V nekem pogovoru s prijateljico je Ida ponosno dejala: »Človek mora biti tako močan, da zmaga samega sebe. Včasih sem se ob vsaki težavi spraševala: Zakaj me je to zadelo? Zdaj pa sem postala močna in nič več se ne sprašujem, zakaj, ampak vedno vdano izrečem: Gospod, ti že veš, zakaj. To je zmaga nad samim seboj in na to sem ponosna,« je razlagala Ida.
»Pa če te nenadoma zadene kakšna nesreča, misliš, da boš res tako močna, kot se počutiš zdaj, ko ti življenje teče tako mirno?« je malo dvomeče vprašala prijateljica.
»Ne, nobene preizkušnje se ne bojim!« je odločno odvrnila Ida.
Od tedaj je minilo precej let. Tega pogovora se je Ida spomnila, ko se je pripravljala na velikonočno spoved. Bila je vsa zbegana, kajti pred nedavnim jo je zadela huda preizkušnja. Na misel ji je prišel še neki drug pogovor v ne tako daljni preteklosti. Med drugim so se pogovarjali tudi o veri in Božji previdnosti. Neki moški, ki je bil najglasnejši, je zamahnil z roko in dejal: »Boga ni! Če pa je, ni niti dober niti vsemogočen, ker dopušča trpljenje.« Idi so se takrat te besede grozno bogokletje. Toda zdaj, ko jo je obiskalo trpljenje, so privrele na dan, preplavile njeno dušo, njeno srce. »Kaj je z menoj?« se je spraševala. »Nekoč sem tako samozavestno trdila, da se ne bojim nobene preizkušnje, zdaj pa … Kako naj s takimi mislimi obhajam velikonočne praznike? Kako naj stopim pred svojega duhovnega očeta, ki me že leta in leta vodi v mojem prizadevanju za prijateljstvo z Bogom.« Udarec je bil res zelo krut, tako nepričakovan, da ga ni mogla vdano sprejeti.
Zmagala je božja milost in Ida je zbrala ves pogum, da je, četudi s težavo, iskreno priznala svoj dvom v božjo dobroto, svoje bogokletno razmišljanje. Izkušeni duhovnik je po njeni izpovedi nekaj časa molčal, potem pa je pokazal na križ: »Ti za nekaj časa izgubila, kar si imela rada – srčni mir. On pa je za nas daroval vse, tudi svoje življenje. Njegova žrtev te je odrešila, ko si priznala, da si slabotna, zato s hvaležnim srcem obhajaj praznike Vstajenja!«

A. Škufca. (zgodbe), v: Ognjišče 3 (2013), 51.

Ingver (Rhizoma zingiberis) je med prvimi začimbami, ki jih je človek spoznal. Pradomovina ingverja je jugovzhodna Azija, pogosto ga uporabljajo v kulinariki in tudi v zdravstvu. Uporabne so sveže korenine, lahko tudi posušene in zdrobljene, najdemo ga tudi v številnih tinkturah in oljih. Svež ingver diši podobno kot limona in ima rezek in rahlo pikanten okus, ker vsebuje ostri snovi ‘šogaol’ in ‘gingerol’, ki povzročita občutek toplote na jeziku. V prehrani ga uporabljamo v solatah, kompotih in različnih napitkih. Za pripravo hrane se uporablja korenika, ki vsebuje do 3,3 odstotka eteričnih olj. Plasti tkiva, ki vsebuje ta olja, se nahajajo tik pod skorjo, zato pred uporabo korenino olupite zelo na tanko in previdno. Ingverja naj ne bi uživali otroci do dveh let.

Ingver je že od nekdaj veljal za enega najmočnejših rastlinskih antioksidantov, kar potrjujejo tudi sodobne raziskave. Ugotovili so, da vsebuje mnogo eteričnih olj, encimov, maščobnih kislin, rudnin (kalcij, kalij, fosfor, magnezij, železo) in vitaminov (A, B, C, E, K).

INGVERJEV ČAJ
Ingverjev čaj ima svojevrsten nekoliko oster in pekoč okus. Kako močan je okus, pa je odvisno od občutljivosti naših okušalnih brbončic na jeziku, zato si čaj pripravimo s toliko ingverja, da nam okus ustreza. Pred uporabo ingver olupite in na tanko naribajte. Za pripravo čaja potrebujete 3 velike žlice nastrgane korenine, ki jih dodate v liter vrele vode in pustite 10-15 minut, nato precedite. Čaju lahko dodate med in limono.

