Lahko bi rekel, da se poznava od malih nog, vendar bi to držalo samo napol.
Kajti ko sem še kot predšolsko dete, ki pa je vendarle že znalo brati, na domači knjižni polici odkril vezane letnike revije Mavrica in v njih Moletov strip Črna suknja, sem bil jaz resda malih nog, ti pa si bil že več kot sto let tam, kjer se nog menda niti ne potrebuje, ker bojda tistim, ki pridejo tja, zrastejo angelska krila.
Ne vem sicer, kako je v resnici s temi krili na onem svetu, a ti si jih nedvomno ne le zaslužiš, ampak jih tudi potrebuješ, kajti tu doli si si na svojih misijonarskih poteh noge dodobra obrusil.
Jaz sem svoje že malo večje nožice brusil, ko sem vsaj enkrat tedensko odpešačil do knjižnice. Moje poglavitno čtivo v tistem obdobju so bile indijanarice Karla Maya, knjige zelenih platnic, zložene na najvišji polici, ki je – malonožec – nisem mogel doseči in sem vedno moral prositi knjižničarko za pomoč. Tako je bila tudi ona zelo vesela, ko sem dokaj hitro prebral vseh 35 prevedenih naslovov. A kaj, ko so bile rumene knjige o Buffalu Billu zložene na prav isti polici!
Kar hočem povedati, je, da sem rad bral in da me je zanimalo vse, kar je vsaj malo dišalo po Divjem zahodu ter Indijancih in kavbojcih. In da sem tudi zato vsake toliko znova obračal liste starih Mavric.
Pa vendar sem šele danes pomislil, ljubi moj Friderik, da »Baraga« pravzaprav tudi zveni nekolikanj indijansko. Kot bi rekel recimo: Winnetou ali Tatanka Jotake ali Tahsunka Witko ali Geronimo.
In čeprav te četverice mojih najljubših Indijancev nikoli nisi srečal, so v resnici tvoji sodobniki, in čeprav si pisal knjige v indijanščini, verjetno niti ne veš, kaj pomenijo njihova imena. Kako bi le lahko?! Saj že v naši mali Sloveniji velja, da ima vsaka vas svoj jezik, in v široki narečni paleti, ki jo premoremo, je treba vedeti, da se bo nekdo iz Zgornjih Gorij le s težavo sporazumel z nekom iz Doljne Bistrice. Svoje življenje si posvetil ljudem iz plemena Otava in Očipva, moji prijatelji pa prihajajo iz drugih plemen, in čeprav jih, kot že rečeno, ne poznaš, so njihova imena, vsaj v moji domišljiji, povezana s tabo.
Winnetou je seveda izmišljen lik že omenjenega Karla Maya in njegovo ime naj bi pomenilo goreča voda. Ti, ljubi moj Friderik, si svoje Indijance neprestano svaril pred ognjeno vodo – žgano pijačo, in si v ta namen ustanavljal celo Društva treznosti, predvsem pa si bil goreč v svojem oznanjevanju. Bolj kot goreča voda si bil torej goreči grm, kar je, če se nekoliko pošalim, Božje indijansko ime.
Tatanka Jotake je bil veliki poglavar plemena Sujev, njegovo ime pa pomeni sedeči bik. Tashunka Witko – nori konj je bil iz plemena Oglala, Geronimo pa Apač, čigar ime pomeni moža, ki zeha.
Ti, ljubi moj Friderik, nisi imel časa za zehanje niti si ga nisi vzel za posedanje; če kaj, potem si z noro predanostjo delal in vlekel kot konj in bik in mož … vse hkrati. Predvsem pa si bil »črna suknja«, kot so Indijanci imenovali katoliške misijonarje, oblečene v črne talarje. Oznanjevalec evangelija torej.
In če se malo zadržim pri tej misli, se mi zdi zanimivo in pomenljivo, da te je iz rodne domače grude v misijone, poleg ljubezni do oznanjevanja, vendarle pognalo predvsem tedanje janzenistično pastoralno razpoloženje. Pa si pravzaprav prišel z dežja pod kap: trgovec je trgovec, pa naj si gre za duše ali za ozemlje.
Da si se svojim poganskim bratom lahko približal, si se naučil njihovega jezika. Da bi lahko osvojil njihova srca, si najprej osvojil njihovo besedo. In se mi zdi, da smo v podobnem misijonskem položaju danes praktično vsi, ki se na delovnih mestih, na cesti, ali pa celo znotraj družine srečujemo z novodobnim poganstvom in se marsikaj izgubi v prevodu. Težko je najti prave besede in vse bolj se mi zdi, kot da pripadamo različnim plemenom. Ko pa se trudiš s prevodom, se vedno znova od nekod dvigne janzenistični vetrc, ki se ima včasih celo za »vetje Duha« (glej Jn 3,8).
Ljubi moj Friderik. Pomagaj nam, da nas ne bo sram naše črne suknje, da bomo noreli in goreli za Boga in druge, da bomo osvajali srca in prevajali Božjo ljubezen v vse jezike vseh plemen v naši okolici. Da bi bil čim prej razglašen za svetega in da se nekoč snidemo v svetosti.

G. Čušin, S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 1 (2023), 99.

Kategorija: S svetniškim kandidatom na TI

V tednih okoli božiča je osrednja pozornost namenjena dojenčku – novorojenemu Odrešeniku. Ravno dojenček pa je tudi naslovna tema sveže izdane knjige Želiva si dojenčka izpod peresa Alison Kogoj, ki v podnaslovu svojo knjigo opiše z besedami: »Vse, kar morata vedeti o naravni zanositvi.«
Knjiga avtorice, ki je letos ponovno izdala tudi prvi slovenski menstrualni planer in med drugim pripravlja spletne programe na temo ženske cikličnosti ter poučuje naravne metode zavedanja plodnosti, bralcem na poljuden način približa razumevanje ženske in moške plodnosti, naravno pot do oploditve, korake, ki lahko našo plodnost podprejo, prinaša pa tudi odgovore na mnogo stisk, ki se lahko porajajo ob omenjenih temah.

- Alison, ker se poznava že nekaj let, se bova tikali. Vem, da si dejavna na različnih področjih, zato te najprej prosim, da se našim bralcem predstaviš in poveš, kaj te v zadnjem času najbolj zaposljuje?
Sem svetovalka za naravno plodnost, diplomirana medicinska sestra, izpopolnjevala sem se tudi iz relacijske družinske terapije. Izven okvirov strokovnosti sem zadnje leto predvsem mama. Pa seveda partnerka, gospodinja, ženska, nenazadnje samostojna podjetnica. Vse moje vloge se zadnje čase tako zelo prepletajo! Ogromno truda je potrebnega, da jih razmejujem. Po eni strani v tem uživam, a v ločevanju službenega in zasebnega življenja vidim tudi veliko izzivov.

- Kateri izziv pa ti vzame največ časa?
Morda predvsem soočanje z dejstvom, da je podjetništvo nekaj, kar je popoldne težko dati na stran. Lepo je biti na svojem in slediti svoji poklicanosti, a hkrati nikoli ne moreš reči, da si opravil vse za danes – na seznamu je vedno še kakšno opravilo. Odkar sem prevzela tudi vlogo mame, se ob tem pogosto pojavlja občutek krivde in vprašanje: ali sem dovolj? Pogosto se sprašujem o tem – in se vedno znova ustavim ob pričakovanjih popolnosti, ki jih imamo do sebe. Biti urejena ženska, uspešna podjetnica, prisotna in sočutna mama, ljubeča partnerka, skrbeti za osebno rast, biti ustvarjalna, športna, v stiku sama s seboj … To je večna akcija, neprestano izčrpavanje! In potem pomislim na to, kako ženske učim, kako pomembno je na primer v prvih dneh menstrualnega cikla več počivati. Tudi to je eden mojih izzivov: da se trudim sama upoštevati tisto, kar govorim drugim.

- Kako vse to znanje, ki si si ga pridobila in ga zdaj deliš naprej, vpliva na tvoj način življenja?
Včasih se mi zdi, da si s preveč znanja lahko hitro zakompliciraš življenje. Veš, kako bi moral živeti, da bi bilo najbolj optimalno, poznaš raziskave, v glavi imaš jasno sliko o tem, kaj je prav in kaj narobe. Poznaš ogromno teorij. Seveda se tudi sama trudim marsikaj vpeljevati v svoj vsakdan, ampak ne uspe vedno. In ko ne uspe, pride velika skušnjava razočaranja nad sabo. V takih trenutkih se kdaj vprašam, če imam sploh pravico učiti druge, če pa sama ne zmorem vedno slediti tem navodilom. A se skušam vedno znova opomniti, da je teorija eno, nato pa se zgodi življenje! Tudi v knjigi ob vseh podanih navodilih jasno napišem, da vseh nasvetov preprosto ni mogoče upoštevati. In je pogosto čisto v redu, če jih ne.

Na koncu je najpomembnejše veliko vedeti, a hkrati znati gledati na široko, upoštevati celostnega človeka. Imam pa morda ravno zaradi svoje izkušnje, da včasih preprosto ne morem narediti vsega, kar bi bilo treba, več razumevanja do svojih klientk. A vseeno mislim, da je pomembno stremeti k boljšemu in bolj zdravemu, ne glede na to, koliko truda zahteva.

- Zadnja leta si najbolj dejavna kot svetovalka za naravno plodnost. Kaj je bilo odločilno, da si se posvetila naravnim metodam načrtovanja družine?
Sprva sem delala v zdravstvu. Še kot študentka sem hodila na humanitarne odprave (bila sem v Keniji, Ugandi, Papui Novi Gvineji …) in tam spoznavala samostojno delo s pacienti. Znanje sem nato nabirala tudi ob negi na domu, po diplomi pa sem se zaposlila v referenčni ambulanti, kasneje presedlala na pediatrijo in nazadnje na psihiatrijo. A že diplomsko nalogo sem pisala na temo naravnih metod, natančneje sem raziskovala naravno odlaganje zanositve. Tema me je zanimala in odločila sem se za večletno izobraževanje iz Billingsove metode. Vedno bolj me je vleklo v te vode; ko sem postala svetovalka za naravno plodnost, sem začela pisati članke in delati s klienti. Zazdelo se mi je neverjetno krivično, da toliko žensk ne ve ničesar o svoji cikličnosti, o tem, kaj se dogaja v njihovem telesu, o svoji plodnosti … Danes je moje delo predvsem poučevanje; žensk, parov, mladostnikov, staršev. Širjenje znanja o naravni plodnosti in o vsem, kar je s tem povezano.

