Živjo! Tole temo ste morda že obravnavali, ampak vam vseeno pošljem mojo dilemo. Ni toliko vprašanje o drogah kot o splošni klimi v družbi. Sam hodim na gimnazijo in kot že na vseh srednjih šolah je tudi pri nas zelo razširjeno kajenje marihuane. To me sicer ni nikoli vleklo, videl sem, kako vpliva na ljudi, in sem si že zdavnaj rekel, da tega ne potrebujem. Sem tudi športnik in to ne gre skupaj z mojim življenjskim stilom. Zadnjič smo imeli uro z razrednikom, ki je tudi profesor sociologije, kjer smo kot po navadi debatirali o raznih aktualnih temah, tokrat o konoplji. Presenetilo me je, da bi jo velika večina mojih sošolcev legalizirala, večina jih je govorila o pozitivnem vplivu konoplje na zdravje, pa o medicinski konoplji ... Celo trše droge bi legalizirali, da tako mafija ne bi imela več vpliva, da bi jo lahko celo predpisovali zdravniki … Mene zanima, kaj si mislite – Robert in mladi – o takšnih stališčih v družbi. Vse dobro vsem!
Maks, 17 let

Pozdravljen, Maks,
tudi jaz mislim, da so na splošno v družbi droge vedno bolj sprejete. To je verjetno posledica več faktorjev, eden izmed njih je gotovo dostopnost do drog, saj so prisotne vsepovsod. Drugi: to je neka alternativa alkoholu z namenom bežanja od vsakodnevnih skrbi in težav. Mladi se pogosto pri drogah osredotočijo le na njihove koristne oziroma ugodne učinke, nočejo pa iskati obširnih slabosti, ki jih povzročajo. Od zasvojenosti in duševnih bolezni pa vse do predoziranja in tudi smrti. Sam bi te in vse ostale mlade spodbudil, da v dobi, kjer z lahkoto dostopamo do ogromne količine informacij, poskusite poiskati vse plati uporabe drog, se čim več izobražujete in sprejemate informirane odločitve. Zavedam se, da je včasih ljudem veliko enostavneje izbrati nevednost in iti s tokom. Pa je to res okej? Po mojem mnenju ne, saj moramo vendarle stremeti k temu, da postanemo odgovorni posamezniki.
Luka, župnija Velesovo

Psihoaktivne substance so med mladimi vse bolj razširjene,
glavni problem pa so njihovi stranski učinki, o katerih se uporabniki pogosto ne pozanimajo. Uporaba tovrstnih substanc je v mnogih družbah še vedno tabu tema, kar pa mislim, da mladim v obdobju iskanja identitete prej škoduje kot koristi. Vsekakor nisem zagovornica uporabe drog, saj ta prevečkrat privede do njihove zlorabe. Droge na daljši rok škodijo zdravju, kar je dokazano v mnogih raziskavah.
Pred kratkim sem raziskovala to področje med umetniki. Kot vemo, je uporaba psihoaktivnih substanc še bolj prisotna v umetniških poklicih. Nekatere psihoaktivne substance, tudi marihuana, v majhnih odmerkih spodbujajo ustvarjalnost in divergentno razmišljanje. Uporabnikom omogočajo, da se lažje prepustijo umetniškemu procesu in doživijo flow (popolna zatopljenost, izguba občutka za prostor in čas). To je seveda mogoče samo v primerih uporabe majhnih odmerkov.
Problem tako marihuane kot tudi trdih drog je, da uporabniki razvijejo toleranco in ne občutijo več dobrih učinkov ob majhnih količinah. Zato tudi pride do zlorab, odvisnosti ali celo predoziranja. Veliko mladih poskusi kakšno psihoaktivno substanco iz radovednosti, na uporabo pa ima velik vpliv tudi okolje. Podobno je z alkoholom, ki se nam velikokrat zdi neškodljiv predvsem zaradi dostopnosti in razširjenosti, obenem pa vsi vemo, da prav tako kot ostale psihoaktivne substance škoduje zdravju.
Težko se opredelim glede legalizacije. Menim, da ne bi bilo velike razlike glede dostopnosti, bi pa ta omogočila vsaj delni nadzor čistosti surovin. To je tudi problem črnega trga. Glede na to, da legalizacija prinaša tudi davek, imam občutek, da bi se redni uporabniki še naprej posluževali prodaje in nakupa mimo zakona. Sicer pa, če se sprehajate po Ljubljani, morda niti nimate občutka, da marihuana ni legalna?
V Sloveniji obstaja organizacija DrogArt, ki želi mlade osveščati o manj tvegani uporabi alkohola in drugih drog. Nanje se lahko med drugim obrnejo tisti, ki se zaradi substanc znajdejo v stiski. Imajo tudi spletno stran, kjer je moč najti veliko informacij o tej temi.
Sara, župnija Velesovo

