Dom starejših občanov. Marija živi tu že osem let, ima triinosemdeset let in postelja jo vedno bolj vabi nase. Marija trmari že več let, noče obležati. Hči in sin živita z družinama v Ljubljani in obiski so redki, vedno redkejši. Ja, Ljubljana se oddaljuje.
Še nekaj let nazaj jih je doma vsako popoldne pričakala z raznovrstnimi meniji, po navadi dvema na dan, da je vsak prišel na svoj račun. Uskladiti je morala tudi vse namišljene alergije. Pa je šlo, čeprav je prišel kak dan, ko ni vedela, kaj bo v loncu, zmanjkale so ji ideje. Uživala je, ko so prišli, saj jo je razveseljevalo spoznanje, da zmore še kaj postoriti za svoje. Tudi njeni so ji bili vedno hvaležni. A posodo je vedno bolj počasi zlagala v pomivalca in potem šla do cerkve. Ob nedeljah je sicer pela na koru, med tednom pa le z Julko. Zavedala se je svojega, milo rečeno, hreščečega petja, a mladenke je niso kar tako hotele pustiti, da bi se umaknila. Za svoje življenje je sama čutila veliko hvaležnost Bogu, hvaležnost za zdravje, za hčerino in sinovo družino, za vse dobrote in tudi preizkušnje.
Čas je tekel, starala se je, vedno manj je zmogla. Vrtičkanju se je že davno odpovedala, tistim ozkim stezicam in bolečinam v hrbtu. Sčasoma, ko ni več zmogla poskrbeti zase, so se doma odločili, naj gre v dom starejših.
Njeni so spet prišli na obisk. V istem hipu veselje in strah do kosti, ker bo kmalu konec tega srečanja. Strah, ki ga je spoznala v tem domu in je postal njen spremljevalec. Oblekla se je, kot se za nedeljo spodobi, sestre so ji tudi frizuro uredile, ji okoli vratu zavezale novo svileno ruto in bila je res kot iz škatlice. Še čevlje in lahko bi šla ven. Lepa gospa. Prišli so. Prišla je hči z obema vnukinjama in čez nekaj minut še zet. Veselje, veselje in strah. Dekleti sta jo najprej objeli in ji povedali, kako jo pogrešajo, kako jim manjka, kako njuna mama ne kuha tako dobro kot ona. Nekaj minut je ta pravljica le trajala. Nato pa sta kljub svojim zrelim letom zvlekli na plan svoja pametna telefončka in njun obisk je bil po svoje končan. Zet je stal pri oknu, z rokami v žepu, se je naveličano pozibaval in si mislil: same ženske na kupu, jaz tukaj nimam kaj iskati, glavno je, da sem jih pripeljal. Vseeno se je potrudil. Hčerka pa kot hčerka, v stilu: mami to, mami ono. Prinesla je piškote in sokove in sadje in tekala, tekala. Navdušenje je šlo, počasi je prihajal strah, počasi. To je bil strah pred praznino obiska. Strah ni bil povabljen, ni ga želela, vedno bolj ga je odganjala, saj je vedno bolj postajal domač. Želela je besed, besed svoje družine, besede hčere in njenega moža, njene družine. Tako je želela biti tisti čas polno z njimi. Želela si je božanja z besedami, kot jih je ona božala. Želela je besed, pogledov, smeha, ni želela piškotov, sokov in banan. Vedela je tudi, da je čas pravi divjak, a šlo je le za dobro uro obiska. Tako bi rada obrnila čas nazaj, se vrnila v tista leta, ko so vsak dan prišli k njej domov. Takrat jih je imela v polnosti, življenje je imela v polnosti. Takrat ni ničesar pogrešala, vsega je bilo, v izobilju. Sedaj pa je želela obiska, kjer ni telefončkov in razne hrane, pa novih copat ali nogavic. Obiska, kjer šteje le človek. Duša. Ampak skušala je odmisliti svojo stisko, se vživeti, in ji je kar uspevalo.
Navidezno. Bili so pogovori, pravzaprav novice iz domačega okolja, o sosedih, kdo zida ali se seli, kdo je umrl, kako je vse drago, kam bodo šli na morje, kje so smučali, pa je že vedela. Sicer pa so bili tudi doma dostikrat isti pogovori, a sedaj ji je bilo to neumno, želela si je božanja, ljubkovanja z besedami, crkljanja. Sama jim ni mogla nič povedati, nič ni bilo novega, nič se ni dogajalo, le čas je tekel. Čakanje na zajtrk, na kosilo, na obiske, čakanje na ... Utrujena od hlinjene sreče, v njej pa je vse jokalo in se trgalo. Njeni so ji postajali tuji, na vseh obiskih, vedno bolj. Bilo je pravo stopnjevanje na obeh straneh, nehote, izpadlo pa je kot neka naveličanost, vse skupaj mučno. Sploh pa ne vemo, kaj so oni čutili, govorimo o Mariji. Marija je igrala, se naprezala, bala se je pokazati svojo žalost, svojo osamljenost. Bala se je solz, pa ne tistih od naprezanja. Sicer pa je bila že vajena tega. Od svojih ni želela pomilovanja, ni jih hotela odgnati, še manj pa izsiljevati, to sploh ne. Besedičenje se je umirjalo, premori so postajali občutno daljši in Marija je prav Boga prosila, da bi odšli. Na koncu so postale zanimive še slike na zidu in blato na nogometnem igrišču pred domom. Končno je Marija izdavila, da je utrujena. Telefončka sta se pospravila, zet je dal roke iz žepa, hčerka pa je potožila, da mora doma še likati. Obisk je bil končan, sledilo je objemanje, poljubi in obljube na skorajšnje snidenje. Marija se je potrudila z nasmehom in zahvalo za dragocen obisk.
Ko so zaprli vrata, je malce počakala, nato pa pohlipala in spustila nekaj grenkih solz. Preveč je pričakovala, nikoli se ne bodo vrnili tisti zlati časi, nikoli ne bo več kot doma. Nikoli več ne bo ljubljena. Zajela je sapo, prijela rožni venec in si petkrat rekla: tako pač je, z upanjem, da bo mogoče tudi drugo nedeljo kdo prišel. Sicer pa jo je sestra pri večerji pohvalila, kako dobro zgleda. Spet ji je uspelo prikriti občutek, da je na tem svetu vsem odveč, in da se življenje oddaljuje.
II.
Dom starejših občanov. Marija živi tu že osem let, ima triinosemdeset let in postelja jo vedno bolj vabi nase. Marija trmari že več let, noče obležati. Hči in sin živita v Ljubljani in obiski so redki, vse redkejši. Ja, Ljubljana se oddaljuje.
Marija pa že ne bo samo vodoravno. Zaživi po svoje, skuša ustaviti staranje. Dosti se dogaja, čeprav ne ravno dosti, dosti, a več kot doma. Doma je do kakšnega popoldneva bila sama, potem pa pravi cirkus, ko so se vsi njeni zgrnili na kosilo. Ko so pod večer odšli v svoje stanovanje, se je sesedla na fotelj in razmišljala, kaj bo drugi dan skuhala. Do nedavnega si je ob televiziji privoščila njej ljubi ‘corretto’, potem pa se je umaknil melisinemu čaju. Tudi ko je bila sama doma, je živela polno življenje, srečna sama s seboj. Prelomnica za njen odhod v dom je bil težji in dolgotrajni bronhitis, ki jo je pošteno izčrpal. Zaradi njega je bila v bolnišnici, od koder so jo premestili – rekoč za kakšen teden, v dom starejših. Potem je bila zima in tako je ostala tu.
Mariji je to življenje v domu kar zanimivo, je med sebi enakimi, vsi vedo, da se domov ne bodo več vrnili, da so prepuščeni staranju. In kaj zdaj? Naj joče? Vedno si najde kakšno dobro spodbudo, kakšen doživljaj, da se tudi sama sebi nasmeje. Jutri bo nedelja in bodo prišli njeni na obisk. Upa, da ji ne bodo težili z njihovimi raznimi muhami in tegobami, saj so ji s tem dostikrat pokvarili dan. Saj jih ima rada. Ampak Marija hoče mir in tudi svoje je na to opozorila. Sicer popestrijo nedeljo, a včasih so ji bližji domski oskrbovanci, sosedje. Iste misli imajo, isto pot, čutijo eden z drugim. Dopoldne gre včasih na razne skupine, kjer se še vedno lahko kaj nauči, ker še vedno rada sprejema nove stvari. Ob petkih je sveta maša v kapeli. Enkrat na teden pride v dom Nada s svojo harmoniko in skupaj kaj zapojejo. Tisto ljudsko Moje dekle je še mlado, ja, ja. Ta ji misli odpelje v tista leta, ko ji jo je pokojni mož večkrat prepeval. In to s posebnim veseljem in najlepšo barvo glasu, ko je včasih “malo narejen” prišel iz gostilne. Njen Pavle. Kmalu se mu bo pridružila. V domu pa se še vedno dogaja. Tudi v njeni sobi se vedno dogaja. Na sosednji postelji je Ivanka, ki je skoraj nepokretna, in Marija ji dostikrat prinese kakšen čaj ali pa ji gre kaj iskat, ponoči pa ji zaploska ali žvižga na njeno smrčanje. Pogovarjata pa se bore malo, le najnujnejše, Ivanka je tihe narave.
Marija ustavlja staranje, a življenje se vseeno oddaljuje, in tudi Ljubljana se oddaljuje.

