Zanima me, zakaj ima potek sv. maše v eni dekaniji v sosednjih župnijah različen obred. V naši župniji smo bili pred dobrim letom z listki po klopeh obveščeni, kdaj vstati, sedeti, poklekniti, češ da bo enotno po vseh cerkvah. Vendar ko grem k maši v sosednje župnije, se ni prav nič spremenilo, še vedno je enako, kot je bilo to prej pri nas. Mislim, da so to zahtevali od župnika nekateri verski fanatiki. Zavedati bi se morali, da sv. mašo obiskuje največ starejših, ki jim ni prav prijetno kar naprej vstajati, poklekati itd. Po mojem pa to tudi precej moti zbranost pri molitvi, saj nekateri kar tekmujejo, da prvi skočijo na noge ali prvi padejo na kolena. Imam občutek, da imajo na skrbi samo to in se ne zavedajo, da so pri sv. maši. Ali se ne da uvesti enotnega obreda bogoslužja v naši lepi Sloveniji in se tega tudi držati?
Stanislava

Na vaše zadnje vprašanje: »Ali se ne da uvesti enotnega obreda bogoslužja v naši lepo Sloveniji in se tega tudi držati?«, ki ste ga vi celo podčrtali, se da pritrdilno odgovoriti. Še več! Ne samo v naši lepi Sloveniji, ampak po vsem svetu je Cerkev določila, kakšne so drže pri maši. Te drže so določene že v mašni knjigi ali misalu. Imate pa prav, da se v nekaterih župnijah teh pravil ne držijo. Tudi zato so slovenski škofje že pred skoraj 14 leti (februarja 2003) napisali izredno pastirsko pismo, v katerem so duhovnike in vernike spomnili na pravilne drže pri bogoslužju. Najbrž so tudi zato nekateri dušni pastirji po klopeh razdelili listke, na katerih so napisali, “kdaj vstati, sedeti, poklekniti, češ, da bo enotno po vseh cerkvah”. Če se tega ne držijo v sosednjih župnijah, ni kriv župnik, ki je razdelil listke, ampak tisti, ki se pravil ne držijo.
Glede vaše skrbi, da starejšim “ni prav prijetno kar naprej vstajati, poklekati itd.” naj povem, da so predpisane drže pri maši obvezujoče za tiste, ki so zdravi in lahko to naredijo. Kdor zaradi bolezni ne zmore poklekniti, pač tega ne bo naredil. Bog, ki vidi na skrivnem in vidi v srce, bo razumel. Razumljivo je, da bo invalid, ki pride k maši na vozičku, celo mašo sedel, pa najbrž zaradi tega ne bo nič manj zbrano pri maši kot zdrav človek, ki lahko poklekne ali vstane. Spomnimo se svetega Janeza Pavla II., ko zadnje obdobje svojega življenja ni mogel niti hoditi in je celo sede maševal. Pa sem prepričan, da je Bog velikodušno sprejel njegovo daritev srca, ko mu je daroval tudi svojo bolezen in nemoč.

Gospod naj te blagoslovi z varnostjo.
Naj ti nakloni takšen dom –
majhno stanovanje ali veliko hišo –
kraj, kjer si dobrodošel,
kraj, kjer si sprejet.
Naj ti bo dano srečati ljudi,
ki ti bodo pomagali in ti dajali poguma.
Nauči se živeti s svojimi omejenostmi
ne da bi se čutil manjvrednega.
Darovi, ki so ti bili dani,
naj v nikomer ne vzbujajo zavisti.

Gospod naj te blagoslavlja
na tvoji življenjski poti.
Če bo pot, po kateri te bo vodil,
kamnita, naj ti da pravo obutev,
Podari naj ti odprte oči
za vse čudovite stvari ob robu poti.
Naj usmerja tvoj pogled v sinje nebo
in naj te varuje pred tem,
da bi te skrbelo edino to,
kako dolga bo tvoja pot.
Ne oziraj se na prehojeno pot,
usmerjaj svoj pogled proti cilju.

