Mama se je skrivnostno nasmihala. Pred skupnim nedeljskim kosilom, kjer se je za mizo drenjalo deset oseb, je oznanila: »Z očetom bova prenovila kuhinjo!«
Vsi so se obrnili s široko odprtimi očmi k očetu. Prav dobro so vedeli, da je moralo mamo stati veliko moči, da je pregovorila svojega moža v to investicijo.
»Kuhinjo?« so bili vsi nejeverni.
Oče je nemočno skomignil z rameni in pokazal na mamo, vendar so vsi še vedno strmeli vanj.
Mama je rekla: »Da, da. Kuhinjsko pohištvo je staro. V vseh teh letih smo zamenjali le štedilnik, ker se je pečica čisto pokvarila. Vse drugo je staro. Pomivalni stroj ima že dvaindvajset let, omarice in pulti pa štirideset, si morete misliti?«
»In zdaj bosta vse zamenjala?« se je oglasil sin.
»Vse,« je rekla mama neomajno, medtem ko je oče gledal svoj krožnik. »Temne pulte, ki jih imamo zdaj, bomo zamenjali s svetlimi. In vse bo gladko, nobenih razpok kot zdaj, med štedilnikom in omarico ne bo več špranje, kamor štrca maščoba, in med pultom pod oknom in omarico pri hladilniku tudi ne, tako da se ne bodo v vmesnem prostoru nabirale drobtinice.«
»Ja, to je lepo!« je rekla hčerka ne preveč navdušeno.
»Hladilnik stoji v naši kuhinji že petindvajset let in požre vse preveč energije. Hočem razred A!« je oznanila mama.
»Tudi prav,« so kimali.
»Stenske omarice so mi sicer dobro služile vseh štirideset let, a ker nas je zdaj več kot včasih, nimam prostora za dovolj krožnikov; police so odrgnjene in ročaje na omaricah je moral oče že dvakrat zamenjati. Nad štedilnikom bo nova napa. Stara mi sploh že davno ne služi več. stroj bo nov. A ne slišite, kako stari ropoče? Porabi veliki energije in veliko vode. Povrh vsega bi moral serviser zamenjati tesnila, pa tudi pomiva ne več s tako močjo, kot je treba.«
»No, prav,« so se nekateri strinjali, čeprav pri tem seveda niso imeli niti najmanjše pravice odločati.
»Zamenjali bomo tudi luč v jedilnem kotu. Mar ne vidite, da je kabel in verižica, na kateri visi, že čisto preglodana? In od neštetih čiščenj se je prvotni vzorec že davno izbrisal s senčnika.«
Vsi so se ozrli navzgor. Res, staromodni lestenec ni bil več primeren.
»Zamenjali bomo tudi stole. Noge imajo že vse odrgnjene in tapecirani del je že čisto izrabljen, saj sem ga neštetokrat čistila za najmlajšimi. Tudi klop ob mizi bomo preoblekli v novo, svetlejšo in lepšo tkanino. In povrhu vsega, seveda: mizo bomo zamenjali!«
»O, ne! To pa ne!« je planila hčerka. »Mama, vse lahko zamenjaš, od tal do stropa. A mize ne!«
»Samo poglej, kakšna je!« je rekla mama.
»Ni važno, kakšna je. A te mize ne damo!« se je oglasil še sin.
Mama je pogledala po omizju in se nasmehnila. »Zakaj pa ne?«
»Zato, ker sva za to mizo z bratom pisala domače naloge!«
»Z atom sva delala ptičje hišice na tej mizi. Z žago sva zarezala tale rob in ti si naju zato kregala, a nastala je krasna hišica!«
»Vse moje službene srajce si zlikala na njej,« se je k besedi priglasil mož.
»Ob njej smo praznovali vse rojstne dneve in praznike!«
»Na njej si me naučila, kako se valja testo za rezance, pa za potico in kako se dela vlečeno testo ...«
»Rezali, lepili, risali in barvali smo na njej. Z voščenkami, s suhimi in vodenimi barvicami, včasih je kar teklo od nje ...« se je oglasil vnuk.
»Mene pa si učila moliti prav za to mizo,« se je oglasila še najmlajša vnukinja.
»Kaj pa naj? Vse bo novo, miza pa ne? Kako bo to izgledalo?«
»Miza ostane!« so rekli in začeli trkati z žlicami ob krožnike, da je zabrnelo po kuhinji.
»No, prav,« se je vdala mama. »Kuhinja bo nova. Miza pa ostane. Za enkrat.«
»Za vedno!« so zakričali in se potem prijeli za roke, da so pred kadečo se juho zmolili Gospodovo molitev.

