Nekje sem prebrala, da so bile leta 2004 narejene raziskave o dolgosti življenja in človekovi prehrani. Ugotovili so, da dolgost življenja sovpada z uživanjem fižola kot osnovne hrane, kar pomeni, da naj bi ga danes po malem jedli vsaj trikrat na teden.

Dober dan, fižol! Naj vas ta prva vrstica ne spomni na knjigo iz 50-ih let Dober dan, žalost. To bi bilo zelo neumestno, kajti fižol pomeni veselje in zdravje.
Fižol je prišel v Evropo kmalu po odkritju Amerike, vendar so ga začeli saditi in kuhati šele v 17. stoletju.
Ta stročnica vsebuje mnogo koristnih vitaminov in mineralov: magnezij, fosfor, železo, kalij. Kalij pospešuje odvajanje vode iz telesa. Potem so tu, v tem preprostem fižolčku, imenitni vitamini iz skupine B, pa še vitamina D in C. V fižolovem trebuščku so tudi snovi, ki nižajo holesterol in ne marajo sladkorne bolezni. Le poglejte ta fižol! Ima tudi nukleinsko kislino, ki sodeluje pri procesu obnove celic. Zaradi nje bomo videti novejši in lepši. Menda zavira celo nastajanje nekaterih vrst raka. Ima veliko beljakovin, vendar bodo te še boljše, če jih tu pa tam dopolnimo z mesom ali jajci. Torej kakšna klobasa v fižolovi mineštri ne bo odveč.
Jejmo fižol, toda ne zvrhane sklede, saj je teže prebavljiv. Na mizi naj bo lepo po malem in pogosto.
Zato vam danes predlagam, da stresete v pisker fižol in ga skuhate po našem receptu. V knjigi Zmeraj sestra Vendelina najdete še več receptov s fižolčki, čudodelniki dolgega življenja.
Pozabili smo že, kaj vse smo si na silvestrovo obljubili, da bomo počeli v novem letu. Med najpogostejšimi zaobljubami je bila, da bomo manj in bolj zdravo jedli.
Saj vem, da vam ni uspelo. Ko bi morali nehati, ste si naložili še eno pohano zarebrnico, pa še malo francoske in potem še malo slastne potice, ki je seveda ne bomo zavrgli samo zato, ker se je malo posušila … Na kraj pameti vam nista prišla holesterol in povišan sladkor. Meni tudi ne.
Da, nažiranje (grda beseda, se strinjam) vodi k osovraženi debelosti in končno k boleznim.
Manj jesti ob polnem koritu je res težko. A še kako se moramo zahvaljevati Bogu, da nam daje hrane v izobilju, daje pa nam tudi svobodo, da sami pretehtamo, kaj je prav in kaj ni. Jaz si bom za začetek dala napis pod napo, da mi bo bingljal pred nosom: »Ne misli, kaj boš jutri dobrega skuhala, temveč kaj boš skuhala dobrega in skromnega.« Začela bom s fižolovo mineštro. Ko sem bila otrok, je bilo to na Primorskem vsakdanje tedensko kosilo. In ker je bilo več dni kot klobas, se je pač klobasa redkeje kuhala v mineštri. Večerja pa bo mnogokrat na oljčnem olju ali maslu ocvrto jajce. Tako se prehranjuje gospod, doma na Krasu, ki ima več kot sto let. Ne čudite se, oljčno (in ne olivno) olje in maslo sta žlahtni maščobi.

Tega in še mnoge druge recepte najdete v knjigi Zmeraj sestra Vendelina. Knjigo lahko kupite v knjigarnah Ognjišča in v spletni knjigarni.

IZ KNJIGE ZMERAJ SESTRA VENDELINA

FIŽOLOVA JUHA S KLOBASO

• 30 dag namočenega fižola  (ali 1 večja pločevinka kuhanega), sol

Prežganje

• 4 žlice maščobe
• 2 žlici sesekljane čebule
• 1 žlica moke
• 1 žlička paradižnikove mezge
  
  
• kuhana kranjska klobasa
• sol, poper, lovorov list
  
  
• zakuha: 10 dag krpic

Fižol operemo, čez noč namočimo in ga naslednji dan skuhamo do mehkega.

Osolimo proti koncu kuhanja. Kuhan fižol malo odcedimo in ga po želji zmiksamo ali pretlačimo. Primešamo odcejeno fižolovko in premešamo.

