V dosedanjih pogovorih z dr. Gabrielom Kavčičem smo se dotaknili že različnih področij bioetike, ki zelo konkretno določajo in sooblikujejo naš čas. Gre za tematike vse od spočetja, uravnavanja rojstev, do celotne palete dogajanj v času življenja ter vprašanj v povezavi s smrtjo in umiranjem. Skozi pogovore ugotavljava, kako zaradi hitrega razvoja tehnologij, znanosti in tudi manipulacij z naravo in družbo prihaja do grobih posegov v vrednoto življenja v številnih oblikah in situacijah, vse pod razlago posameznikove absolutne svobode.
Današnja tema pogovora je v paleti bioetičnih vprašanj spet ena bolj delikatnih. Bolečih. Nerazumljivih. Pogovor se je tokrat ustavil ob vprašanju samomorilnosti.

- Kdaj in od kod se je pojavil pojem svetosti življenja kot nečesa, nad čimer sicer nimamo absolutne avtonomije, in je tako obveljalo načelo, da si življenja ne smemo vzeti sami? Greva po razlago precej v Staro zavezo, do Mojzesa in govora na gori? Do Jezusove zapovedi ljubezni do Boga, sebe in bližnjega?
Da človek ne sme posegati po svojem življenju, je bilo zmeraj splošno sprejeto dejstvo. Nekaj logičnega in jasnega. O tem se ni bistveno razpravljalo. Več težav v povezavi s poseganjem v človeško življenje je bilo skozi zgodovino na ravni vprašanja, kdaj smemo poseči po življenju drugega. Popolno prepoved smrtne kazni imamo recimo v Katekizmu katoliške Cerkve šele zadnji dve leti. To jasno kaže, da se je vprašanje jemanja človekovega življenja skozi zgodovino in tudi skozi današnji moderni čas spreminjalo. Za končanje lastnega življenja pa so bile ločnice vedno jasne oziroma bolje rečeno tako jasne, da se o tej temi niti ni toliko razpravljalo. Enostavno se je samomorilno dejanje obsojalo.
Zgodovinski pogled nas mora z religioznega vidika gotovo najprej peljati k Mojzesu. Biblično razumevanje odnosa do lastnega življenja je jasno in izhaja predvsem iz Mojzesove postave ter široko razumljene zapovedi ne ubijaj. Ob tem samo kratek dodatek: ta zapoved je odpirala tudi vprašanje, če koga drugega pa lahko ubijem … Vemo, kako je Stara zaveza predvidevala varovanje življenja v lastnem narodu, in kot je tudi zapisano pri Mojzesu: »Nedolžnega in pravičnega ne ubijaj« (2 Mz 23,7). Na ostala življenja izven lastnega naroda se je gledalo drugače.
O samomorih zasledimo določene razlage pri cerkvenih očetih, recimo pri Tomažu Akvinskem. Glavna prelomnica v razumevanju in posledično obravnavanju samomorilnosti se zgodi pri Freudu in njegovi psihoanalizi. Z njegovimi spoznanji smo začeli razumeti, da so v človeku zelo različne silnice in da se posameznik lahko znajde v različnih bolezenskih stanjih ter psihičnih motnjah. To spoznanje je spremenilo pogled na samomor.
Na splošno lahko rečeva, da je bilo v zgodovini to področje do določene mere bolj v ozadju, saj se je smatralo, da so stvari jasne, in se je vedelo, da streči po lastnem življenju ne predstavlja nič pozitivnega ali dobrega. Sprememba se zgodi v modernem času, ko se je zaradi razvoja in določenega stila življenja samomorilnost zelo močno pojavila v zahodnih in razvitih državah.

- Gledano biblično je velikokrat zaslediti trditev, da je Bog gospodar našega življenja. Kako razumeti to trditev in kakšno razsežnost prinaša v razumevanje našega odnosa do življenja?
Bistveno je razumeti, da je po naši teologiji življenje vedno dar od Boga. Se pa hkrati zavedam problema današnjega časa, ko je zelo težko za razlago teh pojmov uporabljati teološke argumente izven teologije. Različnim ljudem so blizu različni načini razmišljanja, in če nekomu pojem Boga kot darovalca življenja ni blizu, če nekdo ni veren, potem tega ne razume ali na takšno trditev ne pristaja. To je gotovo komunikacijska težava današnjega časa.
Teološki argument pa zaradi tega ni nič manj jasen. V Katekizmu katoliške Cerkve piše: »Vsakdo je odgovoren za svoje življenje pred Bogom, ki mu ga je dal. On ostaja njegov najvišji Gospodar. Sprejemati smo ga dolžni s hvaležnostjo ter ga ohranjati njemu v čast in za zveličanje naših duš. Smo oskrbniki in ne lastniki življenja, ki nam ga je Bog zaupal. Ne razpolagamo z njim.«

- Današnjemu človeku lahko tak zapis deluje precej gospodovalen. Vendar je treba biti pozoren na izhodišče, ki pravi, da je življenje vedno dar.
Sodobnemu človeku je morda težko sprejeti, da je pravzaprav poklican v življenje kot dar, kjer bi bil podložen Bogu … To je nekako v nasprotju z njegovim dojemanjem svobode.
Vprašanje prepoznavanja Boga kot gospodarja našega življenja je podvrženo vprašanju, komu smo podvrženi mi – ali priznavamo avtonomijo Boga in smo mu podvrženi ali priznavamo samo lastno avtonomijo in smo mi merilo vsega? Če nekdo izhaja izključno iz avtonomije človeka, potem je možno karkoli.
Ta karkoli se izraža v vseh možnih ekstremih današnjega človeka, kajti ko se odrečemo gospodujoči vlogi Boga nad našim življenjem v smislu prvotne logike, da smo in da je vsakemu od nas to življenje podarjeno, potem imamo težave. To je problem zahodne družbe, v kateri so tudi ti osnovni postulati razvrednoteni. Rezultat takega ravnanja in razlage človeka pripelje do eksperimentiranja z lastnimi geni, spolom, biologijo – začenja spreminjati samega sebe. Naslednji korak, da želi samega sebe pod določenimi pogoji, ki jih postavi sam, tudi ukiniti.
Kar je krščanstvo videlo in vidi kot največji dar, to nekateri vidijo kot še en element samoodločanja in avtonomije. Ko začnemo na celotno življenje gledati s te plati, pa že trčimo ob aktualno razpravo samomora s pomočjo. Mi vedno izhajamo iz dejstva, da je življenje dar, ne glede na to, za kakšno življenje – zelo nevarno je govoriti o kvaliteti življenja – gre, nekdo drug pa izhaja iz lastne avtonomije.
In avtonomijo smo pripeljali čez vse meje in tako daleč, da nekateri sami sebe razumejo kot nekoga, ki ni želel biti rojen in poklican v življenje. Pritožujejo se, zakaj so sploh bili rojeni in zakaj so na svetu, ker tega ne želijo in ker si razlagajo, da je njihova pravica ne biti rojen in poklican v življenje. In da nočejo biti del človeštva. To je pač popoln nesmisel.

- Eno so verski argumenti in razlogi, zakaj si ne streči po življenju. Kateri pa so splošni, občečloveški argumenti, da je pojem samomora sprejet kot negativno dejanje?
Naštel bi vsaj tri argumente, s katerimi lahko samomorilnost razlagamo kot negativno in nezaželeno dejanje.
Prvo je tipično krščansko izhodišče, ki sva ga ravno opisala in razložila vlogo Boga kot gospodarja nad našim življenjem.
Druga argumenta sta obča, torej splošna in sprejemljiva tudi za ateiste. Najprej argument, da je samomor v svojem bistvu skrajno neracionalno dejanje. Nasprotuje splošnemu človeškemu nagonu po samoohranitvi. Človek, ki zavestno izbere smrt, izbere nekaj, kar ne ponuja ničesar, kar bi človeka izgrajevalo. V ozadju vsakega dejanja, ki ga človek stori, je želja, da bi rad dosegel nekaj dobrega. Še tisti, ki nekaj ukrade, ukrade zato, ker misli, da bo od tega nekaj imel. Se pravi, da se še greh stori zato, ker bi človek rad imel nekaj od tega. Kaj šele, če delamo nekaj dobrega, kar nas osebnostno izgrajuje. Pri samomoru tega ni. Pri samomoru ni ničesar nagrajujočega. Je dejanje, s katerim človek prekine vsako možnost, da bi na tem svetu še doživel kaj lepega. In tudi zato smo na tem svetu, tega se še ateisti zavedajo. Hudo pesimističen pogled na življenje je, da smo tukaj zato, da trpimo. Tega si seveda nihče ne želi.
Tretji argument, ki se ga vsi zelo dobro zavedamo, je, da je samomor dejanje, ki ne sodi v naše družbeno življenje, saj prinaša zelo težke posledice za družino, za družbeno življenje, prijatelje. Človek je vedno včlenjen v določene skupnosti – družina, sorodstvo, prijateljski krog, sošolci, sodelavci ... Ob dejanju samomora vse te skupnosti začutijo njegovo umanjkanje, izginotje, kar ima zelo močan vpliv na to skupnost. Takšno dejanje dobesedno razruši vezi, povezave, ki jih je nemogoče zapolniti, sploh pa ne na hitro. Lahko pa do samomorilnosti pride ravno zaradi pomanjkanja vključenosti, povezanosti. Človek se lahko čuti tako oddaljenega, osamljenega, izgubljenega, izključenega, da je ravno to razlog za samomorilsko dejanje.
Še dodaten vidik razumevanja povezanosti med samomorom in vezmi je, da samomor v določenem delu statistike ponuja zanimiv uvid, saj lahko opazimo, da se skozi daljše časovno obdobje generacij lahko ponavlja v isti družini. To sproža tudi vprašanja, če ne gre pri tem tudi za dedne povezave. Verjetno ne, lahko pa razumemo, kako takšno dejanje razruši vezi in kako globoko lahko zaznamuje celo nadaljnje generacije.

