Zgodba

Poglej, očka!

Nekega popoldneva je oče šel s svojo hčerkico na sprehod. Med potjo je zaslišal, kako je deklica zaklicala: »Očka, poglej! Očka!« Ozrl se je in jo zagledal, kako je klečala sredi preproge cvetočih narcis.
Nežno je utrgala cvet ter ga vzela v roke in občudovala njegovo lepoto. Nato ga je milo poljubila.
Videl je, kako je hčerko prevzela lepota cvetlice in bilo mu je neprijetno, da je neobčutljiv za vse naravne lepote, ki ga obdajajo.
Ob otrokovem občudovanju tega čudovitega sveta je prosil Stvarnika odpuščanja. Sklenil je, da bo odslej skušal gledati božje stvarstvo z odprtimi očmi ter s preprostim srcem.

Misel

Vsa čuda sveta: živali, ptice, drevesa, cvetje, trave, sadeži, pisani metulji, ribe, zrak, voda, ogenj ... so darovi Boga, ki govorijo o njegovi lepoti, modrosti in dobroti.

Občudovanje stvarstva nas spodbuja, da spoštujemo in varujemo okolje. Še več. Po svojih močeh se bojujmo proti onesnaževanju okolja s pravilnim ravnanjem z odpadki in s smetmi, podpirajmo boj proti krčenju gozdov ter uničevanju rastlinskih in živalskih vrst.

Cvetoči maj nas vabi, da gremo v naravo in občudujemo pisano bogastvo, ki nam ga narava ponuja zastonj. Verno srce za vsem tem občuduje Stvarnika, ki nam vse to bogastvo podarja.

Molitev

Gospod Bog,
zahvaljujemo se ti za vse stvari,
ki nam jih podarjaš
v vsej mnogovrstni lepoti.
Od nas pričakuješ,
da znamo spoštovati vse, kar si ustvaril.
Ne smemo dopustiti,
da naše okolje propada
zaradi brezobzirne človeške sebičnosti
in njegovega pohlepa po dobičku.
Utrdi v nas spoštovanje narave
ki nam govori ne le o tvoji modrosti,
ampak tudi o tvoji ljubezni in skrbi za nas.

Iskra

Kako to, da narava ne naredi ničesar v prazno? In od kod izvirata ta red in lepota, ki ju vidimo v svetu? Ali ne prihajata od tega, da obstaja netelesno Bitje, živo in najmodrejše, vsenavzoče, ki v neskončnem prostoru, kakršen je v njegovem zaznavanju, vidi vse stvari globoko in jih popolnoma dojema in jih popolnoma razume? (Isaac Newton)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2012), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 53-54.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Veroučne strani 51. letnika Ognjišča (2015) so pripovedovale zgodbo o neskončni resničnosti - Svetem Duhu - ki v vseh časih nagovarja mlade - in danes prav gotovo na način, ki ga morejo mladi razumeti. Le potruditi se je treba.

Zaradi velikega znimanja za te "kateheze", smo jih tukaj zbrali na enem mestu - v pomoč in spodbudo pri pripravi mladih do "zrelosti v veri".

Tako sem zapisal za začetek letnega načrta: Potrudili se bomo, da na teh straneh ne boste našli besed, ki jih ne bi razumeli, tu ne bo ničesar, kar bo dišalo po abstraktnem, s preprostimi mislimi nam bodo pomagali tudi teologi, svetniki, papeži ... Poskušali bomo razumeti, da lahko govorimo o Svetem Duhu tudi brez izrazov, ki jih komaj uspemo prebrati in se ob njih dolgočasimo. ... ne bomo se preveč omejevali  saj je Duh neskončna svoboda, razigranost, pomagali si bomo tudi s Svetim pismom, katekizmom in molitvenikom za mlade (Youcat). Spregovorili bomo o vsem našem življenju, saj ga Sveti Duh popolnoma preveva, in ni področja, kamor se ne bi spustil ... kot ogenj in veter: o lepoti stvarstva, o enkratnosti človeka, o veri, prijateljstvu, molitvi, poklicanosti, rasti, bolečini, čustvih, pričevanju, doslednosti, vodenju... Opora nam bodo zgledi iz SP (Abraham, David, preroki, Pridigar, Job ... Makabejci) ... in tudi nekaj nalog bo pripetih zraven ...še več o letnem načrtu in prvi predstavitvi Svetega Duha v odprtem pismu itd. ... Koliko je vse napovedano uspelo in kakšne sadove je (bo) imelo, pa ne moremo soditi ... Duh je, ki veje

1. Kot ogenj in veter: Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes

2. Sveti Duh je kot veter

3. Sveti Duh je kot ogenj

4. Sveti Duh v podobi goloba

5. Sedem darov Svetega Duha – Dar modrosti, dar umnosti

6. Dar svéta in dar moči

7. Dar vednosti in dar pobožnosti

8. Dar strahu Božjega; Hoditi v Duhu

9. Pustimo se voditi Božjemu Duhu (1)

10. Pustimo se voditi Božjemu Duhu (2)

11. Sadovi Svetega Duha (1)

12. Sadovi Svetega Duha (2)

pripravlja: Marko Čuk

Imam nekaj vprašanj, povezanih z vero. Prvo: slišala sem, da se vsi grehi lahko odpustijo, razen grehi proti Svetemu Duhu. Kateri so ti grehi? Drugo pa je povezano z dušo in vestjo. Kaj je pravzaprav duša? Ali je to isto kot vest? Zakaj nekateri živijo tako, kot bi ne imeli duše in prav tako ne vesti?
Jana

