Okoli 12. avgusta zvečer se po navadi zavlečem v kako vas »Bogu za hrbtom«, kjer je premalo luči za civilizacijo in dovolj teme za čudaka, kakršen sem, uležem se na tla in potem strmim in gledam to čudo »solz svetega Lovrenca«, kupa utrinkov, ki jim znanstveniki precej manj romantično rečejo perzeidi. Ta oblak lebdečega kamenja, ki zažari, ko zaide v našo atmosfero, mi je tako ljubo gledati, da mi pri tem ni žal niti nočnega mraza niti vlage, ki se v nekoliko višjih krajih precej obilneje useda na trave, in ki je – to je precej dobro znano vsem, ki me poznajo – sicer res ne prenašam najbolje. A ko gre za utrinke, je vredno potrpeti prav vse. Tudi boleč vrat, če pozabim na armafleks.
V meni izzovejo vsakič večje občudovanje. Kakor da tiste noči spet postanem otrok, gledam in se čudim nad veličino neba nad nami, nad čudovitim stvarstvom in še bolj čudovitim Stvarnikom, ki se je tega »spomnil«. In s sabo pripeljem prijateljico, potem jih skupaj gledava in štejeva (četudi pri njej nimam nobene možnosti, da bi jo pri tem prehitel), oprezava za njimi, se trudiva, ko je bil dan pred tem predolg in oči nočejo več ubogati, srce pa bi še kar in kar gledalo in čakalo, da se z neba spusti kakšen z res velikanskim repom, »praščon« sva ga poimenovala.
Utrinki so sicer vedno pritegovali ljudi, to čudo »zvezde, ki se spusti z neba«, kakor da bi se nekaj tistega nedosegljivega, nečesa »nad« vsem pritlehnim, kar živimo iz dneva v dan, vsaj za trenutek zdelo nekoliko bližje, nekoliko bolj naše, nekoliko bolj resnično. Popolnoma razumem, zakaj so si v tistih trenutkih tako radi kaj zaželeli in verjeli, da se jim bo želja tudi uresničila; kako tudi ne, ko pa je bilo nebo toliko bližje, da bi lahko slišalo tisto, česar mu sicer med roji satelitov, jatami letal in raket ni uspelo. Tudi sam nisem nič drugačen – če zanemarimo tisto o željah, je noč utrinkov, ki se kakor solze po trpečem licu mučenika, praznujočega svoj god par dni prej, spuščajo čez obzorje, ena od tistih, ki jih nočem prespati. Preprosto lepo je, včasih tako zelo, da se z neba »solza« skotali tudi po mojem licu.
Zaradi zvezd? Morda. Še bolj pa se mi zdi, da zato, ker je to ena redkih noči, ko si dovolim, da razumem, čutim, okušam, kako me ima Bog rad. Zapisal bom pogosto uporabljeno krilatico, s katero si iz dneva v dan lažemo, »tako bi moralo biti večkrat«, četudi vemo, da ne bo. Ljudje imamo same sebe od vseh stvari in ljudi še najmanj radi in si težko privoščimo trenutke uživanja v občutku ljubljenosti, čeprav jih tako zelo pogrešamo in potrebujemo. Ker se je treba zanje potruditi. Veliko udobneje je samega sebe zanemarjati, veliko lažje ne dopustiti si, da bi se počutil dobro. Lažje je nergati, jamrati. Ker se slabo vidi samo od sebe, za lepo in dobro pa se je treba potruditi, da bi ga videl, da bi ga opazil. Tako kot čuditi se ob »solzah svetega Lovrenca«. In si pustiti ob njih zajokati tudi sam.
Kaj boste torej počeli v noči z 11. na 12. avgust?

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2021, leto 54, št. 8, str. 75.