MRŠNIK, Bernarda. (zgodbe) Ognjišče (2019) 12, str. 31-33

Ozdravi nas, o Bog,
naših vsakdanjih slabosti:
površnosti,
praznih besed,
prenagljenih sodb.
Ozdravi nas in podeli nam
zanimanje za soljudi,
pripravljenost za pogovor
ter vestnost pri delu.

Ozdravi nas, o Bog,
naših nezdravih odnosov:
žalitev,
trdosrčnosti,
tekmovalnosti,
nezaupanja
in sumničenja.
Ozdravi nas in podeli nam
nežnost in naklonjenost,
odprte oči in ušesa
ter širino srca.
Ozdravi nas, o Bog,
naših čustvenih bolezni:
izgube smisla,
zamorjenosti,
omahljivega upanja,
slabotnega zaupanja v Boga,
izgube veselja do življenja
in moreče žalosti.
Ozdravi nas in podeli nam
življenje, ki osrečuje,
občestvo, ki razveseljuje,
in pogled na življenje,
ki vliva upanje.

Ozdravi nas, o Bog,
naše obsedenosti,
lakomnosti in sovraštva,
moči in denarja,
zavisti in častihlepnosti.
Ozdravi nas in podeli nam
velikodušnost v ljubezni,
svobodo in veselje,
pozornost in razumevanje
in uči nas odgovornosti
v odnosih med nami ljudmi
in do matere Zemlje.

HANEBERG, Almut. (Molitev). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 1, str. 3.

pripravlja: Marko Čuk

Zgodba

Bog je ljubezen
Vaški župnik se je po vasi sprehajal s starejšim možem, svojim prijateljem. Med sprehodom je njuno pozornost pritegnila vetrnica na strehi kozolca z napisom: »Bog je ljubezen«.
Župnik je takoj pripomnil, da se mu zdi vetrnica neprimerna za tak napis in je rekel: »Vetrovi spreminjajo smer, božja ljubezen pa se ne spreminja.«
Prijatelj pa mu je po nekaj korakih odgovoril takole: »Ne strinjam se s tistim, kar si rekel. Vetrnica govori resnico: Ne glede na to, iz katere strani piha veter, trdno drži, da je Bog ljubezen in da se njegova ljubezen ne spreminja!«

Misel

Ali lahko pozabi mati svojega otroka? In tudi če bi nas pozabila oče in mati, nas Bog ne bo nikoli pozabil.
Bog naših imen nima samo napisanih, ampak ima celo vrezana na svoji dlani. On nas pozna do obisti, vidi nam v dušo, popolnoma pozna našo notranjost.
V trenutkih, ko nam gre v življenju vse narobe, ali v trenutkih, ko nas drugi ne razumejo, lahko računamo na njegovo ljubezen. On nas zagotovo ljubi, ne glede na to, v kakšnih okoliščinah se znajdemo.
Težava je v nas, saj morda ne verujemo, da taka ljubezen resnično obstaja. Ali pa morda na to pozabljamo.

Molitev

Gospod Bog,
tvoja ljubezen do nas je tako velika,
da se nam zdi, da ni resnična.
Prosimo te, pomnoži in utrdi nam vero
v tvojo brezpogojno in neizmerno ljubezen
do vsakega izmed nas.
Pomagaj nam, da bomo zaupali vanjo.
Tvoje zagotovilo, da nas ljubiš, nas vedno spremlja,
le mi ga moramo sprejeti.
Vemo, da je ne bomo nikoli popolnoma razumeli
ali ji prišli do dna, saj jo bomo premišljevali celo večnost.
Pomagaj nam, da bomo poskušali v molitvi premišljevati,
koliko pridobimo s tvojo neizmerno ljubeznijo,
in naj bodo naša srca popolnoma odprta,
da jo bomo radi in hvaležno sprejemali.

Iskrici

Bog brezpogojno ljubi vsakogar od nas, ne glede na to, kaj delamo, govorimo, mislimo ali čutimo. Svobodni smo, da ljubezen sprejmemo, nanjo odgovorimo, ali pa jo zavrnemo in hodimo sami skozi življenje.

