Obletnice niso običajni, ampak izstopajoči dogodki posameznika in skupnosti oziroma okolja. Čim višja je obletnica, tem večji pomen praviloma ima, tako zaradi starosti kot zaradi vsebine oziroma pomena nosilca obletnice,« pravi zgodovinar dr. Stane Granda, ki je napisal večji del tokratne priloge. Ob 60-letnici revije Ognjišče nam bo predstavil, kakšni časi so bili v svetu in pri nas, ko se je Ognjišče rojevalo.

Slovenska mladinska verska literatura ima bogato tradicijo. Zato je revija Ognjišče del kontinuitete in hkrati, zaradi trenutka in družbenega okolja začetka izhajanja, tudi prelomni pojav. Glede na Koper tudi zaradi delno specifičnih primorskih razmer. To oznako ji dajejo tudi koncepti uredništva tako glede vsebine kot tiska in opreme. Že kmalu po začetku izhajanja je Ognjišče odstopalo od podobnih tiskovin v preteklosti in postalo celo vzor takratnim mladinskim publikacijam. Ne samo v papirju, tehnični opremi in vsebini, ampak predvsem po spoštljivem odnosu do mladih bralcev – ne pokroviteljskem, kakršen je bil značilen za preteklost. Odkrito je pristopilo do njihovih sodobnih problemov. Ni se zgražalo, predvsem pa jih ni obsojalo. Revija je bila vsestranska noviteta.
Leto 1965 ni bilo običajno leto. Pravzaprav ni takšno nobeno. Zaznamovalo ga je mnogo dejstev. Kot prvo omenimo vsa rojstva otrok na svetu. Vsako človeško bitje je enkratno in neponovljivo. Neenaki pogoji življenja, zlasti revščina, vojne, množične bolezni in različne nesreče večini onemogočijo, da bi bližnjo ali širšo okolico opozorili na svoje talente. Koliko bogatejši in srečnejši bi bil svet, če bi lahko razvili svoje talente. Najprej se spomnimo tragedij otroških smrti, ki so stoletja prevladovale tako pri nas kot po svetu. Blizu polovica jih ni dočakalo drugega leta starosti. Ponekod so še danes razmere dojenčkom in materam zelo nenaklonjene. Pa ne po krivdi otrok. Ključno odgovornost nosijo oblasti.
Vsi ljudje bogatimo čas in prostor. Vsak od nas ima v njem svoje poslanstvo in smrt vsakega je nenadomestljiva izguba tako za njegove bližnje kot za širšo družbo. Bolj kot posameznik v življenju izstopa, večje obveznosti ima do njega. Brez vnaprejšnjih predpravic. Tega ne spreminja niti dejstvo, da nikoli nismo vsi enaki. Če bi bili, svet ne bi bil samo dolgočasen, ampak nemogoč. Bolj nezanimiv kot prazen. Nikoli ne smemo spregledati, da je človek krona stvarstva in je bil ustvarjen po Božji podobi.
Zgodovine mnogi ne marajo, ker jo razumejo kot obvladovanje pustih in dolgočasnih letnic, praviloma še z navajanjem dneva in meseca. Zgodovinarji na to odgovarjajo, da oni v resnici poznajo vse letnice, da pa ne vedo zmeraj, kaj se je takrat zgodilo. Letnice same na sebi nimajo teže, ampak jim to dajo ljudje ali naravni dogodki. Letnice niso bistvo preteklosti, temveč zgodovinsko dogajanje, procesi. »Čas in prostor,« je vedno poudarjal eden naših največjih zgodovinarjev akademik Fran Zwitter. Dodajmo še človeka, kar se pravzaprav razume samo po sebi. Brez njega ni zgodovine.

BEATELSI, SPREHOD PO VESOLJU, POSNETKI MARSA IN POMEMBEN PREDOR
Začetka izhajanja Ognjišča tako ne moremo ločiti od škofa Janeza Jenka, ki je leta 1964 prišel v Koper za upravitelja nove Apostolske administrature za Slovensko primorje, iz katere je kasneje nastala koprska škofija. Bil je dokaj samosvoj človek, vendar je na Primorskem pustil močan pečat. Zato moramo v nadaljevanju omeniti tudi nekatere stvari, ki niso neposredno vezane zgolj na leto 1965. Če bi vztrajali pri tem, bi grešili zoper temeljni princip zgodovine.
1965: Franc Bole mašuje. - dr. Janez Jenko. - Bole kroži po Kopru z mopedom.
Ukvarjanje z zgodovino, celo obravnavanje enega samega leta, konkretno 1965, je kljub temu razburljivo delo, še zlasti, ker ga vsak vidi s svojimi očmi. To ne pomeni zamolčanja, tudi ne selekcije dogodkov, ampak predvsem izbor poudarkov. Nekateri bi prisegli, da je bil izstopajoč, če že ne najpomembnejši dogodek tega leta prvi koncert Beatlesov na stadionu 15. avgusta. Navdušenci nad astronomijo, ki je takrat obetala spremeniti svet, bi omenili prvi sprehod po vesolju sovjetskega – danes bi rekli ruskega – astronavta Leonova 18. marca. Nekateri so predlagali, naj bi se odtlej taka dejavnost imenovala leoniranje, kar pa se ni prijelo. Ker je bil svet že takrat ideološko razklan, so prozahodno usmerjeni temu nasproti postavljali vesoljski uspeh Američanov. Ti so nam posredovali prve bližnje posnetke planeta Marsa. Domnevali smo, da je samo vprašanje let, kdaj ga bomo osvojili. Nič od tega. Verjetno še nekaj časa ne. Ali pa nikoli. Osebno sem bil najbolj navdušen ob odprtju predora pod Mont Blancom, kar sta 16. julija storila italijanski predsednik Saragat in francoski de Gaulle. Zadnji je bil nekaj posebnega že zgolj s svojo pojavo. Potovanje po Evropi je bilo poslej bistveno olajšano. Večji kasnejši podvig je bil železniški predor pod Rokavskim prelivom, ki so ga uradno odprli leta 1994. Svet se je začel fizično in kmalu nato tudi človeško zbliževati.
Svet je po zlomu kubanske krize 1962. leta, neposredne nevarnosti atomskega spopada med ZDA in Sovjetsko zvezo, zadihal svobodneje in bolj optimistično. Čeprav je ta ruski poraz naslednje leto ameriški predsednik John F. Kennedy plačal s smrtjo v Dallasu, je človeštvo zadihalo bolj sproščeno. To je intenzivno trajalo do avgusta 1968, ko so Rusi okupirali Češkoslovaško, kar je naznanilo dolgoročno umiranje ruskega imperija, ki ga hoče zdaj Putin obnoviti. Beatlesi in ansambli, ki so jim tako ali drugače sledili, so v tedanjo dokaj urejeno Evropo prinesli neki nenadzorovan nemir mladih, ki se je poslej stopnjeval v vseh oblikah življenja, od oblačenja do značilnih pričesk. Ni bilo vse pametno in dobro, bilo pa je neustavljivo.
Beatles - Prvi sprehod v vesolju. - Oglas za motor Tomos.

SPAČKI, ZÁSTAVE IN TOMOSOVI MOTORJI
Svet se je začel zbliževati in enotiti. Veliko dejanskih ali namišljenih pregrad med ljudmi, tudi med spoloma, je padlo. Svet je zdivjal v avtomobilizem in individualni turizem. Pri nas so ga oznanjali zlasti koprski Tomosovi mopedi, s katerimi so se Slovenci naučili obnašanja v prometu. Kmalu so jim sledili spački. Začela se je razbijati monotonost, ki so jo ustvarjale zástave (fiati) iz Kragujevca. Osebni avto je začel postajati simbol osebne uspešnosti, Slovensko primorje in Istra pa kraj vsakoletnega družinskega romanja. Vsaj nekajdnevno bivanje ob obali je postalo zakon. Ni čudno, da se je to izrazilo v ljudskih zahtevah po boljših prometnih povezavah, zlasti pravih, večpasovnih avtocestah, kar je po nekaj letih privedlo do znamenite cestne afere, ki je odnesla slovenskega politika Staneta Kavčiča. Čeprav je živel do 1987. leta, se ga zadnjih 15 let ni smelo niti omenjati. Iz političnega obračuna z njim se je kot meteor povzpel Milan Kučan.
Čeprav zgodovinarji zaradi slav­ljenja Milana Kučana omenjajo kot najpomembnejša leta ona po 1980, je bil bistveni politični prelom prav v letih okoli 1965. Takrat se je začela ena znamenitih jugoslovanskih gospodarskih reform, ki so bile stalnice nekdanje Jugoslavije. Svet in država sta se naglo spreminjala, politična ureditev – leta 1963 smo uradno z novo ustavo postali socialistična republika – pa je ostajala bolj ali manj ista. Začela je ovirati samo sebe. V državi je bilo že dobro desetletje uradno uvedeno delavsko in družbeno samoupravljanje, ki naj bi okrepilo vlogo delavcev in vseh državljanov v javnem življenju. Komunistična partija, ki je o vsem odločala in vse vodila, pa je ostala strogo centralistična z neomejeno oblastjo Tita in Beograda. Tita je kot poklicnega revolucionarja vse bolj pritegovala zunanja politika, doma pa je, zlasti gospodarstvo, šepalo. Glavno besedo so imeli namreč politiki, ne gospodarstveniki. Obstajala je nerešljiva uganka, ki je končno pomagala razgnati Jugoslavijo. Ne sovraštvo med narodi, ki so ga zaradi neznanja in nesposobnosti v svojem boju za politično preživetje podpihovali oblastniki, ampak premoč politike in ideologije je rinila narazen nekdanjo državo, ki je leta 1918 nastala kot umetna, neživljenjska tvorba. Kot taka ni imela nikoli poprej nič skupne zgodovine. Razlike, in to nepremostljive, niso bile samo narodnostne in zgodovinske, ampak tudi kulturne, upravne, verske, mentalitetne … Zlasti pa gospodarske. Več je bilo razlik kot skupnega. Dlje kot smo od tistih časov, jasneje vidimo vzroke in posledice.

PRALNI STROJI IN ZAMRZOVALNE SKRINJE, PA ŠE PREŠVERCANE KAVBOJKE
Kljub razburljivi in neredko tudi krvavi takratni politiki so ljudje namenjali skrb predvsem izboljšanju vsakodnevnega življenja, kar zaradi velikih novosti ni bilo preprosto. Državne meje nekdanje železne zavese so se odpirale in ljudje so lahko primerjali razlike med državami. Velik vpliv je imelo tudi vse več gledanja televizije. Življenje se je naglo spreminjalo. Hladilniki, pralni stroji, zlasti pa hladilne skrinje, ki so nas rešile pred dnevno odvisnostjo od založenosti trga, so bili največja revolucija našega vsakodnevnega življenja 20. stoletja. Kot desetletja poprej elektrika. Mnogi so začeli preurejati starejše hiše in delati kopalnice. Za to pa je bil potreben denar in zlasti devize. Marsičesa, še posebej električnih gospodinjskih strojev, ni bilo, ali pa so bili naprodaj le za nemške marke in italijanske lire ter druge konvertibilne devize. Slovenci smo postali Martini Krpani, množični drobni tihotapci ali švercerji. Od najvišjih do najnižjih. Država tega, če njenih organov nisi žalil ali poniževal ter pretiraval, ni tako strogo preganjala.

