Neki italijanski vojvoda je obiskal mojstra, ki je bil znan po svojem prizadevanju za popolnost. Mojstra je vprašal: »Čemu bo služila ta posoda, ki jo delaš?«
»Rože bodo posadili vanjo, gospod.«
Vojvoda z odgovorim ni bil zadovoljen, zato je nadaljeval: »Polna bo zemlje in umazanije. Čemu se toliko trudiš in jo toliko gladiš?«
»Rad imam popolne stvari,« je odgovoril mojster.
»Izguba časa. Škoda truda. Nihče ne bo opazil te popolnosti. Za cvetlični zaboj vendar ni potrebna taka dovršenost.«
»Za mojstra duha je potrebna,« je nadaljeval mojster. »Menite, da Tesar iz Nazareta ni delal stvari, kar se je dalo najbolje?«
Vojvoda se je razjezil: »Komu se primerjaš! Zaradi svoje predrznosti bi zaslužil udarce z bičem. Kako ti je ime?«
»Michelangelo, gospod.«

Božo Rustja, (Povejmo z zgodbo) v: Ognjišče (2017) 09, str. 33.

Ljudje hočemo marsikaj doseči po najkrajši in najlažji možni poti. Everest omogoča to igro. Gre za »zabaviščni park za zdolgočasene ljudi«. Tako zakonca Benet-Meroi kritizirata popularizacijo najvišjih gora – še bolj pa vse kvazialpiniste, ki to igro kupijo. Sama sta na prvinski način osvojila vseh 15 osemtisočakov (čeprav jih je uradno le 14). Ob tem se lahko tudi mi vprašamo: ali svoje cilje osvajamo ali jih doživljamo?

(Najvišjih) gora se da lotiti z raznimi pomagali: kisik, šerpe, višje izhodišče ... Lahko pa se nanje povzpnemo povsem prvinsko. Ruzak na rame in gas! Obe opciji sta legitimni, vendar je prav, da se ob prvi ne slepimo, da se vzpenjamo, ker v sebi tako hočemo – še manj pa zmoremo. Vedno več je takšnih nedosegljivih želja, ki so produkt promoviranja potrošniškega sloga ali pa so vsaj zrasle na sosedovem zelniku.
Vprašajmo se, čemu delamo določene stvari – poleg našega obveznega repertoarja. Ali doživljamo, ali le nabiramo in osvajamo? Doživetja delajo življenje bogatejše, nas spreminjajo, in ko smo poslani k pravim ljudem, se lahko ob nas tudi oni spremenijo (a to je že v njihovi domeni ...). Kar želim podčrtati, je glagol osvajati, ki je bolj tehnične narave. Ta nikoli ne sme zasedati osrednjega mesta v naših življenjih. Sploh pa njegova dovršna različica sporoča, da je stvar odkljukana. Tako lahko osvojimo Triglav, dekle ali pa Prešerna. A to pomeni, da se mi ni več treba truditi ne za gore niti za dekle, kaj šele za Prešernovo poezijo (po 8. februarju).
Nives Meroi je imela dobre šanse, da postane prva ženska na svetu z osvojenimi vsemi osemtisočaki. A je vmes prišla Romanova bolezen. Če bi Nives v življenju le osvajala, bi svojega moža pustila doma (v sicer dobri oskrbi), sama pa odšla dalje – ker »hočem biti prva«. Iz te igre je izstopila, saj ni šlo le za »projekt«, ki ga enostavno odkljukaš. In prav zaradi takšnega mišljenja sta skupaj doživela tisti 15. osemtisočak: zmago nad Romanovo boleznijo.
Pot ali cilj?
Tudi sami smo pred podobnim razpotjem. Bomo imeli pred očmi le cilj, ali se bomo morda bogatili že s potjo, četudi ne bo zmeraj lahkotna? Psihiater Viktor Frankl primerja življenje z vzponom na goro. Planincu ni zmeraj luštno, a ko pride na vrh, so vse življenjske lekcije poplačane – že z bežnim pogledom na prehojeno pot. Naše življenje je lahko izložba in zabaviščni park, saj je naš požrešni ego željan slave, všečkov in sledilcev. Po drugi strani pa srce išče svoj prostor pod svobodnim soncem, kjer se bo počutilo pristnega in sprejetega prav takšnega, kakršno (že) je. V tem smislu moramo biti dinozavri, kot pravita Roman in Nives, saj takšna logika nikakor ni logika tega sveta.
Bodimo čuječi in se ne nehajmo spraševati! Kaj doživljam ob nečem ali nekom? Je to, kar počnem, res proizvod moje notranjosti? Živim vredno klica, s katerim sem bil poklican (Ef 4,1) v izpolnjevanje svojega poslanstva? Gre res za moje poslanstvo? Če je poslanstvo moje, potem je nesmiselno iskati bližnjice. Ne le na goro, ampak tudi v življenju se moraš na vrh povzpeti sam, brez pomoči drugih. Predvsem pa biti predan z vsem srcem in mišljenjem. Le tako boš igral glavno vlogo z Režiserjem življenja. Ob vseh vzponih pa boš kmalu ugotovil, da zunanja priznanja in dosežki splahnijo. Drugačen način biti – ki ga ob svojih vzponih doživljamo – pa je neprecenljiv in nam ga nihče ne more odvzeti.
Zapustimo torej zabaviščne parke! Začnimo že naposled slediti smislu svojega življenja. »Različni so milostni darovi in službe« in potemtakem tudi poslanstva, »isti pa je Bog, ki dela vse v vseh« (1 Kor 12,4.6).

