Mnoge prastare zgodbe so v kasnejših zapisih prepogosto izgubile tiste duhovne razsežnosti, ki so jim dajale celostni pomen. No, nekatere so jih, vsaj delno, vendarle ohranile. Tudi zgodba o Trnuljčici, ki jo je v 17. st. po poganskih in krščanskih pripovedih napisal francoski pravljičar Charles Perrault (1628–1703). Saj jo poznate – zgodbo o deklici, ki se je po letih pričakovanja rodila kralju in kraljici in proti kateri se je zarotila užaljena sojenica. Ko se je na petnajsti rojstni dan zbodla na vretenu, je utonila v globok sen in z njo ves utrip življenja v gradu, ki ga je preraslo trnje. Po stotih letih se je približal trnovi pregradi kraljevič. Ob njegovem dotiku je trnje vzcvetelo in skozenj je prodiral do gradu in izbice, v kateri je spala Trnuljčica. »Ležala je pred njim in bila je tako čudovito lepa, da kraljevič ni mogel odvrniti oči od nje. Sklonil se je in jo poljubil. Ko pa se je je dotaknil s poljubom, je Trnuljčica odprla oči, se prebudila in ga prijazno pogledala.« Vse v gradu se je prebudilo in, seveda, sledila je poroka ter srečno življenje v ‘večni’ zavezi ljubezni.

Ta zgodba je (med drugim) pripoved o človekovi duši (Trnuljčica), ki jo je po zalezovanju Hudega (zlobna sojenica) zabodel trn zla (greh). Omrtvičil jo je; ne le njo – po zlu vse, ki smo v medsebojnih odnosih. Čeprav pogreznjeni v mrtvilo, smo globoko v sebi polni hrepenenja po obujenju v življenje – v polnost, ki jo lahko doživimo le, ko nas obudi poljub Božje ljubezni (kraljevič – Rešenik – Jezus Kristus).
Ne gre za teorijo, gre za pradavno izkustvo, zapisano v mnogih zgodbah, a med vsemi je najpomembnejša tista, ki je naša – osebna; ko na lastnem izkustvu, ves zamrežen v nemoč in izgubljenost, doživiš preboj božje ljubezni k tvoji najbolj osebni resničnosti – tisti Dotik, poljub Ljubezni, ki te obudi in odreši za Ž/življenje.
Pred nekaj meseci me je v bolezenskem krču do konca preželo čutenje, da končujem zemeljsko bivanje. Zahrepenel sem po človeški bližini – ne kogarkoli, pač pa nekoga, ki bi v zaznavi tega, kar doživljam ‘bedel’ ob meni; nekoga, ki mi je znan in ljub. A sem bil sam. Gluha noč. Moja stiska v praznini. Kaj pa Bog? V tisti noči sem spoznal, da ga imam preveč v teoriji in premalo v čutenju. Človek potrebuje Boga v izkustvu. In tudi Bog se razodeva kot tisti, ki želi živeti z menoj v odnosu ljubezni.
Blaise Pascal je bil nedvomno velik razumnik: matematik, filozof ..., a je ob vsem pametovanju našel umiritev, odrešitev v veri. Ne v tisti teoretični veri filozofov in teologov, pač pa v poosebljenem notranjem ‘okušanju’ Boga. V njegovem suknjiču so po smrti našli všit listič. V tresočem zapisu, ki kaže, da je mislec pisal v veliki prevzetosti, lahko beremo: »Bog Abrahama, Izaka in Jakoba, ne bog filozofov in znanstvenikov.«
