(sv. Kancij, sv. Kancijanila in sv. Prot)

Štiri oglejske mučence poznamo po vsem našem ozemlju južno od Drave, čeprav ima češčenje sv. Kancijana prednost pred drugimi in se veliko krajev imenuje po njem (Škocjan). Kancij in Kancijan sta bila brata Kancijanile, Prot pa je bil njihov krščanski vzgojitelj. Med Dioklecijanovim preganjanjem so v Ogleju kot mučenci pričevali za Kristusa. Cerkve njim v čast so naši predniki radi postavljali nad tekočimi vodami, globokimi strugami ali tokom pod površjem (Rakov Škocijan, Škocijanske jame …). (sč)

Sv. Kancijanu, sorojencema in vzgojitelju je pri nas posvečenih 25 cerkva (osem žup. in 17 podr.). Največ (9) jih stoji v LJ nadškofiji: župnijske so v Kranju,(1) na Ježici (LJ) (2) in v Škocjanu pri Turjaku;(3) podružnične pa na Selu (Breznica), v Škocjanu (8) (Dob), na Vrzdencu (9) (Horjul), v Podreči (Mavčiče), na Gor. jezeru (10) (Stari Trg pri Ložu) in na Breznici (11) (Žiri). – V KP škofiji sta ž. c. na Planini (4) in v Truškah,(5) šest pa je p. c.: nad Reko (12) (sv. Kacjan – Cerkno), Golac (++), Britof (Marijino Celje - Lig), Škocjan (13) (Rodik), Mahniči-Raša (14) in Barka (Vatovlje). – V NM škofiji sta ž. c. v Mirni Peči (6) in v Škocjanu pri NM (spodaj), p. c. pa na Gor. Jesenicah (15) (Šentrupert) in v Stavči vasi (16) (Žužemberk). – Tudi v CE škofiji najdemo ž. c. sv. Kancijana – v Rečici ob Savinji,(7) prav tako tudi tri p. c.: Rožno (Brestanica), Kremen (17) (Razbor pod Lisco) in Žalec (++). (18) (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 5, str. 106-107
 

Zgodba

Otresti čevlje

Vnuk je opazil, da stari oče vedno otrese čevlje, preden jih obuje. Nekega dne ga je vprašal: »Zakaj zmeraj otreseš čevlje, preden se obuješ?«

»Največkrat se niti ne zavedam, da to naredim. To mi je že prešlo v navado. Štirideset let sem delal v puščavskem okolju, kjer je veliko strupenih kač. Te so prišle tudi v naša domovanja, ko so iskale gorkoto in zavetje. Pogosto so se splazile v čevlje, ki smo jih imeli pod posteljami. Nekoč je sodelavca pičila strupena kača, ko si je obuval čevlje. Kmalu zatem je umrl. Od takrat smo bili pri obuvanju zelo pazljivi in smo vedno otresli obuvalo.«

»Toda tu ni kač!« je dejal vnuk.

»Res je, ampak ko neko stvar delaš leta in leta, ti to postane navada. To se je zgodilo tudi meni.«

Misel

Navada je nekaj, kar dobi zaradi ponavljanja ustaljeno obliko. Pomeni tudi nekaj, kar je zaradi ponavljanja postalo značilnost nekega človeka.

Ko nekaj ponavljamo, dobro ali slabo, se veča naša nagnjenost, da to ponovimo. Močnejše ko je nagnjenje, težje se znebimo navade, ki je slaba, še bolj se utrdi tudi dobra navada.

Če neko dejanje večkrat storimo, ga vedo lažje ponovimo, pa tudi pogosteje ga ponavljamo. In to težko prenehamo. »Navada je železna srajca,« pravi slovenski pregovor.

Molitev

Gospod Bog,
ko dopuščamo majhne nepravilnosti,
ko govorimo 'nedolžne' laži,
ko storimo 'neškodljive' nepoštenosti,
pomagamo vzpostavljati strpnost do zla,
ki slabi naš čut za dobro in slabo.
Pomagaj nam,
da se na začetku upremo slabim navadam.
Tako se ne bodo v nas ukoreninile.
Vemo, da lahko prevladajo naš razum.
Pomagaj nam gojiti dobre navade,
ki so sad velikodušnosti in prijaznih dejanj.
Tako nam delati dobro ne bo težko,
ampak bo dobrota postala naša navada.
Postala bo del nas.

