Bibliotheca Sanctorum, kritična izdaja svetniških življenjepisov, ki so jo pripravili po naročilu papeža sv. Janeza XXIII., našteva dvajset svetih ali blaženih Marjet, v slovenskem Letu svetnikov jih najdemo pet. »Med svetimi Marjetami je najbolj zanimiva tista Antiohijska (20. julija), rosna devica in lepotica iz 4. stoletja, ki je zaradi svoje trdne vere komaj petnajstletna pretrpela najstrašnejše muke,« jo poveličuje pisateljica Zora Tavčar v svoji knjigi Poklical si me po imenu (Ognjišče, Koper 1985). »Zato ta deviška deklica velja za priprošnjico v najhujši sili. V prejšnjih stoletjih je veljala za prvo zavetnico kmetov in porodnic ter ob hudi uri.«

Legenda pripoveduje, da je bila Marjeta hčerka poganskega duhovnika v Antiohiji. Njena lepota in milina sta v hišo privabljala številne snubce. Oče jo je imel silno rad, ko pa mu je povedala, da jo je njena dojilja vzgojila v krščanski veri, jo je izročil sodišču, kjer so jo s krutimi mukami hoteli pripraviti, da bi se svoji veri odpovedala. Vse je bilo zaman, zato je bila obsojena na smrt z obglavljenjem. To se je zgodilo okoli leta 305, med preganjanjem kristjanov za časa cesarja Dioklecijana. Upodabljajo jo z zmajem, ki ga drži na verigi. Legenda namreč pripoveduje, da se ji je v ječi prikazal hudič v podobi zmaja, ki ga je ukrotila. (sč)

Sv. Marjeti je na Slovenskem posvečenih 48 cerkva: 21 župnijskih, 27 podružničnih in tri kapele. – V LJ nadškofiji stoji devet ž. c. mučenke sv. Marjete: Borovnica,(1) Bohinjska Bela,(2) Dol pri Ljubljani,(3) Golo,(4) Horjul,(5) Planina pri Rakeku,(6) Prežganje,(7) Radomlje (8) in Vodice;(9) poleg teh pa še 10 p. c.: Gradišče (21) (Brdo), Malo Črnelo (Ivančna Gorica), Šmarjetna Gora (22) (Kranj – Šmartin), Tomačevo (LJ – Sv. Križ/Žale), Žlebe (Preska), Jereka (23) (Srednja vas v Bohinju), Šmarata (Stari trg pri Ložu), Jagnjenica (Svibno), Široka Set (Vače) in Trata (24) (Velesovo); kapeli sta na Polju (Dolenja vas/Ribnica) in Veliki Račni (Kopanj). – V KP škofiji je ž. c. sv. Marjete v Podkraju;(10) p. c. (5) pa so: na pobočju Stola (Breginj), v Skriljah (Kamnje), v Dolenjah (25) (Planina), v Kočah (26) (Slavina) in v Hruševlju (Šlovrenc v Brdih). – V NM škofiji je ž. c. sv. Marjete v Šmarjeti,(11) p. c. (6) pa stojijo v Jurni vasi (27) (Podgrad), v Bojanji vasi (Radovica), v Podulcah,(28) na Kamnici (Šentjanž), na Vrhu pri Križu nad Poljanami (Šmihel pri Žužemberku) in v Grmu (29) (Trebnje). – V MB nadškofiji je osem ‘Marjetinih’ cerkva, šest je župnijskih: Kebelj, (12) Kotlje,(13) Muta,(14) Selnica ob Dravi,(15) Sv. Marjeta niže Ptuja/Gorišnica (spodaj) in Sv. Marjeta ob Pesnici;(16) podružnični pa stojita v Ritoznoju (Slovenska Bistrica) in na Dravskem polju (Št. Janž na Dravskem polju/Starše) – V CE škofiji so ž. c. v Planini pri Sevnici,(17) na Polzeli,(18) na Sladki Gori (10) (sozavetnica Čudodelna Mati Božja) in v Šmarjeti pri Rimskih Toplicah;(20) prav toliko (4) je tudi p. c.: Čača vas (Kostrivnica), Pečje (Sevnica, Libna (30) (Videm - Krško) in Sp. Dolič (Vitanje). – Edina cerkev (večja kapela) sv. Marjete Antiohijske v MS škofiji stoji v Domajincih (Cankova). (mč)

sv. Marjeta niže Ptuja - Gorišnica

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 7, str. 99.

