Hitela je iz sobe v sobo, od postelje do postelje, od bolnice do bolnice – stregla, dajala zdravila, tolažila, se veselila in jokala z njimi. Iz leta v leto, iz meseca v mesec, iz dneva v dan, že dolgih trideset let, odkar je kot pripravnica prišla v to bolnišnico in v njej tudi ostala. Ni želela kam drugam, tudi ni želela postati kaj več: bila je medicinska sestra, sestra Mateja, ki ji je prirasla k srcu ta ogromna stavba sredi velikega parka s košatimi drevesi, ki so dajala poleti prijetno senco, pozimi pa so se stiskala pod snežno odejo. Vzljubila je svoje delo in bolnice, s katerimi se je razumela, skratka, svoje delo je opravljala s srcem.
Tako je tudi ta dan, pravzaprav ta večer, ko je bila dežurna, hitela za delom. Obiski so se že zdavnaj končali, le pri starejši ženici ob oknu je sedela mlada žena in ji dajala jesti. Zanjo so vedno naredili izjemo, saj ni nikogar motila. Tako milo je prosila, če lahko še ostane, da ji sestre niso mogle odreči.
Tisto ženico, gospo Franjo, so že pred dobrim mesecem pripeljali na oddelek s hudo pljučnico, potem pa so se pojavile še druge težave, da je bilo le malo upanja, da bo preživela.
A ta stara žena se ni dala, hotela je še živeti! Vdano je prenašala bolezen, ubogljivo jemala predpisana zdravila. Mnoge okrog nje, četudi veliko manj bolne, so pogosto, tudi po nepotrebnem, klicale za pomoč, ona pa nikoli ni tarnala. Tudi če je bila vsa prepotena, ni prosila, da jo preoblečejo. Nič, skratka, kot da ji nič ne manjka. Sestre so se prav zato posebej zavzele zanjo in jo negovale.
Vsa drobcena je ležala med belimi rjuhami. Močni sivi lasje so se srebrno svetili in oči – te njene oči, so tako toplo in prijazno gledale v svet, da se nihče, ki se je zazrl v njen z gubami prepleteni obraz, ni mogel zadržati, da ji ne bi stisnil roko in se ji nasmehnil.
»Danes pa je vaša hčerka spet dolgo posedela pri vas,« ji je hitela sestra Mateja popravljat odejo, ko je obiskovalka odšla.
»Katera hčerka?« se je začudila stara gospa.
»Ja, ta, ki vas vsak dan, odkar ste tukaj, obišče, vas pomaga negovati, vam daje jesti, vas boža in bodri – kaj ni to vaša hčerka?« je vprašala Mateja.
»Ne, to je moja snaha!« se je nasmehnila ženica. »Je pa res kot moja hčerka, celo več ... Če imate čas, sestra Mateja, vam povem najino zgodbo,« se je prvič razgovorila. Mateja je sedla na rob postelje, jo prijela za roko in rekla: »Z veseljem, gospa Franja. Nocoj je na našem oddelku zelo mirno, pa si bova obe skrajšali čas.«
»Veste, ko je naša snaha prišla k nam na našo veliko kmetijo, so vsi zmajevali z glavami, češ da ta ne bo ostala pri nas. Bila je mestno dekle, zelo mlada. Sin jo je spoznal na zadrugi, kjer je delala v računovodstvu. Zaljubila sta se, pa je prišla k nam. Ženske v vasi so se muzale in govorile, da ta pač ni za na kmetijo, pa še zraven mene, ki sem bila znana kot garač in zelo stroga ženska. Moža sem zgodaj izgubila in pri sedmih najinih otrocih sem morala imeti zelo trdo roko, da sem obdržala vajeti. Moja tašča in moževe sestre me niso marale, ker sem bila bajtarska in sem prišla k hiši brez dote. Moja dota so bile moje roke in dokler je bil mož živ, se je dalo vzdržati. Po njegovi smrti pa so prišli hudi časi. Na vse načine so mi grenile življenje. Malo pred smrtjo so me mati prosili odpuščanja in jaz sem brž odpustila. Zaobljubila sem se: če kdaj dobim mlado k hiši, bom do nje kot mati ... In ko je prišla k nam Janja, sem videla, kaj sem pogrešala vsa ta leta. Jaz sem bila – morala sem biti – trda samo na zunaj, v meni pa je čuteče srce, le živela sem tako, da tega ni vedel nihče drug kot le moji otroci, drugače bi šlo pri nas vse v nič. Janja je rasla brez staršev pri babici in dedku. Oče in mati sta izgubila življenje v prometni nesreči. Ko je prišla k nam, sem se čutila dolžno, da ji vsaj malo nadomestim ljubezen staršev, ki je ni bila deležna. Ko sem videla, kako pridna je, sem ji dala čisto proste roke, sama pa sem se umaknila na svoje, v hiško tik ob domačiji. Tako sva lahko vedno veliko skupaj. Druga drugi pomagava, druga drugo razveseljujeva, njeni trije otroci, moji sladki vnuki, pa tekajo od ene do druge. Mojih šest otrok je šlo od doma proč, le najstarejši sin je ostal doma. Saj radi pridejo pomagat, meša pa se med njiju nihče. Ko je Janja prišla k hiši, sem jim rekla: “Sprejmite jo, kot bi bila vaša sestra, mene moževe sestre niso nikoli sprejele in samo jaz vem, kako sem zaradi tega trpela.” Pa so jo res vzljubili. Naša je Janja, popolnoma ji zaupam in ona je do mene tako dobra. Medve sva pokazali, da sta lahko tašča in snaha kot mati in hči. Treba je samo znati potrpeti in se lepo pogovoriti. Samo odkrit pogovor zgladi vse ovire.«
Brez besed je Mateja poslušala to sivolaso, drobno staro ženico z velikim srcem. V mislih je to noč podoživljala prizore, ki so se ponavljali dan za dnem: kako je Janja prihajala k svoji tašči, ji z neizmerno ljubeznijo stregla. Vsak večer je, preden je odšla, vzela iz nočne omarice rožni venec, ga dala tašči in skupaj sta šepetaje odmolili desetko rožnega venca. Potem jo je pokrižala, stopila proti vratom, ji pomahala in solznih oči odšla.
In spomnila se je, kako je Janja nekoč pred zdravnico sklenila roke in rekla. »Prosim vas, pomagajte mami, da ozdravijo in pridejo domov in da učakajo pomlad, ki jo imajo tako radi!«
»Najboljše zdravilo zanjo je vaša ljubezen, Janja, in ljubezen vaših otrok. Tudi zaradi vas je želela in hotela ozdraveti in iti domov, da bosta druga drugi lepšali dneve.«
Anica Kumer. (zgodbe). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 11, str. 52-53.

