gostja meseca

s. Bogdana Kavčič, misijonarka v Burundiju

na obisku

Leto dni po poplavah

priloga

100 let Triglavskega narodnega parka

Preberite več: Avgust 2024

»Duhovnik sedanjosti in bodočnosti je tisti, ki more in mora z besedo, predvsem pa z vzgledom človeštvu vzklikati: Bratje, je resnica, je večnost, je smisel! Kaj je bolj veličastnega in danes bolj potrebnega kot biti zmožen in poklican reči: Bratje, vse, kar delate, za kar trpite, to, da sploh ste, je in ima smisel. Vaše hrepenenje v neskončnost bo in mora biti uresničeno! Je morda v današnjem času kaj lepšega kot ljudem povedati resnico o pravi vrednosti njihovega življenja, povedati resnico o pomenu družine, otroka ...? Je katera večja naloga kot poučevati ljudi: Vsi smo bratje, moramo se ljubiti! Prepričan sem in z menoj vsi bogoslovci, da ni lepšega, a niti odgovornejšega poklica od tega – duhovniškega!« Tako je v ljubljanskem bogoslovskem listu Razgovori leta 1966 izpovedal svoj življenjski credo Franček Križnik, 22-letni bogoslovec. Ta navdušeni pripravnik za delo v Gospodovem vinogradu z izrednimi darovi duha in srca je svoje poslanstvo dokončal kot žrtev prometne nesreče 28. marca 1980, v 36. letu življenja in devetem letu duhovništva.

»DEČEK JE ZELO NADARJEN ...«
Franček je bil najstarejši v revni kmečki družini s tremi otroki. Rodil se je 17. julija 1944 v Sotenskem (Šmarje pri Jelšah). Oče se je vrnil od partizanov kot invalid, breme skrbi za družino je padlo na materina ramena. Ko je bil Franček star dve leti, so ga izročili tetam in njihova hiša je bila njegov stalni dom. Od tod je hodil v šolo v Šmarje, pred poukom je vsako jutro stregel pri maši župniku Jakobu Richterju, učenemu duhovniku, ki mu je bil drugi oče, prijatelj in učitelj. Leta 1956 je v Celjskem dnevniku izšel dopis: »V okolici Šmarja pri Jelšah živi že več let pri svojem sorodniku deček revnejše kmečke družine, ki je dopolnil dvanajsto leto starosti in obiskuje 4. razred osnovne šole. Deček je zelo nadarjen, razgledan in igraje obvlada šolsko snov. Izredno rad čita knjige, ki mu jih posoja šmarski dekan, pa tudi sam poseduje že lepo zbirko knjižnih del. Četudi je telesno šibak, mu ni odveč nobena žrtev, ko vstaja ob četrti uri in odhaja v 45 minut oddaljene Šmarje, da ministrira v cerkvi.«
S sestro Treziko pri prvem svetem obhajilu.  - Ob zaključku osemletke s profesorjem Vladimirjem Kavčičem.   - Fanček Križnik kot bogoslovec in novomašnik. - Mašniško posvečenje je prejel po rokah škofa Maksimilijana Držečnika leta 1971.
Franček je bil glavni pisec šolskega glasila Šmarski rod, katerega mentor je bil profesor slovenščine Vladimir Kavčič. Po končani osnovni šoli je šel leta 1960 v semenišče v Zadar. Od tam je šestnajstletni fant z modrostjo zrelega moža pisal: »Šel sem iz svojega prepričanja, iz svoje lastne želje v semenišče, z zavestjo, da bom lahko kot duhovnik svojemu večno trpečemu slovenskemu narodu pomagal v veri in kulturi. To so moje čiste, iskrene, Bogu vdane želje.« Po maturi leta 1963 je odšel k vojakom v Skopje, ki ga je po hudem potresu pomagal obnavljati. Ko je odslužil vojaščino, se je jeseni 1965 vpisal v ljubljansko bogoslovje, ki je bilo tiste čase polno navdušenih fantov iz vseh koncev in krajev naše lepe domovine, rojenih iz mučeniške krvi.

V SLUŽBI RESNICE IN SVOBODE
Toda v Ljubljani ni ostal dolgo. Izredno nadarjenega in srčno dobrega Frančka je tedanji mariborski škof Maksimilijan Držečnik poslal na študij v Rim, kamor se je lahko napotil šele leta 1966, ko so mu odobrili potni list. Na papeški univerzi Gregoriana je študiral do leta 1969, ko je v neprijetnih okoliščinah moral zapustiti večno mesto. V rimskem obdobju je sodeloval pri listini Slovenija 1968, kam?, dokumentu zgodovinske vrednosti, ki ga je skupina slovenskih akademikov Ypsilon naslovila na slovensko javnost iz Rima, v njem pa dejansko napovedala vse to, kar smo več kot dvajset let kasneje doživeli z osamosvojitvijo. Študij je nadaljeval v Münchnu. »Še nikoli mi ni bilo žal, da sem odšel iz Rima,« je od tam pisal svoji mami.
Šmarje pri Jelšah, domača župnija.   - Med šmarsko mladino.  - S profesorji.
»Božja Previdnost vedno vse tako ukrene, kot je za nas nespametne ljudi najboljše.« Leta 1971 je po rokah blagega škofa Maksimilijana Držečnika prejel mašniško posvečenje in se pridružil zboru 53 novomašnikov, ki so tisto leto razveselili Cerkev na Slovenskem. Za novomašno geslo in svoje duhovniško vodilo je izbral Jezusove besede: »Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« Po novi maši se je vrnil h knjigam, da bi dokončal doktorsko tezo. »V Ljubljani že čakajo name,« je leta 1975 pisal prijatelju Frančku Smoletu. Eno polno leto (1978–79) je urejal Družino – v službi resnice in svobode. V pismu omenjenemu prijatelju je zapisal: »Tisti redki izbranci v zgodovini, ki so si drznili vreči svetu resnico v obraz, so to svoje zaletavanje v zid tako ali drugače drago plačali. Resnica, ki je Kristus, se spričuje le na Njegovem križu. Resnica je netivo, je dinamit, je meč, je ofenziva proti laži, sebičnosti, hudobiji, nasilju. Resnica je revolucija svobode in pravice.« Mar ni to slutnja tistega, kar se je zgodilo 28. marca 1980 na cesti blizu Münchna? »So smrti, ki nas pretresejo do dna srca, kakor da se je z njimi zrušil del zgodovine, smrti, ki jim nekako na moremo verjeti,« je ob odprtem grobu dejal prošt Jožef Smej.

DVE OBLETNICI: ALOJZ REBULA, FRANČEK KRIŽNIK
Pred sto leti (20. julija 1924) se je v Šempolaju pri Trstu rodil Alojz Rebula, eden naših največjih besednih umetnikov, dvajset let kasneje (17. julija 1944) pa je v revni kmečki hiši blizu Šmarja pri Jelšah zagledal luč sveta Franček Križnik, srčen duhovnik in prodoren mislec, ki je žarel v ljubezni do slovenstva in krščanstva. Drug drugega sta hvaležno spoštovala. »Umetnik je zame skrivnost, ki se ji je treba približevati z nekim svetim strahom in spoštovanjem. Že od mladosti sem je bil pisatelj zame isto kot duhovnik,« je Križnik izpovedal v pismu Rebuli julija 1976, kmalu po prvem srečanju. Rebula pa je priznal: »Franček Križnik je bil eno od mojih velikih življenjskih srečanj ... V moje medleče zamejsko obnebje je zarezal kot meteor pristnosti in poguma.« Vse trenutke prijateljevanja z njim od oktobra 1975 do marca 1980 je zapisoval v svoj dnevnik. »Frančkov obisk zmeraj prinese praznik v hišo.« »Franček, to ni obisk, to je praznik v hiši.« Franček je »fant, kakršne danes Slovenija proizvaja enega na petsto tisoč«. Sobota, 29. marca 1980: »Ko zvečer odprem prijatelju Mariju, ga vidim vsega bledega. Saj novica, s katero prihaja, je pretresljiva, da bolj ne bi mogla biti: Franček je umrl v prometni nesreči pri Münchnu, skupaj z bogoslovcem Kastelicem ... Prva misel: atentat ...«
Predavatelj v Dragi. - Skupaj z mamo. - Alojz Rebula v Šmarju ob spominu na Frančka ob 10-letnici smrti. - Prijatelj Franček Smole je po Križnikovi nesrečni smrti pri založbi Družina objavil zbornik o njegovem življenju; s pomenljivim naslovom Zaustavljeni David.
Ob deseti obletnici Frančkove smrti je bilo v Šmarju pri Jelšah spominsko slavje. Alojz Rebula je z veseljem sprejel vlogo slavnostnega govornika, čeprav se je s Križnikom poznal le šest let in od njega hrani samo pet pisem. Zakaj? »Dejansko sem v tem majhnem in čokatem Štajercu svetlega panonskega obraza in ognjevite kretnje naletel na spoj intelekta in srca, kulturne in etične razsežnosti, politične zrelosti in civilnega poguma, kakršen se javlja na Slovenskem nekajkrat na stoletje.«

 S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2024), 42-43.

“Zgodovina je dala prav krščanskosocialni usmeritvi, ne pa marksistični” 

Papež Frančišek bo 7. julija letos obiskal Trst. Ob sklepu 50. jubilejnih socialnih tednov italijanskih katoličanov bo maševal na Velikem trgu. Kaj so to socialni tedni in kakšen pomen ima družbeni nauk Cerkve ter papežev obisk za tržaške Slovence in Slovence v domovini, smo se pogovarjali s prof. Tomažem Simčičem. Spregovoril je tudi o tem, da smo Slovenci že imeli podobne prireditve, kot so socialni tedni.

- Papež prihaja v Trst ob sklepu 50. socialnega tedna. Kaj so to sploh socialni tedni?
Socialni tedni so nastali v okviru širokega ljudskega gibanja, ki ga je med katoličani sprožila objava znamenite socialne enciklike papeža Leona XIII. Rerum novarum leta 1891. Prizorišče prvega socialnega tedna italijanskih katoličanov je bila leta 1907 Pistoia, mesto v Toskani. Na njem je bil v ospredju seveda zlasti položaj delavstva, beseda pa je tekla tudi o šoli, družini in – zanimivo – družbenem statusu žensk. Pobudnik tedna je bil ekonomist in sociolog Giuseppe Toniolo (1845–1918), začetnik italijanskega krščanskosocialnega gibanja, za Italijane nekako to, kar je bil za nas Slovence Janez Evangelist Krek.

