Bogat perzijski trgovec je imel slavca, zaprtega v veliki kristalni kletki, in je nadvse rad poslušal njegovo ubrano petje.
»Moj slavec ima vse, kar si lahko poželi,« je govoril, »prepričan sem, da je najsrečnejši ptič v Perziji.«
Nekega dne se je trgovec odpravil na dolgo pot, da nakupi svilo in dišave. Pot ga je vodila tudi skozi gozd, kjer je nekoč živel njegov slavec. Vprašal ga je, ali ima kakšno sporočilo za svoje brate in sestre?
»Reci jim, da mi gre dobro in vprašaj jih, ali imajo morda oni kakšno sporočilo zame.«
Trgovec je storil, kakor mu je bilo naročeno. Ko se je vrnil domov, se je takoj oglasil pri svojem slavcu.
»Enega tvojih bratov sem vprašal, ali ima kakšno sporočilo zate,« je dejal trgovec, »toda namesto odgovora je padel na tla in nepremično obležal v travi. Mislil sem, da je mrtev. Položil sem ga na zemljo in se odpravil proč, tedaj pa je zakrilil s perutmi in odletel na drevo. Večkrat sem ga poklical, pa se ni odzval ... Menim, da so tvoji bratje pozabili nate.«
Slavec je žalostno sklonil glavo in se ves dan ni dotaknil hrane in pijače.
Ko se je trgovec naslednje jutro odpravil k slavcu, ga je našel negibno ležečega na dnu kletke. Prosil ga je, naj poleti in zapoje, a ptič se ni premaknil. Trgovec je odprl kletko in slavca nežno pobožal. Toda ta ni niti trznil. Mož je pomislil, da je ptič mrtev, s solzami v očeh ga je položil na travo in odšel. Ko je odhajal, ga je želel še zadnjič pozdraviti. Obrnil se je in kaj je videl? Slavec je začel zamahovati s perutmi in zaslišalo se je njegovo lepo petje. Veselo je vzletel in pel: »Hvala za sporočilo, ki si mi ga prinesel. Bilo je najlepše sporočilo, kar sem jih kdaj prejel.«
In odletel je proti gozdu.

Sporočilo svobodnega brata slavca zaprtemu je bilo: »Naredi to, kakor sem naredil jaz, in boš rešen!« Jezusovo velikonočno sporočilo je sporočilo svobode in novega življenja.

RUSTJA, Božo. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 95.

priloga

250-letnica Narodne univerzitetne knjižnice

tema meseca

Teologija osebnega stila

gost meseca

Tomaž Simčič

Preberite več: Maj 2024

»Slovenci smo narod pevcev in vsi narodni običaji so prepleteni s pesmijo, pa če pogledamo tiste, ki spremljajo odločilne dogodke osebnega življenja, ali one, ki so v zvezi s koledarskimi prazniki vseh vrst, ne glede na vse druge priložnosti, ko se pesem še lahko oglasi. Prav nemogoče je govoriti o slovenskih ljudskih običajih, ne da bi omenjali pesmi. Enako pa tudi pesmim ne moremo odmisliti njih življenjskega okvira in jih obravnavati kot poseben pojav zunaj prostora in časa, zgolj kot predmet za učene raziskave. Nosilec pesmi je vendar človek, zato je tudi pesem po svoje nekaj živega.« Tako je o naši ljudski pesmi zapisala etnomuzikologinja Zmaga Kumer v svoji monografiji Pesem slovenske dežele (Obzorja, Maribor 1975), v kateri z izbranimi primeri iz vseh pokrajin in vseh vrst pesmi predstavi slovensko pesemsko izročilo.

»ZA ŠOLO TE JE ŠKODA!«
Luč sveta je zagledala na jurjevo, 24. aprila 1924. »Rojena sem Ribničanka, po mami, oče je prišel kot uradnik v Ribnico in tam je spoznal mamo, ki je bila učiteljica.« Poklic staršev je vplival na poznejše življenje hčerke edinke. Osnovno šolo je naredila v Ribnici, gimnazijo pa v Celju, kamor je bil prestavljen oče. »To so bila najlepša leta moje mladosti.« Po nemški zasedbi Celja jim je uspelo priti domov, v Ribnico, in tam je preživela huda vojna leta. Jeseni 1945 so prišli v Ljubljano, kjer je Zmaga študirala slavistiko in leta 1948 diplomirala. Njen cilj je bil poučevanje slovenščine na gimnaziji. Že od otroških let je imela veselje do glasbe, zato je ni hotela povsem opustiti. Profesor Marijan Lipovšek ji je svetoval, naj se vpiše na folkloristiko, sekcijo za glasbeno narodopisje, ki jo je ustanovil in vodil France Marolt (1891–1951).
Ribnica, rojstni kraj Zmage Kumer. - Zgodnje otroštvo, na desni Zmagina mama. - Cvetna nedelja, motiv iz knjige Pesem slovenske dežele. - France Marolt jo je pritegnil s folkloristiko.
Zaznal je njen talent in po nekaj predavanjih jo je vprašal, kaj namerava po končanem študiju. Odgovorila mu je, da bo profesorica na srednji šoli. »Za šolo te je škoda,« je dejal. »Pri meni je ravno mesto prazno, premisli, če hočeš ostati tukaj.« Službo je nastopila 1. februarja 1949, jo takoj vzljubila in v njej vztrajala do upokojitve (1988), pa tudi potem se ni mogla ločiti od svojega ljubljenega Glasbenonarodopisnega inštituta. »Svoje delo je vedno doživljala in sprejemala kot poklicanost in zato tudi kot poklic, ki ji je bil dan in ga je opravljala z največjim veseljem in entuziazmom,« je zapisal njen sodelavec Marko Terseglav. Posvečala se je vsem področjem etnomuzikologije, njena prva ljubezen pa so vedno bile pripovedne pesmi. Po diplomi na Glasbeni akademiji (1952) je z disertacijo Slovenske priredbe srednjeveške božične pesmi Puer natus in Betlehem je leta 1955 doktorirala. Kot znanstvena svetnica je z veseljem nadaljevala svoje raziskovanje slovenskega pesemskega izročila. Ljudska pesem je bila zanjo »odsev nepokvarjene duševne pokrajine preprostih ljudi«.

DOLGA POLICA NJENIH KNJIG
Sad njenega marljivega in vztrajnega dela je 35 knjig in okrog 450 naslovov strokovnih zapisov v slovenščini in nemščini. Februarja 2016 so v Muzeju v Ribnici odprli njeno spominsko sobo; stalno razstavo dopolnjuje publikacija Podobe ustvarjalnosti dr. Zmage Kumer, v kateri je njena sodelavka dr. Marija Klobčar sistematično predstavila njena najpomembnejša dela. Tukaj navajamo le nekatera. Svojo pripadnost Ribniški dolini, kjer ji je tekla zibelka, je izpovedala s knjigo Ljudska glasba med rešetarji in lončarji v Ribniški dolini (1969). Na njeno pobudo je pri Slovenski matici zaživela zbirka Slovenske ljudske pesmi, znanstveno-kritična izdaja vseh doslej znanih slovenskih ljudskih pesmi z napevi, ki naj bi nadgradila Štrekljevo zbirko, toda doslej so izšle šele štiri knjige pripovednih pesmi. Koroška je bila njena druga domovina in poskrbela je za izdajo zbirke Ljudske pesmi Koroške (1986–1998), ki obsega pet knjig (za vsako dolino).
Glasbenonarodopisni institutv Ljubljani. - Za delovno mizo doma. S skladateljem Urošem Krekom. -  Zoisova nagrajenka, l. 1998.
Celovit pregled slovenske ljudske pesemske dediščine podajata obsežni knjigi Pesem slovenske dežele (1975) in Slovenska ljudska pesem (2002). Po uradni upokojitvi se je posvečala obravnavi posamičnih zvrsti ljudskih pesmi. V predgovoru svoje knjige Čez polje pa svetinja gre (Celjska Mohorjeva družba, 1994), ki vsebuje nabožne pripovedne pesmi, je zapisala: »Slovenija je bogata dežela ... Naše bogastvo je tudi ljudsko izročilo, ki mu je krščanstvo vtisnilo tako izrazit pečat, da ga ni mogoče prezreti. Ne samo, da je naša zemlja posejana s cerkvicami kakor nobena druga na svetu, tudi našega pesemskega izročila si ne moremo misliti brez nabožnih pesmi.« Pripravila je tudi pesmarici slovenskih ljudskih pesmi: Eno si zapojmo (1995) in Še en si zapojmo (1999). Na podlagi gradiva, zbranega na terenu, je nastalo njeno delo Slovenska ljudska glasbila in godci (1972), dopolnjena izdaja pa z naslovom Ljudska glasbila in godci na Slovenskem (1983).

SPOŠTOVANA DOMA IN V SVETU
Svojo ljubezen do zaklada ljudskega izročila je hotela posredovati mlademu rodu tudi s pedagoškim delom. Dolga leta (1953–1989) je predavala na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, nekaj let tudi na Akademiji za glasbo. Za svoje učence je sestavila učbenika: Uvod v glasbeno narodopisje (1968) in Etnomuzikologija (1977, 1988). Kot gostujoča predavateljica je bila povabljena na tuje univerze. Sodelovala je z najpomembnejšimi raziskovalci ljudske pesmi drugih narodov na strokovnih srečanjih ali kot članica različnih odborov. »Nikdar nismo imeli občutka, da smo iz malega naroda, temveč smo bili popolnoma enakopravni.« Skoraj tretjino svojih del je izdala tudi v tujini, kjer je bilo njeno raziskovalno delo zelo cenjeno, o čemer priča Herderjeva nagrada, ki jo je prejela leta 1992. Doma je bila leta 1998 za življenjsko delo nagrajena z Zoisovo nagrado, v okviru stroke pa z Murkovim priznanjem (1989) in Štrekljevo nagrado (2003). Pri svojem delu je bila v živem stiku z ljudmi. »V svojem poklicu ne bi imela uspeha, če se ne bi znala približati ljudem.« Na teren je prvič odšla leta 1952 kot vajenka s Tončko Maroltovo, in sicer v Vipavsko dolino in na Tolminsko. Poznali so jo v neštetih vaseh na vsem ozemlju, kjer je doma slovenski jezik. Poznali so jo tudi po radijski oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi, katere namen je bil poslušalcem predstaviti zaklad ljudskega izročila. Njen začetek sega v sredino šestdesetih let in je bila ena najbolj poslušanih oddaj na ljubljanskem radiu.

