O NEVARNI NADUTOSTI IN IZGUBI ČLOVEČNOSTI V SODOBNI DRUŽBI

Razprava o Zakonu o prostovoljnem končanju življenja je ena najbolj občutljivih in hkrati polarizirajočih tem sodobne družbe. Z začetkom zbiranja podpisov za razpis referenduma 1. septembra se je ponovno odprl dialog, ki sega onkraj pravnih in zdravstvenih vprašanj
Svoj pogled na to temo je z nami delil dr. Borut Holcman, profesor na Pravni fakulteti v Mariboru, kjer predava zgodovino prava. Odprla sva vprašanja splošnega etičnega in moralnega pogleda na zakon, se ustavila ob zgodovinskih dimenzijah te tematike in osvetlila predvsem področje vrednot, za katere se zdi, da so samo še prazna lupina brez vsebine.

- Sprejem Zakona o prostovoljnem končanju življenja je gotovo zamajal določen pogled na človeka. Kako vi spremljate razpravo ob tem zakonu in katere vidike moramo upoštevati, da bi razumeli, kaj se nam sploh dogaja?
Ko predavam o človekovih pravicah, gradim na Splošni deklaraciji o človekovih pravicah. Ob tem vsi rečejo: »Kje so pa dolžnosti?« Vedno dodam, da niso tako pomembne dolžnosti kot odgovornost.
Da ponazorim – pred leti sem prevajal za policijo in marsikateri kriminalist je dejal, da nas bodo človekove pravice dobesedno povozile. V mislih je imel situacije, ko ujamejo skupine migrantov, ki se kar naprej sklicujejo na človekove pravice. Zamislil sem se, če ti ljudje sploh razumejo vrednoto, ki je skrita za pravico. Vrednota mi namreč nalaga odgovornost, ne pravica. Pravica je tako rekoč varovalka vrednote.
In prva vrednota je življenje. Potem se na to gradi vrednota narodnosti, spola, rase, veroizpovedi, nato kulture in tako naprej. Vse to pa varuje pravica. Enako je z družino, z enakostjo pred pravom, z delom, z izobraževanjem.
Problem nastane, ko pogledamo, kaj smo iz človeškega življenja v sodobnem svetu naredili. Človeka smo instrumentalizirali. Mi smo sposobni v laboratoriju obdelati in sestaviti človeka od spočetja do smrti, ga pa v njegovi vredno(s)ti še vedno ne razumemo, ker se obnašamo, kot da imamo pred sabo človečnjaka, ne človeka. Anton Trstenjak o tem pravi, da mravlja razmišlja o mravljišču, in to na način mravlje; ona razmišlja, pa je še vedno samo mravlja; enako druge živali. Človek pa razmišlja skozi zgodovinsko izkušnjo, skozi zgodovinski spomin – ta ga določa, ko razmišlja o vrednotah in pojmovanju človeka. In to smo pozabili, te širine in odprtosti nimamo več.

- Zdi se, da smo z Zakonom o prostovoljnem končanju življenja izgubili kompas in pozabili, da se je skozi celotno zgodovino pokazalo, da je življenje vrednota, da je življenje sveto. Kdaj in kje smo to izgubili?
Povsem aktualno bi dejal, da znanost pravzaprav počasi izgublja svoj naboj, in to od obdobja covida-19 naprej. Znanosti ne zaupamo več na način, kot se ji je zaupalo pred tem.
Sicer pa bi dejal, da smo občutek za vrednoto življenja izgubili nekje na prehodu tisočletja. To je bil drastičen čas, ko se je še razmišljalo, kako bo znanost vse rešila in uredila. Začelo pa se je verjetno celo še prej, vsaj po razlagi pokojnega akademika in biologa iz Švice Gottfrieda Schatza, ki je opozoril na nezmožnost gradnje mostov med humanistiko in naravoslovjem od časov Kanta naprej. Od takrat naprej, četudi se pogovarjamo o istih vrednotah, nimamo vsi iste predstave, kaj te vrednote pomenijo. Tudi danes se vprašajmo: ali kot posamezniki in kot družba še imamo vrednote? Ali te vrednote tudi upoštevamo in imamo zanje enako razlago?
Zelo pomembno je, da se zavedamo sistema vrednot, da o tem sistemu govorimo in najpomembneje, skladno z njim živimo.
Drugi vidik je nakazal zgodovinar Izraelskega rodu Harari, avtor knjige Homo Deus (Človek Bog). Pravi, da se človek lahko nekega jutra zbudi in reče, da je kakor Bog. S pomočjo znanosti ima namreč občutek, da ima moč in lastnosti, ki so sicer pripadale Bogu. Lahko konča vojne, lahko koga ozdravi, spočne, nahrani ... Znanost je torej doprinesla k temu občutku, da smo in smemo ravnati kakor Bog. Vidimo pa, da je znanost (predvsem naravoslovna) počasi prišla do svojega plafona, saj se vedno bolj dogaja, da se človek vrača nazaj in si vedno bolj spet želi odgovore na vprašanje, zakaj.
Zakona o prostovoljni pomoči pri končanju življenja so se torej predlagatelji lotili preveč tehnično in brez sistema vrednot, kjer sta v prednosti pravičnost in odgovornost.

