ZGODBA

VOZNIKA STA SE ZAČELA PREPIRATI

Nekega večera se je zgodila lažja prometna nesreča. Trčila sta dva avtomobila. Prvi voznik je brž stopil iz avta in začel kričati na drugega: »Ti si na napačni strani in vozil si prehitro!« Tudi drugi voznik je stopil iz avta in mu zabrusil: »Ti si kriv! Spregledal si prometni znak in vozil si z dolgimi lučmi.«
Tedaj je pripeljal mimo prometni policist. Ustavil se je in prisluhnil prepiru. S svojo avtoriteto je dosegel, da sta se voznika pomirila in nehala prepirati.
Kdo ve, kako bi se sicer spor med njima končal.

MISEL

Prepir nastane, ko se dva človeka ali dve strani ne strinjata glede ničesar, kar se enemu in drugemu zdi pomembno ter vsak vztraja, da ima on prav.
V jezi človek izgubi razsodnost in prepiri se stopnjujejo. Rodijo sovražnosti in pogosto tudi fizično nasilje. V skrajnem primeru pride do ubojev.
Prepir je strast, čeprav ljudje, ki so vpleteni v spor, vedo za uničevalne posledice, se niso sposobni pogovoriti in napetosti mirno rešiti.

MOLITEV

Gospod Bog, prosimo te,
naj se nikoli ne prepiramo med seboj,
ampak storimo vse, kar je mogoče,
da bi živeli v miru z vsemi ljudmi
in ne bi gledali na to, ali se kdo ali ima prav.
Včasih se nam zdijo nasprotja nerešljiva,
toda če se ohladimo in umirimo
ter prosimo za tvojo pomoč,
bomo zmogli rešiti še tako težak spor.
Pogosto pride do sporov samo zato,
ker gledamo na zadevo iz svojega zornega kota.
Če bi jo zmogli videti z očmi drugega,
bi ne bilo vzroka za spor in razdor.
Bog miru, pomagaj nam,
da drug drugega ne obtožujemo,
temveč drug drugemu prisluhnemo.
Jezik ljubezni naj premaga spore.

IZREK

Prepiri ne bi trajali tako dolgo, če bi bila krivda samo na eni strani.

Bolje krhek mir, kakor tolst prepir. (slovenski pregovor)

Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi. (Rim 12,18)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2014), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 140.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

»Bolje bi bilo, da bi umrla,« je zavzdihnila medicinska sestra, ko je z novorojenčico hitela v kisikovo komoro. Ne enkrat.
Mlada mamica mi je takrat pisala: »Ne vem, ali naj prosim za življenje ali za smrt.« Težko si je predstavljati njeno bolečino. Molili smo, molili ... saj nismo vedeli, kaj bi bilo bolje. »Naj se uresniči Božji načrt,« je bilo edino, kar sem ji lahko v teh težkih trenutkih rekla. Ko je bolečina neizmerna, se tudi še tako dobro misleča tolažba odbija kot kaplja od pločevine. Prvi otrok, prva vnukinja, prva nečakinja. Vsi navdušeni, kako bo naša. Bila je lepa kot sonce. Kmalu so se pokazale vse posledice možganskih krvavitev ob porodu. Kljub izredni skrbi, razgibavanju, masiranju ni bilo odziva. Tiha misel mnogih, naj odide, je še bolj zabolela. »Moja je, naša je, kaj še lahko naredimo zanjo?« je kljuvalo v mladih starših. Če kje, ji bodo lahko pomagali v Stari Gori, v bolnišnici za invalidno mladino in rehabilitacijo. Dve leti tam nista prinesli izboljšanja. Torej sprejeti, kar jim je dano. Bog ve, zakaj. Medtem se ji je rodila sestrica. Občudovala sem starševski pogum in nagrajena sta bila zanj. Čudovit otrok. In zaživeli so kot družina.
Popolnoma paralizirana je dočakala dvainštirideset let. Vseskozi so jo imeli doma, ker se je tam počutila najbolj sprejeta, ljubljena. Sprejetost pa ima moč, da nariše nasmeh zadovoljstva, ki ga ima človek, ki ve, da je ljubljen v vsakem trenutku. Med nas je bila prav gotovo poslana z namenom, da bi se ob njej zavedali hvaležnosti, kakšno življenje nam je darovano, ga znali ceniti, izpolniti vsak njegov dan, ne glede na to, kako priznani, bogati in uspešni smo. Bilo je očem nevidno, zaznava ga le odprto, ljubeče srce, ki vidi dlje. In ona je zaznavala globlje. Bila je zelo potrpežljiva in vesela deklica, vsakogar se je razveselila, še posebej, če si je vzel čas, ji izkazal pozornost in z njo malo pokramljal. Res ni izgovorila nobene besede, a po mimiki obraza in njenem odzivanju se je dalo marsikaj razbrati. S pretanjenim notranjim posluhom je vedno zaznala slabe vibracije, nesporazum, slabo voljo. In ni se odzivala, ni jedla ali pila, dokler ni videla pomiritve, odpuščanja, objema. Njen ljubeči pogled in nasmeh sta bila nagrada za spravo. V njeni bližini je bil prostor miru in zbranosti. Če si se prepustil njenemu pogledu, je bilo, kakor da se v globinah preteka Božja navzočnost in gledaš v oči angela.
Marsikdaj je bilo težko ugotoviti, kaj jo muči, ker ni zmogla povedati. Težko jo je bilo hraniti, ker si z jezikom ni zmogla pomagati, težko je bilo z odvajanjem, kar je bil poseben projekt. Težko jo je bilo oblačiti, ker je imela zakrčene ude. Tako skrbno je bila negovana, da v vseh letih svojega življenja ni dobila preležanin. V vsem sta ji bila starša blagoslovljena bližina. Marsikaj je bilo težko, a njeni ljubeči odzivi so odtehtali vse. Ob njej smo se mi in naši otroci naučili sprejemati drugačnost. Vsak izmed nas je bil na steni predstavljen z eno plišasto lutko. Natanko je vedela, čigava je katera. In če se je želela o kom pogovarjati, jo je pogledala. Tako je tekla komunikacija. Iz njenih grlenih glasov pa smo razpoznavali vsebino. Zelo rada je gledala nogometne tekme. Če se je ati razveselil gola, je zavriskala. Ko je prišel kdo od njenih ljubih, ji je od sreče in vznemirjenja srce divje razbijalo. Prva pot, ko smo prihajali na obisk, je bila vedno k njej. Pričakala nas je z velikim nasmehom. Toliko lepih spominov nam je darovala!
Starša sta goreče molila, da ne bi trpela in da bi odšla prej kot kateri od njiju. Bog je uslišal njuno prošnjo. Nekega jutra, ko je sonce vzšlo, jo je poklical k sebi. Na njenih ustnicah je ostal nasmeh. Njena naloga med nami je bila končana. Odšla je počivat v Božje naročje. Bogu hvala, da smo jo imeli. To angelsko bitje ostaja z nami v spominih, v pogovorih in predvsem v srcih.
Zelo hudo mi je, ko prebiram razna mnenja, da takšen otrok ne bi smel živeti, da je to krivica in vsem v breme. Celo evtanazijo načrtujejo zanje! Za koliko življenjskih spoznanj in lepih trenutkov se starši in okolica prikrajšajo! Vem, kako zelo je mamico zabolelo, ko ji je kdo ob hčerkini smrti dejal: »No, zdaj si pa rešena.« Česa? Lastnega ljubljenega otroka?

