Druga Internacionala je leta 1889 razglasila prvi maj za mednarodni praznik dela, ki je imel proticerkveno ost. Cerkvi so očitali, da zanemarja delavstvo (proletariat). Ali je bil ta očitek upravičen in kako je Cerkev nanj odgovorila? (Polde)

Očitek je bil dokaj upravičen, kajti Cerkev je življenjske razmere delavstva, ki ga rodila industrijska revolucija v prvi polovici 19. stoletja, predolgo zanemarjala. Odgovor na ta očitek je bila okrožnica Rerum novarum (1891), v kateri je vprašanje dela in delavstva obravnaval v luči Božjega razodetja. Bog Stvarnik je človeku zaupal svet, da ga s svojim delom izpopolnjuje in tudi varuje. Z njo je postavil temelj katoliškega socialnega nauka, ki so ga s svojimi okrožnicami bogatili in utemeljevali papeži za njim, do sv. Janeza Pavla II. Zavzetost za probleme, s katerimi se soočajo delavci, kažejo tudi dokumenti drugega vatikanskega koncila. Uvod v spravo med Cerkvijo in delavstvom naj bi bil praznik sv. Jožefa Delavca, ki ga je uvedel papež Pij XII. in ga postavil na prvi maj: na praznik dela naj bi verni delavci imeli pred očmi svojega vzornika – tesarja Jožefa, varuha nazareške družine. Prvič so ga obhajali 1. maja 1955. (sč)

Praznik sv. Jožefa Delavca so prvič praznovali 1. maja 1955. Bogoslužje tega praznika nas živo opozarja na nekaj, kar je v redu odrešenja zelo velikega pomena: na socialni položaj tistega svetega moža, katerega je poleg Device Marije Bog najgloblje pritegnil v zgodovino odrešenja. Marijin deviški mož in Jezusov krušni oče je bil delavec – ‘tesar’. In Cerkev kaže nanj kot na zavetnika in vzornika vseh delavcev, predvsem tistih, ki živijo od dela svojih rok. Spomin in češčenje velja čisto določenemu delavcu, ‘tesarju’ sv. Jožefu, ki pa ima prek Kristusa globoko zvezo z vsemi delovnimi ljudmi zgodovine in sveta. Tega preprostega, toda pravičnega moža je Bog poklical, da bi z delom svojih rok preživljal učlovečenega Božjega Sina, dokler ne bi dorastel. Tudi tukaj pa nam Cerkev pove, da se versko češčenje ne sme ustaviti ob osebi sv. Jožefa in da gre vse poveličevanje navsezadnje le Jezusu, ki mu je bil sv. Jožef nadvse skrben varuh in hranitelj. Bogoslužne molitve današnjega praznika se začenjajo s povabilom: »Pridite, molimo Kristusa Gospoda, ki je hotel veljati za delavčevega sina.«
Praznik sv. Jožefa Delavca ni praznik, ki slavi delo, temveč delavca, človeka. »Saj končno ni pravega bogastva razen bogastva človeka samega,« je dejal sv. Pavel VI., ko je v začetku junija 1969 obiskal sedež Mednarodne organizacije dela v Ženevi. »Nikoli več delo nad delavcem! Nikoli več delo zoper delavca! Temveč vedno delo za delavca, delo v službi človeka, vsakega človeka in celotnega človeštva!«

Na Slovenskem imamo sedem cerkva (šest ž. c. in ena p. c.) in tri kapele, ki so posvečene sv. Jožefu delavcu. Župnijske cerkve so v Ivančni Gorici (LJ), Idriji (KP), Pesnici in Račah (MB) ter na Frankolovem in na Ljubečni (CE), p. c. pa v Josipdolu (Ribnica na Pohorju); kapele so v MS škofiji (Strehovci, Prosenjakovci in Brezovica).

Idrija

Godovni dan sv. Jožefa Delavca nas glasno uči: z delom naj vsakdo na svoj način in na svojem mestu sodeluje pri graditvi človeku bolj prijaznega sveta, kjer bo mogel vsakdo spolnjevati svojo nalogo.

Ivančna Gorica

Frankolovo

Rače

Ljubečna

Pesnica

vremenska pregovora
Kadar pride mesec maj, vpraša, je li še v koči kaj.
Meseca maja mora biti tri dni mrzlo, če ni v začetku meseca, je pa na koncu.

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 03, str. 115.

Zgodba

Lenariti
Nekega ponedeljka zjutraj je mlad mož, ko je šel na delo, sam pri sebi takole razmišljal: »O, da bi bil bogat! Potem mi ne bi bilo treba na delo.«
Ura je bila šele sedem, pa se je do takrat moral že umiti, obriti, si pripraviti zajtrk in delovno obleko, jo lepo položiti v torbo, to pa skrbno pritrditi na motorno kolo ter se pripeljati na delo.
Tam je bil nekoliko prej kot drugi delavci. Tako je lahko opazoval njihove »dolge« in zaspane obraze.
Ob tem je razmišljal: »Brez dela bi na svetu vladal nered. Ne bi imeli vode, mila, kruha, hrane, obleke, obutve in ne mopeda!« To mu je pomagalo, da je bolj vesel in srečnejši stopil v tovarno.
»Kaj se dogaja s tabo? Ali si zadel na loteriji? Ali kaj?« so ga spraševali sodelavci.
»Sploh ne gre za denar, samo premišljeval sem, kako neznosno bi bilo življenje, če nam ne bi bilo treba delati, ampak samo ležati in lenariti.«

