Zgodilo se je v času nesrečne francoske revolucije. Na eni od ladij so zajeli mornarje. Zgodaj zjutraj so jih odvedli in razglasili, da bo vsak deseti ustreljen. Mornarjev se je polastil strah. Vsi so se bali, da bodo deseti … V nezavest so padali že, ko so slišali ukaz: »Številka deset naj stopi naprej!«
Neki mladenič je videl, da je on na vrsti in se začel ves tresti od strahu. Naenkrat začuti, da ga nekdo vleče za rokav. Obrne se in že je iz vrste stopil stari župnik in šel med obsojene.
Sledil je drugi ukaz. Slišalo se je streljanje in deset mladih fantov je ležalo na tleh. Med njimi tudi stari župnik. Mladenič je bil globoko pretresen: On je umrl namesto tebe. Če bi on ne umrl, ti ne bi bil živ – mu je stalno nekaj šepetalo v notranjosti.
Razmišljal je, kaj je tega duhovnika gnalo, da je dal življenje za neznanega mornarja. Ni vedel, kako naj se mu zahvali, pa je šel na kraj, kjer so ležali ubiti in glasno zaklical: »On je umrl, da mi je dal življenje.«
Jezus je na križu za nas umrl na veliki petek. Če tega ne bi naredil, mi ne bi imeli večnega življenja. Pravzaprav bi mi morali viseti na križu, ne Kristus! Bodimo Kristusu hvaležni za to!

B. Rustja (uredil), v: Ognjišče 4 (2017), 33.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Človek je bitje odnosa, ki nas najgloblje določa in zaznamuje. Prek odnosov se tudi najbolj odkrijemo in razkrijemo drugim. V odnose ne vstopamo samo na verbalni ravni, ampak predvsem na nezavedni ravni, z vsem, kar smo, s celotno vsebino svojega življenja. Gre za srečanje dveh oseb v vsej svoji celovitosti. Pri odnosih ne gre samo za to, da imamo odnos »do« nečesa/nekoga, ampak predvsem za to, da imamo odnos »z« nekom. Kakovost našega življenja se v največji meri kaže v kakovosti in lepoti naših odnosov. Slovenska beseda »sreča« v glagolniški obliki nakazuje prav to, da je sreča v srečanju, srečevanju. Človek ni samozadostno bitje, saj posameznik ne more samega sebe osrečiti, pa naj se še tako trudi. Duhovnost new agea želi zahodnega človeka prepričati prav o tem – da naj se ukvarja sam s seboj, da je samemu sebi dovolj in da mora poskrbeti izključno zase ter da ne potrebuje nikogar drugega. Vendar pa človek lahko samega sebe osreči le prek nekoga ali nečesa drugega, kar ni on sam. Šele notranje urejena osebnost lahko osreči drugega. To, kar je v nekaterih drugih, bolj prvinskih kulturah jedro, srčika, najpomembnejše, smo v zahodni kulturi skorajda pozabili. V Afriki poznajo izraz »ubuntu«, kar pomeni, da je oseba oseba le skozi drugo osebo. Da smo vsi povezani, da skrbimo drug za drugega, da se spoštujemo, da vse, česar se naučimo, in vse izkušnje izvirajo iz odnosov in povezanosti z drugimi ljudmi. Tony Robbins pravi: »Kakovost tvojega življenja je kakovost tvojih odnosov.« S tega vidika so odnosi možnost za najlepše in obenem tudi za najslabše v življenju. Številne raziskave in tudi psihosocialna, psihoterapevtska in medicinska praksa kažejo na to, da je v sodobnem času najbolj razbolelo področje prav področje medosebnih odnosov. Za posameznika je ključnega pomena, kakšen odnos ima do drugih, do sebe, do sveta in življenja, do smisla in do presežnega.
Človek je ves čas v odnosu. V odnosu do drugih ljudi, do sveta, do vrednot in v nenehnem odnosu do sebe in do življenja. Bistvena značilnost eksistencialne analize, ki temelji na človekovi svobodi in odgovornosti, je usmerjenost k ljudem in njihov odnos do sveta in vrednot. Odnos do življenja vzpostavimo takrat, ko nehamo čakati, da se bodo stvari zgodile same od sebe in začnemo ukrepati, aktivno oblikovati ter nadzorovati svoje življenje. Tak odnos do življenja lahko nadzorujemo le skozi svojo osebo in s tem svetu sporočamo: jaz sem na tem svetu, sodelujem in se oblikujem. Tako preživljamo življenje na smiselni način do smrti, kajti smrt je večja grožnja neizživetemu/nesmiselnemu kot izpolnjenemu/smiselnemu življenju. Odnos do sveta postane jasen, ko lahko ukrepamo ali reagiramo na način »odgovora« življenju. Človek s svojim odgovorom stopi v osebno izmenjavo s svetom. Naši odgovori so sestavljeni iz duhovno nezavednega in zavestne presoje, kar se povezuje s celotnim telesno-duševno-duhovnim stanjem.
Razumljivo je, da si starši želijo zdravih, naravnih, odprtih, samozavestnih, inteligentnih, empatičnih in socialno mislečih otrok. Kljub temu so v ospredju želje, za katere nikakor ni gotovo, da se bodo izpolnile. Ljudje pogosto postanejo odvisni od tega, da so njihove želje izpolnjene. Če se na primer otroci ne lotijo tega ali onega dela, ne uporabijo te ali one priložnosti, storijo ali ne storijo te ali one stvari, nas boli. Poleg tega so želje za otroka pogosto usmerjene k rezultatu, izdelku in ne k procesu vzgoje otroka. Predvsem pa ne v otrokovo osebo. Osrednja skrb logopedagogike je vključevati posameznega otroka na način, da mu dajemo možnost, da se zavzame za položaj in če je le mogoče, da se sam odloči in tako prevzame odgovornost zase.
V pedagoškem procesu krepimo otrokov odnos do sveta tako, da naredimo prostor za otrokov obstoj. Otroka sprejmemo, ustvarimo pozitivno klimo, varnost in s tem vzpostavimo kulturo zaupanja. Pomembna so pravila, rituali, ritem, jasnost vrednot, orientacija, pozitivna klima v družini, podpora s pomočjo lastnih veščin, sposobnosti in spretnosti. Odnos do življenja krepimo skozi medosebne odnose in skrbi za druge. Skrb za druge namreč poživlja ljudi. Pomembni so občutki toplote, nega, dotik, promocija skupnosti in »trenutki užitka« (pesmi, zgodbe, glasba ...). Razvija se z bližino, ki omogoča varno povezavo. Otroku dovolimo, da je takšen, kot je, da je lahko neodvisen in konsistenten v svojih dejanjih. Spoštujemo ga v lastni potencialnosti in mu omogočamo, da sprejema pristne in skladne odločitve. Skozi te dejavnosti bo lahko cenil vrednote kot oseba v svojem bitju in potencialnosti.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 3 (2023), 11.

