Jezus ji je dejal: »Marija!« Ona se je obrnila in po hebrejsko rekla: »Rabuní« (kar pomeni Učitelj). (Jn 20,16)

Magdalena, ki jo je ljudsko izročilo razglasilo za svetnico, je poezija vere. Vzdramila je ustvarjalno domišljijo slikarjev, pesnikov in režiserjev (ki pa vedno niso dokazali dobrega okusa in prefinjenega čuta, na primer v nekaterih ameriških filmih dvomljive kakovosti) ter navdajala z upanjem verujoče. - Ni moglo biti drugače. Le katero sporočilo je lepše in bolj razveseljivo, kakor je to, da je grešnica rehabilitirana, tako da sme celo objeti vstalega Gospoda? - Ni slabosti, napake, greha, ki ne bi našli v Magdaleni možnosti za rehabilitacijo, odpuščanje in odrešenje. - Ta žena je podoba (danes radi rečemo ikona) vere, od katere človeku prepeva srce.

Lasconi, Tonino. 365 + 1 dan s Teboj, Koper: Ognjišče, 2009. (izbor Čuk M. Korak v globino, Ognjišče (7) 2005, str. 96)

Prav tako morajo biti ženske dostojanstvene, ne obrekljive, marveč trezne in vsestransko vredne zaupanja. (1 Tim 2,9-10).

Moški brez dostojanstva in samospoštovanja izgubi spoštovanje vseh, predvsem pa žensk. - Ženska, ki se odpove svojemu dostojanstvu in se ponuja kot predmet spolnosti, med moškimi vedno naleti na odobravanje in uživa sloves. Tudi če to traja le kratek čas in če se zanimanje zdi resno, jo lahko zavede v zmoto. - Moški so namreč, dokler so lahko, delili ženske na dostojanstvene, resne in zveste, kakršne so hoteli zase in za svoje otroke, ter na lahkomiselne, zlahka dosegljive, zgolj spolne igračke za zabavo in užitek. - Kar danes moški ne morejo več doseči s silo in z zakoni, poskušajo doseči z odobravanjem in z uvrstitvijo v kategorijo emancipiranih, svobodnih žensk, ki ne poznajo tabujev. - Ta past niti ni tako zelo zvita in skrita in ženske se neredko ujamejo vanjo.

Vrnil se je z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu. (Lk 2,51)

Evangelist Luka je z mojstrsko roko naslikal Marijo in nekaj, za kar bi lahko rekli, da je značilno za ženskost: ponotranjenost. Kakor se vse obline ženskega telesa stekajo v naročju, tako prvine ženskega čutenja vodijo v notranjost. - Drugače kakor pri moškem, ki je usmerjen navzven, da napada, osvaja, gospoduje. - Seveda, ko jih vidimo, kako se pozibavajo v bokih na vseh televizijskih kanalih, v vseh oddajah in predstavah, težko verjamemo, da je ponotranjenost značilna za ženske.- Toda dovolj je že, če se srečamo z ženskami, ki se ne postavljajo na ogled v izložbena okna, zlasti potem ko z izkušnjo materinstva postanejo zrelejše; ugotovili bomo, da so ženske resnično ustvarjene za to, da hranijo v svojem srcu življenje in svet. - Jasno je, da ni nobenega daru, podarjenega moškemu in ženski, ki ne bi bil izpostavljen nevarnosti, da ga uničita in zapravita zaradi sebičnosti, površinskosti in preračunljivosti. - Nekdo, njegovega imena se več ne spomnim, je zapisal: "Ženske hočejo ugajati in to je zanje pogubno." - Morda je res to tista skušnjava, na katero bi morale ženske paziti, da bi ostale ženske.