MEVEC, Janez. (Megafon). Ognjišče 2021, leto 57, št. 2, str. 70.

Nadaljujemo z odkrivanjem kristjanovega življenjskega načrta, ki naj bi postal vodilo za vsakogar, ki hoče slediti Učitelju na poti k cilju, za katerega smo ustvarjeni. Tu se skriva tudi odgovor na vprašanje, kako postati dobri kristjani. Živeti in delati moramo tako, kot nam predlaga Jezus v blagrih, ki so na prvi pogled zelo preprosti, vendar težko uresničljivi. Morali bi jih znati na pamet, tako kot deset Božjih zapovedi, Očenaš, na kar je opozoril tudi papež Frančišek v eni svojih katehez ...Tako bi se v vsakdanjem življenju lažje ravnali po njih, se bolj zavedali, da smo v družbi, kjer vlada denar, nasilje ... blagrovani ... Da smo s krstom, ki so nam ga omogočili starši, stopili na pot, ki nam jo ponuja Jezus. Na njej je polno nevarnosti, preprek, napačnih smerokazov ... Življenje kristjana mora biti luč, to se mora pokazati v tem, kako živimo, kaj delamo, govorimo, kako razmišljamo, se obnašamo ... Živo Cerkev sestavljajo tisti, ki se ravnajo po blagrih in z močjo Duha v Jezusu najdejo svojo moč in svoje življenjsko merilo in pravilo za odnos do sebe, drugih in do stvarstva. Zato moramo vedno znova prositi, naj nam Sveti Duh pomaga razumeti in živeti blagre.

»Če bi morali narediti povzetek vseh verodostojnih člankov, ki so jih kdaj napisali najbolj ugledni psihologi in psihiatri z vsega sveta, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem (mentalno higieno), jih povzeli, skrajšali, da bi dobili le najbolj bistveno; in če bi potem tem izvlečkom čiste znanosti dali svoj izraz še najboljši pesniki tega sveta, bi dobili neizdelan in zelo nepopoln povzetek Jezusovega Govora na gori.” (ameriški teolog James T. Fischer)

 BLAGRI ... (nadaljevanje)

... OSEBNA IZKAZNICA KRISTJANA

Blagri so program, kako postati dober kristjan, njegova osebna izkaznica. Potreben je pogum krotkosti, da bi premagali sovraštvo. Kdor ni blizu Kristusu, ne more razumeti njegovih blagrov in ne Kristusa samega, saj je on uresničenje blagrov. Jezus nas kliče in vabi k sebi ne samo zato, da bi nas naučil hoditi po poti odrešenja, ampak tudi zato, da bi izžarevali njegovo veselje s svojim življenjem.

Kdor ni še nikoli bral govora na gori, ne more razumeti, kaj je krščanstvo. (François Mauriac)

... SMER: PROTI TOKU

Ljudem se zdijo občudovanja vredni tisti, ki so bogati, ki se uveljavijo v družbi, so slavni, si veliko upajo ... Jezus pa blagruje ubogega, ponižnega, zaničevanega ... naša merila postavlja na glavo, gre proti toku glede na tisto, kar je v svetu običajno. Kdo bi si upal danes razglasiti za srečne tiste, ki se jih drži smola, ki so svoje življenje zavozili, tiste, ki životarijo, ki živijo na robu družbe ... Prav to pa stori On, ki razglaša Božjo pravičnost, ki ni človeška: ne da vsakemu, kar mu gre, ampak po potrebi, najprej tistim, ki imajo manj. Njegova pravičnost je vzeti tistemu, ki ima, in dati tistemu, ki nima, naša pa temelji na sebičnosti – nabrati zase čim več. Blagri ne smejo biti izgovor za našo krivičnost: če so ubogi srečni, naj torej pustijo pri miru nas, bogate. Ne, verovati v Jezusa pomeni sprejeti to, kar on pravi, in to je v nasprotju s tem, kar pravijo drugi, ter se podati na zahtevno pot evangeljskih kreposti.

