Zgodba

Prosim, daj mi svojo pahljačo

Umetnik je obiskal sestri dvojčici, ko sta praznovali rojstni dan.
Med številnimi darili, ki sta jih dobili, sta bili tudi dve pahljači. Slikar je dvojčici prijazno, toda resno vprašal, če mu dasta pahljači.
Ena mu je voljno izročila svojo pahljačo, druga pa se je obrnila proč in jezno rekla: »Jaz sem jo dobila in jaz jo bom imela.«
Čez nekaj dni se je slikar vrnil v tisto hišo in prvi dvojčici vrnil pahljačo, a ne tako, kot jo je od nje dobil, ampak lepo poslikano. Deklica je bila presrečna, ko je videla svojo okrašeno pahljačo. Njena sestra dvojčica pa se je zopet jezna obrnila stran.

Misel

Dekličina velikodušnost, da je izročila svojo pahljačo slikarju, je spodbudila velikodušnost umetnika, da jo je poslikal.
Ko delimo svoje stvari z drugimi, spoznavamo, da ob tem tudi sami prejemamo, saj je veliko veselje v našem življenju prav to, da osrečujemo druge. Podarjanje darov drugim vzbuja v nas močno občutje sreče in zadovoljstva. To nas seveda navdaja s prijetnim občutkom v sedanjem trenutku, pa tudi z upanjem na prihodnost: pred Boga ne bomo stopili praznih rok.
Spoznajmo in priznajmo, da vsi ti darovi, s katerimi smo v življenju obdarovani, niso namenjeni samo nam, ampak tudi drugim. Če jih hočemo ohraniti zase, se lahko zgodi, da izgubijo svoj pomen, mi pa smisel življenja.

Molitev

Gospod,
hvala ti za vse lepe stvari,
ki si nam jih podaril
in za vso prijaznost,
ki nam jo namenjajo drugi ljudje.
Prosimo te odpuščanja,
ker nismo delili z drugimi stvari,
ki smo jih prejeli
in nismo vračali prijaznosti,
ki so nam jih naklanjali ljudje.
Pomagaj nam,
da bomo odslej bolj velikodušno
delili z drugimi darove,
ki jih prejemamo.

Iskrica

»Večja sreča je dajati, kakor prejemati« (Apd 20,35)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2011), 52-53.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 14-15.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Živjo! Tole temo ste morda že obravnavali, ampak vam vseeno pošljem mojo dilemo. Ni toliko vprašanje o drogah kot o splošni klimi v družbi. Sam hodim na gimnazijo in kot že na vseh srednjih šolah je tudi pri nas zelo razširjeno kajenje marihuane. To me sicer ni nikoli vleklo, videl sem, kako vpliva na ljudi, in sem si že zdavnaj rekel, da tega ne potrebujem. Sem tudi športnik in to ne gre skupaj z mojim življenjskim stilom. Zadnjič smo imeli uro z razrednikom, ki je tudi profesor sociologije, kjer smo kot po navadi debatirali o raznih aktualnih temah, tokrat o konoplji. Presenetilo me je, da bi jo velika večina mojih sošolcev legalizirala, večina jih je govorila o pozitivnem vplivu konoplje na zdravje, pa o medicinski konoplji ... Celo trše droge bi legalizirali, da tako mafija ne bi imela več vpliva, da bi jo lahko celo predpisovali zdravniki … Mene zanima, kaj si mislite – Robert in mladi – o takšnih stališčih v družbi. Vse dobro vsem!
Maks, 17 let

Pozdravljen, Maks,
tudi jaz mislim, da so na splošno v družbi droge vedno bolj sprejete. To je verjetno posledica več faktorjev, eden izmed njih je gotovo dostopnost do drog, saj so prisotne vsepovsod. Drugi: to je neka alternativa alkoholu z namenom bežanja od vsakodnevnih skrbi in težav. Mladi se pogosto pri drogah osredotočijo le na njihove koristne oziroma ugodne učinke, nočejo pa iskati obširnih slabosti, ki jih povzročajo. Od zasvojenosti in duševnih bolezni pa vse do predoziranja in tudi smrti. Sam bi te in vse ostale mlade spodbudil, da v dobi, kjer z lahkoto dostopamo do ogromne količine informacij, poskusite poiskati vse plati uporabe drog, se čim več izobražujete in sprejemate informirane odločitve. Zavedam se, da je včasih ljudem veliko enostavneje izbrati nevednost in iti s tokom. Pa je to res okej? Po mojem mnenju ne, saj moramo vendarle stremeti k temu, da postanemo odgovorni posamezniki.
Luka, župnija Velesovo

