Klemen Rimski je bil tretji naslednik sv. Petra, četrti rimski škof in papež, ki je mlado Cerkev vodil v letih 92–101. Gotovo je osebno poznal apostola Petra in Pavla in se navzel njunega apostolskega duha. Krščansko izročilo 4. stol. je v zgodovinski okvir vpletlo zgodbo o njegovem pregnanstvu na polotok Krim, kjer je bil obsojen na težaško delo v kamnolomu. Sotrpinom je s čudežem pomagal pogasiti hudo žejo, zato so ga pogani utopili v Črnem morju. Njegove relikvije sta leta 860 našla Ciril in Metod, ki sta jih leta 867 skozi naše kraje ponesla v Rim. Tam so jih prenesli v cerkev sv. Klemena, sezidano njemu na čast že v prvi polovici 4. stoletja.

Na Slovenskem je svetniku posvečenih pet cerkva (vse v LJ nadškofiji – domnevno ob poti svetih bratov v Rim): župnijska stoji v Bukovščici nad Selško dolino (1), podružnične pa na Rodinah (2) (Breznica), v Mojstrani (3) (Dovje), v Suhadolah (4) (Komenda) in Tupaličah (5) (Preddvor). (mč)

  

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 11, str. 99.

Kategorija: Svetniški domovi

Zgodba

Pismo devetletnega dečka

Gospod Bog,
to pismo ti pišem, ker popolnoma zaupam, da mi boš dal, kar te prosim.
Star sem komaj devet let in imam šest let starega bratca in tudi sestrico, ki ima samo štiri leta. Ona še ne razume ničesar. Smo zelo revni, ker je moj oče že več mesecev brez dela.
Prosim te, da bi našel delo za mojega očeta. Povsod ga išče, vendar ga ne more najti.
Zase te ne prosim ničesar. Samo to te prosim, da bi moj oče dobil službo. To je vse. Prosim te, najdi mu službo čim prej.
Blagoslovi mojega očeta in mojo mamo, mojega bratca in sestrico pa tudi mene.
Najlepša hvala.

 

Misel

Nesebičnost pomeni, da ne mislimo predvsem nase, ampak tudi na druge, tako da njihova sreča postane naša sreča.
Nesebičnost tega dečka je čudovita. Po navadi so otroci že po svoji naravi sebični in mislijo predvsem nase. Nesebičnosti se naučijo pozneje, s pristno vzgojo. Mnogi se je sploh nikoli ne naučijo.
Gotovo je to pismo napisal, ker je bil v skrbeh za očeta. Videl je, kako je žalosten. To ga je nagnilo, da se je obrnil na Boga.
Zgled tega dečka nas nagovarja k skrbi za druge, posebej za tiste, ki so žalostni in zaskrbljeni, ki niso ljubljeni, so nesprejeti, nezaželeni, narobe razumljeni, trpijo zaradi bolezni, ali so v kakšni drugi težavi ali stiski.

 

Molitev

Gospod Bog,
vemo, da ti najlepše služimo s tem,
da opravljamo dela ljubezni do bližnjega,
zlasti takrat, ko od nas zahtevajo žrtev.
Pomagaj nam,
da ne prezremo ljudi, ki so v stiski,
in potrebujejo našo pomoč.
Nesebičnost je sad ljubezni.
Naj bo naša nesebičnost,
čeprav še tako nepopolna,
odsev in oznanilo tvoje neskončne ljubezni.
Karkoli dobrega storimo drugim,
Naj bo to predvsem zaradi tebe.
Pomagaj nam, da tega nikoli pozabimo.