Folklorna skupina France Marolt. -  Tri od 35 Zmaginih knjig.Po upokojitvi (1988) si je za bivališče izbrala Dom počitka v Gornjem Gradu, vendar je še ustvarjala: prevajala je za mednarodno revijo Communio in za Karmel v Sori. V mislih se je pogosto vračala v rodno Ribnico, do odhoda na rajske poljane 27. decembra 2008. Njen nekdanji sodelavec Mirko Ramovš je zapisal: »Spominjamo se je kot velike žene, katere življenje so zaznamovale globoka vera, dobrodelnost in neizmerna predanost domovini.«

 S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2024), 40-41.

Dobrodelno okrog Slovenije 2024

Kolesarji bodo tudi letos zavrteli pedale okoli Slovenije za dober namen ter s skupnimi močmi zbirali sredstva za nakup koles za otroke iz socialno ogroženih družin. Dobrodelno okrog Slovenije – DOS je največji vseslovenski humanitarni kolesarski dogodek, ko se s cestnimi kolesi prekolesari traso okrog celotne Slovenije v skupni razdalji 1.225 kilometrov. Zbiranje sredstev s sloganom »Pot za srečo otrok« bo tudi letos koordinirala Slovenska karitas.
V letošnjem letu predstavljamo na teh straneh različne projekte in akcije, ki jih vodi ali koordinira Slovenska karitas. S tokratnim vstopom v pomladne mesece, ko se prebudi tudi rekreativna žilica, predstavljamo dokaj novo humanitarno akcijo. Nekaj več informacij o njej lahko izveste v sosednjem okvirčku, sam pa sem se po izkušnjo iz prve roke odpravil na pogovor k Matiju Guselu, ki je bil lansko leto eden od prostovoljcev na tem krogu okrog Slovenije.

- Matija, hvala za tvoj čas in pripravljenost, da spregovoriš o lanski akciji DOS. Kako si izvedel za to akcijo in kako si se sploh pridružil prostovoljcem Karitas?
Moja pot v prostovoljstvo je vodila preko sodelovanja z YoungCaritas Maribor. Z njimi sem šel tudi na prireditev Klic dobrote in tam sem spoznal koordinatorja slovenske YoungCaritas Luka Ovna. Sodelovanje z mladimi je postajalo čedalje pogostejše – sodeloval sem pri obnovi njihovega centra na Poljanski cesti, nakar me je povabil še k pomoči pri izvedbi projekta Dobrodelno okoli Slovenije.

- Kaj si takrat vedel o akciji DOS?
Na začetku nisem vedel nič in tudi informacij je bilo bolj malo. Se mi je pa projekt zdel zelo zanimiv, in ker sem ravno v lanskem letu ponavljal študijski letnik, sem imel na voljo kar nekaj časa, ki sem ga lahko tudi na tak način koristno preživel.
Na začetku smo se pogovarjali, ali bi sodeloval v promocijski ekipi, ki izvaja predvsem naloge na področju organizacije in promocije akcije, ali bi se priključil spremljevalni ekipi. Po zapolnitvi mest v promocijski ekipi sem pristal v spremljevalni ekipi. Na začetku sem bil kar malce vznemirjen, saj nisem vedel, kaj pričakovati. Celotna akcija je zahtevna in iz izkušenj prejšnjih let se je pokazalo, da se lahko na tako dolgih in težkih preizkušnjah medsebojni odnosi v določeni meri zapletejo.
Vseeno sem šel v lansko akcijo z nasmehom na obrazu, ki pa je tik pred začetkom spet malo splahnel, saj sem bil premeščen v prvo spremljevalno vozilo. Po prvih načrtih naj bi bil v drugem spremljevalnem vozilu, za kolesarji, potem pa se je to spremenilo. Moje delo je bilo spremljanje ekipe z avtomobilom, hkrati pa tudi navigiranje po trasi vožnje. Priznam, ker te trase nisem tako dobro poznal, je bilo veliko improvizacije med zemljevidi, GPS-navigacijo, ozkimi ulicami, enosmernimi cestami ... Bilo pa je to gotovo izjemnih pet dni.

- Kako bi opisal, kaj je DOS in kako poteka?
Ekipa kolesarjev se zbere v Novem mestu in se podajo na petdnevno pot okoli Slovenije ter opravijo nekaj več kot 1.200 kilometrov. Na poti jih spremljajo spremljevalne ekipe, za nastanitev, komunikacijo z drugimi udeleženci in podporniki akcije pa skrbi promocijska ekipa. Na vsakem štartu, ob poti in koncu posamezne trase se srečamo z ljudmi, župani ali drugimi predstavniki lokalnih skupnosti in seveda prostovoljci lokalnih Karitas.
Sicer je pa cilj vsakoletne akcije ta, da se otrokom iz socialno ogroženih družin preda kolesa in se javnost povabi, da sodelujejo pri akciji zbiranja sredstev za nakup koles. Ob tem kolesarjenju ekipa na več točkah po Sloveniji tudi preda kolesa določenim družinam.
Cilj torej ni, da bi se kolesarji imeli fajn kar tako in da bi šlo za rekreativno, športno in trening prireditev, ampak je cilj in pomen tega kolesarjenja v ozaveščenju glede potreb tudi na področju športnih aktivnosti in koles.

- Kako pa si na akcijo DOS gledal po enem tednu?
Akcija je odlična promocija kolesarstva, gibanja in navduševanja za šport tudi tistih otrok, ki prihajajo iz socialno ogroženih družin in si ne morejo privoščiti koles. Hkrati bi rekel, da je celotna akcija še premalo znana, zato tudi podpiram prizadevanje organizatorjev in Karitas, da se o tem čim več govori. Gre za edinstveno izkušnjo in ne vem, s čim bi to sploh lahko primerjal. Na koncu se tudi zdi, da smo udeleženci akcije, ki smo v podpornih ekipah, mogoče celo bolj utrujeni kot sami kolesarji, ki se osredotočajo res samo na kolesarjenje.

- Kakšen je utrip med ekipo, obiskovalci in kolesarji?
Na postojankah je bilo vedno dobro poskrbljeno za druženje in ljudje so se radi odzvali ter prišli na ta dogodek. Zame osebno so bile vse postojanke priložnost za počitek od vožnje, za druženje z ljudmi, tako da sem lahko dobil nekaj vtisov, kako so ljudje, ki smo jih srečevali, podpirali to akcijo. Ob tem je gotovo dobro omeniti, da je Slovenija v dobrem kolesarskem vzdušju, veliko ljudi rado kolesari, še več jih spremlja uspehe slovenskih kolesarjev, in zato se tudi pozna res velika naklonjenost kolesarskemu udejstvovanju.
Kot Mariborčanu, živečemu v mestu, mi je bilo zelo všeč videti ta različen utrip po Sloveniji, spregovoriti kaj z Idrijčani, Kobaridci, Blejci, Brežičani, Koprčani … In videti nasmejane obraze otrok, ko so lahko prevzeli svoja nova kolesa.

- Kako je s pripravami za letošnji DOS?
Sem že v stikih z Luko in vem, da se stvari že dobro pripravljajo, a verjetno si letos ne bom mogel vzeti vseh pet dni za spremstvo, prav zaradi študija. Gotovo pa bom ekipo spremljal vsaj dan ali dva, mogoče bom zraven tudi v Portorožu, kjer je treba pripraviti vse za nastanitev ekipe in večerjo. V letošnjem letu se je zgodil tudi premik termina iz prvega v drugi teden maja, tako da DOS poteka med 7. in 11. majem. Če pa bi imel dovolj časa, bi se gotovo udeležil in pomagal na akciji vseh pet dni, saj je to res za cel koš doživetij.

M. Erjavec, Obrazi dobrote, v: Ognjišče 4 (2024), 34-35.

PRIDRUŽITE SE NAM NA DOS – DOBRODELNO OKROG SLOVENIJE

V pomladnem soncu bo že petič potekala srčna dobrodelna iniciativa, ki bo združila slovensko kolesarsko skupnost in vse dobre ljudi z namenom prinašanja veselja tistim, ki jim življenje ni namenilo lahkih poti. Dobrodelno Okrog Slovenije je več kot le kolesarski dogodek; je misija, ki pelje kolesa tja, kjer so najbolj potrebna: v življenje socialno ogroženih otrok. Pot pa bo tudi srečevanje s prostovoljci in sodelavci Karitas.

Potujte z nami od 7. do 11. maja 2024, skozi pet etap čudovite Slovenije:
1. dan: Iz srca Dolenjske do obalnega bisera Portoroža
2. dan: Obmorski utrip zamenjajte za skrivnostni svet kobariške zgodovine
3. dan: Iz doline Soče v objem Šaleške doline
4. dan: Od Velenja do prekmurskih ravnic
5. dan: Zaključek kroga: od goričkih vinogradov nazaj v Novo mesto

Vsaka etapa je zgodba zase, polna lepot in izzivov, in prav vsakdo lahko postane del te zgodbe. Ne glede na to, ali ste izkušen kolesar ali le ljubitelj svežega zraka in dobre družbe, vas vabimo, da se nam pridružite za etapo, del poti ali pa nas podprete s svojim prispevkom.

Kako lahko pomagate?
+ Zavrtite pedala z nami: Izberite etapo ali del poti in postanite del kolesarske karavane.
+ Prispevajte z donacijo: Pošljite SMS s ključno besedo ZAKOLO5 na 1919 ali izberite svoj način darovanja na naši spletni strani.
+ Delite zgodbo: Pomagajte nam širiti glas o DOS-u med prijatelji in po spletu.