V mrzlo sivin prvih zimskih dni je stopala Nardinova Marička. Vračala se je domov.
Marička Nardin je bila kuharica. Svoje prve kuharske sposobnosti je začela uveljavljati v menzi podjetja, kamor ji je uspelo priti že ob prvem iskanju zaposlitve. Marička je dobila delo tudi zato, ker je bila takrat še zelo mlada. Bila je čedna. Ne lepa! Le prikupna in zelo ponižna. Nikoli ni ničemur oporekala. Nikoli se ni pritoževala. Vse je sprejemala tako, kakor sprejemamo križe, ki so nam usojeni. In katerih se v življenju ne moremo ubraniti.
Marička je bila natančno taka kot večina deklet, ki so takrat prihajale s podeželja. Bila je bistra. Delavna. In poštena. Živela je skromno. V delavski menzi. In v kuhinji. Večino dneva. Stanovala je v kleti velike predmestne hiše, nedaleč od tovarne, v kateri je delala.
Maričkino pravo življenje so postale kastrole in lonci. Pa kozarci. In jedilni pribori. Najprej medeninasti, potem pa vedno boljši. Počasi se je začela prilagajati ljudem, ki naj bi bili več vredni od nje. Dolgo časa so ji to potuhnjeno vlivali v dušo, da je začela tudi sama tako misliti. Da so oni zgoraj, visoko nad njo, ona pa zelo nizko. In da zato mora biti ponižna, če hoče obdržati delo in preživeti.
Marička je tu pa tam malo postala v svojem naletu. Toliko, da si je obrisala obraz. Premočen od potu. Prt, ki bi jo malo očistil, kakor Veronikin Kristusa, ji je ponudil le malokdo. Postaje križevega pota, ko je lahko zajela sapo, pa so bile kratke.
Ko je državo oplazila prva gospodarska kriza, je bila Marička že v zrelih letih. V fabrikah so se kar naenkrat začeli ukinjati različni odbori in komisije. Delavske menze so izginile. Ukinile so se malice in delavec je spet sedel tja, kamor ga je posadila nova oblast. Nazaj za stroje. Malo postaran. Malo omagan. Naveličan tistih od zgoraj in po malem že lačen. A je vseeno utihnil! Utihnil v nekem sindikatu, ki ga pravzaprav ni bilo. Ne tam, kjer bi ga potreboval. Ukinili so se prevozi na delo. Počitniški domovi so se razprodali. Kuhinje pa ena za drugo zaprle …
Tudi v podjetju, kjer je delala Marička, so kuhinjo zaprli in ostala je brez dela. Upehana, izgarana in nesrečna je obstala nekje na sredi: med upokojitvijo, presežkom in nekakšnim čakanjem. Čakanjem z veliko časa in malo denarja. Marička Nardin, nič drugačna in nič slabša od večine slovenskih delavk, je začela iskati delo na črno. Delo, ki bi jo nekako zavarovalo. Zaščitilo pred tistim, česar v novi državi na začetku nihče ni upal na glas priznati. Pred stradanjem!
Marička je bila srečna, da je sama. Da nima družine. Ne otrok ne vnukov. In ne moža, čigar usoda bi bila podobna njeni.
Pa je šla. Od hiše do hiše. Ne prosit! Spraševat. Dobila je nekaj priložnosti, a bile so kratkega veka. Toliko je zaslužila,da je preživela. Nekaj let.
Po petih letih pa je Marička vendarle dobila pravo delo. Vzela jo je privatnica z oznako Začeti takoj! Delo je bilo nekaj krasnega. Če je temu sploh rekla delo! Bila je zgolj čisto lepa služba!
Marička Nardin je pri mestni gospe dobila v oskrbo prelep vrt novo zrasle vile. Zlatega prinašalca. Se pravi psa z rodovnikom. In gospejinega moža. Gospoda Martina. Človeka, ki je le pogojno še živel tam. Toliko, da prihajanja in odhajanja svoje prezaposlene soproge, menedžerke novega, sodobnega podjetja, največkrat niti opazil ni!
S hišo, kamor se je vselila, je prišla nova priložnost. Te priložnosti pa je bilo Maričke, navajene le kuhe in pomivanja, sprva malo strah. Kmalu pa se je, takšna kot je bila, z vso ihto zagnala v svoje novo delo. Tako, da je tudi Martin, postarani, razvajeni in že kdaj odpisani vodja delavnice, v novi služkinji kmalu zagledal zelo uporabni, le malo preveč hrupni delovni stroj.
Marička je grmela in šumela s sesalcem po hiši kakor neurje. Vsak dan je sesala prah. Tam, kjer je bil. In tam kjer ga po njegovem sploh ni bilo. Prah pa je bolj čutila pridna Marička! Bila je prepričana, da je samo zato pri hiši, da drgne. Od jutra do večera. Ves tisti čas, ko se psu, zlatemu prinašalcu z rodovnikom, ni ljubilo ven. Sploh nikamor.
Ko je končala s sesalcem, je začela kuhati. Predano in z mirom. Tu je bila še zmerom dovolj okretna in iznajdljiva. Tako da si je Martin, lepo zaobljen in ves polizan, od navdušenja brisal brado. In govoril ženi nasproti mize: »Mhm, je dobro! Take kuhinje pa od moje mame sem ni bilo!« Žena je kislo pokimala. Njemu in Marički za hrbtom. Zamahnila je z roko, da je prišel na mizo še posladek. Naročila je še pranje in likanje. Vsak dan več. In vprašala po Amorju. Kako mu je. Ubogemu kužku! Potem je šla.
Pes je ležal na zofi. Dvigoval je uhlja in zehal. Debel. Sit. In po pasje srečen.
Tako je tudi Marička v novi, srečni družini tudi sama postala srečna. In zadovoljna. In želela si je, da bi ta sreča trajala.