 

Iskra

Nikoli ne izgubiš, če iz ljubezni razdajaš. Vedno pa izgubljaš, ko stiskaš k sebi.
Če vidiš siromaka, ne odvrni svojega obličja od njega, da tudi Bog ne bo odvrnil svojega obličja od tebe. (Tob 4,7)

 

Nekdo ob meni
Gospod, dragocen dar
iz tvojih rok je človek,
ki me sprejema in razume.
Zahvaljujem se ti za vse dobro,
ki mi ga daješ po ljudeh.
Bodi z vsakomer, ki me sreča.
Napolni ga z ljubeznijo
in potrpežljivostjo,
da mi prisluhne in me razume,
da me sprejema,
kadar sem uspešen in kadar odpovem,
me ne zapusti v težavah in stiskah
in mojo slabotnost
izravnava s svojo močjo.
Potrebujem ob sebi nekoga,
ki me je zaklenil v svoje srce.
Zahvaljujem se ti,
da delaš življenje tako lepo
po dobrih ljudeh.
Tudi meni daj obzirnost in moč,
da bom tukaj za druge
in da bi jih imel iz srca rad. (Paul Haschek)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2013), 28-29.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 107.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Kategorija: Povejmo z zgodbo

gostji meseca

Julka Nežič in Iva Nežič Glavica, teologinji

dileme bioetike

Kaj še služi človeku?

priloga

Jubilejno sveto leto 2025

 

Preberite več: December 2024

Kategorija: Kazalo

Ko si v pripravi na spoved sprašujem vest, se ne morem spomniti vseh svojih grehov, zato se jih tudi ne spovem. Zanima me, ali so mi odpuščeni tudi tisti grehi, ki se jih nisem spovedala? (Sonja)
Kristus je svoji Cerkvi podaril sedem zakramentov, med katerimi sta zakrament pokore in bolniškega maziljenja - zakramenta ozdravljanja naše slabotne človeške narave. Zakrament pokore je zakrament sprave, odpuščanja, spreobrnjenja. Najpomembnejše dejanje spovedanca je iskreno obžalovanje grehov in volja po spreobrnjenju. Če je v našem srcu to dvoje, so nam pri spovedi odpuščeni tudi tisti mali grehi, ki jih v svoji izpovedi nismo našteli. Katekizem katoliške Cerkve nas poučuje: »Spovedati se je treba vseh še ne spovedanih velikih grehov, katerih se človek spomni po skrbnem spraševanju vesti. Spoved velikih grehov je edina redna pot , da dosežemo odpuščanje.« Na vprašanje, kdaj smo se dolžni spovedati velikih grehov, Katekizem odgovarja: »Vsak vernik, ki je prišel v leta razločevanja, se je dolžan spovedati svojih velikih grehov vsaj enkrat v letu, in prav gotovo pred prejemom svetega obhajila.« (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2010) 11, str. 47

Kategorija: Kratki odgovori

Spomini so vezivo časa. Osebe, dogodki in občutja iz preteklosti se v njih ohranjajo in premeščajo v sedanji trenutek. Določajo našo istovetnost, bogatijo naše življenje, odpirajo ali zapirajo vrata v prihodnost. Poživljajo, osrečujejo, obujajo topla in prijetna čustva, a tudi odkrivajo stare rane in povzročajo bolečino. Starejši kot smo, več spominov imamo – dokler smo še sposobni spominjanja. Ljudje pa se razlikujemo po tem, koliko časa namenjamo svojim spominom, kako ravnamo z njimi in kakšen vpliv imajo na naše življenje.