Hvalite Gospoda, vsi narodi.
Slavite ga vsa ljudstva.
Zakaj močna je do nas
njegova ljubezen
in zvestoba Gospoda traja vekomaj.
(Ps 116)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2009), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 77.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

»Katarina!« je presenečeno obstala moja šefinja, ko me je videla prihajati po stopnicah iz frančiškanske cerkve. »Kje si pa bila?«
»No, v cerkvi.«
»Kaj pa si delala?«
»Pri maši sem bila.«
»Pri maši? Že pred službo? Ja, kdaj si pa potem vstala?«
Ni počakala mojega odgovora, ampak je, kot da je v tem hipu prišla do nekega pomembnega spoznanja, veselo, presenečeno in nejeverno hkrati, vzkliknila: »Zato ti prideš vsako jutro v službo tako ... tako ..., kot da priplavaš z oblakov,« je iskala pravi izraz. »Le kaj delaš tam med tisto peščico starih ženic, ki se hodijo v cerkev samo gret?«
Nisem ji nič odgovorila, pa tudi priložnosti nisem imela, saj je svoje opažanje že razlagala sodelavcem, ki so, vsi zaspani, pričeli prihajati v službo. »Poslušajte, naša Katarina hodi v cerkev. Na lastne oči sem jo videla prihajati po tistih stopnicah.« Z roko je pokazala v smeri proti cerkvi.
Za večino ta novica ni bila tako ‘šokantna’, saj so vedeli, da prihajam s podeželja, in v tistih časih je bilo podeželje še pretežno krščansko.
Po nekaj dneh se je vznemirjenost moje šefinje malo polegla. Kljub temu mi je sem in tja še zastavila kakšno vprašanje.
»Res me zanima, zakaj hodiš v cerkev?«
»Da se srečam z Jezusom, se pogovorim z njim in ga pozdravim.«
»Kako pa veš, da je tam?«
»Duhovnik in starši so mi povedali.«
»Starši ti marsikaj povejo, pa jim res verjameš?«
»Ja, vse jim verjamem.«
»Tudi to, da Miklavž prinaša darila in da štorklja nosi otroke?«
»V Miklavža verjamem, tudi v njegova dobra dela, ki jih je storil v svojem življenju, verjamem. Verjamem pa tudi, da živi veliko dobrih ljudi, ki mu še danes posodijo svoje roke in odprejo svoje srce, da otroke po njih razveseli z darili. Za štorklje ki bi nosile otroke, pa prvič slišim. V naši družini nas je vse rodila naša mama. Njene nosečnosti sem videla, jih spremljala in se z njo pogovarjala, kaj počne otročiček v njenem trebuhu in kako ga bova negovali, ko bo rojen.«
»Ne smeš vsega verjeti, kar ti pravijo,« je že malo utišala svoj zasmehujoči glas, »ne smeš vsega verjeti, tudi staršem ne. In kaj te še učijo?«
»Da moram biti poštena, da vas moram spoštovati, ubogati in upoštevati vaša navodila.«
Presenečeno me je pogledala: »So ti res to naročili?«
»Res. Rekli so mi, da moram vas in delo, ki mi ga naložite, vedno blagoslavljati. Vedno moram narediti po svojih najboljših močeh, tudi če mi boste dali počistiti stranišče.«
Šefinja je onemela. Zastrmela se je vame in me samo ocenjujoče gledala.
»A ni prav, da me tako učijo?« sem vprašala, da bi prekinila mučno tišino.
»Katarina, ti imaš krasne starše,« je dahnila.
Kmalu so ugotovili, da ob petkih ne jem mesa. Čudili so se temu in me spraševali o pomenu tega. Šestnajstletna vajenka sem jih morala učiti in jim razlagati še marsikaj, kar nam je prineslo razgibano dogajanje cerkvenega leta.
Obiskovala sem mladinski verouk in tudi doma veliko spraševala ter brala Ognjišče, iskala sem odgovore vsepovsod, saj nisem hotela izpasti kot nevednica. Razlagati take stvari ‘nevernim Tomažem’ ni bilo lahko. Niso verjeli samo na besedo, češ starši so me tako učili. Hoteli so stvari ‘prijeti’ in ‘otipati’. In mojih argumentov bi kmalu zmanjkalo, če tudi sama ne bi iskala odgovorov na pravih mestih. Še sedaj sem hvaležna tem ‘nevernim Tomažem’, saj so mi nehote pomagali, da sem na ta način prišla do svoje trdne osebne vere.
Na velikonočni ponedeljek mi je mama pripravila pravo pojedino za moje sodelavce: pravo domačo šunko, pirhe naših kokošk, hren z domače njive, sladki domači kruh in domačo, bogato nadevano orehovo potico. Vse to sem prinesla v službo in za malico postregla sodelavcem. Vsi so bili presenečeni in veseli vsega dobrega, kar sem prinesla. Niso mogli prehvaliti dobre malice, čeprav ni bila blagoslovljena, in vedno znova so mi naročali, naj se zahvalim mami za vse poslano.
Bila sem kar malo nečimrna, ko sem jim razlagala, s kakšnim namenom je kakšna stvar položena v velikonočno košaro. Zavzeto so me poslušali, mogoče tudi zato, ker so imeli polna usta dobrot.
Po malici me je šefinja poslala, da bi pospravila skladišče. Še dobro nisem začela delati, že je prišla za menoj. Bili sva sami.
»Katarina, se ti zelo mudi iz službe? Bi lahko danes bila eno uro kasneje doma?«
»Lahko.«
»No, potem me počakaj nekaj minut, bova šli skupaj iz službe.«
Še vedno nisem vedela, kaj me čaka, vendar sem jo ubogala in počakala. Sodelavci so se že zdavnaj razšli, ko sva stopili na ulico.
»Kam pa greva?« se jo plaho vprašala.
»Tja gor po tistih stopnicah,« mi je pokazala stopnice, ki vodijo v frančiškansko cerkev. »Že zelo dolgo nisem bila v cerkvi, pa ne bi rada šla sama. Rada bi videla, kaj je tam takega, da tebe vsak dan vleče tja.«
Od veselja me je stisnilo v prsih. Aleluja! Najraje bi vriskala z Vstalim, se veselila na vse grlo.
Pa nisem storila ničesar od tega. Samo tiho sem se ob šefinji vzpenjala po stopnicah in se skupaj z njo podala v cerkev.
Sedli sva v čisto zadnjo klop in za dolgo časa tiho obsedeli ...
KATARINA. Ognjišče (2015) 01, str. 50

