Kolikor mi je znano, so se pravila krščanskega posta skozi zgodovino le počasi spreminjala, nekatera so ostala nespremenjena do danes in to kljub velikim družbenim spremembam. Zanima me, od kod izhaja zapoved, da ob petkih ne jemo mesa, se pa lahko jedo ribe? Kako je z drugim vodnim življem, ga je dovoljeno jesti ali ne? Tu vidim dilemo za tiste, ki so jim ribe najljubša hrana, ali pri vegetarijancih, ki ne jedo mesa (razen rib, seveda). Ali je smisel oziroma namen posta v tem, da jemo določeno vrsto hrane, da jemo manj ali da jemo tisto, kar nam ni všeč in se torej odpovemo užitku?
Franc

Sveto pismo poroča, da je bila med farizeji navada, da so se postili dvakrat na teden (prim Lk,18,12). Zdi se, da je bila ta navada povod, da so se tudi kristjani že v prvem stoletju začeli postiti dvakrat na teden: v sredo in petek. Tako že Nauk dvanajsterih apostolov, eden najstarejših krščanskih spisov, pravi: »Vaši posti naj ne bodo istočasno s posti hinavcev. Ti se namreč postijo v ponedeljek in četrtek, vi pa se postite v sredo in petek« (8). Sredo so izbrali, tako pravi sv. Avguštin, ker so ta dan Judje sklenili Jezusa umoriti, petek pa, ker je ta dan Gospod umrl na križu. Vsak teden so se prvi kristjani postili v sredo in petek do 9. ure (do treh popoldne) in ne do sončnega zahoda, kakor je to veljalo za strogi post.
Tudi v našem času razlikujemo med zdržkom in strogim postom. Cerkev nam danes določa strogi post na pepelnično sredo in na veliki petek. Ta dva dneva se le enkrat na dan do sitega najemo in se zdržimo mesnih jedi (zdržek). Strogi post veže od izpolnjenega 18. leta do začetka 60. leta. Samo zdržek od mesnih jedi je na vse petke v letu. Zunaj postnega časa smemo zdržek od mesnih jedi zamenjati s kakim drugim dobrim delom pokore ali ljubezni do bližnjega. Zdržek od mesnih jedi veže vernike od izpolnjenega 14. leta. Kadar je praznik (cerkveni ali državni) na petek ali je kakšna slovesnost v družini (poroka, pogreb …), post in zdržek odpadeta!
Iz napisanega vidimo, da imate prav, ko ste napisali, da so se “pravila krščanskega posta skozi zgodovino … spreminjala, nekatera so ostala nespremenjena do danes”. Lahko bi rekli, da se ni spreminjala zapoved, naj se postimo, saj je Jezus večkrat govoril o postu in se tudi sam postil 40 dni v puščavi. Spreminjal pa se je način posta. Z razliko od prvih kristjanov, ki so se postili v sredo in petek, se mi postimo samo ob petkih, ko imamo zdržek od mesnih jedi.

ZAKAJ PETEK?
Zdi se, da je več razlogov, zakaj ob petkih ne jemo mesa (zdržek). V preteklosti je ribje meso veljalo za manj okusno. Veliki krščanski učenjak sv. Tomaž Akvinski je govoril, da meso povzroča slo, ribe pa ne. Ribe so veljale za cenejšo hrano, saj jih je bilo dokaj preprosto ujeti in jo nato pripraviti – speči na preprostem ognju. Torej je bil petkov zdržek nekakšno znamenje solidarnosti z revnimi. Nekateri menijo, da so bili ribiči revni sloj prebivalstva in je zato nakup rib pomenil pomoč revnim ribičem. Ne manjka tudi drugih duhovnih razlag: Kristus je daroval svoje telo (meso) na križu v petek, zato se mi ob petkih odrekamo mesu. Riba je potopljena v vodi in iz nje dobiva vse potrebno za življenje, kar naj bi kristjana spominjalo, naj s postom postaja podoben ribi in živi popolnoma potopljen v Bogu in naj se zaveda, da dobiva vse potrebno za življenje od njega.
Ob petkih lahko jemo ribe pa tudi drugo morsko življe, ker je dovoljeno jesti meso hladnokrvnih živali. Nekateri v šali dodajajo, da si ob petkih lahko privoščimo tudi krokodila.
Z razliko od svetopisemskih in prvih časov krščanstva veljajo v našem času ribe za dražje živilo, vendar se da tudi danes dobiti ribo za sprejemljivo ceno ali pa pripraviti več drugih brezmesnih jedi. Tistim, ki so jim ribe najljubša hrana, post pomeni, da se se ob petkih ne bodo prenajedali rib ali drugih jedi, pripravljenih iz morskih sadežev. To bi bilo v nasprotju z duhom posta. Post pomeni, da nas nekaj ‘boli’, ko se postimo, da se zavestno in svobodno nečemu odrečemo iz ljubezni do Boga, oziroma, ker vemo, da nas je Bog tako ljubil, da je trpel in umrl za nas. Tako lahko ljubitelji rib ob petkih izberejo kakšno drugo brezmesno jed, ali pa pojedo malo ribe (pa bi radi več). Skratka, naredijo naj neko žrtev, ki jih bo spomnila na Kristusa, ki nas je tako ljubil, da je umrl na križu za nas. Podobno velja tudi za vegetarijance.
Katoličani imamo sorazmerno mil post. Nekatere druge krščanske cerkve (pravoslavni) ali verstva (muslimani) poznajo strožje oblike posta in daljša obdobja postenja. Zato bo katoličan, ki je začutil, kako dober je Gospod (Ps 34,9), sam izbral še kakšno obliko spokornosti. Odrekel se bo lahko kavi ali sladkarijam (vsaj kakšen dan v tednu). V zadnjem času Karitas priporoča post brez alkohola. Vsak naj zase izbere primerno obliko. Zelo bo dobro, če se bo odločil za post, ki mu bo pomagal urejati strasti: nekdo, ki mu preti nevarnost, da bi zašel v alkoholizem, se bo odpovedal alkoholu. Drugemu, ki se bojuje s prekomerno težo, se bo odpovedal sladkarijam ali obilni večerji …

