Bogat zemljiški posestnik je šel nekoč mimo velike kmetije in ni mogel verjeti svojim očem, ko je zagledal tablo z napisom To posestvo podarim tistemu, ki je resnično srečen! Mož je rabil precej časa, da je prišel k sebi od presenečenja. Potem pa je sam pri sebi razmišljal: “Po pravici lahko rečem, da sem zadovoljen. Imam vse, kar potrebujem. Torej se bom potegoval za to posestvo!” Potrkal je na hišna vrata in odprl mu je starejši gospod, po videzu kot kakšen filozof. »Pa ste resnično zadovoljni?« je vprašal, ko mu je obiskovalec povedal svojo željo. »Da, res sem zadovoljen,« je odgovoril. »Če je tako, dragi prijatelj,« je dejal lastnik posestva, »moram reči, da se čudim. Zakaj potem hočete moje posestvo, če ste zadovoljni?« (sč)

S. Čuk, Iskrica, v: Ognjišče, 11 (2022) 10.

Kralj je dejal svoji hčerki: "Pripravil sem ti poroko. Za moža sem ti izbral mladega, lepega in pogumnega mladeniča.Gotovo bo osrečil tebe, kraljestvu pa bo prinesel čast. Poroka bo čez štirinajst dni. V tem času lahko uživaš svoje dni kot nedolžen otrok, kakršna si vedno bila. Tako boš na prijeten način zapustila srečno obdobje svojega življenja ter vstopila v novo, ki bo, upam, še srečnejše."
Kraljičina je bila srečna, ko je slišala to novico. Hitela jo je povedat svojim prijateljicam ter jim rekla, naj se pripravijo, da bodo štirinajst dni preživele v veselju in svobodi, preden bo stopila v zakonski stan. Med prijetnimi in brezskrbnimi dnevi je sredi vesele družbe spoznala privlačnega mladeniča. Slepa usoda, ki pogosto vlada v srcih fantov in deklet, ne glede na bogastvo in na okoliščine, je hotela, da se je ona zaljubila v njega, on pa v njo.
Malo časa je bilo treba, da sta zaživela v globoki in popolnoma predani ljubezni in spoznala sta, v kako nemogoč položaj sta potisnjena. Prišel je predvečer poroke. Kraljična je odprla svoje srce mladeniču, v katerega se je zaljubila, ter se mu izpovedala:
"Kraljeva hči sem. Oče mi je obljubil, da se bom poročila s kraljevičem. Poroka bo jutri. Morala bi ti že prej to povedati, a moja ljubezen je bila hitrejša od mojih besed. Sedaj je prepozno. Vem, kako trpiš, in ti veš, kako trpim jaz, in kako bom trpela, kajti moja ljubezen do tebe je tako močna, kakor je tvoja ljubezen do mene. Vendar pomni, da bo moje srce pripadalo le tebi vse do mojega zadnjega dne. Še več: celo večnost. In če me Bog, ki ljubi vse iskreno zaljubljene, sliši, bo že našel način, da se bosta najini poti srečali. Vedi, da te bom vedno, vedno čakala."
Mladenič ji je odvrnil: "Tvoja bolečina lajša mojo. Tudi jaz se namreč moram poročiti s tisto, ki mi jo je izbral oče. Toda tvoj bom, dokler bom živel in tvoj bom umrl."
Naslednji dan je bila poroka. Slavje je potekalo v vsem sijaju. Nevesta si je želela, naj njen obraz zakriva tančica vse do zadnjega trenutka. Drugi so to razlagali kot znamenje nevestine skromnosti, v resnici pa si je s tančico zakrivala solze. Končno je stala iz obličja v obličje pred človekom, ki bo čez nekaj trenutkov njen mož. Dvignila je tančico in zadrževala solze. Prav tako je mož dvignil ščitnik svoje čelade.
Kraljičine solze so v trenutku izginile, ko je zagledala, da kraljevič, ki ga bo morala poročiti, ni nihče drug kot mladenič, v katerega se je zaljubila v zadnjih dneh. Kraljevič, ki ga je izbral njen oče, se bo poročil z njo, čeprav ni nobeden od njiju vedel tega. Njuni starši so pripravili poroko, ne da bi ju spoznali z bodočim zakoncem.
To je bila res srečna poroka. Ko so starši videli srečo novoporočencev, so drug drugemu čestitali, da so tako modro izbrali zakonca svojima otrokoma.

zgodba je objavljena tudi v knjigi Zgodbe s srcem (zbral Božo Rustja). Ognjišče. Koper. 2005 (ponatis 2009), str 107.

