Zgodba

Pomoč
Mlad fant je pozno ponoči vozil po samotni cesti. Naenkrat se je avto ustavil. Fant je ugotovil, da mu je zmanjkalo bencina.
Naključno je kmalu pripeljal mimo drugi voznik, se ustavil ter vprašal fanta, ali mu lahko pomaga. In pomagal mu je tako, da mu je nalil nekaj bencina iz rezervoarja svojega avta.
Fant je hotel bencin plačati, a ga je voznik odločno zavrnil.
»Kako naj vam izkažem hvaležnost za vašo prijaznost?« je vprašal fant.
Tisti voznik mu je odvrnil: »Če mi resnično želiš izkazati hvaležnost, stori to: vedno se ustavi, če boš ob cesti videl koga, ki je tam obtičal.«

Misel

Hvaležnost je prijazno in prisrčno čustvo do dobrotnika. Hvaležnost je izraz priznanja za dar ali uslugo, ki smo je bili deležni. Pokažemo pa jo lahko na različne načine.
Ko pokažemo hvaležnost za prejeti dar ali uslugo, osrečimo dobrotnika, pa tudi sami se lepše počutimo.
Nehvaležen človek ne more biti srečen, še manj pa zna tak človek osrečevati druge. Osrečujmo drug drugega z iskreno hvaležnostjo.

Molitev

Gospod Bog,
od tebe prihaja vsak dober dar,
vlij v naša srca hvaležnost za vse,
kar nam ti sam daješ
in kar nam poklanjaš po dobroti ljudi.
Daj, da se bomo bolj zavedali tvoje dobrote,
ki prihaja k nam po plemenitih ljudeh
in po stvareh,
ki jih moremo imeti in uporabljati.
Naj še bolj cenimo tvoje darove.
Pomagaj nam,
da svoje hvaležnosti ne bomo kazali le z besedami,
ampak tudi s tem,
da bomo pomagali ljudem,
ki so v kakršnihkoli težavah.
Tako bomo dobrotljivo stali ob strani tistim,
ki so v potrebi, ter s svojo bližino opogumljali tiste,
ki so potrti in žalostni.

Iskra

Ni boljšega načina, da se
zahvalimo Bogu kot ta,
da pomagamo potrebnim.

In hvaležni bodite.(sv Pavel)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2007), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 35.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Nekoč je živel kralj, ki je imel izredno lepo in pametno hčer, toda mučila jo je nenavadna bolezen.
Ko je odraščala, so ji vse bolj slabele roke, noge, vid in sluh sta pešala. Številni zdravniki so jo poskušali ozdraviti, a brez uspeha. Nekega dne je na dvor prišel starec, o katerem so govorili, da pozna skrivnost življenja.
Dvorjani so ga obstopili in ga prosili, naj pomaga bolni kraljevi hčerki. Starec ji je dal zaprto košarico, spleteno iz vrbovega šibja, in rekel: »Kar je v njej, varuj, pa boš ozdravela.« Vesela in polna upanja je kraljeva hči odprla košaro. Ko je videla, kaj je v njej, je bila razočarana: v njej je bilo namreč jokajoče dete, še bolj ubogo kot ona sama. Kraljični se je zasmililo, vzela je otroka v naročje in ga začela tolažiti. Minili so meseci. Dekle je neprestano mislilo na otroka. Hranila ga je, tolažila, se mu smehljala in noč in dan bedela nad njim tudi za ceno velikih žrtev.
Čez sedem let se je zgodilo nekaj neverjetnega. Nekega jutra se je otrok začel smejati in hoditi. Ona ga je prijela za roke in je zaplesala z njim, se smejala in veselo prepevala. Bila je vesela, lepa in srečna kot še nikoli do takrat. Niti opazila ni, da je ozdravela.

