Skavtski voditelj Luka je skrbno izbiral točke za orientacijski pohod. V svojem nekajletnem življenju med skavti je to področje preučil in prehodil po dolgem in počez, zato ga je dobro poznal in vedel, da bodo izvidnice iz voda Srnic lahko izpeljale uspešen orientacijski pohod. Zaradi odsotnosti vodstva voda se je po krajšem premisleku odločil, da bo tokrat njihova vodnica Ana. Presodil je, da je že nekajkrat pokazala vodstvene sposobnosti in ima tudi občutek za prostor. Sporočil ji je, naj po svoji presoji pripravi vse potrebno za orientacijski pohod v okolici Travne vasi. Določi naj, kje se bodo zbrale, na zemljevidu naj pregleda začrtano pot in računa na morebitne ovire. Ano je zaupana ji naloga presenetila, vendar jo je z veseljem sprejela. S pomočjo zemljevida sta skupaj z očetom, ki je te kraje dobro poznal, pripravila podroben načrt. Ko je naslednji dan Kaji mimogrede omenila, da je Luka tokrat izvedbo pohoda zaupal njej, jo je ta začudeno pogledala. »Zakaj pa tebi? Je imel pa zelo slab dan!« Hotela je še nekaj dodati, pa se je samo naglo obrnila in odkorakala proč.
Ano je zabolelo, rekla pa ni nič.
***
Zbrale so se na končni avtobusni postaji. Dobre volje in nasmejana so se dekleta podala na pot. Kmalu so zapustile asfaltirano cesto in krenile naprej po širokem kolovozu. Čez dobre pol ure so bile že daleč nad mestom in hitele po stezi, ki se je ovijala okoli obsežnega travnika.
»Sedaj, zgodaj spomladi, ne bomo naredile škode, če jo mahnemo kar čez travnik,« je predlagala Ana in vse so strinjale. Kot vedno so se živahno pogovarjale in se smejale.
»Glej, ura!« je zaklicala Tončka in pobrala zapestno uro. Vse so se ozrle v njeno roko.
»Še vedno teče,« je prisluhnila Mojca. Vse so začudeno gledale v nepričakovano najdbo. Da je ura moška, so ugotovile, in da se pozna, da je nekdo že dolgo časa ni imel na roki.
»Pasek je pa zapet,« je opazila Kaja. Zamislile so se. »Čudno, kako bi lahko nekdo izgubil zapeto uro?« so premišljevale.
»Nekomu je morala pasti iz žepa,« je glasno sklepala Ana.
»Na zimski čas je nastavljena,« je ugotovila Mojca.
»Kmetu, ki je jeseni delal na travniku, je verjetno padla iz žepa na srajci,« je misli vseh povzela Tončka.
»Ampak kateremu?« so se zamislile.
»Moramo ga poiskati!«
Zakorakale so do najbližje hiše, do kmetije. Nekaj časa so hodile okoli poslopij, da so srečale starejšega moža, ki je ravno stopil iz hleva in jih je začudeno gledal. »Ste se zgubile?« jih je ogovoril.
»Ne,« so nekoliko v zadregi začele, »samo rade bi vprašale, čigav je tisti travnik.«
»Čigav? Kar naš je. Zakaj vprašujete?«
»Nekaj smo našle ...« je mencala Ana.
»Našle?« se je začudil. »Morda uro?« je previdno dodal.
Vse so glasno pritrdile.
»Kaj res? Uro ste našle. Vedel sem, da sem jo moral tam zgubiti. Ves travnik sem stokrat prehodil, pa je nisem našel. Ve ste jo pa!«
Ana mu je izročila uro. Mož jo je vzel v svojo veliko dlan in jo pobožal kot otroka. Solze so se mu začele nabirati v očeh. »To je zadnje darilo moje pokojne žene. Tako mi je bilo hudo! Vse drugo bi manj pogrešal ... In ve ste jo našle! Kaj naj vam dam?«
»Nič ni treba,« so hitele, »in malo se nam že mudi.«
Ne, ne. Tako pa ne bo šlo.«
Pohitel je v hišo. Ko se je vrnil, je v veliki plastični posodi prinesel še v embalaži zavite piškote, dva litrska pomarančna soka in plastične kozarce. »To sem našel. Saj veste, moški ne znamo postreči.«
Z veseljem so segle po piškotih in mu razlagale, kako so ugotovile, da je morala ura pasti iz žepa, ko se je pri delu sklanjal. »Sedaj pa moramo hitro iti naprej,« so rekle.