V zadnjih mesecih se ponovno pojavlja kampanja za legalizacijo konoplje (in razpis referenduma ... op. admin), zato se mi je zdelo pismo Maksa priložnost, da ga pošljem drugim mladim, da nanj odgovorijo s svojim mnenjem. Konoplja je najbolj razširjena prepovedana droga v Sloveniji. Nekateri posamezniki in struje se zavzemajo za legalizacijo konoplje, ki bi po njihovem mnenju prinesla določene nadaljnje rešitve in omogočila predvsem uporabo konoplje v medicinske namene. Nekateri pa se zavzemajo tudi za širšo dostopnost in uporabo konoplje v rekreativne namene.
Dejstvo je, da je kajenje marihuane med mladimi kar pogost pojav, in tu ne gre za nadomestek alkohola, ampak gresta velikokrat z roko v roki. Zanimivo je dejstvo iz raziskave, izvedene v Sloveniji, ki pravi, da je konoplja pri nas precej dostopna, saj je polovica 15-letnikov in skoraj dve tretjini 17-letnikov menilo, da bi v naslednjih 24 urah do konoplje dostopali lahko ali zelo lahko. Poleg tega se med slovenskimi mladostniki opaža prisotnost nizko zaznanih tveganj v povezavi z uporabo konoplje. Le-ta lahko med drugimi vpliva na razvoj možganov, na slabše šolske in študijske uspehe, pa tudi na pojav različnih težav v duševnem zdravju (tesnobnost, depresija, samomorilne misli in psihoza). Vpliva lahko tudi na prometne nesreče zaradi vožnje pod vplivom konoplje (okrni kognitivne sposobnosti, ki so potrebne za varno vožnjo, vključno z reakcijskim časom, sposobnostjo sledenja liniji ceste in vzdrževanjem pozornosti) in predvsem na razvoj zasvojenosti. Uporaba konoplje vpliva tudi na ključne kognitivne funkcije; ta vpliv je lahko trenuten ali dolgotrajen. Tudi konoplja pa nenazadnje sodi v širši krog prepovedanih drog, s katerimi se ukvarjajo kriminalne organizacije, ki širijo nasilje. Izvršna direktorica Europola je pred kratkim opozorila, da se raven nasilja, značilnega za Srednjo Ameriko, širi tudi v Evropo, kjer odkrivajo sobe za mučenje. Tudi to je črni trg.
Strinjam se, tako kot je v svojem odzivu zapisal eden izmed mladih, da gre pri kajenju marihuane za beg. Velikokrat je ta beg pospremljen z najrazličnejšimi izgovori, da kajenje človeka sprosti, zbere njegove misli in podobno. V prvi vrsti pa te popelje v svet, ki ni svet realnosti, v kateri si. Menim, da legalizacija konoplje ne bi zmanjšala uporabe konoplje med mladimi. Opozoriti je treba tudi na povezane dogodke, ki smo jim priče, saj se dogaja, da pri obdelavi gojenja marihuane uporabljajo različne kemične spojine, ki kasneje na posameznikih povzročajo različne učinke, kot so razna paranoidna doživljanja, halucinacije ...
Zdi se mi, da je današnja klima v naši družbi takšna, da spodbuja vsesplošno toleranco, tudi na področju drog. Vendar sodi uporaba marihuane med mladimi še posebej med tista področja, ki so zelo tvegana. Zlasti zato, ker ne vemo, kakšne – tudi dolgotrajne – posledice lahko ima uporaba (tudi grama marihuane) na človekovo življenje. Zato je zelo težko govoriti o manj tvegani uporabi drog. Najmanj tvegan odnos je abstinenca.
Iz Maksovega pisma bi rad podčrtal še nekaj, kar lahko ostane spregledano: njegovo prizadevanje za zdrav življenjski slog in šport.  Njegovo početje bi lahko uvrstili med neke vrste preventivo, ki je ob pojavu in prizadevanjih, ki se pojavljajo v družbi, še kako pomembna. Preventivne dejavnosti in poznavanje posledic uporabe so ključnega pomena pri omejevanju škodljivih vplivov prepovedanih (in tudi neprepovedanih) drog..

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 4 (2024), 58-59.

