Mlada učiteljica liberalnih nazorov je učencem povedala, da je ateistka in zato ne veruje v Boga. Učence je vprašala, če so tudi oni ateisti. Čeprav niso vedeli, kaj pomeni beseda ‘ateist’, so učenci, da bi bili podobni učiteljici, dvignili roke. Razen ene učenke. Učiteljica jo je vprašala, zakaj ni dvignila roke.
»Zato, ker nisem ateistka,« je odgovorila.
»Kaj pa si?« je vprašala učiteljica.
»Kristjanka.«
Učiteljico je odgovor zmedel, za trenutek je utihnila in zardela, nato pa učenko vprašala, zakaj je kristjanka.
»Zato ker so me starši učili o Jezusu. Moja mama in oče sta kristjana. Zato sem tudi jaz kristjanka.«
Sedaj je bila učiteljica že jezna. »To ni razlog,« ji je dejala, »kaj če bi bila tvoja mama in oče nora ... Kaj bi bila pa ti potem?«
Deklica je malo pomislila, nato pa rekla: »Potem bi bila tudi jaz ateistka!«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2019), 49.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot, Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 86.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ne vem, zakaj smo v ljudskem besedovanju poimenovali smrt ‘Matilda’. Kakorkoli, ob sv. Matildi (1241-1299), ki goduje 19. novembra, bi vam rad v mesecu, ki je posvečen rajnim, zaupal sanje, v katerih sta ‘nastopila’ ‘Matilda’ in sv. Peter – nebeški carinik

Morda bi opis teh zanimivih sanj sodil bolj na hudomušne strani pratike, kot pa v rubriko Ognjišča, ki je namenjena bolj resnim razmislekom. A je vsebina sanj tako pomenljiva, da je vredna teh strani.
Pa začnimo: Stal sem v dolgi vrsti in pričakoval. Ljudje pred mano so bili večinoma spokojni, nekateri radostni, nekaj med njimi pa je bilo kakor neprijetno vznemirjenih. Zdelo se mi je, da bi hoteli pobegniti iz vrste, pa jim nevidna moč tega ni dopustila. Počasi smo se pomikali proti možakarju z brado, ki je stal za mizico, na katero je vsakdo položil svojo potovalko. Pomislil sem: To je carinik. Pravzaprav je bil tudi oblečen kakor tisti, ki na mejah spuščajo ljudi tja na ono stran. Skrbno je pogledal slehernemu v ‘prtljago’, potem se je večini nasmehnil in jim pokazal pot, ki je prodirala v blago svetlobo. Pri nekaterih je ostal njegov pogled resen, skoraj otožen in kmalu za tem jim je nakazal smer, ki je bila kakor ‘obvoznica’ mimo prodora v svetlobo.
“Kmalu bom na vrsti,” sem vznemirjen pomislil. Pred mano je stala ženička. S težavo je dvignila potovalko in jo položila na mizico.
»Polna je,« je rekel carinik. »Dokler si bila v času, si delala dobro. Dozorela si za to, kar je v radosti večno.«
Takrat me je preletel srh. “Kaj sem mrtev?” sem pomislil.
In sem slišal: »Življenje se le spremeni, ne pa uniči. Zaživimo v drugačno, a kdo med nami lahko reče, da v manj resnično ...« In sem vedel, da so to besede, ki sem jih sam tolikokrat izgovarja, ko sem spremljal žalujoče ob grobovih njihovih dragih.
Stal sem pred carinikom in pomislil: “On je gotovo sv. Peter.”
»Prtljago, prosim,« je rekel in zvenel je neizprosno.
»Prtljago?« sem bil zmeden.
»Videti moram, kaj si prinesel s sabo.«
»Kaj naj bi prinesel?« sem govoril prestrašen in v paniki.
