Bilo je prva leta po drugi svetovni vojni.
Na ozarah so postale matere, ki so se vračale z roditeljskega sestanka.
»Težko je vzgajati, ko ti neki učitelj v eni uri lahko podre vsa tista tvoja vzgojna prizadevanja.«
»Čudno, da se je ravnatelj tako obrnil po vetru.«
»Ja, to mora biti močen pritisk partije. Včasih je z družino hodil v cerkev, lani pa je otroke kaznoval, ko niso prišli za božič v šolo.«
»Taki pritiski so, da mislim mojo Ano še letos dati k birmi, takoj po prvem obhajilu.«
»Prav imaš! Birma v fari je na vsaka štiri leta in čez štiri leta morda ne bo več verske svobode. Vse huje je, verni ljudje imajo povsod težave. Partijski sekretarji pa se slinijo in lezejo naprej.«
»Nič jih ni sram, da so zatajili svojo vero.«
»Ja, Judeži so vedno bili. Za denar prodajo Boga in svoje prepričanje.«
Žene so se razšle. Mina se je po večerji obrnila k najmlajši hčerki: »Ana, kar letos greš k birmi. Kdo bi ti pa vezal birmo? Ali imaš že izbrano botrico?«
»Ja mama, teta Lojzka bo.«
»Oh, to bo pa nerodno, ona živi v Ljubljani. Kaj ko bi izbrala teto Marjanco?«
»Ne, teto Lojzko hočem ali pa nobene!«
Ani je spomin odprl tisti ljubeznivi stik s teto Lojzko, ko ji je bilo pet let. Bilo je žegnanje in mama Mina je povabila v goste mnogo sorodnikov. Njihovi pogovori so se raztegnili v noč. Ana je bila že zaspana in sitnarila je mami, naj jo spremlja v posteljo.
»Znaš sama, kar pojdi!«
Z jokom se je Ana užaljeno počasi pomikala po stopnicah. Teta Lojzka je stopila za njo, se zazrla v njen jokajoči obrazek: »Ti angelček moj!« in ljubeznivo jo je odnesla v posteljo.
Od takrat je bila teta Lojzka njena zavetnica in priprošnjica. Če se ji je zdelo, da se ji godi krivica, si je rekla: kar k teti Lojzki v Ljubljano bom šla!
Mama Mina jo je prebudila iz sanjarjenja: »Prav, potem pa jo kar sama vprašaj, če ti hoče vezati birmo.«
Ob prvem srečanju s teto Lojzko je Ana že imela botrico.
Bližal se je čas birme in teta je poslala sporočilo, naj pride Ana za nekaj dni k njej, ker ji želi za birmansko darilo kupiti obleko in čevlje.
Tako je Ana spet videla tiste visoke hiše in ozke ulice in s tramvajem se je peljala. S teto sta najprej obiskali čevljarja, ki ji je umeril čevlje, nato pa šli k šivilji. Ana je poslušala, kako težko je bilo dobiti blago za oblekico. Bela svila z drobnim rožastim potiskom si je Ana vtisnila v spomin, medtem ko je šivilja s svojim metrom vzela mere.
Ani je bilo pri teti Lojzki zelo všeč. Ko je gledala skozi okno na Gornji trg, je vse mrgolelo kot v mravljišču. Ljudje so hiteli sem in tja, vsake toliko časa je pozvonil tramvaj in spet se je vsula nova gruča.
Naslednji dan pa pri teti pozvonijo tri osebe: dva moška in ženska. Predstavijo se kot OZNA in povejo, da bodo opravili hišno preiskavo.
Ko jih je teta zagledala, se je strahu pričela tresti. Slišala je že za mnoge tak obiske, ki so se končali z odvzemom prostosti, odvzemom premoženja …
Ana je opazovala te nezaželene goste, ki so začeli odpirati omare. Neke posebno lepe stvari, od pozlačenih posod in nekaj cekinov, ki jih je teta hranila v čajnih skodelicah, je tuja ženska spravila v svojo potovalko. Premetavali so med knjigami. Nato nenadoma: »Tovarišica, pripravite se, greste z nami!«
Teta je v joku naročila sostanovalkam, naj Ano odpeljejo domov k mami. Kdo ve, kaj so iskali. Najti so hoteli neki vzrok za nacionalizacijo hiše, ki jo je teta podedovala po stricu, ki mu je v bolezni stregla. Nobene obremenitve z nikomer ni imela, nobenih povezav, sploh pa je med vojno živela v okupirani Ljubljani. Preživljala se je z najemnino treh skromnih stanovanj, v katerih so živele ostarele žene. Nobene kopalnice ni bilo v hiši, za vse pa v dveh nadstropjih tri stranišča, v pritličju pa dve majhni obrtni delavnici.
Ano so pripeljali domov in povedali, da so botrico odpeljali v Kočevje in ne vedo, kdaj se vrne. Tetin prijatelj je obljubil, da bo vložil pritožbo.
Ana je vsak večer molila za botrico. Nekega dne je med kosilom nenadoma vprašala: »Koliko dni je Jezus preživel brez hrane?« Stiskalo jo je pri srcu in preštevala je dneve. Iz Ljubljane pa nobenih novic.
Bližal se je že zadnji teden pred birmo, zato so Ani določili nadomestno botro.
»Ne, ne maram nobene druge botrice, hočem teto Lojzko!«
Ana je neprestano mislila na teto. Če je zaprta, je brez hrane, koliko časa je lahko brez hrane. Pomislila je, da je bil Jezus štirideset dni brez hrane in skrbelo jo je vsak dan, če je teta še živa in ali bo lahko do birme prišla domov. Molila je zanjo in jokala v svoji postelji.
Nato je od fare prišel mežnar vprašat, če gre Ana zdaj k birmi. Mama je še prigovarjala Ani, da bi imela še nadomestno botrico, še mlajšo sestrično Anico.
»Ne, nobene druge ne maram!« je jokala Ana.
»Potem moramo potrdilo vrniti na škofijo,« je dejal mežnar in se odpeljal s kolesom. Čez čas so Ani poslali sive čeveljčke: naj jih kar nosi, saj ji noga raste in naslednje leto ji bodo premajhni. Nosila jih je samo za k maši.
Čez tri mesece je teta prišla iz Kočevja, ker ji je izvrstna pravnica izborila svobodo. Tudi hiše ji niso podržavili. saj je bila preskromna za novodobne socialiste.
Ana je šla k birmi naslednje leto v stolnici s svojo izbrano botrico. Birmal jo je škof Anton Vovk. Takrat so botri res vezali birmo, ker so svojemu birmancu prek čela dali kakšen centimeter širok in meter dolg trak, ki so ga zavezali zadaj.

