Prvi adventni venec, kakršnega poznamo danes, se je pojavil leta 1838 v Nemčiji v Hamburgu in sicer v domu za revne otroke.
Evangeličanski pastor Johanan Wichem je zbral revne otroke in jih namestil v staro hišo, ki je postala njihov dom. Svojim varovancem, ki so imeli trdo otroštvo, je želel olepšati adventne dneve in pričakovanje božiča. Naredil je velik lesen obod in nanj namestil 24 sveč, 19 majhnih za vsak dan in 4 velike za 4 adventne nedelje. Sveče je postopoma prižigal in ta obred je bil otrokom tako všeč, da se je odločil, da bo to vsako leto ponavljal. Trinajst let pozneje so ta leseni obod začeli krasiti z zimzelenimi vejicami. Kmalu so vence pletli samo z zimzelenimi vejicami. Ta lepi običaj se je sčasoma razširil po vsej Nemčiji. Od tam je prešel v druge evropske države, zatem še v Ameriko, ob koncu stoletja se je udomačil povsod po svetu, kjer živijo kristjani. Adventni venec je doživel spremembo: na njem so samo 4 sveče za 4 adventne nedelje.
Danes lahko adventni venec kupimo že v katerikoli trgovini, kar pa je odraz vse močnejše komercializacije božiča in meseca decembra. Veliko več je vreden venec, ki ga naredimo sami. Pri izdelovanju venca lahko uporabimo lovorjeve vejice, ki označujejo zmago nad grehi, vejice cedre, ki so simbol moči, vejice bodike (božjega lesa), ki spominjajo na trnjevo krono, ki so jo vojaki spletli Jezusu. Večina vencev pri nas je spletenih iz smrekovih vejic, ki pomenijo zvestobo. Kakor smreka in druge zimzelene rastline ne izgubijo iglic, ampak so vedno zelene, tako naj bomo tudi mi vedno zvesti Bogu in njegovi besedi. Zimzelene vejice nas spodbujajo k čuječnosti.
Venec v obliki kroga pomeni večnost in zvestobo, saj nima ne začetka ne konca. Danes so sveče na adventnem vencu različnih barv: rdeče, zlate, srebrne, bele ... Najbolj zgovorne so na vencu tri vijolične sveče in ena rožnate barve. Na 1. adventno nedeljo prižgemo prvo vijolično svečo, znamenje upanja na prihod Mesija. Izbor vijolične barve ni naključen: pomeni barvo kesanja in spokornosti. S to barvo izražamo žalost ob Jezusovem trpljenju in upanje ob pričakovanju njegovega prihoda, ki pomeni začetek odrešenja.
Na 2. adventno nedeljo prižgemo drugo svečo, ki predstavlja ljubezen. Nekateri jo imenujejo tudi betlehemska sveča. Prižgemo pa jo v spomin na jasli, v katere je Marija položila Jezusa. Na 3. adventno nedeljo prižgemo svečo rožnate barve, ki velja za svečo pastirjev. Ta barva predstavlja veselje ob bližajočem se Jezusovem rojstvu. 4. adventna sveča je spet vijoličaste barve. Prižgemo jo zadnjo nedeljo pred božičem, imenujemo jo tudi angelsko svečo, ki naj bi pomenila mir, o katerem so v sveti noči prepevali angeli.
Svetloba sveč nas spominja na svetlobo odrešenja iz teme grehov in nam prinaša upanje in odrešenje. V adventnem času ima prižiganje sveč še dodaten pomen. Vsako nedeljo prižgemo eno svečo več in tako svetloba pričakovanja narašča kot jutranja zarja.
Adventni venec lahko razumemo tudi s pomočjo simbolike venca v antični dobi, kjer je ta predstavljal zmago nad sovražnikom. Zato krščanski adventni venec predstavlja boj proti temi in grehu, boj, ki je poln upanja v Kristusa in njegovo odrešenje.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2017), 33.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Geometrijski lik, ki ima štiri kote je kvadrat. Ali pravokotnik. Ali trapez. Ali kar četverokotnik, če je pač čudne oblike, ki ji težko damo ime! Ni pa trikotnik. Nikoli in nikdar. Matematiki (in poznam jih kar nekaj) so vsi po vrsti trmasti ljudje in zlepa ne popustijo! Sploh, kar se matematike in geometrije tiče!
Trikotnik, (ki ima tri kote!) pač ni kvadrat brez enega kota! Ali pravokotnik z napako!
Za tako izjavo vam bo vsak matematik, ki da kaj nase, dal tako enko, ki jo boste v spričevalu težko prikazali kot polovico dvojke – pa čeprav to slednje po matematični logiki pravzaprav drži!