Misel

Vsi moramo delati in si vsak s svojim delom zaslužiti sredstva za življenje. Vsakdo se mora truditi, da s svojim delom izboljšuje razmere v družbi.
Delo ne pomeni samo napora kmetov ali fizičnih delavcev. Tudi študentje delajo. Njihovo delo je študij.
Študentje in dijaki »delajo«, tudi s tem, ko se trudijo, da so šolski prostori čisti. Lahko se vključujejo tudi v druge šolske dejavnosti. Mladi ljudje lahko delajo tudi doma, če pomagajo kuhati, pospravljati, čistiti in likati ali pri drugih hišnih ali kmečkih opravilih. S tem si pridobijo dragocene delovne navade.
Predvsem ne pozabimo, da s svojim delom sodelujemo s Stvarnikovim načrtom za našo zemljo.

Molitev

Gospod Bog,
zahvaljujemo se ti,
ker nam daješ moč,
da lahko delamo
ter smo zadovoljni,
ko delo končamo.
Naj ti bomo hvaležni tudi za to,
da imamo delo in da z njim
lahko osrečujemo druge ljudi.
Zahvaljujemo se ti za številne koristi,
ki smo jih prejeli po delu drugih.
Naj bo vse naše delo
v službi ljudi in Božjega kraljestva
ter Tebi v slavo.

Iskrici

Dejstvo je, da sem čisto običajen človek; če sem kakorkoli uspel, je to sad trdega dela. (Louis Mountbatten)

Dobrotljivost Gospoda naj bo nad nami
in delo naših rok nam podpiraj,
da, delo naših rok nam podpiraj. (Ps 90,17)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2009), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 89-91.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Čas, v katerem živimo, ponuja mnogo razlogov za skrbi in sodoben človek je nekako navajen živeti z njimi. Včasih pa je skrbi preveč. Zaskrbljenost, ujetost v skrbi in stalno premišljevanje o nevarnostih lahko za posameznika predstavlja resno težavo.

ŽIVETI S SKRBMI, RAVNATI SKRBNO
Najbrž ni nikogar med nami, ki ne bi kdaj sanjaril o brezskrbnem življenju, o življenju, v katerem bi bili razbremenjeni vseh skrbi. Toda, kakšno bi bilo to življenje? Morda naj bi bilo podobno tistemu, kar kdaj pa kdaj doživljamo med dopustom na lepem kraju, kjer se predajamo ugodju in pozabljamo na vsakdanje probleme in skrbi. Ali pa si predstavljamo življenje, v katerem smo čudežno razbremenjeni vseh finančnih skrbi, slehernih dvomov, nesoglasij in ranjenosti v medosebnih odnosih, ter kakršnihkoli zdravstvenih tegob. Morda v svoje fantazije vključimo še svet brez zla in trpljenja, brez vojn, naravnih katastrof, lakote …
Realnost slehernega človeka na zemlji pa je drugačna. Ljudje se domala venomer soočamo z mnogimi preizkušnjami, nevarnostmi, tveganji in negotovo prihodnostjo. In v našo duševnost so vgrajene skrbi kot nekakšna notranja opozorilna znamenja, kot spoznanja in spodbude, da moramo poskrbeti zase in za svoje bližnje.
Skrbi, ki nas usmerjajo k reševanju problemov in odgovornemu ravnanju, so za nas koristne.

Če Nike ne bi skrbelo, da bo zamudila v šolo, bi se zjutraj prepočasi spravljala od doma in ne bi ujela avtobusa.
Če kmeta ne bi skrbelo, da bi njegov pridelek utegnila ogroziti suša, ne bi poskrbel za namakanje svojih polj.
Če mlade mame ne bi skrbelo za zdrav razvoj njenega otroka, ne bi dovolj pozornosti namenjala spremembam v njegovem odzivanju.
Če Toneta ne bi skrbelo, kako bo s skromno plačo preživel družino, ne bi tako skrbno ravnal s prisluženim denarjem.
Če Marija ne bi imela skrbi za svoje zdravje, ne bi hodila na potrebne medicinske preiskave in ne bi preprečila napredovanja bolezni.
Če odgovornih v občini ne bi skrbelo, da bi lahko poplave ogrozile prebivalce ob reki, ne bi poskrbeli za protipoplavno zaščito.