- Kakšen je pomen teh tednov in kakšna je njihova zgodovina?
Letošnji socialni teden je petdeseti po vrsti. To pomeni, da se je pobuda z večjimi ali manjšimi presledki nadaljevala od leta 1907 do danes. Prekinitvi so na primer v desetletju 1935–1945 botrovali fašistični pritiski in vojna, med leti 1970 in 1991 pa kriza pokoncilskega samorazumevanja italijanske Cerkve v odnosu do družbenopolitičnega dogajanja.

- Socialni dnevi so potekali v Italiji, vendar še prej v Avstro-Ogrski, kamor je spadal tudi slovenski prostor. Slovenci in socialni dnevi?
Dnevi, podobni italijanskim socialnim tednom, so pod raznimi nazivi potekali marsikje, zlasti pa v nemškem in avstrijskem prostoru. In to še veliko pred okrožnico Rerum novarum. Na Slovenskem so to bili »katoliški shodi«, pa čeprav so zlasti na začetku imeli bolj značaj verske kot družbene ali politične manifestacije. Prvi katoliški shod je bil v Ljubljani leta 1892, se pravi že eno leto po Leonovi okrožnici. Udeležile so se ga delegacije iz vseh slovenskih pokrajin, tudi tistih, ki so danes zunaj meja Republike Slovenije. Do prve svetovne vojne so sledili še trije shodi, zadnji pa je bil leta 1923. Pomembni so bili zlasti prvi, saj se je na njih oblikoval »katoliški« kulturni, socialni, ekonomski in politični program, ki je pomembno vplival na slovensko družbo, ki je v zadnjih desetletjih pred prvo svetovno vojno na gospodarskem in kulturnem področju doživela velik razvoj. Po drugi vojni so se katoliški shodi v omejenem obsegu nadaljevali med Slovenci v Argentini. »Socialni dan« pa smo marca 1992 v valu navdušenja organizirali tudi Slovenci v Trstu. Žal pobude kasneje nismo več ponovili.

- Zakaj je Avstro-Ogrska prehitela Italijo? Je temu botrovala proticerkvena politika, ki je prevladovala v Italiji od njene združitve? So še kakšni drugi vzroki?
Škof Wilhelm Freiherr von Ketteler. - Blaženi Adolph Kolping. - Karl Freiherr von Vogelsang. - Andrej Gosar.
Domovina krščanskosocialnega gibanja je bila Nemčija s škofom Kettelerjem (1811–1877) in duhovnikom ter socialnim delavcem Kolpingom (1813–1865), za njo pa seveda Avstrija z Vogelsangom (1818–1890) in njegovimi socialnimi reformami. Nemški primat na tem področju je morda povezan tudi s trdoživostjo nemškega spomina na srednjeveško stanovsko družbo, kar je prišlo do izraza že pri nemških romantičnih pesnikih in mislecih. Italijanskemu poznemu odzivu je deloma res botrovala ostra italijanska proticerkvena politika, ki pa je po drugi strani izzvala ravno tako oster odgovor Cerkve. Spomnimo se na znameniti papežev non expedit (ni dovoljeno), ki je vse do leta 1919 italijanskim katoličanom celo prepovedoval sodelovanje v državnem političnem življenju. Ampak še pomembnejša je bila kulturna zaostalost, kateri je botroval zlasti slabo razvit šolski sistem. Zgovoren je podatek, da je leta 1900, ko je bila v Avstriji (in na Slovenskem) nepismenost v bistvu že premagana, v Italiji stopnja nepismenosti še vedno presegala 50 %. Brez široke kulturne ozaveščenosti pa seveda ni ljudskega gibanja. Krščanskosocialnemu gibanju je namreč v času, ko se je družba demokratizirala in je na politično prizorišče vstopalo ljudstvo, uspelo to, kar liberalcem ni, namreč da je zajelo široke ljudske mase, zlasti kmete, ki so tvorile jedro krščansko usmerjenih strank. Ni bilo naključje, da so se le-te skoraj povsod po Evropi imenovale »ljudske stranke«.

- Geslo letošnjega tedna je V srcu demokracije, sodelovanje med zgodovino in prihodnostjo. Kakšna je aktualnost tega gesla? Morda bolj kakor si mislimo?
Tema letošnjega tedna je demokracija. Ta je nadvse aktualna, ker vse kaže, da je demokracija, ta po znameniti Churchillovi definiciji »najslabši od vseh možnih sistemov z izjemo vseh ostalih«, po vsem svetu, vključno s t. i. razvitim svetom, v večji ali manjši krizi. Sporočilo, ki ga dajemo državljani z volilno neudeležbo, pa tudi s tem, da izkazujemo zaupanje različnim vrstam populizma, demagogije in neodgovornosti, je: »nas ne briga, naveličani smo, pustite nas pri miru, panem et circenses (kruha in iger) …« Gre za proces, ki vodi v krhanje skupnosti, v skrajni individualizem in ga ni lahko preusmeriti. Zato ni naključje, da bo glavni poudarek socialnega tedna na aktivni in osebni soudeleženosti pri procesih odločanja, na participaciji, ki se seveda začne že v družini, potem v hišnem svetu, v šolskem svetu in tako naprej vse do krajevnih uprav in parlamentov.

- Zdi se mi, da v Sloveniji krščanska socialna misel in družbeni nauk Cerkve ni tako poznan. Tudi zato, ker se desetletja o njem ni govorilo? To drži?
V Sloveniji se morda beseda »socialen« včasih še vedno po krivem povezuje z nekdanjo »socialistično« družbeno ureditvijo. Spominjam se na spletni odziv nekega neimenovanega bralca na neki članek o delu Andreja Gosarja, slovenskega predvojnega krščanskosocialnega teoretika, češ da se z Gosarjem nima smisla ukvarjati, saj »smo po vojni imeli že dovolj socializma«. Zmeda nemara izhaja iz tega, da se je slovensko krščanskosocialno gibanje že pod Avstrijo in potem v stari Jugoslaviji dolga leta opredeljevalo za »krščansko socialistično«. Toda pozabili smo, da je kljub nekaterim na videz podobnim ciljem tisti prvi »krščanski socializem« izhajal iz izhodišč, ki so bila marksističnemu socializmu oz. komunizmu diametralno nasprotna. Da bi se izognila nesporazumom, je glavnina krščanskosocialnih mislecev z Gosarjem vred (ne pa Kocbek) to opredelitev v tridesetih letih opustila. Pozabili pa smo tudi, da se je v Evropi v teku 20. stoletja ob marksistično-leninističnem razvil tudi demokratični socializem, iz katerega so kasneje nastale t. i. socialnodemokratske stranke, ki so bile ob ljudski stranki eden od stebrov povojnega demokratičnega preroda Zahodne Evrope.

- Kako pa sprejema ta nauk Zahod?
Tudi na t. i. Zahodu pozabljamo, da sta ravno na osnovi sodelovanja med krščanskosocialno in socialnodemokratsko kulturo po drugi svetovni vojni v demokratični Evropi vzniknila ideja združene Evrope in koncept tržno-socialnega modela države. Poznavanje družbenega nauka Cerkve je torej tudi v t. i. zahodnem svetu danes šibko. Je pa to do neke mere tudi razumljivo. Socialnim problemom, pred katerimi se je znašel človek konec 19. stoletja, je bilo mogoče iskati rešitve v zemljepisno in kulturno ožjem in dokaj homogenem svetu, ki ga nekoliko poenostavljeno smemo definirati kot »krščanskega«. Argumenti, s katerimi sta revnejše sloje prebivalcev nagovarjala po eni strani marksizem in po drugi krščanski socializem, so bili ali so se vsaj zdeli oprijemljivi, stvarni in perspektivni. Zgodovina je krščanskosocialni platformi (ne pa marksistični) dala prav: Adenauerjeva, Schumannova in De Gasperijeva moderna socialna država je v marsičem taka, kakršno so si v 19. stoletju predstavljali razni Kettelerji, Vogelsangi, Kreki, Gosarji.

- Kaj pa danes?
V svetu, ki je postal ena sama velika vas, so problemi veliko bolj kompleksni, iskanje rešitev nanje neprimerno težje. Ne posamezne države ne posamezne celine, denimo Evropa, današnjih problemov same ne morejo rešiti. Podnebna kriza, masovne migracije, po eni strani prenaseljenost in po drugi demografska kriza … opraviti imamo s planetarnimi vprašanji, ki terjajo sodelovanje vsega sveta. Zato se spreminja tudi družbeni nauk Cerkve. Okrožnici Laudato sì in Fratelli tutti – Vsi smo bratje papeža Frančiška tako obravnavata celo vrsto vprašanj, ki se za časa Leona XIII. sploh niso postavljala. In prav zato, ker je usoda posameznih narodov in celin danes tako medsebojno prepletena, papež Frančišek vztrajno poudarja, da brez medverskega sodelovanja rešitev ne bomo našli. Zato so kljub kritikam, ki so si jih zadnji papeži s tem nakopali, tako pomembne pobude, ki vodijo v smer dialoga med svetovnimi verstvi (skupna molitev v Assisiju, deklaracija iz Abu Dhabija itd.).

- Če gledamo slovensko zgodovino, potem opazimo, da je bilo precej mislecev, ki so govorili o socialnem nauku Cerkve.
Prvi in najpomembnejši je bil brez dvoma Janez Evangelist Krek, ki je pustil neizbrisno sled ne le v družbenem in političnem življenju slovenskega naroda, ampak tudi v njegovem srcu. Pri tem je treba še posebej omeniti pomen njegovega dela na zadružniškem področju, ki je odločilno pripomoglo k zaustavitvi izseljevanja kmečkega prebivalstva. Žal je njegovo delo prekinila prva svetovna vojna, ki je bila v vseh ozirih za slovenski narod pogubna. Po njej smo se namesto v Srednji Evropi znašli na Balkanu, pa še brez ene tretjine našega etničnega ozemlja.

- Ukvarjali ste se z dvema mislecema: z Božjim služabnikom Jakobom Ukmarjem in Andrejem Gosarjem. O obeh ste napisali knjigo. Oba sta tudi pisala o socialnih temah. Drugi izrazito. Kaj je od tega še danes uporabno ali je njuno misel povozil čas? Samo še ena misel. Ko sem bral določene spise Jakoba Ukmarja o politiki in strankah ter odnosu Cerkve do njih, so se mi zdeli zelo aktualni.
Jakob Ukmar je bil predvsem duhovnik, na Tržaškem je bil politično in socialno aktiven le v svoji mladosti, v času stare Avstrije. Ni bil politik. Ker ni bil operativec, je politična in socialna vprašanja presojal v luči evangelija in cerkvenega nauka. Morda je prav to razlog, da zvenijo danes nekatere njegove ugotovitve zelo aktualno. To kaže morda tudi na to, da se sicer razmere spreminjajo, temeljne dileme pa ostajajo iste ali podobne. Gosar pa ni bil le pomemben družbeni mislec, ampak tudi aktiven politik, celo minister. Pa vendar me od vsega njegovega obširnega znanstvenega opusa najbolj nagovarjajo ravno spisi, v katerih družbena vprašanja povezuje z globoko vero in tenkočutnim sklicevanjem na moralne ter evangeljske vrednote. V tem pogledu se mi zdi njegovo najboljše in najbolj aktualno delo Eden je Gospod (Lj. 1943), ki je izšlo v težkih medvojnih časih.

