Kdaj in kako je nastal, kako se je v teku časa spreminjal? Kakšen koledar uporabljamo danes? Ali je mogoče sestaviti "popoln" koledar?

NASTANEK KOLEDARJA
Koledar je oznaka za različne načine računanja časa oziroma za razdelitev časa po dnevih, tednih in mesecih. Koledar nam je postal tako domač, da si skoraj ne moremo misliti, da ga nekoč ni bilo.Narekovale so ga življenjske potrebe ljudi v pradavnini.

IZNAJDITELJI KOLEDARJA
Prvi poklicni "koledarniki" so bili duhovniki v Babilonu in Egip­tu. Preučevali so gibanje Sonca, Lune in drugih nebesnih teles ter sestavili koledarje tako dobro, da so nekateri od njih še danes uporabni. Sama beseda "koledar" izvira iz starega Rima. Prvi dan njihovega štetja časa se je imenoval "calendae" (po glagolu calo ­kličem), ker ga je za to določen duhovnik oklical na Kapitolu in sicer zato, ker so morali biti na začetku meseca poravnani vsi dolgovi.

Koledar starih Babiloncev se je ravnal po Luni in po Soncu, imel je 12 Luninih mesecev po 29,5 dni, tako da je leto imelo 354 dni.

Dolžina leta

Leto je časovno obdobje, ki ga potrebuje Zemlja, da naredi poln krog po krožnici okoli Sonca. Ko se za čas izteče, je Zemlja na istem "startnem mestu" v svoji krožnici in Sonce je navidez na istem mestu na nebu. Za svoj krog okoli Sonca Zemlja potrebuje 365,2422 dni, kar pomeni 365 dni, 5 ur, 48 minut in 46 sekund. Vsak koledar, katerega leto ne odgovarja temu številu, bo brez glave potoval skozi letne čase.

RIMSKI/JULIJANSKI KOLEDAR

Naš koledar je urejen po vzoru rimskega koledarja, ki ga je leta 46 pred Kr. izdelal grški matematik in astronom Sosigen po naroči­lu takratnega vladarja Julija Cezarja in se zato imenuje julijan­ski. Prvotni rimski koledar iz 7. stol. pred Kr. je imel 10 mese­cev s 304 dnevi v letu, ki se je pričenjalo z marcem. Kasneje so dodali še meseca januar in februar, ki pa sta prišla na konec. Vsaka štiri leta so duhovniki v koledar samovoljno vstavili doda­ten mesec, kar je povzročalo veliko zmedo. Tej je hotel napraviti konec Julij Cezar. Sosigen mu je nasvetoval, naj za osnovo leta vzame 365 dni in 1/4, vsako navadno leto naj ima 365 dni, vsako četrto leto pa naj bo prestopno s 366 dnevi. Takrat so tudi dolo­čili število dni posameznih mesecev, ki velja še danes: 7 mesecev (januar, marec, maj, julij, avgust, oktober, december) po 31 dni, 4 meseci (april, junij, september, november) po 30 in februar z 28 dnevi v navadnem oziroma 29 v prestopnem letu. Za začetek nove­ga leta je določil januar. Po Juliju Cezarju je dobil ime sam ko­ledar pa tudi sedmi (prej peti) mesec - julij. Ko so duhovniki spet naredili zmedo, je leta 8 pred Kr. koledar nekoliko popravil cesar Avgust in v spomin na to se po njem imenuje osmi mesec ­avgust.

"NAŠ" GREGORIJANSKI KOLEDAR

Tropsko leto, časovni presledek med dvema zaporednima prehodoma Zemlje skozi točko pomladnega enakonočja (21. marca), ni dolgo točno 365 dni in 6 ur, kot predpostavlja julijanski koledar, tem­več je za 11 minut in 14 sekund krajše.

Do leta 1582 je ta razli­ka narasla na skoraj 10 dni: pomladno enakonočje bi bilo namesto 21. že 11. marca. To bi vplivalo na datum praznovanja velike noči, glavnega krščanskega praznika. Koncil v Niceji (leta 325) je nam­reč določil, naj se velika noč praznuje vsako leto v nedeljo po prvi pomladni polni luni. Papež Gregor XIII. je zato ukazal, da se leta 1582 izpusti deset dni; tako je 4. oktobru sledil 15. ok­tober. Odredil je tudi, naj bodo prestopna samo tista 100-letna leta, ki so deljiva s 400. Določil je, naj velja kot začetek po­mladi 21. marec. Ta preurejeni koledar, ki se po tem papežu imenu­je gregorijanski, so brž sprejele katoliške dežele Italija, Špa­nija, Portugalska in Poljska, dolgo časa so ga zavračali protes­tanti in vzhodni kristjani, ki so se za bogoslužno rabo še naprej držali julijanskega. Med njima je 13 dni razlike, zato naši pravo­slavni bratje obhajajo svoje praznike kasneje kot katoličani (božič 6. januarja).

BOMO IMELI SVETOVNI KOLEDAR?

Tudi naš gregorijanski koledar, ki ga uporabljamo, ni najpopolnej­ši. Modre glave že dolgo razmišljajo o koledarju, ki bi ga spreje­li po vsem svetu. Že leta 1923 je Svetovna koledarska zveza posla­la Društvu narodov v Ženevi, predhodniku današnje OZN, predlog novega koledarja, po katerem bi leto imelo štiri enaka trimesečja s po 91 dnevi. Novo leto in vsako trimesečje bi se vedno začelo z nedeljo. Po mnogih sejah so razni odbori svetovne organizacije sklenili, da se predlagana reforma zaenkrat odloži, ker ima seda­nja koledarska ureditev tako trdno tradicijo, da bi jo težko od­pravili.

O preureditvi koledarja se je razpravljalo tudi na drugem vatikanskem koncilu. Mnogi so izrazili željo, da bi največje krš­čanske praznike, zlasti veliko noč, obhajali vsi kristjani isto­časno. Po predlogu zgoraj omenjenega "svetovnega" koledarja bi bila velika noč redno 8. aprila, kar bi bilo zelo blizu datumu ju­dovske velike noči. Katoliška Cerkev modri preureditvi koledarja ne nasprotuje. Na koncu Konstitucije o svetem bogoslužju drugega vatikanskega koricila je dodatek z izjavo o popravku koledarja. Tam je rečeno, da se "sveti Cerkveni zbor ne upira določitvi stal­no iste nedelje za velikonočni praznik, če na to pristanejo priza­deti, zlasti bratje, ločeni od edinosti z apostolskim sedežem". V drugi točki pa je rečeno, da je za katoliško Cerkev sprejemljiv samo tak koledar, ki "ohrani in brani teden s sedmimi dnevi in nedeljo".

Koledar cerkvenega leta

Poleg običajnega koledarja, ki mu pravimo tudi civilni, poznamo še koledar za cerkveno ali bogoslužno leto. To se pričenja na prvo adventno nedeljo - navadno je to zadnja nedelja novembra ali prva v decembru - končuje pa se na praznik Kristusa kralja (četrto ne­deljo novembra).

Ta koledar, ki po datumih civilnega koledarja ure­ja bogoslužje katoliške Cerkve, je bil preurejen leta 1969 po smer­nicah drugega vatikanskega koncila. V splošnih določbah tega odlo­ka o cerkvenem letu in koledarju je rečeno: "Sveta Cerkev na dolo­čene dneve v teku leta obhaja sveti spomin Kristusovega odrešilne­ga dela. Vsak teden se na dan, ki mu pravimo Gospodov dan ali nede­lja, spominja Gospodovega vstajen.ja; enkrat na leto, to je o veliki noči, na svoj največji praznik, obhaja Gospodovo vstajenje skupaj z njegovim zveličavnim trpljenjem. V teku cerkvenega leta pa raz­grinja celotno Kristusovo skrivnost in obhaja spomin svetniških godov." Adventni čas (adventne nedelje, ki uvajajo v praznovanje Jezusovega rojstva na božič, 25. decembra, so štiri, adventni ted­ni pa lahko le trije) pripravlja na praznik Jezusovega rojstva in kratek božični čas. Priprava na največji krščanski praznik, Jezu­sovo vstajenje, je nekoliko daljši postni čas, salvje se potem raztegne na nekaj tednov velikonočnega časa, sledi pa najdaljše obdobje "med letom" ali "navadni čas". Bogoslužni koledar katoli­ške Cerkve je splošni, ki velja za vse katoličane rimskega obreda, in posebni za krajevne Cerkve. Tak koledar vsako leto izdaja tudi Cerkev na Slovenskem.

Različna štetja

Na praznik Gospodovega razglašenja, 6. januarja 2001, se bo zaklju­čilo jubilejno sveto leto ob 2000-letnici Kristusovega rojstva. Za kristjane je to osrednji dogodek v zgodovini našega planeta, za velik del svetovnega prebivalstva pa izhodišče za štetje let naprej in za računanje nazaj. Mnogi dosledno govorijo in pišejo "pred Kristusom" in "po Kristusu", drugi uporabljajo izraza "pred našim štetjem" in "po našem štetju". Znano je, da izračun letnice Jezusovega rojstva, ki ga je leta 532 napravil skitski menih Dio­nizij Mali v Rimu, ni prav točen, vendar to bistva stvari ne spre­meni. Njegovo štetje let je v 8. stol. prevzela Francija, kmalu še druge evropske države. Uzakonil pa ga je pravzaprav šele gregori­janski koledar. Letnice krščanske ere/dobe se označujejo z latin­skima črkama AD (Anno Domini - leta Gospodovega), kar pomeni: to­liko let je preteklo od rojstva našega Gospoda, ki je isti "včeraj, danes, vedno", kot je zapisano v logotipu iztekajočega se svetega leta.

