Vedno znova, ko vzamem v roke Ognjišče, odkrijem mnogo spodbudnega za dobro. Ja, to, kar je za dobro, je potrebno iskati! Iluzorna je misel, da bomo zapacani z negativnimi novicami zmogli misliti pozitivno. V časih destruktivnosti je pomembna pozornost na konstruktivno. Raziskava kaže, da mora biti med pozitivno in negativno informacijo razmerje 5:1, sicer vodijo novice v pesimizem, obup ... Ognjišče vsekakor ogreje misel in srce za dobro ter svetli ob notranjem počutju tudi miselne horizonte.

Ne le informacije, ob njih so pomembni predvsem ljudje, ki svet(l)ijo in nam 'dajo misliti'. Cerkev določene osebnosti, ki s svojimi ravnanji vzpodbudno/preroško zaznamujejo čas in prostor, razglasi kot svet(il)nike. Če so pozitivne novice/ljudje le pri športu (kot smo doživljali v zadnjem obdobju), je to premalo. Vsekakor: zdrav duh v zdravem telesu; toda potrebno je razmigati tudi svojo misel in je ob razumu pomembna tudi inteligenca duha in srca, ter seveda tista kondicija za vztrajnost in sposobnost sprejemanja naporov za premik/rast na višji nivo bivajočih. Že starogrški mislec Plutarh (45–125) je zapisal, da se mora dati duša "voditi in gibati od Boga".

Človek potrebuje pozitivne zglede. Povej mi, s kom se družiš (kaj gledaš, bereš – kakšni vzorci ravnanj vplivajo nate), in povem ti, v kaj se spreminjaš. Tudi zato me veseli pozornost, s katero na milijarde ljudi spremlja za naš čas pomenljive misli in zgled papeža Frančiška (po raziskavah je bil v preteklem letu najpogostejša tema pogovorov). Kar tri knjige o njem (izdane pri Ognjišču) so pravi navdih za nujne spremembe v katere je dozorel naš čas.

27. aprila 2014 sta bila pred nas postavljena dva nova svet(il)nika: papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II. Samo ena izmed misli sedanjega papeža o predhodniku Janezu XXIII. (misel velja tudi za Janeza Pavla II. in je pomenljiva v sporočilu tudi zame in zate): »Papež Janez je posredoval mir, ker je imel globoko pomirjenega duha. Svetemu Duhu je dopustil, da ga pomiri. To pomirjeno srce je bilo sad dolgotrajnega in napornega dela na samem sebi /.../. Če se bomo dali voditi Svetemu Duhu, če bomo znali mrtvičiti svojo sebičnost, da naredimo prostor Gospodovi ljubezni in njegovi volji, tedaj bomo našli mir, tedaj bomo znali biti graditelji miru, saj bomo okoli sebe razširjali mir.«

Sveti nas nagovarjajo, naj tudi mi stavimo na tisti program, ki nam ga je zapustil Jezus s svojim zgledom in evangelijski besedi (če zaupamo njegovim napotilom se zagotovo ne bomo zmotili – Jezusovi besedi v 2000 letih ni mogel nihče v ničemer dokazati kakršnekoli zmote). Predvsem pa nas opominjajo, da je sleherni pozitivni premik v evoluciji odrešenja možen le v notranji moči, pridobljeni v duhovni intimi z Bogom, ki je Svet(l)i navDih za Ž/življenje. Ljudje lahko dajemo (iz sebe) le, kar sprejemamo (vase) – če je v nas Sveto, bomo sveti(lniki) v času in prostoru svojega zemeljskega bivanja. K temu smo poklicani! Ko bomo prestopili prag večnosti, bomo spoznali, da je bilo prav to naše osnovno – temeljno poslanstvo. Odprimo se Gospodu in mrakobno omrtvelost bo (v/po nas) budil v velikonočno življenje!

GRŽAN, Karel. (Na začetku). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 4, str. 3.

Zanima me, ali hudobni duhovi res obstajajo in kakšen vpliv imajo na ljudi? Ponekod je zaslediti izraz hudi duh, spet drugje hudobni duh. Je kakšna razlika? V Svetem pismu je v evangelijih omenjen izraz nečisti duh. Kaj to pomeni, da je nečisti?

Jezus tudi pravi, da če nečisti duh odide iz človeka, pa se čez čas vrne in najde hišo pometeno in okrašeno si privzame še druge duhove in je končno stanje takega človeka hujše kot je bilo na začetku. Kaj je želel s tem povedati?

Zanima me tudi, kako vemo, da angeli res obstajajo in varujejo ljudi?

