Srečala sva se sredi vasi. Bila je čudovita avgustovska nedelja. Nedeljske popoldneve porabim za nujno sprostitev, ko obiščem ljudi, za katere vem, da bodo mojega obiska veseli, mene pa taka srečanja obogatijo z novimi življenjskimi izkušnjami.
Jure je sedel na nizkem zidcu ob potoku in po licih so mu polzele solze. Prisedla sem, in ker ni nič rekel, se mi je zdelo, da mu moja družba ni neprijetna. “Kaj je?” sem ga vprašala. “Nič!” je bil kratek. No, treba bo še malo počakati, da se “skuha” do konca. Molče sva sedela nekaj časa, potrem pa je iz njega izbruhnilo: “Nihče, prav nihče me ne mara! Tadeju sem posodil svojo žogo. Mislil sem, da sva prijatelja, a ni mi je vrnil. Cel teden so se igrali z njo in vsi so mislili, da je njegova. Potem pa je izpuščala in takrat se je Tadej spomnil, da je moja. Taka, prazna, ko ni za nobeno rabo več, je lahko moja!” Dvakrat je jezno posmrkal. “Tako naj nesem domov? Tata mi jo je kupil. Ne vem, kaj bo rekel. Pravi, da brž vse uničim. Tudi kolo se mi je pokvarilo. Skril sem ga v garažo. Ni ga še videl...” Zdaj je dvakrat žalostno posmrkal. Ponudila sem mu robček. Krepko je pihnil vanj in me pogledal. Njegove modre oči so plavale v solzah. Tako, kot tisti dan, ko sva se z Juretom spoznala.
Bilo je po zaključku veroučnega leta. Katehistinja Nadja me je povabila na srečanje vseh otrok, ki so hodili k verouku. V veroučni učilnici smo po tleh razporedili blazine, posedli smo v krog, se prijeli za roke in zmolili uvodno molitev ter zapeli. Otroci so bili zelo živahni. Nadja jih je znala umiriti s pripovedovanjem zgodbe o Janezku, ki se je odpravljal na počitnice in se veselil, da ne bo treba več hoditi k maši, saj so počitnice! Pas mu je mama lepo razložila, da Jezus živi v nas in nas spremlja povsod, njegova ljubezen ne pozna počitnic. Duhovniki bodo maševali tudi med počitnicami, mi pa bomo imeli več časa in se bomo maše še lažje udeležili.
Otroci so se razdelili po starostnih skupinah. Opazovala sem jih, kako pridno so pisali in risali. Nenadoma je k meni stopila Ines, deklica iz skupine najmlajših. “V naši skupini nobeden nič ne dela!” je bila huda. “Kako nihče nič ne dela?” nisem verjela. “Pridi sem, pa boš videla!. Tanja je pojedla čokoladni jajček in zdaj sestavlja igračko, Polona samo čečka po listih, samo jaz se trudim.” Takoj sem se odpravila, da zadevo uredim. Res je bilo tako, kot mi je povedala Ines. Deklica se je odpravila v boj kot kakšen general. Na robu blazine je bil majhen deček. Tiho je sedel in po ličkih so mu polzele solze. “Kako ti je ime?” sem ga vprašala. “Jure,” je dahnil. Njegove plave učke so plavale v solzah. “Zakaj jokaš?” sem ga vprašala. Rekel je, da ne zna hitro brati, deklice v njegovi skupini se vsaka po svoje zabavajo, v drugih skupinah pa vsi pridno delajo. Potem se jaz vzela stvar v roke. Tanji sem vzela koščke plastične igračke iz čokoladnega jajčka in ji obljubila, da ji bomo na koncu vsi pomagali sestaviti igračko. Poloni sem naročila, naj zapiše odgovore na vprašanja, ki sem jim jih prebrala. Jure se je pomiril, ko sem nekaj časa sedela ob njem. Pohvalila sem jih, ko so hitro končali delo in niso bili čisto zadnji. Sledile so igre z žogo. Jure je ves čas spremljal z očmi vsak moj korak. Vedno se je vključil v tisto skupino, kjer sem bila jaz. Postala sva prijatelja. Na koncu smo skupaj zmolil očenaš ter Sveti angel z željo, da bi jih spremljal med počitnicami, jeseni pa jih pripeljal nazaj v naslednje veroučno leto. Tako sva se z Juretom spoznala.
“Mogoče pa žoga ni predrta, ampak je samo spuščala, pa bi jo bilo treba samo napumpati,” sem mu hotela pomagati, kot da se strokovno spoznam na žoge. “Pridi, greva v našo delavnico in bova poskusila.” Še dvakrat je zabingljal z nogami, potem sva skočila na tla in odšla. “Ti, če bo žoga spet dobra, a jo boš še posodil prijateljem?” sem bila radovedna. “Naj si jo kupijo! Ko pa so nesramni in me ne marajo v svoji družbi!” Še je bil zelo jezen. “Najslabši pa je Tadej. Zaradi njega jih bom še dobil od očeta.” “Nič ti ne bo, če se bo dalo žogo napolniti in bo kakor nova!” sem ga pomirila.
V delavnici je delal kompresor. Mož je potreboval samo nekaj trenutkov in žoga je bila spet usposobljena, da poleti v veselje mladih nogometašev. “Jure, kaj pa boš z žogo sam ...?” sem znova poskušala. Pogledal me je in dejal: “Saj res ne morem sam igrati nogometa, pa počitnice so!! In odhitel je z žogo pod pazduho iz delavnice, važen kot pravi nogometaš. Pomahal je možu. “Takoj grem poiskat klapo, gotovo so na igrišču, in bomo eno zaigrali,” je dodal.
“Oh, otroci,” je zavzdihnil moj mož ob spominu na čase, ko je tudi sam letal za žogo in zabijal gole. Jure se je na vratih obrnil k meni: “Ja, hvala. Se vidiva spet pri verouku, saj boš prišla?” je rekel. “No, gotovo se bova srečala že kdaj prej. Zdaj pa lepo uživaj počitnice!” sem mu rekla, ko je hitel po poti med hišami.
Pavlina Bizjak, zgodbe, v: Ognjišče (2010) 08, str. 106.