KO SMO UJETNIKI PRETIRANIH SKRBI
Mnoge skrbi nas spodbujajo k potrebnim odločitvam in razumnim dejanjem. Ko uspešno rešujemo probleme, se osvobodimo tudi z njimi povezanih skrbi. Nekaterih problemov žal ne moremo ustrezno in pravočasno rešiti ali pa jih odrivamo, zanikamo. Z nakopičenimi problemi se kopičijo tudi skrbi. Pogosto slišimo, ko kdo pravi, da ima polno glavo skrbi, spet drugi pove, da zaradi skrbi ne more spati. Kronične skrbi nas mučijo, izčrpavajo, rahljajo naše telesno in duševno zdravje.
Med nami pa je kar veliko takšnih oseb, ki so obremenjene z neobičajno, prekomerno in nerazumno zaskrbljenostjo. Večino časa so prežete z razmišljanjem, kaj vse hudega jih ogroža oziroma kaj vse jih lahko prizadene v prihodnosti.
Štiridesetletni moški je po rahli slabosti ob telesnem naporu postal zelo zaskrbljen za svoje zdravje. Prepričan je bil, da je nekaj narobe z njegovim srcem. V zadnjih letih je kar nekaj mlajših moških, ki jih je poznal, nenadoma umrlo zaradi srčnega infarkta. Kar naprej premišljuje o tem, kako bi bilo z njegovo ženo in otroki, če bi jih moral tako mlad zapustiti. Opravil je že veliko medicinskih preiskav, ki so pokazale, da je njegovo srce zdravo, a to ga ni pomirilo. Po večkrat na dan si meri krvni tlak. Izogiba se vsem naporom. Veliko brska po spletu ter prebira informacije o tveganjih in znakih za obolenje srca. Po vsaki spremembi svojega počutja obišče družinsko zdravnico. Kliničnemu psihologu, h kateremu ga je napotila, je zaupal, da je od nekdaj takšen, da ga vse skrbi, in da veliko premišljuje o »črnih scenarijih«.
Mlajša upokojenka je polna skrbi za prihodnost. Skrbi jo, kako bosta z možem na starost finančno preživela. Zaskrbljena je zaradi njunega zdravja in medsebojnega razumevanja. V vsem vidi nevarnosti zanju. Kako bo, ko bo kdo od njiju ostal sam? Kar naprej premišljuje tudi o družinah svojih odraslih otrok in o vnukih. Nenehno jo skrbi, da se ne bi komu kaj hudega zgodilo, in premišljuje o tem, kaj vse jih lahko doleti. Pogosto premišljuje o nesrečah, naravnih katastrofah, vojni; vse te nevarnosti ima stalno pred očmi. Nikdar se ne more prav sprostiti, vsa je v krču, v telesu čuti razne bolečine, zelo slabo spi.
Dvajsetletna študentka se dva tedna pred izpitom ne more otresti svojih skrbi. Premišljuje o tem, da se ne bo uspela dovolj pripraviti za izpit, da bo izpit prezahteven, da ni dovolj sposobna, da si ni izbrala pravega študija, da nikdar ne bo dosegla cilja. Razglablja o vseh možnih negativnih razpletih svoje prihodnosti. Je polna dvomov in skrbi o tem, ali bo kdaj spoznala fanta, ki bi jo imel rad. Ni zadovoljna s svojim izgledom, s svojo postavo in s tem, kako se znajde v družbi. Premleva o svojih slabih izkušnjah med vrstniki in si v domišljiji slika svoje bodoče neuspehe v stikih s fanti. Ne more se otresti svoje zaskrbljenosti in to jo dodatno skrbi.

ZAKAJ SE PREDAJAMO SKRBEM, ZASKRBLJENOSTI?
Če smo nagnjeni k prekomerni zaskrbljenosti, v vsem vidimo nevarnost, kar naprej pričakujemo nekaj hudega, za mnoge stvari verjamemo, da se ne bodo dobro končale. Čeprav nas naše izkušnje učijo, da se zelo velika večina naših skrbi in negativnih pričakovanj ne uresniči, se vedno znova zatekamo v premlevanje in pričakovanje slabega. Zaskrbljen človek je zmotno prepričan, da skrbi delujejo, da ga varujejo, in se jim tako še naprej predaja. Če se mu v resnici zgodi kaj hudega, pa misli, da ga mora zato za naprej skrbeti še bolj.
Zaskrbljenost je posledica tega, da ne moremo prenašati negotovosti, da iščemo stoodstotne in takojšnje odgovore. Kar naprej se sprašujemo: »Kaj pa, če …?« Kaj pa, če imam raka? Kaj pa, če ne bom mogel izplačati kredita? Kaj pa, če izgubim službo? Kaj pa, če bo vojna? Kot da bi nas nekaj v naši notranjosti sililo, da se v mislih nenehno »pripravljamo« na najslabše. Kakor da bi se s premlevanjem lahko izognili možni katastrofi.
Pretirano zaskrbljena oseba doživlja veliko odgovornost za dogodke in poskuša imeti vse pod nadzorom, zato je zelo pozorna na vse, kar bi jo lahko ogrožalo, in o vsem tem veliko premišljuje. Prepričana je, da s skrbmi rešuje probleme.
Zaskrbljenost je dogajanje v naši glavi, v našem mišljenju. Ko premlevamo negativne misli, se s tem izognemo čustvenemu doživljanju, doživljanju strahu in tesnobnosti, ki sta povezana z našimi skrbmi. Ko smo zapredeni v skrbi, nas je začasno manj strah, smo manj tesnobni.
Kadar smo prežeti z zaskrbljenostjo, delujemo v mislih ter bivamo v prihodnosti, kakršno si predstavljamo in se je bojimo, pa se zelo verjetno sploh ne bo zgodila. V sedanjosti pa medtem življenje odteka mimo …