R. Heil, Molitev, v: Ognjišče 1 (2013), 3.

Krst omogoči Kristusu, da živi v nas, nam pa, da živimo združeni z Njim za sodelovanje v Cerkvi, vsakdo po svojih zmožnostih za prenovitev sveta. Krstna kopel, ki jo prejmemo samo enkrat, razsvetljuje vse naše življenje in vodi naše korake proti nebeškemu Jeruzalemu. Imamo stanje pred krstom in po krstu. Zakrament predpostavlja pot vere, ki ji pravimo katehumenat, seveda takrat, ko za prejem krsta prosi odrasla oseba. Že od prvih časov krščanstva pa so krščevali tudi otroke v veri staršev. In glede tega bi vam rad nekaj povedal. Nekateri mislijo: čemu krstiti otroka, ki ne razume? Upamo, da bo zrasel, da bo razumel in bo sam zaprosil za krst. Toda to pomeni, da nimamo zaupanja v Svetega Duha, kajti ko otroka krstimo, v tega otroka vstopi Sveti Duh in Sveti Duh spodbuja v tem otroku, na njemu primeren način, rast krščanskih kreposti, ki se bodo kasneje razcvetele. Vedno je treba dati vsem, vsem otrokom, to možnost, da imajo v sebi Svetega Duha, ki jih bo vodil v življenju. Ne pozabite krstiti otrok! Krsta nihče ne zasluži, saj je vedno zastonjski dar za vse, odrasle in novorojene. Kakor se dogaja s semenom, ki je polno življenja, ta dar vzklije in obrodi sad v okolju, ki ga napaja vera. Krstne obljube, ki jih vsako leto obnovimo na velikonočno vigilijo, je treba poživiti vsak dan, da nas krst naredi podobne Kristusu, nas spremeni v Kristusa in da res postanemo drugi Kristus.

Pri obredu krščevanja otrok krščevalec in otrokovi starši naredijo na čelo otroka znamenje križa. Tukaj bi se malo ustavil in vas vprašal: Ali vaši otroci znajo lepo napraviti znamenje križa? Neštetokrat sem srečal otroke, ki se ne znajo pokrižati. Vi, očetje, matere, dedki, babice, botri, botre morate otroke naučiti lepo narediti znamenje križa, ki je ponovitev tistega znamenja križa, ki so ga prejeli pri krstu. Ste me dobro razumeli? Naučite otroke, da lepo naredijo znamenje križa. Če se bodo naučili kot otroci, ga bodo naredili dobro tudi kasneje, kot odrasli.

Kateheza papeža Frančiška o krstu pri splošni avdienci na Trgu sv. Petra 11. aprila 2018.

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 41.

Če je bil Jezus Mesija in Božji Sin, zakaj je potem šel k Jordanu, da bi ga Janez krstil, kot poročajo trije evangelisti. Ali je morda imel tudi on grehe, če je trideset let živel kot človek in je imel tudi možnost grešiti. Je morda zato moral pristopiti in biti krščen, da so mu bili grehi odpuščeni?
Pa še ena stvar. Ali je bil Jezus svoboden ali ne? Pri pridigi je namreč duhovnik rekel, da je Jezus s tem, ko je vzel nase človeško naravo in njeno ranljivost, lahko tudi grešil. Kako naj to razumemo? Ali je to sploh možno, saj je bil hkrati tudi Bog.
Teo

