Robert, pozdravljen!
Sem bil malce v zadregi, kako naj ti sploh pišem, pa sem našel tvoj elektronski naslov kar na netu. Izpostavil bi rad svoje doživljanje. Imam kar nekaj prijateljev in lahko rečem, da se odlično razumemo. Kar me moti, je to, da večina od njih precej pogosto preklinja. Pravzaprav se tega sploh ne zavedajo, ker prileti kletvica iz njihovih ust kot nekakšen medmet. Vsi mogoči ‚izustki‘ za moške in ženske spolne organe. Ne gre za to, da bi se sam delal nekega svetnika, ampak mi res ni okusno, da oseba preklinja. Nekajkrat sem jih skušal tudi opozoriti, če lahko malo manj preklinjajo, ker mi gre na živce, pa sem na koncu izpadel samo kot tisti, ki teži. Preklinjanje se mi zdi že kot neke vrste kultura mladostniškega govorjenja. Marsikdo je prekopiral govorico od doma, ker se niti mnogi odrasli ne zadržijo, da ne bi preklinjali. Potem si rečeš: »OK, tip je jezen in zato preklinja …«, ampak mislim, da to ni to. Med prijatelji imam tudi takšne, za katere vem, da hodijo k maši, pa jim je prav malo mar, kaj prileti iz njihovih ust. Kakšne izkušnje imajo drugi mladi in kako se s tem soočajo? Hvala, Robert, za odgovor.
Klemen, 17 let

Klemen, pozdravljen!
Kletvice nas, predvsem mlade, že nekaj časa spremljajo na vsakem koraku, saj jih uporabljamo iz različnih razlogov: iz jeze, ko želimo kaj poudariti ali koga užaliti, ali pa preprosto kot mašilo, če ne najdemo druge besede. Ne moremo pa zanikati dejstva, da so glavni medij za širjenje vulgarnih izrazov ljudje, s katerimi se družimo, predvsem osebe, s katerimi smo si blizu. Ko smo namreč v družbi prijateljev, smo pod neposrednim vplivom njihovega izražanja, navad in tudi načina mišljenja.
Prvotno naj bi bilo preklinjanje način, kako si dati duška ob izrednem stresu ali čustvu in s tem vzbuditi pozornost, saj je očitno, da s temi besedami nekaj ni v redu in zato oseba po njihovi uporabi občuti nekakšno zadoščenje, četudi ga spremlja slaba vest. Če pa se človek prepogosto poslužuje uporabe kletvic, se izniči prvoten namen preklinjanja in vse skupaj postane nesmiselno. Grde besede tako postajajo vedno pogostejše v izražanju in za doseganje prvotnega učinka preklinjanja ga je treba vedno pogosteje uporabljati. Na ta način lahko postanemo otopeli in popolnoma imuni na preklinjanje, kar bo v ljudeh, s katerimi se družimo, vzbudilo odpor in nelagodje. Ljudje preklinjanje pogosto asociirajo s slabimi in nemarnimi osebami, zaradi česar se jim potem raje izognejo.
Po mojem mnenju ni preklinjanje nič drugega kot slabo in nepotrebno, saj se mu je mogoče tudi v stresnih situacijah ogniti in ga nadomestiti s čim učinkovitejšim. Uporaba kletvic ni seveda glavna lastnost, ki definira človeka, vseeno pa nam je včasih žal, da slišimo te besede leteti iz ust dobrih prijateljev in ljudi, za katere nam je mar. Glede tega sicer ne moremo ukreniti veliko, saj je način izražanja izbira vsakega posameznika, lahko pa poskusimo biti dober zgled in prijateljem na pomenljive in umirjene načine damo vedeti, da se ne strinjamo z njimi, ter jim skušamo vzbuditi slabo vest.
Manca, župnija Kanal

