Študentje filozofije so bili pred zaključnim izpitom iz logike, ki je veljal za dokaj težkega. Profesor je slušateljem dovolil, da prinesejo s seboj navaden list papirja, na katerega si lahko napišejo čimveč podatkov.
Na dan izpita je večina kandidatov res prinesla s seboj do roba popisane liste. Eden od študentov pa je imel s seboj popolnoma prazen list. Preden je sedel pred profesorja, je položil prazen list papirja na tla in prijatelju, ki ga je pripeljal s seboj, rekel, naj stopi na list. Ta prijatelj je bil namreč študent logike na podiplomskem študiju. Študentu na izpitu je »ponudil« vse potrebne informacije. Samo ta študent je dobil čisto desetko!

Vemo, da človek ni opravičen po delih postave, ampak edinole po veri v Jezusa Kristusa. Zato smo mi začeli verovati v Kristusa Jezusa, da bi bili opravičeni po veri v Kristusa in ne po delih postave. (Gal 2, 16)

Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil – po milosti ste bili namreč odrešeni – in z njim nas je obudil in nas posadil v nebesa v Kristusu Jezusu, da bi v prihajajočih vekih pokazali v svoji dobrosrčnosti do nas v Kristusu Jezusu čezmerno bogastvo svoje milosti. (Ef 2, 4 – 7)

Ko pa sta se pojavili dobrota in človekoljubnost Boga, našega odrešenika, nas je rešil, a ne zaradi del pravičnosti, ki bi jih storili mi, marveč po svojem usmiljenju, s kopeljo prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu. (Tit 3,4-5)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2006), 58-59.
knjiga: Zgodbe za pogum. Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 39.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