M. Hafnar (zgodba), v: Ognjišče 6 (2022), 79-80.

Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes (9)

BITI VETER V VETRU

Dati se voditi Božjemu Duhu, pomeni biti veter v Vetru.
Biti veter, pomeni se ne ustavljati, zastajati, ne biti na mestu, mirovati ..., ampak biti neprestano v gibanju, se dvigati in spuščati, valoviti, krožiti ... Življenje je namreč gibanje, premikanje, sestavljeno iz kretenj, gibov, premikov ... zastoj in zaustavitev pa pomeni smrt.
Biti veter torej preprosto pomeni: biti živ! In to ni malo: to je vse! Mnogi se obnašajo do življenja kot do dežja: čakajo, da mine.
Življenje ni zaslon, v katerega bolščimo, ampak resničnost, ki jo moramo okušati, jo vzeti v roke kot priložnost, ki jo je treba izkoristiti, se z njo ukvarjati, jo usmerjati, izpopolnjevati ... Pogoj za vse to pa je zavestna odločitev, da bomo svoje življenje – kljub vsem njegovim omejitvam – živeli navdušeno in ga imeli neizmerno radi.

Vidite, kaj pomeni biti veter: dvigniti se z zemlje, poleteti v višave ... Zelo jasno je, da moramo odvreči vse tisto staro okovje, ki nas otežuje; okovje stvari, okovje vsega, kar imamo (in bi radi imeli), lenobe, ošabnosti ... Sveti Duh ima rad svobodne ljudi, blage ...
Še enkrat. Če želimo biti veter, moramo obvladovati svoj značaj. Nevzgojeni značaji ne bodo mogli nikoli biti podobni vetru.
Pomislimo na vase zaprt značaj, ki se tesno prilega samemu sebi, podoben ruskim igračam, punčkam Babuškam. Ena gre v drugo in se ji tesno prilega; pomislimo na značaj, ki nikoli ne pokaže pravega ‘karakterja’: vedno je neodločen, utrujen, mlahav kot oparjen polž; pomislimo na značaj, ki se takoj preda in se ne bori za ideale; na preračunljiv značaj, na zdolgočasenega brezvoljneža, medlega in plehkega človeka ...

‘Novost’, ki jo Bog prinaša v naše življenje, je to, kar nas zares uresničuje, to, kar nam daje resnično veselje, vedrino, saj nas Bog ljubi in nam hoče samo dobro. Vprašajmo se, smo odprti za Božja presenečenja? Ali pa se zaradi strahu zapremo novostim Svetega Duha? Imamo pogum, iti po novih poteh, ki nam jih Božja novost ponuja, ali pa se jih branimo in se zapiramo v zakrnele strukture, ki niso sposobne sprejemanja? (papež Frančišek)

Vetru se lahko približajo le značaji, ki se pustijo motiti, ki si celo želijo, da jih kdo vrže iz ustaljenega reda, vetru so podobni ljudje, ki so polni življenja, taki, ki imajo življenje radi, ki so usmerjeni k drugim, značaji, ki oddajajo posebno energijo, ognjeviti, strastni, iskrivih oči, zgovorni, družabni ...
To so značaji, s katerimi se Sveti Duh hitro spoprijatelji in rad ‘poleti’ z njimi.

Mar ni imela podobnih značajskih lastnosti tudi Marija, ki se je dvignila najvišje med rojenimi?
Marijin zgled ima še nekaj več: spominja nas na to, kako pomembno je, da se odločimo, da postanemo veter, da izrečemo svoj ‘da’. Če tega nismo zmožni storiti, potem nas tudi silovit veter ne more premakniti.
Sveti Duh je tako nevsiljiv in spoštljiv, da noče ‘leteti’, se dvigati in spuščati brez nas. Poglejmo, s kako izbranimi izrazi je to razložil Tonino Bello, italijanski svetniški škof in božji služabnik: »Nekje sem prebral, da so ljudje angeli z eno samo perutjo: letijo lahko samo, če ostanejo objeti. Večkrat v najbolj zaupljivih trenutkih s teboj pomislim, da imaš tudi ti, Gospod, eno samo perut. Drugo imaš skrito: morda zato, da mi s tem daješ vedeti, da nočeš leteti brez mene, da se lahko na pot odpraviva le skupaj.
Zato si mi dal življenje, da sem zdaj tvoj spremljevalec v letu. Nauči me, prosim, da ostanem v ravnovesju s teboj, ker živeti ne pomeni biti obupan zaradi bede in revščine, ki jo vsak dan srečujemo, ne pomeni se s težavo prebijati skozenj ... živeti pomeni prepustiti se kot galeb opojnosti vetra.
Živeti pomeni uživati v pustolovščini svobode, živeti pomeni razširiti krilo, edino krilo, v zaupanju, saj vemo, da bomo na našem letu (poti) imeli tako velikega spremljevalca, kot si ti.”