Na tej zemlji do neke mere uživamo stvari: ljubimo, se igramo, se smejemo, govorimo, jemo, potujemo. Sami sebe spravljamo v smeh in včasih celo dosežemo pristno in resnično ugodje, a vedno s skritim dvomom, z majhnim strahom, včasih z nekim občutkom krivde. Naučili so nas, da je nekaj narobe, če uživamo, in smo zadovoljni sami s seboj ter da sta resnično ugodje in sreča nekaj, kar pripada prihodnjemu življenju, ne pa že temu. Edino Boga moramo ljubiti in samo njega iskati. Zato se vedno nekoliko kesamo v sebi, ko nekoga globlje ljubimo na tem svetu in uživamo ter se imamo lepo.
Mislim, da bo takrat, ko bo prišel čas poroke in bomo šli v nebesa ter bo izginila tančica, ker bomo dvignili pogled, odkrili, da obličje, ki ga vidimo, odseva v neizmerni lepoti in dostojanstvu skrivnostno zvestobo in v podrobnosti obraze vseh tistih ljudi, ki smo jih ljubili v tem življenju, da ta nasmeh izžareva veselje, ki smo ga doživeli tu, da oči zrcalijo pokrajine, ki smo jih občudovali in da njegov glas odmeva v pesmih, ki smo jih peli na zemlji. Mladenič, v katerega smo se zaljubili, je, ne da bi vedeli, naš zaročenec. Veselje tega življenja je priprava na nebesa. Naš sosed in v njem naš prijatelj, naš sozakonec, naš znanec, vsak človek, ki smo mu storili dobro – je bil Bog.
Naj zazvonijo vsi zvonovi, kajti danes je kraljeva poroka.

Česar oko ni videlo in uho ni slišalo
In kar v človeško srce ni prišlo,
je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo.
1 Kor 2, 9

Vsak od nas si želi
biti v božji blaženosti,
toda mi imamo možnost biti
srečni z njim že tukaj in zdaj.
če hočemo biti srečni z njim,
moramo ljubiti, kakor ljubi on,
darovati se, kakor se podarja on,
nuditi pomoč, kakor pomaga on,
poiskati ga med najbolj
ubogimi med ubogimi,
biti med njimi znamenje
njegove navzočnosti, njegove ljubezni,
njegovega usmiljenja.
sv Terezija iz Kalkute

Vendar pa nas pričakovanje nove zemlje ne sme oslabiti, marveč spodbuditi vnemo za delo na tej zemlji, kjer raste tisto telo nove človeške družine, ki že more dati nekak obris novega sveta. CS 39,2

