Ime mi je Niko in sem pravoslavne vere. Želel bi otroka krstiti v obeh Cerkvah, tako pravoslavni kot katoliški. Sam sem pravoslavne vere in jo spoštujem. Moje dekle je iz katoliške družine, kar tudi zelo spoštujem. Ker je tudi pred nama poroka, bi želel, da otrok odrašča tako v pravoslavni kot tudi v katoliški veri. Želim spoštovati obe veri in nobene ne razdirati. Zato se obračam na vas. Ali je možno in kaj bi morala storiti?
Niko

Vaše vprašanje je zelo dobrohotno, saj upošteva obe Cerkvi, pravoslavno in katoliško, vašo in dekletovo, kar je na psihološki in na ravni medsebojnega sprejemanja vredno vsega spoštovanja. Zakrament veljavnega oziroma stvarnega krsta po cerkvenem nauku, katoliškem in pravoslavnem, je neponovljiv, kar pomeni, da kdor je enkrat pravilno, stvarno in veljavno krščen, je krščen za vedno. Krst nas združi z Jezusom Kristusom in priključi njegovi Cerkvi.
V zgodnji Cerkvi so krščevali s trikratnim potapljanjem v vodo, kar pomeni, da je trikratno potapljanje krščenca v vodo klasična oblika podeljevanje krsta, ki izraža močno simboliko očiščevanja in pridružitve ali vključitve v cerkveno občestvo. Pozneje so razen potapljanja v vodo, krščevali tudi z oblivanjem ali kropljenjem, kar je ostalo do danes. Krst po starodavnem izročilu Cerkve ni bil ločen od evharističnega bogoslužja, saj so novokrščenci pri istem bogoslužju bili krščeni, birmani in obhajani, kar je v vzhodnih Cerkvah ostalo do danes. Krst in evharistija sta namreč medsebojno soodvisna. Krščansko življenje, ki ga simbolizira krst, izvira iz evharistije in je nekaj nadnaravnega. Cerkev, ki obhaja evharistijo, živi z evharističnim načinom in je – kot radi pravijo na Vzhodu – ikona (podoba) nebeškega kraljestva na zemlji.
Že v prvih stoletjih krščanstva so teologi razvili nauk o neponovljivosti krsta, teologija je tudi razvila izraz neizbrisno zakramentalno znamenje, ki duhovno (v Svetem Duhu) zaznamuje kristjana prav po prejemu Svetega Duha pri krstu in birmi. Grški cerkveni očetje so to ‘neizbrisnost’ ali ‘trajnost’ imenovali ‘pečat’, latinski očetje pa ‘znamenje’ (signaculum) ali ‘odtis’ (character). Izraza vključujeta tudi neponovljivost teh dveh zakramentov.
Od vseh Cerkva in cerkvenih skupnosti sta si prav pravoslavna in katoliška najbližji, saj imata ob istem Svetem pismu tudi sedem zakramentov in ob skupnem tudi službeno duhovništvo. Danes Katoliška cerkev pravoslavni krst vedno priznava, saj obe uporabljata pravo oz. isto snov (vodo) in pravilno besedilo, ki vključuje Sveto Trojico (krst v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha) in ima isti učinek – vključitev novokrščenca v cerkveno občestvo. “Nihče ne more biti krščen izven vesoljne Cerkve …” je nauk 6. vesoljnega cerkvenega zbora, ki je skupen katoliški in pravoslavni cerkvi. Zato tudi Katoliška cerkev krsta, ki je bil podeljen v Pravoslavni cerkvi, ne ponavlja, ker bi s tem zanikala realnost in veljavnost pravoslavnega krsta.
Naj mimogrede omenim anabaptiste (prekrščevalce) iz 16. stoletja in tudi tiste današnje krščanske skupnosti, ki ne priznavajo veljavnosti (stvarnosti) krsta otrok in zato tiste, ki so bili kot otroci krščeni v katoliški, pravoslavni ali evangeličanski Cerkvi, ponovno krščujejo. Toda to ni vaše vprašanje. Vas predvsem zanima možnost krsta vajinega otroka v katoliški in pravoslavni Cerkvi, ker ste vi član pravoslavne in dekle katoliške Cerkve. Na kratko bi lahko odgovoril s kratkim ‘ne-jem’, toda skušal bom razložiti, zakaj ta ‘ne’.
Obe Cerkvi, pravoslavna in katoliška, imata sedem istih zakramentov: tri zakramente uvajanja (krst, birma, evharistija), dva zakramenta ozdravljanja (spoved-sprava in bolniško maziljenje) in dva zakramenta občestva in poslanstva (zakon ter sveti red). Ob tem temeljnem in teološkem razlaganju pa imata vsaka, pravoslavna in katoliška, tudi lastno pravno (kanonsko) zakonodajo. Katoliška Cerkev je po Drugem vatikanskem cerkvenem zboru svojo versko prakso do sedmih zakramentov v pravoslavni Cerkvi tudi pravno (kanonsko) prilagodila svoji teologiji. Zato tudi dovoljuje katoliškim vernikom, da tam, kjer ni katoliških maš ali bi se je težko udeležili, lahko pristopajo k obhajilu med pravoslavnim evharističnim bogoslužjem (Ekumenski pravilnik, 122-128).
V letih 1974–1990 je bilo na področju nekdanje Jugoslavije devet medfakultetnih (Ljubljana, Zagreb in Beograd) ekumenskih simpozijev in zanimivo, da je šele zadnji simpozij leta 1990, ko je Jugoslavija že pokala po šivih, obravnaval zakrament krsta. Zdi se mi, da lahko kratka predstavitev odličnega pravoslavnega teologa in škofa Irineja Bulovića, ki izhaja iz pravoslavne tradicije, pomaga, da zaslutite pravoslavno prakso. Pri pravoslavnih teologih se ponekod pojavljajo kanonski (cerkvenopravni) problemi glede veljavnosti ali realnosti krsta izven pravoslavne Cerkve, zaradi krivoverskih (heretičnih) ali razkolniških (shizmatičnih) cerkvenih skupnosti oziroma Cerkva. Dejstvo je, da so se v luči kanonskih (pravnih) določil v pravoslavni Cerkvi uveljavili v glavnem trije načini za posameznike ali skupine, ki so bili krščeni v nepravoslavni Cerkvi ali cerkveni skupnosti in želijo vstopiti v pravoslavno Cerkev. Ti trije načini sprejemanja za že krščene v pravoslavno Cerkev so: 1. prekrščevanje (ponovni krst) (pri čemer se spreobrnjence sprejema kot Grke, tj. kot brezbožce), 2. maziljenje s sv. krizmo, birma brez krsta (srbski: miropomazanje) in 3. odpoved vsaki hereziji in izpoved prave vere, brez krsta in birme. S to trojno različno prakso že krščenih v drugi Cerkvi ali cerkveni skupnosti se ukvarja še danes pravoslavna teologija o zakramentu krsta (prim. Ekumenski zbornik 1991, 127).
Spoštovani gospod Niko. Upam, da razumete razloge, zakaj dvojni krst po katoliškem učenju ni mogoč, ker že en krst ‘pravoslavni’ ali ‘katoliški’ krščenca vključi v Kristusovo vesoljno Cerkev oz. mu vtisne neizbrisno znamenje stalne pripadnosti Kristusu. Pozdravljam vašo željo, da bi vajin otrok spoznal obe Cerkvi in da bi ju tudi spoštoval ter cenil. Tega se bo naučil iz vajinega medsebojnega spoštovanja obeh Cerkva, kot tudi obojih sorodnikov, katoliških in pravoslavnih, predvsem če bo zaslutil, da odkrivata drug pri drugem, kot tudi pri obojnih sorodnikih in v obeh Cerkvah, tisto najlepše in najboljše. To velja tudi za spoštovanje in praznovanje obojih praznikov. Oba z dekletom sta v moči krsta kristjana, čeprav pripadata različnim Cerkvam, tisti, – po mojem mišljenju – ki mu je Kristus bolj “pot, resnica in življenje” (Jn 14,6), to je tisti, ki zavzeto pripada konkretnemu cerkvenemu občestvu, katoliškemu ali pravoslavnemu, je boljši kristjan. Udeleževanje tedenske evharistije, maše oz. liturgije, je poroštvo, da bosta sama ostala dejavna kristjana in da bosta veliko lažje vzgojila že pričakovanega in morda še katerega od prihodnjih otrok za kristjana v današnjem sekulariziranem svetu. Novi preizkus vajine pripadnosti Kristusu bo tudi vajina cerkvena poroka, žal tukaj ni prostora, da bi o tem kaj več pisal.
Želim vama, da bi molila, prebirala Sveto pismo, verske časopise in knjige, se o prebranem pogovarjala sama, z vernimi prijatelji in tudi s katoliškim ter pravoslavnim duhovnikom. Predvsem pa želim, da bi ostala odprta za vetje Svetega Duha sedaj v vajinem predzakonskem in pozneje v vajinem zakonskem in družinskem življenju.

