Sveto velikonočno tridnevje, ki pomeni višek krščanskega bogoslužnega leta, se prične z mašo v spomin Jezusove zadnje večerje na veliki četrtek. To je bila judovska obredna večerja za praznik pashe (velike noči), ki so jo praznovali na predvečer 14. nisana v spomin na izhod iz Egipta pod Mojzesovim vodstvom. Ta večer je vsaka družina darovala jagnje v spomin na rešitev Izraelcev iz Egipta. Jagnje so jedli pečeno na ognju z grenkimi zelišči in opresniki. Ta nekvašeni kruh je bil spomin na hitre priprave na izhod, spominjal pa je tudi na prvi kruh iz novega žita, ki so ga spekli Izraelci po prihodu v Kanaan – obljubljeno deželo. Pri večerji so spili tudi dve obredni čaši vina. Jezus nam je pri svoji pashalni večerji podaril evharistijo – kruh večnega življenja. – Ob ‘jedilniku’ judovske pashalne večerje se bomo na kratko seznanili, kakšna je bila prehrana ljudi v Jezusovem času in v svetopisemski dobi.

HRANA V DRUŽINI
Za preproste ljudi sta bili hrana in obleka vedno glavna skrb. »Ne skrbite za svoje življenje,« je rekel Jezus, »kaj boste jedli ali kaj boste pili, in ne za svoje telo, kaj boste oblekli« (Mt 6,25). Vedel je, kako hitro si v skrbeh, ko je stvari komaj za preživetje. Tako je v svetopisemskih časih živela večina. Zaradi nezanesljivih padavin, suše in raznih drugih nadlog je bil pridelek vedno negotov. Na lakoto so računali kot na običajen del življenja. Izraelci so prihodnjo zlato, mesijansko dobo videli kot dobo obilja, ko bo vsega več kot dovolj. Ko je Mojzes vodil Izraelce iz Egipta skozi puščavo, je ljudstvo nekoč v sinajski puščavi godrnjalo nad Mojzesom zaradi slabe hrane, rekoč: »O da bi umrli po Gospodovi roki v egiptovski deželi, ko smo sedeli pri loncih mesa, ko smo jedli kruha do sitega« (2 Mz 16,3). Iz tega se da sklepati, da prehrana v Egiptu v 2. tisočletju pred Kr. ni bila slaba in da so jo uživali v obilni meri, poleg kruha in drugih reči tudi meso. V Palestini je bila hrana bolj vegetarijanska: kruh, sadje in sočivje, za pijačo pa voda. V raznih dobah pa se je to spreminjalo, ker življenjska raven ni bila vedno enaka. V dobi kraljev so na dvoru in pri bogataših zavrgli skromnost, ljudstvo pa je po sili razmer moralo biti zadovoljno s preprosto hrano. S tem pa seveda ni rečeno, da niso nikoli uživali mesa. Poznali so številne vire hrane: v glavnem žitarice, sadje in zelenjavo. Osnovni del prehrane pa je bil kruh. Beseda ‘kruh’ v Gospodovi molitvi očenaš pomeni hrano v celoti – ne le telesno, ampak tudi duhovno. Jezus je sam sebe imenoval ‘kruh življenja’, kar pomeni ‘hrana življenja’.

VSAKDANJI KRUH
Poglavitni vir prehranjevanja je bil v stari zavezi v Palestini, pa tudi v Egiptu in Mezopotamiji kruh. Pekli so ga iz pšenične in ječmenove moke, včasih so uporabljali tudi piro. V stari dobi so gotovo, vsaj v Palestini, revni ljudje jedli ječmenov kruh. Pet hlebov takega kruha z dvema ribama je dal Jezusu deček ob čudežni pomnožitvi kruha (Jn 6,9). Za pripravljanje kruha so zrnje najprej prebrali v plitvi košari, nato so prečiščeno zrnje zmleli. Najbolj preprosto je bilo to, da so zrnje zdrobili v domačih možnarjih ali žrmljah, kar je bilo moško delo. V starih časih so to naredili tako, da so ga drobili na vrtilnih ročnih mlinih: spodnji kamen je bil pritrjen, zgornji kamen, nekoliko manjši, pa je imel vdelan lesen ročaj, ki ga dve ženski držita v roki in z njim gornji kamen vrtita. Zrnje se spušča skozi odprtino sredi gornjega kamna. Druge oblike so bile oslovski ali vodni mlini, ki jih poganjata moč osla ali vode.
Za vsako peko so zamesili testo iz štiridesetih litrov moke (prim. Mt 13,33) in vode (včasih tudi oljčnega olja). Svež kvas so imeli le malokdaj, zato so v novo testo zamesili kos kvašenega testa od prejšnje peke in vse skupaj pustili vzhajati. Preden so pekli, so kos testa odrezali in ga pustili za prihodnje ‘kvašenje’. Kruh so pekli v obliki ploščatih pogač. Ko je bil svež, je bil dober, vendar se je hitro posušil. Priljubljeno nadomestilo kruhu je bila pražena pšenica. Sveže klase so položili na železno ploščo nad ogenj in jih pražili, da so zrna popokala. Kruh so pekli na več načinov. Pastirji in popotniki so si delali podpepelnjake: testo so dali pod žareč pepel in ga zagrebli. Domača peka je bila skrbnejša. Imeli so več tipov ‘krušnih peči’. Dva glavna: lončena, vzbočena plošča, postavljena na kamne, pod njo se je zakurilo; druga pa je bila nekakšen vrč iz železa, bakra ali kamna, približno 1 meter visok in brez dna. Pod tem vrčem so zakurili in ko so bile stene vroče, so nanje prilepljali (od zunaj ali od znotraj) testo. Pekarska obrt je morala biti v Kanaanu že zelo zgodaj razvita. Dokaz za to je dejstvo, da imamo v egiptovskem jeziku mnogo kanaanskih izrazov iz pekarstva. V Svetem pismu se omenja samostojna pekarska obrt šele pri preroku Jeremiju (Jer 37,21).

