Odgovor na hrepenenja po doživetju Boga
Ko je nekaj skrivnostno, tajno, nepoznano – je še toliko bolj privlačno. Vse to predstavlja mistika, o kateri se nam zdi, da nekaj vemo ali vsaj slutimo, kaj bi bila njena vsebina. Toda hkrati v luči današnje uporabe te besede lahko tudi povsem napačno razumemo ta pojem. O mistiki zato tokrat z nekaj osnovnimi pojmi, hkrati pa predstavljamo tudi tri slovenske mistike, ki vsak na svojevrsten način pričajo o predanosti Bogu.

Beseda mistika izhaja iz grške besede »mystikos«. Ta pomeni skrivnostno, tajno. Pri Grkih je mistika sprva pomenila posvetitev v misterije, med katerimi si postal eno z usodo božanstva in pridobil delež pri njegovi božanski moči. Grški filozof Platon je k temu dodal še filozofsko mistiko, v kateri opisuje vzpon duše k duhovnemu gledanju Boga. Mistika je hkrati povezana z grškim glagolom »mýō«, ki pomeni imeti zaprta usta, zapreti usta. Gre torej za področje, kjer mi kot posamezniki nismo govorci niti nismo aktivni, ampak se prepuščamo duhovnemu življenju. In kot je govoril sv. Pavel, je duhovno življenje res tesno povezano z nadnaravno skrivnostjo.

ZAKAJ GOVORITI O MISTIKI?  
Spregovoriti o mistiki je danes nujno, saj prinaša na področje duhovnega življenja širino, ki je bila dolgo časa odrinjena, zapostavljena. Skorajda se je smatralo, da se o mistiki naj ne govori. Mistika ima pričevanjsko moč, ki jo črpa iz posameznikov, mistikov, ki so nam v svoji predanosti Bogu lahko zgled, kako v današnjem času iskati Božjo voljo in se ji tudi prepuščati. Mistika, razumljena na pravilen način, ima močno vzgojno noto, saj nas kristjane vzgaja v zaupanju in daje primere, mogoče lahko rečemo celo dokaze, kaj pomeni Božja prisotnost med nami.
Kako torej mistiko predstaviti, da se lahko približa vsakemu kristjanu? O mistiki Branko Cestnik pravi, da »sam izraz slovenskemu človeku ni tuj, se je pa treba zavedati, da je ta izraz najprej religioznega porekla. Beseda mystikos pomeni, da gre za osebo, ki je skrivnostna ali da poseduje neko skrivnost. Pomen besede je torej nekaj skrivnostnega.« In ob tem doda, da je beseda v današnji komercialni družbi prevečkrat napačno uporabljena, zato ji ne smemo zaupati. »Gre za preveč zoženo uporabo besede mistika, kjer bi lahko govorili tudi o zlorabi same besede in pojma. Mistika mora ostati v neki ožji domeni religioznega, potem govorimo o pravi, izvorni mistiki.«
Za boljše razumevanje mistike Branko Cestnik nadaljuje in pravi, da »vse monoteistične mistike, kjer govorimo o judovski, islamski in krščanski mistiki, izvirajo iz doživetja Boga. In to doživetje osebnega stika z Bogom na globok način se zgodi na nenavaden način, včasih na že kar nadnaraven način – to je skupno tem mistikam. Ta stik se razume kot dar Boga. To ni nekaj, kar bi lahko dosegli s svojim naporom, svojim naprezanjem.«
Knjiga Anselma Grüna. - Nenavaden, včasih nadnaraven stik med Bogom in človekom se razume kot dar Boga.
MISTIKA ODGOVARJA NA ČLOVEKOVA HREPENENJA
Nekaj podobnega lahko beremo v knjigi Anselma Grüna Mistika, kjer avtor prav tako na različne načine razmišlja o krščanski mistiki. Tudi Anselm trdi, da »je v krščanstvu pojem mistika mnogim nejasen. Večina jih pod njim razume to, da ne želijo zgolj verjeti v Boga, temveč ga hočejo hkrati izkusiti.« Nekateri z mistiko povezujejo posebna doživetja, kot so videnja, širjenje zavesti ali ekstaza. Za druge je mistika poskus spraviti nedojemljivega Boga v izkustvo. Zanimanje za mistiko je nenazadnje povezano s tem, da mnogi ljudje obravnavani pojem povezujejo s svojimi hrepenenji.
Jakobova lestev je eden od najpomembnejših svetopisemskih simbolov povezave med nebeškim in zemeljskim svetom. Jakob jo vidi v sanjah: “…v sanjah so se mu prikazale stopnice, ki so bile postavljene na zemljo, vrh pa jim je segal do neba. In po njih so Božji angeli hodili gor in dol. (1 Mz 28, 12). - Res je, da se svetost p. Pija, kapucina, zaznamovanega s stigmami, vidnimi znamenji Kristusovih ran, v nekaterih pogledih kaže kot nenavadna in z močnim pridihom nadnaravnega. Toda ali ne bi moglo biti ravno vse to odgovor na potrebe našega časa, tako močno zaznamovanega s posvetnostjo in naturalizmom, ki se zapira vsemu, kar presega izkustvo? (papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa o najbolj znanem sodobnem mistiku p. Piju)
Hrepenenje po izkustvu
»Najprej gre za hrepenenje po izkustvu; nismo več zadovoljni s tem, da verjamemo, kar nam povedo drugi. To, kar nam o Bogu pove Sveto pismo, želimo še sami izkusiti.«
V sodobnem času se mistika vrača v družbeni in religiozni prostor tudi zaradi človekove oddaljenosti od Boga, od presežnega. »V svetu, v katerem vse obvladuje denar, hrepenimo po nečem, kar je večje, po Bogu, ki vse presega. V svetu, kjer vse razlagamo racionalno, iščemo skrivnost, o kateri ne govorimo več, pred katero se lahko namesto tega samo priklonimo,« še dodaja Anselm Grün. V domačem jeziku bi temu lahko rekli, da če preveč poudarjamo eno plat človeka, se toliko močneje naenkrat oglasi druga plat. Zato smo v nasprotju z vsem razumom in legalizmom sodobne družbe priča velikemu hrepenenju po posebnih, ekstatičnih občutjih. Banko Cestnik pravi, da lahko zaznavamo nek širok pojav mističnosti v družbi nasploh, tudi v religijah new agea, kjer se iskanje mističnega občutka meša s telovadbo, približki joge, meditacije in se v vseh teh praksah izraža iskanje ekstaze.

Hrepenenje po miru in tišini
Drugi vidik in hrepenenje sodobnega človeka, ki ga lahko zaznavamo v povezavi s pojmom mistike, je hrepenenje po miru in tišini. Grün temu pravi, da »sodobni človek trpi zaradi nemira našega časa. Mnogi ljudje imajo občutek, da tičijo v mlinčku in ne najdejo več poti iz njega.« In če vemo, da pravo pojmovanje mistike objublja pot v notranjo tišino, mir in sproščenost, potem je jasno, da je mistika v današnjem času nekaj, kar si človek želi, po čemer hrepeni. »V lastno jedro, v svoj notranji prostor tišine je treba iti, kajti tam prebiva Bog.«
Branko Cestnik dodaja, kako je za rojevanje mistike potrebna neka praznina, skorajda puščava, v kateri se nato mistika lahko rodi. In Nataša Rupena, avtorica in ilustratorka knjige o Magdaleni Gornik, ob tem govori, kako se je ob vzoru Magdalene Gornik naučila predvsem tega, da si ne smeš nič želeti. »Sprejemati moramo samo to, kar je dano od Boga. In ob tem je edino, kar si lahko želimo, Bog sam in nič drugega. V tem je bila zame mistikinja Magdalena Gornik velika učiteljica.«

Hrepenenje po skupnosti
Sodobni svet je za človeka tudi avtomatiziran in individualiziran. Vsak posameznik je sicer v določenem trenutku vesel svoje svobode in prizme, kako je on center vsega odločanja glede na lastne želje. To je pripeljalo do določene izolacije od drugih. In prav zaradi izoliranosti ljudje ugotavljajo, da jim manjka skupnost. Grün razlaga, da se nekateri zavestno vrnejo in poiščejo skupnost, občestvo, »drugi pa hrepenijo po zlitju s samim seboj, z Bogom in vsem svetom. V času, v katerem ljudje vedno pogosteje živijo izkoreninjeno, hrepenijo po tem, da bi se zlili s korenino vsega bivajočega.« V to hrepenenje je vključen tudi strah pred smrtjo, saj si posameznik ne glede na versko prepričanje želi srečati z nečim, kar smrt presega. In mistika prinaša zavest, da v smrti ne moremo pasti iz Božje ljubezni.