Jezus preprosto je. Njegovo temeljno oznanilo na Gori blagrov nam ga približuje vsak hip; kraljestvo, h kateremu v resnici težimo, nam je odkril On. (Pavle Zidar)

... POGLED NA DRUGEGA

Iz Jezusovega uresničevanja blagrov lahko odkrijemo, da se uresničujejo v odnosu do drugih, zato je pot popolnosti treba zarisati in uresničevati tudi na poti oznanjevanja. Jezus je bil prežet s skrbjo za druge, mi pa se večinoma vrtimo okrog lastne popolnosti, zato ne moremo doživeti pravega veselja, ne žalosti. Veselje je zlagano, ker je sebično, žalost je brezplodna, ker je zaprta vase in vodi v samopomilovanje.

Ne vrtimo se okrog lastne popolnosti, odpravimo se na pot ljubezni do bližnjega in v odnosih, polnih zdrave skrbi za drugega zaživimo Jezusove blagre. (papež Frančišek)

... IZVRŠEVANJE OBLJUBE

Blagri niso le moralna priporočila, katerih upoštevanje zagotavlja nagrado oziroma prihodnjo srečo. Blagor je najprej izvrševanje obljube. Ta velja za vse, ki se pustijo voditi resnici, pravičnosti in ljubezni. Tisti, ki povsem zaupajo v Boga in v njegove obljube, v očeh sveta pogosto veljajo za naivne in ‘za luno’. Jezus jim obljublja, da bodo že na tem svetu odkrili srečo, da so Božji otroci in da je Bog vedno in za vedno povezan z njimi. Čutili bodo, da nikoli niso sami, da je z njimi Bog, ker so se zapisali resnici, pravičnosti in ljubezni.

V svetopisemskem izročilu so blagri literarna vrsta. Ta vedno prinaša s seboj veselo sporočilo oziroma veselo vest, ki doseže vrhunec v obljubi.

... BLAGOSLOV IN TOLAŽBA

Pot do uresničenja blagrov niso samo neke odpovedi, neke težke zahteve (mirno prenašati uboštvo, žalost, sovraštvo ... ) ... Če usmerimo svoje razmišljanje v drugi del vsakega blagra, potem čutimo, da so blagri blagoslov: ker sem otrok nebeškega kraljestva in mi je dano vse ... sem lahko ubog, nič ne potrebujem zase; ker me Bog hrani s kruhom življenja, zaupam, da bo lakota potešena; ker mi je zagotovljena njegova tolažba, sočutje, usmiljenje ... sem lahko žalosten, prenašam nasprotovanje, preizkušnje ... V takem zaupanju Jezusovi besedi postajajo besede blagrov osrečujoč blagoslov.

Vsa lepota narave, blagodejni vpliv menjajočih se letnih časov, blagoslov sonca in lune, sadovi zemlje, ugodje družbenega življenja, prijetno sožitje v družini in s prijatelji, vse te dobre stvari so le razprostrta čudovita podoba tvoje dobrote in znamenja blagrov tvojega kraljestva (sv. John Henry Newman).

... VODILO NAŠEGA ŽIVLJENJA

Kdor se zavestno odloči, da bo živel po blagrih, bo odkril resnično svobodo. Seveda se bo moral odpovedati mnogim stvarem, toda veselje bo v njem naraščalo, utrjevala se mu bo moč in poglabljala plemenitost. Blagri so vznemirjali nekdaj in vznemirjajo tudi danes z vprašanjem: ali jih je mogoče v življenju uresničevati? Seveda, toda ne na očeh javnosti, ampak v tihem, preprostem vsakdanjem življenju tistih, ki sledijo Jezusu Kristusu kljub njegovemu ‘na glavo obrnjenemu’ načinu življenja. Najbližji priči takšnega življenja v sodobnem svetu sta sv. Janez Pavel II. in bl. Mati Terezija. Izpričala sta resnico, da je človek blagrov v polnosti človek, novi človek v Kristusu. Dovolila sta, da Bog vstopi v njuno življenje po osmerih poteh, svetost sta globoko potrebovala, ker drugače nista mogla živeti.

Svetost ni razkošje, je potreba. Ko bodo videli mene, naj gledajo Tebe v meni. Tako bom sijala s Tvojim sijajem in bom žarek Tvoje ljubezni. (sv. Mati Terezija)

... RAZODETJE SVETEGA DUHA

Po blagrih nam spregovori Sveti Duh ... odkriva nam Boga, pokaže, kakšen je njegov značaj. Brez Duha bi bili blagri le ‘lepe ideje’, nekaj čudovitega, toda za nas nedosegljivega. V moči Sv. Duha pa Bog posega v življenje vsakega človeka, če ima seveda odprto srce. Pri krstu izbere, pri birmi pa usposobi in pošlje vsakega, ki je prejel darove Svetega Duha, da v Božjem imenu živi in dela tako, kot mu naročajo blagri.

