(ob obletnici) 3. decembra 1919, je s prvim predavanjem v dvorani Deželnega dvorca v Ljubljani začela delovati slovenska univerza, najvišja izobraževalna in znanstvena ustanova, ki je močan steber narodne samobitnosti. Dekan Teološke fakultete dr. Robert Petkovšek pravi, da “brez Univerze Slovenija ne bi dozorela za samostojnost”. Teološka fakulteta je bila ob pravni, filozofski, tehniški in medicinski fakulteti njena pomembna ustanovna članica, naslednica jezuitskega visokega šolstva na Slovenskem (1633–1773). Bogoslovni profesorji so bili med glavnimi pobudniki ustanovitve univerze v Ljubljani. Ko je Univerza zaživela, je bila Teološka fakulteta med vsemi najbolj celovita: imela je študente, profesorje, študijski program in tudi svoje prostore, zato je edina začela v vseh štirih letnikih. Jubilejno akademsko leto se je pričelo z mašo v ljubljanski stolnici, po maši pa so na dvorišču Teološke fakultete odkrili kip dr. Matije Slaviča, ki je bil v dveh mandatih (1932–1934; 1939–1941) rektor Univerze v Ljubljani in zaslužen za pridružitev Prekmurja Sloveniji leta 1919.

PRIPRAVLJALI SO POT
Jezuitsko višje/visoko šolstvo
Leta 1597 so prišli v Ljubljano jezuiti in skoraj dve stoletji (1597–1773) je deloval jezuitski kolegij pri cerkvi sv. Jakoba. Jezuitski kolegiji so bili duhovna, verska in kulturna žarišča tedanje Evrope. Jezuiti so kot šolski red postavili odličen vzgojno izobraževalni sistem. Pri šolskem delu so se omejevali na srednje in višje šolstvo. V Ljubljani so z gimnazijskim poukom začeli takoj po prihodu. Za začetek višjih šol (studia superiora) velja leto 1633, ko so šestim gimnazijskim razredom dodali pouk moralne teologije, zatem pa še druge predmete. V formalnem pogledu so bili višji študiji v Ljubljani po vsebini enaki študiju na filozofskih in teoloških fakultetah nekaterih jezuitskih univerz, niso pa podeljevali akademskih nazivov. Ko je papež Klemen XIV. leta 1773 razpustil jezuitski red, je njihove šole prevzela država. Cesar Jožef II. je visokošolski študij prenesel v večja središča.

Cesarsko-kraljevi licej
V drugi polovici 18. stoletja so v Avstriji izvedli “terezijansko-jožefinsko šolsko reformo” višjega šolstva. Odločili so se za dvotirni sistem visokošolskega študija: za popolne univerze in liceje. Univerze so bile samo na Dunaju, v Pragi in Freiburgu, druge so bile spremenjene v liceje. Liceji so imeli bolj preprosto organizacijo in učno ponudbo, usmerjeni so bili v prakso. V Ljubljani se je na temeljih jezuitskega šolstva izoblikoval cesarsko-kraljevi licej. Teološka licejska stolica v Ljubljani je imela program, ki je omogočal znanstveno izobrazbo duhovnikov in zlasti pripravo na dušnopastirsko delovanje. Učni jezik je bil latinščina, le pastoralno teologijo so od vsega začetka poučevali v slovenščini. Leta 1848 so licej v Ljubljani postopoma ukinjali, od višjega šolstva je ostala le teologija kot škofijski učni zavod. Licej v Ljubljani je nedvomno vplival na prebujanje narodne zavesti in gojil je stare težnje po ustanovitvi prave univerze v Ljubljani.

Francoske “centralne šole”
V letih 1809–1813 so pri nas gospodovali Francozi. Ljubljana je bila glavno mesto Ilirskih provinc, ki so segale od Vzhodne Tirolske do Boke Kotorske. S šolskim letom 1810/11 so začele delovati “centralne šole”. Dobila jih je tudi Ljubljana in bila je prava univerza s petimi študijskimi smermi: za zdravnike, inženirje, arhitekte, pravnike in teologe. Študij je bil predviden na štiri leta, na medicini pet. Prvi letnik je bil za vse enak: filozofski študij kot uvodni študij. Centralne šole so imele pravico podeljevati akademske nazive. Na ljubljanski francoski univerzi študija ni nihče dokončal, ker je živela le tri leta, leta 1814 so Avstrijci vrnili šolstvo v prejšnje stanje.

Politični boj za slovensko univerzo
Ob marčni revoluciji 1848 se je kot del slovenskega narodnega programa začel tudi boj za slovensko univerzo. Prvi so to zahtevo aprila 1848 postavili graški Slovenci, najbolj odločno pa jo je oblikoval kranjski deželni zbor februarja 1898. Po koncu prve svetovne vojne in razpadu habsburške monarhije je bila univerza v Ljubljani ena prvih točk, ki jih je bilo treba uresničiti. Med zaslužnimi za ustanovitev univerze v Ljubljani ima posebno mesto Ivan Hribar, v letih 1896–1910 župan mesta Ljubljana. Na njegovo pobudo je bil pri občinskem svetu ustanovljen Vseučiliški odsek, ki je iskal in podpiral mlade strokovnjake – bodoče univerzitetne profesorje. Dolgoletni borec za slovensko vseučilišče je bil Mihajlo Rostohar. Novembra 1918 je ustanovil Vseučiliško komisijo, ki ji je uspelo ustanoviti univerzo v Ljubljani. Njen predsednik je bil Danilo Majaron, ki je bil 22. junija 1920 proglašen za prvega častnega doktorja ljubljanske univerze.

