Kunigunda je germansko plemiško ime, ki naj bi pomenilo ‘modra bojevnica’. S svetniškim sijajem ga je oplemenitila nemška kraljica in cesarica ter nazadnje redovnica Kunigunda. Rodila se je okoli leta 980 v luksemburški grofovski družine. Vzgojena je bila v samostanski šoli. Dvajsetletna se je poročila z bavarskim vojvodom Henrikom, ki je leta 1002 postal nemški kralj, ona pa kraljica, leta 1014 ju je papež Benedikt VIII. kronal za cesarja in cesarico. Svojemu svetniškemu možu, ki ga je imenovala “ljubi brat in gospod”, je bila modra svetovalka. Njun zakon je bil brez otrok, zato je cesar Henrik za svojega dediča postavil Kristusa. Po njegovi smrti je nekaj časa sama vladala, nato pa vstopila v samostan, kjer je preživela petnajst let. Pred smrtjo leta 1039 je izrazila željo, da jo pokopljejo ob možu v redovni, ne cesarski obleki. (sč)

Sv. Kunigundi je pri nas posvečenih šest cerkva, tri so župnijske in tri podružnične. Svetnica je najbolj češčena v MB nadškofiji, kjer so postavljene vse tri župnijske cerkve: v Zgornji Kungoti (1) (župnija Gornja sv. Kungota), v Gradiški (2) (Spodnja sv. Kungota) in v Gorenjah pri Zrečah (3) (župnija Sv. Kunigunda na Pohorju); ‘mariborska’ je tudi p. c. sv. Kunigunde v Kungoti pri Ptuju (4) (žup. Hajdina). V LJ nadškofiji stoji p. c. sv. Kunigunde na Taboru nad Goričico (Ihan) (5), v CE škofiji pa na Gori – Šentjungert (Galicija).(6) (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 3, str. 115

Zgodba

Kupovati obleko
Neka žena se je odpravila nakupovat. Vendar je zapravila več denarja, kakor bi ga smela.
Ko je mož doma nad njenim ravnanjem negodoval, mu je žena razložila: »Nisem se mogla upreti. Sam hudič me je zapeljal v skušnjavo.«
»Zakaj mu nisi rekla: 'Postavi se za mano, skušnjavec?'« jo je mož ostro vprašal.
»Prav to sem storila,« je odgovorila žena. »A si lahko misliš, kaj je storil? Sklonil se je čez mojo ramo in mi zašepetal na uho: 'Draga moja, ta obleka ti tudi zadaj odlično pristoji.«

Misel

Najslabše, kar lahko storimo v skušnjavi, je, da se začnemo s skušnjavcem pogovarjati. On ne bo popuščal. Navedel nam bo vrsto razlogov in izgovorov, zaradi katerih naj v skušnjavo privolimo.
Če nas skuša zlo, ne smemo privoliti. Zavrniti ga moramo brž na začetku. Skušnjava je za nas preizkušnja in obenem možnost, da se odločno upremo zlu. Človek je zares svoboden tedaj, ko se odloči za dobro in zavrne zlo.
Najboljši način, da se izognemo slabemu je, da delamo dobro.

Molitev

Gospod Bog,
vemo, kako smo šibki
in kako nevarno je lahko življenje.
Ponižno te prosimo,
da nas obvaruješ spogledovanja s skušnjavo.
Varuj nas tistih priložnosti,
ko bi nas napadla skušnjava.
Okrepi našo voljo,
da bomo zmogli premagati slabosti naše človeške narave
in varuj nas pred zapeljevanjem drugih,
da se v življenju ne bomo izpostavljali priložnostim,
ko bi se nespametno silili v skušnjavo.
Daj nam dovolj moči v skušnjavah,
Ki nam jih bo nastavljal svet naših slabosti in hudobni duh.

Iskrici

In ne vpelji nas v skušnjavo.
(Mt 6, 13)

Ne moremo si pomagati, da ne bi bili izpostavljeni skušnjavam, a molimo ne samo, da jim ne bi podlegli, ampak da ne bi niti stopili v pogajanje z njimi in jim ne bi podlegli.
(Janez Zlatousti)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2008), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 8-10.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let...