Vsak prispevek, velik ali majhen, vodi nas in naše kolesarje bližje cilju: zbiranju sredstev za nakup koles, ki bodo otrokom prinesla ne le sredstvo za prevoz, ampak tudi nešteto nepozabnih avantur.

Zgodaj zjutraj se odpravljam od doma, nebo je jasno, sinjemodro in brez oblačka. Hodim počasi in gledam v nebo, občudujem božje stvarstvo, čudovito se počutim, zdi se mi, da diham s polnimi pljuči ... tedaj pa ... pohodim pasji iztrebek ... Kaj naj storim? Naj se zaradi ene 'pasje fige' odpovem tako čudovitemu pogledu? ... Ne, prav gotovo mi ta nezgoda ne bo pokvarila dne. Naj razmišljam o tem, kako se to lahko zgodi samo meni, kako nimam sreče in mi vedno kakšna stvar pokvari čudovito razpoloženje Ali to pomeni, da je bolje, če se v tem življenju mučim, si želim čim več težav, napora ... Prav gotovo ne. Mislim, da si je treba vprašanje zastaviti drugače: ali je mogoče živeti, ne da bi se srečali s težavami. Mislim, da nas tisti, ki obljublja življenje brez napora, kar pošteno 'vleče za nos'. Dovolj je že en sončni žarek, ki razblini številne sence in prežene oblake (to lahko osvojimo za življenje, če premišljujemo Sončno pesem sv. Frančiška). Ko se znajdem pred silami, ki mi na različne načine preprečujejo, da bi uspel uresničiti svoje želje in pričakovanja, takrat pomislim na ta sončni žarek. Sicer pa ima tudi sonce pege in druge omejitve, saj se mora kljub vsej svoji veličini podrediti zakonitostim vesolja: prebivalcem Zemlje se ne more pokazati, kadar bi hotelo, včasih pa je njegova frustracija lahko že navaden oblak, kajne? (Franci '97)

Ne smemo prehitro odnehati

V kitajščini besedo 'kriza' zapišejo z dvema ideografskima znakoma (risba, ki ponazarja pojem): prvi pomeni nevarnost, drugi pa priložnost. V življenju se neprestano srečuješ z večjimi ali manjšimi problemi, nevarnostmi in to so lahko tudi priložnost, da jih najprej sprejmeš in se z njimi tudi spopadeš. Tako jih moraš reševati, da ti premagane celo koristijo: ko prideš do novih izkušenj in spoznanj in iz te 'šole nekaj koristnega odneseš', kot radi rečejo starejši. Ko gredo stvari narobe in se zdi, da je tvoja življenjska pot neprestan napor, ko se hočeš smejati, pa moraš vzdihovati, ko te odgovornosti stiskajo, ... se za trenutek ustavi – toda nikoli ne odnehaj. Življenje je res čudno, polno hitrih menjav ritma, ovinkov in pogostih razočaranj, padcev in na srečo tudi vzponov ... Ko gledaš nazaj, navadno ugotoviš, da bi z večjo vztrajnostjo in odločnostjo lahko prišel do uspeha, da bi 'v življenju lahko zmagal '– pa si odnehal. Tega ne smeš več ponoviti, ne smeš se ustaviti v prizadevanjih, tudi takrat ne, ko se zdi, da je vse izgubljeno in zaman – nič ne veš, kaj te čaka za ovinkom, lahko nepričakovani 'zadetek življenja' ... Cilj (uspeh) je pogosto zelo blizu, čeprav človek, ki se bori s seboj in drugimi, nima tega občutka. In navadno omaga na prav na pragu uspeha. Moraš vedeti, da je uspeh na glavo obrnjen neuspeh, zato vztrajaj in se bori naprej. Ko te preizkušnja v življenju najbolj tepe, ko se ti zdi, da je vse izgubljeno, prav tedaj ne smeš odnehati.

Jutri ...

V koncentracijskih taboriščih so ljudje doživljali najhujše trpljenje in stiske. In vendar so celo v taboriščih smrti, kjer so ujetnike najprej skušali streti psihološko, nato pa še fizično, nekateri zmogli premagati občutek žalosti in obupa. To pesem hebrejskega dečka so našli v judovskem getu leta 1941:

Jutri bom žalosten, ne danes ...
Danes bom vesel:
kaj pomaga, če sem žalosten, komu to pomaga?
Čemu piha neprijeten veter?

Zakaj bi se moral pritoževati danes.
Morda bo jutri lepo, morda bo jutri jasno.
Morda bo jutri spet sijalo sonce.
in ne bo razloga za žalost.
Jutri bom žalosten, od jutri dalje ...
Danes bom vesel in zadovoljen.
Danes ne bom žalosten?
Danes ne ...

Manj ... več

Manj se boj, več upaj. / Manj jej, več žveči.
Manj stokaj, več dihaj. / Manj govori, več povej.
Manj sovraži, več ljubi. / in vse dobre stvari bodo tvoje. (Norman Peale)

Želim se zahvaliti

Mathew Henry (1662 – 1714), je bil eden najbolj znanih angleških razlagalcev Svetega pisma. Ko se je nekoč vračal domov z univerze, kjer je predaval, so ga neznanci napadli in oropali. Tisti večer je napisal naslednjo molitev: Gospod, želim se ti zahvaliti: najprej za to, da nisem bil žrtev roparskega napada že kdaj prej. Potem se ti zahvaljujem za to, ker so mi ukradli denarnico, pustili pa so mi življenje. In končno se ti želim zahvaliti tudi za to, da sem bil jaz oropa in nisem jaz koga oropal.

Luči, ki prihaja

Tema je okrog mene,
in tudi v meni se že temni,
kako brez smisla je mesto
brez ljudi ...
Ne znam si razložiti kako je to mogoče,
to ni moje polno življenje
in te moje misli, ki stalno begajo okrog
Kje si, Gospod? Kje je tvoj glas?
Kaj bom brez tebe,
brez tvoje pomoči?
Nekoč bo veliko bolje
ob svetlobi, ki bo prišla od sonca.
Ta temna noč bo minila
tema se bo razblinila.
In v sončni svetlobi
te bom še naprej lahko iskal. (Josh Groban)

O soncu in o modrini

Želim govoriti tvojemu srcu, nežno kot pada sneg,
saj verjetno veš, da nam tudi tišina govori.
Po dežju in ledenem mrazu, onkraj zvezd in nebesnega oboka
vidim, kako se razcveta dobrota v nas,
sonce in modrina nad snežnimi prostranstvi.
Želim govoriti tvojemu srcu,
kot sveža voda, ki zemljo namoči, da spet zaživi,
tako naj bi zacvetela dobrota v nas, tudi če ti tega še ne veš.
Želim, da bi tvoja duša odsevala v modrini
tudi tiste dni, ki zate ne bodo najlepši,
jaz bom tam kot glasba,
kot sončna nedelja polna modrine.
(Giorgia, Di sole a d'azzurro – besedilo A. Fornacciari – Zucchero)

Dežela, ki je ni (Nije)

Film V iskanju dežele Nije (Finding Neverland) pripoveduje zgodbo pisatelja J. M. Barrieja (igra ga Johnny Depp) ki se čuti ujetega v ponavljajoče se vsakdanje vzorce svojega življenja. Naključno srečanje s Sylvio Llewelyn Davies, materjo petih fantov, ga spodbudi, da napiše priljubljeno pravljico o dečku, ki nikoli noče odrasti. Rodi se zgodba o Petru Panu. Pravljične igre, ki jih pripravlja Barrie s svojim bernardincem, spremenijo vse, ki pri tem sodelujejo, le verjeti je treba, da obstaja dežela Nije, kamor se lahko zatečemo. Tako kot otroci (prehitro odraščajoči), jo tudi mi lahko poiščemo v domišljiji, v tisti otroški nedolžnosti in hrepenenju: ko zmoremo verjeti v nekaj, kar je neskončno bolj privlačno od puste in nemalokrat krute vsakdanjosti. »Ne sprašuj, kako premagati strahove, zanimaj se raje, kam vodijo tvoji upi in sanje. Ne razmišljaj o svoji omejenosti, o nasprotjih med željami in zmožnostmi, o tistem, česar nisi uspel uresničiti. Ne obremenjuj se s ponesrečenimi poskusi, ampak poišči tiste možnosti, ki ti še ostanejo.«

Onstran oblakov

Vsak dan se bom potrudil, da bom lahko živel naprej sredi hrupa in ropota; vsak dan bom tako preživel nekoliko bolje, ker bom vedel, da je onkraj oblakov jasnina. In morda bom tudi jaz iz dneva v dan bolj veder, jasen in ... s sijočim pogledom v prihodnost.

Vprašaj se ...

Zakaj se v razvitih deželah tako hitro širi dolgčas med mladimi in depresija pri odraščajočih? Kaj lahko ponudi vera v takih primerih?

Razloži Jezusovo ravnanje v svetopisemskih odlomkih: Jezus ozdravi hromega (Mt 9,1–8); Jezus pomiri vihar (Mt 8,23–27); Jezus ozdravi mnogo ljudi (Mt 15,29–31); z učenci (Mt 17,1–8) in z ženami (Mt 28,1–8).

Ali si bil kdaj osamljen, si doživel razočaranje, neuspeh, ponižanje? Kako si to premagal? Koga si prosil za pomoč? Kaj si se naučil v takih in podobnih izkušnjah?

