To vprašanje se mi zdi najbolj sporno. Po mojem je to podobno poganom in plemenskim obredom češčenja, čeprav se skozi celo Sveto pismo ponavlja svarilo, naj se varujemo malikovanja in podobnih reči. Naj navedem nekaj primerov: »Ne delaj si rezanih podob … ne moli jih in ne časti jih« (2Mz 20,4-6). »Njih maliki so srebro in zlato, delo človeških rok … Njim bodo podobni, ki jih delajo, vsak, ki vanje zaupa« (Ps 115,4-8). »Jaz sem Gospod, to je moje ime, svoje časti ne dam drugemu, ne svoje slave malikom« (Iz 42,8).
Kot sem prebral, je bilo leta 754 razglašeno češčenje podob kot kaznivo dejanje, češ da ga je vpeljal satan, da bi ljudi zvabil od Boga. Prav tako je bilo na znanem koncilu v Efezu v četrtem stoletju in še pozneje v 16. stoletju v Zürichu v Švici. Za sklep tega slopa pa še navedek iz evangelija: »Bog je duh in kateri ga molijo, ga morajo moliti v duhu in resnici« (Jn 4.24).
Branko

Vprašanje češčenja svetih podob in svetnikov je zares staro vprašanje in od časa do časa je še posebej močno izbruhnila dilema, ali gre pri tem za idolatrijo (malikovanje), torej za češčenje stvari na način, ki gre samo Bogu, ki je edini Stvarnik vsega. Zlasti v Svetem pismu stare zaveze najdemo izredno močno poudarjeno prepoved upodabljanja Jahweja. To je povsem razumljivo, če se zavemo, da so Izraelci živeli sredi kulture mnogoboštva in so tudi sami iz nje izšli. Ko pa se jim je Bog začel razodevati kot edini in presežni, so počasi zapuščali predstave o bogovih iz mnogoboštva. Tudi pri Izraelcih ni šlo gladko, ampak poznamo najprej obdobje, ko so verovali sicer v Jahweja, a dopuščali obstoj tudi drugih bogov; a so ugotavljali, da je njihov Bog močnejši od vseh bogov sosednjih narodov. To jih je počasi pripeljalo do strogega, radikalnega enoboštva. Iz teh okoliščin je povsem razumljivo, da jih je postava učila, da si Boga ne smejo upodabljati, da jih ne bi zaneslo nazaj v mnogoboštvo. A to ni pomenilo, da jim stvari niso pomagale v njihovem odnosu z edinim Bogom. Spomnimo se samo na znamenje, ki ga je dal postaviti Mojzes, ko so se pojavile strupene kače. Kdor ga je z zaupanjem v Jahweja pogledal, ni umrl. Končno so imeli tudi skrinjo zaveze, shodni šotor in kasneje tempelj kot svete stvari, ki so jim pomagale pri izražanju in doživljanju vere v enega in edinega Boga. To so bile zanje svete stvari – čeprav jih niso zamenjevali za Jahweja.
V tej smeri lahko vidimo tudi razvoj svetih podob in češčenja svetnikov v krščanstvu. V novi zavezi se je Bog učlovečil in živel med ljudmi v človeški podobi, čeprav je dajal vedno jasno vedeti, da njegovo telo ni Bog, ampak pravo človeško telo. A hkrati je tudi pokazal, da je to telo tesno povezano z njim kot Bogom, da v njem deluje Bog, in da kdor vidi njega, vidi Očeta. Zaradi učlovečenja Božjega Sina, druge Božje osebe, se je v krščanstvu že zelo zgodaj uveljavila praksa, da so Kristusa pričeli simbolno upodabljati: kot dobrega pastirja, v časih preganjanj simbolno tudi kot ribo … Zelo kmalu so začele nastajati tudi ikone, saj tradicija govori celo o tem, da naj bi pisal ikone tudi sv. Luka, evangelist. Vendar je bilo v krščanstvu dokaj jasno, da so to samo upodobitve, samo pripomočki za vstopanje v odnos z ‘živim’ Bogom, in da češčenje ne gre stvarem, marveč Bogu osebno.
Res pa je, da so se pojavljale tudi zlorabe in nepravilno uporabljanje podob, in da se je zato pojavljalo občasno tudi nasprotovanje uporabe podob. Takšno obdobje je bilo tudi v 8. stoletju, ko je bilo močno gibanje imenovano ‘ikonoklazem’, ki ni samo nasprotovalo češčenju ikon, ampak so ikone celo uničevali. Res je, kar piše spraševalec, da so leta 754 prepovedali češčenje ikon. A to so naredili na koncilu, ki ga je sklical cesar Konstantin V. in v vesoljni Cerkvi ni bil nikoli priznan, ampak celo razglašen za neveljavnega. Nasprotno pa je bil veljavno sklican in izpeljan 2. nicejski vesoljni cerkveni zbor leta 787, ki pa je obsodil početje ikonoklastov in potrdil upravičenost češčenja ikon ali svetih podob, tako Kristusovih kot Marijinih in svetnikov. To svojo odločitev so koncilski očetje naslonili prav na dejstvo, da se je Bog sam učlovečil in tako na povsem viden in zemeljski način ‘predstavil’ samega sebe, ki je sicer duh in nima telesa. Pri tem so izhajali iz verske resnice, da sta se v Jezusu Božja in človeška narava neločljivo združili, čeprav sta odtali nepomešani (vesoljni cerkveni zbor v Kalcedonu leta 451). Glede omenjenega efeškega vesoljnega cerkvenega zbora moramo spet ugotoviti, da so, prav nasprotno, potrdili splošno prakso češčenja Marije kot Bogorodice, čemur so nekateri nasprotovali, češ da je Marija kot ustvarjeno bitje lahko rodila samo Jezusa kot človeka, kar pa je seveda kristološka zmota.
S tem je bilo spet jasno izraženo, da krščansko češčenje podob ne nasprotuje prvi Božji zapovedi, ki prepoveduje malikovanje stvari. Prav na omenjenem nicejskem zboru so izjavili, da se “podobi izkazana čast dviga k izvirnemu vzoru” in “kdorkoli časti podobo, časti v njej osebo, ki je naslikana”. Izpostavim še lahko stalno prepričanje Cerkve, da ločimo dve vrsti češčenja: podobam gre “spoštljivo češčenje” (gr. dulija, lat. veneratio), samo Bogu pa “najvišje češčenje” (gr. latrija, lat. adoratio). Torej se v izvornih jezikih ločita obe stvarnosti že po besedi, kar v slovenščini ni tako razvidno. Naj navedem glede tega tudi odlično misel sv. Tomaža Akvinskega: “Bogovdano češčenje ni namenjeno podobam, kolikor gledamo nanje le kot na neke stvarnosti, temveč kolikor kot podobe vodijo k učlovečenemu Bogu. Vzgib torej, ki se usmerja na podobo kot takšno, se ne ustavi v njej, ampak teži k tistemu, kar podoba predstavlja.”

