ob obletnici Narodne univerzitetne knjižnice

Nekdanji ravnatelj Narodne univerzitetne knjižnice v Ljubljani (v nadaljevanju NUK), mag. Lenart Šetinc, je v monografiji Zakladi narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani zapisal, da je »Nacionalna knjižnica nenadomestljiva zakladnica duhovne ustvarjalnosti naroda ter pomemben simbol moderne državnosti. Na eni strani je odraz družbenega okolja, kulturne ravni, hkrati pa je subjekt, ki pomembno vpliva na izobraževanje, znanost, kulturo in s tem na razvoj vsake države.« NUK tako ni le knjižnica, ampak hram slovenske literarne in umetniške dediščine. Trenutni ravnatelj Viljem Leban je v intervjuju dodal, da ima NUK več stebrov delovanja: narodnega, univerzitetnega, digitalnega in navsezadnje tudi izobraževalnega.

Za začetek ustanovitve NUK-a se šteje leto 1774. Nekaj mesecev pred tem je bil s papeško bulo Dominus ac Redemptor Noster papeža Klementa XIV. razpuščen jezuitski red. Vladarica Marija Terezija je v skladu s takratno zunanjo politiko razpustila jezuitske kolegije na ozemlju takratnega Svetega rimskega cesarstva. Iz fonda rešenih knjig pogorelega jezuitskega kolegija se je oblikoval fond, namenjen splošni rabi. Predhodnica NUK-a je bila Licejska knjižnica, ki je stala v prostorih pozneje pogorelega liceja na Vodnikovem trgu v Ljubljani. Slednja je leta 1807 pridobila pravico do prejemanja obveznih tiskanih izvodov dežele Kranjske in tako postala narodna knjižnica. Z zasedbo Francije so v licejsko knjižnico prihajali tudi izvodi z ozemlja Ilirskih provinc. Ljubljanski licej je bil ukinjen leta 1850, knjižnica pa je takrat postala Ljubljanska študijska knjižnica, leta 1919 pa Državna študijska knjižnica. Dve leti pozneje so jo preimenovali v Državno biblioteko, dobivati pa je začela vse obvezne izvode takratne Jugoslavije. Na osnovi Zakona o univerzah in Splošne univerzitetne odredbe si je leta 1938 pridobila naziv Univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Od leta 1945 nosi ime Narodna in univerzitetna knjižnica. Viljem Leban pravi, da na svetu ni veliko knjižnic, ki bi imele dve tako pomembni, a različni funkciji.

Vojni časi in socialistično obdobje
Predhodnice NUK-a so imele svoje prostore na različnih mestih v Ljubljani, med drugim tudi v prostorih današnje poljanske gimnazije. Prostorska stiska je bila velika, takratne oblasti pa selitvi knjižnice niso bile naklonjene. Do selitve v Plečnikovo knjižnico je leta 1941 vendarle prišlo, in to celo nekaj mesecev prej, kot je bilo načrtovano. Po italijanski okupaciji so pohiteli s selitvijo, saj so se bali, da bi se v prostore naselila okupacijska uprava. V teh prostorih je takrat delovala tudi Filozofska fakulteta, ki se je izselila leta 1961. Tekom vojne novi stavbi ni bilo prizaneseno, saj je 29. januarja 1944 v zgradbo strmoglavilo italijansko poštno letalo v nemški službi. Posadka letala in en obiskovalec so izgubili življenje, uničenih je bilo okrog 50.000 knjig. Sledila je prenova in ponovno odprtje knjižnice 8. februarja 1947.
Vprašanje prejema obveznega izvoda je bilo v času vojne vprašljivo. V SFRJ-ju sicer ni obstajal noben zakon o cenzuri gradiva, kar pa ne pomeni, da nevarna gradiva niso bila zaplenjena. Duha takratnega časa najbolje ilustrira stavek, ki je zapisan v uvodu v seznam prepovedanih knjig iz leta 1945, da je »treba izločiti vsa dela, ki so nasprotna našemu gledanju na poglavitna življenjska vprašanja«. Ta gradiva so hranili v omarah direktorjeve pisarne. Posledično se to gradivo še danes imenuje fond D. Prva prepovedana slovenska knjiga je bila Slovenija včeraj, danes in jutri (1967), ki jo je napisal Ciril Žebot. Sledile so prepovedi knjig Slovenija 1968 – kam?, Nekje je luč (1978) Vinka Beličiča in Od Triglava do Andov (1978) pisatelja Janeza Hladnika. Tako kot večina zaplenjenega gradiva so tudi te nastale izven meja SFRJ-ja. Do osamosvojitve je bilo v fondu D okrog 700 knjig in 140 naslovov serijskih publikacij. V zadnjih letih bivše države je bil fond pod strogim nadzorom dostopen raziskovalcem, od osamosvojitve naprej pa ima dostop do njega širša javnost.
Helena Janežič, skrbnica zbirke fonda D, opisuje, da je gradivo prišlo v NUK preko vzdrževanja stikov s slovensko emigracijo, ki je v želji, da gradivo trajno shranjeno v slovenski nacionalki, pošiljala svoje gradivo v hrambo. Večina gradiva je v NUK prišla iz Republiškega sekretariata za notranje zadeve (RSNZ), ki je let 1978 v NUK poslal tudi uslužbenko, ki je gradivo po knjižničarsko uredila in skrbela, da ni prišlo v neprave roke. 

NARODNA KNJIŽNICA
NUK je najstarejša nacionalna ustanova. Kot narodna knjižnica ima nalogo zbirati in ohraniti vse, kar proizvede določen narod, v našem primeru slovenski. Naloge narodne knjižnice so pridobivanje, obdelovanje in hranjenje pisnih dokazov slovenske duhovne ustvarjalnosti in narodove samobitnosti, kakor tudi zaščita in varovanje gradiva zaradi staranja ogrožene kulturne dediščine ter predstavitev najpomembnejših zakladov slovenstva domači in svetovni javnosti prek klasičnih in elektronskih nosilcev. Slovenika vsebuje gradivo, ki je bodisi napisano v slovenskem jeziku, bodisi so ga zapisali Slovenci ali pa govori o Slovencih in Sloveniji. Hramba naj bi bila dolgoročna.