POST ZA POTREBNE
Ob vsem tem ne pozabimo opomina iz zelo starega krščanskega spisa Pastir, ki zatrjuje, da je pravi post povezan tudi s pozornostjo na govorjenje (obvladovati svoj jezik), z odpovedjo slabim željam in očiščevanjem srca. Kar tisti, ki se posti ob kruhu in vodi, prihrani, naj da potrebnejšim. S tem Hermas, avtor tega spisa, opozarja na zelo pomembno plat posta. Ko se čemu odpovem (mesu, alkoholu, kavi, sladkarijam, obilni hrani … ) moram to darovati potrebnim ali za dobre namene. Kajti postil bi se lahko tudi skopuh in bi prihranek stiskal zase.
Podobno velja za druge razvade. Odrečem se ali omejim gledanje televizije ali brskanju po računalniku, praznim pogovorom itd. Ta čas potem porabim za pogovor v družini, za duhovno poglobitev (duhovno branje), za pobožnost križevega pota ali delavniške maše, za obisk bolnika ali osamljenega … V času epidemije takega človeka pokličem po telefonu, mu napišem pismo ali kaj podobnega.
Cerkveni asketični pisatelji so v zgodovini poudarjali pomen posta kot zdravila človeške grešnosti, kajti prvi človek Adam je v raju prekršil Božjo ‘postno’ postavo. Jedel je, česar ne bi smel jesti, in s tem napačnim prehranjevanjem je uničil odnos z Bogom. Zaradi prekršitve postne postave se je človekove volje polastil greh, ker po svoji naravi ni bila več sposobna slediti Božji volji, ampak je zaradi neke svojevrstne grešnosti odvračala in še odvrača človeka od Boga. Ko se oseba posti, to pomeni, da ne je tega, kar si v večji ali manjši meri želi njegova narava, ampak je to, kar mu po Božji volji nudi Cerkev, zdravi in celi svojo voljo, pravzaprav spreminja svojo naravo in jo dviga na raven duhovnega življenja. Zato post združuje človeka z Bogom.
Post in zdržek morata človeka voditi k Bogu. S postom si človek krepi voljo, da se trudi tudi za odpravo drugih napak. Tako je sv. Hieronim, rojen na ozemlju današnje Slovenije in umrl pred 1600 leti, glede posta opominjal rimsko plemkinjo Celancijo: “Varuj se, da bi se imela za svetnico že samo zato, ker si se sicer začela postiti in si nalagati zdržke. Takšna krepost je namreč dejansko samo pomoč za dosego svetosti in ni sestavni del popolnosti. … Kaj ti pomaga zatirati telo z zdržki, če se potem duša napihuje z ošabnostjo? Mar nam biti mršavi od posta lahko prinaša kakšno zaslugo, kadar smo potem modrikasti od zavisti? Mar je kakšna krepost ne piti vina, kadar smo potem pijani od jeze in sovraštva? Hočem reči, navsezadnje, da so zdržki sijajna stvar, in je mrtvičenje telesa lepa in čudovita stvar samo takrat, kadar je pridruženo duši, ki je brez greha. Rečem še več: Tisti, ki se hvalevredno in zavestno oklepajo kreposti zdržkov, ravnajo grdo s svojim telesom prav zaradi tega, da strejo ošabnost duha, da uspejo spustiti se, bi lahko rekli, s položaja ravnodušnosti in domišljavosti in biti sposobni izpolnjevati Božjo voljo, kar doseže svojo popolnost predvsem v ponižnosti” (Pismo 148, 22).

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str 30-32.

V nekem pogovoru s prijateljico je Ida ponosno dejala: »Človek mora biti tako močan, da zmaga samega sebe. Včasih sem se ob vsaki težavi spraševala: Zakaj me je to zadelo? Zdaj pa sem postala močna in nič več se ne sprašujem, zakaj, ampak vedno vdano izrečem: Gospod, ti že veš, zakaj. To je zmaga nad samim seboj in na to sem ponosna,« je razlagala Ida.
»Pa če te nenadoma zadene kakšna nesreča, misliš, da boš res tako močna, kot se počutiš zdaj, ko ti življenje teče tako mirno?« je malo dvomeče vprašala prijateljica.
»Ne, nobene preizkušnje se ne bojim!« je odločno odvrnila Ida.
Od tedaj je minilo precej let. Tega pogovora se je Ida spomnila, ko se je pripravljala na velikonočno spoved. Bila je vsa zbegana, kajti pred nedavnim jo je zadela huda preizkušnja. Na misel ji je prišel še neki drug pogovor v ne tako daljni preteklosti. Med drugim so se pogovarjali tudi o veri in Božji previdnosti. Neki moški, ki je bil najglasnejši, je zamahnil z roko in dejal: »Boga ni! Če pa je, ni niti dober niti vsemogočen, ker dopušča trpljenje.« Idi so se takrat te besede grozno bogokletje. Toda zdaj, ko jo je obiskalo trpljenje, so privrele na dan, preplavile njeno dušo, njeno srce. »Kaj je z menoj?« se je spraševala. »Nekoč sem tako samozavestno trdila, da se ne bojim nobene preizkušnje, zdaj pa … Kako naj s takimi mislimi obhajam velikonočne praznike? Kako naj stopim pred svojega duhovnega očeta, ki me že leta in leta vodi v mojem prizadevanju za prijateljstvo z Bogom.« Udarec je bil res zelo krut, tako nepričakovan, da ga ni mogla vdano sprejeti.
Zmagala je božja milost in Ida je zbrala ves pogum, da je, četudi s težavo, iskreno priznala svoj dvom v božjo dobroto, svoje bogokletno razmišljanje. Izkušeni duhovnik je po njeni izpovedi nekaj časa molčal, potem pa je pokazal na križ: »Ti za nekaj časa izgubila, kar si imela rada – srčni mir. On pa je za nas daroval vse, tudi svoje življenje. Njegova žrtev te je odrešila, ko si priznala, da si slabotna, zato s hvaležnim srcem obhajaj praznike Vstajenja!«