KOROŠEC, Ivanka. (zgodbe) Ognjišče (2016) 05, str. 56

Junij je naporen mesec.
In vsi komaj čakamo, da mine, pa čeprav je čisto spodoben mesec in ni z njim pravzaprav nič narobe. Hočem reči: nič slabši in nič boljši ni od svojih preostalih kolegov na koledarju. Le napoti nam je. Junij je še zadnja ovira pred poletjem.
In ovira ni toliko težka, kolikor je zoprna … In mnogim na žalost postane previsoka … celo nepremagljiva ovira. Kajti junij je čas spričeval. In izpitov.
In je junij pobožen mesec. Ker se precej moli. Kar je hecno. Človek bi pričakoval, da se več moli oktobra … ko je mesec rožnega venca. Ali januarja … ko se začenja novo leto. Ali maja … ko so šmarnice. Ali celo septembra … ko se (spet) začne šola.
Ampak ne: junija se zavrtijo molilni mlinčki.
In molijo šolarji, da bi že minil ta junij! In molijo starši šoloobveznih otrok, da bi že minil ta junij. In molijo študentje, da bi že minil ta junij. In molijo učitelji osnovnih, srednjih, visokih in višjih šol, da bi že minil ta junij!
»Da bi že minil ta junij … potem pa bo že … karkoli bo že!«
Ker človek vse lažje prenese, če ima na sebi le kopalke in noge namočene v vodo! Brezskrbno uživamo … pa čeprav nas jeseni čakajo popravni izpiti! In jesenski roki za maturo. In jesensko obdobje izpitov! Z ene ali druge strani katedra!
Še delovni ljudje, tako ali drugače zaposleni – višina regresa gor ali dol in ali sploh regres?! – molijo, da bi že minil ta junij! Naj bo glamurozen dopust ali zgolj orehova senca, križarjenje ali domači balkon, peščena plaža ali napihljivi bazenček … samo, da bi že minil ta junij, pa da bo, kar bo! Prav neverjetno je, kako skrbi izginejo, če imaš oblečene kratke hlače ter majico brez rokavov in v eni roki držiš sladoled, medtem ko se druga roka oklepa kozarca s hladno pijačo. Katerekoli, samo da je hladna! Lahko je tudi voda iz pipe!
In smo seveda v nevarnosti, da nam vse življenje postane – junij. Ko čakamo, da nekaj mine in pride lepše in boljše, ali še lepše in še boljše! Nosečnost je tako lepa … in čudovita … ampak ko se deveti mesec preveša v drugo polovico, pa – naveličani trebuha in oteklih gležnjev – že komaj čakamo, da bo minilo! In bomo rodili! In bo vse drugače!
In je drugače! A naveličani previjanja komaj čakamo, da mine obdobje pleničk in pride obdobje kahlice … In potem čakamo, da dete shodi … in čakamo, da stekleničko zamenja za banano … in banano za zrezek … ali sojin polpet, če ste vegetarijansko usmerjeni … in čakamo, da spregovori … in čakamo, da utihne … in čakamo, da si bo sam znal obrisati, kar je treba obrisati …
In ko si otrok, čakaš, da boš odrasel.
In čakaš, da bo konec šole.
In čakaš na pravo, oziroma pravega. In čakaš na otroke. In čakaš, da otroci odrastejo. In čakaš na vnuke. In vmes čakaš, da bo konec delovnega dneva. In da bo konec tedna. In da bo konec delovne dobe. In potem čakaš, da bomo prvega … ali petnajstega … ko pride penzija …
In potem spet čakaš na otroke, da te obiščejo. In spet čakaš na vnuke, da te obiščejo.
In čakaš pri zdravniku. Spet in spet. In še kar …
Življenje pa čaka, kdaj ga boš živel. Kdaj bo minil ta tvoj življenjski junij … in boš oblekel kratke hlače in majico brez rokavov … kdaj si boš privoščil dopust, ki ne bo odvisen od višine regresa in plače, ki ne bo odvisen sploh od ničesar … razen od tvoje volje … svobodne volje … dobre volje … božje volje. Bog čaka, kdaj ga boš opazil … in mu ponudil stol v orehovi senci ali na balkonu, ali mu odstopil mesto ob bazenu na križarjenju … kdaj mu boš ponudil kozarec, pa čeprav zgolj hladne vode … kajti to ne mine brez božjega plačila (Mt 10,42)
In smo – kot narod – čakali, kdaj bomo svobodni in samostojni. In smo nekega junija to tudi dočakali. In zdaj čakamo kdaj bomo – kot narod – prerasli obdobje kahlice in brisanja noskov in si bomo sami znali obrisati, kar je treba obrisati … kdaj bo pomladi končno sledilo poletje …
Junijanje – čakanje da nekaj mine, pa karkoli že bo.
Junijati – čakati na boljše čase.
Samo, da mine ta junij … potem pa bo že … karkoli že bo!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 6, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