Zgodba

Ni ga razumela

Mož, borzni posrednik, in njegova žena sta zvečer v miru brala časopis v dnevni sobi.
»Kaj je pravzaprav krivo, da vrednosti na borzi padajo in se dvigujejo?« je tišino prekinila žena.
Mož je hitro odgovoril: »Socialnoekonomske razmere, inflacijski pritiski in fiskalna nestabilnost. Temu lahko dodamo še neravnovesje v meddržavnih odnosih in politične napetosti.«
Žena ga ni razumela. Ko je za trenutek pomislila, je dejala: »Če res ne veš, dragi, zakaj tega odkrito ne poveš?«

Misel

Žena bi bila bolj poštena, če bi priznala, da ni razumela, kaj ji je rekel mož, ne pa da ga je obtožila, da ji ne zna pravilno odgovoriti.
Naša k slabemu nagnjena narava je vedno pripravljena zavračati druge ali jih podcenjevati zaradi naših lastnih napak ali slabosti. To tako zlahka počnemo.
Brez dvoma je potreben pogum za priznanje, da smo se zmotili in da nam je žal.
Ne more biti miru ne odpuščanja ne izboljšanja odnosov, dokler ne priznamo svojih napak in pokažemo, da nam je žal.

Molitev

Gospod Bog,
odpusti nam,
da smo se tolikokrat opravičevali tako,
da smo druge spravili v zadrego ali sramoto,
da bi tako prikrili svoje napake.
Če bi se kdaj zavedli,
da smo naredili kaj napačnega, nas obvaruj,
da bi zaradi tega koga drugega spravili v sramoto.
Podeli nam milost,
da si bomo upali priznati svoje napake.
Daj nam spoznati,
da lahko varamo ljudi,
tebe pa ne moremo prevarati.
Ti nas poznaš bolje,
kot mi sami poznamo sebe.

Iskrica

Običajno nam ni težko najti človeka ali kakšen drugi vzrok, kateremu pripišemo svojo napako.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2022), 32-33. (riše: Peter Škerl)
knjiga: Zgodba zate (zbral Božo Rustja), Ognjišče, Koper, 2022 (ponatis), 17.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Sonce sije kot zlatnik na strehe hiš. Na stenah doma trepetajo pojoče sence drevja. Nedeljski mir plava nad zeleno dolino. V vaški cerkvi poje zvon.
Moje velike otroške oči zrejo na prašno cesto. Tam jo zagledam, ko gre od druge maše s počasnim, a trdnim korakom in se približuje. Stara mama Marija, V srcu mi zadrgeta sladek nemir pričakovanja.
Prišla je s hribov tam nad dolino. S skromne domačije, kjer je odrasel moj oče. Skoraj uro hoda daleč je prišla na nedeljski obisk, da bi videla našo družino. Zguban obraz ji krasi židana naglavna ruta, izpod katere ji silijo sivi lasje. Ena edina boljša obleka jo dela slovesno in resno. Otroci skačemo od veselja, da jo bomo spet videli. Pozdravi nas z nasmehom. Iz žepa potegne robček in si nerodno obriše potno čelo. Mati in oče jo zelo spoštujeta. Povabila jo v hišo. Sede za mizo in si utrujena oddahne.
Sedim na drugi strani in jo gledam, gledam. Dvanajst let mi je in razločno vem, da sem srečen. Božam jo s pogledi, ko - kot ponavadi - odlomi košček domačega črnega kruha, da bi naredila grižljaj ali dva, preden bo spila kupico domačega vina, ki ji ga z vso pozornostjo natoči naš oče. Ponosna je nanj, na njegovo pridno ženo in na petero nadebudnih otrok, ki jo obkrožajo kakor venec cvetja. Nikoli ni prinesla daril, ker je bila revna, a za nas je bila ona sama neizmerno dragoceno darilo, nepopisna sreča.
Stekel je običajen pogovor. Besede so mi božale dušo kakor glasba. Čisto navadne besede: o vremenu, o kmečkem delu, o vsakdanjih skrbeh. Toda takrat so se ljudje, ki so se imeli radi, pogovarjali drugače. V besedah je bil nekakšen mir, nekakšna resnica o življenju, ki je združevala, obljubljala...
Mati je skrbno pripravljala nedeljsko kosilo. Vsi smo se ga veselili, tudi naša draga stara mama. Goveja juha in meso je pomenilo v tistih časih pravo razkošje. Privoščil sem ji, da je bila del nas, da se je tudi sama veselila tega nedeljskega obiska.
Po kosilu, ko se je vse umirilo, smo posedli pred hišo. Pogovor je tekel dalje - o naši preteklosti, o naši prihodnosti. Potem jo je moja mati, kakor s kakšnim obrednim vzdušjem, povabila, da sta si ogledali njive, vrt, hlev. Zdelo se mi je, da je bil to vedno neki blagoslovljen, slovesen trenutek, ki je natančno označeval bistvo ljudi. Oče se je norčeval, da se žena samo hvali, kako ima na njivi lepe pridelke, in vsi smo se muzali in smejali. V resnici pa je vse to početje pomenilo življenjsko radost, nekakšno zaupanje in pripadnost.
Ko se je sonce začelo počasi spuščati proti obzorju in je nedelja izzvenela v blag odmev spominov, se je stara mati Marija poslovila. Zdelo se mi je strašno, da bo morala pešačiti eno uro do doma, toda na njenem obrazu je bilo isto, kar je bilo v mojem srcu - sreča.
Odhajala je s počasnim, trdnim korakom. Gledal sem za njo hvaležen Bogu za veliko prgišče iskrene ljubezni. Obljubila je, da bo spet prišla. Še prej pa jo obiščemo mi. Tam na hribu med gozdovi so na jasi zorele tiste nepopisno sladke temne češnje, ki so se kar topile v ustih. Kako malo je potrebno za resnično srečo. Samo otroška duša!..

