Zgodba

Roža se obrača k svetlobi
Profesor je prinesel v svoj kabinet lončnico in jo postavil na okensko polico. Čez nekaj dni je roža vzcvetela in profesor je posodo, v kateri je bila cvetlica vsajena, obrnil tako, da je cvet gledal v prostor, da bi ga lahko občudoval med svojim delom. Toda cvet se je kmalu obrnil nazaj proti svetlobi.
Profesor je lončnico znova in znova obračal proti svoji delovni mizi, ta pa je vedno znova obračala svoj cvet proti svetlobi.

Misel

Od preproste cvetlice se lahko veliko naučimo: vedno se trudimo upreti pogled na svetlo stran življenja. To je optimizem.
Optimizem je pogled na življenje, ki v vseh stvareh išče svetle plati. Kdor v vsaki nesreči vidi priložnost, je optimist, kdor pa vidi nesrečo v vsaki priložnosti, je pesimist.
Naj nas težave ne prestrašijo, ampak naj se pogumno spopadamo z njimi.

Molitev

Gospod Bog,
pomagaj nam,
da bomo raje med tistimi,
ki prižgejo svečo,
kot pa med tistimi, ki preklinjajo temo.
Opogumi nas, da ne bomo obupali,
ko se bomo morali spoprijeti s kakšno težavo.
Podeli nam sposobnost
videti svetle strani življenja.
Naj se vedno trdno zavedamo,
da si ti resnično na naši strani,
da si nam blizu, tudi takrat,
ko na poti življenja hodimo po temni dolini.

Iskrici

Ohrani svoj obraz nasmejan in ne boš videl sence.

Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence,
se ne bojim hudega, ker si ti z menoj,
tvoja palica in tvoja opora me tolažita. (Ps 23,4)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2009), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 86-88.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Sem kristjanka in me zelo moti, če nas označujejo, da smo “srednjeveško zmanipulirani pod vodstvom Vatikana”. Pa tudi sodba, da nismo nič boljši kot drugi. Zato namenoma grem med tiste, ki tako radi ocenjujejo in kritizirajo, da slišim drugačna razmišljanja in tako vidim, kam plove barka neznanja in nevednosti!? Moram priznati, da je opazka, da nismo nič boljši, na žalost pogosto prav na mestu. Saj veste, med mašo sedimo v klopeh, kot bi bili okameneli, po maši pa ‘hajdi’ vsak po svoje. Maša je za nas kristjane najlepša priložnost, da se osebno srečamo z vstalim Jezusom. Tega pa ne znamo prenesti v naše vsakdanje življenje. Nemočno sedimo in premišljujemo, kako se nam godi krivica, in se tolažimo: ah, bo že nekdo uredil namesto nas! Kdo? Take kritike nas ne smejo bremeniti, pač pa morajo biti izziv, da z dejanji pokažemo, da res živimo v Kristusovem duhu!
Vse je preveč pozunanjeno, daleč od jedra in bistva. Sveta maša, prejem zakramentov je za mnoge samo lepa predstava, brez globoke vsebine. Tega ne smemo dopustiti. Moramo se odpreti, da v nas deluje Sveti Duh, ki oživlja in spodbuja k delovanju. Ne smemo stati križem rok, nobena dobrodelna organizacija ne bo naredila tistega, kar moramo in moremo narediti sami. Da smo dejavni kristjani, ne potrebujemo navodil, k solidarnosti nas spodbuja zavest, da smo žive priče vstalega Jezusa. Preveč radi se skrivamo za zaveso zasebnosti in se opravičujemo: morda pa potrebni ne želijo moje pomoči? Ta neodločnost je le dokaz, da smo še vedno hladni in daleč od resničnega krščanstva.
Recesija in kriza nista toliko v denarju, kot v človeku samem. Kdo je najbolj v krizi? Zahodni človek razvitega sveta, ali človek ob skodeli riža, če ga sploh ima? Kristus je vstal in vsem povedal, da bomo zares živeli z njim, če se trudimo ostati v ljubezni.
Božja beseda nam naroča: »Mislimo drug na drugega, takó da se spodbujajmo k ljubezni in dobrim delom« (Heb 10,24).
Marjeta Debevec