V kozici stopimo maščobo, dodamo čebulo, kmalu nato še moko in mešamo. Ko začne čebula rumeneti, dodamo paradižnikovo mezgo in prežganje razredčimo z vodo.

Primešamo pretlačen fižol z vodo vred, dodamo narezano klobaso, osolimo, popopramo, dodamo lovorov list in zakuhamo krpice. Juho kuhamo še 7 minut.

E. Novak, Kuhajmo z Vendelino, v: Ognjišče 2 (2022), 78-79.

Zgodba

»Vidim, kdo se prvi ujezi«

Neki preprost obrtnik se je pogosto udeleževal razprav na Akademiji. Zato ga je nekdo vprašal: »Ali razumeš latinsko?« Takrat so namreč izobraženci med seboj razpravljali v tem jeziku.
»Ne, ne razumem in ne vem, o čem razpravljajo,« je rokodelec prostodušno odgovoril.
»Kako pa potem veš, kdo ima prav in kdo ne?« je vprašal mojstra.
»To je pa dokaj preprosto. Vidim, kdo postane najprej jezen. Običajno tisti nima prav.«

Misel

Jeza je močno čustvo, ki nas prevzame, ko menimo, da se kdo do nas krivično, nepošteno in nesprejemljivo obnaša.
Ko dovolimo, da nas jeza prevzame, se pogosto zgodi, da je ne obvladamo več. Postane neke vrste norost, ki traja kratek čas. Tako omrači naš razum, da ne moremo videti resnice ali trezno presoditi stvari ali sprejeti nasveta drugih. Razdraži in izpridi naše duševne sposobnosti. V nasprotju z drugimi strastmi, ki jih lahko skrijemo in jih obdržimo zase, se jeza ponavadi pokaže tudi na zunaj in lahko povzroči veliko hudega.
Če tej strasti dovolimo, da nas prevzame, se lahko sprevrže v bes, ki ga ne bo moglo nič več zadržati. Sčasoma se spremeni v sovraštvo, maščevalnost in nasilje.

Molitev

Gospod Bog, vemo,
da izguba nadzora nad seboj ni pravi način,
da se znebimo tistega, kar nas muči.
Ko izgubimo živce,
pogosto izgubimo tudi pamet.
Takrat izrečemo neprimerne besede
in počnemo neumne stvari.
Vemo, ti hočeš, da se obvladamo,
kakor je zapisano v knjigi Svetega pisma:
»Potrpežljiv človek je boljši kakor junak,
gospodar nad svojim duhom
je boljši kot osvajalec mesta« (Prg 16,32).
Obvladovanje samega sebe nam pomaga,
da ostanemo mirni, ko bi najraje vzkipeli od jeze.
Izkušnja nas uči, da vedno, ko izgubimo živce,
zaidemo v težave, včasih celo v resne.
Gospod, odpusti nam,
ker se tolikokrat nismo imeli v oblasti.
Goreče te prosimo, obvaruj nas,
da ne zapademo v strastna čustva in v jezo.

Iskra

Vsakdo se lahko ujezi, toda biti jezen na pravega človeka, v pravi meri, v pravem času in zaradi pravega razloga pa ni v moči vsakega človeka in nikakor ni lahko. (Aristotel)

Začeti prepir je kakor odjeziti vodo,
opusti pravdo, preden se sproži.
Prg 17,14

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2010),110.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 135.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