Gospod, ko sem lačen, mi pošlji nekoga,
ki ga moram nahraniti.
Ko sem žejen, mi pošlji nekoga, ki išče vodo.
Ko mi je hladno, mi pošlji nekoga,
ki ga je treba ogreti.
Ko trpim, mi pošlji nekoga,
ki potrebuje tolažbo.
Ko moj križ postane pretežak, mi pošlji nekoga, ki mu moram olajšati trpljenje.
Ko sem ubog, mi pošlji nekoga,
ki nima ničesar.
Ko nimam časa, mi pošlji nekoga,
ki me tisti trenutek potrebuje.
Ko sem brez poguma, mi pošlji nekoga,
ki obupuje.
Ko iščem razumevanja, mi pošlji nekoga,
ki ga je treba razumeti.
Ko bi želel, da bi kdo skrbel zame,
mi pošlji nekoga, za kogar bom poskrbel.
Ko mislim nase, naravnaj moje misli k drugim.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2016), 36.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 61.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Bližal se je praznik Vseh svetnikov, dan spomina na rajne in začetek njim posvečenega meseca. Katarina je skrbno uredila grob svojih staršev. Njun grob je sicer obiskovala vsako nedeljo, za ta praznik pa ga je še posebej lepo uredila. Ko je delo končala, je ob svežem cvetju prižgala svečo, potem pa sklenila roke in molila. Po molitvi je zamišljeno zrla v nagrobnik.
»Tu sta, moja draga oče in mati. Koliko časa je še do takrat, ko se vama tudi jaz pridružim? Kakšen bo ta naš grob potem? Ali bo kdo kdaj poruval plevel, položil nanj cvetko in prižgal svečko? Ali pa bo naš grob tak, kot je oni tam v sosednji vrsti: sorodniki so se tožarili za zapuščino, groba pa nihče ne pogleda, le soseda včasih populi najbolj bohoten plevel, da se njegovo seme ne bi raznašalo po vsem pokopališču,« je razmišljala Katarina. Potem se je pokrižala in počasi zapustila pokopališče z otožno mislijo, da se bo prej ali slej pridružila svojim staršem na tej božji njivi.
Vzela je kolo, ki ga je bila ob prihodu naslonila na zid pokopališča, ter se po klancu navzdol spustila proti domači vasi. Tedaj pa – ojoj!, je nekaj zaškrtalo, prednje kolo je zaplesalo, krmilo je ni več ubogalo.
»Ravno v največji strmini, ko je hitrost največja, se mi je moralo to zgoditi! Ali bom srečno zvozila do ravnine, ali me bo zaneslo pod kakšen nasproti vozeč avtomobil in se bom že danes pridružila staršem?« je bila vsa v skrbeh Katarina, ko je zaman skušala zmanjšati hitrost in obvladati kolo, ki pa je ni ubogalo in Katarina je zletela preko njega in z glavo udarila ob kup kamenja ob cesti.
»Ravno na glavo! Pa morda ne bo prehudo, saj zavesti nisem izgubila,« je po prvem strahu pomislila Katarina in potipala boleče čelo. Dlan je bila v hipu polna krvi! S težavo se je postavila na noge.
»Ljubi Jezus, ti veš, komu je ta moja bolečina potrebna,« je prosila v svojem srcu. »Nakloni njene sadove tistemu, za katerega veš, da mu je potrebna. Praznik Vseh svetnikov se bliža, morda bo kdo omahoval, da bi pred praznikom stopil v spovednico. Po tej moji bolečini mu daj moči in poguma za spravo s teboj. Zato to preizkušnjo vdano sprejemam,« je šepetala Katarina.
Kolo je pustila na kraju nesreče ter počasi odtavala do najbližje hiše. Pozvonila je. Gospa Majda, ki je odprla vrata, je kriknila od strahu ter se odmaknila od vrat. »Za božjo voljo, kaj pa se je zgodilo?« je vprašala. »Padla sem s kolesom; vi ste najbližji: prosim vas, ali mi lahko kaj pomagate?« je zaprosila Katarina. Gospa Majda je povabila Katarino v sobo, ji ponudila stol ter odhitela v avto po pribor za prvo pomoč.
Skrbno, nežno, kolikor je le mogla, je čistila Katarinin okrvavljeni obraz, potem pa ji je pomolila ogledalo. »Glejte, naredila sem, kar sem mogla; ali naj vas odpeljem na urgenco?« je vprašala. Zdaj je kriknila Katarina, saj je bil njen obraz tako iznakažen, da se skoraj ni spoznala. Na čelu je bila velika rana, ob njej še buška kot velika vijolična sliva. Celo lice je bilo ena sama rana, opraskano od kamenja.
»Mislim, da ne bo tako hudo, zavesti nisem izgubila, verjetno so poškodbe bolj zunanje,« si je dajala poguma. »Vseeno vas prosim, da me zapeljete k prijateljici, medicinski sestri Brigiti, morda bo še ona kaj pomagala ali pa svetovala za urgenco,« je zaprosila Katarina.
Majda je takoj po telefonu poklicala sestro Brigito, tako da je ta ponesrečenko že pričakovala s svojimi medicinskimi pripomočki, ko jo je Majda pripeljala k njej.
»Imela si srečo v nesreči, draga moja,« ji je rekla. »Če bi bila ta rana le kakšen centimeter proč, na sencih, ne bi vstala s kraje nesreče, tako pa, upajmo, ne bo hudega,« je ugotovila medicinska sestra in se z vso skrbjo posvetila bolniški oskrbi nesrečne Katarine.
Katarina je med tem ves čas sama pri sebi ponavljala svojo prošnjo Jezusu: »Gospod, te moje bolečine poklanjam tistemu, ki je potreben božjega usmiljenja.« Majda je obljubila, da bo spravila na varno pokvarjeno kolo, Brigita pa je zagotovila, da bo svojo ponesrečenko že drugi dan obiskala, in Majda je Katarino odpeljala domov.
Sledila je boleča noč brez spanja. Katarina je ponavljala svojo prošnjo, svoje darovanje: »Gospod, naj to koristi nekomu, ki moje darovanje potrebuje. «
Naslednje jutro se je oglasil pismonoša. Poleg časopisa ji je izročil tudi belo pismo. Pisava ji je bila znana: bila je pisava župnika Florijana. To ne more biti, med nama je prišlo do nesporazuma, zato se mi zdi čudno, da bi mi pisal, je razmišljala Katarina in dolgo strmela v pismo, ki si ga kar ni upala odpreti. Ko pa ga je odprla in prebrala nekaj kratkih vrstic, so se v njenih očeh zalesketale solze. Brala je: »Nocoj se v moji župniji prične sveti misijon. Priporočam ti to važno zadevo v molitev in darovanje. Oprosti, da se nisem oglasil že prej, pa saj razumeš, da sem imel veliko dela s pripravo.« Katarina je pogledala datum pisma: bil je od prejšnjega dne.
»Ljubi Jezus,« je zavzdihnila, »torej ‘nocoj’, prav ta večer, ko sem doživela to nesrečo, morda prav tisto uro, ko sem Ti vdano darovala svoje bolečine, se je pričel misijon v fari župnika Florijana. Torej prav njemu si naklonil sadove moje darovane bolečine. S tem si mi hotel tudi pokazati, da ne smem hraniti zamer v svojem srcu. Prav v času misijona se največ ljudi bori, ali bi stopili v spovednico ali ne. Vse, kar me je zadelo, sem želela darovati prav v ta namen. Ljubi Jezus, ti si naklonil njemu, ki sem ga zaradi neumnega nesporazuma izključila iz svojih molitev, milost, da z darovanjem bolečine izpolnjujem obljubo, da vedno podpiram njegovo duhovniško delo,« je še dolgo razmišljala Katarina in dolgo je tudi rožni venec drsel skozi njene prste.

