti s pestmi. Prestrašil sem se in zbežal ... Erik se mi zelo smili. Čutim, da je dobrega srca. Rad ga imam.«
»Prav, da si se postavil na Erikovo stran. Ne smeš odnehati. Nikoli, kadar imaš prav - če v srcu čutiš, da delaš za nekaj dobrega. Četudi bi bili vsi proti tebi, ne smeš bojazljivo skloniti glave, se potuhniti ali celo pobegniti. Vztrajaj in verjemi, prej ali slej te bodo začeli spoštovati. Mnogi bodo na tvoji strani, ko bodo videli, da ravnaš prav. Močni boste. Dobro bo zmagalo! Sprejeti bližnjega, torej vsakega človeka, je naša dolžnost. Govorim ti iz svoje življenjske izkušnje.« »Iz izkušnje?« »Da. Doživela sem, da so mi ljudje zaprli vrata. In doživela sem, da so me sprejeli. » »Babi, povej, kako je to bilo? Kdaj?«
»No, pa poslušaj. Bilo pred več kot petdesetimi leti. Zima je bila huda, da je drevje kar pokalo, s streh so visele dolge ledene sveče, snega je bilo da pasu. Začel se je čas močnih prehladov. Moja starejša otroka - sedem in pet let stari deklici - sta bila zdrava, hudo pa se je prehladil najmlajši, Jernej, tvoj oče, ki je imel takrat komaj deset mesecev. Morala sem ga čimprej spraviti do zdravnika. Zavila sem ga v toplo odejo in se z njim v naročju peš odpravila do avtobusne postaje, ki je bila precej oddaljena od naše domačije, kjer živim še zdaj. Bilo je že pozno popoldne, ko sem se pripeljala v mesto in hitela v zdravstveni dom. Ko sva po dolgem čakanju prišla na vrsto, naju je sprejel prijazen zdravnik, Jerneja je skrbno pregledal in napisal recept za zdravila. Pomiril me je, da bi predpisana zdravila morala pomagati, če pa bi bilo kaj narobe, naj otroka nemudoma prinesem nazaj. Šla sem v lekarno, dobila potrebna zdravila in tekla na avtobusno postajo, da bi ujela zadnji avtobus, ki pelje proti domu, a sem ga zamudila. Kaj zdaj? Najprej sem pomislila, da bi se domov odpravila kar peš, a s Ptuja do našega doma v Halozah je več kot deset kilometrov. Kako naj v tem mrzlem zimskem večeru pešačim z desetmesečnim otrokom v naročju, ki ni več lahak, poleg tega pa je še hudo bolan? Začutila sem, da se tudi mene loteva vročina. Vsa zaskrbljena sem se napotila iz mesta. Ko že skoraj nisem mogle več hoditi, sem sklenila, da bom prosila za prenočišče. Hodila sem od hiše do hiše in trkala na vrata. Le redka so se odprla, pa še takrat se je kdo prikazal med vrati le za trenutek: ko je zagledal pred seboj izmučeno žensko z jokajočim otrokom v naročju, je vrata naglo zaprl. Na smrt utrujena sem blodila dalje. Znašla sem se pred skromno hiško med visokimi drevesi. Čeprav je bilo znotraj že temno, sem močno potrkala na vrata. In glej, v notranjosti se je prižgala luč, vrata so se odprla in na pragu sta se prikazala mož in žena srednjih let. Na hitro sem izjecljala, v kako težki preizkušnji sem se znašla. Brez spraševanja, brez nepotrebnih besed in brez oklevanja sta me prijazno povabila noter, me posadila za mizo v topli kuhinji, pred mene pa postavila krožnik kislega zelja in kos kruha. Zelo mi je teknilo. 'Glejte, skromno je pri nas ... kar nerodno mi je, da vam ne morem ponuditi kaj bolj ... če boste zadovoljni s tistim starim divanom tam v kotu,« je rekla prijazna gospodinja. 'Hvala, zelo ste dobri ... prav lepo bova spala z mojim otročičkom tam ... večno vam bom hvaležna,' sem odgovorila. Tako sem z bolnim otrokom prenočila pri preprostih in revnih, toda po srčni dobroti bogatih ljudeh ... Vidiš, Nejc, ljudje v lepih hišah so me odklanjali, ko sem najbolj potrebovala njihovo pomoč, bila pa sem sprejeta v revni hišici. To je bil zame tudi nauk za življenje: vedno sprejmi vsakega človeka, nikoli nobenega ne odkloni! Spomnila sem tudi, kako so odklanjali Marijo in Jožefa v Betlehemu, ko sta iskala prenočišča ... In tako je bil Jezus rojen v hlevu ...«
»Babica, obljubim ti, da se bom zavzel za Erika. Postal bom njegov prijatelj in ga bom branil.« »Lepo od tebe, Nejc. Vem, da boš svojo obljubo držal. Še nekaj bi ti rada rekla: zelo bom vesela, če ob božičnih praznikih pripelješ Erika in njegovo mamo k meni. Rada bi ju spoznala. Naj čutita, da sta nekje toplo sprejeta.« »Bom, babi, bom. Gotovo bosta rada prišla. S sestro pa ti bova pomagala pripraviti kosilo. Vsem nam bo lepo!«
Babica je objela svojega vnuka. Dolgo je stiskala k sebi to ljubljeno dete, ki ji v teh poznih letih življenja prinaša toliko sreče. V njenem srcu se je prižgala iskrica upanja, da bo Nejc nekoč, ko odraste, znal s svojo srčno dobroto svetiti v temo sebičnosti, ki se zgrinja nad ta naš svet ...
SITAR, Nives. (zgodbe) Ognjišče (2011) 1, str. 28