»Ob jubileju rojstva svetega Dominika za nebeško kraljestvo bi rad na poseben način izrazil hvaležnost bratom pridigarjem za njihov izreden prispevek k oznanjevanju evangelija s teološkim raziskovanjem skrivnosti vere. Ko je Dominik poslal svoje prve brate na nastajajoče univerze v Evropi, je s tem pokazal, da je življenjskega pomena bodočim pridigarjem dati zdravo in trdno teološko izobrazbo, ki temelji na Svetem pismu in obravnava vprašanja, ki jih postavlja razum ter je pripravljena na urejen in spoštljiv dialog v službi Božjega razodetja v Kristusu,« pravi papež Frančišek v svojem pismu dominikanski družini za 800-letnico smrti sv. Dominika, njenega ustanovitelja. Jasno je videl nalogo “reda pridigarjev”, kakor se uradno imenujejo dominikanci: dobro podkovani v krščanskem nauku oznanjevati čisti evangelij, ki ga morajo tudi živeti. Tako se družita učenost in preprostost.

EVANGELJSKI ČLOVEK
Eden od spisov zgodovine dominikanskega reda predstavi njegovega ustanovitelja sv. Dominika: »Povsod je z besedo in dejanjem nastopal kot evangeljski človek.« Rodil se je okoli leta 1170 v kraju Caleruega v španski pokrajini Kastiliji. Prve korake v svet učenosti je napravil ob stricu duhovniku. Ko se je odločil za duhovniški poklic, se je nanj temeljito pripravljal. Oskrbel si je potrebne knjige. Prav takrat pa je Kastilijo zadela huda lakota. Po učenosti hrepeneči Dominik je dragocene knjige prodal, da je z izkupičkom podpiral stradajoče. Kot duhovnik se je vključil v skupnost, ki je živela po pravilih sv. Avguština, učeni Dominik je posebno rad pridigal. Ko je s svojim škofom potoval v Rim, kjer je želel dobiti od papeža dovoljenje, da bi odšel v misijone, sta se na željo papeža ustavila v južni Franciji, kjer so tedaj z vso silo nastopali oznanjevalci krive vere, ki so tajili temeljne krščanske resnice. Kriva vera se je hitro širila, njeni pripadniki so sami sebe ponosno nazivali čisti (katari). Papež Inocenc lll. je v tiste kraje poslal svoje odposlance z naročilom, naj pridigajo in oznanjajo resnico. Njihovo poslanstvo je bilo neuspešno, ker so nastopali oblastno in ošabno. Dominik se je z njimi srečal junija 1206 in jim predložil svoj načrt za spreobračanje krivovercev: pridiganje evangelija z besedo, pa tudi in predvsem z zgledom apostolskega življenja. Kakor Jezusovi učenci naj bi v majhnih skupinah, brez sredstev in peš, hodili po mestih in vaseh. Dominik sam je tako delal in tako živel. Papež je odobril način misijonskega delovanja, kakor si ga je zamislil Dominik. Kmalu je ostal sam in je vse svoje moči posvetil misijonskemu delu. V mestu Prouille je leta 1206 uredil pridigarski dom in dom za vzgojo žena, ki so ga po nekaj letih preuredili v ženski samostan dominikank. Dominik je zelo cenil molitev redovnic za uspešno misijonsko delo. Iz tega mesta je hodil v druge kraje, pridigal, učil, razpravljal, prepričeval in bil ob vsakem času vsem na voljo. Da bi si izprosil blagoslova, je veliko molil, tudi del noči. Ostro se je postil, v molitvi in pokori se je pripravljal na vsakdanje delo. čeprav je bila žetev njegovih prizadevanj pičla, ni odnehal, v trdi šoli misijonskega dela se je naučil ceniti vrednost duš in milost Božjo, ki edina daje pridigarjevi besedi prepričevalno moč.  Sčasoma se je Dominiku pridružila skupina tovarišev, ki jih je Dominik imenoval “bratje pridigarji”. S svojim zgledom jih je učil, da je pričevanje z življenjem najbolj prepričljivo oznanjevanje.