Sv. Peter, ali kdorkoli je že bil ta ‘carinik’, se je nasmehnil. Očitno sem bil ‘prikupno zmeden’. »Prinesel si edino, kar lahko gre s tabo čez prag večnosti. Vse si moral zapustiti, le kar si storil dobrega, je sedaj s tabo in je vredno!«
Prestrašil sem se, ker je bila potovalka, ki sem jo držal v roki, tako lahka.
»A na mizo naj jo dam?« sem rekel jecljajoče.
»To ni miza. To je tehtnica,« me je popravil sv. Peter. »Naj pokaže, koliko prave ‘teže’ je imelo tvoje življenje.«
In sem čutil, da sem prelahek. Sv. Peter me je pomenljivo pogledal tja v moje resnično in me primoral v presojo: »Kam te vodijo tvoja dejanja?«
Takrat sem opazil, da je nad potjo v Svet(l)o, ki me je pritegovala napis: Mt 25,31-40 in sem videl tudi tisto stezo, ki gre mimo napisa in (zato) obvozi svetlobo. V meni je naraščalo neugodje ... in sem se (Bogu hvala!) prebudil.
“Še sem živ,” sem pomislil. “Še imam čas, da delam dobro!” Prižgal sem luč, vzel v roke Sveto pismo in prebral odlomek Mt 25,31-40 – Jezusovo pripoved polno slikovite simbolike, s katero opisuje, kako gremo čez ‘nebeško carino’:
Ko pride Sin človekov v svojem veličastvu in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svojega veličastva. Pred njim bodo zbrani vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico. Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.« Tedaj mu bodo pravični odgovorili: »Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?« Kralj jim bo odgovoril: »Resnično, povem vam: karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.«

In sem se spomnil velikega misleca, teologa, p. Tomislava Šagi-Bunića. V ‘dozorelem’ obdobju svojega življenja si je na srčno stran pripel broško na kateri je bilo izpisano: Mt 25,31-40. Na moj radovedni pogled je dal odgovor: Pripovedovati je začel, da ni nobeno življenjsko dejanje, pa naj bo na videz še tako velik uspeh, nič v primeri z najbolj preprostim izrazom dobrote do tistega, h kateremu nas pritegne l/Ljubezen. (Od)rešile nas ne bodo hiše, ki smo jih zgradili, niti knjige, ki smo jih napisali, kaj šele bogastvo, ki smo si ga pridobili ... »Veš,« mi je govoril, »čez prag večnosti lahko nesemo le en kovček. In je dobro, če je ta čim bolj napolnjen z dobrimi deli.«

GRŽAN, Karel. (Zapisi izvirov), Ognjišče, 2012, leto 49, št. 11, str. 30-31.

Neki kmet se je s svojim sinom odpravil na sejem v bližnjo vas. Pot ju je vodila čez most, ki je bil precej majav in se je pel čez reko. Otrok se je prestrašil. »Oče, a misliš, da bo most zdržal?« ga je vprašal.
Oče je odgovoril: »Držal te bom za roko, moj sin.«
Otrok je položil svojo roko v očetovo. Previdno sta prečkala most in z očetom sta prišla na cilj.
Vrnila sta se, ko je bila že noč. Medtem ko sta hodila, je otrok vprašal: »Kaj pa reka, oče? Kako bova šla čez tisti nevarni most? Bojim se.«
Veliki in grobi mož je vzel v naročje otroka in mu rekel: »Bodi v mojem naročju in boš na varnem.«
Kmet je hodil naprej z otrokom v naročju in ta je globoko zaspal.
Naslednje jutro se je srečno zbudil v svoji postelji. Sončna svetloba je prihajala skozi okno. Ni se niti zavedal, kdaj je prečkal most in predvsem, kdaj je prečkal nevarno reko.
To je kristjanova smrt. Kristjanova smrt je, da se popolnoma izroči v roke Očeta, ki ga ljubi.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2017), 69.
knjiga: V preizkušnji mi bodi blizu, (Zgodbe za dušo. Nova serija 4), Ognjišče, Koper, 2020, 115.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Krizantema ...
