Ne le novo leto. Več kot očitno se globoko v človeštvu prebuja zahteva po prelomu modelov, ki nas navzven in navznoter tesnijo. Prebujeni posamezniki postajajo vedno številčnejša kritična masa, ki napoveduje premik. Nedvomno živimo v prelomnih časih. Toda ... Ali ima želja po novem realne možnosti uresničitve? Vprašajmo se drugače: Ali sploh vemo, kaj hočemo? Ali se ne gremo polni dobrih (beri: v oblake zgrajenih) idej le neki preobrat, ki slej ko prej zgrmi v prepad/model starega? Lahko si je nekaj želeti (srfati po svojih fantazijah, ki jih valovijo čustvovanja), teže je spremembe tudi uresničiti. Samo z rušitvijo starega, še ne pomeni, da smo pridelali novo. Kaj ti pomaga mladost v letih s starostjo v glavi? S starimi modeli v razmišljanju, z razvajenostjo v ravnanjih, ob tem pa še z nizko(tno) čustveno inteligenco in zapacano duhovnostjo, je premik v novo (se razume: boljše) le privlačna, a utopična zamisel, brez minimalne možnosti za uresničitev.

Vsako resnično spremembo je treba pridelati na vseh ravneh svoje osebnosti – tokrat bom razmišljal (smo v mesecu verskega tiska) tudi z vrednim branjem.

Če je naše branje omejeno le na čas, ki ga presedimo na straniščni školjki, in je vsebina, ki jo konzumiramo rumena, bo rumeno tudi, kar se bo pridelalo v naši glavi. In ker vemo, da misel vodi vse stvari, bomo lahko v sanjarijah o novem le bluzili v rumenih odtenkih na obzorju zahajajoče Zahodne civilizacije. Osebno mi je nedostojno – pod častjo jemati v roke branje, ki banalizira življenje in zlorablja imena zvezd-ni-kov. Človek, ki se ceni, izbira kvaliteto, predvsem pa daje vase (v globino duha, v srce, pa misel in seveda telo) le to, kar je vredno, kar je na dosegu najboljše.

Vem, sedaj bi lahko naredil reklamo za Ognjišče. Pa saj že sami veste, da ga je vredno jemati v roke! V njem je toliko zgodb ž/Življenja, ki se kot dobri miselni vzorci vtisnejo v naše nezavedno in potem spontano – samo po sebi pozitivno usmerjajo naše odločanje in ravnanje. Ob/v Ognjišču bi rad naredil reklamo za branje Svetega pisma. Zadnja nedelja v januarju je posvečena ozaveščanju, kako dragoceno je branje svetih besedil, premišljevanje svetopisemskih zgodb, posebej Jezusovega življenja. Kot pravi prerok Izaija: »Kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napolnil zemljo, jo naredil rodovitno in brstečo, dal sejalcu seme in uživalcu kruh, tako bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne povrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal« (Iz 55,10–11). Malce preoblikovan ljudski rek drži kot pribito: »Povej mi, kaj bereš, in povem ti, kdo si.« Besede, ki jih spravljamo vase, so usodne. Oblikujejo nas. V času prelomnih priložnost je pomembno vedeti: sveta besedila v Svetem pismu nas svetlijo / dobri zapisi v Ognjišču nas v mladosti ožarjajo in dajejo notranji vzgon/spodbudo za osebno→družbeno odrešenjsko evolucijo. Ja, čas je dopolnjen in začenja se novo po meni, po tebi ...! Bog stavi na vsakega izmed nas!

