»Klara, ali ne boš pogledala pod smrekico, kaj ti je letos prinesel Božiček?« je vprašala Jasna svojo petletno hčerko, ki se je sklanjala nad zibelko in ljubeče božala svojega malega bratca, ki jo je ves zamaknjen gledal in krilil z ročicami.
»Čisto sem pozabila,« se deklica ni niti ozrla in božala dete dalje, ne meneč se za darila pod drevescem. Ko je Jasna to videla, je majaje z glavo odšla v kuhinjo. Danes je pričakovala obiske in je imela polne roke dela. Vsako leto so se na božič pri njih zbrali njeni in moževi starši ter njegovih pet bratov in sester. Letos bo z njimi eden več – mali Simon, s katerim se je igrala Klara.
Spomin ji je šel nazaj na lanski božični večer. Po polnočnici, katero je prespala, se je Klara zbudila in jokajoč vprašala, zakaj ji Božiček ni prinesel dojenčka, saj mu je vendar pisala. Daril se ni niti dotaknila. »Ne maram igrač, na kupe jih že imam, hočem bratca ali sestrico, da se bom imela s kom igrati. V vrtcu jih imajo vsi, le jaz sem sama,« ni odnehala.
»Saj res ni prav, da je sama,« je rekla možu, ko je Klara zaspala.
Pričakovala je, da bo spet vzrojil, kot vedno, ko je načela pogovor o še vsaj enem otroku, a jo je zamišljeno pogledal in dejal: »Imaš prav, morda bi se pa le morala odločiti še za enega otroka. Ampak ne razumi me napak,« je pohitel, da mu ne bi vpadla v besedo, »otroke imam rad, zelo rad, samo želel sem, da bi Klari lahko nudila vse.«
»Ja, saj vem, ampak ona ima že davno vse, nima pa tistega, kar najbolj pogreša, brata ali sestro. To sva ji dolžna dati, zdaj je še čas, da ne bo sama, kot sem bila jaz,« je rekla potiho in v očeh so se ji nabrale solze. Saj ga je po svoje razumela: odraščal je v številni družini, zaslužil je samo oče in z veliko težavo so se prebijali iz meseca v mesec. V skromnem stanovanju si jih je vseh šest delilo eno sobo, starša pa sta se stiskala v eni majhni. Vsem sta hotela omogočiti šolanje, zato so ob študiju vsi tudi delali. Čeprav je bilo pri hiši vsega zelo malo, je bilo pri njih veliko ljubezni, smeha in petja. Spominja se, kako so po večerji posedali v kuhinji za veliko mizo, in najprej skupaj molili, po molitvi pa so ponavadi zapeli. Oba starša sta bila cerkvena pevca in sta ljubezen do petja prenašala na otroke. Kadar je bil oče posebej dobre volje, je vzel v roke staro harmoniko in zraven zaigral. Teh večerov se je najraje spominjal in govoril je, da jih nikoli ne bo pozabil. Toda tudi na pomanjkanje in stisko ni pozabil. Bolj ko se je službi vzpenjal, bolj je vse lepe spomine potiskal v ozadje in se pehal za zaslužkom. Zgradil je lepo, prostorno hišo, da se ne bodo stiskali v kakšnih vlažnih prostorih, in da bo njegova edinka imela vse, česar on ni imel. Jasna ga včasih kar ni več prepoznala in se z žalostjo spraševala, kako to, da se je njen nekdaj nasmejani mož spremenil v zaprtega, vase pogreznjenega človeka.
Medtem ko je on odraščal v številni družini, je bila ona edinka, hči zelo premožne družine. Starši so imeli gostilno. Kmalu po njenem rojstvu je mati zbolela in ni mogla imeti več otrok, zato je ostala sama. Kako zelo je pogrešala brata ali se sestro, da bi se imela s kom igrati ali se pogovoriti. Sama je spala v veliki sobi z lepimi zavesami na oknih in umetniškimi slikami na stenah. V veliki hiši s številnimi sobami se je dolgem hodniku kar izgubljal njen glas, kadar je klicala mater, ki se je mudila spodaj v gostilni ali v kuhinji. Imela je vse, razen pozornosti in ljubezni. Ob vseh opravilih v gostilni mati in oče nista imela časa zanjo. Zelo redki so bili trenutki, ko so vsi trije skupaj sedli za mizo. Pa še takrat je beseda tekla o poslih, malokdaj jo je mati, ko je bila še majhna, stisnila k sebi ali jo je oče posadil na kolena. V teh trenutkih so ji tekle solze sreče in prosila je Boga, da bi ti trenutki trajali čim dlje. Ničesar ni potrebovala, vsega je imela preveč, premalo pa ljubezni in te je bila lačna.
Pogrešala je skupno pot v cerkev in molitev pri mizi, kot je to doživljala v družini svojega moža. V njihov skromni dom je pogosto zahajala, ker je bila Matejeva sestra njena sošolka. Tako prijetno in toplo se je počutila med njimi in vzljubila je Mateja, takrat tako nasmejanega fanta ...
In kot da bi bral njene misli, jo je mož ljubeče pogledal in jo stisnil k sebi: »Janja, zdaj si tudi jaz resnično želim, da dobimo še enega otroka, da Klara ne do tako sama, kot si bila ti,« je rekel mehko in po dolgem času je spet videla tiste njegove tople in prijazne oči in njegov sproščeni nasmeh, ki ga je bilo zadnje čase tako malo.
In prve dni oktobra je njihov dom napolnil otroški jok. Rodila je Simona, ki se veselo smeje, ker se sestrica Klara ljubeče pogovarja z njim. Ko pride iz šole, najprej pohiti k njemu. On je njena sreča in veselje.
Janja potiho odpre vrata v dnevno sobo in vidi, da se deklica še vedno poigrava z njegovimi prstki in mali se ji smeje. Daril pod drevescem se še vedno ni dotaknila, saj je pred njo najlepše in najbolj zaželeno darilo, njen mali bratec.
»Hvala, dragi Božiček, za ta dragoceni dar,« je zašepetala, tiho zaprla vrata in vsa srečna vrnila v kuhinjo.
Anica Kumer. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 1, str. 45.