V moji sobici cvete. Tako lep je njen cvet. Skoraj ne morem verjeti, da ga je dala jesen. Ne morem verjeti, da je to poslednji cvet umirajoče narave, da je to njen labodji spev. Ne morem verjeti in vendar je res. Le kje je umirajoča zemlja dobila moč, da nam je v poslednjih trenutkih življenja podarila toliko lepoto? Saj vse iz nje izvirajoče življenje v teh dneh ugaša, saj ona sama komaj še živi. Krizantema pa je tako krasna, o tolikšni sili življenja govori! Kot biser je, ki ga mati izroči hčeri šele poslednji trenutek, da s tem neizmerno poveča njegovo vrednost.
Krizantema ...
V moji sobici cvete in jaz uživam njeno krasoto z bolečino v duši. Boli me spoznanje, da je njen cvet dala jesen. Boli me spoznanje, da bo v naravi zavladala smrt, še preden se bo ta cvet osul. Saj že dolgo odpada listje – list za listom in gole veje se kakor v prošnji stegujejo za poslednjimi. Morda pa je ta cvet zato tako krasan, da je pogled na umirajoče življenje še bridkejši ...
Krizantema ...
V moji sobici cvete in mi s svojo krasoto oznanja smrt ... in mi s svojo krasoto govori o moči umirajoče narave. Saj bi tudi ta cvet mogel cveteti in odcveteti prej, toda ali ne bi bili potem jesenski dnevi še težji? Ali ne bi pogled na odpadajoče listje še bolj bolel? In – s čim bi krasili grobove svojih dragih na njihov praznik?
Krizantema ...
V moji sobici cvete in mi govori o ljubezni umirajoče narave; o ljubezni, ki svoje poslednje cvetje poklanja mrtvim. V tej ljubezni – ljubezni do mrtvih – je dobila zemlja moč, da nam je v teh mrzlih dneh poklonila cvet s tolikšno življenjsko silo.
Krizantema ...
V moji sobici cvete in mi govori o ljubezni, o lepoti iz nje izvirajočega žrtvovanja. S svojim življenjem, izvirajočim iz umirajočega življenja, me prosi, naj tudi iz mojega življenja klije cvetje, cvetje ljubezni. Ljubezni do vseh onih, katerih življenje mi je blizu – do onih, katerih praznik obhajamo v teh mrzlih jesenskih dneh. Vabi me, naj krasim grobove rajnih s cvetjem, ki je prejelo življenje iz ljubezni umirajočega življenja zemlje – še bolj s cvetjem, ki se rodi iz ljubezni v mojem srcu, s cvetjem, ki iz življenja ne le izvira, ampak življenje tudi prinaša – prinaša vsem onim, ki po njem hrepene, pa ga brez naše pomoči še ne morejo doseči. Vabi me, naj v dneh umiranja z molitvami in žrtvami pomagam dušam rajnih, da bodo skoro deležne večnega življenja.
Krizantema ...
V moji sobici cvete ...
V mojem srcu pa cveti cvetje njenega cvetja – molitev za rajne.

Helena, (zgodbe), v: Ognjišče 11 (2023), 75.

Ko berem razne razlage Sv. pisma, naletim tudi na navedke iz apokrifnih besedil. Zanima me, koliko takih besedil poznamo, kakšno je stališče Cerkve do njih in ali lahko ta besedila prebiramo tudi v slovenščini ...
Darko
Grška beseda ‘apokryphos’, od koder izhaja beseda apokrif, apokrifen, pomeni skrit, skriven, nepristen, z njo pa označujemo različne vrste spisov. V prvih krščanskih skupnostih so z besedo ‘apokrifi’ označevali nauke in spise krivoverskih skupin, ki so nasprotovali uradnemu nauku Cerkve. Sv. Irenej Lyonski v svojem delu Proti krivoverstvom piše, da si gnostiki izmišljajo nepopisno množico apokrifov. Vendar vsi apokrifi niso nastali v krivoverskih skupinah. Redkeje se beseda ‘apokrif’ uporablja v zvezi s kanonom – seznamom svetopisemskih knjig. Starokrščanski pisatelj Origen (185–ok. 253) imenuje apokrife nekatere judovske spise, ki niso bili vključeni v Sveto pismo, vendar pa jih ne zavrača, temveč pravi, da je tudi v njih mogoče najti kaj dobrega.