Vendar ni!
Marička Nardin je začela posedati. Najprej le tu in tam. Zatem pa vedno bolj pogosto. Morala je! Ker jo je stiskalo pri srcu. Že velikokrat prej je zaznala tisto pekočo bolečino, a je izginila. Vedno je minila sama od sebe. Tu, v tej novi službi, pa ne! Kar naenkrat ne več!
Tako je nekega dne, omagana od drgnjenja in sesanja in tekanja za psom, kar naenkrat sedla. Kar ‘cepnila’ je na stol, kakor rečemo. Tam je najprej malo pogledala okrog, ali je kdo v bližini. Nato pa zadremala. V njen prijetni, že kar malo lenobni dremež so prišle sanje. Sanjala je o domu. O materi, ki je že kdaj počivala pri Sveti Trojici. O očetu, ki ga nikoli ni poznala. In nazadnje o ljubi domači hiši. Nekje v hribih pod Jelovico je samevala. Prazna. In verjetno prav tako brez sape in življenja, kakor je bila zdaj Marička sama … »Če bo še tako hudo, bom šla domov! Domov, ja! Tam se bom pozdravila,« si je rekla, ko se je zdramila. »Bog ve, kako je zdaj tam? Bog ve!«
Pa je še dolgo ostalo tako, kot je bilo. Marička je pospravljala in kuhala. Vmes malo postala. Se prijela kdaj pa kdaj za srce. Tako kot naredimo, kadar nam to nagaja. Vozila je okrog razvajenega psa. In stregla žlahtni gospe. Vsega naveličani že. Lastnega podjetja. In svojega soproga. Le da nobenega od njiju ni mogla pustiti …
Marička je velikokrat, tako mimogrede, odžebrala svoja leta. Garaška leta! Kakor jagode na paternoštru so bila. Razmišljala je, kolikokrat je padla na kolena, pa spet vstala. Včasih lačna, včasih ponižana, A vstala je! Zdaj pa se ji je kar naenkrat zazdelo, da ji zmanjkuje sape. Ni več videla izhoda! Preračunala je, da si tudi s svojo skromno pokojnino, če jo bo dočakala seveda, ne bo preveč opomogla… Nekje na svojem, kje naj bo to njeno sploh še bilo, bi mogoče preživela. Toda kaj bo, če bo zbolela… Zares?
Pa se je nekega dne odločila. Dokončno! Da gre domov! V tisto staro hišo pod Jelovico da gre. Pogledat, kako je zdaj tam. Saj tako nima nikjer nič svojega…
»Marička, zdaj nas ne moreš zapustiti! Zdaj, pred praznik!« je zajavkala gospa. Vsa v solzah. Ko je slišala, da ta odhaja. »Tako smo se te navadili! Tako dobro si skrbela za našega Amorja! Za hišo! In za Martina tudi!« je govorila. »Kaj bomo brez tebe?«
»Kaj vem…« je postajala neodločna Marička Nardin. Ampak počasi in vztrajno je grizljala naprej svoje. Da gre. In da se ne bo več vrnila.
Res je šla! Še isti mesec. Iz velike, bleščave vile. Šla je puklasta od dela. Z bolečim križem. Bolnim srcem. In pekočimi stopali. Naravnost domov. Tam, doma, pa ni bilo več tako, kot je imela v spominu. Namesto nizkih, prijaznih hiš z lesenimi balkoni in hlevi, v katerih je mukala sita živina, je prišla v skoraj nepoznano vas.
Okoli nje so se dvigovale visoke, gorenjsko bahave hiše. Okrašene s kičastimi zvezdicami in bleščavimi jelenčki. Na dvoriščih sto stali lepi avtomobili. Tudi celo po dva ali trije na enem dvorišču! Fantički so čivkali namesto v piščali vsak v svojo mobitel. In se vozili skozi vas, kot na dirkališču je bilo. Ženske so sedele v kuhinjah ob kavici Hlevi so bili na novo pobeljeni. Večinoma prazni.
Marička je stopila iz avta, počasi, korak za korakom je šla in se nazadnje ustavila pred nizko, napol podrto hišo. Pogledala je navzgor. Po Nardinovem. Sklonila je glavo in se pokrižala. Pokleknila je na ledeno mrzel beton pred hišo in zagreto in hvaležno zmolila očenaš v zahvalo, da se je vrnila.
Dvignila se je in stopila v hišo. V Nardinovi hiši se ni nič spremenilo. Bilo je kakor po materini smrti. Vse na svojem mestu. Prašno, pogrnjeno. Pajčevine na vratih in okoli oken. Od križa v kotu do stare slike so se vlekle.
Marička je stopila k sliki. Obrisala je prah z nje. In črkovala ganjeno: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka …«
Ko je tisto prebrala, je sedla za mizo. Naslonila vroče čelo na roke, žuljave in rdeče od pranja in pomivanja, in zajokala. Spet je vstala. Šla še enkrat s prsti po tisti lepi hišni podobi. In rekla: »Pa sem spet tu! Tu, od koder sem šla!«
V hiši je sijala luč. Vsak, ki je šel mimo, se je obrnil tja. K Nardinu. Sijala je vso noč. Kakor za verne duše. In še ves naslednji dan. Ko je soseda pozno popoldne vstopila v hišo, je dobila Maričko na tleh. Ležala je počez po izbi. V rokah je držala materin molitvenik. In glava ji je trdo počivala na njem.
»Uboga Marička!« je zgroženo rekla ženska. »Da je prišla sem umret! So pa govorili, kako je bogata in je zato ni domov …«
Zvečer je pri Sveti Trojici zazvonilo. Navček je zapel čez vas. In mila pesem je, takrat že s svetom in z Bogom spravljeni Marički, prinesla mir.
Marička Nardin je srečno zaspala. Na zadnji postaji svojega križevega pota. In hiša, tako kot prej, je spet ostala zaprta in sama.