»Da bi kar tako odšle, potem ko ste našle moj največji zaklad! Morate pogledati moje ovce in telička, ki je pred nekaj dnevi prišel na svet.«
Dekleta so radovedno stopila za njim. Pri skednju so jih izza ograje opazovale ovčke in nekatere so skozi late stegovale gobčke.
»Pričakujejo, da bodo dobile kakšen priboljšek,« jim je pojasnil in jim pokazal telička. Dvignil ga je v naročje in jim prigovarjal, da ga lahko pobožajo.
Bolj previdno so se ga dotikale. »Zdaj pa moramo res pohiteti!« je rekla Ana. »Noč nas bo ujela.«
»Kam pa greste?«
»Do Travne vasi moramo priti, potem pa nazaj do avtobusne postaje. Na orientacijskem pohodu smo. Malo že zamujamo.«
»Poznam bližnjico do Travne vasi. Mimogrede boste tam,« jim je pokazal stezo.
Mračilo se je že, ko so odšle. Hitele so po poti, ki jim jo je pokazal prijazni in hvaležni kmet, Travne vasi pa od nikoder ...
»Saj sem ti rekla, da nisi sposobna,« je Kaja glasno zabrusila Ani, ki ji je vrnila jezen pogled.
Hitele so. Ko so se že zbale, da so nekje zgrešile bližnjico, so opazile razsvetljeno okno. Stekle so. Sprejele so jih prijazne hiše in napol razsvetljena cesta. Ko je bila za njimi zadnja hiša, so zagledale celo vrsto uličnih svetilk. Še nekaj minut in bile so na avtobusni postaji.
Ana je, tako kot ji je naročil, poklicala Luka: »Zaključile smo z orientacijskim pohodom.«
»Pošteno me je že skrbelo,« je resno dejal.
Ana mu je razlagala, kaj vse se jim je dogajalo. Luka je pozorno poslušal. »Vsega sicer ne razumem povsem,« je nato dejal, »zdi pa se mi, da ste odkrile stvari, s kakršnimi se ne srečaš na vsakem pohodu. Mislim, da ste dobro izkoristile dano situacijo. Ugotovile ste, čigav je najdeni predmet, in znašle ste se tudi na nenačrtovani poti. In niste se zmedle, ko vas je ujela noč. Zelo sem zadovoljen.« Zadnji stavek je povedal tako glasno, da so ga slišala vsa dekleta. Ponosno so se spogledale, le Kaja je gledala v tla in zmajevala z glavo. Ana se je naredila, kot da tega ni opazila, in skrila svoje občutke za nasmehom na obrazu. Bila je vesela in žalostna obenem in komaj je čakala, da se doma pogovori z očkom in mamico.

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 3 (2023), 84-85.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Asket (človek, ki skuša z odpovedju in premišljevanjem doseči krščansko popolnost) je sedel v svoji votlini in bil zatopljen v premišljevanje.
Tedaj se je v votlino priplazila miška in začela grizljati njegove sandale.
Asket je jezno odprl oči: »Kaj me motiš v moji pobožnosti?«
»Lačna sem,« je zacvilila miška.
»Poberi se, miš neumna!« je rekel asket, »iščem edinost z Bogom, ne moti me!«
»Kako se boš zedinil z Bogom,« je vprašala miška, »če se niti z menoj ne moreš?«. (sč)

Sedela je nasproti zdravniku, kot da bi obe čakali smrtno obsodbo. Stala sem za njo in v mislih prosila Boga, da le ne bi bilo najhujše.
»Hudo ste bolni, nujna je takojšnja operacija,« je počasi previdno dejal zdravnik.
Nisem videla njenega obraza; z očmi sva se ujela z zdravnikom, naj ji, prosim, prizanese s podrobnostmi. Preveč bi bilo to zanjo. Pred šestimi leti je izgubila sina in še vedno se je borila s tem, da ni hujšega za mater kot stati ob preranem grobu lastnega otroka. Z njim je izgubila del sebe.