- Od kod je prišla potreba, da se zakonsko ureja željo po prostovoljnem končanju življenja?
Postaviva najprej prvi temelj: Evropa je, hočeva ali nočeva, še vedno krščanska Evropa. Evropa krščanskih vrednot. Četudi se je zdelo, da je kdaj že povsem padla, je vedno prišel nekdo s karizmo in zadevo rešil; še vedno imamo torej nek krščanski čut. Moj novomašni pridigar, že pokojni Franc Časl, je o tem rekel: »Tudi če imate prazno stekleničko parfuma, ta še vedno diši.« Tako je tudi z Evropo.
Še vedno smo priča krščanskemu sistemu vrednot, ki pa si ga, kot sem že omenil, vsak razlaga po svoje. Mnogi se celo sklicujejo na vrednote, vendar si jih posameznik razlaga po svoje ali trdi, da določene ne držijo ali da niso take, kot je zapisano v Svetem pismu, v zgodovini, v knjigah in dokumentih. Koga imamo torej pred seboj in kdo je tukaj danes v stiski? Človek, ki trpi. Ključno vprašanje je, kako razumemo in naslavljamo to trpljenje. Človek, ki trpi, v svojem jedru ne potrebuje tistega zdravila, da bi prostovoljno končal življenje; on najprej potrebuje sočloveka. Zgled za to je moj tast, ki je pri 93-ih popolnoma oslepel, imel na koncu raka na pljučih. Ni si želel umreti, bil pa je hvaležen za človeško bližino – in iskreno je molil, umrl z molitvijo na ustnicah.
Vse, kar se dogaja okoli tega zakona, je namišljena solidarnost, namišljeno človekoljubje. To samo dokazuje, kako ne razumemo več vrednot, če navsezadnje nismo sposobni videti človeka, sočloveka, najbližjega nam. Če imamo sistem vrednot, če mi te vrednote živimo, potem tega ne moremo podpirati. To lahko še posebej razume vsakdo, ki je čutil, kaj v življenju zmore krščanstvo.
Prepričan sem, da se je zgodilo naslednje: v trenutku, ko je Evropa (vsebinsko gledano) izgubila krščanski pogled na vrednote, na to, da je človek vrednota, smo začeli korakati proti propadu.
Vsi, ki zdaj podpisujemo peticijo proti temu, se moramo tega zavedati. Človek je vrednota. In to je tisto, kar je pomembno. To je tudi razlog, zakaj sem jaz striktno, striktno proti temu zakonu.

- Kako pa v to razumevanje vpeljati etiko? Navsezadnje ne gre za versko vprašanje, ampak za obče etično in moralno vprašanje.
Kaj je etično? Etično je zgodovinska izkušnja človeka. Skozi zgodovino je človek izkusil, kaj je vrednota, in to zapisal. V splošno deklaracijo človekovih pravic je recimo zapisanih cca 30 vrednot, ki so merodajne za človeško življenje. To je ta zgodovinska izkušnja. Razvile so se tiste vrednote, ki človeku in človeštvu koristijo, ki posameznika vsebinsko opredelijo. S tega izhodišča je mogoče razumeti zgodovinsko izkušnjo, ki je pripeljala do tega.