To je Bog moje tete Bete, h kateri sem kot otrok zahajal na počitnice tja na obronke Pohorja in se učil za življenje iz pomenljivih dogodkov. Za primer: kadar so se zgrnili nevihtni oblaki in se je bližala huda ura, je teta Beta prižgala žegnano svečo in molila. Nekoč, ko je bil dan sončen, je prav tako prižgala tisto žegnano svečo, v roke je vzela rožni venec in molila. Kot mali otrok, ki se šele uči življenjskih modrosti, sem jo povprašal: »Teta Beta, zakaj pa ste prižgali žegnano svečo? Saj ni hude ure.« Pomenljivo me je pogledala in odgovorila: »Veš, huda ura ni samo v naravi, pogosto doživimo hudo, težko uro tudi v svoji duši. Tudi takrat je potrebno prižgati žegnano svečo in moliti, da se umirijo notranji viharji.«
V tisti noči sem se spomnil njenih besed. Spomnil sem se, kako se je teta Beta v noči svojih čutenj v klicanju Boga budila v Sveto. V skrajni stiski notranje in zunanje samote sem začel moliti preproste molitve ... Klical sem ga in klical ... in nekje v srčiki moje biti se je začelo buditi ... Najprej kot rahla sled Svetlobe, ki je postajala vedno močnejša in bolj pomirjajoča.
Boga ne bodo nikoli prepoznali še tako dobri teoretiki – Bog ne bo nikoli dobra teorija. On je odrešujoče izkustvo. Odnosa do Boga se ne da naučiti, doživlja se ga skozi življenje. Ko se mu kot otrok brez zadržkov predaš, najdeš, kar išče naše najbolj osebno – naš jaz; najdeš lastno bit v božji Biti in v njej mir in spokojnost življenja.
Seneki pripisujejo rek: Per aspera ad astra – Prek trnja do zvezd. Ja, preko trnja je prodrl kraljevič k Trnuljčici. Zanj je bila zvezda; preko trnja – tudi na račun ran in bolečin prodira božja ljubezen v Jezusu k meni, da me reši in odreši, ker sem mu v Ljubezni dragocen. Res je, kar so razglašali že preroki in je apostol Janez povzel v spoznanje: »Bog je ljubezen!« Zato se sklanja v noči naše osame in turobnih čutenj, da v njih sveti, kot notranja luč in bližina – da nas obuja v Ž/življenje.
Vstopil je v našo ponižanost, bolečino, smrt in obup, da po lastnem izkustvu najhujšega trpljenja, smrti in potem vstajenja prebije mejo časa in prostora in nas odpira v razsežnosti, ki so presežnosti tesnobnih čutenj. Ni ga med nami, za katerega ne bi dal Bog vse, da bi nas osvobodil. Le prepustiti se moramo – naša duša (kot Trnuljčica) Poljubu. Bodimo mirni v njegovi Ljubezni. Ta obuja sama po sebi. Dovolimo, da nas (o)sonči, prepustimo se dotikom njegovih svet(leč)ih moči.

