Študent, ki so ga zelo zanimali problemi tretjega sveta, je odpotoval v Indijo. Ob prihodu v novo življenjsko okolje se ni najbolje znašel, veliko reči ga je motilo: podnebje, hrana, življenjske razmere, ljudje, s katerimi se je srečeval. Doživel je pravi kulturni šok. Največje presenečenje pa ga je čakalo v stanovanju, ki ga je najel za čas svojega obiska. Ko si je ogledoval, kako je urejeno in kam bo pospravil svoje stvari, je z gnusom ugotovil, da je v sobi tudi grd kuščar.
To ga je zelo razburilo, začel ga je poditi, saj te grde živali nikakorr ni želel imeti v svojem stanovanju. Na vsak način ga je hotel pregnati iz sobe, toda kuščar se je uspešno skrival pred preganjalcem: za omaro, pod posteljo ... Fant pa je bil preveč ponosen, da bi koga prosil za pomoč. Ni mu ostalo drugega, utrujen se je moral sprijazniti, da si bosta s plazilcem delila sobo... Seveda ni bilo lahko, saj prve dni še spati ni mogel, vedno je mislil na to žival, ki se potika po njegovi sobi. Sčasoma pa se je na te razmere navadil in umiril ... Ko je prihajal v stanovanje, je najprej poklical kuščarja, ga poiskal, mu namenil kakšno besedo. Dal mu je celo ime in postala sta prava prijatelja. Ugotovil je tudi, da je lahko kuščar koristen, saj  lovi mrčes ... in je njegovo bivanje v stanovanju zato bolj prijetno ...

Ta izkušnja ga je izučila, da težave ne izhajajo iz okolja, ampak iz njega.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2020), 42.
v knjigi: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 25.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Obletnice niso običajni, ampak izstopajoči dogodki posameznika in skupnosti oziroma okolja. Čim višja je obletnica, tem večji pomen praviloma ima, tako zaradi starosti kot zaradi vsebine oziroma pomena nosilca obletnice,« pravi zgodovinar dr. Stane Granda, ki je napisal večji del tokratne priloge. Ob 60-letnici revije Ognjišče nam bo predstavil, kakšni časi so bili v svetu in pri nas, ko se je Ognjišče rojevalo.

Slovenska mladinska verska literatura ima bogato tradicijo. Zato je revija Ognjišče del kontinuitete in hkrati, zaradi trenutka in družbenega okolja začetka izhajanja, tudi prelomni pojav. Glede na Koper tudi zaradi delno specifičnih primorskih razmer. To oznako ji dajejo tudi koncepti uredništva tako glede vsebine kot tiska in opreme. Že kmalu po začetku izhajanja je Ognjišče odstopalo od podobnih tiskovin v preteklosti in postalo celo vzor takratnim mladinskim publikacijam. Ne samo v papirju, tehnični opremi in vsebini, ampak predvsem po spoštljivem odnosu do mladih bralcev – ne pokroviteljskem, kakršen je bil značilen za preteklost. Odkrito je pristopilo do njihovih sodobnih problemov. Ni se zgražalo, predvsem pa jih ni obsojalo. Revija je bila vsestranska noviteta.
Leto 1965 ni bilo običajno leto. Pravzaprav ni takšno nobeno. Zaznamovalo ga je mnogo dejstev. Kot prvo omenimo vsa rojstva otrok na svetu. Vsako človeško bitje je enkratno in neponovljivo. Neenaki pogoji življenja, zlasti revščina, vojne, množične bolezni in različne nesreče večini onemogočijo, da bi bližnjo ali širšo okolico opozorili na svoje talente. Koliko bogatejši in srečnejši bi bil svet, če bi lahko razvili svoje talente. Najprej se spomnimo tragedij otroških smrti, ki so stoletja prevladovale tako pri nas kot po svetu. Blizu polovica jih ni dočakalo drugega leta starosti. Ponekod so še danes razmere dojenčkom in materam zelo nenaklonjene. Pa ne po krivdi otrok. Ključno odgovornost nosijo oblasti.
Vsi ljudje bogatimo čas in prostor. Vsak od nas ima v njem svoje poslanstvo in smrt vsakega je nenadomestljiva izguba tako za njegove bližnje kot za širšo družbo. Bolj kot posameznik v življenju izstopa, večje obveznosti ima do njega. Brez vnaprejšnjih predpravic. Tega ne spreminja niti dejstvo, da nikoli nismo vsi enaki. Če bi bili, svet ne bi bil samo dolgočasen, ampak nemogoč. Bolj nezanimiv kot prazen. Nikoli ne smemo spregledati, da je človek krona stvarstva in je bil ustvarjen po Božji podobi.
Zgodovine mnogi ne marajo, ker jo razumejo kot obvladovanje pustih in dolgočasnih letnic, praviloma še z navajanjem dneva in meseca. Zgodovinarji na to odgovarjajo, da oni v resnici poznajo vse letnice, da pa ne vedo zmeraj, kaj se je takrat zgodilo. Letnice same na sebi nimajo teže, ampak jim to dajo ljudje ali naravni dogodki. Letnice niso bistvo preteklosti, temveč zgodovinsko dogajanje, procesi. »Čas in prostor,« je vedno poudarjal eden naših največjih zgodovinarjev akademik Fran Zwitter. Dodajmo še človeka, kar se pravzaprav razume samo po sebi. Brez njega ni zgodovine.