- Kaže torej, da imamo danes tako na slovenskem kot na evropskem političnem prostoru osebe, ki očitno nimajo zgodovinskega pogleda in so sebe postavile za merilo vsega. Ob tem izkoriščajo svoj glasovalni stroj, ki lahko izglasuje vse, karkoli si zaželijo.
Imate prav, bi pa opozoril na rek starih Latincev »de natura condere iura« (pravo je treba oblikovati po naravi); temu sledi »natura superat doctrinam« (narava vedno prevlada nad tistim, kar je bilo zamišljeno, kadar ji to nasprotuje).
Zgodovinsko gledano je pogovor o tem zakonu muha enodnevnica. Iz zgodovine lahko naštejem veliko zakonov ali pravil, ki so jih sprejeli mnogi vase zagledani samodržci, pa o njih in njihovih zakonih danes ne vemo nič več.
To pa ne pomeni, da nismo zgroženi, ko smo danes priča legalizmu brez enega samega argumenta. Priča smo argumentu moči, ki pa bo tudi propadel. Noben argument, ki ni vezan na zgodovino vrednostnega življenja (v krščanstvu bi rekli: na zgodovino odrešenja), ne zdrži.

- Ne morem mimo vprašanja argumenta stroke, v tem primeru je namreč bolj kot kadarkoli prej celotna stroka proti takšnemu zakonu. Naši politiki so zakon vseeno sprejeli, kljub temu da je vlada imela polna usta obljub, da bo upoštevala samo še stroko. Kako to razložiti?
Sem Bog. Jaz sem Bog. Nič kaj drugega ne bi bilo treba dodati. Če že, da gre za nadutost človeka, ker nekaj lahko naredi. Vodi ga oziroma jih slepi zanos, da lahko, in bodo občudovali samo to, kar bodo naredili sami. Nihče drug. Imam zelo konkretno izkušnjo, ko sem tri leta strokovno intenzivno sodeloval pri regionalizaciji Slovenije, pripravljal dokument, ki je utemeljeval temelje slovenske regionalne razdelitve, in zanj celo prejel nagrado – ko je prišla ta vladna garnitura, je z enim zamahom dejala, da ni dovolj strokovno pripravljen.
Sem kakor Bog. Nadutost človeka, ki si lahko privošči čisto vse. To je hujše kot greh, kajti če si grešnik, imaš še vedno možnost, da v nekem trenutku prepoznaš svoj greh in spremeniš smer. Če si nadut, je to pokvarjenost, saj kljub spoznanju napake ne popraviš in v njej vztrajaš – sploh, kadar s tem vsem škoduješ.
Dr. Borut Holcman o sebi pravi, da je še vedno duhovnik - seveda pasivni. Sicer pa je najprej učitelj, ki si prizadeva biti zgled. Je član Nacionalne komisije za etiko in integriteto v znanosti, predstojnik Inštituta za filozofijo, zgodovino in ikonografijo prava in član sveta razreda za pravno zgodovino Avstrijske akademije znanosti, hkrati odgovoren za študente prvega letnika Pravne fakultete Univerze v Mariboru. Po izobrazbi je diplomirani teolog, magister kanonskega prava (pravnik) in doktor zgodovinskih znanosti. »Upam, da sem dovolj izobražen, da zmorem na izhodiščih svojega obraza oblikovati obraze pravnikov jutrišnjega dne na izkušnji pravne zgodovine, kar je predmet, ki mi je zaupan.« Je poročen, že 31 let.
To je hibris; grška beseda hibris govori o totalni, elementarni pokvarjenosti. In če ostanem pri Grkih in dveh njihovih izrazih: prvi je patriot, ki ima danes na žalost negativen prizvok, pomeni pa, da se dotični zavzema za narod, človeka, ki ima svojo zgodovino, svojo kulturo, vero, vrednote in prednike; drugi izraz je idiot, s katerim so Grki poimenovali človeka brez vrednot. To je tisti, ki bega in se nima česa oprijeti, saj mu je vse staro, tradicionalno, zgodovinsko odveč. Nima in ne priznava ne zgodovinskega spomina ne sistema vrednot.
Če imamo voditelje, ki so izgubili kompas, ki so brez zgodovinskega spomina in se ne zavedajo, kaj smo in iz česa smo zrasli, potem se taki idioti v slepoti zanosa spravijo urejati vse od začetka življenja do njegovega konca in še vmes. Iz reda tako naredijo kaos.

