Tole pismo je na nek hecen način na moč podobno pismom, ki sem jih, osemnajstletnik, pisal na začetku in na koncu služenja vojaškega roka. ‘Služenje’ je potekalo še v nekdanji, zdaj seveda že rajnki državi, ki pa jo boste, kljub temu, da je ‘rajnka’, zaman iskali v svojih svetih vrstah. Tudi če bi se iskanja lotili jutri, na vernih duš dan, boste razočarani, saj močno, močno dvomim, da se ji je uspelo usesti vsaj na zadnjo stopničko v vicah. Bolj verjetno jo boste, če jo že boste iskali, našli še nižje, kamor pa dvomim, da vas mika iti. In je čudno, da se nekaterim, ki so doživeli in preživeli čare ‘nekdanje skupne’, še vedno tako kolca po njej, in bi jo najraje priklicali nazaj. Se bojim, da jo bodo žal našli, ko bodo tudi sami že rajni.
No, pa nazaj k pismu. Takale pisma: “Ljubi vsi moji!” sem pisal na začetku vojske, ko se nisem imel časa niti pošteno naspati, kaj šele, da bi lahko pisaril pisma vsem stricem in tetam in seveda članom še ožje družine, ki so me v ljubeči skrbi dnevno zasipavali s pozdravi. In sem zato pisal na en naslov, za vse moje ‘ljube’, pa so si moje pozdrave že raznesli naokrog, vsak na svoj dom. In da bom do konca pošten: ne da nisem imel časa za pisanje … zaradi vseh vežb in torture sem bil preutrujen, da bi v roki sploh lahko držal kako pisalo, in sem vsak prosti trenutek izkoristil vsaj za nepošten dremež, če že za pošten spanec ni zneslo.
Ob koncu vojnega roka pa sem kot ‘star vojak’ le še lenobno odšteval dneve, se ne le ponoči, ampak tudi preko dneva pošteno trudil za poštenje spanja, odpisal osebno le, če je iz kuverte poleg črk padlo še kaj drugega, sicer pa je veljalo: “Ljubi vsi moji!”, pa si raznosite pozdrave naokrog, če se vam da!
In naj se, ne vam, ljubi moji vsi sveti, ne vam, vsi ljubi moji bralci, ne zdi čudno in nenavadno, da sem se spomnil služenja vojske. Je več razlogov.
Prvi je seveda ta, da sem – rahlo razvajeni najstnik – ob trku z “obuko” in “nemilosrdnim neprijateljem”, ki je na nas “vrebao sa svih strana”, trpel tako zelo, da sem klical na pomoč vse svetnike.
Drugi je ta, da vas, ljubi moji vsi sveti, na pomoč kličejo mnogi, ki se znajdejo v vrtincu vojská in vojne.
Tretji razlog je ta, da skupaj z angeli tvorite nepregledno množico, ki ji dostikrat rečemo tudi: nebeška vojska.
Ko sem kot vojak nabral zadosti kondicije, da sem lahko premagoval vsakodnevno utrujenost, sem odpisoval stricem in tetam in seveda članom še ožje družine. Pametnejšega dela pa tako ali tako ni bilo. Pa sem lahko vsakemu napisal kaj osebnega in posebnega glede na bližino in razdaljo, ki sva jo sicer imela v neuformiranem življenju.
In bi bilo seveda prav, da sem tudi z vami, ljubi moji vsi sveti, malo bolj neformalen … da premagam razdaljo in stopim skupaj z vami v Božjo bližino. Pametnejšega dela tako ali tako nimam. Pomembnejšega pa prav gotovo ne.
Ljubi moji sveti nebeščani. Obilo žegna ob vašem godu. Pa nam ga vrnite in priporočeno pošljite na naše naslove.v
Ps – še slovar za nepoučene
“obuka” – vaje za vojaško usposabljanje
“nemilosrdni neprijatelj” – neusmiljeni sovražnik, ki je v naši nekdanji rajnki državi “vrebao sa svih strana” – prežal na nas od vsepovsod

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 11, str. 114.

