Sem vaša redna bralka. Že nekaj časa se sprašujem, kaj pomeni če narediš vse potrebno za popolni odpustek, za nekoga, ki je pogubljen? Ali ima lahko pogubljena duša bližnjega še poseben vpliv nate. V smislu: če je šel moj prijatelj v pekel, se bo on še posebej potrudil, da se še jaz pogubim?
Kaj pomeni z vidika vic in pekla za nekoga, ki je naredil samomor. Pred tem pa napisal v poslovilnem pismu, da pri pogrebu ne želi imeti nič, kar je povezano s Cerkvijo. Obtožil je punco, da je ona v veliki meri kriva za njegovo odločitev. Pred tem je izgubil službo, se začel vdajati pijači, z očetom se nista razumela, starša sta bila ločena. Bil je zelo vase zaprt, nikoli ni nikomur zaupal osebnih stvari. Imel je minimalno versko vzgojo. Pri pogrebu je bil kljub vsemu prisoten duhovnik.
Že vnaprej se vam lepo zahvaljujem za odgovor.
Božena
Poskušal bom na kratko odgovoriti na vaša vprašanja, ki nikakor niso preprosta. Še posebej je nemogoče kaj zelo jasnega reči glede konkretnih oseb, ker ne poznamo njihove resnične situacije v trenutku smrti.
Kako je torej s popolnim odpustkom, pridobljenim za pogubljenega človeka? Najprej naj poudarim, da za nobenega konkretnega človeka ne moremo z gotovostjo reči, da je pogubljen. Cerkev razglaša le svetnike, glede pogubljenosti ne daje svojih sodb. To pomeni, da je trenutek smrti zelo oseben in skrivnosten dogodek, ki ga poznata samo Bog in umrli. Kaj se v dogodku prehoda iz tega življenja v večno življenje zgodi, lahko mi, ki še živimo to zemeljsko življenje, le ugibamo. Ker pa je Bog usmiljeni Oče, kot smo v izteklem izrednem letu usmiljenja ponovno globlje dojeli, si moremo predstavljati, da stori prav vse, da bi v tem končnem dogajanju na tem svetu še osvojil tega svojega otroka in mu omogočil odrešenje. Če vzamemo teoretično, da je človek pogubljen, zanj seveda popolni odpustek nima prav nobenega učinka več. Vendar pa prizadevanje in zadoščevanje tistega, ki je odpustek pridobil, nikakor ne gre v nič, ampak postane del duhovnega zaklada Cerkve, iz katerega odpustki zajemajo odrešujočo moč.
Glede vpliva rajnih na nas ne vemo veliko. Z gotovostjo lahko pričakujemo, da tisti, ki so po smrti združeni z Bogom, svetniki torej, delujejo pozitivno za naše odrešenje. To je tudi splošno učenje Cerkve. Vendar pa tudi ta vpliv ni neomejen. Bog je vsekakor med nami in rajnimi postavil ločnico, ki je sami od sebe ne moremo prestopiti. Glede pogubljenih nikakor nimamo enakega poznavanja ali razodetja kot glede odrešenih. Ker hudobni duhovi lahko negativno delujejo na nas, kljub svoji pogubljenosti, lahko sklepamo, da bi neki določen vpliv lahko imeli tudi pogubljeni ljudje. Nikakor pa ta vpliv ne more biti tako močan, da se ga s svojo svobodo in duhovnim življenjem, torej s svojo povezanostjo z Bogom, ljudje ne bi mogli osvoboditi. V nobenem primeru pa to ne more biti kakšen direkten vpliv, marveč le posredno, največkrat je povezan s spomini na tega človeka ali z notranjimi ranami, negativnimi življenjskimi vzorci, ki jih je kdo ob tem človeku dobil in jih v svoji psihični strukturi nosi naprej in ga zato lahko tudi ovirajo na poti odrešenja.
Vaše vprašanje glede samomorilcev je za nas Slovence precej aktualno, saj smo na žalost še vedno narod, ki je glede samomorilnosti v svetovnem vrhu. S pomočjo psiholoških in psihiatričnih znanj smo prišli do spoznanja, da je samomorilec skoraj dosledno v zelo nesvobodnem stanju. V sebi nosi vrsto skrivnosti, bolečin, ran, ali ima zaradi drugih izkušenj zamegljen stvaren pogled na resnično situacijo. In vse to v veliki meri vpliva na njegovo odločitev. Če vzamemo vse to v obzir, potem lahko sklepamo, da sama odločitev za samomor ne vključuje vseh elementov, ki so potrebni za tako velik greh, ki bi popolnoma prekinil človekov odnos z Bogom – kar bi seveda pomenilo pekel. Če pa so ‘olajševalne’ okoliščine botrovale temu, da je to dejanje subjektivno le bolj ali manj težki greh, potem pa seveda takšnega človeka čaka očiščevanje v vicah, ki pa se vedno ‘dobro konča’.
Ko sprašujete v konkretnem primeru glede zapisanega v poslovilnem pismu določenega rajnega človeka, lahko rečem le to, da je načelno potrebno spoštovati zadnjo željo rajnega. Tudi če ni želel imeti nič cerkvenega na pogrebu, to še nič ne določuje, kako sta se z Bogom ‘pogovorila’ v resničnem dogodku prehoda. Tega ni mogel on ne vedeti ne določiti vnaprej. Že sam vaš opis tega fanta izraža, da je bil precej zaprta osebnost z veliko ranjenosti v svoji duši; kar nam daje še več možnosti za razmišljanje, da se je v trenutku prehoda, ko mu je Bog omogočil bolj jasen in resničen pogled nase in na svoje življenje, lahko odločil bolj pozitivno.
Dogajanje ob slovesu in pogrebu umrlih pa ni namenjeno samo umrlim, ampak v veliki meri tudi tistim, ki za njim še ostanejo v tem zemeljskem življenju. Zato je prav, da odločitve glede konkretnosti ob pogrebu vključujejo tudi potrebe in želje svojcev. Če so glede prisotnosti duhovnika na pogrebu želje pokojnika in svojcev različne, je v prvi vrsti treba upoštevati pokojnikovo željo; vendar pa se kdaj iz upravičenih razlogov, ki morajo biti jasno razpoznavni, lahko upošteva tudi želja svojcev, duhovnik pa lahko svojo prisotnost na pogrebu tudi kaj prilagodi razmeram.
TURNŠEK, Marjan. (pisma) Ognjišče (2017) 2, str. 46

