Peta Božja zapoved pravi: Ne ubijaj. Veseli me, da so v Ljubljani organizirali Pohod za življenje – proti splavu. Čudim pa se, da se žrtev samomora, ki jih je vsako leto več kot tristo, nihče ne spomni. O tem se sploh ne govori! Tudi o žrtvah prometnih nesreč se komaj kaj sliši, čeprav je tudi teh vsako leto menda okrog tristo. Potem so tu umorjeni. Pred leti je policija ubila pse, ki so bili zelo napadalni, ubili so celo lastnika in nekega človeka hudo poškodovali. Policija prav tako ubije npr. terorista, če pride do terorističnega napada. To naredijo zaradi varnosti. Zanima me stališče Cerkve glede tega. Res je, da so ti posamezniki zelo nevarni za družbo, in da je varnost ljudi zelo pomembna, nujna. Kaj mislite o tem?
Branka

Katoliška Cerkev je dolžna tudi v današnjem sekulariziranem svetu razvijati in razlagati svoj nauk o človekovem življenju, saj se zaveda, da je vsako človeško življenje sveto in nedotakljivo, ker je darovano – sicer po starših – od Boga in je samo Bog njegov gospodar. O občečloveškem (vesoljnem) bratstvu je razmišljal že v začetku 13. stoletja sv. Frančišek Asiški, ki je celo živali in rastline, tudi neživo stvarstvo (sonce, luna, veter …) imenoval brate in sestre in v tej luči zapel Hvanico starstva ali bolj znano kot Sončno pesem, v kateri vabi vse stvarstvo, da bi se mu pridružilo in z njim slavilo Stvarnika. Papež Frančišek si je za naslov svoje nove okrožnice Vsi smo bratje (it. Fratelli tutti), ki jo je 3. oktobra 2020 podpisal v Assisiju, sposodil pri enem izmed Opominov Frančiška Asiškega. V odgovoru na vaše pismo se bom osredinil samo na svetost ter nedotakljivost vsakega človeškega življenja in na smrtno kazen v luči nauka papeža Frančiška.

1. SVETOST, NEDOTAKLJIVOST IN DOSTOJANSTVO VSAKEGA ČLOVEKA
V Svetem pismu beremo, da je Bog ustvaril človeka (1 Mz 1-3), ki je hkrati duh, duša in telo (1 Tes 5,23). Človek, ki je ustvarjeno bitje, ni samo sad splošnega naravnega biološkega razvoja, marveč je učinek posebnega Božjega ljubečega dejanja, ustvarjen je po Božji podobi (1 Mz 1,27), kar vključuje tudi svetost in nedotakljivost vsakega človeškega življenja. Človekovo življenje je sveto, ker je človek ustvarjen kot oseba po Božji podobi in sličnosti in ga je Kristus odrešil.V človekovih podarjenih Božjih darovih, ki so darovi Svetega Duha, je temelj človekovega dostojanstva, katerega smo dolžni spoštovati v vsakem človeku. Kot Božja stvaritev je človek obdarjen z istimi temeljnimi značilnostmi, saj smo vsi udje istega človeškega rodu in zato vsak človek zasluži spoštovanje, solidarnost in ljubezen. Bog je človeku kot ustvarjenemu bitju zaupal v stvarstvu posebno poslanstvo, da bi “gospodoval” (1 Mz 1,26) vsemu, kar je na svetu; da bi bil takorekoč gospodar-namestnik vseh drugih zemeljskih bitij. Po bogopodobnosti je sicer človekovo življenje kot tako sveto in vredno vsega spoštovanja. Prav tako je vsak človek kot član vesoljnega bratstva povabljen k temu, da bi postal dober in svet, kar izhaja iz njegovega življenja po vesti ob številnih darovih, ki jih je prejel, da bi bil tudi odrešen v Jezusu Kristusu, četudi se tega brez lastne krivde ne bi zavedal. Seveda pa smo kristjani prepričani, da smo na sebi lasten način poklicani tudi k osebni svetosti, kot uči Luč narodov, dogmatična konstitucija o Cerkvi 2. vatikanskega cerkvenega zbora (C 39–42).

2. SMRTNA KAZEN JE NEDOPUSTNA (PAPEŽ FRANČIŠEK)
Temeljno zahtevo za spoštovanje vsakega človeškega življenja katoliška Cerkev vidi v Božji zapovedi: “Ne ubijaj” (2 Mz 20,13; 5 Mz 5,13). Prav tako v Jezusovem učenju pri evangelistu Mateju 5,21-22: “Slišali ste, da je bilo starim rečeno: ‘Ne ubijaj’! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo.”
Na kratko poglejmo razvoj cerkvenega nauka o nedopustnosti smrtne kazni v zadnjih desetletjih.
Papež Janez Pavel II. je namreč v svoji okrožnici Evangelij življenja (CD 60) naredil tako pomemben korak glede odnosa do smrtne kazni, da ga navaja druga izdaja Katekizma Katoliške cerkve (KKC 1997, 2267) (Slovenci imamo prevod prve izdaje KKC iz leta 1992), kjer beremo: Do smrtne kazni krivca ne sme priti “razen v primerih absolutne nujnosti, kadar namreč obramba družbe ne bi bila možna” (CD 60,56; prim. KKC 1997, člen 2267). Tudi Youcat (2011), ki mu je napisal predgovor papež Benedikt XVI., se sklicuje na okrožnico Evangelij življenja in piše: »Vzeti zločincu življenje je ekstremen ukrep, po katerem lahko država seže samo “v primerih absolutne nujnosti”. Ta nujnost je dana, ko se človeške družbe ne morejo zaščititi drugače kot z usmrtitvijo krivca. Toda ti primeri, pravi sv. Janez Pavel II., “so zelo redki, ali pa sploh ne obstajajo”« (Youcat, 381).
Papež Frančišek je ob 25. obletnici prve izdaje pokoncilskega Katekizma katoliške Cerkve, objavljenega leta 1992, govoril o potrebnosti spremembe besedila o smrtni kazni, čeprav je druga izdaja Katekizma iz leta 1997 že odsevala misli papeža Janeza Pavla II. iz okrožnice Evangelij življenja. V drugi izdaji Katekizma katoliške Cerkve je bila primernost smrtne kazni zelo omejena, čeprav ni bila popolnoma izključena. Leta 2017 je papež Frančišek ponovno govoril o potrebnosti spremembe tistega dela Katekizma, ki govori o smrtni kazni, saj je smrtna kazen “napad na nedotakljivost in dostojanstvo osebe”. Leto pozneje, 11. maja 2018, je papež Frančišek sprejel sledečo različico 2267. člena druge izdaje Katekizma katoliške Cerkve (1997, člen 2267) o smrtni kazni: “Dolgo časa je uporaba smrtne kazni s strani legitimne oblasti po pravilno izpeljanem procesu veljala za primeren odgovor na težo nekaterih zločinov in sprejemljivo sredstvo, čeprav skrajno, za zaščito skupnega dobrega. Danes pa je vedno boj živa zavest, da se ne izgubi dostojanstvo osebe niti takrat, ko je nekdo zagrešil najtežje zločine. Poleg tega se je razširilo novo razumevanje pomena kazenskih sankcij s strani države. In še, uveljavili so se bolj učinkoviti sistemi zapiranja, ki zagotavljajo dolžno zaščito državljanov, in istočasno ne odvzamejo obdolžencu na dokončen način možnost prostosti. Zato Cerkev v luči evangelija uči, da je ‘smrtna kazen nedopustna, saj napada nedotakljivost in dostojanstvo osebe’ in si odločno prizadeva za njeno odpravo po vsem svetu.” Tako je papež Frančišek v posodobitvi druge izdaje Katekizma katoliške Cerkve smrtno kazen označil za nedopustno v vsakem primeru (KKC 2267).
Po uradni objavi gornjega besedila o nedopustni smrtni kazni v uradnih cerkvenih dokumentih, 2. 8. 2018, je papež pri skupnih avdiencah nadaljeval razlago o svetosti in nedotakljivosti vsakega človeškega življenja. Zavedal se je, da je smrtna kazen še vedno zakonsko predpisana v 92 državah po svetu, 56 držav pa jo dejansko še izreka, najpogosteje na Kitajskem, v Iranu in Saudovi Arabiji.
Pred dvema letoma je papež Frančišek ob sprejemu delegaciji Mednarodne komisije proti smrtni kazni ponovil, da mora biti človeško življenje “brez izjeme in pod vsemi pogoji zaščiteno”. Smrtna kazen je “grozljiva” in je “v nasprotju z evangelijem, kajti življenje je v Božjih očeh vedno sveto”. Udeležencem svetovnega kongresa proti smrtni kazni v Bruslju je v sporočilu zapisal: »Človeško življenje je dar, ki smo ga prejeli. Je najpomembnejši in temeljni dar, ki je vir vseh ostalih darov in pravic. Kot takšnega ga je treba zaščititi. Kristjani verjamemo, da je človek ustvarjen po Božji podobi in sličnosti. A tako za vernike kot nevernike je vsako življenje dobro, zato je treba brez izjeme braniti dostojanstvo posameznika. Smrtna kazen je resna kršitev pravice do življenja vsakega človeka.«Na splošni avdienci, 17. 10. 2018, je ob razlagi pete Božje zapovedi sedanji papež ponovno poudaril, da je v Božjih očeh človeško življenje dragoceno, sveto in nedotakljivo. Nihče ne sme zaničevati življenja, ne svojega in ne drugih, kajti človek v sebi nosi podobo Boga in je predmet njegove neskončne ljubezni. Jezus tej zapovedi daje še globlji pomen in pove, da so pred Božjo sodbo celo jeza do brata, žalitev in zaničevanje oblika uboja. Človek je občutljiv, ima skriti ‘jaz’, ki ga je lažje raniti kot njegovo telo. »Brezbrižnost ubija, brezčutnost ubija,« je dejal papež. Saj poznamo odgovor Kajna, prvega morilca: »Sem mar jaz varuh svojega brata?« (1 Mz 4,9). Če ne ljubimo, je to prvi korak k ubijanju. Ljudje smo varuhi drug drugega. Človeško življenje potrebuje ljubezen, usmiljenje. Kristus nam je pokazal pristno ljubezen. Ljubezen, kjer ne moremo storiti drugače, je tista, ki odpušča, ki sprejme tistega, ki nam je storil hudo.
Ne ljubiti je prvi korak k ubijanju; in ne ubijati je prvi korak k ljubezni, da torej za bližnjega skrbimo, ga spoštujemo, vključujemo v družbo in mu tudi odpuščamo: »Če zgolj ne delamo slabega, ne zadošča, od človeka se zahteva več. Vsakdo mora delati dobro tam, kjer je.« “Ne ubijaj” je po papeževih besedah “poziv k ljubezni in usmiljenju, poziv k življenju v skladu z Gospodom Jezusom, ki je dal življenje za nas in je za nas vstal.” »“Ne ubijaj” je torej nekaj več, je poziv k ljubezni in usmiljenju.«
V tej luči bi lahko pogledali na svetost, nedotakljivost in dostojanstvo ter tudi na številne druge vidike človekovega življenja, ki je sveto, ker je Božji dar, in zato je treba z veliko mero skromnosti priznati, da je edino Bog gospodar življenja in smrti, tako lastnega kot tujega. Zato mora življenje biti zavarovano od spočetja do naravne smrti in treba je imeti za škodljiva, grešna in nemoralna vsa tista dejanja, ki nasprotujejo svetosti, nedotakljivosti in dostojanstvu (umor, samomor, splav, abortivna kontracepcija, genocid, evtanazija, kloniranje, genetski inženiring, pohabljenje, suženjstvo, trgovina z ljudmi itd.). Občečloveško ali vesoljno bratstvo pa nas vabi k spoštovanju vsakega človeškega življenja, saj je lahko samo vstali Kristus edino zadnje upanje vsakega posameznega človeka in vsega človeštva. Zlo več ne more zmagati, ker ga je Kristus v jedru že premagal.