V Svetem Duhu smo izbrani in potrjeni, da imamo takšen značaj, kot ga ima Bog. Da mislimo tako, kot misli Bog. Da čutimo tako, kot čuti Bog, da delamo tako, kot dela Bog. ... Nismo bogovi, smo pa Božji otroci. Polni napak, a tudi polni milosti in moči Svetega Duha. Bolj, ko imamo značaj nebeškega Očeta, bolj nas je vesel in veseli smo tudi mi, ker je naše srce mirno in počiva v Očetovem srcu. (murskosoboški škof dr. Peter Štumpf)

... ‘PROTOKOL’ SODBE

Opis sodbe ob koncu časov (‘protokol sodbe’ ga je imenoval papež Frančišek) najdemo v 25. poglavju Matejevega evangelija in v njem nam Jezus zastavlja vprašanja, ki jih bomo slišali na sodni dan. Takrat ne bo veljal noben naziv, kredit ali privilegij, na katerega bi se lahko sklicevali. Gospod nas bo priznal za svoje, če smo ga mi prepoznavali v ubogem, v lačnem, v tistem, ki potrebuje pomoč, je odrinjen, v tistem, ki trpi in je sam ... To je eno temeljnih meril za preverjanje našega krščanskega življenja, po katerem se moramo ravnati vsak dan.

Usmiljenje moramo postaviti pred sodbo. V vsakem primeru bo Božja sodba vedno v luči njegovega usmiljenja. Ko bomo šli skozi sveta vrata, naj torej začutimo, da smo soudeleženi v tej skrivnosti ljubezni in nežnosti. Opustimo vsako obliko strahu in bojazni, ker to ne pristoji tistemu, ki je ljubljen; raje uživajmo veselje srečanja z milostjo, ki vse preobrazi. (papež Frančišek)

 (se nadaljuje)
pripravlja Marko Čuk

Pihal je močan leden veter in dež je udarjal na okna, ko je v hiši podeželskega zdravnika zazvonil telefon.
»Za mojo ženo gre,« je dejal glas na oni strani žice. »Takoj potrebuje zdravnika!«
»Ali lahko pridete pome?« je dejal zdravnik. »Avto se mi je pokvaril.«
»Kaj!« je zaslišal ogorčen glas na oni strani. »Kako, naj grem iz hiše v takem vremenu?«

Vsi pogosto pričakujemo od drugih usluge, ki bi jih sami ne naredili.
»Vse torej, kar hočete, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim«. (Mt 7,12)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2021), 91.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Zgodbe za dušo 14, Ognjišče, Koper, 2022, 112.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Žgajnarjev France je bil prav prijeten možakar. Vedno nasmejan, zgovoren, vedno pripravljen pomagati, če ga je kdo prosil, še več, sam je znal videti potrebo in stisko in takoj priskočiti na pomoč. Lahko bi rekli: mož brez napak.
Da, da, ampak vedno ni bil tako brez napak! Imel je čudno navado, da se je ob nedeljah, ko je prišel k maši, ustavil pred cerkvijo in se spustil v pogovor s prijatelji in znanci. Ura je tekla in pogosto se je zgodilo, da je še druge zamotil, da so ostali med nedeljsko mašo zunaj. Ko se je kateri od njih spomnil, da bi morali iti v cerkev, so možje spoznali, da bo maše kmalu konec in da zdaj nima pomena iti v cerkev. Žal se je to dogajalo kar pogosto. Franceta je ob tem sicer pekla vest in tudi dobre sklepe je delal, da se to ne bo več ponovilo – toda dober sklep je lažje narediti kot izpolniti.
Žgajnarjevega soseda so zaradi poletne vročine pokopavali že proti večeru, ko se je sonce nagibalo proti zahodu. France se je seveda udeležil pogreba, toda po svoji navadi kar ni mogel iti v cerkev takoj, ko so pogrebci s krsto prišli do cerkve. Kar nekaj mož se je ustavilo zunaj cerkve in France se jim je pridružil. Beseda je dala besedo – ob pogrebu pa se sploh sreča več starih znancev – in tako se je družba mož z Žgajnarjevim Francetom v sredi kar hitro zapletla v obujanje spominov.
Medtem je duhovnik seveda pristopil k oltarju in pričel sveto mašo za pokojnika. Zahajajoče sonce je svetilo prav vanj in ga slepilo, da ni mogel zbrano maševati. Nekaj časa se je trudil, potem pa je šepetaje naročil ministrantu, naj gre zapret vrata.
Mali ministrant je bil kar ponosen, da mu je župnik poleg ministriranja zaupal še to nalogo. Skoraj tekel je po cerkvi, da bi brž izpolnil župnikovo naročilo. V ministrantski službi je bil še neizkušen, zato je vrata ne le zaprl, ampak tudi zaklenil, kot so naredili po maši.
Rahel trk vrat, ki jih je ministrant zapiral, je opomnil Franceta, da je vendar prišel k pogrebni maši za svojega soseda in torej mora brž v cerkev. Ločil se je od družbe in stopil do cerkvenih vrat ter jih skušal odpreti. Hotel je neslišno vstopiti v cerkev, da ljudje ne opazili njegove zamude. Toda vrata se niso zganila.
Franceta je zalila rdečica. Ne le zaradi slabe vesti, ampak tudi od sramu. “Kako sem mogel zaradi praznega klepeta tako nespametno zamuditi sveto mašo ob slovesu svojega soseda in prijatelja,” si je očital. “Tega si nikoli ne bom mogel odpustiti!” je z iskrenim obžalovanjem razmišljal France. Poleg tega se bo moral sramovati tudi pred sosedi in pokojnikovimi sorodniki, ki bodo gotovo opazili, da se je pogrebcem pridružil po izhodu sprevoda iz cerkve, ker je med mašo stal zunaj kot nevernik.
Francetovo razmišljanje je šlo še dalje: “Ali niso ta zaklenjena cerkvena vrata zame opomin, da bom takrat, ko bom v krsti, stal pred zaklenjenimi nebeškimi vrati?” Zaradi bolečine v srcu in očitkov vesti je njegovo razmišljanje postajalo vedno resnejše, vedno težje. Ko so pogrebci spuščali v jamo krsto njegovega prijatelja, je kot v prividu v krsti videl samega sebe in gledal, kako skuša odpreti nebeška vrata, pa so zaklenjena …
»Od takrat, od tistega pogreba mojega soseda in prijatelja, ko sem med pogrebno mašo stal pred zaklenjenimi vrati, nisem nikoli, prav nikoli več v svojem življenju med mašo ostal zunaj cerkve, nikoli več nisem zanemaril mašo zaradi klepeta. Ne bi rad ob svoji smrti prestal tako stisko srca kot sem jo prestajal takrat,« mi je pred nedavnim zaupal sivolasi starček Žgajnarjev France.
Da, da, Bog more vse obrniti v dobro, vedno vodi naše korake. Ministrantova napaka, da je v svoji otroški nevednosti cerkvena vrata ne le zaprl, ampak tudi zaklenil, je bila za mladega Franceta opomin, da se je za vse življenje rešil grde navade.