- Od kod to tvoje zanimanje za naravno plodnost? Lahko, prosim, razložiš ta izraz in poveš še kaj več?
Naravne metode – ne glede na to, ali želimo odlagati zanositev, zanositi ali pa le bolje razumeti svoje telo – vedno temeljijo na spremljanju ženskega cikla. Iz zabeleženega cikla se lahko razbere toliko podatkov! To je lahko izjemna diagnostična metoda. Preprosto se mi zdi škoda, da ta metoda ni bolj prepoznana, bolj uporabljana – mnogim ženskam, parom, nenazadnje tudi zdravnikom bi lahko olajšala toliko stvari! Osnova temelji na prepoznavanju plodnega časa v ciklu ženske. Prepoznati želimo, če so v ciklu ovulacije in kako redne so, in v ta namen se učimo brati znake, ki nam jih sporoča telo. Moje izkušnje iz zdravstva pa me učijo, da je to znanje treba nadgraditi. Sama vključujem tudi prehrano, telesno aktivnost, obvladovanje stresa, spanje … Ženska lahko na naraven način pogosto zelo izboljša svoj cikel, a je treba pristopati celostno. Ko sem združevala znanje iz zdravstva z znanjem o naravni plodnosti, pa sem začutila, da ni vse samo fizično, tudi ne zgolj življenjski slog. Manjkala mi je še ena komponenta – tista, ki se skriva v človekovi psihi, v njegovih odnosih. Tudi iz tega vzgiba sem se lotila še študija psihoterapije. Tako danes k raziskovanju naravne plodnosti poskušam pristopati res celovito.

- Zdi se mi, da se je nekoč naravne metode načrtovanja družine pogosto povezovalo s krščanskimi vrednotami. Je tudi danes tako?
Včasih je res veljalo, da so naravne metode nujno povezane s katoliškimi pari in da so predvsem oni zainteresirani za ta način življenja. In v resnici je več centrov, ki poučujejo naravne metode, osnovanih na krščanskih temeljih. Meni pa se je zdelo narobe, da bi se tako pomemben način življenja širil samo med verniki.V tem znanju vidim dragocenost, ki bi morala pripadati vsem. Vsaka ženska bi morala imeti možnost izbrati življenje po naravnih metodah. Opažam pa, da je pri parih, ki se lotijo raziskovanja naravnih metod zaradi vrednot, to lahko zares močna motivacija.

- Koliko pa je danes zanimanja za naravno plodnost? Se ti zdi, da raste?
Rekla bi, da danes zanimanje raste, ja! Danes se marsikdo pride učit naravnega prepoznavanja plodnosti, ker je popularno živeti naravno, ali pa, ker ima negativne izkušnje z uporabo kontracepcijskih metod. Ženske pridejo, ker želijo bolje spoznati svoje telo. Tudi samske ženske niso redke, kar kaže na spoznanje, da ne gre le za uravnavanje zanositve, ampak vse bolj za način življenja.
Opažam pa zanimiv trend: pred leti je večina mojih klientov uporabljala znanje za naravno odlaganje zanositve. Danes pa je vedno več parov, ki se name obračajo, ker imajo z zanositvijo težave in bi radi čim bolje spoznali in podprli svojo plodnost. Prav tu vidim ogromno vrednost naravnega poznavanja plodnosti! Ne gre namreč le za telo, ampak se v obzir vzame celosten človek. Zanimivo se mi zdi, kako pogosto prihajam do spoznanj, da se lahko težave z zanositvijo skrivajo tudi izven telesa. Čutim močno željo, da bi ta spoznanja in to znanje širila v slovenskem prostoru.

- Čutiti je, da imaš svoje delo iskreno rada, da je to veliko več kot le obveznost. Odkod tvoja ljubezen do tega, kar počneš?
Ker vidim, da ima moje delo rezultate! To mi daje ogromno motivacije! Da je nekdo uspel zanositi. Da nekdo uspešno odlaga zanositev na naraven način in s tem sledi svojim vrednotam. Ali pa delo z ženskami, ki se soočajo z bolečimi menstruacijami, kar je še eno moje specializirano področje. Da mi ženske po več letih poročajo, da so imele prvič menstruacijo brez neznosnih bolečin. Zavedanje, da je imel pri tem veliko vlogo proces, ki sem ga naredila z njimi, me res osrečuje. Podobno glede simptomov predmenstrualnega sindroma. Ti rezultati torej – to je moj zagon. Ko pomagam ženskam, da začnejo drugače živeti, in nenadoma ugotovijo, da niso več ves čas izčrpane, da mesečni cikel postane lažji … Konec koncev je nenavadno pričakovati, da bo ženska dajala od sebe enako mero energije v dneh, ko ima najmočnejšo krvavitev, kot takrat, ko jo celoten hormonski sistem podpira v ustvarjalnosti. Zavedati se tega, živeti v skladu s to cikličnostjo je lahko ogromna sprememba v kakovosti bivanja ženske.
Pogosto srečam miselnost v slogu: »Ah, saj bom vzela protibolečinske tablete, pa bom prve dni menstruacije preživela, kot da jih ni.« A prav zaradi tega lahko pride do viška estrogena, ki bo nato vplival na celoten cikel. Ko skupaj spoznamo, da ženske to lahko spremenijo, da se lahko podprejo na nov način, in ko one v tem prepoznajo vrednost zase – to je zame res velika sreča!

- Napisala si tudi knjigo Želiva si dojenčka?
Od nekdaj sem si želela napisati knjigo. A ideja za konkretno knjigo je prišla iz potrebe. Z vsakim parom, ki je prišel k meni na posvet, sem morala vedno znova od začetka, skozi vse osnove. Zazdelo se mi je, da bi knjiga, v kateri bi bile zbrane vse pomembne informacije o naravni plodnosti, lahko bila zares uporabna. Namenjena je vsakomur, ne le tistim, ki želijo zanositi. Uporabna je tudi kot priročnik za pomoč pri spolni vzgoji. Kupujejo jo na primer starši, ker želijo sami bolje razumeti delovanje ženske in moške plodnosti, preden se bodo o tem pogovarjali z otroki … Seveda pa je v prvi vrsti nastala kot zakladnica znanja za vse, ki si želijo družino. Pa ne samo za takrat, ko se pojavijo izzivi, ampak tudi kot osnova, preden par sploh začne poskušati zanositi.

- S kakšno popotnico jo pošiljaš med bralce?
Ja! Želim si, da bi bilo zaradi nje manj umetnih oploditev! Ne vem, zakaj tudi v zdravstvu ni bolj integrirana ideja o spodbujanju naravne plodnosti, da bi se tako povečala možnost za naravno zanositev. Marsikdo sploh ne pozna svojega cikla, se ne zaveda svojih plodnih dni, učinka načina življenja na svojo plodnost … Sistem danes pare zelo hitro potisne v oploditev z biomedicinsko pomočjo, pa morda ne bi bilo vedno potrebno. Vsak par si želi, da bi lahko zanosil naravno, nikomur ni v interesu iti na oploditev z biomedicinsko pomočjo. Iz tega globokega človekovega hrepenenja izhajam tudi pri svojem delu.

- Alison, še nekaj za konec: kaj si ti najbolj želiš doseči s svojim zavzetim delom za čim boljše razumevanje naravne plodnosti?
Da bi manj žensk uporabljalo hormonsko kontracepcijo. Da bi se več žensk zavedalo svoje cikličnosti in svoje naravne plodnosti. Da bi več parov živelo po naravnih metodah. To bi namreč pomenilo več zdravja, več razumevanja v partnerskih odnosih, manj potreb po umetni oploditvi.
K povečevanju natalitete ne spada le ureditev stanovanjske problematike in boljša socialna politika, ampak tudi poznavanje svojega telesa, razumevanje svojih bioloških danosti! To je cilj, ki ga imam pred očmi in za katerega se trudim. Pravzaprav bi mi predsednica lahko dala kakšno nagrado za pomoč pri dvigu slovenske natalitete! :)

K. Selšek, Moj pogled, v: Ognjišče 1 (2024), 38-40.

Kategorija: Moj pogled

Karitas pomaga. Karitas priskoči na pomoč. Karitas organizira razdeljevanje hrane. Karitas nudi psihološko pomoč, Karitas pomaga obnoviti hišo, Karitas izvaja program proti zasvojenosti. Karitas …
Veliko in še več stori Karitas. Vendar to ni neka nadnaravna sila, ki bi uresničevala svoj namen. Za vsako akcijo Karitas – od nacionalne do škofijske ali župnijske – stojijo ljudje, prostovoljci, ki pomagajo uresničevati namen Karitas. To so različni obrazi dobrote. Spoznajmo v novem letniku Ognjišča nekaj obrazov, ki so v okviru različnih akcij Karitas na terenu podaljšana roka dobrodelne ustanove – tista roka, ki dejansko izvede pomoč, ki uresniči, da se nekaj pripelje, razdeli, nekomu prisluhne … 

Za prvo predstavitev smo skupaj s Karitas k pogovoru povabili Marijo Orožim iz župnije Gomilsko, ki naj bo v tem primeru tudi glas vseh ostalih prostovoljcev, ki so bili na terenu in pomagali. Pogovor sva začela v sproščenem tonu in ob osnovnih podatkih njihove župnijske Karitas. »Župnijska Karitas Gomilsko bo imela drugo leto, torej leta 2025, trideset let delovanja. Zase se ne spomnim točno, katero leto sem začela sodelovati, sem pa gotovo prisotna že več kot dvajset let.« V župnijski Karitas je skozi vsa leta okoli 12 aktivnih prostovoljcev, vseh sodelavcev je trenutno 16. »Še posebej pa smo veseli in ponosni, da so se nam v zadnjem letu pridružile štiri nove sodelavke.

Kolikokrat slišimo, da ni mladih, mi pa smo Bogu hvaležni, da smo dobili tri mlajše članice, ki so aktivne in imajo nove ideje; tako smo dobili nov zagon tudi tisti, ki smo že dolgo prisotni.«

PRINAŠATI UPANJE
Z Marijo sva se srečala zaradi prispevka in aktivnosti župnijske Karitas Gomilsko ob največji naravni nesreči, ki je v avgustu prizadela Slovenijo, še posebej pa Zgornjo Savinjsko dolino. Marija je bila zgolj eden od mnogih obrazov Karitas, ki so ljudem prinašali upanje.
»Na tisti tragičen dan, 4. avgusta, sem bila z mislimi še vsa pri župnijskem romanju, ki bi ga morali imeti naslednji dan, in da se nekaj očitno dogaja, sem zaznala ob informaciji, da je romanje odpovedano. Seveda nisem spremljala novic in sem se še čudila, zakaj pa to. A tekom dopoldneva so počasi začele prihajati novice o dogajanju v Zgornji Savinjski dolini. Razsežnosti nesreče so se videle že dopoldne, ko so se skozi vas začele voziti kolone vozil. Ljudje so seveda iskali načine, kako priti proti Celju, saj je bil čez Savinjo odprt samo en most. Z vsako novo informacijo se je večalo zavedanje, kako hudo je.«
Njena prva pot na prizorišče poplav je bila v Male Braslovče. »Najbolj me je pretreslo na drevesih in živih mejah videti ostanke nanosa vode in smeti, ki so kazali, kako visoko je drla voda. Vsepovsod je bilo blato. Srečala sem se z ekipo prostovoljcev Karitas iz Braslovč, ki je takrat že bila na terenu in delila pakete prizadetim v poplavi: hrano, čistila, higienske potrebščine, vodo. To srečanje in osebna izkušnja sta bila alarm, da moramo tudi mi čim prej v akcijo. Res so nas kmalu poklicali tudi s Škofijske Karitas Celje, če bi se bili pripravljeni aktivno vključiti v pomoč na terenu. Navsezadnje je to zelo blizu našemu kraju.«
Župnijska Karitas se je odzvala in že naslednji dan so šli na teren. Delo je potem potekalo nekaj dni, iz škofijske Karitas so jim dodeljevali tudi druge prostovoljce, ki so se jim pridruževali na terenu. Hkrati so se zbirali v molitveni skupini in za prizadete v poplavah tudi molili.
Poleg razdeljevanja materialne pomoči so bili prostovoljci Karitas ljudem na terenu v veliko pomoč pri izpolnjevanju obrazcev za prijavo škode. »Ob tem bi izpostavila, kako so bili ljudje veseli obiska, četudi si prišel samo z vlogo za pomoč. Mnogi izmed njih so bili tako vpeti v reševanje svojega imetja, čiščenje, odpravljanje posledic ujme, da se gotovo ne bi odpravili na urad izpolnjevat obrazca, tako da so bili zelo hvaležni.
Ko smo zaključili s prvimi akcijami, smo družinam na poplavljenem območju na podlagi oddanih vlog delili bone Karitas. Hkrati smo iskali družine, ki so potrebovale pomoč pri čiščenju, pripomočke in čistila. Ves čas smo bili v stiku s Škofijsko Karitas Celje. Še vedno smo izpolnjevali vloge za pomoč oziroma popisovali škodo. 14. avgusta, na dan solidarnosti s prizadetimi v poplavah, se nas je zbralo šest prostovoljcev Karitas. Razdelili smo se v tri skupine in se odpravili v Male Braslovče, Letuš, Loke pri Mozirju, Gornji Grad, Ljubno ob Savinji … Naslednja dva dni smo bone delili še v Nazarjah, Belih Vodah in Florjanu pri Šoštanju. Nekaterim starejšim osebam smo dostavili še pakete s hrano in higienskimi potrebščinami.«