Petra

Pričnimo razmislek z odgovorom na zadnje vprašanje o obstoju angelov, saj na njem sloni tudi odgovor na vprašanje o obstoju hudobnih duhov, ki so 'padli angeli'. Vera v obstoj angelov kot ustvarjenih duhovnih bitij gotovo ni središče katoliške vere, a je vseeno njen sestavni del. Sloni na svetopisemskem razodetju in učenju Cerkve. Zaradi omejenosti prostora in še drugih zastavljenih vprašanj naj navedem Katekizem Katoliške Cerkve na to temo, v katerem je nakazano tudi svetopisemsko razodetje: »Obstoj duhovnih, netelesnih bitij, ki jih Sveto pismo navadno imenuje angeli, je verska resnica. Pričevanje Svetega pisma je tako jasno kakor enodušnost izročila. Sv. Avguštin pravi o njih: "Angel je ime službe, ne narave. Če vprašaš po imenu te narave, je duh; če vprašaš po njegovi službi, je angel: iz tega, kar je, je duh, iz tega, kar deluje, je angel." Angeli so z vsem svojim bitjem Božji služabniki in sli. "Vedno gledajo obličje mojega nebeškega Očeta" (Mt 18,10), "izvršujejo njegova povelja, poslušni njegovi besedi' (Ps 103,20).« (KKC 328–329; kaj več je mogoče najti v Priročniku dogmatične teologije.) Čeprav v Svetem pismu zasledimo tudi angele, ki pomenijo človeškega Božjega poslanca, je vendar nesporno izpričano, da najpogosteje pomeni ustvarjeno duhovno bitje s posebno nalogo v dobro človeka.

In sedaj nekaj besed o obstoju in delovanju hudobnega duha. Sveto pismo ga že v stari zaveze preprosto predpostavlja, saj poroča o njem že v raju – 1 Mz 3; o različnih demonih (tudi pri tem izrazu zasledimo, da ne pomeni v vseh sobesedilih hudobnega duha, ampak tudi povsem človeške vzgibe, ki vodijo delovanje človeka) govorijo različna mesta (npr. Iz 34,14; Job 1,6 sl.; 2,1 sl. kjer je skušnjavec, ki pred Bogom obtožuje ljudi; Zah 3,1). V Mdr 2,24 je predstavljen tudi kot izvor greha in smrti: »Smrt je stopila v svet po hudičevi nevoščljivosti, izkusijo pa jo tisti, ki sodijo v njegov delež.« Nova zaveza Satanu pripisuje skušnjave, vključno z Jezusovimi (Mr 1,13) in učencev (Jn 13,2.27); hoče imeti celo vse učence (Lk 22,31). Zadnjo prošnjo v očenašu lahko razumemo tudi kot osvoboditev od tega vpliva (Mt 6,13). Satan lahko škodljivo vpliva na telo(Lk 13,16): povzroča bolezni; ozdravljenje je zato lahko izraz Jezusove zmage (Mr 3,26 sl.). V boj proti "zlohotnim duhovnim silam" (Ef 6,12) vstopa vsak kristjan. Ti duhovi imajo moč nad stvarstvom in se zato imenujejo "vladar tega sveta" (Jn 12,31) ali "poglavar oblasti zraka" (Ef 2,2).

Dodajmo še kakšno izjavo cerkvenega učiteljstva. Četrti lateranski koncil (1215) je povzel dotedanji nauk takole: »Bog je samo eno počelo vsega, stvarnik vsega vidnega in nevidnega, duhovnega in telesnega. S svojo vsemogočno močjo je v začetku časa iz nič ustvaril hkrati obojno stvarstvo, duhovno in telesno, to se pravi angelsko in zemeljsko; nato pa še človeka, ki obsega na nek način oboje, ker sestoji iz duha in telesa. Kajti hudič in drugi zli duhovi so ustvarjeni od Boga kot po svoji naravi dobri, a so sami od sebe postali zlobni.« Iz novejšega časa naj navedem nekaj misli dveh papežev o tej temi. Bl. Pavel VI. je izjavil: »Verujemo v nekaj nadnaravnega, ki je prišlo v svet prav zaradi motenja, vznemirjanja in zatemnjevanja, da bi zadušilo delo ekumenskega zbora in onemogočilo Cerkvi, da bi izbruhnila v himni veselja, da se je spet v polnosti zavedla same sebe« (29. 6. 1972).In drugje je dodal, da je naloga Cerkve v našem času "obramba pred zlom, ki ga imenujemo demon /.../ Obstaja greh, sprevrženost človekove svobode in globinski vzrok smrti, ker je ločitev od Boga, ki je izvor življenja, kar je, s svoje strani, povod in učinek določenega posega v nas in naš svet nekega temačnega in sovražnega agenta, demona. Zlo ni več samo neko umanjkanje, ampak dejstvenost, živo bitje, duhovno, izprijeno in izprijevalec. Strašna resničnost. Skrivnostna in strah vzbujajoča. Kdor te resničnosti ne prizna kot obstoječe, ni več v okviru bibličnega in cerkvenega učenja; prav tako tisti, ki jo dela za samostojen princip, kakor da ne bi imela ..., svojega izvora v Bogu; ali jo razlaga kot nekakšno psevdo-resničnost, konceptualno in fantastično personifikacijo neznanih vzrokov naših nesreč" (15. 9. 1972). Podobno je sv. Janez Pavel II.v pismu mladim 31. marca 1985 spodbudil: »Nikar se ne bojmo s pravim imenom klicati prvega povzročitelja zla: hudiča. Taktika, ki jo je on uporabljal in jo še uporablja, je, da se noče razodeti in hoče, da bi se zlo, ki ga je od začetka zasejal, razvijalo po človeku samem, s pomočjo raznih sistemov in različnih medčloveških odnosov med razredi in narodi, da postane čedalje bolj greh struktur in se more čedalje manj prepoznavati kot osebni greh. Gre mu za to, da bi se človek čim bolj čutil od greha osvobojen in istočasno bil čedalje bolj vanj pogreznjen«.

