Sv. Trojica je vrh na Pivškem - med Postojno in Pivko, na levi strani - kot ogromna kopica sena ali ‘lonica’, kot jim pravijo domačini ... se ponosno vzpenja nad Pivškim podoljem – zadnja leta spet s cerkvijo na vrhu. Sprva sem nameraval na vrh iz postojnske strani, potem pa sem se odločil za ‘pivška’ izhodišča: razgibavanje sem si lahko po mili volji podaljšal, hkrati pa odkril še veliko zanimivega v Krajinskem parku Pivških presihajočih jezer.

več lahko preberete na naši spletni strani, kjer je tudi zemljevid, še več drugih izhodišč ... zanimivosti

Čuk. Marko, Razgibaj se, odpri oči, v: Ognjišče (2018) 01, str. 98.

Koliko Bog preko Svetega pisma spregovori na srce tebi? Ali Sveto pismo kdaj prebiraš tudi sam?

Morda bi mi odgovoril, da Sveto pismo tako ali tako poslušamo pri sveti maši, beremo pri mladinskem verouku in na duhovnih vajah, ali pa bi dodal, da je ta knjiga preobsežna in povrh vsega še težko razumljiva. Če se že lotiš branja knjig, verjetno rajši prebereš kakšno zanimivo dramo, znanstveno fantastiko ali kaj drugega. Sveto pismo največkrat leži doma na polici, na njem pa se nabira prah …
Strinjam se s teboj, da je Sveto pismo res obsežna knjiga. Sama sem na začetku študija teologije imela težave z določenimi odlomki, ker mi niso bili razumljivi. Bila sem neizkušena v branju svete knjige in da sem začela razumevati vsebino, sem morala vztrajati. Vztrajati in se naučiti pravilno brati. Preden pa prideš do tega, je treba osvojiti nekaj korakov. Že Svetopisemska družba Slovenije ima za nas napotke, kako najbolje začeti z branjem Svetega pisma. Ko odlomek izbereš, je najprej zelo pomembno, da preučiš njegovo ozadje. V nasprotnem primeru ti bodo marsikatere stvari nejasne in sporne, to pa te bo odvrnilo od nadaljnjega branja. Že na začetku je torej dobro vedeti, ali bereš življenjepis, kot so npr. evangeliji, zgodovinsko knjigo, npr. odlomke o kralju Davidu, ali pa so to pisma cerkvam po svetu ali določenim osebam. Svetopisemska družba tudi priporoča, da si odlomek večkrat prebereš, izpišeš ali podčrtaš besede, ki se ti zdijo pomembne, poskušaš najti kakšne posebne fraze in primerjave. Ko ti to uspe, preberi vse skupaj še enkrat in poskušaj najti smisel celotnega odlomka. Pri tem ni pomembno, da iz besedila najdeš ravno tisto, kar si želiš slišati. Pozabavaj se s preučevanjem, postavljaj si vprašanja, kot so: Kaj to pomeni mojemu srcu? Ali mi po teh besedah govori Bog? Mi morda povzroča hrepenenje, globoko žejo? Kaj naj storim? Nevede lahko spoznaš kakšno močno sporočilo, ki ti spremeni življenje. Kajti moč Svetega pisma je tako zelo nepredvidljiva.

LAH, Barbara (Megafon), Ognjišče (2017) 2, str. 78

»S težkim srcem, vendar zaupajoč v Gospoda, primem za pastirsko palico. Z zaupanjem me navdaja ne le to, da prevzamem vodstvo svoje priljubljene domače škofije. Po dolgoletnem delovanju sem v različnih službah priložnosti dovolj imel v vsakem obziru si skušenj nabrati ter deželo in ljudi spoznavati. Zato ne pridem pred Vas kot tujec, ampak kot tak, ki je z Vami živel in z Vami trpel in se že zdavnej z Vami seznanil ... Vaš sem in iz Vaše srede me je Gospod poklical, da Vas vodim na poti zveličanja ...« Tako je novi ljubljanski knezoškof Janez Zlatoust Pogačar nagovoril škofijske in redovne duhovnike ljubljanske škofije v pastirskem pismu 6. septembra 1875, dan po svojem škofovskem posvečenju. V njem je duhovnike kot svoje pomočnike v službi Gospodovi prosil, naj kot oznanjevalci Božje besede nenehno poglabljajo svoje znanje, pridigajo pa naj predvsem z lastnim življenjem. Še posebej naj se trudijo za vzgojo mladine. »Kdor se src mladine polasti, je prihodnost njegova.«