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str 64-65.

V naši župniji imamo krst otrok ponavadi med nedeljsko mašo. Zadnje čase me moti, da mladi starši dajejo svojim otrokom imena, ki niso ne slovenska in ne krščanska. Ali obstajajo kakšne cerkvene določbe glede krstnih imen? (Kristina)

Izbira imena otroku, ki ga pričakujejo in se rodi, je seveda pravica staršev, ki so božji sodelavci pri posredovanju življenja. Krščanski starši ponavadi za svojega otroka izberejo ime svetnika ali svetnice, ki je na cerkvenem koledarju blizu datumu njegovega rojstva. Ime naj bi povedalo, kaj kdo je, ali bi nakazalo, kaj naj kdo postane. Ime, ki ga dobimo pri krstu, je ime za večnost. Zakonik cerkvenega prava naroča: »Starši, botri in župnik naj skrbijo, da krščenec ne bo imel imena, ki bi bilo tuje krščanskemu čutu« (kan. 855). Katekizem katoliške Cerkve pa uči: »Zakrament krsta je podeljen "v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha". Pri krstu Gospodovo ime posveti človeka in kristjan dobi svoje ime v Cerkvi. Lahko je to ime svetnika (svetnice), se pravi učenca, ki je živel v zgledni zvestobi svojemu Gospodu. Zavetništvo svetnika (svetnice) daje na voljo vzor ljubezni in zagotavlja priprošnjo svetnika (svetnice). Krstno ime more tudi izražati to ali ono krščansko skrivnost ali krščansko krepost.« (sč)

SPRAŠEVATI SE MORAMO O SEBI IN SVOJI DOMOVINI
(ob obletnici Jožeta Pučnika) Ljudje, ki so se rodili takrat kot slovenska država, stopajo v zrela leta. Ne spominjajo se njenega porajanja in številni imajo občutek, da je lastna državnost nekaj samoumevnega, kar nam pripada. Slednje je sicer res, da pa je to spoznanje prevladalo v nas samih, je bilo potrebnih veliko stoletij in še več človeških žrtev. Nekateri dobronamerni sicer pravijo, da so se nam s samostojno in mednarodno priznano slovensko državo uresničile večstoletne sanje. Če bi samo sanjali, ne bi nikoli prišli do nje. Nastanek samostojne države je običajno pogojen z nekimi mednarodnimi dogodki, tudi vojnami, uskladiti pa se morajo notranje želje in zunanji pogoji. Povedano drugače, prave ljudi je potrebno imeti ob pravem času na pravem mestu. Država je last vseh, nimajo pa vsi enakih zaslug zanjo. Za to so nekateri ljudje zgodovinske osebnosti, drugi pa smo navadni državljani.
Za Slovence velja, da slabo poznajo svojo zgodovino, za slovenski šolski sistem, da ji namenja najmanj časa pri izobraževanju v Evropi. To so posledice našega večstoletnega življenja brez lastne države in samozaničevanja, ki so nam ga privzgojili. Očitno je bilo najboljše sredstvo, da ne bi kdaj pomislili na lastno državo. Kot stranka oziroma strankarska koalicija je samostojno slovensko državo v svoj program prvi uvrstil DEMOS 1990. leta.

