Kaj osrečuje družino?

V drevesni votlini je živela veveričja družina. Njihova hrana je bila preprosta, njihovo gnezdo revno, vendar so se razumeli med seboj in bili srečni.
Oče in mama sta ljubila otroke. Nekega dne je oče veveričjak rekel ženi: "Draga, ne veš kako slabo se počutim, ko gledam tebe in otroke, kako težko živite. V primerjavi z drugimi prebivalci gozda, ki imajo razkošna in udobna bivališča in hranijo svoje mladiče s sladkarijami, se čutim krivega, da sem slab mož in premalo skrben oče. Moram nekaj storiti."
Od tega dne je oče veveričjak začel zelo trdo delati. Pred zoro je šel v gozd nabirat razne sadeže, jedrca in zrna. Domov se je vračal pozno zvečer. Stalno si je ponavljal: "Moram to delati. Moram biti tako marljiv kot čebele. Moje gnezdo mora biti boljše kot orlovo."
Tako je nabiral in nabiral sadeže, jedrca in zrna. Svoji družini je želel nuditi najboljše.
Tudi njegovo življenje se je spremenilo. Uvrstil se je med najbogatejše prebivalce gozda. Oblačil se je kot kralj, a v globini svojega srca ni bil zadovoljen. Želel je imeti še več.
V njegovem razkošnem gnezdu so žena in otroci živeli v razkošju. Nikoli se niso imeli tako imenitno dobro. Njihovo prebivališče je bilo največje in najlepše daleč naokrog. Kljub temu so se mlade veverice počutile zelo osamljene. Nikoli niso mogle videti svojega očeta slišati njegovega glasu in ne čutiti topline njegovega dotika. Stalno je bil zunaj, da bi zbral še več dobrin.
Nekega dne je najmlajša veverička vprašala mamo: "Mama, kje je oči? Nikoli ga ni doma! Tako sami smo! Zakaj ne skrbi za nas?"
Veverica je obrnila svoj obraz stran in s solzami v očeh dejala: "Ne, ne! Oče nas ima zelo rad! Izredno težko dela, da bi nam priskrbel vedno boljšo hrano, vedno več imetja in boljše igrače. Želi nam samo vse najboljše."
"Toda, mama", so odgovorili vsi otroci, "mi želimo imeti očka. Njega želimo videti, slišati in se z njim igrati. Brez njega se počutimo sami, pogrešamo ga."
Ko je tistega večera prišel veveričjak domov, si veverica ni mogla kaj, da mu ne bi rekla: "Dragi, počutim se osamljena. Tudi otroci se počutijo same. Ne čutimo, da nas imaš rad in da skrbiš za nas. Potrebujemo tebe. Želimo tvoje ljubezni, zlasti otroci si je želijo. Ne potrebujemo več imetja ali več udobja, ampak tebe!"
Očetu besede niso ugajale. Jezen je začel vpiti: "Kaj? Kaj pa govoriš? Da te ne ljubim? Do onemoglosti delam za vas. Želim vam priskrbeti najboljšo hišo, najboljšo hrano najboljša oblačila. Vse najboljše in sedaj si upaš reči, da vas ne ljubim! Za koga pa vse to delam? Kako ste nehvaležni!" Veverica mu je mirno odgovorila: "Pa saj otroci ne potrebujejo velike hiše, ampak srečen dom! Saj nam ni za imetje, hrano, udobje. Jaz si želim moža, otroci pa očeta. Ali moreš reči, da naša srca niso lačna?"
Zbegan in jezen je oče odgovoril: "Pa kaj ženske res ničesar ne razumete? Vedno želite le ljubezen in vedno več ljubezni, pozornost in vedno več pozornosti. Kaj mislite, da v današnjem svetu lahko živimo samo od ljubezni in pozornosti? Rad bi vam priskrbel lepo prihodnost, varnost in brezskrbno življenje."
Prepir med možem in ženo je prebudil otroke. Tokrat je najmlajši lahko prvič videl očeta.
Največji mu je zašepetal: "Vidiš, ta človek trdo dela in nam je kupil vse, kar imamo."
In najmlajši mu je nedolžno zašepetal: "Daj, reci mu, naj nam kupi očka!".