Obvezni izvod
Obvezni izvod je zakonsko predpisan način zbiranja določenega števila publikacij istega naslova, ki so izdane, založene, izdelane, prirejene za uporabo ali pa distribuirane v Sloveniji, in jih mora zavezanec na svoje stroške v določenem roku poslati Narodni in univerzitetni knjižnici oziroma ji omogočiti njihov prevzem. Začetki obveznega izvoda segajo v Francijo, ko je kralj Franc. I. Francoski leta 1537 podpisal dokument Ordonnance de Montpellier (dekret iz Montpelliera), z željo nadzorovanja misli svojega naroda in možnosti večje cenzure. Zakon o obveznem izvodu se je počasi širil po Evropi in dosegel naše ozemlje leta 1807. Vse tiskano gradivo je moralo poslati izvod deželnim knjižnicam.
Danes so zavezanci dolžni v NUK poslati praviloma štiri obvezne izvode. Določa pa zakon tudi nekaj izjem – doktorske disertacije in dražje publikacije se zbirajo v dveh izvodih; elektronske publikacije, objavljene na spletu, pa v enem izvodu. Kadar gre za javno financirane publikacije, je treba poslati 16 obveznih izvodov, ki jih nato razpošljejo še v določene druge knjižnice v Sloveniji, drobni tisk pa vedno le v štirih izvodih. Obvezni izvod znaša dve tretjini letnega gradiva, ki prispe v NUK.

Dragulji narodne knjižnice so različni fondi. Med najpomembnejše sodi fond srednjeveških latinskih rokopisov, ki so v narodno zbirko prišli iz samostanov v Stični, Bistri, Kostanjevici, Gornjem Gradu, Pleterjah in Jurkloštru. Poleg množičnih pobožnih in liturgičnih zapisov najdemo med rokopisi tudi pomembne spise iz drugih takrat poznanih znanosti – cerkvenega prava, zgodovine, latinske gramatike, slovarjev, medicine, botanike, glasbe, govorništva in likovne umetnosti. NUK se lahko pohvali s pomembnimi knjižničnimi zbirkami in zapuščinami. Najpomembnejši sta Zoisova in Kopitarjeva zbirka, ki zajema tudi cirilski slovanski rokopis.
Posebno vrednost predstavlja fond inkunabul (prve natisnjene knjige), ki so se sprva hranile v Licejski knjižnici in knjižnicah samostanov tedanje dežele Kranjske. Fondi iz knjižnic dežele Štajerske se hranijo v sedanji Univerzitetni knjižnici v Gradcu. Žal se vse inkunabule niso ohranile, med ohranjenimi pa največji delež zajemajo inkunabule s področja teologije (okoli 42 %), zgodovine, filozofije, prava in liturgije. Najverjetneje najzgodnejši primerek tiska, ki ga hrani NUK, je fragment slovenske slovnice Ars minor.

UNIVERZITETNA KNJIŽNICA
NUK je vlogo študijske knjižnice prevzel leta 1919, ko je bila v Ljubljani ustanovljena prva slovenska univerza. Naloga univerzitetne knjižnice je v prvi vrsti podpora študentom, profesorjem in raziskovalcem pri njihovem izobraževalnem in znanstvenem delu. Gradivo univerzitetne knjižnice mora odgovarjati potrebam sedanjega časa in se posodabljati s hitrostjo novih znanstvenih odkritij. Za univerzitetno knjižnico se spodobi, da ponuja prostore, kot so čitalnica, računalniška soba, prostor za skupinsko delo, prostor za umetniško ustvarjanje ... Plečnikov NUK ni bil zasnovan v tej smeri, na kar je nekdanji ravnatelj Jaro Dolar opozoril že v sedemdesetih letih in takratne državne oblasti pozval k prvim pogajanjem glede gradnje NUK-a II.

DIGITALIZACIJA
Naloga narodne knjižnice ni več zgolj restavriranje, konzerviranje, razkisljevanje papirja in zagotavljanje ustreznih pogojev hranjenja, temveč tudi prenos ogroženega gradiva na druge nosilce, med katere prištevamo tudi mikrofilmanje in digitalizacijo. Ravno digitalna knjižnica, ki se je razvila iz mednarodnih fondov, ki jih imenujemo norveški mehanizmi, je po besedah ravnatelja Viljema Lebana tretji steber narodne in univerzitetne knjižnice. V Sloveniji smo z njo začeli leta 1996. Cilj je prenos celotne slovenike iz analognega v digitalni svet, kar je trenutno del projekta, ki bo trajal do leta 2030. V načrtu je digitalizacija 331.895 naslovov gradiva oziroma 101.059.825 strani tega gradiva. Do sedaj je bilo digitaliziranih okoli 90.000 naslovov, torej okoli 27 % načrtovanega. Naloga vsakega naroda, tudi Slovencev, je, da sam poskrbi za ohranjanje svoje kulturne dediščine. Čeprav bi si zaposleni v NUK-u želeli, da bi digitalizacija potekala hitreje in da bi bilo za to zagotovljenih več sredstev, smo lahko ponosni na svoje dosežke, saj se nahajamo na četrtem mestu po prenosu gradiva v digitalno okolje glede na število prebivalcev. Digitalizirana je več kot tretjina gradiva.
Postopek digitalizacije gradiva poteka po vnaprej pripravljenem načrtu. Po pregledu gradiva je treba le-to popraviti in restavrirati, šele nato se ga začne skenirati. Potek skeniranja je počasen, saj se skenira ročno, vsaka stran posebej. Sledi še obdelava skeniranega gradiva in bibliografska obdelava gradiva.

Digitalna knjižnica Slovenije
Digitalna knjižnica Slovenije (dLib.si) je bila javnosti predstavljena novembra 2005. Omogoča dostop do raznovrstnih digitalnih vsebin s področja znanosti, umetnosti in kulture. Spletni informacijski vir je bistveni sestavni del sodobne infrastrukture, potrebne za izobraževalne in znanstvenoraziskovalne procese, ter eden od temeljev informacijske družbe. Portal dLib.si poleg tega omogoča trajno ohranjanje slovenske pisne kulturne dediščine v digitalni obliki, s čimer je poskrbljeno, da bo ostala dostopna tudi prihodnjim rodovom. Digitalna knjižnica Slovenije vsebuje več kot milijon objektov, pri čemer ji pomaga več kot 600 slovenskih in tujih partnerjev. Je tudi aktiven partner pri razvoju portala evropskih digitalnih knjižnic Europeana.