GRŽAN, Karel, Iz zgodb za življenje, Ognjišče (3) 2015, str. 42

Živjo, Robert in mladi, ki to berete! Rada bi z vami delila izkušnjo sprehoda po Ljubljani. Pred tedni sem bila s prijateljicama po šoli na sprehodu in kavi v starem delu mesta. Šle smo mimo restavracije s hitro prehrano (ne bi delala reklame), ko sem videla prerivanje med fanti pred restavracijo, zraven so bili varnostniki in tudi že nekaj policistov. Bile so prisotne tudi punce, da ne bom krivična. Bilo je precej glasno, kar pa me je še najbolj zmotilo, je bil odnos teh mladih do policistov in predvsem varnostnikov. Nekateri mladi so bili do njih očitno žaljivi, izzivalni, tudi do policistov niso kazali nobenega spoštovanja. Ne vem, kako se je cela situacija potem iztekla, saj smo šle hitro naprej. Sem pa potem tisti večer razmišljala o tem, da med mladimi manjka vsaj minimalno spoštovanje do avtoritet, na primer policistov, učiteljev, duhovnikov … Kaj mislite, zakaj je tako? Larisa, 17 let

Ob tem problemu ne bi s prstom pokazal na vse mlade in jih obtožil nespoštljivega odnosa do avtoritet, na primer policistov, učiteljev, duhovnikov. Sam sem bil s strani staršev in ostalih vzgojiteljev v mladosti vzgojen, naj spoštujem vse ljudi. Seveda pa lahko med vrstniki opazimo pomanjkanje spoštovanja, po moje zaradi tega, ker jim primanjkuje dobrega zgleda. Na sodobnih platformah, kot so TikTok in ostale aplikacije, dobijo videi z nespoštljivim obnašanjem veliko ogledov in mladi posnemajo tako obnašanje, ker se jim zdi frajersko. Zato pa smo lahko sovrstnikom, mladostnikom zgled mi sami, ki z vzorom pokažemo pravilno pot in jih opominjamo ob neprimernem vedenju. (Pavel, župnija Maribor – stolnica)

Kakšen je odnos do drugih, je odvisno od dveh dejavnikov – prvi in najvplivnejši je družina oziroma starši, na drugem mestu je družba. Marsikdo bi rekel, da je bolj odvisno od družbe, a sama ne menim tako, saj si mladi prijatelje izbiramo na podlagi svojih vrednot, te pa so nam bile dane prek staršev. Reči hočem torej, da je od staršev in razmer v družini odvisno, v kakšno družbo se bo vključil otrok – dobro ali slabo.
Vse se začne z družino. Družinski člani so prvi, ki jih otrok spozna, ko se rodi na ta svet, in oni so tisti, od katerih se uči v svojih prvih letih. Kot radi rečemo, besede mičejo, zgledi vlečejo – naj starši otrokom še tako govorijo, kaj je prav in kaj narobe, bodo otroci delali tako kot tisti, ki so jim zgled – v začetku torej starši, stari starši. Kakršen bo torej odnos staršev do duhovnikov, policistov, učiteljev, natakarjev in konec koncev do lastnih staršev, tak odnos bodo do teh ljudi razvili tudi otroci. Kar se tiče nasilja, pa menim, da če otroka vzgajaš s tepežem, bo tudi on svoje težave in konflikte z drugimi reševal na tak način.
Tudi družba močno vpliva na mlade. Opažam, da se navadno zbirajo otroci iz podobnih družin, tisti, ki v otroštvu niso prejemali prave ljubezni in vzgoje, otroci s podobno mentaliteto. Ti nato drug drugega spodbujajo v dejanjih, ki jih poznajo, so jim najbližja in so jih vajeni že od ranih let – vse od neprimernih besed do nasilja. Vsekakor pa se tudi nekaterim otrokom iz dobrih družin zgodi, da včasih zapadejo v slabo družbo. Za take menim, da so to le začasna dejanja v času iskanja samega sebe, a se bodo na koncu vrnili k vrednotam, ki jih gojijo že od malega, k tistim, ki so se jih naučili in jih opazovali kot majhni. Popolnoma drugače pa lahko končajo mladi iz družin, ki se le počutijo dobre družine. Za primer lahko dam prav vero, saj se mi zdi, da v šoli opazim precej takšnih dijakov – mladih iz družin, ki se imajo za zelo verne, doma pa imajo veliko razdejanje in si mame zatiskajo oči, otroka ves čas opravičujejo, da mu ni nikoli treba prevzeti nobene krivde in priznati nobene napake; taki mladi se bodo iz slabe družbe in neprimernega vedenja težko izvlekli.
Za konec bi dodala le še, kar je Pavel zapisal v Pismu Efežanom, saj pove več kot nešteto mojih besed: »Otroci, ubogajte svoje starše v Gospodu, kajti tako je prav. Spoštuj očeta in mater – to je prva zapoved z obljubo: da ti bo dobro in boš dolgo živel na zemlji. In vi, očetje, ne jezite svojih otrok, temveč jih vzgajajte v Gospodovi vzgoji in opominjanju.« (Gaja, župnija Komenda)

