Zgodba

Deklica uči svojo sošolko
Dobra učenka se je odločila, da bo pomagala pri učenju matematike svoji sošolki, ki zaradi bolezni ni mogla obiskovati pouka.
Po končani pomoči je deklica dejala: »Pomagati pri učenju in razlagati matematiko je bilo koristno iz dveh razlogov. Najprej sem pomagala sošolki, da je osvojila snov. Pa tudi sama sem po razlagi snov bolje razumela in poglobila svoje znanje.«

Misel

Dejansko je najboljša pot, da se snovi dobro naučimo, prav ta, da jo drugim razlagamo in podajamo.
Ko svoje znanje delimo z drugimi, se sami bogatimo. Vedeti pa moramo, da svojega življenja ne bogatimo samo s tem, da svoje znanje delimo z drugimi, ampak še bolj tako, da služimo drugim, jim pomagamo ter čutimo z njimi.
Koristno je vedeti, da je zelo dobro, če vsakršne dobrine delimo z drugimi.

Molitev

Gospod Bog, nauči nas,
da bomo toliko odprti za dajanje,
kot smo za prejemanje.
Prosimo te,
daj nam poguma dajati in deliti
ne oziraje se na to,
kakšne nevšečnosti nam lahko to prinaša.
Naj spoznamo:
če ne bi drugim pomagali,
tudi naše življenje
ne bi bilo tako bogato, kot je.
Priznavamo, da veliko stvari storimo iz samoljubja,
ne pa iz nepreračunljive ljubezni.
Naj se trudimo pomagati in služiti drugim
ne da bi računali, kaj bomo dobili v zameno.

Iskra

Pomagaj svojemu bratu v čolnu, da bo preveslal reko. In glej, tudi tvoj čoln bo dosegel nasprotni breg.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2010), 118-119.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 137.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

priloga

Jakob Aljaž - Slovenec

gosta meseca

Marjeta in Mirko Pogačar

moj pogled

dr. Borut Holcman

Preberite več: Oktober 2025

Robert, pozdravljen. Pišem zaradi dileme, ki jo imam. Od majhnih nog me je zanimala vojska, igral sem se z vojački, gledal dokumentarne oddaje na TV o vojaški opremi in podobno. Pa nisem nek nasilnež, vem, da je vojna nekaj groznega. Ampak verjamem, da vojaki delajo tudi za mir, da branijo svoje ljudi, vojske s svojim obstojem preprečujejo napad druge države. Vedno me je fascinirala disciplina vojakov, red, hierarhija, medsebojna podpora. Razmišljam, da bi po končani srednji šoli šel za poklicnega vojaka. Moja sestra pa je nad tem zgrožena, pravi, da bom ubijal ljudi. Zato ne vem, ali bi s to izbiro res naredil nekaj slabega, mogoče je biti vojak celo greh? Nisem še našel pametnega odgovora ...
Luka, 17 let

Iskreno, vojska me dokaj odbija.
Vedno se mi je zdelo, da je tam odkrita želja po nadzorovanju in ukazovanju ljudem. Temelji pa bolj na živalskih nagonih kot na sporazumnem mišljenju. Poleg tega uniči človekovo mentalno zdravje. Ali ne bi bilo lepše preprosto biti gasilec in dejansko pomagati ljudem? Tudi če kot vojak nikdar ne stopiš na aktivno bojišče, si še vedno žrtev sistema in izkoriščanja. Disciplina je zatiranje svobode. Vsakogar se da zmanipulirati v nasilneža. Seveda pa, če je to tvoja želja, ti tega ne morem preprečiti in tudi tvoja sestra ne. Vsak ima svojo pot in včasih traja, da se človek najde. Zato poskusi. V življenju si lahko vedno premisliš.
Matija, župnija Šmarje pri Jelšah

