Kolagen je strukturna beljakovina, katere ime izhaja iz grške besede »kólla«, ki pomeni lepiti, in pripone »gen«, ki pomeni ustvariti. To ime je dobil, ker so iz živalskih kož in iz drugih s kolagenom bogatih tkiv včasih izdelovali lepilo. Sodi med najbolj zastopane beljakovine v človeškem telesu, saj predstavlja 30 % vseh beljakovin.

Kolagen tvori naše telo sámo, vendar se njegova tvorba okoli 20. leta starosti upočasni (po 25. letu od 1 do 1,7 % na leto), po 35. letu pa precej zmanjša. Pri ženskah pa se naravna sinteza kolagena zmanjša po obdobju menopavze.
Da smo že vstopili v leta, ko se tvori manj kolagena, lahko opazimo predvsem na koži, ki zaradi slabše kakovosti in manjše prisotnosti kolagena postane manj čvrsta ter prožna tako na obrazu kot na telesu. Pojavljati se pričnejo gube in celulit, nohti postanejo krhki in lomljivi, lasje izpadajo in so tanjši.

ZA HRUSTANEC, KOSTI IN MIŠICE
Vloga kolagena ni ključna samo za kožo in videz, na kar smo ljudje postali precej pozorni, saj se kolagen prodaja kot prehransko dopolnilo v različnih oblikah in je v prodaji precej razširjen. Njegova najpomembnejša naloga je strukturiranje tkiv ter dajanje opore in trdnosti. Prisoten je v hrustancu, kosteh, mišicah, kitah in vezivnem tkivu. Njegova naloga je, da podpira telesna tkiva in notranje organe, z elastinom pa daje telesnim tkivom obliko, trdnost in moč. Zato se upad kolagena, ki je povezan s starostjo, pozna tudi v našem gibanju, ki postaja z leti oteženo. Najprej, ker s staranjem izgubljamo mišično maso, hkrati pa tudi kolagen v sklepnem hrustancu, kitah in mišicah. Pomanjkanje kolagena povzroči obrabo hrustančnega tkiva.
Še ena od pomembnih funkcij kolagena je celjenje ran, saj prispeva k obnovi in celjenju poškodovane kože.

ZGRADBA KOLAGENA IN VLOGA VITAMINA C
Kolagen ima dolgo vlaknasto obliko. Sestavljen je iz aminokislinskega zaporedja, ki vsebuje glicin, in dveh aminokislin, ki sta največkrat prolin in hidroksiprolin. Vlakna so navadno sestavljena iz različnih tipov kolagena, poznamo jih približno 28 (označujemo jih z rimskimi številkami), ki se ločijo na podlagi zaporedja in vsebnosti posameznih aminokislin. V človeškem telesu najdemo največ kolagena tipa I, ki predstavlja 80–85 % vsega kolagena in se nahaja večinoma v koži, kosteh, zobeh, vezivu, kitah in notranjih organih. Največ kolagena tipa II se nahaja v hrustancih, medvretenčnih ploščicah in očeh, kolagena tipa III v koži, mišicah in stenah krvnih žil, kolagena tipa IV v bazalni lamini, kolagena tipa V pa v placenti, očeh, laseh, pljučih in na celičnih površinah.
Ključno vlogo pri nastajanju kolagena ima vitamin C. Ker vitamina C ne sintetiziramo sami, moramo poskrbeti, da ga vnesemo s hrano.

KOLAGEN V PREHRANI
Za vzdrževanje kolagena v telesu in preprečevanje razgradnje kolagena se na splošno priporoča redno uživanje živil, ki podpirajo proizvodnjo kolagena. Živila z visoko vsebnostjo beljakovin pripomorejo k nastajanju kolagena v telesu, ker so bogata z aminokislinami, ki tvorijo kolagen. Med živila, ki vsebujejo kolagen, sodijo perutnina, ribe, svinjina, rdeče meso, mlečni izdelki in jajca ter kosti in koža živali. Kostna juha živalskih kosti, ki se kuhajo več ur, je bogata s kolagenom. Tudi želatina vsebuje veliko kolagena.
Rastline ne proizvajajo kolagena, so pa pomembne v procesu nastajanja. Gre za živila, bogata z antioksidanti, ki jih dobimo predvsem v sadju in zelenjavi. Ker je za tvorbo kolagena ključen vitamin C, je priporočljivo uživati več sadja in zelenjave.
Genistein v sojinih izdelkih prav tako spodbuja tvorbo novega kolagena, hkrati pa z zaviranjem specifičnih encimov preprečuje razgradnjo. Njegovo tvorbo spodbujajta tudi lutein v zeleni zelenjavi (špinača, šparglji, ohrovt, zelje) ter omega-3 nenasičene maščobne kisline v ribah in oreških. Stročnice pa vsebujejo hialuronsko kislino, ki je pomembna naravna sestavina človeškega telesa in se nahaja predvsem v vezivnem tkivu, koži, sklepih, živcih ter daje elastičnost koži in tkivu.