SPOPRIJEMANJE S SKRBMI IN ZASKRBLJENOSTJO

• Ker zaskrbljeni ljudje intimno doživljajo, kot da imajo od premlevanja skrbi koristi, se težko spopadajo z njimi, čeprav so zelo neprijetne, jih mučijo, težijo in ovirajo v vsakdanjem delovanju.
• A skrbi tudi ne moremo kar tako pregnati ali preprosto ustaviti toka negativnih misli. Svojci zaskrbljenih oseb prizadetim radi svetujejo, naj nikar toliko ne tuhtajo, naj odmislijo skrbi, naj se nikar preveč ne obremenjujejo z njimi. Takšni sicer dobronamerni nasveti pa žal ne pomagajo.
• Za vsakogar, ki ga mučijo skrbi, je koristno, da te spremeni v dejanja. Le dejanja vodijo do rešitve problema, če je ta vzrok za zaskrbljenost. Študentka, ki se prepušča razglabljanju o možnem neuspehu, si lahko pomaga tako, da pozornost usmeri na izpitno gradivo in se kar najbolj posveti učenju. Kdor ima velike skrbi glede vračanja kredita, naj bi bolj varčno ravnal z denarjem, se posvetil iskanju možnosti za dodaten zaslužek itd. Tudi če ne moremo pregnati skrbi, lahko delujemo, skrbi pa sprejemamo in jim dovolimo, da prihajajo in odhajajo kakor oblaki na nebu.
• Če skrbi že ne moremo ustaviti ali pregnati, pa se je pokazalo uporabno načrtno odlaganje skrbi na čas dneva, ki ga rezerviramo za to. Vzemimo, da vsak večer, a ne pred spanjem, pol ure namenimo premišljevanju o svojih skrbeh. Lahko si jih tudi zapisujemo.
• Skrbi lahko zmanjšamo, če več pozornosti posvetimo prepoznavanju in zavedanju čustev, ki jih spremljajo. Odpremo se za doživljanje žalosti, jeze, tesnobe, brezupa itd. S skrbmi bežimo pred svojimi čustvi, kot da lahko nas ali druge ranijo, a čustva dajejo polnost in barvo našemu življenju.
• Zaskrbljenost oplaja iluzija, da lahko imamo popoln nadzor nad svojim življenjem in da smo odgovorni za vse, kar se dogaja. Poskušajmo se znebiti te utvare in sprejmimo realnost, kakršna je.
• Večina med nami se zaveda, da je življenje negotovo in nepredvidljivo. Toda mnogi, nagnjeni k prekomerni zaskrbljenosti, zelo težko sprejemajo negotovost. Kar naprej iščejo potrditve, zagotovila, zanesljive odgovore, dokaze. A negotovost ni negativna, ni nevarna, je nevtralna, pomeni le nekaj, česar ne moremo vedeti. In s tem moramo živeti.
• Lažje nam je, če zaupamo v naročilo: Vso svojo skrb preložite nanj, saj on skrbi za vas (1 Pt 5,7).

 D. Tacol, Psihologove spodbude, Ognjišče 4 (2024), 31-33.

Jezus pravi: »Otroci, le malo časa bom še z vami. Iskali me boste, in kakor sem rekel Judom, zdaj pravim tudi vam: Kamor grem jaz, vi ne morete priti. Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!« (Jn 13,33-34)

OGLEDALO
Naš svet, racionalni in tehnični svet, ne prenese česa takega, kot je od mrtvih vstali Jezus, kontroverzno središče in nevidni temelj naše vere. Ne da se ga spraviti v tabele, niti v arheologijo, nobenih dokazov ni pustil, nobene slike, v noben grob, v nobeno kletko se ni pustil ujeti. Samo pričevanja nekaterih ljudi, ki so ga videli – ki jim lahko verjamemo ali pa ne. Zato ostaja nekje na območju skrivnostnega in nerazumnega, iracionalnega, celo mističnega, in za kazen smo ga vtaknili nekam med stokrat prežvečene pravljice, med Indijo Koromandijo in Ježka Jančka. Kakor da nekaj ne obstaja, če se ne da obravnavati znanstveno.
Morda zato vedno težje razumemo trpljenje, ljubezen, bolečino, ker se tudi teh stvari ne da razumeti, pa vsi vemo, da obstajajo, tudi če so nevidne, tudi če so nedokazljive. Samo da smo pri njih brez nadzora in brez moči, v tem je težava, ne moremo jih imeti v rokah. In zato je sodobni človek len, če nečesa nima v rokah, ne živi v nemiru in hrepenenju, da bi to našel, ampak se zadovolji s površnim občutkom, da nečesa pač ni. Tako nam propadajo stvari, zaradi katerih smo ljudje res ljudje; smisla ne moreš imeti v rokah, niti odnosov, niti upanja.

BESEDA
Ravno zato vstali Jezus ni nič od tega, kar hočemo in kar si predstavljamo. Je kot majhen otrok, ki je ravnokar shodil, nikoli pravzaprav ne vemo, kje je, ker ga ni nikoli tam, kjer si ga pustil. Je vstal? Ni vstal? Ne bo se pustil ujeti v to, da veš nekaj o njem. Zato se je izmikal tudi svojim najbližjim, svojim zvestim ženam, svojim muhastim prijateljem. Da so vstali tudi sami in ga začeli iskati.
Lahko bi bil vsepovsod. Zato so ga tudi vsepovsod našli. Na vrtu, med čebulo in radičem, na poti, ko je z lopato grebel po jarku, pa v gostilni, tudi doma, pa na plaži, bil je barist, in še kje, »Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi« (Jn 20,30). Ravno zato, da bi tudi mi, njihovi zanamci, razumeli, da je vstali Jezus, torej nekdo, ki v naše bivanje prinaša življenje, ki mu daje smisel in odrešenje, lahko vsepovsod, tudi tam, kjer ga ne bi nikdar pričakovali, recimo v naših »nasprotnikih«, recimo v ljudeh, nad katerimi smo obupali, in v dogodkih, odločitvah, ki smo se jim izogibali, ker so od nas zahtevali preveč.
Samo en namig je pustil Jezus, da bi vsaj približno vedeli, kje ga iskati: »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj!« Ljubezen, ta neulovljiva in nikoli dosežena stvar, je prostor njegovega razodetja in sredstvo razumevanja, za kaj pravzaprav sploh gre pri vstajenju. Res, ne bo šlo drugače, kot da spet in še enkrat znova postanemo učenci – in si dopustimo ves nemir v prsih, ki pritiče temu poslanstvu.

