Štirinajstim pomočnikom v sili so se verni začeli priporočati že v zgodnjem srednjem veku. Njihovo češčenje pa se je razmahnilo in utrdilo v hudih stiskah poznega srednjega veka, ko so pogosto razsajale razne kužne bolezni, veliko gorja so povzročali turški napadi. O svetnikih, katerim so se z gorečo molitvijo priporočali, so iz njihovih življenjepisov in cerkvenih obrednih knjigah zvedeli, kako jih je Bog v njihovem življenju v posebni potrebah včasih tudi čudežno usliševal. Število štirinajst je nastalo s podvojitvijo 'svetega števila' sedem. Vsi pomočniki v sili, razen sv. Egidija (Tilna), so bili mučenci, med njimi je enajst svetnikov in tri svetnice. Za večino teh zavetnikov in zavetnic nimamo popolnoma zanesljivih zgodovinskih podatkov, temveč obstajajo samo legende (pobožne povesti). Vendar tudi resni zgodovinarji menijo, da je v njih zgodovinsko jedro, ki ga je ljudska domišljija 'okrasila' s pobožno pripovedjo. Odločilnega pomena je bila vera in zaupanje v njihovo pomoč in varstvo. Njihovo češčenje je bilo razširjeno tudi pri nas, o čemer pričajo njim na čast zgrajene cerkve ter njihove slike in kipi.