Luka, pozdravljen!
Razmišljal sem o tvojem problemu in odločitvi za poklic vojaka. Ko razmišljamo o omenjenem poklicu, nam sprva morebiti zares pride na misel bojevanje in ubijanje ljudi. Pa vendar menim, da poklic v sebi skriva veliko potenciala, poslanstvo, s katerim se težko primerja veliko drugih poklicev. Opravljanje vojaškega poklica vsekakor ni greh. V ključnih trenutkih lahko namreč pomagaš pri reševanju ljudi v stiskah in pri naravnih nesrečah, varovanju domovine ter prispevaš k ohranjanju miru. Ravno v teh dneh se naša država sooča s stisko, ki jo povzroča obilno deževje in poplavljanje rek. Pri odpravi posledic imajo veliko vlogo tudi vojaki, ki lahko s svojimi vozili in opremo pomagajo pri reševanju in čiščenju. Poleg vsega naštetega pa skupaj s poklicem vojaka pridobiš še navade, red in disciplino, ki ti koristijo tudi v nadaljnjem življenju. V življenju je namreč treba gledati na pozitivne plati, in ne vedno pomisliti zgolj na slabo. Če boš svoj poklic vojaka opravljal vestno in v smeri čim manjšega števila žrtev, jaz v vojaškem poklicu ne vidim problema oziroma greha, kot ga je poimenovala tvoja sestra.
Filip, župnija Teharje

Zdravo,
tvoje vprašanje je precej zahtevno in tudi sam bi imel veliko težav z odločitvijo. Upam pa, da ti bo moje razmišljanje pomagalo premisliti situacijo in narediti pravo potezo.
Vsi vemo, da biti vojak ni enostavno, saj zahteva veliko poguma in požrtvovalnosti. Kot najmanjši del pripadaš mnogo večji tvorbi, pri tem pa skrbiš za sovojake in domovino. Ta skrb ima predvsem dve nalogi – osvajanje ali obrambo. Po mojem mnenju boš glede na to, katera naloga ti je ljubša, ugotovil, kaj te je spodbudilo oziroma s kakšnim namenom bi bil vojak.
Menim, da se tudi kot vojak lahko odločiš za dobro z varovanje človeških življenj ter tudi materialnih dobrin. Ob naravnih nesrečah, kot so na primer sedaj, vojaki pomagajo pri postavljanju protipoplavnih vreč ali popravilu po poplavah in rešujejo življenja.
Prav tako moraš razmisliti, da poklic vojaka ni edini, ki lahko uniči življenje z napačnim namenom. Tudi poklic, kot je učitelj, lahko z napačnim delovanjem vsaj onemogoči polno življenje otrok, če že ne spremeni tok njihovega življenja. Mnogo je tudi poklicev v različnih industrijah, ki s svojim delovanjem posredno škodujejo zdravju ljudi. Vendar proizvajajo izdelke, da lahko celotna družba bolje deluje in imamo visok življenjski standard.
Po drugi strani verjetno ni ničesar, kar bi tako neposredno uničevalo človeška življenja, kot to dela orožje. Njegov edini namen je onemogočanje in pobijanje nasprotnika, tako da nikoli ne more biti ljudem v pomoč.
Kakorkoli, na koncu je tvoj namen, za kaj si boš prizadeval, celo pomembnejši od tega, kakšen poklic si boš izbral. 😊
Jakob, župnija Šmarje pri Jelšah

Zdravo, Luka!
Nikoli se nisem veliko poglabljala ali razmišljala o vojaškem poklicu, saj me to ni najbolj zanimalo. Glede na tvojo situacijo pa se mi zdi, da v današnjem času (vsaj v Sloveniji) vojska služi bolj pomoči ljudem, reševanju iz stisk ter zagotavljanju miru, kot pa bojevanju in ubijanju. Zdi se mi, da če te veseli poklic vojaka, bi moral slediti svojim željam. Med tvojim delom v vojski pa ti priporočam, da se večkrat priporočiš Bogu z molitvijo.
Blažka, župnija Teharje