K. Gržan, Kolumna, v: Ognjišče 1 (2014), 3.

Tisto noč, ko se je rodil Jezus, so angeli to veselo novico oznanili pastirjem. Med njimi je bil tudi zelo reven pastir, ki ni imel prav ničesar. Ko so njegovi prijatelji sklenili, da na povabilo angelov gredo v votlino in vzamejo s seboj kakšno darilo, so povabili tudi njega. Pastir pa je rekel: »Ne morem iti praznih rok, nimam kaj podariti.« Prijatelji so ga prepričevali in ga nazadnje le pregovorili.
Prispeli so na kraj, kjer je bil otrok s svojo materjo in z Jožefom. Marija je držala dete v naročju in se smehljala, ko je videla, kako velikodušno so pastirji prinašali svoje preproste darove: sir, volno ali kak sadež. Zagledala je tudi pastirja, ki ni imel ničesar, in povabila ga je, naj stopi bliže. V zadregi se je približal.
Da bi lahko sprejela darila pastirjev, je Marija nežno položila dete v naročje pastirju, ki je bil praznih rok.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2016), 31.
knjiga: Zgodbe s semeni upanja, (Zgodbe za dušo 6), Ognjišče, drugi ponatis, Koper, 2015, 133.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Pozvonil sem. Čez nekaj trenutkov se je na vratih prikazal Rok. »Ti si, Jani! Kar naprej!« Vstopil sem in odšel v kuhinjo, saj sem njihovo hišo poznal skoraj tako dobro kot našo. Rok je bil moj najboljši prijatelj, čeprav deset let starejši. On me je vpeljal v svet gora, knjig in seveda Cerkve. Pravzaprav si nisem znal predstavljati svoje vloge v Cerkvi, če me ne bi on vpeljal. Naučil me je zvoniti, navduševal me je za pripravo Miklavža, postavljanje jaslic pa za sodelovanje pri veroučni skupini. Z njim se je bilo mogoče o vsem pogovarjati, toliko je vedel, vendar pa je v njegovem odnosu do Cerkve obstajala senca, ki je povzročala mejo, katere ni prestopil, odkar sem ga poznal. Zadnje čase je bil veliko v mestu, tako da sem domneval, da je to vzrok, da ni s celo dušo v domači cerkvi. Tisto mejo sem najbolj občutil prav ob Božiču, ko je doma postavil večje, lepše jaslice, kot smo jih mi postavili v cerkvi, pa čeprav nam je večinoma pomagal. Tistim doma je pravil »očetove«, pa ga nismo razumeli, le sanjali smo, kakšne bi šele postavili, če bi se res zavzel za naše skupne. Tokrat pa me je skoraj vrglo nazaj: v kuhinji ni bilo tistih velikih jaslic, na nizki omarici je stal le boren hlevček z nekaj figurami.
»Si za en pravi planinski čaj?« me sprašuje. Sam pa se še nisem opomogel od presenečenja. »Lahko,« končno izdavim, ne vedoč, kam bi sedel. Rok pristavi za čaj, v katerem bo preveč sladkorja, medu, a na to sem se že navadil. Čez čas sem le dejal: »Sem prišel vprašat, če boš šel kaj pritrkavat?« »Da bi šla pritrkavat?« me pogleduje. »No, prav, pa bova šla, samo tale čaj še spijeva, potem pa greva.«
Pogovor ni stekel. Molče se odpraviva na pot, potem pa se le oglasi: »Nič ne rečeš!« »Jaz? Pošteno povedano, ne morem razumeti, da nisi postavil svojih velikih jaslic.«
»Šele danes sem se vrnil iz mesta. Delo se je zavleklo, pa sem moral ostati. Tudi sam nisem mogel razumeti, vendar se je nekaj v meni lomilo. Vse te večere sem mislil na jaslice, na čakajočo mater, vendar se nisem mogel otresti občutka, da nekaj umira. Pravzaprav je začelo umirati z očetovo nesrečno smrtjo. Še nocojšnji večer nisem mogel domov, kaj naj bi počel ob izumiranju tistih lepih doživetij. Razmišljal sem, da bi lahko stopil k Jožu in Marjanu in jima voščil praznike, samo zato, da mi doma ne bi bilo treba gledati praznine: jaslic pa tako nisem mogel več postaviti. Včasih smo bili Jože, Marjan in jaz jasličarji pri farni cerkvi. To so bila fantovska leta, mladost. Že takrat sem vedel, da je za nami oče, ki je znal toliko stvari narediti, in bal sem se trenutka, ko ga ne bo več, nisem si pa mogel misliti, da bo to že tako kmalu in da bo praznina tako velika. Med takšnimi razmišljanji sem prišel do Jožetove hiše in pozvonil. Vrata so se počasi odprla. »Dober večer,« sem rekel. »Dober večer,« mi odzdravi presenečen, skoraj neprijazen Jožetov glas. »A ti si Rok!« se mu razvedri obraz. »Kar naprej!« Vstopim. Pelje me v dnevno sobo. V kotu veliko, bogato razsvetljeno božično drevo, na omari jaslice, ne velike, vendar takoj opazim, da si je nabavil umetniške figure iz pleterskega samostana. Žena odhiti nekaj pripravljat, Jože pa me sprašuje po vrsti vina. Otrok gleda televizijo. Jože hoče ugasniti, pa se otrok cmeri za risanko. »Pusti,« rečem. »Prišel sem samo voščit.