Bogat perzijski trgovec je imel slavca, zaprtega v veliki kristalni kletki, in je nadvse rad poslušal njegovo ubrano petje.
»Moj slavec ima vse, kar si lahko poželi,« je govoril, »prepričan sem, da je najsrečnejši ptič v Perziji.«
Nekega dne se je trgovec odpravil na dolgo pot, da nakupi svilo in dišave. Pot ga je vodila tudi skozi gozd, kjer je nekoč živel njegov slavec. Vprašal ga je, ali ima kakšno sporočilo za svoje brate in sestre?
»Reci jim, da mi gre dobro in vprašaj jih, ali imajo morda oni kakšno sporočilo zame.«
Trgovec je storil, kakor mu je bilo naročeno. Ko se je vrnil domov, se je takoj oglasil pri svojem slavcu.
»Enega tvojih bratov sem vprašal, ali ima kakšno sporočilo zate,« je dejal trgovec, »toda namesto odgovora je padel na tla in nepremično obležal v travi. Mislil sem, da je mrtev. Položil sem ga na zemljo in se odpravil proč, tedaj pa je zakrilil s perutmi in odletel na drevo. Večkrat sem ga poklical, pa se ni odzval ... Menim, da so tvoji bratje pozabili nate.«
Slavec je žalostno sklonil glavo in se ves dan ni dotaknil hrane in pijače.
Ko se je trgovec naslednje jutro odpravil k slavcu, ga je našel negibno ležečega na dnu kletke. Prosil ga je, naj poleti in zapoje, a ptič se ni premaknil. Trgovec je odprl kletko in slavca nežno pobožal. Toda ta ni niti trznil. Mož je pomislil, da je ptič mrtev, s solzami v očeh ga je položil na travo in odšel. Ko je odhajal, ga je želel še zadnjič pozdraviti. Obrnil se je in kaj je videl? Slavec je začel zamahovati s perutmi in zaslišalo se je njegovo lepo petje. Veselo je vzletel in pel: »Hvala za sporočilo, ki si mi ga prinesel. Bilo je najlepše sporočilo, kar sem jih kdaj prejel.«
In odletel je proti gozdu.

Sporočilo svobodnega brata slavca zaprtemu je bilo: »Naredi to, kakor sem naredil jaz, in boš rešen!« Jezusovo velikonočno sporočilo je sporočilo svobode in novega življenja.

RUSTJA, Božo. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 95.

Točno dvainpetdeset let življenja

(ob obletnici) William Shakespeare je živel v dobi, ki je dobila ime po sposobni kraljici Elizabeti I. Vladala je petinštirideset let in v njenem času je Anglija doživljala gospodarski in kulturni razcvet. O njegovem življenju vemo razmeroma malo. Rodil se je najbrž 23. aprila 1564 v mestecu Stratford-upon-Avon (približno 35 km južno od Birminghama), zanesljiv pa je datum njegovega krsta: 26. aprila 1564 v župnijski cerkvi Svete Trojice. Oče John Shakespeare je bil strojar in usnjar, ugleden meščan, kasneje tudi župan. Mati Mary Arden je izhajala iz bogate kmečke katoliške družine. William je bil tretji od devetih otrok in najstarejši sin, otroštvo pa je preživelo le pet otrok. Prvo znanje je dobil v domači šoli, potem pa je obiskoval neke vrste klasično gimnazijo v domačem mestu, kjer je pridobil temeljno znanje v latinščini, seznanil se je tudi z nekaterimi evropskimi jeziki. Pri osemnajstih letih se je novembra 1582 poročil z osem let starejšo Anne Hathaway, 25. maja 1583 se je rodila hčerka Suzana, 2. februarja 1585 pa dvojčka Hamnet in Judith. Čas od rojstva dvojčkov do leta 1592 raziskovalci Shakespearovega življenja imenujejo 'izgubljena leta', ker ni znano, kje je bil in kaj je delal.

Domnevajo, da je začel svojo igralsko kariero in se je pridružil kakšni potujoči igralski skupini. Zanesljiv pa je datum 3. marca 1592, ko iz zapisa sodobnika Roberta Greena zvemo, da je Shakespeare v Londonu, da je igralec in da ukvarja s pisanjem dram. Tega leta so postavili na oder prvi del njegove zgodovinske igre Henrik VI. V letih 1593-1594 je v Angliji razsajala kuga in vsa gledališča so bila zaprta. Ta čas je Shakespeare napisal pesnitev Venera in Adonis, ki jo je posvetil svojemu zaščitniku grofu Southamptonu, zatem pa še pesnitev Lukrecija. Leta 1594 se je pridružil gledališki skupini Lord Chamberlain's Men (Možje lorda komornika) in za božič je skupina odigrala dve predstavi na dvoru. Leta 1596 ga je močno prizadela smrt enajstletnega sina Hamneta, ki jo nekateri povezujejo z nastankom tragedije Hamlet. Istega leta je oče John pridobil pravico do grba ter plemiško čast zase in za potomce. Leta 1597 je William kupil veliko hišo na Novem trgu (New Place) v Stratfordu.

Leta 1603je po smrti kraljice Elizabete I. zasedel prestol kralj Jakob I. Leta 1607 se je Williamova hči Suzana poročila z zdravnikom Johnom Hallom. William se je proti koncu leta 1611 umaknil v svoj rojstni kraj, kjer je v začetku leta 1616 dočakal poroko svoje hčerke Judith. 25. marca 1616 je napisal oporoko. Največji del svojega imetja je zapisal hčerki Suzani in njenemu možu, hčerki Judith je volil večjo vsoto denarja, ženi Anne pa "uporabo druge spalnice" v hiši na Novem trgu. Umrl je 23. aprila 1616, star natanko dvainpetdeset let. Pokopan je v župnijski cerkvi Svete Trojice. Pod reliefom, ki ga prikazuje z gosjim peresom v roki, so v nagrobno ploščo vklesani štirje stihi, ki jih je napisal on sam, in se v prostem prevodu glasijo: »Dobri prijatelj, Jezusu na ljubo ne grabi po prahu, ki je tu zaprt. Blagoslovljen mož, ki prizanaša tem kamnom, in preklet bodi vsak, ki bi vznemirjal moje kosti.«

Rojstvo in razvoj angleškega gledališča

Shakespearovo dramsko ustvarjanje bomo lažje razumeli, če spoznamo zgodovinski okvir nastanka in razvoja gledališča na Angleškem. To je lepo orisal literarni zgodovinar in gledališki kritik dr. Mirko Jurak v spremni besedi knjige, ki vsebuje tri Shakespearove drame: Romeo in Julija, Julij Cezar in Hamlet (Mladinska knjiga, Knjižnica Kondor, Ljubljana 1984). Navajam in deloma povzemam njegovo besedilo.

Nastanek dramskih del je povezan s cerkvenim bogoslužjem, iz katerega so se v srednjem veku razvile tri gledališke zvrsti: mirakli, misteriji in moralitete. Mirakli so obravnavali (čudežne) legende iz življenja svetnikov; misteriji svetopisemske zgodbe od stvarjenja sveta do poslednje sodbe, moralitete pa so upodabljale poosebljene kreposti in pregrehe.

