iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022.

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Vsemogočni in večni Bog,
Oče ubogih,
uteha bolnikov,
upanje umirajočih,
tvoja ljubezen vodi
vsak trenutek našega življenja.

Zahvaljujemo se ti
za dar človeškega življenja
in predvsem za obljubo
večnega življenja.
Vemo, da si vedno
blizu stiskanim,
ubogim, vsem slabotnim
in tistim, ki trpijo.

O Bog nežnosti in sočutja,
sprejmi zaupne molitve
za naše bolne brate in sestre.
Potolaži jih
s svojo ljubečo navzočnostjo
in, če je to tvoja volja,
jim povrni zdravje,
podeli jim novih moči
za telo in dušo.

O Bog, vir sleherne moči,
ohranjaj in varuj tiste,
ki skrbijo za bolne
in stojijo ob strani umirajočih.
Podeli jim duha
poguma in velikodušnosti.
Podpiraj jih
pri njihovem prizadevanju,
ko bolnike tolažijo
in jim lajšajo bolečine.
Daj, da bodo še bolj
žareče znamenje
tvoje poveličujoče ljubezni.
Amen.

sv. JANEZ PAVEL II., Molitev, v: Ognjišče 2 (2017), 2.

Ob zlatem jubileju Ognjišča je nastala knjižica z izbranimi molitvami zadnjih dvajsetih let. »Prava molitev mora biti ponižna, saj je pogovor revne stvari s Stvarnikom; zaupna, ker verujemo, da je Stvarnik naš ljubeči Oče; vztrajna, ker je znamenje zvestobe; in zbrana, ker je izraz spoštovanja prosilca do Dobrotnika. Molitev je lahko prošnja, zahvala, lahko tudi češčenje, občudovanje Božje lepote, dobrote in veličine,« je zapisal knjigi na pot Silvester Čuk, ki molitve od vsega začetka izbira, prevaja in pripravlja.
Lepo pravilo za kristjanovo molitev je dal francoski zdravnik in spreobrnjenec Alexis Carrel. V svoji knjigi o molitvi je zapisal: »Da prav moliš, je odvisno od tega, kako živiš. Da prav živiš, je odvisno od tega, kako moliš.« To se zdi na prvi pogled začaran krog, vendar ni tako. Te besede hočejo povedati, da mora prava molitev izhajati iz življenja in naše življenje oblikovati. Naj tako usmerjajo naše misli in dejanja tudi molitve iz pričujoče knjige.

pripravlja: Marko Čuk

Pripovedujejo, da je Aleksander Veliki na enem svojih vojaških pohodov srečal Diogena, ki se je napol gol mirno sončil na bregu reke. Mladega Aleksandra je poučeval sam filozof Aristotel, zato je veliki vojskovodja spoštoval modre ljudi in jim na tiho celo zavidal njihovo znanje. O Diogenu je slišal, da je to filozof z neobičajnim obnašanjem, saj živi v sodu in je zadovoljen, da ima le najnujnejše za življenje ter da vzvišeno gleda na ljudi, ki menijo, da bi težko živeli tako, kot živi on.
Aleksander je izkoristil priložnost in se mu približal ter se prijazno pogovarjal z njim. Za trenutek je sredi svoje vojaške slave spet postal učenec.
Seveda si ni mogel privoščiti, da bi ga vojska čakala, zato je moral, prej kot bi sam želel, končati pogovor ter zapustiti modreca. Pogovor je na vojskovodjo naredil tako močan vtis, da se je od učenika v sodu poslovil s temi besedami:
"Jaz sedaj odhajam, kajti nadaljevati moram z junaškimi podvigi, ki se bodo zapisali v zgodovino. Toda od tega trenutka bom molil, da v naslednjem življenju, ki me čaka po reinkarnaciji, ne bom več Aleksander, ampak Diogen."
Modrec ni zamudil priložnosti in je vojskovodju takoj odgovoril:
"In zakaj bi čakal na naslednje življenje? Lahko v tem trenutku spremeniš svoje življenje, če hočeš. Reka je dovolj široka in sonce ne skopari s svojimi žarki. Breg je prostoran in za en sod bi se zlahka našel prostor."
Legel je na sonce, medtem ko je Aleksander zajahal konja.