Kategorija: zgodbe

Neki ameriški kirurg je bil popolnoma predan svojemu delu. Uspešna kariera in izredno dobri uspehi so ga osrečevali. Samo nekaj je bilo narobe v njegovem življenju: njegova žena je bila živčna. Zato jo je napotil k psihiatru.
Nekega dne je psihiater, ki je zdravil njegovo ženo, prišel h kirurgu in mu dejal, da je žena zbolela zato, ker ji ne posveča dovolj pozornosti. »Vsaj enkrat na teden bi jo moral peljati na kakšno zabavo,« mu je svetoval. Mož se je odločil, da bo ženo vsako soboto peljal v kino.
Čez nekaj časa je kirurg doživel srečanje s Kristusom in se spreobrnil. Začel je resno živeti kot kristjan. Do žene je postal pozoren in jo začel poslušati, a tokrat na čisto drugačen način: s srcem. Začutil je, da mora biti do žene bolj pozoren. Ko je razmišljal o pomoči psihiatra, je spoznal, da se s tem, ko je ženo poslal k njemu, ni rešil odgovornosti zanjo. Povedal je: »Ne obiskujeva več kina vsako soboto, ker za to ne čutiva več potrebe, ker se drug drugemu odpreva in si poveva stvari, o katerih nisva niti sanjala, da si jih lahko poveva. To storiva zato,
ker iščeva in želiva odkriti Božje vodstvo v najinem zakonu in družini.«

Pristopili so farizeji, in da bi ga preizkušali, so ga vprašali: »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?« Odgovoril jim je: »Kaj vam je naročil Mojzes? Rekli so: »Mojzes je dovolil napisati ločitveni list in jo odsloviti.« Jezus pa jim je rekel: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je napisal to zapoved, na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje! (Mr 10,2-9)

Za človeka je dobro, da se ženske ne dotika. Ker pa obstaja nevarnost nečistovanja, naj ima vsak svojo ženo in vsak naj ima svojega moža. Mož naj ženi izpolni dolžnost, žena pa možu. (1 Kor 7,1-3)

Slišali ste, da je bilo rečeno: Ne prešušvuj! Jaz pa vam pravim: kdorkoli gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo. Če te desno oko pohujšuje, ga iztakni in vrzi od sebe; kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi bilo celo tvoje telo vrženo v peklensko dolino. (Mt 5,27-29)

Rečeno je bilo: Kdor se loči od svoje žene, naj ji da ločitveni list. Jaz pa vam pravim: Kdor se loči od svoje žene, razen če se zaradi nečistovanja, povzroči, da ona prešuštvuje.
In kdor se z ločeno oženi, prešuštvuje. (Mt 5,31-32)

Zakoncem pa naročam – ne jaz, temveč Gospod – naj se žena ne loči od moža. Če se že loči, naj ostane neomožena ali naj se z možem spravi. Tudi mož naj žene ne odpušča. (1 Kor 7,13)

Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe. (Lk 10,27)

   

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2006), 58-59.
knjiga: Zgodbe za pogum. Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 36
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kategorija: Povejmo z zgodbo

očiščeni ostanki starega leta
31 dni ( 5 nedelj, 1 prazničen dan, 1 svetek )
nova posoda
ščepec ponižnosti in boguvdanosti
nekaj dobrih del in kanček prijaznosti
žlička ‘božje masti’
za noževo konico soli božje besede, drobno mlete
zajemalka dobre volje
prgišče nasmehov

Ostanke starega leta postrgamo skupaj in pregledamo. Kljub obilici razočaranj in neuspehov, ki se držijo preteklih dni, le-teh ne smemo kar zavreči. Že res, da so srečni in prijetni dnevi najbolj hranljivi in da nam bodo lepi spomini dajali moč skozi vse leto, a neprijetne izkušnje so prav tako izkušnje in njihov, običajno grenek priokus, je nepogrešljiva začimba za življenje. Vendar je treba preteklost skrbno očistiti. Predvsem pazimo, da do zadnjega koščka odstranimo zagrenjenost in zamere. Kuhanje starih zamer ali celo njihovo pogrevanje vedno slabo in usodno vpliva na naše odnose, dostikrat pa nam neprijetni vonj prismojenih zamer pokvari celó prihajajoče leto.
Vzamemo januar in ga razdelimo na enaintrideset dni. Pri tem pazimo, da ne zamešamo nedelj in delavnikov ter poskrbimo, da nam od delavnih dni zaradi službe in drugih obveznosti ostane sploh kaj uporabnega. Vsak dan posebej začinimo z molitvijo, sveti dan Gospodovega razglašenja, ki smo mu prej seveda dodali še sveti večer s kropljenjem in kajenjem, pa še dodatno obogatimo z obiskom svete maše. Prav tako nedelje, ki so svet in Gospodov dan, brez maše izgubijo vsak okus.
Če, podobno kot česen pod konico noža, stremo napuh in sebičnost, dobimo zanimivo in blagodišečo zmes ponižnosti in vdanosti v božjo voljo, ki jo vtremo v vsak dan posebej. Narahlo povaljamo v dobrih delih in po okusu dodamo še prijaznost.
Za januar vedno vzamemo novo posodo, saj tudi “novega vina ne vlivajo v stare mehove, sicer mehovi počijo in vino se razlije” (Mt 9,17), in izberemo lahko kakršnokoli posodje, čeprav nekateri priporočajo lončeno (2 Kor 4, 7)!
Posodo premažemo z ‘božjo mastjo’, se pravi s potrpljenjem in potrpežljivostjo. Glede na količino ostankov starega leta, ki smo jih dodali januarju in na obilico novoletnih obljub, pa pazimo da bo posoda dovolj velika, da nam ne bo prekipelo. Če ste eden tistih, ki misli, da bodo vse besede nove vlade takoj že postale meso, priporočam, da posodo res na debelo premažete s potrpežljivostjo! Posolimo z božjo besedo. Vse skupaj prelijemo še z dobro voljo, posujemo z drobtinami nasmeha ter postavimo za nekaj hipov v peč razbeljene božje ljubezni. Serviramo toplo in uživamo vsak dan posebej!

