Tadej Sadar, odgovorni urednik Radia Ognjišče, ki je na radiu prisoten vse od njegovih začetkov, od leta 2016 v vlogi odgovornega urednika

o delu in razvoju radia, programu in digitalnih izzivih

- Radio Ognjišče sooblikuješ vse od njegovega začetka, zadnjih osem let tudi s položaja odgovornega urednika. Kako gledaš na razvoj radia v tem času in katere korake je bilo treba narediti, da ste ostali blizu poslušalcem?
Sam nisem pristaš velikih, revolucionarnih sprememb. Najbolje je, da se stvari odvijajo postopoma, tudi v duhu demokracije. Tako kot smo se vsi od leta 1994 naprej sproti učili, kaj pomeni oblikovati radijski program, tako sem se tudi sam učil urednikovanja – postopoma, z majhnimi koraki in s pomočjo sodelavcev.
Konkretno lahko rečem, da sem kmalu po nastopu funkcije uvedel redne sestanke voditeljev in urednikov, tako da želim skupaj z drugimi kolegi oblikovati smer radijskega programa. To se je izkazalo za zelo pozitivno, saj načrtujemo delo ne več samo tedensko, ampak za daljše časovno obdobje, čeprav smo radijci bili navajeni delati od ene oddaje do druge.
V tem času je bilo veliko sprememb, za katere lahko rečem, da so se vse zgodile zelo naravno in so bile vpeljane z majhnimi koraki. Ena takih sprememb je bila tudi uvedba prenosa dnevne svete maše. Nismo kar takoj šli na celoletno prenašanje svetih maš, ampak smo začeli po delih, najprej z adventnim časom. Tak postopni način je dovoljeval, da smo spremljali odziv, lahko bolj premišljeno načrtovali, kakšno stvar tudi še dopolnili. In poslušanost svete maše je res velika, kar nas zelo veseli.

- Z omembo začetka prenosa maš že prehajaš od organizacijskih sprememb na programske spremembe. Je bilo slednjih več kot organizacijskih sprememb v ozadju?
Obojega je bilo približno enako, navsezadnje spremembe pri organizaciji ali razporejanju dela prinesejo spremembe tudi v samem etru. Gotovo imamo na sporedu oddaje, ki jih lahko desetletje ali več vodi ena oseba in se pri poslušalcih to zelo prime; so pa seveda oddaje, kjer smo voditelje tudi že menjavali.
Pri spremembah mi vedno odzvanja primer nekega časopisa, ki je propadel zaradi spremembe formata časopisa. To me je zelo spremljalo skozi ta čas. Želim upoštevati vso zgodovino medija in hkrati poslušalstva, zato res nisem želel nekih prehitrih in revolucionarnih sprememb. V ospredju mora biti spoštovanje do vsega, kar je že bilo narejeno, kar ti sporočajo sodelavci, kar poslušalci, in potem se določene spremembe zgodijo zelo organsko.

- Ko ravno omenjaš odziv poslušalcev, me zanima, kako krmariti oblikovanje programa med željami uredništva in voditeljev na eni strani in željami poslušalcev na drugi strani.
Gre za težko in večplastno vprašanje. Radio je medij, ki se ga precej posluša v živo, in poslušalci lahko imajo zelo binarni odnos do njega – če jim je program všeč, ga poslušajo, če ne, ga ugasnejo. Pri tiskanem mediju je lahko bralcu kakšna vsebina manj zanimiva, pa obrne stran in nadaljuje z branjem – pri radiu to ni mogoče, ker se poslušalec od radia enostavno odklopi.
Drugi vidik konkretno našega radia je, da imamo status nepridobitnega radijskega programa posebnega pomena, in kot taki moramo upoštevati določene smernice pri oblikovanju programa. To pomeni, da moramo imeti sedem različnih žanrskih oddaj v dnevu. Že zato, da zadostimo temu, je treba pripravljati zelo različne oddaje, in to v času, ko se že specializirane radijske postaje še bolj specializirajo, mi pa moramo biti žanrsko zelo široki. Je pa rezultat našega širokega pristopa k vsebini tudi to, da kolikor se le da uspemo zadostiti zelo širokemu spektru poslušalcev. Da po eni strani poslušalcem damo vse to, kar moramo dati, in še vse ostalo, kar si tudi želimo dati, posredovati.
Izpostavim lahko, da se občasno pojavljajo spodbude, da bi v radijskem programu bilo še več molitve … Pogosto odgovarjam na način, da tudi v župnijah, kjer je usmerjenost v dosti večji meri na področje duhovnega, ni samo molitvenih vsebin. Poskušam odgovarjati tudi z mislijo sv. Benedikta, ki je govoril: Moli in delaj!
Potem si en del poslušalcev želi več politike, drugi manj. Kot urednik želim gojiti zdrav dialog in spoštovanje. Ne gre za princip, da bi kaj zamolčali, ampak se precej ukvarjamo s tem, na kakšen način nekaj povemo. Enako velja za vsebine, ki so vezane na našo polpreteklo zgodovino. Tukaj dr. Jože Možina, dr. Mitja Ferenc in dr. Jože Dežman vsi trije prinašajo ravno to, o čemer govorim: da o teh temah govorijo z velikim spoštovanjem, čeprav govorijo o groznem delu naše zgodovine, ki je naredil kup krivic. Treba je torej najti tak način poslušanja in sporočanja, da bomo lahko prišli skupaj. Sicer se pa gotovo ne izogibamo kakšnih tematik, da ne bi koga prizadeli, po drugi strani pa ne bi radi z določeno retoriko radi metali kamnov ... Gre za ravnovesje in nivo kulture dialoga. Želim si, da bi nekatere tematike odpirali tudi drugi mediji, pa ne zaradi neke puhlice o uravnovešenosti poročanja, ampak iz pravice do sobivanja in različnih mnenj. In tukaj se mi zavedamo, da je kakšne vsebine treba odpirati, jih podpreti.

