Minili so prazniki, s hiš je izginila bleščava in v vse kote je spet zlezel mrak. Kljub mrakobnosti - majhna okna na naši hiši so dajala le malo svetlobe - pa je bilo lepo. Lepo in svetlo. Vse še tako kot pred Božičem, pred Tremi kralji, pred vsem tistim najlepšim. Tisto leto se je prava zima začela pozno. A bila je huda! Kurili smo v peči noč in dan in delali gazi od hiše do hleva, pa skozi dvorišče in do poti k cesti.
Neko tako mrzlo jutro sem čepela ob oknu in risala po šipi različne figure. Bilo mi je dolgčas, babica je utrujena od bolezni spala in nisem si je upala motiti. Njene ure počitka so bile kratke in ves tisti čas sem bila tiho.
Pogledala sem skozi porisano šipo in na ledeni gazi opazila človeka. Pogledala sem malo bolj natančno in stekla v kuhinjo. »Mama, pridi sem!« sem zaklicala.
»Ne vpij! Ne veš, da moraš biti tiho?«
»Mama, Gašper gre! Stric Gašper!«
»Moj Bog, pa v takem!« je rekla mama in sklenila roki. Nisem vedela, ali velja babici na postelji ali vremenu zunaj. Spet je začelo snežiti, vendar tisto ni bilo najhuje. Vlekel je sever, oster kot britev, v vse pore se je zajedal. Kadar je pritisnil, smo kurili ves dan. Ogenj v peči nikoli ni smel ugasniti, celo ponoči ne. K sreči smo že jeseni iz koruzne slame spletli dolge kite in jih v tistem mrazu ovili okrog vrat in oken v hlevu. Hiša pa je imela dober zapah, težka okovana vrata so nas varovala, le na kljuko so se ob hudem mrazu kar lepili prsti. In v takem je prihajal k nam Gašper!
Gašper je hodil domov ob sobotah. Delal je na neki vrtnariji daleč stran. Avtomobila ni imel, avtobusne zveze so bile slabe, njegove noge pa tudi.
»Kako je le prigazil gor, v takem...« je še vedno mrmrala mama in zmajevala z glavo. Gašper je bil njen mlajši brat; bil je brez noge in nosil je protezo ter bil zaradi tega vse življenje nesrečen. Zaradi tistega se mu pri nas ni bilo treba preobuti, lahko je sedel, kamor koli je hotel, pa mu nihče ni tiščal copat v roke.
Kadar je prišel, sem ga bila vesela. Vesela ga je bila tudi babica. Vedno je takrat vstala in sedla. In nikoli ni pustila, da jo podpremo z blazino. Da Gašper ne bi videl, kako je z njo. Gašper je bil njen najljubši sin, pa je dobro vedel, kako je z njo! Vedel je, da se ne bo nikoli več pozdravila in da bo le s težavo naredila še kakšen korak.
Z mano ni dosti govoril, pravzaprav z nobenim od nas, vendar je bil tu in je bil član družine. Tisti obiski so mi bili vedno dragi in dragoceni. Ni mi nosil sladkarij, tudi pestoval me ni in ne razvajal. Samo bil je in to mi je bilo dovolj.
Tisto zimo pa je stopil v hišo s svežnjem v rokah. Z velikim svežnjem, omotanim v rjav papir in zavozlanim z vrvico. Otresel je sneg s plašča, ga otepel še z ramen, potrkal je s čevlji ob prag - vedno je nosil težke, visoko zavozlane čevlje - stopil je v hišo in dal tisti sveženj na klop k peči.
Vsi trije smo pogledali tja, pa spet vanj, rekel ni nobeden nič, bil je čas kosila.
Ko je prišel oče z lesa, smo posedli, pojedli smo in je sonce vstalo izza oblakov nad Jelovico, vsa hiša je bila kar naenkrat ožarjena.
»Kako ti gre, Gašper?« je vprašala babica.
»Dobro,« je rekel ta in mešal po juhi. »Tudi ti si videti bolje...«
Tako je rekel vsakič in vsakokrat se je obraz moje babice razlezel v topel nasmeh. »V taki družini mora biti dobro,« je rekla in pogledala v vsakega izmed nas. Odrinila je krožnik od sebe in se spet nasmehnila.
Nekaj časa smo bili vsi tiho. Le jaz sem skakljala sem in tja in čebljala svoje. Nazadnje sem se ustavila in pogledala v tisti sveženj na klopi. Ko sem videla, da so se vsi zapletli v pogovor, sem sedla zraven in zastrigla z nogami.