- Vrniva se k socialnemu tednu v Trstu. Kako bo potekal?
Socialni teden bo v Trstu potekal od 3. julija zvečer do 7. julija opoldne. Odvijal se bo na raznih prizoriščih, in sicer v jutranjih in prvih popoldanskih urah za delegate (okoli 1200 iz vse Italije), popoldne in zvečer pa bo odprt za javnost. Popoldne bodo na vrsti razne okrogle mize, t. i. trgi demokracije, na katerih bo tekla razprava o pomembnih vprašanjih sedanjega časa (vzgoja in izobraževanje, spoštovanje zakonitosti, migracije, digitalna demokracija itd.), zvečer so predvideni koncerti in druge prireditve.

- Kakšna bo slovenska navzočnost glede na to, da na ozemlju te škofije živi tudi slovenska narodna skupnost?
Tržaško škofijo bo zastopalo 20 delegatov, med katerimi bova dva Slovenca, poleg mene še Neža Kravos kot zastopnica mlajše generacije.

- Ob socialnih dnevih boste tržaški Slovenci navzoči tudi na stojnicah. Kaj boste predstavili?
Slovenci bomo navzoči še z dvema stojnicama v mestu. Za eno bo poskrbel Svet slovenskih organizacij, za drugo Slovenska prosveta. Organizatorji stojnic naj bi na njih prikazali t. i. dobre prakse, povezane s temo socialnega tedna. Naš namen pa je tudi ta, da z njimi opozorimo na slovensko navzočnost v Trstu. Na stojnici Slovenske prosvete bomo delili informacije o naši organizaciji, kot dobro prakso pa bomo predstavili vsakoletne študijske dneve Draga, pri čemer bomo poudarili zlasti njihov doprinos k rojevanju slovenske demokracije v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Zdi se nam namreč, da je to naš najizvirnejši prispevek, ki ga lahko posredujemo v zvezi z osrednjo temo letošnjega socialnega tedna, demokracijo. Za njen doprinos k slovenski demokraciji se je Dragi že leta 1991 javno zahvalil prvi demokratično izvoljeni predsednik slovenske vlade Lojze Peterle, leta 2022 pa je to potrdil predsednik Republike Slovenije Borut Pahor.

- Kako se bo papež vključil v socialni teden? Bo imel samo mašo ob koncu na Velikem trgu? Bodo k njej povabljeni tudi drugi verniki, ne samo udeleženci socialnih dnevov? Tudi sosednjih škofij?
Papež se bo vključil v dogajanje samo v sklepnem delu socialnega tedna. Pozdravil bo delegate, daroval mašo na Velikem trgu in se takoj po maši vrnil v Rim. Sveta maša bo sicer javna, vendar bo dostop na trg omejen na 10.000 vernikov. Treba si bo torej priskrbeti ustrezno vstopnico. Kolikor mi je znano, bo razen delegatom določeno število mest namenjeno tudi vernikom iz sosednjih škofij.

- Ne moremo mimo vašega osebnega angažmaja na tem srečanju. Vi boste namreč eden od dveh slovenskih delegatov. Najbrž ste tam zato, ker ste predsednik Slovenske prosvete. Lahko našim bralcem poveste, za kakšno organizacijo gre?
Ne, moje imenovanje za delegata na socialnem tednu ni povezano s predsedovanjem Slovenski prosveti. Kljub temu z veseljem povem kaj o njej. Gre namreč za organizacijo, ki je nastala leta 1948 z namenom, da bi povezovala predvsem slovenska katoliška kulturna društva na Tržaškem. Kasneje se je njeno delovanje v duhu izboljšanih odnosov v slovenski manjšini razširilo tudi na nekatera laična društva, zlasti v manjših krajih, kjer vsi Slovenci ne glede na svetovni nazor delujemo skupaj v enem samem kulturnem društvu. Sedež Slovenske prosvete je v mestnem središču v ul. Donizetti 3, imamo pa 28 včlanjenih društev, nekaterih bolj, nekaterih manj dejavnih, ki delujejo v drugih mestnih četrtih ter v tržaški okolici. Društva gojijo gledališko, glasbeno (zlasti zborovsko), rekreativno dejavnost, prirejajo srečanja, predavanja, vodijo krožke, izobraževanja, animirajo otroke in mlade, povezujejo mlade itd. Pri izpeljavi naših programov nam v gmotnemu oziru pomagata tako Republika Italija kot Republika Slovenija.

- Omenila sva že dve vaši knjigi. Uredili in za tisk ste pripravili knjigo očetovih spominov z naslovom Bili so žalostni časi, a mi smo bili polni upanja (GMD 2022). Zakaj je pomembna za slovensko zgodovino? Na videz ne gre za vrhunskega politika, a vendar za politika, ki je v času fašizma odigral svojo vlogo in v času po vojni, ko se je vzpostavljalo samostojno slovensko politično zastopstvo v Italiji.
Res smemo reči, da je moj oče Teofil Simčič kot politik deloval bolj iz druge kot iz prve vrste. O predvojnem delovanju krščanskosocialne skupine, v kateri se je prepoznaval, je bolj malo napisanega. Razen knjige očetovih spominov bi tu omenil zlasti monografijo Lučke Kralj Jerman o njenem očetu Janku Kralju, ki je bil nesporni voditelj omenjene skupine. Skupina je delovala konspirativno, v ilegali, njeni arhivi so žal večinoma izgubljeni, zato so podobni spominski zapisi nadvse dragoceni, saj je na Goriškem ta organizacija imela za sabo duhovščino in katoliško organiziranost, ki je bila vse do fašističnega zatrtja svobodnega združevanja izredno močna in razvejana. Iz očetovih zapisov je dobro razvidno, kako so tedanji voditelji tudi v skrajno nenaklonjenih okoliščinah znali združevati ljudi, jim vlivati upanje, ohranjati živo narodno zavest. Ker je govor o socialnem tednu, naj mimogrede povem, da so bili tudi v socialnem pogledu globoko ozaveščeni. V zborniku očetovih spisov je objavljen tudi govor, ki ga je imel na praznik dela 1. maja 1970.

- Omenili ste Janka Kralja. Slovenski javnosti je poznan skoraj samo po knjigi njegove hčerke Lučke Kralj.
Janko Kralj je bil svak mojega očeta, ki je bil na začetku dvajsetih let eden najplodnejših in najglobljih sodelavcev revije Socialna misel. Poleg tega je Kralj leta 1926 pri Goriški Mohorjevi družbi izdal Socialno čitanko s prispevki tedaj najvidnejših slovenskih sociologov, med drugimi tudi Gosarjevega. Kot zanimivost naj pri tem dodam, da ko je bil leta 1928 in 1929 Kralj kot antifašist konfiniran na otoku Lipari, se je tam znašel v zanimivi družbi, v kateri so bili poleg prijatelja Dorčeta Sardoča med drugimi tudi kasnejši predsednik italijanske vlade Ferruccio Parri ter prvak demokratičnih socialistov Carlo Rosselli, ki so ga kasneje skupaj z bratom Nellom fašisti ubili v atentatu v Parizu. Zanimivo je, da je Rosselli med tistimi, s katerimi je v konfinaciji vneto debatiral o socialnih in političnih vprašanjih, v enem od svojih objavljenih spisov izrecno imenoval tudi Kralja, Kraljeva žena, moja teta Anica pa je na Liparih z Rosselijem celo igrala klavir štiriročno …

- Poleg tega, da ste diplomirali na tržaški univerzi iz slovenščine in zgodovine, ste diplomirali tudi na tržaškem konservatoriju. V času študija ste na glasbenem področju dosegli več nagrad. Pripravili ste nekaj oddaj o glasbi na slovenskem tržaškem radiu … Zdi se, da danes svoj glasbeni talent uporabljate večinoma v službi slovenske cerkvene skupnosti …
Res že dolga leta (niti ne vem točno od kdaj) orglam pri slovenski nedeljski in praznični maši v cerkvi Novega svetega Antona v Trstu. Nisem pa opustil svojega prvotnega glasbila, klavirja. Skušam se držati »v formi« z vsakdanjo vadbo, tu pa tam tudi kaj nastopam, večinoma v vlogi korepetitorja … To mi je v veliko zadoščenje.

OSEBNA IZKAZNICA
Tomaž Simčič (1958)
je Tržačan. V mestu ob zalivu je maturiral na slovenski klasični gimnaziji (1977), diplomiral iz klavirja na tamkajšnjem glasbenem konservatoriju Giuseppe Tartini (1978) ter iz literarnih ved na tržaški leposlovni fakulteti (1982). Leta 1984 je postal redni profesor slovenščine, latinščine in zgodovine na slovenskih srednjih šolah na Tržaškem. Od leta 1994 do leta 2001 je bil ravnatelj Znanstvenega liceja »France Prešeren« v Trstu. Od leta 2001 do upokojitve 2020 je bil zaposlen na Deželnem šolskem ravnateljstvu. Aktiven je v kulturnem in verskem življenju slovenske manjšine v Italiji, kot organist spremlja slovensko cerkveno petje pri Novem sv. Antonu v Trstu, sodeluje pri slovenskem periodičnem tisku.

B. Rustja, Gost meseca, v: Ognjišče 5, 2024, str. 6-11.

“Čedalje več športnikov ima duševne težave in psihične stiske”

Pred nami so Evropsko prvenstvo v nogometu, dirka po Franciji, olimpijske igre … Športnike bomo spremljali, zanje navijali, jih spodbujali, poveličevali, kovali v zvezde. O športu običajno slišimo samo lepe stvari, a je tam tudi veliko mejnih, celo negativnih stvari, ki zelo vplivajo na splošno in duševno zdravje športnikov. O tem je na podlagi svojih bogatih izkušenj in raziskav spregovoril dr. Uroš Perko.

