Pred davnimi stoletji se je zgodilo, da sta sveta mučenca, brata Primož in Felicijan, hodila po svetu in iskala bivališča. Daleč iz rodnega Rima, kjer so ju bili z baklami žgali, levom vrgli in končno obglavili Dioklecijanovi krvniki, ju je vedla pot in vendar še nista našla kraja, kjer bi shranila svoje zemske ostanke. Prehodila sta beneško ravnino, že ju je pozdravljala trpka kraška zemlja, ko jima je prišel naproti neznan romar, utrujen in nebogljen, ki se je bil namenil v Rim na grob sv. Petra. In pozdravili so se in sedli v senco, romar pa je delil z njima svoje brašno, sir in klobaso in črn kruh, ki pa je bil sladek in dišeč kot med.
»Joj,« je rekel sveti Primož, »kje raste žito, ki daje tak kruh?«
In romar je pokazal proti ljubi slovenski deželi. »Ajdov kruh je to,« je dejal, »iz naše zemlje je zrasel. Pridita k nam in dobila ga bosta hlebec in še več... Kjer bosta videla rožnato cvetoča polja in gore nad njimi, tam se ustavita.«
In šel je romar svojo pot proti Večnemu mestu in tiho molil, šla sta svetnika proti slovenskim goram in rekla: »Odslej bova posebna varuha ajde. Dobri morajo biti ljudje, ki jim jo je Bog podaril.«
In tretji dan sta zagledala cvetoča polja in čebele nad njimi. Naši ljudje so ju sprejeli kot popotna gosta ter jima postregli od svojega ubogega bogastva.
Rekla sta svetnika: »Kot ajdova roža so pošteni ti ljudje - ostaniva pri njih. S čim naj jima poplačava gostoljubnost? Pojdiva v goro: lovila bova strelo, da jim ne uniči domov, blagoslavljala bova ajdo, da bo stoteren sad rodila...«
Pa sta se napotila v zeleno goro, v najlepši rebri sta si postavila dom in ljudje so ju vzljubili kot velika zavetnika kmečkega dela. Iz daljnih krajev so prihajali, iz osemnajstih župnij so romale procesije vsako leto na njun grob. Morali so postaviti novo in lepšo cerkev in najboljši slikar daleč naokrog je okrasil njene stene. Kuga in lakota, vojska in Turki so obiskovali ljudi pod goro - pa glej - božje varstvo je bilo z njimi in sveta Primož in Felicijan sta razgrnila plašč same nebeške Matere, da so se zemski otroci skrili pod njim. In na prošnjo svetih mučencev je Marija klicala k Sinu in Sin je Očetu rane pokazal... Ne, Bog Oče se ni mogel ustavljati takim priprošnjikom: vtaknil je meč svoje jeze v nožnico in nadloge so pojenjale.
Zdaj počivajo svete moči ljubih svetnikov pod lepim oltarjem s ciborijem. Pod stolpom je mernik - vanj vsipljejo kmetje ajdo svetnikoma v zahvalo, svetnikoma v blagoslov. Zvon v zvoniku pa prepeva, kot je zvonar v latinščini leta 1491 zapisal nanj: »Zdrava Marija! O, Kralj slave, pridi z mirom! O, sveti Primož, prosi za nas!«
Emilijan Cevc, zgodbe, v: Ognjišče (2008) 06, str. 60.

Angeli so jo obiskovali, pa tega nihče ni opazil!
Pogovarjala se je z angeli, pa tega nihče ni vedel!
V njenem deviškem telesu je bílo srce Božjega Sina, pa nihče, razen skoraj tako čudežno noseče Elizabete, še slutil ni! In ko je bila že visoko noseča, tik pred porodom, se nihče sploh ni zmenil za to! Razen njenega zvestega ženina, ki je opazil, ki je vedel, ki je slutil, ki je verjel, ki jo je ljubil, se nihče ni zmenil za to! Tako, da je morala roditi v hlevu, med živalmi.
Nad hlevom se je tedaj zbrala množica nebeške vojske, a je to zbudilo pozornost le nekaj pastirjem. No, čisto po resnici: še teh nekaj pastirjev je zbudil angel, sicer bi tega – kot drugi ljudje – sploh ne opazili!
Prišli so sicer Trije Modri, ki so – kako ne modro – o rojstvu novega kralja šli povprašat starega kralja! Kar je seveda zbudilo pozornost! In bes. In jezo, ljubosumje in sovraštvo ... In pokol. In te vrste reči običajno ne minejo neopazno. Se je pa iz obroča sovraštva in krvi neopazno uspelo izmuzniti Njej. Ter seveda Detetu in ženinu. In oslu, menda. Morda so jih angeli, ki jih nihče ni opazil, pokrili s svojimi krili, da so postali nevidni za tiste, ki angelov ne vidijo in ne verjamejo vanje.

Opazovala je, kaj se godi okrog nje. Shranila je vse to v svojem srcu. In premišljevala.