Sveženj je bil ovit z debelo vrvico, bil je malo moker na straneh, verjetno ga je Gašper nosil vso pot iz mesta k nam po sneženi cesti in ga prekladal iz roke v roko. Ker ni  nič rekel o njem, kar sedel je tam v kuhinji, je radovednost prignala mamo. »Mislim, da bo tam nekaj zate,« mi je namignila in stopila blizu. Prijela je za tisto vrvico, jo razvozlala in odvila papir.
Iz šumečega papirja je potegnila lutko. Lutka je bila precej velika, bila je iz celuloze in bila je oblečena. V pisana otroška oblačila.
»Kaj vse že danes delajo!« je vzkliknila mama, zvila papir pod pazduho in sijočih oči pogledala v tisto lutko. Jaz sem ostala odprtih ust, brez besed.
Lutka je bila oblečena v kratke, temno zelene hlače, v bledo rumeno pikčasto srajčko, na glavi je imela zelen klobuček.
»Mama, to pa je mali fantek!« sem zaklicala in poskočila. Potegnila sem tisto čudo vseh čudes iz maminih rok, in zajokala od sreče.
Stisnila sem k sebi mrzlo in trdo bleščečo igračo in tekala z njo po hiši. Do tistega dne mi še nihče ni kupil lutke. Imela sem le punčko iz cunj, ki jo je sešila mama. Zdaj pa kar naenkrat to! Tako pisano razkošje!
Med vrata je stopil Gašper. Ni me vprašal, če mi je všeč, le obraz je potegnil v nasmeh, oprijel se je podbojev, da je bolj natančno videl moje navdušenje, in pokimal. Nič si nisva rekla, zamrmrala sem hvala, hvala, hvala in stekla v kuhinjo.
»Janez boš! Moj Janez!« sem vpila tam in dvigovala lutko v zrak.
Čez nekaj dni, ko je Gašper spet šel delat, je prišla v kuhinjo moja babica. Bolj pridrsala je kot prišla, noge je niso več ubogale. Pogledala je vame in rekla: »Zdaj pa je dovolj tega tvojega tekanja sem in tja! Janeza bomo malo spravili, da se ne bo prehitro pokvaril. Ko boš pridna, ga boš spet dobila in se igrala z njim.«
Tako je tudi bilo. Igračo, ki sem jo dobila, sem morala oddati. Mama jo je odnesla na vrh, v prostor, kjer je bilo veliko raznih dragocenosti: steklen Bogec, velik zelen kolač za potico, rezbarije mojega dedka, šatulja z babičinimi broškami, voščene rože z njene poroke, krstna sveča...  Redko kdaj smo zašli tja gor in vse, kar sem prijela v roko, je imelo poseben duh: duh našega skrivnostnega »cimra«.
Malokdaj sem se igrala s tistim Janezom, babica je bila stroga, jaz pa živa in nepredvidljiva. Vedno so se bali zame in za Janeza tudi, da ga ne bi potolkla.
Nisem se veliko igrala z njim, tudi zato ne, ker sem prehitro rasla. Tudi potem, ko babice ni bilo več, ne. In prav zato se je Janez ohranil do danes. Ima malo obtolčen nos in komolce in kolena. Še vedno pa ima tisti svoj klobuček - malo so ga načeli molji - tudi srajčko in hlačke ima še vedno, le vse je obledelo.
Nekaj časa nazaj se je stric poslovil s tega sveta, ki je bil včasih lep, včasih krut, tako kot vsem nam. Prinesli smo lutko s podstrešja, kjer je še vedno spravljena. Obrnila sem jo v rokah in dvignila v naročje. Nekaj lepega je prišlo nazaj, nekaj toplega se me je dotaknilo, in še dolgo je ostalo tako.
Spravila sem Janeza nazaj. Dobro vem, da se nihče ne bo igral z njim. Mladi tako ne bi vedeli, kaj naj z njim. Imajo svoje igrače in računalniške igrice, ki jih osvajajo, vsega je preveč in nič tistega pravega ni. Nič toplega ob tistih igricah, nič, kar bi jih spremljalo tudi kasneje. Čudno se počutim ob vsem tem in se trudim, da bi ta novi, s tehniko obdarjeni svet, vendarle razumela.p
ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 2, str. 54-56.

