Eden od saških kraljev bi se moral odpovedati prestolu, da bi pomiril upor. Po končani bitki je v veži tistega dela gradu, kjer je trenutno bival, prižgal svečo in razglasil, da bo vsem, ki so se mu uprli, oprostil, če odložijo orožje, in prisežejo, da mu bodo podložni. Ta ponudba pa velja samo do takrat, dokler ne ugasne sveča ...

Nebeški Oče ravna podobno. Sveča je naše življenje ...

Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2016), 31.
v knjigi: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 54.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

(ob smrti Mance Košir poobjavljamo pogovor z njo iz decembrske številke Ognjišča 2023)

“Kdor čuti bližino ljubečih ljudi in Boga, ga je zagotovo manj strah”

- Konec novembra je bil v Ljubljani knjižni sejem. Ko v našem času govorimo o knjigi, se soočamo z dejstvom, da jemljejo čas za branje sodobni mediji. Številni strokovnjaki danes opozarjajo na zasvojenost z ekrani. Kako vi gledate na dejstvo, da danes vse več ljudi bere in prejema informacije samo na spletu in družbenih omrežjih?
Sem analogni tip človeka, celo telefon imam na tipke, povsem zadostuje za pošiljanje sms in pogovor, česa drugega ne potrebujem. Imam 75 let in sem srečno upokojena, zato mi ni treba biti vpeta v digitalni svet, ki jemlje čas najbistvenejšemu: našim medsebojnim odnosom. Da premnogi raje gledajo v ekrane kot drugemu v oči, to me še bolj skrbi kot dejstvo, da smo Slovenci po raziskavah slabi bralci in še slabši kupci knjig.

- Več desetletij ste predavali o novinarstvu. Kako gledate na informacije, ki jih danes posreduje internet? Biti morajo kratke, z udarnimi naslovi ...
Informacije pač morajo biti take, da jih večina ljudi razume, jih celo zmore prebrati. Kapitalu ustreza, da tem informacijam ljudje tudi verjamejo, zelo negujejo marketinške veščine in vedno nove atraktivne oglaševalske prijeme. Zato bi se midva, spoštovani kolega, pravzaprav morala pogovarjati o potrebi po drugačni ureditvi sveta, ki povedanega ne bi potrebovala, ker bi se osredotočala na človeka in njegove resnične potrebe. Ljudje ne potrebujemo večine tega, kar nam ponujajo raznorazni vplivneži vseh sort. Zares potrebujemo pravno državo, urejeno javno zdravstvo in odlično javno šolstvo, socialno varnost in družbeno solidarnost s posebnim poudarkom na ranljivih skupinah. Mar ne govorimo kar naprej o otrocih, a njim ne damo priložnosti, da bi povedali svoje? Koliko pri reformi šolstva politika posluša glas učiteljev, ki res največ vedo o šolstvu? Ali pri načrtovanju zdravstvenih reform zares upoštevajo položaj in glas pacientov? Da ne govorim, kako so na rob odrinjeni stari in bolni, celo ljudje, ki nas najbolj potrebujejo – umirajoči? Samo za ilustracijo. Slovenija bi na število prebivalcev po evropskih normativih potrebovala pet hiš hospica. Imamo pa samo eno in še ta po mnogih letih obstoja sploh nima koncesije! Sramota!

- Kje je prostor za poglobljeno branje, za celostno informacijo?
Ta prostor k sreči vedno obstaja. Slovenija ima odlično razvito mrežo knjižnic, kamor se lahko sleherni zateče po duhovno hrano vrhunske kakovosti! Šolski sistem se vse bolj posveča formalizaciji, digitalizaciji in drugim -izmom, ampak imamo še vedno veliko odličnih učiteljic in učiteljev, ki prižigajo lučke radovednosti v učencih, in tako tudi s skupnim – poudarjam skupnim, saj če učitelj sam ne bere rad, ne bo mogel otrok okužiti z bralnim virusom – branjem gradijo najbolj trdne temelje za humano družbo in kritičen, samostojen um. Celostna informacija je ideal, ki se mu lahko bolj ali manj približujemo ali pa smo od njega močno oddaljeni. Zato je razgledan, odrasel človek primoran posegati po različnih virih informacij, predvsem po kakovostnem tujem tisku, ki je – to pa je dobrobit spleta – dosegljiv tudi prek interneta. In pomembno je še nekaj: gledati okoli sebe, pozorno opazovati, se pogovarjati z različnimi ljudmi, pa bodo informacije veliko bolj celovite, kot če smo vezani le na en in isti ustaljen množični medij.

- Najbrž je laže manipulirati z ljudmi, ki dobivajo samo površne informacije?
Kajpada! Ovce so pač preprostejše za pašo kot svojeglave koze ...

- Knjiga prinaša poglobljeno, celostno, globljo informacijo. Gotovo je nenadomestljiva pri duhovnem poglabljanju. Kakšen pomen ima knjiga na poti k Bogu in kakšnega pri ohranjevanju tega stika?
Knjiga je temelj izobrazbe in svete knjige so temelj vere. Že nekaj časa se urim v pisanju pridig zase, saj mi je Sveto pismo velik vir navdiha. Vedno znova sem presenečena, da mi Bog govori tako aktualno, prav za danes in prav za mojo dušo! In vedno tudi kaj drugače razumem, sem na kaj bolj pozorna, kot sem bila pri branju pred časom. Izvolite za okus odlomek pridige, ki sem si jo pravkar napisala za jutrišnjo nedeljo (12. novembra): Zame pa je zanimiv tudi stavek, o katerem nisem nikoli premišljevala, danes pa se mi zdi vreden pozornosti: »Verjetno ga (olja) ne bo dovolj za nas in vas. Pojdite raje k prodajalcem in si ga kupite!« Budni namreč znajo razločevati med nujnim (imeti dovolj olja) in usmiljenjem (dati drugemu, kar prosi, ker je sam pozabil). Znajo videti, kar je naše – naša odločitev in posledice te odločitve – in posledice odločitev drugih, ki niso naša zgodba, ampak njihova, zato lahko mirno zavrnemo njihove prošnje. Znati reči NE, znati postavljati meje, to je velika reč, ki ne prihaja iz usmiljenega srca, temveč iz budnega uma. Kar je najbolj zanimivo, je to, da nas v resnični budnosti spremlja in vodi Njegova roka, zato se lahko naslonimo na absolutni Mir in neskončno Ljubezen. Brez te Milosti bomo težko budno, čuječe, sočutno in ljubeče hodili skozi življenje. Komur Bog daruje in ta njegov dar sprejema, tega Bog pozna. »Poznam te, ti si moj prebujeni sin, ti si moja budna hči in nič ti ne manjka.« Amen.