A. Škufca. (zgodbe), v: Ognjišče 3 (2013), 51.

Ingver (Rhizoma zingiberis) je med prvimi začimbami, ki jih je človek spoznal. Pradomovina ingverja je jugovzhodna Azija, pogosto ga uporabljajo v kulinariki in tudi v zdravstvu. Uporabne so sveže korenine, lahko tudi posušene in zdrobljene, najdemo ga tudi v številnih tinkturah in oljih. Svež ingver diši podobno kot limona in ima rezek in rahlo pikanten okus, ker vsebuje ostri snovi ‘šogaol’ in ‘gingerol’, ki povzročita občutek toplote na jeziku. V prehrani ga uporabljamo v solatah, kompotih in različnih napitkih. Za pripravo hrane se uporablja korenika, ki vsebuje do 3,3 odstotka eteričnih olj. Plasti tkiva, ki vsebuje ta olja, se nahajajo tik pod skorjo, zato pred uporabo korenino olupite zelo na tanko in previdno. Ingverja naj ne bi uživali otroci do dveh let.

Ingver je že od nekdaj veljal za enega najmočnejših rastlinskih antioksidantov, kar potrjujejo tudi sodobne raziskave. Ugotovili so, da vsebuje mnogo eteričnih olj, encimov, maščobnih kislin, rudnin (kalcij, kalij, fosfor, magnezij, železo) in vitaminov (A, B, C, E, K).

INGVERJEV ČAJ
Ingverjev čaj ima svojevrsten nekoliko oster in pekoč okus. Kako močan je okus, pa je odvisno od občutljivosti naših okušalnih brbončic na jeziku, zato si čaj pripravimo s toliko ingverja, da nam okus ustreza. Pred uporabo ingver olupite in na tanko naribajte. Za pripravo čaja potrebujete 3 velike žlice nastrgane korenine, ki jih dodate v liter vrele vode in pustite 10-15 minut, nato precedite. Čaju lahko dodate med in limono.

Učinki
Ingver ob redni uporabi krepi obrambne mehanizme in preprečuje prehlade ter pomaga pri že razvitem nahod in bolečem žrelu.

INGVERJEVA ŠIROKA UPORABA NAMIGUJE NA ŠTEVILNE ZDRAVILNE UČINKE

• ‘Oleoresin’ v ingverju pomaga pri glavobolih;
• Blaži potovalno slabost na ladji v avtu ali letalu; deluje tudi na hladno potenje, bruhanje, vrtoglavico, pretirano slinjenje (znaki kinetoze ali potovalne bolezni). Pri tem ingver nima nezaželenih učinkov, kot je npr. zaspanost, ki se pojavlja pri jemanju nekaterih zdravil; sestavina ‘shogaol’ pa preprečuje siljenje na bruhanje;
• Deluje protivnetno (zmanjšuje bolečine in otekline);
• Pospešuje krvni obtok in prekrvavitev možganov, s tem pa izboljšuje spomin;
• Varuje pred srčno žilnimi obolenji;
• Deluje proti driski;
• Deluje antiseptično in uničuje mirkoorganizme;
• Lajša prebavo (spodbuja peristaltiko in izločanje želodčnega soka), deluje proti napenjanju (‘karminativ’, pospešuje izločanje plinov) in pomirja želodčne in črevesne krče;
• Povečuje apetit;
• Pri rednem jemanju zmanjšuje kronično utrujenost, zaradi stimulativnega delovanja pa naj se ne uporablja zvečer, pred spanjem, saj lahko povzroči nespečnost;
• Antikoagulantno delovanje preprečuje zgoščevanje krvi;
• Ugodno deluje na delovanje jeter in znižuje holesterol;
• Deluje tudi kot antioksidant, nevtralizira delovanje prostih radikalov;
• Na nekaterih živalskih modelih so celo dokazali protirakavo delovanje. Seveda so na tem področju potrebne dodatne raziskave. Previdnost velja predvsem ob sočasnem zdravljenju s kemoterapijo, zaradi možnosti neugodnih interakcij;
• Znižuje nivo krvnega sladkorja in krvnega tlaka;
• Kot dodatek ustnim vodam odpravlja slab zadah.

INGVERJEVO OLJE

• sprošča napete mišice;
• kot dodatek kopalnem olju pospeši cirkulacijo krvi in poskrbi za toploto;
• krepi tudi prekrvavitev kože na glavi in lahko zmanjša izpadanje las.

Ingver: meter visoka zeljnata travnica
Domovina: tropski in subtropski pasovi
Uporabni deli: korenika
Uporaba: kulinarika, zdravstvo
Učinki: lajša vnetja, nekatera obolenja, zadnji dokazi poročajo o ugodnih učinkih pri potovalni bolezni.

INGVER LAHKO GOJIMO TUDI DOMA
Rastlina najbolje uspeva na toplem in vlažnem prostoru, občutljiva je na mraz, močan veter in direktno sončno svetlobo. Za posaditev rabimo korenino ingverja, kupljeno v trgovini, ali pa jo pridobimo od nekoga, ki jo že ima. Če korenino kupujemo v trgovini, izberemo tako, ki je mesnata in napihnjena ter ima čim več ‘oči’. Nekateri priporočajo namakanje čez noč, da se sperejo zaviralci rasti, ki jih včasih uporabijo ob transportu v trgovine. Idealen čas za sajenje je pomlad. Korenino posadimo v dovolj velik lonec, približno 20 do 30 cm globoko, zemlja naj bo bogata in hranljiva. Redno zalivanje je pomembno, dokler rastlina raste, zemlja naj ne bo suha in ne premokra. Ker ingver ljubi vlago in je občutljiv na suh zrak, pomaga tudi škropljenje z brizgalko vode.
Jeseni, ko zeleni deli rastline prenehajo rasti, se bo rastlina začela sušiti in to je znak, da je korenina že dovolj zrastla. Najlažje je če izkopljemo kar celo rastlino in ločimo korenike. Tiste najlepše shranimo ali na novo posadimo v posodo, druge lahko uporabimo v kuhinji. Da bodo dalj časa sveže, jih lahko tudi zmrznemo. Po ponovnem sajenju ingver ne rabi več veliko pozornosti in zalivanja, dokler se zopet ne otopli dovolj, da začne poganjati novo zelenje.