Odkar se Štefan spominja, se je na praznik vseh svetih družina zbrala tam za hišo, prižgala svečko in zmolila desetko rožnega venca. Mama je molitev vedno začela: »Naj po naših priprošnjah podeli obema neznancema tukaj med nami in našemu pokojnemu očetu tam daleč na tujem, večni mir in pokoj.« Štefanu se je zdelo prav, da nadaljuje s to navado tudi po mamini smrti, da ohranijo spomin na ljudi in čase.
***
Kmalu po začetku vojne so jih Nemci izselili. Samo pol ure časa so imeli, da so med strahom in jokom iskali po hiši stvari, ki bi jih bilo nujno vzeti s seboj. Vojaki so jih nestrpno priganjali in vpili, da so nabrali že vsega preveč. Medtem ko so se vzpenjali na kamion, so jih suvali s puškinimi kopiti in kričali.
Odpeljali so jih. Vseh pet. Starega očeta, gospodarja Klemena, ženo Rozo in otroka. Štefanu je bilo pet let, Marti pa tri. Prestrašeni in nagneteni so čakali v prostorih železniške postaje. Po dveh dneh so jih na hitro pregledali in strpali v živinske vagone. Vlak je odpeljal v neznano smer. Stisnjeni, da so se komaj premikali, in prezebli, so se v strahu spraševali, kam jih peljejo. Sem pa tja je kdo spregovoril, v glavnem pa so molili. Tudi tisti, ki so na molitev že skoraj pozabili. Po dolgi vožnji z vmesnimi postanki, ko so jih vedno znova preplavili občutki strahu in negotovosti, so se vrata živinskega vagona končno odprla in objel jih je svež zrak. Iz vagona so bolj popadali kot izstopali. Tesno so se držali skupaj, da jih ne bi ločili. Zopet so jih strpali na kamion. Čeprav so bili pokriti s platneno streho, so čutili, da se pot vzpenja. Ko so se ponovno ustavili, so jim ukazali, naj izstopijo. Znašli so se sredi velikega kmetijskega posestva.
Začeli so se njihovi garaški dnevi. Od jutra do večera. Tudi za otroke. Vojaki potrebujejo veliko hrane, so jim bolj z rokami kot z besedami razlagali vojaki, ki so jih pogosto obiskovali. Bali so se jih, tako oni kot tudi domači na kmetiji, ki so sicer bili zadržani do njih, a iz dneva v dan vedno manj hladni. Oni pa so bili veseli, da so skupaj in da niso lačni.
Stari ata, ki je že doma bolehal, je vedno bolj pešal. Stregli so mu, kolikor so mogli. V telesnih bolečinah in žalosti, da je tako daleč od doma, je počasi usihal in po nekaj mesecih sklenil svojo življenjsko pot. Na tujem vaškem pokopališču, na tuji zemlji, daleč od doma, je našel svoj večni počitek.
Po dolgih letih izgnanstva jim je konec vojne prinesel neizmerno olajšanje in veselje, da je konec negotovosti in se bodo lahko vrnili domov. V očeh nemških domačinov pa je bilo poleg sreče, da je vojne konec videti tudi strah pred prihajajočimi dnevi.
Ko so se po nekaj dneh poslavljali, so spoznali, da niso več tujci, ampak že skoraj prijatelji. Na pokopališču so se ob grobu s solzami v očeh poslovili od pokojnega očeta. Bog vedi, kdaj in če bodo lahko spet obiskali njegov grob.
Kaj se vsa ta leta dogajalo doma, so se spraševali celo pot. Kakšno hišo bodo našli in kakšne ljudi po vseh teh grozotah?
Ko so se po več dnevih potovanja bližali domači vasi, so že od daleč videli, da hiša še stoji. “O, Bogu hvala!” so ponavljali in pospešili korak. Glavna vrata so bila odklenjena. S strahom so vstopili. Sredi napol prazne hiše so se objeli in zajokali. Od veselja, sreče in žalosti. Zopet imajo dom, čeprav izropan.
Čez kakšen dan so opazili, da je za hišo del dvorišča nekoliko pogreznjen. Toda kdo bi ob vseh teh spremembah in nujnemu delu mislil na to!
Kakšen teden po vrnitvi jih je prišel pozdravit eden od sosedov. Toliko so si imeli povedati! Mračilo se je že, ko je odhajal. Da naj stopita za hišo, je za rokav pocukal očeta Klemena. Tam se je odkašljal, nato začel pripovedovati, da so po njihovem odhodu Nemci v prazno hišo naselili dva starejša Kočevarja, ki so ju bili izselili iz njune vasi. Bila sta prijazna možaka, sicer se pa niso veliko družili, ker so se zaradi jezika težko sporazumevali. S seboj sta privedla kravo, ki sta jo rada pasla med hišo in hlevom. Tudi tisti dan. Po cesti je prikorakala četa partizanov. Eden od njih je, bogve zakaj, oba ustrelil. Mrtva sta nekaj dni ležala sredi travnika, saj si nihče ni upal priti blizu. Potem so ženske iz vasi sklenile, da ju je treba pokopati. On in še dva soseda so zanju skopali grob na dvorišču za hišo. »Tam je zdaj ugreznina,« je zaključil sosed, »več takrat nismo mogli narediti.«
Klemen se je pokrižal. “Očeta imam pokopanega daleč na tujem, tukaj za hišo pa dva neznanca!” je zavzdihnil in bilo mu je tesno pri srcu.
Ko je Klemen ulil prvo svečko iz loja, kupiti jih takrat niso mogli, so jo prižgali tam za hišo. Za dva nesrečna Kočevarja, ki sta nedolžna našla smrt na njihovem travniku, in za pokojnega očeta, ki je dotrpel daleč od doma in počiva v tuji zemlji. Od takrat so jo na vse svete prižgali vsako leto. Da bi ju prekopali, v tistih povojnih letih še pomisliti niso smeli. Po dobrih petnajstih letih so se meje toliko odprle, da so lahko obiskali grob starega očeta. Prijetno so bili presenečeni, ko so videli, da je grob lepo vzdrževan, ker so zanj skrbeli njihovi nekdanji gospodarji v letih izgnanstva.
Ko so lani prižgali svečko na travniku za hišo, je Štefan čutil, da so mu meseci šteti. »Glej, da ne boste pozabili vseh naših pokojnih,« je na koncu molitve naročil hčerki Marti, »da bo naša zemlja še naprej blagoslovljena!«

