Španija je znana po bikoborbah. Neka mati je tiho jokala, ko je gledala bikoborbo. Ob njej je sedel duhovnik. Čudil se je njenemu joku.
Radoveden jo je vprašal: »Gospa, zakaj jokate?« »Bojim se, da bo bik ubil mojega sina, oče, toda jaz molim, da bi Bog obvaroval sina in bi zmagal v bikoborbi,« je odgovorila mati.
»Ne bojte se, mama!« je dejal duhovnik. »Prepričan sem, da bo vaš sin zmagal in ubil bika,« je nadaljeval.
»Kako ste lahko tako gotovi, da bo moj sin zmagal?«
»To je zelo preprosto. Bik nima matere, ki bi molila za njegovo varnost, medtem ko ima vaš sin vas, ki molite za njegovo življenje,« je sklenil duhovnik.

Da, imamo Božjo Mater, ki prosi za nas in nam pomaga v naših stiskah ter skušnjavah, nam pomaga pri ponovnem vzpostavljanju pretrganih odnosov ter pomaga pozabiti naše prestopke.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2019), 15.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

V pobočju strme gore stoji na samem med smrekami hiša. Že stara. V njej sameva teta Liza, Elizabeta Gričarska. Že stara ženička. Le redko kdo se odpravi k njej. Edini, ki je stalen gost, je Justi, ki ji na starem motorju v hrib dovaža mleko, kruh in kar mu pač naroči in doline, da preživi. Večkrat ji prinese več, kajti tako skromno, kot živi teta Liza, se zares ne da živeti. Justi ve, koliko človek potrebuje za preživetje, čeprav je to teta Liza - suha, da bi jo lahko v pest stisnil. Vedno ga krega, da je preveč zapravil, ona pa nima denarja. Justi ji ponudi pomoč v takih trenutkih, ko jo popadejo te muhe. Stara Liza pa je ponosna, noče miloščine! Še njemu, prijatelju Justiju, bi rada poplačala vse usluge, saj bencin potrebuje tudi ta njegova škatla, s katero prijaha vsak dan v hrib k njej. Pa se kregata, a bolj za zabavo kot zares. Navezana sta eden na drugega kot mož in žena - ali pa še bolj.
Spomini bežijo v njuno mladost, ko je Justi delal v tovarni v mestu, Liza pa je od jutra do večera garala na kmetiji. Že od malih nog je pomagala očetu in mami, v hribih je pač potrebno več truda, da pokosiš strme laze, da znosiš seno v rjuhah na senik. Delala je kot živinče. Še bolj trdo, ko se je oče smrtno ponesrečil v gmajni. Od takrat je šlo vse narobe: mama je hirala od žalosti in skrbi in čez nekaj let ji je že zvonilo pri farni cerkvi. Tridesetletna Liza je ostala sama. Justi jo je rad videval v cerkvi, v trgovini. Smilila se mu je in skočil je kdaj pa kdaj na njen grunt in ji pomagal. Da, rad jo je videl in rad bi ji povedal, da jo ima rad, pa je bila vedno tako nedostopna, zaverovana v delo, da ni videla drugega. Delo in samo delo. Samo enkrat je bilo, ko ji je predlagal, da bi šla z njim v mesto. Imel je sicer skromno službo, a bi že šlo. A ona je bila je bila z debelo korenino vraščena v svojo zemljo. To staro mater zemljo - Bog ne daj, da bi jo zapustila! In tekla so leta.
Pa Liza tega teka ni čutila, bila je zdravo, kmečko dekle. Nekoč - ona misli, da je že cela večnost od tega - je obležala. Kravica je mukala ob praznih jaslih in Liza je prosila najbližje sosede, da so priskočili na pomoč. Onstran smrekovega gozdiča je bila še ena kmetija na samem. V tistem času sta tam živela Janez in njegova žena, oba mlada in polna moči, v pričakovanju prvega otroka. Takoj sta bila pripravljena pomagati. Tudi Justi se je pripeljal z avtobusom iz mesta in dal eno roko. Liza si je hitro opomogla in bila hvaležna tem dobrim ljudem. Stiska jih je povezala, te gorjance.
In tekla so leta.
Pri sosedovih so zibali še enkrat, Liza pa je bila še vedno sama. Kmalu je lahko povrnila delček dobrega, ki so ji ga bili storili v njeni stiski. Mlada mamica je morala po rojstvu drugega otroka na delo v mesto, kmetija ni bila dovolj. Tonka in Andrej sta potrebovala varuško in teta Liza je bila prava! Vsako jutro je na hišnem pragu z veseljem sprejela sosedova otroka, zavita v deko. Ljubkovala ju je in razvajala, kot da bi bila njena (ali še bolj). Še vedno je pridno obdelovala svojo njivico, skrbela za kravico, najsrečnejša pa je bila ob otrocih. Spremljala je Andrejeve prve korake, poslušala Tonkine prve besede. Z njima je prebolevala vse otroške bolezni.
In tekla so leta.
V mislih ju je spremljala v šolo, bila z njima v šoli in na poti domov. Komaj je čakala, da sta pritekla k njej. Pa sedaj sta bila že velika in prihajala sta navadno ob nedeljah popoldne. Takrat je za Lizo sijalo sto sonc. Imeli so se radi.
In tekla so leta.
Najprej je v dolino odšel Andrej - v srednjo šolo. Za njim je odšla v srednjo šolo tudi Tonka. Potem sta oba šla študirat v Ljubljano. Redki so bili obiski na gori. A Liza je živela za te obiske. Sanjala je o njih. Hranila je čokoladne bonbone v nizki omarici v svoji kamrici in jih varovala pred vsiljivimi mravljami. Pa Andrej in Tonka nista hodila k njej zaradi čokoladnih bonbonov, ampak zaradi njenih toplih dlani, njenega razumevajočega srca, njenih prijaznih besed. Kamor koli sta šla, je šlo z njima Lizino sonce.
In tekla so leta.
»Njena otroka« sta končala študij. Slišala je, da se bosta poročila: najprej Tonka, leto kasneje Andrej. In bila je srečna zanju. In kako je plesala tisti dan na poroki! Lica ji zažarijo, ko se spomni na to. Kje je že to! Takrat, se ji zdi, je bila že v letih. Pa Justi jo je zasnubil - tako sramežljivo - tisti dan. Še danes ve, kako mu je odvrnila, da nima smisla sedaj, na stara leta, vezati se. Pa ga še vidi, kako mu je ugasnil žar v očeh, takrat. Ah, Justi, Justi! Koliko dobrega je storil zanjo.
Tam ob steni ima kredenco - tako omaro s stekli, ki drsijo levo ali desno, ko odpiraš omaro. Tam, za tistimi stekli, so njeni spomini: Andrejček in Tonka ob torti s tremi svečkami, Andrejček in Tonka ob vstopu v šolo, Andrejček in Tonka pri prvem svetem obhajilu... Tam je na sliki tudi ona, pa na dan njune birme. Tonka jo je prosila za botro. O, tega pa res ne smeš odkloniti. Liza se spomni, kako se je posvetovala z Justijem, kaj naj ji kupi: verižico ali uro? S kakšnim veseljem je podarila uro, ko je spraskala na kup tisti denar, in kako je bila Tonka vesela. Da, Liza ima za seboj lepe trenutke, v srcu lepe spomine. Tam so, da jih lahko vsak trenutek pogleda. Andrejček in Tonka sta zrasla v Drejca in Antonijo. Med šipama srečna zreta v Lizo. Kot vojaka, resna in zbrana, stojita pred oltarjem: Andrej s svojo izvoljenko, in Tonka s svojim princem. Kdaj se bosta oglasila pri meni, ju v mislih sprašuje. Saj ve, da imata družino, službo, da niti k svojim staršem ne prihajata pogosto. E, čakala vaju bom, jima pove, in se nasmehne. Postavi lonček bele kave na štedilnik in počaka, da se malo segreje. Vzame skodelico in lesen stolček ter sede na prag pred hišo. Počasi srka kavico in gleda v dolino. Ne vidi več dobro, ne sliši več dobro, a zelena barva pomirja njene oči, petje ptic zdravi njen sluh, mir zdravi njeno dušo. Pa zaropota pred hišo in jo predrami iz misli. O, Justi! »Pošto imaš, Liza!« kliče že od daleč, še preden ugasne motor. »Liza, kako kaj gre?« prijazno vpraša in radovedno čaka, da bo odprla ovojnico. Na zlatem papirju z velikimi črkami piše VABILO. Tudi sama je nestrpna. Hitro bere.
Draga teta Liza! Najin sin Nejc bo 26. maja prejel zakrament svete birme. Vsi bomo zelo veseli, če pridete na praznovanje tudi Vi. Sveta maša bo ob desetih. Pridemo po Vas. Lepe pozdrave Vam pošiljamo Tonka, Rudi in Nejc
»Oh, ta moja Tonka pa res ne pozabi name! In Nejc je že tak fant? K birmi bo šel!« se čudi, mežika in v soncu pogleduje Justija. »Pomisli, Justi, k birmi bo šel in mene vabi!« Justi sede k njej. Tiho sta. Vsak v svojih mislih. Bogu hvala za tako dobre ljudi, moli Liza. Hvala, hvala, ljubi Bog! Hvala, da imam vero, hvala za sosede, hvala za Tonko in Andreja, hvala za Nejca. Pridi, Sveti Duh. Utrdi vero birmancem, vsem mladim. Tako radi pozabljajo na Boga. Prehitro živijo.
»Prišli bodo pome!« ne more verjeti. »Kaj pa bom oblekla?« je v skrbeh. »Boš šel z mano, Justi? Tako sem stara,« govori in rahlo pozibava z glavo. »Da, tako bo: oba bova šla. Šla bom, da jih vidim še enkrat! Saj boš šel z mano, Justi, boš?«
On je tiho, nežno privije njeno glavo na svojo ramo. Nasmehne se in komaj slišno dahne: »Seveda, Liza, moja Liza!«

