Neki zdravnik ni nikoli odklonil klica na pomoč, pa naj je šlo za bogatega ali revnega človeka. Toda postaral se je in počutil se je utrujenega.
Sredi noči ga zbudi klic.
»Ali imate kaj denarja?« je vprašal nočnega klicalca.
»Seveda ga imam,« je ta odgovoril.
»Potem pokličite drugega zdravnika. Jaz sem prestar in preslaboten, da bi ob tej uri šel do človeka, ki ima dovolj denarja.«

 B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2016), 36.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 81.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Na šolah za starše v mesecu maju in juniju, ko se približuje konec šolskega leta, skoraj vedno spregovorimo tudi o pomenu dopusta in kako ga čim bolj kakovostno preživeti. Moje osnovno izhodišče gre v smeri, da naj gre družina na dopust sama. Torej brez prijateljev in njihovih otrok, bratov in bratrancev z družinami ipd. Starši velikokrat rečejo, da je vzrok za to, da gredo na dopust z družbo, v tem, da otrokom ne bo dolgčas. Ali je otrokom na morju sploh lahko dolgčas, je drugo vprašanje.
Živimo v času hitrega tempa, velikih zahtev – v službi, družbi in tudi doma, časa vedno primanjkuje, ljudje smo videti, kot da vedno nekam hitimo, begamo sem ter tja. Težko prenašamo mir in tišino. Ves čas potrebujemo zunanje impulze, kot so nenehno vklopljena televizija, radio v avtu, slušalke v ušesih, tablice, telefoni … Zdi se, da sodobni človek ne vzdrži biti sam s sabo.

Vroče poletno popoldne. Ulice mesta so skoraj prazne. Moj korak je počasen, brezciljen. Pred seboj zagledam revno oblečeno preprosto žensko, ki ob sebi z roko vleče otroka. Dečku je kakih šest let. Od daleč slišim, kako z milim glasom prosi mamo, naj mu kupi sladoled. Ta mu hoče z nekakšno obupano upornostjo jasno razložiti, da nima denarja. Deček jo stresa z ročico. Obrnem se stran, kakor da danes nisem pripravljen na običajna človeška čustva ...
Drug za drugim pridemo do vogala, kjer stoji majhna slaščičarna. Ustavita se. Tudi sam se ustavim, kakor da neznana sila v meni pričakuje zgodbo. Ženska nemirno seže po denarnico in prodajalcu naroči kepico sladoleda. Deček se zadovoljno smehlja. Stojim tam sredi razbeljene ulice in se spomnim čistosti človeške duše: življenja v skromnosti. Prodajalec da malemu v roke kornet. Deček se obrne in takrat – se zgodi. Nenadoma se mu stvar izmuzne iz roke in sladoled pade predenj na asfalt. Pogledam njegov otroški obraz. Kakor da bo od groze tudi sam padel na tla. Iz njegovih velikih, čistih oči zasije vprašanje. Prvo vprašanje, neznano, strašno in nedoumljivo. Zakaj? Prvi zakaj! Zelo preprosto, pomislim. Zajokal bo. Sram ga je in strah. Se to lahko zgodi prav njemu? Danes ne bo okusil hladnega sladoleda. Mamica se mu približa. Ga bo okarala ali celo udarila? Zdaj se prestrašim jaz. Sunkovito stopim k nesrečnemu dečku. Pobožam ga po skuštranih laseh, se sklonim k njemu in kar morem mirno rečem: »Videl sem, kaj se ti je zgodilo. Vsakomur se lahko zgodi kaj hudega!« Gledam ga. Nič ne odgovori. – Pomislim na svoje življenje. Kako sem odgovarjal jaz v svojem osamljenem in težkem življenju? Je komu prizaneseno? Komu, ki je samo človek; beden in veličasten obenem. Saj vem: vprašanju zakaj bi morali postaviti odgovor zato. A tudi tega ne moremo vedno ...
Z nerodno kretnjo sežem v žep in iz njega izvlečem tisto malo denarja, kar mi je ob koncu meseca še ostalo. »Kako ti je ime?« Komaj izdavi iz sebe: »Matej.« »Na, Matej, tu imaš, pa si kupi nov sladoled. Lahko si kupiš dva in še jutri enega!« V tistih velikih očeh zagori neverjetna sreča. Nasmehne se mi. Doumel je prvo resnico življenja: Ni vse hudo, ni vse slabo, če nam le nekdo ponudi odgovor in pomoč. Kakor da bo poletel, se obrne k prodajalcu sladoleda. Nasmehnem se mu in mu pomaham. Tako hvaležnega pogleda še nisem videl ...
Vroče poletno popoldne je. Odhajam dalje po prazni ulici. Veliki filozof majhnega človeškega življenja. Zadovoljen sem, nekako pomirjen s svojo usodo. Hvaležen za prvo in poslednje vprašanje: poslednje bo gotovo najtežje. Kdo mi bo stal ob strani, ko bom moral odgovoriti nanj?
Stanislav, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 08, str. 19.