Pred nedavnim sem se udeležila pogreba z mašo, pri kateri pa ni bilo obhajila. Duhovnik je obhajal najprej sebe, nato ministranta, potem pa vse skupaj pospravil. Kolikor vem, se ni nihče prej domenil, da obhajilo drugim ni potrebno, morda bi se ga kdo od nas tudi udeležil. Zanima me vzrok za to odločitev in če je to stalna praksa tudi v drugih župnijah?
Najlepša hvala za odgovor
Tadeja

Vprašujete se o vzroku, zakaj duhovnik ni obhajal vernikov laikov pri pogrebni maši? Odgovoril bi vam lahko le duhovnik, ki vernikov ni obhajal, sam bom skušal poiskati zgolj domnevne razloge za to dejanje. Zanimivo, da je Jezus v štirih dneh dvakrat ‘razlomil kruh’, prvič pri zadnji večerji (Lk 22,19) in drugič, ko se je na veliko noč kot Vstali pridružil učencema na poti v Emavs, ki sta ga prepoznala prav po “lomljenju kruha” (Lk 24,30), kar je eden izmed izrazov evharistije (maše), ki vključuje tudi obhajilo.
Današnji nauk Cerkve glede obhajila med mašo je zelo jasen. Vsaka maša, tudi pogrebna, ima dva dela, bogoslužje božje besede in evharistično bogoslužje. V zgodnji Cerkvi so katehumeni, pripravniki na krst, ostali samo pri besednem bogoslužju in se nato umaknili iz bogoslužnega prostora, saj je evharistično bogoslužje bilo namenjeno samo tistim, ki so bili po daljši pripravi že uvedeni v zakramentalno skrivnost s sprejemom zakramentov uvajanja (krst, birma, evharistija). Priprava na prejem zakramentov uvajanja odraslih v krščanstvo (katehumenat) je bila ena izmed najpomembnejših dejavnosti zgodnje Cerkve, kar bo najbrž tudi v prihodnosti. Bila je sestavljena iz prvega oznanila (kerigme) in sistematičnega poučevanja (katehez). O tem uvajanju v skrivnost svetih skrivnosti, predvsem evharistije, imamo iz 3., 4. in 5. stoletja krščanstva številne odlične mistagoške kateheze.
Vsi odrasli krščenci, ki so se v zgodnji Cerkvi udeleževali tedenske evharistije, izjemoma javni veliki grešniki (umor, prešuštvo, odpad od vere), so pri maši tudi prejemali obhajilo. Ohranjeno je poročilo o mučencih iz Abitinije v Severni Afriki iz leta 304, ki so jih vojaki presenetili pri obhajanju nedeljske maše (evharistije), ki je bila v rimskem cesarstvu prepovedana. Gospodarju so zasliševalci očitali, da je v svoji hiši dovolil obhajanje “svetih skrivnosti”. »Ker so moji bratje, jim nisem mogel braniti!« je odgovoril. »Pa bi jim moral!« so bili strogi zasliševalci. »Nisem mogel, ker brez Gospodovih skrivnosti ne moremo biti!« je odgovoril gospodar hiše, pri katerem so se kristjani zbirali k maši. Mučenci iz Abitinije so raje umrli, kakor da bi opuščali nedeljsko mašo, ki je vključevala seveda tudi sv. obhajilo. Tako nam prav mučenci sporočajo, da brez obhajila ne bi kot kristjani mogli preživeti.