»Se lahko učim pri vama?« je prihitel iz prvega nadstropja vnuk Luka s šopom papirjev v roki, »pri nas se ne morem. Dejan in Vida sta preveč tečna.«
Babica je z veseljem pripravila prostor za mizo. Luka je po njej razstavil popisane liste in se začel polglasno učiti. Od časa do časa je poklical po telefonu in si nekaj zapisoval.
»Joj, koliko je tega!« je glasno zastokal.
»Kaj pa je tako hudega?« ga je vprašala babica.
»Poglej, koliko odgovorov se moram naučiti za birmo.«
»To pa že ne more biti tako hudo,« se je vmešal dedek.
»Samo poglej! Dva lista vprašanj.«
Babica in dedek sta jih na hitro preletela.
»Ali ste morali tudi vi znati odgovoriti na toliko vprašanj?« je prekinil njuno branje.
Dedek je obdržal lista in se zamislil, potem pa dejal: »Tega verjetno ne boš razumel. Pravzaprav sem takrat znal zelo malo.«
»Zelo malo?« se je začudil vnuk. »In si vseeno lahko šel k birmi?«
»Spet bom začel svoje pripovedovanje kot že tolikokrat, da so bili tedaj drugačni časi. Zelo drugačni. K birmi sem šel že v drugem razredu, da sva šla skupaj z dve leti starejšim bratom Mihom. Verouk smo imel takrat še v šoli, ampak samo mesec ali dva, potem so ga prepovedali. Čez nekaj časa so stransko kapelo v župnijski cerkvi preuredili v učilnico, kjer smo nadaljevali z veroukom, vendar ne vsak teden. Ko sem pred birmo prišel na vrsto, da župnik ugotovi, če sem pripravljen za prejem zakramenta, sem samo nekaj mencal in jecljal. Ko sem se že bal, da mi župnik ne bo dal potrdila, me je vprašal, če znam zmoliti Vero. Gladko sem jo povedal. “Potem znaš vse,” se je nasmehnil in mi izročil listek. K birmi smo šli v mesto v stolnico. Bila je nabito polna. Birmanci smo stali v krogu pod mogočno kupolo, škof Anton Vovk, ki so ga leto dni pred tem v Novem mestu polili z bencinom in ga hoteli zažgati, pa je hodil od enega do drugega in nas birmoval.«
»Zažgali so škofa?« se je čudil Luka. »In ti si bil pri birmi, čeprav si dobro znal samo Vero?«
»Saj sem rekel, da je bilo takrat vse drugače. Veliko védenja in znanja vam je zdaj posredovano pri verouku in pripravah na birmo. Glej samo ta vprašanja in odgovore. Tedaj smo znanje pridobivali drugače. Verouk smo imeli še vedno le občasno, nadomeščal pa ga nauk ob nedeljah popoldne, predvsem pa smo se z vero srečevali in jo doživljali v svojih domačih družinah.«
»Potem se ti bilo potrebno naučiti več kot sto odgovorov. In nekaterih niti prav dobro ne razumem.«
»Kaj pa je tako nerazumljivega?« se je začudil dedek.
»Recimo: Kako vemo, da Sveti Duh deluje v našem življenju?«
»Vidiš, odgovore na mnoga vprašanja se lahko naučiš na pamet, ne povedo pa ti, kako se pokažejo v življenju.«
»Zdaj pa razumem še manj kot prej,« je zastokal Luka.
Dedek se je zamislil. »Morda bi to najlaže pojasnil z besedami neke moje znanke. Ko smo se nekoč v pogovoru ozirali nazaj na naše prehojene življenjske poti, je dejala, da jo je življenje veliko premetavalo sem in tja. S težavo je odkrila svoj pravi poklic, propadlo ji je podjetje, doživela je hudo prometno nesrečo … Takrat, ko se ji je vse to dogajalo, je mislila, da se ji godi krivica. Sedaj pa, ko se ozira nazaj, vedno znova ugotavlja, da je bila to pot edino prava pot, ki ji jo je začrtal Bog.«
»Pripoveduješ mi o drugih. Mene zanima, kako ti gledaš na svoje življenje?«
»Dobro veš, da je lažje govoriti o drugih kot o sebi. Nisem imel tako burnega življenja kot tista moja znanka, lahko pa potrdim njeno izkušnjo. Včasih so bile odločitve tudi težke in boleče, saj se je zdela prihodnost tako nejasna. Ko pa zdaj gledam nazaj, vidim, da se je vse dogajalo z nekim namenom, da je nekdo bedel nad menoj.«
»Dedi, zdaj sem že utrujen in težko sledim tvojemu razmišljanju. Raje mi povej še kaj o svoji birmi.«
»Nekaj sem ti že povedal,« se je dedi razveselil Lukove prošnje. »Torej pri birmi smo bili v stolnici v mestu. Ko smo prišli domov, smo imeli najprej slovesno kosilo, potem pa smo se zbrali na vrtu. Odrasli so se pogovarjali, nama z Mihom je postalo dolgčas. Da bi šla malo po vasi, sva predlagala. Zakaj pa ne, so menili, samo preoblecita se. Pa sem zasitnaril, da bi bil danes vendar lahko ves dan v birmanski obleki. Želel sem namreč, da bi me otroci občudovali v novi, lepi modri obleki in snežno beli srajci. Mama ni bila za to, a so ostali potegnili z menoj in je popustila. Pridružila sva se drugim otrokom, ki so se ravno skrivali v grmovju in plezali po drevju, ki je raslo v jami, kamor se je ob močnejšem deževju stekala voda s poti in njiv. “Vidva si pa ne upata v teh oblekah lesti po vejah, kot delamo mi!” naju je izzval Dorči. Miha je modro molčal, jaz pa sem se delal junaka: “Seveda si upam!” in že sem lezel po veji, ki je segala na suho. “Do mene pa si ne upaš priti,” me je dražil eden od otrok, ki je čepel med vejami nedaleč od mene. Ni mi bilo treba dvakrat reči. Toda še preden sem naredil nekaj korakov, mi je v novih čevljih spodrsnilo in padel sem v mlakužo ter se do kolen in še čez pogreznil v blatno vodo. Med smehom otrok sem v naglici bredel iz jame, da sem bil še bolj blaten in moker, nato, kolikor sem mogel hitro stekel domov. Ko so me doma zagledali, jim je zaprlo sapo. S strahom se pričakoval, kaj bo sledilo. Po prvem presenečenju je mama mirno rekla: “Hitro se preobleci, da se ne prehladiš!” Preoblekel sem se in se vrnil na vrt. “Danes je njun veliki dan,” je rekla mama in pomenljivo pogledala očeta, “zato se ne bomo jezili.” Nisem mogel verjeti. V trenutku sem začutil, da mi te besede pomenijo več kot ura, ki sem jo dobil kot birmansko darilo.«
»Več kot ura?« se je začudil Luka.
»Tako sem čutil tisti trenutek. Glej, tiste birmanske ure že dolgo ni več, ta čudoviti občutek pa me je še dolgo spremljal. In še sedaj ga lahko delim s teboj.«
»To pa je bilo darilo!« je bil Luka navdušen
»Zdaj se pa vrnimo k vprašanjem,« je predlagal dedek. »Šele enega smo rešili.«
»Ampak mene skrbi še nekaj drugega,« je dejal Luka. »Zaradi koronavirusa letos sploh ne vemo, kdaj bo birma, kako bo potekala in kdo bo birmoval.«
Dedek je zamišljeno zavzdihnil: »So pa res drugačni časi.«
Babica pa je vnuka stisnila k sebi. »Ne skrbi. Tudi to se bo z Božjo pomočjo in modrostjo ljudi uredilo,« je rekla pomirjajoče. »Saj si slišal dedija, da je nad nami nekdo, ki vodi pota našega življenja in da se vse dogaja z nekim namenom.«
Luka jo je hvaležno pogledal. Njene blage besede so mu odgovorile tudi na misli, ki so ga mučile bolj kot tista vprašanja na listih.

JARC Janko-Smiljan (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str. 24-25.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