Na vseh koledarjih je zapisano ime 'pust' (letos 13. februar). Ta 'god' je povezan s hrupnimi norčijami in maškarami. Od kod to izvira in kdaj se je uveljavilo pri nas? (Severin)

Slovensko ime za pusta je tudi Kurent. Tako naj bi se staroslovanski bog razbrzdanega veselja, ki človeka zgrabi ob porajajočem se novem življenju v naravi. Do današnjih dni so se pri nas ohranile razne pustne norčije, malokdo pa ve, da je praznovanje pusta ostanek poganskega obrednega zarotovanja mračnih duhov zime in pozdravljanje bližajoče se pomladi. Sprva ni imel nobene zveze s postom, zdaj pa pride takoj za pustnim torkom pepelnica, s katero se začenja štiridesetdnevni postni čas. Najstarejša poročila o pustnih norčijah pri nas segajo v začetek 17. stoletja, ko so jezuiti v Ljubljani skušali zajeziti hrupne obhode maškar s posebno pobožnostjo v cerkvi sv. Jakoba. Malo kasneje so jezuiti sami dovoljevali svojim dijakom, da so se o pustu šemili in plesali. (sč)

Zgodba

»Rakec bo spregovoril«

Eden od obiskovalcev prireditve je v dvorani opazoval moža majhne postave in ne prav privlačnega obraza, ki se je odpravljal na oder, da bi jim spregovoril. Sam pri sebi se je spraševal, kaj jim bo ta človek sploh lahko povedal, in na misel mu je prišla primerjava: “Morski rakec bo spregovoril!”
Ko pa je mož spregovoril, je kmalu spremenil svoje mišljenje. Z občudovanjem mu je prisluhnil in sam pri sebi dejal: “Ko sem ga videl, sem pomislil, da bo spregovoril morski rakec, ko pa sem ga poslušal, je ta rakec rastel in rastel, dokler ni postal kit.”
Spoznal je, da je ‘rakec’ pravzaprav plemenita osebnost, ki je svoje besede pogumno prelil v dejanja. Bil je zaslužen za osvoboditev velikega števila sužnjev po svetu.

Misel

Zunanjost ne pomeni samo naše telesne podobe, ampak tudi to, kako se obnašamo, kakšno je naše govorjenje, kakšno je naše življenje.
Če imamo kakšno lepo lastnost ali sposobnost na katerem koli področju, naj se to vidi tudi na zunaj. Če pa tega nimamo, ne smemo vzbujati vtisa, da to imamo.
Lahko si nadenemo masko in se delamo, da smo nekaj, kar nismo, da bi na druge naredili vtis. Seveda pa z maskami ne moremo preslepiti Boga.
Maska lahko zakrije našo resnično podobo pred ljudmi, ne pa pred Bogom.
Soditi ljudi po njihovi zunanjosti je nekaj podobnega, kakor soditi knjigo po platnicah.
Bolj ko se trudimo postajati to, kar bi morali biti, manj potrebe čutimo, da bi skrivali to, kar dejansko smo.