UPORABA, ODMERKI
Kot dodatek k prehrani se ingver lahko uporablja brez omejitev. Ob višjih odmerkih, izvlečki ali prah v tabletah oz. kapsulah, pa je potrebna previdnost (pri otrocih, v nosečnosti in pri jemanju določenih zdravil).

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2019) 2, str. 98.

Tako radi rečemo (še neverni ljudje to brez zadržkov izustijo), da je Bog ljubezen. A če je to res (da je Bog ljubezen namreč – v kar sam trdno verjamem), potem je vse (in hkrati edino), kar lahko v Njegovem imenu storim, da ljubim.
Pa vendar me vedno znova in znova presune zavest, koliko stvari storimo v imenu Boga, a proti ljubezni!
Ni težko ljubiti, če si tudi sam ljubljen.
Ni težko širiti ljubezni, če si je sam deležen.
Ni težko objeti, če te pričakujejo razširjene roke.
Ni težko nositi srca na dlani, če te obkrožajo nasmejani obrazi.
A ljubiti tudi, ko ti vzamejo srce ... ko ga vržejo na tla ... ko ga pohodijo ... ko pljunejo nanj ...
Ljubiti tudi, ko roke udarijo ... bijejo ... davijo ...
Ljubiti tudi, ko se srečuješ s kletvijo ... s sovraštvom ... z zahrbtnostjo ...
Ljubiti tudi, ko ljubezni ni in ni ... in še ta, ki jo hraniš v svojem ranjenem srcu, izgublja sapo ... in diha vse bolj plitko ... ko umira ...
A ljubezen je ljubezen le, če zna tudi umreti. Če "vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane" (1 Kor 13, 7). Potem "nikoli ne mine!" (1 Kor 13, 8).
Ljubezen nima urnika in uradnih ur. Napisa na vratih: Od – do. Ker dela non – stop. Ljubezen ne prešteva nadur in nočnih ur. Ljubezen nima nedeljskega voznega reda. Ker je za ljubezen vsak dan – nedelja. Sicer ni ljubezen.
Včasih ostanem brez besed. Včasih ne vem, kaj reči. Včasih moje ladje nasedejo na čereh laži in valovi mojih misli me naplavijo na najbližjo obalo: obalo nesmisla ... In od daleč lahko samo nebogljeno opazujem, kako vse, kar imam, in vse, kar sem, tone v globino in izginja v penečih valovih zavrnjene ljubezni ...
Post ni vedno odpoved nečemu. Post je tudi sprejetje česa. Ali koga.
Post ni zgolj néhanje. Post je tudi – morda predvsem – nehánje: Vse naše prizadevanje. In bivanje. Je naša bit. Naš ritem. Naš korak. Naš utrip. In dih.
Post ni štirideset dni. Post je naš vsakdan.
Post ni štirideset dni v puščavi. Post je naša pot preko vsakodnevne puščave.
Post ni štirideset dni brez kruha. Post je naš vsakdanji kruh.
Post ni shujševalna kura. Post je petelin, ki zapoje vsaj trikrat ... in nas opozarja, kako šibki smo v svoji vasezazrtosti!
Post je pot. A ne katerakoli pot. In ne kakršnakoli pot. Ni pot, ki vodi kamorkoli ter se kjerkoli in kadarkoli konča! Post je križev pot! Pot, ki ima svojo smer. Svoje postaje. Svoj cilj. Svoj začetek in svoj konec. Svoj smisel.
Bog je ljubezen. Ljubezen pa ni Bog. Še bog ne, čeprav je vez popolnosti!

Gregor Čušin

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Naše življenjske poti so zelo različne: nekdo hodi počasi kot želva in dela majhne korake, drugi teče hitro kot zajec ... Ne bodite tako nespametni, da bi se na pot odpravljali sami, da bi morda mislili, da ste sami dovolj in ne potrebujete nikogar. Bolje je delati majne korake in iti naprej skupaj z drugimi, kot pa narediti kilometre sam! Zato se potrudite, in začnite ‘graditi skupnost’...

Preberi iz Svetega pisma: 2 Mz 4,10-16

Mojzes pa je rekel Gospodu: »O Gospod, nikoli nisem bil spreten v besedah, ne včeraj, ne predvčerajšnjim, pa tudi zdaj ne, odkar govoriš s svojim služabnikom; kajti moja usta so okorna in moj jezik okoren.« Gospod mu je tedaj rekel: »Kdo je dal človeku usta? Kdo naredi človeka, da je nem ali gluh, da vidi ali da je slep? Mar nisem to jaz, Gospod? Zdaj pa pojdi; s tvojimi usti bom in te bom učil, kaj moraš govoriti.«
In je rekel: »O Gospod, prosim, pošlji koga drugega!« Tedaj se je Gospod razjezil na Mojzesa in rekel: »Ali ni tvoj brat levit Aron? Vem, da je spreten v govorjenju. Prav zdaj ti prihaja naproti in razveselil se bo v svojem srcu, ko te bo ugledal. Govôri z njim in mu položi besede v usta! Jaz pa bom s tvojimi in z njegovimi usti. In učil vaju bom, kaj morata storiti. Govoril bo ljudstvu namesto tebe. On bo namesto tvojih ust in ti boš njemu kakor bog.