Glede poimenovanja lahko mirno sklenemo, da gre pri različnih izrazih za sinonime, le da vsak izraz poudari eno plat delovanja hudobnega duha. Hudobni duh je v slovenščini drugi naziv za hudiča ali zlega duha ali hudega duha; vsi pa se uporabljajo za izražanje resničnosti, ki jo v bibličnem hebrejskem jeziku predstavlja 'satan', ki pomeni 'tožnik', in je bil preveden v grščino z 'diabolos', kar pomeni 'razdiralec'. Tako je tudi z imeni izražen rezultat 'upora' nekaterih angelov Bogu, ki je spremenil njihovo enovito duhovno stanje dobrosti v nasprotje, v padlo stanje, ki se uresničuje v območju zla. Kot primer naj navedem Luciferja: njegovo ime pomeni nalogo prinašalca luči (seveda Božje, duhovne), a se je z zavrnitvijo življenja z Bogom spremenil v svoje 'nasprotje' in je postal prinašalec teme. V tem smislu je praktično sinonim tudi 'nečisti duh'. 'Nečisto' je v Svetem pismu vse, kar je povezano s smrtjo in zato izključuje iz verske skupnosti in bogoslužja. Ker je človek Božja stvaritev in v osnovi pripada Bogu, hudi duh v njem nima kaj iskati, zato ga Jezus izžene. A če človek ne sodeluje s Kristusom in se sam svobodno spet odpre delovanju zla in hudega duha v svojem življenju, se lahko hudobija ne le povrne v prejšnje stanje, ampak celo poslabša, kot opisuje odlomek v Lk 11. To mesto nam sporoča, da je hudobni duh sicer po Kristusu že premagan, a ima možnost delovanja še vse do konca sveta, zato je prav, da smo pozorni in previdni, saj je njegovo delovanje za človeka nadvse nevarno, ker ga v marsičem presega. Na našo srečo pa nas ne v ljubezni, ki je ni več sposoben niti zaznati, zato ga lahko premagamo prav z življenjem vere, upanja in ljubezni.

Hudobni duh nima neomejenega vpliva na človeka, saj je sam ustvarjeno, torej omejeno bitje, čeprav ima nekatere lastnosti gotovo močnejše kot ljudje, ker jih ne omejuje telo. Delovanje hudobnega duha v glavnem delimo na redno, v kar prištevamo vsakodnevne skušnjave (vse, kar se pojavlja kot vabilo v greh; poglavitni načini tega delovanja pa so: strah, prikrivanje, naše slabosti – z njimi more bolje spoznati človekove šibke točke in jih izkoristiti; pri tem vpliva na grešne predstave, misli in občutja), in izredno, h kateremu štejemo infestacije prostora ali osebe (napad, vznemirjanje, motnje) ter obsedenost (tudi posedenost) kot najtežjo obliko, ki jo spremljajo različni nenavadni pojavi (lahko tudi paranormalni).

Ob vsem tem pa želim še enkrat poudariti, da je središče krščanstva oseba Jezusa Kristusa in da je On Odrešenik, ki je vpliv hudobnega duha že usodno 'prizadel' ter nam odprl možnost uspešnega duhovnega boja s temi silami zla. Nekaj dodatnega o tej temi lahko preberete tudi v 7. št. Ognjišča v letu 2013.