PO DOBRIH TREH MESECIH
»Zadnjič sem bila na poplavnem območju novembra, ko je Karitas spet pripravila bone za otroke – za šolske potrebščine. To je bila tudi lepa izkušnja, saj sem lahko na terenu videla spremembe, ki so bile narejene v teh treh mesecih.
Veliko stvari je bilo že saniranih. A četudi bi navzven delovalo, da je v kraju vse urejeno, temu ni tako. Ljudje so v negotovosti in v strahu. Mnogi ne vedo, ali bodo lahko ostali v svojem kraju ali se bodo morali preseliti. Prisotne je veliko žalosti.
Po drugi strani se veliko obnavlja, izsušuje, sanira, vendar pri mnogih se ne ve, ali se bodo iz svojih domov morali izseliti. Bi pa rekla, da so ljudje vseeno optimisti in tudi lastnoročno urejajo, obnavljajo, izsušujejo, načrtujejo … Človek se premakne naprej, je pa seveda drugače tam, kjer so posebej blizu nevarnemu področju in so še danes v negotovosti, kam, kdaj in če sploh se premakniti s tiste lokacije.«
Na terenu je bilo tudi veliko ljudi, ki so nudili psihološko pomoč. »Stiske so velike, jih pa seveda ne prepoznaš takoj in tudi ne pridejo toliko v ospredje v nekajminutnih pogovorih. Mi smo prinesli vsaj malo upanja s tem, da smo ljudi obiskali, jim podali roko in jih poslušali. Vendar se je videlo, da so trpeli in še trpijo.«
 

M. Erjavec, Obrazi dobrote, v: Ognjišče 1 (2024), 26-27.

Slovenska karitas v sklopu pomoči družinam in posameznikom v Sloveniji izvaja tudi poseben program - dobrodelna akcija ZAupanje, ki je namenjen večjim pomočem.
V obdobju 19 let je Karitas s to akcijo rešila 360 večjih in težjih stisk po vsej Sloveniji in skupaj razdelila dobrih 776.405,86 EUR pomoči. Iz velikega števila rešenih pomoči lahko razberemo, da je bila več kot polovica vseh stisk povezanih z urejanjem pogojev za bivanje in večjimi nesrečami, letos žal tudi povezane s poplavami in plazovi. Četrtino vseh rešenih stisk je predstavljala pomoč invalidom in bolnim otrokom, preostala slaba četrtina vseh pomoči pa je predstavljala pomoč z gospodinjskimi aparati, daljšim plačevanjem najnujnejših položnic. Hvaležni vam bomo za vašo podpro in pomoč družinam v Sloveniji, da skupaj lajšamo in pomagamo pri reševanju težjih stisk. 
 
Svoj dar lahko prispevate na:
Slovenska karitas,
Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana
TRR: SI56 0214 0001 5556 761
Sklic: SI00 9040
Namen: Zaupanje
SMS sporočilo:
UPANJE5 na 1919 ali
UPANJE10 na 1919

Kategorija: Obrazi dobrote

Nedelja verskega tiska je danes. Meseca aprila 2017 so pri Založbi Ognjišče obhajali okroglo obletnico, saj je ravno tisti mesec pred 50 leti, zgolj dve leti za prvim tiskanim Farnim ognjiščem, pri njej izšla prva knjiga. To je bila knjižica Papež Janez Dobri (iz zbirke Žepna knjižnica Ognjišča), ki je predstavila sv. Janeza XXIII. Tokratni obisk je priložnost, da predstavimo svoje delo, ne samo s pogledom nazaj, ampak kako knjige prihajajo med vas, dragi bralci, v današnjem času.

Izdajanje knjižnih del v založbi se je začelo v dveh zbirkah – Mali in Žepni knjižnici Ognjišča. Da je bila želja po branju v tistem času zelo velika, dokazujejo številke, saj je bila prva izdana knjiga prodana v nakladi 40.000 izvodov. V letu 1967 so izšle tri knjige – poleg omenjene še Moč ljubezni o Maksimiljanu Kolbeju in knjiga Če Gospod kliče. S tem so bili položeni temelji za založniško dejavnost. 

V 55-letih Založbe Ognjišče smo izdali 723 knjig (novosti, prenovljene izdaje, ponatisi), poleg njih še 36 glasbenih kaset, 31 videokaset, 31 glasbenih CD-jev in 10 DVD-jev ter dve seriji filmov na DVD-ju... igre (2), puzle (2), adv. koledar (1) ... Slomškova založba pa je v času od septembra 2013, ko je bila priključena Ognjišču, izdala 87 knjig (novosti in ponatisi)

Založba Ognjišče je vse od svojih začetkov svoje poslanstvo videla v skrbi za poglabljanje vere in izobraževanje vernikov s pomočjo knjige. Čeprav živimo danes v drugačnih časih, besede ustanovitelja še vedno veljajo. Imamo vernike, ki premalo poznajo vsebino vere, hkrati pa nam tudi danes niso prihranjene zbadljivke, norčevanje, zaničevanje …, zaradi česar se moramo tudi v današnjem času potruditi za poznavanje svoje vere, da bi lahko trdno stali za svojim prepričanjem in ga znali utemeljiti. Kljub kopici medijev, ki nas zasipajo z vidnimi dražljaji, nam knjiga kot sredstvo sporočanja še vedno daje največ možnosti, da v miru, poglobljeno in z možnostjo razmisleka posegamo po vsebini, ki nas zanima.

Msgr. Silvester Čuk, literarni urednik, lektor, prevajalec je dolga leta urejal zbirko Žepna knjižnica Ognjišča, v kateri so izšli izredno priljubljeni življenjepisi svetnikov. Zadnja, dopolnjena izdaja, je izšla konec lanskega leta. Od ustanovitve Ognjišča je napisal ogromno člankov ter prevedel in uredil več knjig, med njimi tudi več otroških. Takole pripoveduje o svoji naklonjenosti do knjig: »Ljubezen do branja sem prinesel že iz zgodnjega otroštva, veliko sem bral. Ko smo bili še otroci, nam je oče ob zimskih večerih redno bral iz življenja svetnikov. Kdor ni poslušal, je moral potem za kazen brati sam, in to pozorno branje je gotovo najboljša šola. Sem bolj človek klasičnega pisanja. Pisati je treba razumljivo, če razume otrok, potem bo vsak. Misel mora biti jasna. Zelo pritegnejo anekdote in te rad zapišem tudi v kratke življenjepise svetnikov, ki jih pišem za knjige Svetnik za vsak dan.

Odločitev in izbira
Ob spominih na preteklo opravljeno delo sem pogovor nadaljeval z urednikom knjižnega programa založbe Božom Rustjo in nekdanjim tehničnim urednikom Markom Čukom: o današnjem delu založbe in izdajanju knjig, ko se zdi, da je zaradi tehničnih pripomočkov to delo lažje.

Začnimo najprej pri zbiri in odločitvi za izdajo knjige. O tem je Božo povedal, da »se informiramo o novostih z obiski mednarodnih knjižnih sejmov (Frankfurt, Bologna), hkrati pa nam med letom ponudbe pošiljajo sedaj že stari znanci iz velikih tujih založb.« Domači avtorji pogosto sami pošiljajo svoje rokopise, velikokrat pa se zgodi, da izdajo v knjižni obliki doživi tudi določena rubrika iz Ognjišča, ki se je bralcem priljubila. »Tako je izšlo nekaj odličnih knjig, ki so nastale iz člankov Bogdana Žorža ali Karla Gržana. Tudi veliko zgodb iz knjig v zbirki Zgodbe za dušo so lahko bralci že prebirali v reviji. Ne pa vseh!«

Odločitev za izdajo knjige spremlja veliko pripravljalnega dela, še posebej pri sodelovanju s tujimi avtorji in založbami. »Po odločitvi za izdajo knjige je potrebno z založbo podpisati pogodbo in urediti vse v zvezi z avtorskimi pravicami in vnaprejšnjim plačilom le-teh,« dodaja urednik Božo. »Ko je to urejeno, sledi delo v uredništvu. Določiti moramo urednika posamezne knjige, ki bdi nad izpeljavo knjige do tiska. Sledi izbira prevajalca in prevajanje teksta, lektoriranje, ki ga v glavnem opravlja Silvester Čuk, v zadnjem času pa nam pomagajo tudi zunanji lektorji. Ko je to opravljeno, se začne priprava besedila in slikovnega gradiva za tisk.«

Nekaj besed o tem, kakšno je danes dogajanje in usmeritev na knjižnem trgu, je dodal sedanji urednik Založbe Ognjišče Božo Rustja.
»Pri nas je še vedno poudarek na evangeljski vsebini, saj želimo, da evangelij prežame vse naše življenje. Res pa je, da je manj zanimanja npr. za knjige o Svetem pismu. (Ne pozabimo, da je mogočna knjiga Svetopisemski vodnik pred 30 leti imela naklado 10.000 izvodov in doživela ponatis. To je danes nepojmljivo.) Opažam več zanimanja za mejne teme (hudi duh) in knjige, ki bi jih lahko poimenovali knjige za samopomoč. A tudi te so lahko napisane s krščanskega vidika. Zahtevnih, če pri tem pojmujemo znanstvene knjige, mi pravzaprav nikoli nismo izdajali, saj je bila uredniška usmerjenost Ognjišča doseči širši krog bralcev in reševati njihove življenjske probleme ter nuditi vzore in pomoč za življenje. Tudi zato so knjige Ognjišča doživele visoke naklade in zaradi visokih naklad tudi nizke cene, ali kakor je lepo rekel neki štajerski duhovnik, da smo katoliška založba, ki ima krščanske cene.