CILJ JE DOSEŽEN: UNIVERZA JE ZAŽIVELA
Dolgoletna prizadevanja so se uresničila: Univerza v Ljubljani je za­živela leta 1919. Regent Aleksander Karadžordžević je 23. julija 1919 podpisal ‘Zakon o Univerzi Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani’. Njene ustanovne članice so bile Filozofska fakulteta, Medicinska, Pravna, Tehniška in Teološka fakulteta. 31. avgusta 1919 je bilo s kraljevo odločbo imenovanih prvih 18 profesorjev, novembra so bili izvoljeni rektor Univerze in dekani fakultet. Za rojstni dan Univerze v Ljubljani štejemo 3. december 1919, ko je v tedanji deželni zbornici Kranjskega deželnega dvorca, kjer je še danes sedež Univerze v Ljubljani, slavist dr. Fran Ramovš predaval o historični gramatiki slovenskega jezika. Prvi rektor novoustanovljene Univerze v Ljubljani je postal Josip Plemelj, eden najpomembnejših matematikov z začetka 20. stoletja. V prvem študijskem letu 1919/1920 je bilo na Univerzo vpisanih 942 študentov, 914 moških in samo 28 žensk. Kljub temu, da so prevladovali moški, je bil prvi doktorski naziv podeljen ženski, kar je bila redkost tudi v evropskem merilu. Prejela ga je Ana Mayer 15. julija 1920 za disertacijo ‘O učinkovanju formalina na škrob’. Med obema vojnama je ljubljanska univerza kot najmlajša in najmanjša v tedanji Kraljevini SHS prejemala najmanj finančnih sredstev. Pri centralističnih strankah je prevladovalo mnenje, da so tri univerze v Jugoslaviji nepotrebno razkošje. Obstoj slovenske univerze je bil večkrat ogrožen. Spomladi leta 1929, ko je bila negotovost najdaljša, je tedanji rektor dr. Milan Vidmar za protektorat prosil kralja Aleksandra I, ki je zaščito nad univerzo z veseljem sprejel, zato je do italijanske okupacije nosila njegovo ime. Kljub vsem težavam je število študentov naraščalo: v študijskem letu 1940/1941 je bilo vpisanih že 2474, število rednih učiteljev pa se je s prvotnih 18 povečalo na 90.

RAZVOJ PO DRUGI SVETOVNI VOJNI
Po koncu druge svetovne vojne se je začelo novo obdobje Univerze v Ljubljani. Ustanovne članice (fakultete) so razširile svoje študijske programe. Vse več je bilo potreb po strokovnjakih in leta 1946 se je ustanovnim članicam pridružila Gospodarska fakulteta, naslednje leto še Agronomska. V šestdesetih letih je Univerzo v Ljubljani sestavljalo že devet fakultet: Filozofska fakulteta, Pravna fakulteta, Ekonomska fakulteta, Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo, Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, Fakulteta za elektrotehniko, Fakulteta za strojništvo, Medicinska fakulteta in Biotehniška fakulteta. Teološka fakulteta je bila 31. junija 1952 (junij ima samo 30 dni!) z odlokom izključena iz Univerze in je postala samo cerkvena ustanova. Kot deseta članica je bila leta 1970 v Univerzo sprejeta Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo. 24. novembra 1975 se je s samoupravnim sporazumom v ljubljansko Univerzo združilo poleg dotedanjih desetih fakultet združilo še deset drugih šol in akademij: Akademija za glasbo, Akademija likovnih umetnosti, Akademija za gledališče, film in televizijo, Pedagoška akademija, Visoka šola za telesno kulturo, Višja pomorska šola v Piranu (zdaj v Portorožu), Višja šola za socialne delavce, Višja upravna šola in Višja tehniška varnostna šola.
Osamosvojitev Slovenije in z njo povezane politične spremembe so prinesle spremembe tudi v visokem šolstvu. Zakon o visokem šolstvu, ki je bil sprejet decembra 1993, je omogočil preobrazbo takrat dveh univerz – ljubljanske in mariborske (nastala leta 1975) – v klasični evropski univerzi. Večji pomen je bil dan znanstvenoraziskovalnemu delu in avtonomiji univerz. Teološka fakulteta je bila kot ustanovna članica spet vključena v Univerzo. Leta 2003 je nastala še tretja javna univerza pri nas – Univerza na Primorskem. Imamo pa tudi dve zasebni univerzi: od leta 1996 univerzo v Novi Gorici (do 2006 z imenom Politehnika) in univerzo v Novem mestu (2017).

UNIVERZA V LJUBLJANI DANES
Univerza v Ljubljani je danes med­narodno ugledna akademska ustanova. Sestavlja jo 23 fakultet in 3 umetniške akademije, ki nudijo študij na vseh področjih – naravoslovje, družboslovje, humanistika, tehnika, medicina, umetnost. Univerza v Ljubljani je največja in najstarejša visokošolska ustanova v Sloveniji, na kateri študira skoraj 38 tisoč študentov (2018). Na kratko bomo po abecednem redu predstavili vse njene članice.

1. AKADEMIJA ZA GLASBO
AG (kratica) – ustanovljena 1945 (predhodnica: 1919 – Konservatorij Glasbene matice …), članica UL od 1975.
Je pedagoška, umetniška in raziskovalna ustanova, ki izvaja dva univ. študijska programa prve stopnje: glasbena umetnost s smermi vseh orkestrskih glasbil, petja, kompozicije, glasbene teorije, dirigiranja, sakralne glasbe, drugi program pa je glasbena pedagogika.

2. AKADEMIJA ZA GLEDALIŠČE, RADIO, FILM IN TELEVIZIJO
AGRFT – ust. 1945 (kot Akademija za igralsko umetnost …), čl. UL od 1975.
Opravlja izobraževalno, umetniško in raziskovalno delo na polju gledališča, radia, filma in televizije.

3. AKADEMIJA ZA LIKOVNO UMETNOST IN OBLIKOVANJE
ALUO – ust. 2004 (predh. 1945 – Akademija upodabljajočih umetnosti …), čl. UL od 1975.
Posveča se poučevanju in raziskovanju umetniškega ustvarjanja, oblikovanja, restavriranja in konserviranja umetniških del in teoretskih znanj z omenjenih področij.

4. BIOTEHNIŠKA FAKULTETA
BF – ust. 1961 (predh. 1947 – Agronomska fakulteta …), članica UL od 1945–1949; stalno od 1954.
Njeno temeljno poslanstvo je univerzitetno, visokošolsko strokovno in podiplomsko izobraževanje. znanstvenoraziskovalno, strokovno in svetovalno delo, ki zadeva vede o živi naravi (biologija, mikrobiologija) ter kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo in z njimi povezane proizvodne tehnologije (lesarstvo, živilstvo).

5. EKONOMSKA FAKULTETA
EF – ust. 1957 (predh. 1946 – Gospodarska fakulteta …), članica UL od 1946.
Ustvarja in širi znanje, ki je za študente najboljša popotnica v svet, za gospodarstvo pa najbolj donosna naložba. Je vidna članica skupine odličnih evropskih poslovnih in ekonomskih šol.

6. FAKULTETA ZA ARHITEKTURO
FA – ust. 1995 (predh. 1919 – Tehniška fakulteta …), članica UL od 1995.
Velja za eno boljših srednjeevropskih arhitekturnih šol. Njeni študenti in diplomanti pod vodstvom dobrega pedagoškega kadra dosegajo zavidljive rezultate doma in v tujini.

7. FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
FDV – ust. 1991 (predh. 1961 – Visoka šola za politične vede …), čl. UL od 1970.
Največja interdisciplinarna, izobraževalna in raziskovalna ustanova v Sloveniji. Njena specifičnost so raznovrstni bolonjski programi, študente spodbuja k študiju v tujini in jim ga tudi omogoča.