BEATELSI, SPREHOD PO VESOLJU, POSNETKI MARSA IN POMEMBEN PREDOR
Začetka izhajanja Ognjišča tako ne moremo ločiti od škofa Janeza Jenka, ki je leta 1964 prišel v Koper za upravitelja nove Apostolske administrature za Slovensko primorje, iz katere je kasneje nastala koprska škofija. Bil je dokaj samosvoj človek, vendar je na Primorskem pustil močan pečat. Zato moramo v nadaljevanju omeniti tudi nekatere stvari, ki niso neposredno vezane zgolj na leto 1965. Če bi vztrajali pri tem, bi grešili zoper temeljni princip zgodovine.
1965: Franc Bole mašuje. - dr. Janez Jenko. - Bole kroži po Kopru z mopedom.
Ukvarjanje z zgodovino, celo obravnavanje enega samega leta, konkretno 1965, je kljub temu razburljivo delo, še zlasti, ker ga vsak vidi s svojimi očmi. To ne pomeni zamolčanja, tudi ne selekcije dogodkov, ampak predvsem izbor poudarkov. Nekateri bi prisegli, da je bil izstopajoč, če že ne najpomembnejši dogodek tega leta prvi koncert Beatlesov na stadionu 15. avgusta. Navdušenci nad astronomijo, ki je takrat obetala spremeniti svet, bi omenili prvi sprehod po vesolju sovjetskega – danes bi rekli ruskega – astronavta Leonova 18. marca. Nekateri so predlagali, naj bi se odtlej taka dejavnost imenovala leoniranje, kar pa se ni prijelo. Ker je bil svet že takrat ideološko razklan, so prozahodno usmerjeni temu nasproti postavljali vesoljski uspeh Američanov. Ti so nam posredovali prve bližnje posnetke planeta Marsa. Domnevali smo, da je samo vprašanje let, kdaj ga bomo osvojili. Nič od tega. Verjetno še nekaj časa ne. Ali pa nikoli. Osebno sem bil najbolj navdušen ob odprtju predora pod Mont Blancom, kar sta 16. julija storila italijanski predsednik Saragat in francoski de Gaulle. Zadnji je bil nekaj posebnega že zgolj s svojo pojavo. Potovanje po Evropi je bilo poslej bistveno olajšano. Večji kasnejši podvig je bil železniški predor pod Rokavskim prelivom, ki so ga uradno odprli leta 1994. Svet se je začel fizično in kmalu nato tudi človeško zbliževati.
Svet je po zlomu kubanske krize 1962. leta, neposredne nevarnosti atomskega spopada med ZDA in Sovjetsko zvezo, zadihal svobodneje in bolj optimistično. Čeprav je ta ruski poraz naslednje leto ameriški predsednik John F. Kennedy plačal s smrtjo v Dallasu, je človeštvo zadihalo bolj sproščeno. To je intenzivno trajalo do avgusta 1968, ko so Rusi okupirali Češkoslovaško, kar je naznanilo dolgoročno umiranje ruskega imperija, ki ga hoče zdaj Putin obnoviti. Beatlesi in ansambli, ki so jim tako ali drugače sledili, so v tedanjo dokaj urejeno Evropo prinesli neki nenadzorovan nemir mladih, ki se je poslej stopnjeval v vseh oblikah življenja, od oblačenja do značilnih pričesk. Ni bilo vse pametno in dobro, bilo pa je neustavljivo.
Beatles - Prvi sprehod v vesolju. - Oglas za motor Tomos.

SPAČKI, ZÁSTAVE IN TOMOSOVI MOTORJI
Svet se je začel zbliževati in enotiti. Veliko dejanskih ali namišljenih pregrad med ljudmi, tudi med spoloma, je padlo. Svet je zdivjal v avtomobilizem in individualni turizem. Pri nas so ga oznanjali zlasti koprski Tomosovi mopedi, s katerimi so se Slovenci naučili obnašanja v prometu. Kmalu so jim sledili spački. Začela se je razbijati monotonost, ki so jo ustvarjale zástave (fiati) iz Kragujevca. Osebni avto je začel postajati simbol osebne uspešnosti, Slovensko primorje in Istra pa kraj vsakoletnega družinskega romanja. Vsaj nekajdnevno bivanje ob obali je postalo zakon. Ni čudno, da se je to izrazilo v ljudskih zahtevah po boljših prometnih povezavah, zlasti pravih, večpasovnih avtocestah, kar je po nekaj letih privedlo do znamenite cestne afere, ki je odnesla slovenskega politika Staneta Kavčiča. Čeprav je živel do 1987. leta, se ga zadnjih 15 let ni smelo niti omenjati. Iz političnega obračuna z njim se je kot meteor povzpel Milan Kučan.
Čeprav zgodovinarji zaradi slav­ljenja Milana Kučana omenjajo kot najpomembnejša leta ona po 1980, je bil bistveni politični prelom prav v letih okoli 1965. Takrat se je začela ena znamenitih jugoslovanskih gospodarskih reform, ki so bile stalnice nekdanje Jugoslavije. Svet in država sta se naglo spreminjala, politična ureditev – leta 1963 smo uradno z novo ustavo postali socialistična republika – pa je ostajala bolj ali manj ista. Začela je ovirati samo sebe. V državi je bilo že dobro desetletje uradno uvedeno delavsko in družbeno samoupravljanje, ki naj bi okrepilo vlogo delavcev in vseh državljanov v javnem življenju. Komunistična partija, ki je o vsem odločala in vse vodila, pa je ostala strogo centralistična z neomejeno oblastjo Tita in Beograda. Tita je kot poklicnega revolucionarja vse bolj pritegovala zunanja politika, doma pa je, zlasti gospodarstvo, šepalo. Glavno besedo so imeli namreč politiki, ne gospodarstveniki. Obstajala je nerešljiva uganka, ki je končno pomagala razgnati Jugoslavijo. Ne sovraštvo med narodi, ki so ga zaradi neznanja in nesposobnosti v svojem boju za politično preživetje podpihovali oblastniki, ampak premoč politike in ideologije je rinila narazen nekdanjo državo, ki je leta 1918 nastala kot umetna, neživljenjska tvorba. Kot taka ni imela nikoli poprej nič skupne zgodovine. Razlike, in to nepremostljive, niso bile samo narodnostne in zgodovinske, ampak tudi kulturne, upravne, verske, mentalitetne … Zlasti pa gospodarske. Več je bilo razlik kot skupnega. Dlje kot smo od tistih časov, jasneje vidimo vzroke in posledice.

PRALNI STROJI IN ZAMRZOVALNE SKRINJE, PA ŠE PREŠVERCANE KAVBOJKE
Kljub razburljivi in neredko tudi krvavi takratni politiki so ljudje namenjali skrb predvsem izboljšanju vsakodnevnega življenja, kar zaradi velikih novosti ni bilo preprosto. Državne meje nekdanje železne zavese so se odpirale in ljudje so lahko primerjali razlike med državami. Velik vpliv je imelo tudi vse več gledanja televizije. Življenje se je naglo spreminjalo. Hladilniki, pralni stroji, zlasti pa hladilne skrinje, ki so nas rešile pred dnevno odvisnostjo od založenosti trga, so bili največja revolucija našega vsakodnevnega življenja 20. stoletja. Kot desetletja poprej elektrika. Mnogi so začeli preurejati starejše hiše in delati kopalnice. Za to pa je bil potreben denar in zlasti devize. Marsičesa, še posebej električnih gospodinjskih strojev, ni bilo, ali pa so bili naprodaj le za nemške marke in italijanske lire ter druge konvertibilne devize. Slovenci smo postali Martini Krpani, množični drobni tihotapci ali švercerji. Od najvišjih do najnižjih. Država tega, če njenih organov nisi žalil ali poniževal ter pretiraval, ni tako strogo preganjala.

