Skoraj nikoli ne prižgem TV, predvsem zato, ker težko najdem kakšen pameten program. Sovražim vse resničnostne šove, ker nimajo prav nič skupnega z resničnostjo. Nisem najbolj navdušen nad mladimi, ki se podijo po mestu s »sfriziranimi« avtomobili in navijajo glasbo na vso moč ... Velik odpor imam tudi do zvonjenja telefonov in kar pobesnim, če mi kdo ne neha pošiljati neumnih SMS sporočil. Zelo me jezi tudi to, da se mi pri brskanju po spletu kar naprej prikazujejo razna reklamna sporočila in številne druge vsebine, ki jih nisem želel. Pa razna družbena omrežja, facebook, instagram etc. Nekaj stoletij po dobi razsvetljenstva, sem prepričan, da je danes neumnost tista, ki vsemu vlada. Veliko se govori o begu možganov, toda mislim, da je večji problem v tem, da neumni ostajajo doma ... Zelo se strinjam z mislijo C. R. Kirkpatricka, ki pravi: »Človek je bitje, ki je od Boga prejel dva konca – enega za sedenje in drugega za razmišljanje. Uspeh ali neuspeh sta odvisna od tega, katerega bolj (več) uporablja.« Značilnost in za mnoge tudi modernost, naprednost našega sveta je prav v tem, da si prizadeva za uspeh tako, da uporablja prvega ... Kaj mislite o tem mojem razmišljanju, ali morda pretiravam?  Frenk

Možganska telovadba

Možgani: sto milijard nevronov, toliko kot je zvezd v Rimski cesti, medtem ko se sinapsi – povezave med njimi – štejejo v milijonih milijard. Čudo v vesolju. Vse je odvisno od tega. In vendar moramo tudi za možgane skrbeti, jih vaditi, in jih tudi uporabljati!

Ideje: prave,napačne, zastarele, nesmiselne, pametne .... Koliko idej se nam vsak dan porodi in vse usmerjajo in vodijo naše delovanje? Nekatere postanejo miti, nekaj, kar nam ne bo nikoli uspelo uresničiti, kletke, ki nas zapirajo, druge postajajo predsodki, neuresničena in nemogoča pričakovanja ... Vse moramo upoštevati, veliko več delati z možgani in manj z rokami. Veliko bolj moramo biti pozorni na smeti in drugo šaro, ki nam vsak dan polni glavo, pa na to skoraj nikoli ne pomislimo, ampak avtomatsko sprejemamo vse, kar pride mimo. Ne razmišljamo o tem, ne bi naredili kakšen izbor, da bi znali izločiti tisto, kar ni koristno, ampak preprosto vse spustimo v naše možgane. V njih se neprestano nekaj dogaja, vedno poteka neko razmišljanje, večni dialog, imeti moramo le voljo, da se vključimo vanj. Ideje so čudovita sposobnost. Možgani so kot računalnik: vstavi smeti in odpadke in ves svet bo postal odlagališče smeti; vstavi pozitivne misli in ti bo vrnil z optimističnim pogledom na stvarnost. Angleži pravijo: »Zmoreš, če v to verjameš!« (You can if you think you can.) To res drži!

Razum je kot vrt: če ne skrbimo zanj, ga skrbno ne obdelujemo, gnojimo ... se bo na njem razrastel plevel. Naš možgani so kot novo stanovanje, ki je že polno stare šare, ki smo ga tako zanemarili, da se je začela v kotih zaradi vlage nabirati plesen, s stropa in po stenah visijo pajčevine. Treba bi ga bilo nekoliko dezinficirati: odpreti okna, da bi videli, kakšno je resnično stanje, stene prebeliti in jim vrniti nekdanjo svežino, namestiti dobro protihrupno zaščito, odstraniti najrazličnejše vrste umazanije in nekoristno pohištvo. Morali bi postati ekologi našega lastnega uma. Tako, kot to počnemo s telesom, bi bilo tudi možgane treba peljati v telovadnico, jih vaditi in krepiti ... vedno pa paziti, da bodo dobro povezani s srcem. Začeti je treba z zdravo možgansko telovadbo. Zelo prav imaš, dragi Frenk, ki si nam napisal gornje pismo. Neumen je tisti, ki misli, da je za to, da bo pameten, dovolj imeti širokopasovno internetno povezavo in sposobnost, da lahko kar se da hitro pišeš sporočila na svojem pametnem telefonu; obvladaš vse bližnjice na tipkah prenosnika ali vse funkcije, ki ti jih ponuja zaslon najnovejše tablice. Prihodnost ni v hitrosti prstov.

MLADI, UČITE SE ...

Poglejmo, kaj o šoli, učenju in znanju misli Angelo Di Livio nekdanji nogometaš Juventusa in Fiorentine, in član italijanske državne reprezentance (40 nastopov v letih 1995-2002):

Veste, katera je bila moja največja napaka v mladosti? To, da nisem nadaljeval šole. Pa niso bili za to krivi drugi, sam sem bil kriv. Pustil sem šolske klopi in knjige in izbral nogometno žogo. In konec. Kaj govori, boste rekli: Spet eden tistih 'velikih', ki si je prislužil ogromno denarja s svojim delom, ki je pravzaprav igra in uživancija, in bi nas rad zdaj pokroviteljsko poučeval o pomenu učenja, o kulturi, vzgoji in odpovedovanju ... Ne nakladaj, bo rekel kdo – ti pa res nimaš razloga, da bi se pritoževal. Dragi Di Livio, ti lepo igraj svoj nogomet (zdaj le še rekreativno) in pusti nas na miru, da se bomo zabavali tako, kot se danes znamo, da bomo tu in tam kdaj tudi špricali pouk, zamudili v šolo ... Pusti nas z našim sanjarjenjem o tem, da je mogoče narediti kariero in si napolniti bančni račun z devetimi ali dvanajstimi številkami tudi z igranjem nogometa, najvažnejše postranske stvari na svetu.« Dobro, imate pravico, da si mislite, kar hočete. Toda to vam pripovedujem kot prijatelj, sicer nekoliko starejši od vas, pa z veliko več izkušnjami. Polagam vam na srce: Učite se, imejte radi šolo, veselite se novih spoznanj. To, kar se boste zdaj naučili, bo za vas vzgoja in kultura jutrišnjega dne, to boste lahko ponudili vašim otrokom. Ali pa bi raje ostali celo življenje v čredi nevednežev? Potem bodo drugi prevzeli vodilna mesta, določali, postavljali norme in zakone ... oblikovali in vodili življenje. Vi pa boste lepo tiho in brez besed ... zadovoljni da lahko ubogate ...

