Rada bi izvedela kaj več o molitvah sv. Brigite Švedske. Prijateljice so mi namreč svetovale, naj bi začela moliti molitve te svetnice, o kateri je veliko govoril tudi prejšnji papež Benedikt XVI., sv. Janez Pavel II. pa jo je imenoval za sozavetnico Evrope. Povedale so mi, da obstaja Petnajst molitev sv. Brigite Švedske, ki jih je treba moliti dnevno dvanajst let. Sprašujem vas, na koga naj se obrnem, da bi mi povedal kaj več o teh molitvah, ali imate morda kakšnega strokovnjaka, ki bi lahko napisal kaj več o tem?
Špela
Hvala za vaše vprašanje, ki se nanaša na molitve sozavetnice Evrope sv. Brigite Švedske, ki je leta 1373 umrla v Rimu in je opravila izredno vlogo v enem od najtežjih obdobij krščanske zgodovine. Katoliški in protestantski teologi so napisali več pomembnih del o tej ‘največji ženi Švedske’, ki je deležna izredne časti, saj jo tudi protestanti priznajo in častijo kot narodno svetnico. V Vadsteni, kjer je pokopana, se vsako leto zbirajo tudi slovenski katoliški izseljenci na Švedskem. Zelo znano je Brigitino monumentalno delo Razodetja ali Nebeška razodetja. Z Brigitinimi Razodetji se lahko podrobno seznanite v knjigi Nebeška razodetja, ki je izšla v slovenščini pred dvema letoma (Sv. Brigita Švedska, Nebeška razodetja, Družina, Ljubljana 2015). Toda vaše vprašanje je bolj konkretno, saj ne sprašujete o življenju sv. Brigite in Brigitinih Razodetjih, marveč o Petnajstih molitvah sv. Brigite, ki naj bi jih bilo treba moliti dvanajst let. Druga različica Brigitinih molitev ima sedem molitev, ki naj bi jih molili prav tako dvanajst let itd. Na spletu lahko najdete marsikaj o sv. Brigiti in tudi o omenjenih molitvah. Zanimivo, da so bile že v 18. stoletju tudi na Slovenskem znane Brigitine besede iz privatnih Razodetij, ki so bile tiskane v različnih drobnih tiskih in so z njimi širili njene prerokbe ter ‘odpustke’.
V pobožnosti poznega srednjega veka prevladuje čustveno doživljanje in ne toliko razumsko dojemanje. Posebna značilnost srednjeveške pobožnosti je težnja h količinskemu (kvantitavnemu). Za ljudi je pomembno število opravljenih romanj, molitev, število svetih maš za rajne, da bi manj bili v vicah itn. Zato strokovnjaki govorijo o pobožnosti in tudi o mistiki v tistem času kot o ‘količinski pobožnosti’, kar velja v nekem smislu tudi za sv. Brigito Švedsko in tudi za Petnajst molitev sv. Brigite.
Druga značilnost srednjeveške pobožnosti je, da se osredini na Kristusovo trpljenje, kar se lepo vidi v umetnosti, ko opazujemo preobrazbo romanskega Kristusa v gotskega. V krščanstvu antične dobe in zgodnjega srednjega veka, predvsem na Vzhodu, je bil v ospredju Kristus v slavi ali kot kralj s kraljevsko krono na glavi. V 13. stoletju pa zmagovitega oz. poveličanega Kristusa zamenja podoba trpečega Kristusa ali ‘moža bolečin’. Ljudje so se poskušali poistovetiti s trpečim Kristusom in trpljenje je postalo najpopolnejše sredstvo za zedinjenje z njim. Gre za mistiko trpljenja in sočutja. Čutiti s Trpečim in se z njim zediniti. Pri sv. Brigiti, tudi v njeni mistiki, je bilo videnje Kristusovega trpljenja ‘vpisano’ v Brigitino zavest od otroštva do njene smrti, kar je zanjo pomenilo predvsem Kristusovo ljubezen. To je seveda v Brigiti vzbujalo nenehno hvaležnost in jo spominjalo na njeno odrešenje (Robert Kralj).
Sv. Brigita omenja, da naj bi ji Kristus zaupal, da je v času trpljenja prejel 5480 udarcev. Tako je prišla do trditve, kar je sicer matematično točno, da je ob češčenju Jezusovih udarcev treba izmoliti 15 očenašev in 15 zdravamarij z molitvami, ki naj bi jih Brigito naučil Kristus. Tako bi v enem letu počastili vsako od Jezusovih ran (365 dni x 15 molitev je 5475 in če dodamo še pet, dobimo 5480). V tem računanju prihaja do izraza tako količina kot osredinjenost na Kristusovo trpljenje.
Izhajajoč iz teh predpostavk lažje osvetlimo odgovor na vaše vprašanje. Iz povedanega lahko ugotovite, da je bila sv. Brigita kljub svoji izjemni svetosti otrok svojega časa. Prav v tej luči moramo gledati na Petnajst molitev, o katerih sprašujete, predvsem ko gre za število. Zaradi ‘kvantitativne pobožnosti’ so v tistem času tudi nekateri duhovniki pretiravali s številom maš, imeli so celo tim. ‘suhe maše’ brez darovanja in posvečevanja. Zaupanje v število je lahko vodilo v neke vrste praznoverja. Spominjam se, da je prišel mož ob prazniku treh kraljev po blagoslovljeno vodo v sosednjo župnijo, češ, da mora imeti blagoslovljeno vodo iz treh župnij. Tudi dobra in pobožna cerkvena predmolivka je na neki način razmišljala količinsko, ko me je prišla vprašat pred mašo: »Ali bo blagoslov z Najsvetejšim pred mašo? To moram vedeti, da vem, kako naj z molitvijo hitim.«
Verjamem, da vam je jasno, da ne odrešuje število molitev ampak Jezus Kristus, ki je naš edini odrešenik. Že tridentinski cerkveni zbor je v 16. stoletju, kot je zapisal oče moderne moralne teologije Bernhard Häring, določil, da naj se iz cerkva “odstranijo zlorabe določenega števila maš in sveč, kar je bolj iznajdba praznovernega kot pravega bogočastja”. Sicer pa je katoliška Cerkev na koncilih večkrat presojala tudi bogoslužna besedila in njene oblike. Konstitucija o svetem bogoslužju, ki je prvi dokument 2. vatikanskega cerkvenega zbora, je zahtevala prenovo svetega bogoslužja: »Liturgija je namreč sestavljena iz nespremenljivega dela, ki je Božje delo, ter iz spremenljivih delov, ki se v teku časa morejo ali celo morajo spremeniti, če se je morda vanje prikradlo kaj takega, kar manj ustreza samemu bistvu liturgije ali pa je postalo manj primerno« (B 21). Za mašo je rečeno, da naj se pri maši opusti vse tisto, “kar je sčasoma nastalo kot dvojnice ali pa je bilo dodano brez posebne koristi” (B 50). Koncil daje navodilo tudi glede sprememb molitvenega bogoslužja: »Himnam naj se vrne, kolikor se bo zdelo primerno, prvotna oblika, pri tem naj se odstrani ali spremeni tisto, kar diši po mitologiji ali kar se slabo sklada s krščansko pobožnostjo« (B 93).
Koncilske dokumente navajam zato, da vidite, da Cerkev občasno pregleda svoje obrednike in molitvenike ter v njih spremeni, kar je mogoče spremeniti, pa tudi prilagaja razmeram in času. Po 2. vatikanskem koncilu smo dobili prenovljena tako bogoslužna zakramentalna besedila kot tudi molitvenike. Prvič smo dobili v slovenskem prevodu Bogoslužni molitvenik (brevir), ki so ga prej uporabljali za dnevno molitev samo duhovniki in redovniki, saj je bil napisan v latinščini, in prav tako uradni Cerkveni molitvenik (Ljubljana 2007), ki ga je potrdila Slovenska škofovska konferenca. Oba molitvenika sta odlična priročnika za bogoslužno molitev in za ljudske pobožnosti, ki jim v postnem času tudi v cerkvah dodajamo še različne molitve križevega pota.
In kaj naj na koncu rečem glede Petnajstih molitev sv. Brigite Švedske? Molitve so nastale v drugačnem času in so, lahko upamo, mnogi tudi s pomočjo teh molitev postali zvesti molivci, čeprav poudarek na številkah ostaja problematičen. Kljub temu so lahko te molitve tudi danes, predvsem v postnem času, primerne za meditacijo in za razmišljanje o Jezusovem trpljenju. Tiste, ki si pomagajo pri molitvi z Brigitinimi besedili, bomo seveda spoštovali. Različna privatna razodetja, tudi Brigitino, pa ne obvezujejo nobenega kristjana, tudi vas ne, da bi jih molili, predvsem danes, ko imamo zakramentalno in tudi molitveno bogoslužje (Bogoslužni molitvenik) v domačem slovenskem jeziku pa tudi zelo uporaben Cerkveni molitvenik in druge sodobne molitvenike, ki nas vabijo k občestveni in zasebni molitvi.
Seveda pa nas Cerkev vse, posebno še v postnem, času tako v mašnih bogoslužjih kot v molitvenem bogoslužju, s pobožnostjo križevega pota in z molitvijo rožnega venca, predvsem žalostnega dela, vabi, da bi radi razmišljali o Jezusovem trpljenju, ki je bilo sv. Brigiti pogosta snov za premišljevanje.

ŠKAFAR, Vinko (Pisma). Ognjišče (2017) 3, str. 49

Živjo, bom bolj kratka. Pred dnevi smo imeli debato glede udeležbe na protestih proti klimatskim spremembam. V šoli večkrat govorimo o tem, posebej, kaj bi morali že zdavnaj spremeniti, da se nam ne zgodi katastrofa. Mene vse skupaj kar skrbi, sploh ker sem bolj zaskrbljene narave. Zanima me, kako se ostali mladi spopadajo s tem – jih skrbi ali delajo kaj konkretnega, da se nam ne zgodi ekološka katastrofa?
Teja, 14 let

Teja,
tudi sam sem glede tega v dvomu. V zadnjih par letih se je zgodilo več vremenskih ekstremov. Najbolj ti predlagam, da osebno začneš skrbeti za okolje, saj vsak posameznik pripomore k izboljšanju stanja. Seveda posameznik ne more spremeniti vsega. Onesnaževanje se je sicer intenzivno začelo že od 1970-ih, v času hladne vojne je bilo veliko testiranj jedrskega orožja, kar je tudi lahko deloma pripeljalo do stanja, ki ga imamo danes, poleg pa še letalstvo in težka industrija. Tudi sam sem malo bolj zaskrbljene narave. Glede ozonske luknje ne vem, kako je s tem, nisem več na tekočem. Moraš pa vedeti, da na žalost ne moremo več ustaviti taljenja ledu, lahko ga samo upočasnimo. Mislim, da če bo začel vsak posamezno, lahko kar precej izboljšamo že dokaj slabo situacijo.
Patrik, župnija Nova Gorica

Teja, naj ti odgovorim v obliki smernic za posameznika.
10 stvari, ki jih lahko kot posamezniki naredimo, da se potrudimo preprečiti ekološko katastrofo, je:
1. Recikliranje starih oblačil.
2. Zmanjšanje količine mesa v naši vsakdanji prehrani.
3. Če imamo možnost, si zelenjavo pridelamo sami na vrtu, če pa te možnosti nimamo, gremo po hrano in ostale izdelke k domačemu proizvajalcu.
4. Obleke kupimo iz druge roke.
5. Zavestno ugašamo luči in ostale električne naprave za seboj.
6. V šoli se lahko predlaga akcija sajenja dreves.
7. Čim manj se vozimo z osebnim avtomobilom, namesto tega uporabimo javni prevoz ali kolo.
8. V trgovine hodimo s košaro, namesto da kupimo plastične vrečke.
9. Ločevanje odpadkov.
10. V trgovinah primerjamo izdelke med seboj in vzamemo tiste, ki so zapakirani v najmanj embalaže.
Neja, župnija Nova Gorica

Phil Bosmans je zapisal: »Ljuba narava, ostani prijazna nam ljudem! Ti si kruh, ki ga jemo. Ti si dom, kjer živimo. Ti si pljuča, s katerimi dihamo. Ti si raj, v katerem se veselimo življenja ob cvetju in pticah. Ostani prijazna nam ljudem, ljuba narava.«
Počitniški čas je odprl svoja vrata. To je tudi odlična priložnost, da se ustavimo ob Tejinem pismu in se ozremo okoli sebe. Ob stvarjenju sveta je Bog Stvarnik izročil svet in naravno okolje človeku v upravljanje, in ne v last (prim. 1 Mz 1,28-30), zato mora človek odgovarjati Bogu za svoja dejanja pri skrbi za naravo. Premalokrat se zavedamo, da nam je vse stvarstvo podarjeno, vse preveč je samoumevnosti in verjetno iz tega razloga tudi brezbrižnosti do narave. Družbeni nauk Cerkve izpostavlja, da se »odgovornost za okolje, skupno dediščino človeškega rodu, ne razteza samo na sedanje potrebe, marveč tudi na prihodnje«. Narava ni dana samo nam, ampak nam je podarjena, da jo lahko predamo prihodnjim rodovom. Zdrav odnos do stvarstva je ena izmed dimenzij osebnega spreobrnjenja, ki vključuje hvaležnost in zastonjskost, ljubeče zavedanje našega univerzalnega občestva, v katerem vsako bitje odseva delček Boga.
Mnogi mladi sicer kažejo svojo skrb in zaskrbljenost, pridružujejo se tudi različnim akcijam, ki opozarjajo na strm padec pri naši skrbi za okolje. V mesecu juniju smo pod vodstvom Okoljskega programa Združenih narodov obeležili svetovni dan okolja. To je dan, ki ga od leta 1973 zaznamujemo vsako leto, in je postal največja globalna platforma za ozaveščanje o okolju. Letos je v središče postavil iskanje rešitev za onesnaževanje s plastiko. Ob vsem dogajanju lahko rečemo, da ne gre samo za vprašanje, ali lahko najdemo tehnične rešitve, ki bi preprečile okoljske probleme, ali pa, da najdemo alternativne energetske vire in še kaj. Vse to ne bo dovolj, če ne spremenimo svojega načina življenja. Pri tem je zelo pomembno tudi, da nas zaskrbljenost nad prihodnostjo ne preplavi in odnese v malodušje. Vera nam lahko daje moč, da ne klecnemo pod bremeni prihodnosti, ampak zaupamo, da nismo sami. »Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori Gospod: načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje,« nam na srce polaga prerok Jeremija (29,11).
Zadnji trije papeži so pri svojem služenju Cerkvi večkrat opozorili na skrb za okolje, za »naš skupni dom«, in povabili tako katoličane kot vse ostale ljudi, še posebej politike, naj ukrepajo za ohranjanje stvarstva. Papež Frančišek je že ob začetku svoje pastirske službe v apostolski spodbudi Evangelii Gaudium, ki je izšla leta 2013, opozoril na nepravično razdelitev dobrin in izkoriščanje okolja. Dve leti kasneje pa je v okrožnici Laudato si' pozornost sveta usmeril na pomen ohranjanja stvarstva kot celostnega pristopa vsakega človeka, ki vključuje skrb za najranljivejše in za naravo. Papež Frančišek poziva katoličane in vse druge ljudi, naj si prizadevamo za preseganje podnebne krize, tako da radikalno spremenimo »način življenja, proizvodnjo in potrošništvo«. Zelo jasno nam tudi pravi: »Veliko reči se bo moralo spremeniti, predvsem pa se bomo morali spremeniti ljudje.« Potrebno je spreobrnjenje srca prav vsakega, vsak od nas lahko naredi nekaj več in to vodilo nas lahko spremlja vsak dan znova, pri vsakem našem opravilu.
Pri tem prizadevanju nas lahko spremlja misel ustanovitelja skavtov Roberta Baden-Powella, ki je rekel: »Na pravi poti k sreči je tisti, ki skrbi za srečo drugih. Skušajte zapustiti ta svet za spoznanje boljši, kakor ste ga prejeli.« Že ves čas pisanja teh vrstic pa mi ne da miru misel, kaj lahko naredim jaz sam. Odziv je lahko hiter: »Nič,« ali pa: »Kaj pa vem, saj sem samo en človek.« To je lahko tudi neke vrste skušnjava, kako se ne da nič spremeniti. Če smo res tako prepričani v to, si mogoče še enkrat preberimo deset smernic, ki jih je v svojem odzivu na Tejino pismo zapisala Neja. Odlične in izvedljive rešitve nam ponuja. Jaz sem se našel vsaj pri številki 5. Vse, kar počnemo, šteje.

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite ... z Robertom, v: Ognjišče 7 (2023), 74-75.

Rad prebiram Sveto pismo, zlasti Novo zavezo, ki mi je bolj razumljiva. Vem, da obsega 27 knjig oz. spisov. Na prvem mestu so štirje evangeliji in sicer po Mateju, po Marku, po Luku in po Janezu. Ali se ta razvrstitev nanaša na čas njihovega nastanka? (Jernej)
Po nastanku je najstarejši evange­lij po Marku, ki se začenja takole: »Začetek evangelija Jezusa Kris­tu­sa, Božjega Sina«. Z njim je Marko ustvaril literarno vrsto kanoničnega (od Cerkve sprejetega) evangelija. Vsebinsko je en evangelij v štirih oblikah. Prvi trije se imenujejo ‘sinoptični’, ker so si po zgradbi zelo sorodni. V zvezi z njihovim nastankom (zapisom) je nastalo zapleteno sinoptično vprašanje. Obstaja teorija dveh virov. Po tej teoriji naj bi Matej in Luka uporablja Markov evangelij, ki ga sestavljajo skoraj same pripovedi, poleg tega pa še skupen vir, ki je vseboval predvsem Jezusove izreke. Vsi trije so bili napisani v drugi polovici 1. stoletja (po mnenju nekaterih biblicistov Markov celo okoli leta 40). Janezov evangelij, ki je po nastanku zadnji (med letoma 90-100), vsebuje predvsem Jezusove govore. Sedanjo razvrstitev svetopisemskih knjig je določil tridentinski koncil (1545-1563). (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2012) 7, str. 56

Zgodba

Vi ste najbolj ubog pridigar

Deček, ki je komaj stopil v ministrantske vrste, je duhovniku, ki je delal z ministranti, v svoji otroški iskrenosti rekel: »Gospod, ko bom velik, vam bom dal veliko denarja.«

»Zakaj pa?« ga je presenečeno in smeje se vprašal duhovnik.

»Zato, ker sem slišal, da ste vi najbolj ubog pridigar,« je prostodušno odgovoril deček.

Misel

Za ubogega imamo tistega človeka, ki ima malo premoženja ali denarja.

Ubogo pa imenujemo tudi tisto, kar je slabe kakovosti.

Ko je mali ministrant rekel duhovniku, da je najbolj ubog pridigar, je to pomenilo, da so njegove pridige zelo slabe, čeprav otrok ni mislil tako.

Tudi mi smo lahko ubogi na številnih področjih našega življenja. Vendar pa ni rečeno, da bo to, kar je v tem trenutku ubogo, tako vedno ostalo. Če se svojih slabosti zavedamo, lahko to, kar je ubogo, spremenimo v dobro.

Zapomnimo si: »Ni rečeno, da bomo to, kar smo danes, tudi jutri.«

Molitev

Gospod Bog,
verujemo, da nam naklanjaš milost,
ki nam pomaga, da spremenimo,
kar moramo v svojem življenju spremeniti.
Želimo sodelovati s tvojo milostjo,
ker hočemo postati to, kar ti želiš.
Odpusti nam,
ker se tolikokrat premalo potrudimo,
da bi spremenili svoje življenje.
Pomagaj nam,
da bomo v našem življenju spremenili tisto,
kar je 'ubogo' in nas ovira,
da bi bili pozorni na tvojo besedo.
Podeli nam duha modrosti,
da bomo spoznali, kje smo ubogi v odnosu s teboj.
Naj nas tvoja milost okrepi,
v tvojo večjo slavo in nam v korist.

Iskra

Če imamo svoje življenje za ubogo, ne krivimo za to življenja, ampak krivimo sebe. Dopovej si, da v tebi ni dovolj pesnika, ki bi priklical vse bogastvo, kajti za Stvarnika ni ne uboštva in ne ubogih krajev. (Rainer Maria Rilke)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2012), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 62-63.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ej, draga moja, pa kje si hodila toliko časa? Ma, res sem te dolgo iskala …
Ne vem, če mi bo ratala lahkotna poletna razglednica s poležavanja ob morju. Sem pa res gola in bosa, ko pišem o tebi … ampak ne, ker sem na plaži. Zato, ker te komaj poznam. S prstno blazinico se vozim po julijskem razporedu katoliških praznikov. Ne, ne morem mimo, če piše ob tebi: apostolka apostolov. Ja, tvoj god, 22. julij, je čisto res poimenovan tako.
Kje si in kdo si, Marija Magdalena? Menda si po Kristusovi smrti zbežala na jug Francije, kjer naj bi hranili tvoje posmrtne ostanke. Da te tam najbolj častijo. Mah, saj veš, o tebi kroži cel kup legend. Nekateri te imajo za boginjo. V apokrifnih evangelijih menda piše, da te je Učenik imel raje kot druge. In da so bili ljubosumni. V razvpitih svetovnih uspešnicah si kar njegova žena. Skozi vso zgodovino si umetniška muza. Tvoj karakter si umetniki največkrat zamislijo misteriozen. Ognjevit. Tvojo podobo pa zapeljivo, celo erotično. Tudi v Cerkvi so te dolgo enačili z žensko, ki je grešila, pa je prišel Jezus in prekinil kamenjanje. In še bolje si pasala v osupljivo svet prizor ženske z alabastrno posodico in dišečimi lasmi. Toda nič od tega ni svetopisemsko potrjeno s tvojim imenom. Lahko bi bila tudi katera druga žena v množici.
Pismo, kako pogrešam, da o tebi ne piše kaj več! Kaj sploh, pravzaprav? Evangelisti te imenujejo veličastnih dvanajstkrat! Bila si ob križu. Bila si na pogrebu. In – prva pri grobu! Povsod zraven. Tam, kjer je Jezus. Kaj to pomeni? Jemala si ga totalno zares! Po vstajenju so učenci mislili, da se ti meša. Jezus ti je rekel: »Žena, zakaj jokaš? Koga iščeš?« In še: »Ne oklepaj se me!« Preberi si še enkrat ta stavka. Zasliši ju v sebi. Točno si vedela, kaj povesta, že prvi hip. Moraš jokati za Njim, ker si globoko žalostna. Ko vidiš, da je živ, pa k učencem tečeš še isto sekundo. Ne oklepaš se ga, ampak razumeš, da ti je dal poslanstvo. Ljubezni ne držiš zase. Naprej jo boš dala. Iz teh kratkih stavkov se vidi, kako si prva dojela bistvo. TAKOJ čutiš, živiš in želiš oznanjati krščanstvo! Takrat, ko je vstajenje še vsem čudno.
Itak, da so bile zraven še druge ženske. Ampak vse omenjene spotoma. Tebe pa niti moški pisci ne morejo izpustiti. Magdalena, zakaj si tako privlačna? Še vedno vžigaš ogenj v fantazijah moških in žensk. Ti si izkušnja ženske ob Jezusu. Stojiš ob Mariji, ampak ti nisi Jezusova mama. Ti si mlada ženska, ki ga spremlja in mu želi slediti. To je aktualno, mikavno in vznemirljivo za vsako krščansko žensko in Jezusovo sledilko.
Iz tebe je izgnal sedem demonov. Se pravi, da je bila tvoja duša prej razkosana. Jezus te je zacelil – naredil te je spet celo. Zato o njem pričuješ močneje kot drugi: njegovih besed ne študiraš po dolgem in počez, ampak jih razumeš s celim telesom. Iz tebe sije svoboda. Iz te zaceljenosti lahko ljudje takoj zagledajo Kristusa. Na tebi se vidi, kako se zgodi odrešenje, spreobrnjenje, globoko doživetje Odrešenika. Ti si razumevanje, da je Jezus ženin srca. Prišla si na svatbo in na njej ostala do konca. Pogled Ženina te zadane. Končno Nekdo, ki si mu mar cela. Ne zanima ga, kdo si bila, ampak kdo si in kdo boš. Ob takem pogledu se zaveš, kako si lepa. Magdalena, ti nas to spomniš. Prepoznamo se. Bistvo je, kdo ob Jezusu postanem. Kdo sem in kdo bom. Draga moja, kdo sva in kdo bova?
Zatecimo se v tem poletju v kakšno njej posvečenih cerkvic na Slovenskem. Več kot 50 jih je. Sveta Marija Magdalena, prosi za nas!

 M. Novak, v Ognjišče 12 (2022), str 21.

Kako naj bi vedela, kdo jo kliče?
Kako naj bi ga prepoznala, ko je imela oči otekle od solza in groze pravkar minulih dni?
Ko je zaprla oči ob zadnjem kriku, ob zadnjem izdihu? Ko je rekla, da jih ne bo nikoli več odprla. Ker nima več kaj gledati na tem svetu, če njega ni več! Kaj ji bodo oči, ko nima več srca. Ker ji je bolečina izruvala srce in ji ga vzela. Zagrizla vanj. Ga vrgla stran?
Kako je, zaprtih oči, sploh našla pot? Kako se je pretipala po praznih jutranjih ulicah? Kako je, miže, prepoznala pot do vrta? Ko še nikoli prej ni bila tu?! So jo vodili kamni ob poti, še vedno krvavi? Kako, da se kri še ni posušila? Kako je vedela, da je kri in ne jutranja rosa? Če je zaprla oči ob zadnjem kriku, ob zadnjem izdihu? Če je rekla, da jih ne bo nikoli več odprla. Ker nima več kaj gledati na tem svetu, če njega ni več! Kaj ji bodo oči, ko nima več srca.
A če nima srca, kako da čuti žalost? Kako da jo boli srce, ko nima več srca? Kaj jo boli, ko v njej zeva praznina? Kako lahko boli praznina? Jo boli rana? Ali ta luknja? Ki je kot grob. Kot prazen grob.

Kako je lahko grob prazen? Kako sploh vidi, da je grob prazen, ko ima zaprte oči? Ko je rekla, da jih ne bo nikoli več odprla. Ker nima več kaj gledati na tem svetu, če njega ni več! Kaj ji bodo oči, ko nima več srca.
A srce ji pravi, naj odpre oči! A kdo ji to pravi, ko srca ni več? Ko ji ga je vzela bolečina. Ne razume. Kako naj razume? Ko pa ji razum pravi, naj posluša srce! In naj odpre oči!
In odpre oči. In se zablešči. Se zabliska. In je svetloba bela kot sneg. In je nekdo, ki ni On. Celo dva sta. Ki sta odvalila kamen od groba in sedla na kamen. Ki sta zlagala povoje in prtiče v praznem grobu. Kjer Njega ni bilo. Ki sta sedla ob vzglavje in vznožje. Kjer Njega ni bilo. Ki sta ji rekla: »Njega ni!«
In Njega res ni bilo. To je videla. Čeprav je imela oči otekle od solza in groze pravkar minulih dni. A kje je? Kako, da ga ni? Ko je bila ob Njem ob zadnjem kriku, ob zadnjem izdihu? Ko je zaprla oči in rekla, da jih ne bo več odprla. Ker nima več kaj gledati na tem svetu, če njega ni več! Kaj ji bodo oči, ko nima več srca.
A zdaj je odprla oči. In srce. Oči spet vidijo in srce spet bije. A Njega ni!
Tedaj jo je nekdo poklical.
A kako naj bi vedela, kdo jo kliče? Kako naj bi ga prepoznala, pa čeprav je spet imela srce. In oči odprte. Ko pa je iskala Njega. Ko je hotela videti Njega. Ki je iz nje odgnal sedem hudih duhov. Ki je od nje odgnal sedem grehov. Ko je grešila sedemdesetkrat sedemkrat in ji je sedemdesetkrat sedemkrat odpustil. Ki je šla za Njim. Ki je bila z Njim, ko je zakričal in izdihnil. Ki je mrtev. In je zato zaprla oči.
Zdaj pa ima oči odprte in ga gleda, a ga ne prepozna. Kako naj bi ga prepoznala? Ko pa je živ! Kako naj bi ga prepoznala, ko pa je iskala Njega, ki bi moral biti v grobu. Ko pa je čakala Njega, da bi prišel iz groba.
Potem pa jo je poklical po imenu.
In ni bilo več nobenih vprašanj. In le en odgovor.
Ker je videla preko groba. Spoznala ga je skozi grob. Ker ni prišel iz groba. Tudi on je šel skozi in preko. Ni se vrnil. Šel je naprej. Dalje in dlje.
Ni se vrnil, a je bil tu.
Šel je dalje, pa je vendar ostal.
Ker se ljubezen nikoli ne vrača po isti poti. Ker ljubezen spremeni vsako pot. In vse poti. Ker gre naprej. Dalje in dlje. Pa vendar vedno ostane. In je tu.
Kot On.
Gledala ga je. Bleščečega. Svetlega. Svetega.
Gledala ga je z očmi, oteklimi od solza in groze preteklih dni. In ga videla z očmi, ponovno odprtimi. Z novim srcem.
Gledala je njegovo telo, lahno, kot da veter veje skozi odprto dlan. In videla, da je močnejši od viharja smrti.
Videla je njegovo telo umreti na križu. In ga gledala preko groba bolj živega kot prej. Ker je vstal v Življenje, ki ne umre več. Ki ne umre.
Videla ga je. Gledala ga je. In se ga ni smela dotakniti.

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Zdravniki so rekli, da je hudo in da bom morala v bolnišnico za dolgo časa. Po operaciji sem ležala na intenzivnem oddelku; ko sem se zjutraj razgledala po sobi, sem ugotovila, da na sosednji postelji leži mlado dekle. Nekaj čez dvajset let je imela. Iz pogovora zdravnikov na jutranji viziti sem razbrala, da je zaradi prometne nesreče v komi.
Čas obiskov se je iztekel. Vrata so se tiho odprla in vstopilo je neko dekle. Bila je stara približno toliko kot moja soseda; nemara sta bili vrstnici. Nekoliko presenečeno me je pogledala, verjetno je bila prej ta postelja prazna ali je bil tam kdo drug. Dekle je stopila k drugi postelji, k svoji prijateljici. Sedla je na stol poleg postelje. Videlo se je, da je bila večkrat tu; čisto po domače in sproščeno je začela govoriti. Ker nisem imela drugega dela, sem prisluhnila.
»Danes je bilo na faksu kar zabavno, veš. Profesor za matematiko nam je predaval nekaj, česar nihče ni razumel. Ko smo mu to povedali, nas je nekaj časa zmedeno opazoval, pogledal na urnik in na mapo s predavanjem, pa pripomnil: Nič čudnega – predaval sem vam snov za ‘strojnike’. To smo se smejali. Ker je bila skoraj ena ura že izgubljena, je rekel, naj kar gremo in bomo naslednjič obravnavali pravo snov. Zato sem danes tako zgodaj, veš. Peter je potem rekel, če grem z njim na kosilo. Saj vem, zdaj boš popenila, ker sem prišla toliko prej sem, namesto da bi šla na kosilo z njim, ampak Tadeja je rekla, da je avanturist in ona ga pozna že od srednje šole. Torej je pametneje, da sem tu, kot da izgubljam čas z njim. Čez dva tedna imam pa izpit iz kemijskih spojin. Zadnjič sem pogrnila. Saj ni bilo težko, samo pripravljena nisem bila. Tokrat bom.«
Tako je dekle pri postelji svoje nezavestne prijateljice govorila še dobre pol ure. Potem je vstala, jo potrepljala in rekla, da sedaj se gre pa domov učit ‘blesave spojine’ in je šla.
Zvečerilo se je, potem je prišla noč, pa jutro ... Moja soseda je še vedno nepremično ležala, priklopljena na najrazličnejše naprave. Malo po kosilu sta prišla starejša zakonca, verjetno njena starša. Nekaj trenutkov sta stala ob postelji, mati je jokala, oče jo je tolažil, nakar sta odšla. Popoldne pa se je ponovno oglasila prijateljica.
Spet je čisto po domače sedla k postelji in začela: »Danes je bil zadnji rok za vpis terminov za laboratorijske vaje. Ko je profesorica preverjala, je ugotovila, da ti nisi vpisana in rekla, da ne boš smela na izpit. Sem ji povedala, da si v bolnišnici in da niti ne boš mogla na izpit. Vprašala je, če je kaj hudega in če boš lahko študirala dalje. Rekla sem, da ja. Saj verjetno boš. Pa je kar napisala za vaje, da imaš opravljene. Je rekla, da ti bo tudi drugo leto še veljalo, da kar lahko greš na izpit in naj te lepo pozdravim. Pa tako zoprna je izgledala prve dni. Mihaela pa mi je en vic povedala. Poslušaj to: Kapitan Titanica reče potnikom: “Povedati vam moram dve novici. Slabo in dobro.” – “Povejte najprej slabo!” zavpijejo potniki. “Čez deset minut se bomo potopili!” – “Kakšna pa je dobra?” – “Dobili bomo enajst oskarjev ...”
In spet je, ko je povedala vse dnevne novice, odšla domov. Tako je prihajala vsak dan. Občudovala sem njeno vztrajnost. Ne glede na vreme, ne glede na počutje, ne glede na dan. Vedno znova je prišla, govorila prijateljici dnevne novice s šole, od doma, iz sveta ... Kmalu sem se zalotila, da jo pričakujem, kot bi bila moj obisk. Komaj sem čakala, da bom lahko spet poslušala njeno vedro pripovedovanje, prijeten glas ... Stvari, take vsakdanje, dolgočasne, je znala povedati na privlačen, zanimiv način. Referendum za zaprtje trgovin ob nedeljah je označila nekako tako: “Vse kaže, da se bomo civilizirali in bomo omejili delovni čas v manufakturah. Če bo šlo vse po sreči, bomo izglasovali, da bodo otroci vsaj ob nedeljah lahko videli svoje starše. Po pravici povedano, jaz svoje kar malo pogrešam.”
Nekega dne, bil je dolgočasen ponedeljek, pa je dekle na sosednji postelji odprla oči. Zdramila se je iz svojega sna, oživela je. Starša sta spet jokala. Tokrat oba. Jaz pa kar nisem mogla pričakati, da pride dekle in vidi svojo prijateljico budno. In res je proti večeru prišla.
Kot običajno je stopila k postelji, primaknila stol in se udobno namestila. Tedaj pa je bolnica odprla oči in se ji slabotno nasmehnila.
»Zdravo, Valentina.«
Obiskovalka je za hip obsedela z odprtimi usti, nato pa se široko nasmejala in odgovorila: »Dobro jutro, Sneguljčica! Kako si spala?«
Obe sta se nasmehnili. Valentina pa je dostavila: »Ravno pravi čas si se zbudila. Ne uganeš, kaj se je zgodilo danes med predavanjem ...«
Domov sem smela prej kot Sneguljčica. Bila sem vesela, da sem se rešila bele bolnišnice, hkrati pa sem pogrešala vedro mladenko. Tudi ko se je prijateljica zbudila iz kome, je prihajala vsak dan s pestrimi novicami, povedala tu in tam kak vic, potožila, kako je bilo na izpitu ...
V tem času sem opazila pomembno razliko med obiski. Velika večina jih je prihajala objokovat dekličino usodo, zgražali so se nad voznikom, ki je zakrivil nesrečo, nad usodo, ki se je tako grdo poigrala z mladim življenjem, nad svetom, ki je tako grd. In komaj sem čakala, da odidejo. Spravljali so me v depresijo. In ko se je dekle zavedlo, so govorili samo, kako bo zdaj še vse v redu, da se bo pozdravila in da bo vse dobro ... Človek bi pomislil, da kaj prikrivajo, ko tako vneto zatrjujejo, kako dobro bo vse ... Valentina, ta vedra dvajsetletnica, pa je prišla s svežino, z mladostjo ... Njene dogodivščine na faksu niso bile nič v primerjavi z nesrečo, ki jo je doživela prijateljica. Toda bile so tako življenjske, tako domače, da so dale veliko več upanja v ta svet, kot ‘saj–bo–vse–dobro’ obljube. Še neprijetne dogodke je povedala na dramatičen, a zabaven način.
Neka prijateljica je zbolela. Seveda se spodobi, da grem na obisk. Stopila sem že v cvetličarno po šopek in si pripravila dolg solzav govor. Pa sem na cesti zagledala dve mladi nasmejani dekleti in spomnila sem se Valentine in njene prijateljice.
Iz cvetličarne sem prišla brez šopka. Ko sem hodila proti bolnišnici, sem razmišljala, kaj se mi je danes zabavnega zgodilo, kar bi nasmejalo tudi mojo bolno prijateljico.
Zakaj pa ne?

SLIVKA, Eva. (zgodbe) Ognjišče (2011) 07, str. 22

Že zelo dolgo se pripravljam, da bi vam pisala. Tudi danes se mi je neskončno težko pripraviti se k pisanju. Morda bom pismo celo napisala, a ne bom imela dovolj moči, da bi ga tudi odposlala.
Z možem imava že dalj časa trajajoče probleme, jaz bi rekla približno deset let, zadnjih pet pa sem ga pogosto prosila, da bi šel z menoj kamorkoli na pogovor – k svetovalcu, terapevtu, duhovniku ... kamorkoli, samo, da bi nekam šla. On je to vedno vztrajno zavračal, češ da pred drugimi pa že ne bo pral umazanega perila in se razgaljal. Poleg tega nama rešitve ne bo nihče pokazal, nihče ne bo rekel, da ima eden prav in drugi narobe ... da bo vse ostalo na najinih plečih. Seveda to po svoje razumem, pa vendar druge rešitve nisem več videla, sama dva očitno nisva bila sposobna predelati določenih stvari. In tako mi ni preostalo drugega, kot da se trudim naprej, potrpim ... vendar je prišel čas, ko nisem več zmogla in sem sama odšla po nasvete k strokovnjakom. Vsi so bili istega mnenja: da midva sama ne bova zmogla, potrebna je obravnava in pomoč. Ko sem mu to povedala, se je zelo razjezil, da hodim okrog in ljudem razlagam traparije, verjetno izmišljene ... ja, seveda so bile enostranski ti pogledi, zato pa bi moral iti tudi on in povedati, kako to on misli in doživlja. Zato pa sem ga prosila, naj gre z menoj. Pa še vedno ni hotel. Počasi sem obupala in živela iz dneva v dan naprej. En dan je bilo vse prav, naslednji vse narobe ... vedno je kaj prišlo in njegovi izpadi so postajali vse pogostejši in hujši.
In v čem je pravzaprav problem? Res je, da sva imela težko življenje, veliko otrok, otroka s posebnimi potrebami ... ja, najino življenje je bilo res na preizkušnji. Poleg tega mene v njegovem sorodstvu že na začetku niso sprejeli. Žalili so me in poniževali, kadar so le mogli. Verni niso, čeprav so opravili vse zakramente. Radi se pohvalijo, da oni so naredili svoje, ko so poskrbeli za slednje, zdaj se naj pa odrasli otroci sami odločijo, kako in kaj. Ko so najini otroci opravili birmo, so jih nagovarjali, da naj zdaj pa že res nehajo hoditi v cerkev ... Temu sem odkrito in odločno nasprotovala, je pa to sprožilo še hujše nasprotovanje proti meni. Odtlej sem bila pri njih v hudi nemilosti. Moj mož ima to dobro lastnost, da je edini v svoji družini še vedno hodil v cerkev in tudi pomagal pri vzgoji otrok, ki so kljub vsem težavam postali in ostali dobi kristjani. Vsi so že polnoletni. Mož tudi nikoli ni hodil po gostilnah ali imel druge ženske. To mi sedaj očita. Pravi, da bi samo to lahko bil vzrok za nekega terapevta ipd.
Mnogi so mi svetovali odhod od doma. Povedala sem mu ... še huje je bilo ... bilo je hudo, hudo in še enkrat hudo. Teh grdih besed ne morem pisati ... Vam pa povem, da sem v vseh teh letih ogromno prejokala. Potem mi postane tako zelo, zelo hudo, ker se zalotim, da do njega ne čutim več tega, kar bi morala ... in zopet se počutim kriva in tako zelo sama ... »O, ljubi Bog,« si pravim, »zakaj ga ne morem več imeti tako rada kot nekoč?!«
Se pa resnično že ves teden tresem in ne morem priti k sebi. Če ga zapustim, mi grozi, da se bo maščeval otrokom, ker se zaradi njih nisva mogla prej dovolj posvečati eden drugemu. Kako more nekdo razmišljati o maščevanju – lastnemu otroku?
Danica

Na svetu je veliko zla in trpljenja. Navadno vidimo samo zunanje trpljenje, ki se da videti ali sklepati iz videnega. V resnici pa je trpljenja še veliko več, kot ga vidimo, dodati namreč moramo notranje, skrito, nevidno trpljenje. Nekaj si nam ga odkrila ti, ko opisuješ svoje stanje. Kako lahko ljudje mučijo svojega bližnjega, tistega, ki bi mu morali biti v oporo v preizkušnjah? Žal so velikokrat to ljudje, ki se ne morejo obvladati, ker so psihološko šibki, omahljivi v svojem čustvovanju in obnašanju, kot se dogaja v tvojem slučaju. Isti pojav najdemo pri zasvojenosti, na primer od alkohola. To ni slučaj pri tvojem možu, hvala Bogu. Navajam smo kot primer. Pri alkoholiku je najtežje doseči, da prizna, da je alkoholik, ker to spretno skriva in celo sam sebe slepi, da to ni, da on bi lahko nehal piti, kadarkoli hoče. Druga stopnja zdravljenja je pogovor. V skupini, kjer vsi povedo svojo zgodbo, se vsak posameznik čuti bolj močnega, ker ve, da so tudi drugi v istih težavah. To se imenuje terapija AA, anonimnih alkoholikov. Nešteto se jih je tako pozdravilo, tudi pri nas. Potreben je iskren pogovor.
V drugih slučajih imajo vlogo človeka, s katerim se pacient lahko pogovori, terapevti, ki jih tudi ti omenjaš. To so specialisti, ki se strokovno ukvarjajo z duševnimi težavami pacientov. Ker so za to specializirani in obvladajo svoje področje, vedo, kako ravnati. Neke vrste terapevt za duše je tudi vsak duhovnik, ki je tudi študiral psihologijo, nekateri pa so za to še posebej usposobljeni.
Težava je v tem, kako prepričati moža, da bi bilo to zanj in zate, za vso družino dobro. Sama omenjaš, da je v svojem čustvovanju zelo nestanoviten, dobri in slabi dnevi se izmenjujejo. Ne vem, ali mu je njegov zdravnik predpisal kakšna pomirjevala. Morda bi se morala najprej obrniti nanj, ker je najbrž tudi tvoj (družinski) zdravnik. Morda bi tudi ti morala vzeti kakšno rahlo pomirjevalo za težke trenutke. To so sicer zdravila, ki jih zdravniki neradi predpisujejo, ker se organizem lahko nanje navadi in potem normalne doze ne učinkujejo več. Danes je takih stisk zelo veliko, ker smo vsi pod nekim stresom, napetostjo. »Privošči« si malo več miru. Poišči si ga v svojem napornem dnevu. Skušaj izklopiti vse skrbi in se umiri. Tudi molitev je lahko tak trenutek miru, ko se prepustimo v božje roke. Potem boš ugotovila, da lažje preneseš njegov »nemir«, če je mir v tvojem srcu. Da bi ga spravila k terapevtu, ni veliko upanja, saj si vse poskusila. Da si šla sama, je že nekaj, ni pa seveda dovolj. Iz vsega srca ti želim, da bi imela v sebi »božji mir« in bi ga prinašala tudi drugim. Ni pa seveda vse od nas odvisno, zato moramo imeti potrpljenje, tudi če nam vedno ne uspe. Najbrž ti nisem veliko pomagal, poskusi pa vsaj to.

Bole Franc (oče urednik), Pisma. Ognjišče (2010) 07, str. 75