Ana, (zgodbe), v: Ognjišče 11 (2023), 82-83.

Zaradi pomembnosti in vpliva na ves kasnejši otrokov razvoj verjetno ne mine seminar, šola za starše ali predavanje na temo vzgoje in izobraževanja, kjer ne bi poudarjal, da je v sodobnem času ena glavnih nalog sveta odraslih, da zavarujemo otrokovo otroškost. Zakaj? Razlogov je več – trije pa so bistveni.

1. Preveč organiziranih obšolskih oziroma obvrtčevskih dejavnosti
Mnogi starši so danes pretirano zaskrbljeni, da je njihov otrok novi Ronaldo, Messi, Mozart, Nobelov nagrajenec, Dončić, telovadni virtuoz … in so prepričani, da mora že v predšolskem obdobju hoditi (mnogi starši rečejo, da sami sebe doživljajo kot taksi-službo, ker morajo otroke nenehno nekam voziti in hoditi po njih) na določene dejavnosti, da ne bo zapravil svojega talenta, genialnosti in nadarjenosti. Rezultat je na žalost ravno nasproten. V najstniških letih praktično vsi odnehajo. Vsa genialnost in nadarjenost pa izpuhti neznano kam. Vzrok za to je tudi v sami stroki, ki že leta pretirano poudarja nadarjenost in genialnost otrok. Priča smo zanimivemu paradoksu: v predšolskem obdobju in prvih razredih osnovne šole skorajda vsi otroci obiskujejo eno ali več dejavnosti, ko mine kakšnih 10 let, pa ugotavljamo, da vseh teh otrok, ki so obiskovali te dejavnosti, več ni oziroma so vse dejavnosti opustili. Imamo pa generacije apatičnih in iztrošenih otrok, ker smo jih v otroštvu pretirano obremenili in jih izčrpavali z vsemi temi dejavnostmi. Z drugimi besedami: oropali smo jih njihovega otroštva in jih prehitro potegnili v svet odraslih, kjer je potrebno drugega premagati, biti boljši od drugih, biti bolj talentiran od vseh ostalih in biti nekaj posebnega na način, da drugega premagaš. Na žalost pa se izgubljenega otroštva ne da nikoli več nadomestiti. Predšolsko obdobje in obdobje prvih treh razredov je obdobje umirjenosti, domišljije, pravljic, zgodbic, proste igre, namišljenih prijateljev ipd. Skratka, pomembno je, da je v tem obdobju otrok lahko res otrok. V tem obdobju mora biti otrok čim več doma, da se notranje umiri in bivanjsko zasidra, ne pa da se ga nenehno vozi v neka tuja umetna okolja. Pomembno je, da spodbujamo otrokov notranji svet, to je svet kreativnosti in ustvarjalnosti ter domišljije. Otroku moramo dovoliti in omogočiti pogoje, da sam kreira svojo igro in ne da starši vedno bolj postajajo otrokovi animatorji. Na tej točki pa vidimo še drugi zanimiv paradoks: v tem zgodnjem obdobju starši otroke vozijo na vse mogoče dejavnosti, v najstniških letih, v obdobju pubertete, ko bi športne in vse druge aktivnosti res bile potrebne, pa jih dolge ure prepuščajo zaslonom, družbenim omrežjem in mnogim nepreverjenim, pogosto zelo škodljivim vsebinam, ki hranijo njihovo dušo.

2. Zasloni in družbena omrežja
Celotne generacije otrok in mladostnikov so zasvojene z zasloni in družbenimi omrežji. Ker imajo zasloni na možgane in kognitivne sposobnosti praktično identičen vpliv kot trde droge, v stroki govorimo o digitalnem kokainu in digitalnem heroinu. Duševno zdravje med otroki in mladostniki iz leta v leto sistemsko pada. Naši otroci že pri desetih, enajstih letih tožijo o občutkih anksioznosti, depresije, občutjih notranje praznine, zdolgočasenosti, brezvoljnosti, da se ne morejo zbrati, da se ne zmorejo umiriti, da so nervozni, da se težko osredotočajo itd. Prav šokantno je, da v vzgojno-izobraževalnem sistemu in na sistemski ravni same države tej problematiki pravzaprav ne namenjamo nobene resne pozornosti. Prav gotovo so v prvi vrsti na potezi starši, ki otroku kupijo pametni telefon in igralno konzolo ter mu tudi dovolijo dolge ure ždeti pred vsemi temi zasloni. Kljub temu bi morali na sistemski ravni sprejeti določene ureditve in ukrepe, ki bi veljali za vse šole in za vse otroke. Potrebno se je tudi zavedati in upoštevati, da so tudi starši različno izobraženi ter osveščeni o tovrstni problematiki. Vsak, ki ima svojega otroka resnično rad, bo naredil vse, da ga obvaruje vseh negativnih vplivov na njegov nadaljnji razvoj. Enako bi morala ravnati tudi država, ki ji je mar za prihodnost družbe in za vsakega posameznega državljana. Zasloni so največji kradljivci našega časa, naših medosebnih odnosov in otroštva naših otrok.