Poznamo še druge načine štetja let. Stari Grki so jih šteli po raznih vladarjih, najbolj znano pa je njihovo štetje po olimpiadah. Naše leto 2001 je leto 2777 olimpijske ere, kajti prve olimpijske igre antike so bile leta 776 pred Kr. Rimljani so se v štetju let ravnali po ustanovitvi mesta Rim (ab urbe condita) leta 753 pred Kr. Izhodišče judovskega merjenja časa je leto 3761 pred Kr., ki je po izračunih njihovih učenjakov datum ustvarjenja sveta: pre­prosto so sešteli leta raznih seznamov in rodovnikov, ki jih nava­jajo starozavezne knjige Svetega pisma. Za muslimane pa se čas za­čenja z datumom 16. julija 622 po Kr., ko je ustanovitelj njihove vere Mohamed bežal iz Meke v Medino. Leto 2001 je po muslimanskem koledarju leto 1379.

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2001) 1, str. 58.

(ob obletnici objave) Pred 190 leti, 22. februarja 1834, je France Prešeren objavil Sonetni venec kot zasebno prilogo k Ilirskemu listu. Z akrostihom PRIMICOVI JULJI je povedal, da je ta vzvišena pesnitev posvečena še ne osemnajstletni Juliji, hčerki bogate ljubljanske trgovske družine Primic. Dal ga je natisniti v treh različnih oblikah, od katerih je najlepšo namenil Juliji in najožjim prijateljem. »Edini kolikor toliko verjetni razlog za tako objavo,« piše Anton Slodnjak, odličen poznavalec Prešernovega dela in življenja, »je bil najbrž ta, da bi dal izvoljenki ob njenem godu (16. februarja) poseben dar ali vezilo.« Sonetni venec je nastal že pod vtisom Julijine zaroke z Jožefom Scheuchenstuelom, ki je Prešerna zelo prizadela. Ob izidu je zbudil v Ljubljani veliko zanimanje, pri Primičevih in Scheuchenstuelovih pa hudo zamero. Svoje razočaranje nad Julijo, ki jo je imel za ideal ženstva, je Prešeren izpovedal v pesmi Zgubljena vera: »Srce je moje bilo oltar, / pred bogstvo ti, zdaj - lepa stvar.«

NAJBOGATEJŠA NEVESTA V LJUBLJANI
Julija Primic je bila hči uspešnega ljubljanskega trgovca Antona Primica. Njegov oče Janez je iz Tržiča prišel v Ljubljano kot navaden kramar, toda bil je podjeten človek. Leta 1792 je kupil hišo na Mestnem trgu in odprl pravo trgovino. Ko je leta 1802 umrl, je premoženje zapustil sinu Antonu, ki ga je v nekaj letih podvojil. Leta 1807 se je poročil z Julijano Harti, tudi iz trgovske družine. V zakonu sta se rodila sin Janez Krstnik (1813) in hčerka Julija, ki je zagledala luč sveta 30. maja 1816. Ko je bila stara komaj dva meseca, je delavnega očeta Antona pri petintridesetih letih pobrala jetika. Trgovino je peljala naprej vdova Julijana. Spomladi 1832 je umrl še devetnajstletni sin Janez. Mati in hči sta živeli v Gledališki ulici v Ljubljani (danes Wolfova 6), kamor so se preselili leta 1822. Z njima je bila od leta 1833 do 1835 Ana Jelovšek, hčerka občinskega paznika, ki jo je Julijana Primic vzela za svojo. Leta 1835 je 12-letna Ana odšla služit k odvetniku dr. Blažu Crobathu, pri katerem je spoznala Prešerna in pozneje imela z njim tri otroke. To je bila prenagljena »tolažba« za neuresničljivo zvezo z Julijo. Ošabna mati Julijana je Prešerna poznala in ga je kot »gorenjskega kmetavzarja« zaničevala. Juliji je strogo prepovedala tudi slučajne stike z njim. Ljubljana je bila tedaj »dolga vas« in vse se je hitro razvedelo. Prešeren je v romanci Dohtar prvič izpovedal svoje bližanje šestnajstletni bogati lepotici. Toda še vedno je bil samo pisarniški pomočnik, njegova prošnja za samostojno advokaturo je bila dvakrat zavrnjena, zato pri Juliji ni imel nobene možnosti. Mati Primčevka je pregovorila sodnika Antona pl. Scheuchenstuela, nekdanjega Prešernovega predstojnika, da je njeno Julijo zasnubil za svojega sina Jožefa. Po slovesni zaroki (1833) ji je ta zabičal: »Zdaj sva zaročena in ne dovolim, da se v mestu kažete v družbi drugih moških!«
Relief Julije na  Wolfovi ulici 4 v Ljubljani. Relief je tako v bližini hiše, kamor so se Primičevi preselili po očetovi smrti tj. na Wolfovo 6.   - Prvotno trnovsko cerkev, v kateri je Prešeren opazil Julijo,  je leta 1753  zgradil arhitekt Candido Zulliani. Iz nje se je ohranilo le nekaj slik, med njimi sliki sv. Janeza Krstnika in sv. Antona, ki ju je naslikal Valentin Metzinger.  - Trnovska cerkev danes - Plošča z besedilom pesmi, ki opisuje srečanje pesnika in Julije v Trnovski cerkvi.   

»TRNOVO, KRAJ NESREČNEGA IMENA«
Spomin na prvo bližnje srečanje z Julijo je Prešeren obudil v sonetu Je od vesel‘ga časa, kjer v drugi kitici navaja točne podatke: »Bil vel'ki teden je: v soboto sveto, / ko vabi molit božji grob kristjana, / po cerkvah tvojih hodil sem, Ljubljana, / v Trnovo, tje sem uro šel deseto.« To se je zgodilo 6. aprila 1833. V Ljubljani so frančiškani vpeljali navado, da je treba obiskati vsaj pet božjih grobov v spomin na pet Jezusovih ran. Pisatelj Ivan Sivec začenja svojo povest Julija iz Sonetnega venca (Karantanija, 2006) prav s tem srečanjem v Trnovem. Julija je šla tja s sestrično. Ko je poljubila Jezusovo rano, je takoj za njo storil to tudi neznanec, oblečen v frak. Sestrična ji je povedala, da je bil to Dohtar – Prešeren. To je Julijo vznemirilo, doma pa jo je mati ozmerjala: »Da te ni sram! Namesto da bi obiskala pet božjih grobov, si se nastavljala postopačem, kakor je tisti nevredni odvetniški fičfirič!«
Literarni zgodovinar Ivan Grafenauer piše, da je »za Prešernovo poezijo nastopila nova doba, ko je pesniku iz ljubezni do Primičeve Julije vstalo novo življenjsko upanje ... Iz ljubezni do Julije so vzrasle Prešernu najlepše in najgloblje poezije, a izrasla je iz nje tudi nesreča njegovega življenja.« Enakih misli je tudi Anton Slodnjak, ki pravi: »Ljubezen do Julije, ki je bila Za Prešerna prvotno mogočna pobuda za ustvarjanje, je bila vedno večja ovira za pesnikovo življenje.« V Sivčevi povesti učeni in modri Matija Čop, Prešernov prijatelj in svetovalec, ob izidu Sonetnega venca govori Juliji: »Ko se bo začel direndaj okoli vas, mislite le na to, da brez vas te literarne umetnine ne bi bilo. In da ste se s Sonetnim vencem za vse čase zapisali v zgodovino slovenstva. Zdaj niste več le ena najlepših in najbogatejših ljubljanskih meščank, temveč tudi bitje z nebeškimi krili.«Magistrale so zadnji sonet sonetnega venca, sestavljen iz prvih oziroma zadnjih verzov vseh štirinajstih sonetov, za akrostihom PRIMICOVI JULJI. - Ivan Sivec je opisal Julijino zgodbo v knjigi Julija iz sonetnega venca.

OSAMLJENA ŽENA OB GOSPODOVALNEM MOŽU
Jožef pl. Scheuchenstuel je že ob zaroki Juliji dal vedeti, kdo bo pri njih ukazoval. Julija je bila zmedena. Mati jo je skušala pomiriti: »Jožefovega vedenja si nikar ne ženi k srcu. Zaroka še ni poroka. Poročila se boš šele čez pet, šest let.«
Poleti 1835 je Jožef peljal zaročenko k slikarju Matevžu Langusu na Stari trg. Ko je Prešeren videl njeno podobo, je umetniku dejal: »Julija že ni taka! Kje je njena duša?«
Nadvse slovesna poroka je bila 23. maja 1839 v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja. Njuno zakonsko zvezo je blagoslovil sam škof Anton Alojzij Wolf, družinski prijatelj Primičevih, ki so bili veliki dobrotniki Cerkve. Rodila je pet otrok, štiri hčerke, od katerih je bila materi podobna samo prva, nazadnje še sina, ki ga je ponosni oče težko pričakoval. Pred božičem leta 1849 je bil Jožef pl. Scheuchenstuel imenovan za predsednika okrožnega sodišča v Novem mestu. Na njegov ukaz, ki ni trpel ugovora, se je družina s taščo Julijano vred preselila v dolenjsko prestolnico. Jožef je kupil lepo ohranjen gradič Neuhof.
Novomeški gradič Neuhof, ker je Julija z možem in otroci preživela 13 let.  Julija Primic z družino (manjka ena od hčera).  Frančiškanska cerkev sv. Lenarta v Novem mestu. Julija se je po materini smrti pogosteje zatekala k molitvi v cerkvi in prejemala zakrament sprave.  Julija je pokopana na pokopališču v Šmihelu pri Novem mestu.