Noge so se mi tresle, vame je udarilo z vso silo, znašla sem se v temni soteski bolečine in nemoči. Ali ji bom zmogla biti trdna opora? Ji bom lahko pomoč v trpljenju, o katerem se mi takrat še sanjalo ni? Na poti domov me je tolažila misel: Tudi če bi hodil po temni dolini, ne bom se bal, ker si Ti z menoj. V mojem srcu pa kamen, žalost in dvom: Ali je res vse, kar je prišlo od Gospoda, tudi k njemu namenjeno? Zaman sem poskušala trpljenje osmisliti, prosila sem Boga, naj nam ne vzame še naše ljubljene mame. Zdi se mi, da je ona svojo bolezen sprejela lažje kot jaz … znala je … bila je prekaljena v hudem, zaupala je v Božjo previdnost. Kljub molitvi, veri, zaupanju so bile moje noči brez spanca. Morda bi takrat še sama zbolela, toda imela sem svojo družino, bolnega očeta, sestro, prijatelje in sorodnike, ki so mi bili blizu te dni, in moža, ki je z mano čutil hlad neprespanih noči.
Ko sem nekega jutra odhajala v službo, sem – kot vsak dan – pogledala proti gori, proti naši prijazni romarski cerkvi na Vitovljah. Svetila se je v soncu in se kopala v barvah čudovite jesenske narave. »Mati, pomagaj!« sem prosila. Naprej moram … zate, mama, za vse, ki me imajo radi. Dopovedala sem si, da nam je vse to namenjeno, da mora bolečina izzveneti do konca in mi je nihče ne more odvzeti. »Ko se vrnem domov, poromam k njej. Kot moja mama, me tudi ona čaka.«
Sonce je bilo že zelo visoko, počasi sem stopala od postaje do postaje križevega pota, ki stoji ob poti k cerkvi. Ki je za nas krvavi pot potil, ki je za nas bičan bil, s trnjem kronan bil, ki je za nas težki križe nesel … Zdrava, Marija, milosti polna … Zdelo se mi je, da se vzpenjam na goro, ki je sveta, da prihajam k Materi, da bi pozabila dneve, ki so minili kakor brez blagoslova, z željo, da začutim Njen objem, trden, dobrotljiv, poln upanja in tolažbe. Med vejami borovcev je bila tišina še bolj tiha, notranji mir je dobival svoj pomen.
Misli so mi uhajale na vse prizore življenja s tabo, moja mama, na tvoje zadnje romanje k Vitovski Materi ob velikem šmarnu, ko niso zmogla več poti in te je moj mož peljal skoraj do vrha. Kljub krhkemu zdravju si želela priti gor, kot bi slutila, da bo to tvoje zadnje romanje.
Pol ure počasnih korakov in že sem zagledala ozek obok, vklesan v skalo, ki te potegne v objem cerkve, nekaj stopnic in svetišče, ki te izroči Materi v varstvo. Z leve strani oltarja zre vate obraz Marije, te čudežne žene molka, ki ni vklenjen v noben čas … Vedno znova začutiš, da si tukaj pričakovan, da si ljubljen, da ti bo lažje, da boš zmogel. V ušesih ti odmeva mogočno zvonjenje ob praznikih. Pesem romarjev Marija, skoz' življenje voditi srečno znaš, ti pelji skoz' trpljenje življenja čolnič naš. In tudi če ne zmoreš pesmi, molitve, na oltar polagaš svoje prošnje, želje, zahvale, Njej izročaš svoje drage, svoje življenje.
Danes je navaden dan in cerkev je zaprta, tudi stemnilo se bo prav kmalu, toda človek bi kar ostal tukaj. Kdor enkrat doživi in začuti ta blagoslov, se vrne. Ko stopiš iz cerkve, te ob lepem vremenu objame morje sonca in svetlobe ob čudovitem razgledu po dolini vse do morja in Alp. Tukaj se spočijeta duša in telo.