Odziv mladih na Lukovo pismo se mi zdi pravšen razmislek z razlogi pro in kontra. Večkrat nam zmanjka prav takšen prostor, kjer so lahko izrečeni razlogi za in proti. Nemalokdaj se nam v pogovorih lahko zazdi, da smo se znašli v ringu, kjer čakamo samo na to, kdo bo zadal močnejši udarec in kdo bo zmagal. Argumenti imajo svojo moč, a nas morajo še vedno voditi v nadaljnji razmislek. Luka je smiselno izrazil dvom, ki ga ima glede svoje odločitve. S septembrom se za šolarje ponovno odpirajo šolska vrata, nadaljuje se rast v znanju in osebnosti in hočeš nočeš tudi odločanje o nadaljnji življenjski poti. Pravzaprav danes gradimo svoj jaz v prihodnosti. Vsekakor bodo tudi v letošnjem šolskem letu nastopili tečni, težki, brezzvezni trenutki, vendar nas lahko vedno znova dviga prav zavest, da s svojo držo do učenja gradimo svojo podobo prihodnosti.
Biti vojak je v vsej zgodovini predstavljalo poseben poklic. Dejstvo je, da jih običajno ne opazimo, če ni vojnih razmer oz. drugih okoliščin, kjer bi se lahko pokazala njihova aktivna vloga. Slovenska vojska ima že vrsto let slogan: »V službi domovine!« Osebno se mi zdi potrebno, da vsak posameznik ohranja v življenju pripravljenost služiti domovini, to ne sme biti zgolj odločitev peščice. Služenje tudi ni zgolj obramba in varnost, ampak vsak odnos do sočloveka. Na svoji spletni strani ima Slovenska vojska zapisano, da so »vojaške kariere v Slovenski vojski lahko zelo različne. Gotovo lahko vsakdo, ki razmišlja o zaposlitvi v Slovenski vojski, najde svojo pot, ki ustreza njegovemu znanju, željam in osebnosti ter na kateri se lahko osebno in profesionalno razvija in napreduje.« Prav tako ponujajo različne možnosti, da mladi odkrivajo svojo poklicanost.
Moj nasvet Luku bi bil zato zelo preprost: naj odkriva, naj se pogovori z nekom, ki je zaposlen s vojski, naj se prostovoljno vključi v kak vojaški tabor za mlade ali pa se približa stojnici na marsikaterem dogodku, kjer se Slovenska vojska predstavlja, tudi na vsakoletnem srečanju mladih v Stični. Sam imam dobro izkušnjo na teh predstavitvah, saj lahko v živo spoznaš pisano paleto poklicev, ki se skrivajo na področju Slovenske vojske. Če je to njegov poklic, naj zori v njem. Vsekakor pa so možnosti, tako kot v mnogih uniformiranih poklicih, da nekdo postane tudi zgolj prostovoljec ali pogodbeni rezervist.  Ko smo že omenili začetek šolskega leta, ne bo odveč, če si že takoj izberemo tudi tri vrline, ki zagotovo pritičejo tudi vojski: disciplina, trdo/vztrajno delo in lojalnost. To velja tudi za ukvarjanje s katerim koli športom in marsikatero drugo človeško aktivnostjo. Čeravno se te tri besede komu slišijo grozno, se bodo skoznje kmalu začeli kazati prvi sadovi uspeha.

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 9 (2023), 60-61.

