Kaj, ko bi s Svetim pismom ravnali kot z mobilnim telefonom?

• Imeli bi ga vedno v torbi ali žepu
• večkrat na dan bi ga vzeli v roke
• hitro bi se vrnili domov ali tja, kjer bi ga pozabili
• uporabljali bi ga, da bi osrečili prijatelje s sporočilom
• z njim bi ravnali kakor da ne moremo živeti brez njega
• vsakemu svojih otrok bi ga podarili.

Razlika med Svetim pismom in mobilnim telefonom

• Sveto pismo ne pozna težav z omrežjem
• omogoča vedno dobro povezavo, ne glede na to, kje smo
• ni ga treba polniti in plačevati naročnine, nudi neomejeno število pogovorov in sporočil
• ne pozna nevarnosti, da se povezava nenadoma prekine.

SOS številke

• ko si potrt, beri Jn 14
• če si vznemirjen, beri Psalm 51
• če si zaskrbljen, beri Mt 6, 19-34
• če si v nevarnosti, beri Psalm 91
• če se ti zdi Bog daleč, beri Psalm 63
• če je tvoja vera šibka, beri Heb 11
• če si osamljen in živiš v strahu, beri Psalm 23
• če ti vest očita, da si trdosrčen, beri 1Kor 13
• če hrepeniš po pravi sreči, beri Kol 3,12-17
• če želiš mir in gotovost, beri Mt 25–30.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2017), 33.
v knjigi: Vodi me, dobrotni Duh, Ognjišče, Nova serija 3, Koper, 2019, 37.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Previdno in s počasnimi koraki je stopala po dvorišču v strahu, da ji ne bi spodrsnilo, saj je v rokah nosila toplo povito dete, da je kukal ven samo nosek. Oči so bile zaprte, saj je dete sladko spalo.
Pred njo sta hodila snaha in sin, ki sta na vse tri svete večere blagoslavljala dom - kropila in pokadila. Sin je imel v rokah posodo z žerjavico, na katero je nalomil vejice od butarice cvetne nedelje, snaha pa lonček z blagoslovljeno vodo in vejico pušpana, s katero je kropila. Letos prvič, kajti za lanske božične praznike je še ni bilo. Šele po njih sta se poročila, pred tremi meseci pa se je rodila punčka, mala Valentina, ki jo je zdaj ona imela v naročju.
»Mama, pridi kropit!« sta zvečer vstopila v njeno hiško, ki je služila za preužitek že več rodov. Bila je blizu družinske hiše in vanjo se je umaknila, ko je prišla k hiši snaha.
»Da bosta imela mir in da bosta zaživela po svoje,« je rekla. Pa tudi sama je potrebovala trenutke zase. Kar utrujena je že bila od vseh teh let, ko je bila gospodinja pri hiši. »Saj bom pomagala, ko me bosta rabila,« je dodala, ko je šla na svoje.
In tako so začeli živeti vsak zase, a hkrati skupaj v miru in slogi. Mir, samo mir si je želela za stare dni.
»Ne, jaz ne bom kropila, sedaj boš ti,« je odklonila lonček z blagoslovljeno vodo, ki ga ji je ponujala snaha.
»No, zmenita se,« je začudeno gledal sin. »Saj je vedno kropila stara mama, dokler je še lahko hodila,« je bil začuden.
»Ne, to mesto pripada v naših krajih gospodinji, in to si zdaj ti,« je rekla snahi.
»Tudi ti si bila gospodinja, pa je kropila babica,« ni šlo v glavo sinu. »Meni je vseeno ... samo da ne boš žalostna.«
»Nič ne bom žalostna,« se ji je zatresel glas. »Bila pa sem zelo žalostna, ko sem, kot zdaj ti, Sonja, prišla k hiši in sem vzela kropilnik, pa je brž stopila k meni tašča, mi ga vzela iz rok in rekla trdo: To je pa moje delo! Še vedno sem pri hiši jaz glavna in tudi bom, dokler bom živa ta čast pripada meni! Tak je bil pri hiši moj začetek. Meni ni šlo za nobeno čast, pač pa za običaj, ki je bil v teh naših krajih. Zadrževala sem solze, bila sem silno žalostna in ponižana. In tako je bilo vsa leta, dokler ni obležala in umrla. Vsa leta mi je dajala vedeti, da naj samo tiho delam in ne silim v ospredje. Nikoli me ni sprejela. Ni me marala, zanjo sem bila mestna frajla. Bila sem učiteljica, te službe si nisem pustila vzeti in sem delala do pokojnine in sicer ob vsem delu na kmetiji. Zdaj lahko živim od svojega denarja in ne bom vama v breme. Je pa res: moja tašča je bila zelo pridna in skrbna. Vse tri najine otroke je čuvala, ko sem bila v službi, in tudi v njihovo vzgojo se ni vtikala. Čeprav me ni imela rada, sem jo spoštovala. Ko je obnemogla, sem ji stregla. Ko je čutila, da odhaja, sva se zbližali, žal veliko let prepozno.
Čeprav sem bila vsa leta odrinjena, sem jo imela po svoje rada. Če bi pa vedela, da je zaradi tega, ker je zelo zgodaj izgubila mamo, imela nesrečno otroštvo in je bila zato na zunaj zelo trda, bi jo drugače razumela. Naredila sem zaobljubo: če dobim snaho, bom do nje drugačna. Zato naj ti bo ta lepi običaj svetega večera v veselje in znamenje, da si pri nas zelo zaželena, in čutim, da nama bo lepo.«
Objela je snaho in hvaležno stegnila roke, ko ji je pomolila malo štručko, in jo pritisnila na srce.
»Vi mi zaupate blagoslovljeno vodo, jaz pa vam dete,« se je nasmehnila snaha. Radostno so stopali okrog poslopij in z molitvijo blagoslavljali domačijo.
Bila je jasna, zvezdnata, ledena noč, a mraza ni čutil nihče. Bilo jim je toplo pri srcu. Čutili so, da s tem blagoslovom postajajo srečna, povezana družina.