Nekoč se je odpravil po svetu, da vidi, kako ljudje molijo. Njegovo potepanje je bilo kratko, ker so bili ljudje, ki molijo, silno redki. Zadovoljen je bil tudi zato, ker so molitve ljudi postale golo ponavljanje besed, njemu popolnoma neškodljivo.
Ko se je vesel vračal v pekel, je na polju opazil kmeta, ki je silovito mahal z rokami. Radoveden se skrije za grm in ga opazuje. Mož se je žolčno prepiral z Bogom, mu postavljal zahteve in ga obtoževal.
Po naključju tedaj pride mimo duhovnik.
»Dobri človek,« reče kmetu, »kaj vendar počneš? Mar ne veš, da je greh, prepirati se z Bogom?«
Kmet mu odgovori: »Gospod, z Bogom se prepiram zato, ker vanj verujem; postavljam mu zahteve, ker zaupam Vanj, obtožujem ga, zato, ker vem, da me posluša.«
»Neumnosti govoriš,« reče duhovnik in odide. Hudič, ki ve več kot duhovnik, pa se je zelo prestrašil. Odkril je namreč človeka, ki je še znal prav moliti.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2016), 31.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot, (Rdeča vrtnica ob krožniku), Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 19
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

V svetovnem merilu je banana dobro poznan in priljubljen tropski sadež ter je danes eno izmed najširše dostopnih sadežev po vsem svetu. Na svetovni ravni porabimo letno približno 100 milijard banan, kar jih uvršča na četrto mesto najpomembnejših kulturnih rastlin (takoj za pšenico, riž in koruzo). Bananovec je drevesu podobno zelišče, ki lahko zraste do 15 metrov v višino, banane pa rastejo v šopih, ki jih običajno sestavlja med 50 in 150 banan. Mnogi bananovec laično poimenujejo bananina palma, čeprav s palmami nima nič skupnega. Obstaja skoraj 1.000 različnih vrst banan. Najpogostejše so banane z rumenim olupkom, ki jih dobimo pri nas, poznamo pa še rdeče in vijolične banane, majhne rumene banane itd. Velik delež vseh, ki jih uvozimo v Evropo, pa je sorte cavendish in jih večinoma pripeljejo iz držav Južne Amerike (Ekvador, Kolumbija idr.), čeprav jih gojijo v več kot 150 državah.

ZMEDA O BANANAH
Nekateri so mnenja, da je banana zdrava izbira sadja, drugi pa se bananam izogibajo, ko na internetnih portalih preberejo da sodi med “5 najslabših živil”. Gre za nepravilne trditve, ki banani pripisujejo, da redi in povzroča motnje v prebavi.

Uživanje banan zelenih, rumenih ali zrelih s temnimi lisami in pikami je povsem zdravo. Eno do dve dnevno lahko brez zadržkov užijete, saj ponuja številne zdravilne učinke in pomaga odstraniti zdravstvene težave.

HRANILNA VREDNOST BANAN/100g
Banana je bogat vir vitaminov in mineralov in drugih hranilnih snovi, ki se spreminjajo z dozorevanjem banane. V zrelih bananah so pretežno ogljikovi hidrati, od katerih je približno polovica sladkorjev, kar banane uvršča med sadje z več sladkorja. V manj zrelih bananah predstavlja večji del ogljikovih hidratov škrob, ki spada med prehranske vlaknine, zato imajo le te nekoliko večji delež vlaknin v primerjavi z zrelimi bananami. Banane so dober vir vitamina B6 in kalija, bogate pa so tudi z vitaminom C, manganom, magnezijem in nekaterimi drugimi vitamini B kompleksa.