ZA POGOVOR

Sta bili v veveričji družini na začetku zgodbe sreča in veselje? Je bila družina srečna na koncu zgodbe? Zakaj ta razlika? Zakaj se je veveričji oče tako spremenil? Zakaj je začel tako trdo delati? Kakšne so bile posledice njegovega ravnanja? Razloži, kaj je po tvoje srečen dom? Naštej njegove značilnosti. Kako naredimo naš dom srečen? Katere stvari za srečen dom niso tako pomembne? Katere stvari nas ovirajo pri ustvarjanju srečnega doma? Naštej jih! Kako nas ovirajo? Ali so naši sodobni domovi srečni? Je sreča v njih pravilo ali naključje? Ali lahko iz zgodbe o veveričji družini potegneš še druge zaključke? S katerimi mislimi je tebe obogatila?

Nekaj misli za razmišljanje

Dom - hiša
- Hiša je zgrajena iz stvari, dom pa ustvarijo ljudje.
- Hiša je lahko velika in razkošna, a hladna in negostoljubna.
- Ne potrebujemo bogatih ljudi, da bi ustvarili dom.
- Srečo ustvarijo lepe lastnosti in ne velikost hiše.

Kaj potrebujemo za srečen dom?
- Otroci potrebujejo ljubezen in sprejetost, ne pa samo udobje.
- Zakonci potrebujejo urejene odnose, ne pa razkošnih spalnic.
- Samo denar ne zadostuje. Z denarjem lahko napolnimo denarnico, ne pa srca.
- Za srečen dom je potreben čas, ki ga preživimo skupaj. Poiščimo čas drug za drugega.
- Navzočnost - ne pa odsotnost - staršev prinaša v dom srečo.

Nevarnosti in pasti
- Glejmo na visok standard življenja in ne na visok standard bivanja.
- Naj bo naša družina enkratna. Ne podlegajmo kalupom, povprečnosti ali splošni miselnosti.
- Ne dajmo se premamiti mitu velikega jutri. Naredimo naš danes lep in srečen.
- Vrednote potrošniške družbe so največji sovražniki srečnega doma. Naj nas ne zavede, da bi imeli vedno več (kot mati, oče, sin, hči), ampak bodimo vedno bolj(ši) (kot mati, oče, sin, hči...).

Kaj storiti in česa se obvarovati
- Ljubi, spoštuj in prisluhni otrokom in sozakoncu.
- Daj jim ljubezen, ne razkošja.
- Ustvari ozračje, da se bodo počutili varne. Ne uniči njihove današnje "čustvene varnosti" z brezobzirnim bojem za izgradnjo jutrišnje "gospodarske varnosti".
- Vzgajaj jih za svobodo in kritičnost do vrednot današnjega potrošniškega sveta.

RUSTJA, Božo. Veveričja družina. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2001, leto 37, št. 1, str. 36-37. (ilustracija Peter Škerl)
Zgodbe za pogovor. (zbral Božo Rustja). Ognjišče. 2005. (Zgodbe za dušo 4), str. 71-75.