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 4, str 30-32.

Kategorija: Pisma

ČUDEŽI

Jezus je bil v sebi spet pretresen in je šel h grobu. Bila je to votlina in pred njo je bil prislonjen kamen. Jezus je rekel: »Odstranite kamen!« Marta, sestra umrlega, mu je dejala: »Gospod, že ima zadah, saj je četrti dan mrtev.« Jezus ji je rekel: »Ti mar nisem rekel, da boš videla Božje veličastvo, če boš verovala?« Odstranili so torej kamen; Jezus pa je vzdignil oči in rekel: »Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal. Jaz sem vedel, da me vselej uslišiš, toda zaradi množice, ki stoji okrog mene, sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.« In ko je to izrekel, je zaklical z močnim glasom: »Lazar, pridi ven!« In umrli je prišel ven. Noge in roke je imel povezane s povoji in njegov obraz je bil ovit s prtom. Jezus jim je rekel: »Razvežite ga in pustite, naj gre!«
(Jn 11,38-44)

V kuhinji se s police spušča roža, prav nemarno je videti, en list tjale, drugi povešen na drugo stran, še dva ali trije nad njima, to pa je to. In je vendar že tako domača v tej svoji zanemarjenosti, da je niti ne opazim več. Tako da jo tudi premalokrat zalijem; ni kaj, ko si enkrat videti takole slabo, vsi bolj ali manj obupajo, nima se več smisla truditi, če je že na tem, da umre. Vsake toliko, ko me prime pospravljalna evforija, si mislim, da bi jo lahko že vrgel v smeti, »čemú izčrpava zemljo« (Lk 13,7). Pa si potem premislim, nagnem zalivalko in ji naklonim prepotrebno osvežitev. In se ne posuši popolnoma …
Vedno nove priložnosti, iz njih je sestavljeno moje življenje, iz te usmiljene ljubezni, »pa dajmo še enkrat …«, ki ne obupa nad mano v moji zanemarjenosti, karkoli sem že storil, kolikor razlogov bi že našel kdo, da bi me zavrgel. Svet je poln takih ljudi in naša kultura je kultura odmetavanja, stvari, ki smo se jih naveličali, se znebimo, tudi če so še povsem v redu, in ljudi prav tako, tega smo se naučili od oblek, ki so iz mode, kadar nam ne godijo več, kadar nas razočarajo, se jih odkrižamo. Čudi me, kako da še nisem padel pri kom v nemilost, morda pa sem že, nič koliko odnosov mi je že razpadlo, ne da bi točno vedel, zakaj, vidim, vidim, »imam že zadah« in komu že smrdim, komu sem gotovo že v naveličanost.
Njemu pa ne. Vedno nova priložnost, tako bije moje srce, vse, kar dobi, porabi, in vendar dobi vedno novo kri, da jo spet porabi, in tako naprej, milijonkrat, sedemdesetkrat sedemkrat, tako diham, tako jem – vse, kar dobim, zagonim, in sem vedno znova obujen od mrtvih. Moj smisel, zaradi katerega ne obupam nad to svojo bedo: nekdo ni obupal nad mano. »Lazar, pridi ven!«
Še enkrat. In še enkrat. In še enkrat zalije napol mrtvo rožo. To je ta lepota ljubezni, ta njena Božja pomladnost, ne glede na to, kaj pravijo ljudje, ne glede na to, da »ima že zadah«, pomlad vedno pride, vsako leto znova, nekdo verjame vame, in človek pride ven in začne živeti. Še enkrat. In še enkrat. In še enkrat. Se zavedate, kakšen čudež je to? Začeti znova, brez povojev, brez preteklosti? Brez smradu storjenega? Da njegovo uborno življenje preprosto mine, ni ga več, na njegovem mestu pa je nekdo, ki ga pustijo, naj gre po svoje?
Učim se ob svoji napol mrtvi roži: življenje je vredno nove priložnosti. Ko je pomlad, je pomlad za vse.

M. Rijavec, Kolumna v Mladinski prilogi, v: Ognjišče 4 (2023),69.

Kategorija: MP čudeži

V tišini velikonočnega jutra leta 1965 se je rodila revija Ognjišče. Tako z letošnjo velikonočno številko vstopamo v 60. leto njenega izhajanja. Bogu smo hvaležni za prehojeno pot. V jubilejnem letu načrtujemo tudi nekaj prireditev, o katerih vas bomo obveščali v prihodnosti.

V sredino revije smo vstavili prilogo z osnovno ponudbo ob prejemu zakramentov. Če želite, jo lahko iztrgate in jo uporabite kot manjši katalog. Naslednji mesec pa, kot ste že vajeni, z Ognjiščem pošljemo obsežnejši katalog. Vabimo vas, da tako v prilogi kot tudi v rubriki Novo pri založbi preberete, katere novosti je na naše knjižne police prinesla pomlad, in za svoje drage poiščete darila z vsebino.

O velikonočni skrivnosti, o Jezusovem trpljenju in vstajenju, razmišlja tudi slikar Lucijan Bratuš, ki je narisal križev pot in oblikoval vrsto knjig z duhovno vsebino.

29. marca bo minilo 150 let, odkar se je rodil general Rudolf Maister. Tega generala, ki je odigral odločilno vlogo v prelomnem obdobju slovenske zgodovine, predstavljamo v prilogi.

Po Marijinih stopinjah smo tokrat obiskali Ptujsko Goro in raziskali zgodovino podobe Marije Zavetnice.

Na veliko noč slavimo Kristusovo zmago nad smrtjo, a moderen človek ne želi govoriti o smrti. Velikonočne vsebine naše vere ne zmoremo videti ali razložiti z razumom. Dobro pa je, da (s)pozna(va)mo vsebino naše vere. Ali sploh verujemo v vstajenje in posmrtno življenje? A še pred tem bo potrebno umreti. Izkušnje skorajšnje smrti pa nas tolažijo, da se nam smrti ni treba bati.

S smrtjo pa je povezana še ena tema, in sicer pojav samomorilnosti. Zaradi hitrega razvoja tehnologij, znanosti in tudi manipulacij z naravo in družbo prihaja do grobih posegov v vrednoto življenja. Vse pod masko posameznikove absolutne svobode. Tokratna tema o samomorilnosti prinaša pomemben poudarek, kako je vsako življenje Božji dar in kako je svobodno poseganje po lastnem življenju pravzaprav problem modernega zahodnega sveta.

Vstop v politično pomlad je bil buren in obarvan z vsesplošnimi demonstracijami, kar lahko nakazuje, da so pred nami politično pestri meseci. Pogled na družbenopolitično in medijsko krajino v letošnji pomladi je z nami delil dolgoletni novinar, urednik, nekdanji programski svetnik RTV Slovenija in spletni bloger Peter Jančič.

Ob vstopu v jubilejno leto bralce spodbujam, naj ostanejo zvesti Ognjišču še naprej in naj ga priporočijo trudi drugim. Naročijo naj jo mlajši družini, vnukom, otrokom, prijateljem … Pred kratkim je k meni pristopila gospa v zrelih letih in povedala, da ji je mama že kot najstnici naročila Ognjišče in to še danes prihaja v njihov dom. Upam, da ga bodo brali tudi njeni otroci in vnuki. In takih družin naj bo čim več.

 

B. Rustja, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 4 (2024), 4.

Kategorija: Beležnica

V letu 2021 smo se spominjali treh stoletij spokorniške pobožnosti Procesije velikega petka Processione Locopolitana oziroma Škofjeloškega pasijona, kot ga poimenujemo v sodobnem času, nedvomno najpomembnejšega kulturnega in duhovnega bisera Škofje Loke. Pod skrbnim vodenjem režiserja Boruta Gartnerja so se pričele priprave na uprizoritev v letošnjem postnem in velikonočnem času, pa jo je pandemija COVID19, kot mnoge druge družbene, kulturne in verske dogodke, prestavila na leto 2022. Lepo je, da se bo tristoletnice spomnila tudi Banka Slovenije z izdajo priložnostnih kovancev.