NE POVEČUJE TELESNE TEŽE!
Ni dokazov, da banane kljub splošnemu prepričanju prispevajo k povečanju telesne mase. V analizi treh velikih kohortnih študij so raziskovalci iskali povezave med vnosom določenega sadja in zelenjave ter spremembami telesne teže pri 200.000 ameriških moških in ženskah, ki so jih spremljali 24 let. Čeprav je večji vnos jabolk, hrušk in jagodičja pokazal močnejšo povezavo z manjšim povečanjem telesne mase, so bile tudi banane povezane z manjšim povečanjem telesne mase.

ZDRAVILNE LASTNOSTI
Bananam se pripisuje veliko zdravilnih lastnosti. Znano je, da ublažijo otekline, varujejo pred razvojem sladkorne bolezni tipa 2, pomagajo tudi pri izgubi telesne mase, krepijo živčni sistem in pomagajo pri proizvodnji belih krvnih celic (te lastnosti pripisujejo bananam zaradi visoke vsebnosti vitamina B6).
Banane vsebujejo tudi številne antioksidante, ki zagotavljajo zaščito pred prostimi radikali, s katerimi prihajamo dnevno v stik.
Zaradi visoke vsebnosti kalija so banane koristne za preprečevanje nastanka visokega krvnega tlaka in srčno–žilnih obolenj ter za zdravje ledvic.
Visoka vsebnost vlaknin, kot so pektini in rezistentni škrob, upočasnjuje prehod hrane iz želodca v tanko črevo, kar posledično upočasni dvig sladkorja v krvi po obroku in podaljšuje občutek sitosti.
Vlaknine, ki jih najdemo v bananah, hkrati pripomorejo k redni prebavi, rezistentni škrob pa je pomemben pri tvorbi kratko verižnih maščobnih kislin v črevesju, ki so nujne za zdravje črevesja.
Banane vsebujejo snovi, ki pomagajo uravnavati naše razpoloženje. Zaradi visoke ravni aminokisline triptofana, ki ga telo pretvori v serotonin (živčni prenašalec), uravnava naše razpoloženje. Triptofan lahko vpliva tudi na boljši spanec.
Banane so odlične pri nadomeščanju porabljene energije in mineralov po športni aktivnosti.
V reviji PLOS ONE so objavili izsledke znanstvene raziskave, ki je pokazala, da serotonin in dopamin v bananah izboljšata antioksidativno sposobnost športnikov in pomagata zmanjšati oksidativni stres.
Prav tako so se banane izkazale koristne za močne kosti. Vsebujejo vrsto oligosaharidov, ki spodbujajo dobre probiotične bakterije, s tem pa povečajo sposobnost za absorpcijo kalcija.
Nekateri dokazi kažejo, da lahko zmerno uživanje banan ščiti pred rakom ledvic. Študije so namreč pokazale, da ženske, ki redno uživajo več obrokov sadja in zelenjave, zmanjšajo tveganje za rak ledvic in da so banane pri tem še posebej učinkovite. Opazili so, da se pri ženskah, ki jedo od štiri do šest banan na teden, tveganje za razvoj raka ledvic prepolovi. Vzrok pripisujejo visoki ravni antioksidantov in fenolnih spojin v bananah.