- V ta kaos so pri Zakonu o prostovoljnem končanju življenja povlekli tudi zdravnike. Zakaj se niso recimo odločili, da bi postopek izvedbe pomoči pri končanju življenja standardizirali in bi ga lahko izvedel katerikoli državljan z ustreznim dovoljenjem ali koncesijo (mehanik, frizer, avtoprevoznik, prodajalec), ampak vztrajajo, da mora to opraviti zdravnik?
Ker nočejo prevzeti odgovornosti za kaj takega. Zdravniki so v tej zadevi dovolj kvalificirani, da se jim ta odgovornost lahko naloži. Gre za agendo, ki jo je težko razumeti. Hkrati zdravnik velja za človeka, ki najbolj pozna človeško telo.
Navsezadnje zdravniki tudi zato, ker so varuhi sistema vrednot. K zdravniku greste, ko res potrebujete pomoč, in v njem tudi najdete človeka, ki je vreden zaupanja. Kljub vsemu izkrivljenemu sta zdravnik in tudi duhovnik še dva človeka, ki jima lahko zaupate intimnost – tisto, kar je v vas najgloblje, najbolj človeško. Spet trčiva ob zgodovinsko izkustvo, saj to ni nastalo včeraj. Zato tudi spremljamo takšne napore, kako razvrednotiti, uničiti pogled na ta dva človeka.
Zdrava kmečka pamet tu odpove, saj ne moreš vsega uničiti, zavreči, pozabiti in reči, da boš vse začel graditi na novo. Mladi kmet prevzemnik na kmetiji tudi ne proda vse živine, zemlje, strojev, ker bi rad začel vse na novo – ker tako ne gre. Tako postaneš idiot, ker se nimaš na kaj opreti.

Kaj je največji problem, ne samo v okviru razprave o prostovoljnem končanju življenja? To je ravno vprašanje izobraženosti. Ljudje ne študirajo več, ne berejo. Vse večjo težavo predstavljajo digitalna družbena okolja, ker je vse površno in površinsko. Na eni strani se ruši vse, kar je znanstvenega, vse, kar je podprto z metodo, z argumenti. Na drugi strani pa vsa ta orodja delajo ljudi agresivne. Koliko je polarizacije, delitev – in na teh omrežjih so ljudje tudi krasna materija za manipulacijo.

- Kaj bi se zgodilo, če bi se vsi zdravniki uprli izvajanju te pomoči? Bi jim država naložila kazni?
Sliši se absurdno, kajne?

- Seveda, saj so vsi šli študirat medicino z mislijo, da bodo pomagali ljudem pri zdravju, da jih bodo ohranjali pri življenju in jim lajšali bolečine, ne pa zato, da bodo pod prisilo in mogoče celo ukrepom kazni morali ljudi ubijati.
Tega jim sicer ne morejo uradno storiti, ker bi bilo proti vsebini Splošne deklaracije človekovih pravic, saj ima vsak pravico do svobode misli in govora. Samo primer: sem farmacevt, moram dati tableto za abortiranje, sem zdravnik, moram vbrizgati učinkovino za uboj človeka … Tako ne gre, saj te enostavno nihče ne more v nekaj prisiliti.
To je potem situacija, kjer se lomi vsa etičnost, uporabna etičnost. Smo na točki, ko je treba varovati sistem vrednot, kakršnega poznamo.

- Smo v času zbiranja podpisov, mogoče bo prišlo do referenduma. Kako se bo po vašem mnenju stvar razvijala?
Sam upam, da bo referendum uspel. Prepričan ne morem biti, lahko pa upam. Prej so bili ljudje za in proti, tudi danes je tako.
Zmoti me predvsem, da se poskuša ustvarjati protikrščansko agendo z utemeljitvijo, da so proti tako ali tako samo nazadnjaški krščanarji. Ob tem, da moram poudariti, da ljudje, ki hodijo v cerkev, ki molijo in verjamejo v Boga, ne morejo biti za. To enostavno ne sodi v krščansko razumevanje življenja. Veliko takih, ki hodijo v cerkev, molijo, berejo berila in so vidni člani Cerkve, sem slišal zagovarjati evtanazijo z argumentom, da je mogoče pa prišel čas, ko bi le bilo treba to dopustiti. In pred takimi ne morem biti tiho.
Naj ponazorim še z desetimi Božjimi zapovedmi. Zakaj, mislite, sta četrta in peta Božja zapoved druga zraven druge? Peta božja zapoved je elementarna in govori o temeljni človeški vrednoti – o življenju. Četrta govori o spoštovanju in o principu: kdo ti da življenje? Starši. To je ponovno zgodovinska izkušnja, ki ni slučajno Božja zapoved, saj pričakuje, da poskrbimo za svojce, za starše.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 10 (2025), 35-38.