A v matematično dokazovanje se težko podamo kristjani.
Ki verjamemo, da so Trije Eden.
Da smo vsi eno Telo.
Še več: da je glava temu Telesu Drugi od Treh, ki so Eden. In Edini. In Večni. Ki Ga/Jih nikoli nobeden ni videl.
Čudežno je, čeprav čudovito, po navadi čudno!

In naše življenje je čudež. In je čudovito. In vse bolj čudno.
Milo rečeno.
Ker so časi, v katerih živimo svoje čudežno in čudovito življenje, vse bolj čudni.
A kdor se temu čudi, je samo še ali čuden ali zelo naiven. Ali pa se spreneveda.
In nič od naštetega ni prav pohvalno.
Ker so časi čudni, je treba biti stvaren. In bolj kot kdajkoli je treba misliti z lastno glavo. A za kaj takega potrebuješ glavo. In misel. Lastno, seveda. Tako glavo kot misel.
A časi so čudni. In brezglavi. In nesmiselni.
Ko sem še hodil v šole, so me učili, da ima trikotnik tri in četverokotnik štiri kote ter da je voda brez barve, vonja in okusa. Zdaj pa lahko pijem ‘vodo z okusom’! In ne samo to: Lahko pijem tudi mleko brez laktoze, kavo brez kofeina, pivo brez alkohola ... in če bi kadil, bi lahko kadil tobak brez nikotina! Vem, da se vam zdi, da sem zoprn in čuden ... in malo oglat. A meni se zdi, da so mleko brez laktoze, kava brez kofeina, pivo brez alkohola ... zgolj – voda z okusom! In tobak brez nikotina – srobot (ki smo ga otroci skrivaj smodili v gozdu)! Pa vendar govorimo o: kavi, mleku, pivu in tobaku! In o vodi!
Prav tako govorimo tudi o porokah ... in o družinah ... A so te poroke brez moškega in ženske, ter družine brez očeta in mame! In smo tako, če mene vprašate, spet pri – ‘vodi z okusom’. In pri kvadratih brez enega kota!
Predvsem pa smo brez pameti. In, kar je še huje, brez ljubezni!

Prihaja advent. Pazite, da ne bo brez pričakovanja. Ker boste potem ‘praznovali’ božič brez Boga!
Na veliko noč brez vstajenja, pa smo se tako ali tako že navadili! Žal.

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 11, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Winston Churchill je bil že v zatonu svoje politične kariere, ko se je nekoč udeležil neke uradne slovesnosti. Dva dostojanstvenika, ki sta sedela tri vrste za njim, sta se šepetajoč pogovarjala.

Prvi je rekel: »Poglej, Churchill. Pravijo, da je že zelo opešal.«

Drugi je dodal: »Ja, tako sem slišal. Pravijo, da ni samo opešal, ampak da postaja vse bolj in bolj senilen.«

