Z možem bi rada svoje otroke krščansko vzgojila. Zaradi tega tudi izbirava, kaj berejo. Pred nedavnim mi je prijateljica, ki je tudi verna, dejala, da svojim otrokom ne pusti brati knjig, v katerih nastopajo čarovnice. Med drugim so to tudi knjige Harryja Potterja. Po njenem naj bi bilo čarovništvo proti veri. Odsvetovala mi je tudi razne (učne) poti, kjer nastopajo škrati, vile in čarovnice. Vse to naj bi slabo vplivalo na človeka.
Sedaj sem v zadregi: rada bi otroke vzgajala po krščansko in jim torej ponudila v branje dobre knjige, po drugi strani pa se sprašujem, pa saj tudi v ljudskih pripovedkah in v klasičnih pravljicah (Janko in Metka, Sneguljčica) nastopajo čarovnice. Ali ne velja razlikovati med čarovništvom in med ljudskimi pripovedmi ter pravljicami, ki so namenjene otrokom in so plod domišljije. Zato me zanima mnenje Cerkve o čarovništvu (pa ne o sežiganju čarovnic) in predvsem o branju knjig in obiskovanju poti , kjer nastopajo.
Biserka

Ob vašem vprašanju o knjigah Harryja Potterja Joanne K. Rowling (Kamen modrosti, Dvorana skrivnosti, Jetnik iz Azbakana, Ognjeni kelih, Feniksov red, Princ mešane krvi in Svetinje smrti), “učnih poteh”, ljudskih pripovedkah in klasičnih pravljicah bom posvetil večjo pozornost knjigam in filmom o Harryju Potterju, saj so decembra 2021 proslavljali dvajsetletnico prvega filma o tem filmskem junaku. Odgovor ste omejili s tem, da ste zapisali, da vas ne zanima mnenje Cerkve o “sežiganju čarovnic” tj. o žalostnih zgodovinskih dejstvih, saj o tem pišejo zgodovinarji (v knjigah in revijah), marveč o čarovnicah v klasičnih in sodobnih pravljicah in fantastičnih pripovedih.
Kljub temu začnimo z drugim odstavkom vašega vprašanja. Psihologi in vzgojitelji opozarjajo, da odgovor na vaše vprašanje ni tako enostaven, kot se zdi na prvi pogled. Če hočemo globlje razumeti pomen pravljic s čarovnicami in drugimi strašljivimi bitji, moramo razumeti otroka v obdobju malčka (od enega do treh let), ko se otroci učijo uravnovesiti svoja čustva. Otroku delajo težave frustracijski občutki, ker močnih negativnih čustev (jeza, agresivnost, sovraštvo, bes, …) še ne zmorejo obvladovati. Ob močnem in glasnem izražanju čustev, še posebno, ko so naperjena proti materi, je otroka tudi strah, da bo izgubil starševsko ljubezen. Če je ta strah podprt s strani starša (“Nimam te več rada, če se tako obnašaš!”), bo otrok svoje občutke in čustva projeciral zunaj sebe, zvračal bo krivdo na druge osebe in v (‘sovražno’) okolje (“Udaril si se v stol? Ti grdi stol, on je kriv, da te boli!”) Zelo pomembno je, da se starša (mama in oče!) ne ustrašita otrokovih čustev, še posebno ne tistih nasilnih in sovražnih. Če otroku še ob tako silnem čustvenem izbruhu pokažeta svojo mirnost, čustveno trdnost, mu nudita podporo in ljubezen, otroku olajšata frustracijsko bolečino in zmanjšujeta občutek strahu.V sklop te podpore in ljubezni sodijo tudi klasične pravljice, v katerih nastopajo hudobne čarovnice in zmaji na eni strani in junaki ter princeske in dobre vile na drugi strani. Pravljice lahko pomagajo otroku premagovati negativna čustva. V maminem ali očetovem naročju otrok ob pravljici spoznava, da se starši ne bojijo čustev, ki jih doživlja in tudi izraža ob pravljičnih zapletih. Hudobno čarovnico lahko sovraži, na junaka se lahko jezi ali pa je nanj ljubosumen, zmaja se lahko boji, princesko in dobro vilo lahko občuduje in ljubi. Na koncu je vse dobro poplačano in vse slabo razvozlano. Otrok doživlja, da so tudi negativna čustva njegova in jih bo vse manjkrat projiciral navzven. Tako se v njem samem pozitivna in negativna čustva nekako uravnovesijo, sprejema jih, se jih vse manj boji in se hkrati uči sprejemljivih načinov ravnanja, da negativna čustva v njem izzvenijo. Starši, ki zavračajo ‘nasilje’ v teh pravljicah, v bistvu sporočajo otroku, da se negativnih čustev bojijo. Otrok doživlja svet kot “strašen in nevaren” in se ga je treba bati. Posledično bo otrok bojazljiv in prestrašen, slaba čustva pa bodo zanj vse bolj boleča, zato jih bo vedno bolj projiciral v druge in okolje (“Jaz imam prav, tisti drugi je vsega kriv!”). Žal, mnogi ljudje tako paranoidno mišljenje prinesejo s seboj tudi v svojo odraslo dobo.
Seveda se strinjam z vami, da je v ljudskih pripovedkah in v klasičnih pravljicah (Janko in Metka, Sneguljčica), kjer nastopajo čarovnice, treba razlikovati med pravim čarovništvom in med ljudskimi pripovedmi in pravljicami, ki so namenjene otrokom in so plod domišljije. “Čarovništvo” v pravljicah seveda ni proti krščanstvu, lahko pa je uporabno in tudi koristno vzgojno sredstvo.
Omenjate (razne učne poti), ki so pravzaprav spletne turistične ponudbe v želji privabiti otroke ter starše na “Pravljično doživljajsko transverzalo po Sloveniji” (Škratji Kras, Skrivnostna Bistra, Pravljični Šumberk pri Domžalah, Pot močvirskih škratov na Mali plac na Ljubljanskem barju, Smaragdna dogodivščina ob Ajdovskem zidu med Vrhniko in Logatcem, Pot pastirskih škratov na Krvavcu, Polhov doživljajski park ob Polhograjski graščini in Krškočara) in tolike druge ponudbe za otroke in starše, ki lahko družino še bolj povežejo in jo vpeljejo v posebnosti naše lepe dežele, ki jo žal premalo poznamo.
Knjige o Harryju Potterju, fantastične pripovedi ali sodobne pravljice, niso izzvale samo staršev in literarnih strokovnjakov, ampak tudi predstavnike različnih verstev, tudi islam in judovstvo, predvsem zaradi pomešanosti fantastične pripovedi z miselnostjo nove dobe (new agea), ezoteriko, magijo, okultizmom, gnosticizmom, uroki itd., katere propagiranja pa ni bil cilj avtorice Rowlingove, kot sama omenja.
Medtem ko nekateri knjige in filme opisujejo kot satanske, drugi, tudi sama Rowlingova, bi radi dokazali, da knjige aktivno promovirajo vrednote, saj v njih dobro zmaguje in je fantastična pripoved oziroma sodobna pravljica samo pravljica in ne ‘priročnik’ za uvajanje v čarovništvo. Mimogrede naj omenim, da so feministke in tudi skupnosti LGBT to odkrile ter zaznale in zato niso zadovoljne z izjavami Rowlingove, ki se sicer ob dvajsetletnici filmov o Harry Potterju skoraj ne vključuje v njegovo pretirano proslavljanje.
Kritik in pohval o Harryju Potterju je ogromno, kar lahko najdete tudi na spletu. Za ilustracijo naj omenim dva različna odnosa, ki sta nastala ob začetku razprav, dveh katoliških duhovnikov do vrednotenja Harryja Potterja. Eksorcist Gabriele Amorth je verjel, da se “za Harryjem Potterjem skriva podpis kralja teme, hudiča”, sydneyjski nadškof in kardinal George Pell pa je v svojih kolumnah v avstralskem Nedeljskem telegrafu Harryja Potterja hvalil zaradi prikazovanja vrednot, ki so “združljive s krščanstvom”. Z nobenim od obeh skrajnežev se ne moremo strinjati, saj knjige o Harryju Potterju nimajo te ambicije, najmanj pa trajne vrednosti. Gre pač za ‘modno’ literaturo, ki je pri odraščajočih otrocih dosegla neverjetno pozornost in priljubljenost. Katoliška Cerkev o Harryju Potterju zato ni dala nobene uradne izjave. Zanimivo pa je, da je že pred dvanajstimi leti na Filozofski fakulteti v Mariboru bilo oddano diplomsko (danes bi temu rekli magistrsko) delo z naslovom Harry Potter: Poskus zagovora njegove literarne in moralne vrednosti.
Zdi se mi, da imajo starši danes glede knjig in filmov, podobno kot glede drugih novih izzivov, še večjo odgovornost, da spremljajo svoje otroke ob branju knjig, gledanju filmov in soočenj s tolikimi možnostmi, ki jih prej ni bilo. Izmed številnih knjižnih, revijalnih, filmskih in spletnih (na računalniku in na pametnem telefonu) ponudb ostajate, spoštovani starši, glavni vzgojitelji, ki bi naj otroke ob odraščanju uvedli v držo krščanskega razločevanja med dobrim in slabim, med resnico in fantazijo, med pisnim Božjim razodetjem in drugimi, danes tudi novodobskimi (new age) ponudbami, ki so številne in posledično lahko tudi nevarne in zelo škodljive.
Nekateri starši imate dar, kot so včasih rekli, zdrave kmečke pameti, ki vam pomaga pri vzgoji in pri odgovarjanju tudi na nove izzive; drugi tudi še strokovno usposobljenost; tretji se boste odločili za načrtno spremljanje kvalitetne vzgojne literature, nekateri pa morda za psihološko, psihoterapevtsko pomoč ali kot kristjani tudi za duhovno spremljanje. Vsi pa bi se naj poglabljali v versko in cerkveno, tudi bogoslužno življenje, kar vam bo gotovo pomagalo, da boste svojo odraslo in zrelo vernost s pomočjo župnijskih ponudb in župnijskega občestva prenesli na svoje otroke. Vsak izziv tudi izziv knjig in filmov Harryja Potterja, če se z njimi srečujete, bi naj bil eden od izzivov in nova priložnost za vaše starševsko poslanstvo, ki vam ga je Bog zaupal.