Psihoaktivne substance so med mladimi vse bolj razširjene,
glavni problem pa so njihovi stranski učinki, o katerih se uporabniki pogosto ne pozanimajo. Uporaba tovrstnih substanc je v mnogih družbah še vedno tabu tema, kar pa mislim, da mladim v obdobju iskanja identitete prej škoduje kot koristi. Vsekakor nisem zagovornica uporabe drog, saj ta prevečkrat privede do njihove zlorabe. Droge na daljši rok škodijo zdravju, kar je dokazano v mnogih raziskavah.
Pred kratkim sem raziskovala to področje med umetniki. Kot vemo, je uporaba psihoaktivnih substanc še bolj prisotna v umetniških poklicih. Nekatere psihoaktivne substance, tudi marihuana, v majhnih odmerkih spodbujajo ustvarjalnost in divergentno razmišljanje. Uporabnikom omogočajo, da se lažje prepustijo umetniškemu procesu in doživijo flow (popolna zatopljenost, izguba občutka za prostor in čas). To je seveda mogoče samo v primerih uporabe majhnih odmerkov.
Problem tako marihuane kot tudi trdih drog je, da uporabniki razvijejo toleranco in ne občutijo več dobrih učinkov ob majhnih količinah. Zato tudi pride do zlorab, odvisnosti ali celo predoziranja. Veliko mladih poskusi kakšno psihoaktivno substanco iz radovednosti, na uporabo pa ima velik vpliv tudi okolje. Podobno je z alkoholom, ki se nam velikokrat zdi neškodljiv predvsem zaradi dostopnosti in razširjenosti, obenem pa vsi vemo, da prav tako kot ostale psihoaktivne substance škoduje zdravju.
Težko se opredelim glede legalizacije. Menim, da ne bi bilo velike razlike glede dostopnosti, bi pa ta omogočila vsaj delni nadzor čistosti surovin. To je tudi problem črnega trga. Glede na to, da legalizacija prinaša tudi davek, imam občutek, da bi se redni uporabniki še naprej posluževali prodaje in nakupa mimo zakona. Sicer pa, če se sprehajate po Ljubljani, morda niti nimate občutka, da marihuana ni legalna?
V Sloveniji obstaja organizacija DrogArt, ki želi mlade osveščati o manj tvegani uporabi alkohola in drugih drog. Nanje se lahko med drugim obrnejo tisti, ki se zaradi substanc znajdejo v stiski. Imajo tudi spletno stran, kjer je moč najti veliko informacij o tej temi.
Sara, župnija Velesovo