ŠKUFCA, Angelca. (zgodbe) v: Ognjišče (2011) 11, str. 22-23.

Nisi edina svetnica v nebesih s tem imenom in naše Katarine, Katre, Katice in Katke imajo kar pester izbor. A ko prebiram legendo o tvojem mučeništvu, se mi zdi, da si ‘šimel’, po katerem Bog ustvarja ‘gajstne babe’ … ali kot jim tako pogovorno rečemo: Katre.
Kar pobrskajte po slovenskem slovstvu: kar je pridnih in pobožnih deklic, so Marije, kar je mičnih in predrznih, so Urške, kar pa je možačastih in klepetavih so pa vse po vrsti Katre!
Legenda, ki so jo v naše kraje prinesli križarji, pripoveduje, da si bila kraljevega rodu. Da si se uprla poganskemu cesarju, ki je ukazal darovati malikom. Ker ti sam ni bil kos, je poklical filozofe in govornike, da bi te prepričali in spreobrnili. A z jezikom, ki ga – če ne od rajskega vrta, pa vsaj od tebe dalje – znajo vrteti tebi podobne ‘Katre’, si učenjake dala v koš in ti njih prepričala in spreobrnila!
Cesar ni odnehal. Vrgel te je v ječo, brez jedače in pijače … A kaj je to, za eno tako ‘Katro’?! Če kaj, znate za zaprtimi vrati kuhati mulo in jesti kot ptiček. In mimogrede: tebi je skozi rešetke hrano nosil ptiček – golobček!
Nato te je cesar obsodil na smrt s kolesi. Piše sicer, da so bili na kolesih nekakšni ostri noži, ki naj bi te razrezali, a ostanimo pri kolesarjenju. Vidim kar dosti zakonskih mož, ki skušajo svoje ‘Katre’ utišati in ukrotiti tako, da jih posadijo na bicikl. Verjetno si mislijo, da če bodo ženo spravili ob sapo, da bodo prišli do besede. Pa še nisem videl zmagovalca. Možaki potem v upanju na uspeh presedlajo na plezanje, na tek, pa tek na smučeh, pink-ponk, tenis … in kar je še teh ‘dualnih’ športov … a vse, kar dosežejo, je zdravje in kondicija! Žene pa klepečejo in živijo dlje in dalje!
In tudi ti, moja ljuba sveta Katarina, si preživela.
“Če ne gre zlepa, gre pa zgrda!” si je verjetno mislil cesar, ko ti je nato dal odsekati glavo. A namesto krvi je iz presekanega vratu brizgnilo mleko. Prileteli so angeli in tvoje truplo (legenda ne pove ali z glavo ali brez) odnesli na Sinaj, kjer še danes stoji znamenit samostan, iz tvojega groba pa naj bi kar nekaj časa tekla mleko in olje. In se potemtakem ne gre čuditi, da so te neobičajne ‘Katre’ običajno izvrstne kuharice … in zato z njimi radi potrpimo. Vsaj kar nas je ješčih in sladkosnednih! Kaj pa je par kozjih molitvic v primerjavi s telečjo obaro ali potico?!
Ljuba moja sveta Katarina Aleksandrijska! Redno si omenjena v naših družinskih litanijah, saj si zavetnica učencev in študentov. Pa tudi deklet, zakonskih žena in učiteljev, ter vseh poklicev, ki imajo opraviti s kolesi in noži.
Si priprošnjica proti bolečinam v jeziku in za srečno zadnjo uro … in če zaradi drugega ne, se ti zaradi slednjih dveh ‘patronatov’ iskreno priporočam!
+++
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 11, str. 114.

