Svatje prihajajo v parih in posamično. Vrvež, vriski, pesem, glas harmonike, vse tako kot mora biti. Nevesta je pred drugimi, za njo hiti družica s šopkom v rokah, ženin lovi nevestino roko, vse je belo in bleščavo, celo ženin je v belem. Ljudje ploskajo, nazdravljajo, veliko veselih obrazov krog in krog, starejša ženska, verjetno nevestina mama, si briše oči, góvori, pesmi, pa spet góvori ...
V okrašeni avli zdravilišča se nabirajo radovedneži, gledajo in poslušajo. Poročni obred se je začel in ženin bo kmalu poljubil nevesto.
»Ljubezen ni nevoščljiva, ni sebična, ljubezen vse odpušča, ljubezen se ne ponaša in ne napihuje, ljubezen je večna in nikoli ne mine,« govori pod pisanimi lampijončki župnik. Krepak in prijeten glas ima. Vsepovsod naokrog jo je čutiti, to ljubezen, ves pregret z vsemi mogočimi dišavami obdarjen zimski večer je je poln ....
K belo pogrnjeni mizi meni nasproti pripelje prav v tem trenutku starejša ženska moškega. Tudi on je star, siv in zgrbljen, sedi na invalidskem vozičku in brezizrazno gleda nekam predse. Ženska ustavi voziček, ga naravna ob svojih nogah, sede za mizo in se moškemu nalahno nasloni na ramo.
»Ti je tako v redu?« mu reče potiho. Moški komaj kaj sliši sredi tega vriskanja in vzklikov, ona le pogleda okrog, globoko vzdihne in se spet stisne obenj. Moški ji pokima in molči. Ženska vzame iz vrečke pomarančo in jo začne lupiti.
»Počakajte malo, še en posnetek bom naredil,« kriči mlad fant med ljudmi za njima in skače z ene strani avle na drugo. Nekaj parov se postavi predenj, režijo se in vriskajo, fotograf poskakuje okoli njih, za vratom mu poplesava fotoaparat, maha z rokami, toda ljudje se ga kmalu naveličajo in gredo mirno mimo. Nihče več ga ne posluša, vse spet nekam drvi in se drenja ob dolgi, kričeče poslikani steni nazaj k vhodu.
Moški in ženska ob mizi pred mano sta tiha in mirna. Tu in tam pogledata od strani na razposajene pare, drugega nič. On, osiveli osemdesetletnik, sedi otopel, ona, nekoliko mlajša je, se še vedno ukvarja s pomarančo. Raztrga jo na krhlje in jih drugega za drugim naloži na prtiček v svojem naročju. Od tam jo počasi, previdno, košček za koščkom, polaga na starčevo dlan. Njemu se roka zatrese, oči pa mu kar naenkrat ožive. »Ssssladka je,« zajeclja in si jo nese v usta. Ona ga pogleda, pokima in spet se obrneta na drugo stran.
Ob kičasto rožasti steni prihajata nazaj nevesta in ženin. On hiti pred njo, ona teče za njim. Par ob mizi pred mano pogleda k njima, tudi jaz se presedem in pogledam tja. Na nevesti, lepi, visoki ženski, blešči svetla, čipkasta obleka, gola ramena so sloka in gladka, glava je vzravnana, lasje ji frfotajo okrog vratu, dolgo krilo drži v rokah, s hitrimi koraki in dvignjeno glavo pride mimo nas. Mlada in polna sama sebe. Dobro ve, da je vse to namenjeno njej in da je vse okoli nje samo zaradi njiju. Ves ta direndaj.
»Lepa je,« reče ženska pri drugi mizi, ko gre nevesta mimo njiju. »Zelo je lepa.« On se nasmehne ob pogledu nanjo, pokima in spet previdno vzame krhelj pomaranče iz njenih rok. Zagrize, malo steče po puloverju, sočna je, ona ga potrpežljivo obriše s papirnatim robčkom in reče: »Jej, lepo te prosim, še moraš jesti. Nikoli vse ne steče mimo.« »Ne morem! Ne ... Ne gggreee..« Ženska vzdihne in pokima.
Za njima se spet nabirajo vriskajoči svatje. Med množico, ki hrumi tik pred mano, zajoka otrok. Vsega je že naveličan, tudi oče, ki ga dvigne v naročje, je nervozen. »Na, primi ga! Zaspan je!« reče nejevoljno ženski ob svoji strani. »Rekla sem ti, da ga dajva mami, zdaj pa ...« »To pa ne ...« Lepo te prosim, ne pred drugimi ....« Ženska steče naprej, ne da bi se še kaj menila za moškega in otroka, hiti proti mizici s šampanjcem. Tam se ustavi, visoko dvigne kozarec, nazdravi ženinu in nevesti in izpije do dna. Moški z otrokom se ustavi, jezno pogleda naprej, pa spet okoli sebe in se počasi pridruži drugim.
»Hladno postaja. Kljub temu, da je tako zakurjeno je čudno hladno,« reče čez čas ženska ob sosednji mizi. »Mhm, kako ... Kako ču, ču, ču ... Čudno je to ...« poskuša povedati on. »Ja, je! Ker sva navajena le na svojo izbo doma! Zvečer zakuriva, v miru zmoliva in pojeva. Preveč hrupno je tu za naju. Že otrokom sem rekla, da zdaj, med prazniki, mogoče ni dobro, da greva v zdravilišče. Pa so kar vztrajali,« pravi ona in mu ogrne svojo jopico okoli ramen. Moški še kar drži krhelj pomaranče in gleda. Nekam mimo. Mimo nje ... »Veš, včasih ...« Obrne se k nji in ji počasi zlogovaje skuša nekaj povedati, vendar ne gre. »Vem,« potrpežljivo reče ona. »Besede ne najdeš, kajne? Tudi meni se včasih to dogaja.« Moški pokima, se ji toplo nasmehne in jo prime za roko. Ona položi svojo roko na njegovo in se solznih oči zagleda vanj.
»Zapojmo! Še enkrat zapojmo!« Truma mladih pride mimo, dekleta se hihitajo, fantje jih lovijo za roke. Pesem! Spet pesem in smeh ... Z glasnimi vriski odidejo ...
»Si lačen?« vpraša spet ženska pred menoj moškega. Ta se obrne nazaj, pokima ji, da jo razume in stisne njeno roko v svoje naročje.
Svatje se zaganjajo nekam naprej, ženske stegujejo vratove, pri vhodu je mizica belo pogrnjena, na nji so kozarci, šampanjec in šopek vrtnic. Bledo roza so, podobne ženinovi obleki. Nevesta nazdravlja, ženin dviguje svojo čašo in spet pesem. Godec potegne meh in zapoje. Svatje mu pritegnejo, nevesta se ženinu obesi okoli vratu, poljub je dolg in pesem je zgovorna ... »se misel mi je utrnila, * ko bom nekoč star in zgaran, * al’me boš še ljubila ...* la-la-la * al’me boš še ljubila ...«
Moški pred mano je končno le pojedel pomarančo, prime za voziček z obema rokama, hoče pognati kolesa, pa ga ona ustavi in obrne k sebi. »Počij si,« mu reče. »Bom jaz!« Moški jo hvaležno pogleda, bled upadel obraz, koščena ramena, vdrte oči, zgarane roke v naročju ...
Nevesta se zdrzne ob glasnih zvokih harmonike, odrine ženina od sebe. Sprevod se počasi obrne na levo, nazaj na cesto, proti Wellness hotelu, kjer se bo slavje nadaljevalo. Godec še vedno prepeva in igra nežen valček za njimi. Besede spet pridejo do mojih ušes: » ... ko bom star in zgaran, * al’ me boš še ljubila ...« Svatje pripevajo, iz vseh grl se sliši pesem, nevesta se nagne k možu in mu sijočega obraza nekaj zašepeta ...
»Kako bo čez leta? V starosti,« pomislim, ko ju gledam. Moja trpka misel je vsiljiva, ne spada v to veselje in razpoloženje, a se mi nehote vrine v zavest. »Bo njuna ljubezen še takole sijala? Bo lesk izginil, ko bo on star in zgaran in mogoče še bolan?«
Pogledam naprej, pesem počasi zamira, ženska pred mano pelje moškega, zavijeta desno, proti vhodu v jedilnico, večerja bo ...
Pogledam na uro in se počasi tudi sama odpravim za njima.

