Naslov sem povzel po eni od najpogostejših fraz, ki jih slišim, ko kje nastopam kot jezikoslovec. Skoraj vedno me pride kdo kaj vprašat, hkrati pa izrazi tudi svojo zadrego: “Upam, da sem prav povedal … ker ste jezikoslovec.”

To je do neke mere razumljivo. Ker jezikoslovci opazujemo jezik, vsak pravilno sklepa, da opazujemo tudi njegov jezik. Res ga, a v resnici pri tem premoremo več razumevanja, kot ga pri presoji našega jezika premorejo drugi. Naš jezik namreč podzavestno opazuje vsak, ki pride v stik z nami, podobno kot vsak opazi naš videz in našo obleko. Zdi pa se, da se tega ozavemo šele, ko pred nas stopi nekdo, ki se z jezikom ukvarja poklicno.
Kakor z zunanjem videzom tudi z jezikom ljudem okoli nas dajemo prvi vtis o sebi. Tudi zato se že v šoli naučimo, da ni vseeno, katero zvrst jezika uporabimo v določenih okoliščinah. Če želimo narediti na neznance dober vtis, se moramo nato skozi življenje naučiti preklapljati med temi zvrstmi. Med knjižnim jezikom, pogovornim jezikom, pokrajinskim pogovornim jezikom, mestnim govorom in narečjem. Med jezikom znanosti, publicističnim jezikom, strokovnim jezikom, jezikom uradnikov, žargonom in slengom. Enako kot ne bo nekdo pustil dobrega vtisa, če bo prišel na kmetijo grabit seno in zraven uporabljal knjižno slovenščino, bo izpadel drugi smešno, če bo govoril na televizijskem dnevniku o pomembni stvari v narečju ali mestni govorici.
Jezikoslovci imamo zato celo zelo radi, če ljudje z nami govorijo v vsakdanjem zasebnem pogovoru v svojem narečju ali v sproščenem pogovornem jeziku. To namreč ni ‘napačen’ jezik, tudi to je slovenščina. Kakor se za različne priložnosti različno oblečemo, tako ob različnih priložnostih uporabljamo tudi različne zvrsti jezika.
Spletni mediji so vsa ta vprašanja naredili še bolj aktualna. Če je včasih za objavo vsak pisal zgolj v knjižnem jeziku, lahko danes javno objavljamo tudi sproščena sporočila prijateljem, napisana v pogovornem jeziku, v narečju, celo v slengu. In s tem ni nič narobe. Tudi te zvrsti slovenščine so lepe in jih jezikoslovci z veseljem opazujemo in raziskujemo. Znati pa moramo presoditi, katera objava je namenjena le prijateljem (pri takšni objavi je včasih celo bolj pristno, če jo napišemo v narečju, pogovornem jeziku ali slengu), katera objava pa je namenjena vsem, ki lahko obiščejo našo spletno stran, naš Facebook, Twitter itd.
Dokler nam to ne pride v navado, si je zato dobro od časa do časa reči: “Upam, da sem prav povedal … si namreč moj sošolec, … ste namreč prodajalka zelenjave, … ste namreč moj sovaščan, … ste namreč novinar, … ste namreč moj profesor.” Ali: “Upam, da sem prav povedal … ker sem za govorniškim odrom, … ker sem na tržnici, … ker ste prišli k meni domov, … ker sem pred okencem na uradu.”
Najstrožji ocenjevalci jezika namreč nismo jezikoslovci. Najstrožji ocenjevalci jezika so ljudje okrog nas. Tisti, ki opazijo tudi našo obleko in pričesko, preden začnemo govoriti z njimi.

AHAČIČ, Kozma. (Sproščena slovenščina). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 107.

Nekaj vidikov na predlagano legalizacijo mehkih drog

Že dalj časa opažamo na slovenskem političnem prostoru zahteve po legalizaciji konoplje. Večkrat slišimo izraz rekreativna uporaba. V zadnjem času pa so parole po dovoljenem posedovanju in uživanju konoplje prerastle v politični manifest v obliki referenduma. Splošni slovenski volivec bo torej brez nekih strokovnih podlag in uvida v problematiko postavljen pred odločitev, ali naj se dodatno odpre pandorina skrinjica snovi za zadevanje ali ne. Naš članek naj bo prispevek k razumevanju, kaj predstavljajo mehke droge in zakaj vsesplošna odobritev uporabe mehkih drog gotovo ne more in ne sme biti v interesu ljudi v Sloveniji.
Bolj zadet ali bolj uspešen? Leta 2015 so na Univerzi v Maastrichtu izvedli zanimivo raziskavo med študenti. Prva skupina študentov je do marihuane lahko dostopala legalno. Druga tega ni smela. Izsledki raziskave so pokazali, da so študentje, ki do marihuane niso mogli dostopati legalno, dosegali bistveno boljše akademske rezultate od prve skupine.

Smo v naslednji situaciji: poslanci Gibanja Svoboda in Levice so na seji odbora za zdravstvo vložili referendumsko vprašanje o legalizaciji konoplje. Najprej se je vprašanje nanašalo na dopustnost pridelave, predelave, prometa in uporabe konoplje v medicinske namene. Ker pa je uporaba konoplje v medicinske namene v Sloveniji že vrsto let dovoljena, je stroka označila vprašanje za nejasno in zavajajoče. Po novem bomo na dan evropskih volitev o tej temi odgovorili na kar dve vprašanji. Prvo vprašanje se bo glasilo: »Ali naj RS dopusti gojenje in predelavo konoplje v medicinske namene?«; drugo vprašanje pa bo: »Ali naj RS na svojem ozemlju dopusti gojenje in posedovanje konoplje za omejeno osebno rabo?«

O KONOPLJI NA SPLOŠNO
Konoplja je do šest metrov visoka rastlina, ki ima več podvrst. Največ se uporabljata navadna in indijska konoplja (Cannabis sativa in Cannabis indica). Poleg drugih snovi se v rastlini nahajajo tudi kanabinoidi, med katerimi je najbolj znan in hkrati sporen THC oz. delta-9-tetrahidrokanabinol. Kot zatrjuje NIJZ, »gre za psihoaktivno snov, katera lahko povzroči odvisnost in druga tveganja za zdravje ljudi«. Zaradi tega sta tako konoplja kot THC »uvrščena med prepovedane droge«. Prav tako so prepovedane droge tudi pripravki iz konoplje, ki jim s skupnim imenom pravimo kanabis (hašiš, hašiševo olje in marihuana). Tudi pravno – tako po mednarodnih konvencijah in naši zakonodaji – je konopljo prepovedano gojiti, posredovati in uživati.
Pri gojenju industrijske konoplje gre za edino izjemo. V le-tej je še dovoljena koncentracija THC pod 0,2 %. Zapomnite si ta procent, sploh ko vsebnost THC-ja primerjamo z vsebnostjo, o kateri govori v posebnem okvirju dr. Uroš Perko. Če ostanemo pri industrijski konoplji, je treba vedeti, da iz nje izdelujejo vrvi, blago, moko, olje, kozmetične pripravke itd. Pravnica in nekdanja direktorica NIJZ Tamara Lah Turnšek gornjo delitev na »navadno« konopljo in tisto s THC malce razširi. Obstaja namreč »več kot sto vrst konoplje, ki je nastala s križanjem za različne namene, vsebina THC se lahko poveča ali zmanjša. Pri tem pa je ključna klasifikacija glede na odstotek THC, ki se giblje med 0,02–0,03 %. Kanabinoid THC je eden izmed petsto drugih organskih spojin v rastlini. Je pa THC edina edina substanca v njej.«

V povezavi z uporabo in razumevanjem uporabe mehkih drog smo nekaj vprašanj naslovili na Nacionalni inštitut za javno zdravje.