ZAČETKI LOŠKE SPOKORNIŠKE PROCESIJE
Začetke spokorniške procesije v Škofji Loki v začetku 18. stoletja najprej umestimo v širši evropski duhovni prostor. Katoliška cerkev je po reformaciji v vernikih želela spodbuditi vero tudi s pripravo verskih pobožnosti, med katerimi so imeli pomembno mesto igrani prizori iz Jezusovega življenja, zlasti njegovega trpljenja, ki so se uveljavili v obliki pasijonskih iger ali procesij, zlasti na nemškem govornem področju. Med cerkvenimi redovi so bili na tem področju najbolj dejavni bratje kapucini in jezuiti.
Bratje kapucini so tovrstne pobožnosti zanesli tudi v slovenski prostor (Ljubljana, Celje, Kranj). Leta 1703 so svoje domovanje našli tudi v Škofji Loki, kjer delujejo še danes. Najverjetneje je med loške brate kapucine leta 1714 prišel brat Romuald, s krstnim imenom Lovrenc Marušič (1676–1748) iz Štandreža pri Gorici. Ohranjeno je vabilo z njegovim podpisom z dne 9. aprila 1715, s katerim pater Romuald, Magister processionis (voditelj procesije) »… v živ spomin na trpljenje našega Odrešenika s temi vrsticami k svoji procesiji prisrčno vabim nadvse častitljivega gospoda župnika in prav tako spoštovane gospode kaplane skupaj s celotnim župnijskim občestvom …«. Pater Romuald je v loškem kapucinskem samostanu deloval do leta 1727 in domneva se, da je bil ves ta čas voditelj pasijonske procesije.
Ohranjeno je tudi pismo neznanega voditelja loške procesije iz leta 1713 v katerem je med drugim zapisano: » … da bi srca vernih rasla v ljubezni do križanega Jezusa in v pokori za grehe, so najvišji predstojniki dveh nadbratovščin, Sv. Rešnjega telesa in Sv. Rožnega venca, določili, da se vsako leto v tem loškem mestu na Veliki petek, če je naklonjen Bog in če dopušča vreme, ob štirih popoldne priredi procesija v čast Gospodovega trpljenja …« V nadaljevanju pisma je za 15 podob navedeno, katere loške vasi naj jih pripravijo. Na koncu pisma je opozorilo, naj se sodelujoči “pravočasno zglasijo na običajnem kraju procesije”.
Iz zapisanega razberemo, da se je spokorniška procesija po loških ulicah in trgih odvijala na Veliki petek, edini dan v letu, ko se v katoliških cerkvah ne daruje sveta maša. Zapis, da naj se sodelujoči zglasijo na običajnem mestu, pa napeljuje k misli, da se je pasijonska procesija v Škofji Loki verjetno pripravljala že pred letom 1713.
Dr. France Koblar je v knjigi Slovenska dramatika I (Slovenska matica, Ljubljana, 1972) zapisal: »Za škofjeloško procesijo sicer še ne poznamo pismene predloge, vendar ni brez pomena, da je bil njen pobuditelj namestnik brižinskega škofa, ki je poznal podobne prireditve v svoji barvarski domovini.« Škofje iz bavarskega Freisinga (slov. Brižinj) so bili zemljiški gospodje t.i. Loškega gospostva od leta 973 do leta 1803.
Za loško spokorniško procesije je nadvse pomembno, da je rokopis Škofjeloškega pasijona v celoti ohranjen. Besedilo v slovenskem jeziku je v 863 verzih zapisal brat Romuald, režiserska ter druga razmišljanja in napotila pa so zapisana v nemškem in latinskem jeziku. Besedilo Škofjeloškega pasijona je najstarejše ohranjeno slovensko dramsko besedilo in najstarejša ohranjena režijska knjiga v Evropi.
Na začetku rokopisnih listin je uvodno besedilo z naslovom V vednost prihodnji dobi o procesiji na veliki petek, ki je datirano na 11. april 1721. Zapisani datum navaja k sklepu, da so Škofjeloški pasijon pričeli uprizarjati leta 1721 in posledično je bila letnica vključena v grafično podobo avtorja Jureta Miklavca, ki je nastala pred prvo sodobno uprizoritvijo leta 1999. Kasnejša spoznanja strokovnjakov (kapucin dr. Metod Benedik, dr. Matija Ogrin, dr. Monika Deželak Trojar) nedvoumno dokazujejo, da se je loška spokorniška procesija odvijala že pred letom 1721. Toda letnica 1721 je bila v uvodu besedila tako jasno zapisana, da je bila izbrana za zunanjo obeležitev 300-letnice Škofjeloškega pasijona.
Dr. Matija Ogrin, urednik znanstvenokritične izdaje Škofjeloškega pasijona (Celjska Mohorjeva družba, 2009), ugotavlja, da je brat Romuald ohranjeno besedilo najverjetneje zapisal med letoma 1725–1727, po besedilu, po katerem se je v predhodnih letih odvijala pasijonska pobožnost. Rokopis Romualdovega besedila, ki ga skrbno hranijo bratje kapucini v Škofji Loki, je leta 2020 celovito restavrirala Blanka Avguštin Florjanovič iz Stare Loke, sodelavka Arhiva Republike Slovenije, ena najboljših slovenskih strokovnjakinj za restavriranje starih besedil oziroma knjig.

BESEDILO ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA
Pasijonsko besedilo brata Romualda je razdeljeno v 13 podob in vsebuje teologijo, umetnost in duhovnost. Literarni zgodovinar dr. Matija Ogrin, ki je besedilo temeljito preučeval, meni, da »veliko dramsko besedilo Škofjeloškega pasijona nosi v sebi čudovito skladen umetniški dinamizem, vpet med dve osišči: to sta spokorna duhovnost velikega petka in poetičnost dramske umetnine. Globljo pretresenost ob skrivnosti Jezusovega trpljenja je pasijonsko dramsko besedilo zmoglo obuditi šele kot tisto, čemur danes pravimo literarno umetniško delo. Med vero in kulturo ni bilo še nobenega razpona, delitve ali nasprotja.«
Besedilo se prične s prizorom Raja, iz katerega sta bila zaradi storjenega greha izgnana Adam in Eva. Sledi Smrt na konju z mimohodom vseh družbenih stanov, od škofa, cesarja do kmeta in berača, kar ljudi opominja, da so kot posledica greha smrti zapisani vsi. V naslednjem prizoru Pekel vidimo trpljenje grešne duše, ki jo trpinči Lucifer s svojimi pajdaši. Sledijo predstavniki loških cehov (lončarji, mesarji, krojači), ki so bili pomemben del loškega meščanstva. Osrednji del so prizori Jezusovega trpljenja (slovesni vhod v Jeruzalem, krvavi pot na Oljski gori, kronanje pred Pilatom, križanje in smrt), v katere se smiselno vključujejo nekatere podobe iz stare zaveze (Samson, Hieronim, kralj David).
Po Jezusovi smrti so prikazane vse štiri tedaj znane celine (Evropa, Afrika, Azija in Amerika), ki sporočajo, da se je Jezusova vera in ljubezen razširila po vsem svetu. Zadnji prizor prikazuje Božji grob, ki ga nosijo loški meščani. Med posameznimi prizori je množica konjenikov, križonoscev, bičarjev, spokornikov …, ki ponazarjajo vse Božje ljudstvo.

V kapucinski knjižnici v Škofji Loki hranijo originalni rokopis Škofjeloškega pasijona izpod rok brata Romualda. V prejšnjem letu so s pomočjo Centra za konserviranje-restavriranje knjig, papirja in pergamenta pri Arhivu RS in konservatorke Blanke Avguštin Florjanović izvedli zahtevno restavriranje originalnega rokopisa. Kot je dejala restavratorka Blanka gre pri tem rokopisu za izjemen kulturni spomenik svetovnega pomena, zato so se dela lotili z vsem spoštovanjem in pazljivostjo. Ker je šlo pri restavriranju tri stoletja stare knjige za enkraten poseg, so o tem postopku posneli tudi dokumentarni film

V nekaterih prizorih nastopajo angeli v belih in rdečih oblačilih. Beli angeli se pogovarjajo z Jezusom Kristusom, in mu skušajo lajšati trpljenje. Rdeči angeli pa nagovarjajo gledalce in jih opominjajo na grehe in njihove posledice ter jih vabijo k spreobrnitvi, spokornosti in življenju v Jezusovi ljubezni.
Pobožna procesija Processio Locopolitana se je na Veliki petek vsako leto pripravljala do leta 1767, ko je goriški škof Attems njeno uprizarjanje prepovedal, tudi zaradi novega duha razsvetljenstva, ki je zavel po Evropi.

DEBELJAKOV PASIJON LETA 1936
Avgusta leta 1936 so v Škofji Loki pripravili veliko obrtno-podjetniško razstavo, na kateri so prikazali najpomembnejše dosežke loških obrtnikov in podjetnikov. Loški profesorji, ki so se od leta 1930 na pobudo profesorja Ivana Dolenca in duhovnika slavista Jakoba Šolarja redno zbirali, so ob tem pripravili razstavo zgodovinskih predmetov iz življenja in dela ljudi na Loškem, ki so jih sami zbirali po loških domovih in podstrešjih. Profesor dr. Tine Debeljak (1903–1989) je ob tej priložnosti po 170-letih ponovno oživil Škofjeloško pasijonsko procesijo. Uprizoritev ni bila izvedena v procesijski obliki, ampak jo je dr. Debeljak z režiserjem Pavlom Okornom priredil za odrsko postavitev. Oder v velikosti okrog 200 m2, na katerem so se menjavale posamezne podobe, je bil postavljen za stavbo nove ljudske šole, ki je bila odprta leta 1932 (sedanja OŠ Škofja Loka Mesto). Da bi gledalci dobili občutek loškega Mestnega trga je akademska slikarka Bara Remec pripravila veličastno kuliso loških mestnih hiš.
V Škofjeloški pasijonski procesiji je nastopilo 165 predvsem loških amaterskih igralcev, vlogo Jezusa je kot edini ‘Neločan’ odigral France Trefalt iz Primskovega. Nekaj let pred tem (1932) je kot Jezus nastopal v Slovenskem pasijonu v Kranju, ki ga je Niko Kuret pripravil po Romualdovem besedilu. Debeljakov pasijon si je v dneh od 12. do 16. julija 1936 ogledalo okoli 5.000 obiskovalcev, uprizorjen pa je bil tudi leta 1937.
Ob razstavi je bila izdana publikacija z naslovom Škofja Loka in njen okraj v luči gospodarskih in kulturnih prizadevanj. V njem je dr. Debeljak objavil prispevek z naslovom Škofjeloška pasijonska procesija in razvoj pasijonskih iger sploh. Prispevek na šestih straneh je zaključil z mislijo: »Želimo, da bi Škofjeloški pasijon dobil v Loki svoje stalno pribežališče morda v smislu malega Oberammergaua: v Loki se je spočel, v Loki naj živi!«

