Neki človek, ki je izstopil iz Cerkve, je dejal škofu: »Bil bi hinavec, če bi še hodil v cerkev.« Škof mu je odgovoril: »Kar pridi. Vedno se najde prostor še za enega.«

Človek ni samotar, ampak družabno bitje. Tudi Bogu se bližamo v skupnosti, v Cerkvi. Opazuj divje gosi v letu. Videl boš, da letijo v čudovitem redu. Izkušnje so jih izučile, da je težko leteti na dolge razdalje. Lažje jih premagujejo, če letijo v skupini. Tudi mi bomo bolj napredovali v veri, če bomo povezani z drugimi.

Od gosjega letenja se lahko naučimo marsikaj koristnega. Najprej o vodenju: ko se gos na čelu jate v obliki črke V utrudi zaradi močnih vetrov, se umakne in na njeno mesto stopi druga gos ter vodi jato. Kako uspešnejše bi bilo delo naših župnij in drugih skupnosti, če bi vsak njen član sprejel svoj del odgovornosti in se ne bi izgovarjal na druge. Kristus nas kliče in želi, da mu vsak pomaga po svojih močeh.

Gosi nas lahko naučijo še nečesa drugega. Med seboj se spodbujajo: ko letijo v jatah, namreč gagajo. To je še posebej pomembno v nevihtah, da se slabotnejše ne izgubijo. Spodbude so zelo dragocene. Ameriški pisatelj Mark Twain je dejal: »Spodbuda je kisik za dušo.« Pomislimo, koga bomo danes pohvalili in s tem spodbudili? Twain je priznal, da lahko od ene same pohvale živi cel mesec. Kdo bo lahko danes živel od tvoje pohvale?

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2019), 42.
v knjigi: Vodi me, dobrotni Duh, Ognjišče, Nova serija 3, Koper, 2019, 92.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Pravkar se na dvorišču šole čez cesto poslavljajo od devetošolcev, teh široko brstečih mladcev, ki stopajo na prste, da bi pogledali čez plot v nekaj novega, tako zelo primernega temu, kar živijo, mladosti, polni življenja in pomladi. Medtem zobljem črne češnje, sladke kot med, in tuhtam, kakšen čas je tole, čas neke prve dozorelosti, takole je to v naravi, ki se je razbohotila v življenju, čas, ki je vedno čas sladkosti in grenkobe obenem, slovesa in novega začetka, trenutek najdaljšega dne v letu, ko se vse spet prevesi v neko drugo smer in krenemo proti zimi, čeprav še nihče ne misli nanjo. Tako odraščamo, v teh drobnih preokretih, v takihle trenutkih, ki nekim mladim ljudem, ki ravno začenjajo prav okušati, kaj je to življenje, dopovedujejo, da je treba, da je dobro nekoč dozoreti, nekaj, kar smo počeli, dokončati, da je dobro in prav nekega dne odrasti. In stopiti po svoje.
Bil bi čas, da odrastemo. Malo je odraslih ljudi, tako veliko je še nagajanja med nami, potuhnjenosti in revanšizma, kakor ti meni, tako jaz tebi, izkoriščanja položaja, da bi pokazali svojo moč, odločitev, ki so jih rodila čustva in ne premislek, ah, saj se tudi sam kar prevečkrat zalotim v svoji otročjosti, ko s svojo trmo želim za vsako ceno do svojega, tako težko je biti odrasel človek, tako težko. Zdi se nam, da bomo z odraslostjo nekaj izgubili, menda tisto toplo varnost, ki smo je bili vajeni kot otroci, še kar naprej hrepenimo po nekom, na katerega bi se zanašali, na katerega bi obesili svojo odgovornost in še naprej živeli brez skrbi in brez posledic svojih dejanj, receptov si želimo, radi imamo nasvete in natančna navodila, kar spomnite se, kako je bilo med epidemijo, nihče ni hotel ravnati po zdravi pameti, da ga ne bi doletela kakšna tožba.
Varnost, ljubimo jo, ker smo radi brez bremen na svojem hrbtu. Toda življenje prinaša bremena, ki jih je treba nesti, ne vem, zakaj, vem le, da jih je treba, in odraslost človeka je ravno v tem, da nosi tisto, za kar so mu bila dana močna pleča, tisto, kar mu je namenjeno, ukrojeno je za njegova ramena. Odraslo je vedeti, da lahko nosim, da imam to moč, in verjeti, da je to dobro in smiselno, tudi če tega še ne razumem. Odraslo je nehati sanjati o nekem drugem svetu in živeti v tem, v katerem sem, pa čeprav ni ravno tak, kot sem si ga želel, ko sem za njim kot otrok oprezal čez plot, odraslo je živeti življenje, kakršno je, tudi in predvsem ko je táko zaradi tvojih napak in napak ljudi, s katerimi si živel.
Preden mi je umrla teta, je zdravnica njenim najbližjim, ki so v dolgi bolezni skrbeli zanjo, rekla, da počasi zori – in da skupaj z njo zorijo tudi oni, ki so okrog nje, oni, ki lahko samo še v nemoči nudijo svojo bližino. Kot češnje je dozorela v maju, tako sem nekoliko bolj z njeno smrtjo in trpljenjem dozorel tudi sam, da zraseš, je treba veliko smrti. In vsaka smrt je ravno pravšnja za to.

