Neki Indijanec si je zelo dolgo želel obiskati mesto. Končno je nastopil težko pričakovani dan. Ko je prišel na cilj, je na železniški postaji naročil taksi. Taksist ga je sprejel z globokim poklonom in mu z roko pokazal na sedež v avtu.
Taksist je sedel v avtomobil ter obrnil ključ in hkrati z motorjem se je prižgal tudi radio, ki je igral na ves glas.
Indijanec je rekel: »Prosim, dajte bolj po tiho.«
»Se morda ne počutite dobro?« je vprašal taksist.
»Prav zato, ker se počutim dobro, ne maram, da bi se počutil slabo,« je rekel modri Indijanec.

Kdor ljubi hrup, je v sebi nemiren. Mar vse več hrupa ne pomeni, da se mnogi ljudje počutijo slabo?

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2019), 57.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Že dolgo se mi smilijo delavci, ki zaman čakajo na svojo zasluženo plačo. Vsi ti imajo družine, ki trpijo pomanjkanje. Ob tem sem se spomnila dogodka iz svoje rane mladosti, ki ga še do danes nisem pozabila.
Moj oče je bil tesar. V naši družini smo bile tri deklice, pozneje sta priromala še dva bratca. To je bilo za časa Kraljevine Jugoslavije in bili so zelo slabi časi. Oče je bil skrben, toda ni bil redno zaposlen, kakor še mnogo drugih ne. Zaslužil je le poleti, ker pozimi no mogel opravljati tesarskega dela. Tako smo bili vsako zimo brez prebite pare. Mama je bila pridna, pridelala je krompir, koruzo, fižol, zelje in spitala dva prašiča. Le nekaj nam je tako bridko manjkalo: ljubega kruheka!
Morda bi bilo vse bolj olajšano, če bi mojemu očetu vsi pravično in pravi čas plačali. Tako pa je moral za pošteno zasluženi denar beračiti in prositi. Imel je tudi dva ali tri pomagače - tistim je moral dati, in tako je sam ostal pogosto brez denarja.
Kakor vsako leto, je tudi takrat prišla tista neusmiljena zima. Vso zimo nismo videli niti enega dinarja ter niti koščka kruha. Koruzno moko je mama zmešala v mleko in jajca in to spekla v pečici. Videti je bilo kakor pecivo, a ni bilo sladko. To smo jedli namesto kruha.
Bila sem najstarejša od otrok. Ko sem bila stara trinajst let, sem neko noč, ko nisem mogla spati, naredila sklep: šla bom do tistega človeka v trgu, ki je bil očetu največ dolžan.
»Oče, dovoli, da jaz grem k tistemu človeku. Lepo ga bom prosila, naj ti da tvoj zasluženi denar, da bi potem lahko kupili kruh.«
»Lahko greš, samo da se ne boš potem jokala,« je rekel oče.
Do trga je bilo eno uro daleč. Kmalu na začetku je bila hiša tistega človeka, ob njej pa velika delavnica. Najprej sem potrkala na vrata njihove lepe hiše. Odprla mi je gospa, kar precej zajetna.
»Kaj hočeš, punca?« Povedala sem, da iščem gospodarja. »V delavnici je,« je hitro zaprla vrata, saj je veter nosil sneg.
Stopila sem v delavnico. Najprej sem zagledala nekaj žarečega, potem šele gospodarja, ki je bil kovaški mojster. Glasno sem ga pozdravila.
»Kaj iščeš tukaj, froc?« je bil njegov odzdrav.
»Oče me pošilja in prosi, da mu plačate tisto, kar ste mu dolžni in, prosim, meni izročite. Doma nimamo kruha,« sem še glasno dodala.
Tolkel je po žarečem železu in zakričal: »Smrklja mala, kaj si dovoliš! Nimam denarja.«
»Pa tako dolgo ste že dolžni očetu,« sem vztrajala. »Prosim, dajte vsaj nekaj, da bomo imeli za kruh.«
»Če se mi takoj izgubiš izpred oči, smrklja mala, te mahnem s tem žarečim železom!«
V strahu, da me bo zares udaril, sem vsa solzna zbežala iz delavnice. Oče je imel prav.
Bil je že mrak, ko sem prilezla domov. Govoriti nisem mogla. Moje solze so povedale vse. Oče me ni karal, le oba z mamo sta me objela - in mama je jokala ...
Tako je bilo mojemu očetu še veliko ljudi dolžnih do groba. Nikoli niso plačali.
URŠEJ, Ana. Ognjišče (2011) 1, str. 38

Čeprav sta prekomerna telesna masa in debelost posledici zapletenih interakcij med genetskimi, vedenjskimi in okoljskimi dejavniki, je pridobivanje telesne mase posledica presežnega vnosa energije (hrane) v primerjavi z njeno porabo. Kljub temu da je bilo osebam s prekomerno telesno maso in debelostjo ponujenih na stotine, če ne celo na tisoče strategij za hujšanje ali diete, ostaja zmanjšanje prekomerne telesne mase in iskanje učinkovitih strategij za izgubo in vzdrževanje slednje še vedno velik izziv za zdravnike, raziskovalce in osebe, ki se s kilogrami borijo. Delež posameznikov, ki izgubijo težo in jo uspešno vzdržujejo, je med 1 in 5 %.