Po duhovnikovem pozdravu, vstopnem spevu in kesanju verniki za mašnikom ponovijo prošnjo Gospod,usmili se ali Kyrie eleison, če je maša v latinščini. Ob slovesnih prilikah se ta prošnja poje, obstajajo čudovite uglasbitve. Kdaj je bila uvrščena v mašni obred? (Katarina)

Klic “Gospod, usmili se” (Kyrie eleison) je ostanek litanij, dialoške molitve med kleriki in ljudstvom na začetku maše. Prvotno (4. stol.) je bil Kyrie eleison na Vzhodu molitev in petje ljudstva (zato v grškem jeziku), združen z raznimi prošnjami. Za časa papeža Gelazija (492–496) je bil znan tudi v Rimu, kjer so okoli leta 600 menjavali s Kyrie tudi Christe, pel pa ga je pevski zbor v dveh zborih in sicer po zelo lepih koralnih napevih. Šele v 13. stol. ga je molil duhovnik, če ni bilo petja. Prvotno je bilo prepuščeno mašniku, kolikokrat naj se ponavlja klic “Gospod, usmili se” in “Kristus, usmili se”. Že v 7. stol. pa so klicali trikrat “Kyrie eleison”, trikrat “Christe eleison” in spet trikrat “Kyrie eleison”. Po stari razlagi naj bi se ta klic obračal na tri božje osebe. (sč)

