Vsako leto od 18. do 25. januarja je v bogoslužnem koledarju katoliške Cerkve teden molitve (molitvena osmina) za edinost kristjanov, ko molimo za uresničitev Jezusove prošnje: »Da bi bili vsi eno« (Jn 17,22). Ali je ta njegova prošnja uresničljiva? (Ambrož)
Po svetem krstu, ki je za vse (vsaj večje) krščanske Cerkve temeljni zakrament, ki človeka vcepi v Kristusa in ga včleni v Kristusovo skrivnostno telo – Cerkev, smo kristjani, pa naj pripadamo katerikoli Cerkvi, v temelju že zedinjeni med seboj. To naglaša drugi vatikanski koncil v svojem Odloku o ekumenizmu: »Po zakramentu svetega krsta, kadarkoli je po Gospodovi uredbi pravilno podeljen in sprejet s pravo notranjo pripravljenostjo, se človek resnično včleni v križanega in poveličanega Kristusa … Krst vzpostavlja zakramentalno vez edinosti, obstoječo med vsemi tistimi, ki so po njem prerojeni.« S krstom je položen temelj edinosti, ki pa mora težiti k polnosti življenja v Kristusu, ki nam je omogočena po drugih zakramentih, katere je ustanovil Jezus. Katoliška in pravoslavna Cerkev priznavata sedem zakramentov: krst, birma, evharistija, pokora, bolniško maziljenje, sveti red, sveti zakon. Protestanti pa imajo za zakrament le krst, ki je odrešilen, če ga človek prejme v veri. Sodobni medkrščanski dialog zaobjema tudi zakramente in je dosegel že lepa soglasja.

S. Čuk, Ognjišče (2012) 1, str. 56

God: 25. januarja

Na praznik Spreobrnitve apostola Pavla (25. januarja) je v koledarju katoliške Cerkve tudi spomin sv. Ananija, ki mu je Bog pri tem dogodku namenil posebno vlogo. Ob tem ga Sveto pismo prvič omenja. Zelo verjetno pa je bil po starem izročilu Ananija eden izmed dvainsedemdesetih Jezusovih učencev, ki »jih je poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti« (Lk 10,1), kajti nastopa tako, kakor da je bil vajen z Jezusom osebno govoriti. Bil je tako zvest in zanesljiv, da mu je bila zaupana naloga sprejeti med Jezusove učence preganjalca Savla, poklicanega za apostola poganov, neutrudnega misijonarja.

O tem spregovori evangelist Luka, pisec Apostolskih del, zgodovine mlade Cerkve, na dveh mestih. Prisluhnimo mu. »V Damasku je bil neki učenec z imenom Ananija. Ta je imel videnje, v katerem mu je Gospod rekel: “Ananija!” “Glej, tu sem Gospod!” je odgovoril. Gospod mu je rekel: “Vstani in pojdi v ulico, ki se imenuje Ravna! V Judovi hiši poišči človeka iz Tarza, ki mu je ime Savel. Glej, ta človek moli in v prikazni je videl moža z imenom Ananija, kako je vstopil in nanj položil roke, da bi spet videl.” Ananija je odgovoril: “Gospod, od mnogih sem slišal o tem človeku, koliko gorja je prizadel tvojim svetim v Jeruzalemu. Tudi tu ima od velikih duhovnikov pooblastila, da lahko vklene vse, ki kličejo tvoje ime.” Gospod pa mu je rekel: “Pojdi, zakaj on je posoda, ki sem jo izbral, da ponese moje ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove. Pokazal mu bom, koliko bo moral trpeti za moje ime.” Ananija je šel in stopil v hišo. Položil je nanj roke in rekel: “Brat Savel! Gospod Jezus, ki se ti je prikazal na poti semkaj, me je poslal, da spregledaš in postaneš poln Svetega Duha.” V hipu so padle kakor luskine z njegovih oči. Spet je videl in se dal krstiti. Zaužil je hrano in vrnile so se mu moči« (Apd 9,10–19).