Vsakdo, ki želi živeti po evangeliju in svoje vere ne skriva, velikokrat naleti na nasprotovanje tistih, ki ne verujejo. Jezus sam je napovedal: »Če bi bili od sveta, bi svet ljubil, kar je njegovo; ker pa niste od sveta, ampak sem vas jaz odbral od sveta, vas svet sovraži« (Jn 15,19). Izmišljujejo si vse mogoče, da bi nas osmešili in poniževali. Stalno ponavljajo pravljico o “mračnem srednjem veku”. Govorijo o tisočih čarovnic, sežganih na grmadah, po zgodovinskih virih pa lahko sklepamo, da jih je bilo kvečjemu nekaj sto. Seveda je to vredno obsodbe. Če pomislimo, da je bilo v našem ‘prosvetljenem’ dvajsetem stoletju ubitih v dveh svetovnih vojnah in po njih najmanj 100 milijonov nedolžnih ljudi, povečini žrtev komunizma, nacizma in fašizma, potem nimamo pravice srednji vek imenovati mračnjaški. Mračnjaško je prej dvajseto stoletje! Vsak dan poslušamo in vidimo na naših ekranih, kaj se še danes dogaja v Severni Afriki, na Bližnjem vzhodu, lahko rečemo, da tudi to naše, komaj začeto stoletje, ni mnogo manj ‘mračno’.
Dobro se zavedamo, da je tudi med kristjani marsikaj narobe in da je očitek, da nismo nič boljši, včasih upravičen. Vendar zase lahko rečem: če bi ne bil veren kristjan, bi bil najbrž veliko slabši, kot sem, in mislim, da to velja za večino kristjanov. Toda to ni dovolj. Če se pri vsaki maši “osebno srečamo z vstalim Jezusom”, bi morali z dejanji pokazati, da res živimo v Kristusovem duhu«, kot si zapisala.
Včasih smo poznali izraz ‘zakristijski kristjani’, da smo označili žalostno razliko med našim obnašanjem v cerkvi in življenjem zunaj cerkve, na cesti, v naših domovih, v službi, v družbi in sploh ‘v svetu’. Res je, da nismo od ‘tega sveta’, kot pravi Jezus, toda živimo v tem svetu in ga moramo ‘posvetiti’, narediti boljšega. To zmoremo z božjo pomočjo, zato hodimo k maši, obhajilu, prejemamo zakramente.
Župnija je Cerkev v malem, je družina božjih otrok. Približati bi se morali vzdušju, ki je vladalo pri prvih kristjanih, ki so si vse delili, ne samo dobrine, hrano, obleko, predvsem svoj čas, ker so začutili, da so bratje in sestre v Kristusu. Ob modernih cerkvah navadno poskrbijo za večji prostor, kjer se verniki lahko srečujejo za pogovor, da ‘popijejo kavo’, da se družijo. To je naravno nadaljevanje maše. Ljudje, ki hodijo skupaj k maši, v isto župnijsko cerkev, si ne smejo biti tujci. Marsikje, zlasti v mestih, se prav to dogaja. V župnijah, ki jim pravimo ‘žive’, se morajo prepletati te niti medsebojnega poznanja in pomaganja. To seveda ne sme biti vsiljivo, ampak nekaj povsem naravnega. Poznati in obiskovati ljudi, ki so stari in ne morejo iz stanovanja, ali so v bolnišnici, v domu za ostarele, to so dejanja ljubezni, po katerih se pozna, da smo Jezusovi učenci. To ni samo naloga Karitas, ampak tudi naša. Kolikokrat so družine z majhnimi otroki v stiski, ker imajo nujen opravek, delo, pa nimajo komu pustiti otrok. Kje smo takrat kristjani? Sami moramo odkriti te potrebe in “dati sebe na voljo”. Iti skupaj na izlet, na piknik, reči dobro besedo mladostniku. Z eno besedo: biti moramo velika družina. Kot družina se hranimo pri mizi božje besede in zakramentov.
Prav si zapisala: »Kriza ni toliko v denarju, kot v človeku samem.« Afriški otroci, ki imajo pest riža, ne govorijo o krizi. To jim zadošča in so zadovoljni. Nam pa ni nikdar dovolj in sedaj, ko ni sredstev, da bi si kupovali tudi nepotrebne stvari, smo v krizi. V večini primerov brez potrebe. Če bi nas kriza naučila živeti bolj skromno, videti potrebe drugih in jim pomagati, bi bila ta kriza po svoje tudi blagoslov. Pomagala nam bo razumeti, da bomo živeli z vstalim Kristusom, če se trudimo za medsebojno ljubezen.