VRBA, DRAGA VAS DOMAČA
Pisatelj Franc Saleški Finžgar je v svojih spominih Leta mojega popotovanja (1957) zapisal: »Naša vas (Dosloviče) in še vseh drugih deset vasi sedanje brezniške župnije je imelo le okrog 1200 prebivalcev. In vendar je iz te župnije od leta 1800 (Prešernovo rojstno leto) do 1900 izšlo 120 izobražencev: duhovnikov, uradnikov, oficirjev in učiteljev. Med njimi Prešeren, Čop in škof Pogačar.« Janez Zlatoust Pogačar se je rodil 22. januarja 1811 v Prešernovi Vrbi v trdni kmečki družini. Po končani župnijski šoli na Bledu, od koder je bila njegova mati, je v Ljubljani obiskoval normalko in licej. Šola mu ni delala težav, zato se je poleg šolskih predmetov naučil tudi francoščine, italijanščine, pasivno tudi angleščine. Jeseni 1830 se je vpisal v ljubljansko bogoslovje in po štirih letih študija je bil 27. julija 1834 posvečen v mašnika. Škof Wolf ga je po novi maši poslal na Dunaj, kjer je kot gojenec zavoda Avguštinej poglabljal svoje teološko znanje in leta 1837 postal doktor teologije. Po vrnitvi v domovino je kot kaplan pri sv. Petru v Ljubljani zaslovel kot odličen pridigar. Kmalu je postal profesor več predmetov na ljubljanskem liceju. V šolskem letu 1846/47 je škof Anton Alojzij Wolf ustanovil malo semenišče, ki je po njem dobilo ime Alojzijevišče. Za ravnatelja je imenoval Pogačarja. Septembra 1846 je zavod sprejel pod svojo streho prvih 21 gojencev, ki so obiskovali ljubljansko normalko, v zavodu pa so poleg duhovne vzgoje dobili še pouk iz risanja in glasbe. Ravnatelj Pogačar je sestavil pravilnik in določil hišni red. Oboje je obveljalo do leta 1910, ko je zavod nehal delovati. Želel je, da bi se alojzniki odlikovali pred vsemi drugimi učenci. Alojzijevišče je vodil 12 let, do leta 1858, ko mu je škof poveril druge naloge; v tem času je kot vodja v zavod sprejel 140 gojencev, med njimi tudi kasnejšega pisatelja Frana Levstika.
Rojstna hiša škofa Janeza Zlatousta Pogačarja.  - Breznica je rojstna župnija škofa Pogačarja, tam je tudi postavljeno obeležje v njegov spomin.