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 36-37.

Sem relativno zdrav človek.
In se zavedam, da je ‘zdrav človek’ relativen pojem … A ker je tudi beseda ‘relativno’ relativno relativna, naj bo … a bom pustil, naj komplicirajo za to poklicani ljudje. Ki jih vsakodnevno srečam relativno veliko!
Torej: ko rečem, da sem relativno zdrav človek, mislim predvsem na to, da nimam pretiranih zdravstvenih težav. Če torej odštejem tistih nekaj prehladov letno, par glavobolov, kakšno gripozno obolenje sem ter tja, in kdaj pa kdaj kakšen urez, izvin ali izpah … se z zdravnikom oziroma zdravnico srečujem le na rednih službenih sistematskih pregledih, kjer pa mi zaenkrat razen viška kil in rahlega poslabšanja vida nimajo kaj očitati. In dokler mi te stvari očita zdravnica, ki je je skupaj dvakrat več kot mene, poleg tega pa potrebuje očala, da prebere izvide, se ne bom pretirano sekiral.
A ko useka, useka!
Kot vsak normalen odrasel moški, ki ne ve, kaj bi, sem se začel obnašati kot otrok in sem poklical mamo. Po telefonu, seveda. Čeprav sem od bolečine tulil tako, da bi me lahko slišala brez pomoči satelita.
»Mama, kaj je naredil ata, kadar ga je zagrabil išias?«
»Nič, smejal se je!«
»Smejal?!«
»Ja, smejal.«
No, meni ni bilo do smeha. Prav tako ne možinji, ki mi je seveda stala ob strani, me podpirala in ji je nepričakovano in popolnoma nepripravljeni v naročje, žal prav dobesedno, padlo dobrih devetdeset kil žive teže in začelo neumorno stokati. In ker devetdeset kil ni ravno mačji kašelj, odvisno pač od velikosti mačka in moči njegovega kašlja, in ker možinja, ki je po definiciji ‘boljša polovica’, premore tudi le polovico moje teže, ji nikakor ne gre zameriti, da me ni prav dolgo zadržala v naročju in je pač pustila, da je gravitacija opravila svoje.
Ugotovil sem, da so tla v naši hiši ravna, trda in presenetljivo blizu!
Tako sem obležal na tleh. In se nisem mogel več pobrati. Pravzaprav se nisem mogel niti ganiti. Možinja se je še nekaj trudila okrog mene, ampak kdo je še videl kdaj, da bi muha premaknila slona. Razen seveda če mu zleze v uho in najeda!
»No, kaj bo?« me je vprašala.
»Nič.« sem rekel.
»Kako nič?«
»Tako, lepo! Nič!«
In kar na lepem sem razumel, kaj mi je hotela povedati mama, ko je rekla, da se je oče le smejal. Še bolj pa sem razumel očeta. Kljub bolečini in prav nič uglednemu položaju mojega trupelca, sta se jamr in jok umaknila, ter dala prostor smehu. Saj kaj pa ti ostane, ko obležiš kot pozabljen dežnik na avtobusu.
Napad smeha, ki je trajal kar nekaj minut, pa je očitno tudi do te mere sprostil mišice, da sem se lahko nekako le prevalil v kolikor toliko normalen položaj. Pri čemer moram spet poudariti, da je v tem primeru pojem ‘normalen’ uporabljen zelo relativno.
In tako sem obležal na tleh naše dnevne sobe … in se počutil kot svetopisemski Job. Ne le zato, ker sva bila oba udarjena z boleznijo. In tudi ne zato, ker sva oba obležala. Predvsem zato, ker je Job, kot piše v Svetem Pismu, ležal ‘na smetišču’.
Presneta reč! A v tej hiši nobeden ne pospravlja?! Kdaj je nazadnje kdo s sesalcem za prah seznanil tole preprogo? A ta parket sploh ve, kaj je to krpa? In glej, tam v kotu pod stropom pajčevina! Upam, da ne bom predolgo takole ležal, ker me bodo podgane, ki prav gotovo gnezdijo pod kavčem, slej ko prej napadle! In kje so vsi?! A zdaj me bodo pa kar takole pustili!? Samega! Av! Av! Aua!!
Skupaj z jamranjem se je vrnila bolečina. Pa tudi možinja, ki je pripeljala deco, naj si pogledajo ubogega očeta. Vodeni ogled! Kot v živalskem vrtu. Smejali so se, otroci, kdo bi jim zameril. Tudi jaz sem se smejal mojemu očetu, ko si je na zadnjico privezoval desko, kadar ga je ‘štihnilo’! In ko sem ta spomin povedal otrokom so se režali. Živalski vrt, vam rečem. Le da se mene, hvala Bogu, sme krmiti!
ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 4, str. 17.

