Neki upokojeni ladijski kapitan je kupil čoln in z njim prevažal ljudi po Sejšelskih otokih. Nekoč so bili v čolnu mladi. Ko so videli, da kapitan pred začetkom plovbe moli, so se mu posmehovali, kajti dan je bil čudovit in morje zelo mirno. Nenadoma pa je začela divjati nevihta, da je čoln premetavalo. Preplašeni mladi potniki so prosili kapitana, naj moli z njimi. Odgovoril jim je: »Jaz molim, ko je morje mirno. Ko je razburkano, se posvečam krmarjenju.«

Njegovo sporočilo je jasno: iščimo Boga tudi v mirnih trenutkih življenja, ne samo, ko nastopijo težave.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2020), 73.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 106
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

priloga

Papež Leon XIV.

gosta meseca

Marijan Rupert o Rokopisni zbirki NUK

tema meseca

Noč ima svojo moč

Preberite več: Junij 2025

»Marija, ti pomagaj nam!/ Božja milostna Devica,/ vseh slovenskih src kraljica./ Marija, Marija, le ti pomagaj nam!// Marija, ti pomagaj nam!/ Kadar prihrume skušnjave,/ stopi k nam z nebes višave.// Marija, ti pomagaj nam!/ Naše nam družine vodi,/ vzgajaj v pravi jih svobodi.// Marija, ti pomagaj nam!/ Vse Slovence k Bogu dvigaj,/ vero v srcih jim prižigaj!«
Mesec maj, ko narava ozeleni in mnoge rože olepšajo raj pod Triglavom, je posvečen najčudovitejši roži – Jezusovi Materi Mariji. Koliko lepih spominov imamo na Marijin mesec, ko smo pri šmarnični pobožnosti prepevali naše nesmrtne pesmi v čast Mariji, Pomočnici kristjanov. V našem narodnem Marijinem svetišču na Brezjah smo vedno znova doživljali Marijo kot vseh slovenskih src Kraljico.
Kadar so v naše življenje prihrumele mnoge skušnjave, smo se zatekali k Mariji, ki je prihajala k nam iz nebes v nepozabni nebeški svetlobi in milini. Ta še posebej sije iz podobe brezjanske Marije. Ob njej smo postali pogumni mornarji tudi v nevarnih valovih našega življenja.
Koliko slovenskih družin je našlo pri Mariji Pomagaj na Brezjah tolažbo, duševni mir in rešitev iz hudih kriz, ki lahko pridejo v vsako družino!
Velik častilec Matere Božje, Božji služabnik dr. Anton Strle, je v Letu svetnikov za god Marije Pomočnice zapisal: »Kateri katoliški Slovenec se ob imenu Pomočnica kristjanov takoj ne spomni na osrednjo slovensko božjo pot – Brezje, veliko slovensko duhovno zdravilišče? Marija Pomagaj na Brezjah! Kolikeri Slovenci so se tukaj ob ljubeznivi Marijini podobi z Detetom Jezusom v naročju nasrkali nove duhovne moči in lepote, včasih že čisto poteptane in globoko zasute. Kako živo govori romarju ta milostna podoba o resnični vlogi, ki jo ima Marija v Cerkvi, v celotnem občestvu kristjanov! Še ko se romar poslavlja od oltarja Marije Pomagaj, ga njene usmiljene in dobrotne oči ne nehajo spremljati – in se zdi, da tiho kažejo na Božje Dete v Materinem naročju in da ustnice molče šepečejo besede iz galilejske Kane: Karkoli vam Jezus poreče, storite! Pri Mariji Pomagaj mnogi iskalci Boga ponovno najdejo pot do reke živih voda, do zakramentov, že leta in leta pozabljenih in zanemarjenih. In vračajo se na svoj dom kakor prerojeni. Drugi spet se tu, ob Mariji Pomočnici, nadihajo nove duhovne svežine in odidejo v svoje vsakdanje življenje s trdnejšimi koraki, pogumnejši in potrpežljivejši na kdaj tako utrudljivi poti križa, ki pa za križanim Gospodom vodi skozi trpljenje v poveličanje. – Temu se pridružuje še eno: Brezje leže v tistem kotičku slovenske zemlje, o katerem poje Prešeren: Dežela kranjska nima lepš‘ga kraja, kot je z okoljšno ta, podoba raja.«
Nikoli ne bom pozabil, s kakšno ljubeznijo, navdušenjem in globoko vero nam je pri predavanjih na teološki fakulteti prof. Strle govoril o velikonočni skrivnosti Jezusovega trpljenja, smrti, vstajenja in poveličanja. S kakšno gorečnostjo nam je poudarjal, da je bila Marija najtesneje povezana z Jezusovim trpljenjem in je postala tolažnica vseh žalostnih, trpečih in zapuščenih.
Ob mednarodnem priznanju Republike Slovenije kot samostojne države je prof. dr. Strle v Družini zapisal: »Zgodovina slovenskega naroda je zgodovina slovenske vernosti. Versko življenje je cvetelo takrat, ko je bila razširjena živa in zdrava pobožnost do Marije. Kadar te pobožnosti ni bilo, je med našimi predniki plahnela in gnila tudi vernost. V najhujših stiskah nam je ohranila vero in ljubezen, da smo mogli obstati do današnjih dni. Prek vseh oblik življenja od naseljevanja do danes nam je kazala pot k svojemu Sinu«
Naj nam nebeška Mati Marija (ki jo opeva naša pesem) pomaga, da se bodo naša srca odprla za Božjo ljubezen in bomo še naprej ostali Jezusovi in Marijini!