SADJE IN ZELENJAVA
Drugi pomembni del prehrane je predstavljalo sadje. Vinska trta je dajala ne samo mošt. Veliko grozdja so še svežega pozobali ob trgatvi, še več so ga posušili in uporabljali kot rozine. Prav tako so tudi smokve jedli sveže, jih sušili in stiskali za smokvine kolače. Ko je Abigajila oskrbela Davidove može z živežem, jim je dala “dvesto hlebov, dva meha vina, pet pripravljenih ovc, pet mernikov opraženega zrnja, sto posušenih grozdov in dvesto smokvinih kolačev” (1 Sam 25,18). Posušeni grozdi in smokvini kolači so bili še posebej uporabni na potovanju. Dateljev Sveto pismo izrecno ne omenja, vendar so gotovo uspevali. Ko je Jezus v tednu pred svojo smrtjo (na našo cvetno nedeljo) prihajal v Jeruzalem, mu je množica v pozdrav mahala s palmovimi vejami (Jn 12,13). Datelje so uporabljali tudi za posebno omako, v katero je med velikonočno večerjo vsak pomakal svoj kruh. Omako so naredili iz dateljev, smokev, rozin in vinskega kisa. Tudi oljke (olive) so jedli sveže ali vložene v slani vodi. Najvažnejše pa je bilo to, da so iz njih pridobivali oljčno olje, ki so ga uporabljali pri kuhanju. Na voljo so imeli tudi granatna jabolka, mandlje in pistacije, limone pa šele v novozaveznem času. Imeli so tudi precej sveže zelenjave in sočivja. Bob, lečo in grah so posušili in hranili v vrčih. Gojili so čebulo in por, melone in kumarice. Zelenjavo so uporabljali pri kuhanju juhe. Ezav je svojemu mlajšemu bratu Jakobu prodal prvorojenstvo za skledo rdeče leče (1 Mz 25,29-34). Na voljo so imeli tudi domače izdelke. Mlečne izdelke so poznali v vseh oblikah: navadno in kislo mleko, sir in surovo maslo, ki pa so ga bolj malo uporabljali, ker v vročem podnebju ni obstalo. Mleko so hranili v mehovih. Navadno je bilo to kozje mleko ali pa tudi ovčje in kravje. V novozaveznem času se ljudje gojili kokoši in jajca, cvrta na oljčnem olju, so bila priljubljena jed.

MESO IN RIBE
Meso ni bilo vsakdanja hrana v Palestini. V navadi je bilo ovčje in kozje meso, za hrano pa so lovili tudi ptice. Premožnejši ljudje so se v starozaveznih časih hranili z jagnjetino, teletino in govedino. Oče izgubljenega sina je od veselja ob njegovi vrnitvi pripravil gostijo – zaklali so pitano tele (Lk 15,13). Meso so navadno kuhali. Pečeno jagnje za velikonočno praznovanje je predstavljalo izjemo. Preprosti ljudje so jedli meso le ob slovesnih prilikah: za družinske praznike, na slavjih, na gostijah, če je bil gost v hiši ali ob posebnih daritvah v krajevnem svetišču. Ob tej priložnosti se je zbrala cela družina in v znamenje svojega obnovljenega prijateljstva z Bogom pojedla del mesa živali, ki so jo svetišču darovali. Glede uživanja mesa je Mojzesova postava strogo ločila ‘čiste’ in ‘nečiste’ živali (3 Mz 11,2-23). Nečiste so bile kopenske živali, ki ne prežvekujejo in nimajo preklanih parkljev, vodne živali brez plavuti in luskin, ptice roparice in plazilci. Ne smejo jih jesti ali darovati. Za nečiste so jih proglasili iz več razlogov: da so zavarovali zdravje ljudi, kajti meso nečistih živali, zlasti svinj, je bilo pokvarljivo; verjetno pa tudi zato, ker so veljale za demonska bitja, ali pa so jih darovali v kultih sosednjih poganskih ljudstev. – Uživanje mesa ni bilo dovoljeno jesti šele po vesoljnem potopu, kakor so nekateri sklepali iz 1 Mz 9,4 – tu je bilo le prepovedano uživanje krvavega mesa (kri je morala odteči).
Ribe so bile v novozaveznem času pomembna prehrana (med dvanajstimi Jezusovimi apostoli je bilo sedem ribičev). Majhne ribe so posušili, jih osolili in jedli s kruhom, kakor takrat, ko je Jezus nasitil 5000 mož (Mt 14,17), ali pa so jih spekli na odprtem ognju in jih takoj pojedli; tak zajtrk je pripravil vstali Jezus učencem po čudežnem ribolovu na obali Galilejskega jezera (Jn 21,9).

SLADILA IN ZAČIMBE
Izraelci niso imeli sladkorja. Jedi so si sladili z medom divjih čebel. O pravem čebelarstvu stara zaveza ne govori; divji med pa so celo izvažali. Izdelovali pa so še eno vrsto ‘medu’: s kuhanjem dateljev in zrn rožičevcev so izdelovali sirup.
Kot začimbo so uporabljali v prvi vrsti olje. Živalske masti, goveje in ovčje, so veliko uporabili za daritve, ker je mast veljala pri daritvi za najvažnejši daritveni del. Uporabljali so predvsem oljčno olje, saj je bila Palestina že od nekdaj ‘dežela oljk’. Za začinjanje jedi so uporabljali sol. Ob jugozahodnih obalah Mrtvega morja je bila obilica kamene soli, sol pa so pridobivali tudi z izhlapevanjem vode. Sol je bila zelo pomembna za konserviranje jedi: v Magdali ob Galilejskem jezeru je bila v novozaveznem času glavna obrt soljenje rib. Kot začimbe so uporabljali še razna zelišča, ki so dajala jedem močno aromo in prijeten okus. Redkejše začimbe, ki so jih uvažali iz Afrike in Azije, so si lahko privoščili samo bogati.