UPRIZARJANJE ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA V SODOBNEM ČASU

Čas po drugi svetovni vojni ni bil naklonjen uprizarjanju Škofjeloškega pasijona in zato je “Loška Trnuljčica” (pre)dolgo odmaknjena in odrinjena počivala v svojem zapuščenem in nezaželenem duhovnem kraljestvu. Prvi povojni poskus uprizoritve v Škofji Loki leta 1981 je bil mogoč le v cerkvi, in sicer v loški kapucinski cerkvi sv. Ane, kjer je tedaj med brati kapucini deloval novic Karel Gržan.
Po družbenih spremembah v Sloveniji leta 1990 se je “speča Trnuljčica” vedno bolj pogumno in vztrajno pričela prebujati. Debeljakove sanje iz leta 1936 so “meso postale” in se začele uresničevati.
Muzejsko društvo Škofja Loka je februarja 1992 pripravilo Blaznikov večer, posvečen Škofjeloškemu pasijonu, kar je bil obetajoč dogodek za ponovno uprizoritev Romualdove mojstrovine. Istega leta je Aleš Jan na Radiu Ljubljana izvedel radijsko igro s celotnim izvirnim Romualdovim besedilom, ki je bila kasneje izdana na dveh kasetah.
Vodstvo Občine Škofja Loka je začutilo “pasijonsko vzburjenje” med ljudmi, nekaj časa razmišljalo in kmalu storilo korake v pravo smer. Ključna oseba je bil Marjan Kokalj, režiser ljudske igre Turški križ, ki je bila leta 1997 uprizorjena v Selcih. Marjan se je na povabilo župana ognjevito lotil priprav za uprizoritev Škofjeloškega pasijona. Kasneje je povedal, da se ni dobro zavedal, v kaj se podaja, ter da je bilo to dobro, saj po mnogih, tudi grenkih izkušnjah in nasprotovanjih, predvsem s strani političnih predstavnikov pasijonu nenaklonjenih strank, izziva zanesljivo ne bi sprejel. Svoje delovanje je pričel s študijem Romualdovega besedila, z zbiranjem ključnih igralcev, pevcev, množice drugih nastopajočih, konjenikov, nosačev odra, vseh drugih sodelujočih, zamisli in izdelave kostumov, scenskih rekvizitov in vsega drugega potrebnega.
Izhajal je iz zasnove ljudskega gledališča, zato je k sodelovanju pritegnil amaterske igralce, od katerih je večina na odru nastopala prvič. Želel je, da jih Jezus oziroma njegova pasijonska zgodba nagovori osebno ter da k igri pristopijo zaradi lastnega notranjega žara in vsi so sodelovali prostovoljno. Na posameznih področjih (kostumi, maska, govor, glasba …) je k sodelovanju povabil strokovnjake, ki so tudi sodelovali brez plačila.
Po Škofji Loki in okolici je vrelo od priprav in pričakovanj, vsi so čutili, da se pripravlja nekaj izjemnega. Za Škofjeloški pasijon so nekateri že slišali, večina sodelujočih pa se je z njim srečala prvič. Režiser Marjan Kokalj je sklenil, da se bo dosledno držal Romualdovega besedila, ki ga je zaradi boljšega razumevanja iz prvotnih 13 podob razdelil na 20 prizorov.
V postno-velikonočnem času leta 1999 si je Škofjeloški pasijon na štirih mestih (odrih) ter osmih uprizoritvah ogledalo okrog 25.000 ljudi. V uprizoritvi je sodelovalo več kot 600 igralcev, okrog 80 konjenikov, nad 400 nosačev odra, redarjev, šivilj, garderoberk, maskerk … Ker je bila glasba pomemben sestavni del prvotne procesije, a ni bila ohranjena, sta loška glasbenika organist Tone Potočnik in skladatelj Andrej Misson pripravila nove pasijonske skladbe, ki so bile izdane na CD-ju.
Glavni organizator uprizoritve je bila Občina Škofja Loka, ki jo je tudi finančno podprla. Pasijonska energija in vzdušje vseh sodelujočih sta bila tako velika, da je bila uprizoritev ponovljena v jubilejnem svetem letu 2000. Režija in delo pri Škofjeloškem pasijonu je Marjana Kokalja osebno zelo nagovorilo, da je čez nekaj let vstopil k jezuitom in duhovno gledališče je še danes eno od njegovih področij proučevanja.
Naslednja uprizoritev Škofjeloškega pasijona je bila leta 2009 pod vodstvom režiserja Boruta Gartnerja iz Reteč, ki je bil pred tem Kokaljev pomočnik. Tudi Borut je upošteval značilnosti ljudskega ljubiteljskega gledališča in zgradil poglobljen osebni odnos z nastopajočimi. V veri, da je Jezusovo trpljenje in smrt pot v vstajenje, je Borut na koncu pasijona dodal pesem Hosana. Zapeli so jo gimnazijski pevci, ki so nastopili v vsakdanjih oblekah, s čimer je želel pokazati, naj Jezusova ljubezen vstopa v naše vsakdanje življenje.
Zadnja uprizoritev je bila leta 2015 pod vodstvom režiserja Milana Goloba iz Ljubljane, ki je pred tem že nekaj let deloval kot režiser raznih gledaliških predstav, ki pa niso bile povezane z duhovnostjo. Med loške pasijonce je vstopil z nekim strahom, spoštljivostjo, a s svojo odprtostjo z njimi zgradil lep in zaupen odnos. Z gledališkimi izkušnjami se je bolj posvetil igri ključnih igralcev, njihovi izgovorjavi, dramaturški nadgradnji idr.
Pri pripravah in uprizoritvah so bili ves čas dejavno vključeni loški bratje kapucini. Nekdanji gvardijan br. dr. Metod Benedik je bil član strokovnega odbora, sedanji gvardijan br. Jožko Smukavec je bil leta 2015 kot duhovni pomočnik režiserja v stalnem stiku z igralci in drugimi sodelujočimi. Leta 2018 so bili loški kapucini v slovenskem Registru nesnovne dediščine, kjer je glavni nosilec organizacije Škofjeloškega pasijona vpisana Občina Škofja Loka, vpisani kot nosilci njegove duhovne dediščine. Neprecenljive so molitve bratov kapucinov za pravi, verski in duhovni uspeh pasijona, ki naj prispeva k duhovni rasti vseh sodelujočih in gledalcev.

VPIS ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA NA UNESCOV SEZNAM
Z izvedbami Škofjeloškega pasijona je pričela rasti zavest, da bi bilo treba narediti več od samih uprizoritev, da si Škofja Loka in loški pasijonci zaslužijo svoj prostor tudi v slovenskem in mednarodnem prostoru.
Alojzij Pavel Florjančič, nekdanji predsednik Muzejskega društva Škofja Loka, je pasijonce spodbujal k stalnemu “negovanju pasijonske kondicije”. Tudi v letih, ko se pasijon ne uprizarja, misel na pasijonska dogajanja ne sme zamreti. Na njegovo pobudo in uredništvom je Muzejsko društvo pričelo izdajati Pasijonske doneske, ki so z leti postali slovenska pasijonska revija, ki prinaša strokovna in poljudna besedila o Škofjeloškem, drugih slovenskih in evropskih pasijonih. Nedavno je izšla že 16. letna številka Pasijonskih doneskov, ki jih sedaj ureja Helena Janežič. V Škofji Loki že več let v postnem in velikonočnem času pripravljajo pestre Dneve Škofjeloškega pasijona, ki se zadnja leta zaključijo z Romualdovim dnevom 22. aprila, na dan obletnice smrti pisca Škofjeloškega pasijona.
Občina Škofja Loka se je leta 2008 pridružila evropskemu združenju Europassion, ki povezuje nad 80 pasijonskih mest in krajev iz šestnajstih evropskih držav. V letošnjem letu bi morala Škofja Loka gostiti redno letno srečanje Europassiona, pa je bilo zaradi COVID19 prestavljeno na leto 2027. Leta 2018 se je Europassionu pridružilo tudi gibanje Pasijonski veter, ki povezuje vse slovenske pasijonce. V njem so dejavni pasijonci iz Preddvora, Ribnice, Škofje Loke in Štepanjskega naselja v Ljubljani. Sedež gibanja je v kapucinskem samostanu v Škofji Loki, njegov duhovni voditelj pa je br. Jaro Knežević. Leta 2019 sta bila v razširjeno predsedstvo Europassiona imenovana Andreja Ravnihar Megušar, ki je skrbnica za slovenske in hrvaške pasijone, in avtor tega besedila.
Leta 2008 je Slovenija vzpostavila Register nesnovne kulturne dediščine, v katerega je bila kot prva enota vpisan Škofjeloški pasijon. Ta vpis je pričel odpirati pot za uresničitev prizadevanj za vpis Škofjeloškega pasijona na UNESCO-v seznam, a pot do tja je bila še dolga. Julija 2012 je slovenska vlada Škofjeloški pasijon razglasila za živo mojstrovino državnega pomena, kar je predpogoj za prijavo na UNESCO. Oblikovala se je strokovna skupina, ki jo je usmerjal Jože Štukl, kustos Loškega muzeja, v njej pa so bili loški pasijonci in sodelavci Ministrstva za kulturo ter Slovenskega etnografskega muzeja. Predlog besedila vloge je bil marca 2013 poslan na UNESCO in njegov strokovni odbor je zaznal nekatere pomanjkljivosti, zaradi tega je bila novembra 2014 na zasedanju UNESCA v Parizu vloga umaknjena. Besedilo je bilo dopolnjeno in marca 2015 ponovno vloženo. Na zasedanju UNESCA v Adis Abebi 1. decembra 2016 je bil Škofjeloški pasijon vpisan na UNESCO-v reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva, na katerem je trenutno okrog 500 enot.
Škofjeloški pasijon je prva slovenska enota vpisana na ta UNESCO-v seznam ter prvi in do sedaj edini izmed svetovnih pasijonov (po ocenah jih je več kot 3.000), ki je bil vpisan na ta svetovni seznam. Zaradi vseh teh vidikov je bila letošnja uprizoritev Škofjeloškega pasijona še bolj pričakovana in zaželena, posebej zaradi praznovanja treh stoletij tradicije njegovega uprizarjanja in prve uprizoritve po vpisu na UNESCO-v seznam, toda obrnilo se je drugače.
Zaključimo z mislimi Boruta Gartnerja, magistra processionis Škofjeloškega pasijona 2021 oziroma 2022, ki je v svojem glasilu Svetloba nagovor pasijoncem končal z naslednjo mislijo: »Kot režiser se ne morem načuditi, kaj vse nam ponuja ta »čarobna procesija« polna joka, stoka in mraka, pa vendar usmerjena v pomoč človeku, ki je zdrsnil globoko dol. Ponudi mu roko, da ga dvigne iz temnega brezna brezupa v nov, upa poln dan. Neprestano brskam, raziskujem, študiram, preverjam, razstavljam in ponovno sestavljam besede, misli, izjave zapisane v rokopisu, in s strokovnjaki tehtam vsa zaznana znamenja, ideje, zamisli, fantazije, ki jih proizvaja moj stik z dramskim besedilom, da bi realizirali večino tistega, kar se v rokopisu še ‘skriva’ in na razumljiv in primeren način to prikazali občinstvu.«
Prisrčno vabljeni leta 2022 na ogled spokorniške procesije Škofjeloški pasijon … »če bo naklonjen Bog in če bo dopuščalo vreme«.k