- K različnim oblikam samomora bova še prišla, za zdaj samo vprašanje o samomorilnem dejanju, ki ga pa posameznik lahko vidi kot lastno žrtev za druge; samomorilec se prepriča, da bi s svojim samomorilnim dejanjem druge dejansko odrešil, in se za to dejanje odloči po lastnem mnenju zaradi nekih višjih ciljev. Kako to razložiti?
Splošno pravilo v etiki pravi, da je treba razlikovati med dejanji, ki zasledujejo smrt zaradi smrti same, in zasledovanje smrti zaradi višjih ciljev, vendar je to seveda nevarna izjava. Izključno lastno smrt lahko predvidimo kot darovanje za višji cilj, nikoli pa smrti drugega. Zato je to treba preučevati od primera do primera – in da, možno je tudi v pozitivni luči govoriti o takšnih primerih. V splošnem bi moralo veljati, da sploh ne gre za zasledovanje smrti.
Naj navedem dva primera.
Drinske mučenke so izjemno zanimiv primer, saj so se pognale iz nadstropja v smrt, zato da bi ohranile svojo čistost. Vedele so, da so jih srbski vojaki hoteli posiliti. Te gospe si svoje smrti gotovo niso želele, vendar so jo raje izbrale, kot da bi prekršile svojo zaobljubo. Drugi tak primer je Maksimilijan Kolbe. On daruje svoje življenje za življenje nekoga drugega. Maksimilijan si ni želel smrti, vendar je bil v primernem trenutku pripravljen darovati življenje za življenje drugega, in to v vednosti, da bo v dar prejel večno življenje. Enak primer imamo tudi pri drinskih mučenkah, zato pri takšnih primerih ne govorimo o klasičnem samomoru, čeprav so se tako blažene redovnice kot sveti Maksimilijan na nek način pognali v smrt. Na prvi pogled je lahko videti kot samomor, vendar ne gre za to. Nekdo je izbral smrt, vendar smrt ni bila njegov cilj, ampak samo sredstvo za dosego cilja, ki pa ni bila smrt, temveč pridobitev večnega življenja skozi darovanje za drugega.
Naše človeško življenje ni zadnji cilj. Življenje je lahko tudi sredstvo in je lahko pod določenimi pogoji ne samomor, ampak herojstvo. To pa poznamo skozi celotno zgodovino.
Zato ne moremo v isto kategorijo dajati samomorilcev, ki so v imenu religije opremljeni z bombami, in jih obravnavati kot heroje, kajti njihov namen ni večno življenje nekoga drugega, ampak je njihov namen prizadejati čim več škode in smrti. S tem takšna dejanja padejo na lestvici etičnih dejanj na najnižjo točko, kamor spadajo najostudnejša dejanja.

- Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni. Ravno dobri nameni lahko nekoga vodijo k samomoru, in sicer po miselnem toku, kako bi nekdo rad drugemu prihranil bolečino, razočaranje … Se lahko v odločitvi za samomor človek dejansko prepriča, da bo s tem storil dobro delo?
Primeri, ki jih opisujete, bi še najbolj spadali med psihoze. Če bi tak človek prej vprašal za mnenje druge, bi po vsej verjetnosti zagnali vse alarme in se posvetili reševanju situacije in posameznika. Gre seveda za določene fiksacije, ki pa lahko človeka pripeljejo do samomora.
Fenomen samomorilnosti je resnično zelo zapleten in iz očitnih razlogov v mnogočem neraziskan. Vemo pa, da vsak samomor predstavlja svojevrstno atomsko bombo za skupnost. Vzemimo za primer samomor na kakšni šoli – celotna šolska skupnost si lahko nekaj let ne opomore od takšnega dejanja, zamenjati se morajo celotne generacije, da to izzveni.

 pogovarjal se je: M. Erjavec, Dileme bioetike, v: Ognjišče 4 (2024), 29-31.

Kategorija: Dileme bioetike

Za kristjane velja moto: Hoditi v veri, ne v gledanju (2 Kor 5,7). Tako praznujemo tudi velikonočne praznike. Teh skrivnosti vere ne zmoremo videti ali razložiti z razumom. Dobro pa je, da (s)pozna(va)mo vsebino naše vere. Kaj torej pričakujemo? Ali sploh verujemo v vstajenje in posmrtno življenje? A še pred tem bo treba umreti. Izkušnje skorajšnje smrti pa nas tolažijo, da se nam smrti ni treba bati.

Resnica je ta, da sodobni človek noče več slišati za smrt. Tudi kristjani nismo izjeme. Radi si voščimo veselo alelujo in na vse grlo zapojemo: »Kristus je vstal!« A že ob prvem novembru težko najdemo povezavo med velikonočno obljubo – da bomo vstali tudi mi – in realnostjo grobov, ob katerih takrat stojimo. Toliko huje je, ko nam kdo umre.

Preplavi nas žalost – kar je povsem razumljivo. Vendar večkrat žal niti za hip ne zmoremo pomisliti, da je to le veliki petek nekega človeka. Da pa velika noč oziroma jutro šele prihaja ...

SMRT = tabu
Večina nas je že doživela fenomen smrti, ko smo bili priča smrti svojega bližnjega. A tematika nas vsaj navzven ne zanima. Še več: obnašamo se, kakor da smrti sploh ni. Stoično, pač v stilu Marka Avrelija, ki je v svojem dnevniku dejal: »Ko sem jaz, smrti ni. In ko nastopi smrt, mene ni več. Zakaj bi se torej obremenjevali z njo?!« S tem odrivanjem želi sodobni človek smrt preprečiti ali vsaj prestaviti. To se začne s čisto nedolžnimi popravki obraza, pretirano mladostnim oblačenjem v krizi srednjih let ... Tudi omenjeni pojav – kriza srednjih let – se rodi prav v odnosu do (skorajšnje) bližine konca našega življenja.
Zaradi tega postane smrt tabu. Že z izgovarjanjem besede smrt in ob misli nanjo se v nas kaj hitro sproži pomislek: »Joj, a enkrat bom pa tudi jaz na tem?!« V izogib tem pretresom ob soočanju z lastno umrljivostjo se takšnim pogovorom in mislim raje izognenmo. Ko to vendarle ne gre, pa govorimo o smrti tako, da jo zavijemo v celofan. Rečemo: »Babica je zaspala.« Takšna govorica je še razumljiva pri otrocih, ne pa tudi pri odraslih.

DOŽIVETJE umiranja
Smo se že kdaj vprašali, kaj se godi ob umiranju? To je draž vsega človeštva. Vsako občinstvo pa išče odgovore na svoj način. Na prvi pogled se smrti bojimo, ker mislimo, da bo s tem vse zaključeno. Na drugi strani pa naj bi ne glede na versko prepričanje, ali nebesa so ali ne, globoko v nas vedno tlelo zrno upanja, da smrt ni končna postaja. Tako zatrjuje Patrich Theiler, član zdravniške ekipe, ki je delovala v Lurdu ob čudežnih ozdravitvah. V svoji knjigi Izkušnje skorajšnje smrti opisuje zbrana pričevanja velikega prehoda. Morda se najprej zdrznemo, a ko jih sprejmemo, nas pomirijo, da se smrti ni treba bati. So priložnost, da se z njihovo predstavitvijo potolažimo tudi sami. To še zlasti velja za nas verne, saj imamo razum ožarjen z lučjo vere.

OBSMRTNA izkušnja
Poudariti je treba, da obsmrtne izkušnje niso redek ali mistični pojav. Gre za izkušnjo skorajšnje smrti, ki jo doživi petina tistih, ki so na robu preživetja, v kritičnem stanju, ko visijo na nitki med življenjem in smrtjo. Pa tudi tisti, ki so jih zdravniki že odpisali in jih razglasili za klinično mrtve, nato pa so seveda ponovno oživeli in podali izpoved o tem. Gre za prikaz, da obstaja tudi drugačen svet. Ker smo vtopljeni v strogo razumarsko dobo, nas lahko obsmrtne izkušnje vsaj malo prepričajo o verodostojnosti posmrtnega življenja. Theiler zatrjuje, da ni dvoma, da se »Bog zna prilagajati naravi človeka. Zato nam danes daje nove dokaze o svoji verodostojnosti.«
Kljub unikatnim izkušnjam lahko po šolsko sestavimo vzorec oziroma potek, da vse skušaj lažje razumemo. Izkušnja ima več faz. Začne se z izventelesno izkušnjo oziroma zapustitvijo svojega telesa, spremembo stanja telesa, sledijo prehod skozi predor, srečanje z drugimi duhovnimi osebami in bitjem luči, pregled (filma) življenja, občutenje miru, spokojnosti in vrnitev. Tako opisuje P. Theiler, podobno pa tudi Raymond Moody v knjigi Življenje po življenju.

