Grem po ulici. Tam na križišču pred mestno bolnišnico ga zagledam. Stoji na robu pločnika in vse kaže, da bi rad šel preko ceste na drugo stran. Obstanem presenečen. To je vendar mladi Aljoša. Narkoman že nekaj let. Propadajoč človek, ki se je popolnoma izgubil. Poznam ga od otroštva. Neštete noči ga je mati puščala samega doma in uživala čas, ki se ne vrne nikoli. Ko je nenadoma umrla, je ostal čisto sam. Odrastel je v družbi sebi enakih in postal popoln odvisnik. Bil je lep mladenič.
Stopi korak s pločnika, a se nerodno, preplašeno umakne. Mimo drvijo avtomobili. Naredim korak, dva proti njemu. Saj me sploh ne bo opazil. Mnogokrat me je grobo žalil pred drugimi, a sem pozabil. Mimo hodijo ljudje, kakor da ga ni tam. Mnogi sovražijo te nesrečnike in iščejo izgovore za svojo brezbrižnost. Ne želijo jim pomagati.
Spet obstanem in globoko v meni se oglasi vprašanje o lastni moralni, krščanski odgovornosti. Bom šel hitro mimo njega in pozabil, da sem ga videl? Hudo me je žalil – bom zdaj razglabljal o odpuščanju? Ali nisem tisočkrat slišal tisto lepo misel: »Kar ste storili enemu mojih najmanjših, ste storili – meni!« Približam se mu. Ves se trese. V obraz je bledo siv in sunkovito diha. Hlače ima vse umazane. Morda je stanje tako hudo, da nujno potrebuje zdravniško pomoč? Stopim k njemu. Trepetaje se obrne. Trudoma me prepozna. Čvrsto ga primem za roko in počasi vodim dalje. Globoko v moji duši se prebuja večna resnica, v katero trdno verujem. Bedni Aljoša se znova zamaje in opoteče. Padel bo. Postane me strah in sram obenem. Z vso silo, ki jo še premorem, ga zgrabim za pas. S tresočo roko me objame in se z vso težo svoje bede obesi name. Hudo mi je. Nenadoma pomislim: Ali sploh znam nositi križ? Znam odpuščati in razumeti? S poslednjimi močmi ga privlečem do bolnišnice in tam v sprejemno ambulanto. Znova me pogleda. V teh očeh je nekaj, česar še nisem videl. Kakor da od daleč slišim vpitje in jok in glasno množico. Prijazna sestra me vpraša, če sem njegov sorodnik. Povem, da nisem. Izročim ji svoje podatke in prosim, da me obvestijo o njegovem zdravljenju. Poskrbeli bodo zanj. Utrujen in zbegan odidem. Potem pozabim. Čez nekaj dni zazvoni telefon. Bolniška uslužbenka me vpraša po imenu. Mirno in neprizadeto mi sporoči: »Po nekaj dneh bitke je Aljoša danes zjutraj – umrl.« In doda: »Prosil je, vam sporočimo – da vas ima rad in da je vaš prijatelj ... Hvaležen je, da ste mu odpustili ...«
Sesedem se na stol ob pisalni mizi. Na njej leži prazen list papirja. Zajokam – zanj in zase. Nenadoma me zopet obide misel: Bom znal nositi svoj križ in reči “Dopolnjeno je!”, kadar pride čas? Tam, na drugi strani, me bo čakal Aljoša in vsi, ki sem jih imel rad, da bi bili večno srečni – in ljubljeni.
Aljoša je odšel, moje krščansko poslanstvo se nadaljuje.