Molitev

Gospod Bog, pomagaj nam,
da bomo cenili to, kar je skrito,
bolj kakor tisto, kar vidimo.
Pomagaj nam, da si bomo prizadevali,
da bo naša zunanjost odsev naše notranjosti.
Naj cenimo ljudi, kot jih poznaš ti,
in ne tako, kot jih presojamo mi.
Kot nas vidi tisti,
ki je za njihovim videzom.
Varuj nas dvoličnosti.
Naše življenje naj bo skladno s tem,
kar nosimo v sebi.
Pomagaj nam v ljudeh iskati tvojo podobo.

Iskra

Vedno naj se trudimo, da bomo v resnici to, kar si iskreno želimo biti.
Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce.« (1 Sam 16,7)

B. Rustja. Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2013), 28.
knjiga: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 104.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Starejši in zrelejši

Opazujem se v ogledalu:
gladka koža mladih dni
spada v preteklost,
lasje so postali redkejši,
obraz je preoran z gubami.
Opazujem se v ogledalu:
čutim se starejšega in zrelejšega,
vsa neuresničljiva pričakovanja
spravljam v nahrbtnik spominov.
Svoj korak usmerjam
na nove dele življenjske poti.
Stopam brez strahu,
ker je z menoj na poti Bog.

Reinhold Ruthe

Pri verouku sem se naučil pet cerkvenih zapovedi: 1. Bodi ob nedeljah pobožno pri sveti maši, 2. Spovej se svojih grehov vsaj enkrat v letu, 3. Prejmi sveto Rešnje telo vsaj v velikonočnem času, 4. Posvečuj zapovedane praznike, 5. Posti se zapovedane postne dni. Zdaj je ta seznam drugačen. Ali ga Cerkev sme spreminjati? (Karel)

Namen cerkvenih zapovedi je, kot uči Katekizem katoliške Cerkve, "da vernikom zagotavlja nujno potrebno najmanjšo mero v duhu molitve in v nravnem prizadevanju, v rasti ljubezni do Boga in do bližnjega". Nastale so iz pastoralnih potreb, ki jih narekuje življenje v raznih obdobjih. Cerkev, ki je te zapovedi oblikovala, jih lahko prilagodi novim razmeram. 'Stara' prva zapoved pravi: »Bodi ob nedeljah pobožno pri sveti maši«, po novem pa se glasi: »Udeležuj se svete maše v nedeljo in na zapovedane praznike in ne opravljaj nobenih del in dejavnosti, ki ogrožajo posvečevanje teh dni«. Zakone in zapovedi lahko spreminja tisti, ki jih je izdal. Cerkev lahko spreminja 'cerkvene' zapovedi, ne more pa Božjih, ker jih je postavil Bog in so zapisane v vest vseh ljudi. (sč)