Utrujeno je sedel na že nekoliko potrgan sedež mestnega avtobusa. Sam ni vedel, zakaj mu je nocojšnje dežurstvo v tako breme. Pa še to hitenje na postajo. Skoraj vso pot je pretekel, pa bi mu vseeno avtobus skoraj odpeljal pred nosom. Redki potniki, ki so še ujeli zadnji avtobus, so tiho sedeli vsak na svojem koncu in večinoma gledali skozi okno, čeprav ni bilo kaj posebnega videti.
Zaprl je oči in misli so se umaknile neznano kam. In užival bi v trenutkih miru, če se ne bi na eni od naslednjih postaj pririnila po stopnicah fant in dekle. Morda jima je bilo komaj štirinajst, petnajst let. Fant se je oprijemal držala pri vratih in skušal stopiti na naslednjo stopnico in se nato nanjo bolj zavalil kot stopil. Spremljevalka mu je po svojih močeh pomagala, pri tem pa se glasno smejala.
»Ta se ga je pa pošteno nalezel,« je pomislil Stojan, »da niti ne ve zase.« Pa je kmalu spremenil svoje mnenje, ko je opazil, da je fant s kotičkom očesa pogledoval proti dekletu, da bi videl, kakšen učinek ima njegovo vedenje. Ta se je pa še kar naprej smejala in ga sem ter tja pobožala po laseh. Ko mu je nekaj zašepetala na uho, se je fant zarežal in ji odgovarjal v jeziku pijancev, da ga niti ni mogla dosti razumeti. Nato je dal noge na sosednji sedež in se pripravljal, da bi zaspal.
»Ubožec, kako si utrujen!« je rekla in se naslonila nanj.
»Dol morava!« je kriknila, ko je avtobus že skoraj speljal s postaje, in pograbila fantovo roko. Ta je za hip pozabil, da je pravzaprav pijan, in stopil za dekletom proti vratom. Nato pa se je zavalil po stopnicah in bolj padel kot stopil na pločnik. Vrata so se zaprla in avtobus je zopet zajela tišina, a je bila neprijetna, skoraj moreča.
+++
Vida je bila njuna znanka. V študentskih letih so se pogosto srečevali, ko pa se je kot mlada zdravnica zaposlila v manjšem kraju, nekaj desetin kilometrov oddaljenem od glavnega mesta, so se le poredko videvali. Vsakdanja vožnja v službo ji je vzela preveč časa, zato sta z možem začela zidati hišo. Povabila je Stojana in ženo kot prekaljena graditelja, naj prideta pogledat njuno gradnjo. Da bi dala kakšen pameten nasvet, je dejala. Hiša, še vsa polna vonja po apnu in cementu, je bila vkopana v breg in se z zadnje strani v treh nadstropjih vzpenjala skupaj z bregom. Očaral ju je razgled z gornje terase. Vsa dolina pod njimi je bila kot na dlani. Med njivami in travniki so rasla posamezna drevesa, sem pa tja so se združila v gozdičke, ki so poživljali pokrajino. Po sredi doline se je vila cesta, ki je povezovala hiše med seboj in z vasjo, ki je stala kot stražar na koncu doline.
»Kakšen razgled! Tu bosta pa uživala. Toliko lepote na enem mestu!« je bila navdušena Stojanova žena.
Vidin mož je prikimaval in našteval imena posameznih hiš, Vida je pa kar nekaj časa molčala.
»Včasih me stisne pri srcu, ko gledam navzdol,« je začela zamišljeno. »Kaj vse se skriva za zidovi teh hiš ... Ko spoznaš ta svet, ko ti dovolijo vstopiti vanj, te zaboli.«
»Ja, bolezen je neizprosna.«
»Bolezen – ta pride in jo zdraviš. Vrag je pijača!«
»Je toliko tega?«
»Toliko in še več.«
Stojanu se je v spominu utrnil dogodek iz avtobusa. Povedal je, kaj je doživel in dodal še misel, da se mu tisto dekle, revica, že vnaprej smili.
Poznala sta Vido, da je ostra v sodbah in brez dlake na jeziku, pa ju je vseeno presenetila. »Trapa, ne pa revica!« je bruhnilo iz nje. »K meni prihajajo žene in matere in stokajo, kako težko je živeti s pijancem. Jaz pa jih vprašam: “Gospa, ali ste mu, ko je pred vas prvič prišel pijan, rekli, naj se pobere, in pride drugič trezen, ali pa naj ne pride več blizu? In kaj ste mu rekli, ko je vseeno spet prišel pijan? Ste bili tiho? Ste ga spodili? In ko je tak prišel tretjič, ste vedeli vi in on, da bo pijača stalni gost v vaši hiši.”«
»In če ga tretjič res ne bi bilo?« sta vprašala oba hkrati.
»Vidita, enako mi odgovarjajo tudi moje pacientke! Ne upajo si odločno presekati. Strah jih je osamljenosti, samote, čakanja ... V tem je problem. Zato jim brez olepševanja rečem: “Same ste izbrale to breme, same ga nosite!”«
»Ti si pa kruta.«
»Življenje je še bolj. Ampak iz izkušnje lahko povem: večina teh, ki so bile odločne, se je rešila.
Bolje redke so bile njune besede, ko sta se vračala proti domu.
+++
Spomin na ta pogovor ga je kar nekaj časa žulil, vendar bi nanj skoraj pozabil, če ga ne bi na oba dogodka spomnilo srečanje s skupino srednješolk. V pogovoru so dekleta potožila, da je težko srečati fanta, ki ima razčiščen odnos do alkohola.
»Hja,« je dejal. »Tudi dekleta malo čudno gledate na vse to,« je pripomnil Stojan in povedal, kako se je vedlo tisto dekle na avtobusu. Potem je povzel še pogovor z zdravnico Vido. Še preden je končal, mu je ena od njih vpadla v besedo: »Kje pa ste bili s temi svojimi spoznanji pred pol leta?!« Spogledali so se. Stojan je dvignil roke češ, kako naj bi vedel, dekleta pa so molčala.
»Prepričan sem, da si dovolj pametna, da veš, kaj ti je storiti,« ji je po kratkem premoru odgovoril. Za hip sta se njuna pogleda srečala. V njenem je čutil tako jezo kot hvaležnost.

J. Jarc-Smiljan, zgodbe, Ognjišče (2013) 11, str. 50

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Prav smešni se mi zdijo tisti, ki vidijo v ozadju dogajanj neke strice in potem govorijo o palčkih in marionetah, spregledujejo pa resničnega globalnega strica, ki deluje potuhnjeno – interes globalnega kapitala. Ta je popolnoma nebrzdano izpuščen z vajeti in v brezumju tepta in uničuje dostojanstvo življenja – temeljne pravice ne le nas, pač pa tudi živali, rastlin ... Upam, da se ne bomo dali več zavajati bedastim predstavam marionet (ki nam govorijo o »edinih možnih rešitvah« – seveda za interes 'sivih eminenc' ...), pač pa bomo spregledali dobro prikrite niti – navezave na tiste, ki vodijo veliko predstavo sveta. V njej je samoumevno, da vedno več prebivalcev pri nas in po svetu nima temeljnih pravic; samo za primer: ljudje sužnji, s katerimi lahko trguješ (kako neodzivni smo že, ko to počno z nogometaši) ...