NEKATERE ZANIMIVOSTI IZ LETA 1965 V SLOVENIJI

• Leta 1965 je reka Drava v Mariboru narasla za kar 5 metrov, kar je povzročilo obsežne poplave na območjih Lenta in industrijskega predela v Melju.
  Aprila leta 1965 je bila otvoritev nove trgovske hiše Nama v Ljubljani. Narodni magazin ali skrajšano Nama je bila veriga trgovin, ki na začetku ni prodajala živil, ampak tehniko, tekstil in galanterijo. Nama je bila prva samopostrežna veleblagovnica v Sloveniji.
• Prav tako je v mesecu aprilu leta 1965 je v Hali Tivoli v Ljubljani nastopil legendarni ameriški trobentač in pevec Louis Armstrong s svojo zasedbo.
  In ko smo že pri glasbi, je junija 1965 bil festival Slovenska popevka že četrtič zapovrstjo. Prvič je festival potekal v Hali Tivoli. Takrat je Slovenska popevka bil že uveljavljen festival saj je privabljal glasbenike iz Slovenije in drugih delov Jugoslavije. V letu 1965 je zmagala Irena Kohont s pesmijo Šel si mimo.
• V tem letu je potekal v Kranjski Gori 4. Pokal Vitranc, prestižno mednarodno tekmovanje v alpskem smučanju - tekmovalci so nastopali v veleslalomu in slalomu. Še isto zimo je na srednji Bloudkovi skakalnici v Planici potekal prvi Memorial Janeza Polde, kjer je pred približno 5000 gledalci zmagal Dieter Müller z daljavama 83 in 85 metrov.
• Tega leta je bil še poseben športni dogodek na svetovni ravni, saj je v Ljubljani potekalo svetovno prvenstvo v namiznem tenisu, ki se ga je udeležilo rekordnih 46 reprezentanc.
• Leta 1965 je bila pričakovana življenjska doba za moške 65,5 let in za ženske 72,7 let. V letu 2023 je bila pričakovana življenjska doba za moške pri 78,9 let in za ženske 84,6 let.

Izjemno se je začela spreminjati prehrana. Piščanci, pa ne oni zategli in trdi, ampak mehki, ki so bili še donedavna poslastica bogatašev, so postali pogost mesni obrok običajnih državljanov. Začele so se pojavljati boljše testenine, riž, kjer ni bilo pol peska … Tudi spremembe v oblačenju niso zaostajale. Množično nošenje kavbojk, tudi te smo v začetku samo švercali, je neverjetno znižalo stroške obleke. Da ne omenjamo še raznega perila iz najlona in drugih umetnih mas. Za hlače, suknjič in perilo si pred tem delal cel mesec, poslej največ teden dni. Dotlej smo nosili hlače z zlikanim robom, poslej si bil, če si to naredil s kavbojkami, največji kmet. Le čevlji so dolgo ostali razmeroma dragi. Večino teh stvari smo kupovali v Trstu. Nikoli ni bil tako naš kot takrat. Vsako soboto so se proti mejnim prehodom vile dolge kolone osebnih avtomobilov in posebnih avtobusov. Iz cele Jugoslavije, tja do Bitole v Makedoniji. Kljub večurnemu čakanju za prehod meje, Primorci so imeli maloobmejne prepustnice in so se temu izognili, ni nihče godrnjal, samo da smo čim prej prišli onstran meje. Italijansko blago ni bilo poceni, toda bilo je. Če nisi imel na sebi vsaj enega kosa z one strani meje, četudi zgolj zložljivega dežnika, si bil nekaj zastarelega, nesposobnega.

VIETNAMSKA VOJNA IN MIROVNA GIBANJA TER PROTIAMERIŠKO VZDUŠJE V AMERIŠKEM JEANSU
Pri iskanju ključnega dogodka v letu 1965 bi se verjetno mnogi iz takratnih časov odločili za začetek odločnega angažiranja ZDA v Vietnamu po letu 1965. Takrat je predsednikovanje nastopil, bolje rečeno podaljšal mandat, ki ga je prevzel po Kennedyjevi smrti, leta 1908 rojeni Lyndon Baines Johnson. Večina nas ima v spominu pretresljivo fotografijo drobne vietnamske deklice, ki v solzah teče pred ameriškimi vojaki, za njimi pa gori njena vas. Seveda je to izrazito ideološki, protiameriški pristop do preteklosti, saj je bilo podobnih in še pretresljivejših fotografij človeških stisk in trpljenja posnetih bistveno več. To so namreč še bili časi množičnih lakot v Aziji in Afriki, ki so bile posledica naravnih razmer, pa tudi raznih protikolonialnih in revolucionarnih gibanj, kjer je bila ideologija vse, človek nič. Vietnamska vojna je bila izjemno kruta in krvava. ZDA so uporabile najsodobnejšo tehniko, kemikalije … Vietnamci so, podobno kot nedavno Palestinci, zgradili sistem podzemnih tunelov in drugih naravnih pomagal. Vojna je dokazala neverjetno premoč ozaveščenega vojaka nad tehniko. Potrdila je tudi staro resnico, da so stare indokitajske kulture neverjetno odporne, nepremagljive za evropsko kulturo. Vietnamska vojna je v Evropi in ZDA sprožila močno protivojno gibanje. Pod geslom Make love not war so potekale številne demonstracije. S priponko s tem geslom na prsih si dokazoval svojo naprednost. Pravzaprav to še do danes ni preseženo. Prišlo je do zanimivega pojava. Mladi so na načelni ravni vse, kar je bilo v zvezi z ZDA, zavračali, dejansko pa niso samo nosili ameriških kavbojk, ampak so praktično malikovali vse, kar je bilo ameriškega: od mode, filma in športa do burgerjev in kokakole, ki je začela svoj zmagoviti pohod tudi v Sloveniji.
Drugi vatikanski koncil. - Winston Churchill. - Sinoda škofov 1965.
Če smo že omenili ZDA, pa dodajmo, da je bil Vietnam verjetno začetek konca njihove nepremagljivosti. Spomnimo se, kako so bežali iz omenjene nesrečne dežele in puščali za sabo kaos, kar se jim je kasneje zgodilo še v Afganistanu, Iraku, da ne omenjamo vojaških in političnih ponižanj v Iranu, Somaliji …

SKLEP DRUGEGA VATIKANSKEGA CERKVENEGA ZBORA
Izjemen, za katoličane največji dogodek v letu 1965, je bil konec II. vatikanskega koncila ali vesoljnega (svetovnega) cerkvenega zbora. Glavna naloga koncila je bila posodobitev Cerkve, kar naj bi dosegli s prenovo bogoslužja, uvedbo narodnih jezikov namesto latinščine, somaševanjem, stalnim diakonatom, reformo redovništva … Okrepila naj bi se vloga vernikov, ki so bistvo Cerkve. Koncilski očetje so se zavzeli za dialog z drugimi verstvi in celo nevernimi, če pokažejo »dobro voljo«. Ljudje se namreč ne delijo na dobre in slabe, na napredne in nazadnjaške, pametne in neumne in se ne ločijo glede na odnos do vere, ampak predvsem po tem, koliko so sposobni sprejemati novosti in napredek ter prispevati k mirnemu sožitju, ki je bistveno za obstoj človeštva.
Koncila se je udeležilo skoraj 3000 cerkvenih dostojanstvenikov in strokovnjakov za določena vprašanja. Izjemoma tudi laiki. Cerkev je globalna, svetovna in je bila vedno pomembna za nas kot narod, hkrati pa nas je povezovala z vsem svetom. Katoličani smo globalizma vajeni, saj živimo v njem že več kot dve tisočletji. Ker je bil uradni jezik Cerkve latinski, nas jezikovno ni ogrožala. Ob stoletnici prvega koncila je drugega leta 1962 sklical eden najbolj simpatičnih papežev v zgodovini, Janez XXIII., končal pa se je že pod njegovim naslednikom Pavlom VI. Koncili so v zgodovini Cerkve izjemno prelomni dogodki in lahko povzročajo celo razkole. Do tega, kljub določenemu nezadovoljstvu s posameznimi koncilskimi dokumenti in izjavami ter stališči, v večjem obsegu ni prišlo. Stališča koncila so nastala na podlagi večletnih predhodnih posvetovanj strokovnjakov. Katoliško Cerkev naj bi uglasili (ne na račun vere) s sodobnim svetom.
Sv. Pavel VI. z nobelovo nagrajenko za mir Materjo Terezijo-  februarja 1965 - Vietnam. - Trst.

Čeprav koncil ni nikogar v celoti zadovoljil, za ene je šel predaleč, za druge je obstal na pol poti, je bil dejansko revolucionaren. Za nas je najpomembnejša popolna prevlada narodnega jezika. To je popolna zmaga binkošti. Ljudski jeziki, ki naj bi doslej cerkveno enotnost ločevali, jo poslej povezujejo. Uresničile so se sanje blaženega Antona Martina Slomška. Ta je bil prepričan, »da sv. Duh je vse te jezike posvetil, de bi se v njih božji nauk oznanoval ino Bogu spodobna hvala pela«. Odpravljeni so bili številni stari običaji. Čeprav se mnogim toži po onih iz baroka – stare stvari niso samo lepe, ampak tudi plemenite –, da ne govorimo o latinščini, človeštvo ne sme živeti zaradi preteklosti, ampak prihodnosti.

SMRT DUHOVNIKA, KOMPONISTA SLOVENSKE HIMNE
Leta 1965 je slovenska kultura doživela veliko izgubo. 14. marca je v 85. letu starosti umrl veliki skladatelj, glasbeni pedagog, duhovnik Stanko Premrl. Rojen je bil v Šentvidu pri Vipavi. Zdaj se kraj imenuje Podnanos. Čeprav je večinoma komponiral cerkvene skladbe, njegov opus obsega več kot 2.000 kompozicij, ga slovenska javnost pozna predvsem kot avtorja slovenske himne Zdravljica, ki jo je zložil že leta 1905. Kot je znano, je tudi Prešernovo besedilo nastalo na pobudo šentviškega kaplana Matije Vrtovca (1784–1851), ki ga slovenska javnost pozna kot velikega vinogradnika, astronoma in zgodovinarja. Zdravljica, Prešeren je napisal Zdravica, je postala slovenska državna himna z osamosvojitvijo 1991. leta. Pred tem je slovenska narodna himna bila Naprej, zastava Slave, katere besedilo je leta 1860 napisal Simon Jenko, uglasbil pa jo je Davorin Jenko.
Zdravljica ima gotovo najlepše besedilo med vsemi himnami na svetu. Od osamosvojitve je Naprej, zastava Slave slovenska vojaška himna. Verjetno bi bilo bolj prav, da bi Zdravljica bila himna slovenske države, nekdanja pa vseh Slovencev v republiki Sloveniji in na slovenskem ozemlju v Italiji, Avstriji, na Madžarskem ter v izseljenstvu. Zgodovinsko tradicijo je treba spoštovati. Ne zaradi zgodovine, ampak zaradi narodne zavesti.