3. Permisivnost, ki otroka dojema kot pomanjšanega odraslega
Posledično ni diferenciacije med svetom odraslih in svetom otrok. Vse stavimo na pamet in razum, čeprav je npr. predšolski otrok predvsem bitje domišljije in čustev, kar pomeni, da njegovo dojemanje sveta in njegove izbire vedenja ne temeljijo predvsem na razumu. S tem ko je permisivnost dolga leta promovirala, da je otrok staršev prijatelj, se je otrokom na nezavedni ravni zgodila velika krivica, saj so jim naložili bremena, ki jim niso kos. Če otrok postane staršev prijatelj, pomeni, da je prevzel vlogo odraslega človeka. Če otrok postane staršev zaupnik, kar pomeni, da starš od njega pričakuje tudi kakšen nasvet za svoje tegobe, še posebej če govorimo o relaciji oče–mama, bi pravzaprav morali govoriti o čustveni zlorabi otrok. V tovrstnem odnosu otroku posreduje informacije in vsebine, ki jih zaradi tega, ker je otrok, ne zmore ustrezno čustveno ter razumsko predelati, ne ve, kako bi se na to odzval in kaj naj z vsemi temi vsebinami naredi – tudi to je čustvena zloraba otrok. Včasih so nas starši v družbi odraslih ob določenih pogovorih poslali stran od njih. Zaradi tega, ker vsi pogovori odraslih niso za otroška ušesa. Tako je bilo tudi prav in tako bi moralo biti tudi danes. V stroki govorimo o diferenciaciji odraslega in otroškega sveta.
Otrokom moramo dovoliti, da so lahko res otroci. Prav to je najboljša popotnica za smiselno in lepo življenje.

Vaši otroci niso vaši otroci.
Sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so.
Po vas prihajajo, a ne od vas.
Čeprav so z vami, niso vaša lastnina.
Lahko jim darujete svojo ljubezen,
toda ne morete jim dati svojih misli,
kajti oni imajo svoje misli.
(Kahlil Gibran)

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 11 (2023), 12-13.

Globoko zatopljen v svoje misli je stopil na slabo shojeno ozko pot, bližnjico od njegovega doma prek brega, kjer je stala sosedova domačija. Tega zgodnjega nedeljskega dopoldneva ga je presenetila novica, ki se je kakor blisk razširila po vsej soseski: da je njegov hudo bolni daljni sosed končno le dovolil svoji ženi poklicati duhovnika. Odkar so ga pred mesecem dni pripeljali iz bolnišnice v domačo oskrbo, ker so zdravniki ugotovili, da mu ni več pomoči, se je predal neki trdovratni otopelosti in ni hotel nikogar sprejeti. Še bolj pa je bil presenečen, ko ga je brž po odhodu duhovnika poklicala bolnikova žena, naj nemudoma pride k njim, ker bi mož moral o nečem spregovoriti. Brez pomišljanja je obljubil, da pride k njim že dopoldne.
Pot, na katero se je podal, je bila težka že zaradi strmine, danes pa se je čevljev prijemala še razmočena haloška ilovica, zato so bili koraki še težji. Lahko bi se bil peljal z avtomobilom po cesti, ki so jo pred nedavnim speljali okoli hriba in je vodila mimo soseda, toda želel je zaužiti vso lepoto narave v tem čudovitem jesenskem dnevu. Sončni žarki so ga prijetno greli, od vsepovsod ga je pozdravljalo petje ptic, pomešano s šelestenjem listja in enakomernim žuborenjem potoka.
Komaj je prilezel na vrh brega. Ustavil se je, da se nekoliko oddahne. Naloženih je imel že šest križev, ki so mu jih obteževale še razne bolezni, ki so mu vztrajno pile življenjski sok. Moral si je priznati, da mu telesne sile počasi, a nezadržno pešajo...
Globoko je vdihnil svežino, ki je še ostajala od zgodnjega jutra, ko je rahel dež prečistil gosti jesenski zrak. To mu je zbistrilo um, pa vendar ni mogel dognati, čemu ga sosed kliče. Toda kmalu bo izvedel! Pred sabo je že videl sosedovo domačijo, do katere je imel le še slabih sto metrov poti navzdol. Pospešil je korak.
Hudo bolnega soseda je našel v sobi. Pogled na onemoglo telo, ki togo ležalo pod tanko odejo, in na pepelnato sivi, zaradi bolečin neprepoznavni obraz z globoko vdrtimi očmi ga je prepričal, da slovo od tega sveta ni več daleč.
Molče je sedel ob njegovo posteljo. Morečo tišino je prekinjalo dušeče hropljenje iz bolnikovih posušenih pljuč. Naenkrat se je telo zvilo v bolestnem krču in iz suhega grla so prihajale komaj slišne besede: "Davno - pred tridesetimi leti, ko si se po dolgem času vrnil iz tujine... takrat... ti nisem govoril resnice..." Po teh besedah je bolnik izmučen utihnil in zaprl prestrašene oči. Samo hropenje iz njegovih prsi je dalo slutiti, da življenje v njem še ni ugasnilo.
Kot okamenel je sedel poleg bolnika in topo strmel predse. Besede so kakor oster nož zarezale v njegovo staro, nikoli zaceljeno rano. Srce je spet boleče zakrvavelo. Razumel je. Vsako vprašanje bi bilo odveč. Nobena obsodba ne bi mogla več vrniti izgubljene sreče. Negotovosti, v kateri je trpel dolgih trideset let, je bilo v trenutku konec. Sedaj ve resnico. Takrat mu je sosed v svoji nevoščljivosti lagal in s tem uničil srečo dveh mladih ljudi.
Kakor v nekakšni vročični blodnji je pritaval domov. A bil je preveč utrujen od prestanega trpljenja, da bi lahko počival. Preveč zbegan zaradi nenadnega spoznanja resnice, da bi lahko miroval. Zdelo se mu je, da se je čas zavrtel za celih trideset let nazaj. Kakor takrat, ga njegovo hrepeneče srce spet vleče k njej, kakor takrat, ga spet vabi njen klic. Zdaj mora ubogati svoje srce, zdaj mora hiteti njenemu klicu naproti.
Zamišljeno je vozil po strmi, razdrapani haloški cesti. Na mestu, kjer se začne cesta rahlo spuščati proti ravnini in se približa reki, se je ustavil. Dan se je že nagibal proti večeru in bledi sončni žarki so se vse bolj umikali prvemu mraku. Moral se je sprehoditi po tej lepi naravi, moral si je izbistriti um in še enkrat podoživeti svojo nekdanjo srečo. na tem kraju sta se spoznala. Nista bila več rosno mlada. Njegova živahna in pogumna narava je dopolnjevala njeno mirnost zadržanost. Poznanstvo je počasi preraslo v iskreno prijateljstvo in medsebojno spoštovanje. Na teh trdnih temeljih se je rodila njuna ljubezen. Prepojena z njeno močjo sta začela razmišljati o skupni prihodnosti.
Vsakič, ko je za dalj časa odhajal v tujino, jo je spraševal: "Me boš čakala?" "Čakala bom!" "Če bo treba, tudi dolgo?" "Tako dolgo, dokler spet ne prideš." "Lahko verjamem?" "Verjemi mi vse. In pridi kmalu!" Zatem je začelo spraševati dekle: "Bo prišel?" "Zagotovo. Kmalu se vrnem z zlatima obročkoma in takrat ostaneva skupaj za vedno." "Rada bi ti verjela." "Verjemi mi vse." "Pridi kmalu!"
Ob vsakem takem slovesu sta se globoko gledala v oči. Desnica je poiskala desnico, roki sta se dvignili, prsti med seboj prepletli v trdno vez. "Prisežem!" "Prisežem!" Tako je bilo vsakokrat ob slovesu. Vedno iste obljube, vedno enaka prisega, a slovo vedno težje in hrepenenje po skupnem življenju zmeraj močnejše.
Nekoč se je po dolgem času spet vrnil iz tujine domov. Na posmehljive pripombe nekaterih škodoželjnih vrstnikov na račun njegove "staromodne" ljubezenske zveze se nikoli ni dosti zmenil. A tokrat so šli predaleč. Sosed, s katerim sta bila nekoč sošolca, vseskozi pa dobra prijatelja, ga je uspel prepričati, da ga njegovo dekle vendarle ne čaka tako zvesto, kakor misli. Sledilo je nekaj slabih besed o dekletu... Do ga je do kraja potolklo. Verjel je. Prijatelj mu vendar ne bi lagal! Kakšno korist bi imel od tega?
Ko je prišel malo k sebi, se je odpeljal k dekletu. Ploha očitkov, ki so se vsuli iz njegovih ust, so dekle skoraj pahnili v blaznost. Ničesar ni mogla razumeti. Zaman so bila vsa njena prepričevanja, solze in jok, prošnje in prisega. Pustil jo je samo...
Od takrat je minilo dolgih trideset let. V teh letih se mu je večkrat oglašala vest in ga spraševala, ali je ravnal prav, ko je verjel prijatelju? Kaj če bi moral verjeti dekletu? In sebi.
Spet ga je zabolelo srce. Po licih so mu polzele solze. Moral je dalje - k njej!
Dolgo jo je iskal. Mrak se je že prevesil v noč, ko se je ustavil ob skromnem nagrobniku. Zdaj ji mora povedati, da je bil v zmoti, mora priznati, da je neštetokrat slišal njeno povabilo. Njegovo srce ji mora izkričati edino resnico, da je nikoli v življenju ni prebolel.
Vse naokoli je bilo mirno in tiho.
"Marija!... Marija!" je njegov pretresljivi klic pretrgal nočno tišino.
Vsega je objel blaženi mir in v njegovo srce se je zopet naselila sreča, ko je kakor v sanjah zaslišal njen skrivnostno šepetajoči glas: "Pridi kmalu... Še vedno te čakam!"

