Zanimajo me stari slovenski običaji, ki so spremljali dogajanja v cerkvenem letu. Rad vzamem v roke bogato knjigo Praznično leto Slovencev (Mohorjeva družba Celje 1965-1971, Družina 1989), v kateri narodopisec dr. Niko Kuret vse to lepo predstavi. Presenečen sem bil ob povezavi imen cvetnih butar v različnih slovenskih pokrajinah s kruhom. Posredujte to bralcem Ognjišča. (Boštjan)
Prisluhnimo torej Kuretovi razlagi. Cvetni snop prvotno ni bil samo sveženj šibja in pomladnega cvetja, ampak je na njem viselo tudi pecivo, ki je imelo celo večji pomen kot ono dvoje, kar dokazujejo še danes ohranjeni nazivi, ki pomenijo pecivo. Vsa vzhodna Slovenija cvetni snop-butaro imenuje presnec ali presmec, na Gorenjskem mu pravijo beganica, kar izvira iz gubanice (potice), na Koroškem in v Kanalski dolini je razširjeno ime prajtelj, kar pomeni isto kot presnec (velikonočni kruh). V gornji Savinjski dolini je cvetni snop – ‘potica’, okoli Koprivne pri Črni na Koroškem ‘presta’. Po veliki večini slovenskega ozemlja se torej imenuje cvetni snop po pecivu, ki je viselo na njem in je bilo prvotno najstarejša oblika kruha iz presnega testa. (sč)

Ognjišče (2016) 3, str. 48

Piše ti žena, ki je bila v podobni preizkušnji, kot si ti v tem trenutku. Dobro vem, kako se počutiš, kakšna skrb in pritisk sta se zgrnila nate. Poznam tvoj strah, vem, da trenutno ne vidiš nobenega izhoda iz nastale situacije: vse poti so ti zaprte, misliš, da je pred tabo en sam izhod, ki bo rešil trenutno stanje: narediti splav in končati to mučno stanje.
Morda so ti povedali ali misliš, da je otrok prizadet, morda si prestala hud stres v začetku nosečnosti, si ostala sama in otrok ne bo imel očeta, si v finančni stiski, si bolna, misliš da ne boš imela moči prestati nosečnost in porod, je pred tabo kariera, morda pritiska nate mož ali starši, si že v letih ...
Potem pa bo že nekako, se bo že vse rešilo. Na ta dogodek boš pozabila, lažje zaživela, se morda tega spovedala, se bolj posvetila otrokom, ki jih že imaš, storila kaj dobrega za druge ... saj imaš vendar svobodno voljo in pravico odločati o svojem življenju.
Draga žena, na tej poti sem bila tudi jaz in sem se odločila za splav. Bog mi je priča, da govorim resnico: NE STORI TEGA!
Ne veš, kakšno trpljenje te čaka. Pot, ki se ti sedaj kaže kot edina rešitev in izhod iz stiske, je lažna in prevara. Otrokovega življenja ne boš mogla obuditi, očitki vesti bodo preveliki in ti bodo črpali življenjsko moč, vrtinec življenja te bo potegnil na dno.
Ne vem, če si verna ali ne, obstaja pa zakonitost, ki je skupni imenovalec nam vsem zemljanom. Vsakega človeka je ustvaril Stvarnik, vanj je dahnil svojega duha. Prekiniti ta načrt, ki ga ima Stvarnik s pravkar nastalim življenjem, je nekaj strašnega, to ti povem iz lastne izkušnje. Posledice te bodo spremljale in zaznamovana boš vse življenje. Znašla se boš v oblasti Smrti, davek, ki ga boš plačala, bo prevelik. Za vse življenje bosta ranjena tvoja ženskost in materinstvo.
Pomisli, da te nekdo tako silno ljubi. Iz te ljubezni si bila ustvarjena. Prisluhni v tišini globinam svojega srca. Tu je prostor, ki je svet, tu si čista, tu prebiva Bog. Tega ti ne more nihče vzeti, pa naj si v življenju zavržena, zlorabljena, prezrta, bolna, zapostavljena, polna zamer in krivic, prestara, izigrana, imaš onečaščeno intimnost ... Tu, v globini svojega srca, pa si ljubljena, čista, Božja, nedotaknjena, polna dostojanstva in spoštovanja. Tu je prostor, kjer si sveta, prav tako kot je sveto življenje otroka, ki ga nosiš pod srcem. Ne dovoli, da ti kdo vzame to dostojanstvo. Stvarnik ti ga je podaril ob spočetju. Ponuja ti življenjsko priložnost, da sodeluješ z Njim pri enkratnem dogodku, rojstvu otroka.
Podarjeno ti je nekaj neprecenljivo dragocenega in lepega. Prosim in rotim te: NE ZAVRZI TEGA, RECI DA ŽIVLJENJU; ki se razvija v tebi, zaupaj v Previdnost, ko bo poskrbela, da se bo vse postavilo na pravo mesto. Sprejmi in zahvali se za dar življenja in vedi, ko se boš odločila za življenje, se bodo okoliščine uredile. Če boš pa kdaj v stiski, zaupaj, nisi sama. Podarjena ti bosta pomoč in tolažba. Zate vsak dan moli žena, ki je padla in vpije k Bogu v prošnji, da te tega obvaruje.
Lilijana

