Ali je Darwinova teorija evolucije ključni argument v pobijanju teološke razlage nastanka sveta in živih bitij (posebno človeka)? Kako je lahko prišlo do tega, saj je Darwin študiral tudi teologijo in gotovo nikoli ni imel v mislih, da svojo znanstveno teorijo postavi v službo ateizma (zanikanja Stvarnika). Koliko so razlagalci Darwinove misli razlagali drugače in tako načrtno razlago peljali proč od Boga? Kakšno je danes stališče Cerkve do evolucije? Ali lahko razvoj naravnih in tehničnih znanosti pogojno ogrozi vero?
Ciril

Darwinova teorija o razvoju živih bitij je najbolj znana. V resnici pa je prvi, ki je postavil teorijo o tem, da se je življenje na Zemlji razvilo iz enega prvotnega izvora, postavil Lamarck. Trdil je, da je v živih bitjih neka težnja, volja za razvojem, česar pa ni mogel dokazati. Tako je njegova teorija propadla in prišla skoraj v pozabo. Charlesa Darwina je zelo privlačilo naravoslovje. Postal je pastor (evangeličanski duhovnik), a se ni posvetil temu poklicu. Kot naravoslovec se je pridružil leta 1831 raziskovalnemu potovanju z ladjo Beagle, ki je raziskovala Patagonijo, Ognjeno zemljo, Čile in Peru. Tu je nabiral vzorce, fosile in delal zapiske. Kar je zbral v petih letih potovanja je pozneje proučeval in pisal članke. Najbolj znana njegova knjiga pa je O izvoru vrst z naravnim izborom. V njej postavlja teorijo, da se je življenje na zemlji razvilo iz enega vira. To pa ni pomenilo, da zanika Boga kot Stvarnika. Svojo knjigo namreč končuje takole: »Veličastna je misel, da je Stvarnik življenje z njegovimi različnimi silami vdihnil prvotno le v nekaj oblik, nemara v eno samo, in da so se iz tako preprostega začetka razvile prelepe in prečudovite oblike, medtem, ko se je naš planet vrtel dalje po trdnem zakonu težnosti.« Kritika Darwinove teorije evolucije, predvsem s strani vernih in Cerkve, je bila silna in se še danes ni povsem polegla. Danes večina znanstvenikov prizna evolucijo, težava je v tem, da nihče ne ve, kako se je ta evolucija potekala. O tem nastajajo še danes vedno nove teorije. Darwin sam na svoja stara leta sebe označuje za agnostika, nekoga, ki zanika možnost popolnega spoznanja resnice.
Res je, da so ateisti vseh vrst pograbili to Darwinovo teorijo o evoluciji kot dobrodošel in uspešen napad na vero. In to se dogaja še danes. Darwin je skušal ta razvoj dokazati z majhnimi spremembami v organizmih, ki so pomagali vrsti preživeti v boju za obstanek. Ni mogel reči, da se te spremembe dogajajo z veliki spremembami, ker je očitno, da ni tako. Očetu atletu, ki je razvil svoje mišice, se rodi sin, ki ima čisto povprečne mišice. Majhne spremembe nič ne pomagajo,ker ne vplivajo odločilno v boju za obstanek. Zajec, ki se je rodil z malo večjimi zadnjimi nogami, se ne bo rešil pred volkom zaradi te majhne spremembe. Odvisno je od številnih drugih faktorjev. Če ga zagleda volk od blizu, ga preseneti, mu majhna razlika v nogah ne bo nič pomagala. Recimo, da se ta 'prazajec' , ki je v Ljubljani, znajde pred požarom, ki se širi proti Kopru. Predno bo prišel do Postojne, bo že čisto omagal. Njegov sovrstnik brez 'spremenjenih' nog bo začel bežati iz Postojne proti Kopru. Ker je še spočit se bo rešil, prvi pa ne.
Ali lahko evolucija zamenja Boga? Nikakor! Naš svet in zlasti človek sam je tako čudovito ustvarjen, da tega ne more razložiti nobena evolucija. Če arheologi najdejo pri izkopavanjih zid, kjer so kamni postavljeni pravilno eden na drugega v določenem obsegu, takoj vedo, da je tu bilo neko bivališče ali morda ograja. Rečejo: človek ga je postavil. Če pa najdemo želvo, naj sklepamo, da je nastala sama od sebe? Želva ima štiri noge, da se premika, glavo in oči, da odkrije nevarnosti, prebavne organe, možnost razmnoževanja ... Lahko se je razvila iz neke druge organske enote, vendar ima očitne neke cilje, preživetje, prehrano, rodnjo ... Vse to potrebuje neko Inteligenco, Razum, smotrnost, bitje, višje kot je ona sama.
Najbolj popoln dokaz pa je človek, ki ni samo živo bitje, ki ima vse sposobnosti drugih bitij, ampak zna tudi misliti, in ve, da misli (sebevidnost) in da je to on vse dni življenja. Kakšna čuda je lahko naredil s svojim razumom, dobro vemo. To je tisto, česar nam ne more razložiti nobena evolucija. Lahko se je to razvilo iz Stvarnikove zamisli tudi iz ene celice v tako "prelepe in čudovite oblike", kot pravi Darwin, za vsem tem mora biti načrt, cilj in smisel. Tega pa nimamo, če na začetek ne postavimo Inženirja, ki mu opravimo Bog.
Cerkev se ne boji evolucije, boji se kratke pameti, ki preskoči prvo dejanje, v katerem je nakazan ves bodoči razvoj. Potem ne potrebujemo več Darwinovega boja za obstanek, ob pravem času se bo sprožil zakon, ki bo to ali ono bitje naredil tako, kot ga poznamo, ali v kar se bo razvilo. Razumljivo je, da so se mnogi cerkveni ljudje ustrašili spremembe, ki jih je prinesel darvinizem, ker je bil to dolga desetletje 'bojni konj', ki so ga ateisti in liberalci uporabljali kot 'znanstveno' dokazovanje, da Bog ni potreben, da si znamo razložiti vse sami. Tudi če bi bilo to res, pa seveda ni, razložiti še ne pomeni 'ustvariti'. In kar je ustvarjeno, tako presega človeški razum, da bi morali biti zelo ponižni pred tako nedoumljivo Modrostjo. Tudi pri nas, zlasti pod komunizmom, so mnogim, zlasti mladim, omajali in mnogim tudi uničili vero. Čudim se, da se mnogi poslužujejo istih metod tudi danes in včasih tudi z uspehom. Boriti se s takimi ljudmi, polnim fanatizma, se ne splača. Sami pa moramo biti dovolj podkovani, da ne padem v njihovo zanko.
Če pomislimo na te čudovite skrivnosti, ki nas obdajajo in katerih ne moremo doumeti brez vere v neskončno dobrega Boga, ki nas tako ljubi, da je dal sam sebe za naše odrešenje, da nas ima rad. Važno je to, da smo v tej neskončni verigi stvarjenja tudi mi, razumna in Bogu všečna in hvaležna bitja.
Vprašanje je bilo kratko, zato je odgovor nekoliko daljši.