Ob koncu slovesnosti se je Churchill, ko je zapuščal dvorano, za trenutek ustavil, se obrnil proti svojima opravljivcema ter dejal: »Pravijo tudi, da že slabo sliši.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2015), 28.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 105.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Večina je že odšla iz cerkve, Andrej pa je še kar sedel v klopi. Rad je prihajal k mesečnim študentskim mašam, da je s prijatelji doživljal sveto daritev. Današnja se ga je še posebej dotaknila. Morda zaradi jutrišnjega težkega izpita, zaradi iskrene spovedi pred mašo pa tudi zaradi kaplanovega nagovora, v katerem jih je popeljal v dvorano zadnje večerje, tako da je imel občutek, da je njihova cerkev dvorana zadnje večerje ...
Ko je kaplan prišel iz zakristije, sta se pridružila skupini, zbrani na stopnišču pred cerkvijo, ki se je živahno pogovarjala. Kmalu so se začeli poslavljati. Ko sta ostala sama s kaplanom Matijem, je Andrej začel: »Veš, kako rad sem s starši hodil k sveti maši. Ko smo izstopili iz cerkve, sem se zagledal v te mogočne planine. Tako čudovit je pogled nanje prav s teh stopnic. Imel sem občutek, kot da sem iz enega svetišča vstopil v drugo. In nisem se mogel odločiti, katero je mogočnejše.«
»Malo tvojih oči bi res rad imel,« je pripomnil kaplan Matija.
»Ne vem, ali je to ljubezen ali je iskanje,« je nadaljeval Andrej svojo misel, »ali pa oboje. Boga najbolj začutim med skalami. Tako se zlijem z njimi kot samo še v molitvi s svojim Bogom. Tam Boga čutim. Nekaj podobnega se mi dogaja le še ob poslušanju glasbe.«
»Ali je Anica zadnjič res začutila, da jo pri vajah poslušaš?«
»Sem kar vedel, da ti bo povedala! Lahko bi obdržala zase.«
»No, mimogrede mi je nekaj omenila, nič bolj točnega.«
»Saj veš, da jo rad hodim poslušat, ko vadi na orglah. Sama pravi, da vadi. Jaz pa mislim, da to niso vaje. Išče popolnost. Išče, kako prelila svoje občutke v glasbo, ki jo je napisal nekdo drug. In to se mi zdi nekaj enkratnega, nekaj, česar na smem zamuditi.«
»In Anica to ve?«
»Ve, da pogosto prihajam na te njene vaje. Če bi ji povedal, zakaj, se bojim, da bi preveč mislila na tehniko igranja, svoje tako imenovane vaje bi začela jemati preveč z razumom, ne pa s srcem, in ne bi imel več kaj poslušati.«
»In zadnjič?«
»Doma sem se predolgo mudil in sem prišel v cerkev nekje sredi njenega igranja. Čisto tiho sem odprl vrata, šel po prstih v eno zadnjih klopi, da me ni mogla videti, previdno sedel in poslušal. Že dolgo je nisem slišal igrati tako doživeto. Ko je končala, sem počakal, da je prišla s kora, in ji čestital. Ona pa mi reče: “Danes si pa malo zamudil.” “Kako pa veš?” sem jo debelo pogledal. “Čutila sem, da je nekdo vstopil v moj svet glasbe.” Mislil sem, da se mi bo zavrtelo. Nič ji nisem odgovoril, besede bi vse pokvarile.«
»Kdo bi razumel ta skrivnostni božji svet?« je dejal kaplan Matija.
»Mene vedno bolj spravlja v presenečenje,« je odvrnil Andrej. In pred kaplanom je začel razgrinjati svoje poglede, ki jih ni zaupal vsakemu človeku. Tako prijeten občutek ga je prevzemal, ko je videl, da ga kaplan pozorno posluša, da je kar pozabil na uro.
»Joj, domov moram!« se je udaril po čelu. »Pred jutrišnjim izpitom se moram pošteno naspati.«
»Dobro prodaj svoje znanje,« mu je zaželel kaplan, ko sta se razšla.