- Kako bi nas na kratko prepričali, da je legalizacija konoplje slaba?
NIJZ je na spletni strani objavil izjavo, v kateri opozarjamo na pomembna tveganja za zdravje prebivalcev Slovenije. Predvsem izpostavljamo našo skrb za otroke in mladostnike, saj uporaba med mladostniki vpliva na njihov razvoj možganov in kognitivne funkcije. Izpostavljamo še povečano tveganje za prometne nesreče, saj uporaba konoplje vpliva na motorične sposobnosti in reakcijski čas. Poleg tega začetek uporabe konoplje v mladostništvu lahko vodi v večje tveganje za razvoj odvisnosti in duševnih motenj, kot sta tesnoba in psihoza.

- Zakaj pri alkoholu lahko postavimo še zdrav odmerek na dan/teden? In zakaj tega ne moremo storiti pri konoplji – gre za res tako različno področje?
Konoplja zaradi različnih načinov uporabe (kajenje, uporaba v hrani, inhalacija) in raznolikosti izdelkov (THC-vsebnost, CBD-razmerje) otežuje določitev enotnih ali varnih meja. Poleg tega je konoplja še vedno predmet intenzivnih raziskav.

- Kaj pa konoplja v primerjavi s cigaretami? Slednje so dovoljene že vrsto let kljub podobnim posledicam tveganja srčnožilnih bolezni, bolezni pljuč ...?
Uporaba konoplje prinaša tveganja za zdravje tudi na področju dihal, prav tako se pojavlja problematika pasivnega kajenja konoplje.

- Vidite v prihodnosti možno sodelovanje alternativne medicine s konfesionalno na področju konopljinega olja za lajšanje bolečin hudo bolnih ...?
Uporaba konoplje v medicinske namene je v Sloveniji dovoljena že deset let. Vlada RS Slovenije je s potrditvijo sprememb Uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog omogočila zdravnikom, da poleg sintetičnih in naravnih kanabinoidov predpisujejo tudi medicinsko konopljo. Uporaba konoplje v medicinske namene je dovoljena tako kot vsa zdravila skladno z Zakonom o zdravilih in Zakonom o lekarniški dejavnosti. Bolnikom je omogočen dostop tudi do varnih in standardiziranih cvetnih vršičkov konoplje, ki se lahko, skladno s smernicami za njihovo predpisovanje, predpišejo kot magistralno zdravilo. Poleg tega so bolnikom na voljo na zdravniški recept tudi druga magistralna zdravila iz kanabinoidov, katerih stroške krije Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Dostopnost do zdravil s kanabinoidi je torej omogočena vsem bolnikom, ki bi takšno zdravljenje potrebovali in jim ga svetuje zdravnik.

STROKOVNI POGLED NA MEDICINSKO UPORABO
Medicinska stroka je podprla uporabo učinkovin iz konoplje za zdravljenje simptomov nekaterih bolezni. Temu primerno je Vlada RS tudi odreagirala. Leta 2014 je potrdila spremembo uredbe, s katero se v Sloveniji omogoča uporaba zdravil na osnovi kanabinoidov. Še zmerom pa je dovoljena le industrijska konoplja. Zdravniki so lahko začeli registrirana zdravila na osnovi kanabinoidov predpisovati bolnikom na recept. Pri tem je potrebno poudariti, da gre za zdravljenje nekaterih bolezni, pri katerih so ta zdravila dokazano učinkovita. Kot pri zdravljenju z drugimi učinkovinami, poudarja NIJZ, je »potrebno razumeti, da čudežnega zdravila ni. Tako tudi pripravki iz konoplje niso zdravila za vse bolezni.« NIJZ zato svetuje, da se »pri morebitni uporabi posvetujemo s svojim zdravnikom. Nedopustno je, da bi bolnik zaradi neustreznih informacij glede zdravilnih učinkov konoplje opustil zdravljenje, ki mu ga je predpisal zdravnik, in si s tem zmanjšal možnosti za ozdravitev« ali celo preživetje. Pretirano poudarjanje zdravilnosti konoplje lahko naredi veliko škode tako pri bolnikih kot tudi pri otrocih in mladih, ki že sedaj predstavljajo eno ključnih ciljnih skupin za trženje tako dovoljenih kot prepovedanih drog.

LEGALIZACIJA ALI NADZOR?
Je sploh jasno, kaj je bistvo referendumskega vprašanja? Smo se sploh vprašali, za kakšno legalizacijo se zavzemata vladni poslanski skupini? Odvetnik Gašper Friškovec trdi, da legalizacija ni stanje, ko bi »bil omogočen prost dostop do marihuane«, ampak gre bolj »za dekriminalizacijo in regulacijo«. Pojasnjuje, da države, ki so pravno uredile status konoplje, le-te niso naredile »prosto dostopne, jasno je določeno, kdo ima lahko dostop do konoplje«. Milan Krek iz NIJZ je prav tako mnenja, da trenutni pojem legalizacije dela škodo zaradi svoje nenatančnosti. Prepričan je, da mora biti vsaka droga regulirana skladno z njenimi učinki: »Jaz sem zagovornik regulacije, ker ko vi legalizirate, legalizirate ali ne. Regulacija pa je večstopenjska in jo lahko prilagajate in nadzorujete.« Podoben pogled ima pri delitvi drog. Sam jih ne uvršča med mehke in trde oz. zdravju škodljive. »Gre za neumno delitev.« Pojasni, da gre za »cel nabor psihoaktivnih snovi, ki jih moramo zelo dobro poznati, preden jih uporabimo, ne glede na namen«.

NEGATIVNA STIGMA DROG
V smiselnost referenduma se tu ne bomo spuščali. Vsekakor pa je – glede na pravkar povedano – prav, da sta referendumski vprašanji dve. Gojenje in predelava za medicinske namene (prvo vprašanje) sta namreč področji, ki v Sloveniji še vedno nista dokončno urejeni, saj niso sprejeti potrebni podzakonski akti. Pri osebni uporabi in posedovanju oz. t. i. rekreativni uporabi (drugo vprašanje) pa je jasno, da gre za širjenje zunaj ozkega obsega medicinske rabe konoplje, saj gojenje in uporabo konoplje za lastne potrebe prepušča prosti presoji posameznika. Tu naredi odvetnik Friškovec jasno ločnico. Saj je večkrat zaradi drugega področja zapostavljeno prvo. Družbeni problem drog je predvsem v »negativni stigmi«, ki jo je povzročila prohibicijska politika in pomanjkanje znanja. Določeni zdravniki »pozitivno gledajo na uporabo konoplje v medicini«, vendar imajo po njegovem »premalo znanja, kar je zopet posledica tega, da niti v študijskem procesu na medicinski fakulteti o tem ne slišijo nič«. Friškovec zato meni, da bi »morali zdravnike na tem področju bolje izobraziti, država pa bi morala več denarja vložiti tako v znanje kot v samo rehabilitacijo pri odvisnikih«.