A. Kumer, Zgodbe, v: Ognjišče 1 (2023), 83.

Sem dolgoletni naročnik na revijo Ognjišče. Moja žena je od novega leta naprej postala veganka. Kakšno je mnenje katoliške Cerkve glede tega? Prišla je v stik z oglasi nekega podjetja. Šla je k njim in so jo prepričali v to prehrano. Meso, jajca in mleko naj bi povzročali vnetja in bolezni. Poleg tega prodajajo neka olja, ki naj bi pomagala pri vseh boleznih. 100 ml stane 30 evrov. Žena v ta olja in prehrano zelo verjame. Kakšno je mnenje katoliške Cerkve glede tega? Po mojem mnenju gre tu za prevaro. Hvala za odgovor.
Jože

V zadnjih desetletjih se je zanimanje za zdravje v nekaterih krogih zelo povečalo. Ker se je uradna medicina zelo specializirala in večkrat ljudje dobijo občutek, da je izgubila občutek za človeka kot celoto, so se dokaj hitro pričele širiti razne alternativne metode, ki veliko obljubljajo, vsekakor pa dajejo večji poudarek na celostno zdravje in iskanje celovite harmonije človeka zlasti z okoljem in celotnim kozmosom. V obdobju “nove dobe” (new age) se je ta ponudba še povečala. Pojavile so se tudi razne teorije zarot, povezanih z uradnim zdravljenjem, ki so mnoge potegnile za seboj, kar čutimo tudi v trenutni covid krizi. V tem ‘kompletu’ so se pojavile tudi najrazličnejše prehranjevalne teorije z vrsto prehrambenih diet in vedno novih načinov prehranjevanja, ki naj bi bili bolj zdravi kot način, ki je večinsko uveljavljen. Med vsemi temi načini sta verjetno najbolj razširjena vegetarijanstvo in veganstvo. Da se med temi različnimi ponudbami najdejo tudi neresne in celo prevarantske, kot nakazuje pisec pisma, je preprosto že ugotovljeno dejstvo; gre predvsem za lahko pridobivanje denarja. A spet ne smemo kar povprek metati vse v isti koš, ampak je vsak primer potrebno posebej preveriti.
Katoliška Cerkev se direktno glede teh načinov ni izjasnila; gotovo ni nasprotna vegetarijanstvu, saj poznamo redovne skupnosti, ki ga prakticirajo, kar pa ne pomeni, da ga priporoča vsem, ali da zavrača običajen način prehranjevanja. Človek ima namreč razum in svobodno voljo, da se lahko sam odloči in se tudi mora sam odločati. Če ga Bog pušča svobodnega, ga moramo tudi mi. Imamo tudi znanost, ki se ukvarja s prehranjevanjem in ta nam gotovo daje pomembne podatke in usmeritve; med drugim sporoča, da je hitra hrana neprimerna in, nenazadnje, da povprečno pojemo, zlasti na Zahodu, preveč mesa, kar ni zdravo.
Je pa Cerkev večkrat opozorila na nevarnosti, ki lahko prežijo na tem področju, a ne toliko v načinu prehranjevanja, ampak v spremljajočih razlagah in pogledih na človeka, vesolje in končno tudi Boga ali boga (glej Cerkveni dokumenti 104: Jezus Kristus prinašalec žive vode: Krščanski premislek o “new age”). Te razlage in predstave pa so lahko tudi nekrščanske in včasih celo protikrščanske. Za kristjana lahko takšna sredina, če se v njej znajde, pomeni grožnjo za njegovo vero.
V učenju Cerkve glede konkretnega vsakdanjega življenja pa gotovo najdemo tudi sporočila glede hrane in prehranjevanja. Velik poudarek daje na zmernost pri prehranjevanju. V določenih obdobjih vabi k postenju, k zdržku od mesnih jedi – seveda vedno tako, da to ne ogroža zdravja. Ob postnih petkih predpisuje zdržek, da ne jemo mesa. V tem smislu lahko hrana in prehranjevanje dobi tudi krščanski verski pomen in postane način izražanja odnosa z Bogom. Post je zato izraz naše predanosti Bogu. Kristus pravi, da se zlu lahko upremo samo s postom in molitvijo.
V krščanstvu pa prehranjevanje nima samo osnovnega pomena hrane za telo, ampak iz svetopisemske perspektive izhaja velik skupnostni pomen skupne mize, kjer se ljudje ne samo telesno prehranjujemo, ampak se tudi srečujemo in se medsebojno bogatimo, saj človek ne živi samo od kruha, ampak tudi od kvalitetnih medsebojnih odnosov, ki se pa lahko gradijo tudi pri skupnih obedih. Zato ni slučajno, da nam je Kristus zapustil evharistijo prav v obliki obeda, pri katerem dobi človeški obed tudi Božji značaj in omogoči živo srečanje z živim Bogom.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 41.

Svetnika godujeta skupaj, čeprav v življenju nista imela nobene zveze. Fabijan je bil papež v letih 236–250. Vsa ta leta je Cerkev imela mir, leta 250 pa je zavladal cesar Decij, ki je spet preganjal kristjane. Prva žrtev je bil papež Fabijan. Sebastijan, po naše Boštjan, je bil stotnik cesarske telesne straže. Ko je cesar zvedel, da je kristjan, ga je obsodil na smrt. Afriškim lokostrelcem je ukazal, naj ga obstrelijo s puščicami, vendar ne v srce, ker je hotel, da umre počasne smrti. Zaradi tega so sv. Sebastijana v srednjem veku začeli častiti kot zavetnika zoper kužne bolezni, ki človeka zadenejo kot puščica z loka. (sč)

ZAVETNIKA
Sv. Boštjana so začeli zelo zgodaj častiti kot priprošnjika zoper nalezljive bolezni (ki človeka zadenejo kakor skrivaj izprožena puščica). Za zavetnika so si ga izbrali vojaki, lokostrelci, atleti, lovci, livarji, kamnoseki, vrtnarji. Upodabljajo ga prebodenega s puščicami.
Sv. Fabijan je zavetnik lončarjev in kositrarjev.

(več v knjigi: ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 43-45

Na našem ozemlju je svetnikoma posvečenih 15 cerkva in dve kapeli. Oba skupaj sta zavetnika šestih p. c.: v Kranju (6) (Pungert/s sv. Rokom – LJ); v Fabcih (Podgraje – KP); v NM škofiji v Predgradu (3) (Stari Trg ob Kolpi) in Gor. Suhorju (8) (Vinica); na Mostecu (9) (Dobova – CE) in na Polani/Radež (Loka pri Zid. Mostu – CE). Samo sv. Boštjanu/Sebastijanu je posvečenih devet cerkva: v MS škofiji stojita obe ž. c.: Pečarovci (spodaj) in Cezanjevci (1) - s sv. Rokom; p. c. pa so: v Mostah (2) (Komenda – LJ); v KP škofiji p. c. v Zarečju (Il. Bistrica) in Petrinjah (7) (Klanec), v Črnomlju (Mestna loza – NM), v MB pri Sv. Boštjanu (4) (Dravograd) in v Rogatnici (Žetale); v CE pa v Brestanici (5). Kapeli obeh svetnikov stojita na Sv. Gorah. Sv. Fabijanu in Boštjanu je posvečena tudi ž. c. v Kočevju (skupaj s sv. Jernejem, ki je njen glavni zavetnik - in ob njegovem godu je tudi župnijski praznik. (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 1, str. 99
 