- Veliko pozornosti in časa ste namenjali in namenjate duševnemu zdravju športnikov. Nepoznavalcu se lahko zdi, da so športniki prav tisti del populacije, ki je trden, z razčiščenimi pojmi in brez težav na psihološkem področju, saj so navsezadnje vztrajni, delovni, vneti, energični … Kako lahko imajo potem težave na področju duševnega zdravja?
Pravo vprašanje za začetek je: kako za vraga glede na vse, čemur so izpostavljeni, športniki naj ne bi imeli težav! Res je, da znajo zelo dobro obvladovati stres. Imajo red in disciplino in je kup pozitivnih stvari, ki jim jih šport da. Vendar lahko stres obvladuješ samo do neke mere. Šport je vsako leto bolj brutalen, bolj izčrpavajoč, nasilen, čedalje več se zahteva, več je tekem, več je treningov; in povsem logično je, da je čedalje več športnikov, ki se vedno težje soočajo s tem naporom in zahtevami.
Problem duševnega zdravja pri športnikih je, da ob prisotnosti težav sami teh ne prepoznavajo, določne težave in stanja pometajo pod preprogo. Tega nočejo videti in si ne priznajo, da je nekaj narobe, da potrebujejo pomoč.

- Pojasniva tudi za bralce: Eno je področje športne psihologije, ki se s športnikom ukvarja z namenom, da ga optimalno pripravljenega pripelje na najpomembnejšo tekmo. Je torej usmerjeno v dosežek. Področje vašega dela obravnave duševnega zdravja pa se s športnikom ukvarja na globlji ravni, kjer se nahajajo travme, zlorabe, zanikanja, poniževanja ...
Športniki med svojo kariero običajno pristopijo k športnim psihologom, ki delajo dobro, vrhunsko in jih znajo pripraviti za optimalne športne nastope. Imajo kar nekaj tehnik, kako spraviti športnika čez neko začasno oviro, in so v tem res strokovnjaki. Njihov fokus je res na tem, kako pripeljati športnika do želenega rezultata.
Zase lahko rečem, da nimam znanja za delo športnega psihologa in me to niti ne zanima. Me pa zanimajo te globlje dinamike športnikov, ki so pripravljeni marsikaj početi, da presežejo določene travme ali psihična stanja.

- Lotili ste se posebne raziskave, osredotočene na duševno zdravje športnikov, o tem ste izdali tudi knjigo. Iz raziskave je najprej razvidno, da gre za razmeroma nove pristope in ugotovitve.
Drži, okrog leta 2015 se o tem ni kaj dosti vedelo. Bilo je nekaj raziskav o problematiki motenj hranjenja, ki smo jih poznali, in jasno se je kazalo, da je teh motenj pri športnikih precej več kot pri splošni populaciji.
O duševnih težavah športnikov na drugih področjih je bilo zelo malo znanega. V zadnjih treh do štirih letih je to skokovito naraslo. Vedno bolj se kaže, da imajo vrhunski športniki težave z duševnim zdravjem in je pri njih prisotnih več duševnih motenj kot v splošni populaciji. Če pogledamo širše in se malo poglobimo v številke, se zdi, da je vse to precej logično in jasno.
Večina aktivnih športnikov vse do nastopa neke krize ne bo poiskala psihološke pomoči. Vsaj ne z vidika psihoterapevtske pomoči, da bi težave reševali. Celo več, večina športnikov, dokler so kolikor toliko v polju uspešnosti, zanika obstoj težav, se jih sramujejo, niti si ne priznavajo nekih občutkov in zato ne pomislijo na tovrstno pomoč.
Pri tem delu je zame glavna osredotočenost na športnika, ki izhaja iz alkoholične družine, ki je bil deležen nekih zlorab in je v športu našel uteho ter vse te izkušnje, občutja zanika in jih kompenzira s treningi in napori. Vse to dobro deluje, ko so dobri rezultati. Ko rezultati umanjkajo ali jih ni, se frustracije samo še povečujejo. V ozadju se pri športniku skriva velika travma, ki ga uničuje, njegov odgovor nanjo pa je še več treninga.
Od tu naprej se odpira področje mojega dela: kako pomagati, kako nagovoriti to travmo, v kolikšni meri bo odprava travme vplivala tudi na motiv za nadaljnje športno udejstvovanje ... Tukaj se odpira kup vprašanj, kaj hočemo doseči.

- Ob vsem tem se mi kot staršu lahko zastavi zaskrbljujoče vprašanje: je torej šport sploh koristen?
Šport je simptom. Šport kot tak – to je o njem pravil dr. Škof s Fakultete za šport – ni niti dober niti slab. Način, kako se lotevamo športnih aktivnosti, določa, kakšen ta šport je.
Verjetno nikoli ne bomo dokazali, kaj je vzrok in kaj posledica, vendar mislim, da se precej jasno kaže, da šport še najmanj vpliva na to, koliko ima nekdo težav. Vsi drugi dejavniki so pomembnejši in težave izvirajo od drugod. To potrjuje tudi raziskava, pri kateri so analizirali biografije uspešnih športnikov; ugotovili so, da so športniki s težavami v duševnem zdravju zaradi nefunkcionalnih in disfunkcionalnih, tiranskih, alkoholičnih družin s temi težavami že vstopili v šport.
Zelo zanimiv podatek o duševnem stanju slovenskih športnikov smo pridobili v obširni, sicer še neobjavljeni raziskavi. Sodelovalo je več kot 100 športnikov in podatki so pokazali, da jih je polovica iz družin staršev alkoholikov, kar jasno nakazuje, kaj je ena od glavnih težav.

- Iz vaše teze torej izhaja, da je šport za mnoge otroke in mladostnike izhod in rešitev pred nekim stanjem v družini. To ga žene v treninge, tudi v večje napore, večje dokazovanje ... Si torej lahko vrhunski športnik, brez da si hudo travmatiziran?
Najprej je treba poudariti, da nisva na merilu, kjer obstaja samo črno ali belo. Ne moremo trditi, da obstajajo samo vrhunski športniki s travmami ali brez. Vmes je še cela paleta in najde se tudi kakšen, ki nima travme. Sam se sicer zelo strinjam z izjavo Janija Brajkoviča, ki je dejal, da mora biti kolesar za vrhunske uspehe v mladosti vrhunsko travmatiziran, kar lahko posplošiva tudi na druge športnike. To toliko bolj velja za slovenske športnike, kajti ko smo rezultate naše raziskave primerjali s tujimi raziskavami, imajo naši športniki višjo simptomatiko, navajajo več težav. Ni pa nujno tako; lahko bi govorili o kakšnem športniku, ki odraža neke vrednote, ki ima v ospredju zdrav odnos do vsega športa – vendar v gotovosti in notranjosti nikoli ne moremo vedeti, kaj se dogaja.

- Je tukaj sploh možno govoriti o ločnici in kriterijih, kaj je še v mejah pravilnega razumevanja športa in kaj ne več?
Gre za športnike, ki so zelo ciljno usmerjeni. Tem ni treba biti travmatizirani, da se lotijo trdega, garaškega dela. Zadajo si nalogo in delajo vse v smeri dosežka. A ko ga dosežejo, je to zgolj ena od stvari, ki so si jih v življenju zadali, cilj, ki so ga dosegli – dokazali so svoj uspeh in s tem tudi prenehali. Ob tem so se vsestransko razvijali tudi na drugih področjih in nimajo krize, ko s športom prenehajo, saj najdejo druge cilje in izzive.
Po drugi strani je kriterij za travmo tudi ravnanje športnikov, ki vlečejo svojo kariero v visoko starost, saj se jim zdi, da kaj drugega niti ne znajo. Ne znajo se umakniti, kar kaže na neko nezrelost do športnih in življenjskih ciljev ter se potem nadomešča z napori v športu. Teh primerov poznamo kar nekaj; če nanje gledaš z določene kritične razdalje, je zelo jasno, za kakšne primere gre, in je prav nerazumljivo, kako ne znajo iz tega. V to preseganje samega sebe in bolečin, ki so nekje globoko v posamezniku, pa se vlaga nenormalno veliko napora.

- Preseganje se gotovo nanaša tudi na olimpijsko geslo »hitreje, višje, močneje«, ki je v današnjem pristopu do športa pripeljano na raven ekstrema. Je ob tem še prostor za razmislek, da je šport zdrav in plemenit?
Na profesionalni ravni o zdravem športu ne moremo govoriti. Pri vrhunskem športu ne govorimo o aktivnostih, ki bi bile zdrave.
To ne pomeni, da šport ni zdrav, kajti rekreativni šport je nujen in zdrav za razvoj človeka. Tudi za otroke je na rekreativni ravni nujno, da so vpeti v šport, da se udejstvujejo, tudi tekmujejo, saj so to izkušnje, ki jih drugje ne morejo pridobiti.
Profesionalni šport odraslih pa nima nobene zveze z zdravjem. Večine ljudi, ki so vpeti v šport, zdravje športnikov ne zanima oz. zgolj v funkciji doseganja zmag.
Imamo svojevrsten paradoks. Hočemo biti politično korektni in govorimo stvari, ki se lepo slišijo; celo športniki, trenerji, športni funkcionarji govorijo, kako je treba paziti na zdravje športnikov, na motnje hranjenja … Rešitve pa ni nobene. Zakaj? Ker ne športniku ne trenerju ne športnemu funkcionarju ali lastniku ekipe ni v interesu, da bo njegov športnik kakšen kilogram težji ter zato počasnejši, a bolj zdrav – zaveda se namreč, da je to oddaljevanje od zmag. In smo v konfliktu interesov. Treba se je odločiti: ali izčrpavanje, škodovanje svojemu telesu in vrhunski rezultati ali zdrav šport in slovo od vrhunskosti.
To dejstvo moramo razumeti, kar pa ne pomeni, da ga sprejemamo ali da ne smemo o tem kritično govoriti in razmišljati. Navsezadnje gre za polnoletne osebe, ki vse to počnejo v legitimnih okvirih, in jasno je, da mnogo športnikov dela stvari, za katere vedo, da niso najboljše, pa v luči doseganja rezultatov take dejavnosti racionalizirajo do te mere, da jih sprejmejo in ponotranjijo.
Veliko bolj problematično se mi zdi, da kot družba takšnega pristopa ne znamo zaznati in sankcionirati v športu otrok in mladostnikov.