P. Škrinjar, (zgodba), v: Ognjišče 3 (2017), 44.

Slavni kipar Michelangelo je klesal veliko kamnito gmoto. Nekdo, ki je prišel mimo, ga je vprašal, kaj dela. »Iščem angela v tem kosu kamna!« In res je iz brezobličnega kamna izklesal čudovit kip angela.

Iščimo tudi mi v sočloveku angela, poskušajmo odkriti, kar je v njem dobrega. Podobno ravnajmo tudi v odnosu do Cerkve. Iščimo najprej dobro v njej.

RUSTJA, Božo. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str. 67.
knjiga Zgodbe kažejo novo pot, Ognjišče, Koper, 2018, 62.

Kolikor mi je znano, so se pravila krščanskega posta skozi zgodovino le počasi spreminjala, nekatera so ostala nespremenjena do danes in to kljub velikim družbenim spremembam. Zanima me, od kod izhaja zapoved, da ob petkih ne jemo mesa, se pa lahko jedo ribe? Kako je z drugim vodnim življem, ga je dovoljeno jesti ali ne? Tu vidim dilemo za tiste, ki so jim ribe najljubša hrana, ali pri vegetarijancih, ki ne jedo mesa (razen rib, seveda). Ali je smisel oziroma namen posta v tem, da jemo določeno vrsto hrane, da jemo manj ali da jemo tisto, kar nam ni všeč in se torej odpovemo užitku?
Franc