Jurij je bil sedemdesetleten mož. Večji del svojega življenja je kot mornar preživel na širnih morjih. Zaradi tega si ni ustvaril lastnega doma. Nečak Robert ga je imel rad, zato ga je povabil, da bi starost preživel z njegovo družino: z ženo in petimi otroki. Tako je Jurij dobil dom, Robertova družina je v zameno dobila ‘domišljijska’ potovanja, ko je prisluhnila stričevemu pripovedovanju o njegovih zanimivih dogodivščinah.
Včasih je Roberta družinsko življenje utesnjevalo in je pomislil, kako bi bilo lepo brezskrbno potovati po svetu. To je povedal stricu Juriju.
Nekoč je stric Jurij pripovedoval o nekem oddaljenem kraju in omenil zemljevid z vrisanim mestom zakopanega zaklada. To je Robertu še bolj razvnelo domišljijo. Ko je čez nekaj let stric umrl, je Robert pregledal njegove stvari. Med njimi je bilo tudi pismo, naslovljeno nanj. V njem je bil tudi zemljevid. Nečaku je močno bilo srce in roke so se mu tresle, ko je odpiral pismo, prepričan, da bo odkril, kje leži tisti zaklad. Končno je odkril kraj: to je bil njegov dom, kjer živi sedaj! Stric Jurij mu je res zapustil zaklad: Robert je spoznal, da je ta zaklad njegov dom, njegova družina.

Dom ustvarjamo z medsebojno pozornostjo in predanostjo. Koliko se trudimo, da bi naša družina postala zaklad?

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2017), 41.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Nekateri ljudje imajo veliko bogastvo, a so duhovno revni in nezadovoljni. Veliko pa je tudi ljudi, ki imajo malo in so popolnoma zadovoljni.
Neki mož in žena, oba sta bila kristjana, sta šla v umetnostno galerijo na ogled slikarske razstave obetajočega mladega umetnika. Na stopnicah galerije je sedel berač. Žena mu je dala nekaj kovancev, mož pa je nevoljno pripomnil: »Takim nikoli ne dam denarja, ker ga takoj zapravijo za pijačo.«
Na razstavi je posebej pritegnila njegovo pozornost slika starega berača. »Kakor živ je,« je navdušeno dejal ženi. »Poglej te zaplate na njegovem plašču, umazanijo na njegovih rokah, žalost v njegovih očeh zaradi brezbrižnosti mimoidočih. Res, čudovita slika!« In kupil jo je za lepo vsoto denarja.
Ko sta zapuščala galerijo, je berač še vedno sedel na stopnicah, toda mož ga ni niti opazil. Tako je bil navdušen nad sliko, ki jo je kupil. Zato ni mogel videti, da je berač na sliki dejansko prav tisti berač, ki je sedel na stopnicah.

Mož v zgodbi je bil bogat. Ne bi se mu poznalo, če bi beraču namenil majhno pomoč. Pa mu jo je odrekel z izgovorom, da bi podpiral njegove napake, če bi mu pomagal. Kaj bi bilo, če bi Bog uporabil enako mero v odnosu do nas? “Beseda je meso postala in med nami prebivala ... Iz njegove polnosti smo vsi prejeli,” je zapisal evangelist Janez v svojem evangeliju, ko je premišljeval o Jezusovem prihodu na svet. Jezus je dal za nas življenje, da bi iz polnosti njegove ljubezni črpali moč za življenje.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2019), 61.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