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 11 (2022), 30-31.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Praznik vseh svetih, ki ga obhajamo 1. novembra, je povezan s spominom na naše pokojne. Stari ljudje so pravili, da pridejo na vseh svetnikov dan vse duše tiste hiše domov in brez trpljenja vic celo noč ostanejo v hiši. Od kod to verovanje? (Tomaž)

Naš narodopisec Niko Kuret v svoji knjigi Praznično leto Slovencev piše, da je bila po vsej krščanski Evropi razširjena vera, da se na vseh svetih dan ob večernem zvonjenju začnejo vračati duše iz vic na svoje domove in so do večernega zvonjenja naslednjega dne rešene trpljenja. Temu verovanju o vračanju duš rajnikov, ki izvira poganstva, je krščanstvo dalo pravo vsebino. Jezus je tisti, ki 'spušča' duše iz vic, duše pa se v teh dneh zanašajo na posebno priprošnjo živih, da jih bo njihova molitev odrešila prav to noč. Zato so se verni ljudje na ta praznik pripravljali s strogim postom, dušam v vicah so pomagali z dobrimi deli (revnim otrokom so delili posebne kruhke), na vse svete popoldne so se udeležili bogoslužja za rajne v župnijski cerkvi, v družinah pa so oba večera – pred vsemi svetimi in na vernih duš dan – zmolili vse tri dele rožnega venca. Temelj vsega tega je vera, da smo živeči v Bogu povezani z našimi rajnimi, ki so v vicah ali so že poveličani v nebesih. (sč)