dr. Uroš Perko o marihuani
Na valovih radia Ognjišče je o problematiki tako imenovanih mehkih drog spregovoril dr. Uroš Perko, ki je bil zaposlen tudi pri Slovenski karitas v okviru Zavoda Pelikan, kjer je bil strokovni sodelavec pri delu z odvisniki.
Sam pravi, da je dolgo časa bil prepričan o neškodljivosti marihuane in da je po več letih dela v komuni videl, da to ni res. Tako pravi, da se je v vsakdanji klinični praksi potrdilo, kako močna je povezava med marihuano, duševnimi motnjami in nasiljem. »Na kratek rok se trava sicer zdi bolj varna droga, težava pa je v tem, da je bistveno bolj evrotoksična. Marihuana je namreč danes povsem drugačna kot nekoč. Enostavno to ni več ista droga. Marihuana, ki so jo kadili v 60. in 70. letih, je imela približno 2 odstotka THC-ja, v 90. letih 5 odstotkov, po letu 2001 je marihuana dosegla do 15 odstotkov THC-ja. V zadnjih petih letih pa je to eskaliralo. Danes govorimo o marihuani, kjer ima koncentrat 60, 70, tudi 90 in celo 99 odstotkov THC-ja. Danes torej uporabniki posegajo po supermočni marihuani, saj je edini cilj biti močno in čim hitreje zadet.«
Pri uporabi mehkih drog še dodaja, da je pravzaprav žalostno, da najtežji primeri v komuni že dolgo niso več uživalci heroina. Mesto so prevzeli uživalci in zasvojenci z marihuano. Njihova prognoza je slabša in delo z njimi zahtevnejše kot s heroinskimi odvisniki, katerih je v zadnjih letih izredno malo. »Žalostno je, da gre večinoma za mlade fante, stare od 18 do 22 let, ki imajo poleg zasvojenosti z marihuano diagnosticirano še pridruženo težjo duševno motnjo, psihozo.« In o omejevanju uporabe še pravi, da mladi pogosto kadijo marihuano tudi kot medicinsko samozdravljenje. »Če ni nobenih omejitev, če to pomaga pri tesnobi in slabem počutju, moraš to čim večkrat delati. In če večkrat dnevno kadijo več kot 90-odstotno marihuano, je normalno, da so nori.
Ob vsem tem se pri svojem delu redno srečujem s starši, ki imajo različne težave s svojimi odraščajočimi ali že odraslimi otroki. Vsakič znova pa me preseneti njihova nekritičnost do alkohola (kar je v našem okolju razumljivo) in marihuane. Ob vsej pozitivni propagandi glede marihuane ni redko, da so do nje še bolj nekritični kot do alkohola. Nič nimajo proti, če jo njihovi otroci uživajo. To pa ni dobro. Mladostniki hitro postanejo zasvojeni, nefunkcionalni, njihovo razpoloženje prične nihati. Po nekaj letih tisti srečnejši razvijejo le panične napade, tisti malo manj srečni pa so v naših komunah ali v psihiatričnih bolnišnicah.«

PRILIKA O SMOKVI
Velikokrat se – povsem pravilno – zatečemo k Svetemu pismu, da bi dobili kakšno potrditev ali usmeritev. Seveda je sodobni svet prinesel pred nas različne situacije, ki niso zajete v Svetem pismu, kar pa ne pomeni, da ne moremo najti navodil za ravnanje v prav vsaki situaciji današnjega časa. Tudi v tej situaciji soočenja z odločitvami glede uporabe mehkih drog je tako.
Prvi citat, po katerem bomo posegli, je: »Po njih sadovih jih boste spoznali« (Mt 7,16). Nadeti si Božja očala in z njimi soditi vse stvari – in ljudi, če bi sv. Ignacija parafrazirali. Le tako smo in bomo ostali kristjani sol in luč. V kolikor pa se za to niti malo ne trudimo, potem zapademo v vsegliharsko mentaliteto. Postanemo podobni figi iz prilike, ki jo gospodar sklene posekati (Lk 13,6). Drevo namreč ni obrodilo sadu debela tri leta. Omenjena prilika lahko govori tudi o naših užitkih in zadevanju s travo. To početje je v jedru namenjeno iskanju užitkarstva, ker uporabniki hočejo biti zadeti in posledično otopeli. Z drugimi besedami: ta dejanja kajenja marihuane vplivajo na našo razsodnost, našo pamet in sposobnost treznega odločanja. Lahko taki rodimo dober sad?
Kultura egoizma nas z vseh strani spodbuja in vabi razmišljati po takšnem načinu: jaz, meni, moje. Samo da bo meni dobro, za druge pa se ne zmenim, morda kakšno stvar sledim in všečkam in to je to. Zaradi te individualnosti, posameznih interesov bi radi uzakonili marsikaj: začne se s splavom, nato z evtanazijo, pa legalizacijo trave. Da bomo le zadovoljili vse naše hipne užitke. Le vprašajmo se, kje se bomo ustavili.
Predvsem pa – če gremo k sv. Pavlu in Pismu Kološanom: »Če ste torej vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici. Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji.« Naj nas torej ne zavedejo zemeljska užitkarska poželenja.
Ne moremo mimo še enega Pavlovega zapisa o tem, kako naj slavimo Boga v svojem telesu: »Vse mi je dovoljeno,« vendar ni vse koristno! »Vse mi je dovoljeno,« toda jaz se ne bom dal ničemur podvreči! Telo ni za nečistovanje, ampak za Gospoda, in Gospod je za telo. »Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Ne pripadate sebi, saj ste bili odkupljeni za visoko ceno. Zato poveličujte Boga v svojem telesu« (1 Kor 6,12-20).
Tudi apostol Peter je bil zelo jasen, kako naj se posameznik odpove tusvetnemu užitkarstvu in da naj človek »ne živi več za človeška poželenja, ampak za Božjo voljo. Dovolj dolg je bil pretekli čas, da ste stregli hotenju poganov, ko ste živeli v razuzdanosti, v poželenjih, v pijančevanju, v veseljačenju, v popivanju in nepostavnem malikovanju. Prav zato se oni tudi čudijo, ker ne drvite več v isti vrtinec razvrata, in vas preklinjajo.« In za konec dodaja: »Bodite torej pametni in trezni za svoje molitve« (1 Pt 4,1-7).

PRIMER POGUBNE LEGALIZACIJE
Zgoraj omenjeni parcialni interesi, ki imajo za središče le užitek, se nikoli ne končajo dobro. Poglejmo primer ameriške zvezne države Kolorado. Ta je leta 2012 legalizirala rekreativno uporabo marihuane. V poročilu (Rocky Mountain HIDTA) je prikazano, da se je v tem času znatno povečalo število smrti v prometu, kriminal, obisk urgentnih klinik ter uporaba marihuane med mladimi. Če gremo bolj konkretno: število smrti v prometu, povezanih z uporabo marihuane, se je v prvem letu povečalo za 62 %, za 20 % se je povečala tudi uporaba te droge med mladimi, število hospitalizacij v povezavi s to drogo pa se je skoraj podvojilo.
Prav tako je v Denverju in tudi drugje naraslo število kriminalnih dejanj, povezanih z uporabo marihuane. Tom Gordon, direktor Rocky Mountain HIDTA, je prepričan, da se bodo negativne posledice legalizacije v naslednjih letih še povečale: »Vedno ko legalizirate substanco, jo bo uporabljalo več ljudi. Več ljudi kot jo uporablja, več negativnih učinkov bo ta imela na družbo, prav tako pa tudi na posameznike. Najboljši primer tega je alkohol, ravno zato ker ga veliko ljudi uporablja in zlorablja. Imamo skoraj toliko odvisnikov od alkohola, kot je tistih od ostalih prepovedanih drog skupaj. Enako lahko pričakujemo za marihuano,« meni Gordon.

MARIHUANA IN HAŠIŠ
Marihuana so posušeni nadzemni deli rastline indijske konoplje. Hašiš po posebnem postopku izdelujejo iz cvetov indijske konoplje. Koncentracija THC v hašišu je nekajkrat višja od koncentracije THC v marihuani.