V januarju obhajamo v katoliški Cerkvi teden edinosti kristjanov. Veliko je govora o našem približevanju vzhodnim bratom, pravoslavnim. Zanima me, ali tudi oni čutijo podobno in si res iskreno prizadevajo tudi z njihove strani za združitev? Ali se resnično kaj naredi za edinost danes, ali je ekumensko gibanje res še živo? Še eno praktično vprašanje: zanima me, ali lahko pravoslavni duhovnik postane katoliški? Ali gre lahko katoličan k obhajilu v pravoslavni Cerkvi?
Metka
»Med krščanskimi Cerkvami in skupnostmi nam je pravoslavje nedvomno teološko najbližje. Katoličani in pravoslavni smo ohranili isto starocerkveno strukturo. V tem smislu smo mi vsi stara Cerkev, ki pa je vedno sedanja in nova. Tako si drznemo upati, četudi vedno znova nastopajo težave, da vendarle tudi ni daleč dan, ko bomo spet mogli skupno obhajati evharistijo.« (Benedikt XVI.)... Obe Cerkvi imata ne samo isto Sveto pismo, skupno zelo bogato teologijo prvega krščanskega tisočletja in iste zakramente, ampak se v marsičem kljub različnosti tudi dopolnjujeta, tako da skoraj lahko rečemo, da je zaradi njune različnosti Kristusova Cerkev bogatejša, četudi je po drugi strani zaradi grešnosti in needinosti revnejša in vedno »nastopajo težave«. Med drugim je težava tudi v tem, ker ima katoliška Cerkev Petrovega naslednika, ki z izvrševanjem petrinske službe povezuje vse katoliške škofe in v imenu njih tudi izreka skupen nauk, pravoslavne Cerkve pa so narodne (ruska, srbska, bolgarska, grška itd.) in nimajo vedno poenotenega mnenja, nauka in ne vodstva. Tako imamo številne pravoslavne škofe, teologe in skupine, ki so zelo zavzeti za ekumenski dialog, in druge, ki se upirajo ekumenskemu dialogu s katoliško Cerkvijo. Sicer se pa tudi katoličani glede molitve za edinost kristjanov in ekumenskega dialoga prav tako razlikujemo in smo večkrat premalo uglašeni na Jezusovo prošnjo v velikoduhovniški molitvi, “da bodo vsi eno” (Jn 17,21).
Ioannis Zizioulas, pergamski pravoslavni metropolit in sopredsednik Mešane mednarodne komisije za teološki dialog med katoliško in pravoslavno Cerkvijo in eden od najvplivnejših pravoslavnih teologov, ki je nosilec častnega doktorata Katoliške teološke fakultete v Münstru, pravi: »Ekumenskega dialoga ne moremo ustaviti. Odgovorni smo pred Bogom. Tragično je, če smo zadovoljni sami s seboj in nas ne skrbi edinost Cerkve.« Seveda pa pravoslavni škofje in teologi pričakujejo, da bo izvrševanje petrinske službe papeža v tretjem tisočletju bolj posnemalo vzorec prvega tisočletja krščanstva, ko sta bili vzhodna in zahodna Cerkev še nerazdeljeni. Sicer pa je že papež Janez Pavel II. v okrožnici o delu za edinost kristjanov Da bi bili eno povabil škofe in teologe vzhodnih Cerkva in druge k potrpežljivemu in bratskemu dialogu glede izvrševanja petrinske službe rimskega škofa, da bi jo lažje izvrševal po božji volji.
Na obe vaši konkretni vprašanji je načelni odgovor: da, pod določenimi pogoji. To velja tako glede duhovništva kot glede obhajila katoličana v pravoslavni Cerkvi.