Res je, Bog je dal človeku pravico gospodovati (1Mz 1,28), toda gospodovati pomeni v Gospodovem imenu ravnati. Edino Bog je Gospod – Bog pa je ljubezen (1Jn 4,16). Zato je sedanja oblika svetovnega gospodovanja sprevrženost in izkrivljenost, na kar jasno in glasno opozarja papež Frančišek (Nedvomno največja faca našega časa!). Bog je pred smerjo, v katero smo (s)krenili, opozoril že po prerokih v stari zavezi. V knjigi Sodnikov (9,8-15) si lahko preberemo jasno in nedvoumno posledice našega početja. »Šla so drevesa, da si mazilijo kralja ...« A ne oljka, ne smokva, ne vinska trta – nič žlahtnega ni sprejelo ponudbe. Le trnov grm je bil voljan, da postane njihov kralj. In sedaj smo, kjer smo: prepleteni z interesi globalnega kapitala (peščice bogatunov), ki nenehno zariva trnje v naše življenje. Politika manipulacije je dodelana do potankosti. Še tako spretni politiki se ji lahko izognejo le do določene meje. Po Bogu dane temeljne pravice, da živimo kot posamezniki in družba v notranjem in zunanjem miru, sreči, zadovoljstvu ..., se zdijo le še kot neuresničljiva iluzija. Kako nevarno je odstraniti Boga, kot najvišjo avtoriteto in varuha dostojanstva življenja – glavno varoval(k)o s prizorišča življenja! Ko postane človek kakor Bog, se zdi v začetku veličastno, a je na koncu pogubno. Človek je naredil največjo neumnost, ko je avtoriteto Boga predal v roke sočloveku. Bog 'se je držal za glavo', ko smo ljudje našemili s kronami, žezli (predsedniškimi limuzinami in plačami) izbrance, ki so si tako, nadevani s častmi, začeli domišljati, da so kakor bogovi. In so zagospodovali nad podrejenimi kakor trnov grm. To doživljamo danes v skrajno izrojenih oblikah – tudi v naši Sloveniji.

Sam se sprašujem, ali je v vseobsegajočem izčrpavanju trnovega grma še mogoča rešitev življenja. (Večina civilizacij ni usahnila zaradi vojn!) Sem optimist, zaradi vedno večjega števila prebujenih posameznikov – torej sem optimist na ravni posameznikov, ki lahko postanejo kritična masa. Sam gradim preživitveno strategijo na štirih temeljih: Prvi je notranje izkustvo Boga, ki me celostno krepi in poživlja (predvsem po zunanjih znamenjih svetih moči – zakramentih). Drugi temelj so Jezusova napotila – evangeliji. Ne pozabimo: papež Frančišek nam je dal za 'domačo nalogo', da vedno znova prebiramo 5. in 25. poglavje Matejevega evangelija! Moj maraton ni, da berem Sveto pismo nepretrgoma eno noč in dan, pač pa da ga berem – da me (pre)oblikuje vsak dan! To je edina knjiga, ki je ne bom nikoli do konca prebral, ker jo bom vedno znova bral. Tretji temelj: moji izbrani prijatelji so tisti, ki intenzivno delajo za celostno osebno rast. In četrti? Dobra literatura. Beri jo! Tudi Ognjišče!

GRŽAN, Karel (kolumna) Ognjišče 11, 2014 (50), str. 3.

Prihajam iz ateistične družine, nikoli me tudi niso dali krstiti. V težkem obdobju mojega življenja, ko sem že skoraj obupala, pa sem se zatekla k veri. Res je pomagalo in zdaj vsak dan molim in tudi hodim k sveti maši. Rada bi živela krščansko življenje in prejela zakramente. Kako lahko pri moji starosti, 16 let, to storim?
Urša

Lepo je dobiti pismo od nekoga, ki je v krščanstvu našel odgovore na svoja življenjska vprašanja. Z veseljem vam odgovarjam na vaše vprašanje. Ker imate že 16 let, boste morali v katehumenat, to je na pripravo odraslih v krščanstvo. Katehumenat poteka v raznih krajih v Sloveniji. Niste napisali svojega naslova, zato vam ne morem odgovoriti, kje najbližje poteka priprava odraslih na krščanstvo. Najlažje bo, da se oglasite pri domačem župniku, ki vam bo svetoval, kje v vaši bližini poteka katehumenat. Po končanem uvajanju boste lahko prejeli zakramente uvajanja (krst, birmo, evharistijo). Dobro je, da si dobite nekega kristjana, ki vas bo spremljal na poti uvajanja v krščanstvo. Ob prejemu zakramentov ta lahko postane vaš boter. Njegova vloga je tudi, da vas spremlja in spodbuja na poti uvajanja v krščanstvo.
Poleg katehumenata je koristno, da se vključite v kakšno skupino, ki vam bo pomagala rasti v veri in v vključevanju v župnijsko občestvo. To je lahko mladinska skupina, svetopisemska ali molitvena skupina ali kaj podobnega. Tudi o tem se pogovorite z domačim župnikom. Sami pišete, da vsak dan molite in hodite k maši. Zelo pomembno je, da nadaljujete z rednim molitvenim življenjem. V času priprave na zakramente boste dobili Sveto pismo, ki ga tudi redno prebirajte. Prav tako berite druge knjige duhovne vsebine, ki vam bodo pomagale spoznavati vero in Boga.
Zelo so se me dotaknile besede, kjer pravite, da ste se zatekli v veri “v težkem obdobju življenja, ko ste že skoraj obupali”. Da, mnoge prav stiska in trpljenje pripeljeta k Bogu. Tudi vas je. Ni pa to samo po sebi umevno. Poznam ljudi, ki so tudi doživeli kakšno hudo stvar v življenju in posledica tega je bila, da so se odvrnili od vere, saj so rekli: Če bi bil Bog, ne bi dopustil tega. Trpljenje je tudi področje skušnjave. Zato je res, da je trpljenje kakor talilna peč: iz nje lahko priteče plemenita kovina ali pa neuporabna žlindra. V trpljenju se pokaže človekova veličina. V njem človek bodisi podleže skušnjavi, bodisi postane podoben Kristusu. Vi ste v trpljenju postali podobni Kristusu in se mu približali. Lepo je, da se mu želite sedaj približati še z zakramenti.