ČUŠIN, Gregor, Na začetku, v: Ognjišče (2012) 01, str. 3

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Kategorija: Za začetek

Ne vemo, kaj nas čaka v prihodnosti. Lahko dobro, lahko slabo za nas. Vse moram sprejeti z dobro voljo,saj tako lažje prestajamo tisto slabo, kar nas prej ali slej doleti.
Tako me je v mojih srednjih letih doletela bolezen in zapustiti sem morala varnost doma ter dalj časa ostati v bolnišnici. Sprva, ko je bilo stanje vedno slabše in kritično, se nisem prav dosti zanimala za sotrpinke okoli sebe. Ko pa se mi je začelo izboljševati, sem bolj opazovala dogajanje v naši sobi.
V njej so bile štiri postelje in vse so bile zasedene. Bila sem srečnica, ker sem imela prostor ob oknu in s tem lep pogled z najvišjega nadstropja bolnišnice na južno stran mesta, ki mi je še posebno drag, saj je tam v daljavi, za hribi, moj dom.
Poleg mene je ležala žena znanega, priljubljenega pevca. Bila je hudo bolna, a stanje se je izboljševalo. Ni bilo dneva, da mož ne bi prišel obiskat svojo ženo, večkrat tudi hčerka s fantom. Bili so prijetna, ljubeča družina. Veliko so se sprehajali zunaj, hodili na kavico in veselo klepetali. Vse popoldneve je bila v njihovi družbi.
Zraven nje je imela posteljo starejša gospa, ki je že čakala odpustnico in se veselila vrnitve na svoj dom. Tudi ona je bila deležna velike pozornosti moža in sina.
Pri vratih je ležala gospa mojih let. Bolezen jo je izpila do kosti, nič ni vstajala iz postelje še obračala se ni na ležišču. K njej sta redno, vsak dan, prihajala mož ali najstniška hči. »Sanja, prosim, zmasiraj mi stopala, tako zelo me bolijo in krč me grabi v noge,« je prosila hčerko, ko je prišla k njej na obisk. Na začudenje nas vseh, se je hčerka vrgla v vznožje bolniške postelje, se ulegla na hrbet in rekla: »Mami, drugič, preveč sem utrujena. Dolgo sem čakala na avtobus, ko je prišel, je bil ful poln. Stala sem vso pot od Vrhnike do Ljubljane. Ne morem!«
Mama je nekoliko v zadregi pogledala po nas bolnicah, ali smo slišale ta pogovor. Nikoli več je nisem slišala, da bi jo karkoli prosila, čeprav se je hči velikokrat potrudila in izkoristila počitniško popoldne za obisk hudo bolne mame.
Ko je hčerka odšla, je šla moja soseda do nje in ji nežno zmasirala noge, kar smo po njenem odpustu delale tudi druge.
“Če bi jaz prosila svojo hčerko, bi prišla peš v Ljubljano, da bi mi pomagala,” sem si mislila in se v srcu zahvalila Bogu za njeno zlato srce.
Pozno popoldne, ko se je postelja z odhodom starejše gospe domov spraznila, je prišla nova sotrpinka. Bila je od daleč, z drugega konca Slovenije. Nekoliko starejša od nas treh, ampak gospa v pravem pomenu. Njena obleka, frizura, make up in vse je bilo kakor iz škatlice. Na rokah ji je cingljalo nešteto zlatih zapestnic, skoraj vsak prst je bil okrašen s prstanom, okoli vratu je imela obešenih več debelih zlatih verižic. Iz dragih kovčkov je jemala čudovite spalne srajce, na omarici se je pojavil radio. “Wow, to pa je gospa kot iz filma! Ona bi rabila svoj apartma,” sem pomislila.
Ko se je namestila, nam je začela postavljati razna vprašanja o zdravnikih, sestrah in hišnem redu. V pogovoru je bila čisto običajna ženska – vdova, kot je povedala, s svojo boleznijo in svojimi skrbmi. Kmalu nam je z nasmehom na ustnicah začela omenjati ljubega sina edinca. »Z družino živi v svoji novi hiši čisto blizu bolnišnice, peš bo lahko prišel do mene. Sina in hčerko ima, komaj čakam, da ju bom po dolgem času spet videla.«
Naslednji dan so bili v času obiskov pri nas treh naši domači, le k njej ni bilo nikogar. Zvečer jim je telefonirala, skrbelo jo je, da ni z njimi kaj narobe. »Jutri bo prišel Tjaži, danes ni utegnil,« nam je začela kar sama govoriti. »Na dopust se odpravljajo, na otok v Dalmacijo gredo, pa imajo veliko priprav. Velik, dolg čoln jim da dosti dela, da ga pripravijo za prevoz.«
Tudi naslednji dan ni bilo nikogar k njej. Bila je razočarana, a vendar je gostobesedila, kako zelo so zaposleni, še psa morajo peljati v zavetišče za čas njihove odsotnosti. »Jutri bodo zagotovo prišli, ker v večernih urah že odpotujejo. Pot je dolga in ponoči ni tako vroče.«
Ko sem jo naslednji dan gledala, sem videla eno samo veliko razočaranje in žalost na njenem obrazu. Neprestano je gledala proti vratom in vsakič, ko so se odprla, ji je zasijal nasmeh na obrazu. “Moj Tjaži je prišel!” A vedno je bil nekdo drug. V srce se mi je zasmilila ta uboga, navidez tako bogata žena.
Obiskov je bilo konec, ko ji je pozvonil telefon. »Mami, pridi v avlo. Smo se prišli poslovit, gremo kar naprej, da ne bomo izgubljali časa,« jo je klical njen sin.
Skrivala je pred nami, kako zelo jo boli, ker v treh dneh niti eden iz sinove družine ni utegnil priti k njej, ki je čakala na težke preglede in diagnozo svoje bolezni.
“Uboga mati! Samo tega sina ima, samo zanj živi, on pa si ne more vzeti ene urice časa zanjo.”
Šla je v avlo, četudi ne prav lahko, in se na hitro poslovila, da jim ne bi jemala dragocenega časa ...
“Poglej, vsega ima dovolj, a kaj ji bo vse to, če pa nima ljubezni ter ni deležna sočutja in bližine svojih dragih.”
Takrat sem spoznala, da čeprav imam samo drobno zlato verižico s križcem, ki je darilo mojega moža, in na roki blagoslovljeni poročni prstan, in oboje mi veliko pomeni, imam vendar drug, večji zaklad v svoji družini. Daleč so imeli do bolnišnice, pa so prihajali k meni več tednov, vsak dan. V njihovih očeh se je zrcalila velika skrb zame in solze veselja, ko sem se začela postavljati na noge. “Vse imam in še več, kot si zaslužim. Ne potrebujem verižic, prstanov in druge zlatnine, saj imam najbolj žlahtno zlato v moji družini, v mojih dragih, ki so mi vedno lepšali in lajšali dneve.”
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str. 93-94.

