Priloga z namigi, kako adventne šege in navade v družini živeti danes. Od kod izvirajo, zakaj jih ohranjati, predvsem pa, kako jih narediti ‘naše’.

Adventni čas polnijo običaji, ki naredijo dneve pred praznikom pričakujoče, vesele, posebne – adventne. Nekateri običaji so pokristjanjeni, drugi so nastali iz potrebe, tretji imajo korenine znotraj redovnih skupnosti, od koder so se razširili po svetu.
Danes so šege še vedno del adventne priprave in praznovanja, a njihov namen razvrednotijo bleščeče izložbe, ki nam božič vsiljujejo že oktobra.
Kako adventni čas živeti danes? Kako šege prikrojiti in posodobiti, da nas bodo povezovale s tradicijo, hkrati pa ustrezale našim časom, predvsem pa, da bomo vero z navdušenjem predajali naslednjim generacijam?
Dodali smo nekaj namigov za ustvarjanje in nasvetov, kako si s pomočjo vsebine knjigarn Ognjišča pomagate pripraviti prijetno praznovanje. Popoln advent je namreč – preprost!

BLAGOSLOV DOMA
Lepa tradicija je, da na vse tri svete večere blagoslovimo in pokadimo svoj dom. Trije sveti večeri, 24. 12., 30. 12. in 5. 1., in trikrat blagoslov.
Kajenje je pokristjanjena šega iz predkrščanske dobe: že v starem Rimu so, ko se je sonce spet ‘pomladilo’, škropili in kadili svoje domove. Še prej, v starih kulturah, sta bila ogenj in voda v obredih znamenje očiščevanja. Šego so prevzeli kristjani in jo prenašali iz roda v rod. V lončeno ali kovinsko posodo so nasuli žerjavico, čeznjo pa blagoslovljeno zelenje z butare/oljke od cvetne nedelje in blagoslovljeno cvetje s procesije ob svetem Rešnjem telesu (telovska procesija). Ponekod so uporabili smrekove veje in nekaj smrekove smole, drugod pa brinje.
Ob molitvi rožnega venca so obhodili hišo, kmetijska in druga gospodarska poslopja (mline, žage ...), njive in polja. Babice in dedki bodo vedeli povedati, da so včasih v starih kuhinjah ostanek potresli kar na “šporget”, ki je bil vedno vroč, in je po sladkem dišala vsa hiša. Pravo kadilo pri blagoslovu domov uporabljamo šele v zadnjem času.
Navada blagoslavljanja domov je prelepa, da bi jo pozabili. Nič pa ni narobe, če jo malce prikrojimo našim časom in potrebam. Šege so se vedno spreminjale in oblikovale.

Kaj potrebujemo za blagoslov in kajenje doma?

• blagoslovljeno vodo (dobimo jo v vsaki župnijski cerkvi nekje blizu vhoda)
• posušeno zelenje z butare ali brinove oz. smrekove veje ter koščke smole ali pa kadilo (kupite ga lahko v naših knjigarnah)
• žerjavico ali oglje (ki ga je prav tako mogoče kupiti pri nas – marsikdo ne ve, kaj so črni krogci, nekakšni žetončki – ne, to ni kadilo, oglje je!)

Kropilnik napolnimo z blagoslovljeno vodo. Če kropilnika nimamo, blagoslovljeno vodo nalijemo v lepo posodico ali kozarec ter vanjo pomočimo smrekovo ali oljčno vejico.

V kadilnico (če je nimate, uporabite keramični krožnik, ponev …) položimo prižgano oglje (tisti črn žetonček dobro razpihamo, da močno zažari), potem pa nanj potresemo kadilo. Hitro bo zadišalo.

Če ste obiskali otroško polnočnico, h kateri ste nesli blagoslovit figurico Jezuščka, je smiselno, da blagoslov doma opravite kmalu po prihodu iz cerkve. Če greste k maši opolnoči, pa blagoslovite prej. Pripravite vse potrebno, zberite se pri družinski mizi ali pri jaslicah. Najprej se pokrižajte, zapojte, nekdo od staršev naj kratko pove, kaj se bo sedaj zgodilo. Manjši otroci lahko nosijo blagoslovljeno vodo, večji kadilnico. Ponekod je navada, da se nese tudi kruh ali križ iz bogkovega kota. Pri jaslicah se pokrižajte, zapojte, nato pojdite po prostorih, pokropite jih ter dodajte svojo prošnjo. V kuhinji: Dobri Bog, blagoslovi vse dobro, kar v kuhinji pripravljamo, daj, da bomo zdravo jedli in varno kuhali. Pri vhodu: Blagoslovi, Gospod, vse ljudi, ki prihajajo k nam, daj, da bodo radi prihajali in veseli odhajali. V otroških sobah naj otroci povedo svoje prošnje, pokropijo svoje postelje in pisalne mize. Med obhodom lahko pojete božične pesmi. Obhod končajte pri jaslicah, v katere položite Jezuščka. Zmolite veseli del rožnega venca ali vsaj desetko: ki si ga Devica rodila.