Stanislav. Ognjišče (2016) 04, str. 44

Mesila sem testo za potico. V kuhinji je prijetno dišalo, med hlapi sopare, ki se je dvigovala nad štedilnikom, je medlel vonj po sladkem. Po orehih, cimetu, celo kvas je imel ta čas poseben duh.
Peka velikonočne potice je bila nekako drugačna od tiste ob božiču. Imela je drugačen vonj, drugačen okus in tudi drugačen pomen, seveda. Lepo zapečena je poleg kruha, mesa in hrena spadala v košarico med žegen velikonočnih jedi.
Skozi odprto okno je sijala pomlad. Rože v robu nad našo hišo so že cvetele, trava je imela omamen vonj in čebele, ki so uhajale iz čebelnjaka, so letale po cvetju in okoli hiš, verjetno so jih privabljale sladke vonjave velikonočne peke.
Zavihala sem rokave in pristavila stol bliže k mizi. Tudi pri tako lepem, skoraj slovesnem delu, kot je bila peka praznične potice, sem morala zaradi bolečin v nogah velikokrat sedeti. Pri vsakodnevni kuhi me je to jezilo, tokrat me ni.
Testo sem otepla na star, mamin način, tudi posipa je bila iz njenega starega recepta in tisto, kako naprej z vzhajanjem testa, tudi. Pokrila sem dišeči hlebček z belim prtičkom in sedla zraven njega kakor zraven zibeli. Kakšen lep in prijeten občutek!
Zunaj sta tekali hčeri sem in tja in pospravljali. Vmes sta se smejali in pogovarjali. Verjetno o pirhih in praznikih. Mož je na vrtu pod oknom kopal hren. Slišala sem enakomerne udarce motike in posamezne korene, ki so padali v košaro.
Počasi sem spet vstala, posula sem moko po testu, okoli njega in po belem prtu na mizi. Potem sem previdno pritisnila prste ob toplo, dišečo gmoto in začela gnesti.
Takrat sem zaslišala za hrbtom korake. Nekdo je vstopil. Hitro sem testo spet pokrila, da se ne bi prehladilo, in pogledala nazaj.
Bil je Jakob! Jakob mi je bil nekoč zelo domač. Pri srcu mi je bil, kakor rečemo takim, ki smo jih nekoč imeli radi.
Nekoč? Jakob je bil zdaj tujec ... Zdomec. Prihajal je domov samo ob božiču in veliki noči, pa še tole na vsakih toliko let.
»Pozdravljena!« je rekel in me stisnil za komolec. Roke sem imela vse od moke, zato mu je tudi nisem mogla ponuditi. »Pečeš?«
»Pečem, seveda pečem,« sem rekla in si z laktjo obrisala potno čelo. »Ko si bil zadnjikrat doma, je bil božič. Zdaj je velika noč. Za praznike vendar mora biti na mizi potica!« sem pridala in se spet obrnila k svojemu delu. Potegnila sem prtiček s testa in ga ljubeče potrepljala, kakor otroka.
»Peka ti gre še vedno dobro od rok,« se je v tisto moje govorjenje spet oglasil Jakob in pogledal na testo in moje dlani na njem. »Vidim, s kakšnim veseljem to delaš ...«
»Sedi, sedi, Jakob! Saj se ti ne mudi ... Ali pač?« sem rekla, da sem nekaj rekla, in pokazala na stol na drugi strani mize.
Sedel je zviška, kakor da bi mu zmanjkalo tal.
»Kdaj pa si prišel?« sem ga vprašala, ker je bil on tiho, in prijela za valjar.
»Včeraj sem prišel. Z avionom. Nekam so mi poslali prtljago, tako da bom moral še enkrat na Brnik. Moraš si misliti, že drugič!«
»Ja, taki so. Nepazljivi!« sem rekla in spet pogledala nanj.
Res je imel na sebi malo zmečkane hlače in tudi srajca, ki mu je visela na koščenih ramenih, je bila nekam povaljana. Nič tako, kakor je bilo na Jakobu včasih ...
Jakob je bil doma le nekaj hiš naprej. Skupaj sva hodila v šolo, skupaj sva pasla v našem Bukovju in že od malega so naju imeli za par.
»Jakob in Irena sta zaljubljen par,
ona pastirica, on pa dimnikar ...«
Tako so kričali že takrat otroci okoli naju in plesali v krogu po košati travi. Ko je Jakob tisto slišal, se je takoj pognal v prvega njemu nasproti. Zakotalila sta se po travi, jaz pa sem sedla na ograd in tam strigla z bosimi petami in vsa ponosna čakala, kako bo. Jakob je zmagal. Vedno je!
Skupaj sva po tistem začela hoditi na prve vaške veselice, šla sva tu in tam v kino in celo na prvo delo sva šla skupaj. K takratni Kmetijski zadrugi. Bila je zgodnja pomlad in rabili so delavce za sajenje krompirja. Prijavila sva se tja, ker sva bila oba še premlada za kam drugam. In ker bi rada kaj zaslužila.
Po tistem sajenju me je Jakob ponavadi spremljal domov. Enkrat sva dolgo stala pod našo češnjo in Jakob je rekel, da rad dela tam, da se rad vozi na razmajanih traktorjih po razorih sem in tja samo zato, ker sem jaz zraven. Rekel je, da sem mu všeč in še veliko lepega.