Učinki
Ingver ob redni uporabi krepi obrambne mehanizme in preprečuje prehlade ter pomaga pri že razvitem nahod in bolečem žrelu.

INGVERJEVA ŠIROKA UPORABA NAMIGUJE NA ŠTEVILNE ZDRAVILNE UČINKE

• ‘Oleoresin’ v ingverju pomaga pri glavobolih;
• Blaži potovalno slabost na ladji v avtu ali letalu; deluje tudi na hladno potenje, bruhanje, vrtoglavico, pretirano slinjenje (znaki kinetoze ali potovalne bolezni). Pri tem ingver nima nezaželenih učinkov, kot je npr. zaspanost, ki se pojavlja pri jemanju nekaterih zdravil; sestavina ‘shogaol’ pa preprečuje siljenje na bruhanje;
• Deluje protivnetno (zmanjšuje bolečine in otekline);
• Pospešuje krvni obtok in prekrvavitev možganov, s tem pa izboljšuje spomin;
• Varuje pred srčno žilnimi obolenji;
• Deluje proti driski;
• Deluje antiseptično in uničuje mirkoorganizme;
• Lajša prebavo (spodbuja peristaltiko in izločanje želodčnega soka), deluje proti napenjanju (‘karminativ’, pospešuje izločanje plinov) in pomirja želodčne in črevesne krče;
• Povečuje apetit;
• Pri rednem jemanju zmanjšuje kronično utrujenost, zaradi stimulativnega delovanja pa naj se ne uporablja zvečer, pred spanjem, saj lahko povzroči nespečnost;
• Antikoagulantno delovanje preprečuje zgoščevanje krvi;
• Ugodno deluje na delovanje jeter in znižuje holesterol;
• Deluje tudi kot antioksidant, nevtralizira delovanje prostih radikalov;
• Na nekaterih živalskih modelih so celo dokazali protirakavo delovanje. Seveda so na tem področju potrebne dodatne raziskave. Previdnost velja predvsem ob sočasnem zdravljenju s kemoterapijo, zaradi možnosti neugodnih interakcij;
• Znižuje nivo krvnega sladkorja in krvnega tlaka;
• Kot dodatek ustnim vodam odpravlja slab zadah.

INGVERJEVO OLJE

• sprošča napete mišice;
• kot dodatek kopalnem olju pospeši cirkulacijo krvi in poskrbi za toploto;
• krepi tudi prekrvavitev kože na glavi in lahko zmanjša izpadanje las.

Ingver: meter visoka zeljnata travnica
Domovina: tropski in subtropski pasovi
Uporabni deli: korenika
Uporaba: kulinarika, zdravstvo
Učinki: lajša vnetja, nekatera obolenja, zadnji dokazi poročajo o ugodnih učinkih pri potovalni bolezni.

INGVER LAHKO GOJIMO TUDI DOMA
Rastlina najbolje uspeva na toplem in vlažnem prostoru, občutljiva je na mraz, močan veter in direktno sončno svetlobo. Za posaditev rabimo korenino ingverja, kupljeno v trgovini, ali pa jo pridobimo od nekoga, ki jo že ima. Če korenino kupujemo v trgovini, izberemo tako, ki je mesnata in napihnjena ter ima čim več ‘oči’. Nekateri priporočajo namakanje čez noč, da se sperejo zaviralci rasti, ki jih včasih uporabijo ob transportu v trgovine. Idealen čas za sajenje je pomlad. Korenino posadimo v dovolj velik lonec, približno 20 do 30 cm globoko, zemlja naj bo bogata in hranljiva. Redno zalivanje je pomembno, dokler rastlina raste, zemlja naj ne bo suha in ne premokra. Ker ingver ljubi vlago in je občutljiv na suh zrak, pomaga tudi škropljenje z brizgalko vode.
Jeseni, ko zeleni deli rastline prenehajo rasti, se bo rastlina začela sušiti in to je znak, da je korenina že dovolj zrastla. Najlažje je če izkopljemo kar celo rastlino in ločimo korenike. Tiste najlepše shranimo ali na novo posadimo v posodo, druge lahko uporabimo v kuhinji. Da bodo dalj časa sveže, jih lahko tudi zmrznemo. Po ponovnem sajenju ingver ne rabi več veliko pozornosti in zalivanja, dokler se zopet ne otopli dovolj, da začne poganjati novo zelenje.

UPORABA, ODMERKI
Kot dodatek k prehrani se ingver lahko uporablja brez omejitev. Ob višjih odmerkih, izvlečki ali prah v tabletah oz. kapsulah, pa je potrebna previdnost (pri otrocih, v nosečnosti in pri jemanju določenih zdravil).