M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 7 (2022), 3.

Danes je zelo moderno vse, kar prihaja z Vzhoda (verstva, verske prakse, reinkarnacija, joga, borilne veščine …). Veliko slišimo tudi o pozitivni energiji, mineralih, kristalih in zunajzemeljskih bitjih. Poleg tega so zelo moderni tudi astrologija, spiritizem, vegetarijanstvo, fanatična zagretost za ekologijo, razni kulti. Sprašujem se, ali ni to zelo nevarno za naše krščanstvo? Vem namreč, da ima vse našteto lahko tudi pozitiven vpliv na naše življenje, pomešan in pripravljen z verskimi recepti pa je verjetno ta zvarek škodljiv. Mislim, da nekaj podobnega trdi new age. Morda se motim, toda zdi se mi, da je največja nevarnost tega gibanja prav verski sinkretizem – mešanica ver, ki se zapakira v neko na zunaj prijetno podobo (ekološko, joga, vegetarijanstvo, zdravilstvo …) Toda poglejte: po tej logiki bi veljalo, da so vse vere enake. Če so vse vere enake, ali so res vse resnice enake? Torej lahko ni tudi nobene resnice?
Danes veliko govorijo o new ageu, vendar pa nikjer ne najdem dovolj tehtne zavrnitve tega pojava, glede katerega sem prepričan, da je največje zlo današnjega časa. Vem, da ste pri Ognjišču pred letom 2000 izdali tudi knjigo New age in krščanstvo, vendar pa se je ta pojav v zadnjem desetletju še zaostril in med nami je vedno več ‘volkov v ovčjih oblačilih’ (»Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi« – Mt 7,15). Polna usta imajo miru, medsebojnega sodelovanja, solidarnosti, pozitivne energije … in tako zavajajo predvsem mlade, ki niti ne slutijo, kdaj jim padejo v kremplje. Zdi se mi, da je prav new age, hrepenenje po modernosti za vsako ceno, glavni razlog za širjenje praznoverja in magije. Mladi se danes hitro navdušijo za razne predmete, ki jim prinašajo srečo, za kristale, ki imajo čudežno moč in morejo vplivati na njihovo življenje, to naj bi jim rešilo življenjske probleme, v resnici pa je to ezoterična past. Prav tako new age zelo poudarja pomoč angelov, posladkanih bitij, ki naj bi vplivala na človekovo življenje, zato so tudi angeli v zadnjem času zelo popularni … Mislim, da o angelih naša vera uči drugače – morda lahko o tem kaj napišete.
Kaj mislite o problemu new agea? Meni se zdi zelo pereč. Ali bi mi lahko kaj napisali in me vsaj nekoliko pomirili?
Albin
Človek je po naravi religiozno bitje, kar pomeni, da po svojem bistvu hrepeni po Bogu in se tako dolgo njegovo srce ne umiri, dokler ne počiva v Gospodu, tj. dokler se osebno ne sreča z Bogom, pravi veliki mislec sv. Avguštin. Pravoslavni teolog Aleksander Schmemann človeka definira najprej kot ‘homo adoransa’, kot bitje, ki je po svoji naravi častilec, molivec in duhovnik in ne samo ‘homo faber’, ‘homo economicus’, ‘homo turisticus’ itd (človek, ki dela, ki je gospodar, ki potuje …). Iz tega lahko sklepamo, da na svetu ni človeka, ki se ne bi nikoli vpraševal o bivanju Boga in ga, ali pa njegovo nadomestilo, na neki način častil. Človek se je zato od pradavnine zatekal k božanstvom, o čemer se lahko poučimo v različnih znanstvenih knjigah o verstvih.