Mistika in trpljenje
Včasih so mistiki neposredno iskali trpljenje. Vendar kristjani nismo iskalci trpljenja in s tem prepričanjem, kako je vsakršno trpljenje zveličavno, je Cerkev že zgodaj opravila. Mnogo jih je govorilo, da je ideal kristjana, da umre mučeniške smrti in so se javljali rimskim oblastem, da bi bili mučeni. Takšno početje je Cerkev strogo zavrnila in je to postalo herezija.
Danes se trpljenje v mistiki razume na način, da trpljenje, ki si ga ne izbiramo, temveč nas zadene od zunaj, prekriža naše načrte in spremeni naše predstave o življenju, odpre prostor izkustva Boga.

Hrepenenje po svobodi
Zadnje hrepenenje, za katerega se mnogim zdi, da je izpolnjeno v mistiki, je hrepenenje po svobodi. »Velikokrat se poudarja, da so bili mistiki svobodni ljudje. Vendar številni, ki se sklicujejo na svobodo mistike, le-to razumejo narobe. Poudarjajo svojo svobodo glede na institucijo, a se pri njih samih pogosto kažejo nove avtoritarne poteze.«
Vsa ta hrepenenja sodobnega človeka povečujejo zanimanje tudi za mistiko. Hkrati hrepenenja predstavljajo temeljna človekova vprašanja, s katerimi se v svojem življenju ves čas srečuje. V današnjem času bi lahko celo rekli, da je mistika ravno dovolj skrivnostna, nepoznana, zanimiva, da po njej posegajo tudi bolj oddaljeni kristjani. Tisti, ki želijo vsebino, nočejo pa obrazcev in institucije. Ne glede na vzgibe, zakaj se nekdo navdušuje nad mistiko, drži, da lahko v mističnem izročilu najdemo pomagala, kako odgovoriti na mnoga življenjska vprašanja in hrepenenja. Prava mistika odgovarja na ta vprašanja tako, da človek dozoreva in dospe do svojega resničnega jaza, do samega sebe. Mistika nam pomaga, da bi izkusili Boga in se prepustili Njemu na tej poti do Njega. Od mistikov se lahko učimo predanosti, ponižnosti, sprejemanja Božje volje, četudi prinaša preizkušnje, trpljenje, bolečino. Hkrati se je treba zavedati, da so izkustva mistike vedno Božji dar.

KAJ JE RES?
O slovenskih mistikih se dolgo ni govorilo. Bili so odrinjeni na stranski tir. Dolgo časa o njih nismo vedeli veliko. Bili so nerazumljeni in podvrženi sumničavosti, nezaupanju in vedno pod dvomom, če ni to spet samo še ena prevara.
Prevara, kot jo je v letih med 1909 in 1913 izvajala Ivanka Jerovšek oz. Vodiška Johanca. Ta prevarantka je pustila temen madež na področju mistike. Sama je videla, da se ljudi da pritegniti z mističnimi doživetji, zato si jih je kopico izmislila in pritegnila množice k sebi. In seveda so odkrili, da je prevarantka, vendar so zaradi njenega izmišljevanja in laganja tudi drugi, pravi mistiki, bili deležni velikega nezaupanja.
Kot pravi tudi Branko Cestnik, je v sami katoliški tradiciji predpostavka, da se v osnovi mistikom ne zaupa. »Če nekdo pove, da ima mistično občutje, postanemo ob njem takoj sumničavi. Smo nezaupljivi. S tem je povezanih veliko fenomenov, psiholoških stanj in bolezni. Zato je v osnovi veliko nezaupljivosti pri tem.«
In ko govorimo o slovenskih mistikih, se je tudi Magdaleni Gornik zgodilo enako. Zato je tudi padla v nezaupljivost, ko so se pri njej pojavili ti darovi. Vendar Branko Cestnik ob tem razloži, da »je Cerkev postopkovno pravilno odreagirala, da ji ni takoj zaupala. Bi bilo bistveno bolj napačno, če bi to takoj zagrabila in začela iz tega delati biznis. Tako je skoraj v vseh primerih mistikov, da je Cerkev počasna in zadržana.«

Mistika in molitev
Mistiki nasproti zunanji molitvi postavljajo notranjo, nasproti molitvi z besedami molitev miru. Vendar so krščanski mistiki kot Frančišek Asiški in Terezija Avilska sočasno vedeli, da nas lahko molitev z besedami včasih privede do mističnega izkustva. Ko molim očenaš ali pojem psalm, se lahko kakšna beseda nenadoma dotakne mojega srca. Potem je v tej besedi v meni navzoč Bog, potem v tej besedi deluje. Včasih pa besede opustimo in preprosto tiho sedemo pred Boga. Takšna tiha molitev lahko privede do intenzivnega izkustva Boga.

TRIJE MISTIKI NA SLOVENSKEM

Poglejmo še tri mistike na Slovenskem, za katere menimo, da so njihova doživetja pristna, vendar končno sodbo prepuščamo Cerkvi. S poznavanjem njihovih življenj si lahko tudi predočimo, da se mistične izkušnje ne dogajajo samo nekje daleč, ampak da smo jim bili priča tudi na slovenskih tleh.