V zadnjih mesecih se ponovno pojavlja kampanja za legalizacijo konoplje (in razpis referenduma ... op. admin), zato se mi je zdelo pismo Maksa priložnost, da ga pošljem drugim mladim, da nanj odgovorijo s svojim mnenjem. Konoplja je najbolj razširjena prepovedana droga v Sloveniji. Nekateri posamezniki in struje se zavzemajo za legalizacijo konoplje, ki bi po njihovem mnenju prinesla določene nadaljnje rešitve in omogočila predvsem uporabo konoplje v medicinske namene. Nekateri pa se zavzemajo tudi za širšo dostopnost in uporabo konoplje v rekreativne namene.
Dejstvo je, da je kajenje marihuane med mladimi kar pogost pojav, in tu ne gre za nadomestek alkohola, ampak gresta velikokrat z roko v roki. Zanimivo je dejstvo iz raziskave, izvedene v Sloveniji, ki pravi, da je konoplja pri nas precej dostopna, saj je polovica 15-letnikov in skoraj dve tretjini 17-letnikov menilo, da bi v naslednjih 24 urah do konoplje dostopali lahko ali zelo lahko. Poleg tega se med slovenskimi mladostniki opaža prisotnost nizko zaznanih tveganj v povezavi z uporabo konoplje. Le-ta lahko med drugimi vpliva na razvoj možganov, na slabše šolske in študijske uspehe, pa tudi na pojav različnih težav v duševnem zdravju (tesnobnost, depresija, samomorilne misli in psihoza). Vpliva lahko tudi na prometne nesreče zaradi vožnje pod vplivom konoplje (okrni kognitivne sposobnosti, ki so potrebne za varno vožnjo, vključno z reakcijskim časom, sposobnostjo sledenja liniji ceste in vzdrževanjem pozornosti) in predvsem na razvoj zasvojenosti. Uporaba konoplje vpliva tudi na ključne kognitivne funkcije; ta vpliv je lahko trenuten ali dolgotrajen. Tudi konoplja pa nenazadnje sodi v širši krog prepovedanih drog, s katerimi se ukvarjajo kriminalne organizacije, ki širijo nasilje. Izvršna direktorica Europola je pred kratkim opozorila, da se raven nasilja, značilnega za Srednjo Ameriko, širi tudi v Evropo, kjer odkrivajo sobe za mučenje. Tudi to je črni trg.
Strinjam se, tako kot je v svojem odzivu zapisal eden izmed mladih, da gre pri kajenju marihuane za beg. Velikokrat je ta beg pospremljen z najrazličnejšimi izgovori, da kajenje človeka sprosti, zbere njegove misli in podobno. V prvi vrsti pa te popelje v svet, ki ni svet realnosti, v kateri si. Menim, da legalizacija konoplje ne bi zmanjšala uporabe konoplje med mladimi. Opozoriti je treba tudi na povezane dogodke, ki smo jim priče, saj se dogaja, da pri obdelavi gojenja marihuane uporabljajo različne kemične spojine, ki kasneje na posameznikih povzročajo različne učinke, kot so razna paranoidna doživljanja, halucinacije ...
Zdi se mi, da je današnja klima v naši družbi takšna, da spodbuja vsesplošno toleranco, tudi na področju drog. Vendar sodi uporaba marihuane med mladimi še posebej med tista področja, ki so zelo tvegana. Zlasti zato, ker ne vemo, kakšne – tudi dolgotrajne – posledice lahko ima uporaba (tudi grama marihuane) na človekovo življenje. Zato je zelo težko govoriti o manj tvegani uporabi drog. Najmanj tvegan odnos je abstinenca.
Iz Maksovega pisma bi rad podčrtal še nekaj, kar lahko ostane spregledano: njegovo prizadevanje za zdrav življenjski slog in šport.  Njegovo početje bi lahko uvrstili med neke vrste preventivo, ki je ob pojavu in prizadevanjih, ki se pojavljajo v družbi, še kako pomembna. Preventivne dejavnosti in poznavanje posledic uporabe so ključnega pomena pri omejevanju škodljivih vplivov prepovedanih (in tudi neprepovedanih) drog..

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 4 (2024), 58-59.

Neki Anglež je obogatel, ko je kopal zlato v Kaliforniji. Denar je poslal domov v Anglijo, potem pa se je odpravil počasi na pot. V New Orleansu se je nameraval vkrcati na ladjo za Anglijo. Obiskal je tržnico s sužnji, v prvi polovici 19. stoletja so namreč še prodajali sužnje. Zagledal je skupino moških, zbranih okrog lepe mlade črnke, ki so jo ponujali na dražbi. Slišal je pripombe moških. Videl je dva zlikovca, ki sta licitirala za dekle, in slišal, kaj nameravata narediti z njo.
V sebi je začutil odpor do vse te pokvarjenosti. Ko se je cena dvignila zelo visoko, ni več strpel. Pomahal je dražiteljem in povedal dvakrat višjo.
Vodja dražbe ga je vprašal: »Imate denar?« – »Da, imam,« je odgovoril. Izdali so mu potrdilo in odpravil se je, da z odra vzame mladenko, ki jo je kupil. Ko je stopila z odra, mu je pljunila v obraz in skozi zobe zasikala: »Sovražim te!«. Molče si je obrisal obraz.
Prijel jo je za roko in se z njo odpravil po blatni ulici do manjše poslovne zgradbe. Dekle ni znala brati in ni vedela, kje sta. Njen kupec je šel do mize in začel nekaj govoriti. Razumela je, da je dejal: »Vztrajam, ker je tak zakon. Vztrajam!« Končno je nekaj plačal in dobil neki papir. Vrnil se je k mladenki, ki je bila pripravljena skočiti vanj kakor ranjena zver.
Ponudil ji je tisti papir: »To je potrdilo tvoje osvoboditve. Svobodna si!« Ona pa je še naprej govorila: »Sovražim te!« Dejal ji je: »Kaj ne razumeš? To je potrdilo tvoje osvoboditve. Svobodna si!« Odgovorila je: »Plačal si dvakrat več, kot je bilo kdajkoli plačano na tej tržnici, da mi daješ svobodo? Ne verjamem.« Ponovil je: »Da, to je potrdilo tvoje osvoboditve,« in ji ga potisnil v roko. »Hočeš reči, da si me kupil, da bi me osvobodil?« je vprašala. »Da, kupil sem te, da te osvobodim,« je potrdil.
Solze so ji spolzele po licih. Že zelo dolgo ni jokala. Ko so ji tekle solze, se ji je na ustih zarisal nasmeh. Padla je na kolena in z rokami objela njegove čevlje in skozi solze zajecljala: »O, kupil si me, da me osvobodiš! O, kupil si me, da me osvobodiš! Plačal si več kot kdorkoli, samo da me osvobodiš.«