ŠKRINJAR, Polona (zgodbe) Ognjišče (2016) 03, str. 24

Bratranec je prisedel k meni v avto in odpeljala sva se v neznano. Malo nenavadno se mi je zdelo, da naju je moj brat tako skrivnostno povabil: »Rad bi vama pokazal svoj gozd, še posebej jaso v tem gozdu.«
Brez kakršnih koli navodil, kam naj sploh grem, sem tako po svoji logiki zapeljala proti visokim goram, kjer sem predvidevala, da naju čaka moj brat. Bratranec je brezskrbno klepetal in opazoval bežečo pokrajino ter mi sem in tja dal kakšno navodilo. “Le kako on ve za pot, saj tudi on ne ve, kam greva,” sem se spraševala.
Pred nama se je pojavila visoka gora, velika skalna gmota, in vanjo je bila izklesana ozka, zelo ovinkasta cesta. Bratranec mi je svetoval, naj zavijem na to cesto. Zapeljala sem ne samo na strmo in ozko cestišče, ampak tudi v gosto meglo. PO nekaj deset metrih se je megla razpršila in toplo sonce je spet osvetljevalo najino pot. V čisto počasni vožnji sem občudovala skalno steno, ki se je lesketala v soncu in rosnih kapljicah, kot bi bila posuta s kristali. Hip za tem sem spet zapeljala v gosto meglo. Bratranec mi je dajal navodila, kot da bi pot že poznal.
»Pazi, za tem ovinkom bo na cesti velik kamen.« Res je bil. Varno sem ga obšla in mu bila hvaležna, da me je nanj opozoril. Kmalu je spet posijalo sonce in bratranec me je opozoril na lepe rože, ki so rasle v skalnih razpokah.In zopet megla, zopet navodila, kako je ovinek zelo ostro zavit, kako naj ga pravilno izpeljem. Kljub težkim voznim razmeram sem se počutila varno in zaupala sem bratrancu, ki me je vodil. Nekje me je opozoril na gamsa na cesti, drugje na orlovo gnezdo v skalovju, spet drugje na kup kamenja. Res sem mu bila hvaležna za napotke pa tudi za vsa opozorila na lepe stvari, ki sva ji videla. Ob tem sem kar pozabila gledati v dolino in strahu pred višino tako ni bilo.
Tako kot mi je tudi sicer v življenju stal ob strani z nasveti in s kakršno koli pomočjo, tako mi je tudi sedaj dajal modra navodila.
Gozdne meje je bilo konec, pot je postajala še ožja in strmejša, megle pa ni bilo več. Od višine me je obšel strah in panično sem se obrnila k bratrancu: »Le kako bova prišla nazaj? Kaj če bova na poti koga srečala, saj se ne bova mogla izogniti? Kako bom na tem koničastem vrhu sploh obrnila? Tudi gozda ni več, kje sta potem brat in njegova jasa? O ljubi Bog, kako je nevarno! Nikoli ne bom prišla do vrha!«
»Seveda boš. Vozi počasi in previdno in se še naprej drži navodil. Nikar ne bodi v skrbeh, saj vidiš, da nama do sedaj še ni bilo nič hudega,« me je tolažil in obenem spodbujal bratranec.
»Le kako ti veš, kako me tako varno usmerjati in kako naj vem, da so navodila prava?«
»Navodila dobim in jih predam tebi.«
»??? Kakšna navodila, od kje?«
»Od tam zgoraj.«
Pogledam ga, nobenih slušalk, telefona, navigacije ali druge povezave z vrhom. Pogledam proti vrhu, ne vidim nikogar, vidim le zlato sonce.
Ozrem se proti bratrancu, da bi videla njegov nagajivi nasmešek, češ pa sem te, ampak bratranca ni bilo v avtu.
Panika!!! Kako sedaj sama naprej? Kam je izginil, saj nisem ustavila, nihče ni odprl vrat.
Obrniti nisem mogla in prisiljena sem bila voziti naprej proti vrhu, sama, brez navodil, pomoči in družbe.
Samo še nekaj metrov in zapeljala bom na ostro zašiljeni vrh. Tedaj pa sem doživela presenečenje. Vrh se je spremenil v čudovit cvetoč travnik, raven in tolikšen, da nisem mogla ugotoviti velikosti. Obšlo me je silno veselje, da sem srečno prispela. Pričela sem se zahvaljevati. In zahvaljevanje je tisti trenutek spremenilo v svetišče.
V vsem veličastvu in sijaju pokrajine, malo stran od roba ceste, po kateri sem ravnokar pripeljala, sem videla stati brata in bratranca. Objemala sta se in pozdravljala, bila sta vesela drug drugega. Sonce je svetilo na njiju, bila sta kakor na odru v siju žarometov. Izstopila sem, brez strahu, kje bom obrnila, in se jima pridružila.
Jezna na bratranca, ki me je zapustil, in na brata, ker me je povabil na to skalno goro, sem se postavila pred njiju in bratu ukazala: »Sedaj pa mi pokaži svoj gozd in svojo jaso!«
Brata ni zmotil moj ton. Stopil je k meni in mi pokazal nekam v daljavo. Kako lepo je bilo opazovati to našo lepo deželo v tako lepem sončnem vremenu. Čudovita pokrajina, prekrasna narava, odlična vidljivost – kljub temu nisem videla ne pravega gozda ne jase.
»Še enkrat dobro poglej,« mi je rekel brat, ko sem se naužila lepote.
Nekje daleč, daleč se je kot krpica od celote dvignila zaplata gozda, se pripeljala bliže in na njej sem zagledala majhno jaso. Nekaj na novo zasajenih dreves, oblečenih v krošnjo komaj razprtih svetlo zelenih listov, je bilo privezanih ob opornem kolu in okrog njih dobra zaščita pred zajci in srnami. Brat, vidno navdušen nad tem, se je obrnil k meni in mi dal vedeti, kako je srečen, da drevje tako dobro raste. Sedaj bo od tukaj poskrbel, da bo drevje raslo in bilo negovano.
Bratranec, ki je prisostvoval najinemu ogledovanju, se je sklonil čez rob nad pečinami in mi še on začel razkazovati: »Vidiš, tamle je pa naša hiša.« Videla sem njegovo hišo v sončni barvi in zelene pašnike okrog, na katerih se je pasla živina.
»Kako sem srečen, ko vidim svoje pridne otroke in ženo, kako skrbijo za to, kar sem ustvaril. Vsi znajo pridno delati in vesel sem, da jim bom lahko od tukaj pomagal. Če bi bil z njimi, bi pomagal zdaj enemu, zdaj drugemu. Sedaj vidim vse naenkrat in vsem naenkrat lahko pomagam.«
Držala sta se čez rame in se srečna obrnila k meni. Tedaj je pristopil moški, se postavil za njiju in jima zaščitniško položil roki enemu na levo drugemu na desno ramo. In njihov prešerni, zveneči smeh je bil odmev nebes.
»Tudi jaz bi ostala z vami,« sem zaprosila spričo zavedanja, da se moram vrniti. »Tukaj je tako lepo kot si predstavljam, da bo v nebesih.«
Moški za njima je odgovoril: »Danes še ne. Pojdi domov in jim povej, kako sta tukaj srečna in da sta sedaj še lažje z njimi. Kogar imaš rad, nikoli ne umre, le daleč, daleč je skrit – neviden tvojim očem.«
»Kje pa sem? Ali sta mrtva?«
Terjala sem odgovor: »Ta stavek včasih preberem v osmrtnicah.«