Odpuščanje naših grehov, ki je sad Jezusove velikonočne daritve za nas vse, je nezaslužen in zastonjski dar ljubezni Svete Trojice. Kot ljubezni in nobenega izraza ljubezni ne moremo zaslužiti ali izsiliti, še manj prisiliti, tako tudi odpuščanja grehov ne. Zato je v osnovi treba reči, da ni tako velikega greha, ki ga Bog ne bi mogel ali hotel odpustiti. Zopet pa je prav jasno povedati, da ni tako majhnega greha, da bi ga Bog mogel odpustil človeku mimo njegove želje in privolitve. Če torej kakšen greh ne more biti odpuščen, ni to zaradi Boga, ker ga ne bi hotel ali mogel, ampak zaradi grešnika, ki ne želi Bogu odpreti svojega grešnega stanja, da bi s svojo očiščujočo in odrešujočo ljubeznijo mogel vstopiti v njegovo resničnost greha in jo s tem izničiti; njega pa sprejeti nazaj v občestvo kot oče izgubljenega sina. Greh proti Svetemu Duhu imenujemo pravzaprav prav takšno zakrknjeno stanje človekovega srca, ki zavrača delovanje Svetega Duha v svoji notranjosti. Sveti Duh je namreč Božja ljubezen, ki se ‘pretaka’ med Očetom in Sinom in želi v ta krogotok Božjega življenja vključiti tudi grešnega človeka, ki je z grehom ali povsem prekinil svojo povezavo z njim ali pa jo močno okrnil. Kdor je torej tako zakrknjen, da Bogu niti ne prizna, da je Bog, in se sam postavi na njegovo mesto ali postavi tja kakšno drugo stvar, ta greši proti Svetemu Duhu. Če pa se to stanje spremeni, pa Bog spet lahko vstopi vanj in mu nakloni svojo očiščujočo in odpuščajočo navzočnost. Takrat pa ta greh ni več neodpustljiv.
In še nekaj misli glede duše in vesti. Po svetopisemskem razodetju je človek oseba, ki je ustvarjena po Božji podobi in je telesno-duhovna resničnost. In duša je tisto duhovno počelo v človeku, zaradi katerega postane materialno telo človeško in deležno dostojanstva Božje podobe. Duhovna duša ne nastane iz spolnih celic obeh staršev, kot to velja za telo, ampak jo Bog iz ljubezni neposredno ustvari in je zato neumrljiva. To po današnjem splošnem prepričanju Bog stori sočasno s spočetjem in od takrat naprej novo bitje ostane človek za vso večnost. Človek kot oseba je zaradi obdarovanosti z duhovno in neumrljivo dušo, ki je neločljivo povezana z njegovo telesno komponento, z razumom in s svobodno voljo naravnana na Boga in poklicana z dušo in telesom k večni blaženosti v nebesih; torej v neposredno občestvo s Sveto Trojico in v njej z vsemi odrešenimi.

Prav to, da smo telesno-duhovna bitja, da smo torej tudi duša, nam omogoča, da nosimo v sebi poseben ‘Božji glas’, ki ga imenujemo vest. Človek je namreč sposoben, če ni ovir, v svojem srcu dokaj jasno spoznati, kaj je dobro in kaj slabo; in to mimo svojih subjektivnih ali celo egoističnih interesov. Pri tem razločevanju so v vest vključene tudi druge človekove sposobnosti, zlasti sodba razuma in intuitivni vpogled. S tem je človek sposoben dojemati nravno (etično – moralno) vrednost dejanj in tudi sprejemati odgovornost zanje.
Kadar smo pripravljeni kot razumna bitja poslušati ta notranji glas, vest, moremo ‘slišati’ Boga, ki nam govori. Pravilno oblikovana vest soglaša s tem, kar je v skladu z razumom in z razodeto Božjo postavo. In k dostojanstvu človeka spada, da more in sme ravnati po takšni vesti. Nihče bi ga ne smel siliti v kaj drugega. Po stanju, ki sledi izvirnemu grehu, pridemo do pravilne in resnicoljubne vesti s pomočjo vzgoje, s čim globljim poznavanjem Božje besede in učenja Cerkve. Zelo pomembna je pri tem tudi molitev ter pogovor z modrimi ljudmi. Vsakodnevno pravilno izpraševanje vesti ali pregled dneva skupaj s Svetim Duhom, gotovo pri oblikovanju vesti zelo koristi, saj jo ohranja občutljivo in pravilno naravnano.
Zaradi osebnih razlogov ali vplivov od ‘zunaj’ se vest pri svojih sodbah more tudi motiti. Če oseba za to stanje nima osebne krivde, se ji slaba dejanja, ki sledijo takšni vesti, ne prištevajo kot krivda; seveda pa zlo vseeno povzročijo in niso dobra. Kolikor je pa sama hote pripomogla k tej ‘zameglitvi’ vesti, pa nosi tudi sorazmerno odgovornost za dejanja, ki ji sledijo. Če v takšnem zatemnelem stanju vesti vztrajamo, lahko pride do ‘kosmate’ vesti, torej vesti, ki ni več občutljiva in kot ‘dobro’ sprejema tudi sicer očitno slaba dejanja. Lahko pa se razvije tudi ‘preobčutljiva’ vest; ta pa napak presoja slabost dejanj in jim pripisuje večjo slabost, kot jo v resnici nosijo v sebi.