IZOBRAŽEVANJE
Izobraževanje je po zakonu sestavni del narodne knjižnice, medtem ko so svetovalno dejavnost prevzele osrednje območne knjižnice. V okviru izobraževalne dejavnosti je NUK v letu 2023 izvedel 11 tečajev za začetnike v stroki, 14 tečajev za vzajemno katalogizacijo, 25 tečajev iz sklopa permanentnega izobraževanja in 29 tečajev za uporabnike. Sodelovali so tudi pri izvedbi štirih izobraževanj za založnike. Nekatera izobraževanja so namenjena bibliotekarjem, spet druga pa uporabnikom, pri čemer poskušajo tudi starejše generacije naučiti uporabe digitalne knjižnice in drugih digitalnih platform, med katerimi sta tudi sistem COBBIS in PressReader. Prav tako je NUK s strani države pooblaščen za organiziranje in vodenje bibliotekarskih izpitov in pridobivanje strokovnih nazivov v bibliotekarstvu.

DRAGULJI SLOVENIKE

NUK je od Licejske knjižnice podedoval fond srednjeveških latinskih rokopisov, ki se danes v 85 kodeksih nahaja v Rokopisni zbirki. Najstarejši kodeks je iz 9. stoletja in velja za najstarejši kodeks v celotni slovenski hrambi. Gre za pergament na 126 listih in vsebuje Lathenovo eklogo moralij Gregorja Velikega. Kronološko mu sledi 19 kodeksov iz 12. stoletja, en kodeks iz 13. stoletja, 29 kodeksov iz 14. stoletja, 34 iz 15. stoletja in en kodeks iz 16. stoletja.
Stiški rokopis. - De civitate Dei.

STIŠKI ROKOPISI
Stiški rokopisi so dediščina stiškega samostana, ki je imel ugleden in dobro razvit skriptorij, v katerem so kodekse pisali, vezali in celo poslikavali. Rokopisi sodijo v območje bavarske pisne šole, pisava pa je srednjeveška minuskula, ki je postopoma prehajala iz okrogle v oglato. Poleg svetopisemskih besedil najdemo med njimi tudi besedila Avguština, Ciprijana, Hieronima, Gregorja Velikega, Izidorja in Kasijana ter celo redek rokopis škofa Gregorja iz Toursa o trpljenju apostola Andreja. V hrambi narodne knjižnice so od leta 1790.

KODEKS IZ KARTUZIJANSKEGA SAMOSTANA
Iz kartuzijanskega samostana v Bistri je leta 1782 v last sedanjega NUK-a prišla zbirka dragocenih kodeksov, v katerem je 11 primerkov iz 14. in 15. stoletja. Zapisani so na pergament, pisava je gotska ali latinska minuskula. Med najlepša in najbolj iluminirane srednjeveške spise, kar jih danes najdemo v Sloveniji, spadata razprava sv. Avguština z naslovom De civitate Dei iz leta 1347 in nekoliko starejša Summa de iure canonico.

CIRILSKI SLOVANSKI SPOMENIKI
Gre za dediščino sv. Cirila in Konstantina (pozneje imenovanega Metod) ter njunih učencev. Cirilski slovanski spomeniki so del corpus separatum tako imenovane Kopitarjeve zbirke, ki je bila leta 1845 odkupljena od Licejske knjižnice v Ljubljani. Celota obsega 30 kodeksov, med katerimi jih je 13 nastalo od 13. do 15. stoletja. Ostali so mlajši, nekaterih niti ne moremo prištevati k srednjeveškemu gradivu. Od vseh kodeksov je najzanimivejši Codex Suprasliensis, ki je bil odkrit v samostanu Supraselj na Poljskem. Večina kodeksov je nastala na področju Balkana, a izven slovenskega etničnega področja, Jernej Kopitar pa jih je dobil preko zasebnih zbiralcev, pri čemer mu je pomagal tudi Vuk S. Karadžić.

SAGA NUK-A II
Zgodba o gradnji NUK-a II je že saga, država pa se je k temu večkrat zavezala. Zdi se, da bo dolgoletna želja vendarle postala resničnost. Najprej je bil to projekt Marka Mušiča, ki pa so ga leta 2010 opustili. Dve leti pozneje je bil objavljen mednarodni javni natečaj, kjer je zmagala rešitev Biroja Bevk Perović. Nova podoba NUK-a II je bistveno manjša od prve idejne zasnove in namenjena zgolj univerzitetni rabi. Narodni del knjižnice bo tako ostal v Plečnikovi stavbi. Po osemletnem zatišju je leta 2019 Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje (sedaj Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije) sprejelo odločitev, da bo priskrbelo sredstva za gradnjo. Konec leta naj bi bil objavljen razpis za gradbenega izvajalca. Po mnogih letih je nekaj sredstev v javnem proračunu namenjenih gradnji NUK-a II. V letošnjem letu je za to namenjenih 3 milijone evrov, drugo leto 14 milijonov. Celotna investicija je ocenjena na 100 milijonov.
Do letošnjega poletja so predvidena dodatna arheološka izkopavanja, saj bo NUK II stal na arheološkem območju rimske Emone. NUK je prevzel izdelavo naročila za izvedbo študije po naročilu Unesca, kamor ta del Ljubljane sedaj spada. Po smernicah Unesca bo izdelana posebna študija, katere namen je ugotoviti, kako poseg nove gradnje na tem območju vpliva na umetno dediščino. Ravnatelj Leban pričakuje, da se bo po objavljeni študiji lahko začela gradnja.

250 LET KRADEMO MISLI

DEDIŠČINA PRIHODNOSTI
Ob okroglem jubileju NUK pripravlja različne dogodke, s katerimi bodo obeležili delovanje najstarejše in edine narodne knjižnice v Sloveniji. Otvoritveni dogodek je bilo mednarodno strokovno posvetovanje o obveznem izvodu in sloveniki, ki je pod naslovom Dediščina prihodnosti potekalo 4. aprila v Zbornični dvorani Univerze v Ljubljani. Glavna tema posveta je bil pregled razvoja in dostopnosti zbirke slovenike. Na dogodku so sodelovali založniki, avtorji, knjižnice, depozitarne organizacije in Ministrstvo za kulturo RS. Predstavljene so bile dobre prakse pri zbiranju patriotike v mednarodnem okolju, zgodovinski pregled zbiranja obveznega izvoda v Sloveniji in stanje pri prodaji avtorskih pravic slovenskih publikacij v tujino. Dogodek se je končal z okroglo mizo, na kateri so bila predstavljena stališča za predlog sprememb Zakona o obveznem izvodu publikacij.