RIJAVEC, Marko (uvodnik mladinske priloge), Ognjišče (4) 2021, str. 52

V troje so sedeli za mizo. Molče. V miru bi bili pojedli kosilo do kraja, če očetu ne bi začela parati živcev naglica, s katero je sin zajemal s krožnika. »Se ti mudi?« je zagodrnjal s svojim značilnim basom, ne da bi umaknil pogled od svoje jedi. Sin z mislimi ni bil več doma, temveč že v haloških gričih. Slišal je očetovo pripombo. Nič mu ni rekel. Z odkritim odgovorom bi ga razdražil, lagati pa ni maral. Naredil se je, kot da ni slišal in je jedel dalje. Toda oče se ni dal. »Sprašujem te, če se ti mudi?« je glasno ponovil in uprl svoj srepi pogled naravnost v sinove oči. Sin se je za trenutek zmedel, a se je brž zbral. Vedel je, da mora odgovoriti. Odgovoriti pa mora po pravici in umirjeno, sicer mu bo oče takoj očital, da laže in bi povzdignil glas. Potem bi počilo. »Mudi,« je odgovoril tiho in začel bolj počasi jesti. »Kam?« je vprašal oče nestrpno. »K dekletu,« je odgovoril sin. »K čigavemu?« ni nehal oče. »K mojemu,« je odvrnil sin in jedel le še na silo. Odlična jed, ki jo je mama pripravila za to soboto: puranje zrezke v zelenjavni omaki, pire krompir in motovilec - mu ni več teknila. »Seveda k tvojemu, menda ne k mojemu! Bi lahko bil bolj določen?« je oče z besedami pikal dalje. »K Mihaeli vendar!« je bil sin jasen. »Kaj še hodita?« se je zadrl oče ter z vilicami živčno tolkel po robu porcelanastega krožnika. »Še,« je pritrdil sin. Ni mu bilo jasno, zakaj ga oče sprašuje take stvari, ko vendar vsi domači vedo, da je Mihaela že več kot eno leto njegovo stalno dekle.
Mama, razpeta med dolžnostjo pokoravati se gospodovalnemu možu in ljubeznijo do sina, je zbirala pogum in se nameravala postaviti na sinovo stran. Spoznala je že njegovo dekle in sin ji je veliko povedal o njej. Bila je zadovoljna, da je končno našel pošteno dekle in da je srečen z njo. Že je odprla usta in hotela nekaj reči, a je v istem trenutku mož znova zarohnel. »Torej se nista še razšla?« je zarežal proti sinu in se tresel od jeze. Sina je mrzlo streslo. Počasi je globoko vdihnil in počasneje izdihnil, kajti le tako se je lahko premagal, da ni vzkipel. Mirno in odločno je povedal: »Seveda še hodiva. Dodobra sem jo spoznal. Tako poštenega in dobrega dekleta še nisem imel. Upam, da bova ostala vedno skupaj.« »Skupaj?! Tako kot si ostal skupaj z Mojco in Tijano? se je oče zarežal in njegov obraz se je spačil. »Vedi, vsaka od teh dveh bi bila zate bolj primerna kot pa Mihaela. Sploh Tijana. Iz visoke družbe izhaja, doma so zelo premožni, edinka je, lepotica, da jo moški z očmi požirajo, in še bi lahko našteval njene kvalitete. Kaj pa je Mihaela? Uboga reva, niti službe nima! Živi pri svoji ostareli teti na nekem griču v stari podrtiji! Nikar je ne priženi kdaj domov, ne želim je videti in niti slišati nočem o njej. Si me razumel?« Sinu je postalo slabo. Z obema rokama si je podprl glavo in zamišljeno zrl predse. Zakaj ga oče tako napada, saj vendar ve, da prejšnji dekleti nista bili zanj. Mojca, s katero je hodil skoraj eno leto, ga je prevarala, ko je bil nekaj časa v bolnišnici, in zato jo je pustil. Kmalu zatem je spoznal Tijano. Domišljava lepotica ga je očarala, da je izgubil glavo. Začela sta se že pogovarjati o poroki. Vedno bolj je spoznaval, da so zanjo na prvem mestu materialne dobrine. Ko se je sam prepričal, da ga vara z nekim bogatim direktorjem, je naredil konec. Bilo mu je hudo. Z dekleti ni imel sreče. Želel si je iskrene ljubezni v medsebojnem zaupanju in spoštovanju. To je končno našel v Mihaeli.. Minilo je nekaj trenutkov napete tišine, potem pa je oče, tresoč se od jeze, zakričal: »Si me razumel, Izidor? Kako dolgo bom moral še čakati na odgovor?« Bil je razjarjen in iz njegovih oči je sevalo nekaj nevarnega. To je bilo za sina preveč. Vstal je od mize in mirno odšel iz stanovanja. Svoj stari avto je pustil pred blokom in sedel na kolo. Vožnja s kolesom ga je vedno pomirila. Upal je, da bo tudi tokrat tako.
Počasi se je peljal skozi mesto. Na podeželski cesti prek ravnine je pognal kolo. Ko je dosegel haloške griče, je spet upočasnil vožnjo. Pod vznožjem griča se je ustavil. Na bližnjem travniku je natrgal pisano travniško cvetje in ga s travnimi bilkami povezal v lep šopek. Potem je nadaljeval pot po strmi gozdni bližnjici na vrh, kjer je sedel pod staro drevo. Od tam je bil lep razgled na domačijo na sosednjem griču, kjer je živelo njegovo dekle.