»Povsod so. Kar veliko jih je. Zdi se mi, da vedno več. Stojijo pred trgovinami, pred bankami, na avtobusnih postajah, pred kioski, pred bankomati. Pred cerkvami tudi. Mladi, malo manj mladi, zelo mladi, zelo stari. Ponavadi neobriti in slabo oblečeni. Umazani. Zanemarjeni. Zebe jih. Dihajo v dlani. Brez rokavic so, ponavadi tudi brez toplih kap in brez volnenih šalov. Tudi njihova obleka je bolj jesenska kot zimska. Ponošena. Umazana. Raztrgana.
»Gospa, je ostalo kaj drobiža?« – »Gospod, vam je ostalo kaj drobiža?« – »Kaj pa vam, je vam ostalo kaj drobiža?«
Ustavijo vsakogar. Ogovorijo vsakogar. Bogve kolikokrat na dan izrečejo to vprašanje? Stokrat? Tisočkrat? In zraven naredijo tak vljuden in žalosten in prijazen in zaskrbljen izraz na obrazu ... Ja, kar moraš jih pogledati in jim prisluhniti. In seči v žep. V torbico. V denarnico.
So cel dan tam? Verjetno da. Morda gredo vmes v trgovino ali gostilno, pa se spet vrnejo. Morda se vmes premaknejo na drugo lokacijo, pa spet pridejo na isto.
Morda imajo vsak svojo lokacijo in velja med njimi nenapisan dogovor, da si ne hodijo v zelje. Kdo bi vedel.
Enkrat jim daš kovinski drobiž, drugič spet, pa tretjič... in jih potem srečaš v trgovini za vogalom. Kupujejo vino. Tisto najcenejše. Dobrovoljček. En starček.
Si kupijo tudi kruh? Mleko? Ne vem. Nisem še videla, da bi kupovali hrano.
In zadnjič sem si dovolila, da sem enega, ki je stal pred vrati trgovine, vprašala, če je lačen. Rekla sem mu, da mu denarja za pijačo ne bom dala, naj pa gre z mano v trgovino, pa mu bom kupila kruh, sir, salamo in mleko.
Malo čudno me je pogledal in rekel, da ga kruh in mleko ne segrejeta!!!
Ne vem, ali se mi je zasmilil ali mi je odprl oči ali mi je povedal samo bridko resnico?
Pa saj je vseeno. Hudo jih je gledati. Hudo jih je poslušati. Ali res ne morejo dobiti dela ali ga morda nočejo dobiti? Pravijo, da tisti, ki išče delo, ga prav gotovo najde. Ali jim je tako lepše? Lažje? Jim je nerodno ali so se že navadili ‘fehtati’?
Kaj se zgodi takrat, ko ne dobijo ničesar? Kako se takrat segrejejo?
Morda pa ne znajo in ne zmorejo več živeti drugače? Kdo ve, kakšna je njihova zgodba, kakšno žalostno usodo nosijo s seboj?
Morda jim je celo lepo stati tam, opazovati ljudi, ki hodijo mimo, gledati na uro in čakati pomlad in toplejše vreme ter vedno znova in znova ponavljati: »Ali vam je ostalo kaj drobiža.«

Ester, zgodbe, v: Ognjišče 2 (2023), 26.