Koliko je teh spisov? Apokrifni spisi, ki so nastali v prvih krščanskih stoletjih, posnemajo vse ‘knjige’ Svetega pisma Nove zaveze, zato poznamo ‘apokrifne evangelije’, ‘apokrifna dejanja’, ‘apokrifna pisma’ in ‘apokrifna razodetja’. Največ je prvih – evangelijev. Z besedo ‘apokrifni evangeliji’ označujemo spise, ki pogosto ne posnemajo evangelija kot literarne vrste, vendar pa se nanašajo na Jezusovo življenje in učenje. Tako da je teh spisov veliko, za nekatere so menili, da so se izgubili (na primer Tomažev evangelij), a so pred leti našli prevod tega dela. V slovenščini nekaj apokrifnih spisov lahko prebiramo v knjigi Zgodnjekrščanski spisi, kjer je prevedenih nekaj apokrifnih evangelijev in apostolskih spisov.
Zakaj te spise imenujemo apokrifni in niso v Svetem pismu, kjer so ‘kanonična’ besedila? Merila so bila trojna: njihov nastanek v času, ko so še živeli in delovali apostoli, zvestoba nauku, ki ga je oznanjal Jezus in so ga apostoli ter njihovi učenci posredovali v svojih pridigah in katehezah, ter njihova raba pri bogoslužju. Apokrifni spisi so nastali pozneje kot Sveto pismo in velikokrat pretiravajo in ne izražajo pristnega nauka Cerkve, več pa jih je gnostične vsebine.
Omenil sem že, da niso vsi spisi krivoverski. Tako so nekateri spisi celo osnova za krščanske praznike in so pripomogli k oblikovanju krščanske tradicije. Gre za Jakobov protoevangelij, ki je nastal okoli leta 150 in poroča o Joahimu in Ani, starših Jezusove matere Marije, o njenem rojstvu, otroštvu in zaroki vse do Jezusovega rojstva. Ta sporočila je prva Cerkev sprejela kot verodostojna, ker je vladalo prepričanje, da je to besedilo manjkajoči začetni del evangelija po Marku, ki edini od sinoptikov nič ne poroča o Jezusovem otroštvu in mladosti. Pisec brani Marijo pred tistimi, ki dvomijo v njeno devištvo, njeno čudežno spočetje Jezusa. Pri tem prikazuje Marijo kot neko nadzemeljsko bitje, ki je od vsega začetka v nenehnem varstvu angelov. Prva tri leta živi s svojimi starši, ki jo potem odpeljejo v jeruzalemski tempelj, kjer ostane do dvanajstega leta, do zaročniške dobe. Izraelski modreci se sprašujejo, kako naj zavarujejo deklico, ki ji je namenjena posebna vloga v zgodovini izvoljenega ljudstva. Izročijo jo v varstvo Jožefu, staremu vdovcu, krepostnemu možu, očetu več otrok. Po tem izmišljenem podatku razumemo, zakaj svetega Jožefa vedno upodabljajo kot starega moža in ta protoevangelij je osnova za praznovanje Marijinega darovanja v templju (21. novembra).