Skozi zgodovino se je prejemanje obhajila zelo spreminjalo, predvsem po milanskem ediktu leta 313. Postopno je Evropa postala zakramentalizirana, kar pomeni, da so prebivalci bili večinoma krščeni, žal pogosto vse do danes premalo ‘evangelizirani’, premalo poučeni o evangeliju in krščanskih skrivnosti, kar je pozneje prispevalo k vse redkejšemu prejemanju obhajila celo po samostanih. Velika svetnica sv. Klara Asiška je v svojem Vodilu za sestre klarise, ki ga je potrdil papež Inocenc IV. leta 1253, zapisala: »Sestre naj prejmejo obhajilo sedemkrat na leto, to je na božič, na veliki četrtek, na veliko noč, na binkošti, na Marijino vnebovzetje, na praznik sv. Frančiška in na praznik vseh svetnikov.« Ta zapis za redovnice klarise je odsev takratnega časa. Zaradi pomanjkljivega pojmovanja sv. maše (evharistije) in posledično opuščanja obhajila je Cerkev določila, kar po Zakoniku cerkvenega prava še danes velja, da je vsak vernik dolžan “vsaj enkrat na leto”, v velikonočnem času, prejeti obhajilo (ZCP kan. 920). V času janzenizma so po številu spovedancev večkrat celo določali število obhajancev, saj so ponekod po spovedi pristopali samo enkrat k obhajilu.
Že pred dvesto leti (nekateri že prej) so svetniki in teologi začeli ponovno poudarjati obhajilo kot del evharistije (maše). Pred dobrimi sto leti pa je papež sv. Pij X. uradno, v duhu zgodnje Cerkve, priporočal pogostno sv. obhajilo. Po papežu Piju X. je k rednemu obhajilu pri sveti maši veliko prispevalo predvsem liturgično gibanje. Prav liturgično gibanje in odkrivanje spisov cerkvenih očetov je močno poseglo na dogajanje na 2. vatikanskem koncilu, ki je izdal kot prvi koncilski dokument prav liturgično konstitucijo o sv. bogoslužju in v njej na najvišji ravni poudaril, da obhajilo spada k evharistiji.
Duhovnik, ki pri pogrebni maši ni obhajal vernikov laikov to dobro ve, najbrž pa je lahko občutil stisko zaradi pomanjkljivega sodelovanja pogrebcev med sv. mašo, kjer so bili navzoči lahko zelo oddaljeni kristjani, morda pa celo nekrščeni pokojnikovi znanci in prijatelji. Najbrž se je zavedal, da pripada “sveto svetim”, kot reče duhovnik pred obhajilom v vzhodnem mašnem bogoslužju, kar pomeni, da je obhajilo (sveto) za tiste, ki živijo s Cerkvijo in jih apostol Pavel imenuje “sveti”. Najbrž pa ni našel pravega izraza, da bi to jasno, na kratko, razumljivo, spoštljivo in ne žaljivo povedal. Zaradi tega problema, predvsem pri pogrebnih mašah v mestih, so duhovniki, predvsem če niso poznali ne umrlega in ne poznajo njegovih sorodnikov ter drugih pogrebcev, pogosto v stiski, kako naj na najprimernejši način izrečejo sporočilo “sveto svetim”, oz. “obhajilo tistim, ki so nanj pripravljeni”, krščenim, uvedenim v skrivnosti vere, tistim, ki se trudijo živeti po evangeliju. V podobnem primeru nekateri duhovniki rečejo: »K obhajilu vabim tiste, ki tudi sicer obiskujete nedeljsko mašo in prejemate obhajilo, drugi pa lahko med obhajanjem v tihoti pomislite na pokojnega, se mu za njegovo dobroto zahvaljujete, zanj molite in ga izročate božjemu usmiljenju in odpuščajoči božji ljubezni. Lahko mu tudi zaželite, da bi stopil v dan, ki ne pozna noči in da bi mu svetila luč, ki nikoli ne ugasne ter mu zaželite večni ‘pokoj’, kar pomeni večni ‘mir’.«
Spoštovana gospa Tadeja, vaše vprašanje je potrdilo, da današnja Cerkev potrebuje novo evangelizacijo, ki bo pomagala k poglobljenemu krščanstvu in tudi poglobljen odnos do prejemanja zakramentov, tudi evharistije.

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str 63-64.