Vsako leto od 19. marca, praznika sv. Jožefa, moža Device Marije, do 25. marca, praznika Gospodovega oznanjenja Mariji (letos bo na 25. marca cvetna nedelja, zato bomo bogoslužni spomin praznika Gospodovega oznanjenja obhajali dan prej) praznujemo teden družine. V oktobru, letos od 1. do 7. oktobra, pa teden za življenje. Oba tedna, ki ju praznujemo pravzaprav šele zadnja leta, kažeta, kako zgrešen je odnos naše družbe do družine in do življenja. Na ta zaskrbljujoči odnos nas opominja tudi vaše pismo. Napisali ste ga v obliki pisma materi, ki se odloča, ali bo ohranila novo življenje, ki ga nosi pod srcem. Pismo je toliko bolj pomenljivo, ker ste ga napisali vi, ki ste bili v podobni preizkušnji, in ste v njej padli ter bi sedaj na podlagi svoje bridke izkušnje druge radi obvarovali pred podobnim padcem in posledično trpljenjem.
Morda se bo kdo vprašal, zakaj objavljati to pismo v povezavi s tednom družine, saj pismo govori o odločitvi za življenje, ne pa o krizi v družini? Res je, govori o odločitvi, a je tudi res, da ljubeča družina omogoča lažje sprejetje še enega novega življenja. Sami tudi to omenjate, ko pravite: “morda pritiska nate mož ali starši”. To kaže, kako smo velikokrat vsi odgovorni za splav, ker ne znamo stati ob strani materi, ki nosi otroka pod srcem. Kolikokrat bi te matere, če bi imele razumevanje pri možu, pri družini ali pri starših, obdržale otroka. Nikakor niso brez krivde tisti, ki pustijo samo ženo v odločitvi ali jo celo silijo k splavu. Hinavsko je od nas, če obsojamo ženo, ki ji ni nihče stal ob strani, sami pa si pilatovsko umivamo roke!
O pomembnosti družine govori tudi tvoja trditev: “Si ostala sama in otrok ne bo imel očeta.” Kako pomembno je, da se otrok rodi v družini, ta pa temelji na ljubečem zakonu. Zakonca, ki se ljubita in sta odprta za življenje, ne bi smela poznati dileme, ali sprejeti novo življenje ali ne. Pa tudi v primeru, če se žena znajde sama, ker (še) ni poročena, je novo življenje, ki ga nosi pod srcem, višja vrednota kakor zakon. Praznik sv. Jožefa, moža Device Marije, je zato zgled možem, da stojijo ob strani ženam, ki se odločajo za novo življenje, tudi če se to ne poraja v idealnih okoliščinah. Tudi sv. Jožef je stal ob strani Mariji, ko je ta pod srcem začutila novo življenje. Njegova drža je občudovanja vredna, saj bi se lahko Mariji po takratnih zakonih odrekel. Njegovo spoštovanje novega življenje je zgled možem, pa tudi drugim, da bi stali ob strani ženam ob trenutkih odločitve.
V pismu tudi praviš: “Morda so ti povedali ali misliš, da je otrok prizadet”. Poznam veliko primerov, ko so zdravniki, nekateri dokaj agresivno, svetovali materam, naj naredijo splav, ker naj bi bil otrok prizadet. Prav tako poznam primere, ko so se matere (še bolje starši) odločili, da ohranijo življenje in se je rodil zdrav otrok! “Ne morem si misliti, da bi poslušala takrat zdravnike, zlasti sedaj, ko vidim pred seboj zdravega fanta, starega 20 let, večjega od mene! In jaz naj bi takrat pristala na splav in bi tega sina ne bilo!” je opisala svojo izkušnjo že starejša mati. Zdravniki imajo veliko odgovornost in lahko naredijo veliko dobrega, če znajo spodbuditi nosečnico, lahko pa zagrešijo nepopravljive napake, če silijo matere v splav. Nosečnica se bo neodgovornemu zdravniku laže uprla, če bo imela za seboj moža, družino in okolico, sodelavce in delodajalce. Že vsi našteti kažejo, kako ne moremo odgovornosti za ohranitev življenja prevaliti samo na mater, ampak da smo vsi dolžni ustvarjati razmere, ki bodo prijazne do življenja in omogočale materam lažje sprejetje novega življenja.
RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str. 6-7.