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str 62-63.

Kategorija: Pisma

Profesor je potoval z vlakom. Potniku, ki je sedel nasproti, se je pohvalil: »Jaz sem zelo znan profesor. Ko govorim, me vsi poslušajo z odprtimi usti.«
Sopotnik: »To se dogaja tudi meni.«
»Ste tudi vi profesor?«
»Ne, zobozdravnik!«

Človek, ki se hvali in šopiri, je podoben petelinu, ki misli, da sonce vzide zato, ker on zgodaj zjutraj zakikirika.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 82.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kategorija: Povejmo z zgodbo

(ob obletnici ustanoviteljice) Poleg etnološke zgodbe o neprecenljivi dediščini idrijskega klekljanja idrijske čipke pripovedujejo tudi zgodbo o tradicionalnih vrednotah, ki jih privzgaja rokodelstvo. Bili smo na obisku v Čipkarski šoli Idrija, kjer klekljanje nepretrgoma učijo že od leta 1867.

V idrijski rudnik živega srebra so hodili delat različni evropski strokovnjaki – z njimi so prihajale njihove družine in najverjetneje so prav njihove žene v Idrijo prinesle znanje klekljanja. Najstarejši pisni vir, ki omenja klekljanje na Idrijskem, je iz leta 1696.
Idrija je bila v tistih časih (kljub svetovnemu slovesu rudnika) vendarle precej odmaknjen kraj. Znanje klekljanja se je razvijalo izolirano, se oblikovalo in dopolnjevalo. Idrijske klekljarice so bile zelo iznajdljive in prilagodljive. Iskale so nove rešitve in načine te rokodelske umetnosti, zato že konec 19. stoletja (na podlagi arhivskih virov) govorimo o idrijski čipki kot blagovni znamki.
»Idrijska čipka je narejena iz več različnih tehnik klekljanja. Prva tehnika, ki se je prodajala pod imenom idrijska čipka, je bila idrijska čipka, klekljana v tehniki širokega risa. Zanimivo pri klekljanih čipkah je, da so žive, da se spreminjajo, ker se močno prilagajajo. Tudi idrijska čipka se je prilagajala – če je bil njeno prvotno izvozno središče severnoevropski trg, se je v času pod italijansko oblastjo trg preselil na italijansko tržišče, ki se mu je idrijska čipka prilagodila. To je obdobje, ko se je začela razvijati tehnika idrijskega risa. Kar ne pomeni, da so bile ostale tehnike zanemarjane, a široki in idrijski ris sta najbolj prepoznavni tehniki,« pojasni Metka Fortuna, vodja šole. V čipkarski šoli pa se seveda učijo še številnih drugih tehnik klekljanja.

KLEKLJAMO VREDNOTE
Ko se sprehodim po idrijskih ulicah, me ob prehodih za pešce pozdravijo vzorci čipk. V stavbi Ljudske šole v Idriji domuje Čipkarska šola, ki nepretrgoma deluje že od leta 1867. Takrat jo je v Idriji ustanovilo trgovsko ministrstvo na Dunaju, in danes je to najstarejša neprenehoma delujoča čipkarska šola na svetu.
Danes na čipkarski šoli v Idriji poučujejo otroke in odrasle. Poučevanje otrok je posebna javna služba za otroke in mladino, ki jo izvajajo po pooblastilu Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport.
Vsako leto imajo v program vključenih več kot 450 otrok, starih od 6 do 15 let. Gre za prostočasno dejavnost, vključi se, kdor želi. Zanimivo je, da se klekljanja uči tudi kar 20 % dečkov. Klekljanje ni le učenje rokodelske veščine, ampak je metoda, s katero otrok razvija svojo osebnost. Pomembno je, da vidi rezultat dela, ki ga opravi s svojimi rokami. »Čipkarska šola ni zgolj učenje klekljanja. Učenje rokodelskega znanja je vedno tudi šola vztrajnosti, natančnosti, potrpežljivosti. Skratka, vseh življenjsko pomembnih vrednot. Trudimo se, da te vrednote ohranjamo in ozaveščamo: da je vredno. Klekljanje je pri otrocih pomembno tudi zaradi motoričnega razvoja,« poudari moja sogovornica Metka Fortuna.

VRHUNSKO ZNANJE
Po osnovni šoli dekleta pot življenja pogoste zanese kam drugam, nekaj pa jih ostaja in nadaljujejo s klekljanjem tudi v srednji šoli. To so učenke na višku svojega klekljarskega znanja, zato jih obdržijo, čeprav so srednješolke, vsakih nekaj let pa imajo tudi kakšno študentko. Ta dekleta klekljajo mojstrovine idrijske čipke.
Najboljše klekljarice so vključene v eksperimentalno klekljarsko skupino, poseben program izobraževanja za odrasle. Klekljarice dobijo nedokončan izris, osnovne smernice, potem pa same poskrbijo, da nastane celovit izdelek. Rešitve seveda iščejo v okviru tehnik idrijske čipke.

IZOBRAŽEVANJA ZA ODRASLE
Največ odraslih obiskuje enodnevne delavnice klekljanja, ki jih izvajajo trikrat na leto. Metka Fortuna pove, da jih je covid razsvetlil, od epidemije naprej namreč te delavnice izvajajo tudi na daljavo. Pred obdobjem covida so potekale le v živo, med epidemijo le na daljavo, sedaj pa v obeh oblikah, saj je za delavnice na daljavo velik interes ne zgolj iz Evrope, pač pa iz vsega sveta.