P. Bizjak, (zgodbe), Ognjišče 5 (2006), 53-54.

Bogat perzijski trgovec je imel slavca, zaprtega v veliki kristalni kletki, in je nadvse rad poslušal njegovo ubrano petje.
»Moj slavec ima vse, kar si lahko poželi,« je govoril, »prepričan sem, da je najsrečnejši ptič v Perziji.«
Nekega dne se je trgovec odpravil na dolgo pot, da nakupi svilo in dišave. Pot ga je vodila tudi skozi gozd, kjer je nekoč živel njegov slavec. Vprašal ga je, ali ima kakšno sporočilo za svoje brate in sestre?
»Reci jim, da mi gre dobro in vprašaj jih, ali imajo morda oni kakšno sporočilo zame.«
Trgovec je storil, kakor mu je bilo naročeno. Ko se je vrnil domov, se je takoj oglasil pri svojem slavcu.
»Enega tvojih bratov sem vprašal, ali ima kakšno sporočilo zate,« je dejal trgovec, »toda namesto odgovora je padel na tla in nepremično obležal v travi. Mislil sem, da je mrtev. Položil sem ga na zemljo in se odpravil proč, tedaj pa je zakrilil s perutmi in odletel na drevo. Večkrat sem ga poklical, pa se ni odzval ... Menim, da so tvoji bratje pozabili nate.«
Slavec je žalostno sklonil glavo in se ves dan ni dotaknil hrane in pijače.
Ko se je trgovec naslednje jutro odpravil k slavcu, ga je našel negibno ležečega na dnu kletke. Prosil ga je, naj poleti in zapoje, a ptič se ni premaknil. Trgovec je odprl kletko in slavca nežno pobožal. Toda ta ni niti trznil. Mož je pomislil, da je ptič mrtev, s solzami v očeh ga je položil na travo in odšel. Ko je odhajal, ga je želel še zadnjič pozdraviti. Obrnil se je in kaj je videl? Slavec je začel zamahovati s perutmi in zaslišalo se je njegovo lepo petje. Veselo je vzletel in pel: »Hvala za sporočilo, ki si mi ga prinesel. Bilo je najlepše sporočilo, kar sem jih kdaj prejel.«
In odletel je proti gozdu.

Sporočilo svobodnega brata slavca zaprtemu je bilo: »Naredi to, kakor sem naredil jaz, in boš rešen!« Jezusovo velikonočno sporočilo je sporočilo svobode in novega življenja.

RUSTJA, Božo. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 95.

priloga

250-letnica Narodne univerzitetne knjižnice

tema meseca

Teologija osebnega stila

gost meseca

Tomaž Simčič

Preberite več: Maj 2024

»Slovenci smo narod pevcev in vsi narodni običaji so prepleteni s pesmijo, pa če pogledamo tiste, ki spremljajo odločilne dogodke osebnega življenja, ali one, ki so v zvezi s koledarskimi prazniki vseh vrst, ne glede na vse druge priložnosti, ko se pesem še lahko oglasi. Prav nemogoče je govoriti o slovenskih ljudskih običajih, ne da bi omenjali pesmi. Enako pa tudi pesmim ne moremo odmisliti njih življenjskega okvira in jih obravnavati kot poseben pojav zunaj prostora in časa, zgolj kot predmet za učene raziskave. Nosilec pesmi je vendar človek, zato je tudi pesem po svoje nekaj živega.« Tako je o naši ljudski pesmi zapisala etnomuzikologinja Zmaga Kumer v svoji monografiji Pesem slovenske dežele (Obzorja, Maribor 1975), v kateri z izbranimi primeri iz vseh pokrajin in vseh vrst pesmi predstavi slovensko pesemsko izročilo.