NEKATERE ZANIMIVOSTI IZ LETA 1965 V SLOVENIJI

• Leta 1965 je reka Drava v Mariboru narasla za kar 5 metrov, kar je povzročilo obsežne poplave na območjih Lenta in industrijskega predela v Melju.
  Aprila leta 1965 je bila otvoritev nove trgovske hiše Nama v Ljubljani. Narodni magazin ali skrajšano Nama je bila veriga trgovin, ki na začetku ni prodajala živil, ampak tehniko, tekstil in galanterijo. Nama je bila prva samopostrežna veleblagovnica v Sloveniji.
• Prav tako je v mesecu aprilu leta 1965 je v Hali Tivoli v Ljubljani nastopil legendarni ameriški trobentač in pevec Louis Armstrong s svojo zasedbo.
  In ko smo že pri glasbi, je junija 1965 bil festival Slovenska popevka že četrtič zapovrstjo. Prvič je festival potekal v Hali Tivoli. Takrat je Slovenska popevka bil že uveljavljen festival saj je privabljal glasbenike iz Slovenije in drugih delov Jugoslavije. V letu 1965 je zmagala Irena Kohont s pesmijo Šel si mimo.
• V tem letu je potekal v Kranjski Gori 4. Pokal Vitranc, prestižno mednarodno tekmovanje v alpskem smučanju - tekmovalci so nastopali v veleslalomu in slalomu. Še isto zimo je na srednji Bloudkovi skakalnici v Planici potekal prvi Memorial Janeza Polde, kjer je pred približno 5000 gledalci zmagal Dieter Müller z daljavama 83 in 85 metrov.
• Tega leta je bil še poseben športni dogodek na svetovni ravni, saj je v Ljubljani potekalo svetovno prvenstvo v namiznem tenisu, ki se ga je udeležilo rekordnih 46 reprezentanc.
• Leta 1965 je bila pričakovana življenjska doba za moške 65,5 let in za ženske 72,7 let. V letu 2023 je bila pričakovana življenjska doba za moške pri 78,9 let in za ženske 84,6 let.

Izjemno se je začela spreminjati prehrana. Piščanci, pa ne oni zategli in trdi, ampak mehki, ki so bili še donedavna poslastica bogatašev, so postali pogost mesni obrok običajnih državljanov. Začele so se pojavljati boljše testenine, riž, kjer ni bilo pol peska … Tudi spremembe v oblačenju niso zaostajale. Množično nošenje kavbojk, tudi te smo v začetku samo švercali, je neverjetno znižalo stroške obleke. Da ne omenjamo še raznega perila iz najlona in drugih umetnih mas. Za hlače, suknjič in perilo si pred tem delal cel mesec, poslej največ teden dni. Dotlej smo nosili hlače z zlikanim robom, poslej si bil, če si to naredil s kavbojkami, največji kmet. Le čevlji so dolgo ostali razmeroma dragi. Večino teh stvari smo kupovali v Trstu. Nikoli ni bil tako naš kot takrat. Vsako soboto so se proti mejnim prehodom vile dolge kolone osebnih avtomobilov in posebnih avtobusov. Iz cele Jugoslavije, tja do Bitole v Makedoniji. Kljub večurnemu čakanju za prehod meje, Primorci so imeli maloobmejne prepustnice in so se temu izognili, ni nihče godrnjal, samo da smo čim prej prišli onstran meje. Italijansko blago ni bilo poceni, toda bilo je. Če nisi imel na sebi vsaj enega kosa z one strani meje, četudi zgolj zložljivega dežnika, si bil nekaj zastarelega, nesposobnega.

VIETNAMSKA VOJNA IN MIROVNA GIBANJA TER PROTIAMERIŠKO VZDUŠJE V AMERIŠKEM JEANSU
Pri iskanju ključnega dogodka v letu 1965 bi se verjetno mnogi iz takratnih časov odločili za začetek odločnega angažiranja ZDA v Vietnamu po letu 1965. Takrat je predsednikovanje nastopil, bolje rečeno podaljšal mandat, ki ga je prevzel po Kennedyjevi smrti, leta 1908 rojeni Lyndon Baines Johnson. Večina nas ima v spominu pretresljivo fotografijo drobne vietnamske deklice, ki v solzah teče pred ameriškimi vojaki, za njimi pa gori njena vas. Seveda je to izrazito ideološki, protiameriški pristop do preteklosti, saj je bilo podobnih in še pretresljivejših fotografij človeških stisk in trpljenja posnetih bistveno več. To so namreč še bili časi množičnih lakot v Aziji in Afriki, ki so bile posledica naravnih razmer, pa tudi raznih protikolonialnih in revolucionarnih gibanj, kjer je bila ideologija vse, človek nič. Vietnamska vojna je bila izjemno kruta in krvava. ZDA so uporabile najsodobnejšo tehniko, kemikalije … Vietnamci so, podobno kot nedavno Palestinci, zgradili sistem podzemnih tunelov in drugih naravnih pomagal. Vojna je dokazala neverjetno premoč ozaveščenega vojaka nad tehniko. Potrdila je tudi staro resnico, da so stare indokitajske kulture neverjetno odporne, nepremagljive za evropsko kulturo. Vietnamska vojna je v Evropi in ZDA sprožila močno protivojno gibanje. Pod geslom Make love not war so potekale številne demonstracije. S priponko s tem geslom na prsih si dokazoval svojo naprednost. Pravzaprav to še do danes ni preseženo. Prišlo je do zanimivega pojava. Mladi so na načelni ravni vse, kar je bilo v zvezi z ZDA, zavračali, dejansko pa niso samo nosili ameriških kavbojk, ampak so praktično malikovali vse, kar je bilo ameriškega: od mode, filma in športa do burgerjev in kokakole, ki je začela svoj zmagoviti pohod tudi v Sloveniji.
Drugi vatikanski koncil. - Winston Churchill. - Sinoda škofov 1965.
Če smo že omenili ZDA, pa dodajmo, da je bil Vietnam verjetno začetek konca njihove nepremagljivosti. Spomnimo se, kako so bežali iz omenjene nesrečne dežele in puščali za sabo kaos, kar se jim je kasneje zgodilo še v Afganistanu, Iraku, da ne omenjamo vojaških in političnih ponižanj v Iranu, Somaliji …

SKLEP DRUGEGA VATIKANSKEGA CERKVENEGA ZBORA
Izjemen, za katoličane največji dogodek v letu 1965, je bil konec II. vatikanskega koncila ali vesoljnega (svetovnega) cerkvenega zbora. Glavna naloga koncila je bila posodobitev Cerkve, kar naj bi dosegli s prenovo bogoslužja, uvedbo narodnih jezikov namesto latinščine, somaševanjem, stalnim diakonatom, reformo redovništva … Okrepila naj bi se vloga vernikov, ki so bistvo Cerkve. Koncilski očetje so se zavzeli za dialog z drugimi verstvi in celo nevernimi, če pokažejo »dobro voljo«. Ljudje se namreč ne delijo na dobre in slabe, na napredne in nazadnjaške, pametne in neumne in se ne ločijo glede na odnos do vere, ampak predvsem po tem, koliko so sposobni sprejemati novosti in napredek ter prispevati k mirnemu sožitju, ki je bistveno za obstoj človeštva.
Koncila se je udeležilo skoraj 3000 cerkvenih dostojanstvenikov in strokovnjakov za določena vprašanja. Izjemoma tudi laiki. Cerkev je globalna, svetovna in je bila vedno pomembna za nas kot narod, hkrati pa nas je povezovala z vsem svetom. Katoličani smo globalizma vajeni, saj živimo v njem že več kot dve tisočletji. Ker je bil uradni jezik Cerkve latinski, nas jezikovno ni ogrožala. Ob stoletnici prvega koncila je drugega leta 1962 sklical eden najbolj simpatičnih papežev v zgodovini, Janez XXIII., končal pa se je že pod njegovim naslednikom Pavlom VI. Koncili so v zgodovini Cerkve izjemno prelomni dogodki in lahko povzročajo celo razkole. Do tega, kljub določenemu nezadovoljstvu s posameznimi koncilskimi dokumenti in izjavami ter stališči, v večjem obsegu ni prišlo. Stališča koncila so nastala na podlagi večletnih predhodnih posvetovanj strokovnjakov. Katoliško Cerkev naj bi uglasili (ne na račun vere) s sodobnim svetom.
Sv. Pavel VI. z nobelovo nagrajenko za mir Materjo Terezijo-  februarja 1965 - Vietnam. - Trst.