 Brez vsakdanjih božjih darov ne bi mogli izpolnjevati svojega življenjskega poslanstva. Prav darovi Svetega Duha so tista moč, ki ne dopušča, da bi evangelij ostal mrtva črka. (Vinko Škafar)

Dar strahu Božjega nam pomaga razumeti, da je vse, kar se zgodi, milost, zato Očetu dovolimo, da izlije na nas svojo dobroto in svoje usmiljenje. Najprej pa moramo odpreti svoje srce ... in pri tem je bistvenega pomena pomoč Svetega Duha.
Ko smo okrepljeni z darom strahu Božjega, se podamo na pot za Gospodom: v otroški ponižnosti, poslušnosti in pokorščini. In vendar ne tako, da bi se mu popolnoma predali, samo čakali, da bo on nekaj naredil za nas in namesto nas... Ne, ampak s čudenjem, spraševanjem in veseljem otroka, ki odkriva stvari okoli sebe in vidi, kako mu Oče pomaga, ker ga ljubi. Strah božji torej iz nas ne dela boječih in neodločnih kristjanov, ampak nam daje pogum in moč. Je dar, ki iz nas dela prepričane, navdušene kristjane, ki ne ostajajo Gospodu zvesti, ne iz strahu, ampak zato, ker jih je osvojila njegova ljubezen. Pustiti je treba, da nas Božja ljubezen prevzame ...

Sveti Duh,
pozabljeni sogovornik naših molitev.
Pogosto se obračamo k Jezusu in k Očetu,
še posebej, ko molimo Očenaš,
redko pa se spomnimo nâte, Sveti Duh.
Zdaj pa te goreče prosimo za moč,
da bi se zaupno predali tvojemu navdihu.
Bil si navzoč v Jezusovem življenju,
spremljal si njegovo javno delovanje,
prav tako danes vodiš življenjsko pot
slehernega kristjana, moškega in ženske.
Tvojemu navdihu izročamo svoje poslanstvo,
ki smo ga prejeli s svetim krstom,
utrdi nas z apostolskim pogumom,
da se bomo znali odločati za resnično dobro.
Odpri nam ušesa za tvoj glas, ki nas vabi,
da se naučimo prisluhniti drugim,
da skupaj doživljamo radost življenja;
tako ne bomo občestvo brez kvasa,
temveč bomo v tvoji moči vse preustvarjali ...
Sveti Duh, podpiraj našo pripravljenost,
da ponesemo evangelij do konca sveta.
Božji Duh, naj ne pozabimo moliti k tebi,
ki nam daješ moč in odpiraš ušesa srca,
da damo roko ljudem okoli sebe
in skupaj zaupno gremo naprej ...

BOGA NE MOREMO SPRAVITI V ŠKATLO

Dati se voditi Božjemu Duhu pomeni tudi, da Boga ne moremo spraviti v škatlo. Videli smo že, kako Sveti Duh deluje povsod in v vseh. Je kot pomladni dež, ki je enak na vsakem polju, daje pa rast neverjetni množici različnih rož: »Vsakomur se daje razkritje Duha v korist vseh« (1 Kor 12,7).
Sveti Duh ljubi svobodo: » ... kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda« (2 Kor 3,17).
Dokaz za to? Dovolj je, če pogledamo, kako raznolik je nabor svetnikov.
Med 1.345 blaženimi in 483 svetniki, ki jih je v 27 letih svoje papeške službe razglasil papež sv. Janez Pavel II., najdemo ljudi vseh narodnosti, stanov, poklicev: papeža (Janez XXIII.), kardinale (Alojzij Stepinac), škofe (Anton Martin Slomšek), duhovnike (Luigi Orione), redovnike (Maksimilijan Kolbe), redovnice (Favstina Kowalska), misijonarje (Damian de Veuster), misijonarke (Mati Terezija), ustanovitelje gibanj (Josemaria Escriva de Balaguer), mistike (pater Pij iz Pietrelcine), vidce (Jacinta in Francek Marto), zdravnike (Giuseppe Moscati, sužnje (Jožefina Bakita); družinske matere (Giovanna Beretta Molla), profesorje (Pier Giorgio Frassatti), rektorje (Claude de la Colombière), filozofinje (Edith Stein), slikarje (Beato Angelico), dejavne laike (Frederic Ozanam), najstnice (Laura Vicuna), Indijance (Juan Diego), kraljice (Jadviga), kneginje (Zdeslava Lemberška), cigane (Ceferino Gimenez Malla), kitajske, japonske, korejske ... mučence, mučence španske državljanske vojne ...Ali ni to zelo očiten dokaz za svobodo Svetega Duha! In potemtakem jasno povabilo, da se prepustimo Duhu in na široko odpremo svoje razmišljanje, svoje duhovno usmerjenost.
Že poganski rimski filozof Seneka je bil prepričan, “da se je z vseh strani zemlje dovoljeno stegovati proti nebu”. Italijanski teolog in pesnik David Maria Turoldo se je spraševal: »Ali morda Gandhi ne pripada skrivnosti Cerkve bolj kot mnogi od nas?«
Bodimo torej odprtega duha in mišljenja.