Zakaj nekateri živijo, kot da ne bi imeli duše niti vesti, je vprašanje, na katerega je težko direktno odgovoriti, saj ima verjetno vsak primer svojo lastno zgodovino in razvoj, ki bi ga bilo treba poznati, da bi lahko presodili bolj konkretno. A splošno lahko rečemo, da na oblikovanje vesti vpliva marsikaj: tako notranje stvari v človeku (intelektualne, čustvene in duhovne sposobnosti; razne notranje rane, ki so posledica lastnih ali tujih dejanj) kot zunanji vplivi (zlasti vplivi okolice, javnega mnenja, družbene norme, krogi prijateljev, kdaj tudi poklic ... in še marsikaj). Vendar pa lahko verjamemo in upamo, da noben človek ni tako odtujen samemu sebi, da z lastnim prizadevanjem, s pomočjo drugih in z Božjo milostjo ne bi mogel svoje vesti spet ‘prebuditi’ in se zavesti, da ni samo golo biološko telo, ampak da ima tudi duhovno dušo, ki ga dela drugačnega od prav vsega drugega ustvarjenega.
Torej je skrb za negovanje svoje notranjosti izredno pomembna skrb človeka zase in seveda tudi pomembna soodgovornost za oblikovanje notranjosti drugih. Na duhovni ravni smo namreč med seboj povezani in vplivamo drug na drugega v dobrem in slabem; hočemo ali nočemo. Naj nam tudi izredno leto usmiljenja pomaga, da bomo drug na drugega vplivali predvsem v dobrem.
TURNŠEK, Marjan. Ognjišče (2016) 05, str. 48

Odločila sem se, da vam napišem svojo zgodbo. Nekaj let sem imela fanta, a se nama ‘ni izšlo’. V veliki meri tudi zaradi vere, ki je on ne čuti. Jaz pa sem vztrajala, če želi biti moj mož, bo hodil v cerkev. Vse je ostalo pri obljubah. Za eno leto sva prekinila vse stike. Moja odločnost je bila neomajna. Noben e-mail me ni prepričal, a nekaj pa je vendarle bilo. Izpovedi, kako je vse drugačen, da moli za naju, da hodi v cerkev. Ali nisem prav tega želela? Da, po tisočih besedah, stotinah e-mailov, me je en sam prepričal, da sem začela odgovarjati. Dobil me je nazaj.
Najina domova sta bila oddaljena kar precej kilometrov, to je botrovalo tudi temu, da sva imela zelo različne poglede na svet. Okolji, v katerem živiva, se močno razlikujeta. On je iz Posočja, kamor zahaja veliko ljudi na počitnice. Tudi meni je bilo na začetku zelo toplo pri srcu, ko sem gledala gore, ki se dvigajo nad dolino, ter skozi leto lesketajočo modrozeleno Sočo. Ljudje poleti hodimo na morje, ali kam drugam, pač vsak po svoje na dopust. On ni čutil potrebe, da se za tri dni loči od svojega kraja, kaj šele za teden dni. Njegov dom in okolica dajeta ves smisel njegovemu življenju. Tako je med nama rasla poleg fizične oddaljenosti tudi duševna in čustvena.
Tu pa je bila še ena, zame najpomembnejša stvar v življenju: vera v Boga. Brez Boga si ne predstavljam dneva, kaj šele tedna, da ne rečem življenja! On pa ni čutil potrebe po veri, po maši in ničemer v zvezi z vero. A nikoli se ni močno branil, vedno mi je obljubljal, da bo, ko se poročiva, vsako nedeljo z družino šel k maši. In ker sva veliko nedelj skupaj odšla, sem mu verjela. A vseeno sem v sebi kar naenkrat spet začutila dvom. Dvom, ki me je od znotraj razjedal kot jedka kislina. Vsakič, ko sem se ob nedeljah odpravila k maši, sem se spraševala, ali ga bo premamilo, da gre tudi on, ali želim tvegati, da bom mogoče na koncu razočarana, ker bova kot mož in žena nedelje preživljala vsak po svoje?
Začela sem se čez dan vse več pogovarjati z Bogom, molila sem, naj mi pokaže pravo pot. Ljudje velikokrat pozabimo na to, da ima Bog z vsakim od nas svoje načrte, ki pa so čudoviti. In spraševala sem se: Zakaj torej ne čutim radosti, ko pomislim na fanta kot na svojega bodočega moža, če je on tisti pravi, če naju je Bog ustvaril drug za drugega? Zakaj ne čutim v duši miru? Zakaj ob molitvi za mojega življenjskega sopotnika, nikakor ne morem začutiti, da molim prav zanj? Zakaj se mi pogosto na dan ves teden, pred tem, ko grem ponovno k njemu na obisk, v mislih pojavljajo močni dvomi, kljub temu, da je drugače vse v redu, saj me je prepričal da hodi v cerkev? Zakaj, zakaj, zakaj ... V moji glavi je bilo kot na pšeničnem polju v neurju. Nisem več vedela, zakaj se mi kar naenkrat pojavljajo tako močni, že skoraj čudežni prebliski: “On ni namenjen za tvojega življenjskega sopotnika.” Na začetku sem mislila, da sama sebi to ponavljam. A vsak dan je bilo bolj izrazito, bolj dojemljivo za moje možgane. Ves teden sem premišljevala, ali naj grem. Nisem vedela, kaj se dogaja z mojimi mislimi, čustvi. Kako je mogoče, da sem se dvakrat zmotila? “Saj je vendar Bog tako hotel, da sva ponovno par, ker sem zaradi tega privolila,” sem si ponavljala. “In niti enkrat samkrat ni rekel, da ne gre z mano k maši, kako lahko mislim, da se bo potem, ko bova mož in žena, uprl? Zakaj mi proti moji volji v misli prihajajo taki dvomi o tem, ali je pravi?” Rotila sem Boga, naj mi pokaže pot, naj mi da jasnejše znamenje, kaj naj storim, ker sama tega nisem zmožna in samo On ve, ali je pravi. Predala sem se mu z dušo in srcem, naj me reši tega dvoma, ki gori v meni. Prosila sem Marijo, naj me vodi, da se bom prav odločila.
Odločila sem se, da grem na obisk, pri tem pa trdno verovala, da bom našla notranji mir, v katerikoli smeri pač. Če bom ob njem začutila še hujši dvom, bom vedela, da nisva za skupaj. Tako sem prosila Marijo, naj mi sporoči. Pričakovala sem, da se bo moj notranji nemir ob njem povečal, a sem se zmotila. Počutila sem se sproščeno. In že sem bila pomirjena, da sedaj vem ... Z blagoslovljeno vodo sem ga pokrižala, kot je to včasih počela moja mami, ko sem bila majhna. Takrat pa je imela Marija moč pretrgati okove vrat, za katerimi je ležala v njegovem srcu resnica, ki mi jo je z lahkoto prikrival z besedami ter občasnimi dejanji. Ko se je bližal čas, da greva k nedeljski maši, je bil tiho ter s težavo sedel v avto. Takrat je privrelo iz njega: »Ne misli, da bom tako lepo vreme ob nedeljah zapravljal za maše. Cel teden bom delal, potem pa vstajal za k maši?! Ko bo tako sončno vreme, bom šel v gore.« Zazdelo se mi je, da me je nekdo polil z ledeno mrzlo vodo. Zmrazilo me je po celem telesu, obenem pa sem začutila, da se potim kot v največji vročini. Vse, kar sem lahko izdavila, je bilo: »Prosim?« In potem iz njegovih ust še en udarec: »Saj kdaj bova šla, a boš umrla, če ne boš šla prav vsako nedeljo, ali kaj?!« Utihnila sem in le sama sebi odgovorila, kar sem čutila: “Ne, ne bi umrla, počutila bi se mrtvo.”
Celo sveto mašo sem se zahvaljevala Bogu za milost, da mi je tako jasno pokazal resnico. Če so njegov bog gore, potem vem, da nimava skupnega Boga, da nimava skupne poti.
Bog nam daje svobodno voljo, zato se velikokrat znajdemo v krizi, odločimo se narobe, celo v življenjskih odločitvah. Če pa se predaš Božji volji, da te vodi po poteh, ki ti jih je namenil, te vodi da se odločiš prav. Le kako se bomo brez Boga odločali prav, če vidimo le do prvega ovinka, On pa vidi celo našo življenjsko pot.
Fani