TURNŠEK, Marjan (Pisma) Ognjišče 4, 2015

Nekoč je živel človek, pogumen in krepak, z imenom Peter, ki si je izbral poklic vojaka. Znal se je bojevati z mečem in puško in se je odlično izkazal v najslavnejših bitkah.
Toda hoditi po svetu kot vojak in bojevati se pomeni izpostavljati se veliki nevarnosti. Tako je bil sredi divjega boja smrtno ranjen in še isti dan je prišel pred nebeška vrata. Močno je potrkal in sveti Peter je pohitel odpirat.
»Dobro, mladenič,« je rekel nebeški ključar in na hitro pogledal vojaško uniformo, »kaj bi rad?«
»Rad bi stopil v nebesa,« je odgovoril prišlek. »Jaz sem vojak Peter. Gotovo me poznate, saj nosim enako ime kot vi. Poglejte odlikovanja, ki sem si jih prislužil! V celem polku ni bilo tako hrabrega vojaka. Skromno naj povem – sem najboljši vojak. Veliko sem se bojeval. Celo umrl sem za domovino. Mislim, da sem si zaslužil nebesa!«
»Vidim, vidim,« je mrmral sveti Peter, »brez dvoma imaš najlepše ime, kar jih je. Ja, ja, dobro si se bojeval ... Samo vse to ni dovolj. Prej moram pogledati v svoje knjige.« Nebeški ključar je s police vzel ogromno knjigo in počasi začel brati stran za stranjo. Vse, kar je vojak naredil, je bilo napisano v knjigi. Nebeški ključar je bral, zmajeval z glavo in se čohal po dolgi beli bradi. »Hm, hm,« je brundal. Glede na to, kar je bilo napisano v knjigi, in po pravilih, ki so urejala vstop v raj, sveti Peter nikakor ni mogel spustiti vojaka v nebesa. Toda prvak apostolov ni mogel poslati v pekel nekoga, ki se je imenoval tako kot on.
Zato je sveti Peter poklical nadangela Mihaela, ki je nosil meč in oklep in bi imel razumevanje za vojaka. Dolgo sta razpravljala in nebeški ključar je iskal vse načine, da bi vojaka spustil v nebesa.
Toda nadangel Mihael je bil neizprosen: »Ne more v nebesa!«
A sveti Peter ni odnehal. Sklical je nekaj znanih svetnikov in jim govoril o vojaku. Toda vsi so zmajevali z glavo in se strinjali, da ne more v nebesa.
A kaj bi moglo ustaviti prvaka apostolov? Ni se pomišljal stopiti niti k Jezusu. Začel je pripovedovati o vojakovem junaštvu in kako je umrl za domovino.
Jezus je skrbno prisluhnil vsaki besedi. Toda prav tisti trenutek je nastal nepopisen hrup. Kakšnih dvanajst jeznih vražičkov je vzklikalo: »Stoj! Stoj! Ta vojak ne pripada nebesom. Z nami mora v pekel!«
Vojaku je res trda predla. Eden od vražičkov je vpil: »Glej ga! Ta je vedno govoril: “Pojdi k vragu!”«
Prav v tistem trenutku se je ob Jezusu pojavila prelepa gospa. Bila je Marija. V rokah je imela ogromno zlato knjigo. Izročila jo je Jezusu. Stotine strani je bilo popolnoma popisanih. Jezus je začel brati.
Bral je in bral. Na koncu se je obrnil k Mariji in se priklonil. To je bilo znamenje, da vojak Peter lahko vstopi v nebesa. Sama Marija ga je prijela za roko in vstopila z njim. Sveti Peter se je zadovoljno smehljal.
Niti malo pa niso bili zadovoljni vražički. »Marija je naša poguba! Vedno znova nam krade duše, ki pripadajo nam.«
Svetemu Petru pa ni dala miru še ena stvar: Kaj je pisalo v zlati knjigi, ki jo je Marija dala v branje Jezusu?
Približal se je knjigi in jo odprl, medtem ko so drugi praznovali vojakov prihod v nebesa. V knjigi so bile zapisane številne zdravamarije. Vsakokrat ko je vojak Peter zmolil zdravamarijo, jo je Božja Mati zapisala v zlato knjigo. Prav te zdravamarije so vojaku Petru odprle nebeška vrata.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2017), 32.
knjiga: Obrisal bo solze z njihovih oči, (Zgodbe za dušo. Nova serija 1), Ognjišče, Koper, 2022, 79.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

