Odločila sem se, da vam napišem svojo zgodbo. Nekaj let sem imela fanta, a se nama ‘ni izšlo’. V veliki meri tudi zaradi vere, ki je on ne čuti. Jaz pa sem vztrajala, če želi biti moj mož, bo hodil v cerkev. Vse je ostalo pri obljubah. Za eno leto sva prekinila vse stike. Moja odločnost je bila neomajna. Noben e-mail me ni prepričal, a nekaj pa je vendarle bilo. Izpovedi, kako je vse drugačen, da moli za naju, da hodi v cerkev. Ali nisem prav tega želela? Da, po tisočih besedah, stotinah e-mailov, me je en sam prepričal, da sem začela odgovarjati. Dobil me je nazaj.
Najina domova sta bila oddaljena kar precej kilometrov, to je botrovalo tudi temu, da sva imela zelo različne poglede na svet. Okolji, v katerem živiva, se močno razlikujeta. On je iz Posočja, kamor zahaja veliko ljudi na počitnice. Tudi meni je bilo na začetku zelo toplo pri srcu, ko sem gledala gore, ki se dvigajo nad dolino, ter skozi leto lesketajočo modrozeleno Sočo. Ljudje poleti hodimo na morje, ali kam drugam, pač vsak po svoje na dopust. On ni čutil potrebe, da se za tri dni loči od svojega kraja, kaj šele za teden dni. Njegov dom in okolica dajeta ves smisel njegovemu življenju. Tako je med nama rasla poleg fizične oddaljenosti tudi duševna in čustvena.
Tu pa je bila še ena, zame najpomembnejša stvar v življenju: vera v Boga. Brez Boga si ne predstavljam dneva, kaj šele tedna, da ne rečem življenja! On pa ni čutil potrebe po veri, po maši in ničemer v zvezi z vero. A nikoli se ni močno branil, vedno mi je obljubljal, da bo, ko se poročiva, vsako nedeljo z družino šel k maši. In ker sva veliko nedelj skupaj odšla, sem mu verjela. A vseeno sem v sebi kar naenkrat spet začutila dvom. Dvom, ki me je od znotraj razjedal kot jedka kislina. Vsakič, ko sem se ob nedeljah odpravila k maši, sem se spraševala, ali ga bo premamilo, da gre tudi on, ali želim tvegati, da bom mogoče na koncu razočarana, ker bova kot mož in žena nedelje preživljala vsak po svoje?
Začela sem se čez dan vse več pogovarjati z Bogom, molila sem, naj mi pokaže pravo pot. Ljudje velikokrat pozabimo na to, da ima Bog z vsakim od nas svoje načrte, ki pa so čudoviti. In spraševala sem se: Zakaj torej ne čutim radosti, ko pomislim na fanta kot na svojega bodočega moža, če je on tisti pravi, če naju je Bog ustvaril drug za drugega? Zakaj ne čutim v duši miru? Zakaj ob molitvi za mojega življenjskega sopotnika, nikakor ne morem začutiti, da molim prav zanj? Zakaj se mi pogosto na dan ves teden, pred tem, ko grem ponovno k njemu na obisk, v mislih pojavljajo močni dvomi, kljub temu, da je drugače vse v redu, saj me je prepričal da hodi v cerkev? Zakaj, zakaj, zakaj ... V moji glavi je bilo kot na pšeničnem polju v neurju. Nisem več vedela, zakaj se mi kar naenkrat pojavljajo tako močni, že skoraj čudežni prebliski: “On ni namenjen za tvojega življenjskega sopotnika.” Na začetku sem mislila, da sama sebi to ponavljam. A vsak dan je bilo bolj izrazito, bolj dojemljivo za moje možgane. Ves teden sem premišljevala, ali naj grem. Nisem vedela, kaj se dogaja z mojimi mislimi, čustvi. Kako je mogoče, da sem se dvakrat zmotila? “Saj je vendar Bog tako hotel, da sva ponovno par, ker sem zaradi tega privolila,” sem si ponavljala. “In niti enkrat samkrat ni rekel, da ne gre z mano k maši, kako lahko mislim, da se bo potem, ko bova mož in žena, uprl? Zakaj mi proti moji volji v misli prihajajo taki dvomi o tem, ali je pravi?” Rotila sem Boga, naj mi pokaže pot, naj mi da jasnejše znamenje, kaj naj storim, ker sama tega nisem zmožna in samo On ve, ali je pravi. Predala sem se mu z dušo in srcem, naj me reši tega dvoma, ki gori v meni. Prosila sem Marijo, naj me vodi, da se bom prav odločila.
Odločila sem se, da grem na obisk, pri tem pa trdno verovala, da bom našla notranji mir, v katerikoli smeri pač. Če bom ob njem začutila še hujši dvom, bom vedela, da nisva za skupaj. Tako sem prosila Marijo, naj mi sporoči. Pričakovala sem, da se bo moj notranji nemir ob njem povečal, a sem se zmotila. Počutila sem se sproščeno. In že sem bila pomirjena, da sedaj vem ... Z blagoslovljeno vodo sem ga pokrižala, kot je to včasih počela moja mami, ko sem bila majhna. Takrat pa je imela Marija moč pretrgati okove vrat, za katerimi je ležala v njegovem srcu resnica, ki mi jo je z lahkoto prikrival z besedami ter občasnimi dejanji. Ko se je bližal čas, da greva k nedeljski maši, je bil tiho ter s težavo sedel v avto. Takrat je privrelo iz njega: »Ne misli, da bom tako lepo vreme ob nedeljah zapravljal za maše. Cel teden bom delal, potem pa vstajal za k maši?! Ko bo tako sončno vreme, bom šel v gore.« Zazdelo se mi je, da me je nekdo polil z ledeno mrzlo vodo. Zmrazilo me je po celem telesu, obenem pa sem začutila, da se potim kot v največji vročini. Vse, kar sem lahko izdavila, je bilo: »Prosim?« In potem iz njegovih ust še en udarec: »Saj kdaj bova šla, a boš umrla, če ne boš šla prav vsako nedeljo, ali kaj?!« Utihnila sem in le sama sebi odgovorila, kar sem čutila: “Ne, ne bi umrla, počutila bi se mrtvo.”
Celo sveto mašo sem se zahvaljevala Bogu za milost, da mi je tako jasno pokazal resnico. Če so njegov bog gore, potem vem, da nimava skupnega Boga, da nimava skupne poti.
Bog nam daje svobodno voljo, zato se velikokrat znajdemo v krizi, odločimo se narobe, celo v življenjskih odločitvah. Če pa se predaš Božji volji, da te vodi po poteh, ki ti jih je namenil, te vodi da se odločiš prav. Le kako se bomo brez Boga odločali prav, če vidimo le do prvega ovinka, On pa vidi celo našo življenjsko pot.
Fani