Iskrica

Zelo težko je premagovati slabe navade. Če zbrišeš eno črko, se ne spremeni računalniški 'bit'. Zbriši še eno in bit bo ostal. Odstrani še eno in bit bo še vedno ostal. Toda če tako nadaljuješ, 'bita' ne bo več. To nam sporoča: če hočemo opustiti navado, jo moramo popolnoma izkoreniniti.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2012), 32.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 56.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kraju smo rekli Amerika. Ne vem natančno, odkod kraju to ime, mislim pa, da ga je dobil zaradi svoje skrivnostnosti in oddaljenosti od vasi. Amerika, ki leži ob vznožju Jelovice, je bila nekoč prostrana senožet, poraščena s travo in obdana s smrekami, brinjem in grmičevjem Ameriko so sosedje kosili le enkrat na leto in takrat so rabili veliko ljudi. Tudi po tistem, ko so kose zamenjale kosilnice, ni bilo nič drugače. Površina za grabiti je ostala ista.
V Ameriko sem rada šla vedno, kadar so me povabili zraven. Ko smo se tja vozili s konji, je bila pot prijetna. Na vozu smo se otroci vedno radi peljali, kričali od veselja in navdušenja, tako da je bila pot tja kar prekratka.
Kadar sem šla sama tja, pa mej bilo vedno zelo strah. Pot, ki je držala v Ameriko, je bila samotna in nevarna, cesta je vodila le do zadnje hiše v vasi, naprej pa je bila gozdna pot, polna ostrega kamenja in strmih kotanj. Na sredi najožje in najbolj nevarne poti sta se križala dva hudournika. Divje vode, ki so vsako leto prihrumele z Jelovice, so izdolble dve globoki, strmi strugi. Če sem hotela priti v Ameriko, je bilo treba prečkati obe strugi in vsakič bolj strašljivi sta se mi zdeli. Ko se je na koncu tistih skal svet odprl, so se mi oči vedno znova razprle od navdušenja. Pred mano je ležal prostran travnik, tak kot najlepše pregrinjalo božjega stvarstva. Na travniku v Ameriki so rasle rože vseh vrst, med njimi veliko zdravilnih, pa tudi zelo strupenih. V Ameriki sta rasli hermelika in šentjanževka, rasla je arnika in materina dušica, više, pod smrekami, pa divji volčin. Na eni strani travnika so bezgovi cvetovi pokrivali skoraj ves svet, ki se je strmo spuščal, na drugi strani, proti gori, pa sta se razraščala volčja češnja in češmin.
Sredi tega pisanega razkošja so stale svisli, narejene iz ozkih lesenih brun, streha je bila iz skodel. Tudi žlebovi, ki so bili pritrjeni pod napuščem, so bili leseni, globoko izdolbeni. Kadar je bila še posebej dobra seča, se je veliko sena natlačilo v svisli. Otroci smo skakali po senu, da smo ga tlačili in da je šlo več noter, skakali pa smo tudi iz čistega veselja.
Travnik je bil bogat tudi s kumino, ki so jo ljudje radi hodili nabirat in včasih so pomendrali veliko trave, ki se je potem težko kosila. Opojni vonj zelišč in cvetja pokošenih trav pa je ostal, vsepovsod se je razlezel, v nosu sem ga čutila še zvečer, ko smo utrujeni šli spat. Košnja ali seča v Ameriki je bila vsako leto znova posebno doživetje.