Oprosti, ampak razen tvojega imena – ki bi ga človek prej kot uglajeni fini dami, svetnici, kraljici in nuni, pripisal kaki mišičasti in možačasti bojevnici – ni na tebi prav nič nenavadnega. Takole na prvi pogled, oziroma na prvo branje, v tvojem življenjepisu ni nič posebnega. Vse je potekalo po ustaljenih tirih – kar je, priznam, malo nenavaden izraz za čas, ko še niso poznali vlakov. Torej je bolje, če rečem, da je vse potekalo po utečenem kolovozu in navadah tedanjega časa: predvidljivo, zeh, zeh … dolgočasno.
Rojeno na luksemburškem grofovskem dvoru, so te v samostanu vzgojili v damo in princeso, te zaročili in poročili z bavarskim vojvodom Henrikom, ki je nato postal nemški kralj, malo zatem pa še cesar, ti pa z njim vojvodinja, kraljica in cesarica.
A tale CV (curriculum vitae) je res le na prvi pogled navaden in kraljevsko dolgočasen.
Bila sta brez otrok! Kar je seveda žalosten podatek za vsak par, ki si otrok želi. In huda preizkušnja. Ter nepredstavljiv pritisk, če pomisliš, da skupaj s tabo tega otroka čaka in pričakuje celotno cesarstvo! Družinski problemi ljudi na visokih položajih zlahka prerasejo v politično krizo in ni čudno, da si, ljuba moja Kunigunda, postala tarča političnih spletk.
Obtožili so te nezvestobe, ti pa si vse obtožbe ovrgla, ko si se podredila – za današnji čas precej skrajnemu – za tvoje čase pa čisto običajnemu postopku tako imenovane ‘Božje sodbe’, ko si se bosa sprehodila po razbeljenih lemežih in ostala nepoškodovana.
Svojega moža si spodbujala – danes bi rekli – k večji socialni pravičnosti. Spodbujala si gradnjo bolnišnic in sirotišnic, po moževi smrti si – kje ste feministke?! – samostojno vladala do izvolitve novega cesarja, nato pa odložila cesarska oblačila in odšla v samostan.
Želela si, da te po smrti pokopljejo v redovni obleki, ki te je zvezala z Nebeškim Ženinom, a da naj tvoje telo položijo k možu, “bratu in gospodu” kot si ga imenovala. Nikoli nista postala starša, sta pa skupaj postala kralj in kraljica, skupaj sta postala cesar in cesarica, in skupaj sta postala tudi svetnik in svetnica!
Dokaz, da tudi dolgočasna pota vodijo v nebeško kraljestvo.
Dokaz, da je dolgčas običajno le na videz dolgočasen.
Dokaz, da tudi naša na videz dolgočasna vsakdanjost vodi – celo mora voditi – v nebeško kraljestvo.
In zgled, da kljub temu, da sodobni zakonci ne živimo na dvorih, če drug v drugem vidimo kralja in kraljico, cesarja in cesarico, slej ko prej uzremo tudi svetnika in svetnico … in potem to lažje postanemo!
***
Ljuba moja sveta Kunigunda! Obilo žegna ob tvojem godu – in naj pripomnim, da je za par, ki je bil vse življenje tako tesno povezan, skrajno nenavadno, da ga ne slavita skupaj z možem!
Kot si že za časa zemeljskega življenja počela: razlij ta žegen v obilju, ali vsaj socialno pravično razdeljeno, čez vse.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 2, str. 114.

Kunigunda je germansko plemiško ime, ki naj bi pomenilo ‘modra bojevnica’. S svetniškim sijajem ga je oplemenitila nemška kraljica in cesarica ter nazadnje redovnica Kunigunda. Rodila se je okoli leta 980 v luksemburški grofovski družine. Vzgojena je bila v samostanski šoli. Dvajsetletna se je poročila z bavarskim vojvodom Henrikom, ki je leta 1002 postal nemški kralj, ona pa kraljica, leta 1014 ju je papež Benedikt VIII. kronal za cesarja in cesarico. Svojemu svetniškemu možu, ki ga je imenovala “ljubi brat in gospod”, je bila modra svetovalka. Njun zakon je bil brez otrok, zato je cesar Henrik za svojega dediča postavil Kristusa. Po njegovi smrti je nekaj časa sama vladala, nato pa vstopila v samostan, kjer je preživela petnajst let. Pred smrtjo leta 1039 je izrazila željo, da jo pokopljejo ob možu v redovni, ne cesarski obleki. (sč)

Sv. Kunigundi je pri nas posvečenih šest cerkva, tri so župnijske in tri podružnične. Svetnica je najbolj češčena v MB nadškofiji, kjer so postavljene vse tri župnijske cerkve: v Zgornji Kungoti (1) (župnija Gornja sv. Kungota), v Gradiški (2) (Spodnja sv. Kungota) in v Gorenjah pri Zrečah (3) (župnija Sv. Kunigunda na Pohorju); ‘mariborska’ je tudi p. c. sv. Kunigunde v Kungoti pri Ptuju (4) (žup. Hajdina). V LJ nadškofiji stoji p. c. sv. Kunigunde na Taboru nad Goričico (Ihan) (5), v CE škofiji pa na Gori – Šentjungert (Galicija).(6) (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 3, str. 115

Kako se obnašati v kočljivih življenjskih trenutkih? Se rad kregam?