»Si slišal?«
Možinja je z daljincem stišala televizijo in glas ji je vztrepetal v strahu. Morda tudi pod vtisom pol kriminalne – pol grozljive nadaljevanke, ki sva jo gledala. Vsekakor je bila grozna. Nadaljevanka, ne možinja! In kriminal je, da plačujem naročnino, pa nimam kaj gledati.
»Nekdo je na balkonu!«
»Kaj??!«
»Nekdo je na balkonu!«
»Ne nori,« sem rekel »mački se preganjajo!«
Segel sem po daljincu, da bi povrnil glas tipu, ki se je z mačeto v roki nekaj repenčil na ekranu, še najbolj pa je spominjal na povoženega zombija. A možinja se ni vdala.
»Pojdi pogledat!«
»Kaj??!«
»Pojdi pogledat, kaj se dogaja!«
»Lepo te prosim! Mački so. Saj ni prvič!«
Potem, ko si ves dan garal kot konj … in so te kure brez glave in nevzgojena goveda pripravile do tega, da si skoraj poživinil … ko te eni zmerjajo z ovco in na druge rjoveš ko lev … ko se ti zdi, da te ima ves svet za osla … in si zvečer utrujen kot pes … imaš živali pač čez glavo! Važno je samo, da je tistih nekaj zverinic, ki jih skušaš udomačiti, varno v svojih posteljah in to je to! Dajte mi mir, lepo vas prosim! In te zlepa ne bo nobena mačka spravila iz fotelja, pa če je še taka mačka. In imam v mislih pravo mačko, ne možinje!
Še bolj odločno sem stegnil roke po daljincu, ga tudi dobil, a še preden sem lahko s pritiskom na tipko povrnil glas vsem tistim grozljivim bitjem na ekranu, se je neko bitje prav grozljivo oglasilo zunaj … Na balkonu? … Predirljivo … Ali je na podstrešju? … Kot bi jokal otrok … Ne, morda v žlebu? ... Prav nečloveško cviljenje … Ali za opažnimi deskami napušča? ... Kako neki se je zverina zavlekla tja? In kaj pravzaprav je ta zverina? In zakaj vrešči? ... Ob pol enih zjutraj! ... Ali je že pol dveh? ... No, temu se pa reče: Mala nočna glasba!
»Si slišala?«
»Kaj?« se je zdaj pametno delala možinja.
»Kaj? Kaj neki? To vreščanje, kaj je to?«
»Saj sem ti rekla!«
»Nič nisi rekla. Jaz sem rekel, da so mački!«
»No, saj!«
»Ampak tole niso mački. To mora biti nekaj drugega.«
»Morda pa se je ubogi mucek kam zataknil in ga boli.«
»Misliš?«
»Ko pa tako stoka. Pokliči gasilce!«
»Gasilce? Zdaj sredi noči?!« Zajel sem sapo in nadaljeval: »Prav. Ampak ti boš pobirala vstopnino.«
»Kakšno vstopnino?«
»No, če se bodo gasilci sredi noči pripeljali s svojimi kamioni, nabili reflektorje v našo hišo, prislonili lestve ter začeli odkrivati streho in puliti deske samo zato, da bodo ven potegnili nekaj kar niti ne veva kaj je, niti kje je … bo to ena huda predstava. Za vse sosede in pol vasi.«
»Trap!«
In vreščanje kar ni in ni pojenjalo. Mislim, vreščanje tega mačka ali karkoli že pač je ta stvor. Ne možinjino. Ali moje.
Potem pa kar na lepem … Kot bi odrezal … Tišina!
»No, krasno. Šel je! Zdaj bo mir.«
»Mogoče je pa umrčkal?«
»Umrčkal? Kaj, a misliš, da ga je kap od vreščanja?!«
»Ne, od bolečin. Saj si slišal, kako je jokal.«
»Jokal? Daj, prosim te … Greva spat!« sem zaključil pogovor, ker je bila ura prav res pozna. Oziroma zgodnja, odvisno pač, s katerega konca gledaš: a si se pravkar zbudil ali greš šele spat.
In je bilo pozno. In sem šel spat. A zaspal nisem. Ne takoj.
In zjutraj mir. In tišina. In preko dneva: mir in tišina. In sem pobaral soseda, če se mu je kaj skalil nočni mir. Pa je rekel, da nič ni slišal, da pa večkrat vidi kakšnega polha ali podlasico plezati po strehi. Smo pač na vasi in gozd je blizu.
In sem seštel ena in ena. Prav dobesedno: Ena in ena. In sem povedal možinji, ko je prišla iz službe, da si bo, če ji bo sreča mila in če se bo onó ugnezdilo in imelo potomce, za novo leto lahko omislila kučmo ali ovratnik. In naj mi živaloljubci ne zamerijo, saj je samo hec.
In sem še pomislil, da sta se kosmata stvora tam na žlebu ali podstrešju ali kjerkoli že morda le pogovarjala. Kot midva z ženo. Pri zrelih zakoncih so vsi pogovori nekolikanj glasnejši: malo zaradi naglušnosti, malo pa zaradi strasti!

G. Čušin, Razsuti tovor, v: Ognjišče 5 (2014) 17.

Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes (8)

DAR STRAHU BOŽJEGA

Če nam dar pobožnosti govori o Božji očetovski ljubezni, nas dar strahu Božjega poučuje o njegovi veličini, dostojanstvu, o njegovi avtoriteti in oblasti. Bog je dober, toda je tudi močan in mogočen. Moramo ga spoštovati in ubogati: »Bog se ne pusti zasmehovati,« na kratko zapiše sv. Pavel (prim. Gal 6,7). Ta zadnji dar Svetega Duha nas spomni, kako majhni smo pred Bogom in kako velika je moč njegove ljubezni, zato se moramo izročiti v njegove roke s ponižnostjo, spoštovanjem in zaupanjem. Prav v tej izročitvi dobroti našega Očeta, ki nas ima zelo rad, je bistvo delovanja tega daru.

V moči Svetega Duha, ki prebiva v našem srcu in nam vliva mir in tolažbo, se počutimo takšni kot v resnici smo: majhni otroci v Očetovem objemu. S tem razpoloženjem vse svoje skrbi pa tudi pričakovanja prelagamo na Boga in doživljamo, kako nas podpira s svojo močjo, čutimo njegovo bližino, kot otrok, ki se počuti varnega v naročju svojega očeta. Tako dar strahu Božjega prevzema obliko poslušnosti, hvaležnosti in slavljenja, napolnjuje naše srce z upanjem. Velikokrat ne uspemo doumeti Božjega načrta. Prav ob izkušnji svoje omejenosti in revščine, nas Sveti Duh krepi in nam pomaga razumeti, kako je edino pomembno pustiti Jezusu, da nas vodi v Očetov objem.

Nesrečnik je klical, in Gospod je slišal, iz vseh njegovih stisk ga je rešil. Angel Gospodov utrjuje tabor okrog tistih, ki se ga bojijo, da jih rešuje. (Ps 34,7–8)

Dar strahu Božjega nam pomaga razumeti, da je vse, kar se zgodi, milost, zato Očetu dovolimo, da izlije na nas svojo dobroto in svoje usmiljenje. Najprej pa moramo odpreti svoje srce ... in pri tem je bistvenega pomena pomoč Svetega Duha.
Ko smo okrepljeni z darom strahu Božjega, se podamo na pot za Gospodom: v otroški ponižnosti, poslušnosti in pokorščini. In vendar ne tako, da bi se mu popolnoma predali, samo čakali, da bo on nekaj naredil za nas in namesto nas... Ne, ampak s čudenjem, spraševanjem in veseljem otroka, ki odkriva stvari okoli sebe in vidi, kako mu Oče pomaga, ker ga ljubi. Strah božji torej iz nas ne dela boječih in neodločnih kristjanov, ampak nam daje pogum in moč. Je dar, ki iz nas dela prepričane, navdušene kristjane, ki ne ostajajo Gospodu zvesti, ne iz strahu, ampak zato, ker jih je osvojila njegova ljubezen. Pustiti je treba, da nas Božja ljubezen prevzame ...