ZELENE IN ZRELE BANANE
Rezultati metaanalize iz leta 2017 so pokazali, da tudi nezrele/zelene banane ponujajo nekatere koristi za zdravje predvsem pri obvladovanju težav, kot so driska in razjede. Dokazano znižujejo holesterol in krvni tlak.
Rezultati raziskav, objavljeni v Food Science and Technology Research pa so pokazali, da se raven hranilnih snovi v bananah poveča, ko dozorijo. Banane s temnimi lisami so bile osemkrat učinkovitejše pri nastajanju belih krvnih celic v primerjavi z nezrelimi bananami. Bele krvne celice so pomembni sestavni del imunskega sistema, ki se bori proti okužbam z bakterijami, glivicami, virusi in drugimi patogeni.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2020) 11, str. 94-95.

Še sam ne vem, kdaj se je v mene pritihotapila želja, da bi postal ministrant. Ampak uresničitev se mi je zdela neuresničljiva. Ko sem namreč med mašo gledal ministrante, se mi je zdelo njihovo opravilo tako vzvišeno, da ga ne bi bil vreden. In tako je ostalo le pri skriti želji.
Neke sobote je prišel k nam na obisk mlad duhovnik, ki smo mu rekli gospod tajnik, saj je prihajal s škofije in je ob koncih tedna pomagal našemu ostarelemu župniku. Z očetom in mamo so se pogovarjali o stvareh, ki me niso ravno zanimale, zato sem jo hotel popihati na dvorišče, pa me je gospod presenetil: »Bi ti hotel postati ministrant?«
»Ja!« sem kar ustrelil in presenetil očeta in mamo.
»Prav,« je prijazno dejal, »v nedeljo po maši me počakaj, da ti bom dal knjižico z navodili.«
Tako se je začelo. Gospod tajnik mi je dal majhen zvežčič in mi naročil, naj se na pamet naučim latinska besedila, ki so debelo tiskana. Prav na hitro mi je povedal, kaj posamezne besede in stavki pomenijo.
Učil sem se in še bolj spoštoval vse, ki so že stregli pri oltarju. Pa je bil gospod tajnik naslednjo nedeljo kar zadovoljen z mojim znanjem. Edino tista molitev, ki se začne s suscipiat, mi ni šla najbolje z jezika. »To dela težave vsem,« me je potolažil in naročil, da pridem v torek k jutranji maši, da bom opazoval in posnemal Romana, ki je že prekaljen strežnik. V zakristijo sem prišel dobre četrt ure pred mašo. Župnik Janez me je komaj opazil, cerkovnik pa me je odpeljal k omari z ministrantskimi oblekami in mi jih pomagal obleči.
Nato smo čakali. Sam nestrpno, saj Romana ni bilo od nikoder. »Kaj pa če ne pride?« me je postajalo strah.
Ura v zvoniku je začela udarjati. »Gremo!« je rekel gospod župnik, vzel pripravljeni kelih, cerkovnik pa mi je podal v naročje veliko mašno knjigo.
»Saj skoraj nič ne znam,« sem v strahu dejal. Župnik je preslišal mojo stisko, se priklonil pred razpelom in še enkrat rekel: »Gremo«.
Ko sva šla proti oltarju, sem komaj noge premikal in s težavo odložil mašno knjigo na pripravljeno stojalo na oltarju. Pred prvo stopnico je nato župnik odmolil uvodno molitev. V latinščini seveda. Nekaj sem znal odgovarjati, veliko pa ne. Pa ga to ni prav posebno motilo.
Župnik se je po stopnicah vrnil k oltarju, sam pa sem ostal kot vkopan in čakal, kaj se bo zgodilo. Župnik, ki je bil takrat med maševanjem obrnjen s hrbtom proti ljudem, je samo nekajkrat pogledal, kje sem, nič pa mi ni rekel, kaj naj naredim.
»Ta mulc pa čisto nič ne zna!« sem kar naenkrat zaslišal iz prvih klopi in že je s trdimi koraki do obhajilne mize prišel starejši gospod. Tam je pokleknil in začel župniku odgovarjati namesto mene, meni pa z roko kazal, kam naj grem in kaj naj naredim. Čeprav mi je padel kamen od srca, me je postalo sram, da bi se najraje pogreznil v tla.
Ko sva se z župnikom vrnila v zakristijo, sem misli, da se bo name vsul plaz očitkov, pa je mirno odložil kelih, se priklonil pred razpelom in se mi nasmehnil. V naglici sem se preoblekel in odvihral domov.
Po tem sem se še bolj učil latinskih molitvic, bral navodila in se obračal tako, kot je bilo napisano. Kaj pa naj bi vse tiste latinske besede pomenile, še dolgo nisem vedel. Med vsemi je mi je ostajala za dolgo časa neznanka beseda oremus. Ko sva z župnikom končala pristopno molitev, so se mi odgovori včasih zapletali. Na koncu je župnik včasih glasno dejal Oremus,, včasih pa ne. Prepričan sem bil, da je rekel dobro, kadar sem gladko odgovarjal, kadar pa ni rekel nič, sem bil prepričan, da sem ga nekje polomil. Šele mnogo pozneje sem ugotovil, da je rekel samo Molimo!