Iz zgodovine je znano, da je dolga leta (od 1559 do 1948) katoliška Cerkev izdajala Index librorum prohibitorum (seznam prepovedanih knjig), ki jih verniki brez posebnega dovoljenja niso smeli brati. Katere so bile te knjige in kakšna je bila njihova vsebina? (Edvard)

Prvi tak seznam je izšel leta 1559 pod papežem Pavlom IV. Tam je bilo zapisano, da je pod cerkveno kaznijo izobčenja prepovedana dvoje vrst knjig: vsa dela odpadnikov in krivovercev, ki spodbujajo k odpadu in krivi veri, ter knjige, ki jih Sveti sedež poimensko prepoveduje. V zadnjem seznamu iz leta 1948 je navedenih nekaj več kot 4000 knjig, ki bi glede vere in morale utegnile kvarno vplivati na vernike. Med temi so bila tudi dela znanih pisateljev (npr. francoskih naturalistov). Že pred drugim vatikanskim koncilom je bil »indeks«, ki je omejeval svobodo duha, odpravljen. - Zelo hud »indeks« so imele pri nas po vojni komunistične oblasti: iz knjižnic so vrgli knjige mnogih slovenskih pisateljev, vnašanje »emigrantskih« del so kaznovale z zaporom. (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2007) 7, str. 34

»Kakor je nekdaj sveti Štefan, prvi mučenec, proslavil Jeruzalem, tako je zdaj od sončnega vzhoda do zahoda proslavil Rim sveti Lovrenc,« je ob njegovem prazniku dejal papež Leon Veliki. Štefan je bil eden od sedmih diakonov, ki so bili pomočniki apostolov v jeruzalemski Cerkvi (Apd 6,1-6), Lovrenca pa je papež Sikst II. zaradi njegovega poguma in žive vere sprejel med sedmerico diakonov rimske Cerkve. Kot prvi med njimi je papežu stregel pri sveti daritvi, vestno je upravljal cerkveno premoženje in skrbel za uboge. Sivolasemu papežu je bil kakor sin. Ko so med preganjanjem kristjanov za časa cesarja Valerijana (253–260) papeža prijeli in vrgli v ječo, je Lovrenc pohitel k njemu. Papež mu je napovedal trpljenje, ki ga čaka. Rimski oblastnik je zvedel, da Lovrenc upravlja cerkveno premoženje. Zahteval je, da mu ga izroči. Lovrenc je zbral vse uboge, za katere je skrbel, in oblastniku dejal: »To je naše bogastvo!« To ga je tako razjezilo, da ga je dal mučiti na najstrašnejše načine. Nazadnje so ga položili na razbeljeni raženj, ki ga vidimo na njegovih upodobitvah. (sč) - Na sliki: Sv. Lovrenc, slika na glavnem oltarju v žup. cerkvi sv. Lovrenca, Kolovrat..

Diakonu sv. Lovrencu je pri nas posvečeno 50 cerkva (20 župnijskih, 30 podružničnih) in 3 kapele. V LJ nadškofiji najdemo tri ž. c.: Kokrica (1), Kolovrat in Žalna (2), poleg teh pa naštejemo še trinajst p. c.: Sp. Koseze (Brdo), Gora nad Zabreznico (Breznica), Dragomer (Brezovica), Dolenja vas (Cerknica), Trava (Draga), Gora - Smolnik (Polhov Gradec) (5), Stranski vrh in Žamboh (Polšnik), nad Bašljem (Preddvor) (4), Jezero (Preserje), Veliki Osolnik (Rob), Breznica (Škofja Loka) in Hotavlje (Trata - Gorenja vas) (3); in kapelo (Poljane nad Škofjo Loko). – V KP škofiji je pet ž. c. sv. Lovrenca: Brestovica, Bukovica, Lokavec (7), Pregarje in Šlovrenc v Brdih (6), imajo pa tudi osem p. c.: Zalošče (Dornberk), Erzelj (Goče), Beka (Klanec), Podsenica (Podsabotin), Sv. Lovrenc (Studeno) (17), Kazlje (Tomaj), Radohova vas (Pivka) (18) in Vremski Britof (Vreme); in dve kapeli: Sv. Lovrenc (pod Libušnjami) in v Orehku pri Postojni (za domačine podružna cerkev, za Letopis Katoliške Cerkve v SLO je to kapela). – V NM škofiji sta sv. Lovrencu posvečeni ž. c. v Raki (8) in Šentlovrencu (spodaj), še pet pa imajo p. c.: v Dolah pri Litiji (Prelesje), Obrhu (Dragatuš), Željnah (Kočevje), na Gori (Krško) in na Smuku (Semič) (12). – V MB nadškofiji je diakonu Lovrencu posvečeno pet ž. c.: Lovrenc na Pohorju (13), Stranice, Sv. Lovrenc - Juršinci (14), Sv. Lovrenc na Dravskem polju (15) in v Vuhredu; nimajo nobene p. c. – V CE škofiji najdemo pet ž. c. sv. Lovrenca: Bizeljsko (10), Brežice (9), Luče ob Savinji, Podčetrtek in Sv. Lovrenc nad Štorami (16); p. c. pa so v Preboldu (sv. Lovrenc), na Gori (Razbor pod Lisco) (11) in v Močlah (Šmarje/Jelšah). – V MS škofiji sv. Lovrencu ni posvečena nobena cerkve. (mč)
(OP.: v "tiskanem" Ognjišču smo izpustili p. c. v Radohovi vasi (Pivka) - zavedla nas je stara oblika svetnikovega imena: sv. Lavrencij (v Letopisu Katoliške Cerkve v SLO smo namreč iskali vse sv. Lovrence)  - tu zdaj našo napako popravljamo (vseh "Lovrenčevih" cerkva je torej pri nas okroglo 50!) Vsem Radohovcem in Pivčanom se iskreno opravičujemo, v "tolažbo" pa pripenjamo slikico njihove cerkve (18).