Sveti Duh, tvoj dar strahu Božjega
je dragocen in zelo potreben.
Bog je Bog, jaz sem človek.
Bog je stvarnik, jaz sem majhen.
Bog je izvir, jaz sem žejen.
Bog je morje, jaz sem kapljica.
Bog je mogočen,
jaz sem slaboten.
Bog je svet, jaz sem grešnik.
Sveti Duh, dar strahu Božjega
mi pomaga postaviti
stvari na svoje mesto:
samo Bogu čast,
samo njemu slava.
Kjer se človek povzpne,
potlači vse pred seboj ...
Sveti Duh, dar strahu Božjega
me dela razumnega:
spominja me,
da moram pasti na kolena,
če se hočem spet dvigniti.
Tvoj dar mi pravi, da sem ubog:
spodbuja me, da sklenem roke,
ne več v strahu pred teboj,
ampak v ljubezni do tebe.
Priznam, da nisem nič,
toda prav zato, ker to priznam,
me objemaš ti, ki si Vse.

Strah božji pa je tudi ‘alarm’ pred nevarnostjo greha. Ko človek dela hudo, preklinja, ko izkorišča bližnjega in si ga hoče podrediti, ko vidi samo še denar, ko je prevzeten, oblasten ..., takrat strah Božji sproži alarm, ki človeka svari: z vso oblastjo, z vsem denarjem, z vsem tvojim ponosom, prevzetnostjo in nečimrnostjo ne boš srečen! Nihče ne bo odnesel s sabo na drugi svet ne denarja, ne materialnih dobrin, ne časti, ne ponosa, ničesar. Z nami bo šla samo ljubezen, ki nam jo daje Bog Oče, in z njo vse tisto, kar smo v moči Božje ljubezni storili za ljudi okoli sebe.
In to spoznanje je po delovanju tega zadnjega daru Svetega Duha tudi začetek prave modrosti: »Začetek modrosti je strah Gospodov, razumevanje, dobro za vse, ki se ravnajo po njem” (Ps 111,10). Gorje, če izgubimo spoštovanje do Boga, saj tisti, ki Boga ne spoštuje, tudi ljudi ne spoštuje, še več: zatira bližnjega in se postavlja nad njega. Zgodovina prejšnjega stoletja je dovolj nazorna potrditev tega: kriki bolečine in trpljenja iz taborišč, gulagov, porušenih mest, brezen, genocidov... tu imajo korenine Auschwitz, Huda jama, Kočevski Rog, Srebrenica ...
Strah Božji nas opominja, da nismo mi gospodarji dobrega in zlega, da ne smemo delati tistega, kar se nam zljubi in nam je trenutno všeč: prepoveduje nam, da bi delali tisto, kar je krivično do drugih ... Ko se ne zmenimo za vrednote, pokažemo, da zaničujemo Njega, ki je najvišja in temeljna vrednota: Bog, ki je Pravičnost, Dobrota, Resnica, Ljubezen ...

Končno nas strah Božji usmerja tudi k temu, da se spominjamo najbolj preproste, pa zelo pomembne dolžnosti: da o Njem govorimo spoštljivo. Če o nekom govorimo grdo, pomeni, da ga ne spoštujemo, ga ne upoštevamo, se ga ne »bojimo«. To se pogosto dogaja, ko nepremišljeno govorimo o Bogu: predstavljamo si ga na primer kot kontrolorja kart, kot uradnika, ki nam gre na živce, izterjevalca davkov, kot tistega, ki nas povsod nadzira, in opozarja na tisto, kar mi prav, kot dežurnega zobozdravnika za naš boleči zob, kot berglo za našo nesposobnost, da bi hodili kot ljudje ...

Bog ni tak! Človek od stvarjenja do današnjih dni kaže do Boga premajhno spoštovanje, v svoji prevzetnosti ga hoče potisniti v kot, da bi utihnil. Tudi danes velja, kar je zapisal francoski duhovni pisatelj François Mauriac: »Ne presojajte Boga po jecljanju njegovih služabnikov.”
Strah, ki smo ga dolžni izkazovati Bogu, nam zato nalaga, da poberemo s tal besedo Bog, pomendrano in umazano kot je, in ji spet damo prvoten pomen.

Namesto karikatur in zmazkov, ki jih je iz nje naredil svet, ji moramo dati bolj privlačno, vabljivo, vredno in tudi resnično podobo. Dar strahu Božjega nas spodbuja, da svetu predstavimo Boga, ki je vir veselja; Boga, ki verjame v človeka in hoče da se zaveda svojega dostojanstva; Boga, ki nikogar ne sili, ampak potrpežljivo trka in čaka; Boga, ki ni barvno slep, ampak prepoznava barve vseh ras tega sveta; Boga, ki hoče srečo vseh; Boga, čigar poklic je ljubiti in odpuščati.

HODITI V DUHU

Sveti Duh ni neka nekoristna in popolnoma neuporabna stvarnost – prav nasprotno, vse stvarstvo je po njegovem delovanju prerojeno in stvari nikoli ne pusti takih, kot so bile.
Če razumemo, kdo v resnici je in se mu ne upiramo (prim. Apd 7,51), se znajdemo sredi njegovega silovitega viharja (prim. Apd 2,2), ogreva nas z jeziki, podobnimi plamenom (prim. Apd 2,3). Še enkrat: če se mu ne upiramo in mu ne nasprotujemo, ker nas Duh v resnici preplavlja v silovitem viharju z obiljem svoje milosti; neskončno radodaren je, ko deli svoje darove in tej njegovi neizmernosti lahko odgovorimo le po kapljicah.
Če si pomagamo z izrazi iz tehnike, je Sveti Duh voznik, v avtomobilu pa sedimo mi. Sveti Duh je veter, jadra pa razvijamo mi.

S to predstavo postane jasno, da o Svetem Duhu ni mogoče govoriti tako, da ga omejimo in točno določimo kdo je, ali iz spoznavanja njegovih darov ... Ne, tu še ne more biti konec, in že na začetku letošnjih ‘katehez’ sem zapisal, da je Sveti Duh podoben vetru, ki je vsak trenutek drugačen ... in nas osvobaja nevarnosti pretirane resnosti, prilagodljivosti, enoumja, mode, ustaljenih navad ... Veter Svetega Duha nam govori: »Bodi ti sam svoj. Ne boj se iti ven iz črede, ne boj se zapustiti ogrado! Nič ni bolj zoprnega kot roditi se kot original in umreti kot kopija!« Zato moramo na tej točki spoznavanja Svetega Duha biti pripravljeni pokazati, da želimo z njim sodelovati, zavestno in odgovorno delati, da bo ta veter in ta ogenj zajel tudi druge – tako, da ga bomo uresničevali v svojem življenju. Tako bomo prihodnji mesec prešli na tretji del našega letošnjega veroučnega načrta, v katerem bomo spoznavali, kaj konkretno pomeni sprejeti Svetega Duha in se mu pustiti voditi, hoditi z njim, kot pravi sv. Pavel: »Če živimo po Duhu, tudi delajmo po Duhu (Gal 5,25) ...

