Pozdravljeni!
Ker smo ravno v sezoni, ko se lotevamo dela na vrtovih, imam vprašanje v zvezi z uporabo setvenega koledarja Marije Thun. Ali je za kristjane res sporen in zakaj? Ne nazadnje gre za rezultat znanstvenega raziskovanja, opazovanja in dela z rastlinami v povezavi s kozmičnimi konstelacijami – te se opirajo na astronomske zvezdne karte in izračune (ne na astrološke napovedi). Koledar je izhajal iz praktičnega dela na vrtu in poskusov, ki jih je avtorica opravljala več desetletij, in je v skladu z biodinamično metodo dr. Steinerja, začetnika biodinamičnega kmetovanja in utemeljitelja antropozofije, po kateri življenje na Zemlji pomembno sooblikujejo energije, ki prihajajo iz vesolja. Je tu težava? »Thunova je zakonitosti teh vplivov prepoznala v odzivih rastlin. Ugotovila je, da jim lahko posredujemo različne impulze za rast tako, da izberemo čas setve in najpomembnejših opravil glede na to, pred katerim ozvezdjem zodiaka takrat potuje Luna. Sledeč tem ugotovitvam je rastline razdelila na plodovke, korenovke, listnate rastline in cvetnice.«
Prosim za kakšno razlago ali vaš vidik, kam spada vrtnarjenje po uporabi setvenega koledarja Marije Thun, lahko pa kaj več poveste tudi o uporabi in poplavi drugih luninih, astroloških in še kakšnih koledarjev.
Marjeta

Setveni koledar Marije Thun je v uporabi že zelo dolgo. Vsak setveni koledar, ki ga običajno lahko dobimo ob koncu ali začetku leta, je narejen po njeni predlogi. Tukaj ni odstopanj. Že od nekdaj so pravi kmetovalci in vrtnarji dejansko poznali tak koledar glede na ustno izročilo pa tudi glede na menjavo lune in drugih planetov. Kdor zares živi z naravo, to pozna ne glede na koledar. Pa tudi zdrava kmečka pamet pripomore, da lahko dobro vidiš in čutiš, ko se menjava luna in drugi planeti. Tudi rastline in živali niso neobčutljive na te spremembe. Zato to nikakor ne more biti v nasprotju s krščanstvom in vero v enega Boga. Marija Thun je to tudi znanstveno utrdila glede na kozmične konstelacije. Mnogi novodobniki ali bioenergetiki pa so pristavili svoj lonček, tako da so poudarili pretakanje energij, ki pa niso duhovne narave, temveč naravne. Samo človek je duhovno bitje in samo človeka zavaja hudobni duh in po njem deluje, ne more pa delovati preko živali, rastlin in drugih povrtnin in dreves. Zato lahko rečem, da se tak koledar lahko mirno uporablja in pri oziranju na ta koledar ne bo prišlo do nobenega prekletstva ne za rastline ne za človeka. Dodal pa bi, da nobeno sejanje in sajenje ne gre brez Božjega blagoslova. Zato pa so bile včasih procesije za sv. Marka, prošnji dnevi pred vnebohodom in procesija svetega Rešnjega telesa.
Naj sklenem: uporabljajte setveni koledar in vsakokrat tudi blagoslovite svoje delo.

KAVČIČ, Janez. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str 27.

op. ur. O biološko-dinamičnem poljedelstvu in vrtičkarstvu smo v Ognjišču pisali že pred leti (Vinko Škafar, Pisma. Ognjišče (2017) 07, str. 47), članek je tudi na naši spletni strani (https://revija.ognjisce.si/pisma/12552-biodinamika-da-ali-ne

(* ob obletnici Špeličeve smrti) Pogovor z gospo Anko Oblak, ki je gospodinjila duhovniku Francu Špeliču, je bil objavljen v strnjeni obliki v Ognjišču 12/2018. Sama gospa Anka Oblak (Boršt 3, Bizeljsko) pravi, da po smrti Očeta Špeliča lahko govori o teh stvareh, saj je Marija očetu Špeliču naročila, naj se ne izpostavlja, ampak naj ostane skrit. Sedaj se on ne postavlja več v ospredje. Zapis je nastal po pogovoru z gospo Anko in ga ni avtorizirala. Tudi ni lektoriran. Zadnjo sodbo o teh dogodkih in pojavih prepuščamo Cerkvi.
»Februarja leta 1997 sem očeta Špeliča (tako gospa Anka imenuje duhovnika Špeliča, včasih mu pravi tudi očka) prvič videla na Kureščku, ko je maševal, a nisem vedela, kdo je in kakšno poslanstvo ima. Podpiral ga je salezijanec g. Košir. Imela sem občutek, da okrog njega žari.«
Čez teden je šla na romanje v Sveto deželo in sicer bolj iz radovednosti, kakšna je in ne toliko iz verskega vidika. Gospod Špelič ji ni šel iz glave. Po nasvetu voditelja romanja, pokojnega duhovnika Francija Vrhunca, je kupila svečke in rožne vence in jih nosila s seboj, da bi jih potem poklonila ljudem, ki jih nosi v srcu. En rožni venec pa je vtaknila v žep. Še danes ne ve zakaj. Na vsakem svetem kraju ga je polagala na oltar z upanjem, da bo »debel« od blagoslovov. Ta rožni venec je namenila gospodu Špeliču, saj je menila, da je že tako star, da ne bo nikoli videl Svete dežele. Ob vrnitvi je poklicala g. Koširja s prošnjo, da bi ji dal telefonsko g. Špeliča. A se ta je kar izmikal, dokler mu ni povedala, da bi mu rada samo izročila rožni venec iz svete dežele. Dobila je telefonsko številko in ga poklicala. Še danes ne more pozabiti, kakšen glas se ji je oglasil. »Kot iz groba!«. Povabil jo je k sebi v župnišče v Zalog. Najprej je menila, da gre za potegavščino in mu je to tudi povedala, da pozna Zalog (pri Ljubljani) in da tam ni nobene cerkve ne župnišča. Oče Špelič pa ji je razložil, da biva v Zalogu pod Krvavcem.
Ko je prišla tja, je našla zaklenjena vrata. Pustila mu je rožni venec ter listek z nekaj prijaznimi besedami in telefonsko številko. Ob vrnitvi v Ljubljano jo je oče Špelič poklical, se opravičil in jo spet povabi k sebi. Ponovno ga je obiskala. »Ko sem ga videla, sem se zgrozila: ležal je nemočen v kuhinji, brez tiste svetlobe, ki sem jo videla na Kureščku. Bilo je v prvi polovici septembra in je bilo že mrzlo.« Pogovarjala sva se o Sveti deželi, prosil me je, naj mu grem dvignit pošto v Cerklje. Ob koncu sem mu dala telefon z besedami: 'Če boste kdajkoli kaj rabil, me lahko pokličete. Sem vam na voljo, da vas kam peljem.'« Začela ga je voziti na Kurešček, k zdravnikom ...