Čudežna palica
Izraelsko ljudstvo je po izhodu iz egiptovske sužnosti in po dolgih letih blodenj po puščavi prispelo na goro Nebo, od koder so lahko od daleč videli obljubljeno deželo. Mojzes je ves zamaknjen občudoval zeleno ravan v daljavi, ko je nenadoma zaslišal glas, ki je prihajal iz palice, ki jo je imel vedno pri sebi. »Koliko dogodivščin sva doživela skupaj, kajne, stari moj,« mu je dejala. »Pomagala sem ti, ko si bežal pred faraonom in ko si postal pastir, si z mano štel ovce ... Se še spomniš, kdaj te je Gospod poklical? Kakšne izgovore si si izmislil! Jaz pa sem se spremenila v kačo, in ti si se tudi zaradi te čarovnije počutil veliko bolj varnega. Tako si se, namesto da bi živel v strahu, zaupno oklenil Boga ... in izpolnjeval zahteve svojega ljudstva. Od tistega trenutka dalje te nisem več zapustila, in ti nisi več zapustil svojega ljudstva. Šla sem s teboj k faraonu in udarec z menoj je delal čudeže: Nil in pritoki so postali kakor kri, zemeljski prah se je spremenil v komarje ... vode Rdečega morja so se razdelile na dvoje in tako ste lahko ušli egiptovski roki. Dragi moj Mojzes,« je nadaljevala palica, »jaz sem te rešila pred kamnanjem, ko sem ti pomagala da je iz skale privrela voda in si je ljudstvo potešilo žejo. S teboj sem bila tudi na gori, ko si bil sam z Jahvejem (Jhwh), z mojo pomočjo si prinesel table Postave z gore in kaznoval tiste, ki so naredili zlato tele. Kako trmasto ljudstvo si moral voditi, ubogi Mojzes. Zato ti gre vse priznanje! V obljubljeno deželo zdaj to ljudstvo vstopa veliko bolj zrelo, prečiščeno, srčno: s postavo, sodniki, z vojsko ... Skrivnost uspeha se skriva v eni sami besedi ... SKUPAJ. Ti z menoj, jaz s teboj, ti za ljudstvo ... in »Jaz sem, ki sem« vedno blizu nas. SKUPAJ, prava ‘zavarovalna polica’ za uspešno življenje!«
Mojzes je naenkrat začutil veliko utrujenost. Palica mu je padla iz rok in zgrudil se je na tla. Težko je dihal. V naslednjem trenutku se je pred njim odvrtelo vse življenje in lahko je videl, kako ga je Gospod spremljal in varoval. Jhwh je bil njegov stalni spremljevalec, njegova moč, njegov vodnik: »Jaz sem s teboj« ... »Jaz sem ti blizu ...«, ali ni bilo to njegovo ime? Zdaj je razumel, da je bil za Gospoda to, kar je bila palica zanj: orodje. »Pridi, Gospod,« je zamrmral Mojzes. »Če sem naredil kaj narobe, potem sem se pregrešil v tem, da sem imel moje ljudstvo rajši kot tebe.« Gospod se mu je približal, ga poljubil in postavil poleg sebe.
Mojzesovega mrtvega telesa niso nikoli našli. Ni se še rodil prerok, ki bi bil večji od njega!

ZAPOVEDI DO BLIŽNJEGA

4. Spoštuj očeta in mater.
5. Ne ubijaj.
6. Ne nečistuj.
7. Ne kradi.
8. Ne pričaj po krivem.
9. Ne želi svojega bližnjega žene.
10. Ne želi svojega bližnjega blaga.

ZgodbE

Ni moja dolžnost …
V neki vasi so pripravljali praznovanje. Vsi vaščani so bili povabljeni, da sodelujejo s tem, da prinesejo večjo steklenico vina, in ga zlijejo v sod. Ko se je začelo praznovanje so odprli pipo in iz soda je pritekla navadna voda. Vsak si je mislil: »Če zlijem steklenico vode v sod vina, se ne bo veliko poznalo,« toda niso računali, da bodo vsi naredili prav to.

Dovolj je malenkost!
Nekega dne je starogrški filozof Diogen sedel na cestnem vogalu in se “smejal kot utrgan”. Njegov prijatelj Aristip ga je vprašal: »Kaj se je vendar zgodilo, da se tako smeješ?« - »Vidiš tisti kamen na sredi ceste? Odkar sedim tu, se je obenj spotaknilo že vsaj deset ljudi! Vsi so se pošteno brcnili in hudo ranili, toda nihče se ni spomnil, da bi to oviro odstranil, da se ne bi spotaknili še drugi.«

Vsi koristni
Mizarsko orodje se je nekega dne zbralo na ‘občnem zboru’. Takoj so začeli s pritožbami. Prvo orodje je dejalo: »Naša sestra žaga grize, škrta z zobmi, škripa ... ne bomo je več prenašati v naši skupnosti.« Drugi je dejal: »Naš brat oblič je preveč oster in izravna vse, česar se dotakne. Tudi njega moramo odstraniti!« - »Kaj mislite, ali ne bi bilo treba izključiti tudi kladivo?« je pripomnil naslednji govorec? »Težko je, razbija in nas stalno vznemirja.« - »Kaj pa žeblji? Ni varno sobivati z nekom, ki je tako oster? - Potem je tu še smirkov papir, kar naprej nekaj praska, z njim se res ne da živeti, nič ni dovolj gladko. - Tudi meter ni prav nedolžen? Njegovo življenje je preveč lagodno:: meri druge po svojih pravilih, kot bi bil on popoln. - Tako so razpravljali in ugotovili, da imajo vsi preveč napak in zato ne morejo več bivati skupaj. Ko se je mizar vrnil, so nenadoma vsi utihnili. Krepak možakar je prijel desko in jo prežagal z nabrušeno žago, pooblal jo je z ostrim obličem. Potem je vzel v roke dleto in z njim zasekal nekaj utorov ... s smirkovim papirjem je zgladil vse grbine. Poiskal je ostre žeblje in jih s kladivom zabil v les … Pri delu je uporabljal prav vse tisto orodje, ki je prej ugotovilo, da ne more več bivati skupaj, ker imajo vsi po vrsti preveč napak ... in z njim je naredil zibelko. Da bi sprejela otroka, ki se bo kmalu rodil. Da bi sprejela življenje. Ko je mizar odšel in končal delo, se je pogovor med orodji nadaljeval. Do besede je naprej prišlo kladivo in reklo: »Zdaj se je lepo videlo, da imamo morda res vsi napake. Toda mizar je pri delu uporabil naše dobre lastnosti in to je tisto, kar nas dela učinkovite.« Vsi so se strinjali, da je kladivo močno, da žeblji spajajo, da smirkov papir zgladi grobosti … da je meter natančen in se nanj lahko zanesejo. Zdaj so spoznali, da so skupaj sposobni narediti čudovite reči. In bili so ponosni, vsak na svojo moč in na to, kar zmorejo vsi skupaj.