- Ko omenjate športno udejstvovanje otrok in mladostnikov – na kaj ste mislili in kje vidite težave? Starši zaznavamo predvsem težave, ki so vezane na prezgodnjo profesionalizacijo otrok, saj se že od 10- ali 12-letnikov zahteva velike količine treningov in tekem.
Obstaja mnogo smernic, kaj se sme in česa se ne sme delati z otroki – v šoli, v glasbeni šoli, pri interesnih dejavnostih, skavtih, tabornikih …, samo za šport tega ni. Kot da se lahko v športu z mlajšimi dela prav vse. Kako to, da nikogar ne skrbijo zahteve klubov in trenerjev, naj 15- ali 16- letniki izgubljajo težo za dosego boljših rezultatov? Pa imajo ti mladostniki in mladostnice že tak indeks telesne mase, da so na meji podhranjenosti! Kako nikogar ne skrbi in nihče ne dvigne glasu, ko se nad otroki izvaja raznovrstno psihično in besedno nasilje, se jih nekam pošilja, degradira, zasramuje …? Vsi alarmi bi že morali zvoniti, toda ker gre za šport, smo vsi tiho?!? Kljub temu da ima 15-letnik že tri kronične poškodbe, kar poslušamo, da je to sestavni del športa?
Povejte mi, kje na svetu je še panoga, v kateri bi se smelo z otroki tako delati in ne bi že vse institucije skočile pokonci? Smo res tako naivni, da pod okriljem športa vse razumemo kot sprejemljivo? Še enkrat poudarim: šport je krasen za razvoj otrok in mladostnikov, vendar pa so znotraj njega tudi mnoge naravnost nerazumne stvari in se zaradi doseganja višjih ciljev tolerira najrazličnejše prijeme.
Zato še enkrat izpostavljam, da želim govoriti o ozaveščanju, da šport ni nujno samo dober. Lahko je zelo slab. Tudi iz naše raziskave se jasno kaže, da šport res ni ne dober in ne slab, ampak kar iz njega naredimo.
Ne slepim se in se zavedam, da do tovrstnih sprememb znotraj vrhunskega športa ne bo prihajalo, saj tisti, ki bi spremembe lahko naredili, zanje nimajo interesa.
Dejstvo pa je, da ima čedalje več športnikov duševne težave in psihične stiske, in moti me, da se o tem ne govori. Praksa je pokazala, da se to pometa pod preprogo, kot da ne obstaja, športniki pa tako doživljajo še dodatno stisko, saj se jim zdi, da se to dogaja samo njim, da so res redek primer, da je o tem neprimerno govoriti, da so mehkužni, in si zato niti ne upajo prositi za pomoč. Preprosto si ne znajo pomagati. O tem je treba govoriti, saj gre za obsežen pojav, ki se dogaja velikemu deležu športnikov. Ko pa pride do poškodbe ali ko se bliža ali nastopi konec kariere, pa je športniku treba dati vedeti, da so vsa njegova občutja in stiske nekaj univerzalnega, nekaj, kar je razširjeno, in da ni nič narobe, če si poišče pomoč.

- Ob vsem, kar navajate, pa se starši srečujemo s pomanjkanjem športnih aktivnosti, katerih cilj bi bilo samo rekreativno ukvarjanje s športom in druženje.
To je gotovo odraz duha časa – štejejo samo rezultati. Ni pomembno veselje do igre, ampak rezultat. Odraz tega je potem tudi, da smo uspešni, dobri ...
Strinjam se, da je skoraj nemogoče najti šport, kamor bi lahko otroka vpisal z vidika veselja in rekreacije. Seveda poslušamo politične, šolske, občinske in klubske funkcionarje, da je treba poskrbeti za šport otrok in rekreacijo, a kdor pozna situacijo, ve, kako daleč sta si teorija, kaj naj bi se razvijalo, in to, kar se dejansko počne po klubih. Kot ugotavljam, vse služi odraslim, da lahko s tem operirajo, vodijo, in za otroke tam pogosto ni nič kaj dobrega.
Poudarjam, da otroci seveda potrebujejo šport, zavzetost, tekmovalnost, druženje ob športu, vendar 11- ali 12-letniku ni treba iz tedna v teden hoditi na tekme čez pol Slovenije.
Uspešnost se na žalost meri po rezultatih ekip, ki jih trener trenira. Poklicni šport se tudi vse bolj pomlaja: na olimpijske igre in druge najvišje športne prireditve se recimo pošilja vedno mlajše tekmovalce. Zato tudi ni resnega interesa, da bi se kaj delalo drugače.

- Kaj torej storiti kot starš?
Predvsem prevzeti odgovornost za to, kaj se dogaja z mojim otrokom in kam ga pošiljam. Žal se tudi tu izgublja zdrav razum in so starši vse manj sposobni oceniti, kaj je dobro za njihovega otroka. Sicer pa morata starša presoditi, če so za njunega 10- ali 12-letnika štirje treningi na teden preveč. Če je odnos doma urejen, če so zdravi odnosi, se enostavno pogovorijo in povedo, da je to preprosto preveč. In otrok bo to sprejel.
A to starševsko delo in vlogo je treba opraviti in postaviti mejo. Pri starših videvam čedalje več negotovosti, dvomov, kako naj se odločijo; zelo težko se sploh za kaj odločijo, ker bi najraje v vsem ustregli, četudi globoko v sebi vedo, da gre v škodo otrok. Sploh, če šport postane še sredstvo za starše, da se jim v popoldanskih urah ni treba ukvarjati z otroki in z odnosi tako do otrok kot širše v družini.

- Prisotnost in priljubljenost športa raste. Tudi način življenja je pripeljal do razmaha ukvarjanja s športom. Kako gledati na ta pojav?
Idealistično bi lahko rekel, da je to super. Vendar stvar spet ni črno-bela. Seveda je dobro, da se veliko ljudi ukvarja s športom, toda slika bo precej bolj črna, če se lotiva pogovora o duševnem zdravju rekreativnih športnikov. Rekreativni športniki, ki se gredo svojo rekreacijo bolj zares, včasih trenirajo še več kot profesionalci, bolj zlorabljajo doping, bolj škodujejo svojemu telesu … Prav neverjetno je, kaj so ljudje pripravljeni narediti za nekaj malega uspeha.
Včasih smo iskali sebe, danes izpolnjujemo sebe. Šport zdi super sredstvo za to, še posebej, ker je družbeno sprejet kot sprejemljiva oblika zasvojenosti, samodestruktivnosti, bežanja ... Tudi to je eden od močnih razlogov, zakaj se danes toliko ljudi ukvarja s športom. Mnogi imajo doma velike težave z odnosi in sobivanjem in gotovo ne bi bilo sprejemljivo, da bi vsak dan za nekaj ur odhajali v gostilno. Je pa kar sprejemljivo, lahko celo hvaljeno, če nekdo petkrat na teden po nekaj ur izginja na kolo. Z vidika duševnega zdravja bodo posledice enake, kot če bi na dolgi rok zahajal v gostilno. Odvisnost je odvisnost, ne obstaja boljša ali slabša odvisnost.
Drugo je, če gre človek rekreativno za krajši čas na kolo, lahko s partnerjem, lahko celo z družino. Če ta dejavnost ne gre na račun časa za družino, je seveda lahko super stvar – dobra za zdravje, za odnose, za doživetja. Zdrava mera športa in druženja ob športu je gotovo dobrodošla ter vredna spodbujanja.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 7 (2024), 34-38.

Pripravili smo vam široko ponudba poletnih knjižnih popustov. Ker si prav vsak zasluži osvežitev s knjigo! Izkoristite popuste in naredite sebi in svojim lepo knjižno poletje. Poletno branje najdete v tiskanem Ognjišču na straneh 15, 20, 75 in 79.

K branju nas bo povabila tudi tokratna gostja meseca, ustvarjalka verske poezije ter učiteljica slovenščine in verouka med Beneškimi Slovenci Anita Bergnach. Njene pesmi se rojevajo v odnosu z Bogom. Morda nas bodo navdihnile, da bomo tudi mi v poletnem času z branjem knjig duhovne vsebine poglobili svoj odnos z Bogom.

Ljubitelje branja bo razveselila tudi tokratna priloga, ki jo posvečamo 100-letnici rojstva pisatelja Alojza Rebule. Njegovo pisateljevanje se je rojevalo iz krščanskega pogleda na svet in iz bogate krščanske tradicije. Zato v prilogi predstavljamo predvsem njegov odnos do vere in njegove romane o duhovnikih ter knjige o duhovnosti in svetnikih.

Sardinija je sinonim za peščene plaže. V tokratnem potopisu pa na Sardinijo ne gremo plavat. Prehodili jo bomo! Svoje pohodniško-popotniške vtise je z nami delila družina z zelo majhnimi pohodniki.

Smo v času evropskega nogometnega prvenstva, pred nami je Dirka po Franciji, olimpijske igre … Športnike bomo spremljali, zanje navijali, jih spodbujali, poveličevali, kovali v zvezde. O športu običajno slišimo samo lepe stvari, a je tam tudi veliko mejnih, celo negativnih stvari, ki zelo vplivajo na splošno in duševno zdravje športnikov. O tem je na podlagi svojih bogatih izkušenj in raziskav spregovoril dr. Uroš Perko.

S športom pa je tako ali drugače povezano navijaštvo. Vsak športni navijač vam bo povedal, da doživljanje športa v živo pospeši srčni utrip in izostri čute in da to predstavlja doživetje, ki nikakor ni primerljivo z ogledom športnega dogodka na televiziji. V Temi meseca zato nekaj več o navijačih in navijanju, kjer pa se prav tako vprašamo, kako biti in postati dober navijač za Kristusa.

Poletni meseci velikokrat prinesejo na plano različna vprašanja o lepotnih idealih in lepotnih pričakovanjih. Mnogi se ujamejo v uničujočem vrtincu lepotnih idealov, v stiski zaradi nesprejemanja svojega telesa – preprosto si rečejo, da niso lepi. Zato tokrat nekaj več o kriterijih lepote in predvsem problemu današnje družbe, ki so ji preveč vsiljene idealizirane podobe.

Ko pride čas počitnic, se lahko soočimo še z eno težavo – nezmožnostjo živeti brez stresa in nenehnih dražljajev. Mnogi si za čas dopusta lahko zamislijo, kako bodo izpregli iz celoletnega ritma, pa na koncu obnemogli obležijo. To nakazuje na prisotnost odvisnosti od dela, ki se v času dopusta izrazi kot čustvena in telesna izgorelost. 

Poletni meseci so čas za poletno branje, na naše knjižne police prihaja povest Stisk življenja, ki jo lahko prebirate tudi v podlistku revije. Zgodba o paru, ki se sooča s praznino ob odhodu otrok.

B. Rustja, Iz urednikove beležnice: v: Ognjišče 7 (2024), 4.

Dobili smo novega papeža ‘našega’ časa, ki se mu od 14. oktobra 2018 lahko priporočamo kot svetniku. Za Janezom XXIII. (1958–1963), ki je bil poosebljena dobrota, in Janezom Pavlom II. (1978–2003), svetovnim popotnikom v službi evangelija in velikem prijateljem mladih, je bilo to najvišje, večno veljavno odlikovanje, podeljeno Pavlu VI. (1963–1978). Njegovo najpomembnejše delo je bilo nadaljevanje in zaključek drugega vatikanskega koncila. Bil je prvi papež v zgodovini katoliške Cerkve, ki je potoval z letalom, prvi, ki je romal v Jezusovo domovino, prvi, ki je obiskal ‘Novi svet’ – Ameriko. Preko Atlantika je poletel kot klicar miru. To je imel za eno svojih najpomembnejših poslanstev. »Zavedal se je, da je mir osnovni pogoj za blaginjo in vsestranski razvoj družbe. Pri nobenem papežu dvajsetega stoletja ne zasledimo tako vztrajnega in pogostega zavzemanja za mir v svetu,« je zapisal Ivan Rojnik v svoji knjigi Pavel VI. koncilski papež (Celjska Mohorjeva 2014). »Nenehno je svaril, opominjal in spodbujal k delu za mir.« Kot klicarja miru ga predstavljamo na straneh te priloge.