Veter Svetega Duha, ne piha na površju, ampak v skritih globinah človekove notranjosti, v globinah Cerkve in človeške skupnosti. Naj zapiha, ta sveži veter Svetega Duha, tudi v zatohle prostore naših cerkva in naših življenj. (Zvone Štrubelj)

 pripravlja Marko Čuk

Robert, odločil sem se, da ti pišem – in mladim, ki to rubriko berejo – s problemom, ki se tiče mojega mlajšega brata, zato bi raje ostal anonimen, da ga ne bi slučajno prepoznali. Moj brat je še osnovnošolec, že več let zapored pa se mu občasno dogaja bullying: je žrtev nasilja s strani vrstnikov v šoli. To nasilje se ne dogaja očitno, ne spravljajo se fizično nanj, da bi ga npr. nekdo pretepel. Dogaja se predvsem na socialnih omrežjih, kjer v zaprtih skupinah, v katerih pa je praktično cel razred, delijo njegove fotografije in nesramne, žaljive komentarje. Moj brat ima manjšo fizično hibo, eno nogo ima čisto malo krajšo kot drugo (tega se ne opazi takoj, mogoče se malo bolj ziba med hojo). Ampak prav iz tega se nekateri sošolci ter nekaj starejših fantov pa tudi punc norčuje. Brat to poskuša ignorirati, starši so o tem govorili z ravnateljem, nekaj časa je bil mir, potem pa se je spet začelo. Brat se zaradi tega vedno bolj zapira vase, izogiba se družbi, vse skupaj se pozna tudi na njegovih ocenah. Zdi se mi velik problem, da tega nasilnega vedenja odrasli ne znajo ustaviti, nekateri starši celo zagovarjajo svoje otroke, nasilje pa pušča na bratu hude posledice. Tudi sam se počutim nemočnega ob tem. Zanima me, ali imajo mladi kakšne izkušnje s tem, kako se je takšno vedenje ustavilo, ali pa kakšno idejo, kaj storiti. 
NN, 17 let

Besede in dejanja lahko uničijo človeka
Z bullyingom se spopada marsikdo, med njimi sem se znašla tudi sama. O tem sem začela razmišljati šele v zadnjih dveh letih, ko se je podobna situacija ustrahovanja kot v osnovni šoli začela razvijati na gimnaziji. Nihče si ni mislil, da mu bodo te probleme povzročali vrstniki, ki naj bi nam bili vzor, prijatelji, odrasli, najbolj pa zbodejo besede iz ust nekoga, ki ga imaš rad. Med osnovnošolskimi klopmi svojega razreda sem bila znana kot preveč pobožno dekle, ki gre trikrat na teden k sveti maši (zmešana, kajne?), piflarka, mevža, ker si ne upam špricati pouka, dekle s telefonom iz kamene dobe in postave, o kateri je imel marsikdo kaj povedati ter si upal prestopiti mejo, ki pa je bila očitna. Vsi komentarji so mojo samopodobo, vero in pogled na svet, z mano vred, poslali v temačno stran življenja. Tako kot tvoj mlajši brat sem se zaprla vase, o tem nisem z nikomer govorila, le sebi sem rekla, da je to, kar se dogaja, normalno – ampak ni. Gimnazija je bila nov začetek, a kaj kmalu sem spet pristala v temi. Ogledalo je postalo moj največji sovražnik, Bog pa nekdo, s katerim sem bila na distanci. Tokrat je prišlo predvsem do besednega nasilja, in to me je psihično uničilo. Ocene, predvsem pa volja do življenja še naprej padajo, vendar sem kot dijakinja, ki sem dobesedno manjša od odraslih, o teh dogodkih zaupala le staršem in prijateljicam. Ker pa se zavedam možnih posledic, imam usta zaprta. Tako imenovane »prijateljice« pa so me razočarale, kajti na te situacije so preprosto med vrsticami rekle, da sem sama kriva in da moram iti čez to ter nehati pogrevati staro »župo«.
Sama si mislim, da ljudje to počnejo, ker mogoče hočejo svojo jezo preložiti na druge, kar pa seveda ni prav. Enkrat v življenju hočejo biti močni in glavni – vendar na tak način to ne postanejo, tvoj brat je tukaj edini zelo močan, on se bori. On mora vsak dan vstati iz postelje in upati, da bo situacija tokrat boljša. Treba je tudi vedeti, da ne moremo od vseh ljudi pričakovati, da jim bomo všeč – to pa vseeno ne pomeni, da se imajo pravico zgražati in povzročati nasilje nad nami. Predlagam ti, da brata počasi pripraviš do pogovora. Izberi temo, za katero veš, da ga ne bo vznemirila. Iz srca ti povem, da preprosto vprašanje »Kako si?« lahko marsikoga reši. Če ti odgovori, da je v redu, a mu na obrazu piše drugače, ga vprašaj še enkrat in se ne počuti slabo, če misliš, da preveč vrtaš vanj, kajti vedi, da veliko ljudi želi povedati več, kot si jih upamo vprašati. Naj spregovori in naj njegova čustva privrejo na plan, ti pa mu stoj ob strani. Mogoče si v tej situaciji res nemočen, a vedi, da je tvoj brat zagotovo vesel, da ima ob sebi nekoga, komur je mar zanj. Starši so zaščitniki svojih otrok, in če resnica ne bo privrela na plan iz otrokovih ust, se ne bo nikoli rešila. Sama bi še enkrat povedala ravnatelju za situacijo, potem bi mogoče uredili roditeljski sestanek vključno z otroki. Hkrati bi se izpisala iz skupine, in tako ne bi videla žaljivih komentarjev. Iz srca upam, da se bo situacija izboljšala. Še posebej pa upam, da tvoj brat ne obupuje nad življenjem in še naprej verjame vase, v svoje sposobnosti, kajti je edinstven in čudovito ustvarjen.
Neža, župnija Kamnje Črniče