Odlični slovenski narodopisec Niko Kuret v svoji knjigi ‘Praznično leto Slovencev’ prikaže povezavo cerkvenih praznovanj z ljudskimi v teku leta. Ko piše o preroku Eliju, čigar god je 20. julija, navaja tudi rek: “Gre kot Elija!” kadar hočemo povedati, da nekdo zelo naglo hodi ali vozi. Zakaj se reče tako? (Olga)
Poslanstvo preroka Elija je popisano v Prvi in Drugi knjigi kraljev, ki sta del Svetega pisma stare zaveze. Glasnik božje volje je bil za časa izraelskega kralja Ahaba, ki je “delal hudo v Gospodovih očeh”. Potem ko je za svojega naslednika izbral Elizeja in je svojo nalogo izpolnil, ga je Bog hotel vzeti v nebo. Elija je to vedel in je Elizeju rekel: »Prosi, kaj naj storim zate, preden bom vzet od tebe!« In Elizej ga je prosil za dvojni delež njegovega duha. Elija mu je odgovoril: »Težke reči prosiš. Če me boš videl, ko bom vzet od tebe, se ti bo tako zgodilo.« Ko sta šla naprej in se grede pogovarjala, glej, se je prikazal ognjen voz in ognjeni konji ter so ju ločili, in Elija se je v viharju vzdignil v nebo« (2 Kr 2,9-11). ‘Vihar’, ki ga je odnesel, pomeni naglico, hitrost, s katero je bil Elija vzet izpred Elizejevih oči. (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2016) 7, str. 48

Starozavezni prerok Elija je vršil svoje preroško poslanstvo v letih 874–853 pred Kristusom, v času izraelskega kralja Ahaba in njegovih naslednikov.

 Zavetniku letalcev so pri nas posvečene tri cerkve: žup. v Koprivi na Krasu (1) (KP), podr. pa v Mihelah (3) (Hrpelje-Kozina - KP) in na Planini 2) [Stockendorf] (Semič – NM).

 M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče 3 (2022), 98.

Sin se je vrnil domov v Ameriko iz vietnamske vojne. Iz San Francisca je telefoniral staršem.
»Oče, prihajam domov in bi te prosil za uslugo. S seboj bi pripeljal prijatelja.«
»Seveda,« je odvrnil oče »zelo radi bi se srečali z njim.«
»Toda moram ti povedati še nekaj,« je nadaljeval sin. »Med boji je bil težko ranjen. Stopil je na mino in izgubil je eno roko in nogo. Sedaj nima kam iti. Zato bi rad videl, da bi poslej živel z nami.«
»Joj, sin! Kaj ne poveš! Morda bi mu lahko našli kakšen prostor, kjer bi živel.«
»Ne, oče, rad bi videl, da živi z nami.«
Na to je oče odgovoril: »Sin, ne veš, kaj govoriš. Tako invaliden človek bi bil za nas izredno težko breme. Imamo svoje življenje in ne moremo dopustiti, da bi nekaj takega vplivalo nanj. Pridi domov in pozabi na tega fanta. Se bo že kako znašel.«
Tedaj je sin odložil slušalko. Starši ga niso več slišali. Čez nekaj dni jih je poklicala policija iz San Francisca in sporočila, da se je njihov sin smrtno ponesrečil pri padcu z zgradbe. Policija je domnevala, da gre za samomor. Starša sta se odpravila v mesto, da bi prepoznala truplo. Takoj sta videla, da je to njun sin. Toda, groza, kaj sta videla: njun sin je imel samo eno nogo in samo eno roko!