... TODA NE ŽIVITE ZATO, DA BI ŠTUDIRALI --- (oziroma SI PIFLAR, ČE):

• ... učitelj vedno zna manj kot ti
• ... te prijatelji premlatijo vsak mesec enkrat
• ... najbolj čedna v razredu postane tvoja najboljša prijateljica samo takrat, ko pišete teste (šolsko nalogo)
• ... vedno prineseš s seboj v torbi vse zvezke, ki jih rabiš tisti dan in še kakšnega več, če bo morda slučajno kakšna sprememba urnika
• ... že od prvega šolskega dne hočeš biti najbolj pomemben v razredu in hočeš varovati hrbet tudi tistim, ki se šalijo na tvoj račun
• ... pomisliš, da bi se vrgel skozi okno vsakokrat, ko te ne pohvalijo dovolj.
• ... pričakuješ uro športne vzgoje s takim strahom kot pričakujejo tvoji sošolci šolsko nalogo iz matematike.

POZOR: VIRUS

Virus iz antene

Vstopi v hišo, ne da bi vprašala za dovoljenje. Počasi zasede vse sobe in vzame veliko časa. Prisvoji si besedo in zatre medsebojni pogovor. Ne razmišlja o pravicah tistih, katerim govori, še manj je pozorna do otrok. Vse spreminja v predstavo, tako učinkovito, da kmalu ne ločimo več resničnosti od namišljenega, zasebnega od družbenega. Pogosto ji manjka smisel za dober okus in pametno vsebino. Zapeljuje tako z nasiljem kot s solzami. Uspe ji, da spremeni spolnost v nekaj neskončno privlačnega, smrt v prevaro, neumnost postane statusni simbol. Je najboljša prodajalna na domu: poveličuje vrednost in deluje na čustva, da bi nam vsilila določene predmete. Dela vse enake, obledele, nerazpoznavne ... Kljub temu pa si jo vsakdo želi, kot drogo: doživi pravo abstinenčno krizo brž ko ti je nekaj vzeto. Zelo privlačna je, še posebej, če si prazen; saj je njena naloga prav ta, da napolni prazne ... To je seveda TV ... Čestitke, če si uganil! Najprej si bil tele-uporabnik, zdaj si tele-zasvojenec.

Virus mobilnega telefona

Zasvojenec s telefonom. Tisti, ki ne zmore pustiti telefona niti v najbolj neverjetnih situacijah in na najbolj svetih krajih. Pred nekaj dnevi sem tako pri maši opazoval dekle, ki se je celo mašo ukvarjala s telefonom, pisala sporočila ... Ena od značilnosti zasvojenca je, da najprej vzame orožje iz torbice in živi v stalni pripravljenosti: odgovarja takoj, ne le na zvonjenje svojega telefona, ampak ga vznemiri tudi sosedov, zvok blagajne, sliši ga tudi na sprehodu, v pesmi murnov ... Trdi, da je stalno prisoten, "tu in zdaj", v resnici pa je nepristen, plitev, površen, siromaši oseben stik, ne gradi osebnega odnosa, zlahka se zlaže, tudi SMS sporočila so vedno bolj suhoparna, popačena, brez upoštevanja slovničnih pravil ... Končna podoba mobi-zasvojenca: osamljen, negotov, depresiven, potopljen v namišljen svet svojih komunikacij, ne zna se več izražati, povedati, kaj bi rad ...

NE duhovni lenobi

»Kdo ugane, zakaj sem splezal sem gor?« - »Da bi se počutil višjega.« - »Ne, na kateder sem se povzpel, da bi se spomnil, da moramo vedno gledati na stvari iz različnih zornih kotov. In svet je iz tega zornega mesta videti čisto drugačen. Ne verjamete? Pridite gor in poglejte! Kar korajžno! Takrat, ko mislite, da nekaj veste, je vedno dobro, če to preverite še kako drugače. Tudi če se vam zdi to neumno ali celo nesmiselno, morate poskusiti ... Ne upoštevajte le avtorjeve zamisli. Pomembno je, kaj mislite vi. Morate se boriti, da boste izoblikovali svoje mnenje; dlje ko boste čakali, težje ga boste izrazili ... Ne izgubljajte se v duhovni lenobi, ozrite okrog sebe ... Bodite pogumni in si upajte nekaj spremeniti, iščite nove poti.« (iz filma Društvo mrtvih pesnikov - orig. naslov Dead Poets Society - 1989, režija P. Weir)

Bogastvo

Če imam jaz en evro in imaš ti en evro
in si ju izmenjava, bova na koncu imela vsak en evro.
Če pa imaš ti eno idejo in imam jaz eno idejo,
in če si ju izmenjava, bova na koncu ugotovila,
da imava vsak dve ideji.

Učena neizobraženost svetnika (ali, šola je pomembna, toda ni vse)

Arški župnik Janez Vianney se je zelo težko učil. Ko je bil v semenišču mu je največ težav delala latinščina. Nekoč mu je po enem od izpitov profesor rekel: »Dragi Vianney, vi ste 'popoln ignorant', kaj naj naredimo, tak osel ne bo mogel veliko narediti za Božje kraljestvo.« Na to mu je Janez Vianney pogumno odvrnil: »Če je Samson, kot beremo v Svetem pismu, uspel pobiti tri tisoč Filistejcev z oslovsko čeljustjo, kaj bo šele uspelo Gospodu narediti s celim oslom?«

SPODBUDE PAPEŽEV NA SVETOVNIH DNEVIH MLADIH

Dragi mladi, doba v kateri ste zdaj, je najbolj pomemben čas v vašem življenju, da sejete in pripravljate ugodna tla za pobiranje sadov v prihodnosti. Koliko bolj bo živo prizadevanje, s katerim boste sprejemali svoje obveznosti, toliko večja bo tudi uspešnost, s katero boste uresničevali vaše poslanstvo v prihodnosti. Z velikim navdušenjem se lotite učenja in radi spoznavajte nove predmete. Znanje namreč odpira nova obzorja in spodbuja duhovni razvoj človeka. bl. Janez Pavel II.