V ameriški zvezni državi Kansas je bilo majhno Marijino svetišče, kamor so pogosto prihajali tudi Indijanci ter tam molili in prepevali. Sčasoma je Marijin kip postal okrušen in barve so obledele. Marijin obraz je izgubil prvotno lepoto. Ko je prišel nov župnik in videl, v kako slabem stanju je kip, je sklenil: »Nekaj moramo narediti! Zdi se mi, kakor da je Marija slepa. To je nezaslišano!«
Med Indijanci se je hitro raznesla novica, da bo novi župnik Marijin kip dal pobarvati. Indijanci bi morali biti zadovoljni, saj imajo radi svetle in žive barve. Toda prišli so v župnišče in rekli župniku, da ne marajo, da bi kip na novo pobarvali.
»Zakaj pa ne?« je začudeno vprašal. »Mar ne želite, da bi bil Marijin kip lep? Zdaj je videti, kakor da je Marija slepa!«
»Da,« mu je odvrnil poglavar. »Mi jo tako tudi želimo. Naj bo slepa in naj ne vidi naših napak, ko lahko sliši naše prošnje.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2015), 26.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Če ste eden tistih, ki so mnenja, da so litanije dolgočasne, pomeni, da ste eden tistih, ki jim nikoli niso zares prisluhnili.
Morda ste celo eden tistih, ki si Boga predstavljajo kot upokojenega profesorja matematike, kot raztresenega bradatega starčka z že kakšnim geometrijskim likom, zataknjenim v sivolaso hipijevsko frizuro, ki dremlje, sklonjen nad zemeljsko kroglo, ki si jo je – tako za zabavo – ustvaril nekoč davno, zdaj pa zdolgočaseno bdi nad ustvarjeno floro in favno ter pazi, kdo se drži pravil in kdo ne.
V Svetem pismu resda piše, da Boga ni nikoli nihče videl (Jn 1,18), zato si ga upravičeno vsak (lahko) predstavlja po svoje, marsikaj si lahko o njem misli ter mu pripiše zdaj to, zdaj ono lastnost, kar jaz kdaj z več, drugič spet z manj tolerance potrpežljivo prenašam. A nikoli, nikakor, nikdar in pod nobenim pogojem pa Bogu ne morete reči, da je dolgočasen ali da se dolgočasi.
Ker: kar berite litanije … prisluhnite jim … molite jih …
Dopustite mi, da sem za trenutek predrzen, izzivalen in provokativen. Morda mi celo uspe, da bom duhovit. Upam si vas to prositi, ker se bo izkazalo – vsaj upam, da vam bom uspel to dokazati – da je tudi Bog izzivalen in provokativen. Predrzen torej. In duhovit.
Bog ni kot kakšen zavarovalniški agent ali bančni uslužbenec, ki te – v želji, da bi te pridobil kot stranko oziroma da bi ti kaj prodal – zasuje z enormno količino podatkov, izračunov, številk, statistik in kaj vem s čim vse, nato pa ti, ko si seveda od vsega zgoraj naštetega že zadosti utrujen, v podpis ponudi pogodbo, ki je v vseh pomembnih členih nadvse privlačna in mamljiva, v drobnem tisku, ki se ti ga zaradi že omenjene utrujenosti sploh ne da brati, pa se v malih, komaj opaznih podrobnostih skrivajo pasti in v resnici najbolj bistvene točke same pogodbe. Kar ugotoviš seveda šele, ko gre kaj narobe in vse skupaj drago in z obrestmi plačaš. Če zmoreš. Če ne, pa bankrotiraš.
O, ne. Naš Bog ni takšen.
Ko te Bog vabi v svoj objem, v svoje naročje, v svojo čredo – v Cerkev, če hočete –, ko te snubi za svojega osebnega in poslovnega partnerja, ko sede s teboj za mizo, ko položi karte na mizo, ko te želi »pridobiti za stranko in ti kaj prodati«, ti v branje in podpis ponudi pogodbo, ki te takoj, na prvih straneh in prvih členih odkrito seznani z vsemi šokantnimi in vznemirljivimi podatki, ki bi jih vsak pameten akviziter, zavarovalničar ali bankir skril v drobni tisk. Kajti – in v tem je Božja »pogodba« enaka človeški – tudi Bog je v drobni tisk skril najbolj bistvene točke. Kar ugotoviš seveda šele, ko gre kaj narobe in vidiš, da si bil že kdaj odkupljen in odrešen. In da z Njim zmoreš vse. Ker Bog ne pozna bankrota.
Ker: kar berite litanije … prisluhnite jim … molite jih …
Sveta Mati Božja – dobro, to razumemo. Hočem reči, vemo, kaj pomeni. Ali je to res in ali to res verjamemo, je pa že nekaj drugega.
A takoj zatem, tako rekoč v isti sapi: Sveta devic Devica?! Čakaj malo! Ljubi Bog v nebesih! Zdaj se pa odloči, ker oboje ne gre. Nobena ženska ne more biti hkrati in mati in devica!
A Marija ni »nobena ženska«, čeprav je seveda – ženska. In ženske – to poročeni možje še predobro vemo – zmorejo marsikaj. Tudi – in morda celo predvsem – nepredstavljivo in (na videz) nezdružljivo. Za svojo ženo lahko rečem, da je kljub temu, da je mati šestim otrokom, ohranila nedolžnost. Celo deviškost. Seveda zgolj v duhovnem smislu. In morda zgolj v mojih očeh.
Marija pa je – od svojega prvega trenutka, že od svojega spočetja – v »Božjih očeh«. Čisto dobesedno.
In če zmorejo moje nepopolne človeške oči ohranjati ženino deviškost, potem lahko mirno verjamete in zaupate, da Božji pogled zmore neprimerno več. Ne zgolj v duhovnem, ampak tudi v čisto dobesednem fizičnem in fizikalnem smislu.
Dvom oziroma dvoumnost je pomemben, duhovit člen pogodbe. Svetost pa je v drobnem tisku.