PRAZNIK REFORMACIJE
31. oktober kot praznik reformacije smo mnogi sprejeli z prizadetostjo. Ne toliko zaradi vsakoletnega obrednega zmerjanja slovenskih katoličanov, ampak dejstva, da so bojeviti ateisti slovenske protestante izrabili za argument žalitve večinskih vernikov. Kot obračunavanje z vero v istega Boga naščuvajo njegove častilce. Skrajno zavrženo dejanje! Razmeroma hitro je bilo moč dojeti, da je praznik reformacije največji praznik zmagoslavja slovenskih katoličanov. Primož Trubar in njegovi sodelavci si niso izmislili slovenskega naroda in še manj njegovega jezika. Neverjetno delo slovenskih protestantov na jezikovnem področju, vzpostavitvi slovenskega knjižnega jezika, je namreč zgolj in samo nadgradnja dotedanje slovenske jezikovne rasti. Ta se je začela očitno takoj po ustalitvi na našem prvotnem naselitvenem področju, ko se naši predniki v nasprotju z mnogimi večjimi, številnejšimi in bolje organiziranimi narodi nismo potujčili. Spojili smo se s staroselci, od njih veliko prevzeli, mnogi tudi krščanstvo, vsilili pa smo jim slovenski jezik in slovensko identiteto. Oboje je bilo dokončano najkasneje do Brižinskih spomenikov, ki so prvi pismeni nedvoumni dokaz slovenstva. V časih, ko se je očitno mislilo in molilo po slovensko, zapisovalo pa latinsko in nemško, podobno smo do nedavnega doživljali pri zdravnikih, ki so z nami govorili slovensko, diagnozo in zdravilo pa zapisovali v nam nerazumljivem jeziku, so zapisovali tudi ozemlje našega bitja in žitja in njegove prebivalce. Že okoli leta 1000 najdemo zapise Slovenije in Slovencev v latinskem, kasneje nemškem jeziku. Vindi, Wendi v osnovi ni žaljivo, je samo nemško poimenovanje za nas. Tudi naši predniki so Nemce poimenovali kot neme, ljudi z katerimi se ne da pogovarjati, ker ne govorijo enako. Pa niso nemi.
Imamo ohranjene številne slovenske jezikovne drobce, ki povedo, da je celo najvišje plemstvo v srednjem veku uporabljalo našo materinščino. Med najbolj razvpitimi primeri je najslavnejši koroški vojvoda Bernard Spanheimski iz 12/13. stoletja, ki je viteza in pesnika Ulrika Liechtenstainskega 1227. leta pri Vratih v Ziljski dolini sprejel z pozdravom Buge vas primi gralva Venus. Ziljani se še danes pozdravljajo s prvimi tremi besedami. Poznamo še srednjeveške rokopise kot so na primer Rateški ali Celovški, Stiški ali Ljubljanski ter Starogorski. Prva slovenska tiskana beseda je iz 1515. Imamo slovenska imena krajev kot Gorica, Gradec, kjer so kmalu prevladali Nemci, zato je za razliko od njega nastal Slovenj Gradec, ki se kot tak prvič imenuje 1174. leta. Ne smemo pozabiti, da je ustoličevanje slovenskih vojvod do leta 1414 obstajalo v slovenskem jeziku. Zlasti na Koroškem je zelo živo prepričanje, da je cesar Maksimiljan (1459–1519) znal slovensko. K verjetnosti tega pripomore dejstvo, da je njegovo otroštvo potekalo v slovenskem okolju pod Karavankami v gradu Bekštajn (Finkenstein), da je imel v svojem ožjem spremstvu kar nekaj Slovencev. Med njimi je najbolj znan Jurij Slatkonja (1456–1522), dunajski škof in verjetni ustanovitelj še danes slavnega pevskega zbora Dunajski pojoči dečki. Mož je zanimiv tudi zato, ker njegov grb zlat konj na modrem polju, ‘govori’ slovensko.

SPOŠTUJMO DELO, ŽRTVE IN PRIZNAJMO ZASLUGE
Za češčenje dela slovenskih protestantov, niso se borili proti veri, kot številni mislijo, ampak so hoteli vero poglobiti, ni nikoli dovolj hvaležnosti. Že Anton Martin Slomšek je pomen njihovega dela zelo povzdigoval. Prva slovenska knjiga in prvi prevod celotnega Sv. pisma sta dejstvi, ki nas uvrščata med vodilne kulturne narode. Nenazadnje so bili tudi vzpodbuda za prvo katoliško slovensko knjigo Kratki katekizem za mladino cistercijanskega meniha Lenarta Pacherneckerja z Vetrinja na Koroškem, ki je izšla 1574 leta. Žal že nekaj desetletij ne vemo za noben ohranjen izvod.
Čas reformacije in protireformacije ni samo versko vprašanje, še bolj je v ozadju izraba vere za dosego političnih oziroma oblastnih ciljev. Zlasti plemstva, ki je hotelo omejiti moč in vlogo osrednje oblasti. Zato po neuspehu ni več toliko vlagalo v kulturo. Za nas je pomembno poleg Trubarjevega sporočila, da je služboval v eni deželi, vemo pa, da je deloval od Trsta preko Gorice, Laškega in Ljubljane, torej je smatral slovenski prostor za enoten; da je plemstvo Štajerske, Koroške in Kranjske sofinanciralo natis Dalmatinove Biblije, da so bili za njih Slovenci ne glede na dežele en narod, da je jezik slovenskih protestantov nadregionalen, presega deželne razlike, da težijo k vseslovenski razumljivosti. V literaturi je mogoče zaslediti trditev, da so, ker niso bili pripravljeni zapustiti nove vere, najboljši odšli iz slovenskih krajev, da smo mi potomci tistih, ki so se pripravljeni z vsem sprijazniti in na vse pristati. Ne trdimo, da ni mnogo Slovencev takih, toda to ni posledica takratnih časov. Tudi ni res, da smo zaradi povratka v katolicizem Slovenci v naslednjih stoletjih kulturno zaostajali. Primerjava s Finsko, ki je ostala protestantska, dokazuje, da vztrajanje v novi veri ni predpogoj napredka. Še manj je res, da se kapitalizem v katoliških deželah ni mogel razvijati. Domovina kapitalizma so italijanska mesta in tudi ena najbogatejših, gospodarsko najbolj prodornih evropskih rodbin tistega časa, augsburški Fuggerji, so ostali katoličani.
Svojevrstni kulturni spomenik obdobja po protireformaciji do začetka slovenskega narodnega preporoda sredi 18. stoletja je monumentalno Valvazorjevo delo. Slava vojvodine Kranjske, kjer je veliko pričevanj o jeziku naših prednikov. Je samo najznamenitejši del njegovega opusa. Avtorjeva usoda, obubožal je, je sporočilo, kako zahtevno in drago je bilo osebno kulturno delovanje. Naša zemljiška gospostva zaradi prevlade gozdne posesti v resnici niso bila donosna, kot si mnogi predstavljajo in so bili dolgovi zemljiških gospodov ena njihovih trajnih ekonomskih značilnosti.