Nekoč ga je iskala. Na izletu ... no, na romanju ji je izginil spred oči in ni vedela, kje je. Iskala ga je, spraševala ljudi... Pa ga nihče ni opazil. In ko ga je našla, ji je rekel: »Kaj me iščeš?!«
Drugič ko ga je iskala, ga je pravzaprav prišla iskat. Takrat ni bil več neopažen in je dobro vedela, kje je. Pa je On ni hotel opaziti. Rekel je: »Kdor posluša Besedo in jo živi, je moja mati. In moja sestra. In moj brat!«
Obstaja večja bolečina od te? Da otrok zataji lastno mater? Lastno dušo in kri?
Je o tem govoril starček Simeon v templju? Kajti te besede so jo zabolele, kot bi jo presunil meč! Takrat ga je – detece – držala v naročju in vztrepetala v slutnji. Vztrepetala, kot ko ga je – trupelce – zadnjič držala v naročju. Ko so ga, mrtvega, sneli s križa, da bi ga pokopali, pa jo je nekdo opazil... in pomislil, da bi se morda želela posloviti. Stala je nedaleč stran od križa in opazovala.
Tedaj je vedela, o čem je govoril starček Simeon v templju.
Kajti ni večje bolečine od te! Da vidi mati umreti svojega otroka. Svojo dušo in kri.

Shranila je vse to v svojem srcu. In premišljevala.

Povedali so ji, da je grob prazen. Ni šla gledat. Ni ga šla iskat. Vedela je, kje je. In vedela je, da jo bo On poiskal in našel.
Ko je visel na križu, jo je poklical. Od svatbe v Kani Galilejski ni govoril z njo, na Golgoti pa jo je poklical k sebi pod križ, in ji rekel ‘žena’ kot takrat: »Žena, glej, tvoj sin! Glej, mati, svoje otroke!«
Ni razumela. A se je že navadila, da ni razumela.

Shranila je besede in jih premišljevala v svojem srcu.

Po pogrebu se ni več vrnila domov, ampak je odšla z Njegovimi prijatelji, ki so vse le od daleč opazovali. Sedela je v gornjih prostorih hiše in v srcu premišljevala dogodke in besede. Molila je. Ljudje so prihajali in odhajali. Pripovedovali so, da so ga videli na vrtu, ob jezeru, na deželi... Govorili so, da so ga videli iti v nebo ...

Shranila je vse to v svojem srcu. In premišljevala.

Nekega dne je nastal šum z neba, kot bi se bližal vihar. Njegovi učenci, njeni novi otroci, so se vznemirili in prestrašili, ona pa je ostala mirna. Poznala je ta šum in ta vihar. Bila je vajena pogovarjati se z angeli, a tega nihče ni vedel. Angeli so jo obiskovali, pa tega nihče ni opazil! Nebo se je odprlo in bleščeč ogenj se je spustil na zemljo, da so zakričali v sladkem strahu. Ona pa je poznala ta ogenj in to svetlobo. Prav tako se je zgodilo, ko je začelo v njenem deviškem telesu bíti srce božjega sina, le da tega nihče še slutil ni!
Bil je to isti ogenj.
Ista svetloba.
Isto nebo.
Isti Duh.
In je potegnil meč iz njene duše.
In je razumela.
In je vedela. Da se bo nekoč spet odprlo nebo. Da bo spet videla ogenj in svetlobo. In Njega. Ki bo rekel: »Vstani, moja draga, moja lepa, in pridi!«

