24. julija goduje sv. Krištof. Njegove velike podobe vidimo naslikane na zunanje stene cerkva ob (nekdaj) pomembnih poteh. Tako so popotniki lahko videli sv. Krištofa že od daleč. Verovali so:

če vidiš svet(l)o podobo, boš tisti dan preživel srečno

Tokratni zapis začenjam s spominom na dni, ki sem jih doživljal kot mlad duhovnik v župniji sv. Ožbalta na Ptuju. Poslanstvo, ki sem ga opravljal, me je popolnoma privzelo. Kar naenkrat nisem imel več časa ne zase, ne za domače, molitev je postala formalnost, za povrh pa sem svoj deloholizem opravičeval z modno floskulo tistega časa: »Tudi delo je molitev!«
Delovati iz takšne misli je lahko usodno, še posebej, če si poklican v služenje bližnjim – in kdo med nami ni? Ljudje namreč ne »pijejo« le naših besed, pač pa tudi nas same; in se ne hranijo le iz naših dejanj, ob tem želijo »uživati« tudi (ob) nas. In so me pritegnili nase in nisem uvidel, da zato, ker sem se jim dal v jed. Če hočeš biti do ljudi resnično dober (ne dobričina!), je pomembno biti tudi moder in previden zlasti do tistih, ki namesto božjih moči raje pijejo tebe – kot pravimo, ti ‘pijejo kri’. Nihče ni izvzet pred takšnim ravnanjem bližnjih: vsak izmed nas je vsaj nekaterim po okusu.
Pili so me in cmokljali: »Mmmm, kako si dober!« Ko se mi hranimo s potrditvijo bližnjih, se lahko oni hranijo z nami! Kako nevarno je, če si vezan – zvezan s: »Kako si dober!« Danes vem: bil sem odvisnež in zato so me z lahkoto izpili ...
V meni je bilo vedno manj moči. V notranjo votlost so se pritihotapila tesnobna čutenja ... Ko ni moči Svetega, ni svetlobe. Notranji mrak in v njem vedno bolj grozeče temine se zalezejo v čutenje in misel. Hotel sem jim ubežati. Sedel sem v avto in vozil brezciljno. Tam nekje blizu Maribora me je zdrznil napis kraja: Pekel. In sem vedel, da je resničen v mojem čutenju. Obstal sem pred staro graščino in zataval po vlažnih, zatohlih hodnikih. Koraki so votlo odmevali ne le v prostoru, predvsem v mojo notrino.
Izza vogala se je pojavil bradat starec. Ves nebogljen mi je prihajal naproti.
»Kje sem?« sem ga vprašal.
»V P/peklu ste!« je rekel in se prodorno zazrl vame. ‘Kaj vidi v moje resnično?’ sem pomislil ves zbegan. Morda je zaznal stisko, ker je povprašal: »Ja, kam bi pa radi prišli?«
»Ne v P/pekel ...,« sem zajecljal kot izgubljen otročaj.
»Potem ste pa zavozili,« je izrekel in odkrevsal Bog ve v katero luknjo stare graščine.
Ja, zavozil sem! Zavozil sem predaleč od sočutne dobrote domačih – mojih najbližjih in od tiste Ljubezni, ki poteši, okrepi in odreši najgloblje v osebno resnično ... Tja lahko seže, ker je ta Ljubezen Bog sam! On, ki je Vse v vsem ... On, ki prežema sleherno celico mojega telesa in prežarja sleherni atom moje biti, če mu le dovolim vstopiti in potem biti v Biti čiste Ljubezni, da bi mi bilo bolj vredno biti v realnosti zemeljske stvarnosti in jo prepoznavati kot zanimivo in dobro priložnost ...
»Kam bi pa radi prišli?« Vprašanje starca in v meni odgovor: »Ven, ven iz teme! Nazaj k Svetlobi!«
Kot sem že pisal na teh straneh: odpravil sem se v Vipavski Križ. V kapeli starega samostana je klečal brat Benvenut – svetnik božji. Med vsemi, ki sem jih do sedaj srečal na zemeljski poti, je najbolj svetlil iz svoje notranje resničnosti. In takrat sem videl, kar se s površnim pogledom videti ne da: preprost redovnik zazrt v tabernakelj – tja, kjer je Bog sam na otip, kjer je sedaj Jezus naš Bližnji – zajet v kopreno svetlobe bolj blago prijetne od sleherne v zemeljski stvarnosti.
Pokleknil sem v bližino svetega redovnika in se tudi sam izpostavil. Kako odrešujoče je, ko si pred Bogom resničen – ko dovoliš, da vstopi v tvoja najbolj temačna brezna življenja. Nikoli, resnično nikoli, se ne osami in ne skrij v svojo temino! Kliči v njej božjo bližino! On, ki je nad vsem, je tudi v vsem in želi biti Emanuel – Bog s tabo. Iz spoznanja izkustev zdaj vem: v zemeljski stvarnosti je Najsvetejše resnično Najsvetlejše – je tisto sveto in svetlo, ki prodre za našo zunanjo podobo – v naše najbolj osebno resnično in to kar je omrtvelo drami v življenje. Jezus budi v Svetlobo.
»Poslanstvo je, da smo odsev Njegove bližine,« mi je govoril Benvenut in: »Če želim vredno in odgovorno skrbeti za druge, moram najprej dobro poskrbeti zase, ker nas ljudje jedo in je dobro, če pri tem okušajo božje.« Danes vem: ne iz teorije, vem iz izkustva življenja, da se je potrebno vedno znova krepiti. Toliki so, ki prihajajo v stiski. Izpili bi me, če bi sam ne pil Žive vode in bi podarjal le sebe – v meni bi našli premalo. Le stvari in človek danes očitno več ne potešijo. Iščemo Več – iščemo to, kar daje življenje, kar je Življenje v življenju!
V teh dneh počitnic vam želim, da se okrepite v Svetlobi: v Soncu, ki ogreje telo, in v Tistem, ki seže v globine duha. In iščite N/njegove odseve v lepoti, v kateri se je v stvarstvo podpisala sama Lepota. Iščite svet(l)e podobe za srečo v vsakdanjem življenju.
Karel GRŽAN