Sonce je utonilo za hribe in dan se je prevešal v večer. Po hodnikih doma upokojencev je postajalo vse bolj mirno. Le nekaj stanovalcev je sedelo v dnevnem prostoru in spremljalo televizijska poročila. Ostali so se odpravljali k počitku.
Nenadoma je po hodniku prihitela receptorka in mi povedala: »Oba gospoda iz sobe 5 sta po večerji odšla iz stavbe. Rekla sta, da bosta šla le na kratek sprehod po okolici. Vendar ju še ni nazaj, čeprav se bo kmalu stemnilo.«
Bila sem zelo začudena nad dejanjem omenjenih možakarjev, saj sta se po večerji običajno odpravila v sobo. Le kako, da sta danes šla na sprehod? Večer je bil res že skoraj poletno topel in prijeten, toda … V glavi so se mi pričela porajati vprašanja, ki so me spravljala v tesnobo. Skrbelo me je, da se jima je zgodila kakšna neprijetnost ali da sta se poškodovala. Tolažila sem se, da bi v takem primeru naključni mimoidoči zagotovo pomagali in o tem obvestili tudi našo ustanovo.
Z dogajanjem sem seznanila še ostale sodelavce. Pričeli smo z iskanjem v bližnji okolici stavbe. Vsi zaposleni na oddelku smo si postavljali vedno ista vprašanja o pogrešanih možeh. Odgovora nanje ni bilo. Mešanica strahu in obupa se je naselila v nas. »Morebiti sta šla na kozarček?« je ugotavljala sodelavka. Telefonski pogovor z natakarjem v najbližjem bifeju je ovrgel njeno trditev. Misel, da bi poklicali sorodnike, se je zdela brez smisla, saj nihče od njih ni živel v neposredni bližini doma.
Nisem zdržala v zaprtem prostoru. Stopila sem na enega od balkonov. Dan se je prevesil v večer. Prižgale so se mestne svetilke in promet je postajal vse redkejši. Tiho sem pričela prositi angele varuhe, naj pomagajo, da bi se vse srečno končalo.
Čez čas sem ju zagledala. Počasi sta korakala čez most. Oba sta pri hoji uporabljala po eno palico. V prosti roki pasta nosila vsak svoj šopek ivanjščic.
»Prihajata!« sem zaklicala ostalim.
Kmalu sta oba moža prispela na oddelek. Bila sta dobre volje, kot že dolgo ne.
»Ja, kam sta pa šla? Skrbelo nas je za vaju!« smo ju spraševali vsevprek.
»Po rože sva šla! Nocoj je vendar kresni večer,« je rekel prvi. »Saj bi nama Janez Krstnik zameril, če mu ne bi postlala,« je rekel drugi. »Ampak po ivanjščice sva morala iti daleč, saj ne rastejo na asfaltu. Zato sva pozna!«
»Samo da sta se vrnila! Ampak drugič le povejta, če se kam odpravita!« sem ju opomnila.
»Sestra, dal vam bom nekaj rož. Vi jih niste uspeli nabrati, ker ste v službi.« V rokah se mi je znašel majhen šopek belih cvetlic. Prav tako sta obdarila tudi ostale uslužbence.
Ko sta moža odšla v svojo sobo, me je sodelavka vprašala, kaj pomeni postlati nekemu Janezu. Še nikoli ni slišala o tem. Razložila sem ji, da je to lepa navada, ki so jo gojili že naši predniki. Pred večerom, ki ga imenujemo kresni večer, je treba nabrati šopek ivanjščic, kresničevja in drugih podobnih rož. Cvetje se položi pod mizo v dnevnem prostoru v čast svetemu Janezu Krstniku. Pripoved sem nadaljevala tako, kot sem jo poznala že iz otroštva in sicer, da na to noč svetnik hodi skozi vasi in mesta. Kjer vidi rože, za trenutek počiva in rože blagoslovi.
Sodelavka je mojo pripoved označila kot lepo pravljico.
Srečna, da se je zgodba z obema stanovalcema doma končala brez zapletov, sem se odpeljala proti domu. Kresna noč je bila čudovito lepa. Na nebu je žarelo na tisoče malih svetov. Ko sem po vijugasti cesti prispela na planoto, sem v daljavi uzrla enega od dogorevajočih kresov.
S podarjenim šopkom sem stopila v kuhinjo. Mož je začudeno pogledal že nekoliko ovenele bele cvetove in dejal: »Pa saj sem ti zjutraj rekel, da bom jaz postlal svetemu Janezu, saj boš ti prišla pozno domov!«
Povedala sem mu celotno zgodbo, ki je zaznamovala delovno popoldne. Majhen šopek pa sem dodala cvetju, nabranemu v čast svetniku, ki goduje na dan po kresni noči.

HVALA, Irena (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str. 85.