Spoštovani gospod Teo,
kar nekaj zanimivih vprašanj ste nanizali. In priznati moram, da nič kaj lahkih. Upam, da pri odgovarjanju zato ne bom pretežak. Začniva z Jezusovim krstom pri Janezu Krstniku v Jordanu. Najprej morava ugotoviti, da Janezov krst ni bil isto kot naš današnji zakrament krsta. Bil je neki spokorni obred, obredno umivanje so poznali Judje kot tudi druga verstva, ki seveda tudi drugim ni odpuščal grehe, ampak so z njim priznali svojo grešnost in nujnost Božje pomoči pri odpuščanju grehov. A Judje so odločilni Jahvejev poseg šele pričakovali. Naš zakrament krsta pa pomeni zakramentalno (to je skrivnostno) potopitev skupaj s Kristusom v njegovo smrt in v njem biti deležen njegovega vstajenja – torej dokončne zmage nad smrtjo, ki je zadnja posledica greha. To Kristusovo dejanje pa na zgodovinski ravni pomeni za nas možnost odpuščanja grehov, če mu jih priznamo in izročimo ter imamo resen namen truditi se za spreobrnjenje. To pomeni, da tudi če bi Jezus imel grehe, mu jih Janezov krst ne bi izbrisal, kot se to zgodi pri krstu ali zakramentu sprave. A trajna vera je in tudi razumski premislek nas potrjuje v tem, da Jezus Kristus kot učlovečeni Bog ni nikoli grešil. V svoji človeški naravi je sicer bil normalno človeško omejen kot vsi ljudje, a kot druga Božja oseba, kot Božji Sin, seveda ni mogel grešiti. To je podobno, kot če bi se vprašali, ali je lahko svetloba kot svetloba tema; saj potem ni več svetloba. Kot je tema nezdružljiva s svetlobo, tako je tudi Bog, v vseh treh osebah, nezdružljiv z zlom, grehom, saj bi sicer ne bil Bog.
In zakaj se je potem Jezus sploh dal Janezu krstiti? Tudi Janezu se je zdelo čudno in se je sprva upiral. A Jezus mu je pojasnil, da morata izpolniti Očetovo voljo. Le-ta pa je odrešenje ljudi iz greha in njegove končne posledice smrti. Torej moramo dogodek Jezusovega krsta razložiti v tej perspektivi. Da bi izpolnil Očetovo voljo, je Jezus prišel k grešnikom, stopil je v njihovo vrsto. Pri Jordanu je tudi na zunaj to pokazal, ko se je postavil v vrsto tistih, ki so z Janezovim krstom priznavali svojo grešnost. Kristus je želel postati z grešniki v vsem enak, razen v grehu. Pri Jordanu je torej pokazal svojo solidarnost z grešniki. A postaviti se v isto vrsto z grešniki še ni bilo dovolj. Čeprav sam brez greha, je moral vzeti nase tudi grehe vseh ljudi s posledicami vred, da bi jih odrešil. Moral je torej, ne le stopiti v isto vrsto z njimi, ampak celo na njihovo mesto. In to zelo očitno prepoznamo pred Poncijem Pilatom, ko Jezus pravzaprav stopi na mesto Barabe, ki je bil resnični zločinec - grešnik. On, svoboden, odide, Jezus, povsem nedolžen, pa prevzame njegovo usodo in pravzaprav namesto Barabe pristane v smrti na križu. Še nekaj je zanimivo. Bar-aba pomeni Sin-očetov. In pravi Očetov Sin je Jezus Kristus, mi pa toliko, kolikor smo eno z njim po veri in ljubezni. In ta dogodek z Barabo je simbolni dogodek za vsakega izmed nas grešnikov. Pri dokončni kazni za naše grehe, nas Jezus vedno zamenja, da nas reši večnega pogubljenja.
O drugem delu vašega vprašanja težje kaj rečem. Saj ne vem, kaj je vaš duhovnik dobesedno rekel in v kakšnem kontekstu ter kako ste ga vi razumeli. To dvoje namreč ni vedno identično. O tem, ali bi Jezus lahko grešil ali ne, sem že zgoraj nekaj povedal. Dodam naj le to, da sta po učlovečenju bili v Kristusovi Božji osebi združeni božja in človeška narava, a nepomešano, tako da je vsaka delovala avtonomno ob drugi, in da Jezus ni bil nekako na pol Bog in na pol človek (Grki so namreč poznali demiurge). Seveda je bila njegova človeška narava nepopolna, slabotna kot vsaka človeška narava, a ker jo je ‘vodila’ Božja oseba, ni mogla služiti zlu, ampak le ljubezni. Tudi vprašanje Jezusove svobode, ki ga izpostavljate, ni lahko rešljivo. Ko govorimo o Kristusovi svobodi, seveda govorimo o božji svobodi, ki je nekaj drugega kot človeška svoboda; in ju ni mogoče med seboj primerjati. Mi pa imamo seveda izkušnjo samo človeške svobode, zato je nevarnost, da si tudi božjo preveč po človeško predstavljamo. Svobodo pripisujemo osebi, ne telesu ali drugim sestavnim delom nekega bitja. Pri Bogu pa sploh ni sestavnih delov, ker je enovito Bitje. Kolikor pa je bila v Jezusovi človeški naravi prisotna tudi človeška volja, je bila v vsakem trenutku povsem usklajena z Božjo, saj ni bilo nobene ovire greha, ki bi ta odnos omejevala ali celo onemogočala.
V upanju, da sem vsaj malo osvetlil dileme, ki jih v vprašanju postavljate, in je prav, da si jih kot ljudje postavljamo, vas prisrčno pozdravljam in vam ter vsem bralcem in snovalcem revije Ognjišče voščim duhovno bogato leto, ki je pred nami!
TURNŠEK, Marjan (Pisma) Ognjišče (2012) 1, str. 54