Z drsajočimi koraki je oče Jakob hitel po poti proti vinogradu, kjer je pod vznožjem rasla vrba. Sam Bog ve, kako stara je bila; toliko kot on prav gotovo, saj se spominja, da je že kot deček vsako leto na cvetni četrtek spremljal očeta, ki je porezal veje in iz njih na cvetno soboto napravil butaro, da so jo potem v nedeljo ponesli k žegnu. S temi vejami so potem kadili ob božičnih praznikih, jih polagali ob hudi uri na ogenj, da ne bi udarila strela. Še prej pa je na velikonočno jutro z nekaj vej oče postrgal lubje, ga primešal med žegnano sol, dal živini da je tudi ona dobila žegen.
Pristavil je lestev k deblu in začel previdno rezati mlade veje, ki so zrasle v enem letu, vse staro in slabo pa je odstranil, da bodo lahko spet pognale mlade in zdrave veje.
»Je toliko mačic na njih, da butar skoraj ne bo treba krasiti,« je rekel ženi Pavli, ki je veje pobirala in jih skrbno zlagala.
»No, malo jih bom pa že okrasila, ti pa pazi, da ne padeš z lestve,« je bila v skrbeh za moža.
»Eh, kaj,« je urno skočil na tla, »saj sem je še kot kak mladenič,« se je pošalil
»Ja, če bi ti vzeli petdeset let!« ga je podražila.
»Hvala enako, Pavla!« ji je vrnil.
»Ampak jaz se ne hvalim kot ti,« je rekla in skupaj sta se odpravila proti domu.
»Se bom kar lotil dela, da naši, ko pridejo, ne bodo predolgo čakali,« je dejal in pogledal na dvorišče, če so morda že prišli. Ko še ni dokončal prve butarice, so že privršali v izbo in planili nanj trije vnuki: petletni Matej, devetletni Aljaž in štirinajstletna Urška, za njimi pa hči, ki je hitela objemat mater.
»Danes so izpustili vse dopolnilne ure, da so lahko šli z mano, ker hočejo videti, kako delaš butare,« je rekla očetu.
»Ja, ja, kot vedno bo dobil vsak svojo. Vidim pa, da je z manjšimi več dela, prej naredim veliko, a kam bi jo dala v tistem vašem kurniku, ko pa imate vse tako majhno,« je godrnjal.
Vedno je njihovemu stanovanju pravil kurnik. Ni mogel preboleti, da ju je zapustila in odšla z možem živet v mesto. Ni se hotela prerekati z njim, bila je raje tiho. Dopovedati si tako ali tako ni dal, da bi bila pot od doma v službo predolga, pol ure vožnje v eno smer. Kaj pa še otroci, šola, razne dejavnosti. Vsak je imel svoje: fanta nogomet pa glasbeno šolo, punca pa balet in dramsko skupino. Ne, tega oče ne bi razumel.
Že tako je bila precej utrujena od vsega. Služba, družina pa tudi mlada ni bila več. Ko je rodila Urško, jih je imela že petintrideset, zadnji čas za prvega otroka. Prej se je šolala, potem pa stanovanjska stiska in ko sta končno to rešila, sta se odločila za otroke. Tako pač kot veliko družin dandanes. Odločila sta se za tri, da ne bo en sam, kot je bila ona. »Saj sem vendar zdrava, četudi že starejša. Moji mami zaradi bolezni ni bilo dano, da bi imela več otrok,« je rekla možu, ki si je tudi želel več otrok.
»No, pa so gotove, vse tri, za naju pa jo bom naredil potem,« je postavil ob steno vse tri butarice in ves srečen gledal vnuke, ki so jim žarele oči, ko so dobili vsak svojo. Vedno jih je znal razveseliti s čim. »Vsa čast tebi in zetu, vzgajata jih pa lepo, tako so hvaležni in skromni,« jih je večkrat pohvalil, da jima je bilo toplo pri srcu.
Molče so sedli k mizi, pomolili in pojedli kosilo.
»Oh, kako lepo bi bilo, ko bi bilo vsak dan tako živo pri nas, tako pa sama sedava za mizo in še bolj čutiva, da se starava,« je grenko pomislil.
Kot so glasno prišli, tako so tudi vsi razigrani odšli. Zložili so butarice v prtljažnik, se posedli v avto in se odpeljali. Mahali so jima skozi šipe, hčerka pa je trobila v pozdrav. Stala sta na pragu in jim mahala, dokler niso izginili za ovinkom.
Pomlad se je prebudila v vsej svoji lepoti. Na trati pred hišo so rumenele trobentice, vmes pa so že silili na plan prvi žafrani in se veselili sonca.
»Čuj, Jakob, kukavica,« je zavrisnila Pavla. »Štejva,« je rekla. Verjela je, da kolikokrat kukavica zakuka, ko jo slišiš prvič, toliko let še živiš.
»Desetkrat je zapela,« je rekla.
»Jaz sem jo slišal samo petkrat,« je dejal Jakob tja v en dan, ker takim vražam ni verjel.
»Pa ja ne samo petkrat? Hočem, da me preživiš,« ji je šlo skoraj na jok.
»Boš pa našla še kakšnega, če ostaneš sama,« ji je ponagajal, da sta se oba na glas zasmejala. Držeč se za roke sta sedla na klopco pred hišo in se prepustila sončnim žarkom.
Kumer, Anica. Ognjišče (2016) 03, str. 44