Klekljarice na drugi polobli vstajajo sredi noči, da lahko spremljajo delavnice po Zoomu. Okrog 150 je udeleženk se vsako leto udeleži takšne oblike učenja klekljanja.
Poleg tega se izvaja redni andragoški program čipkarske šole (70 ur), ki poteka po izdelanem učnem načrtu. Vsak začne od začetka, ne glede na predznanje. Tako mašijo luknje v znanju in omogočajo lasten tempo napredovanja vsem udeležencem. Redni program vsako leto obiskuje 25 do 30 udeleženk, zadnji dve leti tudi en udeleženec.

MEDNARODNO POVEZANI
Dodelan sistem izobraževanja klekljanja za otroke je tudi v svetovnem merilu redkost, saj prevladuje mnenje, da je učenje klekljanja za otroke pretežko: »Skozi projekte mednarodnega sodelovanja se je pokazalo, kako kakovostna in redka je takšna oblika izobraževanja otrok in mladih po svetu,« pove Fortuna. Šola je bila vključena že v veliko uspešno opravljenih projektov povezovanja, mreženja in mednarodnega vključevanja. Trenutno so aktivni pri Erasmus+ za odrasle. Leta 2021 so pridobili akreditacijo nacionalne agencije za izvajanje mednarodnih projektov za izobraževanje odraslih (ker so dokazali določene rezultate na mednarodnem sodelovanju in si nekoliko širše odprli vrata za pridobivanje sredstev).
»Z vsemi rezultati otok, z njihovimi izdelki, z njihovim veseljem in navdušenjem za obiskovanje pouka dokazujemo, da je mogoče, če se ga lotiš na pavi način: strokovno in v pravi meri. Štiri učne ure na teden so povsem dovolj.«
Mednarodno so povezani s klekljarskimi in čipkarskimi središči: Bobowa na Poljskem, Vila do Conde na Portugalskem, Vamberk na Češkem, Novedrate v severni Italiji in Kalofer v Bolgariji.

41. FESTIVAL IDRIJSKE ČIPKE
41. festival idrijske čipke bo potekal od 16. do 18. junija 2023 pod sloganom ®EVOLucija. V ospredje bo postavljena (r)evolucija idrijske čipke oziroma njen razvoj s poudarkom na ženskah, ki so idrijsko čipko ponesle v svet in skrbijo za to, da še vedno pomemben del identitete Idrije.
Na festivalu čipkarska šola sodeluje s strokovnim programom, ki ga sooblikujejo z Društvom klekljaric idrijske čipke, odborom za označbo porekla idrijske čipke in mestnim muzejem. Izvajalec festivala pa je Zavod za turizem Idrija. Šola koordinira tudi delovanje odbora za označbo porekla idrijske čipke.
Kot so zapisali ustvarjalci festivala, »se Idrija v času junijskega festivala prelevi v živahno čipkarsko središče, kjer se izmenjujejo znanja o tej prefinjeni spretnosti, prenašajo izkušnje na nove generacije in tkejo močna prijateljstva, ki kakor tisočere nevidne niti povezujejo ljudi širom sveta«.
Resnična vrednost klekljane čipke
Dohodek od klekljanja je veljal za zelo skromnega, čeprav je pomenil doprinos k družinskemu proračunu. Čipkarska šola si prizadeva doseči, da bo klekljarica dostojno plačana za svoje delo.
Na šoli ustvarjajo svoje lastne izdelke, od ideje do končne realizacije. Podnje se podpisuje šolska oblikovalka Maja Svetlik in pa najboljše klekljarice iz lokalnega okolja, od katerih zahtevajo kakovost, izkazano z mnenjem obrtno-podjetniške zbornice in certifikatom geografske označbe Idrijska čipka. Vse klekljarice morajo biti za svojo dejavnost registrirane.

RAZSTAVA
Sprehodim se po razstavi Poglej, kaj znam!, kjer mi strokovna sodelavka Sonja Bogataj pripoveduje zgodbo, kako od ideje do izrisa papirca prek neštetih ur klekljanja pridemo do čipke. Sklekljano čipko potem še vključijo v končni izdelek. Koliko ur učenja in dela je vklekljanih v te bele zaklade!
Na razstavi vsako leto razstavlja en oddelek začetnikov, zahtevnejše čipke višjih oddelkov (v katerih so meseci in leta dela) pa so na ogled prav vse.
Na zadnji steni pogled ujame pisano slikovito drevo, okrašeno s čipkami. Sogovornica pojasni, da ima drevo velik simbolni pomen. Nastalo je v času epidemije, ko so otroci klekljali na daljavo: »To je bil projekt za vse. Otroci so bule odlagali na dogovorjenem mestu, kjer so jih učiteljice pobrale, odpeljale domov, uredile in pripeljale nazaj na dogovorjeno točko. Vsak krogec na drevesu je klekljan v drugi tehniki. Vsak otrok, ki je želel sodelovati, je dobil krogec, primeren svojemu znanju – tisto tehniko, ki jo je nazadnje delal v šoli pred zaprtjem.«
Med čipkami se lahko sprehodite od septembra do junija. Posamezniki za ogled odštejejo 2,5 €, skupine 10 ali več oseb pa 2 € na osebo. Otroci do 15. leta v spremstvu staršev imajo prost vstop.
Natančen urnik si lahko ogledate na povezavi: https://www.cipkarskasola.si/razstava-cipk/

PRODAJNI PROGRAM
Šola mora zagotavljati lastna sredstva za delovanje, zato imajo tudi prodajni program. Zanima me, kdo danes kupuje idrijsko čipko. Bogatajeva pove, da je med rednimi strankami nekaj domačinov, ki čipko radi kupijo za darila. V spletni trgovini pa so stranke iz vsega sveta. »Najboljši kupci pa so turisti – obiskovalci razstave začutijo našo zgodbo: koliko dela, znanja in izobraževanja je v eni čipki. Ljudje potem lažje odštejejo denar.«
Stranke narekujejo, da morajo biti končni izdelki uporabni: nakit, šali, tunike … Različno elegantni in različno slovesni.
Vse čipke, ki jih prodajajo, imajo označbo kakovosti. Ta usklajeno s slovensko zakonodajo sporoča, da so čipke, ki nosijo oznako geografske označbe Idrijska čipka, izdelane na območju Dežele idrijske čipke, da so iz naravnih materialov, sklekljane v tradicionalnih tehnikah, na vzorcih, ki so kopija čipkarske dediščine ali elementi čipkarske šole ali avtorske čipke, ter izpolnjujejo predpisane zahteve o kakovosti.
Mene zamikajo zapestnice, kaj pa je vam najbolj všeč?
M. Pezdir Kofol, Na obisku, v: Ognjišče 3 (2023), 75-77.