Klemen! Z besedilom se lahko poistovetim.
Tudi sama sem v družbi, v kateri prijatelji ne govorijo lepo in preklinjajo, moram pa priznati, da tudi meni iz ust sem ter tja prileti kakšna grda beseda, čeprav se temu poskušam kar se le da izogniti. Po mojem mnenju je grdo govorjenje posledica družbe, v kateri se gibljemo, veliko pa se tudi naučimo od staršev. Opažam, da je preklinjanje postalo navada in vsakdanja stvar v življenju tako mladostnikov kot tudi starejših, zrelejših ljudi. Tudi meni gre tovrstno govorjenje na živce, zato prijatelje oziroma bližnje opozarjam, ko grdo govorijo. Želim, da bi to počeli tudi ostali ter bi se na ta način poskušali odvaditi govorjenja grdih besed. Lep pozdrav!
Nika, župnija Ljubljana-Rudnik

Klemen, oba opažava enako težavo kot ti.
Dejstvo je, da so v današnjem času kletvice postale zelo razširjene, žal tudi med najmlajšimi. Tudi če jih otroci in mladostniki ne prevzamemo od staršev, smo z njimi obkroženi na družbenih omrežjih, televiziji, žal pa tudi v šoli. Večina staršev doma takega govorjenja s strani otrok ne tolerira in otroke kaznuje, žal pa to ni dovolj, če se tem besedam tudi sami ne uprejo in so slab zgled. Kletvice so prepogosto stvar odraslih, prav zato pa so tako privlačne za mlajše, ki se z uporabo le-teh počutijo 'kul'. Med fanti je prav ta (lažen) občutek moškosti razlog za uporabo grdih besed. Med dekleti so kletvice kot neke vrste moda, saj z njihovo uporabo sledijo trenutnim trendom in s tem pokažejo, da si upajo tudi same izražati nekoliko vulgarno. Velikokrat je pri obeh spolih močan razlog pritisk družbe. Mladostniki se brez uporabe kletvic počutijo izobčene, saj jih družba označi za tiste, ki si ne upajo.
Meniva, da imajo veliko več poguma tisti najstniki, ki se kletvicam znajo upreti. Lahko bi rekli: malo je potrebno, da slediš čredi, le izjeme so tiste, ki si upajo izstopati in stati za svojimi načeli. Klemen, tebi in tudi vsem ostalim mladim svetujeva, da si v družbi upajte izstopati s pravo vero, z odrekanjem kletvicam ter opozarjanjem ostalih, da niso na pravi poti. Le tako bomo lahko kot družba zmanjšali uporabo teh besed ter se odrekli zlu. Vsi vemo, da nas prijaznost nič ne stane, zato: mladi, upajte si izstopati in ne pozabite, da ste ravno vi tisti, ki ustvarjate boljši svet.
Urška in Matevž, župnija Rodik

Klemen, pozdravljen!
Tudi sama sem večkrat opazila, da nekateri ljudje razne kletvice in vulgarne besede uporabljajo kot mašila. Ko so v zadregi, kaj reči, ali potrebujejo trenutek, da strnejo svoje misli, uporabijo eno izmed besed, ki ima v kulturi več različnih pomenov in zato lahko njihovi sogovorniki sami interpretirajo njen pomen. Če dobro pomisliš, imaš verjetno tudi ti kako besedo ali frazo, ki jo uporabljaš na tak način. Predlagam ti, da dobro premisliš, zakaj te to moti, in se o tem pogovoriš s prijatelji. Najbolje, kadar si s kom od njih sam, ne pred celo skupino. Pojasni jim svoje razloge, hkrati pa bodi odprt in naj ti glavni cilj ne bo prepričati, temveč pojasniti.
Lepo se imej!
Nežka, župnija Črna na Koroškem