Filipa je presenetila prošnja prijatelja Maksa. Razlagal mu je, da je v hudih škripcih, ker mu je naprošeni fotograf tik pred zdajci odpovedal sodelovanje na hčerkini poroki. Njemu se od vseh teh priprav že meša, saj skoraj vse sloni na njegovih ramenih. Med točo njegovih besed se Filip ni mogel spomniti primernega izgovora, saj bi najraje rekel ne, in je samo neodločno odkimaval.
»Saj si že fotografiral na številnih, tudi pomembnih prireditvah,« ga je skušal pridobiti Maks, »zato teh nekaj poročnih posnetkov zate ne bi sme biti noben problem.«
»Že, že,« se je branil Filip, »toda v cerkvi se ne bi najbolje znašel. Saj več, da v cerkev bolj redko zahajam.«
»Naj te ne skrbi! Vse ti bom natančno razložil. Poročni obred in tudi potek maše.«
Hotel je že reči ne, toda ta besedica mu kar ni hotela z jezika. Vživel se je v prijateljevo stisko in je prikimal. Maks mu je z vso močjo stisnil roko: »Vedel sem, da si pravi prijatelj!«
»Res sem že fotografiral marsikje,« je premišljeval med potjo domov, »upam, da se bom znašel tudi v cerkvi.« Rad je vzel v roke fotoaparat. Zanj je bil čudežna napravica, ki ustavi čas in trenutke zapiše za desetletja. Samo delček sekunde je treba ujeti.
Še isti dan si je ogledal cerkev, kjer bo poroka, potem pa po telefonu poklical Maksa, da mu je vse razložil. Hotel je vedeti za vsako podrobnost, da mu je Maks na koncu rekel, da je zadevo vzel skoraj preveč resno.
»Pa sem se res preveč bal, kako bo šlo,« je med poročnim obredom prišlo na misel Filipu. Hkrati pa je bil vesel, da se je zaradi teh priprav vedno znal postaviti na pravo mesto, da je naredil najboljše posnetke. Užival je, ko je skozi objektiv opazoval srečo ženina in neveste in skušal jo je ujeti tako, da jima bodo ti trenutki ostali zapisani v spomin za vse življenje.
Pozdrav miru mu je s stiski rok med novoporočencema in sorodniki ponudil kar nekaj motivov, ki jih je bil posebno vesel. Ko je iskal naslednji motiv, je opazil, da se je sončna svetloba skozi pisane barve stranskega okna čudovito razlila po sredini oltarja. Stopil je bliže. Pogled mu je obstal na duhovnikovih rokah: vzel je posvečeno hostijo, jo za trenutek držal nad kelihom, nato pa jo je previdno prelomil. S palcem in kazalcem je šel počasi po obeh prelomljenih robovih, da bi morebitni drobci hostije padli v kelih z Rešnjo krvjo. Zazrl se je v duhovnikov obraz: na njem je bral mir in predanost.
»Ta mož trdno veruje, da ima v rokah živega Boga!« ga je prešinilo. Zdelo se mu je, da je odkril nekaj, česar z razumom ni mogoče dojeti. Stopil je še bliže, izostril sliko in sprožil. »Upam, da sem ujel pravi trenutek.«
Po maši je bila gostija na kmečkem turizmu. Bilo je zelo živahno in imel je veliko dela. Pozno popoldne se je oglasil tudi župnik, ki se je po skupinskem slikanju zaradi nujnih obveznosti začel poslavljati.
Prišel je tudi do Filipa. Pohvalil ga je, da je bil mašo in poročnim obredom zelo neopazen.
»Vi ste pa meni dali misliti,« je rekel Filip.
»Res? Zaradi česa?« se je začudil župnik.
»Zaradi neke kretnje.« Župnik ga je vprašujoče pogledal. »Ker ste tako skrbno prelomili hostijo in se s prsti sprehodili po njenih prelomljenih robovih.«
»To ste opazili?« je bil župnik presenečen. »Ne morem drugače,« je dejal. »Do nedavnega so hostije pripravljale sestre karmeličanke iz samostana v Sori, zdaj pa jih ne pečejo več. Škoda. Njihove se niso drobile. Te, ki jih dobivamo zdaj, je težko prelomiti in tudi drobijo se. Bog ne daj, da bi se kakšen drobec posvečene hostije izgubil!«
»Sem si kar mislil, ko sem vas videl,« je dejal Filip. »Vi verujete ...?« ni dokončal stavka.
»Z vsem srcem in vso dušo trdno verujem, da je v hostiji navzoč živi Jezus,« je dejal župnik in mu podal roko.
Filip je komaj čakal, da slike v miru pogleda doma. Nekatere so mu zares dobro uspele. Ustavil se je ob sliki, ki jo je najbolj nestrpno pričakoval. Čeprav je bila posneta v trenutku in ni bilo časa za razmišljanje, je bil s kompozicijo zadovoljen. Posebej ga pritegnil duhovnikov obraz. Izžareval je vero v bližino Božje ljubezni. Kar ni mogel odtrgati pogleda od njega.
Ko je prišla domov žena, ji je pokazal sliko. »Kaj ti pove?«
»Lepa je,« je rekla.
»Samo to?«
»Čudovita igra svetlobe.«
»Pa izraz na duhovnikovem obrazu?«
»Umirjen.«
»Pa nič drugega?« jo je razočaran vprašal.
Žena ga je nekoliko začudeno pogledala.
Filip pa je kar naprej strmel v sliko.
“To, kar vidim na tej sliki,” mu je prišlo na misel, “je mogoče videti samo z očmi vere. Meni je bila dana ta milost.”
JARC,Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 91.