»Petintrideset let!« je glasno dejala Eva in toplo pogledala moža. »Kot da je bilo včeraj,« je dejal Dare. Tako rada se spominjata tistega dne. Saj ne vesta prav dobro, ali je bilo oblačno ali je sijalo sonce ali je morda celo malo rosilo. Samo občutek, da stopata skupaj na novo pot, je bil tako mogočen, da je bilo vse drugo manj pomembno.
Spoznala sta se po naključju. Po nekaj tednih sta že vedela, da sta namenjena drug drugemu. V pogovorih brez konca sta vstopala v svet eden drugega, v svet znanega in neznanega, v svet sanj in upanj. Včasih sta se oddaljila in takrat sta spoznala, kako se pogrešata. Začela sta načrtovati skupno pot. Z zaupanjem pa tudi s strahom. Ko sta določila dan poroke, sta globoko v sebi čutila, da sta se zavezala za vse življenje. Začela sta iskati prostor, kjer bi si spletla gnezdo, pa nista našla nič primernega. Po poroki sta se za nekaj mesecev zatekla k staršem, potem pa sta le našla sobico v četrtem nadstropju starega bloka.
Rodila se je Nina, sad njune ljubezni. Popolnoma nov svet se ju je dotaknil. Otroški jok in smeh sta se mešala z Evinim študijem. Ni ji bilo lahko, a je zmagala volja in je diplomirala. Dare pa je našel še kar primerno zaposlitev. Kadar je le mogel, je poklical domov, da je zaslišal njen in Ninin glas.
Sosed nasproti njihovega stanovanja mu je nekoč dejal: »Vi pa prihajate zelo lačni iz službe.«
»Lačen?« se je začudil. »Po čem sklepate?«
»Ker po stopnicah vedno pritečete!« Pomislil je: pa je morda res. Do prvega nadstropja je stopil na vsako stopnico, do drugega je stopal čez dve, zadnji dve nadstropji pa je res pretekel. Vedno je komaj čakal, da vstopi v njihov raj. Pa tega sosedu ni povedal. Verjetno ne bi razumel.
Začeli so graditi. Skoraj brez denarja. Na posojila. Vedno manj časa je ostajalo zanje. Pomembni so postali zidovi, opeka, plošče, železo, zidarji, tesarji ... Le nedelje so ostale njihove, samo njihove. In počitnice. Vsako leto. Kratke, a njihove. Pod šotorom seveda. Za več ni bilo denarja. In vsak drugi dan so si privoščili sladoled.
Ko se jim je pridružil Žiga, so že skoraj hodili drug po drugem, zato so se spomladi, ko se je malo otoplilo, preselili v napol zgrajeno hišo. Kar naenkrat so imeli toliko prostora, da so se izgubljali. Objela jih je nepopisna sreča: bili so na svojem! Čeprav daleč od vsega, kar so imeli do tedaj pred nosom: trgovino, starše, cerkev, prijatelje ...
Na svet je privekalo tretje otroško veselje: mala, drobcena Vida. Zdaj so prava družina, sta si rekla. Ko so se zaprla vhodna vrata, je bil ves svet samo njihov. Pa se jim je začel kmalu vedno bolj izmikati. Postali so potujoča družina: v vrtec, nato v šolo, pa k verouku, na krožke in v glasbeno šolo, na roditeljske sestanke. Predvsem pa služba! Vedno nove in nove obveznosti in vedno dlje sta ostajala zdoma. Od vsega tega sta postajala neskončno utrujena. Pritihotapila so se nesoglasja, prepiri in nato tihi dnevi. Zamorjena obraza sta skrivala pred otroki, pa sta predobro čutila, da jim nič ne uide.
Kadar sta se znala za hip ustaviti, sta vedno znova ugotavljala, da bi drug brez drugega težko vzdržala. Tako dobro se je nasloniti na ramo, za katero misliš, da je močna, in tako lepo se je zateči v svet nežnosti in topline.
V Evini pisarni je pogovor nanesel na njihove zakone. »Mislim,« je modrovala šefica, »da imaš ti najbolj urejen zakon v celem nadstropju.« Eva jo je malo presenečeno pogledala: »Nisva za zgled, za proč vreči pa tudi ne!« Kaj drugega naj reče, si je mislila. Pohvala pa jo je pobožala po duši.