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 11 (2003), 38-39.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2003, 108-109.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Samo sedem jih je stopalo za krsto, eden od njih zato, ker so ga prosili. Duhovnik. Lepo, da je prišel. Ali pa čudno. Gospa k njemu namreč ni hodila, vsaj ne v cerkev in zagotovo ne ob nedeljah.
Drugih šest je bilo tam zato, ker so pač morali biti, saj se vendar spodobi pospremiti sorodnika na zadnji poti. Odeti v temna oblačila, so počasi in dostojno sledili krsti, a od resne in spodobne drže do pristne žalosti je bilo še daleč. Vmes se je morda prikradlo tudi olajšanje.
Pevcev niso povabili, tudi trobentača ne. Verjetno se jim je zdelo, da ji je življenje zapelo že dovolj žalostink.
Človek bi pričakoval nekaj poslovilnih besed. O življenju, ki lahko spiše žalosten roman, o pogubni lepoti mladega dekleta, zaradi katerega so se fantje tepli. Dobesedno. Gospodinje v Trstu – signore so jim rekli – pa v prenesenem pomenu.
Zanje, ki so stopali za krsto, so ta dejstva živela le v spominih njihove stare mame, ki jih je obujala bolj sama zase kot za druge. Sedaj že dolgo ni bilo nikogar, da bi jim iz prve roke povedala to zgodbo, zato so imeli pred sabo drugačno podobo in govorniku niso hoteli polagati v usta besed, kot so čudaška samotarka, uboga reva ali celo – Bog mi odpusti – zmešana baba. Raje so izbrali molk. Tudi prav. Molku ni mogoče očitati dostojnosti, torej so jo pokopali dostojno, tu v vasi, kjer se je rodila in umrla.
Trst bi lahko bil v njenem življenju le epizoda, če ne bi bil hkrati tudi prelomnica. Kar ji je mesto dalo lepega, so bile obleke, ki jih je nosila do konca svojih dni. Barve so bile obledele in kroji, kot bi jih povlekel iz naftalina. Se je našel kdo, ki se je posmehoval, da so to krila za drugačne kraje in druge čase. Kot da ne bi vedel, da je do konca svojih dni živela v drugem kraju in v drugačnem času, zato tudi čas na njej ni pustil sledi. Ni mogel ker sta se z njim razšla že pred kakimi petdesetimi leti.
Tako je še vedno ohranila postavo mladenke in obraz, kot bi ga iztrgal iz modne revije, le na ogled ju je postavila bolj redko. Hodila je vzravnano, z dvignjeno glavo in počasnimi koraki. Človek bi rekel, da pooseblja gracioznost, če le ne bi bilo njenega zamaknjenega pogleda in odrezave govorice.
Sosede so vedele povedati, da ne na njenem balkonu niti na dvorišču še niso videle obešenega perila in nobena se ni mogla spomniti, kdaj je zadnjič zračila posteljnino ali stresala preproge. Vse, kar se je dogajalo, je bilo skrito med štirimi stenami, le na dan, ko je poštar prinesel socialno podporo, je šla do trgovine. Kako je čarala do naslednjega nakazila, ni bilo znano nikomur.
Jasno, da to niso stvari, o katerih se govori ob odprtem grobu.
Tudi to, da je kdaj pa kdaj znala biti s svojimi klici prav moteča, je ob takih priložnostih pametno molčati. Saj ne da bi bila to skrivnost, kje pa! Vsi smo vedeli zanje, saj smo jo bolj pogosto slišali kakor videli. Njen glas, prodoren, močan in visok, je zarezal v tišino vasi.
»Bruno, Bruno, kje si? Bruno, pridi!«
Včasih te je našel v ranem jutru, drugič je pretrgal nočni mir, kdaj pa kdaj je zmotil popoldanski opravek. To, kar je nosil v sebi, ni moglo biti drugega kot bolečina in obup.
Tisti, ki so v takih trenutkih slučajno šli mimo njene hiše, so vedeli povedati, da je stala na balkonu in se z rokami krčevito prijemala ograje. Telo je rahlo usločila. Je mislila, da bo tako njen glas dosegel daljave, ki jim je namenjen? Da bo prišel do Bruna? Ali je morda želela le bolečini in obupu dati prosto pot?
»Bruno, kje si? Pridi!«
Z vsakim klicem glasneje, dokler ni omagala. Tedaj je sklenila roke na prsih, utišala glas in milo prosila: »Bruno, Bruno, kje si? Bruno, pridi!« Tisti, ki se mu ob tem ni zasmilila, je bil brez srca.
Ljudje so po vrsti govorili, da je uboga, samo da so eni mislili na njeno srce, drugi na pamet.
Bruno pa ni prišel. Nikoli. Niti na njen pogreb ne.
On sliši na drugo ime. Nihče mu ni povedal, da ga je mama klicala Bruno. Še tega ne ve, da se v njem pretaka slovenska kri in ne pozna zgodbe o lepi mladenki, ki je skrušena in molčeča iz dneva v dan na pomolu upirala pogled v ladje z vseh koncev sveta. Iz njih so se vedno znova usipali napačni ljudje in mornarske kape so vsakič krasile napačne obraze.
Mogoče pa je Bruno kaj slišal o tem, da se je nekega dne drl v košarici pred cerkvijo svetega Anton Novega v Trstu in nihče ni vedel, od kod se je vzel.
Verjetno tudi ve, da se človeku od vsega hudega lahko zmeša.
Rafaela. (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 53.