Ob naravnih verstvih, ki so sad človekovega iskanja in odkrivanja smisla življenja in Boga, pa poznamo tudi razodeto verstvo, kjer ne gre toliko za človekov napor, temveč za božji ljubeči sestop k človeku, ki je ustvarjen po božji podobi in sličnosti. Bog se je pred nekaj manj kot štiri tisoč leti razodel Abrahamu, ki ga imamo za praočeta judov in kristjanov. Judovskemu ljudstvu, s katerim je Bog sklenil zavezo, je bil zaradi človeške grešnosti obljubljeni odrešenik. Pred dva tisoč leti se je Bog v najprimernejšem zgodovinskem trenutku človeške zgodovine učlovečil v Jezusu Kristusu, ki nam je razodel Boga kot ljubezen, odpuščanje, sočutje in dobroto. Od takrat lahko govorimo o dveh zgodovinah, o zgodovini, ki jo opisujejo zgodovinske knjige (vojne, ekonomija, znanost, politika itd.), in o zgodovini odrešenja, ki pomeni Božji milostni poseg v človeška srca, ki je po Kristusu namenjen vsem ljudem in vsemu človeštvu. Kristusa kot Božjega Sina danes sprejema skoraj dve milijardi kristjanov različnih krščanskih Cerkva in cerkvenih skupnosti.
Po mojem globokem prepričanju krščanstvo ne samo da najbolj celovito odgovarja na človekova temeljna vprašanja: od kod prihajam, čemu živim in kam sem namenjen, temveč mu po Kristusu pomaga, da lahko na vsa tri vprašanja v luči razodetja odgovarja tistim, ki ga sprašujejo o razlogih njegove vere. Zato odgovarjam, da niso vsa verstva enaka.
In kako je z new ageom? New age izraža razočaranje današnjega človeka nad včerajšnjim optimizmom zaradi precenjevanja znanstvenega napredka, potrošništva, itd., kar človeka ni osrečilo in pomeni vračanje k arhaičnosti, astrologiji, okultizmu, ezoteriki, ideološkemu vegetarijanstvu, parapsihologiji in nekaterim prvinam vzhodne duhovnosti. New age kljub temu, da v globini pomeni človekov krik po Bogu, človeka za dalj časa ne more osrečiti, ker si ustvarja božanstvo po svoji človeški podobi s pomočjo številnih astroloških, okultističnih, ezoteričnih, parapsiholoških in drugih prvin. Srečen je lahko samo tisti, ki se odloči za ljubezen z veliko in malo začetnico, za ljubezen do Boga in bližnjega. New age je namreč ves prežet z narcizmom: saj sem pogosto pomemben samo jaz: ‘jaz se iščem’, “jaz se ukvarjam z jogo”, “jaz se samouresničujem”, “jaz iščem srečo za sebe”, “jaz se z določenimi tehnikami samoodrešujem”, če ne uspem, pa se tolažim še z reinkarnacijo. Novodobsko (new age) strastno iskanje ‘instant’ sreče je dejansko prevara: saj čim bolj tečem, da bi srečo ujel, tem bolj mi se sreča izmika. Tistemu, ki drugega zastonjsko in brezpogojno ljubi, in tistemu, ki je pošten, pravičen, sočuten in solidaren, pa je sreča podarjena. New age sicer pomeni v jedru iskanje Boga, toda na nepravi in samoodrešenjski način, ki prej ali slej prinese razočaranje. To vedo povedati tisti, ki so se po negativni izkušnji v new ageu radostni vrnili v krščanstvo ali so se z njim prvič srečali.
Krščanstvo je optimistično verstvo, saj je božji Sin tako ljubil svet, da je za nas daroval svoje življenje na križu. Oče pa je bil tako vesel Sinove zastonjske in brezpogojne ljubezni do človeštva, da ga je na velikonočno jutro obudil od mrtvih, in s tem nakazal tudi našo prihodnost. Vstali Kristus pa, kot je rad poudarjal Roger Schutz, ustanovitelj taizéjske skupnosti, dobrohotno in ljubeče spremlja vsakega človeka, najsi se tega zaveda ali ne, na njegovi življenjski poti. Velikonočni optimizem, ki je sad Jezusove ljubeče kalvarijske daritve na križu, je odsoten tako v new ageu kot v drugih verstvih in prav v tem se krščanstvo razlikuje od drugih verstev in od new agea.