 MISLI TREH PAPEŽEV O UPANJU IN ŽIVLJENJSKEM OPTIMIZMU

Dragi mladi prijatelji: spremeniti morate svoje življenje in po milosti in ljubezni Kristusa se to lahko zgodi že danes. Mnogi med vami ste šli skozi dvome in zmedo, veste, kaj je žalost, morda ste doživeli hud poraz, živeli v grehu. Toda za vse vas je to pomemben trenutek vašega življenja. To je čas odločitve. To je čas, ko morate sprejeti Kristusa: sprejeti njegovo prijateljstvo in njegovo ljubezen, sprejeti resnico njegove besede in verjeti njegovim obljubam; spet morate spoznati, da vas njegov nauk lahko pripelje do sreče in končno do večnega življenja. Zdaj je čas, ko morate sprejeti Kristusa kot tistega, ki živi v svojem telesu, Cerkvi. (sv. Janez Pavel II., mladim v Aucklandu, Nova Zelandija, 22. novembra 1986)

Danes se zdi, da bi šlo vse prav tako dobro tudi brez Boga. Obenem pa obstaja tudi občutek frustracije, nezadovoljstva vseh nad vsem. Človeka ima, da bi vzkliknil: "Ni mogoče, da bi bilo življenje táko!" In res ni. (...) Pomagajte ljudem odkriti pravo zvezdo, ki nam kaže pot: Jezusa Kristusa! Mi sami se trudimo, da ga bomo vedno bolje poznali, da bi mogli bolj prepričljivo k njemu voditi tudi druge. (papež Benedikt XVI. mladim na SDM v Kolnu, 21. avgusta 2005)

»Vi in vaši prijatelji ste polni optimizma, energije in dobre volje, ki so značilni za to obdobje vašega življenja. Dovolite, da Kristus preoblikuje vaš naravni optimizem v krščansko upanje, vašo energijo v moralne kreposti, vašo dobro voljo v pristno ljubezen, ki se zna žrtvovati! To je pot, na katero ste poklicani. To je pot, da bi premagali vse, kar ogroža upanje, kreposti in ljubezen v vašem življenju in v vaši kulturi. Tako bo vaša mladost dar za Jezusa in za svet. Kot mladi kristjani, bodisi da ste delavci, študenti, ali da ste že začeli poklicno kariero, odgovorili na klic v poročenost, redovništvo ali duhovništvo, niste le del prihodnosti Cerkve; prav tako ste potreben in ljubljeni del sedanjosti Cerkve! Vi ste sedanjost Cerkve.  (papež Frančišek mladim v Južni Koreji, 17. avgusta 2014)

Novost nas vedno navdaja nekoliko s strahom, ker se počutimo bolj varne, če imamo vse pod nadzorom, če mi gradimo, načrtujemo določamo svoje življenje po svojih zamislih, svojih varnostih, svojih okusih. To se dogaja tudi v odnosu z Bogom. Pogosto hodimo za njim, ga sprejemamo, vendar do neke mere. Težko se mu prepustimo s polnim zaupanjem in dopustimo, da je Sveti Duh kot duša, vodi naše življenje v vseh izbirah. Bojimo se, da bi nas Bog vodil po novih potih, da bi nas izpeljal iz našega, pogosto tako omejenega, zaprtega, samoljubnega obzorja, da bi nas odprl za svoja obzorja. Toda v vsej odrešenjski zgodovini Bog, ko se razodeva, prinaša novost. Bog vedno prinaša novost, preoblikuje in zahteva, da mu popolnoma zaupamo. Noe zgradi barko, vsi se mu posmehujejo, in se reši. Abram zapusti svojo deželo z eno samo obljubo v roki. Mojzes se pogumno spoprime s faraonovo močjo in izpelje ljudstvo v svobodo. Apostoli, boječi in zaprti v dvorani zadnje večerje, pogumno gredo v svet oznanjat evangelij. Ne gre za novost zaradi novosti, za iskanje novega, da bi pregnali dolgčas, kakor se pogosto dogaja dandanes. Novost, ki jo Bog prinaša v naše življenje, je tisto, kar nas res uresniči, kar nam prinaša pravo veselje, pravo vedrino, ker nas Bog ljubi in hoče samo naše dobro.(papež Frančišek)

Kako premagati svojo krhkost? Največji sovražnik je strah. Ne bojte se! Krhki smo, to vemo, vendar je On močan. Majhen otrok je krhek, vendar je varen, ker je ob starših. (papež Frančišek)

Človek more doživeti spreobrnjenje; nikdar ne sme obupati, da je zmožen spremeniti življenje. (papež Frančišek)

Gospod , ti nočeš

Gospod Jezus, ti nočeš,
da bi se po svetu plazili
in bili prepuščeni grehu in strahu.
Hromemu si rekel: "Odpuščeni so ti grehi, vstani in hôdi!"
Gospod Jezus, ti nočeš, da bi živeli v blatu,
da se bi hranili z rožiči, namenjenimi svinjam.
Sočutni oče je sprejel izgubljenega sina,
mu nadel novo obleko in mu izkazal spoštovanje in ljubezen
Gospod Jezus, ti nočeš, da bi potonili v kalni vodi
kot Peter na viharnem jezeru ali tedaj, ko te je izdal.
Dovolj je bila tvoja rešilna roka in tvoj pogled,
da je bil spet človek, vreden spoštovanja.
Gospod Jezus, ti nočeš, da bi obupovali
in bi bilo naše življenje brez smisla.
Zato si prišel na svet, delil si dobrote,
ozdravljal, učil in sprejemal vse, ki so hodili za teboj.
Tudi izdajalec Juda ti je bil kot brat,
odpustil si tistim, ki so te križali,
in obljubil si večno življenje razbojniku,
ki je umiral na križu ob tebi.

SVETO PISMO

Čoln pa se je medtem oddaljil že precej stadijev od brega. Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter. Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim. Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: »Prikazen je.« Od strahu so zavpili. Jezus pa jim je takoj rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« (Mt 14,24–27)

iz Petrovega dnevnika

Noč strahu in tesnobe v nevihti sredi jezera. Čoln se le s težavo prebija skozi valove, piha močan nasprotni veter, veslati moramo in hkrati metati vodo iz čolna. Nimamo časa za to, da bi pazili na pravo smer. Toda ne smemo odnehati, vse moramo dati od sebe, smo v hudi preizkušnji, saj bi se lahko potopili. Tedaj zagledamo Gospoda, ni se prav razločno videlo: zdelo se nam je, kot da je prikazen in strah je bil še večji. Vendar to ni bila prikazen: bil je Jezus, ki je hodil po morju! Ni takoj stopil v čoln, ni ukazal, naj veter poneha, ni nas rešil iz nevarnosti, v kateri smo se znašli. Rekel je, naj bomo pogumni in njegove besede so nam pri veslanju dale novih moči. Pomislil sem: torej si ti, in če lahko hodiš po vodi, te prosim za čudež ... Toda čudež ni dovolj, da bi spodbudil vero: že sem podvomil, tako kot že tolikokrat v mojem življenju: večnim nihanjem med vero in dvomom.

Veter piha še močneje, voda vedno bolj zaliva čoln. Ko odvrnem oči od Jezusa in gledam naokrog, me naenkrat prevzame velika stiska. Začnem se potapljati, strašno neprijetno se počutim, ko me zalije voda ... nočem umreti, rad bi nazaj v čoln. Takrat nezavedno vzkliknem: Gospod, reši me. Klic umirajočega, krik strahu. In ti, Gospod, si me ujel v moji šibki veri, dovolj je bil en klic, da si me dosegel in prijel in me potegnil iz globin. Namesto, da si uperil prst v moje dvome, si stegnil roko in me rešil. In se je umirilo. Prijazno si me opomnil, toda tvoje besede so bile kot prijetni zvoki za moja ušesa.

Razumel sem, Gospod, razumel. Zdaj me ne prevzema več toliko tvoja hoja po razburkani jezerski gladini, ampak v mislih gledam tvoje prašne noge, ki gredo na Kalvarijo. Tam se je razvnel vihar sovraštva in nasilja, toda ti si ga utišal z močjo tvoje ljubezni. Zdaj ne zahtevam več čudežev: dovolj mi je moč tvoje roke, toplina tvojega objema. Morda se zdi tako, kot da bi se moral potopiti v kalne vode obupa, da bi razumel, da moram popolnoma zaupati vate. In ti pridi spet, da me rešiš iz mojih brodolomov. Pridi vedno in hodi skozi nevihte mojega življenja in uniči brezno smrti, toda ne še zdaj: pridi proti koncu noči, po dolgotrajnem boju. In moj klic postaja nujen pogoj za prisrčen objem.