V nas še odmeva velikonočno sporočilo o Jezusovem vstajenju in o prvih kristjanih, ki so se vsak prvi dan v tednu, se pravi v nedeljo, zbirali k lomljenju kruha, to je k maši. Brez tega niso mogli živeti. Niso si znali predstavljati nedelje, ne da bi šli k evharistiji. Danes smo priče upadanju števila ljudi, ki redno hodijo ob nedeljah k maši. Najbrž ne čutijo potrebe po tem. V tej zvezi je izredno zgovorno pričevanje mučencev iz Abitine (današnja Tunizija) iz leta 304. Ker so obhajali ‘evharistijo’ v nedeljo, jih imenujemo ‘mučenci nedelje’. S tem pa so ravnali proti cesarjevim ukazom. Ko so jih rimski oblastniki zalotili pri tem, so jih vprašali, zakaj so to delali. Odgovorili so: »Ker se Gospodove skrivnosti ne smejo opustiti.« Gospodarja, kjer so se zbrali, so še posebej vprašali, zakaj je dovolil, da so to obhajali pri njem. »Ker so moji bratje in jim nisem mogel braniti,« je odgovoril. Na njihov ugovor, da bi jim moral, je gospodar odvrnil: »Nisem mogel, ker ne moremo biti brez Gospodovih skrivnosti.«
Ti mučenci so raje šli v smrt, kakor da bi opustili evharistijo. Niso mogli živeti brez nedeljske maše, številni današnji kristjani pa jo s tako lahkoto opuščajo. Morda se upravičeno vprašamo, zakaj. Najgloblji razlog lahko iščemo v pomanjkanju prave osebne vere in globoke vere v Jezusovo vstajenje, ki je temelj naše vere. Ko se je neki italijanski podjetnik spreobrnil, so ga vprašali, če hodi redno k maši. In on je odgovoril. »To je potreba, ne dolžnost. Ne bi mogel živeti brez maše.«
Praznovanje nedelje ima temelj v mašni daritvi. Dejstvo, da ob nedeljah ne delamo (nedeljski počitek), izhaja iz tega, da ta dan posvečujemo z obiskom maše in več molitve. Da Gospodov dan lahko posvečujemo, pa se odrečemo delu. Zadnje čase opažamo, kako se je Gospodov dan spremenil v nakupovalni dan. Zelo žalostno je, da gredo nekateri ljudje od maše v trgovino. Je res to nujno? Ne bi mogli brez tega nakupa preživeti? Ali ne bi lahko prejšnji dan nakupili vse potrebno? Don Pierino Gelmini, velik bojevnik proti zasvojenosti, je zapisal, da obisk ‘sodobnih templjev’ kot so diskoteke (ob sobotah ponoči) in nakupovalna središča (ob nedeljah) ljudi delajo notranje prazne in zato se ne čudi, da je med sodobnimi ljudmi toliko zasvojenosti. Kako pa naj zapolnijo notranjo praznino? Ta kar kliče po zasvojenosti.
Namesto da bi ljudje množično hodili ob nedeljah po nakupih, bi ta dan, potem ko so bili pri maši, namenili družini, bližnjim, obisku bolnikov ali osamljenih. Lahko tudi ta dan izkoristimo za telesno sprostitev in nabiranje kondicije. Tako vidimo, da praznovanje nedelje, ko si vzamemo čas za Boga, najbližje in zase, pomeni zdravje. Zlasti v sodobni družbi, ko stalno hitimo in ta naglica že slabo vpliva na telesno in duševno zdravje.
Med take, ki si jemljejo nedeljo zase, spada tudi tvoj nekdanji fant. A spada med tiste, ki jim je nedelja samo dan, ko se sicer ne dela in ne gre v službo, se ga pa ne posvečuje z obiskom maše in slavljenjem Kristusovega vstajenja. Tebi nedeljska maša in vera v Boga veliko pomenita. In si najbrž ena redkih, ki se je odločila za tako radikalen korak. Vendar je bil nujen. Ne bi mogla živeti, da tvoj mož ne bi hodil s tabo k maši. Tvoje pismo je pričevanje sodobnega kristjana, ki se je raje odrekel zvezi s fantom, kakor da bi opustil mašo.
Tvoje pričevanje je pomembno tudi zato, ker daješ zgled, kako je treba bistvena vprašanja rešiti pred poroko. Kako se je treba prej pogovoriti, kakšno bo skupno življenje. Številne napetosti in spori v zakonu nastanejo, ker se zakonca nista dogovorila o ravnanju v zakonu. Seveda je nemogoče vse predvideti in nas življenje vedno znova lahko preseneti, a če sta si zakonca edina v bistvenih stvareh, lahko premagata marsikatero oviro in prebrodita marsikatero težavo. Zato je izredno pomembno, da zakonca skupaj molita in, če je mogoče, skupaj gresta k maši. Ko pridejo še otroci, obiskujejo mašo kot družina. Blažena Mati Terezija iz Kalkute je rada ponavljala, da družina, ki skupaj moli, skupaj tudi ostane. S tem je pokazala na povezovalno moč družinske in zakonske molitve.
Nočem trditi, da je zakonska zveza med vernim in nevernim nemogoča. Dogovoriti pa se morata, kako bosta spoštovala prepričanje drug drugega. Poznam primere, ko se veren in neveren zakonec dobro razumeta. Ali pa primere, ko neveren oče ali mati vozi otroke k verouku. Poseben primer pa se mi je zgodil, ko me je neveren mož prosil za pomoč. Svoji verni ženi je želel za življenjski jubilej podariti duhovne vaje. »Vem, da ji to veliko pomeni, jaz pa ne vem, kje in kako se prijavi,« mi je razložil. S tem je pokazal, kaj pomeni spoštovanje različnosti drugega. To pomeni, da drugega tako spoštujem, da mu skušam ugoditi tudi v stvari, ki meni sicer ne pomeni veliko, drugemu pa. Pokazal pa je tudi, da prava ljubezen ni samo potrpežljiva in vse odpušča ter vse prenese, ampak je tudi iznajdljiva in najde rešitev tam, kjer je ljudje brez medsebojne ljubezni ne bodo našli.