Molitveni obrazec Vere se konča s hebrejsko besedo Amen. Na koncu Razodetja, zadnje knjige Svetega pisma, beremo: »Amen, pridi Gospod Jezus!« Beseda Amen je tudi na koncu očenaša in vseh drugih molitev. Kaj ta beseda pomeni? (Božena)
Hebrejska beseda amen v osnovni obliki pomeni ‘biti trden’, smiselno prevedena pa “nedvomno, resnično, tako je”. Starozavezni pisatelji jo uporabljajo, da slovesno izrazijo soglasje z govorom (“Tako govori Gospod”). Že v stari zavezi so amen uporabljali tudi liturgično, kot odgovor na hvalnice Bogu. Jezus je pogosto uporabljal izraz amen, včasih v podvojeni obliki (“Resnično, resnično, povem vam”). Cerkev v svojem bogoslužju uporablja amen nepreveden in končuje molitve, hvalnice, psalme, blagoslove, zakramentalne obrazce. Amen na koncu veroizpovedi je potrditev njene prve besede ‘Verujem’ in pomeni našo zaupno in popolno pritrditev vsemu, kar smo izpovedali, da verujemo. Amen na koncu očenaša pomeni “tako naj se zgodi” in z njim ‘podpišemo’, kar smo v molitvi izgovorili. Najslovesnejši je amen na koncu sklepnega slavospeva, s katerim se zaključi evharistična molitev pri maši: »Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu, tebi, vsemogočnemu Bogu Očetu, v občestvu Svetega Duha vsa čast in slava na vse veke vekov.« Starokrščanski pisatelji poročajo, da so verniki vzkliknili Amen tako glasno, “kot da bi zagrmelo”. (sč)
ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 46.

Brikcij je bil učenec sv. Martina, uporniške narave in je v samostanu povzročal težave. Po smrti sv. Martina pa je leta 397 postal celo njegov naslednik na škofovskem sedežu v Toursu. Zaradi različnih obtožb je sedem let živel v Rimu, zadnjih sedem let pa se je posvetil svoji škofiji. Ko je leta 444 umrl, so ga začeli častiti kot svetnika. Češčenje sv. Brikcija se je širilo skupaj s slavo sv. Martina. (sč)

Sv. Brikciju (Bricu) je pri nas posvečenih šest cerkva. Štiri stojijo v LJ škofiji: župnijska je v Podlipi, (1)  podružnične so na Četeni Ravni (2) (Javorje nad Šk. Loko), na Lazah pri Gor. Jezeru (3) (Stari Trg pri Ložu) in v Rtičah (4) (Šentjurij - Podkum). Sv. Brikcij je tudi zavetnik dveh p. c. v KP škofiji: v Volarjih (Tolmin) (5) in na JV pobočju Nanosa (Ubeljsko); (6) njegova p. c. je tudi v Šenbricu (Velenje - Sv. Martin – CE).(7)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 11, str. 99.

V Svetem pismu sem bral tudi o stvarjenju človeka, o Adamu in Evi, in zdaj me moti to, kako naj uskladim to poročilo in nauk o razvoju, saj tudi v verskih knjigah in časopisih berem, da razvoja ne zanikajo.
Sem kristjan, redno hodim v cerkev in bi rad o tem prišel na čisto, da me ne bi motilo! Nobenega slabega namena nimam, le rad bi se rešil teh misli, dvomov, ali kako naj temu rečem. Sem se že skušal, a nisem prišel do zadovoljivega odgovora, zdaj se obračam na vas!
Iskreno vas prosim, če je mogoče, da mi odgovorite v Ognjišču. Saj verjamem, da bi to zanimalo še marsikoga drugega.
Lepo vas in vse pri Ognjišču pozdravljam in vam želim še veliko uspehov.
Teodor