 pripravlja Marko Čuk

S prijateljico sva sedeli ob toplem čaju in kramljali. Čeprav je kar nekaj let starejša od mene, se z njo pogovarjam kot s sebi enako in me tudi pogosto vpraša za kakšen nasvet, posebej v zvezi s starejšim sinom, s katerim imava nekaj skupnega: v njegovih pubertetniških izpadih prepoznam sebe v tistih letih – in ga razumem lažje kot ona, ki je baje bila neproblematična pubertetnica ...
Tudi tokrat pogovor ni mogel mimo odraščajočega fanta.
»Trikrat sem ga vprašala, če ima kaj za domačo nalogo. Nič. V nedeljo ob osmih zvečer se je spomnil, da mora pripraviti referat za slovenščino!«
»Oh!« Meni se to ni zdelo nič takega, sama sem nekaj tisočkrat to naredila ... »Ko bo nekajkrat delal referat do polnoči ali ko bo moral naslednjega dne razlagati, zakaj ga nima, dobiti cvek in se potem truditi, da ga popravi, se bo že navadil, da je bolje stvar opraviti sproti. Nekoč sem prebrala, da je izkušnja stroga učiteljica, vendar njene nauke razume še tako trda glava.«
Prijateljica se je nasmehnila.
»Kam pa namerava po osnovni šoli?« sem vprašala. Glede na to, da obiskuje deveti razred, je najbrž že razmišljal o tem, kam naprej.«
»Ah ...« Prijateljičin obraz se je spet pomračil. »ON ima seveda svoje ideje ... Šola, ki ga veseli, je na drugem koncu države. Veš, da ga ne pustim tako daleč! Saj je še otrok! Mislim, da ga bomo dali na gimnazijo, pa se bo potem odločil ...«
Nisem mogla verjeti svojim ušesom!
»Otrok? Petnajst let bo star! Koliko pa misliš, da sem bila jaz stara, ko sem šla v internat?«
»Že, že ... Toda ti ... Pri tebi je bilo drugo. Ti si bila bolj zrela.«
»Nič nisem bila bolj zrela! Zakaj misliš, da sem bila jaz bolj zrela? Dozorela sem takrat, ko sem se znašla nekje daleč od doma, brez mamice in atija, ki bi mi brisala nos, in sem morala poskrbeti sama zase, ko sem si morala razporediti štipendijo, da sem lahko plačala internat, kupila knjige in zvezke ter imela še dovolj za karto za vlak domov. Dozorela sem, ko sem ugotovila, da me nihče zvečer ne bo vprašal, če imam domače naloge, ampak se moram to sama vprašati; da me nihče ne bo silil k učenju – če želim izdelati razred, se bom morala sama prisiliti; da nihče ne bo pameten namesto mene, ampak bom morala biti pametna sama zase. Dozorela sem takrat, ko sem morala, ko sem imela priložnost dozoreti!«
»Hočeš reči, če bi takrat ostala doma, da ne bi nikoli dozorela?«
»Seveda bi ... sčasoma ... Življenje poskrbi, da ima vsak od nas dovolj priložnosti, ko se lahko zresni in dozori. Tudi ne dozoriš enkrat za vselej, ampak zoriš ves čas, z vsako izkušnjo. Toda če otroka zaviješ v vato in pokriješ s steklenim zvonom, mu odvzameš možnost, da bi kar koli doživel in ob tem dozorel.«
»Saj imaš prav,« je rekla po dolgem razmisleku. »Pa vendar ... Tako otročji je še ... Kako naj vem, da se bo prav odločal?«
»Ne veš,« sem odgovorila. »Tudi moja mami ni vedela. Vzgojila me je po svojih najboljših močeh in potem je upala, da bo ta vzgoja v trenutku odločitve tihi glas v meni, ki me bo opomnil, naj se obrnem v pravo smer. Saj je bilo z mano v internatu veliko takih, ki so se izgubili. Ampak tudi potem, ko sem šla iz internata in živela podnajemniško, ker je bilo pač ceneje in bolj priročno, sem srečala veliko takih, ki so stanovali doma, ki so jih imeli starši ves čas pred nosom – pa so zablodili.«
Spet je sledil dolg molk.
»Ti lahko govoriš,« je naposled rekla skoraj očitajoče, »ko nimaš svojih otrok in ne veš, kako je to!«
»Res nimam svojih otrok,« sem jo zavrnila, »sem pa bila otrok, ki je odšel od doma – v srednjo šolo, pa na faks in v službo ... Pravzaprav se nisem nikoli zares vrnila domov. To je normalen potek v življenju, da “ptički zletijo iz gnezda”. Tudi v naravi je tako. Pa čeprav si naredi gnezdo takoj na sosednji veji, je vendarle zapustil domače gnezdo, se je osamosvojil. Mislim, da se ti niti ne bojiš toliko fizične razdalje, kilometrov, ki vaju bodo ločili, ampak tega, da je tvoj mali fantek odrasel in namerava prerezati popkovnico in zaživeti po svoje.«
Kislo se je nasmehnila.
»Zakaj ne more ostati ves čas nekje ob meni?«
»Tudi če bi ostal v isti hiši,« sem vzkliknila skoraj strogo, »bi mu morala dovoliti, da živi svoje življenje. V živalskem svetu starši odrasle mladičke brcnejo ven iz gnezda, če ne gredo sami. Povsod v naravi je tako! Tudi vino ne nastane na trti. Grozd je treba odtrgati od trte, ga stiskati, mečkati, ožemati ... In potem je to določeno število grozdov, ki odtrgani zgnijejo ... Pa tudi takih, ki zgnijejo že na trti. Drugi pa postanejo žlahtno vino ... Ali sladke rozine.«
Prijateljica se je smehljala.
»Ti mi torej praviš, da moram svojega sina brcniti iz gnezda in odtrgati od sebe kot grozd od trte?«
»Kaj pa je naredila tvoja mama, da si se ti odselila in si ustvarila svojo družino?« sem ji vrnila vprašanje.
»Nič,« je skomignila z rameni, »kar samo je tako prišlo ...«
Potem se je zdrznila in se zasmejala: »Misliš, da je tudi moja mami takrat razmišljala podobno kot jaz zdaj? Misliš, da je bilo njej enako težko?«
»Ne,« sem odgovorila brezbrižno in malo nagajivo dodala: »V tistih davnih časih, ko si bila ti mlada, so precej realno gledali na stvari.«
»Davnih časih? Kako to misliš, v davnih časih, ko sem bila jaz mlada??«
Zasmejali sva se.
Pogovor se je obrnil v drugo smer in nobena od naju ni več omenjala ne sina ne njegove srednje šole. Toda od takrat pogosto mislim nanj. Nestrpno čakam, kam se bo vpisal.
Kjerkoli že bo, upam, in molim, da ga bo življenje premečkalo v dobro vino ...

E. Slivka, (zgodbe), v: Ognjišče 4 (2013), 32

“Mi si naredimo težave povsod, še posebej tam, kjer jih ni”

Vstop v politično pomlad je bil buren in obarvan z vsesplošnimi demonstracijami, kar lahko nakazuje, da so pred nami politično pestri meseci. K temu bo gotovo prispevala tudi predvolilna kampanja za volitve v evropski parlament, upravičeno pa se lahko še sprašujemo, če in kdaj bo izza ovinka spet prišla še kakšna vladna afera.
Pogled na družbeno-politično in medijsko krajino v letošnji pomladi je z nami delil dolgoletni novinar, urednik, nekdanji programski svetnik RTV Slovenija in spletni bloger Peter Jančič.

- Po letu in pol so se zgodili prvi veliki in resni protesti ljudstva proti vladajoči koaliciji. Kako gledati na proteste, ki smo jim bili priča, in kakšno sporočilo prinašajo? 
Gre za proteste zaradi slabega vladanja. Ti protesti so drugačni od tistih, ki smo jim bili priča v mandatu vlade Janeza Janše in na katerih smo lahko videli predsednike strank takratne opozicije iz KUL-a, in to v času epidemije ter omejitev druženj, ki so bile po celotni Evropi. Tisti protesti so bili precejšnja sramota za takratno opozicijo, ki ni pomagala ščititi starejših, da bi manj zbolevali in umirali. Za tisto ravnanje so bile stranke prejšnje koalicije KUL tudi dramatično kaznovane. Večina teh strank sploh ni prišla v parlament, SD in Levica pa s porazno slabim rezultatom. Danes je položaj močno drugačen in ni razlogov, da bi omejevali zbiranja ljudi in izražanja stališč.

- Vodilno geslo tokratnih demonstracij je bilo »Dovolj!«. Česa ima ljudstvo dovolj? Ali so se ti protesti zgodili celo prepozno? 
Mislim, da je bilo modro, da je največja opozicijska stranka počakala, da nova vlada pokaže, kako dela, in da s protesti niso začeli še pred prevzemom oblasti, kot so s sovražnimi pozivi k smrti in z vpitjem o izdajalcih začeli danes vladajoči v času prejšnje vlade. Slabo smer pa je nova vlada pokazala že, ko je najprej ustanovila pet dodatnih ministrstev in nam s tem sporočila, da imajo veliko denarja zase, za nova funkcionarska mesta, koristi pa doslej nismo videli. Ključna vsebinska prioriteta je bila najprej zdravstvena reforma, za to so tudi namenili veliko denarja. Potem pa je minister Danijel Bešič Loredan moral odstopiti zaradi nesposobnosti, reformo zdravstva so pospravili v predal, zdaj pa je stavka. Druga prioriteta je bila ureditev plačnega sistema v javnem sektorju. Ministrica Sanja Ajanović Hovnik, ki jo je pripravljala, je morala odstopiti, ker so jo ulovili, da je denar na veliko prelivala k nevladnim organizacijam, povezanim z njeno družino in bližnjimi. Od obljub pa so tudi ostale le stavke. Vsi zdaj pričakujejo več denarja, ki ga država nima. So ga pa našli za nakup stavbe za sodnike, s katero so uslužbenci pravosodnega ministrstva menda naplahtali ministrico Dominiko Švarc Pipan, ki je bila tudi predstavljena kot velik up te vlade. Nakup je bil tudi mimo sodstva, ki te stavbe noče. In to v korist zasebnika, za katerega so ministri na vrat na nos s prerazporeditvijo iz državnih rezerv našli milijone – tudi denarja, ki je bil zbran za obnovo po poplavah. Novo ministrstvo za digitalno prihodnost pa je nakupilo še trinajst tisoč prenosnikov po na hitro sprejetem zakonu, v katerem so pozabili določiti, kako to vladno dobroto razdeliti. To so zgolj nekateri primeri, da ne omenjamo energetike, davkov, medijev, ki so prikaz vladanja, ki sproža nezadovoljstvo.
Živimo v času, ko Slovenija in Evropa nista v recesiji, in v tem obdobju bi morali tudi varčevati za hude čase. Vlada pa posluje z velikanskim minusom. Nekaj od tega je mogoče pojasniti s poplavami, vendar na prizadetih območjih ponekod obnove še prav začeli niso. Iz vidika vsega tega so protesti razumljivi. Hkrati je treba biti glede protestov realist. O tem, kdo nam bo vladal, odločamo na volitvah, ne na ulici. Lahko pa ljudje izrazijo mnenje – in to se je zgodilo. O resnih spremembah odločamo na volitvah. Prve bodo čez nekaj mesecev evropske.