ŠKAFAR, Vinko. (pisma) Ognjišče (2013) 4, str. 54

Včasih nam bo koristilo, če bomo vzeli v roke kakšno otroško knjigo, marsikaj se bomo lahko naučili iz nje. Morda tudi kaj takega, kar nam bo pomagalo spremeniti naše življenje. Za vzorec samo ena od takih zgodb.
Dedek in babica sta v trgovini iskala primerno darilo za rojstni dan svoje vnukinje. Stara mama je nenadoma zagledala prelepo skodelico.
»Poglej, kako ljubka skodelica!« je navdušeno dejala možu. Ta jo je vzel v roke in si jo pobliže ogledal: »Pa res. Zelo je lepa, ena najlepših, kar sem jih kdaj videl.«
In v tistem trenutku se je zgodilo nekaj neverjetnega – nekaj, kar se lahko zgodi samo v otroških knjigah. Skodelica je dejala starim staršem:
»Hvala za pohvalo. Vendar vedita, da nisem bila vedno tako lepa.«
Namesto, da bi bila zakonca presenečena, da skodelica lahko govori, sta jo samo vprašala: »Kaj misliš s tem, da nisi bila vedno tako lepa?«
»Pravzaprav,« je odgovorila skodelica, »sem bila le glinena kepa. Dokler me nekega dne ni nekdo vzel v umazane in mokre roke in me postavil na lončarsko kolo. Potem je začel kolo vse hitreje vrteti. Dobila sem tako vrtoglavico, da nisem mogla stati. 'Nehajte, nehajte!' sem prosila.
'Ne še,' se je glasil odgovor.
Končno je ustavil kolo. A kaj pomaga, saj me je čakala še hujša preizkušnja: dal me je v peč. Vse bolj vroče je bilo, dokler ni postalo tako vroče, da nisem več mogla zdržati. Spet sem začela prositi: 'Nehajte! Nehajte!'
In spet sem slišala odgovor: 'Ne še!'
Ko sem že pomislila, da bom zgorela, me je lončar vzel iz peči. Nato me je vzela v roke neka gospa in začela risati po meni. Barve, s katerimi je risala, so neznansko smrdele.
'Nehajte, nehajte!' sem prosila. Drobna gospa pa je samo neprizadeto odgovorila: 'Ne še!'
Srečna sem bila, ko je nehala, a kaj, ko me je druga žena ponovno položila v peč. Tokrat je bilo še bolj vroče kot prejšnjikrat. In jaz sem spet prosila: 'Nehajte, nehajte!'
In žena je tudi to pot odvrnila: 'Ne še!'
Po končanem žganju v peči, me je položila na ledeno podlago. Uf, kako me je streslo! Ko sem bila popolnoma ohlajena, me je mladenič položil v škatlo. Bilo mi je zelo tesno, saj je name zložil še druge skodelice. Končno me je prijazna gospa položila na to polico tik pred ogledalo.
Ko sem se pogledala vanj, sem se sama sebi začudila. Nisem mogla verjeti svojim očem. Nisem bila več grda, mokra in umazana.  Bila sem lepa, suha in čista, sijoča. Kako sem bila vesela!
Takrat sem spoznala, da je bilo vredno vse prejšnje trpljenje. Brez njega bi bila še sedaj grda in umazana. Šele takrat je vsa bolečina dobila smisel in videla sem njen pravi pomen. Bolečina je minila, toda lepota, ki jo je ta rodila, je ostala.«

zgodba je objavljena tudi v knjigi Zgodbe s srcem (zbral Božo Rustja). Ognjišče. Koper. 2005 (ponatis 2009), str. 8-9.