SITAR, Nives. (zgodbe). Ognjišče, 2004, leto 40, št. 11, str. 56-57.

Današnja družba hoče v kali zatreti vsako misel na trpljenje. Ljudje bežijo pred trpljenjem in križem. Križ zanje sploh ne obstaja. Vsaj kristjani bi se morali zavedati, da so na poti življenja križi, da bodo šli skozi ozka vrata, potem bi mogoče bilo drugače. Tako je zapovedal Jezus in s svojim trpljenjem tudi dokazal.
Lep primer tega je v naravi – školjka bisernica. Ko pesek zaide v njeno telo, doživlja hude bolečine, iz teh pa nastanejo biseri. Če školjka bisernica ne bi trpela, ne bi nastal biser.
Margerita

Imam znanca, ki mu v krščanstvu ni všeč prav to, da tako poudarja trpljenje. Motijo ga križevi poti, upodobitve Jezusovega trpljenja in Kalvarije ... Pravi, da kristjani ne bi smeli biti nekakšni sadisti, ki bi se ustavljali samo pri Kristusovem trpljenju. Krščanstvo seveda ni vera trpljenja, ampak vera ljubezni, ki pa je povezana s trpljenjem. Jezus je prišel na svet zato, da bi s svojim trpljenjem pokazal na Očetovo ljubezen: »Bog je svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil (Jn 3,16).« Jezusova ljubezen do ljudi se ni ustavila pred trpljenjem, ampak je sprejela križ. Ko kristjani častimo križ, ne častimo trpljenja in smrti, ampak slavimo neizmerno Božjo ljubezen do človeštva.
Človeško je, da bežimo pred trpljenjem in križem. Nihče ne želi trpeti. Celo Kristus je pred odhodom v trpljenje prosil Očeta, naj gre kelih trpljenja mimo njega, toda dodal, da naj se zgodi Očetova volja, ne njegova (prim. Lk 22,42). In sprejel je Očetovo voljo, da svetu s križem razodene njegovo ljubezen.
Zato je nesmiselno obsojati ljudi, ki bežijo pred trpljenjem, saj si ga nihče ne želi. Pridejo pa trenutki, ko ljubezen tudi od nas – podobo kot od Kristusa – zahteva, da sprejmemo križ. Mati ljubi otroka in otrok hudo zboli. Ne mati ne otrok si ne želita tega trpljenja, a ko pride, ga sprejmeta. Ljubezen matere, ki trpi, je podobna Jezusovi ljubezni do človeštva, ki je tudi trpela.
Kristjani si ne želimo trpljenja in ga ne iščemo, a ga sprejmemo, ko je to neizogibno, ker je sestavni del ljubezni. Kakor je Jezus ljubil svet in je trpel, tako bo tudi kristjanova ljubezen prej ali slej križana. Prej ali slej bo prava ljubezen morala biti križana. Tako je bilo z Jezusovo ljubeznijo in tako bo s človeško. Danes bi ljudje radi ljubili, a ne trpeli. To je nemogoče. Zato smo priče razhajanju zakoncev, kajti mnogi rečejo: »Greva živet skupaj, a samo do takrat, dokler bo lepo.« In ker mora ljubezen prej ali slej trpeti, ljudje s takim mišljenjem prej ali slej gredo narazen. O podobni izkušnji pripovedujejo vzgojitelji v samostanih. So ljudje, ki vstopijo v samostan z velikimi ideali, z dobro voljo in najboljšimi nameni, a ko nastopijo težave, zapustijo samostan. Njihova hoja za Kristusom se konča, ko morajo z njim stopiti v trpljenje … Ljubezen do Kristusa se ustavi pred križem.
To pa ne pomeni, da si moramo trpljenja želeti ali ga iskati, ampak da ga sprejmemo v tistih trenutkih, ko je neizogibno v hoji za Kristusom.
Imate pa prav, ko pravite, da more Jezus človekovo trpljenje sprejeti in ga blagosloviti. Kakor je Kristus križ, ki je bil znamenje trpljenja in smrti, spremenil v orodje odrešenja, tako more tudi človekovo trpljenje spremeniti v delo odrešenja. Človek more svoje trpljenje združevati s Kristusovim in ga darovati za velike namene Cerkve in človeštva. Prav v tem se kaže, da je Jezus Odrešenik, ker je trpljenje in smrt, ki velja za prekletstvo, spremenil v sredstvo odrešenja. Mnogi poudarjajo, da more človek po trpljenju osebno zoreti, rasti in iziti iz preizkušnje plemenitejši, zrelejši in močnejši. Mnoge pa trpljenje zlomi in nekateri zaradi tega izgubijo vero. Kristjan ne bo iskal trpljenja, ampak bo prosil, da bi mu Bog stal ob strani v težkih trenutkih preizkušnje in mu dajal moč.