Verovanje v preseljevanje duš, ki ga poznajo na vzhodna verstva, zna biti zelo koristno. Vedno nam ostaja še eno življenje. Vedno imamo še eno možnost. Zato imamo še za vse čas. Čas je, da smo Aleksander in še bo čas, da bomo Diogen. Zato bodimo Aleksander in osvajajmo kraljestva, da se bomo zapisali v zgodovino, kajti pozneje bo še čas, da postanemo Diogen ali pa se bomo vsaj tolažili z mislijo, da bomo Diogen, pa čeprav ne bo nikoli priložnosti, da to postanemo. Vera v vrsto reinkarnacij je zelo privlačna in prikladna, kajti vedno se lahko tolažimo z mislijo, da bomo v prihodnjem življenju naredili to, česar nismo storili v tem.
Med številnimi opredelitvami, s katerimi označujemo človeka, da bi ga ločili od drugih živali, ena še posebej zadeva bistvo: človek je obotavljajoča se žival. Človek odlaga, zadržuje, se obotavlja... Druge živali naredijo brez odlašanja, v trenutku. Živijo iz minute v  minuto ter "dajo" vse svoje bitje v to, kar zahteva sedanji trenutek. Nasprotno pa se človek ustavi, premišlja, se obotavlja ter prestavlja na jutri stvari, ki bi jih čisto lahko in bi jih celo moral storiti danes. Misli, da si mora privoščiti zaslužen in potreben počitek ter se odloči, da bo jutri nadaljeval z delom, ker bi sicer to škodovalo njihovemu zdravju. Misli, da mora postoriti važna opravila, vendar se premisli, ker se odloči, da bo to storil kasneje. Človek je zmožen žalostne "umetnosti", da zamenjuje vrstni red stvari: Ko je Aleksander, bi želel biti Diogen, a ostane Aleksander. Želi, da bi kaj spremenil, da bi izboljšal, da bi dosegel svobodo... a vse to pušča za naslednjo inkarnacijo. Kratka molitev "k božanstvu" naj bi po njegovem mnenju rešila vse. Z njo si pomiri vest in vojaška kariera je rešena. Obisk Diogena - in kdo od nas ga kdaj v življenju ni obiskal - ostane brez sadov.
Dejansko veliko ljudi veruje v reinkarnacijo in s tem pravzaprav opraviči svojo lenobo, nesposobnost, svoje napake in nepotrebnost spreobrnjenja in jim pri tem ni nič mar, da na Vzhodu reinkarnacijo pojmujejo čisto drugače in ne kot opravičilo za lastne napake in neodločnost.

Vse zmorem v njem, ki mi daje moč. (Flp 4, 13)

Reinkarnacija: v New Age-ju je reinkarnacija povezana z konceptom razvoja v višjo obliko, do tega, da postanemo božji. V nasprotju z indijskimi verstvi … New age vidi reinkarnacijo kot napredovanje posameznikove duše v popolnejše stanje. Reinkarnira se nematerialno ali duhovno, natančneje zavest, tista iskra energije, ki je navzoča v posamezniku, ki je deležen kozmične energije. Smrt ni nič drugega kot prehod duše iz enega telesa v drugega.

Po učenju New age-ja "ni greha, je samo nepopolno spoznanje. Istovetnost človeškega bitja je v »utopitvi« v univerzalnem bitju skozi proces nadaljnjih inkarnacij. Ljudje so subjekt vplivov zvezd, toda z neprestanim iskanjem (s pomočjo določenih tehnik) se morejo odpreti božanstvu, ki je skrito v njih, do vedno večjega skladja med seboj in kozmično božansko energijo. Ni potrebno nobeno razodetje ali odrešenje, ki bi prihajalo izven človeka, ampak samo izpolnitev izkustva odrešenja, ki je skrito v nas (samo-odrešenje) in ga dosežemo s psiho fizičnimi tehnikami, ki vodijo v dokončno razsvetljenje."
Jezus Kristus prinašalec žive vode, Krščansko razmišljanje o New Age-ju

 Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta obrodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar. (Jn 15, 5)