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2017, leto 47, št. 11, str 47.

Jože Potrebuješ je ime, ki ga v Sloveniji pozna skoraj vsak. Kot frontman legendarne skupine Čuki že desetletja razveseljuje občinstvo s pozitivno energijo, nalezljivimi melodijami in pristnim odnosom do ljudi. Poleg tega je vsestranski ustvarjalec, ki ga pogosto srečamo tudi na televiziji, kjer z izjemnim občutkom za publiko ustvarja oddaje, ki zabavajo, povezujejo ljudi vseh generacij, predvsem pa prinašajo pravi slovenski duh. Ker je Jože velik ustvarjalec v različnih medijih, smo z njim spregovorili tudi o preživetju starih in prihodu novih medijev.

- Začniva s preprostim vprašanjem: kdaj ste se prvič srečali z revijo Ognjišče oziroma kdaj ste prvič slišali za Ognjišče?
Ognjišče je bila prva revija, s katero sem imel v življenju stik, saj je bila pri naši hiši vedno naročena. Nestrpno smo vsak mesec čakali, da izide, tako da sem odraščal z Ognjiščem. Zato bi lahko tudi rekel, da se mi zdi, kot da ta revija izhaja od vedno.
Se pa spomnim tistih najstniških let, ko me je najbolj zanimala glasbena rubrika, saj je Ognjišče pisalo o zelo aktualnih glasbenikih. Seveda takrat ni bilo veliko medijev, ampak med tistimi redkimi je bilo Ognjišče na tem področju res trendovsko. Takrat je bil še manjši format. Te revije se pri nas nikoli ni metalo stran.
Danes sicer Ognjišča nimam več naročenega na svoje ime, vendar vseeno prihaja v našo hišo, saj ga stari starši naročujejo najinima hčerkama za rojstne dneve.

- Danes je ob digitalnem razvoju že vsak posameznik medij. Je bilo ob vaših začetkih pred več kot 35 leti lažje ali težje ustvarjati, kot je danes?
Vsako obdobje ima svoje posebnosti. Čeprav včasih ni bilo toliko medijev, si lahko vseeno uspel, če si znal pritegniti pozornost z zanimivimi pesmimi ali energičnimi nastopi v živo. Čuki smo začeli s čiste nule, brez vsakih poznanstev, verjetno zato, ker delali smo tisto, v kar smo verjeli, pa če je bilo to v trendu ali ne. Seveda je bila takrat glasbena scena čisto drugačna od današnje. Spomnim se, ko smo leta 1989 s Čuki prvič prišli na televizijo Slovenija v oblekah in kravatah … Vprašali so nas, če smo se napravili za k maši. In v resnici smo se oblekli v tisto, kar smo imeli najbolj nobel. Si pa takrat seveda nismo niti predstavljali, da bomo nekoč vseslovensko prepoznaven ansambel, sploh pa ne tega, da se bomo lahko tako dolgo obdržali med najbolj priljubljenimi izvajalci ali celo narekovali glasbene trende.
Če se navežem še na prejšnje vprašanje: Čuki smo imeli enega prvih velikih intervjujev prav v Ognjišču in nismo mogli verjeti, kako odmeven je bil. Danes v poplavi medijev težko najdeš kakšnega, ki bi imel primerljiv odmev, kot ga je takrat imel tisti intervju.

- Če še ostaneva pri prejšnjem tisočletju – velik odmev je imelo tudi vaše sodelovanje pri pripravi glasbenega programa ob prvem obisku papeža v Sloveniji. Odziv pa ni bil pri vseh pozitiven …
Prvi obisk papeža v Sloveniji sem doživel zelo osebno in globoko. Še toliko bolj, ker sem bil tudi aktivno vključen v projekt priprave na ta visoki obisk, saj mi je takrat kot 28-letnemu mulcu bila zaupana čast in hkrati velika odgovornost, da prevzamem glasbeni program za spektakel v Postojni. Z veseljem sem sprejel izziv in naredili smo celotno kaseto na novo prirejenih ali pa celo na novo napisanih pesmi skupaj s plesnim programom.
Sicer pa, kdor je bil takrat v Postojni in je dogodek doživel na lastni koži, ve, o čem govorim in koliko je bilo tam pozitivnih čustev in energije. Gledajoč tisto vzhičeno množico z odra sem si predstavljal, kako fino bi bilo, če bi lahko to energijo in čustva zajel pod eno ogromno plahto, jo nekam shranil in jo potem po delčkih spuščal med Slovence … Pogosto še danes do nas pridejo poslušalci in pohvalijo marsikaj, kar počnemo, a hkrati dodajo, da tisto v Postojni je bilo pa nekaj, kar se ne da ponoviti. Posebej za tisto priložnost narejena pesem Petrova barka nas bo vse skupaj za vedno spominjala na ta dogodek. Glasba ima res čudežno moč.
Toda ko je bilo nekje objavljeno, da sem del priprav na ta dogodek, sem prvič bil deležen tudi meni do takrat nepoznane razdeljenosti. Dobil sem namreč celo klic iz največje založniške hiše, takrat z vprašanjem, če mislim, da je pametno, da se na tak način izpostavljamo, saj da to lahko škoduje naši priljubljenosti. Takrat še nisem razumel tega svarila. Sam sicer nisem noben verski fanatik, spoštujem vse ljudi ne glede na njihovo politično, versko in vsako drugo pripadnost, in niti pod razno ne mislim, da sem zato, ker sem pač kristjan, vreden kaj več od drugih, še manj pa, da sem kaj manj. In tako sem jim takrat tudi odgovoril.
Sam sem namreč na obisk papeža gledal povsem drugače – šlo je za enega največjih dogodkov v Sloveniji in v tem sem videl priložnost, da se dogodek izkoristi kvečjemu za večjo povezanost slovenskega naroda. Do takrat res nisem čutil kakšne razdeljenosti in nisem mogel verjeti, da je sploh možen kak drugačen pogled na to.
Čuki pa smo sodelovali tudi pri drugem papeževem obisku v Mariboru. Tudi takrat so me povabili, da napišem novo pesem za Slomška, pa sem sodelovanje zaradi obilice drugega dela kar nekaj mesecev odklanjal. Nato pa sem le kakšen teden pred obiskom papeža tako zelo zbolel, da sem za tri dni z angino obležal doma, kar se mi sicer zelo redko zgodi. In v tistih treh dneh sem spisal pesem Slomšek je naš patron. Tudi mariborski obisk Janeza Pavla II. je bil nepozaben. Bojim se, da tako našega papeža, kot je bil Janez Pavel II., naša generacija ne bo več doživela.