- Zaradi razvoja tehnologije in splošne digitalizacije je tudi radijski program doživel marsikatero spremembo. Katere spremembe v radijski industriji so te najbolj navdušile?
Ob 30-letnici smo seveda veliko gledali na naše začetke in na tehnične korake, ki smo jih naredili v vsem tem času. Treba se je zavedati, da smo z našim radiem začeli v času, ko ni bilo interneta, brskalnika Google, po faksu smo dobivali podatke o temperaturi, glasbo smo vrteli z zgoščenk, nekaj pa tudi s plošč.
Bliskovit razvoj računalništva je potem seveda omogočil, da smo tudi na našem radiu posodabljali opremo in šli v korak s tehnologijo. Povsem tehnično gledano: če ne bi doživeli takšnih tehničnih možnosti, kot jih poznamo in imamo sedaj, recimo ne bi mogli prenašati dnevnih svetih maš na način, kot to lahko delamo danes. Naš tehnik se lahko danes iz radijskih prostorov poveže z mešalno mizo v župniji, iz katere je prenos svete maše, ter upravlja prenos na daljavo.
Ves tehnični napredek prinaša tudi nove izzive. Ker tehnika omogoča, da ljudje mnoge servisne podatke dobivajo neposredno na svoje telefone, se izgublja interes za tovrstne informacije in podatke na radiu. Na tak način tehnika vpliva na nekatere dele naše vsebine in programa.

- Kako se kot Radio Ognjišče spopadate s konkurenco v digitalnem prostoru govornih in video vsebin? Čedalje več posameznikov ustvarja v okviru podkastov, veliko je objavljanja na družbenih omrežjih – to sploh jemljete kot konkurenco?
Ljudje smo čedalje bolj navajeni, da medijske vsebine spremljamo na zahtevo, ne več v živo, ko so na programu. To velja tako za televizijo kot tudi za radio. Mnogi recimo ne poslušajo več oddaje Za življenje v soboto ob 11. uri dopoldne, saj si takrat vzamejo čas za opravila, izlet, sprehod – si pa potem preko podkasta predvajajo to oddajo zvečer ali kakšen dan kasneje.
Pred kratkim smo imeli zanimiv posvet o položaju in razvoju radijskih postaj, kjer se je dalo razbrati, da povsem konkretnega odgovora o tem, kam bo šel razvoj radia, ni. Če sam ugibam in napovedujem, se bo srednjeročno položaj medijev slabšal. Tudi zaradi prihoda umetne inteligence in različnih pametnih naprav, ki bodo nekako prevzele nadzor nad vsem, kaj bo skozi dan napolnjevalo – če gledam s strani radia – naš zvočni prostor. Po svetu se v hiše in stanovanja že vpeljujejo različni pametni zvočniki, ki bodo delovali kot osrednji hišni sogovornik in bodo postali del družine. S pomočjo umetne inteligence, ki že danes pozna naše navade, našo uporabo digitalnega prostora, bo tak zvočnik s prijetnim, toplim človeškim glasom upravljal komunikacijo z nami in nam bo tudi predvajal vsebine, za katere bo mislil, da so nam po vzorcu naše uporabe všeč. Nekaterim uporabnikom bo to zelo blizu, saj bo taka naprava preganjala osamljenost, a hkrati se moramo vseeno zavedati, da bo šlo za robota.
Gledano z vidika Slovenije in konkurence je pa tako, da je svet globalen, da se lahko posluša na tisoče podkastov iz celega sveta, vsebin je ogromno, prevodi iz tujih jezikov se odvijajo skoraj neposredno, tako da je bazen, iz katerega lahko zajemajo poslušalci, res ogromen. Našo prednost vidim v dosedanjem zelo pomembnem delu, ko ohranjamo in iščemo stik s poslušalci. Če bo tehnično gledano vse, kar prihaja, pod upravljanjem umetne inteligence, bomo po nekem času spoznali, da je vse to generično, umetno, lahko tudi odtujeno in nerealno; zato bomo tudi toliko bolj iskali in cenili pristne vsebine, ki nam bodo bolj človeške, domače.

- Pred osmimi leti je bilo med vašimi izzivi zaznati željo po pomlajevanju celotne ekipe. V radijskem etru, na romanjih in počitnicah, tudi na zadnjem gala koncertu pred tednom dni se je videlo, koliko mladih obrazov je v tem času dobilo priložnost in dejansko pomladilo uredništvo. Kako zahteven je bil ta proces in kako danes gledaš na kondicijo sodelavcev na radiu?
Drži, poslušalci so gotovo v zadnjih letih in mesecih slišali kar nekaj novih, mladih glasov in veseli smo teh nadobudnih sodelavcev, ki so se nam pridružili. Spet poudarjam, da so se prihodi mladih kadrov zgodili spontano, pa hkrati tudi ne. Vedno ob tem rečem, da se je Sveti Duh pripeljal mimo ravno pravi čas. Razumem in dojemam namreč, da so nam pravi ljudje bili poslani ob pravem času. Pri nas so naredili prve radijske korake, se vpeljali, z nami rasli in postali res pravi člen naše ekipe. Veseli smo teh mladih sodelavcev, saj so s srcem in dušo zraven, in tako tudi z večjim zaupanjem postopoma prepuščamo stvari mladim.
Tudi mi na začetku svojih radijskih korakov nismo prišli z vsem znanjem – kot tudi nismo prišli zraven samo zato, ker smo iskali službo, ampak se je vedelo, da gre za poslanstvo, saj smo se zavedali, da delamo nekaj za Kristusa, za Cerkev, za Slovenijo ...

- »Le kaj bi bilo, če ne bi imeli Radia Ognjišče …« je ena od mnogokrat izrečenih misli med poslušalci, tudi na zadnjem gala koncertu se je to večkrat slišalo med obiskovalci.
Najboljši in edini pravilen odgovor na to je pravzaprav nazaj postavljeno vprašanje – kaj bi bilo, če ne bi bilo očeta Franca Boleta, ki je pred 60 leti začel z revijo Ognjišče in imel pogum, modrost in uvid, da je pred 30 leti začel tudi z Radiem Ognjišče. Njegovo delo na področju medijev je v Sloveniji gotovo oralo ledino, dalo obilne sadove in marsikaj dobrega je iz tega zraslo. Zahvala gre njemu in na nas je, da to delo zelo odgovorno peljemo naprej.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 12 (2024), 38-40.