Jezus je vprašal: »Kaj se ti zdi, kateri od teh treh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« Oni je dejal: »Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.« In Jezus mu je rekel: »Pojdi in ti delaj prav tako!« (Lk 10,36–37)

Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujte v Boga, tudi vame verujte! V hiši mojega Očeta je veliko bivališč ... Odhajam, da vam pripravim prostor. Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. In kamor jaz grem, poznate pot. (Jn 14,1–4)

Pa ne samo to, ampak se celo ponašajmo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.(Rim, 5,3–5)

Otroci, ubogajte svoje starše v Gospodu, kajti tako je prav. ... In vi, očetje, ne jezite svojih otrok, temveč jih vzgajajte v Gospodovi vzgoji in opominjanju. (Ef 6,1.4)

Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo. (Mt 5,4)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2005), 58-59.
knjiga: Zgodbe za pogum. Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 23-24.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ga ni človeka, ki se slej ko prej ne vpraša o smislu trpljenja. Če ne prej, tedaj, ko se trpljenje tako ali drugače dotakne njegovega življenja. Mnogim je prav trpljenje vzrok, da zapustijo Cerkev, vero in Boga, spet drugim razlog, da cerkvenega praga nikoli ne prestopijo in da v Boga sploh ne verjamejo.
In je pogovor s takimi ljudmi sam po sebi svojevrstno trpljenje, saj ni lahko odgovarjati na njihova zoprna vprašanja: Zakaj trpljenje, ko pa je Bog ljubezen? In če že, zakaj v trpljenju ni neke logike in pravice? Zakaj trpijo vsi po vrsti oziroma zakaj trpijo celo nedolžni nič krivi otroci?
To so že sama po sebi težka in težko odgovorljiva vprašanja, še težje pa je nanje najti pravi odgovor, če te o tem vprašujejo ljudje, ki v Boga ne verjamejo (več), hkrati pa je ta (neobstoječi) Bog kriv za vse, kar je narobe na tem našem ljubem svetu, začenši in končavši pri trpljenju.
Težko jim namreč pojasniš, da trpljenja ni bilo v Božjem stvariteljskem načrtu, da pa se je v stvarstvo vtihotapilo po padcu zaradi človekove svobodne volje in izbire, in da je Bog – zato, da bi popravil to napako v načrtu – na svet poslal svojega edinorojenega Sina, da bi prav preko njegovega trpljenja trpljenje ne le osmislil, ampak mu dal celo odrešujočo moč.
Ob vsem tem trpečem razmišljanju je vendarle treba dodati, da večina ljudi – vsaj večina vernih ljudi – trpljenje pač sprejme. Nekako tako, kot je Simon iz Cirene pomagal nositi križ Božjemu Sinu: malo iz prisile, malo iz sočutja … če za potrebe podčrtavanja lastne (do)misli(ce) malce preohlapno, predvsem pa predrzno interpretiram peto postajo križevega pota.
In potem so tu še ljudje, kot si ti, draga moja Lenčka, ki brez prisile, iz svobodne volje trpljenje ne le sprejmejo, temveč ga celo izberejo. Ga darujejo. Za zveličanje. Ne le svoje, temveč zveličanje sveta. Iz ljubezni do Božjega Sina. Ki nas je zveličal.
Priznam, da ostanem brez besed vsakič, ko premišljujem tvoje življenje ali ko prebiram o tvojih videnjih in zamaknjenjih. O vseh dogodkih in pojavih, povezanih s tvojo predanostjo in potopljenostjo v Božjo voljo. Težko dojamem, da si vse to sprejela in vzela nase, ko si bila še mila nežna najstnica … sploh če pogledam svojo milo najstniško deco in kar počenjajo, ali če pomislim, kaj se je meni podilo po glavi v tej dobi.
Jezus je rekel: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj« (Lk 9,23). To zveni tako nežno in poetično, skoraj otroško naivno, a ti si to vzela zares in krvavo dobesedno. Jezus je rekel, da nismo od tega sveta (Jn 17,16), kar spet ni poezija in tebe je od silne želje po združenju z Njim kar dvigovalo. Do te mere, da si pred obhajilom lebdela v zraku. In še in še …
Tvoje življenje, draga moja Lenčka z Gore, tvoja zgodba je budila pozornost in pohujšanje in čudenje takrat kot tudi danes. Za ta svet, ki svetosti ne priznava in ne pozna, si seveda čudna. In čudaška. Če ne kar nora. Tudi tega so te seveda obtožili.
Zase vem, da (še) nisem svet, da sem čuden in da me okolica kdaj pa kdaj razglasi za čudaka, a vem tudi, da te ne dohajam ne v veri ne v predanosti ne v zaupanju in da ti žal nisem prav dosti podoben, in bom zdaj – pa čeprav vem, da tebi to ne bo najbolj všeč – vseeno malo pošpikal tiste, ki mislijo, da so sveti že zgolj zato, ker jih svet razglasi za čudake. In prav gojijo to svoje čudaštvo. In z njim namenoma iritirajo svoje bližnje in oddaljene, jih oropajo miru in potrpežljivosti, nato pa neprijazen odziv, na katerega seveda naletijo in ki so ga sami izzvali, razglasijo za mučeništvo in trpljenje. Velika večina pobožnih čudakov, ki jih poznam, je zgolj čudakov.