Profesor, teolog in svetniški kandidat Anton Strle je bil znan kot zelo duhoven človek in velik asket ter pokončen tudi v najhujših življenjskih preizkušnjah. Z apostolom Pavlom je ponavljal: »Naša sedanja lahka stiska - ki pa je včasih še tako bridka - nam pripravlja čez vso mero veliko, večno bogastvo slave« (2 Kor 4,17).
Ne samo, da si z našo sedanjo stisko pripravljamo čez vso mero veliko večno bogastvo slave. Vsaka stiska ali trpljenje rodita v nas novo izkušnjo. Podobni smo športnikom: večji zalet ko vzamemo, dlje skočimo. Tudi tu velja zakon vzgona: bolj ko nas življenje potlači v trpljenju, više se dvignemo. Žrtev in odpoved rodita pravo življenje.
»Nič vrednega se v življenju ne more narediti brez križa,« je zapisal blaženi Ivan Merz. Jezus pa je v Janezovem evangeliju to misel izredno slikovito izrazil: »Če pšenično zrno ne umre, ostane samo, če pa umre, obrodi obilo sadu« (Jn 12,24). Bojim se imeti opravka s človekom, ki ni nikoli trpel in ni šel skozi nobeno večjo preizkušnjo. Manjka mu bistvena izkušnja, da bi lahko razumel sočloveka.
Kristjanu je na poti trpljenja vzornik Kristus, ki je šel skozi trpljenje v vstajenje in nam tako prinesel odrešenje. Tudi naše trpljenje, če ga združujemo s Kristusovim, lahko postane odrešujoče. Ker je Kristus sam šel skozi trpljenje, ima sočutje z našo bolečino in nam stoji ob strani v težkih trenutkih našega življenja.

Nič vrednega se v življenju ne more narediti brez križa. (bl. Ivan Merz)

Resnično, resnično povem vam: Če pšenično zrno ne umre, ostane samo, če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počastil Oče. (Jn 12,24-26)

Vsaka stiska ali trpljenje rodita v nas novo izkušnjo. Podobni smo atletom: večji zalet ko vzamemo, dlje skočimo.

Bolj ko nas življenje potlači v trpljenju, više se dvignemo. Žrtev in odpoved rodita pravo življenje.

RUSTJA, Božo. (Zgodba s srcem). Ognjišče, 2004, leto 40, št. 2, str. 36-37.

Komu naj verjamem, Bog? Kdo mi bo povedal resnico? Kdo mi bo odgovoril po resnici?
Lažejo si sosedje o meji ... lažejo branjevke na trgu o svoji zelenjavi ... lažejo časopisi o tem, kar se godi ... lažejo za govorniškimi pulti ... Še celo s prižnice sem slišal laganje ...
Lažejo lopovi o svojem poštenju ... lažejo tatovi o svojem imetju, politiki o svojem početju ... lažejo krivoprisežniki na sodiščih ... laže kmet o svojem pridelku, delavec o izdelku ...

Komu naj verjamem, Bog?
Lažejo zdravniki ... lažejo matematiki – o ne, ni bila le napaka! Ni naključje! Le laž!
Pesniki pišejo lažnive besede ... igralci lažejo – to se ve ... in podobe, ki jih postavlja predme umetnik so laž ... in megla ...
Laže mož ženi, žena možu, otroci staršem ... Laže ves svet!
Pa komu mar svet!
Lažem jaz sam ... In lažem sam sebi ... in Tebi ...

Komu naj verjamem, Bog? Kdo mi bo povedal resnico? Kdo mi bo odgovoril po resnici?
Kdo, če ne Ti ..., ki si bil zato rojen in si zato prišel na svet, da bi pričeval za resnico!
Kdo, če ne Ti ..., po katerem je prišla milost in resnica!
Kdo, če ne Ti ..., ki si Resnica sama! In Pot, seveda ... in Življenje!
Ti ne govoriš o resnici ... Ti si Resnica! In Pot, seveda ... in Življenje!

Komu naj verjamem, Bog?
Komu, če ne tebi, ki obljubljaš, da me bo resnica osvobodila!
A cena svobode je spoznanje resnice ...
In resnico lahko spoznam, praviš, če ostanem v Tvoji besedi ... le tako sem lahko tvoj resničen učenec.
To je vsa resnica!
V tem je vsa Resnica! In Pot, seveda ... in Življenje!
In če bom živel iz resnice in za resnico ..., bom živel v resnici!
Če bom prenehal z lažjo, bo lažje ...
In bom v resnici živel!
Resnično živel!
In mi bo mar za svet!
In bom svet!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 8, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes (10)

NALOGE RAZSVETLJENIH PO DUHU

Hoditi s Svetim Duhom pomeni tudi zavzeto izpolnjevati tri obveznosti, ki nam jih nalaga “ogenj, ki razsvetljuje”.