KONOPLJINO OLJE IN HAŠIŠEVO OLJE
Konopljino olje se pridobiva iz semen industrijske konoplje, ki ima vsebnost THC pod 0,2 %. Olje se lahko uporablja v prehranske, kozmetične in druge namene. Zaradi nizke vsebnosti THC nima psihoaktivnih učinkov. Hašiševo olje pa nastane pri obdelavi cvetov indijske konoplje, iz katere izločijo zmes, v kateri je zelo visoka koncentracija THC in drugih sestavin konoplje. Zato je prepovedana uporaba le-tega.

KANABINOIDI
Kanabinoidi so snovi, ki se v večjih količinah nahajajo v kanabisu, lahko pa jih naredimo tudi umetno v laboratoriju. Kanabinoidi, ki so registrirani kot zdravilo, se uporabljajo v medicini pri lajšanju bolečin in blaženju drugih posledic različnih bolezni. Kanabinoidi (naravni ali umetni), ki niso registrirani kot zdravila, se večinoma nahajajo na listi prepovedanih drog, zato je njihova sinteza, prodaja in omogočanje uporabe kaznivo dejanje, posest manjše količine za enkratno lastno uporabo pa je v nekaterih državah, vključno s Slovenijo, prekršek.

SAJ SMO VAM REKLI
Za sklep tega članka si bom izposodil kar besede moralnega teologa z denverskega semenišča sv. Janeza Vianeja dr. Christiana Bruggerja. »Verjetno ne velja veliko, če rečem svoji predragi državi Kolorado, saj sem ti rekel, vendar so tu rezultati precej predvidljivi. Iniciativa o legalizaciji ni nikoli temeljila na racionalni oceni tega, ali bi bila legalizacija dobra za skupnosti. Vedno in povsod sta jo vodila denar in pokvarjena politika,« je mnenja Brugger, ki tudi opozarja, da bo statistika iz leta v leto kazala še slabše rezultate.
Bi pričakovali v Sloveniji kakšen drugačen razplet? Mislim, da ne. Če bi povzeli misel Alberta Einsteina, ki pravi, da če delamo vedno iste stvari in pričakujemo drugačne rezultate, je to norost. Torej, če bomo delali/sprejemali enake stvari kot kažejo primeri drugih držav, si ne delajmo iluzij, kako bo pa pri nas drugače in do negativnih posledic ne bo prišlo. Smo res tako nori, da pričakujemo drugačen rezultat? Vsekakor pa se moramo kot kristjani vprašati, kaj bi naredili, če bi referendum po naključju bil sprejet. Mislim, da nič in hkrati veliko: še naprej bi pričevali za Ljubezen, si nadeli Božja očala in ne bi posegali po konoplji. Kot je rekel sv. Frančišek Asiški: »Pričujte – če je potrebno, tudi z besedami.«

A da do tega ne pride, pa le oslinimo prst in vzemimo vse možne pole vseh mogočih referendumov in evropskih volitev in bodimo glas razuma, ožarjenega z lučjo vere.

J. Mevec in M. Erjavec, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 6 (2024), 52-56.

6747 dijakov iz 82 šol je nekaj dni nazaj začelo s prvim korakom mature. Učenci 6. in 9. razreda pa so pričeli z nacionalnim preverjanjem znanja. Že dlje časa se učenci in dijaki učijo, da bi nabrali čim več točk, dobili čim boljše ocene in posledično bili uspešnejši. Saj si vsak seveda želi biti uspešen. Vendar se ob tem poraja pomembno vprašanje: Kaj pomeni »biti uspešen«? Na šolah za starše velikokrat vprašam starše, kaj si najbolj želijo za svojega otroka. Mnogi odgovorijo: »Da bi bil uspešen.« Ko to slišim, me kar malo zmrazi po hrbtu. Kajti vprašanje je, kaj si pod ta uspeh predstavljamo.

Ali nam je mar?
Druga stvar, o kateri razmišljam, je, da je natanko eno leto (19. maja 2023), odkar sem bil povabljen v parlament, da kot neodvisni strokovnjak podam strokovno mnenje o problematiki vzgojno-izobraževanega sistema v Republiki Sloveniji in predvsem o izredno zaskrbljujočem porastu nasilja ter agresivnega vedenja med mladimi. Dejstvo je, da nasilje narašča in vedno več ga je. Potrebno se je zavedati tudi, da večina dogodkov v medije sploh nikoli ne pride. Praktično vse neodvisne raziskave v zadnjih desetih letih kažejo na neposredno povezavo med agresivnim vedenjem in uporabo zaslonov. Ker imajo zasloni na možgane identičen vpliv kot trde droge, v stroki govorimo o »digitalnem heroinu« in »digitalnem kokainu«. Prehitra in prekomerna uporaba zaslonov določene dele možganov fizično deformira oz. poškoduje. Ni mogoče spregledati skokovitega porasta depresije, anksioznosti, samopoškodovanja, zasvojenosti, nezmožnosti kontroliranja svojega vedenja ter čustvenih odzivov, občutkov odtujenosti, osamljenosti in vseh ostalih duševnih motenj ter stisk, ki se pojavljajo že pri otrocih. Mladi imajo težave z vzpostavljanjem odnosov, komunikacijo, strahom pred družbo in izredno nizko stopnjo empatije. Sočutenja in empatije namreč ni mogoče razvijati pred zaslonom, ampak v živi interakciji z drugimi ljudmi. Zdravstvo in stroka smo glede tega praktično povsem enakega mnenja. Zaradi tega in še mnogih drugih negativnih posledic ter primanjkljajev v celovitem razvoju otrok sem Državnemu zboru, še posebej pa Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje predlagal, da po hitrem postopku sprejmejo uredbo, da se v vseh osnovnih šolah prepove nošenje pametnih telefonov v šole. Ker gre za sistemsko in resno družbeno problematiko, je to potrebno reševati na sistemski ravni. Ni mogoče, da vsak ravnatelj bije svoj boj, saj so že izmučeni in preobremenjeni od vseh drugih »bojev« z uredbami, predpisi, inšpekcijami, starši, učenci, občani … Vsi strokovnjaki, s katerimi sem govoril, so brez pomisleka podprli predlog. Vsi ravnatelji in učitelji, s katerimi sem govoril, in ni jih bilo malo, so prav tako oziroma še bolj odločno izrazili potrebnost in nujo po takšni uredbi. Tudi starši so absolutno za to. Vedno več je držav, ki so se odločile za tak korak. Vsak, ki ima otroke rad in ki mu je mar zanje, za prihodnost ter dobrobit družbe, v ožjem in širšem smislu, bo naredil vse, da otroku omogoči čim bolj zdravo okolje za celovit duševni in telesni razvoj. Skrbel bo za to, da otrok ne bo samo uspešen, ampak da bo tudi srečen. Ker če bo srečen, bo tudi uspešen. Lahko bi celo rekli, da bo uspešen takrat, ko bo srečen.