Kategorija: Na obisku

Že v otroštvu mi ni bilo dano hoditi v cerkev. Od 13. do 18. leta starosti sem živela po domovih, kjer so nas vzgajali brez vere. Tako sem počasi pozabila na Boga. Le v primeru, da sem se znašla pred cerkvijo, sem začutila željo, da bi vstopila.
Ko sem se vrnila domov, sem molila za bodočega moža (to molitev sem našla v svoji ‘mašni’ knjižici). Dobila sem pridnega, delovnega, skrbnega in, kar mi je bilo najvažnejše – vernega moža. A tudi tu se je satan poigral z nama. Na zvit način so ga spravili k UDBI, čeprav med služenjem vojaščine ni hotel v partijo ...
In tako se je počasi začelo. Rodili sta se nama dve hčerki 13 mesecev narazen. Živela sva skromno, saj sva živela pri njem v skromnem podstrešju brez sanitarij in vode. Že pri drugem porodu sem imela hude težave, nato pa sem spet zanosila. Tedaj so začeli pritiskati name vsi, češ, kaj pa če umreš, mož je ves obupan izjavil, da bo ‘spokal’ v Nemčijo, kar me je še posebno prizadelo. Pritisk je bil tudi iz vrst delodajalca: sedaj imaš priložnost dobiti delo za stalno, dovolj imaš dva otroka.
Nisem se zavedala, da je že takoj ob spočetju to živo bitje, kje neki! Govorili so celo, da ni nič, dokler ne začne brcati. Groza me je sedaj, ko tole pišem.
Ko sem prišla iz bolnišnice, je tašča začela vpiti name ‘morilci!’ To me je strašno vznemirilo. Odpovedala mi je vsako pomoč. On na terenu, jaz sama z dvema otrokoma, ranjena, razočarana ... Šele danes po več ko 50 tih letih ji dam prav. Zakaj je nisem poslušala?! Prepozno!
Čez leta, tik pred birmo mojih deklet, smo morali prekiniti s Cerkvijo. Ostalo je samo garanje za vsakdanji kruh in skrbi za dom in otroke.
Kako sem se spovedala, se sploh ne spomnim. Nikakor ne morem priklicati tega v spomin. Sedaj me vedno bolj skrbi, če se tega sploh nisem spovedala!?
Sedaj ko sem v pokoju, sem začela spet hoditi v cerkev. Postala sem čisto drug človek. Naročila sem verski tisk, začela brati in v okviru možnosti tudi sodelovati v cerkvenem občestvu. Tako sem vedno bolj spoznavala svojo zmoto. Starejša ko sem, bolj ko me tarejo bolezni, bolj ko se bližam svojem prehodu v večnost, bolj me skrbi in peče.
Večkrat sem že hotela opraviti življenjsko spoved, a mi nikoli ne uspe. Vedno se vsem tako mudi, spovedniki ne želijo poslušati naših grehov, samo potolažijo me in odvežejo vseh grehov, ki sem jih hotela povedati. Potolažena odidem.
Pa se je primerilo, da sem nedavno nazaj zvečer, ko sem legla, poslušala po Radiu Ognjišče, da je tista žena, ki je naredila splav, morilka, se izobči iz Cerkve in nima pravice do spovedi. Župnik ji mora dati neko posebno odvezo, da gre sploh lahko v spovednico.
Sedaj vas sprašujem, kako je s tem? Naglušna sem in nisem čisto dobro razumela. Tako je pač bilo včasih po starem, je bilo rečeno, kako je pa sedaj?
Moram se z nekom pogovoriti, ker me to spravlja v obup. Mož in otroci me sploh ne podpirajo v tem, češ, mi pač ni bilo dano. (Jaz pa sem kot dekle sanjala o veliki družini z desetimi otroki.)
Sedaj sem prepričana, da bova z možem kaznovana, rod se bo ustavil. Pri treh vnukih kaže, da potomcev ne bo. Hčere še po tihem molijo, otroci nočejo o tem nič slišati. Saj veste: moderno je bilo – se bodo sami odločili.
Ko so bili vnuki majhni, smo molili sveti angel, potem se nisem smela več vtikati.
Vse bolečine in delo podarjam Jezusu, svoj križ z veseljem nosim za Njim, ki se je usmilil celo desnega razbojnika ...
Duša