- Vi veliko berete. Veliko knjig duhovne vsebine. To je toliko bolj nenavadno, saj ste se duhovnosti približali kot odrasla. Kakšna je bila ta pot? Kaj vas je nanjo nagnilo? Kdo so bili »smerniki«, kažipoti na tej poti?
No, ta je pa dobra, da sem se duhovnosti približala šele kot odrasla, le kje ste to pobrali? Bila sem hrepeneč otrok, ko sem deklica prebrala roman Andrea Gida Ozka vrata, sem celo rekla, da bom nuna! Moja maturitetna naloga je imela naslov Razvoj religije v Indiji in takrat sem imela za duhovnost že zelo odprto srce. Prva seminarska naloga, ki sem jo napisala na fakulteti, je imela naslov Pojem smrti pri budizmu, hinduizmu in džainizmu. Kogar tako zelo zanima smrt, kot je mene že od nekdaj, ta je zaznamovan z duhovno razsežnostjo. Res pa sem se krstila šele leta 1990, da bi se v svoji kulturni domovini poklonila Presežnemu na način, ki je tu običajen. Da se je to zgodilo, ima veliko zaslug ljubi prijatelj, duhovni mentor, tudi boter, čudovit pesnik Rafko Vodeb, duhovno sopotništvo s pisateljem Marjanom Rožancem in takratno partnerstvo z enim najpomembnejših sociologov religije Thomasom Luckmannom, s katerim sva debatirala o religiji, posebej krščanstvu, ure in ure ...

- Nepozabna se mi zdi vaša izjava Tarasu Kermaunerju, kako deluje Bog in kako hudič.
Taras Kermauner mi je pred smrtjo pisal pismo, v katerem se je opravičil za svoj nekorekten odnos do mene. Napisal mi je, da je bil ljubosumen, ker sem se tako zavzeto pogovarjala z Rožancem o Bogu, da on ni bil več edinstven v teh diskusijah, hehe ... Ko me je Tarči, kot smo mu rekli, enkrat jezno vprašal: »No, če toliko veš o Bogu, pa mi povej, kakšna je razlika med Bogom in hudičem?« In jaz sem mu zabrusila en dva tri: »Bog povezuje, hudič pa ločuje.« Kot vidite, ima slednji na Slovenskem veliko dela, saj ni in ni konca polarizacij, deljenja na vaše in naše ...

- Človek se z leti spreminja. Vi poudarjate, da z leti začne gledati bolj na bistveno, da odpadejo druge stvari. Kaj odpada? Kaj ostane?
Na to najkrajše odgovori moja srčnica iz zadnje pesniške zbirke – pravkar so jo izdali v prevodu pri krasni dunajski založbi, hura! – s tem naslovom:

KAJ OSTANE
Kaj odteka skozi prste časa,
ko mineva vse?
 
Kaj ostane v drobni, krhki dlani,
ki je izpustila čas in svoje bivanje?
 
Kristal spomina. In sled Ljubezni,
ki potuje iz roda v rod in je edina Pot.

- Kaj pa odpade, ko človek gleda smrti v oči? Vi ste bili prostovoljka v hospicu. Videli ste ljudi, ki so se poslavljali. Kaj jim je bilo takrat pomembno?
Odpadejo vse maske, vsi nazivi, vse materialno, ostane le Ljubezen. Ljubezen, ki smo jo sami živeli in je doma v našem srcu, ljubezen drugih do nas in Ljubezen, ki je Bog, saj je Bog Ljubezen, kot verjamem sv. Janezu. In zato vem, da je Ljubezen močnejša kakor smrt.

- Cenite življenje, tako pravite. Je to tudi posledica dela v hospicu? Zakaj ga cenite? V čem vidite nevarnost evtanazije?
Da imam tako zelo rada življenje, je posledica marsičesa. Imate pa prav, da je v veliki meri posledica dela v hospicu, saj je smrt postala moja največja učiteljica Življenja. Toplo priporočam v ogled moje pričevanje o tem na TED X, napisala sem več člankov na to temo, tudi knjiga dopisovanj s čudovitimi ljudmi, med katerimi je najin skupni prijatelj p. Karel Gržan, Darovi minevanja, ponatisnjena je v žepnici in je je še nekaj na zalogi. Gotovo ima pri mojem veselju do življenja zelo pomembno vlogo družina. Imela sem čudovita starša, in rasla sem z dvema starejšima bratoma, kar me je močno okrepilo za življenje, hehe ... Da imam dva otroka, to je največja Milost, za katero se zahvaljujem sleherni večer, ko opravljam svoje zahvalnice za to, kar mi je darovano. In moji trije vnuki, pa to so čudeži! Vnuk je za moj rojstni dan, ki sem ga imela marca, premišljeval, kaj bi mi podaril. Poklonil mi je izvirno darilo, res! Vsako nedeljo mi napiše pesem, torej mi jih je napisal že okrog petdeset. Njegove pesmi so polne svetlobe in radosti, za oboje pa da ima veliko zaslug njegova družina in kajpada babica, haha.
Skratka: Življenja nismo ustvarili sami, življenje je Dar. In z darovi je potrebno delati spoštljivo in s hvaležnostjo, mar ne? Jaz nisem svoja lastnina, jaz sem tudi bitje svojih bližnjih in tistih, s katerimi sem povezana. Zahteva po evtanaziji oziroma pomoči pri samomoru je pravzaprav lakmusov papir. Pokazatelj, v kakšni družbi živimo in predvsem v kakšnih odnosih smo. Družba bi morala vsekakor storiti veliko več za dosegljivost paliativne oskrbe, ki jo je na Slovenskem le za vzorec, kar pomeni, da večini ni dosegljiva. Zato pa je ljudi upravičeno strah bolečin in trpljenja! A tiste, ki imamo tople medosebne odnose, ki čutimo bližino ljubečih ljudi in Boga, je zagotovo manj strah. In še nekaj je pomembno. Kdor se zaveda, kaj je res pomembno v življenju: hvaležnost, znati prositi in sprejemati, znati odpuščati, živeti ustvarjalno in radostno, bo ob koncu življenja čutil izpolnjenost in ga ne bo pestila žalost, da je živel zaman.
Prav v hospicu sem videla presunljive zgodbe, ko se je polnost življenja in lepih odnosov zgodila v poslednjem času. Imeli smo osebo, ki je že bila naročena na evtanazijo v Švici, pa ni več mogla odpotovati, ker ji je bolezen to preprečila. Kakšna milost, da sem jo spremljala! Z njo sem se veliko pogovarjala, bila sem tudi ob njej, ko je izdihnila. Nekaj dni pred smrtjo mi je rekla: »Manca, kakšna sreča, da nisem mogla v Švico. Kajti ti zadnji trije meseci so bili najlepši čas v mojem življenju.«