Ob besedi avtoriteta ima verjetno vsak svojo predstavo.Beseda pomeni ugled, vpliv, ki izhaja iz znanja, sposobnosti, moči ali položaja. Marsikdo tej besedi mogoče pripisuje tudi negativen pomen in učinke. Marsikdo negativno razmišlja, da na drugi strani avtoritete posameznika dobivamo preveč podredljive, poslušne osebe, ki ne znajo razmišljati s svojo glavo in niso zmožne kritičnega presojanja. Zato se je kot nasprotje avtoritarne vzgoje pojavila permisivna vzgoja. Osebno sem mnenja, da rešitev ni v odpravljanju avtoritete. Kdo je bil avtoriteta v mojem življenju? Učitelj, ki je na eni strani znal prisluhniti svojim učencem, na drugi strani pa je znal postaviti tudi meje in jih pospremiti s podnapisi.Zdelo se mi je, da skozi svojo držo kaže pravičnost, na eni strani je bil strog in na drugi srčen. Namenoma sem ob besedi avtoriteta pogledal v Terminološki slovar vzgoje in izobraževanja, kjer še piše, da ločimo med tradicionalno in karizmatično avtoriteto. Prva naj bi svojo legitimnost črpala iz navade in tradicije, karizmatična avtoriteta pa naj bi izvirala iz prepričanja, da je oseba obdarjena s posebnimi lastnostmi. Dejstvo je, da že kar nekaj let govorimo o krizi avtoritete. Nisem ravno prepričan, da se v polnosti zavedamo, da bo ta kriza pripeljala do posledic na več ravneh: na polju socializacije, na polju funkcioniranja in interakcij v skupnostih in inštitucijah ter na področju prenašanja vsebin iz generacije v generacijo. Vsaka avtoriteta mora biti najprej priznana ali sprejeta, da zaživi v svoji vlogi. Pojavlja se mi vprašanje, če sploh znamo rasti v svojih vlogah in se izpopolnjevati, da v svoji okolici prejmemo ugled ali vpliv zaradi svoje drže oz. vsebine, ki jo prinašamo drugim. Iz otroštva mi ostaja spomin, kako se me vzgajali, naj pozdravim starejše ljudi in jih vikam, da tako spoštujem avtoriteto odraslih. Pravzaprav je res, kar ugotavljajo tudi mladi v svojih odgovorih na Larisino pisanje, da se spoštovanja učimo v domačem krogu, najprej v odnosu do staršev in starih staršev. Se pa danes nekateri starši postavljajo v vlogo prijateljev svojih otrok, in tako otrokom ne dajo izkušnje odnosa do avtoritete. Tako se tudi spoštovanje in kasnejša kritičnost do avtoritete težje razvije.

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 3 (2019), 74-75.

Med zadnjo večerjo na veliki četrtek je Jezus postavil mašno daritev. V prvi evharistični molitvi pri spremenjenju mašnik izgovarja posvetilne besede nad kruhom in nato nad kelihom z vinom: »Prav tako je po večerji vzel v svoje svete in častitljive roke tudi ta veličastni kelih ...« Zanima me, kakšen je bil ta kelih? (Evgen)
Judje so že v stari zavezi uporabljali kelih kot liturgično posodo. Pri praznovanju pashe (izhoda iz Egipta) so izpili štiri čaše vina, ki jo je okrog podal družinski oče. To je storil tudi Jezus pri zadnji večerji. Judovski kelihi so bili iz gline. V prvih krščanskih stoletjih so kot mašni kelih uporabljali čaše iz različnih snovi: stekla, lesa, brona, bakra, srebra. Papež sv. Gregor Veliki je okoli leta 600 določil, da morajo biti kelihi za mašno daritev iz plemenitih kovin (srebra, zlata), nič pa ne govori o njihovi obliki. Splošna ureditev Rimskega misala (leta 2000) naroča: »Kelihi in druge posode, ki so namenjene za Gospodovo kri, naj imajo čašo iz take snovi, ki ne vpija tekočine. Noga pa je lahko narejena iz drugih trdnih in primernih snovi.« (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2016) 8, str. 47