PIJAČE
V Palestini ni bilo nikoli izobilje vode, zato je bila zelo v čislih. Obilica vode pomeni blagoslov in je simbol mesijanske bodočnosti (Iz 43,20). Najbolj je bila cenjena ‘živa voda’, tj. voda iz studencev, ki pa jih je bilo v deželi malo. Zato so bile lastninske pravice glede vodnjakov zelo važne, zlasti v krajih z mnogimi pašniki. Egipčani so že v 2. tisočletju pred Kr. izkopali ob svoji vojni cesti v Palestini postaje vodnjakov (kot današnje bencinske črpalke). Za navadno uporabo so zbirali vodo v odprtih ‘ribnikih’ in deževnico v cisternah. Takih, v skalo vdolbenih jam je včasih imela ena hiša več. Cisterne so imeli tudi na polju za namakanje. Voda je bila osnovna tekočina, ki so jo uporabljali pri kuhanju, za pitje pa ni bila preveč dobra. Voda iz vaškega vodnjaka ali studenca je bila navadno dovolj varna. Zbirali so jo v poroznih lončenih vrčih, kjer je zaradi počasnega izhlapevanja ostajala hladna. Voda iz domačega zbiralnika pa je bila vse prej kot zdrava. Ker je prihajala s strehe in se po žlebovih stekala v cisterno, je bila pogosto umazana in polna bolezenskih klic. Tudi v rimskih časih, ko je voda v mesto pritekala po vodovodu ali cevovodu, za pitje še vedno ni bila primerna.
Boljše so bile druge pijače. Med temi je bilo mleko, ki ga je navadno dajala domača koza. Najbolj razširjena pijača pa je bilo vino. Palestina je bila od nekdaj vinorodna dežela. Ogledniki, ki jih je Mojzes poslal v kanaansko deželo (Palestino), so v Eskolski dolini odrezali vejo vinske trte z grozdom ki sta ga dva nosila na drogu (4 Mz 13,23). Svež mošt so v času trgatve iz grozdja iztisnili naravnost v čaše. Večji del pa so ga, da je obstal, pustili prevreti. Prvo vino v letu so naredili iz mošta, ki se je izločil pri tlačenju grozdja v stiskalnici, drugo pa, ko so ostanek v stiskalnici do konca iztisnili. Zrelo vino so hranili v velikih ozkih amforah, katerih dno je bilo zašiljeno tako. da so jih lahko potisnili globoko v zemljo ali pesek, da je ostalo hladno. Navadno pa so vino hranili v kožastih mehovih. Pri pitju ga prvotno niso mešali z vodo. To navado je prinesla grška kultura. Pač pa so vino mešali z raznimi dišavami, včasih z žolčem ali miro in tako dobili pijačo, ki je lajšala bolečine (to so ponudili Jezusu pred križanjem – Mt 27,34). Z vinom, ki so mu primešali oljčno olje, so čistili in zdravili rane (usmiljeni Samarijan je v rane oropanega moža vlil vina in olja – Lk 10,34).
Poleg vina pa se v svetopisemskih deželah stare zaveze omenja tudi pijača ‘šekar’, čemur danes arheologi pravijo pivo. Na kak način so ga izdelovali v Palestini, sicer ne vemo, pač pa je poznano izdelovanje te pijače v Babiloniji. Tam so ga kuhali iz divje pšenice in ječmena. Tudi egiptovsko pivo je bilo iz ječmena. Dodajali so mu še druge sokove in razne dišave. Pivo je bilo močna alkoholna pijača. V Egiptu so ga zlasti v dobi novega imperija mnogo uživali. Evangelist Luka poroča, da je Gospodov angel napovedal Zahariju o njegovem sinu Janezu Krstniku: »Vina in opojne pijače ne bo pil« (Lk 1,15). Ta opojna pijača bo pač pivo.

KUHANJE IN OBROKI
Hrano so navadno kuhali tako, da so jo v loncu nad ognjem zavreli. Nekatere jedi so cvrli na olju, kruh pa so pekli. Poznali so različne načine. Najpreprostejši je bil, da so v tla skopali luknjo, v njej zanetili ogenj, nato pepel odstranili in ob straneh jame pritrdili tanke ‘palačinke’ testa. Včasih so v ogenj položili kamne: ko je bilo testo pripravljeno, so razbeljene kamne pobrali iz ognja in nanje položili testo, da se je speklo. Včasih so nad ogenj poveznili plitvo lončeno skledo in nanjo postavili testo. Premožnejše hiše so imele lončene peči. V rimskih časih so iznašli razdeljeno peč, pri kateri je bil ogenj ločen od prostora za kuhanje. Mnoge vrste zelenjave (npr. kumarice) so jedli surove, lečo in fižol so kuhali v vodi ali olju. Koruzno kašo pa v vodi s soljo in maslom.
V domovih navadnih ljudi so bili obroki zelo preprosti. Pravega zajtrka niso poznali. Včasih so kaj malega pojedli med potjo na delo. Za glavni obrok so imeli kruh z oljkami in morda tudi sadje. Zvečer so jedli dušeno zelenjavo s kosom kruha, ki so ga pomakali s skupno posodo. Večerjo so v družini zaužili skupno. Drugače je bilo v hišah premožnejših ljudi: več je bilo skrbno pripravljene hrane z obilico mesa.