Prostor ob jaslicah lahko uredite tako, da bodo manjši otroci med molitvijo lahko zaspali ob novorojenem Jezuščku. Če imate v hiši peč ali kamin, ostanek kadila stresite na ogenj. Če si želite bolj ustaljenih molitev, pa preberite knjižico Družinsko bogoslužje.

Na naših policah dobite raznovrstno kadilo, pa miro in druge božične dišave, oglje, različne kadilnice ter stekleničke za blagoslovljeno vodo.

Drevo mira raste v Afriki in na Arabskem polotoku. Gosto smolo pridobivajo iz prerezanega drevesnega lubja. Z destilacijo smole nastane eterično olje. Če zaradi majhnega prostora, pljučnih obolenj, preobčutljivega senzorja za dim ali kakega drugega razloga svojega doma ne morete pokaditi, pa bi si vseeno želeli, da vaš dom napolni prelesten božični vonj, uporabite dišave, ujete v olja, kot je perujski balzam.
Na sveti večer lahko ob jaslicah otrokom pripovedujemo, kako smo mi kot otroci praznovali božič. Lahko jim tudi prebiramo zgodbe iz knjige Zgodbe za advent in božič. Prelepo je, če otroci zaspijo ob jaslicah.

oglejte si tudi druge namige iz priloge:

Kako živeti advent danes (1 - Začnimo, adventni venec, adventni koledar, adventni vrtiljak)

Kako živeti advent danes (2 - Bodi Miklavž tudi ti, Božično žito)

Kako živeti advent danes (3 - Izdelovanje voščilnic)

Kako živeti advent danes (4 - Božična devetdnevnica)

Kako živeti advent danes (5 - Postavljanje jaslic)

Kako živeti advent danes (6 - Skupaj kuhamo in pečemo)

(se nadaljuje ...)

M. Pezdir Kofol, Advent: Priloga, v: Ognjišče 12 (2022), 45-56.

izbira in pripravlja Marko Čuk

Jezusovo rojstvo je največji dogodek v zgodovini človeštva. O njem pišeta evangelista Matej in Luka. Ob njunem pričevanju so vzniknile mnoge legende, ki skušajo to prikazati na poljuden način. Zanima me, kolikšna je vrednost legend? (Martin)

Mnogi zmotno menijo, da je legenda isto kot pripovedka ali pravljica, kar pa ne drži. Legenda (lat. legendum, kar se mora brati) se je v prvih krščanskih časih imenovala knjiga, iz katere so brali odlomke iz življenja mučencev in svetnikov. V srednjem veku je bila najbolj znana Legenda aurea (Zlata legenda), zbirka svetniških življenjepisov, ki jo je sestavil Jakobus de Voragine (1228-1298). Zgodovinsko zanesljiva poročila o svetnikih je dopolnil s pričevanji o njihovem češčenju in priprošnji med vernimi ljudmi. Lahko bi rekli, da je legenda v nekem smislu ‘poljudna’ razlaga neke resničnosti. To velja tudi za skrivnost Jezusovega učlovečenja in rojstva. Božične legende so žive slike, razlage veselega oznanila, da je Bog postal človek. (sč)

Razne tedenske revije, domače in tuje, so že od začetka novembra »božično obarvane«. Veliko je ponudb za praznični okras dóma, vključno z jaslicami, receptov za peciva ipd., kar obogati predvsem trgovce. Nekdaj je bil advent čas poglobljene duhovne priprave na Božič. (Ema)

Božično veselje, ki ga ponujajo revije, katere omenjaš, ne pride do srca. Zviti trgovci so tihi in vsebinsko bogati adventni čas prekrstili v »veseli december«! Na praznik Jezusovega rojstva se je treba duhovno pripraviti. Nekdaj je duhovna priprava obsegala obiskovanje adventnih jutranjih maš (zornic), h katerim je šel vsaj en član družine iz vsake hiše. K zunanjim pripravam na božični praznik pa spada pripravljanje jaslic, kar je bilo nekdaj opravilo moških, ter pospravljanje domov in skrb za praznične dobrote, s čemer se je ukvarjal ženski svet. Zadnje čase so se za lepo družinsko pripravo na Božič uveljavili adventni venci s štirimi svečami, ki se postopno prižigajo na štiri adventne nedelje. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2008) 12, str. 69

Na začetku Svetega pisma beremo, da sta Adam in Eva, naša prva starša grešila s tem, da sta hotela biti »kakor Bog«. Ta njun prestopek, zaradi katerega sta bila izgnana iz raja, se imenuje »izvirni greh« in prehaja na vse njune potomce. Vendar pa sta njuni imeni na svetniškem koledarju 24. decembra, dan pred Božičem. Kako to? (Martina)
Po grešnem padcu Adama in Eve je Bog obljubil Odrešenika (1 Mz 3,15). Ta obljuba se je uresničila z rojstvom Jezusa, ki ga Sveto pismo imenuje »novi Adam«, ker je s svojo pokorščino Očetu zadostil za nepokorščino »prvega Adama«. Jezus je po svoji odrešilni smrti na križu »šel pred pekel«, kot izpovedujemo v Veri. Katekizem katoliške Cerkve (125) razlaga, da je predpekel označeval stanje vseh tistih, pravičnih in hudobnih, ki so umrli pred Kristusom in so pričakovali svojega Odrešenika. »Potem ko je Jezus s svojo smrtjo premagal smrt in hudiča, je osvobodil pravične, ki so pričakovali Odrešenika, in jim odprl nebeška vrata.« Prva med njimi sta bila Adam in Eva, zato sta njuni imeni upravičeno zapisani na svetniškem koledarju. (sč)