Razvoj gledališča na Angleškem je povezan s kraljico Elizabeto I. (1658–1603), ki je bila izobražena in vneta za kulturo. V njenem času so v Angliji uprizarjali gledališka dela na raznih mestih in v različnih okoljih: v plemiških sobanah, v dvoranah mestnih hiš, na univerzah, na privatnih vrtovih, v cerkvenih preddverjih in zelo pogosto na dvoriščih gostiln. Šele leta 1576 je James Burbage, vodja tedaj vodilne gledališke skupine, v predmestju Londona postavil leseno stavbo, ki jo je imenoval preprosto Gledališče (The Theatre). Drugi so ga posnemali in kmalu je zraslo več podobnih gledaliških stavb (The Blackfriars, The New Bear Garden, The Swan The Globe).

Zanimiva je bila njihova notranja ureditev. Povečini so bile okrogle ali osmerokotne oblike s tremi vrstami balkonskih sedežev, ki so obkrožale 'jamo' (današnji parter). Tam so gledalci stali in ta del ni bil pokrit s streho. Oder se je v obliki 'predpasnika' raztezal v parter, tako da so ga gledalci obkrožali od treh strani. Vhodi na oder so bili skozi več vrat v zadnji steni odra, ki so jo občasno še oddelili z zastori. Gledališki rekviziti so bili zelo skromni (stol, meč, viteški oklep). Elizabetinsko gledališče je bilo bistveno drugačno od tistega, ki je nastalo kasneje: to je bilo zaprtega tipa in zgledovalo se je po francoskem gledališču. V Angliji so jih začeli graditi v drugi polovici 17. stoletja.

Zelo pomembno je bilo, da je vsaka gledališka skupina imela svojega pokrovitelja med plemiči ali celo v vladarjih. Pokrovitelj skupine, v kateri je od leta 1594 deloval William Shakespeare, je bil lord komornik in po njem se je skupina imenovala Lord Chamberlain's Men (Možje lorda komornika). Prvak te skupine je bil Richard Burbage, komične vloge je najpogosteje igral William Kempe, Shakespeare je igral le manjše vloge, bil pa je najpomembnejši dramski pisec skupine. Ko je po smrti kraljice Elizabete I. leta 1603 zavladal kralj Jakob I., je on postal njihov pokrovitelj in skupina se je preimenovala v King's Men (Kraljevi možje). Gledališče je bilo v renesančni Angliji najbolj priljubljena in tudi umetniško najbolj popolna oblika razvedrila. Privabljalo je gledalce vseh družbenih slojev. Ko so leta 1642 zavladali republikanci z Oliverom Cromwellom na čelu, so še isto leto zaprli vsa gledališča. Ko se je leta 1660 iz pregnanstva vrnil kralj Charles II., so spet oživela, vendar v spremenjeni zunanji obliki po vsebini dram, ki so zajemale snov predvsem iz življenja višjih slojev, zato za preproste gledalce predstave niso bile zanimive.

Njegova zbrana dela so izšla po smrti

Dramska in pesniška dela Williama Shakespeara predstavljajo temeljni del zahodne in tudi svetovne književnosti ter so predmet nenehnega študija. Ni jasno, za katero igralsko skupino je pisal svoja prva dela. Pisal jih je za uprizoritve in ne za knjižne izdaje, za kar tedaj ni bilo nobene potrebe. Besedila so bila namreč last gledaliških skupin, če bi jih natisnili, bi jih dali v roke tekmecem. Ko so se po kugi v letih 1592–1293 spet odprla gledališča, je svoja dela namenjal skupini Lord Chamberlain's Men, katere član je bil. Nastopali so v gledališču The Theatre. Ko so nastopile težave z lastnikom tega gledališča in se je zmanjšalo število gledalcev, je Richard Burbage, vodja skupine sklenil staro stavo podreti in postaviti novo gledališče Glove Theatre, ki so ga odprli jeseni 1599. Med prvimi predstavami je bila Shakespearova tragedija Julij Cezar, v naslednjih letih pa so v njem uprizarjali znana Shakespearova dela: Hamlet, Othelo, Kralj Lear. Globe Theatre je uničil požar 29. junija med predstavo Shakespearove drame Henrik VIII.

William Shakespeare je ustvarjal nekaj več kot dvajset let (1590–1613). Skupni opus obsega 37 gledaliških iger, dve pesnitvi in 154 sonetov. Pred njegovo smrtjo je bilo natisnjenih vsega 18 njegovih del, nekatera med njimi tudi v več izdajah. Po smrti pa sta njegova soigralca in prijatelja John Hemminge in Henrvy Condell leta 1623 pripravila prvo izdajo iger Williama Shakespeara, ki je bila tiskana v 'folio' formatu (na enkrat preganjenih tiskovnih polah) in je znana pod imenom First Folio. To je bila zelo velika, luksuzna izdaja. Igre v njej niso razvrščene po času nastanka, temveč po zvrsteh: komedije, zgodovinske igre, tragedije. V tej izdaji manjkajo Shakespearovi soneti, izpuščeni sta tudi njegovi igri Periklej in Plemenita sorodnika. Po sodbi nekaterih je prvo Shakespearovo delo Henrik VI. (v treh delih, 1590–92), zadnje pa Henrik VIII. (1612–13).

Tri obdobja Shakespearovega ustvarjanja

Poznavalci Shakespearovega življenja in dela pišejo o treh obdobjih njegovega dramskega ustvarjanja: zgodnjem, srednjem in poznem. Prvo obdobje je trajalo nekako od leta 1590 do 1601. V njem so nastale komedije, skoraj vse zgodovinske igre in tri zgodnje tragedije (Tit Andronik, Romeo in Julija, Julij Cezar). Pri prvih komedijah se je naslanjal na antične pisce (Plavt) in na sorodna dela svojih sodobnikov. »Od leta 1595 dalje pa je Shakespeare ustvarjal lasten domišljijski svet, v katerem se prepletata realnost in domišljija, poetičnost in komika (Sen kresne noči, Beneški trgovec), za prve zgodovinske drame pa je posegel po domači zgodovini. Sprva je le povezoval posamezne pomembne epizode iz kraljevega življenja (Henrik VI.), nato je odlično razvil tudi značaj (Rihard III.), zatem pa je v Henriku IV. podal široko panoramo družbenega življenja v Angliji« (Mirko Jurak). Drugo, osrednje obdobje Shakespearovega ustvarjanja (1601–1608) je čas nastanka velikih tragedij. To so: Hamlet, Othelo, Macbeth, Kralj Lear. Te velike tragedije, razlaga Mirko Jurak, so sad dramatikove zrelosti in jih odlikujejo poetičnost, globina misli, prodornost dramatikove vizije o življenju ter odlično upodobljeni značaji. Dogajanje je rezultat značajskih potez oseb, še posebej glavnega junaka, ki ni žrtev zunanjih okoliščin ali naključnosti, temveč lastnih odločitev in napak, ki ga pripeljejo do tragičnega konca. Tak je, denimo, Hamlet. Znamenit je njegov monolog v prvem prizoru tretjega dejanja: »Biti, ne biti: to je tu vprašanje: / je li bolj plemenito, da trpiš / v duhu strelice vse nasprotne usode / ali z orožjem greš nad morje zla / in ga končaš z odporom. Umreti: spati; /nič več...« Iz tega obdobja so tudi njegove drame, ki jih imenujejo 'problemske': v njih je postavljena kot vprašljiva vrsta vrednot, ki jih sicer dramatik ceni (pravičnost, ljubezen, junaštvo, duhovno življenje) in človekov značaj se kaže v temni luči. V zadnjem obdobju svojega ustvarjanja je Shakespeare pisal predvsem tragikomedije – resne igre s srečnim koncem . Med temi sta najbolj znani Zimske pravljica in Vihar. Tematika teh iger pogosto zaobsega skrajnosti: mladostno nedolžnost in zrelo izkušnjo, pregreho in krepost, krivico in odpuščanje. Končno se izbistri v veder pogled na človeško življenje.