Za kemika je voda “brezbarvna, v debelejši plasti modrikasta tekočina brez vonja in okusa, sestavljena iz dveh atomov vodika in atoma kisika (H2O). Je večinska snov v vseh živih celicah in zato prvinskega pomena za življenje.« Sv. Frančišek Asiški jo v svoji Hvalnici stvarstva ali Sončni pesmi imenuje sestro, ki »mnogo koristi ponižna, dobra in čista«. Nemški bogoslovni pisatelj Romano Guardini v razmišljanju o blagoslovljeni vodi piše: »Skrivnostna je voda: pripravljena, da umije, kar je umazano, in poživi, kar trpi žejo. In hkrati nedoumna, nemirna, polna ugank in nasilja; vabeča v pogibel. Zares prispodoba skrivnostnih pravzrokov, iz katerih vre življenje in kliče smrt; prispodoba življenja samega, ki se zdi tako jasno, a je tako zagonetno.« Vemo, da bi brez vode življenje na naši Zemlji zamrlo, zato jo upravičeno imenujemo »modro zlato«. Tistim, ki nikoli niso občutili pomanjkanja te življenjsko pomembne tekočine, se zdi samoumevno, da dan za dnem odprejo pipo in jim priteče čista pitna voda. Ogromne množice na našem planetu te sreče nimajo.

Naša zemlja je vodni planet
Do nedavnega je veljalo prepričanje, da je Zemlja edini planet v našem osončju, ki ima vodo, lani pa so na Luni našli led. Raziskovalci vesolja domnevajo, da so lune drugih nemara še bolj vodnate, vendar velja, da je naša Zemlja vodni planet. Od 510 milijonov kvadratnih kilometrov njene površine zavzema morje kar 361 milijonov kvadratnih kilometrov ali 71 odstotkov, na kopno pride komaj 149 milijonov kvadratnih kilometrov ali 29 odstotkov. Prevladuje sicer slana voda oceanov in morij, a Zemlja je ob pomoči toplih sončnih žarkov ogromna destilacijska tovarna, ki s pomočjo izhlapevanja predeluje slano vodo v sladko in z njo oskrbuje vedno gosteje naseljeni žejni svet. Skupna količina vode na svetu znaša 1,386 milijard kubičnih kilometrov. Morska voda predstavlja več kot 97 odstotkov vseh vodnih količin; le 2,5 odstotka voda je sladkih. Skoraj 70 odstotkov vseh zalog sladke vode je v obliki ledu, sledijo podzemne sladke vode, ki predstavljajo 30 odstotkov zalog. Oceani in morja vsebujejo še več kot 10.000-krat več vode kot vse reke in vsa jezera skupaj. Pitne (sladke) vode je sicer na Zemlji v izobilju, vendar je prostorsko zelo neenakomerno porazdeljena. Redko naseljena Oceanija in vodno bogata Južna Amerika razpolagata z deset do dvajsetkrat večjimi količinami vode na prebivalca kot gosto naseljena Azija in Evropa.

Sonce in dež - planetarni vodni krog
Ob sončni energiji se zemeljske vode stalno gibljejo, sklenjene v dinamični planetarni vodni krog. Od celotne energije, ki jo Zemlja prejme od Sonca, se četrtina potroši za kroženje vode. Sončna toplota povzroča izhlapevanje, vodni hlapi se dvigajo v ozračje in ob pomoči vetrov zaidejo tudi nad kopno. Topel vlažen zrak se dviga, v višjih zračnih plasteh pa se ohlaja. Tedaj se vodni hlapi začnejo zgoščevati in oblikujejo se oblaki. Nastanejo vodne kapljice ali ledeni kristali, ki kot dež, sneg ali toča padajo na kopno ali na vodne površine. Padavine namakajo izsušene kopne površine, nato pa delno odtečejo po površini in se postopoma združujejo v vse bolj vodnate tekoče vode. Iz oblakov začne deževati, kadar vsebujejo majhne trdne delce prahu, okoli katerih se začnejo kondenzirati vodni hlapi. Umetno lahko naredimo dež, če »posejemo« med oblake ledene kristalčke ali kristalčke srebrovega jodida. Megla so oblaki, ki se drže tal. »Smog« je megla, ki nastane zaradi kondenzacije vodnih hlapov na delcih industrijskega dima. Izraz »smog« je nastal iz angleških besed za meglo (fog) in dim (smoke). Topli vetrovi drže v sebi več hlapov kot mrzli, zato so glavni nosilci dežja. Topli vetrovi, ki pihajo nad velikimi površinami vode, se navzamejo več vodnih hlapov kot hladni. Kadar pridejo topli vetrovi, ki pihajo z morja, nad hladno pokrajino lahko pričakujemo dež. Nasprotno pa, če pripihajo hladni vetrovi nad toplo pokrajino pade malo dežja. Izračunali so, da padavine, ki v teku enega leta padejo na zemeljsko površje, predstavljajo okoli 525.000 km3 vode, vendar so porazdeljene zelo neenakomerno.