Doma v Ogleju, enem večjih mest rimskega cesarstva, odkoder so tudi k nam prihajali glasniki Kristusove blagovesti. Ta “zelo krščanski mož” ni hotel odstopiti od svoje vere, zato ga je cesar Dioklecijan dal obglaviti.

• Mučencu Krizogonu je posvečena žup. cerkev v Hrušici, kraju na meji med Istro in Brkini (KP škofija).

M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 11, str. 99.
 

Zgodba

Pismo devetletnega dečka

Gospod Bog,
to pismo ti pišem, ker popolnoma zaupam, da mi boš dal, kar te prosim.
Star sem komaj devet let in imam šest let starega bratca in tudi sestrico, ki ima samo štiri leta. Ona še ne razume ničesar. Smo zelo revni, ker je moj oče že več mesecev brez dela.
Prosim te, da bi našel delo za mojega očeta. Povsod ga išče, vendar ga ne more najti.
Zase te ne prosim ničesar. Samo to te prosim, da bi moj oče dobil službo. To je vse. Prosim te, najdi mu službo čim prej.
Blagoslovi mojega očeta in mojo mamo, mojega bratca in sestrico pa tudi mene.
Najlepša hvala.

Misel

Nesebičnost pomeni, da ne mislimo predvsem nase, ampak tudi na druge, tako da njihova sreča postane naša sreča.
Nesebičnost tega dečka je čudovita. Po navadi so otroci že po svoji naravi sebični in mislijo predvsem nase. Nesebičnosti se naučijo pozneje, s pristno vzgojo. Mnogi se je sploh nikoli ne naučijo.
Gotovo je to pismo napisal, ker je bil v skrbeh za očeta. Videl je, kako je žalosten. To ga je nagnilo, da se je obrnil na Boga.
Zgled tega dečka nas nagovarja k skrbi za druge, posebej za tiste, ki so žalostni in zaskrbljeni, ki niso ljubljeni, so nesprejeti, nezaželeni, narobe razumljeni, trpijo zaradi bolezni, ali so v kakšni drugi težavi ali stiski.

Molitev

Gospod Bog,
vemo, da ti najlepše služimo s tem,
da opravljamo dela ljubezni do bližnjega,
zlasti takrat, ko od nas zahtevajo žrtev.
Pomagaj nam,
da ne prezremo ljudi, ki so v stiski,
in potrebujejo našo pomoč.
Nesebičnost je sad ljubezni.
Naj bo naša nesebičnost,
čeprav še tako nepopolna,
odsev in oznanilo tvoje neskončne ljubezni.
Karkoli dobrega storimo drugim,
Naj bo to predvsem zaradi tebe.
Pomagaj nam, da tega nikoli pozabimo.

Iskra

Nikoli ne izgubiš, če iz ljubezni razdajaš. Vedno pa izgubljaš, ko stiskaš k sebi.
Če vidiš siromaka, ne odvrni svojega obličja od njega, da tudi Bog ne bo odvrnil svojega obličja od tebe. (Tob 4,7)

Nekdo ob meni
Gospod, dragocen dar
iz tvojih rok je človek,
ki me sprejema in razume.
Zahvaljujem se ti za vse dobro,
ki mi ga daješ po ljudeh.
Bodi z vsakomer, ki me sreča.
Napolni ga z ljubeznijo
in potrpežljivostjo,
da mi prisluhne in me razume,
da me sprejema,
kadar sem uspešen in kadar odpovem,
me ne zapusti v težavah in stiskah
in mojo slabotnost
izravnava s svojo močjo.
Potrebujem ob sebi nekoga,
ki me je zaklenil v svoje srce.
Zahvaljujem se ti,
da delaš življenje tako lepo
po dobrih ljudeh.
Tudi meni daj obzirnost in moč,
da bom tukaj za druge
in da bi jih imel iz srca rad. (Paul Haschek)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2013), 28-29.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 107.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

November je najin mesec, draga moja ...
Trideset let (2016), kar sva začela skupaj šteti dneve. Trideset let, kar sva, smrkavca, na večernem sprehodu zatipala skozi temo, v želji, da bi se prijela za roke ...
In z leti spoznaš, da moraš biti hvaležen za vsako jutro, v katero se zbudiš in zatiplješ nekoga ob sebi ...