SO KRIVI GENI?
Genetika ima pomembno vlogo v etiologiji debelosti. Vendar ji ne moremo pripisati pandemične razsežnosti porasta debelosti v zadnjih dveh desetletjih. Večji del krivde lahko pripišemo vedenjskim in okoljskim dejavnikom, ki spodbujajo posameznike k telesni neaktivnosti in prevelikemu vnosu hrane. In prav ti dejavniki vseskozi ostajajo cilj strategij za obvladovanje debelosti.

TELESNA MASA IN PRESEŽEK MAŠČEVJA
Če želimo zmanjšati telesno maso in odstotek telesne maščobe, moramo najprej doseči negativno energijsko (kalorično) ravnotežje. Energijsko stanje v telesu je namreč razmerje med vnosom energije (kalorij) ter porabo energije (kalorij). Debelost je vedno posledica pozitivnega energijskega ravnotežja, kar pomeni, da je energija z vnosom hrane večja, kot je poraba energije za osnovne življenjske procese in delo.
Previsok energijski vnos je posledica življenjskega sloga, povezanega z nezdravimi življenjskimi navadami. Presežek energije, ki nastane po zaužitju hrane, se v obliki triacilgliceridov (TAG) shranjuje v maščobnih celicah, ki sestavljajo maščobno tkivo. Maščobne celice lahko s kopičenjem TAG zrastejo do 20-krat, to pa lahko vodi v povečanje velikosti in števila maščobnih celic, največkrat pa kar oboje.

SPREMENIMO PREHRANSKE NAVADE
Prehranjevalne navade, ki se največkrat povezujejo z debelostjo, so povezane s pogostim uživanjem hrane v obratih hitre hrane, velikostjo porcije, uživanjem sladkih pijač in alkohola. Te navade so največkrat povezane z vnosom hrane, ki ima visoko energijsko in majhno hranilno vrednost, posledica česar je, da zaužijemo premalo hranil (vitaminov, mineralov). Nekatera živila, na primer oreščki, vsebujejo veliko hranilnih snovi in esencialnih vitaminov, medtem ko druga nimajo hranilnih snovi, so pa energijsko bogata (sladkarije). Prav tako s pogostim uživanjem mesa in mesnih izdelkov povečujemo vnos nasičenih maščob in tveganje za razvoj debelosti. Raziskave so pokazale, da tudi izpuščanje obrokov (zajtrka, kosila) vodi v slabši nadzor nad lakoto in povečuje tveganje za debelost.

MANJŠI VNOS IN VEČJA PORABA
Edini način za izgubo odvečne telesne mase je, da poskrbimo za manjši vnos energije in večjo porabo v enem dnevu. Če morate izgubiti le nekaj kilogramov, da bi telesno maso umestili v zdravo območje, bo morda dovolj povečati telesno aktivnost in daljši čas v telo vnašati nekaj manj kalorij. Predvsem, če ste stari 40 ali več let.
Prav tako je pomembna izbira hrane, ki vsebuje manj kalorij in hkrati nasiti. Hrana z visoko vsebnostjo hranil zagotavlja znatne količine vitaminov in mineralov ter razmeroma malo kalorij, zaradi česar se počutite bolj siti, hkrati pa je dragoceno gorivo za vaše telo.
V študiji (objavljeni v New England Journal of Medicine), ki je trajala 17 let, so dokazali, da je prehrana, ki pogosto vključuje rdeče meso, sladke pijače in prigrizke, povezana s povečanjem telesne mase, medtem ko je uživanje večjih količin sadja in zelenjave, polnozrnatih izdelkov, oreščkov, pustega mesa povezano z zmanjšanjem telesne mase.

KAKO NAJ SE IZOGNEM KRONIČNIM BOLEZNIM?
Če želimo izgubiti telesno maso, je to najboljše vprašanje, ki si ga lahko zastavimo. Nadzor nad telesno maso in hrano mora prispevati k dobremu zdravju in počutju. Gre za postavitev dolgoročnega cilja. Za mnoge to pomeni naučiti se živeti drugače. Znanstveniki so ugotovili, da je ključ do uspešne izgube telesne mase prav vsakodnevno razmišljanje o teh ciljih. Osebe, ki se vsak dan postavijo na tehtnico in preverijo svojo težo, so pri nadzorovanju telesne mase uspešnejše kot tiste, ki tega ne počnejo.