DRAGOCENA MOČ PISANE BESEDE
Pogačar je kot profesor bogoslovja poudarjal, da se mora duhovnik nenehno izobraževati, pri tem je dragocena pomoč pisane besede. Leta 1848 je ustanovil dva tednika: Slovenski cerkveni list in Laibacher Kirchenzeitung (Ljubljanski cerkveni časnik). Prvi je že naslednje leto dobil ime Zgodnja danica, od leta 1852 pa vse do svoje smrti (1896) je bil njen urednik Luka Jeran, ki je bil povezan s slovenskimi misijonarji. Drugi pa se je preimenoval v Theologische Zeitschrift s prilogo Zeit und Ewigkeit (Čas in večnost). Za oboje je Pogačar pridobil nemške in slovenske sodelavce, veliko pa je pisal in njegovi prispevki pričajo o njegovi široki razgledanosti. Leta 1851 je postal stolni kanonik in škofijski nadzornik ljubljanskih šol. Šolstvu je posvetil veliko pozornost. Leta 1864 ga je cesar Franc Jožef imenoval za dekana ljubljanskega stolnega kapitlja. Oktobra istega leta je kot zastopnik škofa Jerneja Vidmarja odnesel v Rim predpisano poročilo o ljubljanski škofiji. Ko ga je škof Vidmar leta 1867 imenoval za vodjo bogoslovnega študija, se je z vso predanostjo posvetil izobrazbi in vzgoji bodočih duhovnikov. Leta 1869 je spremljal svojega škofa Vidmarja na 1. vatikanski koncil v Rimu in pozorno spremljal razprave na njem. Po vrnitvi iz večnega mesta ga je cesar imenoval za prošta stolnega kapitlja.
Janez Zlatoust Pogačar je bil, kot se za Prešernovega rojaka spodobi, vseskozi velik narodnjak. Vsa kulturna prizadevanja je podpiral s svojim peresom pa tudi z denarjem. Leta 1864 je podprl ustanovitev slovenske matice in bil izvoljen v njen odbor. »Kot prošt in kasneje kot škof si je dokaj uspešno prizadeval za slogo med slovenskimi strankami. Duhovnikom je odločno odsvetoval ukvarjanje s politiko z utemeljitvijo, da je njihovo temeljno poslanstvo oznanjevanje Božje besede« (Matjaž Ambrožič).Pogačarjev trg: po škofu Pogačarju je poimenovan tudi trg pred stolnico. - Škof Pogačar ni imel svojega škofovskega grba, uporabljal je kar škofijskega.  - Ustanovil je tudi župnijo Kopanj. - Češčenje Srca Jezusovega je imelo osrednje mesto v pobožnosti škofa Pogačarja. Tudi zato je podprl zidavo cerkve Srca Jezusovega, ki so jo na Taboru gradili lazaristi. Malo pred smrtjo jo je tudi posvetil.  - Pogačar je bil v šolskem letu 1846/47 prvi ravnatelj Alojzijevišča. Vodil ga je 12 let.
»IZ VAŠE SREDE ME JE GOSPOD POKLICAL«
Leta 1872 se je škof Vidmar ljubljanski škofiji odpovedal, toda šele konec maja 1875 je cesar Franc Jožef za njegovega naslednika imenoval Pogačarja, papež Pij IX. je imenovanje potrdil 10. avgusta in 5. septembra 1875 je Janez Zlatoust Pogačar prejel škofovsko posvečenje v ljubljanski stolnici. Lastnega škofovskega grba ni imel, uporabljal je škofijskega, njegovo škofovsko geslo pa je bilo: »Boga poznati, to je največja sreča.«
Svoje prvo pastirsko pismo je naslovil na duhovnike in v njem začrtal svoj pastoralni program. Pastoralno delo v škofiji je usmerjal z navodili in sporočili v uradnem škofijskem listu Laibacher Diozenblatt, ki ga je ustanovil takoj po nastopu. Versko življenje v škofiji je spodbujal s pastirskimi listi, ki jih je napisal 13, poleg 8 rednih v postu še 5 ob posebnih priložnostih. V njih se je dotaknil vseh problemov, ki so pestili njegovo škofijo. Pogosto je pisal o ljubezni do bližnjega, ki je »edino zanesljivo znamenje pravega učenca Jezusovga«. Zavzemal se je za spoštovanje dobrega imena bližnjega, naročal je skrb za misijone. Osebno je bil zelo pobožen, nravno strog, sicer pa veselega značaja. Osrednje mesto v njegovi pobožnosti je zavzemalo češčenje Srca Jezusovega, zato je podprl zidavo cerkve Srca Jezusovega, ki so jo na Taboru gradili lazaristi, in malo pred smrtjo jo je posvetil. Prisluhnil je potrebam vernikov in ustanavljal nove župnije. Na kulturnem področju je poskrbel za natis slovensko-nemškega slovarja; delo je zaupal Maksu Pleteršniku, ki ga je uspešno opravil.
Po vrnitvi z Dunaja je kot kaplan zaslovel s svojimi pridigami.  - 1848 je ustanovil Slovenski cerkveni list, ki se je po enem letu preimenoval v Zgodnjo danico.  - Pogačarjev grob v grobnici kapele Žalostne Matere Božje v stolnici.

Naglo mu je pešal vid in škofovska dela je opravljal s težavo. 1. julija 1883 je že hudo bolan posvetil cerkev Srca Jezusovega. Ob navzočnosti svojih najožjih sodelavcev je 5. januarja 1884 prejel zakramente za umirajoče, 25. januarja 1884 je zaspal v Gospodu. Vstajenja čaka ob škofu Wolfu v grobnici kapele Žalostne Matere Božje v ljubljanski stolnici.

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2024), 42-43.

priloga

Samopodoba

gost meseca

Jure Franko, prvi prejemnik zimske olimpijske medalje

tema meseca

Bo leto 2024 tudi zame leto molitve?

Preberite več: Februar 2024

Papež Frančišek je v želji, da bi okrepil vlogo Svetega pisma določil, da je v bogoslužnem koledarju 3. nedelja med letom, ki je običajno ob koncu januarja, posvečena obhajanju, razmišljanju ter razširjanju Božje Besede. Prehod v novo leto je tudi priložnost, da lahko v novo koledarsko leto stopimo skupaj s Svetim pismom, lahko tudi z obljubo, da bomo v letu 2020 vsak dan posegli po tej knjigi.
Sveto pismo (SP), knjiga vseh knjig, je sveta knjiga kristjanov. V njem je zapisano Božje razodetje, hkrati pa predstavlja temeljne vrednote, spoznanja, verovanje ter etični kodeks kakor tudi živo sporočilo vsega naštetega po komentarjih, literarnih, glasbenih in likovnih stvaritvah na temelju svetopisemskih motivov.