Razsoljevanje vode
Svetovna poraba vode je zaradi izboljšanja življenjskega standarda (v gospodarsko razvitih deželah) naraščala hitreje kot prebivalstvo in je danes skoraj 50 odstotkov večja kot leta 1950. Skoraj tretjina svetovnega prebivalstva pa živi na območjih z malo vode, veliko v državah podsaharske Afrike, kjer hodijo zajemat (umazano) vodo tudi do šest ur daleč! Sladko (pitno) vodo je mogoče pridobiti z razsoljevanjem morske vode. V reviji National Geographic, posvečeni vodi (april 2010) je razložena tehnologija tega postopka, ki so ga začeli uporabljati v sedemdesetih letih minulega stoletja na Bližnjem vzhodu, danes pa ga uporabljajo že v 150 državah. Razsoljevanje ni poceni, vendar je to pogosto edini način, kako priti do pitne vode. Postopek je zdaj sicer precej cenejši, vendar še zmerom drag. Sprva so se tega lotevali s segrevanjem vode do vrelišča in kondenziranjem vodne pare, pri čemer sol ostane v bazenu, iz katerega ta voda izpari. Najsodobnejši postopek, ki ga uporabljajo v obratih za razsoljevanje v Tamp Bayu na Floridi in v Perthu v Avstraliji, pa je povratna (reverzna) osmoza: vodo filtrirajo skozi membrano, ki zadrži sol. Postopek je cenejši od prekuhavanja, a je še vedno drag. Pri postopku razsoljevanja neizogibno nastaja koncentrirana odpadna slanica, ki je lahko škodljiva za okolje in tudi za podtalnico. V 14.450 obratih za razsoljevanje na svetu vsak dan pridobijo 60 milijonov litrov sladke vode.

Skrita (virtualna) voda
Porabo sladke vode, ki je ne opazimo neposredno, imenujejo »virtualna« (skrita) voda. To je količina vode, ki je potrebna, da se ustvari neki izdelek. Da se zredi junca ali kravo za zakol (200 kg govedine brez kosti), se porabi 3,091.000 litrov vode (3,060.000 za 8.500 kg paše, krme in sena + 24.000 za pitje + 7.000 za čiščenje hleva). Če postrežete s kilogramom govedine, boste postregli tudi z do 15.497 litrov vode, kolikor se je porabi za vzrejo enega goveda (deljeno z 200). Virtualna voda pri govedu, prašičih in perutnini je voda, ki jo te živali spijejo, in tista, ki je potrebna za pripravo krme zanje ter čiščenje hlevov. Pridelava sadja in zelenjave zahtevo bistveno manj vode kot reja živali. Za človeško prehrano, ki jo sestavlja meso, je treba 60 odstotkov več vode kakor za prehrano, ki je pretežno vegetarijanska. Za kilogram »najdražjih« fig je potrebnih 3.160 litrov vode, skromne jagode se zadovoljijo z 276 litri vode, krompir pa obrodi pri 255 litrih vode. V svetovni trgovini kmetijskih proizvodov se izmenja bilijone litrov virtualne vode - to je primerljivo s prostornino vode, ki vsako leto steče po afriškem veletoku Kongo. Danes dve tretjini sladke vode porabljamo za pridelovanje hrane. Vsako leto se prebivalstvo na našem planetu pomnoži za 83 milijonov ljudi, zato se bo povpraševanje po vodi povečalo. Še bolj pa bo potrebna druga rešitev: naučiti se moramo vodo bolj razumno uporabljati.

Letna poraba vode
Na svetu je več kot milijarda ljudi, skoraj petina prebivalstva našega planeta živi v območjih brez pitne vode. Njihovo število se neprestano veča. Po ocenah svetovne zdravstvene organizacije vsako leto zboli za grižo 4 milijarde ljudi, 2,2 milijona jih umrje zaradi onesnažene vode, vsako leto zaradi okužbe s trahomom 6 milijonov ljudi izgubi vid. Na stotisoče ljudi beži od doma ne toliko zaradi revščine, ampak bolj zaradi pomanjkanja vode. Zadnja leta na zasilnih plovilih prihajajo v Italijo številni obupanci iz afriških držav.
V gospodinjstvih se na svetu vsako leto uporabi okoli 325 milijard kubičnih metrov vode. Uporaba na osebo znaša 52 kubičnih metrov na leto, dejanska uporaba pa je drugačna. Prebivalstvo Kambodže, kjer večina nima dostopa do vodnih virov, je v letu 2003 porabilo le 1,8 kubičnih metrov vode na posameznika, prebivalci Kostarike so v tem času porabili stokrat več vode, Avstralci pa kar tristokrat več - in sicer za zalivanje vrtov in zelenic ter napolnjevanje bazenov ob svojih luksuznih domovanjih.
Največ vode (v kubičnih metrih) porabijo gospodinjstva v naslednjih državah: Avstralija 487, Armenija 281, Kanada 259, Nova Zelandija 242, Kuba 225, ZDA 209, Singapur 203, Kostarika 184, Združeni arabski emirati 174, Ekvador 159. In kje najmanj: Kongo 4,8, Čad 4,9, Etiopija 3,5, Benin 3,5, Tanzanija 3,0, Mozambik 2,9, Uganda 2,6, Somalija 2,5, Mali 2,2, Kambodža 1,8.

Vodovodno omrežje
Od mlajše kamene dobe dalje so se številne civilizacije dokaj uspešno prilagajale krajevnim vodnim razmeram. Ko se je človek začel ukvarjati s kmetijstvom, je bila bližina primernega vodnega vira in rodovitne prsti odločilna pri nastanku prvih stalnih naselij. Človeška civilizacija je od prvih namakalnih omrežij ob Nilu, Evfratu in Tigrisu pa vse do rimskih akveduktov pokazala veliki iznajdljivost v rabi vodnih virov. Sčasoma je nastajalo urejeno vodno omrežje. To je sistem naprav za javno preskrbo prebivalstva s pitno vodo. Obsega urejen in zavarovan vodni vir, zajetje in zbiralnik ter napajalne naprave in napeljave za neposredno priključevanje uporabnikov na stanovanjskih, industrijskih in drugih območjih. Dokler teh naprav ni bilo, so zbirali vodo v vodnjakih, ki so jih gradili ob stanovanjskih hišah, kmečkih domačijah, praviloma na mestih, kjer so domnevali, da bodo našli močen podzemeljski vodni tok, ali pa ob hišah in gospodarskih poslopjih in so vanje po žlebovih napeljali kapnico s steh. V Sloveniji je bilo leta 1997 8566 kilometrov primarnega in 9424 kilometrov sekundarnega vodnega omrežja ter 395.265 priključkov. Za oskrbo z vodo so tisto leto načrpali iz javnih vodovodov 254 milijonov kubičnih metrov vode. V letih 1980-1997 se je poraba vode za gospodinjstvo povečala za 26 milijonov kubičnih kilometrov. Letna poraba pitne vode na prebivalca je pred desetimi leti znašala okoli 50 kubičnih metrov, ali blizu 130 litrov dnevno. Za Slovenijo so značilne razmeroma velika povprečna količina načrpane vode, nesmotrna poraba v gospodarstvu in industriji ter velika izguba v vodih omrežjih. Kakovost pomembnih vodnih virov se postopoma slabša, ker je na večini območij oskrbe s talno vodo gosta naseljenost z razvito industrijo, kmetijstvom in prometno obremenjenostjo.

