Utrujeno je osel stopal za gospodarjem, ki je od časa do časa potegnil za povodec ali ga udaril s palico, kamor je pač padlo. Od celodnevne hoje v krogu se je oslu zdelo, da se vse okoli njega še vedno vrti. Ko je zavohal prijetni vonj domačega bivališča, je pospešil korak , da ga je gospodar komaj dohajal. Tam mu je vrgel pred noge nekaj šopov sena. Počasi je žvečil, da je večerja trajala dlje. Najraje bi vse pojedel, pa je vedel, da mora dobro polovico pustiti za vola. »Morda je že med potjo našel kaj za pod zob,« je pomislil in naredil še dva ali tri grižljaje. Čakal je in čakal, vola pa od nikoder. »Uf, zopet bo prišel domov utrujen in siten,« je pomislil in se že vnaprej bal srečanja.
Šele ko se je trdno zmračilo, je gospodarjev sin prignal vola, ki se je sam od sebe postavil poleg osla in začel počasi žvečiti seno. »Skoraj vse si mi pojedel!« je zagodrnjal, ko je pospravil zadnji grižljaj.
»Gospodar danes ni bil ravno radodaren,« se je izgovarjal osel in bilo mu je žal vsak bilke, ki jo je pojedel proti koncu.
Dolgo sta molčala. Tudi sicer se nista veliko pogovarjala, ampak raje mlela vsak svoje misli. »Kam so te pa danes vlekli?« je končno vprašal osel, da je presekal molk.
»Ne sprašuj. Od ranega jutra do neznosne vročine sem oral. Njivo, kjer je več kamenja kot zemlje. Vlekel sem tisti plug, ki se je venomer zatikal. Tebi je lahko, ki samo hodiš ob nekem drogcu.«
»Ob nekem drogcu!« mu je vpadel v besedo osel. »Tisti drogec, tisti drog, poganja cel mlin za žito z mlinskim kamnom, ki je veliiik in teeežak, ne pa majhen kot tisti tvoji kamenčki na njivi, in venomer korakam v krogu, da se mi od jutra do večera vrti v glavi. Še ponoči, ko zatisnem oči, se mi ves svet premika sem in tja, da se zjutraj zbudim bolj utrujen kot zvečer, ko ležem.«
»Samo jokaš in stokaš! Kaj pa naj jaz rečem? Ko sem zoral tisto neskončno njivo, so me vpregli v voz in moral ga vleči skoraj na konec sveta.«
»Tudi ti samo jamraš,« mu osel ni ostal dolžan. Utihnila sta in sta utrujeno stala drug poleg drugega.
»Nekdo prihaja!« je zastrigel osel z ušesi. »To niso gospodarjevi koraki.« Tudi vol je prisluhnil, pa je že vnaprej vedel, da s svojimi starimi ušesi ne bo ničesar ujel. Iz teme se je počasi izluščila postava visokega moškega. »Menda gre v najino domovanje!« je zaskrbelo osla. Možak je vstopil, visoko dvignil svetilko, si na hitro ogledal votlino, nato pa s hitrimi koraki odšel.
Vrnil se je z ženo, ki se je opirala na njegovo ramo. »Marija,« je dejal, »glej, v tem kotu ti bom pripravil prav udoben prostor.« Žena je samo prikimala in se usedla na rob kamnitih jasli.
»Tukaj mislita ostati!« je zastokal osel. »In prav danes, ko sem tako utrujen,« je zabrundal vol.
Šele tedaj sta ju tujca opazila. »Glej, Jožef, družbo imava!« je dejala Marija. Jožef ju je prijazno pobožal. »Bo vsaj bolj toplo,« je rekel in začel po tleh nabirati slamo. »Vem, da si lačen,« je z utrujenim glasom rekla Marija in začela iskati po malhi. »Cel dan nisi nič poštenega pojedel.«
»Marija, bolj misliš name kot nase,« je odvrnil. »Glej, ležišče je pripravljeno. Spočiti se moraš.«
»Mislim, da nocoj ne bo počitka,« je dejala in oba sta utihnila.
»Si kaj razumel, o čem se pogovarjata?« je vprašal osel. »Nista iz naših krajev in ju težko razumem. Mislim, da sta govorila nekaj o hrani,« je dejal vol. »Pa nista nič jedla. Kar počivat sta šla,« je ugotavljal osel. »Tudi meni se od utrujenosti pošteno dremlje,« je dejal vol in se zleknil na tla. Prav kmalu se mu je pridružil osel.
Sredi noči ju je zbudil otroški jok.
»Prijatelj vol, zbudi se! Menda sem slišal otroški jok,« se je oglasil osel. »Saj ni nikjer nobenega otroka,« je zaspano odvrnil vol. »Odkod pa naj bi prišel otroški jok?« se je spraševal osel. »Če si res slišal jok, se je otrok pač rodil!« mu je razlagal vol. »Kako? Kar rodil se je in zdaj tukaj joka?« ni mogel razumeti osel. »Ti si še mlad in nič ne razumeš,« je modro dejal vol.
V tišini, ki je nastala, je bilo slišati le pojemajoči otroški jok in nežno šepetanje Marije in Jožefa. Čez malo časa je Jožef vstal in novorojeno dete, zavito v tanko odejo, položil v jasli. Objeta sta nato tujca zrla v speče dete in se tiho pogovarjala.
»Ali jim ni lepo?« je bil ganjen osel. »Tudi jaz sem zdaj boljše volje,« je zabrundal vol.
»Joj, kaj pa je to?« je vzkliknil osel. »Nebo tam na levi strani se nekam čudno sveti. Morda bo nevihta,« je ugibal.
Nebo je še nekaj časa žarelo, nato pa je nazaj potemnelo, da je osla in vola začel zmagovati spanec. Osla, ki ni mogel trdno zaspati, ker se je svet v njegovi glavi še vedno vrtel, je pritegnilo oddaljeno govorjenje. »Ali slišiš?« je začel buditi vola. »Nič ne slišim!« je bil vol slabe volje. »Veter prinaša glasove s pastirskih poljan. Slišim govorjenje ljudi in meketanje ovac,« ni odnehal osel. »Sanja se ti,« ga je zavrnil vol, ki bi rad mirno spal. »Glasovi prihajajo vse bližje,« je vztrajal osel. »Le kaj bi to bilo?« je zanimalo tudi vola.
»Marija, zdi se mi, da se dogaja nekaj čudnega,« je bil ves iz sebe Jožef. »Zadnje čase se nama dogajajo neverjetne stvari,« je potrdila Marija in skupaj sta prisluškovala v noč. »Menda ja ne bo prišel kdo sredi noči in še ob takšni priliki,« je bil zaskrbljen Jožef. Glasovi in koraki so prihajali vse bližje in napetost je naraščala.
Pa je bilo spet vse tiho. Sem pa tja je bilo slišati kakšen šepet in sopenje ovc. Jožef je vzel v roke popotno palico in svetilko in stopil pred votlino. Zagledal je trumo pastirjev in za njimi čredo ovc.
Najstarejši pastir je stopil naprej in dejal: »Povedano nam je bilo, da se je tu nocoj rodil poseben otrok.« Jožef je potrdil: »Res se je rodil.« Pastir pa je nadaljeval: »Povedano nam je bilo, da se je rodil Zveličar, Kristus Gospod,« in pokleknil skupaj z vsemi pastirji, ki so stali za njim. Jožef je začudeno pogledal Marijo, ki je držala v naročju dete, na njenem obrazu pa ni bilo sledu presenečenja. »Kdo pa vam je to povedal?« je vprašal Jožef. »Močna svetloba nas je obsijala in Gospodov angel nam je oznanil: “Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar”,« je povedal drugi pastir. »Zdaj razumem.« je bil pomirjen Jožef in pastirje povabil v votlino.
Pastirji so drug za drugim prihajali pred dete in se mu do tal priklonili. »Dragi moj vol,« je bil začuden osel, »si že videl kdaj kaj takega? Možje se klanjajo novorojenemu otroku, ovce pa si pred votlino nekaj šepetajo. Pravijo, da so videle prikazen angela, ki jim je sporočil veselo novico in zaradi nje so vsi pohiteli v Betlehem.« Vol kar ni mogel verjeti svojim ušesom. »Poglej,« je vznemirjeno dejal osel, »vse ovce so padle na prednje noge, ko je mlada mati pokazala otroka.« Vol se je čudil: »Star sem že, pa česa takega še nisem videl. Če je kaj pameti v moji glavi, mora biti ta otrok nekaj posebnega!« In oba sta padla na kolena.
Ovce so se pridružile pastirjem in se gnetle, da bi prišle čim bliže otroku. Vol in osel sta se jim pridružila.
Pastirji so se pogovarjali z Jožefom in Marijo. Kar niso se mogli raziti. Vol in osel sta že mislila, da bodo ostali tam kar celo noč, a so se začeli poslavljati in so drug za drugim srečnih obrazov odhajali.
»Veš, da nisem več zaspan,« je dejal osel.
»Kako bi mogel biti zaspan v taki čudežni noči?« je odvrnil vol.
»Zdaj, ko so vsi odšli,« je zaskrbelo osla, »je postalo v tej votlini mrzlo. Otrok se bo še prehladil.« Jožefu se je zdelo, da sta živali postali nemirni. »Kaj mi hočeta povedati?« je vprašal Jožef. Osel ga je prijazno pogledal, vol pa je s kopitom udaril ob tla. »Že razumem: rada bi ogrela otroka,« je rekla Marija. »Tudi meni je postalo hladno.« Jožef je stopil k njima in ju povedel do jasli, kjer je ležalo dete. Ulegla sta se čisto blizu in dihala v dete. Objela jih je prijetna toplota in spokojna tišina. Bilo jim je tako lepo in po napornem dnevu in nenavadni noči jih je začel zmagovati spanec.
Marija pa je v polsnu od časa do časa stisnila dete Jezusa k sebi.