Tisti hip, ko sem vstopila v stanovanje, sem vedela, da je nekaj narobe. Človeka začutiš v njem, mislim živega. Mrtvega tudi, samo drugače.
»Luka, oj, Luka,« si nisem hotela priznati, da nekaj slutim.
Luka je negibno sedel na kavču, napol zleknjen.
»Ne, ne, Luka, ne!«
In vendar je ostalo pri ne, za zmeraj.
Praznina je izpodrinila prej vedno tako polno življenje. Vsi so me tolažili, še najbolj pa hčerki, a žalosti mi ni mogel odvzeti nihče. Dotlej nisem vedela, da ima lahko toliko obrazov. Kdaj pa kdaj jo samota požene nekam proti dnu, nevarno blizu praznini, včasih se v poznih jesenskih dneh zlije v otožnost ali se sredi zime odene v tesnobo.
Še najraje pa brska po spominih.
Spomini ... Tudi na tisti davni 27. april. Pol Ljubljane je drlo v Trst z vlakom, druga polovica z avtomobili, vsi pa z istim namenom: po par ali dva kavbojk. Študenti smo se, jasno, drenjali v vlaku. Tam mi je en pogled spremenil življenje. Saj to vendar ni bil katerikoli pogled. Oči so se mi ustavile na lepotcu, ki mu ni bilo para ne v vagonu, niti na vlaku in, prisegla bi, da tudi na celem svetu ne. Postaven, z modrimi očmi, črnimi lasmi, z zobmi, da bi lahko delal reklamo za zobno pasto, je stal na prehodu, obrnjen proti meni. Ja, stal je kot pravi kavalir. Razlog več za občudovanje.
Prvega ne pozabiš nikoli, tudi njegovih prvih besed ne: »Greš tudi ti po kavbojke?«
Nič bolj izviren ne bi bil, če bi me vprašal po vremenu, a zakon privlačnosti je že prehitel njegovo nerodno vprašanje.
In tako je življenje začelo pisati mojo zgodbo. Ni bilo pravljica, saj življenje vendar ni pravljičar.
Imel je preveč modre oči in preveč čara je bilo v njih, da bi bil vseskozi samo moj, toda če sem kaj znala, sem znala odpuščati in ceniti to, kar je bilo dobro in lepo.
Tišina in samota rišeta spomine, prihodnost, ki se nakazuje nekam siva in pusta, pustita pri miru.
Spomini, živi kot življenje samo, in veliko lepega se je nabralo v njem.
Denimo radost sveže rojenega materinstva in Luka, ves nasmejan, s šopkom vrtnic, ki hiti proti meni, da je pust in strog bolnišnični hodnik dobil rožnat pridih. Sva bila kdaj bolj srečna kot tistega nepozabnega dne?
Ali pa vzhičenost po napornem vzponu na Triglav. Kako je zadonel naš vzneseni HURA! Štirikrat, za vsakega enkrat.
»Kako pogumni in vzdržljivi smo mi, meščani!«
Mogoče pa na tistem vzvišenem kraju ne bi smeli biti tako glasni.
Fotografije kot dokaz, da si dogodkov nisem izmislila. Sproščeni obrazi ob morju. Joj, kako sta otroka tam uživala! Mi štirje pobiramo krompir pri mojih domačih. Luka se drži nekam kislo. Mestnemu človeku kmetovanje ni bilo pisano na kožo.
Midva z Lukom, ki srkava kavo na Markovem trgu v Benetkah. Nebeško dobra je bila.
Glej, kako čas beži. Na tej fotografiji že nazdravljamo naši novo pečeni magistrici znanosti.
»Ponosen sem nate,« je takrat dejal Luka in odločno potrepljal starejšo hčer.
Brskam dalje. Fotografije so zložene po časovnem zaporedju. (Luka je bil vedno natančen in sistematičen.) Vsi štirje smo zadnjič pozirali skupaj tistega dne, ko je Luka popeljal pred oltar najino mlajšo.
Človek bi rekel, da so se nam dogajale samo prijetne stvari. No, ni bilo čisto tako, a lepi spomini, hvala Bogu, prej in bolj pogosto priplavajo na površje. Čas že ve, kaj dela, ko jemlje bolečini ostrino.
Zaradi nešteto lepih trenutkov si Luka zasluži, da sem vsak teden ob njem. S počasnimi koraki in šopkom vrtnic v roki režem tišino in spokojnost pokopališča. Včasih me poboža jesenski list, ko nad mano zapleše svoj zadnji ples, spet drugič me prijazno pozdravi pomladno sonce. Tudi narava zna tolažiti.
Danes sem spet kupila vrtnice. Tokrat sem izbrala nežne barve. Roza. Naročim, naj dodajo roza pentljo. Nastal je lep šopek. Z njim ponosno zakorakam po ulici. Hitim, kot bi se bala, da bom kaj zamudila. Nepričakovan zaplet.
»Gospa, rože niso dovoljene!«
»Oprostite, nisem vedela.«
Včasih so bile. Teh časov pač ni več. Ubogljivo jih odložim za sprejemni pult in grem naprej, dokler mi od sreče ne zastane korak. In nato se mi od vsega lepega orosi še oko. Saj to, kar držim v rokah, je več kot le drobno dete! To je vendar čudež!
Zgodilo se je nekaj, kar bo končno vdrlo v mojo praznino.
Srečo je treba deliti, tako kot žalost. Srečo seveda raje. Nazaj grede poiščem za pultom šopek, ki sem ga na ukaz odložila, in spet hitim, tokrat v drugo smer. Koraka ne upočasnim niti tedaj, ko bi že zaradi posvečenosti prostora morala stopati bolj umirjeno, da ne rečem dostojanstveno.
Luka, danes ti moram povedati nekaj pomembnega.
»Dedi,« rečem prav potihoma, pravzaprav zašepetam, ko prispem na cilj. »Vnukinjo imava. Meta ji je ime.«
Noben list ne pade z drevesa, samo mladi brsti že iščejo svoj prostor na vejah dreves za novo življenje. A vendar so naredile prostor sončnemu žarku, da je našel pot do naju dveh. Tenak je moral biti, kajti njegovo toploto sem začutila samo na delu telesa in svetlobo uzrla tam, kjer je zapisano Lukovo ime. Nežno in blagodejno se me je dotaknila.
Tedaj sem vedela, da je Luka prišel blagoslovit novo življenje na zemlji.