Svečnica 2018. Zadnje dni kar nekam otožno pogledujem v kotu postavljene jaslice. Čas hiti in treba jih bo za eno leto pospraviti. Ob tem času me vsako leto bolj spominjajo na mladost, ki je ne bo nikdar nazaj. V misli mi priplavajo spomini na božične praznike v moji mladosti. Pri nas je običaj, da jaslice ostanejo do svečnice, pospravimo jih šele dan po njej. Danes, na svečnico, se zadnjič ustavim pred Detetom v hlevčku in ogledujem čudovito ženino postavitev božične zgodbe.
Zunaj močno dežuje in med dežjem že tudi sneži, pa mi ob pogledu skozi okno spomin uide na svečnico leta 1993. Zunaj je bila pravljična bela zima. Od sonca obsijani sneg se je bleščal po planjavi, veje smrek so bile obložene s snegom in so se odražale ne modrini neba brez oblačka.
Po kosilu je žena odšla v službo v popoldansko izmeno. Midva s petletno Ano, našo najmlajšo, sva ostala sama doma, starejših otrok še ni bilo iz šole. Zdelo se mi je škoda, da bi na tako lep dan tičal v hiši, zato sva se z Ano odločila, da greva na sprehod proti našemu znamenju v Zabrežnik. Med potjo sva večkrat počivala, saj je za malo dekletce pot bila kar naporna. Pa še toliko sva si imela povedati! Uživala sva v čudovitih razgledih po bližnji in daljni okolici. Po gozdu proti vrhu se nama je vsula za vrat kakšna kepa snega, ko sta ga sonce in vetrič premaknila.
Cilj najine poti je bil naš družinski križ na robu gozda in po dobri uri sva prišla do tja. Pogled me vabi po okolici. Zasneženi vrhovi se bleščijo v soncu, po grapah pa se že plazijo sence. Spodaj pod bregom kipi v zrak vrh strehe nove hiše, ki smo jo pred kratkim pokrili. Iz dimnika se še ne kadi. Bog daj, da bi se kmalu! Razmišljam, koliko truda, dela, poti in skrbi in denarja je bilo potrebno, da sva z ženo spravila hišo pod streho, in se vprašam, ali bo znal kdo najino delo ceniti. Ozrem se še na desno stran proti našemu gozdu. Smreke je v njem bolj malo. Moja stara mati Marijana je po vojni, kot je bila takrat navada, vsakemu, ki je gradil hišo, če je le prosil, podarila smreko. Našli pa so se ljudje, ki so namesto ene darovane smreke, posekali kar dve ali celo tri. Mati je bila stara čez osemdeset let, pa so to nesramno izkoriščali. Dobrota je sirota!
Tako sem se zamislil v preteklost, da sploh nisem opazil, da sva že pri križu. Tedaj pa je Ana zaklicala: »Ati, ati, Bogka ni!« Pogledam v omarico, v kateri naj bi stal naš križ, in vidim, da je prazna, steklo pa je razbito. Pomencam si oči in se popraskam po glavi, kot je moja navada, kadar mi kaj ni jasno. Omarica je res prazna! Pomislim: “No, pa še to! Komu je padlo na pamet, da gre in ukrade križ? Ne bo mu prinesel sreče!”
Prvič je bil križ postavljen že pred prvo svetovno vojno. Po pripovedovanju stare mame je na tem mestu nekoč zmrznila neka žena, ki jo je obšla slabost, ko je šla od maše. Prvega je zob časa pokončal, zato sem jaz, ko sem leta 1970 prišel od vojakov, sklenil, da najprej nazaj postavim križ v Zabrežniku, potem pa se lotim obnove domačije. Sosed Vinko je stesal hrast, mama je kupila razpelo, ker prvega ni bilo več, naredil sem še omarico, naslikal dve rožici in neke nedelje smo ga postavili. In sedaj križa v omarici ni več. Ne vem zakaj, ampak sploh nisem bil jezen. Smilil se mi je neznanec, ki se je podal v to dejanje. Znova pomislim: “Ne bo ti prinesel sreče!”
Pot proti domu ni bila več tako vesela kot prej hoja navzgor. Skalil jo je pravkar videni prizor. Tudi dekletce ni več čebljalo tako kot prej, saj je že čutilo, da nekaj ni v redu.
Poprej sem pogosto hodil k znamenju, zdaj pa me ni nič več vleklo tja gor. Ko sem videl prazno omarico, se mi je zdelo, kot da bi gledal človeka brez oči. Nekateri so me spraševali, ali bom po triindvajsetih letih kupil nov križ, vendar nisem nič ukrenil. Tisti ukradeni križ mi je bil tudi drag spomin na mater.
Tako je minilo, ne vem več natanko, dva ali tri mesece. Mnogim sem pripovedoval o kraji, ljudje so se čudili in zmajevali z glavo, in z mislijo na tatu sem večkrat ponovil: »Ne boš imel sreče!«
Neke nedelje se z družino odločimo, da se podamo čez grič v Zabrežnik. Iz razmišljanja, kaj vse še moram postoriti na kmetiji, me zdrami otroški glas: »Ata, ata, glej, križ je prišel nazaj!« Saj ne moreš verjeti, da se kaj takega lahko dogaja! Zopet sem se od začudenja moral malo popraskati pod klobukom. Res je bil v omarici isti križ, ki je pred časom izginil. Kaj se je dogajalo z njim in s človekom, ki ga je ukradel, nisem nikdar zvedel. Bil sem vesel, da se je križ vrnil tja, kamor je spadal. Pozneje je neki selanski fant na smreko blizu križa pritrdil škatlo z zvezkom, kamor se zdaj hodi vpisovat nekaj pohodnikov iz Sela in Dobračeve. Blizu je tudi klopca, kjer se obiskovalec lahko odpočije ali se pogovori z Jezusom.
Ko smo pred kratkim v nekem pogovoru omenili ta križ, je bila med nami neka gospa, ki ni vedela, da je ta križ naš, je pa že nekaj časa tam stalna obiskovalka. Povedala je: »Veš, da sem pri tem križu svojemu bratu zdravje izmolila.« Tako prijetno me je presenetila, da sem pomislil in še premišljujem: “Od tega dogodka je minilo skoraj trideset let. Zdaj križ stoji v omarici, kamor je bil postavljen. Upam in želim, da bo še dolgo blagoslavljal in varoval našo družino in vsakogar, ki bo šel mimo.”

STANONIK, Janez.(zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 3, str. 78-79.