Spadali so pod župnijo Šmihel, toda k maši so hodili k frančiškanom v Novem mestu. »Novo mesto bo kmalu spoznalo, kakšne so moje sposobnosti!« se je hvalil Jožef. Kmalu so spoznali, da hujšega sodnika na Kranjskem še ni bilo. Prijelo se ga je ime Dolenjski Napoleon. Prijateljev ni imel. Za ženo ni imel časa, tudi z otroki se je redkokdaj ukvarjal. Še najbolje se je razumel s taščo, ki je leta 1855 umrla in so jo pokopali v Šmihelu. Po njeni smrti je Julija pogosteje zahajala v cerkev in k svojemu spovedniku patru Lacku, da bi našla srčni mir. Pokonci jo je držala le še želja dveh hčera, da bi bila pri njuni poroki, vendar tega ni dočakala. Z nasmeškom na ustnicah je izdihnila 2. februarja 1864. Vstajenja čaka na šmihelskem pokopališču, nedaleč od materinega groba. Po njeni smrti se je mož s četrto hčerko in sinom preselil v Gradec in tam leta 1873 umrl.

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2024), 42-43.

priloga

Srečko Kosovel

gostja meseca

dr. Metka Zorc

tema meseca

Vojne napovedi in  pravi mir

Preberite več: Marec 2024

“To so bili evforični časi za smučarijo”

(ob obletnici medalje) Spominjamo se posebnega športnega dogodka, olimpijskih iger v Sarajevu - 1984. Takratnemu jugoslovanskemu in svetovnemu dogodku so poseben pečat dodali tudi slovenski športniki, prav posebej Jure Franko, ki je prvi osvojil zimsko olimpijsko medaljo za Slovenijo in takratno Jugoslavijo.
Ob pripravi na intervju je jasno, da je v vseh teh letih bilo že veliko povedanega o samem dogodku, veleslalomski vožnji, proslavljanju medalje in vsem vplivu, ki ga je osvojena medalja imela na Jureta Franka. Tokrat zato nekaj več o pogledu na smučarski šport, medije in predvsem o današnji glasbeno-produkcijski poti, kjer z ženo Simono prav tako žanje zelo lepe uspehe.

- Tale pogovor opravljava na daljavo; ste na smučarskem oddihu, kar torej pomeni, da se vam smučanje ni zamerilo. Koliko danes spremljate šport, predvsem tudi smučanje?
Vsaka generacija gotovo drugače doživlja zimski smučarski šport. V času mojega odraščanja je bil en televizor z nekaj programi v hiši in vsi smo gledali tisti program, ki je prenašal smučanje. Še kot majhen se spomnim, kako smo v Avstriji enkrat prekinili trening in odšli na ogled tekme svetovnega pokala. In tam je bila koča nabasana do konca ob eni črno-beli televiziji. Življenje na smučišču se je takrat ustavilo. In tudi kasneje, v času mojega aktivnega smučanja v svetovnem pokalu, je bilo še zelo podobno temu. Ko so bile tekme, se je vse ustavilo – vem celo, da so marsikje ustavili proizvodnjo in pouk, da so lahko gledali smučanje. To je bilo specifično za Slovenijo znotraj Jugoslavije, ker je bil to naš nacionalni šport.
Če se prestavim cca. trideset let naprej, se spomnim, kako sva z ženo Simono neko soboto bila v Big Bangu, kjer je bilo razstavljenih zelo veliko televizorjev in vsi so bili nastavljeni na drugi tek smučanja iz mariborske Zlate lisice. Tina Maze je zmagovala in sva bila edina, ki sva se ob teh ekranih ustavila in gledala oz. spremljala razplet drugega teka. To me je potem povsem šokiralo; čudil sem se spremembi, kako malo zanimanja je bilo za smučanje, navkljub zmagovalnemu trendu Tine Maze nasproti časom, ko sem še sam smučal.

- Ali se je interes gledalcev in navijačev za zimske športe izgubil?
Interes za zimske športe se ni toliko izgubil, kot se je bolj razpršil na veliko število različnih panog. Hkrati pa nas gledalce v množičnem smislu zanimajo mogoče samo še olimpijske igre ali kakšni posebni dogodki.
Nekaj k temu prispeva naša razvajenost nad dobrimi uspehi. Težko spremljamo in navijamo za nekoga ali nekaj, kjer se dosega dobre ali povprečne rezultate. Kot bi želeli navijati samo za serijske zmagovalce.
Nadalje se je treba zavedati, da je šport postal zelo profesionalen in do neke mere odmaknjen od ljudi – če samo primerjam, smo bili mi za navijače veliko bolj dostopni, skupaj smo se vozili po avtobusih in vlečnicah, zato so nas navijači in obiskovalci tekem vzeli bolj »za svoje«.

- Bi lahko k temu prištela tudi neatraktivnost nekaterih disciplin? Zdi se, da je mnogo zimskih disciplin znalo najti neke oblike, ki pritegnejo gledalce – smučarski skoki, biatlon … Za alpsko smučanje pa se zdi, da razen odmevnih smukov stopica v neki zasnovi, ki ni več toliko privlačna. Mnogi pogledajo polovico prve jakostne skupine in potem ugasnejo televizijo.
Drži, vendar je kljub vsemu bil narejen vsaj kak korak v smeri sprememb formata pred leti, da se v drugem teku tekmovalci razvrstijo od 30 proti prvemu. Strokovnost in tehnična usposobljenost pripravljavcev prog je pripeljala do tega, da so razmere za vse dovolj primerljive. In to je bil gotovo korak k temu, da so drugi teki postali bolj zanimivi za celotno finalno vožnjo.
Format pa sicer ostaja enak. Omenim lahko še dodajanje superveleslalomske discipline, ki je bila vpeljana z razlogom, da se poveča možnost smučarjem v hitrih disciplinah. S tem se je povečala možnost, da se potegujejo za osvojitev velikega kristalnega globusa za skupno razvrstitev v zimski sezoni. Vse od Stenmarka so se druge smučarske nacije trudile razviti sistem, kako prav njemu preprečiti serijsko zmagovanje. Iz tega razloga je potem bila dodatno osnovana disciplina superveleslalom.
Sicer pa je upad zanimanja za spremljanje alpskega smučanja lahko zaznati mogoče bolj pri nas kot v drugih državah. V Avstriji ali drugih državah se osip zanimanja za te smučarske športe ni zgodil v tolikšni meri, kot sem opisal pri nas. Navsezadnje so te nacije bolj odvisne od zimskega turizma in z njim povezanim športom, kar prispeva k večjemu zanimanju za te športe.
In hkrati te nacije tudi krojijo zasnovo športa. Svetovni pokal po svoje tudi služi promociji njihovih turističnih krajev in skrbi za popularizacijo smučanja. V teh državah ti dogodki predstavljajo osrednji državni športni dogodek – sploh če pomislimo na Wengen v Švici, pa Kitzbühel v Avstriji; posebno veljavo tem dogodkom dajejo tako na nacionalni kot na lokalni ravni.

- Če se ozreva sedaj na olimpijske igre in prihajajoči jubilej ob 40-letnici iger v Sarajevu, me najprej zanima, kako ste sploh spremljali to kandidaturo in kje vas je ujela novica o tem, da olimpijske igre v Sarajevu res bodo? Razglasitev Sarajeva za gostitelja iger je bila že leta 1978, ko ste bili stari 16 let.
Točno se ne spomnim, kdaj in kje, se pa spomnim, kako smo v tistem času z rahlim začudenjem gledali vso dogajanje, da je Jugoslavija s Sarajevom kandidirala za organizacijo olimpijskih iger. Zdelo se nam je Slovencem čudno, da bodo vse športne prireditve v Sarajevu, saj so bili zimski športi vendarle »slovenska domena«; seveda so potem kasneje postali razlogi bolj jasni, ampak v tistem času je bilo to vsaj za nekatere od nas presenečenje.
Ob tem smo se mogoče bolj ukvarjali z dejstvom, da slovenski smučarji ne bomo imeli nikakršne prednosti domačega terena. V Sarajevu nismo ne trenirali niti imeli kakšnih tekem – razen dveh tekem pred olimpijado, ko so se proge šele urejevale. V športnem pogledu smo bili povsem na istem z drugimi športniki in nismo imeli neke prednosti, ki bi jo lahko izkoristili.