8. FAKULTETA ZA ELEKTROTEHNIKO
FE – ust. 1960 (predh. 1919 – Tehniška fakulteta …), čl. UL od 1960.
Njena glavna dejavnost je izobraževanje elektrotehniških strokovnjakov. Izvaja tri prvostopenjske programe ter magistrski in doktorski študij. Ima razvito mrežo mednarodnih povezav in organizira znanstvena srečanja.

9. FAKULTETA ZA FARMACIJO
FFA – ust. 1995 (predh. 1960 – Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo …), čl. UL od 1995.
Ena mlajših članic UL, vendar s 50-letno tradicijo izobraževanja za farmacevtsko in kliničnobiokemijsko stroko. Njeni diplomanti se zaposlijo tako v gospodarstvu (farmacevtska industrija) kot v javnem sektorju (lekarne, bolnišnice, medicinski laboratoriji). Velik poudarek daje vključevanju študentov v raziskovalno delo.

10. FAKULTETA ZA GRADBENIŠTVO IN GEODEZIJO
FGG – ust. 1995 (predh. 1919 – Tehniška fakulteta, 1957 – F. za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, …), čl. UL od 1995.
Skrbi za izobraževanje iz gradbeništva, geodezije, okoljskega gradbeništva, stavbarstva in prostorskega načrtovanja. Skupna osnova vsem študijskim in znanstvenim disciplinam so naravni viri: zemlja, voda, zrak, naravni in umetni materiali.

11. FAKULTETA ZA KEMIJO IN KEMIJSKO TEHNOLOGIJO
FKKT – ust. 1994 (predh. 1919 – Tehniška fakulteta; 1957 – F. za rudarstvo, metalurgijo in kemijsko teh., …), čl. UL od 1994.
Goji temeljno, aplikativno in razvojno raziskovanje v kemiji, biokemiji, kemijskem inženirstvu in tehniški varnosti. Svoje dosežke v znanosti in tehnologiji izmenjuje z drugimi univerzami in znanstvenimi ustanovami doma in po svetu.

12. FAKULTETA ZA MATEMATIKO IN FIZIKO
FMF – ust. 1995 (predh. 1919 – Tehniška in Filozofska fakulteta …), čl. UL od 1995.
Tradicija vrhunskega študija matematike in fizike na UL se je začela z ustanovitvijo Univerze ( 1919, katere prvi rektor je bil svetovno znani matematik Josip Plemelj. Danes je Fakulteta za matematiko in fiziko po kvaliteti raziskovalcev in učiteljev ena najuspešnejših fakultet UL z razvejanim sodelovanjem z inštituti in univerzami po vsem svetu.

13. FAKULTETA ZA POMORSTVO IN PROMET (PORTOROŽ)
FPP – ust. 1995 (predh. 1960 – Višja pomorska šola v Piranu …), čl. UL od 1975.
Ima vseslovenski in tudi širši značaj v dodiplomskem izobraževanju strokovnih kadrov iz pomorstva in prometa. Pomorska dejavnost doživlja velike tehnološke in organizacijske spremembe, v pomorskem prometu prihaja do vse večje uporabe informatike in avtomatizacije.

14. FAKULTETA ZA RAČUNALNIŠTVO IN INFORMATIKO
FRI – ust.1996 (predh. 1988 – Fakulteta za elektrotehniko in računalništvo …), čl. UL od 1996.
Največja slovenska visokošolska izobraževalna ustanova za računalništvo in informatiko. Nastala je po delitvi dotedanje Fakultete za elektrotehniko in računalništvo na dve fakulteti, sam študij računalništva pa se je začel že leta 1973. Fakulteta tesno sodeluje z gospodarstvom.

15. FAKULTETA ZA SOCIALNO DELO
FSD – ust. 2003 (predh. 1955 – Višja šola za socialne delavce …), čl. UL od 1975.
Socialno delo se ukvarja z izjemno široko paleto ljudi, ki doživljajo različne socialne, duševne, ekonomske in druge stiske. Umeščeno je v različne javne službe, deluje pa tudi v prostovoljnih in zasebnih organizacijah, v socialnih službah, v šolstvu, zdravstvu. Fakulteta prispeva k temeljnim družbenim vrednotam in ciljem – prizadevanje za pravičnost, preprečevanje revščine in socialne izključenosti.

16. FAKULTETA ZA STROJNIŠTVO
FS – ust. 1960 (predh. 1919 – Tehniška fakulteta …), čl. UL od 1960.
Ustvarjajo in prenašajo znanje, ki študentom in partnerjem na raziskovalnem področju omogoča konkurenčno vključevanje v mednarodno okolje. Z raziskovalnim delom so privlačni in koristni za gospodarstvo.

17. FAKULTETA ZA ŠPORT
FŠ – ust. 1990 (predh. 1946 – Zavod za fizkulturo; 1960 – Visoka šola za telesno kulturo …), čl. UL od 1975.
Glavni namen fakultete je usposabljati vrhunsko izobražene diplomante, ki bodo sposobni kakovostno opravljati svoj poklic, delovati na različnih področjih športa in prispevati h kulturi zdravja.

18. FAKULTETA ZA UPRAVO
FU – ust. 2003 (predh. 1956 – Višja upravna šola …), čl. UL od 1975.
Fakulteta z raziskovalnim in pedagoškim delom ter s povezovanjem z domačo in mednarodno prakso razvija upravno znanost. Odlikujejo jo več kot petdesetletne izkušnje s strokovnim izobraževanjem ter podiplomski in znanstveni programi.

19. FILOZOFSKA FAKULTETA
FF – ust. 1919, ustanovna članica UL.
Izobražuje študente in ustvarja vrhunske izobražence s kritičnim mišljenjem v humanistiki in družboslovju ter izobraževanju učiteljev s teh področij. Posebno pozornost posveča krepitvi ved nacionalnega pomena, ki soustvarjajo slovensko identiteto.

20. MEDICINSKA FAKULTETA
MF – ust. 1919, ustanovna članica UL.
Razdeljena je na oddelek za dodiplomski in podiplomski študij ter na odsek za splošno medicino in odsek za dentalno medicino. Pouk poteka na UL MF in javnih zdravstvenih zavodih, ki imajo status učnih zavodov. Diplomanti pridobijo naziv doktor medicine in doktor dentalne medicine.

21. NARAVOSLOVNOTEHNIŠKA FAKULTETA
NTF – ust. 1995 (predh. 1919 – Filozofska in Tehniška fakulteta …), čl. UL od 1995.
Fakulteto sestavlja pet oddelkov: Oddelek za geologijo, Oddelek za geotehnologijo in rudarstvo, Oddelek za tehnično izobraževanje in informatiko, Oddelek za materiale in metalurgijo ter Oddelek za tekstilstvo (od 1995 še grafična tehnika).