Slovenija je dežela voda
Slovenija se lahko pohvali z več kot 7.400 km stalnih vodotokov, okoli 6.500 odkritimi kraškimi jamami, stotinami izvirov, slapov, sotesk jezer, z območji pomembne stalne vode, našteva Dušan Plut v knjigi Vode Slovenije (EPSI, 1995). Začetek vodne poti so padavine v slovenskih pokrajinah, njen zaključek pa so izlivi rek v Jadransko ali po Savi in Donavi v Črno morje. Največ padavin ima območje Julijskih Alp, kjer se letna količina padavin giblje med 3.000 do 4.000 mm; v osrednjem delu Slovenije je 1.400-1.600 mm padavin na leto (to je tretjina nad svetovnim povprečjem), v koprskem Primorju je 1.100-1.200 mm padavin letno, najmanj pa jih je v Prekmurju: 800-1.000 mm letno.
Osnovni oskrbni viri pitne vode so izviri in talna voda. Le-ta je navadno največ nekaj deset metrov globoko in dostopna s pomočjo vodnjakov, zaradi tanke plasti prsti pa občutljiva za onesnaževanje. Največji podzemni zbiralniki vode pri nas so na ozemlju s kraškimi, razpokanimi kamninami, kjer padavine takoj poniknejo pod površje. Izviri vseh večjih slovenskih rek so kraški. Povsod po Sloveniji, razen v njenem zahodnem, primorskem in kraškem delu, se pojavljajo vrelci mineralne in termalne vode. Znanih je okoli 80 vrelcev, večina jih je v panonskem delu Slovenije. Dalje je v Sloveniji okoli 260 slapov, kakor poimenujemo dele vodne struge, kjer voda nenadoma pade čez navpično ali zelo strmo kamnito pregrado. Za večino naših slapov velja, da so ob visokih vodah mogočni in glasni, v sušnem obdobju pa komaj curljajo, gorski se pozimi odenejo v ledeno podobo.
Skupna dolžina rek in stalnih pritokov znaša 7.400 km, vodotokov, ki so daljši od 20 km, pa je nekaj nad 4.700 km. Za vse slovenske pokrajine z izjemo Krasa je značilna velika gostota rečne mreže. Splošna značilnost porečij naših največjih rek (Sava, Drava, Mura, Soča) je zelo podobna: njihova povirja so v goratem svetu, skozi predalpski in gričevnat svet prehajajo v ravninskega. V rekah in potokih se po ozemlju Slovenije letno pretoči okoli 14 milijard m3 vode. Po skupni količini vode na prebivalca se uvršča Slovenija med najbogatejše evropske države in skoraj štirikrat presega evropsko povprečje. Rečne doline so najbolj naseljena in gospodarsko najbolj razvita področja. Ob rečnih bregovih so nastala naša največja mesta (Ljubljana ob Ljubljanici, Maribor ob Dravi, Celje ob Savinji, Novo mesto ob Krki). Slovenija se ponaša tudi s številnimi jezeri; najlepša so v goratem delu, ki so ledeniška. Jezera so zelo občutljiva za onesnaževanje. Jezerske vode se namreč zelo počasi obnavljajo, odplake pa se usedajo na jezersko dno. Od vsega slovenskega vodnega bogastva je najbolj skromen delež morja, saj premoremo samo 47 km morske obale.

Voda v Svetem pismu
Temeljno izkustvo vode kot vira življenja in rodovitnega obilja, kot očiščujoče in zdravilne snovi, pa tudi kot grozeče in uničujoče povodnji (poročilo o vesoljnem potopu - 1 Mz 6,5-9,17), je v Svetem pismu postalo pričevanje o Božji stvariteljski in odrešilni moči. S pesniškim zanosom to opeva Psalm 104: poveličuje Boga, ki je ustvaril vodovje in vodam postavil meje, katerih naj ne prestopijo. Glavna svetopisemska poročila v zvezi z vodo nekako povzema molitev ob blagoslovu krstne vode. Krst, ki je prvi krščanski zakrament in vrata k drugim zakramentom, se namreč podeljuje z vodo (z oblivanjem ali s potapljanjem) in klicanjem imen Svete Trojice (»N., jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.«) Ta molitev se glasi: »Gospod Bog, po zakramentalnih znamenjih čudovito učinkuje tvoja nevidna moč. Na različne načine si pripravil vodo, da bi izražala krstno milost. Tako je Božji Duh že ob začetku sveta plaval nad vodami, da bi voda že tedaj prejela posvečevalno moč. Neke vrste prerojenje si nakazal tudi v vesoljnem potopu, ko se je po skrivnosti iste prvine končala pregreha in začela krepost. Potem si peljal Abrahamove sinove po suhi poti prek Rdečega morja, da bi ljudstvo, rešeno faraonove sužnosti, bilo podoba krščenega ljudstva. Končno je Janez v jordanski vodi krstil tvojega Sina, Sveti Duh ga je mazilil in, ko je visel na križu, je obenem s krvjo iz njegove strani pritekla tudi voda. Zato poglej, o Bog, na svojo Cerkev in ji odpri studenec krstne vode. Ta voda naj prejme od Svetega Duha milost tvojega edinorojenega Sina, da bi človeku, ki si ga naredil po svoji podobi, zakrament krsta izmil staro pregreho in ga iz vode in Svetega Duha priklical v novo mladost.«v

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2010) 5, str. 26.