- Še pred Sarajevom ste se udeležili olimpijskih iger leta 1980 v ZDA, kjer ste nastopili prav tako v veleslalomu. Ste se že takrat poigravali z mislijo nastopa na OI v Sarajevu ali je to bilo takrat še predaleč?
Ukvarjanje s športom je takrat potekalo bolj vezano na posamezno športno sezono, ne toliko z mislijo štiri leta naprej, kaj in kako bomo. Ko je prišlo do sezone, v kateri so bile tudi olimpijske igre, enako je bilo za Sarajevo, se je odločilo, da bodo potnike določile notranje kvalifikacije in rezultati v tisti sezoni. In pred sezono še niso bili določeni nobeni udeleženci, rezultati prejšnjih sezon pa niso bili pomembni.
Res pa je, da se mi je uspelo uvrstiti v ekipo za OI v ZDA, vendar samo v veleslalomski ekipi, ker se v slalomsko ekipo nisem uvrstil glede na to, da za vsako državo lahko nastopijo le štirje tekmovalci.

- Kako pomembne so bile OI v ZDA za vas z vidika izkušenj za dojemanje in razumevanje OI čez štiri leta v Sarajevu?
Olimpijada v ZDA je meni služila kot dobra priprava, kjer sem lahko prvič doživel olimpijsko vzdušje in začutil, kaj olimpijada pomeni. Zato je to bila gotovo pomembna izkušnja za Sarajevo. Po tekmovalni plati pa, kot rečeno, nisem imel zaradi tega zagotovljenega mesta na naslednji olimpijadi.
Kar se uvrstitve v ekipo za Sarajevo tiče, sem vedel, da sem imel v tisti sezoni zelo dobre veleslalomske rezultate in se redno uvrščal med prvih pet najboljših v svetovnem pokalu. Tako sem na olimpijado prišel tudi kot tihi favorit za osvojitev kolajne.
Poleg veleslaloma sem vozil potem v Sarajevu še slalom, ampak sem bil po uspehu v veleslalomu tako vzhičen, da mi je za dober slalom zmanjkalo energije in osredotočenosti.

- Kakšni spomini vas nasploh vežejo na vaše odraščanje in kako je prišlo do tega, da ste kot Primorec pristali v smučarskem športu? V intervjuju za Radio Ognjišče ste pred dvema letoma že dejali, kako angažiran je bil vaš oče in je tudi zaradi njegove vneme prišlo do posredno teh velikih športnih uspehov …
Otroštvo samo je bilo zelo pestro. Oče je bil res predan temu in nas je vzpodbujal k športu, preživljanju časa zunaj, v naravi. Veliko časa in energije je vložil tudi v to, da nas je vozil naokoli, samo da bi nam omogočil stik s športom, predvsem smučanjem. V tem oziru je gotovo bil moderen, sicer pa, kar se konkretno tiče ukvarjanja s športom, je bil samouk, brez kakšnih trenerskih predznanj.
Iz spominov pa lahko povem, da smo veliko smučali na lokalnih smučiščih na Primorskem, potem smo pridno nabirali gobe, jih prodajali Italijanom in zaslužili toliko, da smo lahko kupili svojo prenosno vlečnico – no, 200 metrov vrvi, za katero si se prijel in te je vlekla navkreber. Nato je oče prepričal še dva druga prijatelja, ki sta prav tako pristopila k tej stvari in tako smo naenkrat imeli 300 metrov dolgo vlečnico in smo lahko bili pri svojem treningu precej neodvisni. Nato je za nas postal pomemben trening center Soriška planina, kjer smo imeli v snegu zakopano to žičnico in še preden se je smučišče odprlo, smo mi že opravili s treningom. Lepi spomini, lepi časi, ki smo jih uspeli zelo aktivno preživeti na tak način.

- Ali je bilo takrat že čutiti usmeritev v profesionalni šport ali ste to jemali bolj kot zabavo in rekreacijo?
Najbolj točna opredelitev bi bila, da smo temu športu in vsemu početju okrog tega bili zelo predani. Če bi v tistem času govorili o profesionalnem ukvarjanju s smučanjem, bi to lahko opisal samo s količino časa, ki smo ga vložili v delo in trening, ne pa o profesionalni opremi ali kakšnih zaslužkih in podobno. Smo bili pa resno predani. Kar nam je manjkalo pri strokovnem znanju, smo želeli nadoknaditi s še več treninga in čim več odpeljanimi smučarskimi vratci. Je pa oče imel dober vpogled v to, kaj delajo drugi klubi, druge nacije in tako smo na hitro kakšne stvari prilagajali in se učili od drugih.
Gotovo pa to ni bilo zelo načrtno usmerjanje v profesionalni šport. Mojemu očetu se je zdelo zelo fino, če se je vedno nekaj dogajalo in posledica tega navdušenja nad vsem tem sva potem midva z bratom, ki sva bila toliko povezana s športom.
Njegov stavek že po osvojeni kolajni v Sarajevu je tudi bil, da se mi sploh nismo ukvarjali s športom, vsaj ne v prvih korakih zato, da bi osvojili medaljo. Naš smučarski napredek je bil posledica dobrega dela. Ne glede na to, da smo iz Severne Primorske, smo v klubu in regiji v nekem obdobju imeli kopico državnih prvakov. V moji skupini lahko navedem Snežano Ostrež, ki je bila državna prvakinja, jaz sem bil državni prvak, Vojko Flajs je bil prav tako najboljši v eni kategoriji nižje in moj brat je bil prav tako v vrhu. Vse to je bil rezultat dobrega dela in očetove predanosti temu športu. Nikoli se ni pritoževal, če je bilo treba kam peljati, kaj pripraviti, postaviti. Lahko smo se peljali 500 kilometrov daleč v Avstrijo ali kam drugam. Njemu je bilo to v veselje, biti na poti v fičkotu, polnem otrok in slišati vso to čebljanje in dobro voljo otrok. Zato pa tudi pravim, da sva midva z bratom bila pozitiven rezultat tega njegovega aktivizma in energije, ki jo je vlagal v to.

- Bi se vam zdelo, da je danes mladim težje uspeti v zimskem športu? Na prvi pogled je vaša pot v profesionalni šport precej naravna, kot da je izšla iz neke skoraj romantične igre in rekreacije, dočim je danes za uspeh v profesionalnem športu treba veliko usmerjenosti že od mladih let.
V mojem času je bilo smučanje v razvoju in tudi zaradi statusa, ki ga je smučanje imelo, je bila baza smučarjev velika. Izjemno pomembno je bilo uspešno obdobje tudi Bojana Križaja in drugih; jasno se je videlo, da smo lahko konkurenčni večjim nacijam ali smo jih celo premagovali. To so bili prav evforični časi za smučarijo.
Zaradi tega je zelo veliko staršev usmerjalo otroke v smučanje in z otroki se je res delalo zelo na široko. Klubi so bili podpora temu in so bili tudi finančno podprti; ob tem smo imeli tudi tovarno Elan, ki nas je že od pionirskih vrst zalagala s smučmi. Treniranje smučanja je bilo v tistih časih relativno poceni. Vse se je delalo z veliko mero entuziazma, navdušenja in občutka, da zmoremo. In iz zelo širokega nabora smučarjev se je potem v posamezne pionirske in mladinske selekcije uvrščala res najboljša selekcija smučarjev.
Če pogledamo na današnji čas, se je to zelo spremenilo. Elana, ki bi tako široko podpiral mlade smučarje, ni več, oprema je zelo napredovala, je tehnično zelo specifična, draga in si jo mora vsak priskrbeti sam. To prispeva k temu, da je teh, ki bi smučanje treniralo, manj, posledično je manjši nabor tekmovalcev. V vseh selekcijah je breme vseh stroškov za opremo, poti, treninge, karte na plečih staršev, razen višjih nivojev reprezentance, pa še tam slišimo kdaj, kako je kaj prepuščeno tekmovalcem. Hkrati je prisotno zelo veliko tveganje za poškodbe in je pot v sam svetovni smučarski vrh danes res težja in riskantna. To seveda ne pomeni, da ni možno poseči po samem vrhu, vendar je pot veliko bolj individualna, kjer se nek mladostnik s posebno podporo staršev, trenerja, tehnične podpore, kondicijskih in drugih strokovnjakov zares tega resno loti. Splošne smučarije, ki bi bila usmerjena v tekmovalnost, pa je precej malo. V mojih časih smo smučali, ker smo želeli biti dobri tekmovalci, ne zato, da bi se samo uživaško malce spuščali po hribu. Mi smo res hoteli postati Stenmarki in Križaji.

- Del športne kariere pomeni tudi ukvarjanje z mediji in novinarji. Tekom športne kariere ste tako ali drugače spoznali svet medijev, pojavnosti, nastopanja – kako ste sami doživljali ta del športne poti?
Mi smo bili na področju komuniciranja z novinarji popolnoma neuki in prepuščeni na milost in nemilost posameznemu trenutku. Bili smo res zelo skromni in smo mogoče že zaradi neke ljudske dostopnosti bili ljudem všeč, če pa je kdo že povedal kaj, kar nekomu ni bilo všeč, je pa hitro bil ogenj v strehi in so že poskrbeli, da nisi več drugače razmišljal, kot bi naj večina.
Medijsko področje je gotovo danes popolnoma drugačno in bolj razvejano kot takrat. V mojih časih smo mogoče poznali dva časopisa, en televizijski kanal, en radijski program in to je bilo to. Danes obstaja čuda nekih platform in medijev, kjer se vse objavlja, snema, posreduje itd. Imamo resne novinarje, imamo novodobne influencerje, imamo mnoge anonimneže, ki se oglašajo pod različnimi športnimi novicami – slednje se mi mimogrede zdi grozno in bi tukaj morali imeti neko regulacijo.