ppp
Leta so tekla. Še sama nista vedela, kdaj je Nina zaključila osnovno šolo. »Kam sedaj?« se je spraševala sama in z njo vsi pri hiši. Ko se je odločila za gimnazijo, so trepetali, če bo sprejeta.
Za njo pa že kmalu Žiga in nato Vida. To so bili težki časi. Tako prijetna so bila leta, ko se jim ni bilo treba odločati. Toda teh je bilo malo.
Srednješolska leta so kar padla mimo njih. Tako sta čutila onadva, otroci so jih zagotovo doživljali popolnoma drugače.
Fakulteta. Izpiti. Uspehi in porazi. In končno diploma. Prva, druga in tretja. In potem še hujša mora: zaposlitev! Pisanje prošenj in zavrnjeni odgovori. Ali še huje: brez odgovora. Niti toliko niso bili vredni, da bi jim povedali, da niso nikjer potrebni. Čez dolgo, dolgo časa je nekega večera Eva sesedla na stol in vsa ponosna dejala: »Danes je našla delo še najina najmlajša.«
Praznovanje obletnice poroke se je zaključilo. Vsi so odšli in hrup se je polegel. »Bolj ali manj sama, a nikoli več sama,« je malo zamišljeno dejala Eva. Dare je prikimal. Vedno nosita svoje tri otroke s seboj, ne glede na to, kje so. Dva sta od doma, Vida načrtuje, da bi ostala doma, a je trenutno z mislimi in srcem daleč od njiju.
Po dolgih letih imata več časa zase. Ne iščeta se več in na novo spoznavata, saj je skoraj vsako dejanje že vnaprej predvidljivo. Potrebujeta le bližino. In Eva bi se sedaj rada še več pogovarjala, a mora vsako besedo skoraj izvleči iz Dareta.
»Moj kar naprej riše tiste načrte in molči,« je potožila znanka.
»Tudi če ni arhitekt, tišči besede vase!« je kar butnilo iz Eve. A ji je bilo malo lažje.
ppp
Z dekletoma je lažje našla skupne trenutke. Morda še najbolj z Vido. Ta jo je, ko je že kar nekaj časa prijateljevala z Bojanom, mimogrede vprašala: »Kako naj vem, če ga imam dovolj rada?«
Eva je nehala brkljati po kuhinji in se usedla poleg nje. »Vidiš, tudi sama sem si postavljala enako vprašanje.« Malo je premislila. »Pa je zadeva zelo enostavna.«
»To lahko rečeš ti sedaj, ko gledaš nazaj.«
»Morda je za tako spoznanje res potrebno nekaj izkušenj,« je pomislila. »Na začetku, ko si zaljubljen, si rišeš ljubljeno osebo v idealni podobi, resničnost pa je malce drugačna. Zaljubljenost mora preiti v ljubezen, odpasti morajo namišljene želje, sicer doživiš razočaranje.«
»Saj to te sprašujem. Ali sva že prerasla zaljubljenost?«
»Kaj pa je bistvo ljubezni?« jo je vprašala mama.
Vida je samo skomignila z rameni.
»Da se počutiš izpolnjenega, če več daješ, kot prejemaš.«
»Potem ga imam zelo rada,« je bilo veselje v njenem glasu, »potem se pa lahko poročiva!«
»Še posebno, če tudi Bojan tako čuti.«
Vida jo je objela, kot že dolgo ne.
ppp
Pred meseci pa ji je podobno vprašanje zastavila Nina. »Mami, ali naj se poročim ali ne?«
»To sprašuješ mene!«
»Koga pa naj. Kaj misliš ti? Saj veš, kakšno je danes mnenje o porokah.«
»Ne vem, kakšen odgovor bi rada slišala,« se je Eva obotavljala. »Povedala ti bom tako, kot iskreno mislim,« je presenetila Nino, ker ji ni odgovorila samo z da ali ne. »Živela si ob nama, naju spremljala, se z nama veselila in naju jezila. Opazovala si naju in videla, kaj je to zakon. To je moj, bolje, najin odgovor. Odločiti se moraš pa sama.«
»Visoke cilje mi postavljaš,« se je zamislila Nina.
»Ne samo visoke,« je Eva preslišala hčerkino pohvalo, »temveč tudi lepe in prijetne, če se le potrudiš in jih vzameš zares.«
Nina je samo prikimala.
»Če jih oba vzameta zares,« se je Eva dopolnila.

