Ni vedno lahko in prijetno imeti prve besede.
A vse na tem svetu ima svoj začetek in konec. Tudi naše življenje ... razprostrto čez vzpone in padce od prvega do zadnjega dne.
Vemo, da so si naši starši zapomnili naše prve besede ... In živimo in vzgajamo v upanju in veri, da si bodo naši otroci zapomnili naše zadnje besede ... Pa vendar je vse brez pomena, če z vsemi svojimi besedami: izrečenimi in neizrečenimi, zapisanimi in nezapisanimi, premišljenimi in nepremišljenimi ... ne živimo in ne oznanjamo Edine Prave Učlovečene Božje Besede!
Morda veste, kdo vas je držal za roko, ko ste napravili svoj prvi korak ... In morda – ob uri, ki pride – ne boste vedeli kdo vas drži za roko, ko boste napravili svojega zadnjega ... A to sploh ni pomembno, če vaši koraki ne hodijo po Gospodovih poteh ... Če ob trenutkih počitka ne prisluškujete, kje odmeva Božji Korak!
Verjetno ga ni med nami, ki ne bi vztrepetal ob spominu na prvi poljub ... prvi objem ... prvi dotik ... A večina nas verjetno tudi trepeta pred trenutkom, ko bomo zadnjič poljubili ... zadnjič objeli ... in se zadnjič dotaknili ... Pa vendar so vsi spomini in strahovi le prah in pepel, če se – odeti v figovo listje – vse življenje skrivamo pred Božjim Poljubom ... Božjim Objemom ... Božjim Dotikom!
Lahko si le predstavlja­mo, kaj smo ujeli v svoj prvi pogled, ko smo prvič odprli oči ... In prav tako si lahko le predstavljamo, kaj bomo ujeli v svoj zadnji pogled, preden bomo zatisnili oči ... A če v življenju iščemo Božji Pogled, če se na svet in na ljudi okoli sebe trudimo gledati skozi Božje Oči, potem smo lahko prepričani, da bomo v večnosti zrli Njega, ki nas “varuje kot zenico v očesu” (Ps 17,8)!
Bog ve, kaj je bila naša prva misel ... In Bog ve, kaj bo naša zadnja ... A če živimo tako, da je Bog naša prva in zadnja misel ..., če z Njim začenjamo in končujemo svoje dneve, svoja leta ..., svoje prve in zadnje reči ..., potem smo lahko trdni v veri, da Bog misli na nas.
In kakršnakoli že je bila prva misel, spočeta verjetno že v materinem telesu, prav gotovo pa v njenem naročju ... če smo živeli Božjo Besedo, če smo iskali Gospodovo Pot, če smo se prepustili ljubečemu Božjemu Objemu in Pogledu, potem nas bo naša zadnja misel brez sence dvoma popeljala v Božje Naročje ... v Njegovo Telo!
Vse na tem svetu ima svoj začetek in konec. Tudi naše življenje, razprostrto čez vzpone in padce od prvega do zadnjega dne.
Morda se nam zdi, da si lahko lastimo prvo besedo, a Njemu, ki je Začetek in Konec, Alfa in Omega, pripada zadnja beseda.

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 1, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Sonce, srce, ljubezen, niso samo besede, ki jih pogosto slišimo v lahkotnih pesmih. Lahko nas spodbudijo tudi h globljemu, bolj duhovnemu razmišljanju. Sonce nas vabi k svetlobi, toploti, optimizmu, veselju ...; v srcu se razkrivajo čustva, vznemirjenost, čistost, nežnost, odločitve ... ob besedi ljubezen pa pomislimo na naklonjenost, prijateljstvo, družino zaljubljenost, Boga ... Letos bodo te besede tudi rdeča nit teh naših zapisov, ki bodo spregovorili predvsem o tem, kaj lahko naredimo, da bo naše življenje osrečeno ...

Za srečno življenje

Bodi srečen v svojih mislih in v srcu
sprejmi se takšnega, kakršen si
da boš živel polno in širil okrog sebe vedrino.
Bodi srečen v svoji družini:
v tej 'telovadnici' ljubezni in služenja
se pripravljaj na življenje v skupnosti.
Bodi srečen v prijateljstvu:
skrbno ohranjaj trdne osebne odnose
v veselju, sprejemanju in odprtosti.
Bodi srečen pri učenju,
prizadevno se pripravljaj na naloge,
ki te čakajo v prihodnosti.
Bodi srečen, ko hodiš korak za korakom
napreduj potrpežljivo in pogumno
okrepi svojega duha.
Bodi srečen v veri,
izroči Gospodu v varstvo svoje življenje,
zaupaj vanj bolj kot sam vase.
Bodi srečen v upanju
prizadevaj si za lepe in visoke ideale
in skušaj jih uresničevati.
Bodi srečen v božji ljubezni
išči srečo za druge bolj kot zase
in delaj dobro vsem.
Bodi srečen v Gospodu
ki te je oblikoval z dlanmi svojih rok
da bi te varoval in se te veselil.
Bodi srečen v Cerkvi
ki se veseli tvoje rasti
in upa na tvoje pričevanje.
Da te bo SONCE vedrine vedno grelo
da bo tvoje SRCE mirno utripalo,
naj LJUBEZEN navdihuje tvoje življenje.