M. Ipavec, (kolumna). v: Ognjišče 4 (2023), 74.

ČUDEŽI

Tretji dan je bila svatba v galilejski Kani in Jezusova mati je bila tam. Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« In Jezus ji je dejal: »Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.« Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere. Jezus jim je rekel: »Napolnite vrče z vodo!« In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« In nesli so mu. Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je – strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je poklical ženina in mu rekel: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim, ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj.
(Jn 2,1-11)

Nisem verjel, da se človek lahko spremeni, da lahko postane drugačen, nisem verjel. Ker se v bistvu ne more, človek je tak, kot je, samo maske menjava, enkrat lepšo, drugič gršo, ko se potrudi, je nekoliko bolje, ko se ne, pa je tak, kot je. Berite psihoanalitike, človek nezavedno sledi vzorcem svojih staršev, obnaša se kot oni, enake barabije počenja, in se ne spreminja, samo maske menjava. Voda je voda. Baraba je baraba.
Potem pa sem sedel na postelji svojega očeta. Čudna svatba je to bila, ne bi ji tako rekli, bolezen, krivična do tako dobrega človeka, trda in zahtevna, premočna do močnega moža, spremenila ga je. Najprej je protestiral, vstajal, ko ni mogel stati, padal na tla, potem je vpil. »Domov, domov,« je neutrudno ponavljal v domu upokojencev, hotel je biti spet to, kar je bil prej, in jaz sem hotel, da bi bil nekdo, ki je bil prej. A ni več mogel biti.
Človek se spremeni. Ne takrat, ko sam hoče, ampak ko pusti, ko sprosti svoje stisnjene mišice, ki se trudijo biti kot prej, ko končno izpusti svoja trda prepričanja, ko se poslovi od svojih želja in načrtov, ko se končno neha upirati in pusti, da ga življenje izkleše v skulpturo po Božji zamisli. Iz vode v vino. Ne vem, v kaj se je spremenil moj oče, nisem mogel videti, samo čutil sem, kako zelo mehak je postal njegov utrujeni objem, bolj kot kadar koli prej, kako zelo sijoče njegove oči, kako zelo zgovorna njegova tišina, z njo je molil, z njo me je ogrel, tudi ko ni več dihal, ko sem se samo naslonil na njegove prsi in srkal to toploto. Spremenil me je.
Ljudje se spreminjamo, a počasi, kot slika v ogledalu. Ko kdo potrpi z nami, ko kdo razume, zakaj smo taki, kakršni smo, ko kdo odpusti, ne enkrat, sedemdesetkrat sedemkrat. Ljudje se spreminjamo, ko kdo verjame, da se lahko. Takrat se namreč šele pustimo spremeniti, nehamo se upirati spremembi, spreobrnjenju, ko čutimo, da je nekdo celo s preizkušnjami nežen z nami, da nas tako spreminja iz vode v vino, kakor se zarja počasi iz teme prelevi v dan.
»Kar koli vam reče, storite.«