Poznano mi je valovanje morja, manj poznano pa mi je valovanje zlate pšenice na polju. Zato ker imamo na Primorskem le manjše zaplate zemlje, kjer so vrtovi in vrtički, kamor greš ‘nažet’ pomladanski mlad radič, greš po grah, špinačo in paradižnik, pozimi pa po zelje, cvetačo in janeževe gomolje … Seveda imamo tudi polja s pšenico, kako bi pa človek preživel brez vsakdanjega kruha. Jaz verjamem, da kruh ne more škodovati našemu zdravju, bolj nam škoduje tisto, kar polagamo nanj in to preveč pogosto.
Sicer pa povejte, ali bi vi zagotovo vedeli, katero živilo je za vaše telo zdravo in katero ni, izjema so seveda diete, kjer moramo dobro vedeti, kaj pojemo. Jaz sem prepričana, da imajo živila tudi svojo posebno svetlobno energijsko moč, ki nam jo znanost ne zna razkriti, saj ne more do duha hrane.
Sprašujem se, kako so na primer Eskimi in druga severna ljudstva, ki so bila dolge mesece stisnjena med led in sneg, prebila zimo. Niso se basali z velikimi skledami solate in niti niso za sabo vlekli sani, obloženimi z zalogami južnega sadja, pa so vendar dočakali pomlad. Morda so bili njih rešitelji lososi in losi. Mi pa ne moremo brez dodatnih šumečih vele vitaminov in nepogrešljivih prehranskih dopolnil … Čeprav živimo v deželi, kjer plenja vse mogoče…
Ampak danes ne bomo pekli kruha in pozabili bomo na preveliko skledo solate. Šli bomo k testeninam, živilu iz pšenice, ki je po priljubljenosti takoj za kruhom. Skuhali bomo domače rezance in nanje bomo položili lososove fileje. Zmagovita sestavljenka.
Rezanci so pri nas doma, nismo jih pobrali od tujcev. Valjali smo jih kar po slovensko. Pa da se ne bi po nepotrebnem otepali testenin zaradi hidratov, kar takoj povejmo, da vsebujejo mnogo snovi, ki nam koristijo. Morda se celo odločimo za polnozrnate rezance, potem bo v njih še več vitaminov B, A, E in vlaknin. Za testenine nasploh so najnovejše raziskave pokazale, da zmanjšujejo tveganje za srčno žilne bolezni in da celo znižujejo holesterol. Tako sem prebrala, če ni res, se pa lepo sliši.
Svojo zgodbo z rezanci ima tudi Kristina Šikca (rodbinsko poimenovanje), ki je ob nedeljah najraje valjala rezance. Po drugi svetovni vojni je šla s svojo družino iz Dekanov v Trst, kot mnogo ljudi iz naših slovenskih vasi. Trst je bil takrat pod ameriško angleško vojaško upravo in je bilo življenje tam precej lažje kot na našem komunističnem delu Primorske. Takole je to svojo politično odločitev obrazložila Kristina: »Grem rajši v Trst, ker tam igrajo Doolce Vieena in z Marjotom lepo romantično pleševa, pri nas pa bobnajo samo Tito naš, Stalin naš!!!«
Kristino so seveda na oni strani obravnavali kot vse Slovence iz Istre, kot da so Italijani, in spet so jim potujčili slovenski priimek.
Ja, zgodovino ustvarjajo v veliki meri mali ljudje in to ne malo krat v svojo škodo in škodo svojega naroda.
Kakor koli že, Kristina je v nedeljo dopoldne zamesila bolj trdo testo za rezance, jih nato zvaljala in potem narezala na tanko za v juho in na široko za “na suho”. Svojemu možu in sinu je za nedeljsko večerjo tu pa tam pripravila popestritev. Skuhala je rezance, jih zabelila s paradižnikovo omako, torej skromno, brez mesa, in ko so lepo pojedli … so ga zagledali:
na dnu krožnika jih je čakal lep goveji zrezek. Kristina ga je spretno skrila pod kopico rezancev in nikomur nič povedala … Presenečenjeee! …
Mi pa si bomo danes privoščili rezance z lososom, po receptu iz knjige Zmeraj s. Vendelina. Skoraj eskimsko in okusno kosilo.

E. Novak, Kuhajmo, v: Ognjišče 2 (2021), 84-85.

recept za danes

REZANCI S SMETANO IN LOSOSOM
4 kosi lososovega fileja
olje za pečenje
20 dag širokih rezancev, sol

Ribja smetanova omaka
4 žlice (ribje) juhe
4 žlice sladke smetane, 2 žlici vina, limonin sok, sol, poper
po želji prgišče kaper
Lososove fileje z obeh strani na hitro popečemo. Ko jih obrnemo, jih polijemo z malo oljčnega olja. Osolimo. Nič hudega, če so zrezki na sredi še malo sveži.

Rezanci
V veliki količini osoljene vode kuhamo rezance. Pazimo, da se ne razkuhajo. Odcedimo.
Vroče odcejene rezance razdelimo po krožnikih, prelijemo z ribjo omako in nanje položimo pravkar popečene lososove zrezke.

Ribja smetanova omaka
V kozico damo ribjo (ali govejo) juho, smetano, vino, limonin sok, sol in poper. Po želji dodamo tudi kapre. Pristavimo in pokuhamo do polovice.

kuharica

Kuharica s. Vendeline se je v preteklosti priljubila kuharjem in gospodinjam, saj odraža bogastvo in raznolikost slovenske kuhinje. Njena preprostost in bogastvo jo priporočata tudi danes tistim, ki že znajo kuhati in tistim, ki bi se te ‘umetnosti’ radi naučili. Knjigo smo ponatisnili pri Ognjišču ... zdaj je spet z nami ob štedilniku največja učiteljica slovenske kuhinje s priljubljeno knjigo (kuharico) ... Po tavanju in iskanju med tujimi lonci se vračamo domov k prehrani, ki izhaja z naših vrtov, naših kuharskih receptov in našega okusa. Slovenci imamo izvirno kuhinjo, ki nas ohranja čile in zdrave.