B. Rustja, Pisma, v: Ognjišče 11 (2022), 36.

 DOCAT je knjiga, ki prinaša zelo konkretne odgovore, zato je tudi njena uporaba pri verouku, v birmanski ali mladinski skupini, zelo preprosta, a izjemno učinkovita. Poglejmo primer!

TEMA:

POKLIC in POKLICANOST

1. del (10. minut)
Moje izhodiščno stališče
Male skupine, ki imajo 3–6 članov, dobijo liste z izpisanimi vprašanji. Vsaka po enega. Mladi predstavijo svoje poglede na temo in iz svojih izkušenj pripravijo odgovore, ki jih na kratko predstavijo vsem.

Primeri vprašanj:
Ali moramo ljudje nujno delati? Je to obvezno?
Kaj za človeka pomeni delati?
Kako je Jezus gledal na delo?
Delo : kariera : poslanstvo – kakšni so resnični cilji našega življenja?
Kaj je moje in kaj je skupno? Ali je prav, da imamo svojo lastnino?
Ali obstaja pravica do dela? Kakšna je?

Klicali so delovno silo in prišli so ljudje. (Max Frisch (1911–1991), o problemu „tujih delavcev“

Duša se hrani od tega, nad čemer se veseli. (sv. Avguštin)

Tri kamnoseke so vprašali, kaj delajo. Prvi odgovori: Obdelujem kamen.« Drugi odgovori: »Izdelujem gotsko okno.« Tretji odgovori: »Gradim katedralo!« (neznani avtor)

2. del (15. minut)
Kaj pravi Cerkev?
Vsaka skupina dobi izvod DOCAT-a in v njem poišče odgovore na svoja vprašanja. Vsaka skupina pove, kaj je odkrila, kaj jim je zanimivo. Ali se odgovori skladajo z njihovim izhodiščnim mnenjem? Kaj so novega odkrili? Lahko tudi preberejo kakšen izsek iz DOCAT-a.

Primeri odgovorov iz DOCAT-a:
Kaj za človeka pomeni delati?
Biti sposoben za delo, imeti delo, nekaj narediti zase in za druge je za mnoge ljudi velika sreča. Biti brezposeln, biti neuporaben jemlje človeku dostojanstvo. Z delom človek razvija svoje imetje in sposobnosti ter je udeležen pri gospodarskem, družbenem in kulturnem razvoju. V Božjem načrtu igra delo pomembno vlogo. Bog je človeku naročil, naj si podvrže zemljo (1 Mz 1,28), jo varuje in obdeluje. Delo je lahko tudi veliko vredno služenje soljudem. Še več: to, da človek z zemljo trajno gospodari, naprej stvariteljsko razvija njene možnosti, ga dela podobnega Stvarniku. Preprosta dela dobro opraviti povezuje tudi z Jezusom, ki je sam bil delavec.

Kakšen odnos obstaja med delom in poklicnim uspehom ter pravim ciljem človeškega življenja?
Delo spada k življenju, a ni življenje človeka. Obstaja bistvena razlika. Danes je zlasti v visoko razvitih deželah mnogo ljudi, za katere je videti, da živijo samo za svoje delo. Delo je zanje kot nekakšna zasvojenost, zato jih imenujejo deloholiki. Jezus je svaril pred tem, da bi postali v tem pomenu sužnji dela. Cilj človekovega življenja ni kopičenje denarja ali prizadevanje za čast, marveč doseči večno življenje pri Bogu po molitvi, bogoslužju in dejavni ljubezni do bližnjega. Kolikor je človekovo delo podvrženo temu cilju, sodi h krščanskemu življenju. Kjer pa delo postane samo svoj cilj in zatemni dejanski cilj našega človeškega obstajanja, se pokaže njegova napačna vloga. Vendar morajo nekateri ljudje opravljati več poklicev in trdo delati, da zmorejo preživeti svoje družine. Opravljajo služenje družini in to opravljajo v božjem smislu.

Med 2. in 3. delom pustimo do 5 minut za spontano razpravo v celotni skupini. Nato oblikujemo dve skupini s 4 posamezniki, ostali so aktivno občinstvo, ki pomaga, kritizira in spodbuja ekipi.

Delo je potreba, je del človekovega smisla na tem svetu, je pot dozorevanja, razvoja in osebne uresničitve. (papež Frančišek, HG 128)

Izberi si poklic, ki ga ljubiš, in noben dan v življenju ti ne bo več treba delati. (azijski pregovor)

Delo ti ne bo pobegnilo, če boš svojemu otroku pokazal mavrico. Ampak mavrica ne bo počakala, da boš ti končal delo. (iz Kitajske)

3. del
Debata za-in-proti
Smer pogovora in razprave mora postajati vse bolj praktična, zato v tretjem delu mlade soočimo s kar se da konkretnimi trditvami, ki jih morajo zagovarjati oz. jim nasprotovati. Argumente lahko iščejo tudi v DOCAT-u. Pripravimo tri trditve (primeri so spodaj). Za vsak izziv imajo 5 minut, da se pripravijo. Zakaj to počnemo? Da bodo mladi suvereni, ko jih bodo ljudje izzvali z vprašanji, ki napadajo cerkev.

Primeri trditev:

- Delati se ne splača, dokler starši skrbijo za nas.
- Delo je danes cenjeno.
- Nočem sedeti v pisarni, raje grem delat med ljudi.
- Poklic mi bo izbrala mama, ona me najbolj pozna in ve, kaj je dobro zame.
- Brezposelnost pogosto pomeni izolacijo.
- Dumpinške plače so OK.
- Duhovniki nič ne delajo, živijo na račun naivnih vernikov.
- Nedelja nas dosti stane.