JARC, Janko-Smiljan, (zgodbe) Ognjišče (2016), leto 52, št. 2, str. 24

Priznam, da sem bil v zadregi. Kako naj te imenujem?
Dragi moj …?
Ljubi moj …?
Morda celo: zlati moj …?
Ker nekako nisem navajen, da bi se pogovarjal s predmeti, pa naj so mi še tako ljubi, dragi in posebni. In si res nisem mislil, ko sem začel te svoje pogovore s svetniki, da se bom moral pogovarjati s stolom! In verjetno tudi nisem edini, ki se mu zdi nenavadno in čudno, da je neki sedež … stol, prestol … lahko kar tako ‘svet’, pa če je na njem počivala še tako sveta in svetniška zadnjica!A ‘sveti sedež’ vendarle ni stol, ni predmet … je oseba, četudi zgolj ‘pravna’.
In predstavlja oblast rimskega škofa, papeža, vrhovnega poglavarja Cerkve … ki mu je bila ta oblast dana, kot beremo v Evangelijih, od samega Kristusa. O čemer smo bili vsi kristjani prepričani do 11. stoletja … ko so določenim ljudem zadnje plati zrasle do te mere, širine in ‘svetosti’, da so jih hoteli spočiti na svojem svetem sedežu. Težko je sedeti na dveh stolih, a še težje je stolu nuditi udobje več kot eni … khmm … hočem reči: več kot enemu človeku … pa so posledično škofovski prestolčki začeli rasti kot gobe po dežju, od 16. stoletja dalje pa jih je tako rekoč nemogoče prešteti.
A pustimo – zavoljo korektnosti – politiko in bodimo malce politično nekorektni.
Sam izraz “sedež apostola Petra” je skregan z logiko … in sam s seboj … Oziroma ima svojo logiko. ‘Apostol’ pomeni ‘odposlanec’ … in nekdo, ki je poslan, goljufa že, ko samo počiva. Če pa obsedi, se je odpovedal svojemu imenu, predvsem pa svojemu namenu in poslanstvu. Še toliko slabše, ker je njegovo poslanstvo – odposlanstvo! In upam, da je jasno, da govorim o ‘duhovnem’ in ne ‘fizičnem’ sedenju.
A ker ne gre za sedež kateregakoli apostola, temveč je to Petrov sedež, nam že ime samo pove, da to ni, ne sme in ne more biti udoben prestol … ampak gre za skalo. Trdno skalo, ki je ne premagajo peklenska vrata in ob kateri si hudič polomi zobe. To je sedež, vsekan v skalo, ki jo sonce, ki mu Nebeški Oče daje, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, razbeli do te mere in temperature, da zlepa ne sedeš! To je sedež, vsekan v skalo, ki jo dež, ki ga Nebeški Oče pošilja nad pravične in krivične, namoči in zmrazi takó in toliko, da ne moreš obsedeti!
Kdor ‘obsedi’ na tem sedežu, se speče ali zmrzne … ali ga žuli … in zgodovina potrjuje mojo misel!
In če v življenju rečemo, in na žalost premnogokrat vidimo, kako se ljudje “tepejo za stolčke” … in če rečemo, in na žalost premnogokrat vidimo, kaj vse ljudje počnejo, ko se jim “zatrese stolček” … je Sedež apostola Petra res prestol, za katerega se in zaradi katerega se mnogi tepejo, a je to trdna skala, ki se ne trese. Trese se le tisti, ki ga skuša tresti in pa tisti, ki ga nesveto zaseda. Ki je obsedel. In ga trese od mraza ali pripeke. In ga žuli. In zgodovina potrjuje mojo misel!
Priznam, da sem v zadregi. Kako naj te imenujem?
Dragi moj …?
Ljubi moj …?
Morda celo: zlati moj …?
Naj bo: Trdni moj Sedež apostola Petra! Naj nam tvoj Kamnosek nakloni obilo milosti in žegna.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str. 114.