BOLE, Franc, oče urednik. (Pismo meseca) Ognjišče (2012) 06, str. 8

Albert Einstein je nekoč potoval z vlakom. Ko je prišel sprevodnik, da mu pokaže vozovnico, je Einstein ni mogel najti. Brskal je po žepih suknjiča in hlač, pogledal v listnico, toda vozovnice ni bilo nikjer. Sprevodnik je bil zelo ljubezniv: »Pustite, gospod Einstein. Saj vas poznam in prepričan sem, da ste vozovnico kupili.«
Sprevodnik je šel naprej, potem pa se je ozrl in videl, kako se je Einstein spravil na kolena ter iskal vozovnico pod sedežem. Zato se je vrnil k znanstveniku in ga znova pomiril: »Pustite, gospod Einstein. Saj vas poznam in prepričan sem, da ste vozovnico kupili.«
Einstein je zardel in dejal. »Mladi mož, tudi jaz vem, kdo sem, ne vem pa, kam sem namenjen.«

Lepa podoba sodobnega človeka, ki potuje, a ne ve, kam je namenjen.
Vesela novica velike noči je, da vemo, kam gremo, vemo za cilj našega potovanja. Kristus nam je povedal, da sta njegovo življenje in smrt na križu zagotovilo našega večnega življenja.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2018), 13.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

V nekem hostlu v Galwayu na Irskem sem v skupni jedilnici naletel na napis, ki se mi je globoko usidral v spomin. Pisalo je takole: Travel often; getting lost will help you find yourself. (prosti prevod: Veliko potuj; to, da se boš izgubljal, ti bo pomagalo, da se spet najdeš.)
Vem. Kot vsi, ki sem jim to doslej povedal, boste odmahnili z roko. Nimamo denarja. Potovanja so za bogate. A to drži le deloma. Potovanja so sicer res za tiste z denarjem. A tisto – če mislite »all-inclusive« in vse, kar je temu podobnega – niso potovanja. So samo ogledi znamenitosti. Potovanja pa so … nekaj drugega. Nekaj povsem drugega.
Jesti sir pod širokim zvezdnatim nebom v Bretaniji. Poslušati petje menihov, ki so ta sir naredili. Voziti se 26 ur brez spanja in potem iti na poroko. Stati celo noč v neskončnih kolonah in na koncu gledati sončni vzhod na Vršiču. Umolkniti na normandijski obali, kjer je v enem dopoldnevu umrlo 2000 vojakov, in poslušati morje, kako žalostno šumi. Zgroziti se v krematoriju v Dachauu. Vsrkavati dišave na bazarju v Istanbulu. Občudovati vero muslimanov v Modri mošeji. Bati se, kam te bo odpeljal samoimenovani vodič v Jeruzalemu. Smrdeti po kameli. Vsake pet minut odpirati dežnik v Dublinu. Usesti se na pločnik pred pub in poslušati koncert na ulici. Teče s stranišča, da ne bi zamudil vlaka za Jungfraujoch. Spati na senu pod cvilečimi polhi. Še opolnoči iskati kraj, kjer boš zaspal. Deliti si sobo 2 x 2 metra s še petimi prijatelji. Imeti mašo na armaturi v avtu. Sezuti si čevlje z nog po celodnevni hoji. Iskati mehanika v krajih, kjer ne govorijo nič drugega kot le katalonsko. Drenjati se na podzemni železnici v Barceloni. Dočakati trenutek, ko po celem dnevu iz oblakov prikaže veličastni Matterhorn.
To so potovanja. Trenutki, ki te spremenijo. Dogodki in ljudje, ki ti razširijo obzorje. Spoznanja, do katerih prideš samo tako, da jih vidiš, da se jih dotakneš, da pustiš, da se te dotaknejo. Tako so dragocena ta srečanja, ker zaradi njih drugače gledaš na to, kaj ti trobita televizija in računalnik. Drugače gledaš ljudi, ki si jih obsojal, ker jih nisi poznal in drugače presojaš dogodke svojega ter drugega sveta. S potovanji postaneš kritičen do tega, kar ti pravijo drugi, in tega, v kar si bil prepričan sam. In ni boljšega za rast človeka in rast družbe. Vsako potovanje je res potovanje v drugi svet, iz katerega pelje pot tudi vase. Zato je treba na potovanja: da imaš zgodbe in da sam postaneš zgodba.
In za vse to ni treba veliko denarja. Ni treba, da spiš v hotelih, dovolj je trd armafleks pod zvezdami. Ni treba razkošnih večerij, dovolj je frtalja iz cvetic na travniku. Ni treba bazenov, kavča, ni treba vsak dan druge obleke in začrtanega programa. Treba je samo – iti. Ker je pot tista, ki te ustvari in ki ti daje smisel.

