Sveta dežela (spomin na romanje)

Po vzhodnih obronkih Oljske gore, kjer Izraelci na palestinskem ozemlju vztrajno gradijo nova naselja in jih ograjujejo, se iz Betanije bližamo Jeruzalemu. Moramo čez kontrolno točko in že smo na grebenu Oljske gore, kakor se imenuje celoten hrbet griča, ki ima več vrhov. Peljemo se mimo univerzitetnega centra in z vrha imamo čudovit razgled: na eni strani na sveto mesto z okolico, na drugi pa na dolino reke Jordan, na Mrtvo morje in puščavo. Spustimo se do Betfage (hiša fig), ki leži na nekakšnem sedlu, ki povezuje Oljsko goro z višino Betanije. Tu se bomo pridružili Jezusu na njegovi poti v Jeruzalem.

BETFAGA
Na tem kraju, ki označuje začetek velikega tedna je Kustodija konec 19. stol. na ostankih križarske cerkve postavila majhno kapelo,  ob kateri je tudi samostan. Stopimo v svetišče in ob ograjeni skali, na katero naj bi po izročilu stopil Jezus in se povzpel na oslico, zbrano prisluhnemo besedam evangelista in preroka ... glej, tvoj kralj prihaja k tebi, krotak, jezdi na oslici ... Kot bi bili del množice, ki je upodobljena na freskah, pojemo ... Slava ti, hvala in čast, o, Kralj naš, Kristus rešitelj ... in mi gremo proti vrhu Oljske gore, po isti poti, po kateri gre procesija vsako leto na cvetno nedeljo popoldne. Pater pripoveduje, da se tu zbere velika množica, v praznovanju se združijo vse tri krščanske skupnosti, z glasbo, petjem, molitvijo in plesom se odpravijo proti Jeruzalemu ... s palmami šlo je nekdaj hebrejsko ti ljudstvo naproti ...

CERKEV OČENAŠA (Pater noster)
Vzpenjamo se po cesti na greben Oljske gore in na najvišji točki najprej obiščemo okroglo kapelo (rotundo) Jezusovega Vnebohoda, o kateri bom kaj več povedal prihodnjič, ko se bomo od Svete dežele poslovili. Na levi strani pa je cerkev očenaša – Pater noster. V bizantinski dobi je bilo tu na vrhu Oljske gore, od rotunde vnebohoda do cerkve očenaša, eno veliko svetišče, ki se je imenovalo Eleona, in sta ga dala postaviti cesar Konstantin in njegova mati sv. Helena. Na ruševinah so potem šele v 19. stol tu postavili cerkev, posvečeno očenašu,  in karmeličanski samostan ... Stopimo na njegovo dvorišče, polno cvetja in zelenja, ki opleta številne arkade, nekoliko naprej je tudi križni hodnik pred cerkvijo. Po izročilu je bila tu v bližini tudi votlina, kjer se je Jezus zadrževal z učenci. Ko so ga nekoč prosili, naj jih nauči moliti, se je to verjetno zgodilo prav v votlini, ki je postala kripta Eleone, in je danes slabo ohranjena. Jezus je z učenci govoril aramejsko, zato je to verjetno tudi prvi jezik očenaša. Med keramičnimi ploščami očenaša v različnih jezikih, ki so postavljene po zidovih na dvorišču, križnem hodniku in v samostanski kapeli (zdaj jih je že več kot 100) poiščemo tudi slovenskega,  za katerega so našli prostor še v cerkvi. Bil je namreč postavljen med prvimi – leta 1910, ko je škof Jeglič v Sveto deželo pripeljal prve slovenske romarje. V Gospodovi molitvi se spomnimo naših staršev in vseh tistih, ki so nas kdaj v življenju učili moliti, hkrati pa obnovimo zavezo: da moramo tudi mi prenašati to molitev iz roda v rod ... Spuščamo se po pobočju Oljske gore in naenkrat se pred nami odpre veličasten pogled na sveto mesto ...