William Shakespeare je s svojimi deli navdihoval številne pesnike in pisatelje vse do današnjih dni. Njegove mojstrovine so zamikale tudi skladatelje. Otto Nicolai je besedilo Shakespearove komedije Vesele žene windsorske uporabil kot libreto za opero; Giuseppe Verdi je na operni oder postavil njegovega Falstaffa in Othela, Charles Gounod pa Romea in Julijo. Zelo veliko Shakespearovih del je bilo posnetih na filmski trak. najprej (1936) in potem največkrat Romeo in Julija; zelo pogosto tudi Hamlet.

Rojstno mesto proslavlja svojega sina

Veliki 'bard' iz Stratforda je bil cenjen in slavljen že za časa svojega življenja, po smrti pa je njegov ugled nenehno naraščal. To je veselilo njegove rojake, ki so leta 1769 pripravili prvi Shakespearov festival. Privabil je številne obiskovalce, kar je pripomoglo tudi k razcvetu mesteca. Komaj lahko verjamemo, da so leta 1847 Shakespearovo rojstno hišo dali na dražbo. Javno mnenje se je zgražalo in častilci dramatika so hitro zbrali 'izklicno vsoto' in hiša je bila priznana za narodni spomenik, ki ga ima v oskrbi Ustanova Shakespearovega rojstnega mesta. Takrat se je rodila zamisel o vsakoletni proslavi obletnice dramatikovega rojstva, ko so uprizarjali njegova dela v nalašč za ta namen postavljenem gledališču-šotoru. Zelo slovesno so proslavili tristoletnico njegovega rojstva leta 1864, ko se je porodila zamisel o festivalu v Stratfordu. Slavje se je pričelo na Shakespearov rojstni dan in je trajalo dvanajst dni. Na sporedu so bile predstave Shakespearovih iger, koncerti, sprevodi po mestu, ljudsko rajanje. Leta 1874 je Družba Shakespearovega spomina ustanovila Shakespearovo spominsko gledališče, ki so ga odprli 23. aprila 1879. Od takrat do danes je v Stratfordu vsako leto festival Shakespearovih iger. Sprva je trajal nekaj tednov, zdaj pa traja deset mesecev. Sedanje gledališče je iz leta 1932, prizidek (Swan Theatre) je bil zgrajen leta 1986. Stratford-upon-Avon je še vedno majhno mesto, ki pa je zaradi Shakespeara znano po vsem svetu. Zdaj ga vsako leto obišče okoli pol milijona njegovih ljubiteljev z vsega sveta.

Shakespeare je tudi slovenski

Med prvimi, ki so nas dobro poznali velikega Angleža Shakespeara, je bil po sodbi Dušana Moravca, dobrega poznavalca gledališča, Anton Tomaž Linhart, ki je pod njegovim vplivom napisal tragedijo Miss Jenny Love (1780). V 18. in 19 stoletju so s Shakespearovimi deli gostovale v Ljubljani tuje gledališke skupine. V knjižnici Matije Čopa je bilo kar 15 knjig Shakespeara in njegov prijatelj France Prešeren je gotovo posegel po njih; v svoji Novi pisarji omenja Romea in Julijo. Nedvomno so Shakespeara poznali Levstik, Jurčič in Stritar. Okrog leta 1851 je menda nastal prvi slovenski prevod odlomkov iz iger Romeo in Julija in Komedija zmešnjav. V začetku 20. stoletja so Shakespeara prevajali Anton Funtek (Kralj Lear), Ivan Cankar in Oton Župančič. Slednji se je za Shakespeara tako ogrel, da so izpod njegovega peresa izšli zares mojstrski prevodi številnih Shakespearovih dram. Njegovi umetniški prevodi so nadomestili vse druge in tudi najbolj znani Shakespearovi citati, ki se pogosto uporabljajo, še vedno izhajajo iz njegovih prevodov. Drugo polovico Shakespearovih del je v slovenščino prelil pesnik Matej Bor. Prevajanje je zelo zahtevno, saj je Shakespearov jezik arhaična angleščina, svoje drame pa je pisal večinoma v jambskem petercu in prevajalec težko posname ne le metrično shemo, ampak tudi njegov ritem, zvočne učinke ... Vse Shakespearove sonete je ob štiristoletnici pesnikovega rojstva prepesnil Janez Menart. V novejšem času Shakespeara prevajata Milan Jesih in Srečko Fišer in sicer nekatera že prevedena dela: Hamleta imamo Slovenci v kar petih različni prevodih. Dobili smo tudi številne strokovne razprave o Shakespearu. Njegovo priljubljenost pa najbolje dokazuje podatek, da ne mine sezona na Slovenskem, da ne bi bilo na naših odrih več njegovih del.

ČUK, Silvester. William Shakespeare večno živi. (Priloga). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 4, str 50.

Nagrobni zapis v palestinskem mestu Lydda že od leta 368 poveličuje »svetega in zmagoslavnega mučenca Jurija«, ki goduje 23. aprila. Njegovo ime izhaja iz grške besede Georgius in pomeni kmetovalec. Naj nam sv. Jurij pomaga, da se bomo zmogli vrniti od sterilnosti k naravnosti v odnosu človek – prehrana