Recept za srečo

Včeraj sta me dva stavka zelo potrla. Moja starejša sestra mi je med prepirom zabrusila: »Odrasti že enkrat, bolje bo zate!«. Prijateljica Anita pa me je nenadoma 'zadela' z vprašanjem: »Čuj, Miha, ali si ti srečen človek?« ... V svojem življenju sem večkrat zadovoljen sam s seboj, toda ne morem iskreno reči, da sem tudi srečen. Si pa zelo želim, da bi enkrat začel to preobrazbo: da bi odrastel in bi postal vesel človek. Ali imate kakšno zdravilo, kakšen recept? (Miha, 16 let)

Recept si ti sam!? Lahko si oblečemo zdravniško haljo, te poslušamo, svetujemo ... toda recept je v tebi, še bolje, ti sam si recept sebi in vsa zdravila imaš pri roki: v svojem srcu, svojem razumu, v moči volje. Volja je beseda, ki je danes ne slišimo prav pogosto. Samo iskanje sreče je nekaj dobrega. Nič ni namreč slabšega, kot to, da si ne želiš ničesar. Tvoje želje so resnične: zato jih neguj. Želja je kot domišljija, da bi se dotaknil zvezd. Sreča je sad lepega življenja in prizadevanja. Ne smeš pričakovati, da se bodo nekatere stvari kar zgodile kar same od sebe. Moraš se truditi, sprejeti svojo resničnost. Najslabše je, če postaneš ujetnik samega sebe in stalno ponavljaš: »Poskusil sem že to, naredil sem tako! ... Nikoli mi ne bo uspelo! ... Vedno je bilo tako ...« Še eno primerjavo ti ponujam za konec: sreča je podobna očalom, na nosu jih imamo, pa jih navadno ne vidimo.

NE brezvoljnosti

Življenje moramo živeti, ne pa se z njim mučiti. Zato mora vsakdo prevzeti odgovornost, uresničiti sebe in svojo vlogo ... Najprej pa je treba odstraniti najhujšo bolezen našega časa, ki nas zelo mori: to je brezvoljnost, neodločnost, vdanost v usodo in malodušje, ki nam hoče vsiliti dobro znano reklo: »Stvari se ne bodo nikoli spremenile ... Nikoli ne bo boljše!« Prihodnost je povezana z združevanjem različnih svetov, treba je stopiti skupaj, delati, se učiti ... To pomeni biti radoveden, širiti svoje obzorje, vedno več znati, biti razgledan ....

Zgodba

V neki vasi je živel fant, navdušen lokostrelec, ki je vsak dan pridno treniral. Ljudje pa so se norčevali iz njega, ker njegove vadbe niso potekale običajno: namesto, da bi puščice usmerjal v tarčo, je streljal v nebo, proti zvezdam. »Misliš, da jih boš zadel?« so se mu posmehovali vaščani. Za krajevni praznik pa so pripravili različna tekmovanja, med njimi tudi lokostrelski izziv. Med udeleženci je bil tudi fant in prepričljivo je zmagal. To je bil uspeh njegove vadbe: meril je dlje kot drugi.

Veselje do življenja

Kako kaj tvoj zakon? Imaš prijatelje in se pogosto družiš z njimi? Veruješ in ti je vera v pomoč in oporo v tvojem življenju? ... To je le nekaj vprašanj iz ankete, ki so jo poslali ljudem v 65 državah sveta – na temo Kako srečno je vaše življenje. Med vprašanji pa ni bilo tistih vprašanj, za katera navadno mislimo, da so odločilnejša za srečo: bogastvo ... Rezultat ankete je bil presenetljiv: ugotovili so, da najsrečnejši ljudje ne prebivajo v ZDA, tudi v skandinavskih in drugih evropskih visoko razvitih državah ne – čeprav bi morda to pričakovali. Najsrečnejši so ljudje v revni Nigeriji, v Mehiki, Venezueli, Salvadorju ... Kateri pa so najbolj nesrečni? Ljudje držav nekdanje Sovjetske zveze, Romuni ...

Vprašanja

¿ Kaj ti pomeni sreča? Poskušaj odgovoriti s kakšnim primerom iz svojega življenja.

¿ Zakaj ljudje radi povedo, da iščejo srečo, le malo pa je takih, ki so pripravljeni priznati, da so tudi v resnici srečni? Kaj ne deluje?

¿ Zakaj Sveto pismo povezuje srečo z izpolnjevanjem božjih zapovedi?

PAPEŽI MLADIM O SREČI

Jezus je tisti, ki ga iščete, kadar sanjate o sreči. On vas čaka, ko vas nič, kar najdete, ne zadovolji. On je lepota, ki vas tako privlači, on vas izziva z žejo po polnosti, ki vam preprečuje, da bi se zadovoljili s kompromisi. On vas poziva, da odvržete maske lažnega življenja. On v vaših srcih vidi najbolj pristne odločitve, odločitve, ki jih drugi poskušajo zadušiti. – Jezus je tisti, ki spodbuja v vas željo, da bi iz svojega življenja naredili nekaj čudovitega; voljo, da sledite svojim idealom in ne dovolite, da bi vas premagala povprečnost; pogum, da se ponižno in potrpežljivo posvečate izboljšanju sebe in družbe ter temu, da bi svet napravili bolj človeški in bolj bratsko povezan. (papež Janez Pavel II., svetovni dan mladih, Rim 2000)

Vem, da si prizadevate za velike stvari in se želite zavezati k graditvi boljšega sveta. Dovolite, da to vidijo tudi drugi, da to vidi svet, saj je to točno tisto pričevanje, ki ga svet pričakuje od učencev Jezusa Kristusa; na ta način in predvsem po vaši ljubezni, bo svet lahko odkril zvezdo, ki ji sledimo kot verniki.« (papež Benedikt XVI., 20. svetovni dan mladih, Köln 2005)