- Omenjali ste tudi medije, glede katerih je vlada prav tako podpirala in izvajala zelo vprašljive poteze. Bi lahko rekli, da je stanje v Sloveniji danes tudi posledica tega, kakšne medije imamo?
Pri medijih smo priča podobnemu ravnanju kot sicer pri vladanju te koalicije. Po volitvah je nova koalicija v parlamentu onemogočila nadzor največji opozicijski stranki, torej SDS-u. Vodenje obeh glavnih nadzornih komisij, za nadzor proračuna in za nadzor obveščevalnih služb, so dodelili manjši opozicijski stranki NSi, ki tudi zaradi majhnosti resnega nadzora na obeh področjih ni sposobna izvajati. Onemogočanje večje SDS je bilo v interesu manjše opozicijske stranke in vladajočih. To je velika sramota predvsem za vladajoče, saj gre za zlorabo oblasti.
Podobni zlorabi oblasti smo priča na področju medijev. S hitrimi menjavami vrhov državnih podjetij in spremembami zakonodaje po postopku za vojne razmere so zamenjali vse, kar leze in gre. To se je najprej zgodilo na portalu Siol, pozneje pa še na državni RTV Slovenija. Da na državne medije politika ima vpliv, je sicer normalno. So v lasti države, a doslej je veljalo, da ti mediji, ki jih vsi financiramo, vendarle pošteno obveščajo, zagotavljajo pluralnost in niso sredstvo propagande trenutno vladajočih strank. Ta pravila so zdaj vladajoče stranke odpravile in si omenjene medije podredile. Predčasno so zamenjali nadzornike, direktorje ter tudi odgovorne in nižje urednike. Cele skupine novinarjev, ki menda niso dovolj naklonjeni sedanji vladi, so poslali na čakanje. Čemu podobnemu še nismo bili priča, odkar imamo samostojno državo. Gre tudi za veliko mednarodno sramoto države. Tisti, ki so v preteklosti na tujem lažnivo očitali prejšnji vladi, da je šla predaleč z vplivanjem na medije, ki je bilo neprimerljivo manjše, so nam pokazali, kaj je bil v resnici njihov cilj. Šlo je le za to, da bi ubranili svoj nadzor medijev. Podrejenost medijev. 

- V kolikšni meri so taki mediji potem sploh še lahko verodostojni? 
S tovrstnim ravnanjem so politiki osramotili medije in tam zaposlene novinarje, posledica česar je in bo izguba zaupanja. Medije, ki so veljali za javne, so si podredili, da bi si zagotovili reklamo in prednost v kampanjah. To je goljufanje. Spremljamo lahko celo nove oddaje, v mislih imam, denimo, Marcela Štefančiča, novinarja Mladine, ki je pred volitvami na RTV Slovenija javno pozival h goljufanju v prid kandidata Goloba in so mu sedaj to poplačali z novo oddajo. Pa ni edini, ki je bil poplačan. To ni sramota samo za oblast, sramotno je tudi za novinarje, ki so sodelovali in sodelujejo v teh projektih. Še posebej za tiste, ki so službe povrhu že prej verjetno dobili po političnem ključu, ker za delo niti nimajo zahtevane izobrazbe. Veliko novinarjev javnih medijev pa se je še bolj politično aktiviralo in so na volitvah celo zastavili svoja imena za stranke. Za vse se ni najbolje izteklo, če izpostavim samo primer Mojce Šetinc Pašek, ki so jo medtem že izključili iz Svobode, pa čeprav jim je pred volitvami kot novinarka in urednica močno pomagala, da so prišli na oblast. 
Po komentarju družbeno-politične in medijske scene bi se rad dotaknil tudi prihajajočih volitev v evropski parlament. Kaj pričakujete od njih? 
Evropske volitve bodo prvi veliki volilni test vladajočih, ki bo pokazal moč večjih strank dve leti po volitvah v državni zbor. Pričakovati je, da bo udeležba nižja kot na parlamentarnih volitvah. Na evropskih volitvah izbiramo manjše število poslancev, ki bodo sodelovali v Evropskem parlamentu, in ne določamo oblasti v državi. Bodo pa pomemben pokazatelj, kako bi se lahko razpletel pravi spopad, in možne so resne posledice, če kakšna od strank doživi hud polom. Zato smo že priča veliki nervozi in spopadom med vladnimi strankami, zaradi katerih je padel vrh SD. 

- Smo Slovenci Evropski skupnosti še tako naklonjeni kot pred 20 leti, glede na to, da bomo čez dober mesec praznovali 20-letnico vstopa v EU? 
Vedno sem bil velik zagovornik EU in sodelovanja Slovenije v NATU kot obrambni povezavi svobodnih demokratičnih držav. Pomen Evrope je ostal enak, kot je bil v preteklosti. Ideja je sicer doživela hud udarec z izstopom Velike Britanije in mislim, da je bil to velik uspeh za Rusijo in Vladimirja Putina, ki je tudi zaradi tega z večjim pogumom šel v dodatno agresijo in okupacijo Ukrajine, ki se je začela že prej z okupacijo Krima ter še nekaj mejnih področij. A EU, ki je nastala tudi zato, da bi s sodelovanjem največjih evropskih držav preprečili ponovitev vojn v Evropi, ostaja pomemben in velik projekt za vse. Vidimo lahko tudi interes številnih drugih držav, ki si želijo postati del te skupnosti. Tudi umirajo za to idejo, kot vidimo v Ukrajini. Tok migrantov iz drugih delov sveta v EU ostaja velik, kar je lahko povezano s kakšnimi umazanimi interesi destabilizacije, kaže pa tudi, da Evropa ostaja atraktiven del sveta, skupnost svobode in priložnosti, ki ponuja prihodnost.
Ne morem pa seveda mimo težav Evrope, denimo nizke rodnosti. S tem imamo še posebej težave v Sloveniji. Na žalost se trenutna vlada tudi na tem področju ni izkazala. Šla je celo v povsem nasprotno smer kot prejšnja vlada, ki je z uradom za demografijo vsaj zastavila smer, kako nagovarjati ta problem. Ena prvih potez nove vlade je bila ukinitev urada in sedaj se pozornost bolj namenja kampanjam za probleme, ki jih država sploh nima. Priča smo borbi za pravico do splava, ki v Sloveniji ni niti najmanj ogrožena. Tudi če je del državljanov proti splavu in to izražajo, to ne pomeni, da je pravica kratena. V medijih opazujemo tudi kampanje za pravice istospolnih partnerjev, kjer po mojem prav tako nimamo velikih problemov ali vsaj jaz ne vem, da bi kdo koga oviral ali ogrožal zaradi njegove spolne orientiranosti. Politika se veliko ukvarja s stvarmi, ki niso problem, hkrati pa imamo velike realne probleme, na katere pa se požvižgamo. Ob vseh težavah z rodnostjo bi morali biti veseli, da je manj splavov, in še posebej, če bi bilo več otrok. A za to morajo mladi pari – in ne nevladne organizacije vladajočih politikov – imeti denar, stanovanja, delo, vero v prihodnost. Svobodo za imeti otroke, ne le za splav. Tu bi se morala država izkazati in v to investirati. A tega ne vidimo, ne zaznavamo. 

- Omenjali ste privlačnost Evrope, ki pa se nam v Sloveniji z ogromnim povečanjem števila migrantov kaže tudi v negativni luči. Gre za številne nevšečnosti, kazenska dejanja, izgubo varnosti … V kolikšni meri je nezadovoljstvo nad migracijami tudi razlog, da ljudje izgubljajo zaupanje v Evropo ravno zaradi neodločne politike priseljevanja?
Zdaj je to že bolj dilema zaupanja v domače oblasti. Migracije so pojav, ki se mu ni mogoče povsem izogniti. S problemom migracij se soočajo številne države. Kot rečeno, je privlačnost blaginje, demokratičnosti, pravic in svoboščin Evropske unije velika. S tem problemom bi se Slovenija soočala v vsakem primeru, tudi če sploh ne bi bila članica EU. Je pa trenutna vlada, kot na številnih drugih področjih, tudi pri tem na začetku mandata poslala napačna sporočila, ko je razglasila politiko podiranja ograj in odprtih meja, kar je bil signal trgovcem z ljudmi, da svoje posle še bolj usmerijo proti Sloveniji. Posledica je, da je število migrantov danes veliko večje in imamo prenatrpane zapore, ki so polni tihotapcev ljudi. Če kakšnega migranta poskušajo na policiji s sodnimi odločbami vrniti sosednji Hrvaški, pa se nanj naglo priklene podpredsednica parlamenta Nataša Sukič iz Levice, kjer menijo, da je migrante iz daljnih držav nujno varovati pred Hrvaško, kjer jim menda kratijo pravice. Mi si, skratka, naredimo težave povsod, še posebej tam, kjer jih ni. Zaradi vse večjega števila migrantov, ki prihajajo v Slovenijo, svoje meje vse bolj nadzirata Avstrija in Italija, in jih zaradi tega vse več ostaja pri nas. Azilni centri so prenapolnjeni, v okolici se je povečalo število kaznivih dejanj: kraj, poškodovanja lastnine, nasilja, bilo je tudi kar nekaj posilstev in spolnega nasilja, kar pa policija v dnevnih obvestilih ljudem prikriva zaradi ocene, da je težav za oblast manj, če zanje ne izvemo. Vse to, kajti razve pa se vseeno, povzroča pri ljudeh nejevoljo, strah, zaskrbljenost. Problem bo še večji, če bodo migrantske centre preselili na periferijo, kjer se bodo skupnosti še težje soočile s težavami, ki jih to prinese, kot se denimo lahko bogata in dobro organizirana Ljubljana. 

- Recimo da se proti koncu prestaviva iz tega, kaj vse je narobe, v to, kaj bi bilo treba … Na katerih osnovah vi vseeno gledate v prihodnost z nekim optimizmom? 
Trenutno v številnih državah spremljamo vojne, katastrofalen ekonomski položaj, ki je pogosto posledica slabega vladanja v preteklosti, in še vse mogoče krize … Mi vendarle živimo v velikem blagostanju. Imamo sicer težave z vladanjem, kar je tudi posledica naše preteklosti, desetletij diktature, iz katere smo prišli brez prave politične in podjetniške elite, pa tudi tradicije menjav oblasti in neodvisnega tiska. A položaj nikakor ni katastrofalen. Nekaj stvari je zaskrbljujočih – nizka rodnost, velikanska proračunska poraba –, toda to ne pomeni konca sveta. Še vedno smo država sijajnih ljudi, prodornih podjetnikov, odličnih športnikov, pridnih kmetov, predanih zdravnikov, tudi poštenih sodnikov in celo sposobnih politikov … Pred nami bodo nove priložnosti, tudi volilne, ko bomo ljudje lahko pokazali, v katero smer želimo.
Smo v času pomladi, velikonočnih praznikov, ki je še posebej čas upanja, da bo svobode več, ne manj.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 4 (2024), 38-40.