Po delu tam smo ob koncu dneva posedli k malici. Na široke rjuhe iz domačega platna je sosedova mama pogrnila prt, nanj pa je na sredino položila veliko skledo s fižolom, zraven je dala hleb doma pečenega kruha in na lesenem krožniku posušeno gnjat. Vedno se je od te svinjine en kos pojedel ob Veliki noči, drugi pa se je hranil za srečo v Ameriki. Vse nam je šlo v slast, vse je bilo tako dobro, veliko boljše kot doma. Moški so pili sadjevec; zlato rumen mošt, ki je že odvrel, je bil naše domače vino, otroci pa smo pili malinovec, tudi ta je bil narejen doma. Maline smo nabirali na Jelovici, zrele smo potem doma stiskali skozi gazo, da je iz njih nastal gost malinov sirup. Najboljša in najbolj osvežila pijača v Ameriki pa je bila voda. Mrzla studenčnica, ki je pritekla skozi skale izpod Jelovice. Kadar je vode zmanjkalo, smo jo hodili iskat v eno od tistih strašljivih sotesk. Hudournik tam se je v poletnem času spremenil v studenec, ki je mirno in ponižno tekel z gore. Po ostro izdolbenem koritu je šumljala bistra studenčnica in se natakala v plitve tolmunčke, poraščene z mahom.
Nekega poletja sem morala po vodo sama. Vzela sem rdečo kanglico, služila je samo za to, in šla. Do gozda je še šlo, tekla sem, ne da bi se ozirala nazaj, ko sem prišla do prvega korita in strmine, pa se je zataknilo. Okoli mene se je kar naenkrat stemnilo zaradi visokih in gostih smrek, ki so rasle tam, je postalo senčno in hladno. Visoke smreke je obraščal tudi bršljan, ki smo mu pravili vršelc. Fantje so tam vršelc, ki je bil zelo bogat s črnimi jagodami, velikokrat nabirali pred cvetno nedeljo, da so ga vpletali v boganice, butarice, ki smo jih nosili k žegnu na cvetno nedeljo. Kljub sončnemu poletnemu dnevu je bilo tam zelo temno in hladno. Hlad mi je prijetno del, le ostro kamenje se mi je zajedalo v bose noge in prečkati sme morala tisto ozko pot, da sem prišla do druge. Do hudournika, do korita, kjer je studenčnica tekla izpod jeloviških skal. Stala sem sredi korita tistega hudournika in gledala navzgor. Vrh korita se je dobro videl, skale tam so se bleščale v soncu, med njimi je bila luknja, podobna vhodu v rov. »V luknji v Ameriki so bele žene!« sem slišala velikokrat govoriti starejše. »Včasih se pokažejo ljudem, vendar to ni dobro! Takrat se vedno kaj slabega pripeti,« sem slišala. »Ja, nevarno je tam,« je govorili tudi babica, ki je za tisto votlino vedela. »Ampak dobrim ljudem se nič ne more zgoditi. Jih angel varuje! Angel varuh!« Ob tej misli sem prestavila ročaj kanglice iz ene roke v drugo, obe sta bili potni in obe sta se tresli. »Ampak če hočem priti do vode, moram više gor!« sem pomislila. »Nič ne pomaga! Treba bo čez in navzgor …« Spet sem stisnila ročaj kanglice z obema rokama. »Gotovo so že žejni! Moram priti do vode! Visoko moram priti, najvišje, da bo voda čim bolj bistra!« Prestopila sem graben, pogledala navzdol, tam je bil prepad, voda, ki je tekla med čermi, mi je bila nedosegljiva. Pogledala sem še enkrat navzgor in pogumno naredila prvi korak čez … Kamni, položeni čez strugo, zdaj, poleti ponižnega hudournika, so se mi zdeli kot brv. Kakor nevarna ozka brv, tista, ki sem jo imela na sliki v frčali, svoji podstrešni sobici, kjer sem spala. Na tisti sliki se je penila deroča voda v soteski, čez tisto vodo je bil postavljen lesen mostič, nekaj desk vmes je že manjkalo, na mostiču pa sta stala dva otroka, držala sta se za roke in stopala po ozki, nevarni brvi. Nad njima je bil naslikan angel, velik in lep, z visokimi krili. Njegov mili obraz je zrl na otroka spodaj in roke, ki jih je imel sklenjene, so govorile, da moli zanju, da ju varuje. Skozi glavo mi je kar naenkrat stekel tisti prizor dveh pogumnih otrok na razkopani brvi in angela nad njima. Dvignila sem glavo in odločno stopila na prvi kamen nad deročo vodo … »Sveti angel, varuh moj, bodi vedno ti z menoj, stoj mi noč in dan ob strani, vsega hudega me brani …« sem šepetala, nazadnje pa že na glas izgovarjala svojo prvo otroško molitev.