- Pri pogovorih novinarjev s športniki je vedno v ospredju želja, kako naj nas športniki popeljejo v nek analitično razvejan prikaz njihovega doživljanja in čustev. Nekaj tega nam je v letu 2023 prikazal Matej Mohorič v svojem zelo prepoznavnem govoru po etapni zmagi na Dirki po Franciji. In če do tega ne pride, je javnost kar hitro kritična, kako kdo odgovarja. Zadnji takšen primer je povezan z Niko Prevc po seriji odličnih nastopov in zmag …
Glede občutkov in izjav športnikov se moramo vsi zavedati, da je njihova primarna dejavnost doseganje čim boljših rezultatov v njihovi panogi. Za doseganje najboljših rezultatov se trudijo od malih nog, tudi takrat, ko drugi hodijo v šolo, študirajo ali se zabavajo. In zato so nekateri tudi med najboljšimi športniki na svetu. In med njimi imamo take, ki so bolj, drugi manj zgovorni. Bolj prisrčni, bolj strokovni, bolj analitični, spet drugi ne. Nikina iskrena izjava, ko je dejala, da je vse povedala že s tem, ko je skočila in dosegla najboljši rezultat, je gotovo njena iskrena misel o njenem delu. Njej ni treba, da je sedaj še ne vem kakšen retorik, zabavljač, psiholog in novinar, da bo razpredala celotno analizo in občutja in tehniko skoka. Njeno delo je čim bolje skočiti. In ga opravlja vrhunsko. In to ni nekaj novega – tudi Stenmarka niso uspeli pripraviti do tega, da bi povedal kaj več kot dva stavka. Zato ne od športnika pričakovati in zahtevati, da bo ravnal na način, kot to želi novinar ali celotna javnost. Sploh v mladih letih, ko se športnik še razvija. Zato sem mnenja, da dajmo prostor in čas vsakemu športniku – tudi Nika bo lahko razvila skozi leta neko retoriko in našla način, kako naj odgovori, ko jo sprašujejo o njenih občutkih.
Mi danes na šport gledamo bistveno bolj z vidika zabave in razvedrila, pozabljamo pa na to, kakšne nevarnosti, pasti in kakšne travme so na poti profesionalnega športnika. In o tem je govoril tudi Matej Mohorič, ko se je v tistem govoru po etapni zmagi poklonil vsem kolesarjem ter podal vpogled v to, kaj vse se dogaja v kolesarski karavani. Tudi skozi take izjave lahko vidimo, kako krut je lahko šport in kako se slavi vedno samo tiste zmagovalce.
Če želimo biti pravični do športnikov, sploh tistih, za katere navijamo, je naša naloga, da jih podpiramo in jih presojamo predvsem po športnih dosežkih in vrhunskosti, ki jo dosegajo, ne pa po tem, kaj povedo nekaj trenutkov po kakšnem od doseženih vrhunskih rezultatov.
To pa ne pomeni, da sodelovanje z mediji ni nujno potrebno. Seveda je, tako z vidika televizije, sponzorjev, navijačev, in to spada k današnjemu profesionalizmu – četudi je to za športnike lahko odveč ali v breme. Od športnika se danes to do neke mere tudi pričakuje. Pametno pa bi bilo, da se bi športnike, ki prihajajo v sam svetovni vrh, opremilo z nekaterimi medijskimi znanji, da se jim te stvari komuniciranja z javnostjo malce predstavi, jih nekoliko poduči, pripravi in potem bo gotovo tudi za njih lažje.

- V veliko pogovorih ste dejali, kako ste se želeli odmakniti iz tukajšnjega prostora, potovali ste od vzhoda do zahoda, se preizkusili v več vlogah.
Zdaj ste v Sloveniji trenutno najbolj vpeti v glasbeno produkcijo muzikalov. Če greva na začetek – ste na to pot stopili zavestno, načrtno ali se vam je zgodila? Od kod torej ideja za to, da se poizkusite s pripravo in postavitvijo glasbenih dogodkov na odre?
Glasba je bila vedno moja spremljevalka, še v času smučanja sem igral kitaro, tudi na tako imenovanih belih koncertih, kjer se je zbiral denar za smučarijo. Po enem koncertu se prav spomnim, so me glasbeni kritiki raztrgali in mi svetovali, naj se raje držim smuči. 😊
Sicer pa je pot v svet muzikalov vodila prek žene Simone, ki je v Radovljici odprla glasbeno šolo in želela nadgraditi učni proces. Želela je omogočiti čim večjemu številu svojih učencev nastope. V ZDA in Angliji že dolgo obstaja tradicija muzikalov, ki jih otroci skupaj izvajajo v okviru šolskih programov in nastopov. To mi je bilo zaradi mojega bivanja v ZDA tudi poznano in od tam sem že poznal, da je za praznike zelo priljubljen muzikal Moje pesmi, moje sanje.
In ko sva se s Simono pogovarjala o teh stvareh, sem dal idejo o pripravi prej omenjenega muzikala. Ker so v tistem času začeli z njegovo produkcijo v Londonu, sva si ga šla ogledat in bilo nama je zelo všeč. Simona me je pri tem prosila za pomoč – čeprav sem bil takrat pri povsem drugih stvareh. Hkrati sem vedel, da mi bo to vzelo precej časa, zato sem bil najprej zadržan. Vedel sem tudi, da če se bom tega lotil, se bom lotil zelo zavzeto. Nato sem vseeno pristal in seveda sem takoj razmišljal, kako se tega lotiti čim bolj na veliko (v slovenskih okvirih). Tako nisem imel pred sabo samo ideje, kako postaviti muzikal na oder ene šole, ampak ga postaviti na oder, kjer si ga bodo prišli pogledat vsi zainteresirani ljudje.
Moje pesmi, moje sanje je bil tako najin prvi projekt, ki smo ga pripravili v koprodukciji s Prešernovim gledališčem v Kranju. Nastopali so otroci iz glasbene šole, naredili smo po tri skupine s sedmimi otroki in sestavili ekipo, ki se je odlično izkazala.

- In izkazalo se je, da so te stvari zelo dobro sprejete, saj je bil že prvi muzikal uspešnica.
Drži, po več ponovitvah sva videla, da je to ljudem všeč, dobivali smo zelo pozitivne povratne informacije. To je bilo v letih 2007 in 2008. Po tistem smo se lotili in pripravili nekaj manjših stvari, največja prelomnica pa je gotovo bil muzikal Mamma Mia! Pri pripravi tega muzikala smo naredili zelo velik kvalitativen preskok v produkciji. Smo zelo zadovoljni, da se po vseh letih še igra in ga ljudje pridejo zelo radi pogledat. Vsi nastopajoči tudi radi sodelujejo pri projektu in tudi sedaj, ko smo ta muzikal oživljali po epidemiji, ko se nam je zdelo, da smo z muzikalom dosegli že vse in še več, se je spet pokazalo, da je interes med ljudmi zanj. Zato nam je bilo v veliko zadoščenje spet videti polne sedeže na predstavah.

- Kako izbirate scenarije za pripravo muzikalov in koliko pri tem preučujete tudi zanimanje in okus slovenskega obiskovalca takšnih predstav?
Kot prvo nama s Simono mora določen scenarij in predstava biti všeč. To je gotovo prvo izhodišče. Nato se pogovoriva in vidiva, če nama je to blizu, meni produkcijsko in njej izvajalsko. Če si na te stvari odgovoriva pritrdilno, se začne proces priprave. Ne delamo pa nekih marketinških raziskav, ampak je res merilo, da vidimo potencial predstave. V vsem tem času smo pripravili že zelo znane in obiskane predstave, pa tudi zelo majhne projekte, ki so prav tako imeli zelo lepo obiskanost, tako da smo veseli vseh ljudi, ki pridejo in si predstave ogledajo. Do sedaj se je ta način izbire pokazal za uspešnega in so ga očitno sprejeli tudi vsi mnogoštevilni obiskovalci predstav.

- Poleg omenjenega muzikala Mama Mia je trenutno aktualen in na sporedu tudi muzikal Nune v akciji. Kaj lahko poveste o tem projektu?
Gre za krasno predstavo, ki postavi redovnice v neko novo luč in situacijo, kjer prihaja potem do zanimivih zapletov. Gre za glasbeno komedijo, ki je bila premierno uprizorjena leta 1985 in smo jo uspeli pripraviti za slovenske odre. To je domiselna zgodba o petih redovnicah, ki se znajdejo v denarnih težavah in so prisiljene pripraviti dobrodelni šov, v katerem pa hoče biti vsaka od njih prva zvezda.
Pri pripravi muzikala smo bili seveda tudi zelo pozorni na to, da nismo šli v nek cenen humor ali v kakšne nespoštljive kadre, tako da smo želeli držati nivo tako humorja kot tudi izkazati spoštovanje do delovanja redovnic. Gre za zelo zabavno predstavo, ki pa prinaša tudi zelo močna sporočila.