ROJSTVO DOMINIKANSKEGA REDA
Toulouški škof Fulco je 25. marca 1215 nastavil Dominika in njegove tovariše za škofijske pridigarje: zavračali naj bi krive nauke, poučevali ljudi in vodili vernike. Podaril jim je kapelo sv. Romana, kasneje so ob njej zgradili samostan.  Dominik je hotel, da bi njegovi bratje pridigarji postali pravi redovniki z redovnimi pravili, zato je jeseni 1215 spremljal toulouškega škofa v Rim na četrti lateranski koncil, na katerem so se zbrani škofje zavzemali za boljšo izobrazbo duhovnikov in temeljitejšo pridigarsko dejavnost, v Rimu se je prav tedaj mudil sv. Frančišek Asiški, ki je prišel po potrdilo svojega beraškega reda manjših bratov. Dominik se je srečal s papežem Inocencem lll. in mu predstavil svojo zamisel reda pridigarjev. Papež mu je svetoval, naj sprejme pravila kakega že potrjenega reda. Ko se je vrnil v Toulouse, je bratom poročal o pogovorih s papežem, izbrali so pravila sv. Avguština, dopolnjene s pravili za premonstratence. Na začetku leta 1216 je papež Honorij III. v posebnem pismu cerkvenim predstojnikom v Evropi priporočal “red bratov pridigarjev”. Dominikanski red je potrdil 22. decembra 1216.  Leta 1217 je Dominik poslal svoje brate v Španijo in Francijo, sam pa se je odpravil v Italijo in ustanavljal nove postojanke. Dominik je svojim bratom namenil delovanje v dušnem pastirstvu, poleg tega pa so se posvečali intenzivnemu študiju, ne le teologije, ampak tudi drugih ved.  Delovali so kot odlični profesorji po evropskih univerzah in tudi sami ustanavljali študijske zavode. Med najbolj znamenitimi dominikanci sta bila bogoslovna učenjaka sv. Albert Veliki  in sv. Tomaž Akvinski,  utemeljitelj sholastične filozofije. Član Dominikove družine je bil tudi svetniški slikar Fra Angelico,  ki je naslikal več prizorov iz življenja ustanovitelja, po Dominikovi zamisli naj bi bil njegov red brez vsake posesti, omejen na samostan in vrt, na delovanje v svojih cerkvah in v pomoč pri dušnem pastirstvu. Pravico do posesti je dal redu papež Martin V. (1417–1431), zato so se mnoge postojanke tega reda oddaljile od prvotne zahteve po uboštvu. Red se je naglo širil. Na čelu vsake redovne postojanke je prior, na čelu reda general, najvišjo avtoriteto pa predstavlja generalni kapitelj – zbor vseh priorjev. Prvi je bil leta 1220, ko je bil Dominik še živ. V njegovem času je imel red osem provinc, v času reformacije so bile zaprte številne postojanke v Nemčiji in na evropskem severu; hud udarec je red doživel za časa cesarja Jožefa II. v Avstriji in med revolucijo v Franciji, zaradi sekularizacije je bilo v 19. stoletju ukinjenih veliko postojank v deželah zahodne Evrope.
Sredi leta 1221 je Dominik, že zelo bolan, prišel v Bologno. Čutil je, da se mu bliža zadnja ura. Svojim redovnim bratom je obljubil, da jim bo po smrti v večjo korist kakor je bil v življenju. Prejel je zakramente za umirajoče in svojo apostolsko dušo izročil Bogu 6. avgusta 1221. Pogreb je vodil kardinal Hugolin, ki je bil takrat v Bologni, kot papež Gregor IX. pa je Dominika razglasil za svetnika trinajst let po njegovi smrti (1234). O njem je dejal: »Poznal sem moža, ki je popolnoma živel po zgledu apostolov, zato je gotovo tudi v nebesih deležen njihove slave.«  Njegov god je 8. avgusta.
Vodilo dominikanskega reda je: laudare, benedicere, praedicare (slaviti, blagoslavljati, pridigati).  Geslo jubileja je PRI MIZI S SVETIM DOMINIKOM. Nanaša se na tabelno podobo sv. Dominika  kmalu po njegovi razglasitvi za svetnika (1234). – Dominikanski red je dal Cerkvi štiri papeže, nad 80 kardinalov ter okrog 250 svetnikov in blaženih. Med najvidnejšimi so poleg ustanovitelja sv. Dominika že omenjena sv. Albert Veliki in sv. Tomaž Akvinski ter prvi Dominikov naslednik sv. Jordan Saški.  Danes šteje dominikanski red okoli 5.500 članov v 82 državah, od tega skoraj polovico v Evropi. Več kot 2.500 redovnic dominikank v klavzuri (“drugi red”), okrog 24.000 pa je članic “tretjega reda”, dejavnih v dobrodelnosti, v vzgoji in izobraževanju, oskrbi starejših in v misijonih; okoli 120.000 moških in žensk deluje v dominikanskih laiških skupnostih.