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2019) 2, str. 98.

Tako radi rečemo (še neverni ljudje to brez zadržkov izustijo), da je Bog ljubezen. A če je to res (da je Bog ljubezen namreč – v kar sam trdno verjamem), potem je vse (in hkrati edino), kar lahko v Njegovem imenu storim, da ljubim.
Pa vendar me vedno znova in znova presune zavest, koliko stvari storimo v imenu Boga, a proti ljubezni!
Ni težko ljubiti, če si tudi sam ljubljen.
Ni težko širiti ljubezni, če si je sam deležen.
Ni težko objeti, če te pričakujejo razširjene roke.
Ni težko nositi srca na dlani, če te obkrožajo nasmejani obrazi.
A ljubiti tudi, ko ti vzamejo srce ... ko ga vržejo na tla ... ko ga pohodijo ... ko pljunejo nanj ...
Ljubiti tudi, ko roke udarijo ... bijejo ... davijo ...
Ljubiti tudi, ko se srečuješ s kletvijo ... s sovraštvom ... z zahrbtnostjo ...
Ljubiti tudi, ko ljubezni ni in ni ... in še ta, ki jo hraniš v svojem ranjenem srcu, izgublja sapo ... in diha vse bolj plitko ... ko umira ...
A ljubezen je ljubezen le, če zna tudi umreti. Če "vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane" (1 Kor 13, 7). Potem "nikoli ne mine!" (1 Kor 13, 8).
Ljubezen nima urnika in uradnih ur. Napisa na vratih: Od – do. Ker dela non – stop. Ljubezen ne prešteva nadur in nočnih ur. Ljubezen nima nedeljskega voznega reda. Ker je za ljubezen vsak dan – nedelja. Sicer ni ljubezen.
Včasih ostanem brez besed. Včasih ne vem, kaj reči. Včasih moje ladje nasedejo na čereh laži in valovi mojih misli me naplavijo na najbližjo obalo: obalo nesmisla ... In od daleč lahko samo nebogljeno opazujem, kako vse, kar imam, in vse, kar sem, tone v globino in izginja v penečih valovih zavrnjene ljubezni ...
Post ni vedno odpoved nečemu. Post je tudi sprejetje česa. Ali koga.
Post ni zgolj néhanje. Post je tudi – morda predvsem – nehánje: Vse naše prizadevanje. In bivanje. Je naša bit. Naš ritem. Naš korak. Naš utrip. In dih.
Post ni štirideset dni. Post je naš vsakdan.
Post ni štirideset dni v puščavi. Post je naša pot preko vsakodnevne puščave.
Post ni štirideset dni brez kruha. Post je naš vsakdanji kruh.
Post ni shujševalna kura. Post je petelin, ki zapoje vsaj trikrat ... in nas opozarja, kako šibki smo v svoji vasezazrtosti!
Post je pot. A ne katerakoli pot. In ne kakršnakoli pot. Ni pot, ki vodi kamorkoli ter se kjerkoli in kadarkoli konča! Post je križev pot! Pot, ki ima svojo smer. Svoje postaje. Svoj cilj. Svoj začetek in svoj konec. Svoj smisel.
Bog je ljubezen. Ljubezen pa ni Bog. Še bog ne, čeprav je vez popolnosti!

Gregor Čušin

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Zgodilo se je v času nesrečne francoske revolucije. Na eni od ladij so zajeli mornarje. Zgodaj zjutraj so jih odvedli in razglasili, da bo vsak deseti ustreljen. Mornarjev se je polastil strah. Vsi so se bali, da bodo deseti … V nezavest so padali že, ko so slišali ukaz: »Številka deset naj stopi naprej!«
Neki mladenič je videl, da je on na vrsti in se začel ves tresti od strahu. Naenkrat začuti, da ga nekdo vleče za rokav. Obrne se in že je iz vrste stopil stari župnik in šel med obsojene.
Sledil je drugi ukaz. Slišalo se je streljanje in deset mladih fantov je ležalo na tleh. Med njimi tudi stari župnik. Mladenič je bil globoko pretresen: On je umrl namesto tebe. Če bi on ne umrl, ti ne bi bil živ – mu je stalno nekaj šepetalo v notranjosti.
Razmišljal je, kaj je tega duhovnika gnalo, da je dal življenje za neznanega mornarja. Ni vedel, kako naj se mu zahvali, pa je šel na kraj, kjer so ležali ubiti in glasno zaklical: »On je umrl, da mi je dal življenje.«
Jezus je na križu za nas umrl na veliki petek. Če tega ne bi naredil, mi ne bi imeli večnega življenja. Pravzaprav bi mi morali viseti na križu, ne Kristus! Bodimo Kristusu hvaležni za to!