… se dan obesi, moč mu po rasti prične počasi pojenjati, spet se začne krajšati in izgubljati svojo pomladno življenjsko moč. Vsako leto je tako, vedno enak cikel, ki se ponavlja in mu nič ne more do živega. Nekaj naravnega je, da začnejo moči kakor dnevu, kakor svetlobi sonca nekoč tudi človeku popuščati – da nisi vedno fit in v formi, da ne gre vedno vse najbolje. Naravno je, res, da se o kresi dan obesi, poraz in nemoč in usihanje sta nam naravna. Morda celo koristna.
Naši predniki so od nekdaj zato ta dan, dan najkrajše noči, predvečer 24. junija, praznovali s kresom. Luč so prižigali, ko jih je zaskrbelo, da se začenja spet pot proti zimi, proti dnevu najkrajše svetlobe. Ni šlo za isto stvar, ki smo jo potem delali za prvi maj, morda je prvomajski kres nastal iz bolj praktičnih razlogov, zaradi obilice odpadnega vejevja, ki so ga v tem času ljudje otrebili drevju, da bi naredili prostor novemu življenju in menda tudi novim smetem, glede na to, da se je na majskih kresovanjih večkrat kurilo tudi gume in ostale smeti. S kresom, tistim prvopoletnim ognjem, pa so naši predniki želeli pomagati soncu, da se ohrani in ne omaga. Ponudili so mu svojo pomoč.
Menda v strahu pred tem, kaj se bo zgodilo, da ne bodo prehitro ostali brez sonca, brez svetlobe. Ker je svetloba tista, ki daje človeku živeti, veliko bolj kot moč, kot mladost, kot sposobnosti, saj se oči še veliko bolj kot drugim svetijo starim ljudem, ki so omagali na postelji, tako sem videl. Svetlobo so prisiljeni iskati drugje, kot jo iščemo tisti pri močeh: v hvaležnosti za človeka, ki jih obišče, ki jim navlaži ustnice, ki na vse pretege napenja svoje glasilke, da bi ga slišali, ki jim ponudi trenutek časa; tako se naslonijo na sočloveka, na pomoč, na ljubezen, in njihovo življenje zasije kot sveča, tudi če gre proti dnevu najkrajše svetlobe. Ko imamo nekoga, za kogar smo hvaležni.
Zato je tako pomembno kuriti ognje v teh dneh prvega pojemanja luči. To je lastno človeku, ki se boji teme. Ne mižati, ne ignorirati slabega, ampak premagovati ga, in sicer tako, da svoje življenje namesto na svoje moči raje naslonimo na drugega, na odnose, ki jih živimo – iz njih je svetloba ali pa tema našega življenja. Postati oseba, za katero bo nekdo hvaležen, ne v prilizovanju in razvajanju, temveč tako, da bom svetil s tem svojim kresom, grel, odganjal zveri in kuhal večerjo; da bom drugemu prisotnost, pa četudi moteča; da ne bom šel stran, tudi ko bi to rad naredil. Kajti svetlobi pojemajo moči, če ji ne pomagamo, če vsak s svojimi željami ne podkuri ognja, se če jim ne odpove, da bi to poleno drugim svetilo in jih grelo.
Baje je morala za kres na kresno noč vsaka hiša dati nekaj dračja, sicer pri hiši ni bilo blagoslova. Zato nocoj kurim kres: svoje načrte in svoja pričakovanja sežigam. Tiho sedim ob njem in tuhtam, če bi se dalo tudi brez praprotnega semena slišati kaj več, kot se sliši sicer; na kresno noč je vse mogoče …k

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 88.

Če želite konec meseca, na god Janeza Krstnika, ko sonce obstane, ko se dan obesi, zanetiti kres do strmih nebes, ne smete izgubiti niti dneva.
Najprej vzemite polena, ki vam jih ljudje zmečejo pod noge. Naj bodo osnova celotnemu kresu. Naj zagorijo prva in dogorijo zadnja. Veliko jih je, debela so in gorela bodo dolgo v noč. In ko jih bodo na kresno noč požirali ognjeni zublji, boste tudi brez praprotnega semena v čevlju, če že ne vseh živali, slišali in razumeli vsaj konje, vole, osle, kure in svinje.
Naslednja pridejo na vrsto polena, ki bi jih lahko zmetali vi. Pa jih niste. Tudi teh se nabere za celo skladovnico. Upam vsaj, da ste jih več zložili na kup, kot pa vrgli bližnjim (in daljnim) pod noge. Sicer se lahko zgodi, da vas v svoj nori tek na to skrivnostno noč potegne divja jaga.
Nato na kres položite še vse iveri, ki ste jih zapazili v očesih bratov in sester. Pri tem nikar ne pozabite na bruna v svojih očeh. Za netivo pa dodajte še prazno slamo, ki ste jo videli in slišali mlatiti preko celega leta in, roko na srce, tudi sami pridali kakšen udarec s cepcem, kajne?!
Kurjave na pretek ...
Če ste ohranili vsaj iskrico binkoštnega plamena, vam ne bo težko zanetiti ognja. Vsekakor pa ne bo odveč, da se prepustite vetru, spremljevalcu Svetega Duha, ki “veje, koder hoče” (Jn 3, 8), in je znan po tem, da na pogoriščih življenjskih razočaranj izpod pepela na pol ugaslo žerjavico razpiha v nov ogenj!
Če bo ogenj pojemal, se spomnite dveh src, ki v juniju še posebej ‘gorita’: Srca Jezusovega in Srca Marijinega. Dveh src torej, ki gorita v neugasljivi ljubezni do nas. Naj vas ne bo strah tudi svojega srca prepustiti tem plamenom, kajti to je ‘Gospodov plamen’, ki ga “velike vode ne morejo pogasiti in reke ne preplaviti” (Vp 8, 6-7).
Ko so ognji pogoreli, so naši poganski predniki preostali pepel nesli domov, potrosili so ga na polja, v štiri vogale hiše, žerjavico pa so si tudi položili na srce. Storite tako tudi vi s tem svetim ognjem. In naj vaše srce vsaj tli, če že ne gori, v ljubezni do Njega, da mu boste te srčne žerjavice lahko nasuli v kadilnico prihodnje leto na Telovski procesiji.