“Izdelal sem sedemnajst grbov za škofe” 

Ko vzamemo v roke knjigo, si morda rečemo: »Lepa je!«, a si najbrž ne predstavljamo, koliko dela je bilo treba, da je nastal lep izdelek. Med temi, ki »delajo« knjige lepe, je tudi tokratni gost. Olepšal je tudi nekaj kapel in cerkva. Že od otroštva naprej ga je zanimala lepa pisava. Kako se je v njem ostril čut za lepoto in o svojem mnogovrstnem delu je spregovoril ob svojem življenjskem jubileju.

- Odločitev za slikarstvo je najbrž rastla v družini, saj je bil oče slikopleskar …
V osnovni šoli mi je učitelj likovnega pouka svetoval, naj se vpišem v šolo za oblikovanje v Ljubljani. Res sem šel na sprejemne izpite in jih naredil ter potem obiskoval to šolo. 

- Oba starša pa sta lepo risala? 
Imela sta ta talent, a takrat jima ga ni bilo mogoče razviti. Oče se je iz Kanomlje preselil v Vipavo, kjer se je učil za »malarja«, kakor so ta­krat rekli. Naslikal je pa nekaj slik. V Spodnji Idriji je hodil tudi k nekemu rezbarju in se pri njem učil. Tako smo imeli v jaslicah nekaj pastirčkov, ki jih je on izrezljal. V Vipavi je spoznal dekle in se kasneje z njo poročil. 

- Kaj pa vipavsko okolje? V Vipavi je v cerkvi več umetniških del, podobno v Logu pri Vipavi. 
Tudi to je vplivalo name. Pozneje sem ta dela pogosto likovno analiziral in se s tem učil. Gre za klasično slikarstvo. V vipavski cerkvi je vse, od baroka do nazarenstva. Kot strežnik, kakor smo rekli ministrantom, sem vpijal sporočilo teh umetnin. Ne morem mimo vpliva vipavskih duhovnikov. Spominjam se dekana Breitenbergerja. Pripravljal nas je na strežniško službo in nas učil latinskih odgovorov. Še danes jih znam. Spominjam se, kako nam je razlagal in pojasnjeval ta besedila.  
Kot strežnika me je zelo pritegnila lepa tipografija v misalih (mašne knjige). Kot kaže, sem se že takrat okužil z lepoto dvobarvnega tiska (črno, rdeče). Tako sem zgodaj vzpostavil odnos do lepe knjige, s čimer sem se pozneje v življenju veliko ukvarjal.

- Sodelovali ste tudi z vipavskim Malim semeniščem. Ko sem davnega leta 1981 postal urednik srednješolskega glasila Iskre, ste vi izdelali naslovnico za to glasilo. Fotografirali ste semeniški stavbi in potem fotografijo pripravili za naslovnico. Nekateri so dejali, da je to najlepša naslovnica …
Jaz se tega komaj spomnim. Veliko podobnih stvari je bilo. Samo lani sem na primer oblikoval kakšnih trideset knjig. Knjižno oblikovanje je neka stalnica v mojem življenju. Res pa sem sodeloval s semeniščem.

- Sodelovanje je rodilo sliko Kristusa Kralja v kapeli in pozneje še izdelavo križevega pota zanjo. Veljata za vaši pomembni deli? 
Izdelava slike Kristusa Kralja ima daljšo zgodbo. Ko je bil še rektor Alojz Vetrih, sem že naredil nekaj skic. Ko sem mu jih pokazal, mi je skoraj uro govoril, kako bi morala slika izgledati. Jaz sem mu mirno odgovoril, da midva najbrž ne bova našla skupnega jezika in stvar lahko počaka. Tako je tudi bilo. Za njim je vodstvo semenišča prevzel Renato Podbersič. Na to mesto je prišel z novim šolskim letom, septembra 1979, konec novembra pa je bila slika že blagoslovljena. Pustil mi je proste roke in delo je v meni hitro dozorelo. 

- Sledil je križev pot. Nekateri so ga pohvalili kot izredno »pobožen« v najplemenitejšem smislu: osredotoči se namreč na bistveno (ni čete vojakov z orožjem ob Jezusu, ni množice) in da je posrečena združitev dobre likovne govorice in duhovnega sporočila … 
Slika Kristusa Kralja, kateremu je posvečena kapela, je pravzaprav poliptih. Osrednja slika je Kristus Kralj, ob njem so še štiri slike simbolov evangelistov. Ta slika je bila osnova za povabilo h križevemu potu, ki je nastal leto pozneje, 1980. Vsebina vsake postaje je zreducirana na znak. Vse je naslikano zelo asketsko. Iz tega preprostega sporočila pa je vsebina vsake postaje prepoznavna. Poznamo različne križeve pote. Večina tistih, ki jih imamo v naših cerkvah, tudi v Vipavi, so slikani po določenih predlogah. Narejene so profesionalno, a so ilustracije dogodka. Jaz pa sem šel na bistvo sporočila vsake posamezne postaje. Kot sem omenil, sem za križev pot naredil precej študij in ima dogajanje iz postaje v postajo določen likovni ritem, ki je premišljeno oblikovno postavljen. 
Štiri postaje križevega pota v Malem semenišču v Vipavi.

- Ko govoriva o večjih sakralnih delih, morava omeniti tudi fresko v stolnici v Beogradu, ki sta jo naredila skupaj s slikarjem Lojzetom Čemažarjem. 
Slikala sva leta 1988. 

- Zadnje leto, da sta tam lahko še varno bivala in delala? 
Sem pa bil še poleti 1990 na likovni koloniji v Sopočanih, v Srbiji. Načrtovali so razstavo za 29. november, takratni državni praznik, pa do nje ni več prišlo …
Da se vrnem k freski. France Kvaternik je bil arhitekt prenove cerkve. On je predlagal, da bi z Lojzetom delala to fresko. Doma sva naredila skice na kartonu v naravni velikosti. Potem sva nekaj več kot mesec dni v Beogradu slikala fresko v cerkvi, posvečeni Materi Božji. To je bila zanimiva izkušnja. Naročnik je bil takratni beograjski nadškof Franc Perko. 

- Ustvarjala sta dva slikarja: vi in Čemažar. Imata pa vsak svoj slog …
Na tej freski prevladuje Čemažarjev »rokopis«. Osnovno kompozicijo sem v glavnem jaz predlagal, nato sva skupaj delala skice na kartone. Slikala sva po delih, kot gre to pri freski. Prenesla sva figure s kartonov na svež omet, barve sva potem nanašala oba. 

- Sva navedla vsa vaša glavna sakralna dela?
Dodati je treba še triptih v kapeli šempetrske bolnišnice. 

- Kako gledate na sodobno sakralno umetnost? V današnjem času išče vsak slikar svoj slog, pri sakralni umetnosti, ki je v cerkvah, pa je treba upoštevati tradicijo in uveljavljena pravila. 
Seveda so pravila, ki jih je treba upoštevati. Verjetno se vsak avtor do neke mere prilagodi tem zahtevam. Nekateri avtorji skušajo bolj uveljaviti svoj likovni izraz, drugi pa se skušajo bolj približati tem zahtevam. Poznamo različne pristope pri ustvarjanju sakralne umetnosti. 

- Omenili ste že več duhovnikov, s katerimi ste sodelovali. Tudi ko ste delali za semenišče, ste prišli v stik z več duhovniki. Kot kaže, se vam je posebej vtisnil v spomin prof. Otmar Črnilogar. On je tudi strokovno pisal o vašem delu … 
Ob blagoslovu slike Kristusa Kralja je napisal cel esej o njej, ki je objavljen v zborniku o njem. Otmarja sem prvič srečal, ko je prišel za vikarja v Vipavo. Pomagal je dekanu Breitenbergerju. Za Črnilogarjem je prišel za vikarja France Pivk. Pozneje je postal on dekan v Vipavi. Po smrti Breitenbergerja leta 1961 je prišel za župnika Slavko Podobnik. 
Vsi duhovniki, ki so prihajali v Vipavo, so bili več ali manj povezani s semeniščem. Drugi, ki so poučevali v semenišču, so službovali na bližnjih župnijah, na primer prof. France Kralj na Slapu. Tudi z njim sem se precej družil in se pogovarjal. Prof. Mežan in prof. Zupet sta bila duhovna pomočnika v Vipavi. Tako sem bil v stalnem stiku z njimi. Z mnogimi me je povezovala prijateljska vez. Verjetno je to druženje pustilo sledove tudi v moji duhovni rasti.

- Nekateri med njimi so imeli velik čut za umetnost in so bili njeni poznavalci.
To zagotovo. To je bila zelo pozitivna izkušnja v mojem življenju in nanje me vežejo nekatera zelo lepa srečanja. Prof. Kralj je bil dober poznavalec zgodovine. S Pivkom sva se pogovarjala tudi o »temnejši plati« novejše slovenske zgodovine. Zaupal mi je precej stvari, ki jih je moral prestati v svojem življenju. Krivična očetova smrt ga je zaznamovala za celo življenje. Sam je bil priča tistim dogodkom in od njega sem izvedel marsikaj zamolčanega. Po pogovorih z njim sem si lahko ustvaril svoj pogled na zgodovino. 