VLOGA REDOVNIKOV
Do vključno Valentina Vodnika imajo za razvoj slovenske kulture, za njo je vse pomembnejši slovenski jezik, glavno zaslugo redovniki. Najprej so bili seveda benediktinci, katerih samostani so bili, z izjemo gornjegrajskega, od Štivana pri Trstu do Monoštra v Porabju na obrobju slovenskega etničnega ozemlja. Iz njih so izšli cistercijani, potem pa se moramo ustaviti pri vseh vejah frančiškanov, zlasti kapucinih. Ta izrazito pridigarski red, ki je imel svoje samostane ponavadi izven obzidja slovenskih mest in je na svoj način povezoval podeželje z mestom, je izjemno veliko prispeval h kulturnemu razvoju slovenskega jezika, zlasti njegovi standardizaciji. Vsi se spominjamo Janeza Svetokriškega (1647–1714), bili pa so še številni drugi, katerih rokopisne pridige odkrivajo v zadnjih desetletjih. Ker so bili redovniki mednarodno zelo povezani, smo se preko njih seznanjali tudi z dosežki evropske kulture. Njihovi gospodarski stiki so prispevali tudi k izboljšanju kmetijstva, živinoreje in prehrane. Še zlasti, ker je bilo zaradi njihovega načina prehrane, pogostih postov, zelo pomembno vrtnarstvo.
Mogočni meniški samostani kot so bili Stična, Kostanjevica, Bistra, Jurklošter in drugi so v naši kulturni zgodovini dejansko opravili vlogo mest v zahodni in zlasti južni Evropi. Bili so največji kulturni centri. Imeli so nastavke srednjega in višjega šolstva. Da o knjižnicah in drugem kulturnem bogastvu niti ne govorimo.
Kot začetnika slovenskega kulturnega preporoda, mogoče bi bil boljši izraz vzpon, je bosonogi avguštinec p. Marko Pohlin (1735–1801). Zavedal se je, da je temelj kulturnega napredka urejen in enoten jezik, zato se je posvetil slovnici. V tem so ga posnemali še nekateri Slovenci, ki so veliko pozornost namenjali tudi slovarskemu delu. Slovenska kultura je rasla na uveljavljanju slovenskega jezika v javnosti, zlasti vse pomembnejšemu meščanstvu. Tako on kot njegovi predhodniki, zlasti pa nasledniki na kulturnem področju, so vse to počeli iz ljubezni do naroda, ki so mu pripadali. Pri tem niso uživali nikakršnih državnih vzpodbud. Zato so toliko bolj pomembni bili meceni, ki so imeli sredstva in posluh za kulturo, manj pa talenta. Tak je bil baron Žiga Zois.