***
Zbudila sem se. Nepremično sem obležala v postelji, zbegana, kaj sem ravnokar sanjala. Obšlo me je spoznanje, da je vse, kar Bog naredi, dobro. Bog nam vedno prihaja naproti. Mi pa se mu moramo prepustiti in mu zaupati, da nas vodi. Tisto, kar mi vidimo kot zlo, tako deluje le zaradi našega pogleda na stvari, na način, kot naše oči vidijo senco. Saj nad oblaki sonce nikoli ne ugasne.
Odločila sem se, da se v nedeljo ustavim pri bratrancu in mu povem svoje sanje. Pa se nisem ustavila ne tisto prvo pa tudi ne drugo nedeljo. Že med prihodnjim tednom pa smo zvedeli, da je bratranec moral v bolnišnico.
Obiskala sem ga, o sanjah in že okoli štiri leta pokojnem bratu, ki naju je povabil na goro, pa mu nisem razlagala. Za to bo čas kasneje, ko se vrne domov, sem sklenila.
Res se je vrnil – vrnil se je čez tri mesece v krsti.
Ampak v mojem srcu, v mojih očeh in moji veri živita oba. Živita v mojem spominu in nepozabnih sanjah. Ko zaprem oči, ju vidim srečno objeta, ljubljena, vidim ju v drugi razsežnosti, iz katere še vedno ljubeče skrbita za svoji družini. Čeprav mi je težko in jočem, pa vendarle vem: Bog je dober in ne samo jaz, vsi mi smo vedno ljubljeni.
V naših življenjskih zgodbah bi včasih radi kaj spremenili in prikrojili po svoje. Boli nas, ko se dogajajo stvari drugače od naših pričakovanj in želja. V srcu, nekje globoko v moji notranjosti, pa vendarle vem: gre le za to, da morda, morda pa zgodbe ne želim spremeniti, ampak sprejeti božjo voljo, ker ne vem, kako bi se drugače zaključila. Obstaja razlog: zgodb ne pišem jaz, piše jih Bog. On natančno ve, ko se bodo iztekle, kam vse skupaj vodi, kaj vse to pomeni, kaj je boljše za nas. Jaz pa ne.
Vsak ima svojo pot. Že prehojeno in tisto, ki je še pred njim in jo mora prehoditi, da pride nad oblake, kjer ni senc in kjer svetloba nikoli ne ugasne.

Katarina (zgodbe). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 4, str. 28.

Pozdravljeni!
Ker smo ravno v sezoni, ko se lotevamo dela na vrtovih, imam vprašanje v zvezi z uporabo setvenega koledarja Marije Thun. Ali je za kristjane res sporen in zakaj? Ne nazadnje gre za rezultat znanstvenega raziskovanja, opazovanja in dela z rastlinami v povezavi s kozmičnimi konstelacijami – te se opirajo na astronomske zvezdne karte in izračune (ne na astrološke napovedi). Koledar je izhajal iz praktičnega dela na vrtu in poskusov, ki jih je avtorica opravljala več desetletij, in je v skladu z biodinamično metodo dr. Steinerja, začetnika biodinamičnega kmetovanja in utemeljitelja antropozofije, po kateri življenje na Zemlji pomembno sooblikujejo energije, ki prihajajo iz vesolja. Je tu težava? »Thunova je zakonitosti teh vplivov prepoznala v odzivih rastlin. Ugotovila je, da jim lahko posredujemo različne impulze za rast tako, da izberemo čas setve in najpomembnejših opravil glede na to, pred katerim ozvezdjem zodiaka takrat potuje Luna. Sledeč tem ugotovitvam je rastline razdelila na plodovke, korenovke, listnate rastline in cvetnice.«
Prosim za kakšno razlago ali vaš vidik, kam spada vrtnarjenje po uporabi setvenega koledarja Marije Thun, lahko pa kaj več poveste tudi o uporabi in poplavi drugih luninih, astroloških in še kakšnih koledarjev.
Marjeta

Setveni koledar Marije Thun je v uporabi že zelo dolgo. Vsak setveni koledar, ki ga običajno lahko dobimo ob koncu ali začetku leta, je narejen po njeni predlogi. Tukaj ni odstopanj. Že od nekdaj so pravi kmetovalci in vrtnarji dejansko poznali tak koledar glede na ustno izročilo pa tudi glede na menjavo lune in drugih planetov. Kdor zares živi z naravo, to pozna ne glede na koledar. Pa tudi zdrava kmečka pamet pripomore, da lahko dobro vidiš in čutiš, ko se menjava luna in drugi planeti. Tudi rastline in živali niso neobčutljive na te spremembe. Zato to nikakor ne more biti v nasprotju s krščanstvom in vero v enega Boga. Marija Thun je to tudi znanstveno utrdila glede na kozmične konstelacije. Mnogi novodobniki ali bioenergetiki pa so pristavili svoj lonček, tako da so poudarili pretakanje energij, ki pa niso duhovne narave, temveč naravne. Samo človek je duhovno bitje in samo človeka zavaja hudobni duh in po njem deluje, ne more pa delovati preko živali, rastlin in drugih povrtnin in dreves. Zato lahko rečem, da se tak koledar lahko mirno uporablja in pri oziranju na ta koledar ne bo prišlo do nobenega prekletstva ne za rastline ne za človeka. Dodal pa bi, da nobeno sejanje in sajenje ne gre brez Božjega blagoslova. Zato pa so bile včasih procesije za sv. Marka, prošnji dnevi pred vnebohodom in procesija svetega Rešnjega telesa.
Naj sklenem: uporabljajte setveni koledar in vsakokrat tudi blagoslovite svoje delo.