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Prav veliko se pa o vajinem življenju ne ve, kaj?
Vse, kar v življenjepisu lahko preberem, je, da sta bila rodna brata, doma v Sabinskih gorah, da sta še zelo mlada prišla v Rim in tam dala življenje za Kristusa, saj sta med preganjanjem kristjanov v času cesarja Dioklecijana pretrpela mučenje in smrt z obglavljanjem.
Ampak, roko na srce, kaj več se pa o kateremkoli življenju sploh da povedati? Smisel našega življenja je, da ga ‘izgubimo’ za Kristusa … za Boga in bližnjega. Da ga damo … da ga podarimo … da se iztrošimo v podarjanju in ljubezni.
Nekateri ga dajo enostavno, hitro in pogumno. Kot vidva:
»Kristus ali malik?«
»Kristus!«
»Švist!« pa je glava preč!
Drugi ga dajo na dolgi rok: s preučevanjem, poučevanjem, razmišljanjem in razglabljanjem … da je potem nam, ki sledimo, lažje razumeti, doumeti in seveda verjeti!
Tretji spet življenje podarijo v službi in služenju bližnjim in oddaljenim, v stvarni in otipljivi ljubezni do Boga v slehernem človeku.
Četrti v neprenehnem slavljenju Boga v molitvi in postu.
In še in še …
Do tistih, ki svoje življenje, na žalost in milo rečeno, zapravijo. Ga zavijejo v prtič in zakopljejo, misleč, da ga bodo tako rešili. Skrili pred smrtjo.
Vidva, ljuba moja sveta Primož in Felicijan, nista oklevala. V očeh tega sveta, sta si življenje sicer zapravila, a si zagotovila večnega.
In ker pri Bogu ni naključij, ne dvomim, da vaju je – vsem nam za zgled – poklical v tako pričevanje tudi zaradi vajinih imen. Primož pomeni prvi in najboljši, Felicijan pa pomeni srečen in blažen! Torej, če je komu treba še dodatno razložiti: odločitev za Kristusa je prva in najboljša stvar, ki se ti v življenju lahko pripeti, in v zvestobi tej odločitvi boš srečen in blažen.
Zveni preprosto, pa vem, da ni. Seveda so kraji na zemlji, kjer še danes, kristjani za ceno svojih glav, pričujejo za Kristusa. Na ‘civiliziranem’ zahodu, se tega morda premalo zavedamo, hkrati po se ne zavedamo niti tega, da so še bolj bridke smrti kot pasti pod bridko sabljo. In če je svoj čas veljalo, da je pero lahko meč, potem so dandanes tipkovnice, brzostrelke in težki topovi, ki sejejo medijsko smrt. Ki ne le obglavijo, ampak razčetverijo in razstrelijo krščanskega pričevalca.
Ljuba moja sveta Primož in Felicijan. Naj vajina prelita kri ne bo zaman. Naj nas opogumi in nam da rasti v pravem krščanskem pogumu in ljubezni.
Obilo žegna za vajin god. Pa nam ga vrnita in izlijta na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 6, str. 122.

Srečali smo lansko poletje. Sredi Ljubljane. Gospa Anica mi je pred dvema letoma, ko sem v neki reviji predstavil knjigo o njeni mami, pisala, da bi me rada spoznala. Knjiga mi je prišla v roke prav po naključju in me je tako prevzela, da mi je narekovala zapis o tej pogumni ženi Mariji, ki je v težkih letih po vojni sama vzgajala hčerko, garala po raznih službah in gradila hišo, ki pa jo je zapustila in s hčerko odšla za možem v Kanado. Zdaj se je njeno plemenito srce ustavilo.
Dobili smo se pred Prešernom. Bil sem v skrbeh, da se ne bomo spoznali, ko smo se po telefonu dogovarjali za srečanje. Pa je bila skrb popolnoma odveč.
»Ste vi ...?« so naju vprašale besede in oči, ko sva se približala spomeniku.
»Seveda sem.«
Kratko predstavljanje: Anica, mož Andrej, sestra Marta. Predstavim ženo in pogovor je sproščeno stekel, kot da se poznamo že od nekdaj. Vsi trije govorijo čudovito slovenščino, čeprav so bili rojeni v Kanadi. Najprej seveda steče beseda o pokojni mami, o tem, kako sem prišel do knjige in kaj me je nagnilo, da sem jo predstavil. Potem pa nas je vedno bolj zajemal sedanji čas.
Povedo, da so čez nekaj dni namenjeni na Triglav in da Andreja skrbi, če bo zmogel ta vzpon, saj še ni bil na vrhu. Gospa Marta pripoveduje, da imajo naši rojaki v Kanadi dramsko skupino, nimajo pa primernih iger. Takoj pokličem kolegico, tudi Marto, ki povsod, kjer le more, ustanavlja dramske krožke. Obljubi, da bo poiskala in poslala primerna besedila.
V gostilni blizu stolnice so med cesto in pločnikom postavljene mize. Pred vrati stoji natakar. Povemo mu, da bi radi kaj pojedli. Zelo vroče je, vendar najini gosti naročijo tipične slovenske jedi, ki pravzaprav niso najbolj primerne za ta letni čas: pečenice, krvavice, repo, zelje, štruklje. Tako prijetno domače se počutimo!
Beseda steče o Sloveniji, naši in tudi njihovi državi. Čuti se, da ste še mlada država, menijo, zato še v marsičem neizkušeni in morali se boste še veliko naučiti.
Iz torbe vzamem svojo knjigo kratkih zgodb. Gospe Anici sem jo obljubil. Upa, da jo bo razumela, pravi, in potoži, da pogosto težko razumejo naše časopise – razumejo sicer skoraj vsako besedo, vsebine pa ne. Obljubi, da mi bo sporočila, kako bo šlo z branjem.
Čez nekaj dni je prispela elektronska pošta: da so bili na Triglavu in da so pri Aljaževem stolpu po gorniški navadi ‘krstili’ Andreja, ki kar ne more verjeti, da je bil res na vrhu.
»Ko smo zvečer sedeli pred Domom Planika in je zahajalo sonce, smo opazovali, kako so se prižigale luči v Ljubljani in na Brniku. Zdelo se nam je, da smo v nebesih in da od tam gledamo dol na to našo čudovito deželo. Bogu smo hvaležni, da smo jo lahko doživeli.« Napisala je še, da bo njihov režiser po zaslugi kolegice Marte lahko izbiral besedila iger. Pripisala je tudi, da je bila njena skrb, da knjige ne bi razumela, odveč.
»V zgodbi Njegov prijatelj ste se vprašali: “Je Bog, ali ga ni?” Moram vam povedati, kaj se mi je zgodilo v desetem razredu, ko sem bila stara štirinajst let. Učiteljica verouka nas je vprašala: “Ali je Bog, ali ga ni?” “Seveda je!” smo vsi odgovorili. “Kako pa to veste?” je spraševala naprej. “Bog vendar je in za kristjana to ni nobeno vprašanje,” sem si mislila. Celo pot domov sem premlevala to misel, a nikomur nisem povedala, kaj me bega.
Po večerji sem šla v svojo sobo pisat domačo nalogo. Čez kakšne pol ure je prišla v sobo mama. Prinesla je zlikano perilo in ga zložila v omaro. Potem se je usedla na posteljo in mi začela pripovedovati, koliko sta ji v življenju pomenila vera v Boga in molitev, kako ji je Mati Marija stala ob strani in kako ji je vse to pomagalo v viharjih življenja. Še nikoli dotlej si nisem zastavljala tega vprašanja, ko pa se mi je porodilo prvič, je prišla k meni ona in mi povedala, kaj je njej pomenil Bog, kot da bi vedela, da sem v dvomih. Za mene je bil to pravi čudež! Po tistem si nikoli več zastavljala vprašanja, ali Bog je, ali ga ni. Šele čez trideset let sem ji povedala, kaj je meni podarila tisti večer. V neki otroški povesti sem nekoč zasledila misel: “Ker Bog ne more biti povsod navzoč, je ustvaril mame.” Seveda ni napisano prav, saj je Bog navzoč povsod. Ampak tako je bilo napisano v otroški povesti,« je napisala gospa Anica.
Ko berem to iskreno osebno izpoved, premišljujem: svet se res ne vrti čisto tako, kot ga slikajo pravljice. Zamotane misli poenostavijo tako, da jih lahko razumejo otroci, ki so odprti za dobroto. Zaradi tega jih imajo tako radi. Pa tudi zato, ker jim jih ponavadi pripovedujejo mame, poslane od Boga.
Janko Jarc-Smiljan
Ognjišče (2013) 06, str. 21