1. novembra godujejo vsi sveti. V svoji zgodbi nas sleherni nagovarja kako notranje izpolniti svoje življenje,

Kar naprej si pijeva kri in se žreva,« sta izjavila vsa prizadeta. »Zdi se, da imamo mi, ki nam navzven nič ne manjka, tudi navznoter vsega preveč – preveč problemov,« je rekla v brezhibno odeta gospa. In smo skupaj odkrivali pot, na katero ju je primorala notranja tesnoba – največkrat je prav ta milostni dar za korenitejše uvide in spremembe v življenju. Naj strnem njuno (morda tudi zate zanimivo) pot rešitve v tri korake.
1. Če želiš, da se tvoja stiska odreši, jo odpri v pomoč.
A ne najprej v pomoč zase, pač pa vsaj do nekoga, ki je v stiski in te k njemu pokliče Ljubezen. Vase zagledani sebičneži ne bodo nikoli rešili svojih stisk – v najboljšem primeru jim bo uspelo le to, da jih prikrijejo. Lahko imamo velik finančni kapital, a moramo ob tem prenašati v sebi prav tako veliko obteženost; lahko smo izjemno naštudirani, pa smo globoko v sebi še bolj zakomplicirani; lahko smo zelo slavni – navzven osvetljeni, v sebi pa grozljivo zatemnjeni; lahko tekamo, plezamo, se potapljamo ... da bi vdahnili vase duh svobode, ko pa se ustavimo, nas dohiti naša navznoter zadušena resničnost. Pisatelj Hermann Hesse govori o “kulturi, ki je v svojem zlaganem in nizkotnem pločevinastem blesku, kakor bljuvalo, zgoščena in prignana do vrhunca neznosnosti v lastnem bolnem jazu.”
Bog je naš Oče in vsi smo med seboj usodno povezani. Logika je preprosta: tvoja stiska bo odrešena (če ne navzven pa zagotovo v tvojo duhovno razsežnost), vendar moraš odpreti vrata za pomoč ti. To storiš tako, da se odpreš za pomoč vsaj nekomu, ki je v stiski in te je k njemu poklicala Ljubezen. Ko narediš prvi korak – pristop ljubezni, si se odprl tudi za odrešitev lastnih stisk. Dokler ne razrešimo svoje sebičnosti, smo zaprti za korenito pomoč, ki jo potrebujemo. Nikar ne misli, da ne moreš pomagati drugim, ker si sam tak ‘revček’. Eno od zlatih pravil, ki so mi ga je izročili starši: »Nikoli se ne smili sebi! Naj se ti smilijo drugi in ko jim boš v pomoč, boš v doživljanju rešil vsaj polovico svojih problemov.« V pomoči bližnjim (tudi živali ... jo potrebujejo) ne gre le za materialno podporo; danes je morda največji kapital čas sočutne pozornosti, ki ga nekomu poklonimo. Neprecenljiva opora ljudem v stiski je tudi molitev, ko nekoga, ki trpi, navezuješ na božje moči. Ko se ti bo uspelo prikopati do tistih, h katerim te kliče Ljubezen, boš izkopal sebe iz stiske, ki te pogreza vase. Ne verjameš? Preizkusi ali pa se še naprej pacaj v samopomilovanju in kompliciraj življenje sebi in bližnjim.