Kot nalašč lahko v tokratni rubriki povežemo par niti. Februar je mesec kulture – vsega, kar ustvarja človek in kar gradi. 21. februar so Združeni narodi izbrali za mednarodni dan maternega jezika, v spomin na ubite študente, ki so 21. februarja 1952 v Bangladešu protestno zahtevali uradno rabo njihovega maternega jezika, bengalščine.
Kaj vse prihaja iz mojih ust in koliko se res potrudim, da gojim pisano in izrečeno besedo? Jezus pravi: »Človeka ne omadežuje to, kar gre v usta, ampak kar prihaja iz ust, to omadežuje človeka« (Mt 15,11). Ni opravičila za preklinjanje, ni izgovora, češ da sem jezen, imam dovolj, ne gre drugače …, niti preklinjanje ni stvar odraslih. Dejstvo je, da je preklinjanje nasprotje blagoslova. Preklinjanje je vsaka grda beseda. Na čigavo stran želim s svojim govorjenjem stopiti? Čeprav pravijo, da naj bi bilo preklinjanje zgolj odpiranje ventilov, da nas ne raznese, je pravzaprav preklinjanje pljuvanje v lastno skledo. Kletev prizadene gorje človeku, ki jo izreče.
Klavrno je poslušati kletvice, ki jih ljudje izrekajo ter se slišijo kot medmet, vrinjen med »dober« in »dan«. Ni nam treba dokazovati drugim, da smo jim enakovredni, tako da preklinjamo kakor oni. Osebno slišim marsikakšno kletvico v zaporu, vendar sam med zaprtimi ljudmi ne preklinjam in to opazijo tudi oni.
Svoje govorjenje je smiselno ozavestiti. Spodbudimo nekoga, ki mu za­upa­mo, da nas opomni, če nas sliši preklinjati. Svojo nemoč, prekrižane načrte, jezo in nestrinjanje se učimo spraviti na plano na drug način: tako, da se učimo o tem spregovoriti, opisati svoja čustva brez kletvic; s sprehodom ali športom; širimo svoj besedni zaklad s prebiranjem knjig in treningom novih besed. Naj moje besede gradijo svet in ga ne rušijo!

FRIŠKOVEC, Robert, (Kaj pa vi pravite ... z Robertom). Ognjišče 2019, leto 57, št. 2, str. 60-61.

Zgodba

Žena in njena vera

Raziskovalec verskega prepričanja je prišel k ženi, ki je pripadala posebni verski skupnosti in je že vrsto let zvesto sledila njihovemu verskemu nauku. Vprašal jo je, kaj ona veruje.
Žena je mirno odgovorila: »Verujem vse, kar uči moja vera.«
»Kaj pa uči vaša vera?« jo je še vprašal.
Hitro je odgovorila: »Moja vera uči to, kar jaz verujem.«
Obiskovalec pa ni odnehal: »Kar vi verujete, uči tudi vaša vera in ker vaša vera uči isto, kar vi verujete, kaj pa vi in vaša vera pravzaprav verujete?«
Odgovorila je: »Skoraj gotovo obe verujeva isto.«

Misel

Ali smo se že kdaj vprašali, zakaj delamo določene stvari? Najbrž smo zadovoljni s svojim načinom življenja ali smo se vsaj sprijaznili z njim. Navadili smo se na svoje politično prepričanje, na vzgojo, na jedi, ki jih uživamo ... Morda smo se 'navadili' tudi na vero in na to, kako jo živimo, oz. izpovedujemo.
Najbrž na našo vero v Boga vpliva družba, v kateri živimo, vzgoja, ki smo je bili deležni, zlasti v družini.
Vera v Boga pa ne more biti samo 'posledica' vpliva okolja in vzgoje. Prepričani moramo biti o obstoju Boga in to prepričanje mora izvirati iz našega srca.

Molitev

Gospod Bog,
priznavamo, da naša vera ni ne velika ne trdna,
a verujemo, da si ti velik in trden.
Prosimo te za trdno in globoko vero,
ki bo naše življenje tako navdihovala,
da bomo prinašali upanje in veselje drugim.
Prosimo te tudi,
da bi trdno zaupali v tvojo čudovito previdnost,
neskončno ljubezen in neizčrpno milost.
Naj nas ta vera krepi zlasti v težkih trenutkih.
Prosimo te, podari tako vero vsem,
s katerimi živimo in s katerimi se srečujemo.

Iskri

Gospod, verujem, pomagaj moji neveri. Verujem v tvojo globoko ljubezen. Verujem tudi, da razumeš človeško srce in mu v svojem usmiljenju odpuščaš.

