gost meseca

Dr. Andrej Saje, novomeški škof in predsednik SŠK

glasba

Andi Sobočan, edini učitelj cimbal v Sloveniji

priloga

Čebelji dom, o panjih in panjskih končnicah ...

Preberite več: Maj 2023

Kategorija: Kazalo

V slovenskem prostoru smo celoten vzgojno-izobraževalni proces zreducirali na kognitivno/racionalno raven. Poslanstvo šole ni samo edukacijske narave in tudi ne samo vzgojne, ampak tudi preventivne. Vzgoja in preventiva morata postati konstitutivna elementa vzgojno-izobraževalnega procesa. Strateški načrt, ki sem ga predstavil na konferenci, predstavlja oblikovano strategijo za celovito, trajno in učinkovito prenovo vzgojno-izobraževalnega sistema v Republiki Sloveniji. Vsebuje 12 strateških ciljev, ki so utemeljeni na strateških priporočilih in usmeritvah Unesca ter Evropske komisije. Tako zasnovana strategija, utemeljena na holističnem pristopu, se izogne nevarnim pastem redukcionizma, determinizma in delnih rešitev. Holistični pristop zajema tudi vidik skupne prihodnosti, ki ga Unesco opredeljuje v petem stebru: »Učiti se postati s svetom: izobraževanje za prihodnje preživetje.« Človeštvo samemu sebi predstavlja največjo grožnjo, bodisi v obliki vojne agresije bodisi v obliki brezvestnega uničevanja narave in celotnega planeta, ki mu botruje nebrzdani kapitalistično-potrošniški razvoj. Oblikovanje strateškega načrta in smernic je nastalo v okviru ARRS (Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije), projekta Holističen vzgojno-izobraževalni proces in krepitev duševnega zdravja (L5-1844), ter tudi na podlagi večletnega dela z otroki, mladostniki, starši, vzgojitelji, učitelji in ostalimi strokovnimi ter pedagoškimi delavci.
V teh dneh na fakulteti organiziramo izredno obsežno mednarodno znanstveno konferenco z naslovom Za človeka gre: Družbeni in tehnološki razvoj za varnost in dostojanstvo. Kot je že iz naslova razvidno, je v središču ČLOVEK. Znanost in stroka sta tukaj zaradi njega samega in v službi skupnega, solidarnega in spoštljivega sožitja. Poudarek letošnje konference je na ohranjanju in varovanju človekovega dostojanstva. V sodobnem času namreč obstaja velika nevarnost, da se hitro pozabi in zanemari človeka, njegove temeljne pravice, vrednote in najpomembnejše: njegovo dostojanstvo. Vsi smo v prvi vrsti tukaj zato, da varujemo prav človekovo dostojanstvo. Začne se že v otroštvu, v vrtcu, šoli, bolnici, v psihoterapevtski sobi, v družini, klubu ali društvu – povsod. Naša sekcija Vzgoja, izobraževanje in duševno zdravje je temu razumevanju človeka še posebej blizu. Sekcije se je udeležilo rekordnih 550 slušateljev, bilo je 26 predavanj, ki so se zaključila z bogato okroglo mizo.
Ob vseh naraščajočih duševnih stiskah, duševnih boleznih, depresivnosti, anksioznosti, vedenjskih težavah, občutkih življenjske nesmiselnosti, pomanjkanju vztrajnosti in motivacije, bulimijah, anoreksijah, samopoškodovanju imamo celotne generacije otrok in mladostnikov, ki so zasvojeni z zasloni. V stroki govorimo o digitalnem kokainu in digitalnem heroinu – ker imajo zasloni na otroške možgane približno enak vpliv kot trde droge. Otrok, še posebej v predšolskem obdobju, sploh ne bi smeli izpostavljati zaslonom – to bi bil ideal. Posvetiti duševnemu zdravju posebno pozornost v celotnem vzgojno-izobraževalnem procesu ni samo priporočilo, ampak urgentna in temeljna odgovornost. Vendar – na veliko žalost generacij otrok in mladostnikov – resnih in sistemskih rešitev ni in ni videti. Temeljna odgovornost obstoječe družbe in pristojnih institucij je prav skrb ter odgovornost do otrok in mladostnikov. Z drugimi besedami to pomeni: odgovornost za prihodnost.
Ena izmed ključnih nalog in obenem izzivov pri prenovi vzgojno-izobraževalnega sistema je celovit razvoj osebnosti in razvoj smisla, veselja ter strasti do učenja. Prav to so smer in cilji, ki jih moramo zasledovati pri vzgoji in izobraževanju v 21. stoletju, sedaj morda bolj kot kdajkoli prej v zgodovini. Ne gre namreč samo za to, kaj in koliko bomo vedeli, in tudi ne samo za to, kaj in koliko bomo delali ali kaj in koliko bomo imeli, ampak predvsem za to, na kakšen način bomo bivali in tudi sobivali. V vzgojno-izobraževalni sistem je nujno potrebno vključiti izgradnjo osebnosti, razvoj ustreznih osebnostnih lastnosti, vzgojo in skrb za duševno zdravje. To je odlično ubesedil antični velikan Platon: »Mlad človek ni prazen lonec, ki ga je treba napolniti z znanjem, temveč ogenj, ki ga je potrebno prižgati.«
P. S.: Konference so se udeležili tudi prof. dr. Klaus Mainzer, predsednik Evropske akademije znanosti in umetnosti, prof. dr. Felix Unger, častni predsednik EASA, prof. dr. Martin Kemp, zaslužni profesor Univerze v Oxfordu, Mariya Gabriel, evropska komisarka za inovacije, raziskave, kulturo, izobraževanje in mlade ter mnogi drugi. Žal je tudi tokrat Slovenija zamudila pomembno priložnost.v

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 4 (2023), 11.

Kategorija: Kolumna - Kristovič

Prejšnji teden je grkokatoliški škof iz Križevcev vladika Milan Stipić grkokatoliškega duhovnika v Metliki Ivana Skalivskega imenoval za škofovega vikarja za ukrajinske begunce v Sloveniji. Ivan Skalivsky že vse od začetka vojne z vso gorečnostjo skrbi za ukrajinske begunce. Ker pa je po rodu tudi sam Ukrajinec, bo službo škofovega vikarja zanje še lažje opravljal.

pogovor z njim smo objavili v božični številki Ognjišča

“Prihajam iz Ukrajine in nosim v srcu bolečino svojega naroda”

Mir ljudem na zemlji, so peli angeli ob Jezusovem rojstvu. Teden dni po božiču obhajamo svetovni dan miru. Po svetu pa divjajo vojne … Tudi v času praznikov. Tudi zato smo povabili za gosta grkokatoliškega duhovnika iz Ukrajine, ki pa deluje v Sloveniji, da nam spregovori o svoji izkušnji vojne, saj jo kot pripadnik napadenega naroda doživlja prek stika z najbližjimi.

- »Odkar sem duhovnik, še nisem objel svojih staršev,« si zapisal kmalu po začetku vojne v Ukrajini. Ali to danes še drži?
To sedaj drži samo delno, saj me je mama že nekajkrat obiskala v Sloveniji. Z njo so bile tudi nekatere sorodnice.

- Oče pa te še ni obiskal?
Ne, ker moški ne smejo iz države. Od 18. do 60. leta so vojaški obvezniki.

- Že nekaj časa živiš v Sloveniji. Kako si prišel k nam?
Zanimiva je pot, po kateri sem prišel v Slovenijo. Na neki način sem prišel sem prek Medžugorja. Ko sem obiskoval drugi letnik študija teologije v Ukrajini (Ivano-Frankivsk), smo šli na romanje in duhovne vaje v Medžugorje. Tam sem spoznal tri duhovnike iz Slovenije, med njimi tudi Martina Goloba. Bili so iz različnih škofij. Takrat smo govorili angleško, saj slovensko nisem znal. Povabili so me v Slovenijo. Tako sem do četrtega letnika teologije večkrat turistično obiskal vašo državo. Ko sem študiral na Poljskem, sem odgovoril na vabilo novomeškega škofa Andreja Glavana, da pridem študirat v Slovenijo. Skoraj leto in pol sem študiral v Ljubljani kot kandidat novomeške škofije. Na ljubljanski fakulteti sem študiral psihologijo, kanonsko pravo in seveda slovenščino. Vsak dan sem hodil k pouku slovenščine. V Ljubljani sem naredil dva semestra teologije.

- Kako je potekala tvoja pot do duhovništva in odločitev za duhovni poklic?
Rojen sem že v samostojni Ukrajini. Pot do duhovništva je bila zanimiva. Odločitev za duhovništvo ni dokončno dejanje, ampak se vsak dan, ko se zbudim, znova odločam za to. Mislim, da enako velja za vsakega duhovnika. V duhovnem življenju ni kalkulacij, tudi ni garancij, da bo vedno tako. Gre za stalen boj … Odločitev za duhovništvo ni za zmeraj, v smislu, da bo vse potekalo brez sprememb, ampak se za duhovništvo odločam vsak dan.

- Kaj pa tvoja konkretna odločitev?
Začelo se je nekje v mojem šestem letu. Kot družina smo redno hodili v cerkev in bili povezani z njo. Pomagal sem domačemu župniku. Z dvanajstimi leti sem začel peti v cerkvenem zboru.

- Omenjaš družino. Tvoja starša imata visoko izobrazbo.
Mama je profesorica zgodovine. Trenutno je ravnateljica šole v naši vasi. Oče je geolog, zaposlen na področju črpanja nafte. Je strokovnjak za naftne vrtine, zlasti če se kaj ponesreči med vrtanjem pri iskanju nafte. Jaz sem edini sin in sedaj sta oče in mama sama v Ukrajini.

- V Sloveniji opravljaš službo grkokatoliškega duhovnika.
Sem duhovnik grkokatoliške križevske škofije, čeprav delam tudi na ozemlju rimokatoliške novomeške škofije.

- Grkokatoliški verniki v Sloveniji spadajo pod križevsko škofijo.
Pod to škofijo spadajo verniki v Sloveniji, Hrvaški ter Bosni in Hercegovini. Naš škof je Milan Stipić. Škofija ima sedež v Križevcih na Hrvaškem. Jaz sem župnik v Metliki, Dragah in še v vasici Radatovići, ki leži čez mejo na Hrvaškem.

- Najbrž je v Sloveniji malo grkokatoliških vernikov.
Da, relativno malo. Grkokatoliški verniki so univerzalni, pripadajo namreč različnim narodom, ne samo enemu. So pa nekateri zelo organizirani in želijo imeti bogoslužje. Tako imamo v Ljubljani bogoslužja v cerkvi sv. Jerneja v Šiški. Tam mašuje moj predhodnik, duhovnik Mihajlo Hardi. Sedaj redno mašujem tudi v Celju za grkokatoliške vernike, begunce iz Ukrajine. V cerkvi Svetega Duha so nas zelo lepo sprejeli.