V nas še odmeva velikonočno sporočilo o Jezusovem vstajenju in o prvih kristjanih, ki so se vsak prvi dan v tednu, se pravi v nedeljo, zbirali k lomljenju kruha, to je k maši. Brez tega niso mogli živeti. Niso si znali predstavljati nedelje, ne da bi šli k evharistiji. Danes smo priče upadanju števila ljudi, ki redno hodijo ob nedeljah k maši. Najbrž ne čutijo potrebe po tem. V tej zvezi je izredno zgovorno pričevanje mučencev iz Abitine (današnja Tunizija) iz leta 304. Ker so obhajali ‘evharistijo’ v nedeljo, jih imenujemo ‘mučenci nedelje’. S tem pa so ravnali proti cesarjevim ukazom. Ko so jih rimski oblastniki zalotili pri tem, so jih vprašali, zakaj so to delali. Odgovorili so: »Ker se Gospodove skrivnosti ne smejo opustiti.« Gospodarja, kjer so se zbrali, so še posebej vprašali, zakaj je dovolil, da so to obhajali pri njem. »Ker so moji bratje in jim nisem mogel braniti,« je odgovoril. Na njihov ugovor, da bi jim moral, je gospodar odvrnil: »Nisem mogel, ker ne moremo biti brez Gospodovih skrivnosti.«
Ti mučenci so raje šli v smrt, kakor da bi opustili evharistijo. Niso mogli živeti brez nedeljske maše, številni današnji kristjani pa jo s tako lahkoto opuščajo. Morda se upravičeno vprašamo, zakaj. Najgloblji razlog lahko iščemo v pomanjkanju prave osebne vere in globoke vere v Jezusovo vstajenje, ki je temelj naše vere. Ko se je neki italijanski podjetnik spreobrnil, so ga vprašali, če hodi redno k maši. In on je odgovoril. »To je potreba, ne dolžnost. Ne bi mogel živeti brez maše.«
Praznovanje nedelje ima temelj v mašni daritvi. Dejstvo, da ob nedeljah ne delamo (nedeljski počitek), izhaja iz tega, da ta dan posvečujemo z obiskom maše in več molitve. Da Gospodov dan lahko posvečujemo, pa se odrečemo delu. Zadnje čase opažamo, kako se je Gospodov dan spremenil v nakupovalni dan. Zelo žalostno je, da gredo nekateri ljudje od maše v trgovino. Je res to nujno? Ne bi mogli brez tega nakupa preživeti? Ali ne bi lahko prejšnji dan nakupili vse potrebno? Don Pierino Gelmini, velik bojevnik proti zasvojenosti, je zapisal, da obisk ‘sodobnih templjev’ kot so diskoteke (ob sobotah ponoči) in nakupovalna središča (ob nedeljah) ljudi delajo notranje prazne in zato se ne čudi, da je med sodobnimi ljudmi toliko zasvojenosti. Kako pa naj zapolnijo notranjo praznino? Ta kar kliče po zasvojenosti.
Namesto da bi ljudje množično hodili ob nedeljah po nakupih, bi ta dan, potem ko so bili pri maši, namenili družini, bližnjim, obisku bolnikov ali osamljenih. Lahko tudi ta dan izkoristimo za telesno sprostitev in nabiranje kondicije. Tako vidimo, da praznovanje nedelje, ko si vzamemo čas za Boga, najbližje in zase, pomeni zdravje. Zlasti v sodobni družbi, ko stalno hitimo in ta naglica že slabo vpliva na telesno in duševno zdravje.
Med take, ki si jemljejo nedeljo zase, spada tudi tvoj nekdanji fant. A spada med tiste, ki jim je nedelja samo dan, ko se sicer ne dela in ne gre v službo, se ga pa ne posvečuje z obiskom maše in slavljenjem Kristusovega vstajenja. Tebi nedeljska maša in vera v Boga veliko pomenita. In si najbrž ena redkih, ki se je odločila za tako radikalen korak. Vendar je bil nujen. Ne bi mogla živeti, da tvoj mož ne bi hodil s tabo k maši. Tvoje pismo je pričevanje sodobnega kristjana, ki se je raje odrekel zvezi s fantom, kakor da bi opustil mašo.
Tvoje pričevanje je pomembno tudi zato, ker daješ zgled, kako je treba bistvena vprašanja rešiti pred poroko. Kako se je treba prej pogovoriti, kakšno bo skupno življenje. Številne napetosti in spori v zakonu nastanejo, ker se zakonca nista dogovorila o ravnanju v zakonu. Seveda je nemogoče vse predvideti in nas življenje vedno znova lahko preseneti, a če sta si zakonca edina v bistvenih stvareh, lahko premagata marsikatero oviro in prebrodita marsikatero težavo. Zato je izredno pomembno, da zakonca skupaj molita in, če je mogoče, skupaj gresta k maši. Ko pridejo še otroci, obiskujejo mašo kot družina. Blažena Mati Terezija iz Kalkute je rada ponavljala, da družina, ki skupaj moli, skupaj tudi ostane. S tem je pokazala na povezovalno moč družinske in zakonske molitve.
Nočem trditi, da je zakonska zveza med vernim in nevernim nemogoča. Dogovoriti pa se morata, kako bosta spoštovala prepričanje drug drugega. Poznam primere, ko se veren in neveren zakonec dobro razumeta. Ali pa primere, ko neveren oče ali mati vozi otroke k verouku. Poseben primer pa se mi je zgodil, ko me je neveren mož prosil za pomoč. Svoji verni ženi je želel za življenjski jubilej podariti duhovne vaje. »Vem, da ji to veliko pomeni, jaz pa ne vem, kje in kako se prijavi,« mi je razložil. S tem je pokazal, kaj pomeni spoštovanje različnosti drugega. To pomeni, da drugega tako spoštujem, da mu skušam ugoditi tudi v stvari, ki meni sicer ne pomeni veliko, drugemu pa. Pokazal pa je tudi, da prava ljubezen ni samo potrpežljiva in vse odpušča ter vse prenese, ampak je tudi iznajdljiva in najde rešitev tam, kjer je ljudje brez medsebojne ljubezni ne bodo našli.