Svetlobe si ne smemo razlagati po svoje
Dobro je dobro, zlo je zlo. Prerok Izaija je svaril: »Gorje njim, ki hudemu pravijo dobro, dobremu pa húdo, ki temo delajo za luč, luč pa za temo ... (Iz 5,20)

Človek najbolj živi, je najbolj poživljen in se čuti najbolj izpolnjenega, če mu uspe, da po njegovih mislih, besedah in delovanju sije v svet Sveti Duh sam, Očetova in Sinova Ljubezen. (Marjan Turnšek)

Ne moremo se “delati norca” iz vrednot. Med ‘biti prebrisan’ in ‘biti goljuf’ je silno majhna razdalja. Ne moremo se šaliti ali se celo norčevati s svetlobo, iz Resnice. Tudi laži se danes hitro posodabljajo in prilagajajo času, zelo so prefinjene in prežijo od vsepovsod. Italijanski pisatelj in TV voditelj Cesare Marchi je skušal narediti spisek sodobnih laži, ki pa je kmalu zastarel in je iz leta v leto daljši. Takole gre: usmiljenja vredna laž: tista, ki jo izreče zdravnik; predrzna laž: lovska; časnikarska: prodanih sto tisoč izvodov; pogrebna: vzoren oče in nadvse pošten državljan; šolska laž, po neupravičeni odsotnosti: sin je ostal doma, ker je imel močan glavobol; gledališka: na veliko željo vseh; telefonska: počakajte, prosimo, trenutek; turistična: vse je vključeno v ceno; govorniška: kratek bom; železničarska: ekspresni vlak ... Tem lažem bi lahko dodali še kakšno: “Po mojem skromnem mnenju.” – “Neodvisni časnik.” – “Mlad, pošten, iz dobre družine, iščem ...”

Kam je izginila luč?

Pridi, Sveti Duh in nas spomni na tisto, kar si nekoč že navdihnil svetopisemskemu pisatelju »Boljši je revež kakor lažnivec« (Prg 19,22).

Res je ‘boljši’, ker laž vse uniči. Ruski pisatelj Anton Čehov je zapisal: »Uši uničijo rastlino, rja razje kovine, laž uniči dušo!« Gandhi je temu dodal: »Kot kaplja strupa uniči celotno vedro mleka, tako že čisto majhno pomanjkanje resnice ugonobi človeka.«
Misliti, da lahko hodimo s Svetim Duhom in se poslužujemo laži, je podobno kot misliti da lahko obstaja železni predmet iz lesa!

Naloga krščanske razumnosti je, da v luči vere in s pomočjo darov Svetega Duha pokaže pot, na kateri mora delovati ljubezen. (Bernhard Häring)

Svetlobo moramo deliti
S svetlobo moramo oskrbeti tudi druge. Ni važno kakšen je njen vir: lahko je to sončna svetloba, ki jo je širil okrog sebe sv. Jožef Cottolengo, ‘genij dobrote’ iz Turina, ki so ga imenovali tudi ‘trgovec s soncem’; lahko je to luč svetilnika; včasih pa je dovolj že ena vžigalica, vendar mora biti prižgana.

Bog nam je dal talente “za rast in zorenje”: za vero, ki navdušuje, za upanje, ki poživlja, za ljubezen, ki razsvetljuje, za Duha, ki opogumlja in bodri. (Lojze Bratina)

ODPRTI ZA SADOVE DUHA

Končno, hoditi v Svetem Duhu pomeni, obleči Svetega Duha. Tu smo zdaj na najbolj pomembni točki vsega našega dela in prizadevanja. Obleči Svetega Duha, v resnici ni prazna beseda, ampak nekaj povsem stvarnega in konkretnega: povabljeni smo, da oblečemo devet velikih kreposti, o katerih piše sv. Pavel v Pismu Galačanom.
Apostol, najprej našteje štirinajst del mesa (Gal 5,19): to so dela sebičnega človeka, zaprtega za delovanje Božje milosti, ki se ne pusti “voditi Svetemu Duhu”. Medtem ko v človeku, ki v veri pusti, da ‘vdre’ vanj Božji Duh, cvetijo božanski darovi, povzeti v devet veselih kreposti, ki jih Pavel imenuje ‘darovi Duha’.