Gospod Jezus Kristus nas je ‘kupil’, da nas osvobodi. Ko bomo to razumeli, bo naše največje veselje služiti njemu, ki nas je s svojo smrtjo in vstajenjem odkupil in osvobodil.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2024), 69.

naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Nekoč je živel človek, pogumen in krepak, z imenom Peter, ki si je izbral poklic vojaka. Znal se je bojevati z mečem in puško in se je odlično izkazal v najslavnejših bitkah.
Toda hoditi po svetu kot vojak in bojevati se pomeni izpostavljati se veliki nevarnosti. Tako je bil sredi divjega boja smrtno ranjen in še isti dan je prišel pred nebeška vrata. Močno je potrkal in sveti Peter je pohitel odpirat.
»Dobro, mladenič,« je rekel nebeški ključar in na hitro pogledal vojaško uniformo, »kaj bi rad?«
»Rad bi stopil v nebesa,« je odgovoril prišlek. »Jaz sem vojak Peter. Gotovo me poznate, saj nosim enako ime kot vi. Poglejte odlikovanja, ki sem si jih prislužil! V celem polku ni bilo tako hrabrega vojaka. Skromno naj povem – sem najboljši vojak. Veliko sem se bojeval. Celo umrl sem za domovino. Mislim, da sem si zaslužil nebesa!«
»Vidim, vidim,« je mrmral sveti Peter, »brez dvoma imaš najlepše ime, kar jih je. Ja, ja, dobro si se bojeval ... Samo vse to ni dovolj. Prej moram pogledati v svoje knjige.« Nebeški ključar je s police vzel ogromno knjigo in počasi začel brati stran za stranjo. Vse, kar je vojak naredil, je bilo napisano v knjigi. Nebeški ključar je bral, zmajeval z glavo in se čohal po dolgi beli bradi. »Hm, hm,« je brundal. Glede na to, kar je bilo napisano v knjigi, in po pravilih, ki so urejala vstop v raj, sveti Peter nikakor ni mogel spustiti vojaka v nebesa. Toda prvak apostolov ni mogel poslati v pekel nekoga, ki se je imenoval tako kot on.
Zato je sveti Peter poklical nadangela Mihaela, ki je nosil meč in oklep in bi imel razumevanje za vojaka. Dolgo sta razpravljala in nebeški ključar je iskal vse načine, da bi vojaka spustil v nebesa.
Toda nadangel Mihael je bil neizprosen: »Ne more v nebesa!«
A sveti Peter ni odnehal. Sklical je nekaj znanih svetnikov in jim govoril o vojaku. Toda vsi so zmajevali z glavo in se strinjali, da ne more v nebesa.
A kaj bi moglo ustaviti prvaka apostolov? Ni se pomišljal stopiti niti k Jezusu. Začel je pripovedovati o vojakovem junaštvu in kako je umrl za domovino.
Jezus je skrbno prisluhnil vsaki besedi. Toda prav tisti trenutek je nastal nepopisen hrup. Kakšnih dvanajst jeznih vražičkov je vzklikalo: »Stoj! Stoj! Ta vojak ne pripada nebesom. Z nami mora v pekel!«
Vojaku je res trda predla. Eden od vražičkov je vpil: »Glej ga! Ta je vedno govoril: “Pojdi k vragu!”«
Prav v tistem trenutku se je ob Jezusu pojavila prelepa gospa. Bila je Marija. V rokah je imela ogromno zlato knjigo. Izročila jo je Jezusu. Stotine strani je bilo popolnoma popisanih. Jezus je začel brati.
Bral je in bral. Na koncu se je obrnil k Mariji in se priklonil. To je bilo znamenje, da vojak Peter lahko vstopi v nebesa. Sama Marija ga je prijela za roko in vstopila z njim. Sveti Peter se je zadovoljno smehljal.
Niti malo pa niso bili zadovoljni vražički. »Marija je naša poguba! Vedno znova nam krade duše, ki pripadajo nam.«
Svetemu Petru pa ni dala miru še ena stvar: Kaj je pisalo v zlati knjigi, ki jo je Marija dala v branje Jezusu?
Približal se je knjigi in jo odprl, medtem ko so drugi praznovali vojakov prihod v nebesa. V knjigi so bile zapisane številne zdravamarije. Vsakokrat ko je vojak Peter zmolil zdravamarijo, jo je Božja Mati zapisala v zlato knjigo. Prav te zdravamarije so vojaku Petru odprle nebeška vrata.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2017), 32.
knjiga: Obrisal bo solze z njihovih oči, (Zgodbe za dušo. Nova serija 1), Ognjišče, Koper, 2022, 79.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Zmeraj manj jih je.
Vsako leto je nekaj pogrebov ...
Kakšno leto več, kakšno leto manj ...
A vsako leto tudi nekaj novih maš. Vsaj zaenkrat.
Nekatere jokajo: “A jih ni škoda?!”, drugi pravijo: “Bo pa za nas več ostalo!”
Za nekatere bodo vedno ‘gospodi’, za druge so vsi po vrsti ‘pedofili’.
In godemo: “Po duhovnikih vera gor, po duhovnikih vera dol!” in: “Gospod, pošlji delavcev na svojo žetev!”
Vsi – se nam zdi – vemo, kako jim je, in vse – se nam zdi – poznamo ...
Poznamo nekaj dobrih ... in nekaj še boljših. Nekaj svetih ... in nekaj svetniških. (O tistih, ki niso tako zelo dobri niti tako zelo sveti, pa ne bomo tu in zdaj.)