Ognjišče (2016) 1, str. 48

Domov je prihajal dvakrat na leto, ob božiču in ob veliki noči. Tako se je sladkemu pričakovanju praznikov vedno dodal še on. Vedno je bil tisto zadnje, najlepše, kar se mi je še zgodilo do konca prazničnih dni.
Kadar sem pekla, sem se spominjala, kako sva pekla najine prve piškote. Bili so iz prsti in gline, namočene v vodi. Sušile sva jih na soncu in jih nato prodajala. Otroka še. Za božič sva spet tekala drug okoli drugega, menjavala sva lučke in okraske na smrečici, ki smo ji doma pravili ‘drevešček’, že dolgo pred tem sva nabirala mah v skalah pod gradom, za jaslice, vse sva počela skupaj.
Najlepše od vsega pa je bila pot k polnočnici. Mrzle zasnežene poti, luči po hišah in zvonjenje pri fari. Nikoli nisva zamudila, vedno sva šla skupaj.
Vsi so pravili da sva par in meni je bilo to strašansko všeč.
Enkrat, po taki polnočnici, pa sva domov grede hodila počasneje od drugih, začela sva zaostajati in nazadnje sva ostala čisto sama na zasneženi poti.
»Ali ni bilo lepo,« sem rekla, ker je bil Metod kar tiho.
»Ja, lepo je bilo,« je rekel počasi in potiho tudi sam. »Kadar sva takole skupaj, je vedno lepo!«
Odtegnila sem roko, s katero me je držal, pa jo spet poprijela. Imela sva vroče in potne dlani, le okoli naju je bil hlad, mrzel veter je pihal.
Metod me je potegnil bliže in potisnil moje roke v globoke žepe svojega plašča. Stopila sem na prste in se dvignila, toliko, da sva se s čelom dotaknila drug drugega. Luna je prav tisti hip ošinila veje nad nama in vse se je kar naenkrat zjasnilo. Stisnila sem se obenj in se mu zagledala v oči.
»Čisto premražena si,« je rekel potiho in sklonil glavo.
»Ne, ne … Saj me ne zebe … Takole že ne …« sem zašepetala in potisnila obraz nekam pod ovratnik njegovega plašča
Ostala sva tako, dokler naju ni začelo zebsti.
Ko sva spet stopila na pot, sva se prijela za roke, poskakovala sva po snegu drug ob drugem in vse do doma molčala. Nobeden ni hotel prekiniti tistega lepega trenutka, kakor da bi se nečesa bal …
»Kje pa hodiš v tem mrazu? Ura je pol dveh …« je rekla mama, ko sem stopila noter. Čisto potiho. Vendar me je slišala.
»No, zdaj sem doma …« sem zamrmrala in stekla na vrh.
Naslednji dan me ni več spraševala. Pogledala je name tu in tam, pričakovala sem, da bo še kaj rekla.
Pa ni!
Za božični večer je prišel Metod k nam. Kar postavil se je v kuhinjo, nerodno je mencal z dolgimi rokami in begal z očmi okrog, kakor da me prvič vidi.
»Nekaj imam za k tvojim jaslicam,« je rekel nazadnje. »Nekaj lepega sem ti prinesel!«
»A res!« sem vzkliknila in vrgla krpo s katero sem nekaj brisala v kraj.
»Poglej!«
Metod je odvil papir in v rokah mu je ostala majhna steklena kroglica. Svetila se je v luči, pod katero je stal. Stresel je tisto čudo in jo na hitro obrnil, pa spet obrnil in približal mojim očem.
V stekleni kroglici so se vsule snežinke, vsule so se na rdečo streho hišice in na plot ob nji.
»A ni lepa …«
»Ja, je … Lepa je … Kje si jo pa dobil?«
»Od krošnjarja sem jo kupil, že pred prazniki. Nisem vedel, kaj naj ti dam za božič …«
«In prav to hišico si izbral! Taka je kot prava. Le da je majhna …« sem vzkliknila, poskočila k njemu in ga poljubila na lice. Kar tako.
Metod je zardel, nerodno se je prestopil in me prijel za roko.
»Enkrat … Veš …« je zajecljal, »enkrat bom tako hišico naredil. Ko bom imel denar. Veliko … Tako, da ti bo všeč.«
Pokimala sem mu in zaplesala s tisto čarobno kroglico po kuhinji kakor vrtavka. Toliko, da se nisem zaletela v mamo, ki je prav takrat stopila noter.
»Ali se nista že sinoči od polnočnice vse zmenila? Pozna ura je bila …« je zanergala in malo jezno pogledala v Metoda. »Pri vajinih letih sem jaz …«
»Mama …«
Metod se je nasmehnil in ravno tako hitro kot je prišel, tudi odšel.
»Metod!« sem zakričala za njim. »Jutri na Štefanovo pa le pridi na piškote. Cimetove zvezdice bodo!«
»Ja? Kdaj jih boš pa spekla?« je rekla mama. Pa še kaj bi, pa je vstopil oče, prišel je bliže, ravno se je vrnil s hleva.