»ZA ŠOLO TE JE ŠKODA!«
Luč sveta je zagledala na jurjevo, 24. aprila 1924. »Rojena sem Ribničanka, po mami, oče je prišel kot uradnik v Ribnico in tam je spoznal mamo, ki je bila učiteljica.« Poklic staršev je vplival na poznejše življenje hčerke edinke. Osnovno šolo je naredila v Ribnici, gimnazijo pa v Celju, kamor je bil prestavljen oče. »To so bila najlepša leta moje mladosti.« Po nemški zasedbi Celja jim je uspelo priti domov, v Ribnico, in tam je preživela huda vojna leta. Jeseni 1945 so prišli v Ljubljano, kjer je Zmaga študirala slavistiko in leta 1948 diplomirala. Njen cilj je bil poučevanje slovenščine na gimnaziji. Že od otroških let je imela veselje do glasbe, zato je ni hotela povsem opustiti. Profesor Marijan Lipovšek ji je svetoval, naj se vpiše na folkloristiko, sekcijo za glasbeno narodopisje, ki jo je ustanovil in vodil France Marolt (1891–1951).
Ribnica, rojstni kraj Zmage Kumer. - Zgodnje otroštvo, na desni Zmagina mama. - Cvetna nedelja, motiv iz knjige Pesem slovenske dežele. - France Marolt jo je pritegnil s folkloristiko.
Zaznal je njen talent in po nekaj predavanjih jo je vprašal, kaj namerava po končanem študiju. Odgovorila mu je, da bo profesorica na srednji šoli. »Za šolo te je škoda,« je dejal. »Pri meni je ravno mesto prazno, premisli, če hočeš ostati tukaj.« Službo je nastopila 1. februarja 1949, jo takoj vzljubila in v njej vztrajala do upokojitve (1988), pa tudi potem se ni mogla ločiti od svojega ljubljenega Glasbenonarodopisnega inštituta. »Svoje delo je vedno doživljala in sprejemala kot poklicanost in zato tudi kot poklic, ki ji je bil dan in ga je opravljala z največjim veseljem in entuziazmom,« je zapisal njen sodelavec Marko Terseglav. Posvečala se je vsem področjem etnomuzikologije, njena prva ljubezen pa so vedno bile pripovedne pesmi. Po diplomi na Glasbeni akademiji (1952) je z disertacijo Slovenske priredbe srednjeveške božične pesmi Puer natus in Betlehem je leta 1955 doktorirala. Kot znanstvena svetnica je z veseljem nadaljevala svoje raziskovanje slovenskega pesemskega izročila. Ljudska pesem je bila zanjo »odsev nepokvarjene duševne pokrajine preprostih ljudi«.

DOLGA POLICA NJENIH KNJIG
Sad njenega marljivega in vztrajnega dela je 35 knjig in okrog 450 naslovov strokovnih zapisov v slovenščini in nemščini. Februarja 2016 so v Muzeju v Ribnici odprli njeno spominsko sobo; stalno razstavo dopolnjuje publikacija Podobe ustvarjalnosti dr. Zmage Kumer, v kateri je njena sodelavka dr. Marija Klobčar sistematično predstavila njena najpomembnejša dela. Tukaj navajamo le nekatera. Svojo pripadnost Ribniški dolini, kjer ji je tekla zibelka, je izpovedala s knjigo Ljudska glasba med rešetarji in lončarji v Ribniški dolini (1969). Na njeno pobudo je pri Slovenski matici zaživela zbirka Slovenske ljudske pesmi, znanstveno-kritična izdaja vseh doslej znanih slovenskih ljudskih pesmi z napevi, ki naj bi nadgradila Štrekljevo zbirko, toda doslej so izšle šele štiri knjige pripovednih pesmi. Koroška je bila njena druga domovina in poskrbela je za izdajo zbirke Ljudske pesmi Koroške (1986–1998), ki obsega pet knjig (za vsako dolino).
Glasbenonarodopisni institutv Ljubljani. - Za delovno mizo doma. S skladateljem Urošem Krekom. -  Zoisova nagrajenka, l. 1998.
Celovit pregled slovenske ljudske pesemske dediščine podajata obsežni knjigi Pesem slovenske dežele (1975) in Slovenska ljudska pesem (2002). Po uradni upokojitvi se je posvečala obravnavi posamičnih zvrsti ljudskih pesmi. V predgovoru svoje knjige Čez polje pa svetinja gre (Celjska Mohorjeva družba, 1994), ki vsebuje nabožne pripovedne pesmi, je zapisala: »Slovenija je bogata dežela ... Naše bogastvo je tudi ljudsko izročilo, ki mu je krščanstvo vtisnilo tako izrazit pečat, da ga ni mogoče prezreti. Ne samo, da je naša zemlja posejana s cerkvicami kakor nobena druga na svetu, tudi našega pesemskega izročila si ne moremo misliti brez nabožnih pesmi.« Pripravila je tudi pesmarici slovenskih ljudskih pesmi: Eno si zapojmo (1995) in Še en si zapojmo (1999). Na podlagi gradiva, zbranega na terenu, je nastalo njeno delo Slovenska ljudska glasbila in godci (1972), dopolnjena izdaja pa z naslovom Ljudska glasbila in godci na Slovenskem (1983).

SPOŠTOVANA DOMA IN V SVETU
Svojo ljubezen do zaklada ljudskega izročila je hotela posredovati mlademu rodu tudi s pedagoškim delom. Dolga leta (1953–1989) je predavala na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, nekaj let tudi na Akademiji za glasbo. Za svoje učence je sestavila učbenika: Uvod v glasbeno narodopisje (1968) in Etnomuzikologija (1977, 1988). Kot gostujoča predavateljica je bila povabljena na tuje univerze. Sodelovala je z najpomembnejšimi raziskovalci ljudske pesmi drugih narodov na strokovnih srečanjih ali kot članica različnih odborov. »Nikdar nismo imeli občutka, da smo iz malega naroda, temveč smo bili popolnoma enakopravni.« Skoraj tretjino svojih del je izdala tudi v tujini, kjer je bilo njeno raziskovalno delo zelo cenjeno, o čemer priča Herderjeva nagrada, ki jo je prejela leta 1992. Doma je bila leta 1998 za življenjsko delo nagrajena z Zoisovo nagrado, v okviru stroke pa z Murkovim priznanjem (1989) in Štrekljevo nagrado (2003). Pri svojem delu je bila v živem stiku z ljudmi. »V svojem poklicu ne bi imela uspeha, če se ne bi znala približati ljudem.« Na teren je prvič odšla leta 1952 kot vajenka s Tončko Maroltovo, in sicer v Vipavsko dolino in na Tolminsko. Poznali so jo v neštetih vaseh na vsem ozemlju, kjer je doma slovenski jezik. Poznali so jo tudi po radijski oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi, katere namen je bil poslušalcem predstaviti zaklad ljudskega izročila. Njen začetek sega v sredino šestdesetih let in je bila ena najbolj poslušanih oddaj na ljubljanskem radiu.