B. Rustja, Moj pogled, v: Ognjišče 12 (2023), 38-40.

»Aforizmi so moj glavni odgovor na to, da strašno trpim, ker resnice ni. Vse življenje govorim tisto, kar mislim, da je prav, in že to je narobe. Še vedno! Pri nas je to še vedno prepovedano. Na Slovenskem je tisti, ki govori resnico, sovražni propagandist. Družba se ne spremeni v enem dnevu ali po enih volitvah, ampak se mora spremeniti vse tisto, kar je v ljudeh, v njihovih glavah. Metode partije so pri nas postale mentaliteta. Ljudje bodo morali pogruntati, da so v življenju druge reči pomembne. Pa tudi, da je pomembno, da človek ohrani čist obraz. Obraz, ki ni lažniv. Partija je ustvarila lažnivo družbo ... Morala je kompletno na psu, etika pa ne zaživi s spremembo režima, ampak nastane z vzgojo in samovzgojo ... Sem strog do Cerkve, ampak vem, da je krščanstvo ljudi učilo, kaj ni prav.« Tako je v pogovoru za revijo Sodobnost leta 2005 iskreno izpovedal aforist Žarko Petan; po njegovi smrti, 12. maja 2014, so pogovor ponatisnili.
Žarko Petan je odraščal v razburkanih časih; na sliki s svojo primarno družino.  - Oče je bil podjeten mož, ki je kupil znano mariborsko kavarno Astroia, od tod tudi navdih za scenarij za film Kavarna Astoria. - V kavarni na Dunaju.  

ŠOLANJE V CERKVENIH ZAVODIH NA HRVAŠKEM
Žarko Petan se je rodil v Ljubljani 27. marca 1929, v letu velike svetovne krize. Mati, Slavka Mermolja, je bila iz Sela na Vipavskem, oče Josip pa Štajerec, uspešen poslovnež. Ko je imel tri leta, se je družina preselila v Zagreb, kjer je oče vodil Veliko kavarno na Jelačićevem trgu. V glavnem mestu Hrvaške je končal osnovno šolo, potem ga je oče skupaj s šest let starejšim bratom Bogušem poslal v Senj. Stanovala sta v strogem privatnem zavodu. Pred vojno je oče kupil kavarno in hišo v Mariboru. Družina se je preselila tja, Žarko pa je ostal v Senju. Ko so 1941 prišli Nemci, so očetu kavarno vzeli. Oče je zbežal v Ljubljano, mati, ki je imela italijansko državljanstvo, pa je s sinovoma odšla v Zagreb. Po propadu Italije leta 1943 je z Bogušem odšla v Trst, Žarka pa so dali v internat šolskih bratov. Pokrovitelj tega cerkvenega zavoda je bil nadškof bl. Alojzij Stepinac. »Enkrat na teden smo hodili k maši v njegovo kapelo. Kot človek je bil odprt. V središču mesta je bil urad za Jude, kjer so kupovali zvezde, ki so jih morali nositi našite na obleki, in so bile drage. Nekoč sem videl tam nadškofa Stepinca, kako plačuje Judom te zvezde.« Po vojni so se vrnili v Maribor, tam je oče dobil nazaj kavarno, a kmalu so jo nacionalizirali komunistični oblastniki, kar ga je zelo potrlo. Žarko je v Mariboru končal srednjo šolo, nato pa je študiral ekonomijo na željo očeta, ki je upal, da mu bodo kavarno vrnili. Na Ekonomski fakulteti v Ljubljani je diplomiral leta 1957, potem pa je šel na igralsko akademijo (AGRFT), kamor ga je vleklo srce. Leta 1977 je tam diplomiral iz gledališko-radijske režije. Leta 1959 ga je vojaško sodišče v Beogradu »zaradi klevetanja države in vohunstva« obsodilo na sedem let zapora, a so ga leta 1961 zaradi pomanjkanja dokazov oprostili. »V beograjskem zaporu sem želel pisati, a nisem imel papirja. Tako sem začel v možgane zapisovati aforizme, ki so kratki in sem jih zapomnil.«
Bil je predan teatru, režiral je 114 gledaliških predstav. - Z ženo Vero.


»PO POKLICU SEM GLEDALIŠKI REŽISER«
»Če me vprašajo, kaj sem po poklicu, odgovorim: gledališki režiser. V svojem življenju sem počel marsikaj, ampak največ sem delal v teatru.« Gledališču se je zapisal z vsem srcem. Kot gledališki režiser je z majhnimi presledki delal od leta 1955 do leta 1994; enaindvajset let je bil redno nastavljen v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL). Bil je eden od ustanoviteljev gledališke skupine Oder 57. Režiral je v skoraj vseh slovenskih gledališčih, številnih jugoslovanskih ter v nekaterih tujih. V štiridesetih letih je režiral 114 predstav. Svojo poklicno pot režiserja je začel kot asistent Bojana Stupice pri njegovih predstavah v ljubljanski Drami. Svoj poklic je povzel v aforizem: Režiser je v gledališču bog, ampak igralci so na žalost ateisti.
Pred tem se je preživljal z novinarstvom; »preskok iz novinarstva v literaturo« je bil zanj nekaj samoumevnega. »Rekel bi, da se sploh nisem zavedal, da sem zajadral v literaturo. Satire sem pisal, kot bi pisal reportaže ali intervjuje.« Njegove humoreske in zlasti satire, ki jim je bil zvest do konca, so bile vedno vezane na aktualno problematiko. Posvečal se je tudi pisanju za otroke: prva knjiga je imela naslov Pravljice za Jasmin in jo je posvetil hčerki Jasmini, »pobudnika« za tri nove otroške knjige sta bila Jasminina dvojčka Jaka in Grega. Za otroke je napisal številne radijske igre. Seznam njegovih knjig je zelo dolg. Aforizem: Eni so izdali vero v Domovino in si polnili žepe, jaz sem izdajal knjige in polnil knjižne police.
Kmalu po osamosvojitvi je bil dve leti in pol generalni direktor RTV. »Te nelahke naloge sem se lotil resno, z ambicijo, da bi kaj spremenil. Žal mi razmere niso bile naklonjene. Najprej so me že po šestih mesecih odstavili, ustavno in vrhovno sodišče sta me vrnila na položaj generalnega direktorja, potem se mi je stolček ves čas majal, dokler me poldrugo leto pred iztekom niso nasilno upokojili ... Ostaja grenak občutek, da naši ljudje niso še zreli za demokracijo.«
Grob na ljubljanskih Žalah - Tri izmed številnih knjig aforizmov v nemškem in slovenskem jeziku.  - Knjiga Poznal sem jih - izbor vsega najboljšega, kar se mu je v življenju dogodilo: srečanja z izjemnimi posamezniki, pričevanja o dogodkih in prevratih, tako intimnih kot družbenih.  - Karikatura B. Pečarja.