Pred leti so v Ameriki predvajali film z naslovom Svet v temi. Film se je soočal s skrivnostjo Jezusovega vstajenja v velikonočnem jutru. Nenavaden je prizor, ko učenjak – arheolog izkopava v Jeruzalemu, posebno v okolici Kalvarije. Nekega dne sporoči, da je našel grob, kjer je bil pokopan Jezus, in … da grob ni prazen. V njem je našel balzamirano telo. Množica navali, da bi videla telo: Kristus torej ni vstal. Novica se po tisku in radiu raznese kot blisk. Ves svet je takoj potopljen v nepopisno temo. Vse, kar govori o Kristusu, kar živi iz njega, kar nosi njegovo znamenje, mora izginiti. Cerkve zapirajo, katedrale rušijo, Božje podobe izginjajo iz muzejev, samostani se praznijo, misijonarji se vračajo iz misijonskih dežel domov, križe mečejo iz hiš. Ko je končno svet, ki ga je ta neizmerni potresni sunek zamajal, potopljen v popolno duhovno noč, arheolog na smrtni postelji prizna, da je zadevo ponaredil in da je bil grob prazen. Omenjeni film sporoča človeku pomenljivo resnico, da za človeštvo ni nič bolj bistvenega kot to, da vemo, kaj se je zgodilo na velikonočno jutro. Kristus je resnično vstal in živi!
Za apostole je bilo na velikonočno jutro odločilno vprašanje: Ali smo živeli zaman? Smo morda zapravili svoje življenje? So bila morda ta tri leta, ki smo jih preživeli z Jezusom, kratkotrajna nora pustolovščina? Kdo je ta Kristus, za katerim smo šli – goljuf ali Sin živega Boga? Vse njihovo življenje je odvisno od tega odgovora? In v tem je tudi temeljna rešitev za vse človeštvo. Od tega velikonočnega jutra dalje se ljudje ločujejo ob praznem grobu. Za nekatere je Kristus umrl in mrtvi ne vstanejo v novo življenje. Za druge je Kristus umrl, a je tretji dan vstal od mrtvih in živi na veke.
Glede na to, za katero stran se odločimo, se spremeni obličje zemlje, vrednote spremenijo predznake. – Če Kristus ni vstal, tedaj so nebesa zaprta. Zemlja je potem zgolj kraljestvo teme in smrti. Če Kristus ni vstal, tedaj odstranimo križe z oltarjev, z naših zvonikov, iz naših domov. Potem bi morali umolkniti tudi zvonovi in orgle, ki oznanjajo v nesmrtnih skladbah večno živo melodijo velikonočne aleluje. Če Kristus ni vstal, tedaj so vsi mučenci, ki so dali življenje za Jezusa, umrli zaman in bodo zadnjo besedo imeli krvniki.
Če pa je Kristus tretji dan vstal iz groba, kakor je napovedal, tedaj so nebesa odprta in verige greha raztrgane. Naša vera ni prazna. Naši upi so upravičeni in naša ljubezen do Jezusa ima zagotovilo nesmrtnosti. Če je Jezus iz Nazareta vstal, kakor je oznanjal, tedaj naj zvonovi veselo zvonijo vstajenjsko alelujo in v vseh cerkvah naj odmevajo velikonočne pesmi. Jezusova Cerkev ob srečanju z vsemi svojimi nasprotniki in sovražniki uporablja edino orožje, in to je zapoved ljubezni. Kako bistroumno je zapisal duhovni pisatelj Montalembert: »Proti vsem tistim, ki jo obrekujejo ali izdajajo, ima Cerkev že dvajset stoletij zagotovljeno zmago in maščevanje. Njeno maščevanje je, da zanje moli, in njena zmaga je, da jih preživi.« Kristjani živimo iz Jezusovega vstajenja. Že od časa apostola Pavla so nekateri dvomili v Jezusovo vstajenje. Pavel pa je v pismu Korinčanom jasno zapisal: »Če ni vstajenja mrtvih, tudi Kristus ni vstal. Če pa Kristus ni vstal, potem je prazno naše oznanjenje, prazna tudi naša vera … Če imamo samo v tem življenju upanje v Kristusa, smo od vseh ljudi najnesrečnejši. Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvina njih, ki so zaspali, ker je namreč po človeku (Adamu) smrt in po človeku (Kristusu) vstajenje mrtvih« (1 Kor 15,12–21).
Kristusovo zmagoslavje nad smrtjo nam odpira vrata v življenje. Stopamo iz noči, da bi prišli v luč. Vedeti, da je Kristus živ, pomeni obenem vedeti, da bo imelo življenje zadnjo besedo nad ničem in smrtjo, da je zima premagana in bo prišla pomlad.
Vsem bralcem in bralkam Ognjišča želim, da bi za letošnjo veliko noč doživeli tisto radost življenja, ki jo je razodel naš skladatelj Gregor Rihar, ko je zapel: »Zveličar naš je vstal iz groba;/ vesel prepevaj, o kristjan!/ Premagana je vsa hudoba,/ rešenja tvojega je dan!« Velikonočni prazniki naj podarijo novo upanje in veselje do življenja tudi vsem bolnim, starejšim in osamljenim v naši dragi Sloveniji. v