NE ZAPRAVLJAJTE ČASA IN DENARJA ZA HITRE REŠITVE
Najpomembnejši cilj programa za uravnavanje telesne mase mora biti preprečevanje neželenega pridobivanja odvečne maščobne mase in zmanjšanje tveganja za razvoj kroničnih bolezni in smrti, povezane z debelostjo. Obstajajo številni dokazi, da je izguba odvečne telesne maščobe za večino posameznikov težavna in da je tveganje za ponovno pridobitev izgubljene teže pogosto. Zato mora biti cilj izgube telesne mase dobro osnovan in povezan s spremembami v navadah, za kar potrebujemo več časa.

Beležite, analizirajte, načrtujte
Vsi, ki vam je blizu delo z računalnikom, si lahko pomagate z analizno dnevnega vnosa kalorij in načrtovanjem jedilnikov s pomočjo odprte platforme za klinično prehrano (OPKP), ki nudi različna orodja, s katerimi lahko odkrijete svoje prehranske navade, tako pravilnosti kot tudi napake, ter načrtujete sebi in svojemu življenjskemu slogu primerno prehrano in telesno aktivnost (http://opkp.si/sl_SI/cms/vstopna-stran).

OBRNITE SE NA CENTRE ZA KREPITEV ZDRAVJA
Če se s kilogrami predolgo borite in pri tem izgubljate motivacijo, se obrnite na bližnji center za krepitev zdravja. V vsakem zdravstvenem domu se nahaja center za krepitev zdravja in zdravstvenovzgojni center. Tam se lahko udeležite skupinskih delavnic in individualnih svetovanj, kjer boste pridobili strokovne informacije, veščine in podporo za dolgotrajno spremembo življenjskih navad, ki bodo vodile do boljšega počutja in zdravja.
Pomembno je, da opravite meritev telesne sestave (delež maščevja, mišične mase in trebušnega maščevja), meritev bazalne presnove, če je mogoče, in se na podlagi tega s strokovnjakom dogovorite, koliko naj znaša vaš dnevni kalorični vnos.

Če imate urejeno obvezno zdravstveno zavarovanje, so aktivnosti v centrih za krepitev zdravja in zdravstvenovzgojnih centrih za vas brezplačne. Za ostale informacije se obrnite neposredno na lokalni center.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 1 (2024), 86-87.

Pred leti so mi z operacijo zamenjali obe koleni v bolnišnici, potem sem bil obakrat v Termah Zreče na terapiji. Letos sem bil operiran zaradi zamenjave kolka in zopet na terapiji v istem zdravilišču. Tako kot pred leti sem tudi tokrat obiskoval mašo v zreški cerkvi. Pri maši sem videl župnika, ki je somaševal in ga takoj prepoznal, saj je tudi on na terapijah. Pozneje sva se srečala pri večerji v jedilnici in večkrat skupaj sedela ter se zahvalila Bogu za prejete dobrote. Redno pa sva se srečevala v cerkvi pri maši, tudi med tednom.
Ko sem nekega popoldneva šel k maši, me je dohitela ženska, ki sem jo vprašal po servisu blizu Zreč, pa mi je odgovorila, da ni domačinka in da gre samo na sprehod do cerkve in nazaj. Odgovorila mi je napol v hrvaškem jeziku in odhitela naprej. Ko sem stopil v cerkev, sem jo opazil v klopi. Molila je rožni venec, kakor je tam navada pred mašo.
Poznam ljudi, tudi iz naše župnije, ki so veseli, če jim kdo podari kakšno revijo ali časopis četudi je ta star nekaj mesecev, da ga preberejo. Saj si ga sami ne morejo kupiti. Tukaj v cerkvi pa sem videl nekaj posebej zanimivega. Ko greš iz cerkve je pri vratih na desni strani kar dolga miza, na kateri je na voljo verski tisk, tudi Ognjišče ter seveda tiskana župnijska oznanila. Na levi strani vrat je prav tako velika miza, polna verskih časopisov in revij. Tudi stare številke, ki jih ljudje niso kupili ali odnesli. Ob njih pa je napis: Vzemi in beri – to je brezplačno. Kako lepo je poskrbljeno tudi za nemočne in revne, da si krajšajo dneve.
V župnijskem listu sem na zadnji strani prebral zanimive vrstice. Na kratko jih bom povzel: Vsak naj bi molil na dan toliko minut, kolikor je star. Ko sem prišel domov, sem oznanila dal mojemu sosedu, ki tudi hodi v cerkev, čez nekaj dni pa sem ga vprašal, če moli toliko, kolikor piše na listu. Odgovoril mi je, da je to veliko za vsak dan, saj ima že več kot osemdeset let. Nasmejala sva se njegovemu odgovoru. Kljub koroni sem opravil vse terapije v termah. Hvala za cerkev, kamor sem lahko hodil k maši. Hvala Bogu za zdravstveno osebje in za vse, kar nam je podarjeno.
Narte