Tega svojega ‘duhovnega očeta’, ki mu je po krstu podelil novo rojstvo, se apostol Pavel hvaležno spominja kakšnih štiriindvajset let pozneje, ko stoji leta 58 pred judovskim ljudstvom v Jeruzalemu. V svojem zagovoru pravi: »V Damasku je živel neki Ananija, pobožen mož, ki se je držal postave in za katerega so pričevali vsi tamkajšnji Judje. Prišel je k meni, se ustavil pred menoj in rekel: “Brat Savel, spreglej!” In tisti trenutek sem ga zagledal. Nato je rekel: “Bog naših očetov te je izbral, da spoznaš njegovo voljo in da vidiš Pravičnega in slišiš glas iz njegovih ust, da boš pred vsemi ljudmi pričal zanj, kar si videl in slišal. In kaj še čakaš zdaj? Vstani in daj se krstiti! Operi se svojih grehov in kliči njegovo ime”« (Apd 22,12–16). Te Pavlove besede vzbujajo spoštovanje do Ananija kot moža, polnega Svetega Duha. Ko ga je apostol hvalil pred svojimi rojaki, se je dobro zavedal Ananijevega ugleda med kristjani v Damasku.

Nimamo zanesljivih zgodovinskih dejstev o kasnejšem Ananijevem življenju in delovanju. Stara izročila večkrat in z velikim spoštovanjem omenjajo, niso pa med seboj soglasna. Neko bizantinsko izročilo pravi, da je postal škof v Damasku, kar pa je malo verjetno, in je oznanjal evangelij v južnem delu Palestine. Tam naj bi tudi dal življenje za Kristusa okoli leta 70. Tudi rimski cerkveni koledar omenja, da so ga bičali in nato kamnali. Nekateri pisni viri ga omenjajo samo kot diakona, sv. Avguštin pa piše, da je bil duhovnik. Sicer pa to niti ni tako pomembno, odločilnega pomena je njegova zvestoba Jezusovemu poslanstvu. V Damasku je blizu nekdanjih vzhodnih mestnih vrat podzemeljska kapelica na kraju, kjer je bila po starem izročilu Ananijeva hiša.

S. Čuk, Svetopisemski lik, v: Ognjišče 1 (2015), 17.
knjiga: S. Čuk, Svetopisemski liki, Koper, Ognjišče 2016, 14.

Apostol Pavel piše o sebi, da je “po Božji volji poklican apostol Jezusa Kristusa” (1 Kor 1,1), “nič manjši” od tistih apostolov, ki so hodili z Jezusom. Sklicuje se na srečanje z Gospodom pred Damaskom, ki je bilo tako silovito, da Savel, zakleti preganjalec kristjanov postal Pavel, najzvestejši Jezusov učenec in oznanjevalec. Ta spreobrnitev je v Apostolskih delih, zgodovini prve Cerkve, opisana dvakrat: prvo je po pripovedovanju prič zapisal evangelist Luka, drugo pa je podal Pavel sam, ko se je zagovarjal pred judovskim ljudstvom. Povedal je, da je tiste, ki so govorili o Kristusu, “smrtno preganjal”. Kristjane je šel lovit celo v Damask. Ko so se bližali Damasku, »me je nenadoma obsijala velika svetloba z neba; padel sem na tla in zaslišal glas: “Savel, Savel, kaj me preganjaš?” Odgovoril sem: “Kdo si, Gospod?” In rekel mi je: “Jaz sem Jezusa Nazarečan, ki ga ti preganjaš.” (...) In rekel sem: “Kaj naj storim Gospod?” Gospod pa mi je rekel: “Vstani in pojdi v Damask in tam se ti bo vse povedalo, kaj ti je treba storiti”« (Apd 22,1-16). Od tedaj je bil Jezus za Pavla edini Gospod. (sč)

Na sliki: Kurz zum Thurn und Goldenstein Franc, Spreobrnitev sv. Pavla, 1851, Vrhnika, ž. c. sv. Pavla, oltarna slika