Kategorija: zgodbe

Prvi božič, ki mi je bolj živo v spominu, sega daleč nazaj v otroštvo. Moj starejši brat je takrat prišel na dopust iz Niša, kjer je služil vojsko. Stara sem bila tri leta. Hiša, preprosta, vendar topla, praznično razpoložena, v kotu mah, ki je s smrečico dajal svoj značilen vonj, na mahu papirnate jaslice. Oči so se mi ves čas pasle na teh jaslicah, ki so bile lepo živo barvane, in ponosno sem sedela v naročju našega vojaka, ko smo pred jaslicami molili rožni venec. Včasih si zaželim, da bi se vsaj za hip vrnila v ta sveti večer.
Drugi božič, ki sem ga zelo lepo preživela in doživljala, je bil čez dobrih dvanajst let. V naši župniji smo že takrat ali pa spet takrat začeli med božično devetdnevnico nositi Marijo. Dve dekleti iz ene vasi sta jo sprejeli in nosili po cerkvi, naslednji večer pa izročili dvema iz druge vasi. Pri vseh dekletih iz naše vasi sem doživela čast, da sem smela nositi Marijo v procesiji po cerkvi. Vsi so imeli prižgane svečke in šli med petjem za Marijo, ko je iskala prenočišče za Jezusa. To so bili nepozabni večeri, globoko doživeti, da bi se človek kar zjokal. “Marija, pridi k nam! Polna hiša nas je, a tudi za vaju z Jožefom bo še dovolj prostora. Peč je topla, pa tudi hrane ne manjka,” bi najraje rekla Mariji, ko je bila večer za večerom poslana proč od vrat, nazaj v temno, mrzlo noč.
Tretji božič, ki se mi je še posebno vtisnil v spomin, me veže že na novi dom. Vsaka hiša ima svoje navade in tudi pri nas je bilo tako. Doživljanje božičnega večera je bilo še bolj poglobljeno. Tisto leto je bilo v naši hiši še prav posebno veselo: imeli smo dva meseca starega dojenčka, našega sina, tako zaželenega in težko pričakovanega, ker se je prvi otrok rodil mrtev. Tašča, ki smo ji pravili ‘naša mama’, je bila zadnjih deset let popolnoma slepa, ker si je od hudega izjokala oči. Bila je vojna vdova, veliko je trpela in sama vzgajala tri majhne otroke. Tako rada je imela svojega prvega vnuka, ki ga nikoli ni videla, da se ni nehala Bogu zahvaljevati zanj. Sveti večer je bil prepojen s kropljenjem z blagoslovljeno vodo, s kajenjem in z molitvijo. Okrog vseh poslopij, hlev in klet, vsak prostor je bil deležen tega blagoslova. Če je bilo veliko snega, je mož čez dan naredil gaz, da sva šla po njej in slavila Boga, ki se je rodil na svet kot človeški otrok. To delamo še danes. Ko smo vse pokropili in pokadili, smo pri jaslicah zmolili vse tri dele rožnega venca, odkar so štirje, pa vse štiri. Višek svetega večera je maša polnočnica.
Četrti božič, ki je izstopal, je bil čez tri leta, ko se je sinu pridružila hčerka, in smo spet imeli dva dojenčka: Jezuščka in malo punčko. Bila je zelo huda, mrzla in debela zima. Naš triletni sin je tako vneto prosil, da bi šel z nama pokropit in pokadit okrog poslopij, da sva ga vzela s seboj. Ko smo prišli nazaj v toplo hišo, je pokleknil poleg očeta in med molitvijo vseh treh delov rožnega venca klečal ob njem, čeprav mu ne bi bilo treba. Je tudi otroka prevzela skrivnostna lepota svete noči? Pred polnočnico sta oba otroka že spala kot angelčka in delala družbo Jezuščku, ki ga sin nikoli ni pozabil pozdraviti: “Lahko noč.Jezušček!” Naša mama pa je bedela pri njima, molila in tiho prepevala božične pesmi, ko sva odšla v cerkev. Mislila je, da oba spita, a vnuček jo naenkrat vpraša: »Kaj je to: migljajo?« Poslušal jo je, ko je pela tisto lepo Glej zvezdice božje migljajo lepo, odprto široko je sveto nebo …
Peti božič je bil nekaj posebnega za vso našo državo. Na radiu so predvajali božične pesmi. Naša mama je bila takrat že nepokretna, potem ko jo je tretjič kap. Ležala je nepremično in poslušala in poslušala, iz ugaslih oči pa so ji tekle solze sreče. »Da se je to zgodilo pri nas, v naši državi! Saj ne morem verjeti, da sem to dočakala. Bog bodi zahvaljen!« je govorila. Srečna sem bila že zaradi nje, ki je bila tako zelo preskušena v življenju, tako prizadeta, poniževana, a je kljub temu iz vsega srca in iz dna duše vdana v Božjo voljo. Zame je bila svetniška mama. Spominjam se, da sem se pri polnočni maši zahvalila novorojenemu Detetu, da ji je dal okusiti to veselje.
Naslednji božič je bil pri nas v znamenju smrti in hkrati rojstva za novo, večno življenje. Naša mama je vedno govorila: »Kako srečen je tisti, ki umre na sveti večer! Takrat so nebeška vrata na stežaj odprta.« Bog ji je naklonil to milost. Mirno je zaspala v jutru dneva, ki se je končal z božičnim večerom. Takrat še nismo imeli mrliške vežice in mama je na zadnji sveti večer, ki je bil po obredih tak kot vsi pred njim, ležala doma. Bila je dobra žena in hiša je bila polna ljudi. Nekaj jih je ostalo doma, drugi pa so šli počastit novorojenega Odrešenika k polnočni maši. Bilo je žalostno – vsako slovo je žalostno in boleče – a misel, da se ji je izpolnila želja, da jo je Bog presadil v svoj vrt ravno takrat, ko se je rodil kot človeški otrok na ta svet in nam prinesel upanje, je bila močnejša.
Tako smo pri nas preživljali božične večere, tako jih še danes. Papirnate jaslice smo pospravili (ne zavrgli) in postavili lepše s hlevčkom, ovčkami, pastirji. Na dreveščku ni več doma narejenih okraskov iz papirja od bonbonov, ni več piškotov, ki so imeli nebeški okus, ampak se bleščijo okraski iz trgovine, utripajo razne lučke. Vsako leto pričakujemo božič ob adventnem venčku in molimo ob prižganih svečah.
Zunanja podoba se je spremenila. V moji notranjosti pa je še ista toplina ob besedi božič, ista hvaležnost Bogu, da se je ponižal in sprejel našo podobo in se rodil na svet zame, zate, za vse nas, da nas je odrešil. Rodil se je iz Device Marije, jo klical mama, kot jo zdaj kličemo mi, saj smo njeni otroci ter Njegovi bratje in sestre. Pokazal nam je, kakšna mora biti prava družina! In v naši družini je vedno mesto za Njega, saj ima svoj prostor v našem domu in v naših srcih.
HELI. (zgodbe). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 2, str. 98.