O čem sva razmišljala takrat? O čem sva sanjala? Kaj vse sva načrtovala?

Primi me spet za roko, draga moja ...
Tu sva. Lahko bi ne bila. Ozri se naokrog. Mnogi so sami. Mnogi so se sprli. Mnogi razšli. Mnogi so zapuščeni. Mnogi razpuščeni. Mnogih ni več. Midva pa sva še. In se drživa za roke.

Poglej me!
Priznam: nisem več lep kot sem bil na nekoč: zgoraj premalo, spodaj preveč ... Zamenjal sem lase za kilograme ... A roko na srce: tudi tebi čas ni prizanesel, kar poglej se! A lepota, zaradi katere si mi bila všeč ... lepota zaradi katere te še zmeraj ljubim ... se ne meri v gubah in povešenih delih telesa, ki se jih, pa čeprav so nam še tako všeč, ne spodobi na glas izreči, kaj šele zapisati in so žrtve neusmiljene gravitacije. In se z leti lepota kaže prav v gubah in povešenih ... delih telesa. In v pogledu ... ki je še zmeraj tak kot na tisti fotografiji, na kateri, praviš, da te spominjam na Toma Cruisa.

Stisni mojo roko, ljuba.
Priznam: z leti sem postal redkobeseden ... ti pa si se razčvekala.
Ne povem ti več vsega, kot včasih ... zapiram se vase ... Ti pa hočeš vedeti vse ... in preveč sprašuješ ...
Najini pogovori verjetno res niso snov za telenovelo ... a najino življenje je bolj razburljivo in usodno, kot vsaka telenovela ... Že samo zato, ker je resnično!

Drži mojo roko in je ne izpusti!
Ne šepetam ti več zaljubljenih bedarij na ušesa. Redko te objamem in še redkeje rečem, da te imam rad. A vem, da me ljubiš. In vem, da veš, da te ljubim tudi jaz. In vem, da bi rada tudi slišala, to, kar se ti zdi, da veš ... A upam vsaj, da občutiš ... da te ljubim.

Tu sva. Drživa se za roke.
O čem razmišljava? Še sanjava? Še kaj načrtujeva?
Življenje naju ni šparalo.
Bog je kmet. Bog je kmet, ki ima veliko njivo in premalo delavcev ... in zato z bičem udari po vprežni živini večkrat kot se to zdi človeku prav. Prevečkrat. In premočno.
Bog večkrat ravna nerazumljivo. Nerazumljivo. A vendar: ne nerazumno. To je najina vera.
Zato sva z Njim že barantala ... kot Abraham.
In se borila ... kot Jakob.
Ga prosila ... kot Ana.
Jokala pred Njim ... kot David. Pa tudi plesala.
In bova vstala ... kot Kristus.
In ostajava vprežena v jarem ... za katerega Kristus pravi, da je sladak ...
In vlečeva breme, za katerega Kristus trdi, da je láhko ...
In vlečeva voz po ozki in strmi poti ... skozi šivankino uho ...

