Zgodba

Učenec in učitelj
Učenec je prosil učitelja, da bi mu dovolil oditi od pouka nekaj minut pred koncem ure, ker bo prišel ponj oče, da ga odpelje na zdravniški pregled.
Učitelj je dečku obljubil, da ga bo pustil.
Ko se je ura bližala koncu, je učenec pobral svoje zvezke, knjige in druge šolske potrebščine ter odhitel proti vratom.
Ko se je bližal izhodu, je zaslišal glas: »Prosim, a te lahko samo spomnim, da bi rekel hvala?«

Misel

Učenec najbrž ni rekel hvala, ker je bil tako vznemirjen, ko je šel k zdravniku. Podobno se lahko zgodi vsakemu izmed nas.
Toda so tudi primeri, ko se nam stvari zdijo samoumevne in se niti ne zmenimo, da bi rekli hvala. To je lahko nepremišljeno, površno, iz navade. Včasih pa gre res za pravo nehvaležnost.
Zato si upravičeno lahko zastavimo vprašanje: Ali znamo biti hvaležni za usluge, ki nam jih naredijo ljudje, ali pa se nam zdijo samoumevne?
Morali bi se sramovati, če tolikokrat, ko nam ljudje naredijo uslugo, ne rečemo hvala.

Molitev

Gospod Bog,
prosimo te, da bi cenili dobrine,
ki jih prejemamo.
Koliko ljudi je bilo doslej dobrih do nas
in koliko jih je še sedaj.
Naj nikoli ne pozabimo dobrot,
ki smo jih prejeli,
da jih bomo znali pravilno ceniti
in se zanje zahvaljevati.
Naj nikoli ne pozabimo, da je naša dolžnost,
da se zahvalimo, ko kaj prejmemo,
in tako pokažemo, da znamo to ceniti.

Iskrica

Kdor ni hvaležen za majhno stvar, tudi za veliko ne bo. (estonski pregovor)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2008), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 71.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Vedel sem, da pride – saj pride v življenju slehernega človeka – do trenutka, ko Bog zamiži na eno oko in reče satanu:
»Dobro. Daj si duška. Da vidiva, koliko je tega moža v hlačah. Da vidiva, ali je mož v hlačah ali je v hlačah srce, v prsih pa luknja in plesniv sir!!«
Vedel sem, da pride trenutek, ko bom moral obuti Jobove čevlje, ko bom moral sprejeti njegovo usodo. Vedel sem, da bom slej ko prej moral vzeti v roko črepinjo in si, na kupčku pepela, začel praskati uljesa na svojem gnilem telesu.
Vedel sem, da pride ta dan.
Trepetal sem pred tem dnem.
Oprezoval sem in si prisluškoval.
Pripravljal sem se na ta dan.
Pa vendar me je ta dan, ko je prišel, ujel nepripravljenega.
Oprezoval sem in prisluškoval.
Trepetal sem pred tem dnem.
Vedel sem, da pride. Ta dan.
Pa vendar ga nisem opazil, ko je prišel.
Oziral sem se proti nebu. Čakal, kdaj se spusti name – od zgoraj – in me pokrije kot s plaščem.
Kdaj pridejo angeli – te ali one sorte – me dvignejo in odložijo, kot na tehtnico, na znameniti kup pepela.
Gledal sem gor...
In videl sem jasne dneve in zvezdno nebo. Videl sem oblake vseh vrst in videl tudi temo.
Potem pa sem, še sam ne vem, zakaj – morda nenadna bolečina v vratu ali kaj podobnega – spustil pogled in z grozo opazil, da že leta brodim do kolen v pepelu. Da ni ne kupček ne kup. Da je morje pepela, jaz pa – če še po vodi ne znam hoditi, kako bi znal hoditi po pepelu – tonem vedno globlje. V pepel.
Od kod ta pepel?

O koliko energije sem ‘pokuril’, ko sem hotel kaj doseči in storiti iz lastnih moči?!
O kolikokrat sem ‘gorel’ v strasti za minljivim, hipnim... za užitkom?! Kolikokrat ‘gorel’ od zavisti?! Kolikokrat ‘izgoreval’ v maščevanju?!
O koliko ladij sem ‘požgal’ in se iz trme napotil peš?! In ‘požigal’ za seboj mostove!
O koliko prepirov sem ‘zanetil’?! In kolikokrat je ‘tlela’ v meni jeza?! In kolikokrat se je ‘vnela’?!

Opazil sem z grozo, da sem obdan z ljudmi, ki me odvračajo od prave smeri. Da si pustim svetovati od ljudi, ki stojijo na bregovih tega sivega pepelnatega morja in me vabijo k sebi. Vsak na svoj breg. Vsak na svojo stran.
Opazil sem, da je moja pot skrita nekje pod vsem tem pepelom ... in da je ne vidim. Da je ne poznam. Da, če tudi bi jo spet uzrl, v meni ni več vere, da je prava.