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 5 (2003), 38-39.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2003, 136-138.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

pripravlja Marko Čuk

Jezus pravi: »Poučite se od lilij na polju, kako rastejo. Ne trudijo se in ne predejo, a povem vam: Še Salomon v vsem svojem sijaju ni bil oblečen kakor katera izmed njih.« (Mt 6,28-29)

OGLEDALO
Če me poznate, veste, da sem po naravi veliki občudovalec. Ko gremo v hribe, me težko spravijo nazaj v dolino, težko se ločim od razgleda. Lahko se neprenehoma navdušujem nad akrobacijami lastovk na nebu. Vsak dan pogledam kosje gnezdo pred oknom. Všeč so mi oblaki. In raznorazni majhni hroščki v travi. In mravlje, marljive mravlje, tudi če stopajo po sredi mojega stanovanja. Rad poslušam morje in gledam razdrobljeno sled sonca na njegovi gladini. Ali pa tisto morje žita, kako se drgne klas ob klas, ko zapiha veter. Prevzame me rosa na travi. Megla, kako se upira soncu. Roža, ki je zrasla v skali. Mavrica. In seveda sončni zahod, najlepša stvar vsakega dne. In zvezde. In nebo, neskončno nebo, nikoli enako, nikoli staro, nebo, veliko, širno, neskončno nebo. Nebo imam najraje, ker je kot človeško srce: tudi če je temno, ni nikoli prazno.
Nekaj krasnega je, če ima človek čas za lepoto. Še boljše pa je, če si čas za lepoto vzame, če ga iztrga iz sivega hitenja vsakdana. Ko te na primer preseneti sončni žarek, ki se prikaže izza oblakov, moraš pustiti nujno delo in občudovati. To je kot klic, da nekaj takega takrat res potrebuješ. Ali pa ko se na večer kot ogenj razplameni nebo, takrat je to klic, ki ga ne smeš zamuditi. Klic, ki pravi: »Vzemi in pij!«
Pomembno je biti občudovalec. Lepote nimamo nikoli dovolj. Naše srce je vedno lačno, vedno, nenasitno je, ko gre za lepoto, ker človek hodi po svetu in nanj se lepijo vse vrste grdobije in hudobije. Zato potrebuje lepoto. Da ga nahrani, da mu okrepi vero in upanje v dobro in sveto. Brez nje se ne da živeti. Grdo in hudo in slabo in težko ti rani srce, ti rani življenje, lepota pa te pozdravi. In lepota se pokaže, se ponudi, te dregne, da bi jo gledal, da bi občudoval …

BESEDA
Ta dregljaj, ta pomežik lepote je zame dotik Boga. In ko gledam, ko občudujem lepoto v svojem življenju, pravzaprav molim. Občudovanje lepega je prva in morda celo najlepša molitev, kar je je sposobno človeško srce. Ker je molitev resda pogovor, še bolj pa je tista blažena tišina med prijateljema, v kateri ni treba povedati ničesar. Ko si samo tam in se gledaš v hvaležnosti. In to prijateljstvo … je zadosten razlog, da preživim še en dan, četudi je mračen in siv kot najgrše sanje.
Zato je pomembno biti občudovalec lepega – občudovalec Boga. Pa tudi iskalec, borec za lepoto, če je skrita, kar je velikokrat. Kajti človek postaja to, s čimer se hrani. In kdor ne vidi, kdor ne občuduje lepega, bo pustil, da mu svet napolni srce z vsakovrstno kramo. Zato nam je lepota potrebna. Da bi jo znali videti in občutiti tudi takrat, kadar jo je težko opaziti, v svetu, v življenju, v ljudeh; predvsem v ljudeh, v njih je najtežje biti občudovalec, ker so tolikokrat naša slika v zrcalu.

RIJAVEC, Marko (uvodnik mladinske priloge), Ognjišče (5) 2021, str. 62

(v spomin na Srečka Kosovela)

Kaj bi bil človek, če ti je težko
biti človek? Postani obcestna
svetilka, ki tiha razseva
svoj sij na človeka.
Naj bo, kakor je, ker, kakor je,
vedno je on s človeškim obrazom.
Bodi mu dober, temu človeku,
in nepristranski kakor svetilka,
ki tiho obseva pijančev obraz
in vagabundov in študentov
na cesti samotni.