Stanislav, (zgodbe) Ognjišče (2007) 05, str. 55.

Stal je na gladini vode in rekel: »Pridi!« Jaz pa sem se bal in se mu nisem upal približati.
Bal sem se. Nisem se toliko bal valov in vetra ... viharja, ki je divjal. Nisem se bal, da bi potonil. Bal sem se Njega, ki je stal sredi viharja na gladini vode, ves svetal in lep ... kot prikazen.
Bal sem se mu povedati, da sem se ga bal.

Stal je na vrhu gore. Kar naenkrat se je spremenil. Zaslišal se je glas – je bil to veter ali plahutanje golobjih kril – da sem v strahu padel po tleh. Rekel je: »Vstani in ne boj se!« Jaz pa sem se bal in se nisem upal dvigniti.
Bal sem se. Nisem se toliko bal glasu ... je bilo to grmenje ali sem res slišal besede? Bal sem se Njega, kajti obraz mu je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč.
Bal sem se mu povedati, da sem se ga bal.

Stal je na cesti. Vprašal sem ga: »Kaj naj storim?« in odgovoril mi je: »Razdaj, kar imaš in hodi za menoj!« Jaz pa sem se zbal in odšel.
Zbal sem se. Ne poti ... Ne revščine ... Klance premagujem z lahkoto in imetja mi ni mar. Zbal sem se Njega. Kajti v njegovih očeh sem videl toliko ljubezni ... ljubezni, ki je nisem bil vreden ... da sem se obrnil in odšel.
Bal sem se mu povedati, da sem se ga zbal. In da ga ne zmorem ljubiti tako, kot On ljubi mene.

Vstopil je pri zaprtih vratih – kako naj les zaustavi to, česar kamen ni mogel ... kako naj zapahu uspe to, kar ni uspelo smrti – in jaz sem trepetal od groze.
Pokazal mi je roke in noge, svojo prebodeno stran, ter rekel: »Ne boj se. Jaz sem!«
Jaz pa sem se bal in si nisem upal stegniti roke, strah me je bilo položiti prste v njegove svete rane. Bal sem se ... A čeprav se mi ob pogledu na kri obrača želodec in medlim že, ko se urežem z nožem, se nisem bal sledov trpljenja ... kronanja in bičanja ... sledov žebljev in sulice ... Tudi zato ne, ker so bile njegove rane kot cvetovi, posušene kaplje krvi pa kot rubini ...
Bal sem Njega, kajti bil je še svetlejši in lepši kot tedaj, ko je hodil po vodi!
Njegov obraz je bil še bolj sijoč kot na gori ... razsvetljen kot tisoč sonc!
Bal sem se ga, ker sem v njegovem pogledu, v njegovem prebodenem srcu videl ljubezen!
Brezmejno ljubezen.
Brezpogojno ljubezen.
Ljubezen, ki je neskončna in dokončna hkrati!
Noro ljubezen!
Ljubezen, ki ji nisem upal verjeti, ker sem jo zapustil in izdal. Zato sem se bal!
Bal sem se mu povedati, da se ga bojim.