VEDENJE PRI JEDI IN GOSTOLJUBJE
Tudi pri skromnem obedu orientalec upošteva pravila olike. V evangeliju (Lk 7,44) beremo, da so si Judje pred jedjo umili roke, včasih tudi noge. K slovesnemu obedu so morali priti v posebni ‘svatovski’ obleki (Mt 22,11). Pri jedi so sedeli s prekrižanimi nogami na tleh, zato na splošno niso uporabljali miz. Te pa so imeli knezi in odličniki. Pozneje, v grško-rimski dobi, so pri mizah na blazinah ali preprogah ležali. To se predpostavlja tudi pri Jezusovi zadnji večerji (Lk 22,14). Pred jedjo so pobožni Judje molili (1 Sam 9,13). Ta običaj so prevzeli tudi kristjani. V Apostolskih delih beremo, da je apostol Pavel ob viharju na morju zjutraj “vzel kruh, se vpričo vseh zahvalil Bogu, ga razlomil in začel jesti” (Apd 27,35).
Orientalec je zelo gostoljuben. Vse stori in žrtvuje, da gostu postreže, včasih celo preko svojih gospodarskih zmožnosti. Prihod gosta pomeni za šotor ali hišo praznik. Hišni gospodar pozdravi gosta z izbrano vljudnostjo. Pripravi mu takoj okrepčilo. Šele ko se je gost okrepčal, ga vpraša, kdo je in kam je namenjen. Lep zgled starozavezne gostoljubnosti je dal očak Abraham (1 Mz 18,1-8). Tudi v Jezusovem življenju opažamo, da je bila v njegovem času gostoljubnost na isti višini, saj so ga vabili v goste celo njegovi nasprotniki (Lk 7,36 sl.). In nikakor ni bilo proti pravilom olike, da se je Gospod sam povabil v goste k cestninarju Zaheju (Lk 19,5). Nasprotno, s tem je počastil in odlikoval hišnega gospodarja. Orientalec je zelo družaben, družabnost mu je življenjska potreba. To je deloma tudi razlog njegove gostoljubnosti. Rad gre na obisk k sosedu in prijatelju, ne samo zaradi postrežbe, jedi in pijače, ampak tudi zato, da ga v nesreči tolaži, da obišče bolnika, da se z njim porazgovori, razvedri. V zgodbah Svetega pisma se znanci radi sestajajo pred hišo, na trgu, pri mestnih vratih, pri studencu, ko pridejo zajemat vodo ali napajat živino. Tako je zanje vsak dan majhen praznik.

ČUK, Silvester. Hrana in pijača v Svetem pismu. (Priloga). Ognjišče, 2019, leto 56, št. 4, str 50-57.

Izvirni greh na področju vzgoje in izobraževanja je v razvrednotenju in degradaciji pomena starševske ljubezni in razmejitvi ljubezni v odnosu do vzgoje. Permisivno usmerjeni ‘strokovnjaki’ so v minulih dveh desetletjih uspeli razgraditi pravilno razumevanje starševske ljubezni in vzgojnega ravnanja. Tako stroka kot tudi starši so danes zmedeni in ne vedo več točno, kaj pomeni ljubezen do otroka in kaj pomeni vzgajati. Kaj je torej ljubezen in kaj je vzgoja?
Na šolah za starše obravnavamo različne tematike in nemalokrat se zgodi, da imamo s starši jasno določen program srečanja, ki gre v smeri razvojnih značilnosti predšolskih otrok, razvijanja določenih osebnostnih lastnosti, napredovanja na področju samostojnosti in avtonomije glede na starost ipd., a se večino časa ukvarjamo s tem, kdaj treba otroka nehati dojiti, od kdaj naprej mora otrok spati v svoji postelji, kdaj je treba prekiniti z dudo in flaško ter od kdaj naprej bi moral otrok znati sam opraviti zadeve na stranišču. Iz tega, kar je bilo nekoč obrobnega pomena in je teklo samo od sebe kot nekaj naravnega, življenjskega in spontanega, danes delamo velike zgodbe, razprave, simpozije in konference. Ob vsej poplavi vzgojne literature, množici strokovnjakov, ki ponujajo čarobne formule za vse vzgojne tegobe, vseh starševskih forumih in neskončnem številu raznih člankov je končni rezultat ta, da so starši vedno bolj zmedeni in negotovi vase ter v svoja vzgojna ravnanja. Staršem vedno skušam razložiti, da se otroka do enega leta starosti kliče dojenček, od enega leta naprej pa malček, kar pomeni da je starost enega leta zadnja meja, ko je treba otroka nehati dojiti. Otroka ne smemo gledati samo z medicinskimi oz. biološkimi očmi, kot da je samo fiziološko bitje, temveč celostno – otrok je med drugim tudi kognitivno, čustveno, duševno in odnosno bitje in mora napredovati ter zoreti tudi v smeri razvoja lastne identitete, diferenciacije od mame, avtonomije in samostojnosti, saj na ta način tudi razvija zdravo samozavest in samopodobo. Mnogi bi želeli posteljo v spalnici očeta in mame preimenovati v družinsko posteljo, čeprav se je stoletja imenovala zakonska. Za to obstaja zelo preprost razlog – ta postelja je namenjena (izključno) zakoncema, in ne sinu, ki se zvečer zavleče na sredino med mamo in očeta.
S tovrstnimi ravnanji otroka umetno zadržujemo na nižji razvojni stopnji, kot bi jo bil glede na starost in razvojne značilnosti sposoben doseči. Otrok na nezavedni ravni ‘ve’, da je še vedno dojen (zaradi tega je še vedno ‘dojenčkast’), da še vedno ne zmore zaspati brez mamice, kar pomeni, da je čustveno prisesan na svojo mamo, ki mu ne dovoli zoreti, rasti, odrasti in se osamosvojiti – in končno, iti od doma. Namesto da bi ga vzgajali v smeri čim večje samostojnosti in odgovornosti, ga na ta način vzgajamo za odvisnost od mame/očeta in nesamostojnost oziroma odvisnost.
Ljubiti otroka ne pomeni, da mu vse damo, vse nudimo, kupimo, izpolnimo vse želje in vse dovolimo. Tudi to, da sin spi zraven mame, ni izraz pristne ljubezni. Prav tako ne, da se ga doji do drugega ali tretjega leta. S tem mu pravzaprav sporočamo, da ne verjamemo vanj, da ne verjamemo, da on to zmore, da mu ne zaupamo. Posledično ga navežemo in prisesamo nase – npr. sin postane odvisen od svoje mame in nezdravo čustveno navezan nanjo. Iz tega razloga se je tovrstne posesivne ljubezni prijelo ime “opičja ljubezen”. V tem je tudi glavni vzrok, zakaj se sinovi ne zmorejo odseliti od doma, zakaj so pri 25-ih, 30-ih in tudi 40-ih mnogi še vedno doma, v ‘varnem zavetju’ matere.
Pristna ljubezen do otroka se kaže v zadovoljitvi njegovih temeljnih potreb, ki jih lahko združimo v tri področja: 1., da se ga brezpogojno sprejema. Pomeni, da ga starši sprejemajo takšnega, kot je, in ne takšnega, kot naj bi bil. Pomeni tudi to, da starši ne izpolnjujejo svojih osebnih želja in ciljev, ki jih oni sami niso dosegli, preko otroka. 2., da se otroku nudi absolutna varnost, da se ob svojih starših čuti varnega, ljubljenega in sprejetega. Obenem to tudi pomeni, da imata starša urejen, ljubeč in spoštljiv odnos. Samo v okviru takšnega odnosa se otrok lahko počuti varnega. 3., da otrok čuti in doživlja starševsko skrb – da se zanj skrbi. Pomeni, da mora starš videti in čutiti otroka. Ta skrb se kaže tudi v dosledni vzgoji. Če je ljubezen brezpogojna, pa je vzgoja po drugi strani pogojevanje. Ljubezen ima različne izraze in različne jezike. En izmed njih je tudi “ne smeš”, “ne dovolim”, “počakaj” itn. Pravzaprav se pristna ljubezen do otroka v največji meri kaže v pravilni vzgoji. Edina pravilna vzgoja pa je tista, ki otroka pripravlja na samostojno življenje.