“STARA MAT’ SLOVENJA”
Slovenski narodni preporod od srede 18. stoletja dalje je sestavni del evropskega duhovnega gibanja, ki so ga sprožili prosvetljenstvo, pri nas zlasti evropska romantika z Herderjem na čelu in domači vzroki, tudi z uvedbo nemščine kot uradnega jezika. Zakaj ravno ta, ki ga dejansko govori manjšina prebivalstva, je bilo ne glede na dejstvo, da je bil jezik izobražencev, za mnoge provokativno dejstvo. Med največje dosežke tega obdobja uvrščamo prvo slovensko katoliško ‘Japljevo’ Sveto pismo (1784–1802) in Kopitarjevo znanstveno slovnico (1809/10). za nas je izjemno pomembno, da se 1810 leta pojavi tudi prvi slovenski zapis Slovenije. Mnogi za razmah slovenstva pripisujejo zasluge Ilirskim provincam (1809–1813). Tega ni mogoče zanikati, toda dejstvo je, da je bila prav zaradi njih ustanovljena prva slovenska visokošolska profesura slovenskega jezika v Gradcu, v avstrijskem cesarstvu, ne v Ljubljani, kjer se je moral Valentin Vodnik boriti proti uvedbi neslovenskega ilirskega jezika.
Pojem Slovenja, starejša oblika zapisa Slovenija je, kljub dejstvu, da se je v slovenskem tisku pojavil šele 1844 v pesmi Koseskega vzplamtel kot plamen. Pojavljal se je zlasti v zasebni korespondenci in nekaterih literarnih delih, ki so izšla kasneje. Opozorimo naj samo na pesem Valentina Vodnika Ilirija zveličana iz let 1816/17, ker Iliriji zoperstavlja ‘staro mat Slovenjo’.
Po obračunu Prešerna, Bleiweisa in Slomška z ilirizmom, ki bi slovenski jezik umaknil iz izobraženih krogov, se je vse bolj začel oblikovati slovenski narodni program. Takšni napori so bili močnejši zlasti na obrobju slovenskega etničnega ozemlja na Koroškem, Štajerskem, koroškem Tržaškem in Goriškem. Imena kot Urban Jarnik, Anton Martin Slomšek, Matija Majer-Ziljski, dr. Jožef Muršec na čelu številnih slovenskih Štajercev, so ključna. Izjemno pomembni so bili tudi slovenski študentje na univerzah na Dunaju in v Gradcu. Med njimi so se oblikovale tudi temeljne točke slovenskega političnega programa, ki je zahteval združitev vseh Slovencev v eni državni upravni enoti Sloveniji, kjer bo slovenski uradni jezik. Možnost njegove razglasitve je bila dana šele v marčni revoluciji 1848, kjer niso pričakovali samo demokratizacije, parlamentarne monarhije, ampak tudi odpravo fevdalizma in njegovih ustanov. Pod te sodijo dežele Koroška, Štajerska,. Kranjska, Goriška, Istra in Tržaško, kjer so večinoma kot manjšina, živeli naši predniki. Slovenci so to množično podprli, tudi z peticijskim gibanjem. Ker dežel revolucija ni odpravila, v Avstriji obstoje še danes, ta zahteva ni mogla biti uresničena. Fevdalizem je bil odpravljen. Slovenci so bili poslej v državi priznani kot enoten narod, imeli so vseslovenske učbenike, slovenski jezik je bil kot predmet uveden v sicer nemške gimnazije.
Slovenske narodno-politične zah­te­ve so v naslednjih letih doživele še bolj množične javne potrditve, zlasti v čitalniškem in taborskem gibanju (1868–1871). Prvi resni udarec je ta ideja dobila z priključitvijo Beneške Slovenije Italiji 1866. leta. Ker ni nič kazalo, da bi prišlo do novih domačih in mednarodnih razmer, ki bi omogočile združeno Slovenijo, so slovenski politiki začeli iskati rešitev v jugoslovanskem okviru. Zahtevali so, da po letu 1867 nastala Avstro-Ogrska dobi še tretjo državno enoto Jugoslavijo, ki bi obsegala Slovence, Hrvate in vojvodinske Srbe, tiste, ki so živeli v cesarstvu. Znotraj takšne Jugoslavije naj bi bila uresničena slovenska ozemeljska enotnost.
Prva svetovna vojna je ponudila možnosti za reševanje slovenskega narodnega vprašanja. Žal ge je že 1915 spodkopal ‘tajni’Londonski pakt, ki je Primorsko obljubil Italiji, če stopi v vojno na protiavstrijski antantni strani. Čeprav so Slovenci, v prvi vrsti Slovenke, z preko 300 000 podpisi majniške deklaracije v letih 1917 in 1918 podprli jugoslovansko obliko reševanja združene Slovenije, je konec I. svetovne vojne prinesel najbolj tragično obliko. Slovenija je bila ob primorske dežele, velik del Kranjske, Notranjske, večino Koroške, katere prebivalci niso marali Jugoslavije, skoraj po tisočletju pa so se znova povezovali z čudežnimi Prekmurci, ki so se vedno imenovali Slovence. Ker pa nesreča nikoli ne pride sama, je tudi Jugoslavija s srbsko kraljevsko rodbino Karadjordevićev na čelu pokazala malo ali nič posluha za specifične slovenske potrebe. Tako z Vidovdansko ustavo kot kraljevo diktaturo 1929. leta obstoj Slovenije ni bil dovoljen. Zlasti v zadnjem obdobju je bil uradno obstoj Slovencev zamolčan. Prešeren je bil največji pesnik Dravske banovine, ne pa Slovencev. Ne glede na vse, pa so si Slovenci 1919 izborili slovensko univerzo in potem še vrsto inštitucij na čelu z Narodno in univerzitetno knjižnico. Slovenski jezik ni bil prepovedan, imel pa je, zlasti v armadi, slabši položaj kot v nekdanji habsburški monarhiji. V njenih okvirih ni bilo možnosti za združeno Slovenijo. Kljub temu pa so imeli Slovenci na nekaterih področjih več avtonomije. Na Jugoslavijo je mnoge dodatno vezal tudi izjemno težak položaj Slovencev v Italiji, zlasti pod fašizmom in na Koroškem, ki je 1938. leta padla pod nacistični škorenj. Oba oblastnika sta hotela Slovence izničiti.