- Omenil si begunce iz Ukrajine, ki so v Sloveniji. Med temi so gotovo tudi grkokatoliški verniki. Koliko se srečuješ z njimi? Najbrž tebi lažje zaupajo, znaš ukrajinščino …
Vprašati se moramo, na kakšen način bomo najbolj na voljo tem ljudem. Ko imam mašo, pridejo k njej tudi pravoslavni in rimskokatoliški verniki. Celo protestanti. Tudi pripadniki kakšne druge veroizpovedi protestantskega izvora. V tem trenutku ni tako pomembno, kateri veri kdo pripada, ampak kaj bomo ponudili tem ljudem. Ponudimo jim Božjo besedo, svojo bližino, razumevanje, sočutje … Pokažemo, da trpimo skupaj z njimi. Jaz, ki prihajam iz Ukrajine, trpim s celim narodom in nosim v srcu njegovo bolečino.
Naj povem še, da hodi sedaj k spovedi veliko grkokatoliških vernikov. Že večkrat sem bil presenečen, koliko ljudi čaka na spoved. Če pridem v Celje in se tam zbere trideset ali dvajset ljudi, jih bo dobra polovica zaprosilo za spoved.

- Ko se je začela vojna v Ukrajini, je veliko ljudi pri nas in tudi po Evropi dejalo, da si niso nikoli misli, da bo v Evropi leta 2022 prišlo do vojne. Si bil tudi ti presenečen?
Vojna se ni začela sedaj. Sedaj se je začela smo aktivna faza te vojne, ki jo lahko vidi cel svet. Prej je potekala na drugačen način, zdaj je prešla v vojaško fazo. Nikoli nismo gojili sovraštva do Rusov. Vzgojen sem v krščanski družini in nikoli nam niso govorili: »Oni so naši sovražniki.« Nikoli! So nam pa govorili, da smo vsi bratje in sestre v Kristusu. Zgodovinsko dejstvo pa je, da so v zgodovini preganjali grkokatoliško Cerkev.

- Slovenski duhovnik, ki je deloval v Ukrajini, je pripovedoval, kako so se ljudje v Ukrajini pogovarjali v dveh jezikih. Nekdo je na primer govoril rusko, drugi mu je odgovarjal ukrajinsko in ni bilo sporov.
Da. Tako je bilo. Mislim, da ni bil v Ukrajini nihče diskriminiran zaradi uporabe jezika ali zaradi narodne pripadnosti ali verskega prepričanja. Veliko mojih prijateljev v Belorusiji in Rusiji naglaša, da si v Ukrajini lahko musliman, katoličan, pravoslaven … in te nihče ne preganja. Za Belorusijo in Rusijo tega ne moremo trditi.
Najbrž po tej vojni ne bo več tako. Slišal sem, da nekateri Rusi govorijo, da jih je sram, da so Rusi, zaradi grozodejstev, ki jih je ruska vojska zagrešila v Ukrajini.
Res, tako govorijo, da jih je sram. Toda jaz mislim, da ni treba, da jih je sram, da so Rusi, sramotno pa je to, kar dela rusko vodstvo. Tudi meni ne bi bilo vseeno ob takem početju, če bi bil Rus.
Verjetno res med tema narodoma odnos ne bo nikoli več takšen, kakor je bil doslej. Pa ne samo, kar se tiče odnosov med ljudmi, ampak tudi odnosov med Cerkvami, med kulturami … Mislim tudi, da ne bo več tako veliko ljudi hodilo delat iz Rusije v Ukrajino in iz Ukrajine v Rusijo …

- Si duhovnik grškokatoliške Cerkve. Kako bi povprečnemu Slovencu razložil, katere so značilnosti te Cerkve? Morda začniva pri imenu: ne gre za »grško« Cerkev?
Gre za katoliško Cerkev bizantinskega obreda. V našem primeru slovansko-bizantinskega obreda. Katoliška pomeni, da smo v polnem občestvu s katoliško Cerkvijo in je naš vrhovni predstojnik rimski škof, papež. Poznamo 23 različnih grkokatoliških Cerkva. Naša Cerkev ima svoj posebni obred, poseben način življenja in svojo tradicijo. Ukrajinska Cerkev je največja med grkokatoliškimi, križevska eparhija, v kateri sedaj delam, pa je najmanjša.

- Ukrajinska grkokatoliška Cerkev je v zgodovini ogromno pretrpela. To je mučeniška Cerkev.
Da, tako je. Od leta 1596, od unije (združitve s katoliško Cerkvijo) do danes naša Cerkev trpi. Trpi s svojim narodom. Večkrat je bila preganjana. Tudi v komunizmu so jo zelo preganjali.

- Bila je tudi ukinjena.
Leta 1946 jo je ukinil sovjetski voditelj Stalin na tako imenovani psevdo sinodi v Lvivu (tako Ukrajinci imenujejo mesto Lvov). V stolnici so bil njihovi agentje in grkokatoliško Cerkev so pridružili ruski pravoslavni Cerkvi.

- Tudi metropolita Slipyja, voditelja grkokatoliške Cerkve, so pregnali v Sibirijo.
Kardinal Josip Slipy, redovnik, pozneje metropolit, je več let preživel v sibirskem taborišču. Po posredovanju svetega papeža Janeza XXIII. in najbrž tudi nekaterih zahodnih politikov so ga izpustili iz taborišča. Odšel je v Rim in se udeležil drugega vatikanskega cerkvenega zbora. V Rimu je tudi umrl. Ta preganjani kardinal je služil kot navdih za film Ribičevi čevlji. V filmu in v knjigi, po kateri je film posnet, celo postane papež.

- Niso pa preganjali samo njega, ampak tudi številne druge.
Na to preganjanje se je ohranilo veliko spominov, saj so še žive priče. Veliko duhovnikov in njihovih žena je bilo preganjanih. Mnogi, ki so bili v taboriščih, se niso vrnili. Njihovega natančnega števila ne vemo. Mnogi so bili tudi likvidirani. Tudi v sedanji vojni sta trenutno dva grkokatoliška duhovnika na okupiranem ozemlju ujeta. Torej preganjanje naše Cerkve ni nič novega in se še nadaljuje.

- Ali so ti starši pripovedovali kaj o preganjanju, ki so ga sami doživeli?
Moja stara mama je bila dve leti v zaporu, ker ni hotela dati ključa cerkve komunistu, ki je prišel, da bi tisto cerkev likvidiral. Iz nje bi naredili muzej ali jo celo porušili. Stara mama mu je dejala: »Nimate kaj delati v naši cerkvi. Če želite, pa lahko pridete v nedeljo k bogoslužju.« Seveda njemu niti malo ni bilo do bogoslužja, zaradi teh besed pa je bila stara mama dve leti v zaporu.

- Vendar se je vera kljub preganjanju ohranila.
V času preganjanja, ko je Cerkev delovala v podzemlju, se je prečistila in postala še močnejša. Zahvala gre duhovnikom, pa tudi staršem, ki so vzgajali otroke v veri.

- Cerkev se je v preganjanju prekalila. To se je pokazalo po padcu komunizma, ko je ta Cerkev zacvetela.
Na žalost komunizem še ni propadel, ampak se še danes širi kot infekcija. Živ je tudi še v Rusiji in njegov vpliv občutimo v Ukrajini, kjer se dogajajo strašne stvari. Cerkev pa je preživela, ker je Kristusova, ni od ljudi. Ni človeška ustanova. Zato prejema svojo imunost od Boga, in zaradi tega je preživela.
Ko je Ukrajina postala neodvisna, so postale vse veroizpovedi svobodne, tudi grkokatoliška Cerkev.

- In semenišča so bila naenkrat polna.
Tudi danes so semenišča v Ukrajini polna v obeh Cerkvah: grkokatoliški in pravoslavni. Vsa zgodovina je pripomogla, da so ljudje vzeli Cerkev za temelj, na katerem lahko gradijo svoje življenje.

- Grkokatoliška Cerkev je bila v zgodovini tudi nekakšna ohranjevalka ukrajinske narodne zavesti in celo njena spodbujevalka. Znan je metropolit …
… Andrej Šepticki je bil metropolit od leta 1900 do 1944. Nekateri v Sloveniji pravijo, da bi ga lahko primerjali s škofom Antonom Martinom Slomškom ali Antonom Jegličem. Grkokatoliška Cerkev je v zgodovini imela več vlog. Ni skrbela le za dušni blagor ljudi, ampak tudi za narodno kulturo. Pomislimo samo na književnost. Tudi pisanje zgodovine je povezano z grkokatoliško Cerkvijo, pa tudi s pravoslavno. Duhovniki in njihovi otroci (grkokatoliški duhovniki se lahko poročijo) so spadali med intelektualce. Pisali so knjige, bili so profesorji, umetniki … To je ljudem veliko pomenilo. V vasi, kjer je večina ljudi obdelovala zemljo, so imeli izobraženi duhovniki poseben status.

- Omenil si pravoslavno Cerkev. V Ukrajini je nastala ukrajinska pravoslavna Cerkev, obstaja pa tudi ruska pravoslavna Cerkev. Tako imamo dve pravoslavni Cerkvi.
Na področju Ukrajine imamo več pravoslavnih Cerkva, ne samo omenjenih. Tudi manjšine imajo svoje pravoslavne Cerkve. Imamo ukrajinsko pravoslavno Cerkev, ki pravno spada pod ekumenskega patriarha v Carigradu.
Zanimivo, da je carigrajski patriarh, ki med pravoslavnimi Cerkvami zavzema posebno mesto, priznal to Cerkev.
Mislim, da je to, da jo je priznal, zgodovinska pravičnost. Krščanstvo je v Ukrajino prišlo iz Carigrada.

- Odpira se vprašanje, kaj bo z rusko pravoslavno Cerkvijo v Ukrajini, ki spada pod moskovski patriarhat. Nekateri duhovniki te Cerkve so dejali, da ne morejo več moliti za ruskega patriarha Kirila, ki se je tako očitno postavil na stran ruskega predsednika Putina.
Ruski politični aparat izkorišča rusko pravoslavno Cerkev. Precej duhovnikov in škofov pri liturgiji ne bo več javno molilo za moskovskega patriarha, ki popolnoma podpira sedanji politični režim v Rusiji. Imajo pa še drugo možnost, da gredo pod carigrajski patriarhat. To bi pomenilo, da se vrnejo tja, od koder izhajajo.

- Kaj meniš o izjavi, da po tej vojni v Ukrajini ne bo nihče več želel pripadati ruski pravoslavni Cerkvi moskovskega patriarhata?
Menim, da ne bo držalo, da ji prav nihče ne bo želel pripadati, kajti še so ljudje, ki ne poznajo vseh razsežnosti vojne in trpljenja ljudi. Vedno se bodo našli ljudje, ki bi radi sodelovali v takšnih strukturah. O tem nam govori tudi zgodovina. Pomislimo na področje Balkana.

- Pred kratkim si imel mašo za padlega ukrajinskega vojaka. Njegovi sorodniki so sedaj v Sloveniji. Najbrž je zdaj takih izgub v Ukrajini kar precej? Ali imaš stike z ljudmi, ki so izgubili najbližje?
Večina ljudi, ki jih tukaj srečujem, so ženske in otroci. Med njimi jih je veliko, ki so doma pustili starejše sorodnike pa tudi svoje može, očete in sinove. Ti so ostali doma in branijo svojo domovino. Ljudje, katerih svojci so padli v vojni, zelo trpijo. Molijo za svoje pokojne. Čakajo na dan, ko bo nastopil mir.