Zaprl je oči, da bi se v tišini še skoraj neokrnjene narave umiril. Misli so mu begale zdaj k očetu, zdaj k dekletu. Vse bolj se mu je dozdevalo, da oče dekle pozna ne le bežno, na videz, kakor sam pravi, ampak bolj natančno. Zakaj govori o tem dobrem dekletu pretirano slabo? Zakaj ne želi slišati za to dekle in je noče videti? Se boji srečanja z njo? Nenadoma mu je šinilo v glavo, da se je dekle pred nedavnim, ko ji je omenil svojega očeta, začela tresti, oči so se ji napolnile s strahom. Takrat je to pripisoval njeni plahosti. Zdaj pa je bil prepričan, da se očeta boji. Toda zakaj? Hotelo mu je raznesti glavo, ko je tuhtal, kaj bi utegnilo biti med njima. Vedel je, da tega sam ne bo mogel razvozlati in sklenil je, da bo prosil dekle, naj mu sama razloži. Ničesar ji ne bo očital, pa naj se je zgodilo kar koli. Svoje dekle je imel rad, vedno bolj jo je cenil in popolnoma zaupal. Šele ko se bosta odkrito pogovorila, med njima ne bo več sence dvomov...
Iz premišljevanja se je predramil šele, ko je na licu začutil poljub in nežen dotik roke. Dvignil je glavo in odprl oči. »Izpred hiše sem te klicala in ti mahala, pa me nisi ne slišal ne videl. Nekaj hudega se ti je zgodilo?« je vprašala Mihaela in sedla k njemu. »Mihaela, ali se je v preteklosti kaj zgodilo med teboj in mojim očetom?« je privrelo iz njega. Vsa se je pričela tresti, ko je boleč spomin na davni dogodek spet priplaval na površje. Vedela je, da svojega fanta ne sme puščati v negotovosti, ko nekaj sumi. Povedati mu mora resnico, čeprav je še tako boleča. »Bilo je pred petimi leti,« je začela. »Stanovala sem v stari hiši na robu mesta, nedaleč od vaše ulice. Zaposlena sem bila v obratu zunaj mesta. Nekega večera sem zamudila avtobus, zato sem šla domov peš. Tedaj je za mano pripeljal direktor, tvoj oče, in ustavil. Povabil me je, naj se peljem z njim. Prisedla sem, čeprav nerada in s strahom. Povabila si nisem upala odkloniti. Bil je vendar moj nadrejeni pa tudi skupno pot sva imela... Ne dolgo po tistem večeru je našel zadosten razlog, da so mi izročili delavsko knjižico...« Njen tresoči glas je zamrl. Trdno se ga je oprijela za roko, kakor da bi iskala oporo, in se s svojimi iskrenimi očmi zazrla globoko vanj. Ni umaknila pogleda, ko jo je dolgo preiskujoče opazoval. Vse je razumel. Bilo ga je sram, da ima takega očeta. »Sta še kdaj govorila z mojim starim po tistem, ko te je vrgel na cesto?« je zadrgnjeno vprašal, ko je prišel k sebi. »Ne. Drug drugega sva se izogibala, Če pa sva se kdaj slučajno srečala, se nisva niti pogledala.« »Potem si se umaknila sem, v to samoto?« »Nisem mogla več živeti v mestu. Bila sem brez dela, nove zaposlitve pa nisem nikjer dobila. Ravno v tistem času je moja teta hudo zbolela. Sama ni mogla biti. Ožjih sorodnikov razen mene nima. Z veseljem sem sprejela njeno vabilo in se preselila k njej. Skrbim zanjo in po svojih močeh tudi obdelujem njeno skromno posestvo. Namerava mi ga zapustiti. S teto se lepo razumeva in zadovoljna sem pri njej. Odkar poznam tebe, je moje življenje dobilo novo vrednost, zelo sem srečna.«
»Tole z mojim očetom - ali bi lahko zbrala toliko moči, da bi stopila preko tega, kar ti je hudega prizadel?« je jecljal ves skrušen. »Mislim zaradi najine prihodnosti - da nad nama ne bi visela senca sovraštva ... ne bi bilo dobro ...« »Da!« ga je odločno prekinila. Ne bo dopustila, da bi senca tiste stare krivde visela nad ljubeznijo dveh src. Slutila je, kako mu je neprijetno zaradi očeta. Trdno je vedela, da je njen fant čisto drugačen od svojega očeta. Ko ga je gledala, je morala reči še to: »Pustiva zdaj to, Izidor! O tem se ne bova nikoli več pogovarjala! In niti besedice o tem ne očetu ne materi. Ne bova jima obteževala življenja.« Dekletov odločni glas se je potopil v molk, ki se je za nekaj dolgih trenutkov vtihotapil med njiju. Ostal je brez besed pred duhovno močjo tega navidez krhkega dekleta. Zdaj je bil trdno prepričan, kar je že dolgo čutil: takšno dekle sem ves čas iskal!
Dan se je začel nagibati proti večeru in na zemljo se je spuščal mrak. Iz polmraka se je griču pred njima dvigala skromna hiša, ki jo je osvetljevala luč. Naglo sta stopila proti njej, proti svetlobi.
Med potjo se je spomnil, da v roki še vedno drži šopek travniškega cvetja. »Zate,« je rekel toplo in ji ga podal. Z obema rokama ga je prijela in se prisrčno zahvalila zanj . Potem pa je zbrala ves pogum in vprašala: »Poročni?« Hotela je, da bi to izzvenelo kot šala, a se ji to ni posrečilo. Trepetajoči glas in vdani pogled sta izdajala, kar je resnično mislila. Razumel je. Prav tako kot ona, je tudi sam želel, da čimprej stopita na skupno pot. »Kmalu!« je odločno odgovoril. »Kmalu! je veselo pritrdila.
Nives Sitar, Ognjišče (2009) 05, str. 53