      
Šentlovrenc
 

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 08, str. 115.

Zgodba

Ropar

Po sodelovanju v oboroženem ropu se je mladenič vrnil domov, da bi preveril, kakšen delež mu je pripadel. Spreletelo ga je, ko je videl, da v denarnici ne najde vozniškega dovoljenja.
Pravilno je ugotovil, da mu je v hitenju dokument padel iz listnice.
Ko je policija pozvonila na vratih njegovega stanovanja, ni bil niti malo presenečen. Pravzaprav jo je celo pričakoval.

Misel

Običajno policija tatov ne odkrije tako hitro kot je tega. Podobno so hudodelci pogosto žrtve svojih napak. Prej ali slej se »ujamejo« - ni rečeno, da se to zgodi v kratkem času – lahko pa jih ujame policija. ...
Seveda se ne smemo izogibati slabih dejanj zato, ker bomo zanje kaznovani. Zla se moramo izogibati iz preprostega razloga, ker se slabega ne sme delati.
Tudi ne smemo biti zadovoljni samo s tem, da se ne predamo zlu. Zastaviti moramo vse svoje moči, da delamo dobro, kjerkoli smo: doma, v šoli, v službi, na zabavi... skratka, kjerkoli imamo priložnost za to.

Molitev

Gospod Bog,
iz naše tudi zelo zgodnje izkušnje vemo,
kako lahko delamo napake,
kako zelo smo nagnjeni k slabemu
in kako nas privlačijo prepovedane stvari.
Radi bi ti obljubili,
da nikoli več ne bomo zapadli slabim vplivom,
a zavedamo se svoje nemoči in krhkosti.
Iz vsega srca pa bi ti radi obljubili,
da si bomo prizadevali izogibati se slabega
in delati dobro.

Iskra

Ljubi, ne posnemaj hudega, ampak to, kar je dobro. Kdor dela dobro, je od Boga; kdor pa dela hudo, Boga ni videl. (3 Jn 1,11)

Podvrzite se torej Bogu, hudiču pa se uprite in bo od vas pobegnil. (Jak 4,7)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2009), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 98.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

... sedim v prijetni senci drevesa in lenobno opazujem igrivost sončnih odsevov, ki 'surfajo' na vodnih valovih, dokler ne poniknejo med kamenjem obrežja. Topel vetrič rahlo pihlja in preveva pokrajino – kakor, da tudi on v teh počitniških dneh nima ne volje in ne moči za krepkejša dejanja. Kako mi prija ta moj teden oddiha! Že nekaj let odhajam na isti kraj počitnikovanja. Vsako jutro se od hiše, kjer domujem, odpravim mimo hleva nekaj sto metrov ob potoku do mogočne skale, ob kateri so že pred leti naredili gozdarji skorjevko (preprosto gozdovniško zavetišče). Tam se zleknem v udobnost in spim in berem (tudi iz številk Ognjišča vse tisto, česar čez leto nisem utegnil prebrati, pa me je priklicalo v pozornost), predvsem pa se prepuščam v zdravilno krepčilo zvokov in vonjav in barv ... To je čas, ko je posebno edino to, da ni nič posebnega, nič obvezujočega. Preprosto ždim v svoji resničnosti v gnezdu božjega stvarstva in si privoščim dolg-čas – čas zase. To je čas brez resnih pogovorov – le sproščujoče klepečem in to predvsem z živalcami, ki me obiskujejo – npr. metulji ali pa z njihovim Stvarnikom. Misel počiva, počiva telo in se poživlja globina duha in srca.