Po nekaj težkih, a zanesljivih korakih sem srečno prešla čez, na drugo stran. Tam sem se sklonila nad plitev tolmunček z vodo in v pokrovček zajela mrzlo, dragoceno vodo. Najprej sem sama pila, toliko da sem se odžejala, nato pa sem hitro začela polniti kanglico. Ko je bila polna, sem se spet vzravnala, pogledala navzgor, proti votlini, pa se tam ni nič zganilo. Še enkrat sem pogumno pogledala tja. Nič! Nobene žene ni bilo tam, ne bele ne kakšne druge. Bila sem samo jaz in hudournik, ki se je zlival kot potoček mirno pod mojimi nogami v dolino in dolbel naprej, proti Savi …
Ko sem prinesla vodo na senožet, je mama vanjo vmešala malinovec. Zadišalo je po pravih, gozdnih malinah in po sladkem. Drug za drugim so hlastno pili mrzlo, osvežujočo pijačo in govorili, kako sem pogumna, da sem si upala sama v korito po vodo.
Spet smo se lotili dela. Ko smo pograbili in naložili še zadnji voz, je sosedov ata čez seno pritrdil dolgo žrd in vse skupaj še močno prevezal z vrvjo. Tako naložen in z vrvjo prepreden voz je bil varnejši. Če bi se zvračal, bi se moški uprli vanj in ga celega dvignili. Tudi to se je že zgodilo, vendar tistikrat ne. »Bog in sveti križ božji, pa je za letos končano!« je rekla mama in se pokrižala. Potem smo šli. Konj z vozom je templjal naprej, mi pa za njim. Ko je pot postala bolj varna, gladka in položna, je oče ustavil. Drug za drugim smo splezali na voz, vsi smo bili zelo utrujeni, vendar zadovoljni. Domov na pod smo peljali že četrti voz, svisli v Ameriki pa so bile tudi do vrha natlačene s senom, ki bo še kako prav prišlo pozimi, ko bo začelo zmanjkovati krme. Takrat bo spet treba tja, v Ameriko, vendar s konjem in sanmi …
Danes v Ameriki nihče več ne kosi. V senožet se je že kdaj zajedel gozd, robove okrog sta prerasla glog in brin, redki se še podajo tja, a le po arniko in šentjanževke. Te so ostale, kumina pa se je porazgubila. Izgubila se je, tako kot mi, vsak na svoji poti čez čeri in hudournike smo šli in le še lep spomin mi tu in tam prinese Ameriko v misli. Posebno v lepih in vročih poletnih dneh.
Ko pogledam okrog v času košnje, povsod brnijo traktorji in kosilnice; ko gremo k malici, so to jedi z žara; odžejamo se s kokakolo in podobnimi napitki, ponarejenimi in obarvanimi. Nič preprostega ne more biti več, ker tisto ni več dobro. Da bi se kdo odžejal z vodo, s studenčnico, pa tudi ne verjamem, ker ni več izvirov, presahnili so … Kadar doma omenim Ameriko, pravijo: »Ali ni ta kraj prav daleč, pod Jelovico? Tam, kjer zdaj vikend stoji? Z dobrim terencem se da priti do tja, drugače ne! Cesta je obupna in vse je že zaraščeno.« »Vem,« rečem medlo, »saj tako ne morem več tja.« Potem se mi prizanesljivo nasmehnejo in rečejo, da naj mi ne bo hudo za to. Da v Ameriki tako nimam več kaj videti. Le grmovje in skale! Nič takega ni tam da bi morala iti gledat. Staro pa naj gre v pozabo … Ali je prav tako?

ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 6, str. 22-23.

Živimo v času, za katerega se zdi, da so skorajda vse avtoritete v veliki meri izgubile svojo vrednost in mesto. Kdo je danes še sploh avtoriteta? Če pogledamo družbo kot takšno, so glavne avtoritete državne in vladne institucije, verske institucije, izobraževalne institucije, pravosodni sistem, mediji, zdravstvo, gospodarske institucije, znanstvene in kulturne institucije, strokovnjaki, javne osebe, politiki ipd. Kdo izmed naštetih pa danes predstavlja resnično avtoriteto? Kaj avtoriteta sploh je?

Kdo je danes avtoriteta?
Avtoriteta v jedru predstavlja nek vpliv ali ugled. Danes si jo predstavljamo predvsem kot izraz moči in oblasti. Zlasti pa jo razumemo z negativnim predznakom, kar je seveda zgrešeno. Pravilno razumevanje avtoritete je vedno v kontekstu dobrega in resničnega. Kar pomeni, da je avtoriteta v glavnem moralna oziroma etična kategorija. Na tej točki se nam odpre novo vprašanje: Kdo je danes moralna avtoriteta? Kateri politik bi to bil? Katera javna oseba? Kateri cerkveni dostojanstvenik? Kateri oče?
Nietzsche je govoril o dekadenci, o prevrednotenju vrednot, o nihilizmu, o volji do moči, o nadčloveku. Ni nobenega dvoma – Friedrich je bil absolutno prerok. Nisem pa prepričan, koliko so ga pravilno razumeli v njegovem času in koliko ga pravilno razumemo danes. Nietzschejeve preroške napovedi so se uresničile v polnosti – smo civilizacija prevrednotenih vrednot z izgubljenim kompasom smisla. Razjeda nas notranja praznina in zunanje hlastanje po moči, oblasti in užitku. Materializem in nenasitna lakota po »imeti« in »imeti vedno več« je postala nova religija. Vera vase in v svoj ego je nadomestila vero v Nekoga. Mnogi govorijo in pišejo, da so danes vrednote v krizi. Zelo se motijo, vrednote niso v nobeni krizi, saj vrednote dejansko ne morejo biti v krizi. V krizi je človek, ki se je tem vrednotam odpovedal oziroma jih je zavrgel. Ta moderni človek pokleka pred drugačnimi vrednotami, pred novimi vrednotami, pred modernimi vrednotami upogiba svoj vrat. Adam se je znašel v nezavidljivi poziciji, ima živeti od česa, nima pa več živeti za-kaj. Izgubil je radost in veselje. Izgublja življenje. Ne vidi več smisla. Nietzsche nam je lepo povedal: »Kaj pomeni nihilizem? Da se najvišje vrednote razvrednotijo. Manjka cilj. Manjka odgovor ´čemu´.«

Velika strokovna zabloda
Remek delo Dostojevskega so Bratje Karamazovi. V njih odzvanja znana »trditev«: če ni Boga, je vse dovoljeno. Gre za vprašanje človekove svobodne volje in temeljnih vrednot. Ali lahko človek dela in naredi vse, kar lahko in kar je zmožen narediti? Ali je človek res absolutno svoboden? Sodobni človek je to svobodno voljo zamenjal s samovoljo, svobodnjaštvom. Prav to pa je tisto usodno križišče, kjer je prav ta človek zgrešil smer. In natanko to je produkt ali pa izvirni greh permisivnosti: vzgojno-izobraževalnega principa, kjer je vse dovoljeno in je glavna ter nenadomestljiva vrednota otrokova pravica. V slovenskem prostoru smo dejansko celotno pedagogiko, celoten vzgojno-izobraževalni sistem in celo vzgojo v družini, ki je najintimnejši prostor vzgoje in odnosov, vzpostavili okrog malika otrokovih pravic. Gre za veliko strokovno zablodo.

Vzgoja brez avtoritete
Oče, ki se je odpovedal svoji avtoriteti, se je odpovedal svoji identiteti. Seveda govorimo o moralni avtoriteti, o avtoriteti, ki se zgradi z odnosom in načinom življenja. Bistvo vzgoje namreč ni v govorjenju, prepričevanju, postavljanju meja ipd. Bistvo vzgoje je v načinu življenja. Otroka bolj od vsega prepriča način življenja njegovih staršev in njun medsebojni odnos. To šteje. Vse ostalo je tudi potrebno in seveda mora biti, vendar je ključno to. Kot je neki oče dejal sinu, da naj pazi, kje hodi. Sin pa mu je odvrnil: »Ti pazi, očka! Jaz hodim po tvojih stopinjah.«
V duhu Dostojevskega lahko rečemo: če ni vzgoje, je vse dovoljeno. Če ni avtoritete, je vse dovoljeno in nihče mi nič ne more. Ne mine mesec, da ne beremo o grozljivih posledicah tega v medijih. Vedno pogosteje. Na neki točki se družba celo navadi na vse te grozote in počasi postaja imuna. Zelo nevarno. Potrebno pa se je zavedati, da večina anomalij sploh ne pride v medije.
Kdo bo naučil naše otroke, kaj je prav in kaj ni? Kdo jih bo naučil, kaj se sme in česa se ne sme? Kdo jih bo naučil, kje je meja? Kdo jih bo naučil, da je za prijatelje potrebno poskrbeti in da si moramo med sabo pomagati? Kdo jih bo naučil, da je potrebno stvari deliti? Kdo jih bo naučil empatije? Kdo jih bo naučil ljubiti? Oče, ki se je odpovedal svoji moralni avtoriteti, prav gotovo tega ne bo zmogel. Očetova notranja moč je prav v njegovi moralni avtoriteti.
Husserl je nekje zapisal misel, da oče lahko največ naredi za svojega otroka tako, da ljubi njegovo mamo.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 5 (2024), 11-12.