Sem redna bralka vaše revije. Večkrat se mi zgodi, da sem v sebi zgubljena, berem pa revijo, ki ima naslov Rad se(te) imam. V njej je veliko poučnih tem in to mi pomaga. Sem zelo ponosna na svojo mamo, ki mi v stiski priskoči na pomoč ter mi pomaga z nasveti. Res sem ji hvaležna za vse. Zadnje čase se mi nekateri sošolci in sošolke za hrbtom posmehujejo. Ali ne razumejo moje bolezni, ali pa si mislijo, da se lahko delajo norca iz vseh? Kaj naj v tem primeru naredim? Ali jim je treba kaj reči nazaj, kaj odgovoriti, ali pa jim obrniti hrbet in iti svojo pot naprej in preslišati vse to? Priznati pa moram – vsak spozna prijatelja v težavah, ko mu je treba stati ob strani.
Obiskujem biblično skupino v našem kraju in to mi zelo pomaga pri branju Svetega pisma. Vsak vernik bi moral v roke vzeti Sveto pismo, a tega pri mladih primanjkuje, saj nekateri ne vzamejo v roke te svete knjige. Sicer sem verna in hodim k maši. Letos sem postala dobrodelna in sem se sama odločila, da bom pomagala otrokom iz socialno ogroženih družin. Marsikdo se sprašuje, kaj je dobrodelnost. Dobrodelnost je to, da pomagamo ljudem v stiski in tistim, ki potrebujejo našo pomoč. Imam pa nekaj vprašanj glede vere: Ali je res, da ko zvečer moliš, govori s teboj Bog? Sprašujem pa tudi, ali je res, da ga zaradi hrupa ljudje ne slišimo? Imam še vprašanja: kako in kaj lahko komu zaupaš stvari, ki te mučijo? Ali je najprej pomembno prijateljstvo in se iz prijateljstva razvije ljubezen?
Alenka
Tvoje pismo v marsičem že samo ponuja nekatere odgovore. Si mlada in spoznavaš, da marsičesa v življenju ne veš in tudi še ne veš, katero pot izbrati v življenju. Pri mladem človeku je to dokaj normalna stvar. Še v poznejših letih se človek mora odločati in je večkrat v stiski, saj ne ve, kako bi se odločil. Si pa sama nakazala, kako iskati rešitve, ko pišeš, da bereš revijo Rad te (se) imam, Ognjišče .... Pomembno je, da mlad človek (in manj mlad) bere dobre knjige, revije in časopise, ob katerih usmerja svoje življenje. Prepričan sem, da boš z branjem našla veliko odgovorov na svoja vprašanja. Ni pa vseeno, kaj beremo in poslušamo in katere internetne strani obiskujemo, saj so med njimi tudi take, ki nam ne bodo pomagale pri duhovni rasti, ampak nas bodo ovirale na poti bližanja k Bogu.
Druga rešitev je obiskovanje svetopisemske skupine v župniji. Kristjan ne išče sam odgovorov in se ne sam bliža Bogu sam, ampak v skupnosti Cerkve. Na žalost imaš prav: danes premalo ljudi bere Knjigo knjig, kakor imenujemo Sveto pismo, in zato ne more živeti po njej. Res je, da nekateri ne marajo odpreti Svetega pisma, ker marsičesa ne razumejo. Toda prav zato imamo biblične skupine, razne knjige o Svetem pismu in danes že Sveta pisma z obširnimi opombami in uvodi, ki nam pomagajo bolje razumeti svetopisemsko sporočilo. Tudi pri Ognjišču smo izdali več knjig o Svetem pismu. Za mlajše bralce je izšla knjiga Preprosto o Svetem pismu, ki res na preprost in svež način predstavlja Knjigo knjig.
Prav tako je dobro, da si se vključila v dobrodelno dejavnost, predvidevam da v Karitas. Včasih kdo reče, da ne more darovati za Karitas, ker pač ni bogat. Pri tem pa pozabljamo, da človeku ne darujemo samo denarja, hrane ali obleke, ampak da mu lahko darujemo tudi svoj čas, svojo prijaznost in naklonjenost. Nedavno sem se pogovarjal z gospo, ki zaradi drugih obveznosti formalno ni vključena v Karitas. V njeni okolici je hudo zbolela neka žena. Njeni najbližji so bili do poznega v službah. Ko je omenjena gospa pripravila kosilo družini in pospravila doma, je skoraj vsak dan šla obiskat bolnico. Bila je pri njej, ji kaj pomagala, če je potrebovala, sicer pa se z njo pogovarjala, skupaj sta kaj zmolili ... Lep primer iznajdljive ljubezni, ki bo vedno našla način, da pomaga drugemu.
Omenjaš posmehovanje sošolcev. To je toliko bolj nerazumljivo, ker govoriš o bolezni. Če se ti posmehujejo zaradi bolezni ali morda neke telesne hibe, je to res zelo nizkotno. Morda bi to poskušali rešiti kar v šoli. Pogovori se z razrednikom, ki naj razred nagovori tako, da bo povedal, da je zelo nizkotno, če se komu posmehujemo zaradi njegove prizadetosti. Gotovo imaš med sošolci tudi kaj prijateljev in te tudi ti nagovori in povej, da te boli, ker se norčujejo iz tvoje bolezni ter da je človeka nevredno, da to počnejo.  Prepričan sem, da je med sošolci precej takih, ki bodo to razumeli.
Glede molitve. Ena najlepših opredelitev molitve je, da je molitev pogovor z Bogom. Da, ko molimo, se pogovarjamo s samim Bogom. Bogu smo tako dragoceni, da nas posluša, da ‘ima čas’ za nas. Tega se pri svojih molitvah moramo zavedati! Ali ni čudovito, da imamo vedno nekoga, ki nas je pripravljen poslušati? Če telefoniramo navadnemu človeku, ga vprašamo, če ga motimo ali pa lahko govori z nami. Kaj šele, če bi se odpravili na obisk h kakšni pomembni osebnosti. Prej bi se morali najaviti, prej uskladiti ‘termin’, če bi nas bil sploh pripravljen sprejeti. Bog pa nam je vedno pripravljen prisluhniti!
Res je tudi, da ljudje zaradi ‘hrupa’ ne slišimo Boga. Kaj to pomeni? Pomeni, da posvečamo drugim stvarem in opravkom v življenju toliko pozornosti, da zanemarimo Boga in njegovo besedo in ga ne ‘slišimo’, ker nam je vse drugo v življenju važnejše in druge skrbi preglasijo Božji glas. Ne vzamemo si (dovolj) časa za molitev, za obisk maše in premišljevanje. Pri takem obnašanju Bog sčasoma pristane na zadnjem mesu, če je sploh še na našem seznamu.
Zaupnih stvari ne zaupamo vsakomur, ampak le dobrim prijateljem, oziroma razumevajočim, duhovno bogatim in treznim ljudem. Ni pametno, da bi vsakomur zaupali, kar nas teži, saj nas ne bi marsikdo razumel. Dobro je, da imamo spovednika ali stalnega duhovnega spremljevalca, s katerim se pogovorimo o svojem življenju, tudi o stiskah in težavah, ki jih nosimo globoko v sebi.
Božo Rustja, Pisma. Ognjišče (2017) 6, str. 46