M. Rijavec, Kolumna v Mladinski prilogi, v: Ognjišče 2 (2023),73.

Ko pomislim na Marijo, pomislim (skoraj) vedno na Kano Galilejsko, na svatbo, kjer je Mati »prisilila« svojega Sina k prvemu čudežu. Trideset let je Božji Sin živel v zakotju, trideset let je Odrešenik sveta živel življenje slehernika, trideset let je Kralj vesoljstva živel nepoznan in nespoznan in pričakovati je bilo, da bo stopil na pot oznanjevanja vesele novice v vsej polnosti božjega sijaja, da se bo razodel kot Večni in Močni, v glavnem mestu, v templju… A vsa pričakovanja je podrla materina prošnja, ki ne pozna ugovarjanja (kako znano zveni to, kaj?!) in Moč se je prvič razodela v zakotni vasici, še bolj zakotni od te, v kateri je živel do sedaj…
Pa ko bi vsaj prosila kaj Bogu primernega in pomembnega, nekaj, kar bi se dotikalo večnosti in prerokb, nekaj, kar bi spremenilo svet… Šlo pa je za milo rečeno »gospodinjsko« prošnjo: »Vina nimajo!«. (Kar vidim kako teologi vseh generacij in časov zmajujejo z glavami in v neodobravanju zavijajo z očmi.) In Božji Sin je prvič razodel svojo božjo naravo s tem, da je spremenil vodo v vino.
A prav zaradi te Marijine prošnje in naročila: »Karkoli vam poreče, storite!«, lahko z Njeno pomočjo in z zaupanjem prinašamo pred božje noge ne le zapletene duhovne probleme, ampak tudi in predvsem svoje vsakdanje težave, svoje »gospodinjstvo«!
In nenazadnje je spreminjanje vode v vino naša osnovna krščanska naloga!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 5, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Vem, da je naziv “Kraljica nebes” težko preseči, a zame si od otroških let dalje “Kraljica dnevne sobe”! Kajti ob vseh slikah, podobah in drugih rečeh, ki jih je moj pokojni oče obesil in navesil po stenah naše male dnevne sobe, je častno mesto pripadlo tvoji podobi: sliki Brezjanske Marije Pomagaj!
Marsikaj je šlo gor, marsikaj dol, marsikaj se je umaknilo in premaknilo na stenah, a tvoja podoba, Marija, je ostala vedno na istem in častnem mestu.
Menjali in premikali smo omare, menjali in premikali kavč, spreminjala se je pozicija televizije, a tvoja podoba, Marija je ostala vedno na istem in častnem mestu.
Marsikaj se je spremenilo v dnevni sobi, staro se je umaknilo novemu, prišli so vnuki in moj oče je umrl, a tvoja podoba, Marija, je še vedno na istem in častnem mestu.
Enkrat samkrat si se umaknila in izginila, a ne po naši, še manj po svoji krivdi: ko so nas, še v prejšnji državi, prišli fotografirat za časopis, in smo pozirali v dnevni sobi, postrojeni pod tvojo podobo. Ko pa je fotografija izšla v časopisu, je za našimi hrbti na steni dnevne sobe visela uokvirjena bela lisa! Umaknila si se, uklonila politični volji urednikov in oblastnikov. Lahko so te spraskali s fotografije, niso pa te mogli sneti s stene naše dnevne sobe in niso te mogli iztrgati iz naših src, Marija Pomagaj.
Kolikokrat sem se kot otrok sprehajal po ozkem hodniku za tvojim oltarjem na Brezjah, in gledal z otroškim strahom in čudenjem votivne podobe, ki so prikazovale nesreče in čudežna posredovanja, prošnje in zahvale.
Otroci smo odšli od hiše, v svojih novih hišah imamo dnevne sobe in v dnevnih sobah tvojo podobo, Marija Pomagaj. Marsikaj smo že doživeli: nesreče in čudežna posredovanja, prosimo te in se ti zahvaljujemo. Morda kdaj pa kdaj malo zaspimo, a kadar suhe krave požrejo debele, jih vedno ženemo na pašo na Brezje.
V litanijah ti je pobožno ljudstvo nadelo mnogo imen. “Pomoč kristjanov” so dodali šele v šestnajstem stoletju, po bitki pri Lepantu. A če smo čisto iskreni, bi moral biti – kronološko gledano – ta vzklik na samem začetku litanij … ali pa vsaj v ‘prvi deseterici’. Saj se vse od znamenite svatbe v Galilejski Kani zavzemaš pri Sinu za nas v vseh, še tako drobnih in vsakdanjih težavah, da o tvojem boju z zmajem in kačo sploh ne izgubljam besed.
Ljuba in sveta Pomočnica Marija, bodi Kraljica naših dnevnih sob, Kraljica naših družin. Saj si, čeprav Kraljica nebes, najprej ponižna Gospodova služabnica, dekla, pomočnica – Božja in naša.
Obilo žegna ob še enem tvojem godu. Pa nam ga vrni in izlij na nas