KAVČIČ, Janez. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str 27.

op. ur. O biološko-dinamičnem poljedelstvu in vrtičkarstvu smo v Ognjišču pisali že pred leti (Vinko Škafar, Pisma. Ognjišče (2017) 07, str. 47), članek je tudi na naši spletni strani (https://revija.ognjisce.si/pisma/12552-biodinamika-da-ali-ne

(* ob obletnici Špeličeve smrti) Pogovor z gospo Anko Oblak, ki je gospodinjila duhovniku Francu Špeliču, je bil objavljen v strnjeni obliki v Ognjišču 12/2018. Sama gospa Anka Oblak (Boršt 3, Bizeljsko) pravi, da po smrti Očeta Špeliča lahko govori o teh stvareh, saj je Marija očetu Špeliču naročila, naj se ne izpostavlja, ampak naj ostane skrit. Sedaj se on ne postavlja več v ospredje. Zapis je nastal po pogovoru z gospo Anko in ga ni avtorizirala. Tudi ni lektoriran. Zadnjo sodbo o teh dogodkih in pojavih prepuščamo Cerkvi.
»Februarja leta 1997 sem očeta Špeliča (tako gospa Anka imenuje duhovnika Špeliča, včasih mu pravi tudi očka) prvič videla na Kureščku, ko je maševal, a nisem vedela, kdo je in kakšno poslanstvo ima. Podpiral ga je salezijanec g. Košir. Imela sem občutek, da okrog njega žari.«
Čez teden je šla na romanje v Sveto deželo in sicer bolj iz radovednosti, kakšna je in ne toliko iz verskega vidika. Gospod Špelič ji ni šel iz glave. Po nasvetu voditelja romanja, pokojnega duhovnika Francija Vrhunca, je kupila svečke in rožne vence in jih nosila s seboj, da bi jih potem poklonila ljudem, ki jih nosi v srcu. En rožni venec pa je vtaknila v žep. Še danes ne ve zakaj. Na vsakem svetem kraju ga je polagala na oltar z upanjem, da bo »debel« od blagoslovov. Ta rožni venec je namenila gospodu Špeliču, saj je menila, da je že tako star, da ne bo nikoli videl Svete dežele. Ob vrnitvi je poklicala g. Koširja s prošnjo, da bi ji dal telefonsko g. Špeliča. A se ta je kar izmikal, dokler mu ni povedala, da bi mu rada samo izročila rožni venec iz svete dežele. Dobila je telefonsko številko in ga poklicala. Še danes ne more pozabiti, kakšen glas se ji je oglasil. »Kot iz groba!«. Povabil jo je k sebi v župnišče v Zalog. Najprej je menila, da gre za potegavščino in mu je to tudi povedala, da pozna Zalog (pri Ljubljani) in da tam ni nobene cerkve ne župnišča. Oče Špelič pa ji je razložil, da biva v Zalogu pod Krvavcem.
Ko je prišla tja, je našla zaklenjena vrata. Pustila mu je rožni venec ter listek z nekaj prijaznimi besedami in telefonsko številko. Ob vrnitvi v Ljubljano jo je oče Špelič poklical, se opravičil in jo spet povabi k sebi. Ponovno ga je obiskala. »Ko sem ga videla, sem se zgrozila: ležal je nemočen v kuhinji, brez tiste svetlobe, ki sem jo videla na Kureščku. Bilo je v prvi polovici septembra in je bilo že mrzlo.« Pogovarjala sva se o Sveti deželi, prosil me je, naj mu grem dvignit pošto v Cerklje. Ob koncu sem mu dala telefon z besedami: 'Če boste kdajkoli kaj rabil, me lahko pokličete. Sem vam na voljo, da vas kam peljem.'« Začela ga je voziti na Kurešček, k zdravnikom ...

DOŽIVLJANJE KRISTUSOVEGA TRPLJENJA
»Stalno pa sem si mislila: Če peljem tega človeka k morju, bo spet lahko hodil.« Odmevale so ji besede njenega očeta: »Anka, pelji me v Poljane, tam se bom pozdravil.« In maja je tudi očeta Špeliča peljala k morju in ostala tam mesec dni. Maševal je v hiši in dejansko tam spet začel hoditi. Ni več rabil vozička. »O njem nisem vedela nič razen imena, priimka in da je duhovnik. Nisem pa vedela, da je bil poročen in da ima hčerke in vnuke. Nisem ga namreč nič spraševala. V četrtek mi je dejal, da naj ne vstopam v sobo in karkoli bom slišala, ne smem vstopati. Držala sem se tega navodila, a slišala vse. Kako je ta človek kričal! Nisem vedela, kaj se dogaja. Doživljal pa je Kristusovo trpljenje. Bičan je bil! V četrtkih, petkih in sobotah je od 8. do 10. doživljal Kristusovo trpljenje. Podobno kot p. Pij. Nastala je tišina in takrat sem vstopila v sobo. Našla sem ga, kako je ležal kakor v nezavesti. Komaj sem ga zdramila! Dala sem mu piti, a si ga nisem upala nič vprašati. V petek in soboto se je vse ponovilo. Naslednji teden mi je že prej povedal, da se srečuje z Marijo in da mu je ona rekla, da sem lahko poleg, če bom lahko zdržala. Če ne bom, lahko odidem. In jaz sem bila pri njem. Najprej sem sedela, ko pa je prišlo do trpljenja, ne vem, kako sem prišla na kolena, saj nikoli prej nisem mogla poklekniti in še danes ne morem. Nazadnje sem napol ležala in kot zmešana kričala na Boga, naj mene muči, ker sem grešnik, ne pa njega, ki mu ni nič naredil. On je takrat trpel križanje. In spominjam se, kako je zavpil: Potegni! Pribij! Pribij! Strahotno je bilo to poslušati! Mislila sem, da bom umrla od groze. Marijo je izročil apostolu Janezu. Vse, kakor v evangeliju. Potem je glavo nagnil in dejal: Končano je. Nisem se ga upala dotakniti. Dvignila sem se in ga začela otipavati, ker sem mislila, da je umrl. Tudi dihal ni. Potem je zadihal in se mi zahvalil, da sem bila z njim. Čutil je, da ni bil sam, mene pa je bila groza. Potem sem bila lahko vedno ob njem. Čeprav sem že vedela, kaj bo, me je bilo vedno znova groza. Velikokrat je v trpljenju govoril, včasih aramejsko, včasih slovensko. Pozneje sem pisala v zvezek, kar sem slišala, kajti kmalu po tistem mu je Marija naročila, naj pišem dnevnik, kar bom ob njem doživljala. Ne kar bi mi on ali kdo drug rekel, ampak, kar bom jaz doživela. Do njegove smrti sem spisala pet debelih rokovnikov. Ti so sedaj pri Stanku Marsiču, ki je predsednik Centra Kurešek. Po očetovi smrti sem jih oddala v župnišče in od župnika zahtevala potrdilo. Pred smrtjo nisem nikoli nobenemu ne povedala ne pokazala nič. Prav tako sem izročila očkove dnevnike. Kaj je v njih, ne vem, kajti nikoli si nisem upala pogledati, kaj je v njih, čeprav sem velikokrat šla mimo njih.
Očka je bil težek bolnik, astmatik, zato sva začela iskati, kje bi laže živel. Kupila sem aparat, ki mu je pomagal dihati. Večkrat me je prosil, da bi prišla k njemu za gospodinjo. Jaz sem vzrojila, da me ne bo zaprl v župnišče. Takrat sem menila, da sem nekaj, saj sem bila predsednica vrtičkarske univerze, predavala sem po Sloveniji in tujini ... On mi je mirno dejal: Marija mi je rekla, naj te vprašam, a te ne smem nič siliti. Sama se boš odločila. Danes me je tega sram, a tako je bilo. A avgusta leta 1997 sem ostala pri njem in mu začela gospodinjiti. To je bil klic, kajti takrat se je ponesrečila moja mama, jaz pa sem ostala pri njem in se vozila od njega k mami pomagat.
Leta 1998 sva bila spet v Poljanah pri morju. Delala sem na vrtu, ko je prišel iz hiše, je ves žarel. Vedela sem, da je videl Marijo. Povedal mi je, da mu je rekla, da bi rada imela tukaj kapelico. Potem mi je pokazal, kje: na skali barake, ki je bila polna najrazličnejše šare. Seveda sem se zopet razjezila, a sem se v enem tednu tudi »zmedila«: Če hoče Marija imeti kapelico, jo bom jaz naredila. To je bilo jeseni, drugo leto je bila kapelica narejena po skici, ki jo je očka narisal.