F. Bole, Pismo meseca, v: Ognjišče 12 (2014), 6-7.

Saj niti ne vem, kako naj ti rečem: Anton ali Antun? Mahnič ali Mahnić? Oboje si namreč ti in na vsako od imen bi se odzval. Na vsako verjetno drugače, a odzval bi se.
In čigav sploh si? Naš ali hrvaški?
Ti moram kar odkrito povedati, kolikor ti še ni znano, da v naših logih ne uživaš prevelikega spoštovanja in da se najdejo ljudje, ki te krivijo za, če smem tako reči, včerajšnje špetire, čeprav je minilo že več kot sto let, kar si odložil svoje tuzemsko breme. In če se, prostodušni naivnež, po naključju sprašuješ, kako je to mogoče, naj ti, teološko še kako dobro razgledanemu, v spomin prikličem grešnega kozla, na katerega je izvoljeno ljudstvo preložilo svoje grehe, napake in prestopke ter ga pognalo v puščavo na milost in nemilost prepuščenega hudiču. No, Slovenci morda nismo ravno izvoljeno ljudstvo, smo pa vendarle ljudstvo, ki je rado nejevoljno in vzreja grešnih kozlov je ob – Bog se nas usmili! – gojenju grehov, napak in prestopkov naša paradna panoga. In ti si bil pri roki. Zaradi svojega razmišljanja, pisanja, delovanja in ne nazadnje naslova in položaja si bil kot naročen za nesrečno kozlovsko vlogo.
Vidim, da se čudiš, pa naj ti pojasnim.
Poglej: svoje šolanje sem začel in – če odštejem igralsko akademijo, ki me ni toliko izobraževala kot trenirala – tudi končal v zdaj že rajnki državi. In tako v osnovni šoli, ki je bila takrat še osemletka, kot tudi v srednji šoli, ki pa je bila »usmerjena« – kam in kako, mi še danes ni najbolj jasno oziroma mi je, a se o tisti »smeri« skoraj ne spodobi javno govoriti –, sem bil vsaj pri dveh predmetih, pri slovenščini in zgodovini, morda pa tudi še pri kakem drugem, ne vem, sociologiji, filozofiji ali pa pri samoupravljanju s temelji marksizma, podučen, da si prav ti, škof Anton Mahnič, kriv za nacionalni razkol. Se pravi za ostro delitev naroda na klerikalni in liberalni pol, da si tako rekoč začetnik in pobudnik kulturnega boja, ki se je razvil naprej v ideološki boj, ki je svoj krvavi vrhunec doživel v času druge svetovne vojne in po njej. In ta boj bijemo še danes. V vsem tem času se je našlo še precej grešnih kozlov, ki so bili žrtvovani in izgnani, a žalibog se bojim, da se otroci v šolah še vedno učijo, da si od vseh grešnih slovenskih kozlov ti nosil največje in najbolj zakrivljene rogove!
No, roko na srce, treba je priznati, da pri celi zadevi nisi čisto nedolžen. Pa kaj si se šel vtikat v pesnikovanje in umetnikovanje?! Mar ti tretja oseba Presvete Trojice res ni nikdar šepnila na uho, da se umetnikov ne kritizira? Vsak res dober umetnik namreč ve, da je dober in mu ne hvala ne kritika niti ne koristita niti ne prideta do živega. In če je umetnik dober, sploh ni razloga za kritiziranje. Prav tako pa tudi vsak povprečen, podpovprečen ali pa celo slab umetnik dobro ve, da je zgolj povprečen, podpovprečen ali celo slab in si niti najmanj ne želi, da mu kdo to tišči pod nos. Tovrsten umetnik