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 4, str. 11.

Ko sem bila majhen otrok, sta me mama in oče, kadar sta morala kam na pot, večkrat pustila doma v varstvu starejših bratov in sester. Kamor koli sta šla, povsod je bilo treba veliko hoditi peš, saj ni bilo avtomobilov, kot jih imamo danes. Včasih pa sta me le vzela s seboj. Posebno rada sem šla z njima v očetovo rojstno vas. Skozi gozd nekaj časa v hrib, nato nekaj poti po vrhu hriba, zatem spust v dolino.
Od nekdaj sem imela rada gozd, čeprav mi je vedno deloval skrivnostno in sama ne bi šla skozi gozd za nobeno ceno. Morda sem preveč poslušala in pozneje brala strašljive pravljice, kdo ve? Če pa nas je bilo več, sem vedno uživala v hoji po listju, ki je tako prijetno šelestelo pod nogami.
Tisti dan je bilo po dežju, zemlja je izparevala. Zrak je bil težek z vonjem po preperelem lesu, listju in mahu, skratka – vonj po gozdu. Bili smo že globoko v gozdu, nekje na pol poti. Tam listje ni bilo mokro in je prijetno šumelo pod nogami. Tekala sem in brcala v kupe listja. Brezskrbno sem uživala v hoji v družbi mame in očeta.
Z gozdne steze smo stopili na kolovozno pot, ki nam jo je kmalu zaprla velika luža. Oče je rekel: »Ta luža je vedno tukaj, tudi ko je suša. Živali hodijo sem pit.« Obšli smo jo in se na drugi strani vrnili na pot. Na poti pa – čisto sveže, še mokre stopinje!
»Medved! Pravkar je bil tu. Morda se je prav nam umaknil, ko nas je slišal in zavohal,« je rekel oče in preletel s pogledom gozd okoli nas.
Nič več nisem tekala okrog. Stisnila sem se k očetu in ga močno držala za roko. V drugi roki je imel oče močno palico, z njo bi nas branil. Ob njem sem se počutila varno. Ni me skrbelo, če pride medved nazaj. Moj oče bo vse uredil tako, da bo prav. Imela sem res neomajno zaupanje v svojega očeta.
»Tudi če bi hodil v temni dolini,
ne bom se bal hudega, ker si ti z menoj;
tvoja gorjača in tvoja palica sta mi v tolažbo.«
Kako si želim, da bi vedno imela tako otroško srce, ki bi neomajno, brez vsakih vprašanj, dvomov in omahovanja zaupalo v nebeškega Očeta. Pa je srce včasih tako nemirno in negotovo. Podleže skušnjavcu, postane mlačno in začne v stiski dvomiti. Kako me je takrat strah življenja!
»Gospod je moj pastir, koga bi se bal?
Gospod je varuh mojega življenja,
pred kom bi trepetal?«
Nebeškemu Očetu izročim svoje prestrašeno srce, ga prosim za pomoč in varstvo. Ljubeče mi poda roko in mi pomaga, da grem pogumno naprej, kot sem šla pogumno z roko v roki z mojim zemeljskim očetom.
Moj nebeški Oče bo vse uredil tako, da bo prav.

HELI. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 43.

iz knjige ZGODBE ZA SKLADEN ZAKON IN DRUŽINO (zbirka Zgodbe za dušo 12), zbral in uredil: Božo Rustja, 184 strani, 11,5 x 20,5 cm, trda vezava, barvne fotografije
Prelistajte: * * * Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 8,90 €, s kartico zvestobe: 8,01 €