Kategorija: Moj pogled

Zjutraj se zbudiš, v tvoji sobi ni nikogar. Vstaneš, se urediš in greš na zajtrk. Na mizi te čaka popečen kruh z marmelado in toplo mleko. Brez besed in ne da bi sploh pogledal mamo, ga poješ. Mama zlaga posodo v stroj. Ko konča, ti prinese še malico za s sabo. Ne zahvališ se ji. Ne pospraviš za sabo. Pograbiš malico, obuješ čevlje, zaloputneš z vrati in greš v šolo. Niti opaziš ne, da je sveže oprana tudi tvoja najbolj ‘kul’ jakna. Verjetno je sama padla v pralni stroj, kajne? Dobro jutro – takšno je življenje brez odnosov!
Poskusimo še drugače: zjutraj se zbudiš, ponoči se je v tvojo posteljo pritihotapila sestrica. Pobožaš jo po kuštravi glavici, previdno, da je ne zbudiš. Pograbiš obleko in se po prstih odkradeš v kopalnico, kjer se urediš. Kako lepo ste jo včeraj z atijem očistili. Prav prijetna je. Mama te čaka z zajtrkom. Objameš jo in se ji zahvališ. Poješ zajtrk, pospraviš posodo in pobrišeš mizo. Mama ti v roke stisne malico in te pokriža. Poljubiš jo na lice, vzameš še jakno. Mmm, nekdo jo je opral, kako sveže diši! Hvaležno pogledaš mamo, nato nežno zapreš vrata, da ne bi zbudil sestrice, ki še vedno spi, in odkorakaš v šolo. Dobro jutro – takšno je življenje z odnosi.
Kako živimo odnose, je naša odločitev. Ni samoumevno, da smo pozorni drug do drugega, da smo hvaležni, srečni. Vse je stvar odločitve – prav tako je za naš odnos z Bogom treba reči: ja. Ali pa: dobro jutro, Jezus!
Po katerem od zgornjih scenarijev pa ti živiš odnos z Bogom? Lažje je po prvem, kajne? Na Boga pozabim, dokler ga ne po­trebujem. Recimo, ko me zgrabi strah pred izpitom in se mi zdi, da bi bilo dobro “stisniti” en očenaš, da bo pozitivno.
Poskusimo raje po drugem scenariju: ko se zjutraj zbudim, se pretegnem in zamrmram: »Dobro jutro, Jezus. Kako sem nocoj dobro spal! Zunaj je megla, a nič ne de. Lepa je, kot bela koprena, ki se vije med drevesi. Joj, Jezus, danes bo en naporen dan. Varuj moje misli, da bodo, preden gredo v besede in dejanja, še malo počivale v tvojem naročju. Čaka me test, težka bo. Že zdaj te prosim, bodi z mano. Tako molitev teče v mislih kot voda, s katero se zjutraj umivaš. Pa tudi, ko te prevzame lenoba in potrebuješ nekaj spodbude za učenje. Ko ne najdeš prostora, kamor bi pred šolo parkiral svoje kolo. Ko te na poti proti domu ujame prvi sneg in te noro zebe v roke, saj si zjutraj tako hitel, da si pozabil rokavice … Vse dokler ne zaspiš. Svoje misli, besede in dejanja deliš z Jezusom. Vedno. To je odnos.
Če tako živiš, potem tudi z enim očenašem pred testom ni prav nič narobe. Bog ga gotovo razume. To je tako kot sendvič, ki ti ga mama pripravi za v šolo. Saj bi ga lahko sam, kajne? A ona ve, da ga potrebuješ, zato ti pomaga. Tudi pri Bogu ni nič drugače. On ve, kaj potrebuješ. Zato ti pomaga. Če pa se na Boga spomniš samo, ko ga najbolj nujno potrebuješ, potem to ni več odnos. To je izkoriščanje. To ni molitev, ampak je srečelov.
Pa še nekaj je res pomembno – da prosiš za stvari, za katere si se trudil. Vedno naredi svoj del! Ni pošteno, da Boga prosiš za lepo oceno, če si nisi učil. Bog ni avtomat. Bitje je! Abba – naš očka. On nas ima najrajši na svetu, zato živimo resničen odnos z njim.

Uf, Jezus, kar naporno je bilo pisati ta članek. Malo ga bom še pustila pri miru, preden ga pošljem na Ognjišče. Če se ti zdi, da bi kje lahko kaj bolje pisalo, pa mi prišepni, prosim.

 M. Pezdir Kofol, Megafon, v: Ognjišče 11, 2022, 72.

Kategorija: MP Megafon

 

Zgodba

Vojak, ki se je vrnil
Starši fanta, ki je padel v vojni, so prišli v krajevno dobrodelno društvo in namenili dar v spomin na sina.
Ko je druga mati videla njihovo plemenito dejanje, je predlagala svojemu možu, da bi tudi onadva storila nekaj podobnega.
»Toda najin sin se je vrnil iz vojske,« je rekel oče.
»Prav zato,« je vztrajala mati, »darujva zato, da bi pokazala hvaležnost za njegovo vrnitev.«

 

Misel

Brez dvoma je lepo in dobro, če darujemo, a pomembnejše od tega je razpoloženje, s katerim darujemo.
Za prejemnika ima vrednost dar sam po sebi, a ta vrednost se zmanjša, če tistega, ki daruje, ne osreči. Tudi darovalec pričakuje hvaležnost, ko komu kaj podari.
Plemenitost srca se kaže v tem, da znamo biti hvaležni za prejeti dar in da smo srečni, ko lahko darujemo. Glejmo bolj na srce, ki daruje, kot na sam dar.

 

Molitev

Gospod Bog,
iskreno se ti zahvaljujemo za veliki dar ljubezni,
ki nam ga naklanjaš,
predvsem pa za vse,
kar v tej ljubezni delaš za nas.
Moč, ki nam jo podeljuješ v življenju,
je pravzaprav nov velik dar,
ki nam ga podeljuješ
in za katerega smo ti iz srca hvaležni.
Vedno znova se ti zahvaljujemo za dragoceni dar,
ki nas dela sposobne,
da opravimo svoje dolžnosti,
da moremo delati v tvojo večjo slavo
in v korist svojih bližnjih.

 

Iskrica

Način, kako darujemo, je pomembnejši od daru samega.