Draga moja ...
Še sva tu. Še.
Ne izpusti moje roke ... slišiš ...
Drži me!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 11, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Čeprav ne v ožjem ne širšem sorodstvu naša družina v času mojega otroštva ni premogla nobenega Klemena, je bilo to ime mnogokrat izgovorjeno in slišano v naši hiši.
Če sem natančen, ni šlo za katerokoli, ampak prav za tvoje ime, ljubi moj sveti Klemen. Moj oče se je namreč na vso moč trudil, da bi dokazal tezo, da cerkvice posvečene tebi, ki so posejane po naših krajih, označujejo pot, po kateri sta v devetem stoletju sveta brata Ciril in Metod potovala v Rim in s seboj nosila tvoje relikvije.
Zdaj, ko sem sam že “atovih” let, je ata že kar nekaj let v nebeškem kraljestvu, kjer je pri tebi in pri svetih slovanskih apostolih lahko preveril verodostojnost svoje teze, tvoje ime še ni pozabljeno, saj se naša družina že več kot četrt stoletja ponaša s Klemenom – in naj nečaku ob tej priliki zaželim vse najboljše ob godu, ti pa mu kot nebeški patron izprosi obilo žegna.
‘Teza’ o tvojih cerkvicah me kot otroka ni prav nič zanimala, zdaj pa očetu lahko samo pritrdim. Ne le zaradi na zemljevidu logično začrtane poti, ne le zaradi imen in priimkov, ki so izpeljani iz tvojega imena in so med Slovenci posejani še bolj na gosto, kot tvoje cerkve, pač pa predvsem zato, ker v zrelih letih spoznavam, da oče nikoli ni govoril tja v en dan, predvsem pa mi ni nikoli lagal.
Ljubi moj sveti Klemen! “Rimski” nisi zato, ker je po dolgi poti iz Vzhoda na Zahod tvoje telo našlo zadnji počitek v Rimu, temveč ker si bil kot Klemen Prvi, tretji naslednik apostola Petra na sedežu rimskega škofa. Četrti papež, torej.
Pa bo kdo vprašal, kako si se potem znašel tako daleč na Vzhodu.
A táko in takó naivno vprašanje lahko postavi samo kdo, ki se spreneveda in tudi danes trdi, da kristjani nismo preganjani. Res je, da nam, ki po Božji milosti živimo na tem, zaenkrat še, kolikor toliko mirnem koščku sveta, ni tako hudo, da bi se bali in trepetali za življenja, kot se to na žalost dogaja našim sestram in bratom po svetu, čeprav kljub “verski svobodi”, ki smo je bojda deležni, ne moremo več na glas povedati kaj mislimo in kaj verujemo, ne da bi se ne našel kdo, ki bi bil užaljen in nas pošiljal v … srednji vek, če se milo izrazim.
Pa da ne bom zašel v dnevno in vsakdanjo politiko: bil si preganjan in izgnan v mesto Herson na današnjem polotoku Krim. Tam si delal v kamnolomu in skupaj s sotrpini trpel strahotno žejo. V molitvi si prosil Boga za pomoč, in On ti je – kot nekdaj Mojzesu v puščavi – dal vodo iz skale. Potoček je odžejal in spreobrnil mnoge, razjezil pa pogane, ki so te držali v ujetništvu, zato so te z ladjo odpeljali na odprto morje, ti okrog vratu privezali sidro in te vrgli v morje. Kot pripoveduje legenda, je Bog – kot v Mojzesovih časih – razdelil morje, da so verni suhih nog prišli do kraja tvoje utopitve, kjer jih je pričakala marmornata cerkvica, v njej kamnita krsta in ob njej sidro.
Morje se je poslej vsako leto ob obletnici tvoje smrti umaknilo za sedem dni, vse dokler nista prišla Ciril in Metod.
In medtem, ko je tvoja duša že davno počivala v Obljubljeni Večni deželi, je tvoje telo, kot rečeno, potovalo nazaj v Rim, in po poti za seboj ‘puščalo’ cerkvice, kot je bila tista, ki je zrasla na dnu morja.
Ljubi moj sveti Klemen Rimski. Pomagaj nam, da bomo znali krotko in milo sprejemati vsa mala vsakodnevna preganjanja. In da nas ne utopijo sovražni valovi.
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in milostno, kot vodo iz skale, izlij na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 99.