BLAŽENI ANTON MARTIN SLOMŠEK

Med vsemi znamenitimi Slovenci je prav gotovo največjo slavo dose­gel prvi mariborski škof Anton Martin Slomšek, ki ga je poglavar vesoljne Cerkve, papež Janez Pavel II. 19. septembra 1999 razglasil za blaženega - člana "akademije" božjih izvoljencev.. O njegovem življenju in delu smo v Ognjišču že večkrat izčrpno pisali, zato želimo tokrat prepustiti besedo njemu. Spregovoril nam o nad­vse pomembni zadevi: vzgoji mladih. V skrajšani obliki objavljamo "sedem prošenj materam in očetom", ki so izšle v njegovih Drobti­nicah leta 1845 in (vsaj za nas kristjane) veljajo še danes.

Preljube matere in očetje, katerim je dobri Bog otroke dal, izro­čil srečo ali nesrečo prihodnjih dni, zaslišite moje prošnje mili glas: sedem milih prošenj imam do vas.

1. Skrbite svojim otrokom za zdravje.

Bog za svoje skrbi, človek pa vendar sebe pozabiti ne sme... Otrok ne zapirajte doma, naj gredo z vami na polje, vadite jih po malem mraza in vročine; naj se igrajo, naj skačejo, dokler so maj­hni in nedolžni. Človek se mora zdravja iz mladega privaditi; kar se v mladosti zamudi, se svoje žive dni ne popravi... Zdravo telo je najdražje posvetno blago.

2. Skrbite otrokom za poduk.

Kakor hitro se otrok začne zavedati, začni mu pripovedovati tudi od Boga, dobrega Očeta. In ko začne dete govoriti, mu začni tudi naprej moliti... To je otrokom prva zlata šola, v kateri jim nebeško sonce zasije. Otrokom, ki te domače šole nimajo, jim vse žive dni ne bo posijalo jutranje sonce milosti božje... Od sedme­ga do štirinajstega leta otroci niso za delo, ampak za nauk.

3. Skrbite otrokom za poštenje.

Otroci krivičnikov, pa naj jim starši še toliko zapustijo, poj­dejo kruha prosit. Na ramah krivica, v rokah pa beraška palica... Vadite otroke poštenja od mladih nog. Ne dajte jim nikoli lagati: vsaka laž mora biti prvič, drugič posvarjena - tretjič pa tepena. Ne dajte otrokom goljufati, ne krasti ali samim jemati, tudi kruha ne; kar človek izprosi, svobodno nosi; kar pa ukrade, naj bo tole jabolko, naj vrne in sam nazaj nese.

