Sveti Saba (Sava) se je rodil leta 439 v Kapadokiji v Mali Aziji. Ko mu je bilo osemnajst let, je odšel v Sveto deželo, kjer je ustanovil samostan Mar Saba v spodnjem delu Cedronske doline, ki je postal zibelka meništva v Palestini. Sv. Saba je pomemben zastopnik vzhodnega meništva.

• ‘Patriarhu menihov’ je posvečena ž. c. v Podgorju nad Kraškim robom (upr. Predloka – KP) /levo/ in kapela na pok. v Padni (Krkavče – KP). God sv. Sabe obhajajo tudi cistercijani v Stični.

 M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 12, str. 98.
 

Sv. Bass iz Nice je pri nas manj znani svetnik in mučenec iz 3. stoletja, ki je deloval na Azurni obali in umrl († 250/251) pod cesarjem Decijem. Je zavetnik mesta Cupra Marittima v Italiji, kjer hranijo njegove relikvije.

• Sv. Bassu je pri nas posvečena p. c. v Kopru – Prešernov trg (Koper - Marijino vnebovzetje).

M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 12, str. 98.
 

Zmaji imajo na Kitajskem moč, da se spremenijo v katerokoli žival in se približajo človeku ali pa se mu izognejo, če se jim zdi, da je tako bolje. Velik zmaj, ki je imel zelo rad ljudi, se je spremenil v belo golobico, da bi jim bil blizu. V začetku se mu je zelo lepo godilo, ko je postopal po trgih, posedal na strehah hiš, gnezdil na pagodah in se hranil s tistim, kar so mu prijazni ljudje ponudili. To so bile zmajeve želje v golobji preobleki.
Dnevi so mirno tekli vse do takrat, ko se je zmaj v podobi goloba, nič hudega sluteč, približal skupini hudobnih otrok, ki so začeli metati kamenje vanj. Ubogi golob ni mogel verjeti svojim očem. Mislil je, da gre za napako, a kmalu je spoznal, da se otroci ne šalijo. En kamen ga je zadel v perut, zato je sklenil, da zbeži. Na njegovem belem perju se je pojavil krvav madež. Ko je zmaj to opazil, je spoznal, da je velikih težavah. Videl je, da se kri ne bo brž strdila in rana ne zacelila in da se rana ne bo zacelila ter se ne bo mogel takoj spremeniti v zmaja. To bi bilo možno narediti samo tedaj, ko bilo njegovo telo brez vsakršne poškodbe. Rana na peruti bi namreč lahko postala poškodba na zmajevi nogi. To pa se ne sme zgoditi, kajti zmaj mora biti popoln in brez kakršne koli napake. Postalo ga je zelo strah.
Želel je poleteti, a se ni mogel dvigniti s tal. Hitro je stekel po tleh in si pri tem pomagal s krilom, ki je bilo nepoškodovano, in upal, da bo ušel tako daleč, da ga kamni otrok ne bodo mogli več doseči. Toda kamni so bili hitrejši od njega. Nekaj kamnov ga je zadelo. Divje vpitje njegovih preganjalcev, ki so videli njegovo nemoč, mu je vzelo še zadnje upanje.
Tisti trenutek se je mož, ki je bil v bližini in je slišal kričanje nepričakovano pojavil na prizorišču. Brž je doumel za kaj gre. Golob se mu je zasmilil, nežno ga je vzel v roke. Spodil je dečke, ki so goloba kamenjali. Ko ga je prinesel domov, ga je začel zdraviti: očistil mu je perut, ga nahranil ter mu pripravil miren kotiček, kjer bo lahko lepo počival. Tako si je golob lepo opomogel.
Dobri človek je skrbel za goloba. Opazil je, da se golobu vrača moč. Rana se mu je zacelila, v peruti se je vrnila moč, v srce pa pogum. Spet je postal veliki zmaj, ki bi se lahko spremenil v prvotno obliko, kadarkoli bi hotel.
Toda navezal se je na človeka, ki mu je rešil življenje, na njegovo ženo in otroke, ki so kar tekmovali med seboj, kdo bo bolje skrbel za goloba, ga božal in ljubkoval. To je bilo za zmaja nekaj novega. Nikoli ni prej izkusil tako globoke in prisrčne ljubezni. Zelo nerad bi jih zapustil.
A zmaj ima tudi dolžnosti, ki se jim ne sme izogniti. Brž ko je družina, ki je skrbela za goloba, ugotovila, da je ozdravel, je sklenila, da ga spusti na svobodo, daleč od otrok, ki bi mu povzročali težave. Golob se je v vse večjih krogih dvigal više in više. Ljubeznivo se je oziral na svoje dobrotnike vse dokler se njegova podoba ni izgubila na nebu. Ko je bil tam, je veliki zmaj spet privzel svojo prvotno obliko, velikost in moč ter se obnašal kot prej.
In vsako leto se, približno ob istem času, zmaj znova spremeni v goloba, da bi hvaležno podoživel dni, ki jih je preživel v družini, zlasti pa njeno pozornost in ljubezen. Če se vam bo zgodilo, da boste videli belega goloba, ki ima na desnem krilu rdeče pero, vedite, da je to veliki zmaj, ki se vam bliža. Če ga boste prijazno pozdravili, boste deležni njegove naklonjenosti.