- Sodelovali ste tudi z Ognjiščem. Izdelali ste nekaj posebnih voščilnic.
Izdelal sem kar nekaj različnih voščilnic. Na kaligrafski (lepopisni) način sem napisal različne citate, ki so se navezovali na veliko noč ali božič. Šlo je za drugačen pristop k oblikovanju voščilnic. Običajno si ljudje pošiljajo kičasta voščila, te pa so bile brez podobe, ampak samo z lepo napisanim sporočilom.  

- S tem sva prešla tudi na posebno področje vašega dela – kaligrafijo (lepopisje). Kako ste se začeli ukvarjati z njo? 
V srednji šoli smo imeli kar štiri leta poseben predmet pisavo. Učili smo se različnih zgodovinskih pisav. Ta predmet je mene naravnost očaral, da sem raziskoval pisave. Dosegel sem, da sem iz te teme celo delal maturo. 
Po šoli za oblikovanje bi v sedanjih časih verjetno pristal na oddelku za oblikovanje na likovni akademiji. Takrat tega oddelka ni bilo. Sem se pa pripravljal, da bi šel študirat oblikovanje na akademijo v Krakov. Navezal sem že stike z njimi, a se je potem izkazalo, da bi moral dobiti štipendijo, da bi lahko šel tja. Ker je bilo to neizvedljivo, sem se vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani.

- Vendar ste končali študij slikarstva, ne oblikovanja.
Da, končal sem slikarstvo. Na tem področju sem potem tudi delal in nekaj dosegel. Pozneje sem študiral tudi grafiko, s katero sem se precej ukvarjal in imam s tega področja tudi dobršen opus del. Po diplomi sem namreč nadaljeval z grafiko pri prof. Marjanu Pogačniku. Najprej sem delal lesorez, nato litografijo. Na prof. Pogačnika imam zelo lepe spomine. Nikoli se nisva pogovarjala o tehnikah. Dejal mi je, da to obvladam, ker sem se naučil že v srednji šoli. Pogovarjala sva se čisto druge stvari. Ko sem odtisnil kakšno grafiko, sva jo dala na tablo in se pogovarjala o njej. Njegov likovni svet je bil popolnoma drugačen od mojega. Znal pa se je približati in zelo diskretno svetovati glede mojega dela. Ni vsiljeval svojih zamisli ali načina dela. Zaradi takega pristopa mi je postal vzor dobrega profesorja. Že takrat sem si dejal: če bom kdaj učil, potem bom tudi jaz delal na ta način: izhajati iz študenta in ga voditi v njegovi zamisli.  

- In ste postali profesor.
Da, in poskušal sem delovati na tak način, kot je delal prof. Pogačnik.

- Poučevali ste ravno pisave. 
Prav zaradi pisav so me povabili na akademijo. Poleg kaligrafije (lepopisja) sem pozneje poučeval še tipografijo. Stalno sem se učil in skupaj s študenti smo napredovali v tej smeri. Predmet tipografija pokriva zelo široko področje dela s črkami, tudi oblikovanje novih črkovnih vrst. Mnogi bralci poznajo na računalnikih različne tipe črk. Vse te črke je moral nekdo oblikovati. S tem smo se precej ukvarjali na akademiji in na raznih tipografskih delavnicah, ki sem jih vodil in jih vodim še danes. V začetku sem samo predeloval obstoječe pisave, ki jim je bilo treba dodati naše znake. Potem se je to razvilo v oblikovanje novih črkovnih vrst.

- Oblikovali ste pisavo, ki se imenuje makalonca?
To je pisava, ki sem jo oblikoval in s katero se ukvarjam že deset let in še več ter jo stalno dograjujem. Osnova so bili napisi, ki jih je izdelal arhitekt Jože Plečnik za naslovne strani pravljic v knjigi Makalonca, ki jih je napisal Fran Saleški Finžgar. Od tod je pisava tudi dobila ime. V tej knjigi obstajajo samo velike tiskane črke. Te črke sem najprej izrisal, potem obdelal v računalniškem programu. Najprej so nastale verzalke, nato sem v istem slogu oblikoval še male črke. Potem sem oblikoval naprej. Naslednja faza je bila cirilica, nato še grški alfabet. Z grško pisavo sem se veliko srečeval v knjigah, ki sem jih oblikoval za založbo Logos. Naredil sem tudi vse znake za staro grščino, kjer imajo izredno veliko različnih naglasnih znamenj. Sledil je še hebrejski alfabet. Ko z izbranimi pisavami oblikujem knjigo, morajo biti različni črkopisi in jeziki harmonično usklajeni. Precej sem se ukvarjal tudi s starimi pisavami, staro cirilico, glagolico in pisavami starih tiskov.

- Poseben izziv je bilo oblikovanje lekcionarjev, to je knjig, iz katerih pri bogoslužju beremo berila in evangelije. 
Gre za posebno področje oblikovanja. Najprej sem izbral primerno tipografijo, klasicistično obliko pisave, ki je zelo čitljiva. Te knjige morajo biti pregledne. Prelom besedila, ki je namenjen glasnemu branju v velikem prostoru, mora biti tudi primerno ritmično razdeljen, vezan na dihanje bralca. Črke morajo biti dovolj velike. V cerkvah je ponekod temneje, nekateri bralci so starejši … Oblikovanje je treba prilagoditi vsem tem razmeram. V teh knjigah je tudi dvobarvni tisk. V rdeči barvi so navodila, v črni pa je besedilo, ki ga beremo na glas. Ko ima določen odlomek krajšo ali daljšo verzijo, sem uporabil različna tipa pisav. Ta pisava v lekcionarjih je zelo podobna tisti v misalih, ki sem jih kot strežnik v otroštvu z zanimanjem ogledoval.   
Naslovnice lekcionarjev so povzete po ilustracijah slikarja Staneta Kregarja. Njegove risbe sem prilagodil in dodal nekatere nove simbole. Podobne simbole sem uporabljal pri oblikovanju župnijskih žigov. 

- Kar samo se sedaj odpira še eno področje vašega dela: oblikovanje grbov škofom in škofijam.
Tega se je v letih kar nekaj nabralo. Izdelal sem sedem grbov za škofije in sedemnajst grbov za škofe. 

- Tudi tukaj ste se morali držati določenih pravil in se najprej z njimi tudi seznaniti?
Prvo naročilo je bil grb za škofa Metoda Piriha leta 1985. Prof. Jožko Šavli mi je povedal, kje dobiti informacije o heraldičnih pravilih. Ta so zelo stroga. Predpisane so barve in vse okrasje, ki sodi zraven. Najprej sem pripravil črno-belo varianto grba in ga nato opremil s predpisanimi barvami. 

- Čeprav slikar, ste se ukvarjali tudi s pripravo za tisk starih knjig. 
Predvsem je šlo za faksimile, največ za dela protestantskih tiskov iz 16. stoletja. Praktično je bilo treba narediti kopijo takratne izdaje. Največji projekt je bila izdaja Dalmatinove Biblije, kjer sem vodil cel proces tega dela. Razdrli so dva izvirnika in preslikali vsako stran posebej. Trije retušerji so te filme retuširali celo poletje. Potem sem jaz na montažni mizi kontroliral vsako stran. Ta Biblija je izšla v omejeni nakladi sto izvodov na ročno izdelanem papirju. Tudi pri drugih faksimiliranih izdajah sem se vedno posvetoval s tiskarji. 
Prvi faksimile so bili Brižinski spomeniki, izdali smo jih v posebni mapi. Priložena jim je bila še obširna študija o njih. Na enak način smo izdali Stiški rokopis. V spremni študiji k temu rokopisu sem jaz predstavil poglavje o pisavi. 

- Sodelujete tudi pri likovni koloniji Umetniki za Karitas?  
Pri tej koloniji sem velikokrat sodeloval. Sicer pri njej sodelujem kot strokovni sodelavec že od začetka in pomagam pri organizaciji tega dogodka. Obenem je to zame priložnost, da se umaknem od računalnika in se vsaj takrat spet posvetim slikanju. 

- Sedaj se največ posvečate knjižnemu oblikovanju?
Najbolj obširen opus je knjižnica KUD-a Logos. V triindvajsetih letih je izšlo že več kot sto osemdeset naslovov. Največ gre za dela s filozofsko vsebino. Veliko je del cerkvenih očetov ter drugih verskih vsebin. Posebna zbirka je poezija. Ta je praviloma dvojezična: na eni strani je izvirnik, na drugi pa prevod. Odlični prevajalci si upajo to narediti, da lahko vsakdo vidi njihovo delo. Dvojezične izdaje smo do sedaj pripravili iz dvajsetih jezikov. Precej besedil je tudi v klasični grščini. Ta so zelo zahtevna za oblikovanje. Gre za vrhunska dela, a nagovarjajo ozek krog bralcev. Priprava teh knjig je izziv, vendar z veseljem to delam. Približno toliko je tudi knjig in katalogov za druge založbe in galerije.

- Precej knjig ste izdali s področja vzhodne Cerkve. 
To so večinoma dela cerkvenih očetov iz časa, ko je bila Cerkev še enotna, kot tudi dela iz poznejših obdobij. Že kot študent sem se srečal z vzhodnim izročilom pri restavriranju fresk po srbskih samostanih. Potem sem to poznavanje poglobil na Atosu, kjer sem mesec dni preživel v tamkajšnjih samostanih in doživel izkušnjo vzhodne duhovnosti pri samem viru, pri meniškem bogoslužju.

OSEBNA IZKAZNICA
Lucijan Bratuš (1949)
je doma iz Vipave. Slikarstvo je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Leta 1973 je končal magistrski študij grafike pri prof. Marjanu Pogačniku. Že v otroštvu ga je prevzela lepota knjig in pisav. Od 1987 do 2015 je bil profesor za kaligrafijo (lepopisje) in tipografijo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Poleg slikarstva in grafike se ukvarja tudi z grafičnim oblikovanjem, posebej še z oblikovanjem črkovnih vrst, kaligrafijo in knjižnim oblikovanjem. Ustvaril je tudi nekaj sakralnih del.

B. Rustja, Gost meseca, v: Ognjišče 4, 2024, str. 6-11.