Ob prazniku Spreobrnitve apostola Pavla naštejmo najprej tiste cerkve pri nas, ki so posvečene Savlovemu srečanju z Gospodom pred Damaskom (sedem jih je: tri so župnijske in štiri podružnične), potem pa še vse tiste, katerih zavetnik je tudi sv. Pavel (vseh je 15: ena župnijska in 14 podružničnih). Tiste cerkve, ki imajo za zavetnika oba prvaka apostolov (sv. Petra in Pavla), pa bomo poiskali ob njunem prazniku (29. junija).
V LJ nadškofiji so Pavlovi spreobrnitvi posvečene ž.c. cerkve v Mavčičah (1), v Stari Oselici (2) in na Vrhniki (spodaj); p. c. pa sta v Žerovnici (3) (Grahovo) in v Komendi (4) (sv. Križ). – V KP škofiji je spreobrnitvi apostola Pavla posvečena p. c. na Straži (5) (Cerkno); v CE škofiji pa še p. c. v Brezju pri Dovškem (6) (Senovo).

Kje pa se nahaja petnajst cerkva, ki so še posvečene sv. Pavlu? – V LJ škofiji so štiri podružnične (in kar trije kraji so dobili ime po zavetniku): Šentpavel (8) (Sostro), Stara Fužina (9) (Srednja vas v Bohinju), Šentpavel (10) (Sv. Jakob ob Savi) in Šentpavel (11) (Šentvid pri Stični). – V KP škofiji je pet ‘Pavlovih’ p. c.: v Vrtovinu (12) (Kamnje), na Planini pri Ajdovščini (13) (sv. Pavel), v Črnotičah (14) (Podgorje), nad Ročinjem (15) (sv. Pavel) in v Starodu (16) (Podgrad). – V NM škofiji so štiri p. c. sv. Pavla: na Gorici (Leskovec pri Krškem), na Dol. Podborštu (17) (Mirna Peč), v Podpeči (18) (Sv. Križ - Gabrovka) in na Vinkovem Vrhu (19) (Žužemberk). – V CE škofiji pa je edina ž. c. sv. Pavla pri nas (Prebold - 7), imajo pa še eno podružnično na Sremiču (20) (skupaj z rojstvom Janeza Krstnika - žup. Videm - Krško) in kapelo v Pavlovi vasi (Pišece). (mč)

Spreobrnitev apostola Pavla - VRHNIKA

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 1, str. 115

Med veroučno uro je neki učenec vprašal profesorja: »Zakaj se judje in kristjani ne razumejo glede vere?«
Katehet je dejal. »Kristjani so prepričani, da je Mesija že prišel, judje pa ga še vedno pričakujejo.«
Učenec: »In zaradi tega se ne razumejo? Mislim, da bi se samo zaradi tega lahko vseeno odlično razumeli.«
Kateheta je zelo zanimalo, kako bi do tega lahko prišlo.
Učenec: »Če bi Mesija prišel in dejal: “Dober dan. Kako lepo, da se spet vidimo!” bi se judje morali opravičiti kristjanom. Če pa bi Mesija prišel in dejal: “Veseli me, da smo se spoznali,” bi se moral ves krščanski svet opravičiti judom. Do takrat pa naj spoštujejo drug drugega!«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2023), 26.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Sveti Duh tudi danes nagovarja mlade (2)

V Apostolskih delih beremo, da so bili na binkoštni dan apostoli zbrani na enem kraju. Naenkrat so zaslišali močan šum kot bi se bližal silovit vihar (Apd 2,2). Tedaj “so bili napolnjeni s Svetim Duhom” (Apd 2,4). Veter je torej prva prispodoba (simbol) Svetega Duha, “tudi zelo posrečena, saj veliko stvari, ki jih lahko povemo o vetru, po analogiji, nedvomno velja tudi za Svetega Duha,” je povedal papež Janez Pavel II. v eni svojih katehez. Poglejmo podrobneje.