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 5, str. 114.

Brezje. Veliko vasi in naselij v Sloveniji nosi to ime. Večina pa nas ob tem imenu najprej pomisli na tiste Brezje tam na Gorenjskem, ki nas Slovence doma in po svetu povezujejo bolj kot kateri koli kraj. Moji prvi spomini, povezani s tem imenom, se začno z vožnjo v prenatrpanem vagonu z lesenimi klopmi, na katerih so sedeli le starejši, vsi drugi pa smo bili veseli, če smo stali na obeh nogah. Tega gnetenja in prerivanja nas je po neskončnih urah, vsaj meni se je tako zdelo, odrešil železničarjev glasni klic: »Otoče!« Tedaj se nas je večina usula z vlaka, da je odpeljal naprej skoraj prazen. Dolga kolona romarjev se je nato peš napotila proti Brezjam. Ne vem, kako dolgo smo hodili, a za moje kratke noge kar ni hotelo biti konca. Končno! Mogočna cerkev in glasno, slovesno pritrkavanje.
V cerkvi se je gneča ponovila. Pravzaprav je bilo še hujše, saj se je pridružila neznosna vročina in sem se bal, da mi bo zmanjkalo zraka. Vse hudo je blažilo očetovo naročje in poslušanje glasnega prepevanja množice, ki je preglasilo celo mogočno donenje orgel. Z bratom sva kar nekajkrat vprašala, kdaj bo konec maše. »Kmalu,« sta odgovarjala starša, a je ostalo le pri besedah. Končno so orgle utihnile, množica pa se ni začela razhajati, ampak glasno moliti, da so besede odmevale od sten. Počasi smo se začeli pomikati proti stranskemu oltarju. »Tam bosta videla sliko Marije, naše skupne mame,« je povedala mama. Tega sicer nisem čisto razumel, sta mi bila pa njena milina in skrivnosten nasmeh zelo domača. Kot da je prava mama. Pridružili smo se dolgi vrsti, ki je drsala po kolenih okrog oltarja, nato pa – sam nisem mogel verjeti, da je res – skozi stranska vrata cerkve. Tudi zunaj je bilo povsod polno ljudi, pa smo le našli del proste klopi na nekoliko dvignjenem prostoru, kjer smo se lotili skromne malice, nato pa smo se med prvimi odpravili na pot proti železniški postaji. Počakali smo na vlak in se, zopet v nabito polnem vagonu, odpeljali proti domu.
Mama je nama z bratom, ko sva hodila v zadnje razrede osnovne šole, kar nekajkrat povedala, da bi šla rada peš na Brezje. Tako se je namreč zaobljubila zaradi bratovih težav z ušesi. Kot dojenček je imel več hudih vnetij srednjega ušesa, ker pa v času vojne ni bil deležen ustreznega zdravljenja, je imel pogosto hude bolečine. Ko mama v nekem trenutku ni našla rešitve v zdravstvu, se je zaobljubila, da bo šla peš na Brezje, če se bo stanje izboljšalo. In se je. Ko je zvedela, da bi se nam pridružila tudi soseda, ki bi šla Marijo prosit za srečen zakon svoje hčerke, smo krenili na pot. Zgodaj dopoldne. Ljudje so nas zvedavo opazovali, pa tudi spraševali, kam smo namenjeni. Kmalu smo začeli hoditi po meni neznanih krajih, ki so nama z bratom pritegnili pozornost in nama krajšali čas. Sicer pa sva hodila lažje kot mama in soseda. Popoldne nas je začela utrujati vročina, zato smo se razveselili zbirajočih se oblakov. Proti večeru je najprej rahlo zarosilo, nato pa je začelo močno deževati, da niso pomagali ne dežniki ne vetrovke. Rinili smo naprej, samo naprej, premočeni do kože. S trdo nočjo smo končno prišli do cerkve in se zatekli v Marijino zavetišče. Stali smo tam pod korom in kar nismo mogli verjeti, da smo rešeni neusmiljenega dežja. Teklo je od nas, da se je pod nami nabrala velika luža. Ne vem, koliko časa smo stali tam, ko nas je opazil starejši brat frančiškan. Da se ne bomo prehladili, je rekel, in z roko pokazal, naj gremo za njim. Hodili smo po nekih hodnikih, dokler ni odprl vrat velike kuhinje, iz katere nas je objela toplota, kakršne že nekaj časa nismo občutili. Vsak naj najde primeren prostor, kjer se bo lahko posušil, spočil in naspal, nam je dejal in odšel. Kakšna sreča in bogastvo! Tako tople, enkratne noči še nisem doživel. Tista kuhinja z velikimi štedilniki na drva, ki jih verjetno ni več, je zame še vedno del brezjanskih čudežev.