Pri molitvi rožnega venca me najbolj ganejo in nagovorijo skrivnosti žalostnega dela, v katerih v duhu spremljamo Jezusa v njegovem trpljenju. Vprašujem vas, če niso morda prav te skrivnosti bile pobuda za molitev rožnega venca. (Valerija)

Začetki rožnega venca segajo v 13. stoletje, ko se je že uveljavila molitev Zdrava Marija. Začeli so moliti določeno število 'zdravamarij' in po številu palmov so določili število 150 ter to imenovali 'psalterij blažene Device Marije'. Z njim so slavili Boga nepismeni samostanski bratje. 15. stoletju so ta način molitve povezali s premišljevanjem Jezusovega trpljenja, zato bi mogli reči, da je drugi, žalostni del rožnega venca najstarejši. Pri skupni molitvi rožnega venca v postu naštevamo skrivnosti, kot jih navaja znana pesem Duša, le pojdi z mano. Zanimivo je, da ima vsaka slovenska pokrajina svoje posebne rožnovenske pesmi, ki pa so danes skoraj vse pozabljene. Ponekod se pri žalostnem delu rožnega venca še poje pesem Lepa roža, Mati Božja, Marija sedem žalosti, ki naj bi bila doma s Koroškega. (sč)

Zgodilo se je v času nesrečne francoske revolucije. Na eni od ladij so zajeli mornarje. Zgodaj zjutraj so jih odvedli in razglasili, da bo vsak deseti ustreljen. Mornarjev se je polastil strah. Vsi so se bali, da bodo deseti … V nezavest so padali že, ko so slišali ukaz: »Številka deset naj stopi naprej!«
Neki mladenič je videl, da je on na vrsti in se začel ves tresti od strahu. Naenkrat začuti, da ga nekdo vleče za rokav. Obrne se in že je iz vrste stopil stari župnik in šel med obsojene.
Sledil je drugi ukaz. Slišalo se je streljanje in deset mladih fantov je ležalo na tleh. Med njimi tudi stari župnik. Mladenič je bil globoko pretresen: On je umrl namesto tebe. Če bi on ne umrl, ti ne bi bil živ – mu je stalno nekaj šepetalo v notranjosti.
Razmišljal je, kaj je tega duhovnika gnalo, da je dal življenje za neznanega mornarja. Ni vedel, kako naj se mu zahvali, pa je šel na kraj, kjer so ležali ubiti in glasno zaklical: »On je umrl, da mi je dal življenje.«
Jezus je na križu za nas umrl na veliki petek. Če tega ne bi naredil, mi ne bi imeli večnega življenja. Pravzaprav bi mi morali viseti na križu, ne Kristus! Bodimo Kristusu hvaležni za to!

B. Rustja (uredil), v: Ognjišče 4 (2017), 33.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Človek je bitje odnosa, ki nas najgloblje določa in zaznamuje. Prek odnosov se tudi najbolj odkrijemo in razkrijemo drugim. V odnose ne vstopamo samo na verbalni ravni, ampak predvsem na nezavedni ravni, z vsem, kar smo, s celotno vsebino svojega življenja. Gre za srečanje dveh oseb v vsej svoji celovitosti. Pri odnosih ne gre samo za to, da imamo odnos »do« nečesa/nekoga, ampak predvsem za to, da imamo odnos »z« nekom. Kakovost našega življenja se v največji meri kaže v kakovosti in lepoti naših odnosov. Slovenska beseda »sreča« v glagolniški obliki nakazuje prav to, da je sreča v srečanju, srečevanju. Človek ni samozadostno bitje, saj posameznik ne more samega sebe osrečiti, pa naj se še tako trudi. Duhovnost new agea želi zahodnega človeka prepričati prav o tem – da naj se ukvarja sam s seboj, da je samemu sebi dovolj in da mora poskrbeti izključno zase ter da ne potrebuje nikogar drugega. Vendar pa človek lahko samega sebe osreči le prek nekoga ali nečesa drugega, kar ni on sam. Šele notranje urejena osebnost lahko osreči drugega. To, kar je v nekaterih drugih, bolj prvinskih kulturah jedro, srčika, najpomembnejše, smo v zahodni kulturi skorajda pozabili. V Afriki poznajo izraz »ubuntu«, kar pomeni, da je oseba oseba le skozi drugo osebo. Da smo vsi povezani, da skrbimo drug za drugega, da se spoštujemo, da vse, česar se naučimo, in vse izkušnje izvirajo iz odnosov in povezanosti z drugimi ljudmi. Tony Robbins pravi: »Kakovost tvojega življenja je kakovost tvojih odnosov.« S tega vidika so odnosi možnost za najlepše in obenem tudi za najslabše v življenju. Številne raziskave in tudi psihosocialna, psihoterapevtska in medicinska praksa kažejo na to, da je v sodobnem času najbolj razbolelo področje prav področje medosebnih odnosov. Za posameznika je ključnega pomena, kakšen odnos ima do drugih, do sebe, do sveta in življenja, do smisla in do presežnega.
Človek je ves čas v odnosu. V odnosu do drugih ljudi, do sveta, do vrednot in v nenehnem odnosu do sebe in do življenja. Bistvena značilnost eksistencialne analize, ki temelji na človekovi svobodi in odgovornosti, je usmerjenost k ljudem in njihov odnos do sveta in vrednot. Odnos do življenja vzpostavimo takrat, ko nehamo čakati, da se bodo stvari zgodile same od sebe in začnemo ukrepati, aktivno oblikovati ter nadzorovati svoje življenje. Tak odnos do življenja lahko nadzorujemo le skozi svojo osebo in s tem svetu sporočamo: jaz sem na tem svetu, sodelujem in se oblikujem. Tako preživljamo življenje na smiselni način do smrti, kajti smrt je večja grožnja neizživetemu/nesmiselnemu kot izpolnjenemu/smiselnemu življenju. Odnos do sveta postane jasen, ko lahko ukrepamo ali reagiramo na način »odgovora« življenju. Človek s svojim odgovorom stopi v osebno izmenjavo s svetom. Naši odgovori so sestavljeni iz duhovno nezavednega in zavestne presoje, kar se povezuje s celotnim telesno-duševno-duhovnim stanjem.
Razumljivo je, da si starši želijo zdravih, naravnih, odprtih, samozavestnih, inteligentnih, empatičnih in socialno mislečih otrok. Kljub temu so v ospredju želje, za katere nikakor ni gotovo, da se bodo izpolnile. Ljudje pogosto postanejo odvisni od tega, da so njihove želje izpolnjene. Če se na primer otroci ne lotijo tega ali onega dela, ne uporabijo te ali one priložnosti, storijo ali ne storijo te ali one stvari, nas boli. Poleg tega so želje za otroka pogosto usmerjene k rezultatu, izdelku in ne k procesu vzgoje otroka. Predvsem pa ne v otrokovo osebo. Osrednja skrb logopedagogike je vključevati posameznega otroka na način, da mu dajemo možnost, da se zavzame za položaj in če je le mogoče, da se sam odloči in tako prevzame odgovornost zase.
V pedagoškem procesu krepimo otrokov odnos do sveta tako, da naredimo prostor za otrokov obstoj. Otroka sprejmemo, ustvarimo pozitivno klimo, varnost in s tem vzpostavimo kulturo zaupanja. Pomembna so pravila, rituali, ritem, jasnost vrednot, orientacija, pozitivna klima v družini, podpora s pomočjo lastnih veščin, sposobnosti in spretnosti. Odnos do življenja krepimo skozi medosebne odnose in skrbi za druge. Skrb za druge namreč poživlja ljudi. Pomembni so občutki toplote, nega, dotik, promocija skupnosti in »trenutki užitka« (pesmi, zgodbe, glasba ...). Razvija se z bližino, ki omogoča varno povezavo. Otroku dovolimo, da je takšen, kot je, da je lahko neodvisen in konsistenten v svojih dejanjih. Spoštujemo ga v lastni potencialnosti in mu omogočamo, da sprejema pristne in skladne odločitve. Skozi te dejavnosti bo lahko cenil vrednote kot oseba v svojem bitju in potencialnosti.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 3 (2023), 11.