Zapisi izvirov, Ognjišče (7) 2011, str. 36

Težko je verjeti, kaj se dogaja mojemu otroku. Počutim se tako nemočno, zato vas prosim za vsaj kak dober nasvet. Zadnje čase se po tridesetem letu srečuje z nenavadnimi dogodki. Nisem bila pozorna, kajti menila sem, da je vse posledica preteklih ravnanj. A vse postaja zaskrbljujoče: ponoči ne spi, sliši glasove, neke sile jo vlečejo. Obračajo, zategujejo. Sanja grozne sanje ... take in podobne stvari.
Bili so obiski pri vedeževalki, bioenergetikih, a vsa ta pomoč je kratkotrajno delovala, vendar postaja težje (utrujenost, brezvoljnost, nezbranost, izguba veselja ...). Nazadnje je neki bioenergetik rekel, da ne najde duše, neki drug pa da je telo obremenjeno s silami zla, kakor da bo nekdo posegel s črno magijo. Priznam, zelo me skrbi.
Mislim, da bi pomagalo življenje, kot ga je učil Jezus. Od njega bi se lahko marsikaj naučili. Nisem še zasledila knjige, ki bi vsebovala njegove zgodbe in ob njej to, kar nam želi sporočiti – kako ravnati, kako živeti. Ni obsojal, ni sodil, je odpuščal. Ni dovolil kriviti drugih za to, kar se dogaja meni. Znal je sprejeti, tudi krivice. Ni vračal zob za zob, molil je zanje, o resnici, ki edina osvobaja, kako se nam v življenju vse vrača itd.
Težko pričakujem odgovor v reviji, na katero smo redno naročeni, a žal premalo preberemo in se vam za odgovor najlepše zahvaljujem
Tanja