SELITEV NA BIZELJSKO
Iz Zaloga sva šla na Žalostno goro pri Preserju, kjer sva ostala samo deset mesecev. Zato sva morala vse stvari prepeljati v moje stanovanje v Ljubljano in iskala neko hišo v kraju, kjer bi mu podnebje odgovarjalo, da bi laže dihal. Čez čas me je poklicala gospa, ki je hodila na moja predavanja in dejala, da je neka zidanica na prodaj. Neki zdravnik bi jo rad prodal, pa ne dobi kupca. Ko smo prišli sem (na Bizeljsko), je šel očka okrog hiše in dihal. Mislila sem, da mu bo slabo, pa je dejal: 'Tukaj je tak zrak, da ga jem! Do konca pljuč ga vdihnem!' Videla sem, da mu podnebje odgovarja. Potem je molil in vprašal, če je to kraj, kjer naj bi bival. Dobil je odgovor - pa ne vem, ali od Marije ali nadangela Gabrijela, tudi s tem je govoril-, naj to vzame, a naj ne prosi ničesar več. To pomeni še kakšen drugi kraj, kjer naj bi se naselil. Hitro sem prodala svoje nepremičnine v Ljubljani in začeli smo obnavljati in dozidavati. Zdravnik, ki nama je prodal zidanico, nama je pomagal dobiti mojstre in tako sva se leta 2001 že vselila v hišo. Leta 2004 smo dozidali kapelo z 32 sedeži, kjer je maševal. Ker je zaradi bolezni - vmes je doživel sladkorno komo - zelo težko hodil po stopnicah, smo mu naredili sobo ob kapeli.«

PISATELJ ALOJZ REBULA IN OČE ŠPELIČ
Pogovor z gospo Anko je potekal po smrti pisatelja Alojza Rebule in Anka je bila z njim povezana: »Očeta Špeliča sem nekajkrat peljala v Loko, kjer je pisatelj zadnja leta bival. Tudi on je bil pri nas. Z očkom sta si bila zelo blizu. Po očkovi smrti sem ga obiskala in skoraj cel dan sem bila pri njem. Spraševal me je vsemogoče stvari o očku. Ker sta si bila tako blizu, jaz nisem čutila, da bi mu česa ne smela odkriti. Ob slovesu mi je dejal: 'Za očeta Špeliča ni treba moliti, ker je že v nebesih, ampak molite, da bo Cerkev začela postopek za njegovo beatifikacijo.'

TA ČLOVEK VSE VE
Od decembra leta 1997 sem se ga začela bati. Imela sem oddaje o vrtičkarstvu na Radiu Ognjišče in v adventu sem od tam skočila še k spovedi k frančiškanom. Menila sem, da pri njem ne morem opraviti spovedi. Vrnila sem se v Zalog. Ko me je zagledal, mi je dejal: 'Kako sem te vesel danes.' Vprašala sem, a zato, ker sem se tako hitro vrnila?' 'Ne, zato, ker si opravila tako dobro spoved.'« Anka se je zdrznila. Povedal ji je še, da je bila pri frančiškanih, na moški strani v tretji spovednici pri p. Miranu Špeliču! Sedaj se je Anki zdelo že preveč in je vzkipela: »Če si duhovniki vse poveste, potem se vrnem domov in tudi k maši ne grem več. »To ga je zelo prizadelo in zagotovil je, da patra ne pozna in ga ni nikoli videl. Poklicalo ga je v kapelo, naj gre molit, ker sem jaz v spovednici. Med molitvijo mu je bilo vse to dano videti. Šlo je za nadnaravni dar. Od takrat sem se ga pravzaprav malo bala. Mislila sem si, pa saj ta vse ve, ve, kaj mislim. Obenem pa sem ga izredno spoštovala. In tudi služila sem mu in ni je bilo stvari, ki je ne bi zanj naredila. Na jezik pa sem izredno pazila!«

OČETOV BRAT JANEZ
Oče Špelič je imel brata Janeza, ki je mlademu Špeliču pri partizanih dejal, naj si zapomni, da Bog je, in so ubili partizani na Krimu. »Ko sva bila z očkom na Sveti gori, je prišla neka gospa na razgovor in dejala, da ve, kje je padel njegov brat in mu lahko pokaže kraj. Žal takrat on ni mogel več hoditi po hribih, da bi obiskal tisti kraj.«