Vsak katoličan moškega spola lahko postane katoliški duhovnik, če izpolnjuje določene študijske, moralne in druge pogoje, ne glede na to, kaj je bil prej. Če vstopi v katoliško Cerkev veljavno posvečen pravoslavni duhovnik, ga katoliška Cerkev ponovno ne posveti, saj imajo pravoslavni škofje prav tako kot katoliški apostolsko nasledstvo in pravoslavna Cerkev ima enako kot katoliška duhovniško in škofovsko posvečenje za zakrament. To pomeni, da sta pravoslavni duhovnik ali škof enako veljavno posvečena za duhovnika ali škofa kot katoliški.
Na vprašanje glede prejemanja obhajila katoliškega kristjana v pravoslavni Cerkvi pa imamo uradni odgovor v Ekumenskem pravilniku: »Med katoliško Cerkvijo in vzhodnimi Cerkvami, ki niso v polnem občestvu z njo, obstaja še vedno najtesnejše občestvo na področju vere. Čeprav so ločene, imajo te Cerkve resnične zakramente, in sicer zaradi apostolskega nasledstva zlasti duhovništvo in evharistijo. To dejstvo po gledanju katoliške Cerkve ustvarja ekleziološko in zakramentalno osnovo za to, da je določena skupnost s temi Cerkvami na področju liturgičnega bogočastja in tudi evharistije v primernih okoliščinah in z odobritvijo cerkvene oblasti ne le možna, ampak celo priporočljiva. Vendar pa je znano, da morejo imeti vzhodne Cerkve zaradi svojega lastnega pojmovanja Cerkve v teh stvareh strožjo disciplino, ki jo morajo drugi spoštovati. … Kadar terja potreba ali svetuje resnična duhovna korist in če je odstranjena nevarnost zmote ali ravnodušnosti, sme vsak katoličan, ki mu je fizično ali moralno nemogoče priti do katoliškega nositelja cerkvene službe, prejeti zakramente sprave, evharistije in bolniškega maziljenja od nositelja cerkvene službe vzhodne Cerkve« (CD 53, 122-123).
Poznavalci pravijo, da si je nekdanji karizmatični pravoslavni ekumenski patriarh Atenagora iz Carigrada ob prvem obisku Rima zelo želel, da bi s papežem Pavlom VI. skupno obhajala evharistijo. Papežu Pavlu VI. bi se naj bilo zdelo, da takrat še ni bil primeren trenutek, in zato nista obhajala skupne evharistije in je še ne obhajamo. Kljub človeškim težavam sem Bogu hvaležen za ekumenski dialog med katoliško in pravoslavnimi Cerkvami in tudi upam, kot pravi papež Benedikt XVI., da ni daleč dan, ko bomo spet mogli skupno obhajati evharistijo.
Vsi kristjani, kateri koli Cerkvi ali cerkveni skupnosti pripadamo, smo poklicani k duhovnemu ekumenizmu, tj. k molitvi za edinost kristjanov in k nenehnemu spreobrnjenju, saj Kristusova molitev in naročilo, “da bi bili eno”, odmevata tudi danes in bosta odmevala do konca sveta. V januarju, ko obhajamo tudi molitveno osmino za edinost kristjanov, smo še posebej povabljeni k molitvi za cerkveno edinost in razmišljanju, kaj lahko mi storimo, da se bo tudi zaradi nas ekumenski dialog ohranjal in poglabljal, saj smo za edinost med kristjani vsi odgovorni. Ne vprašujmo toliko, kaj drugi naredijo za edinost med Cerkvami, marveč kaj jaz naredim in kaj bi lahko še naredil, da bi bili kristjani različnih Cerkva in cerkvenih skupnosti vedno bolj eno. To držo so imeli pionirji ekumenskega dialoga in jo imajo današnji ekumenski delavci različnih krščanskih Cerkva ter cerkvenih skupnosti in samo ta drža prinaša in bo prinašala pristne ekumenske sadove.
ŠKAFAR, Vinko.. (Pisma) Ognjišče (2012) 1, str. 55

