Morda sem šele danes posvojil svoje staro mesto ob Savinji. Tu živim že dolga leta. Zgodi se, da nenadoma izginejo telesne in duševne bolečine. Povsem sem miren, zbran. Hodim po eni starih ulic. Nikoli se nisem zares ustavil. Gledam stare hiše, kako so lepe. Ta okna, polna spominov ... Vidim barve polken, ki sijejo v blagi svetlobi. Gledam stare kocke na tleh. Globoko diham, Tam je hiša, ki ima v zidu odprtino, v kateri je prastar kip Marije. Od daleč zvonijo zvonovi. Golobi, simboli miru, zaokrožijo v jati nad mano, kakor bi me hoteli poljubiti. Grem po ozki sprehajalni poti ob reki, ki teče v daljavo; nenadoma stegnem roko, kakor da jo pobožam. Nikoli ne moreš dvakrat stopiti v isto reko. Nasmehnem se. Vse je tako moje, tako čudovito. Na skali je grad, ki obuja spomine. Nikjer nobenega človeka. Čudno.
Prihajam tja do roba, kjer so klopce za kratkotrajen počitek. Nenadoma jo zagledam. Proti meni gre dekle. Od daleč vidim, da je preprosto oblečena. Na hrbtu nosi škatlo, v kateri je njen violončelo. Inštrument, s katerim gre v glasbeno šolo. Nič nenavadnega. Ko je že čisto blizu, jo dobro vidim. Iz moje umirjenosti in zadovoljstva nenadoma izbruhe nekakšno neobvladano veselje. Pogledam jo in rečem: »Mi lahko zaigraš Schumannovo Sanjarjenje?« Dekle se nenadoma ustavi. Zagledam neverjetno čist, iskren nasmeh. Saj sem vedel: le redko vidim ljudi, ki mi gledajo v oči in so neskončno lepi. Dekle hitro sname škatlo in jo položi na klopco. Zadržim dih. Odpre jo, vzame inštrument in sede k meni. Blag vetrič zamaje veje dreves. Zaigra mi Schumannovo Sanjarjenje – moje večno sanjarjenje. Čudoviti mili zvoki glasbe dokončajo vsa prejšnja občutja miru, neizmerne hvaležnosti Bogu, da mi je poklonil ta nezasluženi dar večnosti. Veter mi boža obraz, ne čutim telesa. Plavam v brezčasu tiste človeške sreče, ki ima svoj dom v ljubezni. Zdaj imam svoj dom, svoje staro lepo mesto. Vse okrog mene se blešči v nepopisni pozlati navadnega dne. Objel bi vse in vsakogar.
Oblaki hite nekam daleč, daleč. Zakaj se mi je vedno mudilo? Podzavestno sklenem roki v naročju. Nenadoma se zdrznem. Okrog mene stojijo ljudje. Gledajo me z nasmehom, začudeni, srečni. Kako se je pa tole posrečilo? Glasba izzveni. Dekle pospravi svoj inštrument. Smehlja se mi, ker natančno ve, katero željo mi je izpolnila. Moja neizmerna hvaležnost jo bo spremljala vse dolgo življenje, moj blagoslov jo bo vodil po dolgih, težkih poteh domotožja, žalosti in hrepenenja. Nikoli več ne bom sam.
Odhajam od reke. Z dolgimi, mirnimi pogledi shranjujem v svojo dušo hvaležnost. Strehe hiš žarijo v zahajajočem soncu. Rad imam to mesto. En dan za vso večnost spominov. Bog mi podaril večno hrepenenje.
Stanislav, zgodbe, v: Ognjišče (2011) 05, str. 19.

Spoznala sva se nekega lepega dne na vlaku. Ona je bila sama in jaz sem bil sam. Na videz sva se poznala že od prej, ampak med nama ni bilo nobenega kontakta. Neka iskrica je preskočila med nama, ko sva se peljala proti mestu, kjer se začenja najina zgodba. Vlak je vozil in midva sva se pogovarjala odkrito, zelo odkrito, kot se dva popolna tujca ne moreta.
Vem, da je bil ta dan zelo lep. Dal mi je novih moči. Takrat mi je tudi zaupala številko svojega stanovanja, ki je bila magična ‘001’. Povedala mi je, da sem vedno dobrodošel pri njej, da imam vrata odprta. Tako je prišlo do tega, da sem zbral pogum in jo poklical. Spominjam se tega dne, te ure tako živo, kot bi bilo včeraj. Nato sem jo klical še v nedeljo in bilo je lepo, božansko lepo. Prišla je v mesto, kjer sem jo čakal jaz. Bil sem ves preplašen, kako jo bom ogovoril, kaj ji bom rekel. Ampak, ko sem jo videl, je strah izginil, bila sva samo ona in jaz, jaz in ona in ves svet je bil najin.
Nato sva se sestajala. Počasi sem prebijal led, počasi se mi je odpirala. Spoznal sem, da jo imam rad, da jo ljubim, da bi zanjo naredil vse. Nato so prišli meseci, ko sem čakal na njeno ljubezen. Bil sem že malo nesrečen. Ampak govorila mi je, počakaj, počakaj še malo, da se bo vzbudilo v meni. Bodi moj, ampak pogovoriva se o ljubezni. Vendar jaz nisem mogel čakati. Čakanje je bilo neprijetno in nisem mogel več vzdržati. Vendar je bila moja ljubezen tako močna in tako slepa, da je vse to premagala. Prišel je mesec maj, mesec ljubezni, mesec pomladi. Bilo je zelo lepo. Bil sem srečen, da sem ob njej, da uživam te trenutke ob njej. in tako mi je na poti domov, na tistem vlaku podelila svoj prvi poljub. Ta poljub je bil nekaj, česar nisem še nikoli okusil, kot nektar, kot predajanje, kot sprejem mene. Toda te občutke vidim sedaj, sedaj jih razumem. Takrat sem videl to kot nekaj telesnega. Takrat sem jo začel želeti telesno. In sedaj vem, da je bila to napaka, kajti v naslednjih mesecih se je v meni razraščala želja po spolni, telesni ljubezni, za katero pa zdaj vem, da je bila zanjo prepovedana. Vem, da si je želela, ampak samo takrat in pod pogojem, da bova najprej duševno na isti ravni, da jo bom tako ljubil, kot je ona mene. Na žalost v tem ni uspela. To moje nerazumevanje je pripeljalo tako daleč, da sva si postajala vse bolj tuja. Jaz sem se začel do nje obnašati, kot da je moja last, ji jemati energijo, zavestno ali nezavestno jo zatirati, ji jemati njen ponos. Ona pa je bila tako dobra, da je to pustila. Sedaj vem, da je bilo to grdo, greh, zakaj hotel sem v njej ubiti nekaj, kar je bilo ona sama, to v kar sem se zaljubil. Vem, da tega ni mogoče popraviti, saj jo je to zelo potrlo. Povzročil sem ji bolečino, a to spoznavam šele sedaj, ko spoznavam to bolečino na sebi, ko mi je dejala: »Ne ljubim te več, ne želim te več videti, pusti me pri miru.«
Sedaj vem, kakšna je ta bol, ampak najhuje mi je, ko tega ne morem več popraviti. Vem, da ljubezni ne moreš vsiliti. Ljubezen pride sama. Ljubezen je nekaj najlepšega, ko jo da Bog obema hkrati, tako dekletu kot fantu, lahko pa jo eden ali oba tudi zlorabita. In to se je zgodilo meni, kajti zlorabil sem edino ljubezen doslej.
Ne naredite take napake tudi vi! Če malo premislite, boste spoznali, da je vredno počakati in se zato marsičemu odreči.
Tobi
P.S. To razmišljanje je bilo namenjeno mojemu bivšemu dekletu, katere nisem razumel takrat, ko je bil še čas, ampak jo razumem sedaj, ko je vsega konec. Hvala ti cvetlica moja, hvala ti!