ŽIVLJENJSKE NAVADE, KI VPLIVAJO NA TVORBO KOLAGENA
Na količino kolagena v telesu vpliva zdrava, uravnotežena prehrana in zdrave življenjske navade, kot so prehrana, spanje, telesna aktivnost. Povečan razpad kolagena pa povzročajo:

• živila, bogata s sladkorji
• pretirano izpostavljanje sončnim žarkom
• kajenje in uživanje alkohola
• pomanjkanje spanja
• prevelika količina stresnih hormonov
• nezadosten vnos vitamina C in drugih antioksidantov
• avtoimunske bolezni

Posledice manjše tvorbe kolagena so vidne na:

• koži (gube, povešena koža na obrazu, trebuhu, stegnih)
• lasišču in nohtih (lasje postanejo tanki, nohti lomljivi)
• telesni masi (metabolizem se upočasni)
• kosteh (zmanjša se prožnost in poveča se krhkost)
• mišicah (zmanjša se prožnost in funkcija)
• sklepih (bolečine)
• žilah (zmanjša se elastičnost žilne stene)
• zobeh (majavost, izpadanje)

PADEC KOLAGENA, NA KATEREGA NIMAMO VPLIVA

• Starost: staranje kože je neizogiben proces. Elastin, kolagen in hialuronska kislina se sčasoma razgradijo, zato koža izgubi sposobnost zadrževanja vode in postaja vse ohlapnejša.
• Onesnaženost zraka: izpostavljenost onesnaženim delcem in kemikalijam povzroči nastajanje prostih radikalov).
• Menopavza: organizem v prvih petih letih po nastopu menopavze izgubi največ kolagena, potem pa vsako leto v manjšem deležu.

Z ohranjanjem zdravega življenjskega sloga (prehrana, gibanje, spanje) in izogibanjem kajenju, alkoholu ter pretiranemu sončenju lahko zmanjšate izgubo in poškodbo kolagena.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 11 (2023), 85-87.

Včasih razmišljam o Marijinem naročilu, kako naj se ljudje spreobrnejo, sicer bo prišla na Zemljo kazen – nova, hujša vojna.
Sporočilo, zapisano v tej obliki, težko razumem. Vojna je množična morija, ki jo običajno spremljajo še drugi grehi (ropi, kraje, izkoriščanja ...). Ali je množična morija, v kateri je tako rekoč vsak vojak prisiljen ubijati ljudi, res lahko kazen za druge grehe?
Meni je bolj sprejemljiva razlaga za trpljenje, ki sem jo slišala na Radiu Ognjišče (žal ne vem več, kdo je govoril in se tudi ne spominjam točnih besed). Občasno pa sem jo slišala že prej: Trpljenje je posledica človekovih grehov. Mislim, da so prav vojne posledica človekovega napuha, lakomnosti, nevoščljivosti, jeze. Če se prav spomnim, je bilo prav v oddajah na Radiu Ognjišče o Fatimi rečeno, da je vidkinja Lucija rekla: Jaz posredujem sporočila, Cerkev jih razlaga.
Eli