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 1 (2017), 31.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

V zadnjih mesecih, dneh ... se je v mojem predalu e-pošte med vsemi odmevi, kritikami in pohvalami na račun Ognjišča, nabralo tudi nekaj vprašanj mlajših bralcev (nekateri v pripravi na birmo), ki si želijo še kdaj kaj "veroučne vsebine" (kaj o veri ... čemu sploh potrebujem vero?) Res je, pred leti smo imeli v Ognjiščui Veroučne strani ... zdaj so mladinske vsebine zbrane večinoma v mladinski prilogi, kjer mladi in njihovi starši najdejo veliko koristnega ...Usmeril sem jih na stara Ognjišča (od leta 2011 naprej), ker pa v arhivu (še) ne ponujamo celotne vsebine, sem se odločil, da pripravim nekaj povzetkov:
Na naši spletni strani bom občasno pripravil nekaj kratkih in preprostih razmišljanj, zgodb, molitev ... ki bodo morda komu koristili ... kot obujanje spominov na veroučna srečanja mlajših skupin. - in hkrati kot spodbida za naprej ... v nove čase
Starši si zelo želimo, da bi naši mladi, ki so že prejeli potrditev v veri ali se nanjo pripravljajo (a v teh časih ne vedo, kdaj) odrasli v osebni veri, hkrati pa nas skrbi, da se ne bi izgubili. “Tudi če me vi zapustite, vas jaz ne bom nikoli zapustil!” pravi Jezus v Svetem pismu. Prav to sporočilo je morda v teh dneh pomembno tudi za mlade, ki bi se želeli pogovarjati, kaj prebrati o rasti v vseh človeških razsežnostih, najbolj pa v zaupanju v Gospoda. Razmišljanja bodo zelo preprosta: o veri, upanju, usmiljenju, pogumu, pristnosti, solidarnosti, osamljenosti, moči, ljubeznivosti, doslednosti, spoštovanju do samega sebe, o ljubezni …