Hranil sem tvoje pismo za mesec maj, ker se je vse to nekega maja v resnici dogajalo in ker je to mesec ljubezni, Marijin mesec, ker je ona mati vsake plemenite ljubezni. Danes se toliko govori, piše in poje o ljubezni. V glavnem je to sebična ljubezen, ki sloni na strasti in želji po posesti drugega. Taka ljubezen je samo videz ali, kot si izkusil sam, prevara. Lepo si razčlenil napačne korake te samoprevare. Mnogi mladi ne razumejo, zakaj Cerkev tako vztraja, naj bo ljubezen že v mladosti čista. Tisti, ki bodo prebrali tvoje pismo, bodo to morda malo bolje razumeli. Ne gre za to, da Cerkev mladim ne bi ‘privoščila’ spolnosti, ampak za to, da jo hoče prav usmeriti. Koliko pristne in plemenite ljubezni je v mnogih družinah. Takšna ljubezen zahteva darovanje, premagovanje in vse tisto, kar naredi življenje med nami, zlasti v družini, lepo in osrečujoče. Do takšne ljubezni pa se ne pride brez žrtev.
Danes je toliko skušnjav in zank, da ni lahko ohraniti čisto srce. Zato se moramo naučiti skušnjave premagovati. Veliko sodobne tehnike je usmerjeno v vzbujanje najnižjih strasti. Najraje bi pomislili, da včasih ni bilo težko živeti krepostno, da ni bilo televizije, filmov, interneta, pornografije in vsega, kar ‘morajo’ gledati naši mladi, zlasti pubertetniki. Z druge strani pa je res, da ti mediji posredujejo veliko spodbudnih in plemenitih zgledov velikih osebnosti. Vzgojna modrost narekuje, da se naučimo izbirati.
Moramo priznati, da še nikdar ni bilo toliko čudovitih zgledov, opisanih v knjigah ali tudi v filmih, ki prikazujejo vzornike, ki bi jih lahko posnemali, če bi se le potrudili, da vzamemo v roke primerne knjige, filme, TV oddaje. Tisti, ki delamo na področju medijev, iščemo načine, kako bi katoliški mediji, knjige, ilustrirane zgodbe, tudi filmi bili čim bolj dostopni tudi tistim, ki imajo malo denarja. Ko gledamo nazaj, se čudimo, kako smo mogli izdati toliko lepih knjig po tako nizki ceni. Odgovor sicer poznamo: Naklade so bile pred desetimi leti neprimerno višje kot so sedaj. To je danes problem vseh založb, vendar bi nam višje naklade omogočile nižje cene in večji izbor.
Veseli smo, da Ognjišče ohranja razmeroma visoko naklado, da ga tako lahko sproti ‘moderniziramo’ in naredimo bolj privlačno. Zato seveda potrebujemo ‘zveste’ bralce in bralke. Hvaležni smo vsem, ki nam ostajate zvesti in računamo, da naredite za Ognjišče tudi kaj reklame pri svojih prijateljih in znancih.
Vse, kar vam v Ognjišču napišemo, prihaja iz naših in vaših izkušenj, zato smo veseli, če nam tudi v bodoče posredujete vaša mnenja in s svojimi izpovedmi popestrite naše strani.

Bole F. - oče urednik, (Pismo meseca), v: Ognjišče (2016) 5, str. 6.

Rad bi vas vprašal nekaj v zvezi z evtanazijo.  Dolgo časa sem bil prepričan, da je občasno sprožanje te problematike v javnosti le ena od oblik kulturnega boja proti kristjaniom  ... tudi sam sem bil proti evtanaziji. Ob poslušanju argumentov za in proti, pa se v zadnjem času tudi pri meni pogosto pojavlja vprašanje, kakšen smisel ima ‘vegetiranje’ človeka, ki kot rastlina živi, se ne odziva itd. Ali mu ne bi ‘pomagali’, da se poslovi od tega sveta, če si sam tako želi? Ali pa neozdravljivo bolan človek v bolečinah. Zakaj mu podaljševati življenje, če pa bi se lahko poslovil … Potem me vznemirja prepričljiv nastop nekaterih zagovornikov evtanazije, ki govorijo, da je evtanazija nekakšna pomoč človeku v trpljenju in stiski, delo usmiljenja …
Pa tudi nekateri prijatelji, ki se imajo za kristjane, trdijo, da bi bilo prav, da ne pustiš človeka trpeti, ampak da se ga usmiliš in ga evtanaziraš. Trdijo, da bi tudi sami naredili tako. Čemu biti v napoto družini, sorodnikom, prijateljem, nenazadnje tudi državi, če pa se lahko umakneš. Sprašujem se, ali jih nič ne prepriča svetost življenja? Ali ni po krščanskem učenju človekovo življenje sveto od spočetja do naravne smrti? Kaj pa mogoče zlorabe evtanazije? Je res, da se na Nizozemskem, kjer je sicer evtanazija dovoljena, poveča število smrti pred počitnicami, da se svojci znebijo starih sorodnikov in gredo ‘mirno’ na počitnice?
Skratka, veliko stvari v zvezi z evtanazijo me bega in prosim za vaše mnenje.
Matej