Dragi NN,
sem 20-letno dekle, mladostnica s posebnimi potrebami (zaradi operacije na možganih v otroških letih). Tudi jaz sem imela težave s to vrsto nasilja s strani vrstnikov. Ker imam levo stran telesa šibkejšo, sem »smešno« tekla in stvari, ki so povezane z motoričnimi spretnostmi, so mi šle in mi še gredo malo slabše. Bila sem deležna čudnih opazk, nesprejemanja ... Kaj bi svetovala tvojemu bratu?
Sama bi zapustila skupino na socialnih omrežjih, dobro raziskala vse talente, ki mi jih je dal Bog, in se z njimi ponašala. Brat bo kmalu zapustil osnovno šolo in lahko si bo poiskal družbo, ki ceni osebo takšno, kakršna je.
Tebi pa svetujem, da svojega brata vedno znova spominjaš in mu daješ vedeti, kako vreden in dragocen je. Naj se zaveda, da vrstnikov ne more spremeniti, lahko pa sebe vidi kot najboljšega. Ko tvoj brat ne bo v skupini, vsega tega tudi ne bo videl in bo verjel, da je edinstven. Vrstniki pa bodo to nehali početi, saj ne bo več nikogar, ki bi ga prizadelo.
Imam pa še bolj nor predlog: naj se fotografira takšen, kot je, in pove, kako vesel je, da lahko hodi (čeprav rahlo zibajoče), kajti lahko bi bilo še huje.
Naj v skupino prilepi kakšno fotografijo z družino in napiše, da je z njimi srečen. Naj bo pogumen in se zaveda, da ga je Bog naredil takšnega, ker ga ima rad.
Lp, Ema, župnija Zreče

Živijo!
Zelo me žalosti, ko slišim takšne zgodbe, predvsem zato, ker dokazujejo, koliko slabega lahko povzročimo vrstnikom zgolj z neokusnimi pripombami, ki jih dostikrat tretiramo le kot šale. Verjamem, da se v svoji situaciji počutiš nemočno. Pretiran odziv na zbadanje po navadi še dodatno motivira nasilneže in pri tem se lahko ujameš v začaran krog. Naj jih tvoj brat poskusi v čim večji meri ignorirati, to pa bo najlažje počel, če ga komentarji ne bodo ganili. Do tega mu lahko pomagaš tako, da ga podpiraš, se o tem z njim pogovarjaš, mu daš vedeti, da v nobenem primeru ni sam kriv za nadlegovanje. Če se bo dobro zavedal, da ima nekoga, ki ga sprejema takšnega, kakršen je, se mu bo lažje soočati z nesramnimi sošolci. O vsem bi morali še naprej obveščati šolo, ravnatelja/svetovalno službo in tudi zahtevati konkretne rešitve, kajti učitelji zbadljivk in nasilja na spletu pogosto sploh ne opazijo ali pa se s tem žal ne želijo ukvarjati.
Tebi in tvojemu bratu želim vse dobro!
Hana, župnija Velike Lašče

Trpinčenje je nasilje, ki se dogaja dlje časa, lahko je verbalno, psihično ali fizično, vključuje neravnovesje moči med žrtvijo in napadalcem. Žrtev ob tem občuti predvsem nemoč, sram, strah, ne zmore se braniti. Tragično je, da vpliva na kvaliteto življenja žrtve na sploh. Posebej pri mladostnikih, ki jim mnenje vrstnikov in sprejetost med njimi veliko pomeni, je lahko vpliv medvrstniškega nasilja zelo izrazit. Zelo jasno je treba povedati, da nobena oblika medvrstniškega nasilja ni dopustna ali kakorkoli opravičljiva. Kot smo prebrali v pismu, je lahko to nasilje precej subtilno in skrito očem odraslih oz. odgovornih v šolah. Lahko se pojavlja le v obliki komentarjev na družbenih omrežjih, morda samo v obliki 'emojijev'. Taka oblika psihičnega nasilja pomeni napad na človekovo »notranjost«, cilj je škodovati posamezniku, običajno brez fizičnih znakov. Posameznika se tako poniža, izloča, ignorira, kar lahko ima za mladostnika hude in tudi tragične posledice. Na sploh ima spletna komunikacija to značilnost, da ne vidimo neposredne reakcije človeka, s katerim ali o katerem govorimo, zato si upamo 'izreči' besede, ki jih sicer drugemu ne bi nikoli izrekli v obraz. Odgovornost odraslih ostaja, da zaščitimo otroke pred tovrstnim nasiljem, da si ne zatiskamo oči, si ne govorimo, da se to ne dogaja našim otrokom in med našimi mladostniki. Ključno je, da opazimo obnašanje in signale, ki bi nas opozorili, da se dogaja medvrstniško nasilje in da nekdo zaradi tega trpi.
 Bodimo pozorni in vztrajni pri tem, da opozorimo vse, ki za mladostnike skrbijo, da bodo to vedenje vedno znova ustavljali in nagovorili potrebe oškodovanih. Hvala vsem štirim mladim v tej rubriki za pogum, da so spregovorili o tematiki, ki lahko pusti globoke rane za vse življenje.

FRIŠKOVEC, Robert, (Kaj pa vi pravite ... z Robertom). Ognjišče 2022, leto 59, št. 6, str. 60-61.

Zgodba

Jaz imam pa tigra

Neka deklica je imela grdo navado, da je lagala. Ko je za rojstni dan dobila majhno muco, je prijateljicam pripovedovala, da je dobila mladega tigra.
Njena mama je zvedela, kaj hčerka govori, zato jo je posvarila: »Kolikokrat sem ti že rekla, da ne laži. Prosi Boga odpuščanja in skleni, da ne boš več lagala.«
Deklica je ubogala ter je šla v svojo sobo molit. Ko se je vrnila k mami, jo je mama vprašala: »Si prosila Boga odpuščanja?«
Deklica ji je odgovorila: »Da, sem in slišala sem, da mi je Bog dejal, da bi tudi on muci težko rekel tiger.«

Misel

Lažemo, kadar s svojim govorjenjem zavajamo. To je pravzaprav odkrit napad na resnico.
Namen pogovora je drugim posredovati resnico. Kdor laže, pa zavaja, ker govori to, kar ni res.
Vsekakor je laganje napaka, ki se je je treba izogibati. Ne samo to: moramo jo zavračati.

Molitev

Gospod Bog,
zahvaljujemo se ti za dar govora.
Omogoča nam, da si povemo,
kar nosimo v svojem srcu.
Podeli nam razum,
ki bo vedno iskal resnico,
tudi takrat, ko bo boleča.
Daj nam iskrenosti,
da ne bomo nikoli lagali,
tudi če bi bili zaradi tega oškodovani.
Odpusti nam za vse primere,
ko nismo govorili resnice.