DOMINIKANSKI SAMOSTANI NA SLOVENSKEM
V slovesno praznovanje 800-letnice smrti sv. Dominika se vključuje tudi Cerkev na Slovenskem, še posebej celjska škofija, ker na njenem ozemlju delujejo dominikanci v župnijah Petrovče  in Žalec.  Od leta 2017 je v Petrovčah, kjer je Škofijsko romarsko Marijino svetišče, tudi samostan dominikank sv. Katarine Sienske. Slovenski dominikanci cerkveno pravno spadajo pod hrvaško dominikansko provinco, v Sloveniji imajo dominikanski vikariat.  
Na slovenska tla so prišli sinovi sv. Dominika leta 1220, že pred njegovo smrtjo, in sicer v Breže (Friesach) na Koroškem,  na Ptuju pa so se naselili leta 1230.  S pomočjo Matilde Ptujske in salzburškega nadškofa Eberharda so zgradili samostan in cerkev Marijinega vnebovzetja. Posvečali so se pridiganju v svoji cerkvi ter pomagali po okoliških župnijah, ukvarjali so se tudi s prepisovanjem starih rokopisov. Samostan se je z donacijami plemičev in bogatih meščanov razvil v umetnostno dragocen kompleks. Pod cesarjem Jožefom II. je bil leta 1785 razpuščen. Leto zatem so ga namenili za vojaško bolnišnico, leta 1928 ga je odkupila mestna občina. Do leta 2012 sta v njem delovala Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož z arheološkim oddelkom in zgodovinski arhiv Ptuj. Leta 1453 je Friderik ll. Celjski, dobrotnik naših redovnih ustanov, ustanovil dominikanski samostan v Novem Kloštru pri Polzeli.  Tamkajšnji redovniki so se poleg dušnopastirskega dela ukvarjali s prepisovanjem besedil in zbiranjem knjig. Tudi temu samostanu, ki je preživljal težke čase za časa turških napadov in kmečkih uporov, je zadal smrtni udarec cesar Jožef ll., kulturno blago pa se je razgubilo.
Dominik je ustanovil red tudi za ženske (“drugi red”), ki je kmalu dosegel tako priljubljenost kakor moška veja tega reda.  Ženski samostani so bili žarišča molitve in poglobljene duhovnosti. Iz vrst dominikank je izšlo nekaj najodličnejših mistikinj, med katerimi je najbolj znana sv. Katarina Sienska (1347–1380).  Dominik je ženske samostane podredil vodstvu moških postojank. Po dominikanskih samostanih so nune gojile glasbo in druge lepe umetnosti, prepisovale in krasile besedila, vezle liturgična oblačila. Posvečale so se tudi vzgoji in izobraževanju (plemiških) deklet. Ženski samostani so bili skoraj edini kraji, kjer je ženska mladina mogla doseči izobrazbo.
V začetnem obdobju dominikanskega reda je na slovenskih tleh zraslo več samostanov dominikank; v Studenicah pri Poljčanah (1237),  v Velesovem (1238),  Marenbergu (Radlje ob Dravi, 1251),  okoli leta 1260 pa še v Kopru. Samostan v Studenicah je bil ustanova Zofije Rogaške, v duhovnem pomenu podrejen ptujskim dominikancem. Tudi studeniške dominikanke so se ukvarjale z vsemi tistimi dejavnostmi, ki so bile značilne za njihove samostane: gojile so glasbo, prepisovale rokopise, vezle in poučevale žensko mladino. Samostan je ukinil Jožef II. leta 1782. Samostan v Velesovem je bil prva ženska redovna ustanova na Kranjskem. Ustanovna listina je bila podpisana leta 1238, z njo je ustanova prejela okoli sto kmetij na Gorenjskem. Tudi v Velesovem so, kot v drugih dominikanskih samostanih prevladovale plemkinje, ki so hiši prinesle materialne dobrine. Ob ukinitvi leta 1782 naj bi samostan imel eno najlepših knjižnic v deželi. Samostan dominikank v Marenbergu sta ustanovila leta 1251 Siegfried Mahrenberški in njegova mati Gizela. Razcvet je doživel med 13. in 15. stoletjem. Zaradi slabega gradbenega stanja so v letih 1649–1666 postavili tako rekoč nov samostan. Samostan je imel pomembno vlogo za nekdanji Mahrenberg in okolico: v njem je bila prva lekarna v Evropi, nune so se posvečale glasbeni, dobrodelni, zdravstveni, izobraževalni in dušnopastirski dejavnosti. Leta 1782 je bil samostan razpuščen, konec 18. stoletja so ga začeli podirati.

POPEVKA O SV. DOMINIKU
Leta 1963 je bila na lestvicah najbolj priljubljenih popevk v mnogih evropskih deželah, v ZDA in Kanadi ter celo v Avstraliji visoko uvrščena pesem DOMINIQUE. Ob spremljavi na kitaro jo je pela mlada belgijska dominikanka Jeannine Deckers, znana kot “pojoča nuna” ali “Sestra Smehljaj” (Soeur Sourire). Slovensko besedilo A. Hribarja ni prevod francoskega izvirnika, ima šest kitic, ki na prisrčen način opeva poslanstvo sv. Dominika, in odpev, ki se glasi: Dominique – nique šel je peš po svetu tem, / ubog in brez vsega, / in prepeval je povsod, / kar učil nas je Gospod, / vedno hvalil je Boga.
Pesem so radi in navdušeno peli tudi naši mladi na svojih srečanjih.

ČUK, Silvester. sv. Dominik živi že 800 let.. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 8, str. 42-47.

Dominik Guzman je zagledal luč sveta leta 1170 v španski pokrajini Kastiliji. Navdušil se je za duhovniški poklic in oznanjevanje evangelija s tehtno besedo in zgledom. Ustanovil je red dominikancev – uradno red pridigarjev – ki so bili tudi veliki apostoli rožnega venca. Pri svojih pridigah so jemali kot vodilo in podlago posamezne skrivnosti odrešenja, vključene v rožni venec.

ZAVETNIK
Sv. Dominik je zavetnik dominikancev, mesta Bologna, krojačev; priprošnjik proti toči, proti mrzlici …

več o sv. Dominiku v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 81-83.

• Pri nas ima sv. Dominik dve podr. cerkvi, v Tenetišah (Trstenik – LJ)-  levo in v Izoli (podr. – KP).

M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 10, str. 99.
 

Zgodba

Mislite, da bom živel sto let?