KRISTUSOVE RANE
»Rane so se mu odpirale v četrtkih, petkih in sobotah, ko je doživljal Jezusovo trpljenje. Najhuje je bilo v postu.
Ko se mu je Marija nehala prikazovati na Kureščku, mu je sporočila prinašal nadangel Gabrijel. Vprašal ga je, ali sprejme novo obliko trpljenja. Govorila sva o tem in ko me je vprašal, kaj bi jaz odgovorila, sem dejala: Če bi mene vprašala tako visoka instanca, bi ne mogla reči ne. 'Jaz tudi ne bom,' je bil njegov odgovor. Rečeno mu je bilo, da bo to trpljenje hujše in dolgotrajnejše kot karkoli. In res je bilo hudo. Doživljal je bolečino Kristusovega trpljenja. Po cele tedne je trpel in krvavel. Zgodilo se je, da je padel med kosilom na tla. Vedela sem, da doživlja trpljenje. Jaz sem med tem časom morala po Marijinem naročili moliti žalostni del rožnega venca. Skupaj sva po njenem naročilu tudi morala moliti brevir. Ko mu je vid opešal, sem med mašo stala za njim, mu odpirala knjigo, pokazala, kje mora brati.
Dolgo nisem smela slikati ran. Držal se je naročila, naj ostane skrit. Samo dvakrat je dovolil. Enkrat sem opazovala. Pri križanju je koža na mestih, kjer je bil Jezus pribit, počasi izginjala kot bi neka žival jedla meso. Ni pa kri tekla ven. To je bilo hudo gledati, tako hudo, da sem že jaz čutila bolečino. Strašni so bili tudi hudičevi napadi. Podobno kot pri sv. Arškem župniku. Tudi njemu je hudič posteljo sežgal. Ponoči sem se zbudila, ker je smrdelo po dimu. Skočim pokonci gledam po celi hiši, nikjer nič. Grem v njegovo sobo. Sedel je že na postelji. Sprašujem, kaj se je zgodilo, on pa čisto mirno reče: hudič mi je zažgal posteljo. Velikokrat je bil tepen in dobil takoj potpludbe, mi jih čez nekaj časa.«

(celoten zapis pogovora)

zapisal: Božo Rustja

»Tako je prav, Bojan! Delo te bo okrepilo,« ga je ves vesel nagovoril sosed.
»Držati lopato v roki – o tem sem sanjal dolge dolge mesece,« je počasi odgovoril Bojan.
»Kaj pa sploh delaš tu za cesto? Boš zasadil živo mejo?«
»Ne, ne ... Saj ne vem, kako naj razložim, S prijateljem bova nekaj naredila.«
»Nekaj naredila?« se je začudil sosed.
»Saj boš videl,« je dejal Bojan in počasi nadaljeval z delom. Sosed je samo skomignil z rameni in šel svojo pot.
xxx
Prvi motor, pravzaprav moped, je Bojan dobil od starega očeta za birmo. Mama je bila zaskrbljena, oče jezen. Reči pa si ni upal nihče nič. Nato je oče razsodil, da se vsak fant prej ali slej sreča z motorjem. »Bolje sicer slej kot prej,« je še dodal.
Po cesti se Bojan ni upal voziti, podil pa se je med travniki in po gozdnih poteh. Moped je bil star in ga je moral kar naprej popravljati. Razstavljal in sestavljal ga je, dokler ni nekega dne, na mamino veliko veselje, dokončno utihnil. Potem je varčeval za pravi motor. Komaj je dopolnil osemnajst let, je že naredil izpit in pripeljal domov pravi motor. Zdaj so bil vse bližnje in daljne ceste njegove. Motilo ga ni ne vreme ne prošnje ne opozorila.
»Nič se ne bojte,« je miril domače, »imeti moraš v oblasti sebe in motor.« Res je bil dober voznik, čeprav zelo hiter. Pametni divjak so mu rekli kolegi. Pa se ni imel vedno čisto v oblasti. Ko se je začel svet okoli njega zaradi hitrosti manjšati, ko je postajala cesta vedno ožja in ožja, je, čudno, izginjal tudi strah, ki se je spremenil v samozavestno drznost.
In poti so postajale vedno daljše in ceste vedno ožje. Kadar je zapeljal na domače dvorišče, ga je prevzelo veselje in ko je ugasnil motor, ni pozabil reči: »Hvala Bogu!«
Ko se je nekega nedeljskega večera že malo utrujen od dolge vožnje vračal proti domu, je na nepreglednem ovinku, ki ga je vedno prevozil s spoštovanjem, zagledal pred seboj mamo z otrokom. Takoj je vedel, da je padec neizbežen. Za spoznanje je zavil v levo, na vso moč zavrl in že je začutil, kako z motorjem na sebi drsi po cestišču. Za hip je pred seboj zagledal steber ograje. »Samo da ne bi udaril z glavo!« je še pomislil, potem pa se je svet zanj končal in okoli njega je bila ena sama tema.
Ko se je okoli njega začel čisto počasi delati dan in so od nekod prihajali šepetajoči glasovi, ni vedel, kje pravzaprav je. Ni vedel, ali res kaj sliši, ali se mu vse skupaj samo dozdeva. Vseeno je skušal nekaj odgovoriti, ampak besede so ostale samo v želji.
Potem so postajali obrazi vedno manj megleni in besede vedno bolj jasne. Pa se je spet pogreznil nazaj v nekakšno praznino, ki je ni bilo konca. Odhajal in vračal se je, da so zdravniki dejali, da lahko upajo le še na njegovo voljo in mladi organizem.
Čez čas je prepoznal dekle pa mamo in očeta, za sestro pa že ni vedel, kam naj jo da. Vsi, ki so se sklanjali nadenj, so imeli tako zaskrbljene oči, da se jih je skoraj ustrašil.
Ko ga je obiskal prijatelj Janez, s katerim sta prevozila nič koliko kilometrov, se je počutil za spoznanje bolje.
»Kaj pa ti tukaj poležuješ?« ga je nagovoril, ko je skrivoma ogledoval cevke in cevčice, ki so bile napeljane vsepovsod.
»Menda so me pripeljali sem razstavljenega na delce!« je s težavo in nerazločno spravil iz sebe Bojan.
»Pretiravaš kot vedno. Zdaj, ko so te spet sestavili, se poberi in pridi nazaj med nas.«
»Janez, raje mi odkrito povej,« je počasi in zaskrbljeno dejal, »kako je z menoj? Če domače kaj vprašam, dobijo solzne oči.«
»Vse je v tebi! Kolikor vem, nikoli nisi obupaval.«
»Bojim se, da se moja pot počasi izteka,« je tiho dejal.
»Kakšne se ne znebiš! Da se tebi pot izteka?« Janez je malo pomolčal. »Se spomniš najinega lanskega potepanja po Notranjski?«
V sobo je pogledala sestra in namignila, da morata pogovor končati. Janez ji je z roko pokazal, da bo hitro šel.
Bojan je še vedno premišljeval.
»Ustavila sva se,« je nadaljeval Janez, »ker je bil tako lep pogled na pokrajino. Ti pa si ob cesti opazil s kamenjem obzidana železna vratca, za njimi votlino, nad njo pa je stal križ. Pogledava, prebereva napis na vratcih in vidiva, da je to pravzaprav kapelica. Postavili so jo otroci in sorodniki, da so izpolnili zaobljubo, ki jo je na Teharjah naredil oče. In rečeš mi: ‘Kot da bi gledal Kristusov grob, iz katerega je vstal!’ Jaz pa ti odgovorim: ‘Blagor tebi, ko se tvoja pot ne konča v grobu!’«
»Nekaj si spustil,« se je je skušal nasmejati Bojan, pa mu ni uspelo. »najine pogovore o teh stvareh si vedno začel: ‘Saj veš, da nisem veren, ampak ...’«
»Pustiva to. Ampak nekaj moram priznati: tam, kjer se meni svet konča, se vam, se tebi šele začne. Razumeš. Tvoje poti ne bo konec, tudi če bi se slučajno, res slučajno, končala.«
»Kaj mi hočeš povedati?«
»Da boš s tvojo trmo preživel, sicer pa boš živel ... no, ti bolje veš, kako in kaj, saj veš, da jaz nisem veren.«
»In to mi moraš povedati ti?«
»Samo spomnil sem te.«
Bojan je zaprl oči in kar nekaj časa molčal, da je Janez že mislil, da je zaspal. »Veš, kaj mi je prišlo na misel?« je nazadnje potiho dejal. »Če preživim, bom doma ob cesti postavil prav takšno kapelico.«
»Kaj pa govoriš – če bom preživel! Boš! In potem se bova skupaj zapeljala tja na Notranjsko, vse lepo izmerila in prosila lastnike, če lahko postaviva prav takšno stvar.«
»Veš, kaj bova postavila v votlino?«
»To bom prepustil tebi. Mene ne mešaj v to, saj veš, da nisem veren.«
Bojan je pomolčal, nato pa dejal: »Samo kip vstalega Zveličarja bo v njej.«
Vstopila je sestra. Bolj odločno kot prej.
»Skrbne sestre imate tu,« je hitel Janez. »Pravi, da je konec obiskov.«
Na hitro sta se poslovila. Med vrati mu je še pomahal in veselo pomežiknil. Komaj pa je tiho zaprl vrata za seboj, je skril obraz v dlani, da ne bi kdo videl solz v njegovih očeh.
»Saj nisem veren. pa te vseeno prosim za Bojana. Kdo drug mu bo težko pomagal.« Naredil je še nekaj korakov. »Lepo te prosim!«
xxx
Komaj je sosed odšel, je za ovinkom zaropotal motor. Janez mu je že od daleč mahal in nekaj vpil.
»Kaj pa tako kričiš?« je bil Bojan radoveden, ko je prijatelj pripeljal do njega.
»Kip vstalega zveličarja, kot mu ti praviš, sem našel. Ti rečem, imeniten je. Iz umetnega marmorja. Bel kot sneg.«
»Kje si ga dobil?«
»Veš, to je pa dolga zgodba. Kup naključij. Ti bi rekel kar čudežev. Ti bom že vse povedal.«
»Ampak saj nimam še nič narejenega. Glej, nekaj lopat sem zasadil, pa sem že utrujen.«
»Zopet jamraš! Čas vendar ni tvoj gospodar. To si se menda zadnje čase že naučil!«
»Pa ne samo to! Svet se je v marsičem spremenil.«
»Saj veš, da nisem veren, ampak zadnje čase ... Pustiva to! Daj mi že to tvojo lopato!«