DOŽIVLJANJE KRISTUSOVEGA TRPLJENJA
»Stalno pa sem si mislila: Če peljem tega človeka k morju, bo spet lahko hodil.« Odmevale so ji besede njenega očeta: »Anka, pelji me v Poljane, tam se bom pozdravil.« In maja je tudi očeta Špeliča peljala k morju in ostala tam mesec dni. Maševal je v hiši in dejansko tam spet začel hoditi. Ni več rabil vozička. »O njem nisem vedela nič razen imena, priimka in da je duhovnik. Nisem pa vedela, da je bil poročen in da ima hčerke in vnuke. Nisem ga namreč nič spraševala. V četrtek mi je dejal, da naj ne vstopam v sobo in karkoli bom slišala, ne smem vstopati. Držala sem se tega navodila, a slišala vse. Kako je ta človek kričal! Nisem vedela, kaj se dogaja. Doživljal pa je Kristusovo trpljenje. Bičan je bil! V četrtkih, petkih in sobotah je od 8. do 10. doživljal Kristusovo trpljenje. Podobno kot p. Pij. Nastala je tišina in takrat sem vstopila v sobo. Našla sem ga, kako je ležal kakor v nezavesti. Komaj sem ga zdramila! Dala sem mu piti, a si ga nisem upala nič vprašati. V petek in soboto se je vse ponovilo. Naslednji teden mi je že prej povedal, da se srečuje z Marijo in da mu je ona rekla, da sem lahko poleg, če bom lahko zdržala. Če ne bom, lahko odidem. In jaz sem bila pri njem. Najprej sem sedela, ko pa je prišlo do trpljenja, ne vem, kako sem prišla na kolena, saj nikoli prej nisem mogla poklekniti in še danes ne morem. Nazadnje sem napol ležala in kot zmešana kričala na Boga, naj mene muči, ker sem grešnik, ne pa njega, ki mu ni nič naredil. On je takrat trpel križanje. In spominjam se, kako je zavpil: Potegni! Pribij! Pribij! Strahotno je bilo to poslušati! Mislila sem, da bom umrla od groze. Marijo je izročil apostolu Janezu. Vse, kakor v evangeliju. Potem je glavo nagnil in dejal: Končano je. Nisem se ga upala dotakniti. Dvignila sem se in ga začela otipavati, ker sem mislila, da je umrl. Tudi dihal ni. Potem je zadihal in se mi zahvalil, da sem bila z njim. Čutil je, da ni bil sam, mene pa je bila groza. Potem sem bila lahko vedno ob njem. Čeprav sem že vedela, kaj bo, me je bilo vedno znova groza. Velikokrat je v trpljenju govoril, včasih aramejsko, včasih slovensko. Pozneje sem pisala v zvezek, kar sem slišala, kajti kmalu po tistem mu je Marija naročila, naj pišem dnevnik, kar bom ob njem doživljala. Ne kar bi mi on ali kdo drug rekel, ampak, kar bom jaz doživela. Do njegove smrti sem spisala pet debelih rokovnikov. Ti so sedaj pri Stanku Marsiču, ki je predsednik Centra Kurešek. Po očetovi smrti sem jih oddala v župnišče in od župnika zahtevala potrdilo. Pred smrtjo nisem nikoli nobenemu ne povedala ne pokazala nič. Prav tako sem izročila očkove dnevnike. Kaj je v njih, ne vem, kajti nikoli si nisem upala pogledati, kaj je v njih, čeprav sem velikokrat šla mimo njih.
Očka je bil težek bolnik, astmatik, zato sva začela iskati, kje bi laže živel. Kupila sem aparat, ki mu je pomagal dihati. Večkrat me je prosil, da bi prišla k njemu za gospodinjo. Jaz sem vzrojila, da me ne bo zaprl v župnišče. Takrat sem menila, da sem nekaj, saj sem bila predsednica vrtičkarske univerze, predavala sem po Sloveniji in tujini ... On mi je mirno dejal: Marija mi je rekla, naj te vprašam, a te ne smem nič siliti. Sama se boš odločila. Danes me je tega sram, a tako je bilo. A avgusta leta 1997 sem ostala pri njem in mu začela gospodinjiti. To je bil klic, kajti takrat se je ponesrečila moja mama, jaz pa sem ostala pri njem in se vozila od njega k mami pomagat.
Leta 1998 sva bila spet v Poljanah pri morju. Delala sem na vrtu, ko je prišel iz hiše, je ves žarel. Vedela sem, da je videl Marijo. Povedal mi je, da mu je rekla, da bi rada imela tukaj kapelico. Potem mi je pokazal, kje: na skali barake, ki je bila polna najrazličnejše šare. Seveda sem se zopet razjezila, a sem se v enem tednu tudi »zmedila«: Če hoče Marija imeti kapelico, jo bom jaz naredila. To je bilo jeseni, drugo leto je bila kapelica narejena po skici, ki jo je očka narisal.

SELITEV NA BIZELJSKO
Iz Zaloga sva šla na Žalostno goro pri Preserju, kjer sva ostala samo deset mesecev. Zato sva morala vse stvari prepeljati v moje stanovanje v Ljubljano in iskala neko hišo v kraju, kjer bi mu podnebje odgovarjalo, da bi laže dihal. Čez čas me je poklicala gospa, ki je hodila na moja predavanja in dejala, da je neka zidanica na prodaj. Neki zdravnik bi jo rad prodal, pa ne dobi kupca. Ko smo prišli sem (na Bizeljsko), je šel očka okrog hiše in dihal. Mislila sem, da mu bo slabo, pa je dejal: 'Tukaj je tak zrak, da ga jem! Do konca pljuč ga vdihnem!' Videla sem, da mu podnebje odgovarja. Potem je molil in vprašal, če je to kraj, kjer naj bi bival. Dobil je odgovor - pa ne vem, ali od Marije ali nadangela Gabrijela, tudi s tem je govoril-, naj to vzame, a naj ne prosi ničesar več. To pomeni še kakšen drugi kraj, kjer naj bi se naselil. Hitro sem prodala svoje nepremičnine v Ljubljani in začeli smo obnavljati in dozidavati. Zdravnik, ki nama je prodal zidanico, nama je pomagal dobiti mojstre in tako sva se leta 2001 že vselila v hišo. Leta 2004 smo dozidali kapelo z 32 sedeži, kjer je maševal. Ker je zaradi bolezni - vmes je doživel sladkorno komo - zelo težko hodil po stopnicah, smo mu naredili sobo ob kapeli.«

PISATELJ ALOJZ REBULA IN OČE ŠPELIČ
Pogovor z gospo Anko je potekal po smrti pisatelja Alojza Rebule in Anka je bila z njim povezana: »Očeta Špeliča sem nekajkrat peljala v Loko, kjer je pisatelj zadnja leta bival. Tudi on je bil pri nas. Z očkom sta si bila zelo blizu. Po očkovi smrti sem ga obiskala in skoraj cel dan sem bila pri njem. Spraševal me je vsemogoče stvari o očku. Ker sta si bila tako blizu, jaz nisem čutila, da bi mu česa ne smela odkriti. Ob slovesu mi je dejal: 'Za očeta Špeliča ni treba moliti, ker je že v nebesih, ampak molite, da bo Cerkev začela postopek za njegovo beatifikacijo.'

TA ČLOVEK VSE VE
Od decembra leta 1997 sem se ga začela bati. Imela sem oddaje o vrtičkarstvu na Radiu Ognjišče in v adventu sem od tam skočila še k spovedi k frančiškanom. Menila sem, da pri njem ne morem opraviti spovedi. Vrnila sem se v Zalog. Ko me je zagledal, mi je dejal: 'Kako sem te vesel danes.' Vprašala sem, a zato, ker sem se tako hitro vrnila?' 'Ne, zato, ker si opravila tako dobro spoved.'« Anka se je zdrznila. Povedal ji je še, da je bila pri frančiškanih, na moški strani v tretji spovednici pri p. Miranu Špeliču! Sedaj se je Anki zdelo že preveč in je vzkipela: »Če si duhovniki vse poveste, potem se vrnem domov in tudi k maši ne grem več. »To ga je zelo prizadelo in zagotovil je, da patra ne pozna in ga ni nikoli videl. Poklicalo ga je v kapelo, naj gre molit, ker sem jaz v spovednici. Med molitvijo mu je bilo vse to dano videti. Šlo je za nadnaravni dar. Od takrat sem se ga pravzaprav malo bala. Mislila sem si, pa saj ta vse ve, ve, kaj mislim. Obenem pa sem ga izredno spoštovala. In tudi služila sem mu in ni je bilo stvari, ki je ne bi zanj naredila. Na jezik pa sem izredno pazila!«

OČETOV BRAT JANEZ
Oče Špelič je imel brata Janeza, ki je mlademu Špeliču pri partizanih dejal, naj si zapomni, da Bog je, in so ubili partizani na Krimu. »Ko sva bila z očkom na Sveti gori, je prišla neka gospa na razgovor in dejala, da ve, kje je padel njegov brat in mu lahko pokaže kraj. Žal takrat on ni mogel več hoditi po hribih, da bi obiskal tisti kraj.«

KRISTUSOVE RANE
»Rane so se mu odpirale v četrtkih, petkih in sobotah, ko je doživljal Jezusovo trpljenje. Najhuje je bilo v postu.
Ko se mu je Marija nehala prikazovati na Kureščku, mu je sporočila prinašal nadangel Gabrijel. Vprašal ga je, ali sprejme novo obliko trpljenja. Govorila sva o tem in ko me je vprašal, kaj bi jaz odgovorila, sem dejala: Če bi mene vprašala tako visoka instanca, bi ne mogla reči ne. 'Jaz tudi ne bom,' je bil njegov odgovor. Rečeno mu je bilo, da bo to trpljenje hujše in dolgotrajnejše kot karkoli. In res je bilo hudo. Doživljal je bolečino Kristusovega trpljenja. Po cele tedne je trpel in krvavel. Zgodilo se je, da je padel med kosilom na tla. Vedela sem, da doživlja trpljenje. Jaz sem med tem časom morala po Marijinem naročili moliti žalostni del rožnega venca. Skupaj sva po njenem naročilu tudi morala moliti brevir. Ko mu je vid opešal, sem med mašo stala za njim, mu odpirala knjigo, pokazala, kje mora brati.
Dolgo nisem smela slikati ran. Držal se je naročila, naj ostane skrit. Samo dvakrat je dovolil. Enkrat sem opazovala. Pri križanju je koža na mestih, kjer je bil Jezus pribit, počasi izginjala kot bi neka žival jedla meso. Ni pa kri tekla ven. To je bilo hudo gledati, tako hudo, da sem že jaz čutila bolečino. Strašni so bili tudi hudičevi napadi. Podobno kot pri sv. Arškem župniku. Tudi njemu je hudič posteljo sežgal. Ponoči sem se zbudila, ker je smrdelo po dimu. Skočim pokonci gledam po celi hiši, nikjer nič. Grem v njegovo sobo. Sedel je že na postelji. Sprašujem, kaj se je zgodilo, on pa čisto mirno reče: hudič mi je zažgal posteljo. Velikokrat je bil tepen in dobil takoj potpludbe, mi jih čez nekaj časa.«

(celoten zapis pogovora)

zapisal: Božo Rustja

»Tako je prav, Bojan! Delo te bo okrepilo,« ga je ves vesel nagovoril sosed.
»Držati lopato v roki – o tem sem sanjal dolge dolge mesece,« je počasi odgovoril Bojan.
»Kaj pa sploh delaš tu za cesto? Boš zasadil živo mejo?«
»Ne, ne ... Saj ne vem, kako naj razložim, S prijateljem bova nekaj naredila.«
»Nekaj naredila?« se je začudil sosed.
»Saj boš videl,« je dejal Bojan in počasi nadaljeval z delom. Sosed je samo skomignil z rameni in šel svojo pot.
xxx
Prvi motor, pravzaprav moped, je Bojan dobil od starega očeta za birmo. Mama je bila zaskrbljena, oče jezen. Reči pa si ni upal nihče nič. Nato je oče razsodil, da se vsak fant prej ali slej sreča z motorjem. »Bolje sicer slej kot prej,« je še dodal.
Po cesti se Bojan ni upal voziti, podil pa se je med travniki in po gozdnih poteh. Moped je bil star in ga je moral kar naprej popravljati. Razstavljal in sestavljal ga je, dokler ni nekega dne, na mamino veliko veselje, dokončno utihnil. Potem je varčeval za pravi motor. Komaj je dopolnil osemnajst let, je že naredil izpit in pripeljal domov pravi motor. Zdaj so bil vse bližnje in daljne ceste njegove. Motilo ga ni ne vreme ne prošnje ne opozorila.
»Nič se ne bojte,« je miril domače, »imeti moraš v oblasti sebe in motor.« Res je bil dober voznik, čeprav zelo hiter. Pametni divjak so mu rekli kolegi. Pa se ni imel vedno čisto v oblasti. Ko se je začel svet okoli njega zaradi hitrosti manjšati, ko je postajala cesta vedno ožja in ožja, je, čudno, izginjal tudi strah, ki se je spremenil v samozavestno drznost.
In poti so postajale vedno daljše in ceste vedno ožje. Kadar je zapeljal na domače dvorišče, ga je prevzelo veselje in ko je ugasnil motor, ni pozabil reči: »Hvala Bogu!«
Ko se je nekega nedeljskega večera že malo utrujen od dolge vožnje vračal proti domu, je na nepreglednem ovinku, ki ga je vedno prevozil s spoštovanjem, zagledal pred seboj mamo z otrokom. Takoj je vedel, da je padec neizbežen. Za spoznanje je zavil v levo, na vso moč zavrl in že je začutil, kako z motorjem na sebi drsi po cestišču. Za hip je pred seboj zagledal steber ograje. »Samo da ne bi udaril z glavo!« je še pomislil, potem pa se je svet zanj končal in okoli njega je bila ena sama tema.
Ko se je okoli njega začel čisto počasi delati dan in so od nekod prihajali šepetajoči glasovi, ni vedel, kje pravzaprav je. Ni vedel, ali res kaj sliši, ali se mu vse skupaj samo dozdeva. Vseeno je skušal nekaj odgovoriti, ampak besede so ostale samo v želji.
Potem so postajali obrazi vedno manj megleni in besede vedno bolj jasne. Pa se je spet pogreznil nazaj v nekakšno praznino, ki je ni bilo konca. Odhajal in vračal se je, da so zdravniki dejali, da lahko upajo le še na njegovo voljo in mladi organizem.
Čez čas je prepoznal dekle pa mamo in očeta, za sestro pa že ni vedel, kam naj jo da. Vsi, ki so se sklanjali nadenj, so imeli tako zaskrbljene oči, da se jih je skoraj ustrašil.
Ko ga je obiskal prijatelj Janez, s katerim sta prevozila nič koliko kilometrov, se je počutil za spoznanje bolje.
»Kaj pa ti tukaj poležuješ?« ga je nagovoril, ko je skrivoma ogledoval cevke in cevčice, ki so bile napeljane vsepovsod.
»Menda so me pripeljali sem razstavljenega na delce!« je s težavo in nerazločno spravil iz sebe Bojan.
»Pretiravaš kot vedno. Zdaj, ko so te spet sestavili, se poberi in pridi nazaj med nas.«
»Janez, raje mi odkrito povej,« je počasi in zaskrbljeno dejal, »kako je z menoj? Če domače kaj vprašam, dobijo solzne oči.«
»Vse je v tebi! Kolikor vem, nikoli nisi obupaval.«
»Bojim se, da se moja pot počasi izteka,« je tiho dejal.
»Kakšne se ne znebiš! Da se tebi pot izteka?« Janez je malo pomolčal. »Se spomniš najinega lanskega potepanja po Notranjski?«
V sobo je pogledala sestra in namignila, da morata pogovor končati. Janez ji je z roko pokazal, da bo hitro šel.
Bojan je še vedno premišljeval.
»Ustavila sva se,« je nadaljeval Janez, »ker je bil tako lep pogled na pokrajino. Ti pa si ob cesti opazil s kamenjem obzidana železna vratca, za njimi votlino, nad njo pa je stal križ. Pogledava, prebereva napis na vratcih in vidiva, da je to pravzaprav kapelica. Postavili so jo otroci in sorodniki, da so izpolnili zaobljubo, ki jo je na Teharjah naredil oče. In rečeš mi: ‘Kot da bi gledal Kristusov grob, iz katerega je vstal!’ Jaz pa ti odgovorim: ‘Blagor tebi, ko se tvoja pot ne konča v grobu!’«
»Nekaj si spustil,« se je je skušal nasmejati Bojan, pa mu ni uspelo. »najine pogovore o teh stvareh si vedno začel: ‘Saj veš, da nisem veren, ampak ...’«
»Pustiva to. Ampak nekaj moram priznati: tam, kjer se meni svet konča, se vam, se tebi šele začne. Razumeš. Tvoje poti ne bo konec, tudi če bi se slučajno, res slučajno, končala.«
»Kaj mi hočeš povedati?«
»Da boš s tvojo trmo preživel, sicer pa boš živel ... no, ti bolje veš, kako in kaj, saj veš, da jaz nisem veren.«
»In to mi moraš povedati ti?«
»Samo spomnil sem te.«
Bojan je zaprl oči in kar nekaj časa molčal, da je Janez že mislil, da je zaspal. »Veš, kaj mi je prišlo na misel?« je nazadnje potiho dejal. »Če preživim, bom doma ob cesti postavil prav takšno kapelico.«
»Kaj pa govoriš – če bom preživel! Boš! In potem se bova skupaj zapeljala tja na Notranjsko, vse lepo izmerila in prosila lastnike, če lahko postaviva prav takšno stvar.«
»Veš, kaj bova postavila v votlino?«
»To bom prepustil tebi. Mene ne mešaj v to, saj veš, da nisem veren.«
Bojan je pomolčal, nato pa dejal: »Samo kip vstalega Zveličarja bo v njej.«
Vstopila je sestra. Bolj odločno kot prej.
»Skrbne sestre imate tu,« je hitel Janez. »Pravi, da je konec obiskov.«
Na hitro sta se poslovila. Med vrati mu je še pomahal in veselo pomežiknil. Komaj pa je tiho zaprl vrata za seboj, je skril obraz v dlani, da ne bi kdo videl solz v njegovih očeh.
»Saj nisem veren. pa te vseeno prosim za Bojana. Kdo drug mu bo težko pomagal.« Naredil je še nekaj korakov. »Lepo te prosim!«
xxx
Komaj je sosed odšel, je za ovinkom zaropotal motor. Janez mu je že od daleč mahal in nekaj vpil.
»Kaj pa tako kričiš?« je bil Bojan radoveden, ko je prijatelj pripeljal do njega.
»Kip vstalega zveličarja, kot mu ti praviš, sem našel. Ti rečem, imeniten je. Iz umetnega marmorja. Bel kot sneg.«
»Kje si ga dobil?«
»Veš, to je pa dolga zgodba. Kup naključij. Ti bi rekel kar čudežev. Ti bom že vse povedal.«
»Ampak saj nimam še nič narejenega. Glej, nekaj lopat sem zasadil, pa sem že utrujen.«
»Zopet jamraš! Čas vendar ni tvoj gospodar. To si se menda zadnje čase že naučil!«
»Pa ne samo to! Svet se je v marsičem spremenil.«
»Saj veš, da nisem veren, ampak zadnje čase ... Pustiva to! Daj mi že to tvojo lopato!«

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 4 (2013), 22-23.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Bila je zgodnja pomlad, lahko bi rekla še kar zima, toda sonce je sijalo in bilo je kar prijetno. Vse je že brstelo in ptički so veselo prepevali, saj je bil čas njihove ženitve. Moji so vsi odšli od doma, zato sem začutila veliko osamljenost.
Nekega jutra sem bila še posebej čudno razpoložena, zato sem potihoma izgovorila prošnjo: »Ljubi Bog, pošlji mi nekaj, kar mi bo v kratek čas!« Čakala sem, toda nič ni bilo.
Drugo jutro, ko se je že danilo, je skozi priprta vrata balkona nekaj priskakljalo v sobo. Slišala sem, da je nekaj pikalo po tleh. Nato je zafrfralo in drobna sinička je priletela ter sedla meni na prsi. Nisem mogla verjeti, ko je začela z moje odeje zobati drobtine, ki so ostale od zajtrka. Bila sem presenečena in obenem vzhičena in mislila sem si, da je to uslišanje moje ponižne prošnje.
Tako je prihajala vsako jutro in vedno bolj se mi je približala. Ni bila več plašna, tako da sem jo lahko ogovorila in pobožala s prstom. O siničkinih obiskih in čiščenju ostankov drobtin sem povedala možu, ki pa se je nasmejal in pripomnil: »Imaš pa bujno domišljijo!«
Neke nedelje zjutraj, ko je mož malo poležal, je sinička zopet priletela k meni in, kot vsako jutro, očistila odejo. Nisem si upala poklicati moža, ker sem se bala, da jo bom prestrašila. Sinička pa je po opravljenem delu pri meni, odšla proti moževi postelji in mu sedla na prsi. Tudi on si ni upal spregovoriti, da je ne bi pregnal. Jaz sem jo gledala in bila tiho. Sinička je zaščebetala in odskakljala skozi balkonska vrata.
Po tem dogodku je ni bilo več. Mislila sem, da je ne bom več videla. Toda ni bilo tako. Nekega jutra je priletela v družbi treh mladih siničk. Ob pogledu nanje so mi pritekle solze, ker sme spoznala, da je vzgajala svoje mlade tako, da se niso bale ne mene ne moža. Vse do poletja so naju obiskovale in čistile drobtinice. Sčasoma, po nekaj dneh, so prenehale prihajati, vsak dan ena manj. Ne vem, kaj se je zgodilo, toda siničke z mladimi ni bilo več.
Bila sem hvaležna Bogu, da mi je poslal tako drobceno in tako prijazno ptičko, ki mi je vso pomlad do poletja krajšala jutranjo osamljenost.

BLATNIK, Janja (zgodbe) Ognjišče (2014) 04, str. 62

Pred evangelijem smo vstali in veselo zapeli alelujo. Pozorno smo prisluhnili božji besedi. Danes nam je govorila o sejalcu.
Sejalec v pravem pomenu besede mi je zelo blizu. Z lahkoto si predstavljam tistega na njivi, saj tudi sama rada brskam po zemlji, pa tudi onega, ki seje Božjo besedo in se ne utrudi. Veliko ljudi poznam, ki jim je to življenjsko poslanstvo in po njih se zgledujem, ko mi zmanjkuje moči za vztrajnost pri vzgoji svojih otrok.
Domov grede sem si vzela čas in nisem hitela. V mislih sem se vračala v eno od tistih pomladi, ko sem dobila svoj košček zemlje, na katerem sem pridelovala zelenjavo za svojo mlado družinico, tako čisto samostojno, brez pomoči in seveda, če se le da, brez nasvetov. Napuh je kar gorel v meni: vse zmorem sama!
Topli pomladni sončni žarki so radodarno sipali svojo toploto na premraženo zemljo. Dobra volja je ob obilici sončnih dni kar kipela. Zvončki, tudi tisti v osojnih legah, so že odcveteli in iz čebelnjakov je bilo slišati prijetno brenčanje. Čebelicam se je mudilo na toplo sonce.
Tudi mi vsi, ki čutimo in živimo z naravo, ki z veseljem grabimo v njeno nedrje in sveže zorano prst, smo bili že vsi v pričakovanju prvega sajenja.
V trgovini sem nakupila raznovrstnih semen in čebulic, ki jih bom v kratkem lahko položila v sveže spočito zemljo. Naredila sem si načrt in vrstni red za delo. Eno od prvih semen, ki sem jih želela posejati, je bil peteršilj.
Ni šlo vse po mojih načrtih. Presenetilo me je deževje, ohladitev in celo nekaj centimetrov snega. Marec je tako hitro ostajal za nami, ko sem krepko v aprilu končno dočakala primerno vreme in v zemljo posejala kupljena semena, najprej seveda peteršilj.
Nekaj časa sem pustila moje posevke počivati, potem pa sem vsak dan ogledovala njihovo rast. Vse se je že kazalo iz zemlje v obliki nežnih bodic in srčastih lističev. peteršilja pa ni bilo od nikoder. Po štirinajstih dneh so se krhke rastline že jasno razlikovale in dobivale vsaka svojo obliko, le peteršilja še vedno ni bilo.
»Mogoče seme ni bilo zdravo, mogoče ni bilo prav skladiščeno ali pa posejano v premrzlo ali v premokro zemljo? Le kako, da druge stvari tako dobro rastejo? Kaj sem naredila narobe, na kaj nisem bila dovolj pozorna?« sem sama pri sebi premlevala vsa nestrpna. Počakala sem še en teden. Nič.
Na poti iz službe sem se ustavila v vrtnarskem centru. Kupila sem tri sadike že krepko zraslega peteršilja in ga popoldne posadila na prostoru, kjer je bil neuspešen posevek. Brez peteršilja pa res ne morem biti!
Delo v službi in deževno vreme sta mi preprečila, da bi bila na svojem koncu zemlje bolj pogosto. Še en teden je hitro minil.
Razveselila sem se proste sobote in lepega vremena in že zgodaj dopoldne odšla v ‘kontrolo’. Presenečenje! Peteršilj ki sem ga bila posejala, je zelo lepo ozelenel in že zapolnil svoj kos gredice. Tudi posajeni je lepo rasel in kar naenkrat je kazalo, da bom imela peteršilja za izvoz!
»Ja, kaj si pa mislila, da bo čez noč zrasel in ga boš takoj nabirala v šopih. Peteršilj pa ja dolgo kali. Pusti mu čas in malo potrpi, pa bo. Ti si naredila vse, kar je v tvoji moči, sedaj pa pusti, da raste, kot je njemu dano. Svoje si naredila, sedaj pa dovoli, da naredi še tisti, ki daje rast,« me je podučila soseda.
Potrpljenje, to je potrebno tudi pri sejalcu v prenesenem pomenu. Bolj ko otroci odraščajo, več potrpljenja potrebujem in bolj jasno mi postaja, da se ne smem zanašati le na svoje moči. Čedalje bolj razumem, da tudi otroci, ki jim tako ‘radodarno’ sejem želje, prošnje in ukaze, ne ‘kalijo’ enako. Enemu je dovolj kratko izražena želja, drugega moraš za isto stvar bolj prositi, tretjemu pa ukazuješ, pa še vedno ni učinka – le slaba volja in veliko jeznih besed.
In kakšno razmerje med dobrim semenom in vztrajnim sejalcem je v meni? Tudi jaz sem seme, ki ga veliki Sejalec velikodušno seje. Sem rodovitna? Ali prosim Boga pomoči, da bo moj skromni prispevek dovolj, ko bo potrebno dajati sad?
In rezultat dobrega sadu je tudi, da mi Bog podeli milost, da postanem sejalec. Kakšen sejalec sem? Me preveč skrbi, kam bo padlo seme in kakšna je ‘zemlja’ ljudi, ki jim oznanjam; sem tudi jaz velikodušna in razsipna, ko oznanjam božjo besedo, in se zavedam, da je navsezadnje Gospod tisti, ki daje rast, ne jaz...
Poskrbeti moram samo za čim velikodušnejše sejanje in zato bom prav ponižno prosila: »Gospod, odpri mi oči, da bom videla priložnosti za vztrajno pričevanje o tvoji ljubezni in usmiljenju. Gospod, pomagaj mi, da velikodušno sejem tvojo besedo, in daj mi rast, saj sem tudi jaz le nebogljeno seme, ki brez tebe ne more vzkliti in rasti. Predvsem pa mi pomagaj, da se ne naveličam delati dobro, kajti če bom vztrajala, če se ne bom utrudila, bom ob svojem času žela.«
Dobri Bog, čudim se in strmim, ko vidim, da vsa pota vodijo k tebi! vse ti pride prav, da mi odpiraš oči. Tudi čisto navaden peteršiljček ti pride prav.

Katarina (zgodbe) Ognjišče (2014) 04, str. 48

Telefon je zabrnel. Župnik Matija je pogledal, kdo kliče. Karitas.
»Dober dan, gospod tajnik. Kaj imate dobrega zame?« ga sproščeno vpraša.
»Za majhno uslugo bi prosil.«
»Nič novega,« je bil župnik kratek in pripravljen na humor, kot vedno.
»Imaš jutri dopoldne čas?« se je pozanimal tajnik Janez.
»Nimam. Ampak zate si ga bom vzel.«
»Ne zame, ampak za nekega – klošarja.«
»Kako mu pa jaz lahko pomagam? Ti imaš vendar več možnosti.«
»Da bi ga pokopal.«
»Je bila to njegova zadnja želja, da ga jaz pokopljem?«
»Še poznal te ni. Želel je le, da bi bil cerkveno pokopan. Pa sem se spomnil nate, ki si dobra duša. Pogreb ne bo slovesen, niti ne bo veliko ljudi.«
»Se pravi: v družinskem krogu.«
»Ti in jaz bova njegova družina in nekdo od pogrebnega zavoda, ki bo opravil pogreb z raztrosom pepela. Nima ne sorodnikov, vsaj ne vedo zanje, nima groba, še manj denarja. Saj razumeš, kaj ti hočem povedati.«
»Seveda razumem. Boglonaj je mnogokrat največje plačilo.«
»Bojim se, da tudi tega ne boš deležen. Pa boglonaj tebi, da si uslišal mojo prošnjo.«
Da se mu mudi, je še rekel tajnik Janez in končal pogovor.

Že precej časa prebiram revijo Ognjišče in postala mi je zelo všeč. Komaj čakam, da pride naslednja številka. Pišem vam, ker imam nekaj vprašanj glede mišljenja Cerkve do nekaterih pojavov.
Kaj Cerkev meni o vedeževanju, kakšno je njeno mišljenje o trkanju ob les – ko rečemo: »Hvala Bogu, moram potrkati.«
Zanima me tudi mnenje o tem, da imajo nekateri pri sveti maši roke sklenjene in obrnjene proti tlom. Ali drži, da s tem molimo hudiča, ne pa Boga?
Maša

Vaše vprašanje je v naslovu dokaj splošno glede vedeževanja, s tujko mantika, v nadaljevanju pa sprašujete o nekaterih bolj vraževernih kot vedeževalskih konkretnih praksah, s katerimi ste se srečali. Poskušal bom na eno in drugo odgovoriti.
Mantika izhaja iz besede mantikos oziroma mantiké, kar pomeni v slovenščini vedeževanje in napovedovanje prihodnosti. V Grčiji in Rimu ter seveda na Vzhodu, razen v Izraelu, je bilo napovedovanje prihodnosti del verstva, najbrž kot stara dediščina vračev prazgodovinskih plemen. Obstajali so npr. uradni rimski avguri, ki so opazovali let ptic in poslušali njihovo oglašanje – orle, druge ujede, sove, krokarje ali detle – da bi odkrili, ali bodo njihove odločitve pravilne in v skladu z voljo bogov. Vsa Stara zaveza Svetega pisma se postavlja po robu vedeževanju. Vsi trije Mojzesovi zakoniki ga prepovedujejo in iz številnih poročil je jasno, da Bog na koncu vedno osramoti vedeževalce. Jude, ki so se v svoji zgodovini pogosto srečevali s številnimi vedeževalci (prim. 1 Mz 8,24; Iz 44,25), so le-ti poskušali odvrniti od češčenja pravega Boga. Zato so se predvsem preroki bojevali proti poganskim vedeževalcem in judovsko ljudstvo spodbujali k češčenju pravega Boga. Tudi Nova zaveza kategorično zavrača vedeževalce, ki so prav tako nazadnje osramočeni (prim. Apd 16,16 sl.). Tudi poapostolska Cerkev ostaja zvesta Svetemu pismu in zavrača vedeževanje. Že leta 215 lahko beremo v Hipolitovem Apostolskem izročilu, da mora kandidat pred vstopom v katehumenat, uvajanje odraslih v krščanstvo, opustiti poklice, ki so moralno neskladni s krščanskim življenjem, in tudi poklic astrologa, napovedovalca prihodnosti in razlagalca sanj. Če naštetega ne opusti, ne sme biti sprejet v katehumenat. Cerkev je pozneje, predvsem na koncilih in sinodah, obsojala in prepovedovala vedeževanje. V 14. stoletju so na sinodi v Kölnu in Trieru prepovedali verovanje v srečne in nesrečne dni, pa tudi vedeževanje iz leta in oglašanja ptic. Nad katehumeni Cerkev tudi danes moli: »Gospod, vsemogočni Bog, Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, milostno se ozri na te svoje katehumene: preženi iz njihovih src vse ostanke praznoverja in privedi jih do popolnega spoznanja resnice.« Če to velja za katehumene, še bolj velja za kristjane. To, kar velja za vedeževanje, prav tako velja za različna praznoverja in vraževerja.
Zakaj nekateri trkajo na les? In ali je to že vraževerje? Najbrž je trkanje na les lahko za koga samo navada, ki še ne pomeni vraževerja. Za drugega pa je lahko trkanje na les vraža, ki bi naj preprečila, da bi se dobre stvari spremenile v slabe. Ta prastara vraža sega v čas, ko so ljudje častili sveta drevesa, predvsem hrast, lipo, lesko, vrbo, jesen, jablano, glog idr. Pozneje se je vraža razširila na vsak les. V svetem drevesu naj bi po vraževernem verovanju živel poseben drevesni ali vegetativni duh in mu dajal vitalne in magične sile. In s temi silami, potrebnimi za rast vsake vegetacije, naj bi si pomagal človek. Ljudje so sveto drevje častili. Navadno je imela vsaka domačija ali vsak posameznik svoje sveto drevo, za katero so verjeli, da je z njim povezan. Znano je, da so Kelti, Germani, Slovani in tudi stari Slovenci poznali svete gaje in tam opravljali razne verske obrede. Ponekod so menili, da človek lahko umre, če posekaš njegovo osebno drevo. Zato so, kadar so šli v gozd sekat, vedno darovali drevesnemu duhu. Žrtvovali pa so mu tudi zato, da bi človeku in vsej skupnosti pomagal v življenju. Če so potrkali na les, bi naj zbudili lesnega duha, svojega zavetnika. Danes se tisti, ki trkajo na les, tega najbrž več ne zavedajo, toda na drugi strani ugotavljamo, da se pogosto stare vraže oživljajo in je trkanje na les tudi danes lahko za tega ali onega podobno nekdanji vraži in praznoverju, kar kristjani zavračamo.

Kako je z rokami, sklenjenimi proti tlom? Govorica in drža rok ima pogosto tudi simbolično sporočilo. Pomislimo na različne gibe in drže. Že egiptovski faraoni in pred njimi že drugi bi naj bili z dvignjenimi rokami prejemali kozmično silo in moč svojih božanstev. Tudi Mojzes je na gori Sinaj z dvignjenimi rokami molil k Jahveju. Krščanstvo pozna dvignjene roke, bodisi pri duhovnikih, ko vodijo mašno bogoslužje, in vse pogosteje, predvsem pri nekaterih duhovnih gibanjih in tokovih, tudi pri številnih vernikih laikih. Dvignjene roke pomenijo predvsem odprtost za prejemanje božjih darov in moči. Prav tako pa poznajo sklenjene roke različne kulture in tudi verstva, kar pomeni predvsem prošnjo in vdanost človeku ali božanstvu. Katoliško krščanstvo je dolga stoletja pospeševalo pri molitvi držo sklenjenih rok, kar izraža človekovo vdanost Bogu, prošnjo in sočasno božje češčenje. Nekateri nasprotniki krščanstva so se v zadnjih stoletjih iz krščanstva tako norčevali, da so krščanska znamenja spreminjali, večkrat obračali, da je tisto, kar je pri znamenju zgoraj, bilo obrnjeno navzdol itd. Tako se voditelj satanističnega kulta križa z levico, da bi nakazal nasprotje in razvrednotenje ali celo sovraštvo do krščanskega običajnega križanja z desnico. Najbolj pogosto in izrazito znamenje satanističnega kulta pa je zloraba znamenja križa na tak način, da je križ popolnoma obrnjen, kar smo lahko občasno zasledili v zadnjih desetletjih tudi na nekaterih slovenskih pokopališčih. Pri tem je lahko šlo samo za navadno mladostniško objestnost, drugič pa za hoteno češčenje satana in norčevanje iz Kristusa križanega. Upam, da v primeru, ki ga omenjate, ne gre za izrecno satanistično češčenje, čeprav je človek zmožen tako iz nevednosti kot tudi iz objestnosti ali zlobe narediti marsikaj, tudi častiti zlo, satana.
Kristjani zavračamo vedeževanje in tudi vraževerno ne trkamo na les, še bolj kategorično pa zavračamo zlorabo in spreminjanje krščanskih dogovorjenih znamenj in simbolov ter češčenje zla na splošno, posebno pa še satana.

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 4, str 57-59.

Peta Božja zapoved pravi: Ne ubijaj. Veseli me, da so v Ljubljani organizirali Pohod za življenje – proti splavu. Čudim pa se, da se žrtev samomora, ki jih je vsako leto več kot tristo, nihče ne spomni. O tem se sploh ne govori! Tudi o žrtvah prometnih nesreč se komaj kaj sliši, čeprav je tudi teh vsako leto menda okrog tristo. Potem so tu umorjeni. Pred leti je policija ubila pse, ki so bili zelo napadalni, ubili so celo lastnika in nekega človeka hudo poškodovali. Policija prav tako ubije npr. terorista, če pride do terorističnega napada. To naredijo zaradi varnosti. Zanima me stališče Cerkve glede tega. Res je, da so ti posamezniki zelo nevarni za družbo, in da je varnost ljudi zelo pomembna, nujna. Kaj mislite o tem?
Branka

Katoliška Cerkev je dolžna tudi v današnjem sekulariziranem svetu razvijati in razlagati svoj nauk o človekovem življenju, saj se zaveda, da je vsako človeško življenje sveto in nedotakljivo, ker je darovano – sicer po starših – od Boga in je samo Bog njegov gospodar. O občečloveškem (vesoljnem) bratstvu je razmišljal že v začetku 13. stoletja sv. Frančišek Asiški, ki je celo živali in rastline, tudi neživo stvarstvo (sonce, luna, veter …) imenoval brate in sestre in v tej luči zapel Hvanico starstva ali bolj znano kot Sončno pesem, v kateri vabi vse stvarstvo, da bi se mu pridružilo in z njim slavilo Stvarnika. Papež Frančišek si je za naslov svoje nove okrožnice Vsi smo bratje (it. Fratelli tutti), ki jo je 3. oktobra 2020 podpisal v Assisiju, sposodil pri enem izmed Opominov Frančiška Asiškega. V odgovoru na vaše pismo se bom osredinil samo na svetost ter nedotakljivost vsakega človeškega življenja in na smrtno kazen v luči nauka papeža Frančiška.

1. SVETOST, NEDOTAKLJIVOST IN DOSTOJANSTVO VSAKEGA ČLOVEKA
V Svetem pismu beremo, da je Bog ustvaril človeka (1 Mz 1-3), ki je hkrati duh, duša in telo (1 Tes 5,23). Človek, ki je ustvarjeno bitje, ni samo sad splošnega naravnega biološkega razvoja, marveč je učinek posebnega Božjega ljubečega dejanja, ustvarjen je po Božji podobi (1 Mz 1,27), kar vključuje tudi svetost in nedotakljivost vsakega človeškega življenja. Človekovo življenje je sveto, ker je človek ustvarjen kot oseba po Božji podobi in sličnosti in ga je Kristus odrešil.V človekovih podarjenih Božjih darovih, ki so darovi Svetega Duha, je temelj človekovega dostojanstva, katerega smo dolžni spoštovati v vsakem človeku. Kot Božja stvaritev je človek obdarjen z istimi temeljnimi značilnostmi, saj smo vsi udje istega človeškega rodu in zato vsak človek zasluži spoštovanje, solidarnost in ljubezen. Bog je človeku kot ustvarjenemu bitju zaupal v stvarstvu posebno poslanstvo, da bi “gospodoval” (1 Mz 1,26) vsemu, kar je na svetu; da bi bil takorekoč gospodar-namestnik vseh drugih zemeljskih bitij. Po bogopodobnosti je sicer človekovo življenje kot tako sveto in vredno vsega spoštovanja. Prav tako je vsak človek kot član vesoljnega bratstva povabljen k temu, da bi postal dober in svet, kar izhaja iz njegovega življenja po vesti ob številnih darovih, ki jih je prejel, da bi bil tudi odrešen v Jezusu Kristusu, četudi se tega brez lastne krivde ne bi zavedal. Seveda pa smo kristjani prepričani, da smo na sebi lasten način poklicani tudi k osebni svetosti, kot uči Luč narodov, dogmatična konstitucija o Cerkvi 2. vatikanskega cerkvenega zbora (C 39–42).

2. SMRTNA KAZEN JE NEDOPUSTNA (PAPEŽ FRANČIŠEK)
Temeljno zahtevo za spoštovanje vsakega človeškega življenja katoliška Cerkev vidi v Božji zapovedi: “Ne ubijaj” (2 Mz 20,13; 5 Mz 5,13). Prav tako v Jezusovem učenju pri evangelistu Mateju 5,21-22: “Slišali ste, da je bilo starim rečeno: ‘Ne ubijaj’! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo.”
Na kratko poglejmo razvoj cerkvenega nauka o nedopustnosti smrtne kazni v zadnjih desetletjih.
Papež Janez Pavel II. je namreč v svoji okrožnici Evangelij življenja (CD 60) naredil tako pomemben korak glede odnosa do smrtne kazni, da ga navaja druga izdaja Katekizma Katoliške cerkve (KKC 1997, 2267) (Slovenci imamo prevod prve izdaje KKC iz leta 1992), kjer beremo: Do smrtne kazni krivca ne sme priti “razen v primerih absolutne nujnosti, kadar namreč obramba družbe ne bi bila možna” (CD 60,56; prim. KKC 1997, člen 2267). Tudi Youcat (2011), ki mu je napisal predgovor papež Benedikt XVI., se sklicuje na okrožnico Evangelij življenja in piše: »Vzeti zločincu življenje je ekstremen ukrep, po katerem lahko država seže samo “v primerih absolutne nujnosti”. Ta nujnost je dana, ko se človeške družbe ne morejo zaščititi drugače kot z usmrtitvijo krivca. Toda ti primeri, pravi sv. Janez Pavel II., “so zelo redki, ali pa sploh ne obstajajo”« (Youcat, 381).
Papež Frančišek je ob 25. obletnici prve izdaje pokoncilskega Katekizma katoliške Cerkve, objavljenega leta 1992, govoril o potrebnosti spremembe besedila o smrtni kazni, čeprav je druga izdaja Katekizma iz leta 1997 že odsevala misli papeža Janeza Pavla II. iz okrožnice Evangelij življenja. V drugi izdaji Katekizma katoliške Cerkve je bila primernost smrtne kazni zelo omejena, čeprav ni bila popolnoma izključena. Leta 2017 je papež Frančišek ponovno govoril o potrebnosti spremembe tistega dela Katekizma, ki govori o smrtni kazni, saj je smrtna kazen “napad na nedotakljivost in dostojanstvo osebe”. Leto pozneje, 11. maja 2018, je papež Frančišek sprejel sledečo različico 2267. člena druge izdaje Katekizma katoliške Cerkve (1997, člen 2267) o smrtni kazni: “Dolgo časa je uporaba smrtne kazni s strani legitimne oblasti po pravilno izpeljanem procesu veljala za primeren odgovor na težo nekaterih zločinov in sprejemljivo sredstvo, čeprav skrajno, za zaščito skupnega dobrega. Danes pa je vedno boj živa zavest, da se ne izgubi dostojanstvo osebe niti takrat, ko je nekdo zagrešil najtežje zločine. Poleg tega se je razširilo novo razumevanje pomena kazenskih sankcij s strani države. In še, uveljavili so se bolj učinkoviti sistemi zapiranja, ki zagotavljajo dolžno zaščito državljanov, in istočasno ne odvzamejo obdolžencu na dokončen način možnost prostosti. Zato Cerkev v luči evangelija uči, da je ‘smrtna kazen nedopustna, saj napada nedotakljivost in dostojanstvo osebe’ in si odločno prizadeva za njeno odpravo po vsem svetu.” Tako je papež Frančišek v posodobitvi druge izdaje Katekizma katoliške Cerkve smrtno kazen označil za nedopustno v vsakem primeru (KKC 2267).
Po uradni objavi gornjega besedila o nedopustni smrtni kazni v uradnih cerkvenih dokumentih, 2. 8. 2018, je papež pri skupnih avdiencah nadaljeval razlago o svetosti in nedotakljivosti vsakega človeškega življenja. Zavedal se je, da je smrtna kazen še vedno zakonsko predpisana v 92 državah po svetu, 56 držav pa jo dejansko še izreka, najpogosteje na Kitajskem, v Iranu in Saudovi Arabiji.
Pred dvema letoma je papež Frančišek ob sprejemu delegaciji Mednarodne komisije proti smrtni kazni ponovil, da mora biti človeško življenje “brez izjeme in pod vsemi pogoji zaščiteno”. Smrtna kazen je “grozljiva” in je “v nasprotju z evangelijem, kajti življenje je v Božjih očeh vedno sveto”. Udeležencem svetovnega kongresa proti smrtni kazni v Bruslju je v sporočilu zapisal: »Človeško življenje je dar, ki smo ga prejeli. Je najpomembnejši in temeljni dar, ki je vir vseh ostalih darov in pravic. Kot takšnega ga je treba zaščititi. Kristjani verjamemo, da je človek ustvarjen po Božji podobi in sličnosti. A tako za vernike kot nevernike je vsako življenje dobro, zato je treba brez izjeme braniti dostojanstvo posameznika. Smrtna kazen je resna kršitev pravice do življenja vsakega človeka.«Na splošni avdienci, 17. 10. 2018, je ob razlagi pete Božje zapovedi sedanji papež ponovno poudaril, da je v Božjih očeh človeško življenje dragoceno, sveto in nedotakljivo. Nihče ne sme zaničevati življenja, ne svojega in ne drugih, kajti človek v sebi nosi podobo Boga in je predmet njegove neskončne ljubezni. Jezus tej zapovedi daje še globlji pomen in pove, da so pred Božjo sodbo celo jeza do brata, žalitev in zaničevanje oblika uboja. Človek je občutljiv, ima skriti ‘jaz’, ki ga je lažje raniti kot njegovo telo. »Brezbrižnost ubija, brezčutnost ubija,« je dejal papež. Saj poznamo odgovor Kajna, prvega morilca: »Sem mar jaz varuh svojega brata?« (1 Mz 4,9). Če ne ljubimo, je to prvi korak k ubijanju. Ljudje smo varuhi drug drugega. Človeško življenje potrebuje ljubezen, usmiljenje. Kristus nam je pokazal pristno ljubezen. Ljubezen, kjer ne moremo storiti drugače, je tista, ki odpušča, ki sprejme tistega, ki nam je storil hudo.
Ne ljubiti je prvi korak k ubijanju; in ne ubijati je prvi korak k ljubezni, da torej za bližnjega skrbimo, ga spoštujemo, vključujemo v družbo in mu tudi odpuščamo: »Če zgolj ne delamo slabega, ne zadošča, od človeka se zahteva več. Vsakdo mora delati dobro tam, kjer je.« “Ne ubijaj” je po papeževih besedah “poziv k ljubezni in usmiljenju, poziv k življenju v skladu z Gospodom Jezusom, ki je dal življenje za nas in je za nas vstal.” »“Ne ubijaj” je torej nekaj več, je poziv k ljubezni in usmiljenju.«
V tej luči bi lahko pogledali na svetost, nedotakljivost in dostojanstvo ter tudi na številne druge vidike človekovega življenja, ki je sveto, ker je Božji dar, in zato je treba z veliko mero skromnosti priznati, da je edino Bog gospodar življenja in smrti, tako lastnega kot tujega. Zato mora življenje biti zavarovano od spočetja do naravne smrti in treba je imeti za škodljiva, grešna in nemoralna vsa tista dejanja, ki nasprotujejo svetosti, nedotakljivosti in dostojanstvu (umor, samomor, splav, abortivna kontracepcija, genocid, evtanazija, kloniranje, genetski inženiring, pohabljenje, suženjstvo, trgovina z ljudmi itd.). Občečloveško ali vesoljno bratstvo pa nas vabi k spoštovanju vsakega človeškega življenja, saj je lahko samo vstali Kristus edino zadnje upanje vsakega posameznega človeka in vsega človeštva. Zlo več ne more zmagati, ker ga je Kristus v jedru že premagal.

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 4, str 30-32.