Do smrti ne bom pozabil tistih opojno lepih večerov, ko me je oče pospremil v posteljo. Sam sem se do vratu zakopal v tople rjuhe in si za družbo vzel medvedka, oče pa se je ulegel poleg mene, vzel knjigo in začel brati. In sva šla, v svetove, ki jih nisem nikdar videl, a ki sem jih živel, kot bi bili moji lastni. Največkrat je tam na postelji norčije uganjala Pika Nogavička s Tomažem in Anico, pogosto so k oknu z barko prišli tudi pogumni fantje Bratovščine Sinjega Galeba, pa še mnogo drugih junakov od blizu in daleč, princi in kralji, vile in škratje, zmaji, kozlički in prašički ... Užival sem v njihovi družbi, tako zelo, da sem se vedno krepko zdrznil, ko je kdaj pa kdaj očetov glas zamrl. Njegova glava je omahnila nad knjigo, utrujen je bil od teže celega dneva. Pa sem ga zbudil, češ: »Daj še, daj še!« Nisem razumel njegove utrujenosti, ko pa je tako napeto, ko se vendar toliko dogaja! In se je zdrznil, si pomel oči in nadaljeval, dokler nisem jaz omahnil v sanje. Neverjetno razkošje, vam povem, zaspati, vtem ko ti nekdo bere pravljico!
V eni od tistih zgodb živim tudi sam. Veste, da so si zgodbe tako zelo podobne, za nekatere že vemo, kako se bodo končale, še preden se začnejo. In jih vseeno radi poslušamo, ker bi radi vedeli, kako bodo prišle do konca. Poslušamo jih zato, ker zgodbe niso nikdar docela izmišljene, vedno je v njih tudi nekaj resnice, nekdo jih je doživel, te zgodbe, nekdo je srečal zmaja in se boril z njim, nekdo je poljubil žabo in je iz nje nastal lepi mladenič. Ne moremo živeti brez njih, ker moramo vedeti, prepričati se moramo, da pred svojimi zmaji nismo nemočni, da žabe niso samo grde in da se kdaj lepota skriva pod pepelom, kjer je ne bi nikdar iskali, ne bi nikdar nataknili izgubljenega čeveljca v cape oblečenemu dekletu.
Koliko resnice je v teh zgodbah! In nekdo nam jih mora povedati. Da bi lahko ob večeru mirno zaspali, ker vemo, da bo zlobni volk nazadnje vendarle padel v vodnjak, da ne bo odpihnil hiše tretjemu prašičku. Da bi v temi življenja vedeli, da bo nekdo prišel in nas rešil, ko bomo zaprti v nekem smrdečem trebuhu. Povedati, na glas, slišati ga moramo, kako nam o tem govori, kakor da je on to doživel … ker potem verjamemo, da je to res. Da happy end ni le hollywoodska izmišljotina.
Pa boste rekli, da je to vendarle izmišljotina, da srečni konci ne obstajajo. Res? Ne verjamete, da bo na koncu lepotica poljubila zver? Da bodo vsi živeli srečno do konca svojih dni? Res ne verjamete? Toda to je tako. Če pa tega ne veste, je tako samo zato, ker vam nihče ni povedal o tem. Ubožčki …
Če bi imel otroke, bi jim vsak večer pripovedoval zgodbe. Tudi ko bi že znali brati. Usedel bi se na njihovo posteljo in jih odpeljal na drugi konec sveta, v zgodbe, ki jih bodo živeli čez deset let in se takrat spomnili, da so jih že nekje slišali: »Tata nam je povedal zanje.« Hvaležni bi mi bili. Rekli bi si, da jim je nekdo polepšal življenje, ko jim je povedal, kakšno je v resnici. Medtem ko je pravil izmišljene zgodbe. Umrl bi srečen.

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 01, str. 90.

Pridejo dnevi, ko sem popolnoma izgubljen.
Čas, življenje, smisel ... vse je kot pesek v dlani: bolj ko stiskam, manj držim! Grabim v prazno in če se česarkoli dotaknem, se preprosto razblini.
Nobene poti pred mano, ali vsaj nobene prave. Tla se spodmikajo, korak je negotov in če se že premaknem, se noga spotakne ali pa se pogreznem do kolen.
Temno je. In lučke, ki vsake toliko zasvetijo, niso zvezde: kresnice so. In njihov ples je varljiv kot jezik kače v raju.

