Nekoč je živel kralj, ki je modro, pravično in v miru vladal svoji deželi.
Dežela je veljala za srečno in vsi so mislili, da je srečen tudi kralj, saj je bil bogat in ljudje so ga imeli radi. Dejansko pa se je počutil zelo osamljenega. Želel si je neveste, kraljične, ki bi bila ob njem. Želel si je osebe, ki bi ga ljubila takega, kakršen je. Dolgo je premišljeval, kje bi našel dekle po svojem srcu. Zavedal se je, da bi mu vsi dvorjani, ko bi vedeli, kaj si želi, ponujali svoje sorodnice, da bi zato dosegli boljši vpliv in več oblasti.
Ko se je v nekega dne s kočijo vozil po podeželju, je zagledal preprosto dekle.
Takoj mu je bila všeč. Toda kako bi jo pridobil, da bi se poročila z njim? Najprej mu je prišlo na misel, da bo izdal kraljevi ukaz, ki jo bo primoral, da se poroči z njim. Toda to bi pomenilo, da ga uboga, ne pa da ga ljubi. Nato je pomislil, da bi šel osebno na njen dom, oblečen v kraljeva oblačila in jo odpeljal s seboj na dvor. A spet je podvomil: bi se poročila z njim samo zato, ker je bogat in vpliven?
Nato je sklenil, da se obleče v kmečkega fanta, pusti svojo kočijo izven vasi, nato pa jo bo skušal prepričati, naj se poroči z njim. A je tudi to misel kmalu opustil. Končno se je odločil, da naredi še korak naprej: odložil je kraljevska oblačila in šel živet v njeno vas kot kmet. Bil je eden izmed vaščanov. Sčasoma sta se zaljubila in se nazadnje tudi poročila.

Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak, da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge. (Mr 10,45)

Duh Gospodov je nad menoj,
ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim.
Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid,
da pustim zatirane na prostost,
da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu. (Lk 4,18)

Saj ste bili odkupljeni za visoko ceno. Zato poveličujte Boga v svojem telesu. (1 Kor 6,20)

Za visoko ceno
ste bili odkupljeni; ne postanite
sužnji ljudem. (1 Kor 7,23)

Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, rojenega pod postavo, da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi prejeli posinovljenje. (Gal 4,4)

Prišel je, da bi oznanil mir vam, ki ste bili daleč, in mir tistim, ki so bili blizu. Kajti po njem imamo oboji dostop k očetu v enem duhu. Potemtakem niste več tujci in priseljenci, temveč sodržavljani
svetih in domačini pri Bogu.(Ef 2,17-19)

Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Jezus Kristus, on, ki je sam sebe dal v odkupnino za vse, pričevanje ob svojem času. (1 Tim 2,5-6)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2006), 58-59.
knjiga: Zgodbe za pogum. Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 62.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Sedeli so za mizo, vsi, cela družina se je zbrala, da skupaj proslavijo praznik Jezusovega rojstva. Na čelu je sedel oče, poleg njega najstarejša hčerka Mojca, ki je pestovala dvoletno Marjetko, zraven nje njen mož, dvojčka Peter in Pavel ter šolarka Ema, ob njej pa babica Ivanka. Ko so odmolili pred prazničnim kosilom, se jim je pridružila še mati Irena z najmlajšo, komaj nekaj dni staro Jernejo. Šele pred dvema dnevoma sta prišli iz porodnišnice in obe sta bili še malo slabotni, toda za tako velik praznik sta se hoteli vsaj pri kosilu pridružiti družini. Vsi so se ljubeče ozrli na mamo in malo in začutili so, da tako lepega božiča še niso imeli, čeprav so vedno lepo praznovali. Kot da je to dete prineslo v hišo poseben blagoslov.
Oče Tone je pobožno gledal ženo in otroka in zdela se mu je kot sama nebeška Mati, ko je vsa srečna stiskala k sebi drobceno štručko. Babica Ivanka je stegnila roko in pokrižala malo na čelu. Potem se je zazrla v hčerine oči. Njuna pogleda sta za hip obstala – obe sta čutili, kaj mislita, in čez hčerin obraz je hušknila senca. V zadregi je povesila oči, potem pa še tesneje stisnila dete k sebi, kot da bi se bala, da bi jo izgubila, kot da se bo zdaj zdaj zbudila iz sanj, saj še vedno ni povsem dojela, da je po štiriindvajsetih letih ponovno mati. In spomnila se je tistega dne pred sedmimi meseci, ko je prišla domov od ginekologa. Bili sta sami z mamo, mož je bil v službi, najstarejša hči je s svojim možem živela pri njegovih starših, drugi trije otroci pa so bili v šoli.
»Noseča sem!« se je zgrudila na kavč in so ji napolnile solze. Mamo je njena izjava za hip zmedla, a se je hitro zbrala in mirno rekla: »O, kako lepo! Pa bo spet veselje pri hiši!«
»Mama, a se ti hecaš z mano?« je poskočila hči. »Jaz pri mojih letih, štiriinštirideset jih že imam, moja Mojca ima že otroka, babica sem že, pa naj bom ponovno mati? Saj se mi bodo vsi smejali,« je tarnala Irena in hodila sem ter tja po kuhinji.
»Ja in kaj potem, če se kdo smeje? Najbrž bo malo takih ali pa nobeden, se boš mar ozirala na ljudi?« jo je mirila mati.
»Ne, ne bom rodila tega otroka,« je izdavila. »Naredila bom splav.«
»Kaj si rekla zdaj, nesrečnica?« je planila mati kvišku.
»Ja, prav ste slišali, pa tudi zdravnik mi je dejal, da je nosečnost v mojih letih že rizična,« se ni vdala hči.
»In kaj boš rekla možu?« jo je vprašala mati.
»Nič, saj še ne ve, kako je z mano,« je bila že malce zmedena.
»In ti boš to pred njim skrila, mu lagala? Ne, tega ne stori, do smrti ti bo ležal na duši ta greh in tvoja vest ne bo nikoli več mirna,« je rekla mati in jo povabila k sebi.
»Zdaj pa me pozorno poslušaj, draga hčerka, a obljubi mi, da bo to ostalo med nama, toda moram ti to povedati. Večkrat si me vpraševala, zakaj si sama, brez bratov in sester, pa se ti nisem upala povedati resnice. Hotela sem ti, pa sem odlašala, ker se čutim preveč kriva pred tabo. Nisem pa hotela tega nesti v grob. Zdaj, ko si na taki poti, ti povem. Bilo ti je dobro leto, komaj se je iztekel moj porodniški dopust, ko sem spet zanosila. Vsa obupana sem se zatekla k svoji šefinji, ki pa me je hladno zavrnila: “Kaj mislite, da boste kar naprej rojevali in ostajali doma, pa neprespani hodili na delo pa nabirali bolniške, ko bodo otroci zboleli. Ne, jaz takih delavk ne potrebujem, lahko dobim take brez otrok – v vrsti čakajo na delo. Izberite: služba ali otroci!” Potem mi je obrnila hrbet in odkorakala iz pisarne. Stala sem tam vsa nemočna, z enim velikim vprašanjem: kaj sedaj? Kot mesečna sem nekaj dni tavala okrog, vsa neprespana hodila v službo in se odločala. V tistem trenutku sem videla edino odrešitev, da naredim splav. Imela sem tebe, oče je malo pred tem ostal brez dela – delal je na črno, pa ga je ta delodajalec odpustil in šel v tujino. Zato je bila moja plača edini dohodek naše revne družine. Bila sem tako obupana, da nisem videla izhoda. Očetu sem rekla, da grem zaradi službe na neke preglede, mu pustila tebe v varstvo za en dan in šla. Zdravnik mi je sicer odsvetoval, a ko sme mu razložila, v kakšni stiski sem, je privolil. Šele ko je bilo vsega konec, se je oglasila moja vest ... Bog ne daj, da bi tudi ti občutila tisto, kar sem jaz takrat. Bila sem prazna, kot da sem brez duše, prazna in ponižana. Na srce mi je legel greh: bila sem morilka, ja, umorila sem človeka, tisto drobceno bitje, ki je komaj pričelo rasti v meni, želelo je živeti, jaz pa nisem hotela ... In kot bi se vse zarotilo proti meni, je mož že čez en mesec dobil dobro plačano delo. Če bi to vedela, ne bi splavila. Sama bi vzela delovno knjižico iz rok šefinje, ki me ni razumela, morda tudi zato ne, ker sama nikoli ni hotela imeti otrok zaradi linije in svobode, kot je rada poudarjala. In tako sem živela naprej s tem grehom in čakala, čakala, da se v meni ponovno oglasi drobceno življenje. A sem čakala zaman. Nikoli več nisem mogla biti mati in ti si ostala sama, edinka. Tvojemu očetu sem povedala šele ko je zbolel. Tako silno žalostno me je gledal, poln nemih očitkov, da sem pokleknila predenj in ga prosila odpuščanja. “Jaz ti odpuščam, saj sama nosiš težo greha, a Bog ti je naložil to pokoro, da ga boš nosila do smrti.” In res, moja vest ne bo nikoli čista. Zato premisli te moje besede in ne stori tega, kar sem storila jaz.«
Irena jo je molče poslušala, potem pa svojo mamo objela. »Mama, odločila sem se: rodila bom tega otroka. Nikoli ne bom pozabila, kako pogumna si, da si mi zaupala svojo težko skrivnost. Hvaležna sem ti, neizmerno hvaležna.« Potem sta obe tiho zajokali.
Koliko veselja je bilo v družini vse te mesece, ko so pričakovali rojstvo. Vsi vprek so tekmovali, kdo bo bolj pomagal mami. Ko je Irena možu položila malo v naročje, mu je zaupala, kaj je mislila storiti. Ni marala, da ob tej sreči, ki jo je občutila ob rojstvu tega otroka, leži nekaj na njeni duši. On je od veselja zaril obraz v belo blazino, na kateri je počivala hčerka. Hvaležen je bil svoji tašči, da s svojo odkrito besedo preprečila nekaj tako hudega. In danes, na božič, praznik rojstva Božjega Otroka, so ob novem življenju še bolj živo občutili, kako srečna družina so.