Mož srednjih let je vprašal svojega zdravnika: »Ali mislite, da bom živel sto let?«
Zdravnik mu je odgovoril z vprašanjem: »Ali kadite in pijete?«
»Ne, nikoli nisem pil ali kadil.«
»Ali igrate na srečo, hitro vozite, uživate mamila, živite neredno?«
»Ne, nikoli nisem počel česa takega.«
»Dobro,« je nadaljeval zdravnik, »zakaj bi pa potem radi živeli sto let?«

Misel

Življenje je vredno, da ga živimo, dokler imamo v srcu resnično veselje, ki nas vodi v boljše življenje.
Pogosto iščemo srečo na napačne načine, podobne takšnim, ki jih je nakazal zdravnik. Če tako delamo, si dejansko zagrenimo življenje.
Poti do veselja v življenju, ki jih je omenjal zdravnik, niso priporočljive, moramo jih celo zavrniti.
Zelo se bomo zmotili, če bomo tekali za stvarmi, ki nam ponujajo trenutno ugodje, potem pa pustijo praznino v srcu. Odločimo se raje za stvari, ki nam bodo prinesle resnično srečo, ko nas bodo privedle do življenja, ki ga je vredno živeti.
Vir čistega in pristnega veselja je čista vest in prijateljstvo z Bogom. Edino Bog more dati polnost našemu življenju.

Molitev

O Bog, zelo si želimo,
da bi bilo naše življenje tako,
da bi bilo vredno, da ga živimo.
Prepričani smo,
da je vir največjega veselja v življenju ljubezen.
Najprej ljubezen, ki izhaja iz tebe.
To nas navdaja z zavestjo,
da nas ljubiš brezpogojno,
da smo v tvojih rokah varni
in da nas ne boš nikoli zapustil,
naj se zgodi karkoli.
Veselje nam prinaša tudi ljubezen,
ki jo izkazujemo drugim,
ko jim pomagamo,
zanje skrbimo ali smo do njih prijazni.
Verujemo, da nam ti želiš dobro,
bolj kakor si želimo mi sami.
Podari nam veselje, ki izhaja iz tebe,
kajti samo to je pravo in trajno.