NAJVEČJI SLOVENSKI MISTIK – France Špelič
Po mnenju nekaterih je največji slovenski mistik France Špelič. Ima zanimivo življenjsko pot. Rodil se je leta 1927 v Suhi krajini. Imel je težko otroštvo in mladost. Komaj dvanajstleten se je pridružil partizanom. Nanj je naredil izreden vtis globoko veren brat, s katerim sta bila skupaj v bojih. Na srce mu je položil, da Bog je in naj se ga drži. Po tistem je brat padel. Ubili naj bi ga sami partizani. France je bil sprejet v komunistično partijo. Po vojni se je civilno poročil z vdovo, s katero je imel dve hčerki. Leta 1952 je šel v civilno službo. Dve leti pozneje mu je v roke prišlo Sveto pismo, ki ga je začel željno prebirati. Leta 1969 se je (s pristankom žene) vpisal na teološko fakulteto in se cerkveno poročil. Žena je zbolela za multiplo sklerozo in France ji je nesebično stregel do njene smrti konec leta 1992. Osem let prej je bil posvečen v stalnega diakona. Po ženini smrti pa je prejel zakrament mašniškega posvečenja. Kot duhovnik se je končno preselil v bližino Bizeljskega. Umrl je 10. aprila 2012.
Vzporedno z njegovo življenjsko zgodbo sta potekali dve zgodbi videnj in mističnih doživetij. Na romanju v Medžugorje se mu je prikazala Marija. 8. decembra 1989 mu je naročila, naj »obnove molitev na pozabljenem in zapuščenem kraju«. Ta kraj je bil Kurešček. Tudi na tem kraju je imel oče France videnje, pri katerem mu je Marija rekla, da je Kraljica miru in naj na tem kraju obnovijo molitev.
France Špelič je imel tudi znamenja Jezusovih ran. O tem ni maral govoriti. Je pa za decembrsko Ognjišče leta 2018 o tem spregovorila njegova gospodinja Anka Oblak. Njeno pričevanje je pretresljivo: »V četrtek mi je dejal, naj ne vstopam v sobo in karkoli bom slišala, ne smem vstopiti. Držala sem se tega navodila, a slišala vse. Kako je ta človek kričal! Nisem vedela, kaj se dogaja. Doživljal pa je Kristusovo trpljenje. Bičan je bil! V četrtkih, petkih in sobotah je od 8h do 10h doživljal Kristusovo trpljenje. Podobno kot sv. p. Pij. Nastala je tišina in takrat sem vstopila v sobo. Našla sem ga, kako je ležal kakor v nezavesti. Komaj sem ga zdramila! Dala sem mu piti, a si ga nisem upala nič vprašati. V petek in soboto se je vse ponovilo. Naslednji teden mi je že prej povedal, da se srečuje z Marijo in da mu je ona rekla, da sem lahko poleg, če bom lahko zdržala. … Takrat je trpel križanje. In spominjam se, kako je zavpil: Potegni! Pribij! Pribij! Strahotno je bilo to poslušati! Mislila sem, da bom umrla od groze. Marijo je izročil apostolu Janezu. Vse, kakor v evangeliju. Potem je glavo nagnil in dejal: Končano je.«
Oče Špelič je imel tudi Kristusove rane: »Rane so se mu odpirale v četrtkih, petkih in sobotah, ko je doživljal Jezusovo trpljenje. Najhuje je bilo v postu. … Rečeno mu je bilo, da bo to trpljenje hujše in dolgotrajnejše kot karkoli. In res je bilo hudo. Doživljal je bolečino Kristusovega trpljenja. Po cele tedne je trpel in krvavel. Zgodilo se je, da je padel med kosilom na tla. Vedela sem, da doživlja trpljenje. Jaz sem med tem časom morala po Marijinem naročilu moliti žalostni del rožnega venca. … Dolgo nisem smela slikati ran. Držal se je naročila, naj ostane skrit. Samo dvakrat je dovolil. Enkrat sem opazovala. Pri križanju je koža na mestih, kjer je bil Jezus pribit, počasi izginjala, kot bi neka žival jedla meso. Ni mu pa tekla kri. To je bilo hudo gledati, tako hudo, da sem že jaz čutila bolečino. Strašni so bili tudi hudičevi napadi. Podobno kot pri sv. Arškem župniku.«
»Od decembra leta 1997 sem se ga začela bati. Imela sem oddaje o vrtičkarstvu na Radiu Ognjišče in v adventu sem od tam skočila še k spovedi k frančiškanom. Menila sem, da pri njem ne morem opraviti spovedi. Vrnila sem se v Zalog. Ko me je zagledal, mi je dejal: Kako sem te vesel danes. Vprašala sem, če zato, ker sem se tako hitro vrnila. Ne, zato, ker si opravila tako dobro spoved.« Anka se je zdrznila. Povedal ji je še, da je bila pri frančiškanih, na moški strani v tretji spovednici pri p. Miranu Špeliču! Sedaj se je Anki zdelo že preveč in je vzkipela: »Če si duhovniki vse poveste, potem se vrnem domov in tudi k maši ne grem več.« To ga je zelo prizadelo in zagotovil je, da patra ne pozna in ga ni nikoli videl.
Mistik France Špelič - mistikinja trpljenja Magdalena Gornik in Cvetana Priol.

MISTIKINJA TRPLJENJA MAGDALENA GORNIK
O Magdaleni Gornik smo pisali že v junijski številki (2023) revije Ognjišče in zapisali, da je imela izjemno veselje do molitve in je svoj prosti čas največkrat porabljala za molitev; to je dopolnjevala z ljubeznijo do Jezusa v najsvetejšem zakramentu.
Magdalena je doživljala videnja, ob prejemu prvega svetega obhajila pa je doživela mistično izkušnjo. Leto pozneje je z drugim Marijinim prikazanjem čudežno ozdravela. Marija ji je obljubila, da bo, če bo trdno zaupala v Boga, od njega prejela tudi hrano za svoje življenje. In tako se je od leta 1848 začelo 47 let dolgo obdobje, ko ni zaužila nobene telesne jedi, saj se je hranila s skrivnostno nebeško jedjo. Imela je zamaknjenja, videnja, stigme, tudi dar spoznavanja notranjega stanja duše …
Branko Cestnik o njej pravi, da je »mistikinja trpljenja, saj je podoživljala Kristusovo trpljenje. Pri tem ni edina, saj imamo skoraj enak vzorec pri Tereziji Neumann iz Nemčije in Marti Robin iz Francije. Gre za telesno trpljenje in za neuživanje hrane več desetletij. Te osebe tudi notranje doživljajo trpljenje. Res podoživijo osamljenost in trpljenje Kristusa na križu. Za vse nas je to sporočilo o smiselnosti trpljenja. Ti mistiki nam kažejo pot, kako ima trpljenje smisel. Tega ne pričujejo za druge in z besedami, ampak pokažejo na sebi. Ga osmišljajo in ga predajajo. S tem učijo ljudi, kako prenašati to mistično trpljenje, ki je potem trpljenje Kristusa. To je globoko sporočilo teh treh mistikinj. In vsak od nas se lahko v teh zgodbah navdihuje.«
Pobuda za njeno beatifikacijo je bila podana v Ljubljani leta 2003. Leta 2018 so škofje soglasno podprli začetek postopka za njeno beatifikacijo, po opravljenih potrebnih preiskavah Svetega sedeža je 21. novembra 2021 Kongregacija za zadeve svetnikov izdala dovoljenje za začetek postopka za beatifikacijo Magdalene Gornik. Magdalena Gornik se od tedaj lahko uradno naziva Božja služabnica.

CVETANA PRIOL
Cvetane Priol se je spomladi leta 1939 kot petnajstletno dekle v mariborski stolnici popolnoma darovala Bogu kot žrtev ljubezni. Cvetana, študentka glasbe, je morala jeseni 1944 z vsemi drugimi študentkami iti na prisilno delo v nemško tovarno tankov v Kapfenberg pri Gradcu, kjer je zbolela in sledove te bolezni je nosila vse življenje. Družina Priol se je v začetku maja 1945 srečno vrnila v Maribor. Ko je v teh mesecih slišala o raznih težavah v Cerkvi na Slovenskem, je ponudila Bogu svoje življenje kot zadostilno žrtev v ta namen, da Bog Slovencem ohrani vero in Cerkev. To je bila njena žrtev življenja. Ko sedaj gledamo na njeno življenje, lahko rečemo, da je Bog njeno ponudbo sprejel v polni meri. Kmalu se je začel njen križev pot po bolnišnicah in sanatorijih. Trajal je do smrti leta 1973. Cvetana je bila v marsičem, nenazadnje že po imenu, podobna sv. Tereziji Deteta Jezusa, saj je tudi sama čutila, da je njen poklic ljubezen. O svoji preizkušnji je dejala: »Nosila sem s seboj sonce in veselje. Jezus je po meni tolažil, dvigal in dajal poguma, čeprav sem bila sama zelo izmučena od stalnih srčnih napadov.«