« Posedemo. Nazdravimo. Z Jožetom se zapleteva v pogovor o starih časih o iskanju, potem ko smo opustili tiste velike jaslice pri stranskem oltarju. Težko se je bilo posloviti. Jožetu je šlo še najlažje. Izraz je pomembnejši je rekel Jože in se ozrl na jaslice na omari. Govori bolj Jože, žena gleda z otrokom televizijo, sam pa bolj razmišljam. Tudi takrat smo se odločili za izraz, za povednost, čisto neobremenjeno. Nekaj smo še iskali, ampak tistega pravega ni hotelo biti. Najprej se je oddaljil Marjan; mislili smo, zaradi ljubezni, potem je umrl oče in bilo je hitro konec. Vidim, da si se je Jože lepo uredil, uspešen, urejen je. Poslovim se.
Pri Marjanu je bilo čisto drugače. Nered. Jaslice je šele delal. Okrog njega so se motovilili otroci. Moj obisk je spravil najmlajše na klop za mizo. Nisem hotel motiti. Usedel sem se na klop ob otroke in prosil, naj delajo dalje. Takrat sem se zavedel, da sem želel le opazovati. Marjan dela precej velike jaslice, bolj v našem starem stilu, pravzaprav take za otroke, figure in vse drugo je znešeno od vsepovsod. Vsi mu hočejo pomagati. Barbara postreže s potico. Pripravlja čaj, sam pa se opravičujem. Veliko potrpljenja mora imeti s temi štirimi nadebudneži. Skušam jih zamotiti. Barbara sploh ni tako sebična, kot se nam je takrat zdelo, in smo Marjanu očitali - če ne na glas, pa vsaj na tiho - da ga odtujuje od nas, od jaslic. Barbara hoče, da bi večerjal z njimi. Izgovarjam se, da sem se zasedel. Poslovil sem se. Marjan me je spremil do vrat. Še enkrat sem se mu opravičil, pa je le prešerno dejal: »Sem vsaj lahko dokončal jaslice, ko so se te le malo bali.« »Ne bi smel priti, pustiti bi jim moral toplino,« sem rekel, pa me je brž pomiril: »Ne boj se, vse bodo še stokat prestavili. Pa ti? Pišeš? Nekaj sem bral.« »Ja, ampak - vrni se k njim. Zbogom.« Odšel sem domov. Stopal sem počasi, v duši me je žgal tisti ampak. Je res, da znam zdaj samo še kaj malega napisati. Zavedel sem se, kaj sem hotel reči s tistim ampak. To ni bilo tisto pravo pisanje namreč. Želel bi si malo tistega vrveža pri Marjanu. Pravzaprav nisem nikoli preveč verjel v preproste, izrazne jaslice. Premalo truda zahtevajo, da ostane preveč časa, tudi za televizijo in podobne neumnosti Ta večer sem to predobro videl ob teh dveh podobah. Nenadoma mi je bila izkušnja blizu kot svetopisemska prilika. Kje sem izgubil to vero v preprosto, skoraj otroško postavljanje? Me je oddaljilo iskanje? Komaj! Bolj sem iskal, kako bi se potrdil, kako bi dopovedal ljudem okrog sebe, da se morda v pretirani preprostosti skriva lagodnost. Mar Marjan in Jože ne dokazujeta te trditve?
Pri nas je bilo podobno. Če se iz otroških let spomnim matere, kako se je potožila, kakšni prazniki so to, ko ima s peko in pospravljanjem toliko dela. Ko sem postal večji in sva z očetom začela postavljati velike jaslice, je tožba izginila, čeprav je bilo na sveti večer navadno še vse narobe. Je pa bilo potem toliko dlje prisrčneje, topleje posedati ob jaslicah in se pogovarjati. Kako se je sedaj vse izgubilo. Mar se nisem zavedal, da bi moral najti svojo Barbaro? Morda pa deklica ni hotela priti, ostati? Preveč sem vedel. Jaslice so bile lepe za pogled, prizadevati zanjo, za otroka, to pa ne. Toliko stvari se je vsem zdelo pomembnejših. Od uspešnosti, urejenosti pa do izraznosti, duhovnosti, sam pa kot da sem se zavzemal za včerajšnji dan. Ampak današnji je postal puhel, prenapolnjen s prikritim potrošništvom in velikimi besedami, ki niso mogle prikriti praznine.
Prišla sva do cerkve. Stopil sem v mežnarijo po ključ in razmišljal. Koliko sem sploh razumel Roka? Nekaj o očetu, jaslicah je potrjevalo tisto, kar se je skrivalo za senco, pa vendar, ali ga je ta prilika o dveh prijateljih jasličarjih prepričala, vrnila na pot prizadevanja? Čutil sem, da je še vse preveč tistega, česar sam v svoji rani mladosti nisem mogel razumeti. Kaj sem vedel o Barbarah, o iskanju, o globljih vzrokih, o včerajšnjem dnevu? Pa vendar me je vse to ravno vznemirjalo, privlačevalo. Za hip sem se zbal, da utegne Rok pustiti vse to pozabi, pa vendar nisem mogel verjeti, saj je čakal tam pred zvonikom. Upal sem, da ga bo zven brona dokončno prebudil in se bo vrnil domov, jutri pa ga bom našel na sredi napol izgotovljenih velikih očetovih jaslic, mirnega, polnega novega upanja.