 IGLIČAR, Aleksander. Tri stoletja škofjeloškega pasijona,škofjeloške pasijonske spokorniške procesije. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 4, str. 44-49.
Fotografije: France Stele

Kategorija: Priloga

gost meseca

Lucijan Bratuš

priloga

150 let rojstva Rudolfa Maistra

tema meseca

Življenje po življenju

 

Preberite več: April 2024

Kategorija: Kazalo

»Janez Polda je bil nedvomno eden izmed najboljših in najbolj popularnih slovenskih športnikov v povojnem času. Dosegel je doma in na tujem znamenite uspehe kot vrhunski skakalec, ki so ga uvrščali med najboljše v Evropi. Takšnega mesta si ni priboril samo s svojo izredno nadarjenostjo za smučarske skoke, ampak tudi s trdim delom in z mladostnim pogumom, s katerim je neštetokrat, na šaljiv ali resen način vplival tudi na svoje tovariše.« Tako je Janeza Poldo, eno prvih legend slovenskega smučanja, v uvodni besedi k povesti Polda pisatelja Janka Perata (Založba Lipa, Koper 1973) predstavil dr. Danilo Dougan, ki ga je kot smučarski delavec dobro poznal. Zmeraj je poskušal biti najboljši, vendar ni iskal lastne slave, šlo mu je za slavo domovine. Pogrešal pa je besedo priznanja in zahvale. V svoji zagrenjenosti se je vedno bolj zapiral vase. V tišini prostranih gozdov se je 20. marca 1964 za vedno umirilo njegovo srce.
Polda je že kot otrok kazal nadarjenost za skoke. - Žena Malči, ki ohranja spomine na moža in jih rada predaja mladim. - Rojstna hiša v Mojstrani. - Povečana letalnica v Planici (1936). -  Stanko Bloudek.

V ŠOLI OČETA IN UČITELJICE
»Samo doma, na posestvu, boš sam svoj gospod. Gospodar boš, podedoval boš vse to, kar je moje in kar je bilo mojih dedov,« je oče Janez Polda iz Mojstrane govoril sinu Janezu, ki se je rodil 25. maja 1924. Oče mu je bil tudi prvi učitelj smučanja: komaj je shodil, ga je že posadil na smuči. Janezov talent za smučarske skoke je odkrila njegova učiteljica Minca Zupan, dvakratna državna prvakinja v smučarskih tekih. Kupila mu je smuči in ga leta 1935 poslala v planiško skakalno šolo, ki jo je vodil skakalec Albin Novšak. Leto kasneje ga je spremljala na Jahorino pri Sarajevu, kjer je osvojil prvi naslov državnega prvaka. Leta 1934 so po načrtih inženirja Stanka Bloudka in Janeza Rožmana v Planici zgradili velikanko, na kateri je 15. marca 1936 17-letni Avstrijec Sepp Bradl skočil 101 meter daleč. Od tega dne se je 12-letni Janez Polda začel pripravljati, da ga prekosi. Vztrajno je vadil. Zaposlil se je v jeseniški železarni, februarja 1943 je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko in poslan na rusko fronto, kjer je bil ranjen. Vrnil se je domov in na skakalnice. Odgovorni so uvideli, da delo v tovarni ni primerno za njegov športni razvoj. Pomagali so mu, da se je na gozdarski šoli v Mariboru usposobil za logarja. Kot član državne reprezentance se je udeležil treh zimskih olimpijskih iger: leta 1946 v Sankt Moritzu, kjer je bil 41., v Oslu leta 1952 je bil 16., v Cortini d'Ampezzo leta 1956 pa je pristal na 24. mestu. V Planici, ki je med vojno samevala, je prvič nastopil sredi marca 1947 in vzbudil pozornost gledalcev. Naslednje leto je uresničil svojo zaobljubo, da bo prekosil rekordno daljavo Seppa Bradla leta 1936 (101 meter). Pristal je pri 120 metrih, a je pri doskoku z roko podrsal po snegu, zato skok ni bil veljaven. Pripomogel pa je, da je »orel iz Mojstrane« postal legenda smučarskih skokov, našega narodnega športa.
Polda je pri skokih želel posnemati ptice. - Leta 1948 je v Planici skočil dlje od svetovnega rekorda (120 m z dotikom).  -  Polda s Seppom Bradlom, svetovnim rekorderjem (101 m). - Polda kot nadzornik zaletišča v Planici.


“NOBEN PTIČ NIMA PERUTNIC NAPREJ”
Janez Polda je uvedel nov slog skakanja. Kot gozdar in lovec je bil v stiku z naravo. Opazoval je let ptic in svoje spoznanje prelil v znamenit izrek: »Noben tič nima perutnic naprej.« Hotel jih je posnemati, zato je pri skokih med letom držal roke nazaj. Takrat so letali še z rokami naprej. Zaradi te drže so mu sodniki na tekmah pogosto odbili nekaj točk. Vse to je zapisoval v svoj dnevnik. Vedno je govoril: »Skok moraš imeti najprej v glavi, potem šele v nogah.« Iz lastne izkušnje je vedel, da je skok skupek hitrosti, odskočne moči in leta, osnova pa je pravočasen odskok. Tekmoval je od leta 1947 do 1956. V tem času je večkrat postal državni prvak, trikrat je bil olimpijec, za čast svoje nacion (domovine) je nastopal na dveh svetovnih prvenstvih (Lake Placid, Falun).
Prvega maja 1949 je dobil odločbo za službo logarja – nadlovca v državnem lovišču, ki mu je omogočala urejeno življenje. Naslednji korak je bila poroka z Blejčanko Malči Ulčar, v kateri je našel močno oporo. Na Blejskem gradu sta si uredila skromno stanovanje, v katerem se jima je pridružil sin, ki sta mu dala ime Janez (ime, ki je prehajalo iz roda v rod). Leta 1953 se je za skoraj dve leti umaknil iz športa. V tem času je v Mojstrani zgradil hišo ter se posvetil družini in poklicu. V novem domu se je leta 1956 rodila hčerka Malči. Tako rad bi imel svojega fičota, zanj je napravil garažo. Potihoma je upal, da se bodo morda le spomnili nanj ter mu tako ali drugače omogočili, da se mu izpolnijo sanje. Zaman je sanjal, da ga bodo poskušali vsaj skromno nagraditi za vse, kar je storil. Sklenil je, da se umakne. Na njegovo odločitev je vplival tudi zdravnik, ki mu je odsvetoval prehude telesne in duševne obremenitve. Spoznal je, da se samo od slave ne da živeti, pa naj bo še tako vabljiva.
Grob na Dovjem. - Janez Polda med mojstranskimi olimpijci na glavnem trgu v kraju. - Znamka ob 100-letnici rojstva.

“ČAKALA SEM GA DOMA”
Od njegove tragične smrti mineva že 60 let, v spominih njegove žene Malči še vedno živi. Ko se je kot računovodkinja upokojila, se je lotila urejanja moževe zapuščine. Nikoli ni hodila z njim na tekme. Imel je majhen nahrbtnik, v katerega je dal smučarske čevlje, v roke je vzel smuči, ki jih je vzdrževal sam (danes to opravlja ekipa strokovnjakov), v drugo pa še manjšo torbo s svojimi osebnimi oblačili. »Čakala sem ga doma, skrbela za dom, za otroka. Strah me pa zanj ni bilo. Na njegov šport sem gledala z navdušenjem, ker sem vedela, koliko mu pomeni in kako uživa v njem.« Njen Janez je bil po značaju samosvoj, zaprt vase, molčeč. »Mož mi doma nikoli ni nič govoril o skokih in tekmovanjih, prav tako o pokalih in priznanjih. Odložil jih je v posebno omaro in pri tem je ostalo. O njegovih dosežkih in uspehih sem izvedela iz časopisov, od njega nič.« Iz časopisov je izrezovala vse, kar je pisalo o njem, ter skrbno shranila po časovnem zaporedju. »Rekla sem si: ker ni govoril, naj govori vsaj papir. Upam, da bo zbrano gradivo kdaj urejeno kot spominska zapuščina o njem.« Hči Malči podpira materino zamisel, da bi to zapuščino postavili kot muzejsko zbirko na ogled vsem v stari kmečki hiši nasproti njihovega doma v Mojstrani. Ob vhodnih vratih je na zidu ploščica z napisom Ulica Janeza Polde 1.
Po pripovedi 99-letne vdove Malči Polda so pripravili gledališko predstavo z naslovom Noben ptič nima perutnic naprej, s katero so se svojemu znamenitemu sovaščanu poklonili v kulturnem društvu na Dovjem. Za besedilo in dramaturgijo je poskrbela Nika Brgant, za režijo pa Marcel Gomboc, ki je v predstavi tudi upodobil odraslega Janeza Poldo. Krstna predstava je bila konec januarja 2023 v prosvetnem domu na Dovjem.
Janez Polda čaka vstajenja v svojem zadnjem zemeljskem domu na pokopališču ob cerkvi na Dovjem. Njegov nagrobnik – blok belega kamna, na katerem so pritrjene čaplje v letu – sta zasnovala nekdanja skakalca Bine Rogelj in Angelo Oman.