PREVAJALEC MISTIKE STANKO MAJCEN
V okviru tokratne vsebine predstavljamo še Stanka Majcna, za katerega je literarni zgodovinar Taras Kermauner zapisal, da je »Stanko Majcen postal v času druge svetovne vojne in kasneje mistik«. Pred tem je bilo njegovo življenje močno vpeto v družbeno dogajanje. Rojen je bil leta 1888 v Mariboru. Po končani gimnaziji je študiral pravo na Dunaju, kjer je leta 1915 tudi doktoriral. Leta 1921 se je poročil s Klaro Sterger. Družbeno politično je bil najbolj izpostavljen od leta 1924 kot okrajni glavar v Mariboru, od leta 1928 kot vodja kabineta notranjega ministrstva v Beogradu in od leta 1935 kot podban Dravske banovine v Ljubljani. Ob nemškem napadu na Kraljevino Jugoslavijo je ukazal uničiti policijske kartoteke, s čimer je številne rešil pred preganjanjem, če že ne pred smrtjo. Njegov edini otrok sin Fedor je bil ob koncu vojne kot član jugoslovanske kraljevske vojske likvidiran. Prav sinova smrt je Majcna odprla v presežno – mistično.
Nekako tako, kot mi je pripovedoval Tone Pavček o doživljanju po smrti svojega sina Marka: »V bolečini, ki te poglobi v grozljivo temo, se začne iz groba počasi luščiti neka svetloba. Ta svetloba postaja zarja na obzorju, ki prehaja v neskončnost. In kar naenkrat se v žalosti nekaj prebudi – kot prisotnost in se začneš pogovarjati s tistimi, ki so odšli. Globoko v sebi zaznaš, da so s teboj. Pomenek z njimi je neskončno blažen in neskončno dobrotljiv. Kar nenadoma ni več samo tega sveta, niso samo ljudje, ni groze in praznote tega sveta, ampak je svet napolnjen z vsemi mogočimi angeli in duhovi in si med njimi in nisi samo tu, si tudi onstran.«

Po sinovi smrti je začel prevajati avtobiografijo sv. Terezije Avilske. Mati Doloroza, takratna priorica karmeličank na Selu, je izjavila: »Gospod Stanko Majcen je bil pri nas. Bil je ves potrt in se ni mogel umiriti zaradi nasilne smrti sina. In da ne bi o tem preveč tuhtal in v sebi grebel, sem ga prosila, naj bi prevedel to knjigo, ker je to dobro tudi za njegovo dušo.«

Svet mistikov je postalo njegovo duhovno obnebje. Literarni zgodovinarki Marji Boršnik je pisal: »Zadnja leta ne iščem več bogov med leposlovci, temveč med mistiki. Dolga vrsta jih je. /…/ Zlasti sodobniki me zanimajo. /…/ Med njimi so svetle glave, a tudi skrajno preprosti ljudje. Če intelektualci med njimi znajo pisati, preproste duše pač pišejo, kakor pač morejo. /…/ Skratka: ustavil sem se ob človeški, ne umetniški govorici, in tu sem jo našel – med pristnimi, preprostimi mistiki.«
Kermauner je o Stanku še zapisal: »Majcen je prevajal mistične knjige in hodil mnogo k obhajilu.«
Izgnan iz javnega življenja pa Stanko Majcen ni bil toliko znan po svojem odličnem literarnem ustvarjanju. (Marja Boršnik je tihotapila njegove rokopise v Trst k Alojzu Rebuli, ta pa jih je pošiljal naprej v Argentino.) Stanko Majcen je prestopil prag večnosti in vstopil v obnebje svetega 16. decembra 1970. Naj se k nam »prismeje« po svoji duhovni zapuščini, ki jo ohranja tudi njegova sedaj dostopna literatura.
Karel Gržan

 M. Erjavec - B. Rustja, Priloga, v: Ognjišče 1 (2024), 42-49.

Po vsem krščanskem svetu poteka vsako leto od 18. do 25. januarja molitvena osmina ali teden molitve za edinost kristjanov. Prave Jezusove učence medsebojna razdeljenost boli. Zanima me, od kod je prišla pobuda za to molitev? (Terezija)

Med glavne pobudnike molitve za edinost kristjanov spada ameriški episkopalni (anglikanski) pastor Paul Watson. Ustanovil je redovniško skupnost Zadoščevanje (Atonement), ki si je prizadevala za življenje po evangeliju. Ob premišljevanju Jezusovega poslovilnega govora pred odhodom v trpljenje in smrt in njegove oporoke “da bi bili vsi eno” (Jn 17,21) je leta 1907 sprožil misel na molitveno osmino za edinost kristjanov. Njegova redovna družba jo je začela opravljati že leta 1908, naslednje leto jo je potrdil papež sv. Pij X. Paul Watson se je s svojo 17-člansko redovno družino vključil v katoliško Cerkev.
Med katoličani je molitveno osmino za edinost kristjanov (od 18. do 25. januarja) uspešno širil francoski duhovnik Paul Couturier († 1953). K tej molitvi je pritegnil poleg katoličanov tudi mnoge anglikance, protestante in pravoslavne. Delo za edinost je močneje zaživelo v času papeža sv. Janeza XXIII. (1958–1963). Drugi vatikanski koncil (1962–1965) je izdal pomemben Odlok o ekumenizmu. V prvem poglavju navaja katoliška načela ekumenizma kot prizadevanja za odpravo vseh krivic, kot dialog in sodelovanje na različnih področjih. Drugo poglavje je posvečeno praktičnemu izvajanju ekumenizma, naglaša njegovo duhovno stran: spreobrnjenje srca, svetost življenja in molitev. Tretje poglavje obravnava posebej vzhodne (pravoslavne) in zahodne (protestantske) Cerkve. Poudarja predvsem to, kar nas združuje. Lepo osvetljuje značilnosti vzhodnih Cerkva, njihovo liturgično in duhovno izročilo in zakramentalno povezanost. V zahodnih nekatoliških Cerkvah pa pohvali skupno vero v Kristusa, ljubezen do Svetega pisma in zakramentalno povezavo po krstu. (sč)

Jurij je bil sedemdesetleten mož. Večji del svojega življenja je kot mornar preživel na širnih morjih. Zaradi tega si ni ustvaril lastnega doma. Nečak Robert ga je imel rad, zato ga je povabil, da bi starost preživel z njegovo družino: z ženo in petimi otroki. Tako je Jurij dobil dom, Robertova družina je v zameno dobila ‘domišljijska’ potovanja, ko je prisluhnila stričevemu pripovedovanju o njegovih zanimivih dogodivščinah.
Včasih je Roberta družinsko življenje utesnjevalo in je pomislil, kako bi bilo lepo brezskrbno potovati po svetu. To je povedal stricu Juriju.
Nekoč je stric Jurij pripovedoval o nekem oddaljenem kraju in omenil zemljevid z vrisanim mestom zakopanega zaklada. To je Robertu še bolj razvnelo domišljijo. Ko je čez nekaj let stric umrl, je Robert pregledal njegove stvari. Med njimi je bilo tudi pismo, naslovljeno nanj. V njem je bil tudi zemljevid. Nečaku je močno bilo srce in roke so se mu tresle, ko je odpiral pismo, prepričan, da bo odkril, kje leži tisti zaklad. Končno je odkril kraj: to je bil njegov dom, kjer živi sedaj! Stric Jurij mu je res zapustil zaklad: Robert je spoznal, da je ta zaklad njegov dom, njegova družina.

Dom ustvarjamo z medsebojno pozornostjo in predanostjo. Koliko se trudimo, da bi naša družina postala zaklad?