Cerkev je vodil v času cesarja Valerijana (254–257), ko so jo pretresali hudi notranji spori (kako ravnati z ljudmi, ki so bili krščeni v krivoverstvu in se vrnili v katoliško Cerkev). Prepovedal je ponovno krščevanje in prišel s spor s kartaginskim škofom Ciprijanom. Ko se je pod cesarjem Valerijanom (253–260) spet začelo preganjanje kristjanov, sta oba umrla mučeniške smrti.

• Pri nas imamo sv. Štefanu, papežu posvečene tri cerkve: v LJ nadškofiji stoji njegova ž. c. v Ribnici (1) (LJ), v KP škofiji ž. c. v Košani (2), p. c. pa v Topolcu (3) (Il. Bistrica).

M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 10, str. 98.
 

Neki slepi človek je sedel na pločniku. Pri nogah je imel klobuk in v njem košček lepenke z napisom: »Sem slep. Prosim, pomagajte mi!«
Nekega dne je šel tam mimo strokovnjak za oglase, se radoveden ustavil in videl, da je v njegovem klobuku samo nekaj drobiža. Sklonil se je, obrnil lepenko na drugo stran in nanjo nekaj napisal. Popoldne je spet prišel mimo in videl, da je bil klobuk poln denarja.
Napis “Danes je pomlad, jaz pa je ne morem videti” je mimoidoče ganil.
Velika je moč besed.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 42.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

In najprej pomislim na svoje otroke ... Kar ne morem verjeti, da so res moji! Že kar nekoliko kičasti so v svoji lepoti!
Kako lepo je, da jih imam. In da jih imam rad.
Mnogi jih nimajo. In zato trpijo.
Mnogi jih nimajo radi. In zato trpijo.
Mnogi mislijo, da jih otroci nimajo radi. In zato trpijo.
In se mi utrne srhljiva misel, da imajo mnogi otroke radi preveč. In zato trpijo.
Hvala Bogu, da ni v meni – ko gledam otroke – nobene misli, ki bi se je moral sramovati. Nobene misli, nobenega nagnjena, ki bi ga lahko prišteval h grehu in bi mi ga vest očitala.
Zdrav sem. Se mi zdi.
Nisem sicer najlepši ... Majhen sem. In da ne bom pisal, da sem predebel, bom raje zapisal, da sem premajhen za svojo težo. Težek tip sem, priznam.
Nimam več las. Imam pa še vse prste na nogah in rokah.
Lahko hodim. Čeprav, sploh v klanec, že nekoliko počasneje. In plešem, ko nihče ne gleda!
Vidim, slišim, govorim ... še preveč, se mi zdi!
Imam posluh. Mnogi ga nimajo. Jaz ga imam. Zadanem ton, pa če me zbudiš sredi noči!
Morda res nimam posluha za bližnjega. Priznam, da včasih namesto čevljev obujem gosenice in grem kot tank. In me ne zaustavijo ne jame ne molotovke. In priznam tudi, da mi včasih tega ni žal ... Saj se zgodi, da kdo v molotovko namesto bencina vlije gnojnico ... in te polije ... Pa je najbolje, da se ne zmeniš za gnoj in smrad in sluz ... da pustiš za seboj jame in polena ... da je najbolje, da se ne zmeniš in ne zaustaviš ... da kar greš ... kot tank!
A posluh imam. In bi rad pel. V zboru! Ko moraš prisluhniti drugemu. Ko se moraš uskladiti. Ko se moraš uglasiti. Preveč razglašenosti je slišati zadnje čase ... Pa je toliko lepih melodij!
Še mnogo drugih talentov imam. In nisem prav nič kriv, da jih imam. Niti si ne lastim zaslug, da jih imam. Dobri Stvarnik je nasul v naročje »dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero«! (Lk 6, 38) Morda sem na svoji poti talente - kdaj pa kdaj – spustil iz rok ... morda so zato malo obtolčeni, razpokani in poškodovani ... Morda sem katerega celo izgubil, kdo bi vedel, ko jih je pa toliko! Nisem pa jih zakopal! In res ne vem, zakaj bi se moral zanje opravičevati?!
Zakaj bi se moral komu opravičevati, ker me ima Bog rad! Saj imam tudi jaz rad Njega. Vsaj večino časa.
In ženo imam. Kar je kar mali čudež, glede nato, da sem, kot sem zapisal, premajhen za svojo težo.
In jo imam rad, ženo. In ona me ima rada. Kar je velik čudež, glede na to, da sem težek tip.
Lepa je. Dobro se drži za svoja leta. In za vse kilometre, ki jih je naredila z menoj in zaradi mene. Je pa res, da jo kdaj pa kdaj vzamem na svoj tank in prestavim v višjo prestavo!
Kar se življenja tiče, sem nekje na pol poti ... tako: teoretično. Praktično pa sem v Božjih rokah. In Bog me lahko že jutri pokliče k sebi. Na kar sem pripravljen ... tako: teoretično. Praktično pa ...?
Bog je dober. In usmiljen. In lahko le preštevam blagoslove!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 8, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Kaj predstavlja Jezus za Jude danes? Je učitelj, lažni prerok, ali zapeljivec, prevarant. Kako pišejo o njem v svojih knjigah danes?
Bojan