Veter slišiš, toda ne veš,
od kod prihaja in kam gre
“Veter veje, koder hoče«, je rekel Jezus ko se je pogovarjal z Nikodemom (Jn 3,8). Potrebno se je roditi znova, za svobodo, za odprtost, za prostost .... Sveti Duh nas lahko preseneti, saj deluje, kjer hoče, kadar hoče, kakor hoče ... po vsem svetu. Prispodoba vetra nas tudi uči, da si Svetega Duha ne moremo lastiti le kristjani: v vseh ljudeh ga lahko odkrijemo, in vidimo, kako deluje. Na področju vere (verskega čutenja) ne more biti nikogar, ki bi se obnašal kot gospodar in ukazoval, saj vetru nihče ne more zapreti ust! In tako lahko naredimo že prvi dober sklep: poskusimo zatreti našo slabo navado, ko tako radi sodimo in obsojamo druge. Nismo samo mi dobri. Vsi lahko postanejo junaki nove zgodovine. Sveti Duh nas vabi, da razmišljamo širše in da stopimo z vzvišenega mesta (piedestala). Vsa velika dela Svetega Duha - to so tudi vsi svetniki - so ponižni, tudi takrat, ko so po rodu kraljeve krvi, kot npr. belgijski kralj Baldovin, ki je v svoj dnevnik zapisal: »Naredi me ponižnega, Gospod Bog vsemogočni, in srečnega, da si me ustvaril tako majhnega.«

O veliki Duh
čigar glas slavim v vetrovih in čigar dih
daje življenje vsemu svetu, poslušaj me!
Prihajam k tebi, kot eden tvojih številnih sinov.

Jaz sem majhen in nemočen
Potrebujem tvojo moč in tvojo modrost.
Daj, da se spremenim v lepoto,
stori, da moje oči strmeč občudujejo
škrlatno zarjo sončnega zahoda ...
Daj, da moje roke hvaležno sprejemajo stvari,
ki so izšle iz tvojih rok,
in da moja ušesa poslušajo tvoj glas.

Daj mi modrost, da bom razumel,
kar si razodel nam ljudem
in vsa čudesa v drobnih listih in mogočnem skalovju.
Rad bi bil močan, ne zato, da bi se z močjo ponašal,
ampak da bi z njo premagoval samega sebe.

Naj se bom vedno pripravljen na srečanje s teboj
s čistimi rokami in jasnim pogledom,
da bo, ko se moje življenje konča,
moj duh za vedno s teboj.

Veter razburka, dviga,
razveže, prebudi ....
Sveti Duh je energija, je moč, ki dviga napetost duše. Pomislimo na to, kaj je zgodilo z albansko redovnico, ki jo danes ves svet pozna kot bl. Mater Terezijo iz Kalkute. Sveti Duh stori, da začnemo jemati duhovno življenje resno, da zamenjamo naše otroške poglede in želje in si želimo vedno višje ... k preseganju samega sebe. Sveti Duh nas osvobaja ‘kompleksa školjke’: navezanosti na trdno skalo, na gotovost naše kamrice, zavetja doma. Strah nas je misli, da bi se odvezali z našega varnega priveza in se drznili podati na odprto morje... zato v življenju neprestano ponavljanje, brezvoljnost, nobenega navdušenja za pustolovščine, pomanjkanje fantazije ... Kot da si ne želimo, da bi Sveti Duh preveč deloval, kot da ga želimo nekam zapreti, da bi nam dal mir in ne bi bil preveč zahteven v svojem delovanju ... Morda bi ga izpustili iz kletke za birmo in binkošti, več pa ... Toda Sveti Duh se ne pusti ujeti, želi delovati – v vsakem drugače – in vedno za skupno dobro.

Veter prodira povsod
»Gospodov duh prežema ves svet« (Mdr 1,7). Januarja leta 1986 smo lahko na TV prvič videli čudovite posnetke planeta Urana (sedmi planet Sonca s tretjim največjim premerom), ki jih je na Zemljo z oddaljenosti treh milijard kilometrov poslala sonda Voyager 2. Ta oddaljenost pa ni nič v primerjavi z velikostjo naše galaksije. Mlečno cesto namreč sestavlja 200 - 400 milijard zvezd (skoraj polovica se jih lahko primerja z našim Soncem) in ima premer 100.000 svetlobnih let!
Pa tudi ta naša galaksija je, lahko rečemo, prava malenkost v primerjavi s celotnim vesoljem, ki se razteza v prostoru 15 milijard svetlobnih let. Če bi se torej peljali v ‘vozilu’ s hitrostjo 300.000 kilometrov na sekundo, bi potrebovali 15 milijard let, da bi prišli na konec vesolja. In vse to brezkončno vesolje je polno Svetega Duha!