Raztelešenje
Dr. E. Alexander, ameriški nevrokirurg, je bil trdno prepričan, da življenje po smrti ne obstaja. Vse dokler ni leta 2008 njegovega življenja hudo zamajal meningitis. Kljub razumevanju mehanizmov, ki se dogodijo v možganih, ko se nekdo bliža smrti, trdi sam takole: »Po sedmih dneh kome imam zanstveni razlog za to, da verjamem, da zavest preživi smrt.« Nato spregovori, da so bile njegove možnosti, da bi se rešil in ne ostal v vegetativnem stanju, šibke. Ko je bakterija njegove možganske nevrone popolnoma paralizirala, je doživel odisejado, med katero se je znašel med svetlikajočimi se bitji in belimi oblaki.

DOBRO je, da smo tukaj (prim. Mr 9,5)
Največja skupna značilnost vseh pričevalcev je srečanje z bitjem, ustvarjenim iz svetlobe. Moody zatrjuje, da je sprva ta svetloba bila »bleda, hitro pa je postajala vse bolj bleščeča in slednjič dosegla nezemljski sijaj«. Ta sijaj je nepopisen, podobno kot ga ne more zadovoljivo popisati evangelist Marko. »Vpričo njih se je spremenil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu« (Mr 9,2-3). Kljub temu da se je bitje pojavilo v nenavadni obliki, pa »nobeden izmed izprašanih ni podvomil, da ne bi šlo za bitje, ki je ustvarjeno iz svetlobe«. To bitje je takoj navezalo stik z umirajočim. Ne v materninem jeziku, šlo naj bi za prenos misli, brez zvoka.
Bitje je ljudi tudi vprašalo po življenju, vendar brez podtona obsodbe. Doživetje sploh ni bilo zastrašujoče. Še več: umirajoči so bili obdani z ljubeznijo in mirom. Nekaj podobnega se prav tako zgodi ob Jezusovi spremenitvi. Peter vzklikne: »Rabi, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore ...« (Mr 9,5).

RETROSPEKTIVA življenja
Srečanje z bitjem je le začetek napetega trenutka. Bitje umirajočemu v »obliki panorame prikaže retrospektivo njegovega življenja«. Nekateri pričevalci trdijo, da se to ne more primerjati s spominjanjem. Gre za izredno hitro odvijanje, film življenja. Celotno življenje je bilo zaobjeto z enim samim duhovnim pogledom, vendar so bili kadri dovršeni in obenem »počasni«. Vse, kar so kadarkoli doživeli – ali pa so bili zajeti le vrhunci življenja. To lahko potrdi tudi pisec teh vrstic ob ponesrečenem skoku v vodo. Čas se je ustavil. Tista sekunda in približevanje vodi sta trajala celo večnost.
Cilj retrospektive je le vzgojen. Bitje je poudarjalo »pomembnost dveh stvari v življenju: ljubezni do človeka in pridobivanja znanja«. Slednje zopet kristjanom ni tako tuje, saj letno beremo priliko o talentih (Mt 25,14-30).

VRNITEV
Sogovorniki, ki jih povzemata avtorja, so imeli občutek, da se približujejo nekakšni končni točki. To je bila »globoka voda, siva megla, pot čez polje ali enostavno črte«. A vsi so se seveda vrnili nazaj. Kar je pri tem zanimivo: njihovi pogledi so se spremenili. Vsi so se – tako kot mi – prej bali smrti. Spreletaval jih je srh, ko so zapuščali svoje telo. Ob doživetju obsmrtne izkušnje pa »se v svoje telo niso več želeli vrniti. Nasprotno: dogajalo se je celo, da so se temu upirali,« poroča Moody. Na drugi strani mnogi poročajo o tem, da zavest ostaja. Čeprav jim je bilo tam lepo, so se zavedali, »da morajo dokončati pomembno delo, ki so ga začeli«. Denimo dokončati študij, spraviti do kruha svoje otroke … Nekateri poudarjajo tudi moč molitve, ki jih je iztrgala iz objema smrti oziroma prehoda, čeprav »si sami tega niti niso želeli«.

V uspešnem studiu za produkcijo in distribucijo neodvisnih filmov Angel Studios, ki je na filmska platna in v naše dnevne sobe prinesel serijo Izbrani (Chosen) in film Zvok svobode (Sound of Freedom), so pripravili tudi dokumentarni film o obsmrtnih izkušnjah z naslovom Po smrti (After Death).

V filmu nastopa kopica različnih ljudi, ki opisujejo svoje obsmrtne izkušnje. Tako spoznamo zgodbo nekdanjega letalskega inštruktorja, ki je leta 1969 preživel grozljivo letalsko nesrečo. Ob tem dogodku se spominja, kako se je njegov duh ločil od telesa, ko je lebdel nad prizoriščem nesreče. Nato slišimo pričevanje profesorja, ki je leta 1985 potreboval nujno medicinsko pomoč v Parizu in med tem doživel, kako se je njegova duša spustila proti peklu.
Zgodb je veliko, hkrati pa je v film vključenih mnogo strokovnjakov, avtorjev in raziskovalcev, ki so se v zadnjih 40 letih ukvarjali s tem vprašanjem. Številni med njimi so tudi potrdili, da so se raziskav lotili z veliko dvoma in prepričanjem, da gre za prevare.
Ti strokovnjaki so skozi desetletja opravili na stotine pogovorov, posneli na stotine ur gradiva, izvedli konkretne znanstvene raziskave. Med vidnejšimi nastopajočimi je dr. Michael Sabom, kardiolog, ki je tudi ustanovni član Mednarodnega združenja za obsmrtne študije, v film pa so vključeni še drugi sodelavci te skupine. Gre za zdravnika, ki je še posebej izpostavil svojo skepso in celo nečimrnost, s katero se je podal v raziskave – pravzaprav se jih je lotil z namero dokazati, da gre za halucinacije pacientov ali v najslabšem primeru za njihove sanje, ki so pomešane z določenim možganskim delovanjem. Vendar je po letih raziskav, strokovnih postopkov in primerjalnih metod svoje mnenje spremenil.
Zelo znana je njegova kontrolna raziskava med pacienti z obsmrtno izkušnjo, ko je pri njih preverjal, v kolikšni meri lahko opišejo postopke njihovega oživljanja, operativnega posega in dogajanja v operacijski sobi. Od 32 pacientov jih je 26 podalo splošen opis dogajanja, 6 pacientov pa je zelo natančno opisalo, kaj je medicinsko osebje počelo, katere postopke so uporabljali, s kakšnim orodjem so delali in podobno. Ta in tudi druge raziskave so bile razlog, da je dr. Sabom postal prepričan, da so obsmrtna doživetja resnična.
K temu so veliko prispevala ravno pričevanja posameznikov, iz katerih so lahko izluščili kar nekaj skupnih točk in izkušenj, pri katerih se določene ponavljajo, določene pa so precej unikatne za vsakega posameznika.

After Death je film, ki s svojo zgodbo, predvsem pa tudi z zelo dobro posnetimi prizori, preleti, rekonstrukcijami nesreč, dogodkov in tudi dogajanja v operacijskih sobah pritegne pozornost že od samega začetka. Zgodbe so dobro prepletene z znanstvenim raziskovanjem in poskusom, kako celotni tematiki dati tudi znanstveno potrditev.
A kljub temu je, da ne bo narobe razumljeno, treba povedati, da je film predvsem sredstvo, ki lahko odpre nekatere vidike, ko razmišljamo o smrti in predvsem v velikonočnem času o večnem, nebeškem, posmrtnem življenju. To ni film, ki bi ga kristjani potrebovali kot dokaz, da nebesa obstajajo. To nam vedno znova potrjuje Sveto pismo. Film, kot je ta, pa lahko odstre nekaj vidikov na temo, ki nas tako ali drugače ne more zaobiti. Kot je rečeno ob koncu, je namreč statistično gledano smrtnost stoodstotna, ko gre za vprašanje, kako bo vsak od nas končal to zemeljsko življenje. :)

RESNIČNOST prehoda
Da je tematika obsmrtnega izkustva nekaj zelo resnega in oprijemljivega, nam potrjujejo tudi številne raziskave, ki so bile narejene na tem področju. O tem terminu govori strokovna literatura različnih znanosti in fenomen je pomemben ne samo za medicino, ampak tudi za splošno antropologijo, sociologijo, filozofijo ter seveda teologijo. Vsi se ukvarjajo z vprašanjem, kako razložiti fenomen prehoda iz telesnega življenja v neko novo obliko izventelesnega doživljanja duše.
Velikokrat se pri razlagi nekega fenomena opiramo na podatke, ki izhajajo predvsem iz zahodnega sveta, mogoče celo za pojave, ki se dogajajo samo na nekem področju. Pri fenomenu obsmrtnega izkustva pa je jasno, da se z njim srečujejo navadni smrtniki, ki to doživljajo, kot tudi znanstveniki, ki to preučujejo, po celem svetu. Od Japonske do Brazilije, od Poljske do Avstralije in drugod. Hkrati to ni pojav, ki bi ga poznali samo zadnjih nekaj desetletij – gotovo je zaradi napredka medicine, zaradi znanja in možnosti, kako pacienta ali ponesrečenca v različnih zdravstvenih stanjih oživljati in povrniti v življenje, teh primerov danes več. Vendar lahko v zgodovinskih zapisih odkrijemo kopico pričevanj, kjer so posamezniki že opisali podobne izkušnje. Ravno harvardska antropologinja Carol Zaledski se je ukvarjala z raziskovanjem teh izkušenj v srednjeveških časih in potrdila, kako so se določena obsmrtna videnja takratnega časa ujemala z izkustvom ljudi moderne dobe.