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 6, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Stara navada je, da zvečer pred praznikom rojstva Janeza Krstnika, ki ga obhajamo 24. junija, kurimo kresove. Po tem običaju se celo sam praznik imenuje 'kresni dan'. Od kod izvira ta običaj? (Kristina)

Praznik rojstva Janeza Krstnika je po ljudski veri najdaljši dan v letu, po njem se začne počasi krajšati. Znan je rek: »O kresi se dan obesi.« Odlični narodopisec dr. Niko Kuret razlaga: »Spoznanje, da je sonce doseglo vrh svoje navidezne poti in da dan začenja spet pojemati, je prvotnega človeka vsako leto navdalo s tesnobo. V svojem preprostem mišljenju pa je menil, da more z magičnimi sredstvi Soncu ohraniti moč, mu jo pomnožiti. Takšno magično sredstvo je bil ogenj.« Veri v magično moč ognja se je pridružila vera v sončno božanstvo. Pri naših slovanskih prednikih se je to božanstvo imenovalo Kresnik, ki se je spreminjal v sončnega junaka, nazadnje v zemeljskega vladarja. Ko je bil običaj 'pokristjanjen', je vlogo Kresnika prevzel (Janez) Krstnik. Razlago besede 'kres' najdemo v stari šegi, da se mora ogenj za prižiganje kresa 'ukresati' iz kremena, sicer nima prave moči. (sč)

