Kaj bo ob vesoljni sodbi z mojim telesom (takrat naj bi se pred Sodnikom pojavili v svojih zemeljskih telesih), če se dam po smrti upepeliti?
Jasmina

Vaše vprašanje je vedno zanimivo, še posebej pa v začetku novembra, ko se ob prazniku vseh svetih in vernih rajnih pogosteje kot sicer sprašujemo o onstranstvu in o življenju po smrti.
Pogrebni obrednik, če je pogreb z žaro in je bil opravljen obred pred upepelitvijo, pravi: »Od telesa pokojnega smo se že poslovili s posebnim obredom pred upepelitvijo, sedaj pa bomo njegovo upepeljeno telo pospremili v cerkev in na pokopališče, kjer bomo zanj molili, da ga vsemogočni Bog sprejme v svoje kraljestvo.« Po položitvi žare v grob duhovnik moli: »Prah smo in pepel in vračamo se v zemljo. Upepeljeno telo izročamo zemlji v trdnem upanju, da ga bo Kristus, ki je prvi vstal od mrtvih, preustvaril, da bo podobno njegovemu poveličanemu telesu.« V tem besedilu ni samo izraz pepel, ampak ‘upepeljeno telo’, kar je lahko dobro izhodišče za odgovor na vaše vprašanje. Uporablja pa za človeka tudi izraz ‘prah in pepel’, ki je star in so ga kristjani že uporabljali, ko Cerkev še ni dovoljevala upepelitve. Kajti vse, kar razpada, pripada zemlji, in vse, kar nam je drago pripada nebu.
Biološko človeško telo vedno razpade, upepelitev ta razpad, ki bi se zgodil postopno, samo pospeši. Cerkvenemu gledanju je naravni razpad sicer bližji, saj ima Cerkev do človeških ostankov, predvsem svetniških, poseben odnos: ostankom svetniških teles, relikvijam izkazuje tudi danes posebno spoštovanje in celo neke vrste češčenja. Imamo pa tudi svetnike, od katerih nimamo relikvij (telesnih ostankov), ker so mučitelji mrtva mučeniška telesa prepustili zverem za hrano, ali so, kot npr. med drugo svetovno vojno ali po njej, v nacističnih ali drugih krematorijih bila upepeljena ali so morilci, podobno kot drinskim mučenkam in številnim po vojni pobitim ljudem, onemogočili pokop in zato številni mrliči zaradi človeške zlobe ne bodo nikoli pokopani. Lahko bi še naštevali. Kristjani verujemo, da so ti ljudje, torej tudi vsi upepeljeni, “očiščeni v velikonočnih skrivnostih”, v Kristusovem trpljenju, smrti in vstajenju. Poudarek je na Kristusu, ki je začetek in konec stvarstva, “rešitev sveta, življenje človeštva in vstajenje mrtvih”. V njem bodo mrtvi vstali, kar tako ganljivo in simbolično izraža ena od vzhodnih ikon, ko vstali Kristus obišče Adama in Evo in jima sporoči, da sta zaradi njega, njegove izpolnitve Očetovega načrta, odrešena. V hvalospevu pri mašah za rajne zato duhovnik moli: Kristus je “rešitev sveta, življenje človeštva in vstajenje mrtvih”. Božja “očetovska dobrota nas oživlja s Kristusom, ki nas je odrešil s svojo zmago nad smrtjo”. Božje učlovečenje in odrešenje je tako enkraten poseg v stvarstvo in človeštvo, da je z velikonočnim jutrom začelo nastajati novo nebo in nova zemlja in tudi novo človeštvo, kar izrekamo v veroizpovedi, ko molimo “verujem v občestvo svetih”. Tega Kristusovega velikonočnega, brezpogojnega in zastonjskega daru, če ga človek ne zavrne, ne more onemogočiti noben razpad človeškega telesa, ne naraven in ne postopen in tudi ne pospešen z upepelitvijo. Tudi za upepeljene velja hvalospev pri mašah za rajne, da jim je v Kristusu zasijalo novo upanje vstajenja, in ko jim razpade “šotor bivanja na zemlji, jim je že pripravljeno večno bivališče v nebesih”, uživanje sprave, blaženega miru in večne luči v božji slavi, kar pomeni večni dan, ki ne pozna zatona in popolni razcvet vseh človekovih zmožnosti.
Kristjani verujemo, da bodo ob vesoljni sodbi vstala vsa telesa, morda bolj razumljivo vsi ljudje, ne glede na to, na kakšen način so njihova telesa razpadla. Gre za neumrljivost človeka kot osebe. Neumrljivost je odrešilno delo Tistega, ki ljubi in ima moč, da človeka znova obudi k življenju oziroma mu je podaril neumrljivost. Teolog Joseph Ratzinger, sedanji papež, to obuditev imenuje ‘dialoško neumrljivost’, kar po njem pomeni, da človek, ki je nekoč živel, ne more več popolnoma preminiti, ker je predmet božjega spoznanja in božje ljubezni. Če že vsaka ljubezen hoče biti večna, potem božja ljubezen to večnost ne samo hoče, temveč jo ustvarja in je ta večnost sama. Zato se človeško življenje samo spremeni in ne uniči.
Seveda pa ostaja veljavna starodavna teološka trditev, da nas Bog, ki nas je ustvaril brez našega sodelovanja, brez njega ne bo odrešil, ker neizmerno spoštuje naše sodelovanje z božjo odrešenjsko ljubeznijo in človekovo svobodno voljo glede soodločanje o večni prihodnosti.
Cerkev bo vedno s posebno spoštljivostjo pokopavala človeška telesa, kot sta sočutna Jožef iz Arimateje, Jezusov učenec, in Nikodem, tisti, ki je prvič ponoči prišel k Jezusu, verjetno ob navzočnosti Marije, pobožnih žena in evangelista Janeza, položila Jezusovo telo v podarjen grob, v katerem je ostal samo do velikonočnega jutra (Jn 19,38-42; 20,1-10); z enako spoštljivo držo pa bomo kristjani tudi v prihodnje zemlji izročali upepeljena telesa v trdnem upanju na vstajenje telesa in večno življenje.

ŠKAFAR, Mirko. (Pisma). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 11, str 50.

Imam vprašanja, na katera bi rada bolj konkretne odgovore.
Ni mi jasno, kaj se zgodi z dušo človeka po njegovi smrti. Na pogrebu namreč župnik pravi: “Vzemi, zemlja, kar je tvojega ...” in pa, ponesite njegovo dušo pred obličje Najvišjega” ... ali nekako tako. Ampak božje sodba bo ob koncu sveta, ob drugem Kristusovem prihodu. Torej se duši ne sodi takoj, kako potem gre lahko duša v nebesa ali pekel, dokler se ji ne sodi? Vice oziroma svet duš niso v Svetem pismu nikjer omenjene, pred leti sem celo brala, da bo papež vice ukinil – ali je že – potem pa o tem nisem več nič zasledila. V Veri tudi pravimo, da bo Jezus “prišel sodit žive in mrtve”, torej šele na sodni dan bo odločeno, kdo bo šel v nebeško kraljestvo. V Svetem pismu tudi piše, da mrtvi spijo, da mrtvi ne vedo ničesar, da človek, ko umre, gre v podzemlje, da bo vstajenje ob Jezusovem drugem prihodu in pa da ima nesmrtnost samo Bog. Torej se to, kar piše v Svetem pismu, in kar slišimo na pogrebih, izključuje ...
Drugo vprašanje: ena izmed božjih zapovedi pravi: “Spominjaj se sobotnega dne in ga posvečuj!” Ko sem pogledala zadaj razlago, sem videla, da sobotni dan pomeni dan počitka. Šest dni delaj, sedmi dan počivaj. In ker začnemo delovni teden v ponedeljek, se mi je zdelo vse v redu. Potem pa sem neko nedeljo po televizijskem prenosu slišala župnika reči: “Zbrali smo se na prvi dan v tednu ...” Če je prvi dan v tednu nedelja, potem je sedmi dan sobota?
Imam še nekaj: mama je zelo gluha, pri maši ne sliši niti ene besedice. Kaj je potem bolj smiselno, da hodi k maši, samo da je pri maši, ali da ta čas doma moli?
Helena

Mesec november začenjamo s praznikom Vseh svetnikov in Spominom vseh vernih rajnih. V teh dneh gremo radi na pokopališča, nesemo na grobove svojih dragih cvetje, prižgemo sveče ... To storijo tudi taki, ki morda sploh ne gredo v cerkev. To je lep običaj, spomniti se pokojnih, ki so nam naredili veliko dobrega ali nam celo dali življenje. Spoštovanje do rajnih je najstarejša oblika verovanja v zgodovini. Arheologi odkrivajo grobnice iz pradavnine. To je dokaz, da so ljudje že od začetka verjeli v dušo, ki ne propade skupaj s telesom.
Največ o usodi naših rajnih najdemo v Svetem pismu, predvsem v Novi zavezi. V Stari zavezi je tudi nekaj zapisov, zlasti v psalmih, ki nas morda začudijo. Nekoliko je to pesniška oblika in pa vpliv takratnega verovanja okolice, tudi poganov. Tudi razodetje se razvija postopoma. Ljudje nekdaj ne bi bili sposobni razumeti stvari, ki jih mi danes z lahkoto razumemo.
Tvoje osnovno vprašanje je: kam gre duša po smrti? Res je, da bo vesoljna sodba ob koncu sveta. Tega ne bi vedeli, če bi nam Jezus ne govoril tako obširno in s poudarkom. Hotel nas je prepričati, da bomo dajali odgovor, kako smo izpolnjevali najbolj osnovno zapoved: ljubezen do Boga in do bližnjega. Zato nam je že vnaprej povedal, kako bo ta sodba potekala (Mt 25,31-46). Kje pa bo duša do vesoljne sodbe? Vemo, da je Jezus na križu skesanemu desnemu razbojniku, ki ga je prosil: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« obljubil: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju« ( Lk 23, 42-43). To pomeni, da ne bo čakal do sodnega dne. Katoliški nauk je, da po smrti duša pride pred Boga in Bog jo sodi. To je osebna sodba. Duša na temelju te sodbe gre ali v nebesa ali v vice ali v pekel, kakor si je zaslužila.
Ni res, da bi papež vice ‘ukinil’. Časopisi pišejo marsikaj, kar ni res. Res je, da se o vicah v Svetem pismu ne govori izrečno, razen v nekem odlomku Prvega pisma apostola Pavla Korinčanom: » Kdor bo gradil na temelju, bo prejel plačilo, če bo njegovo delo zdržalo. Tisti pa, čigar delo bo zgorelo, bo trpel škodo. Sam se bo sicer rešil, vendar kakor skozi ogenj« (1 Kor 3, 15). Razlagalci Svetega pisma vidijo v tem stavku nakazan obstoj vic. Nauk v vicah v Cerkvi sloni tudi na izročilu, ki je eden od virov razodetja. Vemo, da so grehi lahko zelo različni, majhni ali veliki. Čudno bi bilo, da bi nekdo, ki je živel v grehih, naredil veliko hudega, tudi če se je pred smrtjo skesal in očistil, bil izenačen z eno od tistih duš, ki so se stalno trudile za dobra dela, se žrtvovale za svojo družino, kot so to delale po večini naše mame. Čut za pravičnost narekuje, da take duše ne morejo biti izenačene z toliki sebičneži, ki niso naredili skoraj nič dobrega, pač pa povzročili veliko hudega. Neko povračilo zanje mora biti. Če povemo s primero. Nekoga, ki je ves umazan in razcapan, povabijo naj pride pred kralja. Seveda bo rekel: »Tak ne morem pred kralja, me je sram. Dajte mi možnost, da se okopam, čisto obleko, potem bom šel pred njegovo obličje.« Podobno je z dušo, ko pride pred Boga: uvidi, da še ni sposobna njegove večne ljubezni, dokler se ne očisti.
Tvoje drugo vprašanje se nanaša na praznovanje sobote in prvega dne v tednu. Evangelist Luka poroča, da so šle nekatere žene, ki so hodile za Jezusom, prvi dan po soboti h grobu. V petek so Jezusa na hitro pokopali, ker je bila drugi dan sobota, ko Judje niso smeli opravljati nobenega dela, sobota pa je po njihovem načinu računanja nastopila z sončnim zahodom v petek. Dan po soboti so hotele dokončati pogrebne običaje, kot beremo: »Prvi dan tedna so šle žene navsezgodaj h grobu« (Lk 24,1). Za kristjane je ‘prvi dan v tednu’, dan po soboti, t. j. nedelja, Gospodov dan. Največji dogodek v zgodovini človeštva, Jezusovo vstajenje, je zanje postal glavni praznik, ki so ga obhajali vsak teden. V Apostolskih delih, zgodovini prve Cerkve, beremo: »Ko smo se prvi dan v tednu zbrali k lomljenju kruha«, to pomeni, pri maši. Tako so že apostoli zamenjali judovsko soboto z našo ‘nedeljo’, čeprav so še nekaj časa, ko so bili med Judi, obhajali tudi soboto, da niso pohujševali Judov. Judje še danes obhajajo kot dan počitka in molitve soboto.
Glede maše tvoje ostarele mame pa je tako: maša je ponovitev Jezusove daritve na križu. Mi se združujemo z njim v duhu in pri svetem obhajilu tudi telesno. Niso najbolj važne molitve, ampak Jezusova prisotnost na oltarju. Pri maši smo kot občestvo in zato, če le zmore, naj prisostvuje sveti maši v cerkvi, je mnogo več kot, če doma moli.*

BOLE, Franc (oče urednik). (pismo meseca), Ognjišče, 2011, leto 47, št. 11, str. 6-7.

(ob godu sv. Viktorina Ptujskega - roman o prihodu krščanstva na Ptuj)
Lep čas sem odlašal, preden sem vzel v roke to debelo knjigo. Ko sem se lotil branja, pa me je tako prevzela, da je kar nisem mogel odložiti. Najprej zaradi dogajanja, ki je postavljeno v zadnji desetletji drugega krščanskega stoletja, ko se je v najstarejšem mestu na Slovenskem – rimski Petovioni – oblikovalo prvo krščansko občestvo. Pritegnil me je tudi Cestnikov jezik, ki je nevsakdanji, iskriv, sočen, včasih celo drzen. Najbolj pa sem občudoval njegovo poznavanje snovi. Ogromno ga je natresel v razvejani zgodbi, tej pa je dodal v preglednicah na koncu romana. “Odkod njemu vse to?” sem se spraševal – podobno kot Jezusovi rojaki v nazareški shodnici.
V romanu si od začetka pa skoraj do konca stojita nasproti legionar veteran Sibiden Leontid in trgovec Heliodor Neokleos in njuni družini. Vojščak Leontid časti rimske bogove, Grk Heliodor pa je kristjan, ki je s svojimi otroki prišel v Petoviono iz Nikomedije. Ti so bili prvo jedro Kristusovih učencev. Zaradi doslednega življenja so bili v tem mestu spoštovani.

Dvignil se je Sibiden Leontid: »Vsi veste, da sva s Heliodorjem prijatelja in da sem prav jaz točno pred desetimi leti, pripeljal Neokleosove v naše mesto. Zdaj v našem mestu prijateljujem s kristjani. Če se vam zdim okužen in bloden, ne vem, kaj naj rečem. Nekaj ljudi se jim hoče pridružiti. Jaz, ki od blizu opazujem, kako to poteka, vam pri Jupitru zagotavljam, da nikogar v svojo vero ne silijo in nikogar ne vabijo k sebi z zvijačo ali lažno obljubo. Pustimo jih pri miru! To je moje mnenje.«

S. Čuk, Priporočamo, berite, v: Ognjišče 5 (2020), 100-101.

Živel je v Ogleju, pokoril se je in delil miloščino. Med Dioklecijanovim preganjanjem je ostal zvest svoji veri in kljub grožnjam ni hotel darovati rimskim bogovom. Leta 303 so ga obsodili na smrt: roke in noge so mu obtežili s svinčenimi utežmi in ga vrgli v morje. Morski valovi so svetnikovo truplo čudežno naplavili na obrežje in kristjani so ga pokopali nedaleč proč. Že sredi 6. stol. je tam stala njemu posvečena cerkev; proti koncu 13. stol. so jo povezali s sedanjo tržaško stolnico, ki nosi ime o njem. Sv. Just je tudi zavetnik tržaškega mesta. (sč)

Oglejski mučenec je zavetnik devetih slovenskih cerkva (vse v KP škofiji). Tri so župnijske: v Sočergi (1) (cerkev Srca Jezusovega, sv. Just sozavetnik s sv. Evfemijo), na Ustjah (2) in na Vogrskem (3); p. c. stojijo v Gojačah (4) (Črniče), na Koseču (5) (Drežnica), v Kopru (6), v Belskem (7) (Studeno), v Utovljah (8) (Tomaj) in v Parjah (9) (Zagorje na Pivškem). (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 11, str. 99.

Mož je trpel neznosne bolečine. Priklenjen je bil na posteljo in se komaj premikal. Vedel je, da ima raka, a misel na smrt je odganjal. Bal se je umreti, rešitve pa ni bilo. Tisto, česar se je najbolj bal, je bilo vedno bliže. Od bolečin in iz strahu je že tri dni in tri noči neprestano vpil. Bilo je grozljivo za ženo in sina, ki sta ga morala poslušati, a mu nista mogla pomagati. Po treh dneh se je možu zdelo, da je padel v brezno. Utihnil je in se vprašal, kaj se je pravzaprav zgodilo. V obupu je tolkel z rokami okrog sebe in njegova roka je zadela ob sinovo glavo. Ta je zagrabil očetovo roko in jo stisnil k sebi. V tem trenutku je umirajoči pogledal sina in objokano ženo. Postalo mu je žal, da jima povzroča tolikšno bolečino. Rad bi jima povedal, da mu je žal, toda ni mogel spraviti glasu iz grla. Naenkrat se je umiril. Preplavilo ga je spoznanje: ko bom umrl, jima bo nekoliko laže, ker nista mirna! Ob tem spoznanju mu je odleglo. V svojem trpljenju je odkril vsaj nekoliko smisla. Bolečina se mu je zazdela znosna, strah pred smrtjo pa je popustil. Smrt ni imela več moči nad njim. Čez dve uri je mirno izdihnil.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2015), 27.
knjiga: V preizkušnji mi bodi blizu, (Zgodbe za dušo. Nova serija 4), Ognjišče, Koper, 2020, 104.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Spomnim se, kako rada sem z babico za vse svete hodila po grobovih. Poznala je vse ljudi na pokopališču, vsaj tako se mi je zdelo, in vsi so poznali njo in poznali so še mojo mamo in teto in strica. Vsi so poznali vse, se mi je zdelo. Vsi so se bili veseli, ko so se srečali. Objemali so se, se rokovali, se smejali. Na marsikaterem pokopališču so nas otroke razvajali s pečenim kostanjem in sladkorno peno. »Cel praznik,« je vzklikalo otroško srce.

OBISK GROBOV POVEŽE VSE GENERACIJE
Za otroka je obisk grobov za vse svete veliko več kot samo obred in verska dolžnost. Zanj je obisk grobov predvsem družabni dogodek. Navadno se na pokopališču sreča velik del razširjene družine, ki se pred ali po obredih druži tudi pri enem od sorodnikov doma. Po dolgem času se otroci lahko na istem mestu družijo s sorodniki, ki jih vidijo bolj redko. Pogosto se obišče tudi grobove staršev dedkov in babic, torej otrokovih pradedkov in prababic, ki jih ni poznal ali pa se jih že bolj slabo spominja. Zelo pogosto so grobovi pradedkov in prababic v krajih, kjer sta kot otroka živela dedek in babica. Slike njunih pripovedovanj o dogodivščinah, ki sta jih kot otroka doživljala v teh krajih, sedaj živo stopijo pred otroke. Tam je sadovnjak, o katerem sta govorila, pa panj, iz katerega so izletavale čebele, ki se jih je dedek kot majhen fantek tako zelo bal, ter potok, iz katerega je babica kot majhna punčka reševala svojo mlajšo sestrico. Peljite jih na te kraje, dragi dedki in babice. Prav do tiste lipe, o kateri ste jim že govorili, do vaške šole, ki ste jo obiskovali, do griča, po katerem ste se z brati in sestrami tako radi spuščali s smučmi. Pripovedujte jim zgodbe svojega otroštva. Vse, česar se spomnite. Tudi težke stvari. O tem, kako ste si rešili življenje pred streli vojakov, tako da ste skočili v odprt grob med pogrebom.

Pet načel za popotnico:
- K obisku grobov naj bodo povabljene vse generacije.
- Obisk grobov naj bo dogodek, kjer je prostor za veselje in žalost.
- Težka bremena iz preteklosti izgubijo težo, če lahko o njih spregovorimo.
- Praznik vseh svetih je priložnost za povezanost ob pripravi ali nakupu cvetličnih in drugih spominskih aranžmajev ter prižiganju sveč.
- Dedki in babice ste nosilci upanja. Povejte mlajšim, da je življenje lepo in se na koncu vse dobro izide, hudim preizkušnjam navkljub.

Kako na začetku novembra vse žari … Vsepovsod se rumeno in rdeče kot kresovi v logeh svetijo listi dreves in grmov, posebno ko jih osvetli sonce, tako močno in tako pretresljivo lepo zasvetijo v jesenski dan, da te presune resnica, kako lep postane svet, življenje, tik preden ima umreti … Kakor sonce, ki najlepše zažari ravno, ko zaide za hrib …
In se potem spomnim na svojega očeta, kako lepo so njemu žarele oči, ko je umiral, morda še nikoli prej ni imel takih, kako topla je bila tedaj njegova roka, ko sem jo prijel in jo stisnil k sebi, kako je bilo tistega dne, ko sem prišel k njegovi postelji in ga srečal mrtvega, kako sem mu tistega dne obležal na sicer negibnih prsih, ki pa so bile še vedno mehke in tople kot njegovo dobro srce … Kot krhki listi, ki v najlepši podobi padejo na tla. In takih je še veliko ljudi. Nekaj jih obiskujem, ker ne morejo več hoditi, ker lahko samo še ležijo in čakajo, da dozorijo. Nanje se spomnim ob žarečem ruju in krvavih listih trt v praznem vinogradu. Takšnega nasmeha, kot ga imajo oni, obrani vseh sadov, nima nihče drug na tem svetu, niti tisti, ki se imajo za najsrečnejše ljudi.
Kako se v življenju sveti minljivost!
Ko sem bil otrok, sem se tako zelo veselil sprehoda po pokopališču na večer vseh svetih, koliko je bilo tedaj sveč, kako se je vse rdeče svetilo, celo čez pokopališke zidove je planila luč, na cesto, na ulice, od daleč je bilo videti, od kod v temi vznika svetloba. Nič teme ni bilo, ne, in toplota se je plazila med vsemi tistimi grobovi, ki smo jih otroci dojemali kot nekaj strašljivega, odrasli pa kot nekaj mrzlega in hladnega. Tistega večera pa je bilo vse drugače, kot novembrsko listje se je svetilo pokopališče, vse polno je bilo lepega in svetlega, končno tako, kakor tisti ljudje, ki so tam ležali za vedno, in njihova preminula življenja, ker so bila taka, žareča, topla, prijetna, in tisti večer so se mi zdela, kot bi vsa njihova milina in dobrota stopila skupaj in zasvetila vsemu svetu naenkrat …
Iz dneva v dan poznam vedno več ljudi, katerih listje se sveti tam, katerih plamen je vsaj za trenutek osvetlil tudi moje korake, in včasih se ustavim pred njimi, pred grobovi, v tišini stojim tam in samo gledam to lepo žarenje. In si mislim, kako lepo bi bilo, da bi nekoč tako zažarel tudi sam … In potem me obsije zahajajoči žarek, čez strehe se potrudi do zidu in osveti plazeči se zardeli list. Potem vidim, saj ni drugega treba, kakor da samo čakaš, da si samo tam, kjer raseš, kjer so ti bile dane korenine, da dozoriš na njih in se nastaviš rumenemu soncu, samo to, potem postane tako lepo vse tisto slabotno in krhko človeško, ko ga pogledaš v siju sonca, vse drugače, vse bolj žlahtno, vse bolj sveto.
Nežno pobožam grudo, pod katero leži moj oče, zmolim zanj in prosim, naj pazi na nas. Potem grem spet na pot, na cesto, nad katero se je že znočilo. In ko premagujem kilometre proti domu, se na vsakih nekaj metrov utrne drobcena luč. In vem, da nisem sam.

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 73.

Odtipkal sem v spletni brskalnik tvoje ime in nato pritisnil še: »slike«. Zazrl sem se v tistih nekaj črno-belih fotografij, ki jih premore splet in takoj sem – priznam: ne da bi kaj dosti vedel o tebi – pomislil: Joj, tale stric je bil pa trmast. Trmast in svojeglav.
V trenutku si mi bil simpatičen.
Tudi jaz namreč večkrat slišim, še večkrat pa si to pripišem kar sam, da sem trmast in svojeglav. In če ti dve lastnosti v prvem pogledu zapazim na svetniškem kandidatu, se mi zdi, kot da sem tudi sam eno stopnico bliže nebesom.
A še preden sem se dal podučiti o tvojem življenju in delu, sem šel v spletni slovar preverjat, če ti dve lastnosti res veljata za neprijetni in neprimerni. O ja, prav res. FRAN za trmo sicer res reče, da je to velika odločnost in nepopustljivost, vendar doda, da gre za nepopustljivo vztrajanje pri kakem stališču, ravnanju, mnenju, kljub dokazom o neustreznosti takega stališča, ravnanja, mnenja in še, da je težko sodelovati s tako trmo! Svojeglavca pa označi za človeka, ki ravna ne oziraje se na mnenje, nasvete drugih in je skratka – trmast!
Kako bova torej midva, ljubi Jakob, sem si mislil, prišla do nebes?!
Da ne bo pomote: nikakor ne trdim, da trma ni neprijetna in seveda ni že kar sama po sebi svetniška lastnost, sicer bi bila uvrščena med darove Svetega Duha ali pa bi jo bil sveti Pavel brez dvoma zapisal med njegove sadove (glej Gal 5,22-24). Naj pa tu za dvomljivce in nepoznavalce hitro povem, da tudi ni napisana na seznamu del mesa, s katerega se nam med drugimi ponujajo: jeza, prepirljivost, ljubosumnost »in kar je še takega« (glej Gal 5,19-21). Tako, zgolj v vednost!
Svojeglavec, tako nam že beseda sama da vedeti, je nekdo, ki razmišlja s svojo glavo. Kar samo po sebi spet ni že kar takoj »za zveličanje potrebno«. Vendar, če tak človek s svojo glavo ne ravna zgolj po svojih muhah, ampak po svoji vesti, in če svojo vest ravna po Božji volji, potem je jasno, da je tak človek trn v peti vsem ljudem, ki si za vsakodnevno malico privoščijo »kislo grozdje«, saj zlepa ne popusti in bo možato vztrajal, trden v veri, v zanj ugodnih in neugodnih okoliščinah.
In že površno branje tvojega življenjepisa mi pove, da si bil te sorte Božji svojeglavec, ki se nisi uklonil ne državni ne cerkveni oblasti, če si vedel, da imaš prav.
Rodil si se v skromni železniški čuvajnici ob progi na relaciji Dunaj–Trst, in na relaciji Dunaj–Trst si pridobival svoje znanje in nazive, globoko in vedno bolj utirjen preko Božjih pragov. Župnik, katehet, profesor, urednik, predsednik tiskovnega društva, ravnatelj semenišča, vmes še doktorat iz prava, v sporu s cesarsko Avstrijo, fašistično Italijo in komunistično Jugoslavijo …
Preganjan, zaprt, pretepen, skoraj ubit, obsojen in umaknjen s položajev …
Skromen čuvaj Božjih zapovedi in človekovih pravic na relaciji človek–država in človek–nebesa.
Pisatelj …
Spovednik … Zanimivo je, da si imel preštete spovedi, ki si jih opravil. Številka je kar impresivna: 373.896. Če takole na hitro in čez palec računam, da si bil duhovnik 70 let, to nanese 14 spovedancev na dan. Kar nadalje pomeni, da če si si za vsakega skesanega grešnika vzel vsaj 10 minut – čeprav sem prepričan, da prav gotovo nisi spovedoval kar po tekočem traku s frančiškansko predpraznično hitrostjo –, to nanese vsaj dve uri spovedovanja na dan. Vsak dan. 70 let. No, saj vem, kakšen dan ne, pa zato druge dneve več …
Slovenec … kar za kraje, v katerih si živel in deloval, še zdaleč ni bilo samoumevno, predvsem pa ne ugodno in prijetno.
Kristjan … »Bog nam daj mož, ki se ne umikajo strahopetno pred vsako senco, temveč z apostolskim pogumom stoje na braniku za pravice Cerkve in vernega ljudstva. Saj Cerkev ni sužnja samo zato, ker jo drugi v sužnost devajo, ampak deloma tudi zato, ker njeni predstojniki včasih brez potrebe v sužnost lezejo.« … Tako si pridigal novomašniku sobratu … tako si živel.
Ljubi moj Jakob, Božji svojeglavec! Tvoj god lahko že mirno praznujemo, čeprav cerkveni birokratski mlini še niso – če bodo sploh kdaj – zmleli tvojega obilnega sadu, saj si umrl na vseh vernih duš dan. Trmasti čudak, samotar … pa vendar nikdar sam: ne na tem ne na onem svetu. Obilo žegna! Pa ga razlij na nas, da ti bomo vsaj malo, četudi po svoje, podobni.

G. Čušin, S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 11 (2023), 98.