So pa tudi apokrifni spisi, ki zamegljujejo pravo svetopisemsko sporočilo ali ga celo pačijo. Tak je na primer Judov evangelij, ki so ga odkrili leta 1945 v kraju Nag Hammadi v Gornjem Egiptu skupaj s 13 kodeksi v koptskem jeziku, prevedeni iz grških izvirnikov. Judov evangelij je uporabljala sekta kajnitov (po svetopisemskem prvem bratomorilcu Kajnu). Po njihovem nauku Judovo izdajstvo (kot tudi Kajnov bratomor) ni bilo zločin, temveč način, kako zavarovati odrešenje človeštva. S tem, ko je izdal Jezusa, je Juda na neki način zavaroval resnico Boga Najvišjega in prekrižal načrte zlih sil, ki so hotele preprečiti križanje, da ljudje ne bi dosegli odrešenja. Juda naj bi bil edini od apostolov, ki je razumel Učitelja. Revija National Geographic je ta ‘senzacionalni’ spis objavila v različnih jezikih tik pred velikim tednom leta 2006, ko se kristjani spominjamo Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja, da bi med bralce zasejala dvome. Podobno velja za Marijin evangelij, ki je nastal v 2. stoletju in so ga leta 1945 tudi odkrili v Nag Hammadiju, govori o Mariji Magdaleni, ki naj bi bila v domišljiji Dana Browna Jezusova ljubica v napeti zgodbi o svetem Gralu. V kanoničnih evangelijih ni nobene Magdalene, ampak samo tri Marije.
Sprašujete, ali naj kristjan bere te evangelije? Nepoučenega in teološko nerazgledanega bralca lahko kakšne trditve apokrifnih spisov zmedejo in mu zasejejo dvome.
Zato je bolje, da se osredotoči na branje, premišljevanje in proučevanje pravih evangelijev in drugih spisov iz Svetega pisma.
RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 11, str 39-41.

Začel je živeti človek, majhen kot konica igle. Pravzaprav še manjši.
Bil je majhen, a je imel neverjetno voljo, da bi zrastel. Že po petnajstih dneh, odkar je začel živeti, je bil 125 tisočkrat večji. Neverjetno, a resnično.
Ta človek je živel v nenavadni hiši, ki je krožila po mestu. Zvečer je legala, zjutraj vstajala.
Hiša je bila lepa in prijetno topla, imela pa je veliko pomanjkljivost: bila je v popolni temi.
»Dovolj,« je rekel nekega dne ta človek, »po devetih mesecih hočem ven ...«
Začel je pritiskati in uspelo mu je priti ven.
»Oh, končno lahko tečem, se igram, se kopam, plavam ... Čisto drugače je kot v prejšnji hiši! Ta je čudovita: sije sonce, vidim zelenje, cvetje, sneg ...«
Osemdeset let je srečni človek vsako jutro razširil roke in dejal: »Kako lepa je ta naša ljuba zemlja!«
Bil je zadovoljen. Nekega dne pa je postal žalosten. Videl je, kako sonce zgodaj zahaja in pada noč: rastline izgubljajo liste in kažejo svoje gole veje. Listje razpada in trohni.
Zato je začel sanjati o drugi hiši, kjer bodo drevesa vedno zelena, sneg zmeraj bel in bo sonce vedno sijalo. Ko jo je sanjal, se je preselil. Vsi so jokali, on pa se je smehljal!
Komaj je izdihnil, že so se mu na stežaj odprla vrata hiše, kjer so bile stvari, ki si jih ni mogel niti zamisliti. Dobri oče – resnična ljubezen – ga je objel; lepa mama ga je poljubila.
Poljubila in ga prijela za roko: »Pridi se igrat z nami! Poglej, tu je vse novo, zemlja je nova, zvezde so nove. Pridi!«
Človek ni razumel ničesar več: »Kako, mar nisem mrtev!«
»Ne, ne,« je klicalo na milijone glasov, »živ si, živ za večno!«
Pijan od veselja je človek začel teči in plesati na tratah, ki bodo večne, pod soncem, ki ne bo nikoli zašlo, sredi cvetja, ki ne bo nikoli odcvetelo.