Iskrica

Lažnivcu ne verjamemo tudi takrat, ko govori resnico.
»Popolnoma ves bodi z Gospodom, svojim Bogom!«
5 Mz 18,13

Povsod, kjer je kaj narobe,
so novinarji takoj zraven
in o tem poročajo s pisano besedo,
po radiu in s televizijsko sliko.
Zahvaljen, Gospod, da so drugi
za nas pozorno oko in uho
in se ne ustrašijo naporov,
da nas zabavajo in poučujejo.
Reši pa nas tistih poročevalcev,
ki brskajo samo po smetiščih,
ki iščejo samo umazanije,
varuj nas pred pokvarjenci,
ki ne posredujejo polne resnice,
temveč samo to, kar se da prodati.
Daj nam pogum, da to zavrnemo
In se zahvalimo poštenim novinarjem.
Njihovo delo danes ni lahko.

Paul Roth

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2013), 30.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 23-24.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Opazovala sem ju. Delala sem se prav nevidna.
Janez, moj sinko, je nekega dne prosil nono, naj mu zamenja prtiček na buli (klekljarski blazini). »Veš, nona, tukaj so same rože. Da bi bile vsaj vse oranžne barve, ker imam oranžno barvo najraje, pa so bele, rdeče, modre. Jaz bi naredil prtiček z živalicami.«
»Janez, to pa je zame prava malenkost!« mu je odgovorila nona in se nasmehnila. Poiskala je prtič, na katerem so bile ribice in ptice. »Ti je všeč?« ga je vprašala. Bil je vesel. Nona je naredila, kakor je želel.
Klekljanja se je učil že eno leto in kar dobro mu je šlo od rok. Večkrat sem morala kaj popraviti, a kar je naredil v šoli, je bilo brezhibno. Imajo res pridno učiteljico v klekljarski šoli. Mlada je, tako potrebujejo ti naši drugošolčki. Potožila mi je, da jim manjka vztrajnosti. Vedno znova nam pravi, kako jih moramo spodbujati tudi doma. Saj verjamem: vsi bi radi videli, da bi bilo vse takoj narejeno in če ne gre, bi vse pustili in obupali. Klekljan je je tudi odlična vaja za potrpežljivost, Kolikokrat sem sedla k Janezu, da je doma lažje vztrajal. Z nono sta imela na mizi vsak svojo bulo in premetavala sta klinčke ter klepetala. Tudi molila sta včasih. Poslušala sem ju.
»Za koga klekljaš to čipko?« ga je vprašala nona nekega večera.«Za mamico, za rojstni dan.« Pogledal je po kuhinji, če sem morda kje blizu in prisluškujem. »Ne povej ji, prosim,« je rekel.
Glej no, ta dva sta prava zaveznika! Vedno imata kakšne skrivnosti. Seveda je morala skoraj priseči, da bo molčala kot grob.«Tu okrog, te ribice, mi boš naredila ti,« jo je prosil. Bilo je pretežko zanj. »Imaš rad ribice?«
»Če bi mama dovolila, bi imel akvarij in v njem sto vrst rib!«
»Sto vrst rib?« se je smejala nona. »A ko so na krožniku, jih pa ne maraš, kaj?« ga je podražila, ker je vedela, da ne mara jesti rib. »Pa so zdrave, veš! Če bi bil res lačen, bi jih jedel. Se spomniš tistega čudeža, ki ga je naredil Jezus, da je nasitil pet tisoč mož in še ne vem koliko žena in otrok, pa še veliko hrane je ostalo? Pomnožil je dva hleba kruha in pet rib,« mu je na kratko povzela evangeljsko zgodbo.
Njegove misli so bile drugje. »Glej, nona, na tej čipki je nekaj živalskega vrta. Tudi pajki so.«
»Kolikor vem, se ti pajkov bojiš!« mu je rekla.
Dvignil je pogled s čipke in se zazrl v njen oči. »Bojim,« je priznal. »Te tukaj pa tako lepo prepletaš, sukaš.«
»Nona, ali ni lepo, da je Bog ob vesoljnem potopu poleg nekaj ljudi rešil tudi veliko živali,« je modroval.
»Ja, ja. Kako pust bi bil ta naš svet brez živali. Bog dobro ve, kaj dela. Lep je ta naš svet. Bog ga je ustvarjal z veliko ljubeznijo do nas ljudi.«
Tako sta sukala niti in besede. Tanke niti v nežno čipko, mile besede v ljubezen. Ko je bila čipka sklekljana, mu jo je nona pomagala sneti. Lepo zavita v prozoren papir je bila prekrasno darilo zame. Bila sem ga res vesela, saj sem dobro vedela, koliko truda je moj sinko vložil. Tudi moj mož ga je pohvalil, čeprav se mu je od začetka zdelo, da je klekljanje »babje« delo in se je čudil sinovemu zanimanju za to. Bil je mesec maj, Marijin mesec, najlepši mesec v letu. Janez je hodil vsak dan k šmarnicam. Doma sta z nono postavila šmarnični oltarček. Prve dni je tudi nona šla k šmarnicam, a kar naenkrat je noge niso več ubogale: padla je in si zlomila kolk. Ko se je vrnila iz bolnišnice, ji je Janez delal družbo. Veliko sta se pogovarjala.
»Moli zame!« mu je naročala vsak dan, ko je šel k šmarnicam. »Saj veš, da sem žalostna, ker ne morem v cerkev,« je rekla, vzela v roke rožni venec in molila pri Marijinem oltarčku.
Obljubil ji je, da bo molil, in ko se je vrnil domov, ga je vprašala če je držal besedo.
Nekega dne ji je rekel: »Nona, zdaj, ko se bolje počutiš, bi lahko klekljala. Kaj ko bi zdaj, ob koncu meseca maja, sklekljala podobo Device Marije.« Bila je vesela.
»Ti pa imaš pametne zamisli, čeprav si še tako majhen,« ga je pohvalila in mu rekla, naj prinese iz omare papirce. In čisto pomlajena je začela klekljati.
Minulo zimo se je tudi Janez lotil klekljanja Marijine podobe. Malo sem mu pomagala, da jo je dokončal do maja. Zdaj sta obe, nonina n njegova, vsaka v svojem okvirju na temno modri žametni podlagi. Gledata se in čipkasto nežno molita k Bogu Očetu in Sinu in Svetemu Duhu za vse ljudi.
Zdaj je Janez v petem razredu. Še vedno kleklja in s pogledom večkrat poboža ti podobi. Vem: takrat razmišlja o noni, vem, takrat mu je hudo, ker je več ni, in vem, da bo v njegovem srcu nonina poslednja čipka ohranjala spomine na skupne molitve.
BIZJAK, Pavlina. Ognjišče (2011) 06, str. 52