Stritar je sicer prevedel tudi nekatere knjige Stare zaveze. Za pesniško preoblikovano izdajo SP je poskrbel Simon Gregorčič. Prevod Joba in Žalostink je izšel leta 1904. Poseben pomen ima tudi prevod grške NZ v prekmurščino, za katerega sta poskrbela brata Štefan in Mikloš Küzmič, znan kot Küzmičev Nouvi zakon (1771). Protestanti so leta 1914 dobili celoten prevod Charskovega SP. Poseben pomen ima Mariborski prevod SP (1959–1961), ki ga je pripravljal dr. Matija Slavič. Gre namreč za prvi prevod SZ knjig iz hebrejščine v slovenščino, medtem ko je celotna NZ prevedena iz grškega izvirnika. Prevod je vstopil v bogoslužno rabo. Leta 1974 je izšla popravljena različica Mariborske izdaje, imenovana Ekumenska izdaja SP, saj so jo pripravljali katoličani in protestanti. Ob štiristoletnici prvega prevoda je leta 1984 izšel Jubilejni prevod NZ, ki so ga pozneje vključili v Standardni prevod SP (1996), ki je dosledno preveden po izvirniku.

NOV PREVOD PRED VRATI
Kmalu zatem so se začele priprave na prevajanje Jeruzalemske izdaje SP, ki je najbolj priznan in vpliven katoliški prevod SP po drugi svetovni vojni. Gre za klasičen prevod, ki teži k skladnosti z izvirnim besedilom, s skrbjo ohranjanja duha izvirnika, poleg tega pa upošteva literarne kritike ter dodaja obsežne opombe. Leta 2010 je izšla Jeruzalemska izdaja Nove zaveze in Psalmov, 2013 modrostnih in preroških knjig, 2014 Peteroknjižja in 2015 zgodovinskih knjig. Celotno besedilo SP Jeruzalemske izdaje bo izšlo letos.
Se tudi ti sprašuješ, zakaj se nova izdaja imenuje Jeruzalemska?
Poimenovanje je povezano z dejstvom, da je pobuda za prevajanje komentiranega prevoda nastala v okviru francoske biblične šole v Jeruzalemu. Prva izdaja (Bible de Jérusalem) je tako izšla v francoščini leta 1956.
In še zanimivost: Dodatna vrednost slovenske izdaje Jeruzalemske Biblije je v tem, da opombe niso preprosto prevedene iz francoskega izvirnika, temveč so okrepljene z drugimi viri, zato ima slovenska izdaja v povprečju 20 % več opomb kot francoski izvirnik.

KANON NZ
Omenili smo že, da se kanon SZ nekoliko razlikuje. Pri kanonu Nove zaveze (NZ) pa obstaja popolno soglasje med vsemi Cerkvami, identično je tudi zaporedje spisov. Slednje se je tekom zgodovine spremenilo. Sprva so bili evangeliji razvrščeni po vrstnem redu Mt, Jn, Lk, Mr, medtem ko so danes v vrstnem redu Mt, Mr, Lk, Jn. Pavlova in katoliška pisma pa so porazdeljena od najdaljšega do najkrajšega v določeni skupini.

IZDAJA ZA MLADE
Poleg opisanih izdaj Svetega pisma, so v ekipi projekta Youcat pripravili tudi Sveto pismo za mlade – Youcat Biblija. Za knjigo so izbrali besedila iz Stare in Nove zaveze, vključena so bogata pričevanja, tako svetnikov kot mladih, ter izbrane fotografije. Vse to daje temu Svetemu pismu za mlade še dodatno vrednost. Na začetku »knjige vseh knjig« je vključenih 10 pravil, ki nas vodijo pri branju Biblije. Taka izdaja želi še posebej motivirati ne samo za branje, ampak da lahko v njej najdejo mladi spodbudo za molitev, pomoč drugim, premišljevanje o veri.