AFORIZEM JE DUHOVITA RESNICA
Žarko Petan je doma in v tujini najbolj prepoznaven po svojih aforizmih. Do leta 2003 je izšlo 14 samostojnih knjig aforizmov v nemščini, v slovenščini pa 16. Prvo knjigo v nemščini je leta 1979 izdala založba Styria iz Gradca. Naslov: S prazno glavo se laže kima. »Vsi aforizmi, ki jih napišem, so resnični, kajti vedno pišem o stvareh, ki jih poznam.« V slogu aforista pravi, da imamo »srečno« državo: »Ker je komplicirana, obstaja veliko problemov in posledično tem za aforizme.« Kaj ga pri pisanju vodi, je povedal z aforizmom: Resnici sem pogledal v oči in videl, da mi je pomežiknila.
Aforizem je zelo stara književna zvrst; poznali so jo že v antiki, pozneje pa so jo oživili in ji dali filozofsko vsebino francoski moralisti. V aforizmih, ki so bujno cveteli v socializmu, sta se modrost in filozofija umaknili kritični udarnosti. Odmevne satirične in sarkastične aforizme so pod komunizmom pisali Čehi, Poljaki, Rusi/Sovjeti. Najbolj znan je poljski satirik Stanisław Jerzy Lec (1909–1966) s svojimi »eksplozivnimi« aforizmi v knjigi Nepočesane misli (1957). Žarko Petan je kot aforist svetovno znan. V nemški enciklopediji Brockhaus so pod geslom aforizem navedeni številni tuji in nemški avtorji aforizmov, kot edini v nekdanji Jugoslaviji je med njimi prav on. Povodov za pisanje aforizmov je imel vedno dovolj. Njegovo popotovanje in iskanje resnice se je končalo 2. maja 2014. »Tudi na pogrebu na ljubljanskih Žalah,« je zapisal p. Edvard Kovač, »smo poslušali njegove aforizme in pred nami je zasijal njegov smejoči in muzasti obraz.«

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2024), 42-43.

Maja je veliko prvih obhajil pa tudi birm, krstov in porok. Za čas zakramentov imamo pri Ognjišču letos bogato izbiro daril z vsebino. Prelistajte priložen katalog in izberite ter naročite. Mnogi nabavljate darila ob prejemu zakramentov pri nas. Hvaležni smo vam za vašo zvestobo.

Ker pa je čas birm in obhajil tudi čas razmisleka o obleki, v temi meseca pišemo o teologiji stila oblačenja. Kako je lahko stil oblačenja nekaj teološkega? Na videz dve povsem ločeni zadevi Agata Hren poveže in gradi sporočilo: ne gre za modo, gre za poudarjanje edinstvenosti vsakega človeka z izbiro oblačil.

Za gosta meseca smo povabili prof. Tomaža Simčiča. Osvetlil nam bo ozadje papeževega obiska v bližnjem Trstu ter spregovoril o zgodovini in pomenu krščanskega družbenega nauka.

Narodna in univerzitetna knjižnica nosi svoje ime od leta 1945, njeni začetki pa segajo vse v leto 1774, tako da letos obhajamo 250-letnico te nenadomestljive knjižne zakladnice našega naroda. Ob tej priložnosti smo pripravili izčrpen zapis, da lahko dodobra spoznamo to ustanovo in njeno poslanstvo skozi čas. 

V Marijinem mesecu maju se še bolj zatekamo k Božji materi Mariji. Podoba Marije z Jezusom v naročju je podoba sočutnega objema, nekaj, po čemer vsi hrepenimo. Zato v tokratni številki dajemo tudi nekaj več poudarka temu, kako se lahko v različnih trenutkih v molitvi obračamo na nebeško mater Marijo, ki je vir in izvir sočutja. Po Marijinih stopinjah romamo v Jeruzalem, k žalostni Materi Božji.

Kot že rečeno, je maj tudi mesec porok: svoj pogled na poročno fotografijo, izbiro poročnega fotografa in svojo še kratko, a izjemno uspešno poslovno pot z nami deli Neža Cerkovnik, mlada poročna fotografinja. Preberite in prispevek ponudite v branje tudi svojim mladim.

Sodobni, precej vase zagledani človek se hitro ujezi. Hitro pridejo situacije, pri katerih se tak posameznik čuti ogrožen, oviran, prizadet … In sledi izbruh jeze. Na žalost je tega v današnjem času veliko. Zato je zelo dobrodošlo, da poleg vse energije, ki jo sodobni človek vlaga v svojo podobo, posveti nekaj razmisleka tudi svoji jezi – nenazadnje je obvladovanje jeze pomembna krepost, ki koristi posameznikovemu telesnemu zdravju, duševnemu blagostanju in njegovim odnosom z drugimi ljudmi. O tem več v članku o psihologovih spodbudah na temo obvladovanja jeze. 

Ne glede na to, da smo v pomladnih mesecih, ko smo zaradi prebujanja narave tudi sami polni življenja, nadaljujemo pogovor o samomorih. Ta je zapleten in v mnogočem neraziskan fenomen, ki nam vedno znova sproža vprašanja, kako prepoznavati znake samomorilnosti, kako ukrepati, kako ravnati. Hkrati gre za fenomen, ki pušča globoko zarezo v skupnosti, v kateri se zgodi. V drugem delu pogovora o samomorih tokrat več o razlogih za vznik samomorilnih misli in kakšen je moralni ter cerkveni pogled na samomor.

B. Rustja, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 5 (2024), 4.

»Glasba je moj način življenja«

Miran Rudan letos praznuje okroglih štirideset let glasbenega delovanja. V svoji karieri je nanizal številne uspešnice, ki jih poznajo tako starejši kot mlajši. Talentiran glasbenik pravi, da ustvarja glasbo za vse ljudi in da si je za njeno ustvarjanje potrebno vzeti čas.

- Na glasbeni sceni ste že od najstniških let, ravno letos slavite štiridesetletnico glasbenega delovanja. Katero glasbeno obdobje je bilo za vas najbolj rodovitno?
Zdi se mi, da je zdajšnje obdobje najbolj rodovitno.