"... Kadar se mi je zdelo, da sem prišel v svojih mislih do konca, da sem spoznal jasno in razločno vse skrivnosti - dvignilo se je pred mano kakor visoka stena in videl sem, da ne vem ničesar. Iskal sem pri filozofih, ki so premišljevali vse življenje o zadnjih vzrokih življenja, a na najtežja vprašanja mi ni odgovoril nobeden. Vse se vrti v krogu, - kadar človek misli, da je spoznal dovolj, takrat zapazi, da stoji zopet tam, kjer je pričel svojo pot. Zato je naravno, da se svet tako krčevito oklepa  Boga; iz njega si more razlagati vse in jasno mu je, čemu živi. A kadar nima več vere, iskati mora resnico sam, če hoče, da je človek. Kadar pa prične iskati, naraščajo vprašanja zmerom bolj, dokler naposled ne obstane in ne more več naprej; v svoji utrujenosti se oklene navadno tujih, zmedenih nazorov, ali pa se vrne, odkoder je prišel ... "

Ivan Cankar, Pismo iz Pulja (1898)

Ognjišče, 1966, leto 2, št. 5, str. 4.

Ahac(ij) je bil stotnik rimske vojske in je pretrpel mučeništvo za časa cesarja Hadrijana (117–138). Je eden od velikih priprošnjikov v sili, h kateremu se verni ljudje zatekajo v vseh stiskah, zlasti v hudih boleznih, v smrtnem strahu in kadar je človek v dvomu. Za svojega zavetnika so ga imeli tudi idrijski rudarji, ker so na njegov spominski dan odkrili bogato žilo živosrebrne rude.

Pri nas stoji deset cerkva sv. Ahacija, vse so podružnične. Tri so v LJ nadškofiji: na Nemškem Rovtu (Boh. Bistrica), na Kališu (Gozd) in nad Malim Ločnikom (Turjak). Prav toliko jih je tudi v KP škofiji: v Budanjah (stara cerkev), v Prelesju (Plave, Deskle) in v Ledinskih Krnicah (Ledine). Sv. Ahaciju je posvečena tudi cerkev v Trebči vasi (Žužemberk – NM) in na Stražah (Št. Ilj pod Turjakom – MB); dve cerkvi sta tudi v CE škofiji: na Stranjah (Brestanica) in v Stopčah (Šentjur/CE).

Češčenje sv. Ahacija pri nas ima svoje zgodovinsko ozadje. Ko se je bosanski paša Hasan s svojo vojsko pripravljal, da čez reko Kolpo vdre na slovensko ozemlje, se mu je upirala samo še trdnjava Sisak. Andrej Turjaški in Adam Ravbar sta s slovenskimi strelci 22. junija 1593 premagala veliko močnejšo turško vojsko. Pred bitko sta se priporočila sv. Ahaciju, ki je bil tudi sam vojščak.

 
Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 6, str. 107. 

Zgodba

Pogoreli sta dve hiši

Veliko rodovitne zemlje je zajel požar. Poleg pridelka na njivah sta zgoreli tudi dve hiši: prva, velika in mogočna, je bila last bogatega moža, druga, majhna in skromna, pa je bila last nekega revnega človeka.
Po požaru je bil bogati mož ves iz sebe, saj je bila uničena mogočna hiša z vso bogato opremo. Revež je mirno gledal pogorišče svoje hiše.
Eden od gasilcev ga je začudeno vprašal: »Kako, da ste tako mirni, ko gledate pogorišče svoje hiše?«
»Nisem veliko izgubil. V njej ni bilo dragocenosti,« je odvrnil revež.

Misel

Uboštvo pomeni, da ima nekdo zelo malo imetja. Uboštvo, ki so se ga z veseljem oklenili svetniki, pa ni pomenilo samo, da nimajo posesti. Pomenilo je, da so se prostovoljno odrekli imetju. Eno je revščina in drugo je uboštvo. Revež je prisiljen živeti v pomanjkanju, uboštvo pa si človek izbere prostovoljno. Svetniki so si ga izbrali iz ljubezni do Kristusa, ki je bil sam ubog. Sveti Frančišek Asiški se je z uboštvom celo zaročil.