Točke in uspehi
Vsako leto, ko berem rezultate matur, me prevevajo mešani občutki; koliko zlatih maturantov, koliko doseženih točk, koliko izraženih čestitk in ponosa, proslavljanja uspehov … S tem ni nič narobe. Vrednotenje znanja je nedvomno potrebno in o tem ni nobenega dvoma. Vendar se bojim, da smo pozabili na nekaj, kar je bistveno. Nihče se ne vpraša, za kakšno ceno so vse te točke. Nihče se ne vpraša, koliko poživil in drugih drog srednješolci zlorabljajo, še posebej v obdobju priprave na maturo. Kako skokovito narastejo notranje stiske, depresije in anksioznosti. V vzgojno-izobraževalnem sistemu bi nujno morali posebno pozornost posvetiti duševnemu zdravju otrok in mladostnikov, na področju kurative in na področju preventive. Tudi to je točka, ki sem jo posebej izpostavil v Državnem zboru in še posebej Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje.
Frankl je desetletja nazaj zapisal, da »živimo v času specialistov, ti pa nam posredujejo samo delne perspektive in podobe resničnosti. Zaradi dreves raziskovalnih dosežkov raziskovalec ne vidi več gozda resničnosti.« Pred očmi je imel problematiko determinizma in redukcionizma na področju zdravstva, družboslovja in humanistike, ki ima za posledico razosebljanje in razčlovečenje človeka. Tovrstni redukcionizem se nam dogaja tudi na področju vzgoje in izobraževanja. Praktično celoten vzgojno-izobraževalni proces smo zreducirali na racio, ocene in točke. Posledično je to postalo glavno merilo uspeha. Ob tem pa smo pozabili na človeka, na osebnost. Ne vidimo več celote. Pozabili smo na razvoj osebnostnih lastnosti, kot so vztrajnost, odpornost na stres, ustvarjalnost, samostojnost, odgovornost, vrednote, empatija, gojenje občutka za lepo, umetnost, kulturo … Postavili smo visoka pričakovanja, koliko točk naj doseže, pozabili pa smo se vprašati, v kakšnega človeka naj odraste ta otrok.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 6 (2024), 11-12.

Junij je običajno domovinsko obarvan, letos bo pa še evropsko. Na prihajajočih evropskih volitvah se bomo izrekli tudi glede referendumskih vprašanj. V Temi meseca smo pogledali na referendumsko vprašanje o legalizaciji uporabe konoplje oz. mehkih drog in pripravili nekaj argumentov in vidikov, ki naj prispevajo k razumevanju, kaj predstavljajo mehke droge in zakaj vsesplošna odobritev uporabe mehkih drog gotovo ne more in ne sme biti v interesu ljudi v Sloveniji. 

Junij je že poletni mesec, v katerem začnemo menjavati garderobo. Zato v Megafonu teče beseda o dostojnem oblačenju. V rubriki za fante in dekleta pa pišemo o sodobnih oblikah odnosov. Je zveza brez obveznosti res lahko zveza prihodnosti? Je sprejemljiva tudi za katoličane?

Konec maja, ko boste mnogi dobili v roke to Ognjišče, bomo praznovali praznik sv. Rešnjega telesa in krvi. Na nastanek tega praznika je vplival tudi evharistični čudež v Bolseni, katerega relikvije hranijo v orvietski stolnici. Kaj so evharistični čudeži in kakšen pomen imajo za naše duhovno življenje, pišemo v tokratni prilogi.

Majski in junijski dnevi so bili v Sloveniji po drugi svetovni vojni zelo krvavi. Ko se je lahko spregovorilo tudi o prepovedanih stvareh, ki so se dogajale med drugo svetovno vojno in predvsem po njej, smo začeli spoznavati, kako je s krvjo nedolžnih ljudi prepojena naša zemlja. O teh dogodkih, o ukinjenem spominskem dnevu žrtvam komunizma, o Kočevskem rogu in spravi je tokrat spregovoril dr. Mitja Ferenc.

Mesec junij bo nogometno obarvan. V začetku meseca bomo dobili prvaka letošnje Lige prvakov, v sredini meseca pa se bo pričelo evropsko nogometno prvenstvo, na katerem letos sodeluje tudi reprezentanca Slovenije. Naš sogovornik je tokrat Valter Birsa, eden najboljših slovenskih nogometašev, ki je pred leti končal svojo kariero, sedaj pa ga lahko spremljamo kot strokovnega komentatorja. 

V mesecu juniju praznujemo tudi dan državnosti in lahko pomislimo na Slovence, ki v tujini praznujejo ta praznik. Kaj pomeni živeti v domovini svojih staršev, pa ima možnost vedeti tudi približno 150 ljudi, ki so se v okviru programa REPATICA Slovenske karitas preselili iz Venezuele v Slovenijo

Po Marijinih stopinjah smo raziskali romarski kraj z najbolj nenavadnim imenom v Sloveniji: Crngrob. Tudi potopis je tokrat romarski, s Katarino Šoln gremo peš po poti sv. Frančiška: Assisana ali »frančiškov camino«.
Za vse, ki radi prebirate Domna in njegove dogodivščine na ranču, je končno napočil trenutek za preobrat zgodbe!

V tem času prihaja iz tiskarn več ponatisov. Junija je še precej birm, prvih obhajil in krstov, zato ste vabljeni, da si ogledate našo ponudbo daril ob prejemu teh zakramentov v katalogu, ki smo ga priložili prejšnji številki, ali pa v spletni knjigarni Ognjišča.

B. Rustja, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 6 (2024), 4.

Napisala vam bom svoje razmišljanje o tem, zakaj mladi po birmi nehajo hoditi v cerkev. Ali izgubijo vero? Govorila bom iz svojih in tujih izkušenj, saj sem se o tem pogovarjala z več ljudmi.
Mladi, še prej otroci, niso dobili sporočila, zakaj se splača biti kristjan. Kaj imajo od tega? Zgledi, ki so jih dobili, so bili slabi, ker so odrasli delali eno, govorili pa drugo. Slišali so, da je treba hoditi k maši. To pa odbija in postane breme, namesto da bi ob tem imeli veselje, hrepenenje po Bogu. Vera človeku zelo veliko da, le odrasli bi morali znati mladim to predstaviti. In da birmanci ne bi dobili za darilo motor, zlatnino ali glasbeni stolp! Dogaja se, da je boter nekdo, ki se z birmancem pač druži. Moral pa bi biti veri res predan, zvest Bogu in da bi birmanca znal spremljati s pogovorom o veri: o Bogu, recimo na kakšnem romanju, in predvsem to, da mu vere nikoli, res nikoli ne bi nihče vsiljeval. Mladi se vrnejo nazaj v cerkev, če dobijo pravo podpora ljudi, ki na nje ne gledajo vzvišeno, temveč z ljubeznijo. Kot na izgubljenega sina v evangeliju.
Vera je milost in je dar. In ni samoumevno, da so mladi verni in dejavni v cerkvi. V cerkev gremo zaradi Boga in ne zato, da bi nas starši, župnik in drugi hvalili. Ali da bi hvalili samega sebe!
Primer: mlademu človeku pri štirinajstih letih poveš, da bo uspešen in dobro zaslužil, če bo redno treniral nogomet, mu je to takoj jasno. Pripravljen se je tudi odrekati. Na podoben način bi morali odrasli vero in Boga predstaviti našim mladim. Kajti če ne bo njih, bodo cerkve v prihodnje še bolj prazne, Bog ne daj, zaprte.
Molimo za vero mladih in vseh nas.
Branka