»To je moj dom,« je vzklikal, »moj pravi dom!«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2018), 67.
knjiga: V preizkušnji mi bodi blizu, (Zgodbe za dušo. Nova serija 4), Ognjišče, Koper, 2020, 113.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Župnik Tomaž je razmišljal, kaj naj stori, da bi se versko življenje v njegovi župniji poživilo. Skušal je prirediti razna srečanja, a vse je bilo, kot da bi nad njegovo župnijo visela dolgočasna megla. Nazadnje se je odločil, da pripravi misijon: da pokliče goreče duhovnike, dobre govornike, ki bi v tednu misijona ogreli njegove mlačne farane.
Oznanil je čas misijona, seveda pa še prej kar dolgo molitveno pripravo, molitev za uspeh misijona. Toda že tu je doživel razočaranje. Niti tisti redki dobri farani niso kazali posebnega navdušenja za to molitveno pripravo. Da bi z misijonom dosegel vsaj nekaj uspeha, je pri verouku višjim letnikom osnovne šole začel razlagati lepoto misijona, koliko so ti duhovniki, ki bodo v dneh misijona pridigali, doživeli v daljnih krajih. Otrokom je priporočal, naj nagovorijo svoje starše, da se zanimivih misijonskih govorov udeleževali vsaj iz radovednosti, če ne iz zanimanja. Župnik je seveda dobro poznal koliko ima faranov, ki otroke sicer dajo krstiti in jih tudi pošiljajo k verouku in k maši, sami pa k maši ne prihajajo. Zato je otrokom in mladostnikom toplo priporočal, naj molijo za svoje starše in jih nagovorijo, da se bližajočega misijona udeležijo.
Dornikova dvojčka Sabina in Denis sta bila otroka staršev, ki niso hodili v cerkev. K verouku sta ju pošiljala nekako pogojno: da bi morda kasneje, ko bi se hotela cerkveno poročiti, ne bilo kakšnih ovir.
Sabina in Denis sta priporočilo gospoda župnika vzela zelo zares. Dogovorila sta se, da bo Sabina ‘prevzela’ očeta, Denis pa mamo. Sabina je vedela, da bo imela pri očetu težje delo, da bo težko dosegla uspeh, zavedala pa se je, da ona moli več kot Denis. Sklenila je, da se očeta ne bo lotila samo s prigovarjanjem, ampak bo skušala svojega dragega očeta ‘spreobrniti’ predvsem z molitvijo. Na začetku je kazalo, da bosta oba, tako Sabina kot Denis, ostala brez uspeha.
Mama je kmalu obljubila Denisu, da bo šla malo poslušat, ker jo dogodivščine ljudi, zlasti takih, ki so bili kdaj v tujini, zelo zanimajo. Oče pa je vedno našel kakšen izgovor, da Sabina s prepričevanjem ni nič dosegla, in zatekla se je v svojo sobo k molitvi. Ko oče ni hotel obljubiti, da bo šel vsaj malo poslušat, je Sabina skoraj s solzami v očeh rekla: »Že vse sošolke pri verouku so povedale, da so starši obljubili, da bodo vsaj malo prišli na misijon, bom morala po koncu misijona edino jaz priznati, da je bil moj oče tako trd, da je bila vsaka moja prošnja zaman.«
Zdaj se je oče le omehčal. »No, prav, šel bom poslušat te tvoje misijonarje, da mi boš dala mir, ampak da mi niti ne omeniš spovedi, sicer tudi poslušat ne grem!« je bil odločen oče. Zdaj mu Sabina ni več prigovarjala, ampak se je le še bolj zatekala k molitvi s prošnjo, da oče ne bi le poslušal govornikov, ampak bil deležen tudi sadov misijona.
Tako je prišel čas misijona. Sabina in Denis sta navdušeno pripovedovala, kako čudovito lepo je bilo pri sprejemu misijonarjev, kako so ti misijonarji prijazni, koliko lepega so jim povedali pri verouku. Otroka sta se dogovorila, da zdaj ne bosta nič več prigovarjala, temveč le poročala o prvih dneh misijona.
»Ko si mi toliko tečnarila s tem misijonom, pa mi zdaj povej, kdaj hočeš da grem poslušat te tvoje gospode?« je oče tretji dan misijona vprašal Sabino, ko je vsa navdušena prišla od srečanja mladih z misijonarji.