Vsakdo naj da, kakor se je v srcu odločil, ne z žalostjo ali na silo, kajti Bog ljubi veselega darovalca. (2 Kor 9,7)

Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce. (1 Sam 16,7)

 

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2010), 118-119.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 143.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kategorija: Povejmo z zgodbo

»Ljubi Bog, ne morem razumeti, zakaj sta moja sinova tako različna, saj sem oba enako vzgajala?« je Hrastarjeva mati pogosto v molitvi spraševala Boga. Dominik, starejši, ki je bil že v službi kot poklicni šofer, je živel tako, kot ga je učila mati, in po tem, kar si je spoznaval pri veroučnih srečanjih in v družbi ministrantov. Če mu je bilo le mogoče, nikoli ni opustil nedeljske maše. Če je bil v nedeljo v službi in ni mogel k maši, je šel k maši med tednom ali pa naslednjo nedeljo k dvema mašama. Filipa, mlajšega, pa je s težavo in z obljubami komaj pripravila do birme, potem pa je bil gluh za vse njene prošnje, da bi še kdaj šel v cerkev. »Nebeški Oče, za oba te prosim: Dominiku pomagaj, da vztraja na svoji poti, Filipu pa daj spoznanje, da se obrne od svoje zgrešene poti.«
Nedeljsko dopoldne je mati kuhala kosilo. Dominik, ki se je vrnil že od druge maše, ki se je je udeležil, ker je vedel, da bo naslednjo nedeljo v službi, je posedel pri njej v kuhinji. Filip je malo prej zlezel iz postelje in sedel na kavč pred televizijo v dnevni sobi. Vendar je ni prižgal, ampak je vlekel na ušesa pogovor med materjo in bratom v kuhinji.
»Dominik, bojim se zate, da bi svetega obhajila ne prejemal nevredno. Že ko si šel v šoferski poklic, mi ni bilo všeč, ker so šoferji na slabem glasu. Šoferji se ustavljate v gostilnah in morda se neprimerno obnašate do deklet, ki so tam v službi. Res me skrbi,« je rekla mati.
Filip se je privoščljivo nasmehnil: “Zdaj je tudi naš svetniček (tako je rekel bratu) dobil svojo lekcijo. Me prav zanima, kako se bo zagovarjal.”
»Mama, lepo te prosim, da si zaradi teh reči ne delaš skrbi. Res sem šel med šoferje, ki so – tudi po krivici – na slabem glasu. Veliko let sem bil ministrant in pri mladinskem verouku vse do službe. Prav zaradi šoferskega poklica jemljem življenje bolj resno. Koliko nesreč vidim in to mi da misliti. Mama, ali misliš, da bi mogel z grehom v duši sesti za volan?« Mama ni odgovorila, Dominik pa je nadaljeval: »Za nas šoferje velja nenapisano pravilo, da smo z eno nogo v zaporu, z drugo pa v grobu. Če nesrečo povzročiš, tudi brez krivde, se lahko znajdeš v zaporu, če pa si žrtev nesreče – se ve, kaj se zgodi. Zato se dobro zavedam, kaj me čaka dan za dnem,« je zamišljeno odgovoril Dominik in oba sta utihnila.
Mati je pripravila kosilo in za nedeljsko mizo se je zbrala vsa družina. Dominik je, kot vedno, kadar so bili skupaj, zmolil molitev pred jedjo.
Že med molitvijo se je Filip porogljivo nasmehnil in takoj po molitvi dejal: »No, svetniček, bomo šli kmalu v nebesa?«
Dominik sprva ni razumel Filipovega zbadljivega vprašanja, nato pa je pomislil, da je Filip najbrž slišal njegov pogovor z mamo, in je bolj sebi kot Filipu odgovoril: »Lahko prav kmalu, saj nam preti toliko nevarnosti.«
Med kosilom je v družini vladala mučna tišina in zadrega. Po kosilu je Dominik šel počivat, ker ga je čakala nočna vožnja. Sestra je pomila posodo in pospravila kuhinjo, Filip pa je, kot navadno, odšel, ne da bi povedal, kam gre.

***

Nekaj tednov pozneje je v zgodnjem jutru pri Hrastarjevih zabrnel zvonec. Filipu, ki se je na klic prvi oglasil, je policist povedal žalostno vest: »Dominik Hrastar je bil udeležen v prometni nesreči.«
»Ali je hudo?« je prestrašeno vprašal Filip.
»Žal najhuje,« je sočutno potrdil policist.

***

Nekaj dni zatem se je v cerkvi in na pokopališču zgrnila velika množica, da se poslovi od priljubljenega mladega moža, s katerim so se srečevali ob nedeljah. Stari župnik je s solznimi očmi in tresočim glasom končal svoj poslovilni govor: »Dragi Dominik, predober si bil za ta svet, zato te je Bog vzel k sebi. Kdo te bo nadomestil v cerkvi, v tvojem mladostnem navdušenju in tvoji zvestobi?«
»Dominik, dragi brat, odpusti mi, ker te nisem imel dovolj rad. Tvoj prostor ne bo ostal v cerkvi prazen,« je v svojem srcu sklenil Filip, ko je položil beli cvet na njegovo krsto.

ŠKUFCA, Angelca. (zgodbe) v: Ognjišče (2020) 11, str. 48-49.
(Angelcina zgodba, objavljena dober mesec pred njenim odhodom k Bogu.).

Kategorija: zgodbe

ZGODOVINSKI OKVIR POLITIČNEGA ORGANIZIRANJA KRISTJANOV

Anton Korošec govori na shodu ob 30-letnici Kmečke zveze 7. avgusta 1938 na Brezjah (iz knjige: Andrej Rahten, Anton Korošec. Slovenski državnik kraljeve Jugoslavije, Cankarjeva založba 2020).

(ob obletnici J. Ev. Kreka) Leta 2022 je minilo 130 let od ustanovitve Slovenske ljudske stranke (SLS), ki je na slovenskem političnem prizorišču prevladovala vse do druge svetovne vojne. Po tradiciji namreč prvi slovenski katoliški shod leta 1892 hkrati predstavlja tudi ustanovni zbor stranke, ki je povezala slovenske krščanske demokrate. Lani umrli zadnji načelnik historične SLS Marko Kremžar je leta 1992 poudaril: »Kot veste, obhaja SLS letos stoletnico svojega obstoja. Na pobudo prvega Slovenskega katoliškega shoda je bila ustanovljena na podlagi cerkvenega socialnega nauka. Rojstna hiša Antona Korošca s spominsko ploščo v Biserjanah pri Sv. Juriju ob Ščavnici. - Zborovalci na shodu ob 30-letnici Kmečke zveze 7. avgusta 1938 na Brezjah pozdravljajo Antona Korošca (iz knjige: Andrej Rahten, Anton Korošec. Slovenski državnik kraljeve Jugoslavije, Cankarjeva založba 2020).

Od takrat naprej je SLS vzdrževala svojo temeljno strukturo in izvoljeno vodstvo skozi vsa obdobja preganjanj, okupacije, revolucije in zdomstva.« V tem prispevku bo predstavljen zgodovinski okvir njenega delovanja. Povod zanj pa predstavlja še ena okrogla obletnica: leeta 2022 smo obeležili 150 let, odkar se je v Sv. Juriju ob Ščavnici rodil duhovnik in politik Anton Korošec, ki je kot dolgoletni prvak SLS usodno vplival na slovensko narodno zgodovino med obema vojnama.