RUSTJA, Božo. (Pisma) Ognjišče (2012) 05, str. 54

Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes (6)

DAR SVÉTA (svetovanja)

V Svetem pismu se beseda ‘svèt’ največkrat uporablja v pomenu ‘misel’, ‘zamisel’, ‘sklep’, ‘načrt’. Bog ima z vsakim od nas določen načrt, ki ga želi uresničiti; kdor hoče svoje življenje v polnosti uresničiti, si mora prizadevati, da bi ta načrt odkrival. V življenju je na poti dozorevanja in rasti k samostojnosti (tudi v veri) veliko prelomnih trenutkov, ko se mora človek odločati: po končani osnovni šoli, maturi, končanem študiju, za odhod iz domačega gnezda ... Prav dar svéta je tisti, ki nam hoče pomagati, da bi odkrili pravo pot, da bi spoznali, kakšen je načrt, ki ga ima Bog z nami, da bi prišli do trenutka odločitve, da bi načrtovali prihodnost, razmišljali o jutrišnjem dnevu, da bi premagali zagledanost v sedanjost: kar je ena najhujših bolezni današnjega časa ... Potem ko se je človek vzravnal, se ozrl okrog sebe, poiskal bližnjega, mu podal roko v pomoč ali ga prosil zanjo... se oziral v nebo, iskal presežno, duhovno ... ga skušnjava današnjega časa spet obrača navzdol, vase ... Rešitev išče v čudesih tehnike v svojih rokah, v telefonu, tablici, bralniku, brskalniku --- prijateljih na družbenih omrežjih, ne vidi več sočloveka, zdi se mu, da ne potrebuje nikogar, da si lahko sam pričara, kar hoče ... v resnici pa je izgubljen in nezadovoljen ... še kako potrebuje (na)svèt ...

Gospod, kakšne načrte imaš z menoj?
Potrebujem tvoj (na)svèt!
Poklical si me, naj grem na pot,
toda poti je veliko...
Potrebujem tvoj (na)svèt
da izberem pravo.
Poklical si me, da bi ustvarjal,
in s svojim zgledom druge spodbujal.
Vodi me, dobrotna Luč!
Ozdravi moje oči, da bi jasno videl
in ne bi stopil na krivo pot.
Sveti Duh, vodi me z darom svéta,
da bi mogel kot Jezus,
izpolnjevati voljo Očeta.
Tako bo zavladal mir,
ki ga moreš dati samo ti.