V januarju, mesecu verskega tiska, je vaše pismo kot naročeno, saj potrjuje to, kar sem v letih študija prebral o pomenu (verskega) tiska v strokovni literaturi. V stiski, trpljenju in preizkušnji človek išče odgovore na temeljna življenjska vprašanja. Mnogi jih že prej, a v času preizkušnje jih skoraj vsi začnejo iskati. In v takem trenutku jim lahko knjiga ali časopis duhovne vsebine odpre nova obzorja in odgovori na njihova vprašanja, predvsem pa jim da spodbudo za vztrajanje in moč v težkih trenutkih. Tudi bivanje v zdravilišču po težji operaciji je običajno obdobje, ko se ljudje znajdejo sami, velikokrat negotovi, kako bo z njimi, in iščejo odgovore za svoje življenje. Zato gre vsa pohvala župniku, ki je v kraju, kjer je zdravilišče, dal na razpolago verski tisk ljudem, tudi stare številke in to celo zastonj za tiste, ki si ne morejo privoščiti, da bi jih kupili. Pred dobrim letom sem tudi sam po poškodbi nekaj časa preživel v bolnišnici Valdoltra. Imel sem precej časa za branje knjig. Podobna je izkušnja našega urednika Silvestra Čuka, ki je po prometni nesreči pred mnogo leti celo leto ležal v bolnišnici. V tem času je prebral nad sto knjig. Dejal je, da je najbolj nesrečen nepismen človek ob deževnem vremenu. Povedati je želel, da mu je v času, ko je bil priklenjen na posteljo, branje krajšalo čas. Seveda pa ni šlo samo za krajšanje časa, ampak tudi za duhovno obogatitev. Gotovo je danes drugače, saj ljudje lahko tudi v bolnišnici ali zdravilišču brskajo po internetu (tudi s pomočjo mobilnika), a tudi takrat iščejo odgovore v preizkušnji. Poleg tega jih bo to morda pripeljalo, da bodo našli knjigo, primerno zanje.
Prav zato sem, tudi na podlagi osebnih preizkušenj, v času epidemije pripravil knjigo V preizkušnji mi bodi blizu, Gospod v upanju, da bo prižgala drobno luč upanja ljudem, ki so se znašli v kakršnikoli preizkušnji. Več o knjigi si lahko preberete na str. 97. To knjigo ponujamo po ugodnejši ceni skupaj s knjigo Obrisal bo solze z njihovih oči – Zgodbe o upanju ob izgubi najdražjih. Tudi izguba najbližjih je preizkušnja, ki ljudem ‘zamaje’ temelje življenja.
Pa še en spomin na Valdoltro. V bolnišnici sem srečal uslužbenko, ki mi je povedala, da svoj izvod revije Ognjišče, potem ko ga je prebrala, odnese v kapelo bolnišnice in si ga tam lahko zastonj vzame bolnik, ki je na rehabilitaciji. Tudi nekateri drugi bralci mi povedo, da svoj izvod Ognjišča, potem ko so ga prebrali, komu podarijo.
Prepričan sem, da so tudi v času epidemije, ki je za nas vse polna najrazličnejših preizkušenj, verski tisk in verska knjiga, pa tudi knjiga s pozitivno ali spodbudno vsebino, dobrodošla. Ljubezen najde pot tudi tam, kjer je težko. Podobno navdušenje najde nove poti. Naj omenim župnika moje rojstne župnije. V prvem valu epidemije, ko v cerkvah niso delili niti obhajila, je naročnikom Ognjišča sam nesel izvode revije na dom. Potrkal je, pomahal od daleč in s tem ljudem pokazal, da jim je vseeno blizu in misli nanje. Odveč je napisati, da so bili župljani hvaležni za ta ‘koronski’ obisk. Pa še razgibal se je med tem raznašanjem verskega tiska.
Vaše pismo je zato spodbuda, da v januarju, mesecu verskega tiska, pomislimo, kako bi tudi mi komu s pomočjo verskega tiska približali Boga in vero ter mu tako pomagali osmisliti življenje, morda prav v trenutku, ko mu je težko. Zato smo tudi tej številki pridali naročilnico, s katero lahko našo revijo naročite komu v dar in jo bo potem prejemal. Vaše darilo ga bo razveselilo kar dvanajstkrat v letu. Pomislite, komu bi lahko naročili Ognjišče. Morda komu, ki je stiski (duhovni ali materialni), morda mladi družini, osamljenemu človeku, nekomu, ki si ga ne more sam plačati. Ljubezen bo našla pot. Obenem pa najlepša hvala vsem, ki že sedaj naredite veliko za širjenje verskega tiska.

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 1, str 30-31.

Modro in pravilno je začeti novo leto z molitvijo. Če se potem izkaže, da je bilo tisto leto boljše kot prejšnje, ne bi smeli pozabiti, da bi se ob koncu leta Bogu zahvalili, da je našo molitev uslišal.
Ne smemo biti takšni, kot tisti mož, ki se je izgubil v gozdu. Kasneje je prijateljem pripovedoval, kako je bil v skrbeh in je celo na kolenih prosil Boga za pomoč. »Pa te je Bog uslišal?« so ga vprašali. »Kaj še,« je dejal, »še preden je imel priložnost, da bi me uslišal, je prišel neki domačin in mi pokazal pot!«

ČUK, Silvester. (Iskrica). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 1, str. 67..

