Spoštovani Gašper, dragi Miha in ljubi Boltežar!
Ne vem, kateri od vas je prvi ugledal na nebu zvezdo, ki je svetila svetleje od drugih. Niti ne vem, kateremu od vas se je prvemu posvetilo, kaj ta zvezda pomeni. Prav tako mi ni znano, kateri od vas je prvi krenil na pot. Če sem iskren, o vas vem bore malo in še tisto, kar vem, je nezanesljivo, saj tudi Sveto pismo skopari s podatki o vas. Evangelist Matej, ki vas edini omenja, nikjer izrecno ne napiše, da ste bili (samo) trije, ne navaja ne vaših imen, ne podobe. Ljudsko izročilo, ki sega v prvo polovico tretjega stoletja, pravi, da ste bili trije in da so bila vaša imena Kasper, Melhior in Baltazar. Slikarji pa so vas skozi zgodovino običajno upodabljali: Gašperja kot mladega rdečelasca, Miha kot belobradega starca in Boltežarja kot temnopoltega, kot črnca, če je ta beseda zadosti politično korektna. A res bi bilo malo smešno, da bi te, ljubi Boltežar, imenoval za afro-američana, ko pa v tvojih časih o Afriki, še manj pa o Ameriki, niste vedeli kaj dosti. Zato pa ste več vedeli o zvezdah. Vsaj vi trije, ki ste prišli z Vzhoda, kot zapiše Matej, ki vas je modro imenoval: modre (Mt 2,1). In na Vzhodu ste svojčas precej gledali v nebo. Precej več kot na Zahodu, kjer ljudje še danes bolj gledajo v ne-bo (če si malo sposodim Prešerna), oziroma veliko raje gledajo proti tlom, da bi videli, kam lahko čim hitreje in udobneje položijo svojo zadnjo plat. Še kristjani (ki stojimo), bolj kot v nebo, gledamo, da ne bi padli (1 Kor 10,12) In ker nihče več ne gleda v nebo, smo izgubili orientacijo in pravo smer. Zato ni čudno, da vse bolj lomastimo skozi življenje: kot svinja skozi koruzo. In svinjo žene naprej požrešni, nenasitni želodec. Nas pa … pravzaprav tudi!
O nadvse sveti in modri možje! Ko ste vkorakali v Jeruzalem in spraševali o novorojenem kralju, se je vznemiril Herod in »ves Jeruzalem z njim«! (Mt 2,3) In tudi danes bi brez dvoma povzročili precej vznemirjenja. Ne zaradi razkošne oprave, zaradi katere vas je ljudska domišljija naredila za kralje. Tudi ne zaradi spremstva kamel in velblodov! Vsaj v naši deželici smo teh živalic vajeni, ko menda eno od njih pase sam prvi minister! Tako kot nekdaj v Jeruzalemu ljudje niso nič vedeli o Odrešeniku, tako danes ljudje nič nočejo vedeti o Njem! Že sama misel na Boga ljudi vznemiri, kaj šele, če kdo o Njem spregovori na glas. Ampak je hecno, in vi trije, ki ste trije modri, se boste brez dvoma nasmejali, da človek, ki se deklarira … Uf, kakšna mogočna beseda, ni čudno, da je tujka! Torej … Človek, ki se deklarira za ateista ter potemtakem trdi, da Boga ni in da vanj ne verjame, trepeče ob vsaki omembi Njegovega imena, Njegove podobe pa se boji kot hudič križa, če mi dovolite še malo dobesednega humorja! Gre res le za striktno (še ena učena tujka!) upoštevanje ločitve Cerkve od države, ali pa je po sredi strah, da Ta, ki ga zanikujem, vendarle je?
In kar se tiče ločitve … Splošno znano je, da Cerkev ločitve ne pozna in je ne prizna in ko se je poročila z Državo, je bilo to za zmeraj! Tisti, ki bi se Cerkve radi znebili in ki toliko tulijo o ločitvi, bi pravzaprav morali dokazati ničnost zakona. Pa žal ne bo šlo, ker je bil zakon že »izvršen«! Na koruzništvo pa Cerkev ne bo pristala! Oh, jaz tako hudomušen, vi pa tako modri …
Upam pa, da vam v vaši modrosti in seveda pod pogojem, da bo Gulič svoje reformatorske teze spravil skozi parlament, ne bo prišlo na misel, da ustanovite svojo versko skupnost ali svetovnonazorsko združbo, ko ste ravno trije. Če pa bi do tega prišlo, mi, prosim, javite, saj od srca rad pripadam Skupnosti, ki ima toliko modrosti in ponižnosti, da poklekne pred Bogom!
Srečno pot! In oglasite se še kdaj s svojimi darovi modrosti!