Pred leti so mi z operacijo zamenjali obe koleni v bolnišnici, potem sem bil obakrat v Termah Zreče na terapiji. Letos sem bil operiran zaradi zamenjave kolka in zopet na terapiji v istem zdravilišču. Tako kot pred leti sem tudi tokrat obiskoval mašo v zreški cerkvi. Pri maši sem videl župnika, ki je somaševal in ga takoj prepoznal, saj je tudi on na terapijah. Pozneje sva se srečala pri večerji v jedilnici in večkrat skupaj sedela ter se zahvalila Bogu za prejete dobrote. Redno pa sva se srečevala v cerkvi pri maši, tudi med tednom.
Ko sem nekega popoldneva šel k maši, me je dohitela ženska, ki sem jo vprašal po servisu blizu Zreč, pa mi je odgovorila, da ni domačinka in da gre samo na sprehod do cerkve in nazaj. Odgovorila mi je napol v hrvaškem jeziku in odhitela naprej. Ko sem stopil v cerkev, sem jo opazil v klopi. Molila je rožni venec, kakor je tam navada pred mašo.
Poznam ljudi, tudi iz naše župnije, ki so veseli, če jim kdo podari kakšno revijo ali časopis četudi je ta star nekaj mesecev, da ga preberejo. Saj si ga sami ne morejo kupiti. Tukaj v cerkvi pa sem videl nekaj posebej zanimivega. Ko greš iz cerkve je pri vratih na desni strani kar dolga miza, na kateri je na voljo verski tisk, tudi Ognjišče ter seveda tiskana župnijska oznanila. Na levi strani vrat je prav tako velika miza, polna verskih časopisov in revij. Tudi stare številke, ki jih ljudje niso kupili ali odnesli. Ob njih pa je napis: Vzemi in beri – to je brezplačno. Kako lepo je poskrbljeno tudi za nemočne in revne, da si krajšajo dneve.
V župnijskem listu sem na zadnji strani prebral zanimive vrstice. Na kratko jih bom povzel: Vsak naj bi molil na dan toliko minut, kolikor je star. Ko sem prišel domov, sem oznanila dal mojemu sosedu, ki tudi hodi v cerkev, čez nekaj dni pa sem ga vprašal, če moli toliko, kolikor piše na listu. Odgovoril mi je, da je to veliko za vsak dan, saj ima že več kot osemdeset let. Nasmejala sva se njegovemu odgovoru. Kljub koroni sem opravil vse terapije v termah. Hvala za cerkev, kamor sem lahko hodil k maši. Hvala Bogu za zdravstveno osebje in za vse, kar nam je podarjeno.
Narte