Bodi svetilka, če ni ti
mogoče biti človek;
ker težko je biti človek.
Človek ima samo dve roki,
pomagati pa bi moral tisočerim.
Bodi zato obcestna svetilka,
ki sveti tisoč veselim v obraz,
ki sveti samotnemu, blodečemu.
Bodi svetilka z eno lučjo,
človek v magičnem kvadratu,
z zeleno roko znamenja dajoč.
Bodi svetilka, svetilka,
svetilka.

Srečko Kosovel

(ob obletnici) Daljnovidni pesnik slovenskega Krasa – Srečko Kosovel – je žareča zvezda na nebu slovenske poezije, ki ne bo nikoli zašla za obzorjem. V hitro dozoreli mladosti je bil neugnan študent, saj je študiral slavistiko, romanistiko, umetnostno zgodovino in filozofijo.
Naš rahločutni lirik življenja, ljubezni in smrti se je rodil v Sežani 18. marca 1904 in umrl v rani mladosti pri 22 letih v Tomaju. Pri Kosovelu so se prav gotovo izpolnile besede iz Knjige modrosti: »Ker je dosegel popolnost, je v kratkem času izpolnil dolga leta; zakaj všeč je bila Gospodu njegova duša, zato ga je hitro vzel iz srede hudobije« (Mdr 4,13.14).
Našemu narodu, ki ga je neizmerno ljubil, je zapustil prek tisoč pesmi, veliko pisem in pronicljivih člankov. Iz njega je izžarevala izjemna energija, vztrajna delavnost ter neugnano hrepenenje po pesnjenju.
Že v ranem otroštvu pri 11 letih je doživel veliko bolečino, ko je od blizu v rodnem Tomaju videl grozljivo prvo svetovno vojno. Drugi udarec je občutil kot mladenič pri 18 letih, ko je bila njegova ožja domovina Primorska in Kras priključena k Italiji. V zgodnji mladosti je videl veliko socialnih krivic in izmučene obraze zgaranih ljudi, ki so jih izkoriščali brezvestni in denarja lakomni kapitalisti. Iz trpljenja ponižanih in razžaljenih je privrela Kosovelova socialna lirika.
Pesnik Kosovel je v 22 letih doživel vso veličino in bedo človeškega življenja. Sam je bil telesno slaboten in revščina je pospešila njegovo umiranje. Za velikonočne praznike je prišel v Tomaj k svojim staršem. Sredi slikovite kraške pokrajine, v družbi pritajenih zvokov tiho pojočih borov in brinja mu je prenehalo biti čuteče in plemenito srce.
Preroško navdihnjeni pesnik je rad premišljeval v samoti, v družbi bratov borov, v bližini kamnite pokrajine, porasle z brinovimi grmi. Srečen je bil med osamelimi kamnitimi kraškimi hišami. S svojimi ekspresionističnimi in konstruktivističnimi pesmimi je postal upornik, tožnik tedanje družbe in velikokrat že bistrovidni prerok apokaliptičnih časov, ki jih bo doživela postarana Evropa. Ena najpristnejših Kosovelovih ekspresionističnih pesmi je Ekstaza smrti.
V drugi kitici pesmi odkriva prav podobo umirajoče Evrope:
»Lepa, o lepa bo smrt Evrope;/ kakor razkošna kraljica v zlatu/ legla bo v krsto temnih stoletij,/ tiho bo umrla, kot bi zaprla/ stara kraljica zlate oči./ – Vse je ekstaza (zamaknjenost), ekstaza smrti.«
Literarni kritik dr. Janko Kos odkriva v tej izjemni pesnitvi preroški vpogled v bodočnost Evrope: »Ta pesem je zgrajena iz vizionarskih predstav o stari Evropi, ki umira; njeno smrt bodo spremljale naravne in družbene katastrofe, ponazorjene s podobami večera, rdečih morij krvi. Evropski človek je kriv, ker se je s kapitalistično civilizacijo in tehniko odtujil naravi, dobroti in etosu. Apokaliptična katastrofa bo zadela tudi nedolžne. Šele s smrtjo zadnjega evropskega človeka bo krivda izbrisana. Prišla bo doba sprave« (prim. Janko Kos, Pregled slovenskega slovstva, 1996, str. 302).
Kosovelova vizija družbene katastrofe se je krvavo odvijala npr. na Balkanu ob razpadu komunizma. Do zob oborožena in nahujskana armada vojakov je povzročila rdeče morje nedolžno prelite krvi. Podobna tragedija se sedaj dogaja v vojni med Rusijo in Ukrajino. Apokaliptična katastrofa nima meja, ko človek zavrže Božjo postavo s Sinajske gore in ko se odreče dobroti in osnovnemu moralnemu zakonu, ki ga nosi v skriti kamrici srca. Ta zakon (vest) nenehoma govori: »Delaj dobro in varuj se hudega!«
Kosovel je najpogosteje pisal pesmi o skrivnosti življenja, smrti, trpljenja in ljubezni. V zadnji kitici v pesmi, ki ji je dal naslov »O, saj ni smrti«, nas, že zagledan v zadnjo domovino nebes, tolaži: »Samo padaš, samo padaš,/ padaš, padaš/ v prepad neskončne modrine.«
Pesnik, ki je šel skozi »krute sile oblikovanja in skozi trnje spoznanja« (prim. pesem Pota do človeka), je znal zadržati trpko bolečino v sebi. Kljub veliki nadarjenosti in silni umetniški energiji je ostal tako skromen, da je bil hvaležen Bogu že za en topel sončni žarek. V ponižnosti se tudi mi Bogu zahvaljujmo za vsak topel sončni žarek, ki posveti v temo našega bivanja.
Najbolj prepričljiva pot do človeka je pot dobrote in ljubezni. V to smer prave poti do človeka razmišlja Kosovel v pesmi »Svetilka ob cesti«. Obcestna svetilka tiho, brez besed obseva vsakega človeka. V svojem življenju bi moral pomagati tisočerim, a imaš le dve roki. Vseeno se ne obotavljaj v razdajanju ljubezni. Le z ljubeznijo in dobroto bomo mogli svetiti samotnim in blodečim na širni poti življenja. Zavrzimo smrdljivo karbidovko, kjer se je ugnezdila sebičnost in trdosrčnost. Prižgimo svetilko, ki sveti s ponižno ljubeznijo izgubljenim sinovom in hčeram na samotni poti. Vrnitev izgubljenih je odvisna od naših svetilk, ki nesebično svetijo na vseh cestah življenja.