Kolikšen privilegij imam-o, da živim-o v deželi, v kateri je vse polno počitniških kotičkov, ki se ponujajo sami po sebi brezplačno. Le odkriti jih je treba in se v osebni (pre)prostosti napotiti v (pre)prostost; povrniti se je treba k osebni naravnosti in se potem vrniti k naravi. Kako željno nas pričakuje, da postanemo z njo bližnji (sv. Frančišek bi rekel: zopet bratje in sestre). Toliko vsega nam ponuja, s tolikim, kar ozdravlja in pomirja nas želi obogatiti ... Tako osvobojen se počutiš, ko prerasteš vsiljeno nam prepričanje, da je dragoceno le to, kar je drago. Bog nam daje največ in to zastonj. Prerok Izaija v božjem imenu vabi: »O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi, in vi, ki nimate denarja. Pridite, kupite in jejte. Pridite, kupite brez denarja ...« (Iz 55,1) On je Živa voda, ki poteši, umiri, okrepi ... v sebi (molitev, evharistija ...) in po sebi (stvarstvo ...). Sestopiti iz tolikih ujetosti nazaj k božje-naravnemu. Prav k temu nas vedno znova vabi Ognjišče. Saj ste razbrali, kako nas tako rekoč vsi prispevki v reviji, ki jo držite v rokah, vodijo k živemu odnosu, pa naj bo to z naravo, z ljudmi, z Bogom. Samo v živem stiku se lahko med nami pretakajo svete moči – to, kar nas v nas samih (v našem osebnem) prebuja dobro počutje, daje moči za napore življenja.

Nocoj bo jasna noč. Na nebu bodo kmalu zablestele zvezde. V roke vzamem Sveto pismo in ga odprem na straneh evangelijev. Od tu in tam si 'vzamem k sebi' katero od Jezusovih napotil – redko alternativno misel, ki me vedno znova osvobaja iz miselnih limanic časa in prostora, s katerimi me želijo ustavljati v nujnem preraščanju, ki se mora dogoditi. Knjigo bom počasi odložil in si pripravil ležišče. Spal bom pod milim nebom. Preden bom zatisnil oči, se bom v molitvi (tudi z mislijo nate – na bralce Ognjišča) ozrl k zvezdam v nebo. Tam bom poiskal ozvezdje Kasiopeje – tako veličastno je na nebu poletnih noči. V tem ozvezdju je izpisano Marijino ime (veliki M). Kmalu bo njen (in zato tudi moj) praznik – veliki šmaren, praznik njenega vnebovzetja. Zato bom poiskal še ozvezdje Severne krone – Marija je 'okronana' na nebu in v mojem srcu. Mati je, priprošnjica je ...

K. Gržan, Na začetku, v: Ognjišče 8 (2013), 3.

Ena od mojih prijateljic, hčerka prijateljske družine, je postala vegetarijanka. Predzadnjič, ko smo še skupaj obedovali, je bilo pri mizi zelo lepo vzdušje. Pred nekaj dnevi pa smo se pri kosilu skoraj skregali in bilo mi je hudo.
Najprej smo govorili samo o tem, da ne bi smeli jesti mesa. Potem pa je prijateljica, nova vegetarijanka, dejala, da bi kristjani ne smeli jesti mesa in na koncu trdila, da je bil tudi Jezus vegetarijanec. Je to res? Kakšni so vzroki, da kristjani ne bi smeli jesti mesa?
Mihela