Ne bojte se
Kakšno korist imaš torej od tega, če sem veren? Pravzaprav nobene vidne koristi! Zaradi tega si ne moreš privoščiti vsega, kar bi si želel, ne hrane, ne pijače, ne zabave …, v redovalnici tudi nimaš samih odličnih ocen, tudi pri iskanju življenjskega sopotnika nisi zaradi tega bolj uspešen … Kljub temu pa lahko rečem, da je osebna vera najbolj koristna stvar na svetu. Zakaj? Ker vera prežene vse strahove! Še več, vera nas vodi do ljubezni do Boga in bližnjega, in kdor ljubi, ima še kako velik motiv za življenje, da gre naprej, mimo vseh strahov, težav, ovir …!«. In mladi se danes srečujejo s številnimi strahovi: da ne bi ugajali, da ne bi bili sprejeti, da jim ne bi uspelo to ali ono ... nekateri so v stiski zaradi neprijetnih izkušenj iz preteklosti; drugih je strah prihodnosti (kakšna bo … če sploh bo?). Zaupanje v Gospoda življenju ne odvzame napora, mu pa daje smisel. Vera je najboljši ‘reševalec’ življenja, ker po njej doživljaš Boga kot nekoga, ki ti je vedno blizu. To je najboljša naložba, nič ne stane: samo nekaj napora je potrebnega, da odpremo vrata, da Gospod lahko vstopi. Je svobodna: vsakdo se sam odloči, če se bo dan za dnem potrudil hoditi za Jezusom. Med strahovi je še eden – Bojimo se tudi ‘neznanega’ Boga in on to dobro ve, zato v Svetem pismu (od Prve Mojzesove knjige do Razodetja) vedno znova ponavlja: »Ne bojte se!.. Naj vas ne bo strah! ... Pogum … jaz sem z vami!« V Svetem pismu je 365 podobnih izrazov – vsak dan torej Gospod vsaj enkrat potrka … in čaka, da mu odpremo vratca svojega srca.

Bog nas je naredil po svoji podobi, mi pa smo mu vrnili ‘uslugo’ in si njega priredili našim predstavam. Tako smo iz njega naredili na eni strani “bitje, ki bruha ‘ogenj in žveplo’”, na drugi strani pa “dobrodušnega starčka z belo brado, ki mu ni mar za nas”. Bog ni tak: je neskončen, Večen, Vsemogočen in hkrati Bližnji, ljubeči Oče. Prijateljski odnos z njim vključuje spoštovanje (Bog je Drugačen od nas), izključuje pa strah. Bog je Bog: od tvojega odnosa z njim je odvisno kako živiš: ne boj se, zaupaj se mu in se mu izroči v varstvo!

Preberi iz Svetega pisma: 1 Mz 3,8-10

Človek in njegova žena sta zaslišala glas Gospoda Boga, ki je ob dnevnem vetriču hodil po vrtu. Skrila sta se pred Gospodom Bogom sredi drevja v vrtu. Gospod Bog je poklical človeka in mu rekel: »Kje si?« Rekel je: »Slišal sem tvoj glas v vrtu, pa sem se zbal, ker sem nag, in se skril.« (1 Mz 3,8-10)

ZgodbE

Bog se igra skrivalnice
Potem ko je Gospod Bog ustvaril zemljo, rastline in živali, je naredil moža in ženo, saj je hotel, da bi imel ob sebi nekoga, ki bo, tako kot on, sposoben ljubiti. Nekega dne je rekel ljudem. »Rad bi se igral s človeškimi otroki … se želite igrati z menoj? Ljudje so odgovorili: »Seveda, kaj pa se bomo igrali?« »Skrivalnice,« je predlagal Bog. »Odlično!« so bili navdušeni ljudje. Začeli so se igrati. Najprej je bil Bog tisti, ki je ‘mižal’ in iskal ljudi. Vedno jih je hitro našel, vse je poznal po imenu in vedel, kam so se skrili. Zato je predlagal, da bi raje vloge obrnili in bi se on skril, ljudje pa bi ga iskali. Res so naredili tako, Bog se je skril in čakal, da ga kdo najde. Čakal je in čakal, toda nikogar ni bilo … Ugotovil je, da so ljudje pozabili nanj in so jih bolj zanimale druge stvari. Le kako se je lahko to zgodilo, ko pa si je tako želel, da bi ga našli, saj je imel zanje pripravljena darila, ljudi pa to ni prav nič brigalo. – Bog pa je zvest, zato se je sam odpravil iskat ljudi. Našel jih je zaposlene s številnimi obveznostmi (nihče več ni mel časa), okrog sebe so nagrmadili gore raznih predmetov, naprav ..., skrivali so se za “tako delajo vsi”, drug do drugega so bili nestrpni ... Še več: nekateri so se skrivali pred njegovim pogledom, bili so prestrašeni, druge je bilo sram, da so ga poznali; nekateri pa sploh niso vedeli, da obstaja. – Bog je bil v hudi zadregi, toda ni se vdal. Še naprej je iskal, z veliko vztrajnostjo in ni odnehal … Prepričan je bil, da bo našel nekoga, ki ga bo sprejel in s komer bo lahko sklenil prijateljstvo …

Odgovori si

“Kaj misliš, ali je res, da danes le malo ljudi išče Boga in raje pustijo, da jih on išče? Največja slabost in napaka današnjega časa je mlačnost, brezbrižnost (živeti tako, kot bi Boga ne bilo)? Morda vidiš kakšno rešitev? Če bi Bogu skušal določiti poklic, komu, bi rekel, da je podoben …. umetniku, ki pripravlja vedno izvirne izdelke in ničesar ne izdeluje serijsko; kmetu, ki seje poln zaupanja, da bo tudi nekaj zraslo; trenerju, ki izbere pravega igralca in mu določi mestu v ekipi za uspeh na tekmi …