Janez Evangelist Krek - Marko Kremžar, zadnji načelnik zgodovinske SLS.

SLS je bila sploh prva masovna stranka na Slovenskem in je bila kot taka v prvi polovici 20. stoletja povsem primerljiva s sorodnimi krščanskodemokratskimi strankami v (srednji) Evropi. Sprva se je stranka sicer večinoma še imenovala konservativna, sredi devetdesetih let 19. stoletja pa se je zanjo uveljavil naziv Katoliška narodna stranka (KNS). Odbor ljubljanskega Katoliškega političnega društva, ki je bilo ustanovljeno že 26. januarja 1890, je še nekaj let deloval vzporedno in je neformalno tvoril tudi vodstvo KNS. Za njen vzpon so bile zaslužne močne politične osebnosti Karla Kluna, Ivana Šusteršiča, Janeza Evangelista Kreka, Evgena Lampeta in Andreja Kalana. Od vsega začetka so z izjemo odvetnika Šusteršiča elito KNS predstavljali duhovniki, ki so bili večinoma kmečkega porekla.To je pomenilo dvoje. Prvič, da so bili voditelji in ideologi te stranke že zaradi svojega izvora posebno občutljivi ravno za socialne probleme kmečkega stanu. In drugič, katoliški misleci so prišli do spoznanja, da se je treba v boju proti glavnim ideološkim sovražnikom – liberalcem in socialdemokratom – nasloniti na široke ljudske sloje, kmete in delavce. Katoliški shodi, ki so se vrstili po letu 1892 vsakih nekaj let, pa so pokazali, da se je v krilu stranke razvil tudi močan sloj laičnega razumništva. Ali kot je ob stoti obletnici prvega shoda v uvodniku za Duhovno življenje zapisal eden od njenih kronistov:

»Pobude I. shoda v domovini so rodile Slovensko ljudsko stranko,Škofove zavode, Leonovo znanstveno družbo, ki je bila zarodek Slovenske univerze.« Prav trdno razumniško jedro je SLS omogočalo, da se je znala uspešno spopadati s političnimi izzivi tudi v najbolj turbulentnih časih.
Demokratizacija, vključno z uveljavitvijo splošne in enake volilne pravice, je postala nujnost, če so katoliški narodnjaki hoteli prevladati na slovenski politični sceni. Moč SLS je temeljila predvsem na zadružnem gibanju, ki se je razvilo do te mere, da je Krek na predvečer prve svetovne vojne razmišljal celo o njegovi širitvi na Argentino.Tudi kar zadeva narodnopolitična vprašanja, so katoliški narodnjaki na prelomu stoletja prevzeli pobudo. Do takrat so se sicer slovenski liberalci v javnosti predstavljali kot edini zagovorniki narodnih zahtev. Ali če citiramo besede enega od vplivnejših kranjskih duhovnikov: »Naroden biti se je reklo toliko kakor biti liberalec.« Toda nastop Šusteršiča in Kreka je tudi na narodnopolitičnem področju potisnil liberalce v defenzivo, in 17. oktobra 1909 so se na združitvenem shodu v Vseslovensko ljudsko stranko povezali katoliški narodnjaki iz vseh kronovin habsburške monarhije s slovenskim prebivalstvom. Iz enega od Šusteršičevih pisem izhaja, da so bila mesta v izvršilnem odboru združene stranke razdeljena po naslednjem ključu: Kranjska je imela štiri predstavnike, Štajerska in Goriška vsaka po tri, Koroška dva ter Trst enega. Na junijskih volitvah 1911, ki so bile zadnje državnozborske v zgodovini habsburške monarhije, je omenjena strankarska koalicija osvojila 20 od skupno 24 slovenskih mandatov. K temu pa je treba prišteti še poslanca severne Istre Matka Mandića, Hrvata po rodu, a izvoljenega predvsem s slovenskimi glasovi, ki se je v državnem zboru vključil v Šusteršičev klub.Tako velikega ozemlja ni imela pod svojim političnim vplivom nobena stranka v slovenski zgodovini. Torej je tudi edina, ki se je resno približala idealu Zedinjene Slovenije.
Ob koncu prve svetovne vojne je prišlo med katoliškimi narodnjaki do razkola, iz katerega je ob podpori knezoškofa Antona Bonaventure Jegliča kot zmagovalec izšel štajerski duhovnik Korošec, medtem ko se je moral kranjski deželni glavar Šusteršič zaradi svoje brezpogojne zvestobe habsburški dinastiji umakniti v tujino.Karizmatični Korošec je znal dobro izkoristiti status enega od ustanovnih očetovJugoslavije in postal vpliven igralec na beograjski politični sceni. Z izjemo nekaj let neposredno po prevratu 1918, ko so liberalci s pomočjo srbskih centralistov potisnili katoliške narodnjake v defenzivo, iz katere pa so se pod vodstvom Korošca in ob podpori katoliške hierarhije hitro izvili, je ostala SLS dominantna slovenska politična sila do druge svetovne vojne. Na decembrskih skupščinskih volitvah leta 1938 je kot del Jugoslovanske radikalne zajednice (naziv SLS je bil namreč od začetka kraljeve diktature leta 1929 uradno prepovedan) v Dravski banovini osvojila več kot 78 % oddanih glasov.
V Koroščevi realni politiki je bila ohranitev Jugoslavije kot garanta avtonomnega razvoja slovenskega naroda stalnica. Ko je Korošec konec leta 1940 umrl, so v SLS za novega šefa stranke imenovali dotedanjega glavnega tajnika Frana Kulovca, slednjega pa je nasledil Miha Krek. Kulovec je bil ubit že ob prvem nemškem bombardiranju Beograda na začetku aprilske vojne, Krek pa se je zatekel v emigracijo, kjer je v mednarodno priznani kraljevi vladi zastopal Slovence. SLS je v dobrih treh mesecih izgubila kar dva svoja voditelja, Krek pa je bil premalo izkušen in nepripravljen na usodne dogodke. Še v veliko težjem položaju pa se je v Ljubljani znašel ban Marko Natlačen, nekoč prav tako tesen Koroščev sodelavec, ki so ga med italijansko okupacijo umorili slovenski komunisti. Slednji so do konca druge svetovne vojne prevzeli oblast, preživeli vodilni predstavniki SLS so se znašli v begunstvu v Avstriji in Italiji, nato pa so se umaknili predvsem v Združene države Amerike in Argentino.
V emigraciji je SLS pod vodstvom Miha Kreka uspešno obnovila svoje delovanje. Leta 1952 se je vključila v Zvezo krščanskodemokratskih strank iz Srednje Evrope. Dve leti kasneje je v New Yorku sprejela nov program, s katerim se je izrekla za pravico slovenskega naroda do samoodločbe, pri čemer naj bi bila Slovenija urejena po krščanskih in demokratičnih načelih. V programu je bilo ugotovljeno, da svetovne in evropske razmere silijo v tesnejšo povezanost narodov in držav. Po Krekovi smrti leta 1969 je bil za načelnika SLS izbran Miloš Stare, ki je deloval v Argentini. Za njim je leta 1984 krmilo stranke prevzel Marko Kremžar in jo uspešno prepeljal tudi čez dinamično obdobje konca hladne vojne.
Medtem ko je historična SLS, ki je za potrebe mednarodnega nastopanja uporabljala tudi dopolnilni naziv Krščanska demokracija, veljala za eno najstarejših strank te usmeritve tudi v evropskem in svetovnem merilu, se je krščanska demokracija v matični Sloveniji začela uveljavljati šele konec osemdesetih let 20. stoletja. Na vrednote nekdanjih prvakov SLS, pri čemer se je večinoma omenjalo ime Janeza Evangelista Kreka, so se med razgradnjo enopartijskega sistema sklicevali v dveh novonastalih političnih skupinah.Najprej je bila to Slovenska kmečka zveza (SKZ) Ivana Omana, ki je bila ustanovljena 12. maja 1988. Oman je sodeloval tudi na ustanovnem zboru Slovenskega krščanskega socialnega gibanja 10. marca 1989. Za predsednika je bil izvoljen Peter Kovačič Peršin, pobudniki pa so se sklicevali predvsem na izročilo Janeza Evangelista Kreka, Andreja Gosarja in Edvarda Kocbeka. Že kmalu je prišlo do razhajanj med Kovačičem in preostalimi člani vodstva, saj je prvi nasprotoval organiziranju skupine v stranko, češ da naj deluje zgolj na socialnem področju, ne pa v parlamentarnem boju za oblast. Po odstopu Kovačiča se je stranka 2. novembra 1989 preimenovala v Slovenske krščanske demokrate (SKD). Nekateri so sicer zagovarjali preimenovanje v “krščanske socialiste”, vendar je to ime vsaj nekatere preveč spominjalo na Kocbekova manevriranja v odnosih s komunisti. Kot je v enem od svojih prispevkov ugotovil zgodovinar Andrej Vovko, je bilo veliko navdušenja tudi za ime “Slovenska ljudska stranka”, vendar to ni bilo sprejeto, “ker se je večina bala, da bi to v javnosti in zlasti pri oblasteh naletelo na odpor”. Pri končni izbiri imena je prevladalo Omanovo stališče, “da se kristjani ne smejo bati tega imena”. 16. novembra 1989 pa je bil za predsednika SKD izvoljen Lojze Peterle. Stranka je na aprilskih volitvah v družbenopolitični zbor naslednje leto dobila 12,98 % glasov, s čimer je postala najmočnejša v koaliciji Demos in si po vnaprejšnjem dogovoru zagotovila tudi mesto mandatarja. Če k temu prištejemo še dejstvo, da se je po številu poslancev z SKD izenačila tudi SLS in sta jih imeli skupno 22, je bila obnova krščanske demokracije na Slovenskem nedvomno uspešna.
Omenjeni uspeh je bil še toliko večji, če ga postavimo v kontekst ugotovitev Staneta Grande, da je komunistična oblast po vojni z deagrarizacijo in preganjanjem duhovščine praktično zdesetkala družbene temelje predvojne SLS. Res pa je vprašanje, ali lahko v luči omenjenega dejstva govorimo o kontinuiteti SLS v slovenskem političnem prostoru. Odgovor je da, če v tovrstna razmišljanja vključujemo tudi nepretrgano delovanje historične SLS v emigraciji, kar je zlasti s pravnoformalnega stališča edino korektno. Oman je tako v intervjuju za zbornik ob 20. obletnici SKZ zatrdil, da sicer “neposredne kontinuitete” kmečkega gibanja s historično SLS ni bilo. Vendar je hkrati povedal, da je poznal zadnjega predsednika Kmečke zveze v okviru predvojne SLS Janeza Brodarja iz Hrastja. Nekoč ga je tudi obiskal v avstrijskem Špitalu ob Dravi, kamor je ta po drugi svetovni vojni emigriral. Prav tako je prijateljeval z Ivanom Dolencem, najbolj znanim “krekologom”, ki je tudi osebno poznal Janeza Evangelista, po vojni pa je menda vzdrževal stike tudi z Mihom. Zanimivo je, da je bil za ustanovni dan Omanove SKZ izbran prav 12. maj – rojstni dan Antona Korošca.
Akronim SLS je očitno ohranil veliko simbolno moč, saj se je v času slovenske državne osamosvojitve vnel pravi boj za njegovo nasledstvo med SKZ in SKD. Proces obnove krščanske demokracije so v naslednjih letih spremljale tudi številne osebne in načelne delitve, ki pomembno vplivajo na strukturo slovenskega političnega prostora vse do danes. Ob posredovanju Kremžarjeve SLS je bila SKD hitro sprejeta v Evropsko zvezo krščanskih demokratov in Evropsko demokratsko unijo. Po drugi strani pa se je 1. februarja 1991 SKZ dokončno preimenovala v SLS. Oman je takrat izjavil, da s tem “sprejema kontinuiteto predvojne SLS, ustanovljene pred sto leti”. Historična SLS pa je na zboru zaupnikov, ki je končal glasovanje 11. maja 1992, sprejela sklep o pridružitvi SKD, pri čemer jih je med tistimi, ki so glasovali do omenjenega datuma, “za” glasovalo 85 %. Spet je pomenljivo, da je bilo glasovanje izpeljano prav na predvečer 120. obletnice Koroščevega rojstva.Tako se je naposled 16. maja 1992 SLS na II. kongresu SKD združila s Peterletovimi krščanskimi demokrati.Vrnitev SLS v domovino je bila nedvomno pomemben zgodovinski dogodek, ki so ga izseljenski politiki opisovali v čustvenih tonih, kot kaže tudi naslednji citat iz Svobodne Slovenije o njenem pomenu: »Tudi v zdomstvu ni zamrlo njeno idejno delovanje in politično prepričanje, pa tudi so še naprej skrbeli za dobro Slovenije, ohranjali krščanske in demokratske vrednote ter težko pričakovali dan, ko se bodo te spet vrnile v domovino. Nekateri tega niso dočakali, a drugi njihovi vrstniki ali otroci so le dočakali svobodo in samostojnost Slovenije.« Ugotovitev, ki tudi dobra tri desetletja po slovenski državni osamosvojitvi nedvomno da misliti. Gre namreč za dediščino, ki jo je mogoče umestiti v same temelje slovenskih prizadevanj za uresničitev narodne samoodločbe.