ČUŠIN, Gregor, Na začetku, v: Ognjišče (2011) 01, str. 3

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

V novo leto vsakič znova vstopam z Božjim detetom v naročju, kar me vsakič znova osupne in gane. Bog nam ga položi v varstvo, kot bi bili mi, slabotni ljudje, ki ne znamo niti s samim seboj, najprimernejši prostor za to. Ne vem, zakaj je tako zaupljiv, ker imam občutek, da ne vemo točno, kaj naj sploh z njim. Saj se kot njega tudi novega leta bolj ali manj bojimo, zdi se, da vsako leto bolj, četudi nam je vsako leto enako dobro postlano; morda pa ravno zato: tako kot otrok je tudi ono nekaj novega, nekaj neznanega, lahko rečemo tudi po svoje podivjanega, kar moti našo vpeljano vsakdanjost, nekaj neugnanega kakor plamen grma, ki je gorel, pa ni zgorel. Tak je pač Bog s svojimi nenavadnimi in nelogičnimi idejami, sem in tja se suče in nihče ga ne more ujeti. Samo sledimo mu lahko, dokler nas v podobi novega leta slej ko prej ujame On … razen če nas ne prej ujame strah.
Ta, bi rekel, je hujše narave od tiste Detetove neugnanosti, kot vrtinec lijaka nas na sunek lahko potegne v neko panično neprištevnost, ki nam zapravi tla pod nogami. Kar pomislite, ali bi se še kaj razdajali, če bi se bali prihajajoče revščine, pretehtajte, komu bi še zaupali, če bi se bali vojne – nikomur, prav nikomur. To je tisto, kar zasužnjuje: ko te je prihodnosti strah, postane človek njen ujetnik in zapuščeni puščavnik življenja, služabnik lastnega preživetja. Kar je – kako paradoksalno – pravzaprav prvi korak k lastnemu koncu.
Mirno in tiho bi si zato želel stopiti skozi še ena vrata svojega življenja kot novonastala mati, ki ji dajo v roke takega drobcenega otroka, brez pretirane evforije, da je nečesa končno konec, brez težke zaskrbljenosti na svojih plečih, kaj bo in kako, z utišanimi kričavimi glasovi o energetski krizi, vojnah, zarotah, boleznih. Kaj bo z njim in z menoj? Samo iti, mirno in tiho sprejeti to Dete, to nezaslišano novost, kot dar. Ker to resnično je: ne tak, kakršnega bi si želel, temveč tak, kot ga potrebujem, kot bi mi ga nekdo rad dal, kakor da je moje šibko naročje najprimernejše mesto zanj. Nečesa me bo naučilo, od mnogočesa se bom moral zaradi njega posloviti, jokal bom in trpel, hvaležnost in veselje mi bo vzbudilo in vse, kar bo nastalo zaradi njega, bo prav. Vse bo prav. Samo to bi rad vedel.
Zdi se mi, vsako leto bolj, da je to edina stvar, ki resnično osvobaja človeka in ga naredi pripravnega za mir: odpovedati se strahu, ki vedno, ampak res vedno prihaja od zunaj in ki nikoli, res nikoli, ni nekaj Božjega. »V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah« (1 Jn 4,18). On, ki mi daje to Dete, to neznanost v roke, mi pravi, kar naprej: »Ne boj se.« Namig, naj mu zaupam. Naj v tej utrujajoči norosti, ko mi strahovi od vsepovsod kričijo na uho vse sorte opozoril in svaril, ostanem miren in zbran ob eni sami misli, ki mi mora prešinjati srce: On je dober, On je dober, On je dober.
Pogumno novo leto!