***
Kadar sem stregel pri delavniški maši, sem nato pohitel domov po šolsko torbo in potem tekel vse do šole. Ko sem se začel voziti v mesto, je šlo pogosto zelo na tesno. Še težje pa je bilo, kadar je za župnikom maševal (takrat še ni bilo somaševanja) še njegov sošolec. Nekajkrat na leto je prihajal iz ene od dolenjskih župnij v mesto v bolnišnico in takrat prespal pri našem župniku. Sredi grla je imel nekakšne cevke, zelo nerazločno in hripavo je govoril in s težavo dihal. Gospodinja mi je povedala, da nosi posledice vojne, ko so ga Nemci kruto mučili in na koncu obesili za vrat na železni kavelj. Vedno me je prosil, naj ministriram še njemu. To sem storil s strahom, ker sem se bal, da bom zamudil pouk. Če sem dobil od domačega župnika sem pa tja kakšno zahvalo, mi je ta gospod vedno dal petdesetaka. In ne spomnim se, da bi kdaj zamudil. Župnik Janez je bil že zelo star. Vsaj tako sem takrat premišljeval. Doma je bil iz Ribnice, kar se je poznalo tudi v njegovi govorici. Tudi pri pridigah. Morda sem jih tudi zaradi tega rad poslušal. Nekoč se je lotil neprimernosti nekaterih osebnih imen. Dejal je: »Srečko so mu dali ime, pa ni čisto nič srečen, in tudi Ljubica ni zaradi imena nič bolj ljubljena. In Zdravko je venomer bolan.« Pri eni od nedeljskih maš sem med papirji, ki jih je pustil v zakristiji, tik pred pridigo opazil lepo natipkan list. Začel sem brati, skoraj istočasno pa je začel župnik pridigati. Poslušal sem in sledil napisanemu. Bila je pridiga, katero je župnik na pamet pripovedoval. Od celega besedila je spremenil samo eno besedo. Nisem mogel verjeti. Vse pridige je torej napisal in se jih naučil dobesedno na pamet! Od takrat naprej sem ga še bolj spoštoval, saj je meni vzelo veliko časa in truda, da sem se naučil Gregorčičeve Soči. Gospod Lampič, tako se je pisal tisti moj rešitelj s prvega ministriranja, je skupaj z ženo redno prihajal k jutranjim mašam. Vedno sta sedela v tretji klopi na desni strani. Bil je visoke postave in resnega obraza. Ko pa se mi je nekoč odvezala ministrantska obleka, ki je bila pravzaprav krilo, in se mi je zapletla med čevlje, da bi skoraj padel skupaj s kozarčki za vino in vodo, se je glasno zasmejal. Ko sem v eni roki držal kozarčka, z drugo pa vlekel ministrantsko krilo navzgor, vendar brez uspeha, se je zaslišalo iz klopi zadržano smejanje. Pogled mi je mimogrede ušel h gospodu Lampiču. Obe roki, v katerih je držal rožni venec, je tiščal v usta in se enakomerno tresel. S strahom sem pogledal župnika. Mirno je čakal, kot da se ne dogaja nič posebnega.
Ob nedeljah nas je bilo ministrantov pogosto toliko, da je zmanjkalo ministrantskih oblek, ob delavnikih pa sem bil, kljub drugačnemu razporedu, mnogokrat sam. In tudi obiskovalk in obiskovalcev jutranjih maš ni bilo prav veliko. Sedeli so raztreseno po cerkvi vsak na svojem stalnem mestu tako, da sem takoj vedel, če je kdo pri kakšni maši manjkal. Kadar je ostal kakšen sedež dlje časa prazen, sem vedel, da je zopet nekdo zbolel ali umrl.
Ko so nekoč ostali prazni kar trije sedeži, sem zaskrbljeno vprašal župnika: »Ali bova ostala sama, ko bodo vsi zboleli ali umrli?«
Župnik Janez se ni velikokrat nasmehnil, takrat pa se je: »Ne, prišli bodo drugi in zapolnili prazna mesta.«