ŠKUFCA, Angelca, Zaprta vrata (zgodbe), Ognjišče (2021), leto 57, št. 2, str. 76.

Gospod pa je videl, da na zemlji narašča človekova hudobija in da je vse mišljenje in hotenje njegovega srca ves dan le hudobno. /…/ Rekel je: »Izbrisal bom človeka, ki sem ga ustvaril, s površja zemlje.« /…/ Noe pa je našel milost v Gospodovih očeh. /…/ Bog je rekel Noetu: »Sklenil sem, da je prišel konec. /…/ Ti pa si izdelaj ladjo iz cipresovega lesa.« /…/ Noe in z njim njegovi sinovi, njegova žena in žene njegovih sinov so šli v ladjo, da bi se rešili pred vodami potopa. Od čistih živali in od živali, ki niso čiste, od ptic in od vsega, kar lazi po zemlji, je prišlo po dvoje k Noetu na ladjo, samci in samice, kakor je Bog zapovedal Noetu. Po sedmih dneh so vode potopa prišle na zemljo. /…/ Bog pa se je spomnil Noeta, vseh zveri in živine, ki je bila z njim na ladji. Storil je, da je zapihal veter prek zemlje, in vode so začele upadati. /…/ prvi dan prvega meseca v šesto prvem letu so vode izginile z zemlje. /…/ Noe je torej stopil ven, prav tako njegovi sinovi, njegova žena in žene njegovih sinov. Vse živali, vsa laznina in vse ptice, vse, kar se giblje na zemlji, je šlo iz ladje po svojih rodovih (1 Mz 6,5.7-8.13-14.7,6-10.8,1.13.18-19).