OSEBNA IZKAZNICA
Jure Franko
je rojen v Solkanu, in čeprav je Primorec, je osvojil prvo olimpijsko medaljo v zimskih športih za takratno Jugoslavijo oziroma Slovenijo. V času svojega nastopanja v svetovnem pokalu je zabeležil tri tretja mesta in še 23 uvrstitev med najboljših 10. Smučarsko kariero je po nastopanju v svetovnem pokalu nadaljeval med takrat profesionalnimi smučarji v ZDA. Po koncu smučarske kariere je svojo priložnost in nove izzive našel na Japonskem, se naučil japonskega jezika in bil zelo vpleten v gradnjo japonskih smučarskih središč. Za vse opravljeno delo na Japonskem so mu podelili nagrado za utrjevanje prijateljstva in prispevek k razvoju smučanja na Japonskem. Jure Franko danes z družino živi v Sloveniji. Z ženo Simono imata dva otroka.

M. Erjavec, Gost meseca, v: Ognjišče 2, 2024, str. 6-11.

Znani francoski mislec René Girard je resnično odlično osvetlil eno izmed izredno pomembnih družbenih potez našega delovanja v povezavi z nasiljem, reševanjem notranjih konfliktov in s tem ponudil ključ za razumevanje človeške kulture (družbe). Girard preko pojava »grešnega kozla« prikaže, da v sodobnem času, v sodobni kulturi, temeljne konflikte in vprašanja rešujemo na povsem enak način, kot so to počeli naši predniki dolga tisočletja nazaj. Družba ni hotela sprejeti in priznati resnice – svoj obstoj je reševala in si ga zagotavljala preko mehanizma »grešnega kozla«. To pomeni, da družba ob stopnjevanju nasilja (psihičnega in/ali fizičnega) na nezavedni ravni izbere žrtev, ki jo lahko in dejansko tudi jo okrivi za nastalo krizo. Žrtvovanje žrtve je skupnosti ali družbi prinesla harmonijo, spravo in mir. Notranje napetosti so se sprostile.
Pojav »grešnega kozla« v sodobnem času poznamo iz judovskega sveta, kjer so Judje v puščavi obredno žrtvovali kozla – nanj so »zmetali« vse svoje krivde in grehe ter ga izgnali v puščavo, kjer je poginil. Kozel je na ta način ljudstvo odrešil zla. Tako so pomirili svojo vest, se rešili zla, krivd, frustracij in se očistili svojih grehov ter ponovno vzpostavili odnos z Jahvejem. Nič krivega običajnega kozla so na ta način spremenili v »grešnega kozla«.
Če logiko »grešnega kozla« aktualiziramo in se nekoliko globlje zazremo v človekovo delovanje in vedenje, hitro ugotovimo, da ta psihološko-duhovni mehanizem deluje tudi na individualni ravni, pri posamezniku. Tovrstno vedenje je zelo nevarno in škodljivo tako za tistega, ki se v ta vedenjski vzorec zaplete, kot tudi za ljudi, ki tega posameznika obkrožajo, ter družbo, v kateri živi.
Frustracije, lastna negotovost, občutek manjvrednosti, zakompleksanost, ljubosumnost, poškodovana samopodoba, samozavest in samospoštovanje, in še in še bi lahko naštevali. Vsa ta občutja so pri posamezniku najpogosteje potlačena in na zavedni ravni zanikana. Ob tem se pojavljajo še občutja sramu in krivde, ko se posameznik zaveda, da so ta občutja del njega, da so njegova, da vsa ta čustva določajo celo njegovo identiteto; po drugi strani pa se jih sramuje. Vsa ta potlačena občutja se morajo nekje akumulirati – na nezavedni ravni. Na ta način se nezavedna raven začne spreminjati v ekonom lonec. Newtonovi zakoni in fizika so nas naučili, da vse, kar se nekje tlači in potlači, ustvarja nasprotni pritisk. Psihološke znanosti so skozi desetletja resnih znanstvenih raziskav jasno pokazale, da potlačena čustva in frustracije ne povzročajo samo različnih psihosomatskih obolenj, ampak ljudi vodijo tudi v iracionalna vedenja, delovanja in odločitve. In prav iracionalna vedenja so tako zelo nevarna za družbo in posameznika.
Če so ozremo okrog, bomo hitro videli, koliko posameznikov deluje na ta način, da jim drugi ljudje predstavljajo »strelovod«. Nenehno potrebujejo nekoga, na katerega lahko usmerijo svoje frustracije, svoj gnev, svoje ljubosumje, svoje neuspehe, razočaranosti, svoje komplekse in nerazrešene ranjenosti. Gre za toksične posameznike, ki zastrupljajo odnose, kolektive in družbo. Mehanizem »grešnega kozla« je za te posameznike modus operandi njihovega počutja in samozavesti. Sebe potrjujejo in povzdigujejo na način, da druge tlačijo, obtožujejo, sodijo in tudi obsodijo. Včasih to poteka na tih, preračunljiv, prefinjen manipulativni način, včasih pa na zelo grob in tudi krut način. V medijih vidimo vse polno takšnih zgodb. V političnem prostoru je mehanizem grešnega kozla pogosto osnovni način delovanja in boja za obstanek. Nekateri celo svojo identiteto in lastno »dobrost« gradijo na logiki uničevanja drugega. Ker je psihologija množice drugačna od psihologije posameznika, javnost tega pogosto ne razpozna. Velikokrat ravno nasprotno – javnost se pridruži kamenjanju. Zlo se na ta način širi kot virus in je po svoji definiciji iracionalna, razdiralna sila. Odličen primer najdemo v evangeliju – samo od sebe se zastavi vprašanje, od kod in zakaj v množici tako nenaden gnev in bes. Še danes odmevajo kriki: »Križaj ga, križaj ga!« Odziv na delovanje zla Jezusa iz Nazareta je zgodovinsko-kulturno gledano totalna novost, nekaj nezamisljivo radikalno drugačnega. Eksplozija ljubezni na planetu Zemlja je v konkretnem zgodovinskem času in konkretni družbi dobila galaktične razsežnosti. Logiko grešnega kozla je nadomestila logika ljubezni, ki edina lahko ustavi virus zla. Vendar je ljubezen tudi stvar odločitve, za katero pa se ne odloči vsak. Tragičnost je v tem, da ta posameznik nevede obenem žrtvuje sebe in drugega. Dostojevski je na najbolj pretanjen način pokazal, kako lahko posameznik z enim dejanjem žrtvuje drugega in obenem tudi samega sebe. S svojim početjem uničuje tako žrtev kot samega sebe.

S. Kristovič. (kolumna). v: Ognjišče 2 (2023), 11.

Avgustovske poplave so prizadele veliko ljudi. Nekateri so bili ob dom in premoženje. Te preizkušnje so za družine, ki imajo člane s posebnimi potrebami, še hujše. Tokrat vam predstavljamo eno takih družin.

Vanessa Bera (Moste 16c, 1218 Komenda) se sooča z zdravstvenimi težavami že od rojstva. Bistro in študijsko marljivo dekle je kljub težavam z odliko naredila gimnazijo in se vpisala na študij. Starši so ji stali ob strani in v tej skrbi so zgradili hišo, prilagojeno osebam z oslabljenim imunskim sistemom. Toda lanski avgust je spremenil življenje družine. Mama Isabel se ga takole spominja: »Poplava lanskega 4. avgusta je našo hišo v celoti poškodovala. Uničila je pritličje, kjer so bivalni prostori. V nadstropju sta kopalnica in spalnica. Uničilo je vse v pritličju, od kuhinje do prostora, kjer je imela hčerka Vanessa rehabilitacijsko napravo za krepitev mišic in raztezanje in ki ji je pomagala pri krepitvi imunskega sistema. Naprava ji je tudi pomagala, da se je lažje izkašljala. Ko je imela covid, se je zelo težko odkašljevala. Prav tako je Vanessa, odkar smo se morali po popravah izseliti iz hiše, neprestano bolna. Naša hiša je bila posebej zgrajena za bolnike z oslabljenim imunskim sistemom.
Po poplavah smo se namreč morali izseliti iz te hiše v stanovanje, ker je bilo vse uničeno. Ne samo pohištvo, ampak so bili uničeni vsi tlaki, vrata, inštalacije ... Stene so odrezane na višini 160 cm, ker se je pojavila plesen, saj je bila kamena volna mokra.« Trikrat so dali na testiranje vzorce plesni in ta je bila izredno raznolika. »Dokler je plesen, pa ne smemo zapreti sten. Mož je porabil več kot sto litrov razkužil, da je vsak drugi dan razkuževal prostore in uničeval plesen. Hiša je sedaj prazna in pritličje je gradbišče, saj sta mulj in nafta prodrla globoko pod vse pode, parkete in ploščice. Vse je bilo treba odstraniti.« Plesen so dali na več testiranj. Ostal je še en trdoživ sev plesni. Tudi po tistem so še škropili in potem bodo še enkrat dali na testiranje v upanju, da so tudi ta trdovratni sev odstranili. 
Na dan avgustovske poplave je bila družina na morju. Prvič po tistem, ko se je začel covid! V občini Komenda je najbolj poplavljalo prav v zaselku, ki ga sestavlja pet hiš, med katerimi je tudi njihova. »Sosedje so odpirali vrata in okna, da je tok vode, ki je bil kot deroča reka, tekel skozi. Pri nas pa ni bilo nikogar doma, da bi odprl vrata in okna. Tako se je naša hiša nekoliko zasukala na temeljni plošči. Inženirji menijo, da zato, ker je bil tako močen vodni tok in količina vode tako velika,« opiše poškodbe hiše Vanessa.  
Mama nadaljuje: »Na severni strani poslopja je spodneslo ves material do temeljne plošče. Naša hiša je na najnižji točki, a moram povedati še to: mož, sicer gradbenik po stroki, je pazil, kam bo postavil hišo. Dolgo sva iskala parcelo, preden sva našla to, kjer smo jo postavili. Za to se je pozanimal tudi na občini, ko je prosil za gradbeno dovoljenje, ali je hiša na poplavnem področju. Kljub zagotovilom, da je področje varno, je Igor dvignil hišo za 90 cm. Za vsak primer. 90 cm je tudi bilo najvišje, kolikor so jo pustili dvigniti. Pa vseeno je avgusta poplava tako poškodovala hišo! Zunaj je bilo takrat meter trideset centimetrov vode, morda celo meter in pol.« 