SLAVNOSTNA AKADEMIJA IN RAZSTAVA
Osrednji dogodek bo predstavljala slavnostna akademija, ki bo potekala v Ljubljani konec meseca maja. Maja bo tudi otvorjena razstava, ki bo ponudila časovno kapsulo in predstavila najpomembnejše dejavnosti NUK-a. Na razstavi bo možno videti izbrane zaklade narodne knjižnice, med katere prištevajo rokopise, knjige, arhive in spise. Namen razstave je, da NUK predstavi svoje delovanje širši javnosti. Razstava bo tako zajela tudi bibliografske zapise knjig, postopke zaščite in konzerviranja gradiva, rokopisne zbirke, zbirke gradiv Slovencev v zamejstvu in po svetu ter slikovne, glasbene, kartografske in filmske zbirke.

Jeseni se pripravlja še drug mednarodni dogodek, ki bo posvečen strategiji in pogledu v prihodnost. Primerjali bodo ideje in vizije s tujimi kolegi in iskali prostor za izboljšave.

dr. U. Jeglič, Priloga, v: Ognjišče 5 (2024), 44-49.

Cerkev ima jasna stališča glede ločencev, čeprav jih mnogo ni ločenih po svoji krivdi, ki ponovno zaživijo svoje partnersko življenje. Najhujšo omejitev v tem primeru vidim pri omejevanju oz. prepovedi prejema obhajila. Nadaljnjo omejitev vidim pri izbiri botra za krst in birmo. Duhovniki velikokrat poudarjajo, da mora biti boter zgleden kristjan, ki hodi k maši. Kdo pa je zgleden kristjan? Tisti, ki se je ločil (ne po svoji krivdi) in si je po mnogih letih našel partnerja za skupno življenje, ali tisti, ki na zunaj živi zgledno krščansko življenje, ki redno obiskuje mašo in prejema obhajilo, pa živi dvojno življenje – ima ljubico in po možnosti z njo celo otroka – se pravi, da ima dve družini. Poznam primer, ko ima tak na zunaj zgleden družinski oče še eno družino z ljubico. Pa ne samo to – tega izvenzakonskega otroka je dal krstiti in bil ob krstu celo pri obhajilu! Mar je Cerkvi vseeno, če nekdo celo življenje greši – mogoče gre k spovedi, prejme obhajilo, potem pa nadaljuje s svojim življenjem, kot da je vse lepo in prav? V enem od Ognjišč ste zapisali, če nam je žal, da smo ukradli album z interneta in si priznamo, da je bilo narobe, to ni zadosti, če bomo naslednji dan storili enako. Napisali ste, da je v takem ravnanju gotovo nekaj hinavščine. Kaj pa v primeru, da imaš ljubico in jo dan za dnem obiskuješ? Mislim, da je to še večji greh, in da bi morala Cerkev takšne ljudi izločiti iz svoje srede, ne pa da jim daje nagrado, da krsti njihove otroke, čeprav se zavedam, da otroci niso krivi za napake svojih staršev. Menim, da je takšno ravnanje matere ali očeta skrajno nemoralno in neodgovorno. Nemoralno ravna tudi Cerkev, ki ji je čisto vseeno, na kakšen način pridobiva svoje člane – samo da jih pridobi. Za Cerkev je očitno pomembna ‘zunanja primernost’; kakšno pokvarjeno dušo imajo ti ljudje, pa jih ne zanima. Če to primerjamo z ločenimi in ponovno poročenimi, ni pravično.
Konkretno me zanima, kakšno stališče ima Cerkev glede tega, da ima nekdo, ki je poročen, poleg svoje družine še otroka z nekom drugim? Ali je takšnim osebam dovoljeno prejemati obhajilo, ali ne?
Janez