Mami ni bilo prav, da sva bila vsak dan skupaj. Godrnjala je, da sva še premlada in tako ... Njegovi so bili bolj prizanesljivi. In bolj daljnovidni tudi. Rekli so le: “Prva ljubezen? Ta nikoli ni tudi zadnja! Minilo bo ...” Vendar ...
»Kako to, da potice ne kupiš?« se je spet oglasil Jakob. »Pri nas je nihče več ne peče. Vse se dobi! Le denar moraš imeti, da lahko kupiš,« je rekel med tiste moje misli.
»A tako da je pri vas!« sem rekla zelo glasno. Vedno, kadar se je napihoval takole pred mano, sem postala jezna. Denar! Kaj pa vse drugo? Kako je mogel Jakob kar pozabiti na dom in na domače navade! Pri nas! Pfej ... Tisto tam, v nekem Bernu, tudi ne more biti zdaj kar ‘pri nas’ in vse zlato ...
»Tudi pri nas se že vse dobi, Jakob! Ampak jaz še vedno rada pečem. Če ne za drugo, zato da pri diši. Praznik mora tudi dišati!« sem rekla in spet posula testo z moko. Roka se mi je tresla, veliko je šlo mimo.
Pokimal mi je in rekel: »Ti si vedno znala povedati stvari malo drugače. Bolj lepo ... Včasih si tudi kaj napisala. Ali to še vedno počneš?«
»Še.«
»Še veš, kako sva šla eno leto, na veliki petek pred veliko nočjo v kino?« Jakob je vstal in prinesel obraz tik mojega.
»Ja, vem ...« sem zamrmrala in stopila nazaj. Njegova topla sapa me je begala. »Vsega iz mladih let pa človek le ne pozabi kar tako ...«
Takoj ko smo posadili tisti krompir pri Zadrugi, sva dobila denar. Pa sva šla. V kino. Res je bil veliki petek in mama je rekla, da se na tak dan, ko je strogi post, ne spodobi hoditi okrog. Še posebej na take brezbožne kraje, kakor je kino, ne! Rekla je, da bova oba obžalovala ... Navsezadnje sva res! Jakob je kmalu odšel k bratu, ki je že delal v neki tovarni v Švici, in jaz sem po tistem vsak dan jokala.
Takrat, v kinu, me je Jakob držal za roko, do konca filma me je držal in jaz je nisem marala premakniti. Takrat nama je bilo toliko čisto zadosti. Bila sva tako mlada, za vsako malenkost srečna ...
»Rad bi ti povedal, da sem moral stran. Moral! Ti pa tega nisi razumela! Premlada sva bila in ...«
»No, vidiš! Dajva, pustiva to!«
»Vedno tako rečeš! Vedno, kadar to omenim, me nočeš poslušati do konca!« Prijel me za komolec in me obrnil k sebi. Obraz se mu je zresnil. »Jezna si name, kajne? Še danes si jezna!«
»Jakob!«
»Povej ...«
»Vino si natoči! Saj bi ti ga sama, pa sem vsa od moke in testa.« Pokazala sem z obrazom na drugo stran kuhinje. Na kredenci je stal štefan z vinom in zraven njega kozarec. Jakob je umaknil oči, spustil je moj komolec in stopil h kredenci. Dvignil je štefan z zlato rumenim vinom in natočil. Nagnil je in na dušek izpil. Jaz pa sem spet prijela za valjar in ga pritisnila ob testo. Tako, da so se mi oči kar zasolzile. »Ne, ne tako na silo,« sem se spomnila maminih besed in popustila. Pritisnila sem še enkrat, bolj mehko, lepo, z dušo. Vzhajano testo se je voljno prepustilo mojim rokam in po kuhinji je spet zadišalo. Začela sem pripravljati nadev.
Jakob je še nekaj zamrmral, še enkrat nalil, spil, potem pa šel. Ko je zaprl za sabo, sem močno podrgnila z laktjo po obrazu in po očeh.
»Mislim, da ga bo dovolj. Saj si vsa solzna, kaj pa je?« je rekel mož, ko je stopil s košarico hrena v kuhinjo. Postavil ga je predme in me dolgo in radovedno gledal. »Malo počij,« je rekel. »Utrujena si! To je! Ves teden delo in pospravljanje. Ni čudno ... Drugo leto bosta že dekleti pekli za praznike. Ne bo ti več treba!«
»Saj ni nič! Sama lahko, samo vroče je ... Takoj bom, samo testo še potrosim, zavijem in ga dam v pekač.« Naredila sem tako in spet sedla. Pogledala sem po hrenu v košarici, po velikih belih, razbrazdanih in dolgih korenih.
»Hren ... Trpljenje ... Kristusovi žeblji ...« sem šepnila. »Ali nas ne spremljajo vse življenje? Vse življenje se menjava grenko, pekoče in sladko ...«
Požrla sem grenki in pekoči okus hrena in še nečesa, kar se mi je nabralo v ustih, in potisnila pekač s potico v pečico.
Ko je zadišalo po hiši, je bilo spet vse dobro.
Sladki vonj velike noči se je vrnil in počasi omamil tudi mene.

ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 49.

Ves postni čas je v središču bogoslužja in pobožnosti Jezusovo trpljenje. Nekaterim prizorom te drame odrešenja so posvečene tudi cerkve na naših tleh. Vsi štirje evangelisti poročajo, da je Pilat na pritisk judovskih voditeljev dal Jezusa bičati, razbičanega pa je pokazal nahujskani množici z besedami: »Glejte, človek!« (Jn 19,5). Ko je Jezus umrl na križu, so ga nekateri njegovi zvesti učenci položili v grob. (sč)

Na pokopališču v Rušah (MB nadškofija) stoji p. c. Bičanega Zveličarja.

V Rosalnicah - Tri fare (Metlika – NM) se v srednji cerkvi spominjamo Pilatovega “Ecce homo - Glejte človek”.

Na Lozicah (Podnanos - KP) je bila v 16. stol. nedaleč od ž. c. sv. Frančiška Ksaverija zgrajena p. c. Božjega groba. Poleg nje imamo na naših tleh še dve večji kapeli Božjega groba: na pokopališču v Sevnici (CE – zgrajena po vzoru cerkve Božjega groba v Jeruzalemu) in na pokopališču nad Gočami (KP škofija). Omenimo še 12 kapel Božjega groba, ki so postavljene kot ena od postaj (štirinajsta ali petnajsta) na križevem potu v naravnem okolju. (priloga Križevi poti na prostem – Ognjišče 03/2017). Naj jih samo naštejemo: Šmarje pri Jelšah – Kalvarija (14. postaja), Šentrupert - Vesela Gora (14. p.), Mokronog - Žalostna Gora, Jurjevica pri Ribnici (15. p.), Sv. Trojica nad Vrhniko (14. p.), Dedni Dol, Stari trg pri Slov. Gradcu (14. p.), Stari trg ob Kolpi (14. p.), Nova Štifta pri Gor. Gradu, Ljubljana - Štepanja vas (6. p.), Brežice - Šentlenart, Kočevje (c. sv. Rešnjega telesa) … (mč)

 Čuk M. in S.,
Svetniški domovi,
v: Ognjišče (2020) 3,
str. 115

Avstrijski psiholog Viktor Frankl, utemeljitelj logoterapije, je bil tri leta jetnik v koncentracijskem taborišču Auschwitz. On je preživel, tam pa je umrla njegova žena in njegova družina. Pripovedoval je, kaj je doživel, ko je nekega dne, kmalu po osvoboditvi iz taborišča, šel na sprehod proti sejmišču, le nekaj kilometrov od zloglasnega taborišča.
Travniki so bili polni cvetic. Ptice so prepevale. Daleč naokoli ni bilo videti človeka. Samo širno polje in sinje nebo. Ustavil se je, pogledal okoli sebe, nato pa uprl pogled v nebo. Potem je padel na kolena in se Bogu zahvalil za osvoboditev. Med molitvijo mu je prišel na misel stavek: »H Gospodu sem klical iz temnega zapora in odgovoril mi je v svetlobi svobode.«
Ni si zapomnil, koliko časa je klečal in ponavljal te besede. Pozneje je povedal: »Od tiste ure in tistega dne se je zame začelo novo življenje. Napredoval sem korak za korakom, dokler nisem spet postal človeško bitje.«
Veselje, ki ga je Frankl občutil tistega dne sredi cvetočih travnikov, se je rodilo iz trpljenja, ki ga je izkusil v taborišču. Ne bi se zavedal tolikšnega veselja, če pred tem ne bi izkusil tako strašnega trpljenja. Prav tako ne moremo ločiti Jezusovega vstajenja od njegovega trpljenja in smrti. Prvi kristjani so razumeli, da je Jezus vstopil v svojo slavo po svojem trpljenju in smrti. Tako moramo verovati tudi mi: Vstajenje je najpomembnejše, toda pot do poveličanja sta trpljenje in smrt.
Velike noči ne more biti brez velikega petka. Ko doživljamo trpljenje velikega petka, pa ne pozabimo, da pride za njim veselje velike noči.
»Velikega petka je bilo treba za veliko nedeljo. Smrt Boga samega je bilo treba, da je zazvonilo in zapelo ponižanemu človeku veličastno vstajenje.« (Ivan Cankar) Vstali Jezus je učencema na poti v Emavs rekel: »O nespametna in počasna v srcu za verovanje vsega, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?« (Lk 24,25-26).

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2016), 38.
knjiga: V preizkušnji mi bodi blizu, (Zgodbe za dušo. Nova serija 4), Ognjišče, Koper, 2020, 36.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kaj je človek, da se ga spominjaš s svojo tolažbo, ko je na milost in nemilost prepuščen sočloveku? Zakaj mu daješ mir, ko ga najmanj pričakuje? Zakaj mu daješ kraljevsko dostojanstvo, ko je najbolj ponižan? Zakaj se ti zdi vreden, da se ga dotakneš s svojo milostjo? Da pobožaš z mehkimi rokami njegovo razgreto čelo, njegovo razbolelo dušo. Da mu sredi največje bolesti odvzameš trpljenje in oživiš upanje.
Kaj je človek, da se ga spominjaš? Zakaj mu daješ pogum, da vztraja v kletki telesa in ne obupuje? Zakaj mu daješ dvoje žarečih oči, skozi katere se pretaka tvoja ljubezen? Zakaj se njegov vonj dviga v prijetno daritev tebi? Zakaj v tebi počiva njegova duša? Zakaj iz solz bolečine vedno znova vzbrsti nov nasmeh?
Kaj je človek, da se ga spominjaš? Ustvaril si ga po svojo podobi, v njem odprl vrelec žive vode, ga prerodil s svojim duhom, ga oblekel v neminljivost, mu nakazal, da je telo samo senca prihodnjega, njegove poti samo drobec večnosti.
Kaj je človek, da se ga spominjaš? Pa vendar si ga postavil na svojo desnico, ga izpeljal iz pustinje, ga rešil pred rjovečim levom, ga zavil v svojo milost. Ga postavil na vrh vsega stvarstva, da so mu podložna vsa bitja.
Kaj je človek, da se ga spominjaš, da ga kličeš brat in da ga kličeš sestra?
NEVENKA. (zgodbe). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 3, str. 56.