Veter oblikuje gore, kamnine,
marmor, ... obraz
Sveti Duh “upogiba, kar upira se, ... vodi vse, ki so zašli,” pravi Pesem slednica pri bogoslužju na Binkošti. - Sveti Duh se dotakne pogana Abrama in ga naredi za vesoljnega očeta vere. - Sveti Duh se oglasi pri pastirju Davidu in ga izbere za kralja. - Sveti Duh se ozre na Marijo in jo naredi za Mater-Devico. - Sveti Duh pokliče preganjalca Savla in ga preobrazi v apostola narodov. - Sveti Duh ‘se loti’ grešnika Avguština in ga naredi za cerkvenega očeta. - Sveti Duh navdihne Frančiška in ga naredi enega najbolj priljubljenih svetnikov. - Sveti Duh se dotakne mene in tebe ... in nas, če seveda hočemo, pripravlja za še lepše in večje reči.

Veter je gibanje, zagon
Sveti Duh spreminja stare navade, povabi nas, da obrnemo stran, pogumno in zagnano. In prav to je najbolj bistveno. V življenju namreč niso važna leta, ampak volja in življenjski zagon ... Aleksander Veliki je pri osemnajstih letih zmagal v bitki pri Hajroneji; sveta Ivana Orleanska je imela komaj sedemnajst let, ko je osvobodila Orleans; Mozart je pri dvanajstih že skladal, Dominik Savio je bil pri štirinajstih zrel za svetništvo; Raffaello je umrl star 37 let, Chopin jih je dočakal 36, Jezus Kristus 33 ... Nobenega dvoma ni: v življenju niso važna leta, ampak življenjski zagon, ki nam ga daje močan veter Duha.

Veter je tudi poezija
Veter včasih zapiha tudi kot močna burja, z več kot 100 km na uro, drugod po svetu tudi kot orkan, ki ruši in odnaša vse, kar se mu postavi na pot. Navadno pa veter ne dela pretiranega hrupa: ljubeče boža žitno klasje, nekoliko poklepeta z morskimi valovi, se spusti skozi gozd, da zašelestijo listi v drevesnih krošnjah, prinaša najčudovitejše dišave, odpiha oblake in nebo je naenkrat prepolno modrine ... Veter prinaša svežino, da ostrmimo in rečemo: kakšna poezija! Prav to danes tudi potrebujemo: nekaj svežega navdiha, novih možnosti izražanja, za naše misli, ideje ... da bi znali naše besede obleči v tenkočutnost, nežnost in lepoto ...

Veter je vsak trenutek drugačen,
se ne ponavlja
Sveti Duh nas osvobaja tudi kompleksa resnosti, to je pretirane prilagodljivosti, enoumja, mode ... po kateri se vsi oblačijo na enak način, vsi govorijo enako in posnemajo drug drugega. Veter Svetega Duha nam govori: »Bodi ti sam svoj. Ne boj se iti ven iz črede, ne boj se zapustiti ograde! Nič ni bolj zoprnega kot roditi se kot original in umreti kot kopija!«