Francozi ne le da so naredili preiskavo, objavili so celo rezultate. Ugotovitve kažejo, da učenci zaužijejo v šolskem obroku (na dan analize) 81 kemikalij. Od teh je polovica za zdravje problematičnih, nekatere med njimi pa so zagotovo rakotvorne. Upravičeno domnevam, da bi bili tudi pri nas rezultati zastrašujoči.
Človek se je umaknil od naravnosti k sterilnosti in to postaja usodno. »Narod si bo pisal sodbo sam.« In pisati smo jo začeli, ko nas je zajela bakteriomanija – strah pred bakterijami vseh vrst, ne le patogenimi. Obseda nas groza pred tistimi drobcenimi živimi bitji s katerimi sobivamo že tisočletja – pravzaprav smo z njimi najtesnejši domačini: bivajo namreč ne le ob nas, pač pa tudi v nas.
Kar naenkrat v šoli kuharica ni smela več uporabljati solate s šolskega vrta, niti mleka od domačih krav, ne peteršiljčka, ki je zrasel na njeni njivi … V vsem naravnem so bile grozne bakterije in te je bilo potrebno uničiti! S čim? S kemikalijami, s stotinami kemičnih pripravkov. Vse mora biti čisto do sterilnosti!
Ni pomembno, koliko je v tisti ‘čudoviti’ uvoženi solati strupenih – celo smrtonosnih kemikalij. Vprašanje je le: Koliko je bakterij? In teh seveda ni! Kot ni več tiste zdrave kmečke logike, ki bi nam dala misliti, da nekaj kar ubija, ne ubija le bakterij, pač pa po vsej verjetnosti tudi nas. Solata, ki jo prinese kmet s svoje kmetije, ne more po videzu konkurirati tisti iz Italije, ki je še po tolikih dneh čudovito sveža (zakaj ne pomislimo, zakaj?), tudi mleko, ki ga dobimo od domače krave ne more biti trajno nekaj mesecev, tako kot tisto, ki so ga uničili v njegovi naravni strukturi (in kako naj koristi, kar je v svoji srži ubito?) …
Žal premnogi strokovnjaki (tudi tisti za varovanje potrošnikov – celo v izjavi za nacionalno TV) hitijo z opravičevanjem takšnega početja, češ da telo kemične strupe predela. Veste, takšne izjave so možne, samo ko umre zdrava kmečka logika. Kateri kmet bi dal svojemu otroku vsak dan v hrano koktajl 81 kemikalij (med njimi celo rakotvorne) in bi ob tem razlagal, da v malih količinah uživanje strupa ni sporno. Z bakterijami, s katerimi sobivamo že tisočletja, bomo preživeli, s problematičnimi kemičnimi koktajli pa zagotovo ne!
Danes je na tržišču približno 104.000 kemičnih spojin (in med njimi je možno 3 milijarde kombinacij!). Le neznatni del so jih testirali glede toksičnosti. Zakaj? Zato, ker je s tem omogočena nedorečenost, katere spojine so strupene, za koga in v kakšnih odmerkih – in med tem se legalno uporabljajo tudi v prehrambeni industriji. Ne brez posledic! Stroka opaža padanje telesne odpornosti, znižuje se plodnost moških - tudi tabletke so lahko problematične ... V onkologiji je soglasje, da je oseba, ki je vse življenje izpostavljena majhnim količinam karcinogenih snovi, prav tako toksično ogrožena kot ob nekaj velikih odmerkih karcinogenov. Kemikalije namreč povzročajo mutacijo celic. Vse to vemo, pa morajo kljub temu šolarji dan za dnem zaužiti koktajl 81 kemikalij. Mi pa še kar naprej širimo strah pred bakterijami, da lahko zameglimo pozornost na dejansko problematične kemikalije.
Predlagam, da se zavestno odpovemo s toksičnimi E-ji obremenjenim živilom (bodite pozorni na barvila, ojačevalce okusov, konzervanse …). Sam sem jih že odvrgel v kontejner za strupene odpadke. Starši, naj se okrepi vaša samozavest in ob analizah glede bakteriološke obremenjenosti živil, zahtevajte tudi podatke o kemični prepojenosti hrane, ki jo v šolskih prostorih zaužijejo učenci. In ne dajte se odpraviti na lahek način. Saj so lahko na sicer sterilni hrani problematične spojine. Gre za vaše otroke!
Pred cerkvijo v Komendi stoji na kamnitem podstavku zvon s pripisom: Molimo za zdravo pamet. Sam predlagam: Molimo za vrnitev zdrave kmečke logike! In vrnimo se k vrtovom. Začnimo se ponovno učiti obdelovati zemljo. In to čim prej – dokler so še med nami poznavalci naravnega kmetovanja. Sam bom imel že to pomlad svoj vrt. Če nimate te možnosti, vzemite pri bližnjem kmetu v najem delček zemlje in pridelujte, če je le mogoče, lastno hrano. Kupujmo zelenjavo pri kmetovalcih, ki kemično ne bremenijo živil in zemlje, ter jim dajmo za njihov trud pošteno plačilo. Strup pa pustimo pri miru!
Ljudje! Od sterilnosti se moramo vrniti nazaj k naravnosti – seveda če je naš interes preživetje.

Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (4) 2011, str. 36

Hej, sveti Jurij, sveti Jurij!
Lepi vitez Gospodov, pozdravljen v naši deželi!
Dekleta so ga pričakovala na oknih vso noč, obraze so skrivale v rožmarinovih grmičih. Dekleta so ga videla najprej, ko je v svetlem oklepu in s sulico v roki prijezdil čez hrib - nekje visoko nad vasjo je pastirjev rog naznanil njegov prihod. Kot mlada sonca so mu sijale oči, križ na prsih mu je rdeče žarel in z ustnic so se mu vsipale šentjurjevske rože.
V jutranjem soncu je jezdil skozi našo vas in pozdravili so ga otroci, z zelenimi vejicami okrašeni, mahali in peli so mu v pozdrav. Peli so mu stare, stare pesmi, dišeče po zemlji kot mlada žita, peli so mu lepe pesmi, ki so jih podedovali od svojih očetov in mater. Kajti otroci imajo tako radi svetega Jurija, saj jim je sinoči stara mati ves večer pripovedovala o ljubem mučencu božjem, ki ga je hudobni cesar ob glavo dejal, o svetem Juriju, ki je rešil mlado Marjetico smrti ter ubil groznega zmaja ob jezeru... Da, sveti Jurij, ta junak Gospodove vojske!
Toda res, niso bili vsi veseli njegovega prihoda. Vse, kar je bilo slabega med nami, se je tedaj skrilo v temne kleti, zbežalo v gorske prepade, kjer se koté v večnem mraku zmajevi mladiči. Le dobri ljudje so veseli obiska svetnikov in sonca, ki vse temine presveti. Hinavci, skopuhi, prepirljivci, oderuhi so si mašili oči in ušesa, pa zaman. Svetnikov meč jih je našel in jih podil kakor ščurke izpod ognjišč. To so bežali, da ste jih videli! Kajti nič zlega ne sme vzkaliti v božjo pomlad.
Ali ste videli svetega Jurija v naši deželi? Vprašajte otroke in mlada dekleta, pa ovce in krave, ki so jih prvič spustili na pašo - zvedeli boste, kako je sveti Jurij pokleknil pred znamenjem sredi vasi ter sklonil glavo pred Božjo martro v njem, ves s svetlim soncem oblit.
Zakaj nam je taka radost napolnila srce? Zakaj se je stresla gora, da so se smreke zamajale kakor v silnem vetru?
Veliki zmaj pod goro je poginil, ko je sveti vitez zamahnil z mečem v vse štiri strani neba, veliki zmaj vsega zlega, ki ga skoti naše sovraštvo čez leta in ga zima nahrani s strupenim mrazom podzemlja. Še nekaj dni bo voda kalna od njegove sive krvi.
Kaj bi ne bili veseli? Objeli smo se ter tako spremljali svetega Jurija vse do meje naše soseske. Toda njegov blagoslov je ostal pri nas!
Joj, kako prav so storili naši očetje, ko so dobremu vitezu postavili cerkvico v hribu! Danes bo maša v njej - glejte, že gre duhovnik po stezi ob potoku, kjer cveto šentjurjevske rože.p