Rafaela, Ognjišče (2016) 01, str. 54

Kaj naj ti rečem, Bog, na začetku novega leta?
Moja usta so, kot vsako leto, polna obljub … Ti pa se, kot vsako leto, prizanesljivo smehljaš. Saj v svojem vsemogočnem usmiljenju že veš, katere od mojih obljub so prazne … katere bom prelomil … pri katerih bom goljufal … katerih se bom držal … in katere celo izpolnil …

Kaj naj ti rečem, Bog, na začetku nove poti?

Moja glava je, kot vsako leto, polna načrtov … Ti pa si, kot vsako leto, nagnil glavo in me skozi napol priprte veke prizanesljivo gledaš. Saj v svoji vsemogočni modrosti že veš, kateri od mojih načrtov so nekoristni … kateri nespametni … kateri pravi … Veš, katere načrte bom spregledal … katere bom opustil … katere načrte pustil nedokončane … in katere bom celo izpeljal …

Kaj naj ti rečem, Bog, na začetku novega obdobja?

Moje srce je, kot vsako leto, polno želja … Ti pa si se, kot vsako leto, popraskal za desnim ušesom in pritajeno zavzdihnil. Saj v svoji vsemogočni dobroti že veš, koliko si želim … in česa … Veš, koliko mojih želja je nemogočih … koliko nepotrebnih … koliko škodljivih … zame in za druge … Veš, česa bom pogrešal … in česa imel v izobilju … Ker veš, česa bi si moral želeti … in mi boš to tudi dal … kot vsako leto …

Kaj naj ti rečem, Bog, na začetku novega jutra?
Moje molitve, moje prošnje se, kot vsako jutro, dvigajo k Tebi … Ti pa se, kot vsako jutro, sklanjaš k meni. Saj v svoji vsemogočni vsevednosti veš, česa te bom prosil, še preden se mi molitev porodi v srcu in še preden prošnja zdrsne čez ustnice … In razpreš svojo dlan in siplješ za dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero …

Kaj naj ti sploh rečem, Bog?
Moja duša je, kot vedno, lačna in žejna … Ti pa si, kot vedno, tu … Vedno … Edini pravi odgovor na mojo lakoto in žejo … Edini, ki lahko poteši mojo lakoto in žejo … Edini, ki me nasiti in odžeja … Edini … Živi kruh in živa voda … Saj v svoji vsemogočni ljubezni veš, da brez Tebe ne morem živeti … In me čakaš … Kakor čakajo potoki voda na jelena v dvainštiridesetem psalmu … Le da to ni psalm, ker si Ti res ta potok … in jaz res ta jelen … ki hrepeni … Kot je čakal oče svojega izgubljenega sina v tisti svetopisemski zgodbi … Le da to ni zgodba, saj si Ti res ta oče … in jaz res ta sin … izgubljeni sin … In ko mi pritečeš naproti … ko mi nadeneš prstan na roko in sandale na noge … ko me oblečeš v novo obleko … Kaj naj ti rečem, Bog?