22. PEDAGOŠKA FAKULTETA
PEF – ust. 1991 (predh. 1947 – Višja pedagoška šola …), čl. UL od 1975.
Izobražuje ter usposablja učitelje in druge strokovne delavce za vzgojo in izobraževanje – od vzgojiteljev predšolskih otrok, profesorjev razrednega pouka do profesorjev, ki so strokovnjaki za poučevanje dveh predmetov.

23. PRAVNA FAKULTETA
PF – ust. 1919, ustanovna članica UL.
PF je ena od ustanovnih članic Univerze v Ljubljani, prvo predavanje je imel njen prvi dekan Leonid Pitamic. Fakulteta izobražuje pravne strokovnjake, ki oblikujejo naše pravno okolje. V njenem okviru deluje več inštitutov.

24. TEOLOŠKA FAKULTETA
TEOF/TeoF – ust. 1919, ustanovna članica UL (izključena 1952, ponovno članica od 1992).
Med petimi ustanovnimi fakultetami je imela v novoustanovljeni Univerzi najodličnejše mesto. Leta 1952 je bila iz Univerze izključena, decembra 1992 je spet postala del UL. V študijskem letu 1993/1994 se je začel dvopredmetni študij, v Ljubljani s Filozofsko, v Mariboru pa s Pedagoško fakulteto.

25. VETERINARSKA FAKULTETA
VF – ust. 1990 (predh. 1953 – Fakulteta za agronomijo, gozdarstvo in veterinarstvo …), čl. UL od 1990.
Njena temeljna naloga je kakovostno izobraževanje študentov veterinarske medicine na vseh visokošolskih ravneh. Že nad petdeset let skrbi, da so njeni študenti seznanjeni z najnovejšimi znanstvenimi izsledki veterinarske medicine doma in v tujini. Njeno delovanje je usmerjeno v pedagoško, raziskovalno in strokovno operativno delo.

26. ZDRAVSTVENA FAKULTETA
ZF – ust. 2009 (predh. 1962 – Višja šola za zdravstvene delavce …), čl. UL od 1975.
Poslanstvo Zdravstvene fakultete je, da kot vodilna srednjeevropska raziskovalna ustanova za zdravstvene vede izobražuje odlične strokovnjake ter z raziskovalnim delom ustvarja nova znanja in skrbi za njihov prenos v prakso.k

ČUK, Silvester. Stoletnica slovenske Univerze. (Priloga). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 12, str 46-53.

Rodil se je 7. aprila 1506 na gradu Javier (Ksaver). Pri devetnajstih letih je šel študirat na slavno pariško univerzo Sorbono. Obetala se mu je sijajna prihodnost. Tedaj pa je srečal svojega rojaka Ignacija Lojolskega. Bil je med tistimi sedmimi možmi, ki so se 15. avgusta 1534 v cerkvi na Montmartru posvetili Bogu in položili temelje Družbi Jezusovi. Leta 1540 je papež na prošnjo portugalskega dvora poslal v Indijo jezuitske misijonarje, ki jih je vodil Frančišek. Na indijska tla so stopili 7. aprila 1541. Takoj se je vrgel na delo. Na jugu Indije je v enem mesecu krstil 10.000 ljudi. Leta 1547 je prišel na Japonsko. Ko se je predstavil kot oznanjevalec nove vere, so mu rekli, da bi novo vero poznali Kitajci, če bi bilo to res. Prizadeval si je stopiti na Evropejcem prepovedana kitajska tla, toda 2. decembra 1552 ga je na otoku Sancian, na pragu Kitajske, pobrala mrzlica. Papež Pij XI. ga je leta 1925 razglasil za zavetnika katoliških misijonov (skupaj s sv. Terezijo Deteta Jezusa). (sč)

Sv. Frančišku Ksaveriju je pri nas posvečenih 11 cerkva (3 žup. in 8 podr.) in dve kapeli. – Največ cerkva (5) stoji v LJ nadškofiji in vse so podružnične: v Podslivnici (4) (Cerknica), Starem Kotu (5) (Draga), nad Sajevcem (6) (Ribnica), na Vrhniki (7) in na Logu (8) (Železniki). – V KP škofiji sta zavetniku misijonov posvečeni dve ž. c.: v Gor. Trebuši (1) (oskrb. Most na Soči) in na Lozicah (2) (oskrb. Podnanos). – Tudi NM škofija ima tri cerkve sv. Frančiška Ksaverija: na Mirni Gori (9) (Semič), v Dolenji Stari vasi (10) (Šentjernej) in romarsko na Veseli Gori (11) (Šentrupert); na ozemlju škofije sta še dve Frančiškovi kapeli: v Kočevju in v Zadercu (Stari trg/Kolpi). – V CE škofiji je sv. Frančišku Ksaveriju posvečena ž. c. v Radmirju.(3) (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 12, str. 98-99.