Pravzaprav se je mogoče z zgornjim zapisom strinjati. Bog res ne more kaznovati. Kar v neki vsakdanji govorici imenujemo ‘Božja kazen’, so naravne posledice svobodnih odločitev ljudi za slabo, za zlo, ki jih Bog ne more zadržati, ker so sad svobodne odločitve. Svobodo pa je človeku podaril Bog in mu je ne more odvzeti, kadar jo zlorabi, če hoče ostati Bog. Uporabimo gornji zapis, da malo širše razmislimo o sporočilih, ki prihajajo iz nebes.
Gornje misli se tesno nanašajo na Marijino sporočilo fatimskim pastirčkom 13. julija 1917: »Če pa ne bodo nehali žaliti Boga, se bo pod papeževanjem Pija XI. začela druga (svetovna vojna), hujša. Ko boste videli neko noč osvetljeno z neznano svetlobo (ta se je pojavila v noči med 25. in 26. januarjem 1938), vedite, da je to veliko znamenje, ki vam ga daje Bog, da bo kaznoval svet za njegove zločine z vojno, lakoto in preganjanji Cerkve ter svetega očeta.« Če upoštevamo, da je govorila preprostim otrokom, starim šest, sedem in devet let, potem razumemo, da je morala biti govorica zelo preprosta in povsem v duhu takratnega časa in dojemanja. Vendar Cerkev, kljub takšni govorici, ni nikoli razlagala takšnih izrazov dobesedno, češ da Bog kaznuje. Marijina prikazovanja, v Fatimi pa še posebno, imajo tudi preroški značaj. Pogosto so v ospredju bolj vabila, klici k moliti, postu, v Fatimi pa je izredno močno poudarjena preroška dimenzija. Kaj je prerokba? V svetopisemskem pomenu je prerok tisti, ki začuti Božje sporočilo in ga sporoča naprej. Preroškost ni v prvi vrsti v napovedovanju prihodnjih dogodkov, čeprav kdaj spada tudi to zraven. Gre za napovedovanje morebitnih bodočih dogodkov, če se človek ne bo vključil v sodelovanje z Bogom pri reševanju situacije. Tako so tudi preroki v stari zavezi napovedovali katastrofe v prihodnosti, če se Izraelci ne bodo spreobrnili. Marija v Fatimi ni govorila le o potrebnosti molitve, žrtev in spreobrnjenja, ampak je poudarjala, da ljudje lahko s svojim življenjem vplivamo na prihodnje dogodke. Ta preroška dimenzija vključuje po sto letih tudi nas. Marijina preroška pomoč je v tem, da bi ljudje bolje razumeli in bolje prepoznali situacijo ter bolj pravilno reagirali. S spreobrnjenjem, ki smo ga vsi potrebni, omogočamo Bogu, da preokrene tok zgodovinskih dogajanj.
Ob razkritju tretje fatimske skrivnosti leta 2000 je kardinal Bertone, takratni prefekt Kongregacije za nauk vere, zelo naglasil, da je ta skrivnost močna prerokba ne le za takratni, ampak tudi za naš čas. V prerokbi gre za napoved posledic nekega načina življenja in za klic k novi drži. Marija je pogojno napovedala drugo svetovno vojno pod papežem Pijem XI., čeprav še nihče ni vedel, da Pij XI. sploh bo, če določena ‘kritična masa’ ljudi v svetu, zlasti v Evropi, ne bo spremenila svojega ravnanja. Tako je razvidno, da je takrat ta prerokba še razkrivala tudi možnost, da se to ne bo zgodilo; oziroma se bo, če ljudje ne bodo odgovorili na Božji klic po Mariji. Ob tem, ko vsestransko osvetli prihodnost, kliče po spremembi v sedanjosti. To je naloga preroka. In konec koncev je Marija zaupala to nalogo tudi pastirčkom. S kakšno vnemo so potem ljudi, ki so se nanje obračali, vabili k spreobrnjenju, k pokori, vabili k molitvi, prav zato, da bi čim več ljudi vstopilo v to sodelovanje med nebesi in zemljo, ki bi omogočilo, da ne bi prišlo do vojne katastrofe. Po takšnem sodelovanju se lahko zgodi nekaj novega na tem svetu; potem lahko Cerkev kot Kristusovo skrivnostno telo sredi zgodovine vpliva na potek zgodovinskih dogodkov. Ta vidik prerokbe je še vedno veljaven.
Bog omogoči, da Marija vstopa v zgodovinske dogodke in jih razlaga ter osvetljuje prihodnost. To se je zgodilo v Fatimi, ampak to se lahko zgodi tudi v vsakem izmed nas. V vsaki molitvi, ko se tesno, v živo povežemo z Marijo in preko Marije v Svetem Duhu z Jezusom, z Očetom, lahko dobimo spoznanja, razsvetli se nam pogled, dobimo ‘Božji pogled’. Pomen takega Božjega pogleda je izredno velik. Ponižen človek, po Marijinem zgledu, je tisti, ki lahko z Božjim pogledom pogleda na drugega, tudi na svojega sovražnika, tudi na celotno zgodovinsko situacijo. Ko ima pred seboj ‘nasprotnika’, lahko tak človek vidi v njem človeka, ki ga ima Bog rad, ki ga Bog ljubi, ki ga Bog želi iz njegove ujetosti v zlo, izpeljati v svobodo. To je konkretnost klica Fatime. Zato moliti, zato se tudi žrtvovati, ampak narediti tudi konkretne korake v odnosih, ki jih živimo doma, s sosedi, v službi ali krajevni skupnosti, tudi v narodu in državi. To je fatimski klic. Bog nas želi tudi danes uporabiti, da bomo lahko pripravili teren za spremembe tako osebno kakor v družbi.
Takšna preroška drža vžiga v srcih gorečnost za premagovanje dvoličnosti, premaguje tudi različne komodne načine življenja, ki si jih izbiramo. Vsi smo glede tega na udaru. Vsi imamo raje komodno življenje kot neko angažirano življenje. Tudi na starost se ne smemo izgovarjati; do konca nas Bog želi imeti tukaj, in do konca življenja nas želi imeti kot svoje orodje. Glede tega je čudovit Slomškov rek, ki naj bi ga imel vsak Slovenec napisanega nad posteljo, da bi vsako jutro najprej prebral: “Kdor hoče druge vneti, mora sam goreti!” Ne morejo starši vzgajati dobrih ljudi, če sami ne gorijo za dobro, če od prvega trenutka dneva ne iščejo, kje lahko kaj dobrega storijo. Ali med sodelavci. Koliko dobrega lahko sprožimo s tem, da smo mi dobri. Mi pa nismo dobri v svoji moči, ampak v moči milosti, ki nam jo Bog naklanja. Fatimski pastirčki so nam lahko vzgled. Kako so drug drugega spodbujali, da bi izvrševali, kar jim je Marija povedala, da Jezus hoče. Prav goreči so bili v tem, včasih so celo malo pretiravali, tako da jih je Marija morala ustaviti (glede vrvi okoli pasu). Z isto gorečnostjo pa so vabili tudi vedno večje množice ljudi k isti drži. Resnici na ljubo pa je treba reči, da so uradni predstavniki bili pri tem precej zadržani. Tako aktualne so Marijine prerokbe. Tičejo se stvarnosti, realnosti. Ne gre za idealističen pogled na svet in življenje, ampak realen pogled. In takšna preroška drža usmeri k izkazovanju ljubezni do Boga s tem, da se človek trudi živeti po njegovih zapovedih; in največja njegova zapoved je zapoved ljubezni do Boga in v odnosu do ljudi. In to ima širok vpliv na celotno zgodovinsko dogajanje.
Upam, da smo začutili pomen in širino Marijinih sporočil, ki jih Cerkev prepozna za resnična, in njihovo trajno vrednost v različnih zgodovinskih situacijah. Posamezne izraze pa je treba razumeti v njihovem originalnem kontekstu in jih sprejeti v smislu razlage Cerkve.
TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 11, str 38-39.