KUMER, Anica. (zgodbe) Ognjišče (2013) 01, str. 32

Skozi veje smrek, na katerih so se pozibavali snežni kristali, so pronicali sončni žarki, ki so zimsko pokrajino spreminjali v idilo, kakršne se je Valerija spominjala iz svojih otroških let. Nič kolikokrat so se z vaškimi otročaji na pobočju ob gozdu sankali, kotalili po snežni strmini, postavljali snežake. Pirnatov Jože je ob nedeljskih popoldnevih privlekel s seboj skoraj tri metre dolg tulec sena, povezanega s folijo, ki mu je sam pravil raketa. Nanj se je včasih spravilo tudi do deset paglavcev in se spustilo po pobočju. Drselo je kot le kaj in ko so se hoteli zaustaviti, so se vrgli v sneg vsak na svoji strani rakete, se režali in se valjali po snegu.
S sosedovo Milko sta postavljali najlepše snežake. Vselej sta snežaka opremili s čim posebnim. Nekoč, se spomni, je doma vzela rdeč predpasnik, ki ga oče kupil mami na Barbarinem sejmu in ga je imela najraje. Več dni ga je iskala in spraševala vse po vrsti, če so ga kje videli. Nihče ni nič vedel. Valerija je molčala kot grob in si mislila, da bo takoj, ko se bo njun snežak stopil, predpasnik nesla domov. Zdaj pa vendar ne more vzeti predpasnika snežaku, ki bo krasil pobočje mogoče tudi dva meseca! To so bili še časi, ko je obilo snega zapadlo že več dni pred božičem in se je v kapljicah počasi spreminjal v pijačo prebujajoče se narave šele v prvih marčevskih dneh. Tudi zato je pozabila na predpasnik, ki ga počasi nihče več ni omenjal. Mama pa, kakor da se je sprijaznila s tem, da ga več nima.
Z veje se je skotalila kepa snega in padla na tla tik pred njo, kot bi ji želela pregnati spomine. “Dobro, da sem se na pot odpravila z vlakom, ceste niso nič kaj primerne za voznike kot sem jaz,” je pomislila. Sicer pa sta bila pri hiši le dva avtomobila in drugega je sin potreboval, moža pa tudi ni mogla pustiti brez prevoznega sredstva. Odločila se je, da bo praznike preživela pri mami, ki bi se morda preveč predajala spominom na očeta. Pred kratkim se je za vedno poslovil in zdi se ji, da ga mama z vsakim dnem bolj pogreša. Poskušala ji bom ustvariti nekaj tistega, kar nam je sleherni božič poklanjala ona. Pomagala ji bo speči potico. Pod smrečico, ki jo bosta skupaj postavili na predbožični večer, ji bo postavila darilce, skupaj bosta odšli k polnočnici … Končno ji bo vrnila predpasnik. Ne bo tisti, ki si ga je izposodila za snežaka – kot po naključju je dobila skoraj takšnega, kakor ga ima v spominu. “Mamo bo z njim prav gotovo razveselila,” je pomislila.
Pot, ki jo je v dijaških letih nič kolikokrat prehodila, je ni preveč utrudila. Pospešila je korake, le še malo, pa bo zagledala domačo hišo.
Že od daleč se ji je zazdelo, da se na dvorišču njene domačije nekaj dogaja. Vrata hiše so bila na odprta, na dvorišču pa je stal avto. Prav ko je zavila na dvorišče, je pripeljal kombi in voznik je tik ob njej ustavil: »Saj je tukaj doma Voglarjeva Marija?«
»Ja, prav tu, zakaj jo pa iščete?« se je začudila.
»Zdravnik sem, menda se slabo počuti,« ji je na kratko odgovoril.
Stekla je za avtomobilom. Želela je še pred zdravnikom priti do svoje matere. Iz hiše je stopila sosedova Milka.
»Kaj je narobe?« je bruhnilo iz nje, ne da bi jo uspela pozdraviti.
»Valerija, kako sem te vesela … Tvoja mama se slabo počuti in raje sem poklicala zdravnika. Saj ne, da ji sama ne želim pomagati, le strah me je, saj veš, kako je pri starejših ljudeh, lahko je kaj hujšega. Že včeraj me je prosila, da sem čez noč ostala pri njej. To se doslej ni nikoli zgodilo,« je hitela pojasnjevat Milka. Med tem časom se je zdravnik mimo njiju izmuznil v notranjost. Obe sta pohiteli za njim. Milka ga je povabila v sobo, v kateri je mama, odkar ni očeta, pogosto prebila noč. Včasih je bila to soba brata, ki pa le redko prihaja. Jože si je takoj po študiju poiskal delo v Kanadi. Z očetom se nista kaj preveč razumela in sama si je velikokrat mislila, da je pač poiskal svoj način, kako ubežati očetovim kritikam. Sam je bil vzgojen v povsem drugih časih in ni bil pripravljen sprejeti sinovega načina razmišljanja, njegovih prijateljev in povsem drugačnih pogledov na življenje. Zdaj, ko očeta več ni, pa je navezanost na dom že zdavnaj izginila in tako tudi svoje matere ne obiskuje.
Stopili so v sobo. Na postelji je vsa nemočna ležala Marija. Valerija je pristopila k postelji. »Mama, kaj je s tabo?«
»Valerija, kdo pa je tebe poklical?« se je ozrla proti Milki. »Saj ni tako hudo. Malo se mi vrti in ne morem vstati. Slabotna sem, saj bo minilo.« se je obrnila proti zdravniku.
»Malo vas bom pregledal,« je Mariji potipal čelo, »morda res ni kaj hujšega.«
Obe z Milko sta stali ob postelji in opazovali zdravnika pri njegovem delu. Marija je ubogljivo sledila njegovim navodilom. Tako drobna in nebogljena se je v tistem trenutku zdela Valeriji. Skoraj ni mogla verjeti, da vse do danes ni opazila, kako življenje polzi iz nje. Še pred nekaj trenutki jo je v mislih videla močno in pokončno žensko, za katero je bila prepričana, da zmore opraviti sleherno nalogo, ki ji jo življenje naloži. Kar sram jo je postalo v tistem trenutku. Kako le je lahko spregledala njene žalostne oči, njeno nemoč, njeno osamljenost. Zavedala se je, kako prav je storila, da se je potem, ko sta ji otroka povedala, da bosta za praznike odpotovala s prijatelji, odločila da sama preživi ta čas skupaj z mamo.
Zdravnik je potrepljal Marijo po roki in se obrnil k Milki in Valeriji: »Samo počiva naj in bo vse dobro. Mislim, da je gripa.«
Valerija je začutila olajšanje. Ko je Milka pospremila zdravnika, ki ji je izročil recepte za zdravila, je sama stopila k postelji in nežno objela mamo in ji zašepetala: »Mama, nihče me ni poklical, sama sem se odločila, da bom praznike preživela s tabo, Otroka nameravata odpotovati, Franjo je sprejel dežurstvo v službi in nihče ni imel nič proti moji odločitvi. Upam, da tudi ti nimaš.«
»Samo pazi, da še ti ne zboliš,« jo je nalahno odrinila. »Res sem vesela, da si doma,« je pritrdila.
Milka se je na hitro poslovila in ji obljubila, da se bo naslednje dni kaj oglasila, zdaj pa naj se kar posveti svoji materi.
Dan se je nagibal k večeru in mrak se je že spajal z belino zimske idile. V sobi, kjer je mirno spala Marija, je bilo še dovolj svetlo, da je Valerija, ki je sedela ob postelji, jasno zaznavala poteze na njenem obrazu. “Kako je le mogla spregledati mamino bolečino, ki se je tako jasno zapisala v njene gube?” se je očitajoče spraševala. Kako samoumevno se ji je vedno zdelo, da ji je ta ženička, ki leži pred njo, vsak trenutek prisluhnila, ji naklonila čas, da ji pomaga. Solze, ki jih je pretakala v času svoje mladostniške naivnosti, so se je vedno dotaknile. Z modrimi nasveti jo je popeljala skozi prve mesece prilagajanja na zakonsko življenje, ji stala ob strani, ko je potrebovala varstvo za svoja otroka, jo tolažila celo, ko je izgubila očeta.
Zdaj šele sliši njene besede: “Vsi bomo odšli.”
“Upam, da imam še dovolj časa, da ti namenim vsaj delček tega, česar sem bila deležna skozi svoje otroštvo, skozi čas, ko si mi bila vsak trenutek na voljo. Tudi jaz ti lahko kaj dam.”
»O Valerija, tukaj si,« jo je iz razmišljanja zdramil mamin glas. »Ni se ti treba bati zame,« se ji je nasmehnila.
Valerija jo je samo prijela za roko in jo tiho prosila: »Mama, zmoliva skupaj, kakor sva včasih ob božičnih večerih.«
»Pa saj še ni božič,« se je začudila.
»Za vajo,« je prosila še enkrat Valerija.
V sobo, napolnjeno z mrakom zimskega večera, je vstopil blaženi mir, ki ga je božala molitev mame in hčere: Oče naš, Zdrava Marija, Sveti angel, varuh moj, Tebe ljubim, Stvarnik moj …
Marija je s pomočjo domačih čajev in zdravil, ki jih je predpisal zdravnik, hitro okrevala. Božič sta preživeli v prijazni domačnosti, tudi po potici je dišalo. Valerija jo je prvič zamesila po maminih navodilih. Tako blizu, kakor v tistih dneh, si nista bili še nikoli.