(nadaljuj sam)


Kaj iščeš, učitelj?
Učitelj je globoko sklonjen pregledoval tla pred svojo hišo.
“Kaj iščeš, učitelj! so ga spraševali sosedje. “Izgubil sem iglo,” je odvrnil starček. Sosedje so mu priskočili na pomoč. Nekaj časa iščejo, potem pa pravi eden naveličano: »Kmalu bo mrak in nimamo več veliko časa! Poskušaj se vendar spomniti, kje ti je padla igla na tla.”
“Izgubil sem jo notri, v moji hiši!” je odgovoril.
“Čemu jo potem iščemo tu, na ulici?« so presenečeno obstali sosedje.
“Ker je tu še svetlo,« razloži učitelj, »pri meni v hiši pa je tema.«
“Kaj torej sploh zapravljamo čas,” ugovarja nekdo, ”tudi s svetilko ne bomo našli igle, ki je ni. Pojdi v hišo in prižgi luč!”
Učitelj se nasmehe: “Kako zelo ste pametni, ko gre za vsakdanje reči. Ali morda kdaj uporabljate vašo brihtnost tudi zato, da bi kaj doživeli tudi v globini samega sebe? Vidim, da vsi iščete zunaj tisto, kar ste izgubili znotraj. Ali verjamete, da boste našli Boga v zunanjem svetu? Njega ste torej tudi izgubili nekje zunaj vas samih?” Pustil je zmedene sosede in odšel v hišo.
sufijska zgodba

Stojim pred vrati in trkam
Angleški slikar Holman W. Hunt (1827–1910) je končal eno svojih slik. Na njej je upodobil Jezusa, ki stoji pred vrati. Preden bi naredil še zadnje popravke in sliko dal na razstavo, je želel vedeti, kaj o njej menijo ljudje. Vsi so pohvalili skrivnostno Jezusovo podobo pred temačno hišo. Nihče ni našel nobene pomanjkljivosti, naenkrat pa je nekdo zaklical: »Mojster, zdi se mi, da nekaj manjka na vratih v hišo. Kako naj Gospod vstopi, če vrata nimajo kljuke?«
»Prijatelj, prav imaš, « je odgovoril slikar. »Res nisem naslikal kljuke na vratih hiše. Kaj mislite, zakaj? Vrata, na katera trka Gospod, se lahko odprejo samo od znotraj!«

BOG - Osebna izkaznica

Obraz – kot dobri oče … ki mu lahko rečeš Ti.
Roke: močne in nežne: znajo zdraviti, ljubkovati in podpirati.
Noge: žuljave, ker so neprestano na poti, ko išče ljudi.
Oči: pronicljive in prodorne: z njimi vidi tudi tisto, kar je v notranjosti srca.
Posebno znamenje: na dlaneh izpisana imena vseh ljudi.
Spomin: izjemen – tudi če bi mati pozabila svojega otroka, on ne pozabi nikogar.
Starost: nedoločena. Je najstarejši in hkrati tudi najmlajši od vseh
Delo: odpuščati.
Značaj: … čeprav je ‘zvezdnik’ je kljub prevzvišenosti rad v družbi preprostih in skromnih ljudi.
Skupna ocena: neskončen

Vera je kot ...

- mobilni telefon: ki te poveže z Bogom, kjerkoli te najde.

- mikroskop: ki ti pomaga zaznati tudi veličino tistega, kar je majhno.

- planika: najdeš jo, če se povzpneš v visokogorje.

- nebo ponoči: bolj ko ga opazuješ, več zvezd opaziš.

- svetilnik v noči: pokaže ti pot v pristanišče.

- padalo: daje gotovost, tudi takrat, ko je pod teboj praznina in globok prepad.

- poročni prstan: ki te povezuje z Bogom in si mu zvest.

VERA

V odnosu do Boga naj te vodi vera, v odnosu do bližnjega ljubezen, v odnosu do samega sebe ponižnost. (sv. Janez Bosko)

Po mojem mnenju o Bogu sploh ne moremo govoriti kot o ‘njem’, temveč ga moremo ogovarjati samo kot ‘ti’. (Viktor E. Frankl)

Vera je božji dar in sicer za vsakogar tako velik, kolikor velikega je pripravljen sprejeti. (Ivan Jerič)

IZPOVED VERE

Moj Bog, ker si nezmotljiva resničnost, verujem vse tisto, kar si ti razodel in nam Cerkev naroča kot versko resnico. Verujem v te, edinega pravega Boga v treh osebah, ki so enake in različne: v Očeta, Sina in Svetega Duha. Verujem v Jezusa Kristusa, tvojega Sina, ki se je utelesil, umrl in za nas vstal in vsakomur daje po našem zasluženju, nagrado ali večno kazen. V skladu s to vero želim živeti vedno. Gospod, pomnoži mojo vero!

MOLITEV

Gospod, prosim te, ne nehaj trkati

Želim se ti zahvaliti
s srcem polnim veselja, za dar vere.
Vendar pa me je pogosto sram pokazati, da sem veren.
Bojim se odpreti vrata mojega doma,
ker sem preveč krhek in dobro poznam
vse svoje šibkosti in nedoslednosti
Gospod, prosim te,
ne naveličaj se trkati:
vodi me z modrostjo in močjo in daj trdnost mojim korakom.
Vem, da boš to storil zame.
Zahvaljujem se ti za tvojo zvestobo
in za tvojo ljubezen, ki je brez konca.
Opogumi moje srce!