Pri izdajah za mlade in otroke je pomembno vlogo odigrala tudi založba Ognjišče, ki je že leta 1968 izdala Kratko sveto pismo s slikami. In prav to prvo sveto pismo s slikami je potem izhajalo v več ponatisih skozi leta in leta ... in tudi v novem tisočletju - nazadnje v prenovljeni izdaji leta 2012 in zadnjem ponatisu 2017. Če seštejemo vso naklado, to pomeni skupaj več kot 160.000 izvodov in s to številko je najbolj prodajana knjiga v slovenščini vseh časov - in še vedno je v prodaji. Še bolj se je izdajanje knjig s svetopisemsko vsebino razmahnilo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, posebno ob 400-letnici prvega popolnega prevoda Svetega pisma (1984). Založba Ognjišče je iz leta v leto dopolnjevala zbirko pomembnih svetopisemskih knjig, in jih uspešno razširjala med bralce. Med njimi je najbolj pomembna knjiga Svetopisemski vodnik izšla v nakladi 10.000 izvodov in doživela ponatis - danes nekaj nepojmljivega. Med bralce se je hitro razširila prav tako zelo potrebna Enciklopedija Svetega pisma ... V današnjem času je zanimanje za Sveto pismo manjše, toda pri založbi Ognjišče še vedno redno ponatiskujemo nekatere uspešne starejše izdaje, jih izdajamo v prenovljeni podobi ... Tudi ta novejši čas ima svojo svetopisemsko uspešnico Zgodbe Svetega pisma (v 365 zgodbah, po ena za vsak dan) – v treh letih je doživela štiri ponatise, skupaj je bilo v 22 letih natisnjenih več kot 35.000 izvodov te izdaje, ki je še vedno v prodaji.
Seznam "svetopisemskih" izdaj naše založbe (in ponatisov), ki so izšle v 53. letih izdajanja knjig (aprila 1967 je izšla prva) ... (spletni dodatek o izdajah založbe Ognjišče Marko Čuk)

ALI SI VEDEL, DA OBSTAJA SEZNAM, KAKO V ENEM LETU PREBRATI CELO SVETO PISMO?
Vsak dan prebereš nekaj odlomkov, in tako boš s pomočjo seznama lahko v enem letu vsaj deloma predelal celotno SP. Vsekakor pa ni pomembno, koliko Svetega pisma prebereš, temveč da razmisliš o tem, kaj ti želi sporočiti. Takšen princip branja imenujemo lectio divina (več o tem si lahko prebereš v oktobrski glavni temi o meditaciji v krščanstvu). Pri tem lahko slediš cerkvenemu koledarju, lahko pa Sveto pismo odpreš na poljubnem mestu ter mu dovoliš, da te samo nagovori. Modernizacija je prinesla tudi vrsto uporabnih aplikacij, preko katerih dobiš na svoj pametni telefon dnevne citate iz Svetega pisma. Gre za praktično zadevo, svoj pomen pa doseže takrat, ko nas citati resnično nagovorijo ter povabijo k boljšemu življenju. Ampak pozor!
Nekateri citati so sami po sebi dovolj močni, prav tako kot določeni odlomki. Kljub temu pa jih lahko popolnoma razumemo šele takrat, ko poznamo kontekst, v katerem so bili povedani. V nasprotnem primeru namreč lahko pride do zlorab. Če ponazorim s primerom: ali si vedel, da v Svetem pismu piše, da ni Boga? (Ps 14,1). Če bi prebrali le ta stavek, bi lahko začeli z razpravami, da Sveto pismo hkrati zanika to, kar razodeva. Le če preberemo celotno vrstico, vidimo celoten kontekst. Piše namreč: »Bedak pravi v svojem srcu: 'Ni Boga.'«
Strokovnjakom, ki se ukvarjajo s preučevanjem svetopisemskih besedil v širšem kontekstu, pravimo biblicisti oz. eksegeti. Za preučevanje uporabljajo t. i. eksegetsko analizo.

FLISAR, Urška (Glavna tema) Mladinska priloga. Ognjišče (2020) 1, str. 60-65.

Zanima me, kako se bere Sveto pismo, oziroma kako naj človek razume, kar prebere, kaj mi ima Sveto pismo povedati? Moram reči, da nisem nikoli ravno z veseljem brala Svetega pisma, doma smo ga sicer imeli, a je bilo le na polici. Šele ko sem začela hoditi k mladinski skupini, smo dobivali za 'nalogo' branje določenih odlomkov iz Svetega pisma. Potem sem večkrat slišala, ko je kdo pripovedoval, kako je našel odgovore na svoja življenjska vprašanja v Svetem pismu in potem sprejel odločitev, kako naprej.

Neka redovnica je pripovedovala, kako so jo nagovorile določene besede iz Svetega pisma in je to dojela kot jasen klic v redovno življenje. Spet druga je pripovedovala, da kadar v življenju naleti na težave, odpre Sveto pismo in toliko časa išče, da jo kakšen odlomek še posebej nagovori in to prepozna kot odgovor, kako naprej, kako reševati določen problem. Pred časom mi je tudi prijateljica pripovedovala, da se je za nadaljnji študij odločila potem, ko se ji je Sveto pismo odprlo na določeni strani in so ji v oči takoj padle določene spodbudne besede, ki jih je dojela kot potrditev njenega odločanja za študij.