Čeprav koncil ni nikogar v celoti zadovoljil, za ene je šel predaleč, za druge je obstal na pol poti, je bil dejansko revolucionaren. Za nas je najpomembnejša popolna prevlada narodnega jezika. To je popolna zmaga binkošti. Ljudski jeziki, ki naj bi doslej cerkveno enotnost ločevali, jo poslej povezujejo. Uresničile so se sanje blaženega Antona Martina Slomška. Ta je bil prepričan, »da sv. Duh je vse te jezike posvetil, de bi se v njih božji nauk oznanoval ino Bogu spodobna hvala pela«. Odpravljeni so bili številni stari običaji. Čeprav se mnogim toži po onih iz baroka – stare stvari niso samo lepe, ampak tudi plemenite –, da ne govorimo o latinščini, človeštvo ne sme živeti zaradi preteklosti, ampak prihodnosti.

SMRT DUHOVNIKA, KOMPONISTA SLOVENSKE HIMNE
Leta 1965 je slovenska kultura doživela veliko izgubo. 14. marca je v 85. letu starosti umrl veliki skladatelj, glasbeni pedagog, duhovnik Stanko Premrl. Rojen je bil v Šentvidu pri Vipavi. Zdaj se kraj imenuje Podnanos. Čeprav je večinoma komponiral cerkvene skladbe, njegov opus obsega več kot 2.000 kompozicij, ga slovenska javnost pozna predvsem kot avtorja slovenske himne Zdravljica, ki jo je zložil že leta 1905. Kot je znano, je tudi Prešernovo besedilo nastalo na pobudo šentviškega kaplana Matije Vrtovca (1784–1851), ki ga slovenska javnost pozna kot velikega vinogradnika, astronoma in zgodovinarja. Zdravljica, Prešeren je napisal Zdravica, je postala slovenska državna himna z osamosvojitvijo 1991. leta. Pred tem je slovenska narodna himna bila Naprej, zastava Slave, katere besedilo je leta 1860 napisal Simon Jenko, uglasbil pa jo je Davorin Jenko.
Zdravljica ima gotovo najlepše besedilo med vsemi himnami na svetu. Od osamosvojitve je Naprej, zastava Slave slovenska vojaška himna. Verjetno bi bilo bolj prav, da bi Zdravljica bila himna slovenske države, nekdanja pa vseh Slovencev v republiki Sloveniji in na slovenskem ozemlju v Italiji, Avstriji, na Madžarskem ter v izseljenstvu. Zgodovinsko tradicijo je treba spoštovati. Ne zaradi zgodovine, ampak zaradi narodne zavesti.

ZA SKLEP ŠE MALO POLITIKE S CHURCHILLOM
Obletnice so slavnostne, žalostne, velike, male … Škoda pa je, da jih ljudje ne moremo enako ocenjevati. 24. januarja je v 91. letu umrl eden največjih državnikov 20. stoletja, Anglež Winston Churchill. V življenju je opravljal mnoge državniške funkcije. Za svet in nas je bilo najpomembnejše njegovo vodenje angleške vlade od 10. maja 1940 do 27. julija 1945 ter od 20. oktobra 1951 do 7. aprila 1955. Imel je mnoge talente. Rad je slikal, za svoje spomine pa je leta 1953 dobil Nobelovo nagrado za literaturo. Bil je zelo samosvoj in dokaj nekonvencionalen. Ko so ga vprašali za recept za dolgo življenje, je odgovoril: »Predvsem nič telovadbe!« Znan je bil po svoji strastni navezanosti na cigare in viski.
O tem, da je bil velik državnik, ni dvoma. O njem kot politiku pa so mnenja deljena. Vse je podrejal interesom angleškega imperija, kateremu je bil neskončno privržen. Čeprav je najbolj sovražil komunizem, se je povezal s Stalinom, da so skupaj z Američani in drugimi uničili fašizem in nacizem. Za komunizem je bil prepričan, da je najbolj neumen in bo zato sam propadel. Tega ni dočakal. Kot je sam mnoge v politiki prinesel okoli, se je to dogajalo tudi njemu. Churchill Slovencev ni sovražil. Ni pa jim dal prednosti pred imperialno politiko Velike Britanije ter komunizmom in demokracijo. Ta je, gledano nazaj, prav v šestdesetih letih začela svoj zmagoviti pohod, ki nam je poleg ostalega prinesel tudi samostojno slovensko državo.
Zgodovina se kljub občasnim revolucijam dejansko odvija počasi. Tista, ki jo pišejo zmagovalci, velja le za politiko. Za njeno trezno, znanstveno presojo je – kljub očitkom spreminjanja za nazaj, revizionizma – potrebna časovna distanca. Tega intelektualnega napora žal mnogi ne zmorejo.

dr. S. Granda, Priloga, v: Ognjišče 5 (2025), 12-17.

“Sodnica, ki me je obsodila, je namesto mene plačala kazen”

Malo je revij, ki ob svojem visokem jubileju lahko obišče kar dva od treh svojih »ustanoviteljev«. Poleg tega sta oba v častitljivih letih še vedno dejavna. Ob 60-letnici izida prve številke revije Ognjišče smo poiskali dve živi priči rojstva takrat še Farnega ognjišča.
Prvi je Bojan Ravbar, takratni kaplan v Kopru, ki velja skupaj s Francem Boletom za ustanovitelja Ognjišča. Danes je v 90. letu ne samo najstarejši duhovnik koprske škofije, ampak tudi najstarejši delujoč župnik v tej škofiji. Upravlja strunjansko božjepotno svetišče in istoimensko župnijo. Kljub temu da je pozneje opravljal veliko odgovornih služb, se zelo rad spominja svojega sodelovanja pri ustanavljanju Ognjišča. Njegovi spomini so živi in zanimivi, polni presenetljivih dogodkov. Branje spominov pa naj ne bo samo obujanje preteklosti, ampak spodbuda današnjim generacijam, kako bi v sedanjem svetu iskali novih načinov za oznanjevanje evangelija.