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2024), 42-43.

Kategorija: Obletnica meseca

»Z očetovskim srcem: tako je Jožef ljubil Jezusa, ki ga vsi štirje evangeliji imenujejo “Jožefov sin”. Matej in Luka, evangelista, ki sta osvetlila njegov lik, pripovedujeta malo, vendar dovolj, da razumemo, kakšen oče je bil in kakšno poslanstvo mu je zaupala Previdnost.« Tako se začenja apostolsko pismo papeža Frančiška Z očetovskim srcem (Patris corde), s katerim razglaša posebno Leto svetega Jožefa, ki se je pričelo 8. decembra 2020 in zaključilo 8. decembra 2021. K temu ga je spodbudilo dvoje: pred 150 leti (8. decembra 1870 je papež bl. Pij IX. razglasil svetega Jožefa za zavetnika Katoliške Cerkve; ob liku varuha nazareške družine, ki je svojo pomembno nalogo zvesto uresničeval ‘v senci’, pa papež Frančišek s tem pismom izreka zahvalo in priznanje vsem tistim, ki nas ‘skrito’ rešujejo v teh težkih časih pandemije koronavirusa. »Vsi lahko najdejo v svetem Jožefu človeka, ki je neopažen, človeka, ki živi z nami vsak dan s svojo obzirno dobroto, priprošnjika, oporo in vodnika v težavah.«

PAPEŽI IN SV. JOŽEF
Sledovi češčenja sv. Jožefa so vidni že pri prvih cerkvenih očetih, v javnem cerkvenem bogoslužju pa so njegov praznik začeli obhajati šele v 14. stoletju. Papež Gregor XV. je leta 1621 ukazal, naj se god sv. Jožefa (19. marca) obhaja kot zapovedan praznik. Na prošnjo mnogih škofov je papež bl. Pij IX. ob sklepu I. vatikanskega koncila, 8. decembra 1870, sv. Jožefa razglasil za varuha vesoljne Cerkve. Njegov naslednik Leon XIII. je napisal prvo okrožnico o sv. Jožefu; zapisal je, da ga je za vlogo varuha Cerkve izbral Bog sam in sicer s tem, ko ga je postavil za varuha nazareške družine, ki je že vsebovala začetke nastajajoče Cerkve. Papež Benedikt XV. je oktobra leta 1921 raztegnil praznik svete Družine na vso Cerkev. Papeža Pij IX. in Pij XI. sta sv. Jožefu posvetila mesec marec. Med II. vatikanskim koncilom (1962) je papež sv. Janez XXIII. uvrstil ime sv. Jožefa v prvo evharistično molitev, takoj za Marijinim. Papež Frančišek pa je leta 2013 uresničil željo papeža Benedikta XVI., da je ime sv. Jožefa v vseh evharističnih molitvah rimskega obreda. Papež Pij XII. je 1. maja 1955 italijanskim krščanskim delavcem, zbranim na Trgu sv. Petra dejal: »Sporočam vam svojo odločitev, da vpeljemo bogoslužni praznik sv. Jožefa Delavca, ki se bo praznoval 1. maja.« Papež sv. Pavel VI. je v svojih homilijah na praznik sv. Jožefa izpovedoval svoje občudovanje ponižne vdanosti sv. Jožefa svojemu poslanstvu. Papež sv. Janez Pavel II. je 15. avgusta 1989 izdal apostolsko spodbudo Odrešenikov varuh, v kateri je izčrpno opisal lik sv. Jožefa in njegovo poslanstvo v Kristusovem življenju in življenju Cerkve. Benedikt XVI. je v svojih nagovorih (v skladu s svojim značajem) postavljal v ospredje molk in ponižnost sv. Jožefa. Iz spoštovanja do sv. Jožefa si noben papež po izvolitvi ni izbral imena Jožef, veliko pa je bilo papežev s tem krstnim imenom.

SV. JOŽEF PAPEŽA FRANČIŠKA
Papež Frančišek je s svojim apostolskim pismom Z očetovskim srcem (Patris corde), ki ga je podpisal 8. decembra 2020, napovedal Leto svetega Jožefa. V pismu predstavlja sv. Jožefa pod sedmimi vidiki: Ljubljeni oče, Oče v nežnosti, Oče v poslušnosti, Oče v sprejemanju, Oče ustvarjalnega poguma, Oče, ki dela, Oče v senci.

LJUBLJENI OČE: Veličina sv. Jožefa obstaja v dejstvu, da je bil Marijin mož in Jezusov oče in kot tak se je postavil v službo celotnega odrešenjskega načrta. Zaradi te pomembne vloge je verno ljudstvo sv. Jožefa vedno ljubilo, o čemer pričajo njemu posvečene cerkve po vsem krščanskem svetu. Povsod so starši svojim otrokom pri krstu izbrali ime Jožef (pri nas žal vedno bolj izginja). V vsakem molitveniku najdemo molitve, s katerimi se mu priporočamo.

OČE V NEŽNOSTI: V nazareški družini je Jožef iz dneva v dan in iz leta v leto z očetovsko ljubeznijo spremljal rast Jezusa otroka, dečka, mladeniča. Hranil ga je, učil ga je hoditi, potem ga je uvajal v svoje poklicno delo tesarja. Jezus je v Jožefu videl nežnost Boga, tisto nežnost, po kateri se Božji načrti uresničujejo tudi po človeški slabosti.

OČE V POSLUŠNOSTI: Od Boga poslani angel je Jožefa štirikrat nagovoril v spanju, ko je šlo za pomembne odločitve, in Jožef ga je vselej brez oklevanja poslušal. Prvič, ko je videl, da je njegova zaročenka Marija noseča, pa si tega ni znal razložiti (Mt 1,19), drugič, ko je bil opomnjen, naj z Marijo in Jezusom pred Herodom zbeži v Egipt (Mt 2,13), tretjič, naj se po Herodovi smrti vrne v domovino (Mt 2,19), in četrtič, naj se z družino naseli v Nazaretu (Mt 2,23). Poslušen je bil Mojzesovi postavi, ko z Marijo osem dni starega Jezusa daroval v templju.

OČE V SPREJEMANJU: Jožef brez oklevanja sprejme k sebi Marijo, ko ga angel pouči o njenem materinstvu. Kakor je Bog govoril Jožefu: »Ne boj se k sebi vzeti Marije« (Mt 1,20), se zdi, da govori tudi nam. »Tolikokrat se v našem življenju dogaja, česar ne razumemo in se upiramo, Jožef pa se odpove svojim načrtom in sprejme, kar se mu dogaja, čeprav se mu zdi skrivnostno.« Sprejemanje Jožefa nas vabi, da sprejemamo druge brez zadržkov, take, kakršni so, s posebno ljubeznijo pa tiste, ki so slabotni, kajti Bog izbira, kar je slabotnega. Papež si predstavlja, da je Jezus prejel spodbudo za priliko o izgubljenem sinu in usmiljenem očetu ob Jožefu.

OČE USTVARJALNEGA POGUMA: Ustvarjalni pogum pride na dan, ko naletimo na težave. Pred težavami lahko obtičimo, se umaknemo, ali pa poiščemo možne rešitve. Papež si živo predstavlja, kako je Jožef po prihodu v Betlehem, ko niso našli prenočišča, uredil hlev, v katerem so našli zavetje, da je bil kolikor toliko primeren za veliki dogodek rojstva Božjega Sina. Dalje piše, kako se je moral Jožef znajti kot begunec v Egiptu, da je našel delo in je tako mogel poskrbeti za Marijo in Jezusa. Papež piše: »Ta otrok, ki ga Jožef varuje, bo rekel: “Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili” (Mt 25,40), zato sv. Jožefa kličemo na pomoč kot varuha revnih, potrebnih, beguncev.«

OČE, KI DELA: Ko je Jezus kot oznanjevalec Božjega kraljestva nastopil v domačem Nazaretu in so se njegovi rojaki čudili njegovi modrosti, so se spraševali: »Ali ni to tesarjev sin?« (Mt 13,55). Jožef je bil po poklicu tesar – lahko mizar ali stavbni tesar. Pri Judih tedanjega časa so otroci začeli versko in poklicno vzgojo pri svojem očetu, zato sklepamo, da se je Jezus pri Jožefu učil poklica tesarja. Več o njegovi mladosti govorijo apokrifni spisi (Jakobov protoevangelij, Zgodba tesarja Jožefa), ki jih katoliška Cerkev ni sprejela – tudi zato, da se ne bi širilo napačno češčenje sv. Jožefa. V Jožefovi delavnici se je Jezus naučil ceniti vrednost, dostojanstvo in veselje nad tem, kaj pomeni jesti kruh, sad lastnega dela. Družina, ki je brez dela, je bolj izpostavljena. »Kako bi mogli govoriti o človeškem dostojanstvu, ne da bi si prizadevali, da bi vsakdo in vsi imeli možnost za primerno preživljanje?« Oseba, ki opravlja kakršno koli delo, sodeluje s samim Bogom, postane na neki način stvarnik sveta, ki nas obdaja.