Daj mi moči, da vzdignem duha visoko nad vsakdanje malenkosti. In daj mi moči, da z ljubeznijo podredim svojo moč tvoji volji. (Rabindranath Tagore)

Krstne knjige so začeli uvajati s posebnim odlokom šele po tridentinskem koncilu (1545–1563). K sreči je število božjih otrok veliko večje kot njihovi zapisi v vseh knjigah, saj vključuje vse, ki se pustijo voditi Duhu: »Vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi« (Rim 8,14).
Sveti Duh se razliva čez bregove in meje Cerkve: leti in se dviga povsod, pride in se pojavi tam, kjer ga najmanj pričakujemo.

Zato ga raje ne spravljajmo v omejenost naših misli, v naše teologije, v naše liturgije! Čas je, da se Cerkev reši dveh nadlog, ki sta skozi stoletja kazila njen obraz: klerikalizma (samo duhovščlina ima Svetega Duha, samo duhovščina nekaj ve) in cerkvenega triumfalizma (samo Cerkev si lasti vso resnico) ...
Bodimo torej odprtega duha in mišljenja.

Naloga kristjanov je, da odprejo vrata, se podajo v svet ter oznanjujejo in pričujejo lepo življenje po evangeliju, in da povsod prinašajo radost vere in srečanja s Kristusom. V polnem zaupanju se prepustimo delovanju Svetega Duha, ki ustvarja novo. (papež Frančišek)

Tako odprto mišljenje je plemenito: povsod vidi dobro. Taka duhovna usmerjenost je ponižna: primerja svoje vidike in poglede na stvari s tistimi, ki jih izražajo drugi.
Odprto razmišljanje je dinamično: išče vedno nove poti in možnosti za reševanje problemov, da bi na prenovljen način povedali stare resnice.
Odprt način razmišljanja je tudi pameten: razumnost pa je kot padalo: učinkovito je le tedaj, ko je odprto.
Če povzamemo: odprta miselnost je tako pozitivna in modra, da ni možno nič drugega kot da je to miselnost Duha in vseh tistih ki želijo hoditi z njim.

še nekaj misli na pot

On je planinam vrhove užgal, / On je v travi roso razvnel, / on raz njive megle snel, / On mi v dušo žeje vlil, / da bi lepoto stvarstva pil. (Ivan Pregelj)

Nikoli ne bi smeli samo gledati. Biti moramo priče, sodelovati moramo in nositi odgovornost (Antoine de Saint–Exupéry).

Duh, ki veje, in Bog, ki privlači človeka s svojo ljubeznijo, sta tisto gibalo v človeku, ki omogoča, da se more vedno znova odločati za bivanje, za življenjski pogum, za ljubezen. (Vanja Kržan)

Sveti Duh, / misli v meni, / dokler ne bodo tvoje misli / postale moje misli. (Amy Carmichael)

Na prvi pogled se zdi, da Sveti Duh v Cerkvi ustvarja nered, saj prinaša različnost karizem, darov. Vendar pa je vse to pod njegovim delovanjem to veliko bogastvo, saj je Sveti Duh, Duh edinosti, kar nikakor ne pomeni uniformiranosti, ampak vse vodi k skladnosti in harmoniji. (papež Frančišek)

 pripravlja Marko Čuk

Imam vprašanje v zvezi z avtoritativnim načinom vzgoje. Vzgojena sem namreč v krščanski družini s precej strogimi omejitvami. Vse svoje otroštvo sem mirno prenašala ta avtoritativni način vzgoje in starše ubogala brez pritoževanja in slabe volje. Na neki način sem jih tudi skušala razumeti, da oni že vejo, zakaj postavljajo take omejitve in da je verjetno že tako prav. Sedaj, ko pa sem polnoletna, se mi nikakor ne zdi prav, da me starši še vedno tako močno nadzorujejo in omejujejo, saj vsak potrebuje tudi nekaj svobode. Tako sem končno hotela izraziti nekoliko svoje lastne volje, vendar takoj končala s prepirom in ostro prekinitvijo, da je tako prav in konec, čeprav sem kar nekaj časa vztrajala z različnimi argumenti. Pri tem prepiru pa je šlo konkretno za to, da bi šla z mojo prijateljico, ki jo dobro poznata in jima je pri srcu, v soboto zvečer ven, vendar sta me zavrnila, da zvečer (od osmih naprej) nimam zunaj kaj početi in da imam za to cel dan časa, zvečer pa bom doma. Zanima me, kaj vi mislite, ali moji starši ravnajo prav? Se vam ne zdi, da so omejitve prestroge? Kdaj pa bom lahko odšla malo ven, če ne zdaj? Ne zdi se mi prav tudi to, da sta mojemu starejšemu bratu dovolila veliko več kot meni, da se je lahko normalno srečal s prijatelji tudi v poznih večernih urah. Zdi se mi, kakor da me hočeta dobro zavarovati pred vsem in obdržati doma, glede na to, da sem ostala doma še edina od odraslih otrok. Vnaprej se vam zahvaljujem za morebitni odgovor.
Elka

Povsem se strinjam z vami, da vsak potrebuje določeno mero svobode za radostno in vsestransko zadovoljno, odraščajoče življenje. Z določeno mero svobode starši otroku izražajo tudi to, da mu zaupajo (seveda glede na starost). Sam dojemam vzgojo kot pripravo otroka na življenje. Kar pomeni vzgojiti otroka za samostojnost in odgovornost. Pri tem igrata pomembno vlogo prav zaupanje in svoboda, ki ju starši dajejo otroku. Zaupanje in svoboda bi morala rasti v tesni zvezi s starostjo. Kot pravite sami, ste bili deležni precej stroge vzgoje, tj. avtoritativne – "ker sem jaz tako rekel/la". Pohvalno je, da ste tovrstno vzgojo prenašali in sprejemali brez slabe volje in pritoževanja. Gotovo so vam starši in vam še želijo vse najboljše. Verjetno pa ste tako hitro odrastli, da starši niso niti 'opazili', da niste več majhna punčka, ki jo je potrebno vsega in pred vsem obvarovati z omejitvami in brezkompromisno prepovedjo.

