Pred praznikom Gospodovega razglašenja verniki obhajamo tretji »sveti večer«. V jaslice postavimo tri nove figure - svete tri kralje, ki predstavljajo modre z Vzhoda, ki so se prišli poklonit Novorojenemu V svetopisemskem poročilu (Mt 2,1-12) se ne omenja niti število niti imena teh modrih. Kdaj so to »iznašli«? (Irma)
Evangelist Matej piše, da so modri darovali »zlata, kadila in mire« (Mt 2,11). Ljudska domišljija je dala vsakega od teh treh darov v roke enemu od njih in tako so nastali trije »kralji«, kakor so na Vzhodu imenovali ugledne in bogate može. Kmalu so določili tudi njihova imena: Gašper (nemško Caspar), Miha (Melhior), Boltežar. Naš ugledni narodopisec dr. Niko Kuret razlaga: »Srednji vek je okoli domnevnih svetih treh kraljev spletel še vrsto drugih domišljijskih podrobnosti. Miha naj bi bil najstarejši, sivolas, Gašper mladenič dvajsetih let, Boltežar pa mož; tako naj bi simbolično predstavljali tri človekove starostne dobe ...« Lepa krščanska navada je, da na tretji sveti večer s kredo napišemo na podboje vrat: 20 + G + M + B + 11. Napis ostane tam do prihodnjega leta. Obrednik Blagoslovi pojasnjuje, da črke G/C+M+B niso samo začetnice imen treh modrih, ampak tudi začetnice latinskih besed: Christus Mansionem Benedicat, kar pomeni: Kristus naj blagoslovi ta dom.« (sč)

 Silvester Čuk, Ognjišče (2011) 1, str. 107

Ko naš župnik v božičnem času oznani blagoslov domov, govori o blagoslovu družin. Zdi se mi, da s tem zapostavlja mnoge, ki nimajo družine, ker niso bili poročeni, ali so po smrti svojcev ostali sami. Ali ne bi bilo bolj primerno govoriti o blagoslovu doma, ne pa družine? (Elizabeta)
V drugem poglavju rimskega obrednika Blagoslovi, ki obsega sto strani, so ‘blagoslovi oseb’. Na prvem mestu je blagoslov družine, sledi blagoslov doma, družine in stanovanja, ki je marsikje pri nas v navadi v božičnem času. Pravimo, da dom (stanovanje) niso stene, ampak ljudje, ki v teh prostorih žive. Blagoslov doma (stanovanja) je sicer namenjen prostorom, vendar kot prošnja za božje varstvo. Dom je velika dobrina, je pa tudi podoba nebeškega bivališča, kamor smo vsi namenjeni. Obred je namenjen določeni družini in njenemu domu, zato morajo biti njeni člani (po možnosti vsi) pri njem navzoči. Omenjeni obrednik vsebuje tudi blagoslov starejših ljudi, ki živijo sami. Tudi če nimajo ali niso imeli lastne družine, so člani velike družine božjih otrok, torej tudi zanje velja ‘blagoslov družin’. (sč)

 Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 1, str. 46

Vsako leto pred božičnimi prazniki se Dora odpravi na pot. V vseh štiridesetih letih, odkar se je zaposlila in nato tudi ostala v tujini, se le dvakrat ali trikrat ni mogla vrniti v objem domačih krajev in spominov. Tudi lani ni šla, saj se je svet zaradi epidemije skoraj zaprl. Ostala je ujeta v svojem stanovanju in bila vesela, da je lahko spremljala božično mašo iz domače cerkve po spletu. Zdelo se ji je, da se je vzdušje iz cerkve preselilo med stene njenega domovanja. Celo mašo je skupaj z vsemi njenimi ljubimi domačimi ljudmi glasno odgovarjala, pela in vstajala. Šele ko je zbor na koncu maše odpel zadnjo kitico Svete noči, se je prav zavedla, da je sama in daleč stran od doma. Zato se je letos toliko bolj bala, da se lanska zgodba ne bi ponovila. Med vožnjo se je zato iz srca zahvaljevala Bogu, da lahko hiti proti domu.
Še sama ni vedela, kolikokrat je že prevozila to pot. Najprej sama, čez nekaj let skupaj z možem, nato z družino. Skoraj ob vsakem kilometru se je v njej zbudil kakšen spomin: na ovinkastem delu je bilo otrokom pogosto slabo, malo za dolgim predorom so imeli manjšo prometno nesrečo, na tistem počivališču jim je kuža skoraj pobegnil ... Zadnja leta spet potuje sama. Otroci so drug za drugim odhajali od doma, mož pa je našel svoj večni mir po težki bolezni.
Ko je zapeljala skozi jeseniški predor, so se spomini vrnili v otroška leta. Morda ji je bilo pet ali šest let, ko jo je oče v globokem snegu na ramenih nesel k polnočnici. Med mašo je iz maminega naročja občudovala slovesno razsvetljeno cerkev in mogočno petje. Pa jo je kmalu premagal spanec in prebudila se je, ko jo je oče spet dvignil na ramena. Tako žal ji je bilo, da je prespala vsa svoja pričakovanja. Potem so vsako leto gazili proti cerkvi in si svetili z baklami. Ti občutki so za vedno ostali v njej. Ko je začela peti v otroškem zborčku, je na skrivaj občudovala fanta, ki je imel najlepši glas. On pa je še opazil ni!
»Je že bilo tako prav,« je pomislila.
Zapeljala je med ulice svojega mesta. Spet doma! Srečanje s sestro in njeno družino je bilo toplo, prisrčno. Skupaj so preživeli sveti večer. Domač, preprost. K polnočnici so se hoteli odpeljati z avtom, pa jih je preprosila, da so šli peš. Pred cerkvijo je srečala le nekaj znancev, nekatere je, skrite za maskami, komaj prepoznala. Srce ji je začelo hitreje biti, ko je vstopila v cerkev. Vse je bilo tako domače, poznano, njeno.
Ko je začela ura v zvoniku biti polnoč, se je s kora nežno oglasila Sveta noč, iz zakristije so začeli prihajati ministranti, za njimi pa ni bilo domačega župnika. Dora se je presenečena obrnila k sestri: »Kaj imate novega župnika?« je šepetaje vprašala.
»Ne. To je naš stalni diakon. Iz naše fare je. Pred kakšnim letom je bil posvečen.«