Tehnična priprava
»Najprej se je treba pogovoriti o tehničnih okvirjih knjige: o papirju, formatu, načinu vezave, fotografijah, ilustracijah …« pripoveduje izvršni urednik Marko Čuk. »Ko je vse pripravljeno in dogovorjeno, dobi gradivo v roke oblikovalec in postavljalec Benjamin Pezdir in pripravi poskusno predlogo. Ob njej se v uredništvu še enkrat pogovorimo o vrsti in velikosti pisave, razporeditvi besedila in postavitvi fotografij ali ilustracij. Potem lahko urednik, opremljen s potrebnimi informacijami o formatu knjige, vrsti papirja in tiska, številu strani ter drugih posebnostih, pripravi povpraševanje za tisk in ga pošlje tiskarnam. Med prispelimi ponudbami se izbere tisto, ki lahko zagotovi kvaliteten tisk za primerno ceno.«

Za pripravo knjig za tisk je od sredine osemdesetih skrbel takratni tehnični urednik Marko Čuk. Z leti je doživel zelo hiter razvoj na področju tiska, ki mu je morala slediti tudi založba. »Začelo se je s pretipkavanjem rokopisov, ki smo jih pošiljali v tiskarno, da so jih postavili v stolpce. Ni bilo veliko izbire pisav. Za naslovnico smo običajno izbrali kakšno fotografijo iz tuje revije, z leti pa se je debelil tudi naš arhiv diapozitivov. Pomemben mejnik predstavlja leto 1988, ko smo na svojem novem računalniku (ki ga je oče urednik Franc Bole pripeljal iz Pariza) s programom za namizno založništvo sami za tisk pripravili prvo knjigo (Tisoč let krščanstva v Rusiji). V devetdesetih smo kupili tudi prvi profesionalni skener in sprva sami pripravljali fotografije za Ognjišče – od maja 1996 pa tudi za svoje knjižne izdaje (prvi: Potujoči pastir sveta in Papežev rojstni dan z mladimi v Postojni – ob prvem obisku papeža pri nas). Danes je pri tiskanju knjig veliko več tehničnih možnosti, več pisav, vrst tiska, papirjev … Še vedno vse delamo doma, delo si zdaj deliva z Benjaminom, ki daje knjigam lepo zunanjo podobo (naslovnice), oblikuje notranjost in dokončno postavlja besedilo in slike ter pošilja pdf-je v tiskarno … Sam pa skrbim za pripravo besedila, nabor fotografij, skeniranje itd. Ker smo prej omenjali sodelovanje s tujino, bi dodal, da je že leta 1983 urednik Franc Bole na knjižnem sejmu v Frankfurtu navezal stike z angleško založbo Lion, s katerimi smo takrat začeli sodelovati pri izdajanju knjig (ki so jih oni pri nas tiskali v številnih jezikih). To sodelovanje se je pozneje še razširilo tudi na druge tuje založbe, pripravo teh knjig pa je v novejšem času prevzel Matjaž Starc.«

Pred oddajo knjige v tisk jo navadno še enkrat pregleda tudi avtor in pove svoje mnenje, predlaga spremembe. Oblikovalec skuša vse pripombe upoštevati – z urednikom ocenita, kaj je možno, pametno in primerno narediti. S tem se priprava za tisk konča in celoten dokument v obliki pdf potuje v tiskarno. Ko tiskarna pripravi poskusni odtis knjige in sporoči debelino hrbta, se na tehničnem oddelku začne oblikovanje in priprava ovitka. Tako knjiga v tiskarni dobi svojo končno podobo ter potuje na prodajne police naših knjigarn. »Za boljšo informiranost o naših izdajah pripravljamo različne predstavitve knjig, tudi s pomočjo naših kolegov na Radiu Ognjišče, tako da ste bralci in poslušalci Ognjišča tudi na ta način lahko obveščeni o naših novostih,« pove direktor Miha Turk, ki pri načrtovanju in dogovarjanju dejavno sodeluje.

 ALI STE VEDELI, DA ...

• je bil prvi ilustrator naših knjig slikar Lojze Perko (Luč z gora, Materina ruta)?
• je bila povest Materina ruta pisatelja Lojzeta Kozarja, takrat župnika v prekmurskih Odrancih, prva knjiga domačega avtorja pri Založbi Ognjišče (izšla leta 1973)?
• je Ognjišče decembra 1979 izdalo prvo knjigo za otroke (Evangelij v slikah); prav ponudba knjig za otroke je danes najštevilčnejša v programu založbe.
• je julija 1980 Ognjišče z založbo Jaca Book iz Milana začelo izdajati zbirko Cerkev in njena zgodovina – deset bogato ilustriranih knjig velikega formata; v osemdesetih z isto založbo tudi zbirko Sveto pismo in njegova zgodovina (7 knjig)?
• je največji založniški podvig Ognjišča v osemdesetih, monografijo Lepa si, zemlja slovenska (20.000 izvodov v dveh izdajah), uradno izdala Mohorjeva družba v Celju, ker knjiga ni verskega značaja in je Ognjišče ni smelo izdati?
• se je Založba Ognjišče prvič predstavila na 7. knjižnem sejmu leta 1985? Takrat pod okriljem Mohorjeve družbe, leta 1989 pa se je Založba Ognjišče na domačem sejmu knjige prvič predstavila samostojno.
• je januarja 1987 Ognjišče izdalo prvo glasbeno kaseto (verske popevke Ko korenin se zavemo), leta 1989 pa tudi prvo videokaseto (VHS) Marija skoz življenje slovenskega naroda?
• od leta 1997 Ognjišče ponuja svoje knjige tudi po internetu (spletna knjigarna je bila prenovljena 2016)?
• si je leta 1997 oče urednik Franc Bole izmislil za prodajo knjig po župnijah posebna prodajna stojala?
• je decembra 1999 izšla knjiga Svetnik za vsak dan v dveh knjigah (ponatis leta 2004), 2016 pa nova, prenovljena in razširjena izdaja?
• je leta 2002 Ognjišče prvič ponudilo zelo priljubljene krstne, obhajilne in birmanske pakete?
• so naročniki Ognjišča za božič 2004 dobili ob 40-letnici izhajanja v dar knjigo (Zgodbe s semeni upanja)?
• je leta 2006 Ognjišče ustanovilo klub Ognjišče, v katerega se lahko kupci včlanijo z nakupom katere koli knjige in prejmejo kartico zvestobe, s katero so upravičeni do popusta?
• je oktobra 2008 škof Anton Jamnik blagoslovil novo knjigarno Ognjišča v Kranju?
• so bili novembra 2011 prenovljeni prostori uprave in uredništva Ognjišča v Kopru ter odprta nova trgovina z bogato ponudbo knjig?
• je bilo za založbo najbolj rodovitno leto 2013 (izdanih 24 novih knjig)?
• je septembra 2013 Založba Ognjišče pod svoje okrilje sprejela tudi mariborsko Slomškovo založbo?

Erjavec M., Na obisku, v: Ognjišče (2017) 4, str. 104.

Kategorija: Na obisku

»Se spominjaš, kako si mi podaril zgoščenko božičnih pesmi zbora Ave?« sem ob srečanju vprašal Boruta. »Prav ta zgoščenka se pri meni največkrat vrti,« mi je takoj odgovoril. Gotovo se bo tudi v teh dneh okrog božiča. Z obuditvijo tega spomina je bil prebit led in pogovor z Borutom, ki je sedaj na skuterju, je sproščeno stekel.

Borut Soban je doma iz Lokavca pri Ajdovščini, pod goro Čaven, kakor se radi pohvalijo prebivalci njegovega rojstnega kraja. Je pranečak pokojnega duhovnika Silvestra Česnika. Življenje mu je potekalo kot mnogim njegovim vrstnikom. Srednjo šolo je obiskoval v Postojni. »Najbolj znan profesor je bil Jože Mlakar, ki je pozneje postal ravnatelj Škofijske klasične gimnazije v Šentvidu. Bil je naš profesor biologije. Najprej sem študiral gozdarstvo. Potem sem se vpisal na teološko fakulteto in obiskoval obe fakulteti. Ko sem končal teologijo, sem vpisal še magisterij na ekonomski fakulteti. Za magisterij sem študiral ob delu. Prva zaposlitev je bila v škofovih zavodih v Šentvidu. Takratni direktor Borut Košir me je zaposlil zaradi moje dejavnosti pri Komornem zboru Ave. Takrat smo organizirali velik mednarodni zborovodski seminar. Udeležilo se ga je približno sto zborovodij. Direktor Košir je prišel na idejo, da bi zavod organiziral take seminarje in me povabil, da bi to pomagal izvesti. Na teologiji sem napisal preroško diplomsko nalogo Internet – možnost ali ovira pri evangelizaciji. To je bilo v letih, ko je Vatikan šele dobil končnico va, torej v zadnjih letih prejšnjega stoletja.
V zavodu sem delal tri leta. Potem je prišlo do nekakšnega naključja. Mislim, da so se pokrivale obletnice zavoda in mobitela. Mobitel je takrat zavodu doniral klavir. V istem času je podjetje SCT doniralo orgle. Jaz sem organiziral dogodke, ki so bili povezani s temi donacijami. Prav pri organizaciji teh dogodkov sem spoznal druge moje delodajalce. To so bili mobitelovci. V skupini Telekom sem dočakal pokoj …«

DELAL SEM KLJUB ZNAKOM BOLEZNI
Borut je namreč moral v pokoj zaradi bolezni. Takole se spominja njenih začetkov: »Diagnostika takrat še ni bila tako razvita, kakor je danes, zato je trajalo tri leta od suma do dokončne potrditve diagnoze. To so mi potrdili leta 2001, natančno na moj trideseti rojstni dan! Torej je od nje poteklo že 23 let. Tri leta prej so se pojavili prvi simptomi, kar pomeni, da sem svojo celotno delovno kariero oddelal že z boleznijo! Prvih deset let moji podrejeni niso vedeli za mojo bolezen. Zanjo je vedel samo moj nadrejeni.«
Kakšni so bili prvi znaki? Bolezen je najprej opazil, ko je začutil, da je površina pod levo nogo topla, pod desno pa mrzla. »To je klasičen primer motnje senzorike. Začeli so se pregledi, da bi ugotovili, kaj je narobe. Obiskal sem ortopede, nevrologe, psihiatre … Ti obiski specialistov so kar trajali. Drugi mejnik sem občutil na očeh: izpad vidnega polja. To se je vse popravilo. Kasneje so potrdili, da so bili to zagoni bolezni skleroze multipleks. V začetku bolezni so se vse stvari popravljale. Šlo je nekako po tem principu: začutil sem simptome, potem pa se je stanje popravilo. Vmes sem imel obdobja, nekatera so trajala celo leta, ko sem imel mir, ko so simptomi splahneli. Praviloma je stanje poslabšal dodaten stres. Za najhujše poslabšanje je bil gotovo vzrok velik stres. Delal sem pri velikem projektu. Po tistem poslabšanju se stvar ni popravila v celoti. Skleroza multipleks se lahko razvija tako, da se po simptomih stanje popravi, lahko v celoti, lahko pa tudi ne. Lahko sledi spet nov zagon in tako naprej. Lahko pa se bolezen spremeni v sekundarno napredujočo obliko, ko nimaš več klasičnih zagonov, ampak počasi, a gotovo gre na slabše. Če imaš pa srečo, se lahko ustavi ali napreduje izredno počasi.« 