RUSTJA, Božo. (Pisma) Ognjišče (2012) 05, str. 54

Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes (6)

DAR SVÉTA (svetovanja)

V Svetem pismu se beseda ‘svèt’ največkrat uporablja v pomenu ‘misel’, ‘zamisel’, ‘sklep’, ‘načrt’. Bog ima z vsakim od nas določen načrt, ki ga želi uresničiti; kdor hoče svoje življenje v polnosti uresničiti, si mora prizadevati, da bi ta načrt odkrival. V življenju je na poti dozorevanja in rasti k samostojnosti (tudi v veri) veliko prelomnih trenutkov, ko se mora človek odločati: po končani osnovni šoli, maturi, končanem študiju, za odhod iz domačega gnezda ... Prav dar svéta je tisti, ki nam hoče pomagati, da bi odkrili pravo pot, da bi spoznali, kakšen je načrt, ki ga ima Bog z nami, da bi prišli do trenutka odločitve, da bi načrtovali prihodnost, razmišljali o jutrišnjem dnevu, da bi premagali zagledanost v sedanjost: kar je ena najhujših bolezni današnjega časa ... Potem ko se je človek vzravnal, se ozrl okrog sebe, poiskal bližnjega, mu podal roko v pomoč ali ga prosil zanjo... se oziral v nebo, iskal presežno, duhovno ... ga skušnjava današnjega časa spet obrača navzdol, vase ... Rešitev išče v čudesih tehnike v svojih rokah, v telefonu, tablici, bralniku, brskalniku --- prijateljih na družbenih omrežjih, ne vidi več sočloveka, zdi se mu, da ne potrebuje nikogar, da si lahko sam pričara, kar hoče ... v resnici pa je izgubljen in nezadovoljen ... še kako potrebuje (na)svèt ...