On pa je ponovil: »Ne boj se. Jaz sem!«
Zbral sem ves pogum in se približal. Dotaknil sem se – previdno ... le s prstom – njegovih dlani ... Stegnil roko, da bi se dotaknil še strani ... Tedaj pa me je rana posrkala vase. Srce me je potegnilo k sebi ... naprej ... in skozi ... Šel sem – ves – skozi Njegovo poveličano prosojnost ... Moje telo je drselo skozi Njegovo telo ... Za kratek, svetel hip sva postala eno ... A me je vleklo še naprej ... in naprej ...
In kar na lepem sem se znašel na drugi strani – ki pa ni bila druga stran, ampak prva in prava – v sobi, kjer so bila vrata zaprta in zapahnjena ... kjer je bilo vse enako kot prej. A vse popolnoma drugače! Ker se nisem več bal. In nisem bil sam. Mnogo nas je bilo, ki nas je bilo strah, a smo šli skozi Njegovo telo. Ki nas je bilo strah, a smo postali Njegovo telo.
In ko je rekel: »Pojdite po vsem svetu!!« je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar in oplazilo me je, kot bi mi žareč plamen šel preko glave.
In nihče več se ni bal.
Odprli smo vrata in stopili ven.

Gregor Čušin, Ognjišče (2017) 05, str. 3

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Grmenje se je izgubljalo v daljavi. Ob steni navzgor je začel pihljati hladen vetrič. Deževne kaplje so postajale vedno drobnejše, sodra pa ni več padala, le po žlamborju ob votlini so še ropotala bela ledena zrnca.
Nevihta je bila mimo. Votlina nama je dala dobro zavetje za vedrenje, čeprav je nisem bil najbolj vesel. V Zahodni smeri od travnatih, deloma z gruščem posutih polic do grebena ni nobene votline, to sem dobro vedel. Votline so le pod Glavo in v osrednjem delu stene. Torej sva zašla sredi tistih raztresenih polic, ko naju je zajela megla. Sumil sem že v razu nad policami, ko se ni dalo plezati po desni, ampak le po levi, vendar sta me star klin in pa panični Rok hitro spravila navzgor. Rok je vedno zganjal paniko, če je le zadišalo po nevihti, in priganjal. K sreči se je njegova panika končala, ko se je nevihta razbesnela, sprejel jo je kot nujno zlo in se stisnil v dve gubi v kotu votline.
Megle so se začele trgati. Pokazali so se deli stene, na desni sem opazil obris Glave in naprej sem bolj slutil kot videl Sedlo.
»Glava se že vidi,« nagovorim Roka. »Izgleda, da sva v eni od osrednjih smeri. Na policah sva morala zaiti. Saj težja od Zahodne ni nobena, so že vse pred vojno preplezali, samo malo daljše, tisoč metrov.«
Rok nemo zre v daljavo, kjer se onstran doline kažejo obrisi gozdnatih vrhov. Ob steni se vleče le še nekaj rahlih meglic, na vse strani pa se odpira vedno več pogledov na sveže umite gore.
»Dež je ponehal,« spet rečem. Rok pa nič. Se kuja, se sprašujem, vedoč, da je včasih rad hitel k večerni maši v mesto, ter ga vprašam: »Ali si jezen, ker ne boš pri večerni maši?«
»Ne! Saj sem bil že včeraj zvečer,« končno odgovori.
»Ja, kaj pa ti je potem?« vprašam naprej.
»Nič! Samo pusti nedeljo, da se primerno dnevu konča, saj še ne moreva naprej, ko ima vsak žleb svoj potok!« je odrezav.
»Bo pa tale nedelja ena izmed manj lepih!« skoraj užaljeno ugotavljam, čeprav bi ga raje razvedril, kot se vedri večer. Pa me odsekano zavrne: »Tega nisem rekel!«
»Česa?« vprašam neodločno, boječ se prepira.
»Tega, da je tale nedelja ena izmed manj lepih.«
»Samo ugotavljal sem,« rečem potiho v želji, da bi se izmazal in neprijetnega tona pogovora.
»Nedelje so večinoma takšne, kakršno si narediš,« reče počasi. »Ampak nedelje ne znam več ...«
»Kaj ne znaš več?« vprašam.
»Saj ne vem, kako bi rekel - si je ne znam narediti lepe ali je ne znam doživeti, ali pa ... nazadnje si želim, da čim hitreje mine in končno pride ponedeljek z delom, delavci, ukazovanji, kletvicami ...«
»Kako to?« vprašam začudeno.