Folklorna skupina France Marolt. -  Tri od 35 Zmaginih knjig.Po upokojitvi (1988) si je za bivališče izbrala Dom počitka v Gornjem Gradu, vendar je še ustvarjala: prevajala je za mednarodno revijo Communio in za Karmel v Sori. V mislih se je pogosto vračala v rodno Ribnico, do odhoda na rajske poljane 27. decembra 2008. Njen nekdanji sodelavec Mirko Ramovš je zapisal: »Spominjamo se je kot velike žene, katere življenje so zaznamovale globoka vera, dobrodelnost in neizmerna predanost domovini.«

 S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2024), 40-41.

Dobrodelno okrog Slovenije 2024

Kolesarji bodo tudi letos zavrteli pedale okoli Slovenije za dober namen ter s skupnimi močmi zbirali sredstva za nakup koles za otroke iz socialno ogroženih družin. Dobrodelno okrog Slovenije – DOS je največji vseslovenski humanitarni kolesarski dogodek, ko se s cestnimi kolesi prekolesari traso okrog celotne Slovenije v skupni razdalji 1.225 kilometrov. Zbiranje sredstev s sloganom »Pot za srečo otrok« bo tudi letos koordinirala Slovenska karitas.
V letošnjem letu predstavljamo na teh straneh različne projekte in akcije, ki jih vodi ali koordinira Slovenska karitas. S tokratnim vstopom v pomladne mesece, ko se prebudi tudi rekreativna žilica, predstavljamo dokaj novo humanitarno akcijo. Nekaj več informacij o njej lahko izveste v sosednjem okvirčku, sam pa sem se po izkušnjo iz prve roke odpravil na pogovor k Matiju Guselu, ki je bil lansko leto eden od prostovoljcev na tem krogu okrog Slovenije.

- Matija, hvala za tvoj čas in pripravljenost, da spregovoriš o lanski akciji DOS. Kako si izvedel za to akcijo in kako si se sploh pridružil prostovoljcem Karitas?
Moja pot v prostovoljstvo je vodila preko sodelovanja z YoungCaritas Maribor. Z njimi sem šel tudi na prireditev Klic dobrote in tam sem spoznal koordinatorja slovenske YoungCaritas Luka Ovna. Sodelovanje z mladimi je postajalo čedalje pogostejše – sodeloval sem pri obnovi njihovega centra na Poljanski cesti, nakar me je povabil še k pomoči pri izvedbi projekta Dobrodelno okoli Slovenije.

- Kaj si takrat vedel o akciji DOS?
Na začetku nisem vedel nič in tudi informacij je bilo bolj malo. Se mi je pa projekt zdel zelo zanimiv, in ker sem ravno v lanskem letu ponavljal študijski letnik, sem imel na voljo kar nekaj časa, ki sem ga lahko tudi na tak način koristno preživel.
Na začetku smo se pogovarjali, ali bi sodeloval v promocijski ekipi, ki izvaja predvsem naloge na področju organizacije in promocije akcije, ali bi se priključil spremljevalni ekipi. Po zapolnitvi mest v promocijski ekipi sem pristal v spremljevalni ekipi. Na začetku sem bil kar malce vznemirjen, saj nisem vedel, kaj pričakovati. Celotna akcija je zahtevna in iz izkušenj prejšnjih let se je pokazalo, da se lahko na tako dolgih in težkih preizkušnjah medsebojni odnosi v določeni meri zapletejo.
Vseeno sem šel v lansko akcijo z nasmehom na obrazu, ki pa je tik pred začetkom spet malo splahnel, saj sem bil premeščen v prvo spremljevalno vozilo. Po prvih načrtih naj bi bil v drugem spremljevalnem vozilu, za kolesarji, potem pa se je to spremenilo. Moje delo je bilo spremljanje ekipe z avtomobilom, hkrati pa tudi navigiranje po trasi vožnje. Priznam, ker te trase nisem tako dobro poznal, je bilo veliko improvizacije med zemljevidi, GPS-navigacijo, ozkimi ulicami, enosmernimi cestami ... Bilo pa je to gotovo izjemnih pet dni.

- Kako bi opisal, kaj je DOS in kako poteka?
Ekipa kolesarjev se zbere v Novem mestu in se podajo na petdnevno pot okoli Slovenije ter opravijo nekaj več kot 1.200 kilometrov. Na poti jih spremljajo spremljevalne ekipe, za nastanitev, komunikacijo z drugimi udeleženci in podporniki akcije pa skrbi promocijska ekipa. Na vsakem štartu, ob poti in koncu posamezne trase se srečamo z ljudmi, župani ali drugimi predstavniki lokalnih skupnosti in seveda prostovoljci lokalnih Karitas.
Sicer je pa cilj vsakoletne akcije ta, da se otrokom iz socialno ogroženih družin preda kolesa in se javnost povabi, da sodelujejo pri akciji zbiranja sredstev za nakup koles. Ob tem kolesarjenju ekipa na več točkah po Sloveniji tudi preda kolesa določenim družinam.
Cilj torej ni, da bi se kolesarji imeli fajn kar tako in da bi šlo za rekreativno, športno in trening prireditev, ampak je cilj in pomen tega kolesarjenja v ozaveščenju glede potreb tudi na področju športnih aktivnosti in koles.

- Kako pa si na akcijo DOS gledal po enem tednu?
Akcija je odlična promocija kolesarstva, gibanja in navduševanja za šport tudi tistih otrok, ki prihajajo iz socialno ogroženih družin in si ne morejo privoščiti koles. Hkrati bi rekel, da je celotna akcija še premalo znana, zato tudi podpiram prizadevanje organizatorjev in Karitas, da se o tem čim več govori. Gre za edinstveno izkušnjo in ne vem, s čim bi to sploh lahko primerjal. Na koncu se tudi zdi, da smo udeleženci akcije, ki smo v podpornih ekipah, mogoče celo bolj utrujeni kot sami kolesarji, ki se osredotočajo res samo na kolesarjenje.

- Kakšen je utrip med ekipo, obiskovalci in kolesarji?
Na postojankah je bilo vedno dobro poskrbljeno za druženje in ljudje so se radi odzvali ter prišli na ta dogodek. Zame osebno so bile vse postojanke priložnost za počitek od vožnje, za druženje z ljudmi, tako da sem lahko dobil nekaj vtisov, kako so ljudje, ki smo jih srečevali, podpirali to akcijo. Ob tem je gotovo dobro omeniti, da je Slovenija v dobrem kolesarskem vzdušju, veliko ljudi rado kolesari, še več jih spremlja uspehe slovenskih kolesarjev, in zato se tudi pozna res velika naklonjenost kolesarskemu udejstvovanju.
Kot Mariborčanu, živečemu v mestu, mi je bilo zelo všeč videti ta različen utrip po Sloveniji, spregovoriti kaj z Idrijčani, Kobaridci, Blejci, Brežičani, Koprčani … In videti nasmejane obraze otrok, ko so lahko prevzeli svoja nova kolesa.