SKUPNOST

Jaz naredim ‘tik’, ti narediš ‘tak’. Oba skupaj sva budilka. Samo skupaj lahko narediva nekaj koristnega. (Pino Pelegrino)

Človek, ki je sam, je vedno v slabi družbi (Paul Valery)

Strop enega človeka so tla drugega.(Robin Williams)

Zakaj ne bi mogel prenašati drugih, če Bog prenaša tebe? (Sveti Avguštin)

Kako hitro in učinkovito razbiti skupnost?

1. Delaj kot polž: skušaj priti na srečanja vedno z zamudo in rahlo zadihan. Sodeluj samo ko ‘se počutiš’, ali ko nimaš početi nič drugega.
2. Obnašaj se kot mula: ko enkrat prideš do določene točke, se ne premakni, tudi če te tolčejo, in nikar ne pomisli, da se morda ti motiš.
3. Ko se domisliš kakšne rešitve, ki se ti zdi zelo dobra, se obnašaj kot kokoš, ki je pravkar znesla jajce: to razglaša vsemu svetu! S sto besedami poskušaj povedati nekaj, kar se da povedati v dveh stavkih.
4. Obnašaj se kot žirafa: na življenjska vprašanja in težave glej zviška. Če kdo kaj predlaga, odločno povej, da se tega problema ne da lotiti, če prej ne rešite vseh drugih.
5. Za zgled si vzemi krta: deluj pod zemljo, pregrizi korenine vsem predlogom, ki so jih dali prijatelji ali vzgojitelj.
6. Posnemaj raka: pred napori, ki vas še čakajo, vedno naredi korak nazaj.
7. Poišči grešnega kozla in vedno zvračaj nanj krivdo za vse tisto, kar ni v redu.

NALOGA

Povej mi, s kom hodiš, in povedal ti bom, kdo si. Ali si romar z zelo natančnimi napotki (točno določeni cilji, izkušen vodnik ...), si morda nomad, ki gre s tistim, na katerega slučajno naleti, ali pa si volk samotar?
Ne prosjači in ne moleduj pri drugih, češ naj ti oni pomagajo in naredijo kaj zate, raje se sam potrudi in prispevaj nekaj koristnega pri načrtovanju skupne poti (P.S,: sprejmemo tudi vsak najmanjši prispevek)

MOLITEV

Življenje je kot tekma

Gospod, življenje je kot nogometna tekma.
Če te sprejmemo kot trenerja,
bo vsakdo našel svoje mesto,
in ko bo izvršil dobro svojo nalogo
ter se dal na razpolago ekipi,
je zmaga zagotovljena!
Pomagaj mi,
da se izognem vsakemu izživljanju,
posameznim ‘junaštvom’,
želji po razkazovanju
ali da bi stal bolj miren na rezervni klopi.
Pomagaj mi,
da se ne prepustim malodušju
zaradi napačnih korakov, nedovoljenih položajev
in žvižgov navijačev,
prav tako pa naj ne bom preveč ‘pijan’
ob ploskanju in zmagah.
Tvoja želja je,
da bi ljudje kot eno moštvo
odigrali dobro tekmo!
Pomagaj nam,
da nam bo to uspelo uresničiti,
brez prevelikih obrambnih nalog.
Bodi ti naš prijatelj in navijač,
trener in sodnik na tekmi. (prim. Ps 133)

SMS

»Nič in nihče nas ne ovira, da bi bili drugačni in kljub temu med seboj povezani v dobri harmoniji.« »Nihče naj ne bo verz brez rime. Bodimo vsi skupaj del iste božanske pesnitve. (Janez Pavel II.)

PREMISLI

Jaz sem s teboj, kaj pa ti, ali si tudi ti z drugimi? Po svoji podobi sem naredil ljudi, ki so drug od drugega odvisni kot vezne posode. Iz vseh ljudi želim narediti veliko, enotno družino. Zato odpuščaj svojim prijateljem, bodi prizanesljiv do svojih nasprotnikov, poslušaj svoje vzgojitelje, bodi vrstnikom dober zgled, vsem, najprej pa sebi izkazuj spoštovanje. Zapomni si, da ti bom ob sodnem dnevu postavil samo eno vprašanje: »Kaj pa drugi? ...« Upam, da mi ne boš dejal, da si prišel sam pred moje obličje!
podpis: BOG

pripravlja: ČUK Marko

Sovraštvo, ki ga nosimo v srcu, škoduje najprej nam samim, ne pa tistemu, ki ga sovražimo. Sovraštvo nas razžira in teži. Kdor uspe premagati sovraštvo in zna odpuščati, postane bolj svoboden. Kristjan naj odpušča, ker se zaveda, da njemu Bog vedno znova odpušča.