Sem mama dveh najstnic in se včasih sprašujem, ali na pravilen način posredujem vero. Hodimo redno k maši, zato je moje mnenje, da zgled največ šteje. Tako sem vero dobila posredovano jaz od dedka in babice. Z leti sem vero okrepila, tako da si v današnjem času ne predstavljam življenja brez vere. Ugotavljam pa, da pa v nekaterih družinah vera vidno usiha. Ne hodijo več k maši in ne živijo z vero. V današnjem času je vse preveč na materialni ravni. Glavno je, da imajo to in ono, pomemben je denar, da si kupijo vse mogoče, takrat so zadovoljni. To opažam tudi pri starejših generacijah, kar me zelo žalosti. Kajti starejši bi morali biti zgled mladim, trdna opora takrat, ko mladi kolebajo med biti veren ali ne. V letošnjem letu bomo pri hiši imeli prvo birmanko. Zelo sem vesela, da se pri verouku pripravljajo na sveto birmo. Vendar pa me moti način, ko morajo znati preko 100 vprašanj. Čisti nesmisel, tudi jaz sem bila pri sveti birmi, pa se nismo tako učili na pamet. Takrat smo redno hodili k maši in vse to znanje pridobili mimogrede. Zato ponovno poudarjam, da bi morale biti starejše generacije zgled mladim. Ali tudi njim vera več nič ne pomeni? Zato ni čudno, da družina danes zgleda tako: oče in mati vsak po svoje stremita po karieri, pomemben je denar. Popoldne oziroma zvečer se vračata v svojo hišo, ker se nekje morajo najesti, umiti, naspati. Nekoč so temu rekli DOM, kjer je izžarevala medsebojna ljubezen, tega sedaj ni več moč čutiti. Otroci so dopoldan v šoli, popoldan pa prepuščeni sami sebi, varuška pa je računalnik. Tako jim ostane edini dan v tednu, to je nedelja, da so skupaj. Pa še takrat se ne znalo pogovarjati, se družiti. Gleda vsak svojo TV ali računalnik. Da bi skupaj odšli k maši, pa je zguba časa. Zato je pomembno, da starša gresta skupaj k maši, saj otroci to vidijo. Pridejo trenutki, ko najstniki ne bi šli k maši, takrat je potrebno otrokom znati razložiti pomen vere v življenju. Vera nam daje neskončno upanje na boljše življenje. Človek mora v življenju dorasti do te mere, da mu sveta maša v nedeljo postane potreba, oziroma hrana za dušo, da preživiš skozi teden. Pravi kristjan si takrat, kadar se hočeš znova in znova duhovno izpopolnjevati. Znati se moraš darovati za družino, ji privoščiti najboljše, pa ne v materialnem smislu. Moraš deliti srečo, ko vidiš, da je tvoja družina srečna, šele takrat je tvoja sreča prava. Naj omenim še to, da je moj zgled bil in je še moj dedek, čeprav je že kar nekaj let pokojni. Čutim, da živo deluje iz nebes po meni. Zato sem mu zelo hvaležna za takšno delovanje, saj tako čutim, da sem boljši človek, boljša mama, boljša žena. Iz srca se zahvaljujem Bogu, da lahko verujem in vero živim.
Olga
Hvala za vašo izpoved bolj kot za vprašanje. Pravzaprav je vaš zapis tudi že odgovor na naslovno vprašanje: kako danes živeti vero? Z vašo glavno ugotovitvijo se da strinjati, saj danes vsi pedagogi in psihologi drug čez drugega naglašajo, kako pomemben je zgled staršev in drugih, ki živimo ob otrocih in mlajših. Veliko slišimo o pomenu vzorcev življenja, ki jih otroci kar vpijajo ob starših ter starejših bratih in sestrah pa tudi iz drugega okolja in vedno bolj tudi iz različnih medijev. Vse te pomembne odnose je Bog zajel v četrto Božjo zapoved: spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji. V njej je že pred tisočletji zajeta ista modrost o pomenu odnosa med starši in otroki, ki dejansko vpliva na srečno življenje otrok. Seveda ta zapoved ni samo ‘enosmerna’, torej s strani otrok do staršev, ampak tudi nasprotno. Starši namreč s svojim načinom življenja, s svojimi vzorci obnašanja in ravnanja otrokom pomagajo spoštovati jih ali pa jim to otežujejo. V prvem primeru jim pomagajo graditi srečno prihodnost, v drugem pa jih pri tem ovirajo, ker jih otroci težje spoštujejo. Čeprav smo seveda dolžni spoštovati starše v vsakem primeru, tudi ko so slabotni in grešni.
Vaša ugotovitev, da versko življenje v družinah usiha, je žal v mnogih primerih resnična. Vendar pa je prav, da se tudi zavedamo in vidimo, da ni povsod tako. Četudi bi šlo samo za redke izjeme, je vendar pomembno, da so tudi družine, kot npr. vaša, kjer vero živijo poglobljeno in radostno in so takšne družine prav zato tudi privlačne in velik zgled za svojo okolico. Tudi če na zunaj kdaj doživijo nasprotno. Ali se ni krščanstvo prav tako pričelo širiti? Posamezne majhne skupnosti, a žive in z resnično živeto vero, so postale tako privlačne, da so drugi govorili: »Glejte, kako se ljubijo med seboj!«, kot lahko preberemo v Apostolskih delih. In prav takšno življenje je pričelo pritegovati druge. Ne prepričevanje ali morda siljenje, ampak preprosto vsakdanje in dosledno življenje iz osebne povezanosti s Kristusom. To so uresničevali tisti, ki so resnično doživeli osebno srečanje s Kristusom. Poznamo samo nekatere, kot so: Pavel, Avguštin, Anton, Frančišek, Ignacij Lojolski ... Anton Martin Slomšek, Alojzij Grozde, Mati Terezija, Chiara Luce Badano ... a še veliko več je neznanih. Naše slovensko iskanje oblike nove evangelizacije teži prav za tem: kako pomagati posameznikom, da bodo sredi živih občestev mogli poglobiti osebno vero, ki je osebno srečanje s Kristusom, in nato brate in sestre vabiti in spremljati na poti osebne vere, osebnega srečanja s Kristusom. Nekaj podobnega smo zapisali tudi v krovni dokument pastoralnega načrtovanja v Cerkvi na Slovenskem z naslovom “Pridite in poglejte” v 59 točki. Bog daj, da bi našli tudi poti do uresničevanja tega želenega cilja. Vsak izmed nas je pri tem pomemben in lahko doda svoj nenadomestljivi delež.
Zaustavili ste se tudi pri smiselnosti učenja več kot sto odgovorov na katekizemska vprašanja, ki jih je morala znati vaša birmanka. En vidik je gotovo tisti, ki ste ga poudarili sami. Če gre zgolj za učenje na pamet zaradi ‘opravljenega’ izpita za birmo, potem res ne bo veliko ostalo. Strinjam se, da je veliko bolj pomembna skupnost med mladimi, animatorji, veroučitelji, duhovnikom in še kom, ki je v času priprave na birmo v župniji nastala. Saj je Cerkev najprej v medsebojnih odnosih, kjer se naseli tudi Kristus – kjer sta dva ali trije v njegovem imenu, je on sredi med njimi. Takšne prijateljske vezi jih bodo zadržale v občestvu župnije. Ob tem pa ni nepomembno, da otroci kakšno stvar o svoji veri tudi vedo, preprosto znajo. Tudi to jim bo v življenje še kako prav prišlo. Verjetno bi se strinjali, da je koristno, da se otroci naučijo na pamet poštevanko. Čeprav je to kar težek dril, ko se jo učijo. A kar znajo na pamet, lahko vedno in povsod uporabijo. Seveda se pa strinjam, da je najboljša kombinacija obojega. Se mi pa zdi zelo zanimivo, da se je skupina mladih, ki je pomagala pripravljati Youcat, to je Katekizem Katoliške cerkve prirejen za mlade, odločila in ga sestavila v obliki vprašanj in odgovorov. Torej po zelo stari katekizemski metodi. Kot se v modi marsikdaj po nekaj letih kakšne oblike spet povrnejo, tako kaže, da je tudi na drugih področjih.
Verjamem, da bo vaš razmislek, spoštovana gospa Olga, mnoge obogatil in spodbudil k razmišljanju in morda tudi h kakšnemu novemu koraku v smeri poglobitve osebne vere. Kristus pa tako ali tako že komaj čaka, da se bo mogel s kom v živo srečati in ga osvojiti s svojo ljubeznijo.