Moje zemeljske mame že skoraj devet let ni več, še tisto jesen smo jo pokopali. Zapustila nam je resnično velike stvari, ki jih človek bolj jasno vidi, čim dlje živi.
Nebeška Mati na Vitovskem hribu ostaja z nami. Vedno več romarjev sprejema, vsak prinaša svojo zgodbo. Tudi vedno več mladih prihaja k Njej, da z Njo deli svoje veselje ali skrbi. Vsakdo se lahko vse dni v letu poda na Vitovlje – kot samoten romar, kot pohodnik ali skupaj z drugimi, ko so tukaj večkrat v letu svete maše.
Pri Materi bo doživel njeno bližino, mir in tolažbo, ki je v naših dneh vsem tako potrebna. Jaz prihajam s prošnjo zase, da bi zmogla s tiho vdanostjo in trdnim upanjem moliti za vse svoje drage, za moja otroka, za bolne in trpeče, za mlade, za duhovnike, za našo dolino in domovino. Da bi z odprtim srcem znala slišati in razumeti, kar nam brez besed sporoča Božja Mati: »Ne bojte se, z vami sem, vse bo dobro!«

M. Mlečnik. (zgodbe), v: Ognjišče 3 (2013), 50-51.

Poznega nedeljskega popoldneva sem stal na vrhu hriba nad našo domačijo. Po dolgi in naporni nočni vožnji sem se zjutraj vrnil domov in si želel najprej ogledati posestvo in se nadihati svežega zraka. Nad mano je bilo jasno nebo. Obraz sem nastavil sončnim žarkom, ki so me prijetno greli. Pihljal je rahel severnik in mi kuštral lase. V nosnicah sem zaznal prijeten vonj po smrekovi smoli. Tu pa tam se je čulo ptičje petje. Vrhovi dreves, v katere se je zaganjal veter, so narahlo šumeli. V globeli spodaj je enakomerno žuborel potoček. Pogled na prostrano posestvo, ki se je razprostiralo daleč naokoli, me je vsega prevzel. Stara kmečka hiša, širne njive, travniki, pašniki, vinograd in gozd - vse me je zaprosilo: “Ostani z nami za vedno!” V meni se je prebudila dolgo zatajevana ljubezen do domače grude, ki sta mi jo starša vsadila v srce v najzgodnejših letih mojega življenja in sta jo negovala vsa leta moje mladosti.
Odrastel sem v zdravega in močnega kmečkega fanta, zakoreninjenega v domu in v domačem kraju. Verjel sem v srečno bodočnost in z upanjem zrl v svet. V svoji mladostni nepremišljenosti sem zahrepenel po lažjem in boljšem življenju. Odšel sem od doma in bil prepričan, da bom v širnem svetu našel srečo.
Domov sem prihajal nekajkrat na leto. Včasih me je spremljalo kakšno dekle, zadnje čase pa sem prihajal sam. Starša sta me z veseljem sprejemala. Odkar je pred letom dni nenadoma umrl oče, me je mati ob vsakem obisku skušala pregovoriti, naj se za vedno vrnem domov. Jaz pa sem ostal pri svoje in zaradi tega sva se z materjo večkrat sprla, za kar pa sem največ kriv jaz.
Ko sem pred nedavnim ostal brez dela, sem sprejem materino povabilo in se po desetih letih za vedno vrnil domov. Glavni vzrok za mojo vrnitev pa je bil drugje...
Bitje ure na zvoniku farne cerkve me je spomnilo, da je čas za kosilo. Po stari navadi smo imeli pri nas ob nedeljah kosilo točno opoldne. Ko sem vstopil v hišo, sem se prestrašil. V kuhinji ni dišalo po nedeljskem kosilu, miza je bila prazna, za njo pa je nemočna sedela mama. Opazil sem njen bledi obraz in zaslišal njeno težko dihanje in jasno mi je bilo, da je z njo nekaj narobe. “Ko se ne bi ti tako dolgo potikal po svetu...”