V Svetem pismu nikjer ne piše, da bi kristjani morali biti vegetarijanci in ne bi smeli jesti mesa. Nekateri, ki so se odločili za vegetarijanstvo ali veganstvo, radi navajajo vrstice iz Svetega pisma: »Bog je rekel: “Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom, ki raste po vsej zemlji, in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme. Naj vama bo v hrano”« (1 Mz 1,29). Ko radi navajajo te besede, pa zanemarjajo druge. Dovolj bi bilo npr. prebrati izredno natančna navodila za pripravo velikonočnega jagnjeta, zapisano v Drugi Mojzesovi knjigi (2 Mz 12,1-12). Izraelci so zato vsako leto obhajali velikonočno (pashalno) večerjo v spomin na izhod iz Egipta. Tako večerjo je obhajal tudi Jezus s svojimi učenci. Poznamo jo po izrazu zadnja večerja, pri kateri je kruh spremenil v svoje telo, vino pa v svojo kri. To dejstvo govori, da Kristus gotovo ni bil vegetarijanec, saj je pri velikonočni večerji jedel jagnje. Ni pa jedel svinjine, ker so judje imeli in še imajo to meso za nečisto.
Jezus je rekel: »Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka« (Mr 7,15). Besede se nanašajo na slabe misli, grde besede in slaba dejanja, ki izhajajo iz našega srca. Teh se moramo varovati, zato spoštujmo izbiro prehrane pri drugih ljudeh, pa naj bo ta izbira versko obarvana ali ne. Prav tako pa morajo vegetarijanci spoštovati druge, ki jedo meso, in ne smejo ‘na pamet’ trditi, da je bil tudi Jezus vegetarijanec, kar ne ustreza resnici in govoriti, da bi torej morali biti vsi kristjani vegetarijanci.
Slišal sem za krščanski par, ki je kupil še en hladilnik zaradi spoštovanja do svojih judovskih prijateljev. Judje ne smejo mešati mlečnih in drugih beljakovin živalskega izvora. Lep dokaz, da moremo lepo sobivati z različnimi prehrambenimi navadami drugih, ne da bi se kregali. Lani je pred božičem našega škofa obiskal pravoslavni vladika (škof) z nekaterimi svojimi sodelavci. Pravoslavni kristjani imajo takrat post, ko ne jedo mesa. Lahko pa jedo ribe. Tako smo pri obedu jedli ribe, da smo pokazali spoštovanje do njihovega posta. Sobivanje ljudi z različnimi prehrambenimi navadami je mogoče, če se ljudje spoštujemo. Post, ki temelji na veri v Boga, je toliko bolj vreden upoštevanja in spoštovanja.
Nekdo lahko postane vegetarijanec iz različnih razlogov: zaradi spoštovanja okolja, zdravja (poznam fanta, ki trdi, da si je pozdravil kožno bolezen, ko je nehal jesti meso), zaradi lastnega okusa, nekaterim se smilijo živali ... V Cerkvi poznamo nekatere stroge redove ki sploh ne jedo mesa, nekateri redovi ne jedo mesa več mesecev, vsi kristjani pa poznamo zdržek, ko ob petkih (zlasti v postnem času – spomin na Jezusovo trpljenje in smrt na križu) ne jemo mesa in mesnih izdelkov. Post ali zdržek od mesa sta lahko tudi pripomočka, da se bližamo Bogu, saj nas odrekanje hrani ali določeni hrani (npr. mesu), če to opravljamo v pravem duhu, odpira za Boga. V letošnji marčevski številki Ognjišča smo objavili pogovor s pravoslavnim teologom Vladimirjem Vukašinovićem, ki je o postu dejal: »Ko človek je ali ne je zaradi Boga, se z vsem svojim bitjem združuje z njim.« To je tudi utemeljil s Svetim pismom: »Starozavezni Adam je v raju prekršil Božjo postno postavo. Jedel je, česar ne bi smel jesti, in s tem napačnim prehranjevanjem je uničil odnos z Bogom. Zaradi prekršitve postne postave se je človekove volje polastil greh, ker po svoji naravi ni bila več sposobna slediti Božji volji, ampak je zaradi neke svojevrstne grešnosti odvračala in še odvrača človeka od Boga. Ko se oseba posti, to pomeni, da ne je tega, kar si v večji ali manjši meri želi njegova narava, ampak je to, kar mu po Božji volji nudi Cerkev, zdravi in celi svojo voljo, pravzaprav spreminja svojo naravo in jo dviga na raven duhovnega življenja. Kakor molitev povezuje človeka z Bogom, ker se človek z besedami obrača k Bogu in z njim vzpostavlja verbalni oz. intelektualni odnos, tako tudi post združuje Boga in človeka.«
Ne omenjate, da vaša prijateljica ne je mesa iz verskih razlogov, čeprav napačno trdi, da je bil Jezus vegetarijanec, vendar prehrambenih navad ne spreminjajmo v sovražno držo do drugih ljudi. Hrana je namenjena temu, da krepi vezi med ljudmi, ne da nas razdvaja. Skoraj vsako praznovanje (versko ali neversko) spremlja bogato obložena miza. Pomislimo na bogastvo jedil o veliki noči. Hrana ima velik pomen. Najprej pomeni življenje, saj umremo, če se prenehamo hraniti.
Hrana ima pa tudi drugi ‘višji’ pomen, ko skupaj sedimo za mizo, delimo veliko: skupaj jemo in ko se hranimo z enako hrano, to pomeni, da delimo z drugimi svoje življenje. Tudi Jezus je rad obedoval s svojimi prijatelji, do kolikih spreobrnjenj je prišlo med obedi! Pomislimo samo na zgodbo o Zaheju. In prav na eni od večerij je Jezus z nami delil svoje življenje, ko nam je dal v jed svoje telo in svojo kri. Tudi nam naj bodo obedi priložnost za skupno druženje in utrjevanje vezi ne pa za spor in prepir.
Božo Rustja, Pisma. Ognjišče (2017) 08, str. 46