»Kako to? Dobro vprašanje! Posebno če si nedeljo imel za Gospodu posvečen dan - praznik. Saj je res, da sva večino nedeljskih popoldnevov z očetom preživela pri čebelah in sem se med pregledovanjem spraševal, če ni preveč dela za nedeljo, pa vendar sem bil ob večerih zadovoljen, srečen, poln načrtov. Kadar pa sva šla v nedeljo v gore, sva tekla šele po drugi maši, ko sva opravila s pritrkavanjem in je bila hoja eno samo dirkanje, kako visoko bova prišla do sončnega zahoda, in potem obvezno spotikanje ob šibki svetlobi baterijske svetilke, pa sem vendar v tistih nedeljah spoznal gore z najlepše plati, sedaj pa ...«
»Torej ob nedeljah najbolj pogrešaš očeta?!« napol ugotavljam, napol vprašujem.
Nekaj časa molči, kot da ne bi vedel, kaj reči, potem pa le negotovo začne: »Morda bi lahko tako rekel, morda pa se le ob nedeljah ne morem sprijazniti z mislijo, da je pač mrtev, da ga ni več! Med tednom mi je to do neke mere uspelo, čeprav se včasih rad izogibam delavnice, spet drugič pa me priganja želja, da bi nadaljeval njegovo delo. Ob nedeljah pa je čisto drugače. Šele sedaj vidim, da je bila nedelja zame bolj kot Gospodov - očetov dan in ob nedeljah vse govori, kliče po njem. Že ko zjutraj vstanem, ni nikogar, da bi ga poklical za v zvonik. Ni ga, da bi poprijel bat srednjega zvona in sam moram navezovati vrvi. Pritrkavanje še kar gre, dobro me je naučil ...« Za hip umolkne, potem pa z razočaranim glasom nadaljuje: »Popoldne se dolgčas, poln vpijoče osamljenosti šele začne. Navadno se ne morem spraviti nikamor, poležavam zdaj na klopi, zdaj na kavču, kot bi nekaj pričakoval, potem se ponavadi le odpeljem k čebelam, kjer me čaka obilica dela, pa le malo naredim, premetavam se po pogradu, kot neurejene misli in sanjarije. Šele na večer se včasih zganem k delu z neverjetno zagnanostjo.« Znova je utihnil, nato pa s skrivnostnim glasom nadaljeval: »Mnogokrat se na grobu počutim praznega, kot da bi v njem ne bil pokopan moj oče, kot da bi mi v dnu duše nekaj govorilo, da je oče samo odsoten, da se bo nekega nedeljskega večera vrnil kot z vojaških vaj in bova govorila dolgo v noč o čebelah, o dogajanju pri cerkvi, o delu, o gorah ...« Beseda mu je spet zastala. Pogledal je naokoli: »Glej, gore imajo že oranžen nadih, pojdiva,« je dejal med vstajanjem in začel razvijati v kot nametano vrv.
Nisem opazil, kdaj se je naredil tako lep večer, pa se moram še spraviti levo čez krušljiv prestop v neizrazit graben, na vrhu katerega sem slutil greben. Svet se je položil, do vrha se vleče položen greben, navadna dvojka. Vržem zanko okrog roglja in pokličem Roka: »Pojdi! Varujem!«
Rok hitro pride, potem plezava oba hkrati. Nobenih težav ni več, le v nedogled se vleče neizrazit, vse bolj položen greben. Končno vrh. Hočem pohiteti navzdol, pa Rok fotografira, potem sede in strmi v večerno zarjo. Postajam nestrpen, hočem reči: Kaj še čakava? pa mi besede ostanejo v grlu. Kam naj bi sploh hitel? Je še kje nedelja, ali pa ugaša obenem s svetlobo na zahodu? Sem jo sploh doživel, razmišljam o njej, torej je nekaj bilo, vem, da je bilo ... le če bi hitel naprej v dolino, bi jo v naglici verjetno mimogrede izgubil.
Ozrem se na Roka, ki zamišljeno strmi v daljavo, in takoj me prešine: Gre nedelja res mimo njega? Kje pa! Le doživlja jo poln hrepenenja po polnjenju nedelje z ljubeznijo. Oče je bil njegov simbol ljubezni, zato je sedaj poln iskanj. In nekega dne bo našel, nekega dne bo razumel pomen prijaznosti in ljubezni in takrat bo, kot oče, vedno pripravljen na pogovor, na ohrabrujočo besedo, pomoč ...
»Ne! Ne!« sem zakričal, ali pa so zavreščale kavke, vzdigujoč se ob pobočju. Črni ptiči so me spomnili na Jonatana Galeba, na misli, iskanja. Pa ne bi smel razmišljati v njegovih dimenzijah in z njimi ocenjevati ljudi, ker nimajo v modernem, zabave iščočem svetu kaj iskati. »... ampak lepo je misliti ...« modruje Jonatan Galeb in spet se ujamem v tistih lepih mislih in si čisto tiho priznam: Lepo je misliti, lepo je, čeprav poleg višin spoznavaš tudi brezna in prepade svoje biti.
Jani Javor, Ognjišče (2011) 04, str. 14