- Kako je s pripravami za letošnji DOS?
Sem že v stikih z Luko in vem, da se stvari že dobro pripravljajo, a verjetno si letos ne bom mogel vzeti vseh pet dni za spremstvo, prav zaradi študija. Gotovo pa bom ekipo spremljal vsaj dan ali dva, mogoče bom zraven tudi v Portorožu, kjer je treba pripraviti vse za nastanitev ekipe in večerjo. V letošnjem letu se je zgodil tudi premik termina iz prvega v drugi teden maja, tako da DOS poteka med 7. in 11. majem. Če pa bi imel dovolj časa, bi se gotovo udeležil in pomagal na akciji vseh pet dni, saj je to res za cel koš doživetij.

M. Erjavec, Obrazi dobrote, v: Ognjišče 4 (2024), 34-35.

PRIDRUŽITE SE NAM NA DOS – DOBRODELNO OKROG SLOVENIJE

V pomladnem soncu bo že petič potekala srčna dobrodelna iniciativa, ki bo združila slovensko kolesarsko skupnost in vse dobre ljudi z namenom prinašanja veselja tistim, ki jim življenje ni namenilo lahkih poti. Dobrodelno Okrog Slovenije je več kot le kolesarski dogodek; je misija, ki pelje kolesa tja, kjer so najbolj potrebna: v življenje socialno ogroženih otrok. Pot pa bo tudi srečevanje s prostovoljci in sodelavci Karitas.

Potujte z nami od 7. do 11. maja 2024, skozi pet etap čudovite Slovenije:
1. dan: Iz srca Dolenjske do obalnega bisera Portoroža
2. dan: Obmorski utrip zamenjajte za skrivnostni svet kobariške zgodovine
3. dan: Iz doline Soče v objem Šaleške doline
4. dan: Od Velenja do prekmurskih ravnic
5. dan: Zaključek kroga: od goričkih vinogradov nazaj v Novo mesto

Vsaka etapa je zgodba zase, polna lepot in izzivov, in prav vsakdo lahko postane del te zgodbe. Ne glede na to, ali ste izkušen kolesar ali le ljubitelj svežega zraka in dobre družbe, vas vabimo, da se nam pridružite za etapo, del poti ali pa nas podprete s svojim prispevkom.

Kako lahko pomagate?
+ Zavrtite pedala z nami: Izberite etapo ali del poti in postanite del kolesarske karavane.
+ Prispevajte z donacijo: Pošljite SMS s ključno besedo ZAKOLO5 na 1919 ali izberite svoj način darovanja na naši spletni strani.
+ Delite zgodbo: Pomagajte nam širiti glas o DOS-u med prijatelji in po spletu.

Vsak prispevek, velik ali majhen, vodi nas in naše kolesarje bližje cilju: zbiranju sredstev za nakup koles, ki bodo otrokom prinesla ne le sredstvo za prevoz, ampak tudi nešteto nepozabnih avantur.

Zgodaj zjutraj se odpravljam od doma, nebo je jasno, sinjemodro in brez oblačka. Hodim počasi in gledam v nebo, občudujem božje stvarstvo, čudovito se počutim, zdi se mi, da diham s polnimi pljuči ... tedaj pa ... pohodim pasji iztrebek ... Kaj naj storim? Naj se zaradi ene 'pasje fige' odpovem tako čudovitemu pogledu? ... Ne, prav gotovo mi ta nezgoda ne bo pokvarila dne. Naj razmišljam o tem, kako se to lahko zgodi samo meni, kako nimam sreče in mi vedno kakšna stvar pokvari čudovito razpoloženje Ali to pomeni, da je bolje, če se v tem življenju mučim, si želim čim več težav, napora ... Prav gotovo ne. Mislim, da si je treba vprašanje zastaviti drugače: ali je mogoče živeti, ne da bi se srečali s težavami. Mislim, da nas tisti, ki obljublja življenje brez napora, kar pošteno 'vleče za nos'. Dovolj je že en sončni žarek, ki razblini številne sence in prežene oblake (to lahko osvojimo za življenje, če premišljujemo Sončno pesem sv. Frančiška). Ko se znajdem pred silami, ki mi na različne načine preprečujejo, da bi uspel uresničiti svoje želje in pričakovanja, takrat pomislim na ta sončni žarek. Sicer pa ima tudi sonce pege in druge omejitve, saj se mora kljub vsej svoji veličini podrediti zakonitostim vesolja: prebivalcem Zemlje se ne more pokazati, kadar bi hotelo, včasih pa je njegova frustracija lahko že navaden oblak, kajne? (Franci '97)

Ne smemo prehitro odnehati

V kitajščini besedo 'kriza' zapišejo z dvema ideografskima znakoma (risba, ki ponazarja pojem): prvi pomeni nevarnost, drugi pa priložnost. V življenju se neprestano srečuješ z večjimi ali manjšimi problemi, nevarnostmi in to so lahko tudi priložnost, da jih najprej sprejmeš in se z njimi tudi spopadeš. Tako jih moraš reševati, da ti premagane celo koristijo: ko prideš do novih izkušenj in spoznanj in iz te 'šole nekaj koristnega odneseš', kot radi rečejo starejši. Ko gredo stvari narobe in se zdi, da je tvoja življenjska pot neprestan napor, ko se hočeš smejati, pa moraš vzdihovati, ko te odgovornosti stiskajo, ... se za trenutek ustavi – toda nikoli ne odnehaj. Življenje je res čudno, polno hitrih menjav ritma, ovinkov in pogostih razočaranj, padcev in na srečo tudi vzponov ... Ko gledaš nazaj, navadno ugotoviš, da bi z večjo vztrajnostjo in odločnostjo lahko prišel do uspeha, da bi 'v življenju lahko zmagal '– pa si odnehal. Tega ne smeš več ponoviti, ne smeš se ustaviti v prizadevanjih, tudi takrat ne, ko se zdi, da je vse izgubljeno in zaman – nič ne veš, kaj te čaka za ovinkom, lahko nepričakovani 'zadetek življenja' ... Cilj (uspeh) je pogosto zelo blizu, čeprav človek, ki se bori s seboj in drugimi, nima tega občutka. In navadno omaga na prav na pragu uspeha. Moraš vedeti, da je uspeh na glavo obrnjen neuspeh, zato vztrajaj in se bori naprej. Ko te preizkušnja v življenju najbolj tepe, ko se ti zdi, da je vse izgubljeno, prav tedaj ne smeš odnehati.

Jutri ...

V koncentracijskih taboriščih so ljudje doživljali najhujše trpljenje in stiske. In vendar so celo v taboriščih smrti, kjer so ujetnike najprej skušali streti psihološko, nato pa še fizično, nekateri zmogli premagati občutek žalosti in obupa. To pesem hebrejskega dečka so našli v judovskem getu leta 1941:

Jutri bom žalosten, ne danes ...
Danes bom vesel:
kaj pomaga, če sem žalosten, komu to pomaga?
Čemu piha neprijeten veter?