ANŽEL, Ana, Ognjišče (2022) 1, str. 78-80.

Dom starejših občanov. Marija živi tu že osem let, ima triinosemdeset let in postelja jo vedno bolj vabi nase. Marija trmari že več let, noče obležati. Hči in sin živita z družinama v Ljubljani in obiski so redki, vedno redkejši. Ja, Ljubljana se oddaljuje.
Še nekaj let nazaj jih je doma vsako popoldne pričakala z raznovrstnimi meniji, po navadi dvema na dan, da je vsak prišel na svoj račun. Uskladiti je morala tudi vse namišljene alergije. Pa je šlo, čeprav je prišel kak dan, ko ni vedela, kaj bo v loncu, zmanjkale so ji ideje. Uživala je, ko so prišli, saj jo je razveseljevalo spoznanje, da zmore še kaj postoriti za svoje. Tudi njeni so ji bili vedno hvaležni. A posodo je vedno bolj počasi zlagala v pomivalca in potem šla do cerkve. Ob nedeljah je sicer pela na koru, med tednom pa le z Julko. Zavedala se je svojega, milo rečeno, hreščečega petja, a mladenke je niso kar tako hotele pustiti, da bi se umaknila. Za svoje življenje je sama čutila veliko hvaležnost Bogu, hvaležnost za zdravje, za hčerino in sinovo družino, za vse dobrote in tudi preizkušnje.
Čas je tekel, starala se je, vedno manj je zmogla. Vrtičkanju se je že davno odpovedala, tistim ozkim stezicam in bolečinam v hrbtu. Sčasoma, ko ni več zmogla poskrbeti zase, so se doma odločili, naj gre v dom starejših.
Njeni so spet prišli na obisk. V istem hipu veselje in strah do kosti, ker bo kmalu konec tega srečanja. Strah, ki ga je spoznala v tem domu in je postal njen spremljevalec. Oblekla se je, kot se za nedeljo spodobi, sestre so ji tudi frizuro uredile, ji okoli vratu zavezale novo svileno ruto in bila je res kot iz škatlice. Še čevlje in lahko bi šla ven. Lepa gospa. Prišli so. Prišla je hči z obema vnukinjama in čez nekaj minut še zet. Veselje, veselje in strah. Dekleti sta jo najprej objeli in ji povedali, kako jo pogrešajo, kako jim manjka, kako njuna mama ne kuha tako dobro kot ona. Nekaj minut je ta pravljica le trajala. Nato pa sta kljub svojim zrelim letom zvlekli na plan svoja pametna telefončka in njun obisk je bil po svoje končan. Zet je stal pri oknu, z rokami v žepu, se je naveličano pozibaval in si mislil: same ženske na kupu, jaz tukaj nimam kaj iskati, glavno je, da sem jih pripeljal. Vseeno se je potrudil. Hčerka pa kot hčerka, v stilu: mami to, mami ono. Prinesla je piškote in sokove in sadje in tekala, tekala. Navdušenje je šlo, počasi je prihajal strah, počasi. To je bil strah pred praznino obiska. Strah ni bil povabljen, ni ga želela, vedno bolj ga je odganjala, saj je vedno bolj postajal domač. Želela je besed, besed svoje družine, besede hčere in njenega moža, njene družine. Tako je želela biti tisti čas polno z njimi. Želela si je božanja z besedami, kot jih je ona božala. Želela je besed, pogledov, smeha, ni želela piškotov, sokov in banan. Vedela je tudi, da je čas pravi divjak, a šlo je le za dobro uro obiska. Tako bi rada obrnila čas nazaj, se vrnila v tista leta, ko so vsak dan prišli k njej domov. Takrat jih je imela v polnosti, življenje je imela v polnosti. Takrat ni ničesar pogrešala, vsega je bilo, v izobilju. Sedaj pa je želela obiska, kjer ni telefončkov in razne hrane, pa novih copat ali nogavic. Obiska, kjer šteje le človek. Duša. Ampak skušala je odmisliti svojo stisko, se vživeti, in ji je kar uspevalo.
Navidezno. Bili so pogovori, pravzaprav novice iz domačega okolja, o sosedih, kdo zida ali se seli, kdo je umrl, kako je vse drago, kam bodo šli na morje, kje so smučali, pa je že vedela. Sicer pa so bili tudi doma dostikrat isti pogovori, a sedaj ji je bilo to neumno, želela si je božanja, ljubkovanja z besedami, crkljanja. Sama jim ni mogla nič povedati, nič ni bilo novega, nič se ni dogajalo, le čas je tekel. Čakanje na zajtrk, na kosilo, na obiske, čakanje na ... Utrujena od hlinjene sreče, v njej pa je vse jokalo in se trgalo. Njeni so ji postajali tuji, na vseh obiskih, vedno bolj. Bilo