J, Javor, zgodba, v: Ognjišče 1 (2011), 14.

Sodobni človek je nenehno na poti mrzličnega lovljenja in preganjanja sreče. V Ameriki so »pop psihologi« in marketingarji že desetletja nazaj ugotovili, da so najbolj prodajane knjige tiste, ki obljubljajo srečo. Knjige, ki dajejo nasvete in ponujajo čarobne rešitve, kako postati in biti srečen – predvsem v smislu, če boste naredili to in to, boste postali resnično srečen človek –, se prodajajo kot vroče žemljice. Bestsellerji na zalogo. Zaradi notranje praznine, občutja življenjskega nesmisla, banalnega življenja in nezadovoljstva s samim seboj mnogi hlastajo za raznoraznimi behaviorističnimi in newagevskimi odrešujočimi nasveti ter rešitvami. Skoraj vsaka knjigarna ima posebno polico ali oddelek knjig za samopomoč, za najdenje samega sebe, za ukvarjanje s samim seboj, za pozitivno mišljenje, za najdenje sreče ipd.

Dan pred božičem smo pozno popoldne, ko so se otroci zbudili iz opoldanskega spanja. pričeli postavljati jaslice, za katere smo imeli že vse pripravljeno. Vsak je lahko postavil stvari tako, kot si je sam zamislil.
Zunaj je bilo veliko snega, zato je hčerka želela sneg tudi na hlevčku. Prinesla sem vato, da jo je kot snežno odejo položila na streho hlevčka. Res je bilo videti, kot da je na strehi veliko snega.
Tudi za pripenjanje okraskov na smrečico sta že imela starejša dva dovolj spretne prstke. Vzeli smo si čas in v miru, brez naglice delali, se vmes pogovarjali in vadili božične pesmi, ki jih bomo peli zvečer pri molitvi.
Ko se je z dela vrnil mož, smo blagoslovili naš dom: mož s kadilnico, jaz z blagoslovljeno vodo, otroci pa vsak s svojim zvončkom smo obhodili vse prostore v hiši, odšli še na balkon pa na parkirišče pred hišo. Vsi smo molili in prosili božjega blagoslova in varstva.
Z molitvijo smo nadaljevali tudi potem, ko smo se posedli okrog jaslic in v romantični osvetljavi lučic s smrečice zapeli še vse božične pesmi, ki smo jih poznali.
Najstarejši je imel dobrih šest let in za popestritev večera sem kupila kresničke – paličice, prevlečene z neko gorljivo snovjo, ki pri gorenju prasketajo, da iskrice skačejo na vse strani. Odšli smo na balkon in vsak je dobil v roke svojo kresničko. Večja otroka sta pogumno držala paličico tudi ko so iskrice skakale vse na okrog, najmlajši, dveletni sin, pa ju je samo opazoval. Bal se je poplesavajočih iskric. Všeč jim je bilo opazovati prasketanje, zato sem vsakemu prižgala še po eno kresničko.
»Kako se reče tem iskricam?« je vprašal najstarejši.
»Božični ogenj,« sem se v hipu odločila.
Razložila sem jim, da smo zunaj zato, da iskrice, ki letijo s palčke, ne zanetijo požara v stanovanju in ne poškodujejo pohištva. Vsi so to razlago poslušali. Strinjali so se, da nekaj kresničk shranimo še za silvestrski večer, ko bomo zopet blagoslavljali naš dom s kadilom in blagoslovljeno vodo in molili.
»Juhu, božični ogenj bomo imeli še enkrat!« je bila navdušena hči.
K polnočnici sem nameravala vzeti tudi najstarejšega, saj je bil vsak dan zelo dolgo pokonci. Misleč, da bo zmogel toliko časa bedeti, sva se dogovorila, da gre z mano. Mož pa bo doma, če se kateri od spečih otrok zbudi.
Bolj ko se je bližala ura, ko ponavadi hodimo spat, bolj sem postajala utrujena. Teža dneva je pritiskala name in z vsemi drugimi sem morala v posteljo. Najstarejšemu sem naročila, naj me zbudi čez eno uro, na skrivaj pa sem si navila budilko.
Ura še ni zvonila, ko je v spalnico planil sin: »Mami, gori!« je kričal ves iz sebe od strahu.
»Kje gori?« sem vprašala med vstajanjem.
»Jaslice gorijo.«
Planila sem v dnevno sobo. Na strehi hlevčka je bil visok plamen. Pograbila sem kuhinjsko krpo, jo vrgla čez ogenj in hlevček iztrgala iz mahu. Vse skupaj sem vrgla v pomivalno korito in odprla vodo, da je ogenj ugasnil. Pregledala sem jaslice – hvala Bogu, ogenj se ni prijel drugih stvari.
Hlevček in figurice sva položila nazaj, plastičnega angelčka, ki je bil na strehi hlevčka in ga je čisto scvrlo, pa sva zakopala v kanto s pepelom, da ni bilo nevarnosti za nov vžig in da sva zadušila smrad po plastiki. Prezračila sem prostor in si vzela čas za sina. Ves se je tresel od strahu pred ognjem in ob misli, da si je zaslužil kazen. Usedla sem se na kavč in ga vzela v naročje. Počakala sem, da se je malo umiril, potem pa mi je razložil, kaj se je zgodilo.
Ko je ostal sam, je še enkrat zapel vse pesmice, ki se jih je spomnil, pa kazalec na uri še ni prišel na tisto mesto, ko bi me moral zbuditi. Videl je, kam sem spravila kresničke, vzel stol, nanj postavil še pručko in dosegel zavitek. Vzel je dve palčici, se postavil pred jaslice in si eno prižgal. Vata na strehi hlevčka je takoj zagorela, on pa je ves prestrašen hitel po pomoč.
Pohvalila sem ga, da je pravilno ravnal, ker me je takoj poklical, saj bi drugače lahko zgorela cela hiša, mogoče celo mi v njej, saj imamo veliko sten oblečenih v les in ogenj bi se zelo hitro razširil.
»Ni bilo prav, da si vzel kresničko in lahko bi se zelo slabo končalo.«
Skesano je pokimal in zajokal.
»Ko boš malo zrasel, boš pa šel h gasilcem. Tam te bodo naučili, kako preprečiti in pogasiti požar.«
Stisnil se je k meni, se počasi umiril in zaspal. Ta večer nisem šla k polnočnici. S sinom v naročju sem bila v pripravljenosti, če kakšna pozabljena iskrica med mahom mogoče ponovno ne oživi.
Hvala Bogu, ognja ni bilo več.
Stiskajoč k sebi prestrašenega otroka sem se zahvaljevala Bogu, angelom varuhom in zavetniku pred časnim in večnim ognjem, čigar ime nosi najmlajši, ki je sladko spal v svoji posteljici, da se je vse srečno končalo.
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str. 44-45.