Nekam redkobesedna je bila mama, ko sta govorila po telefonu, zato je komaj čakal, da konec tedna pride domov. Proti večeru je s svojim ropotajočim avtomobilom zavil na dvorišče. Vse je bilo temno. Pohitel je v kuhinjo. Prižgal je luč. Mama je sedela vsa skrušena za mizo.
»Očeta še vedno ni domov,« je dejala namesto pozdrava.
»Ga še ni iz službe?« se je začudil.
»Zopet se ga je kje nalezel ali pa se mu je kaj zgodilo,« si je obrisala oči
»Iskat ga grem!«
»Kam neki boš šel?«
»Saj ne bo prvič. Nekje ga bom že našel.«
Na hitro je obrnil avto in zavil proti sosednji vasi. Pozorno je gledal na obe strani ceste, če bi morda opazil kaj nenavadnega. V gostilni Pri stričku, kjer se je oče rad ustavljal, je stopil do točilnega pulta. Počakal je, da je prišla natakarica.
»Danes ga ni bilo,« je rekla, ne da bi jo sploh kaj vprašal.
»Pa druge dneve?«
»V torek ali sredo je bil. Pozno je odšel. K Marički pojdi pogledat.«
Pohitel je v avto. Gostilna Pri Marički ni bila tako blizu. Kar velik ovinek bi moral oče narediti. Toda kadar je šlo za obisk gostilne, za očeta ni bilo ovir. Ko je peljal skozi gozd, je ob robu ceste zagledal čevelj. Zapeljal je toliko naprej, da ga je dobro osvetlil. “Očetov je,” je bil po svoje vesel, obenem pa ga je postalo strah. “Da ga ni kdo povozil!” Z žarometom je osvetlil okolico. V jarku, malo naprej, je zagledal nekaj temnega. Stekel je. Oče je ležal med nizkim grmovjem, z obrazom obrnjenim navzdol. Roki je imel razširjeni pred seboj, kot da hoče zaščititi glavo pred udarcem. Leva je bila krvava. Kolo je ležalo nekaj korakov stran.
S težavo je obrnil očeta na hrbet. Obleka je bila zamazana, česa hujšega pa v medli svetlobi ni opazil.
»Oče! Oče!« ga je klical in tresel za ramo. Oče se je premaknil, ga odsotno pogledal in že je hotel nazaj zaspati. »Domov morava, mama te čaka.«
»Naj čaka. Bom jutri prišel,« je zamomljal.
Previdno ga je dvignil, potem pa ga je bolj nesel kot podpiral proti avtu in ga kot otroka položil na sedež. Oče je kar lezel skupaj in le s težavo ga je pripel s pasom, nato pohitel po kolo in ga še bolj zavlekel v grmovje, da ne bi bilo tako na očeh, in previdno odpeljal. Pot domov se je vlekla, kajti v vsakem ostrejšem ovinku mu je oče zdrsnil s sedeža, pa naj je vozil še tako počasi.
Mama je stala na pragu, ko je pripeljal na dvorišče. Nič ni rekla, le pomagala je, dasta ga spravila v hišo. Uredila sta ga, kolikor sta mogla, medtem ko je oče še kar naprej spal. Ko sta končala, se je mama usedla na svoje staro mesto, Gorazd pa je hodil sem in tja po kuhinji. Dolgo sta molčala. Kdo ve, kolikokrat je že pripeljal očeta domov, toda ponavadi, ga je našel kje v gostilni ali v pivski druščini.
»Nič se ni spremenil,« je začela mama in Gorazd je vedel, na kaj meri. »Sem te prosila, da moliš zanj,« je nadaljevala očitajoče.
»Molil sem,« je potiho odgovoril Gorazd, »veliko sem molil. Prosil.«
»Ne vem, zakaj me Bog ne usliši. Zakaj me tako kaznuje,« je hlipala.
»Mama, Bog pomaga tam, kjer drugi ne morejo nič narediti. Tebi pa sem že tolikokrat povedal: sama moraš nekaj narediti, da ti bo lahko tudi Bog pomagal.«
»Ni je maše, da ne bi prosila Marijo, naj nekaj naredi.«
»Brez tebe in ateja tudi Marija ne more pomagati. Mama, ti moraš napraviti prvi korak.«
»Ali jaz pijem? Ali moram biti res vsega kriva jaz?«