Kategorija: zgodbe

Pastirji so že zdavnaj odšli in v revnem hlevu je zavladala tišina. Nenadoma dvigne dete Jezus glavico in pogleda proti vratom, kjer je stal sramežljiv deček.
»Stopi bliže, zakaj se bojiš?« reče dete.
»Ker ti nisem ničesar prinesel,« odgovori deček.
»Jaz pa bi od tebe tako rad kaj prejel,« reče dete v jaslih.
Dečku je bilo nerodno: »Saj nič nimam! Ko bi imel kaj, bi ti rad dal. No, poglej …« Deček začne iskati po žepih svojih starih hlač.
»Na, vzemi ta stari nožiček.«
»Obdrži nož,« reče Dete. »Od tebe želim kaj čisto drugega. Tri stvari …«
»Povej, kaj želiš?«
»Podari mi svojo zadnjo risbo.«
Dečku je bilo nerodno. Da ne bi slišala Marija in Jožef, se je sklonil k Detetu: »Toda tista risba je tako grda, da je nihče ni hotel niti pogledati.«
»Prav zato jo želim,« reče dete v jaslicah. »Vedno mi prinesi tisto, kar pri tebi drugim ni všeč. Drugo, kar želim, je, da mi daš svoj krožnik.«
»Danes sem ga razbil,« zajeclja deček.
»Prav zato, ker si ga razbil, ga hočem,« odgovori dete. »Prinesi mi vse, kar se v tvojem življenju razbije, da to zacelim. Nazadnje mi podari še svoj odgovor staršem na vprašanje, kako si razbil krožnik.«
»Dejal sem, da sem krožnik po nesreči pahnil z mize, toda to je bila laž. Dejansko sem ga v jezi vrgel na kamnita tla,« je deček komaj spravil iz sebe.
»To sem želel vedeti,« odgovori dete. »Vedno mi izročaj vse slabo svojega življenja, svoje krivde in napake. Vse bom sprejel. Želim te razveseliti in ti vse odpustiti. Odslej lahko vsak dan prihajaš k meni.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2016), 19.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kategorija: Povejmo z zgodbo

PLEČNIKOVA VRNITEV V LJUBLJANO
Ko se je po prvi svetovni vojni vrnil v Ljubljano (čeprav so ga Čehi s ponujeno profesuro na praški likovni akademiji želeli premamiti, da ostane), se je za to mesto začela nova doba.
Začetki so bili težki, saj umetnik doma še ni bil tako cenjen kot v tujini. Umetnostni zgodovinar in Plečnikov postulator dr. Damjan Prelovšek zapiše, da je želel Plečnik »rojstno mesto iz nekdanjega sedeža ene od avstroogrskih provinc povzdigniti v pravo prestolnico vsega slovenskega naroda« (Plečnikova sakralna umetnost, Ognjišče).
Po letu 1930 je sledil čas velikih gradenj, med katerimi so tudi izjemna sakralna dela.

Pa čas vojne in povojne preizkušnje, ko ni bilo zaželeno biti kristjan. Tudi ta je Plečniku in njegovim delom prinesel preizkušnje.
Ljudje so mojstra Plečnika doživljali kot ponižnega, kar pa se ne izključuje z veličino njegovega poslanstva. V besedah, ki jih je zapisal v svojih pismih, razberemo, da se je zavedal, kako pomembno poslanstvo mu je zaupano. Da je lahko svoj dar v izobilju delil med druge, je živel v odpovedi in samopremagovanju. Cenil je post in mu pripisoval veliko moč.

VRT VSEH SVETIH: ŽALE (1)
Že ime govori o Plečnikovem hrepenenju po nebesih – končnem cilju, h kateremu vodijo njegova dela. Obiskovalca prevzame že vhodni slavolok, nato molilnica (posvečena vsem svetnikom) in kapele, združene v ograjen park. Plečnik se je tu zgledoval po antiki, a »predkrščanske arhitekture ni pojmoval v smislu poganstva, temveč je zanj odražala prvinskost stavbne umetnosti nasploh« (D. Prelovšek).
Žale so prostor, kjer je vsak enako dragocen in pomemben. Plečnik je želel dostojen pokop za vsakega človeka, ne glede na položaj. Čeprav je pogrebni urad zahteval ločevanje različnih razredov pokopov, so bili zanj pred Bogom vsi enaki, vse kapele je zasnoval enakovredno.
Arhitekt je želel slovo narediti karseda osebno. Svojo zamisel je ubesedil: »Uredimo vrt slovesa z rajnkimi, v njem v zelenju postavimo kapelice, ki naj bodo individualne mrtvašnice. Imenujmo jih po farnih patronih, tako bo vsak našel zadnjo postajo v kapelici lastne fare.«
Tako so nastale: kapela sv. Petra, dvojna kapela sv. Jakoba in sv. Marije, kapela sv. Janeza, kapela sv. Nikolaja, kapela sv. Krištofa, kapela sv. Frančiška, dvojna kapela sv. Jožefa in sv. Antona, dvojna kapela sv. Jurija ter sv. Cirila in Metoda. Poleg teh je zgradil tudi kapeli sv. Andreja, sv. Ahaca ter kapelico Adama in Eve.
Kapele je obdal z zelenjem, v arhitekturo pa namenoma ni vpletal črne barve. Z zasnovo je želel misli svojcev preusmeriti od bolečine k lepoti, torej k nebesom. Zato zelenje, okrasje, balustri … Vhod v nek drug, pomirjujoč svet prikažejo tudi propileji na vhodu, nad vhodni slavolok pa je umestil Kristusa in Marijo, ki umrle sprejemata v svoj objem.
Molilnica (osrednja zgradba pokopališča) v arhitektovi zamisli ni namenjena pogrebnim slovesnostim, ampak izključno molitvi. Za Plečnika je bila »molitev velika stvar, največja in edina velika«.
Poleg naštetega je na Žalah tudi stavba z mizarskimi delavnicami.

SV. JOŽEF, POLJANE (2)
Plečnik je po naročilu jezuita Franca Tomca dozidal dom duhovnih vaj kot prizidek jezuitskemu samostanu pri sv. Jožefu. To so bil prvi Plečnikovi začetki v Ljubljani; s skromnimi sredstvi je mojster uspel zgraditi trinadstropno stavbo s plitvo dvokapnico in zaključiti fasado. Stik obeh stavb je zaznamovan s stebrom v ograjni niši.
Maja 1941 je Plečnik urejal prezbiterij z veličastnim glavnim oltarjem za cerkev sv. Jožefa. Oltarni kip sv. Jožefa (tudi mojstrovega krstnega zavetnika) je izdelal Božo Pengov. A so po drugi svetovni vojni cerkev (in obe jezuitski hiši) nacionalizirali, pred Plečnikov oltar postavili zid, v cerkvi pa je bil filmski studio. Plečnikova fasada doma duhovnosti je bila poškodovana, ko so zgradili dvigalo, ki ga je potrebovala otroška klinika (takrat v prostorih doma). Zazidan prezbiterij se je ohranil v celoti, Plečnikova valjasta prižnica pa je izginila. Svetišče pri sv. Jožefu je bilo po letu 1996 (ob obisku papeža Janeza Pavla II.) prenovljeno, vse stavbe pa predane svojemu prvotnemu namenu. V domu duhovnih vaj je sedaj Ignacijev dom duhovnosti. Že iz spoštovanja do te zgodbe je treba kdaj k sv. Jožefu, k maši tja, kjer se Plečniku tako ljuba evharistija obhaja na »njegovem« oltarju.