(ob obletnici) Pred tremi letri smo obhajali 200. obletnico rojstva enega največjih genijev vseh časov, rudarja duše in strastnega iskalca resnice. Verjetno v vsej zgodovini človeštva ni avtorja, ki bi o človeku povedal več in na bolj globinski ter filigranski način kot Fjodor Mihajlovič Dostojevski. Njegova dela sodijo med največje stvaritve, ki so prišle izpod peresa človeka. Bratje Karamazovi kot najpomembnejši metafizični roman sodijo v sam vrh literarne klasike. Tolstoj, še en literarni velikan, je Dostojevskega izredno cenil in po njegovi smrti srčno obžaloval, da se nikoli nista srečala v živo. Vdovi Ani Grigorjevni je ob priliki dejal: »Vseskozi obžalujem, da se nisem nikoli srečal z vašim možem. /…/ Dostojevski je bil zame drag človek, morda edini, ki sem ga hotel marsikaj vprašati in ki bi mi na marsikaj lahko tudi odgovoril. /…/ Dostojevski je bil zame vedno človek, v katerem je bilo veliko pravega krščanskega občutja.« Še več, celo nihilist Nietzsche, ki je s svojim ‘kladivom’ razdrobil praktično vse in vsakogar, mu je izkazal iskreno spoštovanje in ga označil za “globokega človeka” ter dejal, da je Dostojevski edini psiholog, od katerega se je lahko kaj naučil, in da znanstvo z njim sodi med najlepša srečna naključja njegovega življenja. Bil je naravnost vzhičen, ko je prebral Zapiske iz mrtvega doma. Po letu 1887, ko je Dostojevskega odkril, ga v naslednjih dveh letih v korespondencah omenja trinajstkrat, vedno naklonjeno in pogosto navdušeno.
Dostojevski se je celotno življenje ukvarjal z dvema velikima temama. Že pri osemnajstih letih je bratu Mihailu napisal: »Človek je skrivnost. Njo je potrebno razreševati, in če jo boš razreševal vse življenje, nikoli ne reci, da si zapravljal svoj čas. Ukvarjam se s to skrivnostjo, ker hočem biti človek.« Druga skrivnost, ki ga je mučila vse življenje, pa je področje presežnega – nesmrtnost duše in obstoj Boga. Ti temi sta v temelju določali celotno njegovo misel in vsa njegova dela. Vendar si mnogi ‘strokovnjaki’ Dostojevskega, na nacionalni in mednarodni ravni, goreče prizadevajo, da bi njegovo versko dimenzijo odstranili, in jo bolj ali manj zavestno prezirajo/ignorirajo. Vendar to ni več F. M. Dostojevski, katoržnik in mož Ane Grigorjevne, ampak neki drugi dostojevski – dostojevski, ki je produkt redukcionističnega, fundamentalističnega in racionalističnega uma. Gre zgolj za fikcijo Dostojevskega. Brez te dimenzije ni mogoče pravilno razumeti njegove znamenite ugotovitve: »Lepota bo rešila svet,« ali središčne teme Bratov Karamazovih: »Če ni Boga, je vse dovoljeno.«
Vera zanj ni bila nekaj, kar dobiš in imaš, ni bila nekaj statičnega in ni bila zreducirana na neki kvazi moralni sistem ali kulturni običaj, ampak je pri njem šlo za nenehen duhovni boj in strasten eksistencialni dialog. Kot pravi tudi sam: »Jaz ne verujem v Kristusa kot kakšen deček in ga ne izpovedujem na takšen način. Skozi ‘veliki ogenj dvomov’ je šla moja ‘hozana’.« Njegova vera ni bila nikoli nekaj mirnega, ustaljenega in bivanjsko pomirjujočega. Vprašanje obstoja Boga in vprašanje nesmrtnosti duše sta pri Dostojevskem neločljivo povezani: »Izjavljam – zaenkrat še vedno brez dokaza, da si ljubezni do človeštva ne moremo zamisliti, je (povsem) nedojemljiva in popolnoma nemogoča brez vzajemne vere v nesmrtnost človeške duše.«
Gotovo bi se dala napisati celotna knjiga o tem, zakaj je danes Dostojevski aktualen, vendar več povemo, če se vprašamo, zakaj ni aktualen. Verjetno prav zaradi tem, kot so nesmrtnost duše, obstoj Boga, osebna svoboda, morala, dostojanstvo, resnica, zlo in ljubezen, ki jih je v svojih delih tako koncizno obdeloval. Danes, ko prevladuje religija pozitivizma in racionalizma, je Dostojevski tujek tako v sodobni humanistiki kot na področju prava, družbe, stroke in znanosti. Za liberalistične moraliste, ki si mrzlično prizadevajo ukiniti pojmovanje človekovega dostojanstva, je Dostojevski naravnost antikrist. Dostojevski med drugim sporoča, da obstaja naravni zakon, da ni vse relativno, da obstaja resnica, za katero se ne da dogovoriti, da je človek absolutna vrednota, da za vse legalno še ni nujno, da je tudi legitimno, in da obstaja absolutno dobro in lepo. Na kratko – človek ni Bog, če se pa dela Boga, so posledice vedno katastrofalne.
Absolutno merilo je za Dostojevskega enoumno jasno. To ni neka ideja, ni neki politično sprejeti zakon ali moralni sistem ali neka družbena ureditev, strokovni dogovor ipd. Njegova absolutna avtoriteta in merilo je Oseba, je nekaj, kar presega imanentno zaverovanost v razsvetljeni razum. V zadnjih beležkah je zapisal: »Ni dovolj definirati moralo po meri pripadnosti svojim prepričanjem. Ves čas je potrebno sebi postavljati vprašanje: Ali so moja prepričanja pravilna? To je možno preveriti samo na en način – Kristus? Ampak to ni več filozofija, to je vera, vera je pa rdeča barva.«

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 11.

Zanima me, kako je z nedeljskimi mašami: ali se res darujejo samo za (žive) farane in se ne smejo darovati za umrlega po imenu in priimku? Tako nam je razložil naš župnik. (Marija)
Župnija je družina božjih otrok in župnik mora skrbeti zanjo kot oče in klicati nanjo božji blagoslov predvsem z daritvijo svete maše. Po cerkvenih zakonih je vsak župnik dolžan vse nedelje in zapovedane praznike darovati sveto mašo ‘za ljudstvo’ – za sebi izročene vernike. Novi Zakonik cerkvenega prava (1983) določa: »Po prevzemu župnije v posest je župnik dolžan vsako nedeljo in praznik, ki je v škofiji zapovedan, maševati za sebi izročeno ljudstvo; kdor pa je glede tega opravila zakonito oviran, naj ga opravi v istih dneh po kom drugem ali v drugih dneh on sam... Župnik, ki skrbi za več župnij, je dolžan v dneh, omenjenih zgoraj, opraviti le eno mašo za vse sebi zaupano ljudstvo« (kan. 534). V vseh (večjih) župnijah je navadno ob nedeljah več svetih maš; le ena od njih je ‘za ljudstvo’, druge pa so lahko za ‘umrle po imenu in priimku’. (sč)