Gospod, kakšne načrte imaš z menoj?
Potrebujem tvoj (na)svèt!
Poklical si me, naj grem na pot,
toda poti je veliko...
Potrebujem tvoj (na)svèt
da izberem pravo.
Poklical si me, da bi ustvarjal,
in s svojim zgledom druge spodbujal.
Vodi me, dobrotna Luč!
Ozdravi moje oči, da bi jasno videl
in ne bi stopil na krivo pot.
Sveti Duh, vodi me z darom svéta,
da bi mogel kot Jezus,
izpolnjevati voljo Očeta.
Tako bo zavladal mir,
ki ga moreš dati samo ti.

Ne moremo samo čakati, da se bo nekaj zgodilo, nikakor ne ... Narediti moramo prostor v sebi, da nam Sveti Duh lahko svetuje. To lahko naredimo z molitvijo ... molitev, boste rekli, to je pa težka in ne preveč privlačna naloga. Ne obupajte prehitro, ni tako hudo, nekatere molitve verjetno poznate že iz otroških let, še bolje pa je moliti s svojimi besedami. Boga preprosto prosimo: »Gospod, pomagaj mi, svetuj mi, kaj moram zdaj storiti?« Ne pozabimo na tak zaupen pogovor, ki ga lahko opravimo neopazno, na poti, ko čakamo v vrsti, doma: prosimo v tihoti srca, da bi nam Sveti Duh dal dar svéta. V tem prijateljskem pogovoru z Bogom in v poslušanju njegove Besede, pozabimo na ‘svoj prav’, svojo logiko, ki jo vodijo in usmerjajo naše omejenosti, naši predsodki in naše želje in pričakovanja. Namesto tega prijateljsko sprašujmo Gospoda: »Kaj je tvoja želja? Kakšna je tvoja volja? Kaj je všeč tebi?« Šele ko stopimo korak nazaj, ko ne gledamo več samo vase ... takrat lahko zaznamo svet Svetega Duha ...
To razsvetljenje je dar neskončne Božje ljubezni in po njem odkrijemo način, kako govoriti in se obnašati ..., najdemo pot, po kateri moramo hoditi. Sveti Duh nam svetuje; nas naredi občutljive za svoj glas, usmerja naše misli, naša čutenja in naše namene. To nas spreminja, Jezus nam vedno bolj postaja vzor za naše ravnanje v odnosu z Bogom in brati - tedaj notranje rastemo. Nismo več na milost in nemilost prepuščeni lastni sebičnosti, zagledanosti vase ...
In še nekaj je: tako kot vsi drugi darovi Duha tudi dar sveta predstavlja zaklad za vso krščansko skupnost. Gospod nam ne govori le v intimnosti srca, govori nam tudi po bratih in sestrah. Kako velik dar je srečati nekoga, ki nam zna v zapletenih in pomembnih trenutkih življenja razsvetliti srce in pomagati prepoznati Gospodovo voljo, da lahko prav vidimo ... Kako pomembno je, da lahko v najbolj odločilnih trenutkih računamo na nasvete ljudi, ki so modri in nas imajo radi.

DAR MOČI

To je dar poguma, vztrajnosti, stanovitnosti (odločnosti) ... Učinke in moč delovanja tega daru lahko najbolje vidimo v ravnanju apostolov na binkoštni dan: s kakšno srčnostjo so oznanjali Božjo besedo. (Apd 4,31). Dar moči je nekaj silno dragocenega. Kaj ostane človeku, če mu vzamemo pogum, vztrajnost, stanovitnost ... ? Le s težavo se ‘vali’ skozi življenje, vedno je zdolgočasen, mlačen, nesposoben odločne besede, še manj ravnanja, brez notranje moči ... Za takega človeka lahko upravičeno rečemo, da je bolnik ... je prilagodljiv (posamezniku, nazoru ...) ... pilatovsko si umiva roke in se z ničemer noče obvezati ... vedno se zna izmuzniti, boji se odkrito pokazati, kdo je in kaj se skriva v njem, ...spretno krmari med različnimi interesi in ravna tako, da sprejemljivo za obe strani ... Dar moči je najbolj učinkovito zdravilo zoper tako bolezensko stanje. Tertulijan, krščanski pisatelj iz prvih stoletij, je Svetega Duha primerjal trenerju (‘vaš trener’), ki igralce pripravlja na napore: »Zlata medalja nima pravega leska, če ni prepojena z znojem. Nič ni mogoče narediti brez žrtve: niti palačinke ni moč narediti, ne da bi žrtvovali jajce ...« Drži: najpomembnejše (netivo) gradivo življenja je volja. Kdor ima voljo, prinaša žar tja, kjer je sivina, nekaj novega in domiselnega v okolje, kjer se iz dneva v dan ne zgodi nič novega in je eno samo ponavljanje. Kdor ima voljo, ne hodi po uhojeni stezi, ampak dela novo (svojo); kdor ima voljo, stopa skozi ozka vrata, ker ve, da so prava ... Zato je dar moči nekaj silno dragocenega.