Nekega dne je angel slikar sklenil, da bo naslikal portret Boga. Zavedal se je, da je to najtežje delo, odkar se ukvarja s slikanjem. Bog je neskončen, kako ga more zajeti v majhno sliko? Odločil se je, da naredi osnutek, vendar še ni vedel, kaj naj bi narisal. Lotil se je dela, vzel v roke list za listom in narisal na vsakega nekaj o Bogu. Vneto je delal, a je kar naprej odkrival kaj novega o Bogu. Porisal je celo mapo listov, da jih je bil njegov atelje poln. Ko je nekega dne hotel pospraviti svojo umetniško delavnico, je pozabil zapreti okno. Nastal je prepih in odnesel skozi okno vse tiste liste.
»Ojoj, moje risbe!« je vzkliknil. Liste je razneslo vsepovsod in veliko jih je padlo tudi na Zemljo. Ljudje so jih našli, jih začeli gledati in se ob njih zamislili, srečni, da so končno odkrili, kakšen je Bog. Potem so začeli razlagati vsak svojo risbo.
»Bog je kot sonce.«
»Ne, Bog je močan kot vol,« je ugovarjal drugi.
Vsak je bil prepričan, da je odkril edino pravo podobo Boga, in vnel se je prepir.
Bogu je bilo zaradi tega hudo in sklenil je nekaj storiti. »Jaz sam bom šel k ljudem! Tako me bodo lahko videli, me slišali in me otipali.«
Kar je Bog sklenil, je tudi storil.
Rodil se je kot otrok med ljudmi in ime mu je bilo Jezus.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2015), 27.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Ni vedno lahko in prijetno imeti prve besede.
A vse na tem svetu ima svoj začetek in konec. Tudi naše življenje ... razprostrto čez vzpone in padce od prvega do zadnjega dne.
Vemo, da so si naši starši zapomnili naše prve besede ... In živimo in vzgajamo v upanju in veri, da si bodo naši otroci zapomnili naše zadnje besede ... Pa vendar je vse brez pomena, če z vsemi svojimi besedami: izrečenimi in neizrečenimi, zapisanimi in nezapisanimi, premišljenimi in nepremišljenimi ... ne živimo in ne oznanjamo Edine Prave Učlovečene Božje Besede!
Morda veste, kdo vas je držal za roko, ko ste napravili svoj prvi korak ... In morda – ob uri, ki pride – ne boste vedeli kdo vas drži za roko, ko boste napravili svojega zadnjega ... A to sploh ni pomembno, če vaši koraki ne hodijo po Gospodovih poteh ... Če ob trenutkih počitka ne prisluškujete, kje odmeva Božji Korak!
Verjetno ga ni med nami, ki ne bi vztrepetal ob spominu na prvi poljub ... prvi objem ... prvi dotik ... A večina nas verjetno tudi trepeta pred trenutkom, ko bomo zadnjič poljubili ... zadnjič objeli ... in se zadnjič dotaknili ... Pa vendar so vsi spomini in strahovi le prah in pepel, če se – odeti v figovo listje – vse življenje skrivamo pred Božjim Poljubom ... Božjim Objemom ... Božjim Dotikom!
Lahko si le predstavlja­mo, kaj smo ujeli v svoj prvi pogled, ko smo prvič odprli oči ... In prav tako si lahko le predstavljamo, kaj bomo ujeli v svoj zadnji pogled, preden bomo zatisnili oči ... A če v življenju iščemo Božji Pogled, če se na svet in na ljudi okoli sebe trudimo gledati skozi Božje Oči, potem smo lahko prepričani, da bomo v večnosti zrli Njega, ki nas “varuje kot zenico v očesu” (Ps 17,8)!
Bog ve, kaj je bila naša prva misel ... In Bog ve, kaj bo naša zadnja ... A če živimo tako, da je Bog naša prva in zadnja misel ..., če z Njim začenjamo in končujemo svoje dneve, svoja leta ..., svoje prve in zadnje reči ..., potem smo lahko trdni v veri, da Bog misli na nas.
In kakršnakoli že je bila prva misel, spočeta verjetno že v materinem telesu, prav gotovo pa v njenem naročju ... če smo živeli Božjo Besedo, če smo iskali Gospodovo Pot, če smo se prepustili ljubečemu Božjemu Objemu in Pogledu, potem nas bo naša zadnja misel brez sence dvoma popeljala v Božje Naročje ... v Njegovo Telo!
Vse na tem svetu ima svoj začetek in konec. Tudi naše življenje, razprostrto čez vzpone in padce od prvega do zadnjega dne.
Morda se nam zdi, da si lahko lastimo prvo besedo, a Njemu, ki je Začetek in Konec, Alfa in Omega, pripada zadnja beseda.