Hvala za vaše razmišljanje in spraševanje. Prepričan sem, da se s temi vprašanji ukvarja še veliko ljudi v Sloveniji. Nihče si ne želi trpljenja in vsi si želimo, da bi lahko umrli na miren in dostojanstven način. Kristjani molimo za srečno zadnjo uro, da bi bila smrt krona naše zemeljske poti. Smrt ni nekaj, kar bi morali zavračati, ampak jo lahko sprejmemo kot prehod v novo obliko življenja. Zato je tudi podaljševanje zemeljskega življenja za vsako ceno v nasprotju s krščanskim prepričanjem, da je edino Bog gospodar življenja. Kadar ni realnih izgledov za uspeh terapije, imamo pravico, da se odpovemo nadaljnjemu zdravljenju in sprejmemo paliativno oskrbo, pri kateri nam lajšajo telesne bolečine in nas celostno spremljajo v procesu umiranja.
Danes je medicina napredovala do te mere, da lahko obvladuje skoraj vsako fizično bolečino in pomaga ljudem, da lažje premagujejo težko stanje bolezni. Poleg telesne bolečine pa se pri mnogih bolnikih pojavlja še duševna bolečina, notranje stiske, včasih tudi depresija, osamljenost in občutek odvečnosti. Vse to prispeva k temu, da si mnogi želijo končati svoje življenje, ker v njem ne vidijo več nobenega smisla.
Če bi slovenska država uzakonila evtanazijo, potem bi ljudem, ki se soočajo s temi stiskami ob koncu življenja, ponudila možnost, da izberejo tudi prekinitev svojega življenja, ki bi jo morali izvršiti zdravniki. Že sama možnost take izbire bi pomenila vsaj posreden pritisk na svobodno izbiro bolnika. Ker bi vedel, da lahko ‘olajša’ življenje svojim bližnjim in tudi sebi, bi se marsikdo čutil dolžnega, da to tudi stori. V svojem pismu omenjate primer Nizozemske, kjer je evtanazija zakonsko dovoljena od leta 2001. Dejstvo je, da število odločitev za evtanazija iz leta v leto narašča. Leta 2007 je bilo na Nizozemskem evtanaziranih 2.000 ljudi, leta 2017 pa že 6.600. Najprej so se za prekinitev življenja odločali ljudje v skrajnih primerih neozdravljivih bolezni, sedaj pa je čedalje več ljudi s psihičnimi boleznimi in z demenco, ki ne vidijo več smisla svojega življenja in si želijo umreti. Zagovorniki evtanazije se sklicujejo v glavnem na avtonomijo posameznika, na njegovo sposobnost, da sam svobodno odloča o svojem življenju. Če človek lahko svobodno odloča o vsem v svojem življenju, zakaj ne bi smel svobodno odločati tudi o svojem koncu, pravijo zagovorniki evtanazije. Vendar se upravičeno postavlja vprašanje, ali je nekdo, ki trpi in čuti, da njegovo življenje nima več nobenega pomena, resnično svoboden in avtonomen. Starejši in neozdravljivo bolni ne bi imeli več nobenega zunanjega varovala, ki bi zaščitilo dostojanstvo njihovega krhkega življenja. Evtanazija bi se ponujala kot ‘odrešilno’ dejanje, s katerim bi na ‘dostojanstven’ način zaključili svojo življenjsko pot.
Uzakonitev evtanazije bi spremenila pogled na vrednost človekovega življenja. Začela bi se uvajati meja med človeka vrednim življenjem in človeka nevrednim življenjem. Ob tem se takoj postavi vprašanje, katera so merila za človeka vredno življenje in kdo bo odločal o tem. Vredno bi bilo zgolj še življenje zdravega, razumnega, avtonomnega in zadovoljnega posameznika. Ko bi se kvaliteta življenja poslabšala, bi življenje izgubilo svojo vrednost in posameznik bi se lahko odločil za ‘dostojanstveno’ smrt. To ločevanje med življenjem, ki ima vrednost, in življenjem, ki nima vrednosti, jasno razodeva potrošniško miselnost, kjer je vrednost stvari odvisna od njene koristi in uporabnosti. Ko nam neka stvar več ne koristi oz. ni več uporabna, jo zavržemo, saj nima nobene vrednosti več. Ni treba posebej poudariti, kako nevarna je taka logika, če jo prenesemo na človeško življenje. Še posebej, če vemo, da večino sredstev za zdravstvene storitve porabimo v zadnjih mesecih svojega življenja. Z uvajanjem meje med vrednim in nevrednim človeškim življenjem bi pokopali temeljno civilizacijsko pridobitev, ki zagotavlja nedotakljivost vsakega človeškega življenja. Tako stališče je večkrat ponovila tudi Parlamentarna skupščina Sveta Evrope. Leta 2012 se je v zvezi z vnaprej izraženo voljo o zdravljenju v okoliščinah pred smrtjo odločno opredelila proti evtanaziji in pozvala tistih nekaj držav, ki dovoljujejo evtanazijo, da spremenijo zakonodajo. Jasno so zapisali, da evtanazija nasprotuje temeljni človekovi pravici do življenja.
Z uzakonitvijo evtanazije bi stopili na tvegano pot reševanje človeških stisk z namerno prekinitvijo njihovega življenja. Odprl bi se prostor za možne zlorabe in v težek položaj bi bile postavljene najbolj ranljive osebe. Izkušnje po razvitih državah kažejo, da je najboljša oblika soočenja z umiranjem neozdravljivo bolnih oseb celostna paliativna oskrba. V primerih, ko bi bilo zdravljenje brezupno in bi se bolnik odpovedal nadaljnji terapiji, bi mu morala biti zagotovljena paliativna oskrba. Gre za blaženje bolečin in stisk, pri čemer se bolnika spremlja tako medicinsko, kot tudi psihološko, socialno in duhovno. Na ta način se tudi v procesu umiranja ohranja njegovo dostojanstvo. Na žalost je mreža paliativne oskrbe v Sloveniji zelo slabo razvita in upamo, da bo pozitiven rezultat sedanjih razprav o evtanaziji prav pospešen razvoj paliativne medicine.

GLOBOKAR, Roman. (Pismo meseca), Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str. 6-7.

(ob smrti Mance Košir poobjavljamo pogovor z njo iz decembrske številke Ognjišča 2023)

“Kdor čuti bližino ljubečih ljudi in Boga, ga je zagotovo manj strah”

- Konec novembra je bil v Ljubljani knjižni sejem. Ko v našem času govorimo o knjigi, se soočamo z dejstvom, da jemljejo čas za branje sodobni mediji. Številni strokovnjaki danes opozarjajo na zasvojenost z ekrani. Kako vi gledate na dejstvo, da danes vse več ljudi bere in prejema informacije samo na spletu in družbenih omrežjih?
Sem analogni tip človeka, celo telefon imam na tipke, povsem zadostuje za pošiljanje sms in pogovor, česa drugega ne potrebujem. Imam 75 let in sem srečno upokojena, zato mi ni treba biti vpeta v digitalni svet, ki jemlje čas najbistvenejšemu: našim medsebojnim odnosom. Da premnogi raje gledajo v ekrane kot drugemu v oči, to me še bolj skrbi kot dejstvo, da smo Slovenci po raziskavah slabi bralci in še slabši kupci knjig.