O evoluciji sveta in človeka se je v šolah, zlasti takoj po vojni, govorilo kot »smrtnem udarcu« veri, ker da je znanost vse razložila, kako je nastal svet in človek in »pravljice« iz Svetega pisma so proti znanosti. Mnogi so dejansko verjeli tem trditvam in vero zavrgli. V resnici pa je tako učenje v šolah pomenilo samo nepoznavanje vere in tudi nepoznavanje znanosti in evolucije same.
Sveto pismo nima namena razlagati prirodoslovnih znanosti, zoologijo, biologijo ali astronomijo, uči verske resnice o Bitju, ki je ustvarilo svet in vanj položilo vse zakonitosti, ki ga urejajo, naravne zakone. Govori o Bogu in sicer na preprost način, ki so ga preprosti ljudje v tistih časih lahko razumeli. Bog je ustvaril svet, vsa živa bitja in tudi človeka. To postavlja v okvir sedmih dni, vendar to niso dnevi, dolgi 24 ur, saj je bilo sonce ustvarjeno šele četrti dan. Ko govori o prvem človeku in pravi, da ga je naredil iz prsti zemlje, ne pomeni, da je Adama lastnoročno »mesil«, saj iz Svetega pisma je jasno, da je Bog duh in nima rok. Pomeni samo, da je človek narejen iz iste snovi kot je zemlja. Takratnim ljudem Bog ni mogel in ni hotel razlagati, kako sta narejena zemlja in vesolje. Če bi rekel, da je zemlja okrogla, bi mu ne verjeli, ker oni so doživljali zemljo kot ploskev, ki plava na vodi in voda je tudi nad oblaki, ker sicer bi ne moglo deževati. Za zveličanje ni potrebno védenje vsega tega, ampak spoznanje, da je Bog gospodar vsega, najvišje bitje, Inženir, ki je načrtoval svet. Kako je to storil, pa odkrivamo ljudje postopoma po svojem razumu, ki nam ga je dal. Danes vemo veliko o vesolju, zemlji, živih bitjih na njej in zlasti o človeku. Vemo pa tudi, da je še toliko stvari, ki jih ne razumemo, jih nismo odkrili in jih ne obvladamo. Več ko vemo, več je novih vprašanj, na katera ne znamo odgovoriti. Tega ne bomo našli v Svetem pismu, ker ni pisano za to, da nam daje odgovore na taka vprašanja, ampak na mnogo bolj važna: od kod smo, kam smo namenjeni, kdo je Gospodar vsega in zakaj nas je ustvaril, kako moramo živeti, da dosežemo svoj cilj: srečno življenje pri Njem.
Posebno je važno, kaj nam Sveto pismu pove o človeku. Da mu je Bog vdihnil dušo, ki ni iz materije. Po tej duši smo postali ljudje, razumna bitja. To duhovno, ki je v nas, ni deljivo in zato tudi ne more razpasti, umreti. Duša se nam razodeva preko razuma, ki je tudi nekaj duhovnega. Z razumom spoznamo tudi, da ob vsem tem čudovitem svetu mora biti tudi vrhovni Inženir, ki je vse to zamislil, tu lahko rečemo, ustvaril.
Oče evolucije Charles Darwin (1809-1882), je zapisal na koncu svoje najbolj znamenite knjigi: O izvoru vrst z naravnim izborom: »Veličastna je misel, da je Stvarnik življenje z njegovimi različnimi silami vdihnil prvotno le v nekaj oblik, nemara v eno samo, in da so se iz tako preprostega začetka razvile prelepe in prečudovite oblike, medtem, ko se je naš planet vrtel dalje po trdnem zakonu težnosti«. Evolucija je obstajala in njene sledove lahko vidimo v naravi in v nas samih. Darwin, ki je na svojem petletnem potovanju okoli sveta z ladjo (Južna Amerika, Galapadski otoki, Avstralija, Madagaskar in Afrika), zbral obilo fosilov in primerkov flore in favne, je