S svojim pismom ste opozorili na resno zadevo, ki je vredna obravnave – vztrajanje v grehu. Ne maram vzbujati vtisa, da so ločeni in ponovno poročeni idealni, drugi zvesto poročeni, pa hinavci. Tak je podton vašega pisma. Seveda to ne odgovarja resnici. Iz enega primera, ki ga omenjate, in je obsojanja vreden, ne smemo posploševati.
Popolnoma se strinjam z vami, ko navajate zapis v naši reviji, da je hinavščina, če grešimo, drugi dan gremo k spovedi, naslednji dan pa spet enako grešimo. Spoved mora vsebovati tudi trdni sklep, da se poboljšamo in to v kesanju pred Bogom tudi obljubimo: “trdno sklenem, da se bom poboljšal!” Res je, da smo ljudje slabotni in vedno znova grešimo, a to ne sme biti opravičilo, da se ne bi resno potrudili za poboljšanje. Tudi zato je prišlo do predpisa, da ločeni in ponovno poročeni ne morejo iti k spovedi in prejemati obhajila, ker tega ne morejo obljubiti, ker živijo v ‘grešnem razmerju’.
Pri ločenih in ponovno poročenih je to očitno, saj pač vsi vidijo, da ta dva človeka živita skupaj. Napačno pa bi bilo zaradi tega sklepati, da Cerkev ‘gleda skozi prste’ na grehe, ki jih ljudem uspe prikriti. Lahko jih prikrijejo pred ljudmi, pred Bogom nikoli! Če kdo greši na skrivnem, njegov greh ni nič manjši kot če bi grešil očitno. Tudi če nam uspe velike grehe skriti pred ljudmi, ne smemo prejemati obhajila. Eden prvih krščanskih spisov Nauk dvanajsterih apostolov ali Didahe pravi o prejemanju obhajila: »Kdor je svet, naj se približa, kdor ni, naj se spokori!« Podobno svarilo srečamo tudi v kasnejših spisih, kar priča, da je to, kar velja danes, veljalo že v prvih časih krščanstva.
Obhajilo ni nagrada za naše vzorno krščansko življenje, ampak je nezaslužen dar. Tega daru pa ne smemo nevredno prejemati. Nevredno ga prejme, kogar teži velik greh. Sveti arški župnik Janez Vianej je dejal, da obhajila nismo vredni (ne zaslužimo ga s svojim življenjem), smo ga pa potrebni. Iz njega prejemamo moč za krščansko življenje. Z njim se posvečujemo. Kdor pa nevredno prejema obhajilo, se z njim ne posvečuje, ampak ga prejema v svojo obsodbo, tudi če ga prejema navidez zelo pobožno.
Naj se še nekoliko ustavim ob vašem vprašanju, ali lahko nekdo, ki ima otroka z drugo žensko, prejme obhajilo, je odgovor da in ne. Če prizna svoj greh in je zvest svoji zakonski ženi, potem lahko. Če pa bi vztrajal v grehu, imel še naprej odnose z drugo žensko in pri tem zapostavljal svojo družino, ne sme in ne more vredno prejemati obhajila.
Tukaj gre tudi za razlikovanje med grešnim dejanjem, ko človek enkrat pade v greh, se spreobrne in se vrne nazaj na pravo pot, in med grešnim stanjem, vztrajanjem v grehu. To papež Frančišek imenuje pokvarjenost in pravi: grešnost da, pokvarjenost pa ne! On stalno ponavlja, da je grešnik (in da smo grešniki), obenem pa nenehno kliče k spreobrnjenju.
Ne morem pa se strinjati z vami, da bi “morala Cerkev takšne (grešne) ljudi izločiti iz svoje srede”. Cerkev grešnikov ne izključuje, ampak jih kliče k pokori. Tudi Sveto pismo nas uči, da Bog noče smrti grešnika, ampak da se spreobrne in živi (prim Ezk 18,23). Podobno tudi ločenih in ponovno poročenih Cerkev ne izključuje iz svoje srede. Tudi oni so člani Cerkve, Bogu ljubi in dragoceni. So pa tudi oni, kakor smo vsi, poklicani k neprestanemu spreobračanju. Cerkev grešnikov ne izključuje, ampak jim omogoča spreobračanje. Ločeni in ponovno poročeni ne morejo prejemati obhajila, a to ne pomeni, da so iz Cerkve izključeni.
Prav tako Cerkev ne odreka krsta otrok grešnim staršem. Nenazadnje smo vsi ljudje grešniki. Strinjam se s tem, kar ste zapisali, da otrok ni kriv za grehe staršev. Zahteva pa Cerkev moralno zagotovilo, da bodo starši otroke krščansko vzgajali. To morajo obljubiti pri krstu. Krsta Cerkev nikomur ne vsiljuje. Krst je prvi in temeljni zakrament, zaveza ljubezni z vsakim človeškim bitjem, ki v moči Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja postane Božji otrok.

Božo Rustja, Pismo meseca, Ognjišče, 2017, leto 53, št. 5, str. 6-7

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022.

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Vsemogočni in večni Bog,
Oče ubogih,
uteha bolnikov,
upanje umirajočih,
tvoja ljubezen vodi
vsak trenutek našega življenja.

Zahvaljujemo se ti
za dar človeškega življenja
in predvsem za obljubo
večnega življenja.
Vemo, da si vedno
blizu stiskanim,
ubogim, vsem slabotnim
in tistim, ki trpijo.

O Bog nežnosti in sočutja,
sprejmi zaupne molitve
za naše bolne brate in sestre.
Potolaži jih
s svojo ljubečo navzočnostjo
in, če je to tvoja volja,
jim povrni zdravje,
podeli jim novih moči
za telo in dušo.

O Bog, vir sleherne moči,
ohranjaj in varuj tiste,
ki skrbijo za bolne
in stojijo ob strani umirajočih.
Podeli jim duha
poguma in velikodušnosti.
Podpiraj jih
pri njihovem prizadevanju,
ko bolnike tolažijo
in jim lajšajo bolečine.
Daj, da bodo še bolj
žareče znamenje
tvoje poveličujoče ljubezni.
Amen.

sv. JANEZ PAVEL II., Molitev, v: Ognjišče 2 (2017), 2.

Ob zlatem jubileju Ognjišča je nastala knjižica z izbranimi molitvami zadnjih dvajsetih let. »Prava molitev mora biti ponižna, saj je pogovor revne stvari s Stvarnikom; zaupna, ker verujemo, da je Stvarnik naš ljubeči Oče; vztrajna, ker je znamenje zvestobe; in zbrana, ker je izraz spoštovanja prosilca do Dobrotnika. Molitev je lahko prošnja, zahvala, lahko tudi češčenje, občudovanje Božje lepote, dobrote in veličine,« je zapisal knjigi na pot Silvester Čuk, ki molitve od vsega začetka izbira, prevaja in pripravlja.
Lepo pravilo za kristjanovo molitev je dal francoski zdravnik in spreobrnjenec Alexis Carrel. V svoji knjigi o molitvi je zapisal: »Da prav moliš, je odvisno od tega, kako živiš. Da prav živiš, je odvisno od tega, kako moliš.« To se zdi na prvi pogled začaran krog, vendar ni tako. Te besede hočejo povedati, da mora prava molitev izhajati iz življenja in naše življenje oblikovati. Naj tako usmerjajo naše misli in dejanja tudi molitve iz pričujoče knjige.

pripravlja: Marko Čuk

Pripovedujejo, da je Aleksander Veliki na enem svojih vojaških pohodov srečal Diogena, ki se je napol gol mirno sončil na bregu reke. Mladega Aleksandra je poučeval sam filozof Aristotel, zato je veliki vojskovodja spoštoval modre ljudi in jim na tiho celo zavidal njihovo znanje. O Diogenu je slišal, da je to filozof z neobičajnim obnašanjem, saj živi v sodu in je zadovoljen, da ima le najnujnejše za življenje ter da vzvišeno gleda na ljudi, ki menijo, da bi težko živeli tako, kot živi on.
Aleksander je izkoristil priložnost in se mu približal ter se prijazno pogovarjal z njim. Za trenutek je sredi svoje vojaške slave spet postal učenec.
Seveda si ni mogel privoščiti, da bi ga vojska čakala, zato je moral, prej kot bi sam želel, končati pogovor ter zapustiti modreca. Pogovor je na vojskovodjo naredil tako močan vtis, da se je od učenika v sodu poslovil s temi besedami:
"Jaz sedaj odhajam, kajti nadaljevati moram z junaškimi podvigi, ki se bodo zapisali v zgodovino. Toda od tega trenutka bom molil, da v naslednjem življenju, ki me čaka po reinkarnaciji, ne bom več Aleksander, ampak Diogen."
Modrec ni zamudil priložnosti in je vojskovodju takoj odgovoril:
"In zakaj bi čakal na naslednje življenje? Lahko v tem trenutku spremeniš svoje življenje, če hočeš. Reka je dovolj široka in sonce ne skopari s svojimi žarki. Breg je prostoran in za en sod bi se zlahka našel prostor."
Legel je na sonce, medtem ko je Aleksander zajahal konja.