Na spovednici je gorela zelena lučka in sem vstopila. Bila sem presenečena, ker okence ki loči spovednika in spovedanca, ni bil zamreženo, pač pa je bilo odprto. V spovednici je gorela luč, katere spovednik ni ugasnil. S spovednikom se navidezno poznava in me vse to ni motilo in nisem čutila nelagodja. Zmotilo pa me je, ker si spovednik ni nadel vijoličaste štole okrog vratu. Ta je sicer visela v kotu, čez njo pa je viselo še eno pokrivalo. Dobila sem odvezo in pokoro.
Obenem sprašujem še za drug primer, ko sem imela občutek, da me spovednik ne posluša ali ne sliši. Dejal je, da so mi grehi odpuščeni in mi naložil pokoro brez kakega duhovnega nagovora.
Jaz sicer verujem, da Bog odpusti vse naše slabosti, če se iskreno pokesamo, saj On vse vidi in sliši. Vendar pa, če me spovednik lepo in spodbudno nagovori, imam res občutek, kot da so na njega preneseni grehi, in duša je lažja.
Sprašujem se, ali je spoved veljavna in ali mora biti zagotovljena intima.
Meri

Izpostavljena vprašanja in dileme so verjetno večkrat v mislih rednih spovedancev, ki lahko naletijo na različne navade in načine obhajanja zakramenta sprave ali spovedi. Mirno lahko pritrdimo prepričanju, da je bil zakrament v obeh omenjenih primerih veljavno obhajan. Pravica spovedanca do ‘intime’, ali kot običajno rečemo do ‘anonimnosti’, pri obhajanju tega zakramenta mora biti zagotovljena. Lahko bi rekli, da je to po sodbi Cerkve spovedančeva pravica; s strani spovednika pa dolžnost, da jo omogoči. Če obstaja v spovednici tudi možnost odprtega spovednega pogovora, naj bi bilo to tako urejeno, da jo lahko spovedanec izbere sam. Praktično naj bi ob vstopu spovedanec našel mrežasto odprtino med spovednikom in spovedancem zaprto, nekje na vidnem mestu pa napis, da lahko sam lino odpre. Ali pa druga možnost, da ima ob vstopu možnost izbrati prostor, kjer je možen odprt stik s spovednikom, ali prostor, kjer je vmes zamrežena odprtina. Duhovnik naj ne bi sam o tem odločal. Če pa je spovednica samo odprtega tipa, pa mora biti to zunaj naznačeno (npr. ‘spovedni kabinet’ ali kaj podobnega).
Pomislek ob neuporabi štole s strani duhovnika je tudi na mestu, vendar ne z vidika veljavnosti zakramenta sprave, saj duhovnikova obleka pri zakramentu ne vpliva na njegovo veljavnost. Predhodna navodila v obredniku ne predpisujejo obleke, ampak puščajo škofom ordinarijem, da jo lahko predpišejo. Pri nas je splošno sprejeto, da naj ima duhovnik pri obhajanju tega zakramenta duhovniško obleko in vsaj vijoličasto štolo okoli vratu kot znamenje duhovništva. Seveda pa to ni pogoj za veljavnost spovedi; pogoj pa seveda je, da je spovednik zares posvečen duhovnik ali škof.
Naslednja dilema je nastala okoli ‘občutka’, da spovednik ni poslušal spovedanke, oziroma je ni slišal. Občutki spovedanca seveda tudi ne vplivajo na veljavnost zakramenta. Spovednik sam pa mora biti vesten in pazljiv poslušalec, da lahko potem tudi po potrebi nagovori spovedanca in mu da kakšne duhovne spodbude za življenje po spovedi in naloži primerno pokoro. Spovednik je torej tisti, ki ugotovi, da morda ni slišal ali ni dobro slišal spovedanca in ga zato on lahko kaj povpraša, da si sam razjasni nastale dileme. Načelno je spovedanec lahko miren glede veljavnosti spovedi, saj mora za to poskrbeti spovednik, ki je za to delo usposobljen, ker drugače ne bi dobil od škofa spovedne sodnosti, kot imenujemo posebno škofovo dovoljenje spovedniku za spovedovanje.
Seveda je zelo primerno, da spovednik, potem ko je čim globlje zaznal duhovno stanje spovedanca, le-temu nameni kakšno besedo spodbude, kakšen nasvet glede nadaljnjih korakov, ali včasih tudi kakšno razlago oziroma pouk, ko začuti, da spovedanec to potrebuje. Zelo pomembno pa je tudi, da se s spovedancem vsaj včasih pogovori glede pokore, saj je prav, da poleg zadostilnega vidika vsebuje tudi zdravilnega kot pomoč pri premagovanju časnih posledic greha, ki ostanejo tudi še po obhajanju zakramenta sprave. Seveda je res, da je molitev vedno lahko v veliko pomoč, a se v posameznih primerih lahko najde za pokoro tudi kakšno drugo dejanje ali opravilo, ki lahko še bolj pomaga, da spovedanec ob skušnjavah prenaglo zopet ne zapade v isti greh. Greh lahko na primer pusti v čustvih kakšne posledice. Jeza ali sovraštvo do neke osebe lahko v grešniku pustita negativna čustva do tega človeka, ki bodo v veliki meri ostala tudi, ko bo izstopil iz spovednice. Zato se bo moral s temi čustvi boriti in se z njimi ukvarjati, sicer