Sreda je bila zanjo poseben dan. Lepše se je oblekla, dala molitvenik v torbico in se odpravila na molitveno srečanje žena v župnijsko cerkev. Pred tem je morala pospraviti, skuhati večerjo, oprati perilo in ga zlikati, saj je bila zaposlena v predilnici. Vsakokrat, ko se je vrnila s sredinega srečanja, sem naslednje jutro dobil za zajtrk kos odličnega peciva. Dejala mi je, da je ostajalo in ga je zato vzela.
Neke srede, ko je bila mama zopet na srečanju žena, sem šel v župnijsko dvorano, ki je bila v kleti. Oče ni imel nič proti temu, samo da je lahko v miru igral karte s svojimi prijatelji. Skril sem se in opazoval žene v dvorani. Mamo sem zagledal v kotu. Prepevale so in prepoznal sem mamin glas. Po duhovnikovem nagovoru pa so se žene zbrale v zadnjem delu dvorane, kjer je bilo na voljo pecivo, čaj in kava. Prepričan sem bil, da bo kakšen kos tega peciva ostal tudi zame.
Mama je pila samo čaj. Potem sem videl, kako je stopila do pladnja s pecivom, vzela kos, ga pazljivo zavila v papir in ga spustila v torbico. Mislim, da druge žene tega niso opazile.
Počutil sem se krivega, ko sem to videl. Dobil sem toliko koščkov peciva, pa ne zato, ker so ostajali, ampak zato, ker se jim je mama odrekla, da bi jih prinesla meni.
Hitel sem domov. Vedel sem, da ne bom več mogel z užitkom jesti tistega peciva. Kaj ji bom rekel jutri, ko bo položila kos peciva na moj krožnik? Toda ne smem je razočarati, saj me želi samo osrečiti. Zato sem pojedel pecivo, a nikoli več ni imelo tako dobrega okusa.
Taka je bila moja mama.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2015), 26.
v knjigi: Zgodbe za skladen zakon in družino, Ognjišče, Koper, 2022, 51.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Zgodbe … sejejo upanje, kažejo novo pot, vlivajo pogum. In zdaj, zbrane v novi zbirki, vzbujajo veselje do življenja! Ne ne, ne gre za puhlo vzhičenost ali kratkotrajno pretirano očaranost. Božo Rustja je pod tem naslovom iz svoje bogate zbirke odbral zgodbe, ki nas opomnijo, da so za pristno veselje potrebni služenje, odkrivanje notranje sreče, molitev in ljubezen v družini, prav tako odpuščanje, usmiljenje in trdna odločenost, da živimo za nekoga. Tudi te zgodbe nam pomagajo, da ob njih osebno rastemo, predvsem pa nas želijo voditi do resničnega navdušenja nad življenjem, ki nam je dano. Že štirinajstič povedano in zapisano tako, da pritegne in pusti v človeku sled," je na platnicah knjige zapisal Božo Rustja, ki je zgodbe prevedel, zbral in uredil.

izbira in pripravlja Marko Čuk

“Drug drugemu pomagati na poti v nebesa”
Življenjska naloga kristjana je iskanje, sprejemanje in izpolnjevanje Božje volje v vseh stvareh. Krščanski državnik Karel Avstrijski se je sredi vojne vihre zavzemal za uresničenje pobude miru mojega predhodnika Benedikta XV.,« je dejal papež sv. Janez Pavel II. pri slovesni maši na Trgu sv. Petra v Rimu 3. oktobra 2004, ko je razglasil za blaženega zadnjega avstrijskega cesarja Karla I. Habsburškega. Zelo se je prizadeval za to, da bi končal vojno, zato se ga je prijelo ime “cesar miru”. Namesto datuma smrti – rojstva za nebesa, je bil za god blaženega cesarja izbran dan njegove poroke, 21. oktober. V svoji ženi Citi je vedno našel oporo in spodbudo. Skupaj sta uresničevala, kar ji je dejal Karel na večer pred poročnim dnem: »Zdaj morava drug drugemu pomagati na poti v nebesa.«
Zadnji avstrijski cesar se je rodil 17. avgusta 1887. Njegov oče je bil nadvojvoda Oton Habsburški, mati pa nadvojvodinja Marija Saška. Pri krstu je dobil sedem imen cesarske rodovine, uporabljalo se je le prvo ime – Karel. Krstni boter je bil njegov ded nadvojvoda Karel Ludvik, mlajši brat vladajočega cesarja Franca Jožefa.I., ki je ob Karlovem rojstvu vladal že skoraj štirideset let (od leta 1848). Karel Ludvik je bil drugi v vrsti čakajočih na prestol. Med te so ‘prišteli’ tudi Karla. Čeprav je bil precej zadaj, so ga vzgajali za bodočega vladarja. Bil je otrok odprtega srca, ki mu je bila vsaka ošabnost tuja. Irska guvernanta ga je učila tudi brati in pisati, pri šestih letih je tekoče govoril angleško in seveda nemško Pri sedmih letih je njegovo vzgojo prevzel učitelj grof Wallis, ki je sestavil naporen urnik za vsak dan. Med drugimi predmeti so bili sodobni jeziki, zgodovina zemljepis, klasični jeziki in verouk. »Vero je jemal zelo resno. Dobro se spominjam, kako pobožno je molil v cerkvi,« je povedal grof Wallis. »Njegovo največje veselje je bilo, da so mu dovolili ministrirati.« Ko je bil star sedem let in pol, je dobil brata Maksa: Karel je bil njegov junak in po njem se je zgledoval. Ko je bil star dvanajst let, so ga poslali v gimnazijo na Dunaj, kjer se je sproščeno družil z drugimi fanti in se ne šopiril s svojimi cesarskimi sorodniki. Leta 1905 je postal častnik v dragonskem polku. Leto zatem je umrl oče Oton in Karel se je moral zdaj resno pripravljati na to, da bo zasedel prestol. Stari cesar Franc Jožef je Karla opozarjal, kako pomembno je, da si najde primerno nevesto. Izbral je Cito Burbon-Parmsko, ki jo je poznal od otroških let. Vse na njej: njena vera, vzgoja, družinsko poreklo je ustrezalo kriterijem za bodočo cesarico. 13. junija 1911 sta se zaročila, 21. oktobra 1911 pa je bila slovesna poroka. Poročna prstana sta bila na Citinem molitveniku skupaj z besedilom Karlove najljubše molitve Pod tvoje varstvo pribežimo. 20. novembra 1912 se je rodil Oton, njun prvi otrok (bil je evropski poslanec, umrl je leta 2010). V desetih letih skladnega zakona sta osemkrat doživela srečo starševstva.
Leta 1896 je umrl Karlov ded Karel Ludvik, leta 1906 oče Oton, 30. junija 1914 je bil žrtev atentata v Sarajevu prestolonaslednik Franc Ferdinand, 21. novembra 1916 je izdihnil dušo 86-letni cesar Franc Jožef in Karel je prestol Avstro-Ogrske zasedel na višku prve svetovne vojne. Zelo si je prizadeval, da bi vojno končal. Vsa njegova prizadevanja so bila zaman. Prva svetovna vojna se je zaključila konec leta 1918. Tedaj je razpadla tudi stoletna habsburška monarhija, katere del so bile tudi slovenske dežele. Cesar Karel je 16. oktobra 1918 izdal manifest, ki je obljubil preureditev avstrijskega dela monarhije v zvezno državo različnih narodov. Toda bilo je prepozno. 11. novembra 1918 je moral odstopiti z avstrijskega, nato pa še z ogrsko-hrvaškega prestola. Cesarski par, ki je bil med ljudmi zelo priljubljen, je moral v izgnanstvo, nazadnje na samotni otok Madeira, kjer je cesar Karel 1. aprila 1922 – pred sto leti – umrl. Njegove zadnje besede so bile: »Zgodi se tvoja volja … da … da … naj se zgodi tvoja volja … Jezus …« Cesarica Cita pa je po 67 letih vdovstva in 97 letih svetniškega življenja odšla v večnost 14. marca 1989.
Katoliška Cerkev časti cesarja Karla zaradi njegove zvestobe evangeljskim načelom pri političnih odločitvah in zaradi svojega prizadevanja za mir med prvo svetovno vojno, posebno po letu 1917. Postopek za njegovo beatifikacijo (razglasitev z blaženega) je stekel leta 1954, ko je Nadškofija Dunaj začela zbirati pričevanja o njegovi svetosti. Leta 2003 je bil izdan dekret o njegovih herojskih krepostih in prejel je uradni naziv častitljivi Božji služabnik, leta 2003 je bil potrjen čudež na njegovo priprošnjo. 4. oktobra 2004 ga je papež sv. Janez Pavel II. razglasil za blaženega, za njegov god pa je določil 21. oktober, obletnico poroke s cesarico Cito. Tudi ona je v postopku za priznanje svetništva kot enkraten vzor zvestobe in odlične krščanske vzgoje v družini. Postopek zanjo je začela francoska škofija Le Mans 10. decembra 2009 in od takrat ji pripada naziv Božja služabnica.