Pripadam tistemu rodu, ko je bilo samoumevno, da so starši poskrbeli za krst svojih otrok, ki so jih potem tudi krščansko vzgajali. Danes je takih družin vedno manj. Razveseljivo pa je dejstvo, da se mnogi v odrasli dobi odločijo za krst. Kako poteka priprava nanj? (Vinko)

Na žalost je vedno manj družin, ki bi bile posredovalke vere otrokom, ne samo pri nas, ampak tudi po vseh ‘krščanskih’ deželah. Zato se je Cerkev po drugem vatikanskem koncilu odločila ponovno uvesti pripravo na sprejem krščanstva, katehumenat za odrasle, ki že več desetletij obstaja tudi pri nas. Obrednik Uvajanje odraslih v krščanstvo navaja stopnje te priprave. Prva stopnja: ko se človek odloči za začetno spreobrnitev, hoče postati kristjan in ga Cerkev sprejme za katehumena. Druga stopnja: ko je že napredoval v veri, že skoraj dovršil katehumenat in začne bližnjo pripravo na prejem zakramentov. Tretja stopnja: ko na koncu duhovne priprave prejme zakramente, s katerimi postane kristjan. Odraslim navadno podeljuje zakramente (krst, birmo) škof med slavjem velikonočne vigilije. (sč)

Ognjišče (2016) 1, str. 50

Jezusov rojstni dan praznujemo 25. decembra. Kmalu po novem letu pa Jezusov krst v reki Jordan, ko ga je krstil Janez Krstnik. Zanima me, zakaj je Jezus na slikah upodobljen kot odrasel, in ne kot otrok, ter zakaj o Jezusovem otroštvu in mladosti ne vemo skoraj nič, razen tega, da je kot dvanajstletni deček ostal v templju, zatopljen v Božjo besedo.
Stanka