JERUZALEM
Jeruzalem (Jerušálajim, ‘ustanova Šalema’ – jebusejskega boga ali arabsko El Kuds, ‘Sveto’, v judovskem izročilu naj bi imel kar 70 imen). Težko je na kratko opisati, koliko Jeruzalemov nam pravzaprav skriva in razkriva podoba tega, ki ga danes z Oljske gore občudujemo pred seboj: od tistega prvega (16. stol. pred Kr.), ki ga je leta 1006 zavzel David, do Salomonovega, ko je zgrajen tempelj, do podobe večnega mesta iz časa izgnanstva, in naprej ... vse do časa Rimljanov, Heroda, do Jeruzalema, po katerem je hodil Jezus in si ga romarji želimo čimbolj vtisniti v srce. Tudi po popolnem rimskem uničenju, ko so mu izbrisali tudi ime (Aelia Capitolina) se je mesto pobralo in z novimi zavojevalci doživljalo številne preobrazbe: bizantinski, muslimanski, Jeruzalem iz časa križarskih vojn, Saladinov, arabski, Jeruzalem, v katerega se vračajo Judje, Jeruzalem medverskih sporov in tisti v prihodnosti – kjer naj bi zavladal medverski dialog .... Mesto, zgrajeno na planoti, ki jo s treh strani omejujejo globoke doline in ščitijo naravne pregrade, je bolj ranljivo le s severne strani. Stari del mesta obdaja obzidje, zunaj njega sta le grič Ofel, kjer je stal prvotni Jeruzalem, in velik del krščanskega Siona. Zid ima sedem vrat: najbolj znana so Jafska, Sionska, Štefanova (Levja), Zlata.
Majhna judovska skupnost je skozi stoletja vztrajala pod različnimi zavojevalci in morala veliko pretrpeti, vendar je vzdržala. Leta 1844 je bilo v mestu 7.000 prebivalcev, danes jih je že blizu milijona. Za vse Izraelce je to obljubljeno mesto, ki ga ni mogoče pozabiti. Mesto je razdeljeno na četrti: armensko (Z), Judovsko (J), arabsko (S) in muslimansko (V).
Jeruzalem še vedno ostaja tudi kraj zbiranja vseh vernikov, ki častijo enega Boga: Judov, kristjanov in muslimanov. Kristjani so skrbno varovali spomin na Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje, vsega se ni dalo doseči s silo (križarji), največ je z vojno ljubezni storil sv. Frančišek in njegovi sinovi se še trudijo, da bi spomin na svete kraje ostal neokrnjen kljub velikim žrtvam in nasprotovanju. Jeruzalem je tudi muslimansko mesto, njihovo tretje sveto mesto. Kjer je stal tempelj, so zgradili Svetišče na skali (Omarjeva mošeja), v njeni bližini pa še mošejo El Aksa, vse to so tudi zanje kraji molitve in tudi med tem našim ogledom mesta z Oljske gore, se iz minaretov večkrat oglasijo presunljivi klici mujezinov v čast Alahu ... Edinemu, Velikemu ...

GOSPOD SE JE RAZJOKAL (Dominus flevit)
Lepo urejena kamnita pot nas s ceste pripelje na kraj, kamor izročilo postavlja evangeljski prizor Jezusovega objokovanja Jeruzalema ... ker ne bo ostal kamen na kamnu v tebi ... Tu je bilo že v bizantinski dobi svetišče, od 7. stol., pa so tu ostale le ruševine, na katerih je arhitekt Antonio Barluzzi leta 1954 postavil sodobno kapelo.  Pri svojih zamislih in načrtovanju ta Plečnikov sodobnik vedno izhaja iz dogodka, ki naj ga svetišče predstavlja in tako je tu zraslo svetišče v obliki solze. Ob štirih reliefih in poslušanju svetopisemskega odlomka si prikličemo v spomin Jezusov pretresljivi klic mestu, na katerega je izjemen pogled skozi veliko stekleno okno za oltarjem. Velik del Z pobočja Oljske gore je judovsko pokopališče. Vsi Judje si namreč želijo biti pokopani čim bližje nekdanjemu templju, kjer bo ob svojem prihodu sodil Jahve in prvi bodo vstali tisti na njegovi desnici. Jezus se je z Oljske gore odpravil v mesto in vstopil v tempelj ... in začel izganjati prodajalce ... moja hiša naj bo hiša molitve ... Mi pa se do Jafskih vrat na Z strani mesta peljemo z avtobusom in se za opoldanski odmor odpravimo na samostojno raziskovanje starega mesta ...