G. Čušin, Marijina imena, v: Ognjišče 2 (2024), 84.

Španija je znana po bikoborbah. Neka mati je tiho jokala, ko je gledala bikoborbo. Ob njej je sedel duhovnik. Čudil se je njenemu joku.
Radoveden jo je vprašal: »Gospa, zakaj jokate?« »Bojim se, da bo bik ubil mojega sina, oče, toda jaz molim, da bi Bog obvaroval sina in bi zmagal v bikoborbi,« je odgovorila mati.
»Ne bojte se, mama!« je dejal duhovnik. »Prepričan sem, da bo vaš sin zmagal in ubil bika,« je nadaljeval.
»Kako ste lahko tako gotovi, da bo moj sin zmagal?«
»To je zelo preprosto. Bik nima matere, ki bi molila za njegovo varnost, medtem ko ima vaš sin vas, ki molite za njegovo življenje,« je sklenil duhovnik.

Da, imamo Božjo Mater, ki prosi za nas in nam pomaga v naših stiskah ter skušnjavah, nam pomaga pri ponovnem vzpostavljanju pretrganih odnosov ter pomaga pozabiti naše prestopke.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2019), 15.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

V pobočju strme gore stoji na samem med smrekami hiša. Že stara. V njej sameva teta Liza, Elizabeta Gričarska. Že stara ženička. Le redko kdo se odpravi k njej. Edini, ki je stalen gost, je Justi, ki ji na starem motorju v hrib dovaža mleko, kruh in kar mu pač naroči in doline, da preživi. Večkrat ji prinese več, kajti tako skromno, kot živi teta Liza, se zares ne da živeti. Justi ve, koliko človek potrebuje za preživetje, čeprav je to teta Liza - suha, da bi jo lahko v pest stisnil. Vedno ga krega, da je preveč zapravil, ona pa nima denarja. Justi ji ponudi pomoč v takih trenutkih, ko jo popadejo te muhe. Stara Liza pa je ponosna, noče miloščine! Še njemu, prijatelju Justiju, bi rada poplačala vse usluge, saj bencin potrebuje tudi ta njegova škatla, s katero prijaha vsak dan v hrib k njej. Pa se kregata, a bolj za zabavo kot zares. Navezana sta eden na drugega kot mož in žena - ali pa še bolj.
Spomini bežijo v njuno mladost, ko je Justi delal v tovarni v mestu, Liza pa je od jutra do večera garala na kmetiji. Že od malih nog je pomagala očetu in mami, v hribih je pač potrebno več truda, da pokosiš strme laze, da znosiš seno v rjuhah na senik. Delala je kot živinče. Še bolj trdo, ko se je oče smrtno ponesrečil v gmajni. Od takrat je šlo vse narobe: mama je hirala od žalosti in skrbi in čez nekaj let ji je že zvonilo pri farni cerkvi. Tridesetletna Liza je ostala sama. Justi jo je rad videval v cerkvi, v trgovini. Smilila se mu je in skočil je kdaj pa kdaj na njen grunt in ji pomagal. Da, rad jo je videl in rad bi ji povedal, da jo ima rad, pa je bila vedno tako nedostopna, zaverovana v delo, da ni videla drugega. Delo in samo delo. Samo enkrat je bilo, ko ji je predlagal, da bi šla z njim v mesto. Imel je sicer skromno službo, a bi že šlo. A ona je bila je bila z debelo korenino vraščena v svojo zemljo. To staro mater zemljo - Bog ne daj, da bi jo zapustila! In tekla so leta.
Pa Liza tega teka ni čutila, bila je zdravo, kmečko dekle. Nekoč - ona misli, da je že cela večnost od tega - je obležala. Kravica je mukala ob praznih jaslih in Liza je prosila najbližje sosede, da so priskočili na pomoč. Onstran smrekovega gozdiča je bila še ena kmetija na samem. V tistem času sta tam živela Janez in njegova žena, oba mlada in polna moči, v pričakovanju prvega otroka. Takoj sta bila pripravljena pomagati. Tudi Justi se je pripeljal z avtobusom iz mesta in dal eno roko. Liza si je hitro opomogla in bila hvaležna tem dobrim ljudem. Stiska jih je povezala, te gorjance.
In tekla so leta.
Pri sosedovih so zibali še enkrat, Liza pa je bila še vedno sama. Kmalu je lahko povrnila delček dobrega, ki so ji ga bili storili v njeni stiski. Mlada mamica je morala po rojstvu drugega otroka na delo v mesto, kmetija ni bila dovolj. Tonka in Andrej sta potrebovala varuško in teta Liza je bila prava! Vsako jutro je na hišnem pragu z veseljem sprejela sosedova otroka, zavita v deko. Ljubkovala ju je in razvajala, kot da bi bila njena (ali še bolj). Še vedno je pridno obdelovala svojo njivico, skrbela za kravico, najsrečnejša pa je bila ob otrocih. Spremljala je Andrejeve prve korake, poslušala Tonkine prve besede. Z njima je prebolevala vse otroške bolezni.