Misel

Samo en način je, kako dosežemo nesmrtnost. To je, da ljubimo to življenje in ga živimo kolikor moremo pogumno in vedro.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2012), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 74.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Tako lepo je potovati po naši ljubi domovini. Za vsakim ovinkom te preseneti nov, čudovit svet, da se oko spočije in duša napolni. Viki rad, kadar mu le čas dopušča, zapelje na stranske ceste in občuduje svet okoli sebe. »To je pravi raj,« se ves prevzet pogovarja sam s seboj. »Podeželje se ohranja, polja so obdelana, hiše skrbno obnovljene.« Kadar se odpravijo na družinski izlet svoja doživljanja deli z bolj ali manj pozornimi poslušalci. Rad jih opozarja na cerkve in cerkvice na gričkih, ki s svojo belino krasijo pokrajino. Ko se peljejo skozi vasi, skoraj ni take, da sredi nje ne bi kraljevala cerkev. »Ena od sosednjih hiš mora biti župnišče,« išče s pogledom po stavbah v bližini cerkve.
+++
Ob ‘iskanju’ župnišča pomisli na domačega župnika. Ko je pred leti prišel v njihovo župnijo, je rekel ljudem, naj ga sprejmejo takšnega, kakršen je. »To pa ne bo lahko,« je takrat pomislil Viki in spomnil se je, kako je v neki župniji eden od članov župnijskega pastoralnega sveta nagovoril novega župnika ob njegovem nastopu: “Za vas je vse novo, za nas pa ste novi samo vi!” Njihov župnik je prišel v župnijo brez slovesnega sprejema. S svojo skromno prtljago se je vselil v ne preveč urejeno župnišče, začel opazovati svet okoli sebe in navezovati stike z ljudmi. Po nekaj mesecih se je v pridigi ljudem zahvalil; da so ga sprejeli takšnega, kakršen je, kot jih je prosil ob prihodu.
Rad je med ljudmi in ljudje radi prihajajo k njemu. Z veseljem prihaja na srečanja zakonske skupine, kjer skupaj poslušajo božjo besedo, molijo in se sproščeno pogovarjajo o vzgojnih problemih in njihovih izkušnjah. Vsak nasvet je dragocen, saj je vzgoja doraščajočih otrok iz leta v leto bolj zahtevna.
Nekega večera je stekla beseda o vsakdanjih stvareh. »V četrtek sva šla poslušat Milado Kalezić v Tuhinjsko dolino,« je povedal Viki. »Saj ni bil četrtek!« ga je popravila žena Stanka. »V petek sva šla.« »No, saj je vseeno,« je bil nekoliko nejevoljen Viki. »Čudno,« je pripomnila Anica, »da ne veš, kateri dan je bil. Četrtkov in petkov večer vendar nista enaka. Petkov večer ima poseben čar.« »Res je,« je prikimala Daša. »Midva s Francijem si vedno rečeva: “Hvala Bogu, danes je petek. Dva dni bomo imeli čas sami zase. Brez obveznosti, brez hitenja.”« »Mene v ponedeljek ponovno stisne, ko pomislim, kaj me čaka,« je zavzdihnila Stanka. »Meni pa so ponedeljki najljubši,« je vse presenetil župnik. »Vedno sem imel uradne ure ob ponedeljkih dopoldne in vedno sem se veselil ob misli, da bodo zopet prišli k meni moji farani.« Začudeno so ga pogledali. Kar malo nerodno jim je bilo, ker jemljejo svojo službo skoraj kot breme, on pa jo opravlja z veseljem.
+++
Že prvo leto je naš župnik na začetku šolskih počitnic pripravil oratorij za otroke. Animatorji so se za teden dni dela z otroki pripravljali skoraj pol leta, za pomoč pri izvedbi oratorija pa je prosil tudi starejše župljane. Prvi so priskočili na pomoč člani zakonske skupine. Viki je prevzel skrb za nabavo in razdeljevanje hrane, za prevoz otrok. Vzel je dopust in užival skupaj z animatorji in otroki. Dopoldne mu je minilo veliko hitreje kot v službi. Na kosilo je lahko pomislil šele takrat, ko so bili vsi otroci z animatorji na igrišču. K mizi so sedli vsi sodelavci, Viki je prišel med zadnjimi.
»Kje je pa župnik?« je vprašal, ko je prisedel.
»Pred pol ure so ga klicali v Dom starejših. Ravno pomolili smo. Spet bo imel vse mrzlo.«
»Ali so ga klicali k umirajočemu?«
»Nič ni rekel, samo vstal je in odšel.«
Viki še ni pojedel, ko se je župnik vrnil. Počakal je, da so mu pogreli hrano. Tedaj pa je spet zazvonil telefon. »Takoj pridem,« je dejal župnik in vstal. »Saj ne greste še domov?« je dejal Vikiju, ki mu je samo odkimal, in že je bil pri avtu.
Kar nekaj časa ga ni bilo nazaj. Počasi je stopil iz avta, pogledal, kam je kuharica spravila njegov krožnik, malo pogrel hrano in prisedel. Viki ga je s strani pozorno pogledal. Neki poseben izraz je zaznal na njegovem obrazu.
»To je bil že tretji varovanec Doma, ki sem ga danes pospremil na pot v večnost,« je spregovoril. »To se mi še ni zgodilo. Ta možakar pa je bil nekaj posebnega.«
»Ste ga poznali?«
»Prvič in zadnjič sva se srečala,« se je kar trgalo iz župnika. »Ko sem prišel, mi je sestra, ki skrbi za njegovo sobo in me je tudi poklicala, na hitro povedala, da jo je zjutraj prosil, če mu lahko izpolni dve želji: da bi prišla k njemu njegova žena in duhovnik.«
»Po tem vrstnem redu?«
»Po tem vrstnem redu. Z ženo se nista videla že nekaj let. Nista bila uradno ločena, le na smrt skregana. V Domu ga ni nikoli obiskala, zato je sestra le s težavo našla njeno telefonsko številko. Še težje jo je pregovorila, naj pride k umirajočemu možu.«
»In je prišla?« je pohitel Viki.
»Prišla. Ko sem prihitel pred sobo, je pred njo stala samo sestra. Kmalu je prišla iz nje žena, vsa objokana. “Zakaj me niste poklicali že prej?” je komaj spravila iz sebe. “Ker vas ni nikoli omenil,” ji je odgovorila sestra. “Kdo bi to razumel ... Zdaj hoče naj pride še duhovnik. Tega pa sploh ne razumem!” Ko sem stopil k njegovi postelji, se mi je zdelo, da ne bo mogel spregovoriti niti besedice. Prijel sem ga za roko. Odprl je oči in me nekaj časa samo gledal. “Najprej sem moral urediti z ženo in se ji opravičiti,” je s težavo lovil sapo, “zdaj pa moram urediti še z Bogom.”«
Tudi župnik je težko govoril. Vtisi so bili še preveč sveži.
»Odložil je breme in me hvaležno pogledal,« je čez čas nadaljeval. »Ne vem, od kod je vzel moč, da mi je podal roko in vdano dejal: “Zdaj lahko mirno odidem.” V recepciji so me povabili na kavo. Čez nekaj časa je po stopnicah prišla sestra in se nam pridružila. “Tako umirjenega že dolgo nisem videla. Hude težave smo imeli z njim. Hvala vam. Ni in ni se mogel posloviti s tega sveta. Zdi se mi, da bo zdaj mirno zaspal.”«
»Zdaj razumem,« je dejal Viki.
»Kaj razumeš?« ga je župnik vprašujoče pogledal.
»Od kod ta izraz na vašem obrazu.«
Župnik je z roko podprl glavo. »Nisem vedel, da ne znam skriti tega, kar nosim v sebi.«
»Saj tudi ni potrebno,« je pripomnil Viki.
»Veste, iz takih srečanj črpam moč za suhe dneve,« je s hvaležnim glasom priznal župnik.
Janko Jarc-Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 08, str. 55.

V prvi polovici maja sem zasledila novico, da je v Rimu potekala konferenca različnih strokovnjakov in politikov, ki iščejo odgovor na vprašanje, kako prispevati k večji rodnosti v Italiji in po vsej Evropi. Papež je na konferenci govoril o tem, kako sebične želje ubijajo rodnost in vodijo v žalost. Na začetku svojega nagovora pa je povedal, da se mu je med pozdravi ljudi med splošno avdienco približala neka petdesetletna gospa. V rokah je držala košaro in ga prosila, naj blagoslovi njenega otroka. Ko je sveti oče pogledal v košaro, je zagledal kužka. Nisem se mogel zadržati, moral sem jo okarati, je dejal. Rekel sem ji: ‚Gospa, mnogi otroci so lačni, vi pa s kužkom.‘
V tem se strinjam s papežem, da bi morali najprej poskrbeti za otroke, potem šele za živali. Ne gre za zanemarjanje živali, še manj za sovražen odnos do njih, ki se kaže z mučenjem ali pa s premajhno skrbjo za domače živali, ampak je treba najprej pomagati otrokom. Se motim? Zato se tudi strinjam s tistimi, ki pravijo, da bi bilo bolje, da bi predsednica slovenskega parlamenta ob obisku Afrike raje posvojila kakšnega lačnega otroka kakor pa opico. Včasih imam občutek, da je sodobna družba izgubila kompas, da počlovečuje živali in s tem izvaja tudi nad njimi neke vrste nasilje. Zdi se mi, da razne obleke in friziranje kužkov, njihovo tiščanje v stanovanjih za živali ni prijazno. Žival je žival in potrebuje svoj način življenja. Mnogi ljudje jim vsiljujejo svoj način, jih raztegujejo po lastnem kopitu. Žal se obenem mnogi današnji ljudje spuščajo na raven živali. Kaj menite vi o tem? Zanima me, ali žival pogine ali umre. Ali ne umre samo človek? Kakšen naj bo odnos kristjanov do živali?
Uršula