Bog se nas usmili!
Povejte, župniki, vas je morda zajel val malodušja? Ste v svojem prizadevanju obupali? So vas prijatelji zapustili in farani razočarali? Vas škof ne razume, na sobrate pa se ne morete zanesti? Ste ostali brez moči? Sami? Se vam zdi, da vas še Bog ne sliši?
In vi, novomašniki? Trepetate? Se vam zdi, da vas čaka ogromno polje, vi pa v dlani držite le eno samo samcato zrno – svoje srce?
Toda ali veste, koliko žitnih klasov lahko zraste iz enega zrna? Deset! In veste, koliko zrn je v klasu? Povprečno osemdeset. Če torej zrno posejemo, bomo ob prvi žetvi dobili blizu osemsto zrn, teh osemsto zrn bo dalo ob drugi žetvi šeststoštirideset tisoč zrn, ob tretji jih bomo dobili petstodvanajst milijonov, ob četrti pa čez štiristo milijard. Tako se množi žitno zrno! Neverjetno, kaj?! A vse to se zgodi le, če zrno “pade v zemljo in umre”.
Veste, Bog je kmet, ne neki zblojen filozof. In kmet ve, da lepe besede, še tako učene in sladke, ne bodo zorale njive, ampak je treba poprijeti za plug. In kmet ve, da je treba vsejati zrnje in vsaditi seme, ne obljube. In kmet ve, da pridelek ni odvisen le od njega, čeprav je storil vse, kar je lahko. In da je ob času žetve dobro imeti pomoč.
Božja logika, v nasprotju z našo, stavi na kvaliteto, ne na kvantiteto; na moč, ne na število. In potem res ni važno, koliko nas je (kristjanov namreč: duhovnikov in laikov, posvečenih in neposvečenih, nedeljnikov in občasnikov), temveč, kakšni smo. Saj smo “sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se osoli?” (Mt 5,13)
Zato nam ne pritiče obup: ne duhovnikom ne laikom, ne posvečenim ne neposvečenim, ne nedeljnikom ne občasnikom! Bodi prilično ali neprilično!
V to božjo njivo, ki nas obdaja, in na katero smo bili postavljeni, vsadimo srce, ne le namena; in želi bomo dejanja, ne praznih besed. Iz dneva v dan umirati sebi, pomeni iz dneva v dan rojevati se v Kristusu. Tako si božič in veliki petek podajata roke.
In kmet ve: prazniki so prazniki. Pa če padejo na petek ali na svetek!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 7, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Bil je topel četrtkov večer. Oče, mama in sin Marko so vračali domov od molitve pred Najsvetejšim. V njihovi župniji so že nekaj let vsak četrtek vztrajno molili za nove duhovne poklice.
Marko je bil nocoj tako nenavadno vesel, da ga je mama samo začudeno pogledovala od strani, češ kaj se dogaja z njim. Pred dobrim tednom se je razšel z dekletom, človek bi rekel, brez pravega razloga. Pustiti dekle, pridno, pošteno, verno, marljivo in delovno, dekle, kot jo lahko iščeš z lučjo pri belem dnevu, pa je ne boš našel ... Le kaj mu je? Je zaljubljen v drugo? Kmalu bodo doma in takrat jim bo povedal, tako je obljubil na mamina zaskrbljena vprašanja.
Ko so prispeli domov, jih je mlajši sin že nestrpno čakal. Le kaj so danes počeli tako dolgo? Hči, že nekaj let poročena, je tudi že bila doma. Marka je od veselja kar dvigovalo, vsi drugi pa so se samo spogledovali in čakali ...