In tekla so leta.
V mislih ju je spremljala v šolo, bila z njima v šoli in na poti domov. Komaj je čakala, da sta pritekla k njej. Pa sedaj sta bila že velika in prihajala sta navadno ob nedeljah popoldne. Takrat je za Lizo sijalo sto sonc. Imeli so se radi.
In tekla so leta.
Najprej je v dolino odšel Andrej - v srednjo šolo. Za njim je odšla v srednjo šolo tudi Tonka. Potem sta oba šla študirat v Ljubljano. Redki so bili obiski na gori. A Liza je živela za te obiske. Sanjala je o njih. Hranila je čokoladne bonbone v nizki omarici v svoji kamrici in jih varovala pred vsiljivimi mravljami. Pa Andrej in Tonka nista hodila k njej zaradi čokoladnih bonbonov, ampak zaradi njenih toplih dlani, njenega razumevajočega srca, njenih prijaznih besed. Kamor koli sta šla, je šlo z njima Lizino sonce.
In tekla so leta.
»Njena otroka« sta končala študij. Slišala je, da se bosta poročila: najprej Tonka, leto kasneje Andrej. In bila je srečna zanju. In kako je plesala tisti dan na poroki! Lica ji zažarijo, ko se spomni na to. Kje je že to! Takrat, se ji zdi, je bila že v letih. Pa Justi jo je zasnubil - tako sramežljivo - tisti dan. Še danes ve, kako mu je odvrnila, da nima smisla sedaj, na stara leta, vezati se. Pa ga še vidi, kako mu je ugasnil žar v očeh, takrat. Ah, Justi, Justi! Koliko dobrega je storil zanjo.
Tam ob steni ima kredenco - tako omaro s stekli, ki drsijo levo ali desno, ko odpiraš omaro. Tam, za tistimi stekli, so njeni spomini: Andrejček in Tonka ob torti s tremi svečkami, Andrejček in Tonka ob vstopu v šolo, Andrejček in Tonka pri prvem svetem obhajilu... Tam je na sliki tudi ona, pa na dan njune birme. Tonka jo je prosila za botro. O, tega pa res ne smeš odkloniti. Liza se spomni, kako se je posvetovala z Justijem, kaj naj ji kupi: verižico ali uro? S kakšnim veseljem je podarila uro, ko je spraskala na kup tisti denar, in kako je bila Tonka vesela. Da, Liza ima za seboj lepe trenutke, v srcu lepe spomine. Tam so, da jih lahko vsak trenutek pogleda. Andrejček in Tonka sta zrasla v Drejca in Antonijo. Med šipama srečna zreta v Lizo. Kot vojaka, resna in zbrana, stojita pred oltarjem: Andrej s svojo izvoljenko, in Tonka s svojim princem. Kdaj se bosta oglasila pri meni, ju v mislih sprašuje. Saj ve, da imata družino, službo, da niti k svojim staršem ne prihajata pogosto. E, čakala vaju bom, jima pove, in se nasmehne. Postavi lonček bele kave na štedilnik in počaka, da se malo segreje. Vzame skodelico in lesen stolček ter sede na prag pred hišo. Počasi srka kavico in gleda v dolino. Ne vidi več dobro, ne sliši več dobro, a zelena barva pomirja njene oči, petje ptic zdravi njen sluh, mir zdravi njeno dušo. Pa zaropota pred hišo in jo predrami iz misli. O, Justi! »Pošto imaš, Liza!« kliče že od daleč, še preden ugasne motor. »Liza, kako kaj gre?« prijazno vpraša in radovedno čaka, da bo odprla ovojnico. Na zlatem papirju z velikimi črkami piše VABILO. Tudi sama je nestrpna. Hitro bere.
Draga teta Liza! Najin sin Nejc bo 26. maja prejel zakrament svete birme. Vsi bomo zelo veseli, če pridete na praznovanje tudi Vi. Sveta maša bo ob desetih. Pridemo po Vas. Lepe pozdrave Vam pošiljamo Tonka, Rudi in Nejc
»Oh, ta moja Tonka pa res ne pozabi name! In Nejc je že tak fant? K birmi bo šel!« se čudi, mežika in v soncu pogleduje Justija. »Pomisli, Justi, k birmi bo šel in mene vabi!« Justi sede k njej. Tiho sta. Vsak v svojih mislih. Bogu hvala za tako dobre ljudi, moli Liza. Hvala, hvala, ljubi Bog! Hvala, da imam vero, hvala za sosede, hvala za Tonko in Andreja, hvala za Nejca. Pridi, Sveti Duh. Utrdi vero birmancem, vsem mladim. Tako radi pozabljajo na Boga. Prehitro živijo.
»Prišli bodo pome!« ne more verjeti. »Kaj pa bom oblekla?« je v skrbeh. »Boš šel z mano, Justi? Tako sem stara,« govori in rahlo pozibava z glavo. »Da, tako bo: oba bova šla. Šla bom, da jih vidim še enkrat! Saj boš šel z mano, Justi, boš?«
On je tiho, nežno privije njeno glavo na svojo ramo. Nasmehne se in komaj slišno dahne: »Seveda, Liza, moja Liza!«