»Sam se bom pripel, babi!« vzklikne moj še ne petletni vnuček Matic, ki se že vešče vzpenja na svoj sedež v avtu.
»To bo pa trajalo,« polglasno zamrmram in potegnem varnostni pas na doseg njegove roke.
»Ne bo dolgo trajalo, saj sem že velik,« užaljeno pripomni in se kar nekaj časa trudi s pripenjanjem. Ko mu končno uspe, me zmagoslavno pogleda in ponosno pove: »Vidiš, pa sem se!«
»Bravo, Matic!« ga pohvalim in hočem zapreti vrata.
Z roko se upre v vrata in me navihano pogleda. »Babi, saj tudi vrata lahko sam zaprem.«
»No, pa jih zapri sam,« se vdam in pogledam na uro.
»Se nama spet mudi?« me preseneti s svojim vprašanjem.
»No, ja,« se nasmehnem, »če boš hiter, bom imela še dovolj časa, da pred službo skupaj s Karmen spijeva kavico.« Z vso močjo potegne vrata, ki se res zaprejo.
»Neverjetno,« rečem začudeno, ko si tudi sama pripenjam varnostni pas. »Pa ni neverjetno, babi. Povedal sem ti, da sem že velik,« resno pove in v isti sapi nadaljuje: »Bova danes pela ali molila?«
»Pela sva že dopoldan, torej zdaj lahko ponoviva kakšno molitvico,« predlagam, ko zavijem iz vasi na glavno cesto.
»Molitvico Sveti angel znam že čisto celo. Ti jo povem?« Še predno mi uspe pritrditi, začne: »Sveti angel, varuh moj ...« Petje in recitiranje v avtomobilu sta med vožnjo postala najin vsakodnevni obred. Zavzeto poslušam fantiča, ko razločno izgovarja črko r, ki jo je pred kratkim osvojil. Ko brezhibno odmoli Sveti angel in ga, kot vselej, pohvalim, skoraj zahteva: »Povej mi še enkrat tisto pesmico, ki si mi jo povedala včeraj.«
»Katera je že bila?« se skušam sprenevedati, a me takoj ustavi.
»Saj veš, babi. Tista, ki si se je naučila od svoje mame in si jo potem ti naučila mojo mamo.«
Še vedno se sprenevedam in se ob tem silno zabavam. »Aha,« vzkliknem, kot bi se šele sedaj domislila. »Misliš tisto molitvico za mamico?«
»Tisto, ja,« vzneseno pritrdi.
Pogledam v vzvratno ogledalo in vidim, kako globoko zavzdihne, češ ali bo že kaj s to molitvico. »No, pa dajva,« resno rečem in pričnem:
Jezušček tam gori, v svojem zlatem dvori
sveti križ držiš, z angelčki sediš.
Prve hlačke nosim in kleče te prosim,
daj zdravja moji mami, ki me zjutraj drami.
Češe me, umiva, srajčico mi šiva;
sladkih jabolk reže, rada s kruhom streže.
Zjutraj zgodaj vstaja, ž'vinico napaja;
mleka piti daja, da ga še ostaja.
»Še enkrat, babi!« zahteva Matic , ko je molitvica pri kraju.
»Mi boš pomagal?« vprašam in spet pogledam v ogledalo.
»Samo čisto malo,« resno reče in doda: »Saj veš, da sem še majhen.«
Moram se nasmehniti ob misli, kako zna biti še ne petleten otrok enkrat velik in spet drugič majhen. Znova začnem z recitiranjem, Matic pa mi pomaga tako, da v vsaki vrstici ponovi le zadnjo besedo.
Ko se v Begunjah peljeva mimo cerkve, že vem, kaj bo sledilo: »Maša, babi,« se zasmeji in čaka na moj odziv.
»To je cerkev,« ga popravim, kot že tolikokrat doslej.
»Maša pa je v cerkvi, kajne, babi?«
»Tako je, Matic. Kadar si z mano v cerkvi na koru, si pri maši.«
»Ja,« izgovori nekam odsotno in nato čez nekaj časa nadaljuje: »Babi, kaj so tiste umazane rdeče pike ne Jezusovih rokah?«
»Umazane rdeče pike??« presenečeno vprašam in mrzlično razmišljam, kaj neki misli s tem vprašanjem.
»Ja, umazane rdeče pike. Zakaj jih ima Jezus na rokah? Se je udaril?«
Nenadoma me prešine, o čem sprašuje. Za trenutek ostanem brez besed. Kako naj tako majhnemu otroku razložim, da so to Jezusove rane? Matic mi ne pusti prav veliko časa za razmislek.
»Povej, babi!«
Globoko zajamem sapo in mu povem, da so to Jezusu storili hudobni ljudje.
»Zakaj so ljudje hudobni, babi?«
Ojoj, pomislim, zdaj pa v pasti! Mrzlično iščem odgovor, medtem ko gledam v vzvratno ogledalo. Matic je nagnjen naprej in pričakuje odgovor. »Morda so hudobni zato, ker jih ni imel nikoli nihče rad,« rečem po kratkem premisleku.
»Potem pa mi nismo hudobni,« pove čez nekaj časa s tolikšno gotovostjo, da se ozrem nazaj in ga ljubeče pogledam.
»Kdo, mi?« sem radovedna.
»Mi, saj veš: jaz, ti, mama, deda, Mojca ...«
»Kako pa veš, da nismo hudobni?« vprašam, ko parkiram pred Klančarjevo domačijo.
Matic vešče odpne varnostni pas in me začudeno pogleda. »Saj veš, babi. Zato, ker se imamo radi.«