SPOMINI – ŽIVLJENJSKA BILANCA
Nekateri menijo, da ni dobro preveč časa posvečati preteklosti in se pretirano potapljati v svoje spomine. Brazilski pisatelj Paulo Coelho je spomine primerjal s soljo. Dejal je, da prava mera spominov daje življenju okus, prevelika pa škoduje. Nekdaj je veljalo prepričanje, da je predajanje spominom v starosti znamenje umskega pešanja. Danes pa strokovnjaki menijo, da ob globljem stiku s spomini starejši človek bogatejše doživlja sedanji trenutek, se notranje umirja in si odpira vrata za duhovno poglobitev v dneh, ki so še pred njim.
V starosti je kdaj priporočljivo napraviti natančnejši pregled nad svojim dosedanjim življenjem, nekakšno življenjsko bilanco. To napravimo tako, da se v primernem trenutku poglobimo vase in prikličemo spomine iz posameznih življenjskih obdobij, z različnih področij svojega življenja. Premislimo in ovrednotimo svoje dosežene cilje in stranpoti, odnose s pomembnimi osebami, tiste, ki so nas osrečevali, kakor tudi tiste, ki so nas prizadeli. Ustavimo se ob srečnih dogodkih pa tudi ob razočaranjih, prikrajšanostih in izgubah …
Namen takšnega osebnega »zgodovinskega pregleda« je, da bi svojo preteklost podoživeli in ovrednotili kar najbolj stvarno, pravično ter sočutno do samega sebe in do ljudi, ki smo jih srečevali na svoji življenjski poti. Ob življenjski bilanci naj bi bili pozorni na vse tisto, za kar smo lahko hvaležni Stvarniku in ljudem. Prav tako naj bi se posvetili vsemu tistemu, kar lahko v svoji življenjski zgodbi ali svojem odnosu do nje popravimo – z osvobajanjem od neprijetnih spominov, s sprejemanjem tega, kar ni več mogoče spremeniti, z odpuščanjem sebi in drugim ter z obžalovanjem in popravo krivic, ki smo jih morda zagrešili.

Z zrelostjo in modrostjo podprt vpogled v svojo osebno zgodovino, ob upoštevanju generacijskih, zgodovinskih in kulturnih okoliščin svojega časa, nam pomaga, da bolj spokojno živimo v sedanjosti ter z upanjem gledamo naprej, svoji prihodnosti naproti.
Spomini nam pomagajo, da bolje razumemo svoje življenje, v njem najdemo smisel, ga sprejemamo ter vanj povabimo tisto, česar še nismo živeli. Podobno je menil sloviti eksistencialistični filozof Soren Kierkegaard, ko je dejal: »Življenje lahko razumemo samo za nazaj, živeti pa ga moramo naprej.«

SPOMINI – NAŠA ŽIVLJENJSKA ZGODBA ZA PRIHODNOST
Starejši ljudje večinoma radi obujajo spomine in pripovedujejo zgodbe iz svojega življenja, če le imajo koga, da jim prisluhne. Skladiščenje izkušenj, znanj, doživetij, življenjskih resnic in posredovanje teh mlajšim rodovom je celo ena najpomembnejših nalog v starosti. Zgodbe poučujejo, vzgajajo, posredujejo vrednote, prispevajo k izgradnji kolektivnega in zgodovinskega spomina. Nekoč so starejši ljudje še raje pripovedovali zgodbe in imeli so več mladih, naklonjenih poslušalcev. Dandanes pa so se razmere spremenile. Sodobni stari starši skrbijo za »digitalen spomin«. Oblikujejo bogate digitalne albume fotografij in video posnetkov iz svojega življenja in druženja z vnuki. Svoje vtise s potovanj in druga doživetja posredujejo v zapisih na družabnih omrežjih. Nekateri intelektualno bolj ambiciozni morda napišejo avtobiografski roman ali »spomine«. Vse to storijo z namenom, da bi sebe, svojo osebnost in svoje življenjske sopotnike ohranili za prihodnost, v spominu svojih potomcev. A morda v preveč popredmetenem digitalnem spominu, brez bogatega čustvenega podoživljanja?

OBUJANJE SPOMINOV – ZA BOLJ KAKOVOSTNO STAROST IN OHRANJANJE SPOMINA
Življenjske izkušnje in znanstvene ugotovitve govorijo o tem, da obujanje spominov in pripovedovanje o njih blagodejno vpliva na duševnost starejših ljudi. Ta spoznanja v zadnjih letih ponekod v svetu, pa tudi že pri nas, uporabljajo pri delu s starejšimi v domovih oziroma centrih za njihovo oskrbo. Organizirajo skupinska srečanja, na katerih si udeleženci pripovedujejo svoje življenjske zgodbe. Strokovnjaki ugotavljajo, da sistematično in pogosto obujanje spominov pri starejših ugodno deluje na njihovo duševno počutje, življenjsko zadovoljstvo, doživljanje sebe in na odnose z drugimi ljudmi. Seveda najbolj poživljajo lepi in nostalgično obarvani spomini. Terapija z obujanjem spominov zelo verjetno tudi pomaga ohranjati miselno prožnost in učinkovitost spominskih sposobnosti starejših oseb.