POT V SAMOSLOVENSTVO
Samoslovenstvo je manj znana beseda. Pomeni tako notranjo in mednarodno politiko, ki ob spoštovanju načela, da ne storiš nekomu nekaj, česar ne želiš, da drug stori tebi, zasleduješ v prvi vrsti slovenske potrebe in interese. To počnejo vsi mednarodno zreli narodi. Predstavlja slovo od časov, ko smo bili Slovenci najbolj vdani Avstrijci, neomajni Jugoslovani, na slovenstvo pa smo pozabili. Do nje se je prvi prikopal koroški Slovenec in duhovnik iz Kanalske doline dr. Lambert Ehrlich, ki je kot jugoslovanski strokovnjak in specialist za pravice Slovencev sodeloval na mirovni konferenci v Parizu po prvi svetovni vojni. Videl je, da narod brez lastne države nima v mednarodni politiki nobenega vpliva, nihče ga ne upošteva, pa čeprav so vse pravice na njegovi strani.
Do spoznanja, da brez lastne države ni narodne prihodnosti, so se po drugih poteh prikopali tudi mnogi drugi. Znan je zlasti pesnik Božo Vodušek. Zaradi preganjanja Slovencev v Italiji so mnogi Primorci poudarjali pravico do samoodločbe in odcepitve. Ta misel je v kraljevini Jugoslaviji dobila vzpodbudo zlasti po 6. januarski diktaturi 1929 in se izražala 1932. v nemirih, imenovanih Šenčurski dogodki, ko so množice vzklikale: “Hočemo samostojno državo, hočemo republiko, živela samostojna Slovenija” in podobno. Izobraženci so ta val navdušenja podprli s tiskanjem prve znanstvene geografije Slovenije Antona Melika in zgodovine Milka Kosa. Ustanovili so tudi akademijo znanosti, ki se ni smela imenovati slovenska. Nekateri posamezniki, ti so vedno začetniki množičnih gibanj, so zahtevali, da Slovenci popularizirajo slovensko osamosvojitveno misel v tujini. Zato si je še posebno prizadeval p. Kazimir Zakrajšek v ZDA. Podobno so mislili tudi nekateri na Koroškem in celo v daljni Argentini, kjer so bili takrat predvsem slovenski Primorci. V domovini je širil to idejo zlasti Ehrlich, ki je o tem celo javno govoril na višarskem srečanju 1933. leta.
Razpad Jugoslavije, zlasti nastanek NDH, je utrjeval prepričanje, da jo je za vselej konec. To je odkrito razglašal tudi Ehrlich, ki pa je za mednarodno konferenco po končani II. svetovni vojni, na takih, ne pa med njimi se vedno ‘rišejo’ nove meje, naj bi določili tako stanje, ki bo ne glede na ponujeno varianto, vzpostavilo samostojno, mednarodno priznano slovensko državo. Predvsem zato in tudi neprikritega protikomunizma ga je VOS maja 1942 v Ljubljani ubil. Revolucionarni in proti revolucionarni tabor, ključno je vodstvo ne posamezni člani, njegove ideje niso sprejeli. Eni so se borili za obnovo stare Jugoslavije, eni za novo pod komunističnim vodstvom. Izid vojne je znan. Pri tem naj posebno opozorimo, da so tudi komunisti zelo poudarjali narodno naravo vseh organov, od krajevnih odborov do narodne vlade v Ajdovščini. To izpostavljamo zato, ker njim narod pomeni ljudstvo, samo tisti del naroda, ki mu je pripravljen slediti in ga podpreti pri prevzemu oblasti. Komunistično vodstvo je vedno za ljudsko, ne narodno državo. Je internacionalistično, zato mu narodna država ni vrednota. Ne samo dejanski, že samo možni njihovi nasprotniki, so končali v več sto prikritih grobiščih med in po vojni.
Slovenska osamosvojitvena misel je desetletja po II. svetovni vojni tlela v ozkih krogih posameznikov, zlasti Ehrlichovih duhovnih dedičev. Naraščanje nezadovoljstva v Jugoslaviji zaradi težkih gospodarskih razmer, celo v lastni državi si moral boljše in redkejše blago kupovati za devize, tuj denar, zlasti pa dejstvo, da je moralo po II. svetovni vojni zaradi pomanjkanja boljše plačanih služb okoli 100.000 Slovencev na ‘začasno’ delo v tujini, je bilo najboljše gojišče samoslovenske misli. “Če bi imeli sposobnejše in odgovornejše voditelje, bi tudi mi lahko ostali v krogu svojih najbližjih.” To mišljenje so zlasti izražale mnoge ‘narodnozabavne’ pesmi, ki so bile vse kaj drugega kot to. Med njimi je bil tudi Jože Pučnik, s katerim so zaradi kritike gospodarskih in socialnih razmer pred tem surovo obračunali. Potrebna je bila samo še mednarodna in domača iskra in Jugoslavija se je začela sesuvati. Mednarodni zlom komunizma in srbsko poseganje v narodne in jezikovne pravice Slovencev so ob pravih in odgovornih ljudeh med nami, med njimi je politično aktiven edino še Janez Janša, izpeljali največji slovenski dosežek v zgodovini: samostojno državo. Dejstvo, da je tako zahtevo podprlo kar 95% udeležencev osamosvojitvenega plebiscita 23. decembra 1990, je prva čutila po moči četrta armada v Evropi, ki je v vojni za Slovenijo doživela tak poraz, da se nikoli ni od njega opomogla.
Slovenski narod je bil v zgodovini mnogokrat na robu narodne smrti. Analiza njegove preteklosti nam nedvoumno pove, da so bili tega bolj kot tujci, krivi sami naši predniki. Slovenska država ni rezultat stoletnih sanj, ampak nesebičnega dela številnih posameznikov, ki so se čutili odgovorne za slovenski jezik in slovensko kulturo ter slovenske rojake kot celoto. Na njih, ne pa državo, se je nasadila slovenska narodna zavest in iz njih je izšla slovenska država. To nam narekuje, ne samo, da svojo državo kot nosilko slovenske narodne, ne državne identitete ljubimo in spoštujemo, ampak, da jo poznamo, se zanjo žrtvujemo. Ne smemo se spraševati, kaj je ona storila za nas, ampak kaj smo storili mi. Pokojna levičar Jože Pučnik in desničar Ivan Oman, oba sta bila najprej demokrata, dokazujeta, da je tako sodelovanje možno in nujno.

GRANDA, Stane. Trideset let samoumevnosti. (Priloga) Ognjišče, 2020, leto 56, št. 10, str. 50-57.

Zanima me, zakaj ima potek sv. maše v eni dekaniji v sosednjih župnijah različen obred. V naši župniji smo bili pred dobrim letom z listki po klopeh obveščeni, kdaj vstati, sedeti, poklekniti, češ da bo enotno po vseh cerkvah. Vendar ko grem k maši v sosednje župnije, se ni prav nič spremenilo, še vedno je enako, kot je bilo to prej pri nas. Mislim, da so to zahtevali od župnika nekateri verski fanatiki. Zavedati bi se morali, da sv. mašo obiskuje največ starejših, ki jim ni prav prijetno kar naprej vstajati, poklekati itd. Po mojem pa to tudi precej moti zbranost pri molitvi, saj nekateri kar tekmujejo, da prvi skočijo na noge ali prvi padejo na kolena. Imam občutek, da imajo na skrbi samo to in se ne zavedajo, da so pri sv. maši. Ali se ne da uvesti enotnega obreda bogoslužja v naši lepi Sloveniji in se tega tudi držati?
Stanislava

Na vaše zadnje vprašanje: »Ali se ne da uvesti enotnega obreda bogoslužja v naši lepo Sloveniji in se tega tudi držati?«, ki ste ga vi celo podčrtali, se da pritrdilno odgovoriti. Še več! Ne samo v naši lepi Sloveniji, ampak po vsem svetu je Cerkev določila, kakšne so drže pri maši. Te drže so določene že v mašni knjigi ali misalu. Imate pa prav, da se v nekaterih župnijah teh pravil ne držijo. Tudi zato so slovenski škofje že pred skoraj 14 leti (februarja 2003) napisali izredno pastirsko pismo, v katerem so duhovnike in vernike spomnili na pravilne drže pri bogoslužju. Najbrž so tudi zato nekateri dušni pastirji po klopeh razdelili listke, na katerih so napisali, “kdaj vstati, sedeti, poklekniti, češ, da bo enotno po vseh cerkvah”. Če se tega ne držijo v sosednjih župnijah, ni kriv župnik, ki je razdelil listke, ampak tisti, ki se pravil ne držijo.
Glede vaše skrbi, da starejšim “ni prav prijetno kar naprej vstajati, poklekati itd.” naj povem, da so predpisane drže pri maši obvezujoče za tiste, ki so zdravi in lahko to naredijo. Kdor zaradi bolezni ne zmore poklekniti, pač tega ne bo naredil. Bog, ki vidi na skrivnem in vidi v srce, bo razumel. Razumljivo je, da bo invalid, ki pride k maši na vozičku, celo mašo sedel, pa najbrž zaradi tega ne bo nič manj zbrano pri maši kot zdrav človek, ki lahko poklekne ali vstane. Spomnimo se svetega Janeza Pavla II., ko zadnje obdobje svojega življenja ni mogel niti hoditi in je celo sede maševal. Pa sem prepričan, da je Bog velikodušno sprejel njegovo daritev srca, ko mu je daroval tudi svojo bolezen in nemoč.