CEVC, Emilijan. Ognjišče (2008) 04, str. 60

POGUMNI VOJŠČAK IN VÉLIKI MUČENEC
Sv. Jurij se je rodil v 3. stoletju v Kapadokiji, umrl pa v času preganjanja kristjanov, domnevno leta 303 ali 305. Svetnikov življenjepis je ovit v številne legende, jedro sporočila pa ostaja njegov pogum v boju zoper zlo. Kot rimski vojaški častnik je pred oblastnikom neustrašno izpovedal krščansko vero in sprejel mučeniško smrt. Postal je simbol zmage krščanstva nad poganstvom, dobrega nad zlim. Spada med najbolj češčene svetnike krščanskega sveta. Več dežel in mest ga je izbralo za svojega zavetnika.
Sv. Jurij, ok. 1380, proštijska c. sv. Jurija, Ptuj. - Goriška delavnica (breška skupina): Sv. Jurij v boju z zmajem, ok. 1410–1420, p. c. sv. Lenarta, Breg pri Preddvoru. - Slikar iz delavnice mojstra Friderika Beljaškega: Sv. Jurij v boju z zmajem, ok. 1430, p. c. sv. Kancijana, Selo pri Žirovnici. - Beneški mojster: Sv. Jurij v boju z zmajem, slika na stropu iz 1626, ž. c. sv. Jurija, Piran.

SULICA, MEČ IN ZMAJ KOT PREPOZNAVNA ZNAMENJA
Sv. Jurija prepoznamo po bojevniški opravi in opremi. Običajno nosi oklep, pogosto tudi šlem, včasih ima pred seboj ščit, v rokah pa praviloma drži sulico, ki jo zabada v zmaja (izjemoma v kačo), redkeje meč, s katerim pošasti seka glavo. Tu pa tam ima na sulici obešeno belo zastavo z rdečim križem ali pa je ta naslikan na ščitu.
Svetnik je prikazan bodisi stoječ bodisi kot jezdec na belem konju. Največkrat je upodobljen v boju z zmajem v pokrajini, kjer vidimo v daljavi mesto, ki ga je zmaj ogrožal in terjal od njega krvni davek, zunaj mestnega obzidja na pečini klečečo princeso Marjetico, ki jo je žreb določil za žrtev, v ozadju pa včasih še kralja in kraljico, ki trepetata za svojo hčer. Jurij je pošast premagal in pokončal, rešil princeso in meščane in si za nagrado izgovoril, da so se vsi dali krstiti. Kot prototip krščanskega bojevnika in ideal viteških kreposti je v srednjem veku postal patron plemstva in viteških redov.
Poleg boja z zmajem pripovedni cikli najpogosteje kažejo prizore Jurijevega mučeništva, ki se začenja s priznanjem vere pred cesarjem in padcem malikov ob njegovem vstopu v Apolonov tempelj, nadaljuje pa z vrsto mučenj, od stiskanja s kamnito klado, žganja z baklami in drugih grozodejstev do obglavljenja. Prizori čudežev so redki.
Svetnik se rad uvršča v družbo svetih vojščakov, zanimivo ikonografsko vzporednico pa ima v nad­angelu Mihaelu, ki prav tako prebada zmaja. Od konca 14. stoletja ga srečujemo v skupini štirinajstih priprošnjikov v sili. Kot vitez nastopa tudi ob Mariji, zlasti kot branitelj (defensor) Brezmadežne.
Martino Altomonte: Sv. Jurij v boju z zmajem, 1715, križniška c. Marije Pomočnice, Ljubljana. - Angelo de Coster: Čudež sv. Jurija, 1705–1706, ž. c. sv. Jurija, Piran. - Giuglio Quaglio: Sv. Jurij v Apolonovem svetišču povzroči padec malikov, 1721–1723, stolna cerkev sv. Miklavža, Ljubljana. - Giuglio Quaglio: Mučeniška smrt sv. Jurija, 1721–1723, stolna cerkev sv. Miklavža, Ljubljana.

SV. JURIJ NA SLOVENSKEM
Osebe z imenom svetnika so na slovenskem ozemlju izpričane že od 9. stoletja naprej. Patrocinij sv. Jurija spada med najzgodnejše, saj ga srečamo že pri najstarejših pražupnijah, ustanovljenih med letoma 955 in 1050. Svetniku je posvečenih kar 72 cerkva, od tega 37 župnijskih. Zelo številne so tudi njegove upodobitve: od srednjeveških fresk in kipov do novoveških pa tudi modernih likovnih stvaritev. Med baročnimi umetninami izstopajo dela priznanih domačih in evropskih mojstrov. S sv. Jurijem so posebej povezana mesta Ptuj, Ljubljana in Piran, ki so si ga izbrala za zavetnika.

SV. JURIJ SLIKARJA FORTUNATA BERGANTA
Fortunat Bergant (1721–1769), doma iz Mekinj pri Kamniku, spada med najvidnejše baročne slikarje na Slovenskem. Po svojem prepoznavnem slogu z izrazito domačnostno noto velja za najbolj našega – slovenskega.
Sliko sv. Jurija za župnijsko cerkev v Mozirju je ustvaril leta 1763. Svetnika v svetlečem kovinskem oklepu in z vihrajočim rdečim ogrinjalom je upodobil v trenutku, ko se je njegov s črnimi pegami posut bel konj v naskoku vzpel, on pa je s sulico silovito zamahnil proti grozo zbujajočemu zmaju, da bi ga zabodel. Dogajanje spremlja v ozadju klečeča princesa Marjetica, ki naj bi bila pošasti žrtvovana, za njo se dviga ogroženo mesto, obzorje pa zapirajo gore. Osvoboditve princese in meščanov izpod zmajevega jarma in iz njegovih krempljev se na nebu veselijo razigrani angelci; zgornji je hkrati tudi prostorsko odrivalo, globino prizorišča pa poleg barvne perspektive ustvarja tudi scenska razporeditev glavnih akterjev.
Martino Altomonte: Marija z Jezusom in sv. Jurijem iz križniške kapele v Veliki Nedelji, 1727, Pokrajinski muzej Ptuj Ormož. - Sv. Jurij v boju z zmajem (s fresko Franca Jelovška v ozadju), sredina 18. stol., ž. c. sv. Jurija, Šenčur. - Matej Langus: Sv. Jurij v boju z zmajem, 1845, ž. c. sv. Jurija, Šturje. - Fortunat Bergant, sv. Jurij, 1763, ž. c. sv. Jurija, Mozirje.

Bergant se je pri snovanju kompozicije oprl na znamenito sliko Martina Altomonteja, pomembnega predstavnika avstrijskega baroka, ki krasi ljubljansko cerkev nemškega viteškega reda. Vzorec je seveda ustvarjalno predelal v svojem slogu, ki je še posebej prepoznaven po značilnih ostro zalomljenih gubah draperije.