»Nisi, mama, nisi. Toda dokler ne boš pomislila nase in nekaj naredila zase, se ne bo nič spremenilo. Poiskati moraš pomoč pri ljudeh, ki so za to usposobljeni in so že mnogim pomagali. Spremeniš lahko samo sebe.«
»To si mi že neštetokrat povedal!« je dejala mama, vstala in počasi odšla proti svoji sobi. Gorazd je vedel, da je zanjo pogovor zaključen. Pri vratih je obstala, kot da mu hoče še nekaj reči, nato pa je zamahnila z roko in mu zaželela lahko noč.
Naslednji dan sta bila oba redkobesedna in spregovorila sta le, kadar ni šlo drugače. Oče si je dal opravka tam, kjer je bil najdlje od njiju. Ko je Gorazd pripeljal domov kolo, se je umaknil z dvorišča.
+++
Zvečer, ko je odhajal, je mama segla v roko in jo dolgo dolgo zadržala v svoji. To ni bilo v njeni navadi. »Včasih se mi zdi, da mi zmanjkuje moči,« je poudarjala vsako besedo. »Zdi se mi, da me bo zlomilo!«
Tega Gorazd ni pričakoval. Ni bil vajen, da bi mama odkrito govorila z njim. »Jaz te lahko poslušam, pomagati, res pomagati ti pa ne znam,« je bil odkrit.
»Ne vem, zakaj me Bog tako kaznuje,« je rekla in Gorazd je vedel, da bo mama vsak čas zajokala.
»Mama,« je Gorazd počasi začel z mislijo, ki mu je že dolgo ležala na duši, »če prav vem, si že pred poroko vedela, da oče rad pogleda v kozarec.«
Mislil je, da mu bo mama rekla, da se to njega ne tiče, pa se je samo prestopila, kot da ji je vroče pod nogami, in ga toplo, skoraj hvaležno pogledala. »Ja, res sem vedela. Pa mi je rekel, ... obljubil mi je, da se bo spremenil. Samo poročim naj se z njim.« Malo je počakala. »Večkrat sem mu hotela reči, da se pijanec spreobrne, ko se v jamo zvrne, kot so takrat ljudje radi rekli, pa mi ta beseda ni šla z jezika. Kaj vem, zakaj. Morda, morda se mi je smilil, morda nisem hotela biti pretrda, menda sem verjela, da ga bom vendarle spremenila,« ji je za nekaj časa zastala, »morda sem se bala, da bo odšel.«
Gorazd je začutil vso mamino bolečino, ki jo že leta nosi v sebi. »Ampak nekaj časa res ni pil,« je pohitel, da je pretrgal molk.
»Ni. Potem pa se je začelo vse znova. Sedaj vem: ko je ponovno prišel pijan, bi mu morala reči: “Odidi in pridi naslednjič trezen, ali pa ne hodi več blizu!” mu tega nisem rekla, nisem ga odslovila. Tudi drugič ne. Ko je prišel pijan tretjič, je bilo že vse zamujeno.«
Gorazd jo je stisnil k sebi. Vsa krhka se je naslonila nanj. »To je bila moja največja napaka. Še sedaj jo plačujem,« je dejala, ni pa zajokala, kot je pričakoval Gorazd.
Nista več spregovorila, čeprav sta še kar nekaj časa stala na pragu.
»Pojdi, da ne boš pozen.«
Ko se je Gorazd usedel v avto, mame ni bilo več na pragu.
+++
Proti koncu tedna ga je mama poklicala po telefonu. »Sem mislila ...« se je ustavila sredi stavka, »sem se odločila ...« je odločno nadaljevala, »da bi poiskala tisto pomoč, o kateri si govoril.«
Gorazd je od presenečenja ali od veselja nekaj časa iskal misli. »Te dni sem še nekaj spraševal in bi ti zelo radi pomagali.«
»Kar dogovori se!«
»Mama! Ti si junakinja!« je udarilo iz njega.
»Oče te tudi pozdravlja. Pridi kmalu,« je še dodala.
»Samo toliko sem ti hotel reči, da ti bom vedno stal ob strani!« je pohitel Gorazd.
»In očetu!« ga je dopolnila.
»Tebi in očetu,« je dejal, pa se mu je zdelo, da ga mama ni več slišala, ker je že odložila slušalko.