SV. FRANČIŠEK ASIŠKI, ŠIŠKA (3)
V Šiški nas pozdravi značilen cerkveni zvonik, Plečnikova domišljena cerkev z oltarjem skoraj na sredini – da bi bila evharistična daritev blizu vsem vernikom, da bi vsak lahko slišal glas duhovnika.

Dvoranski prostor, ki ga obdaja hodnik za procesije, ločujejo mogočni stebri, ki jih navdihuje antika. (Procesije je imel Plečnik neizmerno rad še iz otroštva, včasih jih je hodil gledat tudi po večkrat.) Strop je nizek zaradi akustike, in da je bilo v cerkvi tudi pozimi karseda toplo. Antične oblike zaznamujejo tudi zunanjost. Bogato oblikovan je le vhodni del.
Gradnja je potekala med letoma 1925 in 1927, zvonik pa je bil zgrajen leta 1931. Plečnik je vse življenje oblikoval podobo šišenske cerkve z dograjevanjem in oblikovanjem notranje opreme: glavni oltar, stranska oltarja sv. Elizabete in sv. Antona Padovanskega, kapela Žalostne Matere Božje, nov tlak, spovednice, lestenci … Leta 1937 so bile nameščene klopi, 1949 je izdelal načrt za opremo zakristije, pri koncu življenja pa še krstilnico.
Krstilnico je Plečnik postavil v zadnji del cerkve, k vhodu. Da krst vodi k evharistiji, je pokazal tudi z ornamenti vinske trte na stropu in na omarici za sveta olja. »Cerkev sv. Frančiška je eden ključnih spomenikov Plečnikove sakralne umetnosti,« zaključi Prelovšek.
Opremljanje se je nadaljevalo še po arhitektovi smrti (prižnica in obhajilna miza). Sodelovali so Plečnikovi učenci.

SV. MIHAEL, BARJE (4)
Cerkev je sad dolgoletnega prijateljevanja z duhovnikom Franom Saleškim Finžgarjem. Prvi načrti so bili narejeni že kmalu po Plečnikovi vrnitvi v Ljubljano, a je bilo denarja premalo, tudi zaradi povodnji na Barju niso gradili. Šele po 12 letih so na pobudo Plečnikovega nečaka, trnovskega kaplana Karla Matkoviča, spet začeli. Plečnik je cerkev narisal znova. Zaradi finančne stiske je iskal poceni rešitve, a se monumentalnosti in izvirnosti nikoli ni odrekel. Kljub omejitvam je želel doseči svoj ideal lepote. Za Boga. Moral je rešiti številne izzive gradnje na barjanski zemlji (za temelje je uporabil skoraj 350 do 8 metrov dolgih pilotov in stare tehnike kamna in negašenega apna.) Za gradnjo je uporabil bližnji podpeški kamen, a se kljub temu ni odpovedal bogastvu barv. Slikovito vhodno stopnišče in zvonik z linami (tako je lažji in ga barjanska zemlja lažje nosi) navdušita vsakogar. Cerkev je sad mojstrovega obvladanja različnih tehnik, iznajdljivosti in osebne ponižnosti: veliko lesa, stebri iz betonskih cevi (prvotno namenjenih kanalizaciji), kamen, ki so ga po Ljubljanici s čolni vozili iz Podpeči.
Notranja oprema je izjemno sporočilna: iz srede oltarja Križani izteza desnico proti ljudstvu, nad glavnim oltarjem visi tehtnica z mečem, na kamnit steber je pritrjen ščit sv. Mihaela. Klopi imajo iz jagod rožnega venca sestavljene stebričke, posebni so lestenci iz turških kavnih mlinčkov, volovskega roga ... Z izbranimi predmeti in motivi je Plečnik želel nagovoriti preproste ljudi na obrobju Ljubljane, a danes navdušuje vse od malih občudovalcev do največjih umetnikov lepega.
Plečnik je dejal, da je zaradi igre svetlobe v cerkvi mogoča izjemna duhovna zbranost, »ki je primerljiva samo še z zbranostjo v uršulinski cerkvi«.

URŠULINSKA CERKEV, KONGRESNI TRG (5)
Plečnik je ob urejanju Kongresnega trga uršulinsko cerkev še bolj vključil v mesto, os trga, ki povezuje uršulinsko cerkev s palačo Slovenske filharmonije, je poudaril z nizom vitkih visokih stebrov. S Plečnikovo ureditvijo je uršulinska cerkev postala osrednja stavba trga.
Prenovil je fasado, naredil stopnišče z balustradami pred vhodom v cerkev (1930 in 1931), dodal stebra v prezbiteriju cerkve in uredil dve kapelici, ki »stojita v slopih med stranskima oltarjema. Če si ogledujemo cerkev z glavne ladje, sta nekoliko skriti. V levi stranski ladji je kapelica Žalostne Matere Božje. V njej je bila gotska Pietà iz 16. stol. /…/ Pietà danes stoji na levi strani prezbiterija pri vhodu v zakristijo, v kapelico pa so postavili spominski oltarček Brezjanske Matere Božje, ki so ga v cerkev postavili po Plečnikovem načrtu leta 1954, ob stoletnici razglasitve dogme o Marijinem brezmadežnem spočetju. Podobo Brezjanske Matere Božje je naslikala uršulinka m. Pija Garantini. V desni kapelici je kip Lurške Matere Božje v nadnaravni velikosti,« navajajo uršulinke v svoji spletni predstavitvi cerkve.

ŽUPNIJSKA CERKEV SV. JANEZA KRSTNIKA, TRNOVO (6)
Sprehodimo se po Plečnikovih ljubljanskih mostovih, od tromostovja pa čez čevljarski most in naprej vse do trnovskega mostu, ki je bil zgrajen med letoma 1929 in 1932 in je osrednja točka Plečnikove preureditve obrežij Gradaščice. Ko je Plečnik snoval most, je želel, da so pogledi usmerjeni v trnovsko cerkev, ob kateri stoji. Most si je zamislil kot podaljšek trga pred cerkvijo. Piramide, ki ga krasijo, so enake oblike kot zvonika cerkve. Ima masivno ograjo in na sredini kamnit kip sv. Janeza Krstnika (N. Pirnat), zavetnika trnovske cerkve.
Pred cerkvijo je Plečnik uredil manjši park, ki je preurejen v spominski park slovenskih impresionistov.Uredil je fasado, tlakoval prostor pred cerkvijo (in nanj postavil dve stari svetilki), v cerkvi pa so njegova dela: urejen prezbiterij in preddverje z lestencema (eden od njiju ima podobo božje ladje in je prenešen iz cerkve sv. Jožefa), Finžgarjevo večno luč (ki je sprva visela), nosilec za procesije s kipcem Janeza Krstnika, Finžgarjev ciborij …
Župnija Trnovo je izdala zloženko o cerkvi in njeni opremi, s poudarkom na Plečnikovih delih: https://zupnija.trnovo.info/sakralna-umetnost-cerkve-sv-janeza-krstnika-1-in-2-del/
Plečnik je tri desetletja prijateljeval s sosedom, trnovskim župnikom Franom Saleškim Finžgarjem. Arhitekt ni imel veliko resničnih prijateljstev, a »trnovska soseda umetnika« je vezala močna prijateljska vez. O njej pričajo številne ohranjene fotografije. »Blizu njegove smrti sem ga šel obiskat … Ko sem mu stisnil roko, me je prijatelj živo pogledal … Bil je svetla luč, ki ji je ginilo življenje in je mirno čakala, kdaj ugasne. Vedel sem, da se poslavljam od umirajočega velikega umetnika, ki ga Slovenija ne bo zlepa podobnega učakala.« (F. S. Finžgar)