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 4 (2013), 22-23.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Bila je zgodnja pomlad, lahko bi rekla še kar zima, toda sonce je sijalo in bilo je kar prijetno. Vse je že brstelo in ptički so veselo prepevali, saj je bil čas njihove ženitve. Moji so vsi odšli od doma, zato sem začutila veliko osamljenost.
Nekega jutra sem bila še posebej čudno razpoložena, zato sem potihoma izgovorila prošnjo: »Ljubi Bog, pošlji mi nekaj, kar mi bo v kratek čas!« Čakala sem, toda nič ni bilo.
Drugo jutro, ko se je že danilo, je skozi priprta vrata balkona nekaj priskakljalo v sobo. Slišala sem, da je nekaj pikalo po tleh. Nato je zafrfralo in drobna sinička je priletela ter sedla meni na prsi. Nisem mogla verjeti, ko je začela z moje odeje zobati drobtine, ki so ostale od zajtrka. Bila sem presenečena in obenem vzhičena in mislila sem si, da je to uslišanje moje ponižne prošnje.
Tako je prihajala vsako jutro in vedno bolj se mi je približala. Ni bila več plašna, tako da sem jo lahko ogovorila in pobožala s prstom. O siničkinih obiskih in čiščenju ostankov drobtin sem povedala možu, ki pa se je nasmejal in pripomnil: »Imaš pa bujno domišljijo!«
Neke nedelje zjutraj, ko je mož malo poležal, je sinička zopet priletela k meni in, kot vsako jutro, očistila odejo. Nisem si upala poklicati moža, ker sem se bala, da jo bom prestrašila. Sinička pa je po opravljenem delu pri meni, odšla proti moževi postelji in mu sedla na prsi. Tudi on si ni upal spregovoriti, da je ne bi pregnal. Jaz sem jo gledala in bila tiho. Sinička je zaščebetala in odskakljala skozi balkonska vrata.
Po tem dogodku je ni bilo več. Mislila sem, da je ne bom več videla. Toda ni bilo tako. Nekega jutra je priletela v družbi treh mladih siničk. Ob pogledu nanje so mi pritekle solze, ker sme spoznala, da je vzgajala svoje mlade tako, da se niso bale ne mene ne moža. Vse do poletja so naju obiskovale in čistile drobtinice. Sčasoma, po nekaj dneh, so prenehale prihajati, vsak dan ena manj. Ne vem, kaj se je zgodilo, toda siničke z mladimi ni bilo več.
Bila sem hvaležna Bogu, da mi je poslal tako drobceno in tako prijazno ptičko, ki mi je vso pomlad do poletja krajšala jutranjo osamljenost.