DVORANA ZADNJE VEČERJE
Ko se spet zberemo okrog patra, se skozi Sionska vrata odpravimo proti vrhu Z jeruzalemskega griča (krščanski Sion), kjer je dvorana zadnje večerje in cerkev Marijinega zaspanja. Najprej se povzpnemo v dvorano zadnje večerje, ki je povezana s številnimi važnimi dogodki Jezusovega življenja in življenja prve Cerkve.  Jezus pošlje učenca, naj večerjo pripravita v zgornji izbi ... Pasho so Judje vedno obhajali v krogu družine, ker pa so učenci hodili z Jezusom, so tudi praznike praznovali z njim. V tem najetem prostoru je torej Jezus skupaj z apostoli obhajal velikonočno večerjo in ob praznovanju tega Judovskega največjega praznika (spomin na izhod iz Egipta), je postavil zakrament svoje navzočnosti – evharistijo in dopolnil staro zavezo ... vzemite, jejte, to je moje telo ...
V dvorano so se apostoli zatekli v dnevih trpljenja, tukaj se jim je Vstali večkrat razodel, tukaj je Tomaževo nevero premagala resnica Vstalega. Tukaj je Sveti Duh na binkoštni dan prišel nad apostole in jih naredil za neustrašne priče. Tu je zaživela prva Cerkev, majhna skupnost prvih kristjanov in mati vseh Cerkva, v kateri se je prva jeruzalemska skupnost redno srečevala v skupni molitvi... Zgodovina dvorane je silno razgibana, vendar pa se je v gotskem slogu zasnovani prostor s tremi stebri skozi vsa rušenja in pozidave ohranil v prvotni podobi. Križarji so v spodnjem prostoru ohranili tudi grobnico kralja Davida, ki je bila sem verjetno prenesena iz nekdanjega Davidovega mesta ... Prav kralj David je bil razlog, da so Judje in muslimani zahtevali, da ti prostori pripadajo njim. Tako so se morali frančiškani v 16. stol. umakniti ... Gornja dvorana je bila spremenjena v mošejo, posvečeno preroku Davidu, kristjanom pa je bil vstop prepovedan. Šele konec 19. stol. je bila spet delno ponovno odprta za obiske romarjev. Danes je v državni lasti in čaka, da se bo vrnila v roke zakonitih varuhov, frančiškanov. V tem prostoru se ne sme obhajati bogoslužja (izjema so bili le obiski papežev). Frančiškani imajo zato v bližnjem samostanu kapelo (Ad cenacolo – pri dvorani zadnje večerje), kjer imajo lahko romarji mašo v spomin na postavitev evharistije.

CERKEV SV. PETRA PRI PETELINJEM PETJU (Galicantus)
Mimo Njive krvi (Hakeldama), kupljene za Judeževih trideset srebrnikov, se spustimo proti kraju, kjer je nekdaj stala Kajfova palača in kamor so vojaki po Judovem izdajstvu v Getsemaniju pripeljali Jezusa. Tu naj bi Peter Jezusa zatajil, potem pa ... je šel ven in se bridko zjokal ... Na tej kraju stoji cerkev Galicantus (petelinjega petja), ki je nastala na ruševinah nekdanjega svetišča.  Nikjer pa ni nobenega dokaza, da bi bili tu ostanki Kajfove palače. V zgornjem delu je to moderna cerkev s prizorom Petrovega kesanja, pod njo pa je kripta, ki jo podpirajo mogočni stebri. Spustimo v prostor, ki predstavlja Jezusovo ječo, saj je velika verjetnost, da so Jezusa do jutra zadržali v nekem prostoru. Tu se spomnimo vseh zapornikov in molimo zanje in za tiste, ki skrbijo za njihovo duhovno oskrbo. Na dvorišču pred cerkvijo je kip, ki prikazuje Petrovo pregovarjanje z deklo ... tudi ta je bil z njim ... ne poznam ga ... petelin na stebru pa se že pripravlja, da bo zapel ...  Ob cerkvi so tudi kamnite stopnice, po katerih se je iz doline (od studenca Siloe) prišlo do dvorane zadnje večerje. Dva reliefa spominjata na to, da so verjetno po njih na veliki četrtek prignali tudi zvezanega Jezusa. Z dvorišča pred cerkvijo je lep razgled na vrh Ofel, kjer je bilo nekdaj Davidovo mesto, spodaj je dolina Gehena, ki se povezuje s Cedronsko dolino, pogled seže naprej proti Oljski gori.

CERKEV SV. ANE
Skozi staro mesto se odpravimo proti vrtu Getsemani, in malo pred Levjimi vrati obiščemo še samostan francoskih belih očetov. Na dvorišču stoji cerkev sv. Ane, ki je menda od vseh v Sveti deželi najbolje ohranjena. Zgrajena je v romanskem in zgodnje gotskem slogu s tremi ladjami, kupolo ... v njej je kip sv. Ane z Marijo v naročju. Pod cerkvijo je kripta, v kateri naj bi se po zelo starem pričevanju iz časa križarjev rodila Devica Marija ... bodi nam pozdravljena ... pojemo pred kipom Brezmadežne, ki bedi nad Najsvetejšim. Blizu cerkve je še kopel Betesda, za katero SP poroča, da je v njej ozdravil vsak bolnik, ki je prvi stopil v vodo, potem ko je ta ‘čudežno’ vzvalovila. Tu je Jezus ozdravil mrtvoudnega, ki ni imel nikogar, da bi ga nesel k vodi ... vzemi svojo posteljo in hodi ...