»Letos pa velika noč ni tako zgodaj. Upajmo, da ne bo spet bela, kot je bila lansko leto, ko smo komaj dobili vse zelenje izpod debele snežne odeje,« smo se pogovarjali v družini.
»Se spomniš, kako smo se namučili, da smo v senožet privlekli lestev. Brez nje ne bi prišli do bršljana, ki je glavna sestavina našega ‘žegna’ (tako pravijo po Dolenjskem butarici),« je obujal spomine oče.
»Še huje je bilo z lopato odmetavati sneg in na slepo iskati ‘verh’ in kronce. A kaj bi dali v žegen namesto venčkov iz kronc, da potem vse leto varujejo naše strehe pred ognjem in strelo? Morali smo jih najti,« je pripomnil sin.
»Mačice so bile še čisto zelene, pa še te smo komaj našli,« se je spomnila hčerka.
»Tudi dren še ni cvetel; tri šibe dobrotovine in tri leskove šibe iz enega grma smo še najhitreje dobili. Oljčne vejice pa tako vsako leto dobimo v cerkvi.«
»Se spomniš nekaj let nazaj, kako lep pohod smo naredili na tiho nedeljo? Prav na vrh Planine smo šli po bršljan in spotoma nabrali še vse drugo. Bilo je tako lepo in toplo, ko je vse kipelo v mladem zelenju in se prebujalo po zimskem počitku. Kar sedeli smo, malicali in občudovali našo lepo dolino, ki se je v soncu kopala pod nami.«
Obujali so lepe spomine, take, ki ti napolnijo vse ‘baterije’, da greš vesel z lahkim korakom naprej.
Ponosno in pobožno so nesli svoj ‘žegen’ k blagoslovu.
»Jaz ga bom nesel!« se je sin vedno potegoval za to častno nalogo.
Skoraj vsako leto je bilo tako. Praznik v hiši, nekakšno veselje, kot bi Jezusa srečali in mu mahali z množico ob vhodu v Jeruzalem, s svojo butarico zelenja, skrbno izbranega po starem izročilu. Ponekod dajo sedem lesov – sestavin, ki pomenijo sedem zakramentov. Pri nas damo osem različnih rastlin.
***
Bil je teden pred cvetno nedeljo. Ata in mama sta bila sama doma.
»Zapregel bom konja, da ne bo norel, ko bomo sadili krompir. Pa še za ‘žegen’ bom prinesel, kar bom spotoma dobil,« je rekel ata.
»Pazi nase, saj veš, kako zna biti konj nepredvidljiv, ko je tako spočit. Vso zimo se je samo malo sprehajal,« je skrbelo mamo, ki je že od malih nog imela velik strah pred konji.
»Ti premalo zaupaš staremu furmanu,« se je pošalil oče in odšel v hlev po konja, ga vpregel v voz in odšel po običajni poti.
Mati je imela veliko dela v hiši in staro, bolno teto. Ko se je ukvarjala s svojim delom v hiši, je zaslišala nenavadno ropotanje, ki se je približevalo. Pogledala je ven in zadnji hip ujela pogled na voz, ki je izginil za hišo. Nato je ropot utihnil.
»Kaj mu je danes, da je tako prigalopiral, to ni njegova navada?« se je spraševala in pohitela ven. Za hišo pa je stal samo konj, ves nemiren, penast in prestrašen, vprežen v voz, ki je bil ves v razsulu.
»Kje pa je moj mož? Verjetno mu je konj ušel, ko je iskal zelenje za žegen,« si je govorila.
Gledala je po cesti in prosila Marijo Pomagaj za pomoč in varstvo. Poklicali so jo vaščani iz oddaljenega zaselka, naj hitro pride tja, ker se je mož ponesrečil, ko se mu je konj splašil.
Odpeljal ga je rešilni avtomobil, imel je hude poškodbe in dolgo je ostal v bolnišnici.
Žena in otroka so v skrbeh in molitvi preživljali dneve, polne tesnobe in strahu.
Skupaj so se odpravili na ogled kraja nesreče. Skrbno, kot da bi bile vejice in šibe že blagoslovljene, so ob poti pobrali vse, kar je ata pripravil za 'žegen'. Lahko bi narezali druge, kot da bi iskali te ob cesti, a te so bile posebne, zanje skoraj svete.
Potrudili so se in prvič sami brez očetovega znanja naredili ‘žegen’ in ga nesli na cvetno nedeljo k blagoslovu.
Pozneje je teta povedala otrokom: »Tako vas je bilo žalostno gledati v vseh velikonočnih praznikih. Spomnila sem se, kako je vaš ata takrat, pred petindvajsetimi leti, prav tako trpel, ko sta bili njegova mama in vaša mama obe naenkrat v bolnišnici. Stara mama zaradi operacije oči, ki ni uspela, in njene oči niso več videle svetlobe, vaša mama pa zaradi težke nosečnosti.«
Take spomine imamo na cvetno nedeljo. Kdo ve, kaj se bo še lahko pripisalo k tej družinski kroniki?
Le nekaj pa je res pomembno: da se bo vsako leto pobožno neslo ‘žegen’ k blagoslovu in z njim pozdravilo Jezusov prihod k nam, v naš Jeruzalem.
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 4, str. 47-48.

V eni od številk Ognjišča sem v prilogi o pisatelju Finžgarju bral, da je ob slabem vremenu, ko je kot duhovnih služboval v samoti pri Sv. Joštu nad Kranjem ... "bral in pisaril, prebiral stare listine v arhivu in po kolenih hodil po svetih stopnicah.« Rad bi vedel kaj več o svetih stopnicah. (Matija)
O svetih stopnicah ali ‘svetih štengah’ piše naš priznani etnograf Niko Kuret v svojem delu Praznično leto Slovencev. Svete stopnice so posnetek tistih 28 stopnic pred Pilatovo palačo v Jeruzalemu, vrh katerih je Pilat judovski množici pokazal razbičanega Jezusa: »Glejte, človek!« Posnetki svetih stopnic so v Srednji Evropi zelo pogosti. Najznamenitejše so lateranske svete stopnice v Rimu, ki se ponašajo z relikvijami Jezusovega križa. Na Slovenskem smo prve svete stopnice dobili leta 1747 v Šmarju pri Jelšah, pri Sv. Joštu nad Kranjem leta 1751, kmalu zatem še na Gradu nad Slovenj Gradcem, na Mirenskem Gradu, na Žalostni Gori pri Mokronogu, pri Novi Štifti na Dolenjskem, pri Sv. Križu pri Belih vodah. V slovenskih svetih stopnicah so vzidane relikvije mučencev iz rimskih katakomb. Verniki so včasih trumoma obiskovali svete stopnice in se po kolenih pomikali po njih do vrha. Vrh stopnic se je začenjala pobožnost križevega pota.

ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 3, str. 56-57.

Sveta dežela (spomin na romanje)

Po vzhodnih obronkih Oljske gore, kjer Izraelci na palestinskem ozemlju vztrajno gradijo nova naselja in jih ograjujejo, se iz Betanije bližamo Jeruzalemu. Moramo čez kontrolno točko in že smo na grebenu Oljske gore, kakor se imenuje celoten hrbet griča, ki ima več vrhov. Peljemo se mimo univerzitetnega centra in z vrha imamo čudovit razgled: na eni strani na sveto mesto z okolico, na drugi pa na dolino reke Jordan, na Mrtvo morje in puščavo. Spustimo se do Betfage (hiša fig), ki leži na nekakšnem sedlu, ki povezuje Oljsko goro z višino Betanije. Tu se bomo pridružili Jezusu na njegovi poti v Jeruzalem.

BETFAGA
Na tem kraju, ki označuje začetek velikega tedna je Kustodija konec 19. stol. na ostankih križarske cerkve postavila majhno kapelo,  ob kateri je tudi samostan. Stopimo v svetišče in ob ograjeni skali, na katero naj bi po izročilu stopil Jezus in se povzpel na oslico, zbrano prisluhnemo besedam evangelista in preroka ... glej, tvoj kralj prihaja k tebi, krotak, jezdi na oslici ... Kot bi bili del množice, ki je upodobljena na freskah, pojemo ... Slava ti, hvala in čast, o, Kralj naš, Kristus rešitelj ... in mi gremo proti vrhu Oljske gore, po isti poti, po kateri gre procesija vsako leto na cvetno nedeljo popoldne. Pater pripoveduje, da se tu zbere velika množica, v praznovanju se združijo vse tri krščanske skupnosti, z glasbo, petjem, molitvijo in plesom se odpravijo proti Jeruzalemu ... s palmami šlo je nekdaj hebrejsko ti ljudstvo naproti ...