Svet potrebuje moške in ženske, ki niso zaprti vase in so sprejeli življenjski program: “Živite po Duhu.” Zaprtost pred Svetim Duhom ni samo pomanjkanje svobode, ampak je tudi greh. Poznamo toliko načinov zapiranja pred Svetim Duhom: koristoljubno sebičnost; zakrknjeno vztrajanje pri držah ‘učiteljev postave’, ki jih je Jezus označil za hinavce; premajhno zanimanje za Jezusov nauk; krščansko življenje, ki ni služenje, temveč osebna korist ... Svet pa potrebuje pogum, upanje, vero, vztrajnost Kristusovih učencev. Svet potrebuje sadove Svetega Duha: “ljubezen, veselje, mir, velikodušnost, dobrohotnost, dobroto, zvestobo, krotkost, samoobvladovanje” (Gal 5,22). Dar Svetega Duha je bil v obilju dan Cerkvi in vsakemu od nas, da bi lahko živeli s pristno vero in dejavno ljubeznijo ter bi lahko širili semena sprave in miru. Okrepljeni s Duhom, ki vodi, ki prenavlja vso zemljo, ki nam daje darove in njegovimi številnimi darovi, postanemo sposobni bojevati se brez popuščanja proti grehu in sposobni bojevati se brez popuščanja proti pokvarjenosti, ki se dan za dnem širi po svetu, ter se s potrpežljivo vztrajnostjo posvetiti delom pravičnosti in miru.
Danes in v zadnjih dveh nadaljevanjih letošnjih katehez, bomo podrobneje spregovorili o sadovih Svetega Duha.

Duh človeka ne spreminja z močjo sile, temveč z močjo pričevanja – ljubezni: »Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci« (Rim 8,16). Če mu prisluhne, mu izreka najlepšo besedo, ki zanesljivo spreminja. (papež Frančišek)

LJUBEZEN
Za kakšno ljubezen gre? Za ljubezen, ki jo opeva prav sv. Pavel v čudovitem slavospevu pravi ljubezni, ki je zapisan v 13. poglavju Prvega pisma Korinčanom. Celotna hvalnica, ki jo je treba pozorno brati, o njej razmišljati in jo po malem okušati ..., je zelo globoka in dragocena. Za pokušino navajamo le del: »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane« (1 Kor 13,4-7).

Govorica ljubezni je govorica Svetega Duha, ko človek postane majhen, da ga sprejme. Tedaj ga razume ves svet. Kdor pa želi govoriti ‘svoj’ jezik, ga nihče ne razume in vsi okrog njega se razidejo. (Michel Quoist)

To je ljubezen tistega, ki hodi v Duhu. To ni lahkoživa ljubezen, ki se spreletava z odišavljenih ustnic, ampak ljubezen, ki ne išče svojega interesa, ki ni zavistna, ki se ne jezi, ne išče svoje koristi, ni domišljava, ne prevzetna, vse prenaša ...

Ko boš ljubil, boš našel pot, ko boš ljubil, boš slišal Glas, ko boš ljubil, boš našel mir. (Carlo Carretto)

Svetost, ki jo želi in veleva Sveti Duh, je svetost, ki je trdno z nogami na tleh, svetost, ki hitro preide k bistvu stvari: k vrednoti, ki je najbolj človeška med vsemi: to je ljubezen. Govorijo dejstva: kdor ne ljubi, živi kot bi bil obrnjen narobe. Vsak dan se v našem življenju neštetokrat potrjuje resnica: človek raste samo tako, da se žrtvuje!

še nekaj misli na pot

 Vetra ne vidimo, a vidimo lahko gibanje, ki ga povzroči. Prvi učinek, ki ga povzroči Duh, je ljubezen. Obličje Duha v Cerkvi je obličje skupnosti, ki prinaša sadove ljubezni. Duh se nam razodeva tako, da med ljudmi ustvarja občestvo. (p. Dariusz Kowalczyk)

Včasih smo v skušnjavi, da bi se pred napori in življenjskimi preizkušnjami vdali obupu. Nikar ne obupujmo: obrnimo se k Svetemu Duhu, ki bo z darom moči spodbudil naše srce ter nam dal v življenju in hoji za Jezusom novo moč in navdušenje. (papež Frančišek)