M. Rijavec, Na začetku, v: Ognjišče 1 (2023), 3.

Agata je počasi stopala proti njihovi hiši. Kot vedno, je tudi tokrat nosila v rokah polni vrečki, ki sta jo vlekli k tlom. Lojze se je, če se je le mogel, izognil srečanju z njo, kajti čas zanjo ni pomenil nič, njemu pa se je vedno mudilo po raznih opravkih. Ponavadi je imela pripravljeno kakšno zanimivo novico, ki jo je znala razpredati tako, da je znala od tistega, ki jo je poslušal, zvedeti še kaj novega. Danes ga je že od daleč pozdravljala in srečanju se skoraj ni mogel izogniti. Pomislil je, da mora biti prijazen, saj se bližajo božični prazniki, in zato jo je počakal.
»Vedno težje prenašam to kramo,« je začela in pokazala na vrečki.
»Saj vam Tončka pripelje, kar potrebujete,« je dejal Lojze, čeprav je že vnaprej vedel, kaj mu bo odgovorila.
»Saj je dobra ta Tončka. Toda jaz grem v trgovino zato, da se zamotim. Ne vzdržim, da bi cel dan čepela v prazni hiši.«
»In za božič je pač treba kaj kupiti,« je dodal Lojze.
»Sem si rekla: letos ne bom praznovala. Ne bom postavila ne jaslic ne smrečice, ne bom pekla potice. Zdaj ko ni več Toneta, nimam kaj praznovati. Tako sem si rekla. Pa pridejo Anžlovarjeve, sosedove tri. Ne vem, ali so dekleta prišle same od sebe, ali jih je poslala moja zlata soseda. “Gospa Agata,” mi rečejo, “ali ste postavili jaslice?” “Letos jih ne bom. Sem preveč utrujena. In sama,” sem jim rekla. “Jih bomo pa me postavile,” rečejo in že hočejo vedeti, kje jih imam spravljene. Si predstavljate? Morala sem z njimi na podstrešje. Zapodile so se vsaka v svoj konec in našle vse: jaslice, umetno smrečico in okraske. En, dva, tri so vse prinesle v dnevno sobo. Sem jih hotela malo pokomandirati, pa so rekle: “Gospa Agata, vi se lepo usedite in nas glejte. Me znamo vse.” Figo vse znajo! Pa jim nisem upala nič reči. Nazadnje pa je bilo vseeno vse narejeno. In veste, da niti ne tako slabo. Še Tone je s slike, tako se mi je zdelo, gledal nekam zadovoljno.«
Kar zadihala se je, tako je hitela pripovedovati.
»Veste, da so mi sosedove deklice prinesle mladost,« ji je nasmeh prekril obraz. »In razburkale so mi spomine.«
»Kako male je včasih potrebno, da nam je lepo,« je bil še Lojze srečen. »Božični spomini so med najlepšimi.«
»So. Res so. Ampak zadnje čase sem se zelo spremenila. Nekaj let potem, ko je hčerka odšla v svet, predvsem pa po Tonetovi smrti, sem živela samo od spominov. Potem sem si rekla: “Agata, ven moraš iti!” In sem hodila na izlete in na romanja, obiskovala božje poti doma in daleč naokoli. To so bili lepi časi. In veliko sem delala. Delo te rešuje. Zadnja leta sem se pa, saj ne vem, kako naj to povem, malo bolj umirila in gledam bolj naprej.« Počakala je malo, če bo Lojze kaj pripomnil. »Pa o tem ne bi govorila,« je končala.
Lojze je razumel, da je to verjetno preveč osebno doživljanje, zato se je hotel posloviti. A se je Agata na hitro premislila. »Saj razumete. Ko sem bila mlada, sem bila polna življenja. Vedno se je moralo nekaj dogajati. Večji ko je bil živ žav okoli mene, lepše mi je bilo. Obiski so si kar podajali kljuko. Veliko mi je bilo do tega, kaj drugi mislijo o meni in kaj se dogaja okoli mene. Veste, če za božič ni bilo snega, je šlo pol lepega mimo mene, in če za veliko noč ne bi bilo šunke in pirhov, se mi zdi, da ne bi bilo niti občutka vstajenja. In pospravljala sem po hiši, pekla, vabila prijatelje in znance. Tone me je včasih zbadal, da nikoli ne ve, koga bo našel v naši hiši, in kje vse bo srečal mene.