- Več desetletij ste predavali o novinarstvu. Kako gledate na informacije, ki jih danes posreduje internet? Biti morajo kratke, z udarnimi naslovi ...
Informacije pač morajo biti take, da jih večina ljudi razume, jih celo zmore prebrati. Kapitalu ustreza, da tem informacijam ljudje tudi verjamejo, zelo negujejo marketinške veščine in vedno nove atraktivne oglaševalske prijeme. Zato bi se midva, spoštovani kolega, pravzaprav morala pogovarjati o potrebi po drugačni ureditvi sveta, ki povedanega ne bi potrebovala, ker bi se osredotočala na človeka in njegove resnične potrebe. Ljudje ne potrebujemo večine tega, kar nam ponujajo raznorazni vplivneži vseh sort. Zares potrebujemo pravno državo, urejeno javno zdravstvo in odlično javno šolstvo, socialno varnost in družbeno solidarnost s posebnim poudarkom na ranljivih skupinah. Mar ne govorimo kar naprej o otrocih, a njim ne damo priložnosti, da bi povedali svoje? Koliko pri reformi šolstva politika posluša glas učiteljev, ki res največ vedo o šolstvu? Ali pri načrtovanju zdravstvenih reform zares upoštevajo položaj in glas pacientov? Da ne govorim, kako so na rob odrinjeni stari in bolni, celo ljudje, ki nas najbolj potrebujejo – umirajoči? Samo za ilustracijo. Slovenija bi na število prebivalcev po evropskih normativih potrebovala pet hiš hospica. Imamo pa samo eno in še ta po mnogih letih obstoja sploh nima koncesije! Sramota!

- Kje je prostor za poglobljeno branje, za celostno informacijo?
Ta prostor k sreči vedno obstaja. Slovenija ima odlično razvito mrežo knjižnic, kamor se lahko sleherni zateče po duhovno hrano vrhunske kakovosti! Šolski sistem se vse bolj posveča formalizaciji, digitalizaciji in drugim -izmom, ampak imamo še vedno veliko odličnih učiteljic in učiteljev, ki prižigajo lučke radovednosti v učencih, in tako tudi s skupnim – poudarjam skupnim, saj če učitelj sam ne bere rad, ne bo mogel otrok okužiti z bralnim virusom – branjem gradijo najbolj trdne temelje za humano družbo in kritičen, samostojen um. Celostna informacija je ideal, ki se mu lahko bolj ali manj približujemo ali pa smo od njega močno oddaljeni. Zato je razgledan, odrasel človek primoran posegati po različnih virih informacij, predvsem po kakovostnem tujem tisku, ki je – to pa je dobrobit spleta – dosegljiv tudi prek interneta. In pomembno je še nekaj: gledati okoli sebe, pozorno opazovati, se pogovarjati z različnimi ljudmi, pa bodo informacije veliko bolj celovite, kot če smo vezani le na en in isti ustaljen množični medij.

- Najbrž je laže manipulirati z ljudmi, ki dobivajo samo površne informacije?
Kajpada! Ovce so pač preprostejše za pašo kot svojeglave koze ...

- Knjiga prinaša poglobljeno, celostno, globljo informacijo. Gotovo je nenadomestljiva pri duhovnem poglabljanju. Kakšen pomen ima knjiga na poti k Bogu in kakšnega pri ohranjevanju tega stika?
Knjiga je temelj izobrazbe in svete knjige so temelj vere. Že nekaj časa se urim v pisanju pridig zase, saj mi je Sveto pismo velik vir navdiha. Vedno znova sem presenečena, da mi Bog govori tako aktualno, prav za danes in prav za mojo dušo! In vedno tudi kaj drugače razumem, sem na kaj bolj pozorna, kot sem bila pri branju pred časom. Izvolite za okus odlomek pridige, ki sem si jo pravkar napisala za jutrišnjo nedeljo (12. novembra): Zame pa je zanimiv tudi stavek, o katerem nisem nikoli premišljevala, danes pa se mi zdi vreden pozornosti: »Verjetno ga (olja) ne bo dovolj za nas in vas. Pojdite raje k prodajalcem in si ga kupite!« Budni namreč znajo razločevati med nujnim (imeti dovolj olja) in usmiljenjem (dati drugemu, kar prosi, ker je sam pozabil). Znajo videti, kar je naše – naša odločitev in posledice te odločitve – in posledice odločitev drugih, ki niso naša zgodba, ampak njihova, zato lahko mirno zavrnemo njihove prošnje. Znati reči NE, znati postavljati meje, to je velika reč, ki ne prihaja iz usmiljenega srca, temveč iz budnega uma. Kar je najbolj zanimivo, je to, da nas v resnični budnosti spremlja in vodi Njegova roka, zato se lahko naslonimo na absolutni Mir in neskončno Ljubezen. Brez te Milosti bomo težko budno, čuječe, sočutno in ljubeče hodili skozi življenje. Komur Bog daruje in ta njegov dar sprejema, tega Bog pozna. »Poznam te, ti si moj prebujeni sin, ti si moja budna hči in nič ti ne manjka.« Amen.

- Vi veliko berete. Veliko knjig duhovne vsebine. To je toliko bolj nenavadno, saj ste se duhovnosti približali kot odrasla. Kakšna je bila ta pot? Kaj vas je nanjo nagnilo? Kdo so bili »smerniki«, kažipoti na tej poti?
No, ta je pa dobra, da sem se duhovnosti približala šele kot odrasla, le kje ste to pobrali? Bila sem hrepeneč otrok, ko sem deklica prebrala roman Andrea Gida Ozka vrata, sem celo rekla, da bom nuna! Moja maturitetna naloga je imela naslov Razvoj religije v Indiji in takrat sem imela za duhovnost že zelo odprto srce. Prva seminarska naloga, ki sem jo napisala na fakulteti, je imela naslov Pojem smrti pri budizmu, hinduizmu in džainizmu. Kogar tako zelo zanima smrt, kot je mene že od nekdaj, ta je zaznamovan z duhovno razsežnostjo. Res pa sem se krstila šele leta 1990, da bi se v svoji kulturni domovini poklonila Presežnemu na način, ki je tu običajen. Da se je to zgodilo, ima veliko zaslug ljubi prijatelj, duhovni mentor, tudi boter, čudovit pesnik Rafko Vodeb, duhovno sopotništvo s pisateljem Marjanom Rožancem in takratno partnerstvo z enim najpomembnejših sociologov religije Thomasom Luckmannom, s katerim sva debatirala o religiji, posebej krščanstvu, ure in ure ...

- Nepozabna se mi zdi vaša izjava Tarasu Kermaunerju, kako deluje Bog in kako hudič.
Taras Kermauner mi je pred smrtjo pisal pismo, v katerem se je opravičil za svoj nekorekten odnos do mene. Napisal mi je, da je bil ljubosumen, ker sem se tako zavzeto pogovarjala z Rožancem o Bogu, da on ni bil več edinstven v teh diskusijah, hehe ... Ko me je Tarči, kot smo mu rekli, enkrat jezno vprašal: »No, če toliko veš o Bogu, pa mi povej, kakšna je razlika med Bogom in hudičem?« In jaz sem mu zabrusila en dva tri: »Bog povezuje, hudič pa ločuje.« Kot vidite, ima slednji na Slovenskem veliko dela, saj ni in ni konca polarizacij, deljenja na vaše in naše ...