Opazil sem z grozo, da sem sam. Da ni ne otrok ne družice. Da sem jih izgubil nekje na poti – ki je skrita pod pepelom – in da ne vem ne kdaj ne kje ... ne kako ... ne zakaj ...
Pokleknil sem, da sem se še globlje pogreznil v morje sivine ... in začel tipati in iskati. Da bi našel družico. In otroke. Da bi našel prijatelje. Da bi našel pot.
A zatipal sem le črepinje svojega razbitega življenja ... svojih razbitih sanj in načrtov ...
Zatipal sem le črepinje lončene posode, v kateri sem imel svoj zaklad ...

In ko že držim v roki črepinjo, kaj mi preostane drugega?
Začel bom strgati uljesa s svoje kože ... s svojega telesa ...
Črepinj imam dovolj, da jih izpraskam vse ... ven iz svojega življenja ...
Pepela dovolj ... da se posujem z njim in začnem znova.
»Gospod je dal, Gospod je vzel, naj bo hvaljeno ime Gospodovo!« (Job 1, 21)

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Sem redna naročnica na revijo Ognjišče. Veliko dobrih nasvetov za dušo in telo se najdem v njej.
K pisanju tega pisma me je spodbudilo vprašanje glede ‘klasičnih’ pogrebov, na katere že večina gleda kot na zastarele.
Naj omenim žalosten primer: ko se je letos mojim sosedom ponesrečilo dvajsetletno dekle, se svojci v svoji veliki bolečini niso mogli odločiti za upepelitev. Grobar pa jim je na vso moč težil rekoč, da ne bo kopal jame, češ da so zdaj takšni pogrebi staromodni in nehigienski. Oni pa imajo tu na podeželju velik družinski grob. V mestih in večjih naseljih je seveda upepelitev skoraj nuja. Na podeželju pa imamo velike družinske grobove, za katere tudi plačujemo večjo grobnino. Če si je umrli izgovoril klasični pogreb, se morajo svojci še pogajati z izvajalci pogrebnih storitev za ta tako ‘izvenmodni’ pogreb. Kar pa zadeva higieno – mislim, da mi živi onesnažujemo okolje veliko bolj kot pokojni.

Strinjam se s teboj, da smo se včasih dosti lepše poslavljali od umrlih. Na podeželju in manjših krajih so ponekod še ohranili te lepe navade in želim si, da bi jih ne opuščali. Moramo pa se zavedati, da povsod, zlasti v mestih, tega ni mogoče ne zahtevati, še manj pa izvajati. Včasih smo živeli v majhnih in prijaznih hišicah z vrtom, gospodarskim poslopjem, polnih živine, ter kokoši in zajcev, danes se pa stiskamo v stolpnicah, kot v nekakšnih panjih in še sosedov na istem stopnišču prav ne poznamo. Naj se vrnemo na stari način življenja? To je nemogoče, preveč nas je na tem božjem svetu in še več nas bo. Marsikaj se je spremenilo tudi na boljše. Če pomislimo samo na higienske razmere, prehrano, prevoze, zdravstvo, prosti čas … Kdo bi se bil pripravljen vsemu temu odreči? Verjetno malokdo.
Razmere so se spremenile in naša zahtevnost tudi. Srečni smo lahko, da živimo v kulturnem delu Evrope, na tem lepem koščku zemlje, ki ji pravimo Slovenija, in to v drugem tisočletju po Kristusu. S tem ni rečeno, da je vse lepo in prav, kar delamo in kar se nam dogaja. Nasprotno, veliko je slabega in neumestnega, kar bi morali spremeniti, kar moramo spremeniti. Veliko ljudi je v stiski, tudi pri nas, zlasti tisti, ki so brez dela. Koliko pa je še duhovne stiske, osamelih, ostarelih, pomoči potrebnih. Imeti moramo odprte oči tudi zanje, pa večkrat jih zatiskamo, da bi ne videli potreb drugih.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2016) 11, str. 6