Sploh ne vem, kaj naj si mislim o tem. Mene nič posebej ne nagovori, kakšni odlomki so mi prav čudaški. Glede na to, da sem tudi sama na prelomnici življenja, oziroma v obdobjih odločanja, kako naprej, sem po nasvetu drugih tudi jaz skušala zbrano prebrati kakšen odlomek in o njem razmišljati, kaj mi ima povedati. Seveda je veliko spodbudnih in modrih besed, ki jih lahko vzameš za 'svoje', se mi je pa večkrat Sveto pismo odprlo tudi na straneh Izaija, kjer pravi: »Raduj se, nerodovitna, ki nisi rodila; vzklikaj in vriskaj, ki nisi imela porodnih bolečin! Zakaj več otrok bo imela osamljena, kakor poročena, govori Gospod« (Iz, 54,1). Moram reči, da ko takšne stvari berem, sem kar preplašena in si mislim: no, upam, da to ni namenjeno meni. Pa spet za nekaj časa nesem Sveto pismo nazaj v omaro. Kakorkoli že, res ne vem, kako se to bere, še manj, kako se to razume. Niti mi ni jasno, kako drugi lahko v Svetem pismu najdejo odgovore na svoja vprašanja, oziroma kako nekaj dojamejo kot konkreten odgovor njim samim.

Dorka

Domnevam, da se v svoji prihodnosti vidite kot žena ob ljubečem možu in kot mati v družinskem krogu. Ko se vam pogled ustavi na Iz 54,1, morate takoj reči, da to ne sme biti vaša prihodnost: nerodovitnost, neporočenost, potem pa kup otročajev (od kod neki so se vzeli?), ki bi vas naredili za socialni problem. Ko na hitro pogledam poglavje, iz katerega navajate besede, vidim, da je v njem veliko zagotovilo, da se lahko zanesemo na svojega Boga, da nas ne bo zapustil in da nam pripravlja prečudovito prihodnost. Vmes se čuti, da se je zgodila velika nesreča in je ta bila kazen za grehe v preteklosti, a zdaj je nastopil čas nove ljubezenske zveze, ki prinaša pravo življenjsko srečo. O čem torej govori Izaija? O izraelskem ljudstvu, ki ga preroki od Ozeja dalje primerjajo z zakonsko ženo; zaveza je poroka med vsemogočnim Bogom in Izraelom. Prerok govori izgnancem v Babilonu v 6. stoletju pred Kristusom; obljublja jim bližnjo vrnitev v domovino, o čemer si že skoraj niso več upali sanjati. Začetno vrstico lahko razumemo le, če toliko poznamo Sveto pismo, da vemo, kaj je takrat za izraelske žene pomenila neporočenost, kaj nerodovitnost v zakonu, kakšna nesreča, sramota in zapostavljanje jih je zadelo v tedanji družbi. Ta narod je izgubil zemljo, svetišče svojega Boga, kralja, v oddaljeni tujini je vzdihoval zapuščen in osramočen. V preroški govorici je bil kakor zapuščena žena brez moža in brez otrok, kot nesrečna in zasmehovana jalovka, zdaj pa bo Bog, Izraelov soprog, obrnil Izraelovo usodo. Nesrečnica, ljudstvo, naj v preroški besedi najde moč za veselje, da bo zaupno pričakovala rešitev; nerodovitna in zapuščena bo kmalu srečno poročena in mati številnih otrok.

To je zgodovinski pomen Iz 54, krščanskega bralca pa lahko danes nagovarja v njegovem življenjskem položaju. Vsakdo se kdaj znajde v nezavidljivem položaju, je zaskrbljen, žalosten, si ne zna pomagati. Če se mu Sveto pismo odpre pri tem poglavju, lahko začuti, da ga sam Bog tolaži in mu kliče, naj ne obupa, da je rešitev prav blizu. Pravite, da so vas prijateljice in znanke prepričevale, kako vedno najdejo primeren odgovor, kadar odprejo Sveto pismo. Sam nisem navdušen nad takim iskanjem odgovora. Bolj prav se mi zdi, da Sveto pismo beremo redno po kakem sistemu, npr. vnaprej izbranih odlomkov ali po zaporedju branja v dnevnem bogoslužju. Lahko tudi začnemo tako, da preberemo eno od knjig od začetka do konca, npr. Sirahovo knjigo, Pridigarja, Pregovore. Tam si lahko s svinčnikom označimo, kar nam dobro dene, in tisto, česar ne razumemo ali proti čemu protestiramo.

Dobro se je pridružiti kaki svetopisemski skupini, kjer imamo priložnost, da si izmenjujemo vtise in misli o posameznih odlomkih in vrsticah. Skupaj tudi molimo za pomoč Svetega Duha pri branju in se Bogu zahvaljujemo za njegovo besedo.