Zakaj bi se moral pritoževati danes.
Morda bo jutri lepo, morda bo jutri jasno.
Morda bo jutri spet sijalo sonce.
in ne bo razloga za žalost.
Jutri bom žalosten, od jutri dalje ...
Danes bom vesel in zadovoljen.
Danes ne bom žalosten?
Danes ne ...

Manj ... več

Manj se boj, več upaj. / Manj jej, več žveči.
Manj stokaj, več dihaj. / Manj govori, več povej.
Manj sovraži, več ljubi. / in vse dobre stvari bodo tvoje. (Norman Peale)

Želim se zahvaliti

Mathew Henry (1662 – 1714), je bil eden najbolj znanih angleških razlagalcev Svetega pisma. Ko se je nekoč vračal domov z univerze, kjer je predaval, so ga neznanci napadli in oropali. Tisti večer je napisal naslednjo molitev: Gospod, želim se ti zahvaliti: najprej za to, da nisem bil žrtev roparskega napada že kdaj prej. Potem se ti zahvaljujem za to, ker so mi ukradli denarnico, pustili pa so mi življenje. In končno se ti želim zahvaliti tudi za to, da sem bil jaz oropa in nisem jaz koga oropal.

Luči, ki prihaja

Tema je okrog mene,
in tudi v meni se že temni,
kako brez smisla je mesto
brez ljudi ...
Ne znam si razložiti kako je to mogoče,
to ni moje polno življenje
in te moje misli, ki stalno begajo okrog
Kje si, Gospod? Kje je tvoj glas?
Kaj bom brez tebe,
brez tvoje pomoči?
Nekoč bo veliko bolje
ob svetlobi, ki bo prišla od sonca.
Ta temna noč bo minila
tema se bo razblinila.
In v sončni svetlobi
te bom še naprej lahko iskal. (Josh Groban)

O soncu in o modrini

Želim govoriti tvojemu srcu, nežno kot pada sneg,
saj verjetno veš, da nam tudi tišina govori.
Po dežju in ledenem mrazu, onkraj zvezd in nebesnega oboka
vidim, kako se razcveta dobrota v nas,
sonce in modrina nad snežnimi prostranstvi.
Želim govoriti tvojemu srcu,
kot sveža voda, ki zemljo namoči, da spet zaživi,
tako naj bi zacvetela dobrota v nas, tudi če ti tega še ne veš.
Želim, da bi tvoja duša odsevala v modrini
tudi tiste dni, ki zate ne bodo najlepši,
jaz bom tam kot glasba,
kot sončna nedelja polna modrine.
(Giorgia, Di sole a d'azzurro – besedilo A. Fornacciari – Zucchero)

Dežela, ki je ni (Nije)

Film V iskanju dežele Nije (Finding Neverland) pripoveduje zgodbo pisatelja J. M. Barrieja (igra ga Johnny Depp) ki se čuti ujetega v ponavljajoče se vsakdanje vzorce svojega življenja. Naključno srečanje s Sylvio Llewelyn Davies, materjo petih fantov, ga spodbudi, da napiše priljubljeno pravljico o dečku, ki nikoli noče odrasti. Rodi se zgodba o Petru Panu. Pravljične igre, ki jih pripravlja Barrie s svojim bernardincem, spremenijo vse, ki pri tem sodelujejo, le verjeti je treba, da obstaja dežela Nije, kamor se lahko zatečemo. Tako kot otroci (prehitro odraščajoči), jo tudi mi lahko poiščemo v domišljiji, v tisti otroški nedolžnosti in hrepenenju: ko zmoremo verjeti v nekaj, kar je neskončno bolj privlačno od puste in nemalokrat krute vsakdanjosti. »Ne sprašuj, kako premagati strahove, zanimaj se raje, kam vodijo tvoji upi in sanje. Ne razmišljaj o svoji omejenosti, o nasprotjih med željami in zmožnostmi, o tistem, česar nisi uspel uresničiti. Ne obremenjuj se s ponesrečenimi poskusi, ampak poišči tiste možnosti, ki ti še ostanejo.«

Onstran oblakov

Vsak dan se bom potrudil, da bom lahko živel naprej sredi hrupa in ropota; vsak dan bom tako preživel nekoliko bolje, ker bom vedel, da je onkraj oblakov jasnina. In morda bom tudi jaz iz dneva v dan bolj veder, jasen in ... s sijočim pogledom v prihodnost.

Vprašaj se ...

Zakaj se v razvitih deželah tako hitro širi dolgčas med mladimi in depresija pri odraščajočih? Kaj lahko ponudi vera v takih primerih?

Razloži Jezusovo ravnanje v svetopisemskih odlomkih: Jezus ozdravi hromega (Mt 9,1–8); Jezus pomiri vihar (Mt 8,23–27); Jezus ozdravi mnogo ljudi (Mt 15,29–31); z učenci (Mt 17,1–8) in z ženami (Mt 28,1–8).

Ali si bil kdaj osamljen, si doživel razočaranje, neuspeh, ponižanje? Kako si to premagal? Koga si prosil za pomoč? Kaj si se naučil v takih in podobnih izkušnjah?

 MISLI TREH PAPEŽEV O UPANJU IN ŽIVLJENJSKEM OPTIMIZMU

Dragi mladi prijatelji: spremeniti morate svoje življenje in po milosti in ljubezni Kristusa se to lahko zgodi že danes. Mnogi med vami ste šli skozi dvome in zmedo, veste, kaj je žalost, morda ste doživeli hud poraz, živeli v grehu. Toda za vse vas je to pomemben trenutek vašega življenja. To je čas odločitve. To je čas, ko morate sprejeti Kristusa: sprejeti njegovo prijateljstvo in njegovo ljubezen, sprejeti resnico njegove besede in verjeti njegovim obljubam; spet morate spoznati, da vas njegov nauk lahko pripelje do sreče in končno do večnega življenja. Zdaj je čas, ko morate sprejeti Kristusa kot tistega, ki živi v svojem telesu, Cerkvi. (sv. Janez Pavel II., mladim v Aucklandu, Nova Zelandija, 22. novembra 1986)

Danes se zdi, da bi šlo vse prav tako dobro tudi brez Boga. Obenem pa obstaja tudi občutek frustracije, nezadovoljstva vseh nad vsem. Človeka ima, da bi vzkliknil: "Ni mogoče, da bi bilo življenje táko!" In res ni. (...) Pomagajte ljudem odkriti pravo zvezdo, ki nam kaže pot: Jezusa Kristusa! Mi sami se trudimo, da ga bomo vedno bolje poznali, da bi mogli bolj prepričljivo k njemu voditi tudi druge. (papež Benedikt XVI. mladim na SDM v Kolnu, 21. avgusta 2005)