Okrog Vseh svetih in dneva Vernih rajnih vsako leto hodimo na grobove, plačujemo maše za naše pokojne, prižigamo svečke, krasimo grobove, molimo za duše pokojnih ... Zakaj to počnemo? Ali ne bi bilo dovolj, da bi molili le za tiste, ki na tem svetu niso živeli prav krščansko, niso bili krščeni, niso hodili v cerkev in potrebujejo molitve za rešitev iz vic. Nekje sem bral tudi o zdravljenju družinskega debla z molitvijo in mislim, da imajo to prakso tudi nekatere krščanske skupnosti. Ali mi lahko, prosim, kaj napišete o tem?
Janko
Postavili ste prav primerno vprašanje za mesec november, ki pa je pravzaprav aktualno vedno. Smiselnost molitve za rajne in obhajanja svetih maš zanje, kot najvišje oblike molitve, se pravzaprav postavlja v okvir smiselnosti vsake prosilne molitve. Ker je molitev osebni pogovor z Bogom, verjetno ni nič nenavadnega, če se s tako pomembno osebo, kot je Bog sam, pogovarjamo tudi o svojih dragih rajnih. Ker o nikomer, razen o razglašenih svetnikih, ne moremo biti gotovi o njegovem stanju ob smrti in po smrti, je verjetno primerno, da v tem pogovoru spregovorimo z Bogom tudi o usodi naših dragih rajnih in mu jih znova in znova priporočamo ali pa se zanje zahvaljujemo. Tega pravzaprav ne potrebuje Bog, ki ga gotovo ni treba spominjati na nič, ampak mi, da lažje ohranjamo občestvo z rajnimi, ki so prestopili v povsem nov način bivanja. Svetopisemsko sporočilo pa je tudi zelo jasno, da Bog želi, da pri nekaterih stvareh sodelujemo, da nas želi imeti pri njih za sodelavce in da določenih dogodkov ne bo, če z njim ne bomo sodelovali. Celo tako veliko dejanje, kot je npr. stvarjenje novega človeka, je Bog povezal s sodelovanjem s človekom, z očetom in materjo. Zato ni nič nenavadnega, če želi naše sodelovanje tudi pri dokončnem podarjanju večnega življenja človeku, ki sicer pripada samo Bogu. Ali ni nadvse častno, da smo lahko pri tako veliki stvari soudeleženi!?
Še en vidik naše molitve za rajne je lahko zgovoren in spodbuden. Molitev je vsekakor ena izmed najbolj duhovnih dejavnosti človeka in ima zato močan nadčasovni in nadkrajevni značaj, saj Bog ni ujet v prostor in čas, ki ga doživljamo samo telesno duhovna bitja. Zato lahko morda vsaj skromno dojamemo, da ima molitev pri Bogu svoj ‘učinek’ tako za ‘naprej’ kakor za ‘nazaj’. Kar pomeni, da ima smisel moliti za rajne tudi, če so oni sicer že ‘onkraj’ vic, če se malo po domače izrazim. Saj je Bog tudi to našo molitev nekako že ‘v naprej’ ‘vračunal’. Ko razmišljamo o teh razsežnostih našega duhovnega sveta, smo malo v zadregi, kako se izraziti, ker imamo na razpolago omejen besednjak in izkušnjo življenja v zemeljskem življenju, izraziti pa moramo presežne resničnosti, ki so pravzaprav onkraj teh naših izkušenj (zato sem nekatere izraze postavil v navednice). A vendar nam je v Svetem pismu in tradiciji Cerkve razodeto, da lahko zaslutimo pomembnost molitve za naše rajne.
Obisk grobov naših rajnih je nekaj plemenitega in dobrega. Je kot nek ‘dotik’ naših dragih, saj je grob kraj, kjer počivajo njihovi posmrtni ostanki. Za ljudi, ki smo telesno duhovna bitja, je pomemben tudi kraj. Bog se je učlovečil v Jezusu Kristusu prav zato, da bi za nas postal tudi ‘prostor’, ‘kraj’. Obisk groba naj pomeni obisk človeka, ki smo ga imeli radi in da, kljub smrti, potrebujemo njegovo telesno bližino. V vsej polnosti se te potrebe in njene pomembnosti zavemo ob razglašenih svetnikih in njihovih posmrtnih ostankih, ki jih imenujemo relikvije. In če so tudi naši dragi rajni že končali svojo pot očiščevanja, so tudi že med ‘vsemi svetimi’ in so njihovi posmrtni ostanki v grobu tudi relikvije ali ‘moči’ svetnikov, kakor so relikvije mučencev imenovali v prvi Cerkvi in jih na krščanskem Vzhodu še vedno. Tudi zato je primerno in vredno ter dobro obiskovati grobove. Seveda brez pretirane ‘navlake’; v smislu pretiranega krašenja grobov – še posebej če je zato, da bi drugi videli; tudi sveča je dovolj ena.
Izrednega pomena pa je poskrbeti, da se za rajne obhajajo svete maše. Te oblike pobožnosti in molitve za naše pokojne, nismo uspešno prenesli mlajšim generacijam. Sveta maša je seveda najpopolnejša molitev: je zahvala za njih življenje in prošnja za njih večno življenje pri Očetu. Ker je v vseh obhajanjih svete daritve ponavzočena ena sama in edina Kristusova daritev, ni najbolj pomembno, da se daruje vedno samo v domači župniji, če ni več prostega mašnega namena, ampak se lahko daruje tudi drugod, sami pa se udeležimo svete maše doma. A smo vseeno pri isti Kristusovi daritvi, kakor če bi domači duhovnik maševal po tem namenu. Zato je prav, da verniki velikodušno dovolijo, da župnik odda njihov mašni namen drugemu duhovniku, ki morda nima več dovolj mašnih namenov za vsakdanje obhajanje svete maše, sami pa z enako gorečnostjo prisostvujejo sveti daritvi v domači cerkvi. S tem pa storimo tudi dobro delo pomoči tistim duhovnikom, ki morda nimajo več rednega mašnega namena, saj pri nas duhovniki pretežno živijo prav od tega daru, ker nimajo redne mesečne plače.
Kar se pa tiče molitve za ozdravitev družinskega debla, naj omenim samo nekaj najpomembnejših vidikov. Samo ime in prvotni način ne izhajata iz katoliške tradicije, ampak iz nekaterih drugih krščanskih skupnosti. Se pa je v zadnjem času ta oblika molitve pojavila tudi v nekaterih katoliških molitvenih skupinah in tokovih. Molitev za osvoboditev od greha in njegovih posledic je sicer stalnica tudi v katoliški Cerkvi in je povezana največkrat z drugimi molitvami in zakramenti. V osnovi je pojmovanje, da ima greh več sestavin: krivdo in časne ter večne posledice. Krivda je vedno osebna in jo Bog odpusti pri spovedi ali popolnem kesanju, prav tako večne kazni. Časne kazni pa ostanejo tudi po spovedi, še posebej pa so močne, če do kesanja in odpuščanja ne pride. V vsakem primeru pa te posledice greha delujejo na tistega, ki je grešil, kakor tudi na druge ljudi in zato lahko ostajajo prisotne tudi v naslednjih rodovih. Saj poznamo nemalo primerov, da se določeni grešni ‘vzorci’ pogosto ponavljajo iz roda v rod; npr. alkoholizem, grobost, preklinjanje ... Sicer ima vsak človek gotovo v svojem življenju tudi možnosti, da se s svojo svobodo in z Božjo pomočjo osvobodi teh negativnih posledic grehov svojih prednikov. In pri tem lahko pomaga tudi molitev za osvoboditev od teh posledic grehov, ki ostajajo prisotne v družinskem deblu. Dokaz, da te posledice ne delujejo avtomatsko, so primeri, ko so v neki družini nekateri posamezniki obremenjeni z določenim zlom, ki lahko izvira iz grešnosti prednikov, drugi pa ne. Kadar tako pojmujemo to molitev, se mi zdi sprejemljiva in je pravzaprav nekaj običajnega ter lahko marsikomu pomaga, da se osvobodi določenih »vezanosti«, ki imajo lahko svoj izvor v posledicah grešnih odločitev prednikov. Nikakor pa ni edini zveličavni način. Saj je končno vsaka sveta maša najmočnejše zdravilo proti vsaki odvisnosti od zla in vsaki posledici greha, ker je neposredno posedanjenje Kristusove daritve na križu in njegovega vstajenja. In samo v Njem je prisotna vsaka resnična zmaga nad zlom.
TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 11, str 47.