Mlade po koncu debate seveda pustimo v razpravi. Potrudimo se vključiti tudi tiste, ki so včasih manj aktivni.

Spomnimo jih še na krajše izseke iz cerkvenih dokumentov, ki so izpisani na koncu vsakega poglavja v DOCAT--u.

Primer:
Cerkveni dokument: Nove stvari
Jezus, delavec
Tiste, ki so v pomanjkanju in stiski, Cerkev poučuje, da revščina v Božjih očeh ni nobena sramota in da se nikomur ni treba sramovati, da si z delom služi svoj kruh. To je z dejanjem potrdil in dokazal tudi sam Jezus Kristus, ki je za odrešenje ljudi »postal ubog, čeprav je bil bogat«.
Čeprav je bil Božji Sin in sam Bog, je hotel zdeti se in veljati za tesarjevega sina in se celo tudi ni branil večji del svojega življenja preživeti s tesarskim delom.
papež Leon XIII., Okrožnica Nove stvari (1891), 20

Nameni:
Izoblikovanje mnenja o delu in poklicu v luči krščanskih vrednot.
Mladi odkrijejo smisel dela, razmišljajo, kako na delo gledajo sami, njihovi starši, vrstniki ter svoje mnenje soočijo z družbenim naukom Cerkve.

Cilji:
Mladi preberejo stališče Cerkve do dela, poklica in plače ter razpravljajo o njem.
Mladi so sposobni delo kot vrednoto suvereno argumentirati pred nekom, ki ni veren.

PEZDIR KOFOL, Marjetka, (Youcat), Ognjišče, 2017, leto 53, št. 12, str. 90-91.

Zanima me, zakaj so v različnih koledarjih za isti dan navedeni tako različni svetniki. Ne samo svetni, tudi cerkveni koledarji niso enotni. Nekateri redovniki (frančiškani, salezijanci ...) imajo čisto svoje svetnike. Kakšno je uradno stališče Cerkve? Ali je izbor svetnikov prepuščen vsakemu posameznemu narodu (škofovski konferenci)? Znano je namreč, da imajo posamezni narodi v svojih izborih svetnikov tudi določene posebnosti. Strinjam se s tem, da imajo prednost domači svetniki. Mi jih nimamo, zato imamo druge. Kdo pri nas v Sloveniji odloča, kateri svetniki so sprejeti v naš martirologij in kateri so bili iz njega izločeni? Ali sploh obstaja slovenski martirologij? Ali smemo bogoslužno častiti tudi blažene?
Robert

Na praznik vseh svetnikov, 1. novembra, se Cerkev v mašnem hvalospevu Bogu zahvaljuje: »Danes v duhu gledamo tvoje sveto mesto, nebeški Jeruzalem, ki je naša domovina. Tam te obdajajo množice naših bratov in sester, ki te na vse veke skupno slavijo.« Njim naj bi se ob koncu zemeljskega potovanja pridružili tudi mi. Papež sv. Janez Pavel II. je ob razglasitvi škofa Antona Martina Slomška za blaženega v Mariboru, 19. septembra 1999 dejal: »Na drugem vatikanskem koncilu je Cerkev jasno povedala, da so vsi kristjani, naj bodo katerega koli stanu ali položaja, poklicani k polnosti krščanskega življenja in popolni ljubezni. Kristjani so poklicani, da z lastnim življenjem postanejo luč za druge na poteh sveta.« Danes je v vsakdanji govorici vsebina pojma 'svetnik' omejen zgolj na tiste, ki jih v Cerkvi javno častimo. Toda svetniki so med nami tudi danes, so naši sodobniki. »Kakor v preteklosti, tako se mora tudi danes svetost živo in radostno uresničevati v življenju,« je dejal papež v Mariboru. »Mnoge slovenske matere in mnogi slovenski očetje so si zaslužili, da so posebej omenjeni v narodni zgodovini, saj so dali pomemben zgled krščanske doslednosti. Svetost je tista prava sila, ki je sposobna spremeniti svet.«

Od Cerkve uradno razglašeni svetniki in blaženi se 'vpišejo' v koledar, seznam dni v letu, na katere so v določeni cerkvi spomini (godovi, prazniki) Jezusa, Marije, angelov in svetnikov. Stari koledarji pričajo, da so posamezne pokrajine imele na iste dneve različne (krajevne) svetnike. Bolj enotni so bili koledarji raznih redovnih družin, v katerih je bil poudarek na 'domačih' blaženih in svetnikih. Tudi danes imajo moški in ženski redovi po svetu in pri nas v bogoslužnem koledarju svoje svetnike in svetnice. Bolj slovesno se spominjajo svojih redovnih ustanoviteljev in ustanoviteljic ter članov njihovih redov. Veliko jih je delovalo v misijonih in med njimi je veliko število mučencev.

Martirologij je seznam svetnikov in svetnic, ki jih častijo tudi drugod, ne samo v domači Cerkvi. V tem seznamu so razvrščena imena svetnikov in svetnic po dnevih v letu. Za vsakega je navedeno vsaj ime in kraj, kjer se je "rodil za nebesa" in kjer ga častijo ta dan. V prvih stoletjih, ko so bili kristjani preganjani, so se verniki zbirali ob grobovih mučencev, ki so jih častili kot svetnike zaradi njihovega junaškega pričevanja za Kristusa in se jim priporočali. Vse do 11. stoletja je bilo razglaševanje svetnikov v pristojnosti krajevnega škofa oziroma pokrajinske sinode. Tedaj pa se je uveljavilo načelo, da ima samo papež kot vrhovni pastir Cerkve pravico odrejati javno češčenje svetnikov, bodisi za krajevno kakor tudi za vesoljno Cerkev. Postopek se je končal v Rimu. Prvi, ki je čast oltarja dosegel po rednem postopku, je bil sv. Urh (+973), škof v Augsburgu, ki goduje 4. julija. Postopek v bistvu velja še danes. Poteka po treh 'stopnicah'. Najprej steče (s pristankom Kongregacije za zadeve svetnikov) škofijski postopek, v katerem je treba dokazati, da je kandidat, ki mu gre naziv 'božji služabnik' , izvrševal herojske kreposti – živel evangelij na očitno popolnejši način kot 'navadni' ljudje; pri mučencih pa je treba dokazati samo njihovo resnično mučeništvo (da so pretrpeli smrt brez lastnega izzivanja in so bili mučeni iz sovraštva do vere, da so vztrajali do konca). Za razglasitev božjega služabnika za blaženega so potrebni čudeži, ki so se zgodili po njegovi smrti. Običajno gre za čudežne ozdravitve, ki so strogo preiskane. Ko pristojni rimski uradi vse zbrano gradivo natančno preiščejo, papež podpiše odlok o razglasitvi kandidata za blaženega (beatifikacijo). Če se potem zgodi na priprošnjo blaženega nov čudež, je mogoče preiti na razglasitev za svetnika ali kanonizacijo (ker je uvrščen v 'kanon', seznam svetnikov katoliške Cerkve). Papež sv. Janez Pavel II. je v petindvajsetih letih svojega pontifikata razglasil kar 1241 blaženih in 478 svetnikov.