Resnično čudaških čudakov. In res niso od tega sveta. Ker so bolj za na luno!
Ti, draga moja Magdalena, nisi na luni, temveč v nebesih, pri Bogu. Prosi za nas, pobožno čudne in čudaško čudne! Oboji smo potrebni tvoje in Božje pomoči!

G. Čušin, S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 6 (2023), 99.

Po nekajdnevni odsotnosti se vračava domov. Še kakšna ura vožnje je pred nama. Žena pokliče hčerko, ki ji pove, da se v teh dneh ni zgodilo nič posebnega, nato pa malo počaka. »Očijev učenec Janez je včeraj umrl. Pogreb bo čez dva dni.«
Vožnja se mi je spremenila v eno samo spominjanje. Istočasno sva prišla v dijaški dom: Janez kot učenec, jaz kot vzgojitelj. Dodelili so mi zanimivo skupino dijakov prvih letnikov z dveh tehniških šol. Vzel sem jih za svoje, tako kot jih lahko samo pedagog v prvem letu svojega dela. Janez ni po ničemer izstopal, le bolj umirjen je bil in za učenje je porabil več časa kot njegovi sošolci iz razreda. Poznalo se mu je, da je prinesel iz osnovne šole pri nekaterih predmetih manj predznanja kot ostali. Prve mesece se to še ni tako poznalo, bolj pa, ko so se bližali zadnji meseci, vedno več težav je imel. Bal se je, da mu razreda ne bo uspelo končati, saj mu je pri kar treh predmetih grozila negativna ocena.
»Kaj naj naredim?« me je obupan spraševal. Da naj opusti angleščino, sem mu svetoval, pri kateri je imel v glavnem samo negativne ocene, in naj se uči matematiko in fiziko. Vsaj en predmet mu bo tako lažje uspelo spraviti na dvojko in bo razred izdelal z dvema popravnima izpitoma. Poslušal me je in se trudil po svojih močeh. Toda zadnji dan pouka je prišel iz šole popolnoma obupan. »Padel sem! Pri vseh treh predmetih.«
Napačno sem mu svetoval, me je zabolelo. Morda bi mu pri angleščini uspelo, sem si očital in se čutil odgovornega in krivega za njegov neuspeh. Še bolj pa me je prizadelo, ko je povedal, da razreda ne bo ponavljal. Tako so se odločili doma. Dvignil je že napisano prijavnico za bivanje v domu za naslednje šolsko leto. Zadelo me je, kot da bi padel sam.
Jeseni se je nekaj dni po začetku šolskega leta oglasil v dijaškem domu.
»Doma smo sklenili, da ne bom šel v poklicno šolo, ampak naj ponavljam razred. V šoli sem že vse uredil. Mislil sem, če bi me lahko sprejeli v dom.«
»Saj veš …,« sem začel. – »Vem,« je potrto dejal. – »Sporočil ti bom,« sem brez upanja dejal.
Oba sva vedela, da smo tista leta vsako jesen zaradi prezasedenosti odklonili vsaj petdeset prošenj in da zato ponavljalcev nismo sprejemali. Vseeno sem stopil do ravnatelja. »Niti slučajno!« je bil kratek. Pogovor s predstojnikom sem začel bolj osebno in mu povedal, da sem za njegov neuspeh kriv tudi sam. Kar nekaj časa je premišljeval. »Če kje najdeš mesto zanj, pa naj pride,« me je presenetil.
Še sam ne vem, kje smo našli prost kotiček. Čez dva dni je Janez prišel. Vključen je bil v drugo vzgojno skupino, že naslednja leta pa sva bila zopet skupaj. S šolo mi imel več težav. Celo nasprotno. Vključevati se je začel v različne dejavnosti, začel je igrati v dramski skupini in pomagal ustanoviti domski radio. Ko je bil v tretjem letniku, me je presenetil z ugotovitvijo, da je bilo verjetno zanj bolje, da je prvo leto ponavljal. V novem razredu na šoli in vzgojni skupini je sproščeno zaživel, kar mu prvo leto ni bilo dano, saj so mu sošolci vseskozi vcepljali občutek manjvrednosti. Nekoliko mi je odleglo. Po štirih letih je uspešno končal srednjo šolo, se zaposlil in poročil in ob delu končal še fakulteto. Tako kot se je vključeval v življenje v dijaškem domu na različnih področjih, je postal kmalu nepogrešljiv tudi v podjetju in domačem kraju.