Veter dela čudeže
Duh je fantazija, je vir novih pogledov, pričakovanj, obetov, pogumnih in inovativnih načrtov, je spodbujevalec prihodnosti. Ko njegov veter sreča jadra, ki so se pripravljena zaupno odpreti, se dogajajo čudeži. Tak je tudi primer blaženega Giacoma Alberioneja, ki je leta 1921 ustanovil Družbo sv. Pavla (Pia Societa san Paolo), eno največjih verskih združenj prejšnjega stoletja, katere poslanstvo je bilo “delati za ljudi sedanjega časa s sodobnimi sredstvi”. To, kar je storil, je bil sposoben narediti velikan. Čeprav je bil šibkega zdravja, saj so ga vse življenje mučile številne bolezni, in je moral neprestano jemati zdravila, zelo malo je spal, ker je imel hude bolečine zaradi artritisa, nikoli ni tehtal več kot 45 kg, pa je tega drobcenega moža v polnosti prežemal dih Svetega Duha – zato je delal čudeže. In nekaj podobnega lahko rečemo tudi za nekatere, ki so sledili njegovemu zgledu: ob petdesetletnici Ognjišča se spomnimo na Franca Boleta, Bojana Ravbarja, Silvestra Čuka, ljudi velikih idej in vizij, ki so v času ko je nastajalo Farno ognjišče s svojim delom in iskanjem poti do mladih, z veliko trmo in veliko mero plemenitosti prisluhnili vetru Svetega Duha, ki so ga oblastniki skušali z vsemi sredstvi utišati ... toda ni se ga dalo ustaviti; s svojim pogumnim delom so vlivali samozavest tudi drugim ... Tako kot nekdaj starodavne menihe bi tudi njih lahko imenovali ‘sinovi vetra – sinovi Svetega Duha’.

Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha (Jn 3,8)

Nekaterim se vera zdi dolgočasna, to pomeni, da nimajo Svetega Duha. (sv. Janez Vianney)

Božji Duh deluje kot kvas in ne kot uspavalni prašek. (Lojze Bratina)

Tisti, ki nimajo vere, imajo dušo bolj slepo, kot tisti, ki nimajo telesnih oči. Na tem svetu smo kot v neki megli: vera je veter, ki to meglo razganja in stori, da našo dušo obseva sonce. (sv. Janez Vianej)

 ... več zgodb o Svetem Duhu in njegovem delovanju pa v knjigi Vodi me dobrotni Duh, ki je nedavno izšla v zbirki Zgodbe za dušo (Nova serija 3), ki jo je pripravil in uredil Božo Rustja.

 pripravlja Marko Čuk

“Povej mi, Filoteja (duša, ki ljubi Boga), ali bi bilo prav, če bi škof hotel živeti samotarsko kakor kartuzijani? In če bi si zakonci po zgledu kapucinov ne hoteli pridobiti nikakega premoženja? Če bi bil obrtnik vsak dan v cerkvi kakor redovnik, redovnik pa bi se ukvarjal z vsakovrstnimi opravili v službi bližnjega kakor škof? Ali bi taka pobožnost ne bila smešna, zgrešena in neznosna? In vendar je ta napaka kaj pogostna. Ne, Filoteja! Pobožnost, če je resnična, nič ne skazi, pač pa vse spopolnjuje, a če kdaj nasprotuje zakonitemu poklicu, je brez dvoma napačna.” Tako je v znameniti knjigi Filoteja - Uvod v bogoljubno življenje (1609), v kateri se pogovarja s svojo namišljeno učenko, zapisal ženevski škof Frančišek Saleški. Kot izkušen in trezen mož jo uči, naj bo njena/naša pobožnost takšna, da bo, po Jezusovih besedah, “svetila naša luč pred ljudmi” in bomo z deli slavili našega nebeškega Očeta.
Ta ljubeznivi svetnik se je rodil 21. avgusta 1567 v Savoji. Njegov oče je bil iz rodu, ki je imel svoj dom na gradu Sales, po njem je postal (latinsko) Salesius, po naše Saleški. Bil je prvi otrok v družini, za njim jih je prišlo še deset. Bil je izredno nadarjen otrok in oče je želel, da postane ugleden pravnik in državnik, zato mu je omogočil študij na najboljših šolah v Franciji in Italiji. Izbral mu je tudi nevesto po svojem okusu. Ko je kot diplomirani pravnik prišel iz Padove domov, je očetu dal vedeti, da se hoče posvetiti službi Cerkve - “osvajanju duš za Boga”. Leta 1593 je bil posvečen v duhovnika in kmalu je zaslovel kot odličen pridigar in zaradi svoje modrosti zelo iskan spovednik. Za duhovnega voditelja so si ga izbrali celo njegovi starši in drugi domači.
Ženevski škof je želel pripeljati nazaj v naročje katoliške Cerkve  tiste vernike svoje škofije, ki so se oprijeli kalvinskega nauka. Med nje sta šla misijonarit Frančišek in njegov bratranec Ludvik. Frančišek je pozornost kalvincev privabil z letaki, na katerih so bile na kratko zapisane osnovne resnice katoliške vere. Po njegovi zaslugi se je v katoliško Cerkev vrnilo nad 70.000 ljudi. Frančišek je postal najprej pomočnik ženevskega škofa, po njegovi smrti pa njegov naslednik. Kot škof je postal “vsem vse”: nikomur ni odrekel osebnega pogovora, obiskal je vse dele svoje škofije, ob nedeljah in praznikih je vernikom sam razlagal krščanski nauk, posebno skrb je posvečal vzgoji in izobrazbi duhovnikov. Pri vsem tem je veliko pisal. Njegovo življenje se je izteklo 28. decembra 1622; njegov god pa obhajamo 24. januarja, ko so ga slovesno pokopali v Annecyju. Zaradi njegove uspešne pisateljske dejavnosti ga je papež Pij XI. leta 1923 razglasil za zavetnika katoliških pisateljev in časnikarjev.