»Nocoj, kar nocoj pojdi, saj bo govoril isti misijonar, ki je bil danes z nami. Joj, koliko lepega je povedal že nam na tem srečanju z nami mladimi v dvorani, gotovo bo še lepše v cerkvi.«
Dornikov oče je stal čisto zadaj pri vratih, ko je misijonar pristopil k ambonu. Ali je bilo naključje ali sad molitve hčerke Sabine ali roka Božje previdnosti, da je misijonar imel govor o potrebnosti in milosti svete spovedi, ki ji je bil Dornik še posebej nasproten. Toda stal je tam in poslušal. Krčevito je sklepal roke in ko bi mogel in smel, bi misijonarju zaklical: “Nehaj, jaz imam dovolj!” Govoru je sledila maša, po maši pa so misijonarji šli v spovednice. Dornik je čakal, da je od tiste spovednice, kamor je šel prejšnji govornik, odšel zadnji spovedanec in je bila cerkev že skoraj povsem prazna. Pokleknil je v spovednico!
Spovednik in spovedanec sta imela čas, saj za njima ni pritiskala vrsta. Ko je Dornik stopil iz spovednice, se je kar od tam zagledal v tabernakelj in se vprašal: “Ali je res mogoče?” Čez nekaj časa je izstopil tudi spovednik, podal roko svojemu zadnjemu spovedancu tisti večer in rekel: »Misijon je uspel!«
»Da, misijon je uspel, hvala Bogu!« je odgovoril Dornik.
Oče Dornik je že nekaj let v večnosti. Lahko upamo, da tam presrečen govori: “Hvala Bogu, misijon je uspel! O Bog, hvala ti, da si me sprejel. ko sem bežal pred teboj.”

ŠKUFCA, Angelca. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 28-29.

Slišal sem ga reči: »Vstani in hodi!«
Jaz pa sem ležal na postelji nepokreten in nepremičen. Niti mezinca na nogi nisem mogel premakniti. Kako naj vstanem? Kako naj hodim? Jezus ve, da tega ne morem in tega pač ni rekel meni!
Slišal sem ga reči: »Hodi za menoj!«
A bil sem ravno v družbi prijateljev. Nespodobno in nevljudno bi bilo, ko bi tedaj kar odšel. Prijatelji bi mi lahko zamerili, lahko bi bili užaljeni. Morda bi zato kdo od njih odšel in jaz bi izgubil prijatelja. Saj Jezus noče, da se sprem s prijatelji in tega pač ni rekel meni.
Spet sem ga slišal reči: »Hodi za menoj!«, a bil sem sredi priprav na pogreb. Oče mi je umrl in treba je bilo poskrbeti za krsto, obred in rože. Treba je bilo pripraviti sedmino. Tolažiti sem moral mater in tudi sam sem potreboval čas za žalovanje. Živi lahko počakajo, mrtve pa je pač treba pokopati. Jezus to razume in teh besed prav gotovo ni rekel meni!

»Hodi za menoj!« je spet rekel.
»Prav!« sem mu odgovoril in tekel domov, da bi se poslovil od matere, bratov in sester. Saj nisem mogel kar izginiti iz njihovih življenj! Skrbelo bi jih, saj me imajo radi; in tudi jaz jih imam preveč rad, da bi jim povzročal skrbi. In ko sem bil že ravno doma, sem si pripravil še potovalko. Vanjo sem vrgel samo nekaj najnujnejših reči: neumno bi bilo, da bi ne vzel perila ali da bi prezebal. Ali pa po nepotrebnem trpel lakoto. Mati mi je v dlan stisnila še nekaj denarja in že sem tekel nazaj ... Zamudil sem se le kako urico ali dve, a Njega ni bilo več tam. No, če ni mogel malo počakati, potem verjetno sploh ni mislil mene, ko je rekel: »Hodi za menoj!«
Slišal sem ga reči: »Pridi!« in nisem bil prepričan, če sem slišal prav, kajti sedel sem v čolnu, sredi jezera, glas pa je prihajal iz teme in iz viharja. Vreme res ni bilo najboljše, valovi so zalivali čoln, da je bilo še veslati težko. Gotovo se je pogovarjal s kom drugim!