Ne moremo samo čakati, da se bo nekaj zgodilo, nikakor ne ... Narediti moramo prostor v sebi, da nam Sveti Duh lahko svetuje. To lahko naredimo z molitvijo ... molitev, boste rekli, to je pa težka in ne preveč privlačna naloga. Ne obupajte prehitro, ni tako hudo, nekatere molitve verjetno poznate že iz otroških let, še bolje pa je moliti s svojimi besedami. Boga preprosto prosimo: »Gospod, pomagaj mi, svetuj mi, kaj moram zdaj storiti?« Ne pozabimo na tak zaupen pogovor, ki ga lahko opravimo neopazno, na poti, ko čakamo v vrsti, doma: prosimo v tihoti srca, da bi nam Sveti Duh dal dar svéta. V tem prijateljskem pogovoru z Bogom in v poslušanju njegove Besede, pozabimo na ‘svoj prav’, svojo logiko, ki jo vodijo in usmerjajo naše omejenosti, naši predsodki in naše želje in pričakovanja. Namesto tega prijateljsko sprašujmo Gospoda: »Kaj je tvoja želja? Kakšna je tvoja volja? Kaj je všeč tebi?« Šele ko stopimo korak nazaj, ko ne gledamo več samo vase ... takrat lahko zaznamo svet Svetega Duha ...
To razsvetljenje je dar neskončne Božje ljubezni in po njem odkrijemo način, kako govoriti in se obnašati ..., najdemo pot, po kateri moramo hoditi. Sveti Duh nam svetuje; nas naredi občutljive za svoj glas, usmerja naše misli, naša čutenja in naše namene. To nas spreminja, Jezus nam vedno bolj postaja vzor za naše ravnanje v odnosu z Bogom in brati - tedaj notranje rastemo. Nismo več na milost in nemilost prepuščeni lastni sebičnosti, zagledanosti vase ...
In še nekaj je: tako kot vsi drugi darovi Duha tudi dar sveta predstavlja zaklad za vso krščansko skupnost. Gospod nam ne govori le v intimnosti srca, govori nam tudi po bratih in sestrah. Kako velik dar je srečati nekoga, ki nam zna v zapletenih in pomembnih trenutkih življenja razsvetliti srce in pomagati prepoznati Gospodovo voljo, da lahko prav vidimo ... Kako pomembno je, da lahko v najbolj odločilnih trenutkih računamo na nasvete ljudi, ki so modri in nas imajo radi.

DAR MOČI

To je dar poguma, vztrajnosti, stanovitnosti (odločnosti) ... Učinke in moč delovanja tega daru lahko najbolje vidimo v ravnanju apostolov na binkoštni dan: s kakšno srčnostjo so oznanjali Božjo besedo. (Apd 4,31). Dar moči je nekaj silno dragocenega. Kaj ostane človeku, če mu vzamemo pogum, vztrajnost, stanovitnost ... ? Le s težavo se ‘vali’ skozi življenje, vedno je zdolgočasen, mlačen, nesposoben odločne besede, še manj ravnanja, brez notranje moči ... Za takega človeka lahko upravičeno rečemo, da je bolnik ... je prilagodljiv (posamezniku, nazoru ...) ... pilatovsko si umiva roke in se z ničemer noče obvezati ... vedno se zna izmuzniti, boji se odkrito pokazati, kdo je in kaj se skriva v njem, ...spretno krmari med različnimi interesi in ravna tako, da sprejemljivo za obe strani ... Dar moči je najbolj učinkovito zdravilo zoper tako bolezensko stanje. Tertulijan, krščanski pisatelj iz prvih stoletij, je Svetega Duha primerjal trenerju (‘vaš trener’), ki igralce pripravlja na napore: »Zlata medalja nima pravega leska, če ni prepojena z znojem. Nič ni mogoče narediti brez žrtve: niti palačinke ni moč narediti, ne da bi žrtvovali jajce ...« Drži: najpomembnejše (netivo) gradivo življenja je volja. Kdor ima voljo, prinaša žar tja, kjer je sivina, nekaj novega in domiselnega v okolje, kjer se iz dneva v dan ne zgodi nič novega in je eno samo ponavljanje. Kdor ima voljo, ne hodi po uhojeni stezi, ampak dela novo (svojo); kdor ima voljo, stopa skozi ozka vrata, ker ve, da so prava ... Zato je dar moči nekaj silno dragocenega.

Da bi razumeli pomen tega daru, si preberimo Jezusovo priliko o sejalcu. (Mt 13,1-8.18-23). Seme pogosto naleti na suho, s trnjem zaraščeno srce, .... Z darom moči Sveti Duh rahlja zemljo našega srca, osvobaja ga mlačnosti, negotovosti in strahov, ki mu onemogočajo, da bi se Gospodova beseda lahko v resničnem življenju pokazala na pristen in radosten način ...
Ljudje se lahko v življenju znajdejo v težkih preizkušnjah, ki pretresajo svoje in življenje bližnjih in takrat se dar moči pokaže na izjemen način. Tak je primer številnih preganjanih kristjanov v krščanskih skupnosti v Iraku in Siriji, ki se soočajo z nasiljem Islamske države. To so mučenci našega časa, ki kljub grožnjam ne zapuščajo Jezusa, in žalitve in napade prenašajo dostojanstveno, mnogi tudi s svojim življenjem kot mučenci. Dar moči pa ni potreben samo v posebnih razmerah, moramo ga uresničevati tudi v vsakdanjem življenju. Večkrat slišimo: Če ne bi imel vere, bi to težko prenesel ... Vsak dan moramo biti močni, še posebej tisti, ki se težko prebijajo skozi življenje in se borijo, da bi ohranili družino, vzgajali otroke; a vse to zmorejo zato, ker jim pomaga moč Svetega Duha. To so ‘svetniki našega časa’, ki živijo iz tega daru, premagujejo skušnjave zla in tako zmorejo izpolnjevati svoje dolžnosti kot očetje, matere, bratje in sestre, državljani ...
Kdor je močan v Duhu, se ravna po zapisanem na steni sirotišnice v Kalkuti: »Človek je nerazumen, nedosleden, sebičen. Ni pomembno, ljubi ga! Če boš delal dobro, te bodo obtožili, da imaš sebične cilje. Ni pomembno, delaj dobro! Če boš uresničil svoje cilje, boš našel lažne prijatelje in prave sovražnike. Ni pomembno, uresničuj svoje sanje! Tvoja dobra dela bodo jutri pozabljena. Ni pomembno, delaj dobro! Zaradi poštenja in iskrenosti boš ranljiv. Ni pomembno, bodi pošten in iskren! Kar si ustvarjal leta, lahko v trenutku izgubiš. Ni pomembno, ustvarjaj še naprej! Če boš pomagal ljudem, se ti bo morda slabo godilo. Ni pomembno, pomagaj jim! Svetu boš dal najboljše, kar imaš, a vračal ti bo z udarci. Ni pomembno, daj iz sebe najboljše! (bl. Mati Terezija)