to doma proučeval in ugotovil veliko podobnosti in izdelal teorijo o evoluciji. To je bila genialna zamisel, ki pa je ni znal utemeljiti. Kako in zakaj se je skozi tisočletja odvijala ta evolucija. Njegova razlaga, da je bil motor evolucije boj za obstanek, ne zdrži kritike. Po njegovem so se pojavljale majhne spremembe, ki so nekaterim posameznikom dale prednost in jim omogočile preživetje v »boju za obstanek«. Če bi rekel, da so bile to večje spremembe, bi moral razložiti, zakaj so nastale. Toda majhne spremembe ne omogočijo preživetja posameznika, ki ima te majhne prednosti. V boju za obstanek je veliko dejavnikov. Če vzamemo na primer zajca, ki ima oblikovane zadnje noge tako, da lahko dela velike skoke. Prvi, ki je imel za nekaj milimetrov večje zadnje noge ni mogel zaradi tega preživeti pred napadalci. Če ga je na primer volk iznenadil od blizu, mu ta prednost ni veliko pomagala in se je rešil tisti zajec, ki te prednosti ni imel, pa je pravočasno zagledal volka.
Francoski naravoslovec Lamarck je v začetku devetnajstega stoletja postavili teorijo, da se je življenje na zemlji razvilo iz enega prvotnega bitja. Ni pa znal tega kolikor toliko zanesljivo dokazati. Dokazoval je, da živa bitja tiste organe, ki jih več rabijo, bolj razvijejo, kar je res. Da to prednost zapustijo svojim potomcem, pa ni res. Na primer dvigalec uteži si z vajo razvije določene mišice, toda njegov sin bo imel čisto povprečne mišice. Učil je, da pri živih bitjih obstaja težnja po razvoju, česar pa ni mogel dokazati. Tako je njegova teorija propadla in šla skoraj v pozabo. Darwin pa je imel obilico fosilov, in primerkov flore in favne, ki so potrjevale neko evolucijo. Kako pa so se te razlike razvile, ni mogel dokazati.
Danes je evolucija na splošno priznana, ker so povezave med posameznimi vrstami očitne. Tudi danes te evolucije še nihče ni zadovoljivo razložil. Manjkajo vmesni členi. Če predpostavimo, da je vrhovni Inženir postavil, kot pravi Darwin, v začetke razvoja zakonitosti, ki so ob določenem času sprožile nenadne spremembe v razvoju posameznih bitij ali vrst, bi stvar bila enostavna. Toda za to je potrebno priznati Inženirja sveta, česar pa mnogi iz ideoloških razlogov nočejo priznati.
Cerkev je v začetku bila proti evoluciji, tudi zato, ker so evolucijo zlorabljali za zanikanje Boga, češ, sedaj Bog ni več potreben, ker poznamo razvoj sveta in človeka. Pozneje so tudi teologi spoznali, da je Bog – Inženir z evolucijo še bolj potreben. Glede Boga evolucija ne reši ničesar. Pred seboj imamo čudovit ustroj živih in neživih bitij, ki razodeva vrhunsko smotrnost, naravnanost k cilju. Te pa ne more biti brez vrhovnega razumnega Bitja. Mi zakonitosti v naravo nismo dali, jih samo odkrivamo in še to zelo počasi. Ko smo odkrili DNK, to je spiralo z zapisom razvoja in sprememb skozi ta razvoj, smo lahko še bolj prepričani, da ni nič slučajno. Če je vse zapisano v našem DNK, kdo je vse to zapisal? Prav gotovo ne do nekaj tisočletij nazaj nepismeni človek.
Morda te je ta moja razlaga že nekoliko utrudila, naj ti pa da spoznanje, da znanost samo še bolj utrjuje naše spoznanje, da nam je Bog potreben in brez njega ne moremo razložiti sveta in tudi evolucije ne.