2. Odpovej se idealizaciji zemeljsko stvarnih in naj bo v Bogu tvoja (po)moč v sprejemanju realnosti.
V naši zemeljski stvarnosti je iluzorno pričakovati popolnost – dovršenost. Temu se moramo, hočeš ali nočeš, odreči. Sveto pismo opisuje, kako si je izbral Adam – človek (torej tudi ti in jaz) izkustveno spoznanje dobrega in zla. Bog nas je pred tem svaril, a kaj, ko smo mi hoteli uvid, ki ga je drevo spoznanja ponujalo. Takrat pač nismo vedeli, da pomeni spoznati dobro in zlo tudi izkusiti ga.
Dobro je ozavestiti, da v našem kozmičnem času in prostoru ni popolnosti. Naše resnice niso Resnica – so le naše osebne doživljajske ali spoznavne resničnosti – trenutni miselni oprijemi, ki imajo v sebi zahtevo po preraščanju. Tako se v medsebojnem dialogu lahko pogovarjamo: »Menim, da je ... v tej in tej situaciji sem te doživel ...« V imenu resnice se ljudje pobijajo, v izmenjavi osebne doživljajske ali spoznavne resničnosti pa se odpirajo v območje sočutnega razumevanja in dopolnjevanja. Če se delamo popolneže, se od bližnjih oddaljujemo, če smo osebno skromni – odprti v dopolnitev, smo se oprijeli rešilne smeri tako v odnosu do narave, ljudi in nenazadnje Boga samega. Prav v Njem (On edini je Resnica) lažje sprejemamo nedovršenost stvarnosti; sicer se težko odpovemo idealizaciji ljudi in situacij. V nas je silna potreba po Božji dopolnitvi. Znameniti psihiater Karel Gustav Jung (1875-1961) je zatrdil, da »med vsemi mojimi pacienti, ki so že presegli 35. letno starost, ni niti enega samega, čigar končni problem ne bi bil predvsem religioznega stališča«. Drugi vatikanski koncil pa pravi, da dobi človekovo dostojanstvo prav v Bogu »svojo dovršitev« (CS 21,3).
3. Išči Boga v stvarni prisotnosti.
Spominjam se mladostnika, ki je uvidel globinski razlog svoje zasvojenosti z drogo. Pripovedoval mi je, kako je v nas kot strast močna potreba po potešitvi, ki je na koncu koncev težnja po odrešitvi. »Daj mi Kristusa!« mi je rekel. In Ga ni potreboval kot dobro teorijo – v njem je bila težnja, da ga v svojo zemeljsko stvarnost zazna na dotik kot Bližino. Vsa lepota narave, skozi katero žari k nam pozornost Lepote same, še ne zadostuje, tudi vse naše ljubezni so le kakor družno hitenje in v hotenju (pre)seganje k Ljubezni sami ... Bog mora postati Otipljivost, v Bližini Stvar-nost – zato Kristus tudi kot človek in kruh v evharistiji. »Kar naprej se žreva in si pijeva kri,« ne ugotavljata le zakonca, s katerima sem začel pripoved. Zakaj se ljudje, ki smo si najbolj blizu in nam navzven nič ne manjka, tako pogosto zajedamo in najedamo? Lačni smo. Hrepenimo po Več.