Predno na kratko predstavimo odnos judovstva do Kristusa, naredimo kratek pregled o njegovi pojavnosti in odmevnosti v nekrščanskem svetu nasploh. Jezus Kristus je vedno aktualen. O tem priča tudi dejstvo, da je v vseh obdobjih bil izziv za vse, ne le za kristjane. Tudi v sodobni multikulturni naravnanosti zasledimo najrazličnejše predstavitve Jezusa Kristusa; mnoge med njimi prihajajo tudi iz nekrščanskih in ateističnih sredin. Vse to priča, da je spraševanje o osebi, delu in pomenu utemeljitelja krščanstva univerzalno. Nenavadno zanimanje in prisotnost lika Jezusa Kristusa preprosto vedno znova preseneča. Ne da bi izhajalo iz globalnosti krščanskega razodetja, se človeštvo obrača h Kristusu kot posebnemu ključu za dojemanje skrivnosti o človeku. Tudi zunaj krščanstva Jezus Kristus nastopa kot tisti, ki lahko v večji polnosti odkrije človeka človeku; predvsem pomaga človeku odkriti njegovo pristno poklicanost. Tako ga zasledimo v hinduizmu, budizmu, islamu in še marsikje drugod. Presenetljiva je tudi pojavnost podobe Jezusa Kristusa v sodobni literaturi, filmih in drugih umetniških zvrsteh – torej je še vedno navdih za umetnike. Vedno večjo pozornost pa mu namenjajo tudi psihološke vede (Frankl s svojo logoterapijo) in globinska psihologija. Nepričakovano močno se pojavlja zanimanje za Jezusa Kristusa v različnih novodobskih smereh. Vsa ta zanimanja in pojmovanja, ki nastajajo sredi sodobnih kulturnih tokov, morajo biti nenehen izziv tudi za nas kristjane, da ga vedno bolj spoznavamo in z njim živimo ter ohranjamo njegovo pristno podobo, nauk in vzor življenja.
Če se vse zgoraj omenjene sredine zanimajo za Kristusa, je še bolj normalno, da zanimanje zanj srečamo tudi v judovstvu. Odnos med Judi in kristjani, s tem pa tudi odnos Judov do Kristusa, je bil vso zgodovino Cerkve živ in imel različne poudarke. V preteklosti, vse od Jezusovih časov naprej, je bila močno navzoča napetost med Judi in kristjani, ki se je kazala na različne načine: od očitnega zavračanja, celo preganjanja, do zmernega sožitja. A bi odnos vse do sredine dvajsetega stoletja lahko označili kot neke vrste vsaj ‘hladno vojno’. Judje so bolj ali manj v Jezusu prepoznavali lažnega preroka in tistega, ki se je oddaljil od prave judovske vere. Kristjani pa smo vse preveč pripisovali Judom izključno krivdo za Jezusovo smrt in se premalo zavedali, da je vsak greh, tudi moj in tvoj, soudeležen pri njegovem trpljenju in smrti.
Šele v obdobju po drugi svetovni vojni smo stopili v dobo počasne rehabilitacije Jezusa v judovskih krogih, po skoraj dvatisočletnem zavračanju. V tem času so mnogi judovski in nejudovski strokovnjaki pričeli bolj podrobno proučevati zgodovinsko podobo Jezusa Kristusa (za ilustracijo naj omenim le nekatere: Klausner, Flusser, Lapide, Ben Chorin, Vermes, Falk, Montefiore), o njem tudi v judovskem okolju nastajajo drame, poezije in romani (Kabak, Brod). Lahko bi govorili kar o neke vrste ponovni hebreizaciji Kristusa. V judovskem ‘raziskovanju Jezusa’ so nastala nekatera pozitivna poimenovanja: Jezusa imenujejo ‘veliki brat’ (M. Buber) ali ‘večni brat’ (Ben Chorin), kar dokazuje, da ga ne sprejemajo samo kot človeka, ampak tudi kot Juda. Drugi ga odkrivajo kot ‘rabina’ in ‘učitelja’, ki avtentično interpretira postavo. Zgodovinsko morda najbolj objektivno podobo Jezusa predstavlja Jules Isak (1887–1965) v svoji knjigi Jezus in Izrael, s katero je postavil široke temelje za krščansko judovski dialog. V zadnjem obdobju najbolj izstopajo naslednje judovske podobe Kristusa:
– Eni ga predstavljajo kot moralista: ti vidijo v njem predstavnika izjemne, presenetljivo visoke judovske etike; celo radikalnega ‘nacionalista’ z ‘novo idejo o Bogu’, ki je sicer prelomil zvezo z ljudstvom in judovsko zgodovino, prepoznajo v njem.
– Drugi ga prepoznajo kot preroka: Jezus naj bi sodil v vrsto velikih prerokov, a v zgodovinsko povsem drugačni situaciji. Stari preroki, ki niso smeli polemizirati s postavo, so nastopili proti pozunanjenemu daritvenemu kultu. V Jezusovem času pa so predpisi postave bili povsem pozunanjeni in Jezus se temu zoperstavi. V tem smislu vidijo v njem uresničeno vlogo preroka.
– Tretji pa v njem prepoznajo upornika: vidijo ga kot nekoga, ki je hotel vzpostaviti svetno oblast; najprej uči nenasilen nauk in tako tudi deluje, nato pa nasilno zasede tempelj in končno pride v konflikt tudi z Rimljani.
– Pojavljajo pa se tudi avtorji, ki jasno pokažejo, da je bil Jezus Jud, ki je bil zvest postavi; v njegovem oznanjevanju ne vidijo kritike postave, marveč promoviranje zapovedi ljubezni, preseganje ideje o maščevanju in usmerjanje v pričakovanje Božjega kraljestva. To pa so vse resničnosti judovske tradicije, jasno prisotne tudi v stari zavezi. Tudi Jezusovo čudežno udejstvovanje in njegove ‘kristološke’ naslove (Sin človekov, Maziljenec) razlagajo znotraj judovskega konteksta.
Z eno besedo bi lahko rekli, da je sodoben odnos judovskih teologov do Jezusa sorazmerno pozitiven, kar pa seveda ne pomeni, da ga priznavajo za učlovečenega Boga, ki bi v življenju in smrti uresničil naše odrešenje. Judje odrešenika še vedno pričakujejo.
Ni pa nobenega dvoma, da se je odnos do Judov tudi s strani Katoliške Cerkve močno spremenil na bolje. V katoliški kristologiji z zanimanjem spremljamo ugotovitve judovskih teologov, saj se zavedamo, da je Jezus bil Jud in zato nam prav judovski strokovnjaki lahko pomagajo bolje dojeti kakšne vidike Jezusovega učenja in ravnanja. Tudi na institucionalni ravni se odnosi izboljšujejo. Tako so v zadnjem obdobju papeži že večkrat obiskali Sveto deželo (bl. Pavel VI., sv. Janez Pavel II., Frančišek), ali pa pomembne sinagoge (npr. v Rimu). Papež sv. Janez Pavel II. je ob obisku rimske sinagoge imenoval Jude “naši starejši bratje”. Prav tako tudi sedanji papež Frančišek nadaljuje takšen zelo naklonjeni in spravni odnos do judovske skupnosti.
TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 7, str 39-40.