razlogov za svoje ustvarjanje ne išče več ne v duši ne v srcu, ne na nebu ne na zemlji in je zato, da opraviči in upraviči svoj umetniški status in sloves, z eno nogo tako ali tako že v taki ali drugačni politični stranki. In kritiziranje njegovega ali njenega ustvarjanja je seveda razumljeno kot politični napad in osebna diskreditacija. Sledi le še zavzetje položajev, kopanje jarkov, postavitev minskih polj in … dolg boj: kulturni, ideološki ali celo dobesedno krvavi.
Dobro, pa saj veš, da pretiravam in se rahlo šalim, a moraš priznati, da nisem prav daleč stran od resnice. In vedi, da zelo dobro razumem tvoje, oprosti, ampak vendarle precej naivno prepričanje, ki si ga strnil v šest točk, da je naloga umetnika, da s svojim ustvarjanjem potrjuje: »1. obstoj transcendentnega in osebnega Boga; 2. obstoj Božje previdnosti; 3. obstoj moralnega reda, ki predpostavlja bistveni razloček med dobrim in zlim ter resnico in lažjo; 4. spoznavnost tega reda človeku; 5. obstoj nesmrtne duše v človeku; 6. obstoj svobodne volje v človeku.« Razumem te, res, saj sem tudi sam razbil zobe in rebra in ponos in voljo zaradi taistega prepričanja. Verjamem, da si zdaj že podučen od Tretje osebe, zakaj je tako, kot je. In zakaj je morda tako celo prav. In bom tu pritisnil piko.
Od Slovencev si šel k Hrvatom, ki so te vzeli za svojega – ne pozabimo, da so postopek za tvojo beatifikacijo sprožili oni in ne mi, tvoji sonarodnjaki – saj si se za njihove pravice in jezik postavil po robu cerkveni in politični oblasti in bil kot grešni kozel pregnan in izgnan. Vrnil si se zgolj umret.
Ljubi moj Anton. Prepričan sem, da se tam zgoraj ljubeznivo pomirjeni v Bogu družite ustvarjalci in kritiki, in da vam je vse jasno. In vseeno. Kajti: kaj je umetnost v primerjavi z vero, upanjem in ljubeznijo? Obilo žegna.

G. Čušin, S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 12 (2023), 98.

Koliko alkohola lahko zaužije otrok?
V Republiki Sloveniji in v večini držav na svetu je prepovedana prodaja in ponudba alkoholnih pijač in pijač, ki vsebujejo alkohol, osebam, mlajšim od 18 let. Zakaj, je odgovor zelo preprost: ker ima alkohol izrazito negativne učinke na telesno zdravje, na možgane, na duševno zdravje, na odnose, na vrednote, na razvoj osebnosti, na družbo, na prihodnost, na zdravstveni sistem in še bi lahko naštevali. Alkohol nima pravzaprav niti ene pozitivne lastnosti za otroka ali mladostnika. Zato se je nesmiselno pogovarjati o tem, koliko požirkov piva lahko naredi otrok pri petih, šestih ali osmih letih, in če jih, v kolikšni meri mu bo to škodovalo ali morda koristilo. Starši, ki imajo svojega otroka radi in jim ni vseeno zanj in njegovo prihodnost ter njegov razvoj, otroku prav gotovo ne bodo dovoljevali uživanja alkohola – v nobeni količini in nobeni obliki. Takšni starši imajo pred očmi zelo jasno poslanstvo: vse, in samo tisto, kar je za otroka najboljše.
Le zakaj nam to ni jasno pri uporabi pametnih telefonov?