BOLE, Franc.(oče urednik) Ognjišče (2010) 11, str. 79

Popotnik je potrkal na vrata srednjeveškega gradu.
»Gospod, ali bi lahko pri vas prenočil,« je prosil rejenega moža.
»Ta grad ni za romarje,« je jezno odvrnil mož in hitel zapirat vrata.
»Ste vi lastnik gradu, gospod?« je vprašal popotnik. – »Sem.«
»Kdo je živel v gradu pred vami?« – »Moj oče.«
»In kdo bo živel v njem, ko vas ne bo?« – »Moj sin.«
»In vi še vedno trdite, da grad ni za romarje!«
Vsi smo romarji na tej zemlji.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2017), 69.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Hvala ti, mama, za življenje, ki si mi ga dala ...
Iz radia se sliši refren lepe slovenske popevke, meni pa se znova prebudi spomin na mamino izpoved in to, da sem na svetu, da sem se rodila ... Bilo je pred več kot petdesetimi leti, ko je moja mama začutila pod svojim srcem mene, svojega petega otroka. Novico je seveda povedala svojemu možu, mojemu očetu, ki pa je ni sprejel z zadovoljstvom, kaj šele z veseljem. Le strah in skrb sta se mu zarisala na obraz. Ni si želel še enih lačnih ust pri hiši. Težko delo doma na kmetiji in v rudniku, kamor je hodil že od svojega šestnajstega leta, mu je počasi izčrpavalo moč in skrb za preživljanje velike družine ga je še dodatno obremenjevala. Vedno bolj se je oddaljevala njegova želja, da bi družini postavil novo hišo. Stara je bila že dotrajana in veliko premajhna, vsi pa so si tudi želeli imeti kopalnico in stranišče, kot se spodobi.
Neke nedelje zvečer, ko sta legla k počitku, je počasi in tiho spregovoril besede, ki so se mami zarezale globoko v srce. Dejal je: »Tega otroka, ki ga nosiš pod srcem, boš odpravila. Jutri zarana se z avtobusom odpelji v mesto, poskušaj najti kakšno žensko, ki ti bo pri tem pomagala, in uredi stvari, kot je treba. Dal ti bom denar, pa tudi da boš nekaj malega nakupila, kot da greš po opravkih. Ni treba, da kdorkoli kaj zasumi, saj veš, ljudje imajo grde jezike.«
Obrnil se je in kmalu zaspal. Mama pa ni mogla zatisniti trudnih oči. Groza jo je obhajala ob sami misli na to, kar ji je mož predlagal. Šele proti jutru je malo zadremala, pa je že bilo treba vstati in pričeti z jutranjimi opravili. Zakurila je peč in štedilnik, pristavila za kavo in skuhala mleko. Narezala je kruh ga pokrila s prtom in pustila na mizi. Hitro in naskrivaj se je pražnje oblekla, vzela s težko roko z mize denar in s tihimi koraki zapustila hišo. Otroci so še spali, tudi stara mama še ni prišla iz svoje sobice, vse je bilo tiho in strašljivo pusto – kot njeno srce.
Avtobus je že čakal na postaji in delavci, ki so odhajali v službo, so počasi vstopali in posedli na sedeže. Največkrat je bil to edini počitek čez dan, ki so si ga lahko privoščili. Z radovednimi pogledi so spremljali njeno postavo in ugibali, kam neki gre tako zgodaj in lepo oblečena, saj je bil le navaden delovni dan. Mama jih je samo tiho pozdravila, saj je vse poznala, kaj več ni želela z nikomer govoriti. Sedla je na sedež čisto zadaj, sama zase. Vse do mesta je bila tiho, le skozi okno je bežno spremljala pokrajino. Dobro ji je delo, da so jo pustili pri miru.
Na končni postaji je s težkimi koraki izstopila. vendar teža ni bila v njenih nogah, temveč v njenem srcu. “Kaj naj stori? Koga naj vpraša za nasvet? Kaj če bo vprašala napačno osebo, saj nikogar ne pozna.” Strah ji je glodal kosti in sram jo je bilo, da bi kogar koli ustavila, kaj šele vprašala za nasvet. Upočasnila je korak, opazovala ljudi okrog sebe in vsi so se ji zdeli tako tuji in nedostopni. Zdelo se ji je, da jo vsi gledajo, da ji z obraza berejo njeno stisko, in najraje bi se skrila. Postalo jo je sram, da je sploh upoštevala moževe besede. Dvignila je obraz proti nebu, kot da tam išče rešitev za svojo neznosno muko.
In takrat je zaslišala glas zvona, ki je vabil ljudi k jutranji maši. Napotila se je za njegovim glasom in kmalu prišla do cerkvenih vrat, kot da bi jo neznana sila vabila in klicala k sebi. Težka cerkvena vrata so bila odklenjena, vstopila je in objel jo je prijeten hlad, ki ji jih osvežil potno čelo in razjasnil težke misli. Lažje je zadihala. Ljudi v cerkvi ni bilo veliko, tistih nekaj pa je bilo zatopljenih v svoje misli in s pogledi daleč vstran. Nikogar ni poznala. Pokleknila je v klopi in sklenila roke k molitvi. Sama vase je izpovedovala težke besede svoje stiske, gledala v Marijino podobo in grenke solze so ji stekle po licih. Molče in z gorečim srcem je prosila pomoči.