Po nekaj letih sva se v stolnici pri maši za domovino usedla v isto klop. Najprej nekaj presenečenja, nato iskren stisk rok, ki je povedal vse. Po maši sva na dolgo obujala spomine. Da se bova še srečala, sva si dejala. Nisva postala ravno prijatelja, zagotovo pa dobra znanca. Presenetil me je, ko sva bila z ženo povabljena na praznovanje njegove petdesetletnice, čez kakšno leto pa sva skupaj pripravila predavanje v nekem dijaškem domu o najinih pogledih na življenje in delo v teh ustanovah.
Ko sem pripravljal zbornik ob obletnici našega dijaškega doma, sem ga poprosil, naj napiše svoje spomine na leta, preživeta pod našo streho. Presenečen sem prebral: “Največ težav mi je povzročala angleščina, pa tudi z matematiko ni bilo dosti bolje. Vzgojitelj mi je znal dajati poguma in proti koncu prvega letnika je kazalo, da bom zvozil z enim ali največ dvema popravnima izpitoma iz omenjenih predmetov, a na moje veliko presenečenje je bila v spričevalu zapisana enica tudi pri fiziki, kar je pomenilo, da sem brezpogojno pogrnil. Čez nekaj let mi je profesor matematike priznal, da sem padel zato, ker je nekdo pač moral; razred pa je bil tako dober, da drugega kandidata ni bilo. To bi lahko bil usoden trenutek mojega življenja.”
Ko sem to prebral, je neki slab občutek izpred mnogih let padel z mene.
Pred dobrima dvema letoma mi je po telefonu povedal, da piše knjigo, v kateri opisuje svojo razgibano življenjsko pot in tudi, da so mu po dveh premaganih rakih odkrili še tretjega. To mi je pripovedoval tako sproščeno, da bi, če ga ne bi dobro poznal, mislil, da pretirava. Tako kot prva dva bo premagal tudi tega, je takoj pristavil. Da pa me kliče, ker bi me rad prosil za nekaj slik, ki so povezane z njegovim življenjem v dijaškem domu in bi jih vključil v svojo knjigo. Poslal sem mu jih. Potem sva se po telefonu še enkrat slišala.
Ko sem ga pred dvema mesecema poklical, je že težko govoril. Misli so mu včasih nekam pobegnile in nekaterih imen se je težko spomnil. Pogovora pa kar ni mogel zaključiti, čeprav sem čutil, da ga zelo utruja. Da se še slišiva, sva si na koncu rekla. Pa se nisva.
PPP
Še dobro, da se vračava domov in se bom lahko od Janeza poslovil. Pomislim, da sem prav za to soboto obljubil hčeri, da bom v njihovi odsotnosti pomagal pečarju pri zaključnih delih. Ampak, saj je pečar rekel, da bo z delom končal okrog druge ure in bom lahko brez težav šel na pogreb. Pa se je žal obrnilo drugače. Ko je mojster opral še zadnje orodje in ga odnesel v avto, je bil že večer.
Čez dva dni pokličem Janezovo ženo. Vesela je klica. Izrečem sožalje. Ne tako brezosebno, kot se tako rado godi, in povem, zakaj se nisem mogel posloviti, da pa pridem k maši ob sedmem dnevu. Žena me povabi, naj se po maši oglasim na njihovem domu.