je pravo stopnjevanje na obeh straneh, nehote, izpadlo pa je kot neka naveličanost, vse skupaj mučno. Sploh pa ne vemo, kaj so oni čutili, govorimo o Mariji. Marija je igrala, se naprezala, bala se je pokazati svojo žalost, svojo osamljenost. Bala se je solz, pa ne tistih od naprezanja. Sicer pa je bila že vajena tega. Od svojih ni želela pomilovanja, ni jih hotela odgnati, še manj pa izsiljevati, to sploh ne. Besedičenje se je umirjalo, premori so postajali občutno daljši in Marija je prav Boga prosila, da bi odšli. Na koncu so postale zanimive še slike na zidu in blato na nogometnem igrišču pred domom. Končno je Marija izdavila, da je utrujena. Telefončka sta se pospravila, zet je dal roke iz žepa, hčerka pa je potožila, da mora doma še likati. Obisk je bil končan, sledilo je objemanje, poljubi in obljube na skorajšnje snidenje. Marija se je potrudila z nasmehom in zahvalo za dragocen obisk.
Ko so zaprli vrata, je malce počakala, nato pa pohlipala in spustila nekaj grenkih solz. Preveč je pričakovala, nikoli se ne bodo vrnili tisti zlati časi, nikoli ne bo več kot doma. Nikoli več ne bo ljubljena. Zajela je sapo, prijela rožni venec in si petkrat rekla: tako pač je, z upanjem, da bo mogoče tudi drugo nedeljo kdo prišel. Sicer pa jo je sestra pri večerji pohvalila, kako dobro zgleda. Spet ji je uspelo prikriti občutek, da je na tem svetu vsem odveč, in da se življenje oddaljuje.
II.
Dom starejših občanov. Marija živi tu že osem let, ima triinosemdeset let in postelja jo vedno bolj vabi nase. Marija trmari že več let, noče obležati. Hči in sin živita v Ljubljani in obiski so redki, vse redkejši. Ja, Ljubljana se oddaljuje.
Marija pa že ne bo samo vodoravno. Zaživi po svoje, skuša ustaviti staranje. Dosti se dogaja, čeprav ne ravno dosti, dosti, a več kot doma. Doma je do kakšnega popoldneva bila sama, potem pa pravi cirkus, ko so se vsi njeni zgrnili na kosilo. Ko so pod večer odšli v svoje stanovanje, se je sesedla na fotelj in razmišljala, kaj bo drugi dan skuhala. Do nedavnega si je ob televiziji privoščila njej ljubi ‘corretto’, potem pa se je umaknil melisinemu čaju. Tudi ko je bila sama doma, je živela polno življenje, srečna sama s seboj. Prelomnica za njen odhod v dom je bil težji in dolgotrajni bronhitis, ki jo je pošteno izčrpal. Zaradi njega je bila v bolnišnici, od koder so jo premestili – rekoč za kakšen teden, v dom starejših. Potem je bila zima in tako je ostala tu.
Mariji je to življenje v domu kar zanimivo, je med sebi enakimi, vsi vedo, da se domov ne bodo več vrnili, da so prepuščeni staranju. In kaj zdaj? Naj joče? Vedno si najde kakšno dobro spodbudo, kakšen doživljaj, da se tudi sama sebi nasmeje. Jutri bo nedelja in bodo prišli njeni na obisk. Upa, da ji ne bodo težili z njihovimi raznimi muhami in tegobami, saj so ji s tem dostikrat pokvarili dan. Saj jih ima rada. Ampak Marija hoče mir in tudi svoje je na to opozorila. Sicer popestrijo nedeljo, a včasih so ji bližji domski oskrbovanci, sosedje. Iste misli imajo, isto pot, čutijo eden z drugim. Dopoldne gre včasih na razne skupine, kjer se še vedno lahko kaj nauči, ker še vedno rada sprejema nove stvari. Ob petkih je sveta maša v kapeli. Enkrat na teden pride v dom Nada s svojo harmoniko in skupaj kaj zapojejo. Tisto ljudsko Moje dekle je še mlado, ja, ja. Ta ji misli odpelje v tista leta, ko ji jo je pokojni mož večkrat prepeval. In to s posebnim veseljem in najlepšo barvo glasu, ko je včasih “malo narejen” prišel iz gostilne. Njen Pavle. Kmalu se mu bo pridružila. V domu pa se še vedno dogaja. Tudi v njeni sobi se vedno dogaja. Na sosednji postelji je Ivanka, ki je skoraj nepokretna, in Marija ji dostikrat prinese kakšen čaj ali pa ji gre kaj iskat, ponoči pa ji zaploska ali žvižga na njeno smrčanje. Pogovarjata pa se bore malo, le najnujnejše, Ivanka je tihe narave.
Marija ustavlja staranje, a življenje se vseeno oddaljuje, in tudi Ljubljana se oddaljuje.