Gospod naj te blagoslovi z varnostjo.
Naj ti nakloni takšen dom –
majhno stanovanje ali veliko hišo –
kraj, kjer si dobrodošel,
kraj, kjer si sprejet.
Naj ti bo dano srečati ljudi,
ki ti bodo pomagali in ti dajali poguma.
Nauči se živeti s svojimi omejenostmi
ne da bi se čutil manjvrednega.
Darovi, ki so ti bili dani,
naj v nikomer ne vzbujajo zavisti.

Gospod naj te blagoslavlja
na tvoji življenjski poti.
Če bo pot, po kateri te bo vodil,
kamnita, naj ti da pravo obutev,
Podari naj ti odprte oči
za vse čudovite stvari ob robu poti.
Naj usmerja tvoj pogled v sinje nebo
in naj te varuje pred tem,
da bi te skrbelo edino to,
kako dolga bo tvoja pot.
Ne oziraj se na prehojeno pot,
usmerjaj svoj pogled proti cilju.

R. Heil, Molitev, v: Ognjišče 1 (2013), 3.

(da bo leto bogato)
Pridejo dnevi, ko je težko iti naprej. Toda naša izročitev je brez vztrajnosti golo zapravljanje časa. Bolj pomembno je ostati zvest v času suše kot v trenutkih, ko nas vera sama od sebe vodi v molitev. Takrat imejmo v mislih trenutke, ko smo bili napolnjeni z Njegovo navzočnostjo.
Edino zdravilo za formalizem in rutino je v zvestobi odločitve, ki smo jo naredili. Na ta načina bosta gorečnost in češčenje spet prišla na dan.
Da bi dobili nazaj življenjsko energijo, moramo ob vsaki zarji izkoristiti nov dan. Bog v vsakem izmed nas pripravlja nekaj čisto novega.
Živeti božji danes. To je najbolj pomembno. In jutri bo še en ‘božji danes’.
Izpolnitev je treba iskati v sedanjem trenutku. Kdor gleda na jutri, bo današnji dan izgubil.
Potrebno je navdušenje, čisto veselje – ne pa evforija, občutek zanesene blaženosti. To je samo močan plamen, ki takoj ugasne.
»Ti, ki daješ hrano pticam neba, ti, ki oblačiš lilije na polju, daj nam, da se bomo veselili stvari, s katerimi nas napolnjuješ, in naj nam to zadošča.«

brat Roger iz Taizéja. Ognjišče (2014) 01, str. 51

Krst omogoči Kristusu, da živi v nas, nam pa, da živimo združeni z Njim za sodelovanje v Cerkvi, vsakdo po svojih zmožnostih za prenovitev sveta. Krstna kopel, ki jo prejmemo samo enkrat, razsvetljuje vse naše življenje in vodi naše korake proti nebeškemu Jeruzalemu. Imamo stanje pred krstom in po krstu. Zakrament predpostavlja pot vere, ki ji pravimo katehumenat, seveda takrat, ko za prejem krsta prosi odrasla oseba. Že od prvih časov krščanstva pa so krščevali tudi otroke v veri staršev. In glede tega bi vam rad nekaj povedal. Nekateri mislijo: čemu krstiti otroka, ki ne razume? Upamo, da bo zrasel, da bo razumel in bo sam zaprosil za krst. Toda to pomeni, da nimamo zaupanja v Svetega Duha, kajti ko otroka krstimo, v tega otroka vstopi Sveti Duh in Sveti Duh spodbuja v tem otroku, na njemu primeren način, rast krščanskih kreposti, ki se bodo kasneje razcvetele. Vedno je treba dati vsem, vsem otrokom, to možnost, da imajo v sebi Svetega Duha, ki jih bo vodil v življenju. Ne pozabite krstiti otrok! Krsta nihče ne zasluži, saj je vedno zastonjski dar za vse, odrasle in novorojene. Kakor se dogaja s semenom, ki je polno življenja, ta dar vzklije in obrodi sad v okolju, ki ga napaja vera. Krstne obljube, ki jih vsako leto obnovimo na velikonočno vigilijo, je treba poživiti vsak dan, da nas krst naredi podobne Kristusu, nas spremeni v Kristusa in da res postanemo drugi Kristus.

Pri obredu krščevanja otrok krščevalec in otrokovi starši naredijo na čelo otroka znamenje križa. Tukaj bi se malo ustavil in vas vprašal: Ali vaši otroci znajo lepo napraviti znamenje križa? Neštetokrat sem srečal otroke, ki se ne znajo pokrižati. Vi, očetje, matere, dedki, babice, botri, botre morate otroke naučiti lepo narediti znamenje križa, ki je ponovitev tistega znamenja križa, ki so ga prejeli pri krstu. Ste me dobro razumeli? Naučite otroke, da lepo naredijo znamenje križa. Če se bodo naučili kot otroci, ga bodo naredili dobro tudi kasneje, kot odrasli.

Kateheza papeža Frančiška o krstu pri splošni avdienci na Trgu sv. Petra 11. aprila 2018.

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 41.