Pripoved jo je zapeljala v spomine, da je postal njen glas mlajši in živahnejši. Roki, ki sta spremljali njeno pripoved, nista mirovali niti trenutek. »Zadnje čase pa – saj še same sebe ne razumem prav dobro. Tako nekako bi rekla: zunanje stvari me vedno manj zanimajo. Vse se vedno bolj dogaja v meni. Advent se mi res dogaja. Pričakujem, čakam, se veselim. In zdaj komaj čakam, da se to upanje v meni izpolni. Saj razumete: v meni.«
Za trenutek je obstala. Dvignila je vrečki, ki jih je bila odložila, vendar tako neodločno, da je Lojze vedel, da bi rada nadaljevala. »Boste rekli, da sem zmešana. Ja, malo sem pa včasih res čudna. Tone mi je večkrat rekel, da me težko razume. Zdaj pa se z njim veliko pogovarjam. Saj ste ga poznali. Dober človek je bil, govoril pa je malo. Najraje je čepel v tisti presneti delavnici. Veste, to ni dobro, če ima človek obrt doma. Potem je vedno v službi. Se mi je pa dozdevalo, da je včasih izginil v delavnico samo zato, da se mu ni bilo treba pogovarjati z mano. Ah, preveč govorim!« je dejala in dvignila eno vrečko.
»Dajte no, prav lepo se je pogovarjati z vami,« je hitel Lojze in Agata jo je že naglo odložila na tla. »Veste, da mu vse povem. Ne boste verjeli, ampak zdi se mi, da me posluša. Še bolj kot včasih. Zadnjič, zadnjič … ah, pustiva to,« je zopet dvignila obe vrečki
»Kaj je bilo zadnjič?« je zanimalo Lojzeta.
»K frizerki sem šla. In me je lepo postrigla pa še trajno mi je naredila, ampak ravno prav na gosto, da sem bila res fletna. Kar trikrat sem se pogledala v ogledalo. In veste, kaj mi je prišlo na misel? Kaj pa vem, odkod je prišla ta misel. Zaželela sem si, da bi umrla. Si predstavljate? Mislila sem si: Tone bi me bil takšne res vesel.« Zopet je prijela vrečki in naredila nekaj korakov. »Morda bi mi pa Tone rekel: “Ja, kakšna pa si?” Pri njem nikoli nisi vedel, kakšne se bo znebil. Ampak meni je bilo tako prijetno. Kot da me res čaka, sem čutila, kot da sva se res srečala.«
»Seveda se bosta srečala!«
»Tudi vi tako mislite?«
»Prepričan sem, da vas čaka,« ji je pritrdil, pa ne iz vljudnosti.
Za nekaj trenutkov je na njenem obrazu zasijal poseben izraz. Kot da je bil majhen odsev tega, kar se zadnje čase dogaja v njej. In, kot da se je tega še sama prestrašila, je naglo dvignila vrečki. »Joj, kako sem se zaklepetala!« se je začudila. »Pa kaj potem! Ura ni moj gospodar.«
Zopet je naredila nekaj korakov, pa se brž vrnila. »Samo to sem hotela reči: sosedove tri so mi prinesle veliko sonca, kot ga že dolgo ni sijalo v meni in v naši hiši.« Umolknila je in kar nekaj časa se jima je zdela tišina prijetnejša od pogovora. »Te sosedove tri!« je nato zamišljeno dejala in se napotila proti domu.
Lojze je že dolgo ni videl hoditi tako mladostno. Morda zato, ker jo je prevzela lahkotnost njenega sveta, ali pa je želela čimprej stopiti v toplino, ki so ji jo prinesle sosedove tri.