V mrzlo sivin prvih zimskih dni je stopala Nardinova Marička. Vračala se je domov.
Marička Nardin je bila kuharica. Svoje prve kuharske sposobnosti je začela uveljavljati v menzi podjetja, kamor ji je uspelo priti že ob prvem iskanju zaposlitve. Marička je dobila delo tudi zato, ker je bila takrat še zelo mlada. Bila je čedna. Ne lepa! Le prikupna in zelo ponižna. Nikoli ni ničemur oporekala. Nikoli se ni pritoževala. Vse je sprejemala tako, kakor sprejemamo križe, ki so nam usojeni. In katerih se v življenju ne moremo ubraniti.
Marička je bila natančno taka kot večina deklet, ki so takrat prihajale s podeželja. Bila je bistra. Delavna. In poštena. Živela je skromno. V delavski menzi. In v kuhinji. Večino dneva. Stanovala je v kleti velike predmestne hiše, nedaleč od tovarne, v kateri je delala.
Maričkino pravo življenje so postale kastrole in lonci. Pa kozarci. In jedilni pribori. Najprej medeninasti, potem pa vedno boljši. Počasi se je začela prilagajati ljudem, ki naj bi bili več vredni od nje. Dolgo časa so ji to potuhnjeno vlivali v dušo, da je začela tudi sama tako misliti. Da so oni zgoraj, visoko nad njo, ona pa zelo nizko. In da zato mora biti ponižna, če hoče obdržati delo in preživeti.
Marička je tu pa tam malo postala v svojem naletu. Toliko, da si je obrisala obraz. Premočen od potu. Prt, ki bi jo malo očistil, kakor Veronikin Kristusa, ji je ponudil le malokdo. Postaje križevega pota, ko je lahko zajela sapo, pa so bile kratke.
Ko je državo oplazila prva gospodarska kriza, je bila Marička že v zrelih letih. V fabrikah so se kar naenkrat začeli ukinjati različni odbori in komisije. Delavske menze so izginile. Ukinile so se malice in delavec je spet sedel tja, kamor ga je posadila nova oblast. Nazaj za stroje. Malo postaran. Malo omagan. Naveličan tistih od zgoraj in po malem že lačen. A je vseeno utihnil! Utihnil v nekem sindikatu, ki ga pravzaprav ni bilo. Ne tam, kjer bi ga potreboval. Ukinili so se prevozi na delo. Počitniški domovi so se razprodali. Kuhinje pa ena za drugo zaprle …
Tudi v podjetju, kjer je delala Marička, so kuhinjo zaprli in ostala je brez dela. Upehana, izgarana in nesrečna je obstala nekje na sredi: med upokojitvijo, presežkom in nekakšnim čakanjem. Čakanjem z veliko časa in malo denarja. Marička Nardin, nič drugačna in nič slabša od večine slovenskih delavk, je začela iskati delo na črno. Delo, ki bi jo nekako zavarovalo. Zaščitilo pred tistim, česar v novi državi na začetku nihče ni upal na glas priznati. Pred stradanjem!
Marička je bila srečna, da je sama. Da nima družine. Ne otrok ne vnukov. In ne moža, čigar usoda bi bila podobna njeni.
Pa je šla. Od hiše do hiše. Ne prosit! Spraševat. Dobila je nekaj priložnosti, a bile so kratkega veka. Toliko je zaslužila,da je preživela. Nekaj let.
Po petih letih pa je Marička vendarle dobila pravo delo. Vzela jo je privatnica z oznako Začeti takoj! Delo je bilo nekaj krasnega. Če je temu sploh rekla delo! Bila je zgolj čisto lepa služba!
Marička Nardin je pri mestni gospe dobila v oskrbo prelep vrt novo zrasle vile. Zlatega prinašalca. Se pravi psa z rodovnikom. In gospejinega moža. Gospoda Martina. Človeka, ki je le pogojno še živel tam. Toliko, da prihajanja in odhajanja svoje prezaposlene soproge, menedžerke novega, sodobnega podjetja, največkrat niti opazil ni!
S hišo, kamor se je vselila, je prišla nova priložnost. Te priložnosti pa je bilo Maričke, navajene le kuhe in pomivanja, sprva malo strah. Kmalu pa se je, takšna kot je bila, z vso ihto zagnala v svoje novo delo. Tako, da je tudi Martin, postarani, razvajeni in že kdaj odpisani vodja delavnice, v novi služkinji kmalu zagledal zelo uporabni, le malo preveč hrupni delovni stroj.
Marička je grmela in šumela s sesalcem po hiši kakor neurje. Vsak dan je sesala prah. Tam, kjer je bil. In tam kjer ga po njegovem sploh ni bilo. Prah pa je bolj čutila pridna Marička! Bila je prepričana, da je samo zato pri hiši, da drgne. Od jutra do večera. Ves tisti čas, ko se psu, zlatemu prinašalcu z rodovnikom, ni ljubilo ven. Sploh nikamor.
Ko je končala s sesalcem, je začela kuhati. Predano in z mirom. Tu je bila še zmerom dovolj okretna in iznajdljiva. Tako da si je Martin, lepo zaobljen in ves polizan, od navdušenja brisal brado. In govoril ženi nasproti mize: »Mhm, je dobro! Take kuhinje pa od moje mame sem ni bilo!« Žena je kislo pokimala. Njemu in Marički za hrbtom. Zamahnila je z roko, da je prišel na mizo še posladek. Naročila je še pranje in likanje. Vsak dan več. In vprašala po Amorju. Kako mu je. Ubogemu kužku! Potem je šla.
Pes je ležal na zofi. Dvigoval je uhlja in zehal. Debel. Sit. In po pasje srečen.
Tako je tudi Marička v novi, srečni družini tudi sama postala srečna. In zadovoljna. In želela si je, da bi ta sreča trajala.
Vendar ni!
Marička Nardin je začela posedati. Najprej le tu in tam. Zatem pa vedno bolj pogosto. Morala je! Ker jo je stiskalo pri srcu. Že velikokrat prej je zaznala tisto pekočo bolečino, a je izginila. Vedno je minila sama od sebe. Tu, v tej novi službi, pa ne! Kar naenkrat ne več!