Dragi študenti, ste na poti trajnega iskanja resnice. Toda do te resnice se ne da priti samo s sredstvi, ki jih ponuja znanost, razdeljena na številne stroke. Dobro veste, da je mogoče odkriti bistvo resnice o človeku, resnice o nas samih, samo s pogledom, polnim Kristusove ljubezni.« (Janez Pavel II.)

Danes smo zaskrbljeni zaradi stanja v svetu in se sprašujemo: Kje naj najdem smernice in vodila za svoje življenje? Komu lahko zaupam – na koga naj se zanesem? Kje je Tisti, ki mi lahko da zadovoljiv odgovor na pričakovanje srca? Zastavljati si taka vprašanja pomeni, iskati Nekoga, ki se nam ne bo in se nam ne more izneveriti in nam zato lahko ponudi gotovost tako trdno da se splača živeti zanjo in v določenem primeru celo umreti. Benedikt XVI., SDM v Kölnu, 18. avgusta 2005

Sodobna kultura nas zapeljuje, naj ves čas iščemo hipno zadovoljevanje potreb in sledimo logiki potrošništva. Izkušnje pa učijo, da posedovanje stvari samodejno ne zagotavlja sreče. Mladi morajo razvijati svoje darove in jih uporabljati v dobro soljudi. Ne bi se smeli zadovoljiti zgolj z minimalnim prispevkom družbi, pač pa bi si morali prizadevati za pravičnejšo in bolj človeško družbo. Njihovega življenja naj ne vodi le pehanje za oblastjo, materialnim uspehom in denarjem. (papež Benedikt XVI.)

Evropa potrebuje vašo zavzetost, vaš pogum in vašo vero, da bi premagala težke trenutke, ki jih še vedno živi. (papež Frančišek)

Prinašati evangelij s pričevanjem lastnega življenja spreminja svet. (papež Frančišek)

Naloga mladih je odpirati vrata v novi svet upanja. Mladi bi morali predstavljati upanje za svet in to upanje posredovati tudi ljudem okoli sebe. Na ta način bi lahko 'premagovali ovire in postali priče Božjega usmiljenja' (papež Frančišek)

Mladi pa lahko evangelij ljudem prepričljivo pričujejo le v povezanosti s Kristusom. Le z Njim smo lahko upanje za naše bližnje. (papež Frančišek)

 MODROST = SREČA IN LUČ ... v svetopisemski knjigi Pregovorov

Sin moj, če kličeš razsodnost, daješ svoj glas razumnosti, če jo iščeš kakor srebro, jo odkopavaš kakor zaklade ... (Prg 2,3–4)

Kajti modrost pride v tvoje srce, spoznanje bo všeč tvoji duši. Preudarnost te bo varovala, razumnost te bo ohranjala. Obvarovala te bo slabe poti ... (Prg 2,10–12)

Ne imej sam sebe za modrega, boj se Gospoda in varuj se hudega. (Prg 3,7)

Blagor človeku, ki najde modrost, možu, ki si pridobi razumnost. Kajti pridobiti njo je bolje kakor pridobiti srebro, njen sad je boljši od zlata. Dragocenejša je kakor biseri, nobena tvoja želja ji ni enakovredna. Drevo življenja je tem, ki se je oprimejo, kdor se je drži, je srečen. (Prg 3,13–15.18)

... in v Knjigi modrosti

Modrost je odsev večne Luči, čisto ogledalo Božjega delovanja, podoba njegove dobrote. (Mdr 7,26)

Sijajnejša je kakor sonce, vsa ozvezdja prekaša. Če jo primerjamo s svetlobo, jo prekaša, njo pač zamenja noč, modrosti pa ne premaga hudobija. (Mdr 7,29–30)

pripravlja Marko Čuk

Vedno znova, ko vzamem v roke Ognjišče, odkrijem mnogo spodbudnega za dobro. Ja, to, kar je za dobro, je potrebno iskati! Iluzorna je misel, da bomo zapacani z negativnimi novicami zmogli misliti pozitivno. V časih destruktivnosti je pomembna pozornost na konstruktivno. Raziskava kaže, da mora biti med pozitivno in negativno informacijo razmerje 5:1, sicer vodijo novice v pesimizem, obup ... Ognjišče vsekakor ogreje misel in srce za dobro ter svetli ob notranjem počutju tudi miselne horizonte.

Ne le informacije, ob njih so pomembni predvsem ljudje, ki svet(l)ijo in nam 'dajo misliti'. Cerkev določene osebnosti, ki s svojimi ravnanji vzpodbudno/preroško zaznamujejo čas in prostor, razglasi kot svet(il)nike. Če so pozitivne novice/ljudje le pri športu (kot smo doživljali v zadnjem obdobju), je to premalo. Vsekakor: zdrav duh v zdravem telesu; toda potrebno je razmigati tudi svojo misel in je ob razumu pomembna tudi inteligenca duha in srca, ter seveda tista kondicija za vztrajnost in sposobnost sprejemanja naporov za premik/rast na višji nivo bivajočih. Že starogrški mislec Plutarh (45–125) je zapisal, da se mora dati duša "voditi in gibati od Boga".

Človek potrebuje pozitivne zglede. Povej mi, s kom se družiš (kaj gledaš, bereš – kakšni vzorci ravnanj vplivajo nate), in povem ti, v kaj se spreminjaš. Tudi zato me veseli pozornost, s katero na milijarde ljudi spremlja za naš čas pomenljive misli in zgled papeža Frančiška (po raziskavah je bil v preteklem letu najpogostejša tema pogovorov). Kar tri knjige o njem (izdane pri Ognjišču) so pravi navdih za nujne spremembe v katere je dozorel naš čas.