Zakaj taka množica novih blaženih, sprašujete. Naj nam odgovori ta papež sam. V svojem apostolskem pismu V zarji tretjega tisočletja (1995) je zapisal: »Naloga apostolskega sedeža z vidika tretjega tisočletja je posodobiti martirologije za vesoljno Cerkev in posvetiti veliko pozornost svetosti ti tistih, ki so tudi v našem času živeli popolnoma v Kristusovi resnici.« Med 'velikim jubilejem' leta 2000 je 7. maja pred rimskim Kolosejem počastil spomin mučencev 20. stoletja. Število mučencev tudi v našem času iz dneva v dan narašča. Če imamo pred očmi dejstvo, da se je Kristusova Cerkev v zadnjih stoletjih razširila po vsem svetu, bomo razumeli, zakaj je toliko novih blaženih in svetnikov. Dolga stoletja smo imeli svetnike samo iz Evrope in nekaterih dežel ob Sredozemskem morju. Prva svetnica Južne Amerike je sv. Roza iz Lime (+1617), glavnega mesta Peruja; prva svetnica, državljanka ZDA, pa je bila italijanska redovnica Frančiška Cabrini (+1917). Med 'starimi' svetniki so poleg mučencev predvsem papeži, škofje, redovniki in redovnice, zdaj pa Cerkev svetniško čast priznava 'navadnim' ljudem, ki morda zdijo 'čudni', ker so bili v svojem vsakdanjem življenju 'drugačni'. Med blaženimi, ki jih je 4. maja 1997 razglasil papež sv Janez Pavel II., je bil tudi španski cigan Ceferin Gimenez Malla, ki je bil zelo veren človek in tak poštenjak, da so se drugi cigani iz njega norčevali. Umrl je kot mučenec med špansko državljansko vojno (1936).

Slovenci imamo na svojem svetniškem koledarju samo štiri blažene: škofa Slomška, mučenca Lojzeta Grozdeta ter drinski mučenki s. Kristino Bojanc in s. Antonijo Fabjan. Te smo uvrstili v svoj martirologij in se jih spominjamo ob datumu njihovega "rojstva za nebesa". Nekaj svetniških kandidatov je 'na čakanju'. Cilj bodo dosegli, če se jim bomo zaupno priporočali kot posrednikom pri Bogu.

In zakaj se svetniki v koledarju tako 'selijo'? Najprej zaradi prenove svetniškega koledarja katoliške Cerkve (1969) po smernicah drugega vatikanskega koncila, ki je poudarila pomen svetih časov (postnega, velikonočnega, adventnega) in je nekatere svetnike 'preselila' v čas 'med letom' (npr. sv. Gregor je bil z 12. marca prestavljen na 3. september). Deloma pa tudi zato, ker ima vsaka država (škofovska konfereca) svoj svetniški koledar (pri nas je god sv. Leopolda Mandića 12. maja, v Italiji pa 30. julija). Svetni koledarji kar naprej vztrajajo pri starih datumih svetnikov in svetnic (npr. 29. januarja je ime Franc – nekdaj je bil na ta dan god sv. Frančiška Saleškega, ki je zdaj 24. januarja). Prav je, da  svetnike čim bolje poznamo, še bolj pa je prav, da se po njihovem zgledu v življenju ravnamo!

Silvester Čuk

(ob obletnici) »V jeziku je skrit lep kos narodne zgodovine. Iz jezika se dajo spoznati narodne prosvetne razmere in tvarna ter duhovna izobrazba. Narod, ki je sam ustvaril prosvetne naprave, jim je dal tudi svoje izraze. Če jih je dobil od tujega naroda, je sprejel z njimi navadno tudi tuje izraze. (...) Po jeziku se sodi kulturno stanje naroda. Čim večje je število tujih izrazov v kakem jeziku, tem večji je bil vpliv tuje omike. Tuje besede v jeziku so torej znamenje narodne siromaščine. Če mora narod za prosvetne predmete ali vrednote jemati tuje izraze, je znamenje, da kulture ni imel ali pa da je jezik tako uboren, da nima izrazov za te vrednote. Mogoče je seveda tudi to, da narod ne spoštuje svojega jezika in brez potrebe sprejema tuje izraze.« Tako je v svoji obravnavi Kako izgubljamo besede (1942) zapisal jezikoslovec Anton Breznik (1881–1943), duhovnik, profesor slovenščine na prvi slovenski gimnaziji v Šentvidu. Ko se je pripravljal na svoj poklic, je študiral tudi dela Frana Miklošiča, ki so ga sodobniki imenovali »največji slovničar 19. stoletja«.

 20. novembra 2023 mineva 210 let od rojstva dr. Frana Miklošiča, jezikoslovca svetovnega slovesa.  - Rojstna hiša v Radomerščaku pri Ljutomeru. - Spominska plošča na rojstni hiši.  