Zberemo se jedilnici za veliko mizo. Samo del družine gre za njo. Naj obudimo spomine na pokojnega Janeza, poprosi žena. Ni mi treba dvakrat reči. Spomini kar kipijo iz mene. Povem, da je znal že kot srednješolec zelo dobro opazovati in presojati in da mi je takrat povedal marsikaj, kar mi je koristilo pri delu z dijaki. »Veliko sem premišljeval te dni,« nadaljujem. »Res bi bila Janezova pot drugačna, če mi ne bi takrat zaradi mojih občutkov krivde uspelo izprositi ponovnega vpisa v dom. Ampak v resnici je bila usodna zahteva vodstva šole, da mora nekdo iz tega razreda pasti. Ko se sedaj oziram nazaj, lahko mirno rečem, da je Janezu pomagal nekdo, ki vodi naša življenja. Nekdo, ki je vedel, da bo moral pasti kljub njegovemu prizadevanju in bi to spremenilo njegovo začrtano življenjsko pot. Moj nasvet, ki je bil izrečen pred usodno odločitvijo na šoli, je bil samo orodje na tej poti. Včasih so naša pota res skrivnostno zapletena. Tako Božja roka vodi naše misli, besede in dejanja!«
Na poti domov se ustavim na pokopališču. Večje je, kot sem mislil, in slabo razsvetljeno. V poltemi hodim med grobovi, a Janezovega ne najdem. Pa saj niti ni tako pomembno. Ko je bil čas, sva si stala ob strani.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str. 26-27.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Od vseh dolžnosti, ki pridejo čez dan, lahko spet vsaj nekajkrat na teden odidem na goro nad mestom. Od vznožja do vrha in nazaj potrebujem slabo uro. Pot mi pomeni moj čas, mir, razmišljanje, krepitev duha in telesa. Opazujem naravo v vseh letnih časih, v vsej njeni lepoti, raznolikosti in bogastvu.
Odidem po mehki stezi med mladimi iglavci, do uhojene kamnite poti po pobočju gore. V dolini je skoraj mrak, tu pa me še božajo zlati sončni žarki. Slišim žuborenje studenca v globeli in zadnje speve ptic. Opazujem raznovrstnost trave, grmovje, cvetlice in njihovo razkošje barv in oblik. Dan se počasi umirja. Pridem skoraj pod vrh gore. Tu na razpotju, kjer vodi pot po koreninah strmo na vrh ali pa daleč okoli, počasi – skoraj lahkotno, do vrha, je v duplino mogočnega starega drevesa nekdo postavil podobo angelov.
Kraj za počitek, razmislek, odločitev?
Vem, da nekoč nisem zmogla tiste strme poti. Teža bremen, ki mi jih je naložilo življenje, je bila prevelika, da bi si izbrala krajšo in zahtevnejšo pot. Odšla sem daleč okoli, se odpočila ob lepem razgledu na mesto in zeleno reko, ki teče mimo njega, in vseeno dosegla vrh. Pogostokrat pa sem gor niti nisem mogla ali zmogla.
Danes se spet odpravim strmo po koreninah, ki iščejo oporo in svoj življenjski sok med kamenjem, više tudi med skalovjem. Drevje je vedno redkejše in trdnejše, sem ter tja zadeto od strel, a živi in raste naprej. Malo pod vrhom se pot zravna, in ko pridem na cilj, si že oddahnem. Kratek postanek, nato pa hitro nazaj, domov do tistih, ki me čakajo in potrebujejo.
Ko se vračam, razmišljam, da je pot na goro lahko podoba naše življenjske poti. Utrujeni od številnih dogodkov se moramo včasih ustaviti in najti počitek ali izbrati lažjo pot. Prihajamo na razpotja, kjer se moramo odločiti. Ali se odločimo prav, ali se precenimo in ne zmoremo? Znamo sprejeti nemoč, ovire, zmote, počakati ali se celo vrniti ter znova poskusiti? Ali vemo, da moramo doseči vrh in končati pot, ki nam je bila ponujena in dana? In višje ko gremo, težavnejša je pot.
Včasih smo kot korenine, ki iščejo oporo in pest zemlje in nemalokrat ranjeni kot viharniki kljubujemo globokim ranam in silnim preizkušnjam.
Vse v življenju ima svoj namen, svoj smisel in svoj pomen. Naša dolžnost pa je, da dano sprejmemo, razumemo in izpeljemo do cilja - vrha, ker nam je za vse nekdo odmeril in dal čas, moč in pogum.
Metka