V pismu se sprašujete, kako to, da se mnogo mladih po birmi oddalji od Cerkve. Sami v svojem razmišljanju tudi ponujate nekatere dobre rešitve. Na vaše vprašanje bi lahko odgovoril z besedami Tonina Lasconija (pri Ognjišču smo izdali več njegovih knjig za mlade), da se mladi pravzaprav ne oddaljijo od Cerkve, ker se ji niso niti približali! Toda to ni odgovor, saj lahko postavimo drugo vprašanje, zakaj se ji niso približali! Kako to, da vsa naša priprava na birmo, v katero mnogi duhovniki, kateheti in animatorji vložijo veliko truda, mladih ne uspe privesti do vere? Sami že delno odgovarjate, da so težave z zgledom v družinah, to se nadaljuje z zgledom botrov, pa tudi župnijskega občestva. Strinjam se z vami, da je treba mladim pokazati vero kot nekaj pozitivnega, kot oporo, moč in vodilo skozi življenje. Nobena prisila in trdost ne obrodita sadov. Enako jih ne obrodita popolna razpuščenost in nezahtevnost. Najstniki naj se zavedajo, da lahko tudi sami (brez prisile) nekaj že naredijo in to samostojno. Tudi samo poudarjanje znanja (odgovori na vprašanja) ne prinese rešitve. Birmanci velikokrat vprašanj, ki se jih morajo (na pamet) naučiti pred birmo niti ne razumejo. Kako bodo potem razumeli odgovore? Bi pa razumeli odgovore na življenjska vprašanja, ki bi jim jih posredovali, najbolje v obliki pričevanja ljudi, kakor vi predlagate.
Pred leti je nagovoril slovenske duhovnike papeški pridigar kardinal p. Raniero Cantalamessa. Med drugim je govoril tudi o tem, da danes vernikom preveč govorimo, kaj morajo narediti, oziroma bi morali narediti. Predstavimo jim zapovedi in prepovedi, ne povemo pa jim, da jih Bog ljubi in sprejema in da jim daje moči za življenje, tudi ali pa celo zlasti v težkih trenutkih življenja. Cantalamessa je to lepo strnil: »Danes vernikom govorimo, kaj bi morali narediti, ne povemo pa jim, kaj je zanje že naredil Kristus!«. To toliko bolj velja za mladostnike. Povemo jim, kaj so njihove dolžnosti, kaj bi morali narediti, katerih zapovedi bi se morali držati itd. Poleg tega jim bodo drugi ljudje in neverno ali protiversko okolje še govorilo, katerih zapovedi se bodo morali držati in za kaj bodo prikrajšani, če bodo verovali v Boga, ne posredujemo pa jim tega, kar bi jim pomagalo živeti in sicer, da so enkratni, Bogu dragoceni in da jih ljubi. In ljubi jih, tudi takrat, ko so drugje zavrnjeni. Bogu so dragoceni in jih sprejema, ko jih drugi ne sprejemajo. Vi ste to povedali s primero nogometaša, ki mora za svojo kariero veliko žrtvovati (podobno drugi športniki, glasbeniki, znanstveniki, gospodarstveniki …), ampak jim njihove poti ne predstavljajo kot eno samo odpovedovanje, ampak jim povejo, da bodo slavni, da bodo veliko zaslužili … Zanimivo, da ste uporabili podobo primero kot jo je uporabil že omenjeni italijanski duhovni pisatelj Tonino Lasconi.
Naj se ob koncu ustavim še ob vaši misli, naj birmancem (pa tudi drugim prejemnikom zakramentov) ne kupujejo motorjev, dragih računalnikov in podobnega. Nekateri bi sprejeli vse pogoje za birmo, samo da bi prejeli tako bogato darilo. Postavlja se še vprašanje botrov, ki niso tako bogati in ne bi mogli kupiti tako bogatih daril! Vemo, da je ta ‘darilna prisila’ napačna pot za prejem zakramentov. Tudi zato vsako leto bralcem Ognjišča predstavimo katalog daril: knjige in druge primerne izdelke. Vem, obstaja ugovor, bodo mladi brali knjigo (versko!), ki jim jo bomo podarili? Bodo brali Sveto pismo? Morda v tistem trenutku ne. Naj postrežem z osebnim primerom. Mlademu fantu, ki se je počasi oddaljeval od vere (ji je bil sploh kdaj zelo blizu?), sem podaril Sveto pismo. Mislim, da ga takrat ni vzel v roke. Postavil ga je na polico, kjer je mama z rednim čiščenjem skrbela, da se na njem ni nabralo preveč prahu. Potem je prišel v življenjsko preizkušnjo. In takrat mi je pokazal tisto Sveto pismo, ki ga je v stiski začel brati. Bi ga začel, če mu ga ne bi podaril? Kaj bo pa vzel v roke mlad človek v trenutku krize, če mu ne bomo podarili nekaj, kar mu bo lahko pomagalo v takih trenutkih? In kaj bo v preizkušnji naredil, če mu ne bomo posredovali pozitivnega pogleda na vero?
Naštel sem nekaj predlogov in jih dodal vašim, ki ste jih navedli v pismu. Toda pri vsem tem se moramo zavedati, da je vera milost in da je ne moremo nikomur preprosto ‘dati’. V nekaterih župnijah imajo tako imenovane “duhovne botre” ljudi, ki na skrito molijo za birmance. Tudi še tako dodelani predlogi in metode, pretehtani sodobni načini sami od sebe ne bodo rodili osebne vere. Ponavljam: ta je milost, zato molimo za milost vere, kakor ste tudi vi poudarili ob koncu svojega pisma. Zlasti v tem obdobju leta se v molitvi spomnimo tudi birmancev in drugih, ki prejemajo zakramente.

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 36-37.

Mlada poročna fotografinja v vrtincu poročne industrije

Neža je uspešna mlada podjetnica, ki smo jo na straneh Ognjišča pred leti lahko brali v mladinski kolumni. Uresničila je svojo poslovno idejo, oblikovala svoj stil in postala prepoznavna in zaželena fotografinja porok doma, počasi pa tudi že v tujini.

- Kdaj se je začela tvoja poslovna pot?
Že od nekdaj sem imela v sebi željo iti po takšni poti. Postati kreativna podjetnica je bilo zame nekaj najbolj naravnega. Prve sanje o tem so se začele v srednji šoli, ko sem o vseh možnostih le sanjarila. Proti koncu študija pa sem začela resno razmišljati o kreativni karieri iz fotografije, videa, ilustracije in dizajna. Zame je bil največji preskok ta, da sem začela svoje delo jemati resno. Da sem prešla iz mentalitete: »Jaz tole res rada delam, mogoče mi bo pa kdo kdaj kaj plačal za to. Hah, prosim?« v: »Vem, kakšno vrednost ima moje delo, in ni me strah postaviti cene, ki to odraža. To je lahko moj poklic, moja kariera.« Proti koncu študija in v absolventu se je mnogo mojih hobijev prelevilo v posel, lani pa sem diplomirala.

- Si se osnov podjetništva naučila na fakulteti?
Bom čisto iskrena. Moja fakulteta sicer ima izbirni predmet podjetništvo, ampak se tam nisem naučila skoraj nič. Skoraj vse, kar danes vem o podjetništvu, sem se naučila z interneta, YouTuba, zastonj in plačljivih tečajev. Pa nočem blatiti svojega faksa, ampak je bil iskreno to zame čas zastonj kosila in zavarovanja. Torej v bistvu čas, ko sem lahko poskušala, ustvarjala, gradila in počela stvari, ki jih ljudje, ki že imajo službe, mogoče ne morejo. 

- Posel se je hitro razcvetel, fotografiraš po Evropi, pravkar si se vrnila iz Mehike … 
Vse to drži, se mi pa še vedno zdi, da je še mnogo prostora za rast in napredovanje. Vsaka podjetniška zgodba se začne precej preden odpreš podjetje. Začne se z željo, iskro. Potem pa sledi nešteto poskusov. Ne moreš kar začeti iz nič. V času srednje šole in študija sem se učila, izobraževala, kako deluje podjetništvo. Ob tem pa sem razvijala svojo kreativno pot na področju fotografije, videa, dizajna, pisanja. Skratka, zanimalo me je vse, karkoli je ustvarjalnega. Poskušala sem, se igrala, se učila – in ob vsem tem sem razmišljala, kako bi lahko znanje vključila v svoje delo in mu s tem dodala vrednost. Zdi se mi, da mi je ta pristop precej pomagal pri rasti. Pokusiš; če ne gre, poskusiš še enkrat in še šestkrat. Mogoče pa v sedmo rata! Ne se prestrašiti, če v prvo ne uspe. Moja pot je rezultat neštetih neuspelih in uspelih poskusov. Ogromno je bilo stvari, ki niso delovale. Takrat se prilagodiš, preoblikuješ, začneš znova. Tako imam danes delo, ki me navdihuje in izpolnjuje, ki ustreza mojemu načinu življenja in me res veseli. 