In treba se je potruditi, da ne odnehamo, kadar česa ne razumemo, temveč skušamo poiskati kako razlago in se tako uvajati v svet podob in simbolov, zgodovine in kulture, v katerem je po navdihu Svetega Duha skozi stoletja nastajala sveta knjiga. So stavki in besede, pri katerih ni potrebna posebna razlaga, in so druga mesta, pri katerih brez vsaj osnovnega znanja obtičimo ali pa zaidemo od resnice, ki nam jo je hotel Bog dati za naše odrešenje. Ko smo že 'razgledani' po svetih spisih, potem bomo laže našli primeren stavek, ki nam bo dal svetlobo in moč za življenje.

Anton iz Egipta (4. st. po Kr.), znan kot sveti Anton Puščavnik, je nekoč stopil v cerkev in slišal, ko je duhovnik ravno bral: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih« (Mt 19,21). Mladi mož iz evangelija je bil žalosten, ko je slišal te Jezusove besede, in je odšel, kristjan Anton pa je ves srečen planil iz cerkve prodajat in podarjat svoje nemajhno premoženje. Razumel je, da so Jezusove besede namenjene prav njemu. V zgodovino se je zapisal kot velik svetnik in moder učitelj krščanske duhovnosti. Toda ta Anton je moral biti že navajen poslušati Božjo besedo in moliti iz nje, da je bil tisti dan tako dovzeten za Božji klic.

Na drugem vatikanskem koncilu (1962–1965) so pred vsakim zasedanjem škofov vsega sveta v procesiji prinesli Sveto pismo in ga počastili. Pomemben sad tega koncila je dogmatična konstitucija o Božjem razodetju, ki vernikom zelo priporoča branje Svetega pisma; spremljati ga mora molitev, "da to branje postane pogovor med Bogom in človekom". V duhu tega priporočila so slovenski škofje na predlog svetopisemskih strokovnjakov leta 1990 zadnjo nedeljo januarja razglasili za nedeljo Svetega pisma. Spoznavali naj bi vrednost Božje besede za naše življenje. Za otroke matere Cerkve je Sveto pismo "trdnost vere, hrana in neusahljiv studenec duhovnega življenja" (Kompendij KKC 24). Spodbudila naj bi nas, da bi redno jemali v roke Sveto pismo in knjige, ki nam njegovo vsebino razlagajo.  ... Leta 2019 je papež Frančišek v apostolskem pismu Apperuit Illis določil, da nedeljo 26. januarja 2020 prvič praznujemo kot nedeljo Božje besede. Glavno vodilo nedelje Božje besede je oznanilo vstalega Kristusa učence vabi k iskanju vedno novih načinov izražanja, da bi moglo biti Sveto pismo živo pravilo življenja Cerkve.

Nedeljo Božje besede v Sloveniji, tokrat petič na ravni vesoljne Cerkve, obhajamo 21. januarja 2024 pod geslom: »Poglejte, s kako velikimi črkami vam pišem s svojo roko« (Gal 6,11)

V Zavodu Biblično gibanje so se odločili, da bomo:

Od nedelje Božje besede 2024 do nedelje Božje besede 2025 lastnoročno prepisovali odlomke iz evangelija po Marku, ki se to liturgično leto (B) berejo ob nedeljah.

Markov evangelij je najstarejši in je nastal na podlagi živega izročila nekaj desetletij po Jezusovem življenju, smrti in vstajenju. Evangelist Marko je želel prebuditi vprašanje o Bogu, zato opis Jezusove poti usmerjata dve vprašanji: »Kdo je Jezus?« in »Kdo je njegov učenec?«. Celoten evangelij je samo začetek odkrivanja skrivnosti Jezusove osebe in nebeškega kraljestva. Želi biti klic in vabilo, naj stopimo na pot, na kateri bomo kot bralci odkrivali skrivnost Jezusove osebe in ob njem postajali učenci ter pričevalci.

več
Zavod Biblično gibanje  na spletni strani  https://biblicnogibanje.si/nedelja-sp/