JANEZ IN ROŽA

Na gričku je stala lična hišica. Neke noči jo je nenadoma zajel požar. Mlad par, Janez in Roža, njena prebivalca, sta se rešila iz plamenov in zbežala na prosto. Komaj sta ušla ognju, že se je med njima vnel prepir.
Janez je jezno dejal: “Stokrat sem ti rekel, da nikoli ne hodi spat, ne da bi ugasnila ogenj v kuhinji! Poglej, kaj se je zgodilo. Si sedaj zadovoljna?”
“To že ni moja krivda!” mu je na isti način odgovorila Roža. “Ti si kriv. Saj sem ti tisočkrat dejala, da ne kadi v postelji. Toda ti nič! Kakor da nisi razumel. Kaj ne vidiš, da je začelo goreti v spalnici in ne v kuhinji? Jasno je, kdo je kriv. Ti, ti si kriv!”
“Bodi tiho!” je zavpil Janez. “Samo zaničevala in zmerjala bi me. Jaz pa trdim: to je tvoja krivda. Ja, tvoja in samo tvoja!”
Medtem ko sta se prepirala, se je ogenj razširil. Zagorela je hiša. Preden sta Janez in Roža končala prepir in odkrila, kdo je kriv, je njuna prijazna hiša postala kup pepela.

RADO IN TONI

Rado in Toni sta bila prijatelja. Oba sta bila strastna ribiča. Zbrala sta denar in skupaj kupila majhen ribiški čoln. Pogosto sta šla z njim ribarit. Nekega dne, ko je bilo morje izredno mirno, je v čolnu nastala luknja. Voda je začela počasi vdirati vanj.
Toni je takoj zavpil Radu: "Poglej, tu je luknja! A ne vidiš? Pa sem ti rekel, da preglej čoln, preden sva izplula. Poglej, kaj se je sedaj zgodilo. Ti si kriv, ker nikoli ne poslušaš!"
Rada so te besede tako razjezile, da je pobesnel: "O, ne! To že ni moja krivda. Saj tudi ti veš, da čoln potrebuje skrb in nego. Meni si naročil, kaj naj naredim, sam pa nisi niti s prstom mignil. Kaj mi sedaj očitaš, saj si ti kriv!"
"Daj, bodo tiho!" je besnel Toni. "Kdo pa, misliš, da si, da boš vpil name? Še eno besedo, pa ti razbijem glavo!" In takrat je Tone vzel veslo in ga dvignil v znak grožnje.
Počasi sta se prijatelja začela ravsati in med njima je nastal pretep. Čolniček se je nevarno pozibaval sedaj na eno, sedaj na drugo stran.
Med pretepom je čoln vedno bolj zalivala voda. Končno se je prevrnil. Škoda, da Rado in Toni nista zmogla zvedeti, čigava je krivda, preden sta utonila.

SPODBUDA ZA PREMIŠLJEVANJE
Kaj je najvažnejša stvar, ko se zgodi nesreča? Ali morda to, da najprej odkrijemo, kdo je kriv?

Na kakšen način so ljudje, opisani v zgodbi, napačno zastavili pogovore? Kaj je bila posledica njihovih napak?

Česa se najprej nagonsko lotimo, ko se zgodi kakšna nesreča? Zakaj? Kakšne so posledice takega obnašanja?

Ali ti značaji v zgodbi povedo kaj o načinu, kako ravnaš, ko nastanejo spori? V čem ste si podobni? Razmisli o svojih reakcijah. Ali lahko poveš, zaupaš, kako rešuješ spore z drugimi?