Mladi, vi imate pomembno vlogo v slavju vere! Prinašate nam veselje vere in nam govorite, da moramo vedno živeti vero z mladostnim srcem, tudi pri sedemdesetih ali osemdesetih letih! Mladostno srce! S Kristusom se srce nikoli ne postara! – Toda vsi vemo in tudi vi dobro veste, da je Kralj, za katerim hodimo in ki nas spremlja, zelo poseben: je Kralj, ki ljubi do križa in nas uči služiti, ljubiti. Vi se ne sramujete njegovega križa! Nasprotno, objemate ga, ker ste razumeli, da je resnično veselje v darovanju samega sebe, v odpovedi sebi. Razumeli ste, da je Kristus z Božjo ljubeznijo premagal zlo. (papež Frančišek, mladim na cvetno nedeljo, Rim 2013)

Pismo bogatemu mladeniču

Preberi odlomek: Mt 19, 16–22; Mr 10,17–31 ali Lk 18,18–30

Dragi 'bogati mladenič', naj ti takoj povem, da se mi zdiš kar simpatičen, čeprav te v Svetem pismu in v pridigah navadno prikazujejo kot otožno osebo. Niti tvojega imena ne vemo. Vemo samo to, da si bil približno mojih let in da je bila tvoja družina premožna. To te ni zadovoljilo. Želel si nekaj več, nekaj boljšega, višjega. In h komu drugemu naj bi se odpravil po nasvet, če ne k Učitelju? Jezus ti ni povedal nič novega: če želiš življenje, uresničeno v polnosti, potem izpolnjuj zapovedi. To si že delal, pričakoval si nekaj povsem drugačnega. Jezus se je ozrl vate, na misel so mu prišle svetopisemske besede: »... svojega Boga boš našel, če ga boš iskal z vsem srcem in vso dušo (prim. 5 Mz 4,29). Končno nekdo, ki išče, "kar je zgoraj"! Pogledal te je v oči in spoznal najgloblje želje tvojega srca, vzljubil te je in ti zato ponudil največ: »Nekaj ti manjka ... In tu je pet glagolov, ki bi lahko spremenili tvoje življenje: »Pojdi ... prodaj ... daj ... pridi in hodi za menoj.« Nisi pričakoval, da bo Jezus iz Nazareta zahteval toliko. Morda si pomislil na kakšno bolj konkretno zadevo: miloščino, kakšno daljšo molitev, nekaj več spokornosti ... In na tej točki si padel na izpitu.

Podobno se dogaja tudi meni. Ko me prosijo, da sprejmem kakšno obveznost, ki je bolj zahtevna in me nekaj stane, ko bi moral sprejeti kakšno odgovornost, ko sem postavljen pred težjo odločitev ... naredim podobno kot ti. Odklonim povabilo. Opravičila imam vedno pri roki in so 'tehtna': »Zakaj prav jaz? ... Le kje ste našli mene? ... Ne, hvala, za to nisem sposoben ..., tega jaz ne znam!« Kaj če se napačno odločim? Zato raje odklonim in prepustim, da drugi izbirajo zame. Kot pravi modrec: »Ali si izbereš učitelja, ali pa postaneš učenec tistih učiteljev, ki niso bili izbrani, in se ravnajo po tistem, kar nam narekuje duh časa in je trenutno moderno.« Kako zelo te razumem: spoznati, kaj je prav in dobro, si to želeti, toda ne imeti dovolj poguma, da bi to izbrali ... Želeti si leteti visoko, toda ostati nekje pri tleh, čeprav nesrečen, neizpolnjen. Tako gredo mimo mene številne priložnosti, ki mi jih življenje prinaša, življenje pa teče dalje: problem je, da se zelo redko srečava iz oči v oči. Ti si odšel s sklonjeno glavo, žalosten. Obdržal si vse svoje bogastvo, izgubil pa zaklad, ki ti ga je ponudil Jezus. Navezanost je tisto zlo, ki naredi največ škode našemu življenju, ker nas dela neobčutljive, kamnite. Pomisli: če bi to premagal, bi bil danes lahko poznan po imenu, na umetniških slikah bi te videli kot trinajstega apostola, častili bi te kot svetnika ... Tako pa si trikrat omenjen v Svetem pismu in o tebi se zelo malo govori – bolj si zgled za to, kako ne smemo ravnati. Upam, da si našel vsaj zdaj svojo uresničitev in da si pri Jezusu v njegovem kraljestvu, da si očaran z njegovim ljubečim pogledom, ki te ni nikoli pozabil. Nekaj te pa lepo prosim: reci Gospodu, naj mi pomaga, da bom znal gledati na svoje življenje tako, kot ga vidi on, da ga bom znal oceniti tako, kot ga zna oceniti on, da bom znal uresničiti tista pričakovanja, ki jih je imel z menoj že od spočetja ... in naj ne dopusti, da bi šli mimo mene tisti pomembni trenutki, ko mi ponuja priložnost. Dobro veš, da se nekatere priložnosti ponudijo samo enkrat v življenju in vse je odvisno od nekaj 'da' in nekaj 'ne', ki so izrečeni v pravem trenutku.

Ravnovesje

Moj Gospod, nakloni mi nemoč ovce in moč leva,
preprostost goloba in zvitost kače;
brezskrbnost murna in pridnost mravlje;
zvestobo psa in delavnost čebele,
opreznost zajca in vztrajnost osla.
Gospod, naj poletim visoko kot orel
in kopljem globoko kot krt,
naj pojem kot slavček in molčim kot riba,
naj bom drzen kot panter in velikodušen kot pelikan.
Gospod, lepo te prosim za moč,
da bom zmogel plavati proti toku.
do manjše
in breme drugih lažje.
Bolnega bom spodbudil
in če kdo sedi v temi,
mu boš prižgal iskrico upanja.