Težko bi odgovoril, če Vaši starši ravnajo prav ali narobe, ker ne vem, koliko ste dejansko stari in kakšne so okoliščine. Predvidevam, da imate osemnajst let, glede na to, da ste zapisali da ste sedaj polnoletni. Mislim pa, da to ni niti tako pomembno, ali imajo prav ali ne, ker z odgovorom na to vprašanje ne bi rešili prav nič. Kolikor razumem vaši starši nimajo nobenih trdnih argumentov, da vam ne bi zaupali. V primeru težav v šoli, vedenjskih težav..., je povsem razumljivo, če starši svojemu otroku ne zaupajo povsem in so v dvomih glede njegovega zavedanja osebne odgovornosti. Glede na vaše pismo sklepam, da ste bili neproblematičen in vzoren otrok, ki je spoštoval svoje starše in jih še vedno. In prav je tako. Vendar bi med starši in hčerko vaše starosti nujno moral potekati določen konstruktiven dialog in skupno iskanje rešitev. Brez pogovora in bližine starši zelo težko ohranjajo pristen notranji stik z otrokom, zato je ta dialog izredno pomemben. Otrok se seveda odgovornosti ne more naučiti, če mu je starši v primerni meri na dajo v njegove roke. Nevarnost avtoritativne ali permisivne vzgoje bi lahko ponazorili z mokrim milom v roki: če je dlan preveč razprta milo spolzi iz dlani, če pa ga poskušamo preveč stisniti, pa prav tako pade na tla.

Ključno vprašanje, ki se tukaj pojavlja, je: kaj lahko naredite, da se stvari spremenijo in da vam starši začnejo zaupati? Predlagam, da najdete neki primeren trenutek (ali med prazniki ali morda v nedeljo po kosilu ...), ko ocenite, da bodo vaši starši najbolj odprti za tovrsten osebni pogovor. Na kratko jima pojasnite, da si želite resnega pogovora z njima. Glede na zapisano predvidevam, da načeloma nista pretirano dialoško razpoložena. Pomeni, da morate biti še posebej pozorni na dve stvari: nikakor ju ne smete obsojati in drugič, govorite le o tem, kaj čutite in doživljajte ob tem, ko vam ne zaupata. Preprosto in sproščeno povejte, da imate občutek da vas želita preveč zavarovati in zaščititi, da bi si želeli več svobode in zaupanja... Da menite, da ste vredni zaupanja in čutite odgovornost, ki s tem prihaja. Povejte morda tudi to, da pogrešate odkrit in dialoški pogovor z njima. Mogoče ju lahko spomnite (ampak ne očitujoče) na svojo starost in da niste več majhna punčka, ki bi potrebovala 100 % nadzor. Če boste imeli občutek, da je pametno in primerno, ju lahko vprašate tudi, zakaj vam ne zaupata, kje je vzrok nezaupanja. Povejte jima tudi to, da čutite spoštovanje do njiju in da se zavedate vsega dobrega, kar sta storila za vas in kar še želita storiti. Na koncu se poskusite dogovoriti za neki kompromis, da npr. greste s prijateljico v soboto v kino in da boste do desete ali enajste ure že doma ... Podobno, kot je lisica malega princa učila udomačitve: »Zelo potrpežljiv je treba biti,« je odgovorila lisica. »Skraja boš sedel v travi bolj stran od mene – takole. Zdaj pa zdaj te bom od strani pogledala, ti pa se ne smeš oglasiti. Besede so izvir nesporazumov. Toda vsak dan boš lahko prisedel bliže ...«

Glede na vaše zrelo razmišljanje sem prepričan, da vam bo v starših uspelo vzbuditi zaupanje in zavedanje, da niste več majhna punčka ampak dekle, ki je že skorajda odraslo in se zaveda svoje odgovornosti.
Pogumno in veselo naprej!

doc. dr. Sebastjan Kristovič

Zelo bi vam bil hvaležen, če mi lahko navedete vsaj dva primera iz Svetega pisma, kjer je omenjena Sv. Trojica. Po mojem naj bi bile tri ločene osebe, ki se na nekakšen, nam skrivnosten način dopolnjujejo med seboj. Nikakor pa to ne more biti troedini Bog, ki jih imajo vzhodna verstva.
Branko