Ko so posedli za mizo v kuhinji in je mama prinesla sveže pečene piškote in čaj, je Marko spregovoril: »Ati, se spominjaš naših počitnic na morju, ko smo bili še otroci? Vedno si me spodbujal - ne pomakaj nog v vodo, ne poskušaj, kako je mrzla, saj smo vendar sredi vročega poletja. Odloči se in pogumno skoči v morje ter zaplavaj! Zaupaj vase, ne bodi cagavec! Vidiš, to sem zadnje čase večkrat imel pred očmi, zato odločitev ni bila omahljiva in težka. Odločil sem se in ukrepal sem skoraj v trenutku: včeraj sem se vpisal v bogoslovje.«
Vsi so okameneli. »Kako? Marko, pa ja ne ti! Doma imamo vpeljano obrt, ki jo boš ti nadaljeval. Tudi prvi letnik študija na fakulteti končuješ brez težav za poklic, ki ti je namenjen. Pa dekle? Le kje imaš pamet? Vse poti so ti odprte, vse je odlično začrtano in načrtovano. Tudi dekle ti bo oprostilo, če ji razložiš, zakaj si jo tako na hitro in brez vzroka pustil.« Iz mame je kar vrelo.
Oče in sestra sta bila brez besed. Najmlajši pa je malce porogljivo spregovoril: »Mama, toliko let že moliš za duhovnika iz naše fare, pa res nisi pomislila, da boš morala žrtvovati svojega sina in sanje, ki jih živiš zanj?«
»Ne, molila sem za koga drugega, zakaj bi za svojega? Saj je fara velika in toliko mladih in primernih fantov je še! Ali si res ne bi premislil?« Oblile so jo solze.
»Mama, ne jokaj, prosim te! Jaz sem tako srečen, saj čutim, da sem se prav odločil. To mi pravi moje srce. In danes, ko sem bil z vama in sem opazoval ljudi, kako pobožno in zaupno prosijo Boga za duhovnika, ki si ga želijo ... Ko sem videl in občutil vse molitve danes in že toliko let nazaj, sem vedel, da sem se prav odločil. Vedel se, da hočem dati svojo privolitev Bogu, ki me kliče. Mama, ne bodi žalostna, jaz sem tako srečen! Boš videla, brat bo resno prijel za študij in čez nekaj let bo dober gospodar v očetovem podjetju. Mene pa pustite, da grem po poti, na katero sem poklican.«
Nihče se ni dotaknil dišečih piškotov in čaja. Grla so bila zavezana. Nemo so se opazovali, mama pa je še kar naprej jokala. Družba se je kar hitro razšla.
V naslednjih dneh so se večkrat slišali po telefonu in s skrbjo spremljali mamo, ki se ni mogla potolažiti. V dveh tednih je izjokala vse solze, potem pa samo nemo vpila k Bogu. Na molitve ob četrtkih ni več hodila. Bila je jezna na Boga, ki ji je ukradel sina ...
Od takrat je minilo že skoraj trideset let. Marko je dober in srečen duhovnik. Je biser, ki so ga brusile mamine solze.
Ko se mama sedaj v spominih vrača nazaj, ne more razumeti same sebe. Se pa Bogu zahvaljuje, da se Marko ni ustrašil njenih ugovorov in njenih solz, da ni izgubil poguma, da je vztrajal pri svoji odločitvi. Že dolgo, dolgo brez grenkobe v srcu še naprej moli za nove duhovne poklice, za duhovnike in za njihovo svetost.
Katarina, Ognjišče (2012) 07, str. 24