V maju, Marijinem mesecu, se po sočuten objem zatekamo k Božji materi Mariji. Podoba Marije z Jezusom v naročju je podoba sočutnega objema, ki si ga želimo vsi, otroci in odrasli. Včasih konkretnih fizičnih objemov svojih mam, očetov, partnerjev, sorodnikov, prijateljev ne moremo dobiti. Takrat in vedno lahko prosimo mamo Mariji za njen sočutni objem. Zato v tokratni številki nekaj več poudarka na tem, kako se lahko v različnih situacijah obračamo na nebeško mater Marijo.

Molitev ob bolezni
»Draga mama Marija, ko ležim v bolniški postelji, sam, se zbujam sredi noči in te prosim, objemi me. Bodi z mano. Daj mi čutiti, da nisem sam.«

»Draga mama Marija, ko se peljem na zdravniški pregled in me zvija od strahu in groze, sploh nikomur ne zmorem povedati, kako zelo me je strah. Prosim te, bodi z mano in me objemi.«

Molitev v nosečnosti
»Draga mama Marija, slabo mi je, vsako jutro, cel dopoldan in še po kosilu, ko že tako ne morem kaj dosti pojesti. Kako je bilo v tvoji nosečnosti, mama Marija, si tudi ti doživljala slabosti? Vsekakor si zdržala dolgo pot peš in na osličku, gotovo večkrat lačna kot sita. Še Jožefa si tolažila, ko je bil lačen. Draga mama Marija, bodi z mano v teh mesecih nosečnosti.«

»Draga mama Marija, sem tik pred porodom. Ne vem, kaj naj pričakujem. Strah me je. Prosim te, bodi z mano in ob meni. Samo ti veš, kako težko je bilo tebi ob rojstvu Jezusa. Objemi me in mi izprosi tvoj pogum.«

»Draga mama Marija, postal bom oče. Bojim se poroda. Ne vem, kako bom lahko ženi v pomoč. In potem naprej, to majhno bitje. Bom znal biti oče? Ti si bila pogosto vir tolažbe in sočutja tudi za Jožefa. Prosim te, bodi tudi z mano in ob meni.«

Molitev v neplodnosti
»Draga mama Marija, k tebi je prišel angel in ti povedal, da boš spočela sina. Z možem že več let čakava ta veseli trenutek oznanjenja, da bi bila blagoslovljena z otrokom. Težko nama je. Prosiva. Moliva. Hodiva na romanja. Prosiva te, mama Marija, objemi naju v najini bolečini in čakanju.«

Molitev ob bolnem otroku
»Draga mama Marija, še nikoli v življenju nisem doživljala tako velike groze in strahu kot v teh dneh, ko sem z bolnim otrokom v bolnišnici. Nemočna sem. Sedim in molim in ponoči veliko jokam. Mož je z mano in ob meni. Hvaležna sem mu. Sorodniki in prijatelji mi pišejo spodbudna sporočila. Hvaležna sem za to. Najhuje je ponoči. Ko piskajo aparati. Ko otroka boli in čakamo, da mu bodo spet lahko dali zdravila. Nič ne morem narediti. Nič. Samo molim in čakam. Še v naročje ga ne morem vzeti. Kako je bilo tebi z Jezusom pod križem? Ne predstavljam si tvojega trpljenja. Bodi z mano, te prosim. Objemi me in objemi mojega otroka in moža.«

Molitev v zanemarjenosti
»Draga mama Marija, ponedeljek je. S sestro sva spet sama doma. Niti kosilo še ni skuhano. Mama pride pozno domov. Za očeta upava, da ga sploh ne bo. Da bomo imeli mirno popoldne, večer in noč. Kajti ko je oče doma, kriči. Pride pijan in kriči. Včasih pade po tleh. Strah me je za mamo in sestro. Prosim te, mama Marija, objemi nas vse. Tudi očeta objemi, te prosim, da morda neha piti.«

»Draga mama Marija, cele dneve sem sam doma. Oče in mama sta se ločila. Oče ima drugo ženo, nove otroke, zame mu ni mar. Tudi preživnine ne plačuje redno. Mama zato dela v dveh službah in je cele dneve tam. Sam sem, iz šole pridem v prazno stanovanje. Nikogar ni, s komer bi se pogovarjal. Hodim k verouku, pevskemu zboru in skavtom, da vsaj takrat nisem sam doma. Ta samota je strašna. Težko jo prenašam. Še posebej, ker vem, da ima oče novo družino. Tam je veliko otrok, pa še živali imajo. Zakaj ima oče tiste otroke rad, mene pa ne mara? In pogrešam mamo. Želim si, da bi prej prihajala iz službe domov. Da bi več časa preživela z mano. Ko mi je težko, igram kitaro, poslušam glasbo. Pogrešam bližino in objem. Draga mama Marija, vsaj ti me objemi in me imej rada.«