Phil Bosmans

 Pripravlja Marko Čuk

Kaj prinaša resnično srečo?

Njegovo veličastvo kralj Jurij je bil zelo žalosten. Zdravja, služabnikov in služabnic, pijače in jedače, moči in priljubljenosti je imel več kot si je želel, sreče, veselja in miru pa ne!
Sedeč na kraljevem prestolu je nezadovoljno govoril: "Moje srce je prazno. Počutim se žalostnega, potrtega in naveličanega. Nič in nihče me ne more zadovoljiti!"
V nekem pogovoru je kralj zaupal svojemu prijatelju: "Zelo sem nesrečen. Počutim se samega in osamljenega. Vse moje bogastvo in prijetno življenje sta mi v breme. Prosim, dajte mi zdravilo, ali pa bom umrl." Po dolgem molku je eden od prijateljev rekel: "Samo na eno zdravilo sem pomislil: poišči res srečnega človeka v svojem kraljestvu. Ko ga boš našel, nekaj časa preživi z njim pod isto streho in deli z njim hrano. Celo v njegovo obleko se oblači. Takrat in samo takrat bo tvoje veličanstvo našlo srečo in mir."
Naslednji dan je kralj poslal svoje služabnike na vse štiri strani, da bi poiskali srečnega človeka. Eden od služabnikov je vprašal zelo bogatega trgovca: "Odkrito mi povejte, ali ste, tako bogat in uspešen trgovec, resnično srečni?"
Bogataš je odgovoril: "Res imam veliko denarja, varnost, veliko družino, prijetno življenje in udobje. Toda še veliko stvari si želim. In kako naj bom srečen, če jih nimam?"
Drugi služabnik je srečal izredno priljubljenega in slavnega pevca, ki so ga množice oboževale. Rekel mu je: "Zelo si priljubljen in ljudje kar ponorijo, ko te zagledajo. Povej mi, ali si res srečen in zadovoljen?"
Odgovoril mu je: "Ne, nisem, Kako naj bom srečen, ko pa si še drugi pevci prizadevajo za ploskanje množic in za priljubljenost?"
Dnevi so minevali, a iskanje je bilo neuspešno. Kraljevi odposlanci so spraševali profesorje, pisatelje, bankirje, politike, zdravnike, generale, umetnike, toda naj so si še tako prizadevali, v celem kraljestvu niso mogli najti nobenega res srečnega človeka.
Ko so se utrujeni in razočarani vračali, so v bližini kraljeve palače sedli pod drevo na bregu reke. Prav blizu so zagledali preprostega in revnega moža, ki je mirno počival v senci drevesa. Približali so se, mu razložili svoj neuspeh ter mu zaskrbljeno dejali: "Veš, v celem kraljestvu ne moremo najti niti enega samega srečnega človeka! Kaj bomo rekli kralju?"
"Kako je to mogoče?" je odgovoril reven mož. "Saj so še srečni ljudje v naši deželi! Jaz sem že eden od njih. Srečen in zadovoljen sem."
Presenečeni so dejali: "Kaj? Ti si srečen? Tako preprost človek si! Kdo bi lahko na to pomislil?"
Kraljevi služabniki so ga prosili: "Če si res srečen, potem te prosimo, da greš z nami v kraljevo palačo. Kralj te potrebuje!"
Kralj je vprašal preprostega človeka: "Si res srečen? Resnično srečen?"
"Da, veličanstvo. Srečen, zelo srečen sem."
"Potem te prosim, da mi priskočiš na pomoč, kajti samo ti mi lahko pomagaš!"
Mož je presunjen začel v zadregi govoriti: "Jaz? Veličanstvo! Jaz naj pomagam vam, kralju? Ne, nič ne morem storiti za vas."
"Da, lahko," je odgovoril kralj. Prosim te, dovoli mi, da nekaj časa preživim v tvoji hiši, nosim tvoje obleke in sem deležen tvoje hrane. To je vse, kar te prosim."
"Toda veličanstvo, zelo mi je žal!" je odgovoril mož. "Te usluge vam ne morem narediti. Zagotavljam vam, da nikoli nisem imel hiše, niti kolibe ne. Nimam druge obleke kot to, ki jo nosim. In nimam drugega obroka kot star kruh, ki ga naprosim po ulicah in cestah!"

VPRAŠANJA ZA POGOVOR

Zakaj je bil kralj tako nesrečen?
Zakaj je bil revni, preprosti mož tako zelo srečen?
Zakaj so se vse velike in priljubljene osebnosti v kraljestvu počutile nezadovoljne in nesrečne?
So blaginja, moč, priljubljenost, ugodje, časti in podobne reči potrebne za srečo? Zakaj?
Katere stvari pa so po tvojem potrebne za srečo? Naštej jih! Razloži, zakaj prav te?
Je razlika med užitkom in srečo? V čem je po tvojem ta razlika?
Ali lahko ti osrečuješ ljudi? Kako?
Ali si že kdaj srečal resnično srečnega človeka? Poskušaj se ga spomniti. Kaj je njega in druge delalo srečne?
Ali si ti že bil kdaj resnično srečen v svojem življenju? Kdaj? Lahko poveš in razložiš to svojo izkušnjo?
Ali pogrešaš kakšno stvar, ki bi te delala srečnega? Kaj je to?
Poznaš ljudi, ki v družbo prinašajo veselje in srečo? Kaj pa ljudi, ki so prinesli srečo v tvoje življenje? Kdo so bili ti ljudje? Kaj so storili, da so te osrečili?