Sveto pismo poroča, da je bila med farizeji navada, da so se postili dvakrat na teden (prim Lk,18,12). Zdi se, da je bila ta navada povod, da so se tudi kristjani že v prvem stoletju začeli postiti dvakrat na teden: v sredo in petek. Tako že Nauk dvanajsterih apostolov, eden najstarejših krščanskih spisov, pravi: »Vaši posti naj ne bodo istočasno s posti hinavcev. Ti se namreč postijo v ponedeljek in četrtek, vi pa se postite v sredo in petek« (8). Sredo so izbrali, tako pravi sv. Avguštin, ker so ta dan Judje sklenili Jezusa umoriti, petek pa, ker je ta dan Gospod umrl na križu. Vsak teden so se prvi kristjani postili v sredo in petek do 9. ure (do treh popoldne) in ne do sončnega zahoda, kakor je to veljalo za strogi post.
Tudi v našem času razlikujemo med zdržkom in strogim postom. Cerkev nam danes določa strogi post na pepelnično sredo in na veliki petek. Ta dva dneva se le enkrat na dan do sitega najemo in se zdržimo mesnih jedi (zdržek). Strogi post veže od izpolnjenega 18. leta do začetka 60. leta. Samo zdržek od mesnih jedi je na vse petke v letu. Zunaj postnega časa smemo zdržek od mesnih jedi zamenjati s kakim drugim dobrim delom pokore ali ljubezni do bližnjega. Zdržek od mesnih jedi veže vernike od izpolnjenega 14. leta. Kadar je praznik (cerkveni ali državni) na petek ali je kakšna slovesnost v družini (poroka, pogreb …), post in zdržek odpadeta!
Iz napisanega vidimo, da imate prav, ko ste napisali, da so se “pravila krščanskega posta skozi zgodovino … spreminjala, nekatera so ostala nespremenjena do danes”. Lahko bi rekli, da se ni spreminjala zapoved, naj se postimo, saj je Jezus večkrat govoril o postu in se tudi sam postil 40 dni v puščavi. Spreminjal pa se je način posta. Z razliko od prvih kristjanov, ki so se postili v sredo in petek, se mi postimo samo ob petkih, ko imamo zdržek od mesnih jedi.

ZAKAJ PETEK?
Zdi se, da je več razlogov, zakaj ob petkih ne jemo mesa (zdržek). V preteklosti je ribje meso veljalo za manj okusno. Veliki krščanski učenjak sv. Tomaž Akvinski je govoril, da meso povzroča slo, ribe pa ne. Ribe so veljale za cenejšo hrano, saj jih je bilo dokaj preprosto ujeti in jo nato pripraviti – speči na preprostem ognju. Torej je bil petkov zdržek nekakšno znamenje solidarnosti z revnimi. Nekateri menijo, da so bili ribiči revni sloj prebivalstva in je zato nakup rib pomenil pomoč revnim ribičem. Ne manjka tudi drugih duhovnih razlag: Kristus je daroval svoje telo (meso) na križu v petek, zato se mi ob petkih odrekamo mesu. Riba je potopljena v vodi in iz nje dobiva vse potrebno za življenje, kar naj bi kristjana spominjalo, naj s postom postaja podoben ribi in živi popolnoma potopljen v Bogu in naj se zaveda, da dobiva vse potrebno za življenje od njega.
Ob petkih lahko jemo ribe pa tudi drugo morsko življe, ker je dovoljeno jesti meso hladnokrvnih živali. Nekateri v šali dodajajo, da si ob petkih lahko privoščimo tudi krokodila.
Z razliko od svetopisemskih in prvih časov krščanstva veljajo v našem času ribe za dražje živilo, vendar se da tudi danes dobiti ribo za sprejemljivo ceno ali pa pripraviti več drugih brezmesnih jedi. Tistim, ki so jim ribe najljubša hrana, post pomeni, da se se ob petkih ne bodo prenajedali rib ali drugih jedi, pripravljenih iz morskih sadežev. To bi bilo v nasprotju z duhom posta. Post pomeni, da nas nekaj ‘boli’, ko se postimo, da se zavestno in svobodno nečemu odrečemo iz ljubezni do Boga, oziroma, ker vemo, da nas je Bog tako ljubil, da je trpel in umrl za nas. Tako lahko ljubitelji rib ob petkih izberejo kakšno drugo brezmesno jed, ali pa pojedo malo ribe (pa bi radi več). Skratka, naredijo naj neko žrtev, ki jih bo spomnila na Kristusa, ki nas je tako ljubil, da je umrl na križu za nas. Podobno velja tudi za vegetarijance.
Katoličani imamo sorazmerno mil post. Nekatere druge krščanske cerkve (pravoslavni) ali verstva (muslimani) poznajo strožje oblike posta in daljša obdobja postenja. Zato bo katoličan, ki je začutil, kako dober je Gospod (Ps 34,9), sam izbral še kakšno obliko spokornosti. Odrekel se bo lahko kavi ali sladkarijam (vsaj kakšen dan v tednu). V zadnjem času Karitas priporoča post brez alkohola. Vsak naj zase izbere primerno obliko. Zelo bo dobro, če se bo odločil za post, ki mu bo pomagal urejati strasti: nekdo, ki mu preti nevarnost, da bi zašel v alkoholizem, se bo odpovedal alkoholu. Drugemu, ki se bojuje s prekomerno težo, se bo odpovedal sladkarijam ali obilni večerji …