Naj bo slavljen GOSPOD, ker je uslišal glas moje prošnje.
GOSPOD je moja moč in moj ščit, vanj je zaupalo moje srce;
prejel sem pomoč in srce mi vriska, s svojo pesmijo se mu zahvaljujem. (Ps 28)

PISMO

Dragi prijatelji, ko vas oblegajo skušnjave, da bi se zaprli vase, ker vas življenje zasipa s skrbmi ali vas včasih celo straši, se spomnite, da vstali Jezus trka na vrata vašega srca in čaka, da mu odprete. Če ga sprejmete, reče vsakemu: 'Mir s teboj!' Sprejmite ga! Odprite mu! Ne bojte se!
Samo vera in ljubezen moreta premagati strah in znova prižgati upanje. Iz vsega srca vam želim, da bi mogli z ljubeznijo premagati vsak strah in povsod izžarevati upanje.
sv. Janez Pavel II mladim na letališču v Postojni, 18. maja 1996

SMS

Nespameten si, če iščeš zunaj sebe tisto, kar lahko najdeš samo v svoji notranjosti.

Skrit sem, toda vedno se dam najti tistemu, ki me išče z iskrenim srcem.

Trkam na vrata srca, toda spoštujem svobodo vsakega: vstopim samo tam, kjer mi dovolijo vstopiti. Če te nihče ne pride iskat, se ne boj, nisi ostal sam: jaz se vedno želim srečati s teboj. (podpis: BOG)

pripravlja: Marko Čuk

Ne le novo leto. Več kot očitno se globoko v človeštvu prebuja zahteva po prelomu modelov, ki nas navzven in navznoter tesnijo. Prebujeni posamezniki postajajo vedno številčnejša kritična masa, ki napoveduje premik. Nedvomno živimo v prelomnih časih. Toda ... Ali ima želja po novem realne možnosti uresničitve? Vprašajmo se drugače: Ali sploh vemo, kaj hočemo? Ali se ne gremo polni dobrih (beri: v oblake zgrajenih) idej le neki preobrat, ki slej ko prej zgrmi v prepad/model starega? Lahko si je nekaj želeti (srfati po svojih fantazijah, ki jih valovijo čustvovanja), teže je spremembe tudi uresničiti. Samo z rušitvijo starega, še ne pomeni, da smo pridelali novo. Kaj ti pomaga mladost v letih s starostjo v glavi? S starimi modeli v razmišljanju, z razvajenostjo v ravnanjih, ob tem pa še z nizko(tno) čustveno inteligenco in zapacano duhovnostjo, je premik v novo (se razume: boljše) le privlačna, a utopična zamisel, brez minimalne možnosti za uresničitev.

Vsako resnično spremembo je treba pridelati na vseh ravneh svoje osebnosti – tokrat bom razmišljal (smo v mesecu verskega tiska) tudi z vrednim branjem.

Če je naše branje omejeno le na čas, ki ga presedimo na straniščni školjki, in je vsebina, ki jo konzumiramo rumena, bo rumeno tudi, kar se bo pridelalo v naši glavi. In ker vemo, da misel vodi vse stvari, bomo lahko v sanjarijah o novem le bluzili v rumenih odtenkih na obzorju zahajajoče Zahodne civilizacije. Osebno mi je nedostojno – pod častjo jemati v roke branje, ki banalizira življenje in zlorablja imena zvezd-ni-kov. Človek, ki se ceni, izbira kvaliteto, predvsem pa daje vase (v globino duha, v srce, pa misel in seveda telo) le to, kar je vredno, kar je na dosegu najboljše.

Vem, sedaj bi lahko naredil reklamo za Ognjišče. Pa saj že sami veste, da ga je vredno jemati v roke! V njem je toliko zgodb ž/Življenja, ki se kot dobri miselni vzorci vtisnejo v naše nezavedno in potem spontano – samo po sebi pozitivno usmerjajo naše odločanje in ravnanje. Ob/v Ognjišču bi rad naredil reklamo za branje Svetega pisma. Zadnja nedelja v januarju je posvečena ozaveščanju, kako dragoceno je branje svetih besedil, premišljevanje svetopisemskih zgodb, posebej Jezusovega življenja. Kot pravi prerok Izaija: »Kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napolnil zemljo, jo naredil rodovitno in brstečo, dal sejalcu seme in uživalcu kruh, tako bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne povrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal« (Iz 55,10–11). Malce preoblikovan ljudski rek drži kot pribito: »Povej mi, kaj bereš, in povem ti, kdo si.« Besede, ki jih spravljamo vase, so usodne. Oblikujejo nas. V času prelomnih priložnost je pomembno vedeti: sveta besedila v Svetem pismu nas svetlijo / dobri zapisi v Ognjišču nas v mladosti ožarjajo in dajejo notranji vzgon/spodbudo za osebno→družbeno odrešenjsko evolucijo. Ja, čas je dopolnjen in začenja se novo po meni, po tebi ...! Bog stavi na vsakega izmed nas!