Povesil sem pogled kot obsojenec, ki se je zavedel svoje krivde za storjene prestopke, in osramočen povesil glavo. V hipu je v meni splahnila vsa drznost, ki me je obšla vselej, ko sem se pripravljal na oster besedni spopad z materjo. Težka jeklena pest se je oklenila mojega srca in ga stiskala tako močno, da sem komaj še dihal. Obšla me je slabost. Skozi zamegljene oči sem videl mater, ki je počasi vstala od mize in se s tresočimi koraki napotila proti oknu, na katerega sem se naslanjal. Pričakoval sem njenih ostrih besed. Toda mati je molčala. Obrnila se je proti meni , svoje oči je uprla globoko v moje in najina pogleda sta se za trenutek ujela. Potem se je zazrla skozi okno. Zvedavo sem sledil njenim očem. Njen pogled je zataval proti dolini pod našim hribom. Izza hriba se je videlo zgornji del strehe skromne stare domačije. Tam se je materin pogled ustavil, Tedaj me je še bolj stisnilo pri srcu zaradi močnih čustev, ko so me vezala na to domačijo, in ki jih nikoli nisem mogel pregnati iz svojega srca. Zaprl sem oči in moje telo se je upognilo, kakor da bi mi neka neznana teža padla na pleča. Pritekle so mi solze. Ko so se ustavile na ustnicah, sem okusil grenkobo, kakršne še nisem okusil nikoli dotlej. “Sin... tam... tam je tvoja sreča...”
Polglasne besede, ki so v presledkih privrele iz materinih prsi, so se kakor meč zarezale v mojo staro srčno rano. Materin glas je bil žalosten. Videti je bilo, da se komaj še drži na nogah. Njena desna roka se je počasi premaknila na levo, srčno stran prsi.
Dobro sem razumel pomen materinih besed. Hotel sem jo nekaj vprašati, a nisem mogel spraviti besede iz sebe. Takrat pa se je mati zazrla v moje še vedno solzne oči in slutil sem, da je morala začutiti mojo neizmerno duševno stisko. Materine očitajoče besede sem še prenašal, čeprav včasih z veliko težavo, njen pogled pa me je zdaj tako prizadel, da sem zgubil vso moč in se zrušil. Brez besed sem zbežal iz hiše kot pregnanec. Na pragu sem se ustavil in nekajkrat globoko vdihnil, nato pa se napotil po bližnjici v dolino.
Trdno odločen, da naredim konec svojemu dosedanjemu načinu življenja, sem naglo stopal po vaški poti. Poln nekega novega, doslej meni neznanega hrepenenja, sem se približeval hiši, katero sva malo prej z materjo od daleč opazovala...
Pozno popoldne sem se počasi vzpenjal proti svojemu domu. Ob meni je veselo stopalo dekle in se me trdno oklepalo. Od daleč nama je z okna naše hiše pomahala mati in s kretnjo roke pokazala, naj stopava hitreje. Moj obraz je bil vesel, oči sijoče od neizmerne radosti, in korak lahek, kakor da je z mene odpadlo vse breme mojih zadnjih desetih let. Globoko v svojem srcu pa sem zdaj začutil srečo, ki sem jo po širnem svetu dolgo zaman iskal.
SITAR, Nives. (zgodbe). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 3, str. 56-57.

Iz Svetega pisma vemo, da Bog rad odpušča naše prestopke, če jih skesanega srca priznamo in obžalujemo ter trdno sklenemo, da se bomo poboljšali, spreobrnili. Po tem dejanju odpuščanja se Bog ne ukvarja več z njimi, temveč je vesel, da smo se spravili z Njim. Besede odveze, ki jih izreče spovednik v Kristusovemu imenu spovedancu, bi v prispodobi primerjala z najboljšim, najbolj učinkovitim brisalcem, ki popolnoma izbriše napake, ki sem jih zagrešila med pisanjem, tako da za njimi ni več nobenega sledu. Kot da bi na računalniku pritisnila eno izmed tipk za brisanje, seveda pa je predhodno treba greh poprej v celoti ‘označiti’ (kakor označimo besedo ali del besedila, ki ga hočemo popraviti oz. izbrisati), kar storimo s tem, da se greha (grehov) iskreno spovemo spovedniku, ki je Kristusov namestnik, in jih v njegovem imenu odveže. Potem nam zavesti in podzavesti ni treba več obremenjevati s spomini na vse tisto, česar smo se ravnokar spovedali in nam je bilo odpuščeno. To naj bi bilo za nas nov začetek, nova priložnost, kakor je snežno bel, neomadeževan prostor tam, kjer je bil poprej madež greha.