ŽUPNIJSKA CERKEV SV. CIRILA IN METODA, BEŽIGRAD (7)
Kjer je danes Bežigrad, je bil že v emonskih časih zadnji konec mestnega pokopališča. Leta 1779 je tam ob cerkvici sv. Krištofa nastalo osrednje ljubljansko pokopališče. Na začetku 20. stoletja so ga zaprli, saj se je Ljubljana začela širiti proti severu. Plečnik je pripravil urbanistični načrt za Bežigrad, po katerem naj bi osrednja os tekla od sv. Krištofa do današnjih Žal. Načrti so žal ostali na papirju.
Zaradi vse večjega števila prebivalcev so pri sv. Krištofu začeli z rednimi nedeljskimi mašami. P. Kazimir Zakrajšek je prosil Plečnika, da je napravil načrt za novo cerkev sv. Cirila in Metoda, ki jo je leta 1934 postavil ob sv. Krištofa. Med obema cerkvama je nastal prostor klinaste oblike, ki si ga je Plečnik zamislil kot kapelo Žalostne Matere Božje. Ljudje vedo povedati, da je bilo tu posebno intimno molitveno vzdušje. Plečnik je bil genij oblikovanja prehodov, kar je pokazal tudi za Bežigradom. Baročna cerkev je namreč imela tlak nižje kot nova, tako se je po treh stopnicah prehajalo iz ene ladje v drugo.
Oblast je obe cerkvi podrla leta 1958 zaradi gradnje Gospodarskega razstavišča. Frančiškani so se kot po čudežu v tistih časih uspeli dogovoriti, da so Plečnikovo cerkev preselili na sedanjo lokacijo (kar gre gotovo pripisati prav dejstvu, da je Plečnikovo delo) na Vodovodni cesti.
Pokopališko zgodbo je Plečnik vključil tudi v notranjo opremo cerkve: na marmornih ploščah v prezbiteriju so vklesana imena rajnih s starega pokopališča, pa tudi nekaterih takratnih dobrotnikov, ki so gradnjo finančno podprli. V fasado je dal vzidati opuščene nagrobnike, ki pa jih med ponovno gradnjo niso vključili v fasado, ampak v tlakovce pred cerkvenim vhodom.
Zadnji Plečnikov poseg v cerkev je bila postavitev nastava glavnega oltarja s Križanim iz med vojno porušene frančiškanske cerkve v Brežicah. Pod Križanim pa sta podobi zavetnikov: sv. Metoda je naslikal domačin Leon Koporc, sv. Cirila pa Izidor Mole. V celotno kompozicijo je Plečnik zajel teologijo sv. Cirila iskanja »pradedne časti« – milosti, ki jo je Adam izgubil v raju, mi pa smo jo dobili nazaj v novem Adamu pod križem, s katerim nam je bilo podarjeno odrešenje.
Dokumentarni film z naslovom Plečnikov skriti biser (Feguš Film), ki pripoveduje zgodbo o Plečnikovi cerkvi sv. Cirila in Metoda, si lahko ogledate tule: https://www.fegusfilm.com/plecnikov-skriti-biser

NAVJE (8)
Ostanek pokopališča in hkrati zasnove velikega načrta »Plečnikovega Bežigrada« je Navje, spominski park velikim slovenskim kulturnikom, ki je umeščen ob vzhodni rob starega pokopališča pri sv. Krištofu.

SV. FLORJAN, STARA LJUBLJANA (9)
Arhitekt je preuredil podružnično cerkev sv. Florjana, ki je zaradi Marijine milostne podobe, pred katero so se dogajali čudeži, postala priljubljena božja pot. Uredil je stopnišče, stranski vhod spremenil v glavnega, nad njim je podoba Šent­florjanske Žalostne Matere Božje. Kamnit glavni vhod je uporabil za nišo Robbovega kipa sv. Janeza Nepomuka (ki je bil sprva v kapelici ob mostu čez Savo). Uredil je tudi bližnjo pot, ki vodi na Ljubljanski grad.

PODRUŽNIČNA CERKEV, SV.JERNEJ, SPODNJA ŠIŠKA (10)
Stara cerkev, kot cerkvi sv. Jerneja v Spodnji Šiški pravijo domačini, je ena najstarejših cerkva v Ljubljani (prva omemba 1370). Cerkev je bila po letu 1936 sanirana: po Plečnikovih načrtih so uredili vsa pročelja, dodali odprt hodnik, stopnišče s svetilnikom in zasadili drevje.

ŽUPNIJSKA CERKEV SV. VIDA, ŠENTVID (11)
Ker v cerkvi ni bilo primernega prostora za krstilnico, je arhitekt umestil krstni kamen ob stranski oltar. »Staro oltarno mizo je opremil z visokim nastavkom z dvema vitkima stebroma in arhitravom ter se tako približal klasicističnemu slogu cerkve. Kljub temu pa je suhoparnost obstoječe arhitekture omilil s čisto neakademskimi brstnimi kapiteli in bazami ter menjavo svetlega in temnega kamna,« zapiše Prelovšek.

ŽUPNIJSKA CERKEV SV. SIMONA IN JUDA TADEJA, ČRNUČE (12)
Leta 1953 je Plečnik pripravil načrte za leseno oblogo v cerkvi in več različic za glavni oltar. Izvedli so vratca na tabernaklju, misijonski križ, velikonočni svečnik, prenosni kip sv. Srca Jezusovega na monumentalnem podstavku, lestenec s kipom Ecce homo, opremo veroučne sobe nad zakristijo, križ na pokopališču ter nekaj nagrobnikov duhovnikov. Kot obredni sedeži pa se v cerkvi sedaj uporabljajo Plečnikovi stoli iz Vzajemne zavarovalnice.
Ključno Plečnikovo delo v cerkvi je krstilnica, na njenem vhodu je mogočen portal, notranji prostor je obložen s keramičnimi ploščicami s podobo orla in križem v medaljonu, vrata v krstilnico so iz kovane mreže. V krstilnik so vklesani križci. Pokriva ga masiven medeninast pokrov. Prostor polnijo še številne druge oblike, tudi lestenec nad krstilnikom: zlat pleteninast venec, Plečniku ljub motiv. Krstilnice si trenutno žal ni mogoče ogledati.