M. Ipavec, (kolumna). v: Ognjišče 4 (2023), 74.

Neki duhovnik je našel močno zakrivljeno trnovo vejico, ki ga je po obliki spominjala na trnovo krono. Pomislil je, da bo to lepo znamenje Jezusovega trpljenja in jo na veliki petek položil na oltar kapele.
Na velikonočno jutro navsezgodaj se je spomnil, da je pustil vejico na oltarju. Zdelo se mu je, da ne bi bilo prav, če tam ostane tudi na veliko noč. Pohitel je v kapelo. Ko je stopil k oltarju, je na vejici odkril čudovite cvetove. Trnova vejica, simbol trpljenja, je vzcvetela v simbol vstajenja. Življenje je zmagalo na veliko noč!

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2017), 51.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

»Radost ljubezni, ki se živi v družinah, je tudi veliko veselje Cerkve. Kljub številnim znakom krize zakonske zveze, kot so nakazali sinodalni očetje, želja po družini ostaja živa, zlasti med mladimi, in Cerkev jo podpira. Kot odgovor na to težnjo je krščansko oznanilo, ki se nanaša na družino, zares vesela novica.« Tako se začenja Apostolska spodbuda Radost ljubezni papeža Frančiška, v kateri povzema sadove dveh škofovskih sinod o družini (izredne oktobra 2014 in redne oktobra 2015) in dodaja svoja razmišljanja in smernice. V kratkem uvodu navaja vsebino in zgradbo te pomembne listine, ki jo je podpisal 19. marca 2016, na praznik sv. Jožefa, varuha nazareške družine, predstavljena pa je bila v Vatikanu 8. aprila 2016.

◉ Otroci so v družini kakor ‘oljčne mladike’ – polni moči in življenja. Sposobnost človeškega para, da rodi, je pot, po kateri poteka zgodovina odrešenja. V verni judovski družini otroci prejemajo od očeta/staršev prvi pouk v veri.

◉ Zaskrbljujoče znamenje sedanjega časa so migracije. Eno je ‘normalna’ selitev ljudi zaradi dela ali iz drugih razlogov, drugo pa so prisilne množične migracije zaradi vojne, preganjanja, nasilja, revščine. To uničujoče vpliva na družino.

◉ Družine, ki z ljubeznijo sprejmejo težko preizkušnjo prizadetega otroka, so vredne občudovanja. Za Cerkev in družbo predstavljajo dragoceno pričevanje zvestobe daru življenja.

◉ Zdravje osebe in človeške ter krščanske družbe je globoko povezano z uspevanjem zakonske in družinske skupnosti.

◉ Celostna vzgoja otrok je zelo resna dolžnost in obenem prvenstvena pravica staršev, ki jim je ne sme nihče odvzeti. Cerkev je družina družin in jo nenehno bogati življenje vseh družin – domačih Cerkva, ki živijo iz vere in v njej vzgajajo svoje otroke.