bo zelo hitro ob stikih s tem človekom spet padel v jezo ali sovraštvo. Zato je ob takem primeru pokora lahko izbrana tudi v smeri dejanj, ki bodo lahko počasi vodila do izboljšanja čustev do tega človeka, kar se pa brez srečevanj in dobrohotnega pogleda nanj ne bo zgodilo – zato je koristna pokora lahko tudi dejanje v to smer. Pri skopuštvu pa bo verjetno pomagala določena miloščina in morda ne le enkratna. Prav v tej smeri bi morda pogovori med spovednikom in spovedanci mogli bolj poglobljeno potekati. Seveda pa je potrebno vzeti tudi v obzir okoliščine, ki lahko omejijo ta pogovor, da ni predolg; če čaka na spoved veliko spovedancev, kot je to ob praznikih ali v romarskih središčih, potem ni primerno imeti predolgih nagovorov spovedancem, ampak se omeji na najbolj nujno ali lahko praktično tudi nič, če ni razvidne posebne potrebe, kar lahko kdaj velja za redne spovedance.
V postnem času je smiselno poglobiti svoje vedenje in svoj odnos do zakramenta spovedi. Najmočnejše ‘orožje’ v boju z grehom nam je zapustil Kristus prav v tem zakramentu, v katerem nastavimo ‘sekiro’ milosti prav na glavno korenino zla v sebi. Spovedno srečanje se pravzaprav prične že z dobro pripravo na obhajanje zakramenta. Ta je lahko zasebna ali skupna; primerna je tudi skupna družinska priprava. V njej se pod razsvetljenjem Božje besede in pod vodstvom Svetega Duha, ki se mu priporočimo, osredotočimo na svoje odnose do Boga, ljudi, sebe in vsega stvarstva. Občutek za greh je mnogokrat močno prizadet, saj manjka predvsem osebne izkušnje Božje dobrote in usmiljenja, na osnovi katere je šele mogoče brez strahu priznati svoj greh in preiti v kesanje. Kesanje je notranji dej, ne le zunanja molitev obrazca. Sledijo branje Božje besede ali vsaj priklic v spomin kakšnega stavka, izpoved grehov, odveza krivde in večnih posledic pri velikih grehih in nato zadoščevanje ali pokora. Tako pride do izraza resnica, da ne moremo s svojimi močmi popraviti zla, ki smo ga z grehi prizadeli sebi in vsej družbi.
Zakrament sprave je v prvi vrsti izraz Božjega usmiljenja, ki se je uresničilo v Jezusu Kristusu. Jezus je iskal grešnike, da bi jim lahko posredoval odpuščanje. Evangeliji ga predstavljajo kot prijatelja grešnikov, kar je njegove nasprotnike celo škandaliziralo. Do grešnikov je bil izredno nežen, do greha pa neizprosen. Zelo zgovorno je, da je Jezusovo javno delovanje postavljeno med dva dogodka, ki imata isti pomen: stopiti v vrsto grešnikov, celo na mesto grešnikov. To se je prvič zgodilo pri njegovem krstu v Jordanu, kjer se je postavil med grešnike, čeprav sam brez greha, da bi pokazal svojo solidarnost z njimi (prim. Mt 3,13-17). In ista vsebina se ponovi pred Pilatom, ko Jezus stopi na mesto Barabe, ga zamenja v smrtni obsodbi in se na križu spet znajde med grešnikoma (prim. Mt 27,20-26). Tam zasede mesto nas vseh, saj smo vsi grešniki. Bog želi, da bi njegovega usmiljenja bili pogosto deležni, zato po Cerkvi priporoča redno obhajanje zakramenta sprave. Res, da je ta zakrament namenjen najprej za velike grehe, ki povsem prekinejo odnos do svetega Boga, a ga je primerno in zelo priporočljivo obhajati tudi z izpovedjo manjših grehov, ki še ne prekinejo povsem odnosa z Bogom, ga pa seveda rahljajo in ogrožajo.
Bog pri zakramentu sprave ne le odpusti krivdo in večne kazni, ampak obdari spovedanca z novo milostjo, pravo velikonočno novostjo življenja, v moči katere more, seveda tudi z lastnim prizadevanjem, svoje življenje spreminjati. Vsak spovedanec namreč sprejme prav tisto Božjo pomoč, ki jo pri svojem konkretnem življenju potrebuje.
Jezus v svojih odnosih do ljudi ni nikoli zahteval posebnih zagotovil, da je odpuščal grehe. Grešni ženi ni rekel, naj gre in najprej šest mesecev živi, kakor je treba, da dokaže, da misli resno. Tudi Zaheja ni poslal najprej na preizkušnjo. Giotto je v Assisiju naslikal ‘grešno ženo’, ki Jezusu poljublja noge, s svetniškim sijem. Tako je njegov umetniški genij začutil teološko resnico, da žena ni postala svetnica zaradi svojih dejanj, ampak ker se je spreobrnila, ker je odprla svoje bivanje Kristusu in je le-ta po svojem Duhu lahko vstopil vanjo; postal edino središče njenega življenja. Takrat jo je preustvaril v ‘novega človeka’ in zato ji je potem lahko rekel, da naj gre in naj ne greši več. V lastni moči tega namreč ne bi bila sposobna, v moči srečanja s Kristusom, pa je bila sposobna novega načina gledanja, novega načina razmišljanja in delovanja.