- Ali imaš tudi ti med sošolci in prijatelji koga, ki je padel v vojni?
Štiri sem poznal in so živeli v moji okolici. Večinoma gre za mlade fante, stare od 20 do 35 let.
Kot duhovnik želim ljudem povedati, naj sorodniki in bližnji v svojem srcu ne gojijo sovraštva proti ruskemu narodu. Kdor v srcu kopiči sovraštvo, trpi. Zato govorim, da moramo moliti za svoje sovražnike in jim odpustiti. Obenem pa poudarjam, da se ne smemo predati, odvreči orožja in reči napadalcem: »Pridite v našo domovino in ubijte nas.« Ljudje so pogumni, vojaki branijo svojo zemljo, s krščanskega vidika pa se trudimo ne gojiti sovraštva.

- V pogovoru si že omenil otroke duhovnikov v grkokatoliški Cerkvi. To kaže, da se duhovniki v vaši Cerkvi lahko poročijo. Ti pa si se odločil za neporočeno obliko duhovništva. Kako to?
V naši Cerkvi lahko izbiramo med tremi oblikami: redovniško življenje, kjer so neporočeni menihi, duhovniki pa so lahko poročeni ali neporočeni. Tako je grkokatoliška Cerkev nekakšna povezava med rimokatoliško in pravoslavno Cerkvijo. Jaz sem si izbral obliko, ki je doma v rimokatoliški Cerkvi.

- Zakaj?
V drugem letniku fakultete sem spoznal, da je to način, na katerega bi rad uresničil duhovniški poklic in svoje življenje, ter sem se odločil zanj. Ko bom končal svoje služenje Cerkvi, pa se bom verjetno pridružil kaki redovni skupnosti. Rad opravljam svoje poslanstvo, rad služim Cerkvi in ljudem. Ni običaj, da bi se vsi pridružili kaki skupnosti, ampak jaz se nameravam, saj menim, da ni dobro, da je starejši človek sam ali osamljen.

- Imaš kakšno sporočilo za Slovence, med katerimi sedaj živiš?
Slovenskemu narodu bi se zahvalil za podpro, pomoč in molitve. Hvala za sprejem beguncev iz Ukrajine. Prosim jih, naj še naprej molijo za nas in naj ohranijo naš narod v svojem srcu. Prav tako naj molijo in mislijo na vse kristjane na svetu, ki trpijo, še posebej za ukrajinski narod, ki tako trpi v tej vojni.

 

Ivan Skalivskyi

je bil rojen leta 1996 v zahodnoukrajinskem mestu Ivano-Frankivsku. Tam je obiskoval osnovno in srednjo šolo. Ivano-Frankivsk je tudi sedež grkokatoliške metropolije. Ta ima približno sedemsto duhovnikov in svoje semenišče, katerega gojenec je bil tudi Ivan. Potem je študij teologije nadaljeval na Poljskem, na Hrvaškem in v Sloveniji. Študiral je na rimokatoliških teoloških fakultetah in poudarja, da Ivano-Frankivska metropolija rada izmenjuje študente ter jih pošilja na druge fakultete, da se tam izšolajo in se izobraženi vrnejo domov.
Leta 2021 je bil v Križevcih na Hrvaškem posvečen v duhovnika. Po posvečenju je nastopil služno grkokatoliškega duhovnika v Metliki.

B. Rustja, Gost meseca, v: Ognjišče 1, 2023, str. 6-10.

Kategorija: Gost meseca

Ker imajo digitalni mediji in zasloni v otroštvu na možgane praktično identičen vpliv kot trde droge, se za nezdravo uporabo zaslonov vedno bolj uporabljajo izrazi “digitalni heroin”, “digitalni kokain” ali “elektronski kokain”. V prvem delu prispevka smo izpostavili, da je zaslonska zasvojenost postala nekaj tako vsakodnevnega in normalnega, da je starši sploh ne opazijo več in so razvili nekakšen imunski odnos do tega, kot da bi jim bilo vseeno, da so njihovi otroci ure in ure pred zasloni. Prav ta odnos – da so zasloni nekaj nedolžnega, da ni to nič posebnega, da tako ali tako vsi …, da je to normalno – pa je nekaj najbolj nevarnega. Če nekaj ignoriramo, namreč še ne pomeni, da ni škodljivo. Ravno obratno. Poznan je latinski rek ignorantia (iuris) nocet – nepoznavanje škodi. Ključna nevarnost je v tem, da posledice niso takoj vidne navzven. Ko so, pa je že zelo pozno ali celo prepozno. Zasvojenost z zasloni je takšna kot vse druge zasvojenosti – njen vpliv na možgane, zdravje, odnose in kakovost življenja je enak kot pri kemičnih in drugih nekemičnih zasvojenostih. Obstaja pa bistvena razlika: z digitalnimi mediji imamo zasvojene cele generacije otrok in mladostnikov, a se tega sploh ne zavedamo.
Zasloni ubijajo otrokovo strast in kreativnost, uničujejo njegovo vedoželjnost in razposajenost, popačijo občutek za lepo, razkrajajo občutek otrok za to, da so nekaj posebnega in nenadomestljivega. Spreminjajo jih v pasivne, neme opazovalce lastnega življenja, ljudi in sveta okrog sebe. Mladi se spreminjajo v otopele, zdolgočasene in apatične posameznike. Vedno več jih toži, da se počutijo notranje prazne, da so anksiozni, depresivni, da jih je vsega strah, da se bojijo odnosov in vrstniške družbe ter ne vidijo smisla v svojem življenju.
Praktično vse najnovejše znanstvene raziskave kažejo na povezave med časom, preživetim pred zaslonom, in duševnim zdravjem. Več časa pred zaslonom pomeni večjo verjetnost, da bodo mladi zapadli v depresijo, da bodo anksiozni, čustveno in odnosno otopeli, nezainteresirani, zdolgočaseni ter apatični, da bodo razvili nizko samopodobo in samozavest, da bodo imeli težave pri koncentraciji, pomnjenju in razmišljanju, da bodo zapadli v druge zasvojenosti in še in še bi lahko naštevali.
Ko imam po šolah predavanja na temo škodljivih vplivov digitalnih medijev, pametnih telefonov in ostalih vrst zaslonov, po navadi kakšen starš vpraša, če ni malo pretirano trditi, da so posledice na otrokov razvoj in njegove možgane tako hude. Razlaga je pravzaprav zelo preprosta in po svoje logična. V prvih letih otrokovega življenja se možgani v največji meri oblikujejo in razvijajo (do sedmega leta starosti se vzpostavi do 75 % vseh nevronskih mrež (sinaps)). Otrokovi možgani se razvijajo na podlagi izkušenj, doživetij in interakcij. Včasih smo bili otroci nenehno zunaj, se igrali z drugimi otroki, se opekli na koprivah, padali s kolesi, igrali nogomet, se stepli, občasno je kakšnega pičila čebela ipd. Skratka, svet smo doživljali preko vseh petih čutil, in v skladu s tem so se tudi možgani celostno razvijali. Sedaj so otroci zaradi ekranizacije otroštva teh interakcij oropani, in tudi možgani se ne razvijajo uravnoteženo.
Neuravnoteženo in necelovito so razvija tudi telo (ogromno je debelosti), govorne težave iz leta v leto skokovito naraščajo (izredna je potreba po logopedih), telesna koordinacija in fizična zmogljivost sta zaskrbljujoči (npr. tek na 600 m je pri dečkih v zadnjih 20-ih letih slabši za celih 10 s; velike preglavice delajo že osnovne vaje, kot so žabji poskoki, prevali naprej in nazaj, igre brez meja …), ogromno je otroškega diabetesa, alergij, vedno nižje so umske sposobnosti, samopodoba in samozavest se razvijata zelo nezdravo oz. se ne razvijata in sta na zaskrbljujoče nizki ravni (zdrave samozavesti se ne da razviti z drsanjem po tablici), otroci in mladostniki so vedno bolj neempatični (empatije se prav tako ne moreš naučiti preko zaslona, ampak preko interakcije z živimi ljudmi), vztrajnost, disciplina in delovne navade so prav tako izrazito nerazvita področja (so pa praktično najpomembnejša za uspešno, kakovostno in osmišljeno življenje), nerazvita ostaja identiteta.
Kdo sem? V čem sem drugačen od drugih? Kaj je moje poslanstvo? Kaj hočem od življenja in kakšno vsebino želim dati svojemu življenju? Kaj je smisel mojega obstoja? Vse to so temeljna bivanjska vprašanja vsakega mladega človeka, na katera bi tekom adolescence moral najti odgovore. Zasloni so mlade odtujili ne samo od drugih, ampak tudi od samega sebe.

S. Kristovič. (Na začetku), v: Ognjišče 4 (2021) 11.

Kategorija: Kolumna - Kristovič

Dekle in fant se imata rada. Zakaj bi se morala na zunaj vezati z nekim obredom (poroko)? Ali ni za skupno življenje dovolj njuna ljubezen? Zakaj Cerkev vztraja pri nekem zunanjem obredu, formalnosti?

Živimo v svetu, kjer se zdi, da so vse stvari zgolj prehodnega značaja. Zavedamo se, da je naše znanje nepopolno, da se spreminja in nadgrajuje iz dneva v dan. Prav tako so tudi naši dosežki nekaj začasnega, saj bo tisto, kar je danes novost, jutri že zastarelo, preseženo. Pomislimo samo na računalnik. Vsi se zavedamo, da bo računalnik, ki smo ga kupili, kmalu zastarel. Programov, ki so bili pred desetimi leti neprekosljivi, danes sploh ne moremo več uporabljati. Svet se izjemno hitro vrti in spreminja, zato se zdi, da ni nič trdnega, nič dokončnega, nič stalnega. Vse, kar je, je samo začasno, jutri bo lahko drugače, upajmo, da boljše.
Ali je mogoče znotraj takega občutja prehodnosti, spremenljivosti narediti neko dokončno življenjsko odločitev, ki me bo zavezovala za vse življenje? Zakaj bi ogradil svojo življenjsko pot z dokončno odločitvijo in si s tem omejil svobodno polje za vsestransko uresničitev?
Dejstvo je, da se danes mladi dosti teže zavežejo za določeno življenjsko odločitev oz. da odlašajo, kolikor se da, s trenutkom dokončne odločitve. Želijo ohraniti svobodo, široko obzorje različnih možnosti. Želijo ohranjati mladost, nočejo se prehitro dokončno vezati. Zdi se, da si ne upajo prevzeti nase odgovornosti, da jim manjka moči in vere, da je dokončna odločitev sploh mogoča.
Vendar nihče ne more uresničiti v življenju vseh idealov. Vsaka odločitev namreč obsega odpoved drugim možnostim, vsebuje ločitev od drugih poti. S tem se odprejo vrata za uresničenje lastnega življenjskega načrta. Izbira omogoči, da človek vso energijo posveti uresničevanju znotraj svoje poti, da si oblikuje osnovo, na kateri temeljijo vse njegove nadaljnje odločitve. Da se človek v pravem trenutku prav odloči in da ostaja življenjski odločitvi zvest, je potreben pogum.
Življenjska odločitev je vsekakor neke vrste tveganje. Vendar največ tvegamo, če se dokončni odločitvi odpovemo oz. z njo predolgo odlašamo. Stalna odprtost človeka izčrpava. Psiholog Anton Trstenjak je zapisal: »Samo taki ljudje, ki se čutijo svobodne v odločitvi in to odločitev tvegajo, ne da bi se bali prevzeti nase breme odgovornosti, so zmožni tudi osrečiti sebe in druge. Strah pred odločitvijo je strah pred rastjo v samostojno osebnost.«
Če ni nič dokončnega, če se lahko vse spremeni, potem je človek obsojen na življenje v stalni negotovosti. Življenjska odločitev prinaša v življenje posameznika in skupnosti gotovost in sproščenost, je podlaga za medsebojno zaupanje. Ali je potrebno tako odločitev dokazovati s papirjem? Ali ni zunanji obred samo formalnost?
Poroka bi bila zgolj formalnost, če zaročenca ne bi imela iskrenega namena, da brezpogojno sprejemata drug drugega »v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju«. Ko nekdo zavestno izreče tako obljubo, to gotovo ni zgolj formalnost. Slovesni obred v javnosti pa daje intimni zvezi med dvema tudi javni pomen. Od tedaj naprej je tudi drugim ljudem jasno, da sta se dva drug drugemu dokončno zavezala. Za kristjane pa je zakon zakrament, vidno znamenje Božje navzočnosti med nami. Bog, ki je ljubezen, kliče človeka v ljubezensko zvezo, zato je zakon znamenje Božje ljubezni. Slovesnost poroke je zato izraz vere, da medsebojna ljubezen zaročencev ni samo nekaj človeškega, ampak je v tej zvezi navzoča večna Ljubezen. Je zahvala Bogu, da je zaročenca poklical v skupno življenje, in prošnja, naj ju Bog s svojim blagoslovom ohranja in varuje. Zakonca se zavedata, da so njuna prizadevanja pod Božjim varstvom, da ju Gospod spremlja. Zakrament svetega zakona daje zvezi trdnost in sproščenost. Zakonca vabi k medsebojnemu sprejemanju, odpuščanju in zvestobi. V svetu, kjer je vse prehodno, nas Bog spominja, da je ljubezen večna.