- Od kod ideja za revijo?
Do izida prve številke ni prišlo naključno. V bogoslovju sem spoznal Franca Boleta. Čeprav je bil nekaj let starejši od mene, sva se hitro ujela, saj sva imela kar nekaj skupnih zanimanj. Med njimi veliko željo: rada bi nekaj naredila za mlade. Zelo naju je zbližalo zanimanje za Francijo. On se je namreč odpravljal tja in jaz sem mu dal nekaj »inštrukcij« o avtoštopu. Vajen sem bil štopanja v Italiji. Doma sem namreč blizu meje s to državo. Bil sem povezan s slovenskimi skavti v Italiji. Z njimi sem šel tudi na taborjenje. Obmejni prebivalci smo imeli prepustnico. Z njo smo lahko prečkali takrat zaprto mejo. Če si si v Italiji pridobil potrdilo, da si zbolel, si lahko ostal tam tudi kakšen teden. Tako sem lahko taboril s skavti. Videl sem, kako so tam duhovniki delali z mladimi. To je zanimalo tudi Boleta in jaz sem mu prenašal te izkušnje. On je veliko bral. Tudi tuje stvari. Zlasti francoske. Takrat je že bilo dovoljeno, da so prihajale k nam kakšne revije iz tujine. V njem je vedno bolj vrela ideja: narediti nekaj za mlade.
Po posvečenju je šel službovat v župnijo Postojna. Jaz sem bil njegov ceremonier na novi maši. Bil je mlad duhovnik, poln zagnanosti. Omenil sem že, da sem bil s skavti na taborjenjih. Franc je prvo taborjenje organiziral s postojnskimi mladimi na otoku Krku. Z nekaj očeti in nekaterimi malo zrelejšimi mladimi smo šli prej na otok in postavili tabor. Nekako pod mojim vodstvom. Tabor smo pripravili v majhnem, neobljudenem zalivu. Speljali smo tisto prvo taborjenje, ki je bilo za mlade nekaj izrednega. Franc je bil poln idej in poln ognja ter je znal prenesti takega duha na ta tabor.
Drugo leto sem se udeležil taborjenja samo za kakšen dan. S sabo sem pripeljal skavta iz Francije. Prednike je imel iz moje vasi. Na tabor je prinesel nekaj skavtskega duha in nekaj širine. Franc je kot župnik v Postojni imel vedno okrog sebe veliko mladih. V njem je ves čas rastla misel, kaj narediti zanje. Jaz sem pa takrat začel svojo kaplansko službo v Kopru. Imel je motor in je z njim prihajal na obisk k meni. Čez dan je delal, zvečer pa je občasno »priropotal«, kakor smo rekli, v Koper. Dolgo v noč sva se pogovarjala in vedno bolj se je izjasnjevala ideja, da bi začeli izdajati neki časopis, list za mlade. Malo prej so goriški duhovniki začeli izdajati list Veslajmo. Zanimivo, da sem Vinku Kobalu, ki je delal z mladimi, jaz našel kraj za taborjenja – Stržišče v Baški grapi.

- Takrat je bil tam za župnika tvoj sošolec Drago Klemenčič.
Tako je. In on je prišel v Koper ter me nadomeščal, jaz pa sem šel z mladino taborit v Stržišče. Frančiškani iz Ljubljane pa so prišli z ministranti v Koper. Na voljo sem jim dal veroučne prostore. Nadomeščali pa so naše ministrante, ki so šli z menoj taborit.
Da se vrnem k reviji Veslajmo. To je takratna oblast ukinila. Navedli so razlog, da so hoteli izdajati list za širše območje. To je bil za nas poduk, da smo začeli izdajati list samo za dve župniji. Tudi v naslov smo dali Farno ognjišče, da bi to poudarili.
Tako je dozorelo nekaj stvari: da bi izšla prva številka za veliko noč, drugo pa, da mora biti to župnijski list. Tiskali pa ga bomo v Kopru. Okrog sebe sem namreč imel skupino ljudi, med njimi tudi kakšnega že z izkušnjami pri tiskanju. Eden takih je bil Jože Cerkvenik, ki pa je moral skrivati svoje delo pri Ognjišču, sicer bi imel težave v službi. Je pa v tistem času v službi vrnil partijsko knjižico in s tem povzročil velik bes med partijci.

- Kje ste dobili »tiskarski stroj«, pravzaprav ciklostil? Za mlajše bralce naj povemo, da je to stroj, pri katerem delavec vrti valj. Vsak list mora posamično skozi tisti valj. Torej je delo dokaj počasno.
Apostolski administrator za slo­venski del tržaške škofije je bil Albin Kjuder. Malo pred koncem svoje službe leta 1964 mi je podaril ciklostil. Videl je, da se jaz precej ukvarjam s temi stvarmi. Že v ljubljanskem bogoslovju smo izdali nekaj knjižic, namenjenih duhovni rasti in vzgoji mladih. Mladi so se hitro naučili dela s strojem.
Silvester Čuk je ilustriral, risal na matrice. Ko je šel on po nesreči v bolnišnico, je nekaj časa to delal poznejši duhovnik Milan Nemac. Silvester pa je pregledoval članke še v bolnišnici.

- Začeli ste razmnoževati na ciklostil. Zakaj niste revije dali komu tiskati?
Saj smo jo hoteli dati. Šel sem na pogovor v tiskarno. Spominjam se, kako so me naslavljali s »tovariš Bojan«. A to tovarištvo ni nič pomagalo, saj so mi rekli, da nimajo papirja, na katerem bi lahko tiskali. Omenjeni Jože pa je dobro vedel, da to ni res. Papir so imeli na zalogi in tudi dela ni bilo prav veliko. Kljub temu nam je nekdo uspel natisniti ovitke za nov list. In če pogledate na tiste izvode, opazite, da je na njih številka revije napisana na roko! Želeli smo prihraniti stroške in smo naenkrat natisnili ovitke za več številk.
Sodelavci imajo lepe spomine na razmnoževanje, na tiskanje prvih številk Ognjišča. Pri tiskanju so se družili …
V njih je bilo navdušenje, da naredijo nekaj dobrega za skupnost in za mladino. Naj omenim zelo pomenljiv dogodek. Pri tem delu sta se srečali dve ženski. Ivanka je bila paznica v zaporu. Takrat še članica partije. Druga je bila zapornica, žena omenjenega Jožeta. Zanju je bilo srečanje veliko presenečenje. Pa tudi za druge. Najprej si bivša zapornica ni upala več priti. Toda počasi sta postali prijateljici.
Stari učitelj v Kopru je imel stroj za obrezovanje. Toda to je bil izredno težak stroj. Prevoz tistega nadvse težkega starega stroja je bil dogodek! Neki najstnik je vrtel kolo obrezovalnega stroja. V nekem trenutku mu je škrknilo v roki. Zlomila se mu je nadlahtnica. K sreči je bila zraven zdravnica Munihova, ki je tudi prihajala tiskat Ognjišče. Nemudoma ga je odpeljala v bolnišnico Valdoltra. Tam so ugotovili, da je imel na tej kosti že prej neko napako. Prej ali slej bi se to zgodilo. Dogodek nas je vse malo pretresel, a se je dobro končal.