JURJEVO – ZMAGA POMLADI NAD ZIMO
Ime Jurij s pomenom »poljedelec, kmetovalec« povezuje svetnika s kmetom in njegovimi opravili. Z jurjevim pomlad zmaga nad zimo, narava dodobra oživi in ozeleni. Ta vidik svetnikovega godu se odraža zlasti v ljudski umetnosti in običajih (Zeleni Jurij), predstavlja pa tudi duhovno spodbudo našemu prizadevanju za zmago dobrega.

dr. A. Lavrič, Ljudski svetniki ... zavetniki in priprošnjiki, v: Ognjišče (2024) 4, str. 98.

Sveti Jurij je svetnik, ki je poznan in priljubljen po vsem krščanskem svetu. Upodabljajo ga kot mladega viteza ne belem konju, ki s sulico prebada zmaja. Na čem sloni ta upodobitev? (Simon)
Po starem izročilu je bil sv. Jurij rimski častnik, ki je umrl kot mučenec za časa cesarja Dioklecijana. Njegov grob je v palestinskem mestu Lida. Njegovo češčenje so na Zahodu širili križarji, ki so ga predstavljali kot vzor krščanskega viteza in začeli so ga upodabljati tako, kot omenjaš. Znamenita Zlata legenda (13. stol.) ga je namreč prikazovala kot bojevnika s krvoločnim zmajem, ki je živel v mlaki blizu cesarskega mesta in je vsak dan terjal hrano. Ko je zmanjkalo živali, so mu morali dati ljudi, nazadnje kraljevo hčerko. Tedaj pa je nastopil junak Jurij, ki je zmaja ubil. Zmaj, ki o njem govorijo legende, tudi slovenske, pomeni satana, ki je naslikan v Razodetju sv. Janeza: »Nato se je v nebesih razvnela vojska ... Veliki zmaj, stara kača, ki se imenuje Hudič in Satan in ki zapeljuje vesoljni svet, je bil vržen na zemljo« (Raz 12,7-9). Pomeni pa tudi poganstvo, cesarja Dioklecijana, greh in vse zlo.

Čuk, Silvester, (Kratki odgovori), Ognjišče (2016) 4, str. 47

Izredno veliko število cerkva na slovenskih tleh, posvečenih sv. Juriju, priča o njegovi priljubljenosti. Upodabljajo ga na konju kot zmagovalca nad zmajem, ki pomeni nevero ali poganstvo. Podobno velja za vse zmagovalce nad Božjimi sovražniki od nadangela Mihaela dalje. Njegov življenjepis je prepleten s slikovitimi legendami, iz katerih je težko izluščiti zgodovinsko jedro. Kaj je zanesljivo znanega o sv. Juriju? Njegov grob je v palestinskem mestu Lida, kjer napis že iz leta 368 poveličuje svetega in zmagoslavnega mučenca Jurija. Rodil se je krščanskim staršem v maloazijski pokrajini Kapadokiji. Izbral si je vojaški poklic in je naglo napredoval. Ko se je leta 303 pod cesarjem Dioklecijanom začelo preganjanje kristjanov, je Jurij pogumno izjavil, da je kristjan in daroval svoje življenje za Kristusa. Cesar Konstantin je dal njegovo telo prenesti v Lido in nad njegovim grobom so sezidali lepo baziliko. Po ljudskem koledarju je god sv. Jurija pravi začetek pomladi in s tem je bil povezan običaj jurjevanja. (sč)
Na sliki: F. Jelovšek, sv. Jurij, freska, 1737, glavni oltar, ž. c. Nevlje

Sv. Juriju je pri nas posvečenih 80 cerkva (37 žup. in 43 podr.). – V LJ nadškofiji imajo 10 ž. c.: Gorje, Ihan, Izlake, Motnik, Nevlje, Stara Loka, Stari trg/Ložu, Šenčur (1), Šentjurij - Podkum,(2)  Šentjurij/Grosupljem; in 14 p. c.: Brezje (Cerknica), Hruševo (Dobrova), Studenec (Ig), Podšentjur (Litija), LJ-Stožice, Praproče (Polhov Gradec), Volča (Poljane nad Šk. Loko), Glinjek (Polšnik), Cajnarji (Sv. Vid nad Cerknico), Tacen (Šmartno pod Šmar. goro), Tržič-Bistrica, Ortneški grad (Vel. Poljane), Sela (Višnja Gora), Vel. Ligojna (Vrhnika). – V KP škofiji je 12 ž. c. sv Jurija: Deskle, Dutovlje, Gradno, Kal nad Kanalom, Komen, Kožbana, Miren, Piran (ovitek),  Pomjan, Šebrelje, Šturje (4)  in Vatovlje; in 9 p. c.: Pri Tabru (Brezovica), Šmihel (Hrenovice), Il. Bistrica, Lazec (Otalež), Kneža (Podmelec), Rožar (Predloka), Potoče (Senožeče), Žeje (Slavina), Jurišče (Trnje). – NM škofija ima dve ž. c. sv. Jurija: Čatež ob Savi in Dobrnič; ima pa še 14 p. c.: Močvirje (Bučka), Rožanec (Črnomelj), Sela (Hinje), Nove Laze (Koč. Reka), M. Korinje (Krka), Šentjurij (Mirna Peč), (7)  Dol/Predgradu (St. Trg ob Kolpi), Orehovica (Šentjernej), Grmovlje (Škocjan/NM), Grčevje (Št. Peter - Otočec, Lukovek (Trebnje), Tržišče, Šentjur (Vel. Gaber) in Dvor (Žužemberk). – V MB nadškofiji je sv. Juriju posvečenih 6 cerkva: Hoče, Ptuj - Sv. Jurij, Remšnik, Slov. Konjice, Sv. Jurij ob Pesnici (6)  in Sv. Jurij v Slov. g.; (3)  p. c. pa je v Šmartnem/Sl. Gradcu. – V CE škofiji ima sv. Jurij pet ž. c.: Gotovlje, Mozirje, Sv. Jurij ob Taboru, (8)  Šentjur/CE (5)  in Zdole; prav toliko pa je tudi p. c.: Gore (Dol/Hrastniku), Polje (Loka/Zid. mostu), Sv. Jurij (Rogatec), Sv. Gore (Sv. Peter pod Sv. Gorami) in Trnovec (Zabukovje). – Dve ž. c. cerkvi sv. Jurija sta tudi v MS škofiji: Sv. Jurij ob Ščavnici (9) in  Sv. Jurij V Prekmurju. (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 04, str. 131.

Naš svet se spreminja veliko hitreje, kot si predstavljamo. Naš svet je v nevarnosti. A skupaj še lahko najdemo rešitev. V tokratni temi meseca predstavljamo resnice in dejstva o globalnem segrevanju, o njegovih začetkih in možnih rešitvah v prihodnosti, o njegovih vzrokih in posledicah ter o tem, kaj lahko naredimo sami in kaj lahko naredimo skupaj ...