Odgovor psihoterapevta

Kar doživlja vaš odrasli otrok je lahko tudi posledica manj eksotičnih vzrokov, kot na primer to, da je bil na površju pripravljen sprejeti stvari, ki so se mu dogajale, globoko v sebi pa tega ni mogel storiti. Verjamem, da mu pomaga molitev in vera, a je treba še vedno vlagati tudi lastni trud, da se soočamo s težavami, saj te pestijo prav vsakogar. Morda poznate oni slavni stavek žene, ki pravi, da je mož naredil neko hudo reč in mu je ona, dobra duša, odpustila! “Samo pozabila, pozabila pa nisem!” reče. No, to zgodbo potem leta in leta vlači ob vsakem prepiru na plan in sem prepričan, da je rekla, da mu je odpustila, v resnici, globoko notri, pa mu ni. Tako je verjetno z vašim otrokom: prepričan je, da je uredil, a podzavest rine nepredelane stvari na plan lahko na desetletja!
Morda ste tudi vi dodali nekaj bremena – najbrž vas odrasli otrok ni prosil, da pišete o tej težavi. S tem ste mu vzeli možnost, da sam poskrbi zase, da sam napiše in že s tem odda nekaj slabega od sebe ter doživi olajšanje. Še vedno ga obravnavate kot otroka. Morda otroka najbolj duši, da mora skrivati kaj iz preteklosti, “ker bi to bila sramota za družino” – torej sramota za mamo? Nič ne pišete o očetu, očitno ni pomembna figura v njegovem življenju, ali pa ga ni – morda ga ni več, seveda. Prva stvar: otrok mora sam začeti skrbeti zase in za druge, naj se vključi v Karitas, naj skrbi za otroke, kogarkoli, ki ima težave ... Če je to punca in že ima družino, njena nova družina – mož – poskrbi zanjo, ne vi!
Odrasli otroci ne smejo služiti temu, da je doma pri starših še vedno polno gnezdo. Morajo zaživeti po svoje, mi pa stopiti vstran, da lahko dihajo in naredijo svoje napake, ki jih tudi sami popravljajo. Ali ima cilje v življenju, ali se izgovarja, da jih ne more imeti, ker je tako hudo kakšno noč? To je razvajenost! Ljudje živijo v strašnih razmerah in v neznosnih bolečinah in imajo svoje cilje in želje!
Predlagam vam, da se v družini držite ene filozofije, svojih globokih prepričanj, ne enkrat k vedeževalki, drugič k bioenergetiku, tretjič na ne vem kakšno frekvenco, pa neka znanka je rekla, da glina na prsih pomaga, potem k novemu samooklicanemu guruju ki ‘zdravi’ takorekoč vse. Če tekate od enega k drugemu, tudi ne veste, kaj je res pomagalo (če slučajno bi, a je upanje skoraj nično).
Torej konkretno: stopite nazaj, povejte otroku, da vidite, da je odrasel in bo naslednje korake naredil sam, jaz bi mu predlagal, naj gre do zdravnika: morda gre za kakšno težavo, ki je ne pričakujete (sladkorna na primer, pomanjkanje kakih elementov v krvi, slaba krvna slika, mogoče za obliko depresije ...) Če potem presodi, da potrebuje drugačno od medicinske pomoči in je verna oseba (ne pobožna!), naj se obrne na župnika in od tam naprej po isti liniji. Kar spomnite: »Pomagaj si in Bog ti bo pomagal!«
V tem vrstnem redu – ne čakat, da najprej Bog stori svoje!
Marko Juhant

Odgovor duhovnika
Žal ste napisali premalo, da bi lahko natančno vedel, kaj se dogaja z vašim otrokom. Ali gre za duševno stisko, bolezen ali pa za neko obsedenost z zlom? Razumem vas, da vas skrbi za otroka, a obenem menim, da bi moral najprej on sam nekaj narediti, skupaj pa kaj drugače, kot ste. Obisk vedeževalca in podobnih ljudi ni prava rešitev. Velikokrat ti ljudje nimajo pravih rešitev, ampak težave samo še povečajo in stvar zapletejo. Bolje bi bilo, da bi z otrokom šli – ali pa bi lahko šel sam – h strokovnjaku. Lahko je to psihiater ali pa psihoterapevt. Glede na težave bi vas on že znal prav usmeriti. Prav tako bi bilo bolje, da bi z otrokom obiskala duhovnika ali celo eksorcista, če menite, da je otrok obremenjen s silami zla ali, kot kristjani rečemo, obseden, čeprav ti pojavi niso najbolj pogosti. Gotovo bi vam eksorcist na podlagi izkušenj in seveda molitve znal svetovati.
Lahko se samo strinjam z vami, ko pravite, da bi pomagalo življenje po Jezusovem nauku. Knjig, ki govorijo o Jezusu in njegovem nauku, je ogromno. Tudi v slovenščini. Veliko knjig o krščanski veri in o Jezusu ter o njegovem učenju lahko dobite pri naši založbi. Opis teh knjig si lahko ogledate v naši spletni knjigarni: http://knjigarna.ognjisce.si/. Če imate možnost, pa lahko obiščete kakšno knjigarno naše založbe (Koper, Ljubljana, Kranj, Maribor, Ptuj) in si tam ogledate bogato ponudbo verskih knjig.
Žal se večkrat dogaja, da te knjige ostajajo na policah bodisi knjigarn kakor tudi knjižnic po domovih. So bogastvo, ki je neizkoriščeno. Koliko Svetih pisem dobijo birmanci ali prvoobhajancev in koliko jih ostane neprebranih!
Moti me, ko v družinah – tudi takih, ki se imajo za verne – najdeš najrazličnejše knjige (za otroke), verskih pa ne. Zakaj bi otroka prikrajšali zanje? Se premalo zavedamo, da otrok kot goba ‘pije’ informacije? In prej ko mu začnemo govoriti (ali brati) o Bogu, globlje se bo to vcepilo v njegovo dušo. Saj poznamo rek: Povej mi, kaj bereš in povem ti, kdo si. Branje nas oblikuje. To, kar beremo, počasi prodira v nas in vpliva na nas. Zato izbirajmo svoje branje. Knjiga ima večjo moč, kakor ji jo pripisujemo.
V zgodovini so knjige povzročile revolucije in spremembe v družbenem in osebnem življenju. Kdo ne pozna primera sv. Ignacija Lojolskega, ki je v trenutku življenjske krize dobil po naključju v roke življenjepis Jezusa in svetnikov? Branje teh knjig ga je spremenilo. Iz ambicioznega mladeniča, ki ni mislil na Boga, je postal mož, ki je svoje življenje popolnoma posvetil Bogu. Včasih pomislim, koliko (mladim) ljudem bi branje dobre knjige omogočilo prebroditev življenjske krize. Zato pogumno v versko knjigarno in nabavite si kakšno izmed številnih knjig o Jezusu ter se lotite branja, ki naj vam bo navdih za življenje, molitev pa moč, da boste zmogli Jezusove nauke uresničevati v življenju.
Božo Rustja