Recepte, zbrane v knjigi, spremlja jasna razlaga in slika za sliko, ki nam olajšajo pripravo jedi. Edina prava prehrana za ljudi na tem koščku vesolja. Odprimo kuharico s. Vendeline, jo postavimo na pult k ognjišču in z ljubeznijo pristavimo lonec.

pripravlja Marko Čuk

Zdravnik je pripovedoval, kako je deset let poslušal pritoževanje ljudi, ki so imeli ledvične kamne. Potem se je neke noči sam znašel na urgenci. »Nisem vedel, kaj so bolečine, dokler nisem sam zbolel in jih sam izkusil,« je povedal. Dodal je še, da sedaj laže predpisuje tablete proti bolečinam. Bolnikom pa govori: »Vem, kako vam je hudo.«

Zdravnik je moral sam zboleti, da je razumel bolečino bolnikov. Nekateri ljudje so tako občutljivi in sočutni, da zmorejo razumeti bolečino drugih ne da bi sami zboleli za enako boleznijo in okušali enake bolečine. Jezus je bil eden izmed njih. To lahko vidimo iz načina, kako je ravnal z bolnikom, ki je ležal ob zdravilnem kopališču. Brž ko ga je zagledal, mu je izkazal sočutno pomoč. Tako je ravnal, kot poročajo evangeliji, tudi ob drugih priložnostih. Bolnike je rešil dolgotrajnega trpljenja.
Judovski voditelji so ravnali povsem drugače. Ko so videli, da ozdravljeni hodi, so ga, namesto da bi se z njim veselili, obsodili, ker nosi svojo posteljo v soboto. Pomislimo na ljudi, ki strežejo bolnikom, na svojce, ki se žrtvujejo za onemogle in ostarele. V svojih dejanjih in sočutni ljubezni so podobni Jezusu.

B. Rustja. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče 2 (2021), 91
knjige: V preizkušnji mi bodi blizu, (Zgodbe za dušo. Nova serija 4), Ognjišče, Koper, 2020, 63.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Pišem vam v imenu naše zakonske skupine – štirih parov, ki smo sedaj vsi sredi šestdesetih let. Najprej naj nas predstavim v luči ‘svetlega dela rožnega venca’: vsi smo še zdravi, srečno poročeni, dovolj dobro ekonomsko situirani. Vsi skupaj imamo 13 otrok, kar je nad slovenskim poprečjem. Ti otroci so sedaj že odrasli, vsi so se šolali in dosegli primerne poklice, vsi so se poročili (pravzaprav le 9, drugi so ‘koruzniki’, ampak po načinu življenja so oboji čisto podobni), z našo pomočjo in tudi s svojim delom so prišli do stanovanj ali celo hiš. Vsi, tako mi starši kot naši otroci, smo bolj ali manj dejavni v Cerkvi (branje beril, gospodarski svet, katehetski svet, Karitas, zakonska skupina). Navzven torej veljamo za idealne pare, starše, stare starše, vsaj tako slišimo od drugih ljudi.
Sedaj pa pride na vrsto ‘žalostni’ del našega rožnega venca. Od teh naših 13 otrok, ki so vsi že nad 35 let, imamo skupaj 4(!) vnuke in 12 (!) psov. Moje pripombe, da bi bilo bolje, če bi imeli kakega otroka kot pa že tretjega psa, sin ni ravno lepo sprejel.
V zakonski skupini smo se pogovarjali, kaj je šlo pri vzgoji narobe, pa nimamo pravega odgovora. Naši petintridesetletniki trdijo, da bodo že še imeli otroke, ampak odgovarjajo nekako takole: »Ne čutim se še dovolj zrel za otroke …, moram dokončati podiplomski študij …, moram skrbeti za kariero …, hiša še ni dokončana ….« Ena snaha je odgovorila celo tako, da “na ta grdi svet že ne bo spravljala otrok.” Naj dodam, da na tem “grdem svetu” lepo uživa, ima svoje stanovanje, službo, kariero, najnovejše telefone, obleke …, kar si s svojim delom in zaslužkom tudi lahko privošči. Biološka ura pa vsem tiktaka …
Smo pa z našimi otroki složni, da migracije, ki se dogajajo v Evropi, nekaj nedopustnega, da sem ne sodijo ljudje, ki ne delijo z nami naših kulturnih vrednot, ampak kakšna pa je naša kultura, ki je bolj odprta za psa kot za otroka?
Vsi štirje pari se sprašujemo, ali so ti naši otroci, ki so navzven povsem solidni, povprečni slovenski kristjani, hkrati pa so podlegli že vsem pastem potrošništva in moderni ‘pasjeljubnosti’ sploh še “sol zemlje”? Hkrati me muči občutek krivde, da smo kot vzgojitelji očitno sokrivi.
Ne želimo, da bi nas imeli za črnoglede, vas prosim pa za konkretne odgovore, kako gleda Cerkev na to sodobno ‘pasjeljubnost’, zaprtost za življenje, in celo na trditev, da na ta grdi svet otroci ne sodijo več. Kaj konkretno lahko storimo laiki in duhovniki ob takem izzivu sodobnega sekulariziranega sveta?
Tine