GROB DEVICE MARIJE
Skozi Levja vrata pridemo do najnižje točko cedronske doline, kjer najprej obiščemo Marijin grob. Po stopnišču gremo na ploščad pred cerkvijo vnebovzetja,  ki stoji nad grobom, in je skoraj nespremenjena od križarskih časov. 48 stopnic vodi v kripto, v kateri je na desni kapelica – grobnica, v kateri so nekoč ležalo telo umrle naše Gospe. Ko se je namreč Marija vrnila iz Male Azije (bivala je v Efezu, Janez, ki je skrbel zanjo ... glej tvoja Mati, glej tvoj sin ... pa na bližnjem Patmosu), je z Janezom živela na Sionu. Ko je zaspala (tako govorimo o njeni smrti), je bila položena na najnižjo točko v Getsemaniju (o tem poroča apokrifni spis Marijino zaspanje), v grob, ki je bil izklesan v skali. Ko so se učenci drugi dan vrnili, je bil grob prazen (po apokrifnem Tomaževem evangeliju so v njem našli rože). Marija je tako edina, ki je z dušo in telesom sledila Kristusu, Božjemu in svojemu sinu, v dokončno slavo v nebesih.

GETSEMANI
Blizu cerkve Marijinega vnebovzetja je ob vznožju Oljske gore vrt, ograjen z zidom, s stiskalnico za olje, ki mu je dala ime – Getsemani.  Tam blizu je tudi votlina, ki so jo uporabljali za orodje, in tu se je Jezus večkrat ustavil ob svojem zadnjem bivanju v Jeruzalemu. Sem je prišel z učenci iz dvorane zadnje večerje ... sédite tukaj, medtem ko stopim tja, da bom molil.... in šel je naprej s Petrom, Jakobom in Janezom ... sem je prišel tudi izdajalec Juda z vojaki, s poljubom ga je izdal in vojaki so Jezusa odpeljali ... zato je ta kraj dobil ime Votlina izdajstva.

BAZILIKA SMRTNEGA BOJA
Od votline gremo skozi oljčni vrt proti baziliki Jezusovega smrtnega boja. Vrt se je nekdaj imenoval cvetoči vrt in v njem je tudi več stoletnih oljk, zato se ohranja podobnost s tistim iz Jezusovega časa. Tri učence, ki jih je vzel s seboj je bodril ... ostanite, bedite z menoj ... šel je še malo naprej in molil strt od bolečine in žalosti.  Dvakrat se vrne k učencem, toda vedno znova so zaspali ... niste mogli eno uro čuti s menoj ... Pred baziliko smo, ki stoji na kraju, kjer je bila nekdaj bizantinska cerkev. Mogočna cerkev narodov (šestnajst držav je sodelovalo pri njeni gradnji) je bila zgrajena v dvajsetih letih prejšnjega stoletja.  Notranjost me prevzame: šest vrst stebrov podpira dvanajst kupol, skozi okna iz alabastra prihaja modro–vijolična svetloba in nas navdaja s tesnobo trpljenja in smrtnega boja. Tu se ni težko zbrati in premišljevati. Pogled usmerim proti mozaiku, ki prikazuje Jezusa, kako Očetu daruje svoje trpljenje in trpljenje človeštva. V pravo središče bazilike pa pridem šele, ko se približam skali pred oltarjem, o kateri so pripovedovali romarji od prvih časov.  Cerkev je namreč zgrajena na skali, na kateri je Jezus Očeta prosil naj gre ta kelih mimo njega ... Del skale so vključili v baziliko, del pa je ostal zunaj in na zidovih ... Kako velika milost, da se lahko dotikam skale, na kateri je Jezus podoživljal svoje trpljenje ... Ob zatonu dneva se pri maši pod oljkami, ob pogledu na Jeruzalem, skušamo nekoliko poglobiti v skrivnost trpljenja, tako Gospodovega kot tudi vsega človeškega. V veliki petek Gospodovega vstajenja odhajamo s spoznanjem, da Getsemanski vrt ostaja spomenik goreče molitve in prošnje, ki je vedno uslišana ‘po Božje’ in ne ‘po človeško’.

piše in fotografira: Marko ČUK

Za cvetno nedeljo zdaj Cerkev v spomin na Jezusov vstop v Jeruzalem blagoslavlja v glavnem oljčne veje. Ko je bila naša domovina pretežno kmečka dežela, so za cvetno nedeljo od vsake hiše nesli k blagoslovu butaro, spleteno iz mladega zelenja. Mladike katerih dreves (grmovja) so uporabljali? (Robert)