Sem mati treh še majhnih otrok. Sem cerkveno poročena in z možem otroke vzgajava v veri. Obračam se na vas za nasvet, ker bi rada uredila svojo vsakdanjo molitev. V meni pa že nekaj let trepeta ‘nemirni duh’. Iskala sem razne molitve, da sem se povezala z Bogom. Na koncu sem našla brevir. Ne boste verjeli, da se je moj duh umiril. Nekaj časa sem lahko premišljevala božjo besedo. Časa mi je zmanjkovalo. Na koncu sem pa samo še hitela z branjem. To ni bilo nič. Nisem bila zbrana – samo da sem zmolila, in to je bilo vse. S tem sem prenehala. Sedaj pa molim vsak dan hvalnice in večernice. To mi je lažje. Ali samo zjutraj ali samo zvečer. Ko utegnem, vzamem knjigo in molim. Takrat se spet moj duh umiri.
Iz srca hvala za vaš odgovor
Julija
Čestitam, da tako zavzeto iščete Božjo voljo glede svojega molitvenega življenja. Kljub različnemu ‘valovanju’ glede molitve imate čudovite izkušnje celo glede molitvenega bogoslužja, predvsem bogoslužnih večernic in hvalnic, o katerih koncilska konstitucija o bogoslužju (B) 2. vatikanskega cerkvenega zbora pravi: »Hvalnice kot jutranja molitev in večernice kot večerna molitev, ki sta po častivrednem izročilu celotne Cerkve dva tečaja dnevnih molitev, naj veljata za glavni uri in naj se v tem duhu tudi molita« (B 89 a). Z bogoslužnimi hvalnicami in večernicami se povezujemo v isti molitvi z vso Cerkvijo, ki je po svoji definiciji molivka in častilka. Tako se zemeljska Cerkev povezuje z nebeško, ki slavi Očeta v Svetem Duhu po Jezusu Kristusu, našem edinem velikem duhovniku, ki pridružuje svoji prosilni, zadostilni, zahvalni in slavilni tudi našo molitev. Sadov te ‘vesoljne’ molitve kristjanov je deležna vsa Cerkev in vse človeštvo in k njej smo tudi vsi povabljeni. Človek je bil zato ustvarjen, da bi bil predvsem častilec in molivec (homo adorans), kot je rad poudarjal A. Schmemann, in dodajal, da se človek ne more popolnoma uresničiti, če ostane samo delavec in preoblikovalec snovnega sveta (homo faber), ali samo ekonomist (homo economicus), politik (homo politicus), turist (homo turisticus) itd., ampak se v polnosti lahko uresniči edino kot duhovnik (sacerdos) in ko kot duhovnik stvarstva vabi stvari, da bi z njim slavile Stvarnika, k čemur nas prav psalmi tako pogosto spodbujajo.

Ko so pred leti mladinsko veroučno skupino, ki sem jo spremljal, obiskali mladi kopti, nekatoliški kristjani iz Egipta, ki so obiskali tudi Taizé, so kar spontano pokazali manjši bogoslužni molitvenik, ki ga vsak dan uporabljajo. To pomeni, da imajo koptski kristjani utečeno navado, da vsak dan molijo molitveno bogoslužje, ki vključujejo tudi molitev psalmov. Katoličani smo, najbrž zaradi nerazumljivega latinskega jezika, postopno prepustili molitveno bogoslužje duhovnikom, redovnikom in redovnicam in se odločili za druge, manj svetopisemske molitve v svojih ‘ljudskih’ pobožnostih. Zdi se, da je kristjanom koptom uspelo tako z mašo kot z molitvenim bogoslužjem ohranjati živo vero skozi stoletja v večinsko muslimanskem okolju. Po koncilu smo tudi mi dobili vsa zakramentalna bogoslužja in tudi molitveno bogoslužje v domačem, slovenskem jeziku, kar je izziv, da se po vzoru judov, koptov in še koga bolj udomačimo z molitvenim bogoslužjem psalmov, drugimi svetopisemskimi in besedili, ki bi naj – tudi po vaši izkušnji – postale naše dnevne molitve. K temu lahko tistim, ki nimajo celotnega bogoslužnega molitvenika (brevirja), pomagajo različne izdaje bogoslužnih hvalnic in večernic. Naj omenim bogoslužni mesečnik Magnificat (Moja duša poveličuje), čeprav prinaša samo en psalm pri hvalnicah in večernicah, nam lahko pomaga, da smo molitveno uglašeni s cerkvenim letom in z vesoljno Cerkvijo.
S tem pa ne odsvetujem molitev iz bogate zakladnice ljudskih pobožnosti (mnogim zelo priljubljen rožni venec, različne litanije, križev pot itd.), molitev različnih privatnih razodetij (npr. češčenje Jezusovega in Marijinega srca, rožni venec Božjega usmiljenja itd.) in tudi ne molitvenega bogastva različnih cerkvenih gibanj ali današnjih zelo številnih karizmatičnih molitvenih pisnih ponudb ali tudi svoje osebne ustvarjalnosti. Zaradi množičnosti ponudb, smo tudi tukaj prisiljeni izbirati. Sicer pa ljudje imamo različne okuse, potrebe in karizme in zato svetujem predvsem molitveno stalnico (hvalnice in večernice), ki pomeni povezovalno in že skoraj dva tisoč let uporabljano molitveno bogastvo vesoljne Cerkve.
Na koncu bi še rad omenil, kako je Emilijan Cevc, akademik in umetnostni zgodovinar, pisatelj Preprostih stvari (Ognjišče 1999), pred leti predlagal za današnje krščanske hiše in stanovanja družinski verski kotiček ‘domače Cerkve’, v katerem bi imel častno mesto križ in morda tudi podobe ali ikone svetnikov, ki so zavetniki družinskih članov. V kotičku bi bila tudi primerno oblikovana ‘omara’, v kateri bi imelo osrednje mesto Sveto pismo, v njej pa bi bili tudi shranjeni molitveniki, družinski rožni venec, krstne in druge spominske sveče družinskih članov ter cerkveni dokumenti družinskih članov (Družinska knjižica, krstni listi, poročni dokumenti, različne plakete in drugi cerkveni spomini: prvoobhajilni, birmanski itd.). Ta kotiček bi naj tudi postal prostor za družinsko molitev, za molitev ‘Cerkve v malem’.
Seveda si bo posameznik, zakonski par in vsaka družina sama izbrala najprimernejši prostor za domačo molitev in prav tako ob bogoslužni molitvi hvalnic in večernic, ali brez njih, z ljudskimi pobožnostmi ali drugimi molitvami slavila, hvalila in prosila Boga in po molitvi oblikovala svoje življenje po Božji volji.