pripravlja: mč

Pred letom sem se intenzivno ukvarjal z izdajo monografije Holistični pristop na področju vzgoje, izobraževanja in duševnega zdravja. Monografija obsega 16 poglavij različnih avtorjev s področij vzgoje, izobraževanja in duševnega zdravja. Gre za tri področja, ki so v slovenskem prostoru izredno problematična, podhranjena ter sistemsko zanemarjena. Vedno več je duševnih stisk in duševnih bolezni. Vse več mladih toži o občutkih nesmiselnosti, anksioznosti, depresiji, vedenjskih težavah, pomanjkanju volje in motivacije ter občutjih notranje praznine življenja. Ogromno je samodestruktivnega vedenja, bulimije nervoze, anoreksije nervoze, samomorilnih misli, poskusov samomorov in samopoškodovanja. Imamo celotne generacije otrok in mladostnikov, ki so zasvojeni z zasloni, kar je postalo družbeno povsem sprejemljivo in celo normalno. Vsi, ki smo vpeti v vzgojno-izobraževalni sistem v Republiki Sloveniji, že desetletja vemo, da je potreben temeljite in celovite prenove. Ukrepanje ni več stvar dobre volje (politične ali kakšne druge), ampak je v tem trenutku nuja.
Monografija je zaradi časa in situacije, v kateri se na omenjenih področjih nahaja Republika Slovenija, izredno relevantna in aktualna. Pripravljena je v luči holističnega pristopa, ki ga UNESCO in Evropska komisija promovirata in spodbujata že desetletja. Obenem pa monografija tudi razkriva, kaj holistični pristop sploh je. Danes je to pogosto modernistična fraza, s katero se skuša okrasiti že skoraj vsak projekt, dejavnost ali pristop, zato je potrebno, da smo ob tem še posebej previdni. Tovrstno znanstveno ali strokovno zavajanje ima pogosto za posledico, da z mamljivimi frazami in obljubljenimi rešitvami zapademo v past redukcionizma, determinizma in delnih rešitev.
Znanstvena monografija povezuje tri med seboj dopolnjujoča področja, ki v samem temelju zaznamujejo družbo in njeno prihodnost: vzgojo, izobraževanje in duševno zdravje. Skupni in širši cilj, ki smo ga med pripravo monografije zasledovali, je: celoten vzgojno-izobraževalni proces bi moral iti in se razvijati v smeri celovitega razvoja, v smeri razvijanja otrokove avtonomije, identitete, samostojnosti in osebne odgovornosti, ki predstavljajo temeljna področja, ki označujejo osebnostno integriteto in pripravljenost na življenje. To je možno samo v okviru holističnega pristopa, ki otroka ne dojema zgolj kot kognitivno/racionalno bitje, ampak kot nedeljivo celoto telesne, duševne in duhovne razsežnosti. Cilj vzgoje in celotnega vzgojno-izobraževalnega procesa bi moral biti: celovito delujoča, integrirana, osmišljena in zadovoljna oseba – v skladu s trenutnimi razvojnimi značilnostmi.
Ob že omenjeni vsebini, ki jo znanstvena monografija zajema, velja izpostaviti poseben dodatek, s katerim se zaključuje prvo poglavje: Predlog strateškega načrta prenove vzgojno-izobraževalnega sistema v Republiki Sloveniji. Gre za zasnovano strategijo, utemeljeno na holističnem pristopu, za celovito, trajno in učinkovito prenovo vzgojno-izobraževalnega sistema v Republiki Sloveniji. Strategija vsebuje 12 strateških ciljev, ki obenem predstavljajo vizijo, načrt in vsebino celovite prenove. Strategija v samem jedru zajema strateška priporočila in usmeritve UNESCA ter Evropske komisije. Vzgojno-izobraževalni sistem in prenova le-tega bi morala v svojem celotnem procesu slediti smernicam in posameznim holističnim ciljem, če želi uresničiti temeljni namen celotnega vzgojno-izobraževalnega procesa, ki je v celovitosti osebe. Če prenova ne bo celovita in ne bo upoštevala holističnega pristopa, kot to spodbujata in svetujeta UNESCO ter Evropska komisija, se bomo ponovno ujeli v past redukcionizma, determinizma in delnih rešitev.
Srčno upam, da bo Ministrstvo prepoznalo pomembnost in resnost strateških priporočil in usmeritev UNESCA ter Evropske komisije, ki so v celoti zajete in zbrane v tem strateškem načrtu. Ministrstvu oz. državi smo na ta način, z že opravljenim delom, privarčevali kar nekaj denarja, časa in energije. Mislim, da smo v RS na točki, ko se je resnično treba povezovati, delati in skupaj graditi boljšo prihodnost.
Vsebino in sporočilnost znanstvene monografije več kot odlično povzema Bosmans: »Vzgajati ne pomeni zgolj razvijati razum, marveč oblikovati celotnega človeka, tudi njegovo srce in njegov značaj. Vzgajati pomeni iz roda v rod prenašati duhovne vrednote, ki dajejo življenju vsebino in smisel. Tega pa ne moremo doseči le z besedami, marveč predvsem tako, da te besede udejanjimo v lastnem življenju, v svoji človeški drži. Vzgoja je skupna naloga staršev, šol, univerz, tiska, radia, televizije in javnega mnenja. To je velika odgovornost.«

S. Kristovič. (kolumna). v: Ognjišče 1 (2023), 13.