CERKEV OČENAŠA (Pater noster)
Vzpenjamo se po cesti na greben Oljske gore in na najvišji točki najprej obiščemo okroglo kapelo (rotundo) Jezusovega Vnebohoda, o kateri bom kaj več povedal prihodnjič, ko se bomo od Svete dežele poslovili. Na levi strani pa je cerkev očenaša – Pater noster. V bizantinski dobi je bilo tu na vrhu Oljske gore, od rotunde vnebohoda do cerkve očenaša, eno veliko svetišče, ki se je imenovalo Eleona, in sta ga dala postaviti cesar Konstantin in njegova mati sv. Helena. Na ruševinah so potem šele v 19. stol tu postavili cerkev, posvečeno očenašu,  in karmeličanski samostan ... Stopimo na njegovo dvorišče, polno cvetja in zelenja, ki opleta številne arkade, nekoliko naprej je tudi križni hodnik pred cerkvijo. Po izročilu je bila tu v bližini tudi votlina, kjer se je Jezus zadrževal z učenci. Ko so ga nekoč prosili, naj jih nauči moliti, se je to verjetno zgodilo prav v votlini, ki je postala kripta Eleone, in je danes slabo ohranjena. Jezus je z učenci govoril aramejsko, zato je to verjetno tudi prvi jezik očenaša. Med keramičnimi ploščami očenaša v različnih jezikih, ki so postavljene po zidovih na dvorišču, križnem hodniku in v samostanski kapeli (zdaj jih je že več kot 100) poiščemo tudi slovenskega,  za katerega so našli prostor še v cerkvi. Bil je namreč postavljen med prvimi – leta 1910, ko je škof Jeglič v Sveto deželo pripeljal prve slovenske romarje. V Gospodovi molitvi se spomnimo naših staršev in vseh tistih, ki so nas kdaj v življenju učili moliti, hkrati pa obnovimo zavezo: da moramo tudi mi prenašati to molitev iz roda v rod ... Spuščamo se po pobočju Oljske gore in naenkrat se pred nami odpre veličasten pogled na sveto mesto ...

JERUZALEM
Jeruzalem (Jerušálajim, ‘ustanova Šalema’ – jebusejskega boga ali arabsko El Kuds, ‘Sveto’, v judovskem izročilu naj bi imel kar 70 imen). Težko je na kratko opisati, koliko Jeruzalemov nam pravzaprav skriva in razkriva podoba tega, ki ga danes z Oljske gore občudujemo pred seboj: od tistega prvega (16. stol. pred Kr.), ki ga je leta 1006 zavzel David, do Salomonovega, ko je zgrajen tempelj, do podobe večnega mesta iz časa izgnanstva, in naprej ... vse do časa Rimljanov, Heroda, do Jeruzalema, po katerem je hodil Jezus in si ga romarji želimo čimbolj vtisniti v srce. Tudi po popolnem rimskem uničenju, ko so mu izbrisali tudi ime (Aelia Capitolina) se je mesto pobralo in z novimi zavojevalci doživljalo številne preobrazbe: bizantinski, muslimanski, Jeruzalem iz časa križarskih vojn, Saladinov, arabski, Jeruzalem, v katerega se vračajo Judje, Jeruzalem medverskih sporov in tisti v prihodnosti – kjer naj bi zavladal medverski dialog .... Mesto, zgrajeno na planoti, ki jo s treh strani omejujejo globoke doline in ščitijo naravne pregrade, je bolj ranljivo le s severne strani. Stari del mesta obdaja obzidje, zunaj njega sta le grič Ofel, kjer je stal prvotni Jeruzalem, in velik del krščanskega Siona. Zid ima sedem vrat: najbolj znana so Jafska, Sionska, Štefanova (Levja), Zlata.
Majhna judovska skupnost je skozi stoletja vztrajala pod različnimi zavojevalci in morala veliko pretrpeti, vendar je vzdržala. Leta 1844 je bilo v mestu 7.000 prebivalcev, danes jih je že blizu milijona. Za vse Izraelce je to obljubljeno mesto, ki ga ni mogoče pozabiti. Mesto je razdeljeno na četrti: armensko (Z), Judovsko (J), arabsko (S) in muslimansko (V).
Jeruzalem še vedno ostaja tudi kraj zbiranja vseh vernikov, ki častijo enega Boga: Judov, kristjanov in muslimanov. Kristjani so skrbno varovali spomin na Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje, vsega se ni dalo doseči s silo (križarji), največ je z vojno ljubezni storil sv. Frančišek in njegovi sinovi se še trudijo, da bi spomin na svete kraje ostal neokrnjen kljub velikim žrtvam in nasprotovanju. Jeruzalem je tudi muslimansko mesto, njihovo tretje sveto mesto. Kjer je stal tempelj, so zgradili Svetišče na skali (Omarjeva mošeja), v njeni bližini pa še mošejo El Aksa, vse to so tudi zanje kraji molitve in tudi med tem našim ogledom mesta z Oljske gore, se iz minaretov večkrat oglasijo presunljivi klici mujezinov v čast Alahu ... Edinemu, Velikemu ...