Kdor bere Sveto pismo, se posvetuje s Kristusom. (sv. Frančišek Asiški)

Ne skrbite, kako in kaj bi govorili, kajti tisto uro vam bo dano, kaj naj bi govorili. Ne boste namreč govorili vi, temveč Duh vašega Očeta bo govoril v vas. (Mt 10,19-20)

Vsakdo od nas ima svoje poslanstvo, svojo nalogo, ki je namesto nas nihče ne bo opravil. Vprašanje je, če smo dostopni za božji glas. Vprašanje je, če imamo zaupanje v moč Svetega Duha. (Franc Sodja)

 pripravlja Marko Čuk

Naši verni predniki, ki so bili med sabo najtesneje povezani z raznimi praznovanji v teku bogoslužnega leta, so ob cerkvenih slavjih ustvarili lepe in pomenljive narodne običaje. Mnogo jih je nastalo tudi v zvezi z binkoštnim praznikom – praznikom Svetega Duha. Marsikje na Slovenskem je bil običaj, da so na binkoštno jutro na stežaj odprli vrata in okna, da je prišel v domove Sveti Duh. Gorje hiši, ki se ne bi odprla Svetemu Duhu! Vemo sicer, da lahko pride tudi pri zaprtih vratih in oknih, saj je duh in ne telo. Vemo tudi, da Božji Duh prihaja v srca stanovalcev in ne med hišne zidove, vendar ta običaj opozarja, da se milostnemu delovanju Svetega Duha ne smemo zapirati. Drug pomenljiv običaj je bil, da so na binkoštno jutro zgodaj vstajali, pred zoro stopili na hišni prag in skozi rešeto gledali vzhajajoče sonce. Ko gre za delo v Božji službi še posebej velja stara ljudska modrost: »Rana ura, zlata ura.« (sč)
Sv. Duhu je pri nas posvečeno 47 cerkva: 11 žup., 36 podr., tri večje in nekaj ‘hišnih’ kapel. – V LJ nadškofiji je “Božjemu ognju” posvečena nova stoženska cerkev (žup. sv. Jurij, LJ - Stožice), na ozemlju škofije je še devet cerkva: Rateče - Planica (1) in Sv. Duh pri Škofji Loki (2) sta žup., pri sv. Duhu /Krajič/ (Bloke), v Vnanjih Goricah (11) (Brezovica), Češnjevku (12) (Cerklje na Gor.), ob Boh. jezeru (13) (Srednja vas), v Zavšeniku /Kolk/ (Šentlambert), na Gumnišču (Škofljica) in na Rovah (Zagorje ob Savi) pa so podr. – V KP škofiji je Sv. Duh zavetnik ž. c. na Banjšicah (3) in na Libušnjem; (4) p. c. so v Pedrovem (Branik), v Labinjah (14) (Cerkno), v Brcah (Il. Bistrica), pri Sv. Petru (15) (Krkavče), Sv. Duhu (Podkraj), v Senadolah (Senožeče) in v Javorci (16) (Tolmin). – NM škofija ima največ cerkva Sv. Duha (13): žup. je na Sv. Duhu - Vel. Trn, (5) dvanajst je podr.: v Podstenah (Banja Loka), v Mrzlavi vasi (17) (Čatež ob Savi), v Črnomlju, v Šahovcu (Dobrnič), na Vrheh (Krka), v Krškem (galerija), v Gor. Kamenju (Mirna Peč), v Žurgah (Osilnica), na Selih (18) (Semič), na Vihru pri Homu (Šentrupert), na Žubini (Veliki Gaber) in v Novi Lipi (Vinica). – V MB škofiji so “Božji nevidni moči” posvečene tri ž. c.: v Ločah/Poljčanah(6), Središču ob Dravi (7) in pri Sv. Duhu na Ostrem Vrhu (8); p. c. pa so pri Sv. Duhu (19) (Ojstrica), v Suhem dolu (Podgorje/SG), v Slovenj Gradcu in na Rodnem Vrhu (20) (Sv. Trojica - Podlehnik). – V CE škofiji je ž. c. Sv. Duha v Artičah (9) in v Celju - Sv. Duh; (10) p. c. pa so v Vitni vasi /Dramlja/ (Bizeljsko), na Gorici pri Raztezu (Brestanica), v Čelovniku (Loka/Zid. mostu), v Podolševi (21) (Solčava) in na Ravnah (Šoštanj). – V MS škofiji je p. c. Sv. Duha na Stari Gori (22) (Sv. Jurij ob Ščavnici), omenimo še tri večje kapele sv. Duha: v Korovcih (Cankova), Satahovcih (23) (M. Sobota) in Večeslavcih (24) (Pertoča). (mč)

Ljubljana - Stožice

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 4, str. 99.