Verovanje v preseljevanje duš, ki ga poznajo na vzhodna verstva, zna biti zelo koristno. Vedno nam ostaja še eno življenje. Vedno imamo še eno možnost. Zato imamo še za vse čas. Čas je, da smo Aleksander in še bo čas, da bomo Diogen. Zato bodimo Aleksander in osvajajmo kraljestva, da se bomo zapisali v zgodovino, kajti pozneje bo še čas, da postanemo Diogen ali pa se bomo vsaj tolažili z mislijo, da bomo Diogen, pa čeprav ne bo nikoli priložnosti, da to postanemo. Vera v vrsto reinkarnacij je zelo privlačna in prikladna, kajti vedno se lahko tolažimo z mislijo, da bomo v prihodnjem življenju naredili to, česar nismo storili v tem.
Med številnimi opredelitvami, s katerimi označujemo človeka, da bi ga ločili od drugih živali, ena še posebej zadeva bistvo: človek je obotavljajoča se žival. Človek odlaga, zadržuje, se obotavlja... Druge živali naredijo brez odlašanja, v trenutku. Živijo iz minute v  minuto ter "dajo" vse svoje bitje v to, kar zahteva sedanji trenutek. Nasprotno pa se človek ustavi, premišlja, se obotavlja ter prestavlja na jutri stvari, ki bi jih čisto lahko in bi jih celo moral storiti danes. Misli, da si mora privoščiti zaslužen in potreben počitek ter se odloči, da bo jutri nadaljeval z delom, ker bi sicer to škodovalo njihovemu zdravju. Misli, da mora postoriti važna opravila, vendar se premisli, ker se odloči, da bo to storil kasneje. Človek je zmožen žalostne "umetnosti", da zamenjuje vrstni red stvari: Ko je Aleksander, bi želel biti Diogen, a ostane Aleksander. Želi, da bi kaj spremenil, da bi izboljšal, da bi dosegel svobodo... a vse to pušča za naslednjo inkarnacijo. Kratka molitev "k božanstvu" naj bi po njegovem mnenju rešila vse. Z njo si pomiri vest in vojaška kariera je rešena. Obisk Diogena - in kdo od nas ga kdaj v življenju ni obiskal - ostane brez sadov.
Dejansko veliko ljudi veruje v reinkarnacijo in s tem pravzaprav opraviči svojo lenobo, nesposobnost, svoje napake in nepotrebnost spreobrnjenja in jim pri tem ni nič mar, da na Vzhodu reinkarnacijo pojmujejo čisto drugače in ne kot opravičilo za lastne napake in neodločnost.

Vse zmorem v njem, ki mi daje moč. (Flp 4, 13)

Reinkarnacija: v New Age-ju je reinkarnacija povezana z konceptom razvoja v višjo obliko, do tega, da postanemo božji. V nasprotju z indijskimi verstvi … New age vidi reinkarnacijo kot napredovanje posameznikove duše v popolnejše stanje. Reinkarnira se nematerialno ali duhovno, natančneje zavest, tista iskra energije, ki je navzoča v posamezniku, ki je deležen kozmične energije. Smrt ni nič drugega kot prehod duše iz enega telesa v drugega.

Po učenju New age-ja "ni greha, je samo nepopolno spoznanje. Istovetnost človeškega bitja je v »utopitvi« v univerzalnem bitju skozi proces nadaljnjih inkarnacij. Ljudje so subjekt vplivov zvezd, toda z neprestanim iskanjem (s pomočjo določenih tehnik) se morejo odpreti božanstvu, ki je skrito v njih, do vedno večjega skladja med seboj in kozmično božansko energijo. Ni potrebno nobeno razodetje ali odrešenje, ki bi prihajalo izven človeka, ampak samo izpolnitev izkustva odrešenja, ki je skrito v nas (samo-odrešenje) in ga dosežemo s psiho fizičnimi tehnikami, ki vodijo v dokončno razsvetljenje."
Jezus Kristus prinašalec žive vode, Krščansko razmišljanje o New Age-ju

 Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta obrodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar. (Jn 15, 5)

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 5 (2003), 38-39.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2003, 136-138.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

pripravlja Marko Čuk

Jezus pravi: »Poučite se od lilij na polju, kako rastejo. Ne trudijo se in ne predejo, a povem vam: Še Salomon v vsem svojem sijaju ni bil oblečen kakor katera izmed njih.« (Mt 6,28-29)