Prestrašen občemim. Na mestu. Stiska me. Duši me. Premetava me. Plitvo diham. Še to komajda. Mižim. In če odprem oči, je kot bi jih ne! Trepetajoč čakam, da se zbudim.
Upam. Upam, da so le sanje ... a dolgo trajajo in jutra ni.
Skušam moliti. Pa se zalotim, da le žebram. Blebetam.
Prošnje besede letijo iz mojih ust in se zaletavajo v zid.
Prošnje besede se na kamnitem zidu razbijejo v manjše koščke: v črke in zloge. V stoke in vzdihe.
Stojim v prahu prošnjih besed, zibljem se – objokan – pred velikim kamnitim zidom zrušenega templja! Še kamen bi se me usmilil! Še kamen bi spregovoril! Bog pa molči!
Izgubljen sem. A nisem se želel izgubiti. Izgubljen sem, a ne po svoji želji in ne po svoji krivdi.
Ne. Ne ... Nisem izgubljeni sin. Skrbno sem ravnal z dediščino: Zavil sem jo v prtič in zakopal. Globoko. Da bi kdo ne zbiral, kjer ni raztrosil, in ne žel, kjer ni sejal!
Ne, nisem izgubljena ovca. Nobene zapovedi nisem hoté prekršil, nobene ograje nisem vedé preplezal in čez plot nisem skakal. Trava na oni strani se mi ni zdela bolj zelena in nisem je poželel. Skozi nobeno luknjo se nisem izmuznil, pa vendar sem se znašel osamljen, zapuščen in prestrašen zapleten v trnje ... v nekem čudnem brezpotju med Oljsko goro in Golgoto.
In nisem izgubljena drahma! O, ne! Nisem nepomemben drobiž, ki je nekomu padel iz mošnjička med preštevanjem velikih denarjev in se zakotalil pod mizo. Zaklad sem! Morda celo neprecenljiv, ko vendar tolikokrat čutim, da me nihče ne ceni!
Ko vprašam modre in izkušene: Kje je Bog? Zakaj molči? ... mi odgovarjajo: Puščava!

Opazil ga je že od daleč in se razveselil, saj ni bil videti nič posebnega.
In ker ni bil videti nič posebnega, je ugibal: “Ali je sploh ta, ki mora priti, ali naj drugega čakam?”
Narisal je črto v pesek, a On jo je prestopil.
Skušal ga je ujeti v ris, pa ga ni zadržal.
Dvoma ni bilo več: Vedel je, da je pravi.
Veselje je uplahnilo, začel se je boj!
Sledil mu je nekaj dni, ga opazoval od daleč, poskusil znova ... a črte in risi v pesku niso imeli moči nad Njim.
Potem se je umaknil ... se skril ... in čakal. Ko je videl, da ga je načela lakota, je spet pristopil. Izzval ga je, naj si pričara kruh iz kamnov, pa se ni pustil izzvati. Res je bil lačen kruha, a nasičen z Besedo!
Odnesel ga je v višave, in ga izzval naj izzove Boga. Pa se ni odzval na izzive. Saj ni večjega izziva kot biti eno z Očetom.
Izzval ga je, naj se mu pokloni, a ni klonil pred izzivom. Zakaj naj bi klečal On, ki mu je vse podvrženo?!
Prestopil je črto v pesku, skušnjavec pa je ostal ujet v lasten ris!

Ko mine lakota ...
ko mine strah ...
ko koleno vzdrži in ne klecne, ko se ne upogne in ne poklekne ...,
spoznam, da sem v Božji dlani, kjer ni več časa in kjer sta življenje ter smisel spletena v večnost.
In Božja dlan je mehka: Zato se korak pogreza. Črte v Božji dlani so stezice, ki me vedno znova privedejo nazaj v sredo dlani ... v najmehkejše ... v najsvetejše.
In tema je, ker me je Bog skril v dlan, da bi skušnjavec ne mogel do mene.
Nisem izgubljen. Nikoli nisem bil. Bog me je kot neprecenljiv zaklad, kot svojo najljubšo drahmo spravil v svoj žep ... kjer res ni prav zračno in me duši ... in me premetava med Božjo hojo ...
A sem, kjer moram biti. Doma. Pri Bogu.

Skušnjave so resna zadeva in s skušnjavcem ni šale. Ne gre za čokolado, za kavico in cigarete, za izbruhe jezice, telovadbo ali lenobo in podobno ...
Gre za dušo. Za primat in prevlado!
Za prvo mesto v moji duši! “Predme padi in me moli!”
Gre za življenje! “Vrzi se dol!”
Gre za polnost življenja! “Naj kamni postanejo kruh!”
In skušnjavec vedno pride, ko sem lačen. Česa?

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 3.