KRMAR CERKVE V VIHARNIH ČASIH
»Bolj ko je naš pogled usmerjen v preteklost, jasneje vidimo, kako velike, rekel bi, nadčloveške zasluge je imel Pavel VI., da je srečno pripeljal do konca koncilsko zborovanje in vodil Cerkev v viharnem obdobju po njem,« je o svojem predhodniku dejal papež Benedikt XVI. ob tridesetletnici njegove smrti (2008). Za to odgovorno nalogo ga je ‘izbral’ papež Janez XXIII., ki mu je, tedaj milanskemu nadškofu in kardinalu Montiniju, malo pred smrtjo dejal: »Priporočam vam koncil!«  Ko je bil 21. junija 1963 res izvoljen za papeža, je povedal: »Moja prva skrb bo pripeljati koncil do srečnega in uspešnega zaključka.«
Preletimo na kratko njegovo življenjsko pot, ki se je pričela 26. septembra 1897 v kraju Concesio pri Brescii.  Že v otroških letih je začutil veselje do duhovniškega poklica. Ko je bil leta 1920 posvečen v duhovnika, je želel delovati med ljudmi na župniji.  Predstojniki pa so ga poslali na papeško diplomatsko akademijo. Po končanem študiju je bil nekaj časa tajnik papeškega nuncija na Poljskem. Kmalu se je vrnil v Rim in dobil odgovorno službo v vatikanskem državnem tajništvu, kjer je ostal trideset let.  Bil je tudi glavni asistent Zveze italijanskih katoliških študentov (FUCI), kjer si je pridobil veliko izkušenj. Leta 1940 je postal namestnik vatikanskega državnega tajnika in med drugo svetovno vojno skrbel za pomoč trpečim. Leta 1954 ga je papež Pij XII: imenoval za nadškofa v Milanu, industrijski prestolnici Italije, kjer je spoznaval probleme delavstva. Papež Janez XXIII. ga je med prvimi imenoval za kardinala. Kot papež  si je izbral ime Pavel VI. po sv. Pavlu, apostolu narodov, ki ga je posnemal kot svetovni popotnik v službi evangelija; na devetih apostolskih potovanjih, ki so bila nekaj povsem novega v zgodovini papeštva, je »obletel« ves svet. Modro je vodil tri zasedanja koncila in ga 8. decembra 1965 zaključil. Kot pomoč za uresničevanje koncilskih odločitev je ustanovil škofovsko sinodo. Znašel se je med dvema ognjema: tradicionalisti so mu zamerili bogoslužno reformo, modernisti pa so mu očitali neomajnost glede cerkvenega nauka. Razlagal ga je v svojih številnih okrožnicah, pismih in poslanicah.  Največ nasprotovanj je vzbudil z okrožnico Humanae vitae (O posredovanju človeškega življenja). Papež je trdno stal in zapisal, da zahtev evangelija ne smemo zmanjševati, temveč se moramo krepiti za napore, ki jih nalagajo.  On je vpeljal navado, da papež na veliki petek vodi pobožnost križevega pota v rimskem Koloseju.  Papež Pavel VI. je vzbujal vtis trpečega moža, kar je dejansko bil, ker je bil deležen številnih krivičnih sodb, toda v senci križa je svetniško zorel.  Na praznik Jezusove spremenitve na gori, 6. avgusta 1978, se je njegovo življenje prelilo v poveličanje. 

DVA SKORAJ ENAKA ČUDEŽA
Papeža Pavla VI. je za blaženega razglasil papež Frančišek 19. oktobra 2014 ob zaključku škofovske sinode, ki je razpravljala o družini, in sicer na podlagi čudeža, ki se je zgodil na njegovo priprošnjo leta 2001 v ZDA. Neki ženi v petem mesecu nosečnosti so zdravniki zaradi hudih organskih poškodb otroka pod njenim srcem svetovali terapevtski splav, kar pa je odločno zavrnila. Po nasvetu neke italijanske redovnice se je zaupno priporočila Pavlu VI. in v osmem mesecu rodila zdravega otroka. Skoraj enak čudež se je zgodil tudi za njegovo razglasitev za svetnika leta 2014 v Veroni. Nosečnost mlade žene je bila v petem mesecu tako tvegana, da je bilo v nevarnosti življenje matere in otroka. Prijateljica, znanka zdravnika, velikega častilca blaženega Pavla VI., ji je svetovala, naj roma v svetišče Matere milosti in se priporoči temu papežu. Pri naslednjih pregledih so zdravniki ugotovili, da je zarodek popolnoma zdrav. Deklica se je srečno rodila in se pri štirih letih veseli življenja.  Oba čudeža se nanašata na porajajoče se življenje, kar je ‘nadnaravna’ potrditev, kako prav je imel Pavel VI., ko je s svojo okrožnico Človeško življenje (1968), ki so ji od vseh strani nasprotovali, odločno branil krščanski pogled na posredovanje človeškega življenja.
Slovesnost kanonizacije je bila med evharističnim slavjem v nedeljo, 14. oktobra 2018, na Trgu sv. Petra, ki ga je napolnila množica vernikov z vsega sveta.  Skupaj s papežem Pavlom VI. so bili za svetnike razglašeni salvadorski nadškof Oscar Romero, mučenec v službi ubogih († 1980), ter dva italijanska škofijska duhovnika, nemška in španska redovnica in 19-letni italijanski delavec. »Vsi ti svetniki,« je rekel papež Frančišek v homiliji, »so vsak na svoj način v življenju izpolnjevali Božjo besedo, brez mlačnosti in preračunavanja, z gorečnostjo.« O svetem papežu Pavlu VI. je dejal, da je “kakor apostol Pavel, čigar ime je prevzel, posvetil življenje Kristusovemu evangeliju … Tudi v stiskah in nerazumevanju je goreče pričeval o lepoti in radosti predane hoje za Kristusom. Danes nas skupaj s koncilom, katerega modri krmar je bil, spodbuja, da živimo našo skupno poklicanost k svetosti: vesoljno poklicanost k svetosti. Ne k polovičarstvu, ampak k svetosti!” Papež je bil prepasan z vrvico, prepojeno z mučeniško krvjo nadškofa Romera, ustreljenega med mašo 24. marca 1980, v rokah pa je imel škofovsko palico s Križanim, ki jo je uporabljal sv. Pavel VI. in za njim sv. Janez Pavel II.

PRVI PAPEŽ V NOVEM SVETU
Po uničujočem viharju druge svetovne vojne je bila ustanovljena Organizacija združenih narodov (OZN), katere namen in naloga je ohranjevati svetovni mir in varnost. Za njen rojstni dan velja 24. oktober 1945. Ob dvajsetletnici je njen tedanji glavni tajnik U Tant Situ (1909–1974), po veri budist iz Burme, povabil papeža, naj bi s svojim prihodom počastil ta jubilej.  Papež Pavel VI. je njegovo povabilo sprejel. Od takrat je ves svet pričakoval trenutek, ko bo prvi papež stopil na ameriška tla – tla novega sveta. Na praznik sv. Frančiška Asiškega, velikega oznanjevalca vesoljnega bratstva, 4. oktobra 1965, se je na ulicah New Yorka zbralo nad 5 milijonov ljudi, da vidijo moža v belem. V tej množici so bili ljudje vseh veroizpovedi in ljudje brez vere, ljudje vseh slojev, vseh ras. Ves televizijski program te velike in mogočne dežele je spremljal vsak korak moža, ki ni milijonar, niti veliki državnik ali izreden znanstvenik. Na milijone ljudi v ZDA in več sto milijonov po vsem svetu, je spremljalo tistega, ki ga mi imenujemo sveti oče. Pritegnila jih je velika moralna moč človeka, ki ga je Bog postavil za vodnika svoji Cerkvi.
Najdaljši delovni dan papeža Pavla VI., ki je trajal 30 ur, se je pričel nekaj pred peto uro zjutraj s poletom z rimskega letališča Fiumicino. Naslednje jutro (po ameriškem času) je njegovo letalo pristalo na letališču Kennedy v New Yorku.  Papež je pozdravil novi svet: »Pozdrav tebi, Amerika, prvi papež, ki stopa na tvoja tla, te blagoslavlja z vsem srcem. Ponavlja isto dejanje kot Krištof Kolumb, ki je v to blagoslovljeno zemljo zasadil križ …  Naj križ blagoslova, ki ga mi delamo nad tvojim nebom in nad tvojo zemljo, zavaruje darove, ki ti jih je Kristus dal, in naj jih ohrani zate: mir, slogo, svobodo, pravico in nad vse gledanje na življenje v upanju nesmrtnosti.«  Na 40 kilometrov dolgi poti z letališča v središče mesta so papeža pozdravljale navdušene množice. Po kratkem oddihu v rezidenci kardinala Spellmana se je romar miru v hotelu Waldorf Astoria srečal s predsednikom ZDA Lyndonom Johnsonom.  Od tam je odšel v Stekleno palačo, sedež OZN, glavni cilj tega mirovnega poslanstva.