OČE V SENCI: Poljski pisatelj Jan Dobraczynski je napisal roman o sv. Jožefu z naslovom ‘Očetova senca’ in v njem pokaže, da je sv. Jožef za učlovečenega Božjega Sina senca nebeškega Očeta. »Oče se ne rodi,« piše papež. »Oče se postane. In ne postane se le zato, ker se spravi otroka na svet, ampak ker se odgovorno sprejme skrb zanj … Vsak otrok prinaša s seboj neko skrivnost, nekaj novega, ki se lahko razodene le s pomočjo očeta, ki spoštuje njegovo svobodo.« Svoje pismo papež Frančišek zaključuje z molitvijo iz nekega starega francoskega molitvenika, s katero vsako jutro že štirideset let sv. Jožefu izroča svoj dan in svoje delo.

Pozdravljen, varuh Odrešenika / in ženin Device Marije. / Tebi je Bog zaupal svojega Sina, / vate je Marija položila svoje zaupanje, / ob tebi je Kristus postal mož. // O blaženi Jožef, izkaži se očeta tudi nam / in vodi nas na poti življenja. / Izprosi nam milost, usmiljenje in pogum / in varuj nas vsakega zla.

ČEŠČENJE IN ZAVETNIŠTVO
Namen Leta svetega Jožefa je, da bi tega Božjega moža, ki mu je bilo zaupano veliko poslanstvo v načrtu odrešenja, posnemali z zvestobo v malem. Njegovo veličino je Cerkev odkrivala postopoma. Bogoslužni spomin sv. Jožefa so prvi obhajali razni redovniki: benediktinci (1030), sledili so serviti (1324), za njimi frančiškani (1399). Leta 1726 je bilo ime sv. Jožefa uvrščeno v Litanije vseh svetnikov. Za razmah češčenja sv. Jožefa je zaslužen papež bl. Pij IX. (1846–1878). Leta 1847 je raztegnil na vso Cerkev praznik Varstva sv. Jožefa, ki so ga v Rimu obhajali že od leta 1478 in sicer na tretjo nedeljo po veliki noči; kasneje je bil prestavljen na tretjo sredo po veliki noči, leta 1955 ga je zamenjal praznik Jožefa Delavca, ki ga je Pij XII. postavil na 1. maj. Najbolj pa je sv. Jožefa počastil s slovesno razglasitvijo za varuha vesoljne Cerkve 8. decembra 1870, na praznik Brezmadežne. Papež Leon XIII. (1878–1903) je leta 1889 predpisal molitev K tebi, o sveti Jožef, ki se moli zlasti v oktobru po rožnem vencu, pa tudi pri osebni pobožnosti. Prve litanije sv. Jožefa so bile objavljene leta 1597 v Rimu, v sedanji obliki imajo 26 vzklikov, ki naštevajo njegove odlike in ‘službe’.
Glavna je ta, da je od leta 1870 zavetnik vesoljne Cerkve, je pa tudi zavetnik številnih dežel (tudi slovenske), raznih bratovščin, redovnih skupnosti. Kot tesar je vzornik in zavetnik delavcev, posebej tistih, ki imajo opravka z lesom. Kot ‘glavar’ svete Družine je zavetnik krščanskih družin, zakonskih parov, otrok, mladine, devištva, vzgojiteljev. Kot begunec je zavetnik popotnikov, migrantov. Po starem izročilu je sv. Jožef umrl pred Jezusovim javnim nastopom in je bil skupaj z Marijo ob njem v njegovi smrtni uri, zato se mu priporočamo za srečno zadnjo uro. Zaradi svoje tesne povezanosti z Jezusom in Marijo na zemlji je naš mogočni priprošnjik v nebeški slavi.

SVETOLETNI ODPUSTKI
V Letu svetega Jožefa (do 8. decembra 2021) je z raznimi oblikami češčenja in pobožnosti njemu v čast mogoče doseči popolni odpustek pod običajnimi pogoji (zakramentalna spoved, sveto obhajilo in molitev po namenu svetega očeta). Prejme ga lahko, kdor svoje vsakdanje delo priporoči varstvu sv. Jožefa, in vsak, ki mu v molitvi priporoča brezposelne, da bi našli primerno delo. Prejmejo ga verniki, ki zmolijo litanije sv. Jožefa s prošnjo za preganjane kristjane. Popolni odpustek morejo doseči verniki, ki zmolijo katero koli od Cerkve odobreno molitev v čast sv. Jožefu, na primer K tebi, o sveti Jožef, zlasti ob posebnih dnevih: 19. marca, 1. maja, 19. vsak mesec in vsako sredo, ki je po starem izročilu njemu posvečen dan. Papež želi, da bi v tem času svetovne zdravstvene krize na priprošnjo sv. Jožefa popolni odpustek prejeli ostareli, bolniki, umirajoči in vsi, ki so zaprti med štiri stene, če se s pobožno mislijo obrnejo k sv. Jožefu in Bogu zaupno izročijo svoje bolečine in svoje trpljenje. Zaradi njegove vloge v sveti nazareški družini častimo sv. Jožefa kot varuha družin, zato papež za prejem popolnega odpustka v tem letu toplo priporoča molitev rožnega venca v družinah in med zaročenci, da se ustvari ozračje ljubezni in molitve, ki je vladalo v sveti Družini.

ČUK, Silvester. Leto svetega Jožefa. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 44-49.

Kategorija: Priloga

... o izraelsko-palestinskem sporu in poročanju o njem

Nekajmesečni spor med Izraelci in Palestinci v Gazi, nevarnost, da se ta razširi na širše območje, medijsko poročanje o njem, vloga Izraela na Bližnjem vzhodu ter vere v judovski državi – vse to in še osebna izkušnja Svete dežele je bila tema pogovora s televizijskim novinarjem, urednikom in piscem Nejcem Krevsom. Njegovo zanimanje za Izrael se je začelo že na Teološki fakulteti, kjer je tudi diplomiral na temo judovske države.  

- Se je tvoje zanimanje za Izrael in Bližnji vzhod začelo na teološki fakulteti?
Mislim, da se je prvo resno zanimanje porodilo prav na predavanjih sedanjega celjskega škofa, tedaj profesorja dr. Maksimilijana Matjaža. Imeli smo podrobno eksegezo (razlago) Stare zaveze, preden smo prešli na Novo. Skupaj z mentorjem mojega diplomskega dela profesorjem dr. Samom Skralovnikom smo »prodirali« v osnove stare hebrejščine in v sintezo med staro in novo zavezo.
Name je naredilo izreden vtis tudi prvo romanje v Sveto deželo. Bil sem tako rekoč še najstnik, ko sem prvič obiskal svete kraje. Takrat sem spoznal, kako se besede, zapisane v Knjigi vseh knjig, »utelešajo« v tistem okolju, če samo pomislite na Jeruzalem, Nazaret, Betlehem ...

- Na to temo si torej delal diplomo in za TV Slovenija posnel oddajo o nastanku sodobnega Izraela?  
Drži. Diplomsko delo je imelo naslov Izrael med teokracijo in demokracijo: judovski narod v judovski državi. Gre za pravo razpetost. Čutiti je »Gospodov duh«, a je obenem sodobna judovska država tudi zgled močne demokratične in liberalne misli, kjer cveti gospodarstvo in sodobna tehnologija. Vera v Izraelu ni potisnjena na stran, ampak ima ključno vlogo ne samo pri večini judovskega prebivalstva, ampak tudi pri drugih verskih in etničnih manjšinah. Če samo pogledamo izraelsko mesto Nazaret, kjer je po evangeljskih poročilih odraščal Jezus, ima močno lokalno samoupravno skupnost kristjanov. Tako je tudi v drugih mestih, kot denimo Hajfa in Jeruzalem. Izrael je edina država na Bližnjem vzhodu, kjer se število kristjanov povečuje. Trenutno kristjani predstavljajo okoli dva odstotka izraelske družbe. 

- Večina kristjanov v Izraelu je Palestincev?
Res je, in če nadaljujem v številkah: v desetmilijonskem Izraelu živi dva milijona (20 %) Arabcev, navadno Palestincev z izraelskim potnim listom. Večina je muslimanov, vendar je še kako živa tudi 185-tisočglava krščanska skupnost. Izmed njih pa je, kot si prav omenil, skoraj 80 odstotkov kristjanov arabskega rodu. Življenje Palestincev v Izraelu je še en dokaz o demokratičnosti judovske države, se pa vsekakor moramo zavedati, da so mnogokrat manjšine po vsem svetu potisnjene na rob družbe. Tudi Izrael ni imun na to, zato bi lahko storil še več za sožitje med Izraelci in Palestinci v judovski državi, pa tudi širše na avtonomnih palestinskih ozemljih (Gaza in Zahodni breg).

- Si izsledke iz diplome uporabil tudi za dokumentarni film?
Da, izsledke sem »pretopil« tudi v omenjeni film Med, mleko in nemir. 75-letnica izraelske države je bila dobra priložnost, da znova odidem na Bližnji vzhod, se pogovarjam z ljudmi: od politikov, diplomatov do verskih voditeljev in predstavnikov civilne družbe. Zanimal me je tudi odnos med Slovenijo in Izraelom. Judovska država je med našo osamosvojitveno vojno bila ena redkih držav, ki je z vojaško pomočjo prispevala k samostojnosti Slovenije. Izraelci so razumeli naše aspiracije, po katerih so tudi sami nekoč hrepeneli.