V januarju, mesecu verskega tiska, je vaše pismo kot naročeno, saj potrjuje to, kar sem v letih študija prebral o pomenu (verskega) tiska v strokovni literaturi. V stiski, trpljenju in preizkušnji človek išče odgovore na temeljna življenjska vprašanja. Mnogi jih že prej, a v času preizkušnje jih skoraj vsi začnejo iskati. In v takem trenutku jim lahko knjiga ali časopis duhovne vsebine odpre nova obzorja in odgovori na njihova vprašanja, predvsem pa jim da spodbudo za vztrajanje in moč v težkih trenutkih. Tudi bivanje v zdravilišču po težji operaciji je običajno obdobje, ko se ljudje znajdejo sami, velikokrat negotovi, kako bo z njimi, in iščejo odgovore za svoje življenje. Zato gre vsa pohvala župniku, ki je v kraju, kjer je zdravilišče, dal na razpolago verski tisk ljudem, tudi stare številke in to celo zastonj za tiste, ki si ne morejo privoščiti, da bi jih kupili. Pred dobrim letom sem tudi sam po poškodbi nekaj časa preživel v bolnišnici Valdoltra. Imel sem precej časa za branje knjig. Podobna je izkušnja našega urednika Silvestra Čuka, ki je po prometni nesreči pred mnogo leti celo leto ležal v bolnišnici. V tem času je prebral nad sto knjig. Dejal je, da je najbolj nesrečen nepismen človek ob deževnem vremenu. Povedati je želel, da mu je v času, ko je bil priklenjen na posteljo, branje krajšalo čas. Seveda pa ni šlo samo za krajšanje časa, ampak tudi za duhovno obogatitev. Gotovo je danes drugače, saj ljudje lahko tudi v bolnišnici ali zdravilišču brskajo po internetu (tudi s pomočjo mobilnika), a tudi takrat iščejo odgovore v preizkušnji. Poleg tega jih bo to morda pripeljalo, da bodo našli knjigo, primerno zanje.
Prav zato sem, tudi na podlagi osebnih preizkušenj, v času epidemije pripravil knjigo V preizkušnji mi bodi blizu, Gospod v upanju, da bo prižgala drobno luč upanja ljudem, ki so se znašli v kakršnikoli preizkušnji. Več o knjigi si lahko preberete na str. 97. To knjigo ponujamo po ugodnejši ceni skupaj s knjigo Obrisal bo solze z njihovih oči – Zgodbe o upanju ob izgubi najdražjih. Tudi izguba najbližjih je preizkušnja, ki ljudem ‘zamaje’ temelje življenja.
Pa še en spomin na Valdoltro. V bolnišnici sem srečal uslužbenko, ki mi je povedala, da svoj izvod revije Ognjišče, potem ko ga je prebrala, odnese v kapelo bolnišnice in si ga tam lahko zastonj vzame bolnik, ki je na rehabilitaciji. Tudi nekateri drugi bralci mi povedo, da svoj izvod Ognjišča, potem ko so ga prebrali, komu podarijo.
Prepričan sem, da so tudi v času epidemije, ki je za nas vse polna najrazličnejših preizkušenj, verski tisk in verska knjiga, pa tudi knjiga s pozitivno ali spodbudno vsebino, dobrodošla. Ljubezen najde pot tudi tam, kjer je težko. Podobno navdušenje najde nove poti. Naj omenim župnika moje rojstne župnije. V prvem valu epidemije, ko v cerkvah niso delili niti obhajila, je naročnikom Ognjišča sam nesel izvode revije na dom. Potrkal je, pomahal od daleč in s tem ljudem pokazal, da jim je vseeno blizu in misli nanje. Odveč je napisati, da so bili župljani hvaležni za ta ‘koronski’ obisk. Pa še razgibal se je med tem raznašanjem verskega tiska.
Vaše pismo je zato spodbuda, da v januarju, mesecu verskega tiska, pomislimo, kako bi tudi mi komu s pomočjo verskega tiska približali Boga in vero ter mu tako pomagali osmisliti življenje, morda prav v trenutku, ko mu je težko. Zato smo tudi tej številki pridali naročilnico, s katero lahko našo revijo naročite komu v dar in jo bo potem prejemal. Vaše darilo ga bo razveselilo kar dvanajstkrat v letu. Pomislite, komu bi lahko naročili Ognjišče. Morda komu, ki je stiski (duhovni ali materialni), morda mladi družini, osamljenemu človeku, nekomu, ki si ga ne more sam plačati. Ljubezen bo našla pot. Obenem pa najlepša hvala vsem, ki že sedaj naredite veliko za širjenje verskega tiska.

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 1, str 30-31.

Tudi knjižni jezik kdaj doživi svoj božič, čas, ko se kar naenkrat bistveno spremeni, predrugači. Knjižni jezik je namreč dogovor med ljudmi – in kakor ljudje potrebujemo na neki točki našega življenja notranjo prenovo, tako pride prej ali slej tudi jezik do obdobja, ko se prenovi.