- Kdaj pa si začela s fotografijo?
S fotografijo sem začela že zelo dolgo nazaj. Moj oče je prav tako poročni fotograf. Že od malega sem bila obdana ne samo s profesionalno fotografijo, ampak tudi z res kvalitetnim pristopom do strank, sploh v poročni industriji. Zavedam se, kako velika prednost in res velik blagoslov je, da sem lahko izhajala iz teh izkušenj. Nisem začela iz nič, ampak sem imela vedno mentorja in zgled. Upam si reči, da manj zgled, kar se fotografije tiče, temveč bolj kot kreativni um: kako iz vsake stvari, obraza, vsakega sprehoda lahko narediš nekaj lepega, kako ravnati s strankami in ustvariti zares vrhunsko izkušnjo. 

- Zanimivo je, da si želela nadaljevati družinski posel, družinsko dediščino. Vseeno fotografiraš zelo drugače, samosvoje …
Ja, pozna se, da je vmes bilo dvajset let. :) Trendi so se spremenili, želje in pričakovanja strank tudi. To nikakor ne pomeni, da stvari, ki so bile narejene 20, 30 let nazaj, niso dobre. Sploh pri porokah se mi to zdi res pomembno, saj so na fotografijah tvoji ljudje. In ni pomembno, ali je fotograf uporabil sepia filter, selective color, črno-belo ali moderen stil. Mislim, da bo tako ali tako vse, kar danes delamo, čez 10, 15 let cringe, in to je povsem normalno! Poročne fotografije imajo drugačno, večjo vrednost. So vizualna dediščina vajine družine, h kateri se bosta leto za letom vračala vidva in vajini potomci. Z vsakim letom, ki mine od poroke, te fotografije pomenijo več, ker se spremenijo okoliščine, ljudje, ker se žal od marsikoga poslovimo. Fotografije so edino, kar poleg občutkov in spominov ostane. Morda bosta kdaj pomislila: »Joj, najine poročne fotografije izpred 10 let so res čudne!« Mogoče res niso v skladu s trenutnimi fotografskimi trendi, ampak je pa med njimi tvoja zadnja fotografija z babico, prijateljem, očetom ... Tu trendi povsem izgubijo pomen in začuti se resnična vrednost fotografij. 
Dejstvo je, da sem šla v svojo smer in sem sledila svoji kreativi. Moj posel je ločen od tega, kar je počel in počne moj oče. Ostaja pa osnova, čut za ljudi, in na to gledam s spoštovanjem. 

- Kakšni bi bili tvoji nasveti za izbiro fotografa, ki slika poročni obred v cerkvi?
Ne izbirajta fotografa, izbirajta človeka, ki mu zaupata nalogo, da na zelo pomemben dan (morda najpomembnejši dan v vajinem življenju) cel dan stoji ob vaju. Fotograf je tretji par vajinih oči: to pomeni, da bo videl in lovil trenutke, ki jih vidva morda sploh ne bosta opazila. Fotograf mora pasati v vajin dan. Seveda je pomembno, da vaju fotografovo delo nagovori vizualno, estetsko (kako lovi kadre, kako obdeluje barve …), da vama je všeč končni rezultat. A še bolj kot to je pomembno, da se s fotografom ujameta osebnostno. Pomislita: ta oseba bo z vama preživela cel poročni dan!
Meni se zdi pomembno, da ko nekoga povabiš na svojo poroko, pa naj bo to fotograf, makeup artistka, DJ, cvetličarka, mora biti ta oseba del vajinega dneva, pasati mora v vajine vrednote, v vajino vizijo. Če tega ni ali če se osebnostno ne ujamete, je lahko to najboljši in najbolj profesionalen fotograf na svetu, pa bodo imele vse fotografije grenak priokus, ker bosta vedela, kako sta se v tistem trenutku počutila. Ob pogledu na popolno fotografijo se bosta morda vrnila v neprijeten spomin: »Oh, tu je bilo pa res neprijetno, tole nama ni bilo kul.« Čeprav bodo to vrhunske slike, ki bi lahko bile na naslovnici Voguea.
Zdi se mi pomembno, da je fotograf v skladu z vajinimi vrednotami in vizijo za vajin poročni dan. Če se želita poročiti cerkveno, na vrhu gore ali na drugi strani sveta – poiščita nekoga, ki mu to odgovarja. Izbire je dovolj ;)
Cerkvena poroka, katoliški obred, ima zelo veliko vrednost. Zato izberita nekoga, ki to ceni, razume in pozna. Kot profesionalec v tej industriji po mojem mnenju ni tako pomembno, katere vere si, lahko fotografiraš poroko katerekoli religije … Profesionalni pristop in osnovni bonton je tisto kar je pomembno. Naloga vsakega profesionalca je, da če nečesa ne pozna, vpraša, se nauči, ugotovi, kako obred poteka, kje lahko stoji, se pogovori z duhovnikom, kaj se sme, česa ne … Če te osnove ni, se zgodi, da fotografi pridejo v kratkih hlačah, kratkih polo majčkah in skačejo okrog oltarja. To lahko prizadene par in celo skupnost, ki je tam. Fotograf mora biti spoštljiv človek in se mora zavedati, da vstopa v svet prostor (ne glede na to, za katero religijo gre).

- Tudi ti si poročena. Kako sta izbrala svojega poročnega fotografa?
To je prvo vprašanje, ki mi ga ljudje zastavijo, ko povem, da sem poročna fotografinja, in vidijo moj prstan. Po navadi presenetim z odgovorom, da je to vlogo prevzela zelo dobra prijateljica, čudovita ženska in fotografinja Tina Zevnik. Najpomembnejše nama je bilo, da je najina prijateljica in da je razumela, kaj želiva, ter da je pasala med najine ljudi. Z največjim veseljem sva jo povabila na poroko, imela je zelo profesionalen pristop. Ni bila samo nekdo, ki pride slikat, ampak je aktivno soustvarjala spomine.
Snemala naju je pa Alena Milkovič, Fragments Collection. Moj vzor je, odkar pomnim. Njeno delo me res globoko nagovarja, ker poudarja čustva in zgodbo. Zares je mojstrica!

- Vrata v tujino si si odprla sama. Pula, Lyon, Toskana, Marakeš, Cancun … To so lokacije, kjer si fotografirala v zadnjem letu. Kako ti je uspelo?
Pomembno se mi zdi poudariti, da je uspeh zelo relativna in subjektivna stvar. Ko nekaj vidimo na Instagramu, smo navdušeni in si v glavi ustvarimo zgodbo. Realnost pa je velikokrat drugačna. Ne vidimo težke strani, truda in garanja, vloženega v ozadju. Zase bi rekla, da se še nisem zares prebila na tuji trg, ampak sem trenutno še na začetku te poti, v povojih, in stopam v čevlje velikih ljudi, ki so po tej poti hodili pred mano. 
Velikanski privilegij je življenje v Evropi: usedeš se v avto in si v nekaj urah v Franciji, Italiji, Španiji. Zdi se mi, da je začeti veliko lažje, kot je videti. Obenem pa je pomembno omeniti, da so poroke v tujini veliko napornejše, pričakovanja parov so veliko višja, kultura in mentaliteta sta drugačni. Meni je v res veliko veselje fotografirati poroke, ki so drugačne. V bistvu je to povsod eno veliko in iskreno praznovanje ljubezni.
Na katerem koli koncu sveta sem, lovim čustva. V domači župniji ali pa v Marakešu. Moj pristop je vedno enak – osredotočena sem na ljudi, njihove iskrene zgodbe in čustva. Imam privilegij, da lahko pripovedujem njihove zgodbe. 