Roman Globokar, Kaj je res, Ognjišče (4) 2007, str. 77

Kategorija: Kaj je res

eksorcist tržaške škofije

“Kjer ni prave vere, ljudje zapadajo malikovanju in praznoverju”

»Pozdravljeni v vstalem Kristusu,« tako p. Rozo pogosto pozdravlja svoje poslušalce. Eksorcista in organizatorja duhovnih seminarjev, ki bo pri Ognjišču izdal CD z duhovnimi nagovori, smo povabili, da nam spregovori za velikonočno Ognjišče.

- V svojih nagovorih velikokrat nagovarjate poslušalce: »Predragi bratje in sestre v vstalem Kristusu.« Zakaj svoje poslušalce tako pozdravljate?
Zame je Kristusovo vstajenje najlepša stvar naše vere. Jezus je zares vstal in to je izvir našega smisla življenja pa tudi našega upanja. Osebno me zelo nagovarjajo besede sv. Pavla: »Če Kristus ni vstal, potem je prazna naša vera.« Jaz obstajam samo v vstalem Kristusu, ki me je odrešil. Zato bi rad vsem ljudem spregovoril o Jezusovi zmagi nad smrtjo.

- Ljudi nagovarjate tudi na duhovnih obnovah in seminarjih, ki se jih je, dokler ni bilo epidemije, udeleževalo veliko ljudi. Oblikovali ste tudi poseben način nagovarjanja.
Najsi so bile duhovne obnove na Hrvaškem, v Sloveniji ali kjerkoli v Evropi, povsod so približno enako potekale. In več let sem imel te duhovne obnove. Prvi del dneva je bil posvečen razlagi Božje besede, nekakšna kateheza. Prepričan sem, da je Božja beseda nekaj najmočnejšega, kar imamo v Cerkvi. K človeku želim pristopiti z Božjo besedo in mu v njej ponuditi ključ za njegova vprašanja in vse njegove ‘sužnosti’. Prihajalo je več ljudi, ki še niso slišali za Kristusa ali za razlago Božje besede. Morda so o vsem tem slišali, a na napačen način. Ljudje ‘se najdejo’ v Božji besedi in imam lepa pričevanja o tem. Drugi del je srečanje z Jezusom v evharistiji, ko imamo češčenje Najsvetejšega. Pri češčenju Jezusa, ki je med nami, molimo za ozdravljenje. V molitvi odpiramo svoje rane, svoje probleme pred Bogom. Češčenje je trajalo kakšne tri ure in poudarjal sem veliko Božje usmiljenje. Sledili so osebni blagoslovi ljudi. V posebnih cerkvenih časih smo delili tudi zakrament bolniškega maziljenja. Najprej smo ljudi pripravili na prejem tega zakramenta. Ob koncu dneva je bila evharistija – maša. Ves dan je bila priložnost za spoved. Nekateri ljudje so prepotovali tudi do 800 km, da so prišli na duhovno obnovo. Običajno je duhovna obnova trajala en dan, včasih pa cel konec tedna. Tudi v Sloveniji imamo tri molitveno-svetopisemske skupnosti: v Štepanji vasi, Vipavskem Križu in v Starem trgu.

- Ali ste sedaj v času epidemije te seminarje preselili na splet ali socialna omrežja?
Sedaj prenašamo mašo ob četrtkih (tudi češčenje in molitev za ozdravljenje) in ob nedeljah. Kmalu bomo ponudili prenos maše tudi preko zooma. Lahko spremljajo naš YouTube kanal, kjer so vse kateheze in predavanja.

- Ste tudi eksorcist tržaške škofije. Torej delujete v razviti družbi. Mnogi ljudje bi dejali, da v tej družbi ljudje ne verjamejo več v hudega duha. K vam pa hodijo mnogi ljudje. Zakaj je tako?
Ljudje povsod potrebujejo iskreno srečanje z Bogom. Služba eksorcista je zelo zahtevna in razumem nekatere škofe, ki neradi zaupajo to službo duhovnikom, toda je zelo potrebna. Človek je danes obremenjen z velikim zlom. Živimo v času krize vere in to je glavni razlog za delovanje zla. Kjer ni prave vere, ljudje zapadajo malikovanju in praznoverju. Prav tako opažamo, da je v krizi Cerkev in cela družba, zlasti družina. Ker ni prave vere, človek, ki je duhovno bitje in hrepeni po duhovnosti, posega po negativnih stvarnostih. Omenil sem že, da so za nas pomembni sodobni mediji (pomislimo na internet), a istočasno so ti mediji odprti za vse negativne stvari. Otroci in mladi imajo dostop do določenih internetnih strani, tudi starih knjig, ki govorijo, kako klicati duhove. Tako vstopijo v ozračje okultizma in magije. Mnogi starši niso tako pazljivi, da bi obvarovali otroke pred temi vplivi. K meni prihajajo starši, katerih otroci so zašli v satanistične sekte. Danes poznamo take primere po celem svetu. Ljudje, ki nimajo vere, ki ne hodijo v cerkev ali se ne srečujejo z duhovnikom, z lahkoto padejo v to negativnost. Vsak dan sprejmem nekaj ljudi, ki so na različnih ravneh obremenjeni s temi negativnimi stvarnostmi in lahko rečem, da se s prstom dotikam obstoja zla.

- Kaj pa primeri, da si ljudje samo mislijo, da so obsedeni, pa gre za psihične težave ali bolezni?
Poklicani smo, da sodelujemo s psihologi in psihiatri in da ne stavimo vsega v isti koš. Treba je človeka opazovati. Za to je potrebno več srečanj, da spoznamo človeka. Ne smemo takoj opraviti obreda eksorcizma. Nekateri ljudje so krhki ali slabotni in treba je biti moder in ravnati tako, da pomagamo človeku. Ne gre zato, da bi ‘ponavljali’ prizore iz nekaterih filmov, ki govorijo o eksorcizmu. Ko vidim, kako nekatere starše pa tudi odrasle ljudi izredno obremenjuje to, potem res iščeš način, da bi jim pomagal. Zato je treba veliko molitvenih skupin, ki molijo v ta namen. Potrebni pa so tudi sodelavci, tudi taki, ki bodo na znanstveni način pomagali, da bomo sprejemali te ljudi s takimi problemi in težavami.

- Kot enega glavnih razlogov za delovanje hudega duha ste omenili pomanjkanje vere. Najbrž so še drugi. Tu mislim na razpad zakonov in družin, da ni več zakramentalnega življenja …
Vsekakor vidim prvi razlog v pomanjkanju vere. Drugi razlog pa je v razbitih družinah, kakor ste omenili. Ni več zaupanja in pogovora v družini. Zato ima današnji človek polno ran in ranjen se umika v samoto, zapira se pred drugimi. Bog pa je že na samem začetku dejal, da ni dobro za človeka, da je sam. Če ni dobro, je v osamljenosti navzočnost zlega duha in njegovega delovanja. Bog je troedin in je skupnost. Kjer je družina, kjer je Cerkev, satan ne more tako delovati. Deluje, a ne tako močno.
Dalje je razlog pomanjkanje starševske ljubezni. Kjer ni ljubezni, je sovraštvo ali brezbrižnost. Oboje pa predstavlja odprta vrata za delovanje hudega duha. To povzroča globoke rane, hudi duh pa vstopa prek ran. V evangeliju beremo o Belcebubu, poglavarju hudih duhov. Farizeji so Jezusu celo očitali, da s poglavarjem hudih duhov izganja hude duhove. Kako so bili zaslepljeni! Boga so obtožili, da deluje v imenu zla! Belcebub pomeni kralj muh, to je povezano z duhom lenosti in omrtvelosti, ko je človek brez volje do življenja in nima smisla življenja. Tudi danes je mlad človek zaprt. Poglejte samo, kaj je naredila pandemija! Slišimo, kako so mnogi mladi v tem času ‘na tleh’. Človek se mora uresničevati v življenju, medtem ko ga satan pritiska k tlom, duši. V takem položaju človek, zlasti mlad, ne vidi več smisla svojemu življenju. To pa postanejo odprta vrata, kjer satan močno deluje. Človeka ‘postavi’ v osamljenost in potem se ta ukvarja s samim seboj in ne vidi izhoda. To je ‘nemi duh’, ki ga omenja Sveto pismo, ko ni več komunikacije med ljudmi. To opažamo v odnosih med možem in ženo, v družini med otroci in starši …
Pred kratkim sem doživel neljub prizor. S prijatelji sem bil v restavraciji. Blizu nas je sedela družina pri večerji. Toda njeni člani so ves čas gledali vsak v svoj mobilnik. Niso se pogovarjali med seboj! Zame je bil to strašen prizor in obenem podoba naše družbe: satan ruši odnose. Na tem primeru vidimo to hladnost, to indiferentnost, nezanimanje za druge! Zato še bolj razumemo, zakaj je zdravilo evharistija in skupnost, v kateri jo obhajamo! Satan pa vleče ljudi od Boga in od sočloveka.