V mesecu juliju razmišljamo o tem, kako z Marijinim zgledom do notranje lepote (6)

Lasconi, Tonino. 365 + 1 dan s Teboj, Koper: Ognjišče, 2009. (izbor Čuk M. Korak v globino, Ognjišče (7) 2005, str. 96)

Marija Magdalena (tj. Marija iz mesta Magdala) je bila ena od žena, ki jih je Jezus ozdravil. Iz hvaležnosti ga je spremljala, stala je pod njegovim križem na Kalvariji. Na velikonočno jutro je navsezgodaj pohitela k Jezusovemu grobu, kjer je prva srečala Vstalega. Kasneje so jo nekateri razlagalci Svetega pisma izenačili s skesano grešnico (Lk 7,37-50).

več o Mariji Magdaleni v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 46-47

Sv. Mariji Magdaleni je na Slovenskem posvečenih 52 cerkva: 8 župnijskih, 44 podružničnih in dve kapeli. – V LJ nadškofiji stojita njeni ž. c. v Sodražici (1) in Zlatem Polju; (2) podr. pa na Brodu (Boh. Bistrica), Pšati (9) (Cerklje na Gor.), v Rupi (KR - Zlato polje), Prašah (Mavčiče), na Okroglem (10) (Naklo), v Metnaju (Stična), na Zg. Slivnici (11) (Magdalenska gora – Šmarje SAP), v Gradišču (12) (Šmartno/Litiji) in Kriški vasi (13) (Višnja Gora); večji kapeli sta v Dobrovi (pok.) in Motniku. – V KP škofiji je ž. c. sv. Magdalene na Gorah nad Idrijo;(3) p. c. (5) so na Kozjanah (Brezovica), v Krasnem (Gradno), Podbežah (14) (Hrušica), Kosezah (Il. Bistrica), Ocizli (15) (Klanec), nad Senikom (Kožbana), v Lokah (16) (Kromberk), pri Otoščah (17) (Lozice), v Smokvici (18) (Movraž), Kilovčah (19) ( Prem) in na Selih/Volčah (20) (Volče). – V NM škofiji naštejemo 15 ‘Magdaleninih’ p. c.: Vel. Plešivica (21) (Adlešiči), Lukovec (Boštanj), Tušev Dol (Črnomelj), Klinja vas (22) (Kočevje), Oštrc in Ržišče (23) (Kostanjevica na Krki), Božakovo (24) (Metlika), Dol. Globodol (25) (Mirna Peč), Arčelca (26) (Sela/Šumberku), Rožni Dol (Semič), Gor. Radenci (Stari trg/Kolpi), Črmošnjice (27) (Stopiče), Martinja vas (Šentlovrenc), Jesenice na Dol. (Vel. Dolina) in Reber (28) (Žužemberk). – V MB nadškofiji je pet cerkva sv. Magdalene, dve žup.: Javorje (4) in MB - Sv. Magdalena, (5) in tri podr.: Vrata (29) (Dravograd), Vel. Varnica (30) (Sv. Andraž v Halozah) in Brda (31) (Šmartno/SG). – V CE škofiji sta ž. c. sv. Magdalene v Dramljah (6) in Slivnici/CE,(7) podr. pa v Orešju (32) (Bizeljsko), v Gornjem Gradu (33) (pok.), na Homu (34) (Prebold), pri Sv. Jederti nad Laškim, na Ločici (45) (Vransko) in v Zagorju ob Savi. – V MS škofiji je sv. Magdaleni posvečena ž. c. na Kapeli pri Radencih.(8)

  M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 7, str. 99. 

Gospodar je ukazal kuharju, naj za kosilo pripravi nekaj posebnega, nekaj za kar misli, da je neprecenljivo in najbolj dragoceno.
Kuhar je gostom postregel najprej s kuhanim jezikom, nato je pripravil jezik na žaru, nazadnje pa je postregel še z jezikom v različnih omakah ...
Gospodar ni bil zadovoljen - češ jezik naj bi bil nekaj tako posebnega - toda kuhar mu je dejal: »Kaj je vendar imenitnejše od jezika? Z njim molimo Boga, razveseljujemo ljudi, posredujemo modrost, razglašamo pravičnost ...«
Gostje so pritrdili kuharju in tudi gospodar je pritrdil tej razlagi.
Naslednji dan pa je gospodar kuharja spet preizkusil in mu je naročil, naj pripravi nekaj takega, kar se mu zdi brez vrednosti in je po njegovem mnenju med živili najslabše.
Nestrpno je čakal, kaj bo kuhar pripravil tokrat.
In kuhar je na mizo spet prinesel jezik, tudi tokrat pripravljen na razne načine.
Gospodar je bil prepričan, da se kuhar iz njega norčuje in se je razjezil. Kuhar pa je imel tudi tokrat pripravljeno razlago: »Ni slabše reči kot je jezik. Z njim zmerjamo, opravljamo, povzročamo prepire, napovedujemo vojne ...«
Vsi so se strinjali s kuharjevo razlago.
***
Beseda je res najdragocenejši dar, ki nam ga je zaupal Bog.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 48.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