Digitalni kokain – to pa ja
Praktično vse raziskave kažejo na izjemno negativen vpliv zaslonov in družbenih omrežij na otroke in mladostnike. Raziskave kažejo na mnogo vzporednic med uporabo trdih drog in izpostavljenostjo zaslonom. Zaradi tega govorimo o »digitalnem heroinu« in »digitalnem kokainu«. Zasloni imajo namreč na možgane skorajda enak vpliv kot trde droge. Slika možganov kaže, da so določeni deli fizično poškodovani in da se dejansko manjšajo v zadnjih letih. Zato ne čudi skokovit porast depresije, anksioznosti, neodpornosti na stres, samopoškodovanja, zasvojenosti, nezmožnosti kontroliranja svojega vedenja ter čustvenih odzivov, občutkov odtujenosti, osamljenosti in vseh ostalih duševnih motenj ter stisk, ki se pojavljajo že pri otrocih.
OECD (Organisation for Economic Co-operation and Development – Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj) je leta 2019 objavil raziskavo z zelo zgovornimi izsledki: V 50 državah je bila izvedena analiza kompetentnosti učencev (Program mednarodne primerjave dosežkov učencev – PISA) za obdobje zadnjih desetih let. Skandinavske države, kot so Švedska, Finska in Danska, so v zadnjem desetletju zelo spodbujale digitalizacijo v šolstvu. Raziskava je ugotovila, da se je učni uspeh poslabšal, čim več finančnih sredstev so države vložile v razvoj digitalne tehnologije v šolah. V mnogih državah v zadnjih letih vidimo obratni trend – predpis in uporaba fizičnih učbenikov, zvezkov, timsko/skupinsko delo »v živo«, prepoved nošenja pametnih telefonov v šolo, nekatere države striktno nadzirajo celo uporabo spletnih iger glede na starost ipd.
Tudi gibalna učinkovitost in ostale telesne zmogljivosti (moč, spretnost, motorika, vzdržljivost, koordinacijske sposobnosti …) iz leta v leto padajo. Izredno negativno vpliva tudi prisilna drža – nepravilno sedenje, puklavost zaradi večurnega zrenja v različne zaslone … Debelost je v približno zadnjih dveh desetletjih zaskrbljujoče narastla. Strokovnjaki v Sloveniji v zadnjem obdobju sicer ugotavljajo, da se indeks telesne mase počasi stabilizira, vendar obenem izražajo zaskrbljenost, da do tega ne prihaja zaradi gibanja in svežega zraka, ampak zaradi manipulacije s hrano. Vse to pa prinaša še dodatna tveganja na področju zdravstva in razvoja.

Državni zbor, 19. maja 2023
19. maja sem bil povabljen v Državni zbor, da kot neodvisni strokovnjak podam svoje mnenje o problematiki vzgojno-izobraževanega sistema v Republiki Sloveniji. Vabilu sem se seveda odzval. Med drugim sem DZ opozoril na to, da se je duševno zdravje otrok in mladostnikov v zadnjih petindvajsetih letih poslabšalo za skoraj 70 % odstotkov. Da smo povsem pozabili na zadovoljstvo, srečo, dobro počutje, smisel in duševno zdravje naših otrok. Ključnega pomena pri tem ima dejstvo, da imamo celotne generacije otrok in mladostnikov zasvojenih z zasloni in družbenimi omrežji ter da svet odraslih to očitno sprejema kot novo normalnost. Tehnologija je sama po sebi sicer nekaj izredno dobrega in koristnega, ampak je za uporabo le-te potrebno dozoreti in razviti določene osebnostne, kognitivne in druge sposobnosti, ker ima v nasprotnem primeru tehnologija negativen vpliv. Bistvena razlika je, če človek uporablja tehnologijo ali tehnologija »uporablja« njega.
Konkreten predlog, ki sem ga dal v razpravo, je bil: da se v najkrajšem možnem času sprejme sklep ali uredba v Republiki Sloveniji o prepovedi pametnih telefonov v vseh šolah. Gre namreč za problematiko sistemske in družbene narave. Kar pomeni, da je tovrstno problematiko moč rešiti zgolj s sistemskim pristopom in sistemsko uredbo. Šolam se sicer priporoča in svetuje, da to lahko na nek način same regulirajo, vendar je v slovenskem šolskem sistemu to misija nemogoče. Vedno se najde nekaj staršev, ki menijo drugače, ki trdijo (in tudi grozijo s tožbami), da oni kupijo otroku telefon in da mu nima nihče pravice omejevati uporabe le-tega ipd. Ali pa, da jih imajo v torbah ali omaricah in jih ne smejo uporabljati med poukom – tudi to ni rešitev, ker so potem otroci podobni vikend alkoholikom, ki čez teden nekako stisnejo zobe in vzdržijo, da si v petek zvečer že lahko privoščijo … Misli in fokus so drugje. Slovenski ravnatelji so utrujeni od nenehnih bojev z inšpekcijami, starši, grožnjami, prijavami, množico birokratskih uredb in predpisov. Sistemski pristop vse te lokalne »boje« preventivno onemogoči, ker so pravila enaka za vse in jih moramo upoštevati vsi. Tudi policijske enote po Sloveniji meje alkoholiziranosti ne urejajo in določajo vsaka po svoje ter v različnih debatah s prebivalci občine.