J. Jarc-Smiljan.(zgodba), v: Ognjišče 11 (2015), 36-37.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.ARC, Janko-Smiljan, Ognjišče (2015) 11, str. 36

Ne vem, če veš, da slovenski jezik premore lepo besedo svetek, ki pa jo je v novejšem času nadomestila, zamenjala, premagala in popolnoma zameglila beseda: praznik. Torej: to, kar danes imenujemo praznično, je bilo svoj čas sveto, in to kar bi nam danes moralo biti sveto je postalo prazno! In ta nadomestek, ta zamenjava, ta premaga, ta megla ni naključna. Zlato tele vzgaja in vodi svoje ljudstvo po drugačnih načelih kot Jahve. S svojimi kopiti pač ne zmore držati palice, zato ponuja le krmo. Namesto, da bi nam sveti dnevi prinesli, česar si v svojih voščilih želimo, torej: miru, sreče in blagoslova, nam praznični dnevi to povečini odnesejo in ostane: praznina. In to praznino je treba z nečim zapolniti. Zato zlati teliček kapitalizma zapove: Razprodaje! Vse je ceneje! Čevlji za pet odstotkov, hlače za deset, srajca za dvajset … Duše po polovični ceni, telo pa pod ceno ali pa celo zastonj! Dobiti, imeti, posedovati … so glagoli, ki so zamenjali: želeti, hrepeneti, prositi … Lonci mesa so stvarni, otipljivi, postavljeni na mizo, obljubljena dežela pa je daleč, onkraj … Jezusovo navodilo: »Prosite in se vam bo dalo« je prezamudno in zakomplicirano, saj zlato tele da, še preden potrebujem, in še raje česar sploh ne potrebujem. Imeti, imeti, imeti, namesto: biti, biti, biti.
In ker tu ne šteje zgolj načelna odločitev, ampak je treba biti zvest v dejanju, te moram, draga sestra, dragi brat v Kristusu, vprašati: Kako preživljaš »Gospodove dneve«? Je zate nedelja petek ali svetek? Se ti toži po egiptovskih loncih mesa ali pričakuješ mane?
Prvi človek se je v rajskem vrtu, vedoč, da je grešil, skril pred Bogom, ki ga je iskal in klical. Moderni človek pa se, rekoč: da Boga ni, skriva za masko … pred kom? Pred samim seboj? Pred sočlovekom? Ali vendarle pred Njim, za katerega trdi, da je mrtev? In ko sva že pri maskah … Pust je eden redkih poganskih običajev, ki ga Cerkev ni pokristjanila, mu je pa v svoji modrosti pripela Pepelnico in postni čas. Priložnost torej, za naju oba, ljubi kristjan, da se zaveva, kaj sva: le prah in pepel, da snameva pogansko masko potrošniškega vsakdana, da slečeva praznično obleko starega človeka in se odločiva za svetost. V besedah in dejanju!
Tega ti iz srca želim!
Gregor

ČUŠIN, Gregor. Na začetku, v: Ognjišče (2010) 02, str. 3

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

2. marca goduje sv. Neža Praška (1205-1282), klarisa. S svojim načinom življenja nam sporoča, kako dragoceno je ko te nekdo podpre v tebi samem.