ZA SKLEP ŠE MALO POLITIKE S CHURCHILLOM
Obletnice so slavnostne, žalostne, velike, male … Škoda pa je, da jih ljudje ne moremo enako ocenjevati. 24. januarja je v 91. letu umrl eden največjih državnikov 20. stoletja, Anglež Winston Churchill. V življenju je opravljal mnoge državniške funkcije. Za svet in nas je bilo najpomembnejše njegovo vodenje angleške vlade od 10. maja 1940 do 27. julija 1945 ter od 20. oktobra 1951 do 7. aprila 1955. Imel je mnoge talente. Rad je slikal, za svoje spomine pa je leta 1953 dobil Nobelovo nagrado za literaturo. Bil je zelo samosvoj in dokaj nekonvencionalen. Ko so ga vprašali za recept za dolgo življenje, je odgovoril: »Predvsem nič telovadbe!« Znan je bil po svoji strastni navezanosti na cigare in viski.
O tem, da je bil velik državnik, ni dvoma. O njem kot politiku pa so mnenja deljena. Vse je podrejal interesom angleškega imperija, kateremu je bil neskončno privržen. Čeprav je najbolj sovražil komunizem, se je povezal s Stalinom, da so skupaj z Američani in drugimi uničili fašizem in nacizem. Za komunizem je bil prepričan, da je najbolj neumen in bo zato sam propadel. Tega ni dočakal. Kot je sam mnoge v politiki prinesel okoli, se je to dogajalo tudi njemu. Churchill Slovencev ni sovražil. Ni pa jim dal prednosti pred imperialno politiko Velike Britanije ter komunizmom in demokracijo. Ta je, gledano nazaj, prav v šestdesetih letih začela svoj zmagoviti pohod, ki nam je poleg ostalega prinesel tudi samostojno slovensko državo.
Zgodovina se kljub občasnim revolucijam dejansko odvija počasi. Tista, ki jo pišejo zmagovalci, velja le za politiko. Za njeno trezno, znanstveno presojo je – kljub očitkom spreminjanja za nazaj, revizionizma – potrebna časovna distanca. Tega intelektualnega napora žal mnogi ne zmorejo.

dr. S. Granda, Priloga, v: Ognjišče 5 (2025), 12-17.

“Oče urednik me je naučil, kako je treba pisati, da bralce nagovoriš in obogatiš”

Druga priča dogodkov ob rojstvu Ognjišča je Silvester Čuk. Ob izidu prve številke je bil kaplan v Postojni, kjer je bil župnik Franc Bole. Pri prvih številkah Ognjišča je skrbel za »ilustriranje« člankov, potem pa za njihovo lektoriranje. Predvsem pa je ostal zvest reviji in vsem njenim izdajam celih šestdeset let. Postal je »desna roka« očeta urednika in mu je »pomagali pripravljati material za časopis in knjižice«, kakor mu je zapisal v imenovanje takratni škof Jenko. V šestih desetletjih je napisal ogromno člankov, zlasti prilog. Še danes izbira modre misli in življenjske izreke, ki bralcem polepšajo dan, predstavlja zaslužne može in žene iz naše zgodovine. Njegova ljubezen pa so svetniki. Veliko je o njih pisal v reviji. Krona tega dela pa tudi skrbi uredniškega kolega Marka Čuka sta dve veliki knjigi Svetnik za vsak dan.

- Lahko odstrneš prve spomine na očeta urednika Franca Boleta?
Franca Boleta, očeta urednika, sem prvič srečal deset let pred rojstvom Ognjišča, 9. maja 1954, v Črnem Vrhu ob novi maši Gašperja Rudolfa, našega soseda. Na novomašno slavje so bili povabljeni tudi bogoslovci, med njimi Franc Bole, ki je bil takrat študent drugega letnika. Radovednost me je gnala k Rudolfovim. Ogledoval sem težek motor sosednjega župnika. Eden od bogoslovcev me je vprašal, kakšno je vzvratno zrcalo na krmilu motorja: konkavno ali konveksno. Ko sem pravilno odgovoril, ga je zanimalo, v kateri razred hodim. »V četrti razred nižje gimnazije,« sem mu odgovoril. »Radovedni« bogoslovec me je pohvalil. Takrat sem imel štirinajst let in sem se že odločil, da grem na višjo gimnazijo in potem v bogoslovje. Ta »radovednež« je bil Franc Bole.
Drugič sem ga srečal oktobra 1958 na velikem hodniku bogoslovnega semenišča v Ljubljani, ko sem začel študij bogoslovja. Franc Bole je edini od primorskih novomašnikov leta 1958 nadaljeval študij v šestem letniku za doktorat. Že po nekaj tednih pa je dobil od tedanjega predstojnika, apostolskega administratorja dr. Mihaela Toroša, dekret za župnika v »domači« župniji Postojna, ki se je nepričakovano izpraznila. Ko je kasneje gledal nazaj, je zapisal: »Čeprav sem končal (teološko) fakulteto, je bila prava fakulteta Postojna in mladina v Postojni in vse tisto delo, ki smo ga skupaj opravili, težavam navkljub.«

- Bojan Ravbar je dejal, da sta imela z očetom urednikom nekaj skupnega: »Pritegnila naju je ljubezen do mladih.« Postala sta ustanovitelja Ognjišča.
Franc Bole je pel novo mašo 6. julija 1958 v Postojni. Njegov ceremonier (drug) je bil Bojan Ravbar, takrat bogoslovec drugega letnika. Bil je sin Krasa, doma ob meji z Italijo. Pri slovenskih skavtih na Tržaškem se je učil dela z mladimi. S štiri leta starejšim Boletom sta hitro našla skupen jezik. Bole je kot bogoslovec med počitnicami »štopal« po Franciji in nabiral izkušnje in gradivo za delo z mladimi. Bojan je leta 1962 po novi maši postal kaplan v »rdečem« Kopru. Pogumno se je posvetil mladim. Niso ga ustavile grožnje in zaukazani »protesti« dijakov. Postojnski župnik Bole je bil njegov zaveznik. Bojan se ob njegovem odhodu v večnost spominja nepozabnih večerov, ko je s svojo »vespo priropotal v Koper« in sta dolgo v noč razpravljala, »kaj storiti, da bi prenesli svežino, ki jo je prav tisti čas obetavno sprožil koncil ... Vzbudila se je želja, da bi nekaj storili za vidljivost Cerkve. Ideja se je oblekla v skromno (Farno) Ognjišče. Vsi, ki smo se strnili okrog nastajajočega jedra, smo imeli občutek, da se rojeva nekaj novega.«Dokler sta bila člana uredništva le dva (Franc Bole in Silvester Čuk) sta kovala načrte kar na ‘štiri oči’. - Na srečanju časnikarjev v Gradcu 1999. - Na enem od hišnih silvestrovanj pri očetu uredniku.
- Bil si kaplan v Postojni, ko je izšla prva številka Farnega ognjišča. Kako si bil udeležen pri prvi številki?
Na svojo novo mašo leta 1964 v Črnem Vrhu sem povabil tudi postojnskega župnika Franca Boleta, ker je bil med njegovimi mladimi v Postojni tudi moj brat. Po novi maši smo za vikende hodili pomagat na župnije. Mene je škof Janez Jenko poslal v Šempeter, kjer sem ob nedeljah maševal in spovedoval, ob sobotah in ponedeljkih pa imel nekaj verouka. Konec januarja 1965 sem prejel škofov dekret za Postojno, ki je dobila v upravo župnijo Hrenovice, ker se je tamkajšnji župnik ponesrečil. V Postojni sem bil samo sedem mesecev, a prav v tistem času so se prižgali plameni Farnega ognjišča, glasila župnij Koper in Postojna, ki so prav kmalu preskočili farne meje in zajeli vso Slovenijo. Bil sem zraven od vsega začetka, ustanovitelja pa sta bila Bole in Ravbar, zase bi rekel, da sem bil uresničevalec njunih zamisli. Za prvo številko sem pripravil večino besedil, ki pa niso bila podpisana. Molitve sem prevedel iz francoščine, iz študentskega lističa Foyer Notre Dame (Ognjišče Naše Gospe), ki ga je urejal Fernand Lelotte, Boletov znanec iz njegovih počitniških »potepov«. Na krhke ciklostilne matrice sem narisal naslove besedil in začetne črke. V naslednjih številkah so bile moje »ilustracije« že malo boljše. Besedila so na matrice tipkale Boletove tajnice v Postojni, udarniško pa so listič (zvezek, ki je imel 24 strani) na ciklostil razmnoževali Bojanovi navdušenci v Kopru.

- Kako se spominjaš izida prve številke? Kakšen je bil odziv ljudi?
Farno ognjišče je nastajalo »na skrivnem«. Proti koncu postnega časa je bilo oznanjeno, da list izide na cvetno nedeljo, 11. aprila, in da bo nekaj posebnega. Ljudje so ga nestrpno pričakovali, toda zaradi »tehničnih težav« so ga dobili v roke teden dni kasneje, 18. aprila 1965. Verniki v Kopru in Postojni so to velikonočno darilo z veseljem in hvaležnostjo sprejeli. Izšel je v nakladi 1.300 izvodov – 500 za Koper, 800 za Postojno. Ob jutranji aleluji je postojnski župnik Franc Bole oznanil: »Danes smo prvič obiskali vaš dom s pisano besedo ... Povezati hočemo našo faro v eno družino, zato tudi naslov Farno ognjišče ... List bo skušal modernim ljudem naše župnije dajati odgovor na pereča vprašanja, ki jih mučijo. Predvsem se bo oziral na potrebe mladih, ker je njihova vera in njihovo življenje v največji preizkušnji.«
Leta 1965 je izšlo samo šest številk Farnega ognjišča, ki je bilo pri ljudeh toplo sprejeto. Že v prvi številki je bila nakazana njegova vsebinska usmeritev. Na prvi strani je bilo voščilo ob velikonočni sveči, sledilo je Pismo meseca, za njim daljše praznično razmišljanje, molitev, pričevanje (Božji trubadur), povest v nadaljevanjih (Marcelino) ... zadnje strani: župnijska oznanila, posebej za Koper in posebej za Postojno. Mnogo tega je ostalo »pri življenju« tudi v poznejših letnikih, ko je Ognjišče postopoma spreminjalo svojo podobo. Kasneje se je »stalnim« rubrikam pridružilo nekaj novih, povezanih z vsakdanjim življenjem. Nekatere tudi po zaslugi novih sodelavcev, ki jih je bil Franc Bole, legendarni »oče urednik«, iskreno vesel.