27. aprila 2014 sta bila pred nas postavljena dva nova svet(il)nika: papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II. Samo ena izmed misli sedanjega papeža o predhodniku Janezu XXIII. (misel velja tudi za Janeza Pavla II. in je pomenljiva v sporočilu tudi zame in zate): »Papež Janez je posredoval mir, ker je imel globoko pomirjenega duha. Svetemu Duhu je dopustil, da ga pomiri. To pomirjeno srce je bilo sad dolgotrajnega in napornega dela na samem sebi /.../. Če se bomo dali voditi Svetemu Duhu, če bomo znali mrtvičiti svojo sebičnost, da naredimo prostor Gospodovi ljubezni in njegovi volji, tedaj bomo našli mir, tedaj bomo znali biti graditelji miru, saj bomo okoli sebe razširjali mir.«

Sveti nas nagovarjajo, naj tudi mi stavimo na tisti program, ki nam ga je zapustil Jezus s svojim zgledom in evangelijski besedi (če zaupamo njegovim napotilom se zagotovo ne bomo zmotili – Jezusovi besedi v 2000 letih ni mogel nihče v ničemer dokazati kakršnekoli zmote). Predvsem pa nas opominjajo, da je sleherni pozitivni premik v evoluciji odrešenja možen le v notranji moči, pridobljeni v duhovni intimi z Bogom, ki je Svet(l)i navDih za Ž/življenje. Ljudje lahko dajemo (iz sebe) le, kar sprejemamo (vase) – če je v nas Sveto, bomo sveti(lniki) v času in prostoru svojega zemeljskega bivanja. K temu smo poklicani! Ko bomo prestopili prag večnosti, bomo spoznali, da je bilo prav to naše osnovno – temeljno poslanstvo. Odprimo se Gospodu in mrakobno omrtvelost bo (v/po nas) budil v velikonočno življenje!

GRŽAN, Karel. (Na začetku). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 4, str. 3.

Zanima me, ali hudobni duhovi res obstajajo in kakšen vpliv imajo na ljudi? Ponekod je zaslediti izraz hudi duh, spet drugje hudobni duh. Je kakšna razlika? V Svetem pismu je v evangelijih omenjen izraz nečisti duh. Kaj to pomeni, da je nečisti?

Jezus tudi pravi, da če nečisti duh odide iz človeka, pa se čez čas vrne in najde hišo pometeno in okrašeno si privzame še druge duhove in je končno stanje takega človeka hujše kot je bilo na začetku. Kaj je želel s tem povedati?

Zanima me tudi, kako vemo, da angeli res obstajajo in varujejo ljudi?

Petra

Pričnimo razmislek z odgovorom na zadnje vprašanje o obstoju angelov, saj na njem sloni tudi odgovor na vprašanje o obstoju hudobnih duhov, ki so 'padli angeli'. Vera v obstoj angelov kot ustvarjenih duhovnih bitij gotovo ni središče katoliške vere, a je vseeno njen sestavni del. Sloni na svetopisemskem razodetju in učenju Cerkve. Zaradi omejenosti prostora in še drugih zastavljenih vprašanj naj navedem Katekizem Katoliške Cerkve na to temo, v katerem je nakazano tudi svetopisemsko razodetje: »Obstoj duhovnih, netelesnih bitij, ki jih Sveto pismo navadno imenuje angeli, je verska resnica. Pričevanje Svetega pisma je tako jasno kakor enodušnost izročila. Sv. Avguštin pravi o njih: "Angel je ime službe, ne narave. Če vprašaš po imenu te narave, je duh; če vprašaš po njegovi službi, je angel: iz tega, kar je, je duh, iz tega, kar deluje, je angel." Angeli so z vsem svojim bitjem Božji služabniki in sli. "Vedno gledajo obličje mojega nebeškega Očeta" (Mt 18,10), "izvršujejo njegova povelja, poslušni njegovi besedi' (Ps 103,20).« (KKC 328–329; kaj več je mogoče najti v Priročniku dogmatične teologije.) Čeprav v Svetem pismu zasledimo tudi angele, ki pomenijo človeškega Božjega poslanca, je vendar nesporno izpričano, da najpogosteje pomeni ustvarjeno duhovno bitje s posebno nalogo v dobro človeka.

In sedaj nekaj besed o obstoju in delovanju hudobnega duha. Sveto pismo ga že v stari zaveze preprosto predpostavlja, saj poroča o njem že v raju – 1 Mz 3; o različnih demonih (tudi pri tem izrazu zasledimo, da ne pomeni v vseh sobesedilih hudobnega duha, ampak tudi povsem človeške vzgibe, ki vodijo delovanje človeka) govorijo različna mesta (npr. Iz 34,14; Job 1,6 sl.; 2,1 sl. kjer je skušnjavec, ki pred Bogom obtožuje ljudi; Zah 3,1). V Mdr 2,24 je predstavljen tudi kot izvor greha in smrti: »Smrt je stopila v svet po hudičevi nevoščljivosti, izkusijo pa jo tisti, ki sodijo v njegov delež.« Nova zaveza Satanu pripisuje skušnjave, vključno z Jezusovimi (Mr 1,13) in učencev (Jn 13,2.27); hoče imeti celo vse učence (Lk 22,31). Zadnjo prošnjo v očenašu lahko razumemo tudi kot osvoboditev od tega vpliva (Mt 6,13). Satan lahko škodljivo vpliva na telo(Lk 13,16): povzroča bolezni; ozdravljenje je zato lahko izraz Jezusove zmage (Mr 3,26 sl.). V boj proti "zlohotnim duhovnim silam" (Ef 6,12) vstopa vsak kristjan. Ti duhovi imajo moč nad stvarstvom in se zato imenujejo "vladar tega sveta" (Jn 12,31) ali "poglavar oblasti zraka" (Ef 2,2).