MRŠNIK, Bernarda. (zgodbe) Ognjišče (2019) 12, str. 31-33

Ozdravi nas, o Bog,
naših vsakdanjih slabosti:
površnosti,
praznih besed,
prenagljenih sodb.
Ozdravi nas in podeli nam
zanimanje za soljudi,
pripravljenost za pogovor
ter vestnost pri delu.

Ozdravi nas, o Bog,
naših nezdravih odnosov:
žalitev,
trdosrčnosti,
tekmovalnosti,
nezaupanja
in sumničenja.
Ozdravi nas in podeli nam
nežnost in naklonjenost,
odprte oči in ušesa
ter širino srca.
Ozdravi nas, o Bog,
naših čustvenih bolezni:
izgube smisla,
zamorjenosti,
omahljivega upanja,
slabotnega zaupanja v Boga,
izgube veselja do življenja
in moreče žalosti.
Ozdravi nas in podeli nam
življenje, ki osrečuje,
občestvo, ki razveseljuje,
in pogled na življenje,
ki vliva upanje.

Ozdravi nas, o Bog,
naše obsedenosti,
lakomnosti in sovraštva,
moči in denarja,
zavisti in častihlepnosti.
Ozdravi nas in podeli nam
velikodušnost v ljubezni,
svobodo in veselje,
pozornost in razumevanje
in uči nas odgovornosti
v odnosih med nami ljudmi
in do matere Zemlje.