- Iz Postojne si odšel v Brkine, kjer si bil upravitelj župnij Slivje in Brezovica. Od tam pa …
Tudi Franc Bole je avgusta 1965 odšel iz Postojne za upravitelja župnije Bertoki pri Kopru. Z njim je »odšlo« tudi Farno ognjišče, ki je že postajalo vedno bolj »slovensko«. Prvo številko novega letnika revije (1966) so tiskali v nakladi 5.000 izvodov (tiskarna Primorski tisk v Kopru). V njej ni bilo več župnijskih oznanil, preimenovala se je v Ognjišče in je tudi »uradno« namenjena vsej slovenski mladini. Jaz sem takrat čakal na potni list, da bi odšel v Rim nadaljevat študije. Prošnjo so »iz razlogov javne varnosti«, kot so rekli, zavrnili in namesto v Rim sem v začetku oktobra 1965 šel v Brkine, kjer sem duhovno oskrboval vernike župnij Slivje in Brezovica. Od ene do druge sem se prevažal s kolesom. Ko sem se 15. maja 1966 zvečer vračal iz Brezovice v Slivje, sem doživel hudo prometno nesrečo. Zaradi zloma stegnenice in vnetja kostnega mozga sem bil v stari bolnišnici v Izoli devet mesecev priklenjen na posteljo. Ko se je moje zdravstveno stanje nekoliko izboljšalo, mi je oče urednik prinašal svoje spise, da sem jih popravljal. Večkrat je prišel zvečer, ko so sestre pogasile luči in nam zaželele lahko noč. Ležal sem pri oknu nad teraso, zato mi je lahko izročil svoje pisne izdelke, da sem jih ob luči na nočni omarici popravil. To se je dogajalo tudi pozneje, ko sem kot rekonvalescent bival v izolskem župnišču.
Naveza Silvester Čuk – Franc Bole je tudi pri delu založbe nepogrešljiva. - Silvestrove čestitke za odlikovanje (red za zasluge), s katerim je Franca Boleta odlikoval predsednik republike Borut Pahor (2014). - Silvester Čuk somašuje z zlatomašnikom Francem Boletom (2008).
- Kdaj pa si prišel v Koper in na uredništvo Ognjišča?
Bole je mojo prometno nesrečo, ki je prekrižala načrte ne le meni, ampak tudi škofu, imenoval na-srečo. Ko sem se spet postavil na noge, me je avgusta 1968 škof Janez Jenko prestavil iz Izole v Koper. Med nalogami, ki mi jih je »naprtil« v dekretu, je bila na drugem mestu tale: »Uredniku Ognjišča boste desna roka in mu pomagali pripravljati material za časopis in knjižice.« Od vsega začetka sem opravljal nalogo lektorja. Boletova besedila so bila sprva polna rdečih popravkov in rekel je, da so »njegova pisma vsa krvava«. To je razumljivo, saj v osnovni in srednji šoli ni imel niti ene ure slovenščine. Iz napak se je lepo učil in jih je bilo vedno manj. Jaz pa sem se od njega učil, saj je bila vsebina njegovih pogovorov z bralci življenjska. Želel si je živega stika z bralci, zato je bilo v Ognjišču namesto mrtvega uvodnika na prvem mestu življenjsko Pismo meseca. Hvaležen sem mu, da me je poučeval, kako je treba pisati, da bralce nagovoriš in obogatiš.

 B. Rustja, Gost meseca, v: Ognjišče 5, 2025, str. 9-11.

Veliki petek je. S počasnimi koraki hodim ob reki. Sonce blešči na vodi in pomladni veter nemirno ziblje veje vrbe žalujke. Namenjen sem v cerkev k popoldanski pobožnosti križevega pota.
Tam pod mostom zagledam veliko gručo mladine. Konec pouka je in pred vrati so prazniki. Kakor običajno stojijo in sedijo v gručah s steklenicami alkohola v rokah. Obstanem in jih gledam. Na teh lepih, mladih obrazih je strašna praznina, odtujenost, izgubljenost. Sploh ne vedo, kaj hočejo – brez idealov, brez resnične sreče? Zdaj se jih ne bojim več. Moje usmiljenje je nekakšna vdanost. Božam jih s pogledi – polnimi sočutja in resničnega razumevanja. Ne vedo, kateri dan je danes! Čas odteka v gluho praznino človeške nemoči in bede. In koliko jih je! Nenavadno. Gledajo me in zazdi se mi, da jih je v resnici sram. Bruhajo v kalno vodo reke, ki teče dalje v neskončnost. V obraz me boža veter davnih, sladkih spominov.
Poženem se po ozki ulici proti starodavni cerkvi. Odrinem težka vrata in vstopim. Enaka tišina, a drugačne. Enak prostor sveta, a drugačen. Sveče gorijo z ognjem nekega težkega upanja. Začenja se križev pot – velikega petka. Sklenem roki. Z enkratnim pogledom preštejem ljudi. Kakih dvajset. Niti enega mladega človeka. Spomnim se prizora ob reki. Ki je za nas težki križ nesel! … Kam gre ta rod? Kam odhajamo prazni, odtujeni? Molimo te, Kristus, in te hvalimo – ker si s svojim križem svet odrešil!
Slišim, da se za mano počasi odpro cerkvena vrata. Nekdo je vstopil. Ustavi se tik ob meni. Nehote se obrnem in začuden ostrmim. Ob meni stoji mlada srednješolka. Najina pogleda se nekam ponižno srečata in čudovito dotakneta. Mlado dekle. Na hrbtu ima šolsko torbo. Takšna je, kot vsi drugi, njej podobni. Preprosto oblečena, skromna, a neskončno živa in lepa. Moj občutek je nezgrešljiv. Doma je nekje tam daleč iz vasi pod hribi. Stoji ob meni in moli. Ena sama in edina, ki je začutila neustavljivo nujo, da to popoldne pride v cerkev. To je vera njene babice, njene mame, ki jo ima neizmerno rada. Začutila je čudno sveto dolžnost, da izpriča svojo vero v Odrešenika sveta. Začutim potrebo, da bi jo nežno pobožal. Nenadoma je polno tudi moje upanje. Prevzame me lahkotnost in sreča, ki se je ne da opisati. Skozi misli se vrstijo vprašanja in odgovori. Ena od vseh tam pod mostom, ki hočejo pozabiti, da so ljudje! Pokleknem. Ki je padel prvič pod križem … O Gospod, na kako strašni preizkušnji smo! Pomagaj nam.
Nenadoma dekle nemirno pogleda na uro. Vem, mudi se ji na vlak. Svojo dolžnost je opravila. Obrne se in obzirno odide. Tam nekje v domači vasi jo čaka dom, njeni dragi domači. Čakajo jo prazniki Vstajenja – novega, dokončnega Upanja in Ljubezni. Ko bo starejša in bo v tem mestu morda zdravnica, morda profesorica – bo za praznike še vedno hvaležno potovala tja, kjer so ji podarili največji dar človeškega življenja – smisel in človeško dostojanstvo. Tako je podobna meni, srečnežu … Pokleknem. Molimo te, Kristus, in te hvalimo – ker si s svojim križem svet odrešil …
Stanislav. Ognjišče (2012) 04, str. 24

Mesila sem testo za potico. V kuhinji je prijetno dišalo, med hlapi sopare, ki se je dvigovala nad štedilnikom, je medlel vonj po sladkem. Po orehih, cimetu, celo kvas je imel ta čas poseben duh.
Peka velikonočne potice je bila nekako drugačna od tiste ob božiču. Imela je drugačen vonj, drugačen okus in tudi drugačen pomen, seveda. Lepo zapečena je poleg kruha, mesa in hrena spadala v košarico med žegen velikonočnih jedi.
Skozi odprto okno je sijala pomlad. Rože v robu nad našo hišo so že cvetele, trava je imela omamen vonj in čebele, ki so uhajale iz čebelnjaka, so letale po cvetju in okoli hiš, verjetno so jih privabljale sladke vonjave velikonočne peke.
Zavihala sem rokave in pristavila stol bliže k mizi. Tudi pri tako lepem, skoraj slovesnem delu, kot je bila peka praznične potice, sem morala zaradi bolečin v nogah velikokrat sedeti. Pri vsakodnevni kuhi me je to jezilo, tokrat me ni.
Testo sem otepla na star, mamin način, tudi posipa je bila iz njenega starega recepta in tisto, kako naprej z vzhajanjem testa, tudi. Pokrila sem dišeči hlebček z belim prtičkom in sedla zraven njega kakor zraven zibeli. Kakšen lep in prijeten občutek!
Zunaj sta tekali hčeri sem in tja in pospravljali. Vmes sta se smejali in pogovarjali. Verjetno o pirhih in praznikih. Mož je na vrtu pod oknom kopal hren. Slišala sem enakomerne udarce motike in posamezne korene, ki so padali v košaro.
Počasi sem spet vstala, posula sem moko po testu, okoli njega in po belem prtu na mizi. Potem sem previdno pritisnila prste ob toplo, dišečo gmoto in začela gnesti.
Takrat sem zaslišala za hrbtom korake. Nekdo je vstopil. Hitro sem testo spet pokrila, da se ne bi prehladilo, in pogledala nazaj.
Bil je Jakob! Jakob mi je bil nekoč zelo domač. Pri srcu mi je bil, kakor rečemo takim, ki smo jih nekoč imeli radi.
Nekoč? Jakob je bil zdaj tujec ... Zdomec. Prihajal je domov samo ob božiču in veliki noči, pa še tole na vsakih toliko let.
»Pozdravljena!« je rekel in me stisnil za komolec. Roke sem imela vse od moke, zato mu je tudi nisem mogla ponuditi. »Pečeš?«
»Pečem, seveda pečem,« sem rekla in si z laktjo obrisala potno čelo. »Ko si bil zadnjikrat doma, je bil božič. Zdaj je velika noč. Za praznike vendar mora biti na mizi potica!« sem pridala in se spet obrnila k svojemu delu. Potegnila sem prtiček s testa in ga ljubeče potrepljala, kakor otroka.
»Peka ti gre še vedno dobro od rok,« se je v tisto moje govorjenje spet oglasil Jakob in pogledal na testo in moje dlani na njem. »Vidim, s kakšnim veseljem to delaš ...«
»Sedi, sedi, Jakob! Saj se ti ne mudi ... Ali pač?« sem rekla, da sem nekaj rekla, in pokazala na stol na drugi strani mize.
Sedel je zviška, kakor da bi mu zmanjkalo tal.
»Kdaj pa si prišel?« sem ga vprašala, ker je bil on tiho, in prijela za valjar.
»Včeraj sem prišel. Z avionom. Nekam so mi poslali prtljago, tako da bom moral še enkrat na Brnik. Moraš si misliti, že drugič!«
»Ja, taki so. Nepazljivi!« sem rekla in spet pogledala nanj.
Res je imel na sebi malo zmečkane hlače in tudi srajca, ki mu je visela na koščenih ramenih, je bila nekam povaljana. Nič tako, kakor je bilo na Jakobu včasih ...
Jakob je bil doma le nekaj hiš naprej. Skupaj sva hodila v šolo, skupaj sva pasla v našem Bukovju in že od malega so naju imeli za par.
»Jakob in Irena sta zaljubljen par,
ona pastirica, on pa dimnikar ...«
Tako so kričali že takrat otroci okoli naju in plesali v krogu po košati travi. Ko je Jakob tisto slišal, se je takoj pognal v prvega njemu nasproti. Zakotalila sta se po travi, jaz pa sem sedla na ograd in tam strigla z bosimi petami in vsa ponosna čakala, kako bo. Jakob je zmagal. Vedno je!
Skupaj sva po tistem začela hoditi na prve vaške veselice, šla sva tu in tam v kino in celo na prvo delo sva šla skupaj. K takratni Kmetijski zadrugi. Bila je zgodnja pomlad in rabili so delavce za sajenje krompirja. Prijavila sva se tja, ker sva bila oba še premlada za kam drugam. In ker bi rada kaj zaslužila.
Po tistem sajenju me je Jakob ponavadi spremljal domov. Enkrat sva dolgo stala pod našo češnjo in Jakob je rekel, da rad dela tam, da se rad vozi na razmajanih traktorjih po razorih sem in tja samo zato, ker sem jaz zraven. Rekel je, da sem mu všeč in še veliko lepega.
Mami ni bilo prav, da sva bila vsak dan skupaj. Godrnjala je, da sva še premlada in tako ... Njegovi so bili bolj prizanesljivi. In bolj daljnovidni tudi. Rekli so le: “Prva ljubezen? Ta nikoli ni tudi zadnja! Minilo bo ...” Vendar ...
»Kako to, da potice ne kupiš?« se je spet oglasil Jakob. »Pri nas je nihče več ne peče. Vse se dobi! Le denar moraš imeti, da lahko kupiš,« je rekel med tiste moje misli.
»A tako da je pri vas!« sem rekla zelo glasno. Vedno, kadar se je napihoval takole pred mano, sem postala jezna. Denar! Kaj pa vse drugo? Kako je mogel Jakob kar pozabiti na dom in na domače navade! Pri nas! Pfej ... Tisto tam, v nekem Bernu, tudi ne more biti zdaj kar ‘pri nas’ in vse zlato ...
»Tudi pri nas se že vse dobi, Jakob! Ampak jaz še vedno rada pečem. Če ne za drugo, zato da pri diši. Praznik mora tudi dišati!« sem rekla in spet posula testo z moko. Roka se mi je tresla, veliko je šlo mimo.
Pokimal mi je in rekel: »Ti si vedno znala povedati stvari malo drugače. Bolj lepo ... Včasih si tudi kaj napisala. Ali to še vedno počneš?«
»Še.«
»Še veš, kako sva šla eno leto, na veliki petek pred veliko nočjo v kino?« Jakob je vstal in prinesel obraz tik mojega.
»Ja, vem ...« sem zamrmrala in stopila nazaj. Njegova topla sapa me je begala. »Vsega iz mladih let pa človek le ne pozabi kar tako ...«
Takoj ko smo posadili tisti krompir pri Zadrugi, sva dobila denar. Pa sva šla. V kino. Res je bil veliki petek in mama je rekla, da se na tak dan, ko je strogi post, ne spodobi hoditi okrog. Še posebej na take brezbožne kraje, kakor je kino, ne! Rekla je, da bova oba obžalovala ... Navsezadnje sva res! Jakob je kmalu odšel k bratu, ki je že delal v neki tovarni v Švici, in jaz sem po tistem vsak dan jokala.
Takrat, v kinu, me je Jakob držal za roko, do konca filma me je držal in jaz je nisem marala premakniti. Takrat nama je bilo toliko čisto zadosti. Bila sva tako mlada, za vsako malenkost srečna ...
»Rad bi ti povedal, da sem moral stran. Moral! Ti pa tega nisi razumela! Premlada sva bila in ...«
»No, vidiš! Dajva, pustiva to!«
»Vedno tako rečeš! Vedno, kadar to omenim, me nočeš poslušati do konca!« Prijel me za komolec in me obrnil k sebi. Obraz se mu je zresnil. »Jezna si name, kajne? Še danes si jezna!«
»Jakob!«
»Povej ...«
»Vino si natoči! Saj bi ti ga sama, pa sem vsa od moke in testa.« Pokazala sem z obrazom na drugo stran kuhinje. Na kredenci je stal štefan z vinom in zraven njega kozarec. Jakob je umaknil oči, spustil je moj komolec in stopil h kredenci. Dvignil je štefan z zlato rumenim vinom in natočil. Nagnil je in na dušek izpil. Jaz pa sem spet prijela za valjar in ga pritisnila ob testo. Tako, da so se mi oči kar zasolzile. »Ne, ne tako na silo,« sem se spomnila maminih besed in popustila. Pritisnila sem še enkrat, bolj mehko, lepo, z dušo. Vzhajano testo se je voljno prepustilo mojim rokam in po kuhinji je spet zadišalo. Začela sem pripravljati nadev.
Jakob je še nekaj zamrmral, še enkrat nalil, spil, potem pa šel. Ko je zaprl za sabo, sem močno podrgnila z laktjo po obrazu in po očeh.
»Mislim, da ga bo dovolj. Saj si vsa solzna, kaj pa je?« je rekel mož, ko je stopil s košarico hrena v kuhinjo. Postavil ga je predme in me dolgo in radovedno gledal. »Malo počij,« je rekel. »Utrujena si! To je! Ves teden delo in pospravljanje. Ni čudno ... Drugo leto bosta že dekleti pekli za praznike. Ne bo ti več treba!«
»Saj ni nič! Sama lahko, samo vroče je ... Takoj bom, samo testo še potrosim, zavijem in ga dam v pekač.« Naredila sem tako in spet sedla. Pogledala sem po hrenu v košarici, po velikih belih, razbrazdanih in dolgih korenih.
»Hren ... Trpljenje ... Kristusovi žeblji ...« sem šepnila. »Ali nas ne spremljajo vse življenje? Vse življenje se menjava grenko, pekoče in sladko ...«
Požrla sem grenki in pekoči okus hrena in še nečesa, kar se mi je nabralo v ustih, in potisnila pekač s potico v pečico.
Ko je zadišalo po hiši, je bilo spet vse dobro.
Sladki vonj velike noči se je vrnil in počasi omamil tudi mene.

ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 49.

“Sodnica, ki me je obsodila, je namesto mene plačala kazen”

Malo je revij, ki ob svojem visokem jubileju lahko obišče kar dva od treh svojih »ustanoviteljev«. Poleg tega sta oba v častitljivih letih še vedno dejavna. Ob 60-letnici izida prve številke revije Ognjišče smo poiskali dve živi priči rojstva takrat še Farnega ognjišča.
Prvi je Bojan Ravbar, takratni kaplan v Kopru, ki velja skupaj s Francem Boletom za ustanovitelja Ognjišča. Danes je v 90. letu ne samo najstarejši duhovnik koprske škofije, ampak tudi najstarejši delujoč župnik v tej škofiji. Upravlja strunjansko božjepotno svetišče in istoimensko župnijo. Kljub temu da je pozneje opravljal veliko odgovornih služb, se zelo rad spominja svojega sodelovanja pri ustanavljanju Ognjišča. Njegovi spomini so živi in zanimivi, polni presenetljivih dogodkov. Branje spominov pa naj ne bo samo obujanje preteklosti, ampak spodbuda današnjim generacijam, kako bi v sedanjem svetu iskali novih načinov za oznanjevanje evangelija.

- Od kod ideja za revijo?
Do izida prve številke ni prišlo naključno. V bogoslovju sem spoznal Franca Boleta. Čeprav je bil nekaj let starejši od mene, sva se hitro ujela, saj sva imela kar nekaj skupnih zanimanj. Med njimi veliko željo: rada bi nekaj naredila za mlade. Zelo naju je zbližalo zanimanje za Francijo. On se je namreč odpravljal tja in jaz sem mu dal nekaj »inštrukcij« o avtoštopu. Vajen sem bil štopanja v Italiji. Doma sem namreč blizu meje s to državo. Bil sem povezan s slovenskimi skavti v Italiji. Z njimi sem šel tudi na taborjenje. Obmejni prebivalci smo imeli prepustnico. Z njo smo lahko prečkali takrat zaprto mejo. Če si si v Italiji pridobil potrdilo, da si zbolel, si lahko ostal tam tudi kakšen teden. Tako sem lahko taboril s skavti. Videl sem, kako so tam duhovniki delali z mladimi. To je zanimalo tudi Boleta in jaz sem mu prenašal te izkušnje. On je veliko bral. Tudi tuje stvari. Zlasti francoske. Takrat je že bilo dovoljeno, da so prihajale k nam kakšne revije iz tujine. V njem je vedno bolj vrela ideja: narediti nekaj za mlade.
Po posvečenju je šel službovat v župnijo Postojna. Jaz sem bil njegov ceremonier na novi maši. Bil je mlad duhovnik, poln zagnanosti. Omenil sem že, da sem bil s skavti na taborjenjih. Franc je prvo taborjenje organiziral s postojnskimi mladimi na otoku Krku. Z nekaj očeti in nekaterimi malo zrelejšimi mladimi smo šli prej na otok in postavili tabor. Nekako pod mojim vodstvom. Tabor smo pripravili v majhnem, neobljudenem zalivu. Speljali smo tisto prvo taborjenje, ki je bilo za mlade nekaj izrednega. Franc je bil poln idej in poln ognja ter je znal prenesti takega duha na ta tabor.
Drugo leto sem se udeležil taborjenja samo za kakšen dan. S sabo sem pripeljal skavta iz Francije. Prednike je imel iz moje vasi. Na tabor je prinesel nekaj skavtskega duha in nekaj širine. Franc je kot župnik v Postojni imel vedno okrog sebe veliko mladih. V njem je ves čas rastla misel, kaj narediti zanje. Jaz sem pa takrat začel svojo kaplansko službo v Kopru. Imel je motor in je z njim prihajal na obisk k meni. Čez dan je delal, zvečer pa je občasno »priropotal«, kakor smo rekli, v Koper. Dolgo v noč sva se pogovarjala in vedno bolj se je izjasnjevala ideja, da bi začeli izdajati neki časopis, list za mlade. Malo prej so goriški duhovniki začeli izdajati list Veslajmo. Zanimivo, da sem Vinku Kobalu, ki je delal z mladimi, jaz našel kraj za taborjenja – Stržišče v Baški grapi.

- Takrat je bil tam za župnika tvoj sošolec Drago Klemenčič.
Tako je. In on je prišel v Koper ter me nadomeščal, jaz pa sem šel z mladino taborit v Stržišče. Frančiškani iz Ljubljane pa so prišli z ministranti v Koper. Na voljo sem jim dal veroučne prostore. Nadomeščali pa so naše ministrante, ki so šli z menoj taborit.
Da se vrnem k reviji Veslajmo. To je takratna oblast ukinila. Navedli so razlog, da so hoteli izdajati list za širše območje. To je bil za nas poduk, da smo začeli izdajati list samo za dve župniji. Tudi v naslov smo dali Farno ognjišče, da bi to poudarili.
Tako je dozorelo nekaj stvari: da bi izšla prva številka za veliko noč, drugo pa, da mora biti to župnijski list. Tiskali pa ga bomo v Kopru. Okrog sebe sem namreč imel skupino ljudi, med njimi tudi kakšnega že z izkušnjami pri tiskanju. Eden takih je bil Jože Cerkvenik, ki pa je moral skrivati svoje delo pri Ognjišču, sicer bi imel težave v službi. Je pa v tistem času v službi vrnil partijsko knjižico in s tem povzročil velik bes med partijci.

- Kje ste dobili »tiskarski stroj«, pravzaprav ciklostil? Za mlajše bralce naj povemo, da je to stroj, pri katerem delavec vrti valj. Vsak list mora posamično skozi tisti valj. Torej je delo dokaj počasno.
Apostolski administrator za slo­venski del tržaške škofije je bil Albin Kjuder. Malo pred koncem svoje službe leta 1964 mi je podaril ciklostil. Videl je, da se jaz precej ukvarjam s temi stvarmi. Že v ljubljanskem bogoslovju smo izdali nekaj knjižic, namenjenih duhovni rasti in vzgoji mladih. Mladi so se hitro naučili dela s strojem.
Silvester Čuk je ilustriral, risal na matrice. Ko je šel on po nesreči v bolnišnico, je nekaj časa to delal poznejši duhovnik Milan Nemac. Silvester pa je pregledoval članke še v bolnišnici.