»Vi in vaši prijatelji ste polni optimizma, energije in dobre volje, ki so značilni za to obdobje vašega življenja. Dovolite, da Kristus preoblikuje vaš naravni optimizem v krščansko upanje, vašo energijo v moralne kreposti, vašo dobro voljo v pristno ljubezen, ki se zna žrtvovati! To je pot, na katero ste poklicani. To je pot, da bi premagali vse, kar ogroža upanje, kreposti in ljubezen v vašem življenju in v vaši kulturi. Tako bo vaša mladost dar za Jezusa in za svet. Kot mladi kristjani, bodisi da ste delavci, študenti, ali da ste že začeli poklicno kariero, odgovorili na klic v poročenost, redovništvo ali duhovništvo, niste le del prihodnosti Cerkve; prav tako ste potreben in ljubljeni del sedanjosti Cerkve! Vi ste sedanjost Cerkve.  (papež Frančišek mladim v Južni Koreji, 17. avgusta 2014)

Novost nas vedno navdaja nekoliko s strahom, ker se počutimo bolj varne, če imamo vse pod nadzorom, če mi gradimo, načrtujemo določamo svoje življenje po svojih zamislih, svojih varnostih, svojih okusih. To se dogaja tudi v odnosu z Bogom. Pogosto hodimo za njim, ga sprejemamo, vendar do neke mere. Težko se mu prepustimo s polnim zaupanjem in dopustimo, da je Sveti Duh kot duša, vodi naše življenje v vseh izbirah. Bojimo se, da bi nas Bog vodil po novih potih, da bi nas izpeljal iz našega, pogosto tako omejenega, zaprtega, samoljubnega obzorja, da bi nas odprl za svoja obzorja. Toda v vsej odrešenjski zgodovini Bog, ko se razodeva, prinaša novost. Bog vedno prinaša novost, preoblikuje in zahteva, da mu popolnoma zaupamo. Noe zgradi barko, vsi se mu posmehujejo, in se reši. Abram zapusti svojo deželo z eno samo obljubo v roki. Mojzes se pogumno spoprime s faraonovo močjo in izpelje ljudstvo v svobodo. Apostoli, boječi in zaprti v dvorani zadnje večerje, pogumno gredo v svet oznanjat evangelij. Ne gre za novost zaradi novosti, za iskanje novega, da bi pregnali dolgčas, kakor se pogosto dogaja dandanes. Novost, ki jo Bog prinaša v naše življenje, je tisto, kar nas res uresniči, kar nam prinaša pravo veselje, pravo vedrino, ker nas Bog ljubi in hoče samo naše dobro.(papež Frančišek)

Kako premagati svojo krhkost? Največji sovražnik je strah. Ne bojte se! Krhki smo, to vemo, vendar je On močan. Majhen otrok je krhek, vendar je varen, ker je ob starših. (papež Frančišek)

Človek more doživeti spreobrnjenje; nikdar ne sme obupati, da je zmožen spremeniti življenje. (papež Frančišek)

Gospod , ti nočeš

Gospod Jezus, ti nočeš,
da bi se po svetu plazili
in bili prepuščeni grehu in strahu.
Hromemu si rekel: "Odpuščeni so ti grehi, vstani in hôdi!"
Gospod Jezus, ti nočeš, da bi živeli v blatu,
da se bi hranili z rožiči, namenjenimi svinjam.
Sočutni oče je sprejel izgubljenega sina,
mu nadel novo obleko in mu izkazal spoštovanje in ljubezen
Gospod Jezus, ti nočeš, da bi potonili v kalni vodi
kot Peter na viharnem jezeru ali tedaj, ko te je izdal.
Dovolj je bila tvoja rešilna roka in tvoj pogled,
da je bil spet človek, vreden spoštovanja.
Gospod Jezus, ti nočeš, da bi obupovali
in bi bilo naše življenje brez smisla.
Zato si prišel na svet, delil si dobrote,
ozdravljal, učil in sprejemal vse, ki so hodili za teboj.
Tudi izdajalec Juda ti je bil kot brat,
odpustil si tistim, ki so te križali,
in obljubil si večno življenje razbojniku,
ki je umiral na križu ob tebi.

SVETO PISMO

Čoln pa se je medtem oddaljil že precej stadijev od brega. Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter. Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim. Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: »Prikazen je.« Od strahu so zavpili. Jezus pa jim je takoj rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« (Mt 14,24–27)

iz Petrovega dnevnika

Noč strahu in tesnobe v nevihti sredi jezera. Čoln se le s težavo prebija skozi valove, piha močan nasprotni veter, veslati moramo in hkrati metati vodo iz čolna. Nimamo časa za to, da bi pazili na pravo smer. Toda ne smemo odnehati, vse moramo dati od sebe, smo v hudi preizkušnji, saj bi se lahko potopili. Tedaj zagledamo Gospoda, ni se prav razločno videlo: zdelo se nam je, kot da je prikazen in strah je bil še večji. Vendar to ni bila prikazen: bil je Jezus, ki je hodil po morju! Ni takoj stopil v čoln, ni ukazal, naj veter poneha, ni nas rešil iz nevarnosti, v kateri smo se znašli. Rekel je, naj bomo pogumni in njegove besede so nam pri veslanju dale novih moči. Pomislil sem: torej si ti, in če lahko hodiš po vodi, te prosim za čudež ... Toda čudež ni dovolj, da bi spodbudil vero: že sem podvomil, tako kot že tolikokrat v mojem življenju: večnim nihanjem med vero in dvomom.

Veter piha še močneje, voda vedno bolj zaliva čoln. Ko odvrnem oči od Jezusa in gledam naokrog, me naenkrat prevzame velika stiska. Začnem se potapljati, strašno neprijetno se počutim, ko me zalije voda ... nočem umreti, rad bi nazaj v čoln. Takrat nezavedno vzkliknem: Gospod, reši me. Klic umirajočega, krik strahu. In ti, Gospod, si me ujel v moji šibki veri, dovolj je bil en klic, da si me dosegel in prijel in me potegnil iz globin. Namesto, da si uperil prst v moje dvome, si stegnil roko in me rešil. In se je umirilo. Prijazno si me opomnil, toda tvoje besede so bile kot prijetni zvoki za moja ušesa.