SPODBUDA ZA RAZMIŠLJANJE

Sreče ni mogoče najti "nekje drugje", je prav "tu". Ni nekje zunaj, je tu notri.
Sreče ni v tem, kar imamo, ampak je v tem, kar smo.
Iskati srečo izven sebe, je podobno, kot če bi šla riba iz vode, da bi bila srečna.
Užitki nasičujejo in se jih naveličamo, sreča radosti in navdušuje.
Zadovoljstvo je sad polnosti našega življenja, ne pa velikega imetja, ki ga nekdo premore.
Današnja miselnost nam dopoveduje, naj si prizadevamo za količino, čimveč uživati! Miselnost sodobnega sveta nas tako "programira" za nesrečo.
Potrošniška družba nas vara! Obljublja, da nam bo dala tisto, česar dejansko ne more dati.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2001), 36-37.
knjiga: Zgodbe za pogovor. (zbral Božo Rustja). Ognjišče. 2005. (Zgodbe za dušo 4), str. 13-15.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Papež Frančišek je s svojim apostolskim pismom Z očetovskim srcem (Patris corde), ki ga je podpisal 8. decembra 2020, napovedal Leto svetega Jožefa. V pismu predstavlja sv. Jožefa pod sedmimi vidiki: Ljubljeni oče, Oče v nežnosti, Oče v poslušnosti, Oče v sprejemanju, Oče ustvarjalnega poguma, Oče, ki dela, Oče v senci. –

LJUBLJENI OČE: Veličina sv. Jožefa obstaja v dejstvu, da je bil Marijin mož in Jezusov oče in kot tak se je postavil v službo celotnega odrešenjskega načrta. Zaradi te pomembne vloge je verno ljudstvo sv. Jožefa vedno ljubilo, o čemer pričajo njemu posvečene cerkve po vsem krščanskem svetu. Povsod so starši svojim otrokom pri krstu izbrali ime Jožef (pri nas žal vedno bolj izginja). V vsakem molitveniku najdemo molitve, s katerimi se mu priporočamo. –

OČE V NEŽNOSTI: V nazareški družini je Jožef iz dneva v dan in iz leta v leto z očetovsko ljubeznijo spremljal rast Jezusa otroka, dečka, mladeniča. Hranil ga je, učil ga je hoditi, potem ga je uvajal v svoje poklicno delo tesarja. Jezus je v Jožefu videl nežnost Boga, tisto nežnost, po kateri se Božji načrti uresničujejo tudi po človeški slabosti. –

OČE V POSLUŠNOSTI: Od Boga poslani angel je Jožefa štirikrat nagovoril v spanju, ko je šlo za pomembne odločitve, in Jožef ga je vselej brez oklevanja poslušal. Prvič, ko je videl, da je njegova zaročenka Marija noseča, pa si tega ni znal razložiti (Mt 1,19), drugič, ko je bil opomnjen, naj z Marijo in Jezusom pred Herodom zbeži v Egipt (Mt 2,13), tretjič, naj se po Herodovi smrti vrne v domovino (Mt 2,19), in četrtič, naj se z družino naseli v Nazaretu (Mt 2,23). Poslušen je bil Mojzesovi postavi, ko z Marijo osem dni starega Jezusa daroval v templju. – 

OČE V SPREJEMANJU: Jožef brez oklevanja sprejme k sebi Marijo, ko ga angel pouči o njenem materinstvu. Kakor je Bog govoril Jožefu: »Ne boj se k sebi vzeti Marije« (Mt 1,20), se zdi, da govori tudi nam. »Tolikokrat se v našem življenju dogaja, česar ne razumemo in se upiramo, Jožef pa se odpove svojim načrtom in sprejme, kar se mu dogaja, čeprav se mu zdi skrivnostno.« Sprejemanje Jožefa nas vabi, da sprejemamo druge brez zadržkov, take, kakršni so, s posebno ljubeznijo pa tiste, ki so slabotni, kajti Bog izbira, kar je slabotnega. Papež si predstavlja, da je Jezus prejel spodbudo za priliko o izgubljenem sinu in usmiljenem očetu ob Jožefu.

OČE USTVARJALNEGA POGUMA: Ustvarjalni pogum pride na dan, ko naletimo na težave. Pred težavami lahko obtičimo, se umaknemo, ali pa poiščemo možne rešitve. Papež si živo predstavlja, kako je Jožef po prihodu v Betlehem, ko niso našli prenočišča, uredil hlev, v katerem so našli zavetje, da je bil kolikor toliko primeren za veliki dogodek rojstva Božjega Sina. Dalje piše, kako se je moral Jožef znajti kot begunec v Egiptu, da je našel delo in je tako mogel poskrbeti za Marijo in Jezusa. Papež piše: »Ta otrok, ki ga Jožef varuje, bo rekel: “Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili” (Mt 25,40), zato sv. Jožefa kličemo na pomoč kot varuha revnih, potrebnih, beguncev.«

OČE, KI DELA: Ko je Jezus kot oznanjevalec Božjega kraljestva nastopil v domačem Nazaretu in so se njegovi rojaki čudili njegovi modrosti, so se spraševali: »Ali ni to tesarjev sin?« (Mt 13,55). Jožef je bil po poklicu tesar – lahko mizar ali stavbni tesar. Pri Judih tedanjega časa so otroci začeli versko in poklicno vzgojo pri svojem očetu, zato sklepamo, da se je Jezus pri Jožefu učil poklica tesarja. Več o njegovi mladosti govorijo apokrifni spisi (Jakobov protoevangelij, Zgodba tesarja Jožefa), ki jih katoliška Cerkev ni sprejela – tudi zato, da se ne bi širilo napačno češčenje sv. Jožefa. V Jožefovi delavnici se je Jezus naučil ceniti vrednost, dostojanstvo in veselje nad tem, kaj pomeni jesti kruh, sad lastnega dela. Družina, ki je brez dela, je bolj izpostavljena. »Kako bi mogli govoriti o človeškem dostojanstvu, ne da bi si prizadevali, da bi vsakdo in vsi imeli možnost za primerno preživljanje?« Oseba, ki opravlja kakršno koli delo, sodeluje s samim Bogom, postane na neki način stvarnik sveta, ki nas obdaja.