Molitev

Gospod Bog,
mnogi ljudje so se svobodno odločili
za življenje v uboštvu.
Tega ne zahtevaš tudi od nas.
Obvaruj nas revščine,
pa tudi pohlepa po bogastvu.
Podeli nam duha uboštva,
da ne bomo pretirano zaskrbljeni za materialne stvari.
Ne dopusti, da bi svoje srce
zaprli za potrebe ali stiske bližnjih.
Varuj nas,
da ne bi zaradi navezanosti na materialne dobrine
pozabljali na duhovne in neminljive stvari.
Osvobodi naša srca navezanosti na minljive stvari,
da se oklenemo tebe,
ki si naše največje bogastvo.

Iskra

Zelo lahko je ljudem, ki so revni, reči, naj svojo revščino sprejmejo kot Božjo voljo, če imamo sami streho nad glavo, toplo obleko, dovolj hrane in zdravstveno oskrbo ... Zamislimo si, kako bi na njihovem mestu ravnali mi – ali bi to sprejeli kot Božjo voljo? Bog, ki nam naklanja svoje darove, nas uči, da jih moramo deliti z drugimi.

Korenina vsega zla je namreč pohlep po denarju. Po tem so nekateri hlepeli in tako zablodili proč od vere, s tem pa sami sebi zadali veliko bolečin.
1 Tim 6,10