Ponekod se je to lepo izročilo ohranilo do danes. Povedati je treba, da ima vsaka slovenska pokrajina za cvetne butare svoja imena (presnec v Prekmurju, vejnik na Štajerskem, snop na Koroškem, močerad na Notranjskem). Na Gorenjskem je cvetna butara beganica. V njo so povijali mladike kolikor mogoče različnih dreves, »da je blagoslovljeno vse drevje in grmovje. Pisatelj F. S. Finžgar se spominja, da je moralo biti v njej sedmero lesov, kar da je pomenilo sedem zakramentov. Lesovi so bili: vrba, leska, cvetoč dren, čmež, hudales, bršljan, brinje; za okras so dajali rdeče resje. Beganice so svoje dni opasali z vencem jabolk, na trto nabranih – za vsakega pri hiši po eno jabolko. Vzdušje cvetne nedelje v rodinski cerkvi je lepo opisal Janez Jalen v svoji povesti Ovčar Marko. (sč)

kratki odgovori 04_2014

V velikem vrtu je rasel čudovit bambus. Iz leta v leto je bil višji in lepši. Nekega dne se je pred njim ustavil gospodar in rekel: »Ljubi bambus, potrebujem te!«
Bambus je odgovoril: »Gospod, pripravljen sem. Uporabi me, kakor hočeš.«
Gospodarjev glas je postal resen: »Da bi te mogel uporabiti, te moram posekati.«
Bambus je vztrepetal: »Posekati? Najlepše drevo v tvojem vrtu? Nikar, prosim, samo tega ne!«
Gospodar je odvrnil: »Če te ne posekam, te ne morem uporabiti.«
V vrtu je nastala popolna tišina. Še veter je zadržal dih. Počasi je bambus sklonil svojo čudovito glavo in tiho rekel: »Gospod, če me drugače ne moreš uporabiti, me le posekaj!«
Pa je gospodar dejal: »Moj ljubi bambus, tudi tvoje liste in veje bom porezal.«
»Joj, gospod, samo tega ne! Uniči mojo lepoto, toda pusti, prosim, moje liste in veje!«
»Če ti jih ne porežem, te ne morem uporabiti,« je rekel gospodar.
Sonce je skrilo svoj obraz in metulj je preplašeno odletel. Do dna pretresen je bambus dejal: »Pa jih poreži!«
»Moj ljubi bambus, še bolj te moram prizadeti. Prerezati te moram in ti iztrgati srce. Če tega ne storim, te ne morem uporabiti.«
Bambus se je upognil do tal: »Gospod, reži in deli!«
Tedaj je gospodar posekal bambus, odstranil veje in liste, steblo prerezal po sredi in mu izrezal sredico. Potem ga je odnesel na izsušeno polje v bližini izvira. Od tam je po bambusovem steblu napeljal vodo od izvira na polje. Čista, lesketajoča se voda je tekla po razcepljenem bambusovem steblu v kanal in na izsušeno polje ter omogočila bogato letino.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2006), 36.
knjiga: Zgodbe za pogum. Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 119-121.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

knjižica: Slava v krhkosti. Soočati se z izgubo in trpljenjem. Ognjišče, Koper, 2018.