OČE V SENCI: Poljski pisatelj Jan Dobraczynski je napisal roman o sv. Jožefu z naslovom ‘Očetova senca’ in v njem pokaže, da je sv. Jožef za učlovečenega Božjega Sina senca nebeškega Očeta. »Oče se ne rodi,« piše papež. »Oče se postane. In ne postane se le zato, ker se spravi otroka na svet, ampak ker se odgovorno sprejme skrb zanj … Vsak otrok prinaša s seboj neko skrivnost, nekaj novega, ki se lahko razodene le s pomočjo očeta, ki spoštuje njegovo svobodo.« Svoje pismo papež Frančišek zaključuje z molitvijo iz nekega starega francoskega molitvenika, s katero vsako jutro že štirideset let sv. Jožefu izroča svoj dan in svoje delo.

Pozdravljen, varuh Odrešenika / in ženin Device Marije. / Tebi je Bog zaupal svojega Sina, / vate je Marija položila svoje zaupanje, / ob tebi je Kristus postal mož. // O blaženi Jožef, izkaži se očeta tudi nam / in vodi nas na poti življenja. / Izprosi nam milost, usmiljenje in pogum / in varuj nas vsakega zla.

izbira Marko Čuk

Prvi dan novega leta je tudi Dan miru in papež vsako leto ob tem dnevu nameni vsem vernikom posebno poslanico. Ob tem se sprašujem, koliko v resnici naredimo za mir. Ko gledamo različne protestnike, me zanima, kakšno vlogo naj bi pri vsem tem odigrali kristjani. Vem, da se mir rojeva doma, v domači družini, na delovnem mestu … toda zdi se mi, da se vse skupaj ne pozna prav veliko in bi bilo verjetno tudi na zunaj kaj storiti?
Boris
Frančišek Asiški (1182-1226) je kot nosilec miru v času križarskih vojn imel glede vojn popolnoma drugačno mišljenje kakor njegovi sodobniki, tudi najbolj sveti (sv. Bernard) in slavni (papež Inocenc III.). Človek mu je pomenil več kot sveti kraji, ki jih je sicer zelo cenil in spoštoval. Ko je prebral v evangeliju, da mora ljubiti vse ljudi, tudi sovražnike, si tega ni mogel razlagati z vojno in pojmovanjem »napasti in ubiti«. Po njegovem mnenju so bili tudi muslimani, sovražniki ali ne, bratje in sestre, bratov in sester pa ne ubijamo, da bi dosegli namen, pa naj bo še tako svet. Nameraval jim je prinesti to, kar je bilo po njegovem največje bogastvo: evangelij. Frančišek je tudi dosegel, da so se številni kristjani odločali, da ne bodo nosili orožja, kar je bila za tisti čas prava revolucija.
Zato ni čudno, da se je papež Janez Pavel II. pred 25. leti odločil za molitev za mir v Assisiju, Frančiškovem mestu. Takrat je tudi nastal nov izraz Duh Assisija, kar pomeni predvsem zaupanje v možnost miru in dialoga med vsemi verstvi, narodi in ljudmi dobre volje.
Na svetovni ravni imamo različne organizacije, ki si prizadevajo za mir, pravičnost in varstvo okolja. Omenimo le Skupnost sv. Egidija (www.santegidio.org), ki jo je kmalu po 2. vatikanskem koncilu ustanovil Andrea Riccardi in danes šteje že več kot 50.000 članov, ki živijo v 72 skupnostih na skoraj vseh celinah: Afriki (29), Aziji (7), Evropi (23), Severni Ameriki (8) in Južni Ameriki (5). Skupnost sv. Egidija poudarja molitev, evangelizacijo, solidarnost z revnimi, ekumenizem, medverstveni dialog, mir in pravičnost. Zelo se posvečajo odrinjenim, duševno in telesno ranjenim, zasvojenim, vojnim žrtvam, zapornikom in obsojenim na smrt, predvsem pa delujejo za mir. Skupnost je postala predvsem znana zaradi svojega prispevka pri delu za mir po državljanski vojni v Mozambiku in pri organizaciji mednarodnega in medverstvenega srečanja za mir, ki je bil leta 1986 z papežem Janezom Pavlom II. v Assisiju in bo 27. oktobra 2011 obhajalo že petindvajsetletnico. Morda bi Skupnost sv. Egidija bila osvežitev tudi med slovenskimi kristjani.
V Sloveniji obstaja Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci, ki je zelo dejavna, nepogrešljiva, vplivna, slišna in navzoča v sredstvih družbenega obveščanja, toda to je uradna cerkvena komisija in ne toliko civilna »ljudska« pobuda, na katero se nanaša vprašanje. Poznamo sicer civilno mirovno pobudo tim. Mirovni inštitut (www.mirovni-institut.si), ki je zelo dejaven in slišen, saj se financira iz državnega proračuna, a je žal v službi določenega ideološkega lobija in njegovih strank. Resnična civilna pobuda pa mora delovati kot civilna pobuda in ne kot podaljšek neke stranke ali strank oziroma političnega lobija. Če ima kdo od kristjanov dovolj poguma, znanja in energije, se naj pridruži Mirovnemu inštitutu, če ga bodo sprejeli, ter si prizadeva vanj vnesti demokratičnost in pluralnost. Nekdanji komunisti in žal tudi njihovi duhovni otroci ter dediči, ki vodijo Mirovni inštitut, še vedno niso zmožni ali nočejo demokratičnosti in politične pluralnosti.
Če za kristjana vključitev v dejavnost Mirovnega inštituta ni mogoča ali bi bila navzočnost neenakopravna, pa je nujno, da kristjani razmišljamo o mirovni civilni pobudi, ki bo temeljila na evangeljskih vrednotah in predvsem na blagru o tistih, »ki delajo za mir« (prim. Mt 5,9). Podobno, kot že uspeva civilna pobuda Za družino in pravice otrok (www.24kul.si), ki postaja vse bolj slišna in dejavna. Zdi se, da je zdaj čas za to različico; morda pa lahko civilna pobuda Za družino in pravice otrok lahko vključuje tudi dejavno sodelovanje za gradnjo miru in pravičnosti, medverstvenega in medkulturnega dialoga ter varstva okolja v naši družbi. Kristjani smo povabljeni k dejavnemu delu za mir, pravičnost in zdravo okolje.
Pri vsem tem je potrebno tveganje in pogum, saj sta tudi v zadnjem času dva znana kristjana in borca za mir ter medverstveni in medkulturni dialog, Roger Schutz (1915-2005), prior v Taizéju in Luigi Padovese (1947-2010), predsednik Škofovske konference Turčije, umrla nasilne smrti. Tudi papež Janez Pavel II., velik borec za mir v svetu, je doživel atentat, kajti še vedno se najdejo fanatiki, ideologi ali duševni bolniki, ki sovražijo graditelje resničnega miru.
Za kristjana in za človeka dobre volje velja povabilo, da dejavno sodeluje pri gradnji miru in predvsem naj v duhu Frančiška Asiškega moli: »Gospod, naredi iz mene orodje svojega miru, da bom tja, kjer je sovraštvo, prinašal ljubezen, kjer vlada krivica, duha odpuščanja, kjer je nesloga slogo, kjer vladajo zmote, resnico, kjer je dvom, zaupanje,kjer je obup upanje, kjer je tema, svetlobo, kjer je žalost, veselje«. Tistim, ki delujejo za mir, Kristus obljublja, da »bodo postali otroci božji« (Mt 5,9).
ŠKAFAR, Vinko. Ognjišče (2011) 1, str. 107