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2017), 41.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Pozvonila sem in že sva si padli v objem. Široko nasmejana je Nadja pokazala na veliko rdečo luč nad vrati. »Danes jo bo Darko odstranil, je ne potrebujem več,« je povedala in me prisrčno povabila v stanovanje. Tista luč je utripala, če je kdo pozvonil pri vratih. Če pa je zvonil telefon, je v prostorih stanovanja utripala modra luč. Nadja namreč dolga leta ni popolnoma nič slišala.
Božični prazniki so tu in, kot vsako leto, sem sklenila obiskati sorodnike in prijatelje. Nočem zapravljati predprazničnih dni z nakupi in pospravljanjem stanovanja. To je čas mirnih trenutkov srečanja z Bogom v molitvi, za obisk cerkve, za pogovor z družinskimi člani. Veseli me postavljanje jaslic in priprava prazničnih dobrot, ker pri tam sodeluje vsa družina. Komaj čakam na srečanje s Tonetom, ki je pred kratkim prišel iz bolnišnice. Še posebej pa se veselim srečanja s prijateljico Nadjo. Nadja je zlata duša. Poznam jo že več kot trideset let in dobro mi je znana njena življenjska zgodba.
Kot otrok je v četrtem letu prebolela klopov meningitis in kronično vnetje srednjega ušesa. Oglušela je na obe ušesi. Hoteli so ji pomagati z operacijo, ki pa ni uspela. S sluhom je izgubljala tudi govor. Obiskovala je posebno osnovno šolo, kjer so jo učili govoriti. Naučili so jo branja z ust. Takrat še niso poznali znakovnega jezika – jezika s kretnjami. Bila je bistra deklica. Ko je dobila slušni aparat za eno uho, se je izboljšal tudi govor. Do drugega letnika poklicne šole je uporabljala ta aparat. Potem je dobila zaušesni aparat. Sluh pa se je slabšal, Vrstile so se močne vrtoglavice z bruhanjem, težave z ravnotežjem, bolečine. Slušni živec je odmrl, aparat ni več pomagal.
Svetovali so ji ponovno operacijo – za polžev vsadek, kar je bilo še novost ne medicinskem področju. »Veš, takoj sem se odločila,« mi je takrat rekla Nadja. »Izgubiti nimam kaj, lahko pa pridobim ogromno. Tako si želim slišati! Pripravljena sem na bolečine. Vem, da bo dolgo trajalo ...« Zahtevno operacijo je dobro prestala, nekaj dni je okrevala v bolnišnici, en mesec je bila doma. Ko se je rana zacelila, so ji nastavili še zunanji del aparata. Šele zdaj se je začelo, kar je pričakovala. Šlo je počasi, a na težave je računala. »Ne moreš pričakovati, da boš takoj slišal in si potem razočaran. Petinštirideset let nisem slišala in je razumljivo, da moram vztrajati z aparatom, čeprav je žaganje s cvilečo žago, brušenje, še tako nemogoče.« Vztrajala je v vajah, uho se je počasi privajalo. Nadja je bila ponosna nase in mi nanjo.
Ko sva sedeli ob kavici, mi je razlagala: »Zdaj slišim, česar nikoli nisem slišala: žgolenje ptic, šumenje listja v krošnjah dreves. Slišim mijavkanje muce, lajanje psa, veliko novega. Nekaterih zvokov še ne razločim in tedaj vprašam moža, otroka ali koga drugega, in si zapomnim.«
Mene dobro razume, saj sva se doslej sporazumevali preko ustnic, v tem je prava mojstrica. Toda slišati je nekaj čisto drugega »Zdaj slišim tudi tvoj glas,« mi je rekla. »Slišim Darka in otroke. Srečna sem. Lahko poslušam radio, na televiziji razumem poročila, oglase, vreme. Telefon pa je zame še vedno problem. Pa se bom tudi tega privadila. Vedno manj si pomagam z branjem z ustnic. Nimam več vrtoglavic, sem umirjena, sproščena. Saj vidiš.« Široko se je nasmejala, kot se zna le ona, in meni je bilo toplo pri srcu.
Tedaj je zajokal dojenček v sosednji sobi. Nadja je vstala, dvignila otroka in ga, zibaje v naročju, prinesla k meni.
»Glej, to je naš Tobija. Si slišala, da je zajokal?« Prikimala sem. »Jaz tudi,« je rekla smeje. »V svetu tišine sem najbolj pogrešala jok in smeh svojih otrok, ko sta bila še dojenčka. To bom nadoknadila zdaj z vnuki. A ne, Tobija?« je nežni stisnila k sebi otroka svoje hčerke Tamare. Tobija je veselo zacmokal z usti in se trudil po svoje spregovoriti. S prstkom je kazal na jaslice v kotu sobe. Nadja ga je odnesla tja in mu začela pripovedovati zgodbo božične noči.
Prisluhnila sem miru bližajočega se večera, v katerega so vstopili zvonovi iz bližnje cerkve.
»Tudi zvonove slišim,« je povedala Nadja. Spogledali sva se, se nasmehnili. Potem sva se pokrižali in zmolili Angel Gospodov. Darko je že odstranil rdečo žarnico nad vhodom in pridružil se nama je v molitvi.
BIZJAK, Pavlina. Ognjišče (2013) 01, str. 50