- Mnogi ljudje pa danes ne obiskujejo več maše, ne hodijo k spovedi … Ni zakramentalnega življenja.
Jezus pravi: “brez mene ne morete ničesar storiti”. Zakramenti so nezamenljivi ‘kanali’, po katerih priteka Božja moč. Pri spovedi nam Gospod odpušča grehe in nas ozdravlja. Satan je “tožnik naših bratov”, pravi Božja beseda. Danes mnogi ljudje trpijo zaradi občutka krivde. Vsakodnevno se srečujem s takimi ljudmi. Človeka ne more nihče rešiti tega občutka, zato je Jezus ustanovil zakrament odpuščanja – spoved. Ta je tudi zakrament ozdravljenja: Bog ti odpušča. Odpusti tudi ti sebi. Bog te ljubi, ljubi tudi ti sebe. Mi lahko ljubimo, ko doživimo Božjo ljubezen. Odpuščanje grehov me vodi k Gospodovi mizi, k obhajilu. Dovolite osebno doživetje. Ko sem začutil Božji klic, naj osnujem novo redovno skupnost, sem tudi začutil klic, da se postim. Štiri deset dni nisem jedel. Živel sem samo od evharistije. Doživel sem, da Bog zdravi. Sv. Leopold Mandić je dejal: Jezus je zdravnik in zdravilo.
Seveda so potrebna tudi zdravila. Zgovoren je dogodek iz Jezusovega življenja, ko ozdravi slepega človeka. Vzame zemljo in jo pomeša s slino ter mu ozdravi oči. Torej od zemlje vzame to, kar je koristno (zdravila), in združi s svojim Božjim delovanjem. Lep primer sožitja, do katerega mora priti pri posamezniku in v vsem človeštvu. Potrebna je ‘slina’, kot znamenje Božjega in potrebna je zemlja, kot znamenje zemeljskega, človeškega. Oboje!

- Torej zagovarjate jemanje zdravil in ne pritrjujete nekaterim, ki pravijo, da jih ni treba jemati?
Seveda. So primeri, ko ljudem svetujemo, naj jemljejo zdravila, ker so tako krhki. Če neki človek tri mesece ne more spati, morda nekaj časa celo jesti, potem je logično, da ima to posledice na njegovo psiho in telo. V tem primeru so zdravila nujna. Pomagajo, da si ljudje opomorejo. Nekateri ljudje so psihično tako krhki, da ne moremo pri njih opraviti eksorcizma. Najprej si morajo opomoči. Zato je treba usklajeno delovati in jemati zdravila ter potem opraviti eksorcizem. Včasih smo morali celo leto moliti za nekega človeka, da smo mu lahko pomagali. Zame so zdravila nekakšen most, da uskladimo telo in duha. Če povem s primero: most, da oseba preide na drugi, varen breg.

- Morda imajo ljudje predsodek do eksorcizma, tudi zaradi nekaterih filmov, ki jih prikazujejo. Toda dejstvo je, da eksorcizem ni lahka stvar. Včasih poteka mučno, težko … Nekatere ljudi ta mučnost celo moti (mislim, na vpitje, ki ni prijetno za poslušanje). Vendar je boj proti zlu težka stvar …
Tri leta sem že uradni eksorcist tržaške škofije. Bil sem tudi najmlajši med njimi. Nekateri verniki so mi naravnost dejali, da nekateri škofje ne želijo niti slišati za eksorcizem, drugi se tega boje … Poznamo dežele, kjer ni eksorcistov. Toda evangelij nam govori o obstoju satana, ki ogroža življenje ljudi. Mnogi se bojijo reakcij, na primer krikov itd. Na drugi strani se pa vprašam, kako da se ne bojimo, da so naše psihiatrije prepolne? Da toliko mladih ljudi v svoji notranjosti vpije od strašne bolečine? Mnogi so zaprti v svojih stanovanjih, kjer nihče ne sliši njihovega vpitja in nimajo komu povedati, da jim je zelo težko. Zato je naloga Cerkve, da priskoči na pomoč. In Jezus je dal Cerkvi nalogo in poslanstvo. Zato so prvi eksorcisti škofje, ki to nalogo poverijo določenim duhovnikom. Nismo si mi tega zaslužili, ampak nam je naloga zaupana. Ne smemo se bati, saj nam Jezus zagotavlja, da je svet premagal. Tudi satana.

- Eksorcizem je torej odgovor na stisko ljudi?
K meni prihajajo ljudje, ki mi govorijo, da že več mesecev niso spali, ker so obsedeni. Kako jim ne bi pomagal? Menim, da bi lahko ustvarili centre, kjer bi sodelovali duhovniki, psihologi in psihiatri in bi ljudem v stiski pomagali na holističen (celosten) način. Če gre za probleme duše, psihiater ne more pomagati, tam lahko pomagajo samo zakramenti. Sv. Pavel v pismu Solunčanom govori o duši, duhu in telesu in tako govori o treh človeških dimenzijah.

- Zanimivo, da ste ustanovili tudi svojo redovno skupnost. V Cerkvi obstaja že veliko redov. Zakaj ste vi ustanovili svojo skupnost in kakšna je njena posebnost?
Nisem jaz ustanovil nove skupnosti, ampak je Bog daroval milost Cerkvi (po meni), da je bila ustanovljena. Zato to ni moja zasluga, ampak Božji dar. Naša skupnost širi pobožnost prečistih Marijinih rok. Ta pobožnost je bistveno povezana z ozdravljenjem in osvobajanjem ljudi. Očitno je Bog videl, kje se nahaja človeštvo in Cerkev, zato je daroval to milost Cerkvi. Če povem s primero: Bog nam daje neki plamen in mi ga po Božji volji darujemo naprej ljudem, ki imajo odprto srce za to. Kdor sprejme plamen, mu ta odpira oči, čeprav ga bolijo oči, ko mu ta plamen pomaga. Potem pa prejemnik daru reče: Poglej, bil je dan, mi pa nismo nič videli. Bog nam je dal poslanstvo in trenutno smo v skupnosti trije duhovniki in dva študenta. O Marijinih prečistih rokah, ki posredujejo milost, smo izdali nekaj knjig v različnih jezikih. Tudi v slovenščini.

- Zanimivo je vaše poreklo. Izhajate s Kosova iz katoliške enklave Janjevo. Gre za hrvaško katoliško župnijo, ki je ves čas ostala katoliška sredi muslimanskega sveta.
Janjevo je hrvaški kraj, najstarejša hrvaška enklava izven Hrvaške. Prvič je omenjeno leta 1303. Takrat je tam že obstajala katoliška župnija. Tja so se naši predniki priselili iz Dubrovnika. Janjevo leži nad rudnikom plemenitih kovin. Iz tega kraja je izšlo veliko duhovnikov in redovnic. Tam sem preživel otroštvo, po osnovni šoli sem se preselil v Zagreb. Znani frančiškanski pater Zvjezdan Linić je pri nas imel duhovno obnovo in že dvanajstleten sem se navdušil za posvečeno življenje. Od takrat sem ostal v stalni povezanosti z njim. Bil je moj duhovni voditelj do njegove smrti. Postal sem duhovnik in nikoli nisem obžaloval, da sem se za to odločil.

- V Janjevu so delovali tudi slovenski duhovniki. Ali je med ljudmi še živ spomin nanje?
Duhovniki so se menjavali. Bili so frančiškani, nekaj časa slovenski salezijanci. V mojem otroštvu pa je bil tam duhovnik Janez Osvald, ki še živi v mariborski nadškofiji. Deloval je kakšnih dvajset let in pustil pečat župniji in župljani so ga zelo cenili. Tudi mene je pripravljal na zakramente. Delovale so tudi Marijine sestre in Sestre sv. Križa. Nekatere slovenske cerkvene pesmi so one prevedle v hrvaščino, peli pa smo jih po slovenskem napevu. Še danes so mi domače in ko jih slišim, se spomnim na dom.

- Ne samo iz vaše župnije, tudi iz vaše družine je več duhovnih poklicev. Med drugimi je tudi sedanji mostarski škof Petar Palić.
Da, njegov ded in moj oče sta brata. Poleg njega imam še več bratrancev in drugih sorodnikov, ki so duhovniki in seveda imamo nekaj redovnic. Bogu sem hvaležen, da je toliko klical v naši družini. Sedaj imamo celo škofa v Mostarju. Sedanji škof je bil prej generalni tajnik Hrvaške škofovske konference, pa generalni vikar škofije Dubrovnik, nato pa škof na Hvaru.

- Nekateri pravijo, da ga je Sveti sedež imenoval za mostarskega škofa, kamor spada tudi Medžugorje, zato ker prihaja od drugod in naj bi neobremenjeno gledal na napetosti v škofiji.
Zaradi številnih nalog, ki jih je prej opravljal, pozna stanje v hrvaški Cerkvi. Zato menim, da ga je papež Frančišek imenoval za škofa v Mostarju. Kolikor ga poznam, je moder mož in ne bo ‘vlekel’ kakšnih hitrih potez. Zdi se mi, da je bil za ta prostor, kjer že zelo dolgo obstajajo napetosti, on primeren kandidat. Ker pa je Sveti sedež že prej začel reševati problem Medžugorja, ki je v zadnjih desetletjih postalo svetovni fenomen, in je za ta romarski kraj imenoval svojega posebnega delegata, je škofu Petru olajšal delo.