Ne zameri, če bom tole pismo, tale najin pogovor, začel bolj po domače. Če kje … če kdaj … potem se Tebi in tvojemu deviškemu ženinu Jožefu čutim blizu prav v dogodkih in trenutkih betlehemske štale. V porodni sobi. V pričakovanju. V strahu. V paniki. V blaženosti. V ganjenosti. V svetosti dogodka in trenutka rojstva.
Seveda se zavedam, da so primerjave zgolj človeške. Da se Božje rojstvo nikakor ne da primerjati s šestimi porodi, ki sva jih prestala midva z ženo. In ja, seveda: prestala jih je ona, jaz sem ji zgolj stal ob strani. Kot Jožef. Zavedam se, da je sveta skrivnost takó spočetje Božjega Sina kot Njegovo rojstvo. Saj si Mati in Devica.
Zavedam se, da po človeško omejeno dojemam Božje in Sveto. Pa vendar čutim tvojo bližino v tej štali … ki jo živim.
Ni pa nezanemarljiv podatek, ki ga ob vsem medprazničnem hrupu radi spregledamo, da je prvi dan novega leta, hkrati tudi zadnji dan božične osmine: dan, ko je bilo dopolnjenih osem dni in so dete obrezali in mu dali ime Jezus (glej Lk 2,21). Jezus – Božji Sin in Odrešenik – je na ta dan ‘uradno’ prevzel ime, s katerim ga je ob oznanjenju napovedal angel in je bil kot prvorojenec obrezan: posvečen Bogu!
Zato se nikar ne čudimo vsem našim ‘novoletnim zaobljubam’, tem našim dostikrat smešnim poskusom, da se malo ‘obrežemo’ in obrnemo nov list v svojem življenju. To je Božji zapis v moji notranjosti, pa čeprav na zunaj Boga nočem poznati ali ga celo zavračam. To je Božja spodbuda, da naj (vendarle) začnem na novo: naj ‘prevzamem’ ime, s katerim me Bog Oče želi imenovati in klicati, in naj sebe in svoje življenje posvetim. Bogu!
Ta dan bi se torej morali počutiti – ne glede na vse, kar smo med osmino počeli in doživeli – kot po dobro opravljeni spovedi. Zdaj pa le pomislite, s kakšnimi občutki in v kakšnem stanju se zbujamo v prvo jutro novega leta.
In prav zaradi spovednega vonja ni nobeno naključje, da je ta dan tudi “dan miru”!
Še najpomembneje pa je, da je to tvoj praznik, moja ljuba in sveta Božja Mati.
In čeprav si Kraljica – saj si dala življenje Kralju in Knezu, čeprav si Mogočna Priprošnjica – saj si svetu dala Vsemogočnega, čeprav si Bogorodica – saj si rodila Božjega Sina … si vendarle zgolj Mati!
Mati, ki svojega sina – mene torej – držiš v naročju na pragu pomembnih življenjskih sprememb in odločitev, hočeš-nočeš zavitih v kopreno strahu (glej Lk 2,22-24).
Mati, ki me obdržiš v naročju tudi za ceno lastnega strahu ob žalost in bolečino napovedujočih prerokbah (glej Lk 2,33-35).
Mati, ki me učiš, da naj vse, kar se mi godi in dogaja, ne le hranim in ohranim v svojem srcu, temveč tudi premišljujem (glej Lk 2,19). Le tako bom lahko kaj razumel. Kar pa je pogoj, da obrodim in dam sad. Trideseteren, šestdeseteren ali stoteren (glej Mt 13,23).
Ljuba moja in sveta Božja Mati. Izprosi nam obilo žegna pri svojem Sinu in ga še obilneje izlij na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 1, str. 98.