»Prav. Ampak nocoj je božični večer!« ji ni bilo prav.
Po odpeti pesmi jih je diakon nagovoril: »Drage župljanke, dragi župljan! Prav pred svetim večerom, ko se srečamo z Jezusom v praznovanju njegovega rojstva, je naš dragi župnik Zvonko zbolel. Iskala sva nadomestilo na škofiji in po sosednih župnijah, pa imajo vsi duhovniki svoje obveznosti. Gospod župnik je zdaj v mislih z nami, čeprav bi bil presrečen, če bi mogel biti na mojem mestu. Po svoji moči ga bom skušal nadomestiti. Skupaj bomo opravili bogoslužje Božje besede.«
»Prevozila sem tisoč kilometrov, zdaj pa niti pri polnočni maši ne bom,« je Dora z bolečino v srcu pomislila. Nekoliko je bila presenečena, da se bogoslužje začelo prav tako kot vsaka maša.
Besedilo evangelija, ki ga je z občutkom prebral diakon, se jo je dotaknilo bolj kot ponavadi. »Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudi. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar, ki je Kristus Gospod.«
»Naj pride med nas veselje in Kristus Gospod,« si je zaželela in bila vesela, da se ji je utrnila ta prošnja, ki je prevzela njene misli, ko je diakon zaprl evangeljsko knjigo in stopil k ambonu, Dora je zaznala nekaj zadrege v njegovih začetnih besedah. Pa je trema kmalu izginila. »Prišli smo v cerkev k polnočnici, da se ob prihodu Boga med nas, umirimo, napolnimo praznino v naših srcih in jih prepojimo z upanjem, ki nam ga svet ne more dati. Toda če mu ne pripravimo prostora, bomo odšli domov prazni. Od vsakogar je odvisno, koliko prostora bomo v svojem srcu posvetili Novorojenemu in z njim posvetili vsa pota našega življenja,« je svoje razmišljanje zaključil diakon.
Izpovedali so vero, izrekli prošnje in zapeli očenaš. Pri pozdravu miru se je Dora komaj zadržala, da ni bližnjim segala v roke. Tako mogočno je doživela povezanost in bližino z vsemi okoli sebe, pa se je še zadnji hip spomnila predpisov, povezanih z epidemijo.
Ko je diakon stopil proti tabernaklju, je začutila neskončno hvaležnost, da se bo na to sveto noč osebno srečala z Jezusom pod podobo kruha, katerega je posvetil oboleli župnik. »Samo po duhovnikovi besedi pride med nas,« ji je šlo skozi misli. Srečali se bodo z Novorojenim, čeprav med njimi ni duhovnika. Duhovnik ga je priklical in On jih čaka v tabernaklju. In spreletel jo je: »Ali je ta nocojšnja polnočnica znanilka časov, ki prihajajo? Ali bomo nekoč, morda kmalu, prihajali v cerkev, pa med nami niti diakona ne bo?«
Malo dlje je zadržala Novorojenega v dlani. »Gospod, ali se dotikamo časov, ki prihajajo?« je tiho vprašala.
Z nekim posebnim občutkom je odhajala iz cerkve, saj take polnočnice še ni doživela. Vznemirjalo jo je mnogo čudnih misli in vprašanj. Zato je bila pred cerkvijo vesela vsakega prijaznega pozdrava in voščila. Zaradi epidemije si niso podajali rok, le s pogledi in nasmehi so si voščili: »Blagoslovljen božič!«