Dolgo časa sem premišljevala, ali bi se oglasila ali ne, pa sem se le odločila, da vam napišem nekaj besed. Čudim se in ne morem razumeti, da nekdo po več kot pol stoletja zahteva, da se mora Cerkev opravičiti za nasilno pokristjanjevanje. Omenili ste, da sta papež Janez Pavel II. in papež Frančišek molila v ta namen, kar pomeni veliko več kot opravičilo. Vprašanje je, če je kriva Cerkev, ker so bile v tistem času razne svetne prisile.
Vedeti pa je treba, da bo o vsem tem sodil Bog, ker je on sodnik in ne ljudje. Stara sem 78 let in vzgojena sem bila verni družini. Že v otroštvu smo hodili k šmarnicam, zornicam, redno k maši in k spovedi, a mi nihče ni rekel nič slabega, pa imam tudi veliko grehov.
Če bi mi kakšen duhovnik rekel kaj slabega, pa zaradi tega ne bi opustila maše, saj hodim k maši zaradi Jezusa, ki me čaka v Cerkvi.
Danila

V svojem kratkem pismu ste pisali predvsem o dveh stvareh. Najprej o prošnji Cerkve za odpuščanje (pri pokristjanjevanju). Po vašem je nepotrebna, saj so v tistem času bile ‘razne prisile’. Mimogrede – pokristjanjevanje ni potekalo pred več kot pol stoletja, ampak veliko prej. Drži, da so bile razne prisile, a to ne odvezuje Cerkve, da bi ravnala tako kot druge ustanove. Tudi če bi za vse stvari ljudi silili, za vero to ne sme veljati. Vera je preveč sveta in velika zadeva, da bi vanjo koga silili, vse pa k veri lahko prijazno povabimo. Po pristnih zgodovinskih virih pokristjanjevanje Slovencev ni bilo nasilno, kakor bi ga nekateri radi prikazovali v zadnjem obdobju, še posebej v komunističnih časih. Sklicevali so se na Prešernovo pesnitev Uvod h Krstu pri Savici, kjer pa ne opisuje zgolj zgodovinskih dejstev, ampak zgodovinsko snov literarno obdela. To mu pesniška svoboda pač dopušča.
Če se člani Cerkve niso pregrešili pri pokristjanjevanju, so se pa marsikdaj v zgodovini. Ni res vse, za kar Cerkev obtožujejo, gotovo pa je, da so njeni člani v zgodovini delali napake. Nekateri tudi zločine. Prav zaradi tega dejstva je papež sv. Janez Pavel II. v svetem letu 2000 prosil odpuščanja za te napake. Vam se taka prošnja ne zdi potrebna. Niste edini. Tudi v tistem času so nekateri zaradi tega papeža zelo kritizirali. V tistem času nas je obiskal upokojeni reški škof Josip Pavlišić in kot izkušenega človeka sem ga vprašal, kaj meni o papeževi prošnji za odpuščanje. Odgovoril je: »Cerkev ljudem vedno priporoča, naj prosijo Boga in ljudi odpuščanja, zato je prav, da tudi sama stori enako.« Jakobovo pismo pravi: »Priznavajte drug drugemu grehe in molite drug za drugega« (Jak 5,16). Prositi za odpuščanja je veliko dejanje, ki ga zmorejo samo duhovni ljudje. Sveti Janez Pavel II. ga je zmogel. Veliki indijski državnik Mahatma Gandi je dejal, da slabiči zaradi svoje šibkosti ne zmorejo izreči opravičila, niti ga sprejeti! Da je prositi odpuščanje težko, kaže tudi dejstvo, da je malo drugih organizacij in ustanov prosilo odpuščanja za napake, ki so jih storili.
Da je prositi odpuščanja nekaj plemenitega, me je v zadnjem času prepričal upokojeni nadškof Anton Stres, ki je ob zlati maši prosil za odpuščanje: »Ob jubileju duhovništva tako ne preostane nič drugega, kakor to, da smo velikemu pastirju ovc hvaležni, da nas je privzel v svoje pastirovanje, hkrati pa dovolj dovzetni za ponižno prošnjo, naj nam odpusti, če se nismo izkazali dovolj vredni tega zaupanja.« Podobno je ob odhodu v pokoj naredil mariborski nadškof Franc Kramberger. Kdo od nas je tako popoln, da mu ni treba prositi odpuščanja? Nihče. Vsi smo samo zmotljivi ljudje, ki lahko grešimo – tudi vi sami v pismu priznavate, da ste grešni – in zato moramo prositi odpuščanja.