 Silvester Čuk, Ognjišče (2010) 12, str. 47

Pripadnik velikega nekrščanskega verstva je bil povabljen v Evropo prav za božič. Družina, ki ga je sprejela, mu je pokazala toplo obednico, mizo, obloženo z izbranimi jedili, rekoč: »Glej, to je naš božič!«
Druga družina mu je ponosno razkazovala jelko, ki se je vsa bleščala v lučicah, zlatih orehih in drugih okrasnih obeskih, rekoč: »Glej, to je naš božič!«
Pri tretji družini je našel otroke, ki so mu drug za drugim kazali bogata darila, rekoč: »Glej, to smo dobili za božič!«
In globokoverni pripadnik hinduizma je zapustil Evropo, ne da bi zvedel za pravo vsebino krščanskega božiča ...
Bi pri nas doma zvedel za pravo vsebino božiča?

pripravlja Božo Rustja

Ognjišče (2016) 01, str. 31

Robert, pozdravljen! Že nekaj časa imam eno dilemo, opažanje, o katerem tudi s prijateljicami kdaj debatiramo. Gre za temo skreganosti med Slovenci. Včasih v medijih govorijo celo o razklanosti naroda. Pa ne govorim samo o razdeljenosti zaradi druge svetovne vojne in dogodkov po njej. Govorim tudi o prepirih med sosedi, sovražnem govoru, pa o družinskem nasilju ... Nekje sem tudi prebrala, da smo Slovenci v vrhu lestvic tistih, ki se tožijo na sodišču. Kaj pravite – zakaj je tako? Sama si še nisem prišla na jasno.
Brina, 16 let

Slovenci smo že po naravi nastrojeni en proti drugemu.
Med sabo tekmujejo sosedje, družinski člani, prijatelji kot tudi stranke v vladi in izven nje. Nekateri imajo to še bolj izrazito in grejo v res skrajne mere prepirov. Nekateri celo pristanejo na sodišču. Sama sicer nimam opredeljenega natančnega vzroka za to, ampak mislim, da so v veliki meri za to krivi tudi mediji ter seveda zgodovina našega naroda. Naš narod je bil v zgodovini precej razklan in menim, da se je to na žalost preneslo tudi v sedanjost. Sicer ni tako hudo, kot je bilo včasih, vendar se bo poznalo še kar nekaj desetletij. Mediji pa vse bolj spodbujajo k takemu neprimernemu obnašanju. Pa ne samo mediji, tudi vplivneži. Vse večkrat zasledimo konflikte med vplivneži in nekateri jih pač poskušajo posnemati. To obnašanje naroda res ni primerno, ne spoštljivo, kaj šele zaželeno. Narod bi moral držati skupaj, biti enoten, zato prosim, res ne počnite tega, ker s tem ne mečete slabe luči le nase, ampak tudi na cel narod in državo.
Larisa, župnija Sv. Križ - Gabrovka

Razklanost naroda najbolj vidim v času volitev,
ko se začne kampanja, pa ko se pred volitvami pogovarjam s prijatelji. S posmehom mi povedo, da ne bodo šli nikoli na volitve, da je to brez zveze, da so vsi politiki isti. Kdo je torej razklal ta narod, to našo mlado državico? Jaz sem se zelo veselil, ko sem postal polnoleten, da se bom končno lahko udeležil volitev. Sprašujem se, ali res naša domovina ni vredna, da oddamo vsak svoj glas. In zakaj ni vredna mojega zanimanja, mojega časa? Zakaj se ne bi zanimali za razvoj, za prihodnost, zakaj ne bi Slovenci tudi molili za pametne voditelje? Imamo kak pameten razlog? A nam je res vseeno, kdo odloča? Poglejte, koliko manjših ali večjih narodov si po svetu prizadeva za lastno državo in hrepeni po samostojnosti. Že desetletja krvavijo, pa so še vedno pod jarmom močnejših. Boli me tudi izkušnja iz preteklih let šolanja, ko učiteljice niso smele ali niso mogle kaj več povedati na primer o osamosvojitvi Slovenije. Tudi nekateri učbeniki so tako oblikovani, da ta tema pride na vrsto ob koncu šolskega leta, ko smo vsi že z možgani na paši. Je to nalašč? Kdo noče, da se državljanska zavest dvigne? Žalostno dejstvo je tudi to, da smo Slovenci radi na sodiščih. Kaže na to, da se ne znamo pogovarjati, da drug drugega ne slišimo, da ne priznamo svoje zmote in trmarimo kot otroci v trgovini. Menim, da je to posledica slabe vzgoje. Videl sem, kako so učitelji v šolah zasičeni z res nepotrebnimi vsebinami in projekti, namesto da bi nam podali neke osnove za življenje, da bi nam razjasnili temeljna vprašanja, s katerimi se srečujemo.
Uroš, župnija Sv. Križ - Gabrovka