Pobožnost je pozimi kot ogenj in poleti kot rosa. Veselje in žalost sprejema skoraj vedno z enakim srcem in nas napolnjuje s čudovito milino. (sv. Frančišek Saleški)

ČUK, Silvester. sv. Frančišek Saleški (1567-1622) - učitelj zdrave pobožnosti. (Pričevalec evangelija). Ognjišče, 2007, leto 43, št. 11, str 84.

Zgodba

Papiga grdo govori
Nekega bogataša je papiga, ki je govorila, tako očarala, da jo je kupil. Toda takoj, ko jo je prinesel domov, je ogorčen spoznal, da so papigo naučili predvsem grdih besed.
Novi lastnik ni hotel, da bi papiga ponavljala take besede. Zato je skoval zvit načrt. Vedno, ko je papiga lepo govorila, ji je mož dajal dobra semena in vedno, ko pa je začela grdo govoriti, jo je vedno rahlo stresel električni tok, ki ga je možakar napeljal v kletko in ga ob grdem govorjenju vedno vklopil.
V kratkem času se je papiga naučila brzdati svoj jezik.

Misel

Jezik je način sporazumevanja med ljudmi v pisni ali ustni obliki. Je velik Božji dar. Pravzaprav zelo velik Božji dar, po katerem se razlikujemo od živali.
Na žalost pa ga nekateri ljudje zlorabljajo z grdim govorjenjem. Poznamo več vrst takega govorjenja. Zaklinjanje – prisegati na nekaj svetega. Zloraba Božjega imena - po nepotrebnem izgovarjanje imen Boga, Jezusa Kristusa, Device Marije in svetnikov. Bogokletje (sramotenje Boga), ko »zoper Boga izrečemo besede sovraštva, očitanja, izzivanja, da o Bogu rečemo kaj zlega, da v našem govorjenju manjka spoštljivosti do njega, da zlorabimo Božje ime« (KKC 2148). Kletvice, v katere je vpleteno Božje ime, so znamenje pomanjkanja spoštljivosti do Božjega imena. Prav tako ne smemo prekleti človeka, da bi mu z (grdimi) besedami želeli nekaj slabega.
Naše govorjenje pa je lahko tudi umazano, nespodobno, pokvarjeno, prostaško...

Molitev

Gospod, pomagaj nam,
da bomo pomislili, preden spregovorimo
in ne bomo grdo govorili.
Podeli nam pravo modrost,
da bomo vedeli,
kdaj je prav, da spregovorimo
in da tako spregovorimo,
kot je tebi všeč.
Sicer naj bomo tiho.
Odpusti nam,
če smo kdaj uporabljali besede,
ki ne bi smele priti na naše ustnice.
Obljubljamo ti, da se bomo trudili,
da jih ne bomo več uporabljali.

Iskra

Beseda je lahko most, ki povezuje;
ključ, ki odpre; balzam, ki blaži...
Beseda pa je lahko tudi zid, ki ločuje;
ključ, ki zaklepa; kis, ki razjeda...