S. Čuk, "Drug drugemu pomagati na poti v nebesa.": Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2022), 98.

Dobrodelnost uresničujemo s telesnimi in duhovnimi deli usmiljenja. Prosim, če jih naštejete vse po vrsti. (Kristina)

Dela usmiljenja pomenijo izkazovanje dejavne ljubezni ljudem okoli sebe, zlasti najbolj potrebnim. Po tem, ali smo jih izvrševali ali ne, bomo sojeni, ko ob koncu življenja pridemo pred Jezusa, ki je v svojem govoru o sodbi ob koncu časov dejal: »Kar koli ste storili /ali niste storili/ enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste/niste meni storili« (Mt 25,40). Tako telesnih kot duhovnih del usmiljenja je po sedem in utemeljena so z zgledi iz Svetega pisma. Telesna dela usmiljenja so: lačne nasičevati, žejne napajati, popotnike sprejemati, nage oblačiti, bolnike obiskovati, jetnike reševati, mrliče pokopavati. Duhovna dela usmiljenja pa so: grešnike svariti, nevedne učiti, dvomljivcem prav svetovati, žalostne tolažiti, krivice voljno trpeti, žaljivcem iz srca odpustiti, za žive in mrtve Boga prositi. To je prav lep ‘program’ za krščansko življenje v dejanju in resnici. (sč)

ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 4, str. 106.

Vera je za mnoge postala samopostrežna trgovina. Iz nje vzamejo le tisto, kar jim zapaše, vso drugo navlako pa enostavno spregledajo ter jo temeljito skritizirajo. Cerkvi sledijo le s polovico svojega telesa, kesajo se le redkih dejanj, priznavajo le pol zapovedi. Od Kristusovih obljub pa pričakujejo popolno izpolnitev.

Opis kristjanov gre na žalost lahko pogosto v smeri, da v svoji veri nismo ne topli ne mrzli, ampak mlačni. Smo polovičarski, zraven pa radi pokritiziramo Cerkev, župnijo, občestvo, pri tem pa se nikoli ne zazremo v svojo podobo v zrcalu. Še zdaleč ne živimo Jezusovega evangelija in čeprav mislimo, da smo mu blizu, smo v resnici zelo daleč od njega.
Navadili smo se, da v veri sprejemamo le tisto, kar nam je všeč. Po eni strani grem k obhajilu, ker gredo drugi, k zakramentu svete spovedi pa ne bom stopil; pogosto z mislijo, da župniku že ne bom govoril o svojih grehih. Sem se kdaj zamislil, kako bi bilo, če bi mi Bog dal na koncu le toliko, kolikor sem jaz dal njemu? Če ne bi bil usmiljen in potrpežljiv? Verjetno bi v vsem svojem besu ugotovil, da bi mi bila odpuščena samo polovica ali četrtina grehov ali da bi dobil na voljo samo vice, ne pa nebes.
KRISTUS DA, CERKEV NE
Moderen človek, poln avtonomije in pravic, živi le še zase in za svoje interese. Težko sprejme pravila, zapovedi. Ravno zaradi težav z zapovedmi je mnogo ljudi obrnilo Cerkvi hrbet. Tisti del vere in Cerkve kot institucije, ki jim ni všeč, napadajo, kritizirajo, razlagajo kot zastarelo, arhaično. Mnogi zato danes pravijo: »Kristus da, Cerkev ne, etika in duhovnost da, religioznost ne.« Vse to vodi do gesla: »Jaz da, drugi ne.«

 Urška Flisar, Megafon, Ognjišče (2017) 3, str. 78

Moje pismo je pravzaprav eno samo kratko vprašanje: Zdi se mi, da zunajzakonske zveze, življenje na koruzi in druge neformalne skupine bivanja ne moremo enačiti z uradno civilno in cerkveno potrjeno zvezo – poroko? Kaj uči Cerkev?
Boža