Glede razodetja Boga kot Svete Trojice, kar imenujemo v teologiji tudi troedini Bog, je treba najprej reči, da ostaja kljub vsemu skrivnost, ki ni dojemljiva človeškemu spoznavanju. Vse, kar o Bogu izrečemo, je samo analogno izraženo. Za to vrsto govorice pa je Cerkev jasno izrazila, da je z njo izražena večja nepodobnost kot pa podobnost. Vsekakor je res, da krščanstvo troedinega Boga ne razume v smislu vzhodnih božanstev, ki so neosebno pojmovane sile. Cerkev pa jasno izpoveduje vero v tri Božje osebe, ki imajo vse tri isto Božjo naravo oz. isto Božje bistvo. Da bi nam približal to skrivnost, je Jezus uporabil podobo oče-sin. Kot sina ni brez očeta, tako tudi očeta ni brez sina. Saj moški postane oče, šele ko dobi otroka, prej pa je moški oziroma mož. Tako sta eno v tem, da ju za očeta in sina dela njun medsebojni odnos. Nekaj podobnega je tudi v Sveti Trojici. Oče in Sin sta eno, a odnos med njima je popolna ljubezen, ki pa v Bogu ne more biti drugega kot Bog, torej tretja Božja oseba Sveti Duh.
V Svetem pismu zares še ne najdemo besedne zveze Sveta Trojica ali troedini Bog, saj so to teološki pojmi, ki so jih začeli uporabljati šele v naslednjih stoletjih. Je pa veliko mest, kjer lahko jasno razberemo, da gre za tri med seboj različne Božje osebe, ki so med seboj neločljivo povezane. Če naj bi med njimi izbral dve takšni mesti, potem naj spomnim na opis Jezusovega krsta v Jordanu in na njegovo spremenjenje na gori. V obeh primerih se zasliši Očetov glas, ki Jezusa imenuje “ljubljeni Sin”, Sveti Duh pa se pri krstu pojavi kakor golob. Podobno lahko prepoznamo navzočnost vseh treh tudi pri spremenjenju na gori.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 6, str 62.

Pri sveti daritvi se večkrat pokrižamo: na začetku svete maše, pred evangelijem in ob blagoslovu na koncu. Zanima me, kdaj se je vpeljala ta navada pri bogoslužju? (Dominik)
Kristjani so se že najstarejših časih pokriževali v zasebnem življenju in tudi pri bogoslužju in s tem izpovedovali svojo vero v Jezusa, ki je s svojo smrtjo na križu svet odrešil. Maša pa je podoživljanje te njegove daritve. V prvih stoletjih so se verniki redno pokriževali samo na čelu. V 10. stoletju se je diakon, ki je pri maši pel evangelij, pokrižal na čelu in na prsih in ljudstvo ga je posnemalo. Liturgiki v 12. stoletju govorijo o trojnem križu: na čelu, na ustih in na prsih. Polagoma so se ljudje redno pokriževali na ta način, ki ga zdaj pri maši ‘uporabljamo’ na začetku evangelija. Ni pa dognano, kdaj so v bogoslužje sprejeli veliki ali latinski križ: od čela do prsi ter od levega do desnega ramena, ki ga napravimo na začetku maše in ob blagoslovu na koncu. Znamenje križa spremlja (tiho ali izgovorjeno) besedilo: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.« To je tudi najkrajša izpoved vere. (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2016) 9, str. 48

Sveti Vid je eden najbolj češčenih svetnikov na Slovenskem, o čemer pričajo številne njemu posvečene cerkve; nekatere segajo v začetke krščanstva na naših tleh. V poznem srednjem veku so ga uvrstili med 14 pomočnikov v sili in se mu priporočali v številnih težavah in stiskah. O življenju in mučeništvu sv. Vida se ni ohranil noben star zgodovinsko utemeljen spis, vendar je prič o njegovem češčenju iz zgodnjih časov toliko, da je dvom o njegovi zgodovinski osebnosti neutemeljen. Že ob koncu 5. stoletja je v Rimu stala njemu posvečena cerkev. Sveti Vid spada med tiste mučence, ki so jih kristjani dobro poznali, zato o njih niso poizvedovali. Njegovo ime in mučeništvo sta zanesljivo ugotovljena. Za čas mučeništva smemo vzeti krvavo preganjanje za časa cesarja Dioklecijana (okoli leta 303), za verjeten kraj njegovega rojstva otok Sicilijo, za kraj mučeništva pa mesto Salerno južno od Neaplja. Po legendi, ki je ‘olepšala’ zgodovinska dejstva, je zvestobo Kristusu izpričal v zgodnji mladosti. (sč)

Sv. Vidu je pri nas posvečenih 44 cerkva: bazilika na Brezjah, (4) 16 župnijskih, 27 podružničnih in 2 kapeli. – V LJ nadškofiji je sedem ž. c.: Duplje, (1)  Ljubljana - Šentvid, (2)  Lučine, (3)  Preserje, (5) Sv. Vid nad Cerknico, (6) Šentvid pri Stični (11)  in Želimlje; pet je p. c.: Šentvid (Brdo), Martinjak (Cerknica), Kompolje (Dobrepolje - Videm, Rakitnica (Dolenja vas), Visoko (Šenčur); na Planini (Zg. Tuhinj) je Vidova kapela. – V KP škofiji je pet ž. c. sv. Vida: Črniče, (9) Podnanos, (ovitek) Šentviška Gora, (8)  Vedrijan (7) in Vojščica; (10) prav toliko je tudi p. c.: Hrušica (sv. Vid), Nova vas (Jelšane), Spodnje Nekovo (Kanal), Socerb (Klanec) in Šembije (Knežak). – NM škofija nima nobene ž. c., svetniku pa je posvečenih kar 10 p. c.: Čatež ob Savi (sv. Vid), Doblička Gora (Črnomelj), Dolnja Topla Reber (Hinje), Ljuben (Novo mesto - Šmihel), Bosljiva Loka (Osilnica), Griblje (Podzemelj), Lazi pri Predgradu (Stari Trg ob Kolpi), Jugorje (Suhor), Ravne (Sv. Duh - Veliki Trn), Gor. Mokro polje (Šentjernej). – V MB nadškofiji sta dve ž. c. sv. pomočnika v sili: Sv. Vid nad Valdekom (14)  in Sv. Vid pri Ptuju, (15)  dve pa sta tudi p. c.: Dravograd (sv. Vid) in Sveti Vid (Vuzenica). – V CE škofiji imajo dve ž. c.: Sv. Vid pri Planini (12)  in Šentvid pri Grobelnem, (13)  poleg teh pa še pet p. c.: Janžev Vrh (Bizeljsko), Vidovica (Sv. Ema), Hudinja (Vitanje), Šentvid pri Zavodnju in Kostanjek (Zdole). – V MS škofiji nimajo nobene ‘Vidove cerkve’, v Strehovcih (Bogojina) pa imajo njegovo kapelo. (mč)

      
Podnanos (Št. Vid - Šembid)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 06, str. 115.