OD PRLEKIJE DO CESARSKEGA DUNAJA
Fran Miklošič je bil sin Prlekije, deželice bistrih ljudi, ki obsega vzhodni del Slovenskih goric ter Ptujsko in Mursko polje. Rodil se je 20. novembra 1813 na Radomerščaku, vasici južno od Ljutomera, središča Prlekije. Ko mu je bilo šest let, se je družina preselila v Ljutomer, kjer je imel oče gostilno in trgovino. Ljudsko šolo je obiskoval v Ljutomeru. Stric Martin, župnik v Središču ob Dravi, je nagovoril starše, da so nadarjenega sina dali na gimnazijo v bližnji Varaždin, po dveh letih pa v Maribor, kjer je leta 1830 maturiral. Bil je izredno nadarjen. Odlikoval se je zlasti v jezikih. Po maturi je šel študirat pravo in modroslovje v Gradec, tedaj kulturno središče štajerskih Slovencev. Veliko se je družil s svojim rojakom Stankom Vrazom, kasnejšim ilirskim pesnikom. Po končanem študiju prava (1836) se je posvetil filozofiji in dosegel doktorat. Ker ni dobil mesta rednega profesorja filozofije v Innsbrucku, je jeseni 1838 prišel na Dunaj, in sicer z velikim jezikoslovnim znanjem. Poznanstvo s Kopitarjem se je razvilo v trdno prijateljstvo. Miklošič je bil Kopitarjev učenec, kot jezikoslovec pa je svojega učitelja daleč prekosil. Kopitar ga pridobil, da je maja 1844 postal njegov naslednik v dvorni knjižnici. Za to mesto ga je priporočalo znanje klasičnih jezikov, sanskrta, večine evropskih in slovanskih jezikov. V viharnem letu 1848 je stopil v javnost kot predsednik novo ustanovljenega društva Slovenija. Leta 1849 je bila na dunajski univerzi ustanovljena slavistična stolica, ki jo je zasedel Miklošič, najprej kot izredni, nato pa redni profesor. Večkrat je bil dekan filozofske fakultete, leta 1854 pa rektor ugledne dunajske univerze. Leta 1852 se je poročil in za vedno ostal Dunajčan, vendar po srcu zaveden Slovenec. Njegovo plodno življenje se je izteklo 7. marca 1891. Na osrednjem pokopališču nekdanje cesarske prestolnice je našel svoje zadnje počivališče.

Primerjalna slovnica slovanskih jezikov. Miklošičevo temeljno delo. Na slovensko šolstvo je Miklošič vplival s svojimi Slovenskimi berili za srednje šole, ki so utrdila našo pisavo. - Miklošičev trg v Ljutomeru. -  Miklošičev park (s kipom) v Ljubljani.

MIKLOŠIČEVO RAZDOBJE SLAVISTIKE
Jezikoslovec France Bezlaj je ob 150-letnici rojstva Frana Miklošiča, ki ga imenuje največji slovenski jezikoslovec in najpomembnejši slavist, kar jih je doslej živelo, v slavistični reviji Jezik in slovstvo zapisal: »Brez nasilja lahko razdelimo dosedanji razvoj slavistike na tri okvirna razdobja. Prvo je bilo domoljubno zbirateljsko in je pripravljalo temelje. Iz tega časa poznamo imena kakor Dobrovsky, Kopitar ...« Z razvojem jezikoslovnih ved sredi 19. stoletja se začenja v slavistiki drugo, Miklošičevo razdobje. Vseh 36 let svojega publicističnega delovanja je bil osrednja osebnost v stroki. Povezal je slavistiko s sodobnim jezikoslovjem in njegove izsledke je presajal na slovansko gradivo. Zajel je pri tem vsa področja, kamor je segala znanstvena misel, sam zbiral gradivo, ga sam analiziral in obdeloval do zaključnih sintez in nekatere so obveljale kar za sto let. Težko je verjeti, da je vse to zmogel en sam človek. Miklošičevih del je 34 samostojnih knjig v 44 debelih zvezkih, drugih spisov, ki so po večini izšli v raznih publikacijah avstrijske akademije, je po številu nad 100. Celotni zbrani spisi bi obsegali okoli petdeset knjig po petsto strani. Njegovo književno delo je obsegalo skoraj vse panoge slovanske filologije: slovnico, slovar, zgodovino, narodopisje ... Tretje obdobje, ki je nastopilo za njim, se je posvetilo samo tistim problemom, pri katerih Miklošič ni razpolagal z zadovoljivim gradivom ali ga niso zanimali. Miklošič se je že kot študent prava in filozofije v Gradcu ukvarjal s slavistiko in bil v stikih s Kopitarjem. Ko je leta 1838 prišel na Dunaj, ga je Kopitar vzljubil kot sina, Miklošič pa je s svojimi deli pripomogel, da je bil Dunaj v njegovem času priznano slavistično središče. »Usoda ga je izbrala,« piše Bezlaj, »da je bil v pravem času pravi mož na pravem mestu.«

Univerza na Dunaju, kjer je postavljen tudi Miklošičev doprsni kip. Bil je večkratni dekan njene filozofske fakultete, leta 1854 pa celo rektor univerze. - Pokopan je na osrednjem dunajskem pokopališču.

NAJVEČJI SLOVANSKI JEZIKOSLOVEC
Po zaslugi Jerneja Kopitarja je Fran Miklošič maja 1844 dobil njegovo mesto v dunajski dvorni knjižnici. Že pred tem je opozoril nase s svojo temeljito in resno oceno Primerjalne slovnice Nemca Franza Boppa. Pokazal je na napake, ki jih je Bopp zagrešil, ker ni poznal slovanskih jezikov. Leta 1845 je v Leipzigu izšel njegov Etimološki slovar staroslovanskega jezika (z latinskim naslovom), ki vsebuje marsikatero še danes priznano etimologijo. Hvaležnemu spominu svojega učitelja Kopitarja, ki je umrl 11. avgusta 1844, je posvetil grško Življenje sv. Klementa Ohridskega. Ko je bila leta 1849 na dunajski univerzi osnovana slavistična stolica, je bil nanjo imenovan Miklošič. Že prvo leto je napisal za svoje študente tri učbenike in cerkvenoslovanski slovar. Dunajska akademija je leta 1848 razpisala nagrado za primerjalno slovansko slovnico. Miklošič se je takoj lotil dela in konec maja 1851 predložil svojo Slovnico slovanskih jezikov I–IV (Dunaj 1852–1875), ki je njegovo temeljno delo. V njej je najbolje in najobširneje obdelana stara cerkvena slovanščina, druge slovanske jezike primerja samo s staro cerkveno slovanščino, ne pa med seboj. V to primerjalno slovnico je vnesel več svojih drugih del. Drugo najpomembnejše Miklošičevo delo je Etimološki slovar slovanskih jezikov (1886), ki je še danes vsakemu slovanskemu filologu in jezikoslovcu neobhodno potrebna knjiga. Fran Miklošič je s svojimi deli vplival na razvoj slovenskega knjižnega jezika, zlasti po zaslugi Frana Levstika, njegovega zvestega učenca. Miklošičeva slovnica je bila pri nas razsodnica v slovničnih prepirih. Po njegovih učenih slovničnih delih so slovenskemu jeziku dajali knjižno obliko. Za razvoj slovenskega jezika in šolstva so pomembna njegova Slovenska berila za višje razrede srednjih šol, ki so utrdila našo pisavo. V svojem delu Slovanska knjižnica (1870) je pozval Slovence, »naj skrbijo za tisti jezik, ki ga jim je Bog dal«.

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2023), 42-43.