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 06, str. 90.

Na predavanjih strokovni delavci in starši velikokrat zastavijo vprašanje, zakaj je do vsega tega sploh prišlo, kje so vzroki za tako problematično stanje na področju vzgoje in izobraževanja, zakaj je na tem področju takšna zmeda, zakaj se starši počutijo nemočne, zakaj starši in vzgojno-izobraževalni sistem niso kos otrokom ipd. Še posebej se to vprašanje zaostri ob zavedanju, da smo samo par desetletij nazaj imeli zgleden, v mnogih pogledih celo odličen vzgojno-izobraževalni sistem. Vzgoja takrat ni bila znanost, kot se skuša prikazati danes, in ni vsak teden izšel nov priročnik o čarobnih vzgojnih nasvetih in metodah, ampak je vzgoja bila nekaj spontanega, naravnega – del normalnega življenja. Otroci so imeli iskrice v očeh, v sebi so nosili radoživost in radovednost ter zdravo nagajivost, mladostniki pa so na življenje gledali z navdušenjem in ga jemali kot izziv, iskali so pristne in resnične odnose, hrepeneli so po prijateljstvih, novih doživetjih in izkušnjah, mladostniška ljubezen pa je dobivala biblične razsežnosti. Nedolgo nazaj mladi niso tožili nad anksioznostjo, depresijo, notranjo praznino, apatijo, nesmiselnostjo življenja, niso se samopoškodovali ipd. Kaj je torej šlo narobe?
Eden izmed ključnih vzrokov je prav gotovo ‘strokovne’ narave. Številni permisivno usmerjeni ‘strokovnjaki’ so zaradi pomanjkanja vpetosti v prakso, v konkretno delo z otroki in mladostniki, povzročili usoden razkorak med temeljnimi naravnimi razvojnimi značilnostmi (življenjem) otroka in med ‘strokovnimi’ teoretičnimi predpostavkami. Gre za ločitev, ko teorija ni več izvirala iz prakse/življenja, ampak ravno obratno. Pojavila se je velika težnja, da se povsem teoretična dognanja uveljavijo v praksi. V nasprotju s tem bi morala biti teorija v organski povezavi s prakso. V osnovi gre za strokovno antropološko zmoto. Predstavniki permisivne paradigme dojemajo otroka predvsem kot razumsko, kognitivno bitje, v ospredju so otrokove želje in potrebe. Najvidnejši predstavnik in utemeljitelj teorije permisivne vzgoje je Benjamin Spock, ki se je, kot je znano, opravičil svetovni javnosti ter priznal zmoto svojih teoretičnih prepričanj.
Čeprav so se že nekaj desetletij nazaj v svetu jasno kazale zmote in zablode permisivnega pristopa, tega v slovenskem prostoru takrat nismo znali pravilno razbrati in upoštevati. Kljub temu se je na pozitivističen način pospešeno in sistemsko promovirala ter gradila izobraževalna paradigma otroku prijazne šole in vzgoje po meri otroka. Predpise, navodila, smernice in zakone pa so pisali na podlagi teoretičnih pogledov in stališč, in ne na podlagi prakse ter konkretnega dela z otroki in mladostniki. Posledice so različne in večplastne in jih na tem mestu ni treba ponavljati. Podčrtati pa je treba bistveno: da vzgojno-izobraževalni sistem potrebuje celovito prenovo, nam je že dolgo jasno. Pod pritiski ‘strokovne’ permisivne paradigme in zaradi pretirane birokratizacije, kjer je prav vse treba določiti na podlagi uredb, zakonov in predpisov, sta posledično šola in vrtec izgubila strokovno avtonomijo in integriteto. Še več, na ta način se uničuje identiteta in dostojanstvo učiteljskega in vzgojiteljskega poslanstva. Covid situacija nam je to samo še bolj predočila in nas zelo neposredno soočila s tem dejstvom. Starši pa so ob poplavi vzgojne literature, različnih teorij, nasvetov, forumov, vedno novih knjig, ki obljubljajo čarobne rešitve za vse vzgojne tegobe in množico strokovnjakov, vedno bolj razočarani, zmedeni in negotovi glede svojih vzgojnih ravnanj. Ali je bilo v ozadju nepoznavanje znanstvenih dognanj in strokovnega razvoja v tujini ali zavestno ignoriranje le-teh ali kaj drugega, na tem mestu ni možno celovito analizirati.
Nihalo je iz ekstrema represivne vzgoje zanihalo v drug ekstrem – permisivnost. Čeprav je ta beseda tako klišejsko ‘zlajnana’, da jo je dejansko že banalno uporabljati, pa v praksi še vedno ni prišlo do kakršnegakoli vidnega premika. Poplava vzgojne literature, ki delne rešitve absolutizira ter generalizira, in množica strokovnjakov, ki staršem preko vseh mogočih medijev ponujajo lastne vzgojno-odrešenjske rešitve, problematiko zgolj poglabljajo. Morali se bomo nasloniti na resno znanost, ki otroka in posameznika upošteva v vseh njegovih razsežnostih, in temelje postaviti na bivanjski realnosti otrok in mladostnikov. Glavno besedo bodo morali prevzeti tisti, ki so vsakodnevno vpeti v prakso. Treba se bo premakniti od nasvetov in metod k človeku, k življenju. Drugače se bomo spet postavili zraven človeka, kot se postavljamo sedaj.