Rdeča kapica
Znano je, da lastniki IKT-korporacij in družbenih omrežij, aplikacij, njihovi programerji, razvijalci, psihologi, ki delajo na uporabniških vmesnikih družbenih omrežij, ter mnogi tam zaposleni svojim otrokom ne dovolijo uporabe pametnih telefonov, družbenih omrežij in ostalih zaslonov ter jih vpisujejo v vrtce in šole, kjer ni zaslonov. Glede na to, da celotno branžo poznajo resnično do potankosti in celotno ozadje, imajo gotovo tehten razlog za to. Sicer pa, kdor ima svojega otroka resnično rad, bo naredil vse, da ga obvaruje pred vsem, kar ima ali bi lahko imelo nanj škodljiv vpliv. Pravljico o Rdeči kapici poznamo vsi – volk je lahko simbol nevarnosti in pasti zaslonov ter družbenih omrežij. Rdeče kapice ni najbolj modro kar same spustiti v temen gozd. Ljubezen ima različne izraze – včasih se ljubezen izkazuje tudi v prepovedni obliki.
Sicer pa so morda zasloni prišli tja, ker tam ni bilo nečesa, kar bi moralo biti – bližine, topline, odnosa. Družina za srečo ne potrebuje zaslonov, ampak drug drugega.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 12 (2023), 12-13.

Decembrskemu Ognjišču tudi letos prilagamo stenski koledar za leto 2025 ter katalog knjig Ognjišča in nekaterih daril. Kar nekaj knjižnih novosti boste našli v njem, predvsem pa veliko predlogov za darila z vsebino. Za najmlajše, za bralce začetnike, posebej pozorno izbiramo vsebino za mlade ter priročnike in darilne knjige, nikar pa ne pozabite na knjižno presenečenje za babice in dedke. Naj se v njihovi Miklavževi košari najdejo jabolčni krhlji, zraven pa knjiga Dober dan, starost!

Decembrska številka je adventno obarvana. Advent je lep čas, ko se lahko poglobimo v molitev in ko se družina lahko zbere pri molitvi ob adventnem vencu. Še več predlogov nam glede družinske molitve ponujata Julka in Iva Nežič, ki sta pripravili knjigo Družina slavi Boga. Ta je nekakšen družinski molitvenik za celo leto.

Mesec december je v veliki meri usmerjen v obdarovanje. Karitas nas v tem času vabi k dvema akcijama, s katerima želi podariti dragocene stvari. Gre za akciji Miklavževi angelčki in Pismo za lepši dan. Predstavljamo delo prostovoljcev, ki pomagajo pri akcijah. Dobite pa tudi idejo, kako lahko sami priskočite na pomoč. 

Konec decembra začnemo sveto leto. V prilogi si lahko preberete kaj več o zgodovini, pomenu in značilnosti svetih let.

V rubriki Narava in zdravje dr. Jurdana piše o zelo težki Alzheimerjevi bolezni, ki v starajoči se družbi postaja vse večji izziv za posameznika pa tudi za skupnost. Kaj za katoličana pomeni poročiti se z nekatoličanom, mladim pomagamo razumeti v rubriki Za mlade zaljubljene pare.

Revija Ognjišče se bliža svojemu 60. letu izhajanja, Radio Ognjišče praznuje svojo 30. obletnico. Z odgovornim urednikom Radia Ognjišče, Tadejem Sadarjem, smo se ob tej priložnosti pogovarjali o delu in razvoju radia, o programu in digitalnih izzivih ter pomlajevanju radijskega uredništva. 

Kako premagati tesnobo in zakaj je z Bogom to bistveno lažje, preberite v glavni temi, kjer vas v tedenskih izzivih skozi advent popeljemo ob knjigi Povej svojim skrbem, kako velik je tvoj Bog izjemnega avtorja Maxa Lucada, ki mladim na prijateljski način razloži Pismo Filipljanom.