STOLNICA (13)
Plečnik je osnoval in stolnici podaril škofov prestol (na levi strani oltarja, 1952). Leta 1956, ob koncu življenja, pa je prenovil križevo kapelo v ljubljanski stolnici. Na novo je projektiral stopnice na prižnico in križev oltar s krstilnikom. Ob krstnem oltarju je uporabil visoka kamnita svečnika. Krstilnica je bila zaključena po arhitektovi smrti.

DRUGA PLEČNIKOVA SKRALNA DELA V LJUBLJANI

• Župnijska cerkev sv. Antona na Viču: (14) Plečnikova je ograja na koru (načrtoval jo je leta 1956, izvedena pa je bila po njegovi smrti) ter v prezbiterju lesena okna s kovanim okrasjem na oratorijih.
  Dopolnil je stopnišče pred cerkvijo Sv. Trojice (1930).
• Uredil je vaško jedro Polja: trg pred cerkvijo Device Marije Vnebovzete (načrti iz leta 1935).
• Plečnikov je tudi vhodni porton na pokopališče na Viču, oblikovan kot propileje z vitkimi stebri, ter grobnica družine Prijatelj (kot stebrna lopa).
• Kapelica Matere Božje (Cesta na Vrhovce) je bila posvečena leta 1938. Je zaprtega tipa, z zidanim podstavkom in dvignjenim delom s streho dvokapnico. Zgrajena je bila na pobudo družine Dovjak. Marijin kip je delo kiparja A. Kogovška.
• Po arhitektovem načrtu je bil na Marijin steber, ki stoji na Levstikovem trgu (ob šentjakobski cerkvi), leta 1938 ponovno postavljen baročni Marijin kip iz brona (1681, J. V. Valvasor in Wolf Weissenkirchner ml.). (16)
• Plečnik je po smrti dr. Antona Korošca naredil načrt za grobno ploščo na Navju in za križ, ki naj bi bil obešen v arkadah. Viseči križ je bogato dekoriran. Zaradi političnih razmer je bil Koroščev križ umaknjen v cerkev Marijinega oznanjenja (LJ). (15)
  Prenovil je kamniti Hrenov križ. Ob preureditvi Ambroževega trga (1940) ga je postavil na steber s stopničastim podstavkom, obdal s štirimi konfini in obsadil z osmimi kostanji.
  Uršulinska gimnazija je danes poimenovana Gimnazija Jožeta Plečnika Ljubljana. Osnovna stavba je postavljena po njegovih načrtih (1941).
  Plečnikov je tudi obok v pritličju škofijskega dvorca in spominska plošča Napoleonu.
  Eno velikih Plečnikovih nedokončanih del je Baragovo semenišče (del načrtov za Bežigrad). Stavba zaradi vojne in povojnih razmer nikoli ni služila svojemu namenu. (17)

M. Pezdir Kofol, Priloga, v: Ognjišče 8 (2022), 40-49.

Kategorija: Priloga

Vse lepo za vse naj gre v novo leto, tako gre Hamova pesem, ena tistih, ki se jo bomo te dni naposlušali na radiu, a tudi ena redkih, ki je tega vredna: vse lepo naj gre, naj gre v novo leto, naj konča in vse na novo se začne. Velika stvar je, da nekdo zna in zmore nekaj končati in nekaj na novo začeti, Hamo je zadel v piko. Točno to pomeni želeti in ustvariti vse lepo za vse: začeti novo leto.
Ker je vse preveč grdih stvari v našem času povezanih s tem, da še nismo končali zgodb, ki bi jih morali, namesto pik postavljamo vejice, dvopičja in podpičja. Vsak »oprosti« ima še kak »ampak«, vsakemu »odpuščam ti« dodamo »toda«. Nočemo končati niti težkih zgodb, ker se s koncem seveda nečemu odpovemo, tako namreč preteklosti ne moremo uporabiti za orožje prihodnosti. Vedno se splača imeti pri sebi kak adut iz rokava, da bi z njim udarili nazaj, če nas kdo mahne po desnem licu (Mt 5,39). In agonija se nadaljuje. Raje trpimo, kot da bi končali nekaj, česar že zdavnaj ne bi smelo biti več. Iz strahu menda ali iz sramu.
In zdaj že razumete, da ne govorim samo o politiki. Seveda, politika je precej pogosto samo odsev tega, kar se tako ali tako že dogaja med nami. Saj ne znamo s slovesi, konci nam gredo na živce, pretežki so nam, solze tečejo in rane srbijo, ko se kaj celi, in bolečina zapuščanja in izpuščanja nam je prehuda. In tako ne samo da nočemo z resnico in obžalovanjem pokopati svojih mrličev, delamo se, kakor da sploh ni smrti, kakor da ni greha in ran, ki smo jih drug drugemu zadali, kakor da ni krivde, ki se z vsem tem nalaga na naša pleča. Veste, da zato kot kurja čreva vlečemo zamere in prepire in naše male, nesmiselne vojne za lastni prav med sosedi in prijatelji, med starši in otroki, med možem in ženo. Ne, še zdaleč nista edini tisti dve na ukrajinskih ravnicah in ulicah Gaze.
Ta otročjost – ker je odraslost in zrelost ravno v tem, da znamo preseči svoje zahrbtne želje in užaljenosti ter ravnati tako, kot vemo, da je prav in dobro – nas je pahnila v neko neskončno spiralo brezupnega spuščanja. Kdor ne zna narediti pike na določene stvari, živi preteklost namesto sedanjosti, kdor pa živi preteklost, živi med strahovi namesto med ljudmi. In vemo, kakšno je življenje, v katerem se nimaš česa oprijeti in nikomur zaupati …
Sredi tega človeškega kaosa in mraka pa se vendarle dogaja nekaj svetlega: »Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda« (Mt 2,2). Božič je pika, ki jo je pri zgodbi človeštva naredil Bog. Ne taka pika, kakršna je bila tista z vesoljnim potopom, ne, takrat se je odločil, da bo delal drugačne pike, take, ki začenjajo novo zavezo, novo leto. »Pokropim vas s čisto vodo, da boste očiščeni. Vseh vaših nečistosti in vseh vaših malikov vas očistim. Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce« (Ezk 36,25-26).
Vse lepo za vse naj gre v novo leto. Začnimo znova. Popolnoma na novo.

M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 1 (2024), 3.

Kategorija: Za začetek