Tako je nekega dne, omagana od drgnjenja in sesanja in tekanja za psom, kar naenkrat sedla. Kar ‘cepnila’ je na stol, kakor rečemo. Tam je najprej malo pogledala okrog, ali je kdo v bližini. Nato pa zadremala. V njen prijetni, že kar malo lenobni dremež so prišle sanje. Sanjala je o domu. O materi, ki je že kdaj počivala pri Sveti Trojici. O očetu, ki ga nikoli ni poznala. In nazadnje o ljubi domači hiši. Nekje v hribih pod Jelovico je samevala. Prazna. In verjetno prav tako brez sape in življenja, kakor je bila zdaj Marička sama … »Če bo še tako hudo, bom šla domov! Domov, ja! Tam se bom pozdravila,« si je rekla, ko se je zdramila. »Bog ve, kako je zdaj tam? Bog ve!«
Pa je še dolgo ostalo tako, kot je bilo. Marička je pospravljala in kuhala. Vmes malo postala. Se prijela kdaj pa kdaj za srce. Tako kot naredimo, kadar nam to nagaja. Vozila je okrog razvajenega psa. In stregla žlahtni gospe. Vsega naveličani že. Lastnega podjetja. In svojega soproga. Le da nobenega od njiju ni mogla pustiti …
Marička je velikokrat, tako mimogrede, odžebrala svoja leta. Garaška leta! Kakor jagode na paternoštru so bila. Razmišljala je, kolikokrat je padla na kolena, pa spet vstala. Včasih lačna, včasih ponižana, A vstala je! Zdaj pa se ji je kar naenkrat zazdelo, da ji zmanjkuje sape. Ni več videla izhoda! Preračunala je, da si tudi s svojo skromno pokojnino, če jo bo dočakala seveda, ne bo preveč opomogla… Nekje na svojem, kje naj bo to njeno sploh še bilo, bi mogoče preživela. Toda kaj bo, če bo zbolela… Zares?
Pa se je nekega dne odločila. Dokončno! Da gre domov! V tisto staro hišo pod Jelovico da gre. Pogledat, kako je zdaj tam. Saj tako nima nikjer nič svojega…
»Marička, zdaj nas ne moreš zapustiti! Zdaj, pred praznik!« je zajavkala gospa. Vsa v solzah. Ko je slišala, da ta odhaja. »Tako smo se te navadili! Tako dobro si skrbela za našega Amorja! Za hišo! In za Martina tudi!« je govorila. »Kaj bomo brez tebe?«
»Kaj vem…« je postajala neodločna Marička Nardin. Ampak počasi in vztrajno je grizljala naprej svoje. Da gre. In da se ne bo več vrnila.
Res je šla! Še isti mesec. Iz velike, bleščave vile. Šla je puklasta od dela. Z bolečim križem. Bolnim srcem. In pekočimi stopali. Naravnost domov. Tam, doma, pa ni bilo več tako, kot je imela v spominu. Namesto nizkih, prijaznih hiš z lesenimi balkoni in hlevi, v katerih je mukala sita živina, je prišla v skoraj nepoznano vas.
Okoli nje so se dvigovale visoke, gorenjsko bahave hiše. Okrašene s kičastimi zvezdicami in bleščavimi jelenčki. Na dvoriščih sto stali lepi avtomobili. Tudi celo po dva ali trije na enem dvorišču! Fantički so čivkali namesto v piščali vsak v svojo mobitel. In se vozili skozi vas, kot na dirkališču je bilo. Ženske so sedele v kuhinjah ob kavici Hlevi so bili na novo pobeljeni. Večinoma prazni.
Marička je stopila iz avta, počasi, korak za korakom je šla in se nazadnje ustavila pred nizko, napol podrto hišo. Pogledala je navzgor. Po Nardinovem. Sklonila je glavo in se pokrižala. Pokleknila je na ledeno mrzel beton pred hišo in zagreto in hvaležno zmolila očenaš v zahvalo, da se je vrnila.
Dvignila se je in stopila v hišo. V Nardinovi hiši se ni nič spremenilo. Bilo je kakor po materini smrti. Vse na svojem mestu. Prašno, pogrnjeno. Pajčevine na vratih in okoli oken. Od križa v kotu do stare slike so se vlekle.
Marička je stopila k sliki. Obrisala je prah z nje. In črkovala ganjeno: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka …«
Ko je tisto prebrala, je sedla za mizo. Naslonila vroče čelo na roke, žuljave in rdeče od pranja in pomivanja, in zajokala. Spet je vstala. Šla še enkrat s prsti po tisti lepi hišni podobi. In rekla: »Pa sem spet tu! Tu, od koder sem šla!«
V hiši je sijala luč. Vsak, ki je šel mimo, se je obrnil tja. K Nardinu. Sijala je vso noč. Kakor za verne duše. In še ves naslednji dan. Ko je soseda pozno popoldne vstopila v hišo, je dobila Maričko na tleh. Ležala je počez po izbi. V rokah je držala materin molitvenik. In glava ji je trdo počivala na njem.
»Uboga Marička!« je zgroženo rekla ženska. »Da je prišla sem umret! So pa govorili, kako je bogata in je zato ni domov …«
Zvečer je pri Sveti Trojici zazvonilo. Navček je zapel čez vas. In mila pesem je, takrat že s svetom in z Bogom spravljeni Marički, prinesla mir.
Marička Nardin je srečno zaspala. Na zadnji postaji svojega križevega pota. In hiša, tako kot prej, je spet ostala zaprta in sama.

P. Škrinjar, (zgodba), v: Ognjišče 3 (2017), 44.

Slavni kipar Michelangelo je klesal veliko kamnito gmoto. Nekdo, ki je prišel mimo, ga je vprašal, kaj dela. »Iščem angela v tem kosu kamna!« In res je iz brezobličnega kamna izklesal čudovit kip angela.

Iščimo tudi mi v sočloveku angela, poskušajmo odkriti, kar je v njem dobrega. Podobno ravnajmo tudi v odnosu do Cerkve. Iščimo najprej dobro v njej.

RUSTJA, Božo. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str. 67.
knjiga Zgodbe kažejo novo pot, Ognjišče, Koper, 2018, 62.