- Kako pa so te pari iz tujine našli? 
Instagram je zelo pripomogel, da sem začela to pot.

- Kako se z možem usklajujeta, ali veliko potujeta tudi skupaj?
Včasih kakšen projekt združiva z osebnim potovanjem in greva skupaj, sicer pa grem večinoma na pot sama.

- Uživaš v vsem, kar širi tvojo ustvarjalnost. Poroke so tako pravljične, ti pa si za temo svoje prve slikanice, izbrala minljivost, umiranje … Zakaj?
Ugotovila sem, da je v slovenski literaturi premalo takšnih del. Prihajamo generacije, ki si želimo odpirati težke teme, ker ne želimo, da stvari ostanejo tabu. Zdi se mi res pomembno, da govorimo o smrti. Ob eni od izgub v svojem življenju sem pomislila, kako otroci čustvujejo ob smrti, kako se soočajo z izgubo, kako žalujejo.
Zato sem si zadala izziv, da napišem, ilustriram in izdam svojo slikanico z naslovom Kje je dedek?. To je bil zelo zahteven, dolgotrajen proces, saj sem se vse naučila in naredila sama. Ampak obenem tudi res nagrajujoč in lep proces. In v res velikansko veselje mi je videti svoje delo na knjižnih policah in v dnevnih sobah mnogih družin.

- Ustvarjalnost v vseh oblikah ti predstavlja izziv. Kateri konkretno pa bo naslednji?
Ustvarjalnost je eno veliko darilo, ki ga uporabljam kot mišico. Treniram in oblikujem raznovrstne načine izražanja. Zdi se mi res lepo, da lahko z nečim, kar naredim, čisto malo spremenim svet, koga nagovorim … S fotografijo, videom in ilustracijo se trudim v prostem času ukvarjati na drugačen način. Bolj po svoje in zase. Zadnje čase me zelo navdihuje video, zato se spogledujem z YouTubom in krajšimi kreativnimi filmi.

M. Pezdir Kofol, Moj pogled, v: Ognjišče 5 (2024), 38-40.

priloga

Evharistični čudeži

psihologove spodbude

Spregovorimo o ljubosumju, utrjujmo zaupanje

potopis

Assisiana – po poti sv. Frančiška Asiškega

Preberite več: Junij 2024

Mama je sedela pri vroči kmečki peči in v naročju držala velik zavoj, v katerem je bila v kup odej zavita naša najmlajša, štirimesečna hčerka. Že več kot teden dni je bil mraz zelo hud. Naša stara hiša je bila dotrajana in je prepuščala burjo in mraz skozi neštete špranje na oknih in vratih. Na vrtu pa je stala nova hiša; v njej je bilo prijetno toplo, saj smo morali kuriti centralno, da ne bi popokale cevi. S triletnim sinkom sva bila veliko tam, ko sva hodila čistit in pripravljat za vselitev.
“Preselili se bomo, ko bo pomlad. Še prej pa bomo dali hišo blagoslovit in povabili bomo vse, ki so nam prijateljsko priskočili na pomoč pri gradnji,” sva se že jeseni odločila z možem, saj je bilo v hiši treba še marsikaj postoriti.
Mraz pa je vedno huje pritiskal. Vsako noč sva z možem stisnila k sebi vsak svojega otroka, saj je bila spalnica ledeno mrzla.
»Zakaj bi čakali na pomlad?« sem začela nergati pred možem. »V novi hiši je toplo kot poleti, tukaj pa se obupno borimo s tem mrazom. Mama so že čisto ozebli v noge, čeprav se jim je jopa od vroče peči osmodila na hrbtu.«
»Prav imaš, nič ne bomo čakali. Ko bo prvič mraz nekoliko popustil, se bomo preselili,« se je strinjal mož.
Tako smo sredi februarja, v še vedno hudem mrazu, zapustili našo staro hišo in odšli v novo. Kakšno veselje! Kako je bilo toplo, stranišče v hiši, vedno topla voda. Pravo razkošje!
Prišla je pomlad. Delo zunaj je bilo v polnem teku. Treba je bilo dati seme v zemljo, če smo hoteli jeseni kaj pobirati.
Bilo je sredi najlepšega meseca maja, ko vse cveti in kliče in kliče po novem življenju. Mož je odpeljal mamo k zdravniku, sinek se je igral v kuhinji z lego kockami, najmlajša pa je sladko spala v svoji posteljici. Imela sem cel kup perila za zlikat in sem se takoj, ko je mož z mamo odšel, lotila dela.
Vedno bolj temno je postajalo. “Glej no, saj bo še deževalo,” sem pomislila ob pogledu skozi okno. “Najbolje, da grem ven postorit, kar je treba, da ne bom potem vsa mokra od dežja.” Izklopila sem likalnik in utrujena za hip sedla na klop za mizo, da si malo ohladim noge.
Tisti hip je hišo napolnil strašen tresk, vse se je zamajalo kot ob potresu, iz vseh vtičnic so švignili dolgi plameni, nekaj je letelo po hodniku tja v odprto dnevno sobo. Povsod po hiši je bilo vse zeleno. “Moj Bog, strela je udarila v hišo!” me je spreletelo. Sin je pogumno obsedel na svoji pručki in ni kazal znakov strahu. Pohitela sem v sobo pogledat še hčerko. Kot angelček je spala, nič je ni prebudilo.
“Pogledat moram na podstrešje, da ne bo začelo goreti,” so bile moje naslednje misli. Bila sem tako prestrašena, da sem komaj odprla in potegnila dol stopnice. Takoj sem zavohala dim! Povzpela sem se do vrha stopnic in ugotovila, da se je vnelo ostrešje, a je bil naliv dežja tako močan, da je ogenj pogasil.
Komaj sem čakala, da mož in mama prideta domov. Že zunaj sem ju pričakala.
»Kaj pa je? Videti si nekam preplašena in razburjena,« mi je rekel mož.
»Strela je udarila!« sem izdavila.
»To pa res ni nič posebnega, kolikokrat je že udarila, zato ti ni treba biti tako prestrašena,« me je miril in se malo ponorčeval iz moje zaskrbljenosti. »Kam pa je udarila? Kam blizu nas?«
»V našo novo hišo,« sem mu končno povedala.
»Ati, ati! Veš, kako je počilo! Ko bi še enkrat, da bi tudi ti slišal!« mu je naproti pritekel sin.
Ko je videl omet, ki je ležal po vsem hodniku, veliko luknjo v strehi, razdejano omarico z električnimi varovalkami in ožgano ostrešje, se je tudi on zamislil.
»Niti pol leta nismo še v njej, pa je že strela udarila v to hišo. Poglej, kako dolgo že stoji stara hiša, pa ni še nikoli treščilo vanjo! Nazaj se bomo preselili, tukaj ne bom živela, ne počutil se varno!« sem tožila.
Takrat pa sva se oba spomnila: »Hiše nismo dali blagoslovit. Ko smo se vselili, smo to dali na stranski tir. Takoj jutri gremo h gospodu župniku in se dogovorimo, da bodo čimprej prišli in jo blagoslovili. Le kako smo mogli biti tako lahkomiselni!«
Zdaj je bila hiša že večkrat blagoslovljena in v njej se počutim prav tako varno kot v stari, dotrajani hiši, v kateri je prebivalo kar nekaj rodov naših prednikov.
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 92.