(ob obletnici) »Kar se tiče odločitve za življenje, sta se v meni bojevali dve poti, pot slikarja ali pot duhovnika. Odločil sem se za duhovniško pot. Toda očitno Bog Stvarnik ni hotel, da bi bil dar ustvarjanja, ki mi ga je dal, zavržen. Poiskal je pot, po kateri mi je bilo dano oboje,« je leta 1971 v pogovoru z dr. Francem Rodetom, takratnim urednikom revije Znamenje, dejal akademski slikar Stane Kregar. Na Rodetovo vprašanje, kako je usklajeval poklic duhovnika in poklic slikarja, je Kregar odgovoril: »Ta spoj duhovnika in slikarja je motil in še vedno moti mnoge. Meni pa se je zdelo povsem razumljivo, posebno če sem se spomnil srednjeveških menihov, ki so vse življenje posvetili čudovitim inicialkam v psalterijih. Zame je to drug način oznanjevanja božje slave in evangelija.« Kot slikar je na poseben način oznanjal božjo slavo s svojo cerkveno ali sakralno umetnostjo. Njegova dela – slike, freske, barvna okna, mozaiki, sgrafitti – so posejana po slovenskih cerkvah od Prekmurja do morja. Po monografiji Stane Kregar, ki je izšla pri založbi Družina leta 2005 ob stoletnici umetnikovega rojstva in je pri njej sodelovalo več strokovnjakov, na kratko predstavljamo to ‘zapostavljeno’ področje njegovega ustvarjanja.