OGLEDALO
Če me poznate, veste, da sem po naravi veliki občudovalec. Ko gremo v hribe, me težko spravijo nazaj v dolino, težko se ločim od razgleda. Lahko se neprenehoma navdušujem nad akrobacijami lastovk na nebu. Vsak dan pogledam kosje gnezdo pred oknom. Všeč so mi oblaki. In raznorazni majhni hroščki v travi. In mravlje, marljive mravlje, tudi če stopajo po sredi mojega stanovanja. Rad poslušam morje in gledam razdrobljeno sled sonca na njegovi gladini. Ali pa tisto morje žita, kako se drgne klas ob klas, ko zapiha veter. Prevzame me rosa na travi. Megla, kako se upira soncu. Roža, ki je zrasla v skali. Mavrica. In seveda sončni zahod, najlepša stvar vsakega dne. In zvezde. In nebo, neskončno nebo, nikoli enako, nikoli staro, nebo, veliko, širno, neskončno nebo. Nebo imam najraje, ker je kot človeško srce: tudi če je temno, ni nikoli prazno.
Nekaj krasnega je, če ima človek čas za lepoto. Še boljše pa je, če si čas za lepoto vzame, če ga iztrga iz sivega hitenja vsakdana. Ko te na primer preseneti sončni žarek, ki se prikaže izza oblakov, moraš pustiti nujno delo in občudovati. To je kot klic, da nekaj takega takrat res potrebuješ. Ali pa ko se na večer kot ogenj razplameni nebo, takrat je to klic, ki ga ne smeš zamuditi. Klic, ki pravi: »Vzemi in pij!«
Pomembno je biti občudovalec. Lepote nimamo nikoli dovolj. Naše srce je vedno lačno, vedno, nenasitno je, ko gre za lepoto, ker človek hodi po svetu in nanj se lepijo vse vrste grdobije in hudobije. Zato potrebuje lepoto. Da ga nahrani, da mu okrepi vero in upanje v dobro in sveto. Brez nje se ne da živeti. Grdo in hudo in slabo in težko ti rani srce, ti rani življenje, lepota pa te pozdravi. In lepota se pokaže, se ponudi, te dregne, da bi jo gledal, da bi občudoval …

BESEDA
Ta dregljaj, ta pomežik lepote je zame dotik Boga. In ko gledam, ko občudujem lepoto v svojem življenju, pravzaprav molim. Občudovanje lepega je prva in morda celo najlepša molitev, kar je je sposobno človeško srce. Ker je molitev resda pogovor, še bolj pa je tista blažena tišina med prijateljema, v kateri ni treba povedati ničesar. Ko si samo tam in se gledaš v hvaležnosti. In to prijateljstvo … je zadosten razlog, da preživim še en dan, četudi je mračen in siv kot najgrše sanje.
Zato je pomembno biti občudovalec lepega – občudovalec Boga. Pa tudi iskalec, borec za lepoto, če je skrita, kar je velikokrat. Kajti človek postaja to, s čimer se hrani. In kdor ne vidi, kdor ne občuduje lepega, bo pustil, da mu svet napolni srce z vsakovrstno kramo. Zato nam je lepota potrebna. Da bi jo znali videti in občutiti tudi takrat, kadar jo je težko opaziti, v svetu, v življenju, v ljudeh; predvsem v ljudeh, v njih je najtežje biti občudovalec, ker so tolikokrat naša slika v zrcalu.

RIJAVEC, Marko (uvodnik mladinske priloge), Ognjišče (5) 2021, str. 62

(v spomin na Srečka Kosovela)

Kaj bi bil človek, če ti je težko
biti človek? Postani obcestna
svetilka, ki tiha razseva
svoj sij na človeka.
Naj bo, kakor je, ker, kakor je,
vedno je on s človeškim obrazom.
Bodi mu dober, temu človeku,
in nepristranski kakor svetilka,
ki tiho obseva pijančev obraz
in vagabundov in študentov
na cesti samotni.

Bodi svetilka, če ni ti
mogoče biti človek;
ker težko je biti človek.
Človek ima samo dve roki,
pomagati pa bi moral tisočerim.
Bodi zato obcestna svetilka,
ki sveti tisoč veselim v obraz,
ki sveti samotnemu, blodečemu.
Bodi svetilka z eno lučjo,
človek v magičnem kvadratu,
z zeleno roko znamenja dajoč.
Bodi svetilka, svetilka,
svetilka.