Bratje naj si ničesar ne prilaščajo,
ne hiše ne kraja ne druge reči.
Kot tujci in popotniki (1 Pt 2,11)
na tem svetu naj v uboštvu
in ponižnosti služijo Gospodu
in zaupljivo prosijo za miloščino.
Tega se jim ni treba sramovati,
saj je Gospod zaradi nas
postal ubog na tem svetu.
To je tista vzvišenost najvišjega uboštva,
ki je vas, moje predrage brate,
postavilo za dediče in kralje nebeškega kraljestva,
naredilo uboge v zemeljskih dobrinah,
a povzdignilo v krepostih (prim. Jak 2,5).
To naj bo vaš delež, ki vodi v deželo živih (Ps 141,6).
(sv. Frančišek Asiški)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2013), 28-29.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 47.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Sveta maša se je končala. Za nekaj minut sem obsedela v klopi, da vsa občutja pretekle ure shranim vase. Zunaj so se že slišali veseli vzkliki otrok in glasovi odraslih. Nekateri so počakali na znance in prijatelje, da si podelijo veselje današnjega srečanja.
Cerkev se je spraznila. K oltarni mizi je pristopil župnik in si čisto od blizu ogledoval rože. Bele gerbere in vijolično roza vrtnice so bile zložene v prelepo položno ikebano, ki je bila položena na oltarno mizo. Pred oltarjem pa je bila ikebana iz enakega cvetja. Oba aranžmaja sta imela še belo in vijolično pentljo.
Tiho in neopazno sem se hotela izmuzniti iz cerkve, da ne bi motila župnikove zbranosti. Ko sem že mislila, da mi je uspelo, pa me je s kretnjami povabil bliže. Tiho je zašepetal: »A si lahko pogledate te rože?«
Radovednost mi je pomagala stopiti tistih nekaj korakov do oltarja, da vidim, kaj je v rožah. Pogledala sem lepe rože, videlo se je, da jih je uredila spretna roka cvetličarke. In za pikico na i je po njih posula kar precej zlatega, svetlečega prahu.
»Lepo,« sem kratko odgovorila.
»Lepo je res, lepo. Ampak poglejte te rože tukaj,« je pokazal na velik šopek travniških ivanjščic, ki so se družile z lepo zeleno pšenico, »te so pa čudovite. Se vam ne zdi, da so te lepše? Le poglejte od blizu. Ali ni tem vrtnicam prav videti, da so umetne? Njihova sredina, pa kljub temu, da so tako lepo zavite pa še pozlačene, je videti, da je sredina cveta prazna. Čez čas boste videli, da bodo najprej začele gniti v sredini. Sedaj pa poglejte te ivanjščice. Prav sredina je najlepša. Na rumeno izbočeni blazinici so pripeti snežno beli cvetni lističi. Pa pšenica – klasje, ki je ravnokar začelo poganjati, še tako nežno in ranljivo, že sedaj nakazuje na zrnje, na sad, na pridelek. Ali ni ta šopek veliko lepši, bolj mil in lahkoten; nasprotno od vrtnic, ki delujejo kar malo bahavo nadute in kljub vsej velikosti, barvi in pozlati – prazno in težko. Prav vidi se, da jih je pomagal ustvariti človek. Bog tudi rožam vdihne dušo, človek je ne more.«
Župnik je pogledal na uro: »Kako čas beži, se mi že mudi naprej.«
Odhitel je iz cerkve, ostala sem sama in oblak izrečenih besed je tiho sedel v moj spomin.
Doma pred vhodnimi vrati me je že čakala nečakinja.
»Kje pa si bila tako dolgo?«
»V cerkvi, pri sveti maši.«
»Saj sem bila tudi jaz, pa sem že pol ure doma in te čakam.«
»No, pa začniva z delom, da ne boš tako neučakana,« sem jo povabila v dnevno sobo. »Če sem ti obljubila venček, ga moram narediti. Te pa že zdaj opozarjam, da ne pričakuj preveč, saj nisem cvetličarka.«
V vazi je bil šopek ivanjščic. Začela sem z delom. Polagala sem rožico za rožico in peclje spletla v kitko, ki bo venček držala skupaj in bo lep okras na njeni glavi.
Zmotila jo je prižgana televizija. »Poglej kako lepe punce. Misice so to, veš,« me je podučila.
Po modni pisti so hodile manekenke, oblečene v kreacije najboljših modnih oblikovalcev. Hodile so pokončno, vzravnano, njihovi pogledi so prazni zrli v slepeče luči žarometov. Na debelo nanesena šminka z veliko pozlate na trepalnicah ni mogla pričarati veselja in življenja v praznih očeh. Kot sem prej videla vrtnico v cerkvi.
»Pridi, bova raje spletli venec iz teh rožic,« sem hotela preusmeriti njeno pozornost. Medtem ko je v roke jemala preproste, bele cvetove, sem ugasnila televizijo.
Posvetili sva se delu. Končnemu izdelku se je videlo, da ga ni spletla cvetličarska roka.
»Oh, to je pa kar neki,« je razočarano vzkliknila nečakinja. Vseeno si ga je posadila na glavo in se ogledovala in občudovala v ogledalu. »Kako sem sedaj lepa, pa rožice tudi!« je bila kljub vsemu zadovoljna.
»Ja, lepa si. Veselo in srečno se svetijo tvoje oči, ki zrcalijo tvojo čisto dušo na pragu življenja. Lepa si in sijoča kot rumena sredina teh lepih, preprostih rožic in kot zlato sonce na nebu. Naj nič ne skali te sreče v tvojih očeh in naj nič ne prizadene tvoje duše, da ne boš kot gnil, posušen cvet in ugasel pogled manekenk.«
Ni slišala mojih besed, saj je vsa srečna odhitela, da svojo srečo in lepoto podeli s svojimi domačimi.
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 6, str. 48-49.

Zgodba

Učiteljev kateder
Prvi dan šole je učitelj stopil k ravnatelju in dejal: »Prosim, če priskrbite nov kateder za mojo učilnico.«
Ravnatelj je menil, da je kateder potreben in dejal: »Seveda, hišniku bom dejal, naj ti ga poskrbi. Pravzaprav, če ga tako nujno potrebuješ, mu kar ti reci. Povej mu tudi, kakšnega natančno si želiš.«
Čez nekaj dni je učitelj zopet šel k ravnatelju prosit za kateder. Presenečeni ravnatelj je odvrnil: »Pa nisi ti šel k hišniku in ga prosil?«
»Ne, nisem.«
»Opravičujem se,« je nadaljeval ravnatelj. »Še tisti dan, ko si bil pri meni, sem te videl, da si govoril s hišnikom. Zato sem bil prepričan, da si ga ti sam prosil.«

Misel

Logično je, da je ravnatelj mislil, da je učitelj sam prosil hišnika za nov kateder. Ker ju je videl, kako se pogovarjata. In sicer samo trenutek za tem, ko je bil učitelj pri ravnatelju.
Učitelj je res govoril s hišnikom, a mu katedra niti omenil ni. Menil je, da je to ravnateljeva dolžnost.
Ravnatelj si je napačno razlagal pogovor med učiteljem in hišnikom.
Zavedati se moramo, da se lahko, kljub najboljši volji, motimo. Seveda, saj smo ljudje in motiti se je človeško.