Sem vaša stalna bralka. Preberem vse strani in Ognjišče vedno težko pričakujem. Odločila sem se, da vas seznanim s svojo življenjsko izkušnjo. Lansko leto sem imela operacijo. Najprej je bilo rečeno, da gre za začetni rak. Po operaciji in pregledu tkiva pa je bilo ugotovljeno, da gre za papilom, torej nerakasto tvorbo. Po dobrem letu se je zopet pojavil rak. Moj zdravnik je ugotovil, da je šlo tudi prvič za raka, ki se je potem ponovno pojavil. Pri vsem tem se sprašujemo, koliko zaupanja imaš lahko še v zdravnike.
Prad kratkim sem bila na onkološki komisiji. Povedali so mi, da gre za redko obliko raka in nimam možnosti za ozdravljenje. Mislim, da bi bilo bolje, če bolniku ne bi povedali popolne resnice. Doma smo vsi obupani in samo jočemo. Pravijo, da mora bolnik imeti vedno upanje na ozdravitev. Vendar ko si enkrat sam na tem, te zlomi. Ves dan razmišljaš le najslabše. Ponoči ne spiš. Najbolj pa se bojiš trpljenja in bolečine, ki spremljajo bolezen. Tudi molitev ti ne pomaga več.
Ali je Bog pravičen? Mislim, da ni. Koliko mladih ljudi izgubi življenje v nesrečah in koliko ljudi je nsrečnih zaradi izgube službe ali zaradi bolezni, ki jih doletijo. Pred letom sem dala za mašo za zdravje. In kaj imam od tega?
Imam majhne otroke. Sprašujem se, ali bom dočakala sinovo birmo? Živela sem pošteno, brez sovraštva do drugih. Otroke sem vzgajala v verskem duhu. Doma smo popravili hišo, na dopuste nismo nikoli hodili. Ko bi z družino lahko zaživeli srečno življenje, se je pojavila ta zahrbtna bolezen. Z možem se dobro razumeva, zato je za vse še težje.
Vsak teden grem na grob svojih pokojnih staršev in se sprašujem, koliko časa bo še tako. Kdaj se bo pojavil na našem spomeniku še moj napis? Ali bodo domači dali zame za maše, tako kot sem jaz dajala za moje pokojne starše, in ali bodo otroci hodili na moj grob in se me spominjali?
Olajšala sem si dušo in upam, da bom zdaj lažje prenašala trpljenje, ki me čaka pred koncem življenja. Do takrat pa se bom zahvaljevala Bogu za vsak podarjen dan življenja.
Sida