- Vsaka kariera ima vzpone in padce. Tudi vi ste se pred leti za nekaj časa umaknili. Je bila vrnitev nazaj na sceno težka?
Da. Če bi vedel, da bo tako težko ponovno priti nazaj, se takrat ne bi umaknil z glasbene scene. Je pa res, da šele takrat, ko prideš do dna, se lahko od tam odrineš in povzpneš navzgor. Težko je ponovno prepričati ljudi, vendar prepoznajo, kadar nekaj delaš s srcem.

 - Ko ste se leta 2007 vrnili na glasbeno sceno, so vas vprašali, če mislite, da boste lahko kdaj presegli skladbo Laure ni več. Bi danes lahko rekli, da ste jo?
Pesmi je težko primerjati med sabo. Takšne pesmi, kot je Laure ni več, je težko preseči, prav tako pa je veliko odvisno tudi od obdobja, v katerem je pesem nastala. Za tisti čas, ko še ni bilo socialnih omrežij, prek katerih se lahko pesmi širijo kot požar, je bilo takrat težko, da je prišla pesem do vseh. Ampak Lauri je uspelo. Se mi pa zdi, da je bila Laura premagana. Od leta 2008 ne mine noben moj nastop brez pesmi Na nebo, tako da mislim, da je v tem kontekstu bila Laura premagana.

- Ustvarjanje glasbe se je v zadnjih desetletjih močno spremenilo. Ali sledite trendom, tehnologiji? Vam ta predstavlja izzive, veselje ali vam dela preglavice?
Res je. Sam imam rad spremembe, kljub temu pa rad ohranjam neko rdečo nit. Pri samem nastanku pesmi nam je lahko tehnologija v veliko pomoč, ampak bistveno je potem, kako je pesem slišati v živo na odru. In oder nikoli ne laže.

- Od kod pa črpate ideje za besedila in kako slednja nastajajo?
Ideje črpam iz vsakdanjega življenja. Opazujem in poslušam ljudi okoli sebe, ko grem v trgovino, ko sedim v kakšni kavarni ... in tako dobim idejo, o čem lahko teče besedilo ...

Rak debelega črevesa in danke je tako pri nas kot v svetu eden najpogostejših rakov z visoko obolevnostjo in umrljivostjo. Znanstveniki ocenjujejo, da so za nastanek tega raka v velikem deležu odgovorni dejavniki življenjskega sloga: prehrana, telesna neaktivnost, debelost, alkohol, kajenje.
Z zdravimi življenjskimi navadami lahko okrepimo svoje zdravje in zmanjšamo tveganje za številne druge bolezni, ne le za raka debelega črevesa in danke. O simptomih in znakih raka črevesa in danke smo pisali že v letu 2023.
Ljudje, ki niso izpostavljeni znanim dejavnikom tveganja ali so jim izpostavljeni zelo malo, prav tako lahko zbolijo za tem rakom, zato bi se morali vsi, ki prejmejo vabila na presejalni pregled za odkrivanje raka debelega črevesa in danke, odzvati. Cilj presejalnih programov je zmanjšati tveganje smrti z zgodnjim odkrivanjem raka ali njegovih predstopenj.

KAJ JE ZNANSTVENO DOKAZANO?
Med prepričljive dejavnike, ki povečujejo tveganje za nastanek raka debelega črevesa in danke, sodijo: prekomerno uživanje rdečega, prekajenega, soljenega ali s kemičnimi konzervansi obdelanega mesa, alkoholne pijače, debelost, zlasti trebušna.
Med prepričljive dejavnike, ki zmanjšujejo tveganje za nastanek omenjenega raka, pa uvrščamo zmerno do visokointenzivno vadbo.

ZAŠČITNI UČINEK TELESNE AKTIVNOSTI
O vplivu telesne aktivnosti/vadbe na nastanek raka debelega črevesa in danke je bilo objavljenih veliko študij iz različnih dežel sveta. Iz znanstvenih člankov izhaja, da je tveganje za nastanek raka debelega črevesa pri telesno najbolj aktivnih osebah v primerjavi z neaktivnimi v povprečju manjše za 30–50 %.
Danes je znanstveno potrjeno, da visokointenzivna vadba preprečuje razvoj raka debelega črevesa in danke, kar je potrdila tudi Mednarodna agencija za raziskave rake (IARC).
Največji preventivni učinek vadbe je bil dokazan pri ljudeh, ki so telesno najaktivnejši, manjši učinek pripisujejo osebam s srednjo in nizko telesno aktivnostjo. Preventivne učinke ima predvsem dalj časa trajajoča redna telesna aktivnost. Prav tako so ugotovili, da telesna aktivnost zmanjša tveganje za pojav raka pri prekomerno težkih telesno aktivnih posameznikih, čeprav je zaščitni učinek manjši v primerjavi z osebami z normalno telesno maso. Sedeči način življenja pa je povezan s povečanim tveganjem za razvoj raka debelega črevesa in danke, neodvisno od časa telesne neaktivnosti in telesne mase.

MEHANIZMI, S KATERIMI TELESNA AKTIVNOST VPLIVA NA RAZVOJ RAKA DEBELEGA ČREVESA IN DANKE
Redna vadba zmanjšuje potovalni čas blata v črevesu, kar zmanjša stik nevarnih snovi s črevesno sluznico in možnost poškodbe sluznice.
Ugotovili so, da se med vadbo v črevesju tvori več kratkoverižnih maščobnih kislin (SCFA), predvsem butirata, in protiteles. Povečanje fekalnega butirata ima protirakave in protivnetne lastnosti.
Poleg tega lahko vadba skupaj z zdravo prehrano preprečuje debelost, tako da spremeni sestavo in raznolikost črevesne mikrobiote (bakterije), ki je pomemben predstavnik imunskega sistema v črevesu.
Vadba dokazano deluje protivnetno. Med vadbo se iz mišic izločajo hormonom podobne snovi, ki jim pravimo miokini. Med zelo znane miokine spada protivnetni interlevkin 6 (IL-6), ki v krvi eksponentno narašča po vadbi ter ima v telesu izrazito protivnetno vlogo in krepi imunski sistem. Prav tako pomemben je miokin IL-15, ki vpliva na zmanjšanje trebušne debelosti in s tem na nižje vrednosti kroničnega vnetja nizke stopnje, ki je prisotno pri debelosti.
Redna telesna aktivnost poveča tudi antioksidanti obrambni sistem organizma, kar privede do tega, da je organizem odpornejši na oksidativni stres.