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 1, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Sonce, srce, ljubezen, niso samo besede, ki jih pogosto slišimo v lahkotnih pesmih. Lahko nas spodbudijo tudi h globljemu, bolj duhovnemu razmišljanju. Sonce nas vabi k svetlobi, toploti, optimizmu, veselju ...; v srcu se razkrivajo čustva, vznemirjenost, čistost, nežnost, odločitve ... ob besedi ljubezen pa pomislimo na naklonjenost, prijateljstvo, družino zaljubljenost, Boga ... Letos bodo te besede tudi rdeča nit teh naših zapisov, ki bodo spregovorili predvsem o tem, kaj lahko naredimo, da bo naše življenje osrečeno ...

Za srečno življenje

Bodi srečen v svojih mislih in v srcu
sprejmi se takšnega, kakršen si
da boš živel polno in širil okrog sebe vedrino.
Bodi srečen v svoji družini:
v tej 'telovadnici' ljubezni in služenja
se pripravljaj na življenje v skupnosti.
Bodi srečen v prijateljstvu:
skrbno ohranjaj trdne osebne odnose
v veselju, sprejemanju in odprtosti.
Bodi srečen pri učenju,
prizadevno se pripravljaj na naloge,
ki te čakajo v prihodnosti.
Bodi srečen, ko hodiš korak za korakom
napreduj potrpežljivo in pogumno
okrepi svojega duha.
Bodi srečen v veri,
izroči Gospodu v varstvo svoje življenje,
zaupaj vanj bolj kot sam vase.
Bodi srečen v upanju
prizadevaj si za lepe in visoke ideale
in skušaj jih uresničevati.
Bodi srečen v božji ljubezni
išči srečo za druge bolj kot zase
in delaj dobro vsem.
Bodi srečen v Gospodu
ki te je oblikoval z dlanmi svojih rok
da bi te varoval in se te veselil.
Bodi srečen v Cerkvi
ki se veseli tvoje rasti
in upa na tvoje pričevanje.
Da te bo SONCE vedrine vedno grelo
da bo tvoje SRCE mirno utripalo,
naj LJUBEZEN navdihuje tvoje življenje.

Recept za srečo

Včeraj sta me dva stavka zelo potrla. Moja starejša sestra mi je med prepirom zabrusila: »Odrasti že enkrat, bolje bo zate!«. Prijateljica Anita pa me je nenadoma 'zadela' z vprašanjem: »Čuj, Miha, ali si ti srečen človek?« ... V svojem življenju sem večkrat zadovoljen sam s seboj, toda ne morem iskreno reči, da sem tudi srečen. Si pa zelo želim, da bi enkrat začel to preobrazbo: da bi odrastel in bi postal vesel človek. Ali imate kakšno zdravilo, kakšen recept? (Miha, 16 let)

Recept si ti sam!? Lahko si oblečemo zdravniško haljo, te poslušamo, svetujemo ... toda recept je v tebi, še bolje, ti sam si recept sebi in vsa zdravila imaš pri roki: v svojem srcu, svojem razumu, v moči volje. Volja je beseda, ki je danes ne slišimo prav pogosto. Samo iskanje sreče je nekaj dobrega. Nič ni namreč slabšega, kot to, da si ne želiš ničesar. Tvoje želje so resnične: zato jih neguj. Želja je kot domišljija, da bi se dotaknil zvezd. Sreča je sad lepega življenja in prizadevanja. Ne smeš pričakovati, da se bodo nekatere stvari kar zgodile kar same od sebe. Moraš se truditi, sprejeti svojo resničnost. Najslabše je, če postaneš ujetnik samega sebe in stalno ponavljaš: »Poskusil sem že to, naredil sem tako! ... Nikoli mi ne bo uspelo! ... Vedno je bilo tako ...« Še eno primerjavo ti ponujam za konec: sreča je podobna očalom, na nosu jih imamo, pa jih navadno ne vidimo.