Zgodnjega nedeljskega jutra v januarju sta starša zvedela za pretresljivo novico, da se je njun najmlajši sin, star komaj 18 let, ustrelil s puško. Ko je duhovnik prišel v njihovo hišo, je povsod, kamor se je obrnil, srečal samo globoko in težko žalost. V hiši in pred njo so bili prijatelji ali sorodniki pokojnega fanta in vsi so bili zelo potrti. Nekateri so kar na glas jokali. Edini prostor, kjer se je duhovnik lahko govoril s staršema, je bila njuna spalnica. Objeli so drug drugega in tako izrazili svojo nemoč, bolečino in žalost. Potem so sedli na posteljo in duhovnik je zanju molil. Nato pa je predlagal zakoncema, naj prosita Boga, da bi bedel nad njunim življenjem ob težki nesreči, ki ju je doletela, ter jima pošlje svojega Svetega Duha.
Čez šest mesecev je oče dogodek takole opisal: »Prosil sem Boga, naj napolni moje življenje s Svetim Duhom in skoraj takoj sem začutil mirno toplino po vsem telesu. Bilo mi je, kakor bi me kdo od znotraj odtajal. Takrat sem sklenil mir z Bogom in s svetom ... Ne razumite me napačno: tudi kristjani jočemo in tudi jaz jočem za svojo družino in za svojim sinom. A tudi ko to delam, sem miren.«

Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence,
se ne bojim hudega, ker si ti z menoj. (Ps 23,4)

Ti sam si štel moje tavanje,
spravil si moje solze v svojem mehu,
mar niso v tvojem štetju? (Ps 56,9)

Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi,
mož bolečin in znanec bolezni,
kakor tisti, pred katerim si zakrivajo obraz,
je bil zaničevan in nismo ga cenili.
V resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine ...
On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov,
strt zaradi naših krivd.
Kazen za naš mir je padla nanj,
po njegovih ranah smo bili ozdravljeni. (Iz 35,3-5)

Ko pa si bo to, kar je propadljivo, obleklo nepropadljivost, in to, kar je umrljivo, obleklo neumrljivost, tedaj se bo izpolnila beseda, ki je zapisana:
Smrt je použita v zmagi. (1 Kor 15,54)

Nočemo pa, bratje, da ne bi vi ničesar vedeli o tem, kako je s tistimi, ki so zaspali, tako da se ne boste vdajali žalosti kakor drugi, ki nimajo upanja. Če namreč verujemo, da je Jezus umrl in vstal, bo Bog tiste, ki so zaspali prek Jezusa, privedel skupaj z njim. (1 Tes 4,13-14)

Vso svojo skrb vrzite nanj, saj on skrbi za vas. (1 Pt 5,7)

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 6 (2006), 58-59.
knjiga: Obrisal bo solze z njihovih oči, (Zgodbe za dušo. Nova serija 1), Ognjišče, Koper, 2022, 50.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Vem, da november ni najbolj primeren mesec za izdelavo sveč, vendar jih boste v tem mesecu potrebovali kar nekaj.
Take, prave sveče, so svojčas izdelovali iz čebeljega voska. Tudi v Hvalnici velikonočni sveči slišimo, da “prinašamo svečo, ki je delo marljivih čebel in znamenje nove luči”. Zato bo najbolj prav, da vosek za svoje sveče iztisnete iz svojih dobrih del. Tistih del, za katera pravi Jezus, da naj jih ljudje le vidijo in zaradi tega slavijo nebeškega Očeta. (Mt 5, 14-16) Marsikdo se bo zaradi premajhne količine znašel v težavah, a goljufanje kljub temu odsvetujem. Resda nas Pavel v pismu Efežanom poučuje, da nismo odrešeni zaradi naših del (Ef 2,9), a prav ob takih prilikah se za resnične in pravične izkažejo Jakobove besede: »Pokaži mi svojo vero brez del in jaz ti bom pokazal vero iz svojih del« (Jak 2,18).
Ogenj, ob katerem boste zmehčali svoj vosek, greste lahko iskat na več koncev. Lahko uporabite goreči grm ( 2 Mz 3 in 4,1-17), ali pa kar ognjeno peč (Dan 3,19-30). Lahko razpihate žerjavico (Jn 21,4-14) ali pa uberete bolj sodoben pristop (Apd 2,1-4), a kakorkoli že ... postanite voljna snov v Gospodovih rokah. Pustite se pregnesti in razvaljati, pustite se razrezati in (pre)oblikovati. Zaupajte Njemu, ki vas je “stkal v materinem telesu” (Ps 139,13), in mu pustite, da dokonča svoje delo.
Za stenj boste morali poiskati vrvico. Če ste v oktobru izdelali svoj rožni venec, zdaj ne boste imeli večjih težav. Le vezi za stenj boste poiskali med tistimi, ki vas vežejo na vaše pokojne: na vse tiste vaše drage, bližnje in daljne, ki že uživajo svetlobo večnega življenja!
Tako pripravljene sveče boste prižgali na grobovih za Vse svete ... In boste videli, da je ta drobni trepetajoči plamen odsev Večne luči ...
Prižgali jih boste pred križi na Vernih duš dan ... In boste videli, kako se vam v tem drobnem trepetajočem plamenu vrstijo obrazi vaših sorodnikov, prijateljev in znancev ...
Prižgali jih boste na zahvalno nedeljo ... In boste videli, kako v tem drobnem trepetajočem plamenu izginjajo vse velike, napihnjene besede, medtem ko bo dim s sveče izpisal skromen: hvala ...
Prižgali jih boste ob koncu cerkvenega leta, v čast Kristusa Kralja vesoljstva ... In boste videli, da je ta drobni, trepetajoči plamen podoba vas samih, ko drobni in trepetajoči, ponižni in skromni klečite pred Vsemogočnim ...
In če je bilo vaših dobrih del veliko, jih boste lahko prižigali še v adventu ... Da bo drobni trepetajoči plamen gorel v čast Prihajajočemu ... Da bo Krstnik lahko prižgal ogenj, ki bo požgal drevesa, ki ne obrodijo dobrega ... Da bosta Jožef in Marija našla pot do Betlehema ... In pastirji pot do hleva ... In mi pot do samih sebe ... do vere ... do Boga ...