Nekaterim to zelo dobro uspeva, kar potrjuje naslednja pripoved:
Neka žena iz plemena Maorov na Novi Zelandiji je bila znana po svojem težkem značaju. Oklenila se je krščanstva in kot vernica je spregovorila skupini rojakov. Ko je govorila, je neki mož vrgel vanjo krompir.
Mirno ga je pobrala in odšla domov. Tisti krompir je prerezala na pol in ga posadila. Ko je naslednjič obiskala tisto maorsko vas, je spet srečala moža, ki je bil vanjo vrgel krompir, in mu izročila krompirje, ki so zrasli iz tistega krompirja, ki je priletel vanjo.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2017), 33.
v knjigi: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 51.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

»Nikamor ne hodi nocoj, Majda,« je stopila pred njo mati in v očeh so se ji nabirale solze, ko je druščina njenih prijateljic nestrpno čakala pred vrati, da gredo skupaj v dolino na pustovanje.
»Ja kdaj pa naj, če ne zdaj!« se ji je uprla hči, ki je pred kratkim dopolnila osemnajst let. Res je bila pridna v šoli in je le malo zahajala v družbo; odkar pa sta pred pol leta izgubili moža in očeta, se je še bolj držala doma. Nocoj pa, kot da jo je nekaj obsedlo, je hotela ven in pika.
»Glej, noči se že, sneg pada, ti pa z avtom. Tam je alkohol, ceste so nevarne, pa, veš, opolnoči se prične post, v družbi čas hitro mine, pozabila boš na uro. Pa še drugo je: Noč ima svojo moč,« jo je mati rotila in se žalostna sesedla za mizo, ko se je družba razigranih mladih odpeljala.
Bučna glasba, razgreta telesa, ki so se pozibavala v njenih ritmih, so potegnila medse tudi Majdo. In prve kaplje alkohola, ki je nevajenemu dekletu hitro stopil v glavo. Janja, njena najboljša prijateljica, ni mogla verjeti svojim očem, ko je praznila že tretji kozarec ob šanku. Obe sta bili bolj mirne narave, Majda še bolj kot ona, le da je ona večkrat kam šla in vedela iz pogovorov sošolk za marsikatero past take družbe in je bila vedno previdna. Majda pa ni imela nobenih izkušenj in poštena, kot je bila, je bila prepričana, da je ves svet pošten in nepokvarjen. »Moram ji vzeti ključe od avta,« je prešinilo Janjo in takoj je pobrskala po njeni torbici in jih dala v svojo.
»Moj Bog, saj je že pijana!« je zgroženo opazovala, ko se je vse bolj stiskala k fantu, s katerim je plesala. »Tega trezna ne bi nikoli storila,« je pomislila.
Res, Majda se je po prvem kozarcu počutila, kot da so izginili vsi predsodki, izginil je strah pred jutrišnjo kontrolno nalogo, na katero ni bila – prvič, odkar je hodila v šolo – čisto nič pripravljena. Njene misli so bile že nekaj dni na nocojšnjem plesu, kjer je bil tudi Igor, v katerega je bila prvič resno zaljubljena. Slepa in gluha za Janjine besede, da Igor menja dekleta kot majice, da lovi dekleta, za katera ve, da so še nedolžna, potem jih pa še pogleda ne več. In Majda je še bila, zato se je nocoj vrtel le okoli nje. Vsa blažena mu je naslanjala glavo na ramo in vpijala vase sladke besede, ki jih ji je šepetal na uho. Zanjo v tem trenutku ni obstajal nihče: ne mati, ki jo je čakala doma, ne Janja, ki jo je zaskrbljena opazovala od mize, ne šola, nič in nihče – bil je le Igor, postaven črnolasec iz razbite družine, polne alkohola in denarja, brez vere in brez vzgoje.
Prijel jo je za roko in jo vodil ven. Kot omamljena mu je sledila, ne da bi pomislila, kam jo pelje. Odprl je vrata svojega avtomobila in jo posadil na zadnji sedež. Šele ko ji je pričel odpenjati gumbe na bluzi, se je zavedla, kaj namerava.
»Ne, Igor, ne!« je zavpila.
»Pa saj to hočeš, mar ne,« se je zasmejal.
»Moj Bog, tega nočem! Pusti me!« Z nadčloveško močjo ga je udarila v obraz in planila iz avta. Pričela je teči po poti, ki je vodila iz vasi. Nekaj časa je tekel za njo, potem pa je zamahnil z roko in se vrnil v družbo. Ona pa je tekla, tekla, ni si upala ozreti, samo bežala je. V sami jopici, saj plašča ni oblekla, brez kape, v nizkih čevljih, vendar ni čutila ne mraza, ne snega, ki je padal, ne premočenih čevljev. Bolj ko se je vzpenjala v hrib, več snega je bilo. Bilo je temno in čeprav je dobro poznala pot, je večkrat skoraj zgrešila cesto. »Moj Bog, kaj sem storila, kaj sem storila,« je šepetala. Solze so ji močile obraz in počutila se je umazano in ponižano. Ni več čutila popitega alkohola, streznila se je v trenutku, ko je spoznala, kako pokvarjen je lahko človek.
Vsa omagana je končno le zagledala domačo hišo. V dnevni sobi je še gorela luč. Stopila je k oknu in skozi napol odgrnjeno zaveso je zagledala mamo, ki je sedela za mizo in skozi prste so ji drsele jagode rožnega venca. Molila je zanjo, za hčerko edinko in edino, za katero je, odkar je umrl mož, še živela. Polna sramu je potrkala in ko ji je mati odprla, se ji je ihte vrgla v naročje. Jokala je in šepetala: »Moj Bog, mati, kaj sem storila.« Kot dete jo je stisnila v naročje in pustila, da izjoče vso bolečino, ki se je nakopičila v njeni mladi duši. Božala je njen lepi, skoraj otroški obraz, srce pa ji je trgala bolečina, kaj se je zgodilo nocoj njeni deklici, in šele ko ji je povedala vso zgodbo, si je oddahnila.
»Veš, Majda, nocoj te je vodil sam angel varuh, da nisi podlegla, ko te je preizkušal sam satan. Ni vsak tak, kot si ti, svet je tudi pokvarjen, kar si nocoj izkusila sama. Vsaka stvar pa se zgodi z nekim določenim namenom. To je zate velika šola. Ko si odhajala, nisi videla moje bolečine, čutiš je tudi sedaj ne. To boš občutila šele takrat, ko bo čez leta tudi k tebi pritekla hčerka, če ti jo bo Bog dal. Šele takrat, ko boš sama mati, me boš razumela, tako kot jaz svojo mater razumem šele sedaj. Tudi njo je večkrat skrbelo zame in vedno me je sprejela in potolažila. Pri njej sem vedno našla toplo zavetje, dom, ki je bil poln topline in vere. Tudi ona je, kot jaz nocoj, molila zame, da me je angel varuh vodil skozi vse nevarne čeri življenja.«
Majda je molče stisnila materino žuljavo dlan in je naslonila glavo na njene prsi, vsa sreča da jo ima. In še nikoli ni občutila tolike hvaležnosti do nje kot nocojšnjo tako preizkušano noč.
KUMER, Ana, (zgodbe). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 3, str 24.