Vsa prepričanja katoliške vere slonijo na razodetju, ki smo ga prejeli po Svetem pismu in ustnem izročilu Cerkve. Iz nauka o stvarjenju jasno izhaja sporočilo, da je Stvarnik ustvaril človeka drugače kot vse ostalo stvarstvo; in to ostaja stalnica v učenju Cerkve vse do danes. Samo človeka je ustvaril po »svoji podobi, kot svojo podobnost« (1 Mz 1,26.27); samo njega je osebno »izoblikoval« in vanj »dahnil« svoj »življenjski dih« (1 Mz 2,7); samo človeka kot moškega in žensko je »blagoslovil« in jima naročil: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo na zemlji« (1 Mz 1,28). V Svetem pismu lahko najdemo še mnogo mest, ki govorijo o tej problematiki, a vse slonijo na temeljni in nepremostljivi razliki med človekom in živalmi.
To človekovo bogopodobnost in posebnost pri ustvarjanju je Cerkev vedno razumela kot izraz tega, kar je kasneje v verski misli in teologiji izraženo z idejo, da je človek ustvarjen kot oseba. V verskem pomenu se je ta izraz najprej uporabil za tri Božje osebe v Sveti Trojici in se nato prenesel na človeka, kar ponovno izraža neko podobnost, ki omogoča stik, odnos, komunikacijo med Bogom in človekom, saj je oseba določena prav z odnosom in ne zgolj s svojo človeško naravo. To pomeni, da človek korenini globlje od svoje narave v osebni biti ali bogopodobnosti in svojo žensko ali moško človeško naravo uporablja za izraz svoje osebe, in sicer najbolj v ljubezni. Tega seveda za živali in ostala ustvarjena bitja podhumanega sveta ne moremo trditi; velja pa podobno za angele, ki pa so tudi sposobni stopiti v odnos tako z Bogom kot s človekom, saj so tudi oni na svoj način osebna bitja. To razodeto dejstvo daje človeku povsem drugačno mesto v stvarstvu kot živalim. Zato ga nikoli ne smemo postavljati na isti nivo z njimi in tudi živali ne na človekov nivo. Človek ima in mora vedno ohraniti svoje enkratno dostojanstvo, ki ni primerljivo z odnosom do živali. Žival v tem pomenu ne more nikoli in nikjer zamenjati ali nadomestiti človeka in odnosov med ljudmi.

GOSPODOVATI NE POMENI NEODGOVORNO SE OBNAŠATI DO STVARSTVA
Iz tega temelja pa seveda ne izhaja, da lahko človek ravna z ostalim ustvarjenim svetom, zlasti z živalmi, slabo ali neodgovorno. Božje naročilo, naj si Adam in Eva (človek) zemljo z rastlinjem podvržeta in gospodujeta živalim, nikakor ni kakršno koli dovoljenje za slab, izkoriščevalski ali uničujoč odnos do tega sveta. Nasprotno! Svetopisemski pomen gospodovanja nosi v sebi odsev Božjega gospodovanja vsemu stvarstvu, ki je pozitiven odnos, saj sicer Bog ne bi bil Bog in tudi ničesar ne bi ustvaril. Bog še naprej skrbi za svoje stvarstvo, ga trajno ustvarja, saj si samo ne more dati bivanja. Torej naj bi človek bil podoben Bogu tudi v svojem odnosu do ostalega stvarstva. Bog je človeka dejansko povabil v odnos sodelovanja pri gospodovanju svetu, kar svetopisemsko pomeni posebno skrb za ohranjanje in razvoj tega sveta, ki še ni dokončan. Tudi to sodi v človekovo bogopodobnost. Zatorej so vsi človekovi posegi v naravo, ki jo uničujejo, nekaj proti Božjemu naročilu gospodovanja. V tem kontekstu seveda s katoliškega stališča ni sprejemljivo nobeno ravnanje, ki vodi do izumrtja rastlinskih in živalskih vrst, in nobeno ravnanje z živalmi, ki bi pomenilo njihovo namerno mučenje ali malomarno ravnanje z domačimi živalmi. Seveda pa lahko določeno vrsto nasilja nad domačimi živalmi predstavlja tudi takšno ravnanje z njimi, ki ni v skladu z njihovo živalsko naravo.