Dodajmo še kakšno izjavo cerkvenega učiteljstva. Četrti lateranski koncil (1215) je povzel dotedanji nauk takole: »Bog je samo eno počelo vsega, stvarnik vsega vidnega in nevidnega, duhovnega in telesnega. S svojo vsemogočno močjo je v začetku časa iz nič ustvaril hkrati obojno stvarstvo, duhovno in telesno, to se pravi angelsko in zemeljsko; nato pa še človeka, ki obsega na nek način oboje, ker sestoji iz duha in telesa. Kajti hudič in drugi zli duhovi so ustvarjeni od Boga kot po svoji naravi dobri, a so sami od sebe postali zlobni.« Iz novejšega časa naj navedem nekaj misli dveh papežev o tej temi. Bl. Pavel VI. je izjavil: »Verujemo v nekaj nadnaravnega, ki je prišlo v svet prav zaradi motenja, vznemirjanja in zatemnjevanja, da bi zadušilo delo ekumenskega zbora in onemogočilo Cerkvi, da bi izbruhnila v himni veselja, da se je spet v polnosti zavedla same sebe« (29. 6. 1972).In drugje je dodal, da je naloga Cerkve v našem času "obramba pred zlom, ki ga imenujemo demon /.../ Obstaja greh, sprevrženost človekove svobode in globinski vzrok smrti, ker je ločitev od Boga, ki je izvor življenja, kar je, s svoje strani, povod in učinek določenega posega v nas in naš svet nekega temačnega in sovražnega agenta, demona. Zlo ni več samo neko umanjkanje, ampak dejstvenost, živo bitje, duhovno, izprijeno in izprijevalec. Strašna resničnost. Skrivnostna in strah vzbujajoča. Kdor te resničnosti ne prizna kot obstoječe, ni več v okviru bibličnega in cerkvenega učenja; prav tako tisti, ki jo dela za samostojen princip, kakor da ne bi imela ..., svojega izvora v Bogu; ali jo razlaga kot nekakšno psevdo-resničnost, konceptualno in fantastično personifikacijo neznanih vzrokov naših nesreč" (15. 9. 1972). Podobno je sv. Janez Pavel II.v pismu mladim 31. marca 1985 spodbudil: »Nikar se ne bojmo s pravim imenom klicati prvega povzročitelja zla: hudiča. Taktika, ki jo je on uporabljal in jo še uporablja, je, da se noče razodeti in hoče, da bi se zlo, ki ga je od začetka zasejal, razvijalo po človeku samem, s pomočjo raznih sistemov in različnih medčloveških odnosov med razredi in narodi, da postane čedalje bolj greh struktur in se more čedalje manj prepoznavati kot osebni greh. Gre mu za to, da bi se človek čim bolj čutil od greha osvobojen in istočasno bil čedalje bolj vanj pogreznjen«.

Glede poimenovanja lahko mirno sklenemo, da gre pri različnih izrazih za sinonime, le da vsak izraz poudari eno plat delovanja hudobnega duha. Hudobni duh je v slovenščini drugi naziv za hudiča ali zlega duha ali hudega duha; vsi pa se uporabljajo za izražanje resničnosti, ki jo v bibličnem hebrejskem jeziku predstavlja 'satan', ki pomeni 'tožnik', in je bil preveden v grščino z 'diabolos', kar pomeni 'razdiralec'. Tako je tudi z imeni izražen rezultat 'upora' nekaterih angelov Bogu, ki je spremenil njihovo enovito duhovno stanje dobrosti v nasprotje, v padlo stanje, ki se uresničuje v območju zla. Kot primer naj navedem Luciferja: njegovo ime pomeni nalogo prinašalca luči (seveda Božje, duhovne), a se je z zavrnitvijo življenja z Bogom spremenil v svoje 'nasprotje' in je postal prinašalec teme. V tem smislu je praktično sinonim tudi 'nečisti duh'. 'Nečisto' je v Svetem pismu vse, kar je povezano s smrtjo in zato izključuje iz verske skupnosti in bogoslužja. Ker je človek Božja stvaritev in v osnovi pripada Bogu, hudi duh v njem nima kaj iskati, zato ga Jezus izžene. A če človek ne sodeluje s Kristusom in se sam svobodno spet odpre delovanju zla in hudega duha v svojem življenju, se lahko hudobija ne le povrne v prejšnje stanje, ampak celo poslabša, kot opisuje odlomek v Lk 11. To mesto nam sporoča, da je hudobni duh sicer po Kristusu že premagan, a ima možnost delovanja še vse do konca sveta, zato je prav, da smo pozorni in previdni, saj je njegovo delovanje za človeka nadvse nevarno, ker ga v marsičem presega. Na našo srečo pa nas ne v ljubezni, ki je ni več sposoben niti zaznati, zato ga lahko premagamo prav z življenjem vere, upanja in ljubezni.

Hudobni duh nima neomejenega vpliva na človeka, saj je sam ustvarjeno, torej omejeno bitje, čeprav ima nekatere lastnosti gotovo močnejše kot ljudje, ker jih ne omejuje telo. Delovanje hudobnega duha v glavnem delimo na redno, v kar prištevamo vsakodnevne skušnjave (vse, kar se pojavlja kot vabilo v greh; poglavitni načini tega delovanja pa so: strah, prikrivanje, naše slabosti – z njimi more bolje spoznati človekove šibke točke in jih izkoristiti; pri tem vpliva na grešne predstave, misli in občutja), in izredno, h kateremu štejemo infestacije prostora ali osebe (napad, vznemirjanje, motnje) ter obsedenost (tudi posedenost) kot najtežjo obliko, ki jo spremljajo različni nenavadni pojavi (lahko tudi paranormalni).

Ob vsem tem pa želim še enkrat poudariti, da je središče krščanstva oseba Jezusa Kristusa in da je On Odrešenik, ki je vpliv hudobnega duha že usodno 'prizadel' ter nam odprl možnost uspešnega duhovnega boja s temi silami zla. Nekaj dodatnega o tej temi lahko preberete tudi v 7. št. Ognjišča v letu 2013.