Svit ima 15. rojstni dan

NE ZAVRZITE VABILA NA TESTIRANJE
15. obletnica programa Svit
V Sloveniji že od leta 2009 teče organizirani Državni program presejanja in zgodnjega odkrivanja predrakavih in rakavih sprememb na debelem črevesu in danki Svit. Namenjen je vsem državljanom s stalnim prebivališčem v Sloveniji v starosti od 50 do 74 let. V program so vabljeni vsaki dve leti. Ko vabljene osebe dobijo na dom vabilo, s podpisom potrdijo svoje sodelovanje v programu. Nato prejmejo na dom testni komplet za odvzem dveh vzorcev blata in ju v priloženi ovojnici pošljejo v Centralno enoto za presejanje.

Zakaj Svit?
Preberite poročila Centra za zgodnje odkrivanje raka (CZOR), NIJZ:
Od začetka delovanja programa Svit v letu 2009 do konca leta 2023 je bilo v laboratoriju programa analiziranih več kot 2.306.000 kompletov vzorcev blata, v pooblaščenih kolonoskopskih centrih je bilo pri udeležencih s pozitivnim presejalnim testom izvedenih več kot 136.280 kolonoskopij.
Pozitivni rezultati, dobra prepoznavnost programa Svit in zavedanje, da smo za svoje zdravje najprej odgovorni posamezniki sami, postavljajo višje cilje: doseči želijo 70% odzivnost in zmanjšati razkorak med boljšim odzivom žensk in 11 % slabšim odzivom moških.
- V programu Svit več kot 70 % primerov te bolezni odkrijejo tako zgodaj, da onkološko zdravljenje sploh ni potrebno.
- Več kot 4.100 odkritih rakov debelega črevesa in danke v 15 letih delovanja ter pri več kot 31.700 osebah odstranjene predrakave spremembe – to so ključni poudarki presejalnega programa Svit, ki je v tem obdobju marsikateremu udeležencu rešil življenje.
- Po podatkih Registra raka je sodelovanje v programu Svit zmanjšalo število novih rakov debelega črevesa in danke, ki je trenutno peti najpogosteje odkriti rak v Sloveniji, in ne več drugi, kot pred uvedbo programa Svit.

Odzivnost na program Svit
V program Svit je bilo v 2023 povabljenih dobrih 318.000 oseb, odzivnost na vabila je bila 65 %. Odzivnost je najvišja v kranjski zdravstveni regiji – 68,8 %, najnižji odstotek beležijo v koprski regiji, 61,9 %. Odzivnost v program Svit po letih, zaznamovanih s pandemijo covida-19, zopet raste, a je odzivnost moških nižja od odzivnosti žensk.
Med osebami s pregledanimi vzorci blata je imelo 94,6 % oseb negativen, 5,4 % oseb pa pozitiven izvid presejalnega testa. V okviru programa je bilo opravljenih 9.941 kolonoskopij v 23 pooblaščenih kolonoskopskih centrih po Sloveniji. Presejane je bilo 60,81 % povabljene populacije.

Sodelujte v programu Svit
Cilj programa Svit je med navidezno zdravimi osebami odkriti tiste, pri katerih je velika verjetnost, da bi se iz sprememb na steni debelega črevesa in danke razvil rak, ali ki že imajo začetno obliko raka. Zgodaj odkrito bolezen lahko uspešno zdravimo, z odkritjem predrakavih sprememb pa lahko bolezen celo preprečimo.
Odzovite se povabilu! Moški in ženske v starosti od 50 do 74 let ste v program vabljeni po vnaprej določenem načrtu v obdobju dveh let.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 4 (2022), 72-73.

Zgodba

Brez ene roke
Zaradi poškodbe v prometni nesreči so enajstletnemu dečku morali odrezati desno roko. Zaradi tega je bil tako obupan, da je zavračal vse obiske.
Oče mu je dejal: »Moj prijatelj, profesor, ki predava na univerzi, te bo prišel obiskat.« Sin je brez pomisleka zavrnil obisk: »Nočem videti ne njega ne kogarkoli drugega.«
Toda oče je prijatelja vseeno pripeljal v sobo. Deček je ostrmel, ko ga je zagledal. Profesorju je bingljal prazen desni rokav srajce…
Obiskovalec se je sklonil k dečku in dejal: »Glej, tudi jaz nimam desne roke. Izgubil sem jo, ko sem bil toliko star kot ti, zato vem, kako se sedaj počutiš.«

Misel

Nekaj dni so občutki jeze, brezupa in razočaranja tlačila dečka. Srečanje s človekom, ki je tudi izgubil roko, mu je pomagalo, da se je spremenil. Razorožilo ga je dejstvo, da profesor dobro ve, kako se počuti nekdo, ki je izgubil roko.
Dejansko se zgodba nadaljuje in pove, da se je deček takoj navezal na profesorja in sta se spoprijateljila. Predvsem je po tem srečanju izgubil občutek obupa.

Molitev

Gospod Bog, zavedamo se,
da imajo občutki velik vpliv na nas.
Pomagaj nam,
da bomo njihovi gospodarji, ne pa njihovi sužnji.
Zdi se nam, da ti nismo všeč zaradi naših molitev,
ampak po tem, kako se počutimo med molitvijo.
Mislimo si, da smo svetniki,
ko se počutimo svetnike,
in grešniki, ko se počutimo grešnike.
Najbrž pa je prav narobe res.
Vemo, da se trenutki,
ko ne moremo ukazovati svojim občutkom.
Večkrat nemočni opazimo, da morejo drugi ljudje
bolj nadzorovati svoja čustva, kot to zmoremo mi.
Laže si ukažejo, da jočejo, smejejo, ljubijo, sovražijo.
Okrepi nam razum in voljo,
da nas ne bodo nosila ta čustva.

Iskrici

Naša življenjska drža, naš trud za izboljšanje ali pa obup so močno pogojeni od naših čustev.

Nimamo velikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem.
(Heb 4,15)

Povejmo z zgodbo (Božo Rustja), Ognjišče (2007) 03, str. 64-65.

V dosedanjih pogovorih z dr. Gabrielom Kavčičem smo se dotaknili že različnih področij bioetike, ki zelo konkretno določajo in sooblikujejo naš čas. Gre za tematike vse od spočetja, uravnavanja rojstev, do celotne palete dogajanj v času življenja ter vprašanj v povezavi s smrtjo in umiranjem. Skozi pogovore ugotavljava, kako zaradi hitrega razvoja tehnologij, znanosti in tudi manipulacij z naravo in družbo prihaja do grobih posegov v vrednoto življenja v številnih oblikah in situacijah, vse pod razlago posameznikove absolutne svobode.
Današnja tema pogovora je v paleti bioetičnih vprašanj spet ena bolj delikatnih. Bolečih. Nerazumljivih. Pogovor se je tokrat ustavil ob vprašanju samomorilnosti.