Seveda pa je spoved predvsem globinska in bi se grehov morali lotevati pri koreninah, kakor v vrtnarstvu želimo izruvati nadležen plevel, ki zajeda rastlinje. Greh je namreč zajedavec naše duše, nekaj, kar nas kazi in duši. Nekaj, kar poruši ubranost – npr. usklajenost barv in vzorcev, kar velja kot pravilo okusnega oblačenja. In Gospod Jezus nam naše svatovsko oblačilo vrne, vendar ne pokrpano, ampak popolnoma prenovljeno, da smo kot novi.
Ko se pripravljamo na spoved, nas morda ni toliko strah Jezusa, ki smo ga z grehi razžalili, ampak tega, da se, ko se napotimo proti spovednici, nekako ‘izpostavimo’ pred ljudmi – pokažemo, da smo grešniki. Ko se tega nepotrebnega predsodka rešimo, doživimo osvoboditev, olajšanje, razbremenitev. Pogostna spoved je dragocena pomoč, da v svojem duhovnem življenju napredujemo. Ko se zazremo vase, se v resnici spoznamo in tudi vedno bolj odkrivamo Božji načrt za nas, kako si je nebeški Oče zamislil naše življenje, ki je res polno in rodovitno le z Njegovo milostjo.
Danijela

Spoved je, sedaj v postnem času, primeren predmet za razmišljanje in ti si to razmišljanje s svojimi primerami zelo posodobila. Vemo pa, da vsaka primera šepa, in tudi ‘moderne’ primere niso izjema. Zato ne boš zamerila, če tvojemu razmišljanju o spovedi tudi sam nekaj dodam.
Pomisleki proti spovedi so v glavnem dvojni in so popolnoma nasprotujoči. Eni pravijo: Kaj bom hodil k spovedi, saj nimam nobenega greha! Njim odgovarja apostol Janez: »Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če rečemo, da nismo grešili, ga delamo za lažnivca in njegove besede ni v nas« (1 Jn 1,8.10). Drugi pa pravijo: Kaj bom hodil k spovedi, ko potem ponavljam iste grehe. Ko je Jezus svojim učencem govoril, kako naj ravnamo z ljudmi, ki grešijo, ga je Peter vprašal: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat« (Mt 18,21–22). Potem je povedal priliko o neusmiljenem hlapcu, ki govori o nujnosti medsebojnega odpuščanja, če hočemo doseči božje odpuščanje. Bog nam odpušča vedno znova, vselej, ko se skesano obrnemo k njemu. Daje nam tudi moč za vztrajnost. Med grehe spadajo tudi opustitve, ko nismo naredili tistega, kar bi morali. Bog od nas ne zahteva, da nikdar ne grešimo (tu govorimo o malih grehih), ampak, da se trudimo, da bi čim manj grešili. Izogibajmo se priložnosti za greh. Prav je, da si vsak večer tako izprašamo vest, kaj sem danes storil narobe, opustil dobrega. Naslednji dan bomo bolj pozorni. Petnajstletna judovska deklica Ana Frank je v svoj Dnevnik zapisala: »Kako dobri bi postali ljudje, ko bi zvečer, preden bi legli, priklicali v spomin vse dogodke dneva in preudarili, kaj so naredili prav in kaj narobe. Nehote bi se skušali poboljšati in najbrž bi čez čas tudi uspeli.«
Da za našimi grehi, napakami, opustitvami, ki smo se jih spovedali, ni več nobenega sledu, ne bi mogli reči. Res je to podobno računalniku: ko pritisneš ‘delete’ (izbriši), napisano izgine z ekrana, v ozadju pa je še vedno ohranjeno in dobri ‘hekerji’ znajo pričarati besedilo nazaj. Res je, Bog nam grehe, male in velike, ki smo se jih spovedali, odpusti, jih izbriše. Vendar ne brez sledu. Po iskrenem priznanju smrtnih grehov, s katerimi smo izgubili božje prijateljstvo, nam to prijateljstvo povrne, to se pravi, nas oprosti večne kazni, časne kazni pa ostajajo. Za te moramo zadostiti ali na tem svetu, s pokoro, z molitvijo, dobrimi deli, ali pa na drugem svetu v vicah. Zato molimo za duše v vicah, zlasti za pokojne, ki smo jih imeli