***
Zadnjič, ne dolgo tega, sva bila z ženo pri delavniški maši. Nisva ravno redna obiskovalca tako kot nekatere naše faranke in tudi farani. NI nas bilo prav veliko, malo pa tudi ne. Med mašo sta mojo pozornost vzbudila ministranta. Starejši je bil očitno učitelj mlajšemu in spomini so kar sami zaplavali na začetke mojega ministriranja. Pa se nisem dolgo zadrževal pri njih, saj so mi, Bog si ga vedi zakaj, prišle na misel že davno izrečene besede župnika Janeza, ki pravzaprav niti ni bil tako star. Morda zato, ker mi je pogled nehote ušel po klopeh okoli mene. “Res, vedno pridejo drugi in zapolnijo mesta tistih, ki so zboleli ali se poslovili,” sem pomislil za župnikom Janezom.
In čutil sem, da so me njegove besede dotaknile bolj kot takrat, ko so bile izrečene.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 27-28.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Avstrijski mejni grof iz rodbine Babenberžanov, ki je gospodovala v Spodnji Avstriji; bil je moder in pravičen vladar († 1136).

• Sv. Leopoldu je pri nas posvečena p. c. v Loki pri Žusmu.

M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 11, str. 99.
 

V neki družini je bil oče brezverec, mati pa je bila zvesta vernica. Imela sta hčer edinko. Dekle je kolebalo med materino vero in očetovo nevero. Mama je redno obiskovala cerkev, oče pa se je iz tega norčeval. Hči je imela oba rada. Ko je bila stara šestnajst let, je zbolela.
Nekega večera sta ob njeni postelji vsak na svoji strani stala starša. Z njunih obrazov je razbrala, da se bojita najhujšega. Hčerka je z eno roko prijela očetovo roko, z drugo pa materino, in vprašala: »Ko bi sedaj umirala, kako naj umrem: v očetovi neveri ali v materini veri?«
Oče se je jokajoč sklonil k bolni hčerki in dejal: »Dragi otrok, umri v materini veri, kajti moja nevera ti nič ne pomaga!« Hčerka je poslušala očeta in prosila Boga, naj ji nakloni dar vere, kakršnega ima mati.