Predstavniki permisivne paradigme na področju vzgoje in izobraževanja otroka dojemajo predvsem kot razumsko, racionalno bitje, kjer so v ospredju otrokove želje in potrebe. Otroka se ne sme v ničemer omejevati, vse se mu mora dati na izbiro, starši oz. svet odraslih so nekakšni dežurni izpolnjevalci otrokovih želja in potreb. Velik napor gre v to smer, da otrok ne sme doživeti nobenega napora ali negativne izkušnje – v tem primeru takoj intervenirajo starši in uredijo otrokove težave (odgovornosti). Da mame niso 24-urni servis, ki je vedno na voljo in na razpolago – tej temi na vsaki šoli za starše namenimo veliko časa in pozornosti.
Napačna vzgoja se kaže tudi v izgubi življenjskega smisla otrok in mladostnikov, v izgubi navdušenja, v zdolgočasenosti, v občutkih notranje praznine, v tem, da velikokrat ne vedo, kaj naj bi naredili iz sebe in kakšno vsebino naj bi dali svojemu življenju. Velikokrat se zatekajo v nasilje in samodestruktivno vedenje, da se vsaj nekoliko počutijo žive, da vsaj v nečem vidijo ‘smisel’, da vsaj nekomu pripadajo ter da jih vsaj nekdo vidi in jim nameni pozornost. Notranja praznina in otopelost je tako huda, da jo na neki način regulirajo s fizično bolečino. Gre za nekakšno psihološko pomiritev preko samozadajanja fizične bolečine. Fizična bolečina vedno omili duševno bolečino oziroma bolečino srca. V tem je tudi glavni razlog, zakaj je danes med mladimi toliko samopoškodbenega vedenja. Gre za zavestno povzročanje bolečine sebi in agresivno poškodovanje lastnega telesa (npr. zabadanje ostrih predmetov v roke, stegna, rezanje, praskanje s predmeti, povzročanje opeklin z ognjem ali z ogorki cigaret, puljenje las ipd.).
Namesto pretiranega zaščitništva bi otrokom morali pustiti in dovoliti, da naloge, ki jih zmorejo, opravijo sami. Namesto da se otroke “zavija v vato”, bi jih morali učiti in vzgajati v odgovorne in samostojne posameznike, ki so zmožni sprejeti posledice svojih dejanj ali nedejanj. V luči vzgoje, ki se dojema kot priprava otroka na življenje, se bo treba znebiti notranje potrebe po nenehni ustrežljivosti, dogovarjanju, pogovarjanju in prepričevanju. Otroci so postali kljubovalni ravno zaradi tega, ker čutijo, da odrasli sami v sebi niso dovolj gotovi, da bi od njih nekaj zahtevali preprosto zato, ker je tako prav. S permisivno logiko “vse za otroka” smo jih oropali dragocenih in nujnih izkušenj za življenje, preko katerih bi si zgradili zdravo samopodobo, samozavest in samospoštovanje. Ker jih ne vzgajamo za samostojnost in odgovornost, ki sta temeljni področji za uspešno, osmišljeno in zadovoljno življenje, smo jih oropali tudi delovnih navad, vztrajnosti in discipline. Logična posledica je agresivno vedenje – do samega sebe ali drugih. Agresivno vedenje pa je pravzaprav vedno izraz nemoči.
Ker niso kos različnim življenjskim situacijam ali trenutnim neuspehom (do določenega trenutka so vse te ‘neuspehe’ korigirali starši s pretiranim hvaljenjem ali pa so uredili, da je bil njihov otrok ‘uspešen’), na neki način psihološko kapitulirajo. Za pristen uspeh se je vedno treba potruditi in v to vložiti določeno mero napora in časa. Ker jih starši tega niso naučili, tega preprosto ne znajo in ne zmorejo. Ker jih starši niso naučili obvladovanja svojega vedenja in čustev ter soočanja z določenimi NE-ji in neuspehi, ki so sestavni del odraščanja in življenja, je njihova reakcija velikokrat poskus izsiljevanja – ko so še majhni, to skušajo z izsiljevalskim jokom, kasneje z verbalnim nasiljem, neprimernim vedenjem, žaljivim in nespoštljivim odnosom do staršev, vzgojiteljev, učiteljev … Vse to praviloma po različnih stopnjah vodi v agresivno vedenje – do sebe ali do drugega. Lahko je fizično ali psihično nasilje. Pri mladostnikih gre v primeru nekega trenutnega neuspeha za poskus izsiljevanja, za izraz nemoči ali občutek prizadetosti lastnega ega, kar se izrazi v agresivnem vedenju do drugega. Na primer: Starši so ta otroški ego leta glorificirali in negovali, sedaj pa v šoli doživi določen neuspeh, kar je v radikalnem nasprotju s tem, za kar so ga starši celo otroštvo vzgajali in mu dajali vedeti, da je nekaj posebnega, da je najboljši ipd. Ta prizadeti ego je zato poln nemoči, jeze, prizadetosti, podivjanih čustev in patološke užaljenosti, ki vse prepogosto izbruhne v agresivno vedenje do druge osebe. Permisivna vzgoja je zaradi tega ‘najboljši’ porok za agresivno vedenje otrok in mladostnikov. Eden izmed ključnih izzivov vzgoje je ravno to, da otroke opremimo in ustrezno osebnostno okrepimo, da se bodo z neuspehi soočali pogumno in dostojanstveno.