“ŽELJA PO BARVAH JE TIČALA V MENI OD OTROŠTVA”
Lepoto sveta je zagledal 10. novembra 1905 v Žapužah pri Dravljah. Oče je bil mizar in je znal lepo risati, mati pa je bila bolj literarno nadarjena. V družini je bilo sedem otrok. »Kljub revščini je v njej vladalo prisrčno vzdušje. Vsi smo se radi imeli, bili smo zelo navezani drug na drugega. Vrednost številnih družin je tudi v tem, da je v njih več povezanosti, več ljubezni med brati in sestrami.« Okrog njegove rojstne hiše je bilo takrat še kmečko okolje, ki ga je raziskoval. »Želja po barvah je tičala v meni ... Mnogokrat sem leže na domačem vrtu v travi gledal oblake, ki sem v njih videl zdaj to, zdaj ono, opazoval sem, kako se spreminjajo. Zdi se mi, da je bil to temelj moji poznejši težnji po spreminjanju enega predmeta v drugega.« Ob zgledu staršev je začutil, da je treba delati. »Dolžnosti sem se zavedal, ko sem videl očeta, kako mora delati v delavnici od jutra do večera, in mater, ki je ravno tako morala garati, skrbeti za sedem otrok. Vse to te kliče, da tudi ti narediš svoje.« Po štirih razredih ljudske šole je šel na škofijsko klasično gimnazijo v bližnjem Šentvidu, kjer se je začel ukvarjati z risanjem, od pete (današnje prve) gimnazije je bil ilustrator rokopisnega dijaškega glasila Domače vaje. Po maturi je vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil po štiriletnem študiju teologije leta 1929 posvečen v duhovnika. Ko je leta 1930 umrl slikar duhovnik Gašper Porenta, profesor risanja na škofijski gimnaziji, so ga določili za njegovega naslednika. Odločil se je za študij slikarstva na Akademiji v Pragi in po petih letih nastopil službo profesorja risanja v Šentvidu, kjer je ostal do leta 1945, ko je bila škofijska gimnazija ukinjena. Profesor Stane Kregar je postal svoboden umetnik. Njegov umetniški razvoj obsega več stopenj: od začetne praške variante kubizma, prek surrealizma (pozna trideseta leta), poetičnega realizma (čas med vojno in po njej), lirske abstrakcije (1957–1962) vse do figuralike v zadnjem obdobju življenja. »Razne dobe v mojem slikarskem življenju izhajajo iz notranje potrebe. Spreminjal sem se, ker sem neprenehoma iskal pristnost, ker sem hotel ostati zvest svoji notranji resnici.«
Proti koncu petdesetih let je začel ustvarjati za cerkve v različnih tehnikah: od slik in fresk, sgrafitov in mozaikov do barvnih oken (vitrajev). »Pomen Kregarjeve sakralne umetnosti je v velikem številu izvedenih del v cerkvah na celotnem slovenskem ozemlju, predvsem pa v tem, da je slovenski cerkveno slikarstvo dvignil na kvalitetno raven« (Andrej Doblehar). Leta 1971 je za svoje življenjsko delo prejel Prešernovo nagrado. Pri delu je vztrajal, dokler so mu dopuščale moči, ki so mu pojemale zaradi hude bolezni. V svet večne Lepote je odšel 1. avgusta 1973. Pri pogrebni maši v župnijski cerkvi v Šentvidu se mu je nadškof Jožef Pogačnik zahvalil: »Za vse tvoje prizadevno delo za lepoto naših cerkva se ti, dragi Stane, na tem kraju, ki se mu tudi pozna tvoja umetniška roka, zahvalim. Zvest duhovnik si bil in neizmerno radodaren. Tvoje zasluge za naše cerkve bo znala oceniti šele kasnejša zgodovina.« Vstajenja čaka v družinskem grobu, katerega nagrobnik-znamenje krasi njegov mozaik Trnova krona v spomin na dva brata, ki sta bila umorjena leta 1945 v Kočevskem rogu.

____________

“V SVOJIH DELIH NE BOŠ UMRL” (nadškof J. Pogačnik)
Umetnostni zgodovinar Milček Komelj je v svoji študiji (Kregarjevo strmenje k nevidnim obalam) zapisal, da je bil Stane Kregar “slikar, ki ni bil povsem od tega sveta”. Ker je gledal na življenje v luči nadzemeljske perspektive, so ga zavračali kot neživljenjskega. Njegova cerkvena umetnost je ostajala v ozadju in v senci nezanimanja, “najbrž tudi zaradi nenaklonjenosti do vsega cerkvenega v časih komunistične oblasti”. Slikar Marijan Tršar (Kregarjev doprinos slovenskemu sakralnemu slikarstvu) piše, da je bilo v časih, ko je bila večina ljudi nepismenih, slikarstvo “najbolj uspešno nadomestilo za pisano besedo in umetnost podob je bila vedno zaželena in iskreno podpirana ... Cerkve niso bile le hiše molitve, temveč tudi hrami umetnosti. Ljudem, ki so bili vajeni ‘brati’ slike, je bilo všeč tisto, kar je bilo “na prvi pogled razumljivo”. Takšno gledanje “večine likovno nevzgojenih vernikov je primoralo cerkveno vodstvo, da je za bogoslužne namene povečini sprejemalo le likovna dela 'ljudskega okusa'.” Kregar je bil za mnoge ‘premoderen’ in moral se je vsaj malo prilagoditi ‘ljudskemu okusu’. »Morda mi bo kdo očital, da v sakralnih delih nisem bil vselej tako revolucionaren kot v drugih. Pred očmi moramo imeti dvoje: prvič, slovenska sakralna umetnost je bila zelo zanemarjena; drugič, ker gre za kultne (obredne) podobe, je nemogoče, da ne bi bile v službi liturgije. Liturgija pa zahteva svoje.« Vsekakor drži, kar je zapisal Marijan Tršar: »Stane Kregar je v stenskem slikarstvu, kamor štejemo tehnike freske, mozaika, sgrafitta in vitraja, ustvaril umetnine, ki bodo ostale kot vrhunska dela trajno zapisane v zgodovini cerkvenega slikarstva. Še posebno ga je, zaljubljenega v barve, pritegoval vitraj.« Po letu 1960 je največ naročil dobil iz cerkvenih krogov, tako za posamezne naslikane (oltarne) podobe Kristusa, Marije in svetnikov kot predvsem za freske na svež omet, mozaike, vitraje in sgrafitte. Umetnostni zgodovinar Pavel Toplak v Kregarjevi monografiji predstavlja njegove cerkvene slike in freske (Cerkveno slikarstvo Staneta Kregarja).