B. Rustja, Gost meseca, v: Ognjišče 4 (2021), 6-10.

Pri Ognjišču je izšel CD z duhovnimi nagovori p. Roza z naslovom Na dlaneh Besede, Premišljevanja v luči Evangelija. P. Rozo pravi, da zdaj živimo v posebnem času. »Zaradi epidemije mnogi ljudje ne morejo priti v cerkev in tako ne morejo do vsebin, ki bi se lahko dotaknile njihovega življenja. Zato sem menil, da bi mogli ljudje v času, ko so doma in so velikokrat za računalniki, slišati Božjo besede s pomočjo sodobnih medijev. Imam odzive ljudi, ki pravijo, da poslušajo meditacije in jim te pomagajo pri njihovi verski rasti. Pravijo, da poslušajo zgoščenke, ko potujejo, drugi ko gredo na romanja … Tudi na podlagi te pozitivne izkušnje želim, da bi vsi lahko, tudi prek sodobnih medijev, prišli v stik z evangeljskim sporočilom.«
Načrtno izbrani odlomki
»Izbral sem odlomke da bo poslušalec ob njihovem poslušanju naredil korake k Luči. Na zgoščenki so štiri meditacije, ki nakazujejo pot rasti in pot zorenja, pot svetosti in pot ozdravljenja. Vse meditacije so pripravljene na osnovi Božje besede.
Prva meditacija nosi naslov Ali si na poti življenja in blagoslova ali … Meditacija nam govori o svobodni volji. Jezus nam ponuja rešitev, da se uvrstimo v povorko, procesijo življenja. Kajti naše življenje je potovanje, procesija. V našem času živi veliko ljudi v zmedi. Ne ve, kaj je resnica, ne ve, kje je smisel življenja in ne pozna veselja. Ko pred seboj vidimo Jezusa in gremo po njegovi poti, stopamo v življenje.
Druga meditacija ima naslov Klic na pot svetosti in ozdravljenja. Danes mnogi ljudje iščejo odgovore v različnih ideologijah, sektah, verstvih … Kjer je pomanjkanje vere, tam cvetita praznoverje in malikovanje. Nekateri fanatiki nudijo določene rešitve, od zdravja naprej. V Cerkvi imamo v evharistiji, v zakramentih, v Božji besedi in odprtosti Sv. Duhu ‘vitamine in zdravila’. Mi želimo biti sveti, ker ja naš Bog svet in ustvarjeni smo po Božji podobi. Obenem želimo biti zdravi. Kaj vse ljudje naredijo za to. Pomislite na diete in razne kure ali najrazličnejša prehranska dopolnila! Izključujejo pa svetost in Duha. Ne moremo ga izključiti, ker je sestavni del naše biti. Svetost in zdravljenje sta v sožitju, harmoniji. Podobno kot imamo dve očesi, dve ušesi, dve roki … Človek mora to harmonijo uravnotežiti v sebi. Pri tej spremembi v življenju se vključimo v zakramentalno življenje, prisluhnemo Božji besedi in se vključimo v skupnost.
Tretja meditacija je povezana z Zahejem, ki mu je Jezus dejal: “Danes želim prebivati v tvoji hiši”. Zahej je bil bogat in uspešen. Obenem je imel globoko željo, da bi videl Jezusa. Predstavlja vsakega od nas. V ljudeh je globoko hrepenenje: Želimo videti Jezusa, želimo videti Boga. Zahej zelo načrtno ravna: predvidi pot, kjer bo šel Jezus, spleza na drevo, ker je bil majhen … Podobno imamo mi svoje težave in svoje komplekse … V tej meditaciji govorim o tem, da lahko vsi pridemo do Boga, če to želimo. Bog bo prišel tja, kjer smo, tudi če se povzpnemo na drevo. Tu pride do resničnega srečanja z Jezusom, ki ima srce za nas, ki ima čas za nas. Tako se človek ne izgublja v raznih ideologijah ali praznoverju, ampak se sreča z Jezusom, njegovim obličjem. Gospod Jezus želi v Zahejevo hišo, želi v njegovo intimnost. Želi pa tudi k nam. Želi biti blizu človeku. Zato želim, da bi se vsak človek resnično in v preprostosti srečal z Jezusom. V takem srečanju se človek spremeni, postane nova stvar.
Četrta meditacija nosi naslov: Hči, tvoje vera te je rešila. V srečanju, v poslušanju Božje besede in zakramentalnem življenju pridem do izkušnje, da je Bog moj Odrešenik. Ta Bog mi je daroval vero. Ta je prekrita z različnimi negativnimi izkušnjami, stranpotmi itd. Kot je Jezus dopustil bolni ženi, da prosi zase in za svojo hčerko. Jezus jo potrdi kot osebo. Tudi nas Jezus potrjuje in smo mu dragoceni. Ne gre za to, da bi mi samo molili in prosili, Bog pa naj opravi svoje. Ne, tudi mi moramo narediti korak k Bogu, da se srečamo z njim. Bog nas potem potrjuje. Mnogi ljudje imajo danes napačno podobo Boga. Toda njemu smo vsi dragoceni. Je podoben soncu, ki sije na vse.
Te štiri meditacije pomagajo, da odkrijem lepoto odnosa z Bogom. Na zgoščenki je tudi pesem mojega prijatelja, slovenskega duhovnika Aleka Zwiterja z naslovom Jonova balada. Tudi Jona beži od Boga, na koncu pa le pristane na Božjo ponudbo. Božja beseda vsakega prej ali slej doseže.«

Kategorija: Gost meseca

pesnica, pisateljica, predavateljica, psihologinja

“Človeku pripadajo življenje, razvoj in rast”

Intervju o resničnem praznovanju, ko si spočije vsa družina (tudi gospodinja). Intervju o prijateljstvu. O korakih iz drže žrtve, o dajanju svobode otroku, o odgovornosti za svojo rast. Pa tudi obujanje spominov na Alenkinega očeta Alojza Rebulo.

Alenka Rebula Tuta v svojih knjižnih delih, na seminarjih in predavanjih nagovarja tako mlade ženske kot tudi starejše generacije, tako izobražene kot preproste ženske. Ženske z majhnimi težavami, pa tudi tiste s hudimi zgodbami – v njenih besedah vse najdemo gradnike za rast, za (po)moč.

- Tu ob morju je pomlad že vsa v razcvetu. Alenka, kakšen čas je za vas pomlad?
Spomladi čutim, da se v meni prebujajo novi občutki, dvigajo se sokovi, moč življenja je neustavljiva. Spomladi posebno močno začutim svoje želje. Vse, kar bi še rada uresničila, in včasih tudi kaj, kar me boli, takrat še jasneje pride do izraza, ker bi rada, da bi vse cvetelo. Pomlad je mogočen klic v življenje in hoče, da odgovorimo. Zato se pri ljudeh lahko zaostrijo krize. A prav pomlad nam lahko daje zagon za nove korake, za premik v ljubeče življenje.

- Ste iskalka odgovorov v globinah, osvetljujete drobne delčke duhovnega sveta – kakšen je vaš poklic, vaše poslanstvo?
Dojela sem, da imam zelo razgiban, nenehno dejaven notranji svet. To me povezuje z mojim očetom, ki je čutil, da sta v njem pekel in nebo. Oboje včasih še močno občutim. Spraševala sem se, kakšen je smisel mojega značaja, ki opaža predvsem, kar boli ali ne gre, in sanja popolnost in odrešenost. Morda je moj smisel v daru besede, s katerim sem najprej tolažila sebe, zdaj pa podpiram druge. Po mami pa imam ljubezen do poučevanja. Bila je čudovita učiteljica.
Prijateljice so mi nekoč dejale, da mi uspe stvari, ki zelo bolijo, povedati tako, da manj bolijo. Da najdejo lepoto v hudem. Da jih moj glas pomirja. Še in še se vračam v navdih svoje duše in predajam naprej, kar pomaga meni.
Opisovanje tega, kar človek čuti, je gotovo moja moč. Moja nemoč pa je, da pogosto ne znam ven. Zato je zame zelo dragocena bližina z Josipo Prebeg, ki pa je posvetila življenje iskanju izhodov in lepote v duši. Tudi moja družina je moj pristan. Moj mož s svojo sončno podporo, moji otroci, tako polni življenja.

- Z Josipo Prebeg sta sodelavki, soavtorici. Sta tudi prijateljici?
Med nama je vez zelo globoka. V njej občudujem ne le znanje, ki mi ga že leta velikodušno predaja, da ga lahko nosim v svet. Blizu mi je njena ljubezen do ljudi, navdihuje me njena vera, da obstaja pot iz vsake, še tako nemogoče situacije. Pogosto pridem k njej z vprašanji, z vsem, kar je v meni in kar opažam okrog sebe, ona pa mi predlaga korake rešitve, ki jih potem napišem in razvijem še po svojem čutenju. V tem je moč najine dvojine. Njena metoda Vera vase je postala moj stil življenja in izvir moje ustvarjalnosti. O njeni metodi pišem, jo preverjam na lastni koži, predavam in sem ponosna, da me je izbrala za sodelavko.

- Kakšna so prijateljstva danes, v tem virtualnem svetu?
V družabnih omrežjih je beseda prijatelj zlorabljena. Pravi prijatelj je oseba, ki je izbrana v živo, odnos s prijateljem negujemo z osebnimi in resničnimi odzivi: z dejanji skrbimo, da ta prijatelj ve, da je cenjen, da je spoštovan, da obstajamo zanj. Ne kličem samo, ko nekaj potrebujem, iz koristoljubja, ali ker hočem družbo. V prijateljstvu naj bi bilo tudi veliko svobode. Prijatelj ni naša last.

- Zakaj ženske potrebujemo žensko družbo?
Nekatere stvari lažje deliš s kom, ki jih je doživel. Recimo vse stvari v zvezi s porodom, s telesom. Je pa tudi res, da sočuten moški pogosto lahko zelo drugače razume, in prav zato lahko prispeva, da ženske drugače dojamemo sebe. Zato eks­kluzivno ženski krogi niso dobri. Človek vedno potrebuje soočenje z drugačnim. Mlajše in starejše ženske, ženske v različnih okoljih, ženska in moški. Če svoje stvari vidimo iz veliko zornih kotov, zajamemo svet, kot je v resnici, drugače je nevarno, da ponavljamo vedno isto in iščemo ljudi, ki nas potrjujejo ter mislijo točno tako kot mi.

- Hitro smo v skušnjavi, da povemo kaj preveč, kakšno podrobnost iz zakona, o otrocih na glas govorimo kar pred njimi … Kakšen nasvet o postavljanju meja besedam?
Če govorim zato, da se drugi ukvarja z mojimi bremeni, sam pa ne dajem nič, ga spremenim v svojega terapevta, ki dela zastonj. V prijateljstvu naj bi me zanimalo, da si kaj izmenjava. Skupaj deliva zanimanja in veselje in si dajeva podporo. Vez naj bo obojestranska, dobrine si izmenjujeva. Jasno je treba ločiti, kaj pomeni posluh in podpora in spremljanje življenja, kaj pa pomeni terapija, svetovanje in iskanje pomoči. Vsak od nas naj bi prevzel odgovornost za stvari v življenju, ki mu ne grejo, in nekaj naredil za to. V metodi Vera vase veliko delamo na tem, da bi bili v odnosih podporni, a tudi samostojni in polno odgovorni. To je osnova vseh odnosov.

- Prijateljev imamo malo, znancev več. Že Prešeren je rekel: »Imam samo dva prijatelja in veliko znancev.«
Lahko imamo zelo kakovostno mrežo bežnih znanstev in odnosov do ljudi. Kakovostna mreža pomeni, da z vsakim človekom znam vzpostaviti odnos, kjer je drugi zame človek. Nekateri ljudje imajo polno znancev in so polni topline; vedo za ime čistilke, natakarja, poznajo njihove zgodbe, ljudje jim zaupajo. To ni slučajno. Nekateri imajo dar povezovanja, drugi lahko to negujemo. To je vrednost, humanost med nami. Ko se na vsakega človeka zares odzoveš, ne kot da je številka; ne zanima me, kdo si, pri tebi samo kupim mleko, bencin, čevlje, ti pa me ne zanimaš. Lahko si za človeka vzamemo pet minut resnične pozornosti, ko smo z njim. Gre za to, kako se odzivamo na svet, da nismo avtomati, brezčutni roboti, ki prihranijo svoja čustva za pet ljudi, vsi ostali so nič. To ni prav. Prijatelje pridobimo potem, na naslednji stopnji, ko smo znali biti človeški z vsemi.

- Postni čas pelje k praznikom. O praznovanju sta z Josipo Prebeg napisali knjižico. Pa vendar, prazniki ki prihajajo, niso bleščavi in pompozni. Božič je lažje praznovati kot veliko noč.
Kako bi praznovali zmago življenja, veselje, ljubezen, če bi bili notranje svobodni? Kako bi praznovali veselje, ljubezen, bližino? Globlji smisel velike noči je praznovanje tega, da smrti ni, da sovraštvo ne zmaguje, da je čisto veselje tu za nas. Veselili naj bi se! Praznik je prostor, ki ostaja prazen za mirno, prosto in nežno prazničnost. Vse duhovne tradicije prekinejo delo, zato da naredijo prostor za sveto. Nalagati si delo ob praznikih je nesporazum. Praznik je to, da ne delamo, da se prav nihče ne trudi, da vsi doživijo olajšanje, počitek, veselje, sproščenost, nasmeh. Ali da se umaknejo v mir, če so tega potrebni. In če tega ni, nismo praznovali. Po praznikih naj bi ljudje imeli občutek, da so se nahranili z bližino in z vsem tistim, kar manjka v vsakdanjem življenju. Če se običajno ne vidimo, nimamo časa drug za drugega in delamo kot zmešani … naj bi se za praznike dogajalo druženje ali poglabljanje po meri našega srca. V velikem miru in v spoštovanju drugačnosti, brez katere ni miru.