Brina, mislim, da razkol Slovencev v največji meri izhaja
iz svetovnonazorske razdeljenosti, ki Slovence v različnih državnopolitičnih tvorbah deli že kakšnih dvesto let. Ta različnost tudi ne bi bila tako problematična (kot tudi niso kulturne razlike med slovenskimi regijami), če je ne bi komunistična revolucija izkoristila za spodbujanje sovraštva in nasilja. Iz vojnih in povojnih zločinov pa izhajajo nepopravljene krivice in duševno trpljenje na vseh straneh, ki vpliva na naše odzive ali prezir (na družabnih omrežjih). Mislim pa, da nas nepravičnost (mnogi jo vidijo že v neenakosti) v družbi zelo moti, naj bo zaradi naše katoliške ali socialistične naravnanosti. Drugim ne privoščimo večjega ugodja, delavnim pa očitamo grebatorstvo. Sklepam, da sta na slovenske vrednote vplivali nenadnost vsiljene sekularizacije po 2. svetovni vojni in hitra liberalizacija z uvozom zahodne potrošniške kulture, ki jo verjetno tudi sama opažaš (recimo halloween). Tako namesto družine postaja vrednota ugodje, bogastvo. Nevoščljivost in na drugi strani vzvišenost (kot jo na primer opisuje Prežih v Samorastnikih) je vzrok mnogih sosedskih sporov. Zaverovanost v svoj prav pa nam utrjujejo mediji in medijski mehurčki, v katerih ostanemo, če ne iščemo neodvisnih novic. Vprašal sem se, kaj pa nas povezuje. Zagotovo so to praznovanja, mislim da smo Slovenci ob praznovanju bolj družabni od drugih narodov, kljub pregovorni zadržanosti. A državni prazniki, ki minejo brez javnih prerekanj, so morda Prešernov dan, novo leto in martinovo. Vseeno pa je alkohol tudi problem, ki se odraža v družinskem nasilju, obrekovanju in črni kroniki. Tudi v prometu, kot pri zvitosti izogibanja zakonom, marsikdo skuša skrivoma kršiti predpise, jezi pa se na soudeležence, če počnejo podobno. Dvojni standard, ki se najde tudi na sodiščih – res imamo po deležu največ primerov v EU. Če bi lahko ugibal, bi vzrok iskal v zaprtosti vase in nezmožnosti komunikacije. Sam sem pomislil tudi na šolski sistem, ki je nekoč spodbujal tožarjenje drug drugega pred učitelji, sedaj pa vse bolj spodbuja sodelovanje. Na družinsko nasilje pa bi pogledal iz vidika prenašanja vzorcev skozi generacije. Še zgolj dve generaciji nazaj je bila revščina večinoma velika in življenjske razmere težke. Ljubezni in topline v vzgoji je bilo malo. Preživetje je bilo le v garanju, odnosi so trpeli. Verjamem, da so današnje razmere tudi posledica tega.
Hvala ti za to vprašanje, saj si mi dala možnost, da sem se ob premisleku o tem tudi pogovarjal z drugimi. In mislim, da je prav v skupnih pogovorih in iskanju stvari, ki nas združujejo, rešitev marsikatere zamere, čeprav se zdi, da je med nami bolj malo odpuščanja.
Luka, župnija Poljane nad Škofjo Loko