Kar naprej telefonarim v Nazarje in jih nadlegujem. Ne le zase. Toliki so, ki jih je življenje izpilo in jim je potrebno dodati moči – ne navzven, pač pa v njihovo notrino. In sestre klarise, ki noč in dan ‘dežurajo’ pred tabernakljem, so za to specialistke. Po njihovi povezanosti z Jezusom (v svoji molitvi te preprosto Nanj navežejo) se dogajajo izjemne stvari – umirjajo in razrešujejo se tudi najtežje notranje zagonetke.
Ujetniki racionalizma stavimo veliko le na svojo pamet. Z njo bi radi obvladali vse: ne le tehniko, pač tudi človekovo psiho, pa naše duhovne razsežnosti ... In se gremo razne tehnike in analize. A je očitno tako, da človeka ne moreš ‘obvladati’ le z razumom, prav tako mu ne moreš pomagati le s pametovanjem. Ob vsem racionalnem potrebuje, da ga imaš rad (empatija) in v njegovi duhovni razsežnosti ga lahko okrepiš, če zanj tudi moliš - ga navezuješ ne nase, pač pa na Boga.
Vem, da ste se nekateri ob tej trditvi zdrznili. Drznil sem si zapisati: da v našem času tako močni in poveličevani človek ne zmore vsega obvladati. Še več, zavestno dodajam, da nimamo za to niti pravice. Človek sega v presežno in si mu lahko najbližji in v oporo, če ga v povezanosti z njim duhovno navezuješ na Boga - če zanj moliš. V Bogu so namreč tiste svete moči, ki svetlijo in okrepijo. Iz svoje izkušnje lahko zatrdim, da je tako.
Številne (tudi telesne) bolezni koreninijo v psihi – pravzaprav so le pokazatelj duševne razbolelosti ali preobremenjenosti. Sam sem pred tremi leti začel izgubljati zavest (izklapljalo me je, ker je bilo preveč vsega). Da je razlog temu psihična preutrujenost, sem sklepal tudi po tem, ker nisem mogel več voziti skozi predore. V nepozabnem mi ostaja spomin, ko sem prvič komaj prevozil avtocestni tunel – s skrajnim naporom sem se ohranjal pri zavesti. Po tistem sem obvozil sleherno možnost, da doživim kaj podobnega in s tem ogrožam sebe in druge.
Pokazatelji izčrpanosti so postali tako mučni, da sem prosil za pomoč duhovnika, ki se ukvarja tudi s psihoterapijo. Da se bova morala srečevati enkrat tedensko kakšna tri leta mi je pojasnil. Še isto popoldne sva se slišala s prijateljem, ki ni duhovnik. Razložil sem mu situacijo, on pa me je vprašal: »Pa sta kot duhovnika za razrešitev tvoje stiske tudi kaj molila?« Nisva. Šla sva se samo psihoterapijo. Moški raje pametujemo, manj molimo.
Po nekaj dneh me je zopet poklical: »Pridi v Dramlje!« In sem šel. Začel mi je pripovedovati: »Te dni sem zate molil. In ko sem rekel Gospodu, naj ne dopusti, da bi te tri leta mrcvarili, sem zaznal, naj prosim zate.« Zazrl se je vame in vprašal: »Veruješ, da je Jezus Rešitelj?« Seveda verjamem! »Veruješ, da te lahko s svojo močjo odreši in s svojo ljubeznijo notranje ozdravi in okrepi v tvoji preizčrpanosti?« Ob tem vprašanju sem se zdrznil. Menda ne bo rekel, da me je Jezus rešil. A kaj naj mu odgovorim? Če bi ne bil duhovnik, bi se verjetno takrat v odgovoru izmaknil - tako pa ... »Verjamem!« sem rekel in upal, da se ne bo nadaljevalo, kot se je: Povabil me je k molitvi. Vem, sliši se čudno. Če bi zapisal, da sva samo razglabljala o mojih težavah, bi bilo v normah naših predstav. Midva pa sva molila. Mnogi, ki niso duhovniki, mnogo bolj kot jaz stavijo na svete moči, ki svetlijo in ozdravljajo. In zato molijo za tolike. V Bogu ni daljav, ni ločenosti .. Jezus pravi, da smo v Njem eno!
»Včeraj mi je dal Gospod vedeti: rešen si. To je potrdil z znamenjem. Sedi za volan in pelji skozi predora proti Mariboru!« Zajela me je groza. Nikoli ne vozim tujih avtomobilov. Sedaj pa ... Sedel sem za volan in prosil Njega, v katerega verujem, naj me reši moje nevere. Čutil sem kako mi pot obliva telo. Še nekaj deset metrov in ...
Nič ni bilo. Pravzaprav mi je postal predor proti svojemu koncu celo čarobno lep – s tistimi lučmi se mi je zdel kot praznično ozaljšan. Tudi viadukte proti sledečemu tunelu sem prevozil notranje miren. »Veš,« je rekel prijatelj, ko sva se bližala svetlobi na koncu drugega tunela, »predor je samo bližnjica od ene svetlobe k drugi.« In sem vedel, da sem od-rešen. Od takrat vozim notranje miren tudi skozi najdaljše predore. Nekdo je molil zame in svete moči so me okrepile in sem ozdravel!
Ko sem končal tale zapis me je poklical prijatelj, ki je pediker mojima konjičema (kovač, ki jima ureja kopita). Prosil sem ga za odmev na prispevek. Ko sem mu prebral zapisane vrstice, je rekel: »Hotel si povedati, da te je molitev odrešila. To je super!« »A prispevek?« sem želel potrditev, on pa je odgovoril: »Ne – super je to, da nas molitev odrešuje!«