Vsaka generacija se mora sama odločiti za Kristusa.
sv. Janez Pavel II. ob obisku Slovenije v Stožicah

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2012), 32.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 8-10.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Pri verouku sem se naučil pet cerkvenih zapovedi: 1. Bodi ob nedeljah pobožno pri sveti maši, 2. Spovej se svojih grehov vsaj enkrat v letu, 3. Prejmi sveto Rešnje telo vsaj v velikonočnem času, 4. Posvečuj zapovedane praznike, 5. Posti se zapovedane postne dni. Zdaj je ta seznam drugačen. Ali ga Cerkev sme spreminjati? (Karel)

Namen cerkvenih zapovedi je, kot uči Katekizem katoliške Cerkve, "da vernikom zagotavlja nujno potrebno najmanjšo mero v duhu molitve in v nravnem prizadevanju, v rasti ljubezni do Boga in do bližnjega". Nastale so iz pastoralnih potreb, ki jih narekuje življenje v raznih obdobjih. Cerkev, ki je te zapovedi oblikovala, jih lahko prilagodi novim razmeram. 'Stara' prva zapoved pravi: »Bodi ob nedeljah pobožno pri sveti maši«, po novem pa se glasi: »Udeležuj se svete maše v nedeljo in na zapovedane praznike in ne opravljaj nobenih del in dejavnosti, ki ogrožajo posvečevanje teh dni«. Zakone in zapovedi lahko spreminja tisti, ki jih je izdal. Cerkev lahko spreminja 'cerkvene' zapovedi, ne more pa Božjih, ker jih je postavil Bog in so zapisane v vest vseh ljudi. (sč)

Oprosti, ampak razen tvojega imena – ki bi ga človek prej kot uglajeni fini dami, svetnici, kraljici in nuni, pripisal kaki mišičasti in možačasti bojevnici – ni na tebi prav nič nenavadnega. Takole na prvi pogled, oziroma na prvo branje, v tvojem življenjepisu ni nič posebnega. Vse je potekalo po ustaljenih tirih – kar je, priznam, malo nenavaden izraz za čas, ko še niso poznali vlakov. Torej je bolje, če rečem, da je vse potekalo po utečenem kolovozu in navadah tedanjega časa: predvidljivo, zeh, zeh … dolgočasno.
Rojeno na luksemburškem grofovskem dvoru, so te v samostanu vzgojili v damo in princeso, te zaročili in poročili z bavarskim vojvodom Henrikom, ki je nato postal nemški kralj, malo zatem pa še cesar, ti pa z njim vojvodinja, kraljica in cesarica.
A tale CV (curriculum vitae) je res le na prvi pogled navaden in kraljevsko dolgočasen.
Bila sta brez otrok! Kar je seveda žalosten podatek za vsak par, ki si otrok želi. In huda preizkušnja. Ter nepredstavljiv pritisk, če pomisliš, da skupaj s tabo tega otroka čaka in pričakuje celotno cesarstvo! Družinski problemi ljudi na visokih položajih zlahka prerasejo v politično krizo in ni čudno, da si, ljuba moja Kunigunda, postala tarča političnih spletk.
Obtožili so te nezvestobe, ti pa si vse obtožbe ovrgla, ko si se podredila – za današnji čas precej skrajnemu – za tvoje čase pa čisto običajnemu postopku tako imenovane ‘Božje sodbe’, ko si se bosa sprehodila po razbeljenih lemežih in ostala nepoškodovana.
Svojega moža si spodbujala – danes bi rekli – k večji socialni pravičnosti. Spodbujala si gradnjo bolnišnic in sirotišnic, po moževi smrti si – kje ste feministke?! – samostojno vladala do izvolitve novega cesarja, nato pa odložila cesarska oblačila in odšla v samostan.
Želela si, da te po smrti pokopljejo v redovni obleki, ki te je zvezala z Nebeškim Ženinom, a da naj tvoje telo položijo k možu, “bratu in gospodu” kot si ga imenovala. Nikoli nista postala starša, sta pa skupaj postala kralj in kraljica, skupaj sta postala cesar in cesarica, in skupaj sta postala tudi svetnik in svetnica!
Dokaz, da tudi dolgočasna pota vodijo v nebeško kraljestvo.
Dokaz, da je dolgčas običajno le na videz dolgočasen.
Dokaz, da tudi naša na videz dolgočasna vsakdanjost vodi – celo mora voditi – v nebeško kraljestvo.
In zgled, da kljub temu, da sodobni zakonci ne živimo na dvorih, če drug v drugem vidimo kralja in kraljico, cesarja in cesarico, slej ko prej uzremo tudi svetnika in svetnico … in potem to lažje postanemo!
***
Ljuba moja sveta Kunigunda! Obilo žegna ob tvojem godu – in naj pripomnim, da je za par, ki je bil vse življenje tako tesno povezan, skrajno nenavadno, da ga ne slavita skupaj z možem!
Kot si že za časa zemeljskega življenja počela: razlij ta žegen v obilju, ali vsaj socialno pravično razdeljeno, čez vse.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 2, str. 114.