Ognjišče (2016) 07, str. 54

Legenda slika sv. Krištofa kot orjaka, ki je na svojih ramenih prenašal popotnike čez divjo reko. V novejšem času velja za zavetnika avtomobilistov.

Sveti Krištof velja za pomočnika v sili in je zavetnik zoper naglo smrt. Za svojega zavetnika ga imajo čolnarji, splavarji, nosači, vodniki, prevozniki, atleti, planinci, tesarji, klobučarji, pleskarji, knjigovezi, iskalci zakladov, vrtnarji, v zadnjem času avtomobilisti, … Sv. Krištof je tudi priprošnjik proti nalezljivim boleznim, proti ognjeni in vodni nevarnosti. V zvezi njegovim češčenjem je bila leta 1485 v Ljubljani ustanovljena bratovščina sv. Krištofa.

več o sv. Krištofu. v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 49-51.

• Na Slovenskem imamo precej cerkva, ki imajo na zunanji steni sliko sv. Krištofa, na glavnem oltarju pa je samo v dveh podr. cerkvah: v Grajski vasi (Gomilsko) (levo) in na Gramnu (Laško) – obe CE škofija.

 M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 3, str. 98

Zgodba

»Pa ne spet ona!«

Mati je pospravljala po hiši s pomočjo dveh odraščajočih hčera. Ko je sredi dela bežno pogledala skozi okno, je zagledala opravljivo in radovedno sosedo, da se bliža njihovi hiši. Hčerki sta zaslišali, kako je mati zavzdihnila: »O joj, pa ne spet ta nadloga.«

Ko je soseda potrkala na vrata, ji je šla mati odpret. Hčeri sta se spogledali, potem pa planili v smeh, ko sta slišali, kako je mati pozdravila sosedo: »O, kako lepo, da vas spet vidim. Le vstopite. Kar naprej, prosim!«

Misel

Bog sovraži hinavščino, kajti s hinavščino hočemo na zunaj pokazati, česar v svoji notranjosti nimamo.

Če koga obdolžimo hinavščine, pomeni, da se tak človek kaže kreposten, dejansko pa ni. Samo hlini nekaj, kar ni resnično. To je napaka, slabost, ki kaže na dvoličnost človekovega značaja.

Hinavci so ljudje, ki ne pokažejo pravega obraza, ampak se delajo drugačne. Lahko se prikazujejo kot dobre, svete v očeh ljudi, ne morejo pa se pretvarjati pred Bogom. On nas vidi takšne, kakršni v resnici smo. Pred Bogom se ne moremo obnašati dvolično. On vidi ne samo naša dejanja, vidi tudi v srce in dušo, vse naše misli ...

Ali sem hinavec? Prav bo, da si glede tega izprašamo vest. Resnica naj nas osvobodi, da se bomo varovali hinavščine v medsebojnih odnosih.