TURNŠEK, Marjan (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 3, str 38.

Znani nizozemski slikar H. Rembrandt (1606 -1669) je na zanimiv način upodobil Jezusovo križanje. Na njem je naslikal dviganje križa na Kalvariji, Jezusovo trpljenje, surovost vojakov, sočutje žena pod križem … Če umetnino natančneje pogledamo, vidimo, da je slikar ob Jezusovem križu upodobil tudi samega sebe.

Nekaj podobnega želi povedati Gospodova večerja: pomaga nam videti sebe ob vznožju Jezusovega križa in nas spominja na Jezusovo trpljenje, ki ga je prestal zaradi nas. Če pri njej dejavno sodelujemo, smo dejansko pod njegovim križem, skupaj z Marijo, njegovo materjo.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo.
v knjigi: Zgodbe o kruhu z okusom nebes, Ognjišče, Koper, 2023, 27.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Devetletna Katja je kot furija privihrala v kuhinjo. »Zakaj me nisi zbudil? Še pouk bom zamudila!«
»Pravkar sem ti mislil pozvoniti, pa si me prehitela,« je mirno odvrnil štirinajstletni Miha.
Katja je pogledala na uro in se prestrašila. »Kako da si še doma?«
»Zamudil sem avtobus, a se bom že znašel. Ti pa le pohiti, da bo vsaj eden od naju pravočasno v šoli. Ker imam čas, te bom pospremil.«
»Boš šel zdaj kar peš v šolo?« je vprašala, ko se je na vso moč trudila, da bi ga dohajala.
»Da bi eno uro pešačil? To pa že ne! Raje bom štopal.«
»Štopal?« ni mogla verjeti Katja.
»To je zdaj edina možnost.«
»Ampak mami …«
»Vem, mami tega ne dovoli,« je dokončal njeno misel.
»Toda, Miha, kaj bo rekla, ko bo izvedela, da si kljub temu štopal?« je zaskrbljeno vprašala.
Miha se je sunkovito ustavil, počepnil k njej in strogo rekel: »Ne bo izvedela!«
»Kako to misliš?« je bila začudena Katja in skoraj pozabila, da mora pohiteti.
»Ne bom ji povedal in tudi ti ji ne boš.«
»Ampak lagati se ne sme!«
»Vsak se kdaj pa kdaj zlaže, Katja. Zaradi tega, ker doma ne bom povedal, da sem štopal, še ne bo konec sveta.«
»Jaz ne lažem!« je užaljeno rekla, ki sta se bližala avtobusni postaji.
»O, pa še kako lažeš,« je mirno povedal in jo od zadaj pocukal za lase.
»Sem se ti že kdaj zlagala?« je užaljeno vprašala.
»Nisi se zlagala meni. Mami si se zlagala. Vsak dan, ko ji obljubiš, da si boš naredila čop, se zlažeš. Tudi danes ni nič drugače.«
»Ni res!« se je ujezila. »Le nočem, da bi bila mami huda zaradi teh neumnih las. To ni laž.«
»O, pa je! In s teboj vred lažem tudi jaz, ker ji ne povem po pravici,« je resno pripomnil in jo od strani opazoval.
»To ni isto kot iti na štop v šolo,« je skoraj zakričala Katja.
»Pa je. Laž je laž. Ampak nič ne skrbi. Mami ne bom povedal za tvoje razpuščene lase, ti pa ji ne boš nič povedala o tem, da sem zamudil avtobus in sem štopal v šolo. Velja?« Negotovo je prikimala. »Zdaj pa le teci, avtobus je že na postaji.«
Na avtobusu je Katja, kot ponavadi, sedla k Emi. Pogledala je skozi šipo in pomahala Mihu. Odmahal ji je nazaj, potem pa položil kazalec na usta.
»Komu si pomahala?« je zanimalo Emo, ko so odpeljali s postaje.
»Mojemu bratu. Zamudil je šolski avtobus, zato me je pospremil.«
»Se pravi, da danes ne bo šel v šolo.« je ugotovila Ema.
»Seveda bo šel in to na avtostop.«
»Si pa upa. Se nič ne boji, da bi ga ugrabili?«
»Le zakaj bi kdo ugrabil našega Miha?«
»Danes je vse mogoče. Tako pravi naš oče,« je resno dejala Ema.
»Pa menda ne boš zdaj jokala,« se je začudila, ko je v Katjinih očeh opazila solze.
»Ali se ti doma kdaj zlažeš?« je šepetaje vprašala Katja in si brisala solze.
»Seveda se zlažem,« je Ema odgovorila glasno. »Največkrat zaradi slabih ocen. Pa ti?«
»Ne vem. Do danes sem mislila, da ne lažem. Malo prej pa …«
»Vedve danes ne gresta v šolo?« je vprašal Janez, ko se je z gručo drugih otrok prerival proti izhodu.