Moja mati je hodila k verouku pred drugo svetovno vojno. Iz otroških let se spominjam, da nam je večkrat brala iz svoje veroučne knjige, v kateri je bil v obliki vprašanj in kratkih odgovorov podan pregled krščanskega nauka. Tam je pisalo tudi o posvečujoči in dejanski milosti. Kakšna je razlika? (Leon)

Milost je nezaslužen dar, ki nam ga Bog daje, da bi nas napravil deležne svojega božjega življenja in sposobne delovati po njegovi ljubezni. To je posvečujoča milost, ker nas posvečuje. Je nadnaravna, popolnoma odvisna od pobude Boga. Posvečujočo milost nam je Bog prvič podaril pri krstu in raste v nas po prejemu zakramentov, molitvi in dobrih delih. Dejanska milost pa je tista milost, ki nam pomaga, da opravljamo taka dobra dela, s katerimi se moremo zveličati. Pravimo ji tudi stanovska milost, ker nas podpira pri izpolnjevanju dolžnosti krščanskega življenja v tistem poklicu in stanu, v katerega smo po božji previdnosti postavljeni. Dejanska milost je potrebna vsakemu človeku, ki se zaveda svojih dejanj: grešniku, da se spreobrne, pravičnemu pa, da vztraja v pravičnosti in vrši dobra dela. (sč)

ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 4, str. 57.

Spoštovani apostol Tomaž!
Naj začnem to pismo z opravičilom. Opravičilom za vse krivične in pristranske obsodbe, ki si jih bil skozi zgodovino deležen s strani vernega, oziroma ‘nejevernega’ božjega ljudstva. Ti, ki nisi verjel! Ki nisi hotel verjeti, dokler se ne prepričaš na lastne oči, dokler sam s prsti ne otiplješ! Kot so nekdaj Judje svoje grehe prelagali na grešnega kozla, tako smo kristjani skozi vse čase svoje strahove zapisovali na tvoj račun in svoje dvome opravičevali s tvojim.
In vendar, če drugega ne, v svojem dvomu nisi bil osamljen, a se na to rado pozablja. Tudi tvoji prijatelji, preostali apostoli, niso verjeli, dokler niso videli. Žene (in evangelisti jih naštejejo kar lepo četico: Marija Magdalena, Marija, Jakobova mati, Saloma, Ivana in še druge), ki so v nedeljo, na prvi dan tedna, odšle h grobu in našle grob prazen in “kamen odvaljen” (Mr 16, 4) ter “imele celó videnje angelov, ki so dejali, da živi” (Lk 24,23) so, ko so o tem pripovedovale, pri apostolih naletele na kaj slab sprejem. Možakom “so se te besede zdele blebetanje in jim niso verjeli!” zapiše Luka v svojem poročilu (Lk 24, 11).
In glej, to je še ena nesrečnih tradicij, ki smo jih žal uspešno ohranili do današnjih dni. Ko bi se kdo sprehodil po naših cerkvah in pogledal, kdo sedi v klopeh in upira oči k oltarju, bi kaj zlahka prišel do sklepa, da je vera, ki se v teh cerkvah oznanja in izpoveduje, namenjena otrokom in starim mamam! Možakov je pri mašah, vsaj med tednom, zgolj za seme. Kot da gre za ‘blebetanje’, ki mu ne gre verjeti. A hvala Bogu: kljub ‘moški nejeveri’, kljub škandalom in pretresom, ki jih je deležna Cerkev, otrok in starih mam v cerkvah ne zmanjka. In tudi moških je vedno vsaj za seme. In seme, če pade v dobro zemljo obrodi in da sad: “eno stoternega, drugo šestdeseternega in spet drugo trideseternega” (Mt 13, 8).
Mariji Magdaleni, ki je prva videla Vstalega, se ni godilo nič bolje. »Ko so slišali, da živi in da ga je ona videla, niso verjeli« (Mr 16,11). Še ko so ga videli, so nekateri dvomili (Mt 28, 17). In če te takole, kot možak možaka, do neke mere lahko razumem, da nisi zaupal ženskim očem in pameti, res ne vidim razloga, zakaj si podvomil v moško pričevanje (Jn 20, 25)?! In kje si pravzaprav bil, da si umanjkal? Zakaj nisi bil z drugimi? Si morda še sam šel, kot Peter in Janez, do groba? Pogledat, če je zares prazen? Otipat prtiče in mrzlo skalo? Si morda mislil, da ga je kdo odnesel in si iskal vsepovsod njegovo truplo? Ali pa si iskal pot do kraja, kamor je odšel (Jn 14, 5)? Trdno verjamem, da to slednje: saj “kdor išče, najde” (Mt 7, 8). In če kdo išče Pot, jo bo torej našel, in skupaj z njo tudi Resnico in Življenje!
Vsak od nas, ki je že kdaj okusil nenadno in bolečo smrt bližnjega, prijatelja, sorodnika, pozna sledi, ki jih za seboj pušča Žalost. Njene stopinje prepozna že po zvoku. In četudi Žalost v svojih dlaneh nosi Upanje in Večnost, je to še vedno Žalost! Lahko si le predstavljam, kaj se je dogajalo v tvojem srcu, ko si opazoval Njegovo trpljenje in smrt. Danes žalost zdravimo z antidepresivi in pa, kot verjetno tudi v tvojih časih, z vinom! Ne, ne bom te obtožil, da si bil pijan. Nikakor! In to, da si tri leta od blizu poslušal Njegove besede, gledal Njegova dejanja in bil priča velikim znamenjem, ti morda tudi ni bilo v pomoč. Prej nasprotno! Verjamem, da si težko verjel, da se Nekdo, ki je hodil po vodi, zdaj utaplja v bolečini! Verjamem, da si težko verjel,da Ta, ki je obujal mrtve, zdaj sam umira! Verjamem, da si težko verjel, da Sin Očetov, zaman kliče Očeta na pomoč! In verjamem, da si težko verjel, da je Ta, ki si ga videl umreti, živ! A ti verjamem tudi, ko si rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20, 28) In verjamem, da si v Njegovih ranah zagledal Pot, otipal Resnico in našel Življenje! Blagor mi! (Jn 20, 29)
Prosi zame, ko bom zdvomil in mi bo težko verjeti, saj si moj brat, moj Dvojček!
ČUŠIN, Gregor, Na začetku, v: Ognjišče (2011) 05, str. 3