Molitev

Gospod Bog,
pred tvojim pogledom se razkrije
vse naše pretvarjanje in hinavščina.
Ti nas poznaš take, kakršni smo.
Tvojim očem ni nič skritega.
Ti ne gledaš, kakor gledamo ljudje.
Mi vidimo le zunanjost, ti vidiš tudi notranjost.
Mi vidimo samo telo, ti vidiš tudi dušo in srce.
In bistveno je srce.
Pretvarjamo se lahko
samo pred ljudmi.
Pred teboj se ne moremo.
Biti dober v očeh ljudi,
je zate premalo.
Lepa podoba, ki jo kažemo na zunaj
mora odsevati lepoto naše duše.
Edino takrat smo dovolj dobri tudi v tvojih očeh.

Iskra

Hinavščina je huda značajska napaka, ki omreži človeka. Potrebna je stalna čuječnost. To ni napaka kakor jeza ali lakomnost, ki nas napadata občasno. Hinavščina je 'stalna zaposlitev'.

»Varujte se farizejskega kvasa, ki je hinavščina. Nič ni prikritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo.« (Lk 12,1–2)

Blagodejen dom

Doma sem tam,
kjer me nekdo pričakuje,
kjer lahko delam napake,
kjer imam prostor za sanje,
kjer lahko iztegnem noge,
kjer lahko odkrito govorim,
kjer lahko glasno pojem,
kjer je vedno prostor zame,
kjer lahko snamem masko,
kjer mi nekdo pozorno prisluhne,
kjer sem lahko tiho,
kjer nekdo z menoj deli veselje,
kjer lahko poženem korenine.
Doma sem tam,
kjer lahko sproščeno zaživim.

Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2012), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 48.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Julij je ‘carski’ mesec.
Pa ne zato, ker ga je tako poimenoval Julij Cezar, saj bi potem moral julij biti ‘cesarski’ mesec, pač pa zato, ker je po SSKJ-ju (Slovarju slovenskega knjižnega jezika) ‘car’ nekdo, ki “zaradi zanimivih, prijetnih značilnosti vzbuja občudovanje”. In julij brez dvoma od vseh mesecev v letu vzbuja največ občudovanja. In je zanimiv. In nadvse prijeten.
In imam za ‘nejevernike’ pripravljeno čisto preprosto razlago.
Najlepši dan v tednu je … sobota, seveda! Minil je petek in z njim delovni teden. Prosti smo! Pa ne samo to! Pred nami je še nedelja, ki nam prinaša prav to, kar skriva v imenu: nedelo! In nedelja se ne more primerjati s soboto, pa naj bo še tako sončna in zabavna, in naj je stokrat “Gospodov dan” … Kajti nedelji nad glavo nepreklicno visi ponedeljek; ali pa ji celo diha za vrat, kar je še slabše … in tudi nekoliko neprimerno, če se mene vpraša!
Sobota je kraljica! Cárica!
In prav tak kralj in car je med meseci julij!
Kajti minil je junij, za katerega smo vsi komaj čakali, da mine … poletje nas pozdravi s prvim valom sonca in vročine … Pa ne samo to! Pred nami je še avgust, ki bo še bolj sončen in še bolj vroč … pa tudi, če ne bo, nas še vedno – če drugače ne, vsaj koledarsko – loči od šoloobveznega jesenskega deževnega septembra! Julija mi tako nad glavo ne visi nič drugega kot toplo sonce! In če mi kaj piha za vrat, sta to lahko le veter ali žena … in sem pihljanja vesel. V obeh primerih. Ker sem julija vesel – kar tako! Carsko!
In če vas še nisem prepričal, da je mesec julij pravi božji dar, namenjen, da se človek odklopi, odpočije in oddahne, naj vam predstavim svoj ‘kronski dokaz’!
Ste opazili, da je julij od vseh mesecev v letu edini, ki ne premore nobenega praznika? Ne državnega ne cerkvenega! Da torej ne premore niti ‘svetka’! Da je torej julij edini mesec, ko ni važno ali je petek ali svetek … ker ni ne petka ne svetka, ampak je ves mesec ena sama sobota! (Sobota, ki je namenjena oddihu in počitku. Ki je “Gospodov dan” prav toliko, kot vsak drug dan. In lahko v soboto tudi delam in garam … če tako želim. Ampak je sobota ‘moj’ dan in se v soboto sam odločam, kaj bom počel!) Dejstvo je sicer, da se julija dnevi začnejo že krajšati … a če se prej znoči, to le pomeni, da je še več časa namenjenega počitku! Julij je tako prav zares ‘praznični’ mesec, saj na urniku vseh dni vlada ‘praznina’ … ki si jo zapolnim sam ali pa jo pustim prazno!
Julij je carski!
Res je, da so julija na sporedu nove maše. A glede na njihovo nepredvidljivo in usihajoče število, novih maš ne moremo uvrstiti ne med svetke ne med praznike, temveč že bolj v rubriko: čudeži!
In se čudim vsako leto, da se sploh še kdo odloči, da bi postal duhovnik!
In se čudim vsako leto, kdo vse se odloči, da bi postal duhovnik!
In se čudim vsako leto, kaj vse posvetijo v duhovnika!
In se čudim vsako leto … skozi vse leto … duhovnikom!
A če se prav spomnim, me vedno znova popravljajo, da ‘čudež’ ni prava beseda … da ni pravilna … da je bolje govoriti o ‘znamenjih’ …
No, prav.
Saj je svojevrstno znamenje, da se sploh še kdo odloči, da bi postal duhovnik.
Saj je svojevrstno znamenje, kdo vse se odloči, da bi postal duhovnik.
Saj je svojevrstno znamenje, kaj vse posvetijo v duhovnika.
Saj so duhovniki svojevrstno znamenje. Vsi duhovniki!
In da me ne bo spet kdo postrani gledal, da ‘šimfam’ duhovnike … Jih ne! Duhovniki so kot vreme. Brez vremena ne gre! In vreme imamo, kakršnega smo si izmolili in izprosili. Vreme imamo, kakršnega nam ljubi Bog pošilja. In vreme je vedno pravo: ko sije sonce in ko pada dež. (Je pa res, da molimo tudi: Treska in hudega vremena – reši nas, o Gospod!)
In običajno je julija vreme krasno. Carsko!
PPP
Julijanje – počivanje ali garanje, za kar se pač odločim. Uživanje.
Julijanje 2 (napredno) – usklajevanje moje svobodne volje z Božjo!
Julijati – oddahniti si. Počivati ali garati. Uživati.
Julijati 2 (napredno) – moliti za duhovnike in lepo vreme.v