Koliko dobrih slovenskih katoliških staršev trpi, ker so njihovi otroci zapustili vero in živijo “kar tak”! Kolikokrat spovedniki slišimo od starih mam izpoved bolečine, ker so vnuki “brez Boga!” Pa tako lepo se jih je vzgajalo! Pa ministranti so bili! Pa molilo se je za njih! Zdaj pa to …
Pri starših in starih starših lahko nastane duhovna kriza, občutek poraženosti, dvom o svojem vzgajanju, celo dvom o svojem poslanstvu.
Irski jezuit in profesor Michael Paul Gallagher, čigar knjiga Spopad simbolov je prevedena v slovenščino, je že v devetdesetih prejšnjega stoletja jasno zaznal in zapisal, da v množičnem odnosu do Boga prihaja do preobrata. Na kratko povedano: iz ideološkega ateizma prehajamo v kulturo nevernosti. Na dolgo povedano: danes nekdo več ne veruje v Boga ne zato, ker politkomisar tako reče in ker učiteljica v ateistični šoli grozi, temveč zato, ker “se tako pač dela”; danes nevera več ni vsiljena, temveč je “v zraku”, se pravi, v obči miselnosti; danes ne tuhtaš, ali Bog je ali ga ni, in, ali se ti ateizem splača, saj boš kot ateist napredoval v partiji in službi, danes se preprosto “prepustiš toku” in brez velikih dram postaneš neveren.
Po domače govorimo o “tako se pač dela”, o idejah, ki so “v zraku”, o “prepustiti se toku”. Strokovno temu pravimo množična kultura, obča miselnost, bolj filozofsko tudi potrošniška meta-naracija.
Množična kultura danes zelo močno vpliva na vsakega človeka, njen pritisk je obsežen in močan. Da je tako, lahko preverite ta hip ali pa danes zvečer, preden zaspite. Vprašajte se: Koliko reklam sem danes videl, poslušal, bral? Koliko ur sem gledal nadaljevanke? Koliko časa sem visel na družbenih omrežjih? Kako sem se pustil informirati velikim medijem? … Če boste pošteni, boste ugotovili, da gre za krepko minutažo, ko ste bili aktivno in samovoljno podvrženi v bistvu močnim kulturnim vplivom. Reklame so vam sporočale o življenjski sreči, ki da počiva v oglaševanih proizvodih. Nadaljevanke so vas uspavale v sanjah o lepih ljudeh v lepih hišah. Informativne oddaje so vam narekovale svojo lestvico dogodkov, oziroma, kaj po odločitvi uredništva je pomembno in kaj ni.
Prostor vaše svobode se je ob tem krčil, pustili ste si vcepljati tuje sanje, v poplavi dražljajev in informacij ste izgubili voljo do iskanja resnice, moralni standardi so postali mlahavi … Kako boste po vsem tem še iskali Boga? Že vaše logično razmišljanje, vaša ustvarjalnost oziroma vaša duhovna ‘domišljija’ so okrnjene. Gallagher pravi, da v današnji množični kulturi “trivialno ugrabi domišljijo in ji odvzame svobodo za sprejetje Razodetja”; v svetu hrupa in tisočih dražljajev “je onemogočeno poslušanje, iz katerega se rodi vera”.
Če je tako z vami, ki ste odrasli, koliko težje se bodo množični kulturi upirali vaši otroci, ki so še bolj vsrkani vanjo? Staršem in starim staršem je zato potrebno reči, naj ne nosijo krivde, ki ni njihova. Otroci iz vernih družin so postali neverni večinoma zato, ker so bili izvendružinski vplivi premočni. Starši in stari starši so jih vzgajali za visoke valove, s kibernetsko potrošniško družbo pa je prišel cunami, na katerega nismo bili pripravljeni.
A cunami ni odnesel vsega. Hrepenenje po dobrem in lepem, nagnjenje uma k spoznanju resnice, sposobnost za bližino in ljubezen so resda poškodovani, vendar niso izginili. To je Božja govorica, ki ostaja živa – od tod gradimo.

CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 12, str. 3.

Zgodilo se je v majhni vasi, natančneje, v mizarjevi delavnici. Ko se je mojster nekega dne mudil v mestu, je njegovo orodje sklicalo zborovanje. Trajalo je dolgo in bilo je napeto. Razpravljali so o tem, da bi iz svoje srede izključili nekatere člane.
Spregovoril je prvi: »Izključiti moramo našo članico žago. Grize in škripa s svojimi zobmi. Ima najbolj ujedljiv značaj na svetu.«
Drugi se je hudoval: »Ne moremo več trpeti med nami našega člana obliča. Ima oster značaj in oguli vse, česar se dotakne.«
»Član kladivo,« je se je oglasil tretji, »ima težak in nasilen značaj. Rekel bi, da je pravi pretepač. Izključimo ga!«
»In žeblji? Ali lahko živiš z nekom, ki tako zbada? Naj odidejo! In pila ter rašpa? Drgneta in povzročata stalno trenje. Izključimo tudi brusilni papir, saj zna samo praskati!«
Pogovor med mizarskim orodjem postajal vse bolj glasen. Govorili so vsepovprek. Kladivo je hotelo izključiti pilo in rašpo, ti dve pa sta hoteli izključiti žeblje in kladivo ... Na koncu zborovanja so vsi vse izključili.
Pomirili so se ob mojstrovem prihodu. Vsi so utihnili, ko je stopil k delovni mizi. Vzel je desko in jo z ostro žago prežagal. Zgladil jo je z obličem, ki oguli vse, česar se dotakne. Vsi so prišli na vrsto. Sestra sekira, ki tako hudo rani, sestra rašpa, ki ima tako robat jezik in brat brusilni papir, ki praska, vsi so takoj zatem začeli svoje delo.
Mojster je zatem vzel v roke brate žeblje, ki zbadajo, in kladivo, ki udarja.
Uporabil je vse orodje, ki ima tako slabe lastnosti, da je naredil zibelko. Čudovito zibelko, da bo sprejela otroka, ki se bo rodil. Da bo sprejela Življenje.

Tudi ljudje pogosto izključujemo drug drugega. Zato, ker je značaj enega oster, drugega zbadljiv, tretjega robat, da rani vse okoli sebe. Lahko pa stopimo skupaj in tudi s svojimi pomanjkljivostmi začnemo pripravljati zibelko, prijetno ležišče za Božje Dete. Advent je čas, da malo obrusimo svoj značaj ... Naj nas k temu spodbudi tudi ta zgodba.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2015), 26.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Drage babice in dedki, prihaja vaš čas. Se sprašujete, zakaj vaš? Ker ste prav vi najboljši pomočniki sv. Nikolaja na zemlji in ker ste prav vi tisti, ki s svojimi izkušnjami, ki ste jih pridobili, ko ste hodili po različnih življenjskih poteh, ko ste se zmogli in znali vedno znova pobrati, v adventni čas svojim otrokom in vnukom prinašate zgled upanja in vere.

V času adventa bomo prižigali svečke na venčkih, in ko boste z otroki in vnuki skupaj molili, jim povejte zgodbe svojega življenja, ki jim bodo prinesle zgled vaše vere. Eno je moliti po obrazcih, nekaj čisto drugega pa je molitev, ki nas poveže v odnosih. To je molitev, ko si pogledamo v oči, ko začutimo bližino drug drugega, včasih nemir, včasih bolečino, včasih samo raztresenost, ko si vzamemo čas, da se lahko drug drugemu usedemo v srce. To je čas in prostor, ko lahko vi, starejši in modrejši od nas, z nami delite svojo izkušnjo žive vere in nam poveste, kaj pomeni živeti iz vere, vedno znova vstati in ne obupati, ter ko lahko pričujete z zgledom svojega življenja. To ne pomeni, da dajete navodila ali da grdo govorite o prejšnjih časih ali ljudeh, tudi ne pomeni, da obujate spomine na vse mogoče družinske spore in travmatična doživetja.