Že to, da ste se upali načeti to temo v zakonski skupini in si iskreno povedali, kako s težavo gre pri vas rod iz roda v rod, je pohvale vredno. V resnici gre za problem ‘starke’ Evrope, kot jo je imenoval papež, in drugega zahodnega sveta, ki se ni več sposoben sam obnavljati v biološkem smislu. Ponekod na drugih celinah tega problema še ni ali pa je zaenkrat precej manjši, a verjetno s spremembo načina življenja na ‘bolje’, na bolj udobno, tudi tam temu ne bodo ušli. Naš pregovor pravi, da jabolko ne pade daleč od drevesa, a kljub temu se, še posebej če teren malo visi, skotali nekoliko stran. Tako je tudi z vsakovrstno vzgojo. Vsaka naslednja generacija, kakor po nekem zakonu vztrajnosti, naredi še korak naprej od prejšnje. Ugotavljate delno sokrivdo: verjetno je najbolj v zgledu, saj s 13 otroki niste poskrbeli za statistično ‘nadomestilo’ sami zase. S tem ne izrekam sodbe, saj so razlogi lahko povsem upravičeni, le ugotavljam stanje. Sodobni ‘teren’, kamor so vaši otroci ‘padli’, je pa tozadevno zelo strm, zato je imela domača krščanska vzgoja v njihovem nadaljnjem razvoju močno konkurenco, ki jim očitno ni pomagala ostajati glede odločanja za otroke v živem dialogu z Bogom.
Pse bomo pustili ob strani, saj ti reveži niso pri vsej stvari prav nič krivi, so pa lahko do neke mere pokazatelj lastnikovih drž. Ko razmišljam o stanju, ki ga opisujete, se zavedam, da vzrok ni samo eden. A menim, da je med glavnimi individualizem, egoizem z določeno pomehkuženostjo, ki nam kar samodejno leze pod kožo že od izvirnega greha naprej. Preveč ljudi je individualistično usmerjenih. Tudi kristjanom manjka razodetega pogleda na človeka. Kot kristjan, vernik, verujem, da je Bog človeka ustvaril kot osebo. Kar pomeni bitje za odnose, ne kot posameznika (posameznik mi tukaj pomeni človeka brez odnosov in ne dejstvo, da je samostojno bitje). To zaslutimo pri opisu stvarjenja človeka, ko zaznamo, da stvarjenje človeka še ni bilo končano, ko je Bog ustvaril Adama, ampak šele, ko je bila ustvarjena še Eva. Ustvaril ju je “kot moža in ženo” in samo v odnosu ljubezni sta “Božja podoba in podobnost”. Vse druge stvari pa so na ravni ‘posameznika’. In če oseba zoži svoje bivanje v smeri posameznika, nastanejo težave (začelo se je že z Adamom in Evo). In če velik del ljudi vzame to za normalno in celo edino pravilno obliko življenja, nastanejo velikanske težave. Na primer: kdo lahko dela za “skupno dobro”? Le osebe (oseba po definiciji ni egoist, ampak je definirana prav z odnosom ljubezni – najprej v Bogu, kjer so tri osebe tako povezane v ljubezni, da so eno, čeprav ostanejo tri; nato pa to velja tudi za človeka, ki je ustvarjen po Božji podobi), po-sam-eznik nikoli; kajti po definiciji (v tem pomenu) je nesposoben videti in upoštevati druge. Drugi in vse drugo mora služi le njemu, da izpolnjuje svoje želje in potrebe, ne glede na to, kaj to povzroča drugim; še težje pa v takšno razmišljanje posameznik vključi Boga. Si je mogoče predstavljati drugače situacijo ob epidemiji covid-19, da se mnogi, kljub več mesečnim vsakodnevnim opozorilom, prošnjam, navodilom, ukrepom … stroke in odgovornih politikov, niso bili sposobni odpovedati dopustu na ogroženih področjih, zabavam, gostijam, skupinskemu športu … in drugemu skupinskemu užitkarjenju!? Vse to kaže, da mnogi delujejo po načelu: jaz – sam in nato dolgo nič in nato spet jaz. In ko se takšni interesno povežejo v civilno ali politično združenje spet ne more takšna združba delovati drugače kot po tem principu. In takšni individualistični politiki niso niti v najmanjši meri sposobni delati “za skupno dobro” (kar naj bi po definiciji politika bila). Če pogledamo generacije otrok, ki jih učitelji in kateheti že več let ne morejo več uspešno obvladovati, potem vemo, da do spremembe še ne bo prišlo tako hitro. Razen s ‘pomočjo’ kakšne katastrofe (verjetno je novi koronavirus že del tega; pa podnebne spremembe …).
In če v ta kontekst postavimo otroka, ga sodobniki z lahkoto doživljajo kot tistega, ki takšnega posameznika pri doseganju njegovih ciljev ovira, kot ste lepo opisali odgovore vaših otrok: “ne čutim se še dovolj zrel za otroke …, moram dokončati podiplomski študij …, moram skrbeti za kariero …, hiša še ni dokončana …. Ena snaha je odgovorila celo tako, da ‘na ta grdi svet že ne bo spravljala otrok’. Naj dodam, da na tem ‘grdem svetu’ lepo uživa, ima svoje stanovanje, službo, kariero, najnovejše telefone, obleke …, kar si s svojim delom in zaslužkom tudi lahko privošči. Biološka ura pa vsem tiktaka …’” In kje je tu Bog? Je navzoč pri odločanju, je povabljen k soodločanju o pomembnih stvareh v življenju? Kdo pa je dovolj zrel pri prvem otroku? Verjetno nihče, še tisti, ki tako misli, s prihodom otroka ugotovi, da bo moral skupaj z njim zoreti kot starš; saj nihče še ni bil prej oče ali mati, predno je spočel prvega otroka; šele otrok omogoči moškemu in ženski, da postaneta mati in oče. Študij, kariera in kar je še takšnih stvari … se pač ne morejo in se ne bi smele vzporejati človeku, ki je neskončno več vreden kot katera koli druga stvar, saj je zanj Bog Oče dal svojega Sina, on pa svoje življenje.