Pozdravljena, Brina,
super se mi zdi, da razmišljaš o našem narodu, da te zanima, zakaj smo Slovenci med sabo tako razdeljeni, da nas v nekem pogledu to celo ločuje od drugih evropskih držav in postavlja na prvo mesto v Evropi. Tvoje vprašanje me je spodbudilo, da sem tudi jaz o tem razmišljala, se pogovarjala z drugimi in prišla do takega zaključka: zagotovo obstaja več dejavnikov, ki vplivajo na sprtost med Slovenci, izpostavila bi pa predvsem tri – zgodovino, vrednote in slovenski značaj.
Kar se tiče zgodovine: med Slovenci so se nesoglasja pojavila večkrat, že v času reformacije, ko so nekateri sprejeli protestantizem, drugi so ga preganjali, kasneje v 19. stoletju med mlado- in staroslovenci, najbolj pa smo se zagotovo razdelili med drugo svetovno vojno in v času po njej, kar seveda posredno vpliva na naše odnose v sedanjosti in je po mojem mnenju glavni razlog za sedanjo napetost v našem narodu. Komunistična partija, ki je pred osamosvojitvijo Slovenije pri nas vladala dobrih štirideset let, ni trpela nobenih tekmecev in drugačnega mišljenja. Nasprotno misleči so ali bežali v tujino ali bili kaznovani (s smrtjo oziroma zaporom) ali pa so morali skrivati svoje prepričanje ter biti pokorni vladajočim. Ta režim je vztrajal do leta 1990, kar pomeni, da je večina danes živih Slovencev še živelo v njem. Na eni strani torej strah in nemoč, na drugi občutek moči in večvrednosti. Postavi se v vlogo nekoga, ki so mu na primer med vojno partizani (se pravi bratje Slovenci) ubili starše, potem pa za to toliko časa ni dobil opravičila oziroma ta umor ni bil obsojen kot največji zločin, pač pa so storilci še danes celo povzdignjeni v narodne junake. Če ni opravičila in odpuščanja, ni pomiritve, in ta nemir, nemara celo sovraštvo, se prenaša iz roda v rod, vse do danes. Odsev zgodovine je tudi v tem, kako Slovenci danes razumemo politiko: levi naj bi slavili pretekli režim, desni pa naj bi zaničevali pomen osvobodilnega boja, ki ga imajo na levi za največjo vrednoto. Po mojem mnenju bi obsodba zločinov, ki so se dogajali med drugo svetovno vojno in po njej, pripomogla k pomiritvi naroda in k spravi Slovencev, da ne bi bilo več take napetosti v narodu. Iz nje namreč v veliki meri zajemajo tudi sovražni govor in prepiri med sosedi. Sicer se danes že počasi dela korake naprej v smislu izkazovanja spoštovanja in pietete do žrtev komunizma (na primer prekop posmrtnih ostankov), vendar se kot družba še zdaleč nismo lotili temeljitega prečiščevanja in iskanja resnice.
Kar se tiče vrednot: gotovo je ena največjih vrednot Slovencev delo in ravno na tem področju imamo problem. Ne cenimo dela eden drugega, večkrat se zviška gleda na fizične delavce in na poklice, za katere ni potrebna zaključena fakulteta. Zato se lahko veliko ljudi ne počuti dovolj spoštovanih, tudi to zbuja napetost. Med Slovenci mesto najde tudi veliko nevoščljivosti in privoščljivosti. Drug drugemu ne privoščimo imetja in uspešnosti, izjemno radi beremo črno kroniko in obrekljive novice, vsaj glede na to, kako cveti tisk, ki jih vsebuje. Eden od vzrokov krhanja odnosov v družini je, da se le-ta na lestvici vrednot pomika za dobiček in uspešnost, zato ji tudi kot družba nismo več tako naklonjeni kot nekoč. Med Slovenci je vedno manj razumevanja za družinsko življenje, ki tako kot služba zahteva veliko truda in odgovornosti.
Kar se tiče značaja: Slovenci veljamo za malo bolj zaprt narod, predvsem v primerjavi z bolj južnimi. Zdi se mi, da medtem ko drugje spore rešijo na ulici z vpitjem en na drugega ali s kakšnim pretepom, Slovenci, namesto da bi se pogovorili, raje pestujemo zamero in se spuščamo v sodne postopke, kot bi se nam to zdel še najkulturnejši način za reševanje medsebojnih konfliktov. Za družinsko nasilje bi spet lahko bila kriva slovenska težnja k zaprtosti, ne h komunikaciji, ter tudi lastnost Slovencev, da radi pijemo alkohol. Naša poraba je namreč nad povprečjem Evropske unije: leta 2019 je registrirana poraba alkohola znašala 11,05 litra čistega alkohola na vsakega prebivalca Slovenije, starejšega od 15 let (NIJZ, 2020).
Takšno je moje mnenje. Upam, da ti bo pomagalo na poti iskanja odgovora na vprašanje, ki se ti je porodilo.
Petra, župnija Poljane nad Škofjo Loko

Osebno gledam na sprtost med Slovenci predvsem z vidika, da nam primanjkuje prostora, kjer bi lahko spregovorili. Zelo hitro se počutimo ogrožene in napadene, čemur pogosto sledi branjenje z vsemi mogočimi sredstvi. Pomembno nam je, kdo bo na koncu zmagal, in seveda, da sem to jaz. Zagovarjam, da je v prvi vrsti potreben prostor, da ljudje spregovorijo, kar ne pomeni, da kogarkoli napadajo, ampak da spregovorijo o svojem zornem kotu. Eno od osnovnih načel vsake komunikacije je problem izhodiščne točke. Svoje doživljanje podelim z ostalimi, ne zato, da bi komurkoli očital in metal kamenje v drugega. Smiselno si je zato prizadevati za tako imenovane kroge pomiritve, ki jih poznajo marsikje v tujini in delujejo pod dežnikom obnavljalne pravičnosti. Lahko bi izkoristili marsikatero okolje, kjer smo ljudje povezani, naj bo to soseska, župnija ali krajevna skupnost. Prepogosto smo usmerjeni navzgor in čakamo, da se nekaj zgodi na nivoju države. Ne smemo pozabiti, da se konflikti odvijajo tudi na drugih nivojih in je zato dobro vzpostavljati modele reševanja in upravljanja s konflikti na različnih ravneh. V Sloveniji že kar nekaj časa poznamo tudi možnosti mirnega reševanja sporov, kjer je tudi več alternativ sodnim sporom. Določene konflikte je treba usmerjati, da vključene strani lahko živijo naprej, v smeri morebitne rešitve, s katero sta lahko zadovoljni obe strani.  Zadovoljstvo prinaša mir in spravo. Nobena rešitev ne sme biti izsiljena, ker se v nasprotnem primeru vsebina konflikta vrača kot bumerang. Prav tako si ne smemo zatiskati oči, da konflikta ni oziroma da je ta del zgodovine, kar nas menda v sedanjosti ne zanima več in gledamo le še naprej.