HANEBERG, Almut. (Molitev). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 1, str. 3.

pripravlja: Marko Čuk

Zgodba

Bog je ljubezen
Vaški župnik se je po vasi sprehajal s starejšim možem, svojim prijateljem. Med sprehodom je njuno pozornost pritegnila vetrnica na strehi kozolca z napisom: »Bog je ljubezen«.
Župnik je takoj pripomnil, da se mu zdi vetrnica neprimerna za tak napis in je rekel: »Vetrovi spreminjajo smer, božja ljubezen pa se ne spreminja.«
Prijatelj pa mu je po nekaj korakih odgovoril takole: »Ne strinjam se s tistim, kar si rekel. Vetrnica govori resnico: Ne glede na to, iz katere strani piha veter, trdno drži, da je Bog ljubezen in da se njegova ljubezen ne spreminja!«

Misel

Ali lahko pozabi mati svojega otroka? In tudi če bi nas pozabila oče in mati, nas Bog ne bo nikoli pozabil.
Bog naših imen nima samo napisanih, ampak ima celo vrezana na svoji dlani. On nas pozna do obisti, vidi nam v dušo, popolnoma pozna našo notranjost.
V trenutkih, ko nam gre v življenju vse narobe, ali v trenutkih, ko nas drugi ne razumejo, lahko računamo na njegovo ljubezen. On nas zagotovo ljubi, ne glede na to, v kakšnih okoliščinah se znajdemo.
Težava je v nas, saj morda ne verujemo, da taka ljubezen resnično obstaja. Ali pa morda na to pozabljamo.

Molitev

Gospod Bog,
tvoja ljubezen do nas je tako velika,
da se nam zdi, da ni resnična.
Prosimo te, pomnoži in utrdi nam vero
v tvojo brezpogojno in neizmerno ljubezen
do vsakega izmed nas.
Pomagaj nam, da bomo zaupali vanjo.
Tvoje zagotovilo, da nas ljubiš, nas vedno spremlja,
le mi ga moramo sprejeti.
Vemo, da je ne bomo nikoli popolnoma razumeli
ali ji prišli do dna, saj jo bomo premišljevali celo večnost.
Pomagaj nam, da bomo poskušali v molitvi premišljevati,
koliko pridobimo s tvojo neizmerno ljubeznijo,
in naj bodo naša srca popolnoma odprta,
da jo bomo radi in hvaležno sprejemali.

Iskrici

Bog brezpogojno ljubi vsakogar od nas, ne glede na to, kaj delamo, govorimo, mislimo ali čutimo. Svobodni smo, da ljubezen sprejmemo, nanjo odgovorimo, ali pa jo zavrnemo in hodimo sami skozi življenje.

Hvalite Gospoda, vsi narodi.
Slavite ga vsa ljudstva.
Zakaj močna je do nas
njegova ljubezen
in zvestoba Gospoda traja vekomaj.
(Ps 116)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2009), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 77.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