SLIKE
Oltarna slika Matere Božje z Jezusom iz Sodražice (1950) je ena prvih čudovitih Kregarjevih slik, ki pa se slogovno ni veliko odmaknila od Marije z Detetom iz Dravelj (1938). Podobnost med slikama je opazna po načinu upodabljanja Marije z Jezusom in podajanja prostora. Nad Marijo je Sveti Duh v podobi goloba, ob njej pa angeli, ki jo slavijo (s cvetjem) in ji strežejo. Leta 1957 je Kregar ustvaril svojevrstno oltarno sliko za župnijsko cerkev sv. Janeza Krstnika v Preski pri Medvodah, na kateri se prepletajo zgodbe iz Svetega pisma stare in nove zaveze. Začenjajo se s stvarjenjem, prvim grehom in izgonom Adama in Eve iz raja. Sredi podobe je Janez Krstnik: z dvignjenim kazalcem desnice je zadnji starozavezni prerok, v levici pa kot glasnik nove zaveze drži križ in trak z napisom Ecce Agnus Dei (Glejte Jagnje Božje). Na levi strani spodaj je Oznanjenje, zgodba se zaključi s prizorom križanja. Posebnost slike je nenavaden okvir, mizarski izdelek (spomin na očeta), ki daje sliki poseben značaj. Zaradi načina podajanja vsebine se je slika (sprva) zdela premoderna. Sam je povedal, da je neki učitelj dejal župniku: »Gospod župnik, kje ste vendar staknili tega kubističnega slikarja?« Zelo mu je bila pri srcu velika oltarna slika v kapeli bogoslovnega semenišča v Ljubljani, triptih: Stvarjenje, Odrešenje, Poveličanje (1965); istega leta je ta sveti prostor dobil tudi Kregarjev križev pot (olje na lesu). Tudi oltarni nastavek za novo župnijsko cerkev v Poljanah nad Škofjo Loko (1969) je triptih: v sredini je lik Križanega, na levem in desnem krilu so simboli evharistije in Kristusovega trpljenja.

FRESKE
Prvo večje freskantsko delo Staneta Kregarja je poslikava prezbiterija župnijske cerkve sv. Petra v Pivki leta 1957. Na slavoloku pred prezbiterijem je upodobil Marijino oznanjenje. Na svodu prezbiterija je v velikem kvadratnem polju križ s simboli štirih evangelistov; svod na vsaki strani stražijo po trije kerubi. Na desni strani spodaj je Zadnja večerja, vsi drugi deli prostora so poslikani s prizori iz življenja apostola Petra. – Leta 1964 je Kregar s freskami poslikal krstilnico župnijske cerkve na Viču v Ljubljani z naslednjimi motivi: Mojzes prikliče vodo iz skale in Krst v Jordanu, Izgon Adama in Eve iz raja, Kristus Odrešenik, Angel varuh s krstno svečo, Angel varuh ob otroku pri molitvi. Simbol črnega sonca, ki ga vidimo ob prizoru izgona iz raja, se pri Kregarju pojavlja nad vsakim dramatičnim prizorom. – Apsido frančiškanske bazilike Matere Usmiljenja v Mariboru je v letih 1964–1965 obogatil s slikami štirih evangelistov, oznanjenja, zadnje večerje, križanja in večerje v Emavsu. – Osrednji prizor na poslikavi apside župnijske cerkve sv. Lovrenca v Brežicah (1966) v mandorli nad oltarjem upodobitev Kristusa Vladarja, ki sprejema mučenca diakona sv. Lovrenca. Okoli nje so prizori iz stare in nove zaveze ter razni starokrščanski simboli. – Stane Kregar je slikovno opremil novo cerkev v Dražgošah, zgrajeno po načrtih arhitekta Toneta Bitenca (1968), kot tudi njegove cerkve v Idriji (1969), Poljanah (1970) in v ljubljanskih Kosezah (1974). V središču oltarne slike v cerkvi sv. Lucije v Dražgošah je v mandorli vstali Kristus Vladar, levo nad njim je Jagnjeta, ki stoji na knjigi s sedmimi pečati. V spodnjem delu, desno od tabernaklja, je prizor mučeništva gorečih vaščanov, ki so bili med vojno izdani sovražniku v roke. Kasneje je Kregar k oltarni freski dodal še križev pot. – V freski nad vhodom v novo župnijsko cerkev sv. Jožefa Delavca v Idriji (1970) je Kregar v osrednjem delu prikazal ‘delovni dan’ svete Družine, na levi strani pa je rudar, ki koplje v jami, kmet, ki z mehanizacijo obdeluje polje ter žena s snopom, na desni je žena čipkarica in mož, ki napravlja drva. – Delavcem se je poklonil tudi z oltarno fresko v župnijski cerkvi na Cankovi (1970): nad sveto Družino lebdita dva angela, ki držita trak z napisom: Varuh Sina Božjega – vzor delavcev. – Odranci, nova župnijska cerkev Svete Trojice (arh. Janez Valentinčič), 200 kvadratnih metrov fresk na obodu cerkve je nastajalo več kot dve leti (1970-1972). Zgodba se začne z rajem in izvirnim grehom, oznanjenje, rojstvo, sledijo Jezusove pridige, prilike in čudeži, križanje, vstajenje. Kip Matere Božje, delo kiparja Franceta Kralja, je Kregar ‘vključil’ v freske tako, da je nad kipom narisal goloba, simbol miru, od katerega pada žarek nad kip, proti kateremu prihajajo z leve strani verni romarji, z desne pa svetniki. – Vse svoje freske je Stane Kregar naslikal sam, pri mozaikih in vitrajih pa so z njim sodelovale tuje delavnice. Vedno je delal zelo hitro ter tudi velike stenske ploskve končal v enem dnevu. Pri freskah so mu bili v veliko pomoč zidarji, ki so mu pripravili oder in svež omet na steni, na katero je potem prenesel motiv iz predlog, ki jih je pripravil vnaprej. Z vsemi sodelavci je znal ustvariti prisrčen stik. Njegove besede in dejanja so izžarevale veličino človeške blagohotnosti.