A. Rahten, 130 let slovenske krščanske demokracije. Zgodovinski okvir političnega organiziranja kristjanov: Priloga, v: Ognjišče 11 (2022), 44-49.

Kategorija: Priloga

 

Zgodba

Pomoč
Mlad fant je pozno ponoči vozil po samotni cesti. Naenkrat se je avto ustavil. Fant je ugotovil, da mu je zmanjkalo bencina.
Naključno je kmalu pripeljal mimo drugi voznik, se ustavil ter vprašal fanta, ali mu lahko pomaga. In pomagal mu je tako, da mu je nalil nekaj bencina iz rezervoarja svojega avta.
Fant je hotel bencin plačati, a ga je voznik odločno zavrnil.
»Kako naj vam izkažem hvaležnost za vašo prijaznost?« je vprašal fant.
Tisti voznik mu je odvrnil: »Če mi resnično želiš izkazati hvaležnost, stori to: vedno se ustavi, če boš ob cesti videl koga, ki je tam obtičal.«

 

Misel

Hvaležnost je prijazno in prisrčno čustvo do dobrotnika. Hvaležnost je izraz priznanja za dar ali uslugo, ki smo je bili deležni. Pokažemo pa jo lahko na različne načine.
Ko pokažemo hvaležnost za prejeti dar ali uslugo, osrečimo dobrotnika, pa tudi sami se lepše počutimo.
Nehvaležen človek ne more biti srečen, še manj pa zna tak človek osrečevati druge. Osrečujmo drug drugega z iskreno hvaležnostjo.

 

Molitev

Gospod Bog,
od tebe prihaja vsak dober dar,
vlij v naša srca hvaležnost za vse,
kar nam ti sam daješ
in kar nam poklanjaš po dobroti ljudi.
Daj, da se bomo bolj zavedali tvoje dobrote,
ki prihaja k nam po plemenitih ljudeh
in po stvareh,
ki jih moremo imeti in uporabljati.
Naj še bolj cenimo tvoje darove.
Pomagaj nam,
da svoje hvaležnosti ne bomo kazali le z besedami,
ampak tudi s tem,
da bomo pomagali ljudem,
ki so v kakršnihkoli težavah.
Tako bomo dobrotljivo stali ob strani tistim,
ki so v potrebi, ter s svojo bližino opogumljali tiste,
ki so potrti in žalostni.

 

Iskra

Ni boljšega načina, da se
zahvalimo Bogu kot ta,
da pomagamo potrebnim.

In hvaležni bodite.(sv Pavel)

 

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2007), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 35.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kategorija: Povejmo z zgodbo

Nekoč je živel kralj, ki je imel izredno lepo in pametno hčer, toda mučila jo je nenavadna bolezen.
Ko je odraščala, so ji vse bolj slabele roke, noge, vid in sluh sta pešala. Številni zdravniki so jo poskušali ozdraviti, a brez uspeha. Nekega dne je na dvor prišel starec, o katerem so govorili, da pozna skrivnost življenja.
Dvorjani so ga obstopili in ga prosili, naj pomaga bolni kraljevi hčerki. Starec ji je dal zaprto košarico, spleteno iz vrbovega šibja, in rekel: »Kar je v njej, varuj, pa boš ozdravela.« Vesela in polna upanja je kraljeva hči odprla košaro. Ko je videla, kaj je v njej, je bila razočarana: v njej je bilo namreč jokajoče dete, še bolj ubogo kot ona sama. Kraljični se je zasmililo, vzela je otroka v naročje in ga začela tolažiti. Minili so meseci. Dekle je neprestano mislilo na otroka. Hranila ga je, tolažila, se mu smehljala in noč in dan bedela nad njim tudi za ceno velikih žrtev.
Čez sedem let se je zgodilo nekaj neverjetnega. Nekega jutra se je otrok začel smejati in hoditi. Ona ga je prijela za roke in je zaplesala z njim, se smejala in veselo prepevala. Bila je vesela, lepa in srečna kot še nikoli do takrat. Niti opazila ni, da je ozdravela.

Gospod, ko sem lačen, mi pošlji nekoga,
ki ga moram nahraniti.
Ko sem žejen, mi pošlji nekoga, ki išče vodo.
Ko mi je hladno, mi pošlji nekoga,
ki ga je treba ogreti.
Ko trpim, mi pošlji nekoga,
ki potrebuje tolažbo.
Ko moj križ postane pretežak, mi pošlji nekoga, ki mu moram olajšati trpljenje.
Ko sem ubog, mi pošlji nekoga,
ki nima ničesar.
Ko nimam časa, mi pošlji nekoga,
ki me tisti trenutek potrebuje.
Ko sem brez poguma, mi pošlji nekoga,
ki obupuje.
Ko iščem razumevanja, mi pošlji nekoga,
ki ga je treba razumeti.
Ko bi želel, da bi kdo skrbel zame,
mi pošlji nekoga, za kogar bom poskrbel.
Ko mislim nase, naravnaj moje misli k drugim.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2016), 36.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 61.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kategorija: Povejmo z zgodbo