radi. Mi zanje lahko zadostimo, jim zmanjšamo časno kazen, same zase pa ne morejo ničesar storiti. To je nauk katoliške Cerkve, druge krščanske Cerkve pa se s tem ne strinjajo (protestantska, pravoslavna). Lahko si pomagamo s primero. Če bi nekdo moral priti pred neskončno svetega Boga v umazani obleki, neumit, ali se ne bi hotel sam prej ‘očediti’, da bi ga pred Bogom ne bilo sram? Bog bi seveda lahko odpustil tudi te časne kazni, toda ali bilo pravično, da bi bila mati, ki se je vse življenje žrtvovala za svoje družino in bi po smrti takoj prišla v nebesa, izenačena z nekom, ki je vse življenje živel sebično in skušal čim več uživati, tudi tako, da je izkoriščal svojega bližnjega (pomislimo na toliko zločincev), pa se je na koncu le spovedal? To se našemu razumu upira. Nekje se morajo računi poravnati. In to so vice.
Cerkev nas spodbuja, da za svoje grehe, male in velike, zadoščujemo, storimo čim več dobrih del, molimo in se premagujemo. Temu je namenjen prav postni čas. Naj ne gre mimo nas brez sadov!k

BOLE, Franc. (Pismo meseca). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 03, str. 6-7.

ČUDEŽI

Ko se je tisti dan zvečerilo, jim je rekel: »Prepeljimo se na drugo stran!« Ko so odslovili množico, so ga vzeli v čoln, kakor je bil. Tudi drugi čolni so pluli z njim. Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode. On pa je bil na krmi in je spal na blazini. Zbudili so ga in mu rekli: »Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?« In vstal je, zapretil vetru in rekel jezeru: »Utihni! Molči!« In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. Njim pa je rekel: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« Prevzel jih je velik strah in spraševali so se: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in jezero?«
(Mr 4,35-41)

Kako se prebudi Boga? Težko. Trden spanec mora imeti. Kdaj se zazdi, kakor da je pozabil na ta naš svet, na naša krhka življenjca, ki jih nevihte, viharji, nesreče na lahno premetavajo kakor veter listje, kakor da mu je vseeno, ko smrt z enim zamahom izbriše štirideset tisoč duš, ko me zlomi korak pred krsto drage prijateljice, kakor da je pustil vnemar trpljenje in žalost in obup tako mnogih med nami, kakor da je njegovo usmiljenje in ljubezen samo črka na svetem papirju. »On pa je na krmi in spi na blazini.« Ne glede na to, da nam solze do roba zalivajo naš čoln.
»Učitelj, ti ni mar?«
Kako se prebudi človeka? Še težje, bi rekel. Ne samo tedaj, ko se spričo težkega življenja počuti nemočen, ne, ne, ne, tudi sicer človek spi, trdno, ne mara preveč, da se ga moti, zaverovanega v svoje ideje, ležečega na blazini strahov, napolnjeni s številnimi željami. In vse so samo njegove. Šele ko se ne izpolnijo, morda za kratko poškili na plano, zaradi užaljenosti menda, zaradi prizadetosti, da ni šlo tako, kot si je želel, ne zaradi klicev, ne zaradi bolezni, potresov, povodnji, vojn, smrti … Zaradi otročje neodraslosti?
»Pa tebi, je mar?«
Je treba za kaj dolžiti Boga, ko človek ne naredi ničesar?
Trenutki neviht in viharjev potrebujejo človeka, ne pa Boga. Da nekoga boli, da se nekdo joka, da nekdo kriči, protestira, četudi v prazno, neodzivno nebo, da se v svoji stiski zgrudi na kolena … da je nekomu mar, tudi če ne more ničesar narediti. Da se nekdo zgane, da bi rad nekaj storil, da bi se pritožil, da bi kot Jezus vstal, zapretil in zakričal: »Utihni! Molči!« »To ni prav!« »Tako se ne sme!« »Tega ne morem dopustiti!« Ker s tem naredi največ, kar lahko: se prebudi.