Zgodbo o Noetu in vesoljnem potopu gotovo poznate. V takšni ali drugačni verziji se pojavlja sporočilo o svetovni povodnji in z njo o izginotju civilizacij tako rekoč med vsemi kulturami (pozna jo grška, pa sumersko-babilonska mitologija …). Čeprav neredki iščejo v pripovedi zgodovinski dogodek (in ga tudi dokazujejo), gre za mitološko pripoved o nenehnem prerajanju sveta. Pravzaprav gre za pomenljiv svetopisemski opomin pred ravnanji, ki vodijo v ‘potopitev’ civilizacij, narodov, rodbin ... In četudi se potop dogodi, nam sporoča zgodba o ‘svetem ostanku’, ki preživi. Preživi zaradi ohranjenih vrednot na ladji rešitve.
Na desetine izginulih civilizacij štejejo zgodovinarji in (kot mi je zatrdil eden izmed njih) le redke naj bi propadle (rekel je, da samo ena od poznanih) zaradi vojne. Vse druge so potonile zaradi moralne izprijenosti, kot jo opisuje zgodba o Noetu.
Najbolje, če strnem simptome, ki napovedujejo ‘potop’. (Če razberete v njih utrip zahodne civilizacije, to ni zgolj slučaj!) Med ljudmi se razbohoti izprijenost, ki postane samoumevna. Kraja in laž postaneta iznajdljivost, požrešnost dober apetit, usmiljenje norost, grabežljivost uspeh, fizično delo sramota, ljubezen je le telesnost, svoboda se enači z razpuščenostjo in neodgovornostjo, ateizem z razgledanostjo, poštenost budi začudenje … – Tiste, ki vztrajajo pri vrednotah, razglasijo za nore in so deležni posmeha. Prav tako kakor Noe in njemu najbližji.
Rešitev pred potopom je našel Noe v svoji družini in na ladji – v območju, ki ga je varovalo (ali zveni staromodno, če rečemo:) pred sedmimi poglavitnimi grehi, ki pomenijo pogubo tako za posameznika kot za družbo: pred napuhom, pohlepom, pohoto, jezo, požrešnostjo, zavistjo, lenobo.
Posameznik in družina. – To je tisto območje, kjer lahko gojimo vrednote življenja. Vedno pogosteje srečujem prebujene posameznike, ki so (neredko po težkih preizkušnjah – preizkusih) ozavestili in se zavestno odločili za to, kar je vredno, ker prinaša (od)rešenje – celostno umirite in potešitev (ne le telo, človek ima tudi globino duha in srca – temperatura sreče in zadovoljstva se ne meri navzven, pač pa v notrini!). Kako veličasten je človek, ki opravi pot od samoljubne k resnični svobodi in ob tem ponotranji vrednote! In koliko lažje razume ‘zgodovino odrešenja’ – nenehne osebne rasti v posameznikih svoje družine in jih (če je le mogoče) spelje mimo čeri, ki bi jih lahko potopile. Sam je izkusil udarce – pred njimi svari in potrpežljivo (v navezi z Bogom) bedi ob tistih, ki morajo sami preizkusiti – izkusiti bol, da jih ta uravna v varno območje resnične svobode.
Družina in ladja. – To je bila rešitev za Noeta, človeka, ki predstavlja sveti ostanek, ki preživi potop civilizacij. Tudi ladja! Vedno znova opazujem ljudi, ki se zatekajo vanjo. Če sem na začetku svojega duhovništva opazoval v cerkveni ladji večino, ki je vstopala vanjo predvsem iz navade in tradicije, vidim danes v njej predvsem duhovne prebujence (neverjetno, kolikšna sprememba v dobrih dveh desetletjih!). Srečujem ljudi, ki so se (mnogi po težkih preizkušnjah) oprijeli rešitve. Res je – ne le Noetova, tudi cerkvena Ladja je narejena z borno človeško roko, a v ‘razmerjih’, ki so po navodilu Boga. Četudi je človeško nebogljena, so v njej rešilne ‘božje dimenzije’, ki zagotavljajo (od)rešenje. Proti sedmim glavnim grehom se v njej razglašajo kot vredne kreposti. Prav tako so jih strnili v sedem (sedem je pač število polnosti): to so tri božje kreposti (vera, upanje, ljubezen) in še štiri glavne kreposti (razumnost, pravičnost, srčnost, zmernost). Čeprav se lahko zde komu staromodne, pa so vendarle vedno znova zagotavljale preživetje tako civilizacije, kot rodbine, družine in posameznika.

GRŽAN, Karel. (Iz zgodb za življenje), Ognjišče (2) 2015, str. 42

Vzemimo v roke Sveto pismo, odprimo peto poglavje Matejevega evangelija in se v duhu povzpnimo z Jezusom na grič ob obali Galilejskega jezera ... Prisluhnimo ‘uverturi’ v njegov govor: Blagor ubogim ... žalostnim, usmiljenim, čistim ... Stopimo na pot, ki jo Jezus Kristus zarisuje kot odgovor na željo po sreči – po resnični sreči, ki je človeku prirojena. V teh besedah je obsežena vsa Postava, vseh Deset zapovedi, a izražajo jih na nov način, ki ga je prinesel Kristus.

V resnici so blagri njegov portret, njegov življenjepis, njegov življenjski slog: so pot resnične sreče, ki jo lahko prehodimo tudi mi – z milostjo, katero nam podarja Jezus. Pred več kot desetimi leti smo se na teh straneh že podali na pot blagrov, tokrat jo bomo prehodili malce drugače: v svetem letu usmiljenja in v letu, ko se bodo v poljskem Krakovu zbrali mladi iz vsega sveta in razmišljali prav o nauku blagrov ... Učili se bomo od Jezusa, kaj pomeni biti ubog v duhu, ponižen in usmiljen, kaj pomeni iskati pravičnost, biti čist v srcu in delavec za mir ... in po tem uravnavali svoje krščansko življenje. Okrepili bomo zavest, da smo blagrovani – tudi sredi težav in trpljenja, saj nas osrečuje upanje in pričakovanje izpolnitve Božjih obljub. Kot nadaljevanje blagrov pa bomo vzeli v roke še 25. poglavje Matejevega evangelija, v katerem nam Jezus zastavlja vprašanja, ki jih bomo slišali na sodni dan ob koncu časov. Spomnili se bomo namreč na telesna in duhovna dela usmiljenja, ki so eno temeljnih meril za preverjanje našega krščanskega življenja, ki ga moramo pretehtali vsak dan. Ni veliko besed, so preproste in uporabne za vse. Krščanstvo je namreč ‘praktično verstvo’, ni namenjeno temu, da bi ga “mislili, ampak živeli”. Naj postanejo življenjski program za vsakogar, ki hoče slediti Učitelju na poti k cilju, za katerega smo ustvarjeni (“njihovo je nebeško kraljestvo”) ...