ČUŠIN, Gregor. (Na tretji strani). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 1, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Tovarišica Marija je med odmorom rada jedla jabolka. Imela je lepo navado, da je jabolko, preden ga je ugriznila, vselej obrisala v zgornji del rokava svoje klotaste halje. Šele potem je vanj zasadila svoje zobe.
Nekoč je ugriznila tudi naše trikraljevsko koledovanje.
Kljub neutrudnemu preganjanju, ki so ga izvajali miličniki, varuhi družbenega reda, se je pri nas vsako leto kar nekaj skupin obleklo v svete tri kralje. Običaj je po vojni obudila naša mama, ko je Kroflovega Štefka, Makija in mene oblekla v tri modre in nas naučila tudi preprosto kolednico: Mi smo sveti trije kralji iz dežele Jutrove …
Naslednje leto sta bili že dve skupini. Druga, katero so sestavljali otroci, ki so stanovali v gradu, je pela zelo staro koledniško pesem, bolj primerno za Florjanovo kot za Tri kralje, a bila je zelo lepa in še dobro se spominjam njenega zaključka: Mi se od vas poslavljamo, * Bogu vas izročamo. * Bog vas varuj, svet Florjan, * vašo hišo in vaš stan.
Tako je bilo potem iz leta v leto. Trška skupina je pela bolj po trgu, graščinska pa bolj po obrobju. A včasih smo se vendarle srečali pri isti hiši, peli pri istih hišah vsak svojo kolednico, vsi skupaj imeli isti strah: miličnike in tovarišico Marijo.
V zadnjem letniku osnovne šole smo bili pionirji tik pred tem, da nas kolektivno sprejmejo v mladinsko organizacijo. Toda pred tem so bili še Sveti trije kralji.
Majina mama je predlagala, da bi se za zadnje trikraljevanje naučili novo kolednico, ki bi jo triglasno peli Dragica, Maja in jaz. Obe deklici sta peli kot angelčka, jaz pa sem vlekel tretji glas. Menda je kar lepo zvenelo.
Poslušajte veseli glas, * doline, hribi, vsaka vas: * Sin Božji se nam je rodil, * človeštvu grehe je izmil. * Hvala Bogu se glasi, * glorija naj mu doni!
Mama nam je naredila široke kikle, nekaj je prišila na plašče, iz vate nam je napravila brade in brke, zlate krone smo si sami izrezali iz risalnega papirja, ki smo ga pobarvali rumeno. Mene, ki sem bil Boltežar, je mama počrnila z ožganim zamaškom, da sem bil kot da bi me iz dimnika potegnili.
Peli smo po več hišah v trgu. Upali smo si peti tudi v hišah, kjer je bila doma trška smetana: pri ravnateljevi, zdravnikovi in živinozdravnikovi družini.
A naslednje jutro …
»Pred tablo naj stopijo Maja, Dragica in Ana!« je ukazala tovarišica Marija. Včeraj še blagozveneči trije kralji smo zdaj stali osramočeni pred razredom.
Tovarišica Marija je zelo jasno razložila, da smo se s tem, ko smo hodili po kraju kot nekakšni cerkveni koledniki, zelo osmešili in istočasno prizadeli čast razreda, ki je kolektivno kandidiral za sprejem v mladinsko organizacijo. Razen tega smo pri tej maškaradi prepevali nekakšne pobožne pesmi, s čimer smo se hudo pregrešili zoper pionirsko in mladinsko čast in da Boga itak ni in da je najhuje, ker sta pri teh reakcionarnih obredih sodelovali tudi deklici, ki sta bili doslej vzorni, posebno Maja, ki poje v zboru, in da bi deklici morali biti pametnejši, če je že deček ponorel. Povedala je še, da trojka ne bo mogla iti naprej v šole, ker ne bomo dobili štipendije, štipendije pa ne bomo dobili, ker ne bomo sprejeti v mladinsko organizacijo in ne bomo smeli v mladinske brigade, kamor nas zaradi treh kraljev ne bodo vzeli.