NE brezvoljnosti

Življenje moramo živeti, ne pa se z njim mučiti. Zato mora vsakdo prevzeti odgovornost, uresničiti sebe in svojo vlogo ... Najprej pa je treba odstraniti najhujšo bolezen našega časa, ki nas zelo mori: to je brezvoljnost, neodločnost, vdanost v usodo in malodušje, ki nam hoče vsiliti dobro znano reklo: »Stvari se ne bodo nikoli spremenile ... Nikoli ne bo boljše!« Prihodnost je povezana z združevanjem različnih svetov, treba je stopiti skupaj, delati, se učiti ... To pomeni biti radoveden, širiti svoje obzorje, vedno več znati, biti razgledan ....

Zgodba

V neki vasi je živel fant, navdušen lokostrelec, ki je vsak dan pridno treniral. Ljudje pa so se norčevali iz njega, ker njegove vadbe niso potekale običajno: namesto, da bi puščice usmerjal v tarčo, je streljal v nebo, proti zvezdam. »Misliš, da jih boš zadel?« so se mu posmehovali vaščani. Za krajevni praznik pa so pripravili različna tekmovanja, med njimi tudi lokostrelski izziv. Med udeleženci je bil tudi fant in prepričljivo je zmagal. To je bil uspeh njegove vadbe: meril je dlje kot drugi.

Veselje do življenja

Kako kaj tvoj zakon? Imaš prijatelje in se pogosto družiš z njimi? Veruješ in ti je vera v pomoč in oporo v tvojem življenju? ... To je le nekaj vprašanj iz ankete, ki so jo poslali ljudem v 65 državah sveta – na temo Kako srečno je vaše življenje. Med vprašanji pa ni bilo tistih vprašanj, za katera navadno mislimo, da so odločilnejša za srečo: bogastvo ... Rezultat ankete je bil presenetljiv: ugotovili so, da najsrečnejši ljudje ne prebivajo v ZDA, tudi v skandinavskih in drugih evropskih visoko razvitih državah ne – čeprav bi morda to pričakovali. Najsrečnejši so ljudje v revni Nigeriji, v Mehiki, Venezueli, Salvadorju ... Kateri pa so najbolj nesrečni? Ljudje držav nekdanje Sovjetske zveze, Romuni ...

Vprašanja

¿ Kaj ti pomeni sreča? Poskušaj odgovoriti s kakšnim primerom iz svojega življenja.

¿ Zakaj ljudje radi povedo, da iščejo srečo, le malo pa je takih, ki so pripravljeni priznati, da so tudi v resnici srečni? Kaj ne deluje?

¿ Zakaj Sveto pismo povezuje srečo z izpolnjevanjem božjih zapovedi?

PAPEŽI MLADIM O SREČI

Jezus je tisti, ki ga iščete, kadar sanjate o sreči. On vas čaka, ko vas nič, kar najdete, ne zadovolji. On je lepota, ki vas tako privlači, on vas izziva z žejo po polnosti, ki vam preprečuje, da bi se zadovoljili s kompromisi. On vas poziva, da odvržete maske lažnega življenja. On v vaših srcih vidi najbolj pristne odločitve, odločitve, ki jih drugi poskušajo zadušiti. – Jezus je tisti, ki spodbuja v vas željo, da bi iz svojega življenja naredili nekaj čudovitega; voljo, da sledite svojim idealom in ne dovolite, da bi vas premagala povprečnost; pogum, da se ponižno in potrpežljivo posvečate izboljšanju sebe in družbe ter temu, da bi svet napravili bolj človeški in bolj bratsko povezan. (papež Janez Pavel II., svetovni dan mladih, Rim 2000)

Vem, da si prizadevate za velike stvari in se želite zavezati k graditvi boljšega sveta. Dovolite, da to vidijo tudi drugi, da to vidi svet, saj je to točno tisto pričevanje, ki ga svet pričakuje od učencev Jezusa Kristusa; na ta način in predvsem po vaši ljubezni, bo svet lahko odkril zvezdo, ki ji sledimo kot verniki.« (papež Benedikt XVI., 20. svetovni dan mladih, Köln 2005)

Mladi, vi imate pomembno vlogo v slavju vere! Prinašate nam veselje vere in nam govorite, da moramo vedno živeti vero z mladostnim srcem, tudi pri sedemdesetih ali osemdesetih letih! Mladostno srce! S Kristusom se srce nikoli ne postara! – Toda vsi vemo in tudi vi dobro veste, da je Kralj, za katerim hodimo in ki nas spremlja, zelo poseben: je Kralj, ki ljubi do križa in nas uči služiti, ljubiti. Vi se ne sramujete njegovega križa! Nasprotno, objemate ga, ker ste razumeli, da je resnično veselje v darovanju samega sebe, v odpovedi sebi. Razumeli ste, da je Kristus z Božjo ljubeznijo premagal zlo. (papež Frančišek, mladim na cvetno nedeljo, Rim 2013)