Poletni meseci so tu. Meseci dopustov, počitnic, prostega časa. Izposodil sem si tvoje »pismo«, ki je bolj literarni sestavek, kot pismo z vprašanji, kot podlago za razmišljanje o tem, kako se ne zavedamo lepot, ki so pred našimi očmi, ker se enostavno ne znamo ustaviti in opazovati. Moram priznati, da sem tudi sam med tistimi, ki se ne privoščijo sprehoda v naravo z izgovorom »nimam časa«. Morda je vzrok temu tudi nekaj pomanjkanja daru za občudovanje. Čeprav nisem tako umetniško navdahnjen kot ti, mi velikokrat pridejo na misel besede psalmista: »Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen, čudovita so tvoja dela, moja duša to dobro pozna« (Ps 139, 14).
Velikokrat sem slišal, posebno mlade, po prvem navdušenju, da so prišle počitnice, da se dolgočasijo, da nimajo kaj delati, da nimajo prave družbe, da se ne vedo kam dati. In se premikajo kot sence od naslonjača pred televizorjem, do kavča in mize s športnimi časopisi ali z rumenim tiskom. Res je škoda dragocenega časa, če ne vedo, kako ga uporabiti. Še slabše pa je, da visijo za šankom in se nacejajo z alkoholom. Tvoji napotki bodo morda koga pritegnili, da bi te posnemal. Ne bi bilo slabo! To bi pomagalo razmišljati ali po latinsko meditirati. Hvala Bogu, v tem času mnogi gredo na duhovne vaje, tiste ta prave, s premišljevanji in tišino, ali pa bolj lahke, zlasti za mlade, to so »srečanja« raznih vrst. Družina, Ognjišče in drugi verski časopisi imajo obilico oglasov z takimi ponudbami. Tudi na internetu ni težko najti kaj primernega. Lepo je, če si že vnaprej naredimo načrt, kako bi lahko najkoristneje porabili čas dopustov in počitnic. Prav na teh srečanjih se boste lahko naučili gledati božje stvarstvo »z novimi očmi«. Treba se je odpočiti, spremeniti običajen ritem življenja, vendar vse to lahko naredimo, ne da bi zapravljali čas ali lenarili.
Včasih je bilo bolj težko »napolniti« prosti čas in tudi ga ni bilo tako veliko. Potem je Gutenberg izumil tisk (premične črke) in svet se je napolnil s knjigami, časopisi, tiskom. Danes je poplava tiska, dobrega in slabega, za nekaj drobiža. Veliko tega tiska je neprebranega. Pa vendar, koliko je zanimivega in koristnega. V počitnicah je več časa za to. Seveda je treba izbirati, kot izbiramo hrano. Lahko se hraniš zdravo, ali ješ samo to, kar ti bolj