Srečko Kosovel

(ob obletnici) Daljnovidni pesnik slovenskega Krasa – Srečko Kosovel – je žareča zvezda na nebu slovenske poezije, ki ne bo nikoli zašla za obzorjem. V hitro dozoreli mladosti je bil neugnan študent, saj je študiral slavistiko, romanistiko, umetnostno zgodovino in filozofijo.
Naš rahločutni lirik življenja, ljubezni in smrti se je rodil v Sežani 18. marca 1904 in umrl v rani mladosti pri 22 letih v Tomaju. Pri Kosovelu so se prav gotovo izpolnile besede iz Knjige modrosti: »Ker je dosegel popolnost, je v kratkem času izpolnil dolga leta; zakaj všeč je bila Gospodu njegova duša, zato ga je hitro vzel iz srede hudobije« (Mdr 4,13.14).
Našemu narodu, ki ga je neizmerno ljubil, je zapustil prek tisoč pesmi, veliko pisem in pronicljivih člankov. Iz njega je izžarevala izjemna energija, vztrajna delavnost ter neugnano hrepenenje po pesnjenju.
Že v ranem otroštvu pri 11 letih je doživel veliko bolečino, ko je od blizu v rodnem Tomaju videl grozljivo prvo svetovno vojno. Drugi udarec je občutil kot mladenič pri 18 letih, ko je bila njegova ožja domovina Primorska in Kras priključena k Italiji. V zgodnji mladosti je videl veliko socialnih krivic in izmučene obraze zgaranih ljudi, ki so jih izkoriščali brezvestni in denarja lakomni kapitalisti. Iz trpljenja ponižanih in razžaljenih je privrela Kosovelova socialna lirika.
Pesnik Kosovel je v 22 letih doživel vso veličino in bedo človeškega življenja. Sam je bil telesno slaboten in revščina je pospešila njegovo umiranje. Za velikonočne praznike je prišel v Tomaj k svojim staršem. Sredi slikovite kraške pokrajine, v družbi pritajenih zvokov tiho pojočih borov in brinja mu je prenehalo biti čuteče in plemenito srce.
Preroško navdihnjeni pesnik je rad premišljeval v samoti, v družbi bratov borov, v bližini kamnite pokrajine, porasle z brinovimi grmi. Srečen je bil med osamelimi kamnitimi kraškimi hišami. S svojimi ekspresionističnimi in konstruktivističnimi pesmimi je postal upornik, tožnik tedanje družbe in velikokrat že bistrovidni prerok apokaliptičnih časov, ki jih bo doživela postarana Evropa. Ena najpristnejših Kosovelovih ekspresionističnih pesmi je Ekstaza smrti.
V drugi kitici pesmi odkriva prav podobo umirajoče Evrope:
»Lepa, o lepa bo smrt Evrope;/ kakor razkošna kraljica v zlatu/ legla bo v krsto temnih stoletij,/ tiho bo umrla, kot bi zaprla/ stara kraljica zlate oči./ – Vse je ekstaza (zamaknjenost), ekstaza smrti.«
Literarni kritik dr. Janko Kos odkriva v tej izjemni pesnitvi preroški vpogled v bodočnost Evrope: »Ta pesem je zgrajena iz vizionarskih predstav o stari Evropi, ki umira; njeno smrt bodo spremljale naravne in družbene katastrofe, ponazorjene s podobami večera, rdečih morij krvi. Evropski človek je kriv, ker se je s kapitalistično civilizacijo in tehniko odtujil naravi, dobroti in etosu. Apokaliptična katastrofa bo zadela tudi nedolžne. Šele s smrtjo zadnjega evropskega človeka bo krivda izbrisana. Prišla bo doba sprave« (prim. Janko Kos, Pregled slovenskega slovstva, 1996, str. 302).
Kosovelova vizija družbene katastrofe se je krvavo odvijala npr. na Balkanu ob razpadu komunizma. Do zob oborožena in nahujskana armada vojakov je povzročila rdeče morje nedolžno prelite krvi. Podobna tragedija se sedaj dogaja v vojni med Rusijo in Ukrajino. Apokaliptična katastrofa nima meja, ko človek zavrže Božjo postavo s Sinajske gore in ko se odreče dobroti in osnovnemu moralnemu zakonu, ki ga nosi v skriti kamrici srca. Ta zakon (vest) nenehoma govori: »Delaj dobro in varuj se hudega!«
Kosovel je najpogosteje pisal pesmi o skrivnosti življenja, smrti, trpljenja in ljubezni. V zadnji kitici v pesmi, ki ji je dal naslov »O, saj ni smrti«, nas, že zagledan v zadnjo domovino nebes, tolaži: »Samo padaš, samo padaš,/ padaš, padaš/ v prepad neskončne modrine.«
Pesnik, ki je šel skozi »krute sile oblikovanja in skozi trnje spoznanja« (prim. pesem Pota do človeka), je znal zadržati trpko bolečino v sebi. Kljub veliki nadarjenosti in silni umetniški energiji je ostal tako skromen, da je bil hvaležen Bogu že za en topel sončni žarek. V ponižnosti se tudi mi Bogu zahvaljujmo za vsak topel sončni žarek, ki posveti v temo našega bivanja.
Najbolj prepričljiva pot do človeka je pot dobrote in ljubezni. V to smer prave poti do človeka razmišlja Kosovel v pesmi »Svetilka ob cesti«. Obcestna svetilka tiho, brez besed obseva vsakega človeka. V svojem življenju bi moral pomagati tisočerim, a imaš le dve roki. Vseeno se ne obotavljaj v razdajanju ljubezni. Le z ljubeznijo in dobroto bomo mogli svetiti samotnim in blodečim na širni poti življenja. Zavrzimo smrdljivo karbidovko, kjer se je ugnezdila sebičnost in trdosrčnost. Prižgimo svetilko, ki sveti s ponižno ljubeznijo izgubljenim sinovom in hčeram na samotni poti. Vrnitev izgubljenih je odvisna od naših svetilk, ki nesebično svetijo na vseh cestah življenja.

M. Ipavec, (kolumna). v: Ognjišče 1 (2024), 85.

ZGODBA

NAREDIM, KAR MOREM

Vrabček je ležal na hrbtu sredi ceste s svojimi drobnimi nožicami, obrnjenimi proti nebu. Mimo se je pripeljal kočijaž, se ustavil, stopil do ptička in ga vprašal: »Zakaj ležiš na tleh z nogami, obrnjenimi proti nebu?«
»Slišal sem, da bo danes nebo padlo na zemljo,« je rekel vrabček.
»In ti misliš, da boš s temi drobnimi nožicami zadržal nebo, da ne bo padlo?« je vzkliknil kočijaž.
»Vsakdo naredi, kar more,« je odgovoril vrabček. »In jaz zdaj delam, kar pač morem.«

MISEL

Ob tej prisrčni zgodbici se bo vsakdo nasmehnil. Kaj naj si mislimo o vrabčku, ki tako junaško želi narediti tisto malo, kar zmore, da prepreči katastrofo, ki grozi zemlji? Ni se spraševal, kaj lahko svet naredi zanj, ampak kaj lahko on naredi za svet. To nam da misliti!

Na zelo različne načine lahko tudi mi naredimo dobro, ki ga moremo, ne za svojo korist, ampak za blagor drugih, posebej tistih, ki so v težavah ali potrebujejo pomoč. Česar ne moremo narediti, pač ne moremo. Kar moremo, tudi moramo storiti in sicer na najboljši način. Lahko smo mirni: ko bomo mi naredili, kar je v naši moči, bo Bog naredil vse drugo.

Naloga vsakogar je, da naredi tisto, česar drugi ne morejo. Storimo to na najboljši način.

MOLITEV

Gospod Bog,
vemo, ko naredimo, kar moremo,
boš ti naredil, česar mi ne zmoremo.
Blagoslovi naše napore in podpiraj nas,
da se ne bomo utrudili delati dobro.
Prosimo te,
bodi z nami pri vsem našem delu,
varuj nas pred nesrečami.
Zavedamo se, da je malo ljudi rojenih za to,
da bodo v življenju delali velike stvari,
vsak od nas pa lahko naredi
tisto, kar je videti majhno.
Ko kažemo svojo zvestobo v malem,
gradimo okoli sebe svet,
ki odseva tvojo skrb za nas.
Gospod, od nas ne pričakuješ nič takega,
česar ne moremo narediti.
Pričakuješ pa, da naredimo, kar moremo
in sicer po svojih najboljših močeh.
Navdihuj nas, da izkoristimo vsako priložnost,
ki se nam ponudi, da storimo kaj dobrega
in se varujemo, da ne storimo kaj slabega.

ISKRA

Ni važno, kaj delamo, niti koliko delamo, temveč s kolikšno ljubeznijo opravljamo delo, ki nam je zaupano.
(sv. Terezija iz Kalkute)

 Ob smrti nas bo napolnilo z radostjo samo tisto, kar smo storili dobrega, vse drugo pa nas bo stiskalo in dušilo.
(sv. Janez Bosko)

 Gospod, podpiraj delo naših rok,
da, delo naših rok podpiraj.
(Ps 90,17)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2014), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 128.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.