Vera je dragocena, ker se nanjo lahko opremo, ko odpovedo vse druge stvari v življenju. Ko ni več nobenih odgovorov, lahko najdemo odgovor v veri. Popolno temo nam lahko razsvetli luč vere.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2017), 33.
knjiga: V preizkušnji mi bodi blizu, (Zgodbe za dušo. Nova serija 4), Ognjišče, Koper, 2020, 107.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ena izmed večjih zanimivosti v življenju vsakega posameznika so njegove osebne odločitve in kako te odločitve usodno vplivajo na vse življenje. Neko povsem naključno srečanje lahko življenje zapelje v popolnoma drugo smer, kot bi se odvilo sicer. Vse naše današnje odločitve, tudi še tako majhne in neznatne, tlakujejo ter določajo pot jutrišnjega življenja, življenja naslednji mesec, naslednje leto, desetletje, celotnega življenja. Zaradi tega je tako zelo pomembno, kako se odločamo, na podlagi česa se odločamo, na podlagi katerih vrednot se odločamo in proti čemu se odločamo ter najpomembnejše: za kaj se odločamo. Naše življenje je pravzaprav sestavljeno iz dolge verige, katere členi so posameznikove osebne odločitve.
Freud je s svojo psihoanalizo na področju humanistike in družboslovja naredil ogromno škode, ki traja že dolga desetletja – v največji meri z zmotno antropologijo, ki so jo hlastno pograbili in razglasili za drugo biblijo. Freudovo oznanilo, da je človek bitje užitka, da mu v življenju gre zgolj za zadovoljitev potreb, želja in gonov ter da je vse njegovo delovanje in vedenje podrejeno užitku, se je izkazalo za zablodo, v katero so se ujele cele generacije te družbene paradigme.
Viktor Frankl, ki pred vojnimi grozotami ni zapustil svoje družine in pobegnil v Ameriko, pravi, da »konec koncev človeškega vedenja ne narekujejo pogoji, s katerimi se človek srečuje, temveč odločitve, ki jih sprejema«. Frankl ni spadal med tiste posameznike, ki svojo teorijo razvijajo v dobro ogrevanih prostorih in za to prejemajo dobro plačilo, v naslednjem koraku pa ob različnih “podporah” razvito teorijo vehementno inkorporirajo v stroko in družbo. Točnost in nezmotljivost takih teorij je “brezpogojna” ter “nepogrešljiva” in je z njimi pogosto prežeta tudi vzgoja, izobraževanje, psihologija, humanistika, družboslovje in vsa področja, kjer se dela in razmišlja o človeku ter družbi. Ne, Frankl ne spada v ta korpus posvečenih.

Mirko je bil za tiste čase povsem običajen šolar, le nekoliko prevelik za četrti razred osnovne šole, kolikor jih je uspel narediti v osmih letih. Pa to ni nikogar motilo, vsaj toliko ne, da bi se ga zaradi tega izogibali. Mnoge pa je motilo, da je bil grobarjev sin. Tako je imela učiteljica kar nekaj težav, da mu je našla par v šolski klopi v tistem četrtem razredu, kjer sem ga dohitel. Rezika, ki je bila skoraj njegovih let, je celo trdila, da je na njegovih zavihanih nekoliko blatnih hlačnicah videla košček človeške kosti s pokopališča in po glavnem odmoru kričaje zbežala iz njune skupne šolske klopi in se potem spredaj pri tabli hlipajoč oklenila roke učiteljice Eme. Učiteljica jo je poskušala pomiriti in jo je predčasno poslala domov. Potem se je posvetila še Mirku, a na njegovih hlačnicah ni našla ničesar razen sledov ilovice, po kateri je hodil na poti v šolo. Učiteljica je, vsa nejevoljna, tudi nas poslala predčasno domov in tako sta nam odpadli dve uri risanja. Naročila pa nam je, naj doma narišemo nekaj o tem, kar smo doživeli danes ali še bomo, in se nam bo najbolj vtisnilo v spomin.
Tisti dan je po šolskem pouku bil na urniku še verouk. Bili smo v zadregi, kaj početi s to debelo uro do predvidenega začetka verouka – ali kar odfrleti po svoje in domov. Na srečo se od nekod s kolesom pripeljal kaplan Friderik in nas povprašal, zakaj smo tokrat tako zgodnji. Povedali smo, zakaj. Povabil nas je v zakristijo, da kar začnemo z veroukom, in še vabeče pomahal onim, ki so se že oddaljevali.