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Božje usmiljenje! Kako lepa je ta verska resnica za naše življenje. V evangeliju po Janezu (Jn 20,19-28) doživi apostol Tomaž izkušnjo Božjega usmiljenja, ki ima Jezusov obraz, obraz vstalega Jezusa. Tomaž ne verjame, ko mu apostoli povedo: »Gospoda smo videli.« Ne zadošča mu Jezusova napoved: tretji dan bom vstal. Hoče videti, hoče položiti prst v rane od žebljev in položiti roko v njegovo prebodeno stran.
In kako se odzove Jezus? S potrpljenjem: trmastega dvomljivca ne zapusti. Nevernemu Tomažu podari teden dni, ne zapre mu vrat, temveč čaka. In Tomaž spozna svojo revščino, svojo malovernost: »Moj Gospod in moj Bog.« S tem preprostim vzklikom, polnim vere, odgovori na Jezusovo potrpežljivost. Prepusti se Božjemu usmiljenju, ki ga vidi pred sabo v ranjenih rokah in nogah, odprti strani in spet zaupa: postal je nov človek, ne več neveren, ampak veren.
Pa poglejmo še Petra: trikrat zataji Jezusa ravno takrat, ko bi mu moral najbolj stati ob strani. Ko se dotakne dna, sreča njegov pogled, ki mu potrpežljivo, brez besed govori: »Ne boj se svoje slabosti, Peter, zaupaj vame.« In Peter dojame, čuti Jezusov ljubeči pogled in joče. Kako lep je ta Jezusov pogled – kako nežen! Bratje in sestre! Nikoli ne izgubimo zaupanja v potrpežljivo Božje usmiljenje!
Pomislimo na učenca na poti v Emavs: žalostnih obrazov korakata v prazno, brez upanja. A Jezus ju ne zapusti: spremlja ju na poti, in ne samo to! Potrpežljivo jima razlaga Pisma, ki govorijo o njem, in se jima pridruži pri mizi. To je slog Boga: ni nestrpen kot mi, ki pogosto hočemo vse in takoj, tudi ko gre za ljudi. Bog potrpi z nami, ker nas ljubi, in kdor ljubi, razume, upa, vzbuja zaupanje, ne zapušča, ne podira mostov, zna odpuščati. Bog nas čaka, tudi ko se od njega oddaljimo. On ni nikoli daleč, če se vrnemo nas objame. (7. aprila 2013)

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 29.