Molitev

Gospod Bog,
podeli nam trezen,
razumevajoč razum,
s katerim bomo mogli spoznati,
da se lahko motimo tudi takrat,
ko mislimo, da imamo prav.
Podeli nam ponižnost,
da se bomo zavedali,
da nismo nezmotljivi.
Naj nam niti na misel ne pride,
da se nikoli ne motimo.
Predvsem pa, Gospod,
nam pomagaj, da bomo takrat,
ko odkrijemo, da se motimo,
to priznali in se skušali popraviti.

Iskra

Človeka se sme biti nikoli sram priznati, da se moti. To z drugimi besedami pomeni, da  bo zaradi tega jutri bolj moder, kot je danes.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2010), 110-111.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 116.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kadarkoli zagledam kombajne, ki z velikim truščem in ogromno čeljustjo zarežejo v žitno polje, se mi v spomin nakapajo slike iz otroštva. Lepe se, da ne rečem svete.
Kruh je bil tedaj resnično sveta stvar. Bilo ga je vedno premalo, celo tistega koruznega, pšeničnega, belega pa smo uživali le ob prazničnih dneh.
Začelo se je z oranjem in brananjem. Tudi mi, ki smo bili delavska družina, smo imeli zaplato njive, kjer smo posejali žito. Seveda smo si plug in vola sposodili. Ko sem smela z bratom sesti na brano, sem se počutila prav imenitno. Ker pa sem bila drobna kot vrabček, se je brat upiral, da bi bila boljša utež pošten kamen in da bo moral še name paziti, da ne zdrsnem v brazdo. Toda oče, ki ni skrival, da sem njegova ljubljenka, je vedel, da uživam v vonju sveže preorane zemlje, v premetavanju po brazdah in v vsakem opravilu na polju. Od petero otrok sem ga jaz največkrat spremljala tam.
Sejal je vedno oče. Zdel se mi je kakor svečenik. Čepela sem na robu njive in tiho opazovala, v srcu pa sem molila k svetemu Jožefu, mojemu in očetovemu zavetniku, da bi vsako zrnce vzklilo.
In potem smo čakali, da so začele iz zemlje kukati zelene bilke. Iz dneva v dan je postajalo jezerce zelenega žameta bolj polno. Poleti se je spremenilo v zlato morje. V zgodnjih jutranjih urah so se polne glavice žita kopale v rosi. Ob večerih pa je dozorelo klasje, ki ga je ljubkoval lahen julijski veter, zašelestelo v skrivnostnem prasketanju. Bilo je, kakor bi gorelo na tisoče drobnih plamenov.
Žetev je bila praznik. Na njivo smo se odpravili že takrat, ko je sonce dahnilo megleni rožnati poljub na vrh Svetega Duha pri Nanosu. S tem je bilo oznanjeno rojstvo novega dne. Ko je gospodinja na njivo prinesla v jerbasu zajtrk, so redi lepo položenega žita počivale na zemlji. Dobršen del žlahtnih stebel pa je bil že povezan v snope in zložen v kope, kjer se je klasje še zadnjič spogledovalo s soncem. Ko so se starejši oddihali v senci, smo se otroci zapodili po strnišču in tekmovali, kateri bo v platneno torbo, zavezano okrog pasu, nabral največ klasov, ki so se odlomili med žetvijo. Tisti, ki jih je nabral največ, je pri prvi peki od gospodinje dobil hlebček belega kruha …
Pot v mlin in ure, ko smo čakali, da bo žito zmleto, je spadala med najlepša doživetja. Dolnji del vasi je žito odnašal v Kozjo paro, mi pa smo rajši nosili v Kompare. Tam se je iz drobovja Čavna z neugnano močjo zapodila čudovito hladna voda in je v nerazumljivem soglasju z loputami lesenega kolesa ustvarjala moč dela. Nad pršenjem vode se je razprostirala mavrica. Najmlajši so jo skušali ujeti skozi tisočere kapljice in veselo vriskali, ko so se jim sesedale na obraz in lase.