»Tako! Živina je sita, zdaj bo pa praznik! Ves dan!«
Tako je rekel in tako je tudi bilo. Lep, miren in zasnežen božič smo imeli. In zvečer je dišalo po potici in po kadilu in po cimetovih zvezdicah. Z mamo sva jih napekli polno skledo.
Ko je na Štefanovo prišel Metod, smo se že prijazno pogovarjali, pili smo domači mošt in grizljali sladke cimetove piškote. Po hiši je dišalo, vse okoli je dišalo. Joj, kako je bilo sladko!
Stekleno kroglico s hiško sem dala k jaslicam na omari. Med ovčke, pastirce, prav pod betlehemsko zvezdo. Mislila sem na Metoda, samo o njem še. Tisti božič in še veliko božičev za njim.
Toda …
Leta so minevala in kmalu sva odrasla in šla vsak svojo pot. Metod je šel zelo daleč, predaleč, da bi ostalo vse tako, kot v tisti stekleni kroglici.
Dolgo mi ni pisal, za mojo poroko je poslal le voščilnico, po tistem pa dolgo ničesar več … Imela sem ga v mislih tu in tam, a dobro sem vedela, da si je tudi sam že ustvaril družino in da je s tem verjetno vsega konec.
Kar naenkrat pa se je spet pojavil! Pri nas doma. Prišel je sam, nič nisem spraševala, zakaj, vesela sem ga bila.
Nobenih zamer, nobenih težkih besed, le lep spomin, ki je še vedno lebdel med nama, naju je spet povezal.
In sklenila sva, da bova ta srečanja ohranila.
Srečanja za praznike.
Metod je poslej prihajal domov vsako leto dvakrat. Za veliko noč in za božič. Najprej je prišla njegova voščilnica in takoj za njo tudi sam. Zame je bil ves ta čas tak, kot je vedno bil. Vihrav, nasmejan in prisrčen. Okoli njega je kar žarelo, tako, da je vedno nekaj tistega dodal tudi praznikom.
Moja družina, ki se je z leti že kar povečala, ga je imela za mojega dragega znanca, nazadnje že za pravega družinskega prijatelja. To, kar je tudi bil!
Ko so mi poti postale težke, vedno težje in nazadnje že nemogoče, sem veliko ostajala doma.
Metod je vsako leto prihajal, me bodril in spraševal to in ono.
»Se še spomniš najinih polnočnic? Pa hišice v stekleni kroglici? Obljubil sem ti jo, pa je prišlo drugače. Tako drugače. Midva naj bi bila … Vendar, saj veš …« je običajno začel pogovor in jaz sem mu odgovarjala, vsakič isto:
»Ja, vem! Se vedno vem vse, kako bi pozabila, ali …«
Ko so se vrata za njim zaprla, sem sedla in se nasmehnila, vsa v nekem blaženem spominu. Tudi to je bilo po praznikih vedno enako. Vznemirljivo lepo.
Polnočnica! Novo upanje, nov začetek, novo rojstvo in vse bo drugače. Boljše in lepše. Vendar, dolgo ni ostalo tako …
»Pravijo, da Metoda letos ne bo domov. Da ga ne bo k polnočnici. Da je zelo bolan in, …« sem slišala lani govoriti hčere. Novico sta prinesli iz trgovine.
Prizadele so me tiste besede, rekla pa nisem nič. Kljub vsemu sem upala, da se še bova videla.
Polnočnica doma mu je bila sveta! Tu bo. Za božič bo on tu! Tako, kot vedno …
Ko so se po hišah po vasi začele prižigati luči in je snežena pot oživela v soju bakel, mi je postalo tesno. Stopila sem k jaslicam, stegnila roko in potegnila k sebi stekleno kroglico s hiško na sredini. Nasmehnila sem se, jo obrnila, malo potresla in počakala, da je začelo v nji snežiti.
Vse tako kot nekdaj …
Metoda lani res ni bilo k nam, ne na božič, ne na Štefanovo. Tudi letos ga ne bo. Na nekem zdravljenju da je, govorijo okoli mene. Pa da bo ostal kar tam, v tisti bolnici, če mu bodo lahko še kaj pomagali. Previdno izbirajo besede, tako, da počasi razumem. »Taka je Božja volja, in Bog že ve, zakaj mora biti tako,« si rečem.
Kako vse mine!
Življenje je podobno pisani stekleni kroglici, ki jo bom, tako, kot vsak božič, tudi letos položila k jaslicam. Vse enkrat pokrije sneg … Droben, mehak in bel.
Pred dnevi smo z družino spet pripravljali reči za jaslice. Počasi, previdno, sem vzela kroglico iz omare, da se mi ne bi razbila. Potresla sem jo, jo obrnila in spet potresla. Ko so jo prekrile drobne, bele snežinke, sem, sama ne vem zakaj, zajokala.
Dobro sem vedela, da je nekaj lepega iz mojega življenja odšlo za vedno …