Morda sva z bratom tako navdušeno pripovedovala o našem romanju, da smo se že prvo leto, ko nas je novi župnik zbral pri srednješolskem verouku, odločili, da bomo tudi mi poromali peš na Brezje. Izpred domače cerkve. Tudi župnik je šel z nami, čeprav ni bil ravno mlad niti vajen pešačenja. Še sedaj občudujem njegovo odločitev. Neko posebno vzdušje je prinašala njegova prisotnost. Zmolili smo kar nekaj rožnih vencev po raznih namenih. V Kranju smo posedli po klopeh na avtobusni postaji. Mimo so na motorjih pripeljali miličniki. Kam gremo, zakaj peš in zakaj ponoči, so spraševali. Odgovarjali smo, kot smo vedeli in znali. Da to sicer ni nič nezakonitega, so dejali, lahko pa bi s tem kalili nočni mir in red, kar pa je kaznivo. Iz zadrege nas je rešila najzgovornejša med nami, ki jih je vprašala, če lahko na Brezjah Marijo prosimo tudi zanje. Brez besed so se odpeljali naprej.
Zadnji klančki so postali klanci, dolgi in naporni. Kljub mladosti smo občutili utrujenost in bolečine v nogah. Župniku je vsak korak povzročal bolečine, kar smo razbrali z njegovega obraza, pa se ni pritoževal. Najprej ga je gnala samo volja in ljubezen do nas. Zdelo se nam je, da je tudi sveto mašo daroval drugače kot sicer. Bolj zbrano in doživeto. Pa smo vseeno nekateri del maše prespali. Naslednji dan naju je mama, ko je prišla od maše, spraševala, kaj se je dogodilo župniku, da se je komaj premikal, ko je šel k oltarju. Da so njegovi podplati en sam žulj, sem ji povedal.
Naslednje leto se nam ni več pridružil. Razumeli smo ga. Sami smo zato poskrbeli, da je peš pot na Brezje ostala romanje. Vsak je hodil s svojim namenom, običajno pa smo izbrali tudi skupni namen našega pešačenja k Mariji. Ustavljali smo se pri vsakem znamenju ob poti in pri večini zmolili desetko. Ob neki kapelici smo doživeli, da se nam je za nepozabno doživetje zahvalil domačin, ki nas je neopazno spremljal za vogalom hiše. Ta romanja so postala ena od naših različnih dejavnosti in vsako leto smo komaj čakali začetek poletja, da smo odšli na romanje. Tako je bilo iz leta v leto, dokler nismo prerasli šolskih in veroučnih klopi in se začeli izgubljati po različnih zaposlitvah in službah.
Na Brezje se nisem peš odpravil nikoli več, čeprav so romali tudi v moji novi, sosednji župniji. Na pot se je nekega leta odpravil tudi del naše zakonske skupine, pa sem prevzel vlogo povezovalnega člena, ki je skupino spremljal z avtom. Se pa vsako leto pridružimo romarjem ob prihodu na Brezje, da jih podpremo s svojo prisotnostjo in okrepčilom in smo nato skupaj pri romarski maši. To je, vsaj zame, neko podoživljanje nekdanjih občutij.
Letos so se podali na romanje pešci, kolesarji in tekači. Pretekli so točno razdaljo maratona. Župnik je v šali dejal, da so našo župnijsko cerkev pred več kot sto leti postavili prav glede na oddaljenost od brezjanske bazilike.
Nekaj novega je prišlo v moja doživljanja pešačenja na Brezje, ko že nekaj let, tako mimogrede, spremljam in občudujem vztrajnost mladega fanta. Zdravje mu ni najbolj naklonjeno in mu daljša hoja dela nemalo težav. Ampak volja in želja priti peš na Brezje sta bila vsako leto močnejša. Videti njegov zadovoljni nasmeh ob prihodu na cilj je nepozabno. Vedno znova, iz leta v leto, se odpravlja na pot. Da pride na cilj. Da se mu zopet zgodi majhen čudež, ko je volja močnejša kot narava.
Koliko je neznanih, majhnih, očem nevidnih čudežev, ki se dogajajo tam pod Marijinim varstvom.