KORENČAN, Palmira Melihen (zgodbe) Ognjišče (2013) 06, str. 44

Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes (7)

DAR VEDNOSTI

Ko slišimo besedo ‘vednost’, najprej pomislimo na človekovo zmožnost spoznavanja vsega, kar nas obdaja, na odkrivanje zakonov, ki urejajo vse stvarstvo (naravo in vesolje). Vednost, ki prihaja od Svetega Duha, pa ni omejena na človeško vednost, ampak je poseben dar, ki nam pomaga, da preko stvarstva sprejmemo veličino in ljubezen Boga ter njegovo tesno povezanost z vsakim ustvarjenim bitjem. Ko so naše oči razsvetljene z Duhom, se ob lepoti narave in mogočnosti vsega vesolja odprejo za poglobljeno razmišljanje o Bogu. Vsaka stvar in vsako bitje nam govori o Njem in njegovi ljubezni. Sveti Duh nas vodi, da slavimo Gospoda v globini svojega srca ter prepoznamo neizmeren Božji dar in znamenje njegove neskončne ljubezni do nas.

Sveti Duh, odpri mi oči z darom vednosti,
da ob lepotah sveta in brezmejnega vesolja,
začutim veličastvo Boga in njegovo bližino
in ga slavim v globini svojega srca.
Zlasti naj se mu zahvaljujem za čudoviti načrt
tvoje ljubezni, ki je odtisnjen v vsakem od nas
in smo po njem med seboj bratje in sestre.
Božji Duh, ki si ob stvarjenju plaval nad vodami,
pomagaj mi, da bom stvarstvo spoštoval
in vse stvari uporabljal s hvaležnostjo.
Naj se ne zanašam samo na hladen razum,
naj me pri vsem vodi tudi toplina srca:
resnično vedeti pomeni tudi ljubiti.
Bog Sveti Duh, tvoj dar vednosti,
naj s toplino navdihuje
moje misli in besede, ogreva moje srce,
da bom čutil potrebe ljudi okoli sebe.
Daj mi, da bom v tvoji šoli rastel
in s svojim zgledom kazal pot
svojim bratom in sestram.