BLAGRI ...

... dopolnitev postave

Blagri so polnost postave. Jezus je rekel, da ni prišel odpravit postave, temveč jo dopolnit (prim. Mt 5,17). Graja judovske učitelje postave, ker so ljudi obremenili s številnimi podrobnimi predpisi ... Jezus je prinesel dopolnitev postave in to novost evangelija je potrdil s svojo krvjo: praznovanje, veselje in svoboda. V resnici so blagri Jezusov portret, njegova oblika življenja: so pot resnične sreče, na katero vabi tudi nas z milostjo, ki nam jo podarja.

Blagri dopolnjujejo zapovedi Stare zaveze, so postava, ki jo daje Jezus. V teh besedah je vsa novost, ki jo je prinesel Kristus, so pot, ki jo Bog ponuja kot odgovor na željo po sreči, ki je človeku prirojena. (papež Frančišek)

... pot k resnični sreči

Govor na gori nam zarisuje pot k resnični sreči, v osmerih blagrih postavlja kažipote, ki nas usmerjajo. Jezus jih je postavil na začetku svojega javnega delovanja kot temelj: ustavo ali ‘magno carto’ krščanstva. Današnji kristjan ničesar ne potrebuje bolj kakor veselje, ki ga črpa iz vere, in to mora izpričevati z vsem svojim življenjem. Trdno zaupanje, da moramo živeti iz evangelija z radostjo in s tem izpolnjevati njegove zahteve, je prvi pogoj verske prenove in evangelizacije sveta. Vprašajmo se, če v današnjem svetu res pričujemo za to, da je življenje blagrov pot k sreči in da daje našemu življenju in delovanju najgloblji smisel?

Če bi povedal, kaj me je v celotnem Svetem pismu najbolj razmajalo in me ni nehalo pretresati do danes, bi moral priznati, da je to Govor na gori, spisek blagrov... (Alojz Rebula)

... pot usmiljenja

Ni mogoče razumeti kristjana, ki ni usmiljen, kakor tudi Boga ne moremo razumeti brez usmiljenja. Usmiljenje je namreč beseda, ki povzema evangelij. Je temeljna poteza Kristusovega obličja, tistega obličja, ki ga prepoznavamo v različnih vidikih njegovega bivanja: ko se srečuje z vsemi, ko ozdravlja bolnike, ko sedi za mizo z grešniki, predvsem pa, ko pribit na križ, odpušča. Tu vidimo obličje božjega usmiljenja. (papež Frančišek)

Blagri nakazujejo konkretne oblike usmiljenja, ki ga Cerkev danes poklicana uresničevati na viden in otipljiv način. Blagri nam namreč naročajo, naj ljubimo vse, dajemo vse, odpuščamo vse in naj ne sodimo nikogar ... V osrčje nove zaveze je postavljeno spoznanje, da smo v Kristusu sprejeli Božjo milost in sočutje, občutili ljubezen Boga, ki tolaži, odpušča in daje upanje ter da mora naše življenje pričevati o Njegovi ljubezni do vseh naših bratov in sester. »Leto usmiljenja je ugoden čas, da spremenimo življenje, da se pustimo dotakniti v srcu. Bog se ne naveliča ponujati roke. Vedno je pripravljen poslušati ... Dovolj je že sprejeti vabilo k spreobrnjenju in se podvreči pravičnosti, medtem ko Cerkev ponudi usmiljenje” (Obličje Usmiljenja, 3).

... pot mladih

Papež Frančišek je mladim v Riu de Janeiru poleti 2013 iz vsega srca priporočil, naj s pomočjo blagrov naredijo konkreten načrt za svoje življenje. Tudi dveletno duhovno pripravo na 31. svetovno srečanje mladih v Krakovu na Poljskem julija 2016 (SDM) je usmeril na pot blagrov: Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo (leta 2014) in Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali (leta 2015). Glavna tema tega velikega letošnjega srečanja mladih pa bo: »Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli« (Mt 5,7) in se povsem ujema s svetim letom usmiljenja.