zgodba je objavljena tudi v knjigi Zgodbe s srcem (zbral Božo Rustja). Ognjišče. Koper. 2005 (ponatis 2009), str 111.

Biti ranljiv pomeni odpreti se ljubezni. Nemogoče je, da bi ljubili ogromnega zmaja, pokritega z luskami, s strašnimi kremplji, oboroženim repom, s tremi vrstami zob in z žrelom, iz katerega bruha ogenj in dim. Lažje je ljubiti belega goloba, celo lažje, potem ko so ga ranile človeške roke.
Biti ranljiv je odločilni korak do tega, da postanemo ljudje. Kdor se skriva v nepremagljivem oklepu, se osami od ljudi. Takih ljudi se lahko bojimo ali jih spoštujemo, nikoli pa ljubimo. Oddaljenost lahko sicer ustvari zavetišče za človeka, toda ta nikoli ne bo našel prostora zase v srcih drugih ljudi. Če se kdo hvali, da mu je vseeno, da je neobčutljiv za hvalo ali za grajo, da je sposoben živeti sam in ne potrebuje nikogar, ter je nad vsem, kar se dogaja, bo lahko mirno živel, nikoli pa ne bo izkusil prisrčnega človeškega življenja, ki bi bilo vredno tega imena.
Biti ranljiv pomeni živeti v tesnem stiku, pozabiti na ponos, spodbujati zaupanje, odreči se samozaverovanosti, objeti življenje. Znati ljubiti, pomeni znati krvaveti. Tvegati pomeni osvajati. Rana na peruti je škrlatna cena osebne zaupnosti. In zaklad je vreden te cene.
Biti ranljiv pomeni biti prijateljski. Dovolj je pregrad, oddaljenosti, obramb. Spoznanje, da sem lahko ranljiv, me povezuje z ljudmi. Ko priznam svojo krhkost, sporočam, da potrebujem druge in jih zaupno povabim, da vstopijo v moje življenje.

Biti ranljiv je povabilo k ljubezni. Prav zato je Bog prišel na svet.
Čeprav je bil Jezus Kristus v podobi Boga,
se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom,
ampak je sam sebe izpraznil
tako, da je prevzel podobo služabnika
in postal podoben ljudem.
Po zunanjosti je bil kakor človek
in je sam sebe ponižal
tako, da je postal pokoren vse do smrti,
in sicer smrti na križu. (Flp 2,6-8)