Samo človek je človeku očitno premalo; s svojo ljubeznijo teši, a ne poteši, ker ne (do)seže dovolj globoko v osebno. Zato vabi Jezus, naj pridemo utrujeni in obremenjeni k Njemu (prim. Mt 11,28) in se okrepimo. ‘Moja kri’ pravi, je njegova ljubezen (Judje so pojmovali kri kot nositeljico duše – ljubezni) in ‘moje telo’ je tista notranja opora in (po)moč, v kateri smo notranje podprti, ko okušamo dobro in zlo v zemeljski stvarnosti. »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, ne bo lačen; in kdor vame veruje nikoli ne bo žejen,« (Jn 6,34) govori tudi zato, da se ne bi med seboj kar naprej najedali in si ‘pili krvi’ – najgloblje v sebi potrebujemo potešitev v Bogu.

GRŽAN, Karel. (Zapisi izvirov), Ognjišče, 2011, leto 48, št. 11, str. 36.

»Praznik vseh poveličanih. Tudi tistih svetnikov, ki jih ni v nobenem koledarju in ne bodo nikdar njihovi življenjepisi v Življenju svetnikov« (Franc Sodja). Cerkev že nad 1200 let na današnji dan obhaja praznik vseh svetnikov. Papež Gregor III. je okoli leta 740 pri Sv. Petru v Rimu posvetil kapelo v čast Odrešeniku, njegovi Materi, apostolom, mučencem in vsem svetnikom, papež Gregor IV. pa je leta 827 ukazal, naj se 1. novembra v vesoljni Cerkvi slovesno praznuje spomin vseh svetnikov. Cerkev je uvedla ta praznik predvsem zato, ker je število svetnikov tako naraslo, da se ni bilo mogoče spominjati vsakega posebej pri bogoslužju. Namen in vsebino praznika razlaga praznični hvalospev: »Danes v duhu gledamo tvoje sveto mesto, nebeški Jeruzalem, ki je naša domovina. Tam te obdajajo množice naših srečnih bratov in sester in te na veke skupno slavijo. Radujemo se poveličanja vseh svetih članov Cerkve in ob njihovem zgledu in priprošnji v veri potujemo obljubljeni sreči naproti.« (sč)

Na sliki: Vsi svetniki na sliki Slava Svete Trojice – delo kapucinskega brata Oswalda iz leta 1668, Vipavski Križ, samostanska cerkev sv. Frančiška Asiškega.

Na Slovenskem imamo Vsem svetim (svetnikom) posvečenih pet cerkva (dve župnijski, tri podružnične) in eno kapelo. V LJ nadškofiji so vsi svetniki zavetniki nove cerkve v Ljubljani na Žalah (župnija Ljubljana - Sv. Križ) - zgoraj. – V KP škofiji je vsem svetnikom posvečena kapela na KP mestnem pokopališču. – V NM škofiji sta dve p. c. Vseh svetnikov: v Pustem Gradcu (Dragatuš) in Livoldu (Kočevje). – V MB nadškofiji je ž. c. Vseh svetnikov na Svetinjah (obč. Ormož) - spodaj levo. – V CE škofiji pa so Vsi svetniki zavetniki p. c. na Pokleku nad Blanco (zaselek Cirje). (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 11, str. 115

Morda si ravno zbolel ali izgubil koga od najdražjih? Mogoče si doživel veliko razočaranje? To so hude preizkušnje. Vendar nam ostaja veliko stvari, za katere smo lahko hvaležni.
Poglejmo primer človeka, ki je imel dovolj razlogov, da bi bil zagrenjen, pa ni bil. Bližajoči se koraki na hodniku bi lahko pomenili, da prihaja stražar, ki ga bo odvedel na morišče. Njegovo ležišče so bila mrzla kamnita tla jetniške celice. Njegovi gležnji in zapestji so bili v železnih okovih. Bil je ločen od prijateljev. Če kdo bi imel pravico pritoževati se ta mož, jetnik v rimskem zaporu. Toda namesto obupa in tožb je iz njegovega srca privrelo slavljenje Boga.
Ta človek je bil apostol Pavel, človek, ki se je zahvaljeval Bogu tudi sredi velike stiske. Iz ječe v Rimu je napisal vernikom: »Nagovarjajte se s psalmi, hvalnicami in z duhovnimi pesmimi, ko v svojem srcu prepevate in slavite Gospoda. V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse« (Ef 5,18-20).

Nič nas ne naredi žalostnih, potrtih, nezadovoljnih tako hitro, kakor nehvaležno srce. Koliko srečnejši bi bili, če bi bili bolj hvaležni!
Uredništvo neke revije je več znanim osebnostim zastavilo vprašanje: »Če bi vam zagotovili, da se vam bo izpolnila ena želja, kaj bi si zaželeli?« Dobili so zanimive odgovore. Urednike je najbolj nagovoril odgovor: »Rad bi, da bi znal čim bolj ceniti vse, kar že imam.« Kako bi bili srečnejši, če bi bili bolj hvaležni!