VPLIV na življenje
Pričevalci svojo izkušnjo jasno ločijo od halucinacij ali sanj. Drugi pa o tem niti nočejo pripovedovati, saj jih imajo ostali za malce premaknjene. A podobno so se počutile žene, ko so videle prazen grob, in kasneje učenci. Tudi naši pričevalci so postali drugačni. Dogodek jih je pretresel. Neprestano so premišljevali, kako napolniti svoje življenje. »S svojim preteklim življenjem sem bil sicer zadovoljen. Toda odkar sem umrl, si zastavljam vprašanje: ali sem vse počel, ker je pač bilo dobro, ali zato, ker je bilo dobro zame?« In podobno: »Prej sem bila stalno v naglici, zdaj pa vedno najprej premislim.«
Velika noč in prazen grob nas vabita, da tudi mi začnemo na svoje življenje gledati še z drugega zornega kota. Od končne točke nazaj. Kot pravi Sirah: »Pri vseh svojih delih misli na svoj konec, potem nikoli ne boš grešil« (7,36). Ne gre za to, da bi popolnost iskali v sebi. Naslonimo se na Kristusa, ki je naša pot, resnica in življenje. Iščimo ga v vseh ljudeh in z njegovim pogledom zrimo na svet. »Ko vas pokliče ljubezen, ji sledite, čeprav je njena pot strma in težka,« vabi Kahlil Gibran. Ta ljubezen nas večkrat tudi melje, gnete in križa. »Nato vas izroči svojemu ognju, da bi mogli postati kruh za druge.« Logika življenja je pač takšna: ko grabim in hlastam, imam zmeraj manj. Kadar podarim, množim srečo sebi in drugim. Takrat vstanem v novega človeka. Ta dinamika se odvija vsak dan tu na zemlji, prav tako pa se bo odvijala ob trenutku prehoda v večnost. Naj nas to razmišljanje odpre, da se ne bomo zbali prihahajoče starosti in smrti. Pričevalci so enotni: če je to smrt, naj kar pride. Mi se je ne bojimo! Lepo nam bo. Se pa Božje kraljestvo začne že tu in sedaj. Zaživimo torej življenje v vsej polnosti – zdaj ko smo strah pred smrtjo premagali :)

J. Mevec in M. Erjavec, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 4 (2024), 52-56.

Kategorija: MP Tema meseca

Skoraj nikoli ne prižgem TV, predvsem zato, ker težko najdem kakšen pameten program. Sovražim vse resničnostne šove, ker nimajo prav nič skupnega z resničnostjo. Nisem najbolj navdušen nad mladimi, ki se podijo po mestu s »sfriziranimi« avtomobili in navijajo glasbo na vso moč ... Velik odpor imam tudi do zvonjenja telefonov in kar pobesnim, če mi kdo ne neha pošiljati neumnih SMS sporočil. Zelo me jezi tudi to, da se mi pri brskanju po spletu kar naprej prikazujejo razna reklamna sporočila in številne druge vsebine, ki jih nisem želel. Pa razna družbena omrežja, facebook, instagram etc. Nekaj stoletij po dobi razsvetljenstva, sem prepričan, da je danes neumnost tista, ki vsemu vlada. Veliko se govori o begu možganov, toda mislim, da je večji problem v tem, da neumni ostajajo doma ... Zelo se strinjam z mislijo C. R. Kirkpatricka, ki pravi: »Človek je bitje, ki je od Boga prejel dva konca – enega za sedenje in drugega za razmišljanje. Uspeh ali neuspeh sta odvisna od tega, katerega bolj (več) uporablja.« Značilnost in za mnoge tudi modernost, naprednost našega sveta je prav v tem, da si prizadeva za uspeh tako, da uporablja prvega ... Kaj mislite o tem mojem razmišljanju, ali morda pretiravam?  Frenk

 

Možganska telovadba

Možgani: sto milijard nevronov, toliko kot je zvezd v Rimski cesti, medtem ko se sinapsi – povezave med njimi – štejejo v milijonih milijard. Čudo v vesolju. Vse je odvisno od tega. In vendar moramo tudi za možgane skrbeti, jih vaditi, in jih tudi uporabljati!

Ideje: prave,napačne, zastarele, nesmiselne, pametne .... Koliko idej se nam vsak dan porodi in vse usmerjajo in vodijo naše delovanje? Nekatere postanejo miti, nekaj, kar nam ne bo nikoli uspelo uresničiti, kletke, ki nas zapirajo, druge postajajo predsodki, neuresničena in nemogoča pričakovanja ... Vse moramo upoštevati, veliko več delati z možgani in manj z rokami. Veliko bolj moramo biti pozorni na smeti in drugo šaro, ki nam vsak dan polni glavo, pa na to skoraj nikoli ne pomislimo, ampak avtomatsko sprejemamo vse, kar pride mimo. Ne razmišljamo o tem, ne bi naredili kakšen izbor, da bi znali izločiti tisto, kar ni koristno, ampak preprosto vse spustimo v naše možgane. V njih se neprestano nekaj dogaja, vedno poteka neko razmišljanje, večni dialog, imeti moramo le voljo, da se vključimo vanj. Ideje so čudovita sposobnost. Možgani so kot računalnik: vstavi smeti in odpadke in ves svet bo postal odlagališče smeti; vstavi pozitivne misli in ti bo vrnil z optimističnim pogledom na stvarnost. Angleži pravijo: »Zmoreš, če v to verjameš!« (You can if you think you can.) To res drži!

 

Razum je kot vrt: če ne skrbimo zanj, ga skrbno ne obdelujemo, gnojimo ... se bo na njem razrastel plevel. Naš možgani so kot novo stanovanje, ki je že polno stare šare, ki smo ga tako zanemarili, da se je začela v kotih zaradi vlage nabirati plesen, s stropa in po stenah visijo pajčevine. Treba bi ga bilo nekoliko dezinficirati: odpreti okna, da bi videli, kakšno je resnično stanje, stene prebeliti in jim vrniti nekdanjo svežino, namestiti dobro protihrupno zaščito, odstraniti najrazličnejše vrste umazanije in nekoristno pohištvo. Morali bi postati ekologi našega lastnega uma. Tako, kot to počnemo s telesom, bi bilo tudi možgane treba peljati v telovadnico, jih vaditi in krepiti ... vedno pa paziti, da bodo dobro povezani s srcem. Začeti je treba z zdravo možgansko telovadbo. Zelo prav imaš, dragi Frenk, ki si nam napisal gornje pismo. Neumen je tisti, ki misli, da je za to, da bo pameten, dovolj imeti širokopasovno internetno povezavo in sposobnost, da lahko kar se da hitro pišeš sporočila na svojem pametnem telefonu; obvladaš vse bližnjice na tipkah prenosnika ali vse funkcije, ki ti jih ponuja zaslon najnovejše tablice. Prihodnost ni v hitrosti prstov.

 

MLADI, UČITE SE ...

Poglejmo, kaj o šoli, učenju in znanju misli Angelo Di Livio nekdanji nogometaš Juventusa in Fiorentine, in član italijanske državne reprezentance (40 nastopov v letih 1995-2002):

Veste, katera je bila moja največja napaka v mladosti? To, da nisem nadaljeval šole. Pa niso bili za to krivi drugi, sam sem bil kriv. Pustil sem šolske klopi in knjige in izbral nogometno žogo. In konec. Kaj govori, boste rekli: Spet eden tistih 'velikih', ki si je prislužil ogromno denarja s svojim delom, ki je pravzaprav igra in uživancija, in bi nas rad zdaj pokroviteljsko poučeval o pomenu učenja, o kulturi, vzgoji in odpovedovanju ... Ne nakladaj, bo rekel kdo – ti pa res nimaš razloga, da bi se pritoževal. Dragi Di Livio, ti lepo igraj svoj nogomet (zdaj le še rekreativno) in pusti nas na miru, da se bomo zabavali tako, kot se danes znamo, da bomo tu in tam kdaj tudi špricali pouk, zamudili v šolo ... Pusti nas z našim sanjarjenjem o tem, da je mogoče narediti kariero in si napolniti bančni račun z devetimi ali dvanajstimi številkami tudi z igranjem nogometa, najvažnejše postranske stvari na svetu.« Dobro, imate pravico, da si mislite, kar hočete. Toda to vam pripovedujem kot prijatelj, sicer nekoliko starejši od vas, pa z veliko več izkušnjami. Polagam vam na srce: Učite se, imejte radi šolo, veselite se novih spoznanj. To, kar se boste zdaj naučili, bo za vas vzgoja in kultura jutrišnjega dne, to boste lahko ponudili vašim otrokom. Ali pa bi raje ostali celo življenje v čredi nevednežev? Potem bodo drugi prevzeli vodilna mesta, določali, postavljali norme in zakone ... oblikovali in vodili življenje. Vi pa boste lepo tiho in brez besed ... zadovoljni da lahko ubogate ...