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str. 11.

Prosim, ali mi lahko odgovorite na vprašanje, ki me že nekaj časa vznemirja. Star sem dobrih trideset let, ves čas sem se učil, študiral in delal, živel sem skromno, nisem zapravljal. Naredil sem nekaj ugodnih poslov, dobro naložil svoj denar in vse to mi je obrodilo kar veliko denarja. Zdaj bi lahko kar nehal delati, pa bi bil do konca življenja preskrbljen. Ali sem zato, ker imam zdaj veliko več kot drugi, na krivi poti? Vse življenje sem se odrekal, varčeval, nikamor nisem šel, nikogar tudi nisem prevaral. Vedno sem dajal revnim in potrebnim, tudi za cerkvene potrebe. Zdaj pa imam naenkrat slabo vest, ker sem bogat v času, ko vsi govorijo samo o krizi, o revežih na pragu preživetja.
Zoran

Na vaše vprašanje, ki vas vznemirja, je lahko odgovor samo splošen, saj ne govorite o konkretni vsoti. Sem tudi prepričan, da v vašem primeru ne gre za pranje denarja ali tajkunstvo, saj v takem primeru ne bi spraševali Ognjišča. Gre torej za vsoto, ki ste si jo pridobili zaradi nekaj ‘uspelih poslov’, ki so bili, tako predpostavljam, etično dovoljeni in moralni. Najbrž se na bančništvo tudi spoznate in ste zato ob pravem času denar pravilno obračali. Morda ste dedič večje vsote ali večjih nepremičnin ali premičnin, ki ste jih pravočasno prodali in ste denar naložili ob pravem trenutku in na pravem mestu in se morda primerjate s tistimi, ki te sreče niso imeli ali so bili celo opeharjeni kot toliki, predvsem mali in srednji obrtniki in drugi državljani, tudi pri nas in si zato postavljate vprašanje o grešnosti bogastva. Vsem, ki se vsaj malo spoznajo na denar, je jasno, da so tudi med poštenimi številni imeli srečo, še več pa je tistih, ki so bili prikrajšani zaradi neurejene zakonodaje ali zaradi nekih drugih razlogov. To se je posamično že včasih dogajalo, tudi v prejšnjih stoletjih, v zadnjih desetletjih pa je ta pojav postal množičen, žal tudi pri nas.