Naš ugledni narodopisec je v svoji knjigi Praznično leto Slovencev zapisal, da je bila nekdaj žetev “slovesno opravilo, ki so ga obhajali bolj kot praznik kakor pa kot delo. Žanjice so bile skoraj praznično oblečene.” Ob branju Svetega pisma sem dobila občutek, da je bila žetev nekaj veselega tudi pri Judih. (Marjeta)

Žetev je bila praznik veselja in zahvale. Psalmist pravi: »Tisti, ki sejejo s solzami, žanjejo z vriskanjem« (Ps 126,5). Judje so sejali žito oktobra ali novembra, ko je po dolgi poletni suši prišel dragoceni ‘zgodnji dež’. Marca in aprila, ko je prišlo pozno deževje, je žito zraslo toliko, da se je lahko začela žetev. Žetev ječmena in pšenice je prišla aprila, maja in junija. Stebla so poželi s srpi in šope so povezali v snope. Snope so odpeljali na mlatišče. Navadno je bila to površina na vetrovni točki zunaj vasi. Mlatili so tako, da so tolkli s palico ali gonili živali po žitu ali pa uporabljali mlatilne sani. Sledilo je vejanje. Zrnje so spravljali v lončene vrče ali v suhe cisterne. Ob koncu žetve je bil praznik tednov: duhovnik je daroval dva hleba kruha nove moke. Praznik je kasneje postal znan kot binkošti. To je bil čas velikega veselja in zahvaljevanja. (sč)

Sedem tednov po veliki noči, prazniku Jezusovega vstajenja, je na koledarju binkoštna nedelja (binkošti), s katero se v bogoslužju zaključuje velikonočni čas. Zanima me izvor imena 'binkošti'. (Cveto)

Slovenski naziv za binkošti izvira iz staronemške 'fimfhusti', ki pa izhaja iz grškega izraza 'pentekoste', kar pomeni petdeseti dan. V latinščini je uradno ime tega praznika, ki ga obhajamo petdeseti dan po veliki nedelji, 'dominica pentecostes'. V bogoslužju je to praznik Svetega Duha, ki ga je poveličani Jezus petdeseti dan po svojem vstajenju poslal svojim učencem in se je spustil nadnje v obliki ognjenih jezikov. (Apd 2,1-11). To je rojstni dan Cerkve, kajti Duh je napolnil apostole z modrostjo in pogumom, da so ljudem začeli oznanjati resnico o Jezusu in njegov nauk. Bogoslužna barva praznika je rdeča (ogenj, ljubezen). Kristjani so slavili binkošti vsaj v prvi polovici 3. stol. Do pokoncilske prenove bogoslužnega koledarja se je po binkoštih ravnalo cerkveno leto do adventa: nedelje so se imenovale 'po binkoštih'. Po novem koledarju se takoj po binkoštih začenja čas 'med letom' z navadnimi delavniki. (sč)

Mati je svojega petletnega sina vzela  s seboj na koncert slavnega poljskega pianista Ignacija Paderewskega. Upala je, da bo to v njem spodbudilo zanimanje za glasbo.
Dobila sta sedeže blizu odra. Mati je srečala nekega starega prijatelja in se zapletla v pogovor z njim. Ni opazila, da je sin izginil.
Točno ob uri so se prižgale luči na odru in mati je opazila tam svojega sina, sedečega za klavirjem, kako sproščeno igra preprosto otroško pesem.
Še preden ga je lahko šla iskat, je na oder stopil Paderewski. Približal se je klavirju in zašepetal dečku na uho: »Ne nehaj igrati! Nadaljuj!« Sklonil se je ter z levo roko začel igrati spremljavo, potem pa še z desno roko dopolnjevati osnovno melodijo.
Veliki maestro in petletni deček sta s svojim igranjem navdušila občinstvo.