Že na začetku Svetega pisma je v poročilu o stvarjenju sveta zapisano, da je bilo Bogu všeč vse, kar je ustvaril, za vsako ustvarjeno stvar pravi, da je bila lepa in dobra (»Bog je videl, da je dobro.« – 1 Mz 1,10 sl.) ... Bog, ki je videl, da je stvarstvo nekaj lepega in dobrega, hoče, da to odkrivamo tudi mi. In pri tem nam pomaga dar vednosti. Spodbuja nas, da ob lepoti stvarstva Boga slavimo in se mu zahvaljujemo. Ko pa je Bog ustvaril človeka in je končal šesti stvariteljski dan, v Svetem pismu piše, da je bilo to “zelo dobro” (1 Mz 1,31). Približa nas sebi, v Božjih očeh smo najlepši, najpomembnejši, in v stvarstvu najboljši. On nas ima rad in za to se mu moramo zahvaljevati. Dar vednosti nas uglašuje in približuje Stvarniku in nas naredi sposobne, da stvarstvo presojamo z jasnostjo njegovega pogleda. V tej luči lahko v moškem in ženski vidimo vrh stvarjenja, izpolnitev načrta ljubezni, ki je odtisnjen v vsakem od nas, in po katerem se prepoznavamo kot bratje in sestre.
Stvarstvo je čudovit dar, ki nam ga je poklonil Bog. Iz kristjana naredi radostnega Božjega pričevalca, po zgledu sv. Frančiška Asiškega in mnogih svetnikov, ki so Boga slavili in opevali njegovo ljubezen z občudovanjem vsega ustvarjenega. Vse to je razlog za vedrino in mir v naši notranjosti. Dar vednosti nam pomaga, da se ne prevzamemo in ne mislimo, da smo mi gospodarji vsega ustvarjenega. Stvarstvo namreč ni naša lastnina, do katere bi se lahko vedli oblastno, kot je nam všeč ... Stvarstvo je dar, ki nam ga je poklonil Bog, da bi ga odgovorno uporabljali v dobro vseh, vedno z velikim spoštovanjem in hvaležnostjo ... Mi smo njegovi varuhi, če ravnamo neodgovorno, uničujemo znamenje Božje ljubezni, Bogu pokažemo, da nam za njegovo delo ni mar, da ga ne cenimo – to pa je zgrešeno.

Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno. (Antoine de Saint–Exupéry)

Prerok Izaija, ki prvi v Svetem pismu našteva darove Svetega Duha (“Na njem bo počival Gospodov duh: duh modrosti in razumnosti, duh svéta in moči, duh spoznanja in strahu Gospodovega.” – Iz 11,2:), dar vednosti poimenuje z izrazom ‘spoznanje’. Ta izraz v svetopisemskem jeziku vključuje tudi ‘ljubezen’ (1 Mz 19,8; Mt 1,25). Dar vednosti je torej dar spoznanja iz ljubezni. Če ga tako imenujemo in razumemo, postane dar, ki spoznanju pridružuje ljubezen. V bistvu je vse naše spoznanje vedno prežeto s čustvi, z ljubeznijo: kdor ljubi, ta bolje razume, prej razume, več razume. Francoski pisatelj in pilot Antoine de Saint-Exupery (1900–1944) je v Malem princu zapisal, da “kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno”. Drži: določene rešitve lahko najdemo in razumemo samo s srcem! Pomislimo na materinsko nagonsko spoznavanje (intuicijo v naravi žena), njihov notranji glas in navdih v odnosu do otrok; pomislimo, kako so spoznavali Boga mistiki, ki so bili veliko več vedeli o čustvu ljubezni kot pa o filozofiji.