Jezusa naj bi priznali vsakokrat, ko zapišemo datum. Vsa naša zgodovina se namreč sklicuje na njegovo rojstvo, čeprav mi, v Sloveniji uradno pišemo pred našim štetjem (mimogrede: tudi to me zanima, zakaj smo samo mi Slovenci tako moderni - ali še kje na svetu izogibajo Kristusovega rojstva kot zgodovinskega mejnika). Zanima me, kako bi lahko odgovoril prijateljici, ki me sprašuje, kako ji lahko zatrdim, da so davne svetopisemske zgodbe o Jezusu resnične? Kako lahko zavrnemo trditve, ki so se že večkrat pojavile v zgodovini, da Jezus sploh ni živel? Pravi, da je sumljivo to, ker je večina starih pisnih pričevanj o Jezusu krščanskega izvora. Pozornost rimskih oblastnikov, ki so se zelo bali uporov med ljudstvom, je bila usmerjena bolj na Jezusove učence, kot pa na Jezusa samega. Kakšne zanesljive dokaze o Jezusovem življenju torej imamo? Omenila mi je tudi teorijo tajnega dogovora, ki naj bi potrjevala, da je bilo Jezusovo življenje utvara. Prvi kristjani naj bi imeli bujno domišljijo, njihovo oznanjevanje resnice je slonelo na laži, bili pa so trdni in niso prelomili dogovora in niso povedali resnice, za te izmišljene zgodbe so bili pripravljeni tudi umirati in njihova potegavščina je ves zahodni svet tako prepričala, da je na tej utvari utemeljil svoj koledar. Povedal sem ji, da je imelo njegovo življenje silen vpliv, zato so ga preučevali natančneje kot življenje drugih ljudi. Potemtakem ne preseneča, da so nekateri pisci poskušali izpodbijati temelje krščanske vere. Toda tudi danes naletimo na ljudi, ki ne sprejemajo pogledov Cerkve, ne morejo pa zanikati dejstva, da je Jezus živel. Mnoge nekrščanske pisatelje je prevzela njegova osebnost in napravila nanje globok vtis. Lepo vas prosim, če bi mi lahko napisali kaj več o tem, kako naj danes, sredi modernega sveta, nekomu utemeljim, da je Jezus zgodovinska oseba in ne utvara.
Jože
Leta 1961 je italijanska arheološka odprava v Cezareji ob morju odkrila kamnito ploščo z zanimivim napisom. Zaradi obdelave so druge štiri vrste besedila poškodovane. Na fotografijah se razločno vidita dve imeni: Tiberij in Poncij Pilat, ime rimskega cesarja (14-37) in njegovega namestnika za provinco Judejo (26-36). Po vseh rekonstrukcijah napisa, naj bi se ta v prevodu glasil: »Poncij Pilat, prefekt Judeje, je za ljudstvo Cezareje posvetil to svetišče v čast Tiberiju.« Sklepajo, da je ta plošča prvotno imela častno mesto v Tiberijevem templju. V kamen vklesani napisi imajo veliko zgodovinsko vrednost, saj pričajo neposredno o času, ko so bili narejeni, kar pa je bilo zapisano s črnilom na papirus ali pergament, se je v večini primerov ohranilo, če se je, le s prepisovanjem. V besedilu nicejsko-carigrajske veroizpovedi stojijo besede o Jezusu: »... pod Poncijem Pilatom je trpel in bil v grob položen«. Podobno pravi Apostolska vera. O tem, da sta cesar Tiberij in njegov prokurator Poncij Pilat zgodovinski osebi, nihče ne podvomi. Poncij Pilat ni bil niti kristjan, kaj šele svetnik, pa se njegovo ime omenja v veroizpovedi. Vendar se zdi, da je prav v tem omenjanju rimskega visokega uradnika modrost krščanskega izročila. Jezus sam ni bil oseba iz visoke družbe, ni postavljal ne svetišč ne palač z napisi, da bi tako pustil sled za seboj, le učence je učil in pripravljal za oznanjevanje »kraljestva«. Pred smrtjo pa se je srečal s takrat najvišjo imperialno avtoriteto, Pilatom, ki je imel oblast podanike obsojati na smrt.
Ali je Jezus zgodovinska osebnost?
V letih po končani 2. svetovni vojni so bili pri nas učbeniki za zgodovino pisani po sovjetskem vzoru. V pregledu zgodovine starega veka je pri rimskem obdobju prvega stoletja ‘našega štetja’ pisalo tudi tole: »V tistem času je v Judeji baje živel neki Kristus.« Danes so zelo redki strokovnjaki v našem svetu, ki bi dvomili o zgodovinskem obstoju Jezusa iz Nazareta. Ne glede na to ali je zgodovinar veren ali ateist. Tudi vedno bolj temeljito poznavanje judovstva in helenizma v 1. stoletju potrjuje pristnost tako novozaveznih podatkov, kot zapisov o Kristusu, ki so se ohranili v delih judovskih in poganskih rimskih kronistov tistega časa. Posebno prepričljive so tiste poteze v ravnanju in govorjenju Jezusa iz Nazareta, kjer se Jezus na avtentičnem ozadju mišljenjskih in duhovnih gibanj svojega judovskega okolja izpostavi s popolnoma nepričakovanimi izjavami.
Naj bo za zgled Jezusova razlaga o tem, kaj pomeni ‘bližnji’ v zapovedi, ki pravi, da je treba ljubiti svojega bližnjega (3 Mz 19,18; Lk 10,27). Kontekst Mojzesove postave nedvoumno pravi, da je bližnji tisti, ki pripada krogu sorodnikov, kvečjemu narodu oz. skupnosti tistih, ki častijo edinega Boga. (‘Tujec’ v tem kontekstu pomeni Nejuda, ki pa je del skupnosti, ne inozemec, ki bi po naključju zašel med Jude.) Jezus temu ne oporeka, vendar postavi stvari na glavo s tem, ko z zgodbo o žrtvi obcestnih razbojnikov pove nekako takole: »Ti bodi bližnji človeku, ki potrebuje tvojo pomoč, četudi je med vama tako velik prepad, kot je v odnosih med Judi in Samarijani. Pa ne smeš tega delati, kot da izpolnjuješ zoprno dolžnost, ampak z iskrenim sočutjem in srčno dobroto« (prim. Lk 10,25-37). Ni verjetno, da bi kdo prišel do takega nauka z ‘bujno domišljijo’. Bolj kaže na enkratno in edinstveno osebnost, ki je pisca tako prevzela, da hoče te besede posredovati še drugim. Nikakor ne poskuša ugajati splošnemu okusu.
Sami ugotavljate, da obstajajo ljudje, “ki ne sprejemajo pogledov Cerkve”, vendar priznavajo, da je Jezus zgodovinska oseba. Tu se težave šele začnejo. Vse krščanstvo ne bi imelo nobenega smisla, če bi bil Kristus izmišljen lik, zgolj mit. Tega se je dobro zavedal evangelist Luka, zato je opis delovanja Jezusovega predhodnika uvedel z naštevanjem takratnih vladarjev ( prim Lk 3,1 sl.). Tisto o ‘tajnem dogovoru’ in ‘potegavščini’ ni resno govorjenje. Pomislimo samo na tisoče mož in žena, ki so šli v smrt zaradi svoje vere, da je Jezus Božji Sin in Odrešenik. In še danes se to dogaja. Seveda to zelo resnično in dobesedno krvavo resno dejstvo ni samo v prid resnici, da je resnično živel, ampak še bolj govori o tem, kaj je bil, kaj je bilo in je njegovo poslanstvo v svetu.
Da je Jezus bil rojen, da je umrl nasilne smrti pod prokuratorjem Pilatom, s tem se zgodovinarji brez težave strinjajo, o podrobnostih pa je že teže priti do kake jasne slike. Res je, najvažnejši viri o Jezusovem življenju so krščanski. Zgodovinar, veren ali neveren, jih mora upoštevati in biti pri tem kritičen. Zapisani evangeliji niso sistematično pripravljeni življenjepisi. Evangelisti so hoteli zapisati krščansko oznanilo o Jezusu. Njihov namen je bil ogreti srca za Jezusa, da bi ga priznali, mu zaupali, častili Očeta ... Besedila Nove zaveze so verska, ne pa strokovno zgodovinska. Ko evangelisti pišejo o dogodkih iz Jezusovega življenja pred tisto veliko nočjo, ko je bil umorjen in pokopan, jih vidijo v luči svoje vere, da je ta človek po resnični smrti z Božjo močjo vstal in živi. To je vera o Božjem Sinu, ki je postal človek in ostal Bog, o nemočnem človeku, ki je z Božjo močjo premagal smrt, ki je nase sprejel težo in umazanijo grešnega človeštva, da bi vse ljudi rešil. Evangelisti to vero brez pomisleka »projicirajo« tudi na Jezusa in njegovo delovanje pred vstajenjem. Te vstajenjske vere zgodovinar kot tak ne more in ne sme upoštevati med svojimi podatki.
Jasno je torej, da so pisci, ki so svoje delo opravili trideset, štirideset ali petdeset let po dogodkih, bili ljudje, ki so o Jezusu vedeli in verjeli veliko več, kot more ugotoviti zgodovinska stroka. Za stroko tudi ne bo zmanjkalo vprašanj, zakaj se ‘poročila’ evangelistov tako razlikujejo in jih pogosto ni mogoče uskladiti med seboj. Celo to ni jasno, kako je potekal sodni proces pred judovskim in pred rimskim sodiščem in kakšna je bila prava osnova za smrtno obsodbo. A verniki se kot verniki zanašamo na pričevanje tistih, ki so se z njim srečali po vstajenju. Apostol Peter pravi v svojem govoru v Cezareji: »Bog pa ga je obudil tretji dan in mu dal, da se je očitno prikazoval, ne vsemu ljudstvu, temveč pričam, ki jih je Bog vnaprej izbral, nam, ki smo z njim jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih« (Apd 10,40-41). Kristjani nismo zato, ker verjamemo, da je Jezus iz Nazareta zgodovinska oseba, ampak zato, ker verujemo tem pričam in verujemo, da smo sami vstopili v kontinuiteto z njihovim pričevanjem. Da smo zdaj tudi mi priče, da je vstal in je rešitelj za celotno človeštvo. Kaj pa more tu reči zgodovinar? Charles Dodd takole piše v svojem delu Začetnik krščanstva: »Te ljudi je nekaj spremenilo. (...) Tu imamo resničen ‘zgodovinski dogodek’. V življenju teh ljudi je to vrh prejšnjih dogodkov, ki so jih ohranili v svojih spominih na Jezusa, in ustvarjalno izhodišče za nove vrste dogodkov; te je svet kmalu spoznal. To je iz njih napravilo nove ljudi, toda pomenilo je tudi rojstvo novega občestva« (str. 132 sl.).
Kaj pa štetje ‘pred Kristusom’ in ‘po Kristusu’?
V Jezusovem času in še dolgo potem je bilo uradno štetje let od ustanovitve mesta Rima – ab urbe condita (753 pr. Kr.). V Svetem pismu naletimo na selevkidsko štetje od ustanovitve kraljestva (312 pr. Kr.). Kristjanom je bilo od vsega začetka jasno, da se noben drug dogodek v zgodovini po pomenu za človeški rod ne more primerjati z učlovečenjem Besede, vendar se jim spočetka ni zdelo potrebno uveljaviti novo štetje. Za začetnika krščanskega štetja let velja menih Dionizij Exiguus, ki je v leta 525, torej že v srednjem veku, po podatkih v Svetem pismu izračunal, koliko let naj bi preteklo od Kristusovega rojstva. Le počasi se je to novo štetje uveljavilo v tedanji krščanski Evropi. Danes ugotavljajo, da se je menih pri svojem računanju zmotil za nekaj let in je bil Jezus najbrž rojen 6 let ‘pred Kristusom’. Pri nas so takoj po drugi svetovni vojni uveljavili novo označevanje let, štetja samega pa niso spremenili. Danes je pr. n. št. in n. št. pri nas splošno uveljavljeno, medtem ko je v zahodnem svetu še dosti razširjeno B. C. (ali BC) in A. D. (ali AD), torej before Christ (pred Kristusom) in Anno Domini (leta Gospodovega). Svoje posebno štetje let so Judje in muslimani obdržali predvsem na verskem področju, sicer pa so se po vsem planetu prilagodili koledarju in štetju let, ki sta domača v Evropa in Ameriki. Celo Ljudska republika Kitajska je zavrgla posebni kitajski koledar in sprejela ‘zahodni’ koledar in naše štetje let. To pa ne pomeni, da so sprejeli tudi krščansko označevanje tega štetja. Večkrat se srečujem z judovskim pisanjem datumov in tam v angleško pisanih delih vidim, da dosledno pišejo ‘B.C.E.’ (before common era) in ‘C.E.’ (common era). To je lahko razumeti, saj Jezus iz Nazareta za Jude ni Mesija (= Kristus), iz praktičnih razlogov pa je dobro imeti z drugimi narodi skupno štetje let. Zdaj se tudi v Evropi vse bolj kaže tendenca, celo pri BBC (British Broadcasting Corporation), da bi opustili krščansko označevanje in se oprijeli nevtralnega. Tako kot razpela v šolah, muslimanske rute in druga znamenja te ali one vere naj bi iz javnosti izginilo tudi to znamenje, da ne bi bil prizadet nihče, ki mu Kristus ne pomeni edinstvenega mejnika v zgodovini. Torej ne drži, da imamo samo Slovenci ‘nekrščansko’ označevanje zgodovinskih letnic. Štetje pa se seveda nanaša na Kristusa, naj to kdo priznava ali ne.
PEKLAJ, Marijan. Ognjišče (2013) 01, str. 52