Ne pretiravam, če zapišem, da si nisem mislil, koliko pisem prihaja na uredništvo na temo bolečine mater po splavu. Eno izmed njih je tudi vaše. Na nekatere stvari glede splava in žalovanja po njem smo v preteklosti že odgovorili: v pismu meseca v marčevski številki Ognjišča, pa tudi v preteklih Ognjiščih. En odgovor je tudi v knjigi Pisma Bogdanu Žoržu (Nihče mi ni stal ob strani in mi ni povedal o negativnih posledicah splava, str. 44–52). Gotovo boste v teh odgovorih našli tudi zase kakšno misel.
Ponovno moram poudariti, da ni odgovorna samo žena, ki naredi splav, ampak nosi odgovornost tudi družba. To se lepo vidi v vašem primeru. Grozila sta vam mož in delodajalec. Tudi ravnanje tašče ni bilo najbolj krščansko. Zmerjala vas je z morilko in bila jezna na vas. S takim obnašanjem vam ni pomagala prebresti travme, ki ste jo doživeli in, kar je najvažnejše, ni vam pomagala h kesanju in spreobrnjenju. Pomislite, kaj bi bilo, če bi vam mož dejal, da vam bo stal ob strani tudi ob rojstvu tretjega otroka, da bi vam ne grozil delodajalec, da bi vam tašča zagotovila pomoč ob otrokovem rojstvu in pri njegovi vzgoji ...
Papež Frančišek priznava, da je Cerkev doslej storila le malo, da bi pomagala ženskam v zelo težkih situacijah, na primer takim, ki trpijo zaradi izjemne revščine ali so zanosile ob posilstvu. Zato spodbuja, da bi tem preskušanim ženskam več in bolj pomagali. Na papeževo vabilo se tudi pri nas odzivajo posamezniki in ‘zavodi’ (npr. info@zavod-biser.si ali 080 50 03; info@zavod-zivim.si ali tel. 040 577 468), ki bi radi nosečnicam v stiski pomagali in se zato nosečnica v stiski lahko na njih tudi obrne. Morda jih tudi vi pokličete in se z njimi pogovorite ali dogovorite za osebni pogovor. Nekateri tudi organizirajo mesečna molitvena srečanja za nosečnice v stiski. Prav tako papež podpira različna mednarodna gibanja, tudi gibanja pro-life (za življenje), ki bi rada pomagala zmanjšati število splavov.
Sprašujete, kdo lahko odpusti greh ženi, ki je naredila splav. P. Vinko Škafar takole piše:
Po do sedaj veljavnem Zakoniku cerkvenega prava, kanon 1398, tistega, ki “učinkovito oskrbi odpravo plodu, zadene vnaprej izrečeno izobčenje”. To pa pomeni, da lahko po tej cerkveni določbi (kanonu) ob zakramentalni odvezi prekličejo “vnaprej izrečeno izobčenje” samo škofje in od Svetega sedeža ali krajevnega škofa pooblaščeni duhovniki oz. samo ti so lahko do začetka izrednega jubilejnega leta usmiljenja dajali odvezo za greh splava. Papež Frančišek kot vrhovni predstojnik katoliške Cerkve, ki lahko daje tudi spregled od predpisov (kanonov) v Zakoniku cerkvenega prava, pa je v izrednem jubilejnem letu usmiljenja (od 8. decembra 2015 do 20. novembra 2016) pooblastil vse duhovnike, ki imajo oblast spovedovati, da lahko podelijo odvezo tudi za splav. Ob koncu jubilejnega leta je papež Frančišek vsem spovednikom za nedoločen čas podaljšal možnost podelitve odveze za umetno prekinitev nosečnosti oziroma načrtovani splav. Torej vas tega greha lahko sedaj odveže vsak duhovnik. V posebnem apostolskem pismu, v katerem je podaljšal to pooblastilo, je papež zapisal: »Želim sicer znova kar najtrdneje poudariti, da je splav zelo hud greh, saj konča nedolžno življenje. A po drugi strani lahko poudarim in moram poudariti, da ni greha, ki ga Božje usmiljenje ne bi moglo doseči in izbrisati, če najde skesano srce.« Papež seveda daje jasno vedeti, da ne spreminja temeljnih naukov Cerkve, saj je v dokumentu Radost življenja o splavu zapisal: »Od Cerkve ne moremo pričakovati, da bo spremenila odnos do tega vprašanja.«
Tudi vaša trditev, da bosta “z možem kaznovana in se bo rod ustavil, ker pri treh vnukih kaže, da potomcev ne bo”, je bolj prepričanje, ki izhaja iz občutka krivde, kakor pa resnice. Napačno si je predstavljati Boga, ki takole ‘na prvo žogo’ kaznuje. Kaj vse bi se dogajalo z nami, če bi nas Bog za vsako malenkost sadistično kaznoval? Ne, naš Bog je ljubeč Oče, ki želi, da bi vsi živeli po njegovih zapovedih ter bili srečni ter končno prišli k njemu. Se pa ljudje sami kaznujemo s svojim grešnim življenjem, ko se ne držimo božjih zapovedi. Morda je najbolj očiten izraz tega naš odnos do Božjega stvarstva. Neodgovorno ga uničujemo in sedaj že čutimo negativne posledice. Podobno, čeprav ne tako očitno, je tudi z drugimi zapovedmi. Vaša bolečina z vnuki je bolj povezana z dejstvom, da niso bili deležni verske vzgoje in danes živijo brez odgovornosti in pogleda v prihodnost, ampak samo za užitek v sedanjem trenutku.
Lepo je, da ste se v zrelih letih približali veri. Upam, da boste v veri našli moč, da boste premagali občutek krivde. In kaj konkretno narediti? Ker pravite, da težko dobite spovednika, ki bi vas poslušal in ker niste čisto gotovi, da ste se greha pravilno spovedali, vam predlagam, da se s kakšnim spovednikom dogovorite za življenjsko spoved. Nekako razumem spovednike, ki se vam ne morejo dolgo posvetiti, če je pred spovednico dolga vrsta. Zato telefonirajte kakšnemu duhovniku, morda redovniku v samostanu, in se dogovorite za življenjsko spoved, ki bo pač trajala dlje časa. Prepričan sem, da se boste po spovedi in pogovoru z duhovnikom umirili, saj boste deležni Božjega odpuščanja in okusili njegovo neizmerno ljubezen.

RUSTJA, Božo (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 5, str 38-40.

Kategorija: Pisma

Bolj kot bo šlo šolsko leto h koncu, bolj se bodo učenci ukvarjali s pridobivanjem še zadnjih ocen. Mnogo je takih učencev, ki vsa ocenjevanja v šoli doživljajo zelo stresno, čas zaključevanja ocen pa še s posebno stisko. Zato v rubriki Obrazi dobrote tokrat predstavljamo program učne pomoči. Prostovoljec Luka Štrukelj v pogovoru podeli, kako poteka program učne pomoči šolarjem v okviru Škofijske karitas Koper.