- Slovenci trpimo: čistimo, likamo, peremo, gremo do frizerja, loščimo čevlje otrokom ministrantom, pečemo potico … Vse to med službo in šolo. In ko odrežemo kos šunke na veliko noč zjutraj, je to odrešenje, končno je konec.
Koliko je v vsem tem prostora za duhovnost? Ko pride na obisk gost, sta dva načina, kako ga sprejmeš: O, kako sem te vesela in drugi: Ojoj, kako je videti moja hiša. To sta dva načina, da si v stiku z ljudmi, pri veliki noči je podobno. Lahko želim, da mi je lepo, da smo skupaj, da uživamo bližino drug drugega, nikogar nič ne skrbi. Ali pa je cilj, da je vse pospravljeno in popolno za ogled in ocenjevanje kritičnih oči. Glavno je torej narediti odličen vtis? Kako se potem počutimo? Če nam je jasno, kaj je cilj, bomo lažje sprejeli odločitve.

- Za gospodinjo, mamo je to res naporen čas …
Kdo je določil, kaj mora biti narejeno? Naša notranja avtoriteta. Ženska misli, da mora. Kako najti pogum in moč, da te zahteve do sebe zmanjšamo? Poskusimo letos odpraviti dve, tri stvari in poglejmo, kako je bilo. Se je podrl svet? Lahko ponudimo drugačna srečanja, manj naporna in zamudna. Saj smo lahko skupaj eno uro, in ne štiri. Kosilo lahko odpade in imamo samo velikonočni zajtrk. S prisilo, kaj naj bi vsak moral delati, zato da bo drugemu dobro, nam manjka spoštovanja drugega. Če bi se ženske podpirale med sabo, bi nam v življenje uspelo vnašati več svobode in s tem tudi več duhovnosti. Popolnoma sama pa je težko, počutiš se črna ovca.

- V nemoči se obnašamo kot žrtve, poveličujemo trpljenje …
Trpljenje samo na sebi ni vrednota. Vrednota je preseganje in iskanje izhoda, ker človeku pripadajo življenje, razvoj in rast. Poglejmo rastlino: je vloga rastline, da trpi? Ali pa ji bom pomagala, da polno živi? Torej ljubezen do človeka zahteva, da presegamo trpljenje pri sebi in drugih. V drži žrtve pa človek malikuje svoje trpljenje, časti svojo bolečino in z njo trguje, torej pridobiva prednosti ali usluge ali občudovanje ali popuščanja. Nekaj nepoštenega je v taki drži. Nihče ni žrtev z odprtim srcem in z ljubeznijo. Žrtve trpijo in se sprašujejo, zakaj morajo trpeti, če drugi ne trpijo. Ta zamera jih gloda, in zato jih zastruplja. Dobro bi bilo, da se izogibamo tej drži, saj v njej ni nič plemenitega.

- Kako se rešiti?
Izhod iz vloge žrtve je postopek, v katerem je treba narediti zaporedje korakov. Bistvena pa je ljubezen. Tega prehoda ne moreš narediti sam, nekdo ti morda pomagati in te pospremiti ven. Seveda je pomembno, da tisti, ki te spremlja na poti, zmore dati zelo veliko ljubezni. Kot žrtev se namreč obnašamo zato, ker smo izgubili zaupanje v ljubezen in podporo. Zagrenjenost rodi žrtev. Edini način, ki ji je ostal, da dobi ljubezen, je, da prebuja v drugih krivdo in zadolženost, saj drugega ne zna. Težko bo spoznala resnico: nisem tako uboga in dobra kot mislim, da sem, sem nepoštena do tistih, ki jih obsedam, zavistna, zagrenjena … Ko se tako vidiš, si res obupan. Nič ti ne ostane. V terapiji te drugi prime za roko, ti pokaže lepo in dobro v tebi in ti pomaga, da ga vidiš tudi ti. Potem pa gledata še grdo in iščeta način, da se preseže. Da počasi zlezeš ven in zapustiš to držo, to obupanost nad seboj. V ozadju je bolečina, zato tega ne moremo speljati sami, kot se nihče ne more operirati sam.

- Odločiti pa se moramo sami, kajne? Ne more se žena namesto moža, mož namesto žene …
Pomembno je, da ob žrtvi nismo tudi mi žrtev – vlogo žrtve pustimo njej. Lahko živim ob tem človeku in ga imam rada in ne pustim, da določa moje občutke. To speljati je umetnost, ki se je lahko naučimo. Navadno žrtev hoče, da drugi z njo ravnajo tako, da ostaja žrtev. Ona brani svojo vlogo, saj je to edina stvar, ki jo ima. In kadar ji odrekamo tisto, kar hoče, lahko zelo zameri, izsiljuje s trpljenjem. Vztrajati ob človeku, ki hoče biti žrtev, in nepoškodovan iti naprej, zahteva veliko jasnosti v sebi, močno osebno rast, spremstvo in učenje. Kajti sicer ne zdržiš in ne spelješ. Potegne te vase, te zagreni in zastrupi. V tem ni nobene ljubezni.

- Zdi se tudi, da je dedno ...
Vzorec se prenaša v družini. Razdreti ga je kar težko. Najprej je treba razdreti osebni vzorec, potem še rodbinskega/družinskega, ki je še globlji. Včasih je treba precej časa, ampak če imamo jasen cilj, prestopimo v nov načrt. Poudarila bi, da pogosto težav ne moremo rešiti v celoti, da bi bili popolnoma osvobojeni. Lahko pa dosežemo, da so veliko manj mučne kot prej in da dajo prostor lepemu in dobremu. Olajšanje je zelo veliko. Ko je le tu in tam težko, namesto da nenehno trpiš, je to lepa razlika. Nekaj rešimo popolnoma, drugo delno, tretje pa lahko omilimo. A vedno je mogoče narediti veliko.

- Ste mama morske deklice. Vaša hči, Jasna Tuta, je prejadrala oceane. Kako ste ji kot mama zmogli dati to brezmejno svobodo?
Ona sama si je skušala vzeti veliko svobode že kot deklica. Več let smo bili v konfliktu, želela je veliko svobode, mi pa nismo popuščali. Z leti smo razumeli, da je to tako močno v njej, da je njeni naravi treba dati prostor. Potem nismo več postavljali meja in ničesar kritizirali. Prišla sem do spoznanja, da nimam nobene oblasti nad njenim življenjem. Ne nad trajanjem ne nad potekom. Ko je bila na Pacifiku, je bilo povsem realno, da je morda ne bo nazaj. Zaprla sem vase svoje občutke, kot bi jih dala v oklepaj, skrbi so otrpnile in čakala sem na izid. Vedela sem, da nimam nobenega nadzora. Tega sem se naučila in sedaj tako ravnam. Ko bi me začelo kaj skrbeti, se zavem, da je za vsakega človeka pomembno, da živi življenje po svoji meri. Ona živi tako in to je njeno. Če jaz trpim, je to samo moja odločitev. In odločila sem se, da ne bom trpela. Namesto trpljenja izberem ljubezen in zaupanje v dobro, v smisel vsega. Pripravljena pa skušam biti vedno na vse. Sprejemam, da nihče ni moja last in mi ne pripada. To velja za vse ljudi, ki jih imam rada. Samo moje življenje mi pripada.

- Ste bili tako vzgojeni?
Ne, ne. 😊

- Kako sta vam duhovnost privzgajala vaša starša?
Nismo se veliko pogovarjali o duhovnosti, ob očetu sem jo kljub temu zelo močno doživljala. Vame je prešlo njegovo hrepenenje po odrešenosti. Ta želja je bila tako močno v njem, bila je presežna, razumela sem, da je nekje nekaj več od tega, kar se vidi. Več kot vsakdanje življenje, nekaj onkraj vsega, kar doživljamo. Duhovno ga je izjemno pritegnilo in zaposlilo, to je bil njegov svet. Ob njem je bila tretja dimenzija vedno prisotna. Čeprav ni veliko govoril, ker je verjetno mislil, da otrok tega ne razume. Večinoma se je pogovarjal s prijatelji. Kljub temu je bilo otipljivo.
So stvari, ki prehajajo na otroke, pa četudi starši o njih sploh ne govorijo. Vame je sedla ta njegova dimenzija. Dojemala sem, kakšne muke je prestajal; pekel, ki ga je moral nositi v sebi, je bil zame živa realnost. Veliko je molil in pisal, kako je treba upati in se znati veseliti, a obup ga je obiskoval še in še. Čutila sem, kako išče olajšanje, stik z nečim, kar nas odreši hudega. Bil je prežet s tem hrepenenjem. In kljub vsemu je bil včasih radoživo prisrčen in navdušen nad majhnimi stvarmi tega sveta.

- Kakšen pa je bil kot oče? Kakšna zgodba o njem?
Ko sem imela rosnih 16 let, smo zasedli šolo in smo protestirali proti profesorjem. Ko sem prišla domov, sem ognjevito pripovedovala očetu o tem dogodku. Spominjam se njegovega obraza, kako me je gledal z nekakšno prizanesljivo in prisrčno simpatijo. Kot da gleda žrebe, ki nori po travniku, kamor so ga pravkar izpustili; brez obsojanja, brez vsake kritike. Zdelo se mi je, da mu je všeč moja mladostniška zagnanost in prepričanje, da bomo obrnili svet. Doživeti sicer strogega očeta, ki me gleda na ta način, je bila zame izkušnja, ki je nikoli nisem pozabila.
Zelo rada sem imela tisti očetov del, ki ga je povezoval z otroštvom: moj tata pastir. Ko je bil majhen, je bil blažen tam v ogradah na Krasu. Ko je vstopil v tisto dimenzijo, je bil drug človek, bil je miren, srečen. Vse je bilo preprosto in vse je bilo dobro. Brez vsake stiske. Spominjam se, ko ga je obiskal znanec iz njegovega rodnega Šempolaja. Takrat je imel oče že 90 let, takoj sta se začela pogovarjati v narečju, udarila sta po šempolajsko. Neverjetno je bilo, kako je še obvladoval dialekt, spominjal se je vsake hiše, vsakega človeka, vseh zgodb. Kako je bil povezan s temi ljudmi, kako se je znal pogovarjati z vsakim človekom, ki mu je bil zanimiv. Ta pristni in prisrčni del njega je bil meni najljubši del njegove tako velike in raznolike osebnosti.