VEDNO TOPLEJE IN TOPLEJE = GLOBALNO SEGREVANJE
Topli pomladni žarki nam med sprehodom skoraj zagotovo pričarajo nasmeh na obraz in ob tem si je prav težko predstavljati, da lahko ima segrevanje ozračja tudi negativen prizvok. A danes globalna temperatura nezadržno raste, k čemur povečini pripomoremo mi, ljudje. Temu pojavu pravimo globalno segrevanje. Zadnja leta lahko njegove posledice vedno bolj občutimo tudi v našem vsakdanjem življenju …

TOPLO IN HLADNO ALI NEKAJ VMES?
V zemeljski zgodovini se je podnebje ves čas naravno spreminjalo. V času, ko so po Zemlji hodili dinozavri, je bilo v povprečju za 7 °C topleje kot danes. Med zadnjo ledeno dobo, pred 20.000 leti, pa je bila globalna temperatura za približno 6 °C nižja. Na prvi pogled se zdi, da je tudi današnje segrevanje ozračja zgolj posledica menjavanja ledenih in medledenih dob, a pomembna razlika se skriva v časovni skali. Medtem ko je v preteklosti za temperaturno spremembo nekaj stopinj preteklo več deset tisoč let, se je zdaj v dobrih 150 letih globalna temperatura dvignila za skoraj 1 °C. Mogoče ste ob tem podatku zamahnili z roko, češ da je to precej malo, a pozor: v naravi lahko imajo že čisto drobne temperaturne spremembe precej večje in daljnosežne učinke. To je odvisno tudi od kraja, kjer živimo. Suše in vročinski valovi na eni strani Zemlje ter močne padavine in poplave na drugi, porast gozdnih požarov in neurij, zelene zime – kar navadite se, vremenski pojavi postajajo vedno bolj nepredvidljivi in ekstremni.

KAKO SE JE VSE ZAČELO?
Še pred nekaj sto leti se ljudem ni niti sanjalo, kaj bi lahko pomenil pojem globalno segrevanje. Z industrijsko revolucijo pa so se stvari precej spremenile. V 18. stoletju so se pojavile prve tovarne, prej ročno delo so nadomestili stroji, in posledično so lahko v krajšem času izdelali precej več stvari. V tistem času so ljudje iznašli tudi več pomembnih izumov: od elektrike do parnih strojev in motorjev z notranjim izgorevanjem, ki so bili predhodniki kasnejših vlakov in avtomobilov. Tudi na področju medicine so nova odkritja, kot so cepljenje, razkuževanje in zdravila, precej dvignila zdravstveni standard prebivalstva. Zaradi boljših življenjskih pogojev se je število rojstev povečevalo, življenjska doba pa se je daljšala. Hkrati se je z vsem napredkom nezadržno večala tudi količina toplogrednih plinov v ozračju.
Danes živi na svetu vsaj osemkrat toliko ljudi, kot jih je živelo pred industrijsko revolucijo. Posledično je potreba po hrani in vodi vedno večja, proizvodnja oblačil raste, kar zahteva vse več kmetijskih površin in novih tovarn. Popolnoma logično je postalo, da so hiše priklopljene na elektriko in da si življenja brez gore električnih pripomočkov sploh ne znamo več predstavljati. Potrošniška miselnost nas spodbuja, da nakupujemo vedno nove in nove stvari, da se na počitnice odpravimo v eksotične kraje na drugi konec sveta in da »izkoristimo življenje, kot se da«. Hkrati pa si zatiskamo oči pred dejstvom, da s takim načinom življenja zelo močno obremenjujemo okolje z odpadki in ozračje s toplogrednimi plini – to pa danes nima več tako nedolžnih posledic.

IZZIVI V PRIHODNOSTI IN MOŽNE REŠITVE

Žuželke kot hrana? Zakaj pa ne!
Kaj ste danes jedli za kosilo? Meso je na našem jedilniku zelo pogosto živilo. A ravno mesna industrija je tista, ki precej onesnažuje okolje. Za pridelavo 1 kg govedine se v zrak izpusti tolikšna količina toplogrednih plinov, kot se jih porabi za pridelavo 27 kg leče ali 9 kg krompirja. Čeprav je pridelava mesa v primerjavi z rastlinsko hrano precej potratna, ga ljudje v svoji prehrani vseeno potrebujemo, saj je pomemben vir beljakovin. Nekateri strokovnjaki zato predlagajo, da bi nov vir beljakovin lahko postale žuželke. Črički, kobilice in ličinke hroščev mokarjev. Tudi v Sloveniji že prodajajo posebne beljakovinske ploščice iz žuželk. Hmm, ali bi poskusili?

Navpično kmetovanje
S povečanjem števila ljudi na Zemlji se povečuje tudi potreba po hrani. A ker je Zemljina površina omejena, potrebe po novih površinah za kmetovanje pa vedno večje, strokovnjaki iščejo nove rešitve. Ena izmed njih je navpično kmetovanje. To je način gojenja rastlin v zaprtih prostorih, podobno kot bi imeli večnadstropno toplo gredo. Rastline rastejo v loncih, v katere jim dodajajo vodo z minerali. Zaradi rasti v zaprtih prostorih bi bile rastline zavarovane pred škodljivci in neugodnimi vremenskimi pogoji, zato bi lahko bil pridelek večji. Tak način pridelave zelenjave bi bil primeren za mestna središča, saj ne zavzema veliko prostora, hkrati pa se tako precej zmanjša razdalja od ponudnika do trgovine, posledično je tudi manj izpustov toplogrednih plinov.

Umetna drevesa iz mahu
Rastline s fotosintezo iz zraka vežejo CO2. Večje kot so rastline, več CO2 lahko vežejo. A da novo drevo zraste do svoje polne velikosti, lahko preteče precej let. Zato so se znanstveniki domislili, da bi lahko v mestih postavili ogromne skulpture iz mahu, ki bi pomagale pri čiščenju zraka. Mah je tudi precej vpojen in lahko zadrži vodo, ko dežuje, zato takih »dreves« ne bi bilo treba pogosto zalivati.

Vesoljski senčnik
Ena izmed precej nenavadnih idej je tudi postavitev vesoljskega senčnika, ki bi delno omejil prehajanje sončne svetlobe do Zemlje in s tem zmanjšal segrevanje ozračja. To bi lahko dosegli s postavitvijo ogromnih tankih ogledal, ki bi delovala kot sončne celice. Na tak način bi zagotovili senčenje, hkrati pa še proizvodnjo električne energije. A realizacija česa podobnega se verjetno še ne bo zgodila tako kmalu.

Nanobot, ki v morju veže CO₂
Tudi v morju se kopiči veliko CO₂. Pred kratkim so znanstveniki razvili majhnega robota, nanobota, ki lahko iz morske vode odstrani tudi do 88 % CO2. V robotku se CO2 pretvori v trden material, ki nato potone na morsko dno. Mogoče pa lahko taka rešitev nekoč pripomore k manjši količini CO2 v morju?

Še drugi viri energije?
Za proizvodnjo elektrike potrebujemo energijo. Ker sežig fosilnih goriv močno onesnažuje okolje, hkrati pa njihov vir ni neomejen, se vedno več pozornosti namenja zelenim virom energije: vetrni, hidro, sončni in geotermalni energiji ter moči plimovanja. Ponekod po svetu pa imajo celo nogometna igrišča, ki pretvarjajo gibanje nogometašev v energijo za razsvetljavo igrišča.

KAJ LAHKO SAMI NAREDIMO ZA BOLJŠO PRIHODNOST?
Vsak od nas lahko pripomore k ohranitvi našega planeta. Zato smo za vas pripravili nekaj praktičnih nasvetov. Začnete lahko že danes.