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 7, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

UV žarki ali ultravijolični žarki, so del elektromagnetnega spektra valovanj z valovno dolžino, krajšo od vidne svetlobe in daljšo od nevarnih rentgenskih žarkov. Pri preučevanju vpliva ultravijoličnega valovanja na okolje in zdravje človeka se območje sevanja razdeli na UV-A, imenovano tudi dolgovalovno območje ali ‘črna svetloba’, UV-B srednjevalovno območje, ter UV-C (280-10 nm), kratkovalovno ali ‘baktericidno’ območje.
Ozonska plast nad zemeljskim površjem absorbira v celoti UV-C žarke ter nekaj UV-B žarkov. Ultravijolično sevanje, ki doseže površje, v 99 % sestavljajo žarki UV-A.

UV-C
Ultravijolični žarki C so najmanjših valovnih dolžin, v celoti se absorbirajo v zgornjih plasteh našega ozračja in ne dosežejo zemeljske površine, zato ne vplivajo na našo kožo. Če pa se izpostavimo delovanju UV-C (dezinfekcijske luči v zdravstvenih ustanovah, laboratorijih), se po nekaj urah na koži pojavi rdečina, ki izgine v nekaj dneh. Nevarno je, če nam žarki zadenejo oči, saj lahko povzročijo motnje vida, tudi trajne.

UV-B
Ultravijolični žarki B so glavni povzročitelji večine učinkov na našo kožo. Ob dovolj veliki količini povzročijo nastanek rdečine, ki se razvije po približno 12 do 24 urah po izpostavitvi, če pa je količina velika, se rdečina lahko pojavi že po nekaj urah. Rdečini sledi pigmentacija, porjavitev. So glavni povzročitelji sončnih opeklin. Dražijo tudi očesno veznico ter roženico. Vplivajo na nastajanje vitamina D v koži. So najbolj nevarni za nekatere vrste kožnega raka.

UV-A
Ultravijolični žarki A v manjših količinah ne povzročajo rdečin, običajno pa so odmerki vedno dovolj veliki, da povzročijo porjavitev kože, ob višjih odmerkih, pa lahko povzročijo tudi sončne opekline, na očesu tudi sivo mreno. Čeprav so v preteklosti mislili, da so UVA žarki pretežno neškodljivi, novejše raziskave kažejo, da pomembno sodelujejo pri staranju kože in nastajanju kožnega raka.