Dano nam je življenje in počasi se ga zavedamo. Spoznanje raste od otroških let, ko ne vemo, kaj je to, do zrelih let, ko se srečamo s tujo smrtjo, s spoznanjem, da naše življenje na tem svetu ni večno. Vedno bolj se sprašujemo: kaj je življenje, kaj je smrt. Nihče te ni vprašal, ali hočeš biti rojen. To je dar, božji dar, dan po naših starših. Največji dar, saj brez tega daru ne bi mogel sprejeti nobenega drugega. In vendar: kaj je življenje? Veš, da se to življenje enkrat neha, da je na koncu smrt. Nujno se nam postavi vprašanje: čemu živim? Kakšen je smisel mojega življenja? Danes ljudje o tem nočejo razmišljati. Ko si mlad misliš, da je še vse življenje pred teboj: študij, poklic, služba, poroka, otroci, hiša ... »Ko bi z družino lahko zaživeli sečno življenje, se pojavi ta zahrbtna bolezen.« Res je, toliko lepega, prijetnega, dobrega, bi še lahko doživela v družini. Ločiti se od otrok, ki šele odraščajo, te potrebujejo. »Ali bom sploh doživela sinovo birmo?« se sprašuješ. Na to vprašanje ti ne morem odgovoriti, ne jaz ne nihče drug.
»Ali je Bog pravičen? Mislim, da ni!« In vendar je! Bog nas je postavil na to zemljo, da nas preizkusi, ali smo njega vredni. Prav ta naša želja, da bi vedno živeli, je dokaz, da je v nas hrepenenje po večnosti. Dva pogoja sta, da jo dosežemo: da verujemo v Boga, ki je ustvaril vse svet in zakone, po katerih se razvija, in da je ta Bog plačnik, da nam bo povrnil po naših delih. Ti si naredila toliko dobrega tvoji družini, domačim, prijateljem ... Rekla boš, da ti prav zato Bog ne bi smel poslati raka. Bog ne plačuje sproti. Največ zla na svetu naredi človek sam. Nekaj takih že sama omenjaš. Koliko ljudi izgubi življenje v nesrečah, največ v prometnih. Misliš, da se ne bi večina teh nesreč lahko preprečila, če bi ne bilo alkohola, objestnosti voznikov, nespoštovanja predpisov? Izgube službe, to kar danes mnogi najbolj občutijo, so posledica pohlepnosti mnogih, ki jim gre samo za dobiček, pri nas in v tujini. Tudi mnogih bolezni bi se lahko obvarovali, če bi živeli bolj skromno. Rekla boš: kaj lahko jaz naredim, nisem jaz kriva. Zato pa mora biti nekdo, ki bo pravično razsodil in poplačala. Na tem svetu tega ni. Naša pamet zahteva, da se mora nekje vse to izenačiti, poravnati.
Bog nam po ustih preroka Izaija pravi: »Moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori Gospod. Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moje poti nad vašimi potmi in moje misli nad vašimi mislimi« (Iz 55,9). Bog se ne moti, mi se motimo. Trpljenje je težko razložiti. Tudi Jezus se ni trudil, da bi trpljenje razložil, on ga je sprejel nase. Iz ljubezni do nas je trpel največje bolečine in sprejel največje krivice, da bi nas odrešil, nam dal zgled, nam z zakramenti pomagal, da tudi mi živimo iz ljubezni, do njega, do bližnjega, do naših dragih. Razumem, da je v tvojih letih težko sprejeti, da je življenja konec, če Bog to hoče. Toda to ni oditi v »nič«, pomeni oditi k Očetu, kamor bodo prišli tudi tvoji dragi, tudi po tvoji priprošnji iz nebes, da jih boš od tam lahko sledila jim pomagala, da boste nekoč zopet skupaj. Rekla boš: lahko je govoriti vam, ki ste svoje življenje že dopolnili. Verjemi, da se nihče ne poslavlja od življenja brez trpljenja, ker bi lahko še marsikaj naredil, in tudi zato, ker smo ustvarjeni za življenje in je smrt nekaj nenaravnega. V nekaj zadnjih letih sem obiskoval kar nekaj mojih prijateljev duhovnikov, ki so umirali od raka. Veliko sem molil zanje, ker je bilo to največ, kar sem mogel storiti. Videl pa sem njihovo trpljenje. Tolažbo pa so našli v trdni veri in rekli so: »Pomeni, da sem končal nalogo, ki mi jo je Bog naložil.«
Na koncu ti svetujem, da vzameš v roke kako versko knjigo, življenje svetnikov, kar bo lahko dvignilo tvojega duha nad zemeljsko obzorje, lažje boš sprejela svojo bolezen, kakršna koli se bo pokazala.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2016) 11, str. 6

Spomin na posvetitev, s katero se je Marija popolnoma darovala Bogu že v otroštvu. Povod za ta praznik pa je bila posvetitev bazilike sv. Marije Nove v Jeruzalemu (543).

• Marijinemu darovanju je pri nas posvečena p. c. v Štajngrobu (Nova Štifta – CE) - levo in hišna kapela šolskih sester de Notre Dame v Trnovem (Ilirska Bistrica – KP).

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 11, str. 99.
 

Sv. Maver je bil škof v Poreču, ki so ga na poti v Rim ujeli in ga usmrtili okoli leta 300.

Sv. Mavru Poreškemu so pri nas posvečene tri cerkve, vse na Primorskem (KP škofija). Ž. c. sv. Mavra stoji v Izoli (sozavetnika sv. Donat in Sikst II.), kjer ga častijo v spomin na čudež na njegovo priprošnjo leta 1380, ko je mesto rešil pred Genovežani. P. c. sv. Mavra sta na Mostu na Soči in v Rjavčah (Pregarje). (mč).