- Začeli ste razmnoževati na ciklostil. Zakaj niste revije dali komu tiskati?
Saj smo jo hoteli dati. Šel sem na pogovor v tiskarno. Spominjam se, kako so me naslavljali s »tovariš Bojan«. A to tovarištvo ni nič pomagalo, saj so mi rekli, da nimajo papirja, na katerem bi lahko tiskali. Omenjeni Jože pa je dobro vedel, da to ni res. Papir so imeli na zalogi in tudi dela ni bilo prav veliko. Kljub temu nam je nekdo uspel natisniti ovitke za nov list. In če pogledate na tiste izvode, opazite, da je na njih številka revije napisana na roko! Želeli smo prihraniti stroške in smo naenkrat natisnili ovitke za več številk.
Sodelavci imajo lepe spomine na razmnoževanje, na tiskanje prvih številk Ognjišča. Pri tiskanju so se družili …
V njih je bilo navdušenje, da naredijo nekaj dobrega za skupnost in za mladino. Naj omenim zelo pomenljiv dogodek. Pri tem delu sta se srečali dve ženski. Ivanka je bila paznica v zaporu. Takrat še članica partije. Druga je bila zapornica, žena omenjenega Jožeta. Zanju je bilo srečanje veliko presenečenje. Pa tudi za druge. Najprej si bivša zapornica ni upala več priti. Toda počasi sta postali prijateljici.
Stari učitelj v Kopru je imel stroj za obrezovanje. Toda to je bil izredno težak stroj. Prevoz tistega nadvse težkega starega stroja je bil dogodek! Neki najstnik je vrtel kolo obrezovalnega stroja. V nekem trenutku mu je škrknilo v roki. Zlomila se mu je nadlahtnica. K sreči je bila zraven zdravnica Munihova, ki je tudi prihajala tiskat Ognjišče. Nemudoma ga je odpeljala v bolnišnico Valdoltra. Tam so ugotovili, da je imel na tej kosti že prej neko napako. Prej ali slej bi se to zgodilo. Dogodek nas je vse malo pretresel, a se je dobro končal.

- Prva številka revije je izšla za veliko noč. Kakšen spomin na tisti dan?
Iz Postojne je prišlo pomagat nekaj mladincev, da smo zlagali in spenjali prvo številko. Te izvode so potem tudi odpeljali s seboj. Vendar jih ni bilo dovolj. Zato je ponoči, nekje ob treh ali štirih, zdravnica Munihova naložila v svoj skromni fičko še druge izvode revije in jih odpeljala v Postojno, da so dobili število naročenih izvodov za Postojno in so jih imeli dovolj na samo veliko noč.
Takrat je bil škof v Kopru Janez Jenko. Bil pa je nekakšen »novinec«, saj je bila leta 1965 njegova prva velika noč v Kopru. V Koper je prišel naravnost z zasedanja drugega vatikanskega koncila v Rimu.

- Kako je gledal na nemir, ki ste ga povzročali s tiskanjem v isti hiši, kjer je on stanoval?
Samo ena anekdota. Škof se je naselil v stanovanje, kjer sem prej stanoval jaz. Mladi so me bili vajeni obiskovati. Nekateri so kar brez trkanja »vdrli« vanj, zagledali njega in začudeno vprašali: »Kje je oče Bojan?«
Imel je veliko razumevanje in širino za mlade. Znal je ceniti delo za verski tisk. Posebej zato, ker je v Beogradu tudi on urejal list Blagovest. Zavedal se je, kako je to pomembno sredstvo za oznanjevanje.

- Kako sta vaše delo spremljali takratna oblast in policija?
Budno so spremljali to dogajanje, to življenje, ki se je budilo v Kopru. Prvo leto (leta 1962) sem delal sam jaslice v cerkvi. Drugo leto mi je prišel pomagat oče, z njim pa je prišel njegov sin, poznejši zdravnik v Valdoltri. Pozneje pa mi je pomagala delati jaslice že vrsta mladih. Krščenih in nekrščenih. Podobno je bilo pri tiskanju Ognjišča. »Budno oko« je vse to spremljalo z napetimi živci. Posebno pozornost je dosegla »nočna akcija«. O njej več pozneje.
Ognjišče smo takrat že tiskali v tiskarni. Pred koncem leta 1966, ko smo še izdali šesto številko na ciklostilu, je prišel k nam Jože Cerkvenik. Poslalo ga je vodstvo tiskarne. Bili so v stiski. Niso imeli dela in posledično ne denarja za plače. Posredoval je predlog, če smo pripravljeni, da bi tiskali pri njih. Seveda smo vabilo sprejeli. Bili pa smo neizkušeni, kako poteka postavljanje tiskovin itd. Za vsako številko sem bil nekaj dni v tiskarni, da smo postavljali revijo.
Oče urednik ‘odlikuje’ Bojana Ravbarja. - Deseta svečka na torti, ob njej (z leve) Bojan Ravbar, Nadja Miklavčič Sluga, Vida Bratina, Franc Bole, Ivanka Cerar, Elizabeta Kolenko, Silvester Čuk.
- Zanimiva je »plakatarska« ali »nočna akcija«. Jo lahko opišeš?
Prav v času, ko smo začeli tiskati Ognjišče v tiskarni, smo naslovnico revije natisnili tudi kot plakat. Zvečer in ponoči so mladinci iz Kopra nalepili plakate na oglasne deske in drugod po mestu in okolici. Zjutraj je bil Koper poln plakatov Ognjišča. Seveda je bila na nogah tudi »državna varnost«. Sledila so zaslišanja. Ničkolikokrat sem bil na Gortanovem trgu, kjer je imela sedež Udba. Zasliševali so me in mi pretili. Enkrat tudi z nožem v hrbet. Potem so mi rekli: »Pa zakaj ne pridete k nam, saj imamo službo, ki lepi plakate?« Odgovoril sem, da sem to že prosil, a so mi prošnjo zavrnili in zato smo sami lepili plakate. Udbaš mi je rekel, naj tokrat nesemo plakate službi. In smo jih. Nalepili so jih, a še isto noč so bili počečkani ali raztrgani.

- Najmanj dvakrat si bil na sodišču. Enkrat zaradi članka, molitve …
Zasliševala me je sodnica in mi zagotavljala, da bo vse v redu. Vendar sem potem vseeno dobil kazen, in sicer dva tedna zapora ali visoko denarno globo. Škof Jenko je bil odločno za to, da plačamo kazen. Utemeljeval je s tem, da pride zapor zabeležen v vsakem življenjepisu. No, če bi izbral zapor, bi se danes lahko z njim pohvalil (smeh). Dejal je še, da bomo že zbrali denar za kazen. Jaz ga takrat namreč nisem imel, saj je bilo tudi veliko stroškov s tiskanjem Ognjišča. Ko sem na sodišče nesel denar, da bi plačal kazen, so mi rekli: »Pa saj je kazen že plačana.« Pozneje sem izvedel, da je sodnica sama plačala kazen.
Zahvala za trideset let Ognjišča – somaševanje s škofom Metodom Pirihom v Truškah leta 1995. - Oče Bojan se ob grobu očeta Franca zahvaljuje Bogu za vse, kar se je “rojevalo iz ljubezni do mladih na njivi prijatelj­stva”.
- Si še kdaj pozneje srečal to sodnico?
Da, imel sem še eno zelo zanimivo srečanje z njo. Kot župnik sem veliko obiskoval bolnišnico. Ko sem nekega dne hodil po sobah, sem jo srečal. Reče mi: »Mi se pa poznamo.« Prvi trenutek je nisem prepoznal. »Sodnica sem,« je dejala. Pokazal sem veselje nad srečanjem in ji obljubil, da bom molil zanjo. Srečanje je dragoceno, ker sem ji dal tudi odvezo …
Naj omenim še drugo srečanje, in sicer s človekom, ki me je zasliševal na Udbi. Do njega je prišlo pred kratkim, ko sem tudi sam starček pristal tukaj v Strunjanu. Še vedno sem hodil v dom ostarelih na Markovcu. Tam sem ga srečal že onemoglega. Takoj se me je spomnil in obujal je spomine. Opravičeval se je, govoril, da on ni hotel tega delati, ampak da so ga v to prisilili. Raje bi mi pomagal, kot pa zasliševal. In to je ponavljal pri vsakem obisku. Takrat sem izkusil, da je v vsakem človeku nekje v globini jedro dobrega.

- Kaj je bila obtožba, zakaj so te tožili?
Napisal sem, da so v tovarni slabi odnosi. Eno od delavk pa so vprašali, kako to, da je ona tako dobra in odgovorila je, da hodi v cerkev. Očitali so mi, da sem napisal, da so v Tomosu (takratni tovarni v Kopru) slabi odnosi. Jaz sem jih vprašal, kje to piše. Njihov odgovor je bil, da vsi vedo, da je to tovarna Tomos. To sem vztrajno zanikal, oni pa so trdili svoje. Da ni bilo res, priča podatek, da sem besedilo priredil iz italijanščine. Toda vse ni nič pomagalo in so me obsodili.

 B. Rustja, Gost meseca, v: Ognjišče 5, 2025, str. 6-9.

ROJSTVO OGNJIŠČA

Velikokrat me sprašujejo, kako smo prišli na zamisel, da bi izdajali Ognjišče. Stvar je bila zelo preprosta. Kot postojnski župnik sem se večkrat srečeval s prijateljem Bojanom Ravbarjem, tedaj kaplanom in sedaj (1975) koprskim župnikom (zdaj župnik v Strunjanu). V skupnem iskanju pastoralnih sredstev je prišla na dan tudi zamisel, da bi se prek tiska bolj približali zlasti mladim. Sklenila sva, da za veliko noč 1965 izide prva številka 'Farnega ognjišča', glasila župnij Koper in Postojna, ki pa je bilo že od vsega začetka zasnovano kòt pravi časopis, namenjen predvsem mladim. Nihče takrat ni mislil na list, ki bo dosegel večje naklade. K sreči je bil ravno to leto Postojni kot nedeljski kaplan dodeljen Silvester Čuk, vešč v pisanju in dober risar. Župniji sta si razdelili delo. Koper naj bi poskrbel pretežno za razmnoževanje in mladina v Kopru se je z velikim navdušenjem lotila tega dela, seveda ob podpori nekaterih starejših 'izkušenih' vernikov. Delalo se je udarniško in velikokrat ponoči. Postojnska 'redakcija' je skrbela v glavnem za besedilo, tipkanje matric in risbe in seveda razpečavanje svojega števila izvodov. Vse je pri delu vodila ljubezen, zato je njihovo prizadevanje rodilo nepričakovano bogate sadove. "Verniki so z začudenjem pa tudi z veseljem vzeli v roke listič (imel je 28 strani formata 13 x 20 cm), ki se je samopostrežno ponujal na vhodih obeh župnijskih cerkva. Cena ni bila določena, prepuščena je bila dobremu srcu bralcev. List se je hitro priljubil in kmalu je 'zašel' tudi v druge kraje Slovenije, ker sta tako Koper kot Postojna turistični mesti." Prvo leto je v ciklostilni tehniki izšlo šest številk.
(Franc Bole 1975 – ob 10-letnici)

Sprehodimo se skozi zgodovino izhajanja Ognjišča in se spomnimo tistih vsebin (rubrik) za katero je skrbel urednik Franc Bole.

ODGOVARJAL JE NA PISMA MLADIH ... in MANJ MLADIH (Pismo meseca in Pisma)

na 606 pisem meseca in še skoraj trikrat več pisem, ki so jih očetu uredniku pisali mladi, je do leta 2016 odgovoril oče urednik Franc Bole na straneh našega Ognjišča. V decembrski številki Ognjišča 2016 je zadnjič nagovoril bralce Ognjišča. Takole je zapisal, ko se je poslovil v svoji "legendarni" rubriki:

Odgovore na Pismo meseca in Pisma sem pisal celih 52 let. Čas je, da to delo prevzame mlajši kolega urednik. Zato se s tem pismom meseca od vas poslavljam in največja moja želja je, da bi Ognjišče objavilo še veliko vaših pisem in naših odgovorov.