PRIČEVATI Z ZGLEDOM
Pričevati z zgledom vašega življenja pomeni, da poveste, da ste se pobrali, da ste molili, tudi ko je bilo težko, kje ste našli moč in vero, kako ste se pobrali, kako ste šli naprej. Kot bi nam danes ob adventnem vencu Marija pripovedovala svojo zgodbo: »Prišla sva do strme poti, težko mi je bilo, bolele so me noge, zdelo se mi je, da ne bom več mogla naprej, pa sem pobožala Jezusa v trebuščku in sem si rekla: seveda grem naprej, dragi moj otrok, ne bom te rodila sredi te puščave. Vstala sem in šla naprej. Res mi je bilo težko, ko ne pri prvih in ne pri desetih vratih ni bilo postelje za naju, a sem verjela, da če nas je Bog Oče pripeljal do sem, bo našel tudi prostor, kjer se boš ti, moj dragi otrok, lahko rodil.« Ali kot bi nam danes govoril zgodbo Jožef: »Sram me je bilo in krivega sem se počutil, da svoji ženi in otroku ne morem zagotoviti takšnega prostora, kot ga po mojih standardih potrebuje žena za dostojno rojstvo otroka. Ampak zato nisem preklinjal Boga. Nisem zavil v prvo gostilno in se napil. Tudi nisem kričal ali koga udaril, temveč sem v vsej bolečini ponižanja zaupal, da Bog Oče ve, kam nas pelje. Molil sem in molil ter v molitvi premagoval svojo nemoč. Zaslišal sem glas: Na tista vrata tam potrkaj. In tam si se rodil ti, dragi Sin. V hlevu – kamor jaz nikoli ne bi peljal noseče žene. Nikoli ne bi pomislil, da nas bo grela bližina živali in pastirskega ognja. Nikoli. To v moji moški logiki ni obstajalo. Toda Božja logika je drugačna od moje. In sem zaupal in šel naprej. Danes sem hvaležen.« To so zgodbe, ki veri dajejo konkretno življenje. Vi, dragi dedki in babice, jih imate mnogo.

Pet načel za popotnico:

• Dedki in babice, naučite nas molitve, ki nas povezuje.
• Dedki in babice, povejte nam, da je strma pot del življenja in da jo bomo zmogli.
• Dedki in babice, delite z nami toplino in čarobnost hrepenenja.
• Jaslice nam kažejo bistvo. Če družina ostane povezana, zunanje okoliščine niso zadnji odgovor.
• Povejte otrokom, da Miklavž prinese vsem in ne ločuje otrok na pridne in poredne.

SV. MIKLAVŽ IMA RAD PRIDNE IN POREDNE
Dragi dedki in babice, prihaja čas, ko bo vaše vnuke in vnukinje obiskal prijazen, sočuten, moder svetnik, ki je v življenju znal prisluhniti potrebam ljudi in jim priskočiti na pomoč: sv. Nikolaj. V času življenja je bil na razpolago ljudem in obiskuje nas še danes. Ker pa je danes veliko otrok, ki so potrebni toplega objema, nežnega pogleda, sočutne besede …, ima sv. Nikolaj na Zemlji svoje številne pomočnike. In kdo je primernejši za pomoč temu svetniku kot prav vi, dragi dedki in babice? Vi ste prav tako kot on za otroke zakladnica modrosti in znanja, nudite jim topel in nežen objem in vaše sočutne besede božajo njihova srca. Svet, v katerem odraščajo vaši vnuki in vnukinje, je Bogu hvala res čas brez vojne na naših tleh in brez lakote, v marsikaterem pogledu tudi čas izjemnega napredka in obilja. Pa vendar je to čas, ko so vaši otroci, starši vaših vnukov in vnukinj, pod izjemnimi pritiski, ki jih doživljajo v službah, kjer se od njih zahteva mnogo in še več, kjer si marsikatera mamica in očka težko vzameta bolniški dopust zase in za svoje otroke, kjer je tempo dogajanja hiter in so finančni pritiski na družine izjemno veliki. Zato vas, dedki in babice, sv. Nikolaj kliče na pomoč, da mu pomagate vsaj za hip ustaviti čas in pričarate čaroben, pravljični, s svetniško dobroto in Božjo lepoto ožarjen čas praznovanja miklavževanja ter naprej adventa in Božiča. Prav vi ste tisti, ki boste lahko v vaše domove prinesli vzdušje praznovanja, ko bo vse dišalo po cimetu in klinčkih, ko boste lahko skupaj z vnuki spet pekli najboljše medenjake na svetu. Saj veste, da bodo medenjaki, ki jih pečete in krasite skupaj z vnuki in vnukinjami, pustili sladko sled spomina otrokom še dolgo v njihovo odraslost in starost, ko bodo vaše recepte prenašali naprej na nove rodove. To so vonjave in okusi, ki jih bodo vaši otroci in vnuki nosili s sabo v svojih ustih, nosnicah in srcih, kamorkoli na svetu bodo šli. Ta čas, ko boste z njimi vsaj na videz za hip ustavili divji tempo, bo zanje za vse življenje ostal zapisan kot sveti čas. To je čas, ki sta si ga dedek in babica vzela samo zanje, da sta skupaj z njimi ustvarila vonjave doma in ljubezni. Kar jim boste dali v teh trenutkih, ne bodo samo sladki okusi vseh dobrot, ki jih boste skupaj pekli. Dali jim boste veliko več: zavedanje, da so dragoceni, edinstveni, brezpogojno ljubljeni (zato je tako zelo pomembno, da veste in da vsi vemo: sv. Nikolaj nosi darila tako pridnim kot porednim, in nikar ne uničimo teh trenutkov z vzgojnimi momenti, v katerih bi otrokom grozili, da jim Miklavž nič ne bo prinesel, če ne bodo naredili tega ali onega). S tem ko si boste vzeli čas, da boste skupaj z otroki pekli in krasili vaše domove, skupaj peli in se pripravljali na praznovanje božiča, jim boste privzgojili in za vedno vtisnili v srce, kaj zares pomeni praznovanje božiča: da se je Jezus rodil med nas, v naše odnose, zato da nam prinese dar brezpogojne Ljubezni. Vse to pomeni imeti družino in vse to pomeni imeti dom.

BOLEČINO OZDRAVITA UPANJE IN TOPLINA
Kaj pa tam, kjer so se družine razbile, kjer je bolezen, kjer je kdo umrl? Povsod tam, dragi dedki in babice, je vaša sočutna, neobsojajoča, odpuščajoča in ljubeča prisotnost obliž na rane in povsod tam niste le pomočniki sv. Nikolaja, ampak prinašate Jezusovo ljubezen.
Dotaknite se vseh ranjenih src s svojo ljubeznijo. Naj otroci, starši, vsi ranjeni in razboleni jokajo ob vas in vi z njimi, in potem ko se objeti potolažite, praznujte. Pripravite vzdušje praznovanja iz hvaležnosti, da ste vi lahko skupaj, da lahko pečete, kuhate, tudi kaj zapojete in okrasite vaše domove.