Da bi razumeli pomen tega daru, si preberimo Jezusovo priliko o sejalcu. (Mt 13,1-8.18-23). Seme pogosto naleti na suho, s trnjem zaraščeno srce, .... Z darom moči Sveti Duh rahlja zemljo našega srca, osvobaja ga mlačnosti, negotovosti in strahov, ki mu onemogočajo, da bi se Gospodova beseda lahko v resničnem življenju pokazala na pristen in radosten način ...
Ljudje se lahko v življenju znajdejo v težkih preizkušnjah, ki pretresajo svoje in življenje bližnjih in takrat se dar moči pokaže na izjemen način. Tak je primer številnih preganjanih kristjanov v krščanskih skupnosti v Iraku in Siriji, ki se soočajo z nasiljem Islamske države. To so mučenci našega časa, ki kljub grožnjam ne zapuščajo Jezusa, in žalitve in napade prenašajo dostojanstveno, mnogi tudi s svojim življenjem kot mučenci. Dar moči pa ni potreben samo v posebnih razmerah, moramo ga uresničevati tudi v vsakdanjem življenju. Večkrat slišimo: Če ne bi imel vere, bi to težko prenesel ... Vsak dan moramo biti močni, še posebej tisti, ki se težko prebijajo skozi življenje in se borijo, da bi ohranili družino, vzgajali otroke; a vse to zmorejo zato, ker jim pomaga moč Svetega Duha. To so ‘svetniki našega časa’, ki živijo iz tega daru, premagujejo skušnjave zla in tako zmorejo izpolnjevati svoje dolžnosti kot očetje, matere, bratje in sestre, državljani ...
Kdor je močan v Duhu, se ravna po zapisanem na steni sirotišnice v Kalkuti: »Človek je nerazumen, nedosleden, sebičen. Ni pomembno, ljubi ga! Če boš delal dobro, te bodo obtožili, da imaš sebične cilje. Ni pomembno, delaj dobro! Če boš uresničil svoje cilje, boš našel lažne prijatelje in prave sovražnike. Ni pomembno, uresničuj svoje sanje! Tvoja dobra dela bodo jutri pozabljena. Ni pomembno, delaj dobro! Zaradi poštenja in iskrenosti boš ranljiv. Ni pomembno, bodi pošten in iskren! Kar si ustvarjal leta, lahko v trenutku izgubiš. Ni pomembno, ustvarjaj še naprej! Če boš pomagal ljudem, se ti bo morda slabo godilo. Ni pomembno, pomagaj jim! Svetu boš dal najboljše, kar imaš, a vračal ti bo z udarci. Ni pomembno, daj iz sebe najboljše! (bl. Mati Terezija)

Kdor bere Sveto pismo, se posvetuje s Kristusom. (sv. Frančišek Asiški)

Ne skrbite, kako in kaj bi govorili, kajti tisto uro vam bo dano, kaj naj bi govorili. Ne boste namreč govorili vi, temveč Duh vašega Očeta bo govoril v vas. (Mt 10,19-20)

Vsakdo od nas ima svoje poslanstvo, svojo nalogo, ki je namesto nas nihče ne bo opravil. Vprašanje je, če smo dostopni za božji glas. Vprašanje je, če imamo zaupanje v moč Svetega Duha. (Franc Sodja)