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2020), 81.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ko slišimo besedo ‘svetnik’, pomislimo na tiste, ki jih je Cerkev uradno razglasila in so njihove podobe in kipi po naših cerkvah. Ob pogrebu kakšnega dobrega človeka, čutimo, da se poslavljamo od ‘svetnika’. Ali se jim lahko v molitvi priporočamo? (Terezija)
Na tvoje vprašanje lepo odgovarja Tomaš Špidlik, ko v svoji knjigi Osnove krščanske duhovnosti (Slomškova založba, Maribor 1998) razlaga versko resnico o občestvu svetnikov. Takole piše: »Zasebno moremo prositi za priprošnjo katerega koli rajnega, ki je umrl v posvečujoči milosti in ki je, kot upamo, že v nebesih. Molimo za pokoj duš rajnih: staršev, sorodnikov, znancev. Redko se zavedamo, da se moremo v molitvi obrniti tudi k njim in nanje. Smrt pretrga telesne stike, izpopolni pa duhovni odnos, predvsem nadnaravno ljubezen. Vendar pa podob svojih staršev in znancev ne moremo postaviti na oltarje naših cerkva.« Danes je cerkveni postopek za razglasitev nekoga za blaženega in svetnika zelo strog, v davni preteklosti pa je zadostovalo krajevno izročilo in ljudsko češčenje vzornega kristjana. (sč)

Ognjišče (2016) 4, str. 50

Zanima me, kakšno je stališče Cerkve glede "klepetanja z umrlimi sorodniki"? Dogaja se, da na televiziji predvaja resničnostne šove, ki prikazujejo osebo, ki klepeta z duhovi (oz. dušami iz onstranstva). Ali je vse skupaj le zrežirano, ali je dejansko res mogoče, da ima nekdo takšno danost, da pride v stik z dušami?

Večina ljudi, ki jih prikazujejo na televiziji in so se prek 'medija' povezali s svojimi pokojnimi, pravi, da najdejo mir, ko dejansko začutijo, kaj jim duše sporočajo.

Kaj je glede tega resnično? Ali obstajajo tudi duhovniki, ki so tega zmožni?

Hvala za vaš odgovor.

Pavlina

Odgovor na vaša vprašanja moramo iskati v okultizmu, v katerega spadajo 'tajne znanosti', ki bi naj ljudem omogočile skrite (okultne) in tajne prakse. V okultizem spada tudi spiritizem, nauk, po katerem zmorejo posegati v naš svet duše umrlih ter tudi dobri in odpadli angeli, ki bi naj govorili živim ljudem.

Seveda pa pri vsem tem ne gre za nič kaj novega, saj je bil okultizem navzoč v starih različicah že v nekaterih arhaičnih družbah (npr. v šamanizmu), poznala pa so ga tudi antična ljudstva, kot so Mezopotamci, stari Egipčani, Kitajci, Indijci, Grki in Rimljani. Klicanje duhov (spiritizem) se je močneje spet pojavilo v 19. stoletju in se razširilo kot nauk in sistemsko oblikovano gibanje po Ameriki in v Zahodni Evropi. Tudi nova doba (new age) ima v nekaterih različicah okultistične in spiritistične prvine.

Odšli bi predaleč, če bi predstavljali okultizem in spiritizem pri zgoraj imenovanih ljudstvih. Za nas je bolj pomembno, da se vprašamo, kako so se do teh okultnih praks, predvsem do klicanja duhov obnašali Judje in kakšen odnos zavzema Stara zaveza do tega. Bog je zapovedal svojemu izvoljenemu ljudstvu: »Ne obračajte se na zarotovalce duhov in na duhove umrlih! Ne iščite jih, da bi ob njih postali nečisti; jaz sem Gospod, vaš Bog« (3 Mz 19,31). »Proti človeku, ki se obrača na zarotovalce duhov in na duhove umrlih in se vlačuga z njimi, bom obrnil svoj obraz in ga iztrebil iz srede njegovega ljudstva« (3 Mz 20,6). »Ko prideš v deželo, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog, se nikar ne uči posnemati gnusobe tistih narodov! Naj se ne najde pri tebi nihče, ki bi klical duhove umrlih in druge duhove ali povpraševal umrle za svet« (5 Mz 18,9–11).