TRPKI SPOMINI – TEMNE LISE PRETEKLOSTI
»Ah, ti spomini …!« je z globokim vzdihom zaključila svojo pripoved mila gospa v častitljivih letih. Pogled ji je zdrsnil nekam v daljavo. V njenih očeh sem opazil otožen lesk. Vedel sem, da ji ni bilo lahko razkrivati temnih lis svoje preteklosti.
Toda želela je prav to; želela je pogovor o spominih, ki so se tudi v visoki starosti nadležno vračali in povzročali nemir v njeni duši. Čez dan jih je uspela odganjati z različnimi aktivnostmi in kramljanjem z ljudmi v svoji okolici. Zvečer in ponoči pa so prihajali kot vsiljivi gostje in napolnjevali vse kotičke njenega doživljanja.
Pripovedovala je o bolečih dogodkih v njeni družini, ki so jo hudo zaznamovali v letih njenega odraščanja.Zaradi tega, kar je doživela, je vse življenje nosila v sebi občutek manjvrednosti in sramu. Vsled tega si je še bolj prizadevala, da bi v življenju uspela. Ustvarila si je družino, bila je zadovoljna v svojem poklicu. Njen odnos z možem pa so zaradi zgodnjih ran na čustvenem področju obremenjevale bojazni in občutki krivde. Zdaj je že nekaj let vdova, sama s svojimi spomini.
»Nekateri spomini pa, žal, precej pečejo in težijo mojo vest …« je počasi in z grenkobo razkrival svoja občutja upokojeni ginekolog, ki se je soočal s postopnim pešanjem svojih telesnih in duševnih moči, in je pri sebi delal življenjski obračun. Zaupal mi je, da je sicer zadovoljen s svojim življenjem in ponosen na svoje opravljeno poklicno poslanstvo. Obremenjuje pa ga to, da je moral v svoji dolgi poklicni karieri umetno prekinjati nosečnost ženskam, ki niso hotele sprejeti otroka.
Vsakdo nosi v sebi kakšne neprijetne spomine, ki pa nekako »spijo« v nas ter odstopajo mesto lepim spominom. Na dan lahko pridejo, kadar nekdo trpi za bolestno starostno otožnostjo, ko se spominja vsega slabega v svojem življenju in pretirano poudarja neprijetne izkušnje.Mnoge življenjske zgodbe starejših pa so zaznamovane s skrajno neugodnimi doživetji. A tudi te je dobro zaupati in izpovedovati. Včasih lahko koristi pogovor s strokovnjakom, ki bo znal poslušati, razumeti ter podpirati in voditi osebo, ko bo razumsko in čustveno predelovala svoje boleče spomine. V pomoč ji bo pri sprejemanju in bolj pozitivnem doživljanju preteklosti, ki se je ne da spremeniti. Pomagal ji bo usmerjati pozornost na prijetne spomine ter na vrednote, cilje in možnosti, ki so ji še dane. Veliko od tega lahko naredi tudi vsakdo sam, zlasti ob čustveni opori bližnjih oseb. Kot vemo, pa je pri lajšanju notranje stiske in razbremenjevanju vesti pogosto nenadomestljiva duhovna pomoč.