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 1 (2013), 22-23.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Gašper, Miha, Boltežar in Artaban so zajahali kamele in se odpravili na pot. Njihova smer je neznana, njihova vodnica svetlikajoča se zvezda, ki se je pojavila na vzhodu, njihov cilj - pokloniti se novorojenemu Kralju kraljev.
Modri so prodali vse svoje imetje, da bi kupili darilo, vredno kralja. Gašper, Miha in Boltežar so kupili zlato, kadilo in miro. Artaban pa je izbral tri dragocene bisere - rubin, smaragd in diamant.
Med potovanjem je Artaban strmel v dragocene bisere na dlani roke in si rekel: »Kako hrepenim po dnevu, ko bom srečal kralja in mu podaril te darove. To bo največji dan v mojem življenju.«
Te sanje sredi dneva je zmotilo sočutno ječanje in stokanje. Nekoga je moralo zelo boleti. Hitro je spustil bisere v denarnico, razjahal in šel iskat trpečega. V jarku je našel moža napol golega, krvavečega in izmučenega. Roparji so ga napadli in ga tam pustili, da bi umrl.
Artabanu se je mož zasmilil. Previdno ga je posadil na kamelo in ga odpeljal v bližnjo gostilno. Tako se je zavzel zanj, da je pozabil na zvezdo, na dotedanje potovanje in na novorojenega kralja. Ko je bil prepričan, da je ranjeni okreval in ne potrebuje več pomoči, je naredil načrt za nadaljnje potovanje. Gostilničar ga je ustavil na vratih in zahteval plačilo za vzdrževanje ranjenca. Dragoceni kamni so bili edina stvar, ki jo je Artaban premogel. Brez obotavljanja je segel v mošnjo po rubin in ga dal gostilničarju. Hitro je šel iskat popotne prijatelje, in si govoril:
»Kaj bi za en rubin! Kralj mi ne bo štel za slabo, da sem ga dal zato, da bi rešil človeško življenje.«
Iskal je in iskal, toda izgubil je sled za drugimi modrimi, pa tudi zvezda je izginila z neba. Nazadnje se je ves izčrpan usedel na skalo in molil:
» Moj Gospod, Kralj kraljev, zapustil sem dom, družino in domovino, da bi te našel. Sedaj sem sam in izgubljen v divjini brez sledi. Vodi moje stopinje, Gospod, da te bom mogel najti in ti darovati dragocene darove.«
Vstal je, zajahal kamelo ter krenil na pot. Dan za dnem je brez prijateljske družbe in brez zvezde vodnice potoval mimo hrupnih mest in zaspanih vasi ter po obrobjih palmovih oaz, odločen, da najde kralja. Globoko v srcu je čutil, da ga bo nekega dne, nekje na neki način našel.
Utrujen in žejen se je nekoč ustavil ob vodnjaku, da bi se odpočil. V daljavi je zagledal bližajočo se karavano. Mogoče bodo potniki imeli novice o kralju, ki ga je iskal. Toda ko so prišli bliže, je videl, da je to sprevod smrti - trgovci s sužnji so gnali po puščavi človeški tovor. Zanj ne bodo imeli novic.
Tudi oni so se ustavili v oazi, da bi počivali, in Artaban je izčrpane in prestrašene sužnje gledal z velikim sočutjem in ljubeznijo, saj je vedel, da so obsojeni na dosmrtno suženjstvo. Ko so sužnji videli, kako usmiljen in blag je, so se zgrnili okoli njega in iz srca so jim privreli vzkliki: »Prosimo, gospod, kupite nas,vse nas kupite in nas osvobodite iz rok teh surovih ljudi. ^e nas osvobodite, vam bomo do smrti služili!« Omehčali so Artabanavo srce. Iz mošnjička je vzel smaragd in diamant. Kraljevo ceno mora plačati za njihovo svobodo. Kot da bi ga prisilila neka moč nad njim, je vstal in se približal trgovcem. »Kupim jih, vse jih kupim,« je dejal.
Presenečen trgovec s sužnji je vprašal: »Kaj nam daš zanje?«
Artaban je odprl dlan in bisera sta se zalesketala v puščavskem soncu. »To je cena,« je dejal. »Cena, ki je vredna kralja.«
Trgovci so vzeli odkupnino in rekli: »Sužnji so tvoji, vsi sužnji.«
Artaban se je obrnil k sužnjem in jim vesel rekel: »Svobodni ste. Samim sebi pripadate, ne pa meni. Pojdite domov in živite v miru.«
Ko so vsi odšli, je Artaban ostal sam in zbegan ob vodnjaku. »Ali sem prav storil?« se je spraševal. »Srce mi pravi, da prav, toda ničesar nisem pustil za svojega kralja.«
Sonce je zašlo in tema je pokrila puščavo. Artaban je povzdignil solzni obraz in strmel v zvezdnato nebo, ki se je bočilo nad njim. Zatem je presenečen zaklical:
»Tu je! Ali je mogoče? Seveda, to je zvezda novorojenega kralja! Moram za njo. Oh, nič, saj je že prepozno. Nič nimam, kar bi mu podaril. Pozno je, zame je prepozno, da bi srečal kralja.« Sklonil je glavo in strtega srca zajokal. Nato mu je v temi spregovoril skrivnosten glas:
»Ni prepozno, Artaban. Pravočasno si prišel. Želim, da veš, da so bili tvoji darovi prvi, ki sem jih prejel za rojstni dan. Od štirih modrih, ki so odšli iskat, si ti prvi, ki me je našel, prvi, ki si mi izkazal čast, in prvi, ki si mi poklonil darove.«