POST ZA POTREBNE
Ob vsem tem ne pozabimo opomina iz zelo starega krščanskega spisa Pastir, ki zatrjuje, da je pravi post povezan tudi s pozornostjo na govorjenje (obvladovati svoj jezik), z odpovedjo slabim željam in očiščevanjem srca. Kar tisti, ki se posti ob kruhu in vodi, prihrani, naj da potrebnejšim. S tem Hermas, avtor tega spisa, opozarja na zelo pomembno plat posta. Ko se čemu odpovem (mesu, alkoholu, kavi, sladkarijam, obilni hrani … ) moram to darovati potrebnim ali za dobre namene. Kajti postil bi se lahko tudi skopuh in bi prihranek stiskal zase.
Podobno velja za druge razvade. Odrečem se ali omejim gledanje televizije ali brskanju po računalniku, praznim pogovorom itd. Ta čas potem porabim za pogovor v družini, za duhovno poglobitev (duhovno branje), za pobožnost križevega pota ali delavniške maše, za obisk bolnika ali osamljenega … V času epidemije takega človeka pokličem po telefonu, mu napišem pismo ali kaj podobnega.
Cerkveni asketični pisatelji so v zgodovini poudarjali pomen posta kot zdravila človeške grešnosti, kajti prvi človek Adam je v raju prekršil Božjo ‘postno’ postavo. Jedel je, česar ne bi smel jesti, in s tem napačnim prehranjevanjem je uničil odnos z Bogom. Zaradi prekršitve postne postave se je človekove volje polastil greh, ker po svoji naravi ni bila več sposobna slediti Božji volji, ampak je zaradi neke svojevrstne grešnosti odvračala in še odvrača človeka od Boga. Ko se oseba posti, to pomeni, da ne je tega, kar si v večji ali manjši meri želi njegova narava, ampak je to, kar mu po Božji volji nudi Cerkev, zdravi in celi svojo voljo, pravzaprav spreminja svojo naravo in jo dviga na raven duhovnega življenja. Zato post združuje človeka z Bogom.
Post in zdržek morata človeka voditi k Bogu. S postom si človek krepi voljo, da se trudi tudi za odpravo drugih napak. Tako je sv. Hieronim, rojen na ozemlju današnje Slovenije in umrl pred 1600 leti, glede posta opominjal rimsko plemkinjo Celancijo: “Varuj se, da bi se imela za svetnico že samo zato, ker si se sicer začela postiti in si nalagati zdržke. Takšna krepost je namreč dejansko samo pomoč za dosego svetosti in ni sestavni del popolnosti. … Kaj ti pomaga zatirati telo z zdržki, če se potem duša napihuje z ošabnostjo? Mar nam biti mršavi od posta lahko prinaša kakšno zaslugo, kadar smo potem modrikasti od zavisti? Mar je kakšna krepost ne piti vina, kadar smo potem pijani od jeze in sovraštva? Hočem reči, navsezadnje, da so zdržki sijajna stvar, in je mrtvičenje telesa lepa in čudovita stvar samo takrat, kadar je pridruženo duši, ki je brez greha. Rečem še več: Tisti, ki se hvalevredno in zavestno oklepajo kreposti zdržkov, ravnajo grdo s svojim telesom prav zaradi tega, da strejo ošabnost duha, da uspejo spustiti se, bi lahko rekli, s položaja ravnodušnosti in domišljavosti in biti sposobni izpolnjevati Božjo voljo, kar doseže svojo popolnost predvsem v ponižnosti” (Pismo 148, 22).

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str 30-32.

V nekem pogovoru s prijateljico je Ida ponosno dejala: »Človek mora biti tako močan, da zmaga samega sebe. Včasih sem se ob vsaki težavi spraševala: Zakaj me je to zadelo? Zdaj pa sem postala močna in nič več se ne sprašujem, zakaj, ampak vedno vdano izrečem: Gospod, ti že veš, zakaj. To je zmaga nad samim seboj in na to sem ponosna,« je razlagala Ida.
»Pa če te nenadoma zadene kakšna nesreča, misliš, da boš res tako močna, kot se počutiš zdaj, ko ti življenje teče tako mirno?« je malo dvomeče vprašala prijateljica.
»Ne, nobene preizkušnje se ne bojim!« je odločno odvrnila Ida.
Od tedaj je minilo precej let. Tega pogovora se je Ida spomnila, ko se je pripravljala na velikonočno spoved. Bila je vsa zbegana, kajti pred nedavnim jo je zadela huda preizkušnja. Na misel ji je prišel še neki drug pogovor v ne tako daljni preteklosti. Med drugim so se pogovarjali tudi o veri in Božji previdnosti. Neki moški, ki je bil najglasnejši, je zamahnil z roko in dejal: »Boga ni! Če pa je, ni niti dober niti vsemogočen, ker dopušča trpljenje.« Idi so se takrat te besede grozno bogokletje. Toda zdaj, ko jo je obiskalo trpljenje, so privrele na dan, preplavile njeno dušo, njeno srce. »Kaj je z menoj?« se je spraševala. »Nekoč sem tako samozavestno trdila, da se ne bojim nobene preizkušnje, zdaj pa … Kako naj s takimi mislimi obhajam velikonočne praznike? Kako naj stopim pred svojega duhovnega očeta, ki me že leta in leta vodi v mojem prizadevanju za prijateljstvo z Bogom.« Udarec je bil res zelo krut, tako nepričakovan, da ga ni mogla vdano sprejeti.
Zmagala je božja milost in Ida je zbrala ves pogum, da je, četudi s težavo, iskreno priznala svoj dvom v božjo dobroto, svoje bogokletno razmišljanje. Izkušeni duhovnik je po njeni izpovedi nekaj časa molčal, potem pa je pokazal na križ: »Ti za nekaj časa izgubila, kar si imela rada – srčni mir. On pa je za nas daroval vse, tudi svoje življenje. Njegova žrtev te je odrešila, ko si priznala, da si slabotna, zato s hvaležnim srcem obhajaj praznike Vstajenja!«