- Glede na to, da si se poglabljal predvsem v izraelsko zgodovino, ti bi lahko kdo očital, da je tvoje sedanje poročanje pristransko. Kako se izogniti nevarnosti, da se ne bi postavili na eno ali drugo stran, saj tudi stvarnost ni črno-bela? 
Rešitev vidim v humanosti in empatiji do obeh narodov. Vendar na ta konflikt ne smemo gledati z emocionalnimi očmi, ampak skozi prizmo racionalnosti in objektivnosti. Priče smo konfliktu med dvema semitskima narodoma. Obžalujem, da med njima ni trajnega miru in da to agonijo dedujejo nove generacije Izraelcev in Palestincev. Moram poudariti dejstvo, da če podpiraš pravico izraelske države do obstoja, hkrati ne pomeni, da nasprotuješ samostojni palestinski državi. Nesprejemljivo je odrekati državo enemu ali drugemu narodu. Še vedno verjamem v rešitev dveh držav. Palestinci bi morali že davno priti do lastne države. Žal je geopolitični interes velikih sil in pragmatizem malih igralcev marsikdaj ustvaril pogoje, v katerih se obe strani nista mogli zbližati. Če se samo spomnimo devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je zdelo, da s(m)o na pragu končnega miru, pa so se v resnici Palestinci spogajali za okoli 22 odstotkov ozemlja. To je bilo dovolj za Nobelovo nagrado Arafatu, Rabinu in Peresu, vendar premalo, da bi Palestina zaživela kot samostojna država. Menim, da je bilo uresničenje dveh držav najbližje, ko je bila sprejeta resolucija OZN 181 (29. novembra 1947). Judje so izglasovano resolucijo podprli, Arabci pa zavrnili. Gre za desetletja dolg in občutljiv konflikt, kjer se je potrebno postaviti na stran nedolžnih žrtev. V Gazi se ob zadnji vojni število umrlih približuje številki trideset tisoč. In to na območju, kjer živi dobra dva milijona ljudi. Polovica od teh je mlajših od osemnajst let. Teh otrok ne moremo enačiti s terorizmom! Vsekakor se postavlja vprašanje prekomerne uporabe vojaških zmogljivosti izraelske vojske, a ne smemo pozabiti tudi, kaj se je zgodilo oktobra lani, ko so teroristične milice Hamasa in Islamskega džihada vstopile na območje Izraela. Surovi pokoli, posilstva in ugrabitve so prizadele ves zahodni svet. To je bil najbolj smrtonosen dan za Jude po holokavstu. 7. oktobra je življenje izgubilo tisoč dvesto ljudi. Terorizem ne pozna političnega prepričanja, barve kože in veroizpovedi, zato je bil izraelski odziv pričakovan.

- Kaj meniš o teoriji, da naj bi Izrael dopustil ta napad, da bi lahko »počistil« s Hamasom?
Menim, da je ta teorija preveč fantazijska. Izrael sicer takšne ranljivosti ni pokazal že zadnjih petdeset let, vendar gre za politično, vojaško in obveščevalno odgovornost, ki se bo v Izraelu presojala po vojni, ljudje pa bodo morali odgovarjati. Že leta 2005 se je judovska država odločila, da zapusti Gazo. Izraelska intimna želja ni nikoli bila, da bi osvojili to ozemlje, vendar ne smemo pozabiti na vzpon skrajne desnice v Izraelu. Ti politični skrajneži bi »počistili« Gazo. Izrael bi to lahko storil v enem dnevu, če bi hotel. Vendar verjamem, da bo glas demokratičnega razuma prevladal. Izrael verjame v svetost življenja, medtem ko ideologi Hamasa verjamejo v smrt. Tu vidim bistveno razliko, Hamas bi namreč oktobrske dogodke ponovil, če bi jih lahko.

- Zakaj je Hamas tako močen med Palestinci?
Predvsem zato, ker vlada s politiko ustrahovanja ljudi. V Gazi vse od leta 2007, ko je divjala državljanska vojna med Palestinci, vlada Hamas, ki je premagal Fatah, ta pa še vedno vztraja na zasedenem Zahodnem bregu. Hamas še ni slišal za demokracijo. Na volitve se požvižgajo, za istospolne razpisujejo smrtne kazni in na račun revščine in bede palestinskega naroda živijo v izobilju. Visoki predstavniki Hamasa so milijonarji, ki živijo v Katarju. Vendar delno odgovornost za vzpon Hamasa nosi tudi izraelska politika, ki ji je bilo v interesu, da so Palestinci razdeljeni, saj na ta način niso mogli pokazati enotnosti.

- Ali je dejstvo, da so med Palestinci tako močna skrajna gibanja, ovira, da bi prišlo do dogovora o dveh državah?
Težava je, ker ne ena ne druga stran nimata dovolj politične volje za kompromis. Problem je, ker iz leta v leto Izraelci na Zahodnem bregu gradijo – po mednarodnem pravu – nezakonite naselbine. Ta del postaja vse bolj podoben švicarskemu siru in to otežuje trajni mir. Na drugi strani pa imamo palestinsko enklavo Gazo, veliko kot Ljubljanska kotlina, izredno gosto naseljeno, kjer Izraelci nadzorujejo vse, kar vstopa ali izstopa iz nje. Tej izraelski blokadi se pridružuje tudi egiptovska stran. Arabske države dejansko nikoli niso (bile) zainteresirane, da bi rešile palestinsko vprašanje. Če je bilo treba, so Palestince žrtvovali za »višje interese«.
Si novinar in spremljaš poročanje medijev o vojni v Gazi. Kako gledaš na poročanje slovenskih medijev? Nekateri jim očitajo, da se postavljajo preveč na stran Palestincev.
Treba je biti solidaren s Palestinci in si prizadevati, da nekoč zaživijo v lastni državi. Hkrati pa ne moremo upravičevati dejanj Hamasa. Tudi Evropsko unijo zavezujejo deklaracije, po katerih je Hamas teroristična organizacija.
Pri nas so ponekod še vedno navzoče te stare, jugoslovanske geopolitične aspiracije. Jugoslavija je bila del gibanja neuvrščenih držav in prijateljica arabskega sveta. Navzven je kazala sovražnost do Izraela, pod mizo je sicer z njim sklepala posle. Najbrž smo določeno mero tega še podedovali. Želel bi si, da bi bili pri poročanju o vojni med Izraelom in Hamasom bolj celoviti. Pri nekaterih medijih zaznam določeno agendo, da namerno spregledajo določena dejstva. Prav tako ne smemo pozabiti, da mednarodna skupnost in Zahod, h kateremu pripadamo, pozorno spremlja vsak naš politični, družbeni in nenazadnje novinarski korak. Diplomati tujih držav spremljajo poročanje slovenskih medijev in o njem obveščajo svoje države.

- Delaš na Televiziji Slovenija. Kako si se uvajal v to specifično delo?
Na RTV-ju proces dela spoznaš tako, da začneš na najnižji stopnički in se počasi vzpenjaš. Prva stopnička je bila, da sem bil mlajši dežurni novinar, kar pomeni, da sem bil deklica za vse. Od tega, da prineseš kavo voditelju, da napišeš kakšno vestičko, zmontiraš prispevek ... Tako spoznaš proces dela, kar ti omogoča, da pozneje svoje novinarsko delo opravljaš še bolj kakovostno in profesionalno. Pomembna stopnička je bila tudi delo pri otroški oddaji Infodrom. Tam sem se veliko naučil. »Če nečesa ne uspeš razložiti šestletnemu otroku, potem tega tudi sam ne razumeš,« je nekoč dejal Albert Einstein. Ta misel me je spremljala na televizijski »poti«. Bil sem torej voditelj Infodroma, počasi sem napredoval v redakcijo informativnega programa TV Slovenija, pred tremi leti sem dobil povabilo, da vodim jutranja poročila, nato poročila ob 13. in nato še 17. uri. Pozneje sem začel voditi tudi osrednji Dnevnik ob 19. uri in oddajo Slovenska kronika.

- Sedaj TV Dnevnika ne vodiš več. Nekateri pravijo, da si del »čistke« na televiziji?
Mislim, da bo priložnosti zame še dovolj in da se iz vsake preizkušnje lahko nekaj naučimo. Menim, da sem profesionalno in kakovostno vodil TV Dnevnik. Nenazadnje so mi to potrditev dali tudi gledalci. Ti so me bodrili in mi pisali številna pisma, da me pogrešajo pri večernih poročilih. Verjamem, da bom kmalu nazaj in da je to zame le prehodno obdobje, v katerem se lahko kaj novega naučim in tudi uredniško kalim, saj namreč urejam jutranja poročila. Na svojo prihodnost v javnem zavodu gledam z optimističnimi očmi.

- Nenavadno je, da televizijski človek piše tudi kolumne za časopise. Te si zbral tudi v knjigi. Obvladaš torej govorico obeh medijev?
V luči zdravniške stavke bom rekel, da tudi v novinarskih vrstah marsikdo ne mara dvoživk ali troživk (smeh). Sprva sem se kalil tudi na Radiu Slovenija v okviru verskega uredništva. Pomembno je, da sem opravil retorično in fonetično šolo, ki te izobrazi za nastop pred kamero in pred mikrofonom. Radio je bil odlično izhodišče za delo na televiziji. Obenem bi rad poudaril vlogo teološke fakultete, ki mi je s svojim širokim spektrom znanj pomagala pri novinarskem delu. Znanja so mi prišla prav tudi pri pisanju. Pisal sem Besedno artilerijo, ki je bila sprva radijska kolumna v okviru oddaje Radio ga ga. Ta je kmalu postala tudi knjiga. Istočasno sem dobil povabilo, da pišem kolumne za revijo Stop. V njih se dotikam lastnega vsakdana, potovanj, delovnih navad in poglobljenih razmišljanj. Vsak teden moram napisati kolumno, kar me prisili, da krepim svojo ustvarjalnost. Tako verjamem, da se brusim v lucidnega misleca, ki lahko svet spreminja na bolje.

- V zadnjem času pa te slišimo tudi na Radiu Ognjišče.
V času bližnjevzhodne krize se name obračajo različne javne in izobraževalne ustanove, mediji in kulturna društva, ki želijo, da ljudem s svojim mnenjem približam zapleten gordijski vozel bolečega konflikta. Občasno me pokličejo tudi kolegi z Radia Ognjišče, kjer jim z veseljem ponudim svoje opažanje razmer v Izraelu in na avtonomnih palestinskih ozemljih. Najbolj živo se spomnim prav klica cenjenega urednika Alena Salihovića, ko se je zgodil »sedmi oktober«. Od takrat naprej sem z njim, pa tudi s številnimi drugimi radijskimi kolegi stkal zares lepe in iskrene prijateljske vezi. Letos bo 30 let Radia Ognjišče, zato ob tej priložnosti želim, da bi ta osrednji katoliški medij še naprej ostal tako kakovosten glasnik radovednosti in resnice.

B. Rustja, Moj pogled, v: Ognjišče 3 (2024), 38-40.

Kategorija: Moj pogled