... TODA NE ŽIVITE ZATO, DA BI ŠTUDIRALI --- (oziroma SI PIFLAR, ČE):

• ... učitelj vedno zna manj kot ti
• ... te prijatelji premlatijo vsak mesec enkrat
• ... najbolj čedna v razredu postane tvoja najboljša prijateljica samo takrat, ko pišete teste (šolsko nalogo)
• ... vedno prineseš s seboj v torbi vse zvezke, ki jih rabiš tisti dan in še kakšnega več, če bo morda slučajno kakšna sprememba urnika
• ... že od prvega šolskega dne hočeš biti najbolj pomemben v razredu in hočeš varovati hrbet tudi tistim, ki se šalijo na tvoj račun
• ... pomisliš, da bi se vrgel skozi okno vsakokrat, ko te ne pohvalijo dovolj.
• ... pričakuješ uro športne vzgoje s takim strahom kot pričakujejo tvoji sošolci šolsko nalogo iz matematike.

 

POZOR: VIRUS

Virus iz antene

Vstopi v hišo, ne da bi vprašala za dovoljenje. Počasi zasede vse sobe in vzame veliko časa. Prisvoji si besedo in zatre medsebojni pogovor. Ne razmišlja o pravicah tistih, katerim govori, še manj je pozorna do otrok. Vse spreminja v predstavo, tako učinkovito, da kmalu ne ločimo več resničnosti od namišljenega, zasebnega od družbenega. Pogosto ji manjka smisel za dober okus in pametno vsebino. Zapeljuje tako z nasiljem kot s solzami. Uspe ji, da spremeni spolnost v nekaj neskončno privlačnega, smrt v prevaro, neumnost postane statusni simbol. Je najboljša prodajalna na domu: poveličuje vrednost in deluje na čustva, da bi nam vsilila določene predmete. Dela vse enake, obledele, nerazpoznavne ... Kljub temu pa si jo vsakdo želi, kot drogo: doživi pravo abstinenčno krizo brž ko ti je nekaj vzeto. Zelo privlačna je, še posebej, če si prazen; saj je njena naloga prav ta, da napolni prazne ... To je seveda TV ... Čestitke, če si uganil! Najprej si bil tele-uporabnik, zdaj si tele-zasvojenec.

Virus mobilnega telefona

Zasvojenec s telefonom. Tisti, ki ne zmore pustiti telefona niti v najbolj neverjetnih situacijah in na najbolj svetih krajih. Pred nekaj dnevi sem tako pri maši opazoval dekle, ki se je celo mašo ukvarjala s telefonom, pisala sporočila ... Ena od značilnosti zasvojenca je, da najprej vzame orožje iz torbice in živi v stalni pripravljenosti: odgovarja takoj, ne le na zvonjenje svojega telefona, ampak ga vznemiri tudi sosedov, zvok blagajne, sliši ga tudi na sprehodu, v pesmi murnov ... Trdi, da je stalno prisoten, "tu in zdaj", v resnici pa je nepristen, plitev, površen, siromaši oseben stik, ne gradi osebnega odnosa, zlahka se zlaže, tudi SMS sporočila so vedno bolj suhoparna, popačena, brez upoštevanja slovničnih pravil ... Končna podoba mobi-zasvojenca: osamljen, negotov, depresiven, potopljen v namišljen svet svojih komunikacij, ne zna se več izražati, povedati, kaj bi rad ...

NE duhovni lenobi

»Kdo ugane, zakaj sem splezal sem gor?« - »Da bi se počutil višjega.« - »Ne, na kateder sem se povzpel, da bi se spomnil, da moramo vedno gledati na stvari iz različnih zornih kotov. In svet je iz tega zornega mesta videti čisto drugačen. Ne verjamete? Pridite gor in poglejte! Kar korajžno! Takrat, ko mislite, da nekaj veste, je vedno dobro, če to preverite še kako drugače. Tudi če se vam zdi to neumno ali celo nesmiselno, morate poskusiti ... Ne upoštevajte le avtorjeve zamisli. Pomembno je, kaj mislite vi. Morate se boriti, da boste izoblikovali svoje mnenje; dlje ko boste čakali, težje ga boste izrazili ... Ne izgubljajte se v duhovni lenobi, ozrite okrog sebe ... Bodite pogumni in si upajte nekaj spremeniti, iščite nove poti.« (iz filma Društvo mrtvih pesnikov - orig. naslov Dead Poets Society - 1989, režija P. Weir)

Bogastvo

Če imam jaz en evro in imaš ti en evro
in si ju izmenjava, bova na koncu imela vsak en evro.
Če pa imaš ti eno idejo in imam jaz eno idejo,
in če si ju izmenjava, bova na koncu ugotovila,
da imava vsak dve ideji.

Učena neizobraženost svetnika (ali, šola je pomembna, toda ni vse)

Arški župnik Janez Vianney se je zelo težko učil. Ko je bil v semenišču mu je največ težav delala latinščina. Nekoč mu je po enem od izpitov profesor rekel: »Dragi Vianney, vi ste 'popoln ignorant', kaj naj naredimo, tak osel ne bo mogel veliko narediti za Božje kraljestvo.« Na to mu je Janez Vianney pogumno odvrnil: »Če je Samson, kot beremo v Svetem pismu, uspel pobiti tri tisoč Filistejcev z oslovsko čeljustjo, kaj bo šele uspelo Gospodu narediti s celim oslom?«

 

SPODBUDE PAPEŽEV NA SVETOVNIH DNEVIH MLADIH

Dragi mladi, doba v kateri ste zdaj, je najbolj pomemben čas v vašem življenju, da sejete in pripravljate ugodna tla za pobiranje sadov v prihodnosti. Koliko bolj bo živo prizadevanje, s katerim boste sprejemali svoje obveznosti, toliko večja bo tudi uspešnost, s katero boste uresničevali vaše poslanstvo v prihodnosti. Z velikim navdušenjem se lotite učenja in radi spoznavajte nove predmete. Znanje namreč odpira nova obzorja in spodbuja duhovni razvoj človeka. bl. Janez Pavel II.

Dragi študenti, ste na poti trajnega iskanja resnice. Toda do te resnice se ne da priti samo s sredstvi, ki jih ponuja znanost, razdeljena na številne stroke. Dobro veste, da je mogoče odkriti bistvo resnice o človeku, resnice o nas samih, samo s pogledom, polnim Kristusove ljubezni.« (Janez Pavel II.)

Danes smo zaskrbljeni zaradi stanja v svetu in se sprašujemo: Kje naj najdem smernice in vodila za svoje življenje? Komu lahko zaupam – na koga naj se zanesem? Kje je Tisti, ki mi lahko da zadovoljiv odgovor na pričakovanje srca? Zastavljati si taka vprašanja pomeni, iskati Nekoga, ki se nam ne bo in se nam ne more izneveriti in nam zato lahko ponudi gotovost tako trdno da se splača živeti zanjo in v določenem primeru celo umreti. Benedikt XVI., SDM v Kölnu, 18. avgusta 2005

Sodobna kultura nas zapeljuje, naj ves čas iščemo hipno zadovoljevanje potreb in sledimo logiki potrošništva. Izkušnje pa učijo, da posedovanje stvari samodejno ne zagotavlja sreče. Mladi morajo razvijati svoje darove in jih uporabljati v dobro soljudi. Ne bi se smeli zadovoljiti zgolj z minimalnim prispevkom družbi, pač pa bi si morali prizadevati za pravičnejšo in bolj človeško družbo. Njihovega življenja naj ne vodi le pehanje za oblastjo, materialnim uspehom in denarjem. (papež Benedikt XVI.)

Evropa potrebuje vašo zavzetost, vaš pogum in vašo vero, da bi premagala težke trenutke, ki jih še vedno živi. (papež Frančišek)

Prinašati evangelij s pričevanjem lastnega življenja spreminja svet. (papež Frančišek)

Naloga mladih je odpirati vrata v novi svet upanja. Mladi bi morali predstavljati upanje za svet in to upanje posredovati tudi ljudem okoli sebe. Na ta način bi lahko 'premagovali ovire in postali priče Božjega usmiljenja' (papež Frančišek)

Mladi pa lahko evangelij ljudem prepričljivo pričujejo le v povezanosti s Kristusom. Le z Njim smo lahko upanje za naše bližnje. (papež Frančišek)

 

 MODROST = SREČA IN LUČ ... v svetopisemski knjigi Pregovorov

Sin moj, če kličeš razsodnost, daješ svoj glas razumnosti, če jo iščeš kakor srebro, jo odkopavaš kakor zaklade ... (Prg 2,3–4)

Kajti modrost pride v tvoje srce, spoznanje bo všeč tvoji duši. Preudarnost te bo varovala, razumnost te bo ohranjala. Obvarovala te bo slabe poti ... (Prg 2,10–12)

Ne imej sam sebe za modrega, boj se Gospoda in varuj se hudega. (Prg 3,7)

Blagor človeku, ki najde modrost, možu, ki si pridobi razumnost. Kajti pridobiti njo je bolje kakor pridobiti srebro, njen sad je boljši od zlata. Dragocenejša je kakor biseri, nobena tvoja želja ji ni enakovredna. Drevo življenja je tem, ki se je oprimejo, kdor se je drži, je srečen. (Prg 3,13–15.18)

... in v Knjigi modrosti

Modrost je odsev večne Luči, čisto ogledalo Božjega delovanja, podoba njegove dobrote. (Mdr 7,26)

Sijajnejša je kakor sonce, vsa ozvezdja prekaša. Če jo primerjamo s svetlobo, jo prekaša, njo pač zamenja noč, modrosti pa ne premaga hudobija. (Mdr 7,29–30)

 

pripravlja Marko Čuk

Kategorija: Recept za srečo

Vedno znova, ko vzamem v roke Ognjišče, odkrijem mnogo spodbudnega za dobro. Ja, to, kar je za dobro, je potrebno iskati! Iluzorna je misel, da bomo zapacani z negativnimi novicami zmogli misliti pozitivno. V časih destruktivnosti je pomembna pozornost na konstruktivno. Raziskava kaže, da mora biti med pozitivno in negativno informacijo razmerje 5:1, sicer vodijo novice v pesimizem, obup ... Ognjišče vsekakor ogreje misel in srce za dobro ter svetli ob notranjem počutju tudi miselne horizonte.