A. Škufca. (zgodbe), v: Ognjišče 3 (2013), 51.

Ingver (Rhizoma zingiberis) je med prvimi začimbami, ki jih je človek spoznal. Pradomovina ingverja je jugovzhodna Azija, pogosto ga uporabljajo v kulinariki in tudi v zdravstvu. Uporabne so sveže korenine, lahko tudi posušene in zdrobljene, najdemo ga tudi v številnih tinkturah in oljih. Svež ingver diši podobno kot limona in ima rezek in rahlo pikanten okus, ker vsebuje ostri snovi ‘šogaol’ in ‘gingerol’, ki povzročita občutek toplote na jeziku. V prehrani ga uporabljamo v solatah, kompotih in različnih napitkih. Za pripravo hrane se uporablja korenika, ki vsebuje do 3,3 odstotka eteričnih olj. Plasti tkiva, ki vsebuje ta olja, se nahajajo tik pod skorjo, zato pred uporabo korenino olupite zelo na tanko in previdno. Ingverja naj ne bi uživali otroci do dveh let.

Ingver je že od nekdaj veljal za enega najmočnejših rastlinskih antioksidantov, kar potrjujejo tudi sodobne raziskave. Ugotovili so, da vsebuje mnogo eteričnih olj, encimov, maščobnih kislin, rudnin (kalcij, kalij, fosfor, magnezij, železo) in vitaminov (A, B, C, E, K).

INGVERJEV ČAJ
Ingverjev čaj ima svojevrsten nekoliko oster in pekoč okus. Kako močan je okus, pa je odvisno od občutljivosti naših okušalnih brbončic na jeziku, zato si čaj pripravimo s toliko ingverja, da nam okus ustreza. Pred uporabo ingver olupite in na tanko naribajte. Za pripravo čaja potrebujete 3 velike žlice nastrgane korenine, ki jih dodate v liter vrele vode in pustite 10-15 minut, nato precedite. Čaju lahko dodate med in limono.

Učinki
Ingver ob redni uporabi krepi obrambne mehanizme in preprečuje prehlade ter pomaga pri že razvitem nahod in bolečem žrelu.

INGVERJEVA ŠIROKA UPORABA NAMIGUJE NA ŠTEVILNE ZDRAVILNE UČINKE

• ‘Oleoresin’ v ingverju pomaga pri glavobolih;
• Blaži potovalno slabost na ladji v avtu ali letalu; deluje tudi na hladno potenje, bruhanje, vrtoglavico, pretirano slinjenje (znaki kinetoze ali potovalne bolezni). Pri tem ingver nima nezaželenih učinkov, kot je npr. zaspanost, ki se pojavlja pri jemanju nekaterih zdravil; sestavina ‘shogaol’ pa preprečuje siljenje na bruhanje;
• Deluje protivnetno (zmanjšuje bolečine in otekline);
• Pospešuje krvni obtok in prekrvavitev možganov, s tem pa izboljšuje spomin;
• Varuje pred srčno žilnimi obolenji;
• Deluje proti driski;
• Deluje antiseptično in uničuje mirkoorganizme;
• Lajša prebavo (spodbuja peristaltiko in izločanje želodčnega soka), deluje proti napenjanju (‘karminativ’, pospešuje izločanje plinov) in pomirja želodčne in črevesne krče;
• Povečuje apetit;
• Pri rednem jemanju zmanjšuje kronično utrujenost, zaradi stimulativnega delovanja pa naj se ne uporablja zvečer, pred spanjem, saj lahko povzroči nespečnost;
• Antikoagulantno delovanje preprečuje zgoščevanje krvi;
• Ugodno deluje na delovanje jeter in znižuje holesterol;
• Deluje tudi kot antioksidant, nevtralizira delovanje prostih radikalov;
• Na nekaterih živalskih modelih so celo dokazali protirakavo delovanje. Seveda so na tem področju potrebne dodatne raziskave. Previdnost velja predvsem ob sočasnem zdravljenju s kemoterapijo, zaradi možnosti neugodnih interakcij;
• Znižuje nivo krvnega sladkorja in krvnega tlaka;
• Kot dodatek ustnim vodam odpravlja slab zadah.

INGVERJEVO OLJE

• sprošča napete mišice;
• kot dodatek kopalnem olju pospeši cirkulacijo krvi in poskrbi za toploto;
• krepi tudi prekrvavitev kože na glavi in lahko zmanjša izpadanje las.

Ingver: meter visoka zeljnata travnica
Domovina: tropski in subtropski pasovi
Uporabni deli: korenika
Uporaba: kulinarika, zdravstvo
Učinki: lajša vnetja, nekatera obolenja, zadnji dokazi poročajo o ugodnih učinkih pri potovalni bolezni.