Tudi v teh ranjenih domovih naj zasije luč upanja. Prižgite ognje, lahko zunaj na vrtovih, notri v kaminih ali preprosto samo na svečah. Pomembno je, da gorijo pravi plameni, ki v temo prinašajo svetlobo in z njo luč upanja. Tam, kjer je temno in boli, še toliko bolj.

C. Breznikar Ruparčič; M. Ruparčič, Ta mladi - ta stari, v: Ognjišče 12 (2023) 23-25.

Bila je huda zima z debelo snežno odejo. Mraz je bil iz dneva v dan hujši in je grizel do kosti. Naša nova hiša še ni bila vseljiva, saj je bilo tiste čase zelo težko dobiti gradbeni material. Stiskali smo se v stari hiši in po svoje nam je bilo prav lepo, domače.
Mož je imel službo, ki se je začela skoraj sredi noči, zelo zgodaj zjutraj. Takrat nam je pogosto zmanjkalo elektrike in tako je bilo tudi tistega zgodnjega jutra, ki mi je ostal neizbrisno v spominu. Prižgal je petrolejko in jo postavil na vogal kmečke peči, da je svetila po vsem prostoru
»Ne ugašaj je, brž ko bo otrok nehal sesati, ga bom šla previt,« sem mu naročila. Dva meseca star dojenček, naš sin, je počasi sesal, malo zadremal, pa spet malo sesal. Tako je bilo prijetno v topli postelji z otrokom ob sebi, da me je, sama ne vem kdaj, premagal spanec. Ne vem, koliko časa sem tako spala. Ko sem se zbudila, je bilo v sobi temno, zrak pa gost, težak in smrdelo je po sajah. “Ljubi Bog, le kaj se je zgodilo?!” Potipala sem po otroku, ki se je ob dotiku premaknil in zacmokal. “Hvala Bogu, z njim je v redu,” sem se oddahnila.
Hitro sem vstala in odprla okno, da je prišel svež zrak v sobo. Poiskala sem svečo, jo prižgala in skušala ugotoviti, kaj se je sploh zgodilo. Vedela sem, da je vzrok petrolejka, ki je bila verjetno preveč na toplem in je bila vsa črna. Komaj sem čakala, da se je pričelo daniti. Joj, kakšna katastrofa, vsa hiša je bila črna od saj! Moj dojenček je bil ves črn, vse lepo oprano perilo, ki se je sušilo na vrvi ob peči in na peči, zavese, pohištvo – vse je bilo prekrito s črnimi sajami. Oddahnila sem se, ko sem vse to videla in mi je prišlo do živega, da je otrok še majhen in bi se lahko tudi zadušil – bil pa je živahen, lačen in ni vedel za vso črnino v naši sobi.
»Pa niti en teden ni minil, ko sem vse generalno pospravila, da bo lepo čisto za božič,« sem začela vzdihovati pred taščo, našo mamo, kot smo ji rekli. »Nič ne de, boš pa še enkrat počistila, samo da ni kaj hujšega,« me je tolažila.
Ko se je zdanilo, sem imela res polne roke dela. Najprej sem v pralni stroj dala prvo perilo in ga vklopila. Izpod stroja pa je začela teči voda. Kolikor jo je prišlo v stroj, toliko je je takoj steklo po tleh. “Lepa reč, stroj se je pokvaril. Pa ravno zdaj, ko imam toliko vsega za oprat, pa še tak mraz je,” sem vzdihovala. Loteval se me je obup. Brezvoljno sem brisala in čistila. Nisem bila previdna in moj ponos, lep košat božični kaktus, poln nastavkov cvetja, je zgrmel po tleh. Lonček se je z zemljo vred razletel po tleh, kaktus se je ves razlomil. “Pa toliko cvetja bi imel, zdaj bo pa komaj preživel,” sem bila žalostna.
Postregla sem naši mami, ki je bila slepa, z zajtrkom, zakurila v obeh pečeh in v štedilniku, umila in preoblekla dojenčka.
Imeli smo kokoši, zaprte v hlevu. Bila sem raztresena in nisem dovolj zaprla vrat. Ena kokoš mi je ušla ven. Komaj sem jo spravila nazaj.
“Gotovo bo tudi pri konju, ki se ga tako bojim, kaj narobe,” sem oklevala, preden sem šla k njemu. Pa je bilo na srečo vse kot ponavadi.
Vedno bolj sem bila živčna in obupana, ko sem gledala vse tisto umazano perilo. “Le kako bom vse to oprala? Kje bom posušila? Kaj bo rekel mož, ko bo vse to videl? Pa še otroka sem spravila v takšno nevarnost s svojim spanjem. Kakšna mati pa sem? Lahko bi se mi otrok zadušil!” Ob teh in podobnih mislih so mi začeli popuščati živci in bila sem na robu joka.
“Čisto sem iztirjena, ne vem več, ali je dopoldan ali gre proti večeru,” sem si govorila in stopila v sobo pogledat na veliko stensko uro. Ura pa je stala. “Kaj tudi ti ne greš več naprej? Po toliko letih si se ravno danes ustavila?” Mera je bila polna, solze so začele kar same vreti iz oči.
Naša mama je bila pametna žena. Slišala je moje ihtenje, čutila, da sem na robu obupa. »Vzemi otroka, stisni ga k sebi in sedi k meni na klop ob peči. Pusti delo, vse bo počakalo, nič se ne mudi čistit in prat. Sedi in bova skupaj molili. Samo dvajset minut potrebujeva za en rožni venec. Molitev te bo pomirila, lažje ti bo in delo ti bo šlo bolje od rok. Pride dan, ko ti gre vse narobe. Takrat se usedi in moli, potoži svoje gorje, izlij svojo žalost, preloži skrbi na Jezusa in njegovo mater Marijo,« mi je govorila. Poznala je veliko moč molitve in trdno zaupala vanjo.
“Toliko dela imam, taka nesnaga je v hiši, jaz pa tukaj sedim,” sem si mislila. A sem jo vseeno ubogala. Ko sva končali rožni venec z zadnjim Čast bodi, sem bila čisto umirjena. Otrok je mirno spal in dala sem ga v naročje mami, ki ga je tako rada pestovala.
»Ubožček, kako si moral biti lep, ko si bil sajast po obrazčku,« se mu je mama nasmejala.
»Ja, kot en majčken zamorček je bil,« sem se začela smejati z njo.
Ko je zvečer prišel mož domov, sva mu napol v smehu povedali naše dogodivščine tistega dne. »No, saj ni tako hudo, lahko bi bilo mnogo hujše. Jutri bom pripeljal mojstra, da bo zamenjal cev pri pralnem stroju. Verjetno je voda zamrznila v njej in je počila. Uri bomo zamenjali baterije, petrolejke pa drugič ne bom več puščal prižgane. Bolj varna bo baterija, da si boš posvetila,« me je potolažil.
»Božični kaktus pa bo drugo leto imel priložnost pokazati vso svojo lepoto,« sem vesela dodala.