Ves večer so se njegove misli kar naprej vračale k Andreju. Fantje in dekleta iz študentovske skupine so mu prirasli k srcu, ampak Andrej je bil nekaj posebnega. Rad je imel življenje, ljubil je ljudi in živali. Zato je nihal med medicino, veterino in teologijo. Odločil se je za medicino in se z vso vnemo lotil študija. Proste trenutke pa je najraje preživljal v gorah. Bil je strasten iskalec. Vsemu je hotel priti do dna in v vsem je najprej našel nekaj dobrega. Pred nedavnim mu je dejal, da se počuti kot kupec v veleblagovnici. “Med vso ponujeno robo hočem izbrati najboljše,” mu je dejal, “in ti si prodajalec, ki mi vedno svetuješ, kaj je najboljše,” je zaključil. Kaplan pa je iskreno priznal: “Včasih se počutim, da sem jaz tvoj kupec!”
»Zanimiv fant,« si je dejal kaplan in vzel v roke brevir.
Naslednjega dne pozno popoldne je v župnišču zazvonil telefon. Nekaj časa je bilo vse tiho, potem pa je slaboten glas sporočil: »Moram ti povedati ... Andrej je omahnil v planinah.«
Kaplanu je vzelo dih: »Andrej? V planinah?«
»Po izpitu je šel do Češke koče. Ne vemo točno, kaj se je zgodilo. Le kaj mu je bilo treba?« je v bolečini izdavil Andrejev oče.
»Ljubezni se težko odrečeš,« je iskreno dejal kaplan, in oče mu ni oporekal. »Jutri se oglasim pri vas,« je še dejal, potem pa ga je začelo tiščati v grlu in odložil je slušalko.
»Zakaj, zakaj, zakaj?« se je spraševal. Nekaj časa je zdržal doma, nato pa je sedel v avto in se odpeljal na Andrejev dom. Srečanja z domačimi se je bal, še bolj pa si je želel biti v teh težkih trenutkih z njimi.
Ko je vstopil, je začutil bolečino, ki je pritiskala na domače. Misli, ki jih je hotel povedati, so ostale neizrečene.
»Boste Andreja, prosim, pokopali vi?« ga je ob slovesu presenetila mama.
»Verjetno bi moral obred opraviti župnik,« se je izgovoril.
»Gotovo bi bila Andrejeva želja, da to storite vi.«
»Če vi mislite tako ...« je pristal, ne da bi dokončal stavek.
Kaplan Matija se je na nagovore vedno skrbno pripravljal. Tokrat pa je sklenil, naj spregovori srce, ki se poslavlja od prijatelja.
»Strasten iskalec si bil, vedno si iskal svojo pot: iskal si svoje mesto med ljudmi, predvsem pa si iskal Boga. Na poseben način si ga našel na oltarju naših planin.« Svoj nagovor je končal z Balantičevim verzom: Naj bom še dolgo bakla nema, / ki potnikom samotnim v noč gori.
Čez dobrih štirinajst dni je Andrejeva stara mama praznovala sedemdeseti rojstni dan. Na skromno praznovanje so povabili tudi župnika in kaplana. Vzdušje je bilo zadržano in pogovor se je bolj ali manj sukal okoli Andreja. Obujali so spomine in vsem se je zdelo, kot da je Andrej med njimi. Oče je bolj molčal. Ko se je pogovor za nekaj časa ustavil, je spregovoril: »Takole mislim: na svetu vlada neki red. Neki vrstni red: da odhajamo stari in starejši. To razumem. Da se pa ta red podre pri življenju in smrti – tega ne razumem. Te zmešnjave ne morem sprejeti. Zadnje dni me preganja težka misel: Kje je zdaj naš Andrej? Kam je odšel? Kje je? Kje je njegova duša?«
Nastala je mučna tišina. Vsi pogledi so bili uprti v župnika. Toda oglasil se je kaplan: »Lahko ste brez skrbi. Spremljal sem ga, odkar sem prišel med vas. Po posebni milosti sem mu bil blizu zadnji dan njegovega bogatega življenja. V ponedeljek je bil pri spovedi, pri maši in pri obhajilu. Po maši sva imela dolg, čudovit pogovor. Plemenitejšega odhoda s tega sveta si ne znam zamisliti. Andrej je v nebesih!«
Oče ga je pogledal: »Ne vem, kako moreš govoriti s tako gotovostjo?«
Očetova odločna beseda je vse prisotne presenetila, kaplana pa ni zmedla, in dejal je: »Tega ne bi rekel, če ne bi z vsem svojim bistvom stal za temi besedami!«
»Naj se te vaše besede uresničijo,« je dajala mama in neko slovesno občutje je prevzelo vse navzoče.