KLIC PO MIRU IZ STEKLENE PALAČE
Glavni tajnik U Tant je vodil papeža po hodnikih skozi sobo za premišljevanje in molitev v dvorano generalne skupščine, kjer so ga čakali delegati 116 držav članic.  Po svojem pozdravu in tudi v imenu koncilskih očetov je imel dolg govor, ki so ga vsi poslušali v grobni tišini.  »Dolgo smo že na poti, za nami /Cerkvijo/ je dolga zgodovina. Prihajamo z željo po dialogu z vsem svetom, kot nam je bilo naročeno: “Pojdite in ponesite veselo oznanilo vsem narodom sveta.” Vi predstavljate vse narode sveta. Poslušajte besedo, ki je resna in slovesna … Čutimo, da smo glasniki mrtvih in živih; mrtvih, ki so padli v strašnih minulih vojnah in si želeli sloge in miru na svetu; živih, ki so te vojne preživeli in zavračajo tiste, ki bi jih skušali ponoviti; in še drugih živih, ki gledajo v prihodnost z zaupanjem, mladih sedanjega rodu, ki upravičeno sanjajo o boljšem človeštvu. Smo tudi glasniki ubogih, brezpravnih, trpečih, tistih, ki hrepenijo po pravici, po dostojanstvu življenja, po svobodi, po blaginji in napredku. Ljudstva gledajo na Združene narode kot na zadnje upanje sloge in miru.«
V nadaljevanju govora je papež nakazal pravila za uspešno delovanje svetovne organizacije: sodelovanje – eni z drugimi; enakopravnost – ne eni nad drugimi; slovesna zaobljuba – nikoli več eni proti drugim. »Obstajate in delujete, da združujete narode, da povezujete države … Ste most med ljudstvi. Lahko bi rekli, da vaša vloga na neki način odseva na svetnem področju, kar hoče biti naša katoliška Cerkev na duhovnem področju: enotna in vesoljna … Nihče se kot član vašega združenja ne se povzdigovati nad druge … Ne moremo biti bratje, če nismo ponižni … Zdaj je naša beseda dosegla višek – od nas pričakujete besedo, ki ne more biti drugačna kot nadvse resna in slovesna: nikoli več eni proti drugim, nikoli, nikoli več! Predvsem s tem namenom se je rodila Organizacija združenih narodov: proti vojni in za mir! Ni treba veliko besed, da potrdimo ta vzvišeni namen vaše ustanove. Dovolj je omeniti, da kri milijonov ljudi ter silno in nezaslišano trpljenje, nepotrebni poboji in grozovite ruševine potrjujejo pogodbo, ki vas povezuje s prisego, ki mora spremeniti prihodnjo zgodovino sveta: NE VEČ VOJNE, NE VEČ VOJNE! MIR NAJ VODI USODO NARODOV IN VSEGA ČLOVEŠTVA! … Veste da se mir gradi ne samo s politiko in z ravnotežjem moči in interesov, ampak z duhom, s pobudami, z delom za mir … Če hočete biti bratje, naj pade orožje iz vaših rok. Ni mogoče ljubiti z uničevalnim orožjem v rokah!« je dejal z rotečim klicem. »Miru ni mogoče graditi brez doslednega spoštovanja temeljnih človekovih pravic in upoštevanja duhovnega, Božjega v človeku. Gre predvsem za človeško življenje in človeško življenje je sveto, nihče naj si ga ne drzne skruniti. Spoštovanje življenja tudi kar zadeva problem rodnosti: poskrbeti morate, da bo dovolj kruha na mizi človeštva, ne pa podpirati umetno načrtovanje rojstev, da se zmanjša število povabljenih na gostijo življenja … Ta stavba, ki jo gradite, stoji ne le na materialnih in zemeljskih temeljih. Bila bi stavba, zgrajena na pesku. Stoji predvsem na vaši vesti … Danes, v dobi tolikšnega napredka človeštva, je bolj kot kdajkoli doslej potreben poziv na moralno vest ljudi. Nevarnost ne preti ne od napredka ne od znanosti. Če ju znamo prav uporabljati, lahko pomagata reševati številne težke probleme, ki tarejo človeštvo. Resnična nevarnost je v človeku, gospodarju vedno močnejših naprav, ki lahko povzročajo uničenje ali služijo za doseganje najvišjih pridobitev.«
Svoj preroški govor je zaključil z mislijo na svetega Pavla, apostola narodov, čigar ime je nosil. »Skratka, moderna civilizacija mora sloneti na duhovnih načelih, ki jo ne samo podpirajo, ampak tudi razsvetljujejo in navdihujejo. Temelj takih načel pa seveda mora biti vera v Boga. Neznanega Boga, o katerem je razpravljal sveti Pavel z Atenci na Areopagu? Neznanega njim, ki so ga, ne da bi se zavedali, iskali in jim je bil blizu, kot se dogaja tolikim ljudem našega stoletja? … Vsekakor je za nas in za vse, ki sprejemajo, kar nam je o njem razodel Kristus, živi Bog, Oče vseh ljudi.«
Svoj ameriški dan je papež Pavel VI. zaključil s sveto mašo na stadionu Yankee skupaj s 100.000 verniki. Pol ure pred polnočjo po ameriškem času je vzletel čez Atlantik proti Rimu, kjer je pristal 5. oktobra. Ko se je vrnil v Rim, je takoj obiskal koncilsko dvorano in doživel navdušen sprejem. »Moj obisk je bil zelo kratek. Razlog, zakaj sem šel tja, je bil nadvse važen: ohranjanje miru na svetu,« je pojasnil zboru škofov z vsega sveta.

PETDESET LET SVETOVNEGA DNEVA MIRU
»Obračamo se na vse ljudi dobre volje s povabilom, da praznujemo Dan miru na dan sončnega novega leta, 1. januarja 1968. Naša želja bi bila, da bi potem vsako leto to praznovanje obnavljali kot voščilo in obljubo na začetku koledarja, ki meri in kaže pot človeškega življenja skozi čas. Rad bi, da bi mir s svojo pravičnostjo in dobrodelno usmerjenostjo vodil bodočo zgodovino.«  Tako je v svoji božični poslanici leta 1967 zapisal papež Pavel VI. Poslal jo je vsem državnim poglavarjem, “kajti predlog, da prvi dan v novem letu posvetimo miru, nam ni pred očmi kot nekaj izključno verskega, katoliškega. Radi bi, da bi se mu pridružili vsi resnični prijatelji miru, kakor da gre za njihovo pobudo.” Papežev predlog so vsi sprejeli z odobravanjem. Prvo praznovanje Svetovnega dneva miru je bilo 1. januarja 1968 – pred petdesetimi leti. Od takrat papeži vsako leto napišejo poslanico za dan miru, vsakokrat z izbranim geslom, ki kaže neko področje dela za mir. Verne ljudi (vseh verstev) vabijo tudi k molitvi za mir. Papež Pavel VI. je za prvi svetovni dan miru izbral geslo: Mir temelji na medsebojnem spoštovanju narodov, kar je poudaril že v svojem govoru na sedežu OZN 4. oktobra 1965, ko je dejal, da morajo voditelji držav v službi miru delovati ‘eni z drugimi’ in ‘eni za druge’.
Papež sv. Pavel VI. je napisal dvanajst vsebinsko globokih poslanic, v katerih je nakazal uresničljive pobude. Preglejmo jih! 1969: Pravi mir ni mogoč, kjer ni spoštovanja človekovih pravic – Ob dvajsetletnici Splošne deklaracije človekovih pravic, ki so jo Združeni narodi sprejeli 10. decembra 1948, je papež v svoji poslanici poudaril, da je mir mogoč le tam, kjer spoštujejo, branijo in pospešujejo človekove pravice. »Mir podpira pravico, pravica podpira mir.« 1970: Sprava nas vzgaja za mir – Za spravo naj bi se trudili najprej z ljudmi, s katerimi smo v neposredni bližini, nato v življenju različnih skupnosti (družina, sosedje, delovno mesto), ob tem pa moramo vsi delati za spravo med narodi tako, da se bomo vzgajali v medsebojnem spoštovanju. 1971: Vsak človek je moj brat – To geslo kliče k zavesti enotnosti človeške družine. Izginila naj bi kakršnakoli diskriminacija med rasami, kulturami, narodnostmi, družbenimi razredi in verami. Poudaril je, da bi ta resnica kristjanom domača, saj verujemo, da je Bog oče vseh ljudi. 1972: Če hočeš mir, delaj za pravičnost – Geslo povzema misel preroka Izaija: »Delo pravičnosti bo mir« (Iz 32,17). V nepopolnem svetu, kakršen je naš, je sožitje miru in pravičnosti zelo težko uresničljivo. Boj za pravičnost namreč zahteva najprej zmago nad samim seboj, da ne jemljemo drugim, kar jim gre. 1973: Mir je mogoč, mir mora biti mogoč – »Da je mir mogoč, nas uči človeška zgodovina. Dve zadnji svetovni vojni kažeta do kakšnega strahovitega razdejanja pride, če se ljudje spustijo v krvavo obračunavanje … Spoznanje vseh ljudi po zadnji vojni je, da je mir neprecenljiva dobrina.« 1974: Mir je odvisen tudi od tebe – »Mir je mogoč,« piše papež, »če ga sleherni človek hoče imeti in ga ima rad ter vzgaja in oblikuje svojo miselnost za mir … Čeprav bo kdo rekel, da je vpliv posameznika na javno mnenje neznaten, vendarle nikdar ni prazen.« 1975: Sprava je pot do miru – K izbiri tega gesla sta Pavla VI. vodila dva razloga: najprej povezava s svetim letom, ki je razglašalo prenovo in spravo, in mir, ki je sad obojega. V poslanici je poudarjena človekova sprava z Bogom in njegova spreobrnitev. 1976: Pravo orožje miru – Prijeti je treba za pravo ‘mirovno orožje’. Sklicevati se je treba na pravico in spolnjevati sklenjene pogodbe. Podpirati moramo mednarodne ustanove za reševanje sporov, poudarjati moralna načela, ki naj usmerjajo naše življenje. 1977: Če želiš mir, brani življenje – Iz nauka papeža sv. Pavla VI. (ne samo iz te poslanice) je mogoče razbrati tri največje sovražnike človeškega življenja, ki nasprotujejo tudi miru: vojna, splav in lakota. »Življenje in mir gresta skupaj, odvisna sta drug od drugega. Mir razvija življenje, življenje pa daje miru vsebino in cilj.« 1976: Da za mir – ne za nasilje – Nasilje ogroža in uničuje človeška življenja. Prihaja lahko od posameznikov ali od skupin, ki jih vodi želja po gospodovanju. Nasilje stremi po tem, da bi omejevalo pravice drugih oseb ali skupnosti (rasizem, genocid, ekonomsko izkoriščanje). 1979: Potrebna je vzgoja za mir, da pridemo do miru – Geslo je izbral že sv. Pavel VI., ki je 6. avgusta 1978 umrl. V tej njegovi poslanici so kot v nekakšni oporoki povzete vse prejšnje. Bistveno sporočilo: mir je dejansko odvisen od človeka, človek pa je odvisen od vzgoje. Vzgajati za mir pomeni v vsakem človeku vzbujati zavest odgovornosti za mir. 

ČUK, Silvester. Sveti Pavel VI. papež miru. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str 50-57.

gostja meseca

Anita Bergnach Bernjak, učiteljica in pesnica

moj pogled

dr. Uroš Perko: Šport je simptom!

tema meseca

Navijajmo!