G. Čušin, Na začetku, v: Ognjišče 11 (2012), 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Puščavski očetje, starodavni učitelji duhovnega življenja, so v svojih strogih puščavniških izkušnjah odkrili zanimiv pojav, da človeka po nekem času prizadevanja za dobro s skušnjavo nesmisla napade t. i. »opoldanski demon«. Govorimo o občutku, ki se pojavi sredi dneva, ko se človek po jutranjem zaletu upeha. Čas rutine, odpora, utrujenosti, nezanimanja, mlačnosti, otopelosti, »vseenosti« je to, skratka, naveličanosti. In ta demon, ki ga navadno kot takega niti ne prepoznamo, človeka napade sredi dneva, sredi prizadevanja za nekaj, tudi sredi življenja. Menda temu rečemo »kriza srednjih let«. Pojavi se sredi poslanstva, ko mineta prvotna gorečnost in želja po delu, takrat, kadar se zdi, da bi ga morale izkušnje in energija z lahkoto ponesti naprej. In tako lahko kar naenkrat vse, kar se ti je nekoč zdelo vredno in pomembno, postane monotono in dolgočasno, »brezvezno«, kakor da nobena stvar ni več vredna našega truda.
Take vrste lenoba, ki od znotraj razjeda življenje, dokler ga ne pusti kot prazen ovoj, se zdi, da je legla nad naš čas, tudi nad naše krščanstvo. Naš idealizem nad življenjem in tudi nad Cerkvijo dobiva strašno grde udarce. Tudi take pod pas, težke, nepričakovane. In ko se mora človek ukvarjati z debatiranjem o stvareh, o katerih naj se sploh ne bi smelo debatirati, ko se huduje nad nepremakljivim stanjem v politiki, ko so zločinci oproščeni in so ljudje dobrih namenov kaznovani, je skoraj normalno, da se človeku ne ljubi več delati in se truditi. Normalno, da bi rad dvignil roke nad vsem in rekel, da se tega ne gre več.
Naš čas je čas opoldanskih demonov, utrujenosti duha, umiranja idealov, izmučenosti dobronamernih, obupanosti verujočih. Moral je priti. Menda pride za vsako generacijo, za vsak dan, vsako življenje. Morda niti ne toliko zaradi šibkosti, ki nam jo je prizadejalo vsesplošno udobje, morda niti ne zaradi prepričanja, ki nam ga je to dalo, da nam vse pripada in da nam mora vse uspeti ter da nima smisla živeti, če ni tako, kakor smo si zamislili. Morda prav zaradi nuje, da se v življenju potrdijo stvari, ki smo se jim odločili slediti, ker se prav v času življenjske krize človek dejansko odloči, kdo zares hoče biti in kakšno življenje želi imeti.
Skušnjava takega časa je seveda v tem, da bi svoje življenje popolnoma zamenjali, kakor da to, v katerem smo se doslej trudili, nima nobene bodočnosti več. Revolucionarno postopanje s svetom nam je precej domače. Smo pač tudi generacija odmetavanja, ne popravljanja, ker je kupovanje novega celo cenejše, pa še lagodnejše. A revolucija, kakor nas uči zgodovina, nikoli ni dobra rešitev.
Naši dedje bi nam o tem znali veliko povedati. Te dni sem se potikal po nekoliko bolj odmaknjenih koščkih Krnskega pogorja, ki je še vedno bogato posejano z ostanki prve svetovne vojne. Prav z njimi so po krvavi moriji in skoraj do temeljev uničujočem boju naši dedje popravljali strehe, v Drežnico so »pleh« za strehe nosili celo izpod Bogatina sem.
Tako se popravlja naš čas, tako se danes še lahko veruje, še upa, še ljubi naš svet. In tako se je mogoče zoperstaviti opoldanskemu demonu in otopelosti.
 P.S.: Ta »pleh« je še vedno v uporabi.