Za slovenski knjižni jezik je tak božični čas nastopil sredi 19. stoletja. To je bilo obdobje, ko se je povsod po Evropi prebujala narodna zavest. Tudi na slovenskem prostoru se je leta 1848 pojavil politični program Zedinjene Slovenije, v katerem so namesto razdrobljenosti na dežele Kranjsko, Štajersko, Primorje in Koroško zahtevali skupno kraljevino Slovenijo v okviru Avstrijskega cesarstva, enakopravnost slovenskega jezika v javnosti ter nasprotovali načrtovani vključitvi takratne Habsburške monarhije v združeno Nemčijo. S takimi zahtevami pa je navzkriž hodila jezikovna stvarnost. Avtorji, slovničarji in slovaropisci iz različnih delov Slovenije namreč še vedno niso imel povsem enotnega jezika. Če se je hotela ‘zediniti’ Slovenija, pa se je moral tudi slovenski jezik. Najti je bilo treba nove oblike, ki bi ustrezale vsem Slovencem in ki bi upoštevale dejstvo, da so si slovenska narečja v marsikateri potezi različna.
Nekaj slovenskih intelektualcev je zato v tem času oblikovalo predlog tako imenovanih ‘novih oblik’ slovenskega jezika. To je bila drzna poteza, ena najbolj drznih v zgodovini slovenskega jezika. Toda čas je bil pravi. Oblike, ki so bile sprejete v zelo ozkem krogu ljudi, so se uveljavile v šolskih in uradnih besedilih ter zelo hitro tudi v praksi. V naslednjih desetletjih so doživele še majhne popravke, a ne tako velike, da ne bi mogli reči, da je slovenščina leta 1851, ko je vlada te oblike predpisala za šolske knjige in jih s tem dobesedno uzakonila, doživela svoj božič. Te oblike so bile samo na videz ‘nove’. V resnici so predstavljale vrnitev k nekaterim starejšim oblikam, ki so še vedno živele, a le v nekaterih neosrednjih slovenskih narečjih.
Kako močno je ta rez zaznamoval sodobno slovenščino lahko vidimo, če primerjamo kitico iz izdaje Prešernovih Poezij pred uveljavitvijo novih oblik in po uveljavitvi:
Če je prej France Prešeren pisal takole:
Dolgóst življênja nášiga
je krátka.
Kaj znáncov je zasúla
že lopáta!
Odpèrte nóč in dán
so grôba vráta;
Al dnéva ne pové
nobêna prát’ka.

so zatem isto besedilo napisali takole:

Dolgost življenja našega
je kratka.
Kaj znancev je zasula
že lopata!
Odprta noč in dan
so groba vrata;
Al’ dneva ne pové
nobena prat’ka.

In ko smo ravno pri božiču. Kot vse praznike tudi ta praznik v slovenščini pišemo z malo. To ni kaka novotarija, ampak stara navada, za katero se je na primer že 19. stoletju zavzemal p. Stanislav Škrabec. Pretirana raba velike začetnice je bila namreč tedaj znak podleganja nemškemu pravopisu – enako kot je danes znak podleganja angleškemu. Nič ni seveda narobe, če božič zapišemo v zasebni komunikaciji kdaj z veliko in s tem poudarimo njegov pomen. To dopušča tudi naš pravopis. A zavedati se moramo, da pomena praznika ne določa njegova velika ali mala začetnica. Stvari v jeziku namreč niso vedno tako preproste. Tisti, ki se borijo proti pisavi božiča z malo, se namreč obenem radi zgražajo nad vplivom velikih jezikov, npr. angleščine, na slovenščino. Pa gre tu v današnjih okoliščinah prav za to.

AHAČIČ, Kozma. (Sproščena slovenščina). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 12, str. 115.

Vitez se je po zmagovitem križarskem pohodu v Sveto deželo zaobljubil, da bo svečo, prižgano ob svetem ognju na Kristusovem grobu, prinesel prižgano v svoje rodno mesto.
Ta zaobljuba je naredila iz njega povsem novega človeka. Prepirljivi vitez je postal miroljuben človek. Ni se branil, ko so ga na poti napadli razbojniki. Niti se ni hotel. Dejal jim je, da jim prostovoljno prepustil vse, kar zahtevajo, da mu le ne ugasnejo luči. Vzeli so njegovo opremo in konja, orožje in denar, našel je ubogo kljuse, na katerem je jahal proti domu. Po mnogih nevarnostih je končno prijezdil v rodno mesto. Jahal je obrnjen s hrbtom naprej, da bi s svojim telesom varoval plamen pred vetrom. Ko so ga zagledali otroci, so so se norčevali iz njega in mu nagajali, da bi ugasnili luč. Prav čudežno mu je uspelo ohraniti plamen in z njim je lahko prižgal sveče na oltarju domače cerkve.