BLATNIK, Janja (zgodbe) Ognjišče (2014) 04, str. 62

Pred evangelijem smo vstali in veselo zapeli alelujo. Pozorno smo prisluhnili božji besedi. Danes nam je govorila o sejalcu.
Sejalec v pravem pomenu besede mi je zelo blizu. Z lahkoto si predstavljam tistega na njivi, saj tudi sama rada brskam po zemlji, pa tudi onega, ki seje Božjo besedo in se ne utrudi. Veliko ljudi poznam, ki jim je to življenjsko poslanstvo in po njih se zgledujem, ko mi zmanjkuje moči za vztrajnost pri vzgoji svojih otrok.
Domov grede sem si vzela čas in nisem hitela. V mislih sem se vračala v eno od tistih pomladi, ko sem dobila svoj košček zemlje, na katerem sem pridelovala zelenjavo za svojo mlado družinico, tako čisto samostojno, brez pomoči in seveda, če se le da, brez nasvetov. Napuh je kar gorel v meni: vse zmorem sama!
Topli pomladni sončni žarki so radodarno sipali svojo toploto na premraženo zemljo. Dobra volja je ob obilici sončnih dni kar kipela. Zvončki, tudi tisti v osojnih legah, so že odcveteli in iz čebelnjakov je bilo slišati prijetno brenčanje. Čebelicam se je mudilo na toplo sonce.
Tudi mi vsi, ki čutimo in živimo z naravo, ki z veseljem grabimo v njeno nedrje in sveže zorano prst, smo bili že vsi v pričakovanju prvega sajenja.
V trgovini sem nakupila raznovrstnih semen in čebulic, ki jih bom v kratkem lahko položila v sveže spočito zemljo. Naredila sem si načrt in vrstni red za delo. Eno od prvih semen, ki sem jih želela posejati, je bil peteršilj.
Ni šlo vse po mojih načrtih. Presenetilo me je deževje, ohladitev in celo nekaj centimetrov snega. Marec je tako hitro ostajal za nami, ko sem krepko v aprilu končno dočakala primerno vreme in v zemljo posejala kupljena semena, najprej seveda peteršilj.
Nekaj časa sem pustila moje posevke počivati, potem pa sem vsak dan ogledovala njihovo rast. Vse se je že kazalo iz zemlje v obliki nežnih bodic in srčastih lističev. peteršilja pa ni bilo od nikoder. Po štirinajstih dneh so se krhke rastline že jasno razlikovale in dobivale vsaka svojo obliko, le peteršilja še vedno ni bilo.
»Mogoče seme ni bilo zdravo, mogoče ni bilo prav skladiščeno ali pa posejano v premrzlo ali v premokro zemljo? Le kako, da druge stvari tako dobro rastejo? Kaj sem naredila narobe, na kaj nisem bila dovolj pozorna?« sem sama pri sebi premlevala vsa nestrpna. Počakala sem še en teden. Nič.
Na poti iz službe sem se ustavila v vrtnarskem centru. Kupila sem tri sadike že krepko zraslega peteršilja in ga popoldne posadila na prostoru, kjer je bil neuspešen posevek. Brez peteršilja pa res ne morem biti!
Delo v službi in deževno vreme sta mi preprečila, da bi bila na svojem koncu zemlje bolj pogosto. Še en teden je hitro minil.
Razveselila sem se proste sobote in lepega vremena in že zgodaj dopoldne odšla v ‘kontrolo’. Presenečenje! Peteršilj ki sem ga bila posejala, je zelo lepo ozelenel in že zapolnil svoj kos gredice. Tudi posajeni je lepo rasel in kar naenkrat je kazalo, da bom imela peteršilja za izvoz!
»Ja, kaj si pa mislila, da bo čez noč zrasel in ga boš takoj nabirala v šopih. Peteršilj pa ja dolgo kali. Pusti mu čas in malo potrpi, pa bo. Ti si naredila vse, kar je v tvoji moči, sedaj pa pusti, da raste, kot je njemu dano. Svoje si naredila, sedaj pa dovoli, da naredi še tisti, ki daje rast,« me je podučila soseda.
Potrpljenje, to je potrebno tudi pri sejalcu v prenesenem pomenu. Bolj ko otroci odraščajo, več potrpljenja potrebujem in bolj jasno mi postaja, da se ne smem zanašati le na svoje moči. Čedalje bolj razumem, da tudi otroci, ki jim tako ‘radodarno’ sejem želje, prošnje in ukaze, ne ‘kalijo’ enako. Enemu je dovolj kratko izražena želja, drugega moraš za isto stvar bolj prositi, tretjemu pa ukazuješ, pa še vedno ni učinka – le slaba volja in veliko jeznih besed.
In kakšno razmerje med dobrim semenom in vztrajnim sejalcem je v meni? Tudi jaz sem seme, ki ga veliki Sejalec velikodušno seje. Sem rodovitna? Ali prosim Boga pomoči, da bo moj skromni prispevek dovolj, ko bo potrebno dajati sad?
In rezultat dobrega sadu je tudi, da mi Bog podeli milost, da postanem sejalec. Kakšen sejalec sem? Me preveč skrbi, kam bo padlo seme in kakšna je ‘zemlja’ ljudi, ki jim oznanjam; sem tudi jaz velikodušna in razsipna, ko oznanjam božjo besedo, in se zavedam, da je navsezadnje Gospod tisti, ki daje rast, ne jaz...
Poskrbeti moram samo za čim velikodušnejše sejanje in zato bom prav ponižno prosila: »Gospod, odpri mi oči, da bom videla priložnosti za vztrajno pričevanje o tvoji ljubezni in usmiljenju. Gospod, pomagaj mi, da velikodušno sejem tvojo besedo, in daj mi rast, saj sem tudi jaz le nebogljeno seme, ki brez tebe ne more vzkliti in rasti. Predvsem pa mi pomagaj, da se ne naveličam delati dobro, kajti če bom vztrajala, če se ne bom utrudila, bom ob svojem času žela.«
Dobri Bog, čudim se in strmim, ko vidim, da vsa pota vodijo k tebi! vse ti pride prav, da mi odpiraš oči. Tudi čisto navaden peteršiljček ti pride prav.

Katarina (zgodbe) Ognjišče (2014) 04, str. 48

Telefon je zabrnel. Župnik Matija je pogledal, kdo kliče. Karitas.
»Dober dan, gospod tajnik. Kaj imate dobrega zame?« ga sproščeno vpraša.
»Za majhno uslugo bi prosil.«
»Nič novega,« je bil župnik kratek in pripravljen na humor, kot vedno.
»Imaš jutri dopoldne čas?« se je pozanimal tajnik Janez.
»Nimam. Ampak zate si ga bom vzel.«
»Ne zame, ampak za nekega – klošarja.«
»Kako mu pa jaz lahko pomagam? Ti imaš vendar več možnosti.«
»Da bi ga pokopal.«
»Je bila to njegova zadnja želja, da ga jaz pokopljem?«
»Še poznal te ni. Želel je le, da bi bil cerkveno pokopan. Pa sem se spomnil nate, ki si dobra duša. Pogreb ne bo slovesen, niti ne bo veliko ljudi.«
»Se pravi: v družinskem krogu.«
»Ti in jaz bova njegova družina in nekdo od pogrebnega zavoda, ki bo opravil pogreb z raztrosom pepela. Nima ne sorodnikov, vsaj ne vedo zanje, nima groba, še manj denarja. Saj razumeš, kaj ti hočem povedati.«
»Seveda razumem. Boglonaj je mnogokrat največje plačilo.«
»Bojim se, da tudi tega ne boš deležen. Pa boglonaj tebi, da si uslišal mojo prošnjo.«
Da se mu mudi, je še rekel tajnik Janez in končal pogovor.