prija in si boš pokvaril prebavo. Imamo razum za to, da znamo izbirati. Menda 40% Slovencev prebere samo eno knjigo na leto, ne bodi med njimi tudi ti. Zlasti pa ne bodi med temi, ki berejo karkoli. Ali ne bi bilo koristno, da si narediš sezam knjig, ki jih boš prebral v počitnicah ali na dopustu? Koristno izbiro ti nudi tudi ta številka Ognjišča. Naše knjige so poceni, da cena ne bi bila ovira za tvoje branje. Lepo pa bi bilo, če bi si sam ustvaril »svojo« knjižnico.
Sovražnik branja je »gledanje«. Pa tudi na televiziji lahko najdemo zelo koristne stvari. Čudovite nadaljevanke za spoznavanja našega sveta, zgodovinske, arheološke, umetnostne, znanstvene oddaje. Potrebno je samo to, da vnaprej pregledaš sporede in si zapišeš, kaj boš gledal. Da o internetu in DVD-jih ne govorimo. Če se boš tako izobrazil, boš tudi vedel kaj govoriti v družbi, službi, šoli. Temu se pravi imeti široko izobrazbo.
To je nekaj pobud, ki so mi prišle na pamet ob branju Metkinega pisma. Če ti je od tega kaj všeč, poskusi, bom vesel, prav tako tudi Metka in tisti, ki so ti blizu.
Franc Bole, Pismo meseca, Ognjišče, 2010, leto 46, št. 7, str. 6-7

Znani grški zakonodajalec Solon je šel nekoč na počitnice v mesto Lidijo. Njegovi prebivalci so se bahali, da imajo najbogatejšega kralja na svetu, Kreza.
Modri Solon se ni veliko zmenil za bogastvo, a je vseeno sklenil, da obišče tega kralja. Mislil je, da bo srečal zadovoljnega in srečnega človeka, toda komaj je prišel do kralja, mu je ta začel razkazovati svoje bogastvo. »Kaj porečeš na vse to?« ga je ponosno vprašal. Solon je molčal, zato je kralj nadaljeval: »Kdo, misliš, je najsrečnejši človek na svetu?«
Modrec je za trenutek pomislil, potem pa izrekel imeni dveh neznanih Grkov, za katera vladar še nikoli ni slišal. Kralj se je ujezil, ker med srečneže ni prištel njega, zato je zahteval, naj mu to pojasni.
Solon je dejal: »Prijatelj, noben človek, čigar srce je navezano na bogastvo tega sveta, ne more biti res srečen. Bogastvo mine in njegovi lastniki tako postanejo vdovci. Vdovci pa žalujejo. Ko pa človek premine, ne more odnesti s seboj nič od svojega bogastva.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2016), 36.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 83.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.