Prizor velikega glasbenika in majhnega dečka lepo ponazarja podobo Sv. Duha, ki je prišel nad Jezusove učence in jih preoblikoval v pogumne pričevalce.
Glasbeno gledano je bilo dečkovo igranje skromno. Toda Paderewski ga je s svojo ‘spremljavo’ spremenil v umetnino. Podobno lahko Sveti Duh našo majhnost spremeni v nekaj velikega in lepega.
Lepo je to ubesedil mehiški pesnik Amado Nervo:
Sami smo iskra, v duhu smo ogenj.
Sami smo strune, v duhu smo lira.
Sami smo mravljišče, v duhu smo gora.
Sami smo pero, v duhu smo perut.
Sami smo prosjaki, v duhu smo kralji.
Sveti Duh živi v nas. Binkoštni praznik nas spodbuja, naj naše drage obogatimo še z večjo ljubeznijo.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2018), 30.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Kamor koli greš, se srečaš z avtomati za razne napitke in hrano. Avtomati so postavljeni v zdravstvenih domovih, trgovskih centrih, na avtobusnih in železniških postajah, na črpalkah, v trgovinah, skratka povsod, kjer se zadržujejo ali hitijo mimo ljudje. V naglici si kupiš sendvič, sladki prigrizek ali napitek. Še preden tak avtomat zagledaš, ti iz njega zadiši – seveda, če je to tisti, iz katerega se točijo topli čaji, kakav ali kava.
Avtomat za tople napitke imamo tudi v našem podjetju. Iz njega si postrežemo s prvo kavo takoj, ko pridemo na delo. V hladnejših dneh topli lonček najprej podržimo v rokah, da si jih malo pogrejemo, potem pa nam je še prijetno toplo, ko napitek popijemo. Ker nas je več takšnih, ki imamo radi dišečo kavo, si ponavadi vzamemo svojih pet minut hkrati tudi za druženje.
Tako smo se kar nekako oblikovali v skupino petih in se dogovorili, da vsak dan eden izmed nas priskrbi kavo za vse. V tednu dni se tako vsi lepo zvrstimo.
Nekega dne pa kave ob določeni uri ni bilo. Čakali smo, kave pa od nikoder! Milan je bil ves iz sebe in prvi je stresel jezne besede: »A tako! Zdaj se bomo pa delali francoze? Če je na vrsti, je na vrsti. Kaj se pa ta sedaj gre – stiskač! Vedel sem, da on ni za našo skupino. Ko je on na vrsti, se na kavo vedno čaka.« Milan je bil jezen. Poskušala sem ga pomiriti, češ naj še malo počaka, pa nisem imela uspeha. Še nekaj trenutkov je grdo gledal okrog sebe, potem pa jezen odšel, da bi si natočil kavo.
Pri avtomatu pa je ugotovil, da utripajo samo rdeče lučke, kar pomeni, da avtomat ne deluje. S kavo ni bilo nič. Ves skesan je prišel k meni, me poklical stran od drugih in me prosil, naj bom tiho pred našo druščino. Naj jim ne povem, kako se je jezil in po krivem obsojal.
Poklicali smo na številko, napisano na aparatu. Še isti dan so prišli in popravili pokvarjeno reč. Z Milanom pa sva še nekajkrat imela pogovor, saj mu je bilo še vedno žal za vse grde misli in besede, s katerimi je tako hitro obsodil sodelavca, da je stiskač.
Ob tem dogodku sem se spomnila, da tudi sama večkrat obsodim druge. Še posebno mi je na duši obležal dogodek izpred mnogih let in Milanu sem povedala zanj.
Teta me je, deklico staro šest ali sedem let, vzela s seboj v sosednji kraj, kjer so blagoslovili obnovljeno podružnično cerkev. K sveti maši sem takrat že redno hodila, razumela pa ne veliko. Sem pa zato mirno sedela in opazovala dogajanje okrog sebe. Tudi tokrat je bilo tako.
Med mašo se mi je pogled ustavil na dečku približno istih let. Pritegnili so me njegovi svetli, skoraj beli lasje. Ves čas se je nemirno stiskal k mami, ji šepetal in se ji obešal na roke takoj, ko smo med obredom vstali. Mama ga je božala, jemala v naročje, mu dajala bombone in ga nekako poskušala pomiriti in zamotiti.
Ko je prišel čas po pridigi in je cerkovnik s košarico odšel med ljudi, je mama iz žepa vzela denarnico. Ven je jemala kovance (bogve kakšna valuta je že bila takrat) in vsakega obračala med prsti, ga otipavala, pospravila in vzela iz denarnice drugega ... In tako kar nekaj časa. Enega od kovancev je dala sinu, drugega pa je izbrala in ga sama darovala v košarico.
Zdelo se mi je grdo to njeno izbiranje. Da je toliko časa tehtala vsakega. »Je pa res stiskaška!« sem mislila sama pri sebi.
Na poti domov se nama ni preveč mudilo. Šli smo počasneje kot za tja in ves čas sva lahko klepetali.
»Si videla tistega dečka z belimi lasmi?«
»Seveda sem. Zdi se mi, da je tvojih let ...« mi je odvrnila teta.
»Ampak veš, da je njegova mama res čudna. A si videla, da je vsak kovanec večkrat obrnila, preden je izbrala prava dva?«
»Seveda sem videla. Ampak to ni nič čudnega. Ta gospa je slepa. In slepi ljudje si pomagajo s tipom. In če si videla, je toliko časa iskala med kovanci zato, da je našla največjega. Si videla, da je imel veliko številko pet? Ti si dala veliko manj. Desetkrat manj.« Tako me je podučila teta.
Kako me je bilo sram. Teti sem priznala, kako sem tisto ženo obsojala. Bila je kratka: »Stokrat premisli, preden izrečeš kaj slabega, pa tudi preden koga obsodiš v svojem srcu.«
Velikokrat se spomnim na ta dogodek, saj nas življenje kar naprej uči strpnosti in prizanesljivosti do sebe in drugih. Mogoče pa mi je večkrat pred očmi tudi zato, ker je ta svetlolasi deček čez mnogo let postal moj svak. Ampak takrat ni bilo več njegove mame. Umrla je, ker je tumor v glavi, zaradi katerega je najprej oslepela, po dobrem letu pretrgal nit njenega življenja.

Katarina. (zgodbe) Ognjišče (2013) 06, str. 21

V zadnjem času veliko slišimo in beremo o problematiki na področju vzgoje in izobraževanja. Ogromno je mnenj, analiz in ugotovitev, kdo vse je kriv za nastalo situacijo. Vendar se je od ugotavljanj in krivcev potrebno premakniti k rešitvam, in to nemudoma.