M. Turnšek, Pisma. Ognjišče 6 (2013), 52.

Zgodba

Odnašalo ga je
Mlad mož se je z jadrnico odpravil v deželo onkraj morja.
Ko je plul že nekaj ur, se je vreme popolnoma spremenilo. Morje je postalo viharno, razburkano in pihal je močan veter. Tudi vidljivost je bila zelo slaba.
Ko se je nevihta pomirila, je še vedno plul, ne da bi vedel, ali pluje v pravo smer. Zato je bil neizmerno vesel, ko je na obzorju zagledal kopno. A kmalu je bil zelo razočaran, ko je spoznal, da je to, kar vidi, njegova dežela.

Misel

Ko se odpravljamo na pot, moramo paziti, ali se držimo prave poti ali ne.
Ko se odpravljamo na potovanje, moramo vedeti za tri stvari:
1. cilj – kam želim priti
2. pot – smer, po kateri bomo šli
3. položaj – vsak trenutek moramo vedeti, kje smo.
Ali vemo za cilj našega življenja? To je Bog. Od njega prihajamo in k njemu se vračamo.
Ali vemo za pot? Zelo preprosta je: da prav živimo in delamo dobro.
Ali vemo, kje smo? Naša vest nam govori, ali se držimo prave smeri ali pa smo krenili z nje.

Molitev

Gospod Bog, pogosto te prosimo:
»Bodi vedno z nami!
Nikoli nas ne pusti samih,
sicer bomo gotovo padli, skrenili s poti
in tako nikoli ne bomo dosegli svojega cilja.«
Vodi nas še posebej takrat,
ko se znajdemo v težkih trenutkih in takrat,
ko nas zajame nevihta ter pihajo nasprotni vetrovi.
Odpusti nam vse krive poti,
ko smo skrenili s poti, ki vodi k tebi.
Odpusti nam tudi,
da se tako počasi vračamo na pravo pot.
Želimo pravilno živeti in se držati prave poti.
Vse do trenutka, ko bomo prispeli domov, v tvoj objem.