priloga

Alpsko cvetje

gost meseca

P. Lojze Podgrajšek, misijonar v Zambiji

moj pogled

Jan Kozamernik, odbojkarski reprezentant

Preberite več: Avgust 2025

Tako doni v naši domači cerkvi na večer 21. julija, vedno natanko tisti dan, ko ta starozavezni prerok, zavetnik naše župnije, »svet Denou«, kot mu pravimo po domače, tudi goduje. Po mnogih hišah štruklji na mizi, v zraku pa ves dan posebno slovesno vzdušje, »tonklači«, pritrkovalci, se povzpnejo na »ter«, zvonik, in potem se čez vaške strehe kakor himna razlije pesem zvonov. Drugačen dan se napravi tako, župnijski praznik, ponekod bi rekli »šagra«, drugje »žegnanje«, »opasilo« ali kako drugače.
Vedno pridemo prepoteni v njegovo cerkev, ne samo od poletne vročine, ki je tiste dni menda najhujša v vsem letu; med dopusti in obiranjem breskev so skušnjave, kaj izbrati, komu ali čemu dati prednost, vedno tako zelo velike, tako zelo močne in privlačne so drugačne, lažje ali ugodnejše ali bolj dobičkonosne rešitve – in je potrebno veliko napora, da človek izbere tisto, kar je v tistem trenutku najbolj prav in najpomembnejše. Zato se človek za praznik menda mora spotiti, menda se med potnimi kapljicami na čelu velikokrat spočnejo res modre misli, te so namreč vedno sad težkih in odgovornih odločitev.
Po slovesni maši – zanjo vedno poskrbi kateri od naših rojakov – vedno krenemo na ulice naše vasi, pesmi pojemo, ko se Jezus sprehaja po prahu naših vsakodnevnih steza, med tihimi žalostmi, dvomi in napori, ki jih oko ne vidi, On pa jih, za svoje počivališče jih izbere, res, ne usede se samo na mize pri Balohovih, Komencavih, pred gasilskim domom in na placu, vse hiše na svoji poti poljubi, pri vseh želi biti doma. Zato je pred posebnim Gostom naša mama s tako natančnostjo v popoldanski vročini likala prte, jih postavljala leto za letom pred hišo, kljub temu da jih je burja vedno znova navihano privzdigovala in gasila sveče. Zato je tata odšel v gozd in nasekal jesenove mladike, da so Mu naredile senco; tako mu je povedal, da smo ga pri nas veseli. Konšolirjevi so pristavili oleandre in Županavi pometli cesto. In potem je prišel, kot Kralj in kot Prijatelj, veličastno in hkrati prijetno domače, in ravno pod našo hišo vsako leto znova povedal: »Zato tudi vi ne iščite, kaj boste jedli in kaj boste pili. Ne delajte si s tem skrbi!« (Lk 12,29) Tako lepo je vedeti, da On zadostuje.
Zato še vedno, če le morem, pridem na naš krajevni praznik. Rad imam ta mehki občutek, da je Bog res tu med nami, da skrbi za nas, da sedi ob naših mizah; in sladke vonjave v vročini, ki med procesijo po vasi počasi usiha in se nato preseli v srca ljudi. Pred cerkvijo se še nekoliko zadržimo, se ustavimo in poklepetamo, spijemo glaž in prigriznemo, kar so pripravile pridne gospodinje. Malenkost, preden spet zdrsnemo na svoje samotne poti, malenkost, od katere se živi, namesto samo preživi. Bog in ljudje, to je vse, kar imamo. Tega sem se naučil ob številnih odpovedih, ki jih prinese tako poletno praznovanje, ob skrbeh, naporu in tudi prilagajanju urnika svojih počitnic, da je vedno nekdo, ki je pomembnejši od mojih načrtov in mojih želja.
Ta izbira prinaša blagoslov