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 12 (2023), 60-61.

Stala sem ob mizi v svoji majhni kuhinji in pripravljala testo za piškote. V pečici je cvrčalo maslo, dišalo je po limonah in po cimetu, opojno, prijetno. “Če mi bo uspelo, bodo drobne, hrustljave cimetove zvezdice zadišale po vsej hiši,” sem razmišljala. “Tudi veselo pričakovanje bo z njimi bolj sladko.”
Čakala sem svoje, da pridejo domov za praznike. Ravno sem potresala moko po pultu in pripravila nadev, ko se je prikazal na vratih. Roka mi je zastala nad testom in osuplo sem pogledala vanj, v tla, pa spet vanj.
“Pozdravljena, Bog daj!” je rekel prijazno in me stisnil za komolec. Roke sem imela od moke in sladkorja vse lepljive. Obrisala sem jih ob predpasnik, od nervoze, popackala sem ga, nazadnje sem vsa zbegana sedla.
“Matic! Odkod si se pa ti vzel?” sem malone zakričala. Pokimala sem mu in ga povabila za mizo. Na mizi je še vedno ležalo moje razvlečeno testo, zraven so bili položeni modelčki v obliki zvezdic, in cimet, raztresen vse okrog, je opojno dišal.
Matic je sedel tako, da se je s hrbtom naslonil na steno. “Lepo diši v tvoji kuhinji,” je rekel, “zelo sladko!” Nekako je moral začeti. “Vem, kadar pečem cimetove zvezdice, vedno tako diši...”
Pogledala sem vanj. Obraz malo upaden, a še zmerom čeden, lasje osiveli, redki in ramena sključena. Matic je bil postaran in izgaran; tam, od koder je prihajal, ni bilo usmiljenja.
“Boš ostal za dlje časa? Za čez praznike? Za zmerom? Si prišel zaradi mame...”
Njegova mati je že leto dni ležala, zadeta od kapi, nemočna in tiha. Snaha, ki se je trudila z njo, je verjetno tisto že večkrat sporočila Maticu. “Saj ne bo prišel, karta v eno stran veliko stane in tudi...” so modrovali po vasi. Pa je le prišel! Matic je prišel iz Avstralije po dvajsetih letih, prišel je sam, prišel je zaradi matere, zaradi sebe, ali...
“Nikoli več ga ne bo nazaj! Ko človek gre daleč v svet, se nikoli več ne vrne. Odtuji se od doma in od svojih ljudi.” Tako sta govorila moja starša, kadar je pogovor nanesel nanj. Tako so govorili tudi drugi, vsi tisti, ki so Matica poznali.
Matic je bil vetrnjak. Imel je v sebi nemirno, potepuško kri. Že zelo mlad je pobegnil od doma, se po tistem vrnil, pa spet odšel. V časih, ko so kmečki fantje delali doma in že prevzemali kmetije ali vsaj pomagali staršem, je Matic sanjal o svetu. O nekem daljnem, bleščavem svetu, kjer mu ne bo treba garati na njivah, kjer mu ne bo treba voziti lesa s težkim kmečkim konjem, kjer se bo lahko v miru veseljačil in imel vsega.
Od tistega “vsega” pa ni dobil veliko. To sem izvedela kasneje od njegove sestre. Matic je res pristal daleč! Avstralija je bila za naš kraj nekaj nenavadnega. Dežela, o kateri dolgo nismo ničesar vedeli. Tudi drugi mladi iz naše vasi so zašli kam daleč. V Nemčijo ali v Švico, tudi v Ameriko so šli za boljšim kruhom, tako daleč kot Matic, pa se ni pognal nihče.
“V Avstraliji se je naš Matic končno le ustalil,” so govorili ljudje, ko so zvedeli, kako in kaj. “Pri nekem privatniku dela. Zelo bogatem. Tudi žensko je dobil tam, neko izseljenko. Oženil se je in počasi ustvaril svoje podjetje.” Tisto pa je ljudi že vznemirilo. Matic, iz majhne gorenjske kajže, pa podjetje!
“Vidiš, če bi šla z njim, bi bila zdaj preskrbljena,” mi je rekla sestrična, ko je pogovor nanesel nanj. “Ne bi ti bilo treba več na njivo. Pa tudi v fabriko ne!”
“Takih pa ni! Tudi tam, v Avstraliji, ne!” je rekla mama. V svojem prepričanju, da je le delo in poštenje tisto, kar šteje.