Rubrika Pismo meseca je v Ognjišču že od prve številke leta 1965 (Pismo tega meseca) in nanje je do konca letnika 2016 odgovarjal oče urednik (Franc Bole), zdaj njegovo delo nadaljuje urednik Božo Rustja. Na Pisma je oče urednik začel v Ognjišču odgovarjati proti koncu leta 1968 (dotlej oče Mirko (Vinko Kobal) marca leta 1966 (Izmenični tok, od leta 1967 Pisma Ognjišču in od oktobrske številke letnika 1968 do danes samo Pisma). Odgovarjal je vse do leta 2011, ko so na pisma bralcev začeli odgovarjati tudi drugi zunanji sodelavci, strokovnjaki za določena področja: Tadej Strehovec, Vinko Škafar, Marjan Turnšek ...

Veliko so nam pomenila pisma, ki so jih pošiljali naši mladi bralci. Ta pisma so nam odkrivala njihovo podobo: kaj mislijo, kako se počutijo, kaj potrebujejo, kakšni so njihovi problemi, dvomi, težave. Brez pisem bi zelo težko ostali v živem stiku z mladimi. (Franc Bole)

Ko se je leta 1967 za kratka vprašanja (in odgovore) odprla nova rubrika Kratki odgovori, je tudi nanje odgovarjal oče urednik Franc Bole (v Ognjišču niso bili stalnica, ampak so se pojavili,ko je bil prostor). Zadnjič je bila rubrika Kratki odgovori v Ognjišču leta 2001, naslednje leto pa jo je nadomestila rubrika Kaj pomeni, v kateri je na kratka vprašanja odgovarjal Silvester Čuk. Od leta 2010 se imenuje Na kratko, dopolnjuje Pisma in zanjo še vedno skrbi Silvester Čuk.

Pisma bralcev so izšla tudi v knjigi (izbor prvih deset let izhajanja je izšel leta 1977 - Pisma uredniku, Ognjišče, Koper 1977). Urednik Franc Bole je tej knjigi na pot zapisal:

Pobuda, da bi pisma bralcev mladinskega verskega mesečnika Ognjišče in urednikove odgovore nanje izdali v knjigi, je prišla s strani duhovnikov. O tem predlogu smo začeli na uredništvu razmišljati ter tehtati razloge za in proti. Končno smo se odločili za izbor važnejših in naj pogostejših problemov, ki jih obravnavajo pisma od začetka izhajanja lista (1965) pa do leta 1974, torej eno desetletje. Prepričalo nas je dejstvo, da pisma v Ognjišču radi prebirate. Večina nima shranjenih Ognjišč, posebno ne iz prvih petih let izhajanja. Tisti, ki so v teh letih dorasli, niso imeli prilike seznaniti se s problemi, ki smo jih obravnavali in jih zanimajo. Predvsem pa je ta knjiga namenjena mladinskim veroučnim skupinam, ki večkrat ne vedo, kako bi se lotili obravnavanja problemov, značilnih za današnjo mladino v našem življenjskem prostoru. Konkretno podan problem v obliki pisma, problem, ki ga je doživljal nekdo v enakih ali podobnih razmerah, bo spodbudil debato, pogovor, poživil zanimanje, odprl nove poglede. V ta namen smo knjigi dodali obširno stvarno kazalo po geslih.

Urednik Franc Bole je zapisal tudi nekaj misli o tem, zakaj se je uredništvo že takoj na začetku odločilo, da bo objavljalo pisma bralcev in bo urednik nanje odgovarjal:

Zanimiv je že sam pojav, ki ga časopisi in revije že precej časa beležijo, značilen pa je postal prav v zadnjem desetletju. To je pojav pisem uredništvu ali uredniku. Skoraj ni revije ali časopisa, namenjenega širokemu krogu bralcev, ki bi ne imel te rubrike. Njej je posvečen večji ali manjši prostor, večja ali manjša pozornost. Tako je pri nas in tako je tudi v drugih deželah. Tudi Ognjišče je že brž od začetka izbralo ta način živega stika s svojimi bralci in obravnavanja njihovih perečih problemov. Namesto uvodnika smo postavili »pismo meseca«, pismom pa smo odmerili še več prostora na zadnjih straneh lista. Razlogi, ki so nas pri tem vodili, so bili predvsem pastoralni. Zavedamo se, da mladi »pridig« ali kakšnih načelnih člankov ne bi brali, ker se jim to zdi predolgočasno. Tako smo dobršen del verske tematike zaupali prav tej obliki, ki je življenjska, saj nastaja ob konkretnem srečanju mladih z njihovimi problemi; živahna, ker je problem, doživet na »lastni koži«, podan plastično in sveže; sodobna, ker je neposredni izraz tistega časa in okoliščin. Vsa pisma so avtentična, napisana od naših bralcev in shranjena v arhivu, zato so tudi dokument časa. Nekatera pisma so skrajšana in slovnično popravljena.

Ob pismih, zbranih v knjigi, je bolj občutiti nekatere pomanjkljivosti kot pa v samem časopisu. Pisma obravnavajo navadno več kot en sam problem. Avtor pisma pričakuje odgovor na vsa svoja vprašanja. Zaradi omejenega prostora in ker bi dolgi odgovori utrujali bralce, mora urednik na mnoga vprašanja odgovoriti »mimogrede«, da lahko posveti več prostora odgovoru na en problem. Zato so taki odgovori mnogokrat zelo nepopolni. To naj bralec knjige upošteva, zlasti če bo iskal odgovore po posameznih geslih in ne bo našel za vsa gesla izčrpnega odgovora, ki bi si ga želel.

Zahvaliti se moram vsem bralcem, ki so mi zaupali svoje težave v pismih in tako omogočili, da je ta knjiga sploh nastala. Oni so njeni pravi avtorji. Temu ali onemu se zdi čudno, da se nekdo tako zaupa človeku, ki ga najbrž sploh ne pozna, in stranem lista, ki ga bere nekaj sto tisoč bralcev. Danes ljudje čutijo probleme bolj kot so jih včasih in želijo tudi bolj izčrpnih odgovorov. Pisma so anonimna (tudi imena dopisovalcev so spremenjena), zato se čutijo vame pred javnostjo. Berejo pa tudi druge odgovore in tako jim urednik postane »poznana« oseba, prijatelj, če je duhovnik, še toliko bolj. Tudi za to prijateljstvo vam lahko rečem samo: Hvala! (Franc Bole)

Ob sedemdesetletnici ustanovitelja in glavnega urednika msgr. Franca Boleta je leta 2002 izšla tudi druga knjiga pisem: Pisma mladih uredniku. (od leta 1980 do 2001). Knjiga ima tudi vsebinsko kazalo.

ŠE ZANIMIVOST: Prav vsa originalna pisma od leta 1970 do danes (takrat so prihajala po klasični pošti, danes tudi v elektronski) hranimo v našem arhivu.

V GOSTE JE VABIL ZNANE OSEBNOSTI, JIH SPRAŠEVAL O NJIHOVIH POGLEDIH NA ŽIVLJENJE (Gost meseca)

Rubrika s prav tem imenom se je v Ognjišču začela šele leta 1987, v letnem kazalu pa so se pogovori z gostom meseca beležili že od leta 1978 (Ljudje in dogodki naših dni) in niso bili prav v vsaki številki. Že aprila leta 1971 pa je urednik Franc Bole pripravil prvi pravi intervju: s takratnim Prešernovim nagrajencem, slikarjem Stanetom Kregarjem. Istega leta je naredil še intervjuja s pisateljem Alojzom Rebulo in psihologom prof. Antonom Trstenjakom. Rubrika Gost meseca je med bralci Ognjišča zelo priljubljena. Franc Bole je o njej povedal, da je v njej želel predstaviti sodobnega človeka, ki je zanimiv za bralce, obenem pa je v krščanstvu našel navdih in moč, ki mu v življenju pomaga, da naredi nekaj lepega in dobrega. V nekdanji državi je bila za mnoge krščanske laike pa tudi kulturne in druge javne delavce redka priložnost, da so povedali kaj o sebi in svojih pogledih na življenje. Od leta 1998 jo ureja in pogovore pripravlja Božo Rustja, v zadnjem času tudi Matej Erjavec.

OBISKOVAL JE BOLNIKE, INVALIDE in STAREJŠE (Naši preizkušani bratje)
Ognjišče je že leta 1969 začelo z romanji invalidov, bolnikov in ostarelih na Brezje. Oče urednik je nekoč zapisal, da zato, ker je hotelo svoje mlade bralce vzgajati v duhu evangelija. »Najboljši način vzgoje so dejanja: narediti nekaj za bližnjega, zlasti za tistega, ki je v stiski in potrebuje pomoč.« Tako se je v Ognjišču najprej rodila rubrika Poštni predal dobrote, kjer so objavljali dopise in naslove invalidov, da bi jim bralci pisali, jih obiskovali in jim pomagali. Romanje na Brezje je kmalu postalo največje vsakoletno romanje v Sloveniji, pri katerem se je v 51. letih sodelovalo veliko mladih pomočnikov. Naslednji korak pa je bila rubrika Naši preizkušani bratje, ki se je rodila konec leta 1972, ko se je urednik Franc Bole odzval na pismo invalidke Stanke Glavan iz Žužemberka, jo obiskal in pogovor z njo objavil v januarski (božični) številki leta 1973. Stanka mu je pokazala, kako riše z nogo, bralcem je napisala tudi božično voščilo in jih prosila, naj se je spomnijo s kakšno pošto ali molitvijo. Ker je bil odziv bralcev zelo velik, se je oče urednik odločil, da bo s predstavitvami invalidov nadaljeval in rubrika je že marca dobila stalno mesto v Ognjišču in tudi današnje ime (Naši preizkušani bratje). Očetu uredniku so kasneje pri ‘iskanju’ invalidov veliko pomagali župniki in kaplani, ki so mu predlagali kakšnega zanimivega sogovornika. Na straneh te rubrike ni objavljal samo pogovorov z invalidi, med preizkušanimi brati in sestrami je poiskal tudi kakšnega stoletnika, invalida športnika, duhovnika, lurškega romarja … V štiriindvajsetih letih je zbral skoraj 300 pogovorov z invalidi, bolniki in ostarelimi. Sredi leta 1997 je to delo prepustil mlajšemu uredniku Božu Rustja.