Z dvanajsto številko zaključujemo povest Stisk življenja. Knjiga, ki je nastala po povesti, je lepa spodbuda parom, ki ostajajo sami v prazni hiši. Poiščite jo v preglednem knjižnem katalogu knjižne ponudbe Založbe Ognjišče.

Žal smo zaradi vse višjih stroškov in splošne rasti cen primorani tudi mi naročnino temu prilagoditi. Naročnina na Ognjišče za leto 2025 bo znašala 44,00 €. Cena posameznega izvoda revije pa bo 3,80 €. Ognjišče je dostopno za vsak žep in nudi vsak mesec 100 strani odličnih vsebin in dobrega branja, tako resnega kot za sprostitev in v veselje! Ostanite še naprej naši zvesti naročniki!

B. Rustja. (Iz urednikove beležnice), v: Ognjišče 12 (2024), 4.

gostji meseca

Julka Nežič in Iva Nežič Glavica, teologinji

dileme bioetike

Kaj še služi človeku?

priloga

Jubilejno sveto leto 2025

Preberite več: December 2024

(ob obletnici) »V jeziku je skrit lep kos narodne zgodovine. Iz jezika se dajo spoznati narodne prosvetne razmere in tvarna ter duhovna izobrazba. Narod, ki je sam ustvaril prosvetne naprave, jim je dal tudi svoje izraze. Če jih je dobil od tujega naroda, je sprejel z njimi navadno tudi tuje izraze. (...) Po jeziku se sodi kulturno stanje naroda. Čim večje je število tujih izrazov v kakem jeziku, tem večji je bil vpliv tuje omike. Tuje besede v jeziku so torej znamenje narodne siromaščine. Če mora narod za prosvetne predmete ali vrednote jemati tuje izraze, je znamenje, da kulture ni imel ali pa da je jezik tako uboren, da nima izrazov za te vrednote. Mogoče je seveda tudi to, da narod ne spoštuje svojega jezika in brez potrebe sprejema tuje izraze.« Tako je v svoji obravnavi Kako izgubljamo besede (1942) zapisal jezikoslovec Anton Breznik (1881–1943), duhovnik, profesor slovenščine na prvi slovenski gimnaziji v Šentvidu. Ko se je pripravljal na svoj poklic, je študiral tudi dela Frana Miklošiča, ki so ga sodobniki imenovali »največji slovničar 19. stoletja«.

 20. novembra 2023 mineva 210 let od rojstva dr. Frana Miklošiča, jezikoslovca svetovnega slovesa.  - Rojstna hiša v Radomerščaku pri Ljutomeru. - Spominska plošča na rojstni hiši.  

OD PRLEKIJE DO CESARSKEGA DUNAJA
Fran Miklošič je bil sin Prlekije, deželice bistrih ljudi, ki obsega vzhodni del Slovenskih goric ter Ptujsko in Mursko polje. Rodil se je 20. novembra 1813 na Radomerščaku, vasici južno od Ljutomera, središča Prlekije. Ko mu je bilo šest let, se je družina preselila v Ljutomer, kjer je imel oče gostilno in trgovino. Ljudsko šolo je obiskoval v Ljutomeru. Stric Martin, župnik v Središču ob Dravi, je nagovoril starše, da so nadarjenega sina dali na gimnazijo v bližnji Varaždin, po dveh letih pa v Maribor, kjer je leta 1830 maturiral. Bil je izredno nadarjen. Odlikoval se je zlasti v jezikih. Po maturi je šel študirat pravo in modroslovje v Gradec, tedaj kulturno središče štajerskih Slovencev. Veliko se je družil s svojim rojakom Stankom Vrazom, kasnejšim ilirskim pesnikom. Po končanem študiju prava (1836) se je posvetil filozofiji in dosegel doktorat. Ker ni dobil mesta rednega profesorja filozofije v Innsbrucku, je jeseni 1838 prišel na Dunaj, in sicer z velikim jezikoslovnim znanjem. Poznanstvo s Kopitarjem se je razvilo v trdno prijateljstvo. Miklošič je bil Kopitarjev učenec, kot jezikoslovec pa je svojega učitelja daleč prekosil. Kopitar ga pridobil, da je maja 1844 postal njegov naslednik v dvorni knjižnici. Za to mesto ga je priporočalo znanje klasičnih jezikov, sanskrta, večine evropskih in slovanskih jezikov. V viharnem letu 1848 je stopil v javnost kot predsednik novo ustanovljenega društva Slovenija. Leta 1849 je bila na dunajski univerzi ustanovljena slavistična stolica, ki jo je zasedel Miklošič, najprej kot izredni, nato pa redni profesor. Večkrat je bil dekan filozofske fakultete, leta 1854 pa rektor ugledne dunajske univerze. Leta 1852 se je poročil in za vedno ostal Dunajčan, vendar po srcu zaveden Slovenec. Njegovo plodno življenje se je izteklo 7. marca 1891. Na osrednjem pokopališču nekdanje cesarske prestolnice je našel svoje zadnje počivališče.