Kunigunda je germansko plemiško ime, ki naj bi pomenilo ‘modra bojevnica’. S svetniškim sijajem ga je oplemenitila nemška kraljica in cesarica ter nazadnje redovnica Kunigunda. Rodila se je okoli leta 980 v luksemburški grofovski družine. Vzgojena je bila v samostanski šoli. Dvajsetletna se je poročila z bavarskim vojvodom Henrikom, ki je leta 1002 postal nemški kralj, ona pa kraljica, leta 1014 ju je papež Benedikt VIII. kronal za cesarja in cesarico. Svojemu svetniškemu možu, ki ga je imenovala “ljubi brat in gospod”, je bila modra svetovalka. Njun zakon je bil brez otrok, zato je cesar Henrik za svojega dediča postavil Kristusa. Po njegovi smrti je nekaj časa sama vladala, nato pa vstopila v samostan, kjer je preživela petnajst let. Pred smrtjo leta 1039 je izrazila željo, da jo pokopljejo ob možu v redovni, ne cesarski obleki. (sč)

Sv. Kunigundi je pri nas posvečenih šest cerkva, tri so župnijske in tri podružnične. Svetnica je najbolj češčena v MB nadškofiji, kjer so postavljene vse tri župnijske cerkve: v Zgornji Kungoti (1) (župnija Gornja sv. Kungota), v Gradiški (2) (Spodnja sv. Kungota) in v Gorenjah pri Zrečah (3) (župnija Sv. Kunigunda na Pohorju); ‘mariborska’ je tudi p. c. sv. Kunigunde v Kungoti pri Ptuju (4) (žup. Hajdina). V LJ nadškofiji stoji p. c. sv. Kunigunde na Taboru nad Goričico (Ihan) (5), v CE škofiji pa na Gori – Šentjungert (Galicija).(6) (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 3, str. 115

Zgodba

Kupovati obleko
Neka žena se je odpravila nakupovat. Vendar je zapravila več denarja, kakor bi ga smela.
Ko je mož doma nad njenim ravnanjem negodoval, mu je žena razložila: »Nisem se mogla upreti. Sam hudič me je zapeljal v skušnjavo.«
»Zakaj mu nisi rekla: 'Postavi se za mano, skušnjavec?'« jo je mož ostro vprašal.
»Prav to sem storila,« je odgovorila žena. »A si lahko misliš, kaj je storil? Sklonil se je čez mojo ramo in mi zašepetal na uho: 'Draga moja, ta obleka ti tudi zadaj odlično pristoji.«

Misel

Najslabše, kar lahko storimo v skušnjavi, je, da se začnemo s skušnjavcem pogovarjati. On ne bo popuščal. Navedel nam bo vrsto razlogov in izgovorov, zaradi katerih naj v skušnjavo privolimo.
Če nas skuša zlo, ne smemo privoliti. Zavrniti ga moramo brž na začetku. Skušnjava je za nas preizkušnja in obenem možnost, da se odločno upremo zlu. Človek je zares svoboden tedaj, ko se odloči za dobro in zavrne zlo.
Najboljši način, da se izognemo slabemu je, da delamo dobro.