»Sramujte se!«
Maja je bila najbolj pogumna: »Tovarišica Marija! Dovolj imam tega!«
»Kaj si rekla, Maja? Doslej si bila vzorna učenka in bi se lahko vpisala na učiteljišče, če …« je hotela tovarišica še nekaj dodati.
»Ravnatelju se bom pritožila, če bo treba, še na okraj! Tisto štipendijo hočem in na učiteljišče tudi hočem!« je povzdignila glas Maja, da smo vso ostrmeli, odkod taka ogorčenost iz te nežne dušice. V svojem besu je bila še lepša kot kdaj koli prej.
Tovarišica Marija je bila nekaj časa brez besed, potem pa je svoje prejšnje besede začela jemati nazaj. »No, nisem mislila, da se ti ne bi mogla vpisati na učiteljišče, če ne boš več hodila v tiste tri kralje, seveda. Toda Ana, ta bi že morala vedeti, kaj dela. Vzame dve najboljši deklici v razredu in ju vlači okrog. Zato se resno bojim, da je vam zapravila štipendijo!«
Maja je spet povzdignila glas in rekla, da bomo vsi trije šli naprej v šole in da Bog je in da štipendijo mora dobiti in konec. Zahtevala je ravnatelja.
Ravnatelj je bil izredno inteligenten človek. Nasproti tovarišici Mariji je bil v težkem položaju, ker ni bil v partiji in ni vedel, kdo stoji za njo. V mirnem tonu je povedal, da naj take pogovore rešujemo pri uri moralne vzgoje, ki jo vodi razrednik.
Razrednik je poznal Majo kot dobro učenko in odlično solistko v šolskem zboru in jo je potolažil, da se bo zagotovo lahko vpisala na učiteljišče in da ji bo prošnjo sam napisal in naj tega tovarišici Mariji ne zamerimo preveč.
Odpustili smo ji, v šole smo šli, v mladinske brigade nam ni bilo treba. Maja pa je postala učiteljica, kot je želela.
HAFNAR, Martina. (Zgodbe). Ognjišče (2017) 1, str. 56

Pri založbi Ognjišče je leta 2016 izšla knjiga ‘Ikona - zgodba o poteh odpuščanja’ Karla Gržana, ki v uvodu razlaga, kako nastajajo ikone – poudarja, da se ne ‘slikajo’, ampak ‘pišejo’ – ter njihov namen in pomen. Povejte to na kratko, v nekaj stavkih. (Irena)
Stanko Janežič, goreč apostol dela za edinost kristjanov, v svoji knjigi Ekumenski leksikon (1986) piše: »Ikone (gr. eikon – podoba) ali svete podobe, navadno ‘napisane’ na desko, imajo (zlasti) vzhodni kristjani v velikih časteh. Zanje je ikona zakramental osebne navzočnosti Kristusa, Bogorodice, angelov in svetnikov. S posvetilno molitvijo duhovnika postane ikona teofanična – oznanjevalka Božje slave, in čudodelna. Njena moč je v duhovni podobnosti s sveto osebo, ki jo predstavlja. Ko vernik časti ikono, se duhovno poveže s Kristusom, z Marijo, angeli in svetniki, ki so v posvečeni ikoni skrivnostno navzoči, in od tam prejema milosti Svetega Duha. Zato je razumljivo, da vzhodni kristjan kar ne more živeti brez češčenja ikon.« Po svojih domovih imajo pred družinsko ikono prižgano lučko. (sč)