4. Skrbite otrokom za varuhe.

Prvi varuh otrokom je strah božji. Iz mladega jim pravite, da Bog vse vidi, Bog vse ve, naj bo tema še tako trdna, stena še tako debela; Bogu se skriti ne moremo... Drugi varuh nedolžnih otrok je sramežljivost... Vadite fante in dekleta, da se spodobno obla­čijo in vedejo... Tretji varuh nedolžne mladine za dušo in telo

je angel varuh, vsakemu od Boga poslan, da ga vodi, opominja, svari in varuje... Vadite otroke, da se vsako jutro in vsak večer priporočajo angelu varuhu in ga ne žalijo.

5. Skrbite otrokom za posebni strah.

Prvi strah mora biti šiba... Ne igraj se s šibo; šiba mora biti sveta reč. Ne tepi v jezi, jeza je iz pekla, iz pekla pa kaj prida ne pride... Drugi strah otrokom mora biti izguba vaše lju­bezni. Nikar da bi jim obljube dajali in si z darovi kupovali, da vas ubogajo. Brez obljube mora iti in, če prav pridno stori, naj kaj dobi. Terjati otroci staršev nikoli ne smejo, le poprositi jim gre... Tretji strah za otroke naj bo zamera božja. Povejte otrokom, kako hudo se človeku godi, ki Boga zapusti.

6. Skrbite otrokom za pošteno tovarišijo.

Otrok ne more biti sam - sam je volk. Glejte pa skrbno, kaj ot­roci počnejo; ena grintava ovca celo čredo okuži! Odraslim otrokom skrbite za dobro službo pri poštenih ljudeh, pa tudi ob času po­štenega tovariša ali tovarišico za zakon. Toda ne siliti, temveč le svetovati v službo ali pa v zakon, je staršev prava pravica... Poštena tovarišija zlata reč; slaba tovarišija in pa smola na suknji.

7. Skrbite za pravo pobožnost.

Pobožnemu kristjanu so potrebne tri svete reči: prvič vsako jutro in vsak večer moliti. Rajši pustite živino brez krme, kakor otroka brez molitve. Ne veliko: le sveti križ pa dober namen sto­riti jih z mladega navadite. Ako Boga ne bodo pozabili, tudi Bog njih ne bo pozabil. Druga reč, potrebna pobožnemu kristjanu, je, da vsako nedeljo in zapovedani praznik obhaja službo božjo, da je pri sveti maši in božji besedi... Tretja reč, potrebna pobožnemu kristjanu, je pogostno prejemanje svetih zakramentov. Pogostna spoved je roka božja za mlade ljudi, pogostno sveto obhajilo pa venec nebeški.

Preljubi očetje in matere! Sreča ali nesreča prihodnjih dni leži v vaših rokah - to so vaši otroci. Kakor jih boste zredili, take čase, dobre ali slabe, bomo imeli mi - šibo krvavo ali zlato krono po svojih otrocih. Vsak dan prosite v očenašu, da bi Bog uslišal vaši sedem prošenj.

ČUK, Silvester. Blaženi Anton Martin Slomšek (Obletnica meseca). Ognjišče, 2000 leto 36, št. 11, str. 20-21.

Antona M. Slomška (* 1800) na kratko predstavljamo kot šolnika in pedagoga, pisatelja in pesnika, življenjepisca in kritika, učitelja materinega jezika, borca za našo narodno enakopravnost, rodoljuba in domoljuba, govornika in pridigarja, ekum. delavca in učitelja slov. ljudstva, škofa in blaženega. Od svoje smrti (pred 160 leti) živi v svojem narodu kot svetnik in prizadevajmo si, da Cerkev po svetem očetu ta žarek Božje svetosti tudi potrdi in ga prišteje med svetnike.