◉ Krščanski zakon je znamenje, ki ne le nakazuje, kako Kristus ljubi svojo Cerkev v zavezi, zapečateni na križu, temveč to ljubezen v zvezi zakoncev posedanja, postavlja v njun čas.

◉ Po ljubezni, ki človeka povezuje z Bogom, je zakonska ljubezen največje prijateljstvo. V družini je potrebno uporabljati tri besede. Naj ponovim. Tri besede: dovoli, hvala, oprosti. Tri ključne besede.

◉ Dar novega otroka, ki ga Gospod zaupa očetu in materi, se začenja s sprejetjem, nadaljuje z varovanjem vse dni zemeljskega življenja in ima kot zadnji cilj veselje večnega življenja.

◉ Oba, mož in žena, oče in mati, sta sodelavca ljubezni Boga Stvarnika in njegova ‘zastopnika’. Svojim otrokom kažeta materinski in očetovski obraz Gospoda. Nobenega dvoma ni: družba brez mater bi bila nečloveška, kajti matere znajo vedno, tudi v najtežjih trenutkih, pričevati za nežnost Boga. Oče je s svojo od Boga podarjeno moškostjo, ki naj bi bila zagotovilo trdnosti, otroku potreben prav tako kot mati.

◉ Za ločence, ki živijo v novi zvezi, je pomembno, da čutijo, da so del Cerkve, da niso izobčeni in jih nimamo za take, ker so še vedno vključeni v cerkveno občestvo.

◉ Družina mora še naprej ostati kraj, kjer se mladi rod uvaja v bogastvo in lepoto življenja po veri, v molitev in služenje ljudem okoli sebe.

◉ Dragi zaročenci, imejte pogum biti drugačni, ne dopustite, da vas pogoltne družba potrošništva in videza. Tisto, kar je pomembno, je ljubezen, ki vas povezuje …

◉ Sprejemam razmišljanja mnogih sinodalnih očetov, da je treba krščene, ki so se ločili in ponovno civilno poročili, na različne načine vključiti v krščanska občestva.

◉ Navzočnost Gospoda domuje v resnični in konkretni družini z vsem njenim trpljenjem, bojem in radostmi ter vsakdanjimi načrti. Družinsko občestvo, ki si prizadeva za lepo življenje, je prava pot posvečenja v navadnem življenju in duhovne rasti, sredstvo za tesno povezanost z Bogom.

◉ Molitev v družini je odlično sredstvo, da izpovemo in okrepimo velikonočno vero. Vsak dan lahko najdemo nekaj trenutkov, da se skupaj postavimo pred živega Boga, mu povemo, kaj nas teži, ga prosimo za družinske potrebe, molimo za nekoga, ki je v težavah. Prosimo ga, naj nam pomaga ljubiti, se mu zahvaljevati za življenje in vse dobrine, prositi Marijo, da nas zavaruje s svojim materinskim plaščem.

◉ Hodimo, družine, še naprej hodimo! Ne izgubljajmo upanja zaradi naših omejenosti, pa tudi ne odnehajmo iskati polnosti ljubezni in občestva.

izbira M. Čuk

Ko se v svojih molitvah in pesmih obračamo k Jezusu, ga imenujemo Odrešenik in tudi Zveličar. Povejte mi, kakšna je razlika med tema dvema imenoma? (Alojz)

Slovar slovenskega knjižnega jezika (razlage za besede verske vsebine je prispeval dr. Anton Strle) razlaga, da je odrešenik, kdor naredi, da postane človek prost zla in deležen vsega dobrega. Zveličar pa je, kdor naredi, da postane človek po smrti deležen večne sreče. Oba naziva v vsej polnosti pripadata Jezusu Kristusu, ki je prišel na svet, da nas je s svojim trpljenjem in smrtjo odrešil sužnosti greha in smrti in nam odprl vrata večnega življenja. Odrešenje pomeni predvsem odrešenje od greha, spravo z Bogom, kar more dati samo Bog in kar dejansko daje po Jezusu Kristusu, pri tem pa mora človek sodelovati. Zveličanje pomeni isto kot nebesa, večno življenje ali večno veselje. Začne se že v življenju na zemlji in sicer s posvečujočo milostjo, po kateri nosi človek v sebi Boga. Dosežemo ga samo z božjo milostjo in z izpolnjevanjem svojih dolžnosti. (sč)