Zgodba

Dve posodi
Dve posodi ob studencu sta bili povezani z vrvjo, ki je tekla skozi škripec. Tako se je ena dvignila, druga pa pogreznila v vodo.
Ena od njiju je bila vedno žalostna in zaskrbljena, saj se je, čeprav se je polna dvignila, vedno tudi prazna spustila v vodo.
Druga je bila vedno vesela in presrečna, saj je – čeprav se je prazna spustila v vodo – vedno prišla na vrh polna do roba.

Misel

Pesimist je človek, ki gleda na življenje in svet z najslabšega zornega kota ali pa pričakuje najslabši izid vsega dogajanja. Tak človek je neprestano zaskrbljen in je večino časa nezadovoljen in ne pričakuje vsaj nekaj sreče.
Ne smemo izgubljati dragocenega časa in moči v skrbeh in strahu, vznemirjati se zaradi stvari, ki jih ne moremo spremeniti, ali zaradi stvari, ki se najbrž nikoli ne bodo zgodile.
Če želimo srečno živeti, si prizadevajmo gledati vedno svetlo stran vsake stvari.

Molitev

Gospod Bog, pomagaj nam,
da ne bomo gledali na slabe
in strahu vzbujajoče strani dogodkov in stvari.
Pomagaj nam,
da bomo ljudje, ki te slavijo zato,
ker si med trnje posejal cvetove
in ne ljudje,ki se pritožujejo,
da si med rože posejal trnje.
Vedno naj se zavedamo,
da si na naši strani in si nam vedno blizu.
Ko nas bo vodila tvoja bližina,
nas bo spremljala tudi zavest,
da bomo na koncu temnega predora
prišli v svetlo jasnino.

Iskrici

• Pesimist vidi v vsaki priložnosti težavo, optimist pa v vsaki težavi priložnost.
• Gospod, daj mi moč, da bom spremenil stvari, ki jih lahko spremenim, sprejel stvari, ki jih ne morem spremeniti, in modrost, da bom znal razlikovati med obema.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2008), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 53-55.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