Drobna golobica je zagledala visoke ognjene zublje, ki so se nezadržno širili po prostranem gozdu. Majhna kot je bila, seveda ni mogla nič storiti, a vendarle se ni vdala v usodo.
Začela je letati od oddaljenega jezera do gozda in vsakokrat je v kljunu nesla nekaj kapljic vode. Končno so ji pošle moči in se je mrtva zgrudila na zemljo, ne da bi s svojim trudom dosegla kakršenkoli učinek.

Če bi to zgodbo napisal jaz, bi jo raje tako zasnoval, da bi golobica preživela. V pripovedi bi dal ptici leteti, vse dokler ne bi do konca izkazala plemenito usmiljenje gozdu, živalim, skratka vsej naravi. Še več! Dal bi, da bi se golobica spočila za nove napore. Ne bi ji bilo treba umreti. Tudi nam ni treba umreti, ko se žrtvujemo. Pomembno je, da delamo, da letimo in da nosimo, pa čeprav le nekaj kapljic vode, ki jih bomo odvrgli na ogenj, pogasili žejo in prinesli upanje tistim, ki so ga izgubili. Važno je, da smo lahko golobice, ko pa je na svetu toliko tako različnih požarov.
Že na začetku vemo, da ne moremo pogasiti požara. Toda to za nas ne sme biti izgovor, da obrnemo hrbet in pustimo da gozd gori. Naša dolžnost je, da prispevamo vsaj nekaj kapljic vode. Zakaj pa, če ni nobene koristi? Zato, ker je to zelo koristno in ima velik pomen. Naš napor ljudem govori, da je še vedno nekdo, ki ga skrbi goreči gozd, da je nekdo, ki bo govoril, tudi če vsi molčijo. Taki ljudje dajejo misliti in vzbujajo vest množici ter pričajo pred vsemi tistimi, ki brezbrižno gledajo let bele golobice proti rdečim zubljem gozdnega požara.

Vztrajati, da bi prinašali upanje
Pripoved ima še globlji življenjski pomen, ker odvrača od zgrešene miselnosti, da nujno moramo doseči »vidne sadove«, da bi sebi in drugim dokazali, da je naše delo nekaj vredno in da je naše življenje smiselno.