ŠKAFAR, Vinko (Pisma) Ognjišče (2016) 04, str. 48

Kdo naj poskrbi za moje kakovostno staranje? Zakonec? Otroci? Država? Društvo upokojencev? Cerkev? … Vsi ti in drugi lahko marsikaj pripomorejo, da se bom staral bolj zdravo, lepše, s trdnejšim človeškim dostojanstvom. Nihče pa ne more narediti zame tistega, kar je odvisno samo od mene. Predvsem od mene je odvisno, ali bom sam v sebi zadovoljen in srečen star človek, ali bom prijeten drugim, ali bom človeško zorel. To troje pa je največ, kar je mogoče doseči v starosti. Nihče mi ne brani razvijati se v tej smeri. Pomembno je torej, da najdem odgovore na vprašanje, kako po upokojitvi naravnati volan v to smer.

Pravimo, da so lepe stvari ponavadi tri. Poglejmo torej tri cilje zdravega, lepega in zadovoljnega staranja, ki so odvisni predvsem od nas samih.

SVETLO DOŽIVLJANJE SEBE, DRUGIH IN SVETA
Vsak hrib ima sončno in senčno stran. Sončna stran je topla, svetla, po njej so obdelani vinogradi, sadovnjaki, njive, travniki, vrtovi. Osojna stran je navadno bolj strma, vlažna, temačna, poraščena z gozdnimi goščavami. V nedrju hribov pa so včasih rudniki. Srednja leta življenja so predvsem garanje in delo. Le-to je včasih podobno obdelovanju sončne strani, ki daje bogate sadove, drugič krčenju goščav po osojnih strminah, ki človeka izčrpava brez vidnih rezultatov, včasih pa je življenje v srednjih letih podobno rudarjenju pod zemljo, ko se človek duši v težavah in izgublja v temi.
Z upokojitvijo se je treba preseliti na sončno stran. Tam naprej sproščeno kultiviramo rodovitne terase, toda ne več z garanjem in v paniki. Po upokojitvi je čas, da na svetlobi sončne strani izmerimo nebesno dalj in stran svojega življenja. Pogled zaobjame dosedanje življenje in pot naprej. Kar smo v življenju naredili, je narejeno, kar smo pretrpeli in zdržali, je naš dosežek, ki se ga lahko veselimo, smo nanj ponosni, predvsem pa zanj hvaležni. Preostanek življenja pa se splača dobro izkoristiti; zavestno se je treba odločiti, v kaj bomo vlagali svoje moči in čas.
Za zdravo, lepo in zadovoljno staranje po upokojitvi, je odločilno, da se naučimo doživljati sončno stran samega sebe. Kakor vsaka stvar in vsak človek imam tudi jaz nekaj dobrega in nekaj slabega. Od mene je odvisno, ali usmerjam svojo pozornost bolj na svoje težave ali bolj na svoje dobre strani; na oboje naenkrat se ne da gledati. Če hočemo biti zadovoljni stari ljudje, se moramo naučiti videti pet lepih, dobrih ali ugodnih stvari na eno slabo. To razmerje daje dovolj življenjskega veselja nad dobrim in hvaležnosti zanj. Čeprav se čudno sliši, doživljanje petih dobrih stvari pri sebi na eno slabo omogoča, da bomo to svojo slabo stran spremenili v dobro. Pri premagovanju svojih slabosti potrebujemo namreč veliko moči. Iz veselja in hvaležnosti nad dobrim pa izvirajo sveže moči. Seznam slabega, ki ni obdan s petkrat več dobrega, je prepad, ki človeku požira voljo in moči za zboljšanje.

RAMOVŠ, Jože. (Duhovnost in Slovenci). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 1, str. 29.