Prirejeno po zgodbi Četrti modrec Henryja Van Dyka

VPRAŠANJA ZA POGOVOR

Ali je Artaban srečal Kristusa? Kje? Zakaj Artabana lahko imenujemo najmodrejšega od vseh? Kaj predstavljajo dragi biseri v zgodbi? Ali se spomniš kakšne zgodbe iz evangelija s podobnim sporočilom, kot je zgodba o Artabanu? Razloži njen pomen! Kako želi Jezus, da mu služimo?

ZA RAZMIŠLJANJE

Jezus je rekel: »Kar ste storili kateremu izmed mojih najmanjših bratov, ste storili meni.«
Z ljubeznijo služiti potrebnim je naš najdragocenejši dar Bogu.

RUSTJA, Božo. Najmodrejši od vseh. (Razmišljajmo z zgodbo). Ognjišče, 1994, leto 30, št. 12, str. 16-17. (ilustracija Mladen Mrčela)

Že na začetku decembra smo delali načrte za postavitev jaslic. Mah je bil ena glavnih sestavin za to domače družinsko delo. Vse, kar je bilo potrebno spraviti skupaj. Mah pa je rasel na nevarnih krajih, največ ga je bilo na strmih in s snegom že posutih, zaledenelih skalah. Do mahu priti je bila prava umetnost. Če je zapadlo veliko snega, pa je bilo treba imeti veliko poguma, da si se podal na to tvegano in vznemirljivo pot.
Ko je dokončno dozorel sklep, da ga je pač treba nabrati, se je bilo treba samo povzpeti na skale in se pri tem dobro oprijeti podlage, da ti ni zdrsnilo.
Pri tem podvigu je pomagal samo pogum in molitev! Verjeti je bilo treba vase in v to, da te nekaj spremlja in ti nudi oporo in zaščito.
Ko si mah prinesel v toplo izbo, te je prevzel ponos in takoj že prešerno božično razpoloženje.
Postavitev jaslic je bila pri nas poseben obred. Miren, slovesen in veličasten hkrati.
Vse v hiši je na neki način sodelovalo na tih, pobožen način. Starši smo gledali otroke, kako so drobne ročice segale po figuricah, spravljenih v majhen, prav za to spleten jerbašček, svetlo rjav, kot zlat se je videl. Odkar pomnim je bil pri hiši. Čez leto je bil spravljen, zavit v bel poškrobljen prt, hišna dragocenost je bil posebne vrste.
Jaslice na sredi, v njih pa Jezušček in vsa sveta družina, vse to pa na svežem, mehkem mahu, tako resnično, da je nam otrokom kar sapo jemalo.
Kasneje sta jaslice postavljali hčeri, za njima pa vnuki. Najprej majhni, potem so zrasli …
Vse je bilo enako lepo in slovesno, vse je šlo iz roda v rod.
Pri postavljanju jaslic me je vedno navdalo neko veliko pričakovanje, prihod prave zime, snežene in lepe, obsijane z otroškim navdušenjem, z njihovo radostjo, tudi ko so že odrasli in se je marsikaj spremenilo. Hčerki sta kmalu živeli vsaka s svojo družino, a jaslice so bile vedno središče in svetišče vsega. Odrasli vnuki so sledili starim navadam, lepim, slovesnim, tudi polnočnica je sijala v zasneženo noč, pravljično kot dragulj.
Hiša je postala premajhna in vnuki so šli na svoje. Iz gozda so prinesli smrečico, jo okrasili in se zleknili pod njo. Dva velika, odrasla fanta. Kako ponosna sem bila nanju!
Božični čas se je nadaljeval s prihodom treh kraljev. Že v času mojega otroštva smo na hišna vata napisali s kredo:
G križ, M križ, B in spet križ.
Gašper, Miha, Boltežar!
Sveti trije kralji so bili pri nas še vedno sveti, blagoslovljeni dnevi ob koncu božiča.
Lepa je bila tudi pesem, ki nas je spremljala.
»Sveti trije kralji, v lepi zlati halji, na kamelah jezdijo, od zlata se svetijo!«
Tako smo molili in peli in prazniki so se nadaljevali vse do svečnice. Minila je tudi svečnica in čas se je obrnil proti pomladi. Vse je šlo v nekem ustaljenem zaporedju letnih časov.
Potem pa se nam je nenadoma, neki mrzel jesenski večer življenje ustavilo. V srce se je usedel moreči hlad. Žalost in bolečina. Starejši vnuk je obležal pod motorjem, njegova največja želja in radost sta ga pokopali …
Spet je bil božič, moj najlepši in najsvetejši praznik v letu pa je postal drugačen. Postal je mrk in žalosten in zasut z večnimi vprašanji: ZAKAJ?
Kaj smo naredili narobe, kaj smo naredili slabega, kje smo grešili, da je temu tako? Zakaj nas Bog tako preizkuša?
Odgovora nismo našli, verni otroci, verna družina, samo na preizkušnji smo!
Še so bili božiči in še vedno bodo, praznični, lepi, vedno posejani z nečem dobrim. Kljub vsemu!
Vendar bo vedno zraven trpek spomin, nikoli ne bo izginil iz mojega življenja, ne, dokler se spet ne srečava. Verjamem v to, da se bova! To je edina tolažba in pa zavest, da so božji načrti pač taki!