Ko ga je nekoč nekdo, ki je nosil svečo, vprašal, kaj naj stori, da mu sveča ne ugasne, mu je odgovoril:
»Če hočeš ohraniti ta mali plamen, potem ne smeš misliti na nič drugega, samo nanj. Tudi ko ti ga uspe rešiti "živega" iz številnih res velikih nevarnosti, še ne moreš biti miren. Vsak trenutek moraš biti pazljiv, saj se lahko na tvoji poti zgodi nekaj, česar nisi predvidel in ... plamen ti bo ugasnil.«

knjiga: B. Rustja, Zgodbe kažejo novo pot, Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 76.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Mirno in tiho je bilo v izbi. Slišalo se je enakomerno tiktakanje velike stenske ure ter rahel šelest, kadar je ženica častitljivih let, edina prebivalka stare kmečke hiše, obrnila list v knjigi. Sedela je v svojem naslanjaču in bila zatopljena v Jalnovega Ovčarja Marka. Šele ko ji je desetletni vnuk že drugič voščil dober večer, je dvignila pogled proti njemu in se preselila iz Jalnovih časov v sedanjost.
»O, glej ga, si že prišel!« se ga je razveselila.
»Saj je že čas, babica! Šest je ura. Zgodaj rada večerjaš, potem pa v miru bereš dolgo v noč.«
»Kaj pa naj počnem drugega v teh dolgih zimskih večerih! Za nobeno delo nisem več sposobna. Pa se zato prav nič ne pritožujem. Dobro se mi godi, kot še nikoli v življenju. Še kuhati mi ni treba, vse mi prinesete. Lahko berem, kar sem si prej vedno želela, pa ni bilo časa.«
Nejc je odložil cekar na mizo, sedel na klop k peči in se zamišljeno zazrl v tla. »Kaj je novega, Nejc?« je vprašala babica in se trudila, da bi ujela njegov pogled. Čutila je, da na mladi duši njenega vnučka leži nekaj težkega. »Novega? Nič. Doma je vse po starem.« »Pa v šoli?« ni odnehala babica. »Pred časom smo dobili novega sošolca.« »Kakšen pa je?« je bila radovedna.«Zaenkrat o Eriku, tako mu je ime, ne vem mnogo. Saj skoraj nič ne govori. V zadnji klopi sedi, čisto sam, tam je bil namreč prost sedež. Tako plah je, drobcen in skromno oblečen. Z mamo sta prišla v naš kraje od nekod daleč. Očeta nima. Nekateri sošolci ga gledajo zviška in mu pravijo 'reva'. On pa ne reče nikomur nič slabega. Vsako jutro, ko vstopi v razred, pozdravi in ko odhajamo domov, se lepo poslovi od nas. Eden od sošolcev, tisti Gaber, ki je od vseh v razredu najbolj divji, ga kar naprej izziva. Postavil sem se za Erika, pa se je začel Gaber norčevati še iz mene in mi celo groziti s pestmi. Prestrašil sem se in zbežal ... Erik se mi zelo smili. Čutim, da je dobrega srca. Rad ga imam.«
»Prav, da si se postavil na Erikovo stran. Ne smeš odnehati. Nikoli, kadar imaš prav - če v srcu čutiš, da delaš za nekaj dobrega. Četudi bi bili vsi proti tebi, ne smeš bojazljivo skloniti glave, se potuhniti ali celo pobegniti. Vztrajaj in verjemi, prej ali slej te bodo začeli spoštovati. Mnogi bodo na tvoji strani, ko bodo videli, da ravnaš prav. Močni boste. Dobro bo zmagalo! Sprejeti bližnjega, torej vsakega človeka, je naša dolžnost. Govorim ti iz svoje življenjske izkušnje.« »Iz izkušnje?« »Da. Doživela sem, da so mi ljudje zaprli vrata. In doživela sem, da so me sprejeli. » »Babi, povej, kako je to bilo? Kdaj?«