K dopolnilnim uram klavirja je Tina na željo staršev začela hoditi k sestri Juditi. Po dobrem letu pa je že kar težko čakala, kdaj bo lahko pohitela po tistih ozkih samostanskih stopnicah, kjer jo je čakala sestra z nasmehom na obrazu in ji poleg govorice glasbe odkrivala tudi drobne skrivnosti življenja.
Na začetku tiste ure se je Tina obotavljajoče in neodločno usedla za klavir, roki pa je obdržala v naročju.
»Ali nisi predelala zadnje snovi?« jo je sestra previdno vprašala.
»Sem,« je na kratko odgovorila, ne da bi jo po­gledala.
»Nekaj se ti ne pokriva?« je ugibala sestra. Tina je samo skomignila z rameni.
Judita je malo počakala, nato pa primaknila stol h klavirju. »Čakaj, bom za začetek jaz nekaj zaigrala. Kadar gre meni kaj narobe, se zatečem v svet glasbe.«
Prsti so nežno zaplesali med tipkami in prostor so napolnile nežne melodije, ki so postajale vedno glasnejše in prerasle v pravi vihar. Bučni glasovi so se nato počasi umirili in se spremenili v lahen piš vetriča.
Tina je sprva samo poslušala, nato pa začela opazovati sestrin izraz na obrazu.
»Ste se v trenutku odločili, da boste postali sestra?« je butnilo iz Tine, ko je utihnila zadnja nota.
»Kako ti je pa to prišlo na misel?« jo je Judita začudeno pogledala.
»Ko sem vas opazovala med igranjem, je prišlo vprašanje kar samo od sebe.«
»Zanimivo, kaj vse se skriva v glasbi!« je dejala sestra in malo pomislila. »Nisem se odločila na hitro, kaj šele v trenutku. Ampak Bog si je vzel čas in me vztrajno spremljal.
»Bog vas je vztrajno spremljal?« je z začudenim glasom ponovila.
»Tako bi lahko rekla.«
»Tega pa ne razumem.«
»Vidiš, ko sem končala srednjo šolo, sem v sebi čutila povabilo, naj grem za njim. Pa sem se mu izognila in se vpisala na glasbeno akademijo. Ko sem jo končala, sem mislila, da sem dosegla svoj, samo svoj cilj. Pa mi je Gospod zopet predlagal, naj stopim na njegovo pot. Nisem zmogla, čeprav mi je vedno znova prihajal naproti. Nisem se še znala prav pogovarjati z njim, niti ga poslušati. Ko sem naredila magisterij, sem vedela, jasno čutila, da je zame samo ena pot – Njegova.«
»In odločili ste se enkrat za vselej?«
»Upam, zares upam. Ampak na neki način moramo svoje odločitve potrjevati iz dneva v dan. Tudi v našem redu je tako, da se k dokončni odločitvi stopa po korakih.«
»In kako ste vedeli, da ste se odločili prav?«
»Počasi sem sestavljala mozaik svojega poklica, kamenček za kamenčkom. Odločitev pa mi je prinesla mir, sprostitev in novo moč.«
»Veste, jaz pa se ne morem za nič odločiti. Za vsako stvar koga vprašam za nasvet.«
»In potem se nasveta držiš?«
»Dajte no! Same neumnosti mi svetujejo. Kar tako nekaj rečejo.«
»Tudi starši?«
»Njih ne sprašujem. Samo težijo. Razumejo me pa sploh ne.«
»In si jim to tudi povedala?«
»Seveda ne! Še slabše bi bilo.«
»Kolikor jih poznam, mislim, da se motiš. Morali bi se srečati na pol poti.«
»Kje bi se morali srečati?« je Tina začudeno pogledala sestro. »Na pol poti?«
Sestra se je sproščeno nasmejala. Tako prisrčno, da se je zasmejala še Tina.
»Pogovor je srečanje vsaj dveh oseb. Če se pa hočeš srečati, moraš najprej kreniti na pot.«
»Torej gre vendar za kraj!«
»To sem rekla kar tako, v prispodobi. Torej, kreniti moraš na pot. Začeti se moraš pogovarjati. Če spregovoriš prva, lahko tudi izbiraš vsebino, čas in način pogovora.«
»Ampak starši se sploh nočejo pogovarjati. Samo eno in isto trobijo: “Uči se, pospravljaj, ne zamujaj, pazi nase ...”«
»Kot otrok sem si vedno želela pogovorov s starši. Pa je največkrat ostalo le pri željah. Ko sem odrasla, sem spoznala, da so si jih oni želeli še bolj kot jaz. In danes ni nič drugače.«
»Zakaj se pa potem ne pogovarjajo z nami?«
»Ker ne znajo oditi na pot. Samo želijo si. Tudi ti si samo želiš, ne daš pa prilike za začetek pogovora. Ne odideš na pot. Če bi krenila, bi se nekje srečali. Samo hoteti moraš in se zavedati, da so starši v enaki stiski, kot si ti. In da te vsak trenutek čakajo.«
»Ali naj mami rečem: “Nocoj se mi pogovarja?”«
»Ko boš presodila, da je primeren trenutek, ji morda reci: “Mami, ki so bila ti toliko stara, kot sem sedaj jaz, ali si kdaj ...”«
»Dajte no!« jo je prekinila sredi stavka, »rekla bi mi: “Kaj bi pa zopet rada zvedela?”«
»Motiš se, Tina.« je bilo čutiti trdnost v sestrinem glasu. »Mame pogosto občutijo veliko več, kot si mislimo. Mami bi ti zagotovo prisluhnila, malo počakala, nato pa rekla: “Tina, nekaj si me želela vprašati?” Ko bi ti spregovorila, bi tudi mami stekla beseda. Morda bi te še objela, te pobožala po laseh, morda ...«
»To se sliši skoraj prelepo,« je bilo nekaj otožnosti v Tininem glasu.
»Ko boš stopila na svoj del poti, boš presenečena, kaj vse zmore tvoja mama in kako bogate izkušnje ima.«
Za trenutek sta obe obmolknili. Toda molk je bil navidezen. Nabit je bil z mislimi, da jih je bilo kar čutiti.
»Nič ne obljubim,« je rekla Tina čez čas, »morda bom pa res krenila na pot.«
Sestra ji je odstopila mesto pri klavirju. Tina je popravila note, se s pogledom srečala s sestro Judito, nato pa skladbo, ki jo je vadila doma, odigrala sproščeno in brez napake.