ŠKRINJAR, Polona (zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 31.

»Glejte, trije kralji v lepi zlati halji na kamelah jezdijo.« Na drugi sveti večer, 5. januarja, pred praznikom Gospodovega razglašenja ali svetih Treh kraljev, se na naših jaslicah pojavijo nove figure: trije imenitno oblečeni možje s krono na glavi in z darili v rokah. To so sveti trije kralji. Matej, ki edini od evangelistov poroča o njihovem obisku, pravi samo, da so “prišli modri z Vzhoda” (2,1), ne govori o tem, koliko jih je bilo, niti jih ne imenuje kralje. Njihovo število in naziv je določilo pobožno izročilo, ki se je opiralo na besedila Svetega pisma. Število tri je povezano s tremi darovi, ki so jih modri prinesli Jezusu. »Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire« (Mt 2,11). V teh darovih so že stari cerkveni pisatelji videli bogato simboliko: zlato so mu darovali kot kralju, kadilo kot Bogu, miro (dišavo) kot umrljivemu človeku. Počastili so ga kot zastopniki poganskih narodov. Apokrifni spis Evangelij otroštva navaja njihova imena: Gašper, Miha (Melhior), Boltežar. Na jaslicah je eden starec, drugi mož, tretji črnec. (sč)
Na sliki: Neznani avtor, Poklon modrih, usnjen antependij,1. pol. 17. stol., Zanigrad (v Slov. Istri), p. c. sv. Štefana.

Na slovenskem ozemlju je 12 cerkva, ki so posvečene sv. Trem kraljem: 2 župnijski in 10 podružničnih. V LJ nadškofiji imajo tri cerkve sv. Treh kraljev: župnijsko na Vrhu Sv. Treh Kraljev (Rovte),(spodaj)  in dve podružnični: v Brišah (Polhov Gradec) (3) in na Brunku (Radeče).(4) V KP škofiji sta sv. Trem kraljem posvečeni dve podružnični cerkvi: Obloke (Podbrdo) (5)  in Sužid (Kobarid) (6). Prav tako dve p. c. imajo v novomeški škofiji: Kostel (Fara pri Kočevju) (7) in Črni potok (Kočevje) (8). V MB nadškofiji je največ cerkva sv. Treh kraljev (5): župnijska je v Studenicah, (1) imajo pa štiri p. c.: Ješovec (Črešnjevec (9)), Radelj (Radlje ob Dravi) (10), Sv. Benedikt v Slov Goricah (sv. Trije kralji) (2)  in Sv. Trije kralji na Pohorju (Tinje) (11). V celjski in murskosoboški škofiji ni nobene cerkve posvečene sv. Trem kraljem. (mč)

Sv. Trije kralji - Vrh Sv. Treh Kraljev

Čuk M in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 01, str. 115.

Trije modri (imenovani kralji – kraljevsko je najti Boga za svoje življenje!), ki godujejo 6. januarja, so odkrili, da je Bog v stiski sveta, človeški bogovi pa še kar v ‘nebesih’