JARC Janko-Smiljan (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 21-22.

Zanima me vaše mnenje o Mariji in njenem češčenju. Najprej: Marija je bila popolnoma zvesta Bogu. Nikdar ni grešila in nikoli ni rekla: Ne bom služila, kakor so rekli padli angeli. Kako si to razložiti?
Druga stvar: Kakšno vlogo naj ima Marija danes v življenju kristjana, pa naj bo poročen ali samski, oziroma opravlja kakšno nalogo v družbi ali Cerkvi ali je preprost človek?
Naj še dodam, da častim Marijo, ki je Jezusova mati, ne podlegam kritikam proti češčenju Marije, vendar vidim tudi past, da se Marijo preveč poudarja. Ali ni to že nevarnost za malikovanje? Nekateri hodijo v Medžugorje po večkrat na leto, v domači družini pa ne pričajo za Kristusa. Tudi v župnijo se ne vključujejo. Po mojem to ni pravilna “Marijina drža”, to ni pravo češčenje Matere Božje.
Ivan

Vaše prvo vprašanje je povezano z našo vero, saj se dotika tega, o čemer govori dogma o Marijinem brezmadežnem spočetju. Papež Pij IX. je v to versko resnico zajel prepričanje celotne tradicije in tudi takratne Cerkve. Razglasil jo je leta 1854 in se je posvetoval tako s teologi, zgodovinarji kot tudi škofi vsega sveta. Med njimi so bili tudi slovenski škofje. To je bilo v času škofovanja škofa Slomška v lavantinski škofiji. In na osnovi pozitivnih raziskav in odgovorov škofov je torej verovanje glede Marije, ki ga je bilo mogoče potrditi skozi vso zgodovine Cerkve tudi izrazil kot dogmo. Vanjo je zajel dve stvari. Najprej, da je bila Marija po posebnem Božjem posegu obvarovana izvirnega greha, ki se mu sicer noben človek ne more ‘izogniti’. Sicer ga tudi nam povsem zastonjsko v zakramentu krsta izbriše, a pred njim pa živimo v nesposobnosti živega, odrešujočega odnosa z Bogom. Marija pa je bila tega stanja deležna že pri spočetju. Ta izredni Božji dar je potreben zato, ker sicer ne bi mogla spočeti in roditi Božjega Sina; saj Bog ne more spreti človeške narave, ki bi bila obremenjena z izvirnim grehom – Bog in greh v nobenem primeru ne moreta ‘sobivati’.
Druga resnica, ki je zajeta v isto dogmo, pa je prepričanje v veri, da je Marija ves čas s to izredno milostjo tako sodelovala, da ni nikoli živela niti v najmanjšem grehu. To seveda ne pomeni, da je bila popolna, v smislu, da ni nikoli kaj narobe naredila – zmotiti se je za ustvarjeno, torej nepopolno, bitje povsem naravno; ni pa grešila, kar pomeni, da se ni nikoli svobodno, hote in vede odločila storiti slabo, zlo. Vse to pa ne pomeni avtomatično, da ni mogla grešiti. Bila je svobodna, lahko si prestavljamo, da je bila celo še bolj svobodna kot kdorkoli drug, saj ji svobode ni omejeval niti izvirni greh. Po tej logiki bi lahko še bolj grešila, v smislu, da če bi se z večjo svobodo odločila proti Bogu in za zlo, bi njen odklon od Boga bil še večji. Tako kot je bil velik odpad angelov od Boga, ker je bila njihova svoboda kot duhovnih bitij še neprimerno večja kot človekova.