- Prva številka revije je izšla za veliko noč. Kakšen spomin na tisti dan?
Iz Postojne je prišlo pomagat nekaj mladincev, da smo zlagali in spenjali prvo številko. Te izvode so potem tudi odpeljali s seboj. Vendar jih ni bilo dovolj. Zato je ponoči, nekje ob treh ali štirih, zdravnica Munihova naložila v svoj skromni fičko še druge izvode revije in jih odpeljala v Postojno, da so dobili število naročenih izvodov za Postojno in so jih imeli dovolj na samo veliko noč.
Takrat je bil škof v Kopru Janez Jenko. Bil pa je nekakšen »novinec«, saj je bila leta 1965 njegova prva velika noč v Kopru. V Koper je prišel naravnost z zasedanja drugega vatikanskega koncila v Rimu.

- Kako je gledal na nemir, ki ste ga povzročali s tiskanjem v isti hiši, kjer je on stanoval?
Samo ena anekdota. Škof se je naselil v stanovanje, kjer sem prej stanoval jaz. Mladi so me bili vajeni obiskovati. Nekateri so kar brez trkanja »vdrli« vanj, zagledali njega in začudeno vprašali: »Kje je oče Bojan?«
Imel je veliko razumevanje in širino za mlade. Znal je ceniti delo za verski tisk. Posebej zato, ker je v Beogradu tudi on urejal list Blagovest. Zavedal se je, kako je to pomembno sredstvo za oznanjevanje.

- Kako sta vaše delo spremljali takratna oblast in policija?
Budno so spremljali to dogajanje, to življenje, ki se je budilo v Kopru. Prvo leto (leta 1962) sem delal sam jaslice v cerkvi. Drugo leto mi je prišel pomagat oče, z njim pa je prišel njegov sin, poznejši zdravnik v Valdoltri. Pozneje pa mi je pomagala delati jaslice že vrsta mladih. Krščenih in nekrščenih. Podobno je bilo pri tiskanju Ognjišča. »Budno oko« je vse to spremljalo z napetimi živci. Posebno pozornost je dosegla »nočna akcija«. O njej več pozneje.
Ognjišče smo takrat že tiskali v tiskarni. Pred koncem leta 1966, ko smo še izdali šesto številko na ciklostilu, je prišel k nam Jože Cerkvenik. Poslalo ga je vodstvo tiskarne. Bili so v stiski. Niso imeli dela in posledično ne denarja za plače. Posredoval je predlog, če smo pripravljeni, da bi tiskali pri njih. Seveda smo vabilo sprejeli. Bili pa smo neizkušeni, kako poteka postavljanje tiskovin itd. Za vsako številko sem bil nekaj dni v tiskarni, da smo postavljali revijo.
Oče urednik ‘odlikuje’ Bojana Ravbarja. - Deseta svečka na torti, ob njej (z leve) Bojan Ravbar, Nadja Miklavčič Sluga, Vida Bratina, Franc Bole, Ivanka Cerar, Elizabeta Kolenko, Silvester Čuk.
- Zanimiva je »plakatarska« ali »nočna akcija«. Jo lahko opišeš?
Prav v času, ko smo začeli tiskati Ognjišče v tiskarni, smo naslovnico revije natisnili tudi kot plakat. Zvečer in ponoči so mladinci iz Kopra nalepili plakate na oglasne deske in drugod po mestu in okolici. Zjutraj je bil Koper poln plakatov Ognjišča. Seveda je bila na nogah tudi »državna varnost«. Sledila so zaslišanja. Ničkolikokrat sem bil na Gortanovem trgu, kjer je imela sedež Udba. Zasliševali so me in mi pretili. Enkrat tudi z nožem v hrbet. Potem so mi rekli: »Pa zakaj ne pridete k nam, saj imamo službo, ki lepi plakate?« Odgovoril sem, da sem to že prosil, a so mi prošnjo zavrnili in zato smo sami lepili plakate. Udbaš mi je rekel, naj tokrat nesemo plakate službi. In smo jih. Nalepili so jih, a še isto noč so bili počečkani ali raztrgani.

- Najmanj dvakrat si bil na sodišču. Enkrat zaradi članka, molitve …
Zasliševala me je sodnica in mi zagotavljala, da bo vse v redu. Vendar sem potem vseeno dobil kazen, in sicer dva tedna zapora ali visoko denarno globo. Škof Jenko je bil odločno za to, da plačamo kazen. Utemeljeval je s tem, da pride zapor zabeležen v vsakem življenjepisu. No, če bi izbral zapor, bi se danes lahko z njim pohvalil (smeh). Dejal je še, da bomo že zbrali denar za kazen. Jaz ga takrat namreč nisem imel, saj je bilo tudi veliko stroškov s tiskanjem Ognjišča. Ko sem na sodišče nesel denar, da bi plačal kazen, so mi rekli: »Pa saj je kazen že plačana.« Pozneje sem izvedel, da je sodnica sama plačala kazen.
Zahvala za trideset let Ognjišča – somaševanje s škofom Metodom Pirihom v Truškah leta 1995. - Oče Bojan se ob grobu očeta Franca zahvaljuje Bogu za vse, kar se je “rojevalo iz ljubezni do mladih na njivi prijatelj­stva”.
- Si še kdaj pozneje srečal to sodnico?
Da, imel sem še eno zelo zanimivo srečanje z njo. Kot župnik sem veliko obiskoval bolnišnico. Ko sem nekega dne hodil po sobah, sem jo srečal. Reče mi: »Mi se pa poznamo.« Prvi trenutek je nisem prepoznal. »Sodnica sem,« je dejala. Pokazal sem veselje nad srečanjem in ji obljubil, da bom molil zanjo. Srečanje je dragoceno, ker sem ji dal tudi odvezo …
Naj omenim še drugo srečanje, in sicer s človekom, ki me je zasliševal na Udbi. Do njega je prišlo pred kratkim, ko sem tudi sam starček pristal tukaj v Strunjanu. Še vedno sem hodil v dom ostarelih na Markovcu. Tam sem ga srečal že onemoglega. Takoj se me je spomnil in obujal je spomine. Opravičeval se je, govoril, da on ni hotel tega delati, ampak da so ga v to prisilili. Raje bi mi pomagal, kot pa zasliševal. In to je ponavljal pri vsakem obisku. Takrat sem izkusil, da je v vsakem človeku nekje v globini jedro dobrega.

- Kaj je bila obtožba, zakaj so te tožili?
Napisal sem, da so v tovarni slabi odnosi. Eno od delavk pa so vprašali, kako to, da je ona tako dobra in odgovorila je, da hodi v cerkev. Očitali so mi, da sem napisal, da so v Tomosu (takratni tovarni v Kopru) slabi odnosi. Jaz sem jih vprašal, kje to piše. Njihov odgovor je bil, da vsi vedo, da je to tovarna Tomos. To sem vztrajno zanikal, oni pa so trdili svoje. Da ni bilo res, priča podatek, da sem besedilo priredil iz italijanščine. Toda vse ni nič pomagalo in so me obsodili.