M. Ipavec, (kolumna). v: Ognjišče 1 (2024), 85.

ZGODBA

NAREDIM, KAR MOREM

Vrabček je ležal na hrbtu sredi ceste s svojimi drobnimi nožicami, obrnjenimi proti nebu. Mimo se je pripeljal kočijaž, se ustavil, stopil do ptička in ga vprašal: »Zakaj ležiš na tleh z nogami, obrnjenimi proti nebu?«
»Slišal sem, da bo danes nebo padlo na zemljo,« je rekel vrabček.
»In ti misliš, da boš s temi drobnimi nožicami zadržal nebo, da ne bo padlo?« je vzkliknil kočijaž.
»Vsakdo naredi, kar more,« je odgovoril vrabček. »In jaz zdaj delam, kar pač morem.«

MISEL

Ob tej prisrčni zgodbici se bo vsakdo nasmehnil. Kaj naj si mislimo o vrabčku, ki tako junaško želi narediti tisto malo, kar zmore, da prepreči katastrofo, ki grozi zemlji? Ni se spraševal, kaj lahko svet naredi zanj, ampak kaj lahko on naredi za svet. To nam da misliti!

Na zelo različne načine lahko tudi mi naredimo dobro, ki ga moremo, ne za svojo korist, ampak za blagor drugih, posebej tistih, ki so v težavah ali potrebujejo pomoč. Česar ne moremo narediti, pač ne moremo. Kar moremo, tudi moramo storiti in sicer na najboljši način. Lahko smo mirni: ko bomo mi naredili, kar je v naši moči, bo Bog naredil vse drugo.

Naloga vsakogar je, da naredi tisto, česar drugi ne morejo. Storimo to na najboljši način.