TURNŠEK, Marjan (Pisma) Ognjišče 4, 2015

Nekoč je živel človek, pogumen in krepak, z imenom Peter, ki si je izbral poklic vojaka. Znal se je bojevati z mečem in puško in se je odlično izkazal v najslavnejših bitkah.
Toda hoditi po svetu kot vojak in bojevati se pomeni izpostavljati se veliki nevarnosti. Tako je bil sredi divjega boja smrtno ranjen in še isti dan je prišel pred nebeška vrata. Močno je potrkal in sveti Peter je pohitel odpirat.
»Dobro, mladenič,« je rekel nebeški ključar in na hitro pogledal vojaško uniformo, »kaj bi rad?«
»Rad bi stopil v nebesa,« je odgovoril prišlek. »Jaz sem vojak Peter. Gotovo me poznate, saj nosim enako ime kot vi. Poglejte odlikovanja, ki sem si jih prislužil! V celem polku ni bilo tako hrabrega vojaka. Skromno naj povem – sem najboljši vojak. Veliko sem se bojeval. Celo umrl sem za domovino. Mislim, da sem si zaslužil nebesa!«
»Vidim, vidim,« je mrmral sveti Peter, »brez dvoma imaš najlepše ime, kar jih je. Ja, ja, dobro si se bojeval ... Samo vse to ni dovolj. Prej moram pogledati v svoje knjige.« Nebeški ključar je s police vzel ogromno knjigo in počasi začel brati stran za stranjo. Vse, kar je vojak naredil, je bilo napisano v knjigi. Nebeški ključar je bral, zmajeval z glavo in se čohal po dolgi beli bradi. »Hm, hm,« je brundal. Glede na to, kar je bilo napisano v knjigi, in po pravilih, ki so urejala vstop v raj, sveti Peter nikakor ni mogel spustiti vojaka v nebesa. Toda prvak apostolov ni mogel poslati v pekel nekoga, ki se je imenoval tako kot on.
Zato je sveti Peter poklical nadangela Mihaela, ki je nosil meč in oklep in bi imel razumevanje za vojaka. Dolgo sta razpravljala in nebeški ključar je iskal vse načine, da bi vojaka spustil v nebesa.
Toda nadangel Mihael je bil neizprosen: »Ne more v nebesa!«
A sveti Peter ni odnehal. Sklical je nekaj znanih svetnikov in jim govoril o vojaku. Toda vsi so zmajevali z glavo in se strinjali, da ne more v nebesa.
A kaj bi moglo ustaviti prvaka apostolov? Ni se pomišljal stopiti niti k Jezusu. Začel je pripovedovati o vojakovem junaštvu in kako je umrl za domovino.
Jezus je skrbno prisluhnil vsaki besedi. Toda prav tisti trenutek je nastal nepopisen hrup. Kakšnih dvanajst jeznih vražičkov je vzklikalo: »Stoj! Stoj! Ta vojak ne pripada nebesom. Z nami mora v pekel!«
Vojaku je res trda predla. Eden od vražičkov je vpil: »Glej ga! Ta je vedno govoril: “Pojdi k vragu!”«
Prav v tistem trenutku se je ob Jezusu pojavila prelepa gospa. Bila je Marija. V rokah je imela ogromno zlato knjigo. Izročila jo je Jezusu. Stotine strani je bilo popolnoma popisanih. Jezus je začel brati.
Bral je in bral. Na koncu se je obrnil k Mariji in se priklonil. To je bilo znamenje, da vojak Peter lahko vstopi v nebesa. Sama Marija ga je prijela za roko in vstopila z njim. Sveti Peter se je zadovoljno smehljal.
Niti malo pa niso bili zadovoljni vražički. »Marija je naša poguba! Vedno znova nam krade duše, ki pripadajo nam.«
Svetemu Petru pa ni dala miru še ena stvar: Kaj je pisalo v zlati knjigi, ki jo je Marija dala v branje Jezusu?
Približal se je knjigi in jo odprl, medtem ko so drugi praznovali vojakov prihod v nebesa. V knjigi so bile zapisane številne zdravamarije. Vsakokrat ko je vojak Peter zmolil zdravamarijo, jo je Božja Mati zapisala v zlato knjigo. Prav te zdravamarije so vojaku Petru odprle nebeška vrata.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2017), 32.
knjiga: Obrisal bo solze z njihovih oči, (Zgodbe za dušo. Nova serija 1), Ognjišče, Koper, 2022, 79.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

V ameriški zvezni državi Kansas je bilo majhno Marijino svetišče, kamor so pogosto prihajali tudi Indijanci ter tam molili in prepevali. Sčasoma je Marijin kip postal okrušen in barve so obledele. Marijin obraz je izgubil prvotno lepoto. Ko je prišel nov župnik in videl, v kako slabem stanju je kip, je sklenil: »Nekaj moramo narediti! Zdi se mi, kakor da je Marija slepa. To je nezaslišano!«
Med Indijanci se je hitro raznesla novica, da bo novi župnik Marijin kip dal pobarvati. Indijanci bi morali biti zadovoljni, saj imajo radi svetle in žive barve. Toda prišli so v župnišče in rekli župniku, da ne marajo, da bi kip na novo pobarvali.