Bodi v svoji besedi resničen, v dejanju pravičen! Skrbi, da boš več dobrega storil, kakor govoril. Varuj se prilizovanja, izogibaj se psovanja in zasmehovanja. (bl. Anton Martin Slomšek)

več o bl. Antonu Martinu Slomšku v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 176-177.

• Na Slovenskem imamo tri Slomškove cerkve: ž.c. so leta 2008 postavili v Mariboru (Košaki – MB, sp. desno),  podr. pa sta v Rečici  (Sv. Jedert nad Laškim – CE - zg. levo) in Gor. Bistrici  (Črensovci – MS). Kapele bl. Slomška so v Ardru (Sv. Duh Veliki Trn – NM), v MB bogosl. semenišču; v MS škofiji pa v Križevcih/Ljutomeru in Hraščicah (Beltinci). – V CE škofiji sta tudi dve župniji bl. Slomška, ki še nimata svoje cerkve: v Celju  (ust. leta 2005 – salezijanci) in v Velenju (bogoslužje v cerkvi sv. Andreja v Šaleku).

 M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče 9 (2022), 99.

Zgodba

Siliti popek, da se odpre
Deklica je šla v cvetličarno kupit rdečo vrtnico, da jo podari mami za rojstni dan. V prodajalni pa ni bilo niti ene vrtnice, ki bi imela popolnoma odprt cvet, vse so bile v popkih.
Na poti domov je na vse načine poskušala popek odpreti. Toda s tem je dosegla samo to, da je uničila obetaven cvet. V njenih rokah se je čudoviti popek rdeče vrtnice spremenil v ovenel list ...
Ni ga izročila mami za darilo, saj se je tudi njej zdel preveč grd.

Misel

Vsaka stvar v naravi cveti ob svojem času. Tudi človek v tem ni izjema.
Vsi smo bili nekdaj otroci, sedaj smo odrasli ali starejši. Ta sprememba pa se ne zgodi v trenutku. Zanjo so potrebna leta. Še vedno rastemo in zorimo. Ne vemo, koliko časa bomo še zoreli, kakor tudi ne vemo, koliko časa bomo živeli.
Zato se trudimo, da izkoristimo sedanji trenutek in v njem naredimo stvari kar najbolje moremo.

Molitev

Gospod, pomagaj nam,
da bomo v polnosti živeli svoje življenje,
obenem pa ne bomo pričakovali več,
kot nam bo lahko dano.
Vemo, da od nas ne pričakuješ več,
kot smo sposobni dati ali storiti.
Pomagaj nam,
da se bomo zavedali svojih omejitev,
pomanjkljivosti, napak in slabosti.
Podobno pa naj tudi mi
ne pričakujemo od drugih več,
kot so sposobni storiti.
Stoj nam vedno ob strani,
da ne bomo uničili svojega življenja,
ampak ga bomo vrnili tebi tako lepo,
kot ti pričakuješ, da ga boš dobil od nas.

Iskra

Če prostovoljno skočimo v vodnjak, ne smemo pričakovati, da nas bo od tam rešila Božja previdnost.

Zato, bratje, potrpite do Gospodovega prihoda! Glejte, poljedelec pričakuje dragocen sad zemlje in potrpežljivo čaka ... Potrpite tudi vi.
Jak 5,7

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2009), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 101.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Orientalska zgodba pripoveduje o nekem možu iz Bagdada, ki je vsak dan kupil na tržnici pet hlebov nekvašenega kruha. Čez nekaj časa ga je prodajalec vprašal, zakaj vsak dan kupuje pet hlebov kruha. Mož je odgovoril: »En hleb pojem sam, dva hleba vrnem in dva hleba posodim!«– »Komu vračaš in komu posojaš?« je bil radoveden prodajalec. »Svojim staršem vračam, kar so mi dali, ko sem bil še otrok. In svojim otrokom posojam, da mi bodo v starosti morda to povrnili.« (sč)