ŠKRINJAR, Polona (zgodbe). Ognjišče (2020) 1, str. 48-49

Zgodba

Dva popotnika
Nekega mrzlega dne je neusmiljeno snežilo. Dva moža sta hodila peš in pred seboj sta imela dolgo pot.
Zaradi novozapadlega snega sta hodila vedno težje. Ob poti sta naletela na moža, ki je ležal na snegu in ni mogel več hoditi.
Eden od popotnikov je predlagal, da bi nesrečnežu pomagala, drugi pa je ta predlog zavrnil in se sam odpravil naprej.
Z veliko težavo si je drugi mož naložil ubožca na rame in si v snegu počasi utiral pot. Po težki in naporni hoji je prišel do zmrznjenega trupla. Obšla ga je groza, ko je v njem prepoznal svojega nekdanjega sopotnika.

Misel

Tako kakor se je zgodilo dobremu popotniku v zgodbi, se pogosto dogaja tudi nam: ko sprejmemo breme drugega, nas spremlja poseben blagoslov. Ko si je dobri mož prizadeval rešiti onemoglega popotnika, se je tako ogrel, da si je rešil življenje.
Ta primer nam govori, da zase ne skrbimo takrat, ko si prizadevamo, da bi si pridobili pozornost ljudi, ampak takrat, ko jim mi naklonimo svojo pozornost. Velja tudi: sreče ne dosežemo takrat, ko pričakujemo, da bodo drugi pristopili k nam, ampak tedaj, ko mi iskreno stopimo k njim.