ŽIVAL UMRE ALI POGINE?
Dotaknimo se še vprašanja, ali živali umrjejo ali poginejo. Že bežen pogled v SSKJ pokaže, da v običajni rabi glagol poginiti pomeni prenehanje življenja živali; glagol umreti pa pomeni prenehanje življenja človeka. V govorjenem jeziku pa se kdaj uporaba tudi spremeni. Tako se je pri nas iz posebnega odnosa, ki ga imamo do čebel, uveljavilo, da čebela umre, ne pa pogine. Ker je jezik nekaj živega, se tudi pomen in uporaba besed lahko spreminjata. Če pa na isto vprašanje pogledamo z verskega vidika, moramo izpostaviti, da smrt človeka in smrt živali nista na istem nivoju, kot ni njuno stvarjenje; človek kot oseba namreč s smrtjo ne izgine, ampak samo spremeni način bivanja, zato najdemo v Svetem pismu in tudi v drugih krščanskih spisih misel, da je človekova smrt zaspanje in bo končno vstajenje prebujenje. Če zajamemo v poginiti živalski nivo smrti in v umreti človeški nivo smrti, potem seveda obeh pojmov in besed ne moremo uporabljati za ene in druge.
Kot verniki smo torej kristjani poklicani, da pri poseganju v živalski in rastlinski svet sodelujemo s Stvarnikom in njegovim stvarem ne delamo sile, ampak jim pomagamo, da čim bolje uresničujejo svoje naravno poslanstvo. Razviti moramo torej pozitiven odnos do vsega stvarstva, nikakor pa ne zamenjevati stvariteljskih nivojev in torej do živali razvijati osebnih odnosov, z osebami (ljudmi) pa živalskih. Na žalost pa se kdaj tudi to dogaja, kakor se dogaja tudi neprimerno ravnanje z živalmi.
Naj ta zapis pomaga k poživitvi in poglobitvi našega zavedanja o stvarjenjski resničnosti človeka in živali ter pomaga zaživeti pravo harmonijo v celotnem stvarstvu.

M. Turnšek, Pisma, v: Ognjišče 7 (2023), 36-37.

Že 130 let, od 7. avgusta 1895, stoji na vrhu Triglava, najvišje slovenske gore (2864 metrov) in simbolu slovenstva, 1,9 metra visok okrogel stolp s premerom 1,25 metra. Ob 120-letnici stolpa smo na kratko pisali tudi v Ognjišču - o "plehu z dušo".

Izdelan je iz debele pocinkane pločevine. Na njem sta vidna dva napisa: Aljažev stolp in letnica 1895. Jakob Aljaž, ki je leta 1889 prišel za župnika na Dovje, je opazil veliko zanimanje tujcev za slovenske gore. Temu se je skušal upreti tako, da je od dovške občine za en goldinar kupil vrh Triglava (16 m²). Zasnoval je in na svoje stroške dal mojstru Antonu Belcu iz Šentvida nad Ljubljano izdelati valjast stolp iz debele pocinkane pločevine, ki naj bi nadomestil leseno triangulacijsko piramido na vrhu. Izdelal ga je iz šestih delov, ki so tehtali od 15 do 20 kilogramov. Do Mojstrane so jih pripeljali z vlakom, od tam pa jih šest nosačev znosilo na vrh Triglava.
Mojster Belec z dvema delavcema je stolp postavil 7. avgusta 1895; delo so opravili v petih urah. Blagoslovitev stolpa in slavnostno odprtje sta bila 22. avgusta 1895. Poleg ‘triglavskega župnika’ Aljaža so bili navzoči še štirje možje. Po blagoslovitvi so zapeli Ave maris stella in Oj, Triglav, moj dom. Aljaž je ‘svoj’ vrh in stolp podaril Slovenskemu planinskemu društvu z željo, da bi ohranil slovensko lice slovenskim goram.
Aljaž je dal v stolp postaviti tri okrogle stole, dva samovara, šest kositrnih kozarcev, barometer in termometer ter spominsko knjigo. Stolp so kasneje pogosto prilagajali; za časa komunizma so ga rdeče pobarvali in zastavico na vrhu zamenjali s petokrako. Leta 1999 je bil stolp razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. Ob 120. obletnici postavitve so v Narodnem muzeju Slovenije pripravili razstavo Aljažev stolp – Ta pleh ima dušo. Središče razstave je natančen posnetek (replika) stolpa.

Po 123. letih je 7. septembra 2018 Aljažev stolp, prepoznavni in priljubljeni stolpič s Triglava, "zapustill" svoje običajno mesto na vrhu Triglava. S helikopterjem Slovenske vojske so ga prepeljali na heliodrom v Mojstrano, kasneje še v Ljubljano in na Jesenice. Strokovnjaki iz restavratorskega centra ZVKDS, Narodnega muzeja Slovenije in delavci jeseniškega podjetja Kov, so Aljažev stolp obnovili za prihodnjih sto let. 3. oktobra 2018 pa so, po končani obnovi, Aljažev stolp vrnili na Triglav.

več o Aljaževem stolpu v Kroniki Triglava

ČUK, Silvester. (Zanimivosti). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 8, str. 89.

Papež Sikst II. (v naših starejših martirologijih tudi Ksist) je na Petrovem prestolu nasledil Štefana I. in s svojo spravljivostjo uspel obnoviti prijateljske vezi med rimsko in afriškimi Cerkvami. Bil je med prvimi žrtvami Valerijanovega preganjanja (6. avgusta 258).  Njegov god obhajamo 7. avgusta, ker je na dan njegovega mučeništva in smrti praznik Jezusove spremenitve na gori. Nekaj dni za njim je umrl mučeniške smrti tudi njegov diakon Lovrenc (10. 8.).

ZAVETNIK
Sv. Siksta častijo kot zavetnika dobre letine grozdja in fižola, priporočajo se mu nosečnice in bolniki z bolečinami v vratu in hrbtu.

več o papežu Sikstu II. v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 87.

Edina njegova župnijska cerkev pri nas stoji v Predosljah pri Kranju (LJ). Ob sv. Mavru in sv. Donatu je papež sv. Sikst tudi sozavetnik župnijske cerkve v Izoli.

 M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 10, str. 98