Ob koncu pisma dodajate, da zaradi napak Cerkve oziroma duhovnikov ne smemo prenehati hoditi v cerkev. Strinjam se z vami, čeprav nekateri ljudje zatrjujejo, da so nehali hoditi v cerkev, ker se jim je zameril kakšen duhovnik. Verjamem, da je to neprijetna izkušnja, čeprav sem tudi večkrat doživel, da so nekateri poiskali izgovor za svoje neobiskovanje maše v duhovnikovem neprimernem vedenju. Nekateri so obsojali duhovnika, ki je odločno zahteval od njih, naj živijo kot kristjani. Tega mu ne bi smeli zameriti, saj je to njegova dolžnost. Res je, da je lahko kateri od duhovnikov to storil na neposrečen način.
Lahko se zgodi, da kakšen duhovnik s svojim slabim življenjem pohujša vernike. Pisatelj Pavle Zidar v knjigi Hokuspokus kaplan opisuje mladega duhovnika, ki je na novo prišel v župnijo in je na poti srečal staro ženico. Menil je, da ta ne ve, zakaj veruje. Zato jo je malo ‘preizkusil’, misleč, da ga ne pozna. Najprej jo je previdno vprašal, če veruje. Ona mu je pomenljivo odgovorila, da vere ne bi zavrgla zaradi interesov in da imeti sedem otrok ni enako kot preštudirati sedem debelih knjig, kakor jih je on, in mu tako prijazno dala vedeti, da ga je prepoznala in da tudi on ne ve vsega. Kaplan jo je še vprašal, če bi verovala, tudi če bi videla duhovnika grešiti. In ženica mu je odgovorila: »Sem jih že videla in jih še bom. Dolgo sem na svetu. Videla sem že vse grdobije. Saj ni duhovnik moja vera. Moja vera je Jezus.«
Tako je ta preprosta ženica povedala globoko resnico, da svoje vere ne smemo graditi na človeku, ampak na Bogu. Lepo in dobro je, če nas na poti vere podpirajo ljudje, a to se ne zgodi vedno. Napake ljudi, tudi duhovnikove, naj nas ne odvrnejo od obiska maše ali sodelovanja v župniji. Kako žalostno je, ko kdo reče: “Odkar je prišel novi župnik ne hodim k maši” ali “Ne sodelujem v župniji”. Taka miselnost je znamenje slabotne vere ljudi. Če so prej hodili zaradi duhovnika k maši in sodelovali v župniji, so to delali zaradi človeka. Če v cerkev hodimo zaradi Boga, nas menjave župnikov ne bodo motile. Ko je bil neki mlad duhovnik premeščen iz versko dobre podeželske župnije v mestno župnijo, o kateri je bilo znano, da pri maši in pri cerkvenem življenju sodeluje malo ljudi, mu je neka modra žena v imenu župnijskega občestva ob slovesu in zahvali dejala: »V župniji, kamor vas pošilja škof, so ljudje drugačni in tudi okolje je drugačno, Bog pa je isti!«
Spominjam se nekega človeka, ki je trdil, da bi hodil v cerkev, če bi imeli drugega župnika, ker da sedanji ni dober. Morda je bil v nekaterih stvareh res nekoliko neroden. Pa je v župnijo prišel drug župnik, ki je dobro opravljal svoje delo, a omenjenega ‘kritika’ ni bilo v cerkev ...

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 6-7.

Najstarejše in najbolj pogosto znamenje za Kris­tu­sa je riba. Črke, ki sestavljajo grško besedo riba (IKTHS = Iesous Kristos Theou Hyos Soter) pomenijo: Jezus Kristus Božji Sin, Odrešenik. Zaradi tega so znamenje ribe zelo pogosto uporabljali v zgodnji krščanski umetnosti. Kristjani so vedeli, kaj pomeni, pogani pa ne.
Riba se uporablja tudi kot znamenje krsta. Kakor riba ne more živeti brez vode, tako kristjan ne more biti odrešen in prejeti božje življenje brez krstne vode.

Znamenje ribe nas spominja tudi na dogodek, ko apostoli vso noč niso nič ujeli, ko pa so vrgli mreže na Jezusovo besedo, so jih napolnili. Če živimo in delamo v Jezusovem imenu, bo naše življenje dobro in rodovitno.

RUSTJA, Božo. (Božja znamenja), Ognjišče, 2012, leto 48, št. 6, str. 43.