Ognjišče (2016) 2, str. 47

 * 8. septembra 1774, Coesfeld; † 9. februarja1824 Dülmen, Westfalija

Ana Katarina Emmerich se je rodila na praznik Marijinega rojstva, 8. septembra 1774 v vasici Koesfeld v Vestfaliji. Bila je peta od devetih otrok bolj revne kmečke družine in staršem.od vseh otrok najljubša. Mati je bila odločna žena, odprtih oči in treznega mišljenja in taka je bila tudi Antrinka. Tudi po očetu je podedovala nekatere poteze: zamišljeno, pobožno, vizionarsko čud. Prva skrb staršev je bila jedrnata vzgoja otrok v krščanski veri. Antrinka je bila za to izredno dovzetna. Že kot majhna deklica je na paši, pa tudi ponoči cele ure molila in se poglabljala v Kristusovo trpljenje. Družina je bila revna in Antrinka je morala že pri trinajstih letih iti služit kot dekla na kmetijo sorodnika. V šolo je hodila samo štiri mesece. Potem se je izučila za šiviljo in na željo staršev naj bi se čimprej poročila. Njena želja pa je bila vstopiti v samostan. Starši, zlasti oče, so bili gluhi za njene prošnje, toda Ana Katarina je vztrajala. S šivanjem si je prislužila potrebno doto za vstop v samostan, toda šibke šivilje noben samostan ni hotel sprejeti. Ko je zvedela, da avguštinke v samostanu Agnetenberg potrebujejo organistko, zato je sklenila, da se bo naučila orglati pri organistu Sontgenu.

Vendar z učenjem ni bilo nič, saj je v revnem gospodinjstvu vse vpilo po pridni roki in dobrosrčno dekle je garala kot služkinja. Organistova hčerka Klara se je odločila, da gre k avguštinkam v Agnetenbergu. Dobro je igrala orgle in v samostanu so nujno potrebovali organistko. Klara je dejala, da vstopi takoj, če obenem z njo sprejmejo tudi Katarino. Pogoj je bil sprejet in Ana Katarina je pri osemindvajsetih letih pričela svoj noviciat. Po enem letu je opravila prve zaobljube in bila je presrečna.

Toda kmalu je življenje v samostanu zanjo postalo trda in grenka šola trpljenja. Preoblagali so jo z delom, da kljub najboljši volji ni zmogla tolikih dolžnosti, ker je bila rahlega zdravja. Zato pa so nanjo letele žaljive opazke. Nekatere sestre so jo imele za pretirano pobožno in celo za hinavko. Ko so zvedele za njena izredna doživetja in videnja, je to v srcih mnogih podžigalo duhovno ljubosumnost. Ko je začela bolehati, so ji dali čutiti, da je samostanu v breme. Leta 1805 ji je padla na bok težka košara perila, ki ga je po vrvi hotela spraviti na podstrešje. Posledice te poškodbe je nosila vse življenje. "V trpljenju in bolečinah sem bila srečna, kakor nikoli poprej," je povedala kasneje. "V celici sem imela dva stola: eden je bil brez sedeža, drugi brez naslonjala. Vendar se mi je zdela celica lepa, v njej sem doživljala nebesa." Leta 1811 je bil njen samostan razpuščen. Hudo bolna se je maja naslednje leto naselila v stranskem poslopju samostana, kjer je bival iz Francije (po revoluciji) pregnani francoski duhovnik Lambert. Prišla je njena mlajša sestra Gertruda, ki je prevzela gospodinjstvo ter stregla na posteljo priklenjeni sestri.