- Biti prostovoljec in se dati na razpolago drugim pri nabiranju znanja in opravljanju šolskih opravil je zahtevna ter odgovorna naloga za mladega človeka. Kako si prišel v stik s tem načinom prostovoljstva?
Program Popoldan na Cesti, ki je ključni program učne pomoči naše Škofijske karitas, se je začel v vasi Cesta, kjer je od leta 2001 do 2015 deloval materinski dom. V okviru tega doma je Škofijska karitas organizirala učno pomoč za otroke, ki so tam bivali. Skozi leta se je program razširil na več lokacij. V določenem obdobju je program učne pomoči s prostovoljci potekal na 10 lokacijah na Primorskem.
Sam izhajam iz te vasi, tako da mi je bilo delovanje materinskega doma in drugih programov Karitas poznano. V devetem razredu sem pristopil kot prostovoljec z namenom, da nudim pomoč drugim. Zdaj sodelujem že sedem let. V gimnazijskih letih sem kot prostovoljec pomagal v Vipavi, saj je bila enota programa tudi tam. V zadnjem času zaradi študija v Ljubljani ne morem biti več tako aktiven pri tem programu, sem pa občasno še vedno vključen v pomoč, predvsem z delom na daljavo. Ravno danes se bom na daljavo srečal z enim od učencev, s katerim imava na programu ponavljanje snovi pri slovenščini.

- Kako se lahko otroci vključijo v program oziroma se priključijo tej učni pomoči?
Na lokacijah, kjer smo izvajali učno pomoč, smo bili v stiku z osnovnimi šolami in socialnimi delavkami, da so tudi one napotile otroke k nam; sicer pa smo bili povezani z župnijami in drugimi socialnovarstvenimi ustanovami, tako da so informacije prišle do posameznih družin in otrok, ki so res potrebovali pomoč.
Izvajanje učne pomoči poteka za vse otroke brezplačno. Res je, da s strani prostovoljcev ne gre za profesionalno izvajanje inštrukcij, vendar se kljub temu zagotavlja primerno raven znanja, da otroci lahko dobijo še kakšno razlago, pomoč domačih nalogah, ponavljanju snovi ...

Prostovoljci smo bili in smo tudi še danes v večini primerov srednješolci in študentje, ki smo pomagali vsem otrokom, ki so na določeni lokaciji prišli v program. Z letom 2024 program deluje naprej, vendar v nekoliko spremenjeni obliki in na manj lokacijah.

- Kako poteka izvajanje programa v posameznem tednu in nato skozi daljše časovno obdobje?
Program se na posamezni lokaciji izvaja na določen dan v tednu. Prostovoljci smo na voljo med 14. in 18. uro. V tem času prihajajo učenci z različnimi potrebami. Nekateri samo z namenom, da tam delajo domačo nalogo, drugi se porazdelijo v skupine in se izvaja učenje za več učencev hkrati. Posamezniki z večjimi učnimi težavami s kom od prostovoljcev delajo tudi individualno. Mnogim je bilo dovolj že nekaj spodbude, mogoče tudi malo razlage, ki so jo v šoli spregledali, zamudili, pa jim je lažje steklo naprej.
Za otroke z večjimi učnimi težavami je bilo načrtovano individualno delo za daljše časovno obdobje, in sicer z enim prostovoljcem, ki je potem spremljal napredek določenega učenca.

- Kaj prostovoljci opažate ob delu s temi šolarji in katere so najpogostejše težave?
Iz izkušenj lahko rečem, da ima veliko učencev težave z učnimi navadami. Tuje so jim osnove učenja – da je treba delati naloge, težko so dlje časa na miru, zelo hitro izgubijo pozornost in niso osredotočeni na učno snov za daljše časovno obdobje; v šoli so raztreseni in premalo pozorni, zato pogosto sploh ne vedo, kaj je za domačo nalogo ali katero snov so obravnavali.
Ko se vzpostavi skupinska dinamika, ko skupaj delamo naloge, razlagamo snov, se hitro vključijo in napredujejo. Hkrati se kmalu pokaže, da imajo luknje v znanju še iz nižjih razredov, kar je za napredovanje nujno nadoknaditi. Del šolarjev se sooča s tem, da jim je način podajanja znanja s strani dotičnega učitelja tuj in ga ne razumejo. Nekaterim je treba snov razložiti bolj vizualno in strukturirano. Največkrat se pomoč usmerja v matematiko, slovenščino, kemijo, tudi fiziko.

- Kako so prostovoljci razporejeni glede na lokacije?
Največ jih je v Ajdovščini, saj sta v bližini gimnazija in vzgojiteljska šola in pridejo dijaki pomagat tudi v sklopu obveznih izbirnih vsebin. Ob tem bi poudaril, da ne prihajajo samo zaradi izbirnih vsebin – radi prihajajo, sodelujejo s Karitas tudi dolgoročno in v drugih projektih ter večkrat pridejo tudi samoiniciativno. Tam je okoli 20 prostovoljcev, ki so bolj aktivni. Na drugih lokacijah je teh prostovoljcev malo manj.
Pomoč se nadaljuje tudi v Vipavi, kjer imamo vsaj 10 prostovoljcev. Ena skupina prostovoljcev je v Bovcu, kjer jih je tudi približno 20. Na Slapu pri Vipavi jih je okoli 15 in ponovno se formira tudi skupina v Pivki. Trudimo se, da bi v vsaki dekanijski ali območni Karitas v koprski škofiji delovala skupina mladih.
Vseh prostovoljcev, ki v okviru Škofijske karitas Koper sodelujejo pri izvajanju učne pomoči, je okoli 60. Približno 20 bolj aktivnih sodeluje tudi v drugih programih v okviru Mlade karitas Koper (ki je del YoungCaritas Slovenija). Predvsem so prostovoljci aktivni pri letovanjih otrok in mladih v vasi Soča pri Bovcu, počitniškem varstvu, različnih akcijah YoungCaritas Slovenija (Klic dobrote, akcija Hofer), pa pri projektu Človek ne živi samo od kruha, kjer v adventnem času zberemo več kot 1.700 pisem, risbic, voščil otrok ter jih razdelimo starejšim po terenu in v domove za starejše.