S. Čuk, Ognjišče (2017) 1, str. 50

Nemško mesto Bonn. Noseča žena je prišla k zdravniku, da bi ji naredil splav. Mož je imel nalezljivo spolno bolezen. Imela sta že štiri otroke. Najstarejši je bil slep. Drugi je umrl kmalu po porodu. Tretji otrok je bil gluhonem. Četrti pa je imel - tako kot mati pljučno bolezen - jetiko. Zdravnik je tako dal malo upanja, da bi bil peti otrok zdrav.
Če bi bil ti zdravnik, bi se strinjal, da bi mati naredila splav?
Saj bi tako materi in družini prihranil veliko trpljenja!
Če bi naredil splav, bi umoril Ludviga van Beethovna, enega največjih skladateljev v zgodovini!

Gospod, ti si me potegnil iz telesa,
me varoval na prsih moje matere.
K tebi sem bil vržen iz naročja,
od materinega telesa si ti moj Bog. (Ps 22, 9-10)

Gospod me je poklical v materinem telesu,
mi dal ime že v materinem naročju. (Iz 49,1)

Ali ni moj Stvarnik v materinem telesu naredil tudi njega,
ali naju ni isti v materinem naročju obeh upodobil? (Job 31,15)

Ali ni moj Stvarnik v materinem telesu naredil tudi njega,
ali naju ni isti v materinem naročju obeh upodobil? (Job 31,15)
   

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2006), 58-59.
knjiga: Zgodbe za pogum. Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 11
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.
zelo podobna je tudi zgodba portugalskega nogometnega zvezdnika Cristiana Ronalda - objavljena v Ognjišču 01/2018, str. 46.

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

KOT MARIJA IN JOŽEF
biti pripravljen slišati sporočilo
in se mu odzvati,
se pustiti sprejeti v službo,
se odpraviti na pot,
se pustiti voditi zaupanju,
se popolnoma prepustiti čudežu.

KOT PASTIRJI:
biti odprt za oznanilo,
se naglo odpraviti na pot,
se pustiti prevzeti čudenju,
deliti tisto malo, kar imaš,
oznanilo povedati naprej.

KOT TRIJE KRALJI:
slutiti, iskati, raziskovati,
prepoznati in razumeti znamenja,
se podati na dolgo pot,
se pustiti voditi,
slaviti Boga in se zahvaljevati,
razdeliti svoje bogastvo.

KOT KRISTJAN NA BOŽIČ:
sem sprejemljiv za oznanilo,
se odpravim na pot,
pustim, da me prevzame čudež,
slavim Boga in se mu zahvaljujem,
z veseljem darujem, kar imam,
oznanilo posredujem naprej.