DAR POBOŽNOSTI

Dar pobožnosti ni naštet med tistimi, ki jih omenja prerok Izaija (Iz 11,2). Kljub temu pa Septuaginta (latinsko sedemdeset – prvi grški prevod Stare zaveze neposredno iz hebrejščine in deloma iz aramejščine – iz 2. stol. pr. Kr., ki ga je prevedlo 72 judovskih učenjakov v 72 dneh ...) in vulgata (latinski prevod Svetega pisma iz 4. stoletja, iz hebrejskih, aramejskih in grških izvirnikov, delo sv. Hieronima), pridružujeta darovom Duha tudi pobožnost, da bi tako pokazali, kakšna naj bo naša drža pred Bogom. V jeziku Svetega pisma namreč beseda ‘pobožnost’ označuje otroško navezanost, ki jo moramo gojiti in imeti do Boga – očeta. Dar pobožnosti je torej dar, ki nam pomaga razumeti, da je Bog naš Oče, ki nas ljubi, daje moč, mir in veselje. Z njegovo pomočjo postane še tako težko življenje, znosno in vredno ... Pobožnost je beseda, ki v današnjem modernem izražanju ni privlačna, saj se nam ob njej hitro utrne predstava: zaprte oči, ‘sveti’, nekoliko nagnjen obraz, sklenjene roke ... napol svetnik. Ta predstava nima nobene povezave s darom pobožnosti, ki se v resnici dotika središča naše krščanske identitete in življenja, kaže našo pripadnost Bogu in našo globoko (očetovsko) povezanost z njim. Ta očetovska vez daje smisel vsemu našemu življenju in nas ohranja trdne, v občestvu z njim, tudi v najbolj težkih trenutkih in preizkušnjah življenja.
Poglejmo primer. Ko je bil veliki nemški skladatelj Ludwig van Beethoven star 46 let, je popolnoma oglušel. Bil je obupan. Toda v tistih trenutkih obupa je zbral takšno notranjo moč, da je premagal tudi na videz nemogoče okoliščine. Vrgel se je na delo in v dveh letih je zložil Slavnostno mašo (Missa Solemnis) in na koncu pripisal: »Mojemu Bogu, ki me ni nikoli zapustil. On je neomajna moč.«

 Pobožnost je sinonim za pristnega duha vere, za otroško zaupnost z Bogom, predvsem pa za sposobnost moliti ga z ljubeznijo in preprostostjo, ki jo premorejo tisti, ki so v srcu ponižni. (papež Frančišek)

Ta vez z Gospodom ni neka dolžnost ali neka zapoved, marveč prihaja od znotraj. To je odnos, ki ga živimo s srcem, je naše prijateljstvo z Bogom, ki nam je dano po Jezusu, je prijateljstvo, ki spreminja naše življenje in nas napolnjuje z navdušenjem in veseljem. Zato dar pobožnosti v nas zbuja predvsem hvaležnost in slavljenje. To je najbolj prečiščena oblika našega bogočastja in češčenja. Sveti Duh nam pomaga zaznati Gospodovo navzočnost in vso njegovo ljubezen do nas, nam ogreje srce in nas usmeri k molitvi in obhajanju. Pomaga nam rasti v odnosu in občestvu z Bogom in nam obenem pomaga, da to ljubezen razlivamo tudi na druge in jih prepoznamo kot brate in sestre. Resničen dar pobožnosti namreč pomeni, da se zares lahko veselimo s tistim, ki se veseli, jočemo s tistim, ki joče, smo blizu tistemu, ki je osamljen, opomnimo tistega, ki dela napako, potolažimo žalostnega, sprejemamo in pomagamo tistemu, ki je v stiski. Dar pobožnosti nas dela krotke, blage, potrpežljive ...
Da bi še bolje razumeli, kako nam dar pobožnosti odkriva očetovski obraz Boga v veselju in žalosti našega vsakdanjega življenja, preberimo pričevanje italijanskega duhovnega pisatelja, brata Carla Carretta, ki je kot član Malih bratov Charlesa de Foucaulda sam doživel globoko izkustvo daru pobožnosti: »Če je Bog moj oče, lahko vedno najdem v njem svojo pravo vrednost. Če je moj oče, ne bom v nedogled ponavljal: “Zakaj ... zakaj ... zakaj ...”, ampak bom namesto tega z zaupanjem in resničnostjo rekel: “Ti veš ... ti veš ... ti veš ...”.
Če je Bog moj oče, ne bom dogodkov mojega življenja pripisoval slučaju, ampak jih bom razumel kot znamenja njegove ljubezni.
Če je Bog moj oče, ne bom izgubil vere ob hudi preizkušnji, naravni katastrofi, ne da bi poskušal najti kakšno povezavo med ljubeznijo in silami sovraštva, ki ji nasprotujejo, med Božjim bivanjem in preizkušnjo, ki me je zadela.
Bog je Bog, in je gospodar vesolja, tudi če se zemlja trese in reke prestopajo bregove, in je oče tudi če mi zmrzujejo roke in ostanem zaradi nesreče hrom za vse življenje.«
Tako silna je moč, ki jo prinaša v naše življenje dar pobožnosti!