KRUT STIK Z BOLEZNIJO
»Naj omenim, da je bil prvi stik z boleznijo dokaj krut. V bolnišnici sem ležal z možem, ki je imel sklerozo multipleks. K njemu je prihajala le mama, ki je del svoje pokojnine namenila za njegovo oskrbo. Žena ga je zapustila. Tudi otrok ni pustila k njemu. Jaz takrat še nisem imel diagnoze in nisem vedel kaj dosti o tej bolezni, a sem sklenil, da če kaj, bom poskrbel za svojo materialno eksistenco, v primeru, da bi do tega prišlo pri meni. To je postalo moje življenjsko vodilo.  
Ko sem šel prvič na rehabilitacijo v Topolšico, sem tam srečal ljudi, mlajše od mene, ki so bili na vozičku, pa tudi starejše, ki so hodili sami. To kaže, kako pri tej bolezni ne veš, kako se bo razvijala. Za zdravilišče sem si vzel dopust, ker sem toliko delal in si nisem vzel časa zase. Dopust sem si vzel, sicer bi mi ta propadel. Pozneje sem postal dejaven v združenju MS (multiple skleroze) Slovenije. Tam sem srečal ljudi, ki so se ob soočenju z diagnozo znašli v stiski. Dejal sem jim: Nikar si ne delajte skrbi na zalogo. To je prvo pravilo. Če bodo prišle težave, se ukvarjajte z njimi. Da, bodi pripravljen, a ne skrbi vnaprej. 
Šest let sem vodil ljubljansko podružnico združenja MS Slovenije. V Sloveniji je šestnajst podružnic, ljubljanska je največja, ima 380 do 400 članov. Za mnoge, ki so zboleli, smo bili prva informativna točka. Seveda nismo dajali strokovnih mnenj, ampak smo posredovali svojo izkušnjo soočanja z boleznijo. Svetovali smo jim lahko, kaj jim pripada, kako izpeljati določene postopke ali katere dokumente naj pripravijo. Lahko se zgodi, da zaradi samo za en dan prepozno oddane vloge izgubijo vse. Skrbeli smo za druženje. Če so člani bivali v domovih ostarelih, smo poskrbeli, da so prišli na srečanja. Člani so bili zelo različnih starosti. Od končane srednje šole ali še manj pa vse do 92 let. Tudi njihova izobrazba je bila zelo različna.«

NETIPIČEN UPOKOJENEC
Na vprašanje, kaj sedaj dela, je Borut odgovoril: »Sem netipičen upokojenec, še manj pa invalid. V zadnjih treh letih sem opravil tristo potopov: Mediteran, Indijsko morje, Rdeče morje, Atlantik … 
Plavanje je najbolj terapevtsko in je koristno za zdravje. Rekreativno sem plaval že prej in pravijo, da sem dober v tem. Plavam pa praktično brez pomoči nog. Plavanje je edini šport, s katerim se lahko ukvarjam. Je pa to individualen šport in plavati v bazenu s štetjem ploščic ni ravno romantično. Potem sem zasledil možnost potapljanja invalidov. Opravil sem tečaje za potapljanje. Spoznal sem kompetentne ljudi, ki so me naučili bistvene stvari glede potapljanja. Začel sem se potapljati prav v času corone. Tako sem se na kakšnih znamenitih destinacijah potapljal skoraj sam. Imel sem individualni pouk, ki pa ga nisem posebej plačeval. Sploh je bilo takrat vse ceneje. Dobival sem pogum. Začel sem potovati v bolj oddaljene kraje. Želel sem se potapljati še v drugih morjih, v drugih okoliščinah. Seveda je to od mene zahtevalo več dela. Preverjati sem moral, ali v hotelu sprejemajo invalide, se v njem lahko gibam z invalidskim skuterjem … Na internetu sicer lahko napišejo, da je hotel prijazen za invalide in da se lahko v njem gibaš z vozičkom, ker imajo dvigalo. Vendar to ni dovolj. Kaj pomaga dvigalo, če do njega vodijo stopnice. Pa čeprav samo tri! Z leti sem spoznal kar nekaj krajev, kjer mi ni treba več razlagati, kdo sem in kaj zmorem sam, ker me že poznajo. Res je, da potrebujem pomoč, da pridem jaz in oprema do morja, a ko sem v vodi, se tam počutim svobodnega.« Veliko fotografira tudi pod vodo in ima že lepo zbirko podvodnih fotografij. 
Boruta je spremljal pes. Zato se je pogovor ustavil ob tem »spremljevalcu«. Zakaj ga je kupil? »Tako sem bil razočaran nad ljudmi, da sem si omislil psa,« je začel svojo pripoved. Dal ga je v šolo in ga stalno trenira. Na tekmovanjih je osvojil nekaj priznanj. Najvišjo nagrado doslej je prejel v Italiji, kjer je zmagal v skupini terierjev. Star je leto in pol. »Dobil sem ga, ko je imel nekaj manj kot pet mesecev. Moral bi ga dobiti že mesec prej, a ker sem imel rezerviran dopust in bi bil z mano deset dni, nato pa bi jaz odšel in bi ga moral dati v varstvo, smo se dogovorili, da začnejo oni s treniranjem, jaz pa ga prevzamem, ko se vrnem domov. Šel sem ga iskat v Zadar. Šolal sem ga sam, samo za določene stvari sem potreboval pomoč. Na primer srečevanje z drugimi. Najtežje ga je bilo naučiti, da je pri miru, ko je nekaj sto psov ob njem. Dva- do trikrat na dan ga peljem ven in tako me je pes kar precej zaposlil, da načrtujem dan, kdaj in kako ga bom peljal ven. Poleg tega se redno udeležujem kulturnih prireditev v Cankarjevem domu, v Filharmoniji, SNG Opera in balet … Prej pa moram psa toliko utruditi, da bo zvečer počival.«

NI V MOJEM SLOGU “JOKATI V KOTU”
Borut živi sam in ne želi biti odvisen od drugih. »Imam prirejen avto. Sam grem vanj in iz njega. Skuter pa mi da v prtljažnik posebno dvigalo.« Tudi sicer dela vse sam. Edina pomoč sta gospe, ki občasno pomagata pri hišnih opravilih. »Po stopnicah se povzpnem na posebnem stolu. To je bila ena prvih stvari, ki sem si jo naredil. S hišnim dvigalom se peljem do garaže. Seveda moram stvari vnaprej načrtovati. Tega, kar sem počel v mladosti, da sem se v zadnji minuti odločil za potovanje ali izlet, ni več, ampak moram vse prej načrtovati in organizirati. Če potujem z letalom, moram prej prijaviti skuter, ki mi je nujno potreben. Tolikokrat sem že moral razlagati lastnosti baterije, ki jo ima skuter, da znam že na pamet in jo poznavalsko predstavim uslužbencem na letališču. Znanje jezikov je pri tem zelo koristno.«  
Borut je leta 2001 dobil potrjeno diagnozo in se je 17 let premikal brez skuterja. Zadnjih pet let pa se vozi na skuterju. »Bolezen se je razvijala. Prve težave so se kazale tako, da sem se guncal. Najprej so me mimoidoči čudno gledali, ko sem se poprijemal ali se opiral na zid. Potem sem si pri hoji pomagal s palicami. Ko prideš s palicami, se morda umaknejo, ko želiš v dvigalo, mnogi pridržijo vrata. Ko pa prideš s skuterjem, se ljudje umaknejo, nekateri počakajo. Težava naše bolezni je, da je nevidna in ljudje tistega, česar ne vidimo, ne priznavamo. Pri bolnem človeku s prvim pogledom ne vidiš vsega. Pravzaprav zelo malo!« opiše gledanje ljudi na njegovo bolezen. Svojo pripoved pa sklene z besedami, s katerimi opiše svojo življenjsko držo: 
»Ne vdam se v usodo. Nikoli se nisem strinjal s tem, da bi šel v kot in jamral, kako mi je hudo. Materialno sem si tako uredil življenje, da ne potrebujem tuje pomoči. Vem, da denar ne reši vsega, pomaga pa živeti. Svoje omejitve sprejemam in se v skladu z njimi ravnam, kar pa ne pomeni obsedeti doma in tarnati.«

B. Rustja, Naši preizkušani bratje, v: Ognjišče 1 (2024), 26-28.

Kategorija: Naši preizkušani bratje

“Tudi ko kuham, premišljujem, kako bom kaj narisala”

Najboljše želje za božične praznike in novo leto lahko izrazimo tudi z voščilnicami. Teh je veliko narisala Marjanca Jemec Božič, znana slovenska ilustratorka, ki je ilustrirala več knjig in sodelovala s številnimi otroškimi revijami. Njeno ilustratorsko delo in njeno bogato, dolgo in zanimivo življenje so bili razlog, da smo jo povabili za gostjo meseca.

- Stari ste 95 let in ste tako živahni. Imate kakšen recept za tako dolgo življenje?
Najbrž ga nimam. Preprosto se ravnam »po sami sebi«. Mislim, da sem dosti veselega karakterja. Imela sem lepo »službo«. Vedno poudarjam, da to ni bilo delo, ampak je bil užitek. »Sekiranja«, kakor ga poznajo marsikje po službah, pri meni ni bilo. Delala sem takrat, ko sem hotela, čeprav sem morala naročeno končati do roka. Takrat sem dobila korajžo in moč, da sem delala z velikim užitkom, dokler dela nisem opravila.

- Že kot otrok ste lepo risali. Ali je bil kdo v družini s tem talentom? Mama je bila glasbenica, ali ne?
Kot otrok sem zmeraj risala stvari, ki smo se jih igrali: ristanc, skrivanje. Na neki način so bile to že nekakšne ilustracije. Mama je res učila klavir, a je tudi dobro risala. V družini smo bili trije otroci in zjutraj mi je velikokrat rekla: »Poglej, takole si spala,« in pokazala mi je risbo. Narisala me je, kako sem spala. Najbrž sem jaz pod njenim vplivom začela risati, kako smo se igrali.

- Torej je bila mama nadarjena tako za glasbeno kot za likovno umetnost, a slednje nadarjenosti ni razvijala?
Risanje je bil njen hobi, a je zelo dobro risala. Mislim, da bi uspela tudi kot slikarka, če bi se temu posvetila. Pravijo, da se ne podeduje enakih talentov, kot so jih imeli starši, ampak da se bolj podeduje odnos do neke stvari, na primer umetnosti.

- Kaj pa oče? Najbrž se ga komaj spomnite, saj sta bila z bratom še majhna, ko je umrl.
Z bratom dvojčkom sva imela tri leta, sestra pa tri mesece, ko je oče umrl zaradi tuberkuloze. Tako da se ga ne spomnim. Zanimivo pa je tole: ko smo veliko let kasneje hodili v Maribor – običajno smo šli na vse svete na njegov grob – sem zagledala stekleno streho nad sabo in ob sebi veliko množico ljudi. Jaz sem nekomu v naročju. Sem visoko in vidim množico glav. In rekla sem si: pa saj to je moralo biti na očetovem pogrebu.