- Kakšni so odmevi učencev, ki so bili deležni učne pomoči? Se vračajo, ohranjate stike z njimi?
Mnogi, ki so bili vključeni v programe za pomoč kot uporabniki, so danes prostovoljci. Sam poznam kar nekaj takih prostovoljcev, ki sem jih učil vsaj dve ali tri leta. Kot tudi sami povedo, čutijo veliko hvaležnost za pomoč in vse priložnosti. Vseskozi se trudimo, da to ne bi bil samo še en mladinski center, kjer bi bili prisotni zaradi neke evidence, ampak si prizadevamo vzpostavljati prijetne odnose. Zato se ta učna pomoč ne osredotoča samo na učenje, temveč dajemo veliko poudarka tudi na druženje, po učenju pripravimo razne delavnice, igre, izlete, priložnosti za skupno preživljanje časa. Otroci in mladostniki to cenijo in jim je seveda tudi ta del zelo všeč. Veseli smo, da se mladi, ki so bili nekoč uporabniki programa, kot dijaki vrnejo z željo pomagati nekomu drugemu, kot so nekoč mladi pomagali njim. Tak prostovoljec je za nas res dragocen.

M. Erjavec, Obrazi dobrote, v: Ognjišče 5 (2024), 35-36.

Otroci nas potrebujejo in Pokloni zvezek
Na Karitas se vsako leto obrnejo številne družine, ki potrebujejo pomoč tudi pri nakupu šolskih potrebščin. Največja težava v takih družinah je neredno in nizko plačilo za opravljeno delo, bolezen enega izmed staršev, nenadne nesreče, visoke stanovanjske najemnine ...
Na Slovenski karitas letos v okviru akcije Otroci nas potrebujejo pomagajo več kot 13.000 otrokom pri nakupu šolskih potrebščin. Že 16. leto zapored vabijo vse vrtce in osnovne šole k podpori in sodelovanju tudi v akciji Pokloni zvezek, ki bo potekala meseca maja in junija ter bo obogatila akcijo Otroci nas potrebujejo. Letos še dodatno spodbujajo in vabimo vse bralce in bralke mesečnika Ognjišče, da najbližji Karitas podarijo zvezek za šoloobvezne otroke, katerih starši zaradi različnih stisk zvezke težko kupijo.
Finančna sredstva za socialno ogrožene družine s šoloobveznimi otroki, ki potrebujejo pomoč pri nakupu šolskih potrebščin, lahko prispevate na:
Slovenska karitas,
Kristanova ulica 1,
1000 Ljubljana,
TRR: SI56 0214 0001 5556 761,
sklic: SI 00 362,
namen: Otroci nas potrebujejo.
Dar za šolske potrebščine je možno poslati tudi z SMS-sporočilom ZVEZEK5 na 1919.
Nekaj srčnih misli s preteklih razglednic, namenjenih sovrstnikom v stiski:

- Upam, da sem ti s tem zvezkom olajšala šolsko leto. Name se lahko zneseš še večkrat.
- Želim ti veliko sreče, veselja, zdravja v tvojem življenju. Mislim nate in sem vesela, da sem ti lahko pomagala.
- Zelo sem vesela, da ti lahko podarim zvezek, in želim ti uspešno šolsko leto.
- Želim ti uspešno in veselo leto. Imej se lepo. Upam, da ti bo moj zvezek všeč.

 Več o akciji na www.karitas.si/pokloni-zvezek.

Iskrena hvala za pomoč družinam s šoloobveznimi otroki. Sodelavci Karitas bodo poleti pripravljali pakete šolskih potrebščin in jih pred začetkom novega šolskega leta razdelili šoloobveznim otrokom, ki jim jih starši zaradi različnih stisk težko kupijo.

Več informacij glede možnosti pomoči družinam s šoloobveznimi otroki na info@karitas.si ali 01 300 59 60.

Kategorija: Obrazi dobrote

Ko sem za birmo potreboval potrdilo o krstu svoje hčerke, je župnik, pri katerem sem to iskal, vzel iz knjižne omare veliko knjigo in iz nje prepisal podatke za to potrdilo. V tisti omari je bilo nekaj podobnih knjig. Rekel je, da so to župnijske matice. Kaj je to? (Rok)
Matične knjige so najbolj dragocene knjige, ki jih hranijo župnijski arhivi. Začetki matičnih knjig so povezani s samim začetkom krščanstva. Zelo verjetno je, da je mlada krščanska skupnost vodila pregled svojih članov, vendar se to ni ohranilo. Obvezno vodenje krstne in poročne knjige je uzakonil tridentinski cerkveni zbor (1545–1563). Rimski obrednik je leta 1614 predpisal tudi mrliško knjigo in vsem trem matičnim knjigam določil vzorec. Prvotno so bile matične knjige pisane v latinskem jeziku. Od avstrijske cesarice Marije Terezije pa so morale biti pisane v državnem jeziku, nemščini. Slovenščina se je v njih pojavila ob koncu 19. stoletja. Vpisi v matične knjige so bili prvotno opisni, po letu 1770 pa po predpisanih obrazcih. “Matične knjige sodijo brez dvoma med najbolj dragoceno gradivo, ki ga hranijo župnijski arhivi,” sodi zgodovinar France Dolinar. “Danes so matice predmet raziskav vseh tistih strok, ki imajo kjerkoli opraviti z našo preteklostjo.” (sč)

Ognjišče (2016) 5, str. 50

Kategorija: Kratki odgovori

Zgodba

Deklica in buldog

Mama je s hčerkico šla na obisk k prijateljici. Ta je imela v hiši buldoga.

Ko sta bili že nekaj časa tam, je mama opazila, kako deklica gleda psa in se spakuje.

»Nehaj! Ne počenjaj tega!« jo je opomnila.

Deklica je hitro odvrnila: »Mama, on je začel!«

 

Misel

Vemo, da je buldog pasma psov, ki ima širok gobec in ko ga pogledamo, imamo občutek, da nas jezno in grdo gleda. Deklica je v svoji otroški preprostosti naredila to, kar bi storila večina otrok: 'vrnila' mu je njegov jezni pogled.

Pa se je zmotila! Tudi mi se povsem motimo, če mislimo, da ne bomo trpeli nečesa, kar je za nas neprijetno ali boleče. Bi pa bilo še slabše, če bi se nestrpno razjezili na to osebo ali menili, da nas draži. Strpnost je sposobnost dopuščati obnašanje, ki nam ni všeč.