M. Rijavec, Na začetku, v: Ognjišče, 11 (2024), 3.

Gledam skozi okno v oblačen in čemeren dan – popolnoma se ujema z mojim razpoloženjem. Zunaj nihajo veje sem in tja, povešene veje starih jablan. Vse se počasi pripravlja k počitku. Tudi narava.
Hrup pri vratih me predrami, še bolj pa lajež psa; očitno je zagledal tujca pred pragom. Tudi ko zavpijem nad njim, ne utihne. Renči in ne odneha, tako kot pri poštarju, čeprav ga vidi vsak dan. Ko končno vse potihne, se spet naslonim nazaj in mislim, mislim... Še preden se spet obrnem k oknu, se nekdo pojavi na vratih. Ženska, velika, suha, suha, v črnini.
»Dober dan,« reče in takoj jo poznam po glasu. Marta je! Tašemasta Marta! Dvignem glavo in nekaj zamomljam v odgovor, nekaj nejasnega. Jezna sem in presenečena, kaj ona dela tu.
»Nekaj je prišla prosit! Kaj pa drugega! Tašemasta Marta zna samo to,« me prešine. Po vseh vaseh je že znana po tem, da prosjači. Malo za hrano, malo za denar, tudi za pijačo. Zakaj je Marta še Tašemasta zraven? Ljudje radi dajo svoje vzdevke. Po videzu in vedenju. Marta ga je dobila verjetno zato, ker se tako oblači. Smešno, šemasto. Ali pa zato, ker včasih tako čudno govori. Zmedeno, hihitavo in nerazločno. Včasih sva skupaj delali. V fabriki, kjer je bilo vedno dosti takih nenavadnih žensk.
»O, Marta,« končno le izustim in ji namignem, naj sede. Vidim, kako bega z očmi sem in tja in išče stol, kamor bi sedla.
»Kako si kaj,« rečem. Pa še to malo čudno. Kakor da mi je žal, da je prišla. In res je temu tako.
»Sem, kot sem,« reče. »Ne najbolje, saj veš ...«
Nekaj zamrmram v odgovor. To, da bom slab sogovornik, verjetno ve. Ve tudi, da nikamor več ne grem, ker ne morem. To pa ni najbolje, saj ženske tako rade govorimo o tem in onem, o rečeh, ki se nas ne tičejo, in o rečeh, za katere smo vesele, da se dogajajo drugim. Drugim, samo da se nam ne!
»Zakaj si pa taka, no, saj ti si vedno ...« le začnem nekaj jecljati in pomignem proti njeni čudni pojavi. Tašemasta Marta, vseskozi znana po tem, da se živo pisano oblači, zdaj nosi črnino. Celo ruto ima črno.
»A, a, to ...« reče in pogleda po sebi. »Veš, umrl je! Miha je pobralo. Kar naenkrat. Zdaj sem sama. Čisto sama!«
Visoki, preklasti Miha, tudi vaški posebnež, je z Marto živel že dolgo. Vsi so se norčevali iz te zveze. Oba sta pridno popivala, povsod ju je bilo dosti, vsi so se spraševali, kako pri tako nizki Martini invalidski pokojnini in Mihovemu socialnemu dodatku, to zmoreta. Ko sta na večer, včasih že zjutraj, veslala proti stari hiši, kjer sta stanovala, so se ljudje ozirali za njima in si privoščljivo govorili: »Ja, oba sta fraj, nobenemu ni treba iti delat, on je na socialni, ona invalidsko penzijo vleče, kaj pa jima manjka! Pa Miha zraven še nekaj škreblja po lesu in tisto prodaja.«
O, pa jima je manjkalo! Velikokrat sta komaj spravila skupaj tiste evre za stanarino. Lastnik pol podrtije, ki ji je vedno pravil hiša, je znal zaračunati stanarino! Dokler je Miha še kaj naredil, popravil stopnice ali ograjo ali zamenjal kakšno pipo, je šlo. Tudi rezbaril je, vseskozi se je rad ukvarjal s tem. Turisti, ki so tu in tam prišli, ali bolje rečeno zašli v to zakotno vas, so ročno delo radi kupili. Ko pa je Miha začel omagovati in je samo še pil in hodil okrog, je lastnika minilo. Podil ju je ven iz tiste podrtije, prepričan, da če se ju znebi in bajto podere, bo dobro prodal. Parcela, na kateri je elektrika in voda, bo zazidljiva, torej tudi z dokumenti ne bo težko.
Vse to bi se zgodilo, pa se ni! Vsaj za časa Mihovega življenja ne!
Miha je bil prebrisan in trmast in dokler je bil, je vse ostalo tako, kot je.
»Kar sama sem ostala, je vse slabše,« je spet začela Marta. »Kadar ni pil, je bil Miha dober z mano. Prav dober!«
»A dober, praviš ...«