Vsak vihar je morda samo trenutek, ki je tu zato, da me spet počasi spremeni v človeka, v čutečega, odgovornega, skrbnega človeka, ki mu je mar; to pomeni biti človek, v meni divja in se peni, zaliva čoln moje sebičnosti in me vleče spet na gladino, odvečno, nepotrebno odnaša iz mene, rohni, klokota, me premetava, dokler me ne prebudi, izvleče iz mene vse skrite gnilobe, dokler ne postanem spet človek. In se umirim.
»Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?«

M. Rijavec, Kolumna v Mladinski prilogi, v: Ognjišče 3 (2023),74.

Nekoč se je hudič skril v spovednico. Počakal je, da je duhovnik šel iz cerkve in potem se je čisto tiho, da ne bi nihče opazil, prikradel v spovednico in čakal, da se pride kdo spovedat.
Res je prišel neki mož. Pokleknil je in začel spoved. Hudič se je zelo razveselil. Končno je dobil odlično priložnost, kakršne zlepa ni imel, da si pridobi še eno dušo. Pripravil se je in izdelal taktiko: na vsak greh, ki se ga je mož spovedal, je dejal: »Ah, to ni nič!«
Spovedanec ni razumel: »Le kako,« si je mislil, »spovem se greha in spovednik mi reče: “To ni nič!”? Kako se vse spreminja. Sedaj ponujajo popust že pri grehih!«
Da bi zvedel, do kod ‘je nič’, se je spovedal zelo velikega greha, toda ‘spovednik’ mu je tudi sedaj zagotovil, da to ni nič.
Mož je posumil, da je v spovednici nekdo, ki se je želel ponorčevati z njim. Naredil je znamenje križa, da bi se obvaroval zla. Takrat pa je iz spovednice zaslišal ropot. Hudič se je skrivaj udrl v zemljo.

Nič ni tako nevarno kot reči: “Oh, to ni nič!” Miselnost ‘to ni nič’ je satanska. Pogubna. Laž ni nič, pokaditi travo ni nič, jeza ni nič, korupcija ni nič ...
Odpev ‘to ni nič’ omalovažuje zlo, toda zlo je nekaj hudega. Prej ali slej zaradi njega trpimo sami in še drugi zaradi nas.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2016), 36.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 13.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Njegova prijateljica je bila že dolgo v grdi, težki depresiji. Klicala ga je po telefonu. Zlomljen glas, počasne besede. Rekla je, da vse dni čepi v kotu in bulji v zrak. Njena mama pa tako potrebuje pomoč pri hišnih delih!
Rekel ji je: »Depresija je prikrita agresija, ki si jo obrnila vase.«
Priznala je, da je strašno jezna na več ljudi, posebno nekomu se želi maščevati.
Dejal ji je: »Odpusti! Potrudi se in moli za to! Dokler ne boš odpustila, te bo mučila depresija. Tisti človek, ki mu nočeš ali ne moreš odpustiti, ima moč nad tabo. Ko odpustiš, boš svobodna in vesela.«
Prepričeval jo je, priporočal ji je, naj moli očenaš, molitev, ki od nas zahteva, da odpustimo sebi in drugim, kakor Bog odpušča nam. Če smo jezni, moramo moliti za sovražnike.
Po tem pogovoru mu je rekla, da se že bolje počuti in da bo razmišljala v to smer. Sam pa se je spraševal, če vse odpustil vsem in sebi. Obujal je spomine na ljudi, ki je bil kdaj jezen nanje. Spomnil se je marsičesa in vse izročil Bogu. Veliko olajšanje je prišlo vanj.
NI nehal misliti na prijateljico: ali ji je uspelo odpustiti, ali res razmišlja v to smer, ali res ne more iz tega, kar jo je težilo, kakor je rekla. Spodbudil jo je: pot je dolga in cesta se vleče. Tudi ona zdaj hodi po poti odpuščanja, a čaka jo je še veliko dela.
ARHAR, Vojan. (zgodbe) Ognjišče (2015) 02, str. 37