Prvi dan novega leta je – že odkar pomnim – svetovni dan miru. Sam se na ta dan rad pridušam, da je tako gotovo zato, ker smo tistega dne tako ali tako vsi pod vplivom silvestrske noči, da se nobenemu nič ne ljubi – in je zato tisti dan res vse mirno. Maša, novoletni koncert dunajskih filharmonikov, skoki v Garmischu in morda celo kak sprehod, potem pa zmanjka energije za kaj drugega. In je tako res mir. Svetovni dan miru. Naj počiva v miru. Amen.Sicer pa sploh na vse vrste “svetovnih dni” ne dam kaj dosti, pravzaprav vedno manj, ko slišim, da obstaja tudi nekaj tako nepotrebnega kot je svetovni dan špagetov ali dan poljubljanja rdečelascev, zato tudi tega dne – za razliko od papežev, ki so mu vsako leto namenili posebno poslanico – kljub veliko resnejši vsebini nisem vzel kdove kako resno. Zakaj le, ko pa je bil mir nekaj povsem samoumevnega, vojna pa je v mojem življenju trajala le tistih par dni, ko smo na noge postavljali Slovenijo. Ko ti gre vse dobro in prav, Sirija ali Afganistan ostajata le tema dnevnih novic. In nič več kot to.Letos pa bo drugače, se mi zdi. Pa tega nisem dojel zaradi znamenitih ljubljanskih protestov, ah ne, take stvari so seveda večino krat bolj predstava kot realnost. Da se je nekaj med nami konkretno spridilo, sem začenjal razumeti v svojih vsakdanjih srečanjih z ljudmi, s katerimi sem doslej precej dobro shajal. Ne glede na to, ali so napetosti med nas vsajene namenoma ali ne, me je pretreslo, kako hitro sem se začel izogibati tistih, za katere sem vedel, da mislijo drugače kakor jaz. Dovolj mi je namreč bilo tega, da se mi je že v bežnih srečanjih začelo spahovati v želodcu, včasih je tudi bruhnilo iz mene, gnev in jeza in užaljenost, strupeni žolč, ki se je globoko v meni nabral od kdove česa že. Tudi v lastni družini, pa sem mislil, da nas nič ne more ločiti …In ko se je to začelo dogajati, sem začenjal počasi razumeti, da mir ni nekaj samoumevnega ter da je nekaj veliko bolj potrebnega in nekaj veliko težjega od tega, kar sem mislil. Da je mir med dvema stvar odločitve in napora in da se do njega sploh ne pride z izogibanjem ali z iztrebljanjem nasprotnikov, ne, da je tako kvečjemu še slabše, da se žolč nabira in nabira, dokler ne dobi priložnosti, da se kot slap izlije ob prvi priložnosti, ko se čutim napaden v tem, kar sem. Da je mir torej nekaj, kar je treba imeti, kar je treba zgraditi, za vsako ceno, in da se ta zgradi najprej tako, da sem tam, kjer sem, da sem tak, kakršen sem in da si želim ob sebi imeti človeka, ki je tak, kakršen je. Ker ga potrebujem točno takega, kot je. Četudi ga ne maram.Seveda je to veliko lažje reči kot udejanjiti, a morda bo prvi korak k temu že sklep, da si miru zaželimo. Da si ga postavimo pred oči kot prioriteto, da ga začnemo razumeti kot nekaj pomembnega, potem se bomo začeli verjetno zanj tudi bolj truditi, vsak po svojih močeh. Ne tako, da bomo vsi enako mislili, ne tako, da bomo vsi ubrali isto pot, temveč da bomo imeli vsi isti cilj. Praznovati leto miru.

RIJAVEC, Marko. (Na začetku). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 3.

Na zelo starem koledarju sem ob datumu 1. januar videl napisano: Novo leto, Obrezovanje Gospodovo. V nekoliko novejšem (1967) pa piše: Novo leto, Osmina Gospodovega rojstva. Kaj to pomeni? (Gregor)

Julij Cezar je že leta 46 pr. Kr. določil 1. januar kot začetek novega leta. Pogani so ga začenjali z razuzdanim veseljačenjem. Ponekod so pogane posnemali tudi kristjani. Nekateri cerkveni očetje so tožili, da je novo leto »satanov praznik«, zato je Cerkev vernike ta dan vabila k molitvi in zatajevanju. Ko so v Rimu sredi 4. stoletja uvedli božični praznik 25. decembra, se je – cerkveno – začetek novega leta pomaknil na božič, šele papež Inocenc XII. ga je leta 1691 prestavil na 1. januar. Cerkveno leto se začenja s 1. adventno nedeljo; Cerkev je 1. januarja obhajala 'obrezovanje Gospodovo', kakor poroča evangelist Luka: »Ko je bilo dopolnjenih osem dni in so dete obrezali, so mu dali ime Jezus« (Lk 2,21). Nekaj časa so 1. januarja obhajali tudi praznik Jezusovega imena. Novejše ime za 'obrezovanje Gospodovo' je bilo 'osmina Gospodovega rojstva'. Po koncilu je novo leto praznik Marije, Božje Matere, od leta 1968 pa še Svetovni dan miru. (sč)