 Pobožnost obstaja v tem, da praktično, vsakdanje življenje oblikuje vera, ki življenju daje pečat svobode (Jörg Zink).

 pripravlja Marko Čuk

Primož in Felicijan sta bila rodna brata iz rimske okolice. V Rim sta prišla, ko se je začelo veliko preganjanje kristjanov na ukaz cesarja Dioklecijana. Poganski duhovniki so ju naznanili oblastem, da sta kristjana. Prijeli so ju in mučili, brata pa sta junaško vztrajala v zvestobi Kristusu. Poročilo o njunem mučeništvu pripoveduje, da sta v ječi molila: »Pomagaj nama, o Bog, naš Zveličar, in zaradi slave svojega imena naju reši. Odpusti nama grehe zaradi svojega usmiljenja, da ne porečejo pogani, kje je njun Bog?« Nazadnje je sodnik ukazal rabljem, naj ju obglavijo. Njima na čast so zgradili baziliko na Nomentanski cesti v Rimu. V zgodnjem srednjem veku so njune relikvije prinesli tudi v Salzburg in od tam se je njuno češčenje širilo k nam in na naših tleh imata brata 33 cerkva. Najbolj znamenita je božjepotna cerkev sv. Primoža nad Kamnikom, sezidana vsaj že v 12. stoletju, dokončana pa šele leta 1459. Krasijo jo čudovite stenske slikarije (freske). Tja so romali ne le Kranjci, ampak tudi Štajerci in Korošci. Na njun god so tam blagoslavljali ajdo. (sč)

Na sliki zgoraj: sv. Primož in Felicijan, zavetnika p. c. v Loki pri Mengšu, konec 17. stol. ali začetek 18. stol.; v glavnem oltarju, ki je delo Franca Osoleta iz Kamnika, 1894.

Na slovenskem ozemlju je 33 cerkva, ki so posvečene sv. Primožu in Felicijanu; tri so župnijske, 30 je podružničnih. – V LJ nadškofiji je rimskima mučencema posvečenih 12 podružničnih cerkva: Jamnik (3) (Besnica), Jesenovo – na pobočju Čemšeniške planine (4) (Čemšenik), Grčarice (Dolenja vas), Bločice (5) (Grahovo), na Planini nad Črno pri Kamniku (Kamnik – izpričano romarska od 1396) (6), Loka (7) (Mengeš), Gabrška Gora (8) (Poljane nad Škofjo Loko), nad Zgončami (9) (Rob), Otok (10) (Stari trg pri Ložu), Osredek (Sv. Vid nad Cerknico), Tirna (11) (Zasavska Sveta Gora) in Gradišče (12) (Želimlje). – KP škofija ima štiri cerkve sv. Primoža in Felicijana: župnijski sta v Vrhpolju (spodaj) in v Kanalskem Lomu (1) (oskrb. iz Mosta na Soči) podružnični pa v Logeh (13) (Breginj) in v Gradišču pri Materiji (Slivje). – V NM škofiji stoji devet p. c., posvečenih bratoma-mučencema: v Ratjah (14) (Hinje), v Gor. Karteljevem (15) (Mirna Peč), na Gabru (Semič), na Vel. Cerovcu (16) (Stopiče), na Gori (Studenec), v Gorenji Lepi vasi (Sv. Duh - Veliki Trn), na Osredku (17) (Šentjanž), v Gabrovki (18) (Zagradec) in v Laščah (19) (Žužemberk). – V MB nadškofiji imajo ž. c. sv. Primoža pri Sv. Primožu na Pohorju (2), p. c. pa nad Muto (20) (Muta). – Šest p. c. sv. Primoža in Felicijana imajo v CE škofiji: v Florjanu pri Gornjem Gradu (skupaj s sv. Florjanom), v Primožu pri Ljubnem (21)  (Ljubno), na Gubnu (Pilštanj), v Primožu pri Šentjurju (22) (Šentjur/CE), na Kremenu (23) (Videm - Krško) in na Pokojnem Vrhu (24) (Zabukovje). – V MS škofiji nimajo nobene cerkve, posvečene rimskima mučencema. (mč)

Vrhpolje

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 6, str. 123

Osmo poglavje Dogmatične konstitucije o Cerkvi drugega vatikanskega koncila je posvečeno Devici Mariji, ki jo častimo kot mater Cerkve. Njen praznik obhajamo na binkoštni ponedeljek, in v glavni mašni prošnji »povemo« Bogu, zakaj imamo Marijo za mater in kaj naj nam po njeni priprošnji podeli. »Bog, Oče usmiljenja, tvoj Sin nam je na križu pribit svojo mater Devico Marijo postavil tudi za našo mater. Prosimo, naj se tvoja Cerkev z Marijino pomočjo vsak dan rodovitnejša veseli svetosti svojih otrok in v svoje naročje sprejme vse družine narodov.« Mašni hvalospev pa našteva vse Marijine vloge v zgodovini odrešenja od oznanjenja do njenega poveličanja pri Sinu, od koder “z materinsko ljubeznijo spremlja potujočo Cerkev in dobrotno varuje njene korake na poti v domovino, dokler ne pride Gospod v slavi”. (sč)

Na Slovenskem imamo tudi dve žup. cerkvi posvečeni Mariji Materi Cerkve: v Mariboru na Pobrežju in v Trbovljah (žup. Sv. Marija). Omenimo še tri kapele: Na Logu (Brezovica), in samostanski: Sv. Duh pri Šk. Loki in v Novem mestu (Cankarjeva).

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 4, str. 99