GOSPOD SE JE RAZJOKAL (Dominus flevit)
Lepo urejena kamnita pot nas s ceste pripelje na kraj, kamor izročilo postavlja evangeljski prizor Jezusovega objokovanja Jeruzalema ... ker ne bo ostal kamen na kamnu v tebi ... Tu je bilo že v bizantinski dobi svetišče, od 7. stol., pa so tu ostale le ruševine, na katerih je arhitekt Antonio Barluzzi leta 1954 postavil sodobno kapelo.  Pri svojih zamislih in načrtovanju ta Plečnikov sodobnik vedno izhaja iz dogodka, ki naj ga svetišče predstavlja in tako je tu zraslo svetišče v obliki solze. Ob štirih reliefih in poslušanju svetopisemskega odlomka si prikličemo v spomin Jezusov pretresljivi klic mestu, na katerega je izjemen pogled skozi veliko stekleno okno za oltarjem. Velik del Z pobočja Oljske gore je judovsko pokopališče. Vsi Judje si namreč želijo biti pokopani čim bližje nekdanjemu templju, kjer bo ob svojem prihodu sodil Jahve in prvi bodo vstali tisti na njegovi desnici. Jezus se je z Oljske gore odpravil v mesto in vstopil v tempelj ... in začel izganjati prodajalce ... moja hiša naj bo hiša molitve ... Mi pa se do Jafskih vrat na Z strani mesta peljemo z avtobusom in se za opoldanski odmor odpravimo na samostojno raziskovanje starega mesta ...

DVORANA ZADNJE VEČERJE
Ko se spet zberemo okrog patra, se skozi Sionska vrata odpravimo proti vrhu Z jeruzalemskega griča (krščanski Sion), kjer je dvorana zadnje večerje in cerkev Marijinega zaspanja. Najprej se povzpnemo v dvorano zadnje večerje, ki je povezana s številnimi važnimi dogodki Jezusovega življenja in življenja prve Cerkve.  Jezus pošlje učenca, naj večerjo pripravita v zgornji izbi ... Pasho so Judje vedno obhajali v krogu družine, ker pa so učenci hodili z Jezusom, so tudi praznike praznovali z njim. V tem najetem prostoru je torej Jezus skupaj z apostoli obhajal velikonočno večerjo in ob praznovanju tega Judovskega največjega praznika (spomin na izhod iz Egipta), je postavil zakrament svoje navzočnosti – evharistijo in dopolnil staro zavezo ... vzemite, jejte, to je moje telo ...
V dvorano so se apostoli zatekli v dnevih trpljenja, tukaj se jim je Vstali večkrat razodel, tukaj je Tomaževo nevero premagala resnica Vstalega. Tukaj je Sveti Duh na binkoštni dan prišel nad apostole in jih naredil za neustrašne priče. Tu je zaživela prva Cerkev, majhna skupnost prvih kristjanov in mati vseh Cerkva, v kateri se je prva jeruzalemska skupnost redno srečevala v skupni molitvi... Zgodovina dvorane je silno razgibana, vendar pa se je v gotskem slogu zasnovani prostor s tremi stebri skozi vsa rušenja in pozidave ohranil v prvotni podobi. Križarji so v spodnjem prostoru ohranili tudi grobnico kralja Davida, ki je bila sem verjetno prenesena iz nekdanjega Davidovega mesta ... Prav kralj David je bil razlog, da so Judje in muslimani zahtevali, da ti prostori pripadajo njim. Tako so se morali frančiškani v 16. stol. umakniti ... Gornja dvorana je bila spremenjena v mošejo, posvečeno preroku Davidu, kristjanom pa je bil vstop prepovedan. Šele konec 19. stol. je bila spet delno ponovno odprta za obiske romarjev. Danes je v državni lasti in čaka, da se bo vrnila v roke zakonitih varuhov, frančiškanov. V tem prostoru se ne sme obhajati bogoslužja (izjema so bili le obiski papežev). Frančiškani imajo zato v bližnjem samostanu kapelo (Ad cenacolo – pri dvorani zadnje večerje), kjer imajo lahko romarji mašo v spomin na postavitev evharistije.

CERKEV SV. PETRA PRI PETELINJEM PETJU (Galicantus)
Mimo Njive krvi (Hakeldama), kupljene za Judeževih trideset srebrnikov, se spustimo proti kraju, kjer je nekdaj stala Kajfova palača in kamor so vojaki po Judovem izdajstvu v Getsemaniju pripeljali Jezusa. Tu naj bi Peter Jezusa zatajil, potem pa ... je šel ven in se bridko zjokal ... Na tej kraju stoji cerkev Galicantus (petelinjega petja), ki je nastala na ruševinah nekdanjega svetišča.  Nikjer pa ni nobenega dokaza, da bi bili tu ostanki Kajfove palače. V zgornjem delu je to moderna cerkev s prizorom Petrovega kesanja, pod njo pa je kripta, ki jo podpirajo mogočni stebri. Spustimo v prostor, ki predstavlja Jezusovo ječo, saj je velika verjetnost, da so Jezusa do jutra zadržali v nekem prostoru. Tu se spomnimo vseh zapornikov in molimo zanje in za tiste, ki skrbijo za njihovo duhovno oskrbo. Na dvorišču pred cerkvijo je kip, ki prikazuje Petrovo pregovarjanje z deklo ... tudi ta je bil z njim ... ne poznam ga ... petelin na stebru pa se že pripravlja, da bo zapel ...  Ob cerkvi so tudi kamnite stopnice, po katerih se je iz doline (od studenca Siloe) prišlo do dvorane zadnje večerje. Dva reliefa spominjata na to, da so verjetno po njih na veliki četrtek prignali tudi zvezanega Jezusa. Z dvorišča pred cerkvijo je lep razgled na vrh Ofel, kjer je bilo nekdaj Davidovo mesto, spodaj je dolina Gehena, ki se povezuje s Cedronsko dolino, pogled seže naprej proti Oljski gori.

CERKEV SV. ANE
Skozi staro mesto se odpravimo proti vrtu Getsemani, in malo pred Levjimi vrati obiščemo še samostan francoskih belih očetov. Na dvorišču stoji cerkev sv. Ane, ki je menda od vseh v Sveti deželi najbolje ohranjena. Zgrajena je v romanskem in zgodnje gotskem slogu s tremi ladjami, kupolo ... v njej je kip sv. Ane z Marijo v naročju. Pod cerkvijo je kripta, v kateri naj bi se po zelo starem pričevanju iz časa križarjev rodila Devica Marija ... bodi nam pozdravljena ... pojemo pred kipom Brezmadežne, ki bedi nad Najsvetejšim. Blizu cerkve je še kopel Betesda, za katero SP poroča, da je v njej ozdravil vsak bolnik, ki je prvi stopil v vodo, potem ko je ta ‘čudežno’ vzvalovila. Tu je Jezus ozdravil mrtvoudnega, ki ni imel nikogar, da bi ga nesel k vodi ... vzemi svojo posteljo in hodi ...