Blagri so konkreten program za življenje, ki je lahko vodilo na poti do resnične sreče. Pustite, naj vas napolni Očetova nežnost, da jo boste lahko širili okoli sebe! (papež Frančišek)

... pot k svetosti

Bog je ustvaril človeka za srečo, za polnost, ki ji kristjani pravimo svetost, in nas po krstu kliče k svetosti. Svetnik je, kdor v svojem življenju čim bolj zvesto uresničuje zgled Jezusa Kristusa, živi v sedanjosti Jezusovo pot križa in zazrt v Gospoda sveti kakor luč ljudem na njihovi poti življenja in delovanja. Je človek, ki živi ves za Boga in za druge – v duhu blagrov. Pot k svetosti ni lahka in zahteva napor. Blagri so luč na tej poti. Bolj ko bomo s čistim srcem premišljevali besede blagrov, bolj nam bo v njih zasvetilo obličje Jezusa Kristusa in bolj bomo mogli prepoznavati smisel in se veseliti tega, kar Bog polaga na pot našega življenja. S tem pa bomo že v našem vsakdanjiku okušali dar odrešenja, ki nam ga Bog v polnosti namenja v Nebeškem kraljestvu.

Blagre (blagor = sreča, blagoslov, izraz veselja, zadovoljstvo nad srečo koga...– SSKJ, 136) najbolje označimo z vsem razumljivo podobo: formula ali recept za srečo. So nekakšna razlaga, oz. komentar glavnih zapovedi: ljubezni do Boga in do bližnjega.

... Jezusova podoba

Blagri so pot, ki jo je Jezus prehodil od rojstva v Betlehemu do smrti na križu. Razkrivajo obraz Sina Božjega, križanega in vstalega, so njegova podoba. Na križu je uresničil prvi del blagrov: bil je ubog, krotak, trpeč, lačen, žejen pravice, čistega srca, miroljuben in preganjan. Vstali pa uresniči drugi del blagrov: njegovo je božje kraljestvo, je potolažen, podeduje zemljo, je nasičen, doseže usmiljenje, vidi Boga in je Božji Sin. Blagri razkrivajo tudi obrise skupnosti, v kateri živijo bratje in sestre enega srca in enega duha. Vabijo nas, da tudi mi delamo to, kar ‘smo’, se pravi, da živimo iz resničnosti, ki smo jo prejeli pri svetem krstu.

Blagri so neke vrste Kristusova lastna podoba in prav zato vabilo k hoji za njim in k življenjskemu občestvu z njim. (sv. Janez Pavel II.)

IZ ROMARJEVEGA DNEVNIKA

Približujemo se Gori blagrov, kjer se je začelo Jezusovo oznanjevanje in so množice, zbrane od vsepovsod, slišale ‘ustavo’ Božjega kraljestva. Jezus blagruje tiste, ki so slabotni, zatirani ... na glavo postavlja človeško lestvico vrednot ... Sedanja cerkev ne stoji prav na tistem kraju, kjer je Jezus govoril množici, bilo je bližje jezeru. Tam je nekdaj (4. stol.) stala cerkev in manjši samostan, ostanki zidov so še vidni – tam naj bi bilo spominsko mesto Govora na gori. Sedanjo cerkev so kasneje zgradili nekoliko višje, na bolj razglednem kraju. Čudovita okolica takoj navduši: pogled objema griče, ravnino pod nami, jezero, okoliške vasi in mesta ... kljub veliki množici romarjev, je tu čutiti nekaj posebnega, nekaj, kar vabi k molitvi, zbranosti ... Palme, cedre, evkalipti in drugo sredozemsko rastje ... izredno lepo urejena okolica, cvetoča pobočja, ki se spuščajo proti jezeru, valovita gričevnata pokrajina ... Stojimo v cerkvi: osmerokotni tloris spominja na blagre, na oknih pod kupolo so tudi izpisani. Odprt hodnik okrog in okrog, loki, ki usmerjajo k oltarju ... skozi okna pa lahko občudujemo jezero ... Za mašo se zberemo zunaj v parku, pod mogočnimi drevesi, s pogledom na cerkev in jezero v dolini. Maša v čast Kristusu kralju, pater nam prebira govor na gori (Mt 5–7 poglavje), ki ga drugače pri maši nikoli ne beremo v celoti. Naš glavni pridigar pa je Jezus sam, zato se prepustim njegovim besedam, ki dobivajo v tem čudovitem okolju prav poseben pomen: Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor žalostnim, ... blagor krotkim ... Najraje bi z gore proti jezeru odšel kar peš, da bi si današnje doživetje še bolj vtisnil v srce. (mč)

(se nadaljuje)
pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Dobri Bog.
Jaz bi rad bil JAZ tudi pri delu,
da se v njem uresničim.
Da se ne zgubim, mi podaj svojo roko.
Jaz bi rad bil JAZ tudi v prostem času,
da se v njem uresničim.
Da se ne zgubim, mi podaj svojo roko.
Jaz bi rad bil JAZ tudi v javnosti,
da se v njej uresničim.
Da se ne zgubim, mi podaj svojo roko.
Jaz bi rad bil JAZ tudi v Cerkvi,
da se v njej uresničim.
Da se ne zgubim, mi podaj svojo roko.
Jaz bi rad bil JAZ tudi v svetu,
da se v njem uresničim.
Da se ne zgubim, mi podaj svojo roko.

A. Rotzetter, Molitev, v: Ognjišče 2 (2013), 2.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk