S tem Marijinim nazivom v lavretanskih litanijah izpovedujemo svoje zaupanje v njeno priprošnjo. V svoji pesmi Pozdravljena, Mati dobrega sveta, ki jo je uglasbil Stanko Premrl, Elizabeta Kremžar prosi Marijo: »Mati, svetuj nam na zemeljski poti, * strma je, težka, korak negotov; * preko nevarnosti naj nam pomaga * tvoja beseda in tvoj blagoslov.«

Pri nas so ‘Mariji svetovalki’ posvečene tri cerkve in tri kapele. Največ jih stoji v NM škofiji: ž. c. je v Podgradu (pri NM), romarska na Slinovcah (spodaj desno) (Kostanjevica na Krki), kapeli pa sta v Pirčah (Fara pri Kočevju), in Slovenski vasi (Stara Cerkev - NM). V CE škofiji je p. c. v Završah (Šentvid pri Grobelnem); v LJ nadškofiji je kapela Matere dobrega sveta na turjaškem pokopališču (žup. Turjak).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 4, str. 115 

Za kristjane je Bogu posvečen dan “prvi dan tedna” (Mr 16,9), ko obhajamo spomin Jezusovega vstajenja, ki se je zgodilo po soboti, ki je bil za Jude zapovedan praznični dan (2 Mz 20,8). Mi temu dnevu pravimo nedelja, drugi narodi pa imajo zanj drugačna imena. (Izidor)
Kako je s tem, lepo obrazloži dr. Marijan Smolik, dolgoletni profesor liturgike na teološki fakulteti ljubljanske Univerze, v svoji knjigi Liturgika (Mohorjeva družba, Celje 1995). Kristjani iz judovstva so se sprva zbirali k molitvi ob sobotah, kmalu pa so za obhajanje tedenskega spomina zbirali dan po soboti, prvi dan v tednu – torej v nedeljo. Ime Gospodov dan (dies dominica) za nedeljo je zapisano že Razodetju (Raz 1,10). Od tam so romanski jeziki vzeli za dan tedenskega obhajanja velikonočnega spomina: it. domenica, fr. dimanche. Po rimskem štetju dni v tednu je to dan sonca (dies solis) in od tod so germanska imena za nedeljo: nem. Sonntag, angl. sunday. V ruščini pa je nedelja voskresenje – dan vstajenja. »Slovenska (in slovanska) nedelja pomeni najbolj banalno: dan, ko se ne dela.« (sč)

 Silvester Čuk, Ognjišče (2012) 5, str. 56

Rojevalo se je pomladno jutro. Hitela sem čez most in za hip ujela melodijo reke, ki je pela svojo žuborečo pesem. Kot že tolikokrat do sedaj sem zavila skozi vhod velike stavbe. »Še ena nedelja, ki jo bom preživela za temi zidovi!« sem pomislila, ko sem si oblekla modro belo uniformo. Na oddelku je dišalo po sveže kuhani kavi.
»A si že tukaj?« me je vprašala kolegica, ki je opravljala še zadnja dela pred predajo službe. Vidno utrujena je sedla k pisalni mizi in potožila, da je bilo v teku noči veliko dela. »Še je živa,« je še dodala in pokazala v smeri proti bolniškim sobam. Obe sva vedeli, da govori o težko bolni gospe. Že pred dnevi je zdravnik ugotovil, da se ji življenje izteka. Sorodniki so prosili, naj je ne pošilja v bolnišnico.
Nekaj minut zatem sem odšla do omenjene gospe. V sobi je bilo temačno. Slišalo se je le sunkovito in hropeče dihanje. Prižgala sem lučko na nočni omarici, jo prijela za roko in poklicala po imenu. Me je slišala? Spraševala sem jo o bolečinah, čeprav sem vedela, da mi ne bo mogla odgovoriti. Ko sem gledala trpeči obraz umirajoče žene, so mi v mislih vstajale slike spomina na pretekle čase.
Gospa je prišla v našo ustanovo, ker je ostala sama. Njen življenjski sopotnik se je po kratki bolezni za vedno poslovil. »Sin in hči nimata veliko časa zame. Oba imata zelo zahtevno delo in vsak svojo družino,« je večkrat razlagala in opravičevala njune kratko trajajoče obiske pri njej. Bila je zelo prijetna sogovornica. Rada je pripovedovala o svoji mladosti, ki jo je preživljala v mestu na obali. Kasneje se je njena družina pred fašističnim terorjem umaknila v notranjost države. Živahno je opisovala, kako je na nekem plesu spoznala svojega bodočega moža. »Zelo lep nasmeh je imel!« je zaključila svojo pripoved o tem dogodku. V domu upokojencev se je udeleževala vseh prireditev in različnih srečanj. Včasih je v šali rekla, da ji primanjkuje časa.
Nekega decembrskega večera sem opazila, da je žalostna. Previdno sem jo vprašala, kaj se je zgodilo. »Ah, sestra,« je zavzdihnila, »prazniki se bližajo. Vsako leto mi je težje, ko se spominjam, kako lepo smo praznovali v moji domači družini. Božični večer je bil eden najlepših v letu. Družina je bila skupaj. Peli smo in molili, potem pa šli k polnočni maši. Tako je bilo tedaj …«
»Tudi jaz se rada spominjam božičnih večerov, ki sem jih preživela skupaj s starši in z bratoma,« sem potrdila.
»Pa sedaj še praznujete božič?«
Pokimala sem.
»Srečni ste!« je rekla. »Veste, družina mojega moža je imela povsem druge poglede na svet kot jaz. Pa še tisti povojni čas je bil tako čuden. Mož je bil sicer dober, le o veri nisem smela nikoli govoriti in niti otrok vzgajati tako, kot sem želela in bi bilo prav. Sedaj pa vse bolj razmišljam, da bi se morala postaviti zase. Veste, sestra, ampak z Božjo Materjo sem se pogovarjala ves ta čas, ko javno nisem izražala svoje vere. Vedno sem ji priporočala svoje najbližje. Mislim, da je razumela mojo stisko. Kako ne bi, saj je mati!«
Dalje sem zrla v obraz, prekrit s potnimi kapljicami. Obrisala sem ji čelo in navlažila usta. “Že tri dni traja agonija,” sem pomislila in se vprašala, le zakaj se ne more posloviti. Nenadoma sem se spomnila, kako mi je pripovedovala o zaupanju v Marijino pomoč. Potiho sem začela moliti O Gospa moja. Prosila sem Božjo Mamo, naj jo pride iskat!
Program dela je zahteval, da sem se posvetila drugim jutranjim opravilom na oddelku. Hitela sem z meritvami sladkorja v krvi in delila zdravila. Stanovalci so se prebujali v nedeljsko jutro. Vsak na svoj način so začenjali nov dan. Nekateri so mi pripovedovali o preteklem večeru, ko je v domu potekal nastop neke folklorne skupine. Živahno so opisovali narodne noše in program, ki so ga izvedli pevci in plesalci. Ena od stanovalk je celo zapela del ljudske pesmi s šaljivo vsebino. Vesela sem bila njihovih doživetij.
Čez čas sem ponovno stopila v sobo k umirajoči gospe. Hropečega dihanja nisem več slišala. Stopila sem bliže k postelji. Njena glava je bila rahlo nagnjena in obraz je bil bled. Sledi preteklega trpljenja so se prelile v čudovito spokojnost.
»Božja Mama, torej si le prišla! Hvala ti!« sem rekla.
Prav tedaj je zvon v bližnji cerkvi povabil k prvi jutranji maši.

HVALA Irena (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 22-23.

Napisala sem vam svoje mnenje o duhovniških poklicih, ki je plod večkratnih razmišljanj.
Božja pota niso naša pota. Tako se marsikdaj sliši in tako tudi je. Marsikaj se uresniči, če ljudje z zaupanjem molijo, da bi spoznali božjo voljo in jo v vsakdanjem življenju izpolnjevali.
Veliko se moli za duhovne poklice, ki jih vedno bolj primanjkuje. Če bo šlo tako naprej, bo prav žalostno. Mislim, da ni dovolj za duhovniške poklice samo moliti, treba je tudi kaj narediti zanje. Namesto, da bi fante, ki se odločijo za duhovniški poklic,  spodbujali, jim začnejo braniti. Najprej prijatelji in znanci, nato pa še starši in domači. Pomanjkanje duhovnikov je vsesplošen pojav. Po mojem mnenju je najbolj prizadeta koprska škofija.
Kolikor mi je znano, je bilo prav v koprski škofiji nekaj primerov, ko se je fant odločil za duhovni poklic, pa so ga ljudje pregovorili, da je opustil misel na duhovništvo. Najbolj odločni in vztrajni so taki fantje, ki so že nekaj let delali v kakšnem podjetju ali poklicu. Poznam primer, ko je fant že šestnajst let hodil v službo, ko je jasneje začutil božji klic, je službo pustil, najprej končal srednjo šolo, nato pa odšel v semenišče.
Verniki zahtevajo od škofa, da jim dá duhovnika za njihovo faro. Od kod pa naj ga vzame, če ni duhovnih poklicev? Marsikje bodo morali farani malo bolj pomisliti o tej stvari in iz svojih vrst izmoliti fanta za duhovnika. (...)

(...) Kaj je vzrok pomanjkanja duhovnih poklicev (duhovnikov, redovnikov in redovnic)? Razlogov je gotovo več. Bog vedno kliče dovolj fantov in deklet v svojo službo. Veliko jih božji klic presliši. Zakaj? Mislim, da moramo na prvo mesto postaviti upadanje vernosti. Skoraj petdeset let pod komunizmom je bil ta poklic oviran, uradno poniževan, prikazan kot nekoristen. Tistim, ki so se odločili za semenišče, so ponujali štipendije, razgovor pri svetovalcu in podobno, da bi jih od njihovega sklepa odvrnili. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil pravi »bum« poklicev, da jih v bogoslovju v Ljubljani niso imeli kam dati in so preuredili podstrešje stolniškega župnišča za stanovanja bogoslovcev. Vernih družin, ki bi si želele duhovnika, redovnico iz svoje srede, je vedno manj, kot sama ugotavljaš, tudi med takimi, ki se imajo za verne.
Drugi vzrok je ta, da je v družinah vse manj otrok. Otroci so na splošno bolj razvajeni, ker so pač bolj »dragoceni«. Od razvajenih otrok pa ne moremo pričakovati odločitve za poklic, ki naj bi bil eno samo razdajanje.
Duhovniški poklic v očeh mladih in družbe nima več prave cene, moralne veljave. Po raziskavah je duhovniški poklic na dnu lestvice, še nižje kot sodniški. To je tudi posledica novinarske gonje proti Cerkvi, ki je še hujša kot pod komunizmom. Duhovniki so sami pedofili, čeprav je šlo le za posamezne primere. Cerkev je grabežljiva, ker hoče nazaj imetje, ki ji je bilo odvzeto, se trobi kar naprej, zamolči pa se, koliko Cerkev pri nas vlaga v obnovo sakralnih objektov, v šolska poslopja, domove - župnijske in za ostarele in bi lahko še več, če bi imela sredstva in bi ne bila odvisna samo od miloščine vernikov. Če ravna s svojim premoženjem kot dober gospodar, je za naše medije to narobe.
Potrošniška miselnost, ki vlada v družinah, mlade usmerja v to, da je treba čimveč imeti in uživati. V duhovniškem poklicu pa velja načelo: razdajati se za druge. To prinese veliko duhovnega veselja in zadovoljstva, da narediš nekaj dobrega za druge, kar pa danes ni cenjeno.
Franc Bole, Pisma. Ognjišče (2008) 6, str. 75 (odlomek)

Španija je znana po bikoborbah. Neka mati je tiho jokala, ko je gledala bikoborbo. Ob njej je sedel duhovnik. Čudil se je njenemu joku.
Radoveden jo je vprašal: »Gospa, zakaj jokate?« »Bojim se, da bo bik ubil mojega sina, oče, toda jaz molim, da bi Bog obvaroval sina in bi zmagal v bikoborbi,« je odgovorila mati.
»Ne bojte se, mama!« je dejal duhovnik. »Prepričan sem, da bo vaš sin zmagal in ubil bika,« je nadaljeval.
»Kako ste lahko tako gotovi, da bo moj sin zmagal?«
»To je zelo preprosto. Bik nima matere, ki bi molila za njegovo varnost, medtem ko ima vaš sin vas, ki molite za njegovo življenje,« je sklenil duhovnik.

Da, imamo Božjo Mater, ki prosi za nas in nam pomaga v naših stiskah ter skušnjavah, nam pomaga pri ponovnem vzpostavljanju pretrganih odnosov ter pomaga pozabiti naše prestopke.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2019), 15.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Marko je bil sin lastnice hiše v Jeruzalemu, v kateri se je po Gospodovem vnebohodu zbiralo prvo krščansko občestvo. Mladega Marka je za prestop iz judovstva v krščanstvo pridobil apostol Peter in ga tudi krstil. Kot njegov učenec se je seznanil z apostolom Pavlom in ga nekaj časa spremljal na njegovem prvem misijonskem potovanju. Zatem je s svojim sorodnikom Barnabom oznanjal evangelij na otoku Cipru. Po starem izročilu je nato Marko odšel v Aleksandrijo v Egiptu, kjer je postal prvi škof. Leta 62 je bil Marko spet pri Pavlu, jetniku v Rimu. Po Pavlovi osvoboditvi je bil nekaj časa sodelavec apostola Petra. Tedaj je na prošnjo rimske krščanske občine napisal svoj evangelij, v katerem je zapisal, kar je Peter oznanjal o Jezusu od njegovega krsta v Jordanu do njegovega praznega groba v Jeruzalemu. Markov evangelij je po nastanku najstarejši, po obsegu pa najkrajši. Simbol evangelista Marka je lev, ker svoj evangelij začenja z nastopom Janeza Krstnika, ki je bil “glas vpijočega v puščavi”. Marko je nazadnje deloval v Aleksandriji, kjer je umrl mučeniške smrti. (Silvester Čuk)
Na sliki:  Valentin Metzinger, Evangelist Marko, 1742, olje na les, Kamnik, p. c. sv. Primoža in Felicijana, prižnica.

Na slovenskem ozemlju je 12 cerkva, ki so posvečene evangelistu sv. Marku; tri so župnijske, devet je podružničnih; imamo pa tudi eno kapelo. – V ljubljanski nadškofiji so sv. Marku posvečene  tri podružnične cerkve: v Vrbi (Breznica), (3)  Zapotoku (Sodražica) (4)  in Spodnjih Danjah (Sorica). (5)  – Koprska škofija ima dve ‘Markovi cerkvi’: župnijsko na hribu sv. Marka nad Koprom (Koper – Sv. Marko) (1)  in podr. v Žabčah pri Tolminu; (6)  na pokopališču v Hrastovljah pa je tudi kapela sv. Marka. – Novomeška škofija ima največ cerkva, posvečenih sv. Marku (5):  župnijska je v Cerkljah ob Krki, (2)  podružnične pa na Butoraju (Črnomelj), (7)  na Daljnih Njivah (Sinji Vrh), (8)  v Bušinji vasi (Suhor) (9)  in v Tihaboju (Sv. Križ – Gabrovka). (10)  – V mariborski nadškofiji je župnijska cerkev sv. Marka v Markovcih pri Ptuju   –V celjski škofiji pa je podružnična cerkev sv. Marka v Ostenku (nekdaj Jelšje – žup. Trbovlje). (11)  (mč)

      
Sveti Marko niže Ptuja (Markovci)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 04, str. 131.

Skupina žab si je omislila tekmovanje: katera od njih bo dosegla vrh visokega stolpa. Zbralo se je veliko gledalcev, da bi spremljali tekmo in navijali. Tekma se je začela. Med gledalci ni bilo nikogar, ki bi verjel, da je kateri od žab uspelo priplezati do vrha stolpa. Slišale so se besede: »Oh, kako naporno! Nikoli jim ne bo uspelo!« in: »Tega nikakor ne bodo zmogle. Stolp je previsok!« Žabe so začele obupavati, razen ene, ki je odločno plezala naprej ... Gledalci so še naprej klicali: »To je prenaporno! Tega nihče ne zmore!« Žabam so popuščale moči, ena za druho so odnehale, ena pa je še vztrajala ... Na koncu so omagale vse razen nje. Z velikim naporom je dosegla vrh!
Druge žabe bi seveda rade vedele, kako ji je uspelo! Izkazalo se je, da je bila zmagovalka gluha!

Nauk zgodbe: Nikoli ne poslušaj ljudi, ki vidijo le črno plat in gledajo pesimistično. Uničili ti bodo najlepše želje in zatrli upanja, ki jih nosiš v svojem srcu! Nikoli ne pozabi moči besed, kajti vse, kar slišiš in bereš, vpliva nate in na tvoje ravnanje!
Če ti kdo reče, da ne boš mogel uresničiti svojih sanj, se naredi gluhega! Vedno razmišljaj: »Tudi meni lahko uspe!«

Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2016), 36.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 136.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Neki deček je šel v nedeljo z mamo k maši. Bil je lepo vzgojen, tih in miren, zato običajno ni povzročal nobenih težav. Zdaj pa je od časa do časa vstal, se obrnil proti ljudem in se jim nasmehnil. Njegov nasmeh je bil nalezljiv in kmalu so mu ga ljudje začeli vračati. Vse je bilo lepo in prav, dokler mama ni opazila, kaj dela njen sin. Prijela ga je za uho, ga narahlo premaknila ter mu rekla, naj sedi in se zaveda, da je v cerkvi. Deček je začel jokati. Tedaj se je mama obrnila k njemu in dejala: »Tako je že boljše.«

Mar ni žalostno, da že otroka, ki je po naravi prisrčno vesel, silimo, da je smrtno resen? Ali ni Sveti Duh duh veselja?

 B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2021), 87.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.