Žal Stara zaveza ugotavlja, da posamezniki niso ubogali Gospoda in so popustili okultistični skušnjavi sosednjih narodov ter prakticirali klicanje duhov, namesto da bi zaupali svojemu Bogu, ki jim je obljubil, da jih bo spremljal in vodil s svojo ljubečo roko. Po Samuelovi smrti je sicer kralj Savel izgnal iz dežele rotilce duhov in vedeževalce, ko je pa zagledal tabor Filistejcev, se je prestrašil. Najprej je sicer vprašal Gospoda, ki mu pa "ni odgovoril ne po sanjah ne po urímu ne po prerokih" (1 Sam 28,6). »Tedaj je Savel rekel svojim služabnikom: "Poiščite mi ženo, ki roti umrle, da grem k njej in jo vprašam!" Njegovi služabniku so mu rekli: "Glej, žena, ki roti umrle, je v En Doru"« (1 Sam 28,9). In Savel je šel k tej ženi in je prelomil Božjo zapoved in tudi žel posledice svojega nezaupanja v Gospoda. »Tako je umrl Savel zaradi nezvestobe, ki jo je zagrešil proti Gospodu, ker se ni držal Gospodove besede, pa tudi zato, ker je za svet vprašal duha mrtvih, namesto da bi vprašal za svet Gospoda. Zato je ta poskrbel, da je umrl, in je kraljestvo prepustil Jesejevemu sinu Davidu« ( 1 Krn 10,13–-14).

Stara zaveza torej prepoveduje vsak poskus, da bi klicali umrle neposredno ali prek medijev. V Novi zavezi ne najdemo najmanjšega znamenja, ki bi to prepoved odpravljalo. Zanimiva je evangeljska prilika o bogatašu in ubogem Lazarju, ki jo prinaša evangelist Luka. Abraham, ki ga sebični bogataš prosi, da bi naj poslal ubogega Lazarja k njegovim petim še živim bratom, med drugim odgovarja: »Med nami in vami je velik prepad, tako da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo, pa tudi od tam se ne da priti k nam. ... "Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih"« (Lk 16,26–29). Nova zaveza nas spodbuja k razločevanju med tistim, kar prihaja od Svetega Duha, in tistim, kar ne prihaja od njega. »Ljubezen je to, da živimo po njegovih zapovedih. ... V svet je namreč odšlo veliko zapeljevalcev« (2 Jn 1,6–7).

Z odgovorom glede nauka Cerkve si bom pomagal z besedilom, ki ga prinaša Katekizem katoliške Cerkve, saj vas zanima nauk Cerkve: »Zametati moramo vse oblike vedeževanja: zatekanje k satanu ali k zlim duhovom, klicanje umrlih in druge tovrstne dejavnosti, o katerih zgrešeno domnevajo, da 'odgrinjajo' prihodnost. Vse to skriva v sebi voljo po moči, ki bi rada gospodovala nad časom, nad zgodovino in končno nad ljudmi, hkrati pa tudi težnjo za tem, da bi si pridobil skrite sile. Vse to je v protislovju s češčenjem in spoštovanjem, prepojenim z ljubečim strahom, ki ga dolgujemo samo Bogu« (KKC 2116).

Zato kristjan ne bo klical mrtvih, ker to nasprotuje pojmovanju krščanskega Boga, ki je ljubezen, ima pa lahko tudi škodljive posledice za zdravje, predvsem psihično. Klicanje umrlih ni združljivo z judovskim in krščanskim pojmovanjem Boga in človeka in ga zato zavračamo. Spiritizem, v katerem eni vidijo trik, drugi paranormalne zmožnosti in tretji delovanje zlih duhov, v svojem jedru zanika krščanstvo v njegovem bistvu, ki obstaja v Kristusovi odrešenjski smrti in v njegovem vstajenju.

ŠKAFAR, Vinko (Pisma) Ognjišče, št. 4 2015