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 7 (2004), 30-31.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2003, 78-79.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Danes je zelo moderno vse, kar prihaja z Vzhoda (verstva, verske prakse, reinkarnacija, joga, borilne veščine ...). Veliko slišimo tudi o pozitivni energiji, mineralih, kristalih in zunajzemeljskih bitjih. Poleg tega so zelo moderni tudi astrologija, spiritizem, vegetarijanstvo, fanatična zagretost za ekologijo, razni kulti. Vprašanje je, ali ni to zelo nevarno za naše krščanstvo? Vemo namreč, da vse našteto lahko tudi pozitivno vpliva na naše življenje, pomešano in pripravljeno z verskimi recepti, pa je verjetno ta zvarek škodljiv. Nekaj podobnega trdi new age. Morda se motim, toda zdi se mi, da je največja nevarnost tega gibanja prav verski sinkretizem – mešanica ver, ki se ‘zapakira’ v neko na videz prijetno podobo (ekologija, joga, vegetarijanstvo, zdravilstvo ...) Toda poglejmo: po tej logiki bi veljalo, da so vse vere enake. Če so vse vere enake, ali so res vse resnice enake? Torej lahko ni tudi nobene resnice?
Nikjer ne najdem dovolj tehtne zavrnitve pojava, kakršen je new age, o katerem sem prepričan, da je kar največje zlo današnjega časa. Vem, da ste pri Ognjišču pred letom 2000 izdali tudi knjigo New age in krščanstvo, vendar pa se je ta pojav v zadnjem desetletju še zaostril in med nami je vedno več “volkov v ovčjih oblačilih” (»Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi« - Mt 7,15). Polna usta so jih miru, medsebojnega sodelovanja, solidarnosti, pozitivne energije ... in tako zavajajo predvsem mlade, ki niti ne slutijo, kdaj jim padejo v kremplje. Zdi se mi, da je prav new age, hrepenenje po modernosti za vsako ceno, glavni razlog za širjenje praznoverja in magije. Mladi se danes hitro navdušijo za razne predmete, ki naj bi jim prinašali srečo, za kristale, ki imajo menda čudežno moč in morejo vplivati na njihovo življenje, to naj bi jim rešilo življenjske probleme, v resnici pa je to ezoterična past. Prav tako new age zelo poudarja pomoč angelov, posladkanih bitij, ki naj bi vplivala na človekovo življenje, zato so tudi angeli v zadnjem času zelo popularni ... Mislim, da o angelih naša vera uči drugače – morda lahko o tem kaj napišete ....
Bine
Vaše pismo priča o dejstvu, da je dandanes med ljudmi velika želja po duhovnem, ponudba nove dobe (new age) v številnih ezoteričnih, okultističnih in praznovernih različicah, ki jih omenjate, pa je zelo mnogovrstna in privlačna, ker sodobnemu verskemu brezdomcu vsaj navidezno ponuja varstvo in teši njegova hrepenenja po sreči. Novodobske ponudbe so še posebno privlačne, ker ponujajo osebno srečo brez napora in judovsko-krščanskih moralnih zahtev.
Knjiga Alenke Goljevšček New age in krščanstvo (Koper 1992), ki jo navajate, je bila ob izidu zelo dragocena in je tudi danes še vedno sporočilna, ker na jasen in razumljiv način razlikuje krščanstvo in new age, ki je močno navzoč v številnih, predvsem medijskih ponudbah. Tako se množice zahodnih ljudi hranijo s sinkretistično mešanico različnih verovanj, praznoverij, okultizma, ezoterike, paranormalnih ponudb, ideološkega vegetarijanstva, ideološke ekologije, fanatičnega feminizma in še česa. Že pred desetletji je Anton Trstenjak zapisal, da »zahodni ljudje prevzemajo indijsko modrost in njihovo filozofijo, ki je za naše pojme zmedena, toda zanimivo je, da jih to nič ne moti. Tam ni rešitve, toda trenutno jo iščejo tam in zanimivo – celo prepričani so, da so jo našli. V krščanstvu imamo globoko duhovnost, pa gremo mimo nje po pravilu, da je sosedov kruh boljši kot domači, čeprav je v resnici boljši domači.«
Gre za določeno vračanje k arhaičnosti, kateri se današnji človek sočasno posmehuje, na številnih mestih pa prav v tem arhaičnem, okultističnem, ezoteričnem, praznoverskem in parapsihološkem išče hitre, instant odgovore na svoja bivanjska vprašanja. Newagevci bi radi predvsem praznovali, kar je seveda nekaj dobrega, toda judje in kristjani imamo vzorec za praznovanje v Svetem pismu, kjer je rečeno, da je Bog šest dni delal in šele sedmi dan počival, ko je delo dokončal (prim. 1 Mz 2,29). Sobota, dan počitka v stari zavezi, je bila predvsem dan zahvale za ljubezen, ki jo je Bog razodel po stvarjenju in v velikih dogodkih, ki jih je naredil v prid svojemu ljudstvu, in tudi trajni klic k ljubezni do bližnjega, celo tujca (prim. 5 Mz 5,14). To pa pomeni, da sta praznični počitek in češčenje Bogu všečna samo, če ju spremlja socialna pravičnost (ne ubijaj, ne prešuštvuj, ne kradi, ne pričaj po krivem itd.) in ljubezen do Boga in bližnjega. Vse to je še bolj poudarjeno v krščanstvu, kjer je nedelja ‘glavni praznični dan’ (B 106), ki pospešuje ohranjanje socialne pravičnosti in ljubezen do sočloveka. V tej luči je Simon Gregorčič zapel: »Ni praznik, predragi mi, naše življenje, življenje naj bode ti delovni dan«. Akademik Taras Kermauner, mož Alenke Goljevšček, avtorice knjige New age in krščanstvo, je v enem od svojih številnih intervjujev dejal: »Misel, ki nam jo danes vsiljujejo od vseh strani, namreč, da človek živi za to, da bo srečen, se mi zdi ena najbolj zgrešenih. Človek živi za to, da bi se s trdim delom na samem sebi preustvaril v sodelavca Boga. Sreča je navržena.« Sreča preprosto ni dosegljiva brez napora, brez ljubezni do bližnjega, saj še vedno velja, čim hitreje za srečo bežiš, tem hitrejša je ona in se ti ne da ujeti. Če pošteno živiš, ti je sreča podarjena.
Okultizem, ki je ob drugih prvinah navzoč v ožilju new agea in je zelo ambiciozen, je danes najhitrejše in najpriročnejše sredstvo, s katerim moderni človek napolnjuje praznino smisla, tolaži svojo ‘metafizično lakoto’, se bojuje proti strahu pred prihodnostjo, zoper potrtost, zoper občutek nemoči. Okultizem, ki je dostikrat neznosno patetičen in nadut, sicer izvira iz pristnega hrepenenja po absolutnem, iz iskrenega iskanja, iz najboljših namenov, ker pa je njegova pot že v začetku napačno zastavljena, ne more pripeljati drugam, kakor v narcizem in samopoveličevanje, kar je pa temeljno nasprotje krščanstvu, saj Jezus naroča: »Ljubite drug drugega, kakor sem vas ljubil jaz. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo da življenje za tiste, ki jih ljubi« (Jn 15,12–13). V tej svetopisemski perspektivi je namreč človek zavezan drugemu, je z njim v zavezi, in šele ko drugemu odgovarja, prihaja do lastne osebnosti.
In kako naj kristjani gledamo na novodobske (new age) in druge sodobne duhovne in alternativne ponudbe in gibanja? Odločni nasprotniki nove dobe poudarjajo, da se je pri tem dobro spomniti novozavezne prerokbe: »Duh razločno pravi, da bodo v kasnejših časih odpadli od vere, da se bodo vdajali varljivim duhovom in demonskim naukom takih, ki so hinavski in lažejo« (1 Tim 4,1–2). Drugi pa spet trdijo s Pavlom: »Duha ne ugašajte ... Vse preizkušajte, in kar je dobro, obdržite« (1 Tes 5,19–21). Kristjani naj bi se pogumno soočali z vsem novim, tudi s ponudbo new agea, ki naj postane izziv za zavestnejšo pripadnost Kristusu, edinemu prinašalcu pravih in celostnih odgovorov glede naše prihodnosti in sreče. Zato je danes bolj kot včasih, potreben dar razločevanja duhov. V duhovnosti new agea ni prostora za osebnega Boga, ne za odrešenje v luči velikonočne skrivnosti.
Vsekakor pa je za nas kristjane new age v vseh različicah veliki izziv, da bi razmislili in premislili oblike našega oznanjevanja in predvsem našega pričevanja o veselem Kristusovem oznanilu. Morda smo včasih evangelij, ki je veselo oznanilo o milosti in odrešenju, prevečkrat razširjali s pomočjo prepovedi in zapovedi, z grožnjami in strahom. Četudi vemo, da je new age prehoden pojav, ki nima prihodnosti, smo dolžni današnjemu človeku pomagati, da bo spoznal Kristusa kot edinega odrešenika, saj ima vsak samo eno življenje, ki ga je dolžan čim bolj polno, smiselno in ljubeče zaživeti. Krščanstvo v nasprotju z new ageom ne sprejema reinkarnacije.
Zakonec, ki se je pridružil new ageu, pogosto zanemarja svojega partnerja, starš svojega otroka in otrok svoje starše, ker misli samo na svojo ‘samouresničitev’, kar pomeni, da pripadnost new ageu lahko naredi veliko škode medsebojnim odnosom, prav tako pa pripadniki new agea in vseh zvrsti izpeljank navadno ne ostanejo člani Cerkve. Saj sta krščanstvo in new age nezdružljiva. O posameznih izzivih pa kdaj drugič.

ŠKAFAR, Vinko, Pisma. Ognjišče (2013) 08, str. 52