Zahodna družba se zelo hitro spreminja, kar se vidi tudi iz postavljenega vprašanja, ki je izraz današnjega stanja tudi pri nas. Po statistikah je družina tudi med mladino zelo visoko cenjena in vrednotena, kljub temu pa isti občudovalci družine in družinskega življenja nimajo poguma, da bi se dosmrtno vezali in poročili, in vse večji odstotek živi v zunajzakonski skupnosti. Tisto, kar cenijo, vsaj po besedah sodeč, dejansko zavračajo ali pa nimajo poguma uresničiti. Tudi to je ena od nemoči ali kriz in nedozorelosti današnjega človeka.Razlogov za zunajzakonske skupnosti je verjetno veliko: strah pred prihodnostjo, če se vežejo za zmerom, cincanje in neodločnost današnjega človeka, ki pogosto spreminja svoje delovno mesto, poklic, stanovanje in posledično tudi svojega zakonskega partnerja. Rumeni tisk, filmi in rumene spletne strani poveličujejo neuspele zakonske ali bolje zunajzakonske zveze, kar ustvarja negativen in zastrašujoč odnos do stalne in dosmrtne zakonske zveze in pomislek, da bi lahko tudi njegova zakonska zveza ne uspela. Nezrele ali ranjene osebnosti ob soočenju in srečanju s temi vsiljevanimi ponudbami postajajo še manj sposobne za odločitev za poroko. V sredstvih javnega obveščanja je preveč črnih kronik, zanemarja ali pozablja pa se predstavljati uspešne, trdne in dobre, večkrat tudi svete zakonce, čeprav tudi tukaj velja, da zgledi vlečejo. Pri nas pa je celo ‘finančna’ zakonodaja bolj prijazna do zunajzakonskih skupnosti kot do poročenih parov, kar je vnebovpijoča krivica do narodovega bitja in žitja. Mladi si navadno do centa natančno preračunajo, kdaj in kako se jim izplača zatajiti družino, partnerico, če je treba, tudi otroka za vrtec, za večji otroški dodatek, kaj šele za stanovanje. Pri nas kasnejših kontrol ni, v očeh okolice pa žal goljufanje države tako in tako ni moralno sporno. Posledično pa prav v teh dneh lahko beremo, da je mednarodna raziskava Trusted brand 2011, ki jo po svetu že 11 let izvaja revija Reader's Digest, glede zaupanja v institucijo poroke za Slovenijo porazna, saj je evropsko povprečje 67 odstotkov, ki jih zaupa v institucijo poroke, v Sloveniji pa jih zaupa samo 43 odstotkov.
Bog, ki je ustvaril moškega in žensko za zakonsko zvezo, le-to tudi omogoča, saj ne bi bil Bog ljubezni in sočutja, če bi tistega, kar zahteva, tudi ne omogočal in podpiral. Od vsega začetka človeštva, od pradavnine urejeno zakonsko skupnost obdarja s tistim blagoslovom, “ki edinega ni uničila ne kazen za izvirni greh ne sodba ob vesoljnem potopu” (Molitev nad novoporočencema). To pa pomeni, da ima urejena zakonska skupnost med enim moškim in eno žensko, za neverujoče tudi civilna poroka ali poroka v drugih verstvih, v sebi nekaj prazakramentalnega, odrešenjskega, svetega, kar ugotavljajo tudi raziskovalci starih kultur in verstev. Gre za neko vrsto »naravnega« zakramenta, ki je lahko za nekristjane tudi vir milosti in božje pomoči. Sklenjeno civilno poroko med dvema kristjanoma lahko v izjemnih primerih celo škof brez obreda cerkvenopravno poveljavi, ‘ozdravi v korenini’, kar pa ne velja za zunajzakonsko skupnost, ker ta ni bila nikoli - tudi civilno ne - sklenjena. Zato tudi kristjani ne enačimo civilne zakonske in zunajzakonske skupnost, še manj pa zunajzakonsko skupnost in zakramentalno zakonsko skupnost.
V krščanstvu pa je zakonska zveza trajni zakrament, tj. trajna božja pomoč do smrti enega izmed zakoncev, kar pomeni, da zakonca s svojo poroko in s svojim zakonskim življenjem slavita Boga in Bog ju trajno posvečuje in jima omogoča, da se ljubita, spoštujeta, si odpuščata in se vsakega novega dne, ki jima ga Bog kot paru podarja, veselita in se mu zanj zahvaljujeta. Zakrament zakona je krščanskima zakoncema tista ‘dodana vrednost’, da svojo brezpogojno in zastonjsko ljubezen lažje živita iz dneva v dan in v njej tudi osebnostno zorita ter z rodnjo in vzgojo otrok v svojih potomcih pozitivno posegata v prihodnost pri graditvi omike ljubezni v narodu. Cerkveni očetje imenujejo zakonsko in družinsko skupnost celo ‘Cerkev v malem’ ali ‘domača Cerkev’, kar pomeni, da se v krščanski družini dogaja posvečenje in odrešenje.
In kako bo jutri? Tega sicer ne vemo, upravičeno pa lahko menimo, da bo podobno, kot je v propadajoče mogočno rimsko cesarstvo poseglo krščanstvo s spoštovanjem zakonskega in družinskega življenja in evropsko družbo spremenilo, lahko storilo tudi današnje in jutrišnje krščanstvo, če bo le ostalo zvesto naravnim in nadnaravnim vrednotam zakonskega in družinskega življenja. Tisto, kar je slabega in negativnega, kot nas uči zgodovina, predvsem zgodovina odrešenja, bo prej ali slej propadlo. Seveda pa tudi tukaj velja star pregovor: »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.« Če v kaj, potem morata zakonca prav v zakonsko in družinsko skupnost vlagati svoje najboljše moči in pri tem računati z božjo pomočjo. K temu spada tudi poroka, ki jo Bog podpira in blagoslavlja. Prihodnost bo pripadla pogumnim in zvestim zakoncem in njihovim potomcem. Zgodovina verstev, predvsem pa zgodovina krščanstva, ki pojmuje zakon kot zakrament, nas uči, da ni vseeno, ali par živi v zunajzakonski skupnosti ali pa zakonsko življenje začne s poroko v navzočnosti svojih najbližjih in pred Bogom.

V. Škafar, Pisma, v: Ognjišče 4 (2011), 104-106.