Primerjalna slovnica slovanskih jezikov. Miklošičevo temeljno delo. Na slovensko šolstvo je Miklošič vplival s svojimi Slovenskimi berili za srednje šole, ki so utrdila našo pisavo. - Miklošičev trg v Ljutomeru. -  Miklošičev park (s kipom) v Ljubljani.

MIKLOŠIČEVO RAZDOBJE SLAVISTIKE
Jezikoslovec France Bezlaj je ob 150-letnici rojstva Frana Miklošiča, ki ga imenuje največji slovenski jezikoslovec in najpomembnejši slavist, kar jih je doslej živelo, v slavistični reviji Jezik in slovstvo zapisal: »Brez nasilja lahko razdelimo dosedanji razvoj slavistike na tri okvirna razdobja. Prvo je bilo domoljubno zbirateljsko in je pripravljalo temelje. Iz tega časa poznamo imena kakor Dobrovsky, Kopitar ...« Z razvojem jezikoslovnih ved sredi 19. stoletja se začenja v slavistiki drugo, Miklošičevo razdobje. Vseh 36 let svojega publicističnega delovanja je bil osrednja osebnost v stroki. Povezal je slavistiko s sodobnim jezikoslovjem in njegove izsledke je presajal na slovansko gradivo. Zajel je pri tem vsa področja, kamor je segala znanstvena misel, sam zbiral gradivo, ga sam analiziral in obdeloval do zaključnih sintez in nekatere so obveljale kar za sto let. Težko je verjeti, da je vse to zmogel en sam človek. Miklošičevih del je 34 samostojnih knjig v 44 debelih zvezkih, drugih spisov, ki so po večini izšli v raznih publikacijah avstrijske akademije, je po številu nad 100. Celotni zbrani spisi bi obsegali okoli petdeset knjig po petsto strani. Njegovo književno delo je obsegalo skoraj vse panoge slovanske filologije: slovnico, slovar, zgodovino, narodopisje ... Tretje obdobje, ki je nastopilo za njim, se je posvetilo samo tistim problemom, pri katerih Miklošič ni razpolagal z zadovoljivim gradivom ali ga niso zanimali. Miklošič se je že kot študent prava in filozofije v Gradcu ukvarjal s slavistiko in bil v stikih s Kopitarjem. Ko je leta 1838 prišel na Dunaj, ga je Kopitar vzljubil kot sina, Miklošič pa je s svojimi deli pripomogel, da je bil Dunaj v njegovem času priznano slavistično središče. »Usoda ga je izbrala,« piše Bezlaj, »da je bil v pravem času pravi mož na pravem mestu.«

Univerza na Dunaju, kjer je postavljen tudi Miklošičev doprsni kip. Bil je večkratni dekan njene filozofske fakultete, leta 1854 pa celo rektor univerze. - Pokopan je na osrednjem dunajskem pokopališču.

NAJVEČJI SLOVANSKI JEZIKOSLOVEC
Po zaslugi Jerneja Kopitarja je Fran Miklošič maja 1844 dobil njegovo mesto v dunajski dvorni knjižnici. Že pred tem je opozoril nase s svojo temeljito in resno oceno Primerjalne slovnice Nemca Franza Boppa. Pokazal je na napake, ki jih je Bopp zagrešil, ker ni poznal slovanskih jezikov. Leta 1845 je v Leipzigu izšel njegov Etimološki slovar staroslovanskega jezika (z latinskim naslovom), ki vsebuje marsikatero še danes priznano etimologijo. Hvaležnemu spominu svojega učitelja Kopitarja, ki je umrl 11. avgusta 1844, je posvetil grško Življenje sv. Klementa Ohridskega. Ko je bila leta 1849 na dunajski univerzi osnovana slavistična stolica, je bil nanjo imenovan Miklošič. Že prvo leto je napisal za svoje študente tri učbenike in cerkvenoslovanski slovar. Dunajska akademija je leta 1848 razpisala nagrado za primerjalno slovansko slovnico. Miklošič se je takoj lotil dela in konec maja 1851 predložil svojo Slovnico slovanskih jezikov I–IV (Dunaj 1852–1875), ki je njegovo temeljno delo. V njej je najbolje in najobširneje obdelana stara cerkvena slovanščina, druge slovanske jezike primerja samo s staro cerkveno slovanščino, ne pa med seboj. V to primerjalno slovnico je vnesel več svojih drugih del. Drugo najpomembnejše Miklošičevo delo je Etimološki slovar slovanskih jezikov (1886), ki je še danes vsakemu slovanskemu filologu in jezikoslovcu neobhodno potrebna knjiga. Fran Miklošič je s svojimi deli vplival na razvoj slovenskega knjižnega jezika, zlasti po zaslugi Frana Levstika, njegovega zvestega učenca. Miklošičeva slovnica je bila pri nas razsodnica v slovničnih prepirih. Po njegovih učenih slovničnih delih so slovenskemu jeziku dajali knjižno obliko. Za razvoj slovenskega jezika in šolstva so pomembna njegova Slovenska berila za višje razrede srednjih šol, ki so utrdila našo pisavo. V svojem delu Slovanska knjižnica (1870) je pozval Slovence, »naj skrbijo za tisti jezik, ki ga jim je Bog dal«.