V naši deželi je več kot 300.000 revnih. Resda je za nekatere Slovenija sončna dežela, a je za premnoge mračna v tolikih odtenkih ponižanosti. Tudi naš modri planet – Zemlja je prijetno domovališče le za izbrane, za večino je območje s preveč gorja. Samo za primer: za malarijo zboli na leto 300 do 500 milijonov ljudi in od tega jih umre od enega pa do 2,7 milijonov, čeprav bi za ozdravljenje bolnika potrebovali le dva evra. Nedaleč od našega ugodja umirajo ljudje (med njimi je največ otrok), ker si ne morejo privoščiti vsote, ki je za mnoge izmed nas samo drobiž … A (če sem neizprosno iskren do sebe) to ne pomeni, da si ne bom nocoj privoščil piva za ceno enega življenja … Tragičnost našega časa je v odsotnosti sočutja do tistih, ki živijo le ‘korak’ od naše udobnosti.
V knjigi Michaela D. O’Briena Pater Elija, Apokalipsa, pripoveduje David ženi kako je doživljal pogled na fotografije iz Treblinke, kjer so nacisti pobili njegovo rodno družino. »Ničesar nisem čutil. Ko sem jih gledal, je bilo nenavadno, čutil pa nisem ničesar. Težko si je predstavljati, da lahko zlo doseže take razsežnosti. Na določeni točki se razum izklopi.« In potem ugotovi: »Nacisti so zmagali. Celo mi v žrtvah vidimo samo statistične podatke.« – Utrip življenja drugih je za nas prepogosto le brezčutna informacija. Preveč razuma in premalo srca! Čas, ki ga živimo, kliče po ‘obuditvi’ srca – srčnosti. Še prej pa bo potrebno čim bolj ozaveščati posledice ‘izvirnega greha’ – vstopa v svet dvojnosti, po katerem smo mi dobri (in je pomembno, da nam je dobro), oni drugi pa so že tako sami po sebi naše nasprotje (in nam je ob tem kar preveč samoumevno, da jim je manj dobro, če nismo celo hladno brezbrižni ob hudem, ki ga doživljajo). Ta koncept dvojnosti seveda s pridom uporabljajo tisti zemeljski ‘bogovi’, ki nas delijo, da nam lahko vladajo. Njihovi lakaji, imenovani ekonomisti, pa jim vdano služijo. Pri tem gredo celo tako daleč, da so napravili za svoje gospodarje izračun, po katerem so ugotovili kolikšen procent prebivalstva mora biti (v neki državi, pa tudi na svetu) reven. V njihovi hladni zločinski misli revščina (tudi umiranje zaradi revščine) mora obstajati, saj je to najboljši stimulans za delavce – pridelovalce dobička za izbrane; strah nas žene, sla po preživetju nas priganja namesto srednjeveških biričev. Pa kaj sploh primerjam naš čas s srednjim vekom – če je bil srednji vek mračen, je naš v popolni temi in to na mnogih ravneh življenja. In jaz ob tem molčim – strah me je zase in svoje najbližje – molčim, ko trpi moj sosed in to zemeljskim bogovom neizmerno odgovarja – saj je to zanje zagotovilo, da se ne bo nihče oglasil, tudi takrat, ko bi se bilo treba zavzeti zame. Kako dolgo bomo še molčali in lepili samo obliže na ta naš krvaveči svet? Potrebna bi bila korenita sprememba. – Ali je nujna revolucija, da bi se zgodila evolucija?
Ob letošnjem božičnem sporočilu ponovno doživljam, da Bog ni kot so zemeljski gospodarji – Bog ne deluje tako! On se vedno znova (v evharistiji) uteleša kot Sveto-svetlo(ba) v srčiko stisk časa in prostora; zapušča ‘rajsko’, da bi bil sočutno Bližnji s trpečimi.
Ko se ob tolikem trpljenju na svetu sprašujemo: »Kje si, o Bog?« nam On odgovarja: »Ni vprašanje: “Kje sem jaz?” Če me ne vidiš, je vprašanje: “Kje si ti?” kajti jaz sem v breznu bolečin s trpečimi. In ti? Kje si ti, da me nisi našel tam?«
Zelo lahko je s pozicije varnosti in ugodja pošiljati Bogu očitke. Ko bomo resnično vstopili v stisko drugih, bomo srečali Boga, bližnje v njihovi resničnosti, predvsem pa (končno!) sami sebe! Mati Terezija je zapisala: »Gospod, našla sem te v strašni veličini trpljenja drugih.«

GRŽAN, Karel, Zapisi izvirov, Ognjišče (1) 2013, str. 43

Legenda pravi, da so bili modri z Vzhoda ali sveti trije kralji, kako jih bolj poznamo, različne starosti. Gašper je bil mlad, Boltežar srednjih let, Melhior pa že star. Prispeli so v Betlehem, kjer je bil rojen Jezus Kristus. Vanjo so vstopali posamič. Ko je vstopil Melhior, je bil v votlini samo star mož njegove starosti, s katerim sta se hitro zapletla v pogovor. Pogovarjala sta se o spominih in o hvaležnosti. Boltežar, mož srednjih let je našel učitelja svojih let, ko je prišel v votlino. Med njima se je razvnel pogovor o delu in odgovornosti. Ko je vstopil Gašper, je srečal mladega preroka. Pogovarjala sta se o spreminjanju in načrtih.
Skupaj so stopili pred njega šele potem, ko so vsi trije opravili posamični obisk. Skupaj so nesli darove in našli samo majhno dete.
Šele pozneje so razumeli.

Odrešenik nas nagovarja v vsakem obdobju našega življenja. Starejše navdihuje z modrostjo in zrelostjo. Ljudi srednjih let kliče k ustvarjalnosti in odgovornosti. Mlajši pa slišijo klic k pristnosti in zaupanju. Sporočilo praznika Gospodovega razglašenja je: Kristus prihaja kot Odrešenik vseh ljudi, da jih osreči z darom večnosti.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2016), 36.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.