JARC,Janko-Smiljan, (zgodbe) Ognjišče (2015) 03, str. 18

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Zelo rada se v svoji starosti - kar precej let je od tega, kar sem si naložila osmi križ - sprehajam ob bližnjem potoku, ki vedno razkošno in sveže šumi. Ob njem rastejo drevesa in gosto grmičevje, kakor njegova straža. Pred kratkim sem tam odkrila nekaj čudovitega: sredi potoka zagledam velik kamen, skalo, ki se je menda kje odtrgala in jo je ob neurju bogve od kje prineslo. Na skali sem zagledala čudovit šop travniških rož vijolično rdeče barve. Kako so vendar zrasle, saj je bilo na tej trdi skali le nekaj mahu in peska in zelo malo prsti. Tistih rož bi bilo ravno za eno vazo. Potoček ta šopek neprestano namaka, zato upam, da bodo rože še nekaj časa ostale sveže in bodo lepo cvetele.
Ta čudež mi je dal misliti, zato bom ta šopek rož na trdi skali primerjala z mojo resnično zgodbo.
***
Na desnem bregu Drave, zelo blizu reke, je imel bogat mož veliko parno žago. Pri žagi je bilo ogromno rezanega lesa vseh vrst, zloženega tako natančno kakor vžigalice v škatlici. Veliko delavcev je bilo tukaj zaposlenih. Tako so hiteli delat, kakor da gledaš roj pridnih čebel. Lastnik vsega tega bogastva je bil človek, ki se je delavcem zdel trd in neusmiljen. Enaka je bila tudi njegova hčerka, stara že trideset let. Od jutra do večera je priganjala delavce, da se še oddahniti niso mogli. Zato so ji na skrivaj dali ime »pes čuvaj«. Ona je tudi odločala, katerega delavca bodo odpustili ali katerega bodo najeli.
Danes ne bi znala povedati, zakaj so včasih rabili tudi tesarja. Moj oče je bil tesar in ta gospod ga je vedno poklical, kadar ga je potreboval in za čuda kar v redu plačeval. Tako sta se nekako zbližala in ker je bil moj oče še kar razgledan, ga je spoštoval. Prestal je prvo svetovno vojno, še prej pa je služil vojaški rok v cesarski Avstriji. Ko se je dogajalo to, o čemer pripovedujem, smo bili v kraljevini Jugoslaviji in ravno v tem času je bilo zelo slabo. Bila je velika brezposelnost in revščina.
Ko mu je nekoč v pisarni izplačal za njegovo delo, je hotel vedeti vse o naši družini. »Poleti še nekako gre, nekaj zaslužim, pozimi pa je hudo, ker zame ni dela in smo brez denarja,« mu je razlagal moj oče.
»Veš kaj, Tomaž, če vas bo pozimi kdaj stiskalo, pošlji svojo punčko, napiši na listek, koliko rabiš - jaz ti bom posodil in poleti boš odslužil z delom,« mu je dobrohotno dejal.
Res je že naslednjo zimo prišla kriza: moja sestra je zbolela za pljučnico in ker oče ni bil zavarovan, je bilo treba zdravnika plačati. Pa še marsikaj drugega je bilo treba.
Tako me je v mrzli zimi oče poslal k temu gospodu. Do tja sem morala hoditi eno uro peš.
Potrkala sem na vrata pisarne, odprla in pozdravila. Boječe sem gospodu izročila listek, ki mi ga je dal oče. Gospod me je premeril od nog do glave, se mi nasmehnil in me vprašal, koliko sem stara. Plaho sem odgovorila, da sem stara že trinajst let in najstarejša od otrok v naši družini.
»Zdaj bova šla najprej v kuhinjo. da boš dobila toplega čaja, saj si vsa premražena.« Kuharica mi ni dala samo čaja, ampak tudi kruh z maslom. Kako hvaležna sem bila za to dobroto in hlastno sem popila in pojedla. Tedaj pa je kot furija privihrala v kuhinjo hčerka. »Kaj pa dela tu ta smrklja?« je zarenčala. »Tiho bodi, Štefi, to je hčerka našega Tomaža.« Tedaj se mi je poblisnilo: aha, to je »pes čuvaj«...
Zdaj me gospod prime za roko in me pelje v svojo pisarno. V kuverto mi da vsoto, ki jo je zapisal moj oče: prelepih petsto dinarjev. »Tukaj se podpiši deklica.« Podpisala sem se v velik dnevnik. Zahvalila sem se, kakor so me starši naučili, in veselo smuknila na zasneženo cesto in čez dravski most. To pot sem tisto zimo napravila še dvakrat. Poleti je moj oče vse pošteno odslužil.
Potem je prišla vojna. Čeprav je bil tisti gospod trden in zaveden Slovenec, ga Nemci za čuda niso izgnali, kakor mnoge druge, in delavci so še naprej imelo delo pri njem. Zvedeli smo, da je na tihem pomagal tudi partizanom.
Ko je bilo vojne konec, pa so že v prvih dneh prišli partizani po tega gospoda, ga odvedli neznano kam, vse njegovo imetje - hišo in žago - pa zaplenili. Nikoli ga ni bilo več nazaj. Ko smo to slišali, nam je bilo hudo. Imeli smo ga radi, saj je na »skali« njegovega navidez trdega srca zrasla najlepša roža, ki se ji pravi - usmiljenje.