SPOMINI – DUHOVNA VEZ S POKOJNIMI
Bolj ko se staramo, več bližnjih in poznanih oseb je med tistimi, ki so se že preselili v večnost. »Moji prijatelji in dobri znanci, moji vrstniki, sopotniki moje mladosti, mojega časa, vsi so že odšli. To me navdaja s posebno otožnostjo, čeprav nisem osamljena in imam veliko bližnjih, meni dragih,« večkrat pove prijetna in bistra gospa v devetdesetih letih.
Z bližnjimi, ki jih ni več med nami, nas povezujejo spomini. Nekdo je zapisal, da nobenega človeka, ki nam je v življenju nekaj pomenil in smo do njega nekaj čutili, ne pozabimo. Vsi pa vemo, kako živ in močan je lahko duhovni stik s tistimi pokojnimi, ki smo jih imeli v življenju najraje. A vemo tudi to, da neprijetna čustva prav tako lahko segajo »preko groba« in da jih moramo in moremo razreševati, jih opuščati in odpuščati še potem, ko človek, ob katerem smo jih doživljali, ne živi več.
Duhovno vez s pokojnimi v polnosti doživljamo v molitvi. Vedno imam v spominu besede dobrega domačega župnika, ki jih je meni in sestri izrekel ob prezgodnji izgubi očeta: »Odslej bosta z očetom povezana v molitvi. Molitev je kot telefon, preko katerega se bosta pogovarjala z očetom.«
Za praznik vseh svetih posvečamo svojim rajnim poseben molitveni namen, imenovan »spomini«.

D. Tacol, Odnos do staranja in starosti, v: Ognjišče 11 (2023), 27-29.

Kategorija: Odnos do staranja in starosti

Ne bom utemeljeval, zakaj bi bil lahko kot duhovnik za našo družbo koristen človek. Tudi ne bom nikogar prepričeval, naj mi to verjame. Ne bom pisal peticije niti je ne bom podpisal. Saj namreč tudi marsikdo, ki v nedeljo sedi v cerkvenih klopeh in posluša moje pridiganje, meni – to sem namreč slišal že od kar nekaj ljudi –, da je to praktično vse, kar počnem. In ker tako misli tudi politika, sem tako gledano očitno res družbeni parazit. Temu bodo poleg tistih, ki jih skrbi, da imamo »cerkveni« preveč denarja, hitro prikimali tudi oni, ki človeka radi ocenjujejo po metrih, tonah in litrih, po potu na čelu in bicepsih na rokah, po popravljeni strehi na podružnici in novi farovški fasadi.
Ne bi se smel sekirati za to. Kategorija nekoristnosti je pravzaprav nekaj, v kar Jezusovi učenci spadamo že od samega začetka. Učitelj pravi: »Ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti« (Lk 17,10). Saj dela za Jezusov evangelij pač ne moremo in ne smemo meriti z vatli koristi in dobička, po rezultatih. Kristjan ima namreč dolžnost ne biti koristen, temveč služiti, kot pač zna in zmore, imeti v družbi enako funkcijo kot privzdignjenost glasbe ali sporočilnost kipa na trgu, ki ga morda sicer nihče ne opazi, a tiho govori o pomembni resnici. Kot lepota torej, brez katere se seveda da preživeti, a je potem življenje kot juha brez rezancev, sicer dobra, ampak – nekaj ji manjka.
Da je res tako, me prepričujejo tudi tisti, ki jih je družba že zdavnaj opredelila za nekoristne, celo za škodljive: vsi iz maternice odgnani otroci, ki so končali v človeških odplakah, vsi nepokretni in dementni bolniki, ki se sploh ne zavedajo več samega sebe in bi se jih – čisto ekonomsko gledano – bolj splačalo evtanazirati, kot da zaradi njih zmečemo v zrak milijarde evrov. Prištejte zraven še koga po lastni presoji, ni nas tako malo. Ko sem imenovan kot »nekoristen«, pravzaprav stopim v vrsto z njimi, ki so jih nekoč tlačili v koncentracijska taborišča, danes pa na sramotilni steber javne blagajne. Njihov brat postanem takrat in skupaj z njimi legam na našo družbo kot zlati prah, razlog za to, da naša družba ostane posvečena.
Imeti nekoga nekoristnega je za človeško družbo provokacija, pomemben vprašaj, ki sili k odgovoru, v kaj verjamemo in kaj zagovarjamo, koliko še cenimo človeka in njegovo življenje, če nam še vladajo ljudje in še ne hladni roboti. Biti ta zlati prah seveda pomeni tvegati, da bomo pobrisani, odstranjeni, utišani, skriti. A kakor dobro vemo, prahu nikoli ne zmanjka, zato biti pobrisani prah samo pomeni nekemu drugemu pripraviti prostor, družbi nekoč, po dolgem brisanju polic omogočiti dober odgovor na zahtevna vprašanja. Pomagati počlovečiti razvaline neke družbe, ki to ni, dokler v njej ni prostora za »nekoristne«.
Vse dotlej pa bom verjel v tiho in skromno dlan, ki ve, da je človek ob tebi nekaj, kar nima cene.