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2023), 42-43.

Ob praznovanju 60-letnice Ognjišča bo zanimivo branje pogovor z Igorjem Omerzo. Ta se ukvarja z raziskovanjem arhivov Udbe, nekdanje komunistične tajne policije. V pogovoru pa odkriva tudi prisluškovanje uredništvu in upravi Ognjišča. To kaže na preganjanje Cerkve in na dejstvo, kako pomembno vlogo je revija odigrala v naši zgodovini, saj je tedanja tajna policija menila, da je vredno prisluškovati njenemu uredništvu.

Priprave na sveto leto so že v polnem teku. Sveta ali jubilejna leta spremljajo nekatera znamenja ali simboli, ki vernikom na primeren način pomagajo doživeti ta jubilej in jih voditi h globljemu odnosu do Kristusa. V tokratni Prilogi smo se ustavili ob odpustkih, tej posebni jubilejni milosti, da bi jih bolje razumeli in si jih tudi približali. 

Kajetan Kovič je znal z besedami povabiti otroke v svet domišljije; več o njegovem življenju in njegovih »večnih« pesmicah in pravljicah si preberite v Obletnici meseca.
Na romanje k Mariji pa vas jeseni vabimo iz Želimelj na Kurešček h Kraljici miru.

Študentje so že nekaj tednov v študijskih klopeh. Mnoge zamika ideja o izkušnji študija v tujini, zato tokrat nekaj več informacij, kako se lotiti projekta študijske mobilnosti oz. izmenjave, kaj vse je na voljo in kje dobiti ustrezne informacije.

Jesenski čas je tudi vremensko zelo pester in spremenljiv. Na pogovor smo povabili Blaža Štera, priznanega slovenskega meteorologa mlajše generacije. Obenem je zelo priljubljen tudi njegov profil na družbenih omrežjih, kjer javnosti redno pojasnjuje vremenske razmere na dostopen in razumljiv način. Njegove napovedi pogosto vključujejo podrobna pojasnila o vremenskih pojavih, kar pomaga bolje razumeti vremensko dinamiko.. 

Med knjižnimi novostmi boste našli knjigo, ki ste jo nekateri že komaj čakali. Gre za zbrane članke mag. Draga Tacola. Knjiga nosi zgovoren naslov: Dober dan, starost! Na uredništvu smo navdušeni nad avtorjevo modrostjo in veseli jezikovno dovršenih besedil. Komaj čakamo, da dobimo knjigo v roke. Naj bo jesen življenja lepa in doživeta tudi s tole knjižno sopotnico.

Novembrskemu Ognjišču prilagamo Miklavževo ponudbo. Ta dobri mož namreč že pridno peče piškote in zavija darila. Kakšno veselje so iskrive otroške oči ob Miklavževi košari! V priloženi Miklavževi ponudbi pobrskajte in dobremu možu pomagajte pri izbiri knjižnih presenečenj in drugih daril. Lepo darilo so lahko tudi jaslice. Te si lahko ogledate v drugem delu kataloga.

Žal smo zaradi vse višjih stroškov in splošne rasti cen primorani tudi mi naročnino temu prilagoditi. Naročnina na Ognjišče za leto 2025 bo znašala 44 €. Cena posameznega izvoda revije pa bo 3,80 €. Ognjišče je dostopno za vsak žep in nudi vsak mesec 100 strani odličnih vsebin in dobrega branja, tako resnega kot za sprostitev in v veselje! Ostanite še naprej naši zvesti naročniki!

B. Rustja. (Iz urednikove beležnice), v: Ognjišče 11 (2024), 4.

priloga

Goriški slavček še vedno poje

gost meseca

Jožko Zajec, spiritual v Rusikumu

moj pogled

Mojca Briščik, oglaševalska zbornica

Preberite več: November 2024