 pripravlja Marko Čuk

Naši verni predniki, ki so bili med sabo najtesneje povezani z raznimi praznovanji v teku bogoslužnega leta, so ob cerkvenih slavjih ustvarili lepe in pomenljive narodne običaje. Mnogo jih je nastalo tudi v zvezi z binkoštnim praznikom – praznikom Svetega Duha. Marsikje na Slovenskem je bil običaj, da so na binkoštno jutro na stežaj odprli vrata in okna, da je prišel v domove Sveti Duh. Gorje hiši, ki se ne bi odprla Svetemu Duhu! Vemo sicer, da lahko pride tudi pri zaprtih vratih in oknih, saj je duh in ne telo. Vemo tudi, da Božji Duh prihaja v srca stanovalcev in ne med hišne zidove, vendar ta običaj opozarja, da se milostnemu delovanju Svetega Duha ne smemo zapirati. Drug pomenljiv običaj je bil, da so na binkoštno jutro zgodaj vstajali, pred zoro stopili na hišni prag in skozi rešeto gledali vzhajajoče sonce. Ko gre za delo v Božji službi še posebej velja stara ljudska modrost: »Rana ura, zlata ura.« (sč)
Sv. Duhu je pri nas posvečeno 47 cerkva: 11 žup., 36 podr., tri večje in nekaj ‘hišnih’ kapel. – V LJ nadškofiji je “Božjemu ognju” posvečena nova stoženska cerkev (žup. sv. Jurij, LJ - Stožice), na ozemlju škofije je še devet cerkva: Rateče - Planica (1) in Sv. Duh pri Škofji Loki (2) sta žup., pri sv. Duhu /Krajič/ (Bloke), v Vnanjih Goricah (11) (Brezovica), Češnjevku (12) (Cerklje na Gor.), ob Boh. jezeru (13) (Srednja vas), v Zavšeniku /Kolk/ (Šentlambert), na Gumnišču (Škofljica) in na Rovah (Zagorje ob Savi) pa so podr. – V KP škofiji je Sv. Duh zavetnik ž. c. na Banjšicah (3) in na Libušnjem; (4) p. c. so v Pedrovem (Branik), v Labinjah (14) (Cerkno), v Brcah (Il. Bistrica), pri Sv. Petru (15) (Krkavče), Sv. Duhu (Podkraj), v Senadolah (Senožeče) in v Javorci (16) (Tolmin). – NM škofija ima največ cerkva Sv. Duha (13): žup. je na Sv. Duhu - Vel. Trn, (5) dvanajst je podr.: v Podstenah (Banja Loka), v Mrzlavi vasi (17) (Čatež ob Savi), v Črnomlju, v Šahovcu (Dobrnič), na Vrheh (Krka), v Krškem (galerija), v Gor. Kamenju (Mirna Peč), v Žurgah (Osilnica), na Selih (18) (Semič), na Vihru pri Homu (Šentrupert), na Žubini (Veliki Gaber) in v Novi Lipi (Vinica). – V MB škofiji so “Božji nevidni moči” posvečene tri ž. c.: v Ločah/Poljčanah(6), Središču ob Dravi (7) in pri Sv. Duhu na Ostrem Vrhu (8); p. c. pa so pri Sv. Duhu (19) (Ojstrica), v Suhem dolu (Podgorje/SG), v Slovenj Gradcu in na Rodnem Vrhu (20) (Sv. Trojica - Podlehnik). – V CE škofiji je ž. c. Sv. Duha v Artičah (9) in v Celju - Sv. Duh; (10) p. c. pa so v Vitni vasi /Dramlja/ (Bizeljsko), na Gorici pri Raztezu (Brestanica), v Čelovniku (Loka/Zid. mostu), v Podolševi (21) (Solčava) in na Ravnah (Šoštanj). – V MS škofiji je p. c. Sv. Duha na Stari Gori (22) (Sv. Jurij ob Ščavnici), omenimo še tri večje kapele sv. Duha: v Korovcih (Cankova), Satahovcih (23) (M. Sobota) in Večeslavcih (24) (Pertoča). (mč)

Ljubljana - Stožice

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 4, str. 99.

Naš ugledni narodopisec je v svoji knjigi Praznično leto Slovencev zapisal, da je bila nekdaj žetev “slovesno opravilo, ki so ga obhajali bolj kot praznik kakor pa kot delo. Žanjice so bile skoraj praznično oblečene.” Ob branju Svetega pisma sem dobila občutek, da je bila žetev nekaj veselega tudi pri Judih. (Marjeta)

Žetev je bila praznik veselja in zahvale. Psalmist pravi: »Tisti, ki sejejo s solzami, žanjejo z vriskanjem« (Ps 126,5). Judje so sejali žito oktobra ali novembra, ko je po dolgi poletni suši prišel dragoceni ‘zgodnji dež’. Marca in aprila, ko je prišlo pozno deževje, je žito zraslo toliko, da se je lahko začela žetev. Žetev ječmena in pšenice je prišla aprila, maja in junija. Stebla so poželi s srpi in šope so povezali v snope. Snope so odpeljali na mlatišče. Navadno je bila to površina na vetrovni točki zunaj vasi. Mlatili so tako, da so tolkli s palico ali gonili živali po žitu ali pa uporabljali mlatilne sani. Sledilo je vejanje. Zrnje so spravljali v lončene vrče ali v suhe cisterne. Ob koncu žetve je bil praznik tednov: duhovnik je daroval dva hleba kruha nove moke. Praznik je kasneje postal znan kot binkošti. To je bil čas velikega veselja in zahvaljevanja. (sč)

Sedem tednov po veliki noči, prazniku Jezusovega vstajenja, je na koledarju binkoštna nedelja (binkošti), s katero se v bogoslužju zaključuje velikonočni čas. Zanima me izvor imena 'binkošti'. (Cveto)

Slovenski naziv za binkošti izvira iz staronemške 'fimfhusti', ki pa izhaja iz grškega izraza 'pentekoste', kar pomeni petdeseti dan. V latinščini je uradno ime tega praznika, ki ga obhajamo petdeseti dan po veliki nedelji, 'dominica pentecostes'. V bogoslužju je to praznik Svetega Duha, ki ga je poveličani Jezus petdeseti dan po svojem vstajenju poslal svojim učencem in se je spustil nadnje v obliki ognjenih jezikov. (Apd 2,1-11). To je rojstni dan Cerkve, kajti Duh je napolnil apostole z modrostjo in pogumom, da so ljudem začeli oznanjati resnico o Jezusu in njegov nauk. Bogoslužna barva praznika je rdeča (ogenj, ljubezen). Kristjani so slavili binkošti vsaj v prvi polovici 3. stol. Do pokoncilske prenove bogoslužnega koledarja se je po binkoštih ravnalo cerkveno leto do adventa: nedelje so se imenovale 'po binkoštih'. Po novem koledarju se takoj po binkoštih začenja čas 'med letom' z navadnimi delavniki. (sč)