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 11, str. 115
 

ZGODBA

VOZNIKA STA SE ZAČELA PREPIRATI

Nekega večera se je zgodila lažja prometna nesreča. Trčila sta dva avtomobila. Prvi voznik je brž stopil iz avta in začel kričati na drugega: »Ti si na napačni strani in vozil si prehitro!« Tudi drugi voznik je stopil iz avta in mu zabrusil: »Ti si kriv! Spregledal si prometni znak in vozil si z dolgimi lučmi.«
Tedaj je pripeljal mimo prometni policist. Ustavil se je in prisluhnil prepiru. S svojo avtoriteto je dosegel, da sta se voznika pomirila in nehala prepirati.
Kdo ve, kako bi se sicer spor med njima končal.

MISEL

Prepir nastane, ko se dva človeka ali dve strani ne strinjata glede ničesar, kar se enemu in drugemu zdi pomembno ter vsak vztraja, da ima on prav.
V jezi človek izgubi razsodnost in prepiri se stopnjujejo. Rodijo sovražnosti in pogosto tudi fizično nasilje. V skrajnem primeru pride do ubojev.
Prepir je strast, čeprav ljudje, ki so vpleteni v spor, vedo za uničevalne posledice, se niso sposobni pogovoriti in napetosti mirno rešiti.

MOLITEV

Gospod Bog, prosimo te,
naj se nikoli ne prepiramo med seboj,
ampak storimo vse, kar je mogoče,
da bi živeli v miru z vsemi ljudmi
in ne bi gledali na to, ali se kdo ali ima prav.
Včasih se nam zdijo nasprotja nerešljiva,
toda če se ohladimo in umirimo
ter prosimo za tvojo pomoč,
bomo zmogli rešiti še tako težak spor.
Pogosto pride do sporov samo zato,
ker gledamo na zadevo iz svojega zornega kota.
Če bi jo zmogli videti z očmi drugega,
bi ne bilo vzroka za spor in razdor.
Bog miru, pomagaj nam,
da drug drugega ne obtožujemo,
temveč drug drugemu prisluhnemo.
Jezik ljubezni naj premaga spore.

IZREK

Prepiri ne bi trajali tako dolgo, če bi bila krivda samo na eni strani.

Bolje krhek mir, kakor tolst prepir. (slovenski pregovor)

Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi. (Rim 12,18)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2014), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 140.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