G. Baltes, Pogled v nebo, v: Ognjišče 1 (2019), 45.

»O naglo, naglo čas beži, / v brezmejno večnost gine; / naj tudi kdo vesel živi, / vse časno hitro mine. / To mislimo današnji dan, / ko tek je leta dokončan; / vsa srca naj prešine.«
Tako je zapisal v pesmi, ki jo pojemo v začetku novega leta, organist in skladatelj Gregor Rihar. Doma je bil iz župnije Polhov Gradec. Glasbeno nadarjenost je podedoval po očetu, samoukem izdelovalcu glasbil. Že pri 13 letih je postal organist v domači župniji, še kot bogoslovec pa je bil že stolni organist in regens chori. Razvil se je v slovitega zborovodjo, mojstra v improviziranju, orgelskega strokovnjaka in svetovalca pri nakupu zvonov. Bil je zelo plemenit duhovnik, rad je imel reveže, katerim je razdal vse, kar je sproti zaslužil. Posebej se je posvečal bolnikom, pri katerih je ostajal tudi vso noč. Zelo je zaupal v Božje usmiljenje in bil goreč spovednik (prim. Edo Škulj, Leksikon cerkvenih glasbenikov, str. 296).
Človek na poseben način doživlja minevanje časa. Sveti Avguštin je v Izpovedih zapisal: »V nobenem času torej ni bilo, da bi ne bil že nečesa ustvaril, ker si čas sam ustvaril. In nobeni časi niso večni kakor ti, zakaj ti vztrajaš v večni istosti …
Kaj je torej čas? Če me nihče ne vpraša, vem; če pa ga hočem na vprašanje razložiti, ne vem, vendar si upam z gotovostjo trditi, da bi ne bilo preteklega časa, če bi nič ne prehajalo, da bi ne bilo prihodnjega časa, če bi nič ne prihajalo, in ne sedanjega časa, če bi ne bilo nič pričujoče« (Izpovedi, MD, Celje 1978, str. 261).
Avguštinovo izkustvo časa nam pomaga razumeti njegovo usodnost, ki jo sleherni med nami še močneje doživlja ob koncu leta in ob začetku novega leta. Že menjava dneva in noči, bitje ure nas opominja, da čas neizprosno mineva. Človek bi pogosto rad odmislil resnico, da je z rojstvom vržen v ocean časa, ki pljuska ob bregove smrti, toda ocean se ne umiri ob njenih bregovih, temveč prekipeva v večno bivanje na novi zemlji in v novih nebesih.
Zavest o minljivosti vsega časnega nas ne sme zapeljati v obup in brezizhodnost. Krščansko gledanje na naše zemeljsko bivanje je zelo stvarno, kakor so stvarne besede apostola Pavla vernikom v Korintu: »Zato ne omagujemo, ampak dasi se naš zunanji človek uničuje, se naš notranji od dne do dne obnavlja … Vemo namreč tole: če razpade naša zemeljska hiša, ki je le šotor, imamo v nebesih zgradbo od Boga, hišo, ki je niso naredile roke in je večna« (2 Kor 4,16 in 5,1). Apostol Pavel je vse svoje oznanjevanje gradil na Jezusovem zmagoslavju nad smrtjo. Naša zadnja domovina ni zemlja, ampak nebesa, kjer je Jezus, začetek in večnost našega življenja. V njem živimo, se gibljemo in smo, kot je razlagal modrim Atencem apostol Pavel.
Skladatelj Rihar v pesmi omenja tri darove, ki jih prejemamo od Boga: zdravje, srečo in mir. Koliko je vredno zdravje, navadno ugotovimo šele takrat, ko ga izgubimo in obležimo na bolniški postelji. Kadar nas doleti nesreča, spoznamo, kako nam je bilo lepo v času sreče. Mir pa je vrednota, po kateri hrepenimo v času, ko divjajo lokalne vojne, ki lahko povzročijo novo svetovno vojno, le-ta pa bo apokaliptično uničujoča. Človeštvo danes potrebuje tisti mir, ki so ga oznanjali angeli na betlehemskih poljanah v času Jezusovega rojstva. Odrešujoči mir za človeštvo prihaja od učlovečenega Božjega Sina Jezusa, ki je naša pot, resnica in življenje.
Začetek novega leta zbuja v nas dvojno razpoloženje. Po eni strani daje upanje, da se bodo vsi bližajoči se dogodki srečno končali, po drugi pa nas navdaja s strahom, saj je prihodnost zagrnjena s plaščem negotovosti. Če smo le malo iskreni, vemo, da brez Božje pomoči ne bi zdržali pod težo bremen, ki jih bomo morali sprejeti na ramena v novem letu. Star slovenski pregovor še vedno drži: »Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo!«
Naj bo leto 2024 za vse ljudi dobre volje v našem narodu leto dobrote, ljubezni in miru. Vedno se veselimo življenja, ki je velik Božji dar. V svojem okolju bodimo delavci za mir. Radi pomagajmo ljudem v stiski, nesreči in trpljenju. V drugih ljudeh ne glejmo le napak in slabosti, ampak v vsakem človeku odkrijmo kaj lepega in dobrega. Postanimo graditelji mostov do slehernega človeka. Kristjani bomo premagali peklenske sile v slovenskem narodu samo z dobroto, ljubeznijo, odpuščanjem, molitvijo in pristno vero, ki temelji na Božji besedi.

M. Ipavec, (kolumna). v: Ognjišče 1 (2024), 85.