In to se mi je zgodilo veliko let po očetovi smrti. Seveda se kot trileten otrok nisem zavedala tragičnosti dogodka in kaj pomeni, da je oče umrl. Tudi vojne se komaj spomnim. Pravzaprav se spomnim samo lepih stvari.

- Pravijo, da slabe stvari pozneje velikokrat pozabimo in tako laže preživimo.
Najbrž je to v človeku.

- Ostali ste brez očeta. Družina, mama in trije otroci ste se preselili v Ljubljano.
Dokaj hitro po očetovi smrti smo se preselili v Ljubljano. Mama je bila doma iz Kranja. Gorenjka torej. Oče še ni imel deset let službe, ko je umrl. Hvala Bogu, da je imela mama svoj poklic. Bila je učiteljica klavirja. Privatno je učila ta inštrument. Nekaj časa po vojni je učila tudi v glasbeni šoli.

- Pravite, da ste imeli lepo otroštvo. Toda živeli ste skromno. Pa še vojna je bila.
Ne, nismo bili vajeni razkošja, kakršno vlada danes. Preveč vsega je na razpolago. Pojedli smo, kar smo skuhali. Danes pa gledam mlade, ki govorijo: »Jaz ne bom tega. Jaz pa tega ne. Sam si bom skuhal …«

- Marmelade in polente pa menda niste marali?
(Smeh) Po vojni smo dobivali pakete Unre iz Amerike. Tam je bila tudi marmelada. Lahko bi jo jedla samo s polento. Ta »kombinacija« pa mi res ni šla. Drugo pa vse. Če samo pogledam kruh. Kje pa smo imeli takrat toliko vrst kruha kot danes! Črn, bel, ržen in žemljice. To smo poznali in konec.

- Preizkušenj torej ni manjkalo.
Čudim se mami, ko je zgodaj ostala sama s tremi otroki. Jaz sem imela samo sina. Ne znam si predstavljati, kako je ona vse to zmogla. Mislim, da jo je pokonci držal tudi poklic. Večkrat je šla za klavir in zaigrala za svojo dušo. Verjetno ji je to veliko pomagalo.
Vsi smo bili versko vzgojeni. Nekdo, ki veruje, drugače prenaša težave v življenju. Ima Nekoga, kateremu jih lahko pove. Prepričan je, da ga Nekdo posluša. Ko sedaj »na stara leta« gledam nazaj, mislim, da je to mami pomagalo, da ji je lajšalo življenje in je laže prenesla življenjske udarce.

- Ne morem mimo – vsaj zame – smešne prigode, ko ste prinesli profesorju v šolo izdelke, vam ni verjel, da ste to vi narisali.
Da, tako je bilo. Bilo je med vojno. Tega se dobro spominjam, ker je bilo veliko alarmov. Zapisovala sem si, kdaj so bili alarmi in od katere do katere ure so trajali. Sicer si številk ne zapomnim. Če me kdo vpraša, koliko stane kruh, mu odgovorim: »Nimam pojma.« Vsak ima pač svoje talente. Pridemo na ta svet in ne vemo, katere talente nosimo s sabo. Takrat se jih ne zavedamo, razvijamo jih in če jih razvijamo v pravo smer, je to odlično.
Torej ko je zatulil alarm, smo tekli domov. Zlasti tisti, ki smo stanovali blizu šole. Hodila sem na poljansko gimnazijo, stanovali pa smo kakšnih pet minut hoje od nje. Zaradi alarmov smo morali marsikaj narediti doma. Tako sem doma risala. Skratka, profesor mi ni verjel, da sem to sama narisala, čeprav me nikoli ni vprašal, če sem to sama naredila.
Zanimivo je, da je moja sestra moje slike nosila k istemu profesorju in ni nikoli dobila popravnega izpita. Bila je tri leta mlajša od mene. Vsi se smejejo tej dogodivščini, a tako je bilo. Mi je pa sošolka nekoč dejala, da bi lahko že nehala govoriti o tem profesorju.

- Pa saj niste navedli njegovega imena.
Ne, nikoli. Sicer pa je res, da smo izdelke nosili od doma in bi ti nekdo drug lahko pomagal narisati. Potem pa je hotel, da pred njim narišem. Predme je postavil modele rok iz mavca in jaz sem jih morala narisati. Še danes vidim tiste modele. On je že videl, kako »zagrabiš« risbo: kako začneš, kako zastaviš in kaj nastane iz tega. Tako se je prepričal, da znam risati.

- To je bilo kar zahtevno risati.
Da, prstov in rok ni tako preprosto narisati. Nekaj daru in znanja moraš imeti za to. Bilo je zahtevno in najbrž mi je zato dal to risati, da se je prepričal, da res sama rišem in da znam risati.
Vidite, človek se spominja takih duhovitih pripetljajev. Sicer pa drži, da smo bili med vojno lačni. Da smo lahko preživeli, smo imeli na balkonu kure in zajce. Seveda ne veliko, ampak eno kuro in kakšna dva zajca. Ne vem, kdo jih je »pripravil na oni svet«. Dvomom, da bi to delala naša mama. Brat, tudi še otrok, je imel fračo in je z njo zadel kakšnega goloba in ga prinesel domov, da nismo bili lačni.

- Najbrž je tudi po vojni vladalo pomanjkanje.
Po vojni so nam vzeli eno sobo in jo oddali italijanski družini. In tako smo morali eni spati v kuhinji, drugi pa v sobi, ki je ostala. Izgledalo pa je takole: položili smo deske, nanje pa smo si postlali. Potem smo stanovali v hiši, ki je bila prej last časopisa Slovenec. V njej so bili prej uredniki. Dobili smo odločbo, da se moramo izseliti, in se preseliti v hišo, mislim da bolj hiško na koncu Šentvida. Hiša je bila lesena, za njo pa že gozd. Notri že dolgo ni nihče stanoval, zato so bile v njej miši. Mama je imela velik koncertni klavir, ki pa ni šel v tisto hišo. Zagozdil se je že na stopnicah. Tako da smo lahko ostali v prejšnjem stanovanju.

- Po gimnaziji ste se vpisali na akademijo. Ali z namenom, da študirate ilustracijo?
Da, želela sem študirati ilustracijo. Že v gimnaziji sem namreč ilustrirala za Cicibana.

- Tudi to je zanimiva prigoda. Vi ste uredniku napisali pismo in se ponudili za ilustratorko?
Ko se danes oziram nazaj, si mislim, da je bil dober tisti urednik, ki je na pismo dijakinje, ki mu je pisala, da bi rada ilustrirala in ga prosila, če ji lahko kaj pošlje, odpisal in poslal kratko zgodbo. Napisal je: Če bo ilustracija v redu, bomo objavili, če ne bo, pa ne.
Zgodba je govorilo o ptičku, ki je padel iz gnezda. Otroci so ga pobrali in prinesli v stanovanje in ga dali na okno. Bil je tako majhen, da se še ni znal sam prehranjevati. Otroci so lovili mrčes in mu ga dajali v kljunček. Ta zgodba je bila natančno taka, kot se je zgodila nam otrokom, jaz pa sem jo morala ilustrirati. Urednik je te ilustracije objavil.

- Vaše prve ilustracije so bile črno-bele.
Da, takrat je bilo največ črno-belih ilustracij. Običajno je bila dodana še ena barva.

- Včasih se z omejitvijo zunanjih možnosti oživi ustvarjalnost.
Jaz sem imela risbo zelo rada. Še danes hrepenim, da lahko kaj ilustriram samo s črtami, ker se da veliko narediti. S črtami, s šrafiranjem … lahko vse izraziš.]Zame je tako risanje pravi oddih. Zdi se mi, da bi občasno lahko izšla kakšna knjiga, ilustrirana na ta način.

- Pri naši založbi smo izdali več pobarvank. Torej risb. Nekatere so doživele več izdaj. Tista o sv. Miklavžu celo osem! Avtorica Silva Karim je dejala, da je otrok lahko tudi pri barvanju ustvarjalen.
Nikoli pa ne smeš otroku reči: »Saj ne znaš. To ni lepo,« ali kaj podobnega. Na ta način mu vzameš ves pogum. Tak primer je tudi moja sestra. Vtepla si je v glavo – morda tudi zato, ker sem jaz boljše risala – da ona pa tega ne zna. Ne spominjam se, da bi ji kdaj rekla, da ne zna risati, da ne riše lepo …

- Pozneje ste se posvetili ilustriranju z barvami. Pri nas takrat ni bilo knjig z barvnimi ilustracijami. Potem se je svet odprl. Prišle so knjige tudi od drugod. In si imel kaj videti! Tako smo tudi mi začeli ilustrirati v barvah.

- Prvo službo ste dobili pri Delavski enotnosti. Tam ste risali portrete, ki so jih objavljali namesto fotografij.
Šlo je za spremembo, ki naj bi naredila časopis bolj prijazen, privlačen. Človek, ki sem ga morala narisati, je imel kakšen govor ali nastop, jaz pa sem morala iti tja in ga skicirati. Ni šlo za ne vem kako izdelane ilustracije, toda podoben si je pa moral biti.

- Bilo je podobno karikaturi, pri kateri pa pretiravaš v neki lastnosti.
Da, pretiravaš. Narišeš, kot vidiš, le neke posebnosti poudariš.Vendar jaz nisem risala karikatur. Sicer ni bilo veliko tega, ampak sem precej hodila po tovarnah in risala delavce pri delu. Bil je na primer članek o neki tovarni in jaz sem šla tja in narisala delavce. Spominjam se obiska železarne na Jesenicah. Prav uživala sem, da sem videla železarje pri delu. Pa tisto iskrenje! Tega sicer nikoli ne bi videla. Podobno sem šla risat obiralce hmelja v okolico Celja.

- Iz zgodovine vemo, da so mnogi slikarji tudi hodili v naravo in jo slikali. V vašem primeru pa je šlo za »združitev« te vrste umetnosti in zahteve časopisa?
Naj še enkrat poudarim, da jaz zelo spoštujem risbo. Različni pritiski s svinčnikom ali peresom ti dajo zadovoljstvo. Pa tudi različne odtenke na papirju.

- Pri svojem delu ste najprej risali črno-bele ilustracije, potem barvne. Danes mnogi že ustvarjajo s pomočjo računalnika.
Jaz nisem iz te generacije, da bi ustvarjala na računalniku. Zdi se mi, da pri teh ilustracijah kar čutiš »stroj« v ozadju. Čeprav tisti, ki to obvladajo, delajo čudovite stvari tudi s pomočjo računalnika.
Če sem se jaz zmotila ali mi kaj ni bilo všeč, sem morala zavreči tisti papir in začeti znova. Tukaj pa lahko popravljaš: zbrišeš, dodaš … lahko poskusiš barve, katera bi najbolj ustrezala. Medtem ko pri klasičnem slikanju tega ni bilo. Radirati ne moreš, nove barve ne moreš poskušati … Vsaj jaz nimam veselja popravljati. Raje začnem na novo, kljub temu da imam veliko spoštovanje do praznega papirja.