Ana Katarina je že v zgodnji mladosti veliko trpela, ko je v duhu gledala Jezusovo trpljenje. Ko je leta 1807 nekega dne klečala pred starodavnim križem v cerkvi sv. Lamberta v Kosfeldu, je začutila ostre bolečine na rokah in nogah, ki jih je trpela več let. 29. septembra 1812 pa so se pokazale rane na rokah in nogah in na prsni strani. To kljub njenim prizadevanjem ni moglo ostati skrito. Okrožni zdravnik je prišel, da bi "razkrinkal prevaro", toda moral je priznati, da so stigme na rokah in nogah Ane Katarine prave rane. V prvih časih so rane pogosto krvavele, pozneje pa le ob petkih. Odkar so se pojavile rane, je uživala vedno manj hrane, nekaj let je živela samo ob vodi in svetem obhajilu. Njena videnja iz Marijinega in Jezusovega življenja, zlasti trpljenja, je zapisoval nemški romantični pesnik Clemens Brentano, ki pa jih je včasih preveč po svoje "dopolnjeval", kar je upočasnilo postopek za njeno razglasitev za blaženo (postopek se je začel že leta 1891). Ta velika trpinka je umrla 9. februarja 1824. Njene zadnje besede so bile: "Pomagaj, Gospod Jezus!"

S. Čuk, Blažena Anna Katharina Emmerich je gledala Kristusovo trpljenje: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2004), 38-39

več:
knjiga: A. K. Emmerich, Življenje in trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa in njegove svete Matere. I. del: Od rojstva do Krstnikove smrti. II. del: Od Jezusovega prihoda v Jeruzalem do Marijinega vnebovzetja. Koper. Ognjišče 2021.

Pogumna mučenka iz Aleksandrije v Egiptu (+ok. 250), ki je zgorela na grmadi, še prej pa so ji s surovimi udarci izbili zobe. Njeno podobo najdemo tudi v naših cerkvah – s palmo kot simbolom mučeništva v eni roki ter z zobom v kleščah v drugi. – Je zavetnica zobozdravnikov in priprošnjica zoper zobobol.

Sv. Apoloniji je pri nas posvečena samo podružnična cerkev v Bezovici pri Črnem Kalu (žup. Predloka – KP).

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 2, str. 115

William Wilberforce (1759-1833) je bil član angleškega parlamenta v začetku 19. stoletja. Znan je po tem, da je parlament prepričal, da je z zakonom prepovedal suženjstvo v angleških kolonijah.
Seveda to ni bilo lahko. Wilberforce se je trudil celih dvajset let, da je zbral koalicijo zakonodajalcev, ki je napisala nov zakon. Duhovna moč in moralni pogum parlamentarca sta bila neizčrpna.
V njegovem življenju ne moremo mimo pomembne stvari, ki se je zgodila leta 1901. Takrat so govorili, da je Wilberforce med ministrskimi kandidati. Njega je najbolj skrbelo, kako bo potekal odločilni sestanek. Štiri dni se je tako ubadal s tem, da je pustil ob strani vse druge stvari. Sam je dejal, da je ta njegova ambicija škodovala njegovemu življenju. Rešitev je prinesla nedelja.
V svoj dnevnik je ob koncu tedna, ki ga je zaznamovalo sanjarjenje o visokem političnem položaju, zapisal: »Naj bo blagoslovljen Bog za dan počitka in verskih opravil, ko skrbi da za svet dobijo svojo pravo težo. Častihlepnost samo ovira rast«. Wilberforce je tako odkril pravi, osvobajajoči pomen nedelje.

Če zadržiš svojo nogo na soboto,
da ne delaš po svoji volji na moj sveti dan,
če imenuješ soboto užitek in Gospodov sveti dan častitljiv
če ga častiš, namesto da bi šel po svojih poteh,
namesto, da bi iskal svojo voljo in govoril prazne besede,
tedaj se boš veselil pred Gospodom,
dal ti bom, da boš jezdil čez višine dežele,
dal ti bom, da boš užival dediščino svojega očeta Jakoba.
Iz 58, 13 - 14

 Opozoril sem Judove odličnike in jim rekel: »Kaj je ta hudobija, kaj počenjate in tako oskrunjate sobotni dan? Ali niso tako delali vaši očetje in je naš Bog nad nas in nad to mesto poslal vso to nesrečo? Vi pa še povečujete srd nad Izraelom, ko oskrunjate soboto.« Neh 13, 17- 18

Spominjaj se sobotnega dne in ga posvečuj! Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela, sedmi dan pa je sobota za Gospoda, tvojega Boga: ne opravljaj nobenega dela, ne ti, ne tvoj sin ne hči ne hlapec ne dekla ne živina ne tujec, ki biva znotraj tvojih vrat. 2 Mz 20, 8

Nato jim je (Jezus) govoril: »Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote. Zato je Sin človekov gospodar tudi sobote.« Mr 2, 27 – 28

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2005), 58-59.
knjiga: Zgodbe za pogum. Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 27.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.