»Zakaj pa ne?« je začudeno vprašal. »Mar ne želite, da bi bil Marijin kip lep? Zdaj je videti, kakor da je Marija slepa!«
»Da,« mu je odvrnil poglavar. »Mi jo tako tudi želimo. Naj bo slepa in naj ne vidi naših napak, ko lahko sliši naše prošnje.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2015), 26.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Če ste eden tistih, ki so mnenja, da so litanije dolgočasne, pomeni, da ste eden tistih, ki jim nikoli niso zares prisluhnili.
Morda ste celo eden tistih, ki si Boga predstavljajo kot upokojenega profesorja matematike, kot raztresenega bradatega starčka z že kakšnim geometrijskim likom, zataknjenim v sivolaso hipijevsko frizuro, ki dremlje, sklonjen nad zemeljsko kroglo, ki si jo je – tako za zabavo – ustvaril nekoč davno, zdaj pa zdolgočaseno bdi nad ustvarjeno floro in favno ter pazi, kdo se drži pravil in kdo ne.
V Svetem pismu resda piše, da Boga ni nikoli nihče videl (Jn 1,18), zato si ga upravičeno vsak (lahko) predstavlja po svoje, marsikaj si lahko o njem misli ter mu pripiše zdaj to, zdaj ono lastnost, kar jaz kdaj z več, drugič spet z manj tolerance potrpežljivo prenašam. A nikoli, nikakor, nikdar in pod nobenim pogojem pa Bogu ne morete reči, da je dolgočasen ali da se dolgočasi.
Ker: kar berite litanije … prisluhnite jim … molite jih …
Dopustite mi, da sem za trenutek predrzen, izzivalen in provokativen. Morda mi celo uspe, da bom duhovit. Upam si vas to prositi, ker se bo izkazalo – vsaj upam, da vam bom uspel to dokazati – da je tudi Bog izzivalen in provokativen. Predrzen torej. In duhovit.
Bog ni kot kakšen zavarovalniški agent ali bančni uslužbenec, ki te – v želji, da bi te pridobil kot stranko oziroma da bi ti kaj prodal – zasuje z enormno količino podatkov, izračunov, številk, statistik in kaj vem s čim vse, nato pa ti, ko si seveda od vsega zgoraj naštetega že zadosti utrujen, v podpis ponudi pogodbo, ki je v vseh pomembnih členih nadvse privlačna in mamljiva, v drobnem tisku, ki se ti ga zaradi že omenjene utrujenosti sploh ne da brati, pa se v malih, komaj opaznih podrobnostih skrivajo pasti in v resnici najbolj bistvene točke same pogodbe. Kar ugotoviš seveda šele, ko gre kaj narobe in vse skupaj drago in z obrestmi plačaš. Če zmoreš. Če ne, pa bankrotiraš.
O, ne. Naš Bog ni takšen.
Ko te Bog vabi v svoj objem, v svoje naročje, v svojo čredo – v Cerkev, če hočete –, ko te snubi za svojega osebnega in poslovnega partnerja, ko sede s teboj za mizo, ko položi karte na mizo, ko te želi »pridobiti za stranko in ti kaj prodati«, ti v branje in podpis ponudi pogodbo, ki te takoj, na prvih straneh in prvih členih odkrito seznani z vsemi šokantnimi in vznemirljivimi podatki, ki bi jih vsak pameten akviziter, zavarovalničar ali bankir skril v drobni tisk. Kajti – in v tem je Božja »pogodba« enaka človeški – tudi Bog je v drobni tisk skril najbolj bistvene točke. Kar ugotoviš seveda šele, ko gre kaj narobe in vidiš, da si bil že kdaj odkupljen in odrešen. In da z Njim zmoreš vse. Ker Bog ne pozna bankrota.
Ker: kar berite litanije … prisluhnite jim … molite jih …
Sveta Mati Božja – dobro, to razumemo. Hočem reči, vemo, kaj pomeni. Ali je to res in ali to res verjamemo, je pa že nekaj drugega.
A takoj zatem, tako rekoč v isti sapi: Sveta devic Devica?! Čakaj malo! Ljubi Bog v nebesih! Zdaj se pa odloči, ker oboje ne gre. Nobena ženska ne more biti hkrati in mati in devica!
A Marija ni »nobena ženska«, čeprav je seveda – ženska. In ženske – to poročeni možje še predobro vemo – zmorejo marsikaj. Tudi – in morda celo predvsem – nepredstavljivo in (na videz) nezdružljivo. Za svojo ženo lahko rečem, da je kljub temu, da je mati šestim otrokom, ohranila nedolžnost. Celo deviškost. Seveda zgolj v duhovnem smislu. In morda zgolj v mojih očeh.
Marija pa je – od svojega prvega trenutka, že od svojega spočetja – v »Božjih očeh«. Čisto dobesedno.
In če zmorejo moje nepopolne človeške oči ohranjati ženino deviškost, potem lahko mirno verjamete in zaupate, da Božji pogled zmore neprimerno več. Ne zgolj v duhovnem, ampak tudi v čisto dobesednem fizičnem in fizikalnem smislu.
Dvom oziroma dvoumnost je pomemben, duhovit člen pogodbe. Svetost pa je v drobnem tisku.