K. Gržan, Kolumna, v: Ognjišče 1 (2014), 3.

Tisto noč, ko se je rodil Jezus, so angeli to veselo novico oznanili pastirjem. Med njimi je bil tudi zelo reven pastir, ki ni imel prav ničesar. Ko so njegovi prijatelji sklenili, da na povabilo angelov gredo v votlino in vzamejo s seboj kakšno darilo, so povabili tudi njega. Pastir pa je rekel: »Ne morem iti praznih rok, nimam kaj podariti.« Prijatelji so ga prepričevali in ga nazadnje le pregovorili.
Prispeli so na kraj, kjer je bil otrok s svojo materjo in z Jožefom. Marija je držala dete v naročju in se smehljala, ko je videla, kako velikodušno so pastirji prinašali svoje preproste darove: sir, volno ali kak sadež. Zagledala je tudi pastirja, ki ni imel ničesar, in povabila ga je, naj stopi bliže. V zadregi se je približal.
Da bi lahko sprejela darila pastirjev, je Marija nežno položila dete v naročje pastirju, ki je bil praznih rok.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2016), 31.
knjiga: Zgodbe s semeni upanja, (Zgodbe za dušo 6), Ognjišče, drugi ponatis, Koper, 2015, 133.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Pozvonil sem. Čez nekaj trenutkov se je na vratih prikazal Rok. »Ti si, Jani! Kar naprej!« Vstopil sem in odšel v kuhinjo, saj sem njihovo hišo poznal skoraj tako dobro kot našo. Rok je bil moj najboljši prijatelj, čeprav deset let starejši. On me je vpeljal v svet gora, knjig in seveda Cerkve. Pravzaprav si nisem znal predstavljati svoje vloge v Cerkvi, če me ne bi on vpeljal. Naučil me je zvoniti, navduševal me je za pripravo Miklavža, postavljanje jaslic pa za sodelovanje pri veroučni skupini. Z njim se je bilo mogoče o vsem pogovarjati, toliko je vedel, vendar pa je v njegovem odnosu do Cerkve obstajala senca, ki je povzročala mejo, katere ni prestopil, odkar sem ga poznal. Zadnje čase je bil veliko v mestu, tako da sem domneval, da je to vzrok, da ni s celo dušo v domači cerkvi. Tisto mejo sem najbolj občutil prav ob Božiču, ko je doma postavil večje, lepše jaslice, kot smo jih mi postavili v cerkvi, pa čeprav nam je večinoma pomagal. Tistim doma je pravil »očetove«, pa ga nismo razumeli, le sanjali smo, kakšne bi šele postavili, če bi se res zavzel za naše skupne. Tokrat pa me je skoraj vrglo nazaj: v kuhinji ni bilo tistih velikih jaslic, na nizki omarici je stal le boren hlevček z nekaj figurami.
»Si za en pravi planinski čaj?« me sprašuje. Sam pa se še nisem opomogel od presenečenja. »Lahko,« končno izdavim, ne vedoč, kam bi sedel. Rok pristavi za čaj, v katerem bo preveč sladkorja, medu, a na to sem se že navadil. Čez čas sem le dejal: »Sem prišel vprašat, če boš šel kaj pritrkavat?« »Da bi šla pritrkavat?« me pogleduje. »No, prav, pa bova šla, samo tale čaj še spijeva, potem pa greva.«
Pogovor ni stekel. Molče se odpraviva na pot, potem pa se le oglasi: »Nič ne rečeš!« »Jaz? Pošteno povedano, ne morem razumeti, da nisi postavil svojih velikih jaslic.«
»Šele danes sem se vrnil iz mesta. Delo se je zavleklo, pa sem moral ostati. Tudi sam nisem mogel razumeti, vendar se je nekaj v meni lomilo. Vse te večere sem mislil na jaslice, na čakajočo mater, vendar se nisem mogel otresti občutka, da nekaj umira. Pravzaprav je začelo umirati z očetovo nesrečno smrtjo. Še nocojšnji večer nisem mogel domov, kaj naj bi počel ob izumiranju tistih lepih doživetij. Razmišljal sem, da bi lahko stopil k Jožu in Marjanu in jima voščil praznike, samo zato, da mi doma ne bi bilo treba gledati praznine: jaslic pa tako nisem mogel več postaviti. Včasih smo bili Jože, Marjan in jaz jasličarji pri farni cerkvi. To so bila fantovska leta, mladost. Že takrat sem vedel, da je za nami oče, ki je znal toliko stvari narediti, in bal sem se trenutka, ko ga ne bo več, nisem si pa mogel misliti, da bo to že tako kmalu in da bo praznina tako velika. Med takšnimi razmišljanji sem prišel do Jožetove hiše in pozvonil. Vrata so se počasi odprla. »Dober večer,« sem rekel. »Dober večer,« mi odzdravi presenečen, skoraj neprijazen Jožetov glas. »A ti si Rok!« se mu razvedri obraz. »Kar naprej!« Vstopim. Pelje me v dnevno sobo. V kotu veliko, bogato razsvetljeno božično drevo, na omari jaslice, ne velike, vendar takoj opazim, da si je nabavil umetniške figure iz pleterskega samostana. Žena odhiti nekaj pripravljat, Jože pa me sprašuje po vrsti vina. Otrok gleda televizijo. Jože hoče ugasniti, pa se otrok cmeri za risanko. »Pusti,« rečem. »Prišel sem samo voščit.