J. Jarc-Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 11 (2012), 24-25.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Potrebujemo:

→ 26 lesenih palčk za sladoled (dolžine 15 cm)
→ 8 lesenih palčk za sladoled (dolžine 20 cm)
→ 3 palčke za ražnjiče
→ 12 palčk za cake popse
→ 2 lesena kroga (premera 17 cm)
→ svinčnik
→ ravnilo
→ šestilo
→ ščipalki
→ vrtalni stroj
→ lepilo
→ 24 plastičnih lončkov
→ 2 razcepka
→ številke

POTEK DELA

1. Delo začnemo z obema lesenima krogoma. Na vsakem od njiju poiščemo sredino in s šestilom narišemo krog premera 5 cm – to bo mera, do kod bomo lepili palčke. Sledi risanje zvezde z dvanajstimi kraki. Razdalja med posameznimi kraki naj bo enakomerna.

2. Sedaj so na vrsti krajše sladoledne palčke. Z vrtalnim strojem v vsako od 24-ih zvrtamo luknjo, ki je od roba oddaljena 1,5 cm.

3. Sledi lepljenje 12 lesenih palčk na krog. Preluknjani del palčk je obrnjen izven kroga. Pri lepljenju pazimo, da so palčke enakomerno porazdeljene.



4. Drugi krog položimo na prvega in ju združimo s ščipalkama – tako bomo lahko natančno poravnano zalepili drugih 12 palčk.

5. Nastali osnovi odstranimo ščipalke in z vrtalnim strojem na sredini obeh krogov zvrtamo luknjo.

6. Sledi priprava 24 lončkov. S pomočjo vrtalnega stroja vsem 24 lončkom izvrtamo po dve luknji, skozi katere bomo namestili palčke za cake popse. Luknje morajo biti malce širše, kot je debelina palčk, da bodo kozarčki ves čas vrtenja pravilno obrnjeni. Pri vrtanju plastike uporabimo ozke svedre za modeliranje, ki ne lomijo plastike.



7. Po dva in dva lončka združimo s palčkami za cake popse.

8. Skozi oba kroga na sredini namestimo daljšo palčko za ražnjiče.


9. Zdaj bo naš vrtiljak začel dobivati podobo. Sledi namreč nameščanje vseh 12 parov lončkov med oba kroga. Po potrebi nanesemo malo lepila med lesenimi palčkami in palčkami za sladoled.

10. Sestavimo še dva stranska nosilca za vrtiljak. Za vsak nosilec potrebujemo štiri lesene palčke za sladoled (dolžine 20 cm) in eno leseno palčko dolžine 15 cm. Sestavimo črko A takšne dolžine, da se bo vrtiljak lahko prosto vrtel. Pri sestavi daljših palčk nanesemo nekoliko lepila in ojačamo vez s preostalo 15 cm dolgo palčko ter vse skupaj povežemo z razcepkom.

11. Tako nastali nosilec v obliki črke A povežemo s palčkama za ražnjiče. Nato palčko na sredini kolesa povežemo na eni in drugi strani z zgornjim delom nosilca.



12. Sledi samo še okrasitev vrtiljaka – in oštevilčenje vsakega kraka.

13. Seveda pa ne smemo pozabiti pripraviti vsebine za posodice – vanje lahko namestimo listke s spodbudami za adventni čas, prostora pa je tudi za kak sladek priboljšek.

Opomba: višina vrtiljaka je 42 cm, polmer 37 cm.

M. C. S. Erjavec, Adventni vrtiljak: Naredi sam, v: Ognjišče 12 (2021),72.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

pripravlja: Marko Čuk

Apostola Andreja omenjajo evangeliji ob treh priložnostih: ko so učenci na Oljski gori Jezusa spraševali, kdaj se bo izpolnila njegova napoved o razdejanju Jeruzalema (Mr 13,1); ko je Jezus nasitil pet tisoč mož, mu je Andrej pokazal na dečka, ki je imel pet hlebov in dve ribi (Jn 6,8–9); ko so pogani želeli videti Jezusa, mu je Andrej to željo sporočil (Jn 12,22). Doma je bil iz Betsajde, brat Simona Petra. V zbor svojih apostolov ga je Jezus poklical prej kot Petra. Po poklicu je bil ribič in družil se je z učenci Janeza Krstnika. Ta je nekega dne pokazal na mimoidočega Jezusa; “Glej, Božje Jagnje!” in Andrej je šel za njim (Jn 1,36.40). Ko so Jezusa prijeli, je strahopetno zbežal. Po prihodu Svetega Duha je deloval v Mali Aziji, nazadnje je bil škof v grškem mestu Patras, kjer je umrl kot mučenec na križu v obliki črke X. Njegove posmrtne ostanke so leta 357 prenesli v Carigrad, ki se je oklical za ‘drugi Rim’, češ da je tam ustanovil Cerkev ‘prvopoklicani’ apostol Andrej. Postal je zavetnik Rusije, ki je sprejela krščanstvo iz Carigrada. (sč)
Na sliki: Križanje sv. Andreja, oltarna slika v ž. c. sv. Andreja na Vačah.