Če bi preiskali vse gozdove pod gorami, bi morda še našli tisto votlino, v kateri je živel sveti Anton puščavnik. Prav tak je bil, kot ga vidimo na starih podobah: z dolgo sivo brado, s črno kapuco na glavi in s temno puščavniško haljo odet. Božje ptice so mu nosile hrano, gozd mu je podarjal jagode in studenec ga je napajal. In v srcu svete samote je bil bolj vesel kot poprej sredi bogastva in hrupnega sveta. Le pastirji in kmetje, ki so prihajali po nasvete in se mu priporočali v molitev, so zašli do njega, a divje živali so ga venomer obiskovale. In Anton je rekel: »Hvaljen, Gospod, ki si ustvaril tako čudovito naravo...«
Tako je bilo vse dotlej, ko se je hudič spomnil, da bi iztrgal Bogu sveto dušo njegovega samotarja. Rekel je: »Prikazal mu bom vse lepote velikega sveta, obudil mu bom spomin na domačijo in na osamelo sestro; naveličal se bo samote ter se izgubil v življenju.« In poslal mu je hude sanje in težke spomine, da je Anton trepetal po vsem telesu ter mu je moral sam Bog pomagati, da je vzdržal. In spet si je rekel hudič: »Sam pojdem do njega in izpremenil se bom v zlat vrč, poln sladkega vina.« Ko je puščavnik drugi dan stopil iz votline, je na skali, ki mu je služila za mizo, stal prelep vrč in rdeče vino se je lesketalo v njem. Tedaj je zavpil Anton: »Nečisti, kdo ti je dovolil prevzeti podobo dobrega vina, ki se spreminja v sveto kri našega Odrešenika?« Prijel je vrč in ga razbil in vino, ki se je razlilo po tleh, je vzplamenelo in zlato se je spremenilo v oglje.
Toda vrag še ni bil premagan. »Spremenil se bom v lepo žensko,« je dejal. »Tej se ne bo mogel upreti.« In priplesal je k Antonu kot mlado, lepo dekle z biserno ogrlico in svilnatim pasom. Toda svetnik ga je oplazil z bičem. »Kdo ti je dovolil oskruniti podobo človeškega telesa, ki je bivališče Svetega Duha?« Hudič pa se je zvil kakor kača in lepo dekle je izginilo, le dim je ostal za njo.
Zdaj je bil vrag v veliki zadregi. »Spremenil se bom v svinjo,« je dejal. »Venomer mu bom hropel ob nogah, ne bo me mogel odgnati ne z bičem ne s križem. Vsak korak mu bom zalezoval... Vso okolico mu bom zasmradil.« In sredi noči je zaslišal Anton kruljenje pred votlino in črn rilec z rdečimi očmi je molel iz teme. »Kdo, zavrženi, ti je dovolil spremeniti se v podobo božje živali, ki ni z ničemer zaslužila takega ponižanja, da bi bila podoba tvoje gnusobe?« »Saj je najgrša med živalmi in nečista po Mojzesovi postavi,« je odgovoril hudič. »Da,« je odvrnil Anton, »toda odkar je Jezus dejal, da omadežuje človeka tisto, kar je v srcu, ne pa, kar gre skozi usta, so vse živali, tudi nečiste, odrešene sramote.« Pa je vprašal hudič: »No, no, pozabil si, da mi je sam Kristus dovolil, da sem se v geraški deželi naselil v svinje...«
Ne, zdaj si ubogi svetnik ni vedel več pomagati. Rekel je le: »Če mi je res Bog dopustil to skušnjavo, pa bodi po božji volji.« In pokleknil je ter molil in zvonček na križu pred votlino je kar sam zazvonil.
»Uboge živalce božje,« je rekel, »ki morate trpeti to sramoto, da je sam hudi duh zlorabil vašo podobo, odpustite mi. Jaz nisem kriv. Toda obljubljam vam, prašički, ve zavaljene mastne kroglice, kadar boste bolne  in se bo vaš gospodar obrnil do mene s prošnjo, prav gotovo vas bom ozdravil... Bodite blagoslovljene vse živali, ki vas je Bog ustvaril v svoji slavo in ljudem v pomoč!«
CEVC, Emilijan. (zgodbe). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 1, str. 52.