P. Bizjak, (zgodbe), Ognjišče 5 (2006), 53-54.

Bogat perzijski trgovec je imel slavca, zaprtega v veliki kristalni kletki, in je nadvse rad poslušal njegovo ubrano petje.
»Moj slavec ima vse, kar si lahko poželi,« je govoril, »prepričan sem, da je najsrečnejši ptič v Perziji.«
Nekega dne se je trgovec odpravil na dolgo pot, da nakupi svilo in dišave. Pot ga je vodila tudi skozi gozd, kjer je nekoč živel njegov slavec. Vprašal ga je, ali ima kakšno sporočilo za svoje brate in sestre?
»Reci jim, da mi gre dobro in vprašaj jih, ali imajo morda oni kakšno sporočilo zame.«
Trgovec je storil, kakor mu je bilo naročeno. Ko se je vrnil domov, se je takoj oglasil pri svojem slavcu.
»Enega tvojih bratov sem vprašal, ali ima kakšno sporočilo zate,« je dejal trgovec, »toda namesto odgovora je padel na tla in nepremično obležal v travi. Mislil sem, da je mrtev. Položil sem ga na zemljo in se odpravil proč, tedaj pa je zakrilil s perutmi in odletel na drevo. Večkrat sem ga poklical, pa se ni odzval ... Menim, da so tvoji bratje pozabili nate.«
Slavec je žalostno sklonil glavo in se ves dan ni dotaknil hrane in pijače.
Ko se je trgovec naslednje jutro odpravil k slavcu, ga je našel negibno ležečega na dnu kletke. Prosil ga je, naj poleti in zapoje, a ptič se ni premaknil. Trgovec je odprl kletko in slavca nežno pobožal. Toda ta ni niti trznil. Mož je pomislil, da je ptič mrtev, s solzami v očeh ga je položil na travo in odšel. Ko je odhajal, ga je želel še zadnjič pozdraviti. Obrnil se je in kaj je videl? Slavec je začel zamahovati s perutmi in zaslišalo se je njegovo lepo petje. Veselo je vzletel in pel: »Hvala za sporočilo, ki si mi ga prinesel. Bilo je najlepše sporočilo, kar sem jih kdaj prejel.«
In odletel je proti gozdu.

Sporočilo svobodnega brata slavca zaprtemu je bilo: »Naredi to, kakor sem naredil jaz, in boš rešen!« Jezusovo velikonočno sporočilo je sporočilo svobode in novega življenja.

RUSTJA, Božo. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 95.