Slišal sem ga reči: »Ne skrbite za življenje, kaj boste jedli, ne za telo, kaj boste oblekli... ne skrbite za jutrišnji dan!« in ko bi bil sam, bi mu morda celo dal prav. A imel sem družino: ženo in kup otrok, moral sem jih nahraniti, jih obleči ... moral sem jih vzgojiti... jih pripraviti na jutrišnji dan. Kajti jutri bodo oni skrbeli zame. Ko bom star in obnemogel, mi bodo vrnili ljubezen in skrb, s katero jih zdaj obsipavam. Saj Jezus menda ne pričakuje, da bo žena sama skrbela za sirote otroke?! Ne, ne, tega gotovo ni rekel meni!
Slišal sem ga reči: »Prodaj vse, kar imaš in daj ubogim, da boš imel zaklad v nebesih!«
A moje premoženje ni tolikšno, da bi si ubogi lahko kaj dosti opomogli. Poleg tega res ne vem, zakaj bi podpiral tujo lenobo?! Za vse, kar imam, sem trdo delal, garal od jutra do mraka. In kaj mi sploh bo zaklad v nebesih? Nebesa so nagrada že sama po sebi in tam res ne potrebujem še zaklada. Če pridem v nebesa, bom res lahko vesel. Naj mi raje pove, kako se pride v nebesa in naj pusti zaklade in moje premoženje pri miru! A gotovo sem narobe slišal. Hrupno je bilo zaradi gneče in močno dvomim, da sem slišal prav. Še najbolj verjetno je govoril komu drugemu!
Slišal sem ga reči: »Če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo!«, a sem prepričan, da tega ni rekel meni. Saj Jezus ve, kako zelo občutljiv sem, kako hitro me zaboli. In duševne muke so še hujše od telesnih! Saj Jezus noče, da bi me bolelo, a ne, da ne?! Te besede spodbujajo nasilje in vodijo v nered. »Oko za oko in zob za zob« so dosti bolj jasne in v svoji recipročnosti vodijo k prijaznemu vedenju vseh vpletenih! »Nastavi še levo!« ... Te besede so čudne in skoraj prepričan sem, da so iztrgane iz konteksta, povsem prepričan pa sem, da jih ni rekel meni. Če dobro premislim, jih morda sploh ni rekel Jezus, temveč nekdo drug ali pa nekdo čisto tretji.
Slišal sem ga reči: »Ljubi svojega sovražnika!«
In rekel sem: »Amen!« A ker ljubim svojega bližnjega – tudi to sem ga namreč slišal reči: »Ljubi svojega bližnjega!« – no, ker ljubim svojega bližnjega ... tudi svojega bližnjega sovražnika ... mu bom dal prednost, pa naj najprej on ljubi mene. Prav naj mu bo, kaj pa me sovraži! Oziroma se obnaša tako, da res nimam nobene druge izbire, kot da ga ne maram! Ker jaz sovražim ne! Le nekaterih nimam najraje!
Slišal sem ga reči: »Če me kdo ljubi, se bo držal mojih besed...« in tudi, če jih morda ni rekel meni ... mislim, tako: iz oči v oči, direktno in poimensko ... jih je vseeno namenil vsem tistim, ki ga ljubijo. Vsem tistim, ki pravijo, da ga ljubijo. In če ga ljubijo ... če ga ljubim ... se moram držati njegovih besed. In če se spomnim Njegovih besed ... če samo pomislim, kaj vse sem ga slišal reči ...
Oh, ja ...
Slišal sem ga reči tudi: »Ali me ljubiš?«

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)