Bližal se je praznik Vseh svetnikov, dan spomina na rajne in začetek njim posvečenega meseca. Katarina je skrbno uredila grob svojih staršev. Njun grob je sicer obiskovala vsako nedeljo, za ta praznik pa ga je še posebej lepo uredila. Ko je delo končala, je ob svežem cvetju prižgala svečo, potem pa sklenila roke in molila. Po molitvi je zamišljeno zrla v nagrobnik.
»Tu sta, moja draga oče in mati. Koliko časa je še do takrat, ko se vama tudi jaz pridružim? Kakšen bo ta naš grob potem? Ali bo kdo kdaj poruval plevel, položil nanj cvetko in prižgal svečko? Ali pa bo naš grob tak, kot je oni tam v sosednji vrsti: sorodniki so se tožarili za zapuščino, groba pa nihče ne pogleda, le soseda včasih populi najbolj bohoten plevel, da se njegovo seme ne bi raznašalo po vsem pokopališču,« je razmišljala Katarina. Potem se je pokrižala in počasi zapustila pokopališče z otožno mislijo, da se bo prej ali slej pridružila svojim staršem na tej božji njivi.
Vzela je kolo, ki ga je bila ob prihodu naslonila na zid pokopališča, ter se po klancu navzdol spustila proti domači vasi. Tedaj pa – ojoj!, je nekaj zaškrtalo, prednje kolo je zaplesalo, krmilo je ni več ubogalo.
»Ravno v največji strmini, ko je hitrost največja, se mi je moralo to zgoditi! Ali bom srečno zvozila do ravnine, ali me bo zaneslo pod kakšen nasproti vozeč avtomobil in se bom že danes pridružila staršem?« je bila vsa v skrbeh Katarina, ko je zaman skušala zmanjšati hitrost in obvladati kolo, ki pa je ni ubogalo in Katarina je zletela preko njega in z glavo udarila ob kup kamenja ob cesti.
»Ravno na glavo! Pa morda ne bo prehudo, saj zavesti nisem izgubila,« je po prvem strahu pomislila Katarina in potipala boleče čelo. Dlan je bila v hipu polna krvi! S težavo se je postavila na noge.
»Ljubi Jezus, ti veš, komu je ta moja bolečina potrebna,« je prosila v svojem srcu. »Nakloni njene sadove tistemu, za katerega veš, da mu je potrebna. Praznik Vseh svetnikov se bliža, morda bo kdo omahoval, da bi pred praznikom stopil v spovednico. Po tej moji bolečini mu daj moči in poguma za spravo s teboj. Zato to preizkušnjo vdano sprejemam,« je šepetala Katarina.
Kolo je pustila na kraju nesreče ter počasi odtavala do najbližje hiše. Pozvonila je. Gospa Majda, ki je odprla vrata, je kriknila od strahu ter se odmaknila od vrat. »Za božjo voljo, kaj pa se je zgodilo?« je vprašala. »Padla sem s kolesom; vi ste najbližji: prosim vas, ali mi lahko kaj pomagate?« je zaprosila Katarina. Gospa Majda je povabila Katarino v sobo, ji ponudila stol ter odhitela v avto po pribor za prvo pomoč.
Skrbno, nežno, kolikor je le mogla, je čistila Katarinin okrvavljeni obraz, potem pa ji je pomolila ogledalo. »Glejte, naredila sem, kar sem mogla; ali naj vas odpeljem na urgenco?« je vprašala. Zdaj je kriknila Katarina, saj je bil njen obraz tako iznakažen, da se skoraj ni spoznala. Na čelu je bila velika rana, ob njej še buška kot velika vijolična sliva. Celo lice je bilo ena sama rana, opraskano od kamenja.
»Mislim, da ne bo tako hudo, zavesti nisem izgubila, verjetno so poškodbe bolj zunanje,« si je dajala poguma. »Vseeno vas prosim, da me zapeljete k prijateljici, medicinski sestri Brigiti, morda bo še ona kaj pomagala ali pa svetovala za urgenco,« je zaprosila Katarina.
Majda je takoj po telefonu poklicala sestro Brigito, tako da je ta ponesrečenko že pričakovala s svojimi medicinskimi pripomočki, ko jo je Majda pripeljala k njej.
»Imela si srečo v nesreči, draga moja,« ji je rekla. »Če bi bila ta rana le kakšen centimeter proč, na sencih, ne bi vstala s kraje nesreče, tako pa, upajmo, ne bo hudega,« je ugotovila medicinska sestra in se z vso skrbjo posvetila bolniški oskrbi nesrečne Katarine.
Katarina je med tem ves čas sama pri sebi ponavljala svojo prošnjo Jezusu: »Gospod, te moje bolečine poklanjam tistemu, ki je potreben božjega usmiljenja.« Majda je obljubila, da bo spravila na varno pokvarjeno kolo, Brigita pa je zagotovila, da bo svojo ponesrečenko že drugi dan obiskala, in Majda je Katarino odpeljala domov.
Sledila je boleča noč brez spanja. Katarina je ponavljala svojo prošnjo, svoje darovanje: »Gospod, naj to koristi nekomu, ki moje darovanje potrebuje. «
Naslednje jutro se je oglasil pismonoša. Poleg časopisa ji je izročil tudi belo pismo. Pisava ji je bila znana: bila je pisava župnika Florijana. To ne more biti, med nama je prišlo do nesporazuma, zato se mi zdi čudno, da bi mi pisal, je razmišljala Katarina in dolgo strmela v pismo, ki si ga kar ni upala odpreti. Ko pa ga je odprla in prebrala nekaj kratkih vrstic, so se v njenih očeh zalesketale solze. Brala je: »Nocoj se v moji župniji prične sveti misijon. Priporočam ti to važno zadevo v molitev in darovanje. Oprosti, da se nisem oglasil že prej, pa saj razumeš, da sem imel veliko dela s pripravo.« Katarina je pogledala datum pisma: bil je od prejšnjega dne.
»Ljubi Jezus,« je zavzdihnila, »torej ‘nocoj’, prav ta večer, ko sem doživela to nesrečo, morda prav tisto uro, ko sem Ti vdano darovala svoje bolečine, se je pričel misijon v fari župnika Florijana. Torej prav njemu si naklonil sadove moje darovane bolečine. S tem si mi hotel tudi pokazati, da ne smem hraniti zamer v svojem srcu. Prav v času misijona se največ ljudi bori, ali bi stopili v spovednico ali ne. Vse, kar me je zadelo, sem želela darovati prav v ta namen. Ljubi Jezus, ti si naklonil njemu, ki sem ga zaradi neumnega nesporazuma izključila iz svojih molitev, milost, da z darovanjem bolečine izpolnjujem obljubo, da vedno podpiram njegovo duhovniško delo,« je še dolgo razmišljala Katarina in dolgo je tudi rožni venec drsel skozi njene prste.

ŠKUFCA, Angelca. (zgodbe) v: Ognjišče (2011) 11, str. 22-23.

Kategorija: zgodbe