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 11 (2003), 38-39.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2005, 111.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ko brskam po spominu, moram reči, da sem se v življenju od vseh ženskih imen, največkrat srečal prav s tvojim. No, srečeval sem se seveda z damami, ki so nosile tvoje ime. In priznati moram, da so bile (in so kakopak še) vse po vrsti nadvse zanimive osebe. Posebne. Ne vse in ne vedno zgolj v prijaznem pomenu te besede. A prav za nobeno od njih bi ne mogel reči, da je bila navadna in povprečna ali da je bila navadna in povprečna njena življenjska zgodba, saj sicer bi mi ne ostale v spominu.
In že bežen pogled na moj telefonski imenik izda, da sem z veliko večino teh Barbar še vedno v stiku. Vsaj v toliko bežnem, kot je bežen pogled. Nekaterim od njih pa lahko – kar si štejem v čast – rečem celo: prijateljice.
Navadna in povprečna pa vsekakor nisi bila ti, moja ljuba in sveta prijateljica.
Zaradi tvoje izredne lepote te je oče zaprl v stolp. Zveni malo pravljično … in prav res ob tem podatku človek nehote pomisli na pravljico o Motovilki … ali Zlatolaski … odvisno katero knjigo človek vzame v roke. Saj tudi pravljice niso nedotakljive in so podvržene popravkom, različnim pogledom in interpretacijam: tudi Motovilka, ki je ime seveda dobila po motovilcu, ima dolge zlate lase, s pomočjo katerih se da splezati v njen stolp brez vrat, a jasno je, da bo dekle, ki se imenuje Zlatolaska hitreje privabila kakšnega princa ali celo več njih.
Ne le zaradi takih ‘princev’, še veliko bolj zaradi Nebeškega Princa, ki je trkal na tvoje srce, te je oče zaprl v stolp, ki je sicer imel vrata, a premogel le dvoje oken. Ti pa si, ljuba moja sveta Barbara, ukazala napraviti še tretje okno, da bi “skozi tri okna k tebi prihajala milost Troedinega Boga”! Oče je ravnal še huje kot čarovnica v pravljici o zlatolasi Motovilki. Ker si zavrnila poroko s poganskim princem in ker se nisi hotela odreči Nebeškemu, te je oče dal zapreti, mučiti, na koncu pa ti je sam lastnoročno odsekal glavo. In kot je zapisano, ga je takoj zatem nato ubila strela z neba. Kot v pravljici, bi lahko rekli.
A življenje je včasih bolj pravljično kot izmišljene zgodbe. In ko rečem ‘pravljično’, seveda mislim kruto.
Ob omembi tvojega imena, ljuba moja sveta Barbara, v naši deželi zatrepeče srce vsakemu, ki ga ima, kajti po tebi je imenovan tudi, zdaj že znameniti, predvsem pa žalostni ‘Barbarin rov’. Nič kriva, si kot zavetnica rudarjev, postala vratarica ene najbolj pretresljivih zgodb v naši zgodovini, za katero bi si najrajši želeli, da bi bila pravljica, pa je žal vse res.
“Za desetimi gorami in desetimi vodami …” dostikrat slišimo v pravljicah, nekdo pa si je mislil: “Za desetimi zidovi …”. Pravzaprav je za vsak primer postavil še enajsti zid … da bi ostalo na vekomaj skrito. Zgodovina ni pravljica, pa čeprav nekateri diplomirani in doktorirani zgodovinarji pripovedujejo pravljice. Nam pa pravljice dostikrat izpričujejo zgodovinsko dejstvo: da pravica zmaga. Da resnice ne zaustavi ne stolp ne zid, ne kamen ne prst. Resnica vedno najde pot do življenja.
Ljuba moja sveta Barbara! Pomagaj nam, da bomo zvesto sledili Njemu, ki je Pot, Resnica in Življenje! Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 12, str. 106.

Advent je čas, ko pričakujemo rojstvo Jezusa, ki nam prinaša odrešenje. V pričakovanju tega dogodka se po družinah vsak večer zbiramo, molimo, pojemo, veseli pričakujemo ... Zanima pa me, zakaj je v cerkvi v tem času vijolična bogoslužna barva, ki me spominja na post, na maše za rajne. Ali ni pričakovanje nekaj veselega, čisto nekaj drugega kot postni čas, kjer se moramo očistiti številnih pomanjkljivosti. Vem, da je v adventu naš zgled Janez Krstnik, ki je tudi oznanjal, da se je treba pripraviti na prihod s postom in pokoro ... V Ognjišču sem celo prebral, da je bil nekdaj tudi v adventu post. Morda od tod ta povezava tudi z bogoslužno barvo, čeprav jaz adventni čas doživljam popolnoma drugače. Pričakovanje Jezusovega rojstva bi moralo izzveneti veliko bolj optimistično in nikakor ne preveč zamorjeno ...
Slavko

S svojim pismom ste odprli pomembno temo – advent kot čas priprave na božični praznik. Žal je v našem času adventni čas med ljudmi izgubil pravi pomen, saj je ‘veseli december’ ‘požrl’ advent. Že kmalu po vseh svetih naša mesta začnejo krasiti z lučkami in drugimi božičnimi okraski in začne se ‘božični čas’, kakor včasih slišimo. O adventnem času pa nič ... Zato je vaše pismo priložnost, da se vprašamo o pravem pomenu adventa.
Imate prav, da so po vzorcu postnega časa kot priprave na veliko noč, že od 6. stoletja uvedli advent kot pripravo na božič. Ponekod so post pred božičem začeli po sv. Martinu (11. novembra). God sv. Martina je bil nekakšen ‘jesenski pust’, ko so zadnjič jedli meso (pomislimo na ‘Martinovo gos’) podobno kakor na pust pred postnim časom.

Sveta Barbara (4. decembra), mučenka iz prvih krščanskih stoletij, je pri nas zelo češčena, saj ji posvečenih 16 cerkva, v številnih pa najdemo njen kip. Zanima me, zakaj velja za zavetnico rudarjev? (Štefka)
Iz njenega življenjepisa, obogatenega z legendami, je znano, da je bila sv. Barbara na ukaz svojega krutega očeta zaprta v temen stolp. Tako so temni tudi rudniški rovi globoko pod zemljo. Rudar, ki je želel srečno priti iz jame in umreti doma, je sv. Barbari na njen god v rovu prižgal lučko. V rudniku živega srebra v Idriji je bil Barbarin rov. V času med obema vojnama, ko so si številni Slovenci služili kruh kot rudarji na Vestfalskem, Nizozemskem in v Belgiji, so mnoga njihova prosvetna društva nosila ime po tej svetnici. Sv. Barbaro so v srednjem veku prišteli k štirinajstim pomočnikom v sili. Najdemo jo v ‘ženski trojici’, kjer se je pridružila sv. Katarini in sv. Marjeti. Upodabljajo jo s stolpom, ki je simbol vsakega jetništva, vrata, ki se čudežno odpro, pomenijo rešitev iz vsake stiske, kelih, ki ga sv. Barbara drži v rokah, pomeni okrepčilo, ki ga ji je dajala njena trdna vera. Zaradi keliha velja tudi za zavetnico za srečno smrt. (sč)