»Katarina!« je presenečeno obstala moja šefinja, ko me je videla prihajati po stopnicah iz frančiškanske cerkve. »Kje si pa bila?«
»No, v cerkvi.«
»Kaj pa si delala?«
»Pri maši sem bila.«
»Pri maši? Že pred službo? Ja, kdaj si pa potem vstala?«
Ni počakala mojega odgovora, ampak je, kot da je v tem hipu prišla do nekega pomembnega spoznanja, veselo, presenečeno in nejeverno hkrati, vzkliknila: »Zato ti prideš vsako jutro v službo tako ... tako ..., kot da priplavaš z oblakov,« je iskala pravi izraz. »Le kaj delaš tam med tisto peščico starih ženic, ki se hodijo v cerkev samo gret?«
Nisem ji nič odgovorila, pa tudi priložnosti nisem imela, saj je svoje opažanje že razlagala sodelavcem, ki so, vsi zaspani, pričeli prihajati v službo. »Poslušajte, naša Katarina hodi v cerkev. Na lastne oči sem jo videla prihajati po tistih stopnicah.« Z roko je pokazala v smeri proti cerkvi.
Za večino ta novica ni bila tako ‘šokantna’, saj so vedeli, da prihajam s podeželja, in v tistih časih je bilo podeželje še pretežno krščansko.
Po nekaj dneh se je vznemirjenost moje šefinje malo polegla. Kljub temu mi je sem in tja še zastavila kakšno vprašanje.
»Res me zanima, zakaj hodiš v cerkev?«
»Da se srečam z Jezusom, se pogovorim z njim in ga pozdravim.«
»Kako pa veš, da je tam?«
»Duhovnik in starši so mi povedali.«
»Starši ti marsikaj povejo, pa jim res verjameš?«
»Ja, vse jim verjamem.«
»Tudi to, da Miklavž prinaša darila in da štorklja nosi otroke?«
»V Miklavža verjamem, tudi v njegova dobra dela, ki jih je storil v svojem življenju, verjamem. Verjamem pa tudi, da živi veliko dobrih ljudi, ki mu še danes posodijo svoje roke in odprejo svoje srce, da otroke po njih razveseli z darili. Za štorklje ki bi nosile otroke, pa prvič slišim. V naši družini nas je vse rodila naša mama. Njene nosečnosti sem videla, jih spremljala in se z njo pogovarjala, kaj počne otročiček v njenem trebuhu in kako ga bova negovali, ko bo rojen.«
»Ne smeš vsega verjeti, kar ti pravijo,« je že malo utišala svoj zasmehujoči glas, »ne smeš vsega verjeti, tudi staršem ne. In kaj te še učijo?«
»Da moram biti poštena, da vas moram spoštovati, ubogati in upoštevati vaša navodila.«
Presenečeno me je pogledala: »So ti res to naročili?«
»Res. Rekli so mi, da moram vas in delo, ki mi ga naložite, vedno blagoslavljati. Vedno moram narediti po svojih najboljših močeh, tudi če mi boste dali počistiti stranišče.«
Šefinja je onemela. Zastrmela se je vame in me samo ocenjujoče gledala.
»A ni prav, da me tako učijo?« sem vprašala, da bi prekinila mučno tišino.
»Katarina, ti imaš krasne starše,« je dahnila.
Kmalu so ugotovili, da ob petkih ne jem mesa. Čudili so se temu in me spraševali o pomenu tega. Šestnajstletna vajenka sem jih morala učiti in jim razlagati še marsikaj, kar nam je prineslo razgibano dogajanje cerkvenega leta.
Obiskovala sem mladinski verouk in tudi doma veliko spraševala ter brala Ognjišče, iskala sem odgovore vsepovsod, saj nisem hotela izpasti kot nevednica. Razlagati take stvari ‘nevernim Tomažem’ ni bilo lahko. Niso verjeli samo na besedo, češ starši so me tako učili. Hoteli so stvari ‘prijeti’ in ‘otipati’. In mojih argumentov bi kmalu zmanjkalo, če tudi sama ne bi iskala odgovorov na pravih mestih. Še sedaj sem hvaležna tem ‘nevernim Tomažem’, saj so mi nehote pomagali, da sem na ta način prišla do svoje trdne osebne vere.
Na velikonočni ponedeljek mi je mama pripravila pravo pojedino za moje sodelavce: pravo domačo šunko, pirhe naših kokošk, hren z domače njive, sladki domači kruh in domačo, bogato nadevano orehovo potico. Vse to sem prinesla v službo in za malico postregla sodelavcem. Vsi so bili presenečeni in veseli vsega dobrega, kar sem prinesla. Niso mogli prehvaliti dobre malice, čeprav ni bila blagoslovljena, in vedno znova so mi naročali, naj se zahvalim mami za vse poslano.
Bila sem kar malo nečimrna, ko sem jim razlagala, s kakšnim namenom je kakšna stvar položena v velikonočno košaro. Zavzeto so me poslušali, mogoče tudi zato, ker so imeli polna usta dobrot.
Po malici me je šefinja poslala, da bi pospravila skladišče. Še dobro nisem začela delati, že je prišla za menoj. Bili sva sami.
»Katarina, se ti zelo mudi iz službe? Bi lahko danes bila eno uro kasneje doma?«
»Lahko.«
»No, potem me počakaj nekaj minut, bova šli skupaj iz službe.«
Še vedno nisem vedela, kaj me čaka, vendar sem jo ubogala in počakala. Sodelavci so se že zdavnaj razšli, ko sva stopili na ulico.
»Kam pa greva?« se jo plaho vprašala.
»Tja gor po tistih stopnicah,« mi je pokazala stopnice, ki vodijo v frančiškansko cerkev. »Že zelo dolgo nisem bila v cerkvi, pa ne bi rada šla sama. Rada bi videla, kaj je tam takega, da tebe vsak dan vleče tja.«
Od veselja me je stisnilo v prsih. Aleluja! Najraje bi vriskala z Vstalim, se veselila na vse grlo.
Pa nisem storila ničesar od tega. Samo tiho sem se ob šefinji vzpenjala po stopnicah in se skupaj z njo podala v cerkev.
Sedli sva v čisto zadnjo klop in za dolgo časa tiho obsedeli ...
KATARINA. Ognjišče (2015) 01, str. 50

Po duhovnikovem pozdravu, vstopnem spevu in kesanju verniki za mašnikom ponovijo prošnjo Gospod,usmili se ali Kyrie eleison, če je maša v latinščini. Ob slovesnih prilikah se ta prošnja poje, obstajajo čudovite uglasbitve. Kdaj je bila uvrščena v mašni obred? (Katarina)

Klic “Gospod, usmili se” (Kyrie eleison) je ostanek litanij, dialoške molitve med kleriki in ljudstvom na začetku maše. Prvotno (4. stol.) je bil Kyrie eleison na Vzhodu molitev in petje ljudstva (zato v grškem jeziku), združen z raznimi prošnjami. Za časa papeža Gelazija (492–496) je bil znan tudi v Rimu, kjer so okoli leta 600 menjavali s Kyrie tudi Christe, pel pa ga je pevski zbor v dveh zborih in sicer po zelo lepih koralnih napevih. Šele v 13. stol. ga je molil duhovnik, če ni bilo petja. Prvotno je bilo prepuščeno mašniku, kolikokrat naj se ponavlja klic “Gospod, usmili se” in “Kristus, usmili se”. Že v 7. stol. pa so klicali trikrat “Kyrie eleison”, trikrat “Christe eleison” in spet trikrat “Kyrie eleison”. Po stari razlagi naj bi se ta klic obračal na tri božje osebe. (sč)

Ognjišče (2016) 1, str. 48