»No, pa poslušaj. Bilo pred več kot petdesetimi leti. Zima je bila huda, da je drevje kar pokalo, s streh so visele dolge ledene sveče, snega je bilo da pasu. Začel se je čas močnih prehladov. Moja starejša otroka - sedem in pet let stari deklici - sta bila zdrava, hudo pa se je prehladil najmlajši, Jernej, tvoj oče, ki je imel takrat komaj deset mesecev. Morala sem ga čimprej spraviti do zdravnika. Zavila sem ga v toplo odejo in se z njim v naročju peš odpravila do avtobusne postaje, ki je bila precej oddaljena od naše domačije, kjer živim še zdaj. Bilo je že pozno popoldne, ko sem se pripeljala v mesto in hitela v zdravstveni dom. Ko sva po dolgem čakanju prišla na vrsto, naju je sprejel prijazen zdravnik, Jerneja je skrbno pregledal in napisal recept za zdravila. Pomiril me je, da bi predpisana zdravila morala pomagati, če pa bi bilo kaj narobe, naj otroka nemudoma prinesem nazaj. Šla sem v lekarno, dobila potrebna zdravila in tekla na avtobusno postajo, da bi ujela zadnji avtobus, ki pelje proti domu, a sem ga zamudila. Kaj zdaj? Najprej sem pomislila, da bi se domov odpravila kar peš, a s Ptuja do našega doma v Halozah je več kot deset kilometrov. Kako naj v tem mrzlem zimskem večeru pešačim z desetmesečnim otrokom v naročju, ki ni več lahak, poleg tega pa je še hudo bolan? Začutila sem, da se tudi mene loteva vročina. Vsa zaskrbljena sem se napotila iz mesta. Ko že skoraj nisem mogle več hoditi, sem sklenila, da bom prosila za prenočišče. Hodila sem od hiše do hiše in trkala na vrata. Le redka so se odprla, pa še takrat se je kdo prikazal med vrati le za trenutek: ko je zagledal pred seboj izmučeno žensko z jokajočim otrokom v naročju, je vrata naglo zaprl. Na smrt utrujena sem blodila dalje. Znašla sem se pred skromno hiško med visokimi drevesi. Čeprav je bilo znotraj že temno, sem močno potrkala na vrata. In glej, v notranjosti se je prižgala luč, vrata so se odprla in na pragu sta se prikazala mož in žena srednjih let. Na hitro sem izjecljala, v kako težki preizkušnji sem se znašla. Brez spraševanja, brez nepotrebnih besed in brez oklevanja sta me prijazno povabila noter, me posadila za mizo v topli kuhinji, pred mene pa postavila krožnik kislega zelja in kos kruha. Zelo mi je teknilo. 'Glejte, skromno je pri nas ... kar nerodno mi je, da vam ne morem ponuditi kaj bolj ... če boste zadovoljni s tistim starim divanom tam v kotu,« je rekla prijazna gospodinja. 'Hvala, zelo ste dobri ... prav lepo bova spala z mojim otročičkom tam ... večno vam bom hvaležna,' sem odgovorila. Tako sem z bolnim otrokom prenočila pri preprostih in revnih, toda po srčni dobroti bogatih ljudeh ... Vidiš, Nejc, ljudje v lepih hišah so me odklanjali, ko sem najbolj potrebovala njihovo pomoč, bila pa sem sprejeta v revni hišici. To je bil zame tudi nauk za življenje: vedno sprejmi vsakega človeka, nikoli nobenega ne odkloni! Spomnila sem tudi, kako so odklanjali Marijo in Jožefa v Betlehemu, ko sta iskala prenočišča ... In tako je bil Jezus rojen v hlevu ...«
»Babica, obljubim ti, da se bom zavzel za Erika. Postal bom njegov prijatelj in ga bom branil.« »Lepo od tebe, Nejc. Vem, da boš svojo obljubo držal. Še nekaj bi ti rada rekla: zelo bom vesela, če ob božičnih praznikih pripelješ Erika in njegovo mamo k meni. Rada bi ju spoznala. Naj čutita, da sta nekje toplo sprejeta.« »Bom, babi, bom. Gotovo bosta rada prišla. S sestro pa ti bova pomagala pripraviti kosilo. Vsem nam bo lepo!«
Babica je objela svojega vnuka. Dolgo je stiskala k sebi to ljubljeno dete, ki ji v teh poznih letih življenja prinaša toliko sreče. V njenem srcu se je prižgala iskrica upanja, da bo Nejc nekoč, ko odraste, znal s svojo srčno dobroto svetiti v temo sebičnosti, ki se zgrinja nad ta naš svet ...
SITAR, Nives. (zgodbe) Ognjišče (2011) 1, str. 28