Zamišljen in malo drugače kot običajno, je kaplan začel tisto uro verouka in nam skušal približati resnico, da smo tudi v drugačnosti ustvarjeni po božji podobi in kako je vsako delo spoštovanja vredno. Vprašal nas je tudi, kaj bi želeli postati, ko odrastemo. Bogata mavrica želja je zažarela nad nami in gospod kaplan je spodbudno prikimaval in nas na koncu presenetil še z vprašanjem: »Kaj pa grobar – bi želel kdo biti?«
Vsi smo poniknili v tišino, kaplan pa: »Mrtve spoštljivo pokopati je častno in veliko delo in se nam ga ni treba sramovati ...« Spet tišina in potem so se kaplanove oči ustavile na Mirku in ga pobožale z vprašanjem: »Kaj pa ti, Mirko, bi morda ti?«
Nekaj hipov grobne tišine, potem pa je Mirko s tresočim glasom le odgovoril: »Ne, ne vem ... morda pa bi ...«
Verouk smo končali s kaplanovim branjem starozaveznega pisatelja modrega Siraha: »Na veke ostane njih spomin / in njih slava ne ugasne. / Njihova trupla so bila v miru pokopana, / a njih ime živi od roda do roda.«
Naslednje jutro je Rozika prišla v šolo skupaj z mamo in izraz na njunih obrazih ni bil prav nič usklajen z jesenskimi barvami, obsijanimi s soncem. Odšli smo v razred in prav kmalu sta prišli še Rozika in učiteljica Ema, kot v pozdrav pa nam je med vrati pokimal upravitelj šole.
Učiteljica nam je takoj po pozdravu razložila, kako je razmišljala in se odločila, da nas bo nekoliko premestila, da bomo drug drugemu lažje pomagali in drug drugega lažje prenašali. Slišalo se je premikanje in v zraku je bilo neizgovorjeno vprašanje: »Koga bo presedla k Mirku v zadnjo klop?«
»Jožek, ti pa k Mirku!« Vse sedem Jožekov v razredu se nas je spogledalo, a učiteljičine oči so se ustavile prav na meni. Še nikoli prej nisem sedel v zadnji klopi in tako sem se prej spoprijateljil z Mirkom kot s tem novim zornim kotom.
Mirko me je včasih, ko je njegov oče kopal jame tistem trdem snežniškem bregu in pokopališču, povabil poleg in ob tem sem spoznaval, kakšen nič ostane od človeka, ki je morda nekoč bil ugleden in vpliven ter so se ga mnogi nekoč celo bali. Najbolj srhljiv trenutek pa sem doživel, ko sva njegovega očeta našla globoko v jami in je v roki držal in obračal lobanjo s kovaškim žebljem v tilniku.
»Poznal sem ga, nesrečnika, bil je vaški posebnež in veseljak, ki nikomur ni storil nič žalega, a je vseeno bil nekaterim v napoto ... ja, ja, tudi smrt in grob vedno in za vedno vsega ne skrijeta,« je prizadeto modroval.
Oče je Mirka poslal na milico, jaz sem jo ucvrl s pokopališča, kolikor so me noge nesle. Kriminalisti pa so odkrili, kdo je nesrečnika podrl na tla in mu s hrbtne strani zabil v glavo smrtonosni žebelj, ter kdo je pomagal prikrivati zločin. Nobenega ni bilo več na tej strani življenja in tudi kamen na njunih grobovih je v nekaj letih prerasla trava.
Ne spomnim se, koliko sošolk in sošolcev je takrat za domačo nalogo narisala tisto risbo: kaj se mi je danes vtisnilo v spomin. Jaz je nisem. Svoj, več kot pol stoletja star dolg, izrisujem in izpisujem zdaj.

RADUHA, Jože. Ognjišče (2015) 11, str. 72