« Posedemo. Nazdravimo. Z Jožetom se zapleteva v pogovor o starih časih o iskanju, potem ko smo opustili tiste velike jaslice pri stranskem oltarju. Težko se je bilo posloviti. Jožetu je šlo še najlažje. Izraz je pomembnejši je rekel Jože in se ozrl na jaslice na omari. Govori bolj Jože, žena gleda z otrokom televizijo, sam pa bolj razmišljam. Tudi takrat smo se odločili za izraz, za povednost, čisto neobremenjeno. Nekaj smo še iskali, ampak tistega pravega ni hotelo biti. Najprej se je oddaljil Marjan; mislili smo, zaradi ljubezni, potem je umrl oče in bilo je hitro konec. Vidim, da si se je Jože lepo uredil, uspešen, urejen je. Poslovim se.
Pri Marjanu je bilo čisto drugače. Nered. Jaslice je šele delal. Okrog njega so se motovilili otroci. Moj obisk je spravil najmlajše na klop za mizo. Nisem hotel motiti. Usedel sem se na klop ob otroke in prosil, naj delajo dalje. Takrat sem se zavedel, da sem želel le opazovati. Marjan dela precej velike jaslice, bolj v našem starem stilu, pravzaprav take za otroke, figure in vse drugo je znešeno od vsepovsod. Vsi mu hočejo pomagati. Barbara postreže s potico. Pripravlja čaj, sam pa se opravičujem. Veliko potrpljenja mora imeti s temi štirimi nadebudneži. Skušam jih zamotiti. Barbara sploh ni tako sebična, kot se nam je takrat zdelo, in smo Marjanu očitali - če ne na glas, pa vsaj na tiho - da ga odtujuje od nas, od jaslic. Barbara hoče, da bi večerjal z njimi. Izgovarjam se, da sem se zasedel. Poslovil sem se. Marjan me je spremil do vrat. Še enkrat sem se mu opravičil, pa je le prešerno dejal: »Sem vsaj lahko dokončal jaslice, ko so se te le malo bali.« »Ne bi smel priti, pustiti bi jim moral toplino,« sem rekel, pa me je brž pomiril: »Ne boj se, vse bodo še stokat prestavili. Pa ti? Pišeš? Nekaj sem bral.« »Ja, ampak - vrni se k njim. Zbogom.« Odšel sem domov. Stopal sem počasi, v duši me je žgal tisti ampak. Je res, da znam zdaj samo še kaj malega napisati. Zavedel sem se, kaj sem hotel reči s tistim ampak. To ni bilo tisto pravo pisanje namreč. Želel bi si malo tistega vrveža pri Marjanu. Pravzaprav nisem nikoli preveč verjel v preproste, izrazne jaslice. Premalo truda zahtevajo, da ostane preveč časa, tudi za televizijo in podobne neumnosti Ta večer sem to predobro videl ob teh dveh podobah. Nenadoma mi je bila izkušnja blizu kot svetopisemska prilika. Kje sem izgubil to vero v preprosto, skoraj otroško postavljanje? Me je oddaljilo iskanje? Komaj! Bolj sem iskal, kako bi se potrdil, kako bi dopovedal ljudem okrog sebe, da se morda v pretirani preprostosti skriva lagodnost. Mar Marjan in Jože ne dokazujeta te trditve?
Pri nas je bilo podobno. Če se iz otroških let spomnim matere, kako se je potožila, kakšni prazniki so to, ko ima s peko in pospravljanjem toliko dela. Ko sem postal večji in sva z očetom začela postavljati velike jaslice, je tožba izginila, čeprav je bilo na sveti večer navadno še vse narobe. Je pa bilo potem toliko dlje prisrčneje, topleje posedati ob jaslicah in se pogovarjati. Kako se je sedaj vse izgubilo. Mar se nisem zavedal, da bi moral najti svojo Barbaro? Morda pa deklica ni hotela priti, ostati? Preveč sem vedel. Jaslice so bile lepe za pogled, prizadevati zanjo, za otroka, to pa ne. Toliko stvari se je vsem zdelo pomembnejših. Od uspešnosti, urejenosti pa do izraznosti, duhovnosti, sam pa kot da sem se zavzemal za včerajšnji dan. Ampak današnji je postal puhel, prenapolnjen s prikritim potrošništvom in velikimi besedami, ki niso mogle prikriti praznine.
Prišla sva do cerkve. Stopil sem v mežnarijo po ključ in razmišljal. Koliko sem sploh razumel Roka? Nekaj o očetu, jaslicah je potrjevalo tisto, kar se je skrivalo za senco, pa vendar, ali ga je ta prilika o dveh prijateljih jasličarjih prepričala, vrnila na pot prizadevanja? Čutil sem, da je še vse preveč tistega, česar sam v svoji rani mladosti nisem mogel razumeti. Kaj sem vedel o Barbarah, o iskanju, o globljih vzrokih, o včerajšnjem dnevu? Pa vendar me je vse to ravno vznemirjalo, privlačevalo. Za hip sem se zbal, da utegne Rok pustiti vse to pozabi, pa vendar nisem mogel verjeti, saj je čakal tam pred zvonikom. Upal sem, da ga bo zven brona dokončno prebudil in se bo vrnil domov, jutri pa ga bom našel na sredi napol izgotovljenih velikih očetovih jaslic, mirnega, polnega novega upanja.