»Kaj pa ti je? Mogoče že kdaj nisva šli?« ga je Ema osorno zavrnila. Toda Janez je ni več slišal, saj je med prvimi skočil z avtobusa.
Katja je le s težavo sledila pouku. Skrbelo jo je za Miha. Mama in oče sta tolikokrat poudarjala, kako nevaren je avtostop, ker se nikoli ne ve, na kakšnega voznika naletiš. A to ni bil edini vzrok Katjinega nemira. Bolelo jo je, da jo je Miha imel za lažnivko. Ne, lažnivka pa že noče biti! Laž je laž, so odmevale v njej bratove besede. Po licih so ji pričele teči solze.
»Kaj je narobe, Katja?« Katja je še glasneje zajokala. »Mi lahko zaupaš vzrok tolikšne žalosti?« je blago vprašala učiteljica, ko sta kmalu zatem sedeli sami na klopi pred razredom.
»Miha je odšel v šolo na avtostop,« je planilo iz Katje. »Kaj če ga ugrabijo? Morala sem obljubiti, da bom doma o tem molčala. A ne bom. Nočem biti lažnivka!«
»Ima Miha telefon s seboj?« je mirno vprašala učiteljica in stisnila k sebi jokajočo deklico.
Katja je pokimala in glasno pihnila v robček.
»Najbrž imaš tudi ti svojega. Pokliči svojega brata in se prepričaj, če je z njim vse v redu.«
Katja je kot blisk planila kvišku. Seveda! Le kako se tega ni sama domislila. Stekla je v razred, poiskala v torbi telefon in se vrnila na hodnik. Nestrpno je vtipkala bratovo ime.
»Je z njim vse v redu?« je vprašala učiteljica, ko je Katja odložila telefon na klop.
»Da ima ravno uro angleščine je rekel. Ampak meni se je zdelo, da sem slišala brnenje avtomobilov,« je bila zaskrbljena Katja.
»No, kaj lahko bi bilo slišati avtomobile skozi okno učilnice,« se je brž znašla učiteljica in dodala: »Je pa živ in zdrav, kajne? In nihče ga ni ugrabil. To je sedaj najbolj pomembno … Slišiš, kakšen direndaj je v razredu? Ne bo dolgo. Samo še nekam skočim, nato pa se bomo pri pouku posvetili prav posebni temi.«
»Mami, nekaj ti moram povedati,« je tiho začela Katja, ko je odložila šolsko torbo in sedla k mizi.
»Po tvojem glasu sodeč gre za nekaj pomembnega. Imam prav?«
»V šoli smo se pogovarjali o laži.«
»No, in?« je bilo vse, kar je rekla mama. Snela je predpasnik in prisedla.
»Mami, vse se je začelo zjutraj, ko je Miha zamudil avtobus. Rekel mi je lažnivka in … Vsega sem jaz kriva,« je s težavo spravila iz sebe in planila v jok.
»Zlati moj otrok, ničesar nisi kriva!«
»Ampak, mami, ti ne veš …«
»Vse vem, Katja. Učiteljica me je poklicala v službo. Vse mi je povedala. Nisem klicala Miha, poklicala sem v šolo, kjer ga, seveda, ni bilo! Šele nato sem poklicala njega. Zdaj je v svoji sobi in razmišlja o svojem nespametnem ravnanju. Ne le da se je zlagal, tvojo majhno slabost je hotel izrabiti v svoj prid, ko je zahteval, da skupaj z njim lažeš tudi ti. Tega ne bi smel storiti. Ko pride oči iz službe, se bova morala z njim temeljito pogovoriti. Vse kaže, da ima fant težave. Tudi v šoli je popustil.«
»Se je zlagal, ker se je bal iti v šolo?« je zanimalo Katjo.
»Vse tako kaže. Toda laž je nekaj grdega. Z lažjo prizadenemo ljudi, še posebno najbližje, in tako ranimo njihovo zaupanje. Z lažjo nič ne pridobimo, le v vedno večje težave zabredemo.«
»Mami, vsak dan sem ti rekla, da sem imela v šoli spete lase, čeprav to ni bilo vedno res. Je to velika laž?« je plaho vprašala deklica.
»Ni majhnih ali velikih laži, Katja. Laž je laž. Obljubi mi, da boš vedno govorila po resnici.«
Katja je samo prikimala. Čez nekaj časa je z veliko zadrego vprašala: »Me imaš še vedno rada, mami?«
Lea je vzela hčerko v naročje in jo močno stisnila k sebi. »Otrok moj, na širnem svetu ni nikogar, ki bi te imel bolj rad kot jaz!«
»Tudi kadar nisem najbolj pridna?«
»Takrat še stokrat bolj, ljuba Katja. Takrat si najbolj potrebna moje ljubezni.«
KORENČAN, Palmira Melihen (zgodbe) Ognjišče (2012) 04, str. 52