Molitev

Gospod Bog,
vemo, kako smo šibki
in kako nevarno je lahko življenje.
Ponižno te prosimo,
da nas obvaruješ spogledovanja s skušnjavo.
Varuj nas tistih priložnosti,
ko bi nas napadla skušnjava.
Okrepi našo voljo,
da bomo zmogli premagati slabosti naše človeške narave
in varuj nas pred zapeljevanjem drugih,
da se v življenju ne bomo izpostavljali priložnostim,
ko bi se nespametno silili v skušnjavo.
Daj nam dovolj moči v skušnjavah,
Ki nam jih bo nastavljal svet naših slabosti in hudobni duh.

Iskrici

In ne vpelji nas v skušnjavo.
(Mt 6, 13)

Ne moremo si pomagati, da ne bi bili izpostavljeni skušnjavam, a molimo ne samo, da jim ne bi podlegli, ampak da ne bi niti stopili v pogajanje z njimi in jim ne bi podlegli.
(Janez Zlatousti)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2008), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 8-10.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let...

Nekam redkobesedna je bila mama, ko sta govorila po telefonu, zato je komaj čakal, da konec tedna pride domov. Proti večeru je s svojim ropotajočim avtomobilom zavil na dvorišče. Vse je bilo temno. Pohitel je v kuhinjo. Prižgal je luč. Mama je sedela vsa skrušena za mizo.
»Očeta še vedno ni domov,« je dejala namesto pozdrava.
»Ga še ni iz službe?« se je začudil.
»Zopet se ga je kje nalezel ali pa se mu je kaj zgodilo,« si je obrisala oči
»Iskat ga grem!«
»Kam neki boš šel?«
»Saj ne bo prvič. Nekje ga bom že našel.«
Na hitro je obrnil avto in zavil proti sosednji vasi. Pozorno je gledal na obe strani ceste, če bi morda opazil kaj nenavadnega. V gostilni Pri stričku, kjer se je oče rad ustavljal, je stopil do točilnega pulta. Počakal je, da je prišla natakarica.
»Danes ga ni bilo,« je rekla, ne da bi jo sploh kaj vprašal.
»Pa druge dneve?«
»V torek ali sredo je bil. Pozno je odšel. K Marički pojdi pogledat.«
Pohitel je v avto. Gostilna Pri Marički ni bila tako blizu. Kar velik ovinek bi moral oče narediti. Toda kadar je šlo za obisk gostilne, za očeta ni bilo ovir. Ko je peljal skozi gozd, je ob robu ceste zagledal čevelj. Zapeljal je toliko naprej, da ga je dobro osvetlil. “Očetov je,” je bil po svoje vesel, obenem pa ga je postalo strah. “Da ga ni kdo povozil!” Z žarometom je osvetlil okolico. V jarku, malo naprej, je zagledal nekaj temnega. Stekel je. Oče je ležal med nizkim grmovjem, z obrazom obrnjenim navzdol. Roki je imel razširjeni pred seboj, kot da hoče zaščititi glavo pred udarcem. Leva je bila krvava. Kolo je ležalo nekaj korakov stran.
S težavo je obrnil očeta na hrbet. Obleka je bila zamazana, česa hujšega pa v medli svetlobi ni opazil.
»Oče! Oče!« ga je klical in tresel za ramo. Oče se je premaknil, ga odsotno pogledal in že je hotel nazaj zaspati. »Domov morava, mama te čaka.«
»Naj čaka. Bom jutri prišel,« je zamomljal.
Previdno ga je dvignil, potem pa ga je bolj nesel kot podpiral proti avtu in ga kot otroka položil na sedež. Oče je kar lezel skupaj in le s težavo ga je pripel s pasom, nato pohitel po kolo in ga še bolj zavlekel v grmovje, da ne bi bilo tako na očeh, in previdno odpeljal. Pot domov se je vlekla, kajti v vsakem ostrejšem ovinku mu je oče zdrsnil s sedeža, pa naj je vozil še tako počasi.
Mama je stala na pragu, ko je pripeljal na dvorišče. Nič ni rekla, le pomagala je, dasta ga spravila v hišo. Uredila sta ga, kolikor sta mogla, medtem ko je oče še kar naprej spal. Ko sta končala, se je mama usedla na svoje staro mesto, Gorazd pa je hodil sem in tja po kuhinji. Dolgo sta molčala. Kdo ve, kolikokrat je že pripeljal očeta domov, toda ponavadi, ga je našel kje v gostilni ali v pivski druščini.
»Nič se ni spremenil,« je začela mama in Gorazd je vedel, na kaj meri. »Sem te prosila, da moliš zanj,« je nadaljevala očitajoče.