M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 11 (2023), 3.

Kategorija: Za začetek

Mesec november je nekako ‘posvečen’ spominu naših rajnih. Ko smo v mislih in molitvi z njimi, več razmišljamo o ‘poslednjih rečeh’. To so: smrt, sodba, pekel, nebesa. Cerkev uči, da bomo ‘sojeni po vesti’. Kaj to pomeni? (Branko)

Vest je tisti notranji glas, ki nam veli, da delamo dobro in se hudega varujemo. Ta glas je prisoten v ‘srcu’ vsakega človeka; filozofi mu pravijo ‘moralni imperativ’. Kristjani verujemo, da je ta glas naši duši dal Bog, da bi se njegovih zapovedi zavedali in jih uresničevali. V naši duši se vest oglaša tako, da nam pred dejanjem pove, kaj moramo storiti ali opustiti, po dejanju pa nas hvali ali graja. Vest vselej prav pove, da moramo dobro delati in se hudega varovati – zmoti pa se včasih v presojanju, kaj je dobro in kaj je hudo, zato je potrebno vest pravilno oblikovati. Katekizem katoliške Cerkve (kompendij 374) nas poučuje: »Pravilna in resnicoljubna vest se oblikuje z vzgojo, z usvajanjem božje besede in z naukom Cerkve. Podpirajo jo darovi Svetega Duha in ji pomagajo nasveti modrih oseb. Za vzgojo vesti zelo koristi molitev in spraševanje vesti.« Če dosledno poslušamo tako oblikovan glas vesti, ravnamo v skladu z božjo voljo, in Bog nas bo sodil po naši zvestobi njegovemu glasu v naši duši. (sč)

ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 11, str. 49.

Kategorija: Kratki odgovori

Rimska mučenka iz prvih krščanskih stoletij. V poročni noči je zaročencu Valerijanu, ki je bil pogan, razodela, da Božji angel čuva njeno deviško čistost. Valerijan se je z bratom Tiburcijem spreobrnil in pokopaval mučence, ki jih je dal usmrtiti mestni prefekt. Bila sta izdana in skupaj z njima je bila obsojena na smrt tudi Cecilija.

Dobro peti v hvalo Boga se pravi: peti radostno! Kaj pa se pravi radovati se? Kadar srce zares poje, besede ne morejo izraziti napeva. (…) Vriskanje pa pomeni, da srce govori, česar usta niso v stanju izreči. In kdo more biti bolj povod za veselje, kot neizrekljivi Bog? (sv. Avguštin)

Glasbeno izročilo vesoljne Cerkve je zaklad neprecenljive vrednosti, vzvišen nad druge izraze umetnosti zlasti zato, ker kot cerkveno petje v zvezi z besedilom sestavlja nujno in neločljivo sestavino slovesnega bogoslužja. (Konstitucija o svetem bogoslužju)

ZAVETNICA
Sv. Cecilija je zavetnica glasbe, ker je, kot pripoveduje poročilo o njenem trpljenju, na poročni slovesnosti v svojem srcu opevala Boga. Razen pevcev in glasbenikov so si jo za svojo zavetnico izbrali tudi izdelovalci orgel in drugih glasbenih instrumentov pa tudi pesniki.

(več v knjigi: ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 292-293

 

 Mučenki sv. Ceciliji sta pri nas posvečeni dve cerkvi: ž. c. je v Celju (žup. sv. Cecilija – kapucini), p. c. pa je v Loki pod Kraškim robom (Predloka – KP)

     

   

 

 

 

 

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 11, str. 115
 

Kategorija: Svetniški domovi