Ognjišče (2015) 12, str. 75

Svetnico so v srednjem veku prišteli k štirinajstim pomočnikom v sili. Iz njene legende izvira njeno zavetništvo; v zvezi s stolpom, kelihom in hostijo, z njeno nasilno smrtjo in naglo smrtjo njenega očeta, ker jo je lastnoročno obglavil, so se k njej zatekali rudarji, vojaki, vsi, ki jim grozi nagla smrt. Še danes se ji priporočamo za srečno zadnjo uro.

ZAVETNICA
Sv. Barbara je zavetnica rudarjev, arhitektov, gradbenih delavcev, zidarjev, krovcev, tesarjev, kamnosekov, livarjev zvonov, zvonarjev, kovačev, klobučarjev, kuharjev, mesarjev; deklet, ujetnikov, trdnjav, … V veri v mogočno priprošnjo svetnice je naš narod z mnogimi drugimi evropskimi narodi uvrstil sveto Barbaro v skupino štirinajstih pomočnikov v sili. Priporoča se ji zlasti za srečno zadnjo uro. Ko se bliža huda ura, se kmet obrača k njej, naj odvrne neurje, strelo in ogenj od njegove domačije, … je priprošnjica v stiski.

VREMENSKI PREGOVOR
Barbara če po poljih pokrije (s snegom) strnišča, kuri nam v dolgi zimi peči in ognjišča.

(več v knjigi: ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 318-319

Zavetnici rudarjev je pri nas posvečeno 16 cerkva (dve žup., 14 podr.) in dve kapeli. – V LJ nadškofiji so tri p. c. : na Ravniku (3) (Hotedršica), na pok. v Loškem Potoku (4) in na Sv. Barbari (5) (Škofja Loka). – Štiri p. c. sv. Barbare stojijo v KP škofiji: na Studencu (9) (Hrenovice), v Hudajužni (8) (Podbrdo), Zajelšju (6) (Pregarje) in na pok. v Knežaku (7). – V NM škofiji sta ‘Barbarini’ cerkvi p.c. na Okrogu (16) (Šentrupert) in na Druščah (Škocjan/NM). – Največ cerkva sv. Barbare je v MB nadškofiji: ž. c. sta v Cirkulanah (1) (Sv. Barbari v Halozah) in v Zg. Koreni (2) (žup. Sv. Barbara v Slov. Goricah); p. c. pa v Malahorni (10) (Čadram - Oplotnica), za Kalvarijo (12) (MB - Sv. Janez Krstnik/stolnica), v Zagradu (15) (Prevalje) in na Zg. Legnu/Gradišču (13) (Šmartno/SG) … – V CE škofiji sta priprošnjici v sili posvečeni cerkvi v Rovišču/Blatno (14) (Pišece) in na Vinskem vrhu (Šmarje pri Jelšah), kapela pa v Trobnem Dolu (Sv. Rupert nad Laškim). (Čuk Marko)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 12, str. 107.
 

Britanski višji častnik John Patterson je ustanovil posebno vojaško enoto in jo uspešno vodil, ker je bil zelo pozoren na vse, kar se je dogajalo. Nekega dne je odkril, da vlamljajo v skladišče. Posumil je, da stražarji svoje dolžnosti ne opravljajo dovolj dobro. Zato se je ponoči sam odšel do skladišča, iz njega vzel več stvari in odšel, ne da bi ga kdo opazil. Naslednje jutro je zamenjal stražarje, ker na straži niso bedeli.
Visoki oficir je zalotil vojake, ko niso opravljali svoje osnovne dolžnosti - biti na straži budni in pozorni. Ni jim očital, da npr. ne znajo ravnati z visoko tehnološkim orožjem, ampak jih je ujel pri čisto preprosti, vsakdanji stvari, ki pa je bila pri izvrševanju njihove službe temeljna.

Tudi mi velikokrat ‘pademo’ na izpitu svoje človečnosti in svoje krščanske drže v vsakdanjem življenju. Apostol Peter nas opominja: »Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl« (1 Pet 5,8).

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2020), 82.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..