GRŽAN, Karel, Zapisi izvirov, Ognjišče (3) 2011, str. 36-37

Zgodba

Nekega jutra je enajstletni deček na vrtu ob hiši nastavil zanko, da bi vanjo ujel lastovke. Njegovo sestrico je to zelo užalostilo. Pohitela je k mami in obtožila bratca krutosti do ljubkih in koristnih ptic.
Popoldne pa je bilo dekletce zelo veselo in razigrano. Mamo je zanimalo, kaj je vzrok njenega veselja. »Molila sem za brata, da bi se poboljšal in da ne bi postavljal več zank pticam,« je dejala deklica. Mama jo je pohvalila.
»Potem pa,« je nadaljevala deklica, »sem stopila k zanki in jo z velikim kamnom razbila.«

Misel

Brez dvoma je prav, da molimo, da bi ljudje spremenili svoja napačna dejanja, a ni dovolj le molitev. Tudi mi moramo opraviti svoj del, kot ga najbolj zmoremo.
Molitev in delo morata iti z roko v roki. Deklica je to pravilo tudi uresničila. Ko prosimo Boga in storimo, kar je v naši moči, lahko vse zaupno izročimo v njegove roke in pustimo, da on stvari uredi, kot je prav.

Molitev

Gospod Bog,
zaupamo, da takrat,
ko se v molitvi obračamo k tebi
in storimo, kar je človeško mogoče,
da bi popravili, kar je narobe
ali slabo spremenili v dobro,
boš ti naredil, česar mi ne moremo.
Vemo, da gotovo pomagaš tistim,
ki si sami pošteno pomagajo.
Zavedamo se, da moramo tako moliti,
da je tisto, za kar prosimo,
povsem odvisno od tebe.
Hkrati pa se zavedamo, da pričakuješ,
da bomo delali, kakor bi bilo
vse odvisno samo od nas.
Zelo dobro se zavedamo,
da so stvari, ki jih pač ne moremo storiti,
ampak jih mirno v molitvi izročamo v tvoje roke.
Vemo pa tudi, da tisto, kar lahko storimo,
tudi moramo storiti in sicer z vsem srcem.