INGVER LAHKO GOJIMO TUDI DOMA
Rastlina najbolje uspeva na toplem in vlažnem prostoru, občutljiva je na mraz, močan veter in direktno sončno svetlobo. Za posaditev rabimo korenino ingverja, kupljeno v trgovini, ali pa jo pridobimo od nekoga, ki jo že ima. Če korenino kupujemo v trgovini, izberemo tako, ki je mesnata in napihnjena ter ima čim več ‘oči’. Nekateri priporočajo namakanje čez noč, da se sperejo zaviralci rasti, ki jih včasih uporabijo ob transportu v trgovine. Idealen čas za sajenje je pomlad. Korenino posadimo v dovolj velik lonec, približno 20 do 30 cm globoko, zemlja naj bo bogata in hranljiva. Redno zalivanje je pomembno, dokler rastlina raste, zemlja naj ne bo suha in ne premokra. Ker ingver ljubi vlago in je občutljiv na suh zrak, pomaga tudi škropljenje z brizgalko vode.
Jeseni, ko zeleni deli rastline prenehajo rasti, se bo rastlina začela sušiti in to je znak, da je korenina že dovolj zrastla. Najlažje je če izkopljemo kar celo rastlino in ločimo korenike. Tiste najlepše shranimo ali na novo posadimo v posodo, druge lahko uporabimo v kuhinji. Da bodo dalj časa sveže, jih lahko tudi zmrznemo. Po ponovnem sajenju ingver ne rabi več veliko pozornosti in zalivanja, dokler se zopet ne otopli dovolj, da začne poganjati novo zelenje.

UPORABA, ODMERKI
Kot dodatek k prehrani se ingver lahko uporablja brez omejitev. Ob višjih odmerkih, izvlečki ali prah v tabletah oz. kapsulah, pa je potrebna previdnost (pri otrocih, v nosečnosti in pri jemanju določenih zdravil).

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2019) 2, str. 98.

Tako radi rečemo (še neverni ljudje to brez zadržkov izustijo), da je Bog ljubezen. A če je to res (da je Bog ljubezen namreč – v kar sam trdno verjamem), potem je vse (in hkrati edino), kar lahko v Njegovem imenu storim, da ljubim.
Pa vendar me vedno znova in znova presune zavest, koliko stvari storimo v imenu Boga, a proti ljubezni!
Ni težko ljubiti, če si tudi sam ljubljen.
Ni težko širiti ljubezni, če si je sam deležen.
Ni težko objeti, če te pričakujejo razširjene roke.
Ni težko nositi srca na dlani, če te obkrožajo nasmejani obrazi.
A ljubiti tudi, ko ti vzamejo srce ... ko ga vržejo na tla ... ko ga pohodijo ... ko pljunejo nanj ...
Ljubiti tudi, ko roke udarijo ... bijejo ... davijo ...
Ljubiti tudi, ko se srečuješ s kletvijo ... s sovraštvom ... z zahrbtnostjo ...
Ljubiti tudi, ko ljubezni ni in ni ... in še ta, ki jo hraniš v svojem ranjenem srcu, izgublja sapo ... in diha vse bolj plitko ... ko umira ...
A ljubezen je ljubezen le, če zna tudi umreti. Če "vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane" (1 Kor 13, 7). Potem "nikoli ne mine!" (1 Kor 13, 8).
Ljubezen nima urnika in uradnih ur. Napisa na vratih: Od – do. Ker dela non – stop. Ljubezen ne prešteva nadur in nočnih ur. Ljubezen nima nedeljskega voznega reda. Ker je za ljubezen vsak dan – nedelja. Sicer ni ljubezen.
Včasih ostanem brez besed. Včasih ne vem, kaj reči. Včasih moje ladje nasedejo na čereh laži in valovi mojih misli me naplavijo na najbližjo obalo: obalo nesmisla ... In od daleč lahko samo nebogljeno opazujem, kako vse, kar imam, in vse, kar sem, tone v globino in izginja v penečih valovih zavrnjene ljubezni ...
Post ni vedno odpoved nečemu. Post je tudi sprejetje česa. Ali koga.
Post ni zgolj néhanje. Post je tudi – morda predvsem – nehánje: Vse naše prizadevanje. In bivanje. Je naša bit. Naš ritem. Naš korak. Naš utrip. In dih.
Post ni štirideset dni. Post je naš vsakdan.
Post ni štirideset dni v puščavi. Post je naša pot preko vsakodnevne puščave.
Post ni štirideset dni brez kruha. Post je naš vsakdanji kruh.
Post ni shujševalna kura. Post je petelin, ki zapoje vsaj trikrat ... in nas opozarja, kako šibki smo v svoji vasezazrtosti!
Post je pot. A ne katerakoli pot. In ne kakršnakoli pot. Ni pot, ki vodi kamorkoli ter se kjerkoli in kadarkoli konča! Post je križev pot! Pot, ki ima svojo smer. Svoje postaje. Svoj cilj. Svoj začetek in svoj konec. Svoj smisel.
Bog je ljubezen. Ljubezen pa ni Bog. Še bog ne, čeprav je vez popolnosti!

Gregor Čušin

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)