Skale okrog mlina so bile kakor iz pravljice. Poraščene z mehkim mahom in skrivnostno resne. Kar pričakoval si, da se izza katere prikazal droben palček ali pa nad njo zaprhutala nežna vila. Brat je v mrtvih ovinkih potoka, kjer se je voda malo umirila, postavljal lesene mlinčke. Ko sem se ga naveličala opazovati, sestopila v mlin. Mlinar je bil star in gluh, zame pa čudovit starček. Klical me je Drobižek ali Škratek in na vsa moja vprašanja je odgovarjal s smehom ali kimanjem. Vedela sem, da me ne more slišati, pa so iz mene vprašanja kar vrela. Ure in ure bi lahko strmela v slap rumene ali bele moke, ki se je usipal iz ogromnih kamnitih čeljusti. Včasih me je mlinar dvignil na lestev in imela sem vso skrivnost mletja kakor na dlani. Ne vem, če se je kdaj kaka princeska na svojem prestolu počutila tako čudovito kakor jaz v tistih trenutkih.
Da, tako je nastajal kruh. Pri nas doma je bil bel kruh bolj redek gost. Vsakdanji je bil tisti iz koruzne moke ali polenta, ki je bila na jedilniku vsak večer.
Dobro se spominjam obiskov pri noni, stari mami. Imeli so kmetijo in bel kruh je bil na mizi ne samo ob praznikih. Željno sem gledala nono, ki je iz mentrge jemala belo dragocenost. Iz droži je že prej pripravila kvašen hlebček, ki ga je z vodo – za praznike pa tudi z mlekom – vmesila med moko. Še lepše je bilo ob velikih praznikih, žetvi in trgatvi, ko so se beli dragocenosti pridružili maslo, jajca in sladkor. V belem predpasniku, drugače je vedno nosila črnega, z visoko zavihanimi rokavi in vsa pobožno poglobljena v delo, se mi je zdela kakor svečenica. Z glavo na komolcih in čisto tihcena, da bi je ne motila, sem jo opazovala in bila srečna, ko so se na gladkem testu začeli pojavljati mehurčki, saj sem vedela, da je prvi del priprave kruha pri kraju. Sledilo je vzhajanje pod belim prtom. Takrat sem morala biti pridna, vrata zaprta, da se kruhek ni prehladil. In priprava peči! Pa saj to je bila prava umetnost. Kakšen ponos, ko sem prvič smela hleb zvrniti na lopar, ga pokrižati in ponesti v temno skrivnost peči, ga nalahno odložiti in si želeti, da bi bil prav ta hleb najlepše pečen. Bilo je vedno enako, toda vedno obredno lepo.
Na gimnazijo sem se vozila z vlakom v Novo Gorico. Novopečeni meščani so nas ‘vozače’ gledali kakor da bi prišli s kakega drugega planeta. Sicer pa smo se zgornji Vipavci in Brici že po obleki močno razlikovali od njih. Zato je modri ravnatelj odredil šolske halje.
Na mesto se nisem nikoli navezala. Nekaj pa me je vsako jutro razveselilo kakor ljubezniv objem. Pot od postaje do šole je vodila mimo pekarne. V tistih zgodnjih urah so delavci nakladali zaboje svežega kruha na vozila, ki so odpeljala v razne konce. Zrak je bil prepojen s čudovitim vonjem po sveže pečenem kruhu. Včasih so se nam kar prikazovale pred očmi hrustljave žemljice.
Nekega dne nas je sošolec, ki je danes pomemben zdravnik, vse povabil na žemljice in jogurt. Povedal, da ima rojstni dan in, kar se nam je zdelo najbolj čudno, povabil je tudi ‘vozače’. Takrat sem prvič okusila jogurt in bil mi je všeč, saj je bil podoben kislemu mleku. Polovico žemljice pa sem skrivaj spravila v žep halje. Dobila ga je najmlajša sestra, ki je bila moja ljubljenka.
Dobro kuhanje je velika umetnost, toda domača peka kruha je še vedno kakor obred, prelit z ljubeznijo.

PIZZONI, Jožica. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 6, str. 47-48.