M. Rijavec: MP kolumna, v: Ognjišče 7 (2021) 73.

Ne vem, ne kdo pri nebeški, ne kdo pri tuzemski birokraciji deli svetniške patronate, ali ste morda – kot politiki od glasov volivcev – svetniki odvisni od glasov molivcev in od števila SOS klicev, ki jih z zemlje do nebes pošiljajo ljudje v stiski, a mnenja sem, da bi ti lahko prevzel malo več nalog, kot so ti jih božji in cerkveni birokrati, skupaj z ljudmi, naložili. Sploh, če vzamem v obzir, kaj vse si počel in s čim vse si se ubadal v času svoje zemeljske preroške službe.
Kajti zasledil sem, da si samo zavetnik planincev in rudarjev.
In še to dvoje da človeku misliti. Kaj ima starozavezni prerok, ki se je večino časa vendarle smukal po kraljevem dvoru, opraviti z ekstremisti: z enimi, ki se vzpenjajo po zemeljski vertikali navzgor, in z drugimi, ki gredo navzdol in celo noter?
Po premisleku pa mi je le kapnilo! Seveda: kralj te je namreč za kazen dal vreči v jamo k levom. V jamo! Pod zemljo! Zato torej rudarji. Naslednji dan so te živega – kajti levi se te niso polotili – potegnili iz jame, oziroma: splezal si ven! Zato torej planinci … se mi zdi.
In se mi tako porodi par idej!
Zakaj so te pograbili zgolj rudarji? Lahko bi bil tudi zavetnik jamarjev.
Pa krotilci levov, ti so gvišno brez svojega zavetnika, pa bi ga glede na naravo svojega poklica še kako potrebovali!
In ker si bil s kraljeve strani, torej od vlade, po krivici preganjan in zaprt, bi bil lahko tudi zavetnik disidentov in političnih zapornikov, tudi tem pride prav vsaka pomoč.
Nadalje bi bil kot uspešen razlagalec sanj lahko zavetnik horoskoparjem, jasnovidcem in šlogarcam … a ker ti zganjajo po mojem mnenju zgolj lari-fari, bi bil lahko zavetnik zoper horoskope, šloganje in druge okultne prakse, ki pa žal niso zgolj lari-fari, ampak ima često kremplje zraven “ta kosmat in ta spoden”, ki hodi okrog “kakor rjoveč lev in išče koga bi požrl” (glej 1 Pt 5,8)
Ker si razlagal kraljeve sanje, bi bil seveda lahko zavetnik tudi politikom, političnim analitikom, sekretarjem, podsekretarjem, posebnim svetovalcem in čisto navadnim prilizovalcem. In kot pri šlogarcah, bi bil tudi tukaj lahko ‘zoper’!
Kralju si uspešno raztolmačil zapis na steni, znameniti “mené, mené, tekél, uparsín”, in bi bilo tako lahko zavetnik tako tolmačem kot grafitarjem.
Če pomislim na kako zvit način si na laži ujel možaka, ki sta po krivem tožila Suzano, bi bil lahko tudi zavetnik detektivov, preiskovalnih sodnikov in sodnih izvedencev.
Zgodbe o mladeničih v ognjeni peči pa na seznam doda vsaj še pečarje, če ne tudi picopeke in žar mojstre.
Ljubi moj sveti Danijel. Res se mi zdi, da si premalo izkoriščen, a uživaj svoj zaslužen nebeški mir in počitek. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in raztolmači.