 

 

Alenka Rebula Tuta


Živi v Sesljanu, v bližini Trsta. Maturirala je na Klasičnem liceju Franceta Prešerna v Trstu, končala je študij filozofije na psihološki smeri leposlovne fakultete tržaške univerze. Poučevala psihologijo na slovenski gimnaziji v Trstu, družbene vede na Družboslovnem liceju Antona Martina Slomška.
Je hči Alojza Rebule in Zore Tavčar, žena publicista Igorja Tute, mama treh otrok in babica vnukinji. Njena hči Jasna je znana pustolovka in jadralka. Alenka ima rada poletje in večerni čas, čas zahajanja.
Med številnimi njenimi deli izpostavimo knjigo o otroštvu Globine, ki so nas rodile, dve pesniški zbirki ter priročnik za samovzgojo Blagor Ženskam. V soavtorstvu z Josipo Prebeg je napisala knjigo Vera vase, nagovarjajoča je tudi Obljubljena dežela, posvečena delu za dobro Slovenije. Ob veliki noči priporočamo v branje knjižico Pristno praznični. Veselimo se že novih vsebin, ki bodo prav kmalu na knjižnih policah.

M. Pezdir Kofol, Gost meseca, v: Ognjišče 4, 2023, str. 6-10.

Kategorija: Gost meseca

Naj vam na kratko opišem svoj problem. Bila sem v zvezi s fantom, pravzaprav sem še. Imela sva se rada in sva se nameravala poročiti. Toda prišlo je do težke prometne nesreče. Fant ni bil nič kriv. Vanj se je zaletel vinjen voznik in ga močno poškodoval. Nekaj časa smo vsi strašno trepetali za njegovo življenje. Sprva so mi namreč zdravniki dali malo obetov. Čakali smo na najhujše in v tistem času sem zelo trpela, skupaj z njegovimi starši. Pozneje pa si je telesno kar opomogel. Bil je na rehabilitaciji in sedaj lahko sam jé, ne more pa se sam gibati. Kar pa je najhuje, ostala je prizadeta njegova osebnost in psiha. Lahko napišem, da je ostala njegova sposobnost razmišljanja na ravni otroka. Ne vem, če se bi bil sposoben poročiti.
Njegovi starši so mi rekli, naj ga pozabim. Naj ne hodim k njemu, saj ne more biti moj mož in ne oče najinih otrok. Oni tudi skrbijo zanj. Niso jezni name, mislim, da mi želijo dobro. Tudi sama sem si skušala dopovedati, da ne bova nikoli mož in žena. Imela sem že tudi novo zvezo in eno avanturo z drugim fantom. Pa sem oboje pustila. Zlasti tista avantura se mi je zdela neumna. Kakšno plehkost sem odkrila v tistem fantu in potem sem pomislila na bogastvo, ki ga je imel prvi fant. Bilo mi je težko. Več let sva resno hodila skupaj, se razumela, se nameravala poročiti. Zavedam se, da mi sedaj ne bo lahko najti drugega fanta, nisem več najmlajša.
Ko mi je fantov oče prvikrat rekel, naj pozabim na fanta, se mi je zdelo, da bom lahko. Toda ko sedaj včasih pomislim nanj, ga imam še rada. Veliko mi pomeni. Del mojega življenja je pri njem. Sedaj se že dolgo nisem srečala z njim, a mi manjka. Nisem si mislila, da ga bom tako pogrešala. Ali ga smem kar tako pustiti? Saj sem mu obljubila, da se bova poročila, da bova skupaj, da si bova pomagala ... Če ga sedaj pustim, se mi zdi, da izdam svojo besedo in prelomim svojo obljubo, ki sem mu jo dala. Obenem pa se mi zdi, da se ne bom mogla z njim poročiti, saj je pretežak invalid. Kdo bo v bloku skrbel zanj, ko bom jaz v službi? Bi zmogla skrb zanj? Poglejte, to se prepleta v meni. Ne vem, kaj naj storim in ne vem, če delam prav. Hvaležna bom za vaš odgovor in nasvet.
Andreja
Odnos med dvema osebama lahko vključuje zelo različne življenjske položaje, srečne trenutke pa tudi preizkušnje. Vaš opis odnosa s fantom prav gotovo sodi med tiste najbolj pretresljive dogodke, ki si jih človek komajda predstavlja, kaj šele, da bi razumel, kako človek doživlja takšno preizkušnjo na osebni ravni. Prometna nesreča, nezavest, bolnišnica, trajne poškodbe, invalidnost, vse to je prekinilo vajin globok in iskren odnos. Prav tako pa ste zapisali, da nobeden izmed vaju ni bil kriv za nastanek omenjene nesreče. Takšne življenjske preizkušnje daleč presegajo zmožnost človeškega razumevanja in raje kot besedi, odpirajo prostor molku in molitvi. V pismu ste tudi zapisali, da fanta ne morete preboleti in da si želite vajinega skupnega življenja navkljub spoznanju, da je takšno življenje v praksi nemogoče uresničiti. Čeprav se tega na tiho zavedate, pa je v vas še vedno hrepenenje in upanje, da bo mogoče živeti tisto, kar ste mu obljubili.
Njegovi starši so vam rekli, da je njihov sin sedaj trajni invalid, nesposoben sklenitve zakonske zveze, prav tako pa ne bo mogel postati oče. Obenem so vas prosili, da ga pozabite in da vam v vaše dobro odsvetujejo obiske. Z vaše strani je to seveda lažje reči, kot pa to tudi storiti. Razlog vaše velike preizkušnje, je lahko za zunanjega človeka večplasten. Na eni strani je v tem, da se kot njegovo dekle dejansko soočate s t.i. nerešenim procesom žalovanja za vašim fantom. Podobno kot ovdoveli zakonci žalujejo za svojim pokojnim sozakoncem, tako se v vas in vajinem odnosu prebujajo podobna čustva in stanja. Preboleti sozakonca ni enostavno. Vključuje čas, molitev in podporo vaših najdražjih. Zato je vsak žalujoči povabljen, da se ne zapira v svoj miselni in čustveni svet, temveč najde kakšno osebo, kateri se bo lahko izpovedal, se v molitvi stalno obrača na Boga in mu izroča svojo bolečino kot tudi, da se zaveda dolgotrajnosti takšnega žalovanja. Popolnoma razumljivo je, da v bo v vašem primeru takšen proces žalovanja še posebej dolgotrajen in čustveno globok, saj je vaša ljubljena oseba še vedno živa in prebiva pri svojih starših. Prav tako pa je potrebno poudariti, da ob procesu žalovanja ni mogoče pričakovati, da boste pozabili na ljubljeno osebo. Dogodkov, besed, odnosa med dvema osebama ni mogoče nikoli pozabiti. Vse to se zapiše v naše telo in človek se vsega tega lahko vsak dan spominja in na svoj način znova in znova podoživlja. Res pa je tudi, da lahko te spomine skozi besede in molitve tako preoblikujemo, da nas osvobodijo notranjih napetosti in naredijo odprte za nove življenjske izzive in odločitve.
Druga misel, ki se poraja ob vaših besedah, je povezana s spoštovanjem vašega fanta in njegovih staršev. Vedno znova si je potrebno zastaviti vprašanje, kaj bi vaš fant od vas pričakoval v takšnem življenjskem položaju? Ali je res, da pričakuje vašo zvestobo do groba? Ali pa vas v svoji ljubezni vendar ne omejuje in vas pusti odprto za nova življenjska obzorja? Njegovi starši, ki ga verjetno dobro poznajo, se tega globoka zavedajo. Zato vam želijo tisto, kar si želi njihov sin – to je, da ste srečni in da na drugačen način uresničite svoje življenjsko poslanstvo. Obenem pa upravičeno pričakujejo, da spoštujete njihovo željo in v imenu vajine ljubezni storite tudi tisto kar je najtežje storiti – to je, zapustiti svojo najdražjo osebo.
V svojem pismu ste zapisali, da ste mu obljubili sklenitev zakonske zveze. To je prav gotovo dejanje, ki ga je potrebno spoštovati in ima svoje mesto v vajinem življenju. Ob tem pa seveda ni mogoče spregledati, da se zaradi tragično spremenjenih življenjskih okoliščin postavlja resno vprašanje, ali je v takšnih razmerah sklenitev zakonske zveze sploh mogoča in smiselna? Že sami ugotavljate, da si življenje z njim zelo težko predstavljate. Prav tako pa se zavedate, da se za sklenitev zakramenta zakonske zveze pričakuje, da je bodoči sozakonec sposoben treh stvari: medsebojne ljubezni, spoštovanja vas in vaših najdražjih ter starševstva. Vaš fant je, kot sami ugotavljate, telesno, intelektualno in osebnostno tako prizadet, da ni sposoben zadostiti tem pričakovanjem, prav tako pa na poroki verjetno ne bi bil zmožen privolitve. Takšen opis vajinega stanja prav gotovo ni spodbuden, je pa prav gotovo resničen in pošten. Zato je samo sprejetje takšnih razmer lahko tehtno izhodišče za kakršnekoli resne življenjske odločitve.
Mnogi ljudje, ki se znajdejo v podobnih življenjskih položajih, radi zapustijo svoje življenje in se umaknejo v svoj svet razmišljanja, spominov in čustev. Velikokrat so prepričani, da se jim je zgodila krivica, za katero niso krivi. Prav tako pa takšno preizkušnjo razumejo kot velik življenjski neuspeh. Ob takšnih razmišljanjih je pomembno, da se spomnimo na Jezusovo življenjsko zgodbo. Ko je bil na križevem potu, ni zaman trikrat padel. Nasprotno – na simbolni način nam je sporočil, da trije padci pod križem niso največja življenjska tragedija. Največja tragedija bi bila takrat, ko človek ne bi več vstal. Zato Jezus po vsakem padcu vstane in nam s tem sporoča, da nas življenjske preizkušnje vedno znova vabijo k ponovnemu vzponu in življenju. V vašem primeru to pomeni, da se osvobodite začaranega kroga bolečine in vstanete ter nadaljujete svojo življenjsko zgodbo. Zato naj bo vaša življenjska preizkušnja predvsem priložnost, da sprejmete ta križ, da pod njim ne obležite, temveč vstanete in ga v molitvi izročite Kristusu. Takšen napor je sestavni del vsake čustvene ozdravitve, ki je običajno dolgotrajna in ne vključuje pozabe. Dejansko je to duhovna pot, ko nas vera in sprejetje križa osvobaja teh notranjih napetosti in nam daje energije za nov življenjski začetek.
Znano je, da obstajajo ljudje, ki vedno trpijo in so celo zasvojeni s svojo bolečino in negativnimi čustvi. V takšnih položajih so molitev, osebni odnos z Bogom, prijateljevanje z bližnjimi in, če je potrebno, tudi strokovna pomoč, lahko pot, ki nas osvobaja za naše nadaljnje življenjsko poslanstvo. Prepričan sem, da si vaš fant ne želi vašega žalovanja kot tudi, da si ne želi zastoja v vašem življenju. Vaše življenjsko poslanstvo in ljubezen do njega sta odprta za več, kot je samo bolečina, neuresničeno hrepenenje in spomini, ki vam jemljejo življenjske energije. Zato vam želim, da bo vaša težka preizkušnja navkljub vsemu tudi duhovno rodovitna, če ne drugače, vsaj tako, da boste lažje razumeli in pomagali tistim, ki so se znašli v enakih oz. podobnih življenjskih položajih.
dr. Tadej Strehovec

Ognjišče (2011) 3, str. 107

Kategorija: Pisma