Preidimo k jedru
Mnogi strokovnjaki na prvo in najpomembnejše mesto postavljajo pogovor. Delavnice in pogovori so sicer dobrodošli in koristni, predvsem na področju preventive, vendar smo v slovenskem prostoru že dolgo na področju kurative. Tovrstne usmeritve in aktivnosti sicer dajejo svetu odraslih nek občutek varnosti, da se nekaj dela, da smo ukrepali, dajejo nek občutek pomirjenosti, vendar se jedra problema nismo niti dotaknili. Rešitve morajo biti vedno konkretne ali pa jih ni. Vse ostalo so lepotni obliži na globoko rano. Rešitve so v takojšnjem ukrepanju, zato pogovarjanje ne bo prineslo želenih rešitev. Če ima nekdo zlomljeno nogo, mu ne bo pomagal noben pogovor. Morda mu bo to v dušno tolažbo, ampak zlomljeni nogi to ne bo v veliko korist. Zlomljeno nogo bo potrebno ustrezno medicinsko oskrbeti. Solata ne bo prišla v kuhinjo s pogovorom, ampak bo moral nekdo na vrt ali v trgovino ponjo.

Poglejmo se v ogledalo
Preden pa začnemo s kakršnimi koli ukrepi, si je potrebno naliti čistega vina in si ob tem postaviti nekaj ključnih vprašanj. »Čisto vino« nam bo povedalo, da smo, vzgojno gledano, precej zavozili. Na stranpot je vrednostno zašla tako družba kot družina, ki je primarno odgovorna za vzgojo otrok, kot tudi celoten vzgojno-izobraževalni sistem. Del družbe so otroci, mladostniki in študentje, ki so sad vrednostnega sistema in permisivnosti staršev. Obenem otroci tudi določajo in pomenijo prihodnost družbe. S temi otroki, dijaki in študenti delamo (na žalost velikokrat tudi s starši) vzgojitelji, učitelji in profesorji. Permisivna vzgoja doma, ki pred otroka ne postavlja jasnih meja in zahtev, kjer je otroku vse dovoljeno in ni nobenih resnih posledic za njegovo vedenje in ravnanje, kjer so se starši spremenili v dežurne izpolnjevalce otrokovih želja in potreb, posledično oblikuje otrokovo osebnost v smeri egocentričnosti, narcisoidnosti, nedelavnosti, nevztrajnosti, neempatičnosti in nesmiselnosti. Ker sta vrtec in šola samo podaljšek domače vzgoje in ker se je iz šol sistematično izrinilo komponento vzgoje, se tovrstna osebnostna formacija samo stopnjuje. Vrtec in šola sta na ta način postala nekakšen servis staršem in šolskega uspeha in nabiranja točk. Zato: dokler se vzgojno-izobraževalnim zavodom ne bo povrnila avtonomija, strokovna integriteta in dostojanstvo, se ne bo spremenilo nič bistvenega.

Ne zanemarjajmo vzgoje
K temu je potrebno dodati še dejstvo, da imamo celotne generacije otrok, zasvojenih z zasloni in družbenimi omrežji – in svet odraslih vse to samo nemo opazuje in se v tišini strinja, da je to nova normalnost. Raziskave in stroka pa govorijo o »digitalnem kokainu« in »digitalnem heroinu«, saj imajo zasloni na možgane enak vpliv kot trde droge. Nemo zremo v mlade, ki se zaradi tega soočajo z anoreksijo, bulimijo, depresijami, anksioznostmi, zasvojenostmi, agresijo, samopoškodovanjem, občutki nesmiselnosti življenja in vsemi ostalimi duševnimi stiskami in boleznimi. Zaradi tega ena delavnica in pogovarjanje o tem ne bo dovolj. Potrebno bo nekaj več. Drugo vprašanje pa je, v kolikšni meri si politika in družba teh sprememb sploh želi ter koliko je pripravljena narediti za svoje otroke in njihovo prihodnost. Zanemarjanje vzgoje pomeni zanemarjanje otrok in njihove prihodnosti. Permisivno vzgojen otrok ni samo razvajen otrok, ampak je vzgojno zanemarjen otrok.

Kakšno prihodnost želimo našim otrokom?
Ko govorimo o vzgoji, ne gre samo za površinsko raven. V smislu vzgojne doslednosti in postavljanja meja je potrebno vzgajati za samostojnost in določene stvari tudi zahtevati ipd. Gre za nekaj veliko bolj bistvenega in globljega – gre za formacijo etične zavesti in empatije. Permisivna vzgoja pa otrokovo osebnost razvija v diametralno nasprotni smeri – vse je enako vredno, delati dobro ali delati slabo, delati ali nedelati ali goljufati; posledic ni, vse je dovoljeno in nihče mi nič ne more. Star slovenski pregovor pa pravi: Kar se Janezek nauči, to Janez zna. Zato se bo potrebno pri prenovi vzgojno-izobraževalnega sistema postaviti na »konec« in pogledati iz »konca« nazaj ter se vprašati: Kakšno osebo/osebnost želimo ob zaključku vzgojno-izobraževalnega procesa? Iz tega pa sledi: Kakšno družbo in prihodnost si želimo oz. kakšno prihodnost želimo našim otrokom? Da lastniki velikih IKT-korporacij in družbenih omrežij, aplikacij … ter mnogi tam zaposleni svojim otrokom ne dovolijo uporabe pametnih telefonov in ostalih zaslonov ter jih vpisujejo v vrtce in šole, kjer zaslonov ni, veliko pove – že vedo, zakaj.
S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 6 (2023), 11.