HELI. (zgodbe), v: Ognjišče (2020) 12, str. 80-81.

Ognjenik Vezuv je za časa starega Rima zasul Pompeje in po skoraj dva tisoč letih so pod strjeno lavo našli zasuto mesto in njegove prebivalce. Bili so tam, kjer sta jih v trenutku presenetila lava in pepel: v kuhinji, v spalnici, na ulici … Rimskega stražnika so našli pri mestnih vratih. Stal je prav tam, kamor ga je postavil poveljnik, z orožjem v rokah. Najditelji so se začudili: po dva tisoč letih je stražar stal na svojem mestu z orožjem v roki in zgovorno pričeval o svojem zvestem in čuječem opravljanju službe.

Lep primer čuječnosti, o kateri govori evangelij (Mr 13,33) in h kateri nas kliče adventni čas.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2020), 37.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Rad bi vedel, ali mora oseba z istospolnimi nagnjenji pri spovedi povedati, da je bil nečisti greh, ki se ga spoveduje, homoseksualne narave. Moram namreč povedati, da je homoseksualnost edina spolnost, ki jo v sebi prepoznam in tudi grešim. To vprašanje postavljam, ker sem od mnogih spovednikov dobil različne odgovore. Še to me zanima, zakaj spovedniki nočejo o tem grehu (nečistovanju) veliko govoriti in pri spovedi svetovati: navadno gredo kar mimo tega greha in se ustavijo pri kakšnem drugem, ki jim očitno bolj leži. Tako človek dobi občutek, da nečisti greh ni nekaj, kar bi se bilo sploh vredno spovedati.
Jaka

Kljub temu, da spolnost po spolni ‘revoluciji’ v 20. stoletju ni več tabu tema, vendarle spolnost ostaja nekaj intimnega.
Zaradi tistih, ki jih zanima cerkvena presoja homoseksualnosti in morda vašo problematiko premalo poznajo, in ne zaradi vas, ki se s to stvarnostjo srečujete osebno in jo izkušate, naj na začetku svojega odgovora navedem Katekizem katoliške Cerkve za mlade (Youcat), ki na kratko in jasno razloži nauk katoliške Cerkve o homoseksualnosti: »Nekateri moški in ženske imajo v sebi prirojena homoseksualna nagnjenja. Tega si niso sami izbrali. Bog je ustvaril človeka kot moškega in žensko in ju tudi telesno namenil drug za drugega. Cerkev s sočutjem in brez pridržka sprejema osebe, ki se čutijo kot homoseksualne, in zavrača vsako obliko diskriminiranja. Hkrati pa pravi, da nobena oblika homoseksualnih spolnih stikov ni v skladu z redom stvarjenja. Homoseksualne osebe so prav tako poklicane k čistosti. S samoobvladovanjem, z nesebično oporo prijateljstva, z molitvijo in zakramentalno milostjo se morejo in morajo postopoma bližati krščanski popolnosti« (Youcat 415).
Zdi se, da je katekizemsko besedilo dobro izhodišče za odgovor na vaš zelo osebni in intimni problem. Vaše vprašanje vključuje spoznanje in zavest, da je človek nedokončano bitje in pogosto greši. Tudi s spolnostjo se srečuje vsak človek in prav je, da se pozna, da bi to izjemno božjo danost živel tako, da bi ga plemenitila, mu pomagala k človeški zrelosti in krščanski svetosti. Skozi zgodovino človeštva je spolnost številnim ljudem pripomogla v zakonski skupnosti ali v posvečeni čistosti k pristnemu počlovečenju (humanizaciji), nekateri pa so doživljali ob njej večkrat osebne in morda tudi drugim povzročali hude travme. Zdi se, da je prišel čas, ko bo zaradi ovrednotene teologije telesa lahko postopno prihajalo tudi na področju telesnosti in tudi spolnosti do novih pozitivnih odkritij, čeprav vsak posameznik, kot z drugimi danostmi, začenja tudi s spolnostjo kot nepopisan list. Sicer pa tudi na spolnem področju otroka in mladostnika pozitivno in negativno zaznamujejo vzdušje in odnosi v lastni družini, šolarja in odraščajočega pa še vrstniki in odrasli ljudje, s katerimi se srečuje. Tudi tukaj velja pregovor: Povej mi, s kom se družiš, in povedal ti bom, kakšen si. Vse večjo vlogo pa ima tudi šola in mediji, ki večkrat propagirajo stvari, kot teorijo spola itd., ki so bodisi nedorečene, morda muhe enodnevnice ali celo nenaravne, ki pa lahko konkretnega otroka ali mladostnika zaznamujejo za vse življenje, predvsem če ločujejo spolnost od ljubezni. Vsak je navsezadnje sam s svojo spolnostjo, tako samski kot poročeni, večina s heteroseksualnimi kot oni s homoseksualnimi nagnjenji. Predzakonska, zakonska, vdovska in tudi samska spolnost spadajo med tiste danosti, ki jim ne moremo ubežati, lahko pa jih živimo ‘polnokrvno’ in s hvaležnostjo, ter z njo in zaradi urejene spolnosti lahko postajamo vedno bolj zrele osebnosti. To velja tudi za tiste, ki imajo v sebi prirojena homoseksualna nagnjenja, saj so tudi ti božji ljubljenci in podobno kot heteroseksualni lahko odkrivajo, kaj lahko dobrega naredijo za konkretnega bližnjega in za človeštvo.
Načelno je dobro in lahko zelo koristno, če katoliškemu kristjanu, tudi tistemu z homoseksualnimi nagnjenji uspe, da ima rednega spovednika in duhovnega spremljevalca, ki pozna njegova nagnjenja, ranjenost, uspehe in neuspehe, padce in dviganja, pa tudi njegovo dobro voljo po rasti v popolnosti. Prav redni spovednik, ki je tudi duhovni spremljevalec in zato lahko brez vsakokratnih dolgih razlag in razprav strokovno pomaga.
Nadalje tudi sprašujete, ali naj pri vsaki spovedi imenujete greh s ‘pravim imenom’. V vašem primeru je prav, da ga imenujete s pravim imenom, tudi zaradi nemira in občutka krivde, čeprav je še bolj nujno, da npr. prešuštnik imenuje greh s pravim imenom, saj gre pri njem za ‘dvojni’, včasih so temu rekli ‘kvalificirani’ greh, ker vključuje zraven nečistosti tudi nezvestobo.