Kaj meniš o zmerjanju, kričanju in sploh "vročih prepirih"? So take stvari med ljudmi pogoste? Se jih tudi ti pogosto poslužuješ?

Kakšen bi bil najboljši način za reševanje sporov? Pogovori se in primerjaj različne načine.

Ali se iz zgodbe lahko še česa naučiš? Ali lahko iz nje potegneš kaj za svoje nadaljnje življenje?

Katere lastnosti in drže potrebujemo, da z njimi blažimo spore? (Zdrav čut, želja po pravi duhovni in siceršnji rasti, pripravljenost na kompromis - da popustimo, ljubezen do drugih in nepristranskost (objektivnost) do sebe - glej na izvršena dejanja, ne na namene - sprejmi odgovornost za svoje občutke in napake, skušaj iskati rešitve in druge poti ter končno izberi najboljšo, itd.).

RUSTJA, Božo. Kdo je kriv? (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2001, leto 37, št. 6, str. 36-37. (ilustracija Peter Škerl)
Zgodbe za pogovor. (zbral Božo Rustja). Ognjišče. 2005. (Zgodbe za dušo 4), str. 35-36.

Ne vem, če veš, da slovenski jezik premore lepo besedo svetek, ki pa jo je v novejšem času nadomestila, zamenjala, premagala in popolnoma zameglila beseda: praznik. Torej: to, kar danes imenujemo praznično, je bilo svoj čas sveto, in to kar bi nam danes moralo biti sveto je postalo prazno! In ta nadomestek, ta zamenjava, ta premaga, ta megla ni naključna. Zlato tele vzgaja in vodi svoje ljudstvo po drugačnih načelih kot Jahve. S svojimi kopiti pač ne zmore držati palice, zato ponuja le krmo. Namesto, da bi nam sveti dnevi prinesli, česar si v svojih voščilih želimo, torej: miru, sreče in blagoslova, nam praznični dnevi to povečini odnesejo in ostane: praznina. In to praznino je treba z nečim zapolniti. Zato zlati teliček kapitalizma zapove: Razprodaje! Vse je ceneje! Čevlji za pet odstotkov, hlače za deset, srajca za dvajset … Duše po polovični ceni, telo pa pod ceno ali pa celo zastonj! Dobiti, imeti, posedovati … so glagoli, ki so zamenjali: želeti, hrepeneti, prositi … Lonci mesa so stvarni, otipljivi, postavljeni na mizo, obljubljena dežela pa je daleč, onkraj … Jezusovo navodilo: »Prosite in se vam bo dalo« je prezamudno in zakomplicirano, saj zlato tele da, še preden potrebujem, in še raje česar sploh ne potrebujem. Imeti, imeti, imeti, namesto: biti, biti, biti.
In ker tu ne šteje zgolj načelna odločitev, ampak je treba biti zvest v dejanju, te moram, draga sestra, dragi brat v Kristusu, vprašati: Kako preživljaš »Gospodove dneve«? Je zate nedelja petek ali svetek? Se ti toži po egiptovskih loncih mesa ali pričakuješ mane?
Prvi človek se je v rajskem vrtu, vedoč, da je grešil, skril pred Bogom, ki ga je iskal in klical. Moderni človek pa se, rekoč: da Boga ni, skriva za masko … pred kom? Pred samim seboj? Pred sočlovekom? Ali vendarle pred Njim, za katerega trdi, da je mrtev? In ko sva že pri maskah … Pust je eden redkih poganskih običajev, ki ga Cerkev ni pokristjanila, mu je pa v svoji modrosti pripela Pepelnico in postni čas. Priložnost torej, za naju oba, ljubi kristjan, da se zaveva, kaj sva: le prah in pepel, da snameva pogansko masko potrošniškega vsakdana, da slečeva praznično obleko starega človeka in se odločiva za svetost. V besedah in dejanju!
Tega ti iz srca želim!
Gregor

ČUŠIN, Gregor. Na začetku, v: Ognjišče (2010) 02, str. 3

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)