B. Rustja (uredil), v: Ognjišče 4 (2017), 33.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Sveti Jožef,
pomagaj mi prisluhniti človeku,
ki išče pri meni tolažbo,
ki mi želi zaupati svoje skrbi,
ki je prišel, da z ljubeznijo
obrišem njegove solze.

Sveti Jožef,
pomagaj mi delati v tišini,
naj govori moje življenje
in vsa moja dela naj bodo
polna dobrote in pozornosti
do vseh brez razlike.

Sveti Jožef,
ljubeče si skrbel za Jezusa,
živel si zanj skupaj z Marijo.
Pomagaj mi videti Jezusa
v ubogih in v vseh tistih,
ki so v težavah in stiskah
in iščejo prijateljsko roko,
posrednico božje dobrote.

Sveti Jožef,
vstopi v mojo hišo in odpri
moja vrata bolečini ljudi,
da se tako tudi moja bolečina
ublaži v blagi toplini
Očetove ljubezni.

A. Comastri, Molitev), v: Ognjišče 3 (2015), 3.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

Sveti Jožef se je v javnem bogoslužju Cerkve pojavil razmeroma pozno – njegov praznik so namreč začeli obhajati šele v 14. stoletju. Češčenje moža Device Marije in poglavarja svete Družine pa se je vedno bolj širilo, zato je papež Gregor XV. leta 1621 ukazal, naj se god sv. Jožefa obhaja v vsej katoliški Cerkvi 19. marca kot zapovedan praznik, papež bl. Pij IX. pa je leta 1870 sv. Jožefa razglasil za zavetnika vesoljne Cerkve, velja pa tudi za zavetnika ‘slovenskih dežel’ – naše domovine, ki je posejana s številnimi cerkvami, zgrajenimi njemu v čast. V Svetem pismu tega Božjega izbranca pri uresničevanju skrivnosti odrešenja omenjata evangelista Matej (1,18-25; 2,13-15.19-23) in Luka (1,27; 2,4.16.33.48-52). Zaradi vzvišene naloge, ki mu jo je Bog namenil, je bil od vsega začetka utrjen v milosti. K sv. Jožefu, poglavarju svete nazareške Družine, se verni ljudje radi zatekajo zlasti v težavnih družinskih zadevah, pa tudi v gospodarskih stiskah. Osebno (krstno) ime Jožef (“naj /Bog/ doda /potomstvo/”) je bilo med najbolj pogostimi pri nas, zadnje čase pa, žal, vse bolj izginja. (Silvester Čuk)
Na sliki: Valentin Metzinger, Sveta Družina, 1744, olje na platnu, stranski oltar. Breznica, ž. c. Žalostne Matere Božje.

Zavetniku ‘slovenskih dežel’ je pri nas posvečenih 27 cerkva (narodno svetišče, devet župnijskih, 17 podružničnih) in 15 kapel. V LJ nadškofiji sta mu posvečeni dve ž. c.: na Velikih Poljanah (1) in na Viru pri Domžalah (2) ter narodno svetišče Sv. Jožefa v Ljubljani; (spodaj) imajo pa tudi pet p. c.: Hočevje (Dobrepolje - Videm), Čevice (Dol. Logatec), (10)  Huje (Kranj), Mlečnik (Preserje) in v Tržiču (nad mestom). (11) – V KP škofiji imajo ž. c. sv. Jožefa na Vojskem (5) in v Soči (3);  p. c. pa v Novokračinah (Jelšane), na Starodu (Podgrad),(13) v Kuteževem (Podgraje) in v Hruševici (Štanjel). – V NM škofiji sta sv. Jožefu posvečeni ž. c. v Starem trgu ob Kolpi (4)  in na Suhorju v Beli krajini; (9)  imajo še pet p. c.: Ribnik (Črmošnjice), Trška Gora (Krško),(17)  Gorenci (Semič), Veliki Vinji Vrh (Šmarjeta) (12)  in Podklanec (Vinica). – MB nadškofija ima sv. Jožefu posvečeno ž. c. v Mariboru (kapucini) (7)  in p. c. v Slovenski Bistrici (nad mestom). (16)  – V CE škofiji je možu Device Marije posvečena dobro znana cerkev nad knežjim mestom (lazaristi),  (6) najdemo pa še dve p. c.: Škale (Velenje - Sv. Martin) (14)  in Marija Resa (Videm - Krško). (15)  V MS škofiji je sv. Jožefu posvečena ž.c. v Cankovi. (8)
Na Slovenskem pa imamo tudi sedem cerkva (šest ž. c. in ena p. c.) in tri kapele, ki so posvečene sv. Jožefu delavcu (goduje 1. maja). Župnijske cerkve so v Ivančni Gorici (LJ), Idriji (KP), Pesnici in Račah (MB) ter na Frankolovem in na Ljubečni (CE), p. c. pa v Josipdolu (Ribnica na Pohorju); kapele so v MS škofiji (Strehovci, Prosenjakovci in Brezovica). (Marko Čuk)