INTENZIVNOST SEVANJA
UV sevanje se spreminja glede na višino sonca na nebu in narašča z naraščanjem nadmorske višine. Atmosfera postaja tanjša in čistejša, kot na nižjih višinah; vzrok je v manjšem številu molekul v zraku, kar je posledica manjšega atmosferskega pritiska. Na vsakih 1000 metrov nad morjem se UV sevanje poveča za 16%.
UV sevanje je najmočnejše od maja do avgusta, najšibkejše pa pozimi. Poleti se sončne opekline pojavijo 6 krat hitreje kot pozimi, saj se škodljivost UVB žarkov močno spreminja na letne čase medtem, ko se škodljivost UVA žarkov ne spreminja veliko (poleti so le 1,5 krat močnejši kot pozimi).

UV INDEKS
UV indeks nam pove izmerjeno ali napovedano količino/jakost ultravijoličnega (UV) sončnega sevanja na naše telo (koža). Praviloma se vedno podaja za določen kraj in čas. Namen napovedovanja je boljša zaščita ljudi pred prevelikim izpostavljanjem sončnim žarkom, saj lahko povzroča poškodbe oči, staranje kože in kožnega raka.
UV indeks je odvisen od zemljepisne lege, nadmorske višine in letnega časa. Je količina brez enote, ki predvideva stopnjo intenzivnosti za določen dan, od 0 do 11 (tveganje se povečuje z naraščajočo številko). Podnevi je indeks običajno najvišji opoldan, odvisen pa je še od stopnje oblačnosti. V mnogih državah o njem poročajo med dnevnimi vremenskimi napovedmi, zlasti poleti, da javnost obvestijo o moči sonca in potrebni ravni zaščitnih ukrepov.
UV indeks je odvisen od zemljepisne širine in je najmočnejši ob ekvatorju, zmanjšuje se proti tečajema.

SOLARIJI ODDAJAJO UV SEVANJE
UV sevanje v solarijih povzroča koži enake škodljive posledice kot naravna sončna svetloba. Porjavelost v solariju ne zagotavlja boljše podlage za poznejšo dodatno porjavelost na soncu. Prav tako ni potrebno uporabljati solarij za povečanje ravni vitamina D. Ista vrsta UV sevanja, ki povzroča porjavelost, povečuje tveganje za nastanek kožnega raka in poškoduje kožo na že opisane načine. Nekateri ljudje uporabljajo solarij za premagovanje zimske depresije, vendar lahko to varneje storijo z uporabo posebnih luči, ki ne oddajajo UV sevanja. Ljudje z boleznimi (luskavica, akne, …), ki jih zdravijo z UV žarki, bi zdravljenje morali opravljati pod zdravniškim nadzorom (Evropski kodeks proti raku).

POŠKODBA KOŽE
Poškodba kože, ki nastane pri prekomernem sončenju, se kaže v obliki rdečice, otekline, pekočega občutka. Oseba ima povišano telesno temperaturo, v koži pa se sproščajo snovi, ki povzročajo vnetje. Uničene kožne celice se v nekaj dneh odluščijo in koža se obnovi. Pri prekomernem izpostavljanju UV žarkom se koža težje obnavlja, postaja debelejša in izsušena, pravimo da se stara. Značilni klinični znaki, ki kažejo na prezgodnje staranje kože so: suha, usnjata in nagubana koža, pogosto so opazne nepravilne pigmentacije. Te spremembe so posledica strukturnih sprememb v povrhnjici in usnjici kože. Kadar je teh poškodb preveč in se okvari tudi celični dedni material, se lahko razvije kožni rak.
Precej pogoste so tudi alergične reakcije na sončne žarke, najbolj izražene spomladi in poleti, fotosenzibilne in fototoksične reakcije.

ZAŠČITIMO SVOJE TELO!
Čeprav ima sončna svetloba veliko pozitivnih učinkov na telo (boljše razpoloženje, tvorba vitamina D, boljša prekrvitev in povečana tvorba melanina), pa se je treba izogibati škodljivim vplivom UV-A žarkov (poškodba oči, imunska supresija, prezgodnje staranje kože, melanom, alergija na sonce in intoleranca) in UV-B žarkov (poškodba oči, porjavitev, sončne opekline in genetske mutacije/ne-malanomske oblike kožnega raka).

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2017) 7, str. 108-109.