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 1 (2023), 82-83.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Začetek leta, tiho plazeč se ali glasno rajajoč od zadnjih decembrskih v prve januarske ure, je nadvse primeren čas za načrte in obljube!
»V letošnjem letu si želim biti kavč!« sem rekel.
»Kaj? Želiš si kavč?« je nekoliko začudena, a ne preveč presenečena vprašala možinja, medtem ko mi je dolivala šampanjca v kozarec.
»Ne, želim biti kavč!«
»Kako, prosim?«
»Kavč. Želim biti kavč.« sem resno ponovil.
»Zakaj?« je sicer vprašala, a zanimalo je ni preveč, kajti roke so čakale na stisk in lica so se ponujala v poljub ter »srečno, zdravo in uspešno« vsevprek in preko vseh!
»Zakaj?« je vprašala prvega januarja popoldne, ko so se otroci že lotili šolskih nalog in sva odšla na kratek sprehod, da nama svež zrak odpihne še zadnje sence prečute pretekle noči in preteklega leta.
In sem ji pojasnil.
S hčerko sva bila pri zdravniku: Dodatne raziskave za lajšanje, upajmo, prehodnih pubertetniških težav. Nič posebnega torej zaenkrat, hvala Bogu! Nič, kar bi še dodatno bremenilo ali grenilo dušo med čakanjem na pregled. Zgolj bolj ali manj neprijetno posedanje, ki mu ni konca in ki se slej ko prej razvije v razmišljanje, kaj vse koristnega bi v tem času lahko postoril. Najprej se, še nekaj minut pred naročeno uro, optimistično razpoložen usedeš na, za odraslega človeka nekoliko premajhen stol v čakalnici. Po več kot uri čakanja in iskanja najbolj primernega položaja za posedanje, pa se, ko zaslišiš svoji priimek po zvočniku, komaj pobereš in si tudi sam potreben zdravnika. Ali pa vsaj fizioterapije! Pred naslednjo ordinacijo ni čakalnice, le hodnik in še ta brez stolov, pa se sprehajaš ali pa ravnaš hrbet in nižje ležeče predele telesa kar ob steni! Pred tretjo ordinacijo nekaj, čemur bi le z veliko mero domišljije lahko rekel stol. Hodnik pred četrto ordinacijo pa je predsoba raja: Udoben, res udoben stol, ki telo potisne v prijetno ščemeč položaj, da sem kar zastokal od ugodja in bil deležen začudenih hčerkinih pogledov!
»Kaj, in sedaj bi rad v čakalnice namestil kavče?« se je smejala možinja.
»Ne, no … počakaj, da povem do konca!«
Pa se ozreš okoli sebe in vidiš ljudi na invalidskih vozičkih, na okolesnjenih bolniških posteljah, z berglami, s palicami, s kisikovimi bombami … in te postane v dno duše sram, da se pritožuješ, ker tvoji zadnji plati ni zadosti mehko postlano!
In sem potem tako razmišljal tudi o različnih sprejemih v različnih ordinacijah: Kako me je prijazna beseda spravila v smeh, celo v duhovičenje … in kako sem v zadregi obmolčal ob naduti in trdi besedi. Pa sem pogledal po hodniku in videl, da bolniki vstopajo v ordinacije kot na obisk ali pa kot na davčno zaslišanje, odvisno pač, kdo in na kakšen način jim je odprl vrata.
In sem se vprašal, kako jaz opravljam svoje delo? Kako jaz živim? Kako se ob meni ljudje počutijo? Se smejijo? Ali v zadregi ne vedo kaj bi? Jih sprejmem s prijaznostjo ali z nadutostjo?
In sem pomislil, da smo drug drugemu pravzaprav – stoli. Primerni in neprimerni, premajhni in preveliki, udobni in neudobni.
In ja! Želim biti stena, da se kdo nasloni name, da se vsaj malo odpočije in poravna svojo držo. A želim biti še več!
Ja! Želim biti stol, navadno sedalo, da kdo vso svojo težo položi nanj in si oddahne. A želim biti več!
Ja! Želim biti stol, ki bo nudil udobje in užitek! Ki bo izvabil nasmeh na utrujen obraz! A želim biti več!
»Želiš biti kavč?!« se je smejala možinja.
»Ja! Glede na kilažo, širino in višino, se mi zdi, da sem kar primeren. Da lahko ponudim več!«
»Trap!« je rekla, a se je privila k meni in me z roko objela čez pas.
»Kaj je? Kaj bi rada?« sem zagodel.
»Tipam, če si morda dvakrat oblazinjen!«
»Trapa!« sem ji rekel in jo stisnil k sebi.
In sva, tako objeta, odšla proti domu. V še eno novo leto.

ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 1, str. 17.

Francoski publicist Jean Pasqualini, sin francoskega očeta in kitajske matere, je preživel sedem let v nekem delovnem taborišču na Kitajskem skupaj s kitajskim katoliškim redovnikom trapistom, ki mu je bilo ime Hsia. Samo zato, ker je bil duhovnik, je bil obsojen na “dvajset let prevzgoje z delom”. Bil je slaboten, vendar je junaško delal in prenašal celo težja bremena kot mlajši in močnejši taboriščniki. “Kdo mu pomaga?” so se spraševali sotrpini. “Bog,” so odgovarjali sami. “Kadar Jang (poveljnik taborišča) ne gleda, stopi Bog z nebes in nosi breme namesto starega Hsia.”
Ta redovnik je bil prijet potem ko so vojaki njegov samostan požgali in vse redovnike pobili. »Ne bi ostal pri življenju, če bi Bog ne imel z menoj posebnih načrtov,« je povedal Jeanu, o katerem je zvedel, da je poleg njega edini katoličan v taborišču. Rad bi se z njim pogovarjal o Bogu, rad bi molil z njim, toda če bi poveljnik to zvedel, bi dal oba ustreliti.
Za božič je stari Hsia nagovoril Jeana, da sta med odmorom odšla v vodni jarek. Jean je stražaril, Hsia je maševal.
»V naslednjih trenutkih sem prestal tisoč smrtnih strahov,« je povedal Jean. »V vsakem zavijanju vetra sem slišal kričanje stražarjev. Nenadoma pa me je obšlo nekaj čudovitega, nekaj, kar je bilo močnejše od strahu, in vleklo me je proti jarku. Kar sem videl tam, je bilo tako silno, da sem po štirih letih prvič pozabil na krutega Janga in na jetništvo in se spomnil vere v nekaj, kar je več kot samo ostati pri življenju. Tam spodaj v izsušenem jarku je pater Hsia daroval mašo. Njegova cerkev je bila pusta severnokitajska ravan, njegov oltar zmrznjen kupček zemlje. Namesto mašne obleke je nosil obrabljeno jetniško uniformo, za kelih mu je služila obtolčena emajlirana skodelica. Iz nekaj grozdnih jagod, ki jih je skrbno hranil ves čas, je iztisnil nekaj vinu podobnega, iz prgišča pšeničnih zrn, ki jih je bil skrivaj vzel ob žetvi, je pripravil nekakšno temno pogačo – hostijo. Na Hsijevem oltarju ni bilo sveče, namesto te je ob gričku – oltarju gorel majhen ogenj. Zavijanje severnega vetra, je bila glasba in zdelo se mi je, da trepetajoči plamen nosi starčevo molitev naravnost v nebo in jo veter raznaša na vse štiri strani neba.
Naenkrat sem zahrepenel, da bi s Hsijem delil njegovo silno vero. Nikjer na svetu, sem pomislil, ne more biti tako pretresljive maše, niti v najlepši katedrali sveta. Od tega občutka pretresen sem na njegov pozdrav Dominus vobiscum zapel odgovor Et cum spiritu tuo. Hsia ni bil videti presenečen; ohrabrujoče mi je prikimal in zapel: Ite, missa est! In že skoraj pozabljeni besedi Deo gratias! sta mi kar sami privreli z ustnic. Maša je bila končana. “Upam, da bo Gospod razumel, da ga nočemo žaliti in bo to ubogo mašo sprejel,” je rekel Hsia.
Nisem mogel govoriti. Njegov strah – ne pred tem, da bi ga ustrelili, ampak pred tem, da ne bi žalil Boga, mi je jasno pokazal, kar mi je hotel stari duhovnik v teh mesecih, kar sva se poznala, povedati: samo preživeti, samo borba za goli obstanek, kot se zanj bori tudi žival in vse živo, za človeka ni dovolj. Človek potrebuje nekaj višjega, za kar živi, potrebuje vero.
In rekel sem: “Bog bo že razumel, o tem sem prepričan, pater Hsia!”«
»Hvala ti, Jean. Bog naj te vedno varuje!«
In prvič v štirih letih sem trdno verjel, da me bo Bog res varoval.