17. januarja goduje sv. Anton Puščavnik (250-356). Po tem, ko je oskrbel svojo mlajšo sestro, se je ta božji mož umaknil v samoto

Sedaj jo izkušam tudi sam. Samoto namreč in to, da ima samota neki poseben čar, ki ga v bivanju sredi množice z mnogo vsega ne moreš izkusiti.
Res je, da te lahko umik iz odvisnosti od gneče in hrupa spravi najprej v stisko, celo v paniko, ki traja, dokler ne preboliš abstinenčne krize po nenehnih dražljajih, ki ti preusmerjajo (beri: kradejo) pozornost na zunanje in površno. Ta odvisnost ni lahka, je pa zato svoboda, ki jo dosežeš, toliko boljša.
Sam sem bil v samoto prisiljen. ‘Oplazila’ me je namreč možganska kap in potem je po zahtevi zdravstva vse steklo tako, da delujem sedaj iz odmaknjenega kotička sredi gora – iz samote, v katero se po vsaki obveznosti vračam.
Gotovo, v samoti si (na videz) sam. Ko zapustiš mestni vrvež z nešteto obveznostmi in si postavljen v gnezdo, kjer te obdajajo le gorski vršaci, se prebudijo najprej tesnobna čutenja. Čeprav veš, da je to normalno, te tesnoba kljub temu tesno zateguje v nelagodje. Pojavi se izjemno močna skušnjava, da bi iz nje pobegnil ali vsaj v njej ustvaril hrup (kar ni težko, saj imamo dandanes za tovrstno početje nešteto pomagal, ki smo jih vkomponirali v kontekst naše civilizacijske normalnosti in običajnosti).
Pa sem se odločil, da ne bom bežal in bom prebolel krizo. Ko naj bi poslušal poročila, sem se odpravil v hlev ali k potoku; ko naj bi gledal televizijo, sem prižgal svečko in bral ali se preprosto z molitvijo prebujal v božje sočutno; ko naj bi po nepotrebnem šaril po računalniku, sem se odpravil na potep in pogosto kar tako, brez pravega razloga, mimogrede pozdravil še sosede; ko naj bi kar naprej poslušal glasbo, sem prisluhnil zvenenju same narave. In skušnjava, da bi zbežal vsaj v hrup, če že ne iz samote, je bila vedno bolj neznatna, dokler mi ni postal poseben privilegij v tihih nočnih urah stopati pod zvezdno nebo in prisluškovati vsemu, kar zveni iz svojega bistva k naši osebni resničnosti, da bi zazveneli v medsebojnem sočutju.
Samote ni, če pa že je, potem ni tam, kjer je mir, pač pa domuje tam, kjer je hrup in je toliko vseh in vsega, da posameznik ni več opažen, kaj šele zaznan v svojem osebnem resničnem. Samota, ki boli v dno duše, je tam sredi mnogih, med katerimi smo notranje sami. Žlahtna in tista ta prava samota ni nikoli sam, saj nas notranje odpre in zbliža z vsem, kar nas obdaja. In prav zato je za nekatere strah in trepet.
Samota – tihota te namreč notranje prisili k srečanju s sabo in vsem, kar si do takrat spravljal ‘pod preprogo’, z izgovorom, da ni bilo časa za razčiščevanje. Čas je! Mnogo obveznosti (ki niso obveznosti) in mnogo hrupa si naložimo in povzročimo, ker bežimo. Predvsem bežimo pred bližino in odnosi. Ker ne obvladamo mojstrstva sobivanja (učijo nas vse mogoče, samo tega ne), si poiščemo opravičljive razloge za beg in umik in potem blefiramo in se skrivamo – pogosto celo za delavnostjo in pridnostjo (tipično slovensko). Človek pač išče tehtne razloge za bežanje od bližnjih – v največji nevarnosti so najbližji.
Zakaj pišem te misli? Zato, ker sem spoznal, da bi se lahko ustavil, še preden me je v to prisilila kap. Zakaj me je moralo zadeti v možgane, da me je srečala pamet (vsaj upam, da me je!) in sem spoznal, kako veličastno in dobro je stopiti za kuliso nase navlečene gneče in hrupa. Ko se odvrnemo od toliko vsega za čimer se skrivamo, in se upamo srečati najprej s sabo, potem nam postane tudi srečevanje z Bogom na duhovni otip. In prav v tem srečevanju je poseben užitek, saj nas sveto svetle moči Večne ljubezni vračajo k nam samim – k vsemu tistemu, kar smo v sebi zatajili, ker so nas najbližji niso zmogli sprejeti v naši resničnosti. In ko se v svoji izvornosti sprejmemo sami, se prebudi v nas silna potreba, da bi tudi bližnje srečevali v njihovi izvirnosti – v njihovi drugosti in drugačnosti v kateri so priložnost za rast in nenehno preraščanje iz lastnih ujetosti.
Pa še nekaj se zgodi, ko odstranimo tisti hrup in toliko vsega, s čemer smo bežali od sebe: čas začne teči počasneje. Kar naenkrat zaznaš kot osebni dih vsak trenutek v času in prostoru, ki ti je dan kot dobra priložnost. Mnogi bežijo pred smrtjo, tako da begajo od dogodka k dogodku. Delajo si slabo uslugo: čas se jim v njihovem doživljanju izteka samo še hitreje. Ko se v življenju ustavljamo in vstopamo v območje tihote in samote (ki ni nikoli sama), ustavljamo čas – še več, zaznavamo, da smo v njem že večni.
Nekoč sem vprašal meniha kartuzijana: »Zakaj si se umaknil v samoto?«
Odgovoril mi je: »Da bi več slišal in bil manj sam.«
Danes razumem njegov odgovor in vem, da smo ga lahko v izkustvu deležni tudi mi.

GRŽAN, Karel. (Zapisi izvirov), Ognjišče (1) 2011, str. 37

Sveti Anton Puščavnik spada med najbolj češčene svetnike v krščanskem svetu in tudi pri nas. Velja za očeta menihov in puščavnikov. Doma je bil v srednjem Egiptu. Pri dvajsetih letih je prodal vse, kar je imel, in se umaknil v samoto. Obiskoval je pobožne puščavnike, pri vsakem se je naučil kakšne kreposti in zato je postal učitelj in vodnik številnih bogoljubnih duš.
Proti koncu življenja se je s svojimi učenci naselil na visoki gorski polici, kjer je dozorel za nebesa, ko je dopolnil 106 let. Pogosto ga upodabljajo s prašičkom, simbolom hudičevih skušnjav, in zaradi prašička je postal varuh domačih živali. Za mlade ljudi je priprošnjik pri izbiri zakonskega druga.

Na sliki: sv. Anton z glavnega oltarja ž. c. na Brezovici/LJ

Pri nas je sv. Antonu Puščavniku posvečenih 35 cerkva, 12 župnijskih in 23 podružničnih (največ v KP škofiji - 13). - V LJ nadškofiji imajo tri župnijske cerkve (ž. c.): Brezovica pri LJ (1), Špitalič v Tuhinjski dolini (3)  in Železniki (0 in spodaj)); šest je podružničnih cerkva (p. c.): Otoče (župnija Dobrava), Goreljek (Koprivnik v Bohinju), Glince (LJ-Podutik), Jelenov Žleb (Ribnica), Babna Polica (Stari trg/Ložu), Rdeči Kal (Šentvid/Stični) in Verd (Vrhnika). – V KP škofiji je sv. Antonu Puščavniku posvečenih sedem ž. c.: Bilje, Divača, Hrpelje-Kozina, Korte, Lokve, Sv. Anton/KP (2)  in Škrbina, ter šest p. c.: Čezsoča (Bovec), Kanalski Vrh (Kanal), Koritnice (Knežak), Neverke (Košana), Mahniči (Štjak) in Šepulje (Tomaj). NM škofija nima nobene ž. c., ima pa pet podružnic: Dol. Selce (Dobrnič), Golek (Dragatuš) (7) , Štalcerji (Kočevska Reka), Krasinec (Podzemelj) in Kleč (Semič). V MB nadškofiji sta dve ž. c. sv. Antona Puščavnika: Stoperce in Sv. Anton v Slov Goricah (4) ; dve sta tudi p. c.: Ravne na Kor. (6) in Župečja vas (Sv. Lovrenc na Dr. polju). V CE škofiji ni ž. c. posvečenih sv. Antonu Puščavniku, imajo pa tri p. c.: Gor. Leskovec (Brestanica), Podvolovljek (Luče/Savinji) (5) in Skorno (Šoštanj). V MS škofiji ni nobene cerkve posvečene sv. Antonu Puščavniku. (mč)

 Železniki, žup. cerkev sv. Antona Puščavnika

Čuk M in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 01, str. 131.