»Plapolaj, plapolaj/ večna luč pred Marijo!/ Ah, v srcu je tak tesno,/ plapolaj luč pred Marijo!// Mene obdaja tema/ blodnje in zmote globoke/ in k tebi iztezam roke,/ kraljica moja!// Ah, ti moja mladost/ z grehi ponižana,/ ah, ti večna krepost,/ tolikrat križana,/ nazaj te želim!// Tu v samoti, v smrtni tihoti/ pred tabo klečim.«
Tako je najčudovitejši roži človeškega rodu, Jezusovi in naši nebeški Materi, zapel veliko prezgodaj umrli pesnik Josip Murn Aleksandrov.
V mesecu oktobru, ko ob molitvi rožnega venca premišljujemo skrivnosti iz Jezusovega in Marijinega življenja, imamo priložnost, da se zazremo v svoje življenje. Ali ni tudi v našem srcu večkrat tesno in z zaskrbljenostjo gledamo v prihodnost? Ko nas zagrnejo problemi, težave in skušnjave, nas nenadoma obda tema in blodimo v zmotah, ki nas oddaljujejo od Boga. Ali v trenutku neizogibnega trpljenja iztezamo roke k zgodnji Danici našega življenja? Ali smo pogumni mornarji in ne bomo vrgli vesla iz rok, ampak se oklenili Marije, zvezde neba. Ona nas bo obvarovala in popeljala prek razburkanega morja življenja (prim. Franc Kimovec, Zgodnja Danica).
V trpljenju in ponižanju preizkušena mladost našega najčistejšega lirika se je zatekla k Mariji, kjer je našel skrivnostni mir za svojo razbolelo dušo, ki je bila z grehi ponižana. V samoti gozdov in žitnih polj Gorenjske pod Krvavcem je zažuborelo njegovo pesniško srce, ki je bilo naveličano mestnega življenja in se je spočilo v vznožju Kamniških Alp med preprostimi kmečkimi ljudmi. Večna luč pred Marijo je osvetlila njegovo grenko in ponižano mladost.
Rodil se je 4. marca 1879 v Ljubljani kot nezakonski sin služkinje. Po svoji nesrečni materi Mariji je bil potomec stare lahovške Murnove družine (v župniji Cerklje na Gorenjskem). Kmalu po rojstvu je moral v rejo, ker ga mati služkinja ni mogla imeti pri sebi in se je nato zaposlila v Trstu. Komaj štiriletnega ga je materina znanka Polona Kalan iz Cerkelj vzela k sebi in v njenem gospodinjstvu je z manjšimi prekinitvami ostal do smrti. Z Dunaja se je kot študent moral kmalu vrniti domov. Bil je popolnoma izčrpan in onemogel. Zatekel se je v prijazno vas Zalog (kjer sem tudi sam preživel mladost). Kmečko življenje na vasi ga je osrečilo in mu pomagalo, da je ohranil zaupanje v Boga in Marijo Pomočnico. Zaradi jetike pa je že pri 22 letih umrl v Ljubljani.
Ko je Murn občudoval lepoto gozdov in polj pod Krvavcem, je zložil pesem, ki opeva svetega Ambroža, zavetnika podružnične cerkve, kamor so romali Cerkljani ob hudi suši in prosili za dež:
»Visoko v gorah, sv. Ambrož,
svet varuješ nam suše,
oh, žeje večne, sv. Ambrož,
še varuj naše duše!«
(prim. Janez Močnik,
Podobe nekdanjih časov, str. 200–202).
Pesnik Murn je iz lastnega izkustva dobro vedel, da je duševna suša in žeja veliko hujša od telesne.
Duhovnik in pesnik dr. Vladimir Truhlar je v Murnovih pesmih našel veliko duhovnih misli, ki so se navdihovale v krščanski veri. V knjigi Doživljanje absolutnega v slovenskem leposlovju je zapisal: »Pesnik Murn je tudi sredi svoje krhkosti Kristusa visoko cenil in vanj veroval. 10. julija 1899 je pisal Ivu Šorliju: Kristus je največji etik in filozof – reformator, ki je imel v sebi najčistejše božanstvo in najjasnejše cilje; človek, ki je svoj lastni materialistični jaz (in kako težko je to!) popolnoma namestil z vsem človeštvom … Moderna doba ne prepozna več tega neizmernega altruizma (nesebične ljubezni do bližnjega), rekoč, da je čakanje na Božjo pomoč škodljivo naši energiji in strah pred večno kaznijo nesmisel. Ali pa nismo mi sami po svojem boljšem delu božanski? Ali ni človek ustvarjen zato, da dobro in plemenito dela?« (prim. dr. Vladimir Truhlar, n. d., str. 66).
Pred smrtjo je pesnik svojo teto prosil: »Molit, molit!« V ljubezni do Boga in Božje Matere Marije je zaspal, spravljen z Bogom in ljudmi.
Gotovo vsakega izmed nas podobno kot pesnika Murna obdaja tema in greh, ki ponižuje naše Božje otroštvo. V mesecu oktobru najdimo čas za molitev k Mariji, kraljici rožnega venca in kraljici miru. Marija je kot pribežališče za nas grešnike velika molivka pred Bogom. Pojdimo v njeno šolo molitve in našli bomo mir za svojo dušo!

M. Ipavec, (kolumna). v: Ognjišče 10 (2023), 84.