- Omenili ste že, da ste risali doma. Veliko je bil ob vas vaš sin.
Sinu sem brala veliko pravljic, ker sem vsak dan živela z njimi. Zanimalo me je, kaj on vidi v pravljici. Kaj se njemu zdi pomembno? Naredili smo mu tako klopco, kakršno smo imeli mi v šoli. Dala sem mu papir in z veseljem je risal. Tako sem imela mir. Risal pa je zelo dobro.

- Ni pa študiral slikarstva, ampak gozdarstvo.
Mislim, da je on že četrta generacija gozdarjev v očetovi družini. Najbrž je videl življenje gozdarjev, pa gozd. Kot fantu so mu najbrž bili všeč tudi stroji, čeprav danes gozdarji veliko sedijo za računalnikom kot drugi.
Danes se večina ljudi sprašuje, koliko bo v službi zaslužil, kje bo dobil službo.Ne vprašajo pa se, kaj rad delam in kaj me veseli. Zdi se mi, da je žalostno študirati nekaj, pri čemer nisi s srcem. Rekla sem že, da je meni bilo ilustriranje v veselje. Bolj kot služba. Vesel si novega dela in premišljuješ o njem. Jaz tudi ko kuham, premišljujem, kako bom kaj narisala. Če mi nekaj ni všeč pri kuhanju, se vprašam, katera barva še manjka in dodam živilo tiste barve To je »poklicna deformiranost«.

- Pošta Slovenije je leta 1998 izdala na božični znamki sliko, ki ste jo vi narisali kot božično voščilnico za UNICEF. Naslov motiva je Otroci na vasi. Ta je bila izredno uspešna. Leta 1974 je bila najbolj prodajana Unicefova voščilnica na vsem svetu. Unicef je vašo ilustracijo natisnil še enkrat, in sicer na naslovni strani svojega mednarodnega koledarja za leto 1975. Podlaga za ta motov pa so bila vaša nadvse lepa božična otroška doživetja.
Danes velikokrat premišljujem, kaj bi narisala na voščilnice. Voščilnic je danes veliko. Tu pa mi je prišlo na misel doživetje iz otroštva. Ne spominjam se, koliko sem bila natančno stara.Tudi ne vem, ali sem bila sama ali z bratom pri stricu, očetovem bratu, ki je ostal na njihovi domačiji. Očetovih staršev ni bilo več. Oče je bil doma iz vasi Klopce nad Dolskim pri Ljubljani. Pred kratkim sem bila tam na predstavitvi filma, ki govori o moževi sorodnici. Stara je krepko čez osemdeset let in plete košare. Kraj je pravzaprav blizu Ljubljane, a ko so ljudje prihajali v dvorano na promocijo filma, je bilo izredno lepo in veselo vzdušje. Ljudje so se prijazno pogovarjali med sabo. Najbrž so se vsi poznali med sabo. Srečanje je bilo zelo prisrčno.
Vasica Klopce leži na hribu. Šli smo k polnočnici v cerkev sv. Helene v Dolsko. Z vseh koncev so z baklami hodili k polnočnici v središče, v cerkev. Videl si samo svetlobo, luči. Seveda sem motiv narisala malo po svoje. Upodobila sem otroke, ki gredo k polnočnici. Doživetje z lučkami je bilo tako močno, da je nastal ta motiv. Čeprav je drugačen od resničnega, je podlaga tisto lepo in močno otroško doživetje. Podobno se mi je vtisnil v spomin očetov pogreb, kakor sem že povedala. Tista podoba množice me, podobno kot ta hoja k polnočnici, spremlja še sedaj. Pravijo, čim starejši si, bolj pozabljaš tisto, kar si delal pred kratkim, kar si doživel v otroštvu in mladosti, pa prihaja na dan. Menda so prodali pet milijonov teh voščilnic po celem svetu. Izvirnik hranijo v Ženevi.

- Praznovanje božiča ima torej neko čarobnost.
Seveda ima čarobnost, ki smo jo sicer drugače doživljali takrat, ko smo bili mi otroci, kot jo doživljajo današnji. Tudi nimajo vzgoje, kakršno smo imeli mi. Danes mnogi božič doživljajo »po darovih«, kaj dobijo. Ko sem bila na očetovi domačiji, nismo dobili darov za božič, a je bilo za ta praznik lepo. Spominjam se tudi, kako smo v Ljubljani hodili gledat jaslice po cerkvah. Kako lepi spomini! Vse je bilo mračno, samo jaslice osvetljene. V »tistih časih« smo se večkrat za božič umaknili na Bled in ga tam praznovali. Naši družini so se pridružili tudi nekateri prijatelji. Celo šalili so se, da se pišemo Božič in moramo praznovati. Poznam ljudi, ki so se bali peči potico za božič, ker bi dišalo do sosedov …

 

Tepežkanje
Ta ljudski običaj je slikarka sama doživela: »Na Gorenjskem, mama je bila iz Kranja, so prišli otroci s palčkami, resnično s palčkami, ne palicami, in malo potepli. Spominjam se, kako so imeli palčke v rokah. In to tepežkanje sem potem narisala.«
Sicer pa je Silvester Čuk v knjigi Svetnik za vsak dan zapisal, da je to običaj, povezan z godom nedolžnih otrok (28. december). »Zdaj so tepežkarji otroci, prvotno pa niso tepli otroci, temveč doraščajoči fantje in tudi odrasli možje, in sicer predvsem dekleta in mlade žene. Udarci niso bili simbolični kot pri današnjem tepežkanju, ampak kar krepki. … Udarci s šibo na ta dan so prinašali blagoslov in rodnost, zato so jih potrpežljivo in voljno prenašale.«

- Tudi letos so vam tiskali nekaj voščilnic z božičnimi motivi. Izbrala jih je umetnostna zgodovinarka Brina Čehovin. Nekaj prisrčnih je z versko tematiko. Škoda bi bilo, če bi se ti lepi motivi izgubili in ne bi bili objavljeni.
Veseli me, da so vam všeč božični motivi. Dolga leta sem za paraplegike izdelovala voščilnice. Nekaj let še za Sidharto. Bila sem velika prijateljica Brinine mame Lučke Čehovin in zato sem ji dala na razpolago te motive. Iz njih naj izbere, kar se ji zdi, da ji bo prišlo prav.

- Častitljiva leta imate. Ali še ustvarjate?
Še, še. Če hočem kaj narisati, potem rišem kot včasih – za zabavo. Ampak pravim, da nimam časa za risanje. Sicer pa rada rišem. Urednici sem dejala, naj mi pripravi besedilo za sto let staro ilustratorko, sedaj jih imam petindevetdeset. S svojim predlogom sem jo spravila v smeh. Njena kolegica pa je pripomnila, da bom morala kmalu začeti z risanjem za tisto besedilo.

 

OSEBNA IZKAZNICA
Marjanca Jemec Božič
se je rodila v Mariboru, vendar se je družina po očetovi smrti kmalu preselila v Ljubljano. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskovala na Poljanah. V gimnaziji je imela popravni izpit iz likovnega pouka, ker ji profesor ni verjel, da risbe riše sama.
Po Akademiji za likovno umetnost se je zaposlila, pozneje pa je »delala od doma« in ilustrirala več knjig za otroke. Ilustrirala je tudi za mladinske revije. Posebno poglavje predstavljajo njene božično-novoletne voščilnice. Letos je med drugim izšlo tudi več verskih motivov teh voščilnic.

B. Rustja, Gost meseca, v: Ognjišče 1, 2024, str. 6-11.

Kategorija: Gost meseca

Božična zgodba v slovenskih pesmih

Duhovniški oktet Oremus sestavljajo duhovniki iz ljubljanske in novomeške škofije. Delujejo od leta 2006, v tem času pa so izdali tri zgoščenke. Zadnja – Božična zgodba v svetopisemskih besedilih in slovenskih pesmih – je decembra 2023 izšla pri Založbi Ognjišče. O delovanju okteta, zgoščenkah in drugih zanimivih tematikah sem se pogovarjala z duhovnikom in pevcem Sebastijanom Likarjem ter umetniško vodjo Damijano Božič Močnik.

- Sebastijan, kdaj se je začela pisati zgodba duhovniškega okteta Oremus? Se je zasedba z leti kaj spremenila?
Sebastijan: Koroški duhovnik Jože Kopeinig je ob neki obletnici Sodalitete (zveze slovenskih koroških duhovnikov) razmišljal, da bi povabil tudi zasedbo slovenskih duhovnikov, da bi peli na omenjeni proslavi. Tako je poklical enega, ta je poznal svoje kolege iz časa semeniškega okteta in pa nekatere druge (dober glas seže …😊), in tako smo se zbrali. Takrat sem bil najmlajši (in tudi ni mi preveč dišala moška zasedba, moram priznati). Dobivali smo se v Šmartnem pri Litiji. Vsi smo mislili, da gre za enkraten nastop, a je nekako vzniknila želja, da bi se še srečevali. No, tako so nastale naše srede, ki nas povezujejo že skoraj 18 let. Kadrovsko, če smemo tako reči, je bilo nekaj izzivov pri baritonu, sicer pa zasedba načeloma ostaja skoraj nespremenjena.

- Oktet je na začetku deloval brez umetniškega vodja. Damijana, kdaj ste se jim pridružili vi?
Damijana: Leta 2013, ko so se pripravljali na snemanje druge zgoščenke, so potrebovali nekoga, ki bi jih na snemanje malce bolje pripravil. Poklical me je g. Janez Rihtaršič, s katerim sva se poznala še iz časov, ko je bil kaplan v Cerkljah na Gorenjskem, če bi imela z njimi pred snemanjem nekaj vaj – no, te vaje enkrat na teden trajajo še danes. Božja volja je, da v vsej tej naši različnosti dobro delamo in da pevci uspešno napredujejo pri skupnem muziciranju, z vztrajnim delom in vajami zmorejo vedno več.

- Kakšne spremembe pa ste pevci opazili po tem, ko je prišla v oktet tudi ženska roka z dodatnim strokovnim znanjem? So vaje postale bolj delovne, kot so bile prej?
To pa zagotovo! Saj veste, kako je, če je na dvorišču več petelinov. Ne gre. V tem smislu smo seveda tudi zelo hvaležni gospe profesorici, da vztraja z nami, da zelo razume duhovniško dušo. To, kar pri njej res cenimo, ni samo glasbena podkovanost, s katero nas drami, ampak njeno spoštovanje do duhovnikov in cerkvene glasbe. Vaje so bolj delovne, to nedvomno, pa nas vendarle razume tudi, če je bil kakšen dan preobremenjen, da se lahko tudi malo sprostimo s kako minutko več klepeta …

- V preteklosti ste izdali že dve zgoščenki. Kaj ste želeli sporočiti publiki?
Sebastijan: Naša prva zgoščenka (Cerkveno leto v pesmi) je bila res velik, velik samorastnik. Skoraj vse smo razporejali in pripravljali sami, snemali smo lahko v prostorih Zavoda Friderika Baraga v Novem mestu; bili smo res neizkušeni. Za nekatere skladbe lahko kar konkretno rečemo, da so slabe. Včasih slišim tudi kakšno od njih v etru in si rečem: »No ja, tako slabo pa spet ni!« Smo pa morali dozoreti in danes bi delali drugače.
Damijana: Kot sem že prej omenila, smo drugo zgoščenko (Za domovino) skupaj posneli. Gospodje so skladbe sami izbrali in se jih tudi sami naučili, jaz sem jim malo pred snemanjem priskočila na pomoč z izboljšavami v interpretaciji. Všeč mi je bilo, kako so skladbe postavili v sklope in s tem med seboj lepo povezali ljubezen do Boga, Marije, do domovine Slovenije.