VSE UNIČENO V PETNAJSTIH MINUTAH
»Na morje nas je poklicala soseda in nam povedala, kaj se je zgodilo. To je bilo na prvo noč, ki smo jo preživeli na morju. Najprej nismo mogli verjeti njenim besedam. Igor je najprej rekel: Pa saj do naše hiše sploh ni prišlo, ker smo toliko dvignjeni. Potem je soseda poslala sliko, ki prikazuje višino vode in moj avto, ki plava po dvorišču ... Bili smo pretreseni in šokirani. Po petnajstih letih sem menjala avto, ki je imel tudi odlične sedeže, da se je lahko v njem vozila Vanessa. Krajše vožnje lahko opravi sama, daljših pa nikakor ne. Po poplavah je neuporaben! 
Dolgo nihče ni mogel priti do naše hiše. Zaradi obilice vode je bila pot nevarna. Ob 4.15 zjutraj je bilo močno bobnenje, ki je zbudilo sosedo. Šla je do pritličja in videla, kako so iz sifonov vdrle fekalije. Šele po petnajstih minutah je vdrla voda in v petnajstih minutah je bilo vsega konec! Voda je uničila vse, kar je dosegla. Z morja smo najprej poklicali sorodnico, ki ne živi daleč. Obljubila je, da bo šla do naše hiše, a ji ni bilo mogoče priti, ker je bilo po cesti več kot meter vode. Šele popoldne je lahko prišla in poslala prve posnetke. Hiša je bila še polna vode. Bilo je grozno. Še bolj pa je bilo grozno, ko smo mi prišli v hišo, polno mulja,« odstira tiste boleče spomine mama.  
Zakaj hoče družina na vsak način obnoviti to hišo? Takole odgovarjajo: »Hiša je grajena za osebe z oslabljenim imunskim sistemom. Zahteva posebno projektiranje in poseben način gradnje. Med drugim ima taka hiša kontrolirano atmosfero, da ne bi vanjo prišli kakšni mikrobi ali prašni delci. Vsa okna in vrata so že vgrajena, in jih pripeljejo skupaj s steno, da se ne bi okna in vrata na gradbišču kontaminirala. Prav tako je v njej uravnavana vlažnost, kar je pomembno za bolnike, ki imajo težavo z dihanjem.« 
Poplavljena in poškodovana hiša. - Vanessa z mamo Izabel (zgoraj).

HIŠA POSEBNE SORTE – ZNAK STARŠEVSKE LJUBEZNI
Mama Izabel doda: »Tako narejenih hiš v Sloveniji ni bilo veliko in z Igorjem sva jo takrat na podlagi visoko hipotekarnega kredita kupila v tujini. Vanjo sva vložila najine prihranke in prihranke mojih staršev. Skratka, ogromno denarja smo vložili vanjo. Kredit moramo še sedaj plačevati. Kljub temu da ne živimo v hiši, zanjo plačujemo tekoče stroške, v stanovanju, kjer sedaj živimo, pa plačujemo najemnino in tekoče stroške. Na vseh koncih moramo plačevati, kar je izredno težko.«
Posebno hišo so starši gradili zaradi hčerke. »Vanessa se je rodila brez ključnic, prsnice in z desnostransko parezo (deformacijo prsnega koša, težavami z dihanjem, gibanjem in požiranjem). Stara je bila eno leto, ko sta se ji razvili obe ključnici, prsnica pa ne. V predšolskem obdobju je resnično veliko telovadila, vozila sem jo na različne rehabilitacije in se ji desnostranska pareza ne pozna. Pareza se ji je v predšolskem obdobju izničila zaradi številnih ur rehabilitacij in telovadbe. Do desetega leta smo vsako leto enkrat ali dvakrat imeli kontrolne preglede v bolnišnici. Svetovali so nam, da po desetem letu Vanessine starosti zelo priporočajo nujno operacijo, ki bi stabilizirala prsni koš in ne bi imela težav s pljuči, s srcem ... Ta operacija je bila opravljena, a žal neuspešno. Po njej so se težave z Vanessinim zdravjem začele bistveno poslabševati. Prej je brez težav hodila, kolesarila, plavala, hodila na balet, igrala violino. Po operaciji ni mogla več delati nič od naštetega. Stalno je imela bolečine. Tudi danes jih ima. Po neuspeli operaciji so rebra začela celo rasti navznoter, v votlino prsnega koša. To stanje je treba stalno kontrolirati. 2019 je imela rebra 1,5 cm pred hrbtenico. Vmes so žile in srce in zaradi tega ima toliko težav z dihanjem in srcem. Rebra pritiskajo na pljuča in srce in od tod težave.« 
Vanessa dodaja svojo izkušnjo: »Dokler smo živeli v hiši, ki so jo prizadele poplave, sem bila bolj zdrava. Vanjo smo se preselili ob koncu osnovne šole. V gimnaziji sem bila precej bolj zdrava, kar pa ne pomeni, da nisem bila bolna. Jaz in starša se zavedamo, da prav zdrava ne bom nikoli in da bom imela vedno zdravstvene težave. Starši so pa naredili ogromno, da bi mi pomagali. Ta hiša je eden od takih dokazov starševske skrbi. Hiša me je obvarovala precej infektov, ki so zame lahko zelo nevarni.« Se je pa Vanessa kljub težavam naučila živeti z boleznijo. Ni je razglašala. Tudi v šoli ne, ker je bila nevarnost, da bi rekli: »Vanessa, ti znaš, a saj veš, da ne moreš na tekmovanje ...« 

»BOGAT SI, KO DELIŠ Z DRUGIMI«
Popravilo hiše, tako nujno za Vanesso, pa zahteva velike stroške. Za obnovo hiše bi družina Bera potrebovala okrog 190.000 evrov. Zavarovalnica je prispevala 3.000 evrov. Toda stroški bodo gotovo še narasli: »Zaradi zasuka bo potrebno zasidranje hiše. To bo dodaten strošek. Bojimo se, da se bodo stroški povečali tudi zato, saj se vse neprestano draži. Ko bo hiša popravljena, bo treba kupiti še vso notranjo opremo, ki bo spet stala. Uničeni so tudi gospodinjski aparati. Hudo nam je, da se je poškodovala rehabilitacijska naprava, ki jo uporablja Vanessa. Treba bo kupiti nov avto, ker so dosedanjega odpeljali, saj je bil v poplavi uničen.« 
Vanessa pove, da so se starši vedno trudili pomagati drugim. Sedaj so oni potrebni pomoči.

Februar med drugim zaznamuje slovenski kulturni praznik (8. 2.), pa tudi svetovni dan bolnikov (11. 2.). Najbrž je Ognjišče edini časnik, ki v vsaki številki predstavi človeka s posebnimi potrebami in tako bralce spodbuja k občutljivosti za »preizkušane ljudi«.

V februarju se bomo spomnili tudi prav posebnega dogodka, olimpijskih iger v Sarajevu. Takratnemu svetovnemu dogodku so poseben pečat dodali tudi slovenski športniki, prav posebej Jure Franko, ki je prvi osvojil zimsko olimpijsko medaljo za Slovenijo in takratno Jugoslavijo. Pred omenjeno obletnico smo z njim poklepetali o smučarskem športu, medijih in o današnji glasbeno-produkcijski poti, kjer z ženo Simono prav tako žanje zelo lepe uspehe. 

Osrednja tema februarske številke je samopodoba. Alenka in Drago Tacol z nami delita svoje znanje in izkušnje o tako pomembni temi za mlade in stare bralce. Samopodoba namreč »obsega celoto vsega, kar mislimo, čutimo in verjamemo o sebi. /…/ Je odnos do samega sebe, samoocena naše edinstvene človeške vrednosti in dostojanstva. V pomembni meri usmerja naše življenjske poti, odločitve in dejavnosti. Odraža se v odnosih z drugimi in v tem, kako smo zadovoljni s svojim življenjem.« Preberite in priporočite tudi svojim otrokom in vnukom. 

Z vstopom v leto 2024 smo vstopili tudi v leto molitve. Služilo bo kot predpriprava na jubilejno leto 2025 in v tem času bo Cerkev dala večji poudarek osebni in skupni molitvi. V tokratni Temi meseca zato nekaj več o molitvi, molitvenih praksah, kakšno vlogo ima molitev v življenju kristjanov. Vsekakor velja povabilo in naj bo ta članek tudi spodbuda, da na osebni ravni okrepimo svoj odnos z Bogom prav prek molitve. 