- Kdaj in od kod se je pojavil pojem svetosti življenja kot nečesa, nad čimer sicer nimamo absolutne avtonomije, in je tako obveljalo načelo, da si življenja ne smemo vzeti sami? Greva po razlago precej v Staro zavezo, do Mojzesa in govora na gori? Do Jezusove zapovedi ljubezni do Boga, sebe in bližnjega?
Da človek ne sme posegati po svojem življenju, je bilo zmeraj splošno sprejeto dejstvo. Nekaj logičnega in jasnega. O tem se ni bistveno razpravljalo. Več težav v povezavi s poseganjem v človeško življenje je bilo skozi zgodovino na ravni vprašanja, kdaj smemo poseči po življenju drugega. Popolno prepoved smrtne kazni imamo recimo v Katekizmu katoliške Cerkve šele zadnji dve leti. To jasno kaže, da se je vprašanje jemanja človekovega življenja skozi zgodovino in tudi skozi današnji moderni čas spreminjalo. Za končanje lastnega življenja pa so bile ločnice vedno jasne oziroma bolje rečeno tako jasne, da se o tej temi niti ni toliko razpravljalo. Enostavno se je samomorilno dejanje obsojalo.
Zgodovinski pogled nas mora z religioznega vidika gotovo najprej peljati k Mojzesu. Biblično razumevanje odnosa do lastnega življenja je jasno in izhaja predvsem iz Mojzesove postave ter široko razumljene zapovedi ne ubijaj. Ob tem samo kratek dodatek: ta zapoved je odpirala tudi vprašanje, če koga drugega pa lahko ubijem … Vemo, kako je Stara zaveza predvidevala varovanje življenja v lastnem narodu, in kot je tudi zapisano pri Mojzesu: »Nedolžnega in pravičnega ne ubijaj« (2 Mz 23,7). Na ostala življenja izven lastnega naroda se je gledalo drugače.
O samomorih zasledimo določene razlage pri cerkvenih očetih, recimo pri Tomažu Akvinskem. Glavna prelomnica v razumevanju in posledično obravnavanju samomorilnosti se zgodi pri Freudu in njegovi psihoanalizi. Z njegovimi spoznanji smo začeli razumeti, da so v človeku zelo različne silnice in da se posameznik lahko znajde v različnih bolezenskih stanjih ter psihičnih motnjah. To spoznanje je spremenilo pogled na samomor.
Na splošno lahko rečeva, da je bilo v zgodovini to področje do določene mere bolj v ozadju, saj se je smatralo, da so stvari jasne, in se je vedelo, da streči po lastnem življenju ne predstavlja nič pozitivnega ali dobrega. Sprememba se zgodi v modernem času, ko se je zaradi razvoja in določenega stila življenja samomorilnost zelo močno pojavila v zahodnih in razvitih državah.

- Gledano biblično je velikokrat zaslediti trditev, da je Bog gospodar našega življenja. Kako razumeti to trditev in kakšno razsežnost prinaša v razumevanje našega odnosa do življenja?
Bistveno je razumeti, da je po naši teologiji življenje vedno dar od Boga. Se pa hkrati zavedam problema današnjega časa, ko je zelo težko za razlago teh pojmov uporabljati teološke argumente izven teologije. Različnim ljudem so blizu različni načini razmišljanja, in če nekomu pojem Boga kot darovalca življenja ni blizu, če nekdo ni veren, potem tega ne razume ali na takšno trditev ne pristaja. To je gotovo komunikacijska težava današnjega časa.
Teološki argument pa zaradi tega ni nič manj jasen. V Katekizmu katoliške Cerkve piše: »Vsakdo je odgovoren za svoje življenje pred Bogom, ki mu ga je dal. On ostaja njegov najvišji Gospodar. Sprejemati smo ga dolžni s hvaležnostjo ter ga ohranjati njemu v čast in za zveličanje naših duš. Smo oskrbniki in ne lastniki življenja, ki nam ga je Bog zaupal. Ne razpolagamo z njim.«

- Današnjemu človeku lahko tak zapis deluje precej gospodovalen. Vendar je treba biti pozoren na izhodišče, ki pravi, da je življenje vedno dar.
Sodobnemu človeku je morda težko sprejeti, da je pravzaprav poklican v življenje kot dar, kjer bi bil podložen Bogu … To je nekako v nasprotju z njegovim dojemanjem svobode.
Vprašanje prepoznavanja Boga kot gospodarja našega življenja je podvrženo vprašanju, komu smo podvrženi mi – ali priznavamo avtonomijo Boga in smo mu podvrženi ali priznavamo samo lastno avtonomijo in smo mi merilo vsega? Če nekdo izhaja izključno iz avtonomije človeka, potem je možno karkoli.
Ta karkoli se izraža v vseh možnih ekstremih današnjega človeka, kajti ko se odrečemo gospodujoči vlogi Boga nad našim življenjem v smislu prvotne logike, da smo in da je vsakemu od nas to življenje podarjeno, potem imamo težave. To je problem zahodne družbe, v kateri so tudi ti osnovni postulati razvrednoteni. Rezultat takega ravnanja in razlage človeka pripelje do eksperimentiranja z lastnimi geni, spolom, biologijo – začenja spreminjati samega sebe. Naslednji korak, da želi samega sebe pod določenimi pogoji, ki jih postavi sam, tudi ukiniti.
Kar je krščanstvo videlo in vidi kot največji dar, to nekateri vidijo kot še en element samoodločanja in avtonomije. Ko začnemo na celotno življenje gledati s te plati, pa že trčimo ob aktualno razpravo samomora s pomočjo. Mi vedno izhajamo iz dejstva, da je življenje dar, ne glede na to, za kakšno življenje – zelo nevarno je govoriti o kvaliteti življenja – gre, nekdo drug pa izhaja iz lastne avtonomije.
In avtonomijo smo pripeljali čez vse meje in tako daleč, da nekateri sami sebe razumejo kot nekoga, ki ni želel biti rojen in poklican v življenje. Pritožujejo se, zakaj so sploh bili rojeni in zakaj so na svetu, ker tega ne želijo in ker si razlagajo, da je njihova pravica ne biti rojen in poklican v življenje. In da nočejo biti del človeštva. To je pač popoln nesmisel.