Bojimo se, da bi nas Bog lahko usmeril na nove poti, nas preusmeril z našega pogosto omejenega, zaprtega, sebičnega obzorja in pred nami odprl številna nova, Božja obzorja. (papež Frančišek)

Sveti Duh, / misli v meni, / dokler ne bodo tvoje misli / postale moje misli. (Amy Carmichael)

Kakšna je naša drža pred darovi Svetega Duha? Se zavedamo, je Božji Duh svoboden, da jih da komur hoče? Ali jih razumemo kot duhovno pomoč, s katero Gospod podpira in krepi našo vero ter tudi krepi naše poslanstvo v svetu? (papež Frančišek)

Bojimo se, da bi nas Bog lahko usmeril na nove poti, nas preusmeril z našega pogosto omejenega, zaprtega, sebičnega obzorja in pred nami odprl številna nova, Božja obzorja. (papež Frančišek)

 pripravlja Marko Čuk

Zgodba

Naučiti se plavanja

Neki deček je dejal svojim prijateljem, da bi se rad naučil plavati. Dve leti starejši prijatelj se je takoj ponudil, da ga nauči in odpravila sta se k morju.
Ko sta prispela na obalo, je prijatelj dečku zaupljivo rekel: »Sedaj se moraš izročiti vodi.« Deček je to poskušal, a ni zmogel. V začetku se je trudil in mahal z rokami, a se je že čez nekaj časa začel potapljati.
»Prenehati moraš s tem, voda te bo nosila, ko boš mirno ležal in počival na njeni moči,« mu je ponavljal prijatelj.
Po mnogih poskusih se je dečku le uspelo obdržati na površini. Preprosto se je predal vodi in ležal na hrbtu, prepričan, da ga bo voda nosila, ne da bi sam karkoli storil. In tako se je tudi zgodilo.

Misel

Vera je popolno zaupanje, je to, da se zanesemo na (N)nekoga. Je trdno prepričanje, da je neka trditev resnična. To je začetek zaupanja. Nekaj je vredno zaupanja, če je resnično.
Vera pozna več stopenj – vse do popolne podaritve.
Lahko imamo veliko vero v (N)nekoga ali v nekaj, pa izredno malo vere ali zaupanja v neko drugo stvar ali drugo osebo.
Vera v Boga pomeni, da mu zaupamo tako močno, da se mu popolnoma izročimo.

Molitev

Gospod Bog,
prosimo te, poživi našo vero vate.
Naše zaupanje vate ni nikoli dovolj veliko.
Vedno ga moramo poživljati.
V zaupni veri lahko izročamo
svoje težave in probleme Tebi
in tako dosežemo mir srca,
ki ga moreš dati samo ti.
Pomagaj nam,
da bomo imeli popolno zaupanje,
da nas ne podnevi ne ponoči
in ne v »temni dolini«
ne pustiš samih,
da nas ne pozabiš ter nas
ne boš nikoli zapustil.
Radi bi ti pokazali
svojo vero tako,
da bi tebi izročili
sami sebe in vse svoje.

Iskra

Čakati in biti na razpolago od jutra do večera – to je drža vere.

Tudi če bi hodil v temni dolini,
se ne bom bal hudega, ker si ti z menoj. (Ps 24)

Je pa vera trdno prepričanje o stvareh, kar kdo upa, prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo. ... Po veri spoznavamo, da je bil svet urejen z božjo besedo. (Heb: 11,1-3)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2007), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 23.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Neki nemški cerkveni dostojanstvenik je pred papežem sv. Janezom XXIII. hvalil darežljivost svojih vernikov: »Pri maši jim pred darovanjem rečem: Ko boste vrgli denar v pušico, nočem slišati ropota kovancev, ampak šelestenje bankovcev!« – »Ali se vam ne zdi to malce pregrobo?« je rekel papež. Nemški prelat je zanikal in dejal, da takega humorja njegovi verniki ne jemljejo za rahlo izsiljevanje. »Ljubi prijatelj,« je rekel papež, »jaz sem drugačnega mnenja: ko revni ljudje darujejo kovanec, vedno z njim pade v nabiralnik košček njihovega srca. Zato raje slišim ropot.«

S. Čuk, Iskrica, v: Ognjišče, 6 (2023), 21.