Na glasbenih straneh predstavljamo simpatično in preprosto Moniko Avsenik, ki je vsestranska pevka. Poleg solistične kariere je vokalistka v spremljevalnem bendu Jana Plestenjaka in altistka v zasedbi Perpetuum Jazzile. Je vsestransko dejavna ter opravlja več poklicev, saj je poleg glasbenega ustvarjanja še učiteljica razrednega pouka in fotografinja. Hkrati pa je ravno Monika Avsenik letošnja ambasadorka akcije 40 dni brez alkohola, ki se bo začela v sredini februarja ob vstopu v postni čas.

Z alkoholom ter drugimi vrstami odvisnosti so povezani različni programi Karitas, s katerimi želijo pomagati osebam, ki se soočajo z odvisnostmi. Ravno v luči začetka akcije 40 dni brez alkohola smo se pogovarjali s p. Tomažem Pinterjem, ki kot prostovoljec sodeluje s temi osebami in jih osebno spremlja na poti v življenje brez odvisnosti.

Po Marijinih stopinjah vas vabimo na družinsko romanje v Kostrivnico k Čenstohovski Mariji, v potopisu pa v puščavske kraje: v Jordanijo s kolesom. 

Januarja smo obhajali mesec verskega tiska. V sedanjem svetu, polnem zmedenih idej, so vsebine, ki nam pomagajo živeti po veri, še bolj potrebne kot v preteklosti. Letos revija Ognjišče vstopa v 60. letnik in v 2025 bomo praznovali našo šestdeseto obletnico. Ostanite zvesti bralci in naročniki in nam pomagajte ohranjati živi plamen vere, upanja in Ljubezni, ki plapola v naši reviji.

B. Rustja, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 2 (2024), 4.

Nekaj dni nazaj sem s strani novinarke prejel vprašanje glede aktualne (javne) debate o tem, kaj menim, ali učitelj sme pogledati v šolsko torbo, če sumi, da ima otrok v njej nedovoljene stvari ali kak predmet, s katerim bi lahko poškodoval sebe in druge. 
Kar malo šokantno je, da je to sploh predmet razprave. Ali ni samo po sebi jasno, da učitelj mora v šolskem prostoru (seveda tudi zunaj njega) narediti prav vse, kar je potrebno, da zagotovi dobrobit in varnost otrok? Ne bi smelo iti za vprašanje, če lahko ali ne, ampak gre za vprašanje dolžnosti; kaj je prav in dobro, da naredi. Kako je mogoče, da danes razpravljamo o temah, ki so same po sebi logične, etične in človeške? Več kot očitno je, da smo kot družba in s tem šolski sistem kot takšen na neki točki izgubili kompas. Gre za kompas, ki kaže v smeri človeka, v smeri otroka, v smeri človečnosti in skupne prihodnosti.

Izgublja se čas in energija za obrobne stvari, za bistvene pa obojega zmanjka
Zaradi napačnih strokovnih/teoretičnih izhodišč v vzgojno-izobraževalnem sistemu, ki je organsko prežet s permisivnostjo, smo povsem zanemarili vzgojo za smisel, samostojnost in odgovornost otrok. Druga posledica pa je v tem, da se je šolo (pri belem dnevu, kot se reče) oropalo strokovne avtonomije in pedagoškega dostojanstva na podlagi sistemsko vpeljane permisivnosti in zbirokratiziranosti praktično vseh delovnih procesov v šoli. Sedaj smo na točki, da problematiziramo področja, ki so sama po sebi povsem jasna. Izgublja se čas in energija za obrobne stvari, za bistvene pa obojega zmanjka. Seveda ni nobenega razumskega zadržka in utemeljitve, zakaj učitelj ob utemeljenem sumu ne bi smel pregledati torbe. Tudi recimo v primeru utemeljenega suma odtujitve tuje lastnine. Ravno nasprotno – njegova dolžnost je, da to stori. Kaj bi pa v šolski torbi otrok lahko imel takšnega, česar učitelj (recimo v navzočnosti ravnatelja ali drugega učitelja ali šolske svetovalne službe) ne bi smel videti in bi to pomenilo poseg v zasebnost? Programske smernice za svetovalno službo v osnovni šoli celo nalagajo: »Njena temeljna naloga je, da se na podlagi svojega posebnega strokovnega znanja prek svetovalnega odnosa in na strokovno avtonomen način vključuje v kompleksno reševanje pedagoških, psiholoških in socialnih vprašanj vzgojno-izobraževalnega dela v vrtcu oziroma šoli s tem, da pomaga in sodeluje z vsemi udeleženci v vrtcu oziroma šoli in po potrebi tudi z ustreznimi zunanjimi ustanovami.«

Najpomembnejša je otrokova brezmejna svoboda in zasebnost
Zakone in pravila naj bi postavili za človeško dobro ter red, in ne obratno (zakon je zaradi človeka in ne človek zaradi zakona). Vendar se nam je velikokrat lažje skrivati za določenimi uredbami, pravili, navodili ipd., kot ustrezno ukrepati na podlagi strokovnega znanja, izkušenj in lastne vesti. Očitno ima tudi pravo v sodobnem času velike težave z razmejitvijo, kaj je prav in kaj narobe ter predvsem, od kod izvira to, kaj je dobro in kaj je slabo. Tudi ni nujno, da je vse, kar je legalno, tudi legitimno. »Ubi ius ibi remedium,« pravi star latinski pregovor. Pomeni, da mora tam, kjer je pravica oziroma pravičnost, obstajati tudi pravno sredstvo, da se krivičnost odpravi. Seveda, če je za to želja in volja. Ko govorimo o prestopništvu in nasilju med mladostniki, se človek težko znebi občutka, da imajo v prvi vrsti prednost pravice storilca in ne pravice žrtve. A priori je bolj zaščiten (tudi potencialni) storilec kot žrtev. Prevzemanje odgovornosti in ustreznih sankcij je šele na četrtem mestu – najpomembnejša je otrokova brezmejna svoboda, njegove pravice in zagotovitev neposeganja v njegovo zasebnost (beri: torbo). Npr. otrok je v četrtem razredu v šolo prinesel švicarski nož in pred poukom grozil sošolcem, učiteljica mu noža ni smela odvzeti, sam ji ga pa ni hotel izročiti. Absurdno.

Zrele družbe vlagajo v preventivo
Moj odgovor novinarki se je nadaljeval v smeri, da bi na prvem mestu morala biti varnost otrok, kar pomeni, da mora sistem narediti vse, kar je v njegovi moči in zakonsko dopustno, da zaščiti otroke. Po eni strani se ogromno govori o ničelni toleranci do nasilja, po drugi strani pa imajo šole zvezane roke in so praktično onemogočene pri ustreznem ukrepanju. Če se samo spomnimo, koliko je bilo poročanja o mladostniškem nasilju v zadnjih mesecih in v mesecih pred koncem lanskega šolskega leta! Drugi del krute realnosti je v tem, da večina prijav policijske postaje sploh ne dajo v javnost. O posledicah in odgovornostih mladostnikov ni bilo zaslediti niti ene vrstice. Kaj je sporočilo mladim agresivnim objestnežem? Delaj, kar hočeš, itak ti nihče nič ne more. Osebno odgovornost smo povsem zanemarili. Otrok ni mogoče vzgajati za odgovornost drugače, kot da jim dovolimo, da prevzemajo odgovornost za svoja dejanja oziroma za svoja ne-dejanja (kar bi morali narediti ali ukrepati, pa niso). Brez realnih in učinkovitih sankcij/posledic tudi odgovornosti ni. Ob tem nenehnem gašenju požarov pogosto pozabljamo na še eno področje, ki je pravzaprav ključnega pomena – na preventivo. Modri ljudje in zrele družbe vedo, da se najbolj splača vlagati v preventivo, in to na vseh področjih. Preventiva je v tem primeru seveda ustrezna vzgoja in urejene družinske razmere. Vendar smo vzgojo že davno tega izločili iz šolskega sistema.

Štejejo samo točke in uspeh
Skorajda celoten vzgojno-izobraževalni sistem smo zreducirali na pamet, na »racio«, na pomnjenje in ponavljanje. Pomemben je samo uspeh, točke in odlični uspehi. Ne glede na ceno, ki jo mladi plačujejo, ne glede na enormno povečanje duševnih stisk in bolezni v zadnjih dveh desetletjih, ne glede na vse anksioznosti, depresije, samopoškodbeno vedenje, zasvojenosti, ne glede na količino zlorabe pomirjeval, kokaina in drugih drog že v srednjih šolah. Še posebej v času priprav na maturo. Očitno ni pomembno, če so naši mladi srečni, zadovoljni in svoje življenje dojemajo kot smiselno – glavno je, da so točke in da so uspešni. Vendar, hudič je očitno šalo vzel tudi na tem področju – zadnja raziskava PISA je pokazala, da imamo najslabši rezultat bralne pismenosti doslej, beleži se upad matematične in naravoslovne pismenosti. Kot za vse tegobe v zadnjih letih bo najprikladnejši krivec verjetno tudi tokrat – covid, ki zamaši vse luknje. Vlak pa mirno pelje z nezmanjšano hitrostjo naprej.v

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 1 (2024), 12-13.