Razumel sem, Gospod, razumel. Zdaj me ne prevzema več toliko tvoja hoja po razburkani jezerski gladini, ampak v mislih gledam tvoje prašne noge, ki gredo na Kalvarijo. Tam se je razvnel vihar sovraštva in nasilja, toda ti si ga utišal z močjo tvoje ljubezni. Zdaj ne zahtevam več čudežev: dovolj mi je moč tvoje roke, toplina tvojega objema. Morda se zdi tako, kot da bi se moral potopiti v kalne vode obupa, da bi razumel, da moram popolnoma zaupati vate. In ti pridi spet, da me rešiš iz mojih brodolomov. Pridi vedno in hodi skozi nevihte mojega življenja in uniči brezno smrti, toda ne še zdaj: pridi proti koncu noči, po dolgotrajnem boju. In moj klic postaja nujen pogoj za prisrčen objem.

 pripravlja Marko Čuk

S prijateljico sva sedeli ob toplem čaju in kramljali. Čeprav je kar nekaj let starejša od mene, se z njo pogovarjam kot s sebi enako in me tudi pogosto vpraša za kakšen nasvet, posebej v zvezi s starejšim sinom, s katerim imava nekaj skupnega: v njegovih pubertetniških izpadih prepoznam sebe v tistih letih – in ga razumem lažje kot ona, ki je baje bila neproblematična pubertetnica ...
Tudi tokrat pogovor ni mogel mimo odraščajočega fanta.
»Trikrat sem ga vprašala, če ima kaj za domačo nalogo. Nič. V nedeljo ob osmih zvečer se je spomnil, da mora pripraviti referat za slovenščino!«
»Oh!« Meni se to ni zdelo nič takega, sama sem nekaj tisočkrat to naredila ... »Ko bo nekajkrat delal referat do polnoči ali ko bo moral naslednjega dne razlagati, zakaj ga nima, dobiti cvek in se potem truditi, da ga popravi, se bo že navadil, da je bolje stvar opraviti sproti. Nekoč sem prebrala, da je izkušnja stroga učiteljica, vendar njene nauke razume še tako trda glava.«
Prijateljica se je nasmehnila.
»Kam pa namerava po osnovni šoli?« sem vprašala. Glede na to, da obiskuje deveti razred, je najbrž že razmišljal o tem, kam naprej.«
»Ah ...« Prijateljičin obraz se je spet pomračil. »ON ima seveda svoje ideje ... Šola, ki ga veseli, je na drugem koncu države. Veš, da ga ne pustim tako daleč! Saj je še otrok! Mislim, da ga bomo dali na gimnazijo, pa se bo potem odločil ...«
Nisem mogla verjeti svojim ušesom!
»Otrok? Petnajst let bo star! Koliko pa misliš, da sem bila jaz stara, ko sem šla v internat?«
»Že, že ... Toda ti ... Pri tebi je bilo drugo. Ti si bila bolj zrela.«
»Nič nisem bila bolj zrela! Zakaj misliš, da sem bila jaz bolj zrela? Dozorela sem takrat, ko sem se znašla nekje daleč od doma, brez mamice in atija, ki bi mi brisala nos, in sem morala poskrbeti sama zase, ko sem si morala razporediti štipendijo, da sem lahko plačala internat, kupila knjige in zvezke ter imela še dovolj za karto za vlak domov. Dozorela sem, ko sem ugotovila, da me nihče zvečer ne bo vprašal, če imam domače naloge, ampak se moram to sama vprašati; da me nihče ne bo silil k učenju – če želim izdelati razred, se bom morala sama prisiliti; da nihče ne bo pameten namesto mene, ampak bom morala biti pametna sama zase. Dozorela sem takrat, ko sem morala, ko sem imela priložnost dozoreti!«
»Hočeš reči, če bi takrat ostala doma, da ne bi nikoli dozorela?«
»Seveda bi ... sčasoma ... Življenje poskrbi, da ima vsak od nas dovolj priložnosti, ko se lahko zresni in dozori. Tudi ne dozoriš enkrat za vselej, ampak zoriš ves čas, z vsako izkušnjo. Toda če otroka zaviješ v vato in pokriješ s steklenim zvonom, mu odvzameš možnost, da bi kar koli doživel in ob tem dozorel.«
»Saj imaš prav,« je rekla po dolgem razmisleku. »Pa vendar ... Tako otročji je še ... Kako naj vem, da se bo prav odločal?«
»Ne veš,« sem odgovorila. »Tudi moja mami ni vedela. Vzgojila me je po svojih najboljših močeh in potem je upala, da bo ta vzgoja v trenutku odločitve tihi glas v meni, ki me bo opomnil, naj se obrnem v pravo smer. Saj je bilo z mano v internatu veliko takih, ki so se izgubili. Ampak tudi potem, ko sem šla iz internata in živela podnajemniško, ker je bilo pač ceneje in bolj priročno, sem srečala veliko takih, ki so stanovali doma, ki so jih imeli starši ves čas pred nosom – pa so zablodili.«
Spet je sledil dolg molk.
»Ti lahko govoriš,« je naposled rekla skoraj očitajoče, »ko nimaš svojih otrok in ne veš, kako je to!«
»Res nimam svojih otrok,« sem jo zavrnila, »sem pa bila otrok, ki je odšel od doma – v srednjo šolo, pa na faks in v službo ... Pravzaprav se nisem nikoli zares vrnila domov. To je normalen potek v življenju, da “ptički zletijo iz gnezda”. Tudi v naravi je tako. Pa čeprav si naredi gnezdo takoj na sosednji veji, je vendarle zapustil domače gnezdo, se je osamosvojil. Mislim, da se ti niti ne bojiš toliko fizične razdalje, kilometrov, ki vaju bodo ločili, ampak tega, da je tvoj mali fantek odrasel in namerava prerezati popkovnico in zaživeti po svoje.«
Kislo se je nasmehnila.
»Zakaj ne more ostati ves čas nekje ob meni?«
»Tudi če bi ostal v isti hiši,« sem vzkliknila skoraj strogo, »bi mu morala dovoliti, da živi svoje življenje. V živalskem svetu starši odrasle mladičke brcnejo ven iz gnezda, če ne gredo sami. Povsod v naravi je tako! Tudi vino ne nastane na trti. Grozd je treba odtrgati od trte, ga stiskati, mečkati, ožemati ... In potem je to določeno število grozdov, ki odtrgani zgnijejo ... Pa tudi takih, ki zgnijejo že na trti. Drugi pa postanejo žlahtno vino ... Ali sladke rozine.«
Prijateljica se je smehljala.
»Ti mi torej praviš, da moram svojega sina brcniti iz gnezda in odtrgati od sebe kot grozd od trte?«
»Kaj pa je naredila tvoja mama, da si se ti odselila in si ustvarila svojo družino?« sem ji vrnila vprašanje.
»Nič,« je skomignila z rameni, »kar samo je tako prišlo ...«
Potem se je zdrznila in se zasmejala: »Misliš, da je tudi moja mami takrat razmišljala podobno kot jaz zdaj? Misliš, da je bilo njej enako težko?«
»Ne,« sem odgovorila brezbrižno in malo nagajivo dodala: »V tistih davnih časih, ko si bila ti mlada, so precej realno gledali na stvari.«
»Davnih časih? Kako to misliš, v davnih časih, ko sem bila jaz mlada??«
Zasmejali sva se.
Pogovor se je obrnil v drugo smer in nobena od naju ni več omenjala ne sina ne njegove srednje šole. Toda od takrat pogosto mislim nanj. Nestrpno čakam, kam se bo vpisal.
Kjerkoli že bo, upam, in molim, da ga bo življenje premečkalo v dobro vino ...

E. Slivka, (zgodbe), v: Ognjišče 4 (2013), 32