MOLITEV

Gospod Bog,
vemo, ko naredimo, kar moremo,
boš ti naredil, česar mi ne zmoremo.
Blagoslovi naše napore in podpiraj nas,
da se ne bomo utrudili delati dobro.
Prosimo te,
bodi z nami pri vsem našem delu,
varuj nas pred nesrečami.
Zavedamo se, da je malo ljudi rojenih za to,
da bodo v življenju delali velike stvari,
vsak od nas pa lahko naredi
tisto, kar je videti majhno.
Ko kažemo svojo zvestobo v malem,
gradimo okoli sebe svet,
ki odseva tvojo skrb za nas.
Gospod, od nas ne pričakuješ nič takega,
česar ne moremo narediti.
Pričakuješ pa, da naredimo, kar moremo
in sicer po svojih najboljših močeh.
Navdihuj nas, da izkoristimo vsako priložnost,
ki se nam ponudi, da storimo kaj dobrega
in se varujemo, da ne storimo kaj slabega.

ISKRA

Ni važno, kaj delamo, niti koliko delamo, temveč s kolikšno ljubeznijo opravljamo delo, ki nam je zaupano.
(sv. Terezija iz Kalkute)

 Ob smrti nas bo napolnilo z radostjo samo tisto, kar smo storili dobrega, vse drugo pa nas bo stiskalo in dušilo.
(sv. Janez Bosko)

 Gospod, podpiraj delo naših rok,
da, delo naših rok podpiraj.
(Ps 90,17)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2014), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 128.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Iz svojih otroških let se živo spominjam, da je bila tri dni pred praznikom Gospodovega vnebohoda pred mašo zjutraj procesija med polji, ki se je pričela pred glavnim oltarjem v cerkvi s petjem litanij vseh svetnikov. Ko se je procesija vrnila v cerkev, je bila posebna maša ‘prošnjih dni’. Kdaj so te procesije nastale? (Izidor)
Za pobudnika teh ‘prošnjih procesij’ velja sv. Mamert, ki je bil v letih 461–477 nadškof mesta Vienne v vzhodni Franciji. Ljudje so hudo trpeli zaradi naravnih nesreč. Ko je na veliko noč izbruhnil v stolnici požar, je ostal v cerkvi sam in vso noč molil in proti jutru se je ogenj polegel. Zaobljubil se je, da bo z verniki imel spokorne procesije in sicer tri dni pred Vnebohodom. Iz Francije so se razširile drugod po Evropi in papež Leon III. je te obhode okoli leta 800 ukazal za vso Cerkev. Zaradi procesij, ki so se vile za križem, so se dnevi pred praznikom Gospodovega vnebohoda imenovali ‘križev teden’. Take procesije so bile tudi na praznik sv. Marka (25. aprila). Po prenovljenem koledarju so bile Markove procesije odpravljene, na tri prošnje dneve pa ostajajo, kjer so dobro obiskane, lahko se nadomestijo z drugimi oblikami prošnje molitve. Molimo ne samo za blagoslov na polju, ampak tudi za blagoslov drugega človekovega dela in za odvrnitev naravnih nesreč.