Naj ti bodo v veselje izreki mojih ust,
premišljevanje mojega srca pred tvojim obličjem,
Gospod, moja skala, moj rešitelj. (Ps 19,15)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2009), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 80.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Božični prazniki nam približajo učlovečenega Boga Jezusa Kristusa, ki je prijokal na svet v sveti božični noči, ko ga je Marija povila v plenice in položila v jasli. Usmiljeni Bog se nam je v svoji ljubezni najbolj približal v Jezusu, ko je prevzel naše človeško telo in nam je bil v vsem enak, le greha ni bilo v njem.
Apostol Janez je v veličastnem uvodu v evangelij odkril bistvo Božje ljubezni, ko je zapisal: »In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin.« (Jn 1,14).
Ob jaslicah vsako leto najbolj neposredno doživljamo to veliko resnico Jezusovega učlovečenja. Ob pogledu na Sveto Družino v betlehemskem hlevčku se usmiljenemu Bogu lahko zahvaljujemo za največji dar njegove ljubezni, za Besedo, ki je meso postala. Sedaj njegovo bližino najmočneje doživljamo pri vsaki sveti maši, ko ga lahko prejmemo v kruhu življenja.
Kako bistroumno je v pesmi Slovenski strop že leta 1915 podal skrivnost božiča belokranjski pesniški genij Oton Župančič:
Slovenski strop izhaja iz kota,
od jaslic, od Betlehema,
od rojstva božjega,
od božiča…

Da je meni izslikati slovensko sobo,
da mi je razdeliti slovenski strop
po umetnosti in po narodni volji:
naši sobi središče je kot,
naš strop izvira iz kota,
naše leto iz božiča,
naša družina iz Svete Družine,
naša misel iz Svetega Duha -
tako je hotel naš narod.
Župančič v tej pesmi odkritosrčno prizna, da je življenje našega naroda vseskozi povezano s krščansko vero, ki je navdihovala Slovence od zibeli do groba.
Vsi, ki prihajamo iz zdravih krščanskih družin, se spominjamo Bogkovega kota, kjer smo se radi zbirali vsak dan za zajtrk, kosilo in večerjo. Vse leto je v tem kotu visel Jezus na križu. Pod njim je bila polica, ki jo je obdajal lepo okrašen prt, na njej pa so bile rože.
Za božič smo križ odmaknili, saj smo v tem kotu postavili jaslice. Kmečka hiša se je spremenila v betlehemsko poljano s hlevčkom, kamor smo namestili Sveto Družino, volička in oslička. Ostali del Bogkovega kota je zavzemala pastirska poljana s pastirji, ovcami in drugimi živalmi. Če je bilo dovolj prostora, smo speljali še potoček z mostički, dodali kozolec, mlin ter zgradili še kakšno votlino za ovce in pastirje …
Belokranjski slavček, mojster slovenske besede, je z velikim darom za opazovanje in občudovanje odkrival v pesmi ljudsko in krščansko izročilo o božični skrivnosti.
Krščanska hiša v osrednji dnevni sobi je bila usmerjena v Bogkov kot. Celoten strop, ki je bil nekdaj ročno tesarsko delo, je izhajal iz kota. Vse cerkveno leto od adventa, božiča, velike noči, binkošti do naslednjega adventa je prihajalo od rojstva Božjega v skrivnostni sveti noči. Pristno družinsko življenje je izviralo iz preprostosti in življenjske radosti Svete Družine. Bog daj, da bi se Slovenci in Slovenke še vedno uresničevali v prvotni podobi družine, ki je bila zasnovana že v raju. Prvi človek Adam se je vzradostil šele, ko mu je Bog podaril ženo Evo, in je od veselja vzklikal: »To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa« (1 Mz 2,23).
Naš pesnik sklepa pesem z mislijo na Svetega Duha, ki je izvir večnega življenja. Ob vznožju očanca Triglava bo slovenski narod ostal, če se bo držal duhovnega sporočila Župančičeve pesmi, ki temelji na bogati duhovni zgodovini našega naroda. Življenje je silnejše od smrti. To nam vedno znova razodevajo jaslice, ki so živi evangelij človeštva!

M. Ipavec, (kolumna). v: Ognjišče 1 (2023), 84.