- Človek se z leti spreminja. Vi poudarjate, da z leti začne gledati bolj na bistveno, da odpadejo druge stvari. Kaj odpada? Kaj ostane?
Na to najkrajše odgovori moja srčnica iz zadnje pesniške zbirke – pravkar so jo izdali v prevodu pri krasni dunajski založbi, hura! – s tem naslovom:

KAJ OSTANE
Kaj odteka skozi prste časa,
ko mineva vse?
 
Kaj ostane v drobni, krhki dlani,
ki je izpustila čas in svoje bivanje?
 
Kristal spomina. In sled Ljubezni,
ki potuje iz roda v rod in je edina Pot.

- Kaj pa odpade, ko človek gleda smrti v oči? Vi ste bili prostovoljka v hospicu. Videli ste ljudi, ki so se poslavljali. Kaj jim je bilo takrat pomembno?
Odpadejo vse maske, vsi nazivi, vse materialno, ostane le Ljubezen. Ljubezen, ki smo jo sami živeli in je doma v našem srcu, ljubezen drugih do nas in Ljubezen, ki je Bog, saj je Bog Ljubezen, kot verjamem sv. Janezu. In zato vem, da je Ljubezen močnejša kakor smrt.

- Cenite življenje, tako pravite. Je to tudi posledica dela v hospicu? Zakaj ga cenite? V čem vidite nevarnost evtanazije?
Da imam tako zelo rada življenje, je posledica marsičesa. Imate pa prav, da je v veliki meri posledica dela v hospicu, saj je smrt postala moja največja učiteljica Življenja. Toplo priporočam v ogled moje pričevanje o tem na TED X, napisala sem več člankov na to temo, tudi knjiga dopisovanj s čudovitimi ljudmi, med katerimi je najin skupni prijatelj p. Karel Gržan, Darovi minevanja, ponatisnjena je v žepnici in je je še nekaj na zalogi. Gotovo ima pri mojem veselju do življenja zelo pomembno vlogo družina. Imela sem čudovita starša, in rasla sem z dvema starejšima bratoma, kar me je močno okrepilo za življenje, hehe ... Da imam dva otroka, to je največja Milost, za katero se zahvaljujem sleherni večer, ko opravljam svoje zahvalnice za to, kar mi je darovano. In moji trije vnuki, pa to so čudeži! Vnuk je za moj rojstni dan, ki sem ga imela marca, premišljeval, kaj bi mi podaril. Poklonil mi je izvirno darilo, res! Vsako nedeljo mi napiše pesem, torej mi jih je napisal že okrog petdeset. Njegove pesmi so polne svetlobe in radosti, za oboje pa da ima veliko zaslug njegova družina in kajpada babica, haha.
Skratka: Življenja nismo ustvarili sami, življenje je Dar. In z darovi je potrebno delati spoštljivo in s hvaležnostjo, mar ne? Jaz nisem svoja lastnina, jaz sem tudi bitje svojih bližnjih in tistih, s katerimi sem povezana. Zahteva po evtanaziji oziroma pomoči pri samomoru je pravzaprav lakmusov papir. Pokazatelj, v kakšni družbi živimo in predvsem v kakšnih odnosih smo. Družba bi morala vsekakor storiti veliko več za dosegljivost paliativne oskrbe, ki jo je na Slovenskem le za vzorec, kar pomeni, da večini ni dosegljiva. Zato pa je ljudi upravičeno strah bolečin in trpljenja! A tiste, ki imamo tople medosebne odnose, ki čutimo bližino ljubečih ljudi in Boga, je zagotovo manj strah. In še nekaj je pomembno. Kdor se zaveda, kaj je res pomembno v življenju: hvaležnost, znati prositi in sprejemati, znati odpuščati, živeti ustvarjalno in radostno, bo ob koncu življenja čutil izpolnjenost in ga ne bo pestila žalost, da je živel zaman.
Prav v hospicu sem videla presunljive zgodbe, ko se je polnost življenja in lepih odnosov zgodila v poslednjem času. Imeli smo osebo, ki je že bila naročena na evtanazijo v Švici, pa ni več mogla odpotovati, ker ji je bolezen to preprečila. Kakšna milost, da sem jo spremljala! Z njo sem se veliko pogovarjala, bila sem tudi ob njej, ko je izdihnila. Nekaj dni pred smrtjo mi je rekla: »Manca, kakšna sreča, da nisem mogla v Švico. Kajti ti zadnji trije meseci so bili najlepši čas v mojem življenju.«

B. Rustja, Moj pogled, v: Ognjišče 12 (2023), 38-40.

»Aforizmi so moj glavni odgovor na to, da strašno trpim, ker resnice ni. Vse življenje govorim tisto, kar mislim, da je prav, in že to je narobe. Še vedno! Pri nas je to še vedno prepovedano. Na Slovenskem je tisti, ki govori resnico, sovražni propagandist. Družba se ne spremeni v enem dnevu ali po enih volitvah, ampak se mora spremeniti vse tisto, kar je v ljudeh, v njihovih glavah. Metode partije so pri nas postale mentaliteta. Ljudje bodo morali pogruntati, da so v življenju druge reči pomembne. Pa tudi, da je pomembno, da človek ohrani čist obraz. Obraz, ki ni lažniv. Partija je ustvarila lažnivo družbo ... Morala je kompletno na psu, etika pa ne zaživi s spremembo režima, ampak nastane z vzgojo in samovzgojo ... Sem strog do Cerkve, ampak vem, da je krščanstvo ljudi učilo, kaj ni prav.« Tako je v pogovoru za revijo Sodobnost leta 2005 iskreno izpovedal aforist Žarko Petan; po njegovi smrti, 12. maja 2014, so pogovor ponatisnili.
Žarko Petan je odraščal v razburkanih časih; na sliki s svojo primarno družino.  - Oče je bil podjeten mož, ki je kupil znano mariborsko kavarno Astroia, od tod tudi navdih za scenarij za film Kavarna Astoria. - V kavarni na Dunaju.  