Ker niste omenili konkretnih ‘uspešnih poslov’, bom odgovarjal bolj načelno, upoštevajoč vaše pismo, ki kaže na vašo občutljivost do potrebnih in revnih. Pomagal si bom z Youcatom, Katekizmom katoliške Cerkve za mlade, ki na vprašanje: »Ali sme kristjan špekulirati na borzi ali po internetu?« odgovarja: »Kristjan sme špekulirati na borzi ali pa internetu, dokler ostaja to v okviru normalnega ravnanja pametnega gospodarjenja z lastnim in z zaupanim mu denarjem, in dokler se pri tem ne prekršijo druge moralne zapovedi. Borzne špekulacije so nemoralne, kadar se pri tem uporabljajo nepoštena sredstva (zakulisni posli), kadar takšni posli ogrožajo lastne ali tuje življenjske temelje, namesto da bi jih zagotavljali, in kadar se špekulacija spremeni v primer odvisnosti, kot je to pri igrah na srečo« (Youcat, 432). Kakor na nekaterih drugih področjih (splav, evtanazija, posvojitev otrok istospolnih partnerjev itd.), lahko tudi tukaj velja, da ni vse moralno, kar državna zakonodaja, naša ali tuja, dovoljuje ali kar po državni zakonodaji ni kaznivo ali ni bilo odkrito. Zlo je zlo, če je kaznivo ali ne, če je odkrito ali ne. Tako je tudi tatvina protipravno prilaščanje tuje dobrine ali lastnine, ne glede na to, ali je bila odkrita ali ne in je zato grešna.

Rad bi vam povedal, da ste me s svojo darežljivostjo prijetno presenetili. Sredstva družbenega obveščanja, pisna, televizijska, radijska in tudi spletna, pogosto pretiravajo s črno in negativno kroniko, ki je sicer navadno resnična, pogosto pa pozabljajo ali vsaj nimajo redne rubrike kot ‘črno’ tudi pozitivne kronike. Tu pa tam se jim zgodi, da objavijo, kako je nekdo zapustil vse svoje veliko imetje za reveže, dobrodelno ustanovo, bolnišnico, za študente itd. Pomislimo na duhovnika Luka Knaflja (1621-1671), ki je zapustil skoraj vse svoje premoženje na Dunaju v korist dijakov iz Kranjske. S pomočjo Knafljeve ustanove, ki je bila namenjena študentom prava, medicine in filozofije s Kranjske, se je v letih 1676 – 1918 šolalo več sto pretežno revnih dijakov in študentov, ki se brez te ustanove ne bi bili mogli izšolati. V Sloveniji je še bolj znan ‘Oražnov dom’ v Wolfovi ulici in na Dolenjski cesti v Ljubljani, ki ga je podaril za revne študente medicine zdravnik dr. Ivan Oražen (1869–1921), in je njegove dobrote bilo deležnih že okrog 900 študentk in študentov, med njimi tudi Jaroslav Kikelj, ki so ga med vojno vosovci umorili. Tu sem navedel dva slovenska izjemno velika dobrotnika, toda svet je tudi danes poln dobrih ljudi in podobnih dobrotniških zgodb je bilo veliko tudi v preteklosti (sv. Ema Krška, sv. Elizabeta, številni meceni in dobrotniki). Pomislimo na posamične dobrotnike ali na številne mednarodne domače dobrodelne ustanove. Prav je, da ima vsak človek napisano oporoko in da v primeru nenadne smrti v njej dobrine tako razdeli, kot presodi, da je najbolj pravično in najbolj pošteno. Sicer pa je človek tudi po zastonjski in brezpogojni ljubezni in darežljivosti Bogu podoben, saj je svet dovolj bogat, če bi imel človek spoštljiv odnos do narave in sočloveka. O tem je Simon Gregorčič je zapisal: »Za vse je svet dovolj bogat in srečni vsi bi bili, ko kruh delil bi z bratom brat s prav srčnimi čutili«.

Tudi vi, spoštovani Zoran, s svojim denarjem, kot pišete, dobro gospodarite, saj podpirate potrebne, kajti dobro je delati dobro. Morda boste še enkrat premislili, ali s sredstvi, ki jih imate, tudi pred Bogom dobro gospodarite. Ne bom omenjal konkretnih možnih dobrih del, ker tudi ne poznam vaše dejanske finančne zmožnosti, kljub temu pa bi rad ponovil, da je zdaj čas milosti za vašo velikodušnost in za podporo tistega, kar se vam zdi najprimernejše. Preteklosti več ni in je ne moremo spreminjati, o prihodnosti pa ne vemo, ali jo bomo dočakali; sedanjost je naša in v njej lahko naredimo nekaj dobrega. Biti bogat seveda ni greh, je pa odgovorno. Tudi denar je talent, ki ga človek ne sme zakopati, ampak z njim pridobiti nove talente, kar mu pomaga, da uresniči svoje poslanstvo. Želim, da bi ti tudi vam uspelo.