Previdno odprem vrata majhne, zatemnjene sobe. Na postelji ob zidu leži moški. Obstanem in z nemirnim, begajočim pogledom iščem znan obraz. Velike vdrte oči strme vame in me vlečejo k sebi s čudno, neustavljivo silo. Dolgo se nisva srečala. Stari župnik iz vasi pod goro. Umira. Pred nekaj tedni so mu zaradi hude, neozdravljive bolezni odrezali obe nogi pod kolenom.
Trudoma premaknem svoji nogi in se približam postelji. Nekaj bi mu moral reči. Sedem na rob ležišča in ga gledam. Kam so šle zdaj vse moje besede? Na obrazu, potnem in belem, vidim, da me je spoznal. Kaj bo rekel on? Vem, da moram dokončati svoje misli, vse svoje vedenje, resnice in dvome. Bil je čudovit duhovnik; za njim je dolgo in bogato življenje. Ljudje so ga spoštovali in imeli radi. Dvigne roko in jo obnemoglo spusti na odejo. V meni vrejo spomini, ki so več kot to. Vsako nedeljo je stal pred cerkvijo med svojimi farani. Kakor oče, ki svetuje svoji družini. Za slehernega je imel veselo in pošteno besedo, nasvet, misel za prihodnost. Kakor nekoč davno, ko je bilo vse drugače kot danes. Ob krstu, poroki ali pogrebu, vselej z nekakšnim posebnim odnosom do lastnosti, ki je temelj naše vere – človeški ponižnosti. Vedno so vsi utihnili in njegove besede so padale globoko v srca nas begajočih, izgubljenih v grabežljivosti in uživaštvu. Nikoli ni imel nikakršnega bogastva: denar mu je bil nujno sredstvo za dosego pomoči drugim. Preživel je zaslišanja in pretepanja. Poslušal je žalitve in poniževanja svojega poklica …
Gledam ga. Tako rad bi slišal njegove besede, njegovo zadnjo željo. Gotovo jo ima. Vsak ima svojo – poslednjo željo. V meni vrejo pekoče misli o naši prihodnosti. Saj res, ko je nad vasico hrumela nevihta poletja, je stekel pod zvonik. Otožno se nasmehnem. Plačeval je študij mlademu fantu, bodočemu duhovniku … Znova se premakne, Bolečina poslednjih minut mu skremži obraz. Hipoma se dvigne. Gleda me. Njegove oči otroško vdano in proseče zro vame. Tedaj zaslišim njegov glas. Izreče svojo zadnjo željo: »Rad bi – pokleknil! …« Osuplo se dvignem. Nima več nog, a rad bi pokleknil, poslednjič v podobi svojega dolgega življenja! Kimam brez besed in vem, da je ponižnost resnica in rešitev naše prihodnosti. On pa globoko vzdihne in – izdihne. Hitro pokleknem k njemu in vzamem njegovo desnico v svojo. Nanjo kapljajo moje vroče solze. Karkoli rečejo, te roke so bile svete, so bile duhovniške. Blagoslavljale so, povzdigovale Kruh in Vino. Samo te roke lahko storijo to in nobene druge! Mi pa pozabljamo, prazni, odtujeni, nehvaležni, brezverni. To se ne bo nikoli spremenilo. Toda življenje nas bo naučilo nove, resnične ponižnosti, ki je prihodnost duhovništva in vere. Globoko v meni je ta resnica, ki je mnogi ne doumejo. So stvari, ki se začenjajo vedno znova, in je resnica, ki je ena sama in neuničljiva in večna, kakor Bog in Človek v večnosti …

STANISLAV. (zgodbe) v: Ognjišče (2011) 11, str. 52-53.

Od leta 1925 je zadnja nedelja cerkvenega (bogoslužnega) leta praznik Kristusa Kralja. Njegovo vesoljno kraljestvo je “kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milostim, kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni” (hvalospev).

• Kralju vesoljstva sta posvečeni dve cerkvi v CE škofiji: ž. c. v Hrastniku (1 - CE) in p. c. v Logarski dolini (3) (Solčava). Podružnična cerkev Kristusa Kralja je tudi na Zg. Škofijah (2) (Škofije – KP) in zidana kapela v Zasadih (4) (Križevci/Ljutomeru – MS).

     
1

2                                                                                                            3                                                                    4

M. Čuk., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 11, str. 98.
 

Na zadnjo nedeljo bogoslužnega ali cerkvenega leta je praznik Kristusa, Kralja vesoljstva. Ta naslov se mi zdi neprimeren za naš čas, kjer vlada demokracija in ni več kraljev, ki so nekdaj predstavljali najvišjo oblast. (Severin)
Ta ugovor so postavljali mnogi že tedaj, ko je bil ta praznik uveden. To je bilo v jubilejnem letu 1925. Papež Pij XI. je za vso katoliško Cerkev uvedel praznik Kristusa Kralja. V svetu, ki je zablodil v temo greha, naj spet jasneje zažari svetli lik Kristusa, Kralja vesoljstva, in njegovega »kraljestva resnice in življenja, kraljestva svetosti in milosti, kraljestva pravičnosti, ljubezni in miru«, kot prosimo v prazničnem hvalospevu. Naslov Kristusa Kralja nima nič opraviti z oblastjo svetnih kraljev. Jezus je v sodnem procesu pred Pilatom dejal: »Moje kraljestvo ni od tega sveta« (Jn 18,36), vendar je priznal, da je kralj. Cerkev priznava Kristusa za kralja vesoljstva že v svojih prvih veroizpovedih. Praznovanje tega naslova je bilo prvotno postavljeno na zadnjo nedeljo oktobra, po koncilski prenovi koledarja pa je ta praznik zaključek cerkvenega leta. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2010) 11, str. 47