Oznanjamo z besedo in življenjem evangelij življenja, oznanjajmo in živimo odprtost do življenja v vseh oblikah.

Tudi tista o “grdem svetu”, na katerega ni vredno rojevati otroke, je zanimiva. Tak pogled je zares precej zamejen, ujet v tosvetnost brez večnostne perspektive, ki naj bi bila lastna kristjanom. Jezus pa nam je poslal in nam še pošilja Svetega Duha prav zato, da bi uspeli svoj pogled usmeriti v naš skupni cilj, v eshatološko resničnost ali, kot jo imenuje Janez v Razodetju, v “novo nebo in novo zemljo”. Na stanje v svetu je treba pogledati tudi “z vidika večnosti” in prepoznati, da Bog ne ustvari človeka za “ta grdi svet”, ampak za večno življenje v ljubezni občestva svetih. In ali ni lep občutek in velika čast vas staršev, da Bog želi z vami sodelovati pri ustvarjanju novih ljudi, ki jih želi pripeljati k sebi v nebesa, da bi vso večnost živeli v poveličani skupnosti bratov in sester s Kristusom v sredi.
Prav smešno pa se mi zdi to zahodno jamranje in negodovanje nad begunci in migranti ter njih zavračanje: z njimi ne bi živeli, brez njih pa tudi ne moremo. Pravzaprav ni smešno, ampak hinavsko: namesto da bi vsak trenutek na glas priznali, da sami, s svojimi otroki, nismo več sposobni poskrbeti zase in za svojo prihodnost, niti več opraviti vsakdanjih opravil, zlasti tistih najbolj osnovnih in preprostih. Naši zdravstveni in pokojninski sistemi postajajo nevzdržni, ker nimamo dovolj svojih otrok. Zato potrebujemo tujce, ki bodo na tak ali drugačen način še kar prihajali. Iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja sem kot gimnazijec slišal izjavo zdravnika (ginekologa) razpravljalca na nekem simpoziju o nataliteti v Ljubljani, da bodo ‘prazen prostor’ po naravni logiki zapolnili bolj radoživi narodi, pa naj bodo to Albanci ali Kitajci (tako se je on izrazil). Torej ne gre za nekaj, kar bi nas presenetilo kot strela z jasnega, ampak gre za “duha zaprtosti pred življenjem”, ki se druži z “duhom komodnosti”, oba pa živita med nami že zelo dolgo časa.
Naj ob koncu ponovim, da sem opisano konkretno situacijo uporabil samo za okvir, nikakor pa nisem konkretno na osebni ravni odgovarjal nanjo, saj nikogar osebno ne poznam. Poskušal sem le nakazati problematičnost potrošniškega načina življenja, ki postaja po papežu Frančišku “kultura odmetavanja”, v katerega smo po eni strani kar potisnjeni, po drugi strani pa zavestno premalo naredimo, da bi ga spremenili.
Lepa je primerjava vašega življenja z veselim in žalostnim delom rožnega venca. Naj spomnim, da nam je sv. Janez Pavel II. zapustil tudi svetli del rožnega venca. To je del, ki nudi v premišljevanje skrivnosti iz Jezusovega javnega delovanja, torej oznanjevanja. V tej perspektivi pa vidim tudi svetlobo, ki kaže k izhodu iz te situacije. Bodi prilično ali ne, kot najdemo pri apostolu Pavlu, oznanjamo z besedo in življenjem evangelij življenja, oznanjajmo in živimo odprtost do življenja v vseh oblikah. Nikoli ne vemo, kdaj in kje bosta beseda oznanila ali zgled padla na plodna tla. Predvsem pa izpričujmo, da je vsako človekovo življenje vredno življenja in da ga nihče nima pravice omejevati. In z veseljem živite starševstvo ter izžarevajte srečo, ki jo lahko daje, ker je ena izmed najvišjih oblik sodelovanja z Bogom. Morda pa bodo ob doživljanju vaše starševske sreče tudi otroci iz vaše zakonske skupine zahrepeneli po nečem podobnem.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 2, str 31-33.