O tem, da je Janez Krstnik krstil Jezusa, poročajo vsi trije sinoptični evangeliji (Marko, Matej, Luka). Vsi postavljajo ta krst na začetek Jezusovega javnega delovanja, ki se je pričelo okoli Jezusovega tridesetega leta. Poleg tega iz evangelijev vemo, da sta Janez in Jezus po rojstvu ista letnika, torej je že s tem izključeno, da bi Janez lahko krstil Jezusa kot dojenčka. Iz vsega skupaj jasno sledi, da se je Jezus dal krstiti Janezu kot odrasel. Je pa prav, da posebej poudarim, da to ni bil sedanji krščanski krst (kajti ta je nastal šele po Jezusovi veliki noči – saj je njegova vsebina potopitev v Kristusovo smrt in vstajenje z njim), ampak judovsko obredno dejanje, ki je imelo spokorni značaj. Raznovrstna umivanja z vodo kot obredno očiščevanje imajo mnoga verstva, ne samo judovstvo. Jezus, ker je bil učlovečeni Bog, sicer ni potreboval takšnega očiščevanja, saj je bil brez greha; je pa hotel iz solidarnosti do grešnikov stopiti v vrsto grešnikov, ki so prihajali k Janezu Krstniku in mu priznavali grehe (Janez jih seveda ni mogel odpustiti). Tako je Jezus že vnaprej pokazal, da želi vzeti nase vse grehe človeštva, torej greh sveta (kot se je izrazil Janez Krstnik), kar se bo dokončno uresničilo skozi njegovo trpljenje in smrt na križu; v vstajenju pa bodo naši grehi dokončno premagani in krivda izmita. V ta namen se je Jezus vse svoje javno delovanje družil z grešniki, da bi jim bil blizu in bi jih lahko pritegnil v svoj odrešenjski proces. Tudi v trenutku smrti na križu je bil med razbojniki, da bi jih rešil. To je izrazil z eno izmed svojih zadnjih besed na križu: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« (Lk 23,34). S tem je povedal, da gre do konca, do vsakega dna, z vsakim človekom, vsakim grešnikom in mu do zadnjega trenutka zemeljskega življenja ponuja možnost odrešenja.
Ker v enem cerkvenem letu podoživimo vsa leta Jezusova življenja, torej nekaj več kot trideset, so si dnevni datumi lahko zelo blizu, a je seveda med dogodki lahko razlika več let. Tako je tudi v primeru praznika Jezusovega rojstva in njegovega krsta v Jordanu datumsko le dobrih štirinajst dni razlike, a realno je med dogodkoma razlike več desetletij. Podobno kot če imata dva rojstni dan na isti dan ali datumsko zelo blizu, to še ne pomeni, da sta tudi enako stara; njuna razlika v starosti je lahko več let. Torej upodobitve Jezusovega krsta v Jordanu z odraslima Janezom in Jezusom povsem odgovarjajo dejanskemu stanju njune starosti ob dogodku.
Pravilna je ugotovitev, da o Jezusovem otroštvu in mladosti iz evangeljskih zapisov izvemo zelo malo. Poznamo nekaj osnovnih okoliščin njegovega spočetja v Nazaretu, nekaj več glede njegovega rojstva v Betlehemu; golo ugotovitev o begu v Egipt in nekajletnem bivanju tam ter nato o vrnitvi. Temu sledi le še poročilo o obisku templja ob Jezusovem dvanajstem letu, kjer imamo nato o njegovih naslednjih skoraj dvajsetih letih le skopo ugotovitev, da se je razvijal v modrosti, rasti in milosti pred Bogom in pred ljudmi (Lk 2,41-52). Zakaj je tako? Najosnovnejši odgovor je, da če bi bilo za našo vero in naše odrešenje potrebno kaj več, bi nam Sveto pismo to gotovo posredovalo. V veri torej sprejemamo, da nam je Bog dovolj razodel glede otroštva in mladosti našega Odrešenika. Poleg tega je treba poudariti, da svetopisemski spisi niso zgodovinski zapisi, marveč verski. Zato v njih tudi ne smemo iskati najprej točnih zgodovinskih podatkov, ampak verski namen, ki so ga imeli sveti pisatelji, ko so pod vodstvom Svetega Duha zapisoval besede Svetega pisma Stare in Nove zaveze. Zato nas tudi kakšna neujemanja pri opisu istih dogodkov v posameznih evangelijih ne smejo motiti, ampak naj nas spodbudijo da še natančneje poskušamo odkriti sporočilo vere.
Da pa je bila želja in potreba tudi že prvih generacij kristjanov vedeti kaj več o tem obdobju Jezusovega življenja, pričajo tako imenovani apokrifni evangeliji in podobni zapisi prvih krščanskih skupnosti, ki natančneje opisujejo dogodke in odnose v sveti družini in tudi širše iz tega obdobja. Ker ti spisi niso uvrščeni v Sveto pismo, nimajo takšne gotovosti in enake vrednosti ter veljave kot Sveto pismo; vsekakor pa vsaj delno zapolnijo življenjepisne sive cone v evangelijih in še dodatno osvetlijo marsikakšno podrobnost iz takratnega načina življenja, ki nam pomaga bolje in globlje razumeti tudi svetopisemska sporočila. Ne moremo pa vsega, kar je v njih zapisano, vzeti kot suho zlato, torej kot pravo resnico o dogodkih. Takšen evangelij je na primer Evangelij otroštva po Tomažu, ki pričuje prav o tem, da so si podobna vprašanja kot naša bralka postavljali že zdavnaj pred nami.
Apokrifnim zapisom iz prve krščanske dobe so podobni zapisi nekaterih zasebnih razodetij iz kasnejših obdobij, ki naj bi jih vidcem pripovedoval Jezus sam in prav tako podrobno opisujejo obdobje njegovega otroštva in mladosti. Tudi tem zapisom ne moremo pripisovati objektivne zgodovinske vrednosti, so pa marsikomu v veliko pomoč pri razvijanju osebnega odnosa do Gospoda. Med takšne spise spadajo med drugim zapisi Marije Valtorte.
Po eni strani je zelo prav, da bi radi vedeli kar največ iz življenja našega Gospoda Jezusa Kristusa in tako ponotranjili njegovo življenjsko držo. A po drugi strani nas ta radovednost ne sme ovirati, da se ne bi zadovoljili s tem, kar imamo o njem razodetega v Svetem pismu. To nam mora zadoščati, ker verujemo, da bi nam Bog povedal in razodel še več, če bi bilo to potrebno za našo vero in našo pot odrešenja. Zato berimo z vero odlomke Svetega pisma, jih premišljujmo, in če bo treba, nam bo Bog sam preko premišljevanja ali kontemplacije razodel o svojem življenju še kaj več, če bo menil, da nam bi to koristilo za posvečevanje našega življenja in služenje bližnjim iz ljubezni.