»Zdaj, ko ga ni, pa sem morala veliko reči že prodati. Da sploh preživim. Prej sta le bila dva dohodka ...«
»Ja? Kaj si pa prodala?«vprašam, čeprav me pravzaprav ne zanima.
»Prodala sem spalnico, ki še odplačana ni, pa hladilnik, pa televizor, podarila nama ga je Jerica, zdaj pa je jezna name in hoče denar nazaj. Jaz ga pa nimam! Kje pa naj ga vzamem!« Jerica je bila njena najstarejša, živela je v Kranju, redko se je spomnila na mamo. Kar sta živela skupaj z Mihom, pa sploh ne več.
»Kaj pa Jakob? Se ti kaj javi? Tudi on že ima službo,« rečem in kar malo sitno mi je. Jakob je bil njen vnuk.
»A Jakob ... To je pa druga pesem. On se me je odrekel, že kdaj ... Ni ga več blizu. Verjetno ga Jerica tako uči. Otroci, veš ... Vseeno je, ali jih imaš ali jih nimaš! Ko jih rabiš, ni nobenega nikjer!«
Molčim in povesim glavo.
»Oprosti, saj vem ... Eni so dobri. Otroci in vnuki. Tvoj je bil, pa je moral tako mlad zapustiti ta svet. Tako to je.«
Dregnila je v mojo rano, pa sem molčala. Molčala in ji zavidala. Da je taka, kot je. Da vse tako dobro prenaša. Nekaj časa sva bili obe tiho.
»Miha je bil dober rezbar, prave umetnine je delal,« sem spet začela.
»Ja, dokler je mogel, je delal prav lepe reči ... Glej, prinesla sem ti nekaj,« je rekla in pomolila proti meni velik lesorez. »Eno sliko sem ti prinesla. Ti jo boš znala cenit ... Še ta mi je ostala. Druge sem morala prodati! Skoraj zastonj sem jih dala.« Vzela sem sliko iz njenih rok. Lepa, topla je bila, neki belokranjski motiv je bil na njej, breze ob vodi in rože. Velika nakodrana reka je bila vrezana v les in breg ob reki poln rož. Miha je bil iz tistih krajev doma.
»Ni slabo,« sem rekla. »Koliko pa je?«
»Saj sem že rekla, da ti jo dam zastonj. Pa tudi ... Izseliti se bom morala in nimam je kam dati.«
»Aha ...«
Pogledala sem na Marto od strani: ozek, bled obraz ošiljena brada in trpko stisnjena usta. Črnina je le še bolj poudarjala njeno bledico. Morala bi začutiti usmiljenje ali vsaj nekaj podobnega, pa se v meni ni nič zganilo. Trda in čudno otopela sem obstala na stolu.
Ko se je Marta poslovila, me je prosila za nekaj drobiža za avtobus. Rekla sem ji, da ga nimam. Lahko bi šla malo pobrskat po predalu, pa nisem.
Zunaj je začelo spet deževati. Pomislila sem samo, kako da ta šmentani dež ne zna nehati. Na Gorenjskem je samo dež. Dež in megla, vsak dan isto. Pust in prazen vsakdan. In še nje mi je bilo treba ...
Marta je zamrmrala suho in tiho adijo in šla. Ven, v mrzel, deževen in vetroven dan. Gledala sem za njo, dokler se ni skrila za ovinkom. Dež se je kar cedil že po okenski šipi.
»Morala bi ji dati dežnik, saj jim imamo v veži, vsak dan jih rabimo. Gotovo jih je videla in si mislila svoje,« me je kar naenkrat prešinilo. »Mokra bo in nima denarja za avtobus,« se je začela oglašati vest. Potiho, počasi, potem pa vedno glasneje.
»Bo že, saj je utrjena, vsega hudega vajena,« sem rekla naglas. Kakor v opravičilo.
Pa ni pomagalo!
“Je v meni zaradi moje žalosti in nesreče, katere ni nihče kriv, ugasnila vsa človečnost? Kam me bo to pripeljalo! Kam?” Dolgo sem še premišljevala in vedno huje mi je bilo. Nazadnje sem se vsa pretresena in zmedena razjokala.
Pred mesecem dni pa sem zvedela, da Marte ni več. Da se je utopila. Sava da jo je naplavila na breg, vso razcapano, v svojih črnih cunjah, ki jih verjetno od Mihove smrti še ni slekla.
»Uboga Tašemasta Marta,« so rekli ljudje. »Kako nesrečno je končala. Kar so jo vrgli iz stanovanja, je živela kar pod kozolci. Ni čudo, da je obupala. Nič čudnega ni ...«
Res je! Nič čudnega ni. Ampak ljudje smo tako, kot smo. Mogoče bi zaradi svojih nesreč in žalosti še bolj morali videti drugega!
Zdaj je tako prepozno.
Kako zelo pa lahko peče vest, tega se vedno bolj zavedam.
Pa je ta tudi Martino tiho odpuščanje? Nimam odgovora ...
ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 42.