»Molil sem,« je potiho odgovoril Gorazd, »veliko sem molil. Prosil.«
»Ne vem, zakaj me Bog ne usliši. Zakaj me tako kaznuje,« je hlipala.
»Mama, Bog pomaga tam, kjer drugi ne morejo nič narediti. Tebi pa sem že tolikokrat povedal: sama moraš nekaj narediti, da ti bo lahko tudi Bog pomagal.«
»Ni je maše, da ne bi prosila Marijo, naj nekaj naredi.«
»Brez tebe in ateja tudi Marija ne more pomagati. Mama, ti moraš napraviti prvi korak.«
»Ali jaz pijem? Ali moram biti res vsega kriva jaz?«
»Nisi, mama, nisi. Toda dokler ne boš pomislila nase in nekaj naredila zase, se ne bo nič spremenilo. Poiskati moraš pomoč pri ljudeh, ki so za to usposobljeni in so že mnogim pomagali. Spremeniš lahko samo sebe.«
»To si mi že neštetokrat povedal!« je dejala mama, vstala in počasi odšla proti svoji sobi. Gorazd je vedel, da je zanjo pogovor zaključen. Pri vratih je obstala, kot da mu hoče še nekaj reči, nato pa je zamahnila z roko in mu zaželela lahko noč.
Naslednji dan sta bila oba redkobesedna in spregovorila sta le, kadar ni šlo drugače. Oče si je dal opravka tam, kjer je bil najdlje od njiju. Ko je Gorazd pripeljal domov kolo, se je umaknil z dvorišča.
+++
Zvečer, ko je odhajal, je mama segla v roko in jo dolgo dolgo zadržala v svoji. To ni bilo v njeni navadi. »Včasih se mi zdi, da mi zmanjkuje moči,« je poudarjala vsako besedo. »Zdi se mi, da me bo zlomilo!«
Tega Gorazd ni pričakoval. Ni bil vajen, da bi mama odkrito govorila z njim. »Jaz te lahko poslušam, pomagati, res pomagati ti pa ne znam,« je bil odkrit.
»Ne vem, zakaj me Bog tako kaznuje,« je rekla in Gorazd je vedel, da bo mama vsak čas zajokala.
»Mama,« je Gorazd počasi začel z mislijo, ki mu je že dolgo ležala na duši, »če prav vem, si že pred poroko vedela, da oče rad pogleda v kozarec.«
Mislil je, da mu bo mama rekla, da se to njega ne tiče, pa se je samo prestopila, kot da ji je vroče pod nogami, in ga toplo, skoraj hvaležno pogledala. »Ja, res sem vedela. Pa mi je rekel, ... obljubil mi je, da se bo spremenil. Samo poročim naj se z njim.« Malo je počakala. »Večkrat sem mu hotela reči, da se pijanec spreobrne, ko se v jamo zvrne, kot so takrat ljudje radi rekli, pa mi ta beseda ni šla z jezika. Kaj vem, zakaj. Morda, morda se mi je smilil, morda nisem hotela biti pretrda, menda sem verjela, da ga bom vendarle spremenila,« ji je za nekaj časa zastala, »morda sem se bala, da bo odšel.«
Gorazd je začutil vso mamino bolečino, ki jo že leta nosi v sebi. »Ampak nekaj časa res ni pil,« je pohitel, da je pretrgal molk.
»Ni. Potem pa se je začelo vse znova. Sedaj vem: ko je ponovno prišel pijan, bi mu morala reči: “Odidi in pridi naslednjič trezen, ali pa ne hodi več blizu!” mu tega nisem rekla, nisem ga odslovila. Tudi drugič ne. Ko je prišel pijan tretjič, je bilo že vse zamujeno.«
Gorazd jo je stisnil k sebi. Vsa krhka se je naslonila nanj. »To je bila moja največja napaka. Še sedaj jo plačujem,« je dejala, ni pa zajokala, kot je pričakoval Gorazd.
Nista več spregovorila, čeprav sta še kar nekaj časa stala na pragu.
»Pojdi, da ne boš pozen.«
Ko se je Gorazd usedel v avto, mame ni bilo več na pragu.
+++
Proti koncu tedna ga je mama poklicala po telefonu. »Sem mislila ...« se je ustavila sredi stavka, »sem se odločila ...« je odločno nadaljevala, »da bi poiskala tisto pomoč, o kateri si govoril.«
Gorazd je od presenečenja ali od veselja nekaj časa iskal misli. »Te dni sem še nekaj spraševal in bi ti zelo radi pomagali.«
»Kar dogovori se!«
»Mama! Ti si junakinja!« je udarilo iz njega.
»Oče te tudi pozdravlja. Pridi kmalu,« je še dodala.
»Samo toliko sem ti hotel reči, da ti bom vedno stal ob strani!« je pohitel Gorazd.
»In očetu!« ga je dopolnila.
»Tebi in očetu,« je dejal, pa se mu je zdelo, da ga mama ni več slišala, ker je že odložila slušalko.