ŠOLANJE V CERKVENIH ZAVODIH NA HRVAŠKEM
Žarko Petan se je rodil v Ljubljani 27. marca 1929, v letu velike svetovne krize. Mati, Slavka Mermolja, je bila iz Sela na Vipavskem, oče Josip pa Štajerec, uspešen poslovnež. Ko je imel tri leta, se je družina preselila v Zagreb, kjer je oče vodil Veliko kavarno na Jelačićevem trgu. V glavnem mestu Hrvaške je končal osnovno šolo, potem ga je oče skupaj s šest let starejšim bratom Bogušem poslal v Senj. Stanovala sta v strogem privatnem zavodu. Pred vojno je oče kupil kavarno in hišo v Mariboru. Družina se je preselila tja, Žarko pa je ostal v Senju. Ko so 1941 prišli Nemci, so očetu kavarno vzeli. Oče je zbežal v Ljubljano, mati, ki je imela italijansko državljanstvo, pa je s sinovoma odšla v Zagreb. Po propadu Italije leta 1943 je z Bogušem odšla v Trst, Žarka pa so dali v internat šolskih bratov. Pokrovitelj tega cerkvenega zavoda je bil nadškof bl. Alojzij Stepinac. »Enkrat na teden smo hodili k maši v njegovo kapelo. Kot človek je bil odprt. V središču mesta je bil urad za Jude, kjer so kupovali zvezde, ki so jih morali nositi našite na obleki, in so bile drage. Nekoč sem videl tam nadškofa Stepinca, kako plačuje Judom te zvezde.« Po vojni so se vrnili v Maribor, tam je oče dobil nazaj kavarno, a kmalu so jo nacionalizirali komunistični oblastniki, kar ga je zelo potrlo. Žarko je v Mariboru končal srednjo šolo, nato pa je študiral ekonomijo na željo očeta, ki je upal, da mu bodo kavarno vrnili. Na Ekonomski fakulteti v Ljubljani je diplomiral leta 1957, potem pa je šel na igralsko akademijo (AGRFT), kamor ga je vleklo srce. Leta 1977 je tam diplomiral iz gledališko-radijske režije. Leta 1959 ga je vojaško sodišče v Beogradu »zaradi klevetanja države in vohunstva« obsodilo na sedem let zapora, a so ga leta 1961 zaradi pomanjkanja dokazov oprostili. »V beograjskem zaporu sem želel pisati, a nisem imel papirja. Tako sem začel v možgane zapisovati aforizme, ki so kratki in sem jih zapomnil.«
Bil je predan teatru, režiral je 114 gledaliških predstav. - Z ženo Vero.


»PO POKLICU SEM GLEDALIŠKI REŽISER«
»Če me vprašajo, kaj sem po poklicu, odgovorim: gledališki režiser. V svojem življenju sem počel marsikaj, ampak največ sem delal v teatru.« Gledališču se je zapisal z vsem srcem. Kot gledališki režiser je z majhnimi presledki delal od leta 1955 do leta 1994; enaindvajset let je bil redno nastavljen v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL). Bil je eden od ustanoviteljev gledališke skupine Oder 57. Režiral je v skoraj vseh slovenskih gledališčih, številnih jugoslovanskih ter v nekaterih tujih. V štiridesetih letih je režiral 114 predstav. Svojo poklicno pot režiserja je začel kot asistent Bojana Stupice pri njegovih predstavah v ljubljanski Drami. Svoj poklic je povzel v aforizem: Režiser je v gledališču bog, ampak igralci so na žalost ateisti.
Pred tem se je preživljal z novinarstvom; »preskok iz novinarstva v literaturo« je bil zanj nekaj samoumevnega. »Rekel bi, da se sploh nisem zavedal, da sem zajadral v literaturo. Satire sem pisal, kot bi pisal reportaže ali intervjuje.« Njegove humoreske in zlasti satire, ki jim je bil zvest do konca, so bile vedno vezane na aktualno problematiko. Posvečal se je tudi pisanju za otroke: prva knjiga je imela naslov Pravljice za Jasmin in jo je posvetil hčerki Jasmini, »pobudnika« za tri nove otroške knjige sta bila Jasminina dvojčka Jaka in Grega. Za otroke je napisal številne radijske igre. Seznam njegovih knjig je zelo dolg. Aforizem: Eni so izdali vero v Domovino in si polnili žepe, jaz sem izdajal knjige in polnil knjižne police.
Kmalu po osamosvojitvi je bil dve leti in pol generalni direktor RTV. »Te nelahke naloge sem se lotil resno, z ambicijo, da bi kaj spremenil. Žal mi razmere niso bile naklonjene. Najprej so me že po šestih mesecih odstavili, ustavno in vrhovno sodišče sta me vrnila na položaj generalnega direktorja, potem se mi je stolček ves čas majal, dokler me poldrugo leto pred iztekom niso nasilno upokojili ... Ostaja grenak občutek, da naši ljudje niso še zreli za demokracijo.«
Grob na ljubljanskih Žalah - Tri izmed številnih knjig aforizmov v nemškem in slovenskem jeziku.  - Knjiga Poznal sem jih - izbor vsega najboljšega, kar se mu je v življenju dogodilo: srečanja z izjemnimi posamezniki, pričevanja o dogodkih in prevratih, tako intimnih kot družbenih.  - Karikatura B. Pečarja.

AFORIZEM JE DUHOVITA RESNICA
Žarko Petan je doma in v tujini najbolj prepoznaven po svojih aforizmih. Do leta 2003 je izšlo 14 samostojnih knjig aforizmov v nemščini, v slovenščini pa 16. Prvo knjigo v nemščini je leta 1979 izdala založba Styria iz Gradca. Naslov: S prazno glavo se laže kima. »Vsi aforizmi, ki jih napišem, so resnični, kajti vedno pišem o stvareh, ki jih poznam.« V slogu aforista pravi, da imamo »srečno« državo: »Ker je komplicirana, obstaja veliko problemov in posledično tem za aforizme.« Kaj ga pri pisanju vodi, je povedal z aforizmom: Resnici sem pogledal v oči in videl, da mi je pomežiknila.
Aforizem je zelo stara književna zvrst; poznali so jo že v antiki, pozneje pa so jo oživili in ji dali filozofsko vsebino francoski moralisti. V aforizmih, ki so bujno cveteli v socializmu, sta se modrost in filozofija umaknili kritični udarnosti. Odmevne satirične in sarkastične aforizme so pod komunizmom pisali Čehi, Poljaki, Rusi/Sovjeti. Najbolj znan je poljski satirik Stanisław Jerzy Lec (1909–1966) s svojimi »eksplozivnimi« aforizmi v knjigi Nepočesane misli (1957). Žarko Petan je kot aforist svetovno znan. V nemški enciklopediji Brockhaus so pod geslom aforizem navedeni številni tuji in nemški avtorji aforizmov, kot edini v nekdanji Jugoslaviji je med njimi prav on. Povodov za pisanje aforizmov je imel vedno dovolj. Njegovo popotovanje in iskanje resnice se je končalo 2. maja 2014. »Tudi na pogrebu na ljubljanskih Žalah,« je zapisal p. Edvard Kovač, »smo poslušali njegove aforizme in pred nami je zasijal njegov smejoči in muzasti obraz.«

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2024), 42-43.

Maja je veliko prvih obhajil pa tudi birm, krstov in porok. Za čas zakramentov imamo pri Ognjišču letos bogato izbiro daril z vsebino. Prelistajte priložen katalog in izberite ter naročite. Mnogi nabavljate darila ob prejemu zakramentov pri nas. Hvaležni smo vam za vašo zvestobo.