Ne le informacije, ob njih so pomembni predvsem ljudje, ki svet(l)ijo in nam 'dajo misliti'. Cerkev določene osebnosti, ki s svojimi ravnanji vzpodbudno/preroško zaznamujejo čas in prostor, razglasi kot svet(il)nike. Če so pozitivne novice/ljudje le pri športu (kot smo doživljali v zadnjem obdobju), je to premalo. Vsekakor: zdrav duh v zdravem telesu; toda potrebno je razmigati tudi svojo misel in je ob razumu pomembna tudi inteligenca duha in srca, ter seveda tista kondicija za vztrajnost in sposobnost sprejemanja naporov za premik/rast na višji nivo bivajočih. Že starogrški mislec Plutarh (45–125) je zapisal, da se mora dati duša "voditi in gibati od Boga".

Človek potrebuje pozitivne zglede. Povej mi, s kom se družiš (kaj gledaš, bereš – kakšni vzorci ravnanj vplivajo nate), in povem ti, v kaj se spreminjaš. Tudi zato me veseli pozornost, s katero na milijarde ljudi spremlja za naš čas pomenljive misli in zgled papeža Frančiška (po raziskavah je bil v preteklem letu najpogostejša tema pogovorov). Kar tri knjige o njem (izdane pri Ognjišču) so pravi navdih za nujne spremembe v katere je dozorel naš čas.

27. aprila 2014 sta bila pred nas postavljena dva nova svet(il)nika: papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II. Samo ena izmed misli sedanjega papeža o predhodniku Janezu XXIII. (misel velja tudi za Janeza Pavla II. in je pomenljiva v sporočilu tudi zame in zate): »Papež Janez je posredoval mir, ker je imel globoko pomirjenega duha. Svetemu Duhu je dopustil, da ga pomiri. To pomirjeno srce je bilo sad dolgotrajnega in napornega dela na samem sebi /.../. Če se bomo dali voditi Svetemu Duhu, če bomo znali mrtvičiti svojo sebičnost, da naredimo prostor Gospodovi ljubezni in njegovi volji, tedaj bomo našli mir, tedaj bomo znali biti graditelji miru, saj bomo okoli sebe razširjali mir.«

Sveti nas nagovarjajo, naj tudi mi stavimo na tisti program, ki nam ga je zapustil Jezus s svojim zgledom in evangelijski besedi (če zaupamo njegovim napotilom se zagotovo ne bomo zmotili – Jezusovi besedi v 2000 letih ni mogel nihče v ničemer dokazati kakršnekoli zmote). Predvsem pa nas opominjajo, da je sleherni pozitivni premik v evoluciji odrešenja možen le v notranji moči, pridobljeni v duhovni intimi z Bogom, ki je Svet(l)i navDih za Ž/življenje. Ljudje lahko dajemo (iz sebe) le, kar sprejemamo (vase) – če je v nas Sveto, bomo sveti(lniki) v času in prostoru svojega zemeljskega bivanja. K temu smo poklicani! Ko bomo prestopili prag večnosti, bomo spoznali, da je bilo prav to naše osnovno – temeljno poslanstvo. Odprimo se Gospodu in mrakobno omrtvelost bo (v/po nas) budil v velikonočno življenje!

GRŽAN, Karel. (Na začetku). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 4, str. 3.

Kategorija: Za začetek

Zanima me, ali hudobni duhovi res obstajajo in kakšen vpliv imajo na ljudi? Ponekod je zaslediti izraz hudi duh, spet drugje hudobni duh. Je kakšna razlika? V Svetem pismu je v evangelijih omenjen izraz nečisti duh. Kaj to pomeni, da je nečisti?

Jezus tudi pravi, da če nečisti duh odide iz človeka, pa se čez čas vrne in najde hišo pometeno in okrašeno si privzame še druge duhove in je končno stanje takega človeka hujše kot je bilo na začetku. Kaj je želel s tem povedati?

Zanima me tudi, kako vemo, da angeli res obstajajo in varujejo ljudi?

Petra

Pričnimo razmislek z odgovorom na zadnje vprašanje o obstoju angelov, saj na njem sloni tudi odgovor na vprašanje o obstoju hudobnih duhov, ki so 'padli angeli'. Vera v obstoj angelov kot ustvarjenih duhovnih bitij gotovo ni središče katoliške vere, a je vseeno njen sestavni del. Sloni na svetopisemskem razodetju in učenju Cerkve. Zaradi omejenosti prostora in še drugih zastavljenih vprašanj naj navedem Katekizem Katoliške Cerkve na to temo, v katerem je nakazano tudi svetopisemsko razodetje: »Obstoj duhovnih, netelesnih bitij, ki jih Sveto pismo navadno imenuje angeli, je verska resnica. Pričevanje Svetega pisma je tako jasno kakor enodušnost izročila. Sv. Avguštin pravi o njih: "Angel je ime službe, ne narave. Če vprašaš po imenu te narave, je duh; če vprašaš po njegovi službi, je angel: iz tega, kar je, je duh, iz tega, kar deluje, je angel." Angeli so z vsem svojim bitjem Božji služabniki in sli. "Vedno gledajo obličje mojega nebeškega Očeta" (Mt 18,10), "izvršujejo njegova povelja, poslušni njegovi besedi' (Ps 103,20).« (KKC 328–329; kaj več je mogoče najti v Priročniku dogmatične teologije.) Čeprav v Svetem pismu zasledimo tudi angele, ki pomenijo človeškega Božjega poslanca, je vendar nesporno izpričano, da najpogosteje pomeni ustvarjeno duhovno bitje s posebno nalogo v dobro človeka.

In sedaj nekaj besed o obstoju in delovanju hudobnega duha. Sveto pismo ga že v stari zaveze preprosto predpostavlja, saj poroča o njem že v raju – 1 Mz 3; o različnih demonih (tudi pri tem izrazu zasledimo, da ne pomeni v vseh sobesedilih hudobnega duha, ampak tudi povsem človeške vzgibe, ki vodijo delovanje človeka) govorijo različna mesta (npr. Iz 34,14; Job 1,6 sl.; 2,1 sl. kjer je skušnjavec, ki pred Bogom obtožuje ljudi; Zah 3,1). V Mdr 2,24 je predstavljen tudi kot izvor greha in smrti: »Smrt je stopila v svet po hudičevi nevoščljivosti, izkusijo pa jo tisti, ki sodijo v njegov delež.« Nova zaveza Satanu pripisuje skušnjave, vključno z Jezusovimi (Mr 1,13) in učencev (Jn 13,2.27); hoče imeti celo vse učence (Lk 22,31). Zadnjo prošnjo v očenašu lahko razumemo tudi kot osvoboditev od tega vpliva (Mt 6,13). Satan lahko škodljivo vpliva na telo(Lk 13,16): povzroča bolezni; ozdravljenje je zato lahko izraz Jezusove zmage (Mr 3,26 sl.). V boj proti "zlohotnim duhovnim silam" (Ef 6,12) vstopa vsak kristjan. Ti duhovi imajo moč nad stvarstvom in se zato imenujejo "vladar tega sveta" (Jn 12,31) ali "poglavar oblasti zraka" (Ef 2,2).

Dodajmo še kakšno izjavo cerkvenega učiteljstva. Četrti lateranski koncil (1215) je povzel dotedanji nauk takole: »Bog je samo eno počelo vsega, stvarnik vsega vidnega in nevidnega, duhovnega in telesnega. S svojo vsemogočno močjo je v začetku časa iz nič ustvaril hkrati obojno stvarstvo, duhovno in telesno, to se pravi angelsko in zemeljsko; nato pa še človeka, ki obsega na nek način oboje, ker sestoji iz duha in telesa. Kajti hudič in drugi zli duhovi so ustvarjeni od Boga kot po svoji naravi dobri, a so sami od sebe postali zlobni.« Iz novejšega časa naj navedem nekaj misli dveh papežev o tej temi. Bl. Pavel VI. je izjavil: »Verujemo v nekaj nadnaravnega, ki je prišlo v svet prav zaradi motenja, vznemirjanja in zatemnjevanja, da bi zadušilo delo ekumenskega zbora in onemogočilo Cerkvi, da bi izbruhnila v himni veselja, da se je spet v polnosti zavedla same sebe« (29. 6. 1972).In drugje je dodal, da je naloga Cerkve v našem času "obramba pred zlom, ki ga imenujemo demon /.../ Obstaja greh, sprevrženost človekove svobode in globinski vzrok smrti, ker je ločitev od Boga, ki je izvor življenja, kar je, s svoje strani, povod in učinek določenega posega v nas in naš svet nekega temačnega in sovražnega agenta, demona. Zlo ni več samo neko umanjkanje, ampak dejstvenost, živo bitje, duhovno, izprijeno in izprijevalec. Strašna resničnost. Skrivnostna in strah vzbujajoča. Kdor te resničnosti ne prizna kot obstoječe, ni več v okviru bibličnega in cerkvenega učenja; prav tako tisti, ki jo dela za samostojen princip, kakor da ne bi imela ..., svojega izvora v Bogu; ali jo razlaga kot nekakšno psevdo-resničnost, konceptualno in fantastično personifikacijo neznanih vzrokov naših nesreč" (15. 9. 1972). Podobno je sv. Janez Pavel II.v pismu mladim 31. marca 1985 spodbudil: »Nikar se ne bojmo s pravim imenom klicati prvega povzročitelja zla: hudiča. Taktika, ki jo je on uporabljal in jo še uporablja, je, da se noče razodeti in hoče, da bi se zlo, ki ga je od začetka zasejal, razvijalo po človeku samem, s pomočjo raznih sistemov in različnih medčloveških odnosov med razredi in narodi, da postane čedalje bolj greh struktur in se more čedalje manj prepoznavati kot osebni greh. Gre mu za to, da bi se človek čim bolj čutil od greha osvobojen in istočasno bil čedalje bolj vanj pogreznjen«.