Nato je še malo sedla, naslonila utrujeno čelo na klop in od utrujenosti celo malo zadremala. Ko je odprla oči, je ob sebi zagledala župnika, ki jo je s prijaznimi očmi in začudeno opazoval. »Vroče bo danes, že zjutraj je sonce močno grelo, lep dan je zunaj,« je dejal bolj sebi kot njej. »Ste od daleč?« je nato prijazno vprašal in z vprašujočimi očmi zrl v njen obraz. Mama mu je tiho odgovorila, od kod prihaja, kaj več pa ni spravila iz sebe, besede so ji zastale v suhem grlu. Župnik je bil moder človek, poznal je človeško dušo in vedel je, da ni prišla v cerkev brez razloga. Njen prazni pogled je izdajal stisko in skrivnost, ki je klicala k rešitvi in pomoči. »Bi mi morda radi kaj povedali? Vam lahko kako pomagam?« je prijazno ponujal svoje besede. Mama je bila nekaj časa tiho, nato pa se je vdala. Besede so ji kar same vrele iz ust, ni jih mogla ustaviti. Vse mu je povedala, razkrila vso žalost, bolečino in sram. Ko je končala, ji je odleglo, teža bremena se je zmanjšala, žalost v njenem srcu pa je ostala.
S solznimi očmi je pogledala župnika, ta pa ji je dejal: »Pojdite v božjem imenu domov k svoji družini. Dobra mati ste, toplino imate v očeh, ko govorite o svojih otrocih. Zato boste tudi tega otroka, ki ga nosite pod srcem, obdržali. Možu recite, da niste našli nobene ženske. In ne bodite jezni nanj, moški imajo svoje strahove, zato pa ste ženske tiste, ki zmorejo v življenju narediti stvari tako, kot je prav. Kajti Bog je poslal na svet mame zato, ker sam ni mogel biti povsod. To je božji dar!« S prijaznim zbogom je tiho odšel skozi zadnja vrata. Mamo so župnikove besede opogumile. Ni je bilo več strah in iz cerkve je odšla potolažena, z dvignjeno glavo in jasnim pogledom. Oči niso več strmele v tla, ampak zrle v jasni, sončni dan, ki je vabil in klical k življenju. Ozrla se je po izložbah, ki so vabeče ponujale lepoto v živih in dišečih barvah.
»Saj vendar imam denar, lahko kaj kupim za svojo družino in otroke, da jim naredim veselje,« se je odločila in vstopila v veliko trgovino. Nakupila je nekaj perila, posteljnine in brisač, kar so že dolgo potrebovali. Pa še nekaj priboljškov za otroke in pisano ruto za mamo, ki bo kmalu imela god, in denarja ni bilo več. Ostalo ji le nekaj drobiža za avtobus in manjši bankovec za ‘spomin’ na današnji dan. S polno torbo nakupljenih stvari se je odpravila na avtobus. Tokrat se je usedla bolj spredaj, da je med vožnjo dobro videla skozi okno, saj se ji je po čudežu vrnilo veselje in radovednost do vsega, kar jo še čaka. Tudi potnikom, ki so vstopali na postajah, se je prijazno smehljala in jih pozdravljala.
Doma je nakupljene stvari spravila v omaro, le priboljške je pustila na mizi za veselje, ko pridejo otroci iz šole. Najmlajši je bil s staro mamo na njivi, zato ju je šla pozdravit in povedat, da je že doma. Nato je skuhala dobro kosilo, pa še štrudelj je spekla, saj današnji dan nekaj posebnega.
Ko je prišel oče z dela, je s pogledom poiskal mamo, ki pa je skrivnostno molčala in resnega obraza odšla na polje. Šel je za njo in jo vprašal, kako je opravila. Povedala mu je, da je dolgo iskala in spraševala ljudi za nasvet, vendar ni našla nikogar, ki bi ji lahko pomagal ali jo kam napotil. Oče na mamino pojasnilo ni rekel nič, jezno je metal seno na voz in ga brez besed sam odpeljal domov.
Mame ni nikoli vprašal, kje je denar, ki ga ji je dal, kaj je z njim ‘naredila’, mama pa mu tudi ni ničesar povedala o dogodku v cerkvi in odločitvi, ki jo je sprejela.
Porod je bil lahek, kot da sem se mami želela oddolžiti in se ji zahvaliti za to, kar je naredila in da me je obdržala pri življenju. Oče pa me je sprejel z odprtim srcem, kot da bi ga bilo sram in da bi imel slabo vest. Postala sem njegova ljubljenka, imel me je najraje od vseh, na svoj način, se ve.
Nikoli ni zvedel, da vem, kako se me je želel znebiti. Ko je bil že težko bolan in so njegove žalostne oči iskale moje, je bila v njih tiha prošnja, naj mu oprostim. Jaz sem ga samo toplo pogledala, pobožala njegove zgarane roke in tiho dejala: »Hvala ti, oče, za življenje, ki si mi ga dal!«

Monja. (zgodbe) Ognjišče (2016) 11, str. 24