- V medijskem prostoru poslušamo, kako bo zamrl tisk, televizija ... Kako gledate na to kot človek, ki se ukvarja z glasbo in televizijo?
Začnem pri glasbi – pri glasbenem delu smo se pri Čukih poleg videospotov vedno trudili za dobro pesem, takšno, ki je ima svoj smisel v melodiji, besedilu in aranžmaju. Očitno je bil trud poplačan s tem, da smo ustvarili veliko hitov, zato smo verjetno tudi prodali največ nosilcev zvoka v samostojni Sloveniji – kaset, zgoščenk, plošč.
Danes ni več tako. Smo se pa kar dobro znašli tudi v digitalnem svetu, in če se lahko še malo pohvalimo, smo Čuki pri nas najbolj klikan bend na YouTubu s skupaj več kot 120 milijoni ogledov.
Spremenil se je sicer način dosto­panja do medijev, ni se pa spremenila zakonitost, da dobra in zanimiva pe­sem po navadi še vedno naleti na dober odziv, kljub temu da se na naših radijskih postajah vsako leto vrti manj slovenske glasbe. Pomembno se nam zdi, da ima pesem pozitivno sporočilnost, da pritegne s čustvi, veseljem, in sem izredno vesel, da so naše pesmi še vedno take, ki dvigajo, vnašajo optimizem in veselje. Prav zato so verjetno mnoge pesmi še po desetletjih priljubljene, nekatere so že skoraj ponarodele.
Še en vidik predstavljajo živi nastopi. Pri tem se ni spremenilo veliko in še vedno zelo aktivno nastopamo. Do danes smo Čuki odigrali okoli 3.700 nastopov v živo. Ob tem smo seveda hvaležni publiki, ki nas tako dolgo in zvesto spremlja. Iz generacije v generacijo, od najmlajših do najbolj zrelih. To je res lep občutek.

- Svojo ustvarjalno sled ste pustili tudi na televiziji.
Do tega sem leta 2000 prišel čisto po naključju. Kot eden vodilnih priljubljenih bendov smo takrat zmagali na festivalu za najboljšo polko in valček, kar je bilo mnogim čudno. Večina jih je to naše dejanje sprejela z navdušenjem, našli pa so se tudi taki, ki jih je to motilo. Kar nekaj radijskih postaj nas je takrat nehalo vrteti. Nekateri so nam celo rekli, da smo si umazali roke s frajtonarico. Tega nisem mogel razumeti. Imeli smo kopico posnetih hitov vseh možnih glasbenih zvrsti, ko pa smo pokazali, da imamo radi tudi narodnozabavno glasbo, je bilo za nekatere naenkrat vse narobe. Mi pa – trmasti, kot smo bili – smo takrat posneli še album Narodni Čuki, ki je bil seveda velika uspešnica.
Takrat sem se začel zavedati, kako zelo je slovenska glasba – še posebej pa ljudska in narodnozabavna glasba – podcenjena in kako ni imela svojega prostora ne v medijih ne na večjih odrih. Mnogi so bili prepričani, da je narodnozabavna glasba samo še nek spomin iz preteklosti. Tako sem na RTV Slovenija odkorakal z idejo, da bi bilo to dobro spremeniti, pa je bila takratna urednica mnenja, da je narodnozabavna glasba stvar preteklosti in da je škoda truda.
Tega nisem mogel sprejeti, in tako je pred 24 leti nastala oddaja Raketa pod kozolcem. Ta se je na začetku vrtela na TV 3 in doživela tak uspeh, da nas je Branko Čakarmiš kmalu povabil na POP TV. Spomnim se, da smo v eno od oddaj poleg glasbenikov in drugih zanimivih gostov povabili tudi takratnega nadškofa Alojzija Urana, ki je z voditeljem Boštjanom Romihom tudi zapel Sveto noč. Tudi tista sezona je imela zelo dober odziv, tako da so nas kmalu povabili na RTV Slovenija, kjer smo kar sedem let ustvarjali oddajo Na zdravje!, ki jo je poleg Boštjana vodila tudi Jasna Kuljaj. Zabavnoglasbena oddaja z etnološkimi vsebinami, kjer smo gostili od Lojzeta Slaka, Slavka Avsenika, Stanke Kovačič do skupin, ki so že davno razpadle, kot so Pepel in kri, Bele vrane, Henčki, Don Juan, pa ljudske pevce, godbe, folklore, in seveda odkrivali nove glasbene talente. Skratka, vseslovenska oddaja za mesto in vas, ki je združevala vse glasbene zvrsti in generacije in jo še dandanes lahko gledate na nekaterih televizijah. V slovenske domove je prinašala veliko dobre volje in zdravega slovenskega duha. Kasneje sem na nekaterih drugih televizijah ustvarjal še oddaje Pri Črnem Petru, Ena po domače, Raketa na Planetu, Popolna poroka … Teh oddaj se je nabralo že krepko čez 600 in z veseljem ugotavljam, da se je gotovo tudi zaradi njih tovrstna glasba močno okrepila ter se ponosno postavila ob bok drugim glasbenim zvrstem. Mladina danes s ponosom posluša in žura na zabavno in narodnozabavno glasbo. In poglejte, koliko nadobudnih mladih ansamblov je nastalo v teh letih. Sicer pa od februarja letos z voditeljema Dejanom Vunjakom in Lucijo Urankar na nacionalni televiziji ustvarjamo oddajo Japajade šov, ki ima podobno poslanstvo in so jo gledalci že vzeli za svojo, saj jo vsak vikend gleda več kot 200.000 Slovencev. Tako to sezono v sodelovanju z Ministrstvom za kmetijstvo odkrivamo pestrost kmečkega življenja in spoznavamo zanimive ljudi s podeželja.
Omenil pa bi še en projekt, namenjen predvsem mlajši generaciji. To je otroški lik Ribič Pepe, ki sva ga z akademskim slikarjem Igorjem Ribičem ustvarila pred 18 leti. Pepe v več kot 300 oddajah na RTV Slovenija otroke spodbuja k ustvarjalnosti, plesu, petju, prijateljstvu, vrednotam in znanju, ki jim bodo v življenju prišli prav. 