Vendar ne smemo biti strpni do zla. Biti strpen do slabega, je nevarna napaka. Strpnost ne sme biti izgovor za to, da dopuščamo zlo. Strpnost je sad vztrajne vaje v samoobvladovanju.

 

Molitev

Gospod Bog,
pomagaj nam gojiti strpnost,
da se bomo izognili
napačnemu razumevanju, sovraštvu in sporom.
Morda se ne znamo znebiti
ali spremeniti stvari ali ljudi,
ki nas motijo ali vznemirjajo.
Prosimo te,
da nam prav v takih trenutkih
pomagaš obvladovati naše reakcije.
Podeli nam moč, da bomo strpni,
ko bomo trčili na značaje in izraze,
ki nam niso po volji.
Naj se takrat rajši obrzdamo,
kakor da bi pokazali svojo nestrpnost in jezo.
Daj nam blag razum in odprto srce,
da bomo premišljeno ravnali v stiku z ljudmi,
ki nam z besedami ali dejanji gredo na živce.
Ne dopusti, da se takrat razjezimo
in krivdo zvračamo na svojo živčnost.
Vodi nas, da bomo moč za strpnost
črpali iz tvoje razumevajoče ljubezni.

 

Iskrica

Strpnost je čudovita vrlina, toda njena najbližja soseda sta ravnodušnost in nemoč.

 

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2011), 14-15.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 20-21.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kategorija: Povejmo z zgodbo

Morda spadate med resne molivce in ste litanije ne le stokrat in stokrat premolili, ampak jih tudi vsaj stokrat resno premislili. Lahko pa spadate v isto kategorijo kot jaz, ki se šele zdaj – prisiljen v pisanje – resneje ubadam s tem, kar sem v življenju do sedaj stokrat in stokrat odžebral in bom – če Bog da – to vsaj še nekaj stokrat storil. Vendar bolj premišljeno kot do sedaj.
Res je: litanije so – kot pravzaprav tudi rožni venec – namenjene »žebranju«.
In res je tudi, da za »litanije« razglasimo marsikatero »žebranje«, ki smo ga v vsakdanjem življenju deležni s strani različnih predavateljev, pesnikov, politikov, pridigarjev, piarovcev in kar je še takih poklicev, ki se začnejo s črko P in nas praviloma dolgočasijo. Ali spravljajo ob živce.
Tudi moj zapis seveda lahko pade v rubriko »žebranja«, kajti tudi pisec, pisatelj in pisun imajo P v začetku.
V začetku pa je bila tudi Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog (glej Jn 1,1). In ta Beseda se je učlovečila. Umêsila. Rodila. Iz Marije Device … o čemer sem pisal prejšnjič.
In naj vas zdaj opozorim, da v litanijah, ki Marijo kar trinajstkrat naslovijo z »Mati«, ne stoji zapisano: »Mati Jezusova!« Ker – če sem malo predrzen – le zakaj!? Prav tako bi lahko potem pisalo tudi: »Mati moja!« Kar Marija nesporno je, a ne v fizičnem in biološkem smislu. Kot je nesporno tudi, da je Marija Jezusova mati, pa ne fizika ne biologija pri tem nimata kaj dosti opraviti. Fizis, da – telo. In pa seveda Sveti Duh.
A Jezus vendarle ni Kristus. Hočem reči: seveda je, ampak ni se pisal »Kristus«. Priimkov tedanji svet, kolikor mi je znano, še ni poznal. Jezus je torej bil »Jezus, sin Marije«, ali pa še bolj verjetno »Jezus, Jožefov sin«, kot tudi stoji zapisano v evangelijih na treh mestih (glej Lk 3,23; Lk 4,22 in Jn 6,42).
Zakaj si je Vsemogočni izbral rojstvo za svojo zemeljsko pojavitev, ostaja do dneva današnjega predmet diskusij, debat, razprav, doktorskih disertacij, predavanj in predvsem – vere. Sam v te razprave ne bom posegal, še manj jih mislim tolmačiti in razlagati, ker si nikakor ne želim, da me teologi pribijejo na križ. In to iz povsem drugačnih razlogov kot Kristusa (ki ga seveda niso križali teologi, da ne bo kdo stavčne strukture pomotoma in zlonamerno obrnil v to smer), predvsem pa s popolnoma drugačnim učinkom.
Jezus je Kristus – Maziljenec, Mesija. Odrešenik. In Marija – Mati Kristusova.
MATI CERKVE
Pa smo spet pri fiziki. In biologiji. In Svetem Duhu.
Božje verno ljudstvo, združeno v občestvu ljubezni, smo eno samo telo – Cerkev. In to telo pripada Kristusu. Marija – Mati Kristusova – torej ni – in oprostite, ker sem nagnjen k norčavosti in me zdaj vleče v prvošolarske razlage – mati nekakšni stavbi, pa čeprav znamo mi, ki »smo Cerkev«, dostikrat biti zelo leseni ali pa trdi kot kamen. Nič seveda ni narobe, da smo »gradbeni material«. Navsezadnje nam apostol Peter naroča, naj bomo »živi kamni« in naj se pustimo vgraditi v »duhovno stavbo« (glej 1 Pt 2,5). Vendar nam ta neoprijemljivi Duh uhaja, različne »strukture« pa nam kar same od sebe rastejo in se razrastejo do te mere, da se človek kar ne istoveti več s Cerkvijo, pa čeprav si (upravičeno) domišlja, da je del Kristusovega telesa.
MATI MILOSTI BOŽJE
Tako Kristus kot Cerkev sta »milost Božja« in se zato sprašujem, čemu tolikšna pleonazmičnost! Zakaj ponavljam tako rekoč identičen vzklik trikrat zapored? Samo v mlinu se trikrat pove!
Ali pa je to še eno tiho sporočilo litanij, namreč: da je tale naša ljuba Zemlja le mlin, kjer se – zrna – meljemo za nebeško moko. In si srčno želim in prizadevam, da bi se po milosti Božji – in samo po milosti Božji je to sploh mogoče – zgodilo, in bom enkrat v tem Kruhu!

G. Čušin, Marijina imena, v: Ognjišče 3 (2024), 84.

Kategorija: Marijina imena