»Bolje bi bilo, da bi umrla,« je zavzdihnila medicinska sestra, ko je z novorojenčico hitela v kisikovo komoro. Ne enkrat.
Mlada mamica mi je takrat pisala: »Ne vem, ali naj prosim za življenje ali za smrt.« Težko si je predstavljati njeno bolečino. Molili smo, molili ... saj nismo vedeli, kaj bi bilo bolje. »Naj se uresniči Božji načrt,« je bilo edino, kar sem ji lahko v teh težkih trenutkih rekla. Ko je bolečina neizmerna, se tudi še tako dobro misleča tolažba odbija kot kaplja od pločevine. Prvi otrok, prva vnukinja, prva nečakinja. Vsi navdušeni, kako bo naša. Bila je lepa kot sonce. Kmalu so se pokazale vse posledice možganskih krvavitev ob porodu. Kljub izredni skrbi, razgibavanju, masiranju ni bilo odziva. Tiha misel mnogih, naj odide, je še bolj zabolela. »Moja je, naša je, kaj še lahko naredimo zanjo?« je kljuvalo v mladih starših. Če kje, ji bodo lahko pomagali v Stari Gori, v bolnišnici za invalidno mladino in rehabilitacijo. Dve leti tam nista prinesli izboljšanja. Torej sprejeti, kar jim je dano. Bog ve, zakaj. Medtem se ji je rodila sestrica. Občudovala sem starševski pogum in nagrajena sta bila zanj. Čudovit otrok. In zaživeli so kot družina.
Popolnoma paralizirana je dočakala dvainštirideset let. Vseskozi so jo imeli doma, ker se je tam počutila najbolj sprejeta, ljubljena. Sprejetost pa ima moč, da nariše nasmeh zadovoljstva, ki ga ima človek, ki ve, da je ljubljen v vsakem trenutku. Med nas je bila prav gotovo poslana z namenom, da bi se ob njej zavedali hvaležnosti, kakšno življenje nam je darovano, ga znali ceniti, izpolniti vsak njegov dan, ne glede na to, kako priznani, bogati in uspešni smo. Bilo je očem nevidno, zaznava ga le odprto, ljubeče srce, ki vidi dlje. In ona je zaznavala globlje. Bila je zelo potrpežljiva in vesela deklica, vsakogar se je razveselila, še posebej, če si je vzel čas, ji izkazal pozornost in z njo malo pokramljal. Res ni izgovorila nobene besede, a po mimiki obraza in njenem odzivanju se je dalo marsikaj razbrati. S pretanjenim notranjim posluhom je vedno zaznala slabe vibracije, nesporazum, slabo voljo. In ni se odzivala, ni jedla ali pila, dokler ni videla pomiritve, odpuščanja, objema. Njen ljubeči pogled in nasmeh sta bila nagrada za spravo. V njeni bližini je bil prostor miru in zbranosti. Če si se prepustil njenemu pogledu, je bilo, kakor da se v globinah preteka Božja navzočnost in gledaš v oči angela.
Marsikdaj je bilo težko ugotoviti, kaj jo muči, ker ni zmogla povedati. Težko jo je bilo hraniti, ker si z jezikom ni zmogla pomagati, težko je bilo z odvajanjem, kar je bil poseben projekt. Težko jo je bilo oblačiti, ker je imela zakrčene ude. Tako skrbno je bila negovana, da v vseh letih svojega življenja ni dobila preležanin. V vsem sta ji bila starša blagoslovljena bližina. Marsikaj je bilo težko, a njeni ljubeči odzivi so odtehtali vse. Ob njej smo se mi in naši otroci naučili sprejemati drugačnost. Vsak izmed nas je bil na steni predstavljen z eno plišasto lutko. Natanko je vedela, čigava je katera. In če se je želela o kom pogovarjati, jo je pogledala. Tako je tekla komunikacija. Iz njenih grlenih glasov pa smo razpoznavali vsebino. Zelo rada je gledala nogometne tekme. Če se je ati razveselil gola, je zavriskala. Ko je prišel kdo od njenih ljubih, ji je od sreče in vznemirjenja srce divje razbijalo. Prva pot, ko smo prihajali na obisk, je bila vedno k njej. Pričakala nas je z velikim nasmehom. Toliko lepih spominov nam je darovala!
Starša sta goreče molila, da ne bi trpela in da bi odšla prej kot kateri od njiju. Bog je uslišal njuno prošnjo. Nekega jutra, ko je sonce vzšlo, jo je poklical k sebi. Na njenih ustnicah je ostal nasmeh. Njena naloga med nami je bila končana. Odšla je počivat v Božje naročje. Bogu hvala, da smo jo imeli. To angelsko bitje ostaja z nami v spominih, v pogovorih in predvsem v srcih.
Zelo hudo mi je, ko prebiram razna mnenja, da takšen otrok ne bi smel živeti, da je to krivica in vsem v breme. Celo evtanazijo načrtujejo zanje! Za koliko življenjskih spoznanj in lepih trenutkov se starši in okolica prikrajšajo! Vem, kako zelo je mamico zabolelo, ko ji je kdo ob hčerkini smrti dejal: »No, zdaj si pa rešena.« Česa? Lastnega ljubljenega otroka?

Ana, (zgodbe), v: Ognjišče 11 (2023), 82-83.

Zaradi pomembnosti in vpliva na ves kasnejši otrokov razvoj verjetno ne mine seminar, šola za starše ali predavanje na temo vzgoje in izobraževanja, kjer ne bi poudarjal, da je v sodobnem času ena glavnih nalog sveta odraslih, da zavarujemo otrokovo otroškost. Zakaj? Razlogov je več – trije pa so bistveni.

1. Preveč organiziranih obšolskih oziroma obvrtčevskih dejavnosti
Mnogi starši so danes pretirano zaskrbljeni, da je njihov otrok novi Ronaldo, Messi, Mozart, Nobelov nagrajenec, Dončić, telovadni virtuoz … in so prepričani, da mora že v predšolskem obdobju hoditi (mnogi starši rečejo, da sami sebe doživljajo kot taksi-službo, ker morajo otroke nenehno nekam voziti in hoditi po njih) na določene dejavnosti, da ne bo zapravil svojega talenta, genialnosti in nadarjenosti. Rezultat je na žalost ravno nasproten. V najstniških letih praktično vsi odnehajo. Vsa genialnost in nadarjenost pa izpuhti neznano kam. Vzrok za to je tudi v sami stroki, ki že leta pretirano poudarja nadarjenost in genialnost otrok. Priča smo zanimivemu paradoksu: v predšolskem obdobju in prvih razredih osnovne šole skorajda vsi otroci obiskujejo eno ali več dejavnosti, ko mine kakšnih 10 let, pa ugotavljamo, da vseh teh otrok, ki so obiskovali te dejavnosti, več ni oziroma so vse dejavnosti opustili. Imamo pa generacije apatičnih in iztrošenih otrok, ker smo jih v otroštvu pretirano obremenili in jih izčrpavali z vsemi temi dejavnostmi. Z drugimi besedami: oropali smo jih njihovega otroštva in jih prehitro potegnili v svet odraslih, kjer je potrebno drugega premagati, biti boljši od drugih, biti bolj talentiran od vseh ostalih in biti nekaj posebnega na način, da drugega premagaš. Na žalost pa se izgubljenega otroštva ne da nikoli več nadomestiti. Predšolsko obdobje in obdobje prvih treh razredov je obdobje umirjenosti, domišljije, pravljic, zgodbic, proste igre, namišljenih prijateljev ipd. Skratka, pomembno je, da je v tem obdobju otrok lahko res otrok. V tem obdobju mora biti otrok čim več doma, da se notranje umiri in bivanjsko zasidra, ne pa da se ga nenehno vozi v neka tuja umetna okolja. Pomembno je, da spodbujamo otrokov notranji svet, to je svet kreativnosti in ustvarjalnosti ter domišljije. Otroku moramo dovoliti in omogočiti pogoje, da sam kreira svojo igro in ne da starši vedno bolj postajajo otrokovi animatorji. Na tej točki pa vidimo še drugi zanimiv paradoks: v tem zgodnjem obdobju starši otroke vozijo na vse mogoče dejavnosti, v najstniških letih, v obdobju pubertete, ko bi športne in vse druge aktivnosti res bile potrebne, pa jih dolge ure prepuščajo zaslonom, družbenim omrežjem in mnogim nepreverjenim, pogosto zelo škodljivim vsebinam, ki hranijo njihovo dušo.