Glede poimenovanja lahko mirno sklenemo, da gre pri različnih izrazih za sinonime, le da vsak izraz poudari eno plat delovanja hudobnega duha. Hudobni duh je v slovenščini drugi naziv za hudiča ali zlega duha ali hudega duha; vsi pa se uporabljajo za izražanje resničnosti, ki jo v bibličnem hebrejskem jeziku predstavlja 'satan', ki pomeni 'tožnik', in je bil preveden v grščino z 'diabolos', kar pomeni 'razdiralec'. Tako je tudi z imeni izražen rezultat 'upora' nekaterih angelov Bogu, ki je spremenil njihovo enovito duhovno stanje dobrosti v nasprotje, v padlo stanje, ki se uresničuje v območju zla. Kot primer naj navedem Luciferja: njegovo ime pomeni nalogo prinašalca luči (seveda Božje, duhovne), a se je z zavrnitvijo življenja z Bogom spremenil v svoje 'nasprotje' in je postal prinašalec teme. V tem smislu je praktično sinonim tudi 'nečisti duh'. 'Nečisto' je v Svetem pismu vse, kar je povezano s smrtjo in zato izključuje iz verske skupnosti in bogoslužja. Ker je človek Božja stvaritev in v osnovi pripada Bogu, hudi duh v njem nima kaj iskati, zato ga Jezus izžene. A če človek ne sodeluje s Kristusom in se sam svobodno spet odpre delovanju zla in hudega duha v svojem življenju, se lahko hudobija ne le povrne v prejšnje stanje, ampak celo poslabša, kot opisuje odlomek v Lk 11. To mesto nam sporoča, da je hudobni duh sicer po Kristusu že premagan, a ima možnost delovanja še vse do konca sveta, zato je prav, da smo pozorni in previdni, saj je njegovo delovanje za človeka nadvse nevarno, ker ga v marsičem presega. Na našo srečo pa nas ne v ljubezni, ki je ni več sposoben niti zaznati, zato ga lahko premagamo prav z življenjem vere, upanja in ljubezni.

Hudobni duh nima neomejenega vpliva na človeka, saj je sam ustvarjeno, torej omejeno bitje, čeprav ima nekatere lastnosti gotovo močnejše kot ljudje, ker jih ne omejuje telo. Delovanje hudobnega duha v glavnem delimo na redno, v kar prištevamo vsakodnevne skušnjave (vse, kar se pojavlja kot vabilo v greh; poglavitni načini tega delovanja pa so: strah, prikrivanje, naše slabosti – z njimi more bolje spoznati človekove šibke točke in jih izkoristiti; pri tem vpliva na grešne predstave, misli in občutja), in izredno, h kateremu štejemo infestacije prostora ali osebe (napad, vznemirjanje, motnje) ter obsedenost (tudi posedenost) kot najtežjo obliko, ki jo spremljajo različni nenavadni pojavi (lahko tudi paranormalni).

Ob vsem tem pa želim še enkrat poudariti, da je središče krščanstva oseba Jezusa Kristusa in da je On Odrešenik, ki je vpliv hudobnega duha že usodno 'prizadel' ter nam odprl možnost uspešnega duhovnega boja s temi silami zla. Nekaj dodatnega o tej temi lahko preberete tudi v 7. št. Ognjišča v letu 2013.

TURNŠEK, Marjan (Pisma) Ognjišče 4, 2015

Kategorija: Pisma

Če ste eden tistih, ki so mnenja, da so litanije dolgočasne, pomeni, da ste eden tistih, ki jim nikoli niso zares prisluhnili.
Morda ste celo eden tistih, ki si Boga predstavljajo kot upokojenega profesorja matematike, kot raztresenega bradatega starčka z že kakšnim geometrijskim likom, zataknjenim v sivolaso hipijevsko frizuro, ki dremlje, sklonjen nad zemeljsko kroglo, ki si jo je – tako za zabavo – ustvaril nekoč davno, zdaj pa zdolgočaseno bdi nad ustvarjeno floro in favno ter pazi, kdo se drži pravil in kdo ne.
V Svetem pismu resda piše, da Boga ni nikoli nihče videl (Jn 1,18), zato si ga upravičeno vsak (lahko) predstavlja po svoje, marsikaj si lahko o njem misli ter mu pripiše zdaj to, zdaj ono lastnost, kar jaz kdaj z več, drugič spet z manj tolerance potrpežljivo prenašam. A nikoli, nikakor, nikdar in pod nobenim pogojem pa Bogu ne morete reči, da je dolgočasen ali da se dolgočasi.
Ker: kar berite litanije … prisluhnite jim … molite jih …
Dopustite mi, da sem za trenutek predrzen, izzivalen in provokativen. Morda mi celo uspe, da bom duhovit. Upam si vas to prositi, ker se bo izkazalo – vsaj upam, da vam bom uspel to dokazati – da je tudi Bog izzivalen in provokativen. Predrzen torej. In duhovit.
Bog ni kot kakšen zavarovalniški agent ali bančni uslužbenec, ki te – v želji, da bi te pridobil kot stranko oziroma da bi ti kaj prodal – zasuje z enormno količino podatkov, izračunov, številk, statistik in kaj vem s čim vse, nato pa ti, ko si seveda od vsega zgoraj naštetega že zadosti utrujen, v podpis ponudi pogodbo, ki je v vseh pomembnih členih nadvse privlačna in mamljiva, v drobnem tisku, ki se ti ga zaradi že omenjene utrujenosti sploh ne da brati, pa se v malih, komaj opaznih podrobnostih skrivajo pasti in v resnici najbolj bistvene točke same pogodbe. Kar ugotoviš seveda šele, ko gre kaj narobe in vse skupaj drago in z obrestmi plačaš. Če zmoreš. Če ne, pa bankrotiraš.
O, ne. Naš Bog ni takšen.
Ko te Bog vabi v svoj objem, v svoje naročje, v svojo čredo – v Cerkev, če hočete –, ko te snubi za svojega osebnega in poslovnega partnerja, ko sede s teboj za mizo, ko položi karte na mizo, ko te želi »pridobiti za stranko in ti kaj prodati«, ti v branje in podpis ponudi pogodbo, ki te takoj, na prvih straneh in prvih členih odkrito seznani z vsemi šokantnimi in vznemirljivimi podatki, ki bi jih vsak pameten akviziter, zavarovalničar ali bankir skril v drobni tisk. Kajti – in v tem je Božja »pogodba« enaka človeški – tudi Bog je v drobni tisk skril najbolj bistvene točke. Kar ugotoviš seveda šele, ko gre kaj narobe in vidiš, da si bil že kdaj odkupljen in odrešen. In da z Njim zmoreš vse. Ker Bog ne pozna bankrota.
Ker: kar berite litanije … prisluhnite jim … molite jih …
Sveta Mati Božja – dobro, to razumemo. Hočem reči, vemo, kaj pomeni. Ali je to res in ali to res verjamemo, je pa že nekaj drugega.
A takoj zatem, tako rekoč v isti sapi: Sveta devic Devica?! Čakaj malo! Ljubi Bog v nebesih! Zdaj se pa odloči, ker oboje ne gre. Nobena ženska ne more biti hkrati in mati in devica!
A Marija ni »nobena ženska«, čeprav je seveda – ženska. In ženske – to poročeni možje še predobro vemo – zmorejo marsikaj. Tudi – in morda celo predvsem – nepredstavljivo in (na videz) nezdružljivo. Za svojo ženo lahko rečem, da je kljub temu, da je mati šestim otrokom, ohranila nedolžnost. Celo deviškost. Seveda zgolj v duhovnem smislu. In morda zgolj v mojih očeh.
Marija pa je – od svojega prvega trenutka, že od svojega spočetja – v »Božjih očeh«. Čisto dobesedno.
In če zmorejo moje nepopolne človeške oči ohranjati ženino deviškost, potem lahko mirno verjamete in zaupate, da Božji pogled zmore neprimerno več. Ne zgolj v duhovnem, ampak tudi v čisto dobesednem fizičnem in fizikalnem smislu.
Dvom oziroma dvoumnost je pomemben, duhovit člen pogodbe. Svetost pa je v drobnem tisku.