Hčerka moje prijateljice je rodila prezgodaj in otrok je kmalu po porodu izdihnil. Prijateljici je bilo hudo, ker je otrok umrl brez krsta. Ali bi se dalo kaj narediti? (Andreja)
Cerkev uči, da je krst potreben za zveličanje tistim, ki jim je bil evangelij oznanjen in imajo možnost prositi za ta zakrament. Redna delivca krsta sta škof in duhovnik. v latinski Cerkvi tudi diakon. V potrebi (tudi v takem primeru, kot ga navajaš) more krstiti vsak človek, če le ima namen storiti to, kar dela Cerkev. Glavo kandidata oblije z vodo in izreka krstni obrazec: »Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« Če ni neposredne smrtne nevarnosti, tisti, ki krščuje, najprej moli vero, nato otroka oblije z vodo in pri tem izgovarja krstni obrazec. Če pa otrok že umira, opustimo vse druge obrede, krstitelj samo otroka oblije z vodo in obenem izgovarja običajne besede. Če je mogoče, naj bi bila pri krstu še kakšna druga priča. Če otrok (bolnik) ozdravi, se opravi sprejem že krščenega otroka v cerkvi, pri katerem se opravi celoten krstni obred brez samega krsta. (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2012) 7, str. 57

Bil sem mlad. Stal sem na robu žitnega polja. Pred mano je bilo še mnogo njiv tja v daljavo. Pod temnim nebom sem zaslišal čudno šumenje. Proti meni se je bližal močan piš vetra in valovil polja kakor čudežno pesem vesolja. Strmel sem predse, vznemirjen in prevzet. Ko so me dosegli ti čudoviti valovi večnosti, sem prvič v svojem življenju dvignil roki, kakor da molim. In molil sem s tistim globokim dojetjem Božjega Duha. Kakor da je izginilo vse, kar me ovira v veri, upanju in ljubezni. In tako sem storil še mnogokrat v življenju. Takrat sem vedno vedel, kdo sem in od kod sem. Vse je bilo moje in ničesar!
»To o valovih vetra si pa napisal res izvrstno,« je rekla stara učiteljica slovenščine in me pogledala božajoče, čeprav je bila izredno stroga in zahtevna. Zmedeno sem sedel in se sramežljivo ozrl na sošolce, ki so nenavadno utihnili in strmeli vame. Stari šolski razred se mi je zazdel domač in prijazen. Potem se je učiteljica nenadoma obrnila in rekla: »Veš, skoraj prepričana sem, da boš nekoč pisatelj.« Potem pa ne duha ne sluha o kakšnem podobnem božjem daru. Pomota?
Zdaj sem že star, bolan in se počasi poslavljam, da delam obračun svojega življenja. To počne na koncu sleherni človek. V času popolnega razpada vrednot, ko slišim nenehno besedo ‘imeti’ in ne ‘biti’ ... V času, ko celo duhovni voditelji ustanavljajo banke in namesto molitev merijo odstotke bančnega imetja. Dobil sem knjigo, v kateri je moj življenjepis. Po tisti prvi napisani črtici sem posnel 20 amaterskih filmov, napisal 20 knjig, naredil 15000 fotografij. Na banki imam eno pokojnino denarja. Sem najemnik – najemnik svojega življenja. Ves čas zavestno, hvaležno Najemnik ljudi, ki sem jih ljubil in moral vrniti ... Najemnik na koncu vse vrne in ko vse vrne, mu ostane večno življenje.
Sem najemnik svojega stanovanja. Vse, kar sem imel odveč, sem podaril drugim. Iz mene so se norčevali celo tisti, ki so bili moji duhovni voditelji. Kako bom umrl, ko se ne bojim za svoje materialno bogastvo, ko nimam kaj izgubiti ...? Sem res vreden prezira in posmeha? Ostala mi bo trdna vera v Boga, hvaležnost za ljubezen ljudi, ki me je spremljala vse življenje, tudi potem, ko so morali oditi. Živeti polno, izpolnjeno življenje je res smisel in nikoli ni bilo drugače. Vedno, kadar sem kaj napisal, me je stara učiteljica (ne tista iz začetka) pogledala božajoče in rekla: »Ti si tako bogat ... ti si tako bogat.« Vrnil sem ji pogled z začudenim nasmehom. Kaj bodo rekli vsi drugi? Samo najemnik sem. Stojim na robu žitnega polja, iz daljave se mi približuje čudežen piš vetra, ki vzvalovi z zvokom nepopisno lepe glasbe. Prevzet sem od resnice. In poslednjič v življenju podzavestno dvignem tresoči roki, kakor da molim. Molim. Podarjam vse, kar mi je bilo podarjeno, vse, kar sem dobil v najem.
Stanislav
Ognjišče (2016) 07, str. 99