• Prevoz v šolo in službo: če je le mogoče, pojdite peš ali s kolesom. Tako ne boste le omejili izpustov toplogrednih plinov, ampak boste poskrbeli še za vsakodnevno rekreacijo.
  
  
• Prehrana: nakupujte lokalno sadje in zelenjavo. Med transportom iz oddaljenih krajev se v zrak namreč izloči veliko toplogrednih plinov. K čistejšemu okolju pa lahko pripomore tudi zmernejše uživanje mesa, saj živinorejske farme izločijo veliko CO2.
  
  
• Kupovanje: dobro premislite, predno kupite novo stvar. Morda poskusite pred nakupom popraviti stvari, ki jih že imate doma, ali jih predelati v kaj drugega.
  
  
• Počitnice v eksotičnih krajih: omejite svoja potovanja z letali – triurni polet izpusti v zrak 1 tono toplogrednih plinov na potnika. To je toliko, kot bi imeli svoj računalnik nepretrgoma prižgan deset let! Tudi v Sloveniji so lepi kotički za preživljanje dopusta.
  
  
• Gospodinjstvo: bodite varčni pri porabi elektrike. Ugašajte luči in izklapljajte aparate, ki jih ne potrebujete. Razmislite o uporabi obnovljivih virov energije.
  
  
• Posadite drevo: rastline vežejo CO2 iz zraka in ga med fotosintezo porabijo za sintezo sladkorjev. Tako rastline preprečijo, da bi CO2 ostal v zraku in deloval kot toplogredni plin. Hkrati pa vam bo drevo nudilo prijetno senco med poletno vročino.

VPRAŠANJE ZA PREMISLEK
V kakšnem svetu bi radi živeli in kakšen svet boste zapustili svojim vnukom?

HVALJEN, MOJ GOSPOD
Globalno segrevanje je le en derivat našega mačehovskega odnosa do narave. V svoji okrožnici Hvaljen, moj Gospod (Laudato si), papež Frančišek močno opozarja na skrben odnos do okolja. Spomni, da je Zemlja naša sestra, »ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji«. Hkrati pa nam »prinaša različno sadje in pisane rože z zelenjem«. Pri tem se naveže na prikupnega in spodbudnega vzornika sv. Frančiška Asiškega, ki je zares čutil z vsem živim in neživim. Slednji je ne le ljudi, ampak tudi živali in vremenske pojave, naslavljal s sestro in bratom. Papež nam želi privzgojiti podoben čut: da bi tudi sami vzljubili naravo.
Čeprav se sliši duhovnost Asiškega zelo poetična, pa ni papež nič kaj poetičen pri analizi trenutnega stanja. Ugotavlja, da se omenjena sestra – narava – danes »pritožuje zaradi zla, ki ji ga povzročamo z neodgovorno rabo in zlorabo dobrin, s katerimi jo je obdaril Bog«. Papež opozarja, da smo rasli »z mislijo, da smo njeni lastniki in gospodarji ter da nam je dovoljeno njeno ropanje«. Gre za to, da človek ruši rajsko srečo in dobrine, ki nam jih Bog podarja. To danes vidimo ob že omenjenem dvigu temperature zaradi industrijske revolucije, ekstenzivne živinoreje in ob potrošniški miselnosti, ki kopiči vedno več odpadkov. Ta malomarnost, pri kateri sodelujemo vsi, nas je pripeljala do ekološke krize, ki jo je pravilno ocenil že papež Pavel VI. Šlo naj bi za »nepričakovano posledico« nenadzorovanega človekovega delovanja. S takšnim delovanjem tvegamo, da ne bomo uničili le Zemlje, ampak tudi nas same, saj smo od nje odvisni.

GOSPODOVANJE KOT ODGOVORNOST
Na to opozarjajo tudi novejši teologi – denimo Martin M. Lintner –, ki se zavzemajo, da bi človek previdneje posegal v stvarstvo. Bog je ob stvarjenju človeku v raju resda velel, naj stvarstvu gospoduje (1 Mz 1,28), vendar je gospodovanje izraženo bolj kot naloga in dolžnost. Danes pa ljudje ta privilegij gospodovanja večkrat dojemamo povsem izkrivljeno. To, da smo krona stvarstva, še ne pomeni, da lahko delamo z okoljem, kot želimo – »saj je vse drugo tako ali tako manj vredno od nas«. Ljudje smo ustvarjeni po Božji podobi, kar pomeni, da je Bog človeka v raju ustvaril takšnega, kot je On sam. Podelil mu je svobodo. Vendar človekova bogopodobnost ni le v naši (brezmejni) uporabi te svobode. Ljudje moramo biti tudi odgovorni za svoja dejanja, ki imajo posledice v celotnem stvarstvu. Človek je dolžan s svojim razumom prepoznavati Božji načrt, ki zadeva celotno stvarstvo, in ne le človekovih ozkih ciljev.
Večina nas je resda nemočnih in ne moremo vplivati na strukturne vzroke slabega delovanja v svetovnem gospodarstvu. Pa vendar lahko vsak spreminja sebe. Naravno okolje je prizadeto tudi zaradi neodgovornega ravnanja vsakega gospodinjstva: zaradi prevelike uporabe avtomobilov, plastike, elektrike ... To pa vsekakor je v naši moči. Benedikt XVI. zatrdi, da je tako naravno kot družbeno okolje ranjeno. Skupni imenovalec je namreč prepričanje, da ni nespornih resnic, ki bi vodile naše življenje. Tako človekova svoboda danes nima (več) meja. Pozabljamo, da »človek ni samo svoboda, ki bi se ustvarjala sama«. Stvarstvo bo torej prizadeto, dokler bomo sebe dojemali kot »zadnjo instanco, ki vse pojmuje kot svojo last«.
Papež z okrožnico računa na vse nas – verne in neverne –, saj je vsem »zemlja naša sestra«. Vsi – predvsem pa kristjani – se moramo navzeti pravega gospodovanja. Tistega v Jezusovem pomenu: »Kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik« (Mr 10,46). Tako moramo postati – ne le sočloveku, ampak vsemu stvarstvu – služabniki. Takšne perspektive nas uči Frančišek Asiški. Z njim bomo zopet vzpostaviti harmonijo na Zemlji, da bo zopet postala vsaj približek raja – približek tistega, kar z grehom gospodovalnega lomastenja vsak dan podiramo. Zato že odvrzimo svoje večvrednostne komplekse! Kot Frančišek začnimo živeti »v preprostem in čudovitem sozvočju z Bogom, z ljudmi, z naravo in s samim seboj«. Šele takrat se bo tudi v nas vse »do zadnjega vlakna neločljivo prepletala skrb za naravo, pravičnost do revežev, vpetost v družbo in notranji mir«. To je (bilo) življenje Asiškega. In takšen lifestlye predlaga papež tudi nam, če želimo ohraniti svet in sebe – ter dojemati vse kot neizmeren dar.

ŠOLN, Katarina in MEVEC, Janez (Glavna tema). Mladinska priloga. Ognjišče (2021) 4, str. 53-57.