Iskrici

Tvoja beseda je svetilka mojim nogam,
luč na moji poti. (Ps 119,105)

Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni. (Jn 14,6)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2010), 118-119.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 116.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Vročina je prav pasje pritisnila in človek postane siten, da še sam ne ve zakaj.
Pa sem se spravil gnjavit sina …
Kaj pa se zamudim? V sorodu sva si … vse se lomi v njem … najstnik bo kmalu …
»Imaš še kaj domače naloge?«
»Imam.«
»Kaj pa?«
»Opisati moram moški poklic.«
»Kaj moraš?!!?«
»Opisati moški poklic.«
»Moški poklic?«
»Ja.«
»Aha …«
Priznam, dolgo je že, kar sem hodil v šolo: Marsikaj sem pozabil in o marsičem, o čemer se mi podučuje deca, se mi še sanja ne. Staram se in vsak dan kaj pozabim. Je pa to priložnost, da vsak dan kaj novega izvem. Pa tudi: Če pametno kimaš, izgledaš pametno in kljub temu, da si zgolj pametnjakovič, se jih vedno nekaj najde, ki mislijo, da si dejansko pameten.
Zato sem pametno pokimal. In vprašal:
»In kateri poklic boš opisal?«
»Tvojega!«
»Mojega?«
»Ja.«
»To pa ne bo prav.«
»Zakaj ne? Saj si moški.«
»No, to že … A moj poklic opravljajo tudi ženske in … Sploh pa me čudi ta delitev na moške in ženske poklice. Si prepričan, da si si prav zapomnil?«
»Ja. Saj imam zapisano v zvezku.«
»No, prinesi pokazat, da bom videl.«
Da bi kar takole pozabili na emancipacijo … Potem, ko smo “vsi drugačni, vsi enakopravni” prišli tako daleč, da nam je vse eno in vseeno … Za vse! Tako star pa še nisem!
»No, poglej!« se je mali šolar vrnil in bral:
»Domača naloga: opiši samski poklic.«
»Samski poklic? Potem lahko opišeš kaj dela naš župnik! Ali pa moraš morda opisati sanjski poklic, kaj?!«
»A??! Aja?... Mogoče pa res.«
Ja, mogoče pa res!
In ko sem zvečer, ko se je primerno shladilo, v izključno moški družbi med salvami smeha (in vrčki piva) pripovedoval kako je iz sanjskega nastal samski in nato še moški poklic, smo po novi rundi smeha (in piva) seveda začeli debatirati, če je samsko res sanjsko in kaj je danes sploh še moško. Pa je nekdo, ki mu je prvemu zmanjkalo besed (in piva), na glas začel ugibati, ali danes dejansko obstaja moški poklic.
In smo se mu v ugibanju pridružili še drugi.
In ugotavljali, da so ženske vsepovsod: doma in v politiki, v vesolju in v rudnikih, da vozijo vlake, ladje in letala, da učijo in zdravijo, izumljajo in dobro zgledajo, načrtujejo in rušijo, predvsem pa nas ovijajo okrog malega prsta … Da, če že ne v praksi, pa vsaj teoretično, ženske lahko opravljajo vse poklice in, presneta reč, da tudi sam rad pogledam ženski hokej. Igra je čisto prava, le pretepanja ni!
In smo se, čeprav smo bili izključno moška družba, nenadoma počutili kar malo ogrožene. Pa tudi to našo izključno moško družbo je na vsake toliko zmotila ženska: in sicer natakarica, z vprašanjem, če bo kdo še kaj spil.
»Ne, hvala.«
Potem pa je nekdo zinil:
»Papež!«
»Kaj?«
»Papež! Ženska ne more biti papež!«
»Pa res!«
»Mislim … So vere in sekte, skupnosti in organizacije kjer so ženske posvetili v duhovnice in škofe …«
»Ti, a če je ženska škof … a se imenuje škofinja ali škofija?«
» … ampak papež pa ne more biti!«
»Je ni papežinje. Ni je!«
»A bomo še eno rundo?«
Volja se je kar nekako povrnila. Toda …
»Papež gor ali dol! Če ne bom čez dvajset minut doma, mi bo naša brala levite ali pa bom deležen tihe maše, čeprav ne hodim v cerkev!«
In smo se kar strinjali. Smo približno vsi na istem. Vsi drugačni, a se nam vsem enako godi. Ubogi dedci!
Jaz pa sem, potem ko sva z natakarico moško poračunala zapitek, še premišljeval o papežu.
Da je to moški poklic! Samski. In sanjski.
In da v tem poklicu, čeprav to za papeža ni najlepši in najprimernejši izraz, moški mora pokazati, koliko ga je v hlačah!
In da nam je, vsaj kakor zaenkrat kaže, Sveti Duh izbral možaka in pol.

ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 7, str. 17.