J. Jarc-Smiljan.(zgodba), v: Ognjišče 11 (2015), 36-37.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.ARC, Janko-Smiljan, Ognjišče (2015) 11, str. 36

Ne vem, če veš, da slovenski jezik premore lepo besedo svetek, ki pa jo je v novejšem času nadomestila, zamenjala, premagala in popolnoma zameglila beseda: praznik. Torej: to, kar danes imenujemo praznično, je bilo svoj čas sveto, in to kar bi nam danes moralo biti sveto je postalo prazno! In ta nadomestek, ta zamenjava, ta premaga, ta megla ni naključna. Zlato tele vzgaja in vodi svoje ljudstvo po drugačnih načelih kot Jahve. S svojimi kopiti pač ne zmore držati palice, zato ponuja le krmo. Namesto, da bi nam sveti dnevi prinesli, česar si v svojih voščilih želimo, torej: miru, sreče in blagoslova, nam praznični dnevi to povečini odnesejo in ostane: praznina. In to praznino je treba z nečim zapolniti. Zato zlati teliček kapitalizma zapove: Razprodaje! Vse je ceneje! Čevlji za pet odstotkov, hlače za deset, srajca za dvajset … Duše po polovični ceni, telo pa pod ceno ali pa celo zastonj! Dobiti, imeti, posedovati … so glagoli, ki so zamenjali: želeti, hrepeneti, prositi … Lonci mesa so stvarni, otipljivi, postavljeni na mizo, obljubljena dežela pa je daleč, onkraj … Jezusovo navodilo: »Prosite in se vam bo dalo« je prezamudno in zakomplicirano, saj zlato tele da, še preden potrebujem, in še raje česar sploh ne potrebujem. Imeti, imeti, imeti, namesto: biti, biti, biti.
In ker tu ne šteje zgolj načelna odločitev, ampak je treba biti zvest v dejanju, te moram, draga sestra, dragi brat v Kristusu, vprašati: Kako preživljaš »Gospodove dneve«? Je zate nedelja petek ali svetek? Se ti toži po egiptovskih loncih mesa ali pričakuješ mane?
Prvi človek se je v rajskem vrtu, vedoč, da je grešil, skril pred Bogom, ki ga je iskal in klical. Moderni človek pa se, rekoč: da Boga ni, skriva za masko … pred kom? Pred samim seboj? Pred sočlovekom? Ali vendarle pred Njim, za katerega trdi, da je mrtev? In ko sva že pri maskah … Pust je eden redkih poganskih običajev, ki ga Cerkev ni pokristjanila, mu je pa v svoji modrosti pripela Pepelnico in postni čas. Priložnost torej, za naju oba, ljubi kristjan, da se zaveva, kaj sva: le prah in pepel, da snameva pogansko masko potrošniškega vsakdana, da slečeva praznično obleko starega človeka in se odločiva za svetost. V besedah in dejanju!
Tega ti iz srca želim!
Gregor

ČUŠIN, Gregor. Na začetku, v: Ognjišče (2010) 02, str. 3

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)