 B. Rustja, Gost meseca, v: Ognjišče 5, 2025, str. 6-9.

Zgodba

Kmet in pek

Pek se je odločil, da bo kupoval maslo, ki ga je rabil pri peki, pri bližnjem kmetu. Kmalu je opazil, da je merica masla vse lažja, čeprav on plačuje vedno enako ceno.
Prevara je peka ujezila, zato je kmeta prijavil sodniku ter ga tožil zaradi nepoštenosti in sleparjenja.
Na sodišču je sodnik vprašal kmeta: »Katere uteži uporabljate?«
Kmet je odgovoril: »Jih sploh nimam.«
Sodnika je zato zanimalo, kako ve, koliko masla sploh proda peku.
»Zelo preprosto,« je odvrnil kmet. »Ko je pek začel pri meni kupovati maslo, se mi je zdelo prav, da jaz začnem pri njem kupovati kruh. In od takrat mu jaz prodajam natanko toliko masla, kolikor tehta njegov hlebec kruha. Če je teža mojega masla prenizka, potem se mora sramovati on, ne jaz.«

Misel

Pogosto narobe razumemo, zakaj so ljudje taki, kot so, zakaj se tako obnašajo in zakaj tako govorijo. Še posebej, ko nas obnašanje drugih prizadene ali razdraži. Malokdaj se zavedamo, da smo lahko vzrok takega njihovega obnašanja mi sami.
Bolje bi bilo, če bi druge skušali razumeti kot sodili. Naše sodbe so lahko pogosto napačne.

Molitev

Gospod Bog,
nakloni nam
razumevajoče srce,
da se bomo laže
približali drugim.
Podeli nam dar razumevanja
in nam pomagaj,
da ne bomo delali napačnih sklepov pri presojanju drugih.
Če mislimo,
da se morajo na kakšnem
področju drugi spremeniti,
nam pomagaj,
da se jim bomo približali
z več ljubezni, spoštovanja
in razumevanja.
S svojim razumevajočim zadržanjem
naj postanemo izvir ljubezni,
miru in veselja.

Iskrici

Moli k Bogu, kakor da je vse odvisno od njega, in delaj, kakor da je vse odvisno od tebe.

»Ker si drag v mojih očeh,
spoštovan in te ljubim.«
(Iz 43,4)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2007), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 10.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Zgodba

Poveljnik
Poveljnik je sklical najboljše vojake in ukazal, naj se postavijo v vrsto. Med njimi je nameraval poiskati prostovoljce za tvegano in nevarno nalogo.
Najprej jim je razložil, kaj tvegajo, če se javijo kot prostovoljci. Potem je še dodal, naj prostovoljci stopijo dva koraka naprej.
V tistem trenutku pa je pristopil k njemu podrejeni častnik ter mu izročil nujno sporočilo.
Vrsta je ostala strnjena, nihče ni stal dva koraka naprej, ko se je poveljnik obrnil k vojakom. To ga je tako prizadelo, da je jezen zaklical: »Kakšna sramota! Niti en sam se ni javil!«
Kmalu pa se je ovedel, da se je v sodbi prenaglil: spoznal je namreč, da je cela vrsta vojakov stopila dva koraka naprej.

Misel

Izkušnja nas uči, da so dejanja, ki jih ne premislimo dovolj, napačna. Običajno so napačne tudi prehitre in nepremišljene odločitve.
Če želimo kaj dobro narediti, se ne prenaglimo, kajti stvari, ki jih delamo v naglici, ponavadi naredimo slabo.
To velja tudi za sodbe o ljudeh ali odzive na besede ali dejanja drugih.

Molitev

Gospod,
pogosto smo podobni poveljniku,
ker radi druge prehitro sodimo.
Toda častnik je hitro spoznal svojo napako
in ni bilo hudih posledic.
Mi pa, nasprotno,
pogosto napako prepozno spoznamo,
ko je bila škoda že storjena.
Pomagaj nam,
da ne bomo prehitro sodili
in nepremišljeno delovali
ter povzročali drugih nevšečnosti.
Daj, da se nam v življenju ne bi bilo treba nikoli kesati
zaradi svojih prenagljenih odločitev.

Iskra

Naglica nikoli ni prida.

Nobena slaba beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč, če je katera pripravna za spodbudo, kadar je treba, da prinese poslušalcem korist. (Ef 4,29)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2008), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 68.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Neki pridigar se je odpravil v mesto, da bi spreobrnil tamkajšnje prebivalce.
Sprva so mu vsi pozorno prisluhnili, a kmalu so se naveličali in poslušalcev je bilo vedno manj in nazadnje je pridigar ostal sam.
Vseeno pa je vsako jutro in vsak večer pridigal. Nekega dne mu je naključni obiskovalec mesta dejal: »Kaj ne vidiš, da te nihče ne posluša. Zakaj se trudiš pridigati?«
Pridigar je odgovoril: »Na začetku sem mislil, da jih bom s svojim pridiganjem spreobrnil. Zdaj pa pridigam, da jim dokažem, da me oni ne bodo spreobrnili!«

Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2017), 33.
v knjigi: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 24.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Počasi so se spuščali po bregu. Pot se je vila med drevjem in po robu travnika, da se je od časa do časa odprl pogled na spodaj ležeče naselje in ravnino za njim vse do mesta. Toliko so počakali, da so se ljudje razšli, oni pa so pregledali, če je za njimi ostalo kaj smeti.
»Ste se vi spomnili postaviti ta križev pot?« je Žiga vprašal Simona, ko sta Gašper in Vasja odšla nekoliko naprej.
»Predlagal sem župniku, ki je bil takoj navdušen,« je bil Simon bolj skromen, kot bi lahko bili, saj je vse, od zamisli do izvedbe, naredil pravzaprav sam. Zato je bil toliko bolj vesel, ker je prišlo toliko ljudi, da se je vila dolga procesija od postaje do postaje.
»Zakaj pa ima petnajst postaj?« je vprašal Žiga.
Simon je bil presenečen. Ni si mislil, da mu bo trinajstletnik postavil takšno vprašanje.
»Pot Božjega Sina se ne more končati v grobu,« je po kratkem premisleku s trdnostjo v glasu odgovoril Simon.
»Ampak povsod ima križev pot štirinajst postaj!« je ugovarjal Žiga.
Dohitela sta Gašperja in Vasja, ki sta ravno še ujela zadnji del odgovora.
»Običajno jih je res štirinajst. Mene pa je to že nekaj časa motilo. Célo svojo pot s križem je Jezus pretrpel zaradi vstajenja, mi pa se ustavljamo ob grobu.«
»Meni to ni všeč. Vstajenje je … vstajenje je težko razumeti. Zakaj … nihče drug ni vstal od mrtvih,« je s težavo oblikoval svoje misli Žiga. Gašper in Vasja sta bolj ali manj odločno prikimavala.
»Stvar postaja zanimiva,« je dejal Simon z vedrim glasom. »Rad imam odkrit pogovor!« Fantje so bili presenečeni nad Simonovo zavzetostjo. »Če vas prav razumem, sprašujete, česa Bog ne more storiti,« je povzel njihove pomisleke Simon
Malo začudeno so se spogledali. »Ne ravno to,« so bili odločni.
»Saj je vseeno, kako postavim vprašanje. Pa vam ne bom odgovoril na vprašanje, ki sem vam ga pravkar postavil, ampak vas bom vprašal: Ali lahko karkoli nastane iz nič?«
»Ne,« so se strinjali vsi trije
»Čisto nič?« je vztrajal Simon.
»Čisto nič,« so zatrdili vsi trije.
»Se je torej lahko zgodil veliki pok pred milijoni leti, ne da bi prej obstajala neka energija ali materija?«
Odkimali so.
»Torej je nekdo ustvaril energijo ali naredil materijo. Materijo, ki zdaj obsega celo vesolje. Kakšna mora biti ta neskončna sila, ideja, energija … ki je sposobna to narediti?«
»Neskončna,« je dejal Žiga.
»Neskončna, vsemogočna, popolna, enkratna, večna … To so samo druge besede, s katerimi poimenujemo Boga. Me razumete?«
»Razen pri verouku nam vsi drugi govorijo le o velikem poku,« je dejal Gašper.
»Veliko resnih znanstvenikov se zadnje čase ukvarja s tem in pojavlja se vedno več vprašanj. Ne znajo pa odgovoriti, odkod ta silna energija in kdo je zapisal v materijo neverjeten red in zakonitosti.«
Žiga je napeto poslušal, Gašper in Vasja malo manj.
»Preskočili bomo milijone let,« je nadaljeval Simon. »Ali ste se v šoli učili, da je že pračlovek iskal stike z njemu neznanimi silami, rekli bi, božanstvi, častil ogenj in grom, da je daroval bogovom in da o tem pričajo najdbe in tudi slike, ohranjene po votlinah?«
»Smo. In da so se predvsem vsega bali,« je Vasja potegnil na dan nekaj svojega znanja.
»Bojimo se tistega, česar ne poznamo. Za nas je pomembno dejstvo, da so ljudje vseskozi čutili, da je nekaj nad njimi. Prave predstave o tem, kakšna so ta božanstva ali eno samo božanstvo, pa niso imeli nikoli. Potem pa se je Bog približal izraelskemu narodu. Postopoma se mu je razodeval. Kako močna je postala ta vez med Bogom in človekom, pričuje deset božjih zapovedi. Mojzes jih je zapisal kot ustavo za vse človeštvo. Te ustave do danes še ni bilo treba spreminjati, ker je zapisana v srca ljudi.« Kar presenečen je bil, da so ga fantje tako zavzeto poslušali. »Po dolgih stoletjih pričakovanja in priprav je Bog prišel med ljudi kot Dete v betlehemskem hlevu. Bog je postal človeški otrok, da bi človek postal božji otrok. Ali je Bog to lahko storil?«
»Lahko. Saj se je Jezus rodil kot Bog in človek,« je hitel Žiga.
»Ko je Jezus odrasel, je začel okoli sebe zbirati učence ter nje in vse ljudi učiti, kako naj živijo, da bo njihovo življenje polno in smiselno. Da bi dokazal, da njegov nauk ni človeško modrovanje, ampak božja resnica, je delal čudeže. Kje je naredil prvega?«
»V Kani,« so vedeli vsi trije. »Vodo je spremenil v vino.«
»In zakaj jo je lahko spremenil?«
»Saj je vendar Bog!« je bil Vasja skoraj ogorčen.
»Je potem lahko tudi obudil Lazarja?«
Malo so pomislili. »Seveda!«
»Kaj mislite: zakaj je Bog posegel v zgodovino človeštva? Predstavljajte si najsodobnejši avtomobil z vsemi mogočimi in nemogočimi elektronskimi dodatki. Pa se voznik zaleti in je motor skoraj uničen. Kdo ga lahko popravi?«
»Mehanik,« so vedeli vsi trije.
»Vsak mehanik?«
»To pa ne. Samo tisti, ki se na to spozna.«
»Torej avto lahko popravi samo tisti, ki je motor naredil ali tisti, kogar je o njegovem delovanju poučil. Nekaj temu podobnega je bilo Jezusovo poslanstvo. Ko je s svojim trpljenjem in vstajenjem premagal greh in smrt, je 'popravil' človeka in mu vrnil prvotno lepoto in čast.«
Prišli so do prvih hiš. »Hvala za prijetno družbo in pogovor,« se je Simon poslovil od fantov. Ti so pohiteli vsak proti svojemu domu, sam pa je malo počakal, nato pa se napotil nazaj. Ko je počasi hodil od postaje do postaje, je mislil na fante, na svoje in na njihove izrečene, posebno pa še na neizrečene misli in besede. Pri nekaterih postajah je postal in molil. Najdlje pri petnajsti postaji. Obšla ga je misel, ki jo je v svojih razmišljanjih ob križevem potu izpovedal Branko Bohinc: »Zadnja postaja je prva: Kristus je vstal in z njim rod poveličanih.«
Janko Jarc Smiljan

Ognjišče (2012) 04, str. 36

Zgodba

Nesti brata
Mlado dekle se je po poti vzpenjala na hrib in na ramenih nesla invalidnega otroka.
Mož, ki jo je srečal, ji je dejal. »Dekle, to je pretežko breme zate!«
Dekle ga je veselo pogledala ter dejala: »Gospod, pa saj to ni breme. To je moj mlajši brat.«

Misel

Nihče ne gre skozi življenje brez bremena. Bremena pa so različna: telesna ali duševna prizadetost, skrbi, tesnobe, osamljenost, razočaranja, trpljenje in podobne neprijetne stvari.
Teža bremena je odvisna od tega, kako gledamo nanj. Breme se nam morda ne bo zdelo tako težko, če se bomo z njim sprijaznili. Saj ga bo kljub temu še vedno težko nositi in nam bo povzročalo bolečine, zmedenosti in strah.
Nikoli naj se ne upiramo bremenu, ki ga ne moremo odložiti: če to storimo, bo postalo nevzdržno in morda nas bo zajel obup, ter uničil mir v nas in okoli nas.

Molitev

Gospod,
ko čutimo, da je naše breme težko,
okrepi naša ramena,
da bomo vztrajali na poti k tebi.
Vemo, da nekaterim težavam in trpljenju
ne moremo izogniti,
pa naj z storimo, kar hočemo.
Kljub našim naporom lahko ostanejo težka,
morda se njihova teža še poveča.
V tako težkih trenutkih nam
nakloni pogum in milost,
da moremo ostati
povezani s teboj
ter zaupati v tvojo
tolažbo in moč
ter ne izgubimo notranjega
miru in spokojnosti.
Ko bomo doživljali zelo težke trenutke,
ne dovoli, da bi nas premagal dvom,
da v naše življenje nikoli ne bo več posijala luč,
temveč nas nauči, da bomo tebi vedno našli pribežališč.
Utrdi nam vero v tvojo ljubezen, tvojo navzočnost in tvojo pomoč.

Iskrici

V življenju imamo težave zato, da bi se utrdili in ne zato, da bi se zagrenili.

Pridite k meni vsi, ki se ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene.
(Mt 11,28-29)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2007), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 11-13.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.