- Eno so verski argumenti in razlogi, zakaj si ne streči po življenju. Kateri pa so splošni, občečloveški argumenti, da je pojem samomora sprejet kot negativno dejanje?
Naštel bi vsaj tri argumente, s katerimi lahko samomorilnost razlagamo kot negativno in nezaželeno dejanje.
Prvo je tipično krščansko izhodišče, ki sva ga ravno opisala in razložila vlogo Boga kot gospodarja nad našim življenjem.
Druga argumenta sta obča, torej splošna in sprejemljiva tudi za ateiste. Najprej argument, da je samomor v svojem bistvu skrajno neracionalno dejanje. Nasprotuje splošnemu človeškemu nagonu po samoohranitvi. Človek, ki zavestno izbere smrt, izbere nekaj, kar ne ponuja ničesar, kar bi človeka izgrajevalo. V ozadju vsakega dejanja, ki ga človek stori, je želja, da bi rad dosegel nekaj dobrega. Še tisti, ki nekaj ukrade, ukrade zato, ker misli, da bo od tega nekaj imel. Se pravi, da se še greh stori zato, ker bi človek rad imel nekaj od tega. Kaj šele, če delamo nekaj dobrega, kar nas osebnostno izgrajuje. Pri samomoru tega ni. Pri samomoru ni ničesar nagrajujočega. Je dejanje, s katerim človek prekine vsako možnost, da bi na tem svetu še doživel kaj lepega. In tudi zato smo na tem svetu, tega se še ateisti zavedajo. Hudo pesimističen pogled na življenje je, da smo tukaj zato, da trpimo. Tega si seveda nihče ne želi.
Tretji argument, ki se ga vsi zelo dobro zavedamo, je, da je samomor dejanje, ki ne sodi v naše družbeno življenje, saj prinaša zelo težke posledice za družino, za družbeno življenje, prijatelje. Človek je vedno včlenjen v določene skupnosti – družina, sorodstvo, prijateljski krog, sošolci, sodelavci ... Ob dejanju samomora vse te skupnosti začutijo njegovo umanjkanje, izginotje, kar ima zelo močan vpliv na to skupnost. Takšno dejanje dobesedno razruši vezi, povezave, ki jih je nemogoče zapolniti, sploh pa ne na hitro. Lahko pa do samomorilnosti pride ravno zaradi pomanjkanja vključenosti, povezanosti. Človek se lahko čuti tako oddaljenega, osamljenega, izgubljenega, izključenega, da je ravno to razlog za samomorilsko dejanje.
Še dodaten vidik razumevanja povezanosti med samomorom in vezmi je, da samomor v določenem delu statistike ponuja zanimiv uvid, saj lahko opazimo, da se skozi daljše časovno obdobje generacij lahko ponavlja v isti družini. To sproža tudi vprašanja, če ne gre pri tem tudi za dedne povezave. Verjetno ne, lahko pa razumemo, kako takšno dejanje razruši vezi in kako globoko lahko zaznamuje celo nadaljnje generacije.

- K različnim oblikam samomora bova še prišla, za zdaj samo vprašanje o samomorilnem dejanju, ki ga pa posameznik lahko vidi kot lastno žrtev za druge; samomorilec se prepriča, da bi s svojim samomorilnim dejanjem druge dejansko odrešil, in se za to dejanje odloči po lastnem mnenju zaradi nekih višjih ciljev. Kako to razložiti?
Splošno pravilo v etiki pravi, da je treba razlikovati med dejanji, ki zasledujejo smrt zaradi smrti same, in zasledovanje smrti zaradi višjih ciljev, vendar je to seveda nevarna izjava. Izključno lastno smrt lahko predvidimo kot darovanje za višji cilj, nikoli pa smrti drugega. Zato je to treba preučevati od primera do primera – in da, možno je tudi v pozitivni luči govoriti o takšnih primerih. V splošnem bi moralo veljati, da sploh ne gre za zasledovanje smrti.
Naj navedem dva primera.
Drinske mučenke so izjemno zanimiv primer, saj so se pognale iz nadstropja v smrt, zato da bi ohranile svojo čistost. Vedele so, da so jih srbski vojaki hoteli posiliti. Te gospe si svoje smrti gotovo niso želele, vendar so jo raje izbrale, kot da bi prekršile svojo zaobljubo. Drugi tak primer je Maksimilijan Kolbe. On daruje svoje življenje za življenje nekoga drugega. Maksimilijan si ni želel smrti, vendar je bil v primernem trenutku pripravljen darovati življenje za življenje drugega, in to v vednosti, da bo v dar prejel večno življenje. Enak primer imamo tudi pri drinskih mučenkah, zato pri takšnih primerih ne govorimo o klasičnem samomoru, čeprav so se tako blažene redovnice kot sveti Maksimilijan na nek način pognali v smrt. Na prvi pogled je lahko videti kot samomor, vendar ne gre za to. Nekdo je izbral smrt, vendar smrt ni bila njegov cilj, ampak samo sredstvo za dosego cilja, ki pa ni bila smrt, temveč pridobitev večnega življenja skozi darovanje za drugega.
Naše človeško življenje ni zadnji cilj. Življenje je lahko tudi sredstvo in je lahko pod določenimi pogoji ne samomor, ampak herojstvo. To pa poznamo skozi celotno zgodovino.
Zato ne moremo v isto kategorijo dajati samomorilcev, ki so v imenu religije opremljeni z bombami, in jih obravnavati kot heroje, kajti njihov namen ni večno življenje nekoga drugega, ampak je njihov namen prizadejati čim več škode in smrti. S tem takšna dejanja padejo na lestvici etičnih dejanj na najnižjo točko, kamor spadajo najostudnejša dejanja.

- Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni. Ravno dobri nameni lahko nekoga vodijo k samomoru, in sicer po miselnem toku, kako bi nekdo rad drugemu prihranil bolečino, razočaranje … Se lahko v odločitvi za samomor človek dejansko prepriča, da bo s tem storil dobro delo?
Primeri, ki jih opisujete, bi še najbolj spadali med psihoze. Če bi tak človek prej vprašal za mnenje druge, bi po vsej verjetnosti zagnali vse alarme in se posvetili reševanju situacije in posameznika. Gre seveda za določene fiksacije, ki pa lahko človeka pripeljejo do samomora.
Fenomen samomorilnosti je resnično zelo zapleten in iz očitnih razlogov v mnogočem neraziskan. Vemo pa, da vsak samomor predstavlja svojevrstno atomsko bombo za skupnost. Vzemimo za primer samomor na kakšni šoli – celotna šolska skupnost si lahko nekaj let ne opomore od takšnega dejanja, zamenjati se morajo celotne generacije, da to izzveni.

 pogovarjal se je: M. Erjavec, Dileme bioetike, v: Ognjišče 4 (2024), 29-31.