Če je bil Jezus Mesija in Božji Sin, zakaj je potem šel k Jordanu, da bi ga Janez krstil, kot poročajo trije evangelisti. Ali je morda imel tudi on grehe, če je trideset let živel kot človek in je imel tudi možnost grešiti. Je morda zato moral pristopiti in biti krščen, da so mu bili grehi odpuščeni?
Pa še ena stvar. Ali je bil Jezus svoboden ali ne? Pri pridigi je namreč duhovnik rekel, da je Jezus s tem, ko je vzel nase človeško naravo in njeno ranljivost, lahko tudi grešil. Kako naj to razumemo? Ali je to sploh možno, saj je bil hkrati tudi Bog.
Teo

Spoštovani gospod Teo,
kar nekaj zanimivih vprašanj ste nanizali. In priznati moram, da nič kaj lahkih. Upam, da pri odgovarjanju zato ne bom pretežak. Začniva z Jezusovim krstom pri Janezu Krstniku v Jordanu. Najprej morava ugotoviti, da Janezov krst ni bil isto kot naš današnji zakrament krsta. Bil je neki spokorni obred, obredno umivanje so poznali Judje kot tudi druga verstva, ki seveda tudi drugim ni odpuščal grehe, ampak so z njim priznali svojo grešnost in nujnost Božje pomoči pri odpuščanju grehov. A Judje so odločilni Jahvejev poseg šele pričakovali. Naš zakrament krsta pa pomeni zakramentalno (to je skrivnostno) potopitev skupaj s Kristusom v njegovo smrt in v njem biti deležen njegovega vstajenja – torej dokončne zmage nad smrtjo, ki je zadnja posledica greha. To Kristusovo dejanje pa na zgodovinski ravni pomeni za nas možnost odpuščanja grehov, če mu jih priznamo in izročimo ter imamo resen namen truditi se za spreobrnjenje. To pomeni, da tudi če bi Jezus imel grehe, mu jih Janezov krst ne bi izbrisal, kot se to zgodi pri krstu ali zakramentu sprave. A trajna vera je in tudi razumski premislek nas potrjuje v tem, da Jezus Kristus kot učlovečeni Bog ni nikoli grešil. V svoji človeški naravi je sicer bil normalno človeško omejen kot vsi ljudje, a kot druga Božja oseba, kot Božji Sin, seveda ni mogel grešiti. To je podobno, kot če bi se vprašali, ali je lahko svetloba kot svetloba tema; saj potem ni več svetloba. Kot je tema nezdružljiva s svetlobo, tako je tudi Bog, v vseh treh osebah, nezdružljiv z zlom, grehom, saj bi sicer ne bil Bog.
In zakaj se je potem Jezus sploh dal Janezu krstiti? Tudi Janezu se je zdelo čudno in se je sprva upiral. A Jezus mu je pojasnil, da morata izpolniti Očetovo voljo. Le-ta pa je odrešenje ljudi iz greha in njegove končne posledice smrti. Torej moramo dogodek Jezusovega krsta razložiti v tej perspektivi. Da bi izpolnil Očetovo voljo, je Jezus prišel k grešnikom, stopil je v njihovo vrsto. Pri Jordanu je tudi na zunaj to pokazal, ko se je postavil v vrsto tistih, ki so z Janezovim krstom priznavali svojo grešnost. Kristus je želel postati z grešniki v vsem enak, razen v grehu. Pri Jordanu je torej pokazal svojo solidarnost z grešniki. A postaviti se v isto vrsto z grešniki še ni bilo dovolj. Čeprav sam brez greha, je moral vzeti nase tudi grehe vseh ljudi s posledicami vred, da bi jih odrešil. Moral je torej, ne le stopiti v isto vrsto z njimi, ampak celo na njihovo mesto. In to zelo očitno prepoznamo pred Poncijem Pilatom, ko Jezus pravzaprav stopi na mesto Barabe, ki je bil resnični zločinec - grešnik. On, svoboden, odide, Jezus, povsem nedolžen, pa prevzame njegovo usodo in pravzaprav namesto Barabe pristane v smrti na križu. Še nekaj je zanimivo. Bar-aba pomeni Sin-očetov. In pravi Očetov Sin je Jezus Kristus, mi pa toliko, kolikor smo eno z njim po veri in ljubezni. In ta dogodek z Barabo je simbolni dogodek za vsakega izmed nas grešnikov. Pri dokončni kazni za naše grehe, nas Jezus vedno zamenja, da nas reši večnega pogubljenja.
O drugem delu vašega vprašanja težje kaj rečem. Saj ne vem, kaj je vaš duhovnik dobesedno rekel in v kakšnem kontekstu ter kako ste ga vi razumeli. To dvoje namreč ni vedno identično. O tem, ali bi Jezus lahko grešil ali ne, sem že zgoraj nekaj povedal. Dodam naj le to, da sta po učlovečenju bili v Kristusovi Božji osebi združeni božja in človeška narava, a nepomešano, tako da je vsaka delovala avtonomno ob drugi, in da Jezus ni bil nekako na pol Bog in na pol človek (Grki so namreč poznali demiurge). Seveda je bila njegova človeška narava nepopolna, slabotna kot vsaka človeška narava, a ker jo je ‘vodila’ Božja oseba, ni mogla služiti zlu, ampak le ljubezni. Tudi vprašanje Jezusove svobode, ki ga izpostavljate, ni lahko rešljivo. Ko govorimo o Kristusovi svobodi, seveda govorimo o božji svobodi, ki je nekaj drugega kot človeška svoboda; in ju ni mogoče med seboj primerjati. Mi pa imamo seveda izkušnjo samo človeške svobode, zato je nevarnost, da si tudi božjo preveč po človeško predstavljamo. Svobodo pripisujemo osebi, ne telesu ali drugim sestavnim delom nekega bitja. Pri Bogu pa sploh ni sestavnih delov, ker je enovito Bitje. Kolikor pa je bila v Jezusovi človeški naravi prisotna tudi človeška volja, je bila v vsakem trenutku povsem usklajena z Božjo, saj ni bilo nobene ovire greha, ki bi ta odnos omejevala ali celo onemogočala.
V upanju, da sem vsaj malo osvetlil dileme, ki jih v vprašanju postavljate, in je prav, da si jih kot ljudje postavljamo, vas prisrčno pozdravljam in vam ter vsem bralcem in snovalcem revije Ognjišče voščim duhovno bogato leto, ki je pred nami!
TURNŠEK, Marjan (Pisma) Ognjišče (2012) 1, str. 54