Ker pa je čas birm in obhajil tudi čas razmisleka o obleki, v temi meseca pišemo o teologiji stila oblačenja. Kako je lahko stil oblačenja nekaj teološkega? Na videz dve povsem ločeni zadevi Agata Hren poveže in gradi sporočilo: ne gre za modo, gre za poudarjanje edinstvenosti vsakega človeka z izbiro oblačil.

Za gosta meseca smo povabili prof. Tomaža Simčiča. Osvetlil nam bo ozadje papeževega obiska v bližnjem Trstu ter spregovoril o zgodovini in pomenu krščanskega družbenega nauka.

Narodna in univerzitetna knjižnica nosi svoje ime od leta 1945, njeni začetki pa segajo vse v leto 1774, tako da letos obhajamo 250-letnico te nenadomestljive knjižne zakladnice našega naroda. Ob tej priložnosti smo pripravili izčrpen zapis, da lahko dodobra spoznamo to ustanovo in njeno poslanstvo skozi čas. 

V Marijinem mesecu maju se še bolj zatekamo k Božji materi Mariji. Podoba Marije z Jezusom v naročju je podoba sočutnega objema, nekaj, po čemer vsi hrepenimo. Zato v tokratni številki dajemo tudi nekaj več poudarka temu, kako se lahko v različnih trenutkih v molitvi obračamo na nebeško mater Marijo, ki je vir in izvir sočutja. Po Marijinih stopinjah romamo v Jeruzalem, k žalostni Materi Božji.

Kot že rečeno, je maj tudi mesec porok: svoj pogled na poročno fotografijo, izbiro poročnega fotografa in svojo še kratko, a izjemno uspešno poslovno pot z nami deli Neža Cerkovnik, mlada poročna fotografinja. Preberite in prispevek ponudite v branje tudi svojim mladim.

Sodobni, precej vase zagledani človek se hitro ujezi. Hitro pridejo situacije, pri katerih se tak posameznik čuti ogrožen, oviran, prizadet … In sledi izbruh jeze. Na žalost je tega v današnjem času veliko. Zato je zelo dobrodošlo, da poleg vse energije, ki jo sodobni človek vlaga v svojo podobo, posveti nekaj razmisleka tudi svoji jezi – nenazadnje je obvladovanje jeze pomembna krepost, ki koristi posameznikovemu telesnemu zdravju, duševnemu blagostanju in njegovim odnosom z drugimi ljudmi. O tem več v članku o psihologovih spodbudah na temo obvladovanja jeze. 

Ne glede na to, da smo v pomladnih mesecih, ko smo zaradi prebujanja narave tudi sami polni življenja, nadaljujemo pogovor o samomorih. Ta je zapleten in v mnogočem neraziskan fenomen, ki nam vedno znova sproža vprašanja, kako prepoznavati znake samomorilnosti, kako ukrepati, kako ravnati. Hkrati gre za fenomen, ki pušča globoko zarezo v skupnosti, v kateri se zgodi. V drugem delu pogovora o samomorih tokrat več o razlogih za vznik samomorilnih misli in kakšen je moralni ter cerkveni pogled na samomor.

B. Rustja, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 5 (2024), 4.

»Glasba je moj način življenja«

Miran Rudan letos praznuje okroglih štirideset let glasbenega delovanja. V svoji karieri je nanizal številne uspešnice, ki jih poznajo tako starejši kot mlajši. Talentiran glasbenik pravi, da ustvarja glasbo za vse ljudi in da si je za njeno ustvarjanje potrebno vzeti čas.

- Na glasbeni sceni ste že od najstniških let, ravno letos slavite štiridesetletnico glasbenega delovanja. Katero glasbeno obdobje je bilo za vas najbolj rodovitno?
Zdi se mi, da je zdajšnje obdobje najbolj rodovitno.

- Vsaka kariera ima vzpone in padce. Tudi vi ste se pred leti za nekaj časa umaknili. Je bila vrnitev nazaj na sceno težka?
Da. Če bi vedel, da bo tako težko ponovno priti nazaj, se takrat ne bi umaknil z glasbene scene. Je pa res, da šele takrat, ko prideš do dna, se lahko od tam odrineš in povzpneš navzgor. Težko je ponovno prepričati ljudi, vendar prepoznajo, kadar nekaj delaš s srcem.

 - Ko ste se leta 2007 vrnili na glasbeno sceno, so vas vprašali, če mislite, da boste lahko kdaj presegli skladbo Laure ni več. Bi danes lahko rekli, da ste jo?
Pesmi je težko primerjati med sabo. Takšne pesmi, kot je Laure ni več, je težko preseči, prav tako pa je veliko odvisno tudi od obdobja, v katerem je pesem nastala. Za tisti čas, ko še ni bilo socialnih omrežij, prek katerih se lahko pesmi širijo kot požar, je bilo takrat težko, da je prišla pesem do vseh. Ampak Lauri je uspelo. Se mi pa zdi, da je bila Laura premagana. Od leta 2008 ne mine noben moj nastop brez pesmi Na nebo, tako da mislim, da je v tem kontekstu bila Laura premagana.

- Ustvarjanje glasbe se je v zadnjih desetletjih močno spremenilo. Ali sledite trendom, tehnologiji? Vam ta predstavlja izzive, veselje ali vam dela preglavice?
Res je. Sam imam rad spremembe, kljub temu pa rad ohranjam neko rdečo nit. Pri samem nastanku pesmi nam je lahko tehnologija v veliko pomoč, ampak bistveno je potem, kako je pesem slišati v živo na odru. In oder nikoli ne laže.

- Od kod pa črpate ideje za besedila in kako slednja nastajajo?
Ideje črpam iz vsakdanjega življenja. Opazujem in poslušam ljudi okoli sebe, ko grem v trgovino, ko sedim v kakšni kavarni ... in tako dobim idejo, o čem lahko teče besedilo ...

Rak debelega črevesa in danke je tako pri nas kot v svetu eden najpogostejših rakov z visoko obolevnostjo in umrljivostjo. Znanstveniki ocenjujejo, da so za nastanek tega raka v velikem deležu odgovorni dejavniki življenjskega sloga: prehrana, telesna neaktivnost, debelost, alkohol, kajenje.
Z zdravimi življenjskimi navadami lahko okrepimo svoje zdravje in zmanjšamo tveganje za številne druge bolezni, ne le za raka debelega črevesa in danke. O simptomih in znakih raka črevesa in danke smo pisali že v letu 2023.
Ljudje, ki niso izpostavljeni znanim dejavnikom tveganja ali so jim izpostavljeni zelo malo, prav tako lahko zbolijo za tem rakom, zato bi se morali vsi, ki prejmejo vabila na presejalni pregled za odkrivanje raka debelega črevesa in danke, odzvati. Cilj presejalnih programov je zmanjšati tveganje smrti z zgodnjim odkrivanjem raka ali njegovih predstopenj.