J, Javor, zgodba, v: Ognjišče 1 (2011), 14.

Sodobni človek je nenehno na poti mrzličnega lovljenja in preganjanja sreče. V Ameriki so »pop psihologi« in marketingarji že desetletja nazaj ugotovili, da so najbolj prodajane knjige tiste, ki obljubljajo srečo. Knjige, ki dajejo nasvete in ponujajo čarobne rešitve, kako postati in biti srečen – predvsem v smislu, če boste naredili to in to, boste postali resnično srečen človek –, se prodajajo kot vroče žemljice. Bestsellerji na zalogo. Zaradi notranje praznine, občutja življenjskega nesmisla, banalnega življenja in nezadovoljstva s samim seboj mnogi hlastajo za raznoraznimi behaviorističnimi in newagevskimi odrešujočimi nasveti ter rešitvami. Skoraj vsaka knjigarna ima posebno polico ali oddelek knjig za samopomoč, za najdenje samega sebe, za ukvarjanje s samim seboj, za pozitivno mišljenje, za najdenje sreče ipd.

Dan pred božičem smo pozno popoldne, ko so se otroci zbudili iz opoldanskega spanja. pričeli postavljati jaslice, za katere smo imeli že vse pripravljeno. Vsak je lahko postavil stvari tako, kot si je sam zamislil.
Zunaj je bilo veliko snega, zato je hčerka želela sneg tudi na hlevčku. Prinesla sem vato, da jo je kot snežno odejo položila na streho hlevčka. Res je bilo videti, kot da je na strehi veliko snega.
Tudi za pripenjanje okraskov na smrečico sta že imela starejša dva dovolj spretne prstke. Vzeli smo si čas in v miru, brez naglice delali, se vmes pogovarjali in vadili božične pesmi, ki jih bomo peli zvečer pri molitvi.
Ko se je z dela vrnil mož, smo blagoslovili naš dom: mož s kadilnico, jaz z blagoslovljeno vodo, otroci pa vsak s svojim zvončkom smo obhodili vse prostore v hiši, odšli še na balkon pa na parkirišče pred hišo. Vsi smo molili in prosili božjega blagoslova in varstva.
Z molitvijo smo nadaljevali tudi potem, ko smo se posedli okrog jaslic in v romantični osvetljavi lučic s smrečice zapeli še vse božične pesmi, ki smo jih poznali.
Najstarejši je imel dobrih šest let in za popestritev večera sem kupila kresničke – paličice, prevlečene z neko gorljivo snovjo, ki pri gorenju prasketajo, da iskrice skačejo na vse strani. Odšli smo na balkon in vsak je dobil v roke svojo kresničko. Večja otroka sta pogumno držala paličico tudi ko so iskrice skakale vse na okrog, najmlajši, dveletni sin, pa ju je samo opazoval. Bal se je poplesavajočih iskric. Všeč jim je bilo opazovati prasketanje, zato sem vsakemu prižgala še po eno kresničko.
»Kako se reče tem iskricam?« je vprašal najstarejši.
»Božični ogenj,« sem se v hipu odločila.
Razložila sem jim, da smo zunaj zato, da iskrice, ki letijo s palčke, ne zanetijo požara v stanovanju in ne poškodujejo pohištva. Vsi so to razlago poslušali. Strinjali so se, da nekaj kresničk shranimo še za silvestrski večer, ko bomo zopet blagoslavljali naš dom s kadilom in blagoslovljeno vodo in molili.
»Juhu, božični ogenj bomo imeli še enkrat!« je bila navdušena hči.
K polnočnici sem nameravala vzeti tudi najstarejšega, saj je bil vsak dan zelo dolgo pokonci. Misleč, da bo zmogel toliko časa bedeti, sva se dogovorila, da gre z mano. Mož pa bo doma, če se kateri od spečih otrok zbudi.
Bolj ko se je bližala ura, ko ponavadi hodimo spat, bolj sem postajala utrujena. Teža dneva je pritiskala name in z vsemi drugimi sem morala v posteljo. Najstarejšemu sem naročila, naj me zbudi čez eno uro, na skrivaj pa sem si navila budilko.
Ura še ni zvonila, ko je v spalnico planil sin: »Mami, gori!« je kričal ves iz sebe od strahu.
»Kje gori?« sem vprašala med vstajanjem.
»Jaslice gorijo.«
Planila sem v dnevno sobo. Na strehi hlevčka je bil visok plamen. Pograbila sem kuhinjsko krpo, jo vrgla čez ogenj in hlevček iztrgala iz mahu. Vse skupaj sem vrgla v pomivalno korito in odprla vodo, da je ogenj ugasnil. Pregledala sem jaslice – hvala Bogu, ogenj se ni prijel drugih stvari.
Hlevček in figurice sva položila nazaj, plastičnega angelčka, ki je bil na strehi hlevčka in ga je čisto scvrlo, pa sva zakopala v kanto s pepelom, da ni bilo nevarnosti za nov vžig in da sva zadušila smrad po plastiki. Prezračila sem prostor in si vzela čas za sina. Ves se je tresel od strahu pred ognjem in ob misli, da si je zaslužil kazen. Usedla sem se na kavč in ga vzela v naročje. Počakala sem, da se je malo umiril, potem pa mi je razložil, kaj se je zgodilo.
Ko je ostal sam, je še enkrat zapel vse pesmice, ki se jih je spomnil, pa kazalec na uri še ni prišel na tisto mesto, ko bi me moral zbuditi. Videl je, kam sem spravila kresničke, vzel stol, nanj postavil še pručko in dosegel zavitek. Vzel je dve palčici, se postavil pred jaslice in si eno prižgal. Vata na strehi hlevčka je takoj zagorela, on pa je ves prestrašen hitel po pomoč.
Pohvalila sem ga, da je pravilno ravnal, ker me je takoj poklical, saj bi drugače lahko zgorela cela hiša, mogoče celo mi v njej, saj imamo veliko sten oblečenih v les in ogenj bi se zelo hitro razširil.
»Ni bilo prav, da si vzel kresničko in lahko bi se zelo slabo končalo.«
Skesano je pokimal in zajokal.
»Ko boš malo zrasel, boš pa šel h gasilcem. Tam te bodo naučili, kako preprečiti in pogasiti požar.«
Stisnil se je k meni, se počasi umiril in zaspal. Ta večer nisem šla k polnočnici. S sinom v naročju sem bila v pripravljenosti, če kakšna pozabljena iskrica med mahom mogoče ponovno ne oživi.
Hvala Bogu, ognja ni bilo več.
Stiskajoč k sebi prestrašenega otroka sem se zahvaljevala Bogu, angelom varuhom in zavetniku pred časnim in večnim ognjem, čigar ime nosi najmlajši, ki je sladko spal v svoji posteljici, da se je vse srečno končalo.
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str. 44-45.

Nekega dne je angel slikar sklenil, da bo naslikal portret Boga. Zavedal se je, da je to najtežje delo, odkar se ukvarja s slikanjem. Bog je neskončen, kako ga more zajeti v majhno sliko? Odločil se je, da naredi osnutek, vendar še ni vedel, kaj naj bi narisal. Lotil se je dela, vzel v roke list za listom in narisal na vsakega nekaj o Bogu. Vneto je delal, a je kar naprej odkrival kaj novega o Bogu. Porisal je celo mapo listov, da jih je bil njegov atelje poln. Ko je nekega dne hotel pospraviti svojo umetniško delavnico, je pozabil zapreti okno. Nastal je prepih in odnesel skozi okno vse tiste liste.
»Ojoj, moje risbe!« je vzkliknil. Liste je razneslo vsepovsod in veliko jih je padlo tudi na Zemljo. Ljudje so jih našli, jih začeli gledati in se ob njih zamislili, srečni, da so končno odkrili, kakšen je Bog. Potem so začeli razlagati vsak svojo risbo.
»Bog je kot sonce.«
»Ne, Bog je močan kot vol,« je ugovarjal drugi.
Vsak je bil prepričan, da je odkril edino pravo podobo Boga, in vnel se je prepir.
Bogu je bilo zaradi tega hudo in sklenil je nekaj storiti. »Jaz sam bom šel k ljudem! Tako me bodo lahko videli, me slišali in me otipali.«
Kar je Bog sklenil, je tudi storil.
Rodil se je kot otrok med ljudmi in ime mu je bilo Jezus.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2015), 27.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..