Sveti Jožef, Ljubljana, narodno svetišče.

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 03, str. 115.

Tako je naslovil pesem v čast sv. Jožefu, ki praznuje 19. marca, slovenski skladatelj, stolni kanonik dr. Franc Kimovec. Kot cerkveni skladatelj je gojil tri ljubezni: ljubezen do zborovskega in ljudskega petja, ljubezen do maternega jezika ter ljubezen do cerkvene umetnosti in arhitekture. Pred prvo svetovno vojno je začel delovati v ljubljanski stolnici kot dirigent in bil več kot 50 let osrednja osebnost slovenske cerkvene glasbe.
Sam se ga dobro spominjam, ko je vsako leto prihajal za žegnanje v našo podružnično cerkev v Zalogu pri Cerkljah, kjer je daroval sv. mašo. Kot ministrant sem ga občudoval, ko je tako navdušeno spodbujal ljudsko petje med mašo. Rad je vzkliknil: »Fuša samo tisti, ki ne poje!«
Kot duhovnik in skladatelj se je rad zatekal v varstvo Božje Matere Marije in svetega Jožefa. V omenjeni pesmi se obrača k sv. Jožefu, Mariji in Jezusu: »Sveti Jožef naš čolnič vesla;/ Marija je zvezda nam sred morja;/ Jezus je z nami, viharje miri:/ varno v nebesa se peljemo mi.// Sveti Jožef, ti modri krmar,/ družinam še našim bod gospodar./ Reši nas bede, morečih skrbi,/ sveto veselje nam v srcih prižgi.// Sveti Jožef, ti Božji rednik,/ zadnjo uro ti bodi nam pomočnik./ Z Jezusom, z ljubo nebeško Gospo/ srečno pripelji nas k sebi v nebo.«
Kako pristno, človeško in Božjo podobo Jezusovega varuha in našega velikega priprošnjika v nebesih je odkril glasbeni mojster dr. Kimovec. Če se bomo držali Marije, ki je svetla zvezda neba, in Jezusa, ki nam bo umiril tudi najhujše viharje življenja, bomo dosegli našo zadnjo domovino – nebesa.
Danes, ko je v našem narodu zelo ogrožen obstoj zdrave družine, je Kimovčeva ugotovitev, da je sv. Jožef zares modri krmar, pravi blagoslov, da se rešimo morečih skrbi in da se v družino staršev in otrok vrne pravo veselje, ki je učinkovito zdravilo za vse ranjene in razpadajoče družine.
Skladatelj ni pozabil na sv. Jožefa, ki je zavetnik umirajočih. Ob slovesu od zemeljskega življenja je imel ob sebi najljubši osebi: svojo ženo Marijo in Jezusa, našega Odrešenika. On nam bo ob zadnji uri zemeljskega življenja velik pomočnik, da bomo v družbi Jezusa in ljube nebeške Gospe prispeli v nebo, kjer ne bo več joka, bolečine in trpljenja.
Papež Frančišek, ki je bil ustoličen ravno na god sv. Jožefa, je ob 150. obletnici razglasitve sv. Jožefa za zavetnika vesoljne Cerkve, na praznik Marije Brezmadežne, 8. decembra 2020, izdal Apostolsko pismo Z očetovskim srcem. Papež, ki mu je sv. Jožef zelo blizu, je zapisal: »… v teh mesecih pandemije, ki nas prizadeva, doživljamo, da naša življenja, ki jih podpirajo navadni ljudje – običajno pozabljeni – ki se ne pojavljajo v naslovih velikih časopisov in revij, ne na prizorišču zadnjega šova, pa vendar danes zanesljivo pišejo odločilne dogodke naše zgodovine: zdravniki, bolničarke in bolničarji, delavci v trgovinah, čistilke, čuvaji, prevozniki, prostovoljci, duhovniki, redovnice in mnogi drugi, ki so razumeli, da se nihče ne reši sam … V sv. Jožefu lahko vsi najdemo človeka, ki ostaja neopažen, moža vsakdanje navzočnosti, obzirne in skrite, priprošnjika, oporo in vodnika v trenutkih težav …«
Veličina sv. Jožefa je v dejstvu, da je bil Marijin zaročenec in Jezusov krušni oče. Kot tak se je postavil v službo celotnemu odrešenjskemu načrtu. Sv. papež Pavel VI. je opozoril, da se je njegovo očetovstvo konkretno izrazilo v tem, da je iz svojega življenja naredil služenje. Papež Frančišek zelo odkrito poudarja, da se zgodovina odrešenja uresničuje skozi naše slabotnosti: »Božja volja, njegova zgodovina, njegov načrt gredo tudi skozi Jožefovo stisko. Jožef nas uči, da verovati v Boga pomeni tudi verjeti, da On lahko deluje tudi skozi naše strahove, našo krhkost, našo slabotnost. Uči nas, da se v življenjskih viharjih ne smemo bati Bogu prepustiti krmila našega čolna …«
Ob sklepu pisma papež Frančišek spregovori o sv. Jožefu kot očetu v senci: »Biti oče pomeni vpeljati otroka v izkustvo življenja, resničnosti. Ne ga zadrževati, ne ga zapirati, ne ga posedovati, ampak ga usposobiti za odločitve, za svobodo, za odhode … Ljubezen, ki hoče posedovati, na koncu vedno postane nevarna, zapira, duši, onesrečuje …« (Apostolsko pismo Z očetovskim srcem, str. 19–21).
Tudi naše poslanstvo je v tem, da se ne vrtimo okoli sebe, ampak da postavimo v središče svojega življenja Marijo in Jezusa.