SGRAFITTO
To je slikarska tehnika, pri kateri nastane podoba z izpraskanjem ene ali več plasti raznobarvnih ometov. Stane Kregar se je to tehniko spoprijel leta 1967, ko je okrasil dve steni pod zvonikom cerkve sv. Cirila in Metoda za Bežigradom. Na levi strani stene v pritličju sta upodobljena zavetnika cerkve sv. Ciril in Metod, slovanska apostola, ki sta mu bila zelo pri srcu, na desni pa je sv. Frančišek Asiški, obdan od najrazličnejših ‘sester’ živali. V višjem nadstropju je na desni strani sv. Klara, na levi pa sv. Krištof, patron stare bežigrajske cerkve. – Na pročelju župnišča v Idriji (v njem se zbirajo otroci k verouku) je upodobil Kristusa z otrokoma. – V krstilnici župnijske cerkve v Kranju je v tehniki sgrafitta upodobljen prizor Jezusovega krsta v Jordanu.

VITRAJI (BARVNA OKNA)
Vitraj je podoba, sestavljena iz koščkov barvnega stekla, ki so med seboj povezani s svinčenimi šivi. Stane Kregar je v zadnjih dveh desetletjih življenja zasnoval več kot 280 barvnih oken, vendar so umetnostni zgodovinarji ta bogati del njegovega opusa do sedaj obravnavali le mimogrede. V omenjeni monografiji to področje Kregarjevega ustvarjanja predstavi slikarka Veselka Šorli Puc. ki se tudi sama posveča vitraju. Kregarja, zaljubljenega v žive barve, ki naj bi govorile same po sebi, ne oziraje se na predmet, je vitraj zelo pritegnil. »To delo me veseli. Barvna okna so zelo lepa stvar, ker dajejo barvi neko gibanje. Skoznje prodira v prostor sončna svetloba in barva se spreminja vsako uro. Ljudje imajo barvna okna radi, ker naredijo prostor barvit in ga dvignejo s tega sveta.« Prva barvna okna je Kregar zasnoval leta 1958 za cerkev sv. Martina v Šmartnem v Tuhinjski dolini. V tistem času je vitraj v svetu doživljal pravo renesanso, kajti med vojno je bilo po Evropi veliko starih barvnih oken uničenih. Med vsemi mojstri vitraja je na Kregarja napravil največji vtis francoski slikar Alfred Manessier (1911–1993). V Kregarjevem opusu barvnih oken ni izrazitih slogovnih stopenj, prej bi lahko govorili o vitraju, ki je namenjen starim cerkvam, in vitraju, ki je nastajal z novimi cerkvami, kjer je bil vitraj načrtovan skupaj s prostorom in je prišlo do tesnega sodelovanja med arhitektom, slikarjem in naročnikom. V svojih oknih Kregar upodablja svetnike, angele, Marijo, v veliki meri pa so njegovi vitraji kristocentrični, zlasti je zanj značilna ikonografska rešitev, ki združuje Križanega in vstalega. Bolj kot v podobah se razživi v govorici simbolov. Za barvna okna je navadno izdelal najprej več manjših osnutkov, izvajalcu pa je izročil karton v naravni velikosti. Vsi Kregarjevi vitraji so bili izdelani v delavnici Staklo v Zagrebu. ‘Zlata doba’ nastajanja njegovih vitrajev je bila, ko je celostno opremljal nove cerkve arh. Toneta Bitenca (Dražgoše 1968, Idrija 1969, Poljane 1970, Koseze 1974). Višek Kregarjevih stvaritev v tehniki vitraja predstavlja njegovo poslednje delo – celotna oltarna stena nove cerkve v Kosezah. »Prav oltarna stena v Kosezah je dokaz, da je naš umetnik v svojem nenehnem potovanju med tradicijo in moderno doumel bistvo vitraja. Luč, ki prežarja njegova okna, govori skozi Kristusove rane in Njegovo slavo ter nas po Njem vodi k Luči, ki je Dobrota, Resnica in Lepota sama« (Veselka Šorli Puc).