M. Turnšek, Pisma, v: Ognjišče 1 (2023), 36.

Spoštovani, rad bi vas nekaj vprašal glede krsta. Z ženo sva se namreč odločila, da bova otroka krstila, ko bo malo starejši in bo znal sam izpovedati vero in priznati svoje grehe, zaenkrat pa še ne zna govoriti. Rada bi, da bi se spominjal dneva, ko je obljubil Jezusu, da ga sprejme v svoje srce. Ker je krst zaveza z Bogom, tako kot je to storil Jezus, njegov Sin, ko se je zavestno odločil, ko je bil že odrasel. Nekje sem prebral, da so krst dojenčkov uvedli v katoliški Cerkvi, ko je začelo primanjkovati članov Cerkve, z ustrahovanjem ljudi, češ da imajo dojenčki izvirni greh itd. To se mi ne zdi logično, saj je Jezus umrl za nas in opral s svojo krvjo vse naše grehe. Slišal pa sem, da obstaja v določenih verskih skupnostih nekoliko drugačen krst, ko majhnega otroka prinesejo pred Gospoda, starša pa obljubita, da se bosta trudila in ga vzgajala po Jezusovem nauku.
Mate

Spoštovani g. Mate, hvala za nadvse aktualno vprašanje! Najprej na kratko nekaj direktnih odgovorov na direktna vprašanja. Prav je, da poudarim, da imate glede odločitve o krstu svojih otrok starši vso svobodo in pravico. Seveda pa imate tudi dolžnost, da se kot katoličani poučite o duhovni resničnosti zakramenta svetega krsta. Glede Jezusovega krsta v Jordanu in našega krsta naj samo poudarim, da ne gre za isto stvar. Samo zunanja oblika je podobna, vsebina pa je povsem drugačna. Novozavezni zakrament krsta je namreč skrivnostna 'potopitev' v smrt in vstajenje Jezusa Kristusa, kar pomeni zakramentalno znamenje, da je otrok (ali odrasel) osebno deležen Jezusovega odrešenja, ki je sad njegove ljubezni do vsakega človeka. Ker smo ljudje telesno-duhovna bitja, potrebujemo tudi takšna telesno-duhovna znamenja. Napačna je tudi trditev, da je Cerkev uvedla krst otrok šele mnogo kasneje, saj najdemo že v Apostolskih delih izjave, da se je dal krstiti gospodar in vsa njegova hiša. V takratnih časih pa je to prav gotovo pomenilo tudi otroke. Nauk o izvirnem grehu, ki ga omenjate, pa ni izum Cerkve, saj o njegovi resničnosti beremo v Svetem pismu že od tretjega poglavja Prve Mojzesove knjige. Glede vloge staršev in obljube, da bodo otroka vzgajali v krščanski veri in ga uvajali v aktivno življenje cerkvene skupnosti, pa velja tudi pri našem krstu, da je to starševska pravica in dolžnost, ki jo mora upoštevati tudi vsaka družba. Dovolite, g. Mate, da skupaj z vami na kratko obnovim duhovno resničnost svetega krsta.

Duhovni prehod preko Rdečega morja in puščave

To sta dve starozavezni podobi, ki razodevata tudi skrivnost tega zakramenta. Zakrament krsta postavlja povsem nov temelj človekovega življenja. In zakaj sploh potrebujemo novi temelj? Ali ni že povsem dovolj naravno življenje samo, ki smo ga prejeli po starših? V krščanskem razodetju je jasno prikazano stanje človeka, ki se ob spočetju znajde v izvirnem grehu (v svetu greha) in ne v rajskem stanju, kot si je zamislil Bog. Vsa stara zaveza predstavlja eno samo potrebo po 'izhodu' iz suženjstva v svobodo obljubljene dežele. Vse to skupaj se imenuje pasha, Božji mimohod, ki rešuje pred 'angelom smrti'. Vsa zgodovina človeštva z vsem zlom in trpljenjem pričuje, da je ujetost v izvirni greh tolikšna, da je človek sam ne more premagati. S tem je usojen na večno ločenost od Boga, kar pomeni večno pogubljenje. To pa je prava katastrofa za človeka, ki je ustvarjen, da bi bil vedno z Bogom. Iz tega stanja duhovne smrti more rešiti le Bog. In prav to je storil, ko je iz ljubezni do padlega človeka večni Božji Sin postal človek, se povsem približal človeku, zanj umrl in bil po Očetu kot človek obujen iz telesne smrti v večno življenje. To je resnična pasha, resnična velikonočna skrivnost ljubezni. S tem je postavljen novi temelj človekovega ponovnega duhovnega rojstva v Bogu. V obhajanju krsta pa se ta velikonočna skrivnost zgodi za vsakega posameznega vernika, kar pomeni novo stanje za njegov vsestranski razvoj.

Pustiti otroka ali bližnjega v duhovnem 'blatu' ali ne: to je tu vprašanje

Starši, ki omogočijo krst svojemu otroku, mu torej odprejo nove, neslutene perspektive telesnega, duševnega in duhovnega razvoja, ki bi se sicer dogajal pod direktnim vplivom zla; tako izvirnega kot osebnega pri odraslem. V prispodobi povedano, mu omogočijo rešitev iz duhovne 'nesnage' (pomislimo na telesno nehigieno, kaj vse povzroča; kaj šele duhovna), ki je izvor nenehnih duhovnih okužb in bolezni. Kako naj starši, ki se zavedajo te duhovne razsežnosti, pustijo svojega otroka brez krsta, češ da se bo sam odločil, ko bo odrasel? Na telesni ravni nam je takoj jasno, da starši tega ne smejo storiti; ne pa na področju duha.