»Draga mama Marija, moje mame skoraj nič ni doma, ko pa pride, je utrujena in leži ali pa gleda televizijo. S sestro sva pridni. Očetu pomagava skuhati, pospraviti, tudi delati v hlevu. Bojim se, da je mama bolna. Pogrešam jo. Prosim te, mama Marija, vsaj ti me objemi in me imej rada, in prosim, pomagaj moji mami.«

Molitev v stiski zaradi učenja
»Draga mama Marija, težko se učim za šolo. Misli mi kar švigajo sem in tja. Ne morem se skoncentrirati. V naši hiši je vedno glasno. Pet otrok. Sestra ima že dva otroka, ki ju pazita moja mama in oče. Saj sta prijetna, vendar sta glasna, jaz pa bi potrebovala mir, da bi se lahko učila. Našega župnika sem prosila, če ima v župnišču kakšno sobo, da bi se lahko tam v miru učila. Doma me ne razumejo. Pravijo, da nakladam, da so vse to samo moji izgovori, da sem lena. Pa ni res. Rada bi se učila, pa se ne morem, če ni tišine. Sestre in brat se lahko učijo v hrupu, jaz pa ne. Mama Marija, ti mi verjameš? Prosim te, objemi me.«

»Draga mama Marija, ne morem se učiti. Ne morem. Ne znam. Ne gre mi. Sedim za mizo in gledam v zvezek, in ko bi rad ponovil, kaj sem prebral, je, kot bi imel prazno glavo. Mama in oče pravita, da bluzim, da kar nekaj sanjam, jaz pa res sedim za mizo in gledam v zvezek in si nič ne zapomnim. Veliko lažje bi mi bilo, če bi mi mama ali oče pomagala pri učenju, pa pravita, da sem dovolj velik, da se bom učil sam. Bodi vsaj ti z mano, mama Marija, in mi pomagaj, da se bom lahko učil.«

Molitev ob trpljenju otrok
»Draga mama Marija, ti si trpela ob trpljenju tvojega sina. Bodi z mano in ob meni, ko trpi moj sin. Prejšnji teden si je prerezal žile. Zdaj je v psihiatrični bolnišnici. Noče govoriti z mano. Pravi, da sem vsega jaz kriva in da me sovraži. Popolnoma sem zlomljena.«

»Draga mama Marija, moja hči se je spet rezala po nogah in rokah. Zdi se mi, kot da vidim Jezusa v njej in njenih ranah in se počutim povsem nemočno. Dobili smo napotnico za psihologa, kjer bo na vrsti čez en mesec. Kako naj ji pomagam? Kako naj bom z njo? Povsem nemočno se počutim. Draga mama Marija, objemi me, da bom jaz lahko objela svojo hčer.«

»Draga mama Marija, hudo je gledati sina, ko se bori s svojimi mislimi, ki mu ukazujejo, da mora delati kroge po kuhinji in okrog hiše. Psihiatri so mu postavili diagnozo obsesivno-kompulzivne motnje. Mož kriči nanj. Ne more sprejeti, da je sin bolan, zdi se mu, da se norčuje iz vseh nas. Jaz pa vem, da sin zelo trpi. Možu se ne upam ničesar reči, ker bo ogenj v strehi. Trpim, ko gledam sinovo trpljenje. Marija, bodi z mano in mi pomagaj.«

Molitev v stiskah, v odnosu v zakonu
»Draga mama Marija, Jožef te je odslovil. Težko ti je bilo. Nemočno si čakala, da se njegovo srce omehča in te sprejme nazaj v svoj objem. Ko se moj mož obrne stran od mene, ko se zateče v svojo delavnico, v hlev, na njivo, ko je njegovo delo pomembnejše kot najin odnos in najini otroci, te prosim: bodi z mano in mi daj moči in poguma, da vztrajam v veri in zaupanju, da se bo tudi njegovo srce omehčalo.«

»Draga mama Marija, že kot majhen fantek sem zamrznil ob grozečih pogledih svoje mame, ob njeni jezi. Zdaj, ko se name jezi moja žena, zamrznem še bolj. Umikam se v delo, s prijatelji na pivo, včasih se najraje ne bi vrnil domov. Saj vem, samo jezna je. Ampak že, ko sem bil majhen, se mi zdelo, da me mama ne mara. Ko se name jezi moja žena, me je strah, da me bo zapustila, ker me ne mara več. Prosim te, mama Marija, daj mi svoj varni objem ljubezni, da se bom lahko vrnil domov.«