G. Čušin, Marijina imena, v: Ognjišče 2 (2024), 84.

Kategorija: Marijina imena

V pobočju strme gore stoji na samem med smrekami hiša. Že stara. V njej sameva teta Liza, Elizabeta Gričarska. Že stara ženička. Le redko kdo se odpravi k njej. Edini, ki je stalen gost, je Justi, ki ji na starem motorju v hrib dovaža mleko, kruh in kar mu pač naroči in doline, da preživi. Večkrat ji prinese več, kajti tako skromno, kot živi teta Liza, se zares ne da živeti. Justi ve, koliko človek potrebuje za preživetje, čeprav je to teta Liza - suha, da bi jo lahko v pest stisnil. Vedno ga krega, da je preveč zapravil, ona pa nima denarja. Justi ji ponudi pomoč v takih trenutkih, ko jo popadejo te muhe. Stara Liza pa je ponosna, noče miloščine! Še njemu, prijatelju Justiju, bi rada poplačala vse usluge, saj bencin potrebuje tudi ta njegova škatla, s katero prijaha vsak dan v hrib k njej. Pa se kregata, a bolj za zabavo kot zares. Navezana sta eden na drugega kot mož in žena - ali pa še bolj.
Spomini bežijo v njuno mladost, ko je Justi delal v tovarni v mestu, Liza pa je od jutra do večera garala na kmetiji. Že od malih nog je pomagala očetu in mami, v hribih je pač potrebno več truda, da pokosiš strme laze, da znosiš seno v rjuhah na senik. Delala je kot živinče. Še bolj trdo, ko se je oče smrtno ponesrečil v gmajni. Od takrat je šlo vse narobe: mama je hirala od žalosti in skrbi in čez nekaj let ji je že zvonilo pri farni cerkvi. Tridesetletna Liza je ostala sama. Justi jo je rad videval v cerkvi, v trgovini. Smilila se mu je in skočil je kdaj pa kdaj na njen grunt in ji pomagal. Da, rad jo je videl in rad bi ji povedal, da jo ima rad, pa je bila vedno tako nedostopna, zaverovana v delo, da ni videla drugega. Delo in samo delo. Samo enkrat je bilo, ko ji je predlagal, da bi šla z njim v mesto. Imel je sicer skromno službo, a bi že šlo. A ona je bila je bila z debelo korenino vraščena v svojo zemljo. To staro mater zemljo - Bog ne daj, da bi jo zapustila! In tekla so leta.
Pa Liza tega teka ni čutila, bila je zdravo, kmečko dekle. Nekoč - ona misli, da je že cela večnost od tega - je obležala. Kravica je mukala ob praznih jaslih in Liza je prosila najbližje sosede, da so priskočili na pomoč. Onstran smrekovega gozdiča je bila še ena kmetija na samem. V tistem času sta tam živela Janez in njegova žena, oba mlada in polna moči, v pričakovanju prvega otroka. Takoj sta bila pripravljena pomagati. Tudi Justi se je pripeljal z avtobusom iz mesta in dal eno roko. Liza si je hitro opomogla in bila hvaležna tem dobrim ljudem. Stiska jih je povezala, te gorjance.
In tekla so leta.
Pri sosedovih so zibali še enkrat, Liza pa je bila še vedno sama. Kmalu je lahko povrnila delček dobrega, ki so ji ga bili storili v njeni stiski. Mlada mamica je morala po rojstvu drugega otroka na delo v mesto, kmetija ni bila dovolj. Tonka in Andrej sta potrebovala varuško in teta Liza je bila prava! Vsako jutro je na hišnem pragu z veseljem sprejela sosedova otroka, zavita v deko. Ljubkovala ju je in razvajala, kot da bi bila njena (ali še bolj). Še vedno je pridno obdelovala svojo njivico, skrbela za kravico, najsrečnejša pa je bila ob otrocih. Spremljala je Andrejeve prve korake, poslušala Tonkine prve besede. Z njima je prebolevala vse otroške bolezni.
In tekla so leta.
V mislih ju je spremljala v šolo, bila z njima v šoli in na poti domov. Komaj je čakala, da sta pritekla k njej. Pa sedaj sta bila že velika in prihajala sta navadno ob nedeljah popoldne. Takrat je za Lizo sijalo sto sonc. Imeli so se radi.
In tekla so leta.
Najprej je v dolino odšel Andrej - v srednjo šolo. Za njim je odšla v srednjo šolo tudi Tonka. Potem sta oba šla študirat v Ljubljano. Redki so bili obiski na gori. A Liza je živela za te obiske. Sanjala je o njih. Hranila je čokoladne bonbone v nizki omarici v svoji kamrici in jih varovala pred vsiljivimi mravljami. Pa Andrej in Tonka nista hodila k njej zaradi čokoladnih bonbonov, ampak zaradi njenih toplih dlani, njenega razumevajočega srca, njenih prijaznih besed. Kamor koli sta šla, je šlo z njima Lizino sonce.
In tekla so leta.
»Njena otroka« sta končala študij. Slišala je, da se bosta poročila: najprej Tonka, leto kasneje Andrej. In bila je srečna zanju. In kako je plesala tisti dan na poroki! Lica ji zažarijo, ko se spomni na to. Kje je že to! Takrat, se ji zdi, je bila že v letih. Pa Justi jo je zasnubil - tako sramežljivo - tisti dan. Še danes ve, kako mu je odvrnila, da nima smisla sedaj, na stara leta, vezati se. Pa ga še vidi, kako mu je ugasnil žar v očeh, takrat. Ah, Justi, Justi! Koliko dobrega je storil zanjo.
Tam ob steni ima kredenco - tako omaro s stekli, ki drsijo levo ali desno, ko odpiraš omaro. Tam, za tistimi stekli, so njeni spomini: Andrejček in Tonka ob torti s tremi svečkami, Andrejček in Tonka ob vstopu v šolo, Andrejček in Tonka pri prvem svetem obhajilu... Tam je na sliki tudi ona, pa na dan njune birme. Tonka jo je prosila za botro. O, tega pa res ne smeš odkloniti. Liza se spomni, kako se je posvetovala z Justijem, kaj naj ji kupi: verižico ali uro? S kakšnim veseljem je podarila uro, ko je spraskala na kup tisti denar, in kako je bila Tonka vesela. Da, Liza ima za seboj lepe trenutke, v srcu lepe spomine. Tam so, da jih lahko vsak trenutek pogleda. Andrejček in Tonka sta zrasla v Drejca in Antonijo. Med šipama srečna zreta v Lizo. Kot vojaka, resna in zbrana, stojita pred oltarjem: Andrej s svojo izvoljenko, in Tonka s svojim princem. Kdaj se bosta oglasila pri meni, ju v mislih sprašuje. Saj ve, da imata družino, službo, da niti k svojim staršem ne prihajata pogosto. E, čakala vaju bom, jima pove, in se nasmehne. Postavi lonček bele kave na štedilnik in počaka, da se malo segreje. Vzame skodelico in lesen stolček ter sede na prag pred hišo. Počasi srka kavico in gleda v dolino. Ne vidi več dobro, ne sliši več dobro, a zelena barva pomirja njene oči, petje ptic zdravi njen sluh, mir zdravi njeno dušo. Pa zaropota pred hišo in jo predrami iz misli. O, Justi! »Pošto imaš, Liza!« kliče že od daleč, še preden ugasne motor. »Liza, kako kaj gre?« prijazno vpraša in radovedno čaka, da bo odprla ovojnico. Na zlatem papirju z velikimi črkami piše VABILO. Tudi sama je nestrpna. Hitro bere.
Draga teta Liza! Najin sin Nejc bo 26. maja prejel zakrament svete birme. Vsi bomo zelo veseli, če pridete na praznovanje tudi Vi. Sveta maša bo ob desetih. Pridemo po Vas. Lepe pozdrave Vam pošiljamo Tonka, Rudi in Nejc
»Oh, ta moja Tonka pa res ne pozabi name! In Nejc je že tak fant? K birmi bo šel!« se čudi, mežika in v soncu pogleduje Justija. »Pomisli, Justi, k birmi bo šel in mene vabi!« Justi sede k njej. Tiho sta. Vsak v svojih mislih. Bogu hvala za tako dobre ljudi, moli Liza. Hvala, hvala, ljubi Bog! Hvala, da imam vero, hvala za sosede, hvala za Tonko in Andreja, hvala za Nejca. Pridi, Sveti Duh. Utrdi vero birmancem, vsem mladim. Tako radi pozabljajo na Boga. Prehitro živijo.
»Prišli bodo pome!« ne more verjeti. »Kaj pa bom oblekla?« je v skrbeh. »Boš šel z mano, Justi? Tako sem stara,« govori in rahlo pozibava z glavo. »Da, tako bo: oba bova šla. Šla bom, da jih vidim še enkrat! Saj boš šel z mano, Justi, boš?«
On je tiho, nežno privije njeno glavo na svojo ramo. Nasmehne se in komaj slišno dahne: »Seveda, Liza, moja Liza!«

P. Bizjak, (zgodbe), Ognjišče 5 (2006), 53-54.

Kategorija: zgodbe

priloga

250-letnica Narodne univerzitetne knjižnice

tema meseca

Teologija osebnega stila

gost meseca

Tomaž Simčič

 

Preberite več: Maj 2024

Kategorija: Kazalo