GROB DEVICE MARIJE
Skozi Levja vrata pridemo do najnižje točko cedronske doline, kjer najprej obiščemo Marijin grob. Po stopnišču gremo na ploščad pred cerkvijo vnebovzetja,  ki stoji nad grobom, in je skoraj nespremenjena od križarskih časov. 48 stopnic vodi v kripto, v kateri je na desni kapelica – grobnica, v kateri so nekoč ležalo telo umrle naše Gospe. Ko se je namreč Marija vrnila iz Male Azije (bivala je v Efezu, Janez, ki je skrbel zanjo ... glej tvoja Mati, glej tvoj sin ... pa na bližnjem Patmosu), je z Janezom živela na Sionu. Ko je zaspala (tako govorimo o njeni smrti), je bila položena na najnižjo točko v Getsemaniju (o tem poroča apokrifni spis Marijino zaspanje), v grob, ki je bil izklesan v skali. Ko so se učenci drugi dan vrnili, je bil grob prazen (po apokrifnem Tomaževem evangeliju so v njem našli rože). Marija je tako edina, ki je z dušo in telesom sledila Kristusu, Božjemu in svojemu sinu, v dokončno slavo v nebesih.

GETSEMANI
Blizu cerkve Marijinega vnebovzetja je ob vznožju Oljske gore vrt, ograjen z zidom, s stiskalnico za olje, ki mu je dala ime – Getsemani.  Tam blizu je tudi votlina, ki so jo uporabljali za orodje, in tu se je Jezus večkrat ustavil ob svojem zadnjem bivanju v Jeruzalemu. Sem je prišel z učenci iz dvorane zadnje večerje ... sédite tukaj, medtem ko stopim tja, da bom molil.... in šel je naprej s Petrom, Jakobom in Janezom ... sem je prišel tudi izdajalec Juda z vojaki, s poljubom ga je izdal in vojaki so Jezusa odpeljali ... zato je ta kraj dobil ime Votlina izdajstva.

BAZILIKA SMRTNEGA BOJA
Od votline gremo skozi oljčni vrt proti baziliki Jezusovega smrtnega boja. Vrt se je nekdaj imenoval cvetoči vrt in v njem je tudi več stoletnih oljk, zato se ohranja podobnost s tistim iz Jezusovega časa. Tri učence, ki jih je vzel s seboj je bodril ... ostanite, bedite z menoj ... šel je še malo naprej in molil strt od bolečine in žalosti.  Dvakrat se vrne k učencem, toda vedno znova so zaspali ... niste mogli eno uro čuti s menoj ... Pred baziliko smo, ki stoji na kraju, kjer je bila nekdaj bizantinska cerkev. Mogočna cerkev narodov (šestnajst držav je sodelovalo pri njeni gradnji) je bila zgrajena v dvajsetih letih prejšnjega stoletja.  Notranjost me prevzame: šest vrst stebrov podpira dvanajst kupol, skozi okna iz alabastra prihaja modro–vijolična svetloba in nas navdaja s tesnobo trpljenja in smrtnega boja. Tu se ni težko zbrati in premišljevati. Pogled usmerim proti mozaiku, ki prikazuje Jezusa, kako Očetu daruje svoje trpljenje in trpljenje človeštva. V pravo središče bazilike pa pridem šele, ko se približam skali pred oltarjem, o kateri so pripovedovali romarji od prvih časov.  Cerkev je namreč zgrajena na skali, na kateri je Jezus Očeta prosil naj gre ta kelih mimo njega ... Del skale so vključili v baziliko, del pa je ostal zunaj in na zidovih ... Kako velika milost, da se lahko dotikam skale, na kateri je Jezus podoživljal svoje trpljenje ... Ob zatonu dneva se pri maši pod oljkami, ob pogledu na Jeruzalem, skušamo nekoliko poglobiti v skrivnost trpljenja, tako Gospodovega kot tudi vsega človeškega. V veliki petek Gospodovega vstajenja odhajamo s spoznanjem, da Getsemanski vrt ostaja spomenik goreče molitve in prošnje, ki je vedno uslišana ‘po Božje’ in ne ‘po človeško’.

piše in fotografira: Marko ČUK

Za cvetno nedeljo zdaj Cerkev v spomin na Jezusov vstop v Jeruzalem blagoslavlja v glavnem oljčne veje. Ko je bila naša domovina pretežno kmečka dežela, so za cvetno nedeljo od vsake hiše nesli k blagoslovu butaro, spleteno iz mladega zelenja. Mladike katerih dreves (grmovja) so uporabljali? (Robert)

Ponekod se je to lepo izročilo ohranilo do danes. Povedati je treba, da ima vsaka slovenska pokrajina za cvetne butare svoja imena (presnec v Prekmurju, vejnik na Štajerskem, snop na Koroškem, močerad na Notranjskem). Na Gorenjskem je cvetna butara beganica. V njo so povijali mladike kolikor mogoče različnih dreves, »da je blagoslovljeno vse drevje in grmovje. Pisatelj F. S. Finžgar se spominja, da je moralo biti v njej sedmero lesov, kar da je pomenilo sedem zakramentov. Lesovi so bili: vrba, leska, cvetoč dren, čmež, hudales, bršljan, brinje; za okras so dajali rdeče resje. Beganice so svoje dni opasali z vencem jabolk, na trto nabranih – za vsakega pri hiši po eno jabolko. Vzdušje cvetne nedelje v rodinski cerkvi je lepo opisal Janez Jalen v svoji povesti Ovčar Marko. (sč)

kratki odgovori 04_2014