Smrt in novo rojstvo

Osnovni element obreda krsta je oblivanje z vodo ali, še bolje, potapljanje v vodo. Oblivanje ima bolj pomen očiščenja, osvežitve in poživitve, potapljanje pa bolj jasno pomeni, da nas krst zakramentalno vključi v Kristusovo smrt in v njegovo vstajenje. Saj krst pomeni najprej smrt starega človeka (odpuščeni so vsi grehi: izvirni in osebni pri odraslem krščencu). S svojo smrtjo na križu je Kristus vzel nase vse naše grehe in jih izničil. Ko se krščeni z njim 'potopi' v njegovo smrt (ki je zadnja posledica greha), postane deležen tega odvzetja grehov in večnih kazni, zato pride iz krstne vode kot duhovno na novo rojen, nov človek, prerojen iz vode in Svetega Duha. Človek je pred krstom duhovno mrtev, med krstom postane udeležen pri Kristusovi odrešilni smrti in vstajenju, kar pomeni, da na nov način zaživi v neločljivi povezanosti s Kristusom, ki je Življenje.

Svoboda za dobro

V središču krstnega dogajanja je torej Jezusova smrt in vstajenje, v katerega je krščenec skrivnostno, a resnično vključen. Novi človek, ki izide iz krsta, je osvobojen za novo življenje, ki se je v njem začelo. Nikakor ni vanj prisiljen, ampak se lahko s svojo svobodo spet odloča za življenje 'po mesu', ki pomeni 'ne' Kristusovemu delu v njem. A hkrati je tudi sposoben odločati se za dobro, za ljubezen, za trajen odnos s Kristusom. Tako postane krst vse življenje trajajoč prehod od starega k novemu človeku in ni zgolj neki enkraten dogodek, ki bi se z obredom pri krstnem kamnu končal. Ne znam si predstavljati ne staršev, ne sorodnikov ali prijateljev, ki vsem, ki jih imajo radi, ne bi hoteli omogočiti te svobode.

Novo rojstvo iz vere je vključitev v Kristusovo skrivnostno telo

Čeprav je krst v jedru Božje dejanje, se vanj vključuje tudi človek. Predvsem z vero. Nova upodobljenost po Kristusu nas na nov način tudi poveže z Njim in nas celo včleni Vanj. To pa dobesedno pomeni novi odnos z Jezusom Kristusom, v katerem smo dobesedno deležni najmočnejše 'energije' na tem svetu, to je tiste moči, ki je Jezusa Kristusa obudila iz smrti v življenje. S tem nam krst odpre tudi dostop do Cerkve, ki je občestvo vseh, ki so življenjsko povezani s Kristusom; podobno kot so udje telesa povezani z glavo. Ta skupnost, ki jo pri krstnem obredu zastopajo krstitelj, starši, botri in drugi člani župnijskega občestva, je zato tudi soodgovorna za novokrščenca, za njegovo postopno zorenje in postopno vedno bolj zavezujoče vstopanje in delovanje v občestvu Cerkve. Verni starši zato poskrbijo, da tudi njihovi otroci postanejo udje istega Kristusovega telesa kot so sami, saj so sicer v bistveni stvari ločeni med seboj.

Potrebnost krsta nam razodeva, da je sprva samoljubje v človeku zakoreninjeno v samem središču njegovega bitja in da od tam obvladuje vse. Da bi ga izkoreninili, mu moramo zoperstaviti prav tako konkretno in resnično ljubezen, ki je sposobna še bolj globinsko prežeti človeka in iz njegovega osebnostnega jedra obvladovati vse njegove deje; saj je edina sila, ki preživi smrt in grob. In v krstu smo 'prepojeni' s takšno ljubeznijo Boga samega. Sveti Duh, Ljubezen med Očetom in Sinom, je izvir Luči in nesmrtna reka žive Vode, v katero smo s krstom potopljeni in z njo prepojeni, da zažarimo kot žarek Sonca. Zares si ne znam predstavljati staršev, ki bi za to vedeli, in vsega tega duhovnega bogastva ne omogočili svojim otrokom čim prej. V tem duhu razumem, da so včasih starši poskrbeli za krst otrok celo isti dan, kot so bili rojeni; npr. blaženi Anton Martin Slomšek.

Kljub povedanemu, dragi g. Mate, ostajata z ženo kot starša edina, ki se morata svobodno odločiti za krst svojega otroka ali pa ga preložiti na kasneje. Sicer pa obstajajo v življenju mnoge pomembne stvari, ki jih otrok ni mogel izbrati sam. Niti to ga niste mogli vprašati, ali sploh želi biti spočet, ali želi biti Slovenec in kot materni jezik govoriti slovensko ... pa tudi v šolo bo moral, četudi morda kdaj ne bo hotel, ker bosta vidva presodila, da je to zanj boljše.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 4, str. 74-76.