Pri nas je apostolu Andreju posvečenih 51 cerkva: 17 župnijskih, 34 podružničnih in ena kapela. – V LJ nadškofiji so sv. Andreju posvečene ž. c. v Goričah (1),  Mošnjah (4)  in na Vačah, imajo pa še 15 ‘Andrejevih’ p. c.: Rečica (Bled), Ravno (Jezersko), Podkoren (Kr. Gora (11),  Kašelj (LJ - Kašelj/Zalog), pri Krašcah (Moravče) (12),  Gosteče (Sora), Zg. Poljane (Stari trg/Ložu), Gor. Otave (Sv. Vid nad Cerknico), Planina (Šentjošt nad Horjulom), Hrastov dol in Sobrače (Šentvid/Stični), nad Zmincem (Šk. Loka), Sr. Gameljne (Šmartno pod Šm. Goro), Brest (Tomišelj) in p. c. sv. Andreja v trgu (Tržič). – V KP škofiji ima sv. Andreja za zavetnika pet ž. c.: na Gočah (3),  v Gorjanskem, v Opatjem selu, Prvačini(2) in v Ročinju (5); na Primorskem pa je zavetnik tudi osmim p. c.: Zakriž (Cerkno) (13), Svino (Kobarid), sv. Andrej (Koštabona), Gluho Vrhovlje (Kožbana), Slovenska vas (Pivka), pri Velikem Otoku (Postojna), Merče (Povir) in Popetre (Truške). – NM škofija ima dve ž. c., posvečeni apostolu Andreju: Belo Cerkev (9) in Poljane - Dol. Toplice, našteli pa smo še šest p. c. : Zajčje Polje, skupaj s sv. Valentinom (Kočevje), Suhi Potok (Mozelj) (14), Kleče (Stara Cerkev), Kalvarija (Stari trg ob Kolpi), Mali Orehek (Stopiče) (15) in Dalce (Sv. Duh - Veliki Trn), ter kapela v Kočevski Reki. – V MB nadškofiji je zavetniku posvečenih pet ž. c. Črneče (skupaj s sv. Jakobom), Makole (6), Sv. Andraž v Halozah (Zg. Leskovec) (7), Sv. Andraž v Slovenskih Goricah (Vitomarci) (spodaj)  in Svečina (8), imajo pa še eno p. c.: Brda (Šmartno/Slov. Gradcu. – V CE škofiji imajo dve ž. c. sv. Andreja: v Belih Vodah in Sv. Andražu nad Polzelo (10); v škofiji so tudi štiri p. c.: Skale - Dramlja (Bizeljsko), sv. Andrej (Olimje), Šalek (Velenje - Sv. Martin) (16 spodaj)  in Bistrica (Zagorje/Pilštanju). – V MS škofiji nimajo nobene ‘Andrejeve’ cerkve. (mč)

Sv. Andraž v Slovenskih Goricah (Vitomarci)

Čuk M in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 11, str. 131.

Ameriški letalec Charles Lindbergh je leta 1927 prvi preletel Atlantski ocean. Polet iz New Yorka do Pariza je trajal 33 ur in 30 minut. Ko se je pripravljal na to težko preizkušnjo, pogosto ni šel spat v posteljo. Ko so ga vprašali zakaj to, je odgovoril: »Da bi se navadil biti buden celo noč.«

Evangelij prve adventne nedelje nas spodbuja: »Čujte.« Kristus želi, da se z večjo skrbjo posvečamo molitvi in dobrim delom in se tako pripravimo na njegov prihod.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2018), 67.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..