Preberite več: Julij 2024

Mene so krstili v katoliški Cerkvi in nisem imel nobene izbire. Sedaj, ko sem odrasel, pa lahko izbiram, kje bom srečnejši. Ko sem začel obiskovati bogoslužje v evangelijski skupnosti, sem prvič občutil neverjetno srečo, Sveti Duh me je napolnil z milostjo. Šele tedaj sem prvič začutil, kako se me je dotaknil Sveti Duh, ki naj bi ga prejel že pri birmi v katoliški Cerkvi. Takrat pa, kljub pripravam in vsemu učenju in dobrim nasvetom in željam staršev in botra, sploh nisem vedel, za kaj gre. Ali sem zaradi tega krivoverec?

Pa še nekaj bi vam rad povedal in lepo bi bilo, če bi objavili tudi uradno stališče Cerkve. Ni mi namreč všeč, da nekateri mislijo, da je samo njihova Cerkev prava, vse druge pa so zmotne in krivoverske. Ko je Jezus izročil apostolom nalogo in jih poslal, naj gredo po svetu in oznanjajo evangelij, jim ni rekel: Zgradite mogočne cerkve, zbirajte v njih ljudi in učite jih moliti v skupnostih po točno določenih obrazcih, spovedujejo naj se pri duhovnikih, uživajte nekvašen kruh ... Rekel je, naj se ljubimo med seboj in obhajamo zadnjo večerjo v njegov spomin, kadar je to potrebno. V evangelijski skupnosti, katere član sem, se to dela enkrat na mesec, ko se lomi kruh in zaužije vino. Vsak dan pa se hranimo z Jezusovim telesom – to je Božja beseda, in pijemo njegovo kri – to je prejemanje Svetega Duha. Kajti človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki mu je dana (prim. Mt 4,3-4). Pisano je tudi, da mora biti škof brez graje, mož ene žene, trezen, razumen, urejen. Svoj dom mora dobro voditi, otroci mu morajo biti podrejeni in ga spoštovati (kako bo sicer skrbel za Božjo Cerkev, če še svojega doma ne zna voditi – prim. 1Tim 3,2-6), v katoliški Cerkvi pa delajo prav nasprotno kot piše v Svetem pismu, se vam ne zdi?

Jože

Vaša vprašanja so zanimiva in vredna razmisleka, žal pa jih je preveč, da bi na vsa lahko podrobno odgovoril. Najprej bi razložil izraz evangelijska Cerkev, ker jo mnogi pri nas enačijo z luteransko ali evangeličansko Cerkvijo augsburške veroizpovedi, ki je najštevilnejša v Prekmurju. V Sloveniji in tudi na Hrvaškem navadno uporabljajo izraz evangelijska (hrv. evanđeoska in ne evangelička) Cerkev za pojem, ki ga uporabljajo drugod, evangelikalna (nem. evangelikale in ne evangelische), kar se nanaša na tiste protestantske cerkvene skupnosti, ki so nastale ob koncu 19. oz. v 20. stoletju in so podobne nekdanjemu anabaptističnemu gibanju, tj. gibanju nekdanjih prekrščevalcev. Očitno ste tudi vi prestopili v eno izmed evangelijskih ali evangelikalnih krščanskih skupnosti, kjer ste bili verjetno ponovno krščeni.

V apostolski Cerkvi poznamo sprejemanje v cerkveno skupnost posameznikov, seveda odraslih, in tudi celih družin, kjer so najbrž tudi otroci prejeli krst v veri staršev (prim. Apd 16,15; 16, 33; 1 Kor 1,14). Pri Judih so prav starši prenašali vero na svoje otroke v družini in v družinski katehezi in so zato že otroke sprejemali v judovstvo, kar sta Marija in Jožef storila tudi za Jezusa (prim. Lk 2,21-24). Globoko vernim krščanskim staršem se je zelo hitro zdelo, da podobno, kot so podarili otroku življenje, ne da bi ga o tem vnaprej vpraševali, prav tako ga morajo dati krstiti v moči lastne starševske vere. Ohranjen je tudi starodavni zapis o obredu krsta katehumenov pri velikonočni vigiliji, kjer je rečeno, da najprej krstijo otroke, nato kandidate za življenje v devištvu (kot npr. v sirijski Cerkvi), nato ženske in nazadnje moške. Seveda pa je krst otrok najprej bil redkost in šele po milanskem ediktu leta 313 pogostejši, splošno se je razširil predvsem po cesarju Teodoziju, ki je leta 392 razglasil krščanstvo za edino verstvo rimskega cesarstva. Krst otrok poznajo vse tri velike zgodovinske krščanske Cerkve: katoliška, pravoslavna in evangeličanko-luteranska.

V vašem vprašanju so nekatere kritike sicer upravičene, druge pa ne zdržijo resnega premisleka, kot npr. 'mogočne stavbe'. Zgodovinske Cerkve (katoliška, pravoslavna, evangeličansko-luteranska, kalvinska) pač imajo svojo zgodovino in tudi svoje stare stavbe, kar je menda normalno. Ko bodo novejše cerkvene skupnosti imele tako dolgo zgodovino, tudi vaša, bodo najbrž imele prav tako stare, pišete 'mogočne' stavbe.

Vse zgodovinske Cerkve imajo tudi molitvene obrazce, prav tako so judje, tudi Jezus, s psalmi (obrazci) častili svojega Gospoda. Ob starih obrazcih (psalmi, očenaš, Jezusova ustanovitev evharistije) pa je bila Cerkev v nekaterih obdobjih bolj, v drugih manj molitveno ustvarjalna.

Glede Božje besede in prejemanja Svetega Duha se v marsičem strinjamo. Pri vas evangelijskih kristjanih se vsak dan hranite z Božjo besedo in s prejemanjem Svetega Duha, pri katoličanih pa z Božjo besedo in prav tako s prejemanjem Svetega Duha predvsem pri vsaki maši (evharistiji). Katoliški kristjani pri vsaki maši beremo Božjo besedo in pri vsaki maši kličemo Svetega Duha na kruh in vino in na zbrano občestvo, na vse vernike (prim. Mt 4,3-4).

O vašem navajanju 1 Tim 3,2-6 moram povedati, da imamo v zgodovini Cerkve različne tradicije. Že 2. januarja se Cerkev spominja sv. Gregorja Nazianškega (starejšega), škofa, moža sv. None (5. avgust), ki sta imela troje otrok in jih vse častimo med svetniki: hčer sv. Gorgonijo (9. december) in sinova sv. Gregorja Nazianškega ml. (cerkveni učitelj) (2. januar) in sv. Cezarija. Katoliški škofje so na 2. vatikanskem cerkvenem zboru pohvalili poročene duhovnike v vzhodnih katoliških Cerkvah, kar pomeni, da vzhodne katoliške Cerkve imajo tudi, podobno kot pravoslavne, poročene duhovnike. Najbrž vam je znano, da tudi nekatere protestantske Cerkve in cerkvene skupnosti zelo cenijo neporočenost "zaradi božjega kraljestva" (Mt 19,12). Najbolj znani sta ekumenska meniška skupnost v Taizéju in protestantska skupnost Marijinih sester v Darmstadtu.

Zdi se mi, da vaši ugovori izražajo pomanjkljivo poznavanje katoliške Cerkve, ki kot pravoslavna Cerkev s sedmimi zakramenti časti Gospoda in veruje, da Gospod z zakramenti posvečuje vernike. Zdi se mi škoda, da je reformacija odpravila zakramente, razen krsta in svete večerje. Upam, da bo prišel čas, ko bodo Cerkve in cerkvene skupnosti, ki so izšle iz protestantizma, ovrednotile 1500-letno tradicijo starejših krščanskih Cerkva glede sedmih zakramentov.

Kvašeni in nekvašeni kruh pa res ni noben problem, čeprav so o tem bile v zgodovini žal različne večkrat drobnjakarske ali celo nesmiselne polemike. Spoved (sprava, pokora) temelji na Kristusovi velikonočni postavitvi zakramenta odpuščanja grehov: »Katerim grehe odpustite ... « (Jn 20,22-23). Žal tukaj ni prostora za razlago. Naj samo navedem misel Rogera Schutza, kalvinskega pastorja, celibaterja in ustanovitelja taizéjske skupnosti, ki glede spovedi pravi: »Izpovemo se Gospodu nebes in zemlje v navzočnosti človeka, ki je pooblaščen za to.« Sveti pisatelji Cerkve imenujejo zakrament spovedi oz. sprave »druga deska odrešenja, ponujena tistemu, ki je po krstu doživel brodolom«. Starodavni pisatelj sv. Ambrož pa pravi, da ima Cerkev "tako vodo kot tudi solze: krstno vodo in solze pokore". Ali lahko trdite, da ne boste nikoli težko grešili, saj je grešil tudi apostol Peter in toliki drugi kristjani, in da zato ne boste nikoli potrebovali "druge deske odrešenja" in "solz pokore", ko smo pa včasih tako nebogljeni?

Na 2. vatikanskim cerkvenem zboru in v pokoncilskih uradnih dokumentih je katoliška Cerkev tako na široko odprla vrata vetju Svetega Duha (papež sv. Janez XXIII.), da je ob uradnih poudarkih v njej dobil domovinsko pravico tudi cerkveni tok ali gibanje, ki ga pri nas imenujemo Prenova v Duhu.

Kot katoliški kristjan sem prav hvaležen Svetemu Duhu, kako močno je v zadnjih sto letih vel v katoliški Cerkvi, da je imela pogum sprejeti različne poudarke drugih Cerkva, na katere je bila v nekaterih zgodovinskih obdobjih premalo pozorna. Od protestantov, evangeličanov in drugih je s hvaležnostjo sprejela vrnitev k ovrednotenju Svetega pisma, katerega prevod so tudi Slovencem prvi oskrbeli protestanti. Danes ima katoliška Cerkev po svetu številna zelo kvalitetna izobraževalna središča, ki se ukvarjajo s proučevanjem Svetega pisma in z uvajanjem v branje in razumevanje Božje besede.

Papež Frančišek nenehno poudarja pomembno udejanjanje načela 'Ecclesia semper reformanda', Cerkev se mora stalno spreobračati. Prav v tem čutim posebno veselje nad mojo katoliško Cerkvijo, saj jo nenehno spreobračanje približuje Kristusu, ki je ustanovil eno samo Cerkev. Menim, da velja za vse Cerkve in za vse cerkvene skupnosti, da se moramo stalno spreobračati, saj bomo lahko samo tako pristno oznanjali Kristusovo veselo oznanilo. Nobena Cerkev in cerkvena skupnost ni tako duhovno bogata, da se ne bi imela kaj od druge naučiti, in nobena tako revna, da ne bi imela drugi kaj dati. To spoštljivo načelo nas lahko približuje drugega k drugemu in vse h Kristusu, kar pa zahteva od vseh kristjanov in vseh krščanskih Cerkva in cerkvenih skupnosti skromnost in pripravljenost za nenehno spreobračanje.

ŠKAFAR, Vinko. (pisma). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 6, str 74.