“Na glasbenem področju je bila v začetku leta 2025 predstavljena lestvica skladb, ki so bile lani predvajane v Sloveniji, in prva slovenska pesem je bila šele na 31. mestu. Ne razumem, zakaj se nihče ne vpraša, če je to normalno. Kdo bi moral tukaj odigrati vlogo, da se ta trend upadanja prisotnosti slovenske glasbe zaustavi in obrne navzgor? Padel je že na 30 odstotkov, in to kljub temu, da imamo res odlične in uspešne slovenske glasbenike vseh zvrsti, narodnozabavne ansamble, ki igrajo slovensko ljudsko in narodnozabavno glasbo, ki je okužila pol Evrope … Mi pa prostovoljno dajemo prednost tujim vsebinam?!?”

- Vendar pa ostaja vprašanje, ali ima televizija sploh še kakšno prednost pred novimi mediji.
Televizija kot medij je sicer kar nekaj izgubila na vplivu, ampak tudi nad njo ni za obupati. Zakaj? Televizija ima posebno moč. Ko vsi gledamo v svoje zaslone na telefonih ali računalnikih, smo pri tem sami in sami doživljamo te stvari. Ko je v dnevni sobi zbrana cela družina, ki gleda isto oddajo, se v tem prostoru ustvari skupnost.
Spremembe se na televiziji in v vseh drugih medijih dogajajo skoraj na tedenski ravni in žal prihaja v naš prostor čedalje več tujih stvari in vsebin. Zato moramo toliko več truda vlagati v to, da imamo vsebine domačih ustvarjalcev, vizijo prihodnosti s slovensko besedo in kulturo, da ustvarjamo slovenske oddaje, pesmi, knjige, revije … Tega ne bo nihče delal namesto nas.

- Ali kdaj pomislite, če se sploh še splača ustvarjati nove vsebine, pesmi, oddaje, glede na vse nove trende?
Zame ni bilo nikoli vprašanje, ali se splača ali ne. To rad počnem in to v dani situaciji delam po najboljših močeh. Dokler bomo Čuki imeli kaj pametnega za povedati in veselje nastopati, bomo to delali. Ravno te dni je izšla naša hudomušna polka Tišlarski pozdrav, ki jo poje tudi moja hčerka Eva. Z Jernejem, Matjažem in Mihom imamo veliko nastopov rezerviranih tudi za nekaj let vnaprej, pa seveda tudi mnogo ustvarjalnih idej. Prav tako je z oddajami: dokler bodo oddaje, pri katerih sodelujem, tako dobro gledane, ima smisel. Sicer pa tudi novih medijev ni za zanemariti. Mislim, da gremo tudi tu kar dobro vštric z novimi generacijami.
Ob tem sem predvsem hvaležen za super sodelavce, ki so mi vedno prišli naproti ob pravem času, pa ženi Andreji ter hčerkama Petri in Evi za podporo in potrpežljivost v vseh teh letih.
Ker sva na začetku govorila o Ognjišču in o papeževem obisku, pa bi rad poudaril še pomen župnij in dobrih župnikov po Sloveniji. Zavedati se moramo njihovega pozitivnega vpliva, saj lahko dober župnik nosi toliko kot dober šolski sistem. To govorim tudi iz zelo pozitivne osebne izkušnje in sem hvaležen za duhovno oskrbo v moji župniji v božjepotni cerkvi Dobrova pri Ljubljani, pokojnemu Antonu Golobu, pri katerem sem bil veliko let ministrant, pa bivšemu župniku Lojzetu Golobu in sestri Ireni. Od njih sem veliko črpal, od Antona in Lojzeta smo kot družina prejeli veliko vrednot in zakramentov. Sicer pa je Lojze Golob tudi stric mojega prijatelja in vsem dobro poznanega Martina Goloba, ki je svetel zgled tega, kako bi morali kristjani nastopati v družbi – veselo, prijazno in ponosno krščansko. To se mi zdi zelo pomembno za slovenski narod in krščansko občestvo. 

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 5 (2025), 44-46.