MOZAIKI
»V primerjavi s Kregarjevim bogatim opusom je število njegovih mozaikov razmeroma majhno,« piše v naši monografiji umetnostni zgodovinar Andrej Doblehar. Mozaik velja za eno najtrpežnejših slikarskih tehnik in tudi eno najdražjih, zato se je v zgodovini umetnosti pojavljal v omejenem obsegu in v okviru najbolj cvetočih civilizacij. Z mozaiki so sprva krasili tla, nato pa tudi stene, oboke in stebre. Bistvena je dvojna narava mozaika: mozaik kot slika in mozaik kot dekorativna tehnika. Kregar je z mozaiki okrasil stranico na znamenju z družinskega nagrobnika v Šentvidu (1948), župnijsko cerkev na Ježici (1963-1975), krstilnico v cerkvi sv. Roka v Dravljah (1965), nagrobno kapelo družine Selan na Žalah (1971), avlo novega dela teološke fakultete v Ljubljani (1973); po njegovi smrti pa so izvedli še mozaika na dvorišču bazilike Marijinega oznanjenja v Nazaretu (1974) in v osrednji Slovenski hiši v Buenos Airesu (1974). Po osnutkih Staneta Kregarja je mozaike med leti 1948-1975 izdelal mozaicist Alfio Tambosso, doma iz Spilimberga v Italiji, kjer se je izšolal v šoli za mozaiciste in je po drugi svetovni vojni dalj časa živel in ustvarjal v Ljubljani. Mozaiki, ki so nastali za župnijsko cerkev na Ježici v Ljubljani, so Kregarjevo največje tovrstno delo in tudi eno njegovih najobsežnejših del nasploh. Kregar je naredil osnutke za mozaike na tabernaklju (1963), za sprednji in desni ali severni in vzhodni pas zgornjega dela sten v novem delu cerkve ter polkrožno apsido, naredil je osnutek za mozaični križev pot kot podobe nepravilnih oblik (1963). Mozaik v apsidi (1965) na sredini prikazuje Marijo kraljico sveta, ob njej so zavetniki cerkve, angel varuh s tremi otroki ter razni simboli, ki kažejo njegovo bogato poznavanje ikonografskih vprašanj. Z uporabo zlate in modrozelene barve v apsidi cerkve na Ježici se je Kregar naslonil na srednjeveške zglede, kjer ti barvi nastopata kot podoba nebeškega. – Kot zadnje delo prenove so avlo prizidka Teološke fakultete okrasili z mozaikom sv. Cirila in Metoda, imenovanim ‘Rast Cerkve’.

VEZENINE IN KNJIŽNA OPREMA
»Kregarjevi načrti za liturgična oblačila ali paramente nedvomno sodijo k manj znanemu delu njegovega opusa,« ugotavlja Veselka Šorli Puc. Prvi naj bi umetnika k ustvarjanju na tem področju spodbudil p. dr. Roman Tominec, dolgoletni predavatelj cerkvene umetnosti na teološki fakulteti v Ljubljani. Pri njem je naročil prve mašne plašče. K temu so ga nagovarjali tudi drugi, ki so se trudili za lepoto bogoslužja, prenovljenega na koncilu. Kregar je tudi pri oblikovanju oblačil znal srečno povezovati tradicijo z modernim tako v liturgičnem kot oblikovnem smislu. Poznal je prizadevanja arhitekta Ivana Vurnika in njegove soproge Helene, ki sta zasnovala nekaj prelepih liturgičnih vezenin. V prvem obdobju je tudi sam, tako kot onadva, ostal pri kombinaciji precej realistično upodobljenih svetnikov in ornamentike. V pokoncilskem obdobju pa se je najpogosteje prepuščal govorici simbolov. Na Kregarjevih mašnih plaščih prevladujejo evharistični in kristološki simboli: riba, pet hlebov, pa tudi drugi simboli: golob kot simbol Svetega Duha. Zelo rad se je posluževal tudi simbolne govorice rastlin (vinska trta, žito, oljka, palmove veje), ki imajo vse biblični pomen. Njegove zamisli so uresničevale šolske sestre v svojih vezilnicah v Mariboru in Radovljici.
Prvi sad drugega vatikanskega koncila je bila Konstitucija o svetem bogoslužju (1963), ki je uvajala bogoslužje v domačem jeziku, zato je bilo treba vse bogoslužne knjige prevesti. Koncilska navodila so zahtevala, da morajo biti prevodi tudi glede opreme in tiska simboli božje lepote. Za to, da so bili slovenski lekcionarji (knjige beril in evangelijev) lepi po svoji zunanjosti, tisku in opremi, je veliko pripomogel umetnik Stane Kregar, ki mu je bilo kot duhovniku to področje domače. Najprej so prišle na vrsto knjige nedeljskih beril in evangelijev, tri knjige za delavniške maše ter ena za godove in praznike svetnikov in še za različne priložnosti. Platnice so bile v različnih barvah. Kregar je z veliko ljubeznijo poskrbel tudi za lepo podobo obrednikov za posamezne zakramente.

____________

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2015) 11, str. 56.