Molitev staršev
»Draga mama Marija, pomagaj nama, da bova dobra in ljubeča oče in mama. Da bova znala objeti in sprejeti drug drugega v lepem in težkem ter da bova vedno znala ponuditi ljubeč objem vsem najinim otrokom.«

 C. Breznikar Ruparčič in M. Ruparčič, Sočutje do sebe, Ognjišče 5 (2024), 23-25.

Vnebohod je spomin 'odhoda' vstalega in poveličanega Kristusa z naše zemlje v nebesa. 15. avgusta pa je ob datumu zapisano 'Marijino vnebovzetje'. Kakšna je razlika med 'vnebohodom' in 'vnebovzetjem'? (Aleksandra)

Evangeliji poročajo, da se je vstali Kristus svojim učencem večkrat prikazal. Po štiridesetih dneh pa se je od njih poslovil "in oblak ga je zastrl njihovim pogledom" (Apd 1,9). V Veri, ki jo molimo pri maši ob nedeljah in praznikih, izpovedujemo, da je Jezus "šel v nebesa" in da "sedi na desnici Boga, Očeta vsemogočnega". Potem ko je v popolni pokorščini izvršil nalogo, za katero ga je Oče poslal na svet, je kot Bog "z lastno močjo" ŠEL v nebeško slavo. Njegova Mati Marija pa je bila, potem ko je 'zaspala' (ni umrla), VZETA v nebesa k svojemu Sinu z dušo in s telesom. Versko resnico o Marijinem vnebovzetju, ki je bila med kristjani živa že od najstarejših časov, je slovesno razglasil papež Pij XII. 1. novembra 1950. (sč)

Silvester Čuk, (Na kratko) Ognjišče (2016) 8, str. 76

Jezus je izpolnil nalogo, za katero ga je Oče poslal k nam. Zdaj se vrača k njemu, da tam pripravi prostor tudi nam.

Gospodovemu vnebohodu je pri nas posvečena ž. c. v Bogojini (MS).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 4, str. 115 

Zgodba

Papir in svinčnik
Na srednji šoli se je med nogometno tekmo poškodoval dijak. Padel je tako nerodno, da si je zlomil desno roko. Ko so čakali na rešilni avtomobil, da bi ga odpeljal v bolnišnico, je prosil za papir in svinčnik.
Učitelj ga je začudeno vprašal: »Le kaj neki ti bosta papir in svinčnik v tem trenutku?«
Fant mu je odgovoril: »Mislil sem si: A ne bi bilo bolje, da se naučim pisati z levo roko, kakor da zapravljam čas med čakanjem na rešilca?«

Misel

Nenadno težavo – zlom roke - je fant spremenil v priložnost, da se začne učiti pisanja tudi z levo roko.
Dobro je, da se zavedamo, da vsaka težava, s katero se srečamo v življenju, lahko postane za nas ugodna priložnost ali pa nesreča. Odvisno je od tega, kako se soočimo z njo.
Ta fant ni dopustil, da bi zlom roke zanj postal nesreča, ki bi mu uničila življenje, ampak se je pogumno odločil, da jo bo spremenil v veliko priložnost in se bo naučil pisati tudi z levo roko.

Molitev

Gospod Bog,
usmerjaj nas tako,
da bomo zdravo razmišljali,
še posebej takrat,
ko se bomo soočali s težavami.
Tako bomo bolj začutili,
da smo sposobni odkriti
ugodne priložnosti
ali jih celo ustvariti.
Vemo, da ti pričakuješ od nas,
da težav ne bomo doživljali
kot neznosna bremena,
ampak kot povabilo,
da v njih odkrijemo priložnost,
ki nas bo vodila v boljše in zrelejše življenje.
Gospod, ko se bomo znašli v zapletenih okoliščinah,
naj bomo dovolj pogumni,
da se bomo spoprijeli z njimi ter zaupali vate,
da boš ravnal z nami kot s takimi,
ki se ne morejo soočati z njimi.

Iskrici

Ko usoda vrže nož proti nam, ga lahko ujamemo za rezilo in se ranimo,ali pa ga ujamemo za ročaj in si potem z njim izdelamo lepšo prihodnost.

Laže nam bo, ko bomo težke naloge ali obveznosti sprejemali kot priložnosti. (Karel Gržan)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2008), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 44-45.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.