A. Uršej, (zgodbe), v: Ognjišče 3 (2011), 38-39.

Vem, da je spraševanje vesti sestavni del zakramenta svete spovedi: poglobimo se vase in se vprašamo, v čem smo grešili. Učitelji duhovnega življenja priporočajo vsakdanje spraševanje vesti. Kako to opravimo? (Zinka)
Vesti si ne sprašujemo samo kristjani, temveč vsi, ki si iskreno prizadevajo postati boljši. Judovska deklica Ana Frank, ki je umrla leta 1945 v nemškem taborišču, je v svoj dnevnik zapisala: »Ljudje bi bili boljši in prijaznejši, če bi si vsak večer priklicali pred oči, kaj so čez dan počeli, in potem premislili, kaj je bilo prav in kaj narobe. Na ta način se skušaš nehote vsak dan znova poboljšati in sčasoma boš že kaj dosegel.« Sveti Ignacij Lojolski, ustanovitelj jezuitskega reda, piše, da mora spraševanje vesti ki ga opravljamo (celo) dvakrat na dan, temeljiti na petih točkah: 1. postaviti se v Božjo navzočnost, 2. zahvaliti se za dobro, ki smo ga prejeli, 3. priznati storjene grehe, 4. kesati se in prositi odpuščanja, 5. odločiti se, kaj bomo storili (popoldne ali) naslednji dan. Spraševanje vesti ne sme samo ugotavljati napak, ampak mora videti pretekli dan z Božjimi očmi in povezati z Bogom vse, kar se je zgodilo. (sč)

 Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 3, str. 50

Zgodovinsko zanesljivo je, da je bil leta 362 izvoljen za osmega škofa v Veroni. Kot odličen pridigar je poudarjal krščanske kreposti. Nekaj njegovih pridig se je ohranilo. – Sveti Zenon je zavetnik Verone in Pistoie, otrok, ki se težko učijo govoriti in hoditi, in priprošnjik zoper vodne nevarnosti.

Na Slovenskem sta svetniku posvečeni dve cerkvi (obe v KP škofiji): ž. c. na Ligu (Marijino Celje) nad Kanalom (desno) in p. c. v Hrvojih (žup. Sočerga) v Slovenski Istri.

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 4, str. 115

Neki mož je šel k bogatemu sosedu in ga prosil, da mu posodi srebrno žlico. Bogataš mu jo je dal. Čez kakšen dan je mož sposojeno žlico vrnil skupaj z žličko.
»Zakaj pa žlička?« je vprašal bogataš. »Saj sem ti posodil samo žlico?«
Mož je odgovoril: »Tvoja žlica je dobila otroka. Zato sem ti prinesel mater in hčerko!«
Čeprav se mu je razlaga zdela popolnoma neumna, je bogataš oboje sprejel, ker je bil zelo skop.
Čez nekaj časa je k bogatašu spet prišel tisti mož in ga vprašal: »Ali mi posodiš svojo uro?« Posodil mu je svojo uro, okrašeno z diamanti. »Zelo rad,« je odgovoril bogataš in že upal, da mu bo mož skupaj z njegovo uro vrnil še eno majhno. Minil je dan, minila sta dva, minili so trije in več. Toda moža ni bilo od nikoder. Bogataš je postal nestrpen, poiskal je moža in ga vprašal: »Kaj se je zgodilo z mojo uro?«
Mož je globoko vzdihnil: »Joj, kako mi je hudo, ker ti moram povedati, da je tvoja ura umrla.«
»Umrla? Ura? Kako more ura umreti?«
Mož mu je odgovoril: »Če je mogoče, da ima žlica otroka, zakaj bi bilo čudno, če ura umre?«

Skopost se nam lahko maščuje tako, da izgubimo še tisto, kar imamo.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2017), 33.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 162.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.