Marija kot Jezusova mati je imela od vsega začetka v Cerkvi zelo osrednje mesto. Že v času pričakovanju Svetega Duha je občestvo Cerkve zbirala v molitvi in ga verjetno bodrila, naj vztraja v zaupanju v obljubo njenega Sina, da bo poslal drugega Tolažnika, ki jim bo vse povedal in jih vodil. Ni trenutka v zgodovini Cerkve, ki ne bi izkazoval, da ima Marija povsem svoje, enkratno vlogo in mesto v življenju Cerkve, zato pa tudi v njenem bogoslužju. To češčenje seveda ni isto kot gre Bogu, ampak je v tem smislu vedno podrejena Bogu in češčenje Marije mora voditi k vedno bolj gorečemu češčenju Kristusa in po Kristusu Očeta. Vse to pa omogoča Sveti Duh, kot je tudi Mariji vse omogočal Sveti Duh. “Po Mariji k Jezusu” je klasičen aksiom, ki velja v bogočastju. Zato ima Marija v življenju kristjana, še posebej pravoslavnega in katoliškega, tudi vlogo zgleda, kako odgovoriti Bogu na njegovo nenehno klicanje. Vsakega kliče k sodelovanju pri odrešenjskem dogajanju v zgodovini; želi nas imeti ‘zraven’, tako kot je želel imeti aktivno vključeno v sodelovanje pri procesu odrešenja Marijo.
To se je lahko zgodilo, ker je Marija iz sebe naredila prostor za Svetega Duha in sama postala pneumatoformna = oblikovana po Duhu ter oblikovalka življenja po Duhu. Zato je Cerkev Marijo postavila za vzor Cerkve. Ja, Marija je Cerkev in Cerkev je Marija. V dogajanju zgodovine je Bog pustil Cerkvi, da rojeva Božje otroke za večno življenje, da je lahko vsak novorojeni človek potopljen v Svetega Duha. Tudi ti, tudi jaz, vsak kristjan je v tem pomenu ‘Marija’, vsak vernik je ‘Cerkev’ – ker smo skupaj skrivnostno telo. Kar se je zgodilo Mariji, se mora na neki način zgoditi vsakemu človeku. In to je naloga Cerkve, to je poslanstvo nas vseh. Ne sme in ne more nam biti vseeno za ljudi, ki jih je Bog ustvaril, za nobenega človeka na svetu ne smemo vreči “puške v koruzo”. Po Božji zamisli naj bi se v vsakem zgodil dogodek, ko Bog začarani krog njegovega življenja razveže v spiralo, ko njegovo življenje spet dobi smisel in cilj; kajti kroženje v začaranem krogu za človeka nima smisla in ne pravega cilja. Človekov delež pri tem je njegov ‘da’ temu Božjemu posegu. Takratni Marijin “da” postane človekov “da”, ko je sprejme in “rodi” Besedo. Marija je na v Nazaretu rekla “da”, sprejela Besedo in jo, lahko bi rekli, da je Bog končno našel ‘dom’ na tem svetu. Tisočletja in tisočletja je iskal prostor, hišo, kjer bi lahko postal človek, kjer bi lahko na nov način zaživel med nami. V Nazaretu je Bog našel hišo na zemlji in ta ‘hiša’ je Marija. Prvi ‘dom’ učlovečenega Boga na zemlji je Marija. Janez je zapisal: »In Beseda je meso postala in se naselila med nami.