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma) Ognjišče 2015, 8, 74-76

(v spomin na Otona Župančiča)

Zvezde hite čez visoko polnoč
tihe, zlate;
škoda zate,
duh, kam blodiš obupujoč?
Ptič prešumęl je plaho gaj
do družice;
tam – cvetlice:
vonj in šepet je obkrožil ves kraj.
Pošlji še enkrat k zvezdam oko:
svetla cesta
v bajna mesta,
duš tam hrepenenja pojo.
Slušaj navzdol: rodovi dreves,
od obzorja
daljna morja
zlagajo himno nižin do nebes.
Kakor iz školjke motnjava glasov:
dih skrivnosti —
ni radosti,
ni bolečine, a polno je snňv.
Sredi vsega razprostri peroti
kot dve zarji,
in v viharji
harpa boš, ki jo prebira Gospod.

Oton Župančič

Klic noči

Prišló je kakor klic noči,
klic polnoči, od vseh strani
iz mraka,
oko preplašeno strmi
in čaka.
In videl svetlo sem drevo
na vzhodu tam; čez vse nebo
je veje raztegnilo
in s koreninami zemljó
je kakor plug razrilo.
Kot blagoslov dobrotnih rok
se vzpenjalo je vseokrog
v višini,
bodoča pota svojih nog
vsa videl sem v jasnini.
A zdaj, poglej na drugo stran:
tam rasel hrast je velikan
v ozračje jasno —
mrakove bruhajoč vulkan,
tako pošastno.

Oton Župančič

Vsa razkosana,
v prah poteptana
čudežna vezenina!

Naskrivaj jo poberem,
jo s solzami operem,
skrbno jo zvijem,
si v nedra jo skrijem,
ob njej se grejem,
se jočem, smejem,
jo božam, se tešim,
da v bodočnost jo rešim:
o moja domovina!

Oton Župančič

Zgodba
Na radiu
Nekega zgodnjega jutra je napovedovalec, ki je bil honorarni sodelavec radia, preden je začel brati novice, zaželel lep dan trem sodelavcem, ki so delali z njim v isti izmeni. Poslušalcem je povedal celo njihova imena.
Nazadnje je dejal: »Končal sem branje poročil in prepuščam mesto sodelavcem.«
Takoj zatem se je zaslišal glas enega izmed sodelavcev: »Sploh te ne bomo pogrešali.«
Napovedovalec pa mu je zabrusil: »Jaz pa ne vas!«
 
Misel
Nesramna pripomba enega od sodelavcev je bila popolnoma odveč. Bila je žaljiva do prijaznega napovedovalca.
Po drugi strani pa bi bilo bolje, če napovedovalec ne bi vrnil z enako mero. Bolje bi bilo, če ne bi pokazal svoje užaljenosti. Saj s tem, da je zabrusil neprijazni odgovor sodelavcu, ni nič dosegel.
Kdor misli, da mora z enako mero vrniti vsako neprijazno besedo ali krivično dejanje, se mora zavedati, da je to jalovo početje. Morda se bo na koncu zdelo, da je on najbolj trpel.

Molitev
Gospod Bog, pomagaj nam,
da bomo ljubeznivi do drugih tudi takrat,
ko oni ne bodo do nas taki,
kot bi morali biti.
Dobro se zavedamo,
da nam človeška pamet govori,
naj »zabijemo« tiste, ki so neprijazni z nami.
Vemo pa tudi, da si nam ti rekel,
naj ljubimo svoje sovražnike,
blagoslavljamo tiste, ki nas preganjajo
in delamo dobro tistim, ki nas sovražijo.
Podeli nam moč in pogum,
da bomo znali biti prijazni, potrpežljivi, uvidevni
in ljubeznivi v besedah in dejanjih do vseh ljudi,
tudi do tistih, ki do nas niso prijazni.
Gospod, pomagaj nam,
da bomo vedno pozorni poslušalci,
uspešni pomirjevalci in veliki delavci za mir,
naj se znajdemo kjerkoli
in naj bomo v stiku s komerkoli.

Iskra
Kdor meče blato na druge, si ne bo samo umazal roke, ampak bo izgubil tudi svoje imetje.
 
Blagor tistim, ki delajo za mir,
kajti imenovani bodo Božji sinovi.
(Mt 5,9)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2010), 118-119.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 122-124.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.