2. Zasloni in družbena omrežja
Celotne generacije otrok in mladostnikov so zasvojene z zasloni in družbenimi omrežji. Ker imajo zasloni na možgane in kognitivne sposobnosti praktično identičen vpliv kot trde droge, v stroki govorimo o digitalnem kokainu in digitalnem heroinu. Duševno zdravje med otroki in mladostniki iz leta v leto sistemsko pada. Naši otroci že pri desetih, enajstih letih tožijo o občutkih anksioznosti, depresije, občutjih notranje praznine, zdolgočasenosti, brezvoljnosti, da se ne morejo zbrati, da se ne zmorejo umiriti, da so nervozni, da se težko osredotočajo itd. Prav šokantno je, da v vzgojno-izobraževalnem sistemu in na sistemski ravni same države tej problematiki pravzaprav ne namenjamo nobene resne pozornosti. Prav gotovo so v prvi vrsti na potezi starši, ki otroku kupijo pametni telefon in igralno konzolo ter mu tudi dovolijo dolge ure ždeti pred vsemi temi zasloni. Kljub temu bi morali na sistemski ravni sprejeti določene ureditve in ukrepe, ki bi veljali za vse šole in za vse otroke. Potrebno se je tudi zavedati in upoštevati, da so tudi starši različno izobraženi ter osveščeni o tovrstni problematiki. Vsak, ki ima svojega otroka resnično rad, bo naredil vse, da ga obvaruje vseh negativnih vplivov na njegov nadaljnji razvoj. Enako bi morala ravnati tudi država, ki ji je mar za prihodnost družbe in za vsakega posameznega državljana. Zasloni so največji kradljivci našega časa, naših medosebnih odnosov in otroštva naših otrok.

3. Permisivnost, ki otroka dojema kot pomanjšanega odraslega
Posledično ni diferenciacije med svetom odraslih in svetom otrok. Vse stavimo na pamet in razum, čeprav je npr. predšolski otrok predvsem bitje domišljije in čustev, kar pomeni, da njegovo dojemanje sveta in njegove izbire vedenja ne temeljijo predvsem na razumu. S tem ko je permisivnost dolga leta promovirala, da je otrok staršev prijatelj, se je otrokom na nezavedni ravni zgodila velika krivica, saj so jim naložili bremena, ki jim niso kos. Če otrok postane staršev prijatelj, pomeni, da je prevzel vlogo odraslega človeka. Če otrok postane staršev zaupnik, kar pomeni, da starš od njega pričakuje tudi kakšen nasvet za svoje tegobe, še posebej če govorimo o relaciji oče–mama, bi pravzaprav morali govoriti o čustveni zlorabi otrok. V tovrstnem odnosu otroku posreduje informacije in vsebine, ki jih zaradi tega, ker je otrok, ne zmore ustrezno čustveno ter razumsko predelati, ne ve, kako bi se na to odzval in kaj naj z vsemi temi vsebinami naredi – tudi to je čustvena zloraba otrok. Včasih so nas starši v družbi odraslih ob določenih pogovorih poslali stran od njih. Zaradi tega, ker vsi pogovori odraslih niso za otroška ušesa. Tako je bilo tudi prav in tako bi moralo biti tudi danes. V stroki govorimo o diferenciaciji odraslega in otroškega sveta.
Otrokom moramo dovoliti, da so lahko res otroci. Prav to je najboljša popotnica za smiselno in lepo življenje.

Vaši otroci niso vaši otroci.
Sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so.
Po vas prihajajo, a ne od vas.
Čeprav so z vami, niso vaša lastnina.
Lahko jim darujete svojo ljubezen,
toda ne morete jim dati svojih misli,
kajti oni imajo svoje misli.
(Kahlil Gibran)

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 11 (2023), 12-13.