ČUK, Silvester., Ognjišče (2017) 5, str. 47

Vsi vi, ki ste svoje življenje končali kot Abel, pokončani od bratove roke!
Pripadam generaciji, ki je svoje otroške in mladostniške dni preživela še v prejšnji državi. Resda je bil tedaj »zmaj komunizma« že kar precej iztrošen, upehan, celo ranjen, pa vendar je – morda prav zaradi tega, ker je čutil, da se približuje koncu – še opletal z repom, tako da si lahko vsakdo mojih let, če si le – iz kakršnihkoli razlogov že – ne laže, predstavlja, kako je potekalo življenje takrat, ko je bil ta zmaj pri polnih močeh in je bruhal svoj ogenj in žveplo na vse strani.
Pripadam generaciji, ki se je preko šolskega sistema vzgoje in izobraževanja napajala iz ideološkega potoka visoko zvenečih in pritlehno nizko ciljajočih idej bratstva in enotnosti, samoupravljanja s temelji marksizma (kar je bil celo samostojen predmet v srednji šoli, tako imenovani STM, z oceno enakovreden vsem ostalim »normalnim« predmetom), nadvlade delavskega ljudstva – skratka: socializma in komunizma.
Pripadam generaciji, ki je v šoli niso poučili, da zgodovino – še bolj natančno in prav pa bi bilo reči, da zgodovinske učbenike – pišejo zmagovalci. Pripadam generaciji, ki se je polpretekle zgodovine, kot se obdobju tik pred in med drugo svetovno vojno zdaj popularno reče, »naučila« iz filmov in TV nadaljevank, ki so bili posneti tik po drugi svetovni vojni. In kljub temu da pripadam generaciji, ki je že doživela barvno televizijo, je bilo to, kar smo na televiziji gledali, zelo črno-belo. Oziroma rdeče-črno in rdeče-belo. Če me razumete. In zato še danes mnogi moje generacije gledajo s »ta belimi«, ko pride do govora o »belih«, in se jim stemni pred očmi, ko govorimo o »črnih«. In so od jeze in repenčenja kar rdeči. Rdeči.
Žalostno in smešno hkrati je, da se mnogi, ki so prej omenjenega zmaja mirno jahali, danes hvalijo, da so prav oni pripomogli k njegovemu koncu. To, da so ga jahali, namreč nikakor ne pomeni njihovega junaštva ali celo herojstva, saj je bil dotični zmaj njihov »hišni ljubimec«, domača žival, ki jim je krotko jedla iz roke. So ga pa ščuvali na vse in vsakogar zunaj njihovega dvorišča. Čeprav je treba povedati tudi, da je ta zmaj kdaj pa kdaj opekel in odgriznil tudi kako roko, ki ga je hranila, saj jih je bilo veliko, ki so ga krmili in so med seboj tudi tekmovali, koga bo imel raje in mu bo bolj privržen. (Toliko o revoluciji, ki žre lastne otroke!)
Morda pa je tem »jahačem« vseeno treba pripisati kako zaslugo. Saj se jim je, kljub telovadbi ob obračanju plašča po vetru, v sistemu, ki je obljubljal raj na zemlji, uspelo zrediti do te mere, da jih je še zmaj težko prenašal. Pa tudi ostroge, ki so si jih nadeli, da bi njihov ljubljenček letel še više in dlje ter bruhal še bolj goreče, so mu morda celo res zadale usodne rane. A to nikakor ni bil njihov namen.
Opravičujem se vam, dragi moji mučenci in žrtve komunističnega totalitarizma, da vas vpletam v tale svoja kvazi duhovna in kvazi humorna razmišljanja. Niti naštel vas nisem. In vas tudi ne bom. Preveč vas je. Preveč preštetih in imenovanih, še več pa nepreštetih in neimenovanih, ki ste zavestno, pa vendar nehote spisali scenarije za vse, kar so nam potem, ko so vas prebarvali v črne in bele, v barvah, pa vendar v »črno-beli tehniki«, servirali kot sveto resnico! Opravičujem se vam v imenu vse svoje generacije, ker smo kot otroci tem »filmom« kdaj pa kdaj celo verjeli! Opravičujem se vam za vso svojo generacijo, predvsem pa za tiste, ki še do današnjega dne niso odrasli in še vedno kot otroci bolj verjamejo pravljicam kot resnici.
Kadar kdo umre nasilne smrti, radi rečemo, da je izgubil svoje življenje. Tudi vi ste, dragi moji mučenci, izgubili svoja življenja. A izgubili ste jih za resnico. Za Resnico. Za Kristusa. Ki je rekel: »Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel« (Mt 10,39). Na drugem mestu pa še bolj odločno in določno: »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel« (Mt 16,25).
Ta stavek ste vi vzeli zares in ga okronali s krvjo. A ta stavek bi pravzaprav moral biti vodilo in gonilo slehernega kristjana. »Niste se še namreč do krvi uprli v boju zoper greh!« (Heb 12,4). Pisec teh besed ni čisto dognan. Nekdaj so Pismo Hebrejcem pripisovali Pavlu.

Če je res avtor on, potem je skusil obe strani: preganjalsko in preganjano, ter je potemtakem dobro vedel, o čem govori.
Dragi moji, prosite za nas. Da bo vaša prelita kri zares postala seme novih kristjanov!

G. Čušin, S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 5 (2023), 99.