M. Ipavec, (kolumna). v: Ognjišče 3 (2023), 82.

Zgodba

Žena in njena vera

Raziskovalec verskega prepričanja je prišel k ženi, ki je pripadala posebni verski skupnosti in je že vrsto let zvesto sledila njihovemu verskemu nauku. Vprašal jo je, kaj ona veruje.
Žena je mirno odgovorila: »Verujem vse, kar uči moja vera.«
»Kaj pa uči vaša vera?« jo je še vprašal.
Hitro je odgovorila: »Moja vera uči to, kar jaz verujem.«
Obiskovalec pa ni odnehal: »Kar vi verujete, uči tudi vaša vera in ker vaša vera uči isto, kar vi verujete, kaj pa vi in vaša vera pravzaprav verujete?«
Odgovorila je: »Skoraj gotovo obe verujeva isto.«

Misel

Ali smo se že kdaj vprašali, zakaj delamo določene stvari? Najbrž smo zadovoljni s svojim načinom življenja ali smo se vsaj sprijaznili z njim. Navadili smo se na svoje politično prepričanje, na vzgojo, na jedi, ki jih uživamo ... Morda smo se 'navadili' tudi na vero in na to, kako jo živimo, oz. izpovedujemo.
Najbrž na našo vero v Boga vpliva družba, v kateri živimo, vzgoja, ki smo je bili deležni, zlasti v družini.
Vera v Boga pa ne more biti samo 'posledica' vpliva okolja in vzgoje. Prepričani moramo biti o obstoju Boga in to prepričanje mora izvirati iz našega srca.

Molitev

Gospod Bog,
priznavamo, da naša vera ni ne velika ne trdna,
a verujemo, da si ti velik in trden.
Prosimo te za trdno in globoko vero,
ki bo naše življenje tako navdihovala,
da bomo prinašali upanje in veselje drugim.
Prosimo te tudi,
da bi trdno zaupali v tvojo čudovito previdnost,
neskončno ljubezen in neizčrpno milost.
Naj nas ta vera krepi zlasti v težkih trenutkih.
Prosimo te, podari tako vero vsem,
s katerimi živimo in s katerimi se srečujemo.

Iskri

Gospod, verujem, pomagaj moji neveri. Verujem v tvojo globoko ljubezen. Verujem tudi, da razumeš človeško srce in mu v svojem usmiljenju odpuščaš.

Vsaka generacija se mora sama odločiti za Kristusa.
sv. Janez Pavel II. ob obisku Slovenije v Stožicah

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2012), 32.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 8-10.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let