Pisatelj Fran Saleški Finžgar je bil v letih 1918–1936 župnik v Trnovem. V svojih spominih (Leta mojega popotovanja) piše, da je Ivan Tavčar kot ljubljanski župan na velike praznike prihajal v trnovsko cerkev. »Naročil mi je, naj mu poskrbim, da bo na klopi, kjer je bil zanj sedež, vselej tudi Baragov molitvenih Dušna paša. "To so najlepše slovenske mašne bukve."« Kaj je v tej knjigi? (Filip)

Friderik Baraga je svoj znameniti molitvenik Dušna paša, ki je doživel mnogo izdaj, sestavil kot kaplan v Šmartnem pri Kranju leta 1836, zaradi težav s cenzuro pa je izšel šele leta 1830. V njem so nauki in molitve. Posebej je Baraga poudarjal tri verske resnice, ki jih je razlagal tudi na prižnici v spovednici: Jezus je usmiljen do spokorjenega grešnika; vrednost človeške neumrljive duše je neskončna; posvečujoča milost je nekaj nedopovedljivo lepega. Vse to je bilo tedaj prevladujoči janzenistični miselnosti, ki je poudarjala Božjo strogost, tuje. Baragov življenjepisec Jakob Šolar pravi, da Baraga v svojem molitveniku "piše o najvažnejših resnicah vere preprosto, kratko in s toplino, po ravni poti do srca". (sč)