Med svetopisemskimi odlomki, ki jih je Cerkev izbrala za mašna berila, pogosto slišimo tiste, ki so vzete iz Mojzesovih knjig in so v Svetem pismu čisto na začetku. Mojzesovih knjig je pet. Zanima me, zakaj jih je ravno pet in od kdaj? (Martin)
Petero Mojzesovih z eno besedo imenujemo Pentatevh (gr. Peteroknjižje – pet knjižnih zvitkov). Svetopisemski strokovnjaki razlagajo, da je ta naziv prevzet iz Septuaginte (grškega prevoda knjig Stare zaveze v 3. stol. pred Kr.). Vsaka od Mojzesovih knjig ima naslov, ki se nanaša na njeno vsebino: Geneza (Nastanek/Stvarjenje), Eksodus (Izhod), Levitik (Bogoslužni predpisi), Numeri (Preštevanje), Devteronomij (Druga postavodaja). Ti naslovi so bili skoraj nespremenjeni sprejeti v latinščino. Judje so te knjige imenovali Tora (Postava, navodilo). Izraelova postava so bile temelj življenja izvoljenega ljudstva. Za Izrael so bile versko izredno pomembne. V Pentatevhu je opisana najstarejša zgodovina Izraela od stvarjenja sveta do Mojzesove smrti pred osvojitvijo obljubljene dežele. V pripoved je vpletenih mnogo zakonskih besedil. (sč)

 Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 3, str. 46

Učitelj je zbral svoje učence in jih vprašal: »Kje je začetek molitve?«
Prvi je odgovoril: »V stiski, kajti stiska uči moliti. Ko čutim, da sem v stiski, se sam od sebe obrnem na Boga.«
Drugi je odgovoril: »V sreči. Kajti ko sem srečen, zapustim svojo ječo strahov in skrbi in začutim bližino Boga.«
Tretji: »V tišini. Kajti kadar molčim, lahko Bog govori.«
Četrti: »Začetek molitve je v jecljanju otroka. Kajti šele ko postanem kot otrok, ko se ne sramujem pred Bogom jecljati, potem je on zelo velik, jaz pa čisto majhen in začnem se nad Bogom čuditi in ga moliti.«
Na to je mojster dejal: »Vsi ste dobro odgovorili. Toda obstaja še en začetek, in ta je pred vsemi tistimi, ki ste jih vi navedli. Molitev se namreč začenja pri samem Bogu. Začenja on – ne mi.« (Klaus Hemmerle)

Starejši duhovnik je pri pokleku ob koncu maše padel in si zlomil kolk. V prvem trenutku je poočital Gospodu: »Poglej, prav tu, pred tabernakljem sem se poškodoval!« Odpeljali so ga v bolnišnico in po operaciji se je znašel v sobi z moškim, starim devetdeset let, ki je imel nesrečo pri delu s traktorjem. Ponoči je bil nemiren in pogosto je v spanju govoril: »Pištola. Kje je pištola? Še enega moramo.« Po nekaj dneh je duhovnik v pogovoru z njim zvedel, da je bil mož miličnik in je najbrž po vojni sodeloval v likvidacijah.
Duhovniku je vsak dan prinašal bolniški kurat sveto obhajilo in to je vzbudilo pozornost tistega moža, a je zatrjeval, da Bog, če bi bil, njega gotovo ne bi maral. Duhovnik pa mu je odgovoril, da je Bog usmiljeni Oče. Za tisti dan je bilo pogovora konec.
Naslednje dni sta se še pogovarjala in čez nekaj dni je mož prosil, naj ga spove. Kar tri ure je trajala spoved. Ko je prišel bolniški kurat, mu je duhovnik rekel: »Danes lahko obhajaš tudi mojega sostanovalca. Njegovo srce je pripravljeno!«
Od tiste spovedi je bil nekdanji miličnik ponoči miren.
Duhovnik se je vrnil domov in čez dva dni ga je poklical kurat in mu povedal, da je tisti mož, ki je ležal z njim v sobi, umrl.
Tedaj je bilo duhovniku jasno, zakaj je padel pred tabernakljem in si zlomil kolk.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2018), 85.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot, Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 66.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.