G. Čušin. (S svetnikom na TI), v: Ognjišče 11 (2021), 98.

Oglašam se vam, čeprav dvomim, da boste moje pismo objavili. Zakaj? Zato ker v marsičem ne morem soglašati z načeli katoliške Cerkve. In v čem je moj problem? Ja, več jih je, eden od najbolj perečih v zadnjem času pa je ta, da sem že kar nekaj let ločena (civilno) – se pravi sama z dvema otrokoma, ker si je mož ustvaril drugo družino. Pa ni problem samo v tem, da sem ločena, problem je v tem, da v današnjem času enostarševske družine težko preživijo tako v duhovnem kakor tudi v materialnem smislu. Pri tem mislim predvsem na mame samohranilke, kakršna sem tudi sama, kjer je vloga očeta samo na papirju in v plačilu minimalne preživnine za otroka. Kljub visokošolski izobrazbi delam za nizko plačo. Res je, da bivši mož plačuje majhno preživnino in res je tudi, da dobim otroški dodatek, pa vendar se vsega skupaj ne nabere za eno pošteno plačo – vsaj 1.000 €. Potem je potrebno s tem denarjem pokriti osnovne stroške, kar ostane, je enostavno samo za hrano in kakšen kos oblačila. Res je, da obstajajo razne organizacije, ki nudijo hrano, oblačila (Karitas, Rdeči križ ...), ampak jaz preprosto ne morem iti prosit. Ko pomislim na to, si vedno rečem, kakšna mama pa sem, če ne morem sama preživeti svojih otrok, po drugi strani pa mi srce krvavi, ko si nihče izmed nas ne more nič privoščiti ... Začarani krog! Po drugi strani katoliška Cerkev priporoča oz. propagira, kako naj bodo mame doma z otroki, kako je to dobro zanje. Kako naj si to privoščim? Tudi jaz bi bila rada doma z otroki, ne pa da delam cele dneve – najprej v službi, potem pa se še izobražujem ob delu, da bi nam vsaj nekoč bilo malo lepše ... Tako mi največkrat zmanjkuje časa za pogovor z otroki, za druženje z njimi, za ... Sedaj se približuje čas dopustov: kako naj si ga privoščimo? »Normalne« družine, ki imajo po tri ali več otrok, dobijo regres za dopust v enkratnem znesku – kdo ga da pa nam mamam samohranilkam?
Ob vsem tem premišljevanju in vsakdanji skrbi za preživetje mi je že večkrat »padlo« na pamet, da bi bilo lepo imeti nekoga ob sebi – za druženje, za prijateljstvo, za delitev veselja in skrbi – pa mi katoliška Cerkev tudi to prepoveduje s svojim zelo ortodoksnim pogledom na svet – češ, kar je Bog združil, tega naj človek ne loči. Nisem ne vem kako verna, pa vendarle upoštevam ta nasvet, čeprav si zraven velikokrat mislim, da v končni fazi bolj velja rek: Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal. Morda bo res najboljše, da si najdem prijatelja (čeprav ima pri tem pomembno vlogo srce), da z njim delim dobro in hudo, pa tudi stroške, kajti prepričana sem, da se bodo z delitvijo stroškov, zmanjšale tudi skrbi – vsaj kar se tiče preživetja iz meseca v mesec. Po drugi strani pa se že vnaprej bojim obsojanja nekaterih ljudi in tudi ne vidim več smisla, zakaj bi še hodila k maši – kajti če imaš (oz. ko imaš) prijatelja, menda ne smeš več k obhajilu – s čimer te katoliška Cerkev spet izloči iz svoje sredine oz. ti jasno in glasno pokaže, da ne delaš prav ... Najboljše bo, da se več ne zmenim ne za Boga in ne za Cerkev, kajti mogoče mi bo potem kaj lažje. Mogoče? Ali pa tudi ne!
Andreja