Molitev

Gospod Bog,
naj se tvoja ljubezen tako dotakne naših src,
da bomo usmiljeni do drugih.
Naj tvoja moč deluje v nas,
da bomo pomagali ubogim, žalostnim,
tistim, ki so v stiski, v tesnobi, nezaželeni ...,
skratka vsem, ki nas kakorkoli potrebujejo.
Pogosto se zgodi, da mi,
ki se imamo za dobrosrčne,
pozabimo na tiste, ki nas potrebujejo.
Gospod, ne dopusti,
da bi se to dogajalo še naprej.

Iskrica

Če sem preprečil bridkost samo enega človeškega srca, nisem živel zaman. Če sem pomagal samo enemu človeku v stiski, nisem živel zaman.

Nosite bremena drug drugemu in tako boste spolnili Kristusovo postavo. (Gal 6,2)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2008), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 74.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ko je čez nekaj dni spet prišel v Kafarnáum, se je razvedelo, da je v hiši. Veliko se jih je zbralo, tako da še v preddverju ni bilo več prostora, in jim je govoril besedo. Tedaj so prišli in k njemu prinesli hromega, ki so ga štirje nosili. Ker ga zaradi množice niso mogli prinesti predenj, so nad mestom, kjer je bil, odkrili streho; naredili so odprtino in spustili posteljo, na kateri je ležal hromi. Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: »Otrok, odpuščeni so ti grehi!« Sedelo pa je tam nekaj pismoukov, ki so v svojih srcih premišljevali: »Kaj ta tako govori? To je bogokletje! Kdo more odpuščati grehe razen enega, Boga?« Jezus je v duhu takoj spoznal, da pri sebi tako premišljujejo, in jim je rekel: »Kaj tako premišljujete v svojih srcih? Kaj je laže: reči hromemu: ›Odpuščeni so ti grehi‹ ali reči: ›Vstani, vzemi posteljo in hôdi‹? Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,« je rekel hromemu, »ti pravim: Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!« Ta je vstal in takoj dvignil posteljo ter šel ven vpričo vseh, tako da so bili vsi iz sebe in so slavili Boga ter govorili: »Kaj takega še nikoli nismo videli.« (Mr 2,1-12)

Kako nekaj velikega je prinašati pred Jezusa uboge, bolne, tudi grešne, tudi tiste, ki se nam gnusijo zaradi svojih napak in grozodejstev, tiste, nad katerimi je obupal ves svet – celo mi sami –, da jih ozdravi v njihovi ohromelosti in postavi na noge! Kako nekaj čudežnega je premagati vse ovire temu, naš odpor, gnus, obup, naše predsodke, pa tudi mnenje vseh ljudi, ki so okoli nas in o tem človeku govorijo to ali ono, tudi našo prepričanost, da si tega preprosto ne zasluži! Kako nekaj čudežnega je odkriti celo streho, da bi ga spustili tik pred Jezusa, namreč naš napuh, da smo zato, ker so oni grešni, mi veliko boljši od njih.
Kako čudežno! Kajti Jezus odpušča grehe temu ubogemu zaradi teh prinašalcev, zaradi njihove vere, ki se kaže predvsem v tem, da so ti ljudje premagali vse naštete ovire in ga postavili predenj, ne glede na to, kaj si mislijo o njem ter kaj in koliko sploh veruje tisti omrtveli na nosilih. Tako da lahko rečemo, da tale napol mrtvi človek nikoli ne bi bil ozdravljen, če ne bi imel svojih prinašalcev. Tistih, ki so nekaj naredili kljub vsemu.
Čudež prijateljstva je to, čudež ostajanja, ko bi lahko šel, čudež vztrajanja, ki ni odporen na obup, a si želi biti prisoten, čudež, ki je preprosto v tem, da se odpoveš tako sodbi kot ozdravljanju, ker veš, da tega ne zmoreš in ne znaš narediti – in si samo tam, češ: »Naredi z njim, kar veš, da je prav.«
Ta sveta prisotnost ni nič drugega kakor bratski opomin, nič drugega kakor molitev za oddaljenega, krivico voljno trpeti, žalivcem iz srca odpustiti. Najpomembneje pa je narediti luknjo v streho. Razumeti, da moje usmiljenje in prijateljstvo s tem človekom ni utemeljeno na njegovi ali moji pravičnosti, temveč ravno narobe, na najini grešnosti, ravno ta namreč poskrbi, da se razumem kot njegov brat, enako potreben ozdravljenja v svojih hromostih.
Ne bi bilo neverjetno reči, da so tudi ti, ki so spustili nosila pred Jezusa, ob njegovem blagem pogledu tudi sami začutili novo življenjsko moč. Ker se je ta izognila samo tistim, ki so menili, da je to, kar počne Jezus, »bogokletje«, da si ta ubožec odpuščanja ne zasluži …

M. Rijavec: MP čudež, v: Ognjišče 1 (2024) 73.