S. Kristovič, Na začetku, Ognjišče 2 (2022), 11.

Težko razumem prošnjo očenaša "In ne vpelji nas v skušnjavo". Bog nam vendar hoče dobro in nas ne bo 'zapeljeval', da bi storili kaj slabega. Kaj torej hoče ta prošnja povedati? (Milan)

Skušnjava pomeni preizkus vrednosti in stanovitnosti koga, ga speljati od pravih vrednot in ga privesti v greh. Skušnjava je človekova preizkušnja; našega Očeta prosimo, naj nas ne »vpelje« vanjo. Grški izraz za to pomeni "ne dovoli, da pridemo v skušnjavo", "ne daj, da podležemo skušnjavi". Bog nas ne skuša za zlo (Jak 1,13). Ločiti moramo med preizkušnjo, ki nam daje rasti v dobrem, in skušnjavo, ki vodi v greh, ter med biti skušan in privoliti v skušnjavo. »Ta prošnja nas združuje z Jezusom, ki je premagal skušnjavo s svojo molitvijo. Prosi za milost čuječnosti in stanovitnosti do konca« (Kompendij KKC, 596). Janez Janžekovič to prošnjo povzema: »Slab sem. Zato se zatekam k tebi, Oče. Popolnoma zaupam vate. Iskreno te prosim, ne dopusti, da bi zašel v okoliščine, ki bi me vsega zmedle.« (sč)

V Apostolskih delih, knjigi Svetega pisma Nove zaveze, ki je v bistvu zgodovina Cerkve po prvih binkoštih, beremo, da so bili verniki “stanovitni v nauku apostolov, lomljenju kruha in molitvah”. Danes je sestavni del katoliškega bogoslužja branje Božje besede. Kaj so brali prvi kristjani, ko evangeliji še niso bili napisani? (Gregor)
Pri bogoslužju prve Cerkve so redno brali Staro zavezo, kot je v navadi še danes. Naravno je bilo, da so prebrali tudi kakšen odlomek iz kakega pristnega poročila o življenju, smrti in vstajenju Jezusa Kristusa. Sprva so apostoli sami poskrbeli za ustno pričevanje, po njihovi smrti pa je Cerkev potrebovala zapise o tem, kar so oni govorili. Tako so nastali evangeliji; prvega je med letoma 65–70 napisal sveti Marko, učenec apostola Petra in občasno sodelavec apostola Pavla. Sledila sta Matejev in Lukov evangelij ter nazadnje Janezov. Knjigo Apostolskih del je Cerkev sprejela kot nadaljevanje Lukovega evangelija, Janezovo razodetje pa je imelo veliko vlogo v dobi preganjanja.
ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 15.