Iskrici

Prosi Boga, a tudi veslaj proti obali.
(ruski pregovor)

Delajmo, kakor da je vse odvisno od nas, in molimo, kakor da je vse odvisno od Boga.
(slovenski pregovor)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2008), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 41-43.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

»Dedi, zakaj si v bolnišnici poljubil babici roko, ko si ji rekel 'kmalu ozdravi' in 'nasvidenje', ko sva se poslovila?« Tako me je vprašal vnuk, ko sva se vračala z obiska pri babici v bolnišnici. »Veš,« sem začel, »šele tedaj, ko te roke manjkajo in dan za dnem več ne čistijo, perejo, kuhajo in te ljubeče pobožajo po laseh, prav spoznaš njihovo vrednost. Moj poljub babičine roke je znak moje hvaležnosti zanjo!«

S. Čuk, Iskrica, v: Ognjišče, 2 (2023), 43.

Mesec marec je postno zaznamovan. To dokazujejo tudi številni prispevki v tej številki. Marca praznuje 100-letnico izhajanja koroški cerkveni časopis Nedelja. Glavni urednik Vincenc Gotthardt, ki smo ga povabili za gosta meseca, poudarja, da je časnik, ki izhaja v tako težkih zgodovinskih okoliščinah sto let, in to pod istim imenom, res nekaj posebnega. V prvem stoletju je postal osrednje glasilo koroških Slovencev.

V postnem času premišljujemo Jezusovo trpljenje. Po 11 letih si bomo lahko spet ogledali izvedbo Škofjeloškega pasijona na ulicah tega srednjeveškega mesta. S predstavitvijo nekaterih dejstev o pasijonu, posebej pa še s pogovorom z letošnjim režiserjem Marcelom Brunom in sporočilom kapucinov vas vabimo na ogled te izjemne predstave.

Za postni čas si vsak zastavi svoje cilje, odpovedi, naloge … V tokratni Temi meseca je zanimiva zelo aktualna spodbuda, da bi za 30 dni ali kar za daljši čas odložili mobilne telefone oz. jih čim bolj umaknili iz naših življenj. Skratka, povabilo na digitalni post.

Slovenska karitas nas že tradicionalno vabi k odpovedi alkoholu v postu. Zavedati se moramo, da se Slovenija že dolgo ziba med ljudsko pesmijo, ki slavi žlahtno kapljico, in tihim jokom za zaprtimi vrati naših domov. Naj alkohol ne postane rešitev za stisko, notranjo praznino ali bolečino, ki nastaja zaradi odnosov.

Pred 50 leti je v Trstu umrl profesor Jože Peterlin, katoliški izobraženec. Pisatelj Alojz Rebula je dejal, da so skoraj vse povojne kulturne pobude (Radijski oder, revija Mladika, Draga …) njegova zamisel. Posvečamo mu zapis v Obletnici meseca.

Z veliko družino na pot je vedno izziv, pa naj bo to le izlet na »domače« morje. Še toliko bolj pa je izziv pot z letali, trajekti … In če ponagaja še vreme? V potopisu preberite dogodivščin poln obisk Formentere. V rubriki Družina roma gremo v Selško dolino, k Mariji na Sušo. Kljub vlažnim dnem se ne damo, romanja so več kot naša dediščina, naj (p)ostanejo tudi del vzgoje mlajših rodov. 

Jezus, kdo si je rubrika za mlade bralce. Tokrat se glavni junak odpravi na sprehod po križevem potu in ob tem najstniško navdušeno izziva Jezusa z zanimivimi vprašanji. Odlična postna spodbuda za mlade. (Stari) starši, ponudite jim zgodbo v branje.

V mesecu marcu, ko se še posebej trudimo izkazati pozornost ženskam in mamam, se lahko zdi še toliko bolj zanimiva misel, kako združiti ženske lastnosti, vezane na milino, s športom, kot je boks. Tokratni Moj pogled prinaša pogovor z Emo Kozin, najuspešnejšo slovensko boksarko ter diplomirano matematičarko. Ob ženskem prazniku so možje, očetje, dedki … pogosto malce ob robu. Marta Novak se v kolumni Pozdravljena pokloni ta pravim dedcem.

Da bi se v postnem času dobro pripravili na največji krščanski praznik in ga poglobljeno doživeli, vam v posebni akciji podarjamo knjigo Zgodbe za post in veliko noč. Več o akciji si lahko preberete na str. 28.

Uredništvo, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 3 (2026), 4.