Stopim skozi vrata in mračne misli mi preglasi ptičje petje, prvi popki poganjajo iz sivih vej, barve so napolnile suho travo. V naravi je vse tako preprosto, v naravi, mnogo mnogo bolj kot v moji glavi, in ko hodim mimo poročil o ukrajinskih krvavih in zoglenelih ploščadih, ko se z grozo prebijam skozi moreče sanje, kako tudi meni gori vse moje življenje, vse, kar mi nekaj pomeni, si ob tej brutalno preprosti naravi, ki ne ve za drugo kot za življenje, kako rasti, kako eksplodirati v zeleno, ko je čas, za vsako ceno, pravim, kaj pomeni “vstati od mrtvih” … (Mr 9,10)
Nisem si želel takega časa, drugače sem si predstavljal prihodnost, ko bomo počasi odlagali maske v smetnjak slabih spominov. Mejdun, kako rad bi nekomu dal klofuto, kako preprosto bi bilo nekoga z maslom na glavi postaviti pred strelski vod, pa bi bilo vse rešeno, vse bi se spet vrnilo v staro mirno normalnost, v tiho zatohlost prijetnega občutka, kako zelo sem si sebi všeč, kako gre vse, kot sem načrtoval. Pa je spet slana na nežnih cvetovih, spet so pomrznile marelice, spet ne bo, kot sem si želel, spet, kot že velikokrat, bo življenje krenilo v drugo smer. Življenje vedno znova naplavlja na breg neke putine in njemu podobne zmrzali, odrežite zmaju glavo in bodo iz nje zrasle tri nove, drevje pa ne zna drugega kot rasti, rasti, poganjati zelenje iz trdih vej.
Ta pomlad, ki vedno pride, mi je vedno tako zelo pretresljiva, razgalja me v dno duše, ko vidim, kako prebuja napor v navidez mrtvem, kako z nekim neznanim nemirom sili na plano to, kar je nekoč čakalo v varni toploti, kako je življenje nekaj ustvarjalnega, da zmore celo z bombami naslikati najlepšo podobo človeka kar je sploh imamo. Da, stotnije vojakov morijo, a tisoči so se zaradi njihovega zla prebudili iz neke osamljene samozadostnosti zadnjih let, ko so tujci brez strehe potrkali na vrata, Simoni, Veronike stojijo ob poti in dokazujejo, da se morda prav zaradi zime poraja pomlad. In se zaradi tega tudi v meni nekaj prebudi.
Življenje vedno najde pot. In pride skozi tiste, ki si želijo živeti, živeti polno, ljubiti, sanjati, hrepeneti, ki niso nikdar zares verjeli v zimo, tudi ko jim je sneg škripal pod podplati, ki so vedno verjeli v speča semena v zemlji, ki vedo, da rezati, sežigati, ubijati ni rešitev, da je pomlad, življenje rasti, samo rasti, mimo slane in mimo strahu, rasti, ne glede na to, ali je to tvoja zadnja pomlad. Kajti premagati smrt v svetu pomeni najprej premagati jo v samem sebi, reči zlu, zapeljivi sebičnosti in njenim poceni rešitvam v sebi: “To ni prav!” in “Tega nočem početi!” Tako požene popek iz mrtvih vej. In menda to pomeni “vstati od mrtvih” – biti drugačen od svojega starega sebe, narediti nekaj težkega, nekaj, kar bi moral narediti že davno, pa si to zaradi kdove česa doslej prelagal nekam v nedogled. Slišati glas nekoga, ki te kliče in narediti korak. In odkriti, da je to korak iz groba v pomladno jutro.
»Kristus je vstal. Vstanimo tudi mi.«

RIJAVEC, Marko. (Na začetku). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 4, str. 3.