« (1,14) Dobesedno to pomeni “ušotorila med nami” (gr. eskénosen; šotor = skené). Da se je Bog “ušotoril”, nam je znano iz stare zaveze, saj je dolgo med Izraelci prebival v šotoru pod podobo skrinje zaveze. Ob Jezusovem učlovečenju pa tudi nova zaveza pravi, da se je v Jezusu Bog ušotoril med nami. Ušotoril zato, da se lahko z nami premika, saj želi biti naš sopotnik. Jezusova človeška narava je ‘šotor’, v katerem prebiva druga Božja oseba. A ta ‘šotor’ je bil najprej postavljen v enem drugem ‘šotoru’, ki je Marija. Marija je šotor šotora Boga. In to je na neki način naša naloga; naše poslanstvo. Marija pa je prva in edina, v kateri se je to zgodilo tako na telesni kot na duhovni ravni. Zato je Marija vrhunskost, je izrednost … Marija je vrh, ne samo Stare in Nove zaveze, je vrh sveta, vsega stvarstva; vrh vsega, kar se tiče sodelovanja človeške, ustvarjene strani z Bogom pri odrešenju vsega stvarstva.
Marija je vrhunskost človeškega življenja. In kaj je delala? Nič posebnega. Delala je ‘malenkosti’. Pravzaprav skoraj nič ni delala sama, ni hotela delati sama, in prav zato je postala velika, saj je zato Bog lahko delal v njej. In smo spet pri temeljnem poudarku: malenkosti ne pomenijo veliko, a omogočajo veliko, omogočajo nastajanje odličnosti. Nazaret ni bil znan, Marije ni nihče poznal, malenkost. A Bog z malenkostim gradi odličnost. To je Marija. Z odprtimi rokami je sprejela samopodaritev Boga. V tem je Marijina veličina. Ne razmišljati o tem, kaj vse bo morala narediti. Pravzaprav nič ni morala narediti. Njena veličina je v tem, da se je čisto izpraznila in sprejela Boga, ki se ji je podaril. Ona sama tega ni mogla ne želeti, ne hoteti, ne uresničiti. Bog ji je ponudil, ona je rekla “da”. Preprosto, kajne!? Glejte, kako preproste so stvari. Potrebno se je le izprazniti samega sebe in reči Bogu “da”. In ko je Marija z odprtimi rokami sprejela tega Boga, ki se ji je podaril, je na najbolj vzvišen način Ljubezen, bila ljubljena od človeka. Nikoli do takrat v zgodovini človeštva še Ljubezen, še Bog (ker Bog je Ljubezen) ni bil tako ljubljen. In to odmeva po zgodovini. Kasneje je sv. Frančišek pričeval, kako ga boli, ker v svetu Ljubezen ni ljubljena. V Mariji je Ljubezen bila in je ljubljena. In zdaj smo mi na vrsti, da konkretno ljubimo Boga v bližnjih: v družini, v župniji, v službi … sredi epidemije koronavirusa. Mesec maj lahko pripomore k temu.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 5, str 46-47.