G. Čušin, Marijina imena, v: Ognjišče 2 (2024), 84.

Španija je znana po bikoborbah. Neka mati je tiho jokala, ko je gledala bikoborbo. Ob njej je sedel duhovnik. Čudil se je njenemu joku.
Radoveden jo je vprašal: »Gospa, zakaj jokate?« »Bojim se, da bo bik ubil mojega sina, oče, toda jaz molim, da bi Bog obvaroval sina in bi zmagal v bikoborbi,« je odgovorila mati.
»Ne bojte se, mama!« je dejal duhovnik. »Prepričan sem, da bo vaš sin zmagal in ubil bika,« je nadaljeval.
»Kako ste lahko tako gotovi, da bo moj sin zmagal?«
»To je zelo preprosto. Bik nima matere, ki bi molila za njegovo varnost, medtem ko ima vaš sin vas, ki molite za njegovo življenje,« je sklenil duhovnik.

Da, imamo Božjo Mater, ki prosi za nas in nam pomaga v naših stiskah ter skušnjavah, nam pomaga pri ponovnem vzpostavljanju pretrganih odnosov ter pomaga pozabiti naše prestopke.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2019), 15.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

V pobočju strme gore stoji na samem med smrekami hiša. Že stara. V njej sameva teta Liza, Elizabeta Gričarska. Že stara ženička. Le redko kdo se odpravi k njej. Edini, ki je stalen gost, je Justi, ki ji na starem motorju v hrib dovaža mleko, kruh in kar mu pač naroči in doline, da preživi. Večkrat ji prinese več, kajti tako skromno, kot živi teta Liza, se zares ne da živeti. Justi ve, koliko človek potrebuje za preživetje, čeprav je to teta Liza - suha, da bi jo lahko v pest stisnil. Vedno ga krega, da je preveč zapravil, ona pa nima denarja. Justi ji ponudi pomoč v takih trenutkih, ko jo popadejo te muhe. Stara Liza pa je ponosna, noče miloščine! Še njemu, prijatelju Justiju, bi rada poplačala vse usluge, saj bencin potrebuje tudi ta njegova škatla, s katero prijaha vsak dan v hrib k njej. Pa se kregata, a bolj za zabavo kot zares. Navezana sta eden na drugega kot mož in žena - ali pa še bolj.
Spomini bežijo v njuno mladost, ko je Justi delal v tovarni v mestu, Liza pa je od jutra do večera garala na kmetiji. Že od malih nog je pomagala očetu in mami, v hribih je pač potrebno več truda, da pokosiš strme laze, da znosiš seno v rjuhah na senik. Delala je kot živinče. Še bolj trdo, ko se je oče smrtno ponesrečil v gmajni. Od takrat je šlo vse narobe: mama je hirala od žalosti in skrbi in čez nekaj let ji je že zvonilo pri farni cerkvi. Tridesetletna Liza je ostala sama. Justi jo je rad videval v cerkvi, v trgovini. Smilila se mu je in skočil je kdaj pa kdaj na njen grunt in ji pomagal. Da, rad jo je videl in rad bi ji povedal, da jo ima rad, pa je bila vedno tako nedostopna, zaverovana v delo, da ni videla drugega. Delo in samo delo. Samo enkrat je bilo, ko ji je predlagal, da bi šla z njim v mesto. Imel je sicer skromno službo, a bi že šlo. A ona je bila je bila z debelo korenino vraščena v svojo zemljo. To staro mater zemljo - Bog ne daj, da bi jo zapustila! In tekla so leta.
Pa Liza tega teka ni čutila, bila je zdravo, kmečko dekle. Nekoč - ona misli, da je že cela večnost od tega - je obležala. Kravica je mukala ob praznih jaslih in Liza je prosila najbližje sosede, da so priskočili na pomoč. Onstran smrekovega gozdiča je bila še ena kmetija na samem. V tistem času sta tam živela Janez in njegova žena, oba mlada in polna moči, v pričakovanju prvega otroka. Takoj sta bila pripravljena pomagati. Tudi Justi se je pripeljal z avtobusom iz mesta in dal eno roko. Liza si je hitro opomogla in bila hvaležna tem dobrim ljudem. Stiska jih je povezala, te gorjance.
In tekla so leta.
Pri sosedovih so zibali še enkrat, Liza pa je bila še vedno sama. Kmalu je lahko povrnila delček dobrega, ki so ji ga bili storili v njeni stiski. Mlada mamica je morala po rojstvu drugega otroka na delo v mesto, kmetija ni bila dovolj. Tonka in Andrej sta potrebovala varuško in teta Liza je bila prava! Vsako jutro je na hišnem pragu z veseljem sprejela sosedova otroka, zavita v deko. Ljubkovala ju je in razvajala, kot da bi bila njena (ali še bolj). Še vedno je pridno obdelovala svojo njivico, skrbela za kravico, najsrečnejša pa je bila ob otrocih. Spremljala je Andrejeve prve korake, poslušala Tonkine prve besede. Z njima je prebolevala vse otroške bolezni.
In tekla so leta.
V mislih ju je spremljala v šolo, bila z njima v šoli in na poti domov. Komaj je čakala, da sta pritekla k njej. Pa sedaj sta bila že velika in prihajala sta navadno ob nedeljah popoldne. Takrat je za Lizo sijalo sto sonc. Imeli so se radi.
In tekla so leta.
Najprej je v dolino odšel Andrej - v srednjo šolo. Za njim je odšla v srednjo šolo tudi Tonka. Potem sta oba šla študirat v Ljubljano. Redki so bili obiski na gori. A Liza je živela za te obiske. Sanjala je o njih. Hranila je čokoladne bonbone v nizki omarici v svoji kamrici in jih varovala pred vsiljivimi mravljami. Pa Andrej in Tonka nista hodila k njej zaradi čokoladnih bonbonov, ampak zaradi njenih toplih dlani, njenega razumevajočega srca, njenih prijaznih besed. Kamor koli sta šla, je šlo z njima Lizino sonce.
In tekla so leta.
»Njena otroka« sta končala študij. Slišala je, da se bosta poročila: najprej Tonka, leto kasneje Andrej. In bila je srečna zanju. In kako je plesala tisti dan na poroki! Lica ji zažarijo, ko se spomni na to. Kje je že to! Takrat, se ji zdi, je bila že v letih. Pa Justi jo je zasnubil - tako sramežljivo - tisti dan. Še danes ve, kako mu je odvrnila, da nima smisla sedaj, na stara leta, vezati se. Pa ga še vidi, kako mu je ugasnil žar v očeh, takrat. Ah, Justi, Justi! Koliko dobrega je storil zanjo.
Tam ob steni ima kredenco - tako omaro s stekli, ki drsijo levo ali desno, ko odpiraš omaro. Tam, za tistimi stekli, so njeni spomini: Andrejček in Tonka ob torti s tremi svečkami, Andrejček in Tonka ob vstopu v šolo, Andrejček in Tonka pri prvem svetem obhajilu... Tam je na sliki tudi ona, pa na dan njune birme. Tonka jo je prosila za botro. O, tega pa res ne smeš odkloniti. Liza se spomni, kako se je posvetovala z Justijem, kaj naj ji kupi: verižico ali uro? S kakšnim veseljem je podarila uro, ko je spraskala na kup tisti denar, in kako je bila Tonka vesela. Da, Liza ima za seboj lepe trenutke, v srcu lepe spomine. Tam so, da jih lahko vsak trenutek pogleda. Andrejček in Tonka sta zrasla v Drejca in Antonijo. Med šipama srečna zreta v Lizo. Kot vojaka, resna in zbrana, stojita pred oltarjem: Andrej s svojo izvoljenko, in Tonka s svojim princem. Kdaj se bosta oglasila pri meni, ju v mislih sprašuje. Saj ve, da imata družino, službo, da niti k svojim staršem ne prihajata pogosto. E, čakala vaju bom, jima pove, in se nasmehne. Postavi lonček bele kave na štedilnik in počaka, da se malo segreje. Vzame skodelico in lesen stolček ter sede na prag pred hišo. Počasi srka kavico in gleda v dolino. Ne vidi več dobro, ne sliši več dobro, a zelena barva pomirja njene oči, petje ptic zdravi njen sluh, mir zdravi njeno dušo. Pa zaropota pred hišo in jo predrami iz misli. O, Justi! »Pošto imaš, Liza!« kliče že od daleč, še preden ugasne motor. »Liza, kako kaj gre?« prijazno vpraša in radovedno čaka, da bo odprla ovojnico. Na zlatem papirju z velikimi črkami piše VABILO. Tudi sama je nestrpna. Hitro bere.
Draga teta Liza! Najin sin Nejc bo 26. maja prejel zakrament svete birme. Vsi bomo zelo veseli, če pridete na praznovanje tudi Vi. Sveta maša bo ob desetih. Pridemo po Vas. Lepe pozdrave Vam pošiljamo Tonka, Rudi in Nejc
»Oh, ta moja Tonka pa res ne pozabi name! In Nejc je že tak fant? K birmi bo šel!« se čudi, mežika in v soncu pogleduje Justija. »Pomisli, Justi, k birmi bo šel in mene vabi!« Justi sede k njej. Tiho sta. Vsak v svojih mislih. Bogu hvala za tako dobre ljudi, moli Liza. Hvala, hvala, ljubi Bog! Hvala, da imam vero, hvala za sosede, hvala za Tonko in Andreja, hvala za Nejca. Pridi, Sveti Duh. Utrdi vero birmancem, vsem mladim. Tako radi pozabljajo na Boga. Prehitro živijo.
»Prišli bodo pome!« ne more verjeti. »Kaj pa bom oblekla?« je v skrbeh. »Boš šel z mano, Justi? Tako sem stara,« govori in rahlo pozibava z glavo. »Da, tako bo: oba bova šla. Šla bom, da jih vidim še enkrat! Saj boš šel z mano, Justi, boš?«
On je tiho, nežno privije njeno glavo na svojo ramo. Nasmehne se in komaj slišno dahne: »Seveda, Liza, moja Liza!«

P. Bizjak, (zgodbe), Ognjišče 5 (2006), 53-54.