POTOVAL JE ... OBISKOVAL MISIJONARJE, SLOVENCE PO SVETU, HODIL NA SREČANJA ČASNIKARJEV (Potopis)
Prve zametke potopisov najdemo v Ognjišču že v začetku sedemdesetih: v pismih naših misijonarjev, ki so popisovali svoje vtise in izkušnje iz daljnih dežel. Leta 1973 so misijonarji povabili urednika Franca Boleta, naj obišče Madagaskar. Tako je nastal prvi pravi potopis, ki ga je bilo kar za šest nadaljevanj. Čez sedem let gre urednik spet na pot: k našim misijonarjem na Slonokoščeno obalo in v Togo; leta 1986 je šel še dlje: v pravljično Indijo Koromandijo (srečanje katoliških časnikarjev), naslednje leto je bil s škofom Jenkom pri Slovencih v Argentini, leto zatem v ZDA …(na sliki pred Niagarskimi slapovi)

ZAČEL JE OBJAVLJATI INDIJANČKA (Indijanček)
Oče urednik Franc Bole se je v petdesetih letih minulega stoletja (in tisočletja), med bogoslovnim študijem, z avtoštopom ‘potepal’ po Franciji, ki je bila tedaj vzor v liturgični obnovi in je imela najbolj sodoben in prodoren verski tisk. Tam je nabral razne časopise, revije in zlasti mladinski verski tisk, računajoč, da mu bo to v pomoč pri bodočem pastoralnem delu na župniji.
Ko se je aprila leta 1965 v Postojni rodilo Ognjišče in je Franc Bole ustanovil uredništvo v Kopru, je med tistim ‘francoskim gradivom’ našel tudi veliko takega, kar mu je pomagalo pri ustvarjanju mladinskega verskega mesečnika. Dobrodošli sta bili tudi francoski mladinski reviji Formule 1 in Triolo, ki sta leta 1968 začeli objavljati tudi strip Plumoo (Indijanček). Francosko ime naslovnega junaka izhaja iz besede ‘plume’ (fr. pero), kajti njegov razpoznavni znak sta dve okrašeni peresi, zataknjeni v laseh. Omenjeni reviji sta prihajali tudi na uredništvo v Koper in oče urednik se je s francoskimi prijatelji dogovoril, da sme Indijančka objavljati v Ognjišču.
Prvi Indijanček je bil v Ognjišču objavljen julija leta 1970 in odtlej smo njegove vragolije redno spremljali vsak mesec. Ob prvih objavah oče urednik Franc Bole Indijančka ni omenjal kot kakšno posebno ‘novost’, očitno takrat še ni slutil, kako zelo se bo priljubil bralcem. Kmalu pa je spoznal, kako pomembno vlogo ima Indijanček za prepoznavnost Ognjišča, zato je vsa leta iz svojega ‘indijanskega’ arhiva skrbno izbiral najbolj posrečene in iskrive prigode. Indijanček je imel svoj ‘šotor’ proti koncu revije, kjer je običajno prostor za humor. Ko smo v devetdesetih letih vsebino Ognjišča nekoliko ‘premešali’ in se je selil tudi Indijanček, so bralci takoj klicali, da Indijančka ne najdejo in naj ga vrnemo na njegovo staro mesto.
Doslej (februar 2020) je bilo objavljanih 530 različnih prigod našega Indijančka. Arhiv očeta urednika se je v teh, skoraj petdesetih letih objavljanja, počasi izčrpal in če hočemo, da še naprej ostane Indijanček prepoznavni znak našega Ognjišča, moramo kakšnega iz tistih prvih časov (ko je bil tisk slabši) ponoviti. Za največje ‘indijanske’ navdušence pa smo pripravili ‘strip’ Indijanček z izborom stotih objavljenih.

njegovo razmišljanje o urejenju revije Ognjišče:

Odzivi bralcev nam veliko pomenijo, predvsem to, da naše delo ni bilo nekoristno. Tistim duhovnikom, ki smo se posvetili verskemu tisku v tistih časih, ko je bilo to zelo težko in polno ovir, tako političnih kot materialnih, je to pomenilo naše glavno dušnopastirsko delo. Hvaležni smo vsem, ki ste nas takrat in na še danes podpirate, berete in priporočate tudi drugim. S tem podpirate naše delo.
V tisti težkih časih, ko smo imeli toliko nasprotnikov, smo se veselili velikega števila bralcev, ki je doseglo za našo majhno Slovenijo nepojmljivih 103.000 izvodov. Drugi slovenski časopisi so nam to zavidali. Po osamosvojitvi Slovenije so mnoge ovire odpadle, nastalo pa je veliko novih časopisov različne usmerjenosti. Če sedaj tiskamo 40.000 izvodov mesečno, je za nas to še vedno velik uspeh, na katerega smo ponosni. Saj je to obenem verski časopis z največjo naklado, kot tudi med vsemi mesečniki v Sloveniji.
Mi starejši, ki smo bili ob nastanku in pri razvoju Ognjišča in Radia Ognjišče zraven, imamo na svojih ramenih kar precej desetletij. Hvala Bogu, da nam je dal sodelavce, ki prevzemajo težo dneva, zato odlagamo delo na mlajša ramena. (leta 2016)

ob petdesetletnici je zapisal:

S to številko obhajamo 50- letnico izhajanja našega Ognjišča. Ko smo začeli med toliki težavami in nasprotovanji političnih krogov (nobena tiskarna ni hotele sprejeti tiskanja Ognjišča), si ne bi mogli predstavljati, da bomo doživeli petdesetletnico takrat tako skromnega in na ciklostil razmnoženega Ognjišča (1.300 izvodov). Zdaj ga tiskamo v 43.000 izvodih. (...)
Na uredništvu se veselimo te ‘zlate’ številke Ognjišča. Če pogledamo na ‘števec’, je zapisana številka 587. Ko smo pred leti prešteli vse številke Ognjišča, brez dvojnih številk, ki smo jih tudi nekaj časa izdajali med počitnicami, smo prišli do te številke, ki se vsak mesec poveča za eno številko. Ko gledam na knjižni polici v svoji pisarni vezana Ognjišča za vsa leta izhajanja, je to kar dolga vrsta. Če vzamem v roke posamezne letnike, vidim, kako so različni, od najbolj ‘ubogih’ na začetku, do najbolj ‘bogatih’ letošnjega jubilejnega leta. Vendar se mi zdi, da so bila tista, tiskana na ‘slabem’ papirju in dvobarvna, bolj ‘bogata’, ker so jih bralci, predvsem mladi, komaj čakali, da jih dobijo v roke in so se kregali, kdo bo prvi prišel na vrsto. Želeli bi si tudi danes takih bralcev. Zlatih bralcev za ‘zlato Ognjišče’.

spomin:

»Kaj bi dejal, če bi ti ob nastajanju Farnega Ognjišča rekel, da ti bo neki Božo Rustja prišel povedat, da se pripravi, ker bo televizija Slovenja prišla snemat prispevek o petdesetletnici Ognjišča?« sem vprašal ustanovitelja Franca Boleta, ko sem ga prišel obvestit o televizijskem snemanju. »Da je nor,« je bil kratek odgovor dolgoletnega urednika. Da, v petdesetih letih se je veliko spremenilo. Ognjišče je šlo tudi skozi preizkušnje in težke trenutke, a je obstalo, ker si prizadeva, da bi oznanjalo evangeljski nauk in zaradi zvestobe vas, dragi bralci in naročniki. Obstalo je času zatiranja in preganjanja. Lahko pa se zamislimo: Bo obstalo v času svobode? Bo, če ga bomo z enako odločnostjo in zavzetostjo brali in naročali, širili med ljudi in se ob njem navdihovali! (Božo Rustja)

pripravil Marko Čuk

Ves postni čas je v središču bogoslužja in pobožnosti Jezusovo trpljenje. Nekaterim prizorom te drame odrešenja so posvečene tudi cerkve na naših tleh. Vsi štirje evangelisti poročajo, da je Pilat na pritisk judovskih voditeljev dal Jezusa bičati, razbičanega pa je pokazal nahujskani množici z besedami: »Glejte, človek!« (Jn 19,5). Ko je Jezus umrl na križu, so ga nekateri njegovi zvesti učenci položili v grob. (sč)

Na pokopališču v Rušah (MB nadškofija) stoji p. c. Bičanega Zveličarja.

V Rosalnicah - Tri fare (Metlika – NM) se v srednji cerkvi spominjamo Pilatovega “Ecce homo - Glejte človek”.

Na Lozicah (Podnanos - KP) je bila v 16. stol. nedaleč od ž. c. sv. Frančiška Ksaverija zgrajena p. c. Božjega groba. Poleg nje imamo na naših tleh še dve večji kapeli Božjega groba: na pokopališču v Sevnici (CE – zgrajena po vzoru cerkve Božjega groba v Jeruzalemu) in na pokopališču nad Gočami (KP škofija). Omenimo še 12 kapel Božjega groba, ki so postavljene kot ena od postaj (štirinajsta ali petnajsta) na križevem potu v naravnem okolju. (priloga Križevi poti na prostem – Ognjišče 03/2017). Naj jih samo naštejemo: Šmarje pri Jelšah – Kalvarija (14. postaja), Šentrupert - Vesela Gora (14. p.), Mokronog - Žalostna Gora, Jurjevica pri Ribnici (15. p.), Sv. Trojica nad Vrhniko (14. p.), Dedni Dol, Stari trg pri Slov. Gradcu (14. p.), Stari trg ob Kolpi (14. p.), Nova Štifta pri Gor. Gradu, Ljubljana - Štepanja vas (6. p.), Brežice - Šentlenart, Kočevje (c. sv. Rešnjega telesa) … (mč)

 Čuk M. in S.,
Svetniški domovi,
v: Ognjišče (2020) 3,
str. 115

Avstrijski psiholog Viktor Frankl, utemeljitelj logoterapije, je bil tri leta jetnik v koncentracijskem taborišču Auschwitz. On je preživel, tam pa je umrla njegova žena in njegova družina. Pripovedoval je, kaj je doživel, ko je nekega dne, kmalu po osvoboditvi iz taborišča, šel na sprehod proti sejmišču, le nekaj kilometrov od zloglasnega taborišča.
Travniki so bili polni cvetic. Ptice so prepevale. Daleč naokoli ni bilo videti človeka. Samo širno polje in sinje nebo. Ustavil se je, pogledal okoli sebe, nato pa uprl pogled v nebo. Potem je padel na kolena in se Bogu zahvalil za osvoboditev. Med molitvijo mu je prišel na misel stavek: »H Gospodu sem klical iz temnega zapora in odgovoril mi je v svetlobi svobode.«
Ni si zapomnil, koliko časa je klečal in ponavljal te besede. Pozneje je povedal: »Od tiste ure in tistega dne se je zame začelo novo življenje. Napredoval sem korak za korakom, dokler nisem spet postal človeško bitje.«
Veselje, ki ga je Frankl občutil tistega dne sredi cvetočih travnikov, se je rodilo iz trpljenja, ki ga je izkusil v taborišču. Ne bi se zavedal tolikšnega veselja, če pred tem ne bi izkusil tako strašnega trpljenja. Prav tako ne moremo ločiti Jezusovega vstajenja od njegovega trpljenja in smrti. Prvi kristjani so razumeli, da je Jezus vstopil v svojo slavo po svojem trpljenju in smrti. Tako moramo verovati tudi mi: Vstajenje je najpomembnejše, toda pot do poveličanja sta trpljenje in smrt.
Velike noči ne more biti brez velikega petka. Ko doživljamo trpljenje velikega petka, pa ne pozabimo, da pride za njim veselje velike noči.
»Velikega petka je bilo treba za veliko nedeljo. Smrt Boga samega je bilo treba, da je zazvonilo in zapelo ponižanemu človeku veličastno vstajenje.« (Ivan Cankar) Vstali Jezus je učencema na poti v Emavs rekel: »O nespametna in počasna v srcu za verovanje vsega, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?« (Lk 24,25-26).

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2016), 38.
knjiga: V preizkušnji mi bodi blizu, (Zgodbe za dušo. Nova serija 4), Ognjišče, Koper, 2020, 36.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.