Pismo bogatemu mladeniču

Preberi odlomek: Mt 19, 16–22; Mr 10,17–31 ali Lk 18,18–30

Dragi 'bogati mladenič', naj ti takoj povem, da se mi zdiš kar simpatičen, čeprav te v Svetem pismu in v pridigah navadno prikazujejo kot otožno osebo. Niti tvojega imena ne vemo. Vemo samo to, da si bil približno mojih let in da je bila tvoja družina premožna. To te ni zadovoljilo. Želel si nekaj več, nekaj boljšega, višjega. In h komu drugemu naj bi se odpravil po nasvet, če ne k Učitelju? Jezus ti ni povedal nič novega: če želiš življenje, uresničeno v polnosti, potem izpolnjuj zapovedi. To si že delal, pričakoval si nekaj povsem drugačnega. Jezus se je ozrl vate, na misel so mu prišle svetopisemske besede: »... svojega Boga boš našel, če ga boš iskal z vsem srcem in vso dušo (prim. 5 Mz 4,29). Končno nekdo, ki išče, "kar je zgoraj"! Pogledal te je v oči in spoznal najgloblje želje tvojega srca, vzljubil te je in ti zato ponudil največ: »Nekaj ti manjka ... In tu je pet glagolov, ki bi lahko spremenili tvoje življenje: »Pojdi ... prodaj ... daj ... pridi in hodi za menoj.« Nisi pričakoval, da bo Jezus iz Nazareta zahteval toliko. Morda si pomislil na kakšno bolj konkretno zadevo: miloščino, kakšno daljšo molitev, nekaj več spokornosti ... In na tej točki si padel na izpitu.

Podobno se dogaja tudi meni. Ko me prosijo, da sprejmem kakšno obveznost, ki je bolj zahtevna in me nekaj stane, ko bi moral sprejeti kakšno odgovornost, ko sem postavljen pred težjo odločitev ... naredim podobno kot ti. Odklonim povabilo. Opravičila imam vedno pri roki in so 'tehtna': »Zakaj prav jaz? ... Le kje ste našli mene? ... Ne, hvala, za to nisem sposoben ..., tega jaz ne znam!« Kaj če se napačno odločim? Zato raje odklonim in prepustim, da drugi izbirajo zame. Kot pravi modrec: »Ali si izbereš učitelja, ali pa postaneš učenec tistih učiteljev, ki niso bili izbrani, in se ravnajo po tistem, kar nam narekuje duh časa in je trenutno moderno.« Kako zelo te razumem: spoznati, kaj je prav in dobro, si to želeti, toda ne imeti dovolj poguma, da bi to izbrali ... Želeti si leteti visoko, toda ostati nekje pri tleh, čeprav nesrečen, neizpolnjen. Tako gredo mimo mene številne priložnosti, ki mi jih življenje prinaša, življenje pa teče dalje: problem je, da se zelo redko srečava iz oči v oči. Ti si odšel s sklonjeno glavo, žalosten. Obdržal si vse svoje bogastvo, izgubil pa zaklad, ki ti ga je ponudil Jezus. Navezanost je tisto zlo, ki naredi največ škode našemu življenju, ker nas dela neobčutljive, kamnite. Pomisli: če bi to premagal, bi bil danes lahko poznan po imenu, na umetniških slikah bi te videli kot trinajstega apostola, častili bi te kot svetnika ... Tako pa si trikrat omenjen v Svetem pismu in o tebi se zelo malo govori – bolj si zgled za to, kako ne smemo ravnati. Upam, da si našel vsaj zdaj svojo uresničitev in da si pri Jezusu v njegovem kraljestvu, da si očaran z njegovim ljubečim pogledom, ki te ni nikoli pozabil. Nekaj te pa lepo prosim: reci Gospodu, naj mi pomaga, da bom znal gledati na svoje življenje tako, kot ga vidi on, da ga bom znal oceniti tako, kot ga zna oceniti on, da bom znal uresničiti tista pričakovanja, ki jih je imel z menoj že od spočetja ... in naj ne dopusti, da bi šli mimo mene tisti pomembni trenutki, ko mi ponuja priložnost. Dobro veš, da se nekatere priložnosti ponudijo samo enkrat v življenju in vse je odvisno od nekaj 'da' in nekaj 'ne', ki so izrečeni v pravem trenutku.

Ravnovesje

Moj Gospod, nakloni mi nemoč ovce in moč leva,
preprostost goloba in zvitost kače;
brezskrbnost murna in pridnost mravlje;
zvestobo psa in delavnost čebele,
opreznost zajca in vztrajnost osla.
Gospod, naj poletim visoko kot orel
in kopljem globoko kot krt,
naj pojem kot slavček in molčim kot riba,
naj bom drzen kot panter in velikodušen kot pelikan.
Gospod, lepo te prosim za moč,
da bom zmogel plavati proti toku.
do manjše
in breme drugih lažje.
Bolnega bom spodbudil
in če kdo sedi v temi,
mu boš prižgal iskrico upanja.

Phil Bosmans

 Pripravlja Marko Čuk