Ognjišče (2021) 1, str. 25.

Na nekem srečanju z verniki je papež sv. Pavel VI. povedal, kaj je doživel, ko je nekega dne kot nadškof v Milanu obiskal eno od župnij. Srečal se je s starejšo ženo, ki je živela sama.
»Kako vam gre?« jo je vprašal.
»Ni slabo,« je odgovorila. »Nisem lačna in na toplem sem.«
»Potem pa ste srečni?«
»Ne, nisem srečna,« je planila v jok. »Sin in njegova žena me nikoli ne obiščeta. Žalostna sem in umiram od osamljenosti.«
Nadškofa so zelo ganile njene besede: »Umiram od osamljenosti.«

Zato je kot papež vernikom dejal: »Hrana in toplota sama nista dovolj. Ljudje potrebujejo nekaj več. Potrebujejo našo bližino, naš čas, našo ljubezen. Potrebujejo živi stik in zagotovilo, da niso pozabljeni.«

To je globoka resnica. Najbolj je pomembna bližina tistih, ki so nam dragi. Darila, pisma in telefonski klici ne morejo nadomestiti bližine in osebnega stika. Navzočnost vliva tolažbo in mir. Najboljše darilo, ki ga lahko podarimo drugemu človeku, je čas, ki si ga vzamemo zanj.
Božič nas spominja, da je Bog prišel k nam, živel med nami in kot eden izmed nas.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2016), 19.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Pozdravljeni. Po tretjem otroku in 37 letih sva se z ženo odločila in že realizirala kontracepcijo z operativno sterilizacijo. Zanima naju, če je to greh. Najlepša hvala za odgovor.
Karel
Najprej lepa hvala za zaupanje in iskrena čestitka vam in ženi k odločitvi za tri otroke, ki vas gotovo osrečujejo in duhovno bogatijo. Iz vprašanja sklepam, da vam je znan nauk katoliške Cerkve o kontracepciji in tudi to, da Cerkev sprejema in po usposobljenih strokovnjakih spodbuja predzakonce in zakonce k spoznavanju in k uvajanju v naravno urejanje spočetja. Seveda pa naravno urejanje spočetja predpostavlja zdravje in predvsem brezpogojno ljubezen, ki vključuje iskreno in zaupno komunikacijo ter odgovorno in ljubeče sodelovanje obeh zakoncev. S problemom urejanja spočetja oz. odgovornega starševstva se srečujejo vsi zdravi zakonski pari, saj z urejanjem spočetja izključujejo splav, ki ga ima katoliška Cerkev za veliki greh, za umor še nerojenega otroka. V moralni teologiji razlikujemo abortivno in neabortivno kontracepcijo, pri prvi gre za onemogočanje ugnezditve že oplojenega jajčeca, pri drugi pa za preprečitev oploditve. Čeprav cerkveni nauk nasprotuje vsakršni kontracepciji, sta abortivna in neabortivna neprimerljivi, saj že izraz abortivna pomeni, da gre pri prvi za abortus (splav), pri drugi pa za preprečitev oploditve. Pri operativni sterilizaciji gre sicer za neabortivno toda trajno kontracepcijo, ki izključuje možnost, da bi lahko nastopila za zakonski par nova priložnost za drugačno svobodno odločitev. Operativna sterilizacija ni po katoliškem nauku samo moralno vprašljiva kot vsaka kontracepcija, ampak je greh tudi zato, ker trajno onemogoča zakoncema, da bi tudi na spolnem področju zaupala v možnost novega začenjanja. Zato se krščanska zakonca v običajnih okoliščinah ne smeta odločiti enkrat za vselej, koliko otrok bosta imela. Odgovorno starševstvo v polnem pomenu besede pomeni stalno odprtost pred Bogom, ki lahko vključuje v novem položaju drugačen odgovor glede števila otrok. Sterilizacija tako odprtost onemogoča, ker ima več ali manj trajne posledice. Vsi pa dobro vemo, da je lahko vsak dan tako za posameznika, kot tudi za zakonski par, nova milostna priložnost.
Vinko Škafar

Ognjišče (2013) 01, str. 55

Dostikrat se zvečer, ko sparkiram svoj mali avto pred svojo malo kmečko hišo v svoji mali provinci, utrujen od iztekajočega dneva, od življenja nasploh ter, neredko, od samega sebe, zazrem v jasno, zvezdnato nebo in rečem: »Pa kaj je vse to v primerjavi z večnostjo?!«
In ta stavek me pomirja.
Ta stavek zmanjšuje pomembnost dneva, dogodkov, pa tudi mojo osebno pomembnost, ki si jo v svojem moškem, očetovskem, poklicnem in siceršnjem napuhu pripisujem.
Vsakodnevna vznemirjenja so s to mislijo zgolj muhe enodnevnice, ne več kot gomazenje, ki prileze izpod kamna. Ta misel menja prioritete v mojem življenju in vzpostavlja hierarhijo!
Kaj je to v primerjavi z večnostjo!
A pri nas v provinci še vidimo nebo. In zvezde. Še smo deležni te milosti, ki je mnogim pomembnim krajem naše deželice odvzeta.
Vse prevečkrat je megleno.
In zamegljeno.
Nejasno!
In če človek ne vidi neba, potem običajno tudi ne vidi večnosti. Ali pa je noče videti. Je ne spozna. In je noče spoznati. In če se človek odreče večnosti, potem vsakodnevna vznemirjenja pridobivajo na pomembnosti. In če tisto gomazenje pod kamnom postane pomembno, potem muhe enodnevnice postanejo ptiči feniksi in rajske ptice!
In je silvestrski sveti večer primeren, da se človek zazre v zvezde. In si kaj zaželi.
Jaz si želim manj megle. In več jasnega neba. Da se bom zavedal svoje (ne)pomembnosti. Prioritet. In življenjske hierarhije. Življenja sploh!
In je silvestrski sveti večer primeren, da si človek kaj obljubi.
Jaz obljubljam, da bom ostajal zvest sebi. Kar pomeni, da bom zvest Bogu! Da se bom trudil biti eno z Bogom. Da bom po-božen. Kar pa seveda pomeni, da bom zvest Cerkvi! In kar vidim, kako se dvigujejo obrvi in mrščijo čela. Kar pa še ni zadosten razlog, da bi se spustil v pojasnjevanje tega, kar bi moralo biti jasno. Škoda besed. In bom pazil na besede. Ker jih je res škoda. Izgovorjena se, kot nas pouči že pregovor, več ne povrne, zapisana pa še dolga leta opleta po spletu!
Predvsem pa bom pazil na Besedo. Ki je bila v začetku. In bo tudi na koncu!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 1, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)