KAJ JE ZNANSTVENO DOKAZANO?
Med prepričljive dejavnike, ki povečujejo tveganje za nastanek raka debelega črevesa in danke, sodijo: prekomerno uživanje rdečega, prekajenega, soljenega ali s kemičnimi konzervansi obdelanega mesa, alkoholne pijače, debelost, zlasti trebušna.
Med prepričljive dejavnike, ki zmanjšujejo tveganje za nastanek omenjenega raka, pa uvrščamo zmerno do visokointenzivno vadbo.

ZAŠČITNI UČINEK TELESNE AKTIVNOSTI
O vplivu telesne aktivnosti/vadbe na nastanek raka debelega črevesa in danke je bilo objavljenih veliko študij iz različnih dežel sveta. Iz znanstvenih člankov izhaja, da je tveganje za nastanek raka debelega črevesa pri telesno najbolj aktivnih osebah v primerjavi z neaktivnimi v povprečju manjše za 30–50 %.
Danes je znanstveno potrjeno, da visokointenzivna vadba preprečuje razvoj raka debelega črevesa in danke, kar je potrdila tudi Mednarodna agencija za raziskave rake (IARC).
Največji preventivni učinek vadbe je bil dokazan pri ljudeh, ki so telesno najaktivnejši, manjši učinek pripisujejo osebam s srednjo in nizko telesno aktivnostjo. Preventivne učinke ima predvsem dalj časa trajajoča redna telesna aktivnost. Prav tako so ugotovili, da telesna aktivnost zmanjša tveganje za pojav raka pri prekomerno težkih telesno aktivnih posameznikih, čeprav je zaščitni učinek manjši v primerjavi z osebami z normalno telesno maso. Sedeči način življenja pa je povezan s povečanim tveganjem za razvoj raka debelega črevesa in danke, neodvisno od časa telesne neaktivnosti in telesne mase.

MEHANIZMI, S KATERIMI TELESNA AKTIVNOST VPLIVA NA RAZVOJ RAKA DEBELEGA ČREVESA IN DANKE
Redna vadba zmanjšuje potovalni čas blata v črevesu, kar zmanjša stik nevarnih snovi s črevesno sluznico in možnost poškodbe sluznice.
Ugotovili so, da se med vadbo v črevesju tvori več kratkoverižnih maščobnih kislin (SCFA), predvsem butirata, in protiteles. Povečanje fekalnega butirata ima protirakave in protivnetne lastnosti.
Poleg tega lahko vadba skupaj z zdravo prehrano preprečuje debelost, tako da spremeni sestavo in raznolikost črevesne mikrobiote (bakterije), ki je pomemben predstavnik imunskega sistema v črevesu.
Vadba dokazano deluje protivnetno. Med vadbo se iz mišic izločajo hormonom podobne snovi, ki jim pravimo miokini. Med zelo znane miokine spada protivnetni interlevkin 6 (IL-6), ki v krvi eksponentno narašča po vadbi ter ima v telesu izrazito protivnetno vlogo in krepi imunski sistem. Prav tako pomemben je miokin IL-15, ki vpliva na zmanjšanje trebušne debelosti in s tem na nižje vrednosti kroničnega vnetja nizke stopnje, ki je prisotno pri debelosti.
Redna telesna aktivnost poveča tudi antioksidanti obrambni sistem organizma, kar privede do tega, da je organizem odpornejši na oksidativni stres.

Svit ima 15. rojstni dan

NE ZAVRZITE VABILA NA TESTIRANJE
15. obletnica programa Svit
V Sloveniji že od leta 2009 teče organizirani Državni program presejanja in zgodnjega odkrivanja predrakavih in rakavih sprememb na debelem črevesu in danki Svit. Namenjen je vsem državljanom s stalnim prebivališčem v Sloveniji v starosti od 50 do 74 let. V program so vabljeni vsaki dve leti. Ko vabljene osebe dobijo na dom vabilo, s podpisom potrdijo svoje sodelovanje v programu. Nato prejmejo na dom testni komplet za odvzem dveh vzorcev blata in ju v priloženi ovojnici pošljejo v Centralno enoto za presejanje.

Zakaj Svit?
Preberite poročila Centra za zgodnje odkrivanje raka (CZOR), NIJZ:
Od začetka delovanja programa Svit v letu 2009 do konca leta 2023 je bilo v laboratoriju programa analiziranih več kot 2.306.000 kompletov vzorcev blata, v pooblaščenih kolonoskopskih centrih je bilo pri udeležencih s pozitivnim presejalnim testom izvedenih več kot 136.280 kolonoskopij.
Pozitivni rezultati, dobra prepoznavnost programa Svit in zavedanje, da smo za svoje zdravje najprej odgovorni posamezniki sami, postavljajo višje cilje: doseči želijo 70% odzivnost in zmanjšati razkorak med boljšim odzivom žensk in 11 % slabšim odzivom moških.
- V programu Svit več kot 70 % primerov te bolezni odkrijejo tako zgodaj, da onkološko zdravljenje sploh ni potrebno.
- Več kot 4.100 odkritih rakov debelega črevesa in danke v 15 letih delovanja ter pri več kot 31.700 osebah odstranjene predrakave spremembe – to so ključni poudarki presejalnega programa Svit, ki je v tem obdobju marsikateremu udeležencu rešil življenje.
- Po podatkih Registra raka je sodelovanje v programu Svit zmanjšalo število novih rakov debelega črevesa in danke, ki je trenutno peti najpogosteje odkriti rak v Sloveniji, in ne več drugi, kot pred uvedbo programa Svit.

Odzivnost na program Svit
V program Svit je bilo v 2023 povabljenih dobrih 318.000 oseb, odzivnost na vabila je bila 65 %. Odzivnost je najvišja v kranjski zdravstveni regiji – 68,8 %, najnižji odstotek beležijo v koprski regiji, 61,9 %. Odzivnost v program Svit po letih, zaznamovanih s pandemijo covida-19, zopet raste, a je odzivnost moških nižja od odzivnosti žensk.
Med osebami s pregledanimi vzorci blata je imelo 94,6 % oseb negativen, 5,4 % oseb pa pozitiven izvid presejalnega testa. V okviru programa je bilo opravljenih 9.941 kolonoskopij v 23 pooblaščenih kolonoskopskih centrih po Sloveniji. Presejane je bilo 60,81 % povabljene populacije.

Sodelujte v programu Svit
Cilj programa Svit je med navidezno zdravimi osebami odkriti tiste, pri katerih je velika verjetnost, da bi se iz sprememb na steni debelega črevesa in danke razvil rak, ali ki že imajo začetno obliko raka. Zgodaj odkrito bolezen lahko uspešno zdravimo, z odkritjem predrakavih sprememb pa lahko bolezen celo preprečimo.
Odzovite se povabilu! Moški in ženske v starosti od 50 do 74 let ste v program vabljeni po vnaprej določenem načrtu v obdobju dveh let.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 4 (2022), 72-73.