Molčala sem. Matica sem se spomnila tu in tam. Kako da ne! Bil je prijeten fant, veder in nasmejan, vedno glavni v družbi. Znal je plesati in nosil je kičasto pisane srajce, da je vzbujal pozornost. Vsa dekleta so gledala za njim, Matic pa je gledal mene. “Ti boš ostala sama, tako trmasta si,” mi je govoril, ker se nisem odločila zanj. Imela sem šele šestnajst let! Smejala sem se mu, dokler ni neke noči - moral bi k vojakom - nenadoma spet izginil.
Po tistem sem se zamislila. Čakala sem pošto. Prišla je razglednica iz Hamburga in kasneje še iz nekega zakotnega mesta v Franciji, potem pa kar naenkrat iz Avstralije... No, bilo mi je všeč, da je poštar naredil pomemben in radoveden obraz, ko mi jo je potisnil v roke, a sem samo skomignila z rameni in jo položila v predal k prejšnjim.
Leta so tekla in šla sva vsak svojo pot. Po dolgih letih je prišel domov. Oglasil se je tudi pri meni. Janja, najmlajša, je že hodila po hojci, Jerneja, starejša, pa v prvi razred. “Pri tebi pa gre to hitro,” je rekel in se zasmejal. “Tako družino že imaš!”
Zardela sem. Popestoval je Janjo, popil kozarec vina, ugriznil v enega mojih piškotov - tudi takrat so bili prazniki - mi dal roko in se poslovil. Zaprla sem za njim, odvezala predpasnik,- otresla sem moko z njega, dvignila Janjo iz stajice in jo odnesla k oknu. Pomahali sva za stricem, ki je visoko vzravnan šel skozi vrt, dokler ni izginil.
Na veje jablane so se ujele prve snežinke.
“Zdaj se pa Matic nič več ne oglasi, zdaj, ko ve, kako je,” je rekla mama neko jutro po tistem.
“Kako pa je?” sem odvrnila.
“I, omožena si in otroke imaš! Matic pa tudi ni...”
“To bi pa moral vedeti, da se v desetih letih marsikaj spremeni,” sem rekla suho in začela pripravljati kosilo...
“Lepo diši tu, v tvoji kuhinji,” je rekel Matic, tako kot tistikrat, in se presedel. “Vedno si rada kaj mesila.”
“Ja, vedno!”
“Kako pa hčerki? Zdaj sta že odrasli. Ali sta šli od doma?”
“Otroci zrastejo in gredo, Matic. To pa ja veš.”
“Kako naj vem, ko pa jih nimam...”
“Ja? Nimaš družine?”
“Ne, otrok pa nimava. No, manj je skrbi, laže kam greva in tudi...”
“Zakaj pa žene nisi pripeljal s seboj? Saj je že bila v Sloveniji.” Spogledala sva se. Pred desetimi leti je prišel na žegnanje z visoko, suho plavolasko. Vzvišeno je gledala okoli, in ko mi je hotel podati roko, ga je grdo pogledala. Bila sem jezna, odšla sem stran in si obrisala oči. “Trapa!” sem si rekla takrat. “Kaj si sploh videla na njem?” Žegnanje je minilo in spomin na tisto srečanje zbledel.
“Pravi, da noče hoditi tako daleč, in zakaj bi jo silil.” Razvaljala sem testo. Še enkrat. Matic me je gledal pod roke. Vroče mi je postajalo. Tudi v kuhinji, v moji majhni kuhinji, je bilo vedno bolj vroče. Naložila sem modelčke ob kraju in začela vtiskavati v dišeče testo zvezdice. Eno za drugo. Eno za Janjo in njeno deklico, eno za Jernejo in njena dva fanta, eno za naju, starejša sva že in vedno raje imava sladko. Naložila sem jih v pekač, eno zraven druge, in začela še enkrat, vse znova...
“Poslovil se bom,” sem zaslišala Matica od strani. “Ti imaš delo, jaz pa moram še malo okrog. V ponedeljek grem nazaj.”
“Ja, seveda,” sem govorila in vmes na situ drobila vanilijev sladkor in posipavala zraven cimet. “Srečno hodi, srečno...” sem govorila in gledala v svoje zvezdice.
“Hvala,” je rekel in stopil čez prag.
Naslonila sem se z obema rokama na mizo in segla po pekaču. “Ana?”
Obrnila sem se s celim telesom. Spet je bil na pragu. Začudeno sem ga pogledala in roka mi je ostala na pol pota.
“Tako, kakor diši v tvoji kuhinji, pa nikjer na svetu ne!” je še rekel in zares izginil. Po tistem se nisva več videla.
Cimetove zvezdice pa spet dišijo po kuhinji! Po celi hiši mi dišijo, tako kakor prazniki, kadar pečem za vso družino...

ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2005, leto 41, št. 1, str. 52.

Izzveneli so poslednji akordi orgel. Maša je končana. »Pojdite v miru!« Verniki so se usuli skozi vrata. Jakob in Neža sta se prijela za roke. Celo pot do doma po razritem kolovozu nista spregovorila. Oba sta mislila isto. In vedela sta to. Toliko let sta že skupaj!
Doma sta skuhala čaj iz domačih zelišč. Jakob je stopil v izbo in iz predala vzel album. V kuhinji sta sedla za mizo, srkala čaj in počasi, počasi je obračal porjavele strani s starimi fotografijami, ki so pripovedovale zgodbo njunega življenja. Bilo je težko, pa tudi lepo.
»Neža, zdaj glej,« je rekel Jakob in začel obračati zadnje strani albuma, na katerih so bile fotografije njunih otrok. Pod sliko prvorojenke Judite je bil zapisan dan rojstva pa tudi dan v tednu in ura, ob njej je bil leto dni mlajši Mirko, dve leti za njim je prišel Jožko, nazadnje Jelka in Marija. »Oh, kje so zdaj ti najini ljubi otroci,« je dahnila Neža in srknila požirek čaja. Obema so žarele oči. Koliko trpljenja je bilo in koliko sreče! Na svoje otroke sta bila ponosna. Zdaj so odrasli in imajo svoje družine. Vsi so odhajali od doma z blagoslovom očeta in matere, vsak je odnesel košček srca svojih staršev. Na naslednjih straneh so njihove poročne slike. Judita se je poročila v Maribor, Jelka in Mirko s svojima družinama živita v Ljubljani, Marija v Vipavi, Jožka pa je pot zanesla na tuje ...
»Si pripravila vse?« je Jakob vprašal Nežo. Saj mu je že večkrat povedala, da je že vse pripravljeno za praznike. »Seveda sem, ali si pozabil?« je odgovorila, toda on je že odšel v hišo, kjer so bile postavljene velike jaslice. Skupaj z božičnim drevescem so zavzemale skoraj pol sobe. Pokleknil je na mah in se pripognil do štalice. Pogledal je, če je vse na svojem mestu: sveta Družina, voliček, osliček. Ena ovčica se je zvrnila. Nežno jo je postavil na noge. S pogledom je objel drevesce in zavojčke pod njim. Neža je obstala pri vratih in ga ljubeče opazovala. »Pridi, vse sva pripravila. Še dva dni ...« Ozrl se je proti njej in počasi vstal.
Spet sta sedla k mizi. Na njej je še vedno bil odprt album. Smejali so se otroci, slikani posamič, pa v skupini z bratranci in sestričnami, s prijatelji. Zdelo se jima je, da njihov smeh napolnjuje prostor in potuje do štalice ter se pridružuje petju angela na veji nad hlevčkom. Začela sta naštevati njihova imena – od najstarejšega Jaka do najmlajše Ane. »Imamo pa še eno, pa na sliki je še ni, pa pride kmalu, čez dva dni ...« je skoraj zapela Neža in obema so privrele solze v oči.
Jožko, njun najmlajši, se je izšolal za inženirja in je bil zaposlen pri velikem avstrijskem gradbenem podjetju. Zaslužil je dobro, domov pa ni več prihajal tako pogosto. Onadva sta želela, da pride vsaj za največja praznika – za božič in veliko noč. Takrat sta želela imeti ob sebi vse svoje. Pa jima je sporočil, da ne more priti. Spoznal je Poljakinjo, računovodkinjo v njegovem podjetju, in za praznike gresta v Kielce. Jakob in Neža bi rada izvedela kaj več. Potem pa je prišlo kratko obvestilo, da sta se poročila na Poljskem. Priložena je bila fotografija. Po dolgih mesecih molka je sledilo sporočilo, da se je rodila Elizabeta. »Oh, tik pred božičem se je tudi v naši družini zgodil čudež,« sta bila presrečna. Vse te novice sta sproti posredovala drugim članom družine. Vsi so se veselili. In sedaj, čez dva dni, se bodo srečali. Neža je odprla album, pobožala prazno stran in rekla: »Tu je prostor zate, Elizabeta. V mojem srcu si že dolgo.« Jakob pa je rekel: »Najprej jo bova pokrižala v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, potem pa ji bova pokazala jaslice.« Neža se je nasmehnila: »Seveda! In snaho bova lepo sprejela kot vse druge, kajne? Kakšen živžav bo pri hiši. Zdaj je prevelika tišina. A ne, Jakob?« je vprašala. »Da ne bo tako tiho, pa pojdiva k jaslicam in kaj zmoliva za te naše ljube ljudi, da bi srečno pripotovali v svoj rodni dom.«
Jakob je zaprl album in ga spravil v predal. Vedel je, da ga bosta naslednje jutro spet prelistavala, obujala spomine, občudovala nasmejane obraze otrok. In pogovarjala se bosta o skrivnosti rojstva Božjega Deteta. V jaslicah tiho čaka njune otroke in otroke njunih otrok. Z razširjenimi rokami jih vabi k sebi. Vsi bodo občudovali njune jaslice in rekli bodo, da sta se res potrudila. Najmlajši bodo preizkušali zvončke na drevescu, če res cingljajo, ter volička in oslička, če z dihom dovolj ogrevata Dete. Onadva pa bosta spoznala najmlajšo nevesto in občudovala najmlajšo vnukinjo. To bo res čudovit božič!
»Veš, Neža, predlagal jim bom, da naslednje leto pridejo vsi malo prej, da bodo otroci pomagali delati jaslice. Grem stavit, da bodo najlepše v vasi!« je razpredal svoje načrte Jakob. »Jaz pa jih bom naučila najlepše božične pesmi,« je dodala Neža.
Tako sta v pričakovanju božiča v hladnem decembrskem večeru modrovala Jakob in Neža in bilo jima toplo pri srcu. Ko se je iz zvonika vaške cerkve oglasil zvon in naznanil večerni ave, sta se ob jaslicah pokrižala in zmolila angelsko češčenje. »Angel Gospodov je oznanil Mariji ... In Beseda je človek postala – in med nami prebivala ...«

P. Bizjak, (zgodbe), v: Ognjišče 12 (2023), 80-81.