S hčerko sem šla na obisk v bolnišnico, kjer je moja mama bila bitko s težko boleznijo. Ko sva z avtobusom prišli do bolnišnice, sva imeli še precej časa do ure obiskov. Sedli sva na klopco pred bolnišnico ter opazovali mimoidoče ljudi in avtomobile. Za naju je bil to povsem drugačen svet od vaškega, kjer živimo. Za malo hčerkico še bolj, saj ni bila velikokrat v mestu.
»O glej jo no! Kaj pa ti delaš tukaj?« me je nagovoril ženski glas, v katerem sem prepoznala glas svoje sošolke, čeprav se že dolgo nisva videli.
»Čakam, ko bodo odprli bolnišnico za obiske. Mojo mamo sva prišli obiskat.«
»Pa ja ne misliš otroka vzeti s seboj na oddelek, to mlado in nedolžno bitje?« se je začudila.
»Seveda bo šla z menoj. Zelo rada ima staro mamo. Pa tudi mama se bo zelo razveselila svoje vnukinje.«
»To ni kraj za otroka!« me je strogo pokarala.
»Zakaj pa ne? Saj tudi otroci lahko zbolijo in pristanejo tu notri. Bolje je, če so seznanjeni s tem, da ji življenje ne dobi nepripravljene na preizkušnje, ki vsakogar prej ali slej doletijo,« sem ji odgovorila.
»Jaz svojega sina nisem pustila k očetu, ko je umiral! Tudi na pogreb ni šel, da ga ne bi preveč prizadelo. Zdaj me sprašuje, kje je ata, pa mu povem, da je odšel na daljše potovanje. Le zakaj bi ga strašila in mu begala misli! Naj ima brezskrbno otroštvo!« se je pohvalila.
»Pa misliš, da je srečen, ko te sprašuje za ata? Gotovo ga pogreša in težko čaka, kdaj se bo vrnil. Bolje bi bilo, da bi mu povedala resnico. Ko bo spoznal, da je ata moral oditi za vedno, da mu nisi omogočila, da bi se poslovil od njega, ti bo zameril tvoje laži in prikrivanje,« sem ji morala povedati svoje.
»Mudi se mi v vrtec po sina, potem greva na zabavo rojstnega dneva k njegovemu prijatelju. Nasvidenje, lepo se imejta!« je odhitela.
***
Sedela sem in razmišljala o njeni vzgojni metodi. Ubogi otrok, kakšno mehkužno bitje bo naredila iz njega. Sploh ne ve, kaj vse ga lahko še čaka.
Spomnila sem se, kako sem še kot majhen otrok ujela pogovor mame in očeta o vaščanu, ki je umrl nagle smrti.
»Kaj hočemo, vsi bomo enkrat umrli, eni prej, drugi kasneje, kakor je komu dano,« je rekla mama.
»Umrla bom, kot je umrl ta stric? Kam bom šla? Kaj tudi otrok lahko umre? Kaj se zgodi takrat, te hudo boli?« Sto vprašanj sem imela za svoje starše.
»Nič se ne boj, če boš pridna, te bo angelček odpeljal v nebesa. Vsi se bomo po smrti dobili tam, pri Jezusu in Mariji,« me je pomirila mama.
»O, potem pa ni tako hudo, ko umreš,« sem prišla do zaključka.
***
Ko je bilo konec obiskov, sva se s hčerko odpeljali domov. Misli so mi kar naprej uhajale k srečanju s sošolko in njenemu ravnanju s sinom. Gotovo misli, da ga bo zavarovala, meni se njeno ravnanje zdi napačno. Včasih so otroke vzgajali drugače in jih pripravljali na resnično življenje.
V spominu mi je ostal dogodek iz mojega zgodnjega otroštva. Tisti časi so bili posebno lepi zaradi druženja s sosedi, zlasti v zimskem času, ko so bili večeri dolgi. Pri vsaki hiši so zmolili rožni venec, potem pa smo šli v vas k sosedom ali pa so sosedi prišli k nam. Igrali smo se razne igre, starejši so pripovedovali zgodbe, ki smo jih otroci poslušali z odprtimi usti in ušesi. To so bili nepozabni večeri z veseljem, smehom in sproščenim druženjem vaščanov.
Komaj sem dobro shodila, že sem hotela hoditi in večkrat sem tudi šla s sestrama vasovat, kot smo temu druženju rekli. Pri sosedovih sta bila mati in sin, oče je bil že pokojni, drugi otroci pa so že odšli po svetu. Na topli peči smo igrali domine. Meni običajno niso pustili igrati, ker sem bila premajhna. Nekaj časa sem gledala, poslušala in bilo mi je lepo. Na toplem sem kmalu postala zaspana. »Gremo domov!« sem začela sitnariti.
Sestri in sosedov Janez so bili zatopljeni v igro in niso hoteli končati zaradi mene.
»Malo še počakaj!« so mi rekli.
Čakala sem, a mi je bilo kmalu dovolj. Želja po topli postelji je bila vedno močnejša. »Grem pa kar sama!« sem rekla.
»Sama ne smeš ven, zunaj je tema, lahko kam zaideš,« so mi rekli. »Saj poznam pot, ne bom zašla,« sem vztrajala.
»Le pojdi,« se je oglasil Janez, »tam na vogalu je krvavo stegno. Se ga nič ne bojiš?«
Vedel je, da me bo s tem strahom zadržal na peči. Bila sem zelo boječa, zlasti v temi, in srečati se s krvavim stegnom me je bilo groza.
Ko sem s sestrama šla domov, sem se obeh močno držala za roke in bolščala v temo, da bi zagledala krvavo stegno.
Sestra, ki je videla, kako me je strah, me je pomirila: »Saj ni krvavega stegna, Janez se je samo hecal!«
Naslednje jutro je mama imela opravka s prašiči in kokošmi. Hodila sem okrog in jo vprašala: »Mama, a je res tam zadaj krvavo stegno?«
»Kje pa! Kakšno stegno neki. Kdo pa ti je to rekel?« se je mama začudila mojim mislim.
»Janez včeraj zvečer, da me bo krvavo stegno, če grem sama domov.«
»To je rekel kar tako, da bi nehala sitnariti in siliti domov. Nič se ne boj, tega strahu ni!« me je potolažila.
Grem pa pogledat, če ju res ni, sem si rekla. Počasi in previdno sem šla po poti k sosedovim. Nikjer ni bilo nobenega sledu o krvavem stegnu. Šla sem naprej, da pogledam k sosedovi teti, ki je bila na domu sama.
Videla sem, da so hišna vrata zaprta, hlevska pa na stežaj odprta. “Teta je v hlevu,” sem vedela in stopila na kamniti hlevski prag. Previdno sem stopila v hlev in skoraj padla vznak , ko sem zagledala mlako krvi in sredi nje negibno sosedovo teto. Stekla sem domov in že po poti vpila: »Mama, teto je napadlo krvavo stegno!«
»Kje si pa bila?«
»Šla sem pogledat, če je kje krvavo stegno. Teta leži na tleh v hlevu in kri je okoli nje.«
Mama me je malo nejeverno pogledala, pa je vseeno šla v sosedov hlev. Ko je videla krvavi prizor, je brž poklicala očeta. Oče je hitro tesno povezal nogo nad rano, sosedov Franci pa pohitel po zdravnika. Kmalu je prišel tudi rešilni avtomobil. Teta je bila kar dolgo v bolnišnici.
Pozneje sem zvedela, da jo je brcnil konj. S podkvijo ji je zadal veliko rano, iz katere je odteklo veliko krvi. Reševalci so pohvalili očeta, da je pravilno ukrepal in ustavil krvavitev. Ko je teto brcnil konj, je padla in z glavo priletela v steno, da je izgubila zavest. Takoj ko je prišla iz bolnišnice, sva jo z mamo šli obiskat. Imela je povito nogo in hodila je z berglami. Vesela naju je bila, me stisnila v objem, kot mi je rekel že njen Janez: »Sam Bog te je poslal. Še malo, pa bi izkrvavela. Janez bi prišel domov šele pozno popoldne …«

Heli, To ni kraj za otroka. (zgodbe), v: Ognjišče 6 (2022), 27-29.