Tvoji dvomi, ali bom tvoje pismo objavil, niso bili utemeljeni. Morda si tako mislila zato, ker si kritična do Cerkve in njenega nauka. Jasno je, da tvoji nazori niso takšni, kot jih zastopa katoliška Cerkev. Vprašanje je samo, ali so utemeljeni ali ne. Drugi vatikanski cerkveni zbor je postavil kot osnovo za merilo naših dejanj človekovo vest. Mora pa biti ta vest oblikovana po možnostih, ki jih ima posamezen človek. Drugače je oblikovana vest kristjanov, ki imamo Sveto pismo, zlasti Jezusov nauk in nauk Cerkve, drugače je oblikovana vest nekega muslimana, spet drugače vest pripadnika kakšnega afriškega plemena ... Vsi pa imamo vest, ki nam govori, kaj je prav in kaj ne, kaj moramo narediti in česa ne smemo. Med ljudmi, ki se nimajo za verne, imamo veliko plemenitih duš, ki se žrtvujejo za svoje družine, za bližnjega. Podzavestno verujejo v Boga, ki bo poplačal njihova dobra dejanja in kaznovali slaba. Sveto pismo uči, kaj je osnova za naše zveličanje: »Brez vere namreč ne moremo biti Bogu všeč, kajti kdor prihaja k Bogu, mora verovati, da on biva in poplača tiste, ki ga iščejo« (Heb 11,6). Če to velja za vsakega človeka, koliko bolj za kristjana, ki je po veri poučen. Ne moreš potem reči: »Najboljše bo, da se več ne zmenim za Boga in ne za Cerkev, kajti mogoče mi bo po tem kaj lažje« Prav si končala z vprašajem: »Mogoče? Ali pa tudi ne!«.
Tvoje pismo preveva mišljenje, ki je, žal, danes prevladujoče: da je važno to, kako boš čim mirneje preživel teh sedemdeset ali osemdeset let svojega življenja na tem svetu, drugo pa ni važno. Ti vero v Boga imaš, le da si nedosledna. Tako kot tvoja okolica misliš, da je važno samo tisto, kar boš »užila« na tem svetu. Prav v tej luči te skrbi za tvoje otroke. To se že na tem svetu izkaže kot velika prevara. Če je tako, potem, bomo rekli, ni nič narobe, da te je tvoj bivši mož zamenjal za svojo novo ljubezen. Krivica, ki jo je naredil tebi in tvojim otrokom, ni važna, važno je, kako se ima lepo sedaj, tudi če so drugi zaradi tega nesrečni. Misliš, da se imate ti in tvoji otroci lahko lepo, samo če imaš ti več kot tisoč evrov vsak mesec v žepu, da si lahko »privoščite« najnujnejše? Si res prepričana, da je samo to potrebno, da boš srečna ti in tvoja otroka? Danes, ko toliko ljudi izgublja službo, morda celo oba zakonca, in ne vedo, kako bodo preživeli, pa ne obupajo, se jim tvojih tisoč evrov zdi pravo bogastvo.
Mislim, da ne razmišljaš v pravo smer. Jezus je dobro vedel, kaj zahteva od nas, ko je rekel : »Kar je Bog združil, tega naj človek ne loči«. Ali res misliš, da so danes, ko se pri nas loči tretjina parov, ljudje bolj srečni, kot takrat, ko so znali potrpeti drug z drugim in niti milili niso na ločitev, ker so verjeli v trdnost družine. Tudi na »tem svetu« se računica: »samo, da je enim lepo«, ne izide. To si sama okusila na lastni koži. Še vedno misliš, da je dovolj imeti tisoč evrov dohodkov, da ste srečni? Ne iščeš morda sreče na napačnem kraju? Tudi če si ločena, ne pomeni, da ti ni treba iti ob nedeljah k maši. Še bolj si je potrebna! Cerkev ne »izloči iz svoje sredine« niti civilno poročenih, kaj šele tebe, ki si sicer ločena brez svoje krivde, nisi pa sprejela »prijatelja«, o katerem razmišljaš, in kar ti Cerkev odsvetuje. Načela Cerkve so razlaga Jezusovega nauka. On je poznal človeka do globine. Vedel je, kaj zahteva od nas, da bi bili srečni na tem svetu. In da se ta sreča ne bi končala tu. Se ti ne zdi, da bi morala malo premisliti, kdo ima prav: Jezus ali ti.
Franc Bole, Pismo meseca, Ognjišče, 2009, leto 45, št. 7, str. 6-7