- Prepevate tako sakralne kot tudi narodne pesmi. Na podlagi česa izbirate repertoar?
Damijana: Želja pevcev je, da se poleg sakralne literature dotaknemo tudi posvetne, predvsem skladb z domoljubno vsebino.
Za zdaj mi še zaupajo, da program sama sestavim, seveda prisluhnem tudi njihovim željam. Rada jih izzovem z dejstvom, da se morajo izpostaviti tudi kot solisti ali pa s petjem v duetu, tercetu, kvartetu. To mi je uspelo tudi pri zadnji zgoščenki Božična zgodba!
Repertoar prilagodim tudi kraju in dogajanju, kamor smo povabljeni, npr. s skladbami skladateljev s tistega področja ali pa v povezavi s cerkvijo, kjer pojemo, in njenim zavetnikom.

- V decembru 2023 je izšla nova zgoščenka z adventnimi in božičnimi pesmimi. Kako kot duhovnik doživljate tovrstne skladbe?
Sebastijan: Glejte, advent je zorenje. Bili so časi, ko adventa sploh ni bilo! Kot pevci smo se vedno kar lotili božičnih (inventar slovenske sakralne božične glasbe je res izjemen, hvala Bogu!), in tako se še danes pozna, da ima cerkvena glasba v adventnem času nekaj lukenj. Ko človek tako zori, spoznava prav dragocenost adventa kot bogoslužnega časa, ki je pravzaprav najlepši, čeprav ni najpomembnejši. Iz tega bogastva smo črpali tudi pri novi zgoščenki in z go. Damijano prišli do realizacije, potem ko nam je predstavila Božično zgodbo Jožefa in Janeza Močnika. Posnetega materiala je veliko, zato smo želeli, da se ne bi ponavljali, ampak bi vzeli nekaj iz starih omar, da ne bo šlo v pozabo.
Damijana: Scenarij za Božično zgodbo je nastal izpod peresa Jožefa Močnika, ki je za svoj moški zbor izbral en adventni napev ter 18 slovenskih božičnih in koledniških. Vse je v celoto povezal s svetopisemskimi besedili. Svojega brata Janeza je, kot prirejevalca vseh naštetih skladb za moški zbor, prosil, da napiše še predigre in medigre med posameznimi skladbami.
Ker smo leta 2009, ko je Jožef načrtoval božični koncert s svojim zborom, v Kulturnem hramu Ignacija Borštnika v Cerkljah na Gorenjskem pridobili nov koncertni klavir, je Janezu predlagal, da pri pisanju zgodbe to pridobitev izkoristi. Tako je bila Božična zgodba obogatena še z notami za klavir, flavto in violino.
Pri naši izvedbi so tako sodelovali flavtistka Jerneja Čemažar, violinistka Barbara Snedec in organist Dušan Ješelnik. Ob poslušanju naše zgoščenke boste zagotovo prepoznali glas znanega igralca Pavleta Ravnohriba, ki nastopi kot glasnik z branjem svetopisemskih besedil.

- Damijana, kako pa vas nagovarjajo adventne in božične pesmi?
Damijana: Že od otroštva me adventni in božični čas navdajata z velikim veseljem, saj smo ta del cerkvenega leta tudi doma zelo lepo praznovali, predvsem preko petja adventnih in božičnih pesmi, obiska sv. maš, z božično devetdnevnico v pripravi na božič … Vedno znova me čakanje malega Deteta Odrešenika opogumlja, mi daje smisel življenja, prinaša upanje, da nismo sami! Kot pevko in zborovodkinjo me prevzamejo besedila in melodije tega časa.

- Ustaviva se še nekoliko pri izboru repertoarja zadnje zgoščenke. Se vam zdi pomembno, da se publiki predstavi že znane skladbe, za katere je znano, da v poslušalcih prebudijo določena čustva, ali vidite pomen tudi v brskanju po arhivih pozabljenih skladb ali morebiti izvajanju skladb novih skladateljev? Kako to vpletate v svoje delo?
Damijana: Vsekakor je prav, da so na repertoarju tudi znane skladbe, a na zadnji zgoščenki je kar nekaj melodij, ki se jih po korih ne poje prav pogosto oz. so v marsikateri slovenski pokrajini popolnoma neznane. Prepričana sem, da sta te viže želela na nek način narediti bolj prepoznavne tudi brata Močnik, ki sta avtorja pričujoče Božične zgodbe. Poseben čar jim daje narečna beseda in ljudska melodika. Poklicani smo, da ohranjamo našo kulturno dediščino tudi s skladbami, ki so jih peli naši predniki.

- Sebastijan, dotaknimo se še malo duhovniškega življenja. Kako usklajujete duhovniško življenje s petjem v oktetu? Bi rekli, da vam tovrstna druženja koristijo pri opravljanju duhovniškega poklica? Zdi se namreč, da so duhovniki večkrat osamljeni, sploh ob praznikih.
Sebastijan: Če živiš sam, potem se sčasoma prilagodiš. Ni pa vedno lahko. Pravzaprav nikoli ni lahko. To se, če smem biti konkreten in oseben, še posebej kaže prav ob božiču, denimo ob blagoslovu doma. Nesmisel, dokler ga ne osmisliš. To je dejanje družine in zelo težko obred posameznika, vsaj sam sem to dolgo časa mlel. Naše oktetove srede so naporne. Najprej moraš na župniji poskrbeti, da moreš biti tisti večer odsoten, marsikdaj je treba najti zamenjavo za kakšno mašo. To ni več preprosto, a koristi. Včasih si rečem, da bom celo vesel, ko bomo prenehali z delom in se bom lahko naspal, ampak vse to je dodana vrednost, to lahko rečem v imenu vseh.

- Ko smo ravno pri osamljenosti: kot duhovnik ste veliko v stiku s starejšimi, ki jih sodobna bolezen osamljenosti prav tako razjeda. Kako pristopiti do takšnih ljudi v božičnem času in kakšno vlogo lahko ima pri tem tudi pesem?
Veliko. Starejši so po času epidemije še posebej občutljivi in tudi njihova odsotnost pri bogoslužju je opazna. Upam, da naš novi album prinese tudi zavedanje, kaj pomeni občestvo. Živo, ne samo tisto, ki je posneto ali predvajano.

- V prihodnjih tednih vas čaka promocija zgoščenke. Kje in kdaj vas bodo poslušalci lahko slišali v živo?
Damijana: V januarju smo povabljeni v Srednjo vas v Bohinju in v Radovljico, zagotovo nas boste slišali tudi na radijskih valovih.

- Kakšni pa so vaši cilji za prihodnost? Imate kot oktet kakšno novoletno zaobljubo?
Sebastijan: O, še so cilji! Morda po razširitvi, morda po kakšni poti po južni strani ekvatorja … Ali pa preprosto, da bi ostali še kako leto skupaj. 15-letnico nam je odnesla korona, morda se nam pa uspe potruditi do srebrnega jubileja.
Damijana: Pogovarjamo se o tem, da bi zasedbo razširili na 12 članov – v tem je tudi malo simbolike (12 apostolov). S tem bi se razširila tudi možnost repertoarja, saj malce večja zasedba zmore izvesti tudi tehtnejše skladbe. Upam, da se bodo mlajši duhovniki opogumili in se na povabilo svojih starejših sobratov pridružili zasedbi oz. katerega od sedanjih članov zaradi osebnih razlogov tudi zamenjali.

U. Jeglič, Mladinska priloga; Glasba, Ognjišče, 1 (2024), 66-69.

Kategorija: MP Glasba

V rokah držite prvo številko 60. letnika Ognjišča. Priložen ji je koledar za leto 2024. Zaradi tehničnih težav ga nismo mogli priložiti že prejšnji številki, za kar se vam opravičujemo. Začenjamo tudi nov letnik, ki vam prinaša nekaj novosti.

Znova se vračajo potopisi, tokrat z družino Jarc potujemo v Romunijo. Družinski izleti bodo letos romarski, po Marijinih stopinjah bomo obiskovali Marijine male in velike romarske kraje na Slovenskem. Prvič smo obiskali Marijino romarsko cerkev Marije od Prikazanja v Strunjanu. Otroško rubriko Zakajčki bodo v novem letu zamenjale družinske zgodbe z Domnovega ranča. Domen doma pomaga pri taborih za otroke, a kaj, ko se jih vedno udeležujejo samo punce …  

Igralec Gregor Čušin, ki že dolga leta sodeluje z našo revijo in je v preteklosti pisal tako svetnikom kakor slovenskim svetniškim kandidatom, se je letos lotil novega izziva – pisanja ob vzklikih Lavretanskih litanij Matere Božje. Z rubriko o svetnikih je povezana sprememba na zadnji strani. Začenjamo s pisanjem o upodobitvah zavetnikov, h katerim so se zatekali naši predniki. Rubriko, v kateri bodo predstavljene umetniške upodobitve zavetnikov, pripravlja dr. Ana Lavrič.

Mag. Drago Tacol se loteva novega cikla z naslovom Psihologove spodbude, zakonca Ruparčič pa nadaljujeta pisanje o sočutju. Marta Novak bo pisala o praznikih skozi leto in o tem, kako jih praznovati.

Mistika, ki je tema tokratne Priloge, prinaša vsebino, ki je po svoje skrivnostna, nepoznana – a hkrati še toliko bolj privlačna. O mistiki zato tokrat z nekaj osnovnimi pojmi, hkrati pa predstavljamo tudi tri slovenske mistike, ki vsak na svojevrsten način pričajo o predanosti Bogu. Hrup in glasnost različnih zvokov polnita naša ušesa tudi in predvsem v decembru. Zato tokrat nekaj več o nevarnosti in nasičenosti z zvočnimi dražljaji. 

Okoli božiča je osrednja pozornost namenjena dojenčku – novorojenemu Odrešeniku. Ravno dojenček pa je tudi naslovna tema sveže izdane knjige Želiva si dojenčka izpod peresa Alison Kogoj, ki jo tokrat gostimo v rubriki Moj pogled. Z novo vsebino vstopamo v nov letnik na straneh za zakonce. Govorila bo o duhovnih vajah, kjer se bodo zakonci lahko korak za korakom vzpenjali proti čim boljšemu zakonskemu odnosu. . 

V letu 2024 začnemo tudi sodelovanje z Inštitutom Integrum, kjer bomo prinašali vsebine, ki bodo odsevale in predstavljale 12 odtenkov telesnosti, kot se pri mladih kaže v današnjem času.

Nov letnik Ognjišča nas vabi, da ostanemo zvesti reviji, ki že skoraj šest desetletij prihaja v naše domove in nas duhovno bogati. Ostanimo ji zvesti še naprej. Naročimo revijo Ognjišče prijateljem, sorodnikom ali